univerza na primorskem pedagoŠka fakulteta · 2017-02-02 · 2.2 fiziologija vida.....3 2.3...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

TINA GRZETIČ

KOPER 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Magistrski študijski program druge stopnje

Inkluzivna pedagogika

Magistrsko delo

TIPNA SLIKANICA ZA SLEPE STARŠE

Tina Grzetič

Koper 2016

Mentorica:

doc. dr. Aksinja Kermauner

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila mentorici doc. dr. Aksinji Kermauner za vso dano

pomoč v času izdelave magistrskega dela. Hkrati bi se rada zahvalila svoji družini

za skupno izdelovanje ilustracij, ki so zahtevale veliko truda in časa in

prebedenih noči. Hvala tudi mladini iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino

Ljubljana za čas in sprejem. Hvala gospodu Bojanu iz MDDS Koper za povratne

informacije o tipanki. Nazadnje bi se rada zahvalila iz srca še družini Šernek, ki

mi je ne samo podala pomemben del informacij za kakovostno izdelavo

magistrskega dela, temveč mi je s svojo sproščenostjo in toploto dala občutek,

kot da sem doma. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi kakorkoli pomagali na poti

do končnega izdelka.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani/a Tina Grzetič študent/ka študijskega programa Inkluzivna pedagogika

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom Tipanka za slepe starše

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

Grzetič

V Kopru, dne 29.05.2016

POVZETEK

Slepi in slabovidni so v svetu prikrajšani za veliko informacij, vendar se z

razvojem tehnologije razlika s svetom videčih vztrajno manjša. Kljub temu je na

nekaterih področjih napredek nehote ustavil že obstoječe znanje. Kot naprimer

literatura v brajici. Zaradi vse večjega dostopa računalnikov in ostalih

pripomočkov, znanje brajice in posledično tipnih knjig s tipnimi ilustracijami

zamira. Med procesom magistrskega dela smo izvedeli, da primanjkuje tipnih

slikanic za otroke, zato smo se lotili izdelave tipanke za slepe, kar smo si želeli že

v času študija predmeta slepi in slabovidni. Ker smo želeli, da bi bil končni

produkt za širšo skupino ljudi, smo se odločili za izdelavo tipanke za slabovidne

in slepe. Po pregledu različnih literatur na knjižnih policah smo se odločili za

pravljico. Pravljica je vir otroške domišljije in zatočišče pred realnostjo. S pravljico

otrok raste, razumeva svet in odnose v njem na svoj, lasten način, voden le s

pomočjo pisateljeve zgodbe. Ravno tako imajo velik pomen ilustracije, ki

približajo bralcu svet, v katerega se podaja. Slepim in slabovidnim pa to

predstavlja tudi razvoj čutnic. In ker se slepi in slabovidni težje podajo na sprehod

po gozdu, smo jim želeli približati gozdno temo s pravljico o škratih. V škratji

pravljici smo uporabili različne gozdne motive in prebivalce, kot so polž, gobe,

trava in listje. Odločili smo se za motive, ki smo jih lahko upodobili v ilustracijah.

V teoretičnem delu magistrskega dela smo na osnovi izbranih podatkov iz

različne literature pisali o slepoti in slabovidnosti, tehničnih pripomočkih za slepe

in slabovidne, okvarah vida, zvočnih knjižnicah, knjižnicah za slepe in slabovidne,

pomenu ohranjanja brajice, biblioterapiji, psihološkem in socialnem pomenu

pravljice, uporaba pravljice v bilbioterapiji, tehniki izdelave tipnih slik in pomenu

ilustracij za slepe. V praktičnem delu smo izdelali tipanko z ilustracijami za slepe

in slabovidne. Uporabili smo različne materiale kot so pluta, kamenje, filc, moos

guma in številne druge. Tipanko smo dali v pregled na Medobčinsko društvo

slepih in slabovidnih v Kopru slepemu staršu, ki je pravljico prebral in pohvalil

izdelavo in vsebino. Tipanko sta evalvirala še slepa mati in slaboviden oče. Nato

smo se s tipanko odpravili na Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani,

kjer smo z otroki pravljico prebrali in pretipali ilustracije, ki so se izkazale za zelo

prepoznavne. Odzivi otrok so bili več kot pozitivni, saj so vprašali, ali bomo knjigo

pustili pri njih. Iz izkušnje je razvidno, da so tipanke s tovrstnimi ilustracijami

nujno potrebne za ravoj in celostno dojemanje, razumevanje pojavov v življenju.

Ključne besede: slepi in slabovidni, knjižnice za slepe, brajica, tipanka,

ilustracije

ABSTRACT

The master degree is entitled Tactille book for blind parents with children and

is about bibliotherapy between blind and visual impaired parents and their

children. Blind and partially sighted people in the world are deprived of a lot of

information, but with the development of technology the differences are getting

smaller and smaller. Nevertheless, in some areas progress could be seen as bad

influence One example is literature. Due to increasing access to braille

computers and other devices, knowledge of Braille and tactile books with tactile

illustrations is dying. During the process of my master, I learned that there is a

lack of tactile books for blind children, so I began by making one. After reviewing

various literatures, I decided to write a fairy tale. Fairy tale is essential in a child

growth for better conception of life. Also, illustrations have great importance, they

are a bond between writer and reader and for blind and visually impaired, it is

needed for development of sensory system. And because for blind and partially

sighted person it is harder to go for a walk in the woods, I wanted them to get

closer to the forest theme with a story about leprechauns. In fairy tale I’ve used a

variety of forest populations such as snail, mushrooms, grass, leaves, etc., all

that can be portrayed in the illustrations. In the theoretical part of the master’s

thesis on the basis of selected data from a variety of literature I have written

about blindness and visual impairment, the importance of preserving Braille,

importance of farytales in bibliotherapy, libraries for the blind and visually

impaired and about process of making techniques of tactille ilustrations. In the

practical part I made tactile book with illustrations for the blind and visually

impaired. I used a variety of materials such as cork, rocks, felt, rubber moos and

many others, because it is the diversity of materials that provide quality of a

tactile book. I examined the impact of tactile book in the Association of Blind and

Partially Sighted in Koper with blind parent, who was very pleased with a story

and content. Tactille book was examined by blind mother and partially sighted

father. Then I went to the Institute for the Blind and Partially Sighted Children in

Ljubljana, where I read the book together with the children, and showed them the

illustrations, which have proved to be very good and understandable. Children’s

responses were more than positive. From this experience it is clear that a tactile

book with such illustrations is necessary for development and overall perception,

for understanding the phenomena of life.

Key words: blind and visually impaired, libraries for the blind, Braille, tactile

book, ilustrations

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................ ................1

2 TEORETIČNI DEL........................................................................................2

2.1 Zgodovina vidne zaznave...............................................................2

2.2 Fiziologija vida................................................................................3

2.3 Čutilni sistem..................................................................................5

2.4 Zgradba očesa...............................................................................6

2.5 Motnje vida................................................................................... ..7

2.6 Slepota in slabovidnost..................................................................8

2.7 Tehnični propomočki za slepe in slabovidne..................................9

2.8 Brajica............................................................................................ .9

3 NASTANEK KNJIŽNIC ZA SLEPE V SLOVENIJI......................................12

3.1 Zvočna knjižnica...........................................................................14

3.2 Knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.............14

3.3 Pomen ohranjanja brajice............................................................15

3.4 Branje kot terapija – biblioterapija...............................................16

3.5 Biblioterapija pri odraslih slepih osebah......................................17

3.6 Pravljica kot terapija....................................................................18

3.7 Psihološki pomen pravljic............................................................19

3.8 Socialni pomen pravljic...............................................................20

4 TIPANKA...................................................................................................21

4.1 Tehnike izdelave tipnih slik.........................................................21

4.2 Pomen ilustracij za slepe............................................................22

5 PRAKTIČNI DEL.......................................................................................24

5.1 Opis problema.............................................................................24

5.2 Namen in cilj magistrskega dela.................................................24

5.3 Raziskovalna vprašanja..............................................................24

5.4 Predpostavke in omejitve raziskave............................................24

5.5 Predvidene metode raziskovanja................................................25

5.6 Ideja o tipni pravljici.....................................................................25

5.7 Izdelovanje tipne pravljice...........................................................25

5.8 Izdelovanje tipne pravljice Ena škratja........................................27

5.9 Uporaba tipanke Ena škratja v praksi.........................................30

5.10 Evalvacija tipanke slepega starša...............................................33

6 ZAKLJUČEK..............................................................................................37

7 VIRI IN LITERATURA................................................................................38

KAZALO SLIK

Slika 1: Brajeva celica.........................................................................................10

Slika 2: Fotoalbum na spiralo...............................................................................26

Slika 3: Nastanek osnutka ilustracij......................................................................26

Slika 4: Škrat rdečko in mušnica .........................................................................28

Slika 5: Lisičko, polža in pajek.............................................................................29

Slika 6: Ježa ujeta v rovu.....................................................................................29

Slika 7: Jesensko listje.........................................................................................30

Slika 8: Zasuta mušnica.......................................................................................30

Slika 9: Otroci tipajo ilustracije.............................................................................32

Grzetič, Tina (2016): Tipna slikanica za slepe starše. Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Po precejšnjih političnih spremembah v začetku leta 1990 je večina srednje- in

vzhodnoevropskih držav začela obnovo svojega sistema zdravstvenega varstva.

Evropa predstavlja zelo raznoliko območje, kjer je razlika zaradi povzročiteljev slepote

in slabovidnosti med državami večja iz leta v leto. V visoko razvitih državah Evrope so

glavni povzročitelji otroške izgube vida poškodbe centralnega živčnega sistema,

prirojene nepravilnosti in bolezni mrežnice. V državah s srednje visokim dohodkom

Evrope najdemo prirojene sive mrene, glavkom in predvsem retinopatijo

nedonošenčkov. Drugi vzroki, ki jih najdemo, so katarakta, glavkom, diabetična

retinopatija skupaj s slabovidnostjo (Kocur, Resnikoff, 2002).

Biblioterapija se je sprva uporabljala le kot branje bolnikom. Pogosto je bila

uporabljena pri zdravljenju duševno bolnih, vendar se je izkazalo, da je omejevanje

biblioterapije le na eno skupino bolnikov neupravičeno. Danes jo uporabljamo na

številnih področjih, tudi na področju slepih in slabovidnih. Gre za terapijo pod vodstvom

izšolane osebe, ki ima načrt, skrbno predelan material in poznavanje tematike.

Omogočajo pacientovo reakcijo in odzive, ki se jih nato skrbno predela (Tews, 1962).

Pravljica ima v biblioterapiji posebno mesto. Igra posebno pomembno vlogo v

procesu socializacije, ter ima funkcijo terapije. Pravljice so bile prvotno namenjene

ljudem vseh starosti; danes pa so povezane predvsem z otroki. Poslušanje literarnih

besedil v našem zgodnjem otroštvu, kot so ustne pripovedi oziroma pisna besedila

prebrana na glas, je ena izmed naših prvih izkušenj, ki pusti močan vtis na naš

nadaljnji razvoj. Teksti, s katerimi se srečujemo v otroštvu, nosijo s seboj "podobe

otroštva", vključno z identiteto otroka in

skupek odnosov z njegovim okoljem, predvsem s pomembnimi odraslimi, ki delujejo kot

posrednik med njim in besedilom (Zoran, 2004).

Slepi bralci z dotikom zaznajo podrobnosti ilustracije in jih nato sintetizirajo;

povežejo v celoto. Informacije, ki so pridobljene z vidom, so hitrejše od informacij, ki so

pridobljene s tipom, zato moramo upoštevati tudi način opazovanja slepih. Kot na

primer omejeno je število podrobnosti, upodobljenih na ilustraciji, saj slepi zaznajo

podrobnosti in jih nato povežejo v celoto. Pri tem je potrebno vedeti, da se ilustracije

spreminjajo glede na izkušenost bralca, starost, kognitivno zrelost in druge bralčeve

lastnosti (Petrič, 2013).


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Zgodovina vidne zaznave

Do leta 1500 (Herophilos 344-280 p. n. št., Rufos ca 200 n. št., Galen ca. 129-200

n. št.) so ugotovili, da vidni fluid (pneuma) izhaja iz možganov skozi votle vidne živce in

se odbija od predmetov nazaj v oko. Zaznava se oblikuje v leči, ki je preko »pnevme«

povezana z možgani. Mrežnica služi le kot nutritivni organ za steklovino in lečo.

Zgodovinski mejniki:

Al-Hazen: (965-1039 Perzija) povzame in nadgradi Galenove ugotovitve.

Leonardo da Vinci (1452-1519) pravi, da je oko optični organ, slika se oblikuje na

mrežnici. Ni pa še razumel loma žarkov, zapletal se je v razne razlage, da je slika na

mrežnici pokončna in ne zvrnjena.

Vesalius (1543) pojasni natančnejšo anatomijo očesa.

Kepler (1604) razloži lom žarkov in optične principe.

Scheiner (1573-1630) skozi okno v zadnji strani sklere opazuje zvrnjeno pomanjšano

sliko.

Newton (1670) trdi, da delci zatresejo fotoreceptorje, tresljaje pa zazna »duša«.

Descartes (1660) nadgradi Newton-ovo znanje ter pravi, da je mrežnica organ

takojšnje zaznave, signali preko vidnega živca potujejo v epifizo, ki je »sedež duše«.

Leeuwenhoek (1700) izda prve mikroskopske podatke o celicah v mrežnici.

Buzzi in Soemmering (1785-1795) opišeta rumeno pego.

Treviranus (1835-38) poda opis fotoreceptorskih celic.

Corti (1850): ganglijske celice so izvor vlaken vidnega živca.

Santiago Ramon y Cajal (1888- 1934) mrežnica je kompleksna struktura različnih tipov

celic, ki so med seboj povezane.

Polyak (1941) poda natančno strukturo in funkcijo mrežnice.

»Osebe z okvarami vida so tiste osebe, pri katerih poslabšanje vidnih zaznav ni

več mogoče popraviti z očali ali lečami. Na tak način zmanjšane vidne sposobnosti

otežujejo vsakdanje življenje. Ta ovira se v vsakdanjem življenju kaže tako, da

osebe z okvarami vida ne morejo natančno zaznavati objektov od blizu ali daleč,

pri nekaterih pa je vidno polje zooženo na 20 stopinj ali manj, ne morejo več brati,


3

ne prepoznajo več oseb, ne morejo se več samostojno gibati in se orientirati v

fizičnem svetu.« (Hafnar, 2013, str.1).

Oči vseh živih bitij so nastale iz iste praoblike in vendar so njihove oblike

pojavljanja zelo različne. Ločimo oči, ki vidijo le ponoči, zopet druge, ki vidijo le

podnevi, ter take, ki zmorejo oboje. Nekatere služijo samo za beg, druge za lov. Pri tem

ima vsaka skupina posebne prednosti in pomanjkljivosti, glede na prilagoditve znotraj

neke biološke vrste. Veveričine oči na primer ležijo ob straneh glave, zato vidi dobro

naprej, ker pa so nameščene dokaj visoko, se ozira za zasledovalcem medtem, ko

pleza na drevo. Nasprotno ostanejo oči rib usmerjene proti plenu, med sukanjem trupa.

