8

Ribolov je vrsta lova, pri katerem uporabljamo različne priprave za lovljenje rib. Izraz se uporablja tudi za lovljenje drugih vodnih živali (raki, mehkužci, morski nevretenčarji ...)

Ločimo:Gospodarski ribolovŠportni ribolov

Arheološke najdbe pričajo, da je ribolov pomemben vir prehrane že od pradavnine. Morje, jezera, večje reke in potoki

so prisilili ljudi k lovljenju rib za preživetje. Prve najdbe ribiških priprav so stare okoli 10.000 let. Tudi ostanki ribjih kosti in stenske slike v jamah pričajo o tem, kako pomemben vir prehrane so bile ribe v zgodovini. Na začetku so lovili na zelo preprost način; uporabljali so sulice, lovili so z rokami, gradili so celo preproste ograje ob potokih. S časom so izumili in kasneje tudi izdelovali trnke, vrvice, mreže, itd. Za lovljenje in prevoz rib je bil potreben tudi čoln. Na začetku je bil to nekaj metrov dolg čoln, dovolj velik za dva človeka in preostalo opremo. Kasneje so se razvile ladje, ki so imele sodobne mreže,

Marjan Krebelj in Klemen Božič

Ribištvo in ribiška pedagogika

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti siste-mov izobraževanja in usposabljanja«.

električne naprave, sonarje, hladilnice za shranjevanje rib. Zaradi pojavljanja odvečnih količin rib in z razvojem vseh pripomočkov ter ladij se pojavi trgovina. Poleg tega se lahko razvije tudi industrija predelave rib in ribjih produktov.

V zadnjih dveh stoletjih je ribištvo v Sloveniji močno napredovalo. Z vedno večjimi ladjami in boljšo opremo so ulovili več rib. Zaradi tega se v začetku 20.stol. v Izoli ustanovi ribiška industrija. Prva tovarna za predelavo rib v Izoli se imenuje Argo. Nahajala se je na območju sedanjega Arigonija. Ker so tedanji lastniki te tovarne uvideli, da je rib dovolj, so ustanovili tudi ribiško floto. To je skupina ribiških ladij, ki organizirano lovijo ribe. Tovarna za predelavo rib se je imenovala Ampelea (sedanji Delamaris). Zaradi tako velike tovarne, je bila potreba po sveži ribi vedno večja. Zato se je v sredini 20.stol. Izola ponašala z ribiško floto s 27-imi ribiškimi ladjami dolžine dvajset metrov in še enkarat toliko ribiškimi čolni dolžine sedem metrov. V tistem času je lahko ta flota ladij lovila ribe po celem Jadranskem morju. Te ladje so bile opremljene s takratno najsodobnejšo opremo za lovljenje rib; mreže, radarji, sonarji, agregati – za osvetljevanje morja ponoči (svetloba privablja ribe). Tako kot so bile tovarne za predelavo rib odvisne od vsakodnevnega ulova, tako je bila ribiška flota odvisna od vzdrževanja ladij. Zaradi tega so v Izoli v tistem času ustanovili podjetje Riba (sedež poleg srednje gostinske šole), kjer so bili zaposleni ladijski mizarji, električarji, strojniki – mehaniki in izdelovalci mrež. Samo mizarjev je bilo 27, za vsako ladjo eden.

Po razpadu države Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije je bilo organizirano lovljenje rib močno okrnjeno. To pa zato, ker je Slovenija izgubila večji del območja (morje) za lovljenje rib. S tem se je proizvodnja v tovarni Ampelea vsak dan bolj zmanjševala. Posledica tega je bila zmanjševanje ribiške flote in število delavcev v Ribi in Ampelei. Tako imamo v Izoli sedaj samo še dve ribiški ladji, ki jih je Delamaris kupil v 80. letih prejšnjega stoletja, kot posodobitev stare flote. Poleg teh dveh (Delamaris 1 in Delamaris 2) je Izolska flota imela tudi Drogo1

in Drogo 2, ki pa so jih pred kratkim prodali hrvaškim ribičem.V Izoli se danes, pa tudi v preteklosti, ukvarjajo z ribištvom

zasebni ribiči. Ti imajo predvsem manjše čolne. Z dobičkom od ulovljenih rib komaj preživijo sebe in družino. S tem ko je vedno manj ulova, se cene rib naglo dvigujejo. Tradicija tukaj je tudi športni ribolov, s katerim se ukvarja veliko ljudi v prostem času.

Nono je imel svoj čoln na jadra - batel in batano. Največje lovišče starih ribičev je bilo v Škocjanskem zatoku. To je bil priobalni ribolov. Le redko so se podajali na odprto morje, saj je bilo nevarno. Dokler ni bilo motorjev, so veslali in uporabljali jadra. Lovili so vedno v paru saj je moj nono veslal in drugi polagal mreže in ko je moj nono ostal sam, je nona prevzela to funkcijo in je bila edina koprska «ribička«.

Ko sem bil še majhen, sem hodil z njima na ribolov in se še prav dobro spomnim, kako smo zjutraj ali proti jutru pripluli domov, potem pa se je nona odpravila še v ribarnico prodat ulovljene ribe. Po Škocjanskem zatoku so takrat lovili predvsem liste in ciplje.

Danes je vsekakor manj rib kot jih je bilo včasih. Ko sem bil še majhen in smo hodili z očetom in nonotom na ribolov, smo odhajali ob sedmih zvečer in se vračali ob štirih, petih zjutraj nazaj s polnimi mrežami rib.

ARTURO STEFFE, ribič - v Izoli, 19.01.2011

10

Ribištvo je odlično pedagoško orodje za razvijanje socialnih in državljanskih kompetenc vsakega otroka ali mladostnika, že od najmlajših let naprej. Podoba očeta in malega sina, ki natikata vabo na trnek, je skorajda arhetip vsake civilizacije, ki se je vedno razvila ob vodi, naj bo to reka, jezero ali morje. Ribolov je prvi korak, ki ga malček zmore pri iniciaciji v samostojno življenje, in pri katerem ga oče že začne obravnavati kot enakovredenga, zato je to pomemben ritual za krepitev vezi med (največkrat) očetom in sinom, čeprav ostale kombinacije niso izključene. Danes dekleta lovijo skoraj enakovredno fantom. Ribolov tako nosi v sebi številne lekcije in spretnosti, nekatere so na površju, druge globlje spodaj. V nadaljevanju so opisane nekatere med njimi in način, kako spodbujajo k razvoju socialnih in državljanskih kompetenc.

Samostojno preživetjeSmisel vsakega ribolova je v principu iskanje vira hrane, v

tem primeru rib in ostalih vodnih živali. V pradavnini je to bila nuja, danes je samo še športni užitek, toda prihajajoči časi nudijo izzive, kjer je samostojno preživetje ponovno na spisku sposobnosti vsakega človeka. Vedno več se spodbuja vrtnarjenje in trajnostni načini pridobivanja energije, kjer je vloga posameznika vedno večja nasproti večjim distributorjem. S tem se zmanjšajo številne emisije strupenih plinov (pri transportu ali masovni proizvodnji), pridobljena hrana in energija pa sta tako bolj zdravi tudi za telo, zaradi česar ju potrebujemo manj kot sicer. Sposobnost samostojnega lovljenja rib je tako lahko pomembna preživetvena spretnost, ki presega vsakdanjo rekreacijo in sproščanje, saj lahko omogoči človeku, da si v primeru sile sam najde hrano. Pa ne samo v primeru sile - tudi ko smo na luksuznem dopustu, lahko razbremenimo izkoriščanje narave s samostojnim virom hrane. Seveda mora to biti storjeno na spoštljiv način, kar bo opisano kasneje.

Razvijanje socialnih in državljanskih kompetenc v ribištvu

Zdrave prehranske navadeKdor si hrano sam ulovi ali pridela, se do nje obnaša bistveno

bolj spoštljivo, kot nekdo, kateremu je riba samo še ena izmed škatel, ki jih kupi v trgovini. Taka hrana je že v biološkem smislu bistveno bolj zdrava od industrijsko pridelane, spoštljiv odnos pa to samo še okrepi, ker bo zaužita hrana bolje pripravljena, pa tudi obroki bodo lepše racionalizirani. Tudi prebava je po takem obroku mirnejša.

Na daljši rok vzgoja v ribiškem duhu pomeni boljše prehranske navade in spoštljivejši odns do hrane. Ribji obrok za sabo prinese še zelišča, zelenjavo in ostale priloge, ki lahko okrepijo zavedanje o pomembnosti tistega, kar vnašamo v svoje telo. Ribe so bogat vir proteinov in maščobnih kislin, brez da bi s tem obremenjevale telo s težkimi maščobami in težko prebavljivimi substancami, kot je to pri rdečem mesu. Večina rib je hitro in lahko prebavljivih, zato prebave ne obremenjujejo po nepotrebnem s posedanjem v želodcu. Poleg tega so naravno ulovljene ribe proste rastnih hormonov in antibiotikov, s katerimi uničujemo svojo črevesno floro pri uživanju mesa farmskih živali. Dokler so ulovljene v čistem morju ali sladki vodi, so najbolj zdravo meso, kar ga lahko zaužijemo. Na žalost naše vode povsod niso več tako čiste, posebej morja se že šibijo pod težo težkih kovin in plastičnih odpadkov, toda prav ribištvo se zdi dober inštrument, da se mlade seznani s tem problemom in jim ga plastično predoči, da bojo lahko na vseh plasteh življenja sprejemali pametnejše odločitve in s tem manj bremenili okolje. To so pomembne državljanske in socialne kompetence. K temu sodi tudi kulinarična in kuharska spretnost priprave hrane kar človeka še dodatno osamosvoji in pripravi na uspešno življenje.

11Poznavanje planeta, morja in življenja v njemRavno zadnji argument nas pripelje do naslednje

kompetence, ki se tiče morske biologije, poznavanja morja in oceanografije.

Več kot 70% površine našega planeta pokriva morje, če sem prištejemo še površino rek, jezer in močvirij, se ta površina še poveča. Naš planet je vsaj na površini vodnat planet in poznavanje voda je poznavanje planeta. Ribištvo je dejavnost, ki nas potegne v srce tega znanja in zavedanja.

Uspešen ribič na morju mora tako dobro poznati vse naravne dejavnike, ki vplivajo na uspešen ulov. Pri tem se bomo omejili samo na najpomembnejše:

- Poznavanje voda: sladkovodni ribiči morajo poznati reke, oblike struge, pretok, izvire, rečno dno in ostale karakteristike rek ali jezer, morski ribiči pa morajo poznati morske tokove, podvodne izvire, slanost, valovanje, plimovanje ter ostale spremenljivke morskega okolja.

- Poznavanje vremena: dogajanje nad gladino vode je ravno tako pomembno kot pod njo. Vreme je ključnega pomena za dober ulov in odločitev o ribarjenju, zato mora ribič poznati in spremljati formacijo oblakov, vetrove, padavine, zračni tlak, zračno vlažnost in ostale vremenske pojave, sploh pa mora vse to znati povezati z menjavanjem dneva in noči ter letnih časov.

- Poznavanje geologije: voda sama po sebi nima oblike, zavzame jo šele pri stiku z okoljem in pri tem je pomembno poznati tla in njihovo geološko dinamiko.

