sistemi za odkrivanje in javljanje poŽara · švicarski fizik walter jaeger poskusil izumiti...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
MARIBOR
Jožef Mulej
SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA
Diplomsko delo
Maribor, april 2010
I
Diplomska naloga visokošolskega strokovnega študijskega programa
SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA
Študent: Jožef Mulej
Študijski program: VS ŠP Elektrotehnika
Smer: Elektronika
Mentor: doc. dr. Bojan Solar
Somentor: doc. dr. Iztok Kramberger
Maribor, april 2010
II
III
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Mitju Solarju za pomoč
in vodenje pri opravljanju diplomskega dela.
Prav tako se zahvaljujem punci Branki za vso moralno
podporo pri nastajanju diplomskega dela in
staršem, ki so mi omogočili študij.
IV
SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA
Ključne besede:
� Sistemi za odkrivanje in javljanje požara
� Požar
� Javljalnik
� Centrala
� Programska oprema
� Zakoni in pravilniki
� Nadzor
UDK: 621.38:614.84(043.2)
Povzetek:
V diplomskem delu predstavljamo sisteme za odkrivanje in javljanje požara, ki so
namenjeni odkrivanju požara v njegovi začetni fazi in javljanju alarmnega stanja. Ti
sistemi so v osnovi sestavljeni iz požarne centrale, požarnih javljalnikov in naprave za
alarmiranje. Sistemi za odkrivanje in javljanje požara se delijo na konvencionalne,
adresibilne in analogne naslovne sisteme. Pri požarnih javljalnikih ločimo dimne,
temperaturne, plamenske javljalnike, javljalnike isker in ročne javljalnike. Alarmiranje v
primeru požara se izvede z zvočno signalizacijo (sireno ali govornim sporočilom),
svetlobno signalizacijo, hkrati pa se izvede prenos signala na alarmni sprejemni center.
Programska oprema Visual Detect je namenjena vizualizaciji sistema za odkrivanje in
javljanje požara. Področje požarnega varovanja je podprto z zakoni, pravilniki in
standardi na tem področju. Na primeru trgovskega centra s kinodvoranami prikazujemo
praktično uporabo sistemov za odkrivanje in javljanje požara, kjer podrobneje opisujemo
značilnosti sistema in uporabljene elemente, vrste izvedenih krmiljenj pri sistemu, napake
pri namestitvi ter programiranje sistema za odkrivanje in javljanje požara.
V
SYSTEMS FOR FIRE DETECTING AND SIGNALLING
Key words:
� System for fire detecting and signalling
� Fire
� Detector
� Control panel
� Software
� Laws and regulations
� Control
UDK: 621.38:614.84(043.2)
Abstract:
In the diploma paper we are presenting systems for fire detecting and signalling, which
detect fires in their early stage and signal the alarming situation. These systems basically
consist of fire alarm control panel, fire detectors and fire alarming device. Systems for fire
detecting and signalling are divided in conventional, addressable and analogue
addressable systems. Fire detectors are divided into smoke, heat, flame detectors, sparkle
detectors and manual detectors. In the situation of fire the alarm can be made with voice
signalling (sirens or spoken messages) and beacon, at the same time the transmission of
the signal is made to the alarm centre. The purpose of Visual Detect software is
visualization of the system for fire detecting and signalling. Fire protection discipline is
also ordered with special laws, regulations and standards. Larger shopping centre with
cinema halls is a practical example of the use of system for fire detecting and signalling.
Here we are describing in details all characteristics of the system and used elements,
categories of system navigations, installation failures and finally the programming of
system for fire detecting and signalling.
VI
VSEBINA
1 UVOD ______________________________________________________________ 1
2 SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA _____________________ 2
2.1 Splošno o sistemih ________________________________________________ 2
2.2 Zgodovinski pregled ______________________________________________ 3
2.3 Vrste sistemov za odkrivanje in javljanje požara _______________________ 4
2.3.1 Konvencionalni sistemi ___________________________________________ 5
2.3.2 Adresibilni (naslovni) sistemi ______________________________________ 5
2.3.3 Analogni naslovni sistemi _________________________________________ 6
2.4 Požarne centrale __________________________________________________ 7
2.4.1 Povezave javljalnikov v omrežje ____________________________________ 8
2.4.2 Javljalne cone ___________________________________________________ 9
2.4.3 Vloga požarne centrale in njena namestitev ____________________________ 9
2.4.4 Uporaba prikazovalnika (monitorja) ________________________________ 10
2.5 Požarni javljalniki _______________________________________________ 11
2.5.1 Dimni javljalniki _______________________________________________ 11
2.5.2 Temperaturni javljalniki __________________________________________ 17
2.5.3 Plamenski javljalniki (javljalniki ognja) _____________________________ 19
2.5.4 Javljalniki isker ________________________________________________ 26
2.5.5 Ročni javljalniki ________________________________________________ 27
2.6 Signalizacija sistemov za odkrivanje in javljanje požara _______________ 27
2.6.1 Zvočna signalizacija _____________________________________________ 27
2.6.2 Svetlobna signalizacija ___________________________________________ 28
2.6.3 Prenos alarma __________________________________________________ 29
2.7 VISUAL DETECT SISTEMI 3000 – programska oprema za vizualizacijo in nadzor ______________________________________________________________ 31
2.7.1 Posebne značilnosti programske opreme _____________________________ 31
2.7.2 »Runtime« vmesna ploskev za operacijski sistem ______________________ 32
3 ZAKONSKE OSNOVE POŽARNEGA VAROVANJA ______________________ 34
3.1 Zakoni in pravilniki na področju požarnega varovanja ________________ 34
3.2 Standardi na področju požarnega varovanja _________________________ 35
4 PRAKTIČNI PRIMER DELOVANJA SISTEMA ZA ODKRIVANJE IN
JAVLJANJE POŽARA ___________________________________________________ 37
4.1 Opis elementov in značilnosti sistema za odkrivanje in javljanje požara __ 37
4.2 Uporabljeni elementi za odkrivanje in javljanje požara ________________ 46
VII
4.2.1 PL 3200 O: Optični dimni javljalnik, izolator: ________________________ 46
4.2.2 PL 3200 T: Temperaturni javljalnik, PL 3300 T: Temperaturni javljalnik, izolator: ____________________________________________________________ 46
4.2.3 PL 3300 OT: Optično – temperaturni javljalnik, izolator: ________________ 47
4.2.4 IOM 3311: Vhodno/izhodni modul: _________________________________ 48
4.2.5 PL 3300 PBDH – ABS – R: Ročni javljalnik: _________________________ 48
4.2.6 Požarna centrala Detect 3016: _____________________________________ 49
4.3 Vrste krmiljenj, izvedenih pri sistemu za odkrivanje in javljanje požara __ 50
4.4 Napake pri namestitvi sistema _____________________________________ 51
4.5 Programiranje sistema za odkrivanje in javljanje požara _______________ 51
4.6 Testiranje delovanja sistema _______________________________________ 55
5 SKLEP ____________________________________________________________ 57
6 VIRI IN LITERATURA _______________________________________________ 59
7 SEZNAM SLIK _____________________________________________________ 60
1
1 UVOD
Požari in druge naravne nesreče lahko predstavljajo veliko nevarnost in tveganje za zdravje
in varnost ljudi ter premoženja, zato je ključnega pomena njihovo pravočasno odkrivanje v
najzgodnejši fazi ter njihovo učinkovito gašenje. Zaradi teh razlogov se je razvila posebna
tehnologija, ki omogoča zgodnje odkrivanje požarov in njihovo pravočasno javljanje ter
posledično zaščito človeških življenj in lastnine.
Diplomsko nalogo z naslovom sistemi za odkrivanje in javljanje požara smo si zastavili z
namenom preučiti in primerjati posamezne sisteme za odkrivanje in javljanje požara,
spoznati predpise in standarde s področja požarnega varovanja ter na primeru iz prakse
prikazati delovanje sistema za odkrivanje in javljanje požara. Prav tako smo želeli
prikazati pomembnost pravilne izbire javljalnikov za pravočasno javljanje požarnega
stanja.
V diplomskem delu predstavljamo in podrobneje analiziramo sisteme, s katerimi
odkrivamo požar in o njem tudi poročamo pristojnim službam. Poznamo različne vrste
sistemov za odkrivanje in javljanje požara, katerih pomemben del predstavljajo tudi
požarni javljalniki. Poleg opisovanja značilnosti in primerjave delovanja posameznih vrst
sistemov med seboj se v diplomski nalogi dotikamo tudi posebne programske opreme,
namenjene vizualizaciji sistemov. Le-ta omogoča grafični prikaz vseh dogodkov na
sistemih za odkrivanje in javljanje požara. V nadaljevanju diplomskega dela preučujemo
tudi zakonske osnove požarnega varovanja, kamor spadajo zakoni, pravilniki in pripadajoči
standardi. Poleg teoretičnih vidikov v diplomski nalogi predstavljamo tudi praktični primer
delovanja sistema za odkrivanje in javljanje požara v večjem trgovskem centru s
kinodvoranami, vrste uporabljenih krmiljenj v tem sistemu, možne napake pri montaži
sistema ter postopek programiranja sistema za odkrivanje in javljanje požara v tem
objektu.
2
2 SISTEMI ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA
2.1 Splošno o sistemih
Sistemi za odkrivanje in javljanje požara [1], v nadaljevanju sistemi, so namenjeni
odkrivanju požara v njegovi začetni fazi in javljanju alarmnega stanja. Alarm se javlja
lokalno ali na oddaljeno 24-urno dežurno službo, ki ima svojo intervencijsko ekipo
oziroma gasilce. V začetni fazi je ogenj še tleč, strupenega dima, ki nastane kot produkt
gorenja je malo. Zato je nevarnost za človeška življenja majhna, prav tako je majhna
materialna škoda. S časom se tveganje povečuje po eksponentni krivulji. Ko se požar
razvija, se zelo poveča koncentracija strupenega dima, ki povzroča zastrupitev. Zaradi
hitrega poviševanja temperature se zelo povečuje tudi materialna škoda.
Preprost sistem sestavljajo požarna centrala, požarni javljalniki (ročni in avtomatski) in
naprave za alarmiranje. Večina sistemov vsebuje tudi druge elemente:
� pozivnike za prenos stanj požarne centrale na oddaljeno 24-urno dežurno službo,
� izhodne vmesnike za razna krmiljenja v primeru požara (za zaprtje požarnih loput,
zaustavitev ventilacijskih sistemov, odprtje kupol za oddimljevanje prostora idr.),
� vhodne vmesnike za različne namene (za priključitev neadresibilnih javljalnikov
požara ali za kontrolo stanj, npr. odprtosti in zaprtosti požarnih loput).
Nekateri sistemi imajo še dodatne požarne centrale, oddaljene prikazovalnike stanj požarne
centrale, vzporedni sistem za avtomatsko gašenje v primeru požara (sprinkler sistemi) in
druge komponente.
Jedro sistema za odkrivanje in javljanje požara tvori požarna centrala, ki služi napajanju
javljalnikov z energijo in obdelovanju podatkov, ki jih dobi od priključenih javljalnikov
požara. Prav tako centrala prenaša alarmni signal na dežurno službo ali gasilce ter
nadzoruje delovanje celotnega sistema in v primeru alarmnega stanja tudi reagira.
Javljalniki požara so priključeni na požarno centralo preko dvožičnih linij in nadzorujejo
3
posamezne prostore v objektu. V primeru požara pošljejo požarni javljalniki signal požarni
centrali. Naprave za alarmiranje oziroma sirene so v funkciji ob alarmu.
Sistemi so lahko adresibilni, konvencionalni ali kombinacija obeh. Neadresibilni sistemi so
bili v uporabi predvsem v prvih tovrstnih sistemih, kjer so bili javljalniki požara povezani
v več javljalnih linij, priključenih na požarno centralo. Požarna centrala prepozna linijo, v
kateri se je sprožil požarni javljalnik, ne prepozna pa lokacije tega javljalnika. To je slabost
konvencionalnih sistemov. Zaradi tega morajo imeti konvencionalni sistemi na posameznih
javljalnih linijah čim manj javljalnikov, razen v zelo velikih prostorih z veliko javljalniki.
Danes se uporaba konvencionalnih sistemov opušča. Adresibilni sistemi posredujejo
informacije o svoji lokaciji, kar je zelo pomembno pri hitrem odkrivanju in javljanju
požarov. Mešani sistemi so redki. Uporabljajo se predvsem v primerih, ko je star del
objekta že požarno varovan z neadresibilnim sistemom za odkrivanje in javljanje požara, v
novega pa namestimo adresibilni sistem. Da se izognemo zamenjavi starih sistemov, je
smiselno stare linije priključiti v novo adresibilno zanko.
2.2 Zgodovinski pregled
Leta 1902 je inženir elektrotehnike George Andrew Darby [17] patentiral električni
indikator vročine in požarni alarm. Naprava je zaznala vsako spremembo temperature v
prostoru, kjer je bila nameščena, delovala pa je tako, da se je zaprl tok za sprožitev alarma,
če je temperatura zrasla nad varnostno mejo. Stik se je ustvaril s premostitvijo vrzeli s
prevodnikom ali z dovoljenjem, da ena ploskev pade na drugo. To gibanje je sprožila kepa
masla, ki se je stopila, ko je temperatura narasla. Ta prvotna naprava je postopoma utrla
pot bolj sodobnim požarnim in končno tudi dimnim alarmom.
Prvi avtomatski požarni alarm sta leta 1890 izumila Francis Robbins Upton in Fernando J.
