1

AA PEDAGOGIKA

Predavanja z napotki za študij2010/11

Doc. dr. Klara Skubic Ermenc

Podatki

http://www.pedagogika-andragogika.com/l2.asp?L1_ID=30&L2_ID=34&LANG=sloPredavanja: tor. 14.40-16.15, pred. 34Obvezna študijska literatura: nabor besedil: Pedagogika, obvezna literatura 2009/10Dostopno: knjižnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko; fotokopirnica Zvezda danicaE-učilnica: AA Pedagogika 2010/11

ključ: AAPED

2

Kontakt

doc. dr. Klara Skubic Ermencgov. ure: pon. 8.30-9.30 (416); čet. 18h-19hklara.skubic-ermenc@guest.arnes.si

asist. Karmen Dedićgov. ure: čet. 13h-14h (540)karmen.dedic@gmail.com

Vaja

Cilj vaje je učenje oblikovanja pedagoškega odziva in etične argumentacije na podani pedagoški konflikt.Obvezna vaja: VSAK ŠTUDENT SE JE UDELEŽI 1XPRIJAVA V SKUPINO: v e-učilniciPred vajo: s seboj prinesite gradivo, ko bo dostopno v e-učilnici!

3

Termini za vajo

30.5. 14.40-17.05 (34)30.5. 16.20-19.00 (d.u.)31.5. 11.20-13.35 (d.u.)31.5. 14.40-17.05 (d.u.)

10.5. 14.40-17.05 (34)17.5. 14.40-17.05 (34)23.5. 16.20-19.00 (didakt. uč.)24.5. 11.20.13.35 (d.u.)

Seminar

Seminar je obvezni del splošnih pedagoških predmetov in ga lahko izberete pri predmetu Pedagogika. Temo izberete sami in vprašate za potrditev(lahko prek e-pošte). Pri pripravi seminarskih nalog sledite seminarskemu redu:

http://www.pedagogika-andragogika.com/l2.asp?L1_ID=4&L2_ID=45&LANG=sloLahko se obrnete na učiteljico ali asistentko.

4

Izpit

Predvideni izpitni roki (še niso potrjeni, prej preverite na VIS-u):

9.6.; 16.6; 1.9.; 15.9Nekaj kratkih vprašanj odprtega tipa in eno vprašanje esejskega tipa.

Predavanja

Prezentacije služijo kot dodatek k študijski literaturi (nekaj je tematik, ki jih v gradivu ni) in kot

Pomoč, ki naj vas usmerja pri študiju literature (kje so ključne točke).

5

Identiteta učitelja, njegova vloga in avtonomija

Pripadnost učiteljskemu poklicu?Konec 19. stoletja: razvoj sistemov obveznega izobraževanja prinesel postopen razvoj učiteljskega poklica (začetki profesionalizacije) – Prusija, Avstro-ogrska, FrancijaUčitelj: postransko delo za cerkovnike, organiste, pisarje, tudi čevljarje, krojače… Komaj pismeni, brez metodike.

Prva šola za učitelje

Normalka: prinese razvoj učne metode:kolektivni pouk (vse učence hkrati)skupno branje (boljši učenec bere, berejo ostali, učitelj sprašuje)v preglednice urejena učna snovspraševalna metoda

Hkrati uvedba nadzora: preverjanje, če učitelji sledijo metodi. Posledica usposabljanja: razmišljanje o svoji strokovni avtoriteti.

6

Postopno oblikovanje zavesti o specifičnosti poklica…

Prisila po izobraževanju…rodi refleksijo o poklicu; razvoj profesionalne identitete, samospoštovanjaDruga pol. 19. stol.: učiteljevanje formirano kot poseben poklic1869: učiteljišče: dvig izobrazbe!Začetki boja za avtonomijo – za ločenost šole in cerkve in za svojo strokovno avtonomijo.

Proti koncu 19. stoletja

Učitelji postali nezadovoljni, da se jih natančno predpisuje, KAKO morajo delati v razredu.Opozarjali: med učenci so razlike, ki jih ni mogoče upoštevati, če je celotna učna vsebina, čas in metoda natančno določena! Učitelj mora učne ure načrtovati sam.

7

Srž učiteljevega poklica torej:

učna in vzgojna didaktika, metodika ---temeljna naloga učitelja:

UČINKOVITO IN KAKOVOSTNO UČENCE IZOBRAZITI IN VZGOJITI –

cilje postavi država, učitelj je najbolj usposobljen za vprašanje, KAKO.

Učiteljeva avtonomija v Sloveniji danes

Odgovornosti državeOblikovanje in izvedba nacionalne izobraževalne politike, predpisov. Odločanje o upravljanju, nadzor nad delovanjem in vodenjem šol. Zagotavljanje sredstev…

8

Šolska raven

Ravnatelj: pedagoški in poslovni vodja šole: izbira zaposlene, razporeja sredstva, organizira šolsko delo… Kot ped. vodja: mentor pripravnikom, izvaja hospitacije, spremlja, evalviraučiteljevo delo…

Avtonomija in odgovornost učitelja

Pred 1990: vsebina in metode natančno predpisane – učitelj izpolnjevalec predpisanih nalog.Proti koncu 80-ih: izmikanje uniformiranosti.Prehod v 90-ta: razmah inovacij, projektov… vpliv na novo zakonodajo.1996: sprejeti krovni šolski zakoni: relativno visoka didaktična avtonomija učitelja!

9

Avtonomija

Pomeni odgovornost: če ima učitelj avtonomijo, da se relativno svobodno odloča o tem, kako bo učence pripeljal do ciljev, je za kakovosten učni proces tudi ODGOVOREN. Ni avtonomije brez znanja: strokovnost je podlaga avtonomiji. Le več znanja omogoča več avtonomije.

Ravni avtonomije

Ločimo 3 ravni:1. Raven vhodnih pogojev (splošni in

konkretni cilji in vsebine pouka)2. Raven procesa dela (izbira metodike,

gradiva, učbenikov, konkretizacija učnih ciljev)

3. Raven rezultatov (učnih izidov)

10

Na kateri ravni in do katere mere ima učitelj avtonomijo?

Drugače: o čem odloča in za kaj odgovarja?Raven procesa – osrednja raven, kjer ima

največ avtonomije (didaktična avtonomija)Na tej točki: velike spremembe v moderni

zgodovini šolstva:Krepitev avtonomije na ravni vhodnih pogojev (odprti kurikul)Krepitev avtonomije na procesni ravniZmanjševanje avtonomije na ravni rezultatov

Mednarodni trendi na področju avtonomije šol in učiteljev

Avtonomija je postala sredstvo za dvig kakovosti učnih dosežkov.Učitelji imajo vedno več didaktične avtonomije, a tudi vedno večjo ODGOVORNOST ZA DOSEŽKE UČENCEV.Zato: nižanje avtonomije na ravni “izhoda”: vedno večja vloga nacionalnih in mednarodnih merjenj učnih dosežkov (beri dnevno časopisje: PISA, TIMMS, NPZ)

11

Dva pomena odgovornosti

1. ODGOVORA-ZMOŽNOST (response-ability)Moralna zavezanost skrbi za kakovostne dosežke in kakovosten razvoj učenca; zavezanost principom emancipacije, participacije, pravičnosti in enakosti možnosti za vse. Koncept vezan na razumevanje znanja kot skupnega dobrega, ki mora biti dostopen vsem, ne glede na njihove okoliščine in ozadja. Učiteljem in šolam država podeli več avtonomije, da bi ta zmogla čim bolje skrbeti za učence.Država kakovost spremlja in se na napake v sistemu odziva z izboljševanjem pogojev ter drugimi podpornimi mehanizmi.

