Kyung-Sook Shin (romanopiska)

Kyung-Sook Shin je ena najbolj cenjenih in najbolj branih južnokorejskih pisateljic. Živi v Seulu, piše romane, kratke zgodbe in eseje. V letih 2010–11 je bila gostujoča profesorica na Univerzi Kolumbija. Za svoje delo je prejela že skoraj vse nagrade, ki jih je v Južni Koreji mogoče dobiti za literaturo, prvo literarno priznanje na Zahodu pa ji je prinesel roman Samotna soba (v francoščini La chambre solitaire) – zanj je leta 2009 prejela francosko nagrado Prix de l‘inaperçu. Preboj na mednarodni literarni oder ji je uspel z romanom Prosim, pazi na mamo (v angleščini Please Look After Mom). Delo, ki je v Južni Koreji od izida leta 2009 do danes doseglo prodajo več kot dva milijona izvodov, je po izidu angleškega prevoda opazila tudi žirija Manove nagrade za najboljši azijski roman. Kyung-Sook Shin je postala prva ženska, ki je prejela to najprestižnejšo literarno nagrado za azijsko književnost. Pozneje je bila nominirana še za nagrado Independenta.

Roman Prosim, pazi na mamo je (bo) preveden tudi v številne druge jezike, mdr. v kitajščino, japonščino, italijanščino, portugalščino, fran-coščino, španščino, nizozemščino, nemščino in srbščino. Drugo leto bo v prevodu Katarine Mahnič (iz angleščine) objavljen tudi pri nas (Modrijan).

Prosim, pazi na mamo (odlomek)

I. Nihče ne ve

Minil je en teden, odkar je mama izginila.

Družina se je zbrala v hiši tvojega najstarejšega brata Hjong Čola; razglabljate, kaj storiti. Odločite se, da boste napisali letake in jih razdelili tam, kjer so mamo nazadnje videli. Vsi se strinjate, da je treba najprej narediti zasnovo letaka. Seveda je letak staromoden odziv na položaj, kakršen je ta. Toda družina pogrešanega ne more storiti kaj prida, in pogrešana oseba ni nihče drug kot tvoja mama. Preostane vam samo, da izpolnite poročilo o pogrešanem, preiščete območje, sprašujete mimoidoče, ali so videli koga, ki bi ji bil podoben. Mlajši brat, ki ima spletno trgovino z oblekami, pove, da je objavil nekaj o maminem izginotju; opisal je, kje je izginila; naložil je njeno sliko in prosil ljudi, naj

obvestijo družino, če so jo videli. Rada bi jo šla iskat tja, kjer misliš, da bi utegnila biti, toda veš, kako je z njo: v tem mestu nikamor ne more sama. Hjong Čol te določi, da napišeš letak, ker se preživljaš s pisanjem. Zardiš – kot bi te zalotili, da počneš nekaj, česar ne bi smela. Nisi prepričana, koliko bodo tvoje besede pomagale najti mamo.

Ko zapišeš 24. julij 1938 kot mamin rojstni dan, te oče popravi, reče, da je bila rojena leta 1936. V uradnem dokumentu je zapisano, da je rojena 1938., toda očitno se je rodila leta 1936. To zdaj slišiš prvič. Oče pravi, da so nekoč to vsi počeli. Ker veliko otrok ni preživelo prvih treh mesecev, so jih ljudje vzgajali nekaj let, preden so jih uradno prijavili. Ko hočeš ‘38’ popraviti v ‘36’ Hjong Čol reče, da moraš napisati 1938, ker je to uradni datum. Ne zdi se ti, da bi morali biti tako natančni, saj delate samo domače letake, nič formalnega. Vendar ubogljivo pustiš ‘38’ in se sprašuješ, ali je 24. julij sploh mamin resnični rojstni dan.