Dibble z ameriškim patentom. Upton je bil sodelavec Thomasa Edisona, čeprav ni
nobenega dokaza, da je Edison sodeloval pri tem projektu. V poznih 30-tih letih je
švicarski fizik Walter Jaeger poskusil izumiti senzor za strupene pline. Pričakoval je, da se
bo plin, ko bo vstopil v senzor, povezal v ionizirane molekule zraka in se tako v
4
instrumentu spremenil v električni tok v krogu. Vendar njegova naprava ni uspela, ker
manjše koncentracije plina niso imele učinka na prevodnost senzorja. Razočaran je Jaeger
prižgal cigareto in presenečen ugotovil, da je merilnik na instrumentu zaznal padec toka.
Delci plina so očitno povzročili to, kar strupen plin ni mogel.
Jaegerjev poizkus je bil eden izmed napredkov, ki je utrl pot sodobnemu dimnemu
javljalniku. Minilo je 30 let preden je razvoj v nuklearni kemiji in elektroniki omogočil
izdelavo poceni senzorjev. Medtem ko so bili v 60-tih letih že na voljo hišni dimni
javljalniki, je bila njihova cena relativno visoka. Pred tem so bili alarmi tako dragi, da so si
jih lahko privoščila le velika podjetja in ustanove. Prvi alarm, ki je bil resnično dostopen
gospodinjstvom sta izumila Duane D. Pearsall in Stanley Bennett Peterson leta 1965. Ta
alarm so odlikovale posamezne baterijsko polnjene enote, ki so se lahko enostavno
namestile in zamenjale. Prve enote za množično proizvodnjo je v razvil Stanley B.
Peterson leta 1975 v proizvodnji podjetja Statitrol Corporation v Koloradu.
Prve enote so bile izdelane iz močnega požarno odpornega jekla in oblikovane podobno
kot čebelji panji. Baterija je bila specializirana enota, ki se je lahko ponovno polnila,
izumil pa jo je Gates Energy. Potreba po hitri menjavi baterij je povzročila zamenjavo te
baterije s parom AA baterij, skupaj s plastičnim ogrodjem za obdajo detektorja. Stanleyjev
sin Daniel Peterson, ki je bil nadzornik proizvodnje in vodja kontrole kakovosti, je postavil
nov rekord v proizvodnji omenjenih enot. Podjetje Statitrol je v letih med 1975 in 1977
prodajalo okrog 500 enot dnevno, preden so leta 1980 svoj izum prodali podjetju Emerson
Electric in začeli distribuirati dostopne dimne javljalnike v vsak dom.
2.3 Vrste sistemov za odkrivanje in javljanje požara
Na tržišču obstajajo trije tipi sistemov za javljanje požara: to so konvencionalni, adresibilni
oziroma naslovni in analogni naslovni. Obstajajo tudi kombinacije zgoraj naštetih.
5
2.3.1 Konvencionalni sistemi
Konvencionalni sistemi [1] so tisti, ki signalizirajo kontrolni napravi eno od dveh stanj:
normalno ali alarmno stanje. Odločitev, v katerem stanju se nahaja senzor, je posledica
trenutnega stanja fizikalnih veličin in produktov gorenja na mestu, kjer je nameščen. V
konvencionalnih sistemih so senzorji v združeni v skupine, vsaka skupina pa je preko
pripadajočega dvožilnega kabla in elektronskega vezja povezana s kontrolno napravo. Na
kontrolno napravo so vezani zvočni indikatorji preko ločenega dvožilnega kabla. Znotraj
enega javljalnega območja je lahko več skupin senzorjev, ena skupina pa ne sme pokrivati
večje površine, kot jo pokriva eno javljalno območje.
Osnovni namen kontrolne naprave je čim bolj natančno prikazati izvor požara. Natančnost
prikaza je odvisna od števila senzorjev v eni skupini. V skrajnem primeru bi bil v vsaki
skupini lahko en sam senzor in bi tako dosegli maksimalno natančnost določitve izvora
požara. Vendar bi celoten sistem zaradi velikega števila območij v kontrolni napravi in
obsežnega instalacijskega dela postal predrag. V konvencionalnih sistemih vsi senzorji na
električnem vezju območja stalno komunicirajo s kontrolno napravo. Ko senzor sproži
alarm, napetost na električnem vezju pade in ostali senzorji na tem vezju izpadejo iz
obratovanja. V tem času ni več na voljo nobena dodatna informacija iz te skupine. V eni
skupini je lahko po VdS-priporočilih do 30 avtomatskih senzorjev. Ne-avtomatski senzorji
morajo biti ločeni v skupinah. Te lahko obsegajo po VdS-priporočilih največ deset
senzorjev.
2.3.2 Adresibilni (naslovni) sistemi
Adresibilni oziroma naslovni sistemi [1] so tisti, ki uporabljajo naslovne avtomatske in
ročne senzorje. Senzorji so naslovni, če kontrolna naprava sprejema informacije od
vsakega senzorja posebej. Kontrolne naprave v naslovnih sistemih imajo eno ali več
dvožilnih povezav, preko katerih so senzorji povezani s kontrolno napravo. Dvožilna
povezava mora tvoriti zanko, začne in konča se v kontrolni napravi tako, da je zagotovljena
električna neprekinjenost. Poleg tega morajo biti na mejah javljalnih območij v zanko
vključeni izolatorji, ki zagotavljajo skladnost s predpisi v zvezi z največjim dovoljenim
6
številom izpadlih senzorjev v primeru enkratne napake. Naslovni senzorji še vedno
delujejo tako kot konvencionalni, saj poznajo samo dve aktivni stanji, normalno in alarmno
stanje. Zahteve po razdelitvi varovanega objekta v območja so enake kot pri
konvencionalnih sistemih. Glavna razlika v primerjavi s konvencionalnimi sistemi je v
tem, da ima vsak senzor svoj naslov in s tem enopomensko povezavo s kontrolno napravo.
Naslov se lahko določi preko DIP-stikal v vsakem senzorju ali pa kontrolna naprava
avtomatsko določi naslove vsem priključenim senzorjem (mehko naslavljanje).
Pomanjkljivost slednjega je v tem, da se ob vsaki spremembi sistema spremenijo naslovi
vsem priključenim senzorjem in je zato potrebno ustrezno spremeniti tudi vso pripadajočo
dokumentacijo.
V adresibilnih sistemih obstaja več različnih komunikacijskih tehnik, ki vse omogočajo, da
vsak senzor neodvisno od drugih sporoča kontrolni napravi svoje stanje. To je doseženo
tako, da kontrolna naprava pokliče vsak senzor posebej in čaka na njegov odgovor, s
katerim senzor sporoči svoje stanje. Če v določenem času kontrolna naprava ne sprejme
odgovora, signalizira napako. Vsakemu senzorju se lahko pripiše opis prostora, kjer je
nameščen, kar olajša natančnejšo določitev izvora požara. Ta opis prostora se običajno
izpiše na kontrolni napravi, dodatno k osnovni informaciji o območju, ki mu senzor v
alarmu pripada. Možno je, da več senzorjev v istem območju sočasno sproži alarm.
Kontrolna naprava lahko sprejema podatke iz vseh senzorjev, s čimer je uporabniku na
voljo mnogo podrobnejša informacija o širjenju požara kot v konvencionalnih sistemih.
2.3.3 Analogni naslovni sistemi
Po definiciji [1] so analogni naslovni sistemi tisti, ki uporabljajo analogne naslovne
senzorje. Analogni naslovni senzorji pa so tisti, katerih izhodni signali so sorazmerni
fizikalnim veličinam, ki jih merijo. Izhodni signali so lahko podani v analogni obliki ali kot
digitalni ekvivalenti analognih vrednosti merjenih veličin. Kljub drugačnemu načinu
delovanja analognih naslovnih senzorjev v primerjavi z naslovnimi, so principi načrtovanja
naslovnih sistemov prenosljivi tudi v načrtovanje analognih naslovnih sistemov.
Konvencionalni in dvostopenjski naslovni senzorji lahko javijo kontrolni napravi samo dve
izhodni stanji, normalno in alarmno stanje. Pri teh vrstah senzorjev je nemogoče ugotoviti,
7
kako blizu alarmnemu stanju se nahaja posamezen senzor in ali so lokalni vplivi okolja
(prah, vlaga, umazanija) učinkovali na senzor, tako da so spremenili njegovo občutljivost.
Občutljivost pa je ena od osnovnih značilnosti senzorja.
Izhodni signal analognega naslovnega senzorja je sorazmeren merjenim produktom
gorenja: dimu, temperaturi ali plamenu. Izhodni signal se na zahtevo kontrolne naprave
prenese vanjo v obliki serije tokovnih impulzov, ki predstavljajo v digitalno obliko
pretvorjeno analogno vrednost. V analognih naslovnih sistemih so senzorji pravzaprav
merilniki in pretvorniki fizikalnih veličin produktov gorenja. Kontrolna naprava s pomočjo
programskih algoritmov vrednoti sprejete signale in ugotavlja ali sprejeta vrednost
predstavlja alarm, normalno stanje, stanje napake ali zamazanost senzorja.
Programski algoritmi v kontrolni napravi omogočajo razlikovanje med hitro spremembo
merjene veličine in počasno spremembo, ki je posledica usedanja prahu in umazanije na
senzorju. V primeru zaznavanja počasne spremembe, se spremeni tudi alarmni prag v
senzorju, tako da ostane razlika med trenutno vrednostjo merjene veličine in alarmnim
pragom nespremenjena. Ta razlika predstavlja občutljivost senzorja. Alarmni prag se lahko
dviga samo do določene mejne vrednosti. Od tu naprej se obnaša kot dvostopenjski
naslovni senzor. Kontrolna naprava v tem primeru signalizira zamazanost na alarm
senzorja. Senzorja v tem primeru ni potrebno intervencijsko zamenjati, saj še naprej
opravlja svojo osnovno nalogo.
Analogni naslovni senzorji omogočajo nastavitev občutljivosti. Običajno obstajajo tri ravni
občutljivosti: normalna, zmanjšana in povečana. Določijo se že v fazi projektiranja
sistema, saj mora projektant poznati vplive okolja v prostorih, kjer bodo senzorji
nameščeni.
2.4 Požarne centrale
Požarne centrale [4] se napajajo iz električnega omrežja, poleg tega imajo najmanj 24-urno
rezervno napajanje iz akumulatorske baterije. Rezervna akumulatorska baterija je
8
neprestano priklopljena na polnjenje, ob izpadu omrežnega napajanja pa mora biti izveden
avtomatski preklop na rezervno napajanje. Zagotovljen mora biti tudi nadzor delovanja
požarne naprave in sporočil. Ta obsega nadzor požarnih javljalnikov in nadzor
neprekinjenosti ali kratkih stikov kabelskih povezav. Ob požaru mora naprava vedeti,
kateri javljalnik se je sprožil.
2.4.1 Povezave javljalnikov v omrežje
Več požarnih javljalnikov je lahko na različne načine povezanih s požarno centralo [1].
Požarna centrala, na katero so vezani požarni javljalniki, lahko odda požarni signal samo
požarni sireni, ki aktivira zvočni alarmni signal. Ta alarmni signal je po navadi poslan še
gasilcem in ustrezni varnostni službi. Če je varovan pomembnejši objekt, je požarna
centrala povezana tudi s policijo.
a) Tehnika povezave z mirovnim tokom
Pri tehniki povezave javljalnikov z mirovnim tokom se le-ta pri požaru nekoliko zviša ali
zniža, kar je odvisno od požarne centrale, ki ob požaru odda svetlobni ali zvočni signal.
Vsak javljalnik ima nastavljeno neko vrednost oziroma požarni prag, pri katerem
signalizira požar. Pri požarnem javljalniku se da občutljivost nastaviti ročno, medtem ko se
pri ionizacijskem javljalniku menja elektroda. Ena skupina javljalnikov je po navadi
povezana v eno zanko, medtem ko je teh zank lahko več. Pri namestitvi je ena skupina
običajno v določenem prostoru ali v podobno logični skupini prostorov. Mesto požara se
lahko poišče tako, da poiščemo javljalnik z utripajočo lučko. Lučka, ki javlja požar, je
lahko tudi nad vrati prostora, v katerem je izbruhnil požar.
b) Impulzna tehnika (analogni adresibilni sistemi)
Požarna centrala kliče posamezne javljalnike, ki pošiljajo nazaj signale trenutnega stanja.
Če so ti povratni signali neustrezni, centrala določi ali je to požar ali kaj drugega. Alarmni
prag je v požarni centrali, javljalniki pa so poljubno povezani med seboj, saj je skupina
9
javljalnikov, ki pomenijo določen prostor, programsko določena. Alarmni prag in
normalno stanje se lahko določita za vsako skupino javljalnikov posebej. Tudi ob
umazanju javljalnika v daljšem obdobju se lahko normalno stanje do določene meje
spremeni, kar izvede požarna centrala.
c) Več-funkcijska tehnika
Nekatere funkcije požarne centrale, kot so alarmni prag in kontrola občutljivosti, prevzame
požarni javljalnik, čemur se reče deljena inteligenca. Tako požarni javljalnik sporoča
centrali že delno obdelane podatke. Komunikacija je hitrejša zaradi manjšega števila
podatkov, ki se prenašajo.
2.4.2 Javljalne cone
Javljalna cona [1] je področje v nadzorovanem objektu, ki ga nadzoruje eden ali več
javljalnikov. Centrala prikaže požar z vklopom opozorilne lučke v coni ali z izpisom na
prikazovalniku. Posamezno javljalno cono lahko tvorijo le sosednji prostori.
Standard prEN-54/14 postavlja naslednje omejitve [13]:
� tlorisna površina posamezne cone ne sme presegati 2000 m2
� cona naj bo znotraj enega požarnega sektorja, če pa se razteza v več sektorjev, naj
bo meja cone enaka meji sektorjev in tlorisna površina manjša od 300 m2
� cona naj zajema samo eno etažo, izjemoma se lahko razširi na več etaž, če gre za
stopnišče, jašek, dvigala in podobne prostore ali če je celotna tlorisna površina
objekta manjša od 300 m2
2.4.3 Vloga požarne centrale in njena namestitev
Požarna centrala [1] se poleg zagotavljanja napajanja uporablja za:
� sprejemanje signalov s priklopljenih požarnih javljalnikov,
� ugotavljanje ali sprejeti signal ustreza požarnemu alarmu,
� vidni in slišni prikaz požarnega alarma,
10
� prikaz lokacije nevarnosti,
� lahko tudi za zapis katerekoli od navedenih informacij,
� nadzor pravilnega delovanja sistema in za dajanje slišnih in vidnih opozoril na
katere koli napake (npr. kratek stik, prekinitev linije ali napaka napajalnega dela).
Po potrebi lahko požarna centrala posreduje požarni alarmni signal:
� do slišnih ali vidnih naprav za požarno alarmiranje,
� preko vmesnika za prenos požarnega alarma do gasilcev ali požarnega sprejemnega
centra,
� preko krmilnika avtomatske požarne zaščite do avtomatske gasilne naprave.
Namestitev požarne centrale mora omogočati enostaven dostop gasilcem, ki ob alarmu s
pomočjo prikazovalnika na požarni centrali hitro ugotovijo mesto in razvijanje požara.
Prostor, kjer se namešča centrala, mora biti čist in suh. Ob ustrezni izvedbi okova centrale
(prahotesnost, vodotesnost) je možna namestitev tudi v bolj neugodnih prostorih. Ustrezna
mora biti tudi osvetljenost prostora, ki omogoča normalno ravnanje s centralo ter branje
napisov na njej. Posebej pomembno je, da je požarna centrala usklajena z vsemi ostalimi
elementi požarnega javljanja.
2.4.4 Uporaba prikazovalnika (monitorja)
Prikazovalnik se uporablja za grafični prikaz signalov požarnega sistema [1], ki je
pomemben zaradi velike preglednosti in hitrejšega ukrepanja. V primeru, da je potrebno
stanje požarnega sistema prikazati na več mestih v zgradbi, se uporabi enega ali več tako
imenovanih vzporednih prikazovalnikov. Če je v organizaciji uporaba takšnih
prikazovalnikov nujna, morajo ti imeti ustrezen certifikat in svojo lastno glavno in
rezervno napajanje. Napajanje iz požarne centrale v tem primeru ni možno. Za grafični
prikaz signalov požarnega sistema se prikazovalniki uporabljajo tudi v grafičnih nadzorih
centrih na računalnikih. Požarna centrala je z grafičnim nadzornim centrom povezana z
dvosmerno digitalno komunikacijo, ki omogoča tudi določeno krmiljenje.
11
2.5 Požarni javljalniki
2.5.1 Dimni javljalniki
Dimni javljalnik [2], včasih imenovan dimni alarm, je varnostna naprava, ki odkriva dim v
zraku in opozori ljudi v bližini na nevarnost požara s slišnim alarmom. Večina dimnih
javljalnikov deluje bodisi z optičnim zaznavanjem bodisi z ionizacijo, nekateri od njih pa
uporabljajo obe metodi zaznavanja, kar zvišuje njihovo občutljivost na dim.
Dimni javljalniki zaznavajo požar veliko hitreje od temperaturnih javljalnikov. Najbolj
pogosta dimna javljalnika sta ionizacijski in optični. Ionizacijski javljalniki so bolj
primerni za visoko energijske požare, kjer se sprošča več manjših delcev (plamensko
gorenje), medtem ko so optični (fotoelektrični) javljalniki bolj primerni za nizko energijske
požare, kjer se sprošča več večjih delcev (tleči požari).
Vrste dimnih javljalnikov
a) Ionizacijski dimni javljalniki
Ti javljalniki dima so običajno točkastega tipa in vsebujejo manjšo količino radioaktivnega
materiala. Ta ionizira zrak v sprejemni komori in mu s tem poveča prevodnost. Zaradi
prevodnosti zraka med obema nabitima elektrodama steče električni tok. Ob vstopu prašnih
delcev se ti vežejo z ioni, tako da se prevodnost zraka zmanjša. Ko je prevodnost pod
določenim nivojem, javljalnik sproži požarni signal.
Ta tip javljalnika je cenejši kot optični javljalnik in lahko zazna delce dima, ki so
premajhni, da bi bili vidni s prostim očesom. Vsebuje drobno množico radioaktivnega
americija 241, ki predstavlja vir alfa sevanja. Sevanje prehaja skozi ionizacijsko komoro,
prostor med dvema elektrodama, ki je napolnjen z zrakom. To sevanje dovoljuje pretakanje
nizkega toka med elektrodama. Vsakršen dim, ki vstopi v komoro, absorbira alfa delce, kar
znižuje ionizacijo in prekinja potek toka. Takšna prekinitev toka povzroči izklop alarma.
12
Vroč zrak, ki vstopi v komoro, spremeni stopnjo ionizacije in s tem nivo električnega toka,
kar sproži alarm.
Ionizacijski dimni javljalniki izkoriščajo pojav, v katerem ioni zraka privlačijo dimne
delce. Glavni del ionizacijskega dimnega senzorja je ionizacijska dimna komora,
sestavljena iz dveh elektrod, na kateri je priključena enosmerna napetost (U) in
radioaktivni izvor delcev. Večina ionizacijskih senzorjev uporablja za izvor izotop
Americij 241, ki skrbi za konstantno nastajanje ionov. Ko alfa delci na svoji poti zadevajo
ob molekule zraka, jim s tem izbijejo elektron in povzročijo nastanek pozitivno
naelektrenih molekul – ionov. Ko se preostale molekule združijo z izbitimi elektroni,
dobimo negativno nabite ione (anione). Oboji ioni se nato pod vplivom električnega polja
gibljejo v smeri proti nasprotno nabiti elektrodi. Nastajanje ionov in njihova rekombinacija
sta v ravnotežju, tako da ob priključeni napetosti U steče šibek ionizacijski tok I, ki je
enak:
I = e × n × S × E × G (2.1)
pri čemer je:
e - naboj elektrona
n - gostota delcev
S - površina elektrod
E - električna poljska jakost
G - gibljivost ionov
Ko se dimni delci, ki so mnogo večji in težji od ioniziranih molekul zraka, pojavijo v
ionizacijski komori, prihaja do trkov z ioniziranimi molekulami zraka. S tem postanejo
nekateri dimni delci pozitivno nabiti, drugi pa negativno. Ti delci postanejo centri reakcij
med pozitivno in negativno nabitimi delci zraka, kar poveča skupno število rekombinacij,
posledica tega pa je znižanje ionizacijskega toka skozi komoro. Znižanje toka pod
določeno mejo pa je zadosten znak, ki kaže na prisotnost dima v komori.
13
Tudi napetost (U) je potrebno skrbno izbrati, saj se pri določeni napetosti tok ne povišuje
več, saj ni možno zbrati več ioniziranih delcev, kot jih je bilo ustvarjenih. Pojavi se
nasičenje. Ionizacijski dimni javljalniki požara so primerni za zgodnje odkrivanje požara,
manj primerni pa so za zaščito prostorov z močnimi zračnimi tokovi, saj prepih zmanjša
število ionov v ionizacijski dimni komori.
b) Optični dimni javljalniki požara
Optični javljalniki [17] so svetlobni senzorji. Kadar se uporabljajo kot dimni javljalniki,
vključujejo vir svetlobe (žarnico ali infrardečo svetlečo diodo LED), objektiv za usmeritev
svetlobe v žarek in foto diodo ali drug fotoelektrični senzor na kotih žarka kot svetlobni
javljalnik. Ti javljalniki zaznajo dimne delce s pomočjo laserskega žarka. Postopek
sprožitve poteka tako, da dimni delci, ki vstopijo v optično komoro, žarek prekinejo ali pa
se žarek odbije od dimnih delcev in pade na fotocelico, ki sproži alarm. V odsotnosti dima
prehaja svetloba v ravni liniji v sprednji del javljalnika, vendar ne pade nanj. Ko vstopi
vidni dim v žarek, se del svetlobe razprši zaradi dimnih delcev, ta del svetlobe pa zazna
senzor. Optični dimni javljalnik je prikazan na sliki 2.1.
1 - optična celica
2 - pokrov
3 - oblikovanje obloge
4 - foto dioda (javljalnik)
5 - infrardeča svetleča dioda LED
Slika 2.1: Optični dimni javljalnik Optični dimni javljalniki požara s sipanjem svetlobe
Optični dimni javljalniki požara s sipanjem svetlobe [1] delujejo na principu zaznavanja
razpršene svetlobe, ki se razprši na dimnih delcih. Svetlobni viri (LED diode) sevajo
14
svetlobo v prostor tako, da svetloba ne more direktno vplivati na svetlobno občutljive
elemente, kot so foto diode. Ko dimni delci vdrejo v prostor, razpršijo svetlobo na
svetlobno občutljive elemente, ti svetlobo zaznajo in sprožijo alarm. Ta postopek je
prikazan na sliki 2.2.
Q - vir svetlobe
P – fotocelica
L – leča
S – signal na izhodu fotocelice
Slika 2.2: Princip delovanja optičnega dimnega javljalnika požara s sipanjem svetlobe Gostota dima in optične karakteristike dimnih delcev bistveno vplivajo na povečanje
signala. Odbojna sposobnost je posebej visoka za velike delce in pada s četrto potenco
razmerja med velikostjo delcev in valovno dolžino svetlobe, ki jo oddaja svetlobni vir. Iz
tega izhaja, da je porazdelitev velikosti dimnih delcev odločilna. V nadaljevanju se
odbojna sposobnost zaradi absorpcije na delcih zmanjšuje. Črn dim ali sajasti delci imajo
bistveno manjšo odbojnost kot bel dim. Prav tako se intenziteta sipane svetlobe močno
spreminja, odvisno od kota pod katerim je merjena.
Optični dimni javljalnik s sipanjem svetlobe tako odkriva vidne delce, ki so svetlejše
barve. To omogoča odkrivanje ognja še v tlečem stanju, preden se pojavi požar, saj se
takrat razvije veliko svetlega dima, ki dobro razpršuje svetlobo. Hkrati je javljalnik
primeren za tiste tipe ognja, katerih dimni spekter lahko uvrščamo med svetle dime. Tak
javljalnik je primeren tudi za nadziranje prostorov, kjer je močno gibanje zraka, saj je
hitrost dima v primerjavi s hitrostjo svetlobe zanemarljiva. Pri optičnih senzorjih LED
15
dioda oddaja svetlobo vsakih sedem do deset sekund in s tem preverja prisotnost dima v
komori. Ko zazna dim, se perioda preverjanja zmanjša na eno sekundo. Po treh pozitivnih
signalih se sproži alarm. Čeprav optični senzorji temeljijo na enostavnem konceptu, jih je
težko načrtovati. Njihova komora mora biti učinkovito zaščitena pred svetlobo iz okolice.
Ob zaznanju dima morajo javljalniki proizvajati močan signal, hkrati pa morajo
minimizirati nezaželene vplive iz okolice. Takšne motnje so lahko naslednje:
� odboj svetlobe LED diode od prahu v optični komori,
� odboj svetlobe LED diode od insektov, ki lahko zaidejo v komor,
� svetlobno občutljiv element lahko zazna svetlobo iz okolice.
Za zmanjšanje vpliva nezaželenih dejavnikov se danes uporabljajo senzorji, ki imajo
visoko razmerje med signalom in šumom. Ti javljalniki delujejo na principu razpršitve
svetlobe. Njihova odlika je v tem, da imajo zelo natančno izdelano geometrijo komore, ki
omogoča dobro vstopanje dimnih delcev, obenem pa minimizira vpliv svetlobe iz okolice.
Veliko bolj uporabni so tudi za hitro odkrivanje požarov, kar ni splošna lastnost optičnih
senzorjev. Obenem so tudi manj občutljivi na motnje, kot so statična elektrika, prehodni
tokovi, prašni in maščobni delci. Lahko imajo tudi zaščitno mrežo, ki preprečuje vstop
insektov v komoro.
Optični dimni javljalniki požara z absorpcijo svetlobe
V optičnem dimnem javljalniku z absorpcijo svetlobe [1] fotocelica iz določene razdalje
opazuje izvor svetlobe. S0 je signal, izmerjen na fotocelici, ko ni prisoten dim. Če vstopi
dim v komoro v prostor med izvor svetlobe in fotocelico, se skladno s tem merjeni signal
zmanjša na vrednost S. S tem se spremenijo razmere na izhodu, kar zazna elektronsko
vezje in sproži alarm. Takšno zmanjšanje signala povzročata dva efekta, ki sta prikazana
na sliki 2.3:
� del svetlobe absorbirajo dimni delci,
� drugi del pa se odbija (sipa) stran od prvotne smeri.
16
Q - vir svetlobe
P – fotocelica
L – leča
S – signal na izhodu fotocelice
Slika 2.3: Princip delovanja optičnega dimnega javljalnika z absorpcijo svetlobe Zmanjšanje signala je vsota absorpcije in odboja svetlobe. Za absorpcijsko sposobnost je
odločilno razmerje med velikostjo delcev in uporabljeno valovno dolžino svetlobe. To
razmerje pada s četrto potenco za sipanje in linearno za absorpcijo. Optični dimni
javljalnik z absorpcijo svetlobe odkriva vse delce, ki prispevajo k slabljenju signala. Ti so
lahko svetli in temni ter veliki in majhni. Zaradi tega je primeren za zgodnje odkrivanje
vseh vrst požarov, pri katerih nastaja dim.
c) Aspiracijski dimni javljalniki
Aspiracijski dimni javljalnik [3] se uporablja za odkrivanje dima v zelo čistih prostorih v
njegovi najzgodnejši fazi, ko človek s svojimi čutili še ne more zaznati. Prav tako je možno
odkrivanje požara v umazanem okolju, saj se lahko s posebnim programskim algoritmom
in posebno izvedbo merilne komore omogoči razlikovanje med dimnimi delci in prahom
ter drugo umazanijo. Ta javljalnik je sestavljen iz vzorčevalnega cevovoda z vzorčevalnimi
odprtinami ter aspiracijskega javljalnika. V javljalnik je vgrajen ventilator, ki črpa zrak iz
vzorčevalne odprtine in ga po cevovodu preko filtrirne naprave vodi v dimno komoro.
