ukrepanje ob ekoloŠkih na morju in kopnem

Z. Sotlar, T. Umek

Zorka SOTLAR * Tomaž UMEK **

- 21 - VODNOGOSPODARSTVO

IN AVTOCESTE

UKREPANJE OB EKOLOŠKIH NESREČAH NA MORJU IN KOPNEM

POVZETEK

Tržaški zaliv kot najsevernejši del Mediterana, katerega del je tudi naše morje, postaja v svetovnem merilu ena pomembnejših plovnih poti za nafto in njene derivate, kemikalije ter ostale nevarne in manj nevarne tovore, ki se preko severnojadranskih luk (Benetke, Trst, Koper) pretovarjajo in transportirajo naprej po želežniškem in cestnem prometu.

Glede na omenjeno je naše morje potencialno močno ogroženo z vidika nenadnih onesnaženj z naftnimi derivati in ostalimi nevarnimi kemikalijami.

V slučaju nesrečnega razlitja velikih količin nafte in ostalih snovi v morje, bi prišlo do onesnaženja celotne obale. Zaradi geomorfoloških značilnosti obalnega pasu bi bilo čiščenje in odstranjevanje posledic katastrofalnega onesnaženja obalnega pasu zelo težavna naloga, gospodarska in ekološka škoda pa bi bila neprecenljiva.

Ker obstajajo realne možnosti, da bi do tega nekega dne prišlo, je potrebno dosledno izvajati vse možne preventivne ukrepe. Zato je neobhodna dobro organizirana in opremljena služba za varovanje morja in vodotokov z organiziranim celodnevnim dežurstvom in povezavami s sorodnimi službami v državi in tujini.

Hkrati bo potrebno obstoječi plan akcij, ki zagotavlja v slučajih večjih onesnaženj pomoč na nivoju občin, države in tujine, prilagoditi novonastalim razmeram (osamosvojitev) ter ga ažurirati z vidika novonastajajoče zakonodaje (naše in tuje) in sprememb glede opremljenosti vseh služb. Poleg tega bo nujno utrditi mednarodno sodelovanje na nivoju služb in držav, ki mejijo na ta akvatorij ter v skladu z usmeritvami in priporočili REMPEC-a (Regional Marine Pollution Emergency Response Centre for the Mediteranean Sea) pristopiti k razvoju skupnega meddržavnega oz. subregionalnega plana pripravljenosti in posredovanja v slučaju večjih ekoloških nesreč

na področju severnega Jadrana.

Predpogoj za tovrstno sodelovanje je kontinuirano izobraževanje, sledenje novim tehnološkim dosežkom in razvoju informacijskega sistema, za kar je potrebno nastaviti in razviti računalniško bazo podatkov.

Hkrati bo nujno tehnološko posodabljanje SVOM-a in ostalih služb na nivoju države z opremo, ki bo uporabna tudi za ukrepanje ob razlit jih ostalih nevarnih snovi na morju

• Zorka SOTLAR, dipl. biol. , HIDRO KOPER, Služba za varstvo obalnega morja

** Tomaž UMEK, dipl. ing. gradb., HIDRO KOPER, Vodnogospodarski sektor

MiŠiČEV VODARSKI DAN '95

- 22 -z. Sotlar, T. Umek

VODNOGOSPODARSTVO IN AVTOCESTE

in kopnem, saj se namreč vse te snovi transportirajo iz luk naprej po kopnem in potencialno ogrožajo vodne vire ter ostale naravne dobrine.

UVOD

Ocene o količinah olj, ki letno pridejo v oceane in morja, nihajo med 1,64 do 10 mio ton . Največje preglavice predstavljajo nenadna razlitja velikih količin olj na manjših omejenih prostorih, kot je npr. Jadransko morje, katerega del je tudi Tržaški zaliv z našim delom obalnega morja. Na tem delu se Jadransko morje najgloblje zajeda v evropsko celino in je s tem omogočena plovna pot skoraj v osrčje Evrope. To dejstvo je botrovalo hitremu razvoju severno-jadranskih luk in veliki frekvenci ladijskih prevozov raznih tovorov po tem delu morja. Sosednja luka Trst je na primer že pred leti postala zelo pomembna naftna luka, v kateri se letno pretovori na milione ton nafte in drugega blaga.

Slovenska obala je dolga cca. 42 km, prevladujejo fosilni klifi z ozkimi obrežnimi ravnicami. Območje obalnega pasu, kjer je možen dostop z morske ali kopne strani, so pretežno urbanizirana in urejena kot obalni zidovi, plaže, pristanišča itd. Kljub obsežni urbanizaciji in onesnaževanju so se na slovenski obali uspeli ohraniti nekateri predeli neokrnjene obale in vodnega prostora (cca. 18 %), ki so prišli pod zakonsko zaščito kot zavarovani deli slovenskega morja.

Povprečna globina priobalnega morja znaša 17 m. Glavni morski tok poteka vzdolž celotne obale v smeri od jugozahoda proti severozahodu. V portoroškem in deloma strunjanskem zalivu se formirajo krožni tokovi, ki lahko eventuelno onesnaženje nekaj časa zadržujejo . Vpliv plimovanja na morske tokove je relativno majhen.

Poleg kontinuiranega onesnaževanja s kopnega naše morje in obalni pas ogrožajo še potencialni VIri ogrožanja z nafto in njenimi derivati ter raznimi kemikalijami v pomorskem prometu, kot so:

• prevozi nafte in njenih derivatov v Luko Koper, ki znašajo nad 2 mio ton letno, • tovori nafte v Luko Trst, ki znašajo nad 30 mio ton letno (pomorske poti z nafto

potekajO po koridorju blizu naše obale) • občasni izpusti odpadnih olj z ladij, ki plujejo v Luko Koper in Trst, • občasna onesnaženja zaradi izpiranja manipulativnih površin priobalnih dejavnikov

(industrija, luka, ladjedelnica, marine, komunalni privezi in ostali pomorski promet) , • onesnažene vode vodotokov, ki se izlivajo v obalno morje, • odmetavanje trdih in ostalih odpadkov iz plovil in kopnega.

Poleg naštetih virov je še vrsta odpadkov in odplak, katerih izvor je na kopnem in tudi v veliki meri onesnažujejo morsko okolje . Glede na navedena dejstva je nujen obstoj dobro organizirane in opremljene službe za varovanje morja, ki poleg Čiščenja

nenadnih onesnaženj opravlja tudi preventivne dejavnosti in redno kontrolo stanja morja.

OBNAŠANJE OLJA NA VODNI POVRŠiNI

Obnašanje oljnega madeža je odvisno od tipa razlitega olja in klimatskih razmer v prostoru. Večino olj, razen nekaterih težkih (perzistentna olja z gostoto večjo od 1 g/cm3) in olj, ki se strjujejo pri temperaturah okolja, imajo ob razlit ju tendenco širjenja voljni madež.


- 23 -

Z. Sotlar, T. Umek

VODNOGOSPODARSTVO

IN AVTOCESTE

Olje se širi po vodni gladini tudi v primerih , ko ni vpliva vetra in valovanja, vzrok temu je gravitacija in površinska napetost vode in olja. Ko se s časom madež širi v vse tanjši sloj, ima vedno večji vpliv površinska napetost. Na splošno velja, da se oljni madež najhitreje širi takoj po razlit ju. V tem primeru je največja vloga gravitacijske sile. Hitrost širjenja madeža je funkcija količine razlitega olja. Večje

količine se širijo hitreje. Za izlito olje je značilno, da ima v prvi fazi oljni madež obliko leče, kjer je notranji del debelejši od zunanjega roba.

Širjenje madeža pa je zaradi močnega delovanja valov lahko popolnoma drugačno. Lahko pride do zelo viskoznih emulizij vode volju, kar zmanjšuje hitrost širjenja.

Obstaja vrsta kvalitetnih računalniških modelov širjenja nafte, naftnih derivatov in ostalih nevarnih snovi po vodni gladini . Napoved obnašanja madeža razlite snovi omogoča intervencijskim ekipam lažje odločanje o naslednjih korakih pri ukrepanju, pomaga tudi pri navigaciji v prostoru, zaščiti varovanih območij in v končni fazi tudi pri izbiri opreme za ukrepanje. Modeli nam lahko izvrednotijo tudi predviden obseg in trajanje nevarnosti.

Glede na način, kako zajamemo prostor, v katerem simuliramo pojav, ločimo nič-,

eno-, dvo- in tri-dimenzijske modele. Ena izmed obstoječih delitev deli matematične

modele, ki simulirajo širjenje polutanta ob nesrečah, na tri kategorije:

• disperzija polutanta v zraku (nevarnost požara in eksplozije) • modeli gibanja madeža po morski površini in • disperzijsko - difuzijski modeli v vodni masi (morja in reke).

PROCESI RAZGRADNJE OLJ

Oljni madež na vodni gladini doživi vrsto sprememb fizikalnih in kemijskih lastnosti, ki jih skupno imenujemo staranje ali razgradnja. Ta proces se začne takoj po razlit ju in se nadaljuje s hitrostjo, ki niha glede na tip olja in klimatske razmere. Ta hitrost ni konstantna, ampak je večja v prvih urah razlitja in širjenja madeža. Glavni procesi, ki povzročajo razgradnjo razlitega olja na vodni površini so:

• izhlapevanje, • raztapljanje, • oksidacija, • emulgiranje in • mikrobiološka degradacija.