Dva pomena odgovornosti

2. ODGOVORNOST DO USTANOVITELJA IN STRANK(ustanovitelj: država, občina, zasebnik; stranke: starši!) (accountability)se nanaša na odgovornost, ki jo ima izvajalec neke (javne) storitve do svojih ustanoviteljev in strank.Znanje je razumljeno kot tržno blago, zato mora zanj veljati enaka logika kot za vsako drugo blago, ki ga kupimo na trgu.Učitelji in šole se morajo potruditi, da ugodijo željamstrank ter da to naredijo na čim bolj racionalen in učinkovit način ter s tem odgovarjajo ustanoviteljem. Posledice neučinkovitosti so: znižanje ali umik sredstev, ukinjanje, odpuščanje neučinkovitih delavcev…

12

Mednarodni trend

Oba pomena obstajata, vendar v enih državah večjo moč prvi, v drugih drugi.Na primer:

Anglija (liberalna država, izobraževanje pod močnim vplivom zasebnikov in trga, majhna vloga države): accountability (šola veliko avtonomije, toda velik nadzor nad rezultati, javno objavljeni rezultati, kaznovanje slabih).

Francija (centralizirana država, močan vpliv na izobraževanje): večji poudarek na odgovora-zmožnosti (velik nadzor nad kakovostjo šol, toda podpora učiteljem in šolam, zlasti tistim, ki dosegajo slabe rezultate).

PEDAGOGIKA IN VZGOJA

Pedagogika: relativno mlada veda; ena prvih, ki se je odcepila od filozofije ob koncu 18. stoletje (prej razvija znotraj nje).Izvor besede pedagog: antična Grčija: bogati ljudje imeli sužnja, ki je varoval otroke, vodil v šolo –paidagoges (gr. pais – otrok, agein – voditi). V antičnem Rimu: patriciji imeli izobražene grške sužnje, ki so otroke varovali in izobraževali.Pojem v osnovi torej pomeni VZGOJITELJA, človeka ki VZGAJA.TEMELJNI PREDMET PEDAGOGIKE JE VZGOJA.

13

Vzgoja je relativno načrtno vplivanje na razvoj otrokove osebnosti v duhu določenih vrednot in smotrov.

Kako razlagati vzgojo kot dejavnik razvoja otrokove osebnosti?

Razmerje: zorenje (natura) – učenje (kultura) (L. Strauss)Razreševanje odnosa med dvema protislovnima gonskima potrebama: ljubeznijo/erosom –agresivnostjo/thanatosom (S. Freud)

Psihoanalitična teorija osebnosti

Človekova osebnost: id (ono), ego (jaz), superego(nadjaz)Razvoj osebnosti: iz ida se z zorenjem razvijeta egoin superego.Ključni moment v razvoju oseb.: razrešitev Ojdipovega kompleksa (OK)Ljudje težimo k ugodju, kultura nam ugodje nudi (varnost, ljubezen), a tudi odteguje (moramo zatirati nagone) – razrešujemo odnos med dvema gonoma:

Nagon ljubezni, Erosa: želimo biti z drugimi, se podrejamoNagon smrti, Thanatosa: želimo realizirati svoje ugodje (bi vodilo v smrt vrste) – zato kultura nagone omejuje!

14

Kako kultura nagone omejuje?

Ponotranjanje agresije – agresija nad jazom se kaže kot vest, zavest o krivdi – kultura nas nadzoruje prek lastne vesti (že misel na zlo dejanje nam vzbudi občutek krivde). Ponotranjanje agresije se zgodi skozi identifikacijo s pomembnim drugim: ker nam nudi ugodje, ga ljubimo, ker nam ga omejuje, ga hkrati sovražimo.Ključen moment: razrešitev OK: “ubiti” očeta, ki nam “krade” mater; ker ga ljubimo, se rodi občutek krivde – se rodi nadjaz. Otrok se identificira z očetom.Oče je simbol zakonov kulture – otrok ponotranji univerzalni Zakon in se osvobodi materine kapriciozne ljubezni – spozna, da zakon velja za vse. Rodi se samostojna želja: prej vezana na materino željo, zdaj na Zakon.

Kakšen pomen imajo ta spoznanja za vzgojo?

Če otrok ni z omejitvijo ugodja in z ljubeznijo, potem se v razvoju osebnosti pojavijo težave.Pojavitev odklonov od opisanega zdravega razvoja v poznomeščanski družbi: zaradi vzgojne permisivnosti pojav patološkega tipa osebnosti – patološkega narcisa(spodletela razrešitev OK; nadjaz ostane na pred-ojdipovski ravni)

15

Claude Levi Strauss

V 60-ih predavanje v ZN: Rasa in kultura:Potrdil je Freudove ideje, da v čl. razvoju ni nobene lastnosti, ki bi jo lahko pripisali zgolj dejavnikom nature ali kulture – gre za preplet!Še preden se rodi, je čl. podvržen kulturnemu vplivu – že od rojstva ni samo bitje nature.

Berite: C. Levi-Strauss, 1994: RASA IN KULTURA. V: Rasa in zgodovina. Totemizem danes.

Vprašanje prioritet

Pomen z vidika teorij učenja.Jean Piaget vs. Lev VigotskiPiaget: bistvo primernega učenja, da z vzgojo sledimo naravnim razvojnim zakonitostim – prednost imajo naravni principi razvoja.Vigotski: z vzgojo aktivno spodbujamobiološke nastavke razvoja. Danes ta teza prevladuje.

16

Vigotski

Otrok se nahaja na neki točki aktualnega razvoja.Učitelj se z njim ukvarja, od njega zahteva malo več, kot zmore (znotraj ti. območja bližnjega razvoja – tisto, česar se je zmožen v kratkem naučiti): na ta način spodbuja otrokov razvoj.Ob tem ustvarja frustracijske situacije (otrok mora vložiti dodaten napor) – brez nadzirane frustracije ni razvoja!

Vzgoja in manipulacija

Manipulacija: vodenje posameznika k cilju, ki mu je neznan (izkoriščanje nezavednega).Vzgoja = deloma manipulacija, ker otrok ne pozna vseh ciljev vzgojitelja.Cilj vzgoje = vzgojiti samostojno, avtonomno, kritično osebnost – pomeni: nujno vzgojo oddaljiti od manipulacijeUgotovi: kako vzgojo zasnovati na oddaljevanju od manipulacije?

17

Vzgoja je vplivanje na otroka…

Vplivanje predpostavlja učitelja (vzgojitelja), ki otroka vodi na poti k samostojnosti in zrelosti. Bistveni pogoj za vodenje je AVTORITETA. Brez nje ni vzgoje, ni vodenja otroka k zrelosti.V nadaljevanju boste spoznali 3 tipe avtoritete – od njih je odvisen vzgojni stil.

Avtoriteta v vzgoji

Avtoriteta je osnovni medij vzgojnega delovanja.Vzgoja je zmeraj oblika vodenja otroka, avtoriteta pa moč, ki nam vplivanje omogoča.

18

Od kod moč vplivanja?

Kvalitete osebnosti človekaPotrebe otroka po varnosti, ljubezni, identifikaciji, ki sproža aktivno vlogo podrejenega pola in daje fenomenu avtoritete iracionalno razsežnostInstitucionalni okvirji, status učitelja, didaktični pristop

Izvor pojma avtoriteta

beseda “avtoriteta” izvira iz latinskih izrazov: “auctor” (ustanovitelj, svetovalec, učitelj, vzor), le ta pa izvira iz pojma “augeo, auxi, auctum” (množiti, povečati, pospeševati rast), v pomoč pri razumevanju pa tudi zveza med lat. Izrazoma “augere” in “auxilium”, ki se nanaša na pomoč in podporo “autos epha” ali “dejal je on”

19

Izvoren pomen koncepta

Avtoriteta izvorno ne pomeni vzpostavljanje ali ohranjanje prevlade in moči, temveč pomoč pri doseganju samostojnosti in avtonomije.Samostojnost in avtonomija sta ključna vzgojna cilja!

Demokratizacija vzgoje

»Vprašanje vloge avtoritete v vzgoji postane pomembno še posebno v času, ko se poskuša vzgoja demokratizirati, vzgojni vpliv pa se ne zagotavlja več zgolj s prisilo, temveč predvsem z otrokovo »prostovoljno poslušnostjo«.

(Kroflič 1997, str.17)

20

Ključno pedagoško vprašanje paradoksa avtoritete v vzgoji

Kako z nekim odnosom, ki je asimetričen, torej odnos podrejanja, privzgojiti svobodno in samostojno osebnost?“pomoč, napredovanje, osvobajanje s pomočjo podrejanja”Nezmožnost svobodne vzgoje

Odraz avtoritete

Ali lahko status avtoritete pripišemo tistemu dejavniku v vzgoji, ki zahteva, ukazuje? (tistemu, ki je nosilec norme)Ali lahko o avtoriteti govorimo tudi takrat, ko je vzgoja prvenstveno namenjena emocionalni podpori, dajanju občutka varnosti, sprejetosti?

Drugače: ali je avtoriteta samo “strogi” učitelj ali oče ali tudi “prijazna” mama ali učiteljica?

21

Ponotranjenje avtoritete

Kljub temu, da govorimo o avtoriteti kot odnosu, to ne pomeni, da govorimo o odnosu, ki je vedno in ves čas eksterni odnos med otrokom in objektom, na določeni točki se odnos v celoti internalizira v dimenziji superega, vesti.

Odgovor:

Avtoriteta ni zgolj neposredna prisila, zasnuje se lahko tudi na prijaznosti in odpovedi kaznovanju.Avtoriteta ni v diametralnem nasprotju z možnostjo človekove svobode; pravilno strukturirano jo omogoči.Avtoritete v vzgoji ne moremo ukiniti, lahko pa vplivamo na njeno pojavno obliko in tako omogočimo ali zavremo otrokove osvoboditveneprocese. (Kroflič 1997, str. 19)

22

Trije koncepti avtoritete

oblikovanje kritičnega mišljenja in avtonomne morale

procesno (razvojni) model vzgoje

samoomejitvenaavtoriteta

patološki narcisizempermisivni model vzgoje

prikrita avtoriteta

avtoritarna osebnostkulturno- transmisijskimodel vzgoje

apostolska avtoriteta

Vzgojni učinekModel vzgoje Koncept avtoritete

Kulturno transmisijski model vzgoje

Temeljna naloga na otroka prenesti sistem moralnih pravil in resnic, ki so nevprašljive.Učitelj je zastopnik družbenega reda, poučuje direktivno, vzgaja z moraliziranjem.Učenec mora biti poslušen.

23

Apostolska avtoriteta

Moč avtoritete je povezana z mandatom/pooblastilom in ne z močjo osebnosti ali znanja (kot imajo tudi apostoli božje pooblastilo)Osebe, ki gradijo na tem tipu avtoritete je morajo za ohranitev moči, celo odpovedati lastni osebnosti- nosilci moči so le toliko časa, dokler so izključni prenašalci nauka tistega, ki jim je podaril mandat moči.

Apostolska avtoriteta danes?

Učitelju tak tip avtoritete danes moč prej jemlje, kot da bi mu jo dajal. Zakaj?

24

Razlogi za upad apostolske avtoritete

Onemogoča osebni stikModernizacija in družbena anomijaDružbena kritikaDeklaracija o človekovih in otrokovih pravicahInformacijska revolucijaSpreminjanje družine

Permisivni model vzgoje

“vzgoja naj izhaja iz otroka”, spoštuje naj otrokove pravice in se ne poslužuje represivnih vzgojnih metod ker ne delujejoProblem: ne vzgojimo ustvarjalnih in svobodnih ljudi, temveč narcisističnoodvisnost od zunanjih potrditev.

25

Prikrita avtoriteta

Prikrita avtoriteta vzgojnega okolja (J.J. Rousseau)Ne upošteva otrokovih razvojih potrebProblem prenosljivosti

Samoomejitvena avtoriteta

Poskus preseganja pomanjkljivosti opisanih modelov (Kroflič)Navezuje se na izvorno vlogo avtoritete, ki je oblika podrejanja, ki prispeva k postopnemu osamosvajanju.Učitelj naj vzgaja tako, da bo njegova avtoriteta nekoč odveč.

26

Samoomejitvena avtoriteta naj gradi na:

Čustveno stabilnem, pozitivnem odnosuPostopoma zamenja avtoriteto imaginarnega lika z avtoriteto simbolne zahteve, z racionalno argumentacijoSpodbujanje širitve socialnih stikov otrokaSpodbujanje moralnega razsojanjaPodpiranje iskanja lastnih rešitevvključevanje v proces dogovarjanja

Spodbujanje sposobnosti iskanja skupnih interesov in ne v avtoriteti navadeSpodbujanje razumevanja avtoritarne ujetosti

Pojem socializacije

Je proces postopnega prevzemanja sveta. Gre za izviren proces: posameznik svet prevzema na način, kot ga razume. Zato lahko svet tudi spremeni.Ločimo primarno in sekundarno socializacijo.Več o socializaciji in relaciji med vzgojo in socializacijo glej učbenik Moč vzgoje.

27

Zadnji del opredelitve vzgoje: …vzgoja poteka v duhu določenih vrednot in smotrov

Z vzgojo želimo povzročiti določene spremembe na otrokovi osebnosti. Kakšne spremembe? – to je vprašanje vrednot in smotrov.Pojem smotra: splošna težnja k neki obliki vedenja in znanja; abstraktna formulacija, smernice za delovanje.Vzgojni cilj je bolj konkreten pojem (npr. razvoj spretnosti komuniciranja), najbolj konkreten pa vzgojna naloga (npr. navajenost na poslušanje sošolca).

DVE SPLOŠNI VRSTI VREDNOT

EKSPRESIVNA VREDNOTA: najvišja, univerzalna vrednota, tista, h kateri težimo zaradi nje same INSTRUMENTALNA VREDNOTA: nižja vrednota, instrument ekspresivne.

Do 20. stol. je pedagogika za svoj cilj postavljala ekspresivne vrednote. Z nastopom postmoderne se je rodil dvom v možnost ene resnice, v obstoj univerzalnih vrednot.

28

Kritika pedagogike

Ne razmišlja o lastnih predpostavkah, normah. Za ekspresivnimi vrednotami stojijo instrumentalne: mlade se uči prilagajanja normam časa, namesto njihovega preseganja.Vendar: pedagogika se vprašanju vrednot ne more izogniti. Zakaj?

Legitimnost vzgoje

Od smotrov je namreč odvisno, ali je vzgoja sploh upravičena (legitimna) oz.: ali v šoli po padcu ene resnice sploh smemo vzgajati?Zakaj je to pomembno vprašanje?

Vzgoja je neke vrste nasilje nad otrokom, saj vpliva na njegovo hotenje (želimo, da bi otrok hotel biti dober človek, da bi se hotel učiti, da ne bi maral drog…).

Odgovorimo prek “ovinka”…

29

RELACIJA VZGOJA –KULTURA/DRUŽBA

Kultura je simbolna dejavnost, s katero človeške skupine urejajo družbena razmerja in razmerja do naravnega okolja. Vzgoja je odvisna od kulture: skozi vzgojo se prenašajo vedenje, mišljenje, vrednotenje.., značilno za posamezno kulturo.Vzgoja omogoča prenašanje izkušenj iz generacije v generacijo – prispeva k obstoju in razvoju družbe. –pozitivni vidik vzgojeŠola ne more biti neodvisna od družbe/kultur; MORA pa biti neodvisna od političnih struktur in cerkve – boj pedagogike za avtonomijo: UČITELJ NAJ NE BI BIL PRISILJEN DELOVATI PREK INTERESA OTROKA!

Šola kot ideološki aparat države (IAD)

Louis Althusser: v meščanski družbi je šola najbolj pomembni IAD.V državi delujeta: državna oblast in drž. aparat. Razred, ki ima oblast, odloča o aparatu (policija, sodišča, vlada, uprava…). Aparat je dvojen: represivni (vojska, policija,…), ideološki (šolski, družinski, pravni, informacijski, verski…).Aparati so številni, raznoliki, vendar zaradi vladajoče ideologije delujejo poenoteno in tako omogočajo REPRODUKCIJO PRODUKCIJSKIH RAZMERIJ.

30

V 19. stol. je šolstvo cerkvi prevzelo meščanstvo…

in vzpostavilo hegemonijo nad funkcijami – predvsem s pomočjo šole.Kako? Althusser: Šola otroka zagrabi že zgodaj in mu 5 dni na teden, 8 ur na dan leta in leta vtepa v glavo »spretnosti, ovite v vladajočo ideologijo« (uči jih spretnosti pisanja, računanja, uvaja jih v znanstveno in humanistično kulturo, hkrati pa jih uči tudi pravil ureditve in pokorščine). Učenci drug za drugim odpadajo: prvi gredo v proizvodnjo, drugi na mesta nižjih, potem srednjih kadrov. Del ostane na vrhovih. Vsaka skupina je ustrezno opremljena z ideologijo, ki ustreza vlogi, ki jo mora opravljati. Šola svojo ideologijo predstavlja kot nekaj nevtralnega, kjer ni ideologije, kjer učitelji »s spoštovanjem do »zavesti« in do »svobode« otrok, ki jim jih zaupajo »starši«, otrokom pomagajo na poti k svobodi, moralnosti in odgovornosti odraslih ljudi – s svojim lastnim zgledom, z znanjem, s književnostjo in s svojimi »osvobajajočimi« krepostmi«.

Ideologija…

mu ne pomeni sistema idej, ki bi vladale nad duhom posameznika, izpod katere bi se lahko osvobodili (Marx). Ideologija ima svoj materialno eksistenco v praksah ljudi: vse svoje početje uravnavamo po idejah (človek je po naravi ideološko bitje = bitje idej). Zato šola nikoli ne more biti nevtralna!Razmerje: laičnost – nevtralnost:

Laičnost: neodvisnost od cerkve in dnevne politike.Nevtralnost: ideja, da je znanje lahko povsem neodvisno od vrednot, idej in da je zato lahko šola samo izobraževalna, ne pa tudi vzgojna ustanova. Vsako znanje zmeraj vključuje vrednostna vprašanja –filozofija na to opozarja že od 2. svet. vojne naprej. Zato nevtralnost v smislu, da šola ne razvija etične odgovornosti do rabe znanja, ne pride v poštev!

31

Laičnost - laicizem

Pomembna razlika:LAICIZEM je specifična vrednotna pozicija, ki zavrača kakršnokoli religiozno razlago življenja in je zgrajena na radikalnem ateizmu.LAIČNOST pomeni zgolj distanciranje od religioznih in političnih ideologij.

Državni vzgojni koncept

V meščanski državi je država sprejela vzgojno fukcijo – preko šole je začela vzgajati državljane (prevzela je vzgojno vlogo cerkvi). Državni vzgojni koncept izhaja iz razsvetljenske države, ki integrira dvoje:

Občečloveško moralo: izvira iz nemške idealistične filozofije, ki je čl. pojmovala kot suverenega, avtonomnega subjekta, ki v demokrat. parlament. državi svojo suverenost prenaša na institucije oblasti. Šola naj bi skladu s tem vzgajala otroke v RAZUMNE, AVTONOMNE IN SUVERENE SUBJEKTE.Nove socialne vrednote, ki jih je prineslo razsvetljenstvo: enakost, svoboda, demokratičnost, parlamentarizem, svetovnonazorska toleranca, politična participacija…

32

Kritika

Razs. država naj bi bila zaščitnica vseh državljanov. Vendar: ali ni to le iluzija? Zgodovina kaže, da v državi dominira manjšinski (parcialni) interes; država dovoljuje le tiste norme, ki so skladne z interesi vladajočega sloja.

To stališče izrazila: Passeron in Bourdieau – v 70-ihoblikovala tezo: šola ne posreduje splošne kulture in občečloveške etike, temveč etiko in kulturo vladajočega sloja (potrdila sta Althusserja).

Socialna reprodukcija

Je njun koncept: gre za način, na katerega šole pripomorejo pri obnavljanju socialnih in ekonomskih krivic skozi generacije. Za to skrbijo prek simbolnega nasilja: moči, ki jo šola izvršuje prek pedagoških praks, odnosov, učnih vsebin: Šola uči, kar je res in prav – znanja so predstavljena kot nevtralna, kot odraz skupne visoke kulture in znanosti, čeprav so produkt močnega srednjega razreda in večinske populacije.

(Beri tudi: Apple: Šola, učitelj in oblast!)

33

DVA TEMELJNI KONCEPTUALIZACIJI VZGOJE

Dokler je prevladoval cerkveni nad državnim vzgojnim konceptom, je prevladoval tudi koncept VZGOJE KOT HUMANZACIJE pred konceptom VZGOJE KOT SOCIALIZACIJE.Religiozni vzgojni koncept razume vzgojo v smislu humanizacije oz. učlovečenja človeka. To prepričanje velja tudi za številne evropske tradicionalne vzgojne koncepte, ki svoj pogled na vzgojo oblikujejo na vprašanju človekovega bistva.

VZGOJA KOT HUMANIZACIJA

Izhodišče je vprašanje: v kakšne ljudi moramo razviti otroke? Stremi se k vprašanju, kako ljudi izboljšati, jih vzgojiti v skladu z določenimi vrednotami.Stara Grčija, Atene: smoter vzgoje je v pomoči človeku, da v sebi najde tisto, kar je zares človeško (Sokrat: prek dialoga priklicati različna mnenja, jih očistiti subjektivnosti, razkriti protislovja, iskati racionalne razloge…).VZGOJA JE POSEG V ČL. BISTVO, V NJEGOVO ESENCO (vzgoja je predestinacija čl. hotenja).

34

Pomembna predstavnica tega koncepta: duhoslovna oz. kulturna pedagogika

Vzgojo je utemeljevala na trajnih zgodovinskih vrednotah, idealih. Vzgoja se ne sme ravnati po konkretnih ideoloških, verskih, političnih doktrinah, ampak se mora celotno izobraževanje posvečati vzgoji otrokove DUHOVNOSTI IN MORALNOSTI (vzgoja pred izobraževanjem!).Šola naj privzgaja: HUMANOST, DOBROTO, POŠTENJE, SPOŠTOVANJE…Glavni cilj vzgoje: da otrok sprejme celotno človeško kulturo v smislu njenih idealnih form in s tem oblikovanje (učlovečenje) človeka.

Pojem kulture…

Predmet pedagogike je življenje duha, ki se vedno manifestira v neki kulturni skupnosti. Naloga pedagogike zato je. Da iz celotne kulturne zakladnice neke skupnosti (naroda) izbere tiste, ki predstavljajo duhovni vrhunec naroda in na njem utemeljijo šolstvo: na umetniških, znanstvenih, humanističnih, tehnoloških idr. Dosežkih. V njih se odražajo nadzgodovinske, nadčasovne, torej obče vrednote.Učenec te vrednote prek poglabljanja v znanje ponotranjajo in si bogatijo življenjske vsebine. V njih najdejo del sebe in se poistovetijo z modrostjo, lepoto in dobroto, ki jo dela nosijo vsebi. Te vsebine imajo zato veliko vzgojno moč.Zagovorniki so začetniki razvoja ideje o avtonomiji šole: če so smotri občečloveški, potem nihče ne more z nekimi zgodovinsko omejenimi interesi usmerjati šole.

35

VPLIV POSTMODERNE NA ŠOLO IN PEDAGOGIKO

Obdobje nastanka drž. vzg. koncepta je vezan na obdobje MODERNE, ki je družbo skušalo utemeljiti na razumu in povzelo duh časa, ki ga je rodila nemška idealistična filozofija.Pojem POSTMODERNE: Lyotard: ni večnih resnic, ki naj bi kjudi v duhu razsvetljenstva emancipirale. Ni mogoče govoriti o razvoju družbe v smislu stalnega napredovanja, brez regresij nazaj, brez odklonov.

Vrednost… mala resnica

…vsak ima pravico do svoje resnice, svojega pogleda, glas vsakega se lahko sliši.Na ta način se uveljavljati začne raznolikostnamesto univerzalizma, pluralizem in partikularizem. Zahteva: upoštevati moramo raznolikost sveta, obdobje enoznačnosti je mimo, sprijazniti se moramo z ambivalenco, dopuščanjem drugačnosti, tujostjo.Ne živimo več v času kulturne hegemonije, zdaj upoštevamo kulturne alternative.NI MOGOČE OPREDELITI VREDNOT, KI BI VELJALE VEDNO IN ZA VSE!

36

Pedagogika je soočena z veliko dilemo:

Ali je vzgoja v javni šoli sploh legitimna? Drugače: imamo v javni šoli sploh pravico vzgajati?Da, če znamo oblikovati takšen koncept, ki bo temeljil na vrednotah, ki jih vsi sprejemajo! Ali v današnjem svetu poznamo takšne vrednote? Ali lahko govorimo o univerzalnih vrednotah?

Zdenko Medveš odgovarja:

V sodobnem svetu kot univerzalne sprejemamo tiste vrednote, ki urejajo medčloveške odnose, ki se torej ne vežejo toliko na humanizacijo, temveč bolj na socializacijo. Vzgojo je potrebno vezati na socialno razsežnost človekovega življenja, kar pomeni, da je potrebno mlade ljudi pripravljati na življenjev raznoliko družbi, na življenje v sožitju z različnimi, z drugačnimi.

Ni naš cilj izboljševanje človeka, saj ima eksistenca (življenje) prednost pred esenco (bistvom). Nimamo pravice vtikati se v bistvo človeka, ker zaradi kulturnega pluralizma nimamo univerzalnega kriterija, ki bi nam to dovoljeval, pač pa imamo od njega pravico zahtevati, da živi z drugimi v sožitju (učitelj v skladu s tem učenca ne more soditi kot osebnosti, lahko pa terja strpen in spoštljiv odnos do sočloveka).

37

Koncept demokratične pluralne vzgoje (po Medvešu)

Relativizem vrednot je pred vzgojo postavil vprašanje o legitimnosti vzgoje sploh. Po drugi strani pa imamo odrasli dolžnost, da otroke pripeljemo do samostojnosti, zrelosti in avtonomnosti. Ker otrok še ni zrelo bitje, je naša dolžnost, da ga zaščitimo in v zrelost uvedemo. To pomeni, da vzgojitelj in otrok ne moreta biti v enakovrednem položaju (v vzgojnem procesu nista enakovredna partnerja): vzgojitelj (starš, učitelj) je vedno v pokroviteljskem odnosu do gojenca (otroka, učenca) in ta pokroviteljski odnos se postopoma, z večanjem zrelosti gojenca, transformira v vedno bolj enakopraven odnos (ko imata sčasoma oba pravico odločanja oz. soodločanja).

(to lahko navežemo na koncept samoomejitvene avtoritete po Krofliču)

…

Odgovorni smo za otrokov (moralni) razvoj, ki pa ga moramo utemeljevati na neproblematičnih vrednotah – vzgoja v duhu zla nikoli ne more biti legitimna, dovoljena! Kljub pluralnosti vrednot v družbi, mora biti delo v javni vzgojno-izobraževalni ustanovi utemeljeno na univerzalnih vrednotah. To pa je na vseh tistih, na katerih gradi sodobni svet svoje sodelovanje in ki so svoj največji izraz našle v konceptu človekovih pravic. Lahko bi rekli, da so te vrednote univerzalne za to, ker smo se tako dogovorili – konsenzualna univerzalnost. Zaradi njihove diskurzivne narave ne smemo nikogar vzgajati v smislu prepričevanja o njihovi pravilnosti, temveč moramo njihovo diskurzivno naravo poudariti – to pomeni vzgojo utemeljiti na racionalni in ne zgolj čustveni komponenti.

38

Zato vzgojo danes razumemo kot proces DIFERENCIRANE MORALNE KOMUNIKACIJE

To pomeni, da procesa vzgoje ne vodimo v smislu ponotranjanja moralnih norm, temveč kot učenje moralnega komuniciranja in presojanja. Diferencirani koncept moralne komunikacije obsega:

1. Moralna vzgoja se konstituira kot moralno učenje. Za otroka ni dovolj, da postane del tega sveta,ampak ga mora tudi razumeti – razumeti njegove standarde in se jih naučiti izboljševati.

Učenci so soočeni z moralnimi normami in te se morajo učiti presojati, ločiti dobro od zla. Morale zato ne poučujemo, temveč učimo otroke stalnega soočanja z moralnimi vsebinami (presojanje dogodkov in vedenj).

2.

Nujnost premisleka o veljavnosti norm. Norme niso brezpogojno veljavne, zato lahko govorimo o konceptu argumentativnemorale. Kljub temu pa se ne moramo ogniti ločevanju dobrega in zla – pa čeprav za normami ne stojijo kategorično veljavne teoretske pojasnitve (strpnost je filozofsko gledano sicer problematičen pojem, toda z vidika medčloveških odnosov je pomemben pogoj zagotavljanja mirnega sobivanjadrugače mislečih).

39

3. Kateri so sodobni univerzalni principi?

pravičnost, enakost možnosti, enakopravnost, emancipacija, strpnost do drugače mislečih (razen nestrpnih!), kulturna toleranca, interkulturnost; potrebe po razvoju nekih lastnih principov na podlagi kritičnega mišljenja, ki zavezuje k racionalnim principom in argumentom…

Moralna komunikacija pomeni pogovor, pomeni praktično vajo na temo o moralnem.

Kaj pomeni diferencirana? Diferencirano, torej razločevalno, zavračamo zlo in sprejemamo dobro.

(Se sprašujete, kaj je v šoli zlo? Je zlo: pretepanje, žalitve, ignoriranje posameznikov, neenaka obravnava vseh, prepoved izražanja mnenja, vere, prepričanja, motenje pouka, dajanje občutka manjvrednosti, oviranje napredovanja,…?)

Vzgoja poteka na treh ravneh

1. Racionalna (kognitivna) raven: pomeni razumeti, vedeti, kaj je prav, znati presojati o tem.

2. Volitivna (hotenja) raven: pomeni hotetinarediti tisto, kar je prav.

3. Akcijska (ravnanjska) raven: pomeni delatiprav.

Javna šola si prizadeva za dosego vseh ravni, toda najmanj, kar mora doseči, je prva raven.

40

…

V predmodernih družbah so vzgojo vodili različni ideali (pokoren vernik, poslušen državljan, gentleman…) – ideje, ki učijo ljudi PRIPADATI.

V postmoderni družbi ohranjamo ideal moderne za vzgojo avtonomne, kritične osebe, ta ideal vežemo na sodobne vrednote, ki izhajajo iz želje po sobivanju ljudi v sožitju. Ker na vrednote gledamo kot na diskurzivne, NE VZGAJAMO ZGOLJ PREKO ČUSTVENE NAVEZANOSTI NA VREDNOTO, AMPAK VEDNO TUDI Z MOŽNOSTJO UTEMELJITVE.

Drugače rečeno: vzgoja nikoli ne sme biti zgolj neposredna! – kaj to pomeni: glej dejavnike vzgoje

DEJAVNIKI VZGOJE

= s kakšnimi “sredstvi” učitelj vzgaja.LOČIMO DVE SKUPINI DEJAVNIKOV:

Neposredna vzgojaPosredna vzgoja

41

NEPOSREDNA VZGOJA

TISTA, KI DELUJE NEPOSREDNO NA OTROKOVA ČUSTVA, DOŽIVLJANJE(verouk, domovinska vzgoja, druge vzg. dejavnosti) –Ko smoter ni izobraževalen (razviti intelektualne veščine, posredovati vednosti), temveč PRIVZGOJITI VREDNOTE ---

gojiti čustva navezanosti, občudovanja..

PRIPADNOST …

GOJIMO TUDI RACIONALNO –vendar to ni več neposredna vzgoja.

Npr.: gojiti pripadnost narodu prek poučevanja o njem, poglabljanja, kritičnega pretresanja…

42

Primer posredne vzgoje

Državljanska vzgoja in etika (OŠ)http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/predmeti_obvezni/Drzavljansk

a_vzoja_in_etika_obvezni.pdf

Nekatere cilji predmeta:usvajanje tolikšnega in takšnega znanja o družbi, kimladostniku omogoča, da razvija samostojne odgovore nadružbena in etična vprašanja;razvijanje etičnih drž in veščin, ki so pogoj za samostojno, svobodno in odgovorno družbeno delovanje;razvijanje sposobnosti za oblikovanje sorazmernokompleksnih in notranje razčlenjenih državljanskih termoralnih presoj in temeljev za moralno ravnanje;

KAJ JE BOLJ UČINKOVITO?

NEPOSREDNA VZGOJA, ker zagrabi človeka prek čustva in ne prek razumske odločitve o tem, kaj je dobro, kaj ne.NEVARNOST MANIPULACIJE! – ni v skladu s smotrom vzgoje avtonomnih, racionalnih bitij, ki se znajo samostojno odločati

43

POSREDNA VZGOJA

1. Z ustvarjanjem reda in discipline.2. Učitelj s svojimi NAZORI, SISTEMOM

VREDNOTENJA, RAVNANJA (plod identifikacije v razmerju do učitelja)

1. Učiteljeva osebnost kot vzgojni dejavnik –Gogala!

3. Šolska SKUPNOST (Gogala): naravna oblika človeškega združevanja; omogoča vzpostavitev osebnih odnosov med učitelji in učenci (solidarnost, soodvisnost)

4. VZGOJA PREK IZOBRAŽEVANJA

Vzgoja, ki nastaja kot učinek znanj in načina njihovega posredovanja –prikriti dejavnik (zaradi pozitivnega vrednotenja izob. funkcije šole).Herbart: prvi govoril o vzgoji prek pouka: POUK IMA IMANENTNO OBLIKOVALNO FUNKCIJO – vzgoji se torej ne moremo izogniti!

44

Herbart je kot modernist…

Verjel v moč čl. razuma: vzgoja v duhu razuma goji tudi moralno podobo človeka. Na znanosti (Resnici!) utemeljen pouk je idealen za vzgojo razuma in nravnosti. Resnica sama po sebi osvobaja.

Postmoderna kritika

Didaktizirano znanje = spodbujanje dogmatičnega zaupanja v vsemoč znanosti: znanstveno znanje se poučuje s pomočjo metod, s katerimi je bilo odkrito. Spreminjanje znanstvenih metod v didaktično obliko ustvarja zavest, da je znanje odraz objektivne resničnosti (ne pa etapa v čl. spoznavanju stvarnosti) –dogmatična zaupljivost v vsemogočnost znanosti. Pouk je vedno vzgojen (=dogmatski).

45

Znanje, ki pomaga reproducirati družbena razmerja:

V šolo vstopa tudi skrito, nehotno znanje (Berger, Luckmann): tisto, “kar se ve”, “kar je pač res”: sodobni miti, norme, vrednote, verovanja, prepričanja – družbeno nakopičeno znanje – znanje institucionalnega reda, ki omogoča posamezniku funkcionirati v skladu s svojo socialno vlogo.

Znanje institucionalnega reda

Pripomore k družbenemu nadzoru: vsak od nas ve, kaj je prav, kaj “se spodobi” … Tisti, ki ne ve: devianten, čudak, duševno bolan (družbena margina)Pridobivanje družbene zaloge znanja: v času socializacije.

46

V času primarne socializacije…

Človek se rodi v objektivno strukturo, kjer se sreča s pomembnimi drugimi – odgovornimi za njegovo socializacijo.Čeprav so ti dani, jih otrok sprejema kot objektivne, njihov svet kot edini možni.Otrok se od njih uči, učenje se vrši skozi močno čustveno povezovanje – skozi identifikacijo se gradi identiteta.

Ko otrok vstopi v šolo…

Se sreča z drugimi svetovi, ki jih tudi ponotranji: sekundarna s. – manj močna.Če je primarni svet zelo drugačen od sekundarnega, če je zavračan od večine?? Za otroka to pomeni hudo krizo; sekundarna socializacija lahko spodleti (uporništvo…)

47

Vzgoja prek izobraževanje se vrši prek

Ti. SKRITEGA (prikritega) KURIKULA:Znanja, ki ga učenci pridobivajo na

osnovi interpretacij vsebin in na osnovi kulturno-specifičnega znanja, vezanega na vrednote in norme družbe. (kar ne poučujemo, pa vendar naučimo)

Primer: uradni kurikul: vzgoja spoštovanja različnih kultur

Kaj je skriti kurikul? Ali sta uradni in skriti usklajena? Kateri ima večji vpliv na učenca?

Učiteljeva izjava: “Včeraj smo po TV videli, kako Kitajci jedo hrošče, pa kobilice in pse pa mačke. Kar malo zgrozili smo se, ko smo videli, da te luštne dalmatince uporabljajo v prehrani.”

48

IZVOR IDEJE JAVNE ŠOLE

Koncept meritokracijeDeklaracija o pravicah človeka in

državljana, 1789: visokega družbenega položaja si ne zaslužijo tisti, ki so slučajno rojeni v nek sloj, temveč tisti, ki so ZMOŽNI IN VRLI –ki so si to ZASLUŽILI z lastnim trudom in zmožnostmi!