Človekove oči so po sestavi še najbolj podobne optičnemu sestavu živali, ki plezajo na

drevesa ali ki lovijo. Oči večine živali, ki živijo na drevesih ali živijo na kopnem so se

usmerile naprej, tako zmorejo brez večjih težav hkrati gledati proti eni točki. Poleg tega

so oskrbljene z uravnalnim ustrojem, ki jim omogoča uskladiti sprejeti sliki tako, da

nastane ostra tridimenzionirana slika. Oko sprejema ostro sliko le o stvari, na katero je

trenutno uprto. Oko se usmerja le proti majhnim odsekom vidnega sveta. S vsakim

zasukom oči ali glave vstopajo v zorno polje drugačni predmeti. Vidnega sveta ne

moremo zaobjeti vsega naenkrat, vedno zaznamo le zaporedje slik, to zaporedje pa oči

združijo v popolno celo (Mueller, Rudolph, 1970).

2.2 Fiziologija vida

Svetlobni žarki vstopajo skozi roženico, prekatno vodo, lečo in steklovino. Pri

vstopu se lomijo na roženici in leči. Leča je zelo prilagodljiva, zato lahko spreminja

obliko in kot, pod katerim se svetlobni žarki lomijo in padajo na mrežnico. V mrežnici se

nahajajo čutnice za svetlobo, v katerih svetlobni dražljaj sproži fotokemični proces,

nastali električni dražljaj pa potuje iz zrkla po vidnem živcu (Tekavčič Pompe, 2016).

Osnovna naloga očesa je pretvoriti svetlobo v živčne impulze, le te pa možgani

spet pretvorijo v slike. Vidni proces delimo na pet faz: refrakcija, akomodacija,

konvergenca, fotokemično gledanje in vidna pot.

• Refrakcija

Svetlobni žarki potujejo v valovih različne dolžine. Preden žarki dospejo do mrežnice

potujejo skozi različne strukture : roženico, očesno tekočino sprednje očesne votline,

lečo in steklovino. Žarki so refraktirani - na poti do mrežnice se združijo v ozko piko –

fokalno piko. Pri kratkovidnih se žarki zberejo v piko preden padejo na mrežnico, pri

daljnovidnih za mrežnico. Kratkovidnost popravimo s konveksno lečo, daljnovidnost

pa s konkavno lečo.


4

• Akomodacija – prilagoditev očesa na gledanje daleč in blizu

Akomodacija je proces, pri katerem fokusiramo sliko na mrežnici s spreminjanjem

oblike leče. Pri akomodaciji se leča zaobli, pri opazovanju bližnjega predmeta, če

opazujemo oddaljeni predmet, pa se splošči.

• Uravnavanje pretoka svetlobe v očesu

Šarenica ima nalogo zaslonke. Šarenico sestavljajo gladke mišice ter zenica. Če je

svetlobe premalo (tema), se zenica razširi (midriaza), da pride v notranjost očesa

čimveč svetlobe, če pa je svetlobe preveč, se zenica zoži (mioza).

• Konvergenca – globinsko gledanje in nastanek slike

Slika objekta, ki ga gledamo doseže mrežnico kot pomanjšana, obrnjena slika

originalne. Slika nastane tako, da prispe svetloba iz vsakega dela gledanega objekta

na različne dele mrežnice. Človek gleda z obema očesoma (binokularni vid). V vsakem

očesu nastane ločena slika predmeta, vendar se obe monokularni sliki zlijeta v eno in

dobimo občutek prostorske globine. K občutku globine doprinesejo različni faktorji kot

so sence, gibanje itd.

Pomen vida oziroma vizualnih informacij (Ferrell, 2000)

Vid daje razlog za gibanje. Otrok vidi nekaj, kar se mu zdi zanimivo in kar želi (na

primer igračo, osebo). Začne se premikati, da bi to dosegel oziroma dobil. Je zelo

močan motivator, ki spodbuja k raziskovanju okolja, ter daje pobudo za taktilno

raziskovanje. Omogoča nenehen stik z okoljem. Ko imajo otroci odprte oči, so v

nenehnem stiku z dogajanjem v prostoru ali okolici. Daje oceno prostora. Ko otrok

opazi določen predmet v prostoru, lahko oceni, koliko gibanja potrebuje, da ga doseže.

Določi lahko prazen prostor (na primer, če manjka stol pri mizi). Vid spodbuja

koordinacijo in kontrolo. Čeprav je gibanje refleksno, vid omogoča, da z njim opazujejo

in koordinirajo gibanje. Prav tako se mlajši začnejo zavedati svojega telesa in delov

telesa med opazovanjem gibanja drugih. Vid predstavlja model motoričnim spretnostim

in daje povratno informacijo o rezultatu. Spodbuja razumevanje telesne sheme in

percepcije, spodbuja kognitivni razvoj in razvoj konceptov. Vid je prav tako povezan z

razvojem konceptov, abstraktnih pojmov in mentalnih predstav, ki jih je težko ustvariti

brez vizualnega spomina. Vid je oddaljen čut, nad katerim imamo kontrolo.

Posameznik lahko vidi in sliši stvari, ki so blizu ali daleč. Vendar je vid možno, za

razliko od sluha, popolnoma izključiti (Ferrell, 2000).


5

2.3 Čutilni sistem

Vid je čut za zaznavanje svetlobe. Čutilo za vid imenujemo oko. Ločimo fizično

zaznavanje svetlobe tj. delo, ki ga opravlja oko skupaj s čutnimi celicami paličicami in

čepki ter interpretacijo zaznane svetlobe, ki se odvija v možganih. Nekatere informacije

pravijo, da naj bi človek preko vida dobil kar 80 % vseh informacij iz okolja. Mrežnica

pokriva približno 70 % notranje strani očesne stene, na kateri se nahajajo čutne celice

za svetlobo. Delimo jih na čepke, ti zaznavajo barve in na paličice, katere se odzivajo

na svetlobo različnih valovnih dolžin. Paličic je v očesu okoli 10 milijonov, čepkov pa 6

do 7 milijonov. Loči jih senzorični prag, saj paličice zaznajo veliko manjšo količino

vpadne svetlobe kot čepki – kar je razlog za slabo zaznavanje barv ob majhnih

svetlostih. Največ čepkov se nahaja na delu mrežnice, ki se imenuje rumena pega in

se nahaja točno nasproti očesne leče. Tukaj zaznavamo barve svetlobe najbolje, saj se

sem preslika točka, kamor usmerimo pogled. Ob straneh rumene pege se

koncentracija čepkov zmanjšuje. Pod rumeno pego se nahaja stičišče vidnega živca in

mrežnice – to je mesto, kjer čutnih celic ni in posledično vpadne svetlobe tukaj ne

zaznamo (Križančić - Bombek, 2013).

Glavni čutilni sistem je zadolžen za sprejem in analizo informacij iz zunanjega in

notranjega okolja in je osnova za vse aktivnosti. Osnovna vloga živčevja je, da

omogoča organizmu različne odzive glede na različne situacije, v katerih se lahko

znajde. Čutilni ali senzorični receptor je struktura v živčnem sistemu, ki pretvori dražljaj

iz okolice ali znotraj organizma v elektrokemični potencial. Le ta se nato v obliki

akcijskih potencialov prenese do efektorskih celic ali ustreznih centrov v osrednjem

živčevju. Receptorji so vzdražni deli celične membrane ali posamezne čutilne celice,

povezane z nevroni. Skupino takih celic s pripadajočimi podpornimi celicami

imenujemo čutilni organ, velikokrat pa so čutilni receptorji tudi samostojni. Glede na

pretvorbo dražljaja ločimo primarne in sekundarne čutilne celice; ob prisotnosti

dražljaja pride v vzdražnem delu receptorske celice do depolarizacije, ki je posledica

odpiranja kanalčkov v membrani in toka pozitivno nabitih ionov v notranjost celice. To

je senzorični potencial, ki pri primarnih senzoričnih celicah povzroči nastajanje akcijskih

potencialov na bazi aksona (na aksonskem stožcu), pri sekundarnih pa samo

sproščanje živčnih prenašalcev in posledično vzdraženje povezanega nevrona. Meja,

ob kateri pride do tvorbe akcijskih potencialov, je vzdražni prag (Mueller, Rudolph,

1970).


6

2.4 Zgradba očesa

Oko je parni organ, pri katerem se pri odprtih vekah vidi samo sprednje dele

očesa. Ti deli so: roženica, sprednji prekat, šarenica z zenico in del beločnice, ki jo

prekriva veznica. Zadnji del očesa je prekrit z maščevjem in očesnimi mišicami in

skupaj z žilami in živci ležijo v očnici. Očnica je s kostmi definirana lobanjska odprtina.

Človeško oko ima obliko krogle in je veliko 23 mm. Sestavljeno je iz treh očesnih

ovojnic. Zunanja ovojnica daje očesu obliko in oporo, srednja skrbi za prehrano očesa,

notranja pa sprejema svetlobo in zaznava slike. Notranjost očesa ločimo: sprednji

prekat, zadnji prekat in steklovinski prostor. Beločnica in roženica skupaj sestavljata

zunanjo očesno ovojnico. Beločnica je, kot že ime pove, bele barve, čvrsta in

neprozorna vezivna opna in spredaj prehaja v roženico. Nanjo so pritrjene očesne

mišice. Roženica je prozorna, brez žil in polna živčnih končičev, zato se ob dotiku

zapre – roženični refleks. Da je roženica neprestano vlažna skrbijo solze in periodično

zapiranje vek. Beločnica je prekrita s tanko sluznico, imenovana veznica, ki prekriva

notranjo površino vek. Žilnica je osrednja očesna ovojnica in jo delimo na tri dele.

Žilnico v ožjem pomenu, šarenico in ciliarno telo. Po šarenici določimo barvo očesa in

je sprednji, vidni del žilnice. Sredino šarenice imenujemo zenica. Le ta se s pomočjo

šareničnih mišic oža in širi ter določa količino svetlobe ki vpada v oko. Ciliarno telo ima

dve nalogi: uravnavanje akomodacije in izločanje prekatne vodice. Mrežnica, notranja

očesna ovojnica, je zelo tanka membrana. Je pomembnejši del očesa saj vsebuje

čutne celice (Gračner, Pahor, 2003).

• Pomožni deli očesa

Orbita je kostna odprtina, ki varuje oko. Očesna veka je kožna guba, ki omejuje

oko. Veka brani oko pred prahom in drugimi zunanjimi vplivi. Mežikanje ima nalogo, da

solze enakomerno polzijo po očesu in ga vlažijo. V času spanja so veke zaprte in

preprečujejo, da bi se oko izsušilo. Na koncu vek so trepalnice. Naloga trepalnic je

preprečiti, da tujki padejo v oko. Nad očmi so obrvi, ki preprečujejo vstop znoja v oko.

Solzni aparat sestoji iz solzne žleze, solzni vod in solzna vreča. V solzni žlezi nastajajo

solze, njihovo izločanje pa pospešuje mežikanje. Naloga solz je izpiranje tujkov z

očesa, uničevanje bakterij, oskrba leče z vodo in hranili. Poleg rednega izločanja solz

se solze izločajo tudi refleksno (žalost, jeza, veselje). Ko se izločijo, potujejo po kanalu

do odprtine v solzno vrečo, od tam pa naprej v nos. Oko je povezano s kostmi preko

treh parov mišic, ki dovoljujejo vrtenje ter vertikalno in horizontalno gibanje oči.

Lateralne in vertikalne mišice gibljejo oko od strani do strani. Tudi normalna pozicija

očesa v sredini horizontalno je odvisna od njih.


7

Človek zaznava vidni svet le z očmi, vendar vidi z možgani. To dokazuje že

spoznanje, da lahko privede poškodba možganov do popolne slepote, čeprav so oči

popolnoma nepoškodovane. Za svetlobo občutljive celice v mrežnici spreminjajo

svetlobne valove v signale, ki jih živci vodijo v možgane. Oko je optični instrument, ki

sliko zunanjega sveta s pomočjo vidne poti prenaša v možganske centre, kjer nastaja

slika kakršno zaznamo. Človeško zaznavanje svetlobe je odvisno od delovanja čutnih

celic za svetlobo, čepnic in paličic. Čepki so celice, ki reagirajo na različne valovne

dolžine svetlobe (barve). Delimo jih glede na barvo, ki jo zaznavajo, področja

občutljivosti ki se prekrivajo pa imajo ločene vrhove. Ko pride v očesu do vzburjenja,

čepki pošiljajo po vidnem živcu signale, možgani pa jih nato združijo iz vseh vzburjenih

čepkov in jih »prevedejo« v barvo. Bela svetloba vzburja vse tri vrste čepnic, kar

možgani dojamejo kot belo barvo svetlobe. Ob manjši osvetljenosti slabo zaznavamo

barve ravno zato, ker lahko čepnice zaznajo mnogo večjo količino vpadnih žarkov kot

paličice. Vidna pot poteka tako, da pot svetlobnih žarkov poteka skozi roženico, zenico,

lečo in steklovino, da pride do mrežnice. Pri tem se žarki lomijo, tako nastane slika

gledanega predmeta na mrežnici pomanjšana in obrnjena, ostro in jasno pa vidimo le

predmet, katerega slika nastane točno na mrežnici. Pri gledanju oddaljenih predmetov

se leča splošči in taka manj lomi svetlobne žarke, bližje kot je predmet, tem bolj se leča

lahko upogne in močneje lomi svetlobo (Mueller, Rudolph, 1970).

2.5 Motnje vida

Okvare vida lahko nastanejo v celotnem vidnem polju ali le v določenem delu

vidnega polja. Okvare so lahko posledica bolezenskih sprememb in poškodbe očesa ali

bolezenskih sprememb ter poškodbe glave in možganov. Med najpogostejše očesne

vzroke štejemo: refrakcijske napake (myopia, hypermetropia, astigmatizem),

degeneracija mrežnice (ocenjena pogostost 44,4 %), katarakta (33,3 %), glavkom (11,1

%), diabetična retinopatija (5,6 %), infekcije in prirojene napake. Večje težave pri okvari

vida nastanejo kot posledica poškodbe možganov. Osnovna zaznava vida se oblikuje v

očesu, kjer se svetlobni dražljaj pretvori v električni dražljaj. Le-ta potuje po vidnem

živcu do vidne možganske skorje, ki je v zatilnem režnju. Tu se oblikuje prva vidna

zaznava. Simptomi okvare vida zaradi poškodbe možganov so odvisni od mesta

poškodbe oz. od tega, kateri del vidne poti je poškodovan. Na funkcijo vida torej

vplivajo tudi okvare in poškodbe glave in možganov, kar pogosto poimenujemo

možganska okvara vida (cortical visual impairment – CVI). Najpogostejši vzroki za to

okvaro so: možganska kap, poškodbe glave in možganov ter druga nevrološka

obolenja. Možganske poškodbe so v današnjem času velik povzročitelj izgube vida, ki

je neodvisen, ne glede na starost, spol, etničnem ali družbenem-ekonomskem stanju.


