osnovna moralna teologija - kratice dce deus caritas est: benedikt xvi. 2006 (orig. 2005).bog je...

Download Osnovna moralna teologija - Kratice DCE Deus caritas est: Benedikt XVI. 2006 (orig. 2005).Bog je ljubezen

Post on 05-Jun-2020

0 views

Category:

Documents

0 download

Embed Size (px)

TRANSCRIPT

  • Univerza v Ljubljani

    Teološka fakulteta

    Akademsko leto 2008/2009

    Osnovna moralna

    teologija

    (za interno uporabo študentov)

    Pripravil: as.dr. Roman Globokar

  • Kratice

    DCE Deus caritas est: Benedikt XVI. 2006 (orig. 2005). Bog je

    ljubezen. CD 112. Ljubljana: Družina.

    VS Veritatis splendor: Janez Pavel II. 2004 (orig. 2003). Sijaj

    Resnice. CD 52. Ljubljana: Družina.

    OT Optatam Totius: Drugi vatikanski koncil. Odlok o duhovniški

    vzgoji.

    GS Gaudium et Spes: Drugi vatikanski koncil. Pastoralna

    konstitucija o Cerkvi v sednjem svetu.

    DonV Donum Vitae: Kongregacija za verski nauk. 1987. Navodilo o

    daru življenja. CD 36. Ljubljana: Družina.

    HV Humanae Vitae: Pavel VI. 1968. Okrožnica o posredovanju

    človeškega življenja.

    STh Tomaž Akvinski, Summa Theologiae.

  • 3

    1. poglavje: Identiteta moralne teologije

    1. poglavje: Identiteta moralne teologije

    Literatura:

    Aramini, Michele. 2004. Introduzione alla Teologia morale. Casale Monferrato: Portalupi Editore.

    Benedikt XVI. 2006. Evropa – kje si: izzivi prihodnosti. Maribor: Slomškova založba. Bretzke, James T. 2004. A Morally Complex World: Engaging Contemporary Moral

    Theology. Collegeville: Liturgical Press. Brugues, Jean-Louis. 2004. Corso di teologia morale fondamentale: 2. Le fonti della

    morale e le tappe storiche. Bologna: Edizioni Studio Domenicano. Chiavacci, Enrico. 1996. Invito alla teologia morale. 2. Brescia: Queriniana. Chiavacci, Enrico. 2007. Teologia morale fondamentale. Assisi: Cittadella Editrice. Demmer, Klaus. 1995. Seguire le orme di Cristo: Corso di Teologia Morale Fondamentale.

    Roma: PUG. Gatti, Guido. 2001. Manuale di teologia morale. Torino: Elledici. Gula, Richard M. 1989. Reason informed by Faith: Foundations of Catholic Morality. New

    York; Mahway: Paulist Press. Habermas, Jürgen. 1983. Moralbewusstsein und kommunikatives Handeln. Frankfurt am

    Main: Suhrkamp. MacNamara, Vincent. 2004. New Life for Old: On Desire and Becoming Human. Dublin:

    Columba. MacNamara, Vincent. 2006. Approaching Christian Morality. V: Hannon, Patrick. Moral

    Theology: A Reader. 72-81. Dublin: Veritas. Pessina, Adriano. 1999. Bioetica: L'uomo sperimentale. Milano: Bruno Mondadori. Rotter, Hans. 1997. Verantwortung für das Leben: Ethische Fragen am Lebensbeginn.

    Innsbruck: Tyrolia. Schallenberg, Peter. 2005. Moralna teologija. Ljubljana: Družina. Stres, Anton. 1999. Etika ali Filozofija morale. Ljubljana: Družina. Weber, Max. 1992. Politik als Beruf. Tübingen: J. C. B. Mohr.

  • 4

    1. poglavje: Identiteta moralne teologije

    1. Moralna izkušnja

    Spraševanje o moralnosti je staro toliko, kolikor je staro človeštvo. Moralnost je

    nekaj, kar je vsem ljudem prirojeno. Kot svobodna in zavestna bitja se moramo

    odločati. Nihče ne more uiti spraševanju o tem, kaj naj stori, kako naj se vede. Pred

    teoretičnim razpravljanjem o moralnosti se vsak človek sooči z izkušnjo moralnosti.