Pred nekaj leti je mama rekla: “Ni nam treba posebej praznovati mojega rojstnega dneva.” Oče ima rojstni dan en mesec pred mamo. Z brati in sestrami ste za rojstne dneve in druga praznovanja vedno obiskali starše v Čongupu. Vaša ožja družina je skupaj štela dvaindvajset ljudi. Mami je bilo všeč, kadar so se zbrali vsi njeni otroci in vnuki in zganjali direndaj po hiši. Nekaj dni preden ste vsi prišli tja dol, je naredila svež kimči, šla je na tržnico po govedino, založila se je z dodatno zobno kremo in s ščetkami. Stisnila je sezamovo olje in spražila in zmlela semena navadnega in divjega sezama, tako da je ob odhodu lahko vsakega otroka obdarovala s kozarcem. Ko je čakala na prihod družine, je bila vedno vidno navdušena, njene besede in kretnje so izdajale ponos, ko se je pogovarjala s sosedi ali znanci. V lopi je hranila steklenice vseh velikosti, napolnjene s sokom sliv ali divjih jagod, ki ga je sezonsko pripravljala. Njeni kozarci so bili do roba polni drobnih, fermentiranih, morskim vranam podobnih ribic ali sardelne kreme ali fermentiranih školjk, ki jih je nameravala poslati družinskim članom v mesto. Ko je izvedela, da je čebula zdrava, je naredila čebulni sok, pred zimo pa je zvarila bučnega s sladkim korenom. Mamina hiša je bila kot tovarna; pripravljala je omake, fermentirane fižolove kreme in rjavi riž; vse leto je izdelovala stvari za družino. Sčasoma otroci niste več tako pogosto potovali v Čongup in mama in oče sta pogosteje prihajala v Seul. In potem ste

začeli praznovati njuna rojstna dneva tako, da ste šli ven na večerjo. Tako je bilo enostavneje. Potem je mama celo predlagala: “Praznujmo moj rojstni dan takrat kot očetovega.” Rekla je, da bi bilo rojstna dneva nadležno praznovati ločeno, ker sta oba sredi vročega poletja, tako kot – samo dva dni narazen – tudi obreda v počastitev prednikov. Najprej se otroci niste strinjali, četudi je mama pri tem vztrajala, in če ni hotela priti v mesto, vas je nekaj odšlo domov, da ste praznovali z njo. Potem ste ji vsi začeli izročati darila na očetov rojstni dan. Končno ste, neopazno, opustili mamin rojstni dan. Mama, ki je vsem v družini rada kupovala nogavice, je imela v predalniku vse večjo zbirko nogavic, ki jih otroci niste odnesli.

IME: Park So Njo

DATUM ROJSTVA: 24. julij 1938 (69 let)

ZUNANJOST: Kratki trajno skodrani črno-beli lasje, izrazite ličnice, nazadnje so jo videli oblečeno v sinjemodro bluzo, belo jakno in plisirano bež krilo.

ZADNJIČ OPAŽENA: Postaja seulske podzemne železnice

Prevedla: Katarina Mahnič

Hye-Young Pyun (romanopiska)

Leta 2000 je debitirala s kratko zgodbo Brushing Off the Dew (Obrisati roso), ki je prejela prvo nagrado na pomladnem literarnem tekmovanju časopisa Seoul Shinmun. Ob njeni prvi zbirki kratkih zgodb AOI Garden, prepolni zloveščih podob in prevratne domišljije, je književni kritik Yi Gwang-ho izjavil: »Dobrodošli v čudežno deželo trde literature!« Njena druga zbirka To the Kennels (V pesjake) se podaja v »rutiniziranje nočne more«, katere nastavke zasledimo že v AOI Garden, in prikazuje proces, v katerem vsakdanje življenje postane nočna mora.

Njen prvi roman Ashes and Red (Pepel in rde-ča) opisuje moža, žrtev in krvnika v tujem mestu, ki ga je zajela epidemija. Njena tretja zbirka Evening Courtship (Večerno dvorjenje) se potopi še globlje v vsakdanje življenje ter razkriva barbarizem in nesmiselnost sodob-

nega bivanja. Zbirka To the Kennels je leta 2007 prejela nagrado časopisa HankookIlbo, kratka zgodba O. Cuniculi je leta 2009 prejela Yi Hyo-Seokovo nagrado in leta 2010 nagrado za sodobnega mladega pisatelja.