8

V Ameriki vsako leto 1,7 milijona ljudi doživi nezgodno poškodbo možganov. Od

30 do 35 % poškodovancev ima po nezgodni poškodbi možganov težave z vidom. Prav

te težave z vidom pa preprečujejo, da bi bila rehabilitacijska obravnava pacientov po

poškodbi možganov uspešnejša in krajša (Kosec, 2012).

Glavkom je očesno obolenje, pri katerem je povišan pritisk v očesu. Običajno se

tekočina v sprednjem delu očesa (prekatna vodica), ki prehranjuje zrklo in vzdržuje

njegovo obliko, skozi drenažni sistem nenehno izloča iz očesa. Kadar je le-to

onemogočeno in pritisk v očesu naraste, govorimo o glavkomu. Pri hudih napadih

akutnega glavkoma se pojavljajo slednji simptomi: poslabšanje vida, huda bolečina v

očesu, pordelost očesa s solzenjem, občutljivost za bleščečo svetlobo, slabost in

bruhanje. Če ni zdravljenja, lahko pride do popolne slepote (Stušek, 2005).

Degeneracija makule; gre za za starostne spremembe, pri katerih bolnik slabše

vidi, pogosto se pojavi popačena slika (izkrivljene črte), slika je manj kontrastna.

Poznamo dve obliki starostne degeneracije makule, suho in vlažno oziroma

eksudativno obliko. Suha oblika degeneracije rumene pege je bolj pogosta in vidne

ostrine ne prizadene tako močno kot vlažna oblika. Pri vlažni (eksudativni) obliki se

vidna ostrina lahko zelo poslabša in značilno poškoduje center vida. Vzrok je

razraščanje krvnih žil v centru makule in prepuščanje tekočine na tem mestu (Stušek,

2005).

2.6 Slepota in slabovidnost

Pedagoška definicija slepote pravi, da so slepi tisti, ki ne morejo uporabljati

običajne pisave za branje in pisanje, slabovidni pa tisti, ki v procesu izobraževanja

običajno pisavo lahko uporabljajo. Razlikujemo zmerno in težjo slabovidnost. Zmerno

slabovidni imajo od 10- do 30- odstotkov vida in potrebujejo pripomočke. Težje

slabovidni otroci pa imajo od 5- do 9,9- odstotkov vida in uporabljajo preostali vid. Za

delo in učenje pa potrebujejo primerno osvetlitev, povečan tisk, ustrezne pripomočke in

prilagojeno okolje. V šoli delajo po metodi za slabovidne. K slepim prištevamo slepe

otroke z ostankom vida, slepe otroke z minimalnim ostankom vida in popolnoma slepe

otroke (amaurosis). Kljub naštetim oviram in potrebnim specialnim treningom,

pripomočkom itd. pa se slepi v intelektualnem razvoju ne razlikujejo od drugih.

Potrebujejo le drugačne poti in procese ter več časa na razpolago. Vedeti moramo, da

potrebujejo več energije od videčih vrstnikov za dosego cilja, zato jim naklonjeno okolje

pomeni dvig samozavesti in samopodobe. Vendar ne s pomočjo usmiljenja; to je pri

večini najhujša žalitev, pomoči naj bo toliko kolikor jo potrebujejo (Opara, 2005).


9

2.7 Tehnični pripomočki za slepe in slabovidne

Različni tehnični pripomočki pomagajo slepim in slabovidnim v vsakdanjem

življenju. Nekatere od teh pripomočkov, kot na primer magnetofon in kasetofon, so

uporabljali tudi pri videčih, nekateri pa so namenjeni izključno slepim in slabovidnim

ljudem. Preostala čutila in tehnični pripomočki ne morejo v celoti nadomestiti vida,

lahko pa močno olajšajo življenje slepim in slabovidnim ter jim dajo občutek

samostojnosti.

Zveza Društev slepih in slabovidnih Slovenije tehnične pripomočke deli na šest

kategorij glede na njihovo namembnost; to so:

• Pripomočki za branje in poslušanje: povečevalna stekla, korekcijska očala,

elektronske lupe, avtorider (naprava za branje črnega tiska z govorno

indikacijo), brajeve vrstice itd.

• Pripomočki za pisanje in risanje: brajeva tablica, brajev pisalni stroj, klasična

pisalka

• Pripomočki za mobilnost: bela palica, zvočni semaforji, pes vodnik itd.

• Pripomočki za vsakdanje življenje: govoreče ure, prilagojeni pripomočki za

kuhanje, šablone za merjenje denarja itd.

• Pripomočki za šport in razvedrilo: prirejene družabne igre, igre kot pomoč v

učenju braillove pisave, kraguljčki itd.

• Pripomočki za učenje: knjige v brajici, diktafoni, taktilne karte (Bizjak, 1996).

2.8 Brajica

Pisavo za slepe kot jo uporabljajo danes je izumil Louis Braille (1809 – 1852), ki se

je rodil z vidom, a je zaradi nesreče v otroštvu oslepel. Slepi otroci tistega časa so le

redko obiskovali šolo, Louis pa je že kmalu postal najboljši v razredu, kar ga je

pripeljalo na Kraljevski zavod za slepe otroke v Parizu. Ustanovitelj šole je bil Valentin

Haüy, ki je razvil način tiskanja knjig za slepe. Na debel papir so pritisnili velike

svinčene modele, da so se na njem pojavile izbočene latinične črke, ki jih je bilo

mogoče otipati. Ker je bila izdelava zelo dolgotrajna in počasna je Haüyu v več letih

uspelo izdelati le peščico knjig. Bile so velike in okorne, branje pa počasno. Leta 1821

je zavod obiskal Charles Barbier, stotnik francoskega topništva. Predstavil je nov način

sporazumevanja z uporabo izbočenih pik in črtic, imenovan nočna pisava. Prvoten

namen pisave je bilo skrivno prenašanje povelj med vojaki tudi v temi. Barbier je svoj


10

sistem priredil, da so ga lahko uporabljali slepi. Poimenoval ga je sonografija. Izražal je

glasove skupaj s skupki pik in črtic. Sonografijo so prvi preizkusili Braille in njegovi

sošolci ter ugotovili, da je taka oblika pisave veliko bolj berljiva kot privzdignjena pisava

Haüya. Nov sistem je omogočal hitrejše branje in pisanje. Pike in črtice je pisec delal s

pomočjo tankega koničastega orodja; vtisnil jih je v debel papir, tako da so se na drugi

strani otipale kot izboklinice in sicer od desne proti levi, da je bilo mogoče, ko si list

obrnil, brati od leve proti desni. Kmalu so se pokazale tudi napake tega sistema. Z njim

ni bilo mogoče zapisovati besed po črkah, vstavljati ločil, zapisovati števil, pisati glasbe

itd. Trinajstletni Louis je odkril način kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna

znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa uporabil le šest pikic. Rešitev je

bila uporabiti celico s šestimi luknjicami – brajevo celico – revolucija v komuniciranju za

slepe ljudi (Freedman, 1997).

Brajica je reliefni točkopis. Osnovna celica ima razporejenih šest pik ali točk v dve

vrstici (npr. šestica na igralniški kocki).

Slika 1: Brajeva celica

Sistem brajeve pisave temelji na različnih razporeditvah pik. Slika prikazuje

brajevo celico z oštevilčenimi pikami. Vsaka brajeva celica sestoji iz kombinacij šestih

pik, narejena za branje z blazinico enega prsta. V pravokotniku se nahajta vodoravno

dve piki, navpično pa tri pike. S to kombinacijo je mogoče narediti 64 črt. Vsaka

kmbinacija predstavlja določeno črko, odvisno od položaja pik v celici.

Učenje brajice je kompleksna dejavnost, ki se jo načrtno in sistematično razvija od

zgodnjega otroštva. Večinoma jo izvajajo specialni pedagogi – tiflopedagogi (učitelji

slepih), v sodelovanju s preostalimi učitelji in starši. Dejavnost ni le učenje brajevih

znakov/črk, ampak tudi razumevanje pomenov besed, tvorjenje daljših struktur in

besedil. Pred začetkom branja morajo imeti učenci veliko znanja in predstav o okolici.


11

Slepi otroci imajo manj izkušenj z zunanjim svetom, zato potrebujejo pomoč pri

razvoju pojmov in poimenovanju besed za stvari, ki jih ne vidijo. Razvoj govornih orodij

pri slepem otroku po navadi ni moten, so pa problemi pri semantiki, zato so pogoste

tudi sintaktične napake. Sledi primer izkustvenega učenja pri videčem in slepem

otroku. Jabolko je rdeče, če ga vidimo. Za slepega je jabolko veliko/majhno,

gladko/hrapavo, dišeče, itd. Ker je brajica pisava, ki jo zaznavamo s tipom, je treba

načrtno razvijati tipno razločevanje. Pred učenjem pisnih znamenj mora oseba osvojiti

nekaj fizičnih veščin kot so pravilen položaj rok pri branju, tehniko rahlega drsenja

prstov vzdolž vrstice, fleksibilnost členkov prstov in razviti ustrezno moč v prstih za

pisanje na brajev pisalni stroj. Mnogi brajevi znaki imajo več pomenov in jih je treba

razbrati v kombinaciji z drugimi simboli (npr. znak za črko a je s predznakom za veliko

začetnico vélika črka a; s predznakom za števila je tudi števka ena; če je pomaknjen za

en položaj nižje, pa je ločilo vejica). Branje brajice zahteva od bralca otip posamezne

celice, ne toliko besede – tipna selektivnost. Bralci brajice uporabljajo sintetični pristop

tj. prepoznavanje posameznih črk v zaporedju (seriji), črke si morajo zapomniti ter jih

združiti v besedo. Branje brajice je linearno (črko za črko, vrstico za vrstico, v

najboljšem primeru je možno celostno prebrati posamezno besedo), zato ni možno

razvijati učnih tehnik t. i. celostnega branja oz. branja z vpogledom (učenci se učijo

grafične podobe besede). Izurjeni bralci sicer razvijejo prepoznavanje nekaterih besed

kot celote, vendar so to večinoma zelo pogoste besede. Tudi pri opismenjevanju slepih

je pomembno upoštevati čustvene in motivacijske dejavnike: pričakovanja okolja, ki

vplivajo na motivacijo za branje. Nespodbudno otrokovo okolje goji premajhna

pričakovanja, otrok ima nizke cilje. Otroci, ki živijo v bolj spodbudnem okolju, bodo imeli

višje cilje in bodo bolj navdušeni za branje, pri branju bodo uživali. Branje slepim

otrokom naj bo vsakodnevni proces. Videči otroci so po navadi vsakodnevno

izpostavljeni poplavi pisnih besedil, slikanic, knjig, napisov ipd., zato imajo veliko

izkušenj s pisnimi viri, preden se formalno učijo brati in pisati. Otroci, ki so slepi ali

slabovidni, nimajo enakega dostopa do t. i. priložnostnega oz. neformalnega učenja,

zato se morajo naučiti specifičnih konceptov branja, ki jih drugi otroci razvijajo naravno.

Tudi slepemu otroku mora biti od zgodnjega otroštva zagotovljen stik s tipnimi knjigami,

knjigami v brajici ter posameznimi zapisi v brajici (Murn, 2014).

Obstajata dve vrsti brajeve pisave; klasična in računalniška.

• Klasična pisava: brajeve črke so vzorci dvignjenih šesttočkovnih celic. Berejo se

s konicami prstov in temeljijo na šesttočkovni celici. Brajevi znaki temeljijo na

šestih pikah v dveh stolpcih znotraj celice. Višina pike je približno 0,5 mm.

Vodoravni in navpični presledek med centri pik v celici meri približno 2,5 mm.


12

Standardna velikost strani v brajevi pisavi je široka 28 cm krat 28 cm in ima 40

do 42 celic v eni vrstici in 25 vrstic na enem listu (www.zveza-slepih.si)

• Računalniška pisava: Osnovnemu 6-točkovnemu brajevemu sistemu, dva

stolpca po tri pike, so dodali spodaj še dve in dobili dva stolpca po štiri pike.

Osem točkovni brajev zapis lahko prikaže 255 različnih kombinacij brajevih pik

v eni celici. To omogoča bistveno večje število brajevih znakov v primerjavi s

šesttočkovnim sistemom (Kačič, 2006).

Leta 1975 je inženir Schönherr, nemškega rodu, patentiral prvi elektro-mehanski

braillov modul na svetu, ki je lahko prikazal in izbrisal brajeve znake. Bistvo je

elektromehanska gibljiva brajeva celica, kjer se pike glede na poslane elektronske

podatke dvignejo ali spustijo. S tem je bil izpolnjen predpogoj za razvoj brajevih

zaslonov, s katerimi so slepi dobili dostop do sveta obdelave digitalnih informacij. To je

bila revolucija enaka uspehu Brailla, le da so tokrat slepi imeli vstop v virtualni svet

računalnikov. V informacijskem smislu je s tem premoščen prepad med videčimi in

nevidečimi ljudmi (Kačič, 2006).

Računalniki so nepogrešljiv del pri vsakdanjih opravilih slepih, še posebej v času

študija. Oseba sicer lahko zaprosi Zvezo za slepe in slabovidne Slovenije, da posname

gradivo za študij v zvočni obliki na CD, vendar ta proces zahteva precej časa, kar

pomeni med študijem izgubo znanja. Zato so osebe v veliki meri prepuščene svoji

iznajdljivosti. Računalnik z možnostjo skeniranja omogoča osebi samostojnost in

ažurnost. V veliko pomoč so ravno digitalizirana gradiva, kar skoraj izenači možnosti z

ostalimi študenti (Vnuk, 2007).

3 NASTANEK KNJIŽNIC ZA SLEPE V SLOVENIJI

Pobuda za nastanek knjižnice za slepe je bila posledica vedno večjega števila

vojnih invalidov, ki so imeli poškodovan vid. Leta 1918 je Društvo Dobrodelnost

zaprosilo profesorico na ljubljanskem učiteljišču, gospo Minko Skaberne, naj organizira

prepisovanje slovenskih spisov v brajevo pisavo za slepe. Profesorica Skabernetova je

tako izdala posebno knjižico Skrb za slepce. Slovenske ženske je vabila, da bi ročno

prepisovale slovenske knjige v črnem tisku v knjige z brajico. Tako Slovenska knjižnica

za slepe v brajevi pisavi svoj rojstni dan proslavlja 1. marca iz leta 1918. Brajeva

knjižnica je imela prostore najprej v prostorih društva Dobrodelnost, nato v društvu

Kuratorij za slepce in kasneje v društvu Dom slepih. Del knjižnice za slepe sta imela

tudi Zavod v Kočevju, leta 1935, ter Dom slepih v Stari Loki, vendar so si te knjige

večinoma izposojali le slepi iz omenjenih dveh domov. Po drugi svetovni vojni,

29. januarja 1948, je bila pri glavnem odboru Združenja slepih Slovenije ustanovljena


13

tretja Braillova knjižnica, kjer so pod vodstvom Minke Skaberne prepisovali in izposojali

knjige v brajici slepim po vsej Sloveniji. Po njeni smrti pa je delo prevzela Cirila

Rakovec. V vsem tem času so knjige v brajici nastajale s pomočjo brajeve tablice,

napisane pa so bile v samo enem izvodu na papirju, ki je bil izdelan posebej za ta

namen. V zadnjih letih so knjige prepisovali tudi z mehanskim brajevim pisalnim

strojem in električnim brajevim pisalnim strojem Elotype. O obsegu in pomenu tega

dela govorijo tudi številke: prepisanih je bilo 521 knjižnih del v 3882 brajevih zvezkih.

Od leta 1994 se s pomočjo računalniške opreme in sodobnega brajevega tiskarskega

stroja knjige v brajici tiskajo obojestransko, lahko tudi v več izvodih (Zgodovina

knjižnice).

V Sloveniji manjka (splošna) knjižnica za slepe in slabovidne. Imamo dve knjižnici,

ki sta posebej specializirani za slepe in slabovidne uporabnike: Knjižnica in fonoteka

Minka Skaberne pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije (v nadaljevanju

ZDSSS) in Knjižnica Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Prva je društvena, druga

pa šolska knjižnica. Knjižnične storitve za slepe, slabovidne in za osebe z motnjami

branja v sistemu slovenskih javnih knjižnic nimajo zadostnega števila knjižničnih

delavcev, pa tudi prirast gradiva v slepim in slabovidnim dostopnih tehnikah je

skromen. Slepi in slabovidni so veliko bolj kot uporabniki drugih vrst knjižnic odvisni od

informacij, ki jim jih lahko zagotovi le knjižnica. To dokazuje tudi število izposojenih

knjig, ki je pri slepih in slabovidnih bistveno višje kot pri videčih bralcih. Storitve za

slepe in slabovidne prebivalce razvijajo in nudijo tudi druge knjižnice, ki opravljajo

knjižnično dejavnost. Na področju visokošolskih knjižnic je NUK leta 1998 poskusila

organizirati center za slepe in slabovidne študente, za kar je priskrbela potrebno

opremo in večje število zvočnih knjig. Številne aktivnosti za slepe in slabovidne izvajajo

tudi splošne knjižnice, saj jih k temu zavezuje Zakon o knjižničarstvu (2001). Več

splošnih knjižnic kupuje gradivo v povečanem tisku, zvočne knjige, itd. Knjižnice

poročajo, da je zanimanje za knjige v povečanem tisku konstantno. Zvočne knjige pa

se praviloma izposojajo le kot novitete, saj zanimanje zanje kmalu po nakupu upade.

Knjižnice ugotavljajo, da slepi ne prihajajo v splošne knjižnice, pač pa si gradivo zanje

izposojajo svojci. Specifična dejavnost, po kateri se knjižnice za slepe in slabovidne

razlikujejo od drugih vrst knjižnic, je izdelovanje publikacij v tehnikah, ki so dostopne

uporabnikom. Sicer se slovenski založniki odločajo za izdajanje zvočnih knjig, vendar

je število teh naslovov precej skromno, zato se morajo slepi in slabovidni zanašati

predvsem na lastne vire. Največ tovrstnega gradiva pripravijo na ZDSSS, ki skrbi za

produkcijo zvočnih knjig in revij, za tisk knjig in periodike v brajici, za konverzijo tekstov

v digitalni zapis ter za izdajanje časopisa v povečanem tisku. V letu 2009 je bilo pod


14

okriljem ZDSSS izdelanih 195 leposlovnih zvočnih knjig in 66 učbenikov (v celoti je bilo

v Sloveniji tega leta izdanih 330 zvočnih knjig). V brajici je bilo natisnjenih 31

leposlovnih del ter 5 učbenikov oziroma strokovnih del (Kodrič – Dačić, 2011).

3.1 Zvočna knjižnica

Z razvojem novih tehnik so se ponudile nove možnosti za pripravljanje knjig,

prilagojenih za slepe, kot je snemanje zvočnih knjig na magnetne trakove. Zvočna

knjižnica je bila ustanovljena leta 1958. Tega so bili zelo veseli mnogi slepi, ki niso

obvladali brajice. Svet literature, ki jim je bil prej odmaknjen je kar naenkrat prinesel

dostop in nova znanja. Prvi posnetki so nastali na uvoženih magnetofonskih aparatih v

pisarniških prostorih republiškega odbora Zveze slepih, pozneje pa so uredili še štiri

snemalne studie. V osemdesetih letih magnetofonskih aparatov niso več izdelovali, ker

so jih nadomestili bolj praktični kasetofoni. Zvočna knjižnica se je takoj prilagodila. Leta

1989 so končali s snemanjem na magnetofonske trakove in začele so nastajati zvočne

knjige v kasetni obliki. Dela, ki so bila posneta na magnetofonske trakove, so kasneje

presneli v kasetno tehniko. Na kasete so snemali do konca leta 2005, posneli pa so

2549 naslovov. Leta 2006 so začeli snemati v stisnjenem digitalnem računalniškem

zapisu, hkrati pa so tudi digitalizirali že obstoječe posnete zvočne knjige na kasetah.

Knjižnica Minke Skaberne je edina ustanova v Sloveniji, ki za slepe in slabovidne

prilagaja knjižno gradivo v dostopnih tehnikah (zvočni, brajev in elektronski zapis) ter

ga tudi izposoja (Zgodovina knjižnice).

3.2 Knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije

Knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je namenjena predvsem

odraslim slepim in slabovidnim ter je ena od dveh specializiranih knjižnic za slepe in

slabovidne, ki delujejo v Sloveniji. Uporabniki morajo ob včlanitvi v knjižnico prikazati

svoj status z zdravniškim potrdilom. Knjižnica uporabnikom omogoča dostop do

leposlovja, učbenikov in strokovne literature, časopisov v zvočnih zapisih, brajici in v

povečanem tisku ter v računalniškem zapisu. Večino gradiva, ki je na voljo

uporabnikom, knjižnica izdela sama (glej poglavje Založniška dejavnost).

»Knjižnična zbirka obsega 9.006 enot gradiva, od tega 1.102 enoti knjižnega

gradiva in 7.904 enote neknjižnega gradiva (predvsem avdiovizualno gradivo). Ker

je število izvodov posameznih naslovov majhno, je zbirka raznolika: leposlovni

oddelek obsega 1.794 naslovov v zvočnem zapisu na magnetofonskih trakovih,

2.549 naslovov v zvočnem zapisu na kasetah, 1.000 naslovov v brajici, 454

naslovov v računalniškem brajevem zapisu, 635 naslovov v zvočnem zapisu na

CD-jih (v normal in mp3-formatu), 911 naslovov zvočnih knjig, presnetih s kaset na


15

CD v mp3-formatu. Na strokovnem in učbeniškem oddelku imajo še 1.000

naslovov v zvočnem zapisu na kasetah, 275 naslovov v zvočnem zapisu na CD-

jih, 102 naslova v brajici in 103 naslove v računalniškem brajevem zapisu.« (Kodrič

– Dačić in drugi, 2010, str. 21 – 22).

Večino izposojenega gradiva se uporabnikom pošlje po pošti. Gradivo si lahko

izposodijo preko spletnega knjižničnega kataloga, ki je dostopen v elektronskem

informacijskem sistemu (EIS) in omogoča, da do gradiva dostopajo od doma. Knjižnica

dopolnjuje svojo zbirko z literarnimi deli, ki so jih ustvarili slepi in slabovidni iz Slovenije

in tujine; deli, ki utrjujejo narodno zavest, posebno z leposlovjem Slovencev in Slovenk

iz zamejstva in izseljencev; z literarnimi deli slovenskih klasikov in ostalimi kvalitetnimi

knjigami. Za izposojo poskušajo pridobiti različna literarna dela (poezijo, prozo in

dramatiko), ki so jih že oz. jih še bodo izdali slovenski založniki in ki so posneta na CD-

jih. Pri izboru si pomagajo s katalogi slovenskih založb, spletnimi stranmi slovenskih

založb, z obiski slovenskih knjižnih sejmov, vpogledom v COBISS (kooperativni online

bibliografski sistem in servisi), obiski splošnih knjižnic in knjigarn, spremljanjem objav v

Književnih listih in v podobnih prilogah slovenskih časnikov, časopisov in revij, kjer so

ocene, recenzije in predstavitve knjig in avtorjev ter lestvice branosti (www.zveza-

slepih.si).

3.3 Pomen ohranjanja brajice

Pomen brajice je vse manj cenjen zaradi razvoja tehnologije in zvočnih knjig.

Vendar je za posameznika pomembno, da se nauči brati brajico. Tako razširi krog

dostopnih informacij, razvija taktilno čutilo, izboljšuje slovnico, uporabo ločil, itd.

Novosti, kot so bile avdio kasete, lahko sicer pripomorejo k poslušanju širšega kroga

literature, vendar ne pripomorejo k učenju branja in pisanja. Branje in pisanje pa je

predpogoj za samostojno življenje z večjo zmogljivostjo na delovnem trgu. Problem pri

zvočnih stvareh predstavlja že samo opis matematičnega problema, grafa ali

kompleksne tabele, medtem ko je to mogoče povsem jasno sporočiti v brajici. Številne

študije so pokazale, da so ljudje, ki obvladajo brajico veliko bolj zaposljivi od tistih, ki je

ne obvladajo. Tehnologija danes pripomore k boljši učinkovitosti slepega na delovnem

mestu; poveča njegovo zmogljivost, skrajša delovni čas itd., vendar bi morala ta

tehnologija sloneti na brajici in je ne zanikati, saj obstajajo dejstva, da je ne more

povsem nadomestiti (Braille literacy).

Brajico najdemo v različnih javnih prostorih in zgradbah. Na bankomatih,

avtobusnih postajališčih, letališčih, tematskih parkih in javnih kopalnicah. Take stvari

omogočajo slepim in slabovidnim samostojno življenje. Izkušeni bralci brajice berejo pri


16

hitrosti 200 do 400 besed na minuto. Tako izurjeni bralci brajice pravijo, da je edina

omejitev brajice ta, da ni dovolj gradiva na razpolago (Braille literacy).

3.4 Branje kot terapija – biblioterapija

Literatura je ubesednjena realnost; pišemo o ljubezni, čustvih, občutkih, navdihu,

motivaciji, kvalitetah posameznika ter o posamezniku in njegovi postavitvi znotraj

družbe. Opisuje tudi kako ljudje delujemo pri osebnih omejitvah in kako to projeciramo

na ostale posameznike. Literatura lahko opiše, kako ostali čutijo in rešujejo probleme.

Z opisovanjem človeških problemov in njihovih rešitev literatura obravnava pomemben

aspekt življenja. Uspešno reševanje problemov in konflikotv v življenju je pomembno

vodilo in motivacijska sila življenja. Mnogo ljudi ima različne načine reševanja

problemov. Različni ljudje so v določenih okoljskih virih, psihičnih in duhovnih

sposobnostih različno odzivni oziroma sposobni za reševanje problemov (Harbaugh,

1984).

Že Stari Grki so trdili, da ima literatura psihološki ter duhovni pomen; kar je

potrjeval napis nad knjižničnimi vrati »zdravilni kraj za dušo«. Terapija z literaturo

izhaja iz tega, da je branje kot samo zdravilna izkušnja, saj lahko pomaga pri reševanju

kompleksnih težav. Uporabljena je bila za splošno prakso in zdravstevne oskrbe, zlasti

po drugi svetovni vojni, saj so imeli vojaki med okrevanjem veliko časa. Biblioterapija

pomaga pri krepitvi zaupanja in samospoštovanja, odstrani občutke osamljenosti, krepi

ustvarjalnost, zmožnost reševanja problemov ter daje pobudo za razpravljanje

pacientovih težav (Jelen, 2013).

Terapija služi kot pomoč ljudem za dotična vprašanja trenutnega časa. Ključnega

pomena je izbrano gradivo pomembno za določeno osebo in situacijo. Biblioterapijo

opisujejo kot »proces dinamične interakcije med osebnostjo bralca in literature-

interakcije, ki se lahko uporabi za osebno prilagoditev in rasti«. V biblioterapiji se

strukturirani materiali uporabljajo za blažitev stiske posameznika. Pojem zdravljenja se

nanaša na človeško identifikacijo z drugim preko lastnih izrazov v literaturi. Na primer

oseba, ki žaluje za izgubljeno osebo, bo v zgodbi z žalujočim junakom našla osebo v

enaki stiski ter se tako počutila manj osamljeno in zapuščeno (Bowman, 1995).

Prvi je izraz biblioterapija uporabil Samuel Crothers leta 1916, vendar uporaba

knjig za spreminjanje obnašanja datira še v čas srednjega veka. Uporabljamo tako

izmišljene zgodbe (pravljice, novele itd.) kot resnično literaturo. Iz psihodinamične

perspektive menijo, da omogoča izmišljena zgodba večjo identifikacijo, katarzo in

vpogled. Preko identifikacije s knjižnim likom dobi oseba alternativno stališče, iz

katerega gleda svoje težave, kar posledično vodi do spoznanja in vedenjske


17

spremembe. V 1980-ih in zgodnjih 1990-ih se je biblioterapija kljub slabo raziskanem

psihoterapevtskem modelu na veliko uporabljala. Predvsem pri kliničnih stanjih, kot so

namerno samopoškodovanje, obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) in bulimije

nervoze. Raziskave so prav tako podpirale biblioterapijo kot intervencijo pri široki paleti

psiholoških vprašanj, vključno čustvenih motenj, odvisnosti od alkohola in spolno

disfunkcijo (Jelen, 2013).

Namen biblioterapije je vodeno branje in kasneje razprava, ki pomaga

posameznikom, da premagajo negativna čustva povezana z resničnimi težavami.

Bralci se poistovetijo z zgodbo protagonista in se hkrati počutijo varne, saj krize ne

doživljajo oni. Branju sledi razprava v nenevarnem območju, kjer se bralci sprostijo.

Začnemo s fazo identifikacije, kjer se bralec identificira z likom, pri katarzi postane

bralec čustveno vpleten, pri fazi vpogleda se bralec skozi karakter lika in njegovo

doživljanje uči, kako so lahko osebne težave rešljive. Sledi posplošitev ter priznanje, da

nismo sami in smo »skupaj v tem« ter projekcija nekega koncepta, ki privede do

»odrešenje« bralca v praksi (Bowman, 1995).

Biblioterapija pozitivno vpliva na socialno vedenje, medosebne odnose in

sprejemanje drugačnih od sebe. Roberts (1984) je ugotovil, da se biblioterapija lahko

uporabi tudi pri socialni stiski in fizičnih težavah, kot jih imajo na primer slepi. Tudi

ostale osebe s ali brez primankljajev so veliko bolj sproščene o pogovoru o nekem

hendikapu, če imamo kot izhodiščno točko uporabljeno določeno knjigo. Na primer

biblioterapija se v inkluzivnem razredu ali okolju uporablja kot orodje za razumevanje

invalidnosti. Biblioterapijo sestavlja branje, poslušanje ali branje na glas ter pogovor

med poslušalcem in voditeljem biblioterapije. Izvaja se jo z namenom zagotavljanja

informacij, za vpogled v posebne razmere ali izkušnje, da bi zagotovili alternativne

rešitve problema, da bi se identificiralo problem, za komunikacijo novih vrednot itd.