    Pred vsakim razmišljanjem o dobrem in zlu (etika, morala) je splošna človeška

    izkušnja o dobrem in zlu (moralnost, etičnost). Izkušnje so torej izhodišče za

    refleksijo. Razmišljanje o moralnosti je razmišljanje o tistem najbolj specifično

    človeškem. Ko se sprašujemo, kaj je dobro, se v globini pravzaprav sprašujemo,

    kdo je sploh človek, kakšna je pot njegove uresničitve, kako naj živi, da bo uresničil

    svoje bivanje. Poglabljanja v moralna vprašanja nas torej vabijo na pot

    poglobljenega spoznavanja in razumevanja samega sebe, na pot iskanja zadnjega

    smisla našega obstoja. »Raziskovanje o moralnosti je enakovredno raziskovanju

    razumevanja samega sebe« (Chiavacci 2007, 19).

    1.1 OBČEČLOVEŠKI POJAV

    Vsak človek teži k »dobremu življenju«, želi kar najbolje uresničiti svoje življenje,

    svoja hrepenenja, svoje želje. Človek izbira tisto, za kar je prepričan, da bo najbolje

    zadovoljilo njegovo teženje po uresničenem življenju.

    Moralnost je občečloveški pojav in ni omejen samo na verojoče ljudi. Gotovo

    obstajajo med ljudmi razlike v pojmovanjih, kaj je dobro. Ostajajo različna

    prepričanja o tem, kaj je dobro. V marsičem lahko prihaja tudi do temeljnih

    razhajanj. Danes se vse bolj zavedamo, da je dojemanje moralnosti v marsičem

    tudi kulturno pogojeno, da obstajajo razlike med različnimi kulturami v prepričanju,

    kaj je dobro. Kljub temu pa lahko trdimo, da človek v vseh kulturah razlikuje med

    dobrim in zlim. Človek ne more, da ne bi razločeval, ne more se postaviti onkraj

    dobrega in zlega. Če se distancira od poglobljenega razločevanja, se je že odločil,

    da je to distanciranje nekaj dobrega. Človek je torej moralno bitje; bitje, ki mu

    notranji glas govori, da ni vseeno, kako se odloči. Tega notranjega čuta ni moč

    skrčiti na neko drugo človeško izkušnjo, kot so npr. užitek, interes, uspeh,

  • 5

    1. poglavje: Identiteta moralne teologije preživetje. Človek doživlja, da mora nekaj storiti, čeprav ob tem ne doživlja užitka

    ali pa uspeha. Ker je človek, je dolžan delati dobro. Moralni čut predpostavlja, da je

    človek sposoben razpolagati in smiselno usmerjati svoje življenje. Človek se torej

    ne odziva samo na zunanje okoliščine, ni »lutka« nekih zunanjih okoliščin, ni samo

    splet različnih pogojenosti (genske, psihološke, družbene …), ampak je gospodar

    svojega lastnega življenja, sposoben zavestnih, svobodnih in odgovornih odločitev.

    Pred teoretičnimi razmišljanji o tem, kaj je dobro, se vsakdo sooča s praktičnimi

    moralnimi vprašanji: Kaj naj storim? Kako naj se odločim? Teorija (etika) ima izvor

    torej v konkretni človeški izkušnji (moralna dilema). Vsakdo izmed nas živi tako, da

    izbira. Vsak naš dan zaznamujejo različne izbire, velike in majhne, globoke in

    površinske, pomembne in manj pomembne. Vsak trenutek pravzaprav ponuja

    izbiro. Trenutki, v katerem pride posebnost človeka še posebej do izraza, so

    trenutki, ko posameznik premisli in zavestno izbere, kaj bo naredil iz sebe znotraj

    različnih možnosti, ki jih ima (=odločitev). Tisto, kar zaznamuje moralno odločitev,

    je, da gre za zavestno, svobodno in odgovorno odločitev.

    Tudi v moralni teologiji obstajajo »dobri argumenti za to, da ne začnemo z Bogom

    ali s Kristusom ali s Svetim pismom, ampak z dejstvom človekove moralne

    izkušnje« (MacNamara 2006, 73). Dejstvo je, da vsi ljudje zavedamo, da

    razlikujemo med dejanji, ljudmi, nameni, nagnjenji, značaji, itd., za katere pravimo,

    da so dobri, od tistih, za katere pravimo, da so slabi. Če pa se globlje vprašamo, ni

    takoj jasno razvidno, zakaj je nekaj dobro. Ne gre samo za to, da ne vemo, katero

    dejanje je dobro, ampak se nam postavlja vprašanje, kaj je sploh dobro, kaj

    označuje beseda dobro. Vendarle se vsi strinjamo, da ostaja nek zorni kot, ki

    razločuje med dobrim in zlim. Pri tem seveda ne gre za stvