REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

SODOBNI POGLEDI NA PROBLEM

INTERNALIZACIJE NEGATIVNIH

ZUNANJIH UČINKOV

Kandidat: Aleš Mir, univ. dipl. ekon., rojen 13. 4. 1975 v Mariboru. Absolvent na smeri ekonomska teorija in analiza. Tema odobrena na seji senata EPF, dne 26. 5. 2006, z delovnim naslovom »Sodobni pogledi na problem internalizacije negativnih zunanjih učinkov« Lektorirala: Silva Javornik, prof. Mentor: prof. dr. Rasto Ovin

2

KAZALO 1 UVOD 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 9

1.4 Uporabljene raziskovalne metode 9

2 INTERNALIZACIJA ZUNANJIH UČINKOV 10

2.1 Negativni zunanji učinki 11

2.2 Pozitivni zunanji učinki 13

2.3 Internalizacija negativnih zunanjih učinkov s

pomočjo davkov 14

2.4 Internalizacija pozitivnih zunanjih učinkov s

pomočjo subvencij 15

2.5 Coasov teorem 16

2.6 Zunanji učinki in blaginja 22

2.6.1 Denarni in tehnološki zunanji učinki 25

2.6.2 Zunanji učinki v potrošnji 26

2.6.3 Medsebojno odvisna koristnost in

denarni zunanji učinki 27

2.6.4 Učinki koristnosti zaradi obnašanja ostalih 28

2.6.5 Koristnost posameznika in družbena blaginja 28

3 FORMALNA ANALIZA NEGATIVNIH ZUNANJIH UČINKOV 30

3.1 Alokacijski problem in funkcija cen 30

3.2 Popolnost tržnega sistema in lastninske pravice 31

3.3 Formalna analiza 32

3.4 Internalizacijske strategije 34

3.4.1 Druga najboljša rešitev 35

3.4.2 Trgovanje s pravicami za onesnaževanje 36

3.4.3 Zasebna pogajanja 36

4 KRONOLOGIJA TEORIJE O ZUNANJIH UČINKIH 40

4.1 Uvod 40

3

4.2 Marshall, Pigou, Knight in Viner 41

4.3 Od praznih škatel do škatel polnih načel za

intervencijo države 43

4.4 Lastninske pravice in nepopolno delovanje

tržnega mehanizma 46

4.5 Sredstva, transakcijski stroški in vztrajni zunanji

učinki 47

4.6 Pigou II 49

4.7 Buchanan in Tullock 49

4.8 Približevanje dveh rešitev 50

5 SODOBNI POGLEDI NA TEORIJO O ZUNANJIH UČINKIH 52

5.1 Kritika Avstrijske šole 52

5.1.1 Neoklasiki vs. Avstrijska šola 52

5.1.2 Avstrijska kritika Pigoujevega davka 55

5.1.3 Avstrijska kritika Coasovega teorema 55

5.2 Simpsonova kritika 57

5.2.1 Ekonomske posledice zunanjih učinkov 58

5.2.2 Rešitev za negativne zunanje učinke 59

5.2.3 Analiza koncepta o zunanjih učinkih 61

5.3 Halbrooksov pogled na problem zunanjih učinkov 67

5.4 Kapp in Beckerman o mejah svobodnega trga 69

5.4.1 Zunanji učinki in učinkovitost 70

5.4.2 Družbeni stroški in družbene pravice 71

5.4.3 Družbeni stroški in lastninske pravice 72

5.4.4 Lastninske pravice in svobodni trg 74

6 SKLEP 77 SEZNAM VIROV 80 POVZETEK Glavni razlog domneve, da trg deluje nepopolno, je obstoj zunanjih učinkov. Zaradi njihovega obstoja se ugotavlja, da bo trg oskrboval s

4

preveč ali s premalo določene dobrine in da mora država stopiti vmes in uporabiti davke in subvencije ali prevzeti proizvodnjo dobrine, da bi popravila situacijo. Teorija o zunanjih učinkih v Pigoujevem času je bila napisana v jeziku učinkovitosti in ekonomike blaginje. Coase, v nasprotju od Pigouja, predvideva sistem lastninskih pravic, kjer se pravice razvijajo in uveljavljajo z zasebnimi dejanji in zasebnim pravom. Vendar se Coase ne ukvarja s problemom javne izbire, ki ga je prvi prepoznal Pigou. Zmeda glede velike količine literature je bila odgovorna za uporabo zunanjih učinkov kot načelo za posredovanje države v široki paleti trgov. Sodobni pogled na koncept o zunanjih učinkih je prinesel nove zaključke, kot na primer to, da trgi oskrbujejo ravno pravo količino dobrin. Dobrine, s katerimi se oskrbuje gospodarstvo, ki ga vodi doktrina zunanjih učinkov, ne bi bile oskrbovane v optimalni količini, ker bi bila potrebna uporaba fizične sile v širokem spektru, da bi tako oskrbeli več ene dobrine in manj drugih dobrin v nasprotju prostovoljne izbire posameznikov. Ustrezna pozornost s sodobnega vidika bi morala veljati temu, ali dejanja osebkov spoštujejo ali kršijo posameznikove pravice. Če obstaja kršitev, potem je ustrezno, da država poseže vmes in zaščiti posameznika, katerega pravice so bile kršene. Če kršitve ni, potem država naj ne posega vmes. Medtem ko neoklasiki iščejo učinkovitost, se Avstrijska šola ukvarja z odstranitvijo medosebnih konfliktov. Neoklasiki verjamejo, da svobodni trgi ne upoštevajo zunanjih stroškov, kar vodi v neučinkovitost in zato so trgi obsojeni na to, da delujejo nepopolno. V nasprotju tega pa je za Avstrijsko šolo posredovanje države neskladno s svobodnimi trgi in zunanji učinki niso posledica nepopolnega delovanja trgov, ampak nepopolnega delovanja države. Ključne besede: zunanji učinki, internalizacija zunanjih učinkov, nepopolno delovanje tržnega mehanizma, lastninske pravice, posredovanje države, neoklasična ekonomika, Avstrijska šola. SUMMARY Title: Contemporary Views on the Problem of the Internalization of Negative Externalities

5

The main reason why it is alleged that markets fail, is due to the existence of externalities. Because of their existence, it is claimed that the market will provide too much or too little of a particular good, and that the government must step in and use taxes, subsidies or take over the production of the good to remedy the situation. The theory of externality in Pigou times was written in the language of efficiency and welfare economics. Coase, in contrast to Pigou, assumes a system of property rights where rights evolve from and are enforced by private action and private law. But Coase does not deal with the public choice problem first recognized by Pigou himself. The confusion about the large volume of literature has been responsible for the use of externalities as rationale for governemnt intervention into a very wide array of markets. The modern sight on the concept of externalities brought new conclusions, such as that the market neither under provides nor over provides goods. Goods provided in an economy guided by the externality doctrine would not be provided optimally because the initiation of physical force would have to be used on a massive scale to provide more of some goods and less of others, against the voluntary choices of individuals. The proper consideration by modern perspective should be whether a person`s actions respect or violate individual rights. If there is a violation, then it is appropriate for the government to act to protect the individual whose rights have been violated. If there is no violation, then the government should take no action. While Neoclassical economics is seeking effieciency, the Austrian school is concerned about removing interpersonal conflicts. Neoclassicals believe that free markets do not take account of external costs, which leads to inefficiency and therefore markets are doomed to fail. In contrast to that, for the Austrians government interventions are inconsistent with free markets and the externalities are not due to market but to government failures. Keywords: externalities, internalization of externalities, market failure, property rights, government intervention, Neoclassical economics, Austrian school. 1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Kljub velikemu obsegu literature o zunanjih učinkih, ali pa prav zaradi tega, se zdi, da je razumevanje koncepta zunanjih učinkov s strani

6

politične ekonomije in akademske sfere še vedno razdrobljeno, kar je delno odgovorno za uporabo zunanjih učinkov kot temelja za intervencijo države v zelo širokem segmentu trgov. Vzpon razmišljanja o zunanjih učinkih je oblikoval pravcato revolucijo v smeri, kako ekonomisti identificirajo in naslavljajo probleme na trgu. Ko se je revolucija začela širiti, so ekonomisti spregledali pomen razvoja institucij, ki formalno in neformalno urejajo lastnino in obveznosti ter silijo ljudi k temu, da se soočijo s stroški njihovih akcij, vključno s tem, kar bi drugače lahko bili zunanji stroški. Kritiki (Simpson 2003) teorije o zunanjih učinkih trdijo, da je bilo spregledano zakrivljeno delo zakonodajnih teles, ki so veselo vzpodbujala internalizacijo zunanjih učinkov: medtem ko so trgi vedno odpovedali, so politične institucije bile na zunaj brez madeža. Konec teorije o zunanjih učinkih vidijo kritiki v modernih institucionalistih (Coase, Buchanan, Tullock). Magistrska naloga zajema razvoj teorije o zunanjih učinkih. Najprej se posvečam vzponu, potem pa tudi padcu »šole denarnih zunanjih učinkov«, saj ima ta šola več opraviti s teorijo cene kot pa z javno politiko. Kljub temu pa je identifikacija denarnih zunanjih učinkov odprla pot do raziskave drugih vrst zunanjih učinkov. Pojavili so se tehnološki zunanji učinki in problem družbenih stroškov, kjer posvečam pozornost Pigoujevi interpretaciji tehnoloških zunanjih učinkov. Kasneje je Pigou modificiral svoje argumente, vendar je ostal pri svojem osnovnem principu, da je prisotno obilje zunanjih učinkov. Do te točke so raziskave o zunanjih učinkih napisane v jeziku učinkovitosti in ekonomike blaginje. Na zunanje učinke se gleda kot na oviro pri operacijah na trgu, ki zagotavljajo učinkovitost: zato jih je potrebno zmanjšati ali pa eliminirati. V nadaljevanju posvečam pozornost temu, kako so lastninske pravice povezane z zunanjimi učinki. Medtem ko lahko vse probleme glede zunanjih učinkov smatramo kot probleme lastninskih pravic, pa nezmožnost specificiranja lastninskih pravic določenih pridobitvev vodi k »predoziranju« uporabe lastninskih pravic. Pozornost je namenjena dvema aksiomoma o obstoju relevantnih zunanjih učinkov, ki ponujajo potencial za korist pri trgovanju. Coase v nasprotju od Pigouja domneva takšen sistem lastninskih pravic, kjer se pravice razvijajo zaradi zasebnih akcij in zasebnega prava. Coasov teorem pa lahko razumemo v smislu, da tehnične zunanje učinke lahko internaliziramo s pomočjo jasno dogovorjenih lastninskih pravic, ki podpirajo zasebne kupčije med prizadetimi stranmi. Tako kot Pigou se tudi Coase osredotoča na transakcijske stroške, vendar zaradi njegovega priznanja akcij v okviru javnega prava vidi Coase manj primerov nenaslovljenih zunanjih učinkov. Coase pa na drugi strani ne posveča pozornosti političnim vidikom odpravljanja zunanjih stroškov, kjer zasebni transakcijski stroški ne upoštevajo aktivnosti pri kupčijah. Z drugimi

7

besedami, Coase se ne ukvarja s problemom javne izbire, ki ga je prvi prepoznal Pigou. V zadnjem delu magistrske naloge posvečam pozornost javni izbiri in stroškom. Pigou se odreče ideji o tem, da bi njegova teorija lahko postala osnova za politične akcije, saj se opre na sistem lastninskih pravic, ki jih je opisal Hume: lastninske pravice in njihova artikulacija so produkt politike in ne tržnih sil in zasebnega prava. Tukaj se tudi posvetim fundamentalnemu prispevku Buchanana in Tullocka. Za ta dva avtorja so lastninske pravice endogene konstitucionalni politični ekonomiji. Da bi nekako zaprli krog razprave, se gibljem od diskusije o zunanjih učinkih, ki so analizirani v institucionalnem vakuumu, do diskusije o zunanjih stroških, ki jih lahko zmanjšamo s pogodbami, in končno do diskusije o konstitucionalno detereminiranih pravilih, ki ali omogočajo ali omejujejo sposobnost politične ekonomije, da bi rešila problem zunanjih učinkov. Zato lahko gledamo na trg in na politični sistem kot na dve konkurenčni instituciji pri reševanju problema zunanjih učinkov. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve V magistrskem delu bom analiziral medsebojno povezane teme, ki imajo skupno analitično perspektivo v sodobni ekonomski teoriji, in sicer:

• koncept zunanjih učinkov, • izvedljivost načela, da povzročitelj negativnih zunanjih učinkov, ki

vpliva na večje skupine ljudi, plača za povzročeno škodo (internalizacija zunanjih učinkov),

• učinkovitost ekonomskih instrumentov za lajšanje negativnih zunanjih učinkov,

• soočenje sodobnih pogledov na problem razumevanja teorije o zunanjih učinkih in njeno relevantnost pri obravnavi konkretnih rešitev.

Cilji magistrske naloge so:

• prikazati dosedanje izsledke na področju teorije zunanjih učinkov in javnih dobrin ter predstaviti natančno analizo zunanjih učinkov in njihov odnos do javnih dobrin in ostalih oblik nepopolnega delovanja tržnega mehanizma v sodobni ekonomski teoriji;

• s vključitvijo pričakovanj v proučevanju javnih dobrin in zunanjih učinkov razširiti teorijo nad tradicionalno Nashovo formulacijo, ki

8

predpostavlja, da posamezniki reagirajo pasivno na optimizirajoče akcije ostalih;

• analizirati pojav zunanjih učinkov in njihov vpliv na družbenoekonomski razvoj;

• poiskati metode za učinkovito kontrolo zunanjih učinkov s pomočjo ekonomskih instrumentov;

• analizirati sodobna dognanja o teoriji zunanjih učinkov in njene relevantnosti za reševanje konkretnih problemov.

V magistrski nalogi preverjam šest hipotez:

• H1 - Ekonomski agenti, ki sprejemajo riziko averzivno, bodo uporabili bilateralne Coase pogodbe za upravljanje z negotovimi zunanjimi učinki v omejenem obsegu.

• H2 - Internalizacijo zunanjih učinkov lahko izpeljemo samo takrat, kadar lahko identificiramo posamezne udeležence in mejne zunanje stroške ali koristi merimo v monetarnih vrednostih, kar zahteva interdisciplinarni pristop.

• H3 - Država z vzpostavitvijo pravic za uporabo resursov lahko internalizira zunanje učinke, kadar so transakcijski stroški menjave pravic enaki nič.

• H4 - S pomočjo ekonomskih instrumentov lahko učinkovito blažimo jakost zunanjih učinkov.

• H5 - Ne glede na potrebo po celostni obravnavi družbenega razvoja, je ekonomska vsebina pojma zunanjih učinkov oprijemljivejša kot socialna ali okoljska.

• H6 - Tako kot Pigou se tudi Coase osredotoča na transakcijske stroške, vendar zaradi njegovega priznanja akcij v okviru javnega prava vidi manj primerov nenaslovljenih zunanjih učinkov.

• H7 – Tržni mehanizem je sposoben rešiti problem zunanjih učinkov brez pomoči države.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave • Konkretne predpostavke: ko se zunanji učinek prevali, je pri proizvodnji

ali potrošnji določene dobrine prizadet tretji subjekt, ne pa prodajalec ali kupec; kupec ali prodajalec določene dobrine, katere proizvodnja ali potrošnja povzročata zunanje učinke, ne upoštevata koristi ali stroškov tretjega subjekta; ko obstaja zunanji učinek, se mejni stroški ali mejne koristi (na osnovi katerih tržni udeleženci sprejemajo svoje odločitve) razlikujejo od dejanskih mejnih družbenih stroškov ali koristi; ko

9

obstaja zunanji učinek, pa se mejni stroški ali mejne koristi (na osnovi katerih tržni udeleženci sprejemajo svoje odločitve) razlikujejo od dejanskih mejnih družbenih stroškov ali koristi.

• Konkretne omejitve: pogledi na problem implementacije teorije o zunanjih učinkih so omejeni na najsodobnejša dognanja, ki celostno obravnavajo dosedanje raziskave na tem področju; izmed zunanjih učinkov se omejujem na obravnavo negativnih zunanjih učinkov.

• Splošne omejitve: pomanjkanje literature v slovenskem jeziku, ki bi opredelila osnove pojme o zunanjih učinkih in na novo razvijajočih disciplinah v ekonomski znanosti.

1.4 Uporabljene metode raziskovanja Pri izdelavi magistrskega dela uporabljam predvsem orodja mikroekonomskih raziskav, ki bodo podkrepljena z izsledki makroekonomskih raziskav. Ker bom upošteval nastajanje in širjenje negativnih zunanjih učinkov, bom uporabil dinamično ekonomsko raziskavo. V večjem delu magistrske naloge bom uporabljal deskriptivni pristop, in sicer metodo klasifikacije in komparativno metodo. Teoretičnemu delu pa bom pristopil tudi analitično. Podatke bom zbiral predvsem iz tujejezične literature, saj v slovenskem jeziku ni dovolj znanstvenih del s področja mojega raziskovanja. 2. INTERNALIZACIJA ZUNANJIH UČINKOV Zunanji (eksterni) učinek je strošek ali korist proizvodne ali potrošne aktivnosti, ki se prevali na druge posameznike, ki niso odločali o aktivnosti. Zunanji (eksterni) stroški so stroški, ki nastanejo pri proizvodnji blaga ali storitev in jih ne nosi njihov proizvajalec ali potrošnik, temveč nekdo drug. Zunanje (eksterne) koristi pa so tiste, ki nastopijo pri potrošnji blaga ali storitev in se ne povečajo pri njegovem potrošniku ali proizvajalcu, temveč pri ostalih posameznikih. Zunanji učinki se torej pojavijo, ko proizvodnja ali potrošnja blaga ali storitev

10

ustvari drugo blago ali storitev, ki nima trga. Obstoj zunanjih stroškov in koristi je glavni vir za obstoj nepopolnega delovanja tržnega mehanizma. Tendenca tržnega gospodarstva je v prekomerni proizvodnji blaga in storitev, ki imajo zunanje stroške, in v pomanjkljivi proizvodnji blaga in storitev, ki imajo zunanje koristi. Zunanji učinki torej ustvarjajo neučinkovitost. Ko se pojavi nepopolno delovanje tržnega mehanizma, se lahko odločimo, ali bomo s to neučinkovitostjo živeli ali pa bomo poskušali doseči večjo učinkovitost s tem, da uporabimo ekonomsko politiko. Država lahko uporabi veliko politik, da doseže večjo alokativno učinkovitost resursov v borbi z zunanjimi učinki – da zmanjša proizvodnjo, kjer obstajajo zunanji stroški in jo poveča, kjer so zunanje koristi (Parkin et al. 1998, 480). Zunanji učinki so posledica aktivnosti enega subjekta na blaginjo drugega subjekta, pri čemer se ta posledica ne zrcali v denarnih ali tržnih transakcijah. Zunanji učinki obstajajo, kadar zasebni stroški oziroma koristi niso enaki družbenim stroškom oziroma koristim. Zunanji učinki so lahko pozitivni (zunanje ekonomije) ali pa negativni (zunanje disekonomije). Negativni zunanji učinki so situacije, pri katerih proizvodnja ali potrošnja naložita stroške drugim, teh stroškov pa jim ne nadomestita. Primeri negativnih zunanjih učinkov so vse oblike degradacije okolja, npr. onesnaževanje vode in zraka, zmanjševanje raznovrstnosti živih bitij, učinek tople grede itd. Porabniki fosilnih goriv, pri uporabi katerih nastajajo emisije CO2, drugim naložijo stroške saniranja posledic učinka tople grede, pri tem pa jim teh stroškov ne nadomestijo. Ko gospodinja uredi vrt svoje hiše in ga okrasi z rožami, ustvari s tem zunanje koristi za vse ljudi, ki se sprehajajo mimo vrta. Pri odločitvi, koliko bo vložila v svoj vrt, gospodinja upošteva samo lastne koristi (Parkin et al. 1998, 434). Eksternalitete ali zunanji učinki so stroški ali koristi tržnih transakcij, ki se ne zrcalijo v cenah. Ko se zunanji učinek prevali, je pri proizvodnji ali potrošnji določene dobrine prizadet tretji subjekt, ne pa prodajalec ali kupec. Kupec ali prodajalec določene dobrine, katere proizvodnja ali potrošnja povzroča zunanje učinke, ne upošteva koristi ali stroškov tretjega subjekta. Zato se tretji subjekti oziroma udeleženci pogosto organizirajo v politična gibanja (lobiji), da bi tako imeli vpliv na zakonodajalno telo in s tem zaščitili svoje pravice do čistega okolja. Tržne cene ne reflektirajo dovolj natančno vseh mejnih družbenih koristi (MDK) ali vseh mejnih družbenih stroškov (MDS) dobrin, ki so predmet trgovanja in povzročajo zunanje učinke. Kadar tržna cena vsebuje učinke tržne menjave pri tretjih udeležencih, ti učinki niso zunanji učinki. Na nereguliranem trgu so cene enake izenačitvi mejnih stroškov (prodajalci) in mejnih koristi (kupci). Ko obstaja zunanji

11

učinek, pa se mejni stroški ali mejne koristi (na osnovi katerih tržni udeleženci sprejemajo svoje odločitve) razlikujejo od dejanskih mejnih družbenih stroškov ali koristi. Primer: podjetje, ki proizvaja določen proizvod in pri tem ustvarja negativne zunanje učinke ter ga prodaja na trgu po tržni ceni, niti ne plača niti ne upošteva škode, ki jo proizvodnja ali potrošnja tega proizvoda povzroča okolju. Podobno lahko opazujemo pri pozitivnih zunanjih učinkih: kupci in prodajalci določene dobrine po tržnih cenah ne upoštevajo dejstva, da proizvodnja ali potrošnja te dobrine koristi tretjim udeležencem. 2.1 Negativni zunanji učinki Na začetku 20. stoletja je kmetijstvo temeljilo na živalski vleki, živalskem gnoju in mehanični kontroli plevela z relativno nizko produktivnostjo. Ko smo stopili v 21. stoletje, so konje in vole zamenjali traktorji, živalski gnoj so zamenjala umetna gnojila in herbicidi so v večji meri zamenjali ročno (mehanično) kontrolo plevela. Skupaj z vzgojo rastlin so te spremembe povzročile dramatično povečanje produktivnosti glede na hektar površine in na enoto dela. To povečanje produktivnosti ima za posledico velike koristi tako za kmetovalce kot za družbo, zraven pa se pojavljajo tudi »nehoteni« učinki na okolje in ruralne skupnosti. Pojavili so se številni negativni zunanji učinki na okolje, povezani z novimi tehnologijami (McCann 2004, 2). Negativni zunanji učinki so stroški tretjega udeleženca, ki se ne zrcalijo v tržni ceni blaga ali storitev kupca ali prodajalca (npr. škoda zaradi industrijskega onesnaževanja pri ljudeh ali njihovem premoženju; hrup nizkoletečih letal pri ljudeh, ki stanujejo blizu letališča …). Ko obstaja negativni zunanji učinek, cena določenega blaga ali storitve ne zrcali dejanskih mejnih družbenih stroškov resursov, ki so alocirani za njeno proizvodnjo. Mejni zunanji stroški (MZS) so dodatni stroški tretjega udeleženca zaradi proizvodnje nadaljnje enote blaga ali storitve in so del mejnih družbenih stroškov. Kot primer lahko navedemo proizvodnjo papirja, kjer se negativni zunanji učinki zrcalijo v onesnaževanju reke ali jezera. Onesnaževanje zmanjšuje koristi ostalim uporabnikom reke ali jezera (npr. manjši ulov komercialnih ribičev, zmanjšanje rekreacijskih možnosti - plavanje, čolnarjenje …). Predpostavimo, da papirna industrija deluje v pogojih popolne konkurence in tako noben prodajalec ali kupec ne more vplivati na ceno. Tržna ravnovesna cena in količina v pogojih popolne konkurence sta doseženi v točki, kjer se sekata krivulja mejnih družbenih koristi in mejnih privatnih stroškov (MPS). Recimo, da je trenutna cena papirja 100 denarnih enot na tono, in da industrija za to ceno proizvaja 5 mio ton papirja na leto. Krivulja povpraševanja (MDK) je osnovana na mejnih koristih, ki jih kupci

12

uživajo za vsako tono papirja. Krivulja ponudbe (MPS) pa je osnovana na mejnih stroških, ki dejansko nastanejo v proizvodnji dodatne enote. Ampak krivulja mejnih stroškov ne vključuje vseh stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji dodatne enote papirja. Predpostavimo, da mejni zunanji stroški vsake proizvedene tone papirja znašajo 10 d. e. in so konstantni ne glede na količino proizvodnje. Proizvajalec ne upošteva mejnih zunanjih stroškov pri odločitvi količine proizvodnje, čeprav so zunanji stroški del oportunitetnih stroškov proizvodnje papirja, kot so to plače in materialni stroški. Proizvajalci sprejemajo odločitve na osnovi mejnih privatnih stroškov. Da bi dobili mejne družbene stroške, moramo sešteti mejne zunanje stroške in mejne privatne stroške: MDS = MPS + MZS (1.1). V pogojih popolne konkurence bi dosegli ravnovesje v točki, kjer velja: MPS = MDK (1.2). Da pa bi zagotovili učinkovitost, pa moramo upoštevati vse mejne družbene stroške določene dobrine v odločanju za proizvodnjo. Učinkovito ravnovesje bo zato v točki, kjer velja pogoj: MDS = MPS + MZS = MDK (1.3). Letna proizvodnja papirja bo zato znašala 4,5 mio ton. Zato bo prodajna cena tone papirja znašala 105 d. e. Ko obstajajo negativni zunanji učinki, se glede na učinkovito količino proizvaja in prodaja v konkurenčnih pogojih prevelika količina določene dobrine (Hyman 1999, 97 – 99). 2.2 Pozitivni zunanji učinki Pozitivni zunanji učinki pa so koristi tretjih udeležencev, ki se ne zrcalijo v tržni ceni blaga ali storitev kupca ali prodajalca. Kot primer pozitivnih zunanjih učinkov lahko navedemo zaščito pred ognjem, ker nakup alarmov za dim in sredstev za gašenje lahko koristijo vsem drugim, samo kupcu ali prodajalcu ne, saj se zmanjša tveganje širitve ognja. Kupci ali prodajalci teh dobrin ne upoštevajo dejstva, da takšna zaščita zmanjšuje verjetnost nastanka škode na premoženju pri tretjih udeležencih (Hyman 1999, 96). Ko obstajajo pozitivni zunanji učinki, cene niso popolnoma enake mejnim družbenim koristim blaga ali storitve. Pri preventivnem cepljenju proti

13

določeni bolezni bodo koristi imeli tisti, ki so cepljeni, saj ne bodo zboleli. Hkrati pa s tem koristijo tudi ostalim, ki se niso cepili, saj zmanjšujejo število gostiteljev za določeno bolezen. S tem se zmanjšuje možnost razširitve bolezni na celotno populacijo. Zunanje koristi preventivnih cepljenj predstavljajo zmanjšanje verjetnosti, da bodo vsi ostali, ki se niso cepili, zboleli za boleznijo. Predpostavimo, da tržno ravnovesje predstavlja 10 mio cepiv, prodanih za ceno 25 d. e. na cepivo. Mejne zunanje koristi pa znašajo 20 d. e. za vsako cepljenje. Mejne koristi, na osnovi katerih se potrošniki odločajo, so mejne privatne koristi (MPKi). Tržno ravnovesje se vzpostavi v točki, kjer so izenačene mejne privatne koristi cepljenja vsakega subjekta z mejnimi družbenimi stroški preventive. (25 d. e.). Dejanske mejne družbene koristi cepljenja pa so 45 d. e. (ob prodaji 10 mio cepiv), kar je enako vsoti mejnih privatnih koristi (25 d. e.) in mejnih zunanjih koristi (20 d. e.): MPKi + MZK = MDK (1.4). Mejne družbene koristi pri tržnem ravnovesju presegajo mejne družbene stroške, zato ni dosežen učinkovit output. Učinkovit output pa bomo dosegli takrat, kadar bodo mejne družbene koristi cepljenja enake mejnim družbenim stroškom proizvodnje cepiv: MPKi + MZK = MDK = MDS (1.5). V tej točki bodo znašali mejni družbeni stroški cepiva 30 d. e., cena cepiva se bo zmanjšala na 10 d. e., povpraševana količina cepiv na leto pa se bo povečala na 12 mio, kar predstavlja učinkovit output (Hyman 1999, 100 – 102). 2.3 Internalizacija negativnih zunanjih učinkov s pomočjo davkov Internalizacija zunanjih učinkov nastopi takrat, kadar so mejni privatni stroški ali koristi blaga in storitev prilagojeni tako, da uporabniki lahko odločajo na osnovi dejanskih mejnih družbenih stroškov ali koristi. V primeru negativnih zunanjih učinkov so mejni zunanji stroški prišteti mejnim privatnim stroškom, v primeru pozitivnih zunanjih učinkov pa se mejne zunanje koristi prištejejo mejnim privatnim koristim. Internalizacija zunanjih učinkov se tako pozna tudi pri cenah, saj sedaj cena popolnoma zrcali mejne družbene stroške ali koristi določene dobrine. Za internalizacijo zunanjih učinkov potrebujemo identifikacijo posameznih udeležencev in merjenje monetarnih vrednosti mejnih zunanjih stroškov ali koristi, kar zahteva interdisciplinarni pristop.

14

S pomočjo davkov lahko “prilagodimo” mejne privatne stroške določene dobrine tako, da dosežemo internalizacijo zunanjih učinkov. Da bi to dosegli, mora biti davek enak mejnim zunanjim stroškom na enoto outputa. Ta davek se imenuje Pigoujev davek (Costanza et al. 2001, 251). Vrnimo se na naš primer proizvajalca papirja in predpostavimo, da mora proizvajalec za svoj output plačati izravnalni davek zaradi internalizacije zunanjih učinkov. Mejni zunanji stroški na enoto outputa znašajo 10 d. e. Izravnalni davek T je zato: T = MZS (1.6). V tem primeru torej znaša davek 10 d. e. na tono proizvedenega papirja. Davek se prevali na vsako proizvedeno enoto in povzroči povečanje mejnih privatnih stroškov proizvodnje. Tržna cena papirja se poviša na 105 d. e. za tono, ravnovesna količina potrošenega papirja pa se zmanjša od 5 na 4,5 mio ton na leto. Ta količina je natančno enaka učinkoviti letni proizvodnji. S pomočjo davka 10 d. e. bomo na ravni letnega ravnovesnega outputa 4,5 mio ton zbrali 45 mio d. e. Po obdavčitvi se letna vrednost stroškov onesnaževanja alternativnih koristnikov rek in jezer zmanjša. Prvotno so ti stroški znašali 50 mio d. e. na leto (stroški onesnaževanja 10 d. e. na tono multiplicirani z letnim outputom 5 mio ton). Ker se z uvedbo izravnalnega davka letni output zmanjša na 4,5 mio ton, se zmanjšajo tudi letni stroški onesnaževanja zaradi proizvodnje papirja na 45 mio d. e. S tem pa izravnalni davek ne odpravlja onesnaževanja rek in jezer. Z njim dosežemo povečanje stroškov uporabe rek in jezer, kateri pa ustrezno zrcalijo mejne škode, narejene alternativnim uporabnikom rek in jezer. Proizvajalci papirja, ki uporabljajo reke in jezera, sedaj primerjajo novonastale stroške (10 d. e. na enoto outputa) z drugimi alternativami za deponiranje odpadkov in se potem odločijo, v kolikšnem obsegu bodo uporabljali “storitve” rek in jezer. Proizvajalci torej primerjajo mejne koristi (v obliki dobička) omejitve onesnaževanja z mejnimi zunanjimi stroški neomejenih emisij onesnaževanja (mejne zunanje stroške dodajo k mejnim privatnim stroškom). Izravnalni davki omogočajo naslednje rezultate: • povišanje cene papirja in zmanjšanje povpraševanja na učinkovito

stopnjo količine, kjer se mejni družbeni stroški izenačijo z mejnimi družbenimi koristmi papirja;

• transfer del dohodka od proizvajalcev in potrošnikov v korist osebam, ki uporabljajo rekreacijske storitve rek in jezer;

15

• manjše onesnaževanje rek in jezer in posledično manjšo škodo alternativnim uporabnikom le-teh.

Internalizacija zunanjih učinkov z uporabo izravnalnih davkov prinaša koristi eni skupini na računov stroškov druge skupine. Pri dvigovanju davkov na onesnaževanje lahko dosegamo tudi tako imenovani “davčni premik” (“tax shift”). S povečanjem ekoloških davkov lahko hkrati dosežemo zmanjšanje davkov na delo, kar lahko pripomore h kreiranju novih delovnih mest (Bergmann 2001, 22-23). Specifični (Pigoujevi) davki se uporabljajo kot spodbuda za učinkovito rabo resursov (Baker 2002, 4). 2.4 Internalizacija pozitivnih zunanjih učinkov s pomočjo subvencij Vrnimo se na primer, ki smo ga uporabili pri razlagi pozitivnih zunanjih učinkov. Output pri tržnem ravnovesju bi bil 10 mio cepljenj na leto pri tržni ceni 25 d. e. za cepivo. To ni učinkovit output, ker mejne družbene koristi pri tej stopnji potrošnje presegajo mejne družbene stroške. Izravnalne subvencije izplača država ali kupcu ali prodajalcu določene dobrine, tako da se prodajna cena, ki jo plača potrošnik, zniža. Subvencije morajo biti enake mejnim zunanjim koristim blaga ali storitev. V našem primeru znašajo mejne zunanje koristi pri vsaki cepljeni osebi 20 d. e. Predpostavimo, da se država odloči plačati vsaki cepljeni osebi 20 d. e. subvencij. Te subvencije dodajo mejnim privatnim koristim vsakemu cepljenju 20 d. e. Krivulja povpraševanja po cepljenju se pomakne navzgor iz D v D´, tržno ravnovesje pa se pomakne iz točke U v točko V, kjer se tržna cena cepljenja poviša na 30 d. e., da bi lahko pokrila povečane mejne stroške proizvodnje. Neto cena za potrošnika se s subvencioniranjem zniža in znaša sedaj: 30 d. e. - 20 d. e. = 10 d. e. za cepljenje. To znižanje cene poviša povpraševano količino na 12 mio cepiv na leto, kar predstavlja učinkovit output. S subvencioniranjem se neto cena za cepivo zniža na 10 d. e., povpraševana količina pa se poveča na 12 mio cepiv na leto. 2.5 Coasov teorem Zunanji učinki nastanejo zato, ker kupci ali prodajalci na trgu ne upoštevajo lastninskih pravic za uporabo resursov. Pripravljenost oseb, da sodelujejo v tržnih transakcijah, vključno z lastnino blaga in storitev, je odvisna od pričakovanih koristi (dobička) in stroškov transakcije. Transakcijski stroški zajemajo čas, napor in denarne izdatke pri iskanju potencialnega poslovnega partnerja, pogajanja o pogojih trgovanja, sklepanje pogodb in predvidevanje poslovnih rizikov. Hkrati so transakcijski stroški odvisni od lastninskih pravic za uporabo resursov.

16

Država ima moč nad menjavo lastninskih pravic, lahko modificira pravico za podjetja tako, da dovoli emisije v zrak in vodo in tako zmanjša transakcijske stroške. Na primer: uporabnikom rek in jezer lahko država zagotavlja pravico do čiste vode. Predpostavimo, da lahko neko industrijsko podjetje kupi pravico za onesnaževanje od tistih, katerim je bila odobrena pravica do čistih rek in jezer. Če so s tem lastniki industrijskega podjetja še vedno na boljšem in uporabniki rek in jezer na istem ali na boljšem, kot bi bili drugače brez prodaje pravice podjetju, je porast v neto koristih možen. Menjava lastninskih pravic bo pomagala zagotavljati učinkovitost, če transakcijski stroški menjave ne zmanjšujejo možnih neto koristi obeh strani. Iz primera sledi spoznanje, da lahko država poveča neto koristi državljanom s tem, da vzpostavi ustrezen sistem lastninskih pravic in posledično “lov” na čim manjše transakcijske stroške v povezavi z menjavo pravic. Coasov teorem1 trdi, da država z vzpostavitvijo pravic za uporabo resursov lahko internalizira zunanje učinke, kadar so transakcijski stroški menjave pravic enaki nič. Ko se lastninske pravice za uporabo resursov vzpostavijo, bo prosta menjava vzpostavljenih pravic za plačilo med vpletenimi strankami dosegala učinkovitost. Opišimo to na primeru. Predpostavimo, da za določen vodni vir obstajata samo dve konkurenčni možnosti za uporabo: kot odlagališče za odpadke pri proizvodnji papirja in kot mesto za rekreacijo (North 1992, 55). Predpostavimo, da so transakcijski stroški menjalno vzpostavljenih pravic za uporabo vodnega vira med tovarno papirja in rekreacijskimi uporabniki nič. Pod temi pogoji Coasov teorem pravi, da ni nobene razlike med tem ali tovarni odobrimo pravico za onesnaževanje vodnega vira ali pa rekreacijskim uporabnikom damo pravico do čistega vodnega vira. V obeh skrajnih možnostih bo učinkovita mešanica uporabe vodnega vira med tovarno in rekreacijskimi uporabniki nastala zaradi zasebnih dogovorov med obema strankama. Konkurenca za uporabo vodnega vira med interesenti bo internalizirala zunanje učinke, zato izravnalnih davkov ali katerih drugih pristojbin ne potrebujemo. Če damo pravico tovarni, bo le-ta zainteresirana za to, da zmanjša onesnaževanje, če bodo rekreacijski uporabniki ponudili plačilo, ki nadomešča izpad dobička zaradi zmanjšanega onesnaževanja. Če pa damo pravico rekreacijskim uporabnikom za čisti vodni vir, pa se bodo le-ti odpovedali določenemu deležu te pravice v zameno za odškodnino zaradi onesnaževanja vodnega vira s strani tovarne. Menjava teh pravic bo vodila v učinkovito rabo resursov. Coasov teorem je seveda primeren za manjše število vpletenih strani, saj le takrat transakcijsi stroški tendirajo k nič. Zato je ta teorem primeren za 1 Ronald Coase. 1960. The Problem of Social Cost. Journal of Law and Economics 3.

17

razlago manjštevilčnih zunanjih učinkov. Pri tem tipu zunanjih učinkov je najprimerneje, da razdelimo vpletene strani na emiterje in receptorje, pri čemer pa lahko vpletena stran zajema oba vidika razdelitve. Če povzamemo glavne značilnosti Coasovega teorema, lahko ugotovimo naslednje: učinkovita mešanica outputa med konkurirajočimi uporabniki resursov bo dosežena preprosto zaradi posledice vzpostavitve lastninskih pravic, ki so lahko predmet menjave. Če so transakcijski stroški pri menjavi pravic za uporabo resursov blizu nič in je število vpletenih strani majhno, državi ni potrebno narediti ničesar, razen vzpostaviti lastninske pravice. Dogovarjanje vpletenih strani bo naknadno doseglo učinkovito uporabo resursov. Coase je v svojem delu “The Problem of Social Cost” na novo formuliral teorijo o zunanjih učinkih. Pred njim je teorija o zunanjih učinkih vsebovala naslednji recept: dokler obstajajo zunanji učinki in le-ti niso internalizirani s pomočjo Pigoujevega davka, je rezultat neučinkovit. To neučinkovitost odpravimo tako, da onesnaževalca obdavčimo z emisijsko dajatvijo v višini škode, ki jo je povzročil z onesnaževanjem. Coase pa je v svojem delu opozoril na tri dejavnike (North 1992, 56-64):

• obstoj zunanjih učinkov ne vodi nujno v neučinkovit rezultat, • Pigoujev davek, tudi če ga lahko natančno izračunamo, na splošno

ne vodi v učinkovit rezultat, • problem sploh ni v zunanjih učinkih, ampak v transakcijskih

stroških. V skoraj vseh primerih so zunanji stroški rezultat odločitev obeh strani, tako onesnaževalca kot oškodovanca. Jeklarna ne bi povzročala nobenih zunanjih stroškov, če zraven nje ne bi stanovali ljudje. Zato gre za skupno odločitev, ki povzroča stroške: jeklarna se odloči, da bo onesnaževala, ljudje pa se odločijo, da bodo živeli zraven jeklarne. Predpostavimo, da onesnaževanje povzroča na leto škode za 100.000 d. e., odpravimo pa jo lahko s stroški v vrednosti 80.000 d. e. na leto. Nadalje predpostavimo, da sprememba dejavnosti okrog onesnaževalca k takšni dejavnosti, ki jo onesnaževanje ne prizadeva (npr. proizvodnja lesa namesto poletna počitniška dejavnost) stane 50.000 d. e. na leto. Če ne bomo obdavčili onesnaževalca, bo jeklarna dalje onesnaževala, lastniki zemljišča pa bodo nehali oglaševati počitniško dejavnosti in posadili drevesa – problem je rešen s stroški v višini 50.000 d. e. Če pa se jeklarna obdavči, pa bo le-ta nehala onesnaževati in škoda je odpravljena – problem je rešen s stroški v višini 80.000 d. e. V tem primeru je rezultat brez Pigoujevega davka učinkovit – problem je rešen z najmanjšimi možnimi stroški. Problem zunanjih učinkov se nanaša na široko paleto različnih situacij, med katerimi je dostikrat nejasno, katera stranka se lahko ogne problemu z najmanjšimi stroški, v nekaterih primerih pa niti ni jasno, katero stranko bi lahko imenovali «žrtev«. Če pogledamo na primer problem

18

hrupa, ki ga povzroča letališče, lahko najdemo eno rešitev v tem, da zmanjšamo hrup. Druga rešitev je v protihrupni zaščiti naselij zraven letališča. Tretja rešitev se pokaže v uporabi zemljišča okrog letališča namesto hiš za tovarne, ki tudi povzročajo hrup. Ne obstaja noben poseben razlog, da je ena od teh rešitev najboljša možna rešitev. Tudi ni jasno, ali je »žrtev« lastnik nove hiše pri letališču, ki ponoči zaradi hrupa ne more spati, ali pa letališče, ki mora zaradi odločitve sodišča poskrbeti za protihrupno zaščito lastnikov hiš pri letališču, ki so na ozemlju, kjer so prej bile njive in travniki, sedaj pa so postavili nove hiše. Zato Coase trdi, da so zunanji učinki skupen produkt »onesnaževalca« in »žrtve« in da pravno pravilo, ki arbitrarno podeli krivdo eni od strank, lahko deluje samo takrat, če je to tista stranka, ki lahko odpravi problem zunanjih učinkov z najmanjšimi stroški. Eden izmed argumentov v prid uporabe Pigoujevega davka namesto direktne regulacije je ta, da regulatorju ni potrebno poznati stroškov kontrole onesnaževanja v smislu optimalne proizvodnje. Enostavno določi davek, ki je enak škodi, in pusti, da se onesnaževalec odloči, koliko onesnaževanja po kupil po tej ceni. Zato Coase trdi, da lahko regulator garantira učinkovito proizvodnjo samo takrat, ko ve dovolj o stroških za kontrolo onesnaževanja, da bi tako lahko odločil, katera stranka se naj določi kot onesnaževalec (in se obdavči) in katera kot žrtev. Nadalje Coase argumentira, da dokler se stranki lahko dogovorita o pogodbi v njunem vzajemnem interesu, niso potrebne ne direktne regulacije ne Pigoujev davek, da bi zagotovili učinkovito proizvodnjo. Vse kar potrebujemo, je jasna definicija o tem, kdo ima pravico kaj početi in trg bo uredil problem. Vrnimo se sedaj na primer jeklarne in počitniškega naselja. Predpostavimo, da ima jeklarna legalno pravico do onesnaževanja. V tem primeru takoj nastopi učinkovit rezultat. Lastniki počitniškega naselja zaradi tega zamenjajo svojo dejavnost in se odločijo za posaditev dreves. Sedaj pa obrnimo problem in predpostavljajmo, da imajo lastniki počitniškega naselja legalno pravico do čistega zraka. Rezultat bo čisto isti. Jeklarna bi lahko odpravila onesnaževanje pri letnih stroških 80.000 d. e. Vendar je ceneje plačevati lastniku nek znesek, recimo 60.000 d. e. na leto kot odškodnino za onesnaževanje. Lastniki bodo s tem bolj zadovoljni, saj s tem pridobijo več, kot pa da bi zamenjali svojo dejavnost. Sedaj pa še predpostavimo, da so stroški odprave onesnaževanja 20.000 d. e. V tem primeru bo jeklarna, pa če ima ali nima pravice do onesnaževanja, ugotovila, da je bolje, če ne onesnažuje. Če ima pravico do onesnaževanja, bo lastnikom morala plačati več v zameno, da ne bodo uveljavljali svoje pravice do čistega zraka. Če nima pravice do onesnaževanja, bo morala jeklarna lastnikom ponuditi več kot 20.000 d. e. v zameno za dovoljenje onesnaževanja in lastniki bodo to ponudbo zavrnili. Če povzamemo, lahko ugotovimo, da če so transakcijski stroški

19

enaki nič, potem vsaka definicija lastninskih pravic vodi v učinkovit rezultat. Ampak če ima Coase prav, zakaj potem imamo danes še onesnaževanje? Možen odgovor je ta, da je onesnaževanje učinkovito – škoda, ki jo povzroča, je manjša od stroškov za preprečevanje škode. Bolj verjeten odgovor pa je ta, da je večina onesnaževanja neučinkovita, potrebne transakcije za odpravo te neučinkovitosti pa onemogočajo visoki transakcijski stroški. Vrnimo se na primer jeklarne in predpostavimo, da ima jeklarna pravico do onesnaževanja, vendar pri tem ne dosega učinkovitosti – onesnaževanje je cenejše od spopadanja z onesnaževanjem ali spremembo namembnosti zemljišča lastnikov okrog jeklarne. Predpostavimo tudi, da je okrog jeklarne sto lastnikov zemljišč. S samo enim lastnikom ne bi bil problem (jeklarni bi ponudil plačilo stroškov za odpravo onesnaževanja), vendar pa se s stotimi lastniki spopademo z obstojem problema javnih dobrin. Če 90 od njih zbere denar in se jih 10 temu izogne, potem jih teh 10 dobi nekaj zastonj (»free ride«) – brez stroškov pridejo do čistega zraka. Problem postaja hujši z večanjem števila ljudi, ki so vpleteni v določeno zadevo. Z velikim številom ljudi, ki živijo v Kaliforniji, si je le težko predstavljati, kako bi vsi prostovoljno prispevali denar za onesnaževalce, da bi zmanjšali onesnaževanje. To je le en problem, ki se tiče transakcijskih stroškov. Drug problem bi nastopil, če predpostavimo, da je onesnaževanje učinkovito, pri tem pa imajo lastniki zemljišč pravico do čistega zraka. Pri stotih lastnikih mora jeklarna kupiti dovoljenje od vseh. Vsakdo se lahko odloči, da bo ponudbo odklonil in s tem pridobil veliko vsoto denarja, ki ga bo jeklarna privarčevala, če ne bo kontrolirala onesnaževanja. Če bo veliko lastnikov to poskušalo, bodo pogajanja propadla in stranke ne bodo nikoli prišle do učinkovitega rezultata. Če torej povzamemo, potem res ugotovimo, da sam problem ni v zunanjih učinkih, ampak v transakcijskih stroških. Če bi obstajali zunanji učinki brez transakcijskih stroškov, potem ne bi obstojal problem, saj bi stranke vedno težile k učinkoviti rešitvi. Ko opazujemo problem zunanjih učinkov v resničnem svetu, se ne bi smeli več spraševati, od kod problem prihaja, temveč, kakšni so transakcijski stroški za rešitev problema. Že, odkar je Coase objavil svoj članek z naslovom »The Problem of Social Cost«, so bili ekonomisti zadržani glede teorema, saj so bili mnenja, da v svetu, kjer so transakcijski stroški redko enaki nič, nima praktičnega pomena. Eden izmed najbolj znanih je bil James Meade, ki je ponudil primer zunanjih učinkov glede čebel, za katerega Coase ni dal nobene praktične rešitve. Čebele preletavajo različne njivske cvetlice, tako da kmetovalec daje korist čebelarjem na svojem področju. Kmetovalec ne dobi od tega nobene koristi, zato ima majhen interes, da oskrbuje takšne njivske cvetlice. Ker pač čebel ne moremo prisiliti, da bi spoštovale določene lastninske pravice in pogodbe, ne moremo tudi praktično

20

uporabiti Coasovega teorema. Zato Meade predlaga, da subvencioniramo kmetovalce, ki pridelujejo njivske cvetlice z mnogo nektarja (negativni Pigoujev davek) ali pa sprejmemo neučinkovitost v skupni proizvodnji žitaric in medu. Kasneje se je izkazalo, da Meade nima prav, saj so zagovorniki Coasovega teorema demonstrirali, da so pogodbe med čebelarji in kmetovalci v navadi že od zgodnjih let prejšnjega stoletja. Ko so njivske cvetlice proizvajale majhne količine nektarja, vendar so potrebovale oprašitev (ki poveča donos), so kmetovalci za to plačali čebelarjem. Vendar dejstvo, da Coasev teorem rešuje takšne vrste problemov, še ni zagotovilo, da bo rešil vse probleme (Rahmeyer 1999). Coasevo delo ne ponuja samo revolucionarnega preobrata v miselnosti glede vprašanja zunanjih učinkov, temveč tudi predlaga nov in zanimiv pristop do problema glede definiranja lastninskih pravic. Sodišča pri reševanju sporov in legislatura pri pisanju zakonov, ki bi naj bilo vodilo pri reševanju sporov, se morajo odločiti, katere pravice, povezane z zemljo, so vsebovane v svežnju, ki ga imenujemo »lastnina«. Coase predlaga, da bi zakon moral definirati lastnino v takšni smeri, da bi lahko minimizirali stroške, povezane z nekompatibilno uporabo v različnih primerih (tovarna in snemalni studio, jeklarna in počitniško naselje itd.). Če se pa na primer zgodi, da določeno pravico podelimo »napačni« stranki, ima »prava« stranka (kateri pravica pomeni najvišjo vrednost) še vedno možnost, da jo kupi. Predpostavimo, da v primeru onesnaževanja zlahka zmerimo škodo in da živi veliko število ljudi okrog tovarne, ki onesnažuje. V tem primeru je najučinkovitejšo pravilo tisto, da damo ljudem okrog tovarne pravico do odškodnine s strani tovarne, vendar ne pravice, da prepovejo tovarni onesnaževanje. S tem, ko damo pravico ljudem, se izognemo problemu javnih dobrin, s katerim bi se soočili, če bi lastniki zemljišča okrog tovarne morali povečati količino denarja za plačilo tovarni, da naj ne bi onesnaževala. Če jim torej raje damo pravico do škode kot da bi vsakemu lastniku zemljišča dali pravico do sodne prepovedi tovarni, da onesnažuje, se s tem izognemo problemu, ki bi ga imela tovarna (v primeru, ko je onesnaževanje učinkovito) pri kupovanju dovoljenj od vseh lastnikov zemljišč. Coase torej prikazuje, da v nekaterih problemih ne moremo uporabiti ne zakonov ne različnih oblik regulacije, da bi zagotovili popolnoma učinkovito rešitev. Resnična odločitev ni med neučinkovitim trgom in učinkovito državno rešitvijo, temveč med množico neučinkovitih alternativ, zasebnih in državnih. Coasov teorem pudarja predvsem naslednje (Rahmeyer 1999, North 1992):

a) če ni transakcijskih stroškov, se bosta vpleteni stranki A in B tako sporazumeli, da bosta dosegli učinkovito rešitev ne glede na to, ali

21

ima stranka A pravico do onesnaževanja ali stranka B pravico do čistega okolja;

b) če obstajajo takšni transakcijski stroški, ki lahko preprečijo dosego učinkovite rešitve s pomočjo dogovora, potem imajo lastninske pravice svoj pomen, vendar ne v prid pravic ali stranke A ali B, zato moramo primerjati skupne pridobitve in izgube v vsakem specifičnem primeru;

c) Pigoujeva tradicija ignorira recipročno naravo problema in se koncentrira samo na omejitve aktivnosti onesnaževalca A, ki škodijo prizadeti stranki B, ob tem te omejitve škodijo stranki A.

2.6 Zunanji učinki in blaginja V tržnem gospodarstvu skoraj vsako dejanje posameznika ali podjetja vpliva direktno ali indirektno na blaginjo drugih ekonomskih osebkov. Ti zunanji učinki pogosto zahtevajo korektivno akcijo države. V primeru zunanjih učinkov med podjetji je literatura pokazala, da je za namen ekonomske politike potrebno razlikovati med tehnološkimi in denarnimi zunanjimi učinki. Coase je lepo nakazal primer tehnoloških zunanjih učinkov. Bridgmanova tekstilna tovarna oddaja hrup, ki moti svetovalno pisarno dr. Sturgesa in s tem znižuje njegov dobiček. Hrup in vibracije iz tovarne direktno vplivajo na proizvodni proces svetovalne pisarne. Predpostavimo pa sedaj alternativni scenarij, kjer novi zdravnik odpre pisarno nasproti dr. Sturgesa in s tem zaostri konkurenco ter po možnosti zmanjša dobiček dosedanje svetovalne pisarne. To je potem primer denarnega zunanjega učinka, ki pa v nobenem primeru ne povzroča tržne neučinkovitosti. Čeprav obe vrsti zunanjih učinkov vplivata na blaginjo svetovalne pisarne dr. Sturgesa, pa samo tehnološki zunanji učinki vplivajo na učinkovitost in so zato potencialno kandidat za korektivno vlogo države (Holcombe and Sobel 2000, 157).

Medtem ko lahko tehnološki zunanji učinki vodijo v nepopolno delovanje tržnega mehanizma in onemogočajo Pareto učinkovitost, pa v primeru denarnih zunanjih učinkov ni te bojazni. Obstoj nekoregiranih denarnih zunanjih učinkov je celo potreben za učinkovite operacije na trgu. Vendar še moramo opozoriti na dejstvo, da je razlikovanje med tehnološkimi in denarnimi zunanjimi učinki določeno samo v proizvodnji, medtem ko

22

takšnih jasnih ločitev trenutno ni v potrošnji in med posamezniki. Kadilec lahko zmanjšuje koristnost nekadilske kampanje ne samo s potencialno škodljivimi učinki indirektnega dima, ampak tudi s skrbjo za svoje zdravje ali izgubljenih let, če bi se kadilčevo življenje zaradi tega skrajšalo. Ločitev bi bila mogoče jasnejša v primeru, kjer bi bil kadilec »sovražnik« ali »tekmec«, tako da bi zgodnejša smrt povzročila pozitivne koristi za ostale posameznike. Postavlja se torej vprašanje, ali sta ta dva primera ustrezna kandidata za korektivno vlogo države, da bi zagotovila učinkovitost (ibid., 159).

Nejasnost v teh primerih lahko v veliki meri zmanjšamo z vpeljavo razmejitve med tehnološkimi in denarnimi zunanjimi učinki v model koristnosti posameznika. Ta razmejitev ima tako pomen za ekonomsko politiko kot tudi pomembno vlogo za uporabo kriterija Pareto učinkovitosti. Standardni Pareto kriterij za izboljšanje blaginje je navidezno enostaven. Če je najmanj ena oseba z določenim dejanjem na boljšem, medtem ko nobena druga oseba zaradi tega ne utrpi škode, je to dejanje Pareto izboljšanje in je v skladu z učinkovitostjo. V teoretičnih modelih je koristnost določena kot funkcija blaga in storitev, ki jih posameznik potroši. Če predpostavimo, da so posamezniki najboljši razsodniki glede svojega blagostanja, in upoštevamo, da lahko dejanja ostalih posameznikov vplivajo na koristnost določenega posameznika, se Pareto kriterij ne sklada tako dobro s presojami glede blagostanja, ki jih ekonomisti pogosto hočejo doseči.

S pomočjo razmejitve med tehnološkimi in denarnimi zunanjimi učinki lahko razjasnimo, kdaj zunanje učinke potrošnje lahko štejemo za namen vrednotenja ekonomske blaginje. Tehnološki zunanji učinki so relevantni za blaginjo, medtem ko denarni niso. Preučimo sedaj primere, kjer vlada široko mnenje o tem, da bi morali zunanje učinke vzeti v račun, medtem ko bi jih morali ignorirati v okviru blaginje. Predpostavimo, da bi rad določen posameznik s svojo družino užival v pikniku na svojem vrtu, vendar se z družino ne more normalno pogovarjati, ker njegov sosed zelo glasno posluša glasbo. Ekonomisti bodo to situacijo hitro prepoznali kot zunanji učinek in priporočali določene metode za internalizacijo, da bi povečali blaginjo. Sedaj pa preučimo primer posameznika, ki čuti odpor do določenih etničnih skupin ter mu sploh ni po volji, da se v sosednjo hišo vselijo pripadniki teh etničnih skupin. Ekonomisti bi nasprotovali politiki, ki bi omejila ta zunanji učinek. V prvem primeru javna politika deluje tako, da naredi takšen zunanji učinek za nezakonit (posredovanje miru), medtem ko v drugem primeru javna politika aktivno deluje tako, da bi ustavila

23

namere ljudi za preprečevanje takšnih zunanjih učinkov (antidiskriminatorna zakonodaja). Sosed z glasno glasbo ustvarja tehnološki zunanji učinek, ki bi ga morali internalizirati za dosego učinkovitosti, medtem ko oseba z različno etnično skupino ustvarja psihološke zunanje učinke (v smislu proizvodnje so to denarni zunanji učinki), ki bi jih naj nosilci javne politike ignorirali (ibid., 162).

Če prikažemo koristnost ne samo kot funkcijo blaga in storitev, ki jih ljudje potrošijo, temveč tudi kot funkcijo dejanj ostalih, pridemo do primera zavisti in poštenosti glede ekonomske blaginje. Ko določeno dejanje zapusti za sabo določene posameznike na boljšem položaju, ne da bi pomagali ostalim ali pa kadar so dobički neenako porazdeljeni, se relativni poraženci pogosto pritožujejo, da bi bilo bolje, če se to dejanje sploh ne bi bilo zgodilo. Študije so pokazale, da bi mnogi posamezniki imeli raje takšen izid, kjer nihče ni na boljšem, kot pa izid, kjer se poveča blaginja samo nekaterim ali pa, kjer je dobiček porazdeljen neenako. Primer iz ekonomske politike so ekonomske reforme na Kitajskem, kjer so se skoncentrirali na izboljšavo blaginje na določenih obalnih področjih. To je imelo za posledico, da so tisti, ki so bili »zapuščeni« izven tega območja, trdili, da je bil izid ekonomske reforme neenako porazdeljen. Sprva bi mogoče lahko celo ta opažanja prezrli, saj so izven obsega ekonomske analize. Vendar se ekonomska metodologija opira na temelj metodološkega individualizma, ki predvideva, da je vsaka oseba najboljši sodnik o svoji lastni blaginji. Če uporabimo Pareto kriterij in upoštevamo posameznike kot najboljše sodnike o lastni blaginji, potem moramo upoštevati vpliv učinkov dejanj ostalih na koristnost posameznika, kar pa ima pomemben vpliv na analizo pravičnosti in učinkovitosti. Analiza pravičnosti je vodila do tega, da se je v zadnjem času v literaturi pojavil pojem poštenega izida, se pravi tistega, ki je »brez zavisti«. Druga dobro prepoznavna zadeva je problem medsebojno odvisnih funkcij koristnosti, ki jih opisujeta Hochman in Rodgers (19692; povz. po Holcombe and Sobel 2000, 163). Menita, da je prisilna redistribucija Pareto optimalna zaradi dobrodelne narave javnih dobrin. Obstoj medsebojnih koristnosti ima pomen za učinkovitost, saj ustvarja nepopolno delovanje tržnega mehanizma, ki pa je v skladu z vsemi ostalimi primeri neuspele učinkovitosti, kot npr. obstoj monopola ali zunanjih učinkov. Pomemben vidik primerjave potrošnih in proizvodnih zunanjih učinkov je vprašanje, ali je koristnost potrošnika analogna dobičku ali outputu podjetja. Kljub navidezni podobnosti indiferenčnih krivulj v funkciji koristnosti in izokvant v proizvodni funkciji je primerjava proizvodnih in 2 Hochman, H. M. and J. D. Rogers. 1969. Pareto Optimal Redistribution. American Economic Review, 59: 542-557.