Biblioterapija se lahko izvaja kot del učnega načrta z namenom osveščanja otrok o

invalidnosti. Izvajalci biblioterapije, ki učijo o empatičnosti, sprejemanju in inkluziji, se

morajo za to nalogo dodatno izobraziti in se venomer izobraževati, tako na področju

literature kot na področju invalidnosti (Kurtts, Gavigan, 2008).

3.5 Biblioterapija pri odraslih slepih osebah

Biblioterapija pri odraslih slabovidnih in slepih osebah uporablja predvsem

biografsko in avtobiografsko literaturo z namenom, da se oseba preko lika identificira in

začne drugače razmišljati o slabovidnosti in slepoti. Jennie Bolitho (2011) je postavila

pilotsko študijo v domu za ostarele. Udeleženci so izjavili, da so se ob glasnem

skupnem branju počutili sprejete in povezane med seboj. Knjige navdihujejo, oseba se


18

preko lika zaveda, da če je uspelo liku lahko tudi njej/njemu. Med najpogosteje

uporabljenimi knjigami za biblioterapijo so knjige, s katerimi želimo odgnati depresijo,

knjige uspešnih profesinalnih športnikov, slepih oseb z visokimi cilji, plezanje na Mount

Everest, uspešnih slepih glasbenikov itd. Brati ne pomeni samo vstopiti v kontakt z

nečim izmišljenim, ampak projektirati svojo zgodbo in izkušnje na zgodbo književnega

lika. Med branjem se tako začne interpretacija lika ter interpretacija sebe. Romani, še

posebno klasična dela, so ogromni rudniki dejanj, misli in stanj, kjer lahko vsak

posameznik najde neko skupno vzporednico z zgodbo. Ta identifikacija omogoča

vpogled v posameznika in možnost, da le-ta sprejme svoje napake, konflikte itd.

Določeno bralno gradivo za izbrano osebo med branjem sproži občutek, da je bilo delo

napisano prav za njo/njega in skozi ta proces se terapija gradi tako med likom in osebo

kot osebo in terapevtom. Branje pripomore k ohranjanju kulture, k razvoju psihološkega

stanja, razvoju domišljije, samozavesti, boljše samopodobe, razmišljanje o sebi in

svetu itd. Vse to človek potrebuje za gradnjo samostojnega življenja. Omogoča

interakcijo z drugimi, prenos znanja, argumentiranje, dialog. Skozi identifikacijo je

mogoče najti odgovore na trenutne težave, osvetliti problem iz različnih zornih kotov.

Knjižni lik ima lahko lastnosti, ki so nam všeč in jih imamo, ali bi jih želeli imeti in se

temu ne posvetimo. Pravljice, poezija in romani imajo močno sugestivno moč in

omogočajo izražanje čustev tudi v samoti. Glasno branje pomaga pri premagovanju

strahu, sramu ter občutku manjvrednosti. Ena od terapevtskih orodij je prav tako

pisanje avtobiografije, kjer oseba izpostavi občutke, misli in kritične točke, kar

pripomore k terapevtskemu procesu (Bowman, 1995).

3.6 Pravljica kot terapija

V 17.stoletju naj bi Charles Perrault, tako kot kasneje brata Grimm v 19.stoletju,

pravljice skrbno zapisali in jih približali najširšemu bralnemu občinstvu. Pravljice so se

pojavile v 17. stoletju v Franciji, kot del tako imenovanega salonskega literarnega

gibanja, vodile so ga aristokratske ženske na dvoru Ludvika XIV. Čeprav so danes del

otroške dobe so bile prvotno namenjene odraslemu občinstvu. Zagovarjale so

aristokratska pravila obnašanja ter vrsto družbenih in političnih konotacij, skritih pod

krinko domnevno predelanih neškodljivih ljudskih pripovedi. Aristokratske ženske 17.

stol. niso imele pravice do izobrazbe. Temu so kljubovale ravno z ustanovitvijo

literarnih salonov ter tako gojile omikanost in intelektualno razgledanost. Rdeča nit

pripovedi so bili liki izposojeni iz ljudskih pripovedi, vendar močno spremenjeni. Ravno

zaradi nepomembnosti pravljic takratnega časa so smele ženske izkoristiti priložnost in

skoznje pisati o lastnih videnjih, statusu ženske in pravicah žensk. Kljub velikemu

doprinosu aristokratskih žensk v pisanju pravljic pa se je skozi zgodovino ohranilo le


19

eno, moško ime – Charles Perrault. Perrault je pravljice povzdignil na novo raven, ki je

prej pripadalo le antičnim delom in tragedijam. Opremil jih je z moralno noto, kar je

takrat pripadalo le klasični literaturi. Tako je Perrault dokazal, da so tudi obrobna dela,

kar je takrat veljalo za pravljice, lahko visoka besedila z jasnim moralnim naukom.

Vendar je Perrault pravljice nasprotno od svojih predhodnic, arisktokratskih žensk, ki so

pisale o družbeni enakopravnosti, ženskih pravicah, dogovorjenih porokah in omejitev

za ženske, pisal o patriarhalnem redu in interesih malomeščanstva in aristokratske

elite. Perrault je pravljice uporabil za pisanje o ženski, ki je ljubeča, pokorna, predana

možu in družini, torej v ostrem nasprotju z vedenjem emancipiranih aristokratskih

žensk. Tako je po eni strani pravljicam dodal nov pomen, jih povzdignil med klasično

literaturo, po drugi strani pa posegel v politični prostor ter uveljavil nov način

socializacije, ki se je nanašal na nedopustno delovanje in vedenje žensk, predvsem

tistih iz višjih krogov. Take pravljice so povsem zabrisale moč žensk in junakinj zgodb.

Perrault je samostojne, bistre in odločne junakinje zamenjal s nebogljenimi, pasivnimi,

ne inteligentnimi, ubogljivimi ženskimi liki, ki potrpežljivo čakajo rešitelja (npr.

Trnjulčica). Takemu konceptu sta se kasneje pridružila še brata Grimm, ki sta ohranila

ubogo žensko sliko ter moškemu liku dodala moč, pogum, iznajdljivost in ambicioznost

(Anderson, 2000).

3.7 Psihološki pomen pravljic

Pravljice ponujajo občutek varnosti. Utrjujejo vero v dobro, da kljub hudobcem,

zlobcem in negativnim stvarem in dejanjem, se na koncu konča vse srečno. K temu

pripomore ravno stopenjska struktura pravljic. Ob pravljicah se umirijo različni strahovi,

kot je na primer strah pred smrtjo, saj se končajo z »živela sta srečno do konca svojih

dni«. Učijo nas različnih čustev, kaj je slabo in kaj dobro, je neke vrste ogledalo

človeške duše, v kateri vsak najde svoj manjkajoči kos sestavljanke. Nauči reševanja

problemov in vzbudi ljubezen do življenja. Ravno tako motivacijo potrebujejo osebe, ki

se najdejo v nekem iskanju samega sebe (Fojkar, Hafnar, Kačič, 1994).

Glavni namen pravljice ostaja gradnja osebnih odnosov in družbenih značilnosti.

Posamezniku omogoča, da uresniči in spozna duhovni del svojega ega. Medtem, ko so

materialne dobrine obvezne za obstoj v fizičnem svetu, duhovne potrebe oblikujejo

človeka. V pravljicah so številni simboli, ki usmerjajo k plemenitemu delu, kar

posledično prinese srečo in osebno izpolnitev. Osebna korist v pravljicah ne pomeni

samo dobro materialno pokritje, tevmeč se uresničuje skozi dobra dela, z izvajanjem

blagostanja ostalim in hkrati sebi. Psihološko gledano ima pravljica samo en glavni lik,

vsi ostali liki, ki se pojavljajo, pa predstavljajo njegove lastnosti, bodisi vrline ali

slabosti. Celota predstavlja človeško psihološko stanje, simbolično, ki ni enoznačna, ki


20

vsebuje nasprotujoče si težnje. Ta dualnost človeškega psihološkega stanja izhaja iz

tega, kar je znano kot dobro ter tistim, kar je slabo, pri čemer je vsaj na začetku slabo

vabljivejše in bolj razkošno od dobrega in skromnega. Pravljice so dober vpogled v

filozofski problem pridobivanja vrline. Vrlin, po mnenju filozofov, ni možno nikjer

pridobiti že s samim rojstvom in brez napora, temveč je zanje potrebno prestati

določene izkušnje. Vrlina je v pravljicah prikazana kot »tiha lepotica«, ki vodi k sreči.

Pravljice izhajajo iz človeka z dobrim bistvom, kot nekaj pozitivnega, vendar se v njem

vseskozi bije boj med njegovo človeško naravo in animalnim. Narejene napake torej ne

izhajajo iz hudobije, temveč iz pomanjkanja izkušenj in znanja, zaradi česar

posameznik ne prepozna razlike med dobrim in zlim na objektiven način (Goljevšček,

1991).

Albert Einstein je dejal: » Če želite imeti pametne otroke, jim berite pravljice; in če

želite še pametnejše otroke, jim berite še več pravljic.« Pravljica vzgaja in poučuje,

brez moraliziranja in vsiljevanja uči spontano. Pravljice nosijo v sebi številne sugestije,

napotke, nasvete, znanje prejšnjih rodov, ljubezen in izkušnje v korist bralcu. Hkrati

nosi moralno plat in vedno nastopa kot dobro in zlo. Prav tako, kakor je v vsakdanjem

življenju človeka. Oseba skozi pravljico spozna zapletene konflikte in položaje v katerih

se ljudje znajdemo. Tako postopno uči odločati po lastni presoji, vesti in prepričanju.

Vzajemno pripoveduje o dobroti in skromnosti, pa tudi o tem, kako se je v določeni fazi

potrebno postaviti na lastne noge. Ko pravljica vzgaja, razširi obzorje o kulturi, o

raznolikosti ljudi, barvi, verski pripadnosti, socialnem stanu, uči socialne razlike in

pripoveduje o unikatnosti vsake osebe (Zupančič, Justin, 1991).

3.8 Socialni pomen pravljic

Branje pravljic ustvari občutek pripadnosti, varnosti in ljubljenosti med terapevtom

in poslušalcem oz. med dvema osebama (npr. starš–otrok). Tak odnos omogoča

vpogled v intimo posameznika in debato o njegovih težavah. Vedno se začne s

problemom, ki se tekom zgodbe odvija in na koncu razvije v rešitev. Pravljični junak pa

predstavlja vedenje, ki je potrebno za reševanje tega problema. Težave, ki se pojavijo

v zgodbi, so težave realnih situacij; zato obsegajo medčloveške odnose, ki se odvijajo

v realnosti. Pomen pravljic je tudi ta, da se zave, da je kot posameznik unikaten, ter da

je del skupnosti. To predstavlja izhodišče za sprejemenje sebe in drugih (Kucler, 2002).

Pravljica je socialno pedagoški medij, saj preko nje vzpostavimo osebni stik.

Osebni prostor, v katerem se odvija socialno pedagoški proces je pogovor, kjer nima

nihče zadnje besede. Dialog, ki raziskuje, se odvija in odkriva alternative ter predstavlja

vir moči. Skozi evolucijo smo razvili sposobnost »branja misli« oz. empatije do drugih in


21

s temi mehanizmi spodbujamo socializacijo odnosov oseb. To počnemo zavestno in z

namenom, kot v primeru terapije (Rutar, 2008).

4 TIPANKA

Prva slovenska tipna slikanica je bila izdana šele leta 2004 z naslovom Snežna

roža, avtorice dr. Kermaunerjeve. Tipanka je bila ročno delo in zato izdelana v samo

50-ih izvodih. Tipne slikanice učijo otroke skozi igro prepoznavanja in interpretacijo

različnih oblik, k razvoju empatije pa doprinesejo tudi pri polnočutnih otrocih, saj

spoznavajo svet »drugačnih« in spreminjajo predsodke o slepih kot ubogih. Tipne

slikanice omogočajo razvoj vseh čutov, saj lahko vključujejo voh, zvok in tip. Izrednega

pomena so tipanice, ki so namenjene tako slepim in slabovidnim osebam kot tudi

videčim osebam (Bibliotekarska terminologija).

Velikost tipanke mora biti v velikosti obsega rok slepega (dve razprti dlani).

Velikost naj ne presega A4 formata. Tipna slika mora biti generalizirana tako, da je

njena vsebina prepoznana z otipom, ne dvoumna. Vsebino zato namerno osiromašimo

in tem bolj posplošimo. Večina slepih razloči močne barve, zato tipne slike obarvamo s

kontrastnimi barvami, pomagajo pa tudi pri razvijanju preostalega vida. Skušamo se

držati naravnih sorazmerij v naravi (npr. mačka ni večja kot krava). Uporabljen material

naj asociira na stvarno podobo objekta ali naj ga po posameznih lastnostih podpira

(hladni materiali, hladne barve). Tipanka naj bo zvezana tako, da jo je mogoče

popolnoma odpreti in tako omogoča uporabo obeh rok (Kermauner, 1996).

4.1 Tehnike izdelave tipnih slik

• Termo-vakuumska tehnika: Tipne slike, zemljevidi, načrti in drugi prikazi, ki so

narejeni s to tehniko so kakovostni, natančni in dobro tipljivi. Kot način izdelave

je precej zamuden in zahteven, saj moramo vsako matrico ali tipno predlogo

izdelati ročno (obrtniško) z upoštevanjem vseh zakonitosti tipne zaznave.

• Mikro-kapsulska tehnika: Naprava za segrevanje mikro-kapsulskega papirja

omogoča, da se s pisalom narisana ali fotokopirana slika dvigne in postane

tipna. Nastane tako, da se ob segrevanju mikro-kapsulskega papirja sproži v

kapsulah kemična reakcija. Kapsule nabreknejo in otrdijo tam, kjer smo zarisali

skico. Pomankljivost tehnike je ta, da je potrebno upoštevati tipni prag ter

kvaliteto linij, ki ne omogočajo zahtevnejših prikazov.

• Pozitivna folija: tehnika omogoča risanje skic na posebno folijo, pod katero

položimo gumijasto osnovo. Zaradi pritiska pisala pod ločenim kotom se

narisani obris izboči. Pozitivna folija slepemu v veliki meri nadomešča šolsko


22

tablo. Je kot individualna tabla, na kateri lahko v učilnici in na terenu uspešno

razložimo ali preverimo razumevanje določenega pojma.

• Tiflograf: Naprava omogoča risanje in izdelavo točkastih tipnih predlog na

brajevem papirju. Delo s tiflografom zahteva določene spretnosti. Uporaba

tehnike je lahko zelo široka, saj bolj spretnim učencem omogoča samostojno

risanje. Tiflograf je namenjem tako učencu, kot tudi učitelju.

• Izdelava tipnih predlog s konturnimi barvami: Tehnika omogoča izdelavo

kakovostnih barvnih in kontrastnih tipnih predlog. Kljub temu, da je način

izdelave zamuden je pogosto uporabljen. Predloge so dobro tipljive in obstojne,

zato so primerne tako za slepe, kot tudi za učence z minimalnim ostankom vida.

• Termo pisalo: Pripomoček je preprosta a domiselna rešitev za izdelavo tipnih

skic. Uporablja se s termo papirjem. Plastificirana stran papirja nabrekne pod

vplivom toplote, ki jo dovaja ogreta konica pisala. Nastanejo izbokline (konture),

ki jih lahko otipamo neposredno po nastanku. Žal tudi opisana tehnika ne

omogoča več nivojsko izdelavo tipnih prikazov in je nekoliko bolj počasna.

• Sitotisk in japonska tehnika terumi: Tehnika omogča izdelavo natančnih in

kakovostnih tipnih prikazov; skic, načrtov, nivojskih zemljevidov in slik. Primerna

je za dopolnjevanje brajevih učbenikov s tipnimi grafičnimi predlogami. Izdelava

takih predlog in učbenikov zahteva specializirano tiskarno in usposobljeno

osebje.

• Računalniška izdelava točkastih tipnih prikazov: Tehnika omogoča preproste

točkaste tipne prikaze, ki jih oblikujemo (narišemo) v računalniku in natiskamo

na brajev tiskalnik (Brvar, 2011).

4.2 Pomen ilustracij za slepe

Otroške slikanice, ki so se pojavile že v 17.stol, so bile nekako odrinjene na rob

literature vse do tedaj, ko se je pogled družbe na otroka spremenil (Puhar, 1982).

Danes se zavedamo, da so ravno slikanice nepogrešljivi del razvoja, saj otrok preko

njih prvič stopi v stik s knjigo. Otrok odkriva, spoznava in se uči preko slik, ki mu jih

dana knjiga ponudi. Njegov svet se tako širi in veča. Spoznava, da lahko različne

predstave, svoje slike in slike iz literature kombinira, vpleta, izmišljuje si nove zgodbe in

se tako razvija. Učenje poteka na kognitivni ravni. S pomočjo slikanic otrok razvija

ustvarjalnost, domišljijo, presega stereotipe in razvija svoj likovni čut. Z branjem otrok

bere literarno ter likovno zgodbo, besede postanejo vidne v podobah (Ozbič, Rot

Gabrovec, Jan, 2014).


23

Z več bralnimi izkušnjami je tip bolj občutljiv in dovzeten za tipanje informacij.

Glede na malenkost počasnejše branje slepih bralcev mora biti besedilo temu primerno

prilagojeno (generalizirano, obseg itd.). Jablanova (2010) navaja nekaj priporočil za

lažje opazovanje tipnih ilustracij in hitrejše branje brajice:

• Besedilo ali ilustracija naj bo na ravni površini in na višini rok

• Bralec mora imeti literaturo na sredini mize

• Knjiga oz. literatura naj bo poravnana pararlelno z robom mize

• Bralec naj uporablja obe roki (najbolje kazalca), desna naj pokriva več besedila

ali ilustracije kot leva

• Gladek prehod iz vrstice v vrstico, sledenje liniji besedila

• Blazinica prsta zajame vse ali čim več znakov (Petrič, 2013).

S tipnimi iluistracijami za slepe in slabovidne spodbujamo vidno in tipno

zaznavanje. Tisk in relief pomagata pri lažji predstavljivosti napisanega ali

upodobljenega. S spodbujanjem vidnega in tipnega zaznavanja pri mlajših otrocih

pripomoremo k hitrejšemu načinu branja. Videči v primerjavi s slepimi berejo hitreje

predvsem zato, ker so informacije pridobljene z vidom hitrejše od tipnih informacij.

Videči bralec s pogledom zajame besedilo in ga razdeli na sestavne dele – pridobi

podatke iz celote. Slepi bralec pa najprej z dotikom zazna podrobnosti in le-te kasneje

poveže v celoto; kar pomeni, da je število informacij omejeno. Tudi ilustracije morajo

biti zato omejene oz. generalizirane (Petrič, 2013).

Za izdelavo tipnih slikanic sta potrebna predvsem čas in znanje. Uporabljamo

podobne (naravne) materiale in v enakih razmerjih. Zgodbo obogatimo z uporabo vseh

petih čutil in ravno ta prenos in porazdelitev na ostala čutila bogatijo osebni svet

predstav in domišljije. Krepimo besedišče in spodbujamo nove nevronske povezave;

načrtno »zmanjševanje« pomembnosti vida in spodbujanje delovanje ostalih čutov

krepi občutek samozadostnosti in lažje sprejemanje samega sebe. Pri vključevanju

vseh čutil je potrebno dodati to, da ne pridobivajo samo ljudje s posebnimi potrebami

temveč vsi (Schmid, 2014, str. 41 v Ozbič, 2014).


24

5 PRAKTIČNI DEL

5.1 Opis problema

Tema tega magistrskega dela je izdelati praktičen pripomoček za slepe starše z

otroki. Slepi in slabovidni so bili že skozi zgodovino zapostavljena in zaprta skupnost,

zaradi česar je bil razvoj določenih pripomočkov za lepše, bolj dostopno in učinkovito

življenje veliko počasnejši. Osredotočili smo se na izdelavo tipne slikanice – pravljice

za slepe starše z otroki. Pravljica prikazuje proces razvoja človeka, razvoj odnos do

drugih in sebe, uči, da je odraščanje neizogibno in nujno. Skozi pravljico izkusimo

trpljenje, samoto in izobčenost junaka; oseba pride do spoznanja, da po tavanju v temi

pride pomoč, ne glede na okoliščine v katerih se znajde. Pravljice torej pomagajo pri

premagovanju ovir v življenju. Knjiga je neprecenljiva pomoč v procesu odraščanja,

pravljice pa so nekaj posebnega. Vse življenje namreč nosimo v sebi njihovo sporočilo,

ki je nedvoumno, čeprav smo že davno pozabili, kje smo se tega naučili (Kucler, 2002).

5.2 Namen in cilj magistrskega dela

Namen magistrskega dela je izdelati tipanko za odrasle slepe z otroki. Slovenske

literature, ki bi si lahko slepi in slabovidni starši izposojali za branje otrokom, je izredno

malo. Osredotočili smo se na razvijanje vezi znotraj družine oz. znotraj nekih skupnosti,

kjer je potreba po komunikaciji med odraslim in otrokom večja. Pravljica je odlično

izhodišče za začetek komunikacije, razvijanje domišljije in besedišča, torej vsega, kar

človek potrebuje za nadaljni razvoj do samostojnosti. Cilj je izdelati tipanko, ki bo

uporabna, kvalitetno izdelana in v veselje slepim odraslim ter njihovim otrokom.

5.3 Raziskovalna vprašanja

1. Kakšen format (pisava, postavitev besedila, slike) bo zagotovil lažje rokovanje

tipanke slepim staršem?

2. Kakšen material bo izzval najučinkovitejšo predstavo oseb, stvari in predmetov,

da jih bodo lahko slepi starši opisali otrokom?

5.4 Predpostavke in omejitve raziskave

Pri magistrskem delu smo se osredotočili na populacijo odraslih slepih oseb z

otroki (starost 18 let in več), vendar bo v prilogi dodano tudi besedilo za videče osebe.

Ilustracije smo primerno obdelali za otip ter v prilogo dodali sliko za slabovideče in

videče ljudi. Samo delo naj bi bilo jasno, kratko in funkcionalno za uporabo. Pri temu

nam bo v pomoč znanje iz teoretičnega dela ter znanje, pridobljeno tekom šolanja.


25

5.5 Metode raziskovanja

Metoda raziskovanja je deskriptivna metoda. Opisali smo izdelavo tipne slikanice,

kasneje knjige, potek načrtovanja, izdelovanje in kako je bila tipna slikanica sprejeta pri

odrasli osebi. Celoten potek smo fotografirali ter fotografije priložili v magistrsko delo.

Tipno slikanico bomo naredili v velikosti formata A4, ilustacije smo generalizirani z

barvnimi kontrasti ter upoštevajoč razmerja (npr. velikost metulja proti gobi) in

materiale, ki asocirajo na dotično stvar (npr. kosmata brada). Izdelano tipno slikanico

smo predložili v pregled videči osebi, ki je tipno slikanico pregledala in z zavezanimi

očmi preizkusila ilustracije, ter slepi osebi. Za sodelovanje smo prosili slepo osebo

(slep starš) iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper. Odraslega in otroka

smo po prebrani tipanki vprašali za povratno informacijo. Namen pregleda tipne

slikanice za videče in slepe osebe je ta, da se preizkusi praktičnost in uporabnost tipne

slikanice v praksi.

5.6 Ideja o tipni pravljici

Na prvem sestanku sva s profesorico določili temo magistrskega dela. Odločili smo

se za tipanko – pravljico za slepe odrasle z otroki. Želeli smo, da bi bila tipanka

dosegljiva večjemu spektru ljudi, zato smo se odločili, da bo poleg brajice tudi pisava

za slabovidne in videče. 29. 9. 2014 smo dokončno napisali pravljico z naslovom Ena

škratja, ki govori o škratjem prijateljstvu v gozdu. Tematika obravnava prebivalce gozda

ter odnose med škrati, kar se lahko v biblioterapiji prenese na odnose med ljudmi ter

spoznavanje novih živali.

5.7 Izdelovanje tipne pravljice

Izdelovanje tipne pravljice smo začeli z načrtom ilustracij (Slika 3). Po pogovoru s

profesorico smo v trgovini s fotomaterialom kupili fotoalbum na spiralo in izhajali iz tega

formata (Slika 2).


26

Slika 2: Fotoalbum na spiralo

Prednosti albuma na spiralo je ta, da so strani albuma že same močnejše od

navadnega pisarniškega papirja, kar bo predstavljalo dobro ogrodje za izdelavo knjige

tipanke; spirala pa omogoča nemoteno obračanje strani naokoli, kar omogoča hkratno

branje in tipanje ilustracij tipanke. Po končanem napisanem besedilu zgodbe smo o

možnostih za ilustracije tipanke raziskovali po knjižnicah in internetu.

Slika 3: Nastanek osnutka ilustracij

Prvotno naj bi bila zgodba grajena tako, da bi bila ena stran namenjena brajici in

povečanemu tisku za slabovidne ter druga stran ilustraciji. Ker pa je postalo delo

preobširno, smo morali zgodbo na račun praktičnosti in izvedljivosti, skrajšati. Odločili

smo se, da bo besedilo v povečani pisavi na levi strani knjige, brajica pa na desni strani

knjige. Tako smo prihranili strani tipanke in pridobili na uporabnosti, saj bi bila drugače

zgodba predolga in tipanka pretežka. Po narejenem načrtu za ilustracije smo začeli z

iskanjem materiala za ilustracije. Glavni material, ki smo ga uporabili, je moos guma.

Lahko jo izrezujemo, lepimo, je lahka in dobimo jo v različnih barvah. Za oči smo v

trgovini za ustvarjanje kupili že narejene plastične oči. Nos in usta smo izrezali iz moos

mase ter ju prilepili na izrezan obraz škrata. Vsak škrat ima klobuk drugačne barve,


27

narejen iz filca; resničen material, iz katerega tudi v vsakdanjem življenju uporabljajo za

izdelavo klobuka. Škratja brada je narejena ravno tako iz filca, vendar filca v klobčiču;

osmukan filc, kateri je pod prsti tako žimast kot je brada. Filc je mehek in volnast, kar

smo izkoristili za prikaz oblačil, dodatkov (klobuk), odej itd. Filc – volna oziroma

osmukan filc je sestavljen v klobčič kot volna, vendar ohranja lastnosti filca in

njegovega žimastega občutka. Lahko ga uporabimo za lase, brado, itd.

5.8 Izdelovanje tipne pravljice Ena škratja

Pripomočki:

• moos goma (različne barve)

• filc (različne barve)

• kolaž

• volna – filc (različne barve)

• škarje

• univerzalno lepilo (Mekol)

• Fimo masa

• laks

• brusilni papir

• umetna dolga trava (oddelek trgovine s plastičnimi rožami)

• lupine orehov

• pluta

• beli kamečki (kupljeni v trgovini za male živali)

• bela plastična mreža ali rdeča mreža (v kateri so pakirani agrumi, največkrat

limone ali pomaranče)

• samolepilne podložke za pod nogo stola (telo pajka)

• žimast rjav predpražnik (telo ježa)

Pravljica deluje kot terapija, to so trenutki povezani s sproščenostjo, razvojem

domišljije, razvojem dialoga med vrstniki, znotraj družine in zunaj njene strukture.

Slepim in slabovidnim smo želali skozi domišljijsko zgodbo, ki še vedno dopušča prosto

pot otrokovi domišljiji, približati gozd in njegove oblike (list, storž, gobe) ter prebivalce

(jež, polž, pajek). Po pripravi načrta smo se lotili ilustracij. Za škratja telesa smo


28

uporabili oranžno moos gumo, saj je po otipu podobna koži. Izrezali smo oblike in

nanje zalepili nosove ter kupljene oči. Kot merilo smo vzeli svojo dlan – velikost škrata.

Nato smo vzeli filc ter izrezali klobuke. Za Rdečka rdeč filc in za Lisička oranžen filc.

Vsak škrat ima prepoznavno barvo in obliko klobuka. Lisičku smo izrezali klobuk v

obliki gobe lisičke iz oranžnega filca. Kot domovanja škratov smo si zamislili gobe, saj

jih imajo slepi in slabovidni le redko priložnost spoznati. Vzeli smo tri bolj poznane, od

tu izvirajo tudi imena glavnih likov. Rdečko po rdeči mušnici, Ajdovc po ajdovem

gobanu in Lisičko po lisički. Steblo gobe ali bet mušnice smo izrezali iz moos gume, saj

je na otip gladek in čvrst kot koža.

Slika 4: Škrat rdečko in mušnica (levo za slabovidne, desno za slepe)

Mrežico, ki jo ima mušnica pod klobukom, smo izrezali iz bele plastične mreže, v

kateri dobimo agrume. Na klobuk iz rdeče moos gume smo zalepili značilne bele pike

iz moos gume, ki krasijo mušnico. V naravi se bele pike težko otipajo, vendar smo

želeli poudariti to, kar naredi mušnico značilno, torej rdeč klobuk in bele pike. Za drevo

smo uporabili pluto, kot travo pa smo zalepili umetno travo (Slika 4). Ilustracijo

slabovidnih smo dodatno obogatili s filc-volno, ostale elemente smo izrezali iz kolaža.

