Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Branko JordanZgodba o elitnem hotelu,zajčicah, maturiin igralcu v časuVstopimo v Staro elektrarno, vstopimo v preteklost,

v leto 1977: vstopimo v bar, v kabaret, za hip vluksuzni hotel na otoku Krku, največji šovbiz

projekt nekdanje Jugoslavije, kjer se na stropu vrtidisko krogla, po prostoru se sprehajajo penthouse

ljubljenke - zajčke investitorja projekta BobaGuccioneja, elastični natakarji točijo šampanjec,

zvezde v srebrnih luskastih oblekah prepevajofrancoske šlagerje ... Ko vstopimo v leto 1977,

vstopimo tudi v letnico rojstva članov igralskegabenda, ki so si nadeli ime Beton Ltd.

Vesna Milek,foto Jure Eržen

Vkoprodukciji z Bunkerjem(pod vodstvom Neven-ke Koprivšek) in AntonPodbevšek Teatrom (podvodstvom Matjaža Berger-ja) so ustvarili (tretjo povrsti) svežo, igrivo, duho-

vito predstavo, s kot šivanka tanko kritičnoostjo, ki je najprej ne zapaziš, dokler te neprebode tam, kjer si kot posameznik naj-bolj občutljiv. O velikih sanjah in dvolični,potuhnjeni megalomaniji prejšnje države, ovelikih upih v novi državi, pa potem o kriziidentitete, tako generacije kot male države,o veliki deziluziji, ki sledi. A v resnici, pra-vijo sami, je to še najbolj predstava o njihsamih.

Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Bran-ko Jordan. Vsi trije so si pot, slino, hormonezamešali pri Matjažu Pograjcu, simboličnoso se srečali prav v predstavi Soba srečanj,se kot Betontanc učili in naučili »soustvar-janja«, se učili plesati, pisati; raziskovati,

dokler se niso združili v gledališki kolektivBeton Ltd. Najprej so se v njihovem, zdajže prepoznavnem, bizarno duhovitemdružbenokritičnem stilu lotili globalnegasegrevanja in severnih medvedov v pred-stavi Tam daleč stran (2010), bruseljskihprevajalcev v predstavi Rečem, kar mi rečejo,naj rečem (2012); o zadnji predstavi Vse, karsmo izgubili, medtem ko smo živeli, razmi-šljajo na teh straneh.

Kaj vse smo torej izgubili, med-tem ko smo živeli? Kaj vse ste izgubili vikonkretno?

Primož: Že v prvem brainstormingu zapredstavo smo se vprašali eno samo vpra-šanje. Kje smo bili, ko so se dogajale vsedružbenopolitične spremembe, od osamo-svojitve, tranzicije, ekonomska-političnihpretresov do recesije in vseslovenske vsta-je? Kje smo bili takrat, ko so drugi vlagalicertifikate in skrbeli za svojo eksistenco?Odgovor je: Mi smo bili pa na vajah. To jebila prva ugotovitev, iz katere smo začeli

Nar

očni

k: B

UN

KER

PR

OD

UC

TIO

NS

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

razvijati zgodbo.Katarina: Osnovna premisa predstave je

bila: Kje smo bili, medtem ko so si vsi ostalinagrabili denar? Bili smo na vajah, na odru,in ostali praznih žepov. Vmes pa smo misli-li, da delamo nekaj pomembnega.

Branko: Vmes smo verjeli, da s predsta-vami rešujemo svet.

Primož: Najhuje je, da to še vedno verja-memo, (nasmešek)

Katarina: Smo v življenjskem trenutku,ko bi morali biti na vrhuncu svoje moči,obvladovati svet okrog sebe, ga znati mani-pulirati. Mi imamo pa ves čas občutek, da tasvet upravlja z nami.