Ti procesi se začnejo, ko pride do razlitja in se nadaljujejo, dokler so ostanki olja v okolju . Najprej izginejo lahke in hlapljive komponente razlitega olja. Lahka surova nafta in lahka kurilna olja se neprimerno hitreje razgrajujejo od težke surove nafte in težkih olj, ker vsebujejo manjŠi odstotek lahkih frakCij .

Biološka razgradnja ima lahko velik vpliv na razgradnjo olja, stopnja te razgradnje pa je odvisna od nekaj faktorjev, kot na primer:

• sestava olja, • kontaktna povrŠina olja in vode, • prisotnost mikroorganizmov,


Z. Sotlar, T. Umek

• razprostranjenost madeža, • razpršenost olja, • količine hranilnih snovi , • temperature in • kisika.

EVAPORATION -

DISPERSION -

DISSOLUTION -OXIDATION -

EMULSIFICATION -

SPREADING -

HOUR

- 24 -

DAY WEEK

V0 DNOGOSPODARSTVO

IN AVTOCESTE

MONTH YEAR

Slika 1. Shematični prikaz procesa razgradnje olj v odvisnosti od časa Vir: The International Tanker Owners Poliution Federation LTD.

Odvisno od teh faktorjev je bakteriološka razgradnja lahko relativno hitra ali počasna

ali pa do nje sploh ne pride.

Tonjenje (potapljanje) olja je rezultat staranja, zaradi česar prihaja do povečanje

gostote razlitega olja. Ko gostota olja postane večja od gostote vode, se začne olje potapljati. Olje lahko potone tudi, če je bilo predhodno adsorbirano na težkih delcih peska, mulja in podobno. Na dnu se nadaljujejo procesi razgradnje, vendar so počasnejši, predvsem če jih prekrije mulj ali pesek.

UKREPANJE NA ' VODAH - PREPREČEVANJE ŠiRJENJA

Vsako ukrepanje sestoji iz dveh faz:

1. Preprečevanje širjenja oljnega madeža 2. Odstranjevanje olja z vodne površine

Preprečevanje širjenja olja

Takoj po zaustavitvi iztekanja olja je prioritetna naloga akcija preprečevanja nadaljnega širjenja madeža. Ko onesnažena površina postaja vse večja , postaja operacija čiščenja vse težja, dražja in dolgotrajnejša. Zato so nujne ti. plavajoče zavese, ki spadajo v osnovno opremo pri vsaki akciji čiščenja razlitega olja in so redno tudi prva oprema, ki se montira na mestu razlitja in zadnja, ki se odstrani.


- 25 -

Z. Sotlar, T. Umek


Na trgu je veliko tipov piavajočih zaves, vsaka od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Efektivnost vsake posebej je odvisna od vremenske situacije, v kateri se jo uporabi, od količine in karakteristik razlitega olja in hitrosti vodnega toka.

Plavajoče zavese delimo v dve osnovni skupini:

a) Bariere s komprimiranim zrakom

Tovrstna bariera je sestavljena iz vsidrane perforirane polietilenske cevi na morskem dnu. Skozi perforacije prehaja komprimiran zrak, ki ob dviganju na vodno gladino ustvarja cirkulacijo vode, ki plavajoč sloj olja odriva. Poleg preprečevanja

širjenja onesnaženja lahko koristno služijo tudi za prezračevanje vode, v severnih morjih pa tudi kot zaščita pred zmrzovanjem plovnih poti in podobno.

b) Klasične plavajoče zavese v raznih izvedbah

Ta tip plavajočih zaves je v najširši uporabi na morju, vodotokih in jezerih. Sestavljajo jih štirje elementi:

• plovno telo (nadvodni del), ki preprecuje širjenje olja po vodni gladini, • podvodna zavesa, ki preprečuje prehod olja pod vodno gladino, • vzdolžno ojačanje (veriga, jeklena vrv, poliesterski trak ipd.), ki povečuje mehansko

odpornost zavese in • spojni elementi za spajanje in pokončno lego plavajoče zavese.

Plovno telo drži zaveso na površini vode. Materiali, s katerimi se polni plovna telesa plavajočih zaves, so lahko različni :

• plastične pene, • naravni materiali (pluta, ... ), • plini (zrak ali ogljikov dioksid), .. .

