LITERATURA:– Boris Paternu: Obdobja in slogi v slovenski književnosi– Pogledi na slovensko književnost– Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature– Novak-Popov: Pregledi slovenske moderne poezije (dela, posvečena Jožefu Štefanu, Ketteju,

Kocbeku)– Dežele in mesta v slovenski poeziji– Problematična identiteta pod tradicionalno masko

1. predavanjeTradicionalni pogled je evolucijski – kako se književnost skozi čas spreminja; drugi pogled pa skuša ugotavljati neko kontinuiteto. Sem se uvršča tipološko raziskovanje. Le-to se začne že v antiki – Aristotelova poetika. Tam se književnost razvije z rituali, plesi, običaji in se utrdi v neko dovršeno obliko. Prava literarna zgodovina se začne konec 18. stoletja–začetek 19. stoletja, ko se v Evropi vzpostavi zgodovinski duh. Takrat se zdi, da je zgodovina nekaj organskega, organizirana kot živa bitja.

Utemeljitelja literarne zgodovine sta Herder in Schlegel.Herder – narava in zgodovina napredujeta k vse večji harmoniji.Schlegel – nobene faze ni možno preskočiti. Vse poteka na zakonit način.

Grška literatura se je dosela razcvetela. Za 19. stoletje je značilna dominacija evolucionizma – teorija o razvoju – razvojni vidik.

Karl Marx: historični materializem Hegl: dialektični materializem – razvoj absolutnega sveta Darwin: teorija evolucije

2/2. 19. stoletja je v znamenju empirizma, determinizma, pozitivizma … Pozitivist Taine: zgodovina književnosti je zaporedje trenutkov, raziskovanje … V začetku 20. stoletja pride iz Italije ugovor. Leta 1902 objavi Croce knjigo Estetika, ki …Vsako književno delo je samostojna vrednost, je proizvod duha, estetske intuicije, je izvorno in nepredvidljivo, zato se mi ni mogoče izvirno-intelektualno približati. Literarnemu delu se lahko približamo tako, da ga uživamo.

Velika šola drugačnega raziskovanja, ki se je uprla tradicionalni literarni vedi, prihaja iz Rusije (Croce je bil le posameznik) – ruski formalizem. Vsa pozornost je usmerjena v umetnostni jezik, ki je otežena forma, takšna, ki otežuje naše zaznavanje. Formaliste zanima tudi estetska funkcija jezika, ki je dejstvo, da so literarna vesedila usmerjena na nek drug jezik.

Zven v literaturi sooblikuje pomen. Ruske formaliste ne zanima vsebina, ampak struktura, flasovna ponavljanja, posnemanja … V prozi jih zanima siže – obdelava. Delo je neka dinamična struktura, celota, kjer potekajo gibljivi odnosi med elementi – dominantnimi in podrejenimi.

Poezija: dominantno vlogo ima verz (besedni pomeni se spreminjajo). Ruski formalizem je usmerjen v formo, hkrati pa pritegne tudi evolucijo; neke konvencije so se izčrpale, nadomestijo jih nove. Celotna literatura se ves čas spreminja, preobraža … nekatere prvine omeglijo, druge pridejo v ospredje. Literatura se spreminja kot menjava, ki zadeva nove funkcije oblikovnih prvin (npr. v antiki, renesansi, romantiki nastopi slavček – sreča, predanost, ljubezen. A v trenutku zapuščanja romantike je slavček zgolj nek ptič, v naravi se ne odslikavajo naša čustva.)

Obrazi 10 /Jenko/ – Prelom: mati, ki toži, in slavec, ki veselo kroži.

1

Literatura se spreminja kot prelom, premiki. Nadaljevanje ruskega formalizma se preseli v Prago – praški lingvistični krožek – Jakobson, ki se potem preseli v ZDA. Znotraj literarne vede so pomembni Mukarovski, Vodička …Potem se na to tradicijo naveže francoski povojni formalizem.

Barthes (naratologija oz. semiotično znakovno branje) ter Genette.

Češki strukturalizem: estetske funkcije, usmerjenost na znak, oblikovanost besedila; dodajajo nova pojma:

– norma– estetska funkcija (pomembni so odnosi med prvinami in literarnim delom, literaturo ločijo od

neposrednih življenjskih povezav).Norma: nepredvidljive prvine, ki naraščajo. Prvine se osvobajajo njihove praktične rabe. Češki strukturalizem pojmuje celotno besedilo kot znak: označevalec (smisel literarnega dela; različni ljudje različno razumejo; med jezikom ustvarjalca in bralca ni dovolj stičnih točk, ni isti kod).

Tudi v češki strukturalizem je prišel evolucionizem, zlasti znotraj pojma estetske forme.

Jurij Lotman se ne ukvarja le z lietraturo, ampak s celotno kulturo.

Jezik po Lotmanu ni le sredstvo sporazumevanja, ampak z njim modeliziramo svet. Mi govorimo o svetu na svoj način – Eskimi npr. imajo nešteto poimenovanj za sneg.

Literarno besedilo je zaradi znotraj- in zunajbesedilnih zvez poseben. Kar je lepo, je po Lotmanu tudi informativno. V posameznem literarnem tekstu se srečujejo različni kodi – literarno delo ni nekaj enotnega. Nenavadna misel – v literaturi ne more biti nič absolutno novo. Če bi bilo, ga sploh ne bi razumeli. Inovacija je novo sestavljanje – nov pogled na evolucijo.

1919V Angliji postaja vodilni pesnik T. S. Elliot. Znamenit je esej Tradicija in individualni talent. Gre za polemičen esej do modernizma, ki prisega na inovacijo, da je apriori kvalitetno delo tisto, ki se odmika od tradicije. Vendar tradicije se učimo, do nje se moramo dokopati, tradicija ni posnemanje starih načinov, ne gre za prilagajanje vzorcem, ki že obstojijo. Vsak bralec živi tako, da ima v sebi evropsko in kakršnokoli literaturo sočasno prisotno. Ne gre za to, da bi preteklost vplivala na sedanjost, ampak iz sedanjosti vidimo v preteklost. Ko je prišel Shakespeare, nismo Sofoklesa pozabili, ne gre za izboljševanje, ampak za drugačnost. Vse se samo malo premakne – mi drugače beremo preteklost, kot je preteklost brala sama sebe. Mi sedaj drugače beremo Prešerna, kot smo ga pred leti.

MarksizemZačel se je kot izpeljava nekih teoretskih izhodišč iz družboslovja, kasneje je prešel v literaturo. Gre za odraz družbe, ki je konfliktna, polna razrednih bojev. Literatura je boljša, čim bolj izraža napredne ideje. Sovjetska zveza 30-ih let – vodilna ideologija. Bolj sofisticirana verzija je pri Lukacsu. Bolj kompleksni marskizem pravi, da literatura odraža tiste elemente, ki jih še ni – Bahtin.Marksisti sprejemajo tudi modernistično literaturo – tisto, ki se pojavlja v fragmentih, ki nas dela bolj občutljive za to, da uvidimo problem.Brezbrežni realizem – realizem, ki nima meja, sem je vključen tudi Kafka. Kultura je homologna družbenim razmeram. Francoski novi roman naj bi ustrezal družbi, kjer je minimalizirana vloga posameznika. Althuser – književnost je posebna moč, moč poznavanja, deluje z odmikom od poznanega in kaže ideološke odnose.

Pri nas sta dva moža – Zois in Linhart. Linhart napiše dramo strasti, maščevanja – Miss Jenny Love – ter pesniško zbirko Blumen aus Krain. Glavni adut Zoisovega projekta slovenske književnosti je Vodnik, zelo dober Zoisov učenec. Zois Vodniku – pazite se Ossianovih spevov.

2

Evolucijski vidik je torej legitimen in najbolj uveljavljen. Vgrajen je v samo naravo, vse nas fascinira novo, inovativno. Mit napredka izgublja veljavo.

20.stoletje: smeri, ki skušajo odkriti globinske zakonitosti – tip, model.

T I P O L O Š K I P O G L E D I

Janko Kos (34. zvezek): Literarne tipologije (1989)

Osnovna delitev na dva tipa:– historične tipologije– ahistorične tipologije

Historične:– načeloma več členov, so odprte, do njih pridemo po induktivni poti (s pregledom lit.)– niso univerzalno veljavne

Primeri: skozi zgodovino obstajajo trije tipi pripovedovalca: avktorialni, personalni, prvoosebni

… tudi novela je npr. lahko različna: novela dogajanja, stanja, vzdušja …

– ukvarjajo se z nacionalnimi književnostmi ali z opusi določenega pesnika (Kos, Bernik: Tipologija Cankarjeve proze); tudi z žanri (npr. slovenski sonet)

Ahistorične:– deduktivna pot– malo členov (2, 3)– J. Kos: Literarne tipologije: začenja s Platonom, s tremi načini mimezisa:a) v ditirambih poezija (neposredna izpoved)b) dramatika (avtor ne govori sam)c) epika (mešani govor)

Aristotel: mimezis zanj ni več posnemanje, ampak je predstavljanje zaznav, čutenj … Trije načini predstavljanja:

– stvari predstavlja realno– stvari predstavlja, kot se zdijo, da so– stvari predstavljajo take, kot naj bi bile (idealist)

Ljudje so bili včasih predstavljeni kot plemeniti ali kot nizkotni (z napakami). Plemeniti so v tragediji, nizkotni pa v komediji.

V rimski antiki je glavni Horac, ki ga zanima, kaj umetnik počne – Dulce et utile.Dulce: ko nas hoče umetnik zabavatiUtile: umetnik skuša poučevati, prinesti resnobno sporočilo

Rimljani ločijo načine govora: visoki (slavilna in hvalilna besedila, ode), srednji (politični govori) in nizki stil (na sodiščih). Sčasoma se to prenese na literaturo; za različne vrste besedil so razni tipi slojev:

a. visok stil: plemstvo (Eneida)b. kmetstvo: sr. stil (Georgika) Vergil ustvari za to model – rota vergilii c. pastirji: nizki (Bukolika) (vergilov krog)

3

Filologija – prvotno popisovanje in klasificiranje del v knjižnicah (Aleksandrija); izločali dela, ki so vredna posnemanja, to so vzročna besedila – klasična (popolna in tako vredna posnemanja).Klasika se postavi v opozicijo izrazu romantika. Za Schlegla je bila romantika vse, kar je bilo po antiki. Klasično je vrh nekega razvoja.

Premik predstavlja Schiller, ki je literaturo videl kot dva tipa (na podlagi etične presoje človekovega odnosa do narave):

a. naivna literaturab. sentimentalna literatura

Naivni pesnik: človek, ki si svet in človeka predstavlja kot harmonično celoto. Ta človek je povezan z naravo v enotnost.Sentimentalni pesnik: si zamišlja idealno stanje = idealistično; gre za hrepenenje po idealu.O tem odloča doba in osebno nagnjenje; naivno je začetno, sentimentalno je poznejše stanje. V 2/2. 19. st. te pojme historizirajo, jih banalizirajo, uporabljajo drugačne:

Opozicija realizem (stopnjevan v naturalizem) : idealizem (stopnjevan v spiritualizem)Gre za razmerje med resničnostjo, kakršna je in kakršna naj bi bila. To postane normativno. Umetniki naj ne bi bili pretirani realisti, v realizem naj bi vnašali neko sled idealizma (idealni realizem); tj. čas pozitivizma, materializma … Konec 19. stoletja tudi te tipologije ne vzdržijo več, pojavijo se nove tipologije, novi pojmi: iracionalno, nezavedno, nagonsko. Vodilni mislec je Nietzsche. N. izumi novo opozicijo; dionizični in apolonični tip.Dionizični je bolj ekstatičen, spontan, kaotičen …Apolonični (po Apolonu): tj. kipar, pomembni so proporci, urejenost …

Še dve tipologiji:a) iz strukturalizma (Jakobson, zgledujoč se po de Saussuru)b) iz semiotike (izberemo eno od možnosti in jo sestavljamo v nek koncept)

Na podlagi selekcije, substitucije, enakovrednosti Jakobson nekatera obdobja imenuje metaforični pol (sem sodi romantika in simbolizem) in metonimični pol (pomembne podrobnosti: realizem, naturalizem, klasicizem). Tako gledanje kasneje raziskuje David Lodge.

Lothman: skušal ugotoviti, v kakšnem razmerju sta umetnik in bralec; ali se umetnost trudi izpolniti bralčeva žanrska pričakovanja ali pa se odmika (estetika opozicije). Vse kulture razdeli na kulture knjige (sveti teksti) in kulture slovnice (so dana samo pravila in ne natančne uporabe).

Več teoretikov skuša oba pristopa povezovati. Evolucije ne smemo poimenovati mehanično. Jakobson in Tinjanov ugotovita zakonitost; dinamiko moramo prenesti v sinhronizacijo in diahronijo. Literatura je sistem. To vpliva na poimenovanje diahronije. Vsak sistem ima preteklost in prihodnost – tj. neločljivo. V določeno obdobje spadajo avtorji, ki pišejo, in avtorje, in avtorje, na katere se v tem obdobju sklicuje. Npr. romantika se povezuje s sr. vekom, s Shakespearom; nanjo se sklicuje nova romantika in simbolizem; ekspresionizem občuduje barok (govori o razklanosti) – temelji na bipolarnosti; nadrealizem – fantastika; postmodernizem – izrazito intertekstualen.Vsaka literarna doba ima oporišče v prejšnjih dobah. Jemlje gradivo iz preteklosti in ga preoblikuje, drugače razume. Literatura živi v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Elliot pravi, da vsak velik pesnik premakne celoten sistem in pripravi za nov sistem.

Historična tipologijaF. Kidrič je ugotovil, da slovenska književnost zamuja, če jo primerjamo z evropsko (za 30–50 let). Realizem v Evropi leta 1830, pri nas pa leta 1880. Paternu pravi, da je to delno res. Ni pomembno, kdaj smo sprejemali tuje vzore, ampak kako smo jih…In to na reduciran način. Slovenci imamo

4

predromantiko, ki smo jo imenovali ossianizem (po Ossianovih spevih, ki jih je falsificiral McPherson). Odkril naj bi bil stare keltske tekste, ki imajo predromantične motive – noč, pokopališče, ruševine … Objava teh spevov sproži revolucijo v Evropi. Nemci navdušeni, Herder začne tezo, kako raziskovati folkloro, kajti v ljudskem slovstvu je ohranjen literarni duh. Pri nas sta bila najbolj izobražena Zois in Linhart. Linhart napiše prve dramske tekste; napiše nemško pesniško zbirko Blumen aus Krain in dramo strasti ter maščevanja Miss Jenny Love. Glavni adut Zoisovega projekta slovenske književnosti – Vodnik, zelo dober Zoisov učenec. Zois Vodniku: Pazite se Ossianovih spevov, to ni za Slovence. Gre za zadržan sprejem romantike.

Slovenska romantika je klasična, drugačna kot evropska. Jo je malo in je zelo omejena ter zapoznela. Ni sanjačev s strašnimi sanjami, nobenega Byrona, ki bi se upiral licemerstvu … Prešernova romantika je šolana ob antiki in renesansi, zato je drugačna. Morala je nadoknaditi praznine v slovenski literaturi. Slovenija nima klasicizma.

Realizem je zamejen. Kersnik je govoril o tančici poetičnosti ali idealizma, ki naj prekrije umazano stvarnost. Slovenski realist se ne upa soočiti z resničnostjo; brezobziren boj za oblast, vzpostavljanje posameznika – poetični ali idealni realizem.

Simbolizem je še najmanj v zaostanku. 1858 v slo. književnosti izide Martin Krpan, v Franciji pa Baudelairove Rože zla. Razvitega simbolizma je malo. Nadrealizma v 20. in 30. letih ni, takrat imamo ekspresionizem. Na površje pride šele v povojni književnosti. Literatura, ki je najdlje od razumskosti. Povezovanje najbolj oddaljenih stvari. Nadrealizem izključi nadzor zavesti. Spusti se v neko zasanjanost, kjer zavest sama plava in samo pišeš. Slovenski realizem je precej etično in moralno obarvan, je zelo eksistencialno prizadet.

Sklep:Stili prihajajo z zamudo in v reducirani obliki. Prilagajanje stilov je bilo pogojeno s tem, kakšna je bila družba. Slovenski književniki so morali ustvariti poseben tip človeka – prešernovska struktura človeka (pojavi se kot moto k Prešernovim poezijam).

Hierarhija in produktivnost posameznih zvrsti (v smislu lirika, epika, dramatika). Lirika je v ospredju, sledi kratka proza, nato dolga proza, na koncu je dramatika. Slovenska književnost se začne v romantiki – dajala je prednost liriki. Gledališče oz. dramatika je najbolj odvisna od okoliščin. Za pisanje romana se potrebuje več spodbude. Pisati lirski tekst je najlažje. Lirika je bila zato razvojno najbolj produktivna. Vse nove reči so se najbolj zgodile v poeziji. Realizem se začne v liriki oz. v kratki prozi – v vajevski prozi, ki nastaja mimo programa. To stanje traja celo ½. 20. stoletja. Izenači se v 60.-ih letih 20. stoletja (ludizem).

ZGODOVINSKA OKOLIŠČINE SLOV. KNJIŽEVNOSTI – družbeni kontekst (26. 10. 2004)

Kam smo se naselili?Od tega je odvisna naša identiteta. To, kamor smo se Slovani naselili, je bogastvo in hkrati nevarnost zaradi okoliških narodov:

– vzhod: Madžarska– jug: južnoslovanski narodi– sever: germanski– zahod: romanski svet

5

Ta prostor je mejnik, skozi ta prostor potekajo vse velike zgodovinske kulture; je branik za vplive, ki so prihajali od vsepovsod:

– Avari ali Obri so turkomongolsko ljudstvo, ki je vodilo naseljevanje v te prostore. Oni so bili prvi val, ki je šel skozi to ozemlje

– vzhodno so bili Madžari; v 15. in 16. stoletju so potekali čez naše ozemlje turški vpadi – bili smo obrambna črta, ki je ščitila vhod na sever, jug …

1. Turki so ropali2. Napoleon je bil tu, zadnja velika avantura pa3. fašizem in nacizem.

Naselili smo se v drugi polovici 6. stoletja v več valovih:– l. 550 skozi Moravsko– dve desetletji kasneje preko Karpatov do Furlanije – kjer so bile že postavljene meje

Slovani so bili vedno podrejeni Avarom. Kako vemo o tem? Pomemben vir je delo v latinščini Pavla Diakona – Istoria Langobardorum – Zgodovina Langobardov. PD je bil langobardski benediktinec, ki se je zatekel v Monte Cassino in napisal zgodovino, kjer se pojavljajo predniki Slovanov –Avari. Opisuje dogodke v zvezi z zasedbo in plenjenjem Čedada.

7. stoletjeNaši predniki so ustanovili prvo slovensko državo – kneževino Karantanov. Karantanija je dobila ime po Krnskem gradu v Noriku. Prvi karantanski kralj je bil knez Valuk – 630 l. Slovani so takrat prvič svobodno zadihali. Kneževina je združevala alpske in panonske Slovane. Bila je polietnična – iz več ljudstev, več plemen. Zavzemala je več ozemlja, kot ga zavzema današnja Slovenija – doline ob zgornji Dravi, Muri, zg. Posavje, Donavska dolina. Krnski grad je bil tudi Knežev dom (Knježji prestol). Tam so ustoličevali karantanske kneze v slovenščini – demokratičen postopek ustoličevanja. V slovenščini celo takrat, ko so ustoličevali karantanske vojvode nemškega rodu. Na simbolni ravni je obljubil, da bo varoval in branil voljo ljudstva. Od 8. stoletja postane središče Karantanije Gospa Sveta – posvetil jo je škof Modest, ki je prvi karantanski škof. Proces pokristjanjevanja: 1. vstopimo v krščanski svet 2. izgubimo samostojnost.

Leta 745Karantanija se mora odreči svoji suverenosti – knez Borut prosi Bavarce za pomoč proti Avare, svojega sina in nečaka pošlje na bavarski dvor: postaneta kristjana.

Karantanci so se povezali tudi v veliko slovansko tvorbo – Samovo zvezo. Samo si je prizadeval združiti vse Slovane, a po njegovi smrti (658) je ta zveza razpadla. Kasneje so se povezovali s spodnjo Panonijo in tudi z veliko Moravsko. Trajnejše zveze so preprečili Madžari, ki so se zavezali kot kakšen klin v slovanska ljudstva, da nismo bili več tako povezani. Srednji vek pomeni izgubo samostojne državne tvorbe. Ustoličevali so nemške fevdalce, čeprav v slovenščini.

Slovani so postopno izgubljali ozemlje in prehajali v krajine – marke, ki so jim vladale tuje fevdalne družine – koroška, karantanska marka, kranjska, štajerska, goriška … Fevdalci (Habsburžani) – pod njimi smo Slovenci živeli od 14. st. Celjski grofje (Celjska kneževina) je vmes nekaj časa vladala, vendar ni pustila vidnih posledic. Po koncu srednjega veka so Slovenci podvrženi tudi močni germanizaciji – Slovenci nimajo svojega meščanstva. Zato poteka konstituiranje slovenske zavesti zelo krčevito in postopno, zelo zadržano.

Prvi zametki naše identitete segajo v čas slovenskega protestantizma – slednji je vzpostavil standard ali jezikovno normo – jezik, ki so ga razumeli vsi. V 2./2. 18. stoletja beležimo prebujanje nacionalnih zavesti. Takrat se začne obvezno šolstvo, osvobodijo se kmetje, se odkupijo. Niso več lastnina zemljiških gospodov. Sočasno prof. slovenske knjižnice poleg Kidriča – Ivan Prijatelj – je govoril o

6

jezikovni in literarni prebuji, govori o Slovencih kot o narodu, ki ima lastno identiteto, kulturo. Knjige za izobraževanje ljudstva v slovenščini.

1848 – politični program, ki se imenuje Zedinjena Slovenija. Čas pomladi narodov ali marčne revolucije. Medtem ko v Evropi zahtevajo volilno pravico, parlament, ustavo, enakopravnost narodov … so slovenske zahteve zelo minimalne:

združitve vseh dežel, kjer so Kranjci, v enotno Slovenijo; uradni jezik je slovenščina; tudi v vseh šolah naj bi poučevali v slovenščini.

Ta program so oblikovali v društvu Slovenija na Dunaju, to gibanje je imelo za posledice, da so ga skušali uporabljati v čitalnicah, kasneje – v 60.-ih, 70.-ih letih – tudi v taborih. Boj za jezikovne pravice je tekel še dolgo časa do leta 1882. Šele takrat se je začela uporabljati slovenščina. V šolah je bilo stanje zelo porazno. Nobene popolne slovenske gimnazije Avstrijci niso pustili, prva gimnazija je šele tista, ki je bila cerkvena domena – v Šentvidu – naslednica je škofijska gimnazija. Univerza – 1919 – šele po razpadu AO monarhije, 1938 – SAZU.

2/3 Slovanov je bilo v Avstriji; cel južni del Poljske, Hrvati … vendar teh Slovanov ni bilo čutiti. Šele 1864 se je Avstrija preimenovala v Avstro-ogrsko. Avstro-ogrska je zdržala do konca 1. sv. vojne, potem pa je l. 1918 razpadla.

J. Slovani: Slovenci, Hrvati, Vojvodinski Srbi – so kmalu po razsulu ustanovili državo SHS (Slovenci, Hrvati, Srbi). Vendar ta država ni bila mednarodno priznana, zato je bila prisiljena, da se preimenuje v SHS – Srbi, Hrvati, Slovenci. Ta briše avtonomijo svojih sestavin – narodov –, Maister je osvobodil Maribor in še naprej bi osvobajal, če ga ne bi SHS ustavila. 1921 se SHS preimenuje v Jugoslavijo.

1920 Dve grozljivi mednarodni dejstvi:

– podpis rapalske pogodbe, imenovane Rapallo, s katero je Italiji pripadlo ozemlje, ki so ji ga določili zavezniki, če bo vstopila na stran Antante in se borila proti Avstriji.

– Koroški plebiscit – 10. 10. – izguba Koroške; čeprav je Avstrija vojno izgubila, se je prebivalstvo odločilo, da bo živelo pod Avstrijo in mi smo izgubili 2/3. ozemlja.

Konec 20. stoletja nastopi gospodarska kriza – Slovenci so se množično izseljevali (odšlo jih je 300 000 v Evropo, a tudi v čezmorske države). L. 1941 Jugoslavija kapitulira, država v strašnem razsulu – imenovali smo se Dravska banovina brez avtonomije in z dvema uradnima jezikoma – cirilica (srbščina) in slovenščina (latinica). 2. svetovna vojna – Slovenci doživijo etnično čiščenje. . Intelektualci so poslani v koncentracijska taborišča, mladi vojaki na fronte, kmetje na prisilno delo preko Srbije v Ukrajino. Komunistična partija je prevzela pobudo, organizirala protifašistični upor –NOB. Sokoli, liberalni kulturniki do leta 1943 so imeli moč odločanja, komunisti samo eden izmed faktorjev.

OF zapovedala kulturni molk. Med vojno pisatelji niso objavljali, do leta 1844 (45?) je izhajal Dom in svet, ukinjen Ljubljanski zvon. Samo gledališča so ostala odprta, delujoča. Avtorji so ali umolknili ali objavljali v ilegalnem tisku. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom so Slovenci postali del FLRJ, kasneje SFRJ. Slovenci smo drago plačali svojo svobodo. Ozemlja bodo postala avtomatično del nove republiko Slo in nove YU. Slovenska vojska se je morala umakniti.

Drugo zasedanje AVNOJ-a:

7

– ozemlja, ki jih je vojska osvobodila Mussoliniju, bodo šla Slovencem nazaj– dve coni: A in B.

L. 1947 pogodba z Italijo, Trst s kraškim zaledjem pripada Italiji, ostali del Primorske pa SLO oz. YU. Podobno s Koroško. Zavezniki zahtevali, da teče meja po Karavankah.

Slovenska italijanska manjšina – transSlovenci – je bila ves čas podvržena asimilacijskih pritiskom. Ni mogoče restavrirati stanja izpred 80-ih let, kljub dvojezičnosti, se ta manjšina krči.

Kdo vztraja in kdo je vztrajal? Kmetje in intelektualci. Kmetje – navezani na zemljoIntelektualci – otroci so dvojezični

Slovensko prebivalstvo je bilo kmečko prebivalstvo. Slovenstvo ne pristaja na to, da bi za višje potrebe sprejelo tuji jezik. Boj za slovensko terminologijo, znanost. »Ni važno, da imamo čist jezik, važno je, kaj lahko z jezikom opravimo.« (Matija Čop).

HUMANIZEMNastanejo moderni jeziki: za umetnost, kulturo; latinščina – jezik znanosti.

1. Edvard Kocbek2. Tomaž Šalamun imajo tujo izkušnjo3. Aleš Debeljak

1. KocbekRevija Dejanje; 1936 – kakšna usoda čaka male narode, ko vlada totalitarizem; ustrašil se je, da bodo Slovenci izbrisani, vedel je, da smo ogroženi sami od sebe. Če nas ni veliko, moramo biti kvalitetni – to je utopična past. Majhni narodi so test demokratičnosti. Usoda malega naroda je usoda človeka nasploh. Prihodnost je v federativni ureditvi Evrope za male in velike narode. Bergson: majhen narod daje bolj polno življenje za človeka, stvarnejše, prijetnejše, osebnejše – večja človeška povezanost.

2. ŠalamunBil je v Ameriki – Iowi – začel tam prevajati, pisati pesmi v angleščini, potem sreča priseljenca Poljaka, ki ustvarja v Ameriki v Poljščini. Jezika ne moreš zamenjati po 25-ih letih. Šalamun je bil shizofrenik. Sklenil je delati v slovenščini, poskrbel pa je za množične prevode v angleščino.

3. DebeljakBil je magister sociologije, dobi ponudbo za dr. v Ameriki, postane asistent v New Yorku. –kulturna prestolnica sveta, je pa tudi sodobni Babilon (razni narodi in jeziki).

Kam umestiti angleščino?V angleščino lahko piše eseje, predava, razpravlja o družboslovju, so pa stvari, ki ga še globlje določajo, to je poezija. V New Yorku mu nekdo pošlje Jesihovo pesniško zbirko. V angleščini ne more moliti, pisati pesmi in ljubiti, pogovarjati se z živalmi in otroki. Mi smo imeli start kot Lužiški Srbi v Nemčiji, pa se niso razvili. Srednjeevropska usoda je bila vendarle odlična za naš razvoj – irski misijonarji: moramo se nasloniti na lokalne navade in se približati ljudem z uporabo njihovega jezika. Škof Abraham je hotel, da bodo razumeli, kaj pripoveduje vera – nastanejo Brižinski spomeniki.

2. 11. 2004 – Mojca9. 11. 2004 – Rajka

8

TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENIFigaro iz. l. 1783 je zelo revolucionaren, razkrival popačenost fevdalcev, skuša razkrinkati stari red v vsej pokvarjenosti; nenavadni privilegiji (npr. gospodar si je lahko privoščil mlado nevesto še pred ženinom) …Ta igra ni bila uprizorjena, bila pa je natisnjena. Zios je pošiljal to igro ljudem, ki so se ob tem zelo zabavali. Gre za priredbo in ne prevod, a ima neke slovenske značilnosti - ima nacionalni poudarek (npr. Naletel skuša dobiti Matičkovo nevesto, malo za zabavo, a Matička noče spraviti iz službe, hkrati pa se noče ločiti; kako torej začasno spraviti Matička stran in ga onemogočiti? Dobi potrdilo, da si je N.N. izposodil 200 kron in Smrekarici to tudi vrnil(?)) 3. dejanje, 11. prizorJožef 2. je uvedel nemščino kot uradovalni jezik.Žužek dopusti, da prevlada narava - to je izrazito razsvetljenska misel. Delo je razsvetljensko, ker razgali vrsto nepravilnosti. M. ravna vedno po zdravi pameti, razlika med Matičkom in Naletelom je le v tem, da je eden bolje oblečen od drugega. M. se zelo zanaša na svojo pamet - razsvetlj. - veliko tuhta. Pomembna je tudi vloga žensk.Posebnosti, ki jih ni v francoskem izvirniku:

- jezik sodišča- posmeh predsodkom proti šolam - Linhart je verjel v izobrazbo, bil je šolski nadzornik za

Kranjsko- razgali samovoljo zemljiških gospodov- protest proti "kresijam" (ljudje so bili zelo boječi).

VALENTIN VODNIKZanimiva oda, ki pozdravlja prihod Napoleona; alpska poskočnica - popolnoma neprimeren verz za odo.Pismenost ali gramatika za prve šole → oda Ilirija oživljenaTo je alegorični govor Ilirije. Velik del slov. ozemlja je postalo del francoskega imperija. Sedež Ilirskih provinc v Ljubljani; upravnik Marmont. Slovenščina dobi veljavo v šolstvu in javni upravi.Vodnik se sklicuje na neke psevdohistorične elemente - Slovenci so potomci Ilirov, ki so bili prej močni. Iliri so bili še pred Franki in Goti najmočnejše ljudstvo in mi smo njihovi potomci. Ko so bili Francozi poraženi, je nekaj let pozneje bil Vodnik predčasno upokojen in je izgubil ves svoj ugled. Basen - Dva konja (nemški in kranjski) - l. 1806.

ROMANTIKAPrešeren - Zdravljica je postala himna, odkar imamo Slovenci ustavo; zapeli so jo l. 1989, ko so se komunisti vrnili z zadnjega zasedanja. Enakost, svoboda, bratstvo - Prešeren: edinost, sreča, sprava. Gre za stopnjevanje idej, ki se začnejo pri nacionalni ideji in se končajo pri neki iternacionalni utopiji. Romantična ideja - bili smo svobodni, zdaj nismo več, nekoč pa bomo spet … Če bodo svobodni vsi, bomo tudi tisti, ki smo najbolj majhni. Kako je Prešeren prišel do te internacionalne ideje?

- Ni verjel, da bo Avstrija.- Ker je poznal revolucionarne ideje, ki so takrat vrele v Italiji; skupina "karbonarjev" -

Giuseppe Mazzini; Slovani naj bi pomagali razbiti Avstrijo. Tako bo možna bolj demokratična Evropa.

- Ni računal z Rusijo - ta ne bo pomagala do svobode drugim narodom (vstaja 1830 - Korytko Emil; obsojen na konfinacijo, omejeno gibanje in policijsko nadzorstvo; naletel na Metelka(?) in Prešerna, prek njega je Prešeren prišel do poljske poezije, jo spoznal). Prešeren je bil skeptičen do panslavizma (Slovani naj bi se povezovali v širše skupine; kaj bi bilo z malimi narodi?!) - za nekoga, ki verjame, da se narod rojeva iz duha poezije, je bila to grozljiva misel - narediti jezik. P. je naredil pravi literarni jezik, groza ga je bilo, kakšna naj bi bila usoda …

P. se je bal ilirizma - da bi se Slovenci spojili s Hrvati, da ne bi uporabljali slovenščine, temveč hrvaščino. P. je bil osamljen in resigniran v upanju, da bi Slovenci zbrali toliko moči, da bi sestavili relevantno skupino ljudi, ki bi imela določeno težo.

9

Stanko Vraz (Prešernov prijatelj) - l. 1840 mu P. piše zamenito pismo, kjer mu je dokazoval, da ni razloga, da se slovenščina ne bi zlila v nek jezik. Pri nas do konca raziskan jezik s Trubarjem. Vrazov odgovor: Slovencev je premalo, da bi imeli svojo literaturo in svoj jezik.Ilirske ideje tudi po Prešernu - na obrobju slov. ozemlja; na Koroškem. V isti reviji - en slov. in en hrv. tekst. Še več poskusov. Na zač. 20. stol. - Prešernovi argumenti, da so jeziki in kulture in narodi individualne tvorbe.V 2. polovici 19. stol. po marčni revoluciji sprememba. P. je bil otrok trdega absolutizma. Počasi se stvari sproščajo, dopuščeno je slovensko kulturno življenje …Slo. literati se močno angažirajo, sodelujejo v političnih časopisih.

Nacionalna ideja pri Simonu JenkuNekoliko podobno, nekoč svobodni, danes pa smo na to pozabili. Jenko je radikalnejši, ________ v obeh smereh. Svobodo si je treba priboriti - ne le z besedo, tudi s puško. Radikalen je bil tudi v smislu - ni čudno, da nas nihče ne pozna, saj še sami sebe ne poznamo.Svetec je ocenjeval pesmi v Kmetijskih in rokodelskih novicah - misel je prepohlevna.

16. 11. 2004 JOSIP STRITAR: Dunajski soneti 1872 in 1873 (2 knjižici)

Soneti so običajno rezervirani za »visoke« teme, npr. pesništvo, ljubezen … Stritar pa v to visoko obliko umesti družbeno-politične teme svojega časa.

Stritar pripada krogu mladoslovencev, ki se uprejo kulturno dominantni skupini – staroslovencem. Gre za spopad konzervativnih in modernih pogledov na slovensko tematiko. Staroslovence vodi Janez Bleiweis (po poklicu veterinar), njegovo geslo je: »Vse za vero, dom, cesarja«. Bleiweisov ideal je uspešen slovenski meščan in to je utelešal Jovan Vesel Koseski. Bleiweis je tajnik Kranjske kmetijske družbe in urednik Kmetijskih in rokodelskih novic (izhajajo od leta 1843).

Stritar v Dunajskih sonetih razkrinkava kaj je narobe s slovensko politiko in kulturo. Stritarju ne gre v nos le to, da Bleiweisov krog omalovažuje Prešerna, ampak predvsem Bleiweisova avtoriteta in konzervativna politika, ki ji gre le za lastne koristi, ne pa za narod. Za to, da so bili v stranki dobijo finančno podporo – ravnateljstva bank, neveste z veliko doto, dobre službe. Ni jih zanimalo slovensko ljudstvo, ki moli za božjo pravičnost in upa v dobro oblasti, da jim bo dala boljše možnosti.

V 70-ih letih imamo na Slovenskem dve stranki: liberalno in klerikalno, ampak človek, ki ga skrbi za položaj naroda je nesrečen v obeh strankah. Zato bi morala priti tretja stranka, ki bi jo zanimala usoda naroda. Stritar pravi, da pri klerikalcih ne sme misliti s svojo glavo (napredno), pri liberalcih mora pa zatreti vsa rodoljubna čustva.

Soneti so označeni s številkami. V 16. sonetu (Težko človeku je Slovenec biti) govori, da je rodoljub razgledan in svoboden človek – gre torej za politično liriko, ki opisuje stanje na Slovenskem v začetku 70-ih let.

Stritar je bil tudi v notranji dilemi: ali naj se pesnik odloči za osebno srečo (poroka, služba) ali naj se temu odreče in dela za narod (in zakaj se mu to splača). Ta dilema se je v 2/2 19.stoletja postavljala slovenskim avtorjem. Večina so bili uredniki, člankarji, politiki, delovali so na področjih, ki niso strogo literarna. To opisuje v pesmi Sreča, poezija in Prešeren, objavljeni leta 1877 v reviji Zvon, ki jo je sam urejal. Ta pesem je daljša, pripovedna, dialoška, alegorična, ne pa romanca ali balada. V lepo okolje gozdička pride mlad človek, ki ga nagovori mlada ženska, ki je alegorija sreče in mu govori, kaj vse mu ponuja (narava, življenje je uživanje, nase misli, pusti dom, ravnina cvetoča, čast, zlato, bele dvore). Tu so predstavljeni srednjeslojski ideali: sreča, uživanje … - to so še danes ideali srednjega sloja. Mladenič se da nagovoriti še eni ženski: Poeziji. Obe ga prepričujeta, naj se preda eni izmed njiju. Kar ponuja Sreča, ne prinaša globokega zadovoljstva, to stori šele Poezija, ki ima nalogo tešiti brate, plačilo pa je večni spomin, hvaležnost naroda.Stritar ima predstavo, da mora biti pesnik nesrečen, da lahko poje, nagrada pa je večen spomin, ker se je odrekel uživanju sreče.

10

SIMON GREGORČIČ

Je edini pesnik 80-ih let (konec 70-ih in začetek 80-ih), mojster jezika Hodil je v italijanske šole, zelo dobro poznal apetite Italijanov po slovenski zemlji (leta 1866

Avstrija v vojni z Italijo izgubi Rezijo, Beneško Slovenijo, Kanalsko dolino Pesnik po duši primorskega slovenstva, za Primorce je več kot Prešeren Prvi zvezek njegovih Poezij prodajo v 1800 izvodih (za tedanje čase ogromno), ko pa je izšel

ponatis leta 1908 pa jo prodajo v kar 80000 izvodih (fenomen) V pesmih opisuje problem svobode, izrazita je nacionalna ideja

SočiGre za slavospev reki. Opisuje, kako je razigrana, vesela, lepa, ko teče med gorami do

Kobarida in Tolmina, ko pa pride v dolino, pa teče mirno, počasi, in sicer zato, ker gre mimo grobov in sluti, da prelivanja krvi še konec. Po tej zemlji imajo namreč apetite tujci. Zato poziva reko, naj stori tisto, kar ljudje ob njej (Slovenci) ne morejo – naj poplavi in sovražnike utopi.

Je zelo vizionarska pesem (čeprav vsebuje spomin na avstrijsko-italijansko vojno), ker napoveduje prvo sv. vojno (naša kri bo Soči dajala vodo, zaradi krvi tujcev pa bo postala kalna). Konča se zelo radikalno, če ne celo paradoksalno, zlasti če upoštevamo, da je Gregorčič duhovnik. Namreč, njegova skrb za usodo domovine je večja kot pa krščanska ljubezen duhovnika.

V pepelnični noči Spoj nacionalne teme s socialno Daljša pripovedna pesem Glavni lik je duhovnik, gre za obred na pepelnično sredo (obred kesanja, priznanja grehov in

pokore), ki ga opravlja duhovnik. K obredu pridejo tudi bogataši, duhovnik gleda, kako so oblečeni in jih vse zaznamuje za smrt – vse bogastvo je minljivo. Ko s smrtjo zaznamuje celo otroke, misli, da je obred končan, vendar pa zunaj vidi še eno množico. Njim pove nekaj drugega, kajti ti so zelo siromašni, pohlevni čakajo pred vrati, ker so raje pustili naprej bogataše.

Slovenci so tisti, ki so ponižni, siromašni in čakajo zunaj; poziva »vstani uporni narod moj, tvoj je vstajenja dan«, nismo več zapisani smrti ampak rojstvu.

Pepelnični obred – zaznamovanost smrti se spremeni v nekaj pozitivnega, napoveduje boljšo prihodnost

ANTON AŠKERC

V Ljubljanskem Zvonu leta 1888 pred izdajo zbirke Balade in romance izdal cikel 10 pripovednih pesmi Stara pravda. To je bilo v 16. stoletju geslo upornikov. Začetki pesmi so vsi citati – motti, in sicer so izbrani odlomki v slovenščini in nemščini iz znane pesmi proti upornikom iz leta 1515 Ein neues Lied von dem Kreinerischen Bauern oz. Nova pesem o kranjskih kmeti, ki je napisana v nemščini in v kateri so vpletena gesla kmečkih puntarjev. Aškerc koščke teh gesel postavi za začetke pesmi.

Gre za zgodovinsko snov iz leta 1573 (hrvaško-slovenski upor), vključuje pa tudi odlomke iz slovenske zgodovine, ki se pojavijo kot sanje o nekoč svobodni Karantaniji, ustoličevanju knezov ter mitološko snov – 2 mita: - nemški zmaj, ki žre slovenske otroke in - mit o kralju Matjažu, ki spi pod goro in čaka, da bo stiska ljudi tako velika, da jo bo uslišal in

prišel rešit ljudi (gre za mit pričakovanja, hrepenenja)

5. besedilo govori o uporih, in sicer kako so ljudje namesto da bi šli na tlako, prišli na grajsko dvorišče in prisilili graščaka, da se je slekel, ga nato oblekli v raševino in mu dali orodje v roke. Graščaki niso imeli pojma, odkod jim vse dobrote na mizi, zato so kmetje hoteli doseči spoštovanje.

11

Da bodo graščaki vedeli, kje hlebec zori, ali na jablani ali na hrastu. Tu je ponazorjena misel, da vsaka pravica izhaja iz dela in da kdor dela, bi moral uživati tudi sadove svojega dela.

Aškerc opozarja, da so bili Slovenci uporniki in so tudi nekaj dosegli. Opozarja tudi na nevarnost zaupljivosti, češ da jih bo cesar zaščitil v konfliktu s plemiči. A cesar se s tem ni ukvarjal.

Aškerc razgalja cinizem oblastnikov v pesmi Stava (9. pesem v ciklu). Govori o stavi med Ogrom Ferencem Tahijem in nemškim baronom Jožetom Turmanom. Turman pravi, da če Tahiju lahko dokaže, da Sava teče rdeča, bo dobil njegovega konja, če pa izgubi stavo, pa bo dal v zakon lepo Slovenko. Sava res teče rdeča od upornikov, ki jih pobijejo.

Deseta pesem (Kronanje v Zagrebu) govori o porazu upornikov in o tem, kaj se je zgodilo z voditelji kasneje v Zagrebu (Matija Gubca posadijo na žareč prestol). Aškerc pravi, da je z Gubcem kronano tudi slovensko hrepenenje po svobodi.

Gre torej za nacionalno idejo, ilustrirano z zgodovino kmečkih uporov in povezano s socialno temo: Slovenci smo tlačani, tujci gospodje; implicitna tema: biti moramo bolj samozavestni, uporniški, če naj preživimo.

Fran Levec, urednik Ljubljanskega zvona ima zaradi Stare pravde opravka s policijo.

Aškerca in Gregorčiča muči vprašanje kaj pesniti, o čem naj poje, kaj naj bo tema poezije. O nacionalnih temah je težko pisati, ker je tako velika, da zapira usta, vsi ostali problemi so manjši (tudi ker je realizem). O tem je v Ljubljanskem zvonu leta 1884 izšla Aškerčeva pesem Tujega goslarja poslednja pesem. Govori o tem, ali naj kažemo srčno bolečino navzven, ali naj subjekt samega sebe zatre v imenu višje ideje, npr. nacionalne. Pesem je zakopana v sebi, bolečin naj pesnik ne kaže.

MODERNA

V tem obdobju slovenska literatura ujame korak z evropsko, vendar pa še vedno zavira razvoj nacionalna funkcija.

IVAN CANKAR

Cankar je tenkočuten psiholog, občutljiv za najtanjša etična vprašanja, prizadevajo ga nacionalna in socialna vprašanja. Zahteva, da mora umetnik stati v centru življenja, ne pa biti zaprt v slonokoščeni stolp kot simbolisti. Cankar je bil politik, pripadal je tisti tretji stranki, ki jo je napovedal že Stritar, in sicer Jugoslovanski socialdemokratski stranki. Ta stranka je povezovala enako misleče na širšem prostoru (povezujejo se hrvaški, srbski, češki, italijanski in avstrijski socialisti), kajti socialna ideja ne pozna nacionalnih mej. Po koncu turškega imperija je postalo zopet aktualno vprašanje, ali naj se Slovenci politično povezujemo z južnoslovanskimi brati.

Tako Cankar že leta 1913 nastopi kot govorec v Ljubljani v Mestnem domu (delavsko izobraževalno središče) s predavanjem »Slovenci in Jugoslovani«. Izraz Jugoslavija se pri nas prvič pojavi v neki Gregorčičevi pesmi. Glavno vprašanje je bilo, kako preurediti dualistično Avstrijo tako, da bo v njej viden delež Slovanov in kako naj ti dosežejo več samouprave. Na Slovenskem obstaja več strank, ki imajo različne poglede na prihodnost:

Klerikalna stranka: predlaga, naj se Slovenci povežejo s Hrvati, zlasti s stranko Prava znotraj Avstrije in tako dosežejo trializem: Avstrija, Ogrska in Hrvaška (Slovenci priključeni Hrvaški).

Liberalna stranka (meščanska): Avstroogrska mora ostati takšna, kakršna je in se bo dalo lepo živeti dalje, meščanom ni hudega, nekaj pravic imajo in to je kar v redu.

Leta 1912 je skupina dijakov in študentov, imenovanih PPREPORODOVCI, hotela propad Avstroogrske in večjo povezavo med Slovani, predvidevali so postopno združevanje, pripravljeni so celo na enoten narod, sestavljen iz Slovencev, Hrvatov in Srbov. So za nenasilno združevanje in tudi jezikovno približevanje.

12

Novoilirsko gibanje – gre za obnovo ideje, naj se Slovenci poslovimo od svoje kulture in se pridružimo Ilircem. Gibanje vodi Fran ILEŠIČ, član Slovenske Matice (uvršča tudi hrvaška dela na njen seznam). Priporoča jezikovno, kulturno in literarno zlitje v en narod. Cankar je nad to idejo besen, Ilešič je zanj škodljivec, Vraz pa odpadnik. Cankar torej ostro zavrača (neo)ilirizem.

Cankarjeva stranka je do teh vprašanj mlačna. Leta 1908 v Tivoliju podpišejo »Tivolsko deklaracijo«, ki bi se morala ukvarjati z vprašanji socialne demokracije, ugotavlja, da je več razcepljenih narodov, ki jih je treba združiti v enoten narod, jezik, pravopis. Cankarja takrat ni zraven, njegovo predavanje je odziv na to deklaracijo. Cankarjevo besedilo je radikalno, na nekaterih mestih celo groteskno. Njegovo predavanje posluša policija, ki ugotovi, da je škodljiv in ga za en teden zaprejo. Gre za čas po balkanskih vojnah (turškega imperija ni več) – govori o veliki povezanosti z drugimi Slovani. Pravi, da smo sorodniki, a po kulturi smo si zelo tuji (po krvi bratje, po jeziku bratranci, po kulturi pa smo si zelo tuji). Avstrijsko diplomacijo imenuje stara brezzoba godrnjava babnica, ki ko pobesni, maha okoli sebe z rožnim vencem. Pravi, da je rešitev jugoslovanskega vprašanja utopija, vendar se utopije ponavadi uresničijo. Neumnost avstrijske diplomacije je »blagor« za Evropo – nastane velika Italija in Nemčija. Novonastala skupna domovina naj bo združenje enakopravnih in enakovrednih narodov. Slovenci smo se kulturno zelo dvignili – moramo biti močni, duševno bogati, ne smemo se vdati ali popuščati glede jezika in kulture.

23. 11. 042/2. 19. stoletja – uveljavljanje realistične proze

BOŽO VODUŠEKje pesnik v toku nove stvarnosti – pesnik treznih sanj, ne idealist, pač pa personalist (članek Voduška l. 1927 v glasilu Križ na gori – glasilo mladih kristjanov, ki se zavzemajo za prenovljeno krščanstvo – poudarek telesa, gibanja), pripadniki križarjev Kocbek in Vodušek ter Pino Mlakar.

BV se sprašuje, kakšna je ta država, v kateri živimo kot Jugoslovani – ta država temelji na neenakopravnosti, Slovenci doživljamo krivico. Na to stanje sta možna dva odziva:

1) unitarizem: sami prispevamo, da se podredimo Srbom kot najmočnejšemu narodu; to so zagovarjali liberalci

2) avtonomizem: ni prav, da kateri narod občuti zapostavljenost, nemoč, izkoriščanje. Vodušek ugotavlja, da so avtonomisti precej plašni. Zakaj? Plašni so zaradi udobja, privilegijev, saj niso pripravljeni ničesar žrtvovati.

Laž, da nam je dobro, temelji na lažni besedi osvobojenje. Slovenci po zlomu AO nismo vedeli, kaj bi sami s sabo (smo vsi pričakovali boljše čase. V resnici pa smo se iz ene podreditve prepeljaliv drugo – iz AO v YU). Sanjamo, a nič ne storimo. L. 1914 gredo slovenski vojaki v boj za AO. L. 1918 se zatečemo v materino naročje Srbskega naroda. Od Srbov moramo zahtevati drugačno ravnanje. Priboriti si moramo tako svobodo, kot so si jo priborili oni sami. Ko so vstopali v državo, smo bili vsi svobodni, zato jo moramo zahtevati nazaj od Srbov. SLO še nikoli nismo uresničili nacionalnega ideala – kot je za posameznika osebna svoboda, je za narod država. Če hočemo državo svobode, je možno to zgolj v federaciji in ne monarhija. Kdor bi svobodo odrekel, bi bil sam kriv za razpad države. Slovenci še nismo politični narod – nimamo lastne državne oblike. Mi smo majhni in nemočni – spodbija ta element, vstanimo in se borimo. Moramo biti odločni; spoznanje – akcija.

Španska državljanska vojna 1936–1939 Dva totalitarna režima: fašizem in nacizem; poskus Hitlerjeve Nemčije in Mussolinijeve Italije. V Španiji pride do vojaškega puča – Franko vrže s prestola legalno izvoljeno republikansko oblast in postavi svojo oblast. Uprle so se različne skupine z orožjem. Anarhisti, komunisti po podprli republiko. Ljudstvo zbegano, republikansko stran podpira svetovna javnost. Oblikovali so celo mednarodne brigade, ki so se postavile na stran republike. Pri nas je o tem največ vedel Edvard Kocbek.

13

EDVARD KOCBEKBral je francoske revije, zlasti Espirit (duh) in La croix (križ). V teh revijah so španski intelektualci obveščali javnost, kdo je kdo in kakšna je resnica glede Španije. Kocbek je iz revij videl, da je slika, ki jo kaže katoliška stran, zelo popačena. Slovenski katoličani so se zgražali nad rdečim terorjem – komunisti. A Kocbek je vedel, da obstaja tudi beli teror, ki ga izvaja Cerkev. Kar je njega kot kristjana najbolj prizadela, je bilo, da se je Cerkev obrnila proti svojemu ljudstvu, da so bili cerkveni dostojanstveniki nagnjeni h kapitalu, udobju, lastništvu. Beli teror je povezovanje španske Cerkve s fašisti. Cerkev je s svojimi dajatvami obirala ljudstvo – cerkve so postale skladišča orožja, sodelovali so s Frankom, zvoniki so bili zalega strojnic.

(Članek Premišljevanje o Španiji, DiS: osrednja katoliška revija na Slovenskem). Duhovščina je pomagala pripraviti upor, vernike je pozivala na upor.

»Heretična dejanja so največ povezana z junaštvi, a konformizem je nekaj, kar ni vredno človeka.«Kocbek postane odpadnik. Ta članek povzroči strahotno razburjenje. Revija devet mesecev ni izhajala, Kocbek ne dobi službe, javnost se je razcepila. Dve struji – naprednejša in konservativna. DiS je bila napredna revija. Po tem članku pa je napredni del zapustil uredništvo. EK pa ustanovi revijo Dejanje 1938–1945.

Na začetku druge svetovne vojne najdemo Kocbeka kot krščanskega socialista. Že na začetku 2. sv. vojne, ko se OF odloči, da se je treba okupatorju postaviti po robu, se začne Kocbek spraševati, kakšni so temelji sodelovanja. Novembra 41 zapiše Kocbek razmišljanje »Temelji osvobodilnega sodelovanja«. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo, če bodo komunisti zmagali kot edina opcija, če bodo vsilili vsem Slovencem marksizem. Kocbek je zaskrbljen za usodo krščanstva in za notranjo svobodo posameznika.

OTON ŽUPANČIČČastijo ga kot duhovnega voditelja Slovencev. OŽ pusti Vidmarju besedilu l. 1941 »Veš, poet, svoj dolg?«. Kako naj se pesnik obnaša, kaj naj čuti, ko gre čez zemljo naroda, ki je toliko slabega občutil. Pesnik mora spregovoriti in vsi mu bodo sledili. Odgovor: »Vem, o vem, poet, svoj dolg.« Tulil bo trde besede – samo tako bomo lahko preživeli. Ponavljal tako kot Aškerc konec 80-ih let: poziv k uporu. Sram ga je bilo, da je kot pesnik moral pristati na primitivno etično načelo iz Stare zaveze – oko za oko, glavo za glavo, zob za zob. Pesnik je zelo ogrožen, mora se pridružiti uporu. Župančič je bil bolan, da ga partizani niso mogli pripeljati na osvobojeno ozemlje – kako bi bilo to zanj nekaj najlepšega. Svobodo si lahko pridobimo le z bojem, uporom, nasiljem. Tragično spoznanje – ni se mogoče izogniti tragiki, če privolimo v boj.

1943 Zlato jabolkoZadnja Župančičeva zbirka. Kralji imajo v rokah jabolko – simbol sveta, globusa; žezlo – simbol moči. Vsi bomo blazni, vsi krvavi, ko bomo dobili jabolko v kri. Prvi slovenski politični program v 57. številki Nove revije – 1987 možnost samostojne Slovenije, pisatelji pomagajo pri ustvarjanju ustave.

KAKO SE SLOVENSKA LITERATURA VZPOSTAVLJA SKOZI RECEPCIJSKE ZMOŽNOSTI?Enkrat nas zanima avtor (geneza: avtor + ustvarjanje), potem nas najbolj zanima tekst, tretje, kar nas zanima, pa je bralec, ki mu je literatura namenjena. Bralec do 60. let 20. stoletja ni bil pomemben, takrat pa se pojavi recepcijska estetika, ki poudarja vlogo idealnega bralca. Vsak avtor, ki piše, ima predstavo, komu je literatura namenjenaOd bralca avtor nekaj pričakuje, da razume tekst in zna izluščiti idejo. Iz literature ne izveš vsega, literatura veliko zamolči. Večina tekstov je kompromis med obojim – izrekom in molkom. Vsako besedilo ima nedoločena mesta – Prešeren ne pove, kakšen je Črtomir – visok, nizek, suh, debel. To je bralčeva naloga. Bralec ima glede na besedilo posebna pričakovanja – horizont pričakovanj: avantgarda krši/ruši horizont pričakovanj. Bralec je pomembna

14

sociološka kategorija v bralni komunikaciji. Bralec podeljuje stvarem smisel, jih interpretira, participira v nekem kodu. Včasih ga pisatelji šokirajo. Nekaj časa velja, da je tista literatura, ki nas šokira, kvalitetna. Kasneje to ovržemo. Hans Robert Janss in Umberto Eco: bralec mora imeti literarno in jezikovno kompetenco. Sposoben mora biti sprejemati literarna sporočila. Wolfgang Iser – ?

Literarna kompetenca: zmožnost sprejemanja specifičnosti literarnega branja. Pomen nastaja z vsakokratnim branjem, s konkretizacijo, celotni pomen pa so vse možne interpretacije, ki so že izpisane. Treba je poznati zgodovinska vrednotenja.

SKUP SPRAVLJANJE TEH PISANIC OD LEPEH UMETNOSTI – PISANICE(1779–1782)

Glavni pisec je bil Anton Feliks Dev, redovnik, zelo literarno razgledan. Njegova naloga je bila ustvariti Slovencem visoko poezijo po evropskih zgledih – elegijski distih, aleksandrinec. Tudi rime in kitice na tak način, kot najdemo v svetovni literaturi, imel je gorenjsko obarvan jezik. Napiše alegorična besedila – govorijo jih muze = personificirani talenti, bitja s smislom za zgodovino, lepoto; modrice (jih imenuje Pohlin). Muze se v prvi alegorični pesnitvi (Žalvanje kranjskih modric) pritožujejo, kako so zapuščene, saj v kranjsko deželo ne more priti Apolon, ampak ostaja v Italiji. Zato slovenske muze karajo laške muze, zakaj jim ne vrnejo Apolona nazaj, ki so ga posodile laškim. Aleksandrinski verz, 3 naglašene besede, cezure. Nadaljevanje je takšno, da Apolon (Belin) končno pride nazaj na Kranjsko in zdaj so te muze vse happy. Pesmi je naslov Veselje kranjskih modric na prihod njih Belina. S prihodom zbudi radost, navdih, jok se spremeni v smeh pojoče radosti. Muze obljubijo, da bodo Belinu rodile Ovide in Vergile – pesnike, ki bodo počastili kranjsko deželo, naredile nekaj uglednega iz nje, da bodo nastali klasični literarni vzorci. Dev je nosilec vere, da je mogoče na SLO imeti tako literaturo kot v Evropi. V Pisanicah pa spoznanje, kako se oblači slovenski človek, kaj jé, dela. O tem piše Valentin Vodnik.

VALENTIN VODNIKZadovoljni Kranjc izide v Pisanicah. Govori o srečnem človeku, ni heksameter, ampak alpska poskočnica, amfibraški verz. Propagira zdravo, zadovoljno življenje. Dev je računal na izobraženega bralca. Vodnik pa je ciljal na preprostega človeka, domačijski, prizemljen, racionalen, samozavesten. Oba modela sta živela v isti zbirki Pisanic. Dev je poleg tega pisal tudi epigrame, basni, poučne pesmi. Vodnik pa je obvladal elegični distih. Razsvetljenstvo omogoča visoke ali domačinske vzorce.

30.11.04Konec razsvetljenstva …A.Feliks Dev – izdaja Pisanice in z njimi meri na učenega slovenskega bralca.Drugi model, ki se tudi pojavi v Pisanicah, je Vodnikov model.Kako se odvija lit. življenje konec 18. stol., po Vodniku?Slovenci naj ne bi mogli (še) imeti visoke lit. – o tem je bil prepričan baron Žiga Zois, tedaj eden najbogatejših meščanov, silno učen (ima pa tudi ogromno knjig in svoj lastni lit. salon – edini v Sloveniji). V salonu so se zbirali tedanji izobraženci (Japelj, Kumerdej, Linhart, …, Vodnik). Ko je bil Vodnik še kaplan, mu je Zois pisal pisma v nemščini in mu sporočal svoje razmišljanje o kulturnem stanju na Slovenskem. S tem ga je predvsem hotel usmeriti (bral je njegove pesmi v Pisanicah, zato je vedel, da je V. talentiran; po njegovem celo bolj od Deva in Pohlina). Zois je pohvalil obe V. pesmi – Zadovoljni Kranjec in Dramilo. To se mu je zdela lit., primerna za Slovence. Pri Devu in Pohlinu mu ni bil všeč izumetničen pesniški postopek (uporabljala sta enjambement – verzni prestop – prestop misli s konca verza na naslednji verz; umeten postopek, ljudske pesmi ga ne poznajo, ker pa je takrat bilo merilo estetike predvsem podobnost ljudski pesmi, Zois svari Vodnika pred tem verznim prestopom). Postopki, ki sodijo v visoko lit., niso primerni za slov. lit. Obenem Zois tudi meni, da je predpogoj za leposlovje normiran jezik (najprej je potrebno imeti znanstveno slovnico in slovar, šele

15

nato strokovne tekste in leposlovje). Ko se Zois l. 1794 ozre na to, kar je bilo do tedaj napisanega, ugotovi, da praktično nimamo nič – kranjščina še ni razvita. Kako zvišati kulturno raven Slovencev; s kakšnimi objavami? V vsako vas, v vsako hišo naj bi prišla kmečka pratika oz. koledar z dodanimi krajšimi pesmimi, poljedelskimi nasveti, moralnimi izreki, … Vodnik poprime za idejo – Novo kranjsko pratiko (nemško) zamenja z Veliko pratiko, ki pa je izhajala le dve leti (1795-97), ker je bila preobsežna, nato pa začne izdajati Malo pratiko (1798-1806). Zois se zaveda tudi, da Slovenci ne bomo mogli začeti lit. z visokimi zvrstmi lit. – meni, da bi bilo treba pisati poučne pesmi, basni, nikakor pa ne kaj takega, kot je npr. tragedija (»Strun ne smete napeti previsoko«). Pisal naj bi v ljudskem tonu in za ljudstvo, uči pa naj se pri Horacu. Razsvetljenska poetika je tako res oblikovala 2. fazo Vodnikovega pesništva – vendar pa Zois ni bil ozkosrčen (zadrt), saj je prvi prevajal Burgerjevo Lenoro in jo prilagodil (čeprav je šele Prešeren ustvaril kongenialen prevod te balade), sam je prevajal it. operne arije, da bi slišal in dokazal, da je slovenščina jezik, primeren tudi za na oder. Napisal je tudi pesnitev na motiv efeške vdove in bral precej erotično obarvano parodijo Eneide (kar dokazuje, da je bil odprt, strpen).Ta razsvetljenski pristop traja do zaostritve, ki jo je povzročil Jernej Kopitar. Ta je l. 1809 pisal Dobrovskemu, ki pohvali Vodnika, za Pisanice pa pravi, da so izumetničene. Kopitar je vedno hvalil kmečko besedo (sindrom »domače je dobro, tuje – meščansko - pa dvomljivo«). Slov. pesnike je »pošiljal v šolo« ljudskih pevcev (kar je precej problematično stališče - na to temo je napisana Nova pisarija).Drug koncept, ki sta ga zagovarjala Prešeren in Čop, pa je bil utopičen, za tiste čase skoraj neuresničljiv – ne verjameta namreč v poučno lit., ki bi obenem zabavala staro in mlado, ampak zagovarjata zgledovanje po oblikah (in privzemanje vsebin), ki so univerzalne, razširjene po Evropi in svetu. P. in Č. ne zavračata ljudskih knjig, pač pa posnemanje folklore; želita evropskim vzorce podobno lit. v slovenščini. Vesta, da jima bodo pritegnili tudi meščani - zanje izdata Kranjsko čbelico. Še preden je bila le-ta izdana in poslana cenzorju (Kopitarju) na Dunaj, mu je pisal Č. pismo (21.1.1830), v katerem mu je med drugim očital, da gleda na učeno slov. pesništvo preveč brezbrižno (ker je preveč »razvajen« od slovanske ljudske lit.), zato ga prosi, naj bo do Čbelice prizanesljiv, saj tako in tako ne bi smela biti poslana njemu v oceno (skozi cenzuro naj bi šli le redno izhajajoči časopisi, Čbelica pa je bila neke vrste zbornik). V naslednjem pismu Kopitarju Č. še poudari, da je Čbelica namenjena omikanim – meščanstvu (uradnikom, dijakom, …), da bi pozornost izobražencev usmerila na deželni jezik. Č. razlikuje ljudsko poezijo, ki nastaja spontano in je namenjena kmetu, od tiste, katere nastanek ni spontan in jo prebirajo izobraženci – slednja naj bi bila kmetu tuja. L. 1831 Č. piše tudi prvo slovensko znanstveno lit. zgodovino. Ta naj bi bila vključena v vseslovansko lit. zgodovino, zato mora Č. popisati vse, kar smo takrat imeli v ljubljanski Licejski knjižnici (katere knjižničar je takrat bil Č.). Ob tem Č. tudi pohvali Matevža Ravnikarja, prevajalca, ki je iz nemščine prevedel Zgodbe Svetega pisma za mlade ljudi – pohvali ga zaradi rabe čistega jezika, čeprav kasneje opozori, da je Ravnikar preveč neposredno prenašal preprosti jezik kmeta v knjigo (po drugi strani pa naj bi R. slovnično in leksikalno dostikrat preveč umetničil). Pa tudi knjige za Ravnikarjem so nekatere pisane tako (na kar opozarja tudi Nova pisarija). Jezik izboljšati – vsekakor, vendar pa je največje vprašanje, kako.

Spor okoli pravopisa – črkarska pravdaZanetil jo je Čop, ki je v Ilirisches Blatt napisal svoj dvom, da bi bilo pri nas možno prirediti vsakemu morfemu svoj fonem (kot je v srbščini – »piši kao što govoriš«) – problem je npr. široki e proti ozkemu e (isto tudi pri o), v manjši meri pa tudi problem, ki sta se ga lotevali metelčica in bohoričica (glas za dvočrkovje). Č. je dvomil, da je bohoričica prava rešitev, rekel pa je tudi, da ne bi nič pomagalo, če bi imeli 12 slovnic, pa nobene lit. v slovenščini – dokler je ni, bo naš jezik nerazvit. Zato se morajo za svoj jezik odločiti predvsem izobraženci in ga začeti uporabljati. Ne le čistost jezika, ampak raba v višjih krogih! V črkarski pravdi Č. in P. dokažeta, da je njuna teorija bolj napredna od Kopitarjeve (nakar se je ta maščeval tako, da je prepovedal izdajo 4. zvezka Čbelce – pisal je opombe na robove in se zgražal nad Prešernovimi pesmimi, češ da so nemoralne; tako je napadel predvsem Prešernov prevod Burgerjeve pesmi Cesar in opat, ki pa ji cenzura povsod drugod po Evropi ni delala problemov). [Č. je vedel, da se je Kopitar združil z najbolj nazadnjaškimi ljubljanskimi duhovniki –

16

janzenisti. Č. se je v pismu potožil tudi Čelakovskemu.] Čbelca je tako izšla celo leto pozneje, ko se je v spor vmešal šef avstrijske policije. [Separat o slov. »vojni ABC« vsebuje tudi načela, s katerimi verznimi oblikami se najbolje spodbuja jezikovna zavednost.]V črkarski pravdi je tako (delno) zmagal Kopitar. Č. mu je napisal še eno pismo, zelo besno, a ga ni odposlal. V njem je razkrinkal, da je v ozadju nasprotovanja izidu Čbelce užaljena avtoriteta … Kopitar je npr. Srbom pustil objaviti vse, P. pa ni šel po sledi, ki si jo je zamislil Kopitar – ni posnemal ljudskih pesmi in srbskega pesništva ...Č. in P. nista bila proti lit. za kmete, ampak za to, da se začne TAKOJ razvijati lit., kakršna je evropska. V nekem hipu sta bila v svojem trudu uspešna, čeprav se je potem izkazalo, da te visoke drže ne bo mogoče obdržati (po Krstu pri Savici je P. začel »lesti« nazaj med manj zahtevne verzne oblike (Železna cesta, Nezakonska mati, …), pri čemer je začel uporabljati ljudske fraze (»…me tnalo našla boš neobčutljivo …«)). Kasneje tudi dilema »kakšna naj bo proza« - tisti, ki je idejo promoviral (Levstik), tudi ni zmogel uresničevati zastavljenih ciljev.

REALIZEM

Literarno ustvarjanje se je premaknilo iz lirike v pripovedništvo. Glavni avtor je Fran Levstik in njegovo razmišljanje v takrat popularni zvrsti – potopisu: Popotovanje od Litije do Čateža. Intelektualci so v obliki potopisov razširjali svoje obzorje.

– Sterne: Sentimental journey– Heine: Reise billde [Popotniške slike]

Popotovanje je bilo objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1858. Istega leta tudi Martin Krpan in Napake slovenskega pisanja. Popotovanje ima pomemben literarni program, ki govori o tem, kakšne knjige naj se piše za Slovence – književnost, ki bo zadovoljila široke bralske potrebe in zbujala veselje do branja knjig. Njegovo izhodišče je blizu razsvetljenstva, sklicuje se na Lessinga (Osnove Levstikove kritike). Potopis: pomen mimetičnosti (patetična mimetika), snovi, sloga, kompozicije in razlikovanje med različnimi zvrstmi. Levstik ugotavlja, da so Slovencem všeč šale. Bilo bi krasno, če bi se to izoblikovalo tudi v literaturi. Zabavljiva avtorja sta bila Vojteh Kernik? In Andrej Kančnik. Celo prevodi so naleteli na dober sprejem. Nemške šale, ki bi bile Slovencem všeč: Nemški Pavliha v slovenski preoblekiBurger – fantastične in humoristične prigode barona »Munchausna« (Lažnivi kljukec).

Funkcija književnosti je predvsem nacionalno-konstitutivna ter prerodna. Tako funkcijo izpolnjuje pisatelj, ki je vešč jezika in dobro pozna slovensko življenje. Poleg tega mora biti knjiga zrcalo svojega časa, biti nekaj osrednjega, imeti osrednje mesto. Levstik ima izkušnjo, da Slovenci radi berejo. Hodil je okrog in videl, da berejo Ciglarjevo Srečo v nesreči – knjigo, ki se je že skoraj folklorizirala – postala ljudska last. S tem zavrača tezo, da Slovenci nočejo brati.

Priporoča dva vzorca: Defoejevega Robinzona Družinsko-vaški roman iz angleške književnosti Župnik Wakefieldski.

Na eni strani pustolovske napete vsebine, na drugi strani pa družinsko-vaški vzorec.

Dramatika:Za nas je bila velik primankljaj:

1) nimamo gledališča2) nimamo primernih oseb (najvišji sloji v trag., meščanstvo oz. plemstvo). Mogoče

kvečjemu burke, posnete po resničnih dogodkih, ki se zgodijo kmetom, trgovčkom.3) ni jezika (težko bi ustvarili za tragedijo primeren dialog).

Ni pa višjega meščanstva in ne primernega pogovora za omikane osebe.

17

Levstik je marsikaj spregledal: sociološki vidik. Mlade zanimajo drugačni poklici, študirajo naravoslovje in pravo … začetek

empirizma. spregleda vajevsko prozo, npr. Martin Krpan. Vajevska proza prikazuje majhne ljudi in je

namenjena preprostim ljudem – Avguštin Ocepek, Tilka, Jeprški učitelj. Levstik kot naslovnika predpostavi kmeta, zanima ga njegov okus in njegove spremljevalne

možnosti.

Ustavi se pri romanu. Ne vidi velikih možnosti, mogoče bi bilo napisati roman kot nadaljevanje Ciglerja ali kot Župnika Wakefieldskega z veljavnim domačinom v sredi.

Iz katerih snovi bi lahko zajemal? izkušnje svetovnih popotnikov – Ribničanov folklorne smeri: rokovnjači, deseti bratje

Slovenski pisatelj lažje napiše novelo ali povest kot pa roman. Naslonil se je na čas protiturških bojev, ko so se Slovenci zelo junaško in samostojno obnašali, ali na tematiko srbske ljudske epike ali pripovedne poezije. Levstik predpostavlja upoštevanje jezika, okolja, življenja. Vse to se bliža k programu realizma. Vključevanje folklore pa realizem blokira – to je neizčiščena faza realizma. Levstik svari pred preveč natančno deskripcijo. Ne zanima nas opis, ampak kaj literarna oseba dela, kako je zgodba narejena, kako se razplete in zaplete. Odsvetuje psihologizacijo – poglabljanje v duševnost junaka (ni povezave z realizmom po svetu). Ugotovi, da je v slo. knjiž. razvita samo lirika, snovno in tematsko je utemeljena, ne more pa zajeti celote življenja. Levstik si želi epsko, pripovedno delo. Upošteva bralce, njegove možnosti, interese; stremi k ponovitvi etnocentričnega modela iz razsvetljenstva.

Njegova literatura ni pisana po tem programu. Še najbližje je pripovedka Martin Krpan, ki danes funkcionira kot otroška književnost. To je spoj ljudske in umetne književnosti oz. zgodovine in mita. Zgodovinska plast se nam je izmuznila iz spomina. V njem ne prepoznavamo več aluzije na dunajsko? politiko. Tako kot so potegnili za nos Krpana, čeprav jih je rešil, so tudi Slovence – gre za aktualno in kritično razmišljanje.

Protorealizem: M. K. ni ep, kot so si želeli Ciglar, Valjavec, čeprav je naslonjen na folklorno snov: vsaj tam, ko govori o spopadu z Brdavsem (Pegam in Lambergar). Zgodbo pripoveduje kmet Močilar – okvir, ki je pomemben, ker določa celotno obzorje. Močilar to publiko nagovarja in se ji bliža – pripovedovalec in naslovnik imata enako obzorje. Snov je v enem delu svobodno prikrojen mit. Gre za močnega, prebrisanega človeka, ki na Dunaju premaga nasprotnika; s svojim zelo naturnim, nekultiviranim obnašanjem užali cel dvor – dokaže, da imajo slabo orožje, poseka lipo. Za svoje dejanje bi moral prejeti pol kraljestva in kraljevo hčer za ženo. A dajo mu le kup hrane, na koncu se pogodi s cesarjem, da bo dobil potrdilo, ki bo legaliziral njegovo početje – preprodajo snovi.

Namesto verza Levstik izbere prozo. V tej prozi stilirizira ljudski jezik.

Junak je plebejski, ne pa plemič, kmet, vitez. Levstik je v neki parodični razdalji do zaželenega epa, ki bi bil umetno narejen po zgledu srbske junaške etike. Od programa se oddaljuje celo Deseti brat. Imamo dva deseta brata: Jurij Zlatorepec in Jurčičev deseti brat.

Jurij Zlatorepec je sodoben, nemiren, neustaljen, nepotreben človek. Je talentiran, izobražen, sposoben za različne službe, hkrati pa človek, ki se ne more uveljavljati. Kot domači učitelj, poraben za mnoge naloge, hkrati pa z izkušnjo, da je vsaka taka služba prazna tlaka. To je tedanja družbena stvarnost. Zlatorepec je bil čeden, pameten, a dosegel ni ničesar in vse ideale je izgubil. Zdi se, da je Zlatorepec bližje vajevski prozi, ki je Levstik ni hotel uvesti kot model. Deseti brat, 1863, Vilharjev list Naprej.

18

Trden vaški kmet se razkroji v satirični pripovedi Sveti dohtar Bežam v Tožbanji vasi, Zvorn (Stritarjev, ne Ljubljanski) 1870. Tu se podoba podeželskega sveta in kmeta popolnoma razkroji. Preveč lahkoverni, vraževerni, pustijo se ogoljufati vsakomur, ki pride mimo, še najbolj raznim samooklicanim voditeljem. V vas Tožbancev pride faliran pravnik, ugotovi, da se kmetje med seboj tožijo in to izkorišča. Umrl jim je njihov advokat in pobegnil jim je kip svetnika. Bežam (Bežunel?) začne igrati manjkajočega svetnika, ugotovi, da rabijo pravnika, zato igra še pravnika. Gre za dvojno prevaro, izkaže se, da ga je treba ukleniti.

Levstik se je loteval tudi kritike literature in zanimiva je kritika prvega slovenskega romana, ki je nastal na pobudo Popotovanja. Ni objavil, ampak je Jurčiču poslal to v privatnem pismu l. 1868. Zanimalo ga je, v kolikšni meri je literatura zvesta življenju. Zvesta likom in zvesta družbenemu življenju in odraz slovenske družbene stvarnosti.

KARAKTERNA KRITIKALevstik ni zadovoljen z glavnim junakom, Lovrom Kvasom, ki se mu zgodijo zanimive reči. Je nedejaven, neokreten, preveč sentimentalen, zanj dela ženska, mamica … potem Martinek Spak, ki popravlja situacijo, ga rešuje. Martinek umre in zapusti svoje premoženje ravno Lovretu. Ni primeren lik. Levstik ne razume, zakaj mora Kvas, potem ko mu je že določeno, da bo dobil ženo, še dokončati študij. Levstiku je všeč Lovretov nasprotnik Mario, ki naj bi dobil Manico za ženo. Jurčičev Marjan je krepek, čvrst zunaj in znotraj, zdrav mladenič, čeprav ne govori o ljubezni. Ne upa si ga pustiti samega z Mariom. Ženske – Manica – avtor slabo pozna. Ugotovi, da je Manica zelo prebrisana in ni preveč zaljubljena. Zdi se mu prestara. Ko bo Lovre dokončal študij, se bo oženil s 35 let staro žensko.

SOCIOLOŠKI VIDIK KRITIKELevstik bi rad premožnega kmeta, dobi pa plemstvo in učitelja. Najbolj zanimivo se mu zdi, da Jurčič naslika vaški proletariat, imeniten je Krjavelj. Zakaj samo proletariat? Kakor da nimamo srednjega sloja; to ni tipična slika podeželja.

Jurčič je potem napisal Sosedovega sina o Smrekarjevi Franici in revnemu sosedu. Oče spozna, da je bolje slabo omožena hči kot mrtva hči.

Desetemu bratu manjka sociološka in psihološka poglobitev – globlja čustva, bolje pogledati v srce, navaja za zgled švicarskega postromantičnega avtorja Jeremija Golhefta. Tudi s sociološko podobo ni zadovoljen. Dvomi, da je možen slovenski roman s samimi premožnimi ljudmi. Za karakterizacijo manjkajo jezik, izreki … kar je bistveno za oblikovanje značaja. Dvomi v meščanski roman, gosposke karakterje. Levstikov realizem je protorealizem, njegova lastna proza ni sledila vzorcem, ki si jih je zamislil. Levstik je nadaljevalec usmeritev iz razsvetljenstva. Stritar je nadaljevalec Čopovega in Prešernovega gledanja na literaturo.

Josip Stritarje nadaljevalec Čopovega in Prešernovega gledanja na literaturo. Pozna bojevito, vzgojno in obrambno fazo. Nasprotje Levstiku: na začetku ubere estetsko književnost za začetnega bralca. Prvo stritarjevo dejanje je esej o Prešernovih poezijah iz l. 1866, ki jo je objavil kot uvod k drugi izdaji Poezij. To je uvod, v katerem se Stritar zavzema za kanonizacijo Prešerna. Povzdigne ga v največjega slovenskega pesnika. Zapiše se med nasprotnike staroslovencev, Bleiweisa, postavi Prešerna v evropski kontekst, je nepresežen slovenski estetski dosežek – apoteoza Prešerna.

Kritično pismo, s katerim je pripravil pot za kozmopolitsko, evropsko ocenjevanje književnosti, v slovenski literaturi vlada diletantizem, ker ni meril, kaj je dobro. Ne prenesemo kritike, polno je zavisti, kritika se povezuje s strahom, nevoščljivostjo. Če bomo kritizirali, izločali, ne bo ostalo nič. Vendar … treba nam je kritike! Pravične in dobre. Ali hočemo imeti slovenskoknjiževnost po zgledu drugih narodov ali ne? Literatura ima lastne zakonitosti, ki jih upošteva kritika. Leta 1870 je Stritar na

19

Dunaju ustanovil literarno serijo Zvon. V njej je uveljavil liberalne poglede na slovenske razmere in književnost. Kako si jo je zamislil? Razvidno v Vabilu. Umetnost preprečuje zdrs v močvirje. Naloge Zvona:

– pesmi, povesti, naravoslovni, literarnozgodovinski spisi– vzbujanje veselja do literature– vzgoja okusa, kaj je lepo, prenašati zglede lepega– ni narodnoprebudne vloge– izrazita evropska avtonomna estetika orientacije

Izhajal je eno leto, dvakrat tedensko, živel od naročnin (1200 naročnikov). SG je izgubljal naročnike. V veliki meri ga je pisal Stritar sam (tudi Zorin). Tu so izjajali literarni pogovori: kdo, kako, za koga naj piše. Stritarju je za avtonomno umetnost, ki ničemur ne služi, niti razvoju narodnostne zavesti. 5. literarni pogovor: Umetnost je gospa in ne dekle. 13. literarni pogovor: Ne sme se je siliti k služenju ideje. Umetnost ima samo v sebi namen. Brezinteresna. Stritar ugotovi, da za avtonomno umetnost nimamo naslovnikov. Kdo bo to bral? Družba je sicer razslojena, večina je ljudstvo. Pisatelj naj piše tako, da bo segel v vsako kmečko hišo. Ustanoviti list za preprostega bralca: počnost. Stritar resignira nad visoko literaturo. Zvon neha izhajati. Tudi zaradi napadov.

Čez mnogo let (1876–80) spet izhaja. Drugačno, družinsko, spodbudno, urednik je spravljiv. Ne zanima ga vzgajanje okusa, ampak mir, sprava. Načelno se izogiba vsega, kar bi lahko kogarkoli žalilo. Narodnokonstruktivna smer. Narod, jezik, blage besede, nič spotakljivega.

1885: v sporu z naslednjo generacijo realistov. Pogovori: Umetnost ima službo: pospeševati razvoj človekovega miru, vera + šola + literatura – poučevanje človeškega rodu. Strah pred preveč pregrobnimi socialnimi konflikti. Stritar zelo izobražen, zavzema se za visoki tip literature, se pod pritisom zlomi.

20