UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

PREGLED STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH OBJAV O

GIBALNI UČINKOVITOSTI OCENJENE Z METODO FMS

(»FUNCTIONAL MOVEMENT SCREEN«)

DIPLOMSKO DELO

MENTOR doc. dr. Primož Pori RECENZENT izr. prof. dr. Marko Šibila

Avtor Robert Biderman

Ljubljana, 2015

  2  

ZAHVALA Zahvaljujem se dr. Primožu Poriju, ki mi je na zanimiv način predstavil nov pogled na športno vadbo. Zahvaljujem se moji družini za podporo in spodbude.

  3  

Ključne besede: gibalna učinkovitost, FMS, ocenjevalec, poškodbe, intervencijski program, mejna vrednost, normativne vrednosti PREGLED STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH OBJAV O GIBALNI UČINKOVITOSTI OCENJENE Z METODO FMS (»FUNCTIONAL MOVEMENT SCREEN«) Robert Biderman IZVLEČEK Na področju športne diagnostike se v zadnjem času vse bolj uveljavlja metoda FMS (»Functional movement screen«), s katero je mogoče relativno zanesljivo oceniti gibalno učinkovitost vadečih. Namen diplomskega dela je bil pregled strokovnih in znanstvenih objav o metodi FMS na različnih vzorcih preizkušancev. Največkrat so avtorji raziskav preverjali ocenjevalca, se spraševali, kakšna mora biti njegova usposobljenost in preverjali njegovo učinkovitost pri podajanju ocen. V sklopu spremenljivk znotraj metode so avtorji preverjali tudi suverenost posameznih testnih nalog in izbiro točkovne lestvice. Veliko je raziskav, ki so preverjale skupno oceno 14 kot mejno oceno, ki napove večje tveganje za nastanek poškodbe. Na podlagi mejne vrednosti in slabših ocen posameznih testnih nalog so avtorji izvedli intervencijske programe, s katerimi so želeli izboljšati gibalno učinkovitost preizkušancev. Zabeležili smo tudi nekaj raziskav, ki so iskale normativne vrednosti ocene FMS za določen vzorec populacije. Ugotovili smo, da z metodo pridobimo dobre informacije o posamezniku, s pomočjo katerih lahko načrtujemo njegov nadaljnji razvoj. Metodo naj ocenjuje dovolj izobražen ocenjevalec, ki mora biti objektiven in kritičen. Mejno oceno 14 potrjujemo kot mejno vrednost tveganja za nastanek poškodb. Predlagamo večjo uporabo metode FMS v športni praksi, saj je izvedba enostavna in poceni. Z večjim številom ocen na širšem vzorcu populacije bi dobili normativne vrednosti, kar bi bilo v pomoč športni industrije za razvoj novih idej.

  4  

Keywords: functional movement, FMS, rater, intervention programme, threshold, normative values A REVIEW OF PROFESSIONAL AND SCIENTIFIC LITERATURE ON FUNCTIONAL MOVEMENT SCREENING USING THE FMS (FUNCTIONAL MOVEMENT SCREEN) Robert Biderman ABSTRACT The Functional Movement Screen (FMS), which enables a relatively reliable assessment of individuals’ functional movement, is becoming an increasingly established method in sports diagnostics. The aim of this diploma thesis is to provide a review of professional and scientific literature on the use of the FMS on various population samples. A majority of the reviewed studies examined raters, the training they require to properly administer the screen, and their reliability in administering the screen. The variables studied by the authors also included the suitability of individual tasks and the rating scale. A number of studies examined whether a score of 14 is suitable as an injury risk threshold. Based on the threshold and the scores achieved in individual tasks, the authors implemented intervention programmes aimed at improving functional movement in individuals. We also noted several studies that sought to establish normative values for the FMS in given population samples. We have found that the screen provides reliable information on individuals that can be used to plan their further development. The screen should be administered by an adequately trained screener who is able to carry out an objective and critical assessment. We have confirmed that an overall score of 14 is a suitable injury risk threshold. Based on our findings, we believe that the FMS should be used more widely in sports diagnostics, as it is easy and inexpensive to administer. By obtaining FMS scores for a wider population sample, it would be possible to establish normative values that could aid the sports industry in developing new ideas.

  5  

KAZALO

KAZALO 5

1 UVOD 6

1.1 ZGODOVINA METODE 6 1.2 O AVTORJIH 6 1.3 CERTIFICIRANJE PRI METODI FMS (»FUNCTIONAL MOVEMENT SCREEN«) 7 1.4 OCENJEVANJE IN OCENJEVALNA OPREMA 8 1.5 OPIS TESTNIH NALOG 10 1.5.1 GLOBOK POČEP 10 1.5.2 PRESTOPANJE OVIRE 11 1.5.3 IZPADNI KORAK 12 1.5.4 ZAROČENJE 13 1.5.5 DVIG IZTEGNJENE NOGE 14 1.5.6 SKLECA 15 1.5.7 DVIG ROKE IN NOGE V OPORI KLEČNO 16 1.6. CILJI IN ODPRTA VPRAŠANJA 17

2 PREGLED STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH OBJAV 18

2.1 PREGLED OBJAV O MERSKIH ZNAČILNOSTIH METODE FMS 18 2.1.1 PROBLEMATIKA OCENJEVALCA 18 2.1.2 PROBLEMATIKA POSAMEZNE TESTNE NALOGE 23 2.1.3 PROBLEMATIKA TOČKOVNE LESTVICE 24 2.2 PREGLED OBJAV NA VZORCIH VRHUNSKIH ŠPORTNIKOV 26 2.2.1 OCENA FMS KOT MEJNIK VEČJEGA OZ. MANJŠEGA TVEGANJA NASTANKA POŠKODB 27 2.2.2 INTERVENCIJSKI PROGRAMI 28 2.3 PREGLED OBJAV NA VZORCIH OTROK IN MLADINE 31 2.4 PREGLED OBJAV NA VZORCIH SPLOŠNE POPULACIJE 36

3 SKLEP 42

4 VIRI 43

5 PRILOGE 51

5.1 OCENJEVALNI LIST METODE FMS 51

  6  

1 Uvod

Na področju športne diagnostike se uporabljajo številne metode merjenja ali ocenjevanja stanja različnih sistemov v človeškem telesu. V zadnjem času se vse bolj uveljavlja metoda FMS (»Functional movement screen«), s katero je mogoče relativno zanesljivo oceniti gibalno učinkovitost vadečih (Cook, 2010).

1.1 Zgodovina metode Metodo FMS sta prvič predstavila Gray Cook in Lee Burton leta 1995. Filozofija je temeljila iz njunih kliničnih in raziskovalnih izkušenj na področju izboljšanja gibalne učinkovitosti (angl. »Functional training«). Z željo po izboljšanju komunikacije med trenerji in fizioterapevti sta hotela razviti orodje, s katerim bi dobili objektivne podatke za statistično analizo gibalnih vzorcev. Do takrat še ni bila razvita nobena metoda, ki bi dala takšne informacije, saj se je večina ukvarjala z znanjem športnika in njegovih zmogljivosti. Avtorje je tako zmotilo dejstvo, da so bili temeljni vzorci človekovega gibanja izpuščeni iz vseh analiz, saj so njihove raziskave pokazale, da telesne asimetrije in gibalne omejitve povečajo možnost nastanka poškodb in zmanjšujejo funkcionalno učinkovitost. Metoda se je v tiskanih verzijah prvič pojavila hkrati z začetkom poučevalnih delavnic leta 1998. V letu 1999 je doživela večjo izpostavljenost, saj je bila predstavljena na številnih regionalnih športnih dogodkih atletskega usposabljanja kot tudi na nacionalnih konferencah NATA (National Athletic Trainer's Association) in NSCA (National Strength and Conditioning Association). V formalnem tisku je bila prvič objavljena leta 2001 v knjigi Bill-a Foran, v poglavju »High Performance Sports Conditioning«. Cook je nato v knjigi »Athletic body in balance« začel opisovati metodo ocenjevanja neposredno v povezavi s korektivnimi strategijami in predstavil uporabniku prijazen sistem samo-pregledovanja in popravljanja gibalnih vzorcev. V knjigi Movement so avtorji Cook, Burton, Kiesel, Rose, in Bryant (2010) metodo dobro opisali in postavili temelje za vse uporabnike, ki želijo s pridobljenimi podatki izboljšati gibalno učinkovitost svojih varovancev.

1.2 O avtorjih Dr. Lee Burton je predsednik združenja FMS (»Functional Movement System«). Diplomiral je na temo atletskega treninga (Appalachian State University) in magistriral na področju atletskega usposabljanja (Old Dominion University). V svojem doktoratu, narejenem na Univerzi Virginia Tech, je pisal o promociji zdravja in dobrega počutja. Pohvali se lahko s »Certification of athletic training« pri NATA in

  7  

»Certification of Strength and Conditioning« pri NSCA. Svoje znanje in razmišljanje širi po celotnem svetu na številnih simpozijih in usposabljanjih. Pojavlja se tudi kot avtor številnih knjižnih poglavij in člankov v različnih revijah športne medicine. S svojim znanjem pomaga pri izdelavi poučevalnih videoposnetkov in različnim organizacijam ter posameznikom (NFL, NHL, MLB, NBA, vojaške in vladne službe). Gray Cook je eden izmed ustanoviteljev združenja FMS. V praksi dela kot fizioterapevt, certificiran specialist ortoped, ima »Certification of Strength and Conditioning« pri NSCA, prav tako pa ima naziv inštruktor RKC kettlebell. Njegovo delo in ideje vključujejo fitness, preprečevanje poškodb in rehabilitacija. Na dodiplomski stopnji izobraževanja je izbral smer športna medicina, atletski trening in psihologija, nato ga je zanimanje pripeljalo na Univerzo v Miamiju, kjer je nadaljeval študij o moči in kondiciji ter fizioterapijo. Gray Cook je predstavil sistemski pristop k razumevanju gibanj pri treningu in rehabilitaciji. Trdi, da moramo gibalne vzorce načrtovati in gibanje razumeti kot vedenje in ne zgolj kot neko mehansko delo. Razviti moramo boljše razumevanje, kako se gibanja naučimo, ga vzdržujemo in obnovimo.

1.3 Certificiranje pri metodi FMS (»Functional Movement Screen«) Trenutno obstajata dva certifikata o usposobljenosti na področju metode FMS, pri katerih dobiš različno poglobljena znanja o uporabi in izvedbi metode, pogledu na posameznikovo trenutno telesno stanje in problematiko pri podajanju ocene. • Certifikat FMS, raven 1 Pridobi se znanje o ocenjevanju, točkovni lestvici, temeljnih gibalnih vzorcih in motorični kontroli. Poudarek je na kvaliteti gibanja (in ne na kvantiteti) in ugotavljanju morebitnih pomanjkljivosti ali omejitev pri gibanju v posameznih sklepih. Telo deluje kot sistem, zato je potrebno obravnavati celoten gibalni vzorec, saj je izolirano ocenjevanje neučinkovito. Metoda se predstavi kot primerno orodje za določanje ustreznega programa vadbe za vsakega posameznika. Omogoča nam razbrati stanje posameznika in njegovih tveganj za nastanek poškodbe. Posamezne naloge znotraj metode so predstavljene v živo, hkrati se poudarja njegova uporabnost, uporaba korekcijskih vaj, pogoste napake in ostale podrobnosti, s katerimi se natančneje določi ustrezna ocena. Z nazivom pridobimo dostop do internetne knjižnice, v kateri so številne raziskave, članki in ostali uporabni dokumenti. • Certifikat FMS, raven 2 (napredni, korektivni) Opravljanje je možno s predhodno pridobitvijo certifikata na ravni 1. Poudarek na tej stopnji je načrtovanje treninga, ki temelji na posameznikovi oceni. Predstavijo se

  8  

različni vidiki metode in pogoste napake v praksi. Vsak poda oceno zase in nato analizira svoje ugotovitve. Na podlagi teh podatkov se razmišlja, kje so glavni razlogi za nastanek določenih telesnih asimetrij in kaj oziroma katere korektivne vaje se za posameznika izberejo v vadbeni program. Pridobimo tudi podatke o oblikovanju programa v povezavi s končno oceno metode FMS. Za boljše razumevanje izvedbe in uporabe metode se podrobno pogleda tudi vseh sedem testnih nalog.