Kdo je kriv za to? Tudi vi sami?Katarina: Najbrž smo kar sami krivi, ja.Primož: Ker nismo bili ne preveč racio-

nalni ne odgovorni, ker nismo premišljevalio rezultatih, ampak smo ustvarjali predsta-ve. In tako dolgo časa živeli v neki lažnisvobodi, v kateri zdaj drugi odločajo, kajbomo v bližnji prihodnosti, obupani posa-mezniki ali emigranti.

Branko: Ko smo začeli s temi vprašanji,smo se vsi trije znašli na izhodiščni točki,na točki nič. In se preprosto vprašali: Kdosem? Zmagovalec ali poraženec? Občutek,ki smo ga detektirali pri vseh treh, je, dasmo poraženci.

Katarina: Luzerji.Ni tako, da bi se moral igralec bolj kot z

vprašanjem, »ali je poraženec ali zmagova-lec«, spraševati, »ali je vikont de Valmontali Hamlet ali Kaligula?«

Katarina: To je v bistvu vprašanje ge-neracij, ja. Prejšnje generacije so se velikobolj lahko ukvarjale s svojimi repertoarji, zvlogami.

Primož: Če pogledamo starejše gene-racije, so oni res živeli umetnost, imeli somožnost, da jo živijo; mimogrede so pove-dali verz, iz rokava stresli citat kakšneganašega poeta, dramatika ... Gotovo je to tudigeneracijska stvar. Svet okrog nas se spre-minja z veliko naglico. Če že obstaja skupniimenovalec naše generacije, je to odprtostnavzven.

Torej - zakaj ste prišli do točke, da steporaženci?

Branko: V tej naši 'analizi' smo prišli dozaključka, da nas okolica, ne glede na to, dase sami včasih počutimo kot smeti, načelo-ma vidi kot zmagovalce. Se pravi, nekaj jenarobe ali z našo percepcijo ali s percepcijodružbe. Ko smo začeli to predstavo, smo seveliko ukvarjali s časom, v katerega smo serodili in ki se nam je s časovne distance zdelpoln neskončnih možnosti.

Katarina: Kot vedno, kadar pogledaš zanazaj. Vedno se vse tisto, kar je minilo, zdi

lepše. Subjektivno.Tudi objektivno so bila sedemdeseta v

nekdanji državi obdobje kulturnega razcve-ta. Z oživitvijo spomina na razkošni hotelPalače na otoku Krku ste ustvarili metaforoza veliko razkošno državo, kjer je bil ume-tnik (lahko) tudi Bog, kjer so se snemali epi,kot sta Sutjeska in Neretva, in kjer denarni bil omejitev.

Branko: V naši predstavi seveda odpira-mo to jugoslovansko poglavje, a tega ne greenačiti z nekakšno jugonostalgijo.

Brez skrbi. Za legitimnost nostalgičnihobčutkov ste se rodili nekaj let prepozno.

Branko: (nasmešek) Treba je vedeti,da projekt Palače hotel ni reprezentativnijugoslovanski projekt. Je zamolčani jugo-slovanski projekt. Torej, Jugoslovani v taumetni paradiž niso imeli vstopa, razen kotdelovna sila. Hotel je vzorčen primer eliti-stičnega kapitalizma in perverzije v opevanisocialistični Jugoslaviji.

Tako v socialistično državo pride porno-grafski mogul, urednik, lastnik PenthousaBob Guccione, se sreča s Titom in mu reče,dajmo, naredimo eno kockamico, eno pravozabavišče za zahodne milijonarje, z zajčica-mi...

Primož: Oziroma Penthouse pets, kot sojim rekli, z veliko seksa, pijače in razkošja

Katarina: In ne samo to. Bob Guccionemaršalu Titu mirno reče: Pridem, če mi bošnaredil most in letališče. Most na otok Krkje bil narejen zaradi Boba Guccioneja.

Kako ste sploh prišli do hotela vHaludovem?

Primož: Ko smo od Bunkerja in APT-jadobili zeleno luč za projekt, smo si rekli:projekt lahko ustvarimo edino tako, da se zadeset dni zapremo v apartma in brainstor-mamo. Ker pač doma tega nikoli ne morešnarediti.