Za polža smo uporabili živo roza Fimo maso, ki smo razvaljali v tanko kačico, jo zvili v

obliko polža in spekli v pečici na 130 stopinj Celzija deset minut, da je otrdela. Polža

smo ohladili in ju na eni strani zbrusili z brusilnim papirjem. Pridobili smo na površini za

lepljenje in stanjšali polžev prostor v knjigi. Za pajkovo telo smo uporabili okroglo

filcasto črno podložko za nogo stola (samolepilno), pod katero smo z Mekol lepilom na

vsako stran zalepili štiri noge. Noge smo naredili iz laks vrvice. Za pajkovo mrežo smo

uporabili del idrijske čipke, saj smo v zgodbi napisali, da je škrat Lisičko mreže krpal v

pravo idrijsko čipko (Slika 5). Pri ilustraciji slabovidnih smo dodali še trobento iz

modrega kolaža.


29

Slika 5: Lisičko, polža in pajek

Za ponazoritev rova smo uporabili pluto, s katero smo oblepili celotno stran, na vrh

smo zalepili umetno travo in filc (Slika 6). Vhode v rov smo zaprli s kamenčki, ki smo jih

zalepili z Mekol lepilom. Ježa smo naredili iz predpražnika. Izrezali smo obliko, postrigli

predpražnik na nižjo višino ter pobrusili ščetine predpražnika do tkanine. Oči smo

narisali s črnim flomastrom. Ilustracijo za slabovidne smo izdelali iz kolaža.

Slika 6: Ježa, ujeta v rovu

Jesensko listje smo izrezali iz moos mase iz različnih barv (Slika 7). Izrezali smo

jih v različnih oblikah (kostanj, hrast itd.) Ravno tako smo uporabili različno obarvan

kolaž za ilustracije slabovidnih. Na prvo stran listja smo zalepili glavno listno žilo, ki je

sicer v naravi na hrbtni strani lista, vendar služi kot predstava o pravi sestavi lista.


30

Slika 7: Jesensko listje

Za zadnjo tipno ilustracijo smo uporabili veliko število različnih materialov. Glavni

namen je bil upodobiti zasuto mušnico (Slika 8). Uporabili smo mušnico približno enake

velikosti kot na prvi ilustraciji, za lažjo identifikacijo. Za gobo smo ponovno uporabili

moos gumo, čez katero smo zalepili listje umetnih rož, lesene deščice kot kose vej,

lupine orehov, brusilni papir kot kostanjeve ježice itd. Ilustracijo za slabovidne smo

izdelali iz različnih barv kolaža.

Slika 8: Zasuta mušnica

5.9 Uporaba tipanke Ena škratja v praksi

Tipanko smo namenili tako slepim in slabovidnim staršem kot tudi videčim osebam

s slepimi otroki. Prvotno smo dali delo v pregled videčim osebam – družini. O tipankah

so vedeli zelo malo, zato smo jim predstavili pomen tipne ilustracije, povečano pisavo

in brajico. Želeli smo spoznati, kakšne težave bo imela videča oseba pri prepoznavanju

tipnih ilustracij z zavezanimi očmi. Najprej smo oči zavezali sestri, ki je po poklicu

profesorica razrednega pouka. Pri prepoznavanju silhuete škratov ni imela večjih


31

problemov, ravno tako pri prepoznavanju posameznih delov telesa kot so oči, nos,

dlani in brada. Prepoznavanje oblačil in dodatkov je terjalo nekaj več časa, vendar je

na koncu prepoznala vse. Ravno tako sta se dobro odrezala tudi starša. Pri živalih je

bolj kot na obliko potrebno biti pozorni na to, da oseba ali otrok prepozna značilnosti

živali: gladka in zavita lupina polža, ježeve bodice in tanke pajkove noge itd. Vse te

posebnosti živali lahko vodijo v nadaljno diskusijo o živalih; od kje, zakaj, kako itd.

Zraven lahko uporabimo tudi plišaste živali za lažjo prepoznavnost. Ker smo želeli

tipanko predstaviti slepim osebam in dobiti povratno informacijo o tem, kaj je dobro in

kaj slabo narejeno, smo se dogovorili za obisk v Medobčinskem društvu slepih in

slabovidnih v Kopru. Marca meseca smo se dogovorili za srečanje v dopoldanskem

času. Dogovorili smo se, da bo prisoten g. Bojan, ki prihaja na društvo ob določenih

dnevih; predstavili sem mu magistrsko delo ter opisali namen izdelave tipanke.

Povedali smo, da gre za pravljico, ki je napisana za slepe in slabovidne ter videče

starše s slepimi otroki, vendar je primarno namenjena slepim staršem z otroki. Pravljico

je prebral, pohvalil napisano ter dejal, da so listi in napisano na dosegu roke, stavki

lepo sestavljeni in besedilo razumljivo napisano. Pretipal je tudi ilustracije in poudaril,

da je velika izbira materialov zelo pomembna pri tovrstnih projektih ter dejal, da je

dobro in kvalitetno izdelano. Prepoznal je škrate, gobo (vrsto gobe ne – mušnica),

drevo in ježa. Nekaj težav je imel le z zadnjo ilustracijo, zasuto mušnico.

Marca meseca smo se dogovorili za obisk Zavoda za slepo in slabovidno mladino

v Ljubljani. Želeli smo preveriti kakovost ilustracij in prepoznavnost, tudi če otrok

pravljice ne prebere.

Poslali smo elektronsko sporočilo, na katerega so prijazno odgovorili in

posredovali ime profesorice razrednega pouka, kjer bi lahko opravili preizkus. Učiteljica

je otrokom predstavila in obrazložila, zakaj smo prišli na obisk, nato smo tipanko in

namen magistrskega dela predstavili še sami. Ker smo želeli prvotno videti ali bodo

ilustracije prepoznali kljub temu, da zgodbe ne poznajo, smo pravljico prihranila za

konec. Skupaj s slepim dečkom smo se usedli za okroglo mizo ter začeli s prvo

ilustracijo (škrat, mušnica in drevo). Deček je ob prvem dotiku škrata rekel, da je to

človek, oseba; zato smo sproti podajali informacije, v kolikor je bilo potrebno za

pravilno prepoznavanje. Ko smo dejali, da zgodba govori o škratih, je takoj popravil

svoj odgovor in rekel, da je to škrat. Prepoznal je kapo, oči, nos in obleko, le za brado

je vprašal, kaj je to. Ko smo obrazložili, da je brada, se je nasmejal, saj ga je zmotilo to,

da je bila preveč okrogla. Nato je otipal gobo, jo prepoznal, le pike ni vedel kaj so;

vendar smo mu pomagala z informacijo, da je goba, ki je strupena, rdeča in ima bele

pike. Po opisu je prepoznal mušnico. Ravno tako ni imel težav prepoznati drevo oz. les.


32

Pri drugi ilustaciji (škrat, pajek, polž) je škrata takoj opisal, prepoznal različno kapo,

drugačno obleko škrata in zato pravilno sklepal, da gre za drugega škrata. Polža je

takoj prepoznal, pri pajku pa ga je zmedla velikost, zato smo mu morali povedati, da so

škratje majhni kakor dlan in je pajek v primerjavi z njimi veliko večji. Pri tretji ilustraciji

(jež, rov, kamenje) je takoj prepoznal ježa in rekel, da premalo pika. Pojasniti smo

morali, da v tipanki ne sme biti preostrih stvari, saj bi se lahko bralci poškodovali.

Zanimiv mu je bil koncep rova in zaprte poti s kamenjem, vendar je vprašal, kaj je na

vrhu; povedali smo mu, da ja rov pod zemljo, zato je na vrhu zemlje trava in mah, ki

predstavljajo površje. S četrto ilustracijo (jesensko listje) ni imel nobenih težav. Pri peti

ilustraciji (nametana mušnica) smo morali pomagati z informacijami in dodatnimi

vprašanji; kaj jeseni pade na tla (listje), kakšni so jesenski plodovi (oreh), kaj raste na

hrastu in ima kapo (želod). Imel je precej vprašanj glede zadnje ilustracije, saj je bila

morda resnično prepolna informacij. Čeprav je ob pomoči prepoznal skoraj vse

predmete. Deček je ob vsaki ilustraciji spraševal, iz katerega materiala so izdelane.

Povedali smo, da smo uporabili filc – volno, pluto, brusilni papir, predpražnik in ob vsaki

povedani stvari dodali, za kaj se uporablja. Deček je bil nad tipanko navdušen. Dejal je,

da so ilustracije zanimive ter zelo raznolike. Nato je prišel na pregled ilustracij

slaboviden deček. Pregledal je ilustracije ter navdušeno pretipal tudi ilustracije za

slepe, za katere je dejal, da so kot igrača. Na izdelanih ilustracijah ni imel težav

prepoznati škrate, polže, pajka, gobo in ostale stvari. Uro smo zaključili tako, da smo

se posedli skupaj za mizo, ter na glas prebrali pravljico (Slika 9). Pri vsaki ilustraciji

smo se ustavili, pregledali in pretipali ali napisano drži; strinjali so se, da drži in

vprašali, ali bo knjiga lahko ostala pri njih. Veseli smo bila njihovega odziva, saj so

potrdili, da so ilustracije kakovostno narejene, uporabne in zabavne, kar je bil glavni cilj

ilustracij tipanke.

Slika 9: Otroci tipajo ilustracije


33

5.10 Evalvacija tipanke slepega starša

Ker je magistrsko delo izvorno namenjeno slepim staršem z otroki, smo vprašali za

mnenje še slepega starša z otroki, da bi lahko povzeli ali je tipanka dosegla svoj

namen. Dogovorili smo se z družino v kateri sta dva otroka, gospa je slepa in gospod

slaboviden. Ukvarjata se tudi s pisanjem, saj je gospa pisateljica in ji je področje

pisanja dobro poznano.

Opisali smo namen tipanke, da je tipanka za slepe, slabovidne in videče osebe z

otroki. Vsebuje ilustracije za slepe, slabovidne in videče otroke, tako da je kljub ciljni

publiki slepih staršev z otroki pravzaprav namenjena vsem. Govorili smo o postavitvi

brajice na desno stran in besedila za slabovidne in videče na levo stran. Gospod je

dejal, da bi bilo lahko besedilo za slabovidne še povečano, saj je velikost črk Arial 18

za njega še vidno, za mnoge slabovidne pa ne več. Na vprašanje kaj si mislita o

združitvi brajice z besedilom na isti strani (ena vrstica brajice pod njo pa vrstica

besedila za videče in slabovidne) sta odogovorila, da so poskušali tudi sami nekaj

podobnega že izdelati, vendar je tak način za slepe sicer nemoteč, za slabovidne in

videče pa utrujajoč za oči in ga ne priporočata. Če bi že želeli prihraniti strani bi bilo

smotrno postaviti brajico in besedilo za videče in slabovidne na skupno stran tako, da

bi bila brajica na vrhu, da slep ne išče po papirju, besedilo pa pod njo. Besedilo tipanke

se pod težo ilustracij in veliko uporabljenega lepila sčasoma začne upogibati in postane

»valovito«, kar bi lahko rešili s postavitvijo »okvirjev« okoli ilustracij, da bi bile vse

enako debele (naprimer okvir iz filca, debelina 5 mm); kar je v našem primeru

nemogoče, saj so uporabljeni materiali kot je kamen in bi ga bilo potrebno obrusiti s

primernim orodjem. Poleg tega pa foto album drži skupaj spirala, ki bi morala biti dovolj

velika, da bi lahko imele vse ilustracije okvir.

Opisali smo tudi obisk pri otrocih v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v

Ljubljani, ter njihovo hitro prepoznavanje ilustracij. Pogovor je nanesel na razlago,

zakaj so otroci hitrejši pri prepoznavanju ilustracij. Otroci imajo bolj razvite čutnice, saj

se med igro sproti učijo. Veliko bolj kot recimo gospodinje, ki imajo čutnice na prstnih

blazinicah zaradi dela otrdele ter posledično slabšo čutilno prepoznavnost. Prav tako je

pomembno tudi dejstvo, kako nekdo otroku razloži, kaj je katera stvar in na kakšen

način to predstavi. Prepoznavanje je odvisno tudi od tega, ali se slep rodiš ali oslepiš

tekom življenja. Slepi od rojstva prepoznavajo stvari na podlagi otipa ter predstavitve

stvari od neke druge osebe, tisti, ki se s slepoto srečajo pozneje, pa imajo določene

predstave že izoblikovane in morajo to ohranjati v spominu.


34

Pri prvi ilustraciji smo ugotovili, da je material dobro izbran, prepoznaven, vendar

ju je zmotila okrogla brada škrata na ilustraciji za slabovidne in videče (škrat ima

namreč okroglo brado iz filc volne). Svetovala sta, da naj bo tako brada kot vse stvari

tem bolj resnične, saj abstraktna umetnost videčemu in slabovidnemu ne škodi,

slepega pa zavaja. Slep je naučen, da je brada mehka in podolgovata, zato naj bo taka

tudi v ilustracijah. Enak nasvet sta podala za brke škrata; pomembna so razmerja med

stvarmi in enak material (brki in brada sta iz dlak v resnici – enak material, zato naj bo

tako prikazano tudi v ilustraciji), da je pravljica poučna, kljub temu pa si lahko ravno

zaradi tega, ker je pravljica, dovolimo nekaj svobode. Cof na kapi škrata bi lahko bil

mehkejši, saj si cof vedno predstavljamo mehek. Če to ne bi bila pravljica bi bile pike

mušnice lahko problem, saj so v naravi vedno majhne in neotipljive (ni reliefa), vendar

pa so zaščitni znak in prepoznaven znak te gobe, ki jo v vsaki pravljici in otroškem

prikazu, tudi risanki, prikazujejo kot rdečo gobo z veliki pikami. Zato so takšne velike

pike v pravljici dovoljene. Pri drugi ilustraciji polža in škrata Lisička smo prišli do

spoznanja, da različna postavitev dveh ilustracij ni moteča, ter da je dobro strukturirano

postavljena, torej pregledna in prepoznavna. Všečna je bila izbira idrijske čipke kot

pajkove mreže, saj je pomemben del slovenske kulture. Pajek je bil težje prepoznaven,

saj je bil v velikosti polžjih hišic oz. malo večji. Ponovno, v pravljici izhajamo iz svoje

domišljije in si to lahko dovolimo, poleg tega gre za pravljico, pri kateri je zaželjeno

voditi pogovor z otrokom in je priporočljiva sprotna razlaga. Ilustracija rova je bila težko

prepoznavna, saj smo šele po povedanem, da je na vrhu strani trava ugotovili, da gre

za prikaz preseka zemeljskega površja. Pri tem so vse poti zaprte s kamenčki – ježa pa

zaprta v rovu. Zmotila je velikost ježa, saj je vedno predstavljen kot bolj trebušast,

ovalen in ne tako podolgovat, kot je v ilustraciji tipanke. Pri samem obračanju strani

smo opazili problem pri vseh skupinah ljudi; slepih, slabovidnih in videčih; predvsem

slepi preskočijo iz ilustracije na ilustracijo in ne na besedilo. Strani so odebeljene,

vendar pretanke, saj jih tipne ilustracije pritiskajo skupaj, zato so težje oprijemljive.

Potrebno je označiti strani, naprimer na desni strani v desnem kotu damo neko oznako,

da jo slepi lahko zatipa in slabovidni in videči opazijo. Pri označevanju strani je

pomembna doslednost, vedno enaka oznaka na enakem kotu strani v tem primeru.

Samo besedilo ju je navdušilo, pravljico je gospa dvakrat prebrala in dobili smo idejo,

da bi lahko v neki drugi obliki služila tudi kot učbenik. Potrebno bi bilo preoblikovati

besedilo, ilustracije in celotno zasnovo. Pri ilustraciji listja sta dejala, da jima je zelo

všeč prikaz – listje različnih oblik z glavno listno žilo po sredini. Čeprav je žila lista v

resnici na zadnji strani lista, je prepoznaven znak in poučen dejavnik, zato nemoteč;

predstavljajo hrbtno stran listja. Gospod je dejal, da je izbira močnih barv zelo

zaželjena, saj so realne zemeljske barve težko prepoznavne ter nezabavne za otroke,


35

ne vzpodbujajo otroške domišljije. Izbira materiala za izdelavo listja je preveč umetna;

uporabljena moos guma slabo asociira na list, morda bi bilo bolj primerno uporabiti

kakšno tanjše blago. Pri zadnji ilustraciji, zasuti mušnici, je bilo potrebno precej časa in

pomoči za prepoznavanje različnih stvari. Ugotovitev; preveč stvari, preveč

skoncentrirano na tako majhnem prostoru. Potrebno je »osiromašiti« sliko, vendar ne

na račun kvalitete, da bo bolj pregledno in razumljivo ter lažje za prepoznavanje. Morda

strukturirano zalepiti po celotni strani, da bodo posamezni elementi lažje prepoznavni,

saj se sedaj prekrivajo. Prav tako je bilo težje prepoznati tudi mušnico, ki ima sicer

velike pike. Eden izmed predlogov je ta, da bi se lahko na več straneh uporabili enaki

predmeti ali stvari ali v tem primeru plodovi; naprimer želod bi lahko bil v prvi ilustraciji,

ter bi se ponovil v tretji ali zadnji, saj s tem stimuliramo ponoven priklic že otipanega in

učenje spomina. Gospod je dejal, da se opazi kvaliteta in vložen trud v ilustracije,

vendar se moramo postaviti v kožo slepega, kateremu je tak nabor materialov samo v

breme in ne v pomoč. Govorili smo o združitvi besedila, zato smo vprašali za združitev

ilustracij. Opažanje je bilo, da imajo slabovidni in videči dvakrat več ilustracij kakor slepi

– ilustacije za videče, slabovidne in za slepe, slepi pa samo za slepe. Ponovno bi lahko

prihranili stran ter izenačili število ilustracij tako, da bi naredili le tipne ilustracije, saj so

namenjene in vidne vsem – tako bi bila enotna ilustracija za vse skupine. Ker gre za

tipanko pravljico, so dovoljene stvari, kot so velike izbočene pike na gobi, polžje hišice

roza barve s trikotniki itd. Potrebno je vedeti, da se predvsem slepe osebe naučijo

prepoznati stvar po njenih značilnosti (npr. podolgovata brada, mehek cof itd.) in so

lahko dejavniki odmika od teh prepoznavnih znakov zelo moteči. Ker pa je cilj pravljice

odnos starš – otrok in gre za dialog med osebama, je namen poleg branja pravljice in

spoznavanja živali tudi pogovor, v katerem se učita tako starš kot otrok. Uporaba

pravilnih razmerij in materialov sta ključna za kvaliteto in dvig nivoja pravljice, da ima

še poučen namen. Kjer se morda ne da uporabiti pravih materialov, kot je naprimer

listje, ki bi se pod otipom zmečkalo in zdrobilo, je bolje ciljati na različne oblike; listje

hrasta, kostanja, lipe itd. ter ob priložnosti otroka peljemo v naravo otipat pravo listje.

Pri večjih materialih kot so storži, je smotrno, da razčlenimo in zalepimo storž v tanjši

obliki, uporabimo tanke kamne, ozke veje itd. Plodove v pravljici, kot so žir, želod, oreh

in ostale uporabimo večkrat in samo nekatere, da ni zgodba prepolna informacij, ki

lahko slepo osebo samo zbegajo. Oblačila škratov prilagodimo resničnim materialom;

uporabimo gumbe, zadrge itd. Izbira živali v pravljici se pokaže kot zahtevna ali manj

zahtevna pri sami izdelavi ilustracij. Problem bi nastal, če si na primer izberemo slona

in mravljo ter ju poskušamo spraviti na isti papir; ponovno je potrebno upoštevati

razmerja. Pravljico je potrebno gledati kot izhodišče; za biblioterapijo, poučno temo,

zabavo, sprostitev ter omogočiti, da se razvije glede na dane okoliščine. Ilustracije


36

tipanke so pomemben del prepoznavanja materialov, učenja, spoznavanja tako za

slepe, kot slabovidne in videče osebe. Samo besedilo je ključnega pomena za lažje

spremljanje ilustracij, vendar ni pogoj. Upoštevati je potrebno predloge in spoznanja

vseh treh skupin, saj lahko le tako dosežemo namen zadane naloge.


37

6 ZAKLJUČEK

Slepim in slabovidnim je zaradi pomanjkanja vida potrebno približati stvarnost na

razumen in konkreten način. Tipanke so le eden izmed številnih pristopov in načinov.

Pomanjkanja literature v brajici in tipnih ilustracij je veliko, vendar izrednega pomena

pri ohranjanju znanja slepih in slabovidnih. Na dotičnem področju je narejenih precej

tipank za otroke, vendar malo za slepe starše z otroki. Zato je nastala pričujoča tipna

pravljica za slepe starše z otroki. Skozi tipno pravljico gradimo odnos odrasel – otrok,

učimo se vedenjskih vzorcev, dojemanje sveta in stvarnosti ter odnosov med ljudmi.

Ravno tako pa tudi razvijamo fino motoriko in predstavo otrok ob izdelanih ilustracijah.

Ugotovili smo, da je pravljica za slepe odrasle s tipnimi ilustarcijami odlično

izhodišče za ohranjanje in vzpostavljanje vezi znotraj odnosa odrasel – otrok ter tako

povezujemo vsa tri področja, kakor je bil namen magistrske naloge; področje slepih,

slabovidnih in videčih. Izkazalo se je, da so ilustarcije za slepe povezujoča in

motivacijska točka za slepe in slabovidne ter videče, saj so vsi sodelujoči, slepi in

slabovidni in videči ilustracije večkrat pretipali, pregledali in preizkušali. Kot dokaz, da

je pravljica odlično izhodišče za ustvarjanje odnosa, bi navedli izkušnjo iz prakse: ko

smo z otroci prebrali in pregledali pravljico in ilustracije, so me spraševali, iz katerega

materiala so ilustracije, na primer jež iz predpražnika, ter na povedano navezali zgodbo

ali nekaj iz njihovega življenja, kjer se ta predmet ali material uporablja. Menimo, da so

pri otrocih predvsem ilustracije odlična izhodiščna točka za nadaljne pogovore o

odnosih med ljudmi, gozdnih živalih, naravi itd.

Ugotovili smo, da je otrokom gozdno življenje precej blizu, ravno tako živali in

domišljijska tema - škratje. Veliko so vedeli povedati o jeseni, ježu, škratjih oblačilih itd.

Veliko so povedali o menjavi letnih časov, o tem, da se živalim spremeni kožuh v

zimskem obdobju, o različnih gobah in ostalih gozdnih virih hrane (kostanj, žir, lešnik).

Ustvarjanje lahko obogatimo tudi z vajami, s katerimi lahko povežemo most med

biblioterapijo in tipanko; primer: na podlagi otipanega naj otrok pove, kaj vse bi lahko ta

material predstavljal, kje v življenju ga najdemo, kaj bi se dalo narediti iz njega, itd.

Tako skozi povest gradimo nova spoznanja o sebi in svetu zunaj nas. V narejeni

projekt je vloženo veliko truda, vendar se hkrati zavedamo, da je lahko vedno še boljše

kot tako. Pomemben del je evalvacija slepih staršev, saj nam osvetli zorni kot, ki ga

sami težko vidimo. Zato upamo, da bodo naši zastavljeni cilji nekomu služili kot

izhodišče za še boljši in večji projekt.


38

7 VIRI IN LITERATURA

Anderson, G. (2000). Fairytale in the ancient world. London in New York: Routledge.

Bibliotekarska terminologija. Pridobljeno 30. 9. 2014,

http://terminologija.blogspot.com/2012/05/tipanka.html.

Bizjak, K. (1996). Vrednote pri slepih in slabovidnih. Diplomsko delo. Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Braille Literacy. Pridobljeno 31. 8. 2014,

http://www.cnib.ca/en/living/braille/literacy/Pages/default.aspx .

Brvar, R. (2011). Iz prakse v prakso. Pridobljeno 30. 8. 2014,

http://vkljucitev.wordpress.com/2008/10/07/roman-brvar/ .

Bowman, G. (1995). Bibliotherapy: a Technique For Counseling Blind People. Brazil:

Braille Libraries Joao Pessoa.

Ferrell, K. A. (2000). Growth and Development of Young Children. V A. J. Koenig, M. C.

Holbrook (ur.), Foundations of education (2. izdaja). Volume I. History and Theory

of Teaching Children and Youths with Visual Impairments (str. 111‒134). New

York: AFB Press.

Freedman, R. (1997). Out of darkness. The story of Louis Braille. New York: Clarion

books.

Fojkar, N., Hafnar, M. in Kačič, M. (1994). Rehabilitacija odraslih oslepelih oseb v

Sloveniji. Škofja Loka: Center slepih in slabovidnih.

Gračner, B. in Pahor, D. (2003): Oftalmologija: Učbenik za študentke Visoke

zdravstvene šole. Maribor: Visoka zdravstvena šola.

Goljevšček, A. (1991). Pravljice za otroke, pravljice za odrasle. Sodobnost, 39 (1).

Pridobljeno 19. 9. 2014, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LQNIPZZ1/.

Hafnar, M. (2013). Osebe z okvaro vida ter načela komunikacije s slepimi in

slabovidnimi. Pridobljeno 3. 8. 2014,

http://www.lung.si/dodatki/03_MIRJANA_HAFNAR_razumevanje_slepote_.pdf .

Harbaugh, J. K. (1984). The effectiveness of bibliotherapy in teaching problem solving

skills to female juvenile delinquents. Dissertation abstract international. University

Microfilms.

Jelen, T. (2013). Biblioterapija v socialnopedagoškem delu. Diplomsko delo. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.


39

Kačič, M. (2006). Računalniško informacijsko komunikacijsko obveščanje slepih in

slabovidnih. Pridobljeno 30. 8. 2014, http://www.zveza-

slepih.si/rikoss/clanki/louisbr.htm.

Kermauner, A. (1996). Kakšne barve je tema?. Ljubljana: Zavod za slepo in

slabovidno mladino.

Kodrič - Dačić, E., Badovinac, B., Brešar, D., Čander, M., Hrovat Merič, R., Janc, K.,

Schmidt, N., Sterle, D., Vovk, D. in Wraber, T. (2010). Vzpostavitev ustreznega

statusa knjižnice za slepe in slabovidne v sistemu knjižnic. Str. 21 -22. Narodna

in univerzitetna knjižnica. Center za razvoj knjižnic.

Kodrič - Dačić, E. (2011). Knjižnične storitve za slepe, slabovidne in za osebe z

motnjami branja v sistemu slovenskih javnih knjižnic. Kratki znanstveni prispevek.

Pridobljeno 20. 4. 2016, http://knjiznica.zbds-

zveza.si/index.php/knjiznica/article/view/177/167.

Kosec, D. (2012). Motnje vida in možnosti za izboljšanje vida, Visual disturbances and

possibilities to improve vision. Kosec / Rehabilitacija, 11(1). Pridobljeno 31. 8.

2014, http://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2012_S1_p008-

011.pdf.

Kocur, I. in Resnikoff S. (2002). Visual impairment and blindness in Europe and their

prevention. Br J Ophthalmol, 86, 716 – 722.

Križančić - Bombek, L. (2013). Vid: mrežnica, fotoreceptorji in fototransdukcija.

Medicinski razgledi, 52(4).

Kucler, M. (2002). Pravljica kot socialnopedagoška intervencija. Socialna pedagogika,

6(1), 21 – 45.

Kurtts, S., A. in Gavigan, K., W. (2008). Understanding (Dis)abilities through children’s

Literature. University of South Carolina. Scholar Commons. Special Libraries

Association Education Division, 31(1), 23 – 31. Pridobljeno 20.4.2016,

http://scholarcommons.sc.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1045&context=libsci_f

acpub.

Mueller, Conrad G. in Rudolph, M. (1970). Svetloba in vid. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Murn, T. (2014). Vloga brajice v procesu razvoja bralne pismenosti slepih. Tudi mi

beremo. Različni bralci z različnimi potrebami. Zbornik Bralnega društva

Slovenije ob 10. strokovnem posvetovanju v Ljubljani. Ljubljana. Str. 47.


40

Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah; Vloga in naloga vrtcev

in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana:

Centerkontura.

Ozbič, M., Rot Gabrovec, V. in Jan, Z. (2014). Tudi mi beremo različni bralci z

različnimi potrebami zbornik Bralnega društva Slovenije. Zavod Republike

Slovenije za šolstvo. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Petrič, A. (2013). Tipne ilustracije za slepe in slabovidne. Diplomsko delo. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Rutar, P. (2008). Pravljica kot socialnopedagoška intervencija. Ljubljana. Združenje za

socialno pedagogiko, 12(3).

Stušek, P. (2005). Biologija človeka. Ljubljana: DZS.

Tekavčič - Pompe, M. (2016). Kako vidimo? eSiNAPSA Spletna revija za znanstvenike,

strokovnjake in nevroznanstvene navdušence, 2015(9). Pridobljeno 30. 9. 2014,

http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2015-9/151/Kako%20vidimo.

Tews, M. R. (1962). Library trends. Bibliotherapy. Illionois, 11(2).

Vnuk, J. (2007). Integracija slepih in slabovidnih v redne izobraževalne ustanove.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.

Zgodovina knjižnice. Knjižnica slepih in slabovidnih. Pridobljeno 15. 8. 2015,

http://www.kss-ess.si/knjiznica/zgodovina-knjiznice/.

Zoran, R. (2004). Back to "Cinderella": fairytales in the Bibliotherapeutic Dialogue.

Funzione Gamma. Pridobljeno 15. 8. 2015, http://www.funzionegamma.it/wp-

content/uploads/back-cinderella22e.pdf.

Zupančič, M. in Justin, J. (1991). Otrok, pravila, vrednote (Otrokov moralni in socialni

razvoj. Ljubljana: Didakta Radovljica.

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Pridobljeno 31. 8. 2014,

http://www.zveza-slepih.si/index.php?naslov=strokovna_literatura.

univerza na primorskem pedagoŠka fakulteta · 2017-02-02 · 2.2 fiziologija vida.....3 2.3...

Documents