Meritokratska družba

Družba, ki ne temelji na podedovanih privilegijih, temveč na ZASLUŽNOSTI (merit = zaslužnost). Da bi družba našla in oblikovala svoje potenciale, mora dati vsem ENAKE MOŽNOSTI: ko več oseb tekmuje za dosego istega cilja, morajo imeti vsi enake možnosti dostopa do teh dobrin.

49

Aplikacija na izobraževanje

Vzpostaviti je potrebno sistem obvezne osnovne šole, enake za vse – to zagotavlja enake izhodiščne možnosti – to je PRAVIČNO!Vsi morajo torej imeti enake možnosti za šolski uspeh, ne glede na spol, raso, družbeni razred idr. okoliščine (za katere si niso krivi sami). – to je temeljni principurejanja sodobnega šolskega sistema.

Razvoj koncepta enakosti možnosti

Enakost dostopa (formalna možnost)Enakost začetnih možnosti(materialni pogoji in okoliščine) –pozitivna diskriminacijaEnakost v rezultatu (dejansko enaki dosežki med različnimi družbenimi skupinami)

50

John Rawls

Načelo razlike: dopustne so tiste neenakosti, ki prinašajo korist ljudem, ki so v najslabšem položaju v družbi, pri čemer drugi ne smejo biti prikrajšani.Načelo poštene enake možnosti: otroci z enako stopnjo nadarjenosti in z enako voljo do učenja, morajo imeti enake možnosti za uspeh, ne glede na njihov izhodiščni položaj. Zato: več pomoči deprivilegiranim!

Pride do razvoja EGALITARNEGA pogleda na pravičnost

Danes šolsko pravičnost razumemo kot zagotavljanje kakovostnega znanja in razvoja vsem – vprašanje ETIČNEGA, SKRBNEGA ODNOSA učitelja do vsakega učenca – ne glede na njegove zmožnosti (meritokracija: najbolj zmožnim največ; egalitarizem: vsem čim več, zlasti deprivilegiranim)Je meritokracija pravična?

51

Drugače: Je bolj pravično učenje v homogenih ali heterogenih skupinah?

Osrednji mehanizem, ki vpliva na to vprašanje, je DIFERENCIACIJA.Vrste diferenciacije: od tistih, ki učence SELEKCIONIRAJO, do tistih, ki jih ORIENTIRAJO:

1. Institucionalna (šolska): več tipov šol na istih stopnjah izobraževanja:

Kritična točka: zgodnje ločevanje (po 10. letu starosti), ko je izobraževanje še splošno

2. Programska: več tipov programov na isti stopnji izobraževanja: povezovanje različnih prek izbirnosti, skupnih jeder…(na srednješolski ravni: skupna šola)

3. Učna (didaktična): notranje in fleksibilno diferenciranje v enotni osnovni šoli. – naveži na znanje iz didaktike

Kaj kažejo raziskave?

Merjenja znanja v sistemih, ki zgodaj institucionalno diferencirajo in v sistemih, ki poznajo skupno izobraževanje:Zadnjih 60 let: veliko raziskav, en zaključek je vedno prisoten: za nobeno skupino učencev učenje v homogenih skupinah ni prednost!Nekatere izjeme: nekateri najbolj zmožni se najbolje učijo med sebi enakimi, toda večina njih ne; nekateri manj zmožni se bolje učijo med sebi enakimi, toda večina njih ne…

52

Učinki raziskav

Vedno več šolskih sistemov je začelo ukinjati zgodnjo instituc. dif. in uvajati skupne oblike šolanja tako na ravni obveznega kot srednjega izobraževanja. (zlasti anglosaške, nordijske države)

Primer: Švedska: izob. politiko vodijo po načelu ekvivalence: vsak udeležec izobraževanja mora imeti priložnost, da doseže največ, česar je zmožen in si želi ter je v skladu z njegovim kulturnim ozadjem. Zato: gimnazija = skupna šola (z veliko izbirnosti, podpore posameznikom). Učinek: primerljivo bolj pravičen sistem, čeprav ne brez pasti.

Sklep:

egalitarizem je pravičnejši, čeprav ne brez pasti:

možen zdrs v uniformiranost (v izogib: relativno velika izbirnost), prikrite oblike diferenciranja (v izogib: transparentno oblikovanje skupin; ne združevanje za vsako ceno),slabša skrb za nadarjene.

53

Učinki politike enakosti na ravni rezultata

Približevanje šole tradicionalno izločenim skupinam učencev – tistim, ki dosegajo nižje rezultate, kot bi jih ob ustreznih pogojih učenja bili zmožni.Pokaže se potreba po dodatni obravnavi, pomoči – nastane dilema:Kako upoštevati potrebe in značilnosti vsakega učenca in hkrati pri učenju združevati različne učence? Prvo predvideva individualizacijo, diferenciacijo (segregacijo), drugo skupno učenje?

Dilema: kako ločevati, da bi na koncu združili?

Izhodišče: združevanje. Zakaj? Boljši učni dosežki in boljši vzgojni izidi.Znotraj skupnega učenja organizirati: individualizirani pouk, notranja dif. in fleksibilne oblike dif. (kratkotrajna ločevanja učencev glede na interes, prejšnje dosežke, predznanje…)

54

Združevanje najde svojo teoretsko osnovo v konceptu INKLUZIJE

Bolj “trdo” je diferenciranje učencev, bolj šola prispeva k nepravični socialni reprodukciji (to ugotovitev vedno znova potrjujejo mednarodne študije, npr.: PISA, TIMMS, PIRLS…).

Da bi šola zmanjšala učinke socialne reprodukcije, pa ni dovolj učencev samo fizično povezati(vključiti oz. integrirati) v skupne šole.

Nujen pogoj je…

sprejetje stališča, ki se naslanja na sodobne civilizacijske in antropološke poglede, po katerih je vsak človek integriteta zase in kot tak enako upravičen do uresničevanja svojih življenjskih ciljev (Medveš) oz.sprejetje stališča, da je vsak človek vreden oz. kompetenten (Kroflič), ne glede na svoje psihološke značilnosti in okoliščine, iz katerih prihaja (četudi z nižjimi intelekt. zmožnostmi, fizičnim hendikepom, trajno boleznijo, četudi slep, gluh, reven, priseljenec, Rom…).

55

Inkluzija je torej stvar ODNOSA

Da bi vsem učencem omogočili kakovosten razvoj, je nujno, da šola in vsak učitelj sprejeme vrednoto pravičnosti na etični ravni, kar se kaže v skrbnem odnosu do vsakega učenca.Skrben odnos se izraža v tem, da se učencem zagotavlja ustrezna podpora in pomoč pri učenju in razvoju (sicer ostanemo na deklarativni ravni).Ta podpora mora biti takšna, da ne ustvarja vzdušja stigmatizacije, ampak sodelovanja, komunikacije in sožitja.Za učitelja to pomeni več odgovornega dela, kot so tradicionalno vajeni – zato upor in odpor do vseh deprivilegiranih učencev.

Otroci s posebnimi potrebami

Kdo so OPP?Definicij je več, odvisno od doktrine specialne

pedagogike v državi in od opredelitve v zakonodaji. Pri nas:

Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Sodobni trendi: težnja k vedno večji vključenosti OPP v večinske šole.

56

Uspešnost sprejemanja drugačnosti v šoli

Je odvisna od diskurza, ki v njem prevladuje.Diskurz: interpretacija določenega pojava, ki opredeljuje načine reševanja problemov in doseganja ciljev. (odnos!)Fulcher identificira diskurze, ki se uporabljajo v relaciji do vključevanja OPP v večinske šole. Vse oceni kot problematične:

Neustrezni diskurzi

medicinski diskurzdiskurz usmiljenjadiskurz pravic

57

Medicinski diskurz

Je dominantni. Opišejo ga pojmi: (zdravstvena) poškodba, (funkcionalna) nesposobnost, in socialna oviranost. Njegov osnovni problem: poveže zdravstveno poškodbo s funkcionalno nezmožnostjo in s tem ustvari vtis o funkcionalni nezmožnosti kot notranjem, objektivnem atributu posameznikove osebe. Kaj to pomeni? Razlaga: zdravstvena poškodba ovira osebo pri opravljanju nekaterih funkcij, ki se v šoli (družbi) od njega pričakujejo – odtod pojem funkcionalne nezmožnosti. Vendar funkcionalna nezmožnost ni notranja značilnost osebe, pač pa je opredelitev posameznikove nezmožnosti kot funkcionalne nezmožnosti odvisna od pričakovanj/značilnosti okolice do osebe.

Primer:

Če npr. pričakujemo, da se bo otrok opismenil do 8. leta starosti, pa tega ne zmore, ga opredelimo kot OPP –pismenost do 8. leta je v tem primeru pričakovanje, ki ga šola postavlja pred otroke. Tisti, ki ne zmore, je označen kot drugačen, zato potreben posebne obravnave (npr.: šolanja v posebni šoli).

58

Medicinski diskurz, 2.

Ob tem ponudi predpostavko, da lahko edino zdravniki in drugi specialisti kompetentno odločajo o tem, kaj je dobro za osebo s posebnimi potrebami. Niti ne on sam, niti obče pedagoško usposobljen kader (učitelj, šolski pedagog…)Ko se OPP vključi v večinsko šolo, je takšna integracija novo ime za posebno izobraževanje: njen poudarek: posebne metode, posebni ciljih izobraževanja, posebni učitelji.Posledica: takšna integracija bolj ločuje kot združuje; učitelji se ne čutijo odgovorne za pomoč drugačnim učencem.

Diskurz usmiljenja

Etika usmiljenja razume osebe s posebnimi potrebami kot objekte usmiljenja, kot osebno tragične osebe ali kot večne otroke. Njen izvor je filantropizem viktorijanskega obdobja.Diskurz zaradi svoje pokroviteljske drže ovira uveljavitev koncepta človekovih pravic in uporabnikovih potreb.

59

Diskurz pravic

Operira s temami kot so samozaupanje, neodvisnost, potrošnikove pravice, ter koncepti diskriminacije, izključevanja in zatiranja.S tem opozori na spornost do sedaj prevladujočih diskurzov in praktičnih modelov dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Gre za sodoben diskurz, ki pa v praksi ni vedno uspešen, ker se pogosto omeji na prilagajanje zakonodaje.

Fulcher predlaga: pedagoški diskurz

Izhodišče diskurza je teza: vsi otroci so najprej otroci, ki si prizadevajo za doseganje znanja, učitelji pa naj bi jim pri tem pomagali.Izhodišče ukvarjanja z otrokom zato ni njegova nezmožnost, ampak vprašanje, kako ga uspešno poučevati - kako prilagoditi kurikul in učne pristope!!Čeprav je za doseganje inkluzije potrebna ustrezna zakonodaja, to ni zadosten pogoj, saj politika ne more naučiti učiteljev, kako integrirati. Zato Fulcherjeva predlaga: dvig specialnopedagoškihkompetenc, poznavanje logike obstoječih političnih in strokovnih diskurzov ter etično zavezo učiteljev za demokratizacijo in inkluzijo.

Naveži na koncepte etike!

60

Pojavitev interkulturne pedagogike

človekove pravice in svoboščine;Evropa: okrepitev migracij v 60-ih in 70-ih;Spoznanja o nižjem šolskem uspehu pripadnikov kulturnih manjšin;Pojmi:

anglosaški svet: multikulturna pedagogika, antirasistična pedagogika; Evropa: interkulturna pedagogika

Dva temeljna odziva na prisotnost kulturnih manjšin v šolstvu

Usmerjenost na socializacijske primanjkljaje pripadnikov manjšin (asimilacijski model)Usmerjenost na celotno populacijo (načelo interkulturnosti)

61

Tujčevska ped. vs. interkulturna ped. (Diehm, Radtke)

MULTI-KULTUR. DRUŽBA

PRIPOZN-ANJE KULT. IDENTITET

VEČPER-SPEKTIV-NOST, KULT. RELATIVI-ZEM, MATERNI JEZIK

VSI UČENCI

RAZLIČ-NOST

Interkult. ped.

HOMOGE-NA KULTURA

VRNITEV DOMOV, ASIMILA-CIJA

KOMPEN-ZACIJA, REMEDIA-CIJA, MATERNI JEZIK

OTROCI PRISEL-JENCEV

PRIMANJ-KLJAJ

Tujč. ped.

Družbeni model

CiljiPed. praksa

Ciljna skupina

Diagnoza

Koncept

Interkulturnost in socialnokritičnapedagogika

Povezanost skrbi za enakost možnosti, pravičnost, zmanjševanje diskriminacijskih praks in skrbi za pripoznanje manjšin v šolskem prostoru.

62

Pasti interkulturne pedagogike

trivializacija manjšinskih kultur, raven folklore – ni povezave z življenjem kulturnih manjšin!(samo)etnizacija: potreba po delitvi (političnih) moči – soodločanje o skupnih rečeh in odločanje o sebi bistveni za preprečevanje (samo)opredelitve zgolj po etnični dimenziji, s tem krepitve stereotipizacije

Definicija in njene sestavine

pedagoško-didaktično načelo:ki načrtovanje, izvedbo in evalvacijo vzgoje in

izobraževanja usmerja tako, da podpira spremembo obstoječih hierarhičnih odnosovmed dominantno etnično/kulturno večino in podrejenimi manjšinskimi etničnimi/kulturnimi skupinami v sistemu izobraževanja ter na ta način prispeva k enakosti dejanskihizobraževalnih možnosti, ohranjanju različnih identitet in k razvoju solidarnega odnosa do etničnih in kulturnih manjšin.

63

Gre za načelo, ki spodbuja:

1. razvoj enakopravnejšega odnosa do drugih kultur/etnij;

2. pogled na drugačnega kot na enakovrednega in ne deficitarnega;

3. takšno vodenje pedagoškega procesa, ki omogoča realnejši uspeh manjšinskih skupin;

4. razvoj skupnostnih vrednot.

Ad 1) Enakopravni odnos…

Ideja kulturnega relativizma Dilema: kako ravnati, ko trčijo nasprotujoče si vrednote: državljanske (univerzalne) –ljudske (parcialne)Dilema: skupnostna vs. individualizirana identiteta (lokalna vs. globalna): kakšno mesto ima kulturno/etnično ozadje posameznika v globalnem svetu? (drugače: koga naslavlja pouk o “izvorni” kulturi?)

64

Ad 2) Drugačen, ne dificitaren

Senzibilnost za različne življenjske izkušnje, ki vplivajo na obnašanje, odločitve, stališča, odnos do šole, znanja, okolja…Razredna in etnična obarvanost šolske kulture in vednosti

Ad 3) Boljši uspeh manjšin

Didaktična kultura: med skupnim in individualnim (ločenim)Senzibilnost za jezikovne specifikeSmiselnost znanja za različne družbene skupine

65

Ad 4) razvoj skupnostnih vrednot

Inkluzija: spontano sprejetje različnosti;sprejemanje različnosti kot normalnosti in bogastva, ne grožnje;skrb za participacijo drugačnega (odločanje o sebi, soodločanje u skupnih zadevah).Objekt pomoči naj bo tudi subjekt pomoči!