Branko: Naše prvo izhodišče je biladrama Eugena Ionesca Morilec brez razlo-ga, precej neznana drama, pri nas prvičuprizorjena v Novi Gorici. Lani smo po na-ključju prišli do tega teksta.

Zgodba o utopiji?Branko: Zgodba je enostavna. Berenger,

lik slehernika, ki ga je Ionesco razvil že vNosorogih, nekakšen kafkovski antijunak,se lepega dne usede na tramvaj in pride vpredel Pariza, kjer še nikoli ni bil. Spreletiga, da je vstopil v utopijo, v sončno mesto,nekakšno Corbusierovo Ville radieuse. Od-loči se, da bo tam živel, a kmalu se izkaže, danekaj ni v redu. V tej četrti pleni in ubija se-rijski morilec. Berenger začne poizvedovati,ali ga je že kdo poskušal ustaviti. Odgovorje: Ne. In on odvrne: No, potem ga bom pa

Nar

očni

k: B

UN

KER

PR

OD

UC

TIO

NS

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

jaz.Analogija z aktualno družbenopolitič-

no klimo.Branko: Ja, mi, rojeni leta 1977, no, par-

don 1976 (pomežikne proti Katarini), takovstopimo v to čudovito utopijo, ki se ji rečeSFRJ, in potem polni upanja zaplešemo namaturantskem plesu v novi mali državi, do-kler ne ugotovimo, da nekaj ne štima. A kdokaj naredi? Ne. In smo si naivno rekli: No,bomo pa mi.

In ste naredili to predstavo?Branko: In smo naredili to predstavo.

(nasmešek vseh treh)Katarina: Najbolj pomembno se mi zdi,

da je morilec v Ionescovi drami v bistvumorilec ideologije. Morilec želje. Medtemko se mi vse bolj zdi, da mi nimamo ideo-logije. Naša država še vedno ne ve, kaj bibila, če sploh kaj je. Ne ve. Tudi če bi seta država odločila, da je nekaj popolno-ma neumnega, bi bilo super, ker bi potemlahko rekli: To ni v redu. Hočemo nekajdrugega. Ker pa ne vemo, kaj ta država je,se proti ideologiji, ki je ni, nekako ne zna-mo boriti.

Zato Morilec brez razloga.Primož: Prek tega teksta smo dobili

navdih za 'veliko utopijo'. Šli smo na Krk,se zaprli v apartma, dali papirje, knjige,vse materiale na mizo, se spogledali in sirekli: Pa saj v resnici nimamo nič. Potemse Branku posveti, da je pred nekaj tednislišal nenavadno zgodbo o nekem hotelu.Ti povej, Branko.

Branko: Dolga zgodba. Ravno sem okre-val po operaciji glasilk, kar je pomenilo, damoram biti en mesec popolnoma tiho, zatosem lahko bolj pozorno poslušal. V Zagre-bu sem po naključju izvedel za neki hotelna Krku, kjer so poplesavale zajčice in kjerje nastopala Josipa Lisac. Od vsega sem sizapomnil samo to, da je ta hotel na Krku. Inko smo se mi trije znašli na Krku, sem si re-kel: pa mi smo v resnici na kraju zločina.

Katarina: Penthouse Palače Hotel je bilv resnici deset minut od naše vile.

Primož: Nič drugega nam ni preostalo,kot da se lepo sprehodimo do objekta, našepredstave. Dobesedno, v tem primeru nasje vsebina predstave poklicala.

Predstavljam si, kakšne zgodbe šepe-tajo zapuščeni prostori hotela, ki je nekočpredstavljal središče zahodnega, celo por-no jet seta. Kakšen je bil vaš prvi vtis, koste vstopili vanj?

Katarina: Ta hotel je v bistvu ruševina, vkatero se je že zajedla narava, tako da delujezelo filmsko, celo zelo romantično.

Primož: Nekaj, kar je bilo zgrajeno in jezamrlo. Kot razbite iluzije, kot velika preva-ra. A hkrati še vedno deluje tako veličastno,

da se ti zdi, kot da si se znašel v enem odfilmov Jamesa Bonda. V lobiju je kamin vdveh nadstropjih, vse iz kamna, vse je šetam.

Katarina: Že ko stopiš v hotelski lobi, vsesteklene stene gledajo na morje, s separeji,v belem, veliki bazeni. Videti je še vednoveličastno. Vmes v teh letih so pobrali vsestvari ven ...

Primož: Med vojno so tam naselili be-gunce iz Bosne.

Je res, da arhitekt Boris Magaš, ki ga vpredstavi interpretirate vi, Branko, ni ve-del, za koga gradi ta paradiž?

Branko: Po naših informacijah naj nebi vedel, da je hotelski kompleks za lastni-ka pornografske revije Penthouse. Imelje navodilo, naj naredi nekaj modernega,razkošnega, izjemnega. Vse drugo je biloprepuščeno njegovi imaginaciji in krea-tivnosti. Prav pred dvema tednoma smozasledili novico, da je Boris Magaš umrl.Velik arhitekt. Med drugim je projektiralznameniti splitski stadion Poljud.

Primož: Na plaži so celo separeji, da solahko slavni in petični pari uživali rahlo za-strti, v intimi, brez pogledov drugih.

Če prav razumem, naj bi se hotel od-prl leta 1972, pet let pred letnico 1977, le-tnico vašega rojstva, v katero vstopimogledalci?

Primož: Ob naši letnici rojstva je delovalže pet let, kar tudi poudarimo v predstavi.Zanimivo, da je bil na odprtju tega hotelatudi Tone Stojko, a žal se ni spomnil niče-sar drugega kot glamurja, svetlečih oblek inzajčic. Škoda.

Zajčice?Katarina: Bob Guccione je v hotel pri-

peljal tudi svoje Penthouse pets, domačeljubljenke te moške revije pač, večinomaštudentke, ki so morale obvladati vsaj trisvetovne jezike. Te iste zajčice so izučiletudi druga jugoslovanska dekleta. Na oto-ku je kar precej žensk, ki so v sedemdesetihopravljale službo zajčic.

Branko: Ki so se potem poročile in po-stale pridne gospodinje.

Katarina, v predstavi ste poleg utele-šenja porno zajčice, Elizabeth Tavlor, tudiutelešenje zvezde Bisere Veletanlič ... in Ne-venke Dundek.

Branko: In Nevenka Dundek je resnič-na oseba! To je šele zgodba. Na prizoriščePalače Hotela je namreč stopila NevenkaDundek, igralka, ki je živela v Nemčiji, hr-vaškega rodu; z njo naj bi se zapletel BobGuccione. Ko smo raziskovali, smo ugo-tovili, da je med drugim snemala tudi zBorisom Cavazzo, a se je on menda ne spo-mni, (nasmešek) Je pa zato postala prvaN

aroč

nik:

BU

NKE

R P

RO

DU

CTI

ON

SO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Jugoslovanka, ki je prišla na naslovnicoPenthousa. Pet of the month, ljubljenkameseca.

Primož: Po netu smo si naročili ori-ginalni izvod Penthousa iz leta 1972, nanaslovnici je gola Nevenka Dundek. Tudifotografiral jo je Bob Guccione osebno, sposebno, tako imenovano soft touch ka-mero. Penthouse je bil namreč prvi, ki jepokazal žensko mednožje, ki je bilo malov meglici.

V predstavi omenjate Elizabeth Tavlor,Richarda Burtona, Orsona VVellsa, SadamaHuseina ... Kdo od slavnih in razvpitih najbi res prenočeval v tem hotelu?

Branko: Zgodba v predstavi, da so zaSadama Huseina napolnili bazen s šam-panjcem, je resnična, povedal pa nam jo jenatakar s Krka, ki je bil na otvoritvi hotela.Dejal je, da je bila prva zapoved hotela: »Neobstaja želja, ki je v tem hotelu ne bi mogliizpolniti« Gostje bil absolutni kralj. Spomnilse je gosta, ki si je zaželel lososa z nekega fjor-da; ko mu je natakar rekel, da ravno tega žalnimajo, ga je gost napotil k svojemu pilotu inzasebnemu letalu. »Odletite na Norveško inmi pripeljite tega lososa!« In to se je tudi zgo-dilo. Za to je seveda pošteno plačal, ampakželja je bila izpolnjena.

Katarina: Res, utopični svet. Lepe ženske,bogati moški, žurka, kockanje, pitje, lososi,kaviar ... Štirinajstdnevni paket, ali inclusive,dva tisoč dolarjev. Preračunano v današnjovrednost je to okrog 10.000 dolarjev.

Primož: In to v Socialistični federativnirepubliki Jugoslaviji, ki je mahala s parolamibratstva in enakosti, (nasmešek)

Branko: Vsak četrtek so iz Miamija leteličarterski leti na Krk; Rockefellerji, recimo,ki so s svojo jahto pripluli naravnost iz Be-netk, so imeli svoj privez.

Katarina: V teh treh delih, vezanih naključna obdobja, se zato spreminja tudi našainterpretacija. V prvem del smo ti liki, zvez-dniki, zajčice, glamurozne pevke, v drugemdelu igramo sami sebe v sezoni 95/96, namaturantskem plesu, v naših originalnihmaturantskih oblekah ... Če je prvi del na-mig na pornografijo in njenega takratnegamogula, je drugi del nekakšna dokumentar-na pornografija.

Zakaj? Ker je perverzno gledati sebe vmaturantski obleki, pred petnajstimi leti?

Katarina: Maturantski ples smo izbralizato, ker za vsakega od nas pomeni določenoprelomnico. Ko sva z Brankom pregledova-la posnetke z naših maturantskih plesov inko sva se zagledala, nama je bilo obema ...milo rečeno, slabo. Ko vidiš sebe, kakšen sibil pred dvajsetimi leti. (zavije z očmi)

Branko: Najhuje je, ker se takrat sam

sebi zdis velik frajer, ko pa se s časovno di-stanco vidiš na posnetku, vidiš predvsemzmedenega butastega srednješolca, ki misli,daje frajer. Nehote se vprašaš, ali ni danessituacija podobna, (ironičen nasmešek)

Pijani maturantje na odru, ki govorijo vrimah ... Kopija maturantskega plesa malomlajše generacije od vaše, kije pred leti za-okrožila po spletu?

Branko: To je še ena postmodernističnaplast v predstavi, (ironično) Naš avtorski pri-stop je v skladu s časom: napisali so drugi,podpisali bomo mi.

Katarina: Če lahko to počne Houellebe-cq, zakaj ne bi mi?

V tretjem delu predstave smo v letni-ci 2013, v sedanjosti: trije slovenski igralcina kvizu, odgovarjajo na vprašanja, kot naprimer: Kam ste vložili svoj certifikat? aliV Sloveniji skoraj vsak peti človek živi podpragom revščine. Kako gledate na to?

Katarina: V tretjem delu predstave smodejansko mi sami, brez mask.

In vendar govorite stavke, ki so pravza-prav citati vaših igralskih kolegov iz rume-nih medijev.

Katarina: Ja, nalašč govorimo neu-mnost. Saj na taka vprašanja skoraj nimogoče drugače odgovarjati. Hkrati je vtem neki tvist.

Primož: In smo si rekli, da je najbrž ne-mogoče, da bi kdo pomislil, da bi mi sami natakšna vprašanja dajali takšne odgovore.

Drugače od izjav, ki ste jih vzeli iz ru-menih medijev, ste sami precej družbe-

no angažirani. Katarina, pred dobrim le-tom in pol ste kot del akcije igralcem, glas-benikom, umetnikom delili zlate judovskezvezde, z napisom »artist«. Kaj pomeni bitiumetnik v Sloveniji?