O. Cuniculi (odlomek)

Moški je imel preprosto službo. V mestu, kamor ga je poslalo njegovo podjetje, je zbiral listine, iskal podatke, jih oblikoval v jedrnato poročilo in ga predložil vodji oddelka. Kadar koli se je ukvarjal s poročilom, se je počutil kakor učenec, ki mora po pouku ostati v učiteljevem kabinetu in napisati sestavek o vsem, kar je naredil narobe. Med vsakodnevnim enoličnim delom, iskanjem enakih podatkov in pisanjem enakih poročil, ga je navdajal občutek, kot bi list za listom popisoval z lažnimi opravičevanji. Vodja oddelka je poročila sprejemal z nasmeškom in zahvalo. Ta utečeni postopek se nikoli ni spremenil, ne glede na njuno razpoloženje ali obliko poročila, moški se je spraševal, ali je tudi ta sestavni del službe. Ko se je obrnil, je vodja oddelka poročilo še isti trenutek zalučal na vrh visoke skladovnice papirjev na desni strani svoje pisalne mize. Moški je sumil, da vodja oddelka službe ne mara zares. Včasih mu je ponoči spanec kratil strah, da bi njegovo poročilo vsebovalo kakšno napako, zaradi katere bi se državi sprli. V sanjah je videl mrke obraze odposlancev obeh držav, kako srepo strmijo vanj. Vendar se nikoli ni nič zgodilo. Večinoma so dnevi mirno minevali. Še naprej je zbiral podatke in sestavljal poročila. Nekoč je namenoma oddal nekaj ponarejenih številk. Vodja oddelka jih je zalučal na vrh skladovnice, kot običajno. Moški se je vrnil za svojo mizo, ves nemiren zaradi zaskrbljenosti, pravo poročilo je vložil v mapo, ki jo je bil pripravljen izročiti takoj, ko bi napako našli. Vendar je nikoli niso, in sčasoma se je vse poleglo. Končno se je sprostil in ni imel več hudih sanj. Zvok poročila, ki je plosknil ob vrh skladovnice, mu je v ušesih odzvanjal kot šolski zvonec, vrnil se je k svoji mizi, jo uredil in do konca službenega dne prestavljal papirje.

Če bi ga kdo vprašal, kaj dela, čeravno ga ves čas službovanja nihče ni, bi se spomnil besed nadrejenega: »Grobo rečeno, most med mestoma si,« in dejal, da je namen njegovega dela zagotovitev sodelovanja in zedinjenja držav, ki sta bili dolgo sprti. Vse, kar so mu po telefonu povedali, je bilo, da bo zbiral podatke.

»Kaj naj bi iskal?« je vprašal, nato pa se takoj spomnil, da predstojnik sovraži vprašanja. Ko je prišel v podjetje, je njegov predstojnik dejal: »Samo triletniki sprašujejo, kako naj kaj storijo, preden se tega prvič lotijo sami. Cmerijo se, naj jih pitajo.« Takoj je obžaloval, da je kar koli rekel, vendar je na njegovo presenečenje predstojnik blago dejal: »Kakršni koli podatki so dobri. Ni tvoja naloga odločati, kako jih bomo uporabili. Samo priskrbi jih. Z drugimi besedami,« je dodal, »si lovski pes.« Moškemu ni bila všeč primerjava s psom, vendar je držal jezik za zobmi. »Prineseš ustreljeno divjačino. Gospodar je tisti, ki se odloči, kaj bo lovil in ali bo plen pekel, kuhal, ga odvrgel ali nagačil. In ne lovski pes, ki drvi po gozdu. Gospodar ti da ukaz, nato te opazuje, kako tekaš kot poblaznel, dokler ne uloviš plena.« »To ni preveč prijazna metafora,« je odvrnil. Predstojnik se je zasmejal. »Oprosti, verjetno govorim o sebi.« Moški je razumel. Tudi predstojnik je bil samo eden od lovskih psov.

Moški bi si pomišljal domovino zapustiti za dalj časa, vendar je šlo samo za pol leta. Če si je predstavljal, da gre za dolge počitnice, je bilo šest mesecev idealnih. Dejal je, da bo nalogo sprejel. Po dolgem premisleku se mu je predstojnik zahvalil. Moški je šele pozneje izvedel, da je bila odločitev že sprejeta. Dejstvo, da se z njim nihče ni posvetoval vnaprej, mu je veliko povedalo o njegovem položaju v podjetju. Z drugimi besedami, bil je prejemnik enosmernega toka informacij.

Ker je bila količina podatkov, ki naj bi jih zbral, omejena, je moški večino svojega časa prelagal papirje. Imel je veliko časa in le malo dela. Zato je delal kar najbolj počasi in hitel po pisarni, da bi bil videti bolj zaposlen, kot je v resnici bil. Če bi bil vodja oddelka kdaj koli izpostavil napako ali ga prosil, naj poročilo dopolni, bi se z veseljem strinjal in se razveselil dodatnega dela. Vendar se to nikoli ni zgodilo. Vodja oddelka niti enkrat poročila ni pohvalil ali izpostavil napak. Vendar se tudi moški ni imel nad čim pritoževati. Tip mu je bil všeč. Vodja oddelka je bil edini v pisarni, ki je govoril z njim, čeprav vedno enako. Večino dni je preživel v tišini. Poleg priložnostnega pozdrava stanovanjskemu upravitelju je bilo vse, kar je vsakodnevno povedal, le: »To je to za danes,« ko je oddal še eno poročilo. Predvideval je, da so vsi razen njega preveč zaposleni, da bi vstali od mize, razen ob času kosila. Sedeli so za lepo urejenimi mizami in strmeli v zaslone ali s sklonjenimi glavami preučevali papirje. Ob

času kosila so s tovornjakov, ki so ga pripeljali, prejeli pakirani obrok in ga za svojo mizo tiho pojedli. Včasih, ko je vstal, da bi oddal svoj izdelek, je prečkal široko, na trg spominjajočo pisarno, kot bi imel kakšno pomembno opravilo. Pisarna je bila ločena s predelnimi stenami, kot velikanski panj. Razdeljena je bila po regijah in mestih; vsaka kabina je bila označena s številko sedeža in kodo oddelka, na sprednji strani je bil nalepljen velik imenik.

Dan potem, ko je našel zajca, je šel moški k vodji oddelka in mu ponudil novo poročilo. Ampak ravno ko je vodja oddelka segel po njem, mu ga je odtegnil. Vodja oddelka se je prenehal smehljati in se zastrmel vanj. Moški je pomišljal, nato pa vprašal: »Ali ima kdo tukaj zajca?« »Zajca?« Moški mu je izročil kartoteko. »Da, potrebujem pomoč. Našel sem zajca. Nisem od tod, zato pravzaprav nikogar ne poznam.« Vodja oddelka je vzel kartoteko in jo zalučal na skladovnico. »Zajce je preprosto gojiti. Ali pri tem resnično potrebuješ pomoč? Skorajda vsakdo tukaj prihaja od nekod drugod. Niti ti nisi izjema.« »Res? Kdo še?« Moški je vprašanje hitro zastavil, saj je vodja oddelka že sklanjal glavo, da bi ga odslovil. »Kdo še, kaj? Kdo še ima zajca, ali kdo še je bil premeščen sem?« Moški je bil vesel, da ga končno kdo razume. »Oboje. Kdo ima zajca in kdo prihaja od nekod drugod?« »Tega ni mogoče ugotoviti,« je dejal vodja oddelka. »Kot rečeno, zajci so pogosta domača žival in vsi so prišli od nekod drugod, samo ob različnem času.« Po teh besedah je vodja oddelka spustil oči v znak, da pogovora ne namerava več nadaljevati. Moški je nebogljeno strmel v njegovo teme, nato pa se vrnil k mizi. Vendar je sedaj vedel, da bi kdor koli od sodelavcev lahko imel zajca. Oseba, ki je zavrgla svojega zajca, bi lahko bila med njimi. Če je res, kot je dejal vodja oddelka, da so tu vsi začasno, potem bi lahko vsak od tukajšnjih delavcev, trenutnih ali nekdanjih, zavrgel svojega zajca. Prav tako kot ga bo tudi on neusmiljeno zavrgel, ko se njegov čas izteče.

Prevedla: Anina Oblak

Štihova dvorana, brezplačne vstopnice

Izdal Cankarjev dom, kulturni in kongresni center Ljubljana, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana,

www.cd-cc.si

Zanj Mitja Rotovnik, generalni direktor. Program javne službe Cankarjevega doma sofinancira

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Četrtek, 14. junija, ob 20. uri

Prevod odlomkov: Anina Oblak, Katarina MahničInterpretacija: Nataša Barbara GračnerPovezovanje: Matej Bogataj

Kyung-Sook Shin

Hye-Young Pyun

Korejski pisateljici v SlovenijiLiterarni večer

V sodelovanju z:

Pokrovitelj festivala: