Blizu domaRoel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini,pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela

PRIROČNIK ZA DELO Z DRUŽINAMI

Roel

Bou

wka

mp

Son

ja B

ouw

kam

pB

lizu

dom

aOtroci z izstopajočim vedenjem, spregledani otroci, otroci z agresivnim vedenjem, plašljivi otroci, zlorabljeni otroci, zanemarjeni otroci, otroci, ki postopajo, otroci, ki povzročajo nevšečnosti, otroci v rejniški družini, otroci v zavodu … Označeni otroci torej.

Tovrstne opredelitve otrok pozabijo izpostaviti, da imajo ti otroci tudi biološke ali socialne starše, ki imajo lahko svoj delež pri nastanku in/ali vzdrževanju omenjenih težav, a hkrati lahko tudi bistveno prispevajo k njihovi razrešitvi. Starši so namreč v življenju otrok ključnega pomena, saj posredujejo matrico, s katero otrok vstopa v svet.

Kadar otroke diagnosticiramo in obravnavamo ločeno od njihovih staršev, ti otroci plačujejo ceno za proces, za katerega sami v prvi vrsti niso odgovorni. Kako potem sodelovati s starši in jih vključiti v proces podpore in pomoči kot soustvarjalce procesa? Kako opreti sodelovanje z družino na vire moči? Kako strokovni delavec prepozna, kateri vzorci delovanja ga ovirajo pri delu, in kako ugotovi, da pomoč, ki jo nudi, ni pomoč, ki jo ljudje potrebujejo?

Ta monografi ja je osnovana na izkustveni sistemski terapiji, imenovani tudi gestalt-izkustvena družinska terapija ali k izkušnjam usmerjeni procesi psihosocialne podpore in pomoči. Zato knjiga išče odgovore na zgornja vprašanja »blizu doma«. Spodbuja premik od strokovnega delovanja, ki je usmerjeno k posamezniku, k strokovnemu delovanju, ki je usmerjeno k družinam, ter ponuja orodja, ki so za ta premik potrebna. Na podlagi inter-akcijskih vzorcev, ki jih pogosto srečujemo v praksi, priročnik zelo konkretno in praktično opisuje, kako uspešno sodelovati s starši in z otroki v družinah, kjer težave vzdržuje že samo delovanje družine, ali v družinah, ki se soočajo z dodatnimi nalogami zaradi otroko-vih dispozicij, razvoja ali oviranosti, ali zaradi zunanjih okoliščin, ki vplivajo na kakovost družinskega življenja.

V knjigi so predstavljene tudi relevantne teorije, ki so pospremljene z informativnimi rezul-tati raziskav, instruktivnimi smernicami in s pojasnjevalnimi zgledi iz prakse. Knjiga bo v praktično pomoč in v navdih strokovnim delavcem, ki delajo na raznolikih področjih psiho-socialnega dela, da bi v prihodnje (odločneje) delovali na ustvarjalen, prožen in celosten način ter znali aktivirati socialno mrežo klientov.

Monografi ja je, poleg strokovnim delavcem, namenjena vsem, ki so vključeni v procese podpore in pomoči (npr. prostovoljcem, študentom). Ne nazadnje je zanimiva tudi za starše, saj ponuja shematski pregled interakcij med otroki in starši in s tem dodaja drago-cen prispevek k razumevanju teh kompleksnih odnosov.

9 789612 376505

ISBN 978-961-237-650-5

BLIZU DOMAPriročnik za delo z družinami

Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini,pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela

Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkampv sodelovanju s Claro Bartelds

Urednica slovenske izdaje: Mija M. Klemenčič RozmanPrevod: Stana Anželj

Blizu doma: priročnik za delo z družinamiRavnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega delaNaslov izvirnika: Dicht bij huis: Praktijkboek werken met gezinnen. Aanpak van patronen in gezin, hulpverlening en werkveld

© De Tijdstroom Uitgeverij/Roel and Sonja Bouwkamp, 2013© za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2020

Avtorja: Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkamp v sodelovanju s Claro BarteldsUredila in uvod k slovenski izdaji napisala: Mija M. Klemenčič RozmanIz nizozemščine prevedla: Stana AnželjRecenzentki: Alenka Kobolt, Gabi Čačinovič VogrinčičLektorirala: Eva VrbnjakTehnično urejanje in prelom: Jure PreglauOblikovanje naslovnice: Floortje Bouwkamp

Založili in izdali: • Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zanjo Roman Kuhar, dekan

Filozofske fakultete• Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, zanjo Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete• Inštitut za družinsko terapijo, Ljubljana, zanj Jure Grgurevič, direktor

Ljubljana, 2020Prva izdaja, drugi natisTisk: Birografika Bori, d. o. o.Naklada: 400 izvodovCena: 29,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost.

Izdaja te knjige je bila pripravljena z največjo skrbnostjo. Avtorji, uredništvo in založba ne odgovarjajo za morebitne nepopolno ali napačno prevzete informacije v knjigi. Predlogi izboljšav v knjigi predstavljenih podatkov so dobrodošli.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

316.622(035)159.922.2(035)

BOUWKAMP, Roel Blizu doma : priročnik za delo z družinami : ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela / Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkamp v sodelovanju s Claro Bartelds ; urednica slovenske izdaje Mija M. Klemenčič Rozman ; prevod Stana Anželj. - 1. izd., 2. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Pedagoška fakulteta : Inštitut za družinsko terapijo, 2020

Prevod dela: Dicht bij huisISBN 978-961-237-650-5 (Znanstvena založba Filozofske fakultete)1. Bouwkamp, SonjaCOBISS.SI-ID 303939072

Tistim, ki kljub vsemuše naprej verjamejo v moč,ljubezen in angažiranost, kijih najdemo blizu doma.

Kazalo

Beseda urednice 9Knjigi na pot 15Uvod 17

Prvi del: vzorci interakcij v družinah

Prvo poglavje: Navezanost, družinski vzorci in procesi učenja 231.1 Navezanost in stili navezanosti 231.2 Varna navezanost 281.3 Preokupirana navezanost 291.4 Plašljiva navezanost 301.5 Odklonilna navezanost 311.6 Ambivalentna navezanost 331.7 Ne-varna navezanost in motnja navezanosti 341.8 Komplementarni vedenjski vzorci med staršem in otrokom 361.9 Procesi učenja v družini 39

Drugo poglavje: Vzorci interakcij med staršem in otrokom 432.1 Popustljiv starš – impulziven, jezen otrok 442.2 Razumevajoč starš – odprt, igriv otrok 512.3 Ljubeč starš – srečen, kompetenten otrok 582.4 Zaščitniški starš – lojalen otrok 652.5 Pretirano zaskrbljen starš – negotov otrok 722.6 Avtoritaren starš – prilagojen otrok 822.7 Kaznujoč starš – užaljen otrok 912.8 Nasilen starš – zastrašen otrok 1002.9 Zanemarjajoč starš – izgubljen otrok 1102.10 Nedosleden starš – težaven otrok 1182.11 Nezanesljiv starš – nestabilen otrok 1262.12 Neodrasel starš – postaršen otrok 1342.13 Sestavljeni družinski vzorci in motnje osebnosti 1442.14 Razlikovanje med zdravimi in nezdravimi družinskimi vzorci 146

Drugi del: vzorci v procesih podpore in pomoči

Tretje poglavje: Vzorci interakcij, ki jih izzove klient 1553.1 Klient kot jezen, impulziven otrok 1553.2 Klient kot priden, prilagojen otrok 1573.3 Klient kot užaljen otrok 1593.4 Klient kot zastrašen otrok 1613.5 Klient kot izgubljen otrok 1633.6 Klient kot težaven otrok 1663.7 Klient kot nestabilen otrok 1683.8 Diferenciacija in zlitje 171

Četrto poglavje: Vzorci interakcij, ki jih izzove strokovni delavec 1734.1 Strokovni delavec kot popustljiv starš 1744.2 Strokovni delavec kot razumevajoč starš 1754.3 Strokovni delavec kot zaščitniški starš 1764.4 Strokovni delavec kot zahteven, avtoritaren starš 1774.5 Strokovni delavec kot kaznujoč starš 1794.6 Strokovni delavec kot nasilen starš 1804.7 Strokovni delavec kot zanemarjajoč starš 1814.8 Strokovni delavec kot selektiven starš 1834.9 Strokovni delavec kot nedosleden starš 1844.10 Strokovni delavec kot nezanesljiv starš 185

Peto poglavje: Strokovni delavec kot zdrav odrasli 1875.1 Strokovni delavec kot ljubeč starš 1875.2 Zdravo in nezdravo vedenje 1905.3 Osebni razvoj: postati dober starš zase 1905.4 Strokovni delavec kot (začasen) dober starš 1915.5 Strokovni delavec kot zdrav model 1925.6 Jeffrey Young: strokovni delavec kot zdrav odrasli 1935.7 Zdrav odrasli: dober starš in zdrav otrok 1935.8 Rezultati raziskav o interakcijskih vzorcih med strokovnim delavcem in klientom 195

Tretji del: vzorci na področjih psihosocialnega delovanja

Šesto poglavje: Vzorci na področjih psihosocialnega dela brez nastanitve 203

6.1 Individualni klient kot ljubljenec socialnega dela 203

6.2 Razvoj na področju ambulantnega varovanja duševnega zdravja 2046.3 Ugotovitveni postopek pri delu z otroki in mladostniki brez nastanitve 2056.4 Delo s partnerskim odnosom in z družino brez nastanitve 2106.5 Naloge, cilji in odgovornosti strokovnega delovanja v procesih podpore in pomoči 2146.6 Prednosti in slabosti individualnega in k družini usmerjenega pristopa 2166.7 Sodelovanje med strokovnim delavcem in klientovimi bližnjimi 2206.8 Učinkovitost h kontekstu usmerjenega pristopa 223

Sedmo poglavje: Vzorci na področju varovanja duševnega zdravja 2257.1 Usmerjenost h klientu 2257.2 Ovire za uspešno sodelovanje z družino 2277.3 Stik z družino in klientova avtonomija 2297.4 Funkcije družine za klienta 2317.5 Iz družine napravimo zaveznika 2367.6 Dobro sodelovanje pomeni manj ukrepov brez privolitve 2377.7 Učinkovitost intervencij v družini na področju varovanja duševnega zdravja 241

Osmo poglavje: Vzorci na področju zaščite otrok in mladostnikov 2438.1 Družinski skrbnik ali zaščitnik mladih? 2438.2 Namestitev otroka zunaj družine kot ukrep zaščite mladih 2458.3 Trikotna razmerja pri namestitvi otroka zunaj družine 2488.4 Družinski skrbnik in družinski coach 2498.5 Vplivanja in pogajanja na področju zaščite otrok in mladostnikov 2508.6 Dvojna naloga družinskega skrbnika 2558.7 Paralelni procesi na področju zaščite otrok in mladostnikov 2608.8 Pasti za družinskega skrbnika 264

Deveto poglavje: Vzorci na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov 269

9.1 Spremembe na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov 2699.2 Interakcijski vzorci med strokovnimi delavci, otroki in mladostniki ter starši 2709.3 K družini usmerjena pomoč na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov 2739.4 Vključeni starši izboljšajo strokovno pomoč 2749.5 Učinkovite intervencije pri mladoletniškem prestopništvu 275

9.6 Značilnosti k družini usmerjene pomoči 2769.7 Sodelovanje v trikotniku klient‒starš‒strokovni delavec 2779.8 Konflikti v sodelovanju znotraj trikotnika klient‒starši‒strokovni delavec 2809.9 Pet načinov za ravnanje s konflikti 2849.10 Kako ravnajo s konflikti vodje skupin 2879.11 Skupno prizadevanje za delovni odnos 291

Deseto poglavje: Kako procesi podpore in pomoči izostanejo in se ustavijo 297

10.1 Procesi podpore in pomoči ranljivim družinam 29710.2 Strokovna pomoč izostane 29710.3 Navzdol obrnjena spirala pri procesih podpore in pomoči ranljivim družinam 29910.4 Kaj naredi organizacija s signali, da gredo stvari narobe? 30710.5 Strokovna pomoč se ustavi 310

Enajsto poglavje: Kako preprečiti izostajanje in zaustavitev procesov podpore in pomoči 313

11.1 Moč osebne intervencije 31311.2 Pogoji za kakovosten sodelovalen odnos 31411.3 Kompetence za kakovosten sodelovalen odnos 31911.4 Kontinuum podpore in pomoči 33811.5 Ustvarjanje zaupanja in pobude 34211.6 Součinkovanje pogojev in kompetenc 345

Za konec 347Priloga: K vzorcem usmerjen model intervizije 349Literatura 353O avtorjih 373Stvarno kazalo 375

Beseda urednice

Ob prvem natisu knjige Blizu doma sem se spraševala, kako bo pričujoče delo Roela in Sonje Bouwkamp odgovorilo na potrebe v slovenskem strokovnem prostoru. Zani-malo me je, koliko je ta odprt za delo znotraj konceptualnega okvira reflektirane sou-deleženosti pri sodelovanju z družinami in koliko lahko delo iz drugega kulturnega okolja in drugačne sistemske ureditve ponudi uporabnih oz. za prilagoditev v našem okolju in sistemu primernih pristopov. Povpraševanje po knjigi lahko razumem kot posredni odgovor na ti vprašanji. Knjiga je bila razprodana v malce več kot treh letih, povpraševanje zanjo pa ni prenehalo. Tudi na različnih strokovnih srečanjih so na dan prihajale povratne informacije o zadovoljstvu s praktično uporabnostjo tematike. Oboje je botrovalo odločitvi vseh treh udeleženih založnikov, da je čas za ponatis.

Morda je delo v slovenski prostor prineslo nekaj svežine, saj kritično reflektira, da stroke na področju psihosocialnega dela še vedno prepogosto udejanjajo formulo individualnega pristopa in ponuja argumente, zakaj vendarle stopiti bližje doma in predvsem kako. K temu, da je individualni pristop pogosteje udejanjan, najbrž pri-pomore tudi dejstvo, da je delo z družinami tako znanstveno kot strokovno težko ulovljiv pojav, saj gre za vsakokrat novo situacijo sodelovanja z zelo kompleksnim sistemom, ki se skladno z družbenimi dogajanji prožno spreminja. Poleg kompleks-nosti pa je družina tudi sistem, ki je družbeno normiran in kot tak močno vrednostno nasičen, zato je ukvarjanje s tem sistemom vedno tudi občutljivo.

Omenjene značilnosti sodelovanja z družinami prispevajo k temu, da sem rahlo am-bivalentna glede priročnikov na tem področju. Zaradi potrebe po preglednosti mode-lov morajo ti do neke mere poenostaviti kompleksnost stvarnosti, zato ne poudarjajo vseh vidikov konteksta, ki pa lahko v stvarni situaciji bistveno vplivajo na drugačne izide. Ljudje namreč nismo algoritmična bitja, katerih doživljanje bi bilo mogoče eksplicitno opredeliti skozi funkcijsko povezane kategorije v odsotnosti upoštevanja kontekstualne vpetosti. Po drugi strani pa se zavedam, da kompleksen teoretski pros-tor z odsotnostjo praktičnih smernic prav tako ne nudi orodij za kakovostno delo. Razrešitev te dileme dobro ubesedita Mešl in Kodele (2016, str. 85),1 ko integrirata Lewinov (»Nič ni tako praktičnega kot dobra teorija.«) in Huntov rek (»Nič ni tako teoretičnega kot dobra praksa.«) v spoznanje: »Dobra teorija je praktična in dobra praksa je teoretična. Skozi refleksijo obeh razvijamo novo teoretsko znanje in prakso.«

1 Mešl, N. in Kodele, T. (2016). Co-creating processes of help: collaboration with families in the commu-nity. Ljubljana: Faculty of Social Work.

10 Beseda urednice

Slednjemu smo priča tudi v pričujočem delu, ko na osnovi prepleta znanstvenih spoz-nanj z lastnimi praktičnimi izkušnjami avtor in avtorica ponujata konkretne smernice za strokovno delo in hkrati opozarjata, da te nikakor ne morejo biti etabliran protokol dela. Kadar ne upoštevamo konteksta, vse smernice nujno zgrešijo svoj cilj. Knjiga je tako ponudba bralstvu, da jo vzame v roke v smislu orientacije in povabila k premisle-ku lastnih (strokovnih) konceptov, odkrivanju implicitnih teorij, ki jih nosimo s seboj na delo, in snovanju novih perspektiv.

Sistematičnost, shematska preglednost in preprost berljiv slog so zagotovo odlike pri-čujoče knjige. Mestoma pa so v prevodu zazevale konceptualne dileme glede ustrez-nih slovenskih izrazov in jih opredeljujemo takole: a) izraz starš označuje osebo, ki skrbi za otroka in ga vzgaja oziroma opravlja skrbniško in vzgojno funkcijo, ne glede na to, ali je starševstvo biološko ali socialno; b) mož in žena oziroma partner in part-nerka sta rabljena ne glede na to, ali je njuno partnerstvo formalizirano z institutom zakonske zveze ter c) izrazi starš, klient, partner itn. so rabljeni za vse spole. Glede spolno specifičnega in nediskriminatornega jezika se zavedam, da ostaja še veliko prostora za izboljšave.

Razmisleku o nekaterih izbranih konceptih v prevodu namenjam nekaj več vrstic. Prvi izmed teh je koncept družine. V besedilu je večinoma rabljena edninska oblika besede družina, ker opisani pristopi in modeli predstavljajo metodična izhodišča za delo s posamezno družino. Upam, da ta edninska raba v zadovoljivi meri poudarja edinstvenost vsake družine, kar naj bi bila temeljna naravnanost psihosocialnih strok ne glede na smernice in metodiko, s katero stopajo v bližino doma. Ob tem poudar-jam, da edninska raba besede družina ne implicira ene »prave« oblike oz. tipa družine. Obsežen korpus raziskovanja kaže, da sestava družine ničesar ne pove o tem, kako kakovostno družina deluje (glej npr. Renner, 2006),2 čeprav v laičnih pogovorih mno-gokrat še vedno izstopa mit, da dvostarševska izvorna družina zagotavlja kakovosten razvoj otrok. Kakovosten razvoj otrok in širše gledano dobrobit članov družine ne zagotavlja sestava družine (tj. kdo jo tvori),3 temveč jo zagotavljajo kakovostni odnosi

2 Rener, T. (2006). »Težave s pojmom družine«. V Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. Dru-žine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

3 Da bi se začel presegati poenostavljeni diskurz o tipologijah družin kot kriteriju za kakovost odnosov v njih in da bi se lahko razvijal bolj kompleksen, tj. stvaren pogled na življenje družin, bi bilo smiselno, da bi se v javnih obravnavah te tematike in na področju vzgoje in izobraževanja govorilo o tematiki družine ne (zgolj) z vidika sestave družin (tj. kdo jo tvori), temveč predvsem z vidika raznolikosti življenjskih slogov družin (organiziranost prostega časa, prehranjevanja, zaposlitveni statusi, obredi in praznovanja ...). Te tematike se denimo že v predšolski dobi odlično loteva slikanica Velika knjiga o družinah (Hoffman, M. in Asquith, R., Didakta, Radovljica 2010). V izpostavljeni različnosti je – paradoksalno – mogoče najti več skupnih točk, saj se lahko glede ene značilnosti skladamo z načinom

11Beseda urednice

v družini in sposobnost prilagajanja družine in njenih članov na spremembe, ki jih prednje postavlja razvojni in socialni kontekst (Poljšak Škraban, 2007).4 V tem pogle-du bi bilo dejansko bolj umestno uporabljati množinsko obliko, torej termin ‚družine‘ (Berger in Berger, 1983, v Rener, 2006), saj nakazuje mnoštvo obstoječih in porajajo-čih se sobivanj, ki jih udeležene osebe opredeljujejo kot družino. Naj zato sklenem, da je rabo pojma družina v pričujočem delu treba razumeti v najširšem možnem smislu.

Naslednji koncept je zaobjet s terminom »delo z družinami«. Skladno s sodobnim ra-zumevanjem soudeleženosti vseh oseb v procesih podpore in pomoči družinam je ve-činoma – čeravno ne v naslovu knjige – preveden kot »sodelovanje« ali »soustvarjanje« z družinami. Delo z družinami kot termin namreč označuje enosmernost odnosa: strokovno osebje »nekaj počne« z družinami (npr. nudi psihosocialno podporo druži-nam), slednje pa so pasivni prejemniki tega početja. Tako pojmovanje tudi spregleda pomen vključenosti družin pri vseh fazah tega procesa. Po analogiji s povedanim so tudi izrazi, kot so »obravnava«, »nudenje pomoči« in »delo z ljudmi«, večinoma preve-deni s terminom »proces podpore in pomoči«, da bi naglasili sovpletenost obeh/vseh strani v odnosu v kronološko daljšem dogajanju. Omenjena linearnost in neupošte-vanje soudeleženosti sta bili v preteklosti značilni za model praktika eksperta,5 ki je bil kasneje presežen s konceptom reflektirajočega praktika. Slednji namesto argumenta moči zmore uzreti in preučiti lasten delež pri svojem ravnanju. Danes torej vemo, da

življenja v drugi družini, glede druge značilnosti pa smo si podobni z načinom življenja v neki tretji družini (neodvisno od tipa družine!). In seveda nekatere različnosti ostajajo, kar ponuja pestrost ra-zumevanja načinov življenja. Še eno kakovostno slikanico bi izpostavila na to tematiko: Maxeiner, A. (2012). Vse naše družine. O otroku nove punce brata očetove nekdanje žene in drugih sorodnikih. Lju-bljana: Mladinska knjiga.

4 Poljšak Škraban, O. (2007). Pojmovanja “normalnosti” procesov v družini: funkcionalnost in kom-petentnost družinskega sistema. Socialna pedagogika, 11(2), 189–212.

5 Na tem mestu opozarjam na razliko v slovenski strokovni literaturi med terminoma »praktik ekspert« in »ekspert iz izkušenj«. Praktik ekspert je koncept znotraj modela razumevanja strokovnega delovanja na področjih psihosocialnih strok. Gre za starejši model razumevanja strokovnega delovanja, kjer sta za strokovno osebje značilni distanciranost in vsevedna drža, t. i. praktik ekspert. Na osnovi njegove kritike je izšel novejši model strokovnega delovanja, t. i. reflektirajoči praktik. Glej npr. Redmond, B. (2004). Reflection in Action: Developing Reflective Practice in Health and Social Services. Burlington, Aldershot: Ashgate ali pa Klemenčič Rozman, M. M. (2010): »Pomen supervizije za razvoj strokovnjaka v poklicih pomoči«. V A. Kobolt (ur.). Supervizija in koučing. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Termin »ekspert iz izkušenj« pa označuje osebe, udeležene v procesih podpore in pomoči, ki – čeravno iščejo podporo in pomoč – so hkrati največji strokovnjaki za svoje življenje, so strokovnjaki iz izkušenj, saj o svojem življenju vedo največ. Glej npr. Čačinovič Vogrinčič, G. (2016). »Socialno delo z družino: soustvarjanje procesov podpore in pomoči«. V Kodele, T. in Mešl, N. (ur.). Družine s številnimi izzivi: soustvarjanje pomoči v skupnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. V najnovejšem delu omenjenih avtoric pa je namesto termina »ekspert iz izkušenj« rabljen termin »strokovnjak na podlagi osebnih izkušenj«, glej: Čačinovič Vogrinčič, G. in Mešl, N. (2019). Socialno delo z družino: soustvarjanje želenih izidov in družinske razvidnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

12 Beseda urednice

so procesi podpore in pomoči pravzaprav procesi skupnega ustvarjanja. Tu in tam pa nas stvarnost postavi pred dilemo, kako konkretno to udejanjiti. Pričujoče delo nam ponuja nekaj smernic za to. V nadaljevanju izpostavljam tri zame izstopajoče smer-nice: osebna naravnanost pri strokovnem delu, pojmovanje oseb, vključenih v procese podpore in pomoči, in povezanost jasnega izražanja naših potreb pri strokovnem delu z zadovoljstvom in uživanjem pri delu.

Ko govorimo o osebni naravnanosti pri strokovnem ravnanju, govorimo o tem, da smo pri svojem strokovnem delovanju osebni in jasni. Od tod sledi, da strokovnost ne označuje zgolj korektne in spoštljive angažiranosti, temveč tudi osebno angažira-nost pri delu. Osebna naravnanost je mnogokrat napak razumljena zaradi enačenja pojmov »oseben« in »zaseben«, čeprav nista sopomenki. Če želimo vzpostaviti stik in kakovosten strokovni odnos, je potrebno, da smo osebni. To pomeni, da povemo, kaj nam je všeč in kaj ne, kaj si mislimo o nekem ravnanju, govorimo o svojih potre-bah za delovni odnos, po presoji izpostavimo lastno izkušnjo, osebi povemo, da nam je pomembna … Nikakor pa to ne vključuje, da smo zasebni, saj to lahko osebe v procesu podpore in pomoči celo obremenjuje oziroma je protiproduktivno za pro-ces pomoči. Zasebni smo, kadar bi te osebe želeli vključiti v svoje zasebno življenje. Mnogokrat opažam, da se zaradi odsotnosti razlikovanja med pojmoma oseben in zaseben lahko strokovno ujamemo v dilemo, kakšno naravnanost naj razvijemo pri strokovnem delu. Ob neustrezni razrešitvi na kontinuumu izidov najpogosteje vidim naslednja dva pola: distancirana strokovna drža (neosebno delovanje zaradi strahu pred izgubo lastne zasebnosti), na drugem polu pa zlita strokovna drža (v prepričanju o svojem osebnem delovanju gre dejansko že za zasebno delovanje). Delitev med zasebno, osebno in strokovno sfero je pot do strokovnega delovanja, kjer smo osebni in strokovni hkrati in prožno ustvarjamo mejo z zasebnostjo, jo reflektiramo glede na kontekst. Seveda je ta delitev do določene mere soodvisna od področja dela in kulture, klime ter tipa ustanove ali organizacije, kjer delamo.

Druga smernica, ki izstopa iz besedila, se naša na vprašanje, kako doživljamo in opre-deljujemo ljudi, ki iščejo oz. potrebujejo podporo in pomoč. Yalom (2010)6 v situaciji terapije ne vidi razlike med človekoma, ki sta v procesu udeležena v terapevtski in klientski vlogi. Oba sta kot človeka ranljiva. Pri strokovnem delovanju smo po svoji funkciji odgovorni za svoje delo, da počnemo to, kar bo osebam, s katerimi soustvar-jamo procese podpore in pomoči, v največjo možno korist. Kot ljudje pa smo tudi

6 Yalom, I. (2010). The Gift of Therapy: An Open Letter to a New Generation of Therapists and TheirPa-tients. London: Piatkus. Yalomovemu stališču se pridružujemo tudi avtor in avtorica Bouwkamp in urednica, ob prebiranju slovenske literature pa vidimo, da enako izpostavljajo avtorice in avtor dela Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N. in Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

13Beseda urednice

sami ranljivi. Torej lahko v drugem kontekstu sedimo na drugem stolu, stolu osebe, ki išče pomoč in podporo. V skladu z Yalomovo interpretacijo zavedanje o možnosti, da lahko sedimo na drugem stolu, omogoči brisanje iluzorne meje med »nami« in »njimi«. Kot ljudje smo vsi ranljivi. Menim, da je zgolj iz tega izhodišča možno, da se iz pomočniških strok umakne premoč in se začne pomoč. Če bi model osebne (ne pa zasebne!) strokovne naravnanosti integrirali tudi širše na področju strok, ki se »ukvarjajo z ljudmi«; pedagoških, zdravstvenih ..., bi se odprlo več možnosti, da pri strokovnem delu lahko vsakokrat uzremo osebo v njeni celovitosti.

Na osnovi predstavljenega pojmovanja so v pričujoči knjigi poimenovanja klient in strokovni delavec vedno uporabljena z vidika opredelitve vloge v odnosu. V izvor-nem besedilu avtor in avtorica uporabljata tudi besedo pomočnik, kar je prevedeno s sintagmo strokovni delavec. Ne glede na to pa bi bilo pretirano trditi, da je vsebina celotne knjige uporabna zgolj za strokovno javnost. Izhajajoč iz vsebine lahko izraz strokovni delavec v drugem in tretjem delu knjige smiselno uporabljamo tudi za ose-be, ki nimajo strokovne izobrazbe in nudijo pomoč in podporo znotraj različnih druš-tev, organizacij za samopomoč itn. in se ponekod v (starejši) literaturi zanje uporablja izraz »paraprofesionalno osebje« (npr. prostovoljci_ke). Ob razmisleku o ciljni skupini bralstva pa pričakujem, da bo vsaj prvi del knjige, ki predstavlja vzorce interakcij v družinah, uporaben tudi za starše.

Z vidika področij, kamor posega tematika, je knjiga interdisciplinarna, saj je pisa-na za celotno paleto strok, ki so prisotne na področju socialnega in zdravstvenega varstva ter šolstva. Kljub resnemu razmisleku, kako posloveniti določene strokovne izraze, da bi bili kar najbolj sprejemljivi za bralstvo z različnim strokovnim oza-djem, je neizpodbitno dejstvo, da je uporaba določenega termina zaznamovana z diskurzom stroke, iz katere izhaja, in da so si nekateri diskurzi na tako širokem področju, kot je področje psihosocialnega dela, v nasprotju. Na nekaterih mestih so te različnosti v opombah posebej izpostavljene, spet drugič ne, ker bi bilo potrebno preveč poseganja v izvorno besedilo. Upam, da bo ob branju mogoče preseči besed-ne omejitve različnih diskurzev ter se osredotočiti na vsebino smernic, ki jih knjiga prinaša. Največ dilem, kako slovenskemu bralstvu primerno predstaviti vsebino, je prinesel tretji del knjige, ki obsega spoznanja in prakse psihosocialnega dela na Nizozemskem7. Ta del predstavlja možen vir idej, modelov in pristopov za snovanje novih praks v našem prostoru.

7 V posvetovanjih z avtorjem in avtorico, prevajalko in nekaterimi strokovnimi kolegicami smo sklenili, da bo ta del zgolj preveden in – kolikor je mogoče – v sprotnih opombah nekoliko tudi primerjan s stanjem na Slovenskem. Če pa bi želeli narediti bolj pregledno primerjavo, bi bila potrebna vsebinska razširitev knjige v smislu primerjave posameznih institucij in zakonskih podlag v obeh državah, kar pa že presega okvire tega dela.

14 Beseda urednice

Da delo lahko danes prebiramo v slovenščini, se iskreno zahvaljujem avtorici in avtorju, Sonji in Roelu Bouwkamp, ki sta se brez pomislekov odzvala na predlog za prevod knjige v slovenščino in se na lastno pobudo odpovedala avtorskemu hono-rarju, da je tako projekt postal izvedljiv. Nadalje zahvala recenzentkama dr. Alenki Kobolt in dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič za hipen odziv za recenzijo dela, prav tako ob odpovedi honorarju. Hvala Majdi Mramor, dr. Olgi Poljšak Škraban in dr. Nini Mešl, ki so v razpravah izrazile svoje poglede na terminološke dileme in razmišl-janja o širših strokovnih vprašanjih, potrebnih za prenos vsebine v slovenski prostor. Tudi one so svoj prispevek ponudile na prostovoljni osnovi. Posebej bi se zahvalila še prevajalki Stani Anželj za njeno vztrajnost in natančnost pri snovanju korektne-ga prevoda ob sočasnem upoštevanju uredniških pripomb o razlikah v slovenskem prostoru. Hvala tehničnemu uredniku Juretu Preglauu, ki je verjel, da bo knjiga izš-la, ko smo ostali o njej razmišljali zgolj kot o ideji, in je zaradi njegovega entuziazma in napotkov od ideje prišlo do izvedbe.

Za zaključek naj izpostavim še zgoraj napovedano tretjo smernico, ki v slovenskem strokovnem prostoru še ni intenzivno prepoznana. Avtorica in avtor nas neprene-homa pozivata, naj razmislimo, ali uspemo pri svojem strokovnem delovanju pre-poznavati lastne potrebe v odnosu strokovnega sodelovanja ter jih tudi izraziti, saj so – tako kot potrebe vključenih oseb – pomembne za potek procesa podpore in pomoči družinam in vir učenja novih dimenzij odnosov.

Prepoznavanje in izražanje potreb za delovni odnos pri strokovnem delu je povezano s tem, da smo lahko zadovoljni s svojim delom in celo uživamo pri njem. Ta vidik strokovnega delovanja je lahko največje darilo za nas in za osebe, s katerimi soustvar-jamo procese podpore in pomoči. Še posebej če so osebe v preteklosti imele izkušnjo, da so z njimi ravnali nespoštljivo ali prezirljivo, je izkušnja prepoznanosti, sprejetosti in obojestransko polnih srečanj pravzaprav končno uresničeno temeljno človekovo hrepenenje, ki se pojavlja v vseh odnosih, v odnosih strokovne podpore in pomoči pa še toliko bolj. Upam, da s prevodom knjige Blizu doma dodajamo pomemben del pri dopolnjevanju sestavljanke pristopov k družinam in da bomo pri strokovnem ravnanju v poklicih pomoči stopili dovolj blizu in obenem ne preblizu doma.

doc. dr. Mija M. Klemenčič Rozman, univ. dipl. soc. ped.geštalt izkustvena psihoterapevtka

Blizu domaRoel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini,pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela

PRIROČNIK ZA DELO Z DRUŽINAMI

Roel

Bou

wka

mp

Son

ja B

ouw

kam

pB

lizu

dom

aOtroci z izstopajočim vedenjem, spregledani otroci, otroci z agresivnim vedenjem, plašljivi otroci, zlorabljeni otroci, zanemarjeni otroci, otroci, ki postopajo, otroci, ki povzročajo nevšečnosti, otroci v rejniški družini, otroci v zavodu … Označeni otroci torej.

Tovrstne opredelitve otrok pozabijo izpostaviti, da imajo ti otroci tudi biološke ali socialne starše, ki imajo lahko svoj delež pri nastanku in/ali vzdrževanju omenjenih težav, a hkrati lahko tudi bistveno prispevajo k njihovi razrešitvi. Starši so namreč v življenju otrok ključnega pomena, saj posredujejo matrico, s katero otrok vstopa v svet.

Kadar otroke diagnosticiramo in obravnavamo ločeno od njihovih staršev, ti otroci plačujejo ceno za proces, za katerega sami v prvi vrsti niso odgovorni. Kako potem sodelovati s starši in jih vključiti v proces podpore in pomoči kot soustvarjalce procesa? Kako opreti sodelovanje z družino na vire moči? Kako strokovni delavec prepozna, kateri vzorci delovanja ga ovirajo pri delu, in kako ugotovi, da pomoč, ki jo nudi, ni pomoč, ki jo ljudje potrebujejo?

Ta monografi ja je osnovana na izkustveni sistemski terapiji, imenovani tudi gestalt-izkustvena družinska terapija ali k izkušnjam usmerjeni procesi psihosocialne podpore in pomoči. Zato knjiga išče odgovore na zgornja vprašanja »blizu doma«. Spodbuja premik od strokovnega delovanja, ki je usmerjeno k posamezniku, k strokovnemu delovanju, ki je usmerjeno k družinam, ter ponuja orodja, ki so za ta premik potrebna. Na podlagi inter-akcijskih vzorcev, ki jih pogosto srečujemo v praksi, priročnik zelo konkretno in praktično opisuje, kako uspešno sodelovati s starši in z otroki v družinah, kjer težave vzdržuje že samo delovanje družine, ali v družinah, ki se soočajo z dodatnimi nalogami zaradi otroko-vih dispozicij, razvoja ali oviranosti, ali zaradi zunanjih okoliščin, ki vplivajo na kakovost družinskega življenja.

V knjigi so predstavljene tudi relevantne teorije, ki so pospremljene z informativnimi rezul-tati raziskav, instruktivnimi smernicami in s pojasnjevalnimi zgledi iz prakse. Knjiga bo v praktično pomoč in v navdih strokovnim delavcem, ki delajo na raznolikih področjih psiho-socialnega dela, da bi v prihodnje (odločneje) delovali na ustvarjalen, prožen in celosten način ter znali aktivirati socialno mrežo klientov.

Monografi ja je, poleg strokovnim delavcem, namenjena vsem, ki so vključeni v procese podpore in pomoči (npr. prostovoljcem, študentom). Ne nazadnje je zanimiva tudi za starše, saj ponuja shematski pregled interakcij med otroki in starši in s tem dodaja drago-cen prispevek k razumevanju teh kompleksnih odnosov.

9 789612 376505

ISBN 978-961-237-650-5