1.4 Ocenjevanje in ocenjevalna oprema Pri izvedbi oziroma ocenjevanju z metodo FMS je potrebno paziti na številne dejavnike, ki lahko v različnih merah vplivajo na končno oceno funkcionalne učinkovitosti posameznika. Oceno poda ocenjevalec, ki mora najprej dobro poznati človeško telo in njegovo delovanje, hkrati pa to znanje povezati s posameznimi sestavinami metode, njegove uporabe in vrednosti v športni praksi. Ocenjevalec ne sme iskati šibkih točk posameznika, še preden je podal končno oceno ali oceno določene naloge. Zavedati se mora, da bodo šibko področje odkrili dve ali tri testne naloge, zato je za končno sliko potrebna analiza vseh sedmih nalog, da se katera izmed slabosti ne spregleda. Nekatere pomanjkljivosti se lahko opazijo tudi kasneje, ko se osebi poda končna ocena že večkrat. Šele po končanem ocenjevanju vseh nalog in analizi razultatov, se lahko začnejo iskati posameznikove pomanjkljivosti oziroma omejitve v gibljivosti posameznih sklepov, ravnotežju in asimetričnosti posameznih delov telesa. Ocenjevalec mora največji poudarek dati na oceno nič. Če je oseba prejela oceno nič na eni ali več testnih nalogah, je zanj potrebna ocena s strani strokovne športne medicine, kjer bodo ugotovili, zakaj je gibanje povzročalo bolečino. Ta oseba ne sme nadaljevati z določeno vadbo, dokler je prisotna bolečina. Po rešitvi problema je potrebna ponovna ocena vseh testnih nalog, saj se ocena nič ne pozna samo na skupni oceni, ampak vpliva na slabšo oceno pri vsaki izmed testnih nalog. Ocenjevalec prične z iskanjem morebitnih asimetrij pri nalogah z oceno ena. Do takšne ocene pride zaradi slabše gibljivosti ali stabilnosti posamezne strani telesa, kar poveča možnost za nastanek poškodb. V takšni situaciji so ogroženi določeni mehanski zakoni, posameznik nadaljuje s kompenzacijskimi gibi in s tem povzroča mikro travme na ostalih področjih. Takšno neravnovesje vodi do še večjih težav in slabše izvedbe. Ocena ena je problematična tudi pri ostalih testnih nalogah, ki ne ocenjujejo posamezne strani telesa, saj takšna ocena prav tako pomeni slabo gibljivost ali stabilnost. V primeru, da oseba pri nobeni nalogi nima ocene ena, mora ocenjevalec pričeti z analizo ocene dve. Najprej tam, kjer se ocenjuje posamezna stran telesa. Če ima oseba oceno dve na obeh straneh, pomeni, da ima še vseeno slabo gibljivost in moč posameznega predela, kar vodi v kompenzacijo gibov. Posledica so slabši gibalni vzorci in pojavljanje mikro travm v

  9  

času njihove aktivnosti. Oseba bo takšne pomanjkljivosti hitreje popravila kot oseba z oceno ena, vendar se morata obe posvetovati s strokovnjakom, ki bo sestavil pravilen korekcijski vadbeni program. Oseba, ki je ocenjena s popolno oceno, mora še naprej ohranjati takšno kakovost gibalnih vzorcev in jo še naprej ocenjujemo z metodo FMS. V primeru, da oseba doseže oceno manj kot tri in ne opazimo telesnega neravnovesja, potem jo za boljšo presojo napotimo k zdravniku. Priporoča se, da pred z izvajanjem korekcijskih vaj izboljšujemo testno nalogo globok počep. Namen metode FMS je iskanje šibkih točk v določenem gibalnem vzorcu in ga s pravilno vadbo izboljšati. Dobro je, da ko pričnemo z ocenjevanjem, to sistematično ponavljamo, da tako lažje opazujemo napredek in učinek intervencijskega programa na posameznika. Za izvedbo metode FMS mora ocenjevalec imeti določeno ocenjevalno opremo, ki je sestavljena iz: - deska (velikosti približno 3 cm x 15 cm x 120 cm; na eni stranici debeline 3 cm, morata biti dve luknji premera 2 cm, v kateri je možno zasaditi palici), - ena daljša okrogla palica (dolžina približno 120 cm, premer 2 cm), - dve manjši okrogli palici (dolžina približno 60 cm, premer 2 cm), - elastika (dolžina približno 100 cm). Ocene ocenjevalec vpiše na ocenjevalni list, ki je sestavljen iz osnovnih podatkov o osebi (ime, priimek, rojstni dan, telesna višina, telesna teža, spol, dominantna roka) in tabele, v katero vpisujemo ocene. Vsaka testna naloga ima v tabeli prostor za surovo oceno, ki se uporablja za vpis ocene pri nalogah, kjer se ocenjuje gib posamezne roke ali noge, končno oceno (pri testnih nalogah, ki se ocenjuje gib posamezne roke ali noge se vpiše nižja od obeh ocen) in prostor za komentarje. Pri slednjih se zapisujejo pomanjkljivosti ali omejitve v gibljivosti v posameznem sklepu, ravnotežju ali asimetričnosti posameznih delov telesa, ki jih je oseba imela pri izvedbi. Kot komentar zapišemo tudi, ali je bila prisotna bolečina, predhodna poškodba predela ter ostale dejavnike, ki bi lahko vplivali na slabšo oceno po mnenju ocenjevalca ali testiranca.

Slika 1: Ocenjevalna oprema (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.perform-

better.de/out/pictures/master/product/1/img_0823.jpg)

  10  

1.5 Opis testnih nalog

1.5.1 Globok počep Globok počep predstavlja gib, ki ga lahko opazimo pri večini športnih aktivnosti. Predstavlja začetni položaj, ki je potreben za izvedbo fizično težjih gibanj spodnjega dela telesa. Pravilna izvedba od posameznika zahteva aktivacijo celotnega živčno-mišičnega sistema. Pri nalogi se ocenjuje gibljivost kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa, z držo palice nad glavo pa gibljivost ramenskega obroča in prsne hrbtenice. Začetni položaj je stoja na nogah, s stopali postavljeni v širini ramen in vzporedni s sagitalno ravnino. V vzročenju drži palico tako, da prihaja do fleksije in abdukcije v ramenskem sklepu in ekstenzije v komolčnem sklepu. Sledi počasen spust do najglobljega položaja počepa. Peti sta v stiku s tlemi, pogled je usmerjen naprej in trup pravokoten glede na tla (rahlo nagnjen naprej). Položaj rok in stopal je v končnem položaju enak kot v začetnem položaju. Gibanje mora biti izvedeno najmanj trikrat. Opazovati ga je potrebno s čelne in bočne ravnine.

1.5.1.1 Ocenjevanje globokega počepa • OCENA 3: trup je poravnan v bočni ravnini in v paralelnem položaju v čelni

ravnini, položaj stegnenice je pod horizontalno ravnino, položaj kolen segajo preko položaja stopal, palica je poravnana s stopali.

• OCENA 2: če oseba ni dosegla teh kriterijev, se test ponovi tako, da se pod pete podloži deska. Kriteriji za dosego ocene 2 so enaki, kot za oceno 3.

• OCENA 1: oseba ni dosegla kriterijev za oceno 2. Opažena fleksija ledvenega dela.

• OCENA 0: pri izvedbi oseba čuti bolečino v posameznem predelu telesa.

Slika 2: Končni položaj globokega počepa za določeno oceno - levi sliki za oceno 3, srednji

sliki za oceno 2, desni sliki za oceno 1 (Pridobljeno 15.2.2015 iz

http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/squat.jpg)

  11  

1.5.2 Prestopanje ovire Testna naloga od osebe zahteva kontrolo gibanja in občutek za položaj telesa pri izvedbi prestopanja ovire. Za izvedbo naloge je potrebna dobra koordinacija in stabilizacija medeničnega obroča, saj mora stojna noga v ravnotežnem položaju držati breme celotnega telesa in se prilagajati na asimetrično gibanje druge noge. Za ohranjanje stabilnega položaja mora biti medenica v pravilnem položaju in trup dobro aktiviran. V začetnem položaju oseba postavi stopalo do ovire tako, da se sprednji del obutve dotika spodnjega dela ovire. Višina ovire je enaka dolžini tibie testiranca (skupaj z obutvijo). Sledi prijem palice z obema rokama, ki se nasloni na ramenski obroč. Nato opazovana noga prestopi oviro in se s peto dotakne tal. Gibanje se nadaljuje po isti poti nazaj v začetni položaj. Gibanje se izvaja počasi in kontrolirano. Oseba v rokah drži palico, ki je naslonjena na ramenski obroč in nudi edino oporo zgornjemu delu telesa, ki mora biti pri opravljanju naloge statično aktiviran. Do odklonov zgornjega dela telesa prihaja zaradi uporabe kompenzacijskih gibov, ki nastanejo zaradi slabe telesne drže, ravnotežja, omejitev v gibljivosti kolčnega sklepa in slabe stabilizacije trupa. Dobimo informacije o omejitvah pri gibljivosti in simetriji posamezne strani telesa in pomanjkljivosti pri stabilizaciji kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa (Cook, 2010).

1.5.2.1 Ocenjevanje prestopanja ovire • OCENA 3: boki, kolena in gležnji ostajajo poravnani v sagitalni ravnini, ni gibanja

ali minimalno gibanje v predelu ledvene hrbtenice, položaj palice in ovire ostaja v paralelnem položaju.

• OCENA 2: boki, kolena in gležnji niso poravnani v sagitalni ravnini, večje gibanje v predelu ledvene hrbtenice, palica in ovira nista v paralelnem položaju.

• OCENA 1: dotik stopala z oviro, zaznana izguba ravnotežja. • OCENA 0: pri izvedbi oseba čuti bolečino v posameznem predelu telesa.

Slika 3: Izvedba naloge prestopanje ovire - levi sliki za oceno 3, srednji sliki za oceno 2, desni sliki za oceno 1

(Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/passo_ostacolo.jpg)

  12  

1.5.3 Izpadni korak Testna naloga je sestavljena iz kombinacije zaviranja in spremembe gibanja. Prisotnih je več različnih komponent, ki dajejo oceno o simetriji leve in desne strani telesa. Naloga se osredotoča na postavitev telesa v položaj, kjer opazujemo obremenitve pri rotacijah, zaviranju in horizontalnem gibanju. Začetni položaj od telesa zahteva primerno stabilizacijo trupa in nadzor medenice, saj si morata kolčna sklepa v asimetričnem položaju razdeliti obremenitev. Pri izvajanju naloge je spodnja ekstremiteta v razdeljenem opornem položaju, medtem ko je zgornja ekstremiteta v nasprotnem položaju. Zgornje in spodnje okončine se morajo med izvedbo medsebojno dopolnjevati, da hrbtenica ostaja v stabilnem položaju. Pri izvedbi opazujemo gibljivost in stabilnost kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa, hkrati pa se za pravilno izvedbo kaže tudi vpliv več sklepnih mišic npr. m. latissimus dorsi in m. rectus femoris (Cook, 2010). V začetnem položaju je eno stopalo v celoti v stiku s tlemi in postavljeno na ravno desko (ali črto na tleh). Drugo stopalo je postavljeno tako, da je oddaljenost od prstov zadnje noge in peto sprednje noge enak dolžini tibie (predhodno izmerjeno). Drža palice za hrbtom, ki se dotika glave, prsnega dela hrbtenice in križnice. Roka, ki je nasprotna sprednji nogi, drži palico v vratnem, druga roka pa palico drži v ledvenem delu hrbtenice. Palica mora skozi celoten gib ostati pravokotna glede na tla. V končnem položaju pride do stika kolena s tlemi in dvigom pete zadnje noge.

1.5.3.1 Ocenjevanje izpadnega koraka • OCENA 3: palica je v končnem položaju pravokotna s stegnenico in tlemi ter

skozi celoten gib v stiku s telesom, ni odklonov trupa, stopali (sprednji in zadnji del) so v sagitalni ravnini, koleno se dotakne deska za peto druge noge.

• OCENA 2: ne dosega kriterijev za oceno 3. • OCENA 1: večje izgube ravnotežja. • OCENA 0: pri izvedbi oseba čuti bolečino v posameznem predelu telesa.

Slika 4: izvedba naloge izpadni korak - levi sliki za oceno 3, srednji sliki za oceno 2, desni sliki za oceno 1

(Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/affondo.jpg)

  13  

1.5.4 Zaročenje Pri testni nalogi pride do kombinacije gibanja prsnega koša, lopatic, prsnice in ramenskega sklepa. Za izvedbo celotnega giba mora priti do določenega giba v posameznem predelu, zato ostane zelo malo prostora za kompenzacijo. Opazujemo razpon giba obeh ramenskih sklepov, ki vključuje ekstenzijo, notranjo rotacijo in primik na eni ter fleksijo, zunanjo rotacijo in odmik na drugi strani (Cook, 2010). Testiranec stoji z nogami skupaj in z dlanjo naredi pest tako, da je palec znotraj. Prihaja do izmeničnega gibanja, kjer gre najprej ena pest za vrat in druga na hrbet, ob predpostavki, da v enem ramenskem sklepu prihaja do maksimalnega odmika, ekstenzije in notranje rotacije, v drugem ramenskem sklepu pa do maksimalnega primika, fleksije in zunanje rotacije. Gib mora biti izveden tekoče, dlani morajo ostati v pesti. Pred izvedbo mora biti vratna hrbtenica, mišice okoli nje ter prsni koš v sproščenem in naravnem položaju. Pred ocenjevanjem se izmeri dolžino dlani testiranca, ki predstavlja razdaljo med začetkom dlani in najdaljšim prstom.

1.5.4.1 Ocenjevanje zaročenja • OCENA 3: razdalja med pestmi je manjša kot dolžina dlani. • OCENA 2: razdalja med pestmi je manjša kot dolžina ene dlani in pol. • OCENA 1: razdalja med pestmi je večja kot dolžina ene dlani in pol.

Slika 5: Izvedba zaročenja - leva slika za oceno 3, srednja slika za oceno 2, desna slika za

oceno 1 (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/spalle.jpg)

• OCENA 0: Po izvedbi testne naloge oseba opravi naslednje gibanje: dlan položi na sosednjo ramo in dvigne komolec do horizontalne ravnine. V primeru, da oseba čuti bolečine je testna naloga ocenjena z oceno nič.

Slika 6: Končni položaj naloge, ki jo opravimo po izvedbi testne naloge zaročenje (Pridobljeno 15.2.2015 iz

http://miguelaragoncillo.com/wp-content/uploads/2014/09/Shoulder-Impingement.png)

  14  

1.5.5 Dvig iztegnjene noge Testna naloga predstavlja enostaven gib, kjer se opazuje gibljivost kolčnega sklepa, aktivacija jedra telesa v začetnem in končnem položaju ter neaktivacijo mirujočega kolčnega sklepa. Ocenjuje se fleksija oziroma gibljivost kolka na eni strani in neaktivacija noge na drugi strani. Omejitve pri izvedbi povzročajo predvsem večsklepne mišice, ki v večini primerov zaradi slabe elastičnosti omejujejo gib. Za omejitve pri amplitudi fleksije in slabšo sposobnost ločevanja gibanja spodnjih okončin so v večini primerov krive iztegovalke in upogibalke kolka. Gibanje spodbuja tudi aktivacijo iztegovalk kolka in troglavo mečno mišico, da ohranja stabilen medenični obroč in ekstenzijo druge noge, ki je v stiku s podlago (Cook, 2010). Začetni položaj je lega na hrbtu, z rokami ob telesu in dlanmi v supinaciji. Nogi so v nevtralnem položaju s stopali, postavljenimi pravokotno glede na tla. Oseba nato dvigne opazovano nogo, ki mora ohranjati začetni položaj. Med izvedbo giba mora nasprotna (neopazovana) noga ohranjati začetni položaj, glava mora ostati v stiku s podlago. Gib opravi trikrat, vsakič podamo oceno. Med izvajanjem moramo opazovati, ali sta obe nogi skozi celoten gib v enakem položaju kot na začetku, saj v nasprotnem primeru gib ocenimo do točke pred spremembo položaja.

1.5.5.1 Ocenjevanje dviga iztegnjene noge • OCENA 3: gleženj opazovane noge preide linijo palice, ki je postavljena na

polovici poti med sprednjo iliakalno kostjo (ASIS – anterior superios iliac spine) in sredino kolenskega sklepa.

• OCENA 2: gleženj opazovane noge preide linijo, ki je pravokotna na sredino kolenskega sklepa.

• OCENA 1: gleženj opazovanje noge preide linijo palice, ki je postavljena na polovici poti med sredino kolenskega sklepa in gležnja.

• OCENA 0: pri izvedbi oseba čuti bolečino v posameznem predelu telesa.

Slika 7: Izvedba testne naloge dvig iztegnjene noge - leva slika za oceno 3, srednja slika za oceno 2, desna slika za

oceno 1 (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/gamba.jpg)

  15  

1.5.6 Skleca Testna naloga skleca je enkrat ponovljiva različica potiska s prsi od tal. Uporablja se za opazovanje refleksne stabilizacije celotnega trupa in ni merilo oziroma se ne opazuje moč zgornjega dela telesa. Gibanje mora biti opravljeno samo s pomočjo zgornjega dela telesa, tako da ne pride do gibanja v kolku ali hrbtenici. Problem pri izvedbi giba predstavlja aktivacija mišic, ki skrbijo za potisk od tal, ki se aktivirajo pred aktivacijo stabilizatorjev trupa. Ocenjuje se sposobnost stabilizacije hrbtenice v sagitalni ravnini med zaprto verigo simetričnega potiska zgornjega dela telesa (Cook, 2010). Začetni položaj je lega na trebuhu z odročenjem skrčenim gor in stopali skupaj. Kolenski sklep je v ekstenziji in skočni sklep v dorzalni fleksiji. Oseba mora v takšnem položaju opraviti ponovitev, kjer se mora telo obnašati kot enota. Postavitev dlani na tla se za določeno oceno razlikuje glede na spol.

1.5.6.1 Ocenjevanje sklece • OCENA 3: moški morajo opraviti gib z rokami oziroma s palcem v višini najvišje

točke čela. Ženske morajo opraviti gib z rokami oziroma s palcem v višini brade. • OCENA 2: moški morajo opraviti gib z rokami oziroma s palcem v višini brade. Ženske morajo za oceno 2 opraviti gib z rokami oziroma s palcem v višini ključnice.

• OCENA 1: oba spola nista dosegla kriterijev za oceno 2.

Slika 8: Izvedba testne naloge skleca - levi sliki za oceno 3, srednji sliki za oceno 2, desni sliki za oceno 1

(Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/tronco.jpg)

• OCENA 0: Oseba čuti bolečine z izvedbo položaja, predstavljenega na spodnji sliki.

Slika 9: Ekstenzija trupa v položaju sklece (Pridobljeno 15.2.2015 iz

http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/tronco.jpg)

  16  

1.5.7 Dvig roke in noge v opori klečno Pri testni nalogi se opazuje gibanje medeničnega in ramenskega obroča ter stabilizacija trupa med kombiniranim gibom zgornjega in spodnjega dela telesa. Gib je zapleten in zahteva ustrezno živčno-mehansko in medmišično koordinacijo. Sestavljen je iz fleksije v ramenskem sklepu opazovane roke, hkrati z ekstenzijo kolka in kolena na isti strani. Obsega dva gibalna vzorca, in sicer refleksne stabilizacija in premikanje težišča v prečni ravnini (Cook, 2010). Začetni položaj je opora klečno, kjer so ramena in boki pod kotom 90° glede na trup. Kolenski sklep je v pravem kotu in skočni sklep v dorzalni fleksiji. Deska je postavljena med koleni in dlanmi in ostaja v stiku. Oseba nato naredi fleksijo ramenskega sklepa in ekstenzijo kolenskega in kolčnega sklepa na isti strani, kjer mora biti razdalja dlani in stopal od tal večje kot 15 cm. V tem položaju mora biti iztegnjena roka, noga in trup poravnan z desko. Sledi dotik komolčnega in kolenskega sklepa iztegnjene roke oziroma noge.

1.5.7.1 Ocenjevanje dviga roke in noge v opori klečno • OCENA 3: oseba doseže zgoraj opisane kriterije. • OCENA 2: oseba ponoviti vajo, z izjemo, da pride do fleksije ramenskega sklepa

ene strani ter ekstenzije kolka in kolena druge strani telesa. • OCENA 1: oseba ne doseže kriterijem za oceno 2.

Slika 10: Izvedba dviga roke in noge v opori klečno - levi sliki za oceno 3, srednji sliki za oceno 2, desni

sliki za oceno 1 (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://www.nonsolofitness.it/immagini/tesi/calcio/rotazione.jpg)

• OCENA 0: Oseba čuti bolečine z izvedbo položaja, predstavljenega na spodnji sliki.

Slika 11: v opori klečno pride do dotika pet z zadnjico, potiska prsnega koša proti tlom in rokami

maksimalno iztegnjeni na tla (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://2.bp.blogspot.com/-f-84hbvQ7zI/UBnD-

_X9ymI/AAAAAAAAADM/ptntjNJgQvg/s1600/yoga-childs-pose.jpg)

  17  

1.6. Cilji in odprta vprašanja Namen diplomske naloge je pregled ter analiza znanstvenih in strokovnih objav o gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS. Naloga bo vsebovala izsledke raziskav, opravljenih na različnih vzorcih preizkušancev, ter poskus podaje kritične ocene o prednostih in slabostih oziroma pomanjkljivostih omenjene metode. Največ izsledkov raziskave je mogoče zaslediti s področja preverjanja merskih značilnosti metode FMS (Minick, 2010), analiz gibalne učinkovitosti otrok in mladostnikov (Schneiders, 2011), vrhunskih športnikov (Kiesel, 2007) ter na vzorcih preizkušancev splošne populacije (O’Connor, 2011; Peate, 2007). Cilje diplomske naloge je pregled strokovnih in znanstvenih objav o: • merskih značilnostih metode FMS, • gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS na vzorcih vrhunskih športnikov, • gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS na vzorcih otrok in mladostnikov in • gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS na vzorcih splošne populacije. V diplomski nalogi nas bo zanimalo predvsem uporaba metode FMS na različnih vzorcih populacije, kakšna je učinkovitost ocenjevalca, ali končna ocena 14 točk res predstavlja mejnik večjega tveganja za nastanek poškodbe, preveriti spremenljivke metode (ocenjevalec, posamezna testna naloga, ocenjevalna lestvica), pridobitev normativnih vrednosti posameznih populacij in uporaba intervencijskih programov vadbe za izboljšanje gibalnih vzorcev oziroma izboljšanje končne ocene metode FMS.

  18  

2 Pregled strokovnih in znanstvenih objav

2.1 Pregled objav o merskih značilnostih metode FMS Pri pregledu objav o gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS, sem naletel na veliko število raziskav, ki so se osredotočale predvsem na pomanjkljivosti in omejitve omenjene metode. Končna ocena, po mnenju snovalcev metode, daje strokovnim delavcem v športu in zdravstvu vpogled o trenutnem stanju posameznikovih pomanjkljivosti ali omejitev v gibljivosti posameznih sklepov, ravnotežju in asimetričnosti posameznih delov telesa. Namen je izboljšanje posameznikovega telesnega stanja, izboljšanje športnih rezultatov, preprečitev poškodb, napoved večjega tveganja za nastanek poškodbe in spremljanje napredka pri doseganju določenih športnih ali telesnih ciljev. Takšne informacije o stanju posameznika so pri delu v športu in zdravstvu zaželene, zato je povpraševanje po različnih merilnih orodjih in njihove uporabe pogosta. Eno prvih raziskav, v kateri je bila omenjena metoda, je napravil Bringle (2010). Ocenil je športnike pred tekmovalnim obdobjem, da bi tako ugotovil njihovo trenutno telesno stanje oziroma gibalno učinkovitost. Najboljša izvedba metode je ocenjena z 21 točkami, kar za osebo pomeni zelo majhno verjetnost nastanka poškodbe zaradi neravnovesij v telesu. Začele so se postavljati hipoteze, da je 14 točk tista meja, pod katero ima vsak posameznik večje možnosti za nastanek poškodbe. Takšne ugotovitve so spodbudile številne avtorje, ki so z različnimi raziskavami želeli preveriti uporabo metode FMS v praksi, da bi s tem metodo potrdili kot veljavno in vredno zaupanja. V metodi sem zasledil nekaj spremenljivk. Kot glavne avtorji navajajo ocenjevalca, izbiro in izvedbo posameznih testnih nalog in strukturo točkovne lestvice.

2.1.1 Problematika ocenjevalca Ocenjevanje ni enostavno, saj je potrebno imeti dovolj predznanja o anatomiji in fiziologiji človekovega telesa, prav tako pa tudi znanje o izvedbi metode. Problem, katerega so se lotili številni avtorji, je bil predvsem, kdo lahko ocenjuje, kakšno mora biti njegovo predznanje in kako različni dejavniki vplivajo na samega ocenjevalca in njegovo končno oceno o posameznikovi gibalni učinkovitosti. Ocena naj bi bila objektivna, kar pomeni, da se mora ocenjevalec držati pravil in norm za doseganje določene ocene. Če bi ocenjevalec ocenjeval subjektivno, se izgubi pomen in veljavnost metode. Zato so bile narejene številne raziskave, kjer so na različnih vzorcih populacije preverjali učinkovitost med različnimi (številnimi) ocenjevalci in učinkovitost posameznega ocenjevalca, ki je osebe ocenil vsaj dvakrat v različnem časovnem obdobju.

  19  

Raziskava avtorja Bringle (2010) govori prav o zanesljivosti metode, s katero so želeli izvedeti, če lahko različni ocenjevalci ocenijo isto osebo s podobno oceno in kakšen vpliv imajo izkušnje ocenjevalca z ocenjevanjem več oseb zapored. V študijo zanesljivosti metode je vključil 37 ocenjevalcev z različnimi izkušnjami, in sicer dodiplomske študente (športnike), podiplomske študente (športnike), trenerje atletike in zdravnike z izkušnjami z metodo FMS. Osredotočil se je na dve temi, in sicer na zanesljivost med ocenjevalci (različni ocenjevalci so podali ocene za isto osebo) in zanesljivost posameznega ocenjevalca (ocena iste osebe v različnem časovnem obdobju). Študija je zajemala tri naključno izbrane osebe, ki so jim najprej pokazali posnetke o pravilni izvedbi posameznih testnih nalog in razložili merila oziroma norme posameznih ocen. Nato jih ocenili z metodo FMS, njihova izvedba pa je bila posneta z videoposnetkom. Ocenjevalci so podali ocene za vse tri osebe, kar so ponovili čez en teden, le da so ocenjevali izvedbo testov v drugačnem zaporedju. Avtor je nato statistično obdelal podatke in primerjal, kako izkušnje vplivajo na zanesljivost metode FMS. Ocenjevalce je razdelil v štiri različne skupine glede na njihove predhodne izkušnje in znanje. Rezultati študije govorijo o tem, da je metoda zanesljiva, če imajo ocenjevalci dovolj izkušenj s podajanjem ocen oziroma imajo znanje iz zdravniške stroke.

Tabela 1: Razlike v povprečnih ocenah med dvema

ocenjevanjema za posamezno skupino ocenjevalcev (Bringle, 2010)

Legenda. GA – trenerji atletike; ATS – dodiplomski študenti; ATC – podiplomski študenti; Expert – zdravniki z

izkušnjami s FMS

Do njegove študije sta bili opravljeni le dve raziskavi o zanesljivosti metode. Anstee (2003) je v svoji raziskavi uporabil enajst ocenjevalcev (trenerji atletike in fizioterapevti), ki so ocenjevali deset testirancev. Največje razlike v ocenah so opazili pri ocenah dinamičnih vaj, posledično so drugi avtorji večjo pozornost namenili izkušnjam ocenjevalcev. Te problematike so se lotili tudi Minick idr. (2010). V njihovi

  20  

Tabela 4: Primerjava med novincema

(Minick idr., 2010)

Tabela 3: Primerjava med

strokovnjakoma (Minick idr., 2010)

Tabela 2: Primerjava med novincema in

strokovnjakoma (Minick idr., 2010)

raziskavi je bilo posnetih 40 oseb, ki so jih nato ocenili štirje ocenjevalci: dva strokovnjaka pri ocenjevanju z metodo FMS in dva novinca. Pri analizi so želeli preveriti, kakšna bo povezljivost oziroma odstopanje v ocenah med ocenjevalci. Pri primerjavi ocen med strokovnjakoma so bila zelo majhna odstopanja: na 13 testih od 17 testov; pri novincih pa na 14 testih od 17 testov. Ko so primerjali še ocene med novincema in strokovnjakoma, so ocene zelo malo odstopale na vseh 17 testih. Raziskava je tako potrdila, da metodo FMS lahko uporabljajo izučeni posamezniki, saj je bila zanesljivost med ocenjevalci dobra, zato je avtor metodo ocenil kot zanesljivo.

Podobne raziskave so se lotili tudi Teyhen idr. (2012), ki so želeli preveriti učinkovitost med ocenjevalci in učinkovitost samega ocenjevalca, ki so novinci pri uporabi metode FMS. Učinkovitost med ocenjevalci so preverjali na vzorcu osmih ocenjevalcev, ki so ocenili 64 oseb. Za primerjavo pri učinkovitosti samega ocenjevalca sta dva ocenjevalca po 48 do 72 urah ocene podala še enkrat. Rezultati so pokazali, da so ocene med ocenjevalci v odlični povezavi pri vaji Skleca, v zmerni povezavi pri Izpadnem koraku in precejšnji pri ostalih testih. Primerjava v razliki ocen pri učinkovitosti ocenjevalca, ki sta teste ocenila še enkrat, pa so bile v zmerni povezavi pri testu Prestopanje ovire, slabi povezavi pri Dvigu roke in noge pri opori klečno in precejšnji povezavi pri ostalih testih. Avtorji so učinkovitost med ocenjevalci in samega ocenjevalca ocenili kot zmerno do dobro in razlike med ocenami označili kot sprejemljive, saj so bila odstopanja od ocen enaka tudi 48 do 72 ur kasneje.

Legenda. Agreement – povezljivost; kappa – stopnja natančnosti med ocenama; Level of agreement –

stopnja povezljivosti; squat – globok počep; hurdle L/R/final – prestop ovire z levo/desno/skupna ocena;

lunge L/R/final – izpadni korak z levo/desno/skupna ocena; shoulder R/L/final – zaročenje leva/desna/skupna

ocena, ASLR R/L/final – dvig iztegnjene noge ležno leva/desna/skupna ocena; push-up – skleca; rotary

R/L/final – dvig roke in noge v opori klečno dena/leva/skupna ocena; excellent – odlična povezljivost;

substantial – znatna povezljivost; moderate – zmerna povezljivost

  21  

Podobne raziskave so se lotili Onate idr. (2012), kjer je bil namen študije preučiti učinkovitost ocenjevanja z metodo FMS med ocenjevanjem iste osebe po preteku določenega časovnega obdobja in učinkovitost ocenjevanja med ocenjevalci. Dva ocenjevalca sta ocenila 19 prostovoljcev (12 moških in 7 žensk). Rezultati so pokazali zelo majhna odstopanja med ocenami, zato so avtorji metodo potrdili kot zanesljivo. Tudi Gulgin in Hoogenboom (2014) sta v raziskavi želela ugotoviti razliko med strokovnjaki in novinci pri ocenjevanju z metodo FMS. Posnela sta video, na katerem je testne naloge opravljalo 20 zdravih študentov. Ocene so podali trije novinci in en strokovnjak na področju podajanja ocen z metodo FMS. Razlike med končnimi ocenami so bile le 0,14. Z raziskavo sta hotela avtorja preveriti učinkovitost izobraževanja na področju metode FMS in hkrati preveriti ocenjevalce z delom na terenu.

Tabela 5: Analiza ocen štirih ocenjevalcev (Gulgin in Hoogenboom, 2014)

Legenda. Rater – ocenjevalec; composite FMS score mean±SD – povprečne FMS ocena ± standardni odklon; CI –

interval zaupanja, range (min-max) – razpon (minimalen-maksimalen), ICC – koeficient korelacije med ocenami

ocenjevalcev; total – skupna povprečna ocena

Elias (2013) je s svojo raziskavo želel ugotoviti razliko v učinkovitosti med ocenjevalci, ki imajo različne izkušnje s podajanjem ocene. Predvsem je želel ugotoviti, ali zdravstvene izkušnje vplivajo na večjo učinkovitost pri podajanju ocen. V raziskavi je sodelovalo 20 fizioterapevtov, zaposlenih na Inštitutu za šport v Angliji. Razdelili so jih v dve skupini, glede na njihove izkušnje z metodo FMS. Ogledali so si posnetke petih vrhunskih (nepoškodovanih) športnikov, ki so bili posneti s treh različnih kotov pri izvedbi šestih testnih nalog metode FMS (maksimalno število točk, ki jih je testiranec lahko dosegel je bilo zato 18). Usklajenost med ocenjevalci je bila visoka, saj so bili največji odkloni v končni oceni le 0,906. Prav tako ni bilo velike razlike med skupinama z različnimi izkušnjami. Avtor je s tem potrdil, da je metoda zanesljiva tudi za »netrenirane« ocenjevalce in da so zdravniške izkušnje učinkovite in pozitivno vplivajo na ocenjevanje z metodo FMS. Kakšno vlogo imajo zdravniške izkušnje pri učinkovitosti ocenjevanja, so se lotili tudi Smith, Chimera, Wright in Warren (2013). Izbrali so tri naključne osebe in posneli njihovo izvedbo metode FMS, katere so ocenjevali ocenjevalci z različnimi izkušnjami na področju omenjene metode. Ocene so podali dvakrat v časovnem razmiku enega tedna, vendar so si posnetke ogledali v drugačnem vrstnem redu. Najbolj zanesljivi so bili ocenjevalci, ki

  22  

so imeli največ (6 mesecev) izkušenj z ocenjevanjem, prav tako pa je bila dobra učinkovitost tudi pri ostalih ocenjevalcih, ki so imeli manj izkušenj. Avtorji so z raziskavo ugotovili, da je bila zanesljivost ocenjevalcev zelo dobra, še posebej tistih, ki imajo več izkušenj z metodo in daljši zdravniški staž.

Tabela 6: Razlika v ocenah med dvema ocenjevanjema

(Smith, Chimera, Wright in Warren, 2013)

Legenda. Session 1 – prvo ocenjevanje, session 2 – drugo ocenjevanje; deep squat – testna naloga globok počep;

hurdle step – testna naloga prestop ovire; inline lunge – testna naloga izpadni korak; shoulder mobility – testna

naloga zaročenje; active straight leg raise – testna naloga dvig iztegnjene noge; rotational stability – tetsna naloga

dvig roke in noge v opori klečno

Shultz, Anderson, Matheson, Marcello in Besier (2013) pa so želeli problematiko ocenjevanja preveriti tudi glede zanesljivosti ocenjevalcev, ki najprej ocenijo testiranca v živo in nato čez en teden preko video posnetka. Ocenjevalcev je bilo šest, vendar z različnim predznanjem (študent, fizioterapevt, trenerja atletike, kondicijska trenerja). Ocene so podali na vzorcu 39 študentk in študentov. Avtorji so na podlagi pridobljenih rezultatov potrdili, da je metoda zanesljiva, saj so bile razlike v ocenah med ocenjevanjem v živo in preko video posnetka zelo majhne. Zanesljivost metode med ocenami različnih ocenjevalcev pa je bila slaba prav zaradi razlik med izkušnjami. Avtorji raziskave tako ne svetujejo uporabo metode FMS za ugotavljanje tveganja poškodb. Predlagajo več praktičnega treninga za ocenjevalce oziroma določiti merilo njihovega predznanja za učinkovitejše podajanje ocen.

  23  

Tabela 7: Analiza ocen šestih ocenjevalcev

(Shultz, Andreson, Matheson, Marcello in Besier, 2013)

Legenda. Task – status ocenjevalca; experience – izkušnje, average of total scores – povprečna ocena vseh

ocenjevanj; average SD – povprečen standardni odklon, difference from rater 1 – razlika od prvega ocenjevalca;

student – študent; physical therapist – fizioterapevt; atletic trainer – trener atletike; strength and conditioning coach –

trener za fizično pripravljenost, mo – mesec; y – leto; noncertified Functional Movement Screen user – necertificiran

uporabnik metode FMS

2.1.2 Problematika posamezne testne naloge Metoda o gibalni učinkovitosti je sestavljena iz sedmih različnih testnih nalog. Vsaka naloga ima določen namen in ocenjevalcu daje povratne informacije oziroma podatke o kakovosti gibalnih vzorcev, pomanjkljivostih ali omejitvah v gibljivosti posameznih sklepov, ravnotežju in o asimetričnosti posameznih delov telesa. Pri pregledu raziskav najdemo nekaj člankov, ki so preverjali učinkovitost določenih testnih nalog metode FMS oziroma so iskali boljše naloge, ki bi dale več informacij o stanju posameznika. Pod vprašaj se postavlja izbira nalog avtorjev metode FMS, ki so želeli z izvedbo določenega gibalnega vzorca pridobiti čim več uporabnih povratnih informacij o posameznikovem stanju. Problemi nastajajo predvsem pri količini pridobljenih rezultatov, veljavnosti teh podatkov in izbiri drugih (enostavnejših ali težjih) testnih nalog, ki bi za razliko od določene testne naloge znotraj metode dale več podatkov oziroma odgovorov. Najbolj obširno in veljavno raziskavo so naredili Sprague, Monique Mokha, Gatens, in Rodriguez (2014), ki so se lotili asimetrije v ramenskem sklepu v povezavi s tveganjem nastanka poškodbe pri športnikih. Avtorji članka so želeli najti povezavo med asimetrijo v ramenskem sklepu in testno nalogo Zaročenje. Postavili so hipotezo, ki pravi, da asimetrija, ki bo pri popolni rotaciji manjša kot 10° se pri končni oceni testne naloge metode FMS ne bo opazila. Ocenili so 121 študentov in študentk, ki se aktivno ukvarjajo s športom in izmerili njihovo zmožnost rotacije ramenskega sklepa (supinacija pri 90° addukciji, dva merilca in goniometer). Asimetrijo pri slednjem testu so odkrili pri 40 osebah, pri testni nalogi Zaročenje pa pri 45 osebah. Povezavo med tema dvema testnima nalogama so odkrili le pri 17 osebah. Zaradi slabe povezave med testnima nalogama avtorji ne potrjujejo naloge Zaročenje kot dobre za ugotavljanje mobilnosti ramenskega sklepa in je delavcem v

  24  

športu ne priporočajo za diagnosticiranje tveganja poškodb ramenskega sklepa. Dodajajo, da bi pri določenih testnih nalogah znotraj metode FMS morali vključiti še druge vaje, ki bi bolj natančno prikazale telesno asimetrijo in s tem jasno sliko o slabi gibalni učinkovitosti testiranca. Tabela 8: Primerjava zaznane asimetrije med testno nalogo zaročenje in rotacijo ramenskega

sklepa (Sprague, Monique Mokha, Gatens in Rodriguez, 2014)

Legenda. FMS shoulder mobility asymmetry – zaznana asimetrija pri testni nalogi zaročenje; yes – da, no – ne;

glenohumeral TTROM asymmetry – zaznana asimetrija pri testni nalogi zmožnost rotacije ramenskega sklepa; total –

skupna vrednost

2.1.3 Problematika točkovne lestvice Največje število točk, ki jih je možno doseči z metodo FMS, je 21 točk, kar nekaterim uporabnikom in izvajalcem metode predstavlja premajhen točkovni razpon. Norme za dosego ustrezne ocene pri posameznih nalogah so sicer dobro opisane, vendar zna biti ocena varljiva zaradi subjektivnega mnenja ocenjevalcev. Avtorji številnih raziskav predlagajo uvedbo točkovne lestvice z večjim točkovnim razponom ali drugačen – digitalni pristop pri ocenjevanju, ki bi testno nalogo vsakič ocenil z istim pristopom in s tem podal objektivno oceno. Točkovne lestvice z večjim razponom se je lotila Conlon (2013), ki je želela poiskati povezavo metode FMS in izvedbo sonožnega skoka nazaj – višina skoka. Z metodo FMS je ocenila 36 oseb s klasično 21-točkovno lestvico in 100-točkovno lestvico ter izmerila posameznikovo višino sonožnega skoka nazaj. Avtorica je z raziskavo želela preveriti, ali ocena tako 21-točkovne lestvice kot 100-točkovne lestvice lahko napove učinkovitost oziroma boljši rezultat pri izvedbi vaje sonožnega skoka nazaj. Rezultati so pokazali, da sta obe točkovni lestvici v dobri povezavi z višino sonožnega skoka nazaj. Prav tako potrjuje, da ni bistvene razlike med točkovnima lestvicama, saj sta bili v raziskavi dobro povezani.

  25  

Najmanjša vrednost

Največja vrednost

Povprečna vrednost

Standardni odklon

Ocenjevanje z 21-točkovno lestvico

8 17 12.9 1.7

Ocenjevanje s 100-točkovno lestvico 28 78 45.1 10.2

Višina sonožnega skoka nazaj (cm)

37

73 51.1

7.8

Tabela 9: Rezultati ocenjevanja in testiranja (Conlon, 2013)

Drugačen pristop k ocenjevanju z metodo FMS so se lotili Whiteside idr. (2014). Ti so želeli preveriti učinkovitost ocenjevanja, ko ocene za posamezno osebo poda certificiran FMS ocenjevalec in IMU (intertial-based motion capture) sistem. Enajst študentk (atletinj) je izvedlo šest izmed sedmih testnih nalog. V računalniški sistem so vnesli kinematično verigo gibanja in za vse podrobnosti in napake pri gibanju dodali primerno oceno. S takšnim posegom so skušali doseči objektivno oceno sistema in jo primerjati s (po njihovem mnenju) subjektivno oceno certificiranega FMS ocenjevalca. Povezava med ocenami je bila slaba, zato avtorji članka poudarjajo, da je potrebno za boljšo objektivno oceno, ki bi jo lahko podal sistem, v samo študijo dodati več podrobnosti samega giba, da bi metoda FMS lahko postala veljavno ocenjevalno orodje. Avtorji so želeli z raziskavo posegati v metodo tako, da ne bi bilo potrebno preverjati učinkovitosti ocenjevalcev, saj bi računalniški sistem brez subjektivnega mnenja lahko ocenjeval brez vpliva zunanjih dejavnikov.

  26  

2.2 Pregled objav na vzorcih vrhunskih športnikov Vrhunski šport zajema ogromno število ljudi, ki delujejo znotraj določenih športnih panog. V prvi fazi zajema športnike, na katere vplivajo številni trenerji, fizioterapevti, nutricionisti, raziskovalci in razvijalci na področju športne opreme, pripomočkov in inovativnih pristopov k treningu. Za boljši rezultat morajo delavci v športu pregledati in analizirati širšo sliko, ne samo športnika, na katerega delujejo. Za večjo uspešnost na tekmovanjih mora biti športnik bolje pripravljen od sotekmovalcev, zato so nekateri avtorji s svojo raziskavo želeli pridobiti povprečne rezultate športnikov v določeni športni panogi, ki bi jih trenerji oziroma športniki uporabili za primerjavo z njihovo formo. Tako bi si lahko delavci v športu pomagali pri izbiri športnikov oziroma bi njihovo pripravljenost stopnjevali. Fox, O'Malley in Blake (2013) so želeli izvedeti, kakšna je končna oceno metode FMS igralcev gelskega nogometa in hurlinga. Ocenili so 62 igralcev (21 gelskega nogometa in 41 hurlinga) starih 22.15 ± 3.02 in za njih dobili povprečno oceno 15.56 ± 1.46. To vrednost so avtorji označili kot normativno referenčno vrednost za igralce tega športa. V vrhunskem športu obstajajo različne kategorije tekmovanja, ki se največkrat ločijo glede na spol in starost. Takšne raziskave na vzorcu populacije vrhunskih športnikov so uporabili tudi Loudon, Parkerson-Mitchell, Hildebrand in Teague (2014), ki so v raziskavi želeli ugotoviti razliko v oceni metode glede na spol in starost tekačev na dolge proge. Z metodo FMS so ocenili 43 tekačev in tekačic (16 žensk in 27 moških), ki so jih razdelili glede na leta: mlajša skupina, kjer so bili stari manj kot 40 let, in starejša skupina, kjer so bili starejši od 40 let. Analiza končnih ocen je pokazala, da ni velike razlike med spoloma, še najbolj so se razhajali pri testni nalogi skleca in dvigu iztegnjene noge, kjer so se boljše rezultate dosegle ženske. Pri primerjavi glede na starost so se mlajši odrezali dosti bolje pri globokem počepu, prestopanju ovire in izpadnem koraku. Uporaba metode FMS na vzorcu vrhunskih športnikov je v praksi pogosta, vendar ni bilo opravljenih veliko raziskav, kjer bi študija zajela profesionalne športnike. Večinoma se raziskovalci lotijo mlajših generacij, ki se šele prebijajo v profesionalizem. Raziskave se izvajajo z željo po izboljšanju njihove fizične pripravljenosti in uvedbo različnih intervencijskih programov treninga, ki so orientirani za izboljšanje njihove gibalne učinkovitosti. Uspeh športnika na vrhunski ravni je v večini primerov pogojen s poškodbami, do katerih lahko pride zaradi pomanjkljivosti ali omejitev v gibljivosti v posameznih sklepih, slabega ravnotežja ali asimetričnosti posameznih delov telesa. Vse te probleme lahko zaznamo z oceno metode FMS.

  27  

2.2.1 Ocena FMS kot mejnik večjega oz. manjšega tveganja nastanka poškodb Končna ocena, pridobljena z metodo FMS, ki bi trenerjem dala informacijo o večjem tveganju za nastanek poškodbe športnika, je bila pod vprašajem že od začetka izvajanje te testne baterije. Številni avtorji so tako na vzorcu vrhunskih športnikov želeli potrditi oz. preveriti, ali je ocena 14 res tisti mejnik večjega oz. manjšega tveganja. Chorba, Chorba, Bouillon, Overmyer in Landis (2010) so v svoji raziskavi metodo uporabili kot orodje za diagnosticiranje tveganja poškodbe pri študentkah, ki se ukvarjajo z različnimi športi (nogomet, odbojka in košarka). Ocenili so 38 študentk (7 jih je že imelo poškodbo kolena) pred začetkom sezone in zabeležili oceno 14,3±1,77. Na koncu sezone so glede na ocene primerjali število poškodb, ki so jih utrpele udeleženke raziskave. Skozi sezono se je poškodovalo osemnajst študentk (17 poškodb v spodnjem delu telesa, ena poškodba na spodnjem delu hrbta), od tega kar 69% študentk, ki so bile predhodno ocenjene z oceno manj kot 14. Rezultati študije so pokazali, da imajo študentke, ki so bile ocenjene z oceno manj kot 14, večje možnosti za nastanek poškodbe. Na podlagi rezultatov so avtorji potrdili oceno 14 kot mejnik tveganja poškodb in priporočajo uporabo metode FMS kot orodje za diagnosticiranje.

Tabela 10: Povezava med oceno FMS in tveganjem za nastanek poškodbe

(Chorba, Chorba, Bouillon, Overmyer in Landis, 2010)

Legenda. Injuries – poškodbe; FMS score – ocena metode FMS

Podobno raziskavo so naredili tudi Kiesel, Plisky in Voight (2007), ki so z raziskavo hoteli ugotoviti razmerje med poškodbami profesionalnih nogometašev in končno oceno, pridobljeno z metodo FMS. Nogometaše so ocenili pred začetkom sezone in zabeležili povprečno oceno 16,9. Analiza je pokazala, da je bila povprečna ocena tistih, ki so že utrpeli poškodbo, 14,3; ocena 17,4 pa tistih, ki še niso bili težje poškodovani. Rezultati so pokazali, da imajo nogometaši z oceno manj kot 14 kar enajstkrat večjo možnost nastanka poškodbe od tistih, ki imajo oceno več kot 14.

  28  

Avtorji članka na podlagi rezultatov potrjujejo, da imajo nogometaši, ki so ocenjeni z manj kot štirinajstimi točkami, večje možnosti za nastanek poškodbe skozi sezono in prav tako priporočajo uporabo metode FMS kot orodje za diagnosticiranje nastanka poškodb na vzorcu nogometašev. Chapman, Laymon in Arnold (2014) pa so v raziskavi želeli izvedeti razlike v uspešnosti atletov glede na njihovo oceno FMS v povezavi z oceno 14 kot mejno vrednostjo. V letu 2010 so ocenili 121 atletov in jih razvrstili v tri različne skupine: (1.) ocena metode manjša ali enaka 14 (41 atletov), (2.) zaznana asimetrija pri vsaj eni testni nalogi (71 atletov) in (3.) atlete, ki so pri Globokem počepu dobili oceno 1 (22 atletov). Pri ostalih atletih (80 atletov), ki so imeli oceno boljšo kot 14 točk, so v naslednjem letu zabeležili večjo uspešnost pri nastopih oz. rezultatih na tekmovanjih. Avtorji tako povezujejo ocene FMS s sposobnostjo za izboljšanje longitudinalne uspešnosti na tekmovanjih. Uspešnost atletov so povezali z oceno 14, ki ne predstavlja le mejnika večje oz. manjše verjetnosti nastanka poškodb, ampak tudi dolgoročno uspešnost na področju tekmovanja v atletiki.

2.2.2 Intervencijski programi Ocene FMS trenerji in delavci v športu uporabljajo tudi pri nadaljnjem delu s svojimi varovanci, da bi tako izboljšali njihove rezultate. Na podlagi povratnih informacij, ki nam jih ocena daje, lahko pričnemo s spremembo načina treninga in uporabo različnih korekcijskih vaj. Uporabo le-teh so se lotili številni avtorji. Kiesel, Plisky in Butler (2011) so s študijo želeli ugotoviti, ali predsezonski intervencijski program vpliva na izboljšanje ocen FMS na vzorcu 62 profesionalnih igralcev ameriškega nogometa. Igralce so najprej ocenili in z njimi pred sezono izvedli sedemtedenski intervencijski program, s katerim so želeli vplivati na oceno FMS. Po izvedbi programa so nogometaše ponovno ocenili in te ocene primerjali s prejšnjimi. Rezultati so pokazali, da pri 41 (prej 31) nogometaših ni bilo zaznane telesne asimetrije. S tem so dokazali, da s predsezonskim intervencijskim programom lahko izboljšamo ocene FMS pri posamezniku.

  29  

Tabela 11: Razlika v ocenah pred in po intervencijskem programu (Kiesel, Plisky in Butler, 2011)

Legenda. FMS score – ocena metode FMS, pre test – pred intervencijskim programom, post test – po intervencijskem

programu; DS – globok počep; HS – prestop ovire; ILL – izpadni korak; ASLR – dvig iztegnjene noge; SM – zaročenje;

TSPU – skleca; RS – dvig roke in noge v opori klečno

Podobno je storil McDermott (2012), ki je v raziskavi metodo FMS uporabil kot pokazatelj problemov in pomanjkljivosti, ki jih imajo igralci golfa v ligi NCAA 1. diviziji. Želel je odkriti telesne asimetrije, ki omejujejo gibanje in s tem zmanjšuje gibalno učinkovitost golfistov. Nato je na podlagi dobljenih ocen sestavil intervencijski program treningov, ki je bil orientiran za odpravo telesnih asimetrij. Vključenih je bilo 9 golfistov, ki so jih ocenili sedemkrat. Prvič septembra 2012, kjer je bil povprečna ocena 15±2,3 in zadnjič marca 2014, kjer je bila ocena 19±0,83. Na podlagi pomanjkljivosti, do katerih pridemo s pomočjo metode, so izkušeni trenerji sestavili program treninga, kamor so vključevali korekcijske vaje in s tem izboljšali končno oceno. Avtor članka na podlagi ugotovitev potrjuje, da je uporaba metode skupaj z intervencijskim treningom za izboljšanje kakovosti gibalnih vzorcev zelo dobra. Metoda daje informacije o pomanjkljivosti golfista, kateremu lahko z individualnimi korekcijskimi vajami izboljšamo določene pomanjkljivosti in s tem vplivamo na boljše rezultate na tekmovanju.

Tabela 12: Razlika v ocenah igralcev med sedmimi ocenjevanji

(Bodden, Needham in Chockalingam, 2013)

Legenda. FMS score – ocena metode FMS, subject - osebe; BL – prvo ocenjevanje

  30  

Na drugačnem vzorcu populacije so raziskavo naredili Bodden, Needham in Chockalingam (2013), ki so želeli z uporabo ocen FMS in korekcijskega vadbenega programa preveriti in izboljšati gibalno učinkovitost na vzorcu MMA (mixed martial arts) borcih. Razdelili so jih v dve skupini: (1.) kontrolna skupina, ki je nadaljevala z rednimi treningi, in (2.) intervencijska skupina, ki je poleg rednih treningov izvajala tudi korekcijski program. Ocenjevanje so ponovili na intervencijski skupini še po štirih in osmih tednih. Največji napredek se je pokazal po štirih tednih, ko je večina dosegla oceno nad 14. Po osmih tednih pa so zabeležili manjši napredek kot po prvih štirih, vendar so v primerjavi s kontrolno skupino zaznali manj asimetrij v posameznih delih telesa. Korekcijske programe zato avtorji predlagajo vsem MMA trenerjem, da z njim zmanjšajo asimetrijo v posameznih delih telesa in tako izboljšajo gibalno učinkovitost svojih varovancev.

  31  

2.3 Pregled objav na vzorcih otrok in mladine

Uporaba metode FMS na vzorcu otrok in mladine je podobna kot na ostali populaciji, kjer so želeli pridobiti normativne vrednosti za določen spol in starost, uporabiti intervencijske programe za izboljšanje ocen in preveriti učinkovitost ocenjevalca ter mejno oceno 14 točk. Za razliko z ostalo populacijo je povpraševanje po informacijah, ki jih dobimo z metodo, vse večje, saj se tu mnogokrat srečujemo s problemi, kot je prevelika telesna teža in pomanjkanje fizične aktivnosti. Vsi ti problemi se odražajo na nizki oceni, kar napoveduje slab telesni razvoj posameznika v prihodnosti. Razvoj vrhunskega športnika se prične že v mladosti, zato se delavci v športu poslužujejo različnih metod za izboljšanje in spremljanje telesne pripravljenosti, ena izmed teh je tudi metoda FMS. Metodo so Sprague, Mokha in Gatens (2014) označili kot učinkovito in poceni, s katero dobimo dobre podatke o temeljnih gibalnih vzorcih posameznikov. V njihovi raziskavi so želeli preveriti razliko v ocenah FMS pred začetkom in po koncu sezone, na vzorcu 57 študentk (10 igralk odbojke in 27 igralk nogometa) in študentov (20 igralcev nogometa). Ocene so se rahlo izboljšale pri Globokem počepu in Izpadnemu koraku, medtem ko so se poslabšali pri Prestopanju ovire in Iztegu roke in noge pri opori klečno. Avtorji so na podlagi rezultatov ugotovili, da ni prišlo do velikih razlik v ocenah pred in po sezoni ter s tem dokazali, da samo redna športna aktivnost ne izboljša posameznikove gibalne učinkovitosti. Poleg športne aktivnosti je potrebno dodati tudi korekcijske vaje ali problem večje skupine rešiti z intervencijskimi programi.

Tabela 13: Zaznana asimetrija pred in po sezoni (Sprague, Mokha in Gatens, 2014)

Legenda. Pretesting – ocenjevanje pred sezono; posttesting – ocenjevanje po koncu sezone; volleyball – igralci

odbojke; women's soccer – igralke nogometa; men's soccer – igralci nogoometa; all teams – vsi skupaj; assymmetry

– zaznana telesna asimetrija; scores of 1 – testna naloga bila ocenjena z oceno 1; no scores of one 1 – ni bilo testne

naloge ocenjene z oceno 1

  32  

Tega so se lotili Song idr. (2014), kjer so na vzorcu 62 srednješolskih igralcev baseball-a (31 igralcev v kontrolni skupini in 31 v eksperimentalni skupini) želeli s pomočjo metode FMS načrtovati trening program in izboljšati predvsem moč ter fleksibilnost. V trening program so bili vključeni tisti, ki so na vsaj eni izmed sedmih testnih nalog dosegli oceno 1. Te so vključili v intervencijski trening program, s katerim so v naslednjih šestnajstih tednih trenirali trikrat tedensko. Po koncu programa so analizirali podatke in prišli do ugotovitve, da so z intervencijskim programom treninga izboljšali moč in fleksibilnost pri igralcih. Največji napredek je eksperimentalna skupina naredila pri moči prijema in moči potiska s prsi v primerjavi s kontrolno skupino. Avtorji zato priporočajo uporabo intervencijskih programov za izboljšanje gibalne učinkovitosti športnikov.

Tabela 14: Razlika v rezultatih pred intervencijskem programom in po njem (Song idr., 2014)

Legenda. Factor – testna naloga; group – skupina; pre – pred; post – po; unit:kg – enota:kg; P – odkloni; time – čas;

group – skupina; training – eksperimentalna skupina; control – kontrolna skupina; strength (hand grip strength) – moč

prijema, strenght (back muscle strenght) – moč hrbtnih mišic; strenght (bench-press 1RM) – moč potiska s prsi (ena

maksimalna ponovitev); strenght (squat 1RM) – moč počepa (ena maksimalna ponovitev); flexibility (trunk flexion

forward) – fleksibilnost upogiba trupa; flexibility (trunk extension backward) – fleksibilnost iztega trupa; flexibility (the

splits) – fleksibilnost raznoženja

Raziskava Wright, Portas, Evans in Weston (2014) je bila narejena z namenom izboljšati ocene FMS. Avtorje je zanimalo, kakšen efekt bo imel štiritedenski intervencijski program na razlike v oceni. Raziskava je bila narejena na vzorcu 22 fizično aktivnih otrocih, kjer je vsak izvedel določene vaje: držo v opori spredaj, držo v opori bočno, doseganje v sedu, večstopenjski fitnes test in oceno FMS. Vzorec so najprej razdelili na dve skupini, glede na njihov oceno FMS in nato še na eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina je dobila tedenski program (štirje treningi po 30 minut), medtem ko je bila kontrolna skupina vključena v več različnih športnih aktivnosti. Avtorji so prišli do presenetljivih rezultatov, saj je

  33  

prišlo do minimalnih razlik med skupinama, kar dokazuje, da štiritedenski program ni vplival na ocene FMS, ampak samo na izboljšanje specifičnih komponent. Poškodbe, ki se zgodijo v mladosti, lahko imajo vpliv na nadaljnji razvoj posameznika. Skupna ocena 14 na naj bi bila tista, ki meji na večje oz. manjše tveganje za nastanek poškodbe. Takšne raziskave se je lotil Sorenson (2009), ki je želel preveriti ta mejnik na vzorcu košarkarjev v srednji šoli. V ZDA naj bi bilo vsako leto 7 milijonov študentov vključenih v različne športne discipline, od katerih naj bi kar 1,4 milijona utrpelo poškodbe. Cilj raziskave je bil izvedeti, ali je ocena 14 res tista meja, pod katero obstaja večja možnost za nastanek poškodbe. Izkušeni ocenjevalci FMS so ocenili 112 študentov in študentk košarke (52 moških in 60 žensk) in nato spremljali njihove poškodbe, ki so nastale brez kontakta. Oceno več kot 14 je doseglo 76 oseb, oceno pod 14 le 36 oseb. Na koncu sezone so skupaj zabeležili 32 poškodb, od tega 27 v spodnjem delu telesa, 2 v zgornjem delu telesa in 3 poškodbe trupa. Poškodbe so večinoma utrpeli v času treninga (81%) in le 6 poškodb v času tekme (19%). V raziskavi so ugotovili, da se je poškodovalo 24% tistih oseb, ki so imeli oceno boljšo kot 14 in 22% tistih oseb, ki so imele oceno slabšo kot 14, kar pomeni, da meja 14 točk v tej raziskavi ne napove, kdo ima večje tveganje za nastanek poškodbe. Avtor dodaja, da bi poleg metode FMS morali vključiti tudi druge podatke, kot so spol, stopnja pripravljenosti in razlike v asimetričnosti posameznih delov telesa, saj bi s tem natančneje napovedali tveganje za nastanek poškodbe.

Tabela 15: Primerjava prisotnosti poškodb pri oceni 14 (Sorenson, 2009)

Legenda. Injury – poškodba; FMS score – ocena metode FMS; no injury – ni bilo poškodbe; one or more injury – ena

ali več poškodb

Odnosa med oceno FMS in zgodovino poškodb so se dotaknili tudi Letafatkar, Hadadnezhad, Shojaedin in Mohamadi (2014), ki so želeli ugotoviti, kateri aktivni študenti so bolj nagnjeni k poškodbam. Raziskava je potekala na vzorcu stotih aktivnih študentov in študentk (50 moških in 50 žensk), starih od 18 do 25 let, ki zadnjega pol leta niso utrpeli mišično-skeletnih poškodb. Ocene sta podala dva strokovnjaka, ki se že dlje časa ukvarjata z metodo FMS, in sicer pred začetkom tekmovalnega obdobja. Po koncu tekmovalnega obdobja so zabeležili 35 poškodb spodnjega dela telesa, ki so nastale na treningu ali tekmi. Rezultati so pokazali, da

  34  

imajo športniki, ki so dosegli oceno manj kot 17, kar 4,7-krat večje možnosti za nastanek poškodbe. Pri tej raziskavi se je tako mejnik, ki predstavlja večje tveganje za nastanek poškodb, dvignil s 14 na 17.

Tabela 16: Primerjava poškodb pri oceni manj ali enako 17 in večje kot 17

(Letafatkar, Hadadnezhad, Shojaedin in Mohamadi, 2014)

Legenda. Injured – poškodovani; non-injured – nepoškodovani

Tudi Warren, Smith in Chimera (2014) so v raziskavi želeli izvedeti, ali ocena FMS res lahko napove tveganje za poškodbo pri tistih, ki so dosegli manj kot 14 točk. Metodo so izvedli pred tekmovalnim obdobjem na vzorcu 89 študentov in 78 študentk, ki so se ukvarjali z različnimi športi (košarka, nogomet, odbojka, tenis, atletika). Med sezono so spremljali njihove poškodbe, ki so nastale brez kontakta. Rezultati so pokazali, da ni velikih razlik v končni oceni FMS med tistimi, ki so se poškodovali (74 oseb) in tistimi, ki se niso. Edina povezava s poškodbami je imela testna naloga Izpadni korak, saj so bili tisti, ki so dosegli oceno 2, bolj podvrženi nastanku poškodb, kot tisti, ki so bili ocenjeni z oceno 3. Avtorji so potrdili, da sta samo skupna ocena 14 in asimetrije posameznih delov telesa slaba dejavnika, ki bi napovedala tveganje za nastanek poškodbe na raziskovanem vzorcu. Za boljši razvoj otrok in mladine je dobro vedeti, kako učinkovita je kakovost gibalnih vzorcev v primerjavi z njegovo generacijo. Te teme sta se lotila Duncan in Stanley (2012), ki sta v raziskavi želela poiskati povezave med indeksom telesne mase, fizične aktivnosti in oceno FMS. Raziskava je zajela 58 otrok, starih od 10 do 11 let. Najprej so izmerili njihovo telesno višino in težo, izračunali so njihov indeks telesne mase ter jih ocenili z metodo FMS. Testiranci so nato štiri dni nosili pedometer, ki je pokazal rezultat, kakšna je njihova dnevna aktivnost. Ocene FMS so bile negativno povezane z indeksom telesne mase in pozitivno povezane s fizično aktivnostjo. Tako so poudarili, da fizična aktivnost in telesna masa napovedujeta, kakšna bo gibalna učinkovitost otrok, saj so otroci s prekomerno telesno težo imeli slabšo oceno FMS kot otroci z normalnim indeksom telesne mase. S tem sta avtorja želela opozoriti delavce v šolstvu, da bi bilo pametno uporabiti metodo FMS kot eno izmed nalog v šolstvu, saj da dober vpogled v stanje in nadaljnji razvoj posameznika.

  35  

Tabela 17: Analiza ocen in rezultatov testirancev v raziskavi (Duncan in Stanley, 2012)

Legenda. Total FMS score – skupna ocena metode FMS, physical activity – fizična aktivnost; avg steps/day –

povprečno število korakov na dan, BMI – indeks telesne mase, boys – fantja; girls – dekleta; normal weight – normalna

teža; overweight/obese – pretežki/debeli; mean – povprečna vrednost; SD – standardni odklon

Tudi raziskava Anderson, Neumann in Huxel Bliven (2014) je bila podobno orientirana. Avtorji so želeli izvedeti razliko v ocenah FMS glede na spol na vzorcu 60 srednješolskih otrok, ki se aktivno ukvarjajo s športom. Rezultati so pokazali, da so imela dekleta slabšo končno oceno FMS, še posebej pri nalogi Izpadni korak in Skleca. Dekleta so v večjem procentu dosegla slabšo oceno od 14 kot fantje, zato so avtorji opozorili na večjo možnost za nastanek poškodb in predlagali večjo pozornost razlikam v spolu pri izvajanju intervencijskih programov. Ustrezna ocena FMS je odvisna od ocenjevalca, ki mora oceno podati objektivno za vsakega testiranca, ne glede na testirančeve fizične lastnosti. Učinkovitost med ocenjevalci so preverjali Parenteau idr. (2013) na vzorcu 28 igralcih hokeja, starih med 13 do 16 let. Dva ocenjevalca sta ocene FMS najprej podala v živo, izvedba testirancev pa je bila tudi posneta. Na podlagi video posnetka sta ocene podala še po šestih tednih. Učinkovitost obeh ocenjevalcev je bila visoka, zato so avtorji potrdili, da je metoda FMS zanesljiva na vzorcu otrok in mladine. Veliko je narejenih raziskav na omenjeni populaciji, saj je želja avtorjev poleg potrditve metode kot učinkovite ocenjevalne baterije za ugotavljanje kakovosti gibalnih vzorcev tudi želja po boljši fizični pripravi široke populacije otrok in mladine. Stremi se k temu, da bi metodo vključili v izobraževalni sistem, prav zato jo večina raziskav želi potrditi kot učinkovito metodo za ugotavljanje pomanjkljivosti ali omejitev v gibljivosti posameznih sklepov, ravnotežja in asimetričnosti posameznih delov telesa.

  36  

2.4 Pregled objav na vzorcih splošne populacije Raziskave na vzorcu splošne populacije so bile usmerjene tudi na različne poklice, pri katerih je fizična pripravljenost pomembna za učinkovito opravljanje določenega poklica. Boljša kakovost gibalnih vzorcev je pri določenih službah uporabna, saj jim olajša oziroma izboljša opravljanje nalog, s katerimi se srečujejo vsak dan. Peate, Bates, Lunda, Francis in Bellamy (2007) so se z raziskavo dotaknili problematike stabilizacije telesa na vzorcu populacije ljudi, ki imajo v službi prisilne položaje in od telesa zahtevajo boljšo stabilizacijo trupa. Metodo FMS so izvedli na 433 gasilcih. Namen je bil pridobiti informacije o problematičnih področjih telesa. Med vsemi so izbrali 20 posameznikov, ki so bili deležni 21 seminarjev, kjer so dobili informacije strokovnjakov o problematičnih predelih in kako se izogniti določenim problemom pri določenih gibalnih vzorcih. Vključeni so bili tudi v program treningov, ki so jih za njih pripravili zdravniki in fizioterapevti. Naučili so jih različnih varnejših pristopov k nesrečam in kako v krizni situaciji z boljšo telesno pripravljenostjo učinkoviteje pristopati. Namen izobraževanja in programa treninga je bil širjenje pridobljenih informacij za izboljšanje dela v njihovih službah. Avtorji raziskave trdijo, da na podlagi rezultatov predlagajo nadaljnji razvoj in izvajanje programa za izboljšanje telesne pripravljenosti.

Tabela 18: Prisotnost poškodb pred programom treningov in po njem

(Peate, Bates, Lunda, Francis in Bellamy, 2007)

Legenda. Participants – udeleženci; number of injuries in historical control group – število poškodb v kontrolni

skupini; number of injuries in intervention group – število poškodb v intervencijski skupini; percent reduction –

procent zmanjšanja; total back injuries – skupno število šoškodb hrbta; total upper extremity injuries – skupno število

poškodb zgornje ekstremitete; total lower extremity injuries – skupno število poškodb spodnje ekstremitete; lost time

back injuries – poškodbe hrbta po programu; lost time upper extremity injuries – poškodbe zgornje ekstremitete po

programu; lost time lower extremity injuries – poškodbe spodnje extremitete po programu

Podobne raziskave so se lotili tudi Bock, Stierli, Hinton in Orr (2014), ki so želeli ugotoviti, ali lahko z metodo FMS izboljšajo poklicno uspešnost pri policistih novincih. Najprej so na vzorcu 173 policijskih novincev izvedli štiri teste, ki se

  37  

vključujejo v delo policije. Novince so nato razdelili v skupine, ki so jih prevzeli različni tutorji. Raziskava je bila narejena na dveh skupinah 53 novincev, ki so jih ocenili z metodo FMS. Zaznana je bila povezava med (policijskim) testom, kjer so morali izbrati primerno silo za boljšo kontrolo nad dano situacijo, in oceno FMS. Avtorji raziskave zato trdijo, da ocena FMS lahko vpliva na boljšo izvedbo testa za boljšo kontrolo nad situacijo, saj slabši gibalni vzorci vplivajo na slabši rezultat usposabljanja policijskih novincev in s tem večje tveganje za nastanek poškodb. Za potrditev njihove raziskave in s tem vključitev metode v nadaljnji razvoj za izboljšanje usposabljanja policijskih novincev avtorji predlagajo raziskavo, ki bi bila narejena na večjem vzorcu ljudi.

Tabela 19: Povezava med oceno FMS in neuspešnim opravljanjem naloge

(Bock, Stierli, Hinton in Orr, 2014)

Legenda. Variables – spremenljivke; participants pass/fail occupational measure – število udeležencev, ki so/niso

opravili usposabljanje; FMS mean (points) – povprečna ocena metode FMS; marksmanship – test streljanja; defensive

tactics – test obrambne taktike; baton strikes – štafetsni napadi; tactical options – taktične opcije

Prav tako so z ocenami FMS želeli postaviti normative vrednosti določene populacije, kar bi posamezniku, določeni (športni) skupnosti ali delavcem v športu in zdravstvu dalo informacije o trenutni telesni pripravljenosti in smernice za njihov nadaljnji razvoj. Schneiders, Davidsson, Hörman in Sullivan (2011) so hoteli z raziskavo poiskati prav normativne vrednosti končne ocene FMS na populaciji aktivnih in zdravih posameznikov. Želeli so izvedeti razliko v oceni med moškimi in ženskami ter razliko med tistimi, ki v preteklosti niso utrpeli poškodb, in tistimi, ki so bili poškodovani. Zaradi obsežnosti raziskave je bila narejena tudi raziskava o učinkovitosti ocenjevanja med ocenjevalci. Ocenili so skupno 209 oseb (108 žensk in 101 moški), starih od 18 do 40 let, ki v zadnjih šestih mesecih niso utrpeli poškodbe. Povprečna končna ocena je bila 15,7. Analiza je prikazala majhne razlike v ocenah med moškimi in ženskami, prav tako tudi med tistimi, ki so že utrpeli poškodbe, in tistimi, ki jih niso. Močna je bila učinkovitost med ocenjevalci, s čimer so avtorji članka lahko potrdili normativne vrednosti za ta vzorec populacije.

  38  

Tabela 20: Analiza ocen FMS v raziskavi (Schneiders, Davidsson, Hörman in Sullivan, 2011)

Legenda. Variable – spremenljivka; mean±SD – povprečna vrednost±standardni odklon; CI – koeficient zaupanja,

score – ocena; combined – kombinirana (skupna); females – ženske, males - moški

Tudi Perry in Koehle (2013) sta z raziskavo želela pridobiti normativne vrednosti ocen FMS. V svoji raziskavi sta zajela 622 odraslih oseb. Primerjavo ocen FMS so naredili glede na starost, spol in indeks telesne mase. Na podlagi pridobljenih podatkov sta postavila normativne vrednosti za moške (Tabela 21) in ženske (Tabela 22):

STAROST

ŠTEVILO

POVPREČNA VREDNOST

ODSTOPANJE OD

POVPREČNE

VREDNOSTI

20-39 53 14,79 2,76 40-49 102 14,85 2,58 50-54 68 14,03 2,29 55-59 72 13,64 2,68 60-64 50 12,98 2,67 65+ 50 12,56 3,27

Tabela 21: Normativne vrednosti za moške (Perry in Koehle, 2013)

STAROST

ŠTEVILO POVPREČNA VREDNOST

ODSTOPANJE OD

POVPREČNE

VREDNOSTI

20-39 44 15,43 2,44 40-49 66 15,17 2,93 50-54 34 14,59 2,88 55-59 44 13,66 2,63 60-64 27 12,89 3,23 65+ 12 13,17 3,01

Tabela 22: Normativne vrednosti za ženske (Perry in Koehle, 2013)

Poleg merjenja in ocenjevanja z metodo FMS so testiranci izpolnili tudi kratko anketo

  39  

o njihovi aktivnostih in življenjskih navadah. Rezultati so pokazali, da je bila boljša ocena v povezavi z večjo aktivnostjo testirancev. Slabša ocena pa je bila v povezavi z višjo starostjo in višjim rezultatom indeksa telesne mase. Avtorji predlagajo uporabo metode oziroma pridobljenih rezultatov v klinični praksi, če želimo vedeti odstopanja posameznika od povprečne vrednosti. Pridobljene podatke lahko uporabimo za vključitev določenih posameznikov v prilagojni program treninga, kjer bi vključevali korekcijske vaje za izboljšanje določenih gibalnih vzorcev ali z vključitvijo določene skupine v intervencijski program. Na vzorcu splošne populacije so takšno raziskavo naredili Lisman, O'Connor, Deuster in Knapik (2013). S študijo so želeli poiskati povezave med poškodbami, fitnes testom, določeno aktivnostjo, preteklimi poškodbami in oceno FMS na vzorcu 874 vojakov v mornarici. Vključeni so bili v 6- tedenski (447 vojakov) in 10-tedenski (427 vojakov) program treninga. Pred začetkom so izpolnili vprašalnik o preteklih izkušnjah in poškodbah, ocenili so jih z metodo FMS in opravili fitnes test (vzgibi, upogibi trupa in tek na 3 milje). Poškodbe so razdelili glede na njihov nastanek: overuse, travmatične in ostale poškodbe. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo osebe, ki so dosegle čas teka na 3 milje slabši od 20 minut in 30 sekund, 1,7-krat večje možnosti za nastanek poškodbe. Osebe, ki so imeli oceno FMS ≤14 in slab čas teka na 3 milje, imajo 4,2-krat večje možnosti za nastanek poškodbe. Avtorji svetujejo nadaljnje raziskave o povezljivosti ocene FMS in teka na 3 milje, pri katerih bi bilo potrebno poiskati normativne vrednosti in s tem zmanjšati tveganje za poškodbe na vzorcu vojakov v mornarici. Povezavo med programom treninga in metodo FMS so iskali tudi Frost, Beach, Callaghan in McGill (2012). Želeli so ugotoviti, če lahko s priporočili za trening, ki jih na podlagi ocen podajo strokovnjaki, izboljšamo kakovost določenih gibalnih vzorcev. Raziskava je bila narejena na 60 gasilcih, ki so jih najprej ocenili z metodo FMS, nato pa so jih razdelili v dve intervencijski skupini in eno kontrolno skupino. Intervencijski skupini sta bili vključeni v 12-tedenski trening program (trije treningi na teden po eno uro in pol). Po končanem programu so testirance ponovno ocenili z metodo FMS. Ocenjevalci so jih ocenili s klasičnim ocenjevanjem z ocenami od 0 do 3, s standardno 100-točkovno lestvico in modificirano 100-točkovno lestvico, kjer se ocena zmanjšuje glede na prisotnost kompenzacijskih gibov. Pri obeh intervencijskih skupinah ni bila zaznana velika razlika v oceni FMS. Avtorji trdijo, da bi vsa nadaljnja prizadevanja, s katerimi želimo izboljšati gibalne vzorce in oceno FMS, verjetno učinkovala, če bi jih izvajali dlje časa. O'Connor, Deuster, Davis, Pappas in Knapik (2011) so avtorji ene izmed največjih raziskav, v kateri so želeli preveriti, ali nam določena ocena FMS lahko napove večje

  40  

tveganje za nastanek poškodbe. Narejena je bila na vzorcu 874 kandidatov za poklic vojak mornarice, ki so jih ocenili z metodo FMS. Testiranci so bili v sklopu priprav vključeni v dva različno časovno dolga trening programa. Skozi usposabljanja so spremljali in beležili njihove poškodbe, ki so nastale brez kontakta. Povprečna ocena FMS za celoten vzorec je bil 16,6±1,7. Med njimi je bilo 10% testirancev, ki so dosegli oceno ≤14, ki naj bi bila mejna ocena večjega oz. manjšega tveganja za nastanek poškodbe. Rezultati so pokazali, da imajo kandidati, ki so imeli oceno ≤14 in so trenirali v krajšem časovnem trening programu, 1,91-krat večje možnosti za nastanek poškodbe, od tistih, ki so dosegli oceno >14. KandidatI, ki so trenirali v daljšem časovnem trening programu in so dosegli oceno ≤14, pa imajo 1,65-krat večje možnosti za nastanek poškodbe, kot tisti, ki so dosegli oceno >14. Avtorji na podlagi dobljenih rezultatov svetujejo nadaljnje raziskave na tem področju, kjer bi bil večji poudarek na preprečitvi nastanka poškodb.

Tabela 23: Rezultati primerjave ocene 14 s prisotnjostjo poškodb

(O'Connor, Deuster, Davis, Pappas in Knapik, 2011)

Legenda. FMS score: 7 movements – ocena metode FMS: 7 testnih nalog; any injury – katerakoli poškodba; overuse

injury – poškodba pretreniranosti; serious injury – resna poškodba

Z raziskavo je Burton (2006), prav tako želel ugotoviti, če lahko na vzorcu gasilcev napovemo tveganje za nastanek poškodbe v času usposabljanja na akademiji za gasilce. Študija je bila narejena na 23 gasilcih, ki so trenirali po 16-tedenskem programu, ki ga je sestavila Akademija za sprejetje novih kandidatov. V sklopu programa so spremljali tudi njihov VO2 max., tek na miljo in pol, test fizične in kondicijske priprave in oceno metode FMS. Med izvajanjem programa so zapisovali tudi njihove poškodbe. V analizi ni prišlo do posebnih povezav z nastankom in vzrokom poškodbe, ko so rezultate prej omenjenih testov primerjali z oceno FMS. Avtor zato ni potrdil, da lahko ocena FMS napove večje tveganje za nastanek poškodbe na raziskanem vzorcu populacije in svetuje nadaljnje raziskave na večjem vzorcu testirancev. Zanimivo raziskavo so naredili Frost, Beach, Callaghan in McGill (2013), saj so želeli ugotoviti razliko v oceni FMS, če oseba pozna oziroma ne pozna ocenjevalnih meril posamezne naloge. Ocenili so 20 gasilcev pred in po tem, ko so jim razložiti pravila oziroma norme, katerim morajo zadostiti za boljšo oceno posameznih nalog znotraj metode FMS. Ocene drugega ocenjevanja so bile dosti boljše, saj se je ocena pri

  41  

nalogi Globok počep dvignila z 1,4 na 2,0; Prestopanju ovire z 2,1 na 2,4; Izpadnemu koraku z 2,1 na 2,7; Zaročenju z 1,8 na 2,4; pri končni oceni FMS z 14,1 na 16,7 točke. Avtorji so s tem ugotovili, da znanje o ocenjevanju metode FMS močno vpliva na končno oceno in zato metoda ne daje dobrega vpogleda v kakovost gibalnih vzorcev. Poudariti so želeli, da s predznanjem o metodi FMS ne dobimo ustrezno ocene. Razlika v raziskavah na vzorcu splošne populacije z ostalimi vzorci populacije je v število zajetih oseb. Avtorji so s številnimi raziskavami, ki so bazirale na potrditvi metode kot eno izmed veljavnih metod za ugotavljanje kakovosti gibalnih vzorcev, želeli uporabo metode FMS prenesti na razne zdravstvene preglede. S tem bi dobili podatke o stanju splošne populacije. Ocene bi uporabili kot normativne vrednosti, ki bi zdravstvu pripomogle pri vpogledu o aktivnosti populacije in njihovih pomanjkljivostih. Glede na oceno bi zdravniki lahko priporočali določeno aktivnost in s tem izboljšali zdravstveno stanje širše populacije. Prav tako bi posamezniki lahko na podlagi ocen sami storili kaj več za lastno zdravje in se s tem zavarovali pred nastankom poškodb.

  42  

3 Sklep

V nalogi je narejen pregled strokovnih in znanstvenih objav o gibalni učinkovitosti, ocenjene z metodo FMS (»Functional Movement Screen«) na različnih vzorcih preizkušancev. Gibalna učinkovitost posameznika je predstavljena s skupno oceno sedmih testnih nalog. Najboljša izvedba je ocenjena z oceno 21, saj se izvedba posamezne naloge oceni z oceno od 0 do 3. Snovalci metode trdijo, da oseba, ki doseže tak rezultat, nima pomanjkljivosti oziroma omejitev v gibljivosti posameznih sklepov, ravnotežju ali asimetričnosti posameznih delov telesa. Metoda je delavce v športu pritegnila, saj so podatki, ki jih z njo pridobimo, uporabni v njihovi praksi. Številni avtorji so zato z raziskavami želeli metodo potrditi kot zanesljivo, učinkovito in veljavno. Na različnih vzorcih populacije smo se srečali s podobno problematiko. Največkrat so avtorji raziskav preverjali ocenjevalca, ki poda končno oceno metode FMS. Spraševali so se, kakšna mora biti njegova usposobljenost in preverjali njegovo učinkovitost pri podajanju ocen. V sklopu spremenljivk znotraj metode so avtorji preverjali tudi suverenost posameznih testnih nalog in izbiro točkovne lestvice. Našli smo veliko raziskav, ki so preverjale skupno oceno 14 kot mejno oceno, ki napove večje tveganje za nastanek poškodbe. Naleteli smo na obširne raziskave, kjer so avtorji na podlagi omenjene mejne vrednosti in slabših ocen posameznih testnih nalog, izvedli intervencijske programe, s katerimi so želeli izboljšati gibalno učinkovitost preizkušancev. Zabeležili smo tudi nekaj raziskav, ki so iskale normativne vrednosti ocene FMS za določen vzorec populacije. Ugotovili smo, da z metodo pridobimo dobre informacije o posamezniku, s pomočjo katerih lahko načrtujemo njegov nadaljnji razvoj oziroma načrtujemo trening. Zdi se pomembno, da ocenjuje dovolj izobražen ocenjevalec, ki mora biti objektiven in kritičen. Mejno oceno 14 na podlagi številnih pozitivnih raziskav potrjujemo kot mejno vrednost tveganja za nastanek poškodb. Predlagamo večjo uporabo metode FMS v športni praksi, sej je izvedba enostavna in poceni. Z večjim številom ocen na širšem vzorcu populacije bi lahko dobili normativne vrednosti, kar bi bilo v pomoč športni industriji za razvoj novih idej.

  43  

4 Viri

Anderson, B.E., Neumann, M. in Huxel Bliven, K.C. (2014). Functional movement screen differences between male and female secondary schoole athletes. Journal of strength and conditioning research, doi: 10.1519/JSC. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97164&type=abstract&AuthenticationFailureReason=LoginFailed

Bock, C., Stierli, M., Hinton, B. In Orr, R.M. (2014). The functional movement screen

as a predictor of tactical athlete performance. 43rd annual sports medicine association queensland stat conference, Maj 2014. Pridobljeno iz http://epublications.bond.edu.au/hsm_pubs/800

Bodden, J.G., Needham, R.A. in Chockalingam, N. (2013). The effect of an

intervention program on functional movement screen test scores in mixed martial arts athletes. Journal of strength and conditioning research, doi: 10.1519/JSC.0b013e3182a480bf. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97704&type=abstract.

Bringle, J. (2010). The reliability of the functional movemeont screen (Diplomsko

delo, Univerza v Toledu). Pridobljeno iz https://etd.ohiolink.edu/!etd.send_file?accession=toledo1273668906&disposition=inline.

Burton, S.L. (2012). The history of the functional movement screen (zvočni

posnetek). Pridobljeno iz http://www.movementlectures.com/MEG1212-05.html

Burton, S.L. (2006). Performance and injury predictability during firefighter candidate

training (Doktorska disertacija, Fakulteta v Virginiji). Pridobljeno iz http://scholar.lib.vt.edu/theses/available/etd-02132006-123900/unrestricted/LBFireDiss206Rev1.pdf

  44  

Chapman, R.F., Laymon, A.S. in Arnold, T. (2014). Functional movement spores and longitudinal performance outcomes in elite track and field athletes. International journal of sports physiology and performance, Volume 9, Issue 2, 203-11. Pridobljeno iz http://journals.humankinetics.com/ijspp-back-issues/ijspp-volume-9-issue-2-march/functional-movement-scores-and-longitudinal-performance-outcomes-in-elite-track-and-field-athletes

Chorba, R.S., Chorba, D.J., Bouillon, L.E., Overmyer, C.A. in Landis, J.A. (2010).

Use of a functional movement screening tool to determine injury risk in female collegiate athletes. North american journal of sports physical therapy, Volume 5, Number 2, 47-54. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2953387/

Conlon, J.K. (2013). The relationship between the functional movement screen and

countermovement jump height. (Diplomsko delo, Univerza v Winsconsinu). Pridobljeno iz http://dc.uwm.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1216&context=etd

Cook, G., Burton, L., Kiesel, K., Rose, G. in Bryant, M.F. (2010). Movement. Santa

Cruz, Kalifornija: On Target Publications Duncan, M.J. in Stanley, M. (2012). Functional movement is negatively associated

with weight status and positively associated with physical activity in British primary school children. Journal od obesity, Volume 2012, Article ID697563, 5 pages, doi:10.1155/2012/697563. Pridobljeno iz http://www.hindawi.com/journals/jobe/2012/697563/

Elias, J.E. (2013). The inter-rater reliability of the functional movement screen within

an athletic population using untrained raters. Journal of strength and conditioning research, National strength and conditioning association, Julij 2013, 8. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23838983

Frost, D.M., Beach, T.A., Callaghan, J.P. in McGill, S.M. (2012). Using the functional

movement screen to evaluate the effectiveness of training. Journal of strength and conditioning research, National strength and conditioning association, 1620-30. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=2012&issue=06000&article=00023&type=abstract

  45  

Frost, D.M., Beach, T.A., Callaghan, J.P. in McGill, S.M. (2013). FMS scores change with performers knowledge of the grading criteria – Are general whole-body movement screens capturing ''dysfunction''?. Journal of strength and conditioning research, doi: 10.1519/JSC.0b013e3182a95343. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97578&type=abstract

Fox, D., O'Malley, E. in Blake, C. (2013). Normative data for the functional

movement screen in male gaelic field sports. Physical therapy in sport, Volume 15, Issue 3, 194-199. Pridobljeno iz http://www.physicaltherapyinsport.com/article/S1466-853X(13)00108-9/abstract.

Gribble, P.A., Brigle, J., Pietrosimone, B.G., Pfile, K.R. in Webster, K.A. (2013).

Intrarater reliability of the functional movement screen. Journal of strength and conditioning research, April 2013, Volume 27, Issue, 978-981. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=2013&issue=04000&article=00014&type=abstract

Gulgin, H. in Hoogenboom, B. (2014). The functional movement screening: An inter-

rater reliability study between raters of varied experience. The international journal of sport physical therapy, Februar 2014, Volume 9, Nuber 1, 14-20. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3924604/pdf/ijspt-02-014.pdf

Kiesel, K., Plisky, P. in Butler, R. (2011). Functional movement test scores improve

following a standardized off season intervention program in professional football players. Scandinavian journal of medicine and science in sports, April 2011, Volume 21, Issue 2, 287–292. Pridobljeno iz http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1600- 0838.2009.01038.x/abstract;jsessionid=50AD95652B63B8F2888FE6F516B1 0F9B.f01t01

  46  

Kiesel, K., Plisky, P.J. in Voight, M.L. (2007). Can serious injury in professional football be predicted by a preseason funstional movement screen?. North american journal of sports physical therapy, Volume 2, Nuber 3, 147-158. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2953296/pdf/najspt-02-147.pdf.

Letafatkar, A., Hadadnezhad, M., Shojaedin, S. in Mohamadi, E. (2014).

Relationship between functional movement screening score and history of injury. The international journal of sports physical therapy, Volume 1, Number 1, 21-27, februar 2014. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3924605/

Lisman, P., O'Connor, F.G., Deuster, P.A. in Knapik, J.J. (2013). Functional

movement screen and aerobic fitness predict injuries in military training. Medicine and science in sports and exercise, Volume 45, Issue 4, 636–643. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/acsm-msse/pages/articleviewer.aspx?year=2013&issue=04000&article=00005&type=abstract

Lockie, R.G., Shultz, A.B., Jordan, C.A., Callaghan, S.J. Jeffriess, M.D. in Luczo,

T.M. (2014). Can selected functional movement screen assessments be used to identify movement deficiencies that could affect multidirectional speed and jump performance?. Journal of strength and conditioning research, Julij 2014, doi: 10.1519/JSC. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97272&type=abstract.

Loudon, J.K., Parkerson-Mitchell, A.J., Hildebrand, L.D. in Teague, C. (2014).

Functional movement screen scores in a group of running athletes. Journal of strength and conditioning research, April 2014, Volume 28, Issue 4, 909-913. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=2014&issue=04000&article=00005&type=abstract

McDermott, D. (2012). Changes in FMS scores in a NCAA division 1 men's

collegiate golf team (Diplomsko delo, Univerza v Connecticutu). Pridobljeno iz http://digitalcommons.uconn.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1642&context=gs_theses.

  47  

Minick, K.I., Kiesel, K.B., Burton, L., Taylor, A., Plisky, P. in Butler, R.J. (2010). Interrater reliability of the functional movement screen. Journal of strength and conditioning research, Februar 2010, Volume 24, Issue 2, 479-486. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=2010&issue=02000&article=00027&type=abstract

Minthorn, L.M., Fayson, S.D., Stobierski, L.M., Welch, C.E. in Anderso, B.E. (2014).

An individualizes training program may improve functional movement patterns among adults. Journal of sport rehabilitation, DOI: 10.1123/jsr.2013-0146. Pridobljeno iz http://europepmc.org/abstract/med/25008102.

O'Connor, F.G., Deuster, P.A., Davis, J., Pappas, C.G. in Knapik J.J. (2011).

Functional movement screening: Predicting injuries in officer candidates. Official journal of the american college of sport medicine, DOI: 10.1249/MMS.0b013e318223522d. Pridobljeno iz http://www.udel.edu/PT/PT%20Clinical%20Services/journalclub/caserounds/12-13/Sept/Med%20Sci%20Sports%20Exerc%202011%3B43%20-%20FMS%20and%20predicting%20injury%20in%20military%20officer%20candidates.pdf

Onate, J.A, Dewey, T., Kollock, R.O., Thomas, K.S., Van Lunen, B.L., DeMaio, M.,

Ringleb, S.I. (2012). Real-time intersession and interrater reliability of the functional movement screen. Journal of strength and conditioning research, Februar 2012, Volume 26, Issue 2, 408-415. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=2012&issue=02000&article=00012&type=abstract

Parenteau, G.E., Gaudreault, N., Chambers, S., Boisvert, C., Grenier, A., Gagne, G.

in Balg, F. (2013). Functional movement screen: A reliable screening test for young elite ice hockey players. Physical therapy in sport, Association of Chartered Physiotherapists in Sports Medicine, Volume 15, Issue 3, 169–175. Pridobljeno iz http://www.physicaltherapyinsport.com/article/S1466-853X(13)00102-8/abstract

  48  

Peate, W.F., Bates, G., Lunda, K., Francis, S. in Bellamy, K. (2007). Core strenght: A new model for injury prediction and prevention. Journal of occupational medicine and toxicology, doi:10.1186/1745-6673-2-3. Pridobljeno iz http://www.biomedcentral.com/content/pdf/1745-6673-2-3.pdf

Perry, F.T. in Koehle, M.S. (2013). Normative data for the functional movement

screen in middle-aged adults. The journal of strength and conditioning research, 27(2)/458-462. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/Abstract/2013/02000/Normative_Data_for_the_Functional_Movement_Screen.23.aspx

Schneiders, A.G., Davidsson, A., Hörman, E. in Sullivan, S.J. (2011). Functional

movement screen normative values in a young, active population. The international journal of sports physical therapy, Volume 6, Number 2, 75-82. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3109893/pdf/ijspt-06-075.pdf

Shojaedin, S.S., Letafatkar, A., Hadadnezhad, M. in Dehkhoda, M.R. (2014).

Relationship between functional movement screening score and history of injury and identifying the predictive value of the FMS for injury. International journal of injury control and safety promotion, 21:4, 355-60. Pridobljeno iz http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/17457300.2013.833942?url_ver=Z39.88-2003&rfr_id=ori:rid:crossref.org&rfr_dat=cr_pub=pubmed#.VG4kovmG98E

Shultz, R., Anderson, S.C., Matheson, G.O., Marcello, B. in Besier, T. (2013). Test-

retest and interrater reliability of the functional movement screen. Journal of athletic training, 48:3 331-6. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3655746/pdf/i1062-6050-48-3-331.pdf

Smith, C.A., Chimera, N.J., Wright, N.J. in Warren, M. (2013). Interrater and

intrarater reliability of the functional movement screen. The journal of strenght and conditioning research, April 2013, Volume 27, Number 4, 982-87. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/Abstract/2013/04000/Interrater_and_Intrarater_Reliability_of_the.15.aspx

  49  

Song, H.S., Woo, S.S., So, W.Y., Kim, K.J., Lee, J. in Kim, J.Y. (2014). Effects of 16-week functional movement screen training program on strength and flexibility of elite high school baseball players. Journal of exercise rehabilitation, 10:2, april 2014, 124-30, 24877049. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4025546/

Sorenson, E.A. (2009). Functional movement screen as a predictor of injury in high

school basketball athletes (Doktorska disertacija, Univerza v Oregonu). Pridobljeno iz https://scholarsbank.uoregon.edu/xmlui/bitstream/handle/1794/10375/Sorenson_Eric_A_phd2009fa.pdf?sequence=1

Sprague, P.A., Mokha, M. in Gatens, D.R. (2014). Changes in functional movement

screen scores over a season in collegiate soccer and volleyball athletes. Journal of strength and conditioning research, 28(11):3155-63. doi: 10.1519. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24796980

Sprague, P.A., Monique Mokha, G., Gatens, D.R. in Rodriguez, R. (2014). The

relationship between glenohumeral joint total rotational range of motion and the functional movement screen shoulder mobility. International journal of sports physical therapy, Oktober 2014, 657-64. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4196330/pdf/ijspt-10-657.pdf

Teyhen, D.S., Shaffer, S.W., Lorenson, C.L., Halfpap, J.P., Donofry, D.F., Walker,

M.J. … Childs, J.D. (2012). The functional movement screen: a reliability study. Journal of orthopaedic and sports physical therapy, Junij 2012, Volume 42, Number. 6, 530-540. Pridobljeno iz http://www.jospt.org/doi/abs/10.2519/jospt.2012.3838?url_ver=Z39.88-2003&rfr_id=ori%3Arid%3Acrossref.org&rfr_dat=cr_pub%3Dpubmed&#.VG5mSfmG98E

Warren, M., Smith, C.A. in Chimera, N.J. (2014). Association of functional movement

screen with injuries in division I athletes. Journal of sport rehabilitation, September 2014, 25203695. Pridobljeno iz http://www.unboundmedicine.com/medline/citation/25203695/Association_of_Functional_Movement_Screen%E2%84%A2_With_Injuries_in_Division_I_Athletes.

  50  

Whiteside, D., Deneweth, J.M., Pohorence, M.A., Sandoval, B., Russell, J.R., McLean S.G. … Goulet, G.C. (2014). Grading the functional movement screen: A comparison of manual (real-time) and objective methods. Journal of strength and conditioning research, National strength and conditioning association, Avgust 2014, doi:10.1519/JSC. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97235&type=abstract

Wright, M.D., Portas, M.D., Evans, V.J. in Weston, M. (2014). The effectiveness of

four weeks of fundamental movement training on functional movement screen and psysiological performance in physically active children. Journal of strength and conditioning research, doi: 10.1519/JSC. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/nsca-jscr/pages/articleviewer.aspx?year=9000&issue=00000&article=97257&type=abstract

  51  

5 Priloge

5.1 Ocenjevalni list metode FMS

Slika 12: Ocenjevalni list FMS (Pridobljeno 15.2.2015 iz http://graycookmovement.com/downloads/FMS%20Score%20Sheet.pdf)