- Poznavanje biologije: to je daleč najbolj izrazita karakteristika. V prvi vrsti gre seveda za poznavanje rib in njihovega vedenja, toda vse to dobi smisel le ob upoštevanju ostalega življa; rakcev, pajkov, mehkužcev, alg, nadzemnega

rastlinstva in živalstva, ipd. Dobri ribiči poznajo sovpetost vseh organizmov v biosfero, hkrati pa dobro poznajo tudi vsak posamičen organizem kot biološko entiteto. Mimo dobrega poznavanja biologije pri ribištvu ne gre.

- Poznavanje ekologije: za uspešen ribolov je pomembno razumevanje planeta in biosfere kot celote. Pri tem je še posebej važno zavedanje o človekovih vplivih na to dinamično mrežo interakcij, ki je vedno močnejše in invazivnejše. S tem pa se tudi naša prehrana, ki ravno iz te mreže življa izhaja, drastično slabša. Nekdo, ki si sam prideluje in lovi hrano, je v neposrednem stiku z rezultati svojih dejanj drugje v življenju. Pri tem mislimo na onesnaževanje z vozili, odpadki, embalažo, kemičnimi odplakami, detergenti, ipd. To so stvari, na katere mora misliti vsak od nas. Z naraščanjem števila prebivalstva, je ta imperativ samo še večji. Ribolov nas tako pripelje v jedro tega problema, ker lahko na lastne oči opazujemo naš vpliv na okolje in tako pridobivamo višjo zavest o delovanju ekoloških sistemov. Dobri ribiči so boljši in zavestnejši prebivalci planeta, ki si ga vsi delimo in od katerega smo vsi odvisni.

Vpetost v naravno okoljeDejavnost ribolova človeka direktno vpne v okolje v katerem

se nahaja. Brez poznavanja lokalne geografije, ekologije, biologije, botanike in vremenoslovja, bo ulov dokaj boren. Ni pomembno, ali lovimo doma ali smo nekje na potovanju, mimo teh znanj ne moremo. Toda ravno lokalni ribolov nas pripelje do raziskovanja domačega okolja in s tem tudi ljubezni do domovine in tesnejše navezanosti na domačo grudo. To je pomembna državljanska in socialna kompetenca. Med ribarjenjem se že po definiciji nahajamo v naravnem okolju, zato moramo biti pozorni tudi na druge živali in rastline (ne samo ribe), ki nas obkrožajo. Nekatere nam dan lahko polepšajo (dišavnice, metulji), nekatere pa zagrenijo, če nanje nismo dovolj pripravljeni (kače, klopi, mrčes…), toda oboji so del okolja in oboje moramo dobro poznati.

12 Vpetost v socialno okoljeRibolov je pri nas organizirana dejavnost, ki za sladke vode

terja določeno predznanje, ki je pogoj za opravljanje izpitov, pridobivanje licenc, dovolilnic in ostalih instrumentov, s katerimi se regulira ribolov v sladkih vodah. Za organizacijo teh dejavnosti obstajajo društva (ribiške družine), ki med drugim skrbijo tudi za vzgojo podmladka. Otroci in mladostniki se tako povežejo z vrstniki, dobijo pa tudi mentorje iz vrtst starejših. Družbeno tkivo tako pridobiva na povezanosti znotraj generacije in preko njih. Tam se spletejo vezi, ki potem prerastejo v prijateljstva in sodelovanja, ki presegajo sam ribolov. Družba postane bolj povezana in medsebojna soodvisnost tudi tu dobi svoj obraz.

Natančnost, potrpežljivost, vztrajnostRibolov je dejavnost, kjer se rezultati kažejo dokaj pozno.

Naj bo to znotraj enega lovilnega dneva ali v celi karieri, zgodnji uspehi so običajno rezultat sreče, pozni uspehi pa posledica znanja in izkušenj. To je pomembna lekcija. Ribič se zaveda, da je njegov uspeh odvisen od koordinacije neskončnega števila dejavnikov (zunanje smo že našteli, tiste, ki pa jih ima pod kontrolo, še bomo), ki od njega terjajo natančnost in skrb za vsak najmanjši detajl. Ker gre za tako kompleksno sovpadanje tolikih elementov, je potrebno veliko časa, da se naučimo vse predvideti, obvladovati in urejati med seboj. Samo z mirnimi živci in potrpežljivostjo bomo prišli do uspeha, na silo tu ne gre.

EmpatijaČe hoče ribič ujeti ribo, mora “razmišljati kot riba” in ne

kot človek. Razumeti mora žival in njeno vedenje, da lahko predvidi svoj naslednji korak. Kdor ribo dojema samo kot objekt, ki se ga povleče iz vode, bo bolj malo ulovil. Riba je živ organizem s svojimi potrebami in instinkti in vživljanje v njen miselni in biolški sistem je ena najtežjih nalog, ki jih lahko naš um zapopade. Vsaj na miselnem nivoju mora ribič

imitirati ribo in na nek način postati riba. Čeprav današnja družba imitacijo obsoja in celo stigmatizira, pa je ravno imitacija najbolj primarni način učenja, razumevanja in s tem tudi empatije. Vživeti se v nekoga drugega, pa naj bo to riba ali človek, je dejanje, ki zahteva izjemno domišljijo, domišljija pa je glavni instrument ustvarjalnosti in inovativnosti. Nevrolog Iain McGilchrist v knjigi The Master and his Emissary piše tako:

“Human imitation is not slavish. It is not a mechanical process, dead, perfect, finished, but one that introduces variety and uniqueness to the ‘copy’, which above all remains alive, since it becomes instantiated in the context of a different, unique human individual. Imitation is imaginatively entering into the world of the one that is imitated, as anyone who has tried the exercise of imitating an author’s style will know. That is perhaps what we mean by style: not a fashion, just something superficial, taken up or put off, as it sounds, like a garment, but an essence – le style, c’est l’homme. Even to attend to anything so closely that one can capture its essence is not to copy slavishly. To Ruskin it was one of the hardest, as well as one of the greatest human achievements, truly to see, so as to copy and capture the life of, a single leaf – something the greatest artists had managed only once or twice in a life time: ‘If you can paint one leaf, you can paint the world.’ Imitating nature may be like imitating another person’s style; one enters into the life. Equally that life enters into the imitator. In imitation one takes up something of another person, but not in an inert, lifeless, mechanical sense; rather in the sense of its being aufgehoben, whereby it is taken into ourselves and transformed. If one needs to be convinced that there is no necessary opposition between imagination and imitation, one need only look at the long, rich history of Oriental culture. In fact imitation is imagination’s most powerful path into whatever is Other than ourselves.