Katarina: To je bila ena redkih negleda-liških politično-aktivističnih akcij, ki sem jopotem tudi izvedla.

In to skoraj leto pred lansko vsesloven-sko vstajo?

Katarina: Ja, ker je bila situacija nevzdr-žna. Takrat sem imela občutek, da se kulturojemlje kot nekaj, česar nihče ne potrebuje,da smo umetniki zajedavci, ki pijemo kridavkoplačevalcem in za svoje ekscese pra-znimo državno blagajno. Ta občutek se jesamo še intenziviral; najbolj me je zabolelo,ko sem podoben očitek slišala tudi od ljudinaše generacije, ki pač delajo morda boljprofitne stvari, kot je kultdra.

Primož: To je bilo obdobje, kjer je čistovsak anonimež na spletu lahko v svojih, naj-večkrat zelo žaljivih komentarjih delil svojecenjeno mnenje, da smo kulturniki glavnikrivec za stanje v državi. Češ, to so pa tisti, kinič ne delajo, samo zajedajo državo ...N

aroč

nik:

BU

NKE

R P

RO

DU

CTI

ON

SO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Katarina: Takrat mi je bilo tega enostav-no dovolj. Umetniki so v javnosti postalinajbolj priročni krivci za celotno situacijo.Zato sem naredila te davidove zvezde injih začela deliti. Nekaj se je začelo premi-kati. A ko se je lani decembra zgodil uporna višji ravni, se mi je nenadoma zazdelonesmiselno, da kulturniki v vsesplošni krizigovorimo, kako ubogi smo, da se ločujemood drugih državljanov, ne nazadnje imamoisti cilj. Zato sem to opustila.

In se udeležili vstaje?Katarina: Seveda, skupaj z vsemi. Zdaj

imam v mislih še eno akcijo, da bi se pločnikpred parlamentom spremenil v rdečo četrt,po kateri bi se sprehajale slovenske dramskeigralke, oblečene v kurbe. Me prav zanima,kaj bi se zgodilo.

Minister za kulturo Uroš Grilc je v nedav-nem intervjuju za Sobotno prilogo rekel, dase bo posebej posvetil samozaposlenim vkulturi. Primož, vi ste edini v skupini zapo-sleni, Branko je v transferju, Katarina pa žedolgo spada med tiste »na svobodi«.

Primož: Sem zaposlen, a se še vednodeloma dojemam, da sem na svobodi, kersem toliko časa živel in ustvarjal kot samo-zaposleni igralec. Osem let. In na neki načinbijem bitko še vedno.

Katarina: Po eni strani se mi zdi svobo-da v umetniškem smislu zelo čista. Ko kotigralec, performer nekaj ustvariš, naslednjoponudbo lahko dobiš samo na podlagi tega,kako dobro si nekaj naredil.

Lahko rečemo, da je vaša generacija vsajtoliko privilegirana, da je na podlagi tega,kar je ustvarjala (in vmes izgubljala) v po-ložaju, da se ji ni treba bati za golo prežive-tje? Kar morda čaka marsikaterega mlade-ga igralca, igralko, ki pride z akademije.

Katarina: Ključna razlika je tudi v tem,da so se v obdobju, ko smo mi trije prišli zakademije, najbolj zanimive stvari dogajaleprav na off sceni. Matjaž Pograjc, SebastijanHorvat, Jernej Lorenci, Bojan Jablanovec ...Nekaj od njih jih je zdaj šlo v institucije,neodvisna scena je začela toniti, zanjo senamenja vse manj sredstev.

Primož: Vse bolj se mi dozdeva, da se jonačrtno briše.

V primerjavi z letom 1977, ko je imel igra-lec na voljo ogromno državo, je prav takoutopično govoriti o zvezdništvu v Sloveni-ji. Imamo igralske zvezde?

Katarina: Mislim, da tukaj spet igraključno vlogo slovenski nacionalni značaj.Pri zvezdništvu pri nas ne gre toliko za ma-terialno, to vsi vemo, ampak bolj za status,ki ga nekomu podeliš in mu s tem omogočišustvarjanje. S tem pa pridobi tudi moralnoavtoriteto. No, tega pa igralci večinoma

nimamo.Primož: Poglejmo samo razliko med Slo-

venijo in Srbijo, vsaj kar se gledališča tiče:igralec ima tam status boga, v Sloveniji jebog kvečjemu gledališki režiser.

Branko: Kot pravi Katarina, tu vidim topotezo slovenskega značaja, o kateri je veli-ko pisal tudi Miha Mazzini, in sicer ta, da kotskupnost težko prenesemo, da je nekdo višji,večji, boljši od nas. V to lažje privolimo pri tuj-cih, medtem ko znotraj lastne skupine, cehaali krožka vztrajamo pri lažni enakopravno-sti. Ne dopuščamo, da se kdorkoli vsaj malodvigne iz množice. Takoj ga obtožimo za izda-jalca ali mu pripišemo lastnosti, ki jih nima,ali ga medijsko linčamo, samo zato, ker se mipočutimo slabo zaradi njegovega uspeha.

Primož: Na kratko: Slovenija ne preneseizjemnih posameznikov.

Razen, hvala bogu, športnikov.Branko: Oni so izjema. A tudi tam se

kdaj pokaže, da težko priznavamo presežke.Razen če ima nekdo za sabo več kot štiride-setletno kariero, je že bolehen, takrat si parečemo: no, zdaj mu pa le dajmo nekaj ...Treba je napredovati po polžje in na prizna-nje čakati 40 let.

Katarina: Vse bolj smo janzenistični,ja.

Branko: Tudi če ima Primož glavno vlo-go v (takrat) najbolj uspešnem slovenskemfilmu, bo to navdušenje trajalo nekaj mese-cev, potem ga bo nekdo z veliko macolo zelohitro udaril po glavi.

Katarina: Z veliko macolo, z velikimveseljem.

Ste to predstavo naredili tudi zato, dase soočite s pasivnostjo, z izpraznjenostjovaše generacije?

Branko: Najprej, to predstavo smo dejan-sko naredili iz sebe, zase, in s tem upamo,da bo nagovarjala. Če ne bi bilo Matjaža Po-grajca, ki nas je pred, uf, skoraj petnajstimileti sploh zbral skupaj, če ne bi bilo NevenkeKoprivšek iz Bunkerja, ki nam je prva omo-gočila in nam dala to iniciativo, in MatjažaBergerja, ki nam je dal carte blanche za Novomesto, si tega seveda ne bi mogli privoščiti.

Primož: Pomembno je, da v našem ben-du res ni hierarhije, zato tudi toliko časatraja, da sprejmemo določene odločitve.Vedno izhajamo iz lastne pozicije - do sveta,do časa, do družbenopolitične situacije.

Še enkrat: Kakšna je vaša pozicija? Naeni strani pravite, da se čutite poražen-ce, hkrati pa ste vendarle privilegirani, dasploh lahko ustvarjate, da lahko »ustvarja-te predstavo o sebi«?

Primož: Seveda smo ustvarjalno privile-girani. O tem ni dvoma.

Kaj je potem tisto, kar ste vmes izgu-

Nar

očni

k: B

UN

KER

PR

OD

UC

TIO

NS

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

bili?Katarina: Mislim, da smo izgubili neki

idealizem. Da smo izgubili sposobnostverjeti, da se splača za kaj boriti. Razen zapredstavo. Za teater, za pisanje, za svoj po-ložaj, za svoj vrtiček. In to, kar pravim, jeplod zelo iskrenega, brezkompromisnegasoočenja s sabo.

Branko: Spomnim se, kako me je v ob-dobju, ko nisem imel nobenega dela, MileKorun vprašal: Pa v tebi še tli ta žar po ume-tnosti? Je tega še kaj v tebi? Zdaj bi na toodgovoril, seveda še vedno tli, je pa ta žarprecej zadušen.

Očitno ni tako zadušen, Branko, če stese v teh kriznih časih odločili, da boste šlina svobodo in da boste zaradi tega posta-vili na kocko svojo eksistenco.

Branko: Jaz seveda vem, kam grem in za-kaj. Ampak lahko pa rečem, da je zaposlenaprostitutka, o kateri je metaforično govorilaKatarina prej, v teh časih lahko prostitui-zirana kot tista na svobodi. Z vsemi ukrepivarčevanja, z ukrepi krčenja javnega sektorja,situacija postaja nevzdržna. S tem, da ti vesčas vsiljujejo misel, da moramo biti veseli, dasmo sploh še zaposleni, da imamo še plačo.In tako s strahom lažje nadzorujejo, hkratipa s tem uničujejo ta mali žar, o katerem smogovorili.

Vi, Primož, ste z Mladinskim gledališčempol sveta prepotovali samo s Frljičevim Iz-dajalcem; nedavno ste v Franciji spet pože-li aplavz na odprti sceni, tako kot pred temna Portugalskem, v Rusiji in tako naprej.

Primož: Gotovo imam tudi zaradi gleda-liške hiše, v kateri sem, večjo možnost izbirekot marsikateri zaposleni igralec.

Vsi trije ste veliko gostovali?Branko: Ja, lahko rečem, da je to lep

privilegij. In žalostno je, da tega privilegijanima več ljudi. Opažam, kako se je v zadnjih

desetih letih spremenil pogled na nekoga,ki je zaposlen, pa morda naredi projekt šev recimo neodvisni skupini ali za drugogledališče.

To je zdaj dovoljeno predvsem režiser-jem.

Branko: Pred desetimi leti je tak človekpomenil zlato menico gledališča. Poglej-te, naš človek je tako dober, da ga hočejoše drugje. Zdaj, deset let kasneje, se na togleda kot na »krajo davkoplačevalskegadenarja«, fraza, ki se je grozljivo zavlekla vvsakodnevno obračunavanje. Percepcija seje popolnoma spremenila.

Katarina: Igralci se vse bolj spreminjajov sužnje, ki morajo biti tiho in morajo nare-diti vse, kar se jim reče, hkrati pa se od njihzahteva umetniška integriteta, ker igralci»vendar soustvarjamo predstavo, mar ne«.

Branko: Za dobro umetnost potrebuješljudi, ki so malo poredni, ki si upajo. Zdajnas pa vsi silijo, da smo čim bolj pridni. Tose seveda ne zgodi čez noč. Ampak po dese-tih letih se zavedaš, da je vse več takih, ki setrudijo, da bi ubogali, da bi bili pridni.

Primož, glede na uspeh Petelinjega zaj-trka in glede na to, da je bila letos v pri-merjavi s prejšnjimi leti kar zavidljiva film-ska bera, bi morali biti po logiki letos vsajv enem slovenskem filmu.

Primož: Bilo bi čisto fino, če bi me pova-bili vsaj na dve avdiciji, (nasmešek)

Branko: Zato smo se odločili, da bo zanaslednji projekt po analogiji gora in Moha-med gora prišla k Mohamedu. Razmišljamonamreč o štirih režiserjih ...

Primož: ... ki bi si želeli delati po našihnapotkih (nasmešek). Več pa drugič oziro-ma na drugi predstavi. Ko bomo že vedeli,kaj smo izgubili vmes, ko smo živeli.

Katarina: Ko bomo morda to, kar smoizgubili, spet našli, (se smejejo) u

§6Za dobro umetnostpotrebuješ ljudi, kiso malo poredni, ki siupajo. Tako je bilo odnekdaj. Zdaj nas pa vsisilijo, da smo čim boljpridni.

Nar

očni

k: B

UN

KER

PR

OD

UC

TIO

NS

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

Nar

očni

k: B

UN

KER

PR

OD

UC

TIO

NS

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.