podatki o diplomski nalogi - mss.si · vzpodbudne besede v trenutkih obupa in mnoge potrebne o...
TRANSCRIPT
PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI
Ime in priimek: Barbara Mitrović
Naslov diplomske naloge: Socialna vključenost otrok in mladostnikov iz
Mladinskega doma Maribor v okolje izven mladinskega doma
Kraj: Ljubljana Leto: 2012 Število strani: 85 Število tabel: 10
Število grafov: 16 Število prilog: 1
Mentorica: as. dr. Petra Videmšek
Klju čne besede : vzgojne ustanove, mladinski dom, socialno delo, otroci in
mladostniki, socialna vključenost, socialna izključenost
Povzetek: Diplomska naloga na kratko opisuje vzgojne zavode v Sloveniji.
Osredotoča se na mladinske domove, konkretno na Mladinski dom Maribor. Opisuje
teoretični okvir socialne vključenosti in predstavlja rezultate lastne raziskave socialne
vključenosti otrok in mladostnikov iz Mladinskega doma Maribor.
Title: Social inclusion of the children and adolescents from the Youth Care Center
Maribor to the environment outside the youth care center
Keywords: Educational and upbringing institution, youth care center, social work,
children and adolescents, social inclusion, social exclusion
Abstract: The graduation thesis briefly describes educational and upbringing
institutions in Slovenia. It concentrates on youth care centers, more precisely the
Youth Care Center Maribor. It also describes the theoretical framework of social
integration and presents the results of a research on the social integration of children
and adolescents of the Youth Care Center Maribor.
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za socialno delo
DIPLOMSKA NALOGA
SOCIALNA VKLJUČENOST OTROK IN MLADOSTNIKOV IZ
MLADINSKEGA DOMA MARIBOR V OKOLJE IZVEN MLADINSKEGA
DOMA
Mentorica: as. dr. Petra Videmšek Avtorica: Barbara Mitrović
Ljubljana 2012
Iskrena hvala Milošu, ki me je ves čas študija moralno in materialno podpiral; za vse
vzpodbudne besede v trenutkih obupa in mnoge potrebne očitke, da sem zlezla
nazaj na pravi tir. Hvala Kseniji za vse nasvete pri pisanju in nenazadnje hvala
otrokom in mladostnikom iz Mladinskega doma Maribor, da so z mano delili svoje
zgodbe. Hvala tudi moji družini in prijateljem, ki so verjeli vame in me vzpodbujali na
moji poti.
Človeštvo je
dolžno dati otrokom
najboljše, kar ima.
Deklaracija Združenih narodov, 1966
PREDGOVOR
Že od vsega začetka študija me je najbolj privlačilo področje socialnega dela, ki je
namenjeno obravnavi otrok, ki potrebujejo nas, odrasle, da začitimo njihove interese,
kadar njihovi starši tega ne zmorejo ali ne želijo ali so celo oni tisti, ki te interese
kršijo. Na splošno me na področju socialnega dela najbolj zanimajo institucionalno
varstvo otrok in mladostnikov, rejništvo in posvojitve. Zdelo se mi je, da sem v času
svojega štiriletnega študija na Fakulteti za socialno delo s tega področja pridobila
premalo teoretičnega znanja, zato sem se odločila, da sama raziščem vsaj eno od
teh področij. Ko smo se z družino pred enim letom preselili v Maribor, smo se preselili
v naselje, v katerem je v neposredni bližini otroškega igrišča tudi Mladinski dom
Maribor. Ko sem tja začela zahajati s svojim otrokom, sem spoznala tudi deklico, ki
živi v mladinskem domu. Večkrat je sama pristopila k nama in začela pogovor.
Zaznala sem njeno potrebo po pozornosti in sprejetosti, zato sem začela razmišljati o
tem, ali imajo otroci in mladostniki, ki živijo v mladinskem domu, svoje socialne mreže
izven doma, in ali so vključeni v okolje, kjer se dom nahaja. Zanimala me je socialna
vključenost v šoli, koliko uspevajo ohraniti stike s prijatelji, ki so jih imeli pred
vključitvijo v mladinski dom, ali sklepajo nova prijateljstva, kako se socialno
povezujejo oz. kateri so viri njihovih novih prijateljev, struktura socialne vključenosti
oz. ali so to vrstniki oz. sošolci, ali so iz soseske mladinskega doma, ali so to osebe,
ki delijo skupne interese. Z raziskavo sem želela ugotoviti, ali trenutne sistemske
rešitve, tako zakonodajne kot tudi program dela v mladinskih domovih, uspešno
socialno vključujejo otroke in mladostnike v družbo izven okvirja mladinskega doma
ali ne. S tem bi raziskava pokazala, ali so potrebne spremembe, in na katerih
področjih. Po odpustu iz mladinskega doma gredo nekateri nazaj v svojo matično
družino, nekateri v rejniške družine ali k svojcem, tisti, ki so dopolnili osemnajst let,
gredo lahko v stanovanjske skupine, ampak spet ne vsi, saj je takih skupin premalo.
Tako je veliko mladostnikov, ki so po odpustu iz mladinskega doma prepuščeni sami
sebi in se morajo zanesti na svoje vire in socialna omrežja, ki so jih pridobili s
socialno integracijo v okolje izven doma. Vloga socialnega dela je, da najde načine,
da bi se razvile oblike stanovanjskih skupin za mladostnike, ki so napolnili osemnajst
let, in ki nimajo možnosti, da bi se vrnili v svojo matično družino. S tem bi jim bil
omogočen lažji prehod iz institucionalne oblike bivanja v samostojno življenje.
7
KAZALO
PREDGOVOR ............................................................................................................. 5
KAZALO ...................................................................................................................... 7
KAZALO TABEL ........................................................................................................ 10
1. TEORETSKI UVOD ............................................................................................ 11
1.1. Splošno o vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah, mladinskih domovih in
prevzgojnem domu................................................................................................. 11
1.2. Načela delovanja vzgojnih ustanov .............................................................. 14
1.3. Cilji vzgojnih ustanov .................................................................................... 17
1.4 Oddaja in napotitev v mladinski dom ali drugi vzgojni zavod ........................ 18
1.4.1 Pravna podlaga ............................................................................................ 19
1.4.2 Postopek namestitve .................................................................................... 20
1.4.3 Razlogi za namestitev .................................................................................. 22
1.4.4 Vloga centra za socialno delo ...................................................................... 25
1.4.5 Pomanjkljivost namestitve v mladinski dom ali drug vzgojni zavod .............. 26
1.5 Mladinski dom Maribor ................................................................................. 27
1.5.1 Cilji Mladinskega doma Maribor ................................................................... 29
1.5.2 Principi dela Mladinskega doma Maribor ...................................................... 29
1.5.3 Specifične značilnosti ožjega okolja Mladinskega doma Maribor ................. 30
1.6 Metode socialnega dela pri delu z uporabniki ............................................. 31
1.6.1 Definicija koncepta ....................................................................................... 31
1.7 Naloge socialne delavke .............................................................................. 33
8
1.8 Socialna vključenost ..................................................................................... 35
1.8.1 Socialna izključenost .................................................................................... 36
1.8.2 Socialna vključenost ..................................................................................... 38
1.8.3 Socialna integracija v zavodih ...................................................................... 40
1.8.4 Socialna integracija v okolje in pomen lokacije vzgojne ustanove ................ 42
1.9 Socialno delo kot nosilec socialne vključenosti ............................................ 44
2. PROBLEM .......................................................................................................... 45
3. METODOLOGIJA ............................................................................................... 48
3.1 Udeleženci v raziskavi .................................................................................. 48
3.2 Spremenljivke ............................................................................................... 48
3.3 Zbiranje podatkov ......................................................................................... 49
3.4 Postopek zbiranja podatkov ......................................................................... 50
3.5 Postopek obdelave podatkov ....................................................................... 50
4. REZULTATI ........................................................................................................ 52
5. RAZPRAVA ........................................................................................................ 72
6. SKLEPI ............................................................................................................... 74
7. PREDLOGI ......................................................................................................... 76
8. OPOMBE .............................................................. Error! Bookmark not defined.
9. LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 77
10. PRILOGA ........................................................................................................ 81
11. POVZETEK ..................................................................................................... 87
9
GRAF 4.1: STRUKTURA SPOLA ANKETIRANCEV .................................................................................... 52
GRAF 4.2: STRUKTURA STAROSTI ANKETIRANCEV .............................................................................. 53
GRAF 4.3: STRUKTURA DOLŽINE BIVANJA V MLADINSKEM DOMU .................................................. 53
GRAF 4.4: KRAJ BIVANJA PRED NAMESTIVIJO ....................................................................................... 55
GRAF 4.5: RAZLOGI ZA NAMESTITEV ......................................................................................................... 55
GRAF 4.6: BLIŽINA MLADINSKEGA DOMA KRAJU PRED NAMESTITVIJO ......................................... 56
GRAF 4.7: POČUTJE V MLADINSKEM DOMU ............................................................................................ 57
GRAF 4.8: RAZUMEVANJE Z VZGOJITELJI ................................................................................................ 57
GRAF 4.9: PRETEKLI IN PRIČAKOVANI ŠOLSKI USPEH ........................................................................ 59
GRAF 4.10: ŠTEVILO PRIJATELJEV PRED IN PO NAMESTITVI ............................................................ 59
GRAF 4.11: DRUŽENJE S PRIJATELJI ......................................................................................................... 60
GRAF 4.12: SOŠOLCI, KI JIH PROSIJO ZA POMOČ ................................................................................. 60
GRAF 4.13: PRIJATELJI, SOŠOLCI IN DRUGE OSEBE, KI JIM ZAUPAJO ........................................... 61
GRAF 4.14: PRIJATELJI, KI JIH POVABIJO NA OBISK ALI DRUŽABNO SREČANJE ......................... 61
GRAF 4.15: OBISK PROSTOČASNIH DEJAVNOSTI .................................................................................. 62
GRAF 4.16: PRIJATELJI IZ PROSTOČASNIH DEJAVNOSTI .................................................................... 63
10
KAZALO TABEL TABELA 4.1: BIVANJE PRED NAMESTITVIJO ............................................................................................ 54
TABELA 4.2: PEARSONOVA KORELACIJA ................................................................................................. 58
TABELA 4.3 ODGOVORI O PRIJATELJIH IN SOŠOLCIH GLEDE NA STAROST ............................... 64
TABELA 4.4: ODGOVORI O PRIJATELJIH GLEDE NA DOLŽINO BIVANJA V MD ............................... 65
TABELA 4.5: ODGOVORI O PRIJATELJIH IN SOŠOLCIH GLEDE NA KRAJ BIVANJA PRED NAMESTITVIJO ......................................................................................................................................... 66
TABELA 4.6: ODGOVORI O PRIJATELJIH IN PROSTOČASNIH DEJAVNOSTIH GLEDE NA PRIČAKOVANI USPEH ............................................................................................................................ 67
TABELA 4.7: ODGOVORI O ŠTEVILU PRIJATELJEV GLEDE NA SPLOŠNO POČUTJE V MD ........ 69
TABELA 4.8: ODGOVORI O PRIJATELJIH GLEDE NA SPLOŠNO POČUTJE V MD ........................... 69
TABELA 4.9: ODGOVORI O ŠTEVILU PRIJATELJEV GLEDE NA RAZUMEVANJE Z VZGOJITELJI 71
TABELA 4.10: ODGOVORI O PRIJATELJIH GLEDE NA RAZUMEVANJE Z VZGOJITELJI ................ 71
11
1. TEORETSKI UVOD
1.1. Splošno o vzgojnih zavodih, stanovanjskih skup inah, mladinskih
domovih in prevzgojnem domu
Vzgojni zavodi, stanovanjske skupine, mladinski domovi in prevzgojni domovi so
vzgojno-izobraževalne ustanove, ki jih ustanavlja država za varstvo in vzgojo otrok in
mladostnikov, ki so začasno ali trajno brez družinskega varstva in zato zanemarjeni
ali ogroženi v razvoju (Skalar 1995:5).
Njihova vloga je vzgojna, kompenzacijska, korektivna in preventivna. Mladim ljudem
dajejo te ustanove oskrbo in varstvo, skrbijo za zadovoljevanje njihovih potreb,
skrbijo za socializacijo in vzgojo. S šolskimi programi in programi poklicnega
izobraževanja in usposabljanja pripravljajo mlade za samostojno življenje, njihova
vzgojna prizadevanja pa so usmerjena k emancipaciji, k njihovi osebnostni in socialni
integraciji. To so stične točke med navedenimi vzgojnimi ustanovami, ki opravičujejo
skupno vzgojno načrtovanje, so pa med njimi tudi razlike: v namembnosti in v
notranjih značilnostih (Skalar 1995:5).
Vzgojne ustanove s svojimi strokovnimi delavci, med katerimi so pedagogi, socialni
pedagogi, psihologi in socialni delavci, sprejemajo odgovornost za vzgojo in varstvo
otrok in mladostnikov, ki so bili k njim nameščeni na podlagi vzgojno-varstvenih
ukrepov in pa sodnih ukrepov. Nadomeščajo vzgojo in varstvo, ki bi jo v normalnih
okoliščinah dobili v svoji matični družini.
12
Vzgojni zavodi
Vzgojni zavodi sprejemajo otroke in mladostnike, ki imajo teževe pri vedenju, Vzgojni
zavod Planina pa tudi otroke in mladostnike, ki imajo hkrati tudi težave v duševnem
zdravju. Zavodi za šoloobvezne otroke sprejemajo otroke v starosti od 7. do 17. leta,
zavodi za mladostnike pa sprejmajo mladostnike od 14. do 18. Leta, s tem da lahko
ostanejo v zavodu do dopolnjenega 21. leta. Otroke in mladostnike lahko v zavod
napoti Center za socialno delo z vzgojno-varstvenim ukrepom ali pa mladinsko
sodišče s sodnim vzgojnim ukrepom oddaje v vzgojni zavod. Vzgojnih zavodov v
Sloveniji je sedem: Vzgojni zavod Planina, Vzgojni zavod Slivnica, Vzgojni zavod
Kranj, Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, Vzgojni dom Veržej, Vzgojno-
izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik in Vzgojno-izobraževalni zavod
Višnja Gora.
Stanovanjske skupine
Stanovanjske skupine so stanovanja namenjena otrokom in mladostnikom, v katerih
poteka bivanje, vzgoja ter izobraževanje in usposabljanje. Otroke in mladostnike
lahko v stanovanjske skupine napoti Center za socialno delo, v tem primeru gre za
vzgojno-varstveni ukrep ali pa matični vzgoji zavod, v tem primeru gre za dopolnilno
obliko zavodske vzgoje, ki naj bi omogočila bolj mehak prehod od bivanja v zavodu
do samostojnega bivanja. Za premestitev se zavodi odločajo, kadar otroci in
mladostniki ne potrebujejo toliko nadzorovanega bivanja in so sposobni bolj
samostojnega življenja. Po podatkih Centra za socialno delo Ljubljana- Šiška so v
Sloveniji trenutno sledeče stanovanjske skupine: stanovanjska skupina Postojna
vzgojnega zavoda Planina, stanovanjske skupine Mladinskega doma Jarše (ta ima 4
stanovanjske skupine - Hiša, Kokos, Zeleni tir in Črnuška gmajna), stanovanjska
skupina Brod Vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora, Mladinsko stanovanje
Mladinskega doma Maribor, stanovanjska skupina Rdeča kljuka Zavoda za vzgojo in
izobraževanje Logatec, stanovanjska skupina Ježek Vzgojno-izobraževalnega
zavoda Frana Milčinskega Smlednik in pa stanovanjska skupina Vzgojnega zavoda
13
Slivnica (http://www.csd-lj-siska.si/dejavnosti/dejavnosti.asp?DID=85036312 dne
26.1. 2012).
Mladinski domovi
Oddaja v mladinski dom je vzgojno-varstveni ukrep, ki ga odredi Center za socialno
delo pristojne občine za otroke in mladostnike, ki so ostali brez varstva in vzgoje v
lastni družini. Mladinski domovi sprejemajo otroke in mladostnike, pri katerih
osebnostne in vedenjske motnje niso razlog za sprejem, vendar jih je praviloma
zaznati pri večini zaradi vzgojne zanemarjenosti in neurejenih družinskih razmer, ki
so bile vzrok za namestitev. Mladinski dom Malči Belič Ljubljanja sprejema otroke od
6. do 14. leta, izjemoma do zaključka srednje šole, Mladinski dom Jarše od 12. do
18. leta, Mladinski dom Maribor pa od 8. do 18. leta oz. tako dolgo, da zaključijo
šolanje.
Prevzgojni dom
V Sloveniji je trenutno samo en prevzgojni dom, in sicer Prevzgojni dom Radeče. V
prevzgojni dom napotijo mladostnike obeh spolov mladinska sodišča na prestajanje
vzgojnega ukrepa oddaje v dom. V prevzgojni dom so napoteni mladostniki med 14.
in 21. letom, ki lahko ostanejo v domu do dopolnjenega 23. leta.
Vzgoja in varstvo otrok in mladostnikov, ki so ostali brez družinskega varstva in
začite, je zelo odgovorna naloga, ki jo sprejema v prvi vrsti družba, predvsem pa
delavci vzgojnih ustanov, saj nadomešča in popravlja neprimerne vzgojne ukrepe
staršev in ostale neprimerne oblike ravnanja staršev z otroki v njihovem
najzgodnejšem obdobju. Skalar (1996) pravi, da mora vzgojna ustanova zagotoviti
materialne, kadrovske in ekološko-psihološke zmožnosti za nemoteno delo ustanove,
za življenje in delo otrok ter mladostnikov in za normalno strokovno delovanje
pedagoških in nepedagoških delavcev.
14
1.2. Načela delovanja vzgojnih ustanov
Vzgojne ustanove delujejo po različnih načelih, ki jim služijo kot vodilo in smernica pri
delu z otroki in mladostniki. Načela vzgojnega delovanja povzemam po Skalarju
(1995) in njegovih navodilih za pedagoško delovanje v vzgojih ustanovah. Vzgojne
ustanove pa ne delujejo samo po pedagoških načelih, temveč se navezujejo tudi na
načela, ki jih uporabljamo v socialnem delu. Načela, ki jih navaja Skalar (1995), so:
Načelo so časnega in usklajenega vzgojnega, kompenzacijskega i n
korektivnega delovanja
Vzgojni posegi so določeni s programom in imajo hkrati vzgojne, kompenzacijske in
korekcijske učinke. Vzgojne ustanove jih dopolnjujejo s specializiranimi medicinskimi,
fizioterapevtskimi, psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in pedagoškimi
programi. Vzgojne in korekcijske učinke imajo tudi okolje in razmere, v katerih otroci
in mladostniki živijo, pravila, ki veljajo za življenje in delo znotraj vzgojne ustanove,
način vedenja in pogovori delavcev z otroki in mladostniki, organizacija dela in
vzdušje, ki jo našteti dejavniki ustvarjajo. Vsi dejavniki so povezani in imajo nalogo
socializacije, osebnostne in socialne integracije ter emancipacije otrok in
mladostnikov.
Načelo samouravnavanja in aktivne vloge otrok in mlado stnikov
Otroci in mladostniki so odgovorni za osebno higieno, osebno lastnino in osebni
prostor ter za skupne prostore. Soustvarjajo življenjski prostor in razmere, v katerih
živijo, ter sooblikujejo pravila bivanja in dela v vzgojni ustanovi. S tem niso
postavljeni v časovno in prostorsko urejen prostor, temveč s svojo pobudo lahko
vplivajo na pravila, hišni red in kvaliteto bivanja v ustanovi.
15
Načelo koedukacije
Skupno življenje deklet in fantov različne starosti posnema običajno življenjsko okolje
in omogoča številne pedagoške intervencije, ki jih zahtevajo pedagoški cilji in naloge.
Skupno življenje uči sodelovanja, korektnih odnosov in medsebojnega spoštovanja.
Načelo diferenciacije in individualizacije
Otroci in mladostniki v vzgojnih ustanovah se med seboj razlikujejo po spolu, starosti,
sposobnosti, po delovnem ritmu, načinu odzivanja in reagiranja, po stopnji težav, ki
jih imajo, in možnosti, da težave niso zaznane. Razlike med otroki in mladostniki
morajo vzgojitelji pri delu z njimi upoštevati.
Načelo odprtosti in integracije vzgojne ustanove v oko lje
To načelo zahteva komunikacijo ustanove z okoljem, dopuščanje in spodbujanje
komunikacije ter ustvarjanje okoliščin za komunikacijo z okoljem. S sodelovanjem z
okoljem dopušča, da otroci, mladostniki in delavci ustvarjalno vplivajo na odnose z
okoljem. Otrokom in mladostnikom se tako omogoča preizkušanje socialnih vlog,
izpopolnjevanje socializacije in osebna ter socialna integracija.
Načelo normalizacije
Življenje v ustanovi ni primerljivo z življenjem otrok in mladostnikov v družini in
domačem okolju. Ker gre pri življenju v ustanovi za večje število otrok na enem
mestu, delni zaprtosti ustanove, vnaprej določenem življenju in delu, pomanjkanju
zasebnosti in povečani nadzorovanosti, so otroci in mladostniki prikrajšani za
avtonomijo v okolju, posledično so zaznamovani in potisnjeni na rob. Pri procesu
normalizacije gre za to, da se poskuša življenje v ustanovi čim bolj približati življenju
16
v družini in domačem okolju. K normalizaciji prispeva uveljavljanje družinskega
modela v skupini, prijateljskega odnosa in komunikacije med otroki, mladostniki in
vzgojitelji , načelo diferenciacije in individualizacije, načelo koedukacije, aktivne vloge
otrok in mladostnikov ter socialna integracija v okolje.
Uresničitev načela normalizacije je predpogoj za dobro socialno vključenost. Če se
opremo na Brandona (1990) in njegovih pet principov normalizacije, vidimo, da je to
osnova za vzpostavitev „normalnega“ okolja, v katerem stanovalci ustanove bivajo.
Načela, ki jih navaja, so: poglabljanje odnosov, večanje izbire, razvijanje udeležbe,
individualizacija razvoja in stopnjevanje druženja. Pri poglabljanju odnosov gre za to,
da morajo biti odnosi med stanovalci in zaposlenimi v ustanovi prijateljski in
sproščeni. Temeljiti morajo na enakopravnosti in spoštovanju, med njimi ne sme biti
hierarhije. Skupaj delijo lepe in slabe trenutke. Osebje mora biti most, preko katerega
stanovalci ustvarjajo stike, ki se lahko poglobijo v naklonjenost in toplino. Stanovalci
resničnega življenja ne morejo spoznati drugače, kot da ga živijo. Osebe, ki živijo v
ustanovi, so pogosto imele v življenju malo možnosti odločanja in vplivanja na svoje
življenje, zato potrebujejo vzpodbudo in podporo pri obvladovanju svojega življenja.
Načelo večanja izbire govori o tem, kako morajo dobiti stanovalci moč in vero v to, da
lahko izbirajo, organizacija vsakodnevnega življenja mora biti čim bolj pod njihovim
nadzorom, vpliv ustanove pa se mora čim manj čutiti. Razvijanje udeležbe po
Brandonu (ibid.) pomeni, da morajo biti stanovalci oziroma varovanci vključeni v
vodenje ustanove. Zagotovljena mora biti možnost sodelovanja na timskih
obravnavah, svetu stanovalcev ali na kakšen drug način. Prav tako morajo najti
način, kako sodelovati v skupnosti. Individualizacija razvoja mora biti uresničena
tako, da je vsakemu posamezniku omogočeno, da razvija svojo edinstveno
individualanost in se razvija v skladu s svojimi zmožnostmi in željami. Osebje jih
mora pri tem podpirati in jim pomagati. Prav tako jim mora biti omogočena pravica do
intimnosti, torej naj bi imeli svoje sobe, kopalnice in stranišča. Načelo stopnjevanja
druženja še najbolj neposredno vpliva na socialno vključenost. Stanovalci, ki živijo v
ustanovah, se največkrat družijo med seboj, največ stikov pa imajo s sorodniki in
prijatelji, ki imajo tudi sami podobne težave. Vzpodbujati jih je potrebno in jim
omogočati vključevanje v okolje izven ustanove in obiskovanje prostorov, ki niso
17
namenjeni samo stanovalcem ustanove, kot so na primer trgovine, pošte, knjižnice in
podobno. Pri tem je velikega pomena tudi lokacija ustanove, že sama stavba mora
biti na lokaciji, ki vzpodbuja integracijo. Pomembno pa je tudi, kdo vse poleg osebja
prihaja v ustanovo; so to prostovoljci, sosedje, strokovnjaki. Vse to mora ustanova
vzpodbujati.
Med načeli delovanja vzgojnih ustanov in načeli delovanja v socialnem delu lahko
potegnemo vzporednice, saj so dokaj podobna. V socialnem delu se načelo
normalizacije uporablja povsod, kjer gre za življenje v ustanovi, še posebej na
področju duševnega zdravja, kjer se stremi k preselitvi uporabnikov iz institucije v
skupnost in jim omogoča bivanje v stanovanjskih skupinah in možnost, da izkusijo
čim bolj normalen ritem življenja. Načelo samouravnavanja in aktivne vloge otrok in
mladostnikov bi lahko primerjali z načelom soudeleženosti, kjer je vsak udeleženec v
problemu tudi udeleženec v rešitvi. Vsak posameznik prispeva svoj delež k temu,
kako vidi problem in tudi, kaj lahko sam prispeva k rešitvi. Prav tako lahko načelo
diferenciacije in individualizacije prenesemo na socialno delo, saj nas socialne
delavce vodi načelo, da je vsak posameznik edinstven in je treba upoštevati njegove
želje in zmožnosti ter mu omogočiti, da je v procesu pomoči slišan in upoštevan.
Nečelo odprtosti v okolje bi lahko primerjali z vodilom, da naj socialna delavka1 pri
reševanju problemov najprej aktivira uporabnikovo naravno socialno mrežo, kot so
družina, prijatelji, sosedje, sošolci ali sodelavci. Lahko pa to načelo primerjamo tudi z
načelom sodelovanja, ki nas usmerja, da sodelujemo tudi s tistimi, ki v problemu niso
neposredno udeleženi, so pa pomembni za njegovo reševanje, kot so na primer
šole, razne organizacije, ministrstvo. Poznavanje teh načel se mi zdi pomembno za
boljše razumevanje delovanja mladinskih domov in vzgojnih ustanov na splošno ter
tega, v kolikšni meri se opirajo na socialno delo.
1.3. Cilji vzgojnih ustanov
1 Zaradi lažje berljivosti v diplomskem delu uporabljam naziv socialna delavka v ženskem spolu, vendar se
nanaša na oba spola.
18
Cilji vzgojih ustanov so določeni na podlagi posebnosti in razlogov, zaradi katerih so
bili otroci in mladostniki nameščeni v vzgojno ustanovo. Vzgojno-izdobraževalne
ustanove so del šolskega sistema in cilji, ki jim sledijo, so enaki v celotnem šolskem
sistemu. Skalar (1995) jih razvršča v več skupin:
Socialno-varstveni cilji : sem sodijo skrb za fizično varnost in osebno interiteto ter
zaščita otrokovih pravic, ki jih zagotavlja Ustava republike Slovenije. Med socialno-
varstvene pravice štejejo tudi zagotavljanje možnosti in pogojev za otrokov
psihofizični razvoj, zagotavljanje možnosti za življenje, učenje in delo ter za kulturo.
Kompenzacijski cilji : te cilje si ustanove postavljajo zaradi primankljajev, ki so
posledica vzgojne, zdravstvene in higienske zanemarjenosti ter socialne ali kulturne
izključenosti. Te primankljaje je potrebo nadomestiti z vzgojnimi, zdravstvenimi,
fizioterapevtskimi in socialnimi posegi.
Korektivni cilji : se nanašajo na osebnostne, vedenjske ali psihofizične motnje pri
otrocih in mladostnikih, ki so posledica vzgojnega zanemarjanja, zlorab in nasilja,
fizične ali socialne stigmatiziranosti, ki so jih bili deležni v rani mladosti. S posebnimi
psihoterapevtskimi, socialnimi in pedagoškimi programi lahko te motnje popravimo ali
vsaj ublažimo.
Prestopniško preventivni cilji : že sama zavodska obravnava in izključitev iz
avtohtonega okolja je v vlogi preprečevanja nadaljnjega prestopniškega vedenja
otrok in mladostnikov (Skalar 1995:9).
1.4 Oddaja in napotitev v mladinski dom ali drugi v zgojni zavod
Oddaja in napotitev otrok v vzgojni zavod je ukrep, ki se ga izvaja potem, ko so bile
vse ostale oblike pomoči za ureditev razmer v družini neuspešne in je to najboljši
način za zaščito otroka in njegovih interesov. Oblike pomoči so različne glede na
19
težave, s katerimi se srečuje družina. Lahko gre za pomoč pri odvajanju od alkohola
ali drog, ureditvi stanovanjskih razmer, svetovanje ob nasilju in podobno.
1.4.1 Pravna podlaga
Otroci in mladostniki so nameščeni v mladinski dom na podlagi 120. in 121. člena
Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS št. 69/2004).
120. člen ZZZDR:
(1) Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo
drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz
drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.
(2) S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.
(3) Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena.
121. člen ZZZDR:
(1) Center za socialno delo sme sam ali v sporazumu s starši oddati otroka v zavod
zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav
osebnostni razvoj.
(2) Center za socialno delo odloči o ustavitvi izvrševanja ukrepa iz prejšnjega
odstavka takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep izrečen. Ukrep lahko
traja največ tri leta.
(3) Na podlagi mnenja zavoda sme center za socialno delo izjemoma podaljšati
ukrep iz prvega odstavka tega člena tudi preko roka iz prejšnjega odstavka. Tudi za
tak ukrep veljajo omejitve iz prejšnjega odstavka.
(4) Otrok, ki dopolni osemnajst let, sme ostati v zavodu le v primeru, da v to privoli.
O otrokovih pravicah do institucionalnega varstva pa govori 16. člen Zakona o
socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 3/2007).
20
16. člen ZSV:
(1) Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v
drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali
dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana
in varstvo ter zdravstveno varstvo.
(2) Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko
življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka še vzgojo in
pripravo za življenje.
(3) Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v
duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še
usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.
(4) Upravičenec do institucionalnega varstva lahko v primerih in pod pogoji,
določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega
varstva izbere družinskega pomočnika.
1.4.2 Postopek namestitve
Čeprav je odvzem otroka in namestitev v zavod ukrep, ki naj bi ščitil njegove koristi,
je za otroka to lahko travmatičen dogodek. Zato je najprej potrebno storiti vse, da do
tega ne bi prišlo oz. da se razmere v družini uredijo tako, da namestitev sploh ne bi
bila potrebna. Center za socialno delo opravlja storitve za odpravljanje težav in
socialnih stisk v obliki strokovnega svetovanja, pomoči za urejanje družinskih
odnosov, skrbi za otroke in usposabljanja družine za vsakodnevno življenje.
Namestitev v mladinski dom vključuje osem faz, in sicer: ugotovitev dejstev, pogovor
s starši in otrokom oz. mladostnikom, ogled zavoda, podaja mnenja strokovne
komisije, ustna obravnava, odločba, oddaja otroka v zavod, spremljanje otroka in
sodelovanje z družino.
21
1) Socialna delavka na pristojnem centru za socialno delo mora najprej ugotoviti,
ali gre za začetek postopka po uradni dolžnosti, in kdo je podal prijavo ali pa
gre za zahtevo staršev ali otroka oz. mladostnika.
2) Sledi pogovor s starši in otrokom oziroma mladostnikom in socialno delavko iz
pristojnega centra za socialno delo o težavah, ki so privedle do te situacije, kaj
je že bilo storjeno, in ali obstaja kakšna druga rešitev težave. Pogovorijo se o
možnostih nastanitve, predstavi se jim stanovanjske skupine in zavode ter se
določi možen časovni okvir za nastanitev in reševanje okoliščin za vrnitev v
domače okolje. Starši in otroci oziroma mladostniki podajo tudi pisno izjavo o
svojih pričakovanjih. Socialna delavka iz matičnega centra za socialno delo
poizve o prostih mestih, pripravi socialno anamnezo in podatke otroka ali
mladostnika.
3) Socialna delavka iz centra za socialno delo, kjer ima družina urejeno bivanje,
starši in otrok ali mladostnik gredo na ogled zavoda, kjer naj bi bil otrok
nameščen in se seznanijo z delom, okoljem, svetovalnimi delavci, in če je
mogoče, tudi z varovanci. Pogovorijo se o problemih, o bojaznih, o željah in
ciljih ter o dolžnostih staršev, otroka oziroma mladostnika, strokovnih delavcev
ter socialnega delavca. Otrok ali mladostnik se sam odloči, ali želi biti
nameščen v mladinski dom.
4) Strokovno komisijo, ki ugotovlja ustreznost namestitve in poda pisno mnenje,
sestavljajo trije socialni delavci iz pristojnega centra za socialno delo. Ta
določi nosilca projekta, strokovne delavce za posamezne naloge ter časovne
roke.
5) Sledi ustna obravnava na centru za socialno delo, ki jo vodi pravnik, prisotni
pa so še strokovni delavec, ki vodi otroka oziroma mladostnika, starši,
zaželena je tudi prisotnost otroka oziroma mladostnika, zapisnikar ter
predstavnik komisije. Starši ter otrok oziroma mladostnik povedo svoje mneje
22
o namestitvi, predstavnik komisije prebere mnenje komisije. Napiše se
zapisnik, ki ga na koncu vsi podpišejo.
6) Center za socialno delo izda odločbo.
7) Starši lahko sami oddajo otroka v zavod ali pa v spremstvu socialne delavke.
Ta po potrebi tudi uredi prevoz.
8) Socialna delavka spremlja otroka v zavodu, udeležuje se timskih sestankov in
sodeluje s starši. Starši so ves čas v stiku s svojim otrokom, vzgojitelji in
socialno delavko, saj je pomembno, da zavzamejo aktivno vlogo pri reševanju
obstoječih težav (http://www.csd-lj-
siska.si/dejavnosti/dejavnosti.asp?DID=85036312 dne 26.1.2012).
Pri celotnem postopku namestitve se teži k temu, da gre za privolitev otroka za
namestitev, in da imajo vsi vključeni v namestitev pravico in možnost sodelovanja v
procesu.
1.4.3 Razlogi za namestitev
Razlogi za namestitev so raznoliki. Razlogi se povezujejo, prepletajo, velikokrat en
razlog za sabo potegne drugega. Tako je lahko nasilje posledica alkoholizma,
alkoholizem je posledica slabih materialnih razmer in podobno. Najbolj pogosti
razlogi za namestitev so alkoholizem, slabe materialne razmere družine, nasilje ali
spolna zloraba in pa vzgojna nemoč staršev. Rode (2011) navaja naslednje razloge
za namestitev v mladinski dom:
Šolska neuspešnost
Moramo se zavedati, da je šolska neuspešnost ponavadi samo manifestacija
problemov, ki se skrivajo zadaj in so splet neugodnih dejavnikov, kot so slabša
23
umska sposobnost otroka, slabe materialne in bivanjske razmere družine in pa
neugodne družinske razmere (nasilje, zasvojenost z drogami ali alkoholom, vzgojna
zanemarjenost...)
24
Neurejene družinske razmere
S tem mislimo na nenehne konfliktne situacije, neurejene partnerske odnose,
pomanjkanje čustvene topline, pa tudi slabši ekonomski položaj družine, neurejene
stanovanjske razmere, brezposelnost in denarno negotovost, ki brez dvoma vplivajo
na odnose v družini.
Zasvojenost z alkoholom
Zasvojenost prav gotovo vpliva na vse družinske člane. Z njo je velikokrat povezano
tudi nasilje v družini, beganje otrok, šolska neuspešnost in vzgojno zanemarjanje.
Nasilje
Najpogostejša oblika nasilja nad otroki je nasilje v družini. Pod pojmom nasilje
razumemo poleg fizičnega trpinčenja tudi zanemarjanje ali čustveno zlorabo.
Najpogosteje gre za fizično agresijo (brcanje, klofutanje, lasanje), siljenje k spolnim
odnosom in pretiranim nadzorovanjem (izolacija od drugih ljudi, prijateljev,
omejevanje gibanja in stikov ...).
Beganje
Beg od doma je ponavadi posledica drugih navedenih težav in ne vzrok. Mnogo otrok
je nameščenih v mladinski dom ravno zaradi beganja, čeprav je to le pokazatelj
neustreznih razmer doma, nenehnih konfliktov in strahu pred starši.
Sum spolne zlorabe
O spolni zlorabi govorimo, kadar odrasla oseba uporabi deklico ali dečka za
zadovoljitev lastnih spolnih potreb. Posledice spolne zlorabe so slaba samopodoba,
25
nenehen strah in nezmožnost, da v odrasli dobi navežejo zdrav odnos s partnerjem,
saj so mnogi, ki so v mladosti doživeli spolno zlorabo, ali spolno zavrti ali pa
promiskuitetni. Zaradi spolne zlorabe pogosto pride do beganja od doma.
Kot pravi Kelly (1996), je upor otroka spolni zlorabi omejen, saj ima na voljo manj
fizičnih, materialnih in čustvenih virov. Tako je velikokrat, še posebej kadar odrasli ne
verjamejo v spolno zlorabo, edini možni način upora in preprečevanja nadaljnih
zlorab beg od doma.
Odsotnost staršev (pripor, zapor, smrt, odhod v tuj ino)
Kadar za otroka ne more nihče skrbeti, je razlog namestitve v dom odsotnost staršev.
Dom tako nadomesti nego in vzgojo, ki ju potrebuje vsak otrok.
Težave v duševnem zdravju staršev
V kolikor otrok ali mladostnik živi samo z enim staršem in ima ta težave v duševnem
zdravju, ki jih ni mogoče urediti do te mere, da bi bil sposoben skrbeti zanj, je potrebo
poiskati za takega otroka ali mladostnika bivanje pri nekom, bi bo to lahko storil. V
kolikor ni nikogar, ki bi skrbel zanj, je edina rešitev, da se otroka namesti v mladinski
dom ali drugo vzgojno ustanovo.
1.4.4 Vloga centra za socialno delo
Delovanje centra za socialno delo in mladinskega doma je tesno povezano. Od
priprave na namestitev v mladinski dom, preko obdobja, v katerem je otrok ali
mladostnik nameščen v dom, pa vse do odpusta in spremljanja njihove integracije v
okolje po odpustu.
Naloga centra za socialno delo je, da v začetni fazi najprej zazna težave v družini in
skupaj z njo poišče ustrezne rešitve za te težave z uveljavljenimi oblikami pomoči v
socialnem delu, kot so svetovanje, dodajanje moči, iskanje virov. V kolikor te oblike
26
pomoči ne dajo želenih rezultatov, je potrebno otroka ali mladostnika odstraniti iz
njegove matične ali rejniške družine, da bi se zaščitile njihove koristi.
Tako starše in otroka ali mladostnika je potrebno na ukrep namestitve pripraviti.
Seznaniti jih je potrebno predvsem s tem, da se je že ob namestitvi potrebno usmeriti
v ureditev razmer in odpust iz mladinskega doma ter vrnitev v domače okolje. To
pomeni, da moramo že ob času bivanja otroka ali mladostnika v mladinskem domu
urediti neugodne razmere v domačem okolju, ki so bile vzrok za odvzem in
namestitev. Ves čas bivanja v mladinskem domu pa center za socialno delo, poleg
dela z družino, sodeluje tudi z vzgojitelji iz mladinskega doma in pedagoškimi delavci
osnovnih in srednjih šol, ki jih otroci in mladostniki obiskujejo ter spremlja njihov
razvoj. Na ta način ves čas potekajo priprave na odpust, ki pa niso usmerjene samo
na izobraževanje, temveč tudi na korekcijo in odpravo motenj pri otroku ali
mladostniku ter izboljšanje razmer v okolju, kamor se bo otrok ali mladostnik vrnil po
odpustu iz mladinskega doma. Center za socialno delo tudi po odpustu še naprej
sodeluje z družino ter pomaga razreševati morebitne težave.
1.4.5 Pomanjkljivost namestitve v mladinski dom ali drug vzgojni zavod
Kljub temu, da je namestitev v mladinski dom možna le ob soglasju otroka ali
mladostnika, pa si vsak otrok želi, da bi lahko živel doma, zato to nikoli ni nekaj
veselega.
Kljub navidezni prvolitvi otroka ali mladostnika v mladinski dom ali stanovanjsko
skupino gre za neko vrsto prisile, ki sporoča, da so nezaželeni, odveč, da so
kaznovani za nekaj, za kar niso sami krivi. Zato je ne glede na okoliščine, ki so
privedle do tega, namestitev v mladinski dom za otroka ali mladostnika zelo stresen
dogodek in je resnično zadnja rešitev, kadar je ta ukrep neizbežen za zaščito otroka
ali mladostnika.
Bonhöffer (v Krajnčan 2006:15) navaja naslednje pomanjkljivosti vzgojnih zavodov:
27
� zavod vedno ostaja umetno aranžiran življenjski prostor,
� skupnost v zavodu ni določena s prostovoljno udeležbo,
� po odpustu otroci in mladostniki nimajo nobenih pravic niti obveznosti v
odnosu do odraslih ali do vrstnikov v zavodu (neobveznost
medsebojnih odnosov),
� zavod ostaja prehodni stadij, odlomek neorganskega razvoja,
� zavod predstavlja totalen poseg v življenje otrok in mladostnikov, otroci
in mladostniki se nenadoma znajdejo v novem okolju.
Pojavlja se vprašanje, ali je sploh mogoče premagati takšne frustracije, ki so jih
doživeli v rani mladosti. Ti zavodi so v javnosti stigmatizirani, prav tako kot otroci in
mladostniki, namestitev v zavod in vzgojne ukrepe pa so doživljali kot kazen za neko
lastno krivdo.
Dekleva in Razpotnik (v Krajnčan 2006:15) pa pravita, da zavodska vzgoja, ki se
izvaja kot nuja za otroke in mladostnike, ki so v domačem okolju ogroženi ali
ogrožajo druge s svojim vedenjem, stremi h končnem cilju, da se posameznik
integrira v širšo družbo. To se pogosto pokaže kot težko izvedljivo ali celo nemogoče.
Takšne resocializacijske metode je v naši družbi, ki je usmerjena na uspešnost,
težko zagovarjati. Zaradi pomanjkanja alternativ pa kjub ugotovitvam o skromni
uspešnosti zavodske vzgoje prihaja do obujanja „klasičnih“ vizij vzgojnega dela, ki
temeljijo na izolaciji in segregaciji.
1.5 Mladinski dom Maribor
Mladinski dom Maribor je namenjen otrokom in mladostnikom, dekletom in fantom, v
starosti od 8 do 18 let in več, ki iz različnih vzrokov ne morejo živeti v matični (svoji)
ali rejniški družini, pri svojcih ali so brez staršev in je začasna izločitev iz domačega
okolja nujna ter strokovno utemeljena. Namenjen je otrokom in mladostnikom s
težavami v socialni integraciji, s primanjkljaji na emocionalnem in kognitivnem
področju, vzgojni ogroženosti, izpostavljanju različnih zlorab. Običajno imajo nizko
28
samopodobo in imajo težave pri vključevanju v običajno življenjsko sredino. V petih
stanovanjskih skupinah Mladinskega doma Maribor ostajajo otroci in mladostniki,
toliko časa, da zaključijo vzgojno-izobraževalni proces (vir: internetna stran
Mladinskega doma Maribor).
Življenje v stanovanjskih skupinah Mladinskega doma Maribor nudi otrokom in
mladostnikom osnovno oskrbo, pomoč pri vzgoji in izobraževanju in jim omogoča
kvalitetno preživljanje prostega časa preko lastnih športnih ali kulturnih dogodkov.
Otroci in mladostniki živijo v stanovanjskih skupinah imenovanih „družine“. Te
stanovanjske skupine so na štirih lokacijah v stanovanjskih hišah, saj sta v eni hiši
dve stanovanjski skupini, v eni hiši je stanovanjska skupina in uprava doma, ostali
dve skupini pa sta vsaka v svoji hiši. Za vsako skupino so zadolženi štirje vzgojitelji -
dva vzgojitelja in dve vzgojiteljici, ki prevzemajo materinsko in očetovsko vlogo.
Otroci v „družini“ so različne starosti in spola. Otroci in mladostniki so skupaj z
vzgojitelji zadolženi za urejenost bivalnih prostorov in za pospravljanje svoje sobe, za
higieno, za nakupovanje hrane in pripravo obrokov, ki jih pripravljajo skupaj z
vzgojitelji ali sami. Takšna ureditev posnema običajne družine in s tem naj bi otrokom
in mladostnikom omogočile, da pridobi podobne izkušnje in spretnosti kot v lastni
družini. Prav tako naj bi se otroci naučili odgovornosti in delovnih navad in se naučili
živeti z drugimi ter uspešno reševati nastale probleme in konflikte v skupini. Čas
imajo strukturiran, saj obiskujejo različne okoliške osnovne ter srednje šole v
Mariboru, dopoldne ali popoldne pa imajo tudi učne ure ter prosti čas. V prostem
času imajo možnost obiskovanja različnih prostočasnih dejavnosti. Ob vikendih se
odpravijo na kakšen izlet, kolesarijo, se ukvarjajo s pohodništvom in planinarjenjem,
se igrajo ali skrbijo za urejeno okolico doma, gredo v kino, se udeležujejo kulturnih
prireditev in podobno.
Delo v stanovanjski skupini je usmerjeno v otroka in mladostnika, v upoštevanje in
zadovoljevanje njegovih individualnih potreb, želja in možnosti. Vzgojitelji in
gospodinji s svojo 24-urno prisotnostjo skozi vse leto zagotavljajo izvajanje
vzgojnega procesa. Način življenja in dela v stanovanjski skupini je usklajen z načeli
samoorganizacije. Življenje v Mladinskem domu Maribor oblikujeta tudi raznolikost
29
strokovnih profilov vzgojiteljev ter njihova osebna angažiranost za delo z otroki in
mladostniki.
Vizija dela zaposlenih v mladinskem domu je, da se ustanova odziva na konkretne
potrebe otrok in mladostnikov, da ostaja izhodiščni pristop dela odnos, da se ustvarja
ugodna klima kot izhodišče za vzpodbudno odraščanje otrok in mladostnikov z vsemi
njihovimi odgovornostmi, pravicami in dolžnostmi (http://www.mladinski-dom-
mb.si/index.php?option=com_content&view=article&id=87&Itemid=91 dne 26.1.2012)
1.5.1 Cilji Mladinskega doma Maribor
Cilj vzgojnega programa je ponovna uspešna vključitev otroka ali mladostnika s
čustvenimi in vedenjskimi motnjami v običajno življenjsko okolje.
Pri vzgojnem delu se upoštevajo načela timskega dela, individualizacije, pozitivne
vzgojne usmerjenosti, aktivne vloge in soodgovornosti otroka ali mladostnika v
procesu lastnega razvoja, kompenzacije razvojnih zaostankov in vrzeli,
kontinuiranosti vzgojno-izobraževalnega procesa, sodelovanja z družino ter načelo
integracije, inkluzije in normalizacije.
Načela, ki jih mladinski dom uporablja za dosego svojega cilja, so v veliki meri
podobna tistim, ki jih na splošno uporabljajo vzgojno-izobraževalne ustanove, in ki
sem jih že opisala v enem izmed prejšnjih poglavij.
1.5.2 Principi dela Mladinskega doma Maribor
Pri delovanju mladinski dom sledi priporočilom pedagoške stroke in stroke
socialnega dela, zahtevam okolja in značilnostim populacije, kateri je dom namenjen.
Organiziranost dela poteka po naslednjih principih:
� princip družinske vzgoje – celotno življenje je organizirano podobno kot v
družini. Naloge družinske vzgoje so:
30
- čustvena sprejetost otroka in mladostnika kot osnovni pogoj za normalen
osebnostni razvoj,
- razbremenitev otroka in mladostnika, da je na robu in da je drugačen,
- omogočanje situacij, ki razvijajo pri otroku in mladostniku odgovornost do sebe
in drugih, omogočanje pogojev za samoiniciativnost, odgovornost, načrtovanje
in prevzemanje odgovornosti za odločitve in ravnanja,
- omogočanje pogojev, da se otrok in mladostnik brez večjih bojazni vključuje v
zunanje okolje (Toler 1991:90),
� princip specifične strokovne pomoči – terapevtske usmerjenosti in povezanosti
z drugimi strokovnimi ustanovami (delo temelji na osnovnih spoznanjih
pedagogike, psihologije in drugih znanosti, kar omogoča interdisciplinarni
pristop),
� princip integriranosti v okolje – kar pomeni vključevanje in sodelovanje v okolje
izven doma. To pomeni vključevanje v redne šole v okolici in pa v različne
prostočasne dejavnosti. Ta princip zahteva tesno sodelovanje z učitelji,
profesorji in strokovnimi delavci iz centra za socialno delo, pa tudi s
prostovoljci, svojci in vrstniki.
1.5.3 Specifi čne značilnosti ožjega okolja Mladinskega doma Maribor
Mladinski dom Maribor je umeščen v mestno okolje, kjer so bodisi stanovanjski bloki
v neposredni okolici ali pa stanovanjske hiše. V okolici enot so lokalne osnovne šole,
ki jih pretežno obiskujejo otroci iz mladinskega doma. Prav tako imajo v bližini
postajališča mestnega prometa, kar otrokom in mladostnikom omogoča dobro
mobilnost, predvsem pa povezanost s preostalimi deli mesta in možnost obiskovanja
prostočasnih dejavnosti. V okolici stanovanjskih enot so tudi otroška igrišča in igrala,
kar otrokom in mladostnikom nudi možnost druženja z vrstniki iz neposrednega
okolja. Vse enote so locirane na robu mesta v neposredni bližini Pohorja in gozdov,
kar jim nudi obilo možnosti za športne dejavnosti in rekreacijo.
31
1.6 Metode socialnega dela pri delu z uporabniki
V tem poglavju se bom osredotočila na tiste metode in koncepte socialnega dela, ki jih lahko prenesemo in uporabljamo tudi pri delu z otroki in mladostniki iz mladinskega doma, kakor tudi z njihovimi starši.
1.6.1 Definicija koncepta
Pri delu z družino, ki se srečuje s težavami, se uporabljajo temeljne metode
socialnega dela. Odnos med socialno delavko in uporabnikom imenujemo delovni
odnos, ki je pogoj, da se skupaj ustvari izviren delovni projekt. Prva naloga socialne
delavke, ko se sreča z uporabniki je, da vzpostavi delovni odnos (Čačinovič Vogrinčič
et. al. 2008:9).
Elementi delovnega odnosa so:
� vzpostavitev delovnega odnosa,
� instrumentalna definicija problema (Lüssi v Čačinovič Vogrinčič 2008:9) in
soustvarjanje rešitev,
� osebno vodenje (Bouwkamp, Vries v Čačinovič Vogrinčič 2008:9).
Ti elementi se nanašajo na ravnanje v delovnem odnosu. Ta odnos pa moramo
nujno podpreti s teoretičnimi koncepti sodobnega socialnega dela:
� perspektiva moči (Saleeby v Čačinovič Vogrinčič 2008:9),
� etika udeleženosti (Hoffman v Čačinovič Vogrinčič 2008:9),
� znanje za ravnanje (Rosenfeld v Čačinovič Vogrinčič 2008:9),
� ravnanje s sedanjosto ali koncept soprisotnosti (Andersen v Čačinovič
Vogrinčič 2008:9).
Čačinovič Vogrinčič et al. (2008) postavljajo v ospredje delovanja socialne delavke
vzpostavljanje stika in odnosa z uporabnikom kot predpogoj za ustvarjanje izvirnega
32
delovnega projekta, ki bo pripeljal do rešitev trenutnih težav. Izvirni delovni projekt
vsebuje naslednje elemente:
Dogovor o sodelovanju : sodelovanje se vedno začne z dogovorom o sodelovanju.
Ta vsebuje prostovoljni pristanek na sodelovanje, definira, kako bomo v odnosu
delali, opredeli čas, ki ga bomo posvetili, socialna delavka pojasni svojo vlogo v
odnosu in vlogo vseh udeleženih. Socialna delavka tudi vzpostavi varen prostor, v
katerem je vsak lahko slišan in upoštevan (Čačinovič Vogrinčič et. al. 2008:9).
Instrumentalna definicija problema in soustvarjanje rešitev : tu vsak udeleženec
v problemu definira svoje videnje problema. Socialna delavka doda svoje videnje
problema in povabi udeležene, da podajo možne rešitve problema. S tem vsak
prispeva k rešitvi in začne se proces soustvarjanja rešitev (Čačinovič Vogrinčič et. al.
2008:10).
Osebno vodenje : osebno vodenje se nanaša na ravnanje socialne delavke. Pomeni
vodenje k dogovornjenim ciljem in rešitvam; raziskuje zgodbe uporabnikov in išče
možne uresničljive izide. Prav tako pa se osebno vodenje nanaša tudi na osebno
odzivanje socialne delavke, da podeli svojo zgodbo, in da se osebno odzove na
dogajanje v odnosu rešitev (Čačinovič Vogrinčič et. al. 2008:10).
Perspektiva mo či: Saleeby (v Čačinovič Vogrinčič et. al. 2008:10) pravi: „Praksa, ki
temelji na perspektivi moči, pomeni, da bo vse, kar delaš kot socialna delavka,
utemeljeno s tem, da pomagaš odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti klientovo moč in
vire, ko mu pomagaš, da doseže svoje cilje, uresniči svoje sanje in razbije okove ovir
in nesreč“. Poleg tega Saleeby (ibid.) predstavi tudi leksikon moči, ki nam omogoči,
da bolje razumemo delo, ki nas čaka. Vsebuje sedem temeljnih načel, ki so:
dodajanje moči, včlanjenost, moč okrevanja, zdravljenje in celostnost, dialog in
sodelovanje, odpoved nejevernosti.
Etika udeleženosti : zahteva od socialne delavke, da opusti vlogo objektivnega
opazovalca in opusti moč ter sprejme svoj del udeleženosti v procesu pomoči in
33
soustvarjanja rešitev. Socialna delavka mora delovati kot sodelavka in ne kot
strokovnjak z rešitvami (Čačinovič Vogrinčič et. al. 2008:12).
Znanje za ravnanje : govori o posebnem znanju, ki se je razvil v socialnem delu. Ta
od nas zahteva, da moramo svoje znanje znati prevesti v akcijo in pa tudi da moramo
prevesti jezik naše stroke v jezik, ki je uporabniku blizu in ga razume (Čačinovič
Vogrinčič et. al. 2008:14).
Ravnanje s sedanjostjo in soprisotnost : sopristonost je sposobnost, da smo v
pogovoru pristotni in nismo le poslušalec zgodbe, temveč s svojo prisotnostjo
spodbujamo ustvarjanje zgodbe. Prav tako nas spodbuja, da iščemo rešitve tu in zdaj
in jih ne prelagamo na neki čas v prihodnosti (Čačinovič Vogrinčič et. al. 2008:14).
1.7 Naloge socialne delavke
Poleg nalog, ki jih ima socialna delavka ob sprejemu otroka ali mladostnika v
mladinski dom, ima tudi druge naloge, ki jih opravlja v času bivanja v mladinskem
domu. Te naloge zahtevajo od socialne delavke, da sodeluje s starši, otrokom ali
mladostnikom, vzgojitelji in drugimi pomembnimi tretjimi osebami, ki lahko pomagajo,
in da ne sedi v svoji pisarni, temveč gre med ljudi in na teren. Rode (2011) navaja
naslednje naloge, ki jih opravlja socialna delavka:
Informativno in individualno delo s starši
To se začne že pred namestitvijo v mladinski dom s podajanjem informacij o
možnostih namestitve, poteku življenja v domu in možnostih nadaljnjega
izobraževanja njihovega otroka.
34
Delo socialne delavke je, da ohranja stik s starši tudi po namestitvi v mladinski dom z
obiski na domu, pa tudi na roditeljskih sestankih in timskih sestankih, kjer je prisoten
tudi otrok in socialna delavka iz centra za socialno delo.
Individualno delo z otroki in mladostniki
Individualno delo je pomembno, da se otroku ali mladostniku da možnost, da izrazi
svoje mnenje, ki ga morda v skupini ne zmore. Te težave so vodilo za nadaljnje delo
socialne delavke, največkrat pa so to problemi povezani z učenjem, domače
situacije, poklicni interesi pa tudi disciplinski ukrepi v domu ali šoli.
Škerjančeva (2006) opredeljuje pojem individualizacije kot usmeritev načel, metod in
postopkov za ohranjanje ali večanje vpliva posameznika na proces pomoči.
Poudarek je na tem, kaj misli sogovornik in ne socialna delavka, dovoljeno je
sanjarenje, odnos med njima je enakopraven, moč je prenešena od svetovalca na
uporabnika, sogovornika je potrebno poslušati in slišati.
Skupinsko delo z otroki ali mladostniki
Socialna delavka deluje v skupini, kadar se otroci in mladostniki srečujejo z
vprašanjem o nadaljnjem šolanju, o izbiri poklica ali študija. Prav tako deluje v skupini
otrok ali mladostnikov, ki ne dosegajo zaželenih šolskih uspehov.
Svetovalno delo
Svetovalno delo obsega delo z otroki in mladostniki in pa tudi svetovanje in
posvetovanje z vzgojitelji in učitelji, kadar je to potrebno.
Stiki in sodelovanje z drugimi institucijami
35
Sodelovanje z drugimi institucijami je zelo pomembno, saj le tako lahko delovanje
zajame celotno otrokovo življenje. Institucije, s katerimi sodeluje, so šola, ki jo otrok
obiskuje, pristojni center za socialno delo, športne in kulturne organizacije, ki jih otrok
ali mladostnik obiskuje v prostem času, organi pregona (v vseh postopkih pri
obravnavanju otrok in mladostnikov pred sodiščem).
Druge strokovne naloge socialne delavke
Ob sprejemu otroka ali mladostnika mora socialna delavka narediti individualni načrt
dela in v času bivanja spremljati njegov razvoj in urejati njegov dosje, kar obsega
analitično in tudi statistično delo (Rode 2011:36).
Socialna delavka sodeluje na posvetih in seminarjih, timskih sestankih, pedagoških
zborih, strokovnih zborih ter pri vseh pripravah na informativne in roditeljske sestanke
za starše.
Poskrbeti mora tudi za organizacijo počitniškega letovanja otrok, financiranja šole v
naravi, urejanja žepnin in garderobe ter nabavo vozovnic za mestni promet.
1.8 Socialna vklju čenost
Koncepta socialne vključenosti in socialne izključenosti sta tesno povezana in težko
govorimo o enem, ne da bi govorili tudi o drugem. V nadaljevanju predstavljam, kako
se koncepta socialne izključenosti in socialne vključenosti razlagata na različne
načine.
36
1.8.1 Socialna izklju čenost
Diskurz izključenosti izhaja iz Francije, kjer so že v 60-ih letih 20. stoletja v strokovnih
razpravah, politki in tudi medijih začeli uporabljati izraz izključeni za revne. Francozi
so z izrazom izključeni razumeli konkretne skupine socialno prikrajšanih ljudi, kot so
recimo dolgotrajno brezposelni, priseljenci, mladina, ki je izpadla iz šolskega sistema.
Hkrati pa izraz izključeni označuje tudi nestabilnost socialnih vezi in pomanjkanje
solidarnosti, kot so nestabilne družinske vezi, samska gospodinjstva, socialna
izolacija in upad razredne solidarnosti, ki je temeljila na sindikatih, delavskih
soseskah ter socialnih mrežah. V poznih 70-ih letih se je koncept prenesel še po
drugih državah Evrope in je označeval različne skupine ljudi, ki so izpadli iz okvirjev
socialne zaščite, v začetku 90-ih pa se je začel koncept uporabljati na ravni EU,
vendar je kontekst solidarnosti in socialnih vezi še vedno značilen pretežno za
razumevanje francoskega koncepta (Leskovšek 2010:13).
Lebarič, Kobal Grum, Kolenc (2006:19) navajajo več avtorjev pri opredeljevanju
socialne izključenosti, in sicer je socialna izključenost opredeljena kot nesposobnost
udeležbe na ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju družbe in odmik od
vsakdanjih dogajanj v njej, je zanikanje civilnih, socialnih in političnih pravic
državljanov. Socialna izključenost zmanjšuje zmožnosti izključene osebe, da
navezuje odnose z drugimi člani skupnosti, da se vklopi v družbo, je v njej udeležena
in da se potrdi in doživi spoštovanje do sebe same. Socialna izključenost v zgodnjem
obdobju življenja lahko prinese nepopravljive posledice v nadaljnjem razvoju.
Trbančeva (1996:287) razume socialno izključenost kot kopičenje izključenosti
oziroma omejenega sodelovanja v ključnih virih, institucijah in mehanizmih, preko
katerih potekajo civilno, ekonomsko, socialno in medosebno vključevanje
posameznikov in skupin v družbo. Čeprav je socialna izključenost novejši koncept, ki
izhaja iz konteksta socialne politike in se povezuje z državljanstvom in socialnih
pravicah posameznika, ga lahko brez težav povežemo tudi s konceptom kakovosti
37
življenja. Koncept kakovosti življenja izhaja iz nadzora nad viri, s katerimi
posamezniki zadovoljujejo svoje potrebe na različnih področjih. Ker gre pri socialni
izključenosti za kopičenje izključenosti iz različnih virov, intitucij in mehanizmov, lahko
prav gotovo rečemo, da jo spremlja tudi slabša kakovost življenja.
Socialno izključenost lahko širše razumemo tudi kot neustrezno delovanje enega
izmed sistemov socialne politike, ki vključuje posameznike v družbo, in sicer:
� sistem zakonodaje, ki omogoča civilno vključenost – enakopravnost
vseh državljanov v demokratični družbi;
� sistem trga delovne sile, ki omogoča gospodarsko vključenost – biti
zaposlen in imeti določeno gospodarsko funkcijo;
� sistem države blaginje, ki omogoča socialno vključenost v ožjem smislu
– imeti dostop do socialnih storitev; družina in sistem neformalnih,
prijateljskih, sosedskih mrež, ki omogočajo medsebojno vkjučenost,
zagotavlja varnost, družabnost in moralno podporo (Trbanc 1996:289).
V Sloveniji opažamo več skupin izključenih: stari z nizko pokojnino, samske starejše
ženske, mladi pred vključitvijo na trg dela, brezposelni, najemniki (profitnih in
neprofitnih stanovanj), samski moški srednjih let, samske matere z enim ali več
otroki, brezdomci in ljudje brez papirjev (Izbrisani ali ilegalni migranti), etnične
skupine, ekonomski migranti, hendikepirani in istospolno usmerjeni. Nekatere od teh
skupin so izključene zaradi pomanjkanja materialnih virov, ki vplivajo na njihov
družbeni status, druge pa zato, ker so diskriminirane in razčlovečene in so tako lahka
tarča za poniževanje, izkoriščanje in izključevanje. O tem imamo na voljo številne
znanstvene raziskave in strokovne študije, podprte z izsledki raziskav in primeri.
Izključenost vpliva na manjšo udeležbo ali neudeležbo v družbi (Leskovšek 2010:14).
Pri raziskovanju socialne izključenosti je potrebno upoštevati vse vidike socialne
izključenosti (civilno, gospodarsko, socialno, medsebojno). Najprej je potrebno
ugotoviti, kateri dejavniki vplivajo na diskriminacijo skozi medije, zaposlovanje, šolski
sistem, tako da lahko ugotovimo, katere so ranljive skupine in jim ojačamo njihov
38
glas ter jim zagovotimo večje pravice. Prav tako moramo družbo vzpodbujati, da
skrbijo za skupine, ki so izključene.
1.8.2 Socialna vklju čenost
Kadar govorimo o odnosih in človeškem vedenju, razumemo socialno vključenost kot
sprejemanje posameznika takšnega, kakršen je, v medosebne interakcije in socialna
omrežja. Potreba vsakega posameznika je, da bi ga drugi sprejeli in bi bil del neke
družbe.
Maslow (1982:92-102) je med temeljne potrebe ljudi uvrstil fiziološke potrebe,
potrebe po varnosti, socialne potrebe, potrebe po spoštovanju in potrebe po
samouresničevanju. Med fiziološke potrebe uvrščamo tiste potrebe, ki so istovetne
primarnim potrebam, ki jih imamo vsi ljudje že ob rojstvu (npr. potreba po hrani,
potreba po spanju) in so najnižje na hierarhični lestvici potreb. Sekundarne potrebe
so potrebe po varnosti, ki odsevajo željo človeka, da zaščiti vse, kar mu omogoča
preživetje, kot so bivališče, hrana in ostale podobne dobrine. Prav tako spadajo med
sekundarne potrebe socialne potrebe, ki jih močno povezujemo z željo po pripadnosti
in ljubezni. To potrebo ljudje zadovoljujemo tako, da se povezujemo v skupine, tkemo
prijateljske vezi in imamo podporo družine. Posameznik si želi najti svoje mesto v
krogu prijateljev ali družine. Potrebe po spoštovanju so višje na hierarhični lestvici in
odsevajo željo po moči, uveljavitvi in statusu. Potrebe po samouresničevanju so na
najvišji ravni potreb. Odsevajo željo človeka, da dela to, v čemer je dober in za kar je
usposobljen. Oseba, ki doseže želeno stopnjo uresničitve, lahko razvije in uporablja
vse svoje sposobnosti. Človek naj bi zadovoljeval potrebe od najnižjih do najvišjih,
vendar to včasih zaradi različnih dejavnikov ni mogoče.
Ramovš (2003) (v Dokl 2011:19) pravi, da so medčloveška razmerja in odnosi za
človeka v resnici kot socialna mreža, v katero je ujet vse življenje, in ki mu pomaga,
da uspeva, zadovoljuje svoje potrebe, ustvarja in napreduje; postavlja v življenju
pravila igre za družbeno sožitje; preseje njegovo vedenje in ravnanje v družbeno
39
sprejemljive in nesprejemljive vloge; nudi varstvo pred pomanjkanjem in
nevarnostmi; v trenutku njegove težave pomaga, da ne propade. Pollo (v Dokl
2011:19) deli socialne mreže na štiri vrste:
� naravne socialne mreže, ki jih sestavljajo družina, sosedstvo, sorodstvo,
prijateljstvo,
� na umetno oblikovane socialne mreže za krajši čas ali celo parcialne vidike
življenja (npr. skupine za samopomoč, terapevtske skupine),
� trajnejše ali bolj celostne socialne mreže za socialno urjenje (npr. prevzgojni
zavodi),
� nadomestne socialne mreže ob izpadu kake bistvene socialne funkcije iz
naravnih socialnih mrež (npr. rejniške družine, domovi za stare, mladinski
domovi).
Socialne opore kot vir socialne vklju čenosti
Zgodnejše opredelitve socialne opore segajo v sedemdeseta leta 20. stoletja in se
nanašajo na emocionalno razsežnost in jo enačijo z občutkom pripadnosti in
sprejetosti. Prvi, ki so se konceptualno ukvarjali z njo, so bili Cassel, Caplan in Cobb
(v Hlebec, Kogovšek 2004:15). Caplan je prepričan, da socialne vezi pomembno
vplivajo na razplet življenjske poti posameznika. Poudarjal je pomembnost
vzajemnosti in trajnosti vezi ne samo med bljižnjimi, kot so na primer družinski člani,
temveč tudi med bolj oddaljenimi, kot so skupine za samopomoč, sosedski odnosi in
„skrbniki skupnosti“, kot so duhovniki ali osebni zdravniki.
Na osnovi teoretičnih opredelitev in empiričnih raziskav (Dokl 2011:20) se je oblikoval
konsenz, po katerem lahko vrste socialne opore delimo na štiri večje skupine:
� instrumentalna in materialna opora se nanašata na pomoč v materialnem
smislu (posojanje denarja, orodja, pomoč pri hišnih opravilih),
� informacijska opora se nanaša na informacije, ki jih posameznik ponavadi
potrebuje ob kakšni večji življenjski spremembi (ob selitvi, ob iskanju
službe),
40
� emocionalna opora je pomoč ob večjih ali manjših življenjskih krizah (smrt
bližnjega, ločitve, težave v družini ali na delovnem mestu),
� druženje, ki predstavlja socialno oporo v obliki neformalnega občasnega
druženja (izleti, obiskovanje, kino ipd.).
Socialna omrežja kot izvor socialnega kapitala
Socialni kapital je definiral Robert D. Putnam leta 1995 kot „kolektivno vrednoto vseh
socialnih mrež (ki jih ljudje poznamo) in vseh nagnjenj, ki iz teh mrež nastanejo (npr.
recipročnost)“. Socialni kapital je v praksi viden kot mnoge mreže, kot npr. sosedje, ki
skrbijo za dom drug drugega.
Socialni kapital ne izvira iz posameznikov, temveč je lociran v strukturi vezi med
posamezniki in izhaja iz te strukture. Struktura je odločilna za obstoj socialnega
kapitala skozi lastnosti, kot so zaupanje, uporabnost informacij ter dostop do njih,
veljavnost norm in učinkovitost sankcij, nadzorstvena razmerja ter vezi odgovornosti
v skupini. Za socialni kapital je odločilna kvaliteta omrežij in je pomembno, ali so ta
omrežja čvrsta ali šibka, homogena ali heterogena, saj delujejo precej različno. Ta
poudarek je pomemben predvsem danes, ko se v zvezi s socialno izključenostjo v
Evropi povezuje predvsem dostopnost do virov, to pa se zreducira na dostopnost do
informacij, institucij, na pravice in kvaliteto storitev, zanemari pa se področje, ki je
odločilno za socialno politiko, to pa je, kar se dogaja na neformalnih ravneh v
vsakdanjih družinskih, sosedskih in lokalnih stikih (Dragoš 2004:145).
1.8.3 Socialna integracija v zavodih
Socialna integracija si prizadeva za vključevanje različnih depriviligiranih skupin v
družbo, kjer bi imeli na voljo enakopravne možnosti uveljavljanja svojih potreb.
Socialna integracija je vodilna paradigma na področju dela socialne pedagogike in
socialnega dela, v tem primeru vzgojnih zavodov (Krajnčan 2006:69).
41
Skalar (v Krajnčan 2006:71) je že leta 1980 govoril o strokovni ideji vključenosti,
konkretno o integrirani šoli, torej o tem, da bi si morali prizadevati, da bi otroci in
mladostniki, ki so nameščeni v vzgojne ustanove, obiskovali iste šole kot njihovi
vrstniki in ne posebej v posebnih zavodih in tako ne bi bili zaznamovani. Analize in
znanstvene raziskave so takrat opozarjale na nauspehe takih obravnav v instituciji:
� take institucije postajajo vse bolj zaprti sistemi, ki obravnavanim otežujejo ali
celo onemogočajo stike s socialnim okoljem; tak pristop dela in življenja v
institucijah pospešuje proces prilagajanja v njej, ovira pa širšo socializacijo v
socialnem okolju; tako prevzemajo institucionalno subkulturo, oddaljujejo pa
se od globalne kulture;
� v institucijah je shematiziran način življenja, kar ovira normalen razvoj in
proces zorenja otrok in mladostnikov;
� v institucijah poteka korekcija motenj počasneje kakor v normalnem,
neinstitucionalnem okolju; te procese ovirajo mehanizmi imitacije,
identifikacije, infekcije in nestimulativno, nemotivirajoče okolje oziroma
ozračje, pa tudi posameznikova samopodoba, ki se dopolnjuje in utrjuje ob
skupni usodi z drugimi, katerih aspiracije so v povprečju znižane in največkrat
ne segajo do ravni ohranjenih potencialov; motivacija za kaj več je oddaljena,
razen pri izjemnih posameznikih, večinoma pa mladostnik prejme podobo v
skladu z zgledi in ozračjem v instituciji;
� institucije ustvarjajo nove oblike motečega vedenja, nekatere vrste vedenja, ki
jih normalno življenjsko okolje tolerira, pa dobijo negativen predznak šele v
instituciji;
� socialno so stigmatizirani, okolje jih sprejema z distanco, zato se še težje
vključijo v normalno socialno okolje.
Razlogov za integrirano obravnavo je več. Ideja pa se je porodila pri obravnavi
delikventnih posameznikov, kjer je bilo veliko dokazov o škodljivosti institucionalne
obravnave. Na žalost se je ravno pri obravnavi otrok in mladostnikov z vedenjskimi
težavami in težavami v socialni integraciji najmanj uveljavila v veliki meri ravno zaradi
tega, ker so bili že vnaprej označeni kot skupina, ki ima težave pri socialni
vključenosti (Krajnčan 2006:71).
42
Pri socialni integraciji imajo vzgojne ustanove pomembno vlogo. Potrebno jih je čim
bolj približati in vključiti v okolje, ustvariti vzajemne odnose, avtoritarne in hierarhične
odnose v ustanovah pa zamenjati z demokratičnimi odnosi in prijetno in domačo
klimo. Vendar ni dovolj, da socialno vključenost omejimo na reorganizacijo institucij in
zamenjavo profilov, temveč je potrebno vzpodbujati vse udeležence v družbi, da
prevzamejo svoj del truda pri vključevanju te populacije otrok in mladostnikov v
okolje.
Kljub razmeroma dolgemu obdobju, od leta 1980 do danes, pa ne smemo spregledati
prizadevanja o vključevanju otrok in mladostnikov z vedenjskimi in osebnostnimi
motnjami v okolje, ki so podprta s številnimi strokovnimi in znanstvenimi argumenti.
Krajnčan (2006:74) pravi, da usmerjenost v socialno vključenost ni le trenutni trend,
temveč temelji na potrebah otrok in mladostnikov.
1.8.4 Socialna integracija v okolje in pomen lokaci je vzgojne ustanove
Da bi se lahko otroci in mladostniki po odpustu iz vzgojne ustanove uspešno
reintegrirali v neko okolje (mestno ali vaško naselje), morajo imeti čim bolj redne stike
z ljudmi iz tega okolja že v času bivanja v ustanovi. Otroci in mladostniki imajo strah
pred odpustom iz ustanove, kadar imajo zelo malo dobrih izkušenj z okoljem. Zato je
poleg načina dela z otroki in mladostniki zelo pomembna tudi lokacija, kjer se taka
ustanova nahaja. Teži se k temu, da je to okolje, ki predstavlja neko povprečno
življenjsko raven in kjer je veliko možnosti za ustvarjanje odnosov z drugimi (npr.
trgovine, pošta, šole, društva ...).
Pomembno vlogo pri socialni vključenosti otrok in mladostnikov iz vzgojnih ustanov
ima tudi okolica. Te ustanove so v očeh prebivalstva obremenjene s predsodki, zato
ti otroci in mladostniki s strani sosedov, sošolcev in učiteljev naletijo na dvom,
nezaupanje in zavračanje. Ti predsodki gradijo zid med enimi in drugimi in zaradi
nezadostnih in pomanjkljivih informacij živijo drug ob drugem, ne da bi se zares
43
poznali. Krajnčan (2006) pravi, da nemoč, ki jo ob tem občutijo mladostniki, izzove,
da se še izraziteje odzovejo na pričakovanja bližnje okolice. Ob krajah, izzivanju, s
kaljenjem nočnega miru se tako etiketirani mladostniki popolnoma identificirajo, kar
pokažejo tudi s svojo zunanjo podobo (s pričesko, oblačili, piercingi ...).
Vzgojna ustanova ima pri tem nalogo, da se čim bolj vključuje v kulturno življenje
okolice in skrbi za izmenjavo informacij in lastno predstavitev. Otrokom in
mladostnikom mora omogočiti možnosti, da sami izkusijo vsakodnevne aktivnosti v
okolici, v kateri živijo. Socialne vezi s sosedi se morajo torej šele stkati. Lombach (v
Krajnčan 2006:79) navaja naslednje možnosti:
� dan odprtih vrat kot informacijska prireditev za interesente (in ne kot
javni ogled mladostnikov),
� filmski večeri, kamor so vabljeni sosedi z otroki,
� športne prireditve, kamor so vabljeni sosedje kot gledalci, soigralci itn.
� oddajanje svojih prostorov za nekatere dejavnosti sosedov (npr.
telovadnica, fotoatelje, predavalnice, balinišče) ali kuhinje in velikih
prostorov za zabave in praznovanja,
� poletne zabave, kamor povabijo sosede; pisane popoldneve z različnimi
ponudbami (npr. boljšji trg, atrakcije, ples),
� skupne izlete, počitnikovanje, kamor povabijo tudi otroke iz soseščine,
� ankete, intervjuje, videoposnetke o sosedih, njihovem življenju v
soseščini in njihovem odnosu do mladostnikov,
� udeležbo vzgojiteljev in vodstva na krajevnih prireditvah, v političnih
strankah, državljanskih pobudah,
� integracijo mladostnikov v klube, društva (športna, glasbena, kulturna),
� graditev in ponudbo možnosti ambulantnega svetovalnega centra pri
vzgojnih težavah,
� posredovanje dela s strani sosedov stanovalcem vzgojne ustanove
(mladostnikom), brezplačna pomoč mladostnikov in vzgojiteljev pri
večjih delih (skupnih akcijah), prevozih,
� redne pogovore s tiskom in službami javnega obveščanja,
44
� delo z javnostjo kot projekt; kako živimo, od kod prihajamo, kaj hočemo.
S temi oblikami povezovanja med otroki in mladostniki v vzgojni ustanovi in prebivalci
v bližnji okolici bi se ti predsodki podrli in omogočen bi bil odprt prostor za
medsebojno povezovanje in vključenost v okolje.
1.9 Socialno delo kot nosilec socialne vklju čenosti
Socialno delo je v povezavi s socialno vključenostjo pomembno ne samo kot tisti
vmesni člen, ki lahko povezuje in deluje med vzgojno ustanovo, sosesko ter otroki in
mladostniki, temveč tudi zato, ker ima vlogo tistega, ki opozarja na težave in
potrebne spremembe.
V okviru Fakultete za socialno delo od leta 2003 z mandatom Ministrstva za šolstvo,
znanost in šport deluje skupina, ki preučuje vidike socialnega dela kot nosilca
procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji. Vodja skupine
je dr. Darja Zaviršek. Precejšnje število izvedenih raziskav je omogočilo, da so se
pridobili konkretni, predvsem kvalitativni podatki. Glavne teme raziskovanja so
prostovoljno delo, skupnostno delo, skupinsko delo, metode evalvacije in konkretne
evalvacije postopkov in programov socialnega dela in upravljanja v socialnem delu.
Specifične teme, ki jih je skupina obravnavala, so bile droge, duševno zdravje,
hendikep, stanovanjska problematika in problematika družinskega nasilja,
problematika manjšin, starih ljudi in zaposlenih revnih. Rihter (2010:9) pravi, da ti
podatki na eni strani pomenijo vpogled v življenjsko situacijo različnih skupin
prebivalstva, po drugi strani pa preko identificiranih potreb teh skupin predstavljajo
okvir za možne ukrepe izboljšanja njihovega položaja.
Glede na dejstvo, da se večina raziskav izvaja po načelih emancipatornega
raziskovanja, ki ima za enega od ciljev izboljšanje položaja raziskovanih populacij in
sodelovanje oseb iz raziskovanih skupin v načrtovanju in izvajanju raziskovanja, bi
pričakovali, da na podlagi ugotovitev in predlogov dovolj hitro pride do pričakovanih
45
sprememb. Žal pa imajo raziskovalci premalo moči, da bi dejansko vplivali na
spremembe. Druga pomembna omejitev pa je, da se raziskovanju na tem področju
namenja vedno manj sredstev (Rihter 2010:9.).
2. PROBLEM
K pisanju me je vzpodbudilo moje pomanjkljivo poznavanje razmer življenja v
mladinskem domu. Nekaj otrok in mladostnikov iz Mladisnkega doma Maribor sem
imela možnost sama opazovati bodisi pri igri na igrišču z otroki iz naselja, kjer živimo,
bodisi pri tem, kako se odpravljajo oz. vračajo iz šol, ali pa spet samo, ko jih vidim pri
vsakodnevnih opravilih okrog doma.
Zanimalo me je, ali so ti otroci in mladostniki vključeni v okolje izven doma, ali imajo
prijatelje tudi izven doma, ali hodijo na prostočasne dejavnosti v skupnosti ali jih
otroci in mladostniki izven mladinskega doma sprejemajo medse.
Oblikovala sem naslednja raziskovalna vprašanja:
RV1: Ali je socialna vključenost odvisna od spola?
RV2: Ali je socialna vključenost odvisna od starosti?
RV3: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo v okolje in dolžino bivanja v
mladinskem domu?
RV4: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in razlogom za namestitev v
mladinski dom?
RV5: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in tem, kje je otrok ali
mladostnik živel pred namestitvijo v mladinski dom?
RV6: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in šolskim uspehom?
RV7: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in bližino mladinskega doma z
domom, kjer je otrok ali mladostnik živel pred namestitvijo v mladinski dom?
46
RV8: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in splošnim počutjem v
mladinskem domu?
RV9: Ali obstaja povezava med socialno vključenostjo in kvaliteto odnosa z
vzgojitelji?
Hipoteze
H1: Predvidevam, da so dečki in deklice v enakih deležih socialno vključeni v okolje.
H2: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od starosti.
H3: Predvidevam, da je socialna vključenost odvisna od dolžine bivanja v
mladinskem domu.
H4: Predvidevam, da obstaja povezava med socialno vključenostjo in razlogom
namestitve v mladinski dom. S tem predvidevam, da so tisti otroci in mladostniki, ki
so nameščeni v mladinski dom z bolj travmatično izkušnjo (alkoholizem,
zanemarjanje, nasilje), manj vključeni v okolje.
H5: Predvidevam, da obstaja povezava med socialno vključenostjo in tem, kje je
otrok ali mladostnik živel pred namestitvijo v mladinski dom. S tem predvidevam, da
bodo otroci, ki so prej živeli v mestu, bolj vključeni v okolje kot tisti iz vasi. Prav tako
predvidevam, da bodo otroci, ki so živeli pri starših ali svojcih, bolje vključeni kot tisti,
ki niso živeli pri svojcih.
H6: Predvidevam, da obstaja povezava med socialno vključenostjo in šolskim
uspehom. S tem predvidevam, da so tisti otroci z boljšim šolskim uspehom bolj
vključeni v okolje.
H7: Predvidevam, da obstaja povezava med socialno vključenostjo in bližino
mladinskega doma z domovanjem pred namestivijo v mladinski dom. S tem
predvidevam, da so tisti, ki so pred namestitvijo bivali bližje mladinskemu domu, bolje
vključeni v okolje izven doma.
H8: Predvidevam, da ne obstaja povezava med socialno vključenostjo in splošnim
počutjem v mladinskem domu.
47
H9: Predvidevam, da ne obstaja povezava med socialno vključenostjo in odnosom z
vzgojitelji.
48
3. METODOLOGIJA
Raziskava je kvantitativna, pridobljene podatke sem obdelala s pomočjo deskriptivne
statistike. Uporabila sem anketni vprašalnik, ki sem ga sama oblikovala.
Raziskavo sem izvedla v Mladinskem domu Maribor, ki je sestavljen iz 5 enot. V vseh
enotah doma živi 38 otrok in mladostnikov, jaz pa sem raziskovala priložnostni
vzorec 34 otrok in mladostnikov, saj 2 nista želela sodelovati, 2 pa sta bila v času
izvajanja anketiranja bolna. V vsaki enoti sem se z vzgojiteljem najprej dogovorila za
ustrezen čas, kdaj je bilo najbolj primerno prinesti ankete, saj je bilo to odvisno od
šolskih obveznosti in izvenšolskih dejavnosti otrok in mladostnikov.
3.1 Udeleženci v raziskavi
Raziskovala sem priložnostni vzorec 34 otrok in mladostnikov iz vseh enot
Mladinskega doma Maribor v starostnem razponu od 8 – 18 let, ki so bili pripravljeni
sodelovati.
3.2 Spremenljivke
V svoji nalogi raziskujem naslednje spremenljivke oziroma značilnosti:
A) Neodvisne spremenljivke
- Spol
- Starost
- Dolžina bivanja v mladinskem domu
49
- Razlog bivanja v mladinskem domu
- Kraj bivanja pred namestitvijo (mesto/vas)
- Okolje bivanja pred namestitvijo (pri starših/rejnikih ...)
- Bližina mladinskega doma s krajem bivanja pred namestitvijo
- Počutje v mladinskem domu
- Odnos z vzgojitelji
- Obiskovana šola
- Šolski uspeh
- Prijatelji
- Sošolci
- Prostočasne dejavnosti
B) Odvisna spremenjlivka
- Socialna vključenost
3.3 Zbiranje podatkov
Podatke sem zbrala s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik vsebuje
nagovorni del, vprašanja in zahvalo za sodelovanje. V nagovornem delu sem se
najprej predstavila, predstavila namen raziskave, podala navodila za izpolnjevanje ter
zagotovila anonimnost podatkov in uporabo rezultatov izključno za namene
diplomskega dela.
50
Vprašalnik je sestavljen iz 25 vprašanj. Vprašanja so zaprtega tipa, anketiranci so
lahko izbirali med ponujenimi odgovori. Pri vseh vprašanjih so lahko označili le en
odgovor, razen pri petem vprašanju, kjer je bilo možnih več odgovorov. Vprašanja od
1 do vključno 12 se nanašajo na okoliščine pred življenjem v domu, razloge za
namestitev, podatek katero šolo obiskuje, šolski uspeh, počutje v domu ter
razumevanje z vzgojitelji. Vprašanja od 13 do vključno 22 se nanašajo na prijatelje,
sošolce ter prostočasne dejavnosti, s katerimi sem merila socialno vključenost otrok
in mladostnikov. Zadnja tri vprašanja pa se nanašajo na splošne podatke
anketirancev. Variable so nominalne opisne. Pri vprašanjih 3, 4, 12, 13 in pa od 15
do 22 so variable nominalne dihotomne. Zanesljivost, veljavnost in objektivnost
vprašalnika sem zagotovila z natančnimi in jasnimi navodili, s posvetom s
profesorjem statistike in mentorico pri diplomski nalogi ter odgovori zaprtega tipa.
3.4 Postopek zbiranja podatkov
Najprej sem se dogovorila z ravnateljem Mladinskega doma Maribor, gospodom
Ivanom Dobajem. Predstavila sem mu namen svojega diplomskega dela ter prosila
za dovoljenje opravljanja raziskave. V nadaljevanju sem obiskala vsako izmed petih
enot mladinskega doma. V vsako sem se predhodno najavila po telefonu ter
uskladila termin z vzgojitelji in otroki ter mladostniki. V dveh enotah sem jih obiskala v
času popoldanskih učnih ur, v treh enotah pa zvečer v času večerje. V času mojega
obiska so otroci in mladostniki rešili anketne vprašalnike. Anketiranje je potekalo od
5.12.2011 do 4.1.2012.
3.5 Postopek obdelave podatkov
Vsi vprašalniki so bili pravilno izpolnjeni in veljavni. Pridobljenje podatke sem
obdelala s pomočjo programa SPSS (Statistical Package for the Social Sciences),
kjer sem najprej definirala variable, potem pa sem vnesla podatke iz anket. Ker je pri
51
petem vprašanju možnih več odgovorov, sem v programu to tudi ustrezno definirala s
pomočjo metode „multiple answer set“ („nabor večkratnih odgovorov“). Vse podatke
sem definirala kot nominalne, razen pri vprašanjih, ki se nanašajo na počutje v
mladinskem domu, razumevanje z vzgojitelji, starost in pa dolžino bivanja v
mladinskem domu, ki sem jih definirala kot skalirane. Podatke sem prikazala s
pomočjo tabel, numerično in s strukturnimi deleži.
52
4. REZULTATI
To poglavje je namenjeno predstavitvi rezultatov raziskave in preverjanju zastavljenih hipotez. Rezultati so predstavljeni s pomočjo grafov in tabel. Najprej predstavljam nekaj splošnih podatkov anketirancev, kot so spol, starost, dolžina bivanja. Sledijo kraj in okolje bivanja pred namestivijo v mladinski dom, razlogi za namestitev, počutje v mladinskem domu, razumevanje z vzgojitelji, šolski uspeh, podatki, ki se nanašajo na prijatelje in sošolce, ter podatki o prostočasnih dejavnostih. Na koncu poglavja predstavljam, ali sem svoje hipoteze s pomočjo rezultatov potrdila ali zavrgla.
Graf 4.1: Struktura spola anketirancev
Iz grafa je razvidno, da sta v Mladinskem domu Maribor oba spola zastopana dokaj
enakovredno, s tem, da so 4 deklice (11,8 %) več.
53
Graf 4.2: Struktura starosti anketirancev
V Mladinskem domu Maribor je več srednješolcev kot osnovnošolcev, saj je 21 (61,7
%) mladostnikov starih več kot 15 let, največ pa je tistih, ki so stari med 16 – 18 let, in
sicer jih je 15 (44,1 %).
Graf 4.3: Struktura dolžine bivanja v mladinskem domu
Rezultati so pokazali, da je kar 27 otrok in mladostnikov (79,4 %) v mladinskem
domu manj kot tri leta, od tega jih je 13 (38,2 %) celo manj kot eno leto. So pa tudi 4
taki (11,8 %), ki so v mladinskem domu že več kot 5 let. Če gre za odvzem otroka in
54
namestitev v vzgojni zavod, ZZZDR v 121. členu določa, da sme tak ukrep veljati
največ 3 leta. V praksi pa vidimo, da temu večkrat ni tako in da ti otroci in mladostniki
včasih v zavodu preživijo veliko več let.
Bivanje pred mladinskim domom f f(%)
Z očetom in materjo 7 20,60
Z enim od staršev in očimom ali mačeho 7 20,60
Samo z mamo ali samo z očetom 12 35,30
V rejniški družini 3 8,80
Pri drugih sorodnikih (stari starši, tete, strici, brat/sestra ...) 5 14,70
Skupaj 34 100,00
Tabela 4.1: Bivanje pred namestitvijo
Kar dobra tretjina otrok (35,3 %) je pred namestitvijo v mladinski dom živela v
enostarševski družini, 26 (76,5 %) otrok in mladostnikov je živelo v neki obliki
družine s starši, samo 3 (8,8 %) otroci in mladostniki pa so živeli v rejništvu.
55
Graf 4.4: Kraj bivanja pred namestivijo
Vidimo, da so v Mladinskem domu Maribor otroci in mladostniki v razmeroma
enakomernih deležih iz mesta ali iz vasi, s tem, da je za 4 (11,85 %) več tistih, ki so
iz vasi.
Graf 4.5: Razlogi za namestitev
56
Iz grafa je razvidno, da je odgovorov več kot anketirancev. Pri petem vprašanju je
bilo možnih več odgovorov, kar pomeni, da je več anketirancev obkrožilo več kot en
odgovor. Kar 19 (55,9 %), kar je dobra polovca vseh anketirancev, je kot en razlog
namestitve navedlo slabe materialne razmere, sledijo akoholizem 15 (44,1 %),
težave pri vedenju 13 (38,2 %) in nasilje ali spolna zloraba 10 (29,4 %).
Pri obdelavi podatkov sem opazila, da so anketiranci pogosto navajali en razlog za
namestitev v mladinski dom v kombinaciji z drugimi. Največkrat so navedli
alkoholizem in slabe materialne razmere 9 (26,47 %) in pa alkoholizem in nasilje ali
spolna zloraba 6 (17,65 %) ter slabe materialne razmere in težave pri vedenju 6
(17,65 %).
Graf 4.6: Bližina mladinskega doma kraju pred namestitvijo
V mladinskem domu je več otrok in mladostnikov, ki so se nastanili iz oddaljenih
krajev.. Teh je kar 23 (67,6 %).
57
Graf 4.7: Počutje v mladinskem domu
Več kot polovica vseh otrok 25 (73,5 %) se v mladinskem domu počuti dobro. Od
tega se jih 12 (35,3 %) počuti dobro, 13 (38,2 %) pa celo zelo dobro.
Graf 4.8: Razumevanje z vzgojitelji
58
Z vzgojitelji se dobro razume polovica otrok in mladostnikov, to je 17 (50,0 %), 7
otrok (20,6 %) pa celo zelo dobro.
Rezultati med dobrim in zelo dobrim počutjem v mladinskem domu in pa med dobrim
in zelo dobrim razumevanjem z vzgojitelji se nekoliko razlikujejo, zato sem želela
pogledati tudi korelacijo med njima in dobila sledeči rezultat:
Pearsonova korelacija Kako se počutijo v mladinskem domu
Kako se razumejo z vzgojitelji 0,608
Tabela 4.2: Pearsonova korelacija
Korelacija je zmerno visoka, kar pomeni, da je splošno počutje v mladinskem domu
odvisno od tega, kako dobro se razumejo z vzgojitelji in obratno.
59
Graf 4.9: pretekli in pričakovani šolski uspeh
Rezultati kažejo, da je kar 16 otrok in mladostnikov (47,1 %) v preteklem šolskem
letu imelo dober učni uspeh, 6 (17,6 %) jih je imelo nezadosten uspeh, 1 (2,9 %) pa
je imel odličen uspeh. Največ otrok in mladostnikov 16 (47,1 %) si letos želi doseči
prav dober uspeh. Vidimo, da so se številke pri zadostnem in dobrem uspehu
znižale, pri odličnem pa zvišale, kar lahko razumemo, da si otroci in mladostniki želijo
doseči še boljše uspehe kot v prejšnjem letu.
Graf 4.10: Število prijateljev pred in po namestitvi
Dobra polovica otrok in mladostnikov 19 (55,9 %) ima več kot 15 prijateljev pred
namestitvijo, kar štejem za veliko. Prav tako vidimo, da ima 18 (52,9 %) otrok in
mladostnikov več kot petnajst prijateljev izven doma, kar je več kot polovica, ki ima
veliko prijateljev. Tistih, ki imajo pet ali manj prijateljev, pa so le 4 (11,8 %).
60
Graf 4.11: Druženje s prijatelji
Kar 20 otrok in mladostnikov (58,8 %), kar je dobra polovica vseh anketirancev, je
navedlo, da se še vedno druži z istimi prijatelji kot pred namestivijo v mladinski dom.
Zanimivo je primerjati s podatki iz grafa 6, kjer je kar 23 (67,6 %) otrok in
mladostnikov navedlo, da mladinski dom ni v bližini doma, kjer so živeli pred
namestitvijo v mladinski dom, kar pomeni, da kljub temu še vedno ohranjajo stike ali
pa hodijo v iste šole.
Graf 4.12: Sošolci, ki jih prosijo za pomoč
61
Samo 3 (8,8 %) otroci in mladostniki nimajo sošolcev, ki bi jih lahko prosili za pomoč
pri obšolskih aktivnostih.
Graf 4.13: Prijatelji, sošolci in druge osebe, ki jim zaupajo
Vidimo, da ima velika večina otrok in mladostnikov 29 (85,3 %) v okolju izven
mladinskega doma osebe, ki jim zaupajo.
Graf 4.14: Prijatelji, ki jih povabijo na obisk ali družabno srečanje
62
Samo 3 (8,8 %) otroci in mladostniki v okolju izven doma nimajo nikogar, ki bi jih
povabil na obisk ali na družabno srečanje.
Graf 4.15: Obisk prostočasnih dejavnosti
Vidimo, da velika večina otrok in mladostnikov 26 (76,5 %) obiskuje prostočasne
dejavnosti. Šest (17,6 %) otrok dejavnosti ne obiskuje, 2 (5,9 %) pa jih ne obiskujeta,
vendar bi želela.
63
Graf 4.16: Prijatelji iz prostočasnih dejavnosti
Vidimo, da je dobra polovica otrok in mladostnikov, to je 22 (64,7%), na prostočasnih
dejavnostih spoznala kakšnega prijatelja ali prijateljico.
Raziskovalne hipoteze sem preverjala s pomočjo Hi-kvadrata (χ2). Za vsako
raziskovalno vprašanje sem postavila ničelno hipotezo, ki sem jo na podlagi
pridobljenega Hi-kvadrata sprejela ali zavrgla. Rezultate razumemo z določenimi
zadržki, saj gre za majhen vzorec (N ≤ 100), ki pri računanju Hi-kvadrata zahteva
upoštevanje standardne napake.
1. H0: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od spola.
Na podlagi izračunanega Hi-kvadrata sem ničelno hipotezo, da ni povezave med
socialno vključenostjo in spolom, sprejela. S tem sem sprejala svojo hipotezo, da so
dečki in deklice socialno vključeni v enakih deležih.
64
2. H0: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od starosti.
Na podlagi Hi-kvadrata sem ničelno hipotezo, da ni povezave med socialno
vključenostjo in starostjo sprejela. S tem sem tudi potrdila svojo hipotezo. Pri treh
vprašanjih sem opazila pomembne vrednosti Hi-kvadratov (za vprašanje, ki se
nanaša na prijatelje izven mladinskega doma, s katerimi se otroci in mladostniki
družijo v prostem času, je statistična značilnost 0,018; za vprašanje, ki se nanaša na
sošolce, ki jih otrok ali mladostnik lahko prosi za pomoč pri šolskih obveznostih, je
statistična značilnost 0,015 ter za vprašanje, ki se nanaša na prijatelje, ki jih povabijo
k sebi na obisk ali kako drugo srečanje, je statistična značilnost 0,044, kar kaže zelo
blago tendenco, da starost vpliva na socialno vključenost). Na podlagi distribucije
odgovorov lahko zaključimo, da imajo mladostniki med 16 in 18 letom največ
prijateljev, kar pa lahko povezujemo tudi s tem, da je veliko število prijateljev značilno
za najstništvo, saj je vrstniška skupina glavni faktor socializacije v tem obdobju. V
tem obdobju si najstniki želijo sprejemanja in odobravanja vrstnikov, gradi pa se tudi
baza prijateljev za prihodnost.
Starost
Prijatelji v
prostem času
Sošolci, ki jih
prosijo za
pomoč
Prijatelji, ki jih
povabijo na
obisk
Skupaj
da ne da ne da ne
8 – 12 1 3 2 2 3 1 4
13 – 15 8 1 8 1 9 0 9
16 – 18 14 1 15 0 15 0 15
18 in več 4 2 6 0 4 2 6
Tabela 4.3 Odgovori o prijateljih in sošolcih glede na starost
65
3. H0: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od dolžine bivanja.
Na podlagi Hi-kvadrata sem sprejela ničelno hipotezo, da ni povezave med socialno
vključenostjo in dolžino bivanja v mladinskem domu. S tem sem svojo hipotezo
zavrgla. Pri vprašanju „Ali si spoznal kakega prijatelja ali prijateljico na prostočasnih
dejavnostih?“ sem opazila pomembno vrednost Hi-kvadrata, kjer je statistična
značilnost 0,046, ki kaže zelo blago tendenco, da dolžina bivanja vpliva na socialno
vključenost. Na podlagi odgovorov lahko vidimo, da je največ takih otrok in
mladostnikov, ki so odgovorili z da, tistih, ki so v domu od 1 do 3 let. To lahko
tolmačimo s tem, da je v mladinskem domu Maribor na splošno največ otrok, ki so v
domu od 1 do 3 let.
Dolžina bivanja v MD
Prijatelji iz prostočasnih dejavnosti
Skupaj da ne
6 mesecev – 1 leto 5 8 4
1 – 3 leta 10 4 9
3 – 5 let 3 0 15
5 let in več 4 0 6
Tabela 4.4: Odgovori o prijateljih glede na dolžino bivanja v MD
4. H0: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od razloga namestitve.
Na podlagi Hi-kvadrata sem sprejela ničelno hipotezo, da ni povezave med socialno
vključenostjo in razlogom namestitve. S tem sem svojo hipotezo zavrgla.
66
5. H0: Predvidevam, da socialna vključenost ni odvisna od kraja bivanja pred
namestitvijo v mladinski dom.
S pomočjo Hi-kvadrata sem sprejela ničelno hipotezo, da socialna vključenost ni
odvisna od kraja bivanja pred namestitvijo v mladinski dom. Prav tako ni odvisna od
tega, ali je otrok oziroma mladostnik pred namestitvijo živel pri starših ali kje drugje. S
tem sem ovrgla svojo hipotezo. Pri dveh vprašanjih sem opazila pomembne
vrednosti Hi-kvadrata, in sicer pri vprašanju, ki se nanaša na sošolce, ki jih prosijo za
pomoč pri domači nalogi, je statistična značilnost 0,041; ali so na prostočasnih
dejavnostih spoznali kakega prijatelja ali prijateljico, pa je statistična značilnost 0,051.
Vsi otroci in mladostniki iz vasi so odgovorili, da imajo sošolce, ki jih lahko prosijo za
pomoč, kar lahko tolmačimo, da so otroci in mladostniki iz vasi vajeni tesnejših
odnosov, kar se tiče medsebojne pomoči, česar je na vasi več kot v mestu. Prav tako
vidimo, da je dobra večina otrok iz vasi spoznala prijatelja ali prijateljico na
prostočasnih dejavnostih. Če pogledamo prejšnje vprašanje, ali obiskujejo
prostočasne dejavnosti, vidimo, da obiskuje prostočasne aktivnosti več otrok iz vasi
kot tisti iz mesta. To lahko tolmačimo, da si otroci iz vasi bolj želijo prostočasnih
dejavnosti, saj le-teh na vasi primanjkuje, prav tako pa jim te dejavnosti omogočajo
razvijanje svojih talentov. Ker jih več obiskuje te dejavnosti, je posledično tudi več
takih, ki so spoznali prijatelje na prostočasnih dejavnostih.
Kraj bivanja pred
namestitvijo v MD
Sošolci, ki jih prosijo za
pomoč
Prijatelji iz prostočasnih
dejavnosti
Skupaj
da ne da ne
mesto 12 3 7 8 15
vas 19 0 15 4 19
Tabela 4.5: Odgovori o prijateljih in sošolcih glede na kraj bivanja pred namestitvijo
67
6. H0: Predvidevam da socialna vključenost ni odvisna od šolskega uspeha otrok
in mladostnikov.
S pomočjo Hi-kvadrata sem sprejela ničelno hipotezo, da socialna vključenost ni
odvisna od šolskega uspeha. S tem sem svojo hipotezo zavrgla. Pri dveh vprašanjih
sem opazila pomembne vrednosti Hi-kvadrata (pri vprašanju, ki se nanaša na
prijatelje, ki jih povabijo na obisk ali na družabno srečanje, je statistična značilnost
0,018 in pri vprašanju, ki se nanaša na obisk prostočasnih dejavnosti, je statistična
značilnost 0,007). Opazimo blago tendenco, da imajo učenci s povprečnim šolskim
uspehom več prijateljev iz okolice in da pogosteje obiskujejo prostočasne dejavnosti.
To lahko tolmačimo, da so manj obremenjeni z učenjem in imajo več prostega časa,
tisti, ki pa imajo odličen uspeh, pa porabijo več časa za učenje. Prav tako tisti, ki
imajo slab uspeh, porabijo več časa za inštrukcije in druge pomoči pri učenju ali pa
imajo za šolo in za prostočasne dejavnosti premalo interesa. Nekatere novejše
raziskave socialne vključenosti otrok pa so pokazale tudi, da boljša socialna
vključenost pozitivno vpliva tudi na učni uspeh, tako da imajo lahko otroci in
mladostniki iz doma dober učni uspeh zaradi tega, ker so socialno vključeni in ne
obratno.
Pričakovani
šolski uspeh
Prijatelji v
prostem času
Obiskovanje prostočasnih dejavnosti Skupaj
da ne da ne ne, a bi želel
Zadosten 1 0 0 0 0 1
Dober 12 1 10 3 0 13
Prav dober 16 0 13 2 1 16
Odličen 2 2 3 1 0 4
Tabela 4.6: odgovori o prijateljih in prostočasnih dejavnostih glede na pričakovani uspeh
68
7. H0: Predvidevam, da ni povezave med socialno vključenostjo in bližino kraja
bivanja pred namestitvijo v mladinski dom.
S pomočjo Hi-kvadrata sem potrdila ničelno hipotezo, da ni povezave med socialno
vključenostjo in bližino kraja bivanja pred namestitvijo. S tem sem svojo hipotezo
zavrgla.
8. H0: Predvidevam, da ni povezave med socialno vključenostjo in splošnim
počutjem v mladinskem domu.
S pomočjo Hi-kvadrata sem potrdila ničelno hipotezo, da ni povezave med socialno
vključenostjo in splošnim počutjem v mladinskem domu. S tem sem tudi potrdila
svojo hipotezo. Pri treh vprašanjih sem opazila pomembno vrednost Hi-kvadrata
(vprašanje, ki se nanaša na prijatelje izven doma. je statistična značilnost 0,033;
vprašanje, ki se nanaša na prijatelje izven doma, ki jim zaupajo, je statistična
značilnost 0,033 in na prijatelje, ki jih povabijo k sebi na obisk ali drugo srečanje, je
statistična značilnost 0,002). Vidimo zelo blago tendenco, da imajo tisti otroci in
mladostniki, ki se v mladinskem domu dobro počutijo, več prijateljev iz okolice, ki jim
lahko zaupajo, in tistih, ki jih povabijo k sebi na obisk ali družabno srečanje. To si
lahko razlagamo s tem, da so bolj sproščeni, imajo manj skrbi in so neobremenjeni.
Zato lažje navezujejo stike in so družabni in odprti do ljudi.
69
Splošno počutje v
mladinskem domu
Prijatelji izven mladinskega doma
Skupaj 0 - 5 6 - 10 11 -15 15 in več
Slabo 1 0 0 0 1
Še kar dobro 1 2 0 5 8
Dobro 1 3 1 7 12
Zelo dobro 1 5 1 6 13
Tabela 4.7: Odgovori o številu prijateljev glede na splošno počutje v MD
Splošno počutje v
mladinskem domu
Prijatelji, ki jim
zaupajo
Prijatelji, ki jih povabijo
na obisk ali drugo
srečanje
Skupaj
da ne da ne
Slabo 0 1 0 1 1
Še kar dobro 6 2 6 2 8
Dobro 10 2 12 0 12
Zelo dobro 13 0 13 0 13
Tabela 4.8: Odgovori o prijateljih glede na splošno počutje v MD
70
9. H0:Predvidevam, da ni povezave med socialno vključenostjo in odnosom z
vzgojitelji.
Ničelne hipoteze ne moremo ne zavreči ne potrditi. Pri polovici vprašanj sem opazila
pomembne vrednosti Hi-kvadrata (vprašanje glede števila prijateljev je statistična
značilnost 0,036; vprašanje, ki se nanaša na prijatelje, ki jim zaupajo, je statistična
značilnost 0,057; vprašanje, ki se nanaša na prijatelje, ki jih povabijo k sebi na obisk
ali družabno srečanje, je statistična značilnost 0,010; vprašanje glede obiskovanja
prostočasnih dejavnosti je statistična značilnost 0,033 in vprašanje, ali so spoznali
kakega prijatelja ali prijateljico na prostočasnih dejavnostih, je statistična značilnost
0,044). Opazila sem, da obstaja določena povezava med socialno vključenostjo in
odnosom z vzgojitelji. Vidimo, da je največ tistih, ki se dobro ali zelo dobro razumejo
z vzgojitelji, ki imajo največ prijateljev izven mladinskega doma, ki jim zaupajo, ki jih
povabijo k sebi na obisk ali drugo družabno srečanje, pa tudi največ jih obiskujej
prostočasne dejavnosti, kjer so tudi spoznali prijatelja ali prijateljico. To lahko
tolmačimo s tem, da imajo ti otroci in mladostniki najbrž največ svobode, saj jim
vzgojitelji na podlagi odnosa tudi najbolj zaupajo. Ker se dobro razumejo, jim
vzgojitelji dovolijo izhode k prijateljem in na prostočasne dejavnosti, medtem ko so
tisti otroci in mladostniki, ki se z vzgojitelji ne razumejo dobro, najbrž tudi večkrat
kaznovani tako, da so jim izhodi prepovedani in s tem so jim tudi omejene možnosti
za druženje. Lahko pa tolmačimo to tudi tako, da so najbrž tisti otroci in mladostniki,
ki imajo dober odnos z vzgojitelji, osebe, ki so bolj komunikativne, niso konfliktne, se
trudijo zgraditi dober odnos z vzgojitelji in verjetno si želijo tudi dobrih odnosov z
vrstniki izven mladinskega doma.
71
Razumevanje z vzgojitelji Prijatelji izven mladinskega doma
Skupaj 0 - 5 6 - 10 11 -15 15 in več
Slabo 1 0 0 0 1
Še kar dobro 1 3 0 5 9
Dobro 2 4 0 11 17
Zelo dobro 0 3 2 2 7
Tabela 4.9: Odgovori o številu prijateljev glede na razumevanje z vzgojitelji
Razumevanje
z vzgojitelji
Prijatelji,
ki jim
zaupajo
Prijatelji, ki
jih povabijo
na obisk ali
srečanje
Obiskovanje
prostočasnih
dejavnosti
Prijatelji iz
prostočasnih
dejavnosti
Skupaj da ne da ne da ne ne, a
bi
želel
da ne
Slabo 0 1 0 1 0 1 0 0 1 1
Še kar dobro 7 2 8 1 4 4 1 3 6 9
Dobro 15 2 16 1 15 1 1 13 4 17
Zalo dobro 7 0 7 0 7 0 0 6 1 7
Tabela 4.10: Odgovori o prijateljih glede na razumevanje z vzgojitelji
72
5. RAZPRAVA
Kadar govorimo o otrocih in mladostnikih, ki so nameščeni v mladinski dom,
predvidevamo, da so to otroci in mladostniki, ki imajo nizko samopodobo, in ki se
težko vključujejo v normalno sredino. Moja raziskava je pokazala drugačne rezultate.
Vidimo, da socialna vključenost ni odvisna ne od starosti ne od spola otrok in
mladostnikov, niti ni odvisna od dolžine bivanja v mladinskem domu, oddaljenosti od
doma ali razloga namestitve. Vidimo, da imajo ti otroci in mladostniki povsem
običajno število prijateljev, s katerimi se družijo, jih lahko prosijo za pomoč, jim
zaupajo, jih lahko povabijo v mladinski dom, ti pa jih tudi povabijo k sebi na obisk ali
kako drugo srečanje.
Vidimo, da socialna vključenost ni odvisna niti od učnega uspeha, še več, nekatere
raziskave kažejo (Guralnick 199; Jenkins, Odom in Speltz 1989; Thomas, Walker in
Webb 1998 v Lebarič idr. 2006:21), da boljša socialna vključenost pozitivno vpliva na
otrokov psihosocialni razvoj in pa tudi na učni uspeh. Rezultate si torej lahko
razlagamo tudi tako, da imajo tisti otroci in mladostniki, ki so navedli visoko število
prijateljev, s katerimi se družijo, jim zaupajo, jih lahko prosijo za pomoč, in ki jih
povabijo na obisk, tudi zaradi tega dober uspeh, ker so dobro socialno vključeni v
okolje. To spet vzbuja občutek samospoštovanja in dviga samozavest, kar je dober
temelj za uspešno prihodnost.
Socialni status družine in okolja, v katerem otroci in mladostniki živijo, vpliva na
njihovo počutje in razvoj. Slabe materialne razmere, alkoholizem, zanemarjanje,
nasilje in spolne zlorabe ter ostala neprimerna ravnanja z otroki in mladostniki lahko
privedejo do tega, da se ti otroci in mladostniki soočajo s pomanjkanjem socialnih
veščin in nizko samozavestjo, kar privede do socialne izključenosti. Vendar nam
rezultati kažejo, da pri naši populaciji otrok temu ni tako, in da so dobro vključeni v
okolje.
73
Kadar govorim o socialni vključenosti otrok in mladostnikov v okolje izven doma,
mislim na interakcije in medsebojne odnose z ljudmi iz njihovega okolja. Socialno
vključenost razumem kot sprejemanje posameznika v medsebojne interakcije in
socialna omrežja. Iz rezultatov vidimo, da imajo otroci in mladostniki iz mladinskega
doma dobro razvite socialne mreže.
Edini dejavnik, ki blago vpliva na oblikovanje prijateljskih vezi izven doma, je odnos z
vzgojitelji. Opazimo, da imajo tisti otroci in mladostniki, ki se bolje razumejo z
vzgojitelji, tudi več prijateljev, s katerimi se družijo, jih lahko prosijo za pomoč, jim
zaupajo in jih povabijo na obisk.
74
6. SKLEPI
Če se torej opremo na avtorje, ki socialno integracijo otrok razumejo kot spretnost
ustvarjanja emocionalne vezi z vrstniki, sprejemanje posameznika z vsemi njegovimi
lastnostmi, sobivanja z ljudmi različne starosti, socialnega položaja, verskega
prepričanja, kulturnega izvora in sprejemanje ter spoštovanje različnosti (Novljan,
Opara, Resman v Bonča 2011:32-39), lahko z gotovostjo trdimo, da so otroci in
mladostniki iz Mladinskega doma Maribor dobro vključeni v okolje izven doma. Zdi se
mi pomembo, da so otroci čim bolje vključeni v skupnost, saj bi tako ob odpustu iz
doma imeli oporo svoje socialne mreže za čim boljšo reintegracijo v normalno okolje
in širšo družbo. Otroci in mladostniki ob odpustu iz mladinskega doma izgubijo
socialno oporo, ki so jo imeli znotraj doma. Dolžnost socialnega dela vidim v tem, da
že v času bivanja teh otrok in mladostnikov v mladinskem domu najde načine
sodelovanja med njimi, zaposlenimi v mladinskem domu in tudi učitelji in profesorji ter
prebivalci v okolici doma, da bi se ustvarili pogoji za socialno vključenost. V kolikor
se otroci in mladostniki ne bi uspeli vključiti v okolje, bi morali imeti na voljo oblike
pomoči na pristojnem centru za socialno delo, ki bi jim pomagal pri ponovni
reintegraciji v okolje, kjer so bivali pred nastanitvijo v mladinski dom ali pa intergaciji v
novo okolje. Prav tako bi morala stroka socialnega dela opozarjati na dejstvo, da so
otroci in mladostniki mnogokrat nameščeni v mladinskem domu več kot tri leta, kakor
predpisuje ZZZDR, kjer je zapisano, da je namestitev v vzgojni zavod začasen ukrep
in sme trajati največ tri leta. Morali bi pritiskati na starše, da sprejmejo odgovornost
za svojega otroka in uredijo razmere, ki so pridvedle do namestitve v dom tako, da bi
se lahko otrok ali mladostnik vrnil nazaj domov. V kolikor starši teh razmer ne uredijo
in niso pokazali interesa, da si želijo otroka nazaj, bi morali imeti nova določila v
zakonu, ki bi centru za socialno delo omogočala, da bi te otroke lahko vključili v
postopek posvojitve.Tako bi jim bilo omogočeno življenje v novi družini, kjer bi bili
zaželeni in bi dobilli ljubezen in pozornost, ki ju prej niso. Na to so v zadnjem času
začeli opozarjati tudi nekateri sedaj odrasli otroci, ki so bili v rejništvu, kar bi prav tako
naj bil kratkotrajen ukrep, v praksi pa prihaja do tega, da so dolga leta v rejništvu in
se jih prestavlja iz ene rejniške družine v drugo, dokler ne dosežejo polnoletnosti.
75
Vidna zagovornica tega stališča je tudi Neira Mikič, ki je bila sama dolga leta najprej
v rejništvu, kasneje pa tudi v mladinskem domu in je napisala knjigo »Nedosegljive
sanje, v sistemu rejništva in ustanov« v kateri opozarja na neustreznost trenutnih
razmer. Poleg tega pa bi socialno delo moralo prispevati in prepričati pristojne, da se
morajo razviti tako imenovani prehodni domovi za mladostnike, ki zapustijo mladinski
dom zaradi polnoletnosti in se več ne šolajo, ne morejo pa se vrniti k svoji matični
družini ali svojcem. Tako bi jim bil omogočen blažji prehod iz bivanja v mladinskem
domu v samostojno življenje.
76
7. PREDLOGI
Ker gre za prvo raziskavo, ki raziskuje tematiko socialne vključenosti v času bivanja v
Mladinskem domu Maribor, rezultatov nisem mogla primerjati z nobeno prejšnjo
podobno raziskavo. Prav tako gre za majhen vzorec 34 anketirancev, zato so
povezave med spremenljivkami majhne. Da bi rezultate lahko posplošili, predlagam,
da se v raziskavo vključijo tudi otroci in mladostniki iz Mladinskega doma Malči Belič
in Mladinskega doma Jarše. Priporočam ponovitev moje raziskave zaradi primerjave
rezultatov in spremljanja socialne vključenosti otrok in mladostnikov iz mladinskega
doma.
Raziskava kaže, da so otroci in mladostniki Mladinskega doma Maribor dobro
vključeni v okolje izven doma, iz česar sklepam, da sta trenutni model delovanja in
vizija dela dobra. Ker pa se kaže blaga tendenca, da na socialno vključenost vpliva
odnos z vzgojitelji, priporočam, da vzgojitelji v bodoče temu posvetijo več pozornosti.
Priporočam v otroka usmerjen odnos, kjer je otrok viden in slišan in mu je s tem
omogočena potrditev njegove enkratnosti, vrednosti in pomembnosti.
Če pa pobližje pogledamo odgovore na vprašanja, vidimo, da je vedno en
anketiranec, ki odgovarja negativno na vprašanja (nima prijateljev izven doma, se ne
počuti dobro v mladinskem domu, se ne razume dobro z vzgojitelji ...). Zaradi tega se
je še posebej potrebno posvetiti temu, zakaj nima prijateljev, zakaj se ne počuti
dobro, zakaj se ne razume z vzgojitelji ter odpraviti te razloge in vzpostaviti pogoje, ki
bodo tudi temu otroku ali mladostniku omogočali, da se vključi v življenje v
mladinskem domu, kakor tudi v okolico izven njega.
77
8. LITERATURA IN VIRI
Bonča, D. (2011). Socialna integracija slepega učenca, študija primera. Diplomsko
delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta
Brandon, D. (1990). Pet principov normalizacije. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo
Brandon, D. (1993). Študijsko gradivo v študijskem letu 2011/2012. Ljubljana:
Fakulteta za socialno delo
Čačinovič Vogrinčič, G. (2008). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za
socialno delo
Čačinovič Vogrinčič, G. (et. al.) (2008). Vzpostavljanje delovnega odnosa in
osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo
Dokl, D. (2011). Vpliv telesne aktivnosti na socialno vključenost uporabnikov
institucionalnega varstva, primer doma za starejše. Magistrsko delo. Maribor:
Fakulteta za organizacijske vede
Dragoš, S. (2004). Socialna omrežja: izvor socialnega kapitala. V: Novak, M. (2004).
Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Inštitut republike Slovenije
za socialno varstvo.
Gosak, M. (2008). Socialna vključenost invalidnih oseb. Diplomsko delo. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede
Hlebec, V., Kogovšek, T. (2004). Konceptualizacija socialne opore. V: Novak, M. et
al. (2004). Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Inštitut republike
Slovenije za socialno varstvo
K. Zupančič, B. Novak, V. Žnidaršič Skubic, M. Končina-Peternel (2009). Reforma
družinskega prava, Predlog novih predpisov s komentarjem. Ljubljana: Uradni list
Kelly, L. (1996). Žrtve ali preživele?: Upor, načini obvladovanja in preživetje. V:
Rommelspacher et. al. (1996). Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
78
Kodila, N. (1987). Socialna integracija mladostnikov po odpustu iz mladinskega doma
Tone Kozel v Framu. Diplomsko delo. Ljubljana : Visoka šola za socialno delo
Kokolj, M. (2010). Celiakija pri otroku v vrtcu. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška
fakulteta
Kulovec, D., Kulovec, L. (ur.) (2004). Mladinski dom skozi čas: 75 let. Mladinski dom
Malči Beličeve. Škofja Loka: Etiketa
Lebarič, N., Kobal Grum, D., Kolenc, J. (2006). Socialna integracija otrok s posebnimi
potrebami. Ljubljana: Didakta
Leskovšek, V. (2010). Od revščine in socialne izključenosti k enakosti, socialni
pravičnosti in solidarnosti: zbornik povzetkov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo
Maslow, A.H. (1982). Motivacija i ličnost. Beograd : Nolit
Mesec, B. (2007). Metodologija raziskovanja v socialnem delu II. Ljubljana: Fakulteta
za socialno delo
Mikič, N. (2010). Nedosegljive sanje, v sistemu rejništva in ustanov. Ljubljana: Katr
Miller, K. (2000). Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje strokovnjake in starše,
ki se srečujejo z otroki, ki doživljajo krize in stres. Ljubljana: Educy
Mitja Krajnčan (2006): Na pragu novega doma: oddaja otrok v vzgojni zavod.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Planinc, M. (2009). Samopodoba otrok in Mladostnikov mladinskega doma Maribor.
Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta
Rihter, L., Mali, J., Kvaternik, I. (2010). Stanje in trendi v povezavi z revščino in
socialno izključenostjo: Predstavitev rezultatov raziskovalnega dela na Fakulteti za
socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo
Rode, Š. (2011). Vzroki in posledice namestitve v mladinski dom (študija primera).
Diplomsko delo. Ljubljana : Fakulteta za socialno delo
79
Skalar, V. (1995). Okvirni vzgojni program za delo v vzgojnih zavodih, mladinskih
domovih in prevzgojnem domu. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Smodiš, M. (2001). Prostovoljci in socialna izključenost otrok. Ljubljana: Slovenska
finatropija
Škerjanc, J. (2006). Individualno načrtovanje z udejanjanjem ciljev: pomen
uporabniškega vpliva pri zagotavljanju socialnovarstvene storitve. Ljubljana: Center
RS za poklicno izobraževanje
Škoflek, I. (1991). Drugačni otroci in mladostniki – drugačne metode. V: Mirjana Ule
et al. (1991). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Toler, J. (1991). Delovanje Mladinskega doma »Tone Kozelj« po prenovi. V: Mirjana
Ule et al. (1991). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Trbanc, M. (1996). Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. V: Svetlik, I.
(1996). Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
Vahčič Mlakar, N. (2007). Socialna izključenost otrok. V: Prosnik, F. et al. (2007).
Različni učenci - različni pristopi. Ljubljana : Supra
Veilguni, N. (2000). Ocena življenjske uspešnosti mladostnikov po odpustu iz
Mladinskega doma Maribor. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Zidar, N., Sužnik, M. (ur.) (2004) . Vključimo otroke. Priročnik za spodbujanje
soudeležbe otrok in preprečevanje socialne izključenosti. Ljubljana: UNICEF
Slovenija
http://www.mladinski-dom-mb.si/ dne 18.1.2012
http://www2.arnes.si/~mdljmb1s/ dne 18.1.2012
http://www.mdj.si/ dne 18.1.2012
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200469&stevilka=3093 dne 18 .1.2012
http://www.uradni-list.si/1/content?id=77822 dne 18.1.2012
http://www.csd-lj-siska.si/dejavnosti/dejavnosti.asp?DID=85036312 26.1.2012
80
http://www.mladinski-dom-
mb.si/index.php?option=com_content&view=article&id=87&Itemid=91 26.1.2012
http://sl.wikipedia.org/wiki/Skupnost#Socialni_kapital 9.2.2012
81
9. PRILOGA
ANKETNI VPRAŠALNIK
Sem Barbara Mitrović, absolventka na Fakulteti za socialno delo. Prosila bi te, da
izpolniš anketni vprašalnik, ki je anonimen, in ki ga bom uporabila samo za svoje
diplomsko delo. Podatkov ne bom razkrila nikomur, zato te prosim, da odgovarjaš
iskreno. Preberi vprašanja in obkroži črko pred želenim odgovorom.
1. S kom si živel pred namestitvijo v mladinski dom?
a) z očetom in materjo
b) z enim od staršev in očimom ali mačeho
c) samo z mamo ali samo z očetom
d) v rejniški družini
e) pri drugih sorodnikih ( stari starši, tete, strici, brat/sestra...)
f) v drugem zavodu
g) nič od naštetega
2. V kakšnem okolju si živel pred namestitvijo v mladinski dom?
a) v mestu
b) na vasi
3. Ali je mladinski dom Maribor blizu tvojega doma, kjer si živel pred namestitvijo v
mladinski dom?
a) da
b) ne
4. Ali bi po odpustu iz mladinskega doma rad živel pri istih ljudeh kot pred
namestitvijo v mladinski dom?
a) da
b) ne
82
5. Razlog namestitve v mladinski dom:
a) alkoholizem v družini
b) zanemarjanje
c) nasilje ali spolna zloraba
d) težave pri vedenju
e) slabe materialne razmere družine
f) nerešeno stanovanjsko vprašanje
g) odsotnost staršev zaradi dolgotrajnega zdravljenja ali potovanja v tujino
h) smrt staršev
i) neuspešno rejništvo
6. Kako dobro se počutiš v mladinskem domu?
a) zelo slabo
b) slabo
c) še kar dobro
d) dobro
e) zelo dobro
7. Kako dobro se razumeš z vzgojitelji?
a) zelo slabo
b) slabo
c) še kar dobro
d) dobro
e) zelo dobro
8. Katero šolo obiskuješ?
a) osnovno šolo
b) osnovno šolo s posebnim programom
c) poklicno šolo s skrajšanim dvoletnim programom
d) poklicna šola s triletnim programom
e) srednja šola s štiriletnim programom
f) drugo
83
9. Kakšen je bil tvoj šolski uspeh v preteklem šolskem letu?
a) nezadosten
b) zadosten
c) dober
d) prav dober
e) odličen
10. Kakšen šolski uspeh bi rad/a dosegel/dosegla letos?
a) nezadosten
b) zadosten
c) dober
d) prav dober
e) odličen
11.Koliko prijateljev si imel pred namestitvijo v mladinski dom ?
a) 0 – 5
b) 6 – 10
c) 11 – 15
d) 15 ali več
12.Ali se še vedno družiš z istimi prijatelji, kot si se pred namestitvijo v mladinski
dom?
a) da
b) ne
13. Ali imaš prijatelje izven doma, s katerimi se družiš v prostem času?
a) da
b) ne
84
14. Koliko prijateljev imaš izven mladinskega doma?
a) 0 – 5
b) 6 – 10
c) 11 – 15
d) 15 ali več
15. Ali si želiš, da bi imel več prijateljev izven mladinskega doma, kot so npr. sošolci
ali otroci iz okolice?
a) da
b) ne
16. Ali imaš sošolce, ki jih lahko prosiš za pomoč pri domači nalogi in ostalih šolskih
obveznostih?
a) da
b) ne
17. Ali si želiš, da bi imel več prijateljev, sošolcev ali drugih oseb iz okolice, ki bi jih
lahko povabil na obisk v mladinski dom?
a) da
b) ne
18. Ali si želiš, da bi imel več prijateljev, sošolcev ali drugih ljudi iz okolice, ki bi jih
lahko povabil na družabni dogodek organiziran v mladinskem domu?
a) da
b) ne
19. Ali imaš v okolju izven mladinskega doma prijatelje, sošolce, ali druge osebe, ki
jim lahko zaupaš?
a) da
b) ne
85
20. Ali imaš v okolju izven doma prijatelje, sošolce ali druge ljudi, ki te povabijo k sebi
na obisk ali na kakšno drugo srečanje?
a) da
b) ne
21. Ali v prostem času obiskuješ kakšne prostočasne dejavnosti?
a) da
b) ne
c) ne, vendar bi želel
22. Ali si na prostočasnih dejavnostih spoznal kakega prijatelja ali prijateljico?
a) da
b) ne
Še nekaj splošnih vprašanj:
23. Spol:
a) moški
b) ženski
24. Koliko si star?
a) 8 – 12 let
b) 13 – 15 let
c) 16 – 18 let
d) 18 let in več
25. Kako dolgo že bivaš v Mladinskem domu Maribor?
a) 6 mesecev - 1 leta
b) 1 – 3 leta
c) 3 – 5 let
d) 5 let in več
86
Hvala, da si si vzel/a čas in izpolnil/a vprašalnik ter mi tako pomagal/a pri pisanju
diplomskega dela! ☺
87
10. POVZETEK
Osnovna naloga mladinskih domov je zagotoviti vzgojo in varstvo otrokom, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo živeti v svoji družini. Socialna vključenost je sprejemanje vsakega posameznika takšnega, kakršen je, tako da ima kljub svojim morebitnim pomanjkljivostim in drugačnostim enake možnosti za udeležbo v družbi. V diplomski nalogi me je zanimalo, v kolikkšni meri so mladinski domovi uspešni pri vzpodbujanju socialne vključenosti otrok in mladostnikov. Opisan je postopek in razlogi za namestitev v mladinske domove ter pristojnosti in naloge centrov za socialno delo. Teoretični del govori o tem, kaj je to socialna vključenost, kako jo razumejo različni avtorji, in kaj lahko vpliva na njo. V empiričnem delu pa sem preverila, ali so otroci in mladostniki iz Mladinskega doma Maribor dobro socialno vključeni v okolje.