24

potrošnih zunanjih učinkov problematična, ker je subjektivna narava koristnosti težko primerljiva z objektivnimi merili outputa podjetja. Za lažjo primerjavo lahko uvedemo pojem »proizvodnje gospodinjstva«, kjer je le-ta analogna outputu podjetja, medtem ko je koristnost analogna dobičku podjetja. Na ta način lahko ločimo učinke na funkcijo koristnosti kot direkten vpliv na proizvodnjo gospodinjstva ali pa vrednost proizvodnje gospodinjstva za potrošnika. Analogija na ravni podjetja pa je takšna, da dejanja nekaterih podjetij lahko direktno vplivajo na proizvodno funkcijo drugega podjetja (output) ali pa lahko samo vpliva na vrednost outputa podjetja (dobiček). V literaturi obstaja podobna analogija v smislu denarnih in tehnoloških zunanjih učinkov. Učinki medsebojno odvisne koristnosti, ki vplivajo samo na vrednost potrošnje posameznika, so analogni denarnim zunanjim učinkom (tako kot zmanjševanje dobička podjetja zaradi konkurence) in na ta način niso relevantni za blaginjo družbe v okviru Pareto učinkovitosti (Holcombe and Sobel 2000, 164).

2.6.1 Denarni in tehnološki zunanji učinki

Prvi je razmejitev med denarnimi in tehnološkim zunanjimi učinki uporabil Scitovsky (1954, »Two Concepts of External Economies«, povz. po Holcombe and Sobel 2000, 164), ki je definiral tehnološke zunanje učinke kot obstoječe takrat, kadar dejanja podjetja 2 direktno vplivajo na fizični obseg outputa podjetja 1 s tem, da se ohrani konstantna stopnja uporabe inputa. Zunanji učinki, ki pa so prisotni samo v enačbi dobička in ne direktno v proizvodni funkciji, so denarni zunanji učinki, ki se lahko pojavijo skozi prihodke ali stroške. Spremembe v cenah inputa direktno vplivajo na dobiček podjetja skozi spremembo stroškov proizvodnje. Podjetje 2 lahko konkurira s podjetjem 1 na trgu outputa in tako znižuje ceno, ki jo lahko podjetje 1 zaračunava za svoj output. Razliko med tehnološkimi in denarnimi zunanjimi učinki lahko pogledamo v kontekstu proizvodne funkcije. Dejanje podjetja 2, ki pomakne proizvodno funkcijo podjetja 1 gor ali dol, bi lahko smatrali kot tehnološki zunanji učinek. Negativni tehnološki zunanji učinek predstavlja pomik navzdol, ker so dejanja podjetja 2 zmanjšala količino outputa podjetja 1, ki bi ga lahko ustvarilo s sedanjo stopnjo inputa.

Denarni zunanji učinki so bolj redko omenjeni v literaturi. To je verjetno zato, ker se stroški ali koristi, ki jih povzročajo, ne vidijo v napačni alokaciji resursov. V tržnem sistemu pogosto dejanja nekaterih ljudi povzročajo premike v povpraševanju ali vplivajo na vrednost premoženja, ki povzročajo koristi ali stroške za tretjo stran. Ker so ti učinki samo denarni zunanji učinki, ne vsebujejo ekonomske neučinkovitosti. Ko so avtorji enkrat prišli do ugotovitve, da teh učinkov naj ne bi upoštevali v okviru Pareto učinkovitosti, so bili le-ti ponavadi ignorirani v nadaljnji ekonomski analizi.

25

Razlikovanje med zasebnimi in družbenimi interesi je dobro razloženo za denarne zunanje učinke, vendar je enako razlikovanje bilo redko potrjeno za nedenarne zunanje učinke, ki zadevajo velike populacije. Vendarle je pomembno prepoznati razliko med problemom in neprijetnostjo. Prav gotovo bi idealna ekonomska politika prepoznala zunanje učinke, vendar bi si prizadevala, da popravi samo tiste, ki so relevantni. Če Jane kupi knjigo za 30 d. e., bi pa plačala tudi 40 d. e., je s tem pridobila 10 d. e. potrošnikovega presežka. Če ji založnik knjigo da zastonj, pridobi Jane 40 d. e. presežka. Vendar če Dick pridobi določeno kolektivno dobrino zastonj ali pa plača le 10 d. e., čeprav bi bil pripravljen plačati 40 d. e. , pa mnogi ekonomisti mislijo, da je to primer nepopolnega delovanja tržnega mehanizma (Baumol 2002, 120-1483; povz. po Haddock 2003, 29). 2.6.2 Zunanji učinki v potrošnji

Analogija med proizvodnimi in potrošnimi zunanjimi učinki se razjasni, če privzamemo način obdelave učinkov v proizvodnji tudi v potrošnji. Tako je proizvodnja gospodinjstva analogna outputu podjetja. Tehnološki zunanji učinek obstaja takrat, če dejanja osebe 2 direktno vplivajo na fizično stopnjo gospodinjske proizvodnje osebe 1. Če dejanja osebe 2 vplivajo na cene, oseba 1 pa mora plačati za inpute v proizvodnem procesu, s tem da se ne spreminja stopnja outputa, ki bi ga oseba 1 lahko proizvajala z dano stopnjo inputa, potem obstaja denarni zunanji učinek. Za primer si oglejmo družinski večer, kjer si družina ogleda film z naslednjimi inputi: televizija, izposojen dvd, električna energija, kavč itd. Dejanja osebe 2, ki vplivajo na ceno izposojanja dvd ali na ceno katerega od ostalih inputov, bi samo indirektno vplivala na gospodinjsko proizvodnjo osebe 1. Te spremembe v ceni inputov so denarni zunanji učinki, ker bi družina še vedno lahko proizvajala enako stopnjo outputa z enako stopnjo inputa. Tehnološki zunanji učinek pa bi lahko bil primer, če bi sosed imel zelo glasno zabavo, tako da bi le-ta motila gledanje televizije. Posameznik dobi svojo koristnost s tem, da potroši gospodinjsko proizvodnjo. S tem je koristnost analogna dobičku podjetja. Dejanje posameznika, ki vpliva na vrednost koristnosti drugega posameznika, vendar ne vpliva na sposobnost kombiniranja inputa v output v gospodinjski proizvodnji, je denarni zunanji učinek. Samo če dejanje posameznika direktno vpliva na funkcijo gospodinjske proizvodnje, nastane tehnološki zunanji učinek. Ko dejanja osebe 2 vplivajo na vrednost koristnosti, ki jo oseba 1 dobi od svoje lastne gospodinjske proizvodnje, vendar direktno ne vpliva na stopnjo gospodinjske proizvodnje, ki jo lahko dosega z določeno kombinacijo inputov, obstaja

3 Baumol, William J. 2002. The Free Market Innovation Machine: Analyzing the Growth Miracle of Capitalism.

26

denarni zunanji učinek in nima posledic za učinkovitost, kakor tudi ne potrebuje korektivne ekonomske politike. Dejanja ostalih, ki spremenijo koristnost, ki jo dobivajo ljudje od svojih lastnih gospodinjskih proizvodenj, so analogna dejanjem enega podjetja, ki vplivajo na dobiček ostalih podjetij. Če posameznik ureja svoj vrt in s tem umaže sosedov avto, nastane tehnološki zunanji učinek. Sedaj sosed potrebuje več inputov v obliki bolj pogostega umivanja avtomobila, da bi lahko proizvajal enako stopnjo outputa gospodinjstva. Brez dodatnih inputov bi se koristnost zmanjšala, saj bi sosed imel umazan avto. Sedaj pa predpostavimo, da sosed ne uporablja avta samo za transport, temveč ima tudi najlepši in najboljši avto v sosedstvu. Če si drug sosed kupi lepši in boljši avto, se koristnost sosedovega lepega avtomobila zmanjša in nastane denarni zunanji učinek, saj se lahko proizvaja enak output gospodinjstva z enakimi inputi. Zavist ter relativna potrošna koristnost torej izpadejo kot denarni zunanji učinek (Holcombe and Sobel 2000, 166).

2.6.3 Medsebojno odvisna koristnost in denarni zunanji učinki

Učinek na koristnost od funkcije medsebojno odvisne koristnosti je denarni zunanji učinek, zato sledi, da se s tem ne ustvarja nobena neučinkovitost in da lahko medsebojno odvisne koristnosti ignoriramo v okviru ustvarjanja blaginje. Koristnost ostane relevantna za alokacijo resursov v enaki meri kot cene in dobički za alokacijo resursov v podjetjih. Po Beckerju (19814; povz. po Holcombe and Sobel 2000, 166) alocirajo posamezniki svoje resurse gospodinjstva tako, da maksimirajo njihovo koristnost, ki bazira na »senčnih« cenah, ki so enake stroškom proizvodnje outputa gospodinjstva. Gospodinjski outputi in inputi so določeni z maksimizacijskimi izbirami koristnosti gospodinjstva na osnovi dohodka in relevantnih »senčnih« cenah v enaki meri, kot so inputi in outputi podjetja določeni z maksimizacijskimi izbirami dobička na osnovi relativnih cen. Zaradi maksimizacije blaginje bi morala ekonomska politika ciljati na eliminacijo tistih tehnoloških zunanjih učinkov, ki direktno vplivajo na funkcijo gospodinjske proizvodnje.

Četudi bi naj ekonomska politika, ki cilja na učinkovitost, ignorirala denarne zunanje učinke, pa to še ne pomeni, da bi jih naj ignorirali tudi posamezniki. Posamezniki lahko alocirajo resurse za darila in dobrodelne namene, ne da bi ekonomska politika dobila dostop do dohodkovnih transferjev. Podjetja včasih pomagajo ostalim podjetjem s ponudbo posojil z obrestnimi merami, ki so pod tržnimi, ali pa s tem, da jim posodijo 4 Becker, Gary. 1981. A Treatise on the Family. Harvard University Press.

27

delovno silo za posebne projekte, ali pa celo s tem, da kupijo njihove delnice in tako zagotovijo dodatne finančne resurse. Če obstaja pozitivni denarni zunanji učinek, podjetja lahko ravnajo v svojem interesu, če zagotovijo unilateralne transferje drugim podjetjem kot strategijo stopnjevanja dobička v enaki meri kot posamezniki lahko občutijo z dobrodelnostjo obnašanje, ki prispeva k maksimiranju koristnosti. Resursi so optimalno alocirani takrat, kadar ekonomska politika ignorira denarne zunanje učinke (Holcombe and Sobel 2000, 168).

Funkcije medsebojno odvisnih koristnosti so analogne funkcijam medsebojno odvisnih dobičkov. Preidimo na primer, kjer je dobiček enega podjetja pozitivno odvisen od uporabe inputa in dobičkov drugih podjetij. V tem primeru bi vsako podjetje skrbelo za stopnjo dobička ostalih podjetij. Predpostavimo, da so dobički proizvajalcev gum odvisni od stopnje dobička proizvajalcev avtomobilov. A bi potem to napeljevalo k subvencioniranju proizvajalcev avtomobilov, da bi internalizirali te pretoke? Tako kot ne bi uporabili intervencije ekonomske politike za internalizacijo denarnih zunanjih učinkov v proizvodnji zaradi medsebojno odvisnih funkcij dobičkov, tako tudi ne obstaja argument za intervencijo politike pri internalizaciji denarnih zunanjih učinkov v potrošnji, ki nastanejo zaradi medsebojno odvisnih funkcij koristnosti. 2.6.4 Učinki koristnosti zaradi obnašanja ostalih Ko posamezniki enkrat zadovoljijo svoje osnovne potrebe, le-ti dobivajo koristnost iz statusa glede na ostale. Če na primer posameznik A ne vrednoti samo absolutne kvalitete svojega avtomobila, ampak tudi, kako lep je njegov avto v primerjavi z ostalimi v sosedstvu, in sosed kupi nov avto, ki je lepši od njegovega, bi le-to lahko zmanjšalo koristnost posameznika A. Seveda je očitno, da sosedov nakup avtomobila ne vpliva na proizvodnjo gospodinjstva posameznika A, čeprav vpliva na njegovo koristnost, zato gre za denarni zunanji učinek in ga naj ne bi upoštevali za namene ekonomske politike. Nedvomno dejanja nekaterih ljudi vplivajo na koristnost ostalih. Če obnašanje posameznikov negativno vpliva na funkcijo proizvodnje gospodinjstva ostalih udeležencev, potem obstaja tehnološki zunanji učinek v potrošnji, ki bi lahko imel vpliv na družbeno blaginjo. Celo tukaj, kot je pokazal Coase, so posamezniki po sebi sposobni internalizirati zunanji učinek. Če pa obnašanje ne vpliva na proizvodnjo gospodinjstva ostalih, potem tudi ne obstaja vpliv na družbeno blaginjo, četudi ima obnašanje posameznikov negativen vpliv na koristnost ostalih. Ekonomsko politiko ni potrebno skrbeti za koristnost, ki je rezultat relativnih statusov posameznikov (Holcombe and Sobel 2000, 169).

28

2.6.5 Koristnost posameznika in družbena blaginja Neoklasična ekonomika blaginje predvideva, da je koristnost posameznika funkcija dobrin, ki jih posameznik potroši, tako da je maksimizacija koristnosti isto kot maksimizacija potrošniškega presežka od proizvodnje gospodinjstva. V večini primerov, kjer medsebojno odvisne koristnosti igrajo pomembno vlogo, so analitiki pripravljeni na normativno presojo, da jih ne bi upoštevali, kar pa postavi pod vprašaj veljavnost norm o maksimizaciji koristnosti kot cilj ekonomske politike. Maksimizacija proizvodnje gospodinjstva je bolj skladna s splošno sprejetimi normami blaginje, ko so koristnosti posameznika medsebojno odvisne. V mnogih primerih bo bore malo praktičnih razlik med maksimizacijo koristnosti in maksimizacijo proizvodnje gospodinjstva. Medtem ko je res, da proizvodnja gospodinjstva ne predstavlja dovolj dober indikator o tem, v kolikšni količini bi naj potekali transferji od ene skupine do druge, pa se neoklasična teorija o družbeni blaginji naslaja na primerjavo medosebnih koristnosti. Sen (1993, povz. po Holcombe and Sobel 2000, 171) pravi, da bi naj blagostanje ljudi merili v zmožnostih oziroma sposobnostih namesto v koristih. S tem misli na splet različnih »funkcionalnosti«, ki jih posameznik lahko doseže in je v skladu s stališčem proizvodnje gospodinjstva, če so funkcionalnosti analogne outputu gospodinjstva. Sen želi raje meriti blagostanje kot zmožnost, da dosežemo določene rezultate, kot pa korist, ki jo dobimo zaradi doseganja rezultatov. Se pravi, da je pomembno to, kaj posamezniki lahko naredijo z razpoložljivimi resursi, ne pa, kako posamezniki vrednotijo te resurse. Za dosego učinkovitosti ne bi smeli preprečevati vseh dejanj, ki zmanjšujejo dobiček podjetja. Denarni zunanji učinki so del procesa, ki proizvaja ekonomsko učinkovitost. Tako tudi ne smemo preprečevati vseh dejanj, ki zmanjšujejo posameznikovo koristnost. Koristnost osebe A je lahko manjša zato, ker oseba A zavida nov avto osebe B. Koristnost osebe C je lahko manjša, ker sosed D preveč glasno posluša glasbo in tako moti dejavnost osebe C v svojem stanovanju. Večina ljudi bi bila zaskrbljena glede tega drugega primera, medtem ko v prvem primeru oseba B ne vpliva na stopnjo proizvodnje gospodinjstva osebe A. Razlikovanje med denarnimi in tehnološkimi zunanjimi učinki nam pomaga pri razjasnitvi primerov, kako lahko dejanja ene osebe, ki vplivajo na koristnost druge osebe, obravnavamo kot predmet učinkovitosti in posledično tudi vlogo ekonomsko politike. Dejanja, ki vplivajo na proizvodnjo gospodinjstva, so tehnološki zunanji učinki in so predmet

29

neučinkovitosti. Normativni cilj ekonomske politike bi naj povečal posameznikove sposobnosti proizvodnje gospodinjstva. Medtem ko so normativni cilji stvar vrednostne presoje in jih ne moremo braniti na isti način kot pozitivna analiza, pa so normativne implikacije analiz denarnih zunanjih učinkov v skladu z izjemami, da so ekonomisti pogosto pripravljeni na sprejetje normativnih ciljev maksimizacije koristnosti (Holcombe and Sobel 2000, 173). 3. FORMALNA ANALIZA NEGATIVNIH ZUNANJIH UČINKOV 3.1 Alokacijski problem in funkcija cen V decentralnih ekonomskih sistemih se alokacija dobrin izvrši preko trgov, ki uporabljajo cene kot krmilni instrument. Elementarni predpogoj za uspešno alokacijo je obstoj učinkovite lastniškopravne ureditve. Če za določeno dobrino takšna ureditev ne obstaja, trg ne more opraviti uspešne alokacije in nastanejo zunanji učinki. Nepopolno delovanje trga lahko odpravi ali omili državna intervencija, pa četudi v določenih primerih samo v smislu druge najboljše rešitve. Zavedati se moramo tudi dejstva, da problem redkosti dobrin ne zajema samo materialnih resursov, kot so surovine, kapital in delo, temveč tudi čas, kognitivne kapacitete, znanje in elemente okolja. Različne zahteve po redkih dobrinah so si med sabo konkurenčne in se izključujejo. Problem omejenosti dobrin ekonomska teorija rešuje tako, da zahteva uporabo redkih dobrin na takšen način, kjer je razsipnost izključena ter se hkrati izvršuje učinkovita raba resursov. Tako dobimo Pareto učinkovitost, ki pravi, da je alokacija učinkovita takrat, kadar ni mogoče, da z realokacijo resursov omogočimo najmanj enemu posamezniku boljši položaj ne da bi s tem škodovali drugemu posamezniku. Očitno razsipavamo z resursi takrat, kadar možnosti za Pareto učinkovitost pustimo neizkoriščene. V realnih družbenih situacijah ne moremo vedno z lahkoto uporabiti koncepta Pareto učinkovitosti. Vendarle ekonomska teorija ponuja osrednjo izjavo, ki omogoča, da za realne alokacije uporabimo kriterije učinkovitosti, in sicer prvi glavni stavek ekonomike blaginje (v nadaljevanju prvi stavek): »Če se tržno gospodarstvo nahaja v cenovnem ravnovesju, kjer so vsi trgi spraznjeni, vsa gospodinjstva maksimirajo svojo koristnost in vsa podjetja svoj dobiček, potem je to ravnovesje Pareto učinkovito.« Ta stavek razlaga, da so trgi zmožni takšne koordinacije, ki je nujna za dosego učinkovitosti. Da bi to nalogo trgi lahko opravljali, potrebujejo samo cene kot krmilni instrument, in sicer cene, ki se na posameznih trgih oblikujejo decentralno. Cenovni mehanizem torej omogoča takšno koordinacijo odločitev posameznih ekonomskih subjektov, ki na koncu privede do učinkovite alokacije resursov. Posamezne cene ustrezajo mejnim stroškom proizvodnje in tako torej

30

signalizirajo realno porabo resursov, porabljenih za določeno dobrino (Weiman 2000, 2). Zmožnost trgov, da rešijo problem alokacije, je odvisen od vprašanja, ali cene, ki se oblikujejo na trgu, vsebujejo prave stroškovne signale. V modelu, kjer velja prvi stavek ekonomike blaginje, so predpostavke za ustrezne cene po definiciji izpolnjene. Splošni modeli ravnovesja formulirajo potrebne in zadostne pogoje za veljavo prvega stavka. S tem seveda ne opisujejo ravno realnega stanja, ampak kvečjemu oblikujejo »kontrafaktični protiosnutek« realnosti. S tem pa hkrati ustvarjajo predpostavke za to, da lahko izenačimo realnost z modelom in tako identificiramo, kje v realnih situacijah so kršene predpostavke za veljavo prvega stavka. Ena od predpostavk se nanaša tudi na odsotnost zunanjih učinkov. 3.2 Popolnost tržnega sistema in lastninske pravice Za veljavo prvega stavka moramo izpolniti pogoj, da za vsako dobrino, ki v gospodarstvu obstaja, lahko uporabimo cenovni mehanizem. To pomeni, da mora za vsako dobrino obstajati trg, na katerem se oblikuje ustrezna tržna cena. V tem smislu je tržni sistem popoln. Če ni popoln, se določene dobrine alocirajo mimo cenovnega sistema in tako nastanejo zunanji učinki ter neučinkovita alokacija. Za primer lahko opazujemo podjetje, ki pri proizvodnji povzroča onesnaževanje zraka, kar vodi v zmanjšanje produktivnosti gozdne regije (kisli dež). Podjetje se torej poslužuje redke dobrine (čisti zrak), ki jo rabi tudi konkurenčni uporabnik. Zrak lahko uporabljamo kot medij za škodljive snovi ali kot vir kisika za favno in floro. V tej situaciji povzroča zunanji učinek pomanjkanje trga za čisti zrak. Ekonomski sistem tako signalizira, da ima čisti zrak vrednost nič. Če interpretiramo ceno kot stroškovni signal, potem lahko rečemo, da sistem napačno signalizira, da uporaba zraka ne povzroča nobenih stroškov. Dejansko pa pri emisiji škodljivih snovi nastajajo oportunitetni stroški pri izkoriščanju gozda. Posledica tega napačnega signala je, da se akterji (v tem primeru emitenet škodljivih snovi) prilagodijo na neko ceno, ki ne kaže pravih stroškov emisije (Weiman 2000, 4). Pomanjkanje trga lahko vodi v občutne izgube učinkovitosti (ibid., 5):

• ali proizvajamo preveč določene dobrine (negativni zunanji učinki) • ali pa proizvajamo premalo, kjer aktivnost določenega akterja

prinaša koristi drugemu, ne da bi trg to naložil s pozitivno ceno (pozitivni zunanji učinki).

31

V obeh primerih gre za nepopolno delovanje tržnega mehanizma, saj trg ni sposoben ustvariti Pareto učinkovite alokacije. S tem se postavlja vprašanje, kaj vodi proizvodnjo v zunanje učinke. Za vzpostavitev trga je nujen pogoj obstoj lastninskih pravic, saj samo s popolnim sistemom lastninskih pravic za vsako dobrino lahko računamo tudi na popoln tržni sistem. Očitno pa za zrak ni mogoče določiti lastninskih pravic in zato posledično v tržnem sistemu ne more nastati ustrezen trg. 3.3 Formalna analiza Škodljivost zunanjih učinkov na učinkovitost lahko tudi formalno nakažemo (Weiman 2000, 6-8). Predpostavimo, da imamo dve podjetji: podjetje 1 (emitent) proizvaja izključno s faktorjem delo L1 ceneno dobrino, katere količino označimo z X, in sicer v skladu s proizvodno funkcijo:

)( 1LXX = (3.1). Pri proizvodnji nastaja škodljiva snov, katere količina a je odvisna od proizvodne količine in s tem delovnega vložka:

))(( 1LXaa = (3.2). Ta škodljiva snov vpliva negativno na proizvodnjo podjetja 2 (npr. gozdno podjetje), ki pa tudi proizvaja izključno s faktorjem delo (npr. les, varstvo živali, rekreacija), katere količino označimo z Y:

))(,( 2 XaLYY = (3.3). Proizvodnja podjetja 1 povzroča stroške pri podjetju 2, ki pa se ne upoštevajo pri odločitvenih kalkulacijah podjetja 1, ker cenovni sistem teh stroškov ne zrcali pravilno. Predpostavimo, da je w cena za delo in p1 cena, ki jo podjetje 1 lahko iztrži na trgu outputa. Maksimizacija dobička za podjetje 1 potem pomeni rešitev naslednje enačbe:

11111 max)( LwLLXp →=− π (3.4), potreben pogoj za rešitev enačbe pa je

wLXp =′ )( 11 (3.5),

32

kjer je 1

1 )(dL

LdXX =′ (3.6).

Podjetje 2 reši podoben problem:

22222 max))(,( LwLXaLYp →=− π (3.7), potreben pogoj pa je

wL

XaLYp =∂

∂

2

22

))(,( (3.8).

Kot vidimo, se pogoja v strukturnem smislu ne razlikujeta. Edina razlika je v tem, da se pri drugem pogoju škodljiva emisija pojavi kot argument v proizvodni funkciji. To pa ne spremeni nič na dejstvu, da bosta obe podjetji tako dolgo vlagali delo, dokler se mejni proizvod ne bo izenačil z realno mezdo. Da bi lahko pokazali, da proizvodni načrt ob omenjenih pogojih ni učinkovit, se bomo oprli na dejstvo, da maksimizacija dobička vodi v učinkovit rezultat samo takrat, ko ni zunanjih učinkov. V našem primeru nastane zunanji učinek zato, ker proizvodnja podjetja 1 vpliva na proizvodnjo podjetja 2 in pri tem podjetje 1 tega ne upošteva pri svojem načrtovanju proizvodnje. To se seveda spremeni, če iz dveh podjetij s fuzijo naredimo eno podjetje. Takšno podjetje maksimira svoj dobiček iz obeh proizvodnih mest in upošteva vpliv enega na drugega. Optimizacijski problem ima zato naslednjo obliko (Weiman 2000, 7):

212112211 max)))((,()( LLwLwLLXaLYpLXp →=−−+ π (3.9), pri pogojih

0)()(),()( 12

211 =−′′∂

∂+′ wLXXa

aaLYpLXp (3.10)

in

0),(

2

22 =−

∂∂ w

LaLYp (3.11).

Razlika v primerjavi z dvema ločenima podjetjema bo lažje razvidna, če prvi pogoj ustrezno preoblikujemo (izpostavimo skupni faktor):

wLXXaa

aLYpp =′⎥⎦

⎤⎢⎣

⎡ ′∂

∂+ )()(),(

12

21 (3.12).

33

Ker emisije vplivajo na proizvodnjo podjetja 2, je aY∂∂

negativen in s tem

tudi drugi seštevanec v oklepajih. Faktor delo mora podjetje 1 vlagati tako, da v optimumu realizira večji mejni proizvod kot v primeru brez upoštevanja vpliva na proizvodnjo drugega podjetja. Glede na veljavnost zakona donosnosti, kjer mejni donos faktorja s povečujočo uporabo pada, to pomeni, da učinkovito načrtovanje proizvodnje zahteva manjše vlaganje dela in s tem manjši volumen proizvodnje pri podjetju 1 kot pri nekoordiniranem obnašanju. Očitno vodi zanemarjanje emisijskih škod pri ločenem maksimiranju dobička k temu, da bo podjetje 1 preveč in podjetje 2 premalo proizvajalo tako dolgo, dokler bodo obstajali zunanji učinki. Pri preoblikovanju pogojev pa pridemo k drugi možni interpretaciji, kjer je učinkovanje zunanjih učinkov jasno razvidno (Weiman 2000, 8):

11 )(

pwLX =′ (3.13),

)(),()(

221

1

Xaa

aLYpp

wLX′

∂∂

+=′ (3.14).

Na levi strani obeh enačb stoji mejni proizvod dela v podjetju 1. Glede na teorijo mejne produktivnosti mora le-ta biti pri maksimumu dobička enak realnim stroškom faktorja. Upoštevanje vpliva škodljivih emisij vodi k temu, da so stroški faktorja ustrezno višji (desna stran druge enačbe je večja od desne strani prve enačbe). Da bi dosegli učinkovit načrt proizvodnje, moramo upoštevati vse stroške, ki so povezani s proizvodnjo, in k temu štejejo tudi stroški, ki vodijo k manjšemu donosu v nekem drugem podjetju. 3.4 Internalizacijske strategije Zunanji učinki so največji problem pri vprašanjih okolja, saj za dobrine okolja težko določimo lastninske pravice, še posebej, če gre za globalne javne dobrine. Problem klime (toplogredni plini) je eden izmed takšnih primerov, kjer pri izgorevanju fosilnih goriv prihaja do zunanjih učinkov, ki ne učinkujejo samo na kraju izgorevanja, ampak imajo globalne posledice. Enako velja za zaščito vrst, saj je genski bazen svetovna javna dobrina, ki pa se z uničevanjem habitatov zmanjšuje.

34

Primere zunanjih učinkov najdemo tudi izven problemov okolja. Na področju prometa predstavljajo zastoji zunanje učinke, saj voznik ostalim voznikom za njim povzroča stroške v obliki časovne izgube. Ker mu teh stroškov ni treba pokriti, jih pri odločitvi, ali naj uporablja avtocesto, ne bo upošteval, saj njegova odločitev temelji na napačnih stroškovnih signalih. S tem se sedaj lahko dotaknemo vprašanja, katere strategije imamo sploh na razpolago za redukcijo izgube učinkovitosti. Seveda za to potrebujemo državo, saj trg ni zmožen doseči decentralne rešitve. Preizkušeno sredstvo nam daje Pigou (1923, povzeto po Weiman 2000, 11): obdavčimo tiste aktivnosti, ki povzročajo negativne zunanje učinke. Obdavčenje nadomesti tisto, česar trg ni bil zmožen. Povzročitelju stroškov naloži davek, ki je v idealnih razmerah enak stroškom, ki dejansko nastanejo eksterno. Pigoujev davek je v idealnih razmerah dejansko zmožen doseči Pareto učinkovitost, prvo najboljšo alokacijo, se pravi, s tem davkom lahko »ozdravimo« nepopolno delovanje tržnega mehanizma. V praksi pa Pigoujev davek ne deluje optimalno, saj ni možno ugotoviti ustrezno davčno stopnjo. Za to bi morali vedeti, katere zunanje mejne stroške povzroča aktivnost, ki bi jo obdavčili, v optimumu. Sedaj se pa dotaknimo zasebnih informacij, kjer lastniki teh informacij pod nobenimi pogoji niso pripravljeni za njihovo objavo. 3.4.1 Druga najboljša rešitev Kljub temu pa je obdavčenje preizkušeno sredstvo. Pareto učinkovita internalizacija zunanjih učinkov je v mnogih primerih izključena. Prve najboljše reštive spodnese prej opisani informacijski problem. Alternativa je pogosto druga najboljša rešitev. Pri problemih okolja je malo verjetno, da bi lahko določili učinkovito emisijo škodljivih snovi in jo s pomočjo ustreznih davkov implementirali. Obdavčenje emisij škodljivih snovi vodi v preprečevanje škodljivih snovi z minimalnimi stroški. Emitenti bodo tako dolgo preprečevali nastanek škodljivih snovi, dokler mejni stroški preprečevanja ležijo pod davčno stopnjo, se pravi, v ravnovesju bodo mejni stroški vseh virov emisij izkazovali enako višino in to je potrebni pogoj za to, da se skupaj dosežena količina preprečevanja realizira z minimalnimi stroški (Weiman 2000, 12).

35

3.4.2 Trgovanje s pravicami za onesnaževanje Drugi instrument druge najboljše rešitve je prav tako poznan na področju varstva okolja: vpeljava certifikatnih trgov. Osnovna ideja teh trgov je v tem, da sicer ni možno ustvariti uveljavljenih lastninskih pravic na medijih okolja, vendar pa je možno podeliti lastninske pravice emisijam. Socialni načrtovalec ugotovi skupno količino emisij, jih razdeli na majhne količinske enote in podeli emitentom certifikate, ki dajejo pravico do določene količine emisij škodljivih snovi. S temi certifikati lahko trgujemo, tako da nastane trg za pravice onesnaževanja. Emitenti z majhnimi mejnimi stroški preprečevanja lahko s preprečitvijo emisij privarčujejo certifikate in jih prodajo emitentom z visokimi mejnimi stroški preprečevanja. V tržnem ravnovesju so mejni stroški preprečevanja pri vseh virih enaki, se pravi - skupaj dosežena količina preprečevanja se realizira z minimalnim stroški (ibid., 12). 3.4.3 Zasebna pogajanja Čisto drugačno vrsto internalizacije zunanjih učinkov pa je ponudil Coase s svojim teoremom, ki pravi, da bo dosežena učinkovita pogajalska rešitev, in sicer neodvisno od porazdelitve lastninskih pravic, takrat, ko obstaja popoln sistem lastninskih pravic in so možna pogajanja z majhnimi transakcijskimi stroški med akterji, ki se jih tiče zunanji učinek. Ta teorem je veliko prispeval k boljšemu razumevanju problemov, povezanih z zunanjimi učinki. Za praktično internalizacijo pa je iz različnih vzrokov malo pomemben. Eden izmed vzrokov je v tem, da prihaja do zunanjih učinkov ravno zato, ker ni možno vzpostaviti lastninskih pravic. V tem primeru nam torej Coasov teorem ne pomaga dalje (North 1992, Rahmeyer 1999, Weiman 2000, 13). Predpostavimo, da ne obstaja nobena ekonomska politika in da vlada »laissez-faire« sistem, kjer povzročitelj škode P poseduje izključno lastninsko pravico na okolju. P torej sme proizvajati količino x , saj pri tem tudi maksimira svojo korist. Oškodovanec V lahko potem povzročitelju P ponudi naslednji predlog: če P zmanjša proizvodnjo na neko vrednost v območju xx < , dobi od V določeno odškodnino v višini )(xZ , ki je na začetku nedoločena. Minimalno plačilo )(min xZ , ki je potrebno, da P ponudbo sprejme, je odvisna od (Buchholz 2003, 10):

)()()(min xBxBxZ −= (3.15). P potrebuje zaradi zmanjšanja proizvodnje na x in posledično zmanjšanega dobička ustrezno kompenzacijo.

36

Maksimalno plačilo, ki ga je V pripravljen ponuditi, je:

)()()(max xDxDxZ −= (3.16). P, ki maksimira koristnost, bo sprejel vsako ponudbo, ki ga v primerjavi z »laissez-faire« situacijo postavlja v najmanj enak položaj. S pomočjo takšne »take-it-or-leave-it« ponudbe (»tioli«) V uspe omejiti svojo ponudbo na

)(min xZ . Optimalna ponudba z vidika V se pojavi pri maksimizaciji privarčevane neto škode:

max))()(()()()()()( min →−−−=−− xBxBxDxDxZxDxD (3.17). Mejni pogoj za V individualno optimalno rešitev x̂ se potem glasi

)ˆ()ˆ( xBxD ′=′ , (3.18), iz česar sledi

*ˆ xx = (3.19), kjer je x* proizvodna količina, ki je optimalna za celotno gospodarstvo (v našem primeru za oba udeleženca P in V). S pomočjo pogajanj sta torej oba pogajalska partnerja prišla do optimalne rešitve. Prav tako si lahko predstavljamo, da P naredi prvo potezo in postavi V ponudbo: da bi zmanjšal proizvodnjo na x, zahteva P od V-ja znesek )(~ xZ . Preudarek poteka analogno kot pri prejšnji pogajalski situaciji. Tudi tukaj se pojavi optimalna rešitev pri količini x*. Kdor pri teh pogajanjih razgrne ponudbo, je vsekakor odločilno za to, kako se bo skozi pogajanja realiziran dobiček blaginje porazdelil na pogajalska partnerja. Če razgrne V »tioli« ponudbo, se njegovo stanje v primerjavi z prvotno rešitvijo x izboljša za:

)()(*)(*)())(()(*)(*)( xBxDxDxBxDxBxDxB −+−=−−−− (3.20). V torej koristi celoten prirastek blaginje, ki je nastal med pogajanji. Če pa razgrne P »tioli« ponudbo, koristi le-ta celoten prirastek blaginje.

37

Tako se zdi sprejemljivo, da bo pogajanja začel tisti, ki nima lastninskih pravic nad okoljem. V tej »laissez-faire« situaciji je to oškodovanec V. Da pa pri pogajanjih pride do optimalne internalizacije, mora biti dobiček blaginje razdeljen med P in V. Zato predpostavimo, da v sistemu »laissez-faire« ( 10 <≤ α ) V plača P-ju za zmanjšanje proizvodnje na x znesek v višini (Buchholz 2003, 12):

)))()(()()(()()()( xBxBxDxDxBxBxZ −−−+−= αα (3.21). Tukaj pomeni α eksogeno dan parameter razdelitve: dodatno k kompenzaciji za izgubljen dobiček doda V α -ti del svojega zmanjšanja neto škode P-ju, da bi tako zvišal njegovo pripravljenost za soglasje k ponudbi. Pri ugotavljanju optimalne ponudbe pod takšnimi pogoji, maksimira V tudi sedaj svoj prirastek neto koristi v primerjavi s prvotnim izhodiščem x . Ta prirastek neto koristi znaša:

)()()( xZxDxD α−− (3.22). To vodi k mejnemu pogoju

)ˆ()1()ˆ()1( xDxB ′−=′− αα (3.23), kjer se ponovno izide *ˆ xx = . Do internalizacije na osnovi pogajanja pride tudi v primeru, ko namesto »laissez-faire« sistema vlada kakšna druga oblika pravnega položaja. Tako si lahko zamislimo primer, da ima V popolno pravico do čistega okolja. V tem sistemu (princip povzročitelj plača) se v izhodiščnem položaju ne more proizvajati nič, saj bi tako kršili pravico V-ja do čistega okolja. Pogajanja se zato začnejo pri x = 0, kjer pa na koncu tudi dosežemo optimalno nivo proizvodnje pri x*. Kako pa se bodo izšla pogajanja, če upoštevamo asimetrične informacije med P in V? Spet izhajamo iz sistema »laissez-faire«. V ni natančno informiran o P-jevi krivulji mejnega dobička )(xB′ . V pozna potek krivulje mejne koristnosti P-ja samo z verjetnostjo p. P je zato tip H, kjer H (»high«) pomeni visoko mejno koristnost pri P. Takšen onesnaževalec P bo potem brez ekonomske politike spet izbral proizvodni nivo x . Z nasprotno verjetnostjo 1 – p je mejna koristnost P-ja povsod nič ali celo negativna, tako da v tem primeru P nima nobene spodbude, da bi izbral pozitivni nivo proizvodnje. P je potem tip L, kar označuje nizko mejno koristnost (»low«).

38

Razmislimo sedaj, katere »tioli« ponudbe se bodo v tej situaciji uveljavile. Če bi bil V informiran o tem, ali ima opravek s tipom H ali L, bi lahko V svoja plačila pogojeval. Tako tipu L seveda ne bi hotel plačati nič, saj mu le-ta iz čisto svojega interesa ne bi škodoval. Prišlo bi do rešitve »first best«. Pri tipu H bi stopnja proizvodnje znašala x*, pri tipu L pa bi proizvodnja bila enaka nič. Če pa V ne ve, ali ima opraviti s tipom H ali L, mora v vsakem primeru plačati znesek )()( xBxB − , če hoče tipa H spodbuditi k omejitvi proizvodnje na x. Noben tip L ne bo prostovoljno priznal, da se za njega dvig proizvodnje sploh ne splača, saj bi bil s tem ob plačilo )()( xBxB − , ki ga lahko dobi s pomočjo skrivanja svojega pravega tipa (tip L se izdaja za tip H). Plačilo )()( xBxB − predstavlja za tip L informacijsko rento (Buchholz 2003, 15). Odločitev V-ja o optimalni ponudbi za P je zaradi asimetrične porazdelitve informacij izkrivljena. Če predvidevamo, da je V riziko nevtralen, se njegova ciljna funkcija glasi:

))()(0)1()()(( xBxBpxDxDp −−⋅−+− (3.24). Ta prirastek koristi bo maksimiran za nivo proizvodnje x~ takrat, ko bo veljalo:

)~()~( xDpxB ′=′ (3.25). Ta x~ je večji kot nivo proizvodnje x*, ki bi se pojavil pri pogajanjih v pogojih popolne informiranosti. Proizvodni nivo, ki je dosežen pri takšnih pogajanjih je čim večji, tem manjša je verjetnost p za pojav tipa H. Čim manjša je verjetnost za pojav tipa H, tem manj se splačajo za V plačila, ki so smiselne za njega samo pri tipu H. V primerjavi z »first best« rešitvijo, pade pri asimetrični informiranosti v primeru tipa H dosežena stopnja internalizacije na suboptimalni nivo (Buchholz 2003, 16). 4. KRONOLOGIJA TEORIJE O ZUNANJIH UČINKIH 4. 1 Uvod Literatura o zunanjih učinkih pred Coasom je obsežna in nesistematična: Pigou (»Economics of Welfare« 1920, 1932), Marshall (»Principles of Economics« 1922), Knight (»Some Fallacies in the Interpretation of Social

39

Cost« 1924), Clapham (»Of Empty Economic Boxes« 1922) itd. Brez dvoma je ta literatura dajala smisel piscem v tistem času, vendar je za današnjega bralca topa in nejasna. Velik vtis nam daje ta literatura ravno s konceptom zunanjih učinkov, ki zahteva intervencijo države. Če smo odkriti, je naše razumevanje glede narave in pomembnosti zunanjih učinkov v zadnjih sto letih le malo napredovalo. Če bi hoteli uporabiti zgodovinska obdobja pri razvoju teorije o zunanjih učinkih, bi lahko oblikovali tri glavna obdobja.

• Od 1890, ko je Marshall prvič uporabil termin eksterna (zunanja) ekonomija, do 1930, ko je Viner dokazoval učinke denarnih zunanjih učinkov.

• Od 1930 do 1960, ko je Coase napisal svoj ključni članek »The Problem of Social Cost«. To je bil čas akumulacije novih interpretacij zunanjih ekonomij v večji meri kot odgovor na mnoge primere fenomena, ki so ga ekonomisti asociirali s pojmom zunanjih ekonomij oziroma zunanjih učinkov. Na zunanje učinke so gledali kot na povzročitelje nepopolnega delovanja tržnega mehanizma.

• Od 1960 do danes, kjer se razprava osredotoča na: o naraščajoči interes varstva okolja in povezava z zunanjimi

učinki, o simultana rast institucionalne dimenzije v ekonomiji in ideja o

transakcijskih stroških, ki je prišla v žarišče ravno zaradi debate o zunanjih učinkih in

o povečana oddvojenost konteksta debate o zunanjih učinkih, ki reflektira splošno tendenco k trendu specializacije v okviru ekonomske znanosti.

Koncept o zunanjih učinkih je bil za mikroekonomiko tisto, kar je bila za makroekonomiko Keynesianska ekonomika, saj nudi temelj za neomejeno intervencijo države v zasebne transakcije. Tako lahko vsako človekovo dejanje karakteriziramo kot zunanji učinek s pripadajočim apelom za intervencijo države. Vendar iz zornega kota tržno osnovanih dejanj, večina zunanjih učinkov ni vrednih stroškov korekcije. Buchanan in Stubblebine (1962) to imenujeta »nerelevantni zunanji učinki«. Glede na pogostnost in širino primerov, kjer družboslovni znanstveniki uporabljajo zunanje učinke kot orodje za intervencijo države na trgu, lahko rečemo, da so ti protagonisti prepoznali ta potencial in posegli po možnostih, ki jih nudi. Iz perspektive nekaterih znanstvenikov je koncept tako močan, da bi kar pregnali neoklasično analizo blaginje na akademsko podstrešje (Kapp 1969). Sodobni družboslovni znanstveniki so nadaljevali v tej smeri. Politologi, sociologi, okoljski znanstveniki, analitiki javne politike ter nekateri ekonomisti so z velikim zamahom sprejeli koncept zunanjih učinkov z njegovim temeljem za intervencijo države. Tako je

40

koncept zunanjih učinkov postal pomemben del ekonomije in javne politike (Barnett and Yandle 2005, 4). 4. 2 Marshall, Pigou, Knight, Viner Študij zunanjih učinkov se je začel z debato o »praznih škatlah«. Ta debata je obsegala številna poglavja, vključno s poglavji o pomenu družbenih stroškov, vlogi mejnih oziroma povprečnih stroškov v ponudbenih odločitvah podjetja, izpeljavo konkurenčnih funkcij ponudbe in ekonomskih rent. Osrednje vprašanje je bilo naslovljeno na zunanje učinke. Debato o praznih škatlah je vpeljal Marshall (do podrobnosti je to obdelal Pigou) s svojim zaključkom, da naraščajoči in padajoči stroški konkurirajočih podjetij lahko proizvajajo neoptimalne investicije in output. Alfred Marshall je 1890 leta prvič uporabil termin »zunanje ekonomije«. Marshall je razlagal dolgoročno manjšanje stroškov v povezavi z ekspanzijo določenih industrij v smislu, da bi bilo v skladu z naraščajočimi ali horizontalnimi mejnimi stroški, s katerimi se soočajo posamezna podjetja v okviru industrije. Marshall je predstavil razliko med eksternimi in internimi ekonomijami. Rešitev mu je dovoljevala izogniti se problemu monopola, ki je pogosto neločljivo povezan z naraščajočimi donosi. Čeprav je ta rešitev dovoljevala Marshallu, da se izogne neučinkovitosti, ki je povezana z monopolom, pa so eksterne ekonomije nudile alternativni vir neučinkovitosti. Pigou, ki je pomagal izboljšati Marshallovo idejo, je zapisal, da bodo konkurenčne industrije, ki imajo koristi zaradi zunanjih ekonomij, proizvajale manj kot optimalno stopnjo outputa zaradi njihove navzdol nagnjene krivulje ponudbe. V tem primeru tržne sile ne bi mogle voditi k optimalni alokaciji resursov in potrebovali bi državne subvencije, da bi vzpodbudili razširjeno optimalno stopnjo outputa. Naraščajoči stroški industrij z navzgor nagnjeno krivuljo ponudbe bi prekomerno ekspandirali in potrebovali bi davke, da bi tako zmanjšali output. Pigou je predpostavljal, da davčni prihodki od industrij z naraščajočimi stroški lahko preskrbijo subvencije za industrije s padajočimi stroški. V Pigoujevi terminologiji se mejni družbeni proizvod razlikuje od mejnega zasebnega proizvoda, zato potrebujemo korektivne davke in subvencije. Sir John Clapham je napadel Marshalla in Pigouja v tem, da sortirata industrije v »škatle« z naraščajočimi in padajočimi stroški. Clapham se je spraševal o realnosti zunanjih ekonomij - ali takšne stvari obstajajo ali pa so takšne stvari »prazne škatle«. Knight5 je predlagal, da je Pigoujev primer zunanjih disekonomij, ki so rezultat prometne prenatrpanosti, v osnovi primer svobodne uporabe 5 Knight, F. H. 1924. Some fallacies in the interpretation of social costs. Quarterly Journal of Economics 38.

41

omejenih resursov. Pigou je trdil, da če obstajata dve cesti različnih kvalitet, bo na cesti boljše kvalitete nastal zastoj. Vsako mejno vozilo bi realiziralo samo tiste stroške, ki jih povzroči samo sebi, ne pa povečane stroške ali zunanje disekonomije, ki se naprtijo na vsa mejna vozila kot rezultat prometnega zastoja. Za Pigouja je bila optimalna stopnja prometa dosežena samo s pomočjo obdavčenja, ki je enako razliki med povprečnimi in mejnimi stroški. Knight je videl to razliko med zasebnimi in neto družbenimi proizvodi kot primer potratnega izkoriščanja omejenih naravnih virov. Če bi bile prenatrpane ceste v zasebni lasti, bi se cena uporabe le-te povečevala, ko bi se povečeval promet. Pigoujeve pristojbine so voznike soočile z mejnimi stroški izključitvenih rent, medtem ko so jih Knightove rente soočile s povprečnimi stroški vključujočih rent. Knight je prispeval k temu, da je bila prisotnost zunanjih disekonomij prikazana v odvisnosti od institucije lastninskih pravic. Kasneje se je izkazalo, da lahko na davke in lastninske pravice gledamo kot na alternativni instituciji. Kot dodatek Knightovi analizi je Jacob Viner6 razdelil Marshallove zunanje ekonomije v dve kategoriji: denarne in tehnološke. Denarne zunanje ekonomije ali disekonomije niso vzrok za neučinkovitost, temveč bistvena značilnost učinkovitega delovanja cenovnega sistema. Denarni zunanji učinki obstajajo takrat, ko spremembe v industrijskem outputu povzročijo spremembe v ceni enega ali več inputov, ki jih industrija uporablja. Denarne zunanje disekonomije so karakterizirane z direktno vezo med cenami inputov in industrijskim outputom, medtem ko so denarne zunanje ekonomije karakterizirane z obratno vezo. Tehnološke ekonomije in disekonomije pa so vir neučinkovitosti. Spremembe v stroških, ki izvirajo iz vstopa podjetja v določeno industrijo, niso reflektirani v cenah, namesto tega nastopi sprememba v koeficientih proizvodnje. Denarne ekonomije so cenovne spremembe, ki jih povzročijo spremembe v povpraševanju in ponudbi, zato verjetno ni potrebno uporabljati novega termina za preprosto tržno medsebojno odvisnost. Ker se očitno samo tehnološke zunanje ekonomije razlikujejo od tržnih interakcij, lahko uporabljamo le besedo »zunanji« brez dodatka »tehnološki«. Marshall in Pigou sta trdila, da podjetja, ki vstopajo na področje podjetij z naraščajočimi stroški, povzročajo naraščanje cen inputa za obstoječa podjetja (podjetja z naraščajočimi stroški) ali pa padec (podjetja s padajočimi stroški). Na kratko: nekatera podjetja naprtijo zunanje učinke na druga podjetja. Pigou je nadalje sklepal, da prihod novih podjetij »zunanje« zmanjšuje ali povečuje stroške obstoječih podjetij s tem, da povzroča divergenco med mejnim zasebnim in mejnim družbenim neto proizvodom investicij. Zato Pigou predlaga premije za podjetja, ki vstopajo 6 Jacob Viner. 1931. Cost Curves and Supply Curve. Zeitschrift für Nationalökonomic III 23-46.

42

na območje podjetij s padajočimi stroški, in davke za tista podjetja, ki vstopajo na področje podjetij s padajočimi stroški. Pigoujevo opazovanje je dalo zalet delu akademskih ekonomistov na dveh področjih. Prvič, nekateri ekonomisti so hoteli kategorizirati podjetja glede na naraščajoče, padajoče in konstantne stroške s ciljem, da se identificirajo tisti, ki jih je potrebno obdavčiti, in tisti, ki jih je potrebno subvencionirati. Drugič, nekateri ekonomisti (Knight) pa so Pigoujeva opazovanja razširili na tezo, da podjetja naraščajočih in padajočih stroškov povzročajo nepopolno delovanje tržnega mehanizma. Zadnji udarec Marshallovi in Pigoujevi hipotezi je bilo spoznanje, da vprašljivi zunanji učinki niso bili denarni in tako niso predstavljali nobene divergence med družbenimi in zasebnimi stroški. Edina stvar konceptualne vrednosti, ki je preživela iz debate o praznih škatlah, je razlikovanje med denarnimi in tehnološkimi zunanjimi učinki. Na koncu se je izkazalo, da sta tako škatla kot koncept prazna (Barnett and Yandle 2005, 5). 4.3 Od praznih škatel do škatel polnih načel za intervencijo države Marshallova diskusija o zunanjih učinkih je privlačila malo pozornosti. Zunanji učinki so postali pomemben naslov za debate šele takrat, ko je Pigou razvil Marshallovo idejo in razširil uporabo koncepta o zunanjih učinkih na divergenco med zasebnim in družbenim neto proizvodom. Pigoujeva diskusija o zunanjih učinkih je vzpodbudila debato na dveh frontah. Prva je bila debata o praznih škatlah, druga, pomembnejša, pa je vključevala manj udeležencev in pritegnila tudi manj pozornosti. Ta debata je sprožila pozicijo, ki se imenuje »Pigou I« in se tiče Pigoujeve trditve, da divergence med zasebnim in družbenim neto proizvodom ne moremo popraviti s pomočjo zasebnih pogodbenih aranžmajev. Pigou prisega na intervencijo države za rešitev problema zunanjih učinkov. Zasebne pogodbene aktivnosti so po njegovem mnenju celo poslabšale stvari. V njegovi prvi izdaji »The Economics of Welfare« leta 1920 je Pigou uporabil primer prenatrpanosti cest, kjer vozniki povzročajo zunanje stroške drugim voznikom s tem, da se vključijo v promet na tej cesti. V tem primeru po njegovem mnenju zunanjih učinkov ne moremo odstraniti s pomočjo zasebnih pogodbenih aktivnosti. Knight pa je na Pigoujevem primeru dveh cest, kjer je ena krajša in natrpana, druga pa daljša in brez gneče, demonstriral, da če bi bila hitrejša cesta v zasebni lasti, bi lastnik te ceste vzpostavil sistem cestninjenja, ki bi optimalno rešil domnevno divergenco med zasebnim in družbenim neto proizvodom. Knight je demonstriral, da je možno strukturirati lastninske pravice in zasebne pogodbene aranžmaje tako, da zasebne pogodbe rešijo neučinkovitost. Pigou je kasneje umaknil svoj primer iz kasnejših izdaj »The Economics of Welfare«, vendar ni eksplicitno priznal zmote.

43

Čeprav je Pigou priznal primer o dveh cestah, se kljub temu ni umaknil od trditve, da zasebni trgi ne uspejo doseči učinkovitosti za številne druge primere. V četrti, zadnji izdaji »The Economics of Welfare« leta 1932, je Pigou navedel številne primere tako pozitivnih kot negativnih zunanjih učinkov, ki so Pareto relevantni in potrebni intervencije države. Njegovi primeri pozitivnih zunanjih učinkov so vsebovali svetilnike, gozdove, ki proizvajajo koristne klimatske spremembe, svetilke na zasebnih hišah, ki osvetljujejo tudi ulice, zasebne izdatke za zmanjšanje onesnaženja in znanstveno raziskovanje (ibid. 2005, 7). Pigoujevi primeri negativnih zunanjih učinkov pa so bili: škoda, ki jo povzročajo lokomotive na bližnjih gozdovih, zgradbe tovarn, ki zakrivajo svetlobo sosednjim hišam, vozila, ki uničujejo cestišče, prodaja mamil, zaradi katerih je potrebno porabljati dodatna sredstva za policijo in zapore, tuje investicije in diplomatski manevri, ki so potrebni za zaščito investicij, in potencialne vojne, tekmovalno oglaševanje, barantanje glede cene, plač itd. Zanimivo pri tem je, da Pigou smatra tudi barantanje kot razsipno. Pigou torej meni, da so pozitivni transakcijski stroški zadosten razlog za upravičeno intervencijo države na trgih. Če bi seveda vedeli, kako se bo barantanje rešilo, bi lahko to rešitev uporabili in se tako izognili uporabi resursov in barantanje bi zvišalo blaginjo. Vendar temu ni tako. Obstajajo tri pomembne značilnosti Pigoujevih primerov nepopolnega delovanja tržnega mehanizma (Barnet and Yandle 2005, 8):

1. obsegajo širok spekter človekovih aktivnosti, 2. meni, da se transakcijskim stroškom lahko izognemo, če

premaknemo odločitve na politično areno, 3. v vseh primerih o zunanjih učinkih je videl možnost, da država

lahko oziroma naj bi intervenirala, da bi omejila individualne aktivnosti.

Pigoujev vsestranski sklep je, da so negativni zunanji učinki povsod navzoči. V imenu učinkovitosti morajo države storiti vse potrebno, da postavijo trg na ustrezen položaj lastninskih razmerij. Literatura, ki je sledila Pigouju, je obsežna in brez fokusa. Kot je že omenil Coase, je obravnava zunanjih učinkov, in še posebej Pigouvijanski pristop do zunanjih učinkov, fragmentiran in pogosto vsebuje Pigoujevo stališče plus določen komentar. Avtorji sami tudi niso razumeli popolne pomembnosti njihovih opazovanj za jasnejše razumevanje celotnega obsega političnih mehanizmov, ki so na voljo za učinkovito rešitev zunanjih učinkov. Eden izmed najpomembnejših primerov o pomanjkljivem razumevanju fundamentalnih zakonitosti zunanjih učinkov je Meadeova analiza dveh tipov eksternih ekonomij in disekonomij.

44

Kar je postalo problematično, je bilo to, da so naenkrat začele vse neučinkovitosti izgledati kot zunanje ekonomije ali diseknomije. Za Pigouja so bile zunanje ekonomije in disekonomije jasno vodilo za razliko med mejnimi družbenimi in zasebnimi proizvodi. Leta 1952 je Meade predlagal metodo za rokovanje z zunanjimi učinki, ki je pomagala razlikovati termina zunanjih ekonomij in disekonomij od naraščajočih in padajočih donosov. Njegov namen je bil podati razliko med dvema tipoma zunanjih ekonomij in disekonomij: »neplačani faktorji proizvodnje« in »ustvarjanje atmosfere«. Njegov primer o jabolkah in čebelah je bil uporabljen za ilustracijo narave prvega tipa. Primer pojasnjuje, da cvetovi jablane nudijo nektar za čebele, kar poveča proizvodnjo medu, medtem ko čebele oplodijo jablane in tako omogočijo proizvodnjo jabolk. Nektar in oploditev (dva input faktorja) sta neplačana faktorja. Ko je proizvodnja jabolk konstantna, bi proizvajalci medu doživljali padajoče donose obsega, ko bi povečevali vse ostale faktorje proizvodnje. Za proizvajalce jabolk bi veljalo obratno, če bi fiksirali proizvodnjo medu. Če bi bili vsi faktorji, skupaj z neplačanimi faktorji proizvodnje, variabilni, bi bili kombinirani donosi obsega obeh proizvajalcev konstantni. Kreacija atmosfere je bila ločena kategorija od neplačanih faktorjev, saj je Meade predvideval, da je neodvisna od števila ali obsega industrij, ki so prisotne. Dež na določenem območju lahko poveča kmetovalčev output, razpoložljivost dežja pa bi bila enaka ne glede na število kmetij v določenem območju. Dež je dan, je »atmosfera« in ga ni moč kontrolirati, medtem ko je nektar neplačan faktor proizvodnje. 4.4 Lastninske pravice in nepopolno delovanje tržnega mehanizma Koncept zunanjih učinkov se je razvijal skozi proces akumuliranih primerov, ad hoc posploševanj in kategoriziranj zunanjih učinkov. Rezultirajoča literatura je obsežna in kompleksna. Avtorji so se ločili na številne ohlapne tabore z nasprotnimi pogledi. Nekateri so dobili navdih pri konceptu nepopolnega delovanja tržnega mehanizma (Pigou) in se osredotočajo na ustrezne mehanizme ekonomske politike za kontrolo (davki, subvencije, regulacije ali trženjska dovoljenja). Spet drugi avtorji (Anderson 2001, Yandle 1998 itd.) pa zagovarjajo stališče, da so neustrezno definirane lastninske pravice vir večine problemov zunanjih učinkov. Dela pri teh avtorjih so omejena na primere, kjer so lastninske pravice rešile problem zunanjih učinkov. Od časa do

45

časa se zazdi, da se ta dva tabora zbližujeta, medtem ko so občasno spet razvidne ostre ločnice. Nesporazum obstaja pri (Barnett and Yandle 2005, 9-10):

• bilateralnih nasproti unilateralnih mehanizmih davkov in subvencij (Coase 1960, Buchanan 1965, Stubblebine 1962, Turvey 1963, Baumol 1972, 1975),

• učinkovitosti pravil o jamstvu nasproti državne regulacije ali trženjskih dovoljenj (Meiners 1999, Yandle 1998),

• merjenju zunanjih koristi in stroškov (Coase 1960, Browning 1977) in

• primernem kriteriju za sprejemanje družbenih odločitev. V nekaterih stopnjah so ta nestrinjanja filozofske narave. Vsekakor pa razlike zmanjšuje dejstvo, da avtorji niso zmožni popolnoma upoštevati določene fundamentalne principe glede zunanjih učinkov. Dva glavna fundamentalna aksioma glede neučinkovitosti se glasita (ibid. 2005, 10):

• Vse neučinkovitosti, vključno s Pareto relevantnimi zunanjimi učinki, predstavljajo neizkoriščene koristi iz trgovanja.

• Ko je dovoljena prosta menjava in so transakcije brezplačne, bodo vse Pareto relevantne neučinkovitosti izpogajane tako, da jih več ne bo.

Oba aksioma zajemata bistvo Coasovega teorema ter Buchananove in Stubblebinove analize zunanjih učinkov. Kjer je Pigou videl priložnost za ekonomsko politiko, je Coase videl priložnost za trg. Ta dva aksioma pritegneta pozornost na mnoge vidike, ki so pogosto spregledani. Coasov teorem je dovolj jasen, ampak zakaj so potencialne koristi iz trgovanja neizkoriščene? Kaj preprečuje ljudi, da se ne pogajajo o učinkoviti rešitvi? Za to obstajata dva očitna odgovora. Prvega nam dajeta Baumol in Oates (1975; povz. po Barnett and Yandle 2005, 10): stroški zasebnih pogajalskih rešitev lahko presežejo potencialne koristi iz trgovanja. To se lahko zgodi, če je v igri veliko število oseb in če je sredstvo, zaradi uporabe katerega se porajajo zunanji učinki, javna dobrina. V tem primeru »free-rider« problemi povzročajo zasebnim stranem visoke stroške, da bi definirali lastninske pravice. Možni primeri za to so kvaliteta zraka, tanjšanje ozonske plasti in klimatske spremembe. Primer prometne prenatrpanosti ni dober primer, saj lahko lastniki zasebnih cest določijo ceno za uporabo in izključijo neplačnike iz prometa. Drug razlog, da se zasebne pogajalske rešitve ne pojavijo, pa tiči v tem, da obstajajo določene družbenooblikovane ovire, ki preprečujejo ali omejujejo zasebne

46

transakcije. To je primer resursov, do katerega imajo pravico dostopa vsi udeleženci: javni park in gozd, skupni pašniki itd. Ko je država konstantno aktivna, se pravi, ko so ekonomska politika in njena pravila eksogena glede na tržni proces, in se predpostavlja, da se ne bodo spreminjala, lahko razglasimo Pareto učinkovitost zasebnih akcij na trgu. Potem bi lahko na nepopolno delovanje tržnega mehanizma gledali kot na primer nerelevantnih stroškov, kjer so aktivnosti za njihovo izravnavo dražje kot koristi od tega, ali pa kot na primer politično sproženih ovir, ki omejujejo zasebne aktivnosti. 4.5 Sredstva, transakcijski stroški in vztrajni zunanji učinki Zunanji učinki se bistveno ne razlikujejo od drugih oblik neučinkovitosti, saj se kot vse ostale neučinkovitosti lahko pojavijo v širokem spektru okoliščin. Tisti zunanji učinki, ki vztrajajo, vztrajajo le zato, ker jim nekaj onemogoča sklepanje pogodb, in ravno takšni zunanji učinki so vredni naše pozornosti. Samo dve stvari lahko omejujeta pogajanja in tako proizvajata vztrajne zunanje učinke (Barnett and Yandle 2005, 11):

• državne omejitve, ki preprečujejo razvoj tržnih pravic ali pa preprečujejo tržne transakcije v obstoječih pravicah ali

• transakcijski stroški, ki presegajo koristi od trgovanja. Prvi primer obsega zasebne dobrine, kot so npr. resurse skupne lastnine, javne parke in prometne zastoje. Drugi primer pa obsega javne dobrine, kjer »free-rider« problemi proizvajajo transakcijske stroške, ki presegajo koristi od trgovanja. To se lahko pojavi celo takrat, ko so koristi od trgovanja visoke. Tukaj je ključno opazovanje, da zunanji učinki ne nastanejo v vakuumu, ampak takrat, ko je neko sredstvo uporabljeno v vzajemno- nekompatibilnih načinih. Ta opazka je v samem korenu mnogih nesoglasij in je bistvena za razumevanje narave problema zunanjih učinkov. Avtorji dostikrat kategorizirajo zunanje učinke brez jasnih sklicevanj na sredstva, zaradi katerih vodi uporaba v povečanje zunanjih učinkov. Baumol in Oates (1975) delita zunanje učinke na tiste, ki so izčrpajoči, in tiste, ki so neizčrpajoči. Spet drugi govorijo o ločljivih in neločljivih, recipročnih in nerecipročnih, potrošnih in proizvodnih zunanjih učinkih itd. Medtem ko imajo te razlike pomen v kontekstu posebnih analiz, pa takšne razlike izgubijo pomen v pogledu na dejstvo, da ni zunanji učinek per se tisti, ki je izčrpajoč ali neizčrpajoč, temveč sredstvo, zaradi uporabe katerega nastane zunanji učinek. Prepoznanje, da je karakteristika sredstva tista, ki je pomembna, preusmeri pozornost na probleme v menjavi sredstva in tako tudi na

47

transakcijske stroške, ne pa na orodja za korekcijo zunanjih učinkov. S tem pozornost torej usmerimo na načine zmanjševanja transakcijskih stroškov in je v nasprotju s pozornostjo na davke in subvencije. Pričakovali bi visoke transakcijske stroške, kadar imajo sredstva karakteristiko javnih dobrin in je število tržnih udeležencev veliko, in nizke transakcijske stroške, kadar ima sredstvo karakteristike zasebne dobrine. Zato bi pričakovali obstoj zunanjih učinkov samo takrat, kadar ima sredstvo, ki se uporablja, karakteristiko javne dobrine, ali kadar država ovira zasebno menjavo v vprašljivem sredstvu (Barnett and Yandle 2005, 11). Ta smer razmišljanja vodi do konstrukta, ki je produktiven v analizi zunanjih učinkov. Če sledimo tej liniji razmišljanja, pridemo do dveh sklepov. Prvič, mnogi prejšnji poskusi, da bi razvili teorijo o zunanjih učinkih, niso zmogli popolnoma integrirati narave dobrine, zaradi uporabe katere nastajajo zunanji učinki. Neoklasična teorija nam govori o javnih dobrinah in tudi o potencialni vztrajnosti zunanjih učinkov, ki nastane ob uporabi teh dobrin. Neoklasična teorija nam tudi govori o sposobnostih trga in zasebnih pogajanj za alokacijo zasebnih dobrin. Drugič, v analizi o zunanjih učinkih bi morali več pozornosti nameniti institucionalnim sporazumom, ki lahko zmanjšujejo transakcijske stroške. Če smo naravnani na nepopolno delovanje tržnega mehanizma, tendiramo k iskanju rešitev, ki so substituti za trg (npr. trženjska dovoljenja ali davki za onesnaževanje). Namesto opazovanja, da zunanji učinki lahko vztrajajo samo, če so »umetne« ovire postavljene med transakcijske stroške in osredotočenja na magnitudo transakcijskih stroškov glede na koristi trgovanja, bi bilo bolje, če posvetimo pozornost analizi orodij za odstranitev ovir ali na načine za spremembo institucionalnih sporazumov, da bi zmanjšali transakcijske stroške. Seveda moramo upoštevati tudi, da če vztrajajo nenavadni zunanji učinki, lahko določene aktivnosti države pripomorejo k rešitvi problema. Vendar državne agencije niso popolne institucije in javni odločevalci niso ne omnipotentni ne čisto javni uslužbenci. Zato tudi čisti primer nepopolnega delovanja tržnega mehanizma naj ne bi upravičeval državnega posega na trg (Barnett and Yandle 2005, 12). 4.6 Pigou II Pigou je očitno presegel prepad, ki ločuje zasebne od javnih odločitev, ko je dokazoval, da država lahko in naj bi reševala probleme; z njegovimi besedami »če se za to odloči«. Pri kvaliteti okolja javnih dobrin Pigou dojema, da bodo zasebni stroški pogajanj in pogodb prekomerni. Pri odsotnosti političnih transakcijskih stroškov, kjer pa bi politični agentje lahko dajali obveze in tako vplivali na izide, bi se Pigoujeva rešitev

48

približala s Coasovim tržnim modelom, ki se tudi sooča s problemom transakcijskih stroškov. V njegovem argumentu za aktivnosti države Pigou verjetno ni mislil na svet, kjer obnašanje »iskanje donosov« dominira na političnim procesom, in kjer tekmovanje posebnih interesov preplavlja javne interese. Tukaj se pojavi Pigou II, saj je bil soočen z realnostjo trg političnega prizorišča. Njegovo ime ostaja zapisano ideji, da so negativni zunanji učinki navzoči povsod, in da je država sistematično superiorna glede na trg pri zmanjševanju družbenih stroškov. Čeprav se Pigou zaveda problema javne izbire, pa ga vendarle ne analizira (Barnett and Yandle 2005, 13). 4.7 Buchanan in Tullock Revolucija v ekonomski misli se je pojavila, ko sta James B. Buchanan in Gordon Tullock leta 1965 objavila delo »Calculus of Consent«. Teorija javne izbire nam pove, da kadar je država pozvana, da reši probleme zunanjih učinkov, se lahko ta aktivnost izide s Pareto optimalnim izidom. Buchanan in Tullock poneseta bralca do mesta, kjer si pravila izmislijo udeleženci, ki so negotovi glede svoje vloge v kasneje zaigrani igri. Pod temi pogoji se oblikovalci konstitucije izognejo pričakovanjem za dodelitev kolektivnih nalog, s katerimi bi se lahko trgovalo zasebno. V odsotnosti soglasne volilne pravice obstaja veliko tveganje, da bo politika dovolila škodljivo redistribucijo politično šibkim in seveda so oblikovalci konstitucije negotovi o tem, ali bodo med »blaženimi« ali »prekletimi«. V postkonstitucionalni fazi, ko se igra zaigra, Buchanan in Tullock poudarjata, da tudi redistribucijska aktivnost lahko prinese Pareto optimalne izide pod pogojem, da so lahko stranska plačila izvedena v procesu glasovanja. Glasovalne pravice so lastninske pravice, ki se uporabljajo v določenih izidih. Če so glasovi na prodaj in se z njimi lahko trguje, potem se vsi zaslužki iz trgovanja, ki so povezani z različnimi političnimi izidi, priznajo. Če prenesemo sedaj to ugotovitev na področje zunanjih učinkov, Buchanan in Tullock trdita, da kadar država obravnava problem zunanjih učinkov in se dva udeleženca pogajata v zasebnem okviru, bodo vsi Pareto relevantni zunanji učinki s pomočjo pogajanj odstranjeni v političnem procesu, tako da na koncu ne ostane nič relevantnih zunanjih učinkov in je dosežena Pareto optimalnost. Povedano drugače: nič ne moremo narediti ne da bi nekdo bil pri tem oškodovan. Če vzamemo pod drobnogled Pigoujev primer proizvajalca dima in pralnice, kjer proizvajalec dima povzroča stroške pralnici in zato hočemo proizvajalca dima obdavčiti ali nekako drugače celotno stvar »ozdraviti«, nas Buchanan in Tullock opominjata, da se bo razvilo politično pogajanje. Proizvajalec dima bo organiziral in ponudil plačilo politikom, tako kot tudi

49

upravljalec pralnice. Stran, ki bo ponudila več, bo dobila odločilne glasove. Ko bo dokončno izglasovano, ne bo nobenih dodatnih koristi iz trgovanja. Izid bo Pareto optimalen in nihče ne bo predvidel ex ante, katera izmed obeh strani bo koristila olajšanje. Nepričakovani izid bo vladal na dan, ko bo zakonodajalec sprejemal glasove. Tudi tako bo izginil problem zunanjih učinkov (Barnett and Yandle 2005, 14). 4.8 Približevanje dveh rešitev Predpostavimo, da obstajajo nekateri relevantni zunanji učinki, in da nekakšen prednosten sistem lastninskih pravic omogoča pogajanja med prizadetimi stranmi. Predpostavimo še, da je število prizadetih strani majhno. Pod temi idealnimi pogoji bodo strani med sabo pogodbeno odpravile zunanje učinke. Če se podobne razmere pojavijo na drugih lokacijah, bi mogoče pogajalske strani našle alternativne poti za sklepanje pogodb ali vpliv na resnične stroške zunanjih učinkov. Tržno vodena kreativnost vstopi na polje iskanja rešitev. Ne moremo pričakovati uniformiranih izidov za podobne zunanje učinke v vsakem primeru zunanjih učinkov. Preučimo sedaj primer predvidenih izidov, ko se maloštevilni primer prenese na legislaturo. Predpostavimo, da so dovoljena stranska plačila. V nasprotju z izidom pri zasebnih pogodbah, ki lahko variira skozi prostor in čas, pa zakonodajna rešitev teži k uporabi politike. Predviden izid je uniformiranost. Na prizorišču se pojavijo možnosti »rent-seeking«. Sledijo pogajanja in glasovanje in dosežemo Pareto optimalni izid. K rešitvi pristopi politična kreativnost. »Rent-seeking« obnašanje se opogumi, stroški transakcij se povečajo. Kjer se pojavijo številni majhni problemi zunanjih učinkov, logika svetuje, da bo zasebno pogajanje ponudilo ugodnejši Pareto optimalni izid, saj so tukaj na razpolago izterljive lastninske pravice, ki se lahko izmenjajo. Sedaj pa preučimo primer obsežnejših zunanjih učinkov, kjer so na voljo lastninske pravice za pogajanja med stranmi, vendar so stroški za organizacijo pogajanj teh skupin previsoki. Zaradi tega lahko nastanejo izmenične institucije, da bi se lahko spopadle z zunanjimi učinki. Na primer pojavijo se lahko različne oblike zavarovanj, ki lahko zavarujejo pred škodo zaradi zunanjih učinkov. Zavarovalna podjetja nosijo stroške organiziranja trga in konkurenca med ponudniki zavarovanj znižuje stroške. Primerjajmo to sedaj s politično rešitvijo. Obstaja več interesnih strani. »Rent-seeking« aktivnosti se povečajo s številom prizadetih skupin. Izid bo Pareto optimalen, vendar bo različen izid kot pri zasebnih aktivnosti (Barnett and Yandle 2005, 14-15).

50

5. SODOBNI POGLEDI NA TEORIJO O ZUNANJIH UČINKIH 5.1 Kritika Avstrijske šole Avstrijska subjektivistična teorija spodbija teorijo, da negativni zunanji učinki povzročajo problem zunanjih stroškov in posledično nepopolno delovanje tržnega mehanizma. Zato subjektivistična teorija zavrača intervencijo države za popravo nepopolnega delovanja tržnega mehanizma, ki ne obstaja. Raje zaupa procesu tržne konkurenčnosti na osnovi sistema lastninskih pravic, da bi zagotovili blagostanje družbe. To ne pomeni, da subjektivistična teorija ne prepozna obstoja negativnih zunanjih učinkov. Subjektivistična teorija klasificira dejanja, ki povzročajo negativne zunanje učinke glede na to, ali ima storilec pravico za takšno dejanje. Če storilec nima te pravice, potem problem ni problem »nepopolnega delovanja tržnega mehanizma«, ampak prej problem »nepopolnega delovanja države« - neuspeh države, da uveljavi pravice tretje strani (Barnett and Saliba 2002). Avstrijska šola je pripadnica ideje, da so vrednotenja transparentna samo v človekovih izbirah. Dejanje ne meri koristi ali vrednote, izbira med alternativami (Sterpan 2005, 7). Avstrijska šola izhaja tako kot neoklasična ekonomska teorija iz subjektivistične in marginalistične

51

revolucije, vendarle pa drugače obravnava nekatere ekonomoske fenomene v primerjavi z neoklasiki. Za ustanovitelja Avstrijske šole velja Karl Menger, ki mu klasična mehanika ni bila pomembna. Menger je zato raje preusmeril svojo pozornost na subjektivna pričakovanja, negotovost, nezadostno vedenje, vlogo časa itd. Avstrijska ekonomska šola zato predstavlja pomembno perspektivo ekonomije kot evolucijski proces, ki je soroden z evolucijo v biologiji. Avstrijska šola poudarja metodični individualizem, družbenoekonomske fenomene razlagajo z odločitvami in obnašanjem posameznika. Glavni instrument sprememb predstavljajo podjetniške aktivnosti posameznikov, kar je povezano z negotovostjo in pomanjkljivim vedenjem, ki ustvarja prostor za odkrivanje in učenje (Witt 1987, 15). Avstrijska šola kritizira neoklasično ekonomsko teorijo v njenem razmišljanju o splošnem ravnovesju in popolni konkurenci, zato obravnavajo konkurenco kot dinamičen proces, kjer tržni udeleženci pridobijo vlogo oblikovalcev cene in kakovosti. 5.1.1 Neoklasiki vs. Avstrijska šola Medtem ko neoklasiki iščejo učinkovitost, zanima Avstrijsko šolo odstranjevanje medosebnih konfliktov. Iz neoklasične perspektive je ekonomija definirana kot alokacija omejenih virov med alternativne cilje. Človeška bitja so racionalna, sprejema se koncept maksimizacije dobička. Neoklasična ekonomika je pozitivna teorija, ker raziskuje ekonomske fenomene s podobnimi metodami kot naravoslovne znanosti. Uporablja matematiko in statistiko, saj mnoge ekonomske spremenljivke vidi kot merljive. Neoklasična ekonomika pozna štiri tržne tipe: monopol, monopolistično konkurenco, oligopol in popolno konkurenco. Samo v popolni konkurenci trgi delujejo optimalno. V vseh ostalih primerih trg ne deluje popolno in ga je potrebno popraviti. Del neoklasične ekonomike je ekonomika blaginje, ki je normativna, saj se delajo vrednostne presoje o želenem izidu. Njen glavni namen je raziskovanje možnih učinkov različnih ekonomskih politik na blaginjo družbe. Gre torej za maksimizacijo blaginje: alocirati in porazdeliti omejene vire na najboljši način. Seveda pa obstaja pri tem problem: blaginje ne moremo meriti. Indeferenčne krivulje lahko samo pokažejo, ali je posameznik na boljšem ali slabšem, ne moremo pa narediti medosebnih primerjav blaginje. To pomeni, da utilitaristične prakse ne moremo uporabiti, ker ni merljiva. Da bi se ognili temu problemu, sta neoklasična ekonomika in ekonomika blaginje vpeljali skupek predpostavk, ki so poznane kot pogoji optimalnosti in temeljijo na premisi Pareta. Družbeni optimum (ekonomska učinkovitost ali Pareto optimalnost) je situacija, kjer je nemogoče, da bi s spremembo obstoječe alokacije virov ali prerazdelitve outputa izboljšale blaginjo enega posameznika, ne da bi pri tem poslabšali blaginjo ostalih posameznikov. To vodi k potrebnim predpostavkam ekonomske učinkovitosti, ki zahteva tako učinkovitost porazdelitve kot učinkovitost menjave.

52

Ekonomsko učinkovitost lahko dosežemo samo v popolni konkurenci, ko je cena enaka mejnim stroškom (prva najboljša rešitev). Trg ni učinkovit takrat, če obstajajo zunanji učinki, saj cena ni več enaka mejnim stroškom. Zunanji učinki se pojavijo vedno takrat, ko je blaginja enega agenta odvisna ne samo od njegove aktivnosti, ampak tudi od aktivnosti, ki so pod kontrolo ostalih agentov (Tietenberg 20037; povz. po Storfner 2004, 4). Da bi ohranili ekonomsko učinkovitost, moramo na primer stroške onesnaževanja internalizirati. To je naloga države, ki deluje v javnem interesu in bi naj popravila nepopolno delovanje tržnega mehanizma ter spravila gospodarstvo spet nazaj k učinkovitosti. Ker prva najboljša rešitev ni na dosegu, mora država spraviti gospodarstvo čim bližje k učinkovitosti (druga najboljša rešitev). Da bi država to nalogo lahko izpolnila, ima na voljo dva večja instrumenta: centralizirane davke na osnovi Pigoujevega davka in decentralizirana dovoljenja za trgovanje na osnovi Coasovega teorema. Avstrijski teoretiki vidijo ekonomijo kot raziskovanje človekovih dejanj (prakseologija8).

1. Fundamentalni aksiom: posamezniki delujejo namerno, da bi dosegli izbrane cilje. Posledično je ultimativni cilj dejanja vedno zadovoljitev določenih hotenj delujočega človeka (Mises 19409; povz. po Storfner 2004, 5). Zato je učinkovitost prakseološka in proces posameznikovega iskanja cilja, ne pa maksimizacija vrednosti (Cordato 198010; povz. po Storfner 2004, 5). Neučinkovitost nastane samo v primeru, ko se izberejo sredstva, ki niso v skladu s hotenim ciljem.

2. Stroški so subjektivni, saj so zasebne izkušnje posameznika edini temelj resničnega znanja (Shand 1984; povz. po Storfner 2004, 5). Potemtakem so primerjave medosebnih koristnosti metodološko neveljavne.

3. Avstrijska ekonomika je odvisna od metodološkega individualizma, kar pomeni, da so vse izjave glede skupin skrčljive na izjave o obnašanju posameznikov, ki sestavljajo te skupine v njihovih interakcijah (Shand 1984; povz. po Storfner 2004, 5). To je razlog, zakaj Avstrijska šola zavrača holizem in makroekonomiko, ki se ukvarja z vzajemno delujočimi agregati.

7 Tietenberg, T. H. 2003. Environmental and Natural Resource Economics. Pearson Education, Inc. 8 Prakseologija je znanost o človekovem delovanju. Pojem največkrat uporablja Ludwig von Mises. 9 Mises, Ludvig von. 1949. Human Action. Izvirnik: Mises, Ludwig von. 1940. Nationalökonomie: Theorie des Handelns und Wirtschaftens. 10 Cordato, R. E. 1980. The Austrian Theory of Efficiency and the Role of Government. The Journal of Libertarian Studies, Vol. IV, No. 4.

53

4. Avstrijska ekonomika zavrača koncept scientizma v ekonomiki, ker so dejstva v družbenih znanostih subjektivna in niso zato neustrezna za objektivne metode naravoslovnih znanosti (Hayek 195211; povz. po Strorfner 2004, 5).

5. V človekovem delovanju obstaja inherentna nepredvidljivost in določljivost, ki vedno vodi k stopnji negotovosti in tveganja. Zato igrajo podjetniki vitalno vlogo v gospodarstvu, ker prevzemajo tveganje, da bi dosegli dobiček.

V nasprotju z neoklasiki Avstrijska šola začenja svojo analizo s predpostavko neoviranega trga. Lastninske pravice, zasebna lastnina kot tudi svobodni in konkurenčni trgi (kjer ni intervencij in regulacij) so osnovne predpostavke za delujoče gospodarstvo, kjer trg avtomatično alocira omejene vire in posamezniki prostovoljno trgujejo drug z drugim, kjer jih vodijo njihovi dobičkonosni motivi. Glede na to, onesnaževanje ni neuspeh trga, ampak medosebni konflikt ljudi pri uporabi fizičnih resursov. Tako gledano - Robinson Crusoe ni bil onesnaževalec, saj izvajanje njegovega načrta ni oviralo nikogar drugega. V nasprotju z neoklasiki Avstrijska šola raje rešuje medosebne konflikte kot pa popravlja neuspehe trga. 5.1.2 Avstrijska kritika Pigoujevega davka Za Avstrijsko šolo davki niso samo nezadovoljujoči, ampak tudi škodljivi in nevarni.

1. Predpostavke o popolni konkurenci niso realistične in zato tudi neuporabne.

2. Merjenje prenosa stroškov je potrebno, vendar so stroški subjektivni in obstajajo samo v razumu odločevalca (Buchanan 196912; povz. po Storfner 2004, 6).

3. Oportunitetnih stroškov ne moremo meriti, zato je pravi rezultat neznan.

4. Statično ravnovesje kot tudi »cost/benefit« analiza je osnovana na zapadlih podatkih v vedno spremenljivem in dinamičnem svetu.

5. Centralno planiranje okoljskih in razvojnih ciljev je skoraj gotovo manj učinkovito in manj produktivno kot investicije zasebnega sektorja.

5.1.3 Avstrijska kritika Coasovega teorema

11 Hayek, F. von. 1952. The Counter-Revolution of Science: Studies on the Abuse of Reason. Glencoe: Free Press. 12 Buchanan, J. 1969. Cost and Choice: An Inquiry in Economics Theory. Chicago: Markham Pbulishing Co.

54

V smislu uporabe decentraliziranih, tržnoosnovanih konceptov, ki profitirajo od razumevanja Coasovega teorema (vendar prekorači njegove slabosti), so ekonomisti razvili dovoljenja za trgovanje. Država izda dovoljenja v točno določenem številu, ki je potrebno za proizvodnjo dovoljenih emisijskih stopenj. Dovoljenja dajejo imetniku pravico do onesnaževanja v določenem obsegu in so prosto prenosljiva: dovoljenja lahko kupimo in prodamo na trgu, celo mednarodnem, smatramo jih lahko kot lastninske pravice. Medtem ko je Coasov teorem podoben avstrijski teoriji, obstajajo vendarle fundamentalne razlike. Tako pozitivne kot normativne ugotovitve Coasa Avstrijska šola zavrača (Hoppe 200413; povz. po Storfner 2004, 7). Prvič zato, ker je za vrednost družbene proizvodnje pomembno, kako so dodeljene lastninske pravice, in drugič zato, ker lastninske pravice pomagajo odstraniti medosebne konflikte in jih ne moremo alocirati, da bi maksimizirali vrednost outputa. Glede na liberalno definicijo lastninskih pravic in onesnaževanja dovoljenja za trgovanje škodujejo tržnim silam, kršijo lastninske pravice in pomagajo doseči samo politično določene cilje (Cordato 1980, 199714; povz. po Storfner 2004, 7). Predstavljajmo si tovarno cementa, ki onesnažuje zrak, ki vpliva na lastnike posesti, ki živijo zraven tovarne. V svobodnem tržnem sistemu je to kršenje lastninskih pravic lastnikov posesti, saj je onesnaževanje zraka zasebno motenje, ki ga povzroča ena oseba s svojega posestva drugi osebi na svojem posestvu in se zato posega v zračni prostor, ki pripada zemlji in pogosto tudi lastniku zemlje (Rothbard 198215; povz. po Storfner 2004, 8). Zato žrtev lahko toži povzročitelja, kar reši njun medosebni konflikt. V nasprotju s tem pa so dovoljenja za trgovanje licence za kršenje lastninskih pravic: problem ni v onesnaževanju zraka, temveč v tem, da emisije po možnosti pristanejo na določenem posestvu. Pravila morajo podpirati vsakega posameznika v smislu, da maksimizira svoje možnosti za dosego svojih lastnih ciljev (Hayek 1952; povz. po Storfner 2004, 8). Ko so vse lastninske pravice definirane, dobi princip »onesnaževalec plača« smisel. Glede na liberalno teorijo bi moral biti vsakdo sposoben početi tisto, kar mu je všeč, razen če zagreši javno dejanje agresije proti osebi ali lastnini (Rothbard 1982; povz. po Storfner 2004, 9). Ko tovarna jekla

13 Hoppe, H. H. 2004. Intermediate Microeconomics and its Applications, 9th edition. 14 Cordato, R. E. 1997. Market Based Environmentalism and the Free Market: They are not the same. Independent Review 1 (3): 371-386. 15 Rothbard, M. 1982. Law, Property Rights and Air Pollution. The Cato Journal. Vol. 2, No. 1.

55

odvrže svoje odpadke v reko in s tem krši lastninske pravice hotela, lahko hotel tovarno toži. Tovarna mora ali odpraviti onesnaževanje ali omejiti onesnaževanje na meje svoje lastnine ali pa kompenzirati hotel za škodo. Pomembno je realizirati, da ni prisotna nobena tretja stran, žrtev je kompenzirana in stroški so resnično internalizirani. Odgovornost, da se onesnaževanje konča, je na onesnaževalcu. Vpleteno ni nobeno centralno planiranje, ker ni potrebna nobena avtoriteta, da bi določila stopnje učinkovitosti. Vendar, še tako logično, kot se nam to zdi, pa obstajajo tudi problemi. Da prisilimo onesnaževalca v to, da plača, ga moramo najprej jasno identificirati. Za probleme okolja, kot so ozonska plast, kisli dež ali globalno ogrevanje, bo verjetno nemogoče poiskati krivca, zato so potrebne intervencije. Ne glede na to pa obstajajo primeri, ko se je stanje okolja izboljšalo brez intervencij: povečana učinkovitost porabe goriva v avtomobilih, ogrevanje z zemeljskim plinom in povečevanje zanimanja za sončno energijo (Weinert 199816; povz. po Storfner 2004, 9). 5.2 Simpsonova17 kritika Sodobno zanimanje za zunanje učinke izhaja iz dveh glavnih faktorjev: prvič, zaradi velike zmešnjave o naravi in teoriji o zunanjih učinkih, in drugič, zaradi načela, da zunanji učinki lahko služijo kot opravičilo za intervencijo na zasebnih trgih. Današnje gledanje na zunanje učinke veliko prispeva k zmešnjavi o naravi in pomembnosti glede problemov zunanjih učinkov in vodi k prevelikemu poudarjanju zunanjih učinkov kot vir za nepopolno delovanje tržnega mehanizma. Nepopolno delovanje tržnega mehanizma se pojavi zato, ker trg oskrbuje preveč dobrin, ki proizvajajo negativne zunanje učinke, in premalo dobrin, ki proizvajajo pozitivne zunanje učinke. Preveč dobrin, ki proizvajajo negativne zunanje učinke, se ponuja zato, ker stroški tistih, ki izkusijo negativne zunanje učinke, niso všteti v proizvodnjo teh dobrin. Dobrin, ki proizvajajo pozitivne zunanje učinke, pa se ponuja premalo, ker prejemniki zunanjih učinkov ne plačujejo za prejete koristi. Te koristi zato tudi ne pomenijo dodatne vzpodbude za večjo ponudbo teh dobrin. Če bi prejemniki morali plačevati za prejete koristi, bi le-to pomenilo večjo vzpodbudo za proizvodnjo teh dobrin in tako tudi povečalo količino ponudbe. V obeh primerih je rečeno, da trg deluje nepopolno, saj ne more zajeti vseh učinkov, ki so vpleteni v transakcije, zato tudi tržne cene dobrin ne zrcalijo vseh stroškov in koristi, ki so povezani z dobrinami. Rešitev v obeh primerih se vidi v intervenciji države na trgu (Simpson 2003, 3). Mnogo avtorjev, med njimi tudi Avstrijska šola, je ponudilo ekonomsko in politično kritiko argumentov o zunanjih učinkih nasproti delovanju

16 Weinert, P. 1998. Hot Air. Mises Institute: The Free Market, Vol. 16, No. 9. 17 Brian P. Simpson je profesor ekonomije na National University (ZDA), specializiran za teorijo tržnih procesov in filozofske temelje ekonomske misli.

56

tržnega mehanizma. Nekateri izmed njih so Ludwig von Mises18, Murray Rothbard19, Ronald Coase20, Harold Demsetz21 in Richard Posner22. V teh kritikah dosežejo avtorji nekatere legitimne zaključke. Tako na primer pokažejo, da lahko zunanje učinke »popravimo« z ustrezno zaščito lastninskih pravic. Kakor koli že, ti argumenti so nezadostni, saj ne naslavljajo epistomološke23 napake glede razumevanja narave zunanjih učinkov. Nekateri od teh avtorjev delajo tudi napake v sami kritiki nasproti argumentom o zunanjih učinkih. Nekatere kritike tako temeljijo na napačnih kolektivnih predpostavkah, saj predvidevajo, da družba »poseduje« lastnino, in da imajo posamezni lastniki le pravico do upravljanja »družbene« lastnine (pravice kot privilegij, ki jih podpira družba). Nadaljnja napaka je tudi ideja, da bi morale biti lastninske pravice odobrene že samo za to, da bi povečali ekonomsko učinkovitost in output družbe. Vsa kritika teh avtorjev ima skupno naslednjo stvar: korektivne učinke prepoznavajo samo v polni in dosledni zaščiti lastninskih pravic. Da bi razumeli, zakaj argumenti o zunanjih učinkih ne dajejo tehtne kritike trga, Simpson (2003, 5) predlaga, da se moramo najprej poglobiti v ekonomske implikacije teh argumentov - in to je tisto, kar prej omenjeni avtorji niso naredili. 5.2.1 Ekonomske posledice zunanjih učinkov Če bi vsi tisti, ki so povzročili negativni zunanji učinek, morali povrniti stroške, ki so jih s tem naredili ostalim udeležencem, in bi tisti, ki so povzročili pozitivne zunanje učinke, morali za te koristi biti plačani, bi le-to vodilo v gospodarsko stagnacijo. To lahko vidimo na primeru pozitivnih zunanjih učinkov, ko bi morali opraviti veliko količino plačil tistim, ki so povzročili določene inovacije, ki se zlahka kopirajo, saj niso primerne za zaščito pred kopiranjem. Že to bi vodilo v gospodarsko stagnacijo. Tako bi na primer morali ljudje kompenzirati lastnikom fast-food restavracij, ki so prve uvedle »drive-in« sistem, prvim letalskim družbam, ki so uvedle zbiranje letalskih milj, in prvemu kuharju, ki je uvedel določen recept. Število plačil, ki bi bila potrebna, če bi popolnoma izvajali zakon v skladu s teorijo o zunajih učinkih, bi lahko multiplicirali tolikokrat, kolikor je

18 Ludwig von Mises. 1966. Human Action: A Treatise on Economics. 3rd Revised ed. Chicago: Contemporary Books, inc. 19 Murray N. Rothbard. 1970. Man, Economy and State: A Treatise on Economic Principles. Los Angeles: Nash Publishing. 20 Ronald H. Coase. 1960. The Problem of Social Cost. Journal of Law and Economics 3. 21 Harold Demsetz. 1967. Toward a Theory of Property Rights. The American Economic Review. 22 Richard A. Posner. 1972. Economic Analysis of Law. Boston: Little, Brown and Co. 23 Epistomologija je veda o principu interpretacije, o logiki sklepanja, ne o produktu teorije.

57

inovacij, ki se jih zlahka kopira, a niso podvržene zaščiti pred kopiranjem. Pri negativnih zunanjih učinkih bi morala podjetja, ki s trga izrinejo konkurenco zaradi določenih inovacij, le-tem povrniti stroške. Tako bi na primer moral originalni Henry Ford povrniti škodo rejcem konjev in kovačem, ker jih je spravil ob posel s svojim izumom visokokakovostnega in udobnega transportnega sredstva. Če bi zares morali poravnati odškodnine zaradi pozitivnih in negativnih zunanjih učinkov, bi bil rezultat neskončna serija plačil, zelo malo proizvodnje in mnogo slabši življenjski standard (Simpson 2003, 6). 5.2.2 Rešitev za negativne zunanje učinke Kako torej lahko sedaj odgovorimo na vprašanje, kdo naj plača za škodo zaradi negativnih zunanjih učinkov? Samo tako, da lahko plačajo samo tisti, ki so povzročili določeno dokazano fizično škodo osebam ali njihovi lastnini in jih je možno izslediti do dejanj posameznika ali skupine ljudi. Da bi pa to bilo možno, potrebujemo dobro definirane in zaščitene lastninske pravice. To je zaključek skupine avtorjev, omenjenih v prejšnjem poglavju. Tako mora država poseči vmes, da zaščiti obstoj svobodnega trga, kot so to že prepoznali avtorji Avstrijske šole. Svoboden trg pa lahko obstaja samo takrat, ko so pravice posameznika, vključno z lastninskimi pravicami, zaščitene, saj svobodni trg temelji na prostovoljni trgovini. Beseda »svoboden« v besedni zvezi svobodni trg se nanaša na odsotnost fizične sile v vseh njenih variacijah, vključno s fizično spremembo stanja lastnine posameznika nasproti svoje volje. Nadalje lahko ugotovimo, da so pravice moralna načela, ki definirajo in sankcionirajo človekova svobodna dejanja v družbenem kontekstu. Zato sledi, da kadar so zaščitne določene pravice, je zaščitena tudi posameznikova svoboda, in tako je posameznik zaščiten tudi pred uporabo fizične sile. Kadar torej država poseže vmes in recimo zaščiti zemljišče lastnika, ki leži pod zemljiščem kmetovalca, ki svoje zemljišče gnoji in s tem vpliva tudi na zemljišče pod sabo, s tem država popravlja napako kmetovalca, ne pa napako svobodnega trga. To velja za vse primere tako imenovanih negativnih zunanjih učinkov, kjer država legitimno poseže vmes. Vedno torej država popravlja napako (nepopolno delovanje) enega posameznika ali posameznikov v interakciji z ostalimi v prostovoljnem obsegu. Svobodni in racionalni posamezniki so sposobni najti poti za oskrbo z dobrinami, ki proizvajajo pozitivne zunanje učinke. V primeru svetilnika se

58

domneva, da nihče ne bo hotel plačati za njegovo izgradnjo, kajti ko je enkrat zgrajen, lahko lastnik ladje »free ride« na račun ostalih, ki so plačali za njegovo gradnjo. Tukaj lastnik ladje dobi korist od svetilnika, četudi ne plača za njegovo izgradnjo. Ker ima vsakdo spodbudo za »free ride«, se domneva, da bo nekaj ljudi pripravljenih pomagati zgraditi svetilnik in neprimerno število svetilnikov bo tudi zgrajenih. Zato se tudi domneva, da bi morala država obdavčiti vsakogar in sama zgraditi svetilnike. Ta argument ignorira dejstvo, da je bila večina svetilnikov (v Veliki Britaniji od 17. stoletja) zgrajenih s pomočjo zasebnikov. Pristojbine za svetilnike so pobirali v pristaniščih blizu svetilnika. Svetilniki v Veliki Britaniji so bili v zasebni lastnini vse do leta 1830, ko je britanska vlada kupila zadnji svetilnik v zasebnih rokah. Zasebniki so upravljali s svetilniki 200 let, četudi to ni bila dobičkonosna aktivnost24. Ta argument tudi predvideva, da so lastniki ladij in poslovneži na splošno iracionalni in kratkovidni in hočejo dobiti nekaj za nič. Takšen argument temelji na predpostavki, da je človek po naravi neracionalen. To je napačen pogled na naravo človeka in ni ustrezna osnova, na kateri bi lahko osnovali ekonomsko analizo. Če bi takšen pogled veljal, človek ne bi nikoli dosegel toliko prednosti, kot jih je do sedaj. Če je potrebno, bodo racionalni lastniki ladij rade volje plačali del stroškov za izgradnjo svetilnika, ker vedo, da je v njihovem lastnem interesu, da to naredijo. Lahko se tudi zgodi, da večji ladjarji v regiji stopijo skupaj in plačajo za svetilnike v njihovem okolju. V njihovem lastnem interesu bi bila izgradnja svetilnikov, čeprav bi njihovi nekateri manjši tekmeci imeli od tega koristi. Veliki ladjarji namreč več izgubijo, če se njihove ladje potopijo. Ladjarji v regiji lahko tudi sklenejo kontigentno pogodbo, kjer se pogodijo, da bodo plačali za določen delež izgradnje svetilnika, če na primer 50 % ali 75 % ostalih ladjarjev v regiji podpiše pogodbo. Stroški za izgradnjo svetilnika se lahko razdelijo na osnovi količine tovora, ki ga opravi vsako podjetje v okviru regije v določenem letu. Kateri koli način je že dosežen, bi bilo takšnih dobrin v zadostnih količinah (in so tudi bile v toku zgodovine, kot to dokazuje zgodovina svetilnikov v Veliki Britaniji), saj je v lastnem interesu vpletenih, da se zagotovijo takšne dobrine. Če posamezniki niso pripravljeni plačati prostovoljno za nekaj več, potem se le-to naj ne ponuja v večjih količinah. Siliti posameznike, da plačajo za dobrine in storitve, ki jih nočejo imeti, je ekonomsko gledano škodljivo, saj zmanjšuje zadovoljstvo in blaginjo v gospodarstvu. Ljudi se sili, da porabljajo več denarja za stvari, ki jim prinašajo manj zadovoljstva in manj denarja, namesto za stvari, ki bi jim prinašala večje zadovoljstvo. Le kako bi temu lahko rekli uspeh? Če pogledamo še bolj iz fundamentalnega stališča, lahko ugotovimo, da siljenje ljudi v plačevanje takšnih stvari krši posameznikove pravice, le-to pa škodi gospodarstvu, saj se zmanjšuje 24 Ronald Coase. 1974. The Lighthouse in Economics. The Journal Law and Economics 17: 357-376.

59

stopnja zadovoljstva in blaginje, ki jo dosegajo posamezniki v gospodarstvu. Ko pa država ščiti posameznikove pravice, s tem da dovoli posameznim davkoplačevalcem prosto porabljati svoj denar za stvari, ki se njim zdijo najboljše za njih, le-to koristi gospodarstvu, saj se povečata stopnja zadovoljstva in blaginje, ki ju lahko vsak posameznik doseže. Povezava med zaščito posameznikov pravic in koristi za gospodarstvo ter kršenjem posameznikov pravic in škodovanju gospodarstvu kot osnovni princip vedno obstaja, saj pravice ščitijo ljudi pred uporabo fizične sile; ščitijo svobodo ljudi. Ko so torej pravice ljudi zaščitene, lahko ljudje prosto ravnajo glede na svoj lastni racionalni interes, in tako postavljajo cene, se odzivajo na profitne motive in porabljajo denar, ki ga zaslužijo na način, ki jim najbolj koristi. Vse to pripomore k maksimizaciji proizvodnje blaginje in dovoljuje posameznikom, da si izboljšajo njihova življenja in blaginjo v največjem možnem obsegu. Zaščita pravic posameznikov zahteva, da ljudje sodelujejo z ostalimi na prostovoljni način. To je koristno, saj vse strani pridobijo od prostovoljnega trgovanja, in je tudi osnova, zakaj se trgovanje sploh pojavi. Na primer: ko nek posameznik trguje s pekom, se posameznik odreče določeni količini denarja, da bi dobil kruh, saj je njemu kruh več vreden kot denar. Enako velja za peka: odreče se kruhu, da bi dobil denar, saj je njemu denar več vreden kot kruh in oba pridobita na vrednosti. Zatorej velja: kadar koli se ovira prosta trgovina zaradi kršenja posameznikov pravic s strani države, so potencialni trgovci ovirani pri pridobivanju koristi. To je razlog, zakaj zaščita posameznikov pravic vedno koristi gospodarstvu, kršenje pravic pa vedno škodi gospodarstvu. Iz političnega in ekonomskega vidika lahko ugotovimo, da dosledno sledenje in izvrševanje teorije o zunanjih učinkih vodi v ekonomsko stagnacijo ter manjši standard življenja in s tem tudi v manjšo stopnjo posameznikovega zadovoljstva v gospodarstvu. Koristno je odpraviti samo tiste zunanje učinke, ki kršijo posameznikove pravice. Ko so posameznikove pravice ustrezno zaščitene, je s tem popolnoma zaščiten tudi prosti trg in vse to vodi v največjo zmožnost proizvodnje, življenjski standard in stopnjo posameznikovega zadovoljstva. 5.2.3 Analiza koncepta o zunanjih učinkih Simpson (2003, 12) se spusti v filozofsko argumentacijo, da bi zanikal veljavnost teorije o zunanjih učinkih. Trdi, da je koncept o zunanjih učinkih, vključno s pozitivnimi in negativnimi variacijami, neveljaven koncept. Da bi lažje razumeli, kaj sploh koncepti so in kaj pomeni za koncept, da je veljaven ali neveljaven, moramo najprej podrobneje preučiti naravo koncepta.

60

Koncepti so mentalno orodje, ki se uporabljajo za klasifikacijo in kategorizacijo stvarnosti določene vrste. Na primer: koncept »človek« se uporablja za identifikacijo in klasifikacijo živih bitij določene vrste: bitja, katerih najbolj fundamentalna karakteristika je posedovanje razuma (ali zmožnost mišljenja na konceptualni ravni). Na splošno se koncepti uporabljajo za klasifikacijo in kategorizacijo bitij, dejavnosti, odnosov itd., se pravi za vsak vidik realnosti. Takšne klasifikacije in kategorizacije izvajamo iz specifičnih razlogov: da bi bili zmožni uporabiti znanje, ki ga pridobimo glede neke stvarnosti v kategoriji glede na vsako stvarnost v kategoriji. Tako uporabljamo znanje, ki ga pridobimo iz koncepta »človek«, na primer, da ima deset prstov, pokončno hojo, srce, pljuča itd., in uporabimo to za vse ljudi. To nam omogoča, da pridobimo ogromno količino podatkov, kar se tiče velikega števila stvarnosti in nam dovoljuje, da ekonomiziramo uporabo naše mentalne kapacitete. Ni nam potrebno obravnavati vsako stvarnost, na katero naletimo, kot popolnoma nov fenomen. Ko enkrat specifično stvarnost konceptualiziramo, lahko uporabimo pridobljeno znanje o tej stvarnosti na splošno v razmerju do njenih specifičnih primerov. Preprost primer o tem, kako nam koncepti omogočajo ekonomiziranje našega mentalnega prostora, je dejanje štetja. Brez numeričnih konceptov bi si morali v glavi istočasno predstavljati število določenih entitet in simbol za to število: število deset bi namesto koncepta lahko bilo //////////. Brez štetja bi bil človek omejen, da bi obdržal mogoče pet ali šest simbolov (objektov) v najboljšem primeru. Brez matematičnih konceptov bi si bilo nemogoče predstavljati večja števila, na primer deset milijonov. Za ključno pomemben kognitivni namen mora koncept grupirati obstoječe stvarnosti na podlagi njihovih fundamentalnih podobnosti in razlik. Tiste, ki so fundamentalno podobne, se morajo zgrupirati skupaj, medtem ko se morajo tiste, ki so fundamentalno različne, zgrupirati posebej. Fundamentalna karakteristika konkretne stvarnosti je tista, ki razloži vse ostale njene karakteristike ali največje število njenih karakteristik. Na primer: posedovanje razuma je fundamentalna in razločevalna karakteristika človeka, ker je to karakteristika, ki razloži dejansko vse stvari, ki jih je človek zmožen in katerih ostala živa bitja niso sposobna. Posedovanje razuma razloži, zakaj človek zna šteti, slediti receptom, brati knjigo, iznajti računalnik, napisati simfonijo itd. S klasifikacijo stvarnosti na osnovi njenih fundamentalnih podobnosti in razlik omogočajo koncepti človeku dobiti vpogled v globlje in jasnejše razumevanje realnosti. Med drugim mu tudi omogočajo razumevanje vzročnih odnosov med konkretnimi stvarnostmi, ki jih opazuje. Vse do sedaj našteto ne velja za koncept zunanjih učinkov, saj ta koncept klasificira fundamentalno različne stvari skupaj, kot da bi bile iste. To je

61

razlog, zakaj je ta koncept neveljaven in vodi v zmešnjavo. Vrnimo se nazaj, na primer, kjer ima določen posameznik v lasti njivo pod lastnikom (nižjeležeča), ki svojo zemljo onesnažuje s pesticidi. To je primer negativnih zunanjih učinkov in predstavlja kršitev pravic posameznika (lastninskih pravic kmetovalca nižjeležeče njive). V tem primeru je za državo primerno, da ukrepa v smislu zaščite lastninskih pravic kmetovalca nižjeležeče njive s tem, da zahteva od drugega kmetovalca, da kompenzira oškodovanega kmetovalca ali pa plača za čiščenje kemikalij in zagotovi, da se to ne bo več ponovilo. Nasproti pa imamo primer, kjer Henry Ford s svojim izumom spravi ob posel rejce konjev, izdelovalce kočij in kovače. Tudi to je primer negativnih zunanjih učinkov, vendar se je to zgodilo v kontekstu prostovoljne trgovine in zaščite posameznikov pravic. Ford je spravil ljudi prostovoljno do tega, da so preklopili na njegov proizvod. Če bi v tem primeru država ukrepala in prisilila Forda, da kompenzira te proizvajalce, ali pa bi ga držala izven posla ali celo preprečevala ljudem, da bi kupovali njegov proizvod, bi s tem kršila posameznikove pravice. Tukaj bi bilo neprimerno od države, da bi ukrepala in popravljala negativne zunanje učinke. Koncept naj ne bi izbrisal, ignoriral ali potisnil v ozadje fundamentalnih razlik med konkretnimi stvarnostmi. V tem primeru naj ne bi izbrisal razlik med dejanji, ki kršijo posameznikove pravice, in dejanji, ki spoštujejo posameznikove pravice. Ampak ravno to se zgodi, ko označimo dejanja Forda in kmetovalca kot ustvarjanje negativnih zunanjih učinkov. Z vključevanjem teh dejanj v isti koncept sta obe dejanji označeni kot fundamentalno isti, čeprav dejansko nista. Če bi konsistentno uporabili ta koncept, bi lahko mislili, da naj država uporabi silo v vsakem primeru, da bi preprečila posameznikom ustvarjanje negativnih zunanjih učinkov. Kakorkoli, učinki državnega ukrepanja bi bili v obeh primerih radikalno različni. V primeru Forda bi država uporabila iniciacijo sile in s tem kršila posameznikove pravice. V primeru kmetovalca pa bi država uporabila silo v represivnem smislu in s tem zaščitila posameznikove pravice. To je fundamentalno politično razlikovanje, ki ga moramo upoštevati, ko določamo, ali naj država ukrepa ali ne. Ko država zaščiti posameznikove pravice, deluje v smeri zaščite človekovega življenja. Ko pa krši posameznikove pravice, pa deluje v nasprotju zaščite človekovega življenja. Zaščita posameznikovih pravic je pogoj za človekovo življenje, saj je svoboda pred uporabo fizične sile fundamentalni pogoj za človekovo življenje. Ljudje to potrebujemo, da lahko opravljamo potrebno razmišljanje in delujemo v smeri preživetja in doseganja blaginje, kar pa ni možno, če nas nekdo sili v delovanje proti lastnim racionalnim presojam.

62

Podobni problemi nastanejo tudi pri pojmovanju pozitivnih zunanjih učinkov. Če nekdo usklajuje nasad s pokrajino in zasadi čudovit vrt na zemljišču nekoga drugega brez njegovega privoljenja, se vprašamo, ali ima to za posledico kakšne koristi za lastnika tega zemljišča. Po teoriji o zunanjih učinkih bi morala država prisiliti lastnika v plačilo za opravljeno delo. Tukaj bi država dvakrat delovala neustrezno. Prvič bi sankcionirala kršenje pravic lastnika zemljišča s strani vrtnarja, drugič pa bi kršila pravice lastnika zemljišča s tem, da bi ga prisilila v plačilo za urejanje zemljišča. Če mimoidoči uživa v pogledu na urejeno zemljišče, bi ga morala država glede na teorijo o zunanjih učinkih prisiliti, da plača za privilegij pogleda na urejeno zemljišče. S tem bi država kršila pravice mimoidočih. Na splošno lahko rečemo, da kadar država deluje v smeri eliminiranja pozitivnih zunanjih učinkov, krši posameznikove pravice ali pa popolnoma prevzame proizvodnjo aktivnosti, ki ustvarja učinek. V primeru krajinarja so posameznikove pravice kršene, medtem ko v primeru mimoidočega niso kršene nobene pravice. Tako fundamentalno različne rešitve ne bi smeli grupirati in ocenjevati, kot da so iste, saj v resnici niso. Grupiranje fundamentalno različnih stvari skupaj z nebistvenimi karakteristikami je škodljivo za formiranje konceptov, ker le-to vodi v večjo zmedo in nejasno razumevanje realnosti. To se pojavi v konceptu o zunanjih učinkih, kjer smo zmedeni glede vprašanja, kdaj naj država uporabi silo. Za primer lahko navedemo, kakšna zmeda bi nastala, če bi konja in psa grupirali skupaj pod enak koncept, ki je osnovan na nebistvenih karakteristikah, kot na primer - da imata oba rep. Ta novi koncept bi se imenoval »kones«. S klasifikacijo teh bitij skupaj bi nekdo lahko rekel, da sta si fundamentalno enaki in bi se kot taki morali prištevati pod isti termin. Vendarle obstajajo pomembne razlike med njima. Grupiranje obeh skupaj bi vodilo v zmedo in ne bi vedeli, kako jih razlikovati od ostalih bitij, ki imajo podobne karakteristike, kako jih hraniti in kako z njimi ravnati. Pri konceptu »kones« so fundamentalne razlike med stvarmi, ki smo jih klasificirali, očitne, saj lahko večino teh razlik direktno opazimo. Pri konceptu o zunanjih učinkih pa fundamentalne razlike med stvarmi, ki jih klasificiramo, niso direktno opazne. V tem tiči vzrok, zakaj je lažje, da te razlike izpustimo ali ignoriramo, in zakaj je lažje, da fundamentalno različne stvari grupiramo pod isti koncept. Vendarle je ravno tako pomembno, da razlikujemo med fundamentalno različnimi karakteristikami, ko oblikujemo koncepte, da bi identificirali dejanja, ki jih koncept o zunanjih učinkih poskuša klasificirati, kakor tudi takrat, ko oblikujemo koncepte za identifikacijo konj in psov. V bolj splošnih terminih bi lahko rekli sledeče: ko oblikujemo koncepte, je pomembno

63

tako prepoznanje fundamentalnih razlik, ki niso direktno opazne, kot tudi prepoznanje fundamentalnih razlik, ki so direktno opazne. Obstajajo tudi ostali problemi glede koncepta o zunanjih učinkih. Termin bi naj identificiral in pomagal razumeti nekatere pomembne fenomene. Vendar pod drobnogledom ugotovimo, da termin identificira fenomen, ki je tako na široko prevladujoč in tako nepomemben, da je brez pomena in obsega mnogo absurdnosti. Na primer: ko posameznik kupi enoto določene dobrine, ima le-to negativni zunanji učinek, saj sedaj ta enota dobrine ni več na voljo ostalim posameznikom, da bi jo kupili in to jim oteži nabavo dobrine. Z drugimi besedami: kadarkoli je določena enota dobrine kupljena, nastane strošek pri tistih, ki dobrine porabijo, ali pri tistih, ki bi lahko porabili dobrino, zato ker je manj dobrine na voljo za njih, da bi si jo lahko kupili in za te stroški niso deležni kompenzacije. Če se posamezniki vzdržijo nakupa dobrine, bi ostalo več enot dobrine na voljo za ostale in bi zato bilo lažje za ostale, da dobijo dobrino. Ljudje, ki kupujejo dobrino, bi morali biti prisiljeni plačati vsem ostalim posameznikom, ki porabljajo ali bi naj porabljali dobrino, da bi jim kompenzirali »otežkočeno« pridobivanje dobrine. Pridemo torej do absurdne situacije. Glede na logiko teorije o zunanjih učinkih bi kompenzacije morale biti plačane vsakemu potrošniku ali potencialnemu potrošniku tako rekoč vsake dobrine, celo dobrin, ki so radikalno drugačne od obravnavane dobrine. Razlog tiči v tem, ker nakup ali poraba katerekoli dobrine porablja vire, ki bi lahko bili namenjeni za proizvodnjo katere koli druge dobrine. Zato bi glede na teorijo o zunanjih učinkih lahko trdili, da se je ponudba vsake dobrine zmanjšala in jo je zato težje pridobiti. Ta primer kaže na to, kako bi politike, ki bazirajo na osnovi teorije o zunanjih učinkih, lahko vodile do ekonomske stagnacije. Nastali bi masivni stroški, ki bi jih naložili ekonomskemu sistemu, če bi morali posamezniki, ki trošijo kakršnekoli dobrine, kompenzirati ostale potencialne potrošnike. Lahko si samo predstavljamo višino stroškov, ko bi morali ugotoviti, kdo so potencialni kupci določene dobrine in koliko bi lahko kupili. Stroški bi tudi nastali zaradi iskanja poti, kdo je komu kaj dolžan. Nedvomno bi pri tem šlo za večjo redistribucijo dohodka od bogatih k revnim, saj bi ugotovili, da bogatejši porabljajo več kot revnejši. V nekaterih primerih lahko kupec določene dobrine povzroča pozitivne zunanje učinke ponudniku dobrine. Ko kupec kupi dobrino, le-to poveča povpraševanje po dobrini in lahko poveča ceno te dobrine. Tukaj si pa spet lahko predstavljamo, kako kupci zahtevajo plačilo od ponudnikov za vsako naslednjo enoto dobrine, ki bo prodana, saj so kupci ustvarili pozitivni zunanji učinek. Istočasno pa sledeči kupec dobrine lahko zahteva plačilo od kupca, ki je kupil predhodne enote dobrine. Tako bi nastala

64

redistribucija od prodajalcev do kupcev. Obratna situacija bi nastala, če bi se posamezniki vzdržali od nakupa dobrine in bi se povpraševanje po dobrini zaradi tega zmanjšalo. V tem primeru bi posamezniki, ki so se vzdržali nakupa, zahtevali plačilo od kupcev, ki imajo lažji dostop do dobrine. Prodajalci pa bi zahtevali plačilo od posameznikov, ki so se vzdržali nakupa, če to vodi v nižje prodajne cene dobrine. Pojavila bi se redistribucija od kupcev do prodajalcev. Poglejmo še primer absurdnosti, ko se določena oseba lepo obleče zaradi razgovora za službo. To ima za posledico negativni zunanji učinek, saj oseba, ki je lepo oblečena, niža ostalim udeležencem možnost, da dobijo službo. Enako lahko trdimo v primeru inteligentnosti in artikuliranosti. Ali bi morali tisti, ki so lepo oblečeni, inteligentni ali artikulirani, plačati slabo oblečenim, ignorantnim ali nekoherentnim? Še naprej lahko razširimo absurdnost do primera lepih in grdih ljudi. Ali bi morali prisiliti grde ljudi, da kompenzirajo lepe ljudi zaradi privilegija, da jih lahko pogledajo? Seveda ne, ampak to je zaključek, do katerega bi prišli, če bi se dosledno držali koncepta o zunanjih učinkih. Koncept zunanjih učinkov je kolektivistični termin, ki ga dajejo v ospredje ekonomisti in ostali intelektualci, ki verjamejo v kolektivizem. To delajo z namenom, da bi opravičili prisiljevanje posameznikov za življenje v skupini ali kolektivu. Siljenje ljudi, da bi živeli za nekaj kolektivnega, je škodljivo v smeri človeškega življenja, ker krši posameznikove pravice. Samo z ustvarjanjem političnoekonomskega sistema, ki temelji na individualizmu (vsak človek je neodvisna, suverena entiteta, ki ima pravico do svojega lastnega življenja), lahko dosežemo stanje, kjer bo človeško življenje prosperiralo. Samo takrat bo vsak posameznik zmožen živeti svoje življenje za lasten užitek in mu ne bo potrebno žrtvovati za potrebe in želje ostalih. Trg ne oskrbuje z dobrinami niti prekomerno niti premalo, kakor bi lahko sklepali po teoriji o zunanjih učinkih. Končno trg oskrbuje s pravo količino dobrin, saj oskrbuje glede na prostovoljno izbiro ljudi. Če je določene dobrine začasno premalo ali preveč na izbiro, bo cenovni mehanizem prilagodil ponudbo in povpraševanje in ljudje bodo ustrezno reagirali, da bi popravili situacijo. Dobrine, »opremljene« z doktrino o zunanjih učinkih, ne bi bile optimalno dobavljene na trg, saj bi bila potrebna iniciacija fizične sile v masivnem obsegu, da bi oskrbeli več enih dobrin in manj drugih dobrin proti prostovoljnim izbiram posameznikov. Simpson (2003, 19) trdi, da bi morali teorijo o zunanjih učinkih zavreči in je naj ne bi uporabljali v intelektualni debati, saj ne ponuja ustrezne kritike trga, ker je neveljavna in je tako škodljiv koncept. Takšen koncept po njegovem mnenju ne pomaga k boljšemu razumevanju določenih aspektov življenja, ampak vodi samo k večji zmedenosti zaradi absurdnih implikacij koncepta, kolektivistične narave in do tega, da ljudje ignorirajo

65

(ali vsaj ne prepoznajo pomembnosti) fundamentalne politične razlike, kot na primer razliko med dejanji države, ko krši posameznikove pravice in ko jih ščiti. S tem, ko trdi, da bi morali ovreči teorijo o zunanjih učinkih, Simpson ne zanika obstoja tega, kar bi termin rad kategoriziral. Dejanja ljudi imajo lahko učinke na ostale. Vsekakor pa je uporaba takšnega termina nepotrebna in škodljiva za razumevanje sveta. Vodi k podpori vseh lažnih zaključkov in škodljivih dejanj. Potem, ko ovržemo termin zunanjih učinkov, še vedno lahko prepoznamo vse učinke dejanj ljudi na ostale; vendarle s pomočjo ustreznih dejstev, še posebej zahtev za človeško življenje. Ustrezno premišljevanje o dejanjih ljudi ni namenjeno temu, ali so učinki pozitivni ali negativni, ampak temu, ali dejanja ljudi spoštujejo ali kršijo posameznikove pravice. Če dejanje osebka krši posameznikove pravice, je za državo ustrezno, da reagira in zaščiti posameznike, katerih pravice so bile kršene. Če pa niso bile kršene nobene pravice, pa država naj ne ukrepa. Argument o zunanjih učinkih ne ponuja nobenega dokaza o nepopolnem delovanju tržnega mehanizma. Edini dokaz o nepopolnem delovanju, ki ga ta argument ponuja, je nezmožnost sedanjih intelektualcev, da bi oblikovali veljaven koncept. Z zavrnitvijo argumenta o zunanjih učinkih in prehodom na razumevanje pomembnosti zaščite posameznikovih pravic bodo ekonomisti naredili velik korak k osnovanju ekonomske znanosti na močnejšem temelju. 5. 3 Halbrooksov25 pogled na problem zunanjih učinkov Ideja o zunanjih učinkih je zelo spoznavna, saj je smiselno, da dejanje ene strani deluje na zadovoljstvo drugih. Pozitivni zunanji učinek nastane takrat, ko dejanje ene strani koristi drugim, ki niso bili direktno vpleteni v menjavo. Na drugi strani pa negativni zunanji učinek naloži stroške tretji strani. Mnogi ekonomisti uporabljajo idejo o zunanjih učinkih kot temelj za priporočila javni politiki: davki ali subvencije za izravnavo zunanjih stroškov. Dejansko je večina državnih funkcij opravičena na osnovi zunanjih učinkov. Halbrooks (2003) se sprašuje, ali imajo zunanji učinki res pomembno vlogo v ekonomiji. Ena izmed tradicionalnih avstrijskih razprav o zunanjih učinkih zagovarja uveljavljanje lastninskih pravic. V tej rešitvi, ki bi naj korigirala zunanje učinke, mora posameznik plačati za fizično škodo, ki jo je povzročil lastnini druge strani. To je uporabno seveda samo pri zunanjih učinkih, kje so lastninske pravice vnaprej natančno definirane. Mises (1996) trdi, da bi lahko zunanje učinke odstranili z reformo zakonodaje, ki se nanaša na odgovornost za škodo in odstranitvijo ovir, ki preprečujejo polne operacije zasebne lastnine.

25 Jacob Halbrooks, Tufts University, Medford.

66

Tudi če poznamo pravilno tržno ceno za plačilo poškodovane lastnine, kako pa je z vrednostjo fizične škode? Tukaj Mises stori enako napako, kot jo je naredil Coase, ko je trdil, da odločitev sodišča o odgovornosti ne bo vplivala na alokacijo resursov. Če bo na primer onesnaževanje tovarne uničilo določen objekt visoke sentimentalne vrednosti, vendar nizke tržne vrednosti, lastnik mogoče ne bo imel sredstev za plačilo lastniku tovarne, da bi nehala onesnaževati. V tem primeru Coasov teorem ne drži. Če odločitev o odgovornosti upošteva samo tržno vrednost uničene lastnine, zunanji učinek s tem ne bo korigiran za objekte s kakršnokoli sentimentalno vrednostjo. Bolj sodoben pristop Avstrijske šole do zunanjih učinkov pa kaže, da zunanjih učinkov ni mogoče izračunati v relevantnem obsegu. Rothbard (1956) je pokazal, da je bila tradicionalna ekonomika blaginje popačena, saj je nemogoče narediti medosebno primerjavo koristnosti. Z drugimi besedami: sreče ne moremo meriti s kvantitativno skalo na isti način kot volte pri električnem toku. To pomeni, da je nemogoče racionalno izračunati koristnost, ki jo pridobimo ali izgubimo zaradi državne intervencije. Ne moremo izračunati nobene številke, celo v teoriji, ki bi nam povedala neto koristi od intervencije ali celo to, ali je neto korist pozitivna ali negativna. Povečanje neto koristnosti lahko pričakujemo samo pri prostovoljnih dejanjih ljudi. Takšna analiza narave koristnosti je zadostna za diskreditacijo ideje o uporabi zunanjih učinkov kot racionalnega temelja za javnopolitične odločitve. Vendarle ni potrebno niti iti tako daleč, da bi diskreditirali idejo o zunanjih učinkih, saj je to možno že na samih metodoloških osnovah. Zunanji učinki so definirani v takšnem smislu, da oseba, ki ima koristi ali stroške, ni bila dejavna. V primeru škode na lastnini so bili lastnikova sredstva uporabljena brez privolitve. V drugih primerih zunanjih učinkov je oseba, ki pridobi koristi ali stroške, nedolžna priča, saj posamezniki niso dejavni v teh situacijah, ki so jih ekonomisti naredili kot ločeno kategorijo, da bi opisali učinke na njihove koristnosti. Če je oseba dejavna, s tem demonstrira preference in pričakovano maksimizacijo mejne koristnosti; zunanji učinek je afekt dejanja na koristnosti ostalih udeležencev. Zunanji učinki niso relevantni ravno zato, ker jih ne moremo razkriti skozi človeška dejanja. Takšna ideja o zunanjih učinkih ne more rezultirati v nobena dodatna ekonomska znanja. Ekonomija temelji na fundamentalnem aksiomu o tem, kako se ljudje vedejo; razlog, zakaj se določen posameznik odloči za eno določeno dejanje ne pa za drugo, ni pomemben. Edina ekonomska resnica, ki jo lahko razberemo iz določenega dejanja, je preferenca. Razlog za preferenco pa je neznan. Ker ekonomist ne proučuje razloge za preference, ni relevantno,

67

ali je določeno dejanje posameznika motivirano z zunanjim učinkom ali s čim drugim. Pozitivna lastnost zunanjih učinkov bi lahko tudi bila ta, da zunanji učinki ilustrirajo, kako se skupna lastnina uporablja brez misli na uporabo v prihodnosti, česar ni pri zasebni lastnini. Posameznik je spodbujen, da uporablja toliko skupne lastnine, kot je le možno, dokler je še vedno pod določeno kontrolo. Ampak ta fenomen bi se dal razložiti tudi brez apeliranja na zunanje učinke. Posameznik se ne sooča s stroški razvrednotenja kapitala s tem, ko uporablja skupno lastnino, pri čemer bi pa te stroške imel, če bi bila lastnina zasebna. Nižji stroški uporabe skupne lastnine bodo spodbujali posameznike, da uporabljajo več skupne kot zasebne lastnine. 5.4 Kapp in Beckermann o mejah svobodnega trga Eden izmed najbolj impresivnih in znanih rezultatov v ekonomski teoriji je ta, da popolno konkurenčni trgi brez pomoči ostalih institucij vodijo do Pareto učinkovite rešitve. Na drugi strani pa so se zadnja desetletja »mainstream« ekonomisti zavedali, da je zmožnost svobodnih in konkurečnih tržnih sistemov, da zagotovijo Pareto učinkovitost, spodkopati z zunanjimi učinki. Vendarle so »mainstream« ekonomisti nekako »prebavili« zunanje učinke, tako da ni nastala nobena pomembna sprememba v teoriji. V osnovi so zunanji učinki kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. Izven »mainstream« ekonomije pa je kar nekaj učenjakov z bolj radikalnimi nagnjenji osnovalo svojo lastno kritiko svobodnih trgov v kapitalistični družbi na osnovi nekompenziranih škod. Po njihovem mnenju takšne škode (družbeni stroški) zahtevajo revizijo konvencionalne miselnosti o vrlinah svobodnih trgov. V to je prepričan ekonomist William Kapp (Franzini 2004). Direktna primerjava teh dveh nasprotnih pogledov se je izvedla na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se William Kapp in ugledni ortodoksni ekonomist Wilfried Beckerman26 prepirala o vplivu družbenih stroškov in zunanjih učinkov na konvencionalno ekonomsko teorijo. Kapp27 je trdil, da sta konvencionalna sestava in orodje ekonomske teorije neprimerna in nerelevantna za analizo fenomena, ki je predmet diskusije. Če bi pogledali problem pobliže, bi lahko celo ugotovili (Franzini 2004, 2), da Beckerman gleda na nekompenzirane škode iz gledišča ekonomske

26 Beckerman, Wilfred. 1972. Environmental policy and the challenge to economic theory. V Political economy of the environment. Problems of the methods. Paris: Ecole pratique des hautes etudes. 27 Kapp, William. 1970. Environmental disruption and social costs: A challenge to economics. Kyklos 23: 833-848.

68

teorije in kot izziv Pareto učinkovitosti svobodnih trgov, medtem ko Kapp po drugi strani ni zaskrbljen z učinkovitostjo kot lastnostjo svobodnih trgov, ampak s kršitvijo družbenih pravic. Kršitev družbenih pravic pa v bistvu predstavljajo družbeni stroški. Njun primarni namen je bil v tem, kako narediti družbene stroške kompatibilne s svobodnim tržnim kapitalizmom. 5.4.1 Zunanji učinki in učinkovitost Velja prepričanje, da je zunanje učinke prvi omenil Alfred Marshall leta 1890 v »Principles of Economics«. Od takrat se je razvilo ogromno število ekonomskih študij na temo zunanjih učinkov, vendarle pa vseskozi ni prišlo do deljenega konsenza o natančni definiciji termina. Kar nekaj ekonomistov (vsi so sprejemali »mainstream« ekonomijo) je predstavilo svoje interpretacije, ki se med seboj razlikujejo v kar nekaj pomembnih pogledih. Po Marshallu, Sidgwicku in Pigouju so to bili Knight (1924)28, Meade (1952)29, Scitovsky (1954)30, Bator (1958)31, Coase (1960)32, Buchanan in Stubblebine (1962)33, Demsetz (1967)34, Arrow (1971)35. Tekom časa je potekal počasen proces konvergence in dominantno stališče je počasi dobivalo obris. Prva skupna lastnost je pomanjkanje skrbi za kontekst, od kod nekompenzirana škoda izvira. Ni pomembne razlike, ali škoda izvira iz proizvodnje ali distribucije dobrin ali je kje drugje v potrošni sferi. Druga lastnost je v tem, da ni pomembno, ali škoda izvira iz monopolističnega podjetja ali iz nezavedne dobrodelnosti. Vse, kar je pomembno, je to, da ima nekompenzirana stran izgubo blagostanja. Nobena druga dimenzija škode ni podana. Tretja lastnost dominantnega pristopa ja ta, da se osredotoča samo na nekompenzirane škode, ki prekršijo Pareto učinkovitost. Buchanan in Stubblebine (1962; povzeto po Franzini 2004, 4) povesta to zelo jasno, ko definirata Pareto relevantne zunanje učinke, se pravi takšne zunanje učinke, katerih odstranitev bo koristila vsem stranem. Zato velja: kadar ekonomisti govorijo o (negativnih) zunanjih učinkih, mislijo s tem 28 Knight, F. H. 1924. Some fallacies in the interpretation of social costs. Quarterly Journal of Economics 38: 582-606. 29 Meade, J. 1952. External economies and diseconomies in a competitive situation. Economic Journal 62: 54-67. 30 Scitovsky, T. 1954. Two concepts of external economies. Journal of Political Economy: 143-151. 31 Bator, F. M. 1958. The Anatomy of Market Failure. Quarterly Journal of Economics 72: 351-379. 32 Coase, R. H. 1960. The problem of social cost. Journal of Law and Economics 3: 1-44. 33 Buchanan, J. and W. C. Stubblebine. 1962. Externality. Economica 29: 371-384. 34 Demsetz, H. 1967. Towards a theory of property rights. American Economic Review 57: 347-359. 35 Arrow, K. J. 1971. Political and economic evaluation of social effects and externalities. V Frontiers of Quantitative economics, edited by M. D. Intriligator, North Holland.

69

samo na tista dejanja, ki nekomu povzročajo večjo izgubo kot pa prednosti nekomu drugemu. Dejanj, kjer so izgube manjše od koristi, se ne upošteva, saj so v skladu s Pareto učinkovitostjo. Tako bi veljalo, da bogataš, ki z določenim dejanjem poveča svoje blagostanje v večji meri, kot pa revež izgubi svoje blagostanje, ravna v skladu s Pareto učinkovitostjo, četudi bi s tem reveža prignal do stradanja. Na svobodnem trgu se izpeljejo samo tiste transakcije, ki imajo neto pozitivno vrednost: nihče ne bo spontano sprejel prodaje nečesa, ki ima višje stroške od cene, ki so jo pripravljeni sprejeti kupci. To nam pomaga razčistiti povezavo med Pareto relevantnimi zunanjimi učinki na eni strani in učinkovite trge na drugi strani. Zunanji učinki, ki niso Pareto relevantni, so izven dosega svobodnega trga, zato za njihovo vztrajnost ne moremo kriviti slabega delovanja trga. Zato je delo za ortodoksni pristop jasno: osredotočiti se moramo samo na te tipe zunanjih učinkov in si prizadevati, da pokažemo, da njihov izvor ne leži v slabo delujočih trgih, ampak v primanjkljaju določenega trga, v nesposobnosti zadovoljiti vse predpogoje za trge, da se razvijejo. Ta pogled je prinesla Coasova »revolucija«, vsaj kar se tiče dominantne interpretacije. Ta skrb glede lastnosti učinkovitosti trga razloži, zakaj dominantni pristop povzdigne zunanje učinke, ki so »anonimni« (nekompenzirane škode), definirani kot izguba blagostanja, katerih magnituda je večja kot korist, ki naraste prednostni strani. Vsem neortodoksnim učenjakom so bili zunanji učinki znamenje, da je kapitalistični tržni sistem okužen z resnim problemom: primanjkljajem institucionalne zaščite za določene osnovne družbene pravice. Zato razpravljati o zunanjih učinkih in družbenih stroških prvenstveno ne pomeni razpravljati o Pareto učinkovitosti trgov, ampak, kako uskladiti svobodne trge z družbenimi stroški. Ta pristop obsega stališče, da je tip nekompenzirane škode različen od tistega, ki zavzema osrednjo vlogo v bolj tradicionalnih analizah. 5.4.2 Družbeni stroški in družbene pravice Kapp (1963; povzeto po Franzini 2004, 5) definira družbene stroške kot tiste škodljive posledice in škode, ki jih nosijo druge osebe ali skupnosti kot rezultat proizvodnega procesa in za katerega podjetniki niso pozvani k odgovornosti. Ta definicija družbenih stroškov osvetli nekatere pomembne vidike Kappove vizije. Prvič, ni relevantno, če dejanje povzroči škodo, ki presega donos delujoče strani. Drugič, Kapp eksplicitno in ekskluzivno omenja škode, ki so rezultat proizvodnje zasebnih podjetij. Ni mu mar za nekompenzirane škode različnih virov. Anonimni agent ortodoksnega pristopa sedaj dobi jasno identiteto. Kapp priznava, da družbeni stroški

70

obsegajo veliko različnost družbenih izgub. Družbeni stroški so monetarna stran nezaščitenih družbenih pravic. Kappa verjetno niso zanimale Pareto učinkovite rešitve, kjer nekateri bogati ljudje utrpijo izgubo kot posledico dejanja, ki prinaša revnim samo majhno prednost. To bi lahko bilo Pareto relevantno, vendar se stežka sklada s konceptom družbenih stroškov - kot kršitev družbenih pravic. Družbeni stroški lahko narastejo v kontekstu, ki ni relevanten za Pareto učinkovitost, čeprav to ni nujen pogoj. Kapp želi našo pozornost speljati na mnoge tipe škod, ki jih podjetja storijo ljudem brez privolitve. Pozornost posveča celotnemu sklopu nekompenziranih škod, ki jih povzroča zasebni sektor v kapitalističnem sistemu. Za Kappa glavni problem ni v tem, kako nekompenzirane škode spodkopavajo tržno sposobnost za zagotavljanje Pareto učinkovitosti, temveč v tem, ali lahko tržni mehanizem združimo z nekaterimi osnovnimi družbenimi pravicami. Tukaj leži ključna razlika med Kappom in bolj ortodoksnim pristopom. To razliko želi narediti čimbolj jasno s tem, da v svojem delu trdi, da so družbene pravice različne od zunanjih učinkov. Kapp trdi, da so družbeni stroški bolj resni, prodorni in razširjeni kot zunanji učinki, zato niso le manjša motnja, ki jih lahko izpustimo, in splošne analize. Nasploh pa lahko definiramo Kappov problem kot spopad med družbenimi pravicami in kapitalističnimi lastninskimi pravicami. 5.4.3 Družbeni stroški in lastninske pravice Svobodne tržne transakcije ne morejo potekati brez dobro definiranih lastninskih pravic. Coase (1960) je prišel do zaključka, da je ravno primanjkljaj dobro definiranih lastninskih pravic vzrok za pojav zunanjih učinkov. Ko so transakcijski stroški enaki nič, so dobro definirane lastninske pravice potreben in zadosten pogoj za vse recipročne koristne transakcije med racionalnimi in svobodnimi agenti. Vse možnosti Pareto izboljšav bodo izkoriščene in zato ne bodo obstajali nobeni Pareto relevantni zunanji učinki. Vendarle je tudi Coase gledal na zunanje učinke z zaskrbljenostjo že zato, ker so ogrožali učinkovitost - kot lastnost trga. Njegov prispevek je bil interpretiran kot poskus demonstracije, da so zunanji učinki posledica manjkajočega predpogoja za delovanje trga. Od Coasa naprej je jasno, da lahko trg vsaj v osnovi podpira dober sistem lastninskih pravic, in da je zmotno, če zamenjamo trg (sistem za sprejemanje odločitev) s kapitalizmom (sistem lastninskih pravic, ki ima pomembno moč in razporeditveno vlogo). Coasov pristop je uporaben v različnih pogledih. Prvič; pomaga nam iti v problem odnosa med družbenimi in lastninskimi pravicami. Drugič; dovoljuje nam identificirati in razločevati kritike, ki so lahko naperjene proti kapitalističnim

71

lastninskim pravicam na eni strani in proti tržnim transakcijam na drugi strani. Kapp kritizira tako kapitalizem kot tudi trg. Za Coasa je pomembna samo jasna alokacija lastninskih pravic. Če transakcijski stroški niso pomembni, bo že samo ta pogoj dovoljeval trgu, da deluje učinkovito. Predvidevajmo sedaj, da je naš cilj enak Kappovemu, to je zaščititi nekatere družbene pravice, katerih kršenje povzroča naraščanje družbenih stroškov. Ali lahko Coasov predlog reformuliramo tako, da svobodni trg ne bo prišel navzkriž z zaščito družbenih pravic? V osnovi lahko: družbene pravice bi lahko interpretirali kot lastninske pravice za določena specifična dejanja ali resurse (Franzini 2004, 9). Poglejmo sedaj Kappov primer tehnoloških sprememb. Kapp trdi, da izgubo dohodka in blaginje na strani delavcev zaradi inovacij, ki jih vpelje podjetje, lahko prepoznamo kot družbeni strošek. Meni celo, da je ta vodilna sila kapitalistične dinamike eden izmed resnih in sistematičnih vzrokov za družbene stroške (Kapp 1963, 10. poglavje; povz. po Franzini 2004, 9). Da bi osvetlili zvezo med družbenimi in lastninskimi pravicami, predpostavimo, da imajo delavci lastninske pravice na tehnologiji, tako da je podjetniki ne morejo spremeniti, ne da bi dobili dovoljenja od delavcev, kar pomeni, da bi jo morali od njih kupiti. Če so vsi agenti racionalni, se bodo udejanjile samo tiste spremembe v tehnologiji, kjer so delavci na boljšem. Njihova družbena pravica je zaščitena s kombinacijo lastninskih pravic in svobodno menjavo. Družbeni stroški bodo izginili, saj koristi ne naraščajo več tistim, ki niso upravičeni. Izgleda, da smo našli rešitev, kako narediti svobodne trge kompatibilne z družbenimi pravicami. Ampak postavlja se vprašanje: bi to bilo kompatibilno s kapitalizmom kot sistemom lastninskih pravic? Odgovor je negativen, vsaj za širok spekter družbenih pravic ne. Določitev lastninskih pravic, ki bi odstranile družbene stroške, je težko sprejemljivo v kapitalističnem sistemu. Da bi naredili svobodne trge popolnoma kompatibilne z družbenimi pravicami, potrebujemo protikapitalistične lastninske pravice. Družbene pravice ne trčijo toliko na svobodne trge, ampak bolj na sistem lastninskih pravic, ki določajo kapitalizem. Vse to demonstrira (Franzini 2004, 10), da Coasov predlog lahko obrnemo na glavo: če trgi delujejo v kontekstu predefiniranih lastninskih pravic, lahko trg deluje tudi v obstoju protikapitalističnih lastninskih pravic. Ali družbene pravice stojijo v konfliktu s kapitalističnimi lastninskimi pravicami ali pa so v nasprotju s svobodnimi trgi, sta ločeni kategoriji. Če pogledamo na družbene stroške s strani družbenih pravic, pridemo do sklepa, da so kapitalistične lastninske pravice pogosto negativno uperjene do družbenih pravic.

72

5.4.4 Lastninske pravice in svobodni trg Svobodni trgi in ustrezne lastninske pravice mogoče niso dovolj za garantirano zaščito družbenih pravic. Kapp trdi, da posameznikova pripravljenost, da plača, kot je izražena na trgu, ni zanesljiva osnova za ocenjevanje stvari. Še posebej je bil skeptičen do uporabe posameznikove pripravljenosti za določanje vrednosti izboljšav v naravnem okolju, kot so jo predlagali Beckerman in ostali ortodoksni ekonomisti. Verjel je, da posameznikova pripravljenost, da plača, bagatelizira fenomen neplačanih družbenih stroškov s tem, da jih prikaže bolj neškodljive, kot so v resnici (Kapp 1963, 317; povz. po Franzini 2004, 11). Kapp (1963, 314; povz. po Franzini 2004, 12) našteva tri razloge za svoj skepticizem. Najbolj relevanten je drugi razlog, ki govori o posameznikovi nesposobnosti, da dogna poln razpon kratkoročnih in dolgoročnih koristi okoljskih izboljšav oziroma poln vpliv degradacije okolja za njegovo zdravje in blagostanje. Glede teh ključnih zadev zavzameta Kapp in Beckerman nasprotujoča si mnenja. Beckermanova glavna skrb je Pareto učinkovitost in ne vidi posebnih razlogov za dvom v zanesljivost posameznikovih ugotovitev kot osnovo za določanje vrednosti stvarem. Družbene pravice so torej lahko v konfliktu z dvema stebroma zahodne civilizacije: kapitalističnimi lastninskimi pravicami in svobodnim trgom. Vendarle pa je problem širši, saj obstajajo tudi primeri, ko so si družbene pravice med sabo v konfliktu. Da bi zaščitili posameznike in njihove družbene pravice, obstaja v teoriji več možnosti, ki jih lahko tudi kombiniramo. Prvi tip rešitev je kolektivno odločena kompenzacija monetarne narave. Preveč jasno je, da ex post kompenzacija ni ustrezna rešitev. Spomnimo se samo na države blaginje, ki so jih mnoge zahodne države zgradile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in jih sedaj ne morejo več financirati. To ima za posledico, da nekateri družbeni stroški ne bodo kompenzirani in se bo razpon zaščitenih družbenih pravic skrčil. Lahko se tudi vprašamo, ali bi vključitev družbenih pravic v ustavni zakon pomagala rešiti problem. Da bi zaščitili družbene pravice, javni izdatki niso edina in tudi ne najbolj učinkovita rešitev. Alternativa je v monetarnih iniciativah za podjetja ali v vzpostavitvi standardov. Kapp je dal prednost standardom, ki bi jih lahko uporabili ne samo za preprečevanje degradacije okolja, ampak tudi za zaščito drugih družbenih pravic. Seveda imajo standardi tudi stranske učinke, saj obstaja možnost, da niso stroškovno učinkoviti. Kapp (1970, 836; povz. po Franzini 2004, 14) je predvideval, da se ex post »zdravila«, kot so davki in subvencije, lahko izkažejo kot neučinkovita. Ključno vprašanje za njega je bilo: kdo je končni nosilec davkov, s katerimi obdavčimo podjetja?

73

Postavlja pa se tudi bolj fundamentalno vprašanje: kako lahko odločimo, katere družbene pravice potrebujejo zaščito in v kakšnem razponu naj ta zaščita bo? V družbi, ki je institucionalizirano karakterizirana s kapitalističnimi lastninskimi pravicami in svobodnim trgom, družbene pravice naj ne bi bile problem, saj se jih niti ne prepozna. To je natančno tisto, kar se zgodi v abstraktnem svetu tradicionalne ekonomike, kar seveda ni dobra slika realnosti. Ko se enkrat zanimamo za družbene pravice, se pojavijo naslednji problemi (Franzini 2004, 15):

• definicija družbenih pravic, • zaščita družbenih pravic in • paziti, da nekatere družbene pravice ne zaščitimo na račun ostalih,

ne da bi se tega zavedali. Da bi zavzeli takšno stališče, moramo iti globlje od problema družbenih stroškov kot jih je predstavil Kapp. Medtem ko so podjetja pogosto primarni stvaritelji družbenih stroškov, pa pri kršenju družbenih pravic niso sami, saj kršitev le-teh ni vedno v interesu podjetij. Ali naj omejena sredstva alociramo v bolnišnico za transplantacijo organov ali pa za pediatrično nego. Pomislimo še na konflikt, ki se pojavi med delavci podjetja, ki onesnažuje in prebivalci mesta, kjer je to podjetje locirano – v mestu prebivajo tako delavci kot njihovi prijatelji in sorodniki. Franzini (2004, 15) trdi, da obstaja veliko primerov, kjer konflikt enostavno ni med družbenimi pravicami in zasebnim dobičkom, kot je to prikazal Kapp. V mnogih primerih naletimo na situacijo, kjer določene družbene pravice kolidirajo z drugimi družbenimi pravicami. Če imamo rešitve za takšne primere, smo v boljšem položaju, da rešimo konflikte med družbenimi pravicami in zasebnim dobičkom. V tem tiči razlog, da gremo globlje v problematiko, da se lahko soočimo z moralnimi dilemami, ki nastanejo s kolizijo večih družbenih pravic. Žal ni nekih sestavljenih rešitev, tako kot tudi nismo na začetku teh rešitev. Mogoča rešitev je skupina strokovnjakov ali politikov, ki jim je naročeno, da rešijo najtežje primere. Boljša garancija za prave odločitve je demokracija. Posvetovanje je prosta diskusija, ki pomaga ljudem predstaviti svoje mnenje, in jim omogoča sprejemanje težkih odločitev ter tako mehča družbene konflikte. Seveda ne obstaja garancija, da bodo vsi imeli isti pogled na problem. Vsekakor pa obstajajo dobri razlogi za to, da se bosta ojačali recipročno razumevanje in naklonjenost kooperativnim dejanjem z majhnim rizikom »free riding«. Strokovnjaki naj zberejo dovolj znanja glede določenih problematik, odločanje pa naj prepustijo dobro informiranim posameznikom, ki jih problem zadeva. Kakršnokoli prednost uživajo strokovnjaki v tehničnem znanju, pa niso pristojni za odločanje o tem, kako primerjati dve družbeni pravici, ki sta v

74

konfliktu. Družba, ki daje družbenim pravicam pomembnost, ki jo zaslužijo, naj ne bi spodletela pri posvetovalni demokraciji kot najpomembnejši institucionalni napredek, ki ga lahko naredi. Posvetovalna demokracija pomaga vzdrževati osnovo demokracije s kapaciteto moralnega izboljšanja (Guttman and Thompson 1996, 9; povz. po Franzini 2004, 17). Brez moralnega izboljšanja ne more obstajati napredek pri družbenih pravicah. Seveda ima posvetovalna demokracija svoje probleme: lahko je draga, lahko vzame veliko časa za sprejetje odločitev in ne vključi vseh posameznikov, ki jih zadeva določen problem. Franzini (2004, 17) zavzema stališče, da je najboljši pogled na družbene stroške v tem, da jih obravnavamo kot rezultat kršitev družbenih pravic. Gledano s te perspektive, imajo družbeni stroški malo skupnega z zunanjimi učinki. Družbene pravice so izziv tako za kapitalistične lastninske pravice kot za svobodni trg. Zaščita družbenih pravic, ko enkrat priznamo, da obstajajo, je dober razlog za to, da resno vzamemo vprašanja, ki se dotikajo samega srca ekonomije: ali kapitalistične lastninske pravice dajejo pravo spodbudo? Ali so posamezniki vedno sposobni zaščititi lastne interese in pravice v sistemu, kjer je menjava prosta v vsakem pomenu? Ali so posamezne tržnoosnovane rešitve vedno ustrezne? Vsa ta vprašanja imajo pozitivne odgovore v tradicionalni ekonomiji. Ampak že Kapp je vedel, da so takšni pozitivni odgovori zelo enostavni in naši kompleksni družbi ne omogočajo, da bi se lotila civilnega in socialnega razvoja. Izziv družbenih stroškov in pravic bi morali vzeti resno in jih začeti obravnavati kot začetno točko za oblikovanje boljših institucionalnih okvirov, kjer so odločitveni mehanizmi bolj kolektivno naravnani kot trg in kjer so sistemi lastninskih pravic bolj uspešni za izpolnjevanje družbenih pravic. 6. SKLEP

75

Teorija o zunanjih učinkih se je razvijala v treh glavnih obdobjih. Prvo obdobje se je začelo takrat, ko je Marshall prvič uporabil termin zunanja ekonomija, in je trajalo vse do Vinerja, ki je dokazoval učinke denarnih zunanjih učinkov. Coasov ključni članek o problemu družbenih stroškov predstavlja začetek drugega obdobja. To je bil čas akumulacije novih interpretacij zunanjih ekonomij v večji meri kot odgovor na mnoge primere fenomena, ki so ga ekonomisti povezovali s pojmom zunanjih ekonomij oziroma zunanjih učinkov. Na zunanje učinke so gledali kot na povzročitelje nepopolnega delovanja tržnega mehanizma. Po Coasu lahko imenujemo tretje obdobje, ki sega vse do današnjih dni in ga označuje povečan interes za varstvo okolja in povezavo z zunanjimi učinki, rastjo institucionalne dimenzije v ekonomiji in ideja o transakcijskih stroških, ki je prišla v žarišče ravno zaradi debate o zunanjih učinkih, in povečano oddvojenost konteksta debate o zunanjih učinkih, ki zrcali splošno tendenco k trendu specializacije v okviru ekonomske znanosti. Koncept o zunanjih učinkih je bil za mikroekonomiko tisto, kar je bila za makroekonomiko Keynesianska ekonomika, saj nudi temelj za neomejeno intervencijo države v zasebne transakcije. Tako lahko vsako človekovo dejanje karakteriziramo kot zunanji učinek s pripadajočim apelom za intervencijo države. Vendar iz gledišča tržnoosnovanih dejanj večina zunanjih učinkov ni vrednih stroškov korekcije. Glede na število in širino primerov, kjer družboslovni znanstveniki uporabljajo zunanje učinke kot orodje za intervencijo države na trgu, lahko rečemo, da so ti protagonisti prepoznali ta potencial in posegli po možnostih, ki jih nudi. Iz perspektive nekaterih znanstvenikov je koncept tako močan, da bi kar pregnali neoklasično ekonomiko blaginje na akademsko podstrešje. Sodobni družboslovni znanstveniki so nadaljevali v tej smeri, saj so z velikim zamahom sprejeli koncept zunanjih učinkov z njegovim temeljem za intervencijo države. Tako je koncept zunanjih učinkov postal pomemben del ekonomije in javne politike. Literatura o zunanjih učinkih se je kopičila zadnjih sto let, napisanih je bilo na tisoče člankov in knjig o nepopolnem delovanju tržnega mehanizma in ustrezni vlogi države. Ta literatura vključuje nezanesljiv spekter primerov, kjer avtorji najdejo nepopolno delovanje tržnega mehanizma in široko raznolikost mehanizmov, ki jih lahko uporabi država za korekcijo. Nepopolno delovanje tržnega mehanizma bi se naj pojavilo zato, ker trg oskrbuje preveč dobrin, ki proizvajajo negativne zunanje učinke, in premalo dobrin, ki proizvajajo pozitivne zunanje učinke. Preveč dobrin, ki proizvajajo negativne zunanje učinke, se ponuja zato, ker stroški tistih, ki izkusijo negativne zunanje učinke, niso všteti v proizvodnjo teh dobrin. Dobrin, ki proizvajajo pozitivne zunanje učinke, pa se ponuja premalo, ker prejemniki zunanjih učinkov ne plačujejo za

76

prejete koristi. Te koristi zato tudi ne pomenijo dodatne vzpodbude za večjo ponudbo teh dobrin. Če bi prejemniki morali plačevati za prejete koristi, bi le-to pomenilo večjo vzpodbudo za proizvodnjo teh dobrin in tako tudi povečalo količino ponudbe. V obeh primerih je rečeno, da trg deluje nepopolno, saj ne more zajeti vseh učinkov, ki so vpleteni v transakcije, zato tudi tržne cene dobrin ne zrcalijo vseh stroškov in koristi, ki so povezani z dobrinami. Rešitev v obeh primerih je v intervenciji države na trgu. Vendar trgi le redko niso sposobni rešiti problema zunanjih učinkov. Nenavadni zunanji učinki, ki nastanejo zaradi uporabe zasebne dobrine, lahko obstanejo samo, če država preprečuje trgu, da bi pravilno deloval. V odsotnosti državnih ovir pri tržnih transakcijah lahko samo javne dobrine s sabo prinesejo zunanje učinke, ki lahko vztrajajo. Zunanji učinek je termin, ki je uporaben v kategoriziranju problemov alokacije resursov. Velik del javne politike je nepravilno baziran na principu zunanjih učinkov. Neoklasiki verjamejo, da svobodni trgi ne upoštevajo stroškov onesnaževanja, kar vodi v neučinkovitost in zato tudi trgi delujejo nepopolno. Tukaj mora poseči vmes država in popraviti nepopolno delovanje trga ali z davki ali z dovoljenji za onesnaževanje. Medtem ko se davki lotijo problema pri izviru in dajejo močno spodbudo za inovacije, so dovoljenja za trgovanje decentralizirani tržnoosnovani koncepti, ki jih lahko uporabimo tudi v mednarodnem merilu. Po mnenju Avstrijske šole pa so državne intervencije neskladne s svobodnimi trgi, problemi okolja pa niso plod nepopolnega delovanja trga, temveč rezultat nepopolnega delovanja države. Onesnaževanje je torej posledica medosebnih konfliktov, ki jih ne morejo rešiti ne davki (centralno planiranje) ne dovoljenja za trgovanje (kršenje lastninskih pravic). Zato Avstrijska šola ponuja tri rešitve: privatizacijo in princip »prvi pride, prvi postrežen« (»first come first served«) za definiranje lastninskih pravic ter princip »onesnaževalec plača« (»polluter pays principle«) za uveljavljanje lastninskih pravic. Pozitivna lastnost zunanjih učinkov bi lahko tudi bila ta, da zunanji učinki ilustrirajo, kako se skupna lastnina uporablja brez misli na uporabo v prihodnosti, česar ni pri zasebni lastnini. Posameznik je spodbujen, da uporablja toliko skupne lastnine kot je le možno dokler je še vedno pod določeno kontrolo. Ampak ta fenomen bi se dal razložiti tudi brez apeliranja na zunanje učinke. Posameznik se ne sooča s stroški razvrednotenja kapitala s tem, ko uporablja skupno lastnino, pri čemer bi pa te stroške imel, če bi bila zasebna lastnina. Nižji stroški uporabe skupne lastnine bodo spodbujali posameznike, da uporabljajo več skupne kot zasebne lastnine. Sodobni pogled na problem zunanjih učinkov zavzema stališče, da je najboljši pogled na družbene stroške v tem, da jih obravnavamo kot rezultat kršitev družbenih pravic. Gledano s te perspektive, imajo družbeni

77

stroški manj skupnega z zunanjimi učinki. Družbene pravice so izziv tako za kapitalistične lastninske pravice kot za svobodni trg. Zaščita družbenih pravic, ko enkrat priznamo, da obstajajo, je dober razlog za to, da resno vzememo vprašanja, ki se dotikajo samega srca ekonomije: ali kapitalistične lastninske pravice dajejo pravo spodbudo? Ali so posamezniki vedno sposobni zaščititi lastne interese in pravice v sistemu, kjer je menjava prosta v vsakem pomenu? Ali so posamezne tržnoosnovane rešitve vedno ustrezne? Vsa ta vprašanja imajo pozitivne odgovore v tradicionalni ekonomiji. Ampak že Kapp je vedel, da so takšni pozitivni odgovori zelo enostavni in naši kompleksni družbi ne omogočajo, da bi se lotila civilnega in socialnega razvoja. Izziv družbenih stroškov in pravic bi morali vzeti resno in jih začeti obravnavati kot začetno točko za oblikovanje boljših institucionalnih okvirov, kjer so odločitveni mehanizmi bolj kolektivno naravnani kot trg in kjer so sistemi lastninskih pravic bolj uspešni za izpolnjevanje družbenih pravic. SEZNAM VIROV

1) Abrego, Lisandro and John Walley. 2002. Adaptation, Internalization and Environmental Damage. Universities of Warwick and Western Ontario [online]. Dostopno na: http://www.ssc.uwo.ca/economics/econref/html/WP2002/wp2002_2.pdf [15. 9. 2005].

78

2) Albert, Michael and Robin Hahnel. 2000. A Quiet Revolution in

Welfare Economics. Dostopno na: http://www.zmag.org/books/quiet.htm [19. 12. 2005].

3) Barker, Felicity. 2002. Consumption Externalities and the Role of

Government: The Case of Alcohol [online]. Dostopno na: http://www.treasury.govt.nz/workingpapers/2002/twp02-25.pdf [18. 5. 2006].

4) Barnett, A. H. and Bruce Yandle. 2005. The End of Externality

Revolution. Dostopno na: http://www.mises.org/journals/scholar/barnett.pdf [20. 12. 2005].

5) Barnett, William and Michael Saliba. 2002. Neoclassical Theory and

the Inconstinent Application of Subjectivism [online] . New Orleans: Loyola University. Dostopno na: http://www.mises.org/asc/2002/ASC8-Barnett-Saliba.pdf [14. 4. 2006].

6) Bohm, Peter. 1997. The Economics of Environmental Protection:

Theory and Demand Revelation. Cheltenham: Edward Elgar Publishing Limited.

7) Boulding, Kenneth E. 1993. The Basic Evolutionary Model. V

Evolutionary Economics, urednik Ulrich Witt. Cambridge: Edward Elgar Publishing Ltd.

8) Buchholz, Wolfgang. 2003. Ansätze zur Internalisierung externer

Effekte. Universität Regensburg [online]. Dostopno na: www.wiwi.uni-regensburg.de/buchholz/lehre/lehrmaterial/PDF/Skripten/umwelt/Text/Kapitel%2all.pdf [18. 12. 2005].

9) Chen, Jing. 2002. Economic and Biological Evolution: A Non-

Equilibrium Thermodynamic Theory [online]. Prince George: University of Northern British Columbia. Dostopno na: http://www.ecoeco.org/Documents/thermo.pdf [15. 11. 2005].

10) Common, Michael. 1996. Environmental and Resource

Economics: An Introduction. New York: Longman.

79

11) Cordato, Roy E. 1992. Welfare Economics and Externalities in an Open Ended Universe: A Modern Austrian Perspective. Norwell: Kluwer Academic Publishers.

12) Cornes, Richard and Todd Sandler. 1996. The Theory of

Externalities, Public Goods and Club Goods. Cambridge: Cambridge University Press.

13) Costanza, Robert. 1993. Ecological Economic Systems

Analysis: Order and Chaos. V Economics and Ecology: New Frontiers and Sustainable Development, urednik Edward B. Barbier. London: Chapman & Hall.

14) Costanza, Robert, Herman E. Daly, and Joy A. Bartholomew.

1991. Goals, Agenda, and Policy Recommendations for Ecological Economics. V Ecological Economics: The Science and Management of Sustainability, urednik Robert Costanza. New York: Columbia University Press.

15) Costanza, R., J. Cumberland, H. Daly, R. Goodland und R.

Norgaard. 2001. Einführung in die Ökologische Ökonomik. Stuttgart: Lucius & Lucius Verlagsgeselschaft.

16) Daly, Herman E. 1991. Elements of Environmental

Macroeconomics. V Ecological Economics: The Science and Management of Sustainability, urednik Robert Costanza. New York: Columbia University Press.

17) Devine, Pat et al. 2002. Marketable Permits: A Critique from an

Ecological Economics Point of View [online]. Sousse: International Society for Ecological Economics. Dostopno na: http://www.econ.boun.edu.tr/staff/adaman/research/tunus4.pdf [15. 7. 2005].

18) Eskeland, Gunnar S. 2000. Externalities and Production Efficiency [online]. Washington: The World Bank, Development Research Group. Dostopno na:

http://econ.worldbank.org/docs/1074.pdf [15. 12. 2005].

19) Faber, Malte and John L. R. Proops. 1991. National Accounting, Time and the Environment: A Neo-Austrian Approach. V Ecological Economics: The Science and Management of

80

Sustainability, urednik Robert Costanza. New York: Columbia University Press.

20) Frank, Robert H. 2005. Positional Externalities Cause Large

and Preventable Welfare Losses [online]. The American Economic Reveiew, Volume 95, Number 2. Dostopno na: http://www.aeaweb.org/annual_mtg_papers/2005/0108_1015_0601.pdf [13. 3. 2006].

21) Franzini, Maurizio. 2004. Socail Costs, Social Rights and the

Limits of Free Market Capitalism: A Re-reading of Kapp [online]. Universita di Roma. Dostopno na: http://www.unisi.it/criss/download/disc/franzini.pdf [25. 5. 2006].

22) Friedman, David D. 2004. The Swedes get it right: Coase

World. Dostopno na: http://www.daviddfriedman.com/Academic/Coase_World.html [5. 8. 2005].

23) Gerlagh, Reyer. 2002. Long-Term Substitutability between

Environment and Man-Made Goods. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 44, Number 2. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

24) Haddock, David D. 2003. Irrelevant Internalities, Irrelevant

Externalities and Irrelevant Anxieties [online]. Northwestern University – School of Law and Departement of Economics. Dostopno na: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=437221 [28. 4. 2006].

25) Halbrooks, Jacob. 2003. The Externalities Argument [online].

Auburn: The Ludwig von Mises Institute. Dostopno na: http://www.mises.org/story/1360 [2. 8. 2006].

26) Hampicke, Ulrich. 1992. Ökologische Ökonomie: Individuum

und Natur in der Neoklassik – Natur in der ökonomischen Theorie, Teil 4. Opladen: Westdeutscher Verlag.

27) Holcombe, Randall G. and Russel S. Sobel. 2000.

Consumption Externalities and Economic Welfare. V Eastern Econmic Journal, vol. 26, issue 2 (157-170).

81

28) Hyman, David N. 1999. Public Finance: A Contemporary Application of Theory to Policy. Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers.

29) Innes, Robert. 2003. Stohastic Pollution, Costly Sanctions and

Optimality of Emission Permit Banking. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 45, Number 3. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

30) Klauer, Bernd. 2001. Welchen Beitrag können die

Wirtschaftswissenschaften zum Erhalt der Biodiversität leisten? Tutzing: Vereinigung für Ökologische Ökonomie.

31) Kula, Erhun. 1992. Economics of Natural Resources and the

Environment. London: Chapman & Hall.

32) Lee, Norman. 1997. Environmental Policy. V The Economics of the European Union: Policy and Analysis, urednika M. J. Artis in Norman Lee. Oxford, New York: Oxford University Press.

33) Mathews, M. R. and J. A. Lockhart. 2001. The Use of an

Environmental Equity Account to Internalise Externalities [online]. Birmingham: Aston University. Dostopno na: http://research.abs.aston.ac.uk/wpaper/0104.pdf [15. 7. 2005].

34) Mattiacci, Giuseppe Dari. 2003. The Economics of Pure

Economic Loss and the Internalisation of Multiple Externalities [online]. Utrecht: Utrecht University. Dostopno na: http://www.bepress.com/cgi/viewcontent.cgi?article=1053&context=gwp [15. 7. 2005].

35) McCann, Laura M. J. 2004. Accounting for Societal

Externalities. Columbia: University of Missouri. Dostopno na: http://www.socialeconomics.org/uploads/McCann.pdf [18. 12. 2005].

36) McKinney, Michael L., and Robert M. Schoch. 1998.

Environmental Science: Systems and Solutions. Boston: Jones and Bartlett Publishers.

37) Mohr, Robert D. 2002. Technical Change, External Economies

and the Porter Hypothesis. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 43, Number 1. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

82

38) Moledina, A. A., J. S. Coggins, S. Polasky and C. Costello.

2003. Dynamic Environmental Policy with Strategic Firms: Prices versus Quantities. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 45, Number 2S. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

39) Newell, R. G. and W. A. Pizer. 2003. Regulating Stock

Externalities under Uncertainty. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 45, Number 2S. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

40) Norgaard, Richard B. and Richard B. Howarth. 1991.

Sustainability and Discounting the Future. V Ecological Economics: The Science and Management of Sustainability, urednik Robert Costanza. New York: Columbia University Press.

41) North, Gary. 1992. The Coase Theorem: A Study in Economic

Epistomology [online]. Dostopno na: http://www.entrewave.com/freebooks/docs/a_pdfs/gnct.pdf [12. 4. 2004].

42) Ono, Tetsuo. 2003. Environmental Tax Policy in a Model of

Growth Cycles.V Economic Theory, urednik Charalambos D. Aliprantis, Volume 22, Number 1. West Lafayette: Society for the Advancement of Economic Theory.

43) Pack, Howard and Kamal Saggi. 1999. Exporting, Externalities

and Technology Transfer [online]. Philadelphia: University of Pennsylvania. Dostopno na: http://econ.worldbank.org/docs/662.pdf [11. 12. 2005].

44) Parkin, Michael, Mealnie Powell and Kent Matthews. 1998.

Economics. London: Pearson Education Limited. 45) Rahmeyer, F. 1999. Internalisierung externer Effekte durch

Verhandlungen (Das Coase-Theorem) [online]. Universität Augsburg. Dostopno na: http://www.wiwi.uni-augsburg.de/vwl/pfaff/pdf_files/lehrtext/umw2_ws98.pdf [11. 10. 2005].

46) Rothbard, Murray N. 1956. Toward a Reconstruction of Utility

and Welfare Economics [online]. Dostopno na: http://www.mises.org/rothbard/toward.pdf [15. 7. 2006].

83

47) Rothengatter, Werner et al. 2000. External Costs and Ways of Internalisation [online]. Kalsruhe: IWW and Lausanne: ITEP – EPFL. Dostopno na: http://alfa.ist.utl.pt/~cesur/softice/files/2.4.pdf [15. 10. 2005].

48) Saari, Donald G. and Anne Petron. 2004. Negative externalities

and Sen`s Liberalism Theorem. Dostopno na: http://www.imbs.uci.edu/tr/mbs04_05.pdf [19. 12. 2005].

49) Shiell, Leslie. 2003. Equity and Efficiency in International

Markets for Pollution Permits. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 46, Number 1. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

50) Simpson, Brian P. 2003. Why Externalities Are Not a Case of

Market Failure. La Jolla: National University. Dostopno na: http://www.mises.org/asc/2003/asc9simpson.pdf [18. 12. 2005].

51) Siniscalco, Domenico. 1999. Global Externalities Sovereign

States [online]. Paris: The World Bank and Conseil d`Analyse Economique. Dostopno na: http://www.worldbank.org/research/abcde/eu/siniscalco.pdf [28. 11. 2005].

52) Siqueira, Kevin. 2003. International Externalities, Strategic

Interaction and Domestic Politics. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 45, Number 3. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

53) Sterpan, I. Lucian. 2005. Value and the Method of the Free

Market [online]. Dostopno na: http://www.armchair.cadi.ro/PAPERS/ACADEMIC%20PAPERS/Ion%20Sterpan%20%20Value%20and%20the%20Method%20of%20the%20Free%20Market.pdf [17. 4. 2006].

54) Storfner, Sebastian. 2004. Can Market Forces Solve

Environmental Problems? Neoclassical vs. Austrian Analytics [online]. Birmingham: University of Central England. Dostopno na: http://www.mises.org/journals/scholar/Storfner.pdf#search=%22can%20market%20forces%20solve%20environmental%22 [29. 4. 2006].

84

55) Stevens, Brandt. 2002. A Dynamic Analysis of the Marketable

Permits Approach to Global Warming Policy: A Comparison of Spatial and Temporal Flexibility. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 44, Number 1. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

56) Sturn, Richard. 2003. Umweltpolitik und marktwirtschaftlicher

Ordnungsrahmen: Das Umweltproblem und seine Lösungen aus ökonomischer Perspektive [online]. Graz: Karl Franzens Universität. Dostopno na: http://www.kfunigraz.ac.at/fwiwww/home-dt/allg/m241_4.pdf [15. 11. 2005].

57) Sutton, Philip. 1999. Ecological Tax Reform: A Policy Analysis

of the Costanza, Daly, Hawken and Woodwell package. Fairfield: Green Innovations Inc. Dostopno na: http://www.green-innovations.asn.au/anzsee.htm [18. 3. 2006].

58) Von Mises, Ludwig. 1996. Human Action: A Treatise on

Economics [online]. San Francisco: Fox & Wilkes. Dostopno na: http://www.mises.org/humanaction/pdf/humanaction.pdf [15. 7. 2006].

59) Wang, Shunli, Peter Nijkamp and Erik Verhoef. 2001.

Modelling Externalities between Ecological and Economic Systems [online]. Amsterdam: Tinbergen Institute. Dostopno na: http://www.tinbergen.nl/discussionpapers/01098.pdf [7. 4. 2006].

60) Weimann, Joachim. 2000. Externe Effekte [online].

Magdeburg: Otto von Guericke Universität. Dostopno na: http://www.uni-magdeburg.de/vwl3/papers/Externe_Effekte.pdf [15. 10. 2005].

61) Williams, R. C. 2002. Environmental Tax Interaction when Pollution Affects Health or Productivity. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 44, Number 2. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

62) Witt, Ulrich. 1992. Überlegungen zum gegenwärtigen Stand

der evolutorischen Ökonomik. V Evolutorische Ökonomik, urednika Bernd Bievert in Martin Held. Frankfurt: Campus Verlag.

63) Yandle, Bruce. 1998. Coase, Pigou and Environmental Rights.

V Who Owns the Environment? Urednika Peter J. Hill and Roger E. Meiners, 119-152. Lanham: Rowman and Littlefield Publishers.

85

64) Zivin, J. G. and A. A. Small. 2003. Risk Sharing in Coasean

Contracts. V Journal of Environmental Economics and Management, urednik Joseph A. Herriges, Volume 45, Number 2S. Berkeley: Associaton of Environmental and Resource Economists (AERE).

Delovni življenjepis Rodil sem se v Mariboru 13. aprila 1975. Po končani osnovni šoli sem se leta 1990 vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem, smer turistični tehnik, ter izobraževanje zaključil z odličnim zaključnim izpitom. Leta 1994 sem se vpisal na Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru ter se odločil za smer mednarodna menjava. Študij sem zaključil junija 1999 z diplomsko nalogo “Globalizem in varstvo okolja”. Po končanem dodiplomskem izobraževanju in pridobitvi naziva univerzitetni diplomirani ekonomist sem se leta 1999 vpisal na podiplomski študij Ekonomsko-poslovne fakultete na smer ekonomska teorija in analiza.

86

Pregled dela 1996 Public Relations Manager v Hotelu Park Bled 2000-2006 Učitelj strokovno-teoretičnih predmetov na Šolskem centru

Ptuj, Ekonomska šola Raziskovalno in strokovno delo

• V diplomski nalogi sem se loteval aktualne problematike varstva okolja na globalni ravni. Še posebej sem se osredotočil na možnosti uporabe ekonomskih instrumentov za internalizacijo zunanjih učinkov ter na pregled aktivnosti na tem področju v Evropski uniji in Sloveniji.

• V študijskem letu 1999/2000 sem sodeloval na raziskovalnem

projektu “Družba in prostorski razvoj Slovenije: Terciarizacija dejavnosti in njen vpliv na razpršitev delovnih mest v postindustrijski družbi”, ki je potekal v okviru Geografskega inštituta in s sodelovanjem Ekonomsko-poslovne fakultete.

• Med leti 1994 – 2000 sem se izpopolnjeval na Centru za duhovno

kulturo v okviru projekta Duhovna univerza, kjer sem uspešno končal izobraževanje in delo na bivalnih seminarjih.

• Leta 1995 sem opravil mednarodni izpit iz nemškega jezika na Goethe-Institut in tako pridobil certifikat ZDaF (Zertifikat Deutsch als Fremdsprache). Leta 1997 pa sem pri istem inštitutu pridobil še certifikat ZMP (Zentrale Mittelstufenprüfung). Tako trenutno aktivno obvladam nemški, angleški in italijanski jezik ter pasivno francoski, španski in latinski jezik.

• Sem tudi član Slovenskega ekološkega gibanja ter ustanovni član

Pomurskega ekološkega centra, kjer se udeležujem strokovnih posvetovanj in seminarjev. Hkrati sem tudi član v Mednarodni organizaciji za ekološko ekonomijo ISEE (International Society for Ecological Economics) ter edini član izven nemškogovornega področja v nemški Zvezi za ekološko ekonomijo VÖÖ (Vereinigung für Ökologische Ökonomie).

87

• V študijskem letu 2000/2001 sem se udeležil mednarodne konference v Tutzingu (Nemčija) na temo “Vom Wert der Vielfalt: Diversität in Ökonomie und Ökologie”, ki jo je organizirala nemška Zveza za ekološko ekonomijo.

• Septembra 2001 sem sodeloval na 1. podiplomski konferenci s

prispevkom “Ekonomske posledice izvajanja Evropske direktive 1999/13/EC v Sloveniji”, ki jo je organizirala Ekonomsko-poslovna fakulteta.

• Leta 2004 sem na Pedagoški fakulteti Maribor pridobil pedagoško-

andragoško izobrazbo, leta 2005 pa sem opravil tudi strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja. V času službovanja kot učitelj na srednji šoli sem se udeležil seminarjev »Razredništvo in sodelovanje s starši«, »Kako pripravimo mlade, da prevzamejo odgovornost za svoje vedenje« ter »Mreža učečih se šol«. Sem tudi član komisije pri tekmovanju dijakov srednjih poklicnih, tehniških in strokovnih šol v znanju matematike in poslovne matematike. V letu 2005 sem bil soorganizator projekta izmenjave dijakov in profesorjev iz Avstrije pod naslovom »Ptuj, eine alte Stadt für junge Touristen«, v letu 2006 pa soorganizator projekta izmenjave dijakov in profesorjev s Finske, kjer so naši in finski dijaki skupaj ustanovili učno firmo.

• V šolskem letu 2005/06 sem sodeloval na evropskem projektu

Comenius pod delovnim naslovom »Barve«, kjer sem se udeležil delavnic v Sloveniji in Turčiji skupaj s profesorji iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, Madžarske in Turčije.

Strokovna bibliografija Mir, Aleš. 1999. Globalizem in varstvo okolja, diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Mir, Aleš. 2001. Ekonomske posledice izvajanja Evropske direktive 1999/13/EC v Sloveniji. V Zbornik prispevkov 1. konference študentov podiplomskega študija Ekonomsko-poslovne fakultete, urednici Monika Kranfogel Šlebinger in Ksenja Pušnik. Maribor: Ekonomsko-poslovna

88