potepanja 4 - ponatis

Potepanja 4

9 789619 257852 14 E

UR

100

HR

K

SLOVENSKA IN HRVAŠKA ISTRA15 IZLETOV V NOTRANJOST

PONATIS

uvodnik

3Potepanja 4

Zbirka potopisov in turistični vodnikPo letu in pol dela, prevoženih tisočih kilometrih, po več sto posnetih fotografi jah, stotinah porabljenih ur na terenu in za računalnikom je pred vami zbirka Potepanja 4, ki tokrat prinaša 15 izletov v notranjost Slo-venske in hrvaške Istre. Pravzaprav gre za zbirko potopisov z dodanimi koristnimi informacĳ ami. Zbirke Potepanja so pravzaprav turistični vo-dniki, ki jim skušamo vdahniti doživeto zgodbo. To jih loči od drugih vo-dnikov, ki so morda polni faktografskih podatkov, a jih je težje prebirati.Kako smo ga zastavili? Optimistično vsekakor!Pomembno je, da se nismo ozirali na državne meje, ki so za neobreme-njene turiste popolnoma nepomembne. Zanimalo nas ni niti, da sodi Opatĳ ska riviera v Primorsko-goransko županĳ o, ampak smo se držali geografske meje, ki poteka po Čičarĳ i in pod Kraškim robom – pa še tu smo malo goljufali.Drugo vodilo je bilo, da se osredotočimo na manj znano notranjost Istre. Večina nas zelo dobro pozna obalo, ki je lepa, a istrsko dušo spoznaš šele v notranjosti, kjer je turistov manj in so domačini bolj sproščeni. Izbrali smo petnajst izhodišč, večinoma na obali, in načrtovali prav toliko izle-tov v zaledje. Vsa izhodišča so izdatneje opisana na koncu posameznih izletov, saj knjiga, ki opisuje Istro, pač ne more ostati brez prispevka o Piranu, Pulju ali Rovinju.Tretje vodilo je bilo praktičnost, prĳ aznost do uporabnika. Opisani kraji so zapisani odebeljeno, da prej padejo v oči. Znamenitosti so v besedilu oštevilčene z izstopajočimi simboli in na koncu vsakega izleta je dodan seznam teh točk s potrebnimi kontaktnimi informacĳ ami in/ali koordi-natami GPS. Vsak izlet je opremljen tudi z zemljevidi z vrisanimi potmi in spet s številkami prej opisanih zanimivostmi. V osnovi so izleti name-njeni tistim, ki potujejo z avtomobilom, seveda pa se lahko usedete tudi na kolo. Ali so poldnevni ali celodnevni, je seveda odvisno od vsakega posameznika. Lahko jih tudi združujete, za kar je v pomoč zemljevid ob kazalu (stran 5). Na začetku knjige je nekaj splošnih poglavĳ , v katerih so opisane zanimivosti, ki Istro ločĳ o od drugih regĳ : istrsko govedo bo-škarin, arhitektura, kulinarika, vino, oljčno olje, sol, tartufi … in seveda zgodovina. Druge zanimivosti odstrejo potopisi, ki se trudĳ o biti zabavni in navdu-šujoči. Zabavni zato, ker boste morda samo brali. Navdušujoči pa zato, da se vseeno spravite iz plaže in odstrete še eno od mnogih istrskih skriv-nosti. Na primer, zakaj je Dvigrad na lepem ostal brez prebivalcev. Kako so v Tinjanu izbrali župana? Kako sta nastali reki Mirna in Dragonja ali Pazinska jama? Če ne veste odgovora na nobeno od teh vprašanj, jih poi-ščite v potopisih! Istra je preveč lepa, da je ne bi spoznali.Čeprav sem v Istri užival, sem kar vesel, da smo zaključili.Zdaj grem lahko tja zares sproščeno.

Matej Zalarurednik

Potepanja 4 - ponatis, marec 2012(izvirnik je izšel maja 2011)

Potepanja 4 je zbirka 15 izletov v zaledje Slovenske in Hrva-ške Istre ter Opatijske riviere. Cena izvoda je 14 EUR oz. 100 HRK in vključuje 8,5 % DDV (ZDDV-URL RS 106/01).

urednik izvirnikaMatej Zalar

avtorji besedil in fotografi jPrimož Longyka, Pia Peršič, Jože Petrovčič, Veronika Sorokin, Sara Vodnik, Matej Zalar

lekturaMojca Pipan

oblikovanje in prelomAA-Press design

tisk in nakladaEurograf Velenje, 3000 izvodov

distribucijaAA-Press, Avrora in Delo prodaja

izdajateljpo licenci izdajatelja izvirnika (AS-Press d.o.o.)AA-Press d.o.o.Jurčkova 231, 1000 Ljubljana, SlovenijaGSM: +386 (0)41 388 189T: +386 (0)1 620 25 50F: +386 (0)1 620 25 [email protected] ● www.aa-press.siID DDV: SI 63450909TRR/IBAN: UniCredit: SI56 2900 0005 0403 482

trženje in marketingBarbara Boh, [email protected] Legat, [email protected]

naročniška službaMaja Zalar, [email protected]

direktorPrimož Longyka, [email protected]

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

913(497.472)(036)796.51/.52(497.472)(036)913(497.571)(036)796.51/.52(497.571)(036)

POTEPANJA. 4, Slovenska in hrvaška Istra : 15 izletov v notranjost / [avtorji besedil in fotografi j Matej Zalar ... [et al.] ; urednik Matej Zalar]. - Ljubljana : As-Press, 2011

ISBN 978-961-92578-5-21. Zalar, Matej, 1983-255995904

fotografi ja na naslovniciIzolaTGZ Izola

Zgodovina: »Vračanje v nekaj nedosegljivega« 10

Arhitektura: Kamen na kamen – Istra 14

Kulinarika: Zdrava istrska kuhinja 18

Vino: Istrska vinska zgodba 22

Oljčno olje: Tekoče zlato slovenske Istre 26

Tartufi: Tartufi so istrsko zlato 30

Boškarin: »Jaz in moj boškarin« 32

Sol: V kristale ujeto morje 34

1 Ankaran: Iz Debelega rtiča pod Kraški rob 38

2 Koper: Šavrinsko gričevje 50

3 Izola: Svet pristnih doživetij 62

4 Piran: Solna pot 78

5 Umag: Očarljiva Bujština 98

6 Novigrad: Mir nad Mirno 110

7 Poreč: Rdeča Poreščina 120

8 Vrsar: Nemir nad Limsko drago 130

9 Rovinj: V izumrlo mesto 140

10 Pulj: Med ruralnim in urbanim 152

11 Medulin: Iz skrajnega juga proti sivi Istri 166

12 Labin: Skozi rudarske kraje 176

13 Lovran: Okno v Kvarner 186

14 Opatija: Čez Učko na Alejo glagoljašev 196

15 Pazin: Na stičišče sive, rdeče in bele Istre 206

1

2

34

5

6

7

8

912

15

13

14

10

11

zgodovina

10 Potepanja 4

»Vračanje v nekaj nedosegljivega«

Kot na celem strateško zanimivem Bal-kanskem polotoku je bilo skozi zgodo-vino zelo živahno tudi na njegovem skrajno severozahodnem polotoku. Na naslovni fotografiji sta simbolično pri-kazani dve pomembni zgradbi obeh velesil, ki sta Istri vladali več kot tisoč let: Avgustov tempelj iz obdobja anti-ke zraven puljske mestne hiše, ki so jo zgradili Benečani.

Prvi naseljenci HistriArheološka izkopavanja in ostaline pr-vih zatočišč pričajo o poselitvi istrskega polotoka ilirskih plemen, ki so se v bro-nasti in železni dobi naseljevala iz Bal-kanskega polotoka proti zahodu. Hi-stre, po katerih je Istra dobila tudi ime (Histria), torej štejemo med najstarejše prebivalce polotoka. Prvič jih je omenil geograf Hekatej iz Mileta v 5. stoletju pr. n. št.Histri so zasedli vrhove gričev, se utr-dili v gradiščih (kaštelirjih) in razvili

visoko kulturo med 11. stoletjem pr. n. št. ter rimsko dobo. O stiku Histrov z grškimi mesti priča tudi legenda o Argonavtih (okoli 1250 pr. n. št.). Z ukradeno runo, simbolom trgovine, so Argonavti z ladjo Argo bežali pred Per-zijci preko Črnega morja, po Donavi in Savi. Iz Vrhnike so jo na ramenih nosili do prve reke, ki se je izlivala v Kvarner-ski zaliv. Ko so zasledovalci prišli do ozemlja, ki jih je spominjalo na črno-morsko pokrajino Istra (v Romuniji), so ga poimenovali po njej. Tako naj bi del Argonavtov ostal v Istri in ustanovil mesto Pulj (mesto beguncev). Vzhodno Istro so naselili izvrstni pomorščaki Li-burni, sever pa ilirsko-keltsko pleme Japodov.Histri so se ukvarjali predvsem s polje-delstvom in živinorejo, v tedanjem času pa so sloveli tudi kot gusarji. Politično in duhovno središče Histrov je bilo Ne-zactium (Nezakcij), z dobro strateško lego, ki jih je varovala pred pogostimi

vpadi Rimljanov. Histri so sicer slavi-li dve zmagi nad močno rimljansko vojsko, vendar so bili v zadnji, tretji histrski vojni, poraženi pred domačim obzidjem. Po večmesečnem obleganju mesta in, kot pravi legenda, po spre-membi toka reke, ki jih je oskrbovala s pitno vodo, je kralj Histrov Epul v strahu, da pade v suženjstvo rimskim vojakom, dal pobiti žene in otroke ter si nato sodil še sam. Tako je leta 177 pr. n. št. histrsko kraljestvo dokončno pro-padlo.

Istra v rokah Rimljanov,Bizantincev in FrankovNa istrskem polotoku sledi dolgo ob-dobje vladavine Rimljanov. Širjenje rimske oblasti, kolonizacija ozemlja in romanizacija staroselskega prebival-stva v Istri povzročijo spremenjen po-litični sistem, ustanavljanje mest in ko-lonij (Pulj, Poreč, Labin) ter oblikovanje velikih zemljiških posesti. Z vladavino

Ozemlje Istre je vpeto med kraški svet, Sredozemlje, Alpe ter Dinarsko gorovje. Bolj kot kjer koli, se ravno tu prepletajo romanske, germanske in slovanske korenine s svojo bogato zgodovino. Istrska prvinskost nas še vedno lahko nagovori sama zase.

Pia Peršič foto Matej Zalar

zgodovina

11Potepanja 4

prvega rimskega cesarja Oktavijana Avgusta se meje cesar-stva iz reke Rižane prestavijo na reko Rašo, s tem pa se usta-novi X. italska regija – Venetia et Histria –, ki daje Istranom enakopravnost z rimskim prebivalstvom. Nova rimska kul-tura omogoči razcvet arhitekture in umetnosti. Vzpostavijo se močne gospodarske vezi, razvija se trgovina s cenjenim is-trskim kamnom, oljem, vinom, keramiko, ostrigami in volno. Istra je bila leta 395 priključena zahodnemu rimskemu cesar-stvu, po barbarskih vpadih in propadu rimskega cesarstva pa konec 5. stoletja v državo vzhodnih Gotov.Z obnovitvijo bizantinskega cesarstva priključi Justinijan Istro ravenskemu eksarhatu. Bizantinska oblast traja v Istri več kot dvesto let, in sicer do leta 788, ko pripade Frankom oziroma Karlu Velikemu s strogim fevdalnim sistemom. V 6. in 7. stoletju se v Istri vrstijo vdori Slovanov, Avarov in Lan-gobardov. Slednji za kratek čas tudi zavladajo. Frankovska oblast je na področje Istre priseljevala Slovane kot delovno silo fevdalcev. O spopadih med staro in novo ureditvijo pričajo viri o pro-testih na rižanskem sodnem zboru. Takrat nastane ena naj-pomembnejših listin evropskega območja, Rižanska razsod-ba iz leta 804, po kateri notranjost Istre ostane pod fevdom Frankov, obalna mesta pa si pridobijo samoupravo.

Amfore, ki so na ogled na stalni razstavi Gojenje oljk in vino-gradništvo antične Istre v puljskem amfiteatru.

Nezakcij je bil histrsko glavno mesto, toda rekonstrukcija, ki je na ogled pri današnji Valturi v bližini Medulina, posnema po-znoantično oziroma zgodnjekrščansko naselbino, ki je zrasla na ostankih nekdanjega gradišča.

Časovni trak

6000 pr. n. št. Kamena doba.2000 pr. n. št. Bronasta doba.1000 pr. n. št. Poselitev Histrov v železni dobi.

181 pr. n. št. Rimljani naselijo Oglej (Aquilea) in začnejo prodi-rati v Istro.

178–177 pr. n. št. Napadi Rimljanov na Histre in končno zavzetje Ne-zakcija.

476 Padec Rima, Italsko kraljestvo pod vodstvom Odo-akerja.

489 Teodorik prevzame oblast in osnuje ostrogotsko kraljestvo.

539 Istro zavzamejo Bizantinci pod vodstvom cesarja Justinijana.

6. in 7. stoletje Začetek priseljevanja Slovanov in Avarov.

788 Istra postane del Frankovskega cesarstva, sledi pospešeno priseljevanje Slovanov.

804

Rižanski zbor – obalna mesta dobijo samoupra-vo, notranjost ostane fevdalistična pod nadzorom Frankov. Obalna mesta z večinskim potomstvom iz rimskih časov se začnejo navezovati na Benetke, v notranjosti se začne oblikovati Hrvaška država pod vodstvom hrvaških prefektov.

843 Razdelitev Frankovskega cesarstva – vladar posta-ne cesar Lotar I.

11. stoletje Istra postane samostojna vojvodina znotraj Svete-ga rimskega cesarstva.

1209-1420Istra kot darilo nemških vladarjev pripada Oglej-skemu patriarhatu (Pazin ostane samostojna gro-fija v lasti goriških grofov).

15. stoletje Z upadanjem moči oglejskih patriarhov postane Istra del Benetk (vendar ne Pazin).

16. stoletje Pazinsko grofijo podeduje Habsburgi, ki dobijo oblast tudi na vzhodni obali Istre.

16. stoletjeKuga močno razredči istrsko prebivalstvo – začne se nova kolonizacija, tako iz smeri Avstrije kot iz smeri Padove.

1797 Napoleon razpusti Benetke in beneški del Istre pri-ključi Avstriji.

1805 Po vojni med Napoleonom ter Avstrijo in Rusijo pri-pade Istra Franciji oz. Kraljevini Italiji.

1809 Ilirske province.

1813 Poraz Napoleona v bitki narodov, oblast v Istri dobi Avstro-Ogrska.

1920 Po Rapalski pogodbi pripade Istra Kraljevini Italiji.

1943 Kapitulacija Italije, Istro zasede Nemčija.

1947 Po zmagi nad okupatorjem leta 1945 Istra do-končno pripade Jugoslaviji.

25. 6. 1991 Osamosvojitev Slovenije, Slovenski del Istre pripa-de Sloveniji.

8. 10. 1991 Deklaracija hrvaške neodvisnosti, Istra postane del Republike Hrvaške.

zgodovina

Istra – dežela velikanovStara legenda pravi, da so nekoč v davnih časih, preden so Istro naselili ljudje, v dolini Mirne bi-vali velikani. Poglavarju je bilo ime Dragonja. Kli-cali so ga tudi velikan orač, ker je urezal brazdo od Čičarije proti morju. Ista legenda pravi, da je voda skozi brazdo začela teči zelo počasi in da je zato velikan Dragonja poimenoval reko Mirna (po njegovi ženi). Dolino Dragonje je poimenoval po sebi (Limsko), drago pa po hčeri (Draga).Po legendi so velikani v Istri zgradili vrsto mest: Motovun, Vrh, Sovinjak, Oprtalj, Završje, Roč in Grožnjan. Bili so tako veliki, da so si pri delu vsak na svojem hribu podajali orodje. Ko so naredili vsa mesta, jim je ostalo še malo kamna in tako je nastal Hum – najmanjše mesto na svetu. Po le-gendi se Dragonjev sin, velikan Gorazd, še vedno skriva po istrskih gozdovih.

12 Potepanja 4

V Pazinskem kaštelu je Etnografski muzej Istre. Beneška utrdba v Pulju, kjer je danes Zgodovinski muzej Istre. Arheološki muzej je pod utrdbo.

miru sledi močan gospodarski razvoj. Cvetijo pomorska trgovina, poljedel-stvo, oljarstvo, predelava vina, ribolov, solinarstvo in obrt. Močnemu beneške-mu vplivu se na začetku istrska mesta, Pulj, Koper in Izola, še upirajo.Leta 1209 saški cesar Oton IV. poda-ri ozemlje oglejskim patriarhom in s tem povzroči boj med tremi velesilami: oglejskimi patriarhi, Beneško republiko in Pazinsko grofijo, ki je bila last gori-ških grofov. Z orožjem in diplomatsko spretnostjo zahodni in južni del obvla-dujejo Benečani, sever in vzhod Istre s Pazinsko grofijo pa pripada nemško- avstrijskim fevdalcem, kar vpliva na politično in družbeno sfero življenja na polotoku. V Istri najde navdih za pisanje Božanske komedije tudi Dante Alighieri (1265–1321). Potepanje v oko-lici Pazinske jame je v knjigi zapisal kot vstop v pekel. Zaradi grozot kuge, ki je pustošila okoli, pa je kot pekel simbo-lično označil Pulj.Beneška republika si kot zaveznik in zaščitnik obmorskih mest v Istri prila-sti Poreč, Umag, Novigrad, Izolo, Ro-vinj, Piran in Koper, ki postane uprav-no središče Istre. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala.Konec 14. stoletja Pazinsko grofijo po-dedujejo Habsburžani. Med 15. in 17. stoletjem Istro zaznamujejo bitke in epidemije. Opustošenje Uskokov in turški vpadi narekujejo preseljevanje Hrvatov. Zaradi vdora Turkov so nasta-jale nove utrdbe, prav tako pa so zaradi kuge in nemirov na italskem polotoku Benečani pričeli s preseljevanjem svojih prebivalcev na izpraznjena istrska ob-močja. Benečani so bdeli nad Istro vse do 18. stoletja.

Ilirske province Nemiri s Habsburžani in francoska meščanska revolucija z zmagovitimi

Napoleonovimi pohodi so v mnogih evropskih območjih spremenili družbe-no življenje. Osvajanje vojaško slabih, vendar trgovsko bogatih državic ital-skega polotoka je spreminjalo lastnike in leta 1797 je bil sklenjen delitveni spo-razum, kar je pomenilo propad Bene-ške republike. Istra je bila priključena habsburškemu dvoru, Pulj pa je postal glavno pristanišče avstrijske cesarske mornarice. Po francoski zmagi nad Habzburžani je Napoleon ustanovil Ilirske province in jim dodelil nekdanjo beneško Istro, Dalmacijo in Dubrovniško republiko. Leta 1813 so bile Ilirske province vrnje-ne Avstriji, glavno mesto pa je postal Trst. Gospodarski razcvet je omogočila železniška proga Dunaj–Trst, ki so jo leta 1857 svečano odprli v navzočnosti cesarja Franca Jožefa.Po Rapalskem sporazumu leta 1920 je Kraljevina Jugoslavija prepustila Istro Italiji, kar je povzročil množičen ekso-dus hrvaškega prebivalstva iz Istre. V drugi svetovni vojni pripade Istra Ita-liji, z njeno kapitulacijo pa jo zasedejo nemške čete. Po vojni je Istra razdeljena na cono A do reke Mirne, ki pripade Italiji in cono B, dodeljeno Jugoslaviji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je večji del Istre hrvaški, manj-ši severni del, pa je ostal Sloveniji.

Zgodovinska pestrostV dolgih stoletjih so Istro prečkale različne kulture. Z geografsko, zgodo-vinsko, jezikovno, etnično in kulturno vsebino vas bo sprejela v svojo kamro in vas ogovorila s posebnim jezikom, pregovorno trmastim ter rahlo nezau-pljivim do »foreštov«. Naj vas nagovori njen valovit objem gričevja, slano sonce mest in burja na brezpotjih, črno vino, tartufi, oljke. Srečanje z Istro je, kot je zapisal Bert Pribac: »Vračanje v nekaj nedosegljivega.«

Kakšna bi bila Istra, če ji pol tisočletja ne bi vladali Benečani?

Istra pod levjo kraljevino V 9. stoletju Benečani nasledijo Bizan-tinsko upravo na Jadranskem morju, proti Istri vdirajo Hrvati in Saraceni. Stoletje kasneje Hrvati od Raše do Dal-macije ustanovijo svojo državo in Istra postane samostojna vojvodina znotraj Svetega rimskega cesarstva. V obdobju

arhitektura

14 Potepanja 4

Kamen na kamen – Istra

Pred močno burjo in poletno vročino so se ščitili s premišljeno gradnjo iz materi-alov, ki jih je nudila narava. Hiše so ime-le debele, kamnite zidove, majhna okna, zazidano hrbtno stran in težko kritino iz skrilavca.

Prazgodovinski kaštelirjiPrvotni prebivalci so v Istri prebivali v preprostih, enoceličnih kamnitih hi-šah. Histri so iz Balkana prinesli svoj tip hiše – pravokotne, lesene kolibe. Od staroselcev kasneje prevzamejo kamnito gradnjo. Histri se naselijo v naselbinah – okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik, obdanih z enojnim ali dvojnim obzidjem iz velikih, kamnitih blokov, imenovanih gradišča – kaštelirji. Večina istrskih mest (Pulj, Bale, Rovinj, Piran in Motovun) je nastala na kaštelirjih. Histri so prebivali v okroglih, kamnitih hišah (predhodni-ce kažunov), grajenih iz kamna na suho, za streho pa so uporabili kamnite plo-skve – skrilavce.

Okrogle kažune srečamo danes pred-vsem v južnemu in zahodnem delu istr-skega polotoka, pravokotne z dvokapno streho pa v osrednjem in severnem delu. Majhne hišice so kot začasna bivališča nudila streho nad glavo pastirjem in poljedelcem. Podobne gradnje najde-mo na s kamnom bogatih področjih v Dalmaciji, Grčiji, na Sardiniji, Škotskem in Irskem. V železni dobi se je tradicija kaštelirjev nadaljevala. Kamnite hiše, iz-klesane s kamnoseško natančnostjo, pa prevzamejo pravokoten tloris z dvoka-pnimi strehami.

Rimljani – veliki graditeljiS prihodom Rimljanov življenje v kašte-lirjih postopoma zamre. V Istro prinese-jo dovršenost v urbanizmu in stavbar-stvu, nove gradbene tehnike in uporabo novih materialov (apnena malta, pokri-vanje strehe s korci). Novosti se izražajo v popolni preobrazbi in strukturi nase-lij, ustanavljanju novih mest in kolonij

ter bogati antični dediščini. Rimljani so v Istro prinesli več tipov hiš: domus, večnadstropne hiše – insule – in različne tipe podeželskih vil. Na podeželju se je ohranila avtohtona ruralna enocelična hiša pravokotnega tlorisa. Od antike naprej pokrivajo strehe s skriljem, korci in slamo. Pula, prva rimska kolonija, je ohranila osnovne značilnosti ilirskega kaštelirja. Kamen iz puljskega amfitea-tra so v kasnejših obdobjih uporabili za gradnjo drugih stavb v mestu. Pod vplivom krščanstva nastanejo prvi sakralni starokrščanski objekti: oratoriji in bazilike z bogatimi mozaiki, kupo-lami in lunetami, ki izhajajo iz antične profane arhitekture. Vrhunec bizantin-skega obdobja odseva kompleks Evfra-zijeve bazilike v Poreču. Sledijo stoletja opuščanja istrskih kamnolomov in s tem primanjkovanja gradbenih materialov, zato za gradnjo novih objektov upora-bijo monumentalno antično arhitekturo. Na podeželje v 7. stoletju pride slovan-

Gručasta naselja so v Istri nastajala na slemenih ali pod vrhovi hribov in se razvijala v povezavi z drugimi kulturami. Nekatera so izginila, spet drugod so zrasla nova, a vedno iz enakih materialov in z istimi zgledi, ki so jih narekovali bližina morja, odprtost prostora in vplivi Sredozemlja ter Evrope.

Foto

lia.co

m, f

oto U

roš M

edve

d

Pia Peršič foto Matej Zalar

arhitektura

15Potepanja 4

ska pravokotna, lesena, enoprostorska dimnica, ki jo po vzoru domačinov zač-nejo graditi iz kamna na suho, streho pa prekrijejo z slamo, lesom ali skriljem. Iz povezave med histrsko hišo in staroslo-vansko zemljanko z dvokapno streho je nastala prvotna oblika istrske hiše. Pra-vokotno je grajena iz kamenja na suho, z lesenim slemenom, slamnato kritino, kasneje s kamnitimi ploščami. Fevdalni vladarji so gradili obrambne utrdbe, da bi v njih uživali in nadzo-rovali svoje posesti. Gradovi oziroma kašteli so bili zgrajeni iz kamna, utrje-ni s stolpi in obzidjem, stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji ter odprtim dvoriščem. O istrskih kaštelih kroži-jo številne legende. Največji in najbolj ohranjen je Pazinski kaštel, obzidana cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, grad Socerb in obrambni stolp v Podpeči. V mestih pa se srednjeveški elementi ka-žejo z obzidjem, mestnimi vrati, trgi in vijugastimi, ozkimi ulicami. Strnjena gradnja je mesto varovale pred soncem in vetrom.

Močan pečat so Istri vtisnili Rimljani, največ njihovih ostankov je v Pulju, med njimi tudi Avgustov tempelj na glavnem me-stnem trgu, ki se imenuje Forum.

Amfiteater v Pulju je šesti največji, kar so jih Rimljani kadar koli zgradili.

sivi peščenec, beli apnenec in hrastov les, prisoten v medetažah in konstruk-cijah streh, oken, vrat in notranjih sto-pnišč ter polken (škuri).Ob vsaki hiši ne manjka vodnjak (šter-na) z zajeto kapnico, poleg nje pa sto-ji kmečko poslopje za shranjevanje pridelkov in orodja (konoba) ter hlev (štala). Številne hiše imajo okrašene portone, okna in vrata. Z izjemo okvir-jev (erte) so grajene iz neobdelanega kamna.. Poznamo dva tipa istrske hiše. Stari tip je ohranjen v odročnih krajih južne in centralne Istre. Tu sta stano-vanjski in bivalni del v istem objektu – eden nad drugim. Novi tip je razširjen po celem polotoku in nastane zaradi potrebe po prostornejšem bivališču. Tu bivalni in gospodarski del stojita eden poleg drugega. Najbolj reprezentativni primer istrske hiše kažeta Benkova hiša v Črnem Kalu in Tonina hiša v sv. Petru (na naslovni fotografiji).Istrski suhozid je zlaganje kamna na ka-men, brez veziva. Zidovi so prvotno slu-žili kot pregrada med pašniki in vrtovi in

Kažuni so pastirjem nudili streho nad glavami. Na fotografiji je replika med Vodnjanom in Balami.

Stancije so bila velika posestva bogatih kmetov. Njihova poslo-pja so dajala vtis dvorcev. Danes mnoge stancije žal propadajo.

Ruralna arhitektura – arhitektura brez arhitektaPrvotna istrska hiša je bila pritlična, enoprostorska hiša pravokotne zasno-ve, z odprtim ognjiščem, grajena iz grobega klesanega kamna v suhozidni tehniki, z dvokapno streho z blagim nagibom, krito s skriljami in kasneje s korci ter redko s slamo. Pritlična hiša se postopoma širi z dodajanjem pro-storov in nadstropij. Zaradi varčevanja s prostorom nastane zunanje kamnito stopnišče, ki pelje do terase (baladur) pokrite z nadstreškom. V naslednji fazi izločijo hlev iz hiše in ga postavi-jo zraven nje, pritličje pa služi kot klet. Osrednji prostor vsake istrske hiše je kuhinja, središče družinskega ži-vljenja. Kuhinja se postopoma loči od stanovanjskega dela v izbočen prostor (spahnjenica). Kasneje pride do razvoja nape nad ognjiščem in dimnika na stre-hi, z značilnim arhitekturnim motivom, ki postane simbol in okras istrskih hiš. Materiali, ki se v Istri uporabljajo za gradnjo, so lomljeni ali klesan kamen,

arhitektura

16 Potepanja 4

so v Istri stari tudi več sto let, kar priča, da je lahko gradnja brez veziva trdna.

Arhitektura v mestihV vseh obdobjih so novi stanovanjski objekti nastajali na starih, z vpeljavo značilnostih tedanjega časa. Preproste rimsko-bizantinske hiše nadomestijo romanske.Vezi med Beneško republiko in istrski-mi mesti ter kamnoseško znanje bene-ških mojstrov konec srednjega veka vplivajo na stavbarstvo v mestih. Pala-če, obzidja in trgi z nadstropnimi hiša-mi, široko okrašenimi okni in balkoni naznanjajo slog beneške cvetoče gotike. Hiše so iz robustnega kamna, v primer-javi z Benetkami pa manjše, manj raz-košne in v skladu z načinom življenja in potrebami. Vsi vplivi so se širili iz Benetk najprej v istrska mesta na obali, od tam pa na podeželje. Pod vplivom Benetk so nastajali tudi zanimivi di-mniki bogatih in raznoterih oblik. Istra je pomenila Benetkam vir dragocenega lesa in kamna, ki je bil tako cenjen zara-di odpornosti na morsko vodo. Po pro-

Glavni trg v Višnjanu je tipičen primer istrske urbanistične za-snove: zbiralnik vode z vodnjakom (šterna), cerkev z ločenim zvonikom in mestna loža.

Tlakovane mestne ulice so zlizane od stoletij uporabe.

Nazaj k tradiciji?Že arhitekt Plečnik je opozarjal na za-puščeno dediščino samega dunajskega dvora. Negoval je dialog s starimi Grki, razumel kamen in naravni material kot živo tkivo arhitekture. Hitra in stihijska gradnja 20. stoletja, zagovarjanje funkci-onalnosti in turistični bum na obali z gra-dnjo hotelov, hiš in vikendov so prekinili kulturno in arhitekturno kontinuiteto. S tem se je izgubila identiteta. Bil se je ra-dikalen obračun z vsem starim. Ignori-ranje lokalnih značilnosti, zgodovine in tradicije je pripeljal do prekinitve dialoga s preteklostjo. Propadanje vasi predvsem v notranjosti polotoka in zapuščanje mestnih središč omogoča gradnjo novih objektov. Upora-ba kamnitih materialov na neprimernih stavbah brez kriterijev skupaj z ruraliza-cijo se nadaljuje z ignoranco do zgodovi-ne, prostora in lokalnih značilnosti. Valo-rizacija tradicionalne stavbne dediščine bi lahko tudi za turistične namene ustva-rila avtentično vzdušje »istrske Toska-ne«, s čimer bi ob uporabi naravnih ma-terialov sledili modrosti naših prednikov.

Največji pečat so istrski arhitekturi vtisnili Benečani, predvsem v obdobju gotike. Bomo znali ohraniti tradicionalno arhitekturo?

doru beneške gotike so kuga in vojni napadi onemogočili razmah renesanse, z izjemo nekaterih stavb v Kopru (Ar-meija, Foresterije) in v drugih istrskih mestih.Beneška gotika se je v Istri ohranila vse do drugega najpomembnejšega obdo-bja stilne arhitekture v Istri – baroka, sicer manj prisotnega v avstrijskem delu Istre. Gre predvsem za prenavlja-nje in dograjevanje v skladu z novim arhitekturnim jezikom prejšnjih obdo-bij. Bogate oblike poudarjajo balkone, balaustre, portale in portone. Na pode-želju so plemiške družine po vzoru Be-netk gradile stancije oziroma štancije, kot jim pravijo domačini. To so velika posestva bogatih lastnikov z več stano-vanjsko-gospodarskimi objekti. V Istri skoraj ni opaznih razlik med hišami kmetov in meščanov. Razlike so bile le v bogastvu okrasja. V 18. stoletju ka-mnito streho zamenja korčna.Temeljni gradbeni material je kamen, prevladuje flišni peščenjak. Ker mehko gradivo ni odporno, so bile stavbe pre-možnejših ometane z apnencem.

kulinarika

18 Potepanja 4

Zdrava istrska kuhinja

Na obeh straneh meje zasledimo ena-ke ali vsaj podobne jedi, ki so v Istri predvsem kuhane, pri pripravi pa je prisotnih precej začimb in samoraslega rastlinja. Značilni so še oljčno olje, špar-glji, tartufi, raznovrstna zelenjava, do-mače testenine, ribe, mehkužci in mor-ski sadeži, svinjina in ovčji sir. Glavne začimbe so bile v teh krajih od nekdaj oljčno olje, vinski kis in morska sol. Po-membna, v istrski supi poleg sladkorja in popečenih kock starega kruha celo glav-na sestavina, pa je tudi vino. Tako belo, malvazija, kot rdeče, predvsem refošk. Značilne morske jedi so brodet, folpi na solato in sardele ter druge ribe na šavor, odlične so sipe z blitvo in polento, nek-danja beneška oblast pa je v te kraje pri-nesla tudi bakalar na belo. Kruh in druge pečene jedi izpod črepinje ali izpod peke so se iz Istre preselile že tudi na konti-nent, riži-biži pa so tudi nam, Močvirni-kom, kuhali že v času Štafete mladosti.V Istri cvrejo že od 14. stoletja, ko je

Marco Polo iz Orienta v Benečijo prine-sel to kuharsko tehniko. Tako so v Is-tri znane fritole ali fancli, ki spominjajo na miške, bolj krhke pa so kroštule ali flancati. Za obe sladici imajo po več re-ceptov – fritolam nekateri dodajajo na primer jogurt in rozine, kroštulam pa jajca, vino ali žganje. Posladkajo se tudi s pinco, sladkim kruhom, ki ga pri vsa-ki hiši pečejo malo po svoje. Nekateri z več, drugi spet z manj jajci, najbolj slad-kosnedi pa dodajo še rozine ali kandi-rano sadje. Ostanek pince lahko skupaj s kruhom nadrobijo, dodajo jajca, nari-ban sir, rozine, slanino, kokošjo juho in šetraj. Končni rezultat je nakalda, ki jo ponudijo kot sladico ali pa kot neslad-ko glavno jed.

Na žlicoNajbolj znana jed »na žlico« je mineštra, globoko ukoreninjena v kulinarično tradicijo Istre. Osnovo vsake mineštre sestavljata kuhan krompir in fižol.

Dodaja se jima lahko še suho meso ter sezonska zelenjava in ravno po tem dodatku se različne istrske mineštre poimenujejo. Bobiči (hr. mineštra od bo-bića ali trukinja) se kuhajo s kostjo pršu-ta, najpomembnejša pa so zrna mlade koruze, ki dajo jedi sladkast okus. Bolj močnata je ječmenova mineštra (hr. od jačmika), kremasta in precej slana pa tista s čičeriko (hr. od slanca), kislo mi-neštro – joto – pa skuhajo iz kislega ze-lja ali kisle repe, predvsem pozimi, ko sveža domača zelenjava ni na voljo. V zelenjavnih mineštrah se pojavlja tudi grenki koromač in drugi sezonski pri-delki. Vsaki zelenjavi lahko dodajo kak poseben kos mesa, ki je vedno svinjina. K mineštri s čičeriko in joti se podajo suha svinjska rebrca (k joti tudi pance-ta), k ječmenovi suhe svinjske nogice, koromač pa se najbolje »ženi« s suhim svinjskim jezikom. Paštifažoj ali pašti-fi-žol pa namesto tretje zelenjave dodajo testenine.

Nekoč sta se obmorska in celinska istrska kulinarika močno razlikovali, saj je prva temeljila na mor-skih, druga pa na močnatih jedeh, zelenjavi in – sicer bolj poredko – mesu. Dandanes pa se je razlika izbrisala in lahko govorimo o enotni istrski kulinariki.

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -

Renc

o Kos

inož

ić

Primož Longyka foto Sara Vodnik in www.istria-gourmet.com

kulinarika

19Potepanja 4

Posebna značilnost istrskih minešter je tudi začimba pešt. Pešt pripravijo tako, da najprej narežejo panceto, nato česen in list peteršilja, to zmes pa dodajo v mi-neštro na samem začetku kuhanja, da se slanina dobro razkuha. Da ne postane preveč vodena, je potrebno mineštro ku-hati na rahlem ognju vsaj dve uri, zači-nimo pa jo lahko še z zeleno in lovorjem ter obvezno solimo in popramo.

Istrske testenineIz bližnje Italije so v Istro že davno pro-drle testenine, kjer pa so jih s časom za-čeli pripravljati tudi po svoje. Ljubitelje italijanskih testenin tako najbolj zmede naziv istrske lazanje. Ne gre namreč za večje pravokotnike iz testa, ki se zlaga-jo eden na drugega z omako med nji-

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -

Renc

o Kos

inož

ić

foto

Sar

a Vod

nik

Fuži z žvagcetom in parmezanom. Fritaja s šparglji in panceto.

nadomestijo s šugom, omako iz kokošje-ga in govejega mesa ali pa iz različnih vrst divjačine. Največji sladokusci pa si fuže zabelijo s tartufi.

Fritaje in špargljiUmešane jajca fritaje so enostavna ljud-ska istrska jed. Skrivnost je v natančni zapečenosti, po kulinarično povedano »à point«. V fritaje običajno dodajo po en ali največ dva dodatka, kar ji da spe-cifičen okus. Najbolj sezonsko prilju-bljene so fritaje iz špargljev, zelenjavni dodatki pa so lahko tudi mlada čebula ali česen, divji radič in gobe, vključno s tartufi. Mesojedci si v njih popečejo tudi panceto, koščke pršuta ali kloba-se, nekateri pa jo dodatno zabelijo še z refoškom.Šparglji, ki v blagem istrskem podne-bju tudi v naravi uspevajo še posebej dobro, poti na istrski krožnik ne naj-dejo le v fritajah. Kuharji so jih vkom-ponirali v marsikatero, tudi neobičajno jed: sipe s šparglji, pasticcio ali kanelo-ni s šparglji, pašteta iz špargljev, rižota s šparglji …

Bolj svinjsko kot govejeTradicionalno so Istrani za lastne potrebe gojili prašiče in ne goveda. Poleg pršuta, klobas, pancet in drugih izdelkov so ime-li najbolj v čislih ombolo (hr. tudi zarebnjak ali žlomprt). To je mesnati del svinjske-ga kotleta, svinjska ribica. Meso ločijo od kosti v enem kosu, ga natrejo s soljo, mletim poprom in drobno mletimi lovo-rovimi listi ter ga sušijo dva do tri tedne. Postrežejo ga v rezinah kot hladni nare-zek ali pa ga spečejo na rešetkastem žaru na gradele – lahko tudi v ponvi z malo oljčnega olja – in postrežejo z zeljem ali drugo prilogo.Istrske klobase se pripravljajo iz izbra-nih kosov svinjskega mesa, začinjenih z zmesjo soli, popra in vina, v kateri so skuhali stroke česna, nekaj lovorovih li-

Sveži šparglji na tržnici. Istrske lazanje s tartufi.

mi, temveč za široke rezance. Njihova enostavna oblika jim omogoča uporabo v različnih jedeh, poleg širokih lazanj namreč obstajajo tudi ozko rezane, kot prikuha v juhi ali mineštri.Pogosti so tudi ravioli z različnimi na-devi, med katerimi so posebni labinski krafi, polnjeni z nadevom iz sira, jajc, orehov in rozin. Najprej jih skuhajo, nato še ocvrejo, postrežejo pa jih s slad-ko omako. Najbolj znani so seveda istr-ski fuži, ki jih iz tankega testa zvijajo v cevke, dolge od tri do pet centimetrov. Gladko testo zmesijo iz moke, soli, jajc in vode. Načinov priprave je sicer ve-liko, a najbolj pogosto jih postrežejo z žgvacetom, istrskim golažem iz koščkov mesa v gosti omaki. Najraje posežejo po kokošjem mesu. Žvagcet pa nekateri

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -G

oran

Šeb

elić

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -

Deja

n Dub

okov

ić

kulinarika

20 Potepanja 4

stov in vejic rožmarina. Klobase sušijo po dva tedna, pripravljajo pa se na gradele, kuhane v zelju ali pečene z jajci. Po ne-koliko daljšem sušenju pa jih lahko jemo tudi surove. Poleg klobas pa po kolinah v Istri radi izdelujejo suho slanino panceto, za katero uporabijo trebušni del slanine prašiča, saj je hrbtni namenjen izdelavi običajne slanine, torej »špeha«. Ponekod sušijo panceto ploščate oblike, drugod pa se jo potrudijo zviti in povezati z debelo vrvico, da v prerezu dobi bolj znano elip-sasto obliko.

Namesto gotovine pršutNa domačijah v Istri so nekoč gojili le po enega prašiča. Nikoli ni šel na pašo, da ne bi shujšal, saj naj bi skozi vse leto po

Ombolo s popečenim pršutom in polento. Prosojne rezine istrskega pršuta.

li z zmesjo soli, popra, sušenih koščkov rožmarina in lovorja, še posebej na raz-pokah, da bi preprečili vstop muham, ki v mesu rade zaredijo jajčeca, iz katerih se zvalijo črvi in uničijo meso.Pršute so sušili na podstrešju pri pripr-tih oknih, na suhem in hladnem zraku istrske burje. Ko se je vreme obrnilo in je zapihal topel in vlažen jugo, so pršute za-časno preselili na suho v lišjero, prostor, kjer so kuhali prašičem in netili zmeren ogenj, da so bili vijulini na suhem, hkrati pa ne preveč dimljeni. Pršuta ne gre za-menjevati za dimljeno šunko!Spomladi so dragoceno napol posušeno meso preselili v klet, običajno kamnitih tal in na severni strani hiše, z majhnim oknom ali celo brez. Te kleti so zagota-vljale konstantno temperaturo okrog 15 stopinj Celzija, primerno za nastajanje plemenite plesni, s pomočjo katere do konca dozori pršut. V kleteh pa so hrani-li tudi vino v sodih, kar istrskemu pršutu doda značilno noto tako pri vonju, kot pri okusu. A s tem delo nikakor ni končano. Vsakih dvajset dni morajo s tanko leseno paliči-co zabosti v pršut in jo pozorno povonjati – tako spremljajo ustreznost zorenja. Na-stalo luknjico pa zamašijo s poprom, da muham onemogočijo vstop. In konec av-gusta vijulini končno dozorijo. Z najve-čjimi kosi se lahko počaka do konca leta in ravno te je moč jesti še naslednje leto, ne da bi izgubili na kakovosti. A nekdaj so bili kmetje tega deležni le poredko, saj so ta dragoceni izdelek hranili za plačilo zdravnika, odvetnika in veterinarja, celo davka. Sebi so lahko privoščili le manjše kose, špalete, pršute iz prednjih nog. Po kakovosti ne zaostajajo za velikimi, rav-no zaradi majhnosti pa dozorijo že do velike noči. Po običaju si ta mladi pršut privoščijo tudi na način gira-volta, kjer re-zine na oljčnem olju pogrejejo in jih rahlo zalijejo z malvazijo. Lahko pa jih popeče-jo in v refoškovi omaki, postrežejo s po-lento … Dober tek!

Velike noge dobro rejenih prašičev.

zakolu hranil družino z mesom, pred-vsem pa z mastjo. Tako so tem krulečim družinskim članom vsak dan kuhali iz-daten obrok, mešanico zelenjave, ki so ji dodali kosmiče ali koruzno moko in vse domače ostanke hrane. Samo za prašiče so gojili buče in repo, v zadnjih mesecih pred klanjem pa so krmi dodajali še ko-ruzo, da bi žival zredili do kraja. Zato že od daleč prepoznamo istrski pršut – viju-lin – po njegovi neobičajni velikosti.Po zakolu so mojstri pomagali vijulin pravilno oblikovati, ga posolili in pustili odcediti. Po nekaj dneh so ga dali v le-seno »prešo«, obteženo s ploščatimi ka-mni, da se je kri do konca odcedila, meso pa postalo kompaktno. Po večdnevnem »mučenju« so vijuline natančno namaza-

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -G

oran

Šeb

elić

foto

www

.istri

a-go

urm

et.co

m -

Djan

i Cel

ija

foto

Sar

a Vod

nik

vino

22 Potepanja 4

Istrska vinska zgodba

Kolikšen gospodarski pomen je imelo vinarstvo za Istro, priča vrsta ohranje-nih listin iz daljne preteklosti, kjer je vino navedeno kot poglavitna menjal-na vrednost oziroma pogoj za obsta-nek. Tako gotski vojaški poveljnik iz 6. stoletja naroča, naj dajo »iz kraljeve blagajne toliko sodov …, da vojaštvo ne bo brez vina, zato nakupi naj ga Pavel v Istri, kjer je vinska trta jako dobro ob-rodila.« V vrsti srednjeveških istrskih listin, kupoprodajnih pogodbah, zadol-žnicah ali zakupnih aktih vino nastopa kot menjalna vrednost za denarne vlož-ke, za zakupe, za naložbe in druge ka-pitalske dejavnosti, tako da lahko brez zadržkov ugotovimo, da tudi številni beneški izterjevalci vinskih davkov v deželi niso bili brez dela.

Med najbolj cenjenimiH kakovosti vina v Istri prispeva tudi posebnost tal, rdeča zemlja ob morju in bela zemlja notranje Istre. Skupna

površina vinogradov je 6.151 hektarjev. Zahodne istrske vinske gorice (Poreč, Buje, Pulj, Rovinj) so največje in z vino-gradi pokrivajo 5.839 hektarjev zemlje. Osrednje vinske gorice (Buzet, Pazin) imajo 209 hektarjev, vzhodno (Labin) pa 103 hektarje. Redkokatera vino-rodna regija v Evropi dosega visoke rezultate tako pri belih kot pri rdečih vinih obenem, Istra je vsekakor ena od njih.

MalvazijaTipična in najpomembnejša sorta je istrska malvazija. Gre za trto belega grozdja, posajeno na skoraj dveh tre-tjinah vseh nasadov tega območja. Ker je ni najti nikjer drugje, raste namreč samo v Istri, je praviloma sinonim za istrsko belo vino. Ugled malvazije, bele istrske kraljice, se je v zadnjem dese-tletju in pol dvignil na visoko raven. Nekoč zgolj namizno in vsakdanje vino postaja prepoznavni znak istrske ka-

kovosti in pomembna zaščitna znam-ka tukajšnjih vinogradnikov. Čeprav izvor malvazije ni istrski, sta ta trta in vino iz nje prav na tem polotoku dobila najtrdnejšo domovinsko pravico. Istr-ska malvazija je v vsej Istri, pa tudi na Krasu, eden ključnih identifikacijskih elementov. Na njej v teh krajih gradijo prepoznavnost, v lokalni gastronomi-ji pa je nepogrešljiva, tako rekoč njen konstitutivni element. Najverjetneje in največkrat zapisano je, da naj bi mal-vazijo v Istro prinesli podjetni beneški trgovci. Njena domovina je Peloponez, ime pa ima po tamkajšnjem mestu Mo-nemvasia. Družina malvazij je velika. Na Kanarskih otokih in na Sardiniji je malvazija sladko, desertno vino, v Pie-montu je rdeče peneče vino, pridelujejo jo celo v ZDA. Čeprav raste marsikje, pa ni nikjer razširjena tako kot v Istri, kjer je malvazija pravzaprav sinonim za belo vino. Z refoškom in rumenim muškatom tvo-

Zgodba o vinu se začne v vinogradu. Še več, poudarjajo mnogi vinarji, v vinogradu je opravljeno naj-pomembnejše delo. Ustrezen sortni nabor na ustreznih legah in filozofiji pridelave prilagojen način pridelave so predpogoji na poti do vrhunskega vina. Takšno razmišljanje pa velja nadgraditi še z ma-ksimo o tem, da človeka in njegov kraj najbolje spoznaš, ko sedeš k njegovi mizi in piješ njegovo vino.

arhi

v STO

, fot

o Uba

ld Tr

nkoc

zy

Sara Vodnik

vino

23Potepanja 4

ri prepoznaven in sloveč istrski vinski trojček. Tako je bilo tudi nekoč, saj je bil za ladje z malvazijo iz Istre v cvetočih Benetkah rezerviran poseben carinski pomol. Iz domačega vina je postala svetovljansko, ki je že obkrožilo svet in obno-vilo slavo, kakršno je imela nekoč v Benetkah, kjer se je vino-točem, koder so jo točili, reklo tako kot pomolu, na katerem so jo izkrcavali: malvazija. V odvisnosti od tehnološkega postopka predelave, nege in starosti se njeni odtenki prelivajo med slamnato rumeno in zlato rumeno barvo. Vonj malvazije najprej spominja na cvet akacije. Vsebnost osnovnih sestavin jo naredi srednje do močno alkoholno (od 11,5 do 13,5 vol%), je prefinjeno aroma-tična in svežega okusa. Odlično se staplja s celotno pahljačo morske kuhinje.

Teran in refoškIstrska protiutež malvaziji je teran. Skupaj z njegovo podvr-sto refoškom veljata za stari in avtohtoni istrski vini. Pri nas rdeča vina imenujemo črna, predvsem zaradi teranove inten-zivne temno rubinaste barve. Domači kmet se mu dobrika: »Kolora je kako zečja krv, a pije se kako mliko.« (»Barve je kot zajčja kri, pije pa se kot mleko.«) Je živahnih sadnih vonjev in zelo prepoznavnega okusa. Odličen dodatek k bolj kalorič-nim jedem, domačim golažem, »šugu« in divjačini.

V vinogradu je opravljeno najpomembnejše delo. Vinska klet.

Pridelovanje v preteklostiV Istri grozdja niso nikoli stiskali. Grozdje so stresli v kad, imenovano be-den, nekdo je stopil vanjo in z nogami grozdje zmastil. Nato so vse skupaj (mošt in tropine) prelili v »bačve« in sode, ki so jim prej odstranili dno in jih postavili pokonci. Napolnili so jih toliko, da so manjkali štirje prsti do vrha. Če je bil mošt dober, je že drugi dan dvignilo tropine na površino alkoholno vrenje in to se je "kuhalo" kakih 14 dni. Po 14-ih dneh so posneli suhe tropine s površine, spodaj pa odtočili mlado vino. Iz mokrih tropin, ki so ostale na dnu, so nekateri kuhali žganje (tropinovec). Drugi pa so te tropine zalili z vodo in jih pustili prevreti kakor vino. Po določenem času so tekočino odtočili in dobili poletno pijačo, ki so ji rekli zonta. V poletni vročini je ta pijača prijetno odžejala.

Momjanski muškatMnogi poznavalci istrskih vin na prvo mesto postavljajo is-trski muškat ali pravilneje momjanski muškat in to zaradi njegove zlate barve, intenzivnega vonja divjih nageljnov ter izjemne arome. Suho in sladko. Odličen spremljevalec sladic, pa tudi sleherne prefinjene jedi. Muškatu pripisujejo tudi la-stnosti afrodiziaka.Od običajnih evropskih vrst belega grozdja v Istri zelo dobro uspevajo chardonnay, beli in sivi pinot. Kvaliteta teh vin je vse boljša, o čemer pričajo številna priznanja z mednarodnih

V Istri mrgoli vinskih kleti, kjer se lahko pred nakupom o kako-vosti prepričate z degustacijo.

arhi

v STO

, fot

o Uba

ld Tr

nkoc

zy

vino

Tehnologija barriqueBeseda barrique pomeni v francoskem jeziku sodček. Prostornina tega soda se razlikuje po francoskih vinorodnih deželah; npr. v Bordea-uxu meri 225 litrov, v Anjou 232 litrov in v Co-te-d`Or 228 litrov. Ti sodčki so se uporabljali predvsem za pomorski transport vin v Anglijo in Ameriko, za kar so vsako leto potrebovali nove sodčke. Tako je tudi nastala nova tehnologija priprave rdečih vin tipa barrique in v današnjem času doživlja velik razmah. V teh sodčkih zorijo vina različno dolgo (od 6 do 8 mescev), in sicer le v neovinjenem sodu. Za vse, kar vino prido-bi v tem času, gre zasluga predvsem izmenjavi zraka skozi lesene pore sodčka. Vsebnost pli-nov se v vinu zmanjša, nastanejo nove arome, ki so posledica večjega vpliva kisika. Vina, negovana v novih sodih, izlužijo iz hrastovega lesa določene snovi (tanini lesa), ki delujejo v ustih sladko, žametasto in imajo zelo kakovo-stne aromatične snovi, ki – kot pravijo enolo-gi – spominjajo na vanilijo, čokolado, kavo ali cimet. Za sodarstvo se uporablja različne vr-ste hrasta: francoski (vosges, never, limousin, tronse, allier), slavonski in ameriški hrast.

24 Potepanja 4

Tipični istrski sorti sta malvazija (črno) in refošk (rdeče oziroma, kot pravijo Istrani, črno). Osnova.

prisoten v vinogradih. Malce redkeje, pa vendar z enako tendenco večanja, lahko srečamo cabernet sauvignon in cabernet franc, daleč naokrog spošto-vani bordojski sorti.Cabernet sauvignon je ena najbolj raz-širjenih rdečih sort grozdja na svetu. Iz-vira iz Bordeauxa, kjer raste predvsem na levem bregu reke Gironde (Médoc), na desnem prevladuje merlot. Caber-net sauvignon je križanec med caber-net francom in sauvignonom. Vino iz

tega grozdja je zaradi višje vsebnosti taninov nadvse primerno za staranje. Mlajše vino odlikujejo sadne zaznave po črnem ribezu in borovnicah, odleža-no pa tudi zrelejše vonjave kave in čo-kolade ter animaličnih not, predvsem usnja. Iz Francije se je sorta razširila po vsem svetu. Odlične rezultate dosega tudi v vinskem novem svetu, pred-vsem v Čilu, Kaliforniji in v Avstraliji. Najboljše lege za cabernet sauvignon v tem delu Evrope so v Istri.

sejmov. Ta vina se lahko praviloma pu-stijo tudi odležati, pri njihovi izdelavi pa se vedno bolj uporabljajo tudi manj-ši hrastovi sodi, znani kot barrique.

Cabernet sauvignonOd drugih evropskih rdečih vin se je v Istri udomačil merlot, ki je vedno bolj

V Istri se buteljke hitro izpraznijo.

arhi

v STO

, fot

o D. D

ubok

ovič

oljčno olje

26 Potepanja 4

Tekoče zlato slovenske IstreNe, ne bomo pretiravali, če zapišemo, da Patri-cijo Ternav iz družinske oljarne v Krkavčah diha z oljkami. Ti elipsasti, zeleno-vijola sadeži so do-besedno ukrojili njegovo življenje, si ga skorajda podredili, se pretihotapili v vse pore njegove biti. V vseh letnih časih se dogajanje pri Ternavovih vrti okrog oljk, dreves in plodov, ki svoj vrhunec doživi-jo utelešeni v žlahtni zlato rumeni tekočini. Jesen-sko-zimski čas je ravno pravšnji za obisk kakšne oljarne (torkle) v zaledju Istre, kjer se že od daleč razlega pristno veselje domačinov, pomešano z zvoki mehanizacije, ki diktira tempo dela. In ver-jemite, ne bodo vas spustili v civilizacijo, dokler ne potoćate koščka kruha v sveže stisnjeno oljč-no olje. Vse bolj cenjeno oljčno olje mnogi kitijo s pridevnikom eliksir življenja, že v antiki pa je bilo znano kot tekoče zlato. Je simbol Sredozemlja, zdravja in gastronomskega užitka. Božansko!

Oljčno olje se ponaša z nevsakdanjim, rahlo grenko-pikantnim okusom, z izje-mnim vonjem in je nepogrešljiva sestavi-na tako preprostih jedi kot kulinaričnih presežkov največjih kuharskih mojstrov. Velja za najkoristnejšo maščobo v prehra-ni človeka in zdravilo za različne tegobe. Kdor prisega na bio in ekološko kozmeti-ko, bo navdušen nad njegovim stoodsto-tno naravnim izvorom.

Oljčno olje severnega SredozemljaZaradi posebnih podnebnih razmer, ki vladajo v enem najsevernejših evrop-skih območjih, kjer še uspevajo oljke, imajo olja značilno aromo, predvsem pa ugodnejšo maščobno kislinsko sestavo v primerjavi z olji južnejših območij. Iz stotih kilogramov plodov, obranih v naj-bolj primerni zrelosti, dobimo od dva-najst do šestnajst litrov oljčnega olja vr-hunske kakovosti, sicer pa je povprečen izplen od osemnajst do dvaindvajset li-trov olja. Iz prepozno obranih, predolgo hranjenih ali s previsoko temperaturo predelanih oljk pa lahko dobimo tudi do 30 litrov oljčnega olja slabe kakovosti.Patricijo pove, da na kakovost oljčnega olja vplivajo številni dejavniki, kot so podnebje, tla, lega, varstvo pred bole-znimi in škodljivci, obdelava in gnoje-nje, obrezovanje, obiranje, predelava in

shranjevanje. Le iz kakovostno pridela-nih plodov lahko pridobimo vrhunsko olje, iz poškodovanih in črvivih plodov pa je nemogoče delati čudeže. Pa še za-nimivost: na prebivalca ga v naši državi porabimo manj kot liter, v Španiji, Grčiji in Italiji pa od dvajset do tridesetkrat več.

Delo v oljarniV sodobni oljarni so ključne predvsem štiri faze v verigi predelave oljk: čiščenje plodov, priprava oljčne drozge (mletje, drobljenje, mesenje), izločanje oljčnega mošta in na koncu še ločitev (separacija) olja iz mošta. V mlin gredo običajno celi plodovi, saj tudi koščice vsebujejo do-ločene snovi, ki do neke mere določajo olje. Tako imenovani zaprti sistem pre-delave je primernejši, saj je masa manj v stiku z zrakom, ki sicer povzroča oksi-dacijske procese, ki precej poslabšajo kakovost olja. Med segrevanjem mase je potrebna ve-lika pazljivost, saj temperatura ne sme preseči 35° C. Ko je kaša pripravljena, je na vrsti centrifugiranje, med katerim se olje, voda in trdi delci ločijo zaradi njihove različne gostote. V zadnji fazi je potrebno ločiti olje od rastlinske vode in morebitnih manjših trdih delcev. Iz ločevalca nato priteče surovo olje, kot stranski proizvod pa ostanejo oljčne

tropine. Te so zaradi vsebnosti poseb-nih – fenolnih kislin takoj po stiskanju neprimerne za gnojenje ali posipavanje po orni zemlji.

Olje ljubi steklo in temo Kot nas je ob obisku poučil Patricijo, je večje količine oljčnega olja priporočljivo hraniti v posodah iz nerjavečega železa ali stekla, manjše količine pa v temnih steklenicah. Ne pozabimo, da UV žarki vplivajo na hitrejšo oksidacijo in s tem hitrejšo kvarljivost olja, zato ga imejmo v temnih prostorih. »Vsekakor ga ne smemo imeti v neustreznih plastičnih posodah, ki lahko služijo le kot začasna različica, dokler olja ne pretočimo v pri-mernejše posode,« svetuje naš sogovor-nik. Olje ohrani bogato aromo dvanajst do osemnajst mesecev, če je pravilno hranjeno pa lahko vzdrži celo pet let, pri čemer seveda izgubi polnost okusov. Pomembno je tudi, da ni predolgo od-prto, zato je bolje kupovati olje v manjši embalaži.»Dobro olje mora biti grenko v ustih, pekoče v grlu, brez priokusov, vonj pa mora imeti po sadežu,« poznavalci opi-sujejo metodo prepoznavanja kakovo-stnega olja. Prav tako vedo povedati, da barva olja ni tako pomembna, kot je vonj. Večja pazljivost pa velja pri usedli-

Sara Vodnik

arhi

v STO

, fot

o Uba

ld Tr

nkoc

zy

oljčno olje

Sorte oljkSorte oljk se razlikujejo glede na uporabo, torej na tiste, ki so primerne za pridelavo olja, in na sorte, primerne za vlaganja. Za stiskanje olja pridejo v poštev: istrska belica (ima grenak in pikanten okus), črnica (blagega okusa), buga (olje je sadežno, manj grenko in manj pikantno), leccino (nežen okus), pendolino (bogata aroma, nežen okus), frantoio (nežno olje z izstopajočo sadnostjo) in leccio del corno (olje ima dobro sadnost in visoko vsebnost polifenolov). Za vla-ganje (običajno v slanico) je primerna piranska štorta, ki ima značilno podolgovato ukrivljeno obliko.

Oljka in ljudske navade Oljka je tudi v Istri ohranila nadimek sveto dre-vo, zato ne čudi, da so že od nekdaj na Cvetno nedeljo nosili oljčne vejice v cerkev k žegnanju. Posebno mesto so ji dodelili tudi v domačem za-vetju, saj je veljalo prepričanje, da varuje družino pred vsem hudim. V mnogih družinah poznajo zelo star običaj, ko se na veliko noč vrže listič že-gnane oljčne vejice na žerjavico in opazuje, kako poskakuje. Če listič hitro in mirno zagori, se tiste-mu, ki ga je vrgel na ogenj, napoveduje mirno in kratko življenje. Če je listič visoko poskakoval in se upiral ognju, je tej osebi napovedoval veselo, zanimivo in dolgo življenje.

27Potepanja 4

nah, saj teh praviloma ne sme biti. Naš oljar odsvetuje nakup oljčnega olja v večjih nakupovalnih središčih, saj zatr-juje, da na tamkajšnjih trgovskih policah zagotovo ne moremo dobiti vrhunskega olja. Vse prevečkrat se dogaja, da kot ka-kovostno olje prodajajo rafinirane razli-čice, ki jih zvarijo s kemičnimi postopki in nimajo nobene povezave s hladno sti-

skanim kakovostnim oljem, na katerega smo ponosni v slovenski Istri. Precej domačih pridelovalcev ponuja olje na spletu, še najbolj priporočljiv pa je na-kup v kakšni od lokalnih oljarn, kjer vas zagotovo ne bodo preslepili in boste do-mov odšli s steklenicami prvovrstnega slovenskega oljčnega olja in ne s kakšno ceneno špansko različico.

Kulinarični namigi Najvišjo stopničko med oljčnimi olji si seveda zasluži ekstra deviško oljčno olje. Takšno olje je vrhunskega kakovo-stnega razreda in mora biti predelano v skladu z najnovejšimi potrjenimi izsled-ki razvoja oljarn in pridobljeno iz plodu oljke izključno z mehanskimi postopki pri temperaturi pod 27 stopinj Celzija.

V mlin gredo običajno celi plodovi s koščicami vred, a še pred tem je na vrsti prhanje.

Tako imenovani zaprti sistem predelave je primernejši, saj je masa manj v stiku z zrakom, ki sicer povzroča oksidacijske proce-se, ti pa poslabšajo kakovost olja.

Ko je kaša pripravljena, je na vrsti centrifugiranje, v katerem se olje, voda in trdi delci ločijo zaradi njihove različne gostote.

Večje količine oljčnega olja je priporočljivo hraniti v posodah iz ner-javečega železa ali stekla, manjše količine pa v temnih steklenicah.

oljčno olje

Kategorije oljčnih oljGlede na vrsto tehnološkega postopka in kakovo-stne parametre oljčna olja razvrščamo v kategorije in podkategorije:1. Deviško oljčno olje: ekstra deviško oljčno olje (viš-je kategorije, pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki), deviško oljčno olje (prido-bljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi po-stopki), deviško lampante oljčno olje (neprimerno za prehrano in ga je potrebno predelati oz. rafinirati)2. Rafinirano oljčno olje (pridobljeno iz deviških oljč-nih olj s postopki rafinacije, ki ne povzročajo spre-memb v prvotni triacilglicerolni strukturi)3. Mešanica rafiniranega in deviškega oljčnega olja (vsebuje zgolj rafinirano oljčno olje in olje pridoblje-no neposredno iz oljk)4. Olje iz oljčnih tropin (pridobljeno iz oljčnih tropin s topili in se razvršča glede na mešanje z rafiniranimi olji v več podkategorij)

Oliva ali oljka?Mnogi ne vedo, da v Sloveniji sicer zelo uveljavljena beseda »oliva« v resnici izvira iz italijanščine, med-tem ko so plodu oljke Istrani vedno rekli »uljka« ali »ulka«. Zato je, četudi se laična javnost nad tem pogosto zgraža, sta besedi »oljka« oziroma »oljčno olje«, tako je razsodilo tudi jezikovno razsodišče, enako primerni kot besedi »oliva« in »olivno olje«. Ker na urendištvu Potepanj menimo, da mora slo-venski jezik izhajati iz avtohtonega slovenskega območja pridelovalcev, uporabljamo besede oljka in oljčno olje.

28 Potepanja 4

Oljke morajo biti predelane v roku 48 ur od obiranja. Med postopkom predelave ni dovoljeno dodajati nobenih dodat-kov, razen vode. Če želite, da olje ohrani zdravju koristne učinkovine in aromatičnost, ga v čim ve-čji meri uživajte surovo. Hrano kuhajte, pecite ali dušite na kar najmanjši količini olja, glavnino olja pa dodajte jedi, ko je termično že pripravljena. Tudi cvrtje je

Nekoč so oljke stresali pod takšne mlinske kamne, vreteno pa je nato vrtela živina (osel, konj ali vol). Na fotografiji torkla-oljarna v Tonini hiši na Sv. Petru nad dolino Dragonje.

Oljka kot drevo je simbol rodnosti, slave in miru. Je skoraj nesmr-tna, saj so jo na Kreti, v Siriji, Palestini in v Izraelu gojili že 5000 let pred Kristusom.

V novih nasadih prevladuje avtohtona sorta istrska belica, ki je dobro rodna in oljevita ter brez večjih težav prenaša pozebo.

dovoljeno, vendar ne pozabite, da oljčno olje izgubi koristne učinkovine, vitami-ne, antioksidante in spojine. Hrane ne smemo cvreti pri prenizki temperaturi, da se ne napije z oljem. Cvreti moramo v zadostni količini olja; če je olja premalo, se hitreje segreva in lažje zažge, pa tudi hrana ne bo ocvrta enakomerno. K hladnim jedem (predjedi, carpaccio, solate, siri, sadje) se na splošno bolj podajo blaga olja, medtem ko je olje močnejšega okusa idealna kombinacija k vroči jedi (testenine, zelenjavne juhe, mineštre). K ribjim jedem ponudimo blago olje, k mesu, predvsem rdečemu, olje intenzivnejšega okusa.

Vse za zdravjeNaslednje vrstice so namenjene vsem, ki se sprašujete, zakaj neki je ta aromatična tekoča začimba tako zdravilna in blago-

dejna. Oljčno olje je lahko prebavljivo, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljše vpijanje vitaminov, zla-sti vitamina E. Poleg tega omejuje razvoj ateroskleroze, uspešno pa se uporablja tudi pri dietah diabetikov. Varovalni učinki so posledica visokih vsebnosti antioksidantov, ki jih vsebujejo oljčna olja in v uravnoteženi maščobno ki-slinski sestavi. Oljčno olje zaustavlja razvoj osteoporoze v starosti in ohranja elastičnost kože, med drugim pa deluje tudi razkužilno, pospeši celjenje ran in opeklin. Številne študije dokazujejo, da to olje odlično varuje pred artritisom, koronarnimi boleznimi in celo rakom na dojki. Znano je, da so bolezni srca in oži-lja, debelost in rak na grških otokih, zla-sti na Kreti, veliko redkejše kot drugod po Evropi, kar povezujejo predvsem s porabo oljčnega olja.

tartufi

30 Potepanja 4

Tartufi so istrsko zlato

Čeprav rastejo tartufi marsikje, so žlahtne vrste doma predvsem v Italiji, Franciji, severni Španiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Najbolj cenjena najdišča so v Piemontu, Umbriji, Toskani, Istri in okrog reke Dordogne v Franciji. Pra-vijo, da so najboljši tisti iz Périgorda v Franciji, drugi trdijo, da istrski v niče-mer ne zaostajajo. V Umbriji je na tisoče lovcev na tartufe, približno dva tisoč jih je na Hrvaškem, kakšnih trideset pa v slovenski Istri.

Tartuf za Guinnessovo knjigo rekordovNa svetu je kar 63 vrst gob, ki so kla-sificirane kot tuber (latinsko ime za tartuf). Od 25-ih vrst, ki rastejo v Ita-

liji, Franciji in Istri, je užitnih le devet. Istrsko območje tartufa se razteza na severovzhodu do Buzeta in Lanišća ter sega jugovzhodno ob rečici Raše na labinskem področju in južno do pazin-skega področja. Motovunski gozd pri Livadah v dolini reke Mirne velja za največje znano najdišče belih tartufov na svetu, medtem ko je podjetje Zigan-te tartufi iz Plovanije eno najpomemb-nejših svetovnih tartufarskih družb. V svojem proizvodnem obratu lahko na dan pripravijo kar 10 tisoč izdelkov iz tartufov, ki jih prodajajo po vsej Evropi in tudi v ZDA. V hrvaškem delu Istre, kjer tartufe lovi nad 2000 tartufarjev s 5000 psi, jih previdno izkopljejo vse več. Tudi največji beli tartuf vseh časov,

ki je tehtal kar 1310 gramov, je zrasel v Istri. Leta 1999 ga je v Livadah našel Giancarlo Zigante. Uvrstili so ga v Gu-innessovo knjigo rekordov.

Beli in črni tartufiTa gomoljika, ki jo čislajo kot žlahtno is-trsko delikateso, ima svojevrsten slad-kast okus z docela posebnim vonjem. Poleg črnega (Tuber melanosporum) je še bolj cenjen beli tartuf (Tuber magna-tum), oba s pridom uporabljajo v kuhi-njah uglednih restavracij. November je pravi čas zanje, in za sladokusce, ki si jih v tem času privoščijo. Pripravljajo jih na različne načine, pač odvisno od navad in kulinarične kulture. Tisto naj-bolj privlačno je okus tartufov, oster,

Tartufi so skrivnosten gomolj. Rastejo pod zemljo do pol metra globoko, in ker nimajo nadzemnih delov, jih človek brez pomoči voha posebej izurjenih psov ne more najti. Najdemo jih pod hrasti, topoli, vrbami. Dobre lokacije so seveda najstrožje varovana družinska skrivnost. To je razumljivo, saj na trgu, kjer se zaradi redkosti na najbolj natančnih tehtnicah tehtajo na grame, dosegajo lepo ceno. Cena belega, ki je povsod po svetu mnogo redkejši, ima bolj specifičen okus in sodi v vrh svetovne kulinarike, je odvisna od kakovosti in se giblje od okoli 2000 evrov za kilogram naprej. Cena črnega, ki raste od pomladi do jeseni, pa je »bolj dostopna«, saj dosega okrog 200 evrov za kilogram.

Sara Vodnik

tartufi

31Potepanja 4

Na levi fotografiji so beli, na zgornji pa črni tartufi.

Poleg rednega servisnega vzdrževanjah vozil nudimo tudi kakovostno montažo dodatne opreme: tend, bivalnih klim, satelitskih sistemov, sončnih kolektorjev, TV sprejemnikov, nosilcev za kolesa,…

TRGOVINA IN SERVIS PRODAJA IN IZPOSOJA

Vabljeni!

FREEDOM center CELJE, Mariborska 200/a, 3000 CELJE, tel: 041-739-688, www.freedom-center.si

poprast in plemenit, ki že v majhni količini aromatizira večjo količino jedi. Rezancem in rižoti zadostuje že nekaj potegov po ribežu. Francozi jih pripra-vljajo pečene v testu, Italijani jih dajejo na vse mogoče jedi, Nemci jih znajo po-streči z vinom. Najboljši, najbolj cenjeni in tudi naj-dražji tartufi rastejo jeseni in pozimi, a tudi poletje ima »svoj« tartuf. Edini sveži tartufi, ki se dobijo v tem času, so poletni črni tartufi (Tuber aestivum vitt), ki jim v Italiji zaradi izrazite skor-je pravijo »scorzone«. Poletni tartuf je temno bronaste barve s številnimi žila-mi. Največji gomolji lahko dosežejo ve-likost jabolka. Sprošča neizrazit, nežen vonj. Razen kratkega spomladanskega

obdobja ga lahko nabiramo vse leto. Najdemo ga tudi v velikih količinah. Raste predvsem v Franciji, Španiji, Ita-liji, Istri ter v zahodni Afriki.Poletni črni tartufi rastejo v bolj rahli zemlji, pa tudi bliže površju. V italijan-ski deželi Umbriji, ki velja za središče te vrste tartufov, jih posamezni lovci lovi-jo tudi z več kot petimi psi hkrati. Ker lahko psi tartufe sami izgrebejo, ne da bi jih poškodovali, njihovi gospodarji kot kakšni ribiči čakajo, da jim dresira-ni pomagači prinašajo gomolje žlahtne podzemne delikatese. Sezona poletnih tartufov običajno traja do konca sep-tembra. Od oktobra do konca leta pa traja sezona najbolj aromatičnih in ce-njenih belih tartufov.

Zgodovina in legendaPrve novice o tartufu so se pojavile v spisu Natu-ralis Historia Plinija Starejšega. V 1. st. našega štetja se je zaradi grškega filozofa Plutarha iz Heroneje razširilo prepričanje, da je ta drago-cena goba nastala s kombiniranim delovanjem vode, toplote in strele. To je navdihnilo števil-ne pisce. Eden od njih, Juvenal, je menil, da je plemenita goba nastala iz strele, ki jo je Jupiter vrgel v neposredno bližino nekega hrasta (oče bogov ga je imel za sveto drevo). Ker je bil Jupiter zelo znan tudi po svoji izredni spolni aktivnosti, se tartufu že od nekdaj pripisujejo lastnosti af-rodiziaka. Tartuf je v srednjem veku in renesansi ostajal izvrstna hrana predvsem na mizah plem-stva in prelatov. Nekateri strokovnjaki te dobe so bili prepričani, da njegova aroma pomeni peti element, ki v človeku vzbuja ekstazo. V 18. sto-letju so imeli na vseh evropskih dvorih tartuf iz Piemonta za eno najokusnejših živil. Kot enega največjih sladokuscev tega zemeljskega plodu je treba omeniti glasbenika Gioacchina Rossija, ki je tartuf poimenoval Mozart med gobami.

Danes jih ponujajo skoraj povsodSvojčas so jedi, začinjene s kulinarično poslastico, ki ji pripisujejo tudi afrodi-zične učinke, pripravljali le v najboljših restavracijah in gostilnah. Danes je sli-ka precej drugačna, skoraj vsaka pice-rija ima na jedilniku tudi pico s tartufi. Črnih tartufov, ki so občutno cenejši, gre v promet veliko več. Tartufe se upo-rablja v vse več jedeh. Z dvigom kul-ture uživanja seveda raste tudi njihova poraba.

boškarin

32 Potepanja 4

»Jaz in moj boškarin«

Zaradi svoje moči je skozi zgodovino ostal zvest sluga svojemu gospodarju. Skupaj sta obdelovala zemljo in tako je lahko družina preživela, boškarin pa je imel svoje prebi-vališče in hrano. Istranom je pomagal pri težaških opravilih na poljih in jim, vprežen v voz, služil tudi kot prevozno sredstvo. Bil je torej traktor in kombi obenem. Boškarin je bil od nekdaj cenjen zaradi svoje skro-mnosti in prilagodljivosti istrskemu podne-bju, zadovolji se tudi s skromnimi travniki za pašo. Pred dobrimi štirimi desetletji, ko so v Istro prišli traktorji, je boškarin nepri-čakovano hitro izginil iz istrskega okolja.

Reševanje boškarinaNa Hrvaškem imajo 450 glav istrskega go-veda za razplod in 43 volov. Načrtujejo pa obširno povečanje črede, kar bi zagotovilo ohranitev te avtohtone pasme govedi. V šestdesetih letih se je v Istri paslo prek 60 tisoč primerkov. Skok v zgodovino odstre, da se je skorajšnja tragedija zaradi možno-sti izumrtja zgodila leta 1991, ko so v vseh hrvaških hlevih našli le šest genetsko čistih primerkov: tri krave in tri bike. Tri leta ka-sneje so opravili obširen popis in ugotovili,

da je na istrskih tleh še 104 krav in osem bikov. Za to gre kriviti tudi pretirano fa-voriziranje mlečnih pasem, ki so jih imeli za produktivnejše. Takšno razmišljanje je privedlo do drastičnega zmanjšanja števila boškarinov. Po zaslugi znanstvenih usta-nov, ki se ukvarjajo z ogroženimi vrstami, se je začelo novo obdobje, saj so v Istri za-gnali akcijo iskanja in načrtnega ohranjanja zadnjih še živečih primerkov te pasme.Pri tem se gre zahvaliti bratoma Štifanić iz Višnjana in Miroslavu Habru iz Rovinja, ki so pred kakšnim desetletjem oblikovali Zvezo rejcev istrskega goveda, z jasnim ci-ljem boškarina obvarovati pred izumrtjem. Bojazni je zdaj dokončno konec, »rešeno« istrsko govedo pa je postalo sinonim za veliko vrednost ohranjanja hrvaškega na-rodnega zaklada in ponosa. Leta 2005 so tako v istrskih hlevih našteli že 350 krav, 18 bikov in 113 telic.

Istrski boškarinPripada skupini podolskih govedi. Ta je razširjena ob Sredozemlju, na jugu Evrope in severu Afrike, kamor je prišla iz Male Azije. Boškarine je ta čas najti v Istri – naj-

več jih je v Višnjanu (kjer je genopark), v Kanfanaru, Svetvinčenatu, Žminju, v vaseh okrog Pazina, Labina … – in nekaj tudi na Krku.Odrasel boškarin je težak od 1000 do 1200 kilogramov (največji so tehtali tudi 1500 ki-logramov), razpon rogov pa lahko preseže tudi en meter. Krave tehtajo okrog 550 do 650 kilogramov. Voli v povprečju tehtajo od 900 od 1100 kilogramov. Danes jih redko kastrirajo, saj si rejci prizadevajo ohraniti vrsto. Krava pasme istrskega goveda lah-ko da od 800 do 1200 litrov mleka z veliko vsebnostjo mlečne masti. Mleko uporablja-jo za hranjenje teličkov, saj lahko dajo krave po telitvi celo od šest do osem litrov mleka dnevno.

Najboljša prijateljaIstrani ne morejo prehvaliti boškarinove bistrosti, ubogljivosti in sploh prijazno-sti. »Jaz in moj boškarin,« so radi govorili predvsem nekdaj, ko sta bila tesno odvisna drug od drugega in skorajda nerazdružlji-va. Žival, ki dozori pri šestih ali sedmih letih, dela v povprečju sedemnajst let, do-čaka jih petindvajset.

Staro istrsko govedo so k nam pripeljali Huni. Kljub drugače razširjenemu mnenju niso zgolj istrski voli (skopljeni biki) z izrazitimi rogovi, ampak avtohtona pasma goveda. Uporabljali so jih predvsem za vprego in za obdelavo polj s plugi. So sinonim za naporno istrsko življenje v času naših »nonotov«.

Sara Vodnik

sol

34 Potepanja 4

V kristale ujeto morje

Če verjamete ali ne, na slovenskih krožnikih in v domačih kulinaričnih mojstrovinah se znajdejo le trije odstotki pristne sečoveljske soli oziroma slabih sto ton letno. To je v primerjavi s 3000 tonami, kolikor je »težka« letna poraba namizne soli v naši državi, le kapljica v morju. S katero soljo je torej začinjena slovenska hrana? Med drugim z afriško in italijansko, kameno soljo in drugimi tujimi nado-mestki. Skoraj greh je, da ob kakovostni soli iz slovenskih solin potrošniki raje posegajo po cenenih tujih slanih kristalih. Res škoda, da (še) ne znamo ceniti tega, kar imamo, kajti marsikdo sploh ne ve, da je slovenska sol pridelana na tradicionalen in ekološko neoporečen način, po čistosti, kakovosti in bogatejši mineralni sestavi pa prekaša številne slane sorodnike drugod po svetu.

S piransko soljo, ki se ponaša s certifi-katom geografskega porekla, in njenim najbolj cenjenim morskim izplenom, solnim cvetom, ponosno oskrbujemo tuje trgovske verige in živilske butike. Skladnost okusov krhkih slanih krista-lov je prepričala celo japonsko cesarsko družino, kjer si dvornega obeda brez naše slane začimbe pravzaprav ne pred-stavljajo več.

Snežna belina slovenske soli Na obsežnem južnem delu Sečoveljskih solin, Fontaniggiah, so sol po srednjeve-ških postopkih pridobivali do šestdese-tih let prejšnjega stoletja. V začetku prej-šnjega stoletja so uredili soline na Leri in v Strunjanu. Hkrati so opustili koprske

soline, izolske pa že v 18. stoletju. Soli-ne so na državni ravni zavarovane kot krajinski park in kulturni spomenik, na svetovni seznam kot močvirje posebne-ga pomena pa so jih sprejeli pod okri-ljem Ramsarske konvencije. Če se bo Krajinskemu parku Sečoveljske soline zaradi v prihodnjih letih uspelo prebiti še na elitni seznam Unescove svetovne druščine, bo to češnjica na torti, ki bo pomembno vplivala tudi na svetovno prepoznavnost. Od vseh danes delujočih solin na svetu se slovenske razlikujejo po petoli, po-sebni mikrobni preprogi, ki skrbi, da se solinsko blato in sol ne mešata, in po so-linarskih hišah. Snežna belina, ki jo naša sol dolguje podlagi iz petole, je bila od

nekdaj zelo cenjena, zato ne preseneča, da si je Beneška republika dolga stoletja lastila monopol nad upravljanjem solin. Petolo v Sečoveljskih solinah nepretr-goma gojijo že dobrih 700 let, odkar so jo naši solinarji v 14. stoletju prinesli s Paga. To dragoceno mikrobno plast je mogoče najti le v Sečoveljskih solinah, medtem ko drugod po svetu solinarji morske kristale grabijo v bazenih z be-tonsko ali asfaltno podlago, ki na ume-ten način preprečuje mešanje soli in morskega blata.

Zakaj je petola tako pomembna?Ta solinska mikrobna preproga je pre-krita s sluzasto plastjo, ki deluje kot biološki filter. Ko se začne iz slanice

Sara Vodnik

sol

35Potepanja 4

uparjati sol, ta pade na petolo, ki ne pre-pusti ničesar skozi in hkrati zadrži tudi nezaželene ione, na primer železove in manganove, ki se tvorijo v soli. Da bi petola res dobro opravila svojo na-logo, je treba zanjo skrbeti in jo primer-no negovati vse leto. Le v obdobju pole-tne solinarske sezone se mikrobna odeja razvija in obnavlja po naravni poti, ker slanica poskrbi, da na petoli ostanejo le zaželeni mikroorganizmi. Zato bo mar-sikdo šele zdaj razumel znani solinarski rek, da se sol dela pozimi in ne poleti. Ena pomembnejših delovnih nalog v so-linah je gotovo »konciranje«, ki se ga se-

čoveljski solinarji lotijo v začetku aprila. Gre za pomembno opravilo, ki ga lahko počnejo le ob lepem vremenu oziro-ma idealnih vremenskih razmerah. Če zelo poenostavljeno prevedemo besedo »konciranje«, bi lahko rekli, da je izpe-ljanka iz italijanske besede »concimare«, torej gnojiti. In res, solinarji v prenese-nem pomenu gnojijo kristalizacijske bazene (cavedine), saj jih pripravljajo za poletno sezono pridelave soli. Z lese-nimi strgali (gaveri) v bazene nanašajo tanek sloj morskega in solinskega bla-ta, ki ima veliko vsebnost pomembnih mineralov. S tem premazom ustvarijo primerno podlago za gojenje in rast alg in cianobakterij za vsakoletno obnovo preproge petole. Spodnji sloj se namreč fosilizira in vsakič sproti zarašča z novo mikrobno preprogo.Ko bazen premažejo, je treba vanj na-liti tanek sloj sveže morske vode. Po dveh dnevih iz bazena odstranijo stoje-čo vodo, po petih ali šestih dneh pa se lahko lotijo grobega in finega pranja kri-stalizacijskih bazenov ter odstranjevanja blatnih kepic z lesenimi strgali, čemur pravijo tudi fino britje.

Pravijo, da se sol dela pozimi. Takrat solinarji s plastjo morskega in solinskega blata prekrivajo bazene in ustvarjajo pogoje za rast petole, ki bo poskrbela, da se blato in sol ne bosta mešala.

Nekoč so na solinskih poljih delali vsi družinski člani, ki so vsak s svojimi močmi prispevali k dobri beri morskih kristalov.

Pogled iz solinarske hiše.

arhi

v STO

, fot

o Uba

ld Tr

nkoc

zy

Na Leri pod okriljem podjetja Soline žanjejo sol v približno 400 kristalizacij-skih bazenih. Po letu 1904 so tam porušili solinarske hiše in modernizirali način pridobivanja soli. Morska voda se zgoščuje v 12 zaporedno vezanih bazenih vse do poslužnice (servidorja), za kar poskrbi vodar. Tu se začne solinarjevo delo, ki je povsem enako kot nekoč. Praviloma skrbi za 24 kri-stalizacijskih gred, v katere previdno pretaka gosto slanico iz poslužnice. Ko je čas glavne letine, jo v bazene s skrbno pripravljeno petolo nataka vsako jutro. Že pred poldnevom se na približno dvocentimetrskem sloju slanice začnejo tvoriti drobni plavajoči kristalčki soli. V najboljši dneh za žetev soli kopreno, sladkasti solni cvet, cenjeno in iskano sol iz drobnejših, laže topnih kristalov, prvič zajamejo zgodaj popoldne, čez nekaj ur postopek ponovijo. Solnega cveta je vsak dan le nekaj kilogramov. Na dnu bazena se tvorijo debelejši kristali. Teh zvečer, še bolje pa zelo zgodaj zjutraj, ko je petola čvrstejša, solinar nagrabi tudi do 300 kilogramov na dan.

Postopek pridobivanja soli

Če solni bazeni ostanejo suhi ali nepra-vilno prekriti s slano vodo, petola pozi-mi zmrzne in odmre. To pomeni, da je tak kristalizacijski bazen neuporaben za pridelavo soli še najmanj dve leti, koli-kor ob najboljših razmerah traja vno-vična vzgoja plasti petole. Jasno je torej, da brez človeške pomoči in skrbne nege petola ne bi preživela.

Pot soli od morja do policKakšna je pot belega zlata od solnega bazena do polic v trgovinah in nazadnje krožnikov na mizah? Ko jo solinarji po-grabijo, jo z vagončki odpeljejo na odce-

Vzorec blata.

foto

Mat

ej Za

lar

sol

Rastline, ki ljubijo solZa slana tla v Sečoveljskih solinah so značilne slano-ljubne rastline, tako ime-novane slanuše ali halofiti, ki prenesejo ali potrebujejo velike koncentracije soli. Običajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v mor-je in na solinah. Na delujo-

čem delu solin Lera uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Botanično še bolj zanimiv del solin so opuščene Fontanigge, kjer so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrocnemum fruticosum), zelo pogosta sta tudi lobodevec (Halimione portulacoides) in ozkolistna mrežica (Limonium seroti-num). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens). Ob jarkih najdemo še posamezne grmiče navadnega členkarja in navadno obrežno lobodko (Suaeda soda). Bre-žino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides). Slanuše imajo praviloma olesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna. Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica (Limonium serotinum) z drobnimi vijoličastimi cvetovi in s sol-nimi žlezami na listih. Nekoč so se solinarske gospodinje, ki so več me-secev z družinami živele v tamkajšnjih solinarskih hiškah, znašle in ob pomanjkanju zelenjave na krožnike položile kar mehka in sočna stebla osočnika. Soliti jih ni bilo treba, tako da so jih zgolj začinili s kapljicami oljčnega olja in vinskim kisom.

V solinah so opazili že 292 vrst pticKaj imajo skupnega kravja čaplja, smrdokavra, rjava cipa, kričava čigra, čebe-lar, mandarinka, kvakač, morska sraka, sabljarka in beločeli deževnik? Vi-dite jih lahko na sprehodu v Krajinskem parku Sečo-veljske soline. V solinah so doslej opazili 292 vrst ptic.

Do leta 2003 jih je bilo na seznamu le 270. Ornitologi so ponosni, da so odkrili nove gnezdilke in gnezdišča zelo redkih vrst. Kravja čaplja je bila v Sloveniji prvič opažena prav v Sečoveljskih solinah. Polojnik, ki je v solinah prvič začel gnezditi šele leta 1990, je kazalnik zdravega okolja. Takrat je gnezdil le en par, zdaj tukaj gnezdi kar 60 parov. Sep-tembra odleti v Afriko, v naše kraje pa se vrne v začetku marca. Vse leto pa se na solnih poljih zadržuje mala bela čaplja, ki so ji namenili vlogo simbola krajinskega parka. Čaplje je najlepše opazovati pozimi, ko se obiskovalcem na Leri dobesedno nastavljajo pred fotografske objekti-ve. Kdor ima čas, naj počaka na poseben trenutek, ko solinarji odprejo zapornične sisteme. Takrat v bazene skupaj z morsko vodo prilijejo tudi svežo hrano, predvsem mladice ribic, na katere čaplje že nestrpno ča-kajo. Radovedni amaterski ornitologi naj se v to veliko slano mokrišče raje odpravijo med februarjem in aprilom, ko se ptice zbirajo v jatah. V zimskem obdobju je na opuščenem delu solin Fontaniggeah (do tja se pride ob prečkanju slovenske meje s Hrvaško in se zavije desno v smeri Muzeja solinarstva) vsaj sto vrst ptic, ki pri nas prezimujejo. Dve zimi nas je obiskal celo plamenec ali flamingo, ki sicer ni reden gost naših krajev. Vsako leto je v solinah več vrst ptic, kar pomeni, da jim ta ekosistem omogoča primerne življenjske razmere. Pomembna je predvsem pestrost različnih s hrano bogatih okolij, od suhih območij z vegetacijo in brez nje do bazenov z vodo ali brez nje. Pa še zanimivost: vse morske ptice imajo posebno žlezo, s katero izločajo odvečno sol, ki jo zaužijejo z morsko hrano. Ta, na primer, galebom omogoča celo brezskrbno pitje morske vode.

36 Potepanja 4

dišče, kjer se sol še vsaj dva tedna »rešuje« odvečne morske tekočine. Nato jo shranijo v posebne porozne vreče, da lahko sol diha. Dobro leto se odceja še v notranjem ali zunanjem skladišču. Šele čez dve leti je sol dovolj suha za pakiranje v prodajne vrečke. Solni cvet, ki je nekoliko občutljivejši, shra-njujejo v posebnih plastičnih zabojih z luknjičastim dnom. Vedno imajo na zalogi 1500 ton jedilne soli, saj morajo biti pripravljeni tudi na primer slabše sezone. Delavke v pakirnici sol najprej ročno prečistijo z lesenimi grabljicami, nato jo z lo-patkami vsujejo v plastične vrečke in stehtajo. Vrečke termič-no zavarijo in jih položijo še v dekorativne, z vrvico zvezane bombažne zavojčke.

Solni cvetV slovensko sol ne primešajo dodatkov proti strjevanju ali kakršnih koli drugih (sicer dovoljenih) kemikalij. Sol je raz-vrščena v pet kakovostnih razredov: piranska sol z geograf-skim poreklom, tradicionalna sol, solni cvet, industrijska sol in kopalna sol. Najdragocenejši pridelek Piranskih solin je solni cvet, katerega drobni piramidasti kristali bele do roza barve nastajajo le ob brezvetrju, saj jih zmoti že najmanjši val. Ko pride čas žetve, jih v tankem sloju na površini solnih polj z največjo ljubeznijo solinarji nežno poberejo s posebej prirejeno lopatko. Ker naš solni cvet odlikujejo največja mo-žna mera mineralov ter posebej izrazita okus in vonj, mu ku-linarična elita priznava, da kakovostno presega vrsto v svetu čislanih sort.

Kot nekoč tudi danes pobrane slane kristale natovorijo v vagonč-ke in jih do odcedilnih površin potiskajo po tračnicah.

arhi

v STO

, fot

o Uba

ld Tr

nkoc

zy

Solinarski bazeni v Sečovljah na začetku pomladi.

foto

Mat

ej Za

lar

Nad Limsko drago

141Potepanja 4

V izumrlo mestoVsi poznajo Limski zaliv, ki ga Istrani promovirajo kot fjord, čeprav z zalivi v dolinah ledeniškega izvora, razen videza, nima ničesar skupnega. Množice se zgrinjajo v to starodavno kraško dolino, ne-kateri se tja tik ob morju odpravijo s kolesom iz Vrsarja, a le redki nadaljujejo pot še globlje v notranjost, v Limsko drago, ki je bila nekoč pomembna meja med poreško in puljsko škofijo. Danes jo prečka viadukt zahodnega kraka istrskega ipsilona, ki se na južni strani doline združi z vzhodnim krakom. V bližini je Dvigrad, od 17. stoletja dalje mesto duhov, zdaj ruševina, ki je turistično vse bolj obiskana in brez dvoma tako zanimiva, da bi v prihodnosti veljalo še enkrat razmisliti o oživitvi stare železniške proge, ki je Rovinj povezovala s progo Divača–Pulj. Okolica Kanfanarja in Žminja, kjer se tokratni izlet zaključi, naj bi bila rojstno mesto prvega is-trskega vola boškarina. Mislim, da je opis dovolj privlačen, da se velja kakšen dan, namesto na plažo, odpraviti med zimzelene goz-dove v in nad Limsko drago.

Rovinj se je najprej razvil kot industrij-sko središče. Zanimivo, tobačna tovar-na, cementarna in obrat za izdelavo testenin so odprli možnosti za turizem. Leta 1876 so odprli železnico, po kateri so skozi Limsko drago do Kanfanarja, kjer se je priključila železniški progi Di-vača–Pulj, tovorili v eno smer surovine in v drugo končne izdelke. Seveda so progo izkoristili tudi za potniški promet in tako so v Rovinj prišli tudi turisti. Leta 1966, ko so bile že zgrajene nove ceste, so progo ukinili in danes pridejo obiskovalci v Rovinj večinoma po hitri cesti. Le redko zavijejo tudi v Kanfanar in v Dvigrad, čeprav se cesta vije prak-tično nad njima. Zanimiva zgodba se drži Dvigrada in Kanfanarja, a o tem več v nadaljevanju.

Ne fjord, ampak kraška dolinaV Limski zaliv, tudi Limski kanal ali celo – narobe – Limski fjord, vozijo tu-ristične ladje večinoma iz Vrsarja, mi

Matej Zalar

pa pridemo v to skrivnostno dolino iz druge strani. Glavna cesta, praktično edina povezava Rovinja z magistralko in avtocesto, vodi skozi Rovinjsko selo po precej puščobni vztrajno vzpenjajoči se cesti. Nekaj kilometrov za to vasjo iz-beremo v večjem križišču smer proti se-veru in cesta se takoj precej strmo spusti v Limsko drago in takoj spet vzpne na drugo stran doline – tam je tudi stolp, ki služi kot razglednik na Limski kanal. 1 Na dnu doline pa se ob zaliv odcepi pot, ki vodi v poplavljeni del kraške doline.To kajpak ni fjord, čeprav je morda tako videti. V teh krajih pač nikoli ni bilo le-denikov, so pa bila apnenčasta tla. V mi-ocenu je nekdanja reka počasi izdolbla okoli sto metrov globoko dolino, ki po slabih dvajsetih kilometrih zavije proti severu in se mimo Svetega Petra v goz-du ter pod Tinjanom po približno tride-setih kilometrih konča pri Beramu. Sta-rodavne reke danes ni več, domnevajo pa, da pod površjem teče en krak Pazin-

čice (drugi krak teče proti dolini Raše).Limski zaliv je nastal po koncu lede-ne dobe, ko se je gladina morja zaradi taljenja ledu dvignila za petdeset me-trov. Tako je morje preprosto poplavilo najnižji del doline in nastal je približno deset kilometrov dolg in petsto metrov širok zaliv, danes brez dvoma ena najve-čjih istrskih atrakcij.

Miru ni večLimska draga je naše prednike privlači-la že v neolitiku. Obilica svežih izvirov in rodovitna zemlja, čeprav ponekod še pred sedemsto leti močvirnata tla, so bila idealna za poselitev in kmetijstvo. V antiki je po dolini potekala meja med kolonijama Poreč in Pulj, od tod izvira tudi ime – »limes« pomeni v latinščini meja. Tudi v srednjem veku je bilo to območje vedno na udaru vojn, pa saj je bilo tako skoraj po vsej Istri. O Limskem kanalu krožijo celo zgodbe o piratih, ki naj bi imeli svoje skrivališče v votli-

Rovinj 9

142 Potepanja 4

ni v Gusarski pečini. Najpomembnejša dejavnost pa je bilo vendarle ribištvo. Lastniki zaliva so bili poreški škofje in tako se eden od tako imenovanih kari-gadurjev oziroma vkrcališč v Limskem kanalu imenuje Punta od biskupa – Škofova punta. Tam naj bi duhovščina blagoslavljala mreže, kar je bil verjetno lepši izraz za pobiranje davščin v obliki ulova. Ta je bil bogat predvsem v času drstenja, ko so ribe množično plavale v miren zaliv, ribiči pa so z mrežami zvi-to zaprli izhod, zaliv je pač širok samo petsto metrov, zato je bilo to razmeroma preprosto. Tako so, ko je bil čas prime-ren, samo dvignili polne mreže. Ribolo-va je danes manj, zato pa v zalivu go-jijo školjke, prav na koncu, kamor vodi cesta, jih tudi prodajajo. Prav gotovo je bilo v preteklosti vzdušje v zalivu bolj mirno kot danes, ko so v sezoni parki-rišča prepolna turistov, prodajalci sira, istrskega žganja, oljčnega olja in drugih dobrot pa si manejo roke, ne samo ob morju, ampak tudi višje, ob glavni cesti, kjer so razgledišča postavili bolj ali manj samo v želji po zaslužku.

Pater Romuald je še užival v tišiniNad Limskim zalivom pa je svoj mir pred tisočletjem našel sv. Romuald. Puščavnk se je kot plemiški sin rodil v

Raveni, kjer je mladost večinoma preve-seljačil, potem pa se je za pokoro, ker je njegov oče zaradi malenkostnega pre-pira ubil nekega sorodnika, umaknil v samostan. Tam se mu je nekoč prikazal sv. Apolonij in takrat se je odločil, da bo postal menih. Ker je imel drugačne po-glede na duhovnost, je hitro postal trn v peti kolegom, ki so živeli bolj ali manj na veliki nogi, zato se je umaknil v samoto in osnoval kalmaldulenski red, ki izha-ja iz reda benediktincev, a išče smisel predvsem v samoti. Sv. Romuald je po Evropi ustanovil več samostanov, ene-ga od njih tudi v Kloštru tik nad Lim-skim kanalom. Ko je delo opravil, se je umaknil v samoto. Našel jo je v jami na južnem pobočju Limske drage, kamor danes vodi tudi strma pešpot. 2 Točno 105 metrov dolga jama ima nekaj večjih dvoran, visokih od pet do šest metrov, in je v celoti prehodna, a samo za organizi-rane skupine in le od junija do avgusta (informacije dobite v turističnem uradu Kanfanar). Sv. Romuald naj bi v jami ži-vel med letoma 1001 in 1004, vendar ar-heološki ostanki iz pradavnine dokazu-jejo, da ni bil prvi naseljenec. Vsekakor pa je imel mir, saj so se preprosti ljudje jame bali, ker so verjeli v nesmisle, kot so neznane jamske sile in podobno.V Limsko drago vodi proti vzhodu

slabša cesta, ki je primerna predvsem za kolesarjenje. Kdor je na izletu z dvo-kolesnikom, lahko nadaljuje vse do Dvi-grada in v Kanfanar kar po dnu doline, sicer pa imamo dve možnosti: da se vzpnemo nazaj po isti poti in v Kanfa-nar po magistralki ali pa se nad Limsko drago vključimo na avtocesto, kjer sicer plačamo cestnino, a zato dolino udobno prečkamo po viaduktu. Prav dosti raz-gleda ne bo, zato priporočam vrnitev po magistralki. Tik pred Kanfanarjem za-vijemo levo proti Dvigradu, ki je dobro označen. Kmalu smo pri pokopališču, kjer je na robu jase dobro ohranjen ka-žun. 3 Cesta se potem spusti v zeleno dolino in za enim od ovinkom na terasi, še precej nad dnom doline, zagledamo skrivnostne ruševine že slabih štiristo let mrtvega mesta Dvigrada. 4

Mesto brez prebivalcevV Dragi sta bili nekoč dve gradišči, ne prav dosti oddaljeni drugo od druge-ga. Stari Rimljani so ju imenovali Duo Castra, v srednjem veku Duecastelli – dve utrdbi. Parentin je pogorel med genovsko-beneško vojno v 14. stoletju, Montecastello pa se je, kljub temu da so med istimi vojnami pobili vse prebival-ce, obdržal – ko so ga Benečani temeljito obnovili in utrdili, je dobil ime Dvigrad.

Limski kanal je kraška dolina, ki jo je po koncu ledene dobe zalilo morje.

Rovinj9

143Potepanja 4

Limska draga je bila meja cerkvene obla-sti, a strateško pomembna za posvetno oblast, zato je bilo nemirno tudi kasneje. V 16. stoletju so utrdbo napadali Av-strijci, kasneje še Uskoki, a brez uspeha. Dvigrada človek ni več uničil.Uspelo je kugi.V tistem času je bila Limska draga bolj močvirnata, slišal sem celo, da so lahko posebne barkače iz morja priplule sko-raj do Dvigrada. Močvara, kjer so imeli menda veselico tudi z malarijo okuženi komarji, je bila seveda raj za razvoj bak-terij, zato je med drugimi boleznimi v Dvigradu večkrat morila tudi kuga. Pre-bivalce je iz mesta dokončno pregnala leta 1631, ko so se množično preselili v

bližnji Kanfanar. Nekoč precej bogato obzidano mesto je prvi resneje opisal poreški škof Tomassini, ki se je tam mu-dil kakih dvajset let pozneje. Poročal je, da v mestu še živi nekaj revnih in od vseh pozabljenih prebivalcev, tako da za dokončni propad štejejo šele leto 1714, ko so iz dvigradske cerkve sv. Zofije od-nesli še zadnje dragocenosti.

Skrivnosti privlačijoDvigrad so začeli sanirati leta 1997 in po skoraj petnajstih letih so ruševine dovolj varne, da jih obiskuje vse več ra-dovednih turistov. Med zidovi imajo kaj videti in če so prebrali kakšen sestavek o tem mestu, v knjigi, ki jo imate v rokah,

je med obsežnejšimi laičnimi, si lahko z nekaj domišljije precej živo predstavlja-jo nekdanji tloris. Mesto s kar dvesto objekti znotraj dveh ohranjenih obročev obzidja z več obrambnimi stolpi je bilo tesno strnjeno, hiše so se držale druga druge, med njimi pa so ponekod vodile zelo ozke ulice. Do središča s cerkvijo sv. Zofije bi morali zavojevalci podreti kar tri vrata. Romanska cerkev naj bi svojo zasnovo dobila že v 5. stoletju, v 8. so ji prizidali tri apside, do 13. stoletja pa je dobila še krstilnico in zvonik. Zakristijo so postavili v 14. stoletju.Druge zgradbe niso tako dobro razpo-znavne, razen seveda najbolje ohranje-nega razgledno-obrambnega stolpa.

Kažun pri kanfanarskem pokopališču. Ostanki Dvigrada z druge strani Limske drage.

Ena od ulic v starodavnem zapuščenem mestu. Ostanki cerkve sv. Zofije v rekonstrukciji.

Rovinj 9

foto

foto

lia.co

m

Kuga v DvigraduPo legendi je deček iz Dvigrada nekoč srečal lepo damo, ki ga je pro-sila, da jo odnese na steno sv. Anđela, torej na pečino nasproti mesta. Najprej je okleval, stena je pač visoka, a ga je vzpodbudila, da je precej lahka in ne bo imel težav. Storil je, kot ga je prosila, na vrhu pa mu je zaupala, da je pravzaprav kuga. Človek bi si mislil, da bo deček, ki je nosil skrivnostno gospodično, bolezen raznosil po okolici, toda na-sprotno: v zahvalo ga je opozorila, naj se reši in z najbližjimi hitro odide iz Dvigrada. Res je naredil tako, s seboj je vzel mamo, brata ter sestro in prav oni naj bi bili prvi prebivalci Kanfanarja.

Kanfanarski čudežiO tem so po pričevanjih Antona Medena pisali celo časniki. V cerkvi sv. Silvestra v Kanfanarju naj bi se pri božični maši leta 1930 hostija spremenila v Jezusovo glavo s trnovo krono, kar je v mesto zaneslo celo tedanjega škofa, ki je vodil mašo s procesijo. Prikazanje je toliko bolj čudežno, ker so Jezusovo glavo videli samo tisti v prvi vrsti, je pa res, da so bili tisti verjetno tudi najbolj pridni kristjani. Tisti, ki so med mašo sedeli v gostilni, Odrešenika pač niso videli in seveda nikakor nimajo dokaza, da ga res ni bilo. Vera je čudovita stvar.To pa še ni vse, o zadnjem čudežu namreč poročajo iz leta 1994, ko je zaradi gromske strele, ki je udarila v zvonik cerkve, nehalo delovati sa-modejno zvonjenje. Da bi bilo redu zadoščeno, je mežnar zvonil ročno. Pri tem je nekega večera za oltarjem opazil starca, ki je kasneje izginil. Konec prejšnjega tisočletja so se v Kanfanar spet zgrinjale množice vernikov in nevernih Tomažev, skrivnost pa nikoli ni bila razrešena.

144 Potepanja 4

Pod njim se lahko sprehodite tudi po delu obzidja, a najbolj vrtoglavi naj raje ostanejo na tleh. Razgled po Limski dragi je fantastičen, lepo se vidi tudi cerkvico sv. Antona na drugi strani ceste in prišiljeno pečino, Sveti Anđel imenovano, ki se nasproti cerkve dviga nekaj me-trov nad drevesne krošnje. Po ustnem izročilu naj bi bila nekoč na vrhu kapelica, a dokazov za to ni. Zato pa obstaja mestni statut, v katerem so zapisane precejšne podrobnosti o vsak-danjem življenju znotraj utrjenega mesta. Tako na primer po tretjem večernem zvonjenju v krčmi niso več smeli streči vina, je pa bilo mogoče piti na kredo, a le s tridnevnim odlogom pla-čila. Poleg tega so imeli mestni velmožje določene pristojnosti pri soodločanju, torej je bila oblast precej demokratična, ob

Na poti iz Kanfanarja v Žminj je tudi vas z zanimivim imenom.

9 Rovinj

Razgled z obrambnega zidu – desno cerkvica sv. Antona in pečina sv. Anđela, kjer naj bi bila po ustnem izročilu nekoč kapelica.

145Potepanja 4

tem pa so smeli celo nadzirati finančne dejavnosti cerkvene oblasti (in jo sicer pustiti pri miru).

V Pazinsko grofijoCesta se spusti v Drago in se spet vzpne proti Mraganom, kjer je na poti, le kakih 400 metrov od Dvigrada, še zanimiva cerkvica sv. Marije od Lakoća 5 , obda-na s pokopališčem in zelo bogata s fre-skami Pisanega mojstra, ki je slikal tudi v oprtaljski in lovranski cerkvi. Seveda je cerkev zaklenjena, za ključ bi veljalo povprašati v kanfanarskem župnišču, kamor se je treba vrniti po isti cesti.Kanfanar naj bi nastal leta 1631, a naj-verjetneje je bil tu kak zaselek že prej, saj je tam že stala manjša cerkev. Zaradi nenadne priselitve skoraj vseh Dvigraj-čanov so jo podrli in do leta 1696 po-stavili novo, posvetili so jo sv. Silvestru. Zunanjost ni ravno spektakularna, glavna bogastva pa skriva v notranjo-sti. Najbolj znana je čudovito izklesana

prižnica iz 13. stoletja, ki so jo, kot dru-ge dragocenosti, prinesli iz cerkve sv. Zofije, ko v Dvigradu že davno ni živel nihče več.V Kanfanarju je križišče dveh cest. Pro-ti severu vodi cesta k Svetemu Petru v gozdu s pavlinskim samostanom, o katerem lahko več preberete v izletu iz Vrsarja. Bolj vzhodno pa vodi cesta proti magistralki Pulj–Pazin. Na križi-šču obeh cest je nižji grič, na katerem od 12. stoletja stoji mesto Žminj, trdno obzidano in zavarovano s štirimi okro-glimi stolpi. Paranoja? Kje pa, še kako so bili potrebni! Mesto je od nekdaj pri-padalo Pazinski grofiji, torej ne Beneča-nom, od 16. stoletja dalje pa Habsbur-žanom, dedičem pazinskih grofov, ki so sicer izvirali iz Goriškega. Žminj je bil torej vedno na vojaškem udaru, naj-bolj v 17. stoletju, ko so Benečani celo uspeli porušiti obrambne zidove, a v 15. in 16. stoletju tudi pomembno trgo-vsko mesto in kulturno središče.

KalvarijaMestno obzidje je deloma ohranjeno še danes in pod njim tudi parkiramo. 6 Središče mesta zaznamuje velik trg z baročno cerkvijo sv. Mihaela, ki so jo na mestu starejše iz 12. stoletja postavili med letoma 1625 in 1717. Ob severni ste-ni cerkve je manjši park z gotsko kapelo, ki bo nepoučenega obiskovalca prej spo-minjala na boljšo iz kamna grajeno lopo za orodje. Kakšna zmota! Če bi pokukali v notranjost, bi opazili krasne freske, ki jih je leta 1471 naslikal neznanec, ki naj bi bil naše gore list. Pravijo, da je bil iz alpske dežele.Od nekdanjega kaštela se je do danes ohranilo samo južno krilo, v katerem je danes nova knjižnica, in okrogel jugo-vzhodni stolp, kjer je danes turistični in-formacijski center. Ko so gradili cerkev, so jo pravzaprav naslonili ob grad, ne vem pa, če sta bila povezana s kakšnimi vrati. Na trgu je še dvojni vodnjak, o ka-terem pa ne vem nič pametnega.Me je pa zato navdušil prikaz križanja, ki sem ga doslej videl samo v tem delu Istre, nekaj podobnega imajo na primer v Svetem Petru u šumi. Tako imenova-na Kalvarija, trije križi, na srednjem je križani Jezus, na stranskih pa ni obeh razbojnikov, stoji na verjetno umetno nasuti komaj dva metra ali še manj viso-ki vzpetinici ob glavni cesti Sveti Vinče-nat–Pazin, ravno na izhodu iz mesta. 7

Skoraj geometrijsko središče IstreŽminj ni med najbolj živahnimi istrski-mi mesti, pa nič zato. Stoji tako rekoč sredi Istre, od koder lahko nadaljujete v smeri Pulja, kjer so na poti še Sveti Vin-čenat, Vodnjan in malo vstran tudi Bale. Ali pa proti Svetemu Petru, morda v Pa-zin oziroma na zahodno obalo, proti Vr-sarju ali v Poreč. Vendarle me je najbolj navdušila pokrajina, ki daje tukaj precej bolj celinski vtis.

9Rovinj

Baročna cerkev sv. Mihaela v Žminju. Edini ohranjeni del nekdanjega kaštela sta južni trakt in eden od stolpov.

Kalvarija v Žminju.

146 Potepanja 4

9 Rovinj

Rovinj za ves dan

Kdor si želi nekoliko podrobneje ogledati Rovinj, se seznaniti z njegovo zgodovino, nastankom in razvojem, vplivi, ki so ga spreminjali in lastniki, ki so mu ukazovali, ta mora temu, verjetno najbolj sli-kovitemu in živahnemu mestu v Istri, posvetiti več časa, kot mu je na voljo med kratkim postankom, ko se sem pripelje med pohajkovanjem po Istri. Seznaniti se je treba z najstarejšim delom mesta, ki je najbolj zanimiv, najbolj dragocen in zato tudi spomeniško zavarovan.

V turističnih pisarnah imajo za površno seznanjanje na voljo nekaj osnovnega gradiva o tem mestu in njegovi prete-klosti, kakšna vloga mu je bila dodelje-na v preteklosti in kako jo je opravljal, za natančnejše popise in razlage pa so zgodovinarji napisali debele knjige. V pisarnah so tudi osnovni napotki, kaj je v mestu zanimivo in na kaj kaže usme-riti pozornost. Znamenitosti je toliko, da zanje tu ni dovolj prostora. Bolje bo, če skušamo za začetek razložiti, zakaj je mesto takšno, kakršno ga lahko obču-dujemo.

Castrum na otokuNajprej, mesto je zelo staro in že samo zgodovinske plasti, ki so se nalagale ena na drugo, dajo prostoru svojevrstnost. Klesala ga je enaka usoda kot druga istr-ska obmorska mesta. V sedmem stoletju ga omenijo kot Castrum Rubini (iz tega imena je nastal slovanski Rovinj in itali-janski Rovigno, ki pa je dobil še dodatek d'Istria), v srednjem veku (leta 1283) pa

mesto samo skoči pod varstvo beneške-ga leva in iz takratnih časov se je ohra-nila zdajšnja svojevrstna podoba mesta.Mesto se je razvijalo na otoku (šele leta 1763 ga povežejo s kopnim), ker je bilo tako zavarovano pred vsiljivci, dodali pa so mu močno obzidje. Dolgo obdobje Sarenissime mu je dajalo navidezno sa-moupravo (o vsem so vendarle odločali v Benetkah), prineslo razvoj trgovanja, pomorstva in ladjedelništva. Rovinjča-ni zaslovijo kot odlični pomorci in kot kapitani vodijo beneške vojaške ladje, kot piloti pa usmerjajo trgovske ladje po severnem Jadranu in beneških lagunah.

Premalo prostoraBegunci, ki jih z Balkana preganjajo Tur-ki, iščejo mir tudi v Rovinju, gospodar-ske možnosti pa privabljajo ljudi iz se-verne Italije in zato mesto začne pokati po šivih, kajti v določenem obdobju je imelo skoraj 14 tisoč prebivalcev. Zato se mestne hiše dvigujejo v nebo in ši-rijo nad uličicami, ki postajajo vse bolj

tesne, hiše se naslanjajo na mesto obzid-je, le za cerkev sv. Evfemije (tu ji pravijo kar sveta Fuma) je dovolj prostora. Na-stalo je mestno središče, ki se poslej po zunanji podobi ni veliko spreminjalo in prav takega hodijo zdaj občudovat, ne vedoč, da je bil Rovinj na primer glav-na izvozna luka za istrski kamen, da so mu Benečani predpisali hude trgovske omejitve, ki so jih meščani morali izigra-vati, če so hoteli normalno delovati in je zato postalo mesto v 18. stoletju najve-čje gnezdo tihotapcev, da je bilo mesto v srednjem veku skoraj v stalnem sporu s Piranom in Koprom, da je bilo najpo-membnejše ribiško mesto v Istri, da je imelo sedem mestnih vrat, od katerih je troje vrat še ostalo …

Šole, makaroni, ribe in tobakZa obiskovalce je manj zanimiva okolica starega mestnega jedra, za sam Rovinj pa je še kako pomembna, saj se je tam začela razvijati industrija, še zlasti po-tem, ko pade mesto v roke Avstrijcem

Jože Petrovčič in Matej Zalar foto Matej Zalar

147Potepanja 4

Galebji kriki se zjutraj mešajo z odzvanjanjem iz cerkve sv. Evfe-mije, ki, četudi nehote, krasi skoraj vse fotografije Rovinja.

Do cerkve sv. Evfemije vodi mnogo ozkih uličic, najlepša pa je sprehajalna pot, ki se na vrh griča vije iz severozahodnega dela otoka.

9Rovinj

(leta 1797). Že leta 1816 je mesto dobilo prvo razsvetljavo, kmalu za tem javno šolo, leta 1847 so začeli industrijsko iz-delovati testenine, leta 1853 so postavili znamenit svetilnik, leto pred tem so za-čeli izdelovati cement, 1872 je nastala to-bačna tovarna, leta 1876 so mesto z žele-znico povezali s Kanfanarom (ki so jo v industrijskem razcvetu v drugi polovici prejšnjega stoletja opustili), z njo so pri-šli prvi turisti in nastali so prvi hoteli …

LabirintSprehod po središču mesta je, kot bi se izgubili v labirintu, ki se na vse strani nekdanjega otoka odpira na morje, proti sredini pa dviguje na vrh griča, ki vedno v soncu, s cerkvijo sv. Evfemije, bdi nad ozkimi uličicami in prehodi med bloki starih hiš. Sprehod lahko začnemo kar na glavnem parkirišču pred polotokom in se ob morju sprehodimo mimo prive-zanih ribiških bark, nad katerimi krožijo kričeči galebi. Že na polotoku se ob oba-

li k morju spuščajo ozki prehodi med hišnimi bloki in na severnem delu po-lotoka je tik nad vodo nekaj privlačnih barov na prostem, kjer lahko posedate tudi na skalnati obali, seveda z blazina-mi pod zadnjicami. Čudovito!Sledeč širši ulici vzdolž hiš, ki se dvigajo tik nad obalo, pridemo na odprto sonč-no pot, ki se mimo bunkerjev in topov, verjetno iz avstrijskega obdobja pred prvo svetovno vojno, vzpne na grič k cerkvi sv. Evfemije. Zgodba mestne za-vetnice je tako zanimiva, da si zasluži nekaj kratkih stavkov. V bližini Cari-grada se je leta 289 rodila uglednemu trgovcu. Kot kristjanka se je zamerila rimskim oblastem in že kot petnajstle-tnico so jo za časa cesarja Dioklecijana, okrutnega preganjalca kristjanov, mučili v amfiteatru. Pokončale so jo zveri, ne pa tudi raztrgale, in požrle. V rovinjski cerkvi je na sliki upodobljena v areni pred smrtjo, pod ložo rimljanskih velja-kov. V polležečem položaju se tik pred

Otroško igrišče na severni strani nasipa, ki je nekdanji otok pove-zal s kopnim.

S kabli prepredena rovinjska uličica.

Obok Balbi iz 18. stoletja je nadomestil ena od sedmih srednjeveških mestnih vrat.

148 Potepanja 4

9 Rovinj

smrtjo, nadnjo se že sklanja lev, z žar-kom ožarjena ozira v nebo, proti ange-lom, od katerih eden drži palmovo vejo. Njeno telo ni strohnelo in čez tristo let so ga prenesli v Carigrad, kjer je bizan-tinski cesar Konstantin njej v čast zgra-dil cerkev. Sarkofag z njenim telesom je izginil okoli leta 800 in se čudežno poja-vil na rovinjski obali. Zdajšnja cerkev, v kateri je danes njen kamniti sarkofag, ni stara, iz 18. stoletja je. Beneški zvonik, ki daje rovinjskemu polotoku iz vseh sme-ri nezgrešljivi pečat, je visok natančno šestdeset metrov, vrh njega pa se v vetru vrti bronasta skulptura svetnice.

Nazaj na obaloPod cerkvijo si lahko privoščite drugo kavo ali se spustite na drugo stran po-lotoka, k mestnemu pristanišču oziroma na mestni trg, kjer so imeli svojo upravo Benečani. Hrvati mu niso spreminja-li imena, zato se še vedno imenuje Trg Maršala Tita. Morda boste tja prišli kar skozi Balbijev obok, ki pa ni eden od

Rovinjsko mestno pristanišče je gotovo eno najbolj fotogeničnih na svetu.Ribič pri jutranjih opravkih.

Poleti vedno polne kavarne na obali. Krčma Ulika v središču mesta.

sedmih srednjeveških, saj so ga – sicer na mestu starih vrat – postavili v 17. stoletju. Na trgu je med drugimi hišami živahnih barv najbolj opazna stavba z urnim stolpom. Pod uro je seveda reli-ef beneškega leva. Tako rekoč nasproti pa stoji rdeča baročna palača Califfi, v kateri so danes prostori Muzeja mesta Rovinj, med drugim si lahko ogledate umetniško, etnografsko in arheološko zbirko ter najdbe iz okoliških mest. Malo iz središča mesta lahko, a odprt je samo poleti, pri južnem pristanišču poiščete še Rovinjski akvarij v zgradbi Centra za raziskovanje morja Inštituta Ruđer Bošković.Ob obali je nekaj restavracij, kjer stre-žejo vse od A do Ž, pri čemer je videti, da vrh ponudbe zaseda cvrtje vseh vrst – od zrezkov na dunajski način do ka-lamarov in pomfrija. Seveda imajo tudi prave morske specialitete, a kaj, ko od sosednje mize diši po cenenem olju … zato priporočam, da se raje še enkrat iz-gubite na ozkih ulicah v središču mesta,

med manjšimi galerijami in utesnjenimi krčmami, kjer so možnosti za pristno morsko kulinariko dosti bolj pestre. Tam je tudi Krčma Ulika, kjer težka lese-na vrata lastnik odpre med 12. in 15. uro ter zvečer ob 19. uri. Sladokusce, naveli-čane turistične cenenosti, privabijo tudi s pomenljivim napisom na črni tabli: »no pizza – no čevapčić – no calamari«. Obetavno.

Rovinjsko jutroV Rovinju, ki z mnogimi prireditvami oživi poleti, so najlepša jutra. Ob zvo-ku zvonov iz cerkve sv. Evfemije se je najprijetneje usesti za mizo ene od ka-varn pred trgom in si s pogledom na zibajoče ladjice v mandraču privoščiti dolgo kavo z rogljičem. Še dovolj zgodaj seveda, da se po obali sprehajajo samo domačini s časopisi pod pazduhami in ko ribiči na pomole vržejo jutranje mre-že. Takrat Rovinj zaživi v vsem svojem sijaju. Neprecenljivo.

150 Potepanja 4

1 Razgledni stolp nad Limskim kanalomN 45° 8' 17" / E 13° 43' 28"

2 Romualdova jamaT: +385 52 825 003N 45° 7' 44" / 13° 44' 28"Ogled je možen od junija do avgusta od 10. ure dalje.Cena organiziranega ogleda znaša od 10 do 30 HRK, vključena sta vodič in oprema.

3 Kažun pri kanfanarskem pokopališčuN 45° 7' 18" / E 13° 49' 52"

4 DvigradN 45° 7' 35" / E 13° 48' 46"

5 Cerkvica sv. Marije od LukaćaN 45° 7' 42" / E 13° 48' 37"

6 Žminj – parkiriščeN 45° 8' 37" / E 13° 54' 30"

7 Kalvarija v ŽminjuN 45° 8' 41" / E 13° 54' 10"

8 Muzej mesta Rovinj(Zavičajni muzej grada Rovinja)Trg maršala Tita 11, 52210 RovinjT: +385 52 816 720www.muzej-rovinj.comV zimskem času od 10.30 do 13. ure (zaprto ob nedeljah in ponedeljkih), v letnem času od 10.30 do 13. ure in od 18. do 21. ure, julija in avgusta do 22. ure (zaprto ob nedeljah). Vstopnina za odrasle 15 HRK, za otroke in študente 10 HRK.

9 Rovinjski akvarijObala G. Paliagena 5, 52210 RovinjT: +385 52 804 712Poleti je odprto od 9. do 21. ure.

9 Rovinj

TURISTIČNA SKUPNOST KANFANARTrg Marka Zelka 6, 52352 KanfanarT: +385 (0)52 [email protected]

TURISTIČNA SKUPNOST ROVINJObala Pino Budicin 12, 52210 RovinjT: +385 (0)52 [email protected]

TURISTIČNA SKUPNOST ŽMINJČakavska kuća bb, 52341 ŽminjT: +385 (0)52 [email protected]

MERILO: 1:125 000

2

1

8-9

45

3

76

potepanja 4 - ponatis

Documents