13Imitation is a human characteristic, and is arguably the ultimately most important human skill, a critical development in the evolution of the human brain. It is surely how we came to learn music, and though Chomsky may have distracted our attention from this, it is how we learnt, and learn, language. Only humans, apart from birds, are thought normally to imitate sounds directly, and only humans can truly imitate another’s course of action. Other species may adopt the same goal as another individual member of their species, and may succeed in finding their own way to achieve it, but only humans directly imitate the means as well as the end. This may sound like a rather backward step, but it isn’t. The enormous strength of the human capacity for mimesis is that our brains let us escape from the confines of our own experience and enter directly into the experience of another being: this is the way in which, through human consciousness, we bridge the gap, share in what another feels and does, in what it is like to be that person. This comes about through our ability to transform what we perceive into something we directly experience.

It is founded on empathy and grounded in the body. In fact imitation is a marker of empathy: more empathic people mimic the facial expressions of those they are with more than others. In an important study of this phenomenon, there was a contrast between the empathy people said they felt and the empathy they actually evinced, involuntarily, in their faces and bodies. Individuals who were already established as low in empathy didn’t display the same emotion in their faces as high-empathy subjects, but reported in words feeling the same – the feelings their conscious left hemispheres knewthat they ought to feel.As might be expected, there is significantly increased right-sided activity in the limbic system specifically during imitation, compared with mere observation, of emotional facial expressions.

There is even some evidence that we identify projectively with people with whom we share a common purpose – when we are co-operating in a task, for example – to such a degree that we seem to merge identity with them. In ingeniously designed experiments where two participants are sitting next to one another, sharing a combined task, but with functionally independent roles, the two individuals appear spontaneously to function as one agent with a unified action plan. Children eagerly imitate other human beings, but do not imitate mechanical devices that are carrying out the same actions. This is like the finding in adults that we make spontaneous movements signifying our involvement in events we are watching evolve – so long as we believe them to be the result of another’s action. Such movements are, however, absent when we believe that (in other respects identical) results have been generated by a computer rather than a living being.

Imitation is non-instrumental. It is intrinsically pleasurable, and babies and small children indulge in it for its own sake. The process is fundamental and hard-wired, and babies as little as forty-five minutes old can imitate facial gestures. It is how we get to know what we know, but also how we become who we are.

The wonder of mimesis lies in the copy drawing on the character and power of the original, to the point whereby the representation may even assume that character and that power. In an older language, this is ‘sympathetic magic’; and I believe it is as necessary to the very process of knowing as it is to the constitution and subsequent naturalisation of identities ...

So writes Michael Taussig, in Mimesis and Alterity, and he quotes Walter Benjamin:

14 Nature creates similarities. One need only think of mimicry. The highest capacity for producing similarities, however, is man’s. His gift of seeing resemblances is nothing other than a rudiment of the powerful compulsion in former times to become and behave like something else. Perhaps there is none of his higher functions in which his mimetic faculty does not play a decisive role.

The distinction is explored with subtlety by Thomas Mann, in his commemoration lecture ‘Freud and the Future’ of 1936, where he speaks thus of imitation in the world of classical antiquity:

Alexander walked in the footsteps of Miltiades, and in the case of Caesar his ancient biographers were rightly or wrongly convinced that he intended to imitate Alexander. This ‘imitation’, however, is much more than is conveyed by the word today. It is a mythical identification, a procedure which was specially familiar to the ancient world but has retained its efficacy right into modern times and, spiritually speaking, is open to anyone at any time. Attention has often been drawn to the archaic traits in the figure assumed by Napoleon. He regretted that the modern consciousness did not allow him to give himself out as the son of Jupiter- Ammon, as Alexander had done. But we need not doubt that he confounded himself mythically with Alexander at the time of his expedition to the East, and later when he had decided on an empire in the West, he declared, ‘I am Charlemagne’. Be it noted that he did not say, ‘ I recall Charlemagne’, nor ‘My position is like Charlemagne’s’, nor even, ‘I am as Charlemagne’, but simply ‘I am he’. This is the mythical formula.

I am reminded here of Bruno Snell, also speaking of the ancient world: ‘The warrior and the lion are activated by one and the same force ... a man who walks “like a lion”

betrays an actual kinship with the beast.’ Homeric metaphors are ‘not only symbols, but the particular embodiments of universal vital forces’. They assign ‘a role very similar to that of the beasts also to the natural elements. We have already met with the storm, the wave, the rock ... above all they are regarded as the conductors of fundamental forces such as are alive also in man.’

Snell’s mention of a man who walks like a lion betraying a kinship with the beast is not just poetical, but has a practical meaning. Trackers, in cultures dependent on hunting, learn to ‘get inside’ the animal they are tracking, to reflect it as much as possible in their own being, what it must have been feeling and thinking as it left its track: this is how they succeed in finding it. Perhaps, when we empathise, we actually become the object of our empathy, and share its life; in some sense that goes beyond what language can convey – because it can only convey (unless through poetry) combinations of concepts that reflect our particular world picture here and now. Perhaps we can even do this with natural forms that we now call inanimate, as Wordsworth found that the ‘huge and mighty Forms’ of mountains

... that do not liveLike living men mov’d slowly through my mind By day and were the trouble of my dreams.

Thus in Japanese thought, ‘human beings and every natural thing are one body in total’ and there is a ‘feeling of love for natural things just as if the natural things were the people themselves’.

We already know from the discovery of the existence of mirror neurones that when we imitate something that we can see, it is as if we are experiencing it. But it goes further than this. Mental representation, in the absence of direct visual

15or other stimulus – in other words, imagining – brings into play some of the same neurones that are involved in direct perception. It is clear from this that, even when we so much as imagine doing something, never mind actually imitate it, it is, at some level which is far from negligible, as if we are actually doing it ourselves. Imagining something, watching someone else do something, and doing it ourselves share important neural foundations.

Imagination, then, is not a neutral projection of images on a screen. We need to be careful of our imagination, since what we imagine is in a sense what we are and who we become. The word imago is related to imitari, which means to form after a model, pattern or original. There is ample evidence, some of which I cited earlier, that imitation is extremely infectious: thinking about something, or even just hearing words connected with it, alters the way we behave and how we perform on tasks. This was understood by Pascal, who realized that the path to virtue was imitation of the virtuous, engagement in virtuous habits – the foundation of all monastic traditions”

Ribiška etika in etika na splošnoRibarjenje v principu pomeni ubiti ribo za hrano. Katero

ribo, kdaj in koliko teh rib pa ostaja vprašanje ribiške etike. Posebej vestni ribolovci omogočijo ribi kar se da enakopravno borbo za življenje in hitro ter nebolečo smrt. Priročnik za muharjenje (Tomo Korošec in ostali) pravi tako:

“Osrednja misel, ki sta jo po načelih in etiki športnega ribolova oblikovala Svetina in Verce v svojem priročniku, je športnost v najširšem pomenu besede: ‘Osnova športne in ribolovne etikeje v humanosti in stremljenju k enakopravnosti borbe z ribo. Enakopravnosti seveda ni moč nikoli doseči, pač pa si ribič postavlja težje pogoje lova; s tem ribi omogoča lažjo obrambo ali ji celo nudi možnost, da se

osvobodi trnka. Sam ima ob tem, da je kljub težkim pogojem zmagovalec, tudi več športnega zadoščenja.’”

In naprej še:

“Če naj bo zmagovalec, potem ne pride v poštev dajanje možnsti ribi, da se osvobodi sama. ‘Zmaga’, ki jo ribič želi doseči, nastopi takrat, ko ribo spravi iz vode. Za športno zadoščenje ni potrebno nič drugega. Boj je končan, ni pa rešeno kardinalno vprašanje ribiškošportne etike, saj se mora ribič še odločiti, ali bo ribo spremenil v svoj plen in jo torej usmrtil ali pa jo bo vrnil v vodo. Ribo, ki mu jo ribiška pravila sicer dovolijo upleniti, lahko torej tudi pusti pri življenju. Hamletovsko bi se reklo: ubiti ali ne ubiti.

Čemu se človek prostovoljno spravlja v položaj, ko se mora tako odločiti? Zakaj lovi ribe in zakaj sploh tako imenovani športni ribolov?

Odgovorov na ta vprašanja je precej in vsaj po svoje drži. Tu seveda mislimo na razloge z resnim ozadjem, zato izpustimo iz misli take, kakor so družbeno prestižni ali modrostni. Tudi športni ribolov, ki je namenjen izključno prehranjevanju, v tem kontekstu ne šteje nič, saj pri njem vsaka riba praviloma konča v ribiškem nahrbtniku, tako da je o pravi ribiški etiki težko govoriti. Vendar je okoliščina, da ribič svoj plen tudi použije, zajeta v ribiški etiki posredno, in kot se bo videlo, ima to pri športnem ribolovu pomembno vlogo.

/…/

Spoštljivost do bitja, ki si ga je človek vzel za hrano in ga je zato moral ubiti, je izhodišče današnje ribiškošportne etike. Najprej v tem, ali bo ubil ter kako bo ravnal z mrtvim bitjem, s plenom. In ker je lovski nagon produkt potrebe po

16 prehranjevanju, ostaja tudi v današnjem času, ko športni ribolov nikakor ni namenjen pridobivanju hrane, vsaj iluzija, da je plen tudi zagotovitev obstoja. V naših razmerah je ta iluzija še dopustna (lovci so jo omejili na simbolnost). Zato se sme reči, da je naravno, da ribič ribo, ki jo je usmrtil, tudi použije. To seveda ne more biti njegova dolžnost, vsekakor pa ji bo, s tem ko ji je že vzel življenje, izkazal več spoštovanja, če jo bo použil, kot pa, če jo bo podaril sosedu, kateremu riba ni plen, ampak zgolj hrana. Tako imenovani mesarji, dalje prodajalci svojega plena in podobni so v tem kontekstu čisti ekscesi in o njih ni vredno izgubljati besed.”

Ribištvo nas torej že od malega uči o našem poseganju v življenje drugih bitij in s tem odgovornosti, ki jih ti posegi prinašajo.

Ribiške spretnostiIn končno, za uspešno izveden ribolov je potrebno

obvladovanje številnih spretnosti, ki so tako mentalne kot rokodelske narave. Potrebno je poznavanje tudi opreme in pogosto tudi domača izdelava vseh potrebnih pripomočkov. Sploh pri muharjenju (sladkovodni ribolov z umetno narejenimi žuželkami) si ribiči muhe pogosto izdelujejo sami iz perja in drugih materialov, pri čemer dosegajo najvišje likovne spretnosti. Kljub vsemu se omejimo na najpomembnejše tehnike, ki jih ribič mora poznati in ki so uporabne tudi drugje v življenju, zato jih lahko štejemo med socialne in državljanske kompetence:

- Ribiške vabe: vsako ribo se upleni z določeno vabo, ki je pogojena s prehrabenimi navadami te ribe. To že v principu potegne za seboj biološko poznavanje rib, hkrati pa tudi nekaj poznavanja hrane, biologije in kemije.

- Ribiški trnki, vrvice in palice: za ulov moramo imeti pravilno opremo in kakor naraščajo ribičeve ambicije, tako

naraščajo tudi stroški opreme. Vsak nakup tako terja več in več tehničnega znanja o lastnostih materialov in ostalih tehnoloških karakteristikah opreme.

- Ribiški vozli: podobno kot pri vseh dejavnostih življenja v naravi (taborništvo, pomorstvo, gorništvo, ipd) so tudi tu vozli ključnega pomena za uspeh. Vsak ribič mora poznati celo število različnih vozlov, s katerimi podaljšuje svojo vrvico, veže nanjo trnke in vabe, ipd.

- Izdelava muh, plovcev, mrež…: vsak ribič si rad del opreme naredi sam, zato si tekom let privzgoji številne rokodelske sposobnosti, ki zavzemajo delo z različnimi materiali (les, tkanina, plastika, kovine…) in njihovo obdelavo do končnega izdelka.

- Tehnike ribolova: tu se vsa ta znanja združijo v eno samo dejavnost - ribolov. Od drže telesa v vodi, do cukanja v palici - vsa ta znanja v končni fazi služijo intuitivnemu pristopu k ribi in naravi v kateri se giblje.

17

Sedaj lahko navedemo primer poteka ribiške delavnice, kot smo jo zasnovali na podlagi naše dolgoletne prakse.

Spoznavanje z opremo in okoljemKer ne vemo, kakšno je predhodno znanje naših

delavničarjev, vzamemo opremo, se odpravimo na obalo in tam v polkrogu razkažemo vso opremo, ki jo bomo uporabljali. Začnemo z najbolj zanimivim: palica in trnek. Palica ima običajno mehanizem, na katerega je navita vrvica s trnkom, pri tem demonstriramo navijanje in met. Delavničarji lahko to že kar poskusijo. Opcijsko lahko damo slušateljem tudi preprosto opremo (vrvica ni na palici ampak navita na ročni kolut, ki je lahko povsem običajen kos plute).

Ribe in njihovo življenjeNato preidemo na pogovor o ribah, njihovem življenju in

prehranjevanju. To je pomembno, ker moramo sedaj razložiti izbiro in natikanje vabe ter ocenitev primernega mesta za met, kjer se željena vrsta rib nahaja. Ta del lahko traja nekoliko

Ribiška pedagogika

dlje. Slušatelji spet poskušajo sami z vabo in trnki. Če za vabo izberemo školjke in polžke in če voda ni premrzla, lahko slušatelji tudi vabo sami naberejo.

RibolovSedaj je čas za pravi ribolov. Udeleženci skupno nataknejo

vabe, si najdejo vsak svoj košček obale in nato vržejo trnke v vodo. Med tem ko čakajo na prijem, lahko mentor obiskuje enega in drugega ali jih skupaj nagovori. Pogovor lahko sedaj čisto sproti teče o ekologiji, ribiški etiki, prehrani, zdravem načinu življenja, ribiških ladjah, zgodovini ribištva, ipd.

Ujeti plenKo se zgodi na nekomu riba prime, mentor preusmeri

pozornost na slušatelja. Ribo se potegne iz vode, mentor jo previdno vzame iz trnka in položi v vedro z vodo za biološko identifikacijo. Tako ulovljene ribe se kasneje previdno izpusti nazaj v prostost, lahko pa se v primeru daljše delavnice zvečer organizira ribji piknik, kjer pogovor teče dalje.

18

Foto: Ralph Pedersen, Flickr Creative Commons Atribution

PokrivaloKer smo med ribolovom na prostem, je pomembno imeti zaščito pred soncem.

Ribiški jopičResni ribiči potrebujejo jopič z mnogimi žepi, v katerega spravljajo drobno opremo, ki mora biti vedno pri roki.

Palica za vijačenjePalice so lahko različnih dolžin in trdot. Odvisno od vrste ribe, ki jo želimo ujeti.

Mreža za pobiranje ribKo ribo povlečemo do gladine, jo poberemo z mrežo, s katero razbremenimo tako palico kot tudi ribo.

TorbaTorbe za vabo in ostalo opremo so različnih vrst. Pogosto se uporablja hladilne torbe, ki lahko služijo tudi za shranjevanje plena.

Ribiški škornjiČe se ribič podaja v reko ali nekoliko globlje v obalni pas, potrebuje še škornje, za lovljenje iz pomola, čolna ali suhe obale pa niso nujni.

VedroNekateri ribiči ribe najprej spustijo v vedro in šele nato nazaj v vodo. V primeru izpustitve tak vmesni korak niti ni potreben.

19ObročkiRibiško vrvico napeljemo skozi serijo vodilnih obročkov.

Ribiško kolesceKolesce je namenjeno hitremu odvijanju vrvice pri metu in kontrolirano navijanje nazaj.

Nastavitev trdotePodobno kot avtomobili, imajo tudi kolesca prestave s katerimi nastavljamo trdoto vleka.

Lok, ki vodi vrvicoPri metu ta lok spustimo, da vrvica gladko zbeži, nato ga pri navijanju nazaj zapnemo.

Pritrditvena tačka

Ročica

Lopatica

Hrbtišče

Zavoj

Ost

Zalust

Ribiški trnekRibiški trnki so različnih velikosti, vsak je prilagojen ustom ribe, ki jo lovimo. V nekaterh panogah športnega ribolova uporabljamo trnke brez zalusti, ki omogočijo ribi bolj pošten boj in manj pooštkodb ust.

Ribiški vozliDva vozla sta ključnega pomena:- navezava trnka na vrvico in- popravilo utrgane vrvice.

Osnovna ribiška oprema

Foto: katalogi proizvajhalcev

20 Da bo pedagog ali mentor svojim slušateljem kar najbolj v pomoč, je dobro upoštevati nekaj osnovnih nasvetov ribiške pedagogike.

Največji izziv bo najti zdravo razmerje med tem, da otroku pomagamo in mu posredujemo informacije ter izkušnje, ki jih nujno rabi in pričakuje za prijetno in varno doživetje ribolova, ter tem, da ima mir in se uči na svojih napakah. Pri tem je treba paziti, da na nevsiljiv način predstavimo opremo in tehnike ribolova ter hkrati otroke pustimo med ribolovom same. Ko pa vrvica pocuka in se riba prime, bo večina otrok pričakovala in želela pomoč, zato lahko mentor pogumno pristopi.

21

22 Za popestritev in obogatitev rednega pouka smo na Osnovni šoli Dušana Bordona učencem ponudili ribiški krožek, v katerega so se vključili v okviru interesnih dejavnosti. Z ribiškim krožkom želimo otrokom približati ribolov, vrste rib v našem morju, jih seznaniti s poklicem in delom ribiča ter jih spodbuditi k varstvu ribjega življenja in pripravi ribjih jedi.

Da ni vse tako preprosto, kot zgleda na televiziji, so učenci s palicami v roki spoznali na pomolu v Kopru. Mirna roka in ostro oko nista dovolj za porcijo orade na žaru. Potrebna je dobra mera potrpežljivosti in vztrajnosti, pozitiven in spoštljiv odnos do morskih živali in rastlin. Tudi pomoč in sodelovanje z ostalimi učenci – ribiči prav pride, ko je treba laks odvozlati in navezati nov trnek. Teoretični del vsebin smo izpeljali v prostorih OŠ Dušana Bordona, praktični del pa na pomolu in v ribarnici v Kopru.

Učenci so se seznanili z naslednjimi temami:

Ribe slovenske obaleRazlike med sladkovodnimi in morskimi ribami, ribe

našega morja (glavač, babica, iglica, leba, peteropega usnača, pavlinka, orada, špar, brancin, cipelj, list, mol, knez …), kako in zakaj lahko ribe plavajo, anatomska zgradba rib, razlike med vodnimi sesalci, hrustančnicami in ribami.

Ribolov z obale in ribolov z ribiškimi ladjami Razlike med ribolovom z ribiško palico ter ribiško ladjo v

količini in načinu ribolova. Pri ribolovu z obale ne potrebujemo posebnega dovoljenja in opreme, pri ribolovu z ribiško ladjo pa je potrebno posebno ribiško dovoljenje, izpit za vaditelja čolna, registrirano plovilo s privezom, izpit za VHF, znanje navigacije …

Izdelava pripomočkov za lovljenje rib Udeleženci so si sami sestavili ribiški pripomoček za

trnkarjenje z obale. Na leseno deščico so navili laks, na konec

zavezali svinčeno utež in trnek s posebnimi vozli, pri čemer so si lahko pomagali z diagrami. Ogledali so si različne tipe ribolovnih palic in mlinčkov, ki so jih tudi razstavili, sestavili in nastavili za določen tip ribolova.

Popravilo opreme za ribolovKako se popravi strgan laks, naveže trnek in zakrpa mrežo?

Nič lažjega, če si ribič. Če si pa osnovnošolec, ti take ročne spretnosti lahko delajo velike preglavice.

Varnost pri ribolovuPri trnkarjenju lahko pride tudi do »samoulova« lastnih

hlač ali športnih copat, zato previdnost pri rokovanju z ribiško opremo ni odveč. Ker se ribištvo odvija ob in na morju, je treba znati tudi plavati ali se celo potopiti do zataknjenega sidra ali izgubljene palice.

Ogled dokumentarnega filma o ribištvuS pomočjo sodobne tehnologije so si udeleženci preko

projektorja ogledali več kratkih ribiških filmov, kjer so spoznali različne načine ribolova s celega sveta, ribolov na velike ribe in tudi prepovedane vrste ribolova.

Obisk ribiča z ogledom batane, ribiške opreme in pripomočkov

Zagorel ribič, oblečen v tradicionalno ribiško obleko, nas je v lokalnem narečju prijazno sprejel in nam razkazal svojo barko. Razložil je, zakaj se pri ribolovu potrebuje določeno vrsto opreme in mreže (vlečnice, potegavke, plavarice, stajalke), razkazal ladijsko strojnico in vitel.

Pisanje recepta za pripravo rib Da lahko pomagamo staršem z izbiro jedilnika za današnje

kosilo, lahko potrdijo tudi učenci, ki so prek interneta poiskali slastne ribje recepte, si jih zapisali ter opremili s slikami izbranih jedi.

23 Ogled rib iz koprske ribarnice in priprava ribObiskali smo našo največjo ribarnico, si ogledali vrste rib in

oznake ribolovnega območja. Ker se v šolo nismo mogli vrniti praznih rok, smo v kuhinjski učilnici poskrbeli tudi za prazne želodčke. Udeleženci so si sami očistili izbrane ribe in rake (sardele, orade, list, kanoče, špare …) ter jih s pomočjo učitelja tudi pripravili (in kasneje pospravili) v pečici in ponvi.

Tekmovanja v ribolovu Vrste tekmovanj ter tekmovalna pravila, ki se pojavljajo v

območju slovenske obale in morja.

Športni ribolov s palicami iz obaleNa pomolu v Kopru so s potrpežljivim rokovanjem ribiške

palice in nekaj ribiške sreče ribe kar same prijemale. Naučili so se, kako namestiti vabo, kako sneti ribo s trnka in jo nepoškodovano izpustiti nazaj v morje.

Risanje stripa – ribiška tematikaSvoboda domišljije ja na risalnem listu ovekovečila ribiške

utrinke v obliki stripa z različnimi likovnimi tehnikami.

Spoznavanje morske obale in poimenovanje rastlin in živali v priobalnem pasu

Poznavanje in pravilno poimenovanje flore in favne v obalnem pasu nam olajša medsebojno sporazumevanje in razumevanje morskega življenja. Besede, kot so raki, školjke, klapavice, božji volek, Jakobova pokrovača, morska kumara, morska trava in bračič dobijo drugačen prizvok.

Življenje in delo ribiča Delovni urnik ribiča je vse prej kot dolgočasen, vremenske

razmere so včasih neznosne, delovno mesto pa najbolj prostrano na svetu. Kaj vse mora poznati in opraviti ribič ponoči, da lahko zjutraj kupimo ribe v ribarnici?

Risanje ribiških vsebin na betonski zid (zunanje šolsko igrišče)

S peščico likovne nadarjenosti in barvnimi kredami smo olepšali betonski zid, ki je po obdelavi z barvami v obliki morskega življenja krasil šolsko dvorišče.

Reševanje delovnih listov in kviza z ribiško tematikoDa je ribiško znanje največje bogastvo, smo ugotovili po

koncu reševanja delovnih listov in skupinskega kviza, kjer so pravilni odgovori kar deževali.

Kje lahko kupimo sveže ribe?Če ribam ne zadiši niti najbolj izbrana vaba, lahko ribiško

srečo še vedno kupimo v eni izmed ribarnic na obali, v ribogojnici, na ribiških pomolih, na katerih prodajajo ribe, zaidemo v restavracijo ali mimo ene izmed premičnih trgovin z ribami.

Skrb za bodoče rodove ribičev in ribjih mladicVsaki generaciji otrok zapuščamo morje bolj onesnaženo,

izropano morskega življenja in v priobalnem pasu degradirano v betonsko skrpucalo. Polne mreže na ribiških čolnih so samo še bled spomin preteklosti, lokalna ribarnica napolnjena z ribami iz tujine pa vsakdanja grožnja lokalnemu ribištvu.

Slovenska bela riba iz morja je izjemno draga, zato na policah mrgoli tujih gojenih orad, brancinov, postrvi in lososov iz ribogojnic Grčije, Španije in Italije. Kakovost take ponudbe je vsekakor vprašljiva, saj so ribe pogosto nedoločljive starosti, zamrznjene in nato na prodajnem pultu ponovno odmrznjene. Obenem se kombiji z »našimi« ribami že v ranih jutranjih urah odpravijo proti bližnjim sosedom, kjer ribe dosegajo boljšo ceno zaradi višje kupne moči. Otroci zelo dobro poznajo panirane ribje palčke iz škatle in zamrznjene kitajske panga fileje. Prava dogodivščina je čiščenje sveže ribe, kjer je treba ostrgati luske, ribo odpreti in ji odstraniti

24 črevesje. »Sam sem si jo zamašil,« tako kot v pravljici prepeva reven kmetič o svojem izviru in potočku sreče, si lahko enako požvižgavamo pod nos lastni ravnodušnosti in suženjski politiki do izkoriščanja in upravljanja morskih virov. Desetletja izlova ribe s prepovedanimi mrežami, ki uničujejo morsko dno, lovijo premajhne in neprimerne ribe za prodajo, so naš zaliv osiromašile ribjega življa skoraj do izumrtja. Če dodamo še vsakoletno pregrevanje morja v poletnih mesecih, izlive kemikalij, goriva in maziv z velikih ladij, tone smeti, ki jih na raznih akcijah vsako leto neuspešno vlečemo iz morja in z obale, je morska tišina popolnoma razumljiva. Še v prejšnjem stoletju je na območju Debelega rtiča mrgolelo sesalcev – sredozemskih medvedjic (monachus monachus), ki so jih ribiči pobijali in povsem iztrebili zaradi kraje rib in uničevanja mrež. Dandanes je izlov naše ribe pravi birokratski podvig, saj je treba poleg vseh dovoljenj za ribolov, privez in barko sproti izpolnjevati še poročila o ulovljeni količini in vrsti rib, ki jih posredujejo EU. Izpluti je treba vsakič dlje, zapraviti več časa in goriva, da lahko ribiči z zadostno količino rib opravičijo visoke stroške goriva in celodnevno plovbo. Cena dviga in čiščenja s školjkami in

algami naseljene lupine ribiške batane je v lokalni marini enaka kot za drage gliserje in jahte tujih registracij. Nekoč je poklic ribiča – svobodnega človeka sredi neizmernega morja, ki je ponoči, podnevi, pozimi, v dežju in soncu trdo in predano služil svoj vsakdanji kruh, predstavljal tisto delo, ki so ga otroci postavljali v bok pilotom in astronavtom. Nova generacija se za ta poklic ne odloča oziroma se mu celo izogiba, saj naporno delo in boren zaslužek ne obljubljata materialno bogatega življenja. Da ribiški poklic izginja, je načrtno poskrbela tudi EU, ki prek razpisov poskrbi, da za razrez svoje ribiške barke na deponiji lahko pridobiš plačilo – odškodnino za prenehanje opravljanja komercialnega ribolova.

Bodoče generacije, med katerimi se bo znašel tudi kak uspešen ribič, navajamo na spoštljiv odnos do morske flore in favne. Ulovljene ribe po načelu športnega ribolova nepoškodovane vrnemo v njihovo okolje, strgan laks odložimo v koš za odpadke, spoznavamo, zakaj so velike ribe Jadranskega morja – tune onesnažene z živim srebrom.