ODSTRANJEVANJE OLJNEGA MADEŽA Z VODNE POVRŠiNE

Obstaja več metod čiščenja oz. odstranjevanja olja z vodne površine, ki jih lahko klasificiramo v štiri osnovne skupine:

• mehanske metode, • fizikalno-kemijske metode, • kemijske metode in • mikrobiološke metode.

Praviloma operacije čiščenja tečejo v tem zaporedju , z osnovnim namenom, da se s samim čiščenjem povzroči čim manj dodatne škode na okolju, v katerem je prišlo do razlitja.

Mehanske metode

a) Ročno odstranjevanje olj


- 26 -

z. Sotlar, T. Umek


Je najenostavnejša mehanska metoda, ki pride v poštev takorekoč pri vsakem razlit ju. V poštev pride pri pomanjkanju opreme, zahteva pa veliko število ljudi in ogromen delovni napor. Ta način se najbolj obnese pri viskoznejših oljih, lahka olja pa je potrebno najprej obdelati z absorbensi.

b) Odstranjevanje olj s posnemal ci

To so naprave, s katerimi odstranjujemo olje z vodne gladine tako, da se fizikalno kemijske lastnosti olja ne spremenijo . Na tržišču je veliko različnih posnemalcev olj, vendar do sedaj še ni skonstruiran posnemalec, ki bi zadovoljil potrebam v vseh pogojih dela (v mirni in razburkani vodi, ob vplivih vetra, .. ). Glede na princip delovanja jih lahko razdelimo v pet vrst:

1. posnemaici v obliki lijaka - princip gravitacije, 2. z direktnim vsesavanjem olja - princip sesalca, 3. s centrifugiranjem olja, 4. s potapljanjem olja, 5. z adsorbcijo olja.

Fizikalno - kemijske metode

Gre za uporabo kemičnih sredstev, ki preprečujejo nadaljne širjenje olja in bistveno spremenijo sestavo olja. Te snovi so: • snovi za potapljanje, • snovi za želiranje, • snovi za koncentriranje, • snovi za adsorbcijo (naravni materiali, hidrofobni adsorbensi mineralne sestave,

sintetični hidrofobni adsorbensi).

Kemijske metode

Uporaba teh metod z naravovarstvenega vidika ni priporočljiva , ponavadi se jih uporabi, če druge metode ne dajo željenih rezultatov. V to skupino spadajo disperzanti in emuigatorji . te snovi delujejo na olje tako, da ga v vodi dispergirajo in emulgirajo.

ČiŠČENJE OBALE

Čiščenje obalnih področij je dosti težje in počasnejše od čiščenja na morju. Glede na občutljivost lahko obal na področja razdelimo na:

• močvirja in lagune, • zaprta področja s plažami, • odprte peščene plaže in • skalnata obala in visoke kamnite stene.

Izbor ustreznih metod čiščenja in sanacije teh predelov je odvisen od tipa in karakteristike obale in prisotnega življa. Metode, ki so najpogosteje v uporabi so:

1. Izpiranje z močnim vodnim curkom 2. Izpiranje s paro ali toplo vodo

MiŠiČEV VaDARSKI DAN '95

- 27 -

Z. Sot/ar, T. Umek

3. Razprševanje disperzantov 4. Čiščenje s peskanjem 5. Mešanje površinskih sedimentov 6. Različne fizikalne metode 7. Mešanje površinskih sedimentov z dodatkom kalcijevega oksida


8. Mešanje površinskih sedimentov z dodajanjem selekcioniranih mikroorganizmov

Podobno kot čiščenje obale poteka tudi clscenje ob nesrečah na kopnem. Najzahtevnejša so clscenja na kraških terenih in vodozbirnih področjih . Enako kot nesreče na morju imajo tovrstne nesreče na kopnem lahko velike posledice za okolje. S prepočasnim in nepravilnim pristopom lahko ogrozimo pomembne vodne vire.

Slika 2: Ukrepanje ob ekološki nesreči na področju prvega varstvenega pasu vodozbirnega področja vira pitne vode - Rižana (odstranjevanje prepojene zemljine z oljem 02 - julij 1994) Vir: arhiv Hidra Koper

SISTEMATiČNI PRISTOP PRI ODLOČANJU V PRIMERU NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI

Naraščanje pomorskega prometa nevarnih snovi v zadnjem obdobju pomeni hkrati tudi večjo možnost pojava nesreč z nevarnimi snovmi. Ukrepanje v takih primerih je lahko zelo zapleteno, saj je prisotnih mnogo faktorjev, ki so od nesreče do nesreče različni.

Med uspehom in polomom takšne intervencije lahko odločajo majhne napake pri vodenju akcije . V procesu odločanja je potrebno integrirati veliko število faktorjev tako v časovnem smislu, kakor tudi v smislu učinkovitosti in ustreznosti ukrepanja.

Zaradi zgoraj navedenega je potrebno k problemu ukrepanja v takšnih primerih pristopiti skrajno resno in usposobiti poveljujoče v ustreznih struktUrah, da bodo v primeru nesreče pravilno ukrepali.

Značilnosti dogajanja ob nesrečah so:

• velika negotovost,


- 28 -

Z. Sotlar, T. Umek


• ogrožene so pomembne vrednote: človeška življenja in okolje,

• časovni pritiski, • nepredvidljivost dogajanja, • tudi ko nekaj pravilno predvidevamo, je vrstni red dogodkov drugačen .

Sistematičen pristop ima tri glavne cilje:

• ohranjanje človeških življenj in zaščita zdravja ljudi, • zaščita okolja (živih in neživih virov), • zaščita imetja.

Razdelimo ga lahko v štiri osnovne korake:

1. korak: analiza stanja (pridobivanje informacij) 2. korak: odločanje (na osnovi pridobljenih informacij ukrepamo) 3. korak: ukrepanje (ukrepamo v skladu z odločitvijo)

4. korak: povratne informacije (analiziramo odločitve in ustrezno izpopolnimo ukrepe)

Prednosti, ki jih sistematični pristop nudi, so:

• omogoča jasno razumevanje dane situacije, • zagotavlja, da ne bodo spregledani pomembni faktorji, • pomaga določiti prioritete, • zmanjšuje verjetnost različnih pogledov na ukrepanje v dani situaciji, • podpira pravilno in učinkovito uporabo sredstev za reševanje, • rezultira varnost vseh udeležencev in ublaži posledice nesreče.

PRIPRAVA INTERVENTNIH PLANOV UKREPANJA V PRIMERU NESREČ Z NEVARNIMI SNOVMI

Izraz interventni plan ponavadi povezujemo z razlit jem nafte oziroma njenih derivatov. Razlog za to so najverjetneje naše izkušnje pri posredovanju v takšnih primerih. Dejstvo je, da obstaja že veliko število takšnih planov prav za posredovanje v primeru razlitja nafte in njenih derivatov, tako na mednarodnem kot na državnem nivoju.

Na žalost pa se nesreče ne dogajajo samo pri manipulaciji z nafto in njenimi derivati. Prevečkrat pozabljamo, da je iz dneva v dan več možnosti tudi za nesreče z ostalimi nevarnimi snovmi, kjer so poledice lahko še mnogo bolj katastrofalne.

Nekontrolirano razlitje kemikalij je lahko nevarno za osebe v neposredni bližini, prav tako pa tudi za vse, ki sodelujejo v akciji reševanja. V primeru nesreč, ki vsebujejo razlite nevarne snovi, je potrebno intervenirati hitro in učinkovito in s tem zmanjšati tveganje človeških žrtev in tveganje za okolico. Ukrepanje v takih primerih zahteva srečanje z nevarnimi snovmi različnih lastnosti. Metode ukrepanja v takih primerih so še v razvoju, saj posamezne nevarne snovi zahtevajo specifičen pristop. Zato razvoj tega problema temelji na grupiranju posameznih snovi, pri katerih lahko enako ukrepamo.


Z. Sotlar, T. Umek

INTERVENCIJSKA SLUŽBA

LUŠKA KAPITANIJA

LOKALNA SKUPNOST

VLADNI URADNIKI

MEDIJI

- 29 -

KRAJ NESREČE


POLICIJA

POSADKA

INTERESNE SKUPINE

ODGOVORNE OSEBE

ZAVAROVALNICE

Slika 3: Sodelujoče skupine, udeležene ob nesreči z nevarnimi snovmi Vir: REMPEC, Malta

ZAKLJUČEK

Glede na ogroženost našega morja in s tem posledično kopenskih transportnih poti (ceste, železnice), po katerih se večina po morju prispelih nevarnih snovi transportira naprej po državi, bi bilo potrebno najprej ažurirati obstOječi plan akcij za primere velikih onesnaženj na morju, nato pa izdelati podobne plane akcij za ekološke nesreče tudi za kopenske transportne poti.

S hitrim in po planu akcij predvidenim pristopom k ukrepanju ob nesrečah s posledico razlitja nevarnih snovi na kopenskih transportnih poteh lahko znatno ublažimo posledice takšne nesreče , ohranimo človeška življenja, pomembne vodne vire in ostala naravna bogastva.


ukrepanje ob ekoloŠkih na morju in kopnem

Documents