Dimna komora s priključenim zmogljivim elektronskim sistemom analizira vzorce zraka in
v primeru povečane koncentracije dima sproži alarm.
17
Aspiracijski dimni javljalniki so namenjeni za javljanje dima v zelo umazanih in prašnih
prostorih (tekstilna, kovinska in papirna industrija), prostorih z dvojnim stropom in z
nepravilnimi oblikami stropa, muzejih in galerijah, trgovskih centrih, prostorih z
intenzivnim prezračevanjem, velikih hladilnicah, računalniških centrih, visoko regalnih
skladiščih, prezračevalnih jaških in elektro omarah.
d) Žarkovni javljalniki
Žarkovne javljalnike dima [16] sestavljata oddajnik in sprejemnik IR žarkov, ki sta
nameščena pod stropom na obeh nasprotnih stenah prostora. Vsak ima svoj optični sistem,
s katerim se oddajani IR žarek usmeri točno proti sprejemniku, sprejemnik pa točno proti
oddajniku. Običajno je žarek impulzno moduliran, tako da je kljub relativno veliki
intenzivnosti žarka povprečna poraba električne energije majhna. Na svoji poti med
oddajnikom in sprejemnikom žarek zaradi razpršitve in tudi zaradi prašnih delcev v zraku
oslabi. To slabljenje žarka se pri zaganjanju sistema kompenzira s primernim povišanjem
ojačanja sprejemnika, tako da je v stanju brez požara nastavljena neka referenčna vrednost
sprejetega žarka. Če pride do požara z dimom in dim zaide v žarkovno pot, se njegova
jakost dodatno zmanjša zaradi razpršitve in absorpcije IR svetlobe na dimnih delcih. Ko
sprememba preseže alarmni prag, javljalnik javi požar. Lahko imamo samo oddajnik in
sprejemnik v eni enoti in na drugi strani posebno prizmo, od katere se odbije žarek nazaj
do enote. Te vrste javljalnikov se uporabljajo v velikih dvoranah, predavalnicah, skladiščih
ipd.
2.5.2 Temperaturni javljalniki
Temperaturni javljalniki [1] so najstarejši avtomatski tip javljalnikov, ki so se sprva
pojavili v avtomatskih pršilcih (sprinklerjih) leta 1860. Temperaturni javljalniki so
najzanesljivejši od vseh požarnih javljalnikov in hkrati najpočasnejši pri odkrivanju
požara. Najboljša lokacija za temperaturne javljalnike je majhen prostor, kjer se pričakuje
požar s hitrim porastom temperature. Temperaturni javljalniki so običajno pritrjeni na
stropu ali blizu njega in se odzivajo na toploto, ki se sprošča ob ognju. Do odziva pride
18
tudi če zaznajo predhodno fiksno določeno temperaturo ali če pride v določenem času do
spremembe temperature.
a) Dinamični temperaturni javljalniki požara
Dinamični temperaturni javljalniki požara so javljalniki, ki delujejo na principu
spremembe temperature v prostoru, ki ga nadzirajo. Pri določeni spremembi temperature v
časovni enoti (°C/min) pride do sprožitve alarma. Ti javljalniki temeljijo na uporabi
termistorja, žice z določeno upornostjo ali na principu raztezanja tekočine.
Senzor temperaturnega javljalnika je sestavljen iz dveh NTC termistorjev, ki tvorita del
Wheatstonovega mostiča. Prvi NTC termistor je nameščen na sprednji spodnji strani
javljalnika in je izpostavljen zraku iz okolice, zato je zelo občutljiv na spremembo
temperature v prostoru. Drugi NTC termistor je termično izoliran in se na temperaturne
spremembe zraka v prostoru odziva veliko počasneje. V stabilnih pogojih sta oba
termistorja izpostavljena enaki temperaturi in imata zato enako upornost. V primeru
požara, ko temperatura zraka hitro naraste, temperaturna razlika povzroči, da upornost
neposredno izpostavljenega termistorja hitreje pada in je manjša od upornosti izoliranega
termistorja. Razmerje med upornostim termistorjev se preverja elektronsko. Če to razmerje
preseže določen nivo, se sproži alarm.
Če temperatura zraka narašča počasi, ne prihaja do opazne razlike med upornostjo
termistorjev. V takšnih primerih imamo v praktični izvedbi termičnih senzorjev k
izoliranemu termistorju zaporedno vezan upor z upornostjo R. Pri visoki temperaturi
upornost neizoliranega termistorja pade, upornost izoliranega termistorja pa se zaradi
zaporedne vezave upora R približuje vrednosti R. Nastala razlika med upornostim
termistorjev pri izbrani vrednosti sproži alarm. Statični temperaturni javljalniki požara
odkrivajo plamen, ki povzroči določen porast temperature v časovni enoti, zato so primerni
za odkrivanje odprtega ognja.
19
b) Statični temperaturni javljalniki požara
Statični temperaturni javljalniki so javljalniki, ki javijo alarmno stanje pri izbrani
maksimalni temperaturi. Ti javljalniki lahko delujejo na principu uporabe termistorja,
bimetalnega traku ali raztezanja tekočine. Večinoma niso podrejeni standardu EN 54.
Dinamični temperaturni javljalniki odkrivajo plamen, ki povzroči alarm, kadar je
prekoračena določena maksimalna temperatura v javljalniku. V nekaterih primerih
javljalnikov se lahko ta temperatura nastavlja. Primerni so za odkrivanje odprtega ognja,
pri katerem se pričakuje hiter porast temperature. V to skupino spada tudi temperaturni
kabel.
c) Kombinirani temperaturni javljalniki
Ti javljalniki so kombinacija dveh vrst javljalnikov, ki sprožita alarm, če se aktivira vsaj
eden ali oba javljalnika hkrati. Lep primer je temperaturni javljalnik, ki reagira hkrati na
hitro povečanje temperature in določeno stalno temperaturo. Prednost tega javljalnika je,
da se enako dobro odziva tako na hitro razvijajoče kot tudi na počasi razvijajoče požare.
2.5.3 Plamenski javljalniki (javljalniki ognja)
a) Splošno o plamenskih javljalnikih
Pri gorenju požara [7] se sproščajo velike količine energije, od katere se 30 - 40% pojavi v
obliki elektromagnetnega sevanja različnih valovnih dolžin, kot so ultravijolični (UV)
spekter, vidni in infrardeči (IR) spekter. Plamenski javljalniki so zasnovani tako, da
zaznavajo sevanje, ki ga povzroči plamen. Glavni problem javljalnikov pri odkrivanju
pravega požara je v tem, da sevanje povzročajo tudi viri, ki niso vzrok plamena, kot je npr.
sonce. Vendar v nekaterih delih spektra sončno sevanje ne prodre skozi zemeljsko površje,
ampak je prisotno zgolj sevanje plamena. Zato se ta področja v spektru sevanja (UV in IR)
uporabljajo za odkrivanje plamena. Na ta način dobimo plamenske javljalnike, ki so skoraj
brez lažnih alarmov. Le-ti so zelo hitri in edini javljalniki požara, ki se jih uporablja na
prostem.
20
Plamenski javljalniki imajo vgrajenega enega ali več senzorjev IR ali UV sevanja. Senzorji
pretvarjajo elektromagnetno sevanje emitirano iz plamena v električni signal. Pred vsakim
senzorjem je optični filter, ki prepušča le izbran ozek del spektra. Signal senzorja se ojači
in elektronsko obdela, pri čemer se upošteva eno ali več naslednjih lastnosti:
� analiza trepetanja plamena
� primerjava sprejete energije z mejno vrednostjo
� matematična korelacija različnih signalov
� medsebojna primerjava različnih signalov (razmerje, logična IN, logična ALI)
� korelacija s tipičnimi spektralnimi analizami, ki so shranjene v spominu javljalnika.
Ko so izpolnjeni predvideni pogoji, javljalnik javi o požaru, nekateri izmed njih predhodno
tudi predalarm. Glede na tip vgrajenih senzorjev, plamenske javljalnike delimo na:
� UV
� IR
� UV/ IR
� IR/ IR ( IR2)
� IR/ IR/ IR ( IR3 )
Vsaka družina ima svoje prednosti in slabosti. Področje uporabe posamezne družine se
določi glede na najverjetnejši vzrok lažnih alarmov.
b) UV javljalniki plamena
UV javljalniki plamena [7] uporabljajo senzorje, ki odkrivajo sevanje v UV spektru od
0,185 do 0,245 µm. Vse vrste požarov oddajajo sevanje v tem področju, medtem ko se
sončno sevanje v tem področju absorbira v zemeljski atmosferi. Zato je UV plamenski
javljalnik neobčutljiv na sonce in ne bo javil alarma v primeru sončnega sevanja. Ti
javljalniki se lahko uporabljajo tako znotraj kakor tudi zunaj.
21
Sevanje v UV spektralnem pasu zaradi kratkovalovnih lastnosti močno slabijo dim, prah,
ozon, plini in različni delci organskega izvora, ki se nahajajo v zraku. Tudi steklo, akrilne
plošče (pleksi steklo) ter umazanija na vstopni površini v javljalnik oslabijo ta del spektra.
Sončna svetloba z valovnimi dolžinami pod 300 nm je blizu zemeljske površine zelo šibka
zaradi absorpcije v zgornjih plasteh ozračja. Na UV javljalnike vpliva zgolj kot ozadje
signala v obliki šuma. Sevanje plamena na teh valovnih dolžinah pa je relativno močno,
tako da zaradi visokega razmerja med signalom in šumom javljalniki zanesljivo odkrijejo
požar v zelo kratkem času (v 3 do 4 ms), eksplozije pa v trenutku nastanka. Omenjeni
pojavi omejujejo največjo razdaljo, na kateri se odkrivajo požari. Uporabo UV plamenskih
javljalnikov na prostem omejujejo motnje močnih UV virov, kot so strele, obločno
varjenje, včasih pa tudi sončno sevanje, ki se prebije skozi atmosfero zaradi ozonskih
lukenj ali povečane aktivnosti.
Strele so najmočnejši vir UV sevanja na zemlji, ki imajo dovolj moči, da aktivirajo vsak
javljalnik v bližnji ali daljni okolici. Problem se lahko reši tako, da se javljanje požara
zakasni za 10 s in na ta način strela kot kratkotrajen pojav, ne povzroči lažnega alarma.
Obločno varjenje je najpogostejši vzrok lažnih alarmov v industriji. Lažni alarm lahko
povzroči celo na razdalji več kot 1,5 km. Oblok lahko pri varjenju več varilcev traja
neprekinjeno več minut ali celo ur. Zaradi velike jakosti UV sevanja lahko motnja nastane
delno tudi zaradi odbojev.
c) IR javljalniki plamena
IR plamenski javljalnik [1] ima vgrajen IR senzor, ki je občutljiv na ozko področje sevanja
okrog 4,4 µm, ki je značilno za požare vnetljivih ogljikovodikov. Sončno sevanje v tem
področju se absorbira v zemeljski atmosferi, kar pripomore, da ostane IR plamenski
javljalnik neobčutljiv na to sevanje. IR javljalniki navadno uporabljajo piroelektrični
senzor, ki se odziva na spremembe jakosti IR sevanja in nizkofrekvenčni optični filter (1-
20 Hz), ki deluje pri frekvencah, karakterističnih za trepetajoče požare. Ko senzor ugotovi
alarmno stanje, elektronika v IR javljalniku ustvari izhodni signal, kar je razvidno iz slike
2.4.
22
ni vpliva sevanja vpliv sevanja
Slika 2.4: Princip delovanja piroelektričnega javljalnika IR sevanje je prisotno v večini plamenov. Zelo značilen je CO2 vrh, ki nastane zaradi
segrevanja ogljikovega dioksida in ga je z IR javljalniki zelo enostavno odkriti. Dim in
drugi produkti gorenja zelo malo oslabijo IR, veliko bolj pa UV sevanje. Vroči predmeti
(črna telesa), kot so luči, peči in včasih tudi sonce, sevajo na istem delu spektra kot
delujejo IR javljalniki (okoli 4,4 µm), zato je potrebno za ločevanje med pravim in lažnim
alarmom uporabiti dodatne značilnosti, največkrat utripanje signala. Posebno nevarni so
odsevi sončne svetlobe od nestabilnih površin, kot so utripajoče luči, vodno valovanje,
vrteči se ventilatorji in premikajoči se vroči predmeti.
Od velikosti in temperature vira toplote (vročega telesa) ter razdalje med njim in
javljalnikom je odvisno, kakšno energijo bo zaznal IR javljalnik. Če temperatura vročega
telesa narašča, narašča tudi seštevek energije, ki je bila oddana pri 4,4 µm. Emisijski
spekter črnega telesa je prikazan na sliki 2.5.
23
Slika 2.5: Emisijski spekter črnega telesa IR javljalniki plamena se uporabljajo predvsem za odkrivanje požarov ogljikovodikov
(tekočine, plini in trdne snovi). Požari, kot so gorenje kovin, amoniaka, vodika in žvepla ne
povzročajo emisij IR sevanja okoli 4,4 µm področja.
d) UV/IR javljalniki plamena
Ta tip javljalnika [8] je sestavljen iz dveh senzorjev, UV in IR. UV/IR plamenski javljalnik
ima največkrat vgrajen IR senzor za značilne valovne dolžine sevanja vročega CO2 in UV
senzor, ki ni občutljiv na sončno sevanje (zelo kratkovalovno področje). Dober UV/IR
javljalnik primerja posebej UV in IR signal z določenim pragom, ustvarja pa tudi signal
razmerja UV/IR in ga primerja s posameznimi UV in IR. Primerjava se v kratkem času
izvede večkrat, da se izločijo kratkotrajne motnje. Razmerje mora biti v okviru vrednosti,
ki so značilne za posamezne tipe požarov. Pravilno razmerje mora biti prisotno vsaj
polovico vsega opazovanega časa. Pri vsakem signalu se opazuje tudi utripanje, ki je
značilno za plamen. Elektronika poskrbi, da se izloči vpliv stalnega IR sevanja okolja. Tak
javljalnik odkriva požar z enim senzorjem in ga z drugim potrdi, tako da je zanesljivost
delovanja velika, število lažnih alarmov pa je ob polni občutljivosti minimalno.
Ker UV/IR javljalnik sestavljata dva različna tipa senzorjev, lahko zaznava samo požare, ki
sevajo naenkrat tako UV kot tudi IR sevanje. UV javljalniki se odzivajo na vse vrste
24
požarov, tudi na požare ogljikovodikov (tekočine, plini in trdne snovi), kovin (magnezij),
žvepla, vodika in amoniaka. IR javljalniki za razliko od UV javljalnikov tipično zaznavajo
samo požare ogljikovodikov v vseh treh agregatnih stanjih, medtem ko drugih ne. Zaradi
tega lahko kombinirani UV/IR javljalniki, ki delujejo z "AND" logično funkcijo, zaznavajo
samo požare ogljikovodikov v vse treh stanjih. IR javljalniki so občutljivi na trepetajoče ali
modulirano sevanje črnih teles, medtem ko UV javljalniki nimajo teh problemov. Na drugi
strani so UV javljalniki občutljivi na sevanje, ki ga ustvarijo električni loki, strele, obločno
varjenje, gama in X-žarki, medtem ko IR javljalniki niso. Zaradi tega kombinirani UV/IR
javljalniki praktično ne poznajo lažnih alarmov. Obstaja pa možnost, da pride do
istočasnega pojava dveh motenj, ko sta npr. istočasno prisotna modulirano IR sončno
sevanje in obločno varjenje, kar povzroči lažni alarm. V kolikor oba senzorja zaznata
požar, gre javljalnik v alarmno stanje.
e) IR/ IR javljalniki plamena (IR2)
IR2 javljalnik plamena [8] sestavljata dva IR senzorja, ki delujeta pri različnih ozkih
frekvenčnih področjih. V glavnem vsi proizvajalci uporabljajo IR področje od 4,3 µm do
4,5 µm, ki je značilno za emisijo vročega CO2 (požar ogljikovodikov), medtem ko za
drugo IR področje uporabljajo različna področja, okoli 0,9 µm ali 4,9 µm ali 5 do 6 µm. IR
sevanje, ki ga povzroči požar ogljikovodikov, je bolj intenzivno v področju zaznavanja
enega IR senzorja, valovnih dolžin okoli 4,4 µm, kot drugega. Elektronika v javljalniku
prevede razliko med signaloma v razmerje. Temelj analize je "diferencialni spektralni"
pristop, kjer se analizirata dva spektralna pasova. Požar oddaja zelo močan spektralni pas,
medtem ko okolica oddaja zelo šibkega. Razmerje med tema dvema signaloma daje
zanesljivo matematično orodje za procesiranje požarnega signala.
Te vrste IR plamenski javljalnik odkriva sevanje teh dveh kanalov in procesira vhodne
signale na osnovi sledečih parametrov:
� analize signalov s kratkotrajnimi impulzi
� intenzitete sevanja ob pragu in
� razmerja med obema signaloma, ki sta sprejeta z dvema IR senzorjema.
25
To omogoča javljalniku, da izloči visoko intenzivna trepetajoča sevanja vročih predmetov
(črnih teles), da ne vplivajo na razmerje. Zaradi ogljikovega dioksida v zraku je absorpcija
dela spektra okoli 4,4 µm močnejša, zato sevanje na tem področju hitreje pada s
povečevanjem razdalje. Razmerje med obema signaloma se z večanjem razdalje približuje
razmerju 1:1, zato se lahko zgodi, da plamenski javljalnik ne zazna požara. Obstoječi IR
javljalniki imajo velik lasten šum, ki je primerljiv s koristnim signalom. Da se signal izloči
iz šuma, so potrebne zapletene matematične metode.
Negativne lastnosti IR2 javljalnikov so naslednje:
� slabljenje značilnega CO2 (IR) signala zaradi CO2 v zraku,
� razmerje obeh signalov se z razdaljo med javljalnikom in plamenom spreminja,
� nizko razmerje med signalom in šumom obstoječih IR senzorjev,
� zaradi ozke pasovne širine optičnih filtrov so izhodni signali posameznih senzorjev
majhni.
IR2 plamenski javljalniki se uporabljajo za učinkovito odkrivanje večine požarov
ogljikovodikov (tekočin, plinov in trdnih snovi), celo ob prisotnosti sevanja črnih teles.
Priporočljivo jih je namestiti čim bliže potencialnim virom požara. Drugi požari, kot so
gorenje kovin, amoniaka, vodika ali žvepla oddajajo zanemarljivo količino IR sevanja.
Nekateri proizvajalci uporabljajo kombinacijo valovnih dolžin, npr. od 4,1 do 4,7 µm ter
od 5 do 6 µm. S to kombinacijo so rezultati boljši, saj povečano slabljenje CO2 dela
spektra ne vpliva na delovanje javljalnika.
f) IR/IR/IR javljalniki plamena (IR3)
Najnovejša tehnologija [8], kot sta uporaba zmogljivih mikroprocesorjev z nizko porabo
električnega toka in razvoj posebnih algoritmov, je omogočila razvoj nove generacije
javljalnikov plamena, ki so ob dva do trikrat večji občutljivosti neobčutljivi na vse moteče
pojave. Novi IR3 javljalniki merijo moč sevanja na treh zelo ozkih IR področjih valovnih
dolžin. Proizvajalci uporabljajo za en senzor področje od 4,3 µm do 4,5 µm, ki je značilno
za emisijo vročega CO2, za druga dva pa se uporabljajo različna IR področja.
26
IR3 plamenski javljalnik deluje na osnovi razmerja med vsemi tremi signali, ki jih zaznajo
trije IR senzorji. To omogoča dobro ločljivost med pravim požarom in varljivo veličino. Za
odkrivanje zelo šibkih signalov, skritih globoko v šumu, se uporablja posebna
avtokorelacijska tehnika za vsak signal posebej. Uporaba mikroprocesorja omogoča
določanje razmerja med posameznimi signali. Prav tako upošteva utripanje signala v
frekvenčnem področju med 1 Hz in 10 Hz in ga primerja z različnimi alarmnimi pragi. Na
ta način je dosežena velika občutljivost teh javljalnikov.
2.5.4 Javljalniki isker
Javljalniki isker [1] delujejo podobno kot nekateri plamenski požarni javljalniki. Reagirajo
na IR sevanje, nekateri pa tudi na zvok in svetlobo, ki jo oddajajo iskre. Javljalniki isker, ki
delujejo na IR sevanje, so sestavljeni iz optike in elektronike. Optični del obsega fotocelico
iz svinčevega sulfida in IR filter, elektronika pa vsebuje štiri-stopenjski selektivni
ojačevalnik in vhodno stopnjo. Ko fotocelica zazna IR sevanje, se poviša napetost. Nato jo
ojačevalnik primerno ojači. V primeru, da se pojavi nenavaden vhodni signal, se aktivira
bistabilni multivibrator. Alarmni tok, ki se tako ustvari, javi alarmno stanje požarni
centrali.
Nekateri javljalniki isker izkoriščajo tudi druge učinke za odkrivanje isker, na primer zvok
in svetlobo. Iskra, ki se pojavi v obliki črte z visoko napetostjo, ima veliko resonančnih
frekvenc. Ionizacija se lahko pojavi, ko je dovolj močno električno polje med izolatorjem
in drugim polom kovine. Iskre, ki so povzročene z ionizacijo, ustvarijo določen zvok in
svetlobo. Javljalniki isker, ki delujejo po tem principu, temeljijo na elementih, ki zaznavajo
zvok pri neki osrednji frekvenci (npr. 40kHz). Velika iskra pri frekvenci 50Hz je lahko
slišna, medtem ko so majhne iskre, ki povzročajo televizijske in radijske interference tako
majhne, da niso slišne, četudi je poslušalec zraven iskrečega vira. Javljalniki isker
uporabljajo ozek spektralni pas, ki zavrača vse frekvence, razen zvoke 40 kHz, ki jih zbira
s senzorjem.
27
Za zaznavanje omenjenih zvokov uporabljajo nekateri javljalniki isker nadzvočne senzorje
(ang. ultrasonic) in zvočne kolektorje v obliki elipsastih krožnikov. Ta kolektor ima
funkcijo zbiranja nadzvočnega hrupa na senzor, ki zaradi kratkih akustičnih valovnih
dolžin pri frekvenci 40 kHz občutno izboljša sistem. Vsaka iskra oddaja hrup, ne samo
radio frekvenčnega hrupa, temveč tudi hrup, ki ga lahko slišimo pri avdio frekvencah.
Eliptični krožnik na eni strani izboljša občutljivost javljalnika, na drugi strani pa ima
omejitev za nizko nivojske signale iskre, ker zaradi zbiralnega učinka krožnika nastane
interferenca. Javljalnike isker se po navadi uporablja v cevno transportnih sistemih. So
izredno hitri, saj je njihov reakcijski čas izredno visok.
2.5.5 Ročni javljalniki
Ročni javljalniki [1] delujejo s pritiskom na gumb v posebnem ohišju, ki po pritisku ostane
v postavljenem položaju. Po ročno aktiviranem požarnem alarmu je potrebno za ponovno
vzpostavitev sistema ročni javljalnik znova ročno postaviti v začetni položaj. Signal alarma
z ročnega javljalnika se ocenjuje kot zanesljiv, možnost zlorabe pri načrtovanju akcije po
alarmu se običajno ne upošteva.
Ročni javljalnik požara je sestavljen iz ohišja, požarne tipke in stekla. Namenjen je za
ročno aktiviranje požarnega alarma. Steklo je uporabljeno za zmanjševanje zlorab, v
primeru, da pride do lažnega alarma. Takšen tip javljalnika se uporablja na mestih, kjer se
nahaja veliko ljudi. Takšna mesta so najpogosteje na vhodih v objekte, glavnih prehodih,
stopniščih, ob dvigalih in na podobnih mestih.
2.6 Signalizacija sistemov za odkrivanje in javljanje požara
2.6.1 Zvočna signalizacija
Zvočna signalizacija [6] se lahko izvede z alarmnimi sirenami ali z govornimi sporočili. Pri
alarmiranju s sirenami je pomembno, da je zvok sirene različen od zvoka siren za druge
potrebe (na primer malica) in dovolj slišen v vseh prostorih objekta. Alarmiranje z
28
govornimi sporočili je zelo učinkovito v velikih in zapletenih objektih, kot so na primer
letališča, hoteli, nakupovalni centri, železniške in avtobusne postaje, kjer se zadržuje več
ljudi, ki objekta ne poznajo. Alarmi s sirenami pogosto ljudi zmedejo, tako da ne vedo, da
gre za resnični požarni alarm, medtem ko lahko govorna sporočila nadzorovano usmerjajo
ljudi po evakuacijskih poteh.
Takšna sporočila morajo biti razumljiva, dovolj velike zvočne jakosti (ne manjše od
predpisane za sirene), v naprej pripravljena in posneta. Sporočila se smejo ponavljati na
vsaj 30 s, v kolikor je med njimi premor daljši od 10 s, mora biti zapolnjen s signalom,
podobnim običajni sireni, povezava s požarno centralo pa mora biti nadzorovana. Če se
ozvočenje v nealarmnem stanju uporablja za zvočno kuliso v prostoru, je med požarnim
alarmom potreben izklop vseh drugih zvočnih signalov.
Sistem za alarmiranje z govornimi sporočili je lahko sestavni del požarnega sistema ali pa
je poseben sistem, ki ga požarni sistem krmili. Tak sistem mora imeti rezervno napajanje in
nadzorovane povezave med elementi. Sistem ozvočenja kot požarni alarmni sistem mora
imeti ustrezen certifikat in ima precej visoko ceno. Pogoj za pridobitev so vse nadzorovane
linije (mikrofoni, zvočniki) in rezervno napajanje, izklop posameznih zvočnikov je
omejen.
2.6.2 Svetlobna signalizacija
Svetlobni signali [6] se uporabljajo kot vzporedni indikatorji posameznim javljalnikom ali
pa so uporabljeni za splošni alarm istočasno z vklopom alarmiranja. Vzporedni indikator
(LSI- ločeni svetlobni indikator) se uporablja za indikacijo in hitrejšo lokalizacijo alarma
posameznega javljalnika, kadar javljalnikov indikator normalno ni viden. Večji svetlobni
indikatorji za alarmiranje se uporabljajo za dopolnitev slišnega alarma in so največkrat
bliskavice. Posebnih zahtev za svetlobne signale ni. Če se vgradijo, morajo biti dovolj
vidni, posebno na prostem, ko morajo biti dovolj vidni tudi ob sončnem vremenu.
Priporočljivo je svetlobne indikatorje namestiti ob sireni ali vgraditi v požarno sireno, ker
29
včasih ob obilici različnih siren, predvsem v gospodarskih objektih, ni jasno, katera sirena
je vključena.
2.6.3 Prenos alarma
Prenos alarmnega signala do alarmnega sprejemnega centra je potreben le, če v objektu ni
stalnega dežurnega mesta. Sprejemna naprava v sprejemnem alarmnem centru mora takoj
javiti prekinitev povezave ali druge napake pri prenosu signalov. V objektih, kjer ni velike
požarne ogroženosti, je dovoljena tudi uporaba sistemov, ki lahko signalizirajo napako vsaj
v štirih urah. V Sloveniji problematika prenosa alarmnega signala še ni dokončno urejena.
a) Prenos po nadzorovanih linijah
V Sloveniji je bil do sedaj uveljavljen sistem TUS [18], ki omogoča uporabo normalne
telefonske linije, istočasno pa na višjih frekvencah prenaša podatke o normalnem stanju
požarnega sistema, morebitnih motnjah ali požarnem alarmu. Sistem ima omejen domet
samo v okviru ene poštne centrale. V zadnjem času se je sistem opustil vzpostavil pa se
sistem INFRANET in njemu podoben sistem ULTRANET. Ultranet omogoča digitalno
komunikacijo med uporabnikovo končno točko (požarno centralo) in poštno centralo s
koncentratorjem in usmerjevalnikom, s katerim se signali končnih uporabnikov usmerjajo
na različne sprejemne centre. Ta sistem je zaradi zmožnosti prenosa velikih količin
podatkov na velike razdalje zmogljivejši od sistema TUS. INFRANET zagotavlja zanesljiv
in varen prenos alarmnih sporočil po naročniških vodih telefonskega omrežja, prenos
podatkov pa poteka po ločenem frekvenčnem pasu. Alarmno sporočilo pride iz varovanega
objekta do dežurnega centra v nekaj sekundah. Na sliki 2.6. so prikazane povezave znotraj
omrežja INFRANET.
30
Slika 2.6: Shematski prikaz INFRANET-a
b) Prenos z avtomatskimi telefonskimi pozivniki
Ta možnost se uporablja za objekte, kjer ni velike požarne ogroženosti. Prenos alarmnega
signala se izvrši s pomočjo avtomatskega telefonskega pozivnika, ki služi za enosmerni
prenos podatkov iz varovanega objekta do dežurnega centra po telefonskem vodu. V
Sloveniji je uveljavljen predvsem prenos s protokolom CONTACT ID. Požarna centrala
mora zagotoviti testni prenos vsaj štiri ure po zadnjem prenosu (testnem ali alarmnem),
sicer sprejemni center javi motnjo na prenosu [18].
31
2.7 VISUAL DETECT SISTEMI 3000 – programska oprema za vizualizacijo in
nadzor
Visual Detect [5] je sistem za vizualizacijo, posebej zasnovan za sistem požarnega alarma
nemškega proizvajalca Detectomat in temelji na mrežno orientiranem principu stranka-
strežnik. Vsi alarmi so avtomatično povezani z datumom, uro in vzrokom nesreče. Nivoji
pooblastitve so lahko prosto določeni in doseženi v spoštovanju do uporabnika. Visual
Detect je povezan s sistemom požarnega alarma preko zunanje BitBus kartice. To
omogoča hiter in varen prenos na višji nivo sistema Visual Detect preko sistema BitBus.
Sistem Detect 3000 je prikazan v Visual Detect preko vmesne ploskve grafičnega pregleda
sistema, v katero se lahko integrira neomejeno število posameznih načrtov. Alarmni signali
so prikazani v skladu s časom in prioriteto v ustreznih barvah in alarmnih signalih.
Akcijski načrti so lahko v sistemu prosto določeni. Jasna struktura menija Windows
vmesne ploskve omogoča jasno in enostavno delovanje sistema. Znotraj programske
opreme se lahko ustvarijo različne hierarhije uporabnikov z dodelitvijo individualnih
pravic.
2.7.1 Posebne značilnosti programske opreme
a) Vsestranska funkcionalnost:
Inteligentno in prilagodljivo upravljanje vizualizacije in alarma z do 20 požarnimi
centralami, vključno s tiskanjem, pomočjo in servisnimi funkcijami.
b) Enostavno delovanje:
Jasna in pregledna struktura menija Windows vmesne ploskve skupaj z »povleci in spusti«
konfiguracijo omogoča jasno in enostavno delovanje.
c) Hitra in zanesljiva omrežja:
32
BitBus povezave do enot požarnih central. Struktura strežnik/stranka omogoča delovanje,
ki je neodvisno od lokacije.
d) Združljivost:
Načrti se lahko vključijo iz konvencionalnih programov z uporabo funkcije uvoza
podatkov.
e) Vplivno upravljanje s pravicami:
Vsestransko upravljanje uporabnikov in pravic omogoča ustvarjanje različnih hierarhij
uporabnikov.
2.7.2 »Runtime« vmesna ploskev za operacijski sistem
Namizje pogona sistema je v Visual Detect določeno kot »Runtime« vmesna ploskev.
Glavno okno te vmesne ploskve je ves čas vidno v vidnem polju namizja operacijskega
sistema Windows in se lahko zgolj minimizira do omejene stopnje. Navigacija v
»Runtime« vmesni ploskvi Visual Detect se izvaja v jasnem meniju. Informacije o
nerešenem alarmu in pripadajočem akcijskem načrtu so priskrbljene s prikaznim oknom
alarma. Alarmni seznam priskrbi celoten pregled nerešenim alarmov in je ves čas viden
znotraj Visual Detect »Runtime« vmesne ploskve.
Enote požarnih central so prikazane skupaj z aktualnimi smernicami kot del pregleda
strojne opreme. Slednje so nekatere izmed možnih funkcij v Visual Detect »Runtime«
vmesni ploskvi:
� tiskanje kartic gasilskih čet
� resetiranje enot požarnih central
� oddaljeno delovanje enot požarnih central
33
Prejeti alarmi so v Visual Detect vmesni ploskvi vedno nakazani z zvočnimi signali.
Akcijski načrti se takoj pokličejo, ko se prejmejo alarmni signali. Komentarji se lahko
uvozijo, medtem ko so akcijski načrti na mestu a se s tem poenostavijo kakršne koli
kasnejše ocene. Informacije javljalnika so lahko z neposrednim izborom poklicane
kadarkoli. Vsi alarmi in nadgradnje so dokumentirani. Alarmi se lahko kasneje ovrednotijo
v skladu z relevantnimi kriteriji.
34
3 ZAKONSKE OSNOVE POŽARNEGA VAROVANJA
3.1 Zakoni in pravilniki na področju požarnega varovanja
a) Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz - UPB1), (Ul RS 3/2007;12. 1. 2007)
Ureja organizacijo, načrtovanje, izvajanje, nadzor in financiranje dejavnosti varstva pred
požarom. V zakonu so opredeljena načela in cilji varstva pred požarom, programiranje in
raziskovanje, obveznost izobraževanja in usposabljanja. Zelo pomembno je načrtovanje in
izvajanje načrtovanih ukrepov varstva pred požarom, zlasti pri projektiranju in graditvi
objektov, pri ravnanju s požarno nevarnimi snovmi, v prometu in v okolju. Med
pomembne ukrepe varstva pred požarom sodi izdelava požarnega reda, požarna straža,
skrb za brezhibno opremo, naprave in druga sredstva za varstvo pred požarom itd. [15].
b) Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne
zaščite (Ul RS št.: 45/2007)
Določa, za katere sisteme je potrebno pridobiti potrdilo o brezhibnem delovanju, če so
novi, razširjeni ali spremenjeni. Pravilnik določa tudi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati
osebe za izvajanje pregleda in preizkusa. Določa tudi postopek pregleda in preizkusa,
vsebino poročila o opravljenem pregledu ter pogoje za izdajo potrdila o brezhibnem
delovanju sistema aktivne požarne zaščite [12].
c) Zakon o graditvi objektov (ZGO-1UPB1), (Ul RS, št.: 102/2004)
Ta zakon ureja pogoje za graditev vseh objektov, določa bistvene zahteve in njihovo
izpolnjevanje glede lastnosti objektov, predpisuje način in pogoje za opravljanje
dejavnosti, ki so v zvezi z graditvijo objektov, ureja organizacijo in delovno področje dveh
poklicnih zbornic, ureja inšpekcijsko nadzorstvo, določa sankcije za prekrške, ki so v zvezi
z graditvijo objektov ter ureja druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov [14].
35
d) Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (Ul RS št.: 31/2004, 10/2005, 83/2005,
14/2007).
Ta pravilnik določa ukrepe, ki jih je treba izvesti, da bi stavbe izpolnjevale gradbene
zahteve za zagotovitev požarne varnosti in katerih cilj je omejiti ogrožanje ljudi, živali in
premoženja v stavbah ter uporabnikov sosednjih objektov in posameznikov, ki se v času
požara nahajajo v neposredni bližini stavb, omejiti ogrožanje okolja ter omogočati
učinkovito ukrepanje gasilskih ekip, ki sodelujejo pri omejitvi posledic požara, ne da bi bili
po nepotrebnem ogroženi življenje in zdravje njihovih članov [11].
e) Pravilnik o požarnem varovanju (Ul RS št.: 107/2007)
S tem pravilnikom se določa pogoje in način izvajanja požarnega varovanja premoženja ter
nadzor nad izvajanjem požarnega varovanja, ki ga opravljajo pravne osebe in merila za
požarno pokrivanje določenih vrst objektov, ki jih lahko požarno varujejo gasilske enote
[10].
f) Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji (Ul RS št: 66/2004)
Ta pravilnik določa podrobnejšo vsebino projektne in tehnične dokumentacije, način njene
izdelave in vrste načrtov, ki jo sestavljajo in se uporabljajo za posamezne vrste stavb in
gradbenih inženirskih objektov, glede na namen njene uporabe [9].
3.2 Standardi na področju požarnega varovanja
Vgrajeni tehnični sistemi za odkrivanje in javljanje požara morajo zadoščati veljavnim
tehničnim predpisom, standardom in normativom. V evropskem prostoru ni enotnih
predpisov na področju sistemov aktivne požarne zaščite. Enako velja za Evropsko unijo,
kjer prevladujejo interesi posameznih držav, ki se oklepajo nacionalnih predpisov in
standardov. Verjetno je razlog za to različno gledanje na občutljivo temo, kot je aktivna
požarna zaščita. V Evropi je kljub temu najbolj razširjen standard EN 54, ki ga je
36
pripravila Evropska telekomunikacijska organizacija za standardizacijo - ETSI (ang.
European Telecommunications Standardization Institute), ki je tudi preveden v slovenski
jezik SIST EN 54 [13].
Ker standardi niso obvezni ampak samo priporočljivi, lahko nacionalne zveze uporabljajo
svoje predpise ali standarde, kar povzroča zmedo. Standardi postanejo obvezni šele, ko so
določeni s tehničnimi predpisi. Poleg evropskih standardov EN ima vsaka država oziroma
njena nacionalna zveza še svoje standarde. Najbolj znani so:
� BS (angl. British Standards) - britanski standardi
� DIN - nemški standardi
� NF - francoski standardi
� UL standardi - ameriški standardi
� NFPA standardi - ameriški standardi
� JUS standardi - jugoslovanski standardi
� SIST - slovenski standardi
V Republiki Sloveniji je zakonodaja s področja požarne varnosti v pristojnosti Ministrstva
za obrambo RS - Uprave RS za zaščito in reševanje. Pri nas sta največ v uporabi standarda
EN 54 in nemški standard VdS 2095.
37
4 PRAKTIČNI PRIMER DELOVANJA SISTEMA ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA
4.1 Opis elementov in značilnosti sistema za odkrivanje in javljanje požara
Kot praktično uporabo delovanja sistema za odkrivanje in javljanje požara bomo opisali
primer večjega trgovskega centra s kinodvoranami [6]. V pritličju objekta je večji trgovski
prostor s prehrambnimi izdelki in skladiščem, restavracija s kuhinjo in večje število
različnih lokalov. V nadstropju je prostor Bowling centra, biljardnica in prostori kina z 8
kinodvoranami. Iz nadstropja je še prehod v medetažo, kjer je otroško igrišče, VIP sobe,
prostor DJ-ev in projekcijski hodnik, kjer se projicirajo filmi v kinodvoranah. V sklopu
celotnega objekta je še garaža v treh etažah. Tloris opisanega objekta je razviden na slikah
4.1, 4.2 in 4.3. Zahteve pri sistemu za odkrivanje in javljanje požara v objektu so navedene
v študiji požarne varnosti trgovskega centra. V objektu morajo biti nameščeni ročni
javljalniki in izvesti se mora avtomatsko odkrivanje in javljanje požara po celotnem
objektu razen v prostorih sanitarij.
Celoten objekt je razdeljen na več požarnih sektorjev. Med požarnimi sektorji so locirana
požarna vrata, ki se ob požaru zaprejo, da se požar ne razširi iz enega v drug požarni
sektor. Kjer so montirani prezračevalni kanali med različnima požarnima sektorjema, je
tudi nameščena požarna loputa, ki se prav tako zapre, če se v enem izmed sektorjev pojavi
požar. Za sistem smo uporabili adresibilno centralo s 16 zankami, kar pomeni, da lahko na
centralo priključimo 16 krat 126 elementov. Požarna centrala ima dodatno napajanje dveh
akumulatorjev po 12V 48 Ah. V našem primeru smo izvedli 14 zank .
Elementi priključeni na požarno centralo:
� Optični javljalniki
� Temperaturni javljalniki
� Optično-temperaturni javljalniki
� Ročni javljalniki
� Vzorčne komore z optičnimi javljalniki
� Linijski dimni javljalnik
38
� Temperaturni kabel
� Aspiracijski javljalnik
� Vhodno-izhodni moduli
Zanka 1 pokriva skladiščni del in del trgovskega prostora prehrambnih izdelkov v pritličju.
V skladišču in trgovskih prostorih so nameščeni optični dimni javljalniki, v prostorih
priprave kruha, kjer je peč za pečenje kruha in jedilnici smo namesto optičnih javljalnikov
namestili temperaturne. Na izhodu iz skladišča in prehodu iz trgovskega prostora v
skladiščni prostor so nameščeni ročni javljalniki. Iz trgovskega prostora imamo prav tako
požarne izhode in tudi pri njih so nameščeni ročni javljalniki. V skladišču je tudi elektro
prostor, kjer imamo nameščen aspiracijski javljalnik, iz katerega so cevi razpeljane po
elektro omarah. Nameščeni so moduli za odpiranje evakuacijskih izhodov in zapiranje
požarnih vrat med skladiščem in trgovinskim prostorom. V pisarni je nameščen modul za
aktiviranje zvočnega opozorila v primeru alarma.
Zanka 2 pokriva drugi del trgovskega prostora prehrambnih izdelkov, del skupnih
prostorov trgovskega objekta v pritličju in štiri lokale. Povsod so nameščeni optični dimni
javljalniki, kjer je dvojni strop so nameščeni tudi v medstropovju, na spodnjem stropu pa je
nameščen vzporedni indikator. Prav tako so pred izhodi nameščeni ročni javljalniki. Na
evakuacijskih izhodih, kjer so električne ključavnice za zapiranje vrat, so nameščeni
moduli za odpiranje električnih ključavnic, prav tako je nameščen modul za tako
imenovano požarno delovanje krožnih vrat proti garaži objekta. Nameščeni so tudi moduli,
kjer je na vhod modula priključeno tipalo pretoka za sprinkler sistem.
Zanka 3 pokriva preostali del hodnikov in lokalov, restavracijo s kuhinjo in strojnico
splinkler sistema v kleti. V lokalih in skupnih prostorih so nameščeni optični dimni
javljalniki, v kuhinji so nameščeni termični javljalniki, na izhodih in po hodniku pa so
nameščeni ročni javljalniki. V avli pritličja imamo dva linijska javljalnika, na obrobju avle
pa so nameščene dimne zavese, ki ločujejo dimni sektor. Pri elektro omari kuhinje in
glavni elektro omari sta nameščena aspiracijska javljalnika. Na hodniku je modul, ki
aktivira požarna vrata, katera ločujejo požarna sektorja. V kuhinji imamo tudi na vhod
39
modula pripeljan signal, ki se aktivira ob vklopu samostojne gasilne naprave v napi nad
štedilnikom. Prav tako imamo v kuhinji dva modula za tipalo pretoka. V kleti, kjer je
strojnica sprinkler sistema imamo več modulov za različne napake in alarme na sprinkler
sistemu (napake centrale, alarm centrale, napaka dizel črpalke, napaka nivoja vode…).
Zanka 4 pokriva tri lokale v pritličju: dnevni bar, srednji hodnik, spodnji del dvoran (1, 2,
3, 4, 5) in hodnik za kino dvoranami 1, 2, 3, 4, 5 v nadstropju. Po lokalih in hodnikih so
nameščeni optični dimni javljalniki. Po hodnikih, na izhodih iz dvoran in požarnih izhodih
v požarno stopnišče ali v garažno hišo so nameščeni ročni javljalniki. Po hodniku za
dvoranami imamo v medstropovju nameščene linijske javljalnike. Pri dnevnem baru
imamo dvakrat modul za odpiranje drsnih vrat na izhodu iz toaletnih prostorov. Na vhodu
v srednji hodnik in na sredini hodnika imamo nameščena modula za zapiranje požarnih
vrat, prav tako so moduli na vseh požarnih izhodih in izhodih v stopnišče za evakuacijo.
Pred dvoranami imamo module, kjer aktiviramo signalno lučko in sprostimo magnete, ki
držijo vrata dvoran. V stopnišču 4 imamo tudi modul za aktiviranje kupole za odvod dima
in toplote.
Zanka 5 pokriva hodnik za dvoranami 6, 7, 8, osrednji prostor v nadstropju, prostore
nočnega bara in prostore do stez. Na hodnikih, v osrednjem prostoru in skladiščnih
prostorih bara imamo nameščene optične dimne javljalnike. V prostorih strank bara so
nameščeni termični javljalniki. Na izhodih in po hodnikih so nameščeni ročni javljalniki. V
medstropovju na hodniku za dvoranami je nameščen linijski javljalnik, prav tako je linijski
javljalnik nameščen v osrednjem prostoru čez celotno avlo. Pod mizami na Bowling centru
je v dvojnem dnu nameščen temperaturni kabel. Na izhodu v požarna stopnišča in požarnih
izhodih imamo nameščene module za odpiranje električnih ključavnic. Na stopniščih 2 in 5
imamo module za odpiranje kupol. Dvakrat imamo tudi modul za krmiljenje dvigal. V
elektro prostoru v nadstropju je nameščen aspiracijski javljalnik. Dva modula imamo tudi
za odpiranje drsnih vrat proti garažni hiši.
Zanka 6 pokriva Bowling center nad stezami, prostore biljarda v nadstropju in otroško
igrišče, VIP sobe, prostore DJ-ja in del projekcijskega hodnika z dvorano 1 v medetaži
40
nadstropja. Nad stezami Bowling centra, otroškem igrišču in dvorano 1 imamo nameščene
optične dimne javljalnike. Na biljardu, v VIP sobah in prostoru DJ-jev pa so nameščeni
temperaturni javljalniki. Na izhodnih hodnikih so nameščeni ročni javljalniki. V dvojnem
dnu stez Bowling centra in v medstropovju dvorane 1 je nameščen temperaturni kabel. Dva
modula imamo nameščena pri prostoru DJ-jev, eden je za stanje tipala pretoka, drugi pa za
aktiviranje zvočnega opozorila. Modul je nameščen tudi za deaktiviranje električne
ključavnice za evakuacijski izhod iz projekcijskega hodnika .
Zanka 7 pokriva dvorane od 2 do 8 in projekcijski hodnik v medetaži nadstropja. Po
dvoranah in hodnikih so nameščeni optični dimni javljalniki. Po hodniku so nameščeni tudi
ročni javljalniki. V medstropovju dvoran je nameščen termični kabel. V elektro prostoru je
nameščen tudi aspiracijski javljalnik. V vsaki dvorani so na ventilacijskih kanalih
prezračevalnega sistema dva krat nameščene vzorčne komore na odvodu in dovodu zraka.
Za vsako dvorano je nameščen modul za aktiviranje vklopa luči in opozorilnega napisa na
platnu.
Zanka 8 je razpeljana po prezračevalnih sistemih na strehi trgovskega centra. Na vhodu na
streho sta nameščena enkrat ročni javljalnik in enkrat modul za aktiviranje kupole na
stopnišču 1. V vsakem od 14 prezračevalnih sistemov sta nameščena dva modula, eden je
za izklop, drugi pa za aktiviranje prezračevalnega sistema v režim za odvod dima in
toplote. V dveh prezračevalnih sistemih imamo tudi dva dodatna modula za zapiranje
požarne lopute.
Zanke 9-14 pokrivajo garažno hišo poleg trgovskega centra od pritličja do strehe. Po vseh
od 4 nadstropij so nameščeni optični dimni javljalniki. V vsakem nadstropju so 4
evakuacijska stopnišča, pred njimi so nameščeni ročni javljalniki. V 2. nadstropju so
nameščeni trije moduli za krmiljenje dvigal in en modul, kjer tipamo stanje ob aktiviranju
hidrantov. V 1. nadstropju pa imamo dva modula za ustavitev tekočih stopnic.
41
Slika 4.1: Tloris pritličja trgovskega centra
42
Slika 4.2: Tloris nadstropja trgovskega centra
43
Slika 4.3: Tloris medetaže trgovskega centra
44
Slika 4.4 prikazuje primer postavitve požarnih javljalnikov in modulov v restavraciji ter povezave med njimi. V vseh prostorih so razporejeni javljalniki; kjer je možnost pojava dima ali pare so nameščeni termični javljalniki, v drugih prostorih pa dimni javljalniki. Na izhodih iz kuhinje so nameščeni ročni javljalniki, da se v primeru požara ob evakuaciji lahko sprožijo. Nameščena imamo tudi dva modula. Prvi modul je namenjen izklopu nape, saj v primeru požara potrebno izklopiti dovode zraka, da se požar ne bi še bolj razširil. Drugi modul pa je namenjen deaktiviranju električne ključavnice za neovirano evakuacijo v primeru požara. Vsi elementi so med seboj zaporedno povezani v zanko. V tem primeru je prikazan samo del zanke, v posamezni zanki pa je zaporedno lahko vezanih do 126 elementov.
45
Slika 4.4: Prikaz postavitve elementov in povezav med njimi v restavraciji trgovskega centra
46
4.2 Uporabljeni elementi za odkrivanje in javljanje požara
4.2.1 PL 3200 O: Optični dimni javljalnik, izolator:
Inteligentni adresibilni javljalnik [5] za zanko 3000, dva optična senzorja v skladu z EN
54-7.
� Izredna zanesljivost delovanja zaradi inteligentnih analiz signala meritvene komore
� Drugi neodvisni optični meritveni kanal
� Prosto programirljiva občutljivost javljalnika
� Programirljive različne občutljivosti za dnevno in nočno obdobje
� Shranjevanje vpisa zadnjega vzdrževanja
� Izpis alarmnega stanja in stanja napake na javljalniku
� Večbarvna infrardeča svetleča dioda LED za alarm (rdeča barva) in napako
(rumena barva)
� Vgrajen izolator in T-priključek (opornik)
� PL 3300 – O z vgrajenim izolatorjem za kratek stik.
Slika 4.5: Optični dimi javljalnik PL 3200 O
4.2.2 PL 3200 T: Temperaturni javljalnik, PL 3300 T: Temperaturni javljalnik,
izolator:
Inteligentni adresibilni javljalnik [5] za zanko 3000, toplotni senzorji v skladu z EN 54-5.
� Izredna zanesljivost delovanja zaradi inteligentnih analiz toplotnih senzorjev
� Meritve temperature preko visoko občutljivih senzorjev
47
� Prosto programirljiva občutljivost javljalnika
� Programirljive različne občutljivosti za dnevno in nočno obdobje
� Shranjen vpis zadnjega vzdrževanja
� Izpis alarmnega stanja in stanja napake na javljalniku
� Večbarvna infrardeča svetleča dioda LED za alarm (rdeča barva) in napako
(rumena barva)
� Vgrajen izolator in T-priključek
� PL 3300 – T z vgrajenim izolatorjem za kratek stik.
Slika 4.6: Temperaturni javljalnik PL 3200 T, optično – temperaturni javljalnik PL 3300 OT 4.2.3 PL 3300 OT: Optično – temperaturni javljalnik, izolator:
Inteligentni adresibilni javljalnik [5] za zanko 3000, z dvema optičnima in dvema
temperaturnima senzorjema v skladu z EN 54-5/7.
� Izredna zanesljivost delovanja zaradi inteligentnih analiz temperaturnih senzorjev
� Meritve temperature preko visoko občutljivih senzorjev
� Analiza maksimalnega dviga in odstotka dviga s tehnologijo temperaturnega
senzorja
� Dva neodvisna optična merilna kanala
� Prosto programirljiva občutljivost javljalnika
� Programirljive različne občutljivosti za dnevno in nočno obdobje
� Shranjen vpis zadnjega vzdrževanja
� Izpis alarmnega stanja in stanja napake na javljalniku
48
� Avtomatično nadziranje napak s strani elektronike v merilni komori
� Večbarvna infrardeča svetleča dioda LED za alarm (rdeča barva) in napako
(rumena barva)
� Vgrajena izolator in T – priključek
� PL 3300 – OT z vgrajenim izolatorjem za kratek stik.
4.2.4 IOM 3311: Vhodno/izhodni modul:
Inteligentni vhodno/izhodni modul [5] za zanko 3000 z dvosmernim izolatorjem v ohišju.
� Visoko funkcionalni sistem odkrivanja za zanko 3000
� Adresibilna spodbujevalna povezava preko T priključka
� Nadzorovan vhod za povezavo zunanjih naprav na zanko 3000
� Izhod brez potenciala za nadzor zunanjih naprav
� Prosto programirljiva vhod in izhod
� Večbarvna infrardeča svetleča dioda LED za alarm (rdeča barva) in napako
(rumena barva)
Slika 4.7: Vhodno/izhodni modul IOM 3311 4.2.5 PL 3300 PBDH – ABS – R: Ročni javljalnik:
Inteligentni ročni javljalnik [5] za zanko 3000 z dvosmernim izolatorjem, označen s
simbolom »goreča hiša«.
� Visoko funkcionalni sistem odkrivanja za zanko 3000
49
� Alarmni izhod za sprožitev znaka javljalniku
� Adresibilna spodbujevalna povezava preko T – priključka
� Shranjen vpis zadnjega vzdrževanja
� Mehanizem potisnega gumba za inteligenten nadzor funkcionalnosti
� Avtomatično naslavljanje (»mehko« naslavljanje)
� Ročno naslavljanje (enostaven pregled)
� Primeren za namestitev v omaricah za gašenje požara
� Rdeča infrardeča svetleča dioda LED za alarm.
Slika 4.8: Ročni javljalnik PL 3300 PBDH – ABS - R 4.2.6 Požarna centrala Detect 3016:
Modularna požarna centrala [5], upravljana z mikro procesorjem in komponentami za
odkrivanje požara:
� Prikazovalnik in požarna centrala v skladu z EN 54, del 2
� LC prikazovalnik s štirimi alfa numeričnimi vrsticami in svetlobo v ozadju
� Za opremo maksimalno 16 zank ali 64 običajnih požarnih con
� 192 programiranih con z javljalniki
� Trije brez-potencialni izhodni releji (250 V/5 A)
� Devet odprtih kolektorskih izhodov (30 V/90 mA)
� Nadzorovan prenosnik signalov (400 mA)
� Dva dodatna zunanja izhoda (24 V/800 mA)
50
� Dvakrat vmesnik RS-232 za osebni računalnik, tiskalnik, modem, nadzorni sistem.
� Kompatibilnost z omrežjem
� Delovni spomin in spomin za dogodke s kapaciteto 500 sporočil.
� Možnost vgradnje tiskalnika in LED prikazovalnih modulov za prikaz alarmov in
napak v požarni coni.
Slika 4.9: Požarna centrala Detect 3016 4.3 Vrste krmiljenj, izvedenih pri sistemu za odkrivanje in javljanje požara
V celotnem sistemu za odkrivanje in javljanje požara [6] je bilo izvedenih veliko krmiljenj,
tukaj bomo na kratko opisali vsako izmed njih:
� Šest krat zapiranje požarnih vrat med posameznimi požarnimi sektorji. V tem
primeru imamo dvoje vrat. Prva vrata imajo elektromagnet in se začnejo počasi
zapirati, ko elektromagnet preko izhodnih modulov izgubi napajanje. Druga vrata
imajo elektro motor, in se začnejo zapirati ob signalu iz izhodnega modula. Pri
vratih z elektro motorjem je potrebno zagotoviti tudi agregatno napajanje, da se
vrata zaprejo tudi ob izpadu napajanja v objektu.
� Aktiviranje vseh siren na objektu, ki se napajajo iz centrale.
� Štirinajst krat aktiviranje režima prezračevalnih sistemov za odvod dima in
štirinajst krat izklop teh sistemov.
51
� Zapiranje požarnih loput, ki so nameščene med požarnimi sektorji v prezračevalnih
kanalih.
� Aktiviranje zvočnega opozorila, ki opozori stranke naj reagirajo brez panike in se
počasi odpravijo proti izhodu.
� Odpiranje vrat na evakuacijskih izhodih.
� Aktiviranje dimnih zaves med dimnima sektorjema.
� Ustavitev tekočih stopnic.
� Pet krat ustavitev dvigala, dvigalo zapelje v pritličje.
� Vklop luči v kinodvoranah in posebni napis preko projektorja za obiskovalce
predstave.
� Pet krat odpiranje kupol na stopniščih NODT.
4.4 Napake pri namestitvi sistema
Napake, ki so se pojavljale pri postavljanju sistema so naslednje [6]:
� napake v kablu,
� nepravilnosti pri napeljevanju kabla,
� zamenjava kablov med kabli zanke in kabli za vzporedne indikatorje,
� nepravilna vezava podnožja javljalnika,
� površna vezava podnožja javljalnika, ročnega javljalnika in izhodnega modula ter
� nepravilna montaža javljalnika.
4.5 Programiranje sistema za odkrivanje in javljanje požara
Po avtomatskem naslavljanju vseh štirinajst zank smo s pomočjo posebnega programa
Icheck s kartice prebrali podatke o zanki. Program [5] točno izpiše vrsto elementa in
fizične naslove, ki jih je dal posameznim elementom. S serijsko številko lahko ugotovimo,
kateri fizični naslov imajo posamezni elementi, kar je tudi razvidno na sliki 4.10.
52
Slika 4.10: Prikaz fizičnih naslovov za posamezne elemente v programu Icheck S temi podatki smo vsakemu elementu iz načrta pripisali fizični naslov. Ko smo napisali
vse fizične naslove, smo javljalnikom po posameznih prostorih določili logične naslove ali
cone. Avtomatskim javljalnikom smo za vsak trgovski lokal, hodnike, dvorane, Bowling
center in druge prostore določili svojo cono. Ročne javljalnike smo združili v cone po
dvoranah, nadstropjih… Vhodno/izhodne module smo grupirali v požarne cone glede na
njihov namen, npr. za dvigala, požarna vrata, prezračevalne sisteme in tipalo pretoka.
Posebej smo v cone dodali tudi vzorčne komore in aspiracijske javljalnike. Pomembno je
bilo, da je vsak element dobil svoj logični naslov. Nato smo s programom dpt vsakemu
fizičnemu naslovu vpisali številko cone in številko javljalnika v tej coni. To je razvidno
tudi na sliki 4.11.
53
Slika 4.11: Prikaz okna za programiranje določevanja con
»Segment« pomeni katera zanka je »from Address« in »to Address« pa fizični naslov
elementov. Vpišemo lahko več zaporednih fizičnih naslovov, če smo jih določili v isto
požarno cono.
Primer:
Če vpišemo, tako kot je prikazano na zgornji sliki, smo s tem fizičnim naslovom 4/1, 4/2,
…4/8, določili cone/javljalnike 14/1, 14/2,…14/8.
Ko smo vsem fizičnim naslovom določili požarno cono, smo se lotili programiranja
izhodnih modulov. Moduli se programirajo na tak način, da se vpiše fizični naslov modula
in potem na katero požarno cono naj se modul aktivira. Ta postopek je prikazan na sliki
4.12.
54
Slika 4.12: Prikaz okna za programiranje aktiviranja modulov Na zgornji sliki je razvidno, da se bo modul s fizičnim naslovom 4/49 aktiviral ob alarmu
požarne cone 32 ali cone 33. Tukaj programiramo vse izhodne module, za vsak modul
lahko nastavimo, da se aktivira na eno ali na več con. Lahko uporabimo tudi IN funkcijo,
kar pomeni, da se bo modul aktiviral, ko bodo v alarmu dve ali več požarnih con hkrati.
Pomembno je, da natančno pregledamo, kaj krmilijo izhodni moduli in na katere požarne
cone morajo ti moduli še aktivirati. Na koncu ostane samo še programiranje tekstov. Tu
lahko za vsak element posebej vpišemo tekst, kar lahko vidimo na sliki 4.13. Omejeni smo
samo številčno na dvajset znakov.
55
Slika 4.13: Prikaz okna za programiranje tekstov
Tukaj imamo primer za tekst elementa na požarni coni 1 in javljalnika 1. Ob alarmu tega
javljalnika se bo izpisalo »Z001-D0001 avtomatski skladišče«
4.6 Testiranje delovanja sistema
Po izvedenem programiranju smo celotni sistem še preizkusili. Preizkusili smo ali so za
javljalnike pravilno programirane požarne cone in napisi ter tudi vsako posamezno
krmiljenje ali se krmili na pravilno cono. Testirali smo vsak ročni javljalnik in vsak deseti
avtomatski javljalnik, hkrati smo preizkusili krmiljenje v tistem področju kjer smo sprožili
javljalnik in seveda tudi sirene. Na testiranju smo ugotovili, da so bili vsi javljalniki
pravilno programirani, pri dveh krmiljenjih pa smo morali dodati še dve coni, na kateri se
je krmiljenje aktiviralo. Po testiranju smo vse javljalnike še označili s pripadajočimi
oznakami, ki morajo biti dovolj velike, da so vidne iz tal.
Pregled je opravil tudi preglednik iz posebne inštitucije, ki ima licenco za pregledovanje
sistemov aktivne požarne zaščite. Po pregledu je inštitucija izdala potrdilo, da sistem za
56
odkrivanje in javljanje požara v tem objektu deluje brezhibno. Ta dokument je potreben
tudi pri dokumentaciji za kasnejši tehnični pregled objekta.
57
5 SKLEP
V diplomskem delu predstavljamo sisteme za odkrivanje in javljanje požara, ki so
ključnega pomena za pravočasno zaznavanje požarov ter njihovo učinkovito odpravljanje.
Pri postavitvi sistema je potrebno oceniti možnosti oziroma nevarnosti za požar in na tej
osnovi določiti ustrezne požarne javljalnike ter jih povezati v požarne centrale. Skozi
besedilo diplomskega dela skušamo pojasniti pomembnost izbire ustreznih javljalnikov,
česar ne moremo doseči brez dobrega poznavanja lastnosti posameznih vrst javljalnikov in
njihove uporabe. Poleg požarnih central in javljalnikov predstavljamo tudi programsko
opremo za vizualizacijo sistemov ter zakonske osnove na področju požarnega varovanja.
Poseben poudarek dajemo primeru delovanja sistema za odkrivane in javljanje požara, kjer
podrobneje opisujemo uporabljene elemente, izvedena krmiljenja v sistemu, napake pri
namestitvi sistema, njegovo programiranje in končno testiranje njegovega delovanja.
Skozi raziskavo v diplomskem delu pridemo do nekaterih pomembnih rezultatov in
spoznanj. Kot že rečeno, je zelo pomembno v vsakem prostoru izbrati in namestiti ustrezne
požarne javljalnike, ki bodo omogočali učinkovito zaznavanje in ukrepanje v primeru
požara. V večjih objektih je za hitrejše in boljše odkrivanje lokacije požara priporočljiva
uporaba programske opreme za vizualizacijo sistema Visual Detect z grafičnim prikazom
dogodkov na sistemu. Večja natančnost pri namestitvi in programiranju sistemov za
odkrivanje in javljanje požarov zmanjša možnosti za napake, katerih odpravljanje povzroča
nepotrebno izgubo časa. Zelo pomembno je preizkusiti delovanje celotnega sistema in se
prepričati, da so elementi pravilno označeni. Prav tako morajo biti krmiljenja v sistemu
ustrezno programirana, da se aktivirajo ob ustreznih požarnih conah in omogočijo
pravočasno evakuacijo ljudi ter preprečijo morebitno razširitev požarov v druge sektorje.
Poleg omenjenih spoznanj je zelo pomembno upoštevati tudi možne izboljšave na področju
sistemov za odkrivanje in javljanje požara, ki bodo pripomogle k njihovemu
učinkovitejšemu delovanju in hitrejšemu zaznavanju požarov. Ena izmed preredko
vključenih izboljšav v praksi, je že omenjena vizualizacija, ki je ključnega pomena
predvsem v velikih objektih, kjer je težje pravočasno ugotoviti lokacijo požara. S pomočjo
vizualizacije je prikazano stanje vseh elementov sistema in tako omogočeno hitro
58
reagiranje v primeru požara. Pomembno vlogo pri zadostni uporabi sistemov za odkrivanje
in javljanje požara v mnogih objektih igrajo tudi zavarovalnice, ki dajejo prenizke popuste
pri svojih zavarovalnih premijah na tem področju. Zaradi tega so večje investicije v
sisteme za odkrivanje in javljanje požara za lastnike objektov manj zanimive, posledično
pa se pojavljajo problemi zaradi nezadostnega posodabljanja teh sistemov in celo
opuščanja njihovega rednega vzdrževanja. Če bi zavarovalnice svoje zavarovalne
programe preoblikovale tako, da bi bili bolj usmerjeni v področje požarnega varovanja, bi
takšna izboljšava pripomogla k večji in učinkovitejši požarni varnosti v objektih.
59
6 VIRI IN LITERATURA
[1] A. E. Cote, Fire protection handbook, ZDA, 2003.
[2] A. E. Cote, Industrial fire hazards handbook, ZDA, 1990.
[3] Aspiracijski javljalniki, Požar, št. 4, (2000).
[4] P. J. DiNenno, SFPE handbook of fire protection engineering, ZDA, 1988.
[5] Interno gradivo izbranega nemškega podjetja Detectomat.
[6] Interno gradivo podjetja Edicom d.o.o.
[7] Plamenski javljalniki požara – 1. del, Požar, št. 3, (1996).
[8] Plamenski javljalniki požara – 2. del, Požar, št. 1, (1997).
[9] Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji, (Ul RS, št: 66/2004).
[10] Pravilnik o požarnem varovanju, (Ul RS, št.: 107/2007).
[11] Pravilnik o požarni varnosti v stavbah, (Ul RS, št.: 31/2004, 10/2005, 83/2005,
14/2007).
[12] Pravilnik o pregledovanju in preizkušanju vgrajenih sistemov aktivne požarne zaščite,
(Ul RS št.: 45/2007).
[13] Standard SIST EN 54 – Fire detection and fire alarm systems.
[14] Zakon o graditvi objektov (ZGO-1UPB1), (Ul RS, št.: 102/2004), (Ul RS št.:
45/2007).
[15] Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz - UPB1), (Ul RS 3/2007).
[16] Žarkovni javljalnik dima in toplote, Požar, št. 1, (1996).
[17] Smoke detectors, http://en.wikipedia.org/wiki/Smoke_detector
[18] Infranet, www.telekom.si/poslovni_uporabniki/infranet_prenos_alarmnih_sporocil
60
7 SEZNAM SLIK
Slika 2.1: Optični dimni javljalnik ___________________________________________ 13 Slika 2.2: Princip delovanja optičnega dimnega javljalnika požara s sipanjem svetlobe _ 14 Slika 2.3: Princip delovanja optičnega dimnega javljalnika z absorpcijo svetlobe _____ 16 Slika 2.4: Princip delovanja piroelektričnega javljalnika _________________________ 22 Slika 2.5: Emisijski spekter črnega telesa _____________________________________ 23 Slika 2.6: Shematski prikaz INFRANET-a _____________________________________ 30 Slika 4.1: Tloris pritličja trgovskega centra ___________________________________ 41 Slika 4.2: Tloris nadstropja trgovskega centra _________________________________ 42 Slika 4.3: Tloris medetaže trgovskega centra __________________________________ 43 Slika 4.4: Prikaz postavitve elementov in povezav med njimi v restavraciji trgovskega
centra _________________________________________________________________ 45 Slika 4.5: Optični dimi javljalnik PL 3200 O ___________________________________ 46 Slika 4.6: Temperaturni javljalnik PL 3200 T, optično – temperaturni javljalnik PL 3300
OT ____________________________________________________________________ 47 Slika 4.7: Vhodno/izhodni modul IOM 3311 ___________________________________ 48 Slika 4.8: Ročni javljalnik PL 3300 PBDH – ABS - R ____________________________ 49 Slika 4.9: Požarna centrala Detect 3016 ______________________________________ 50 Slika 4.10: Prikaz fizičnih naslovov za posamezne elemente v programu Icheck _______ 52 Slika 4.11: Prikaz okna za programiranje določevanja con _______________________ 53 Slika 4.12: Prikaz okna za programiranje aktiviranja modulov ____________________ 54 Slika 4.13: Prikaz okna za programiranje tekstov _______________________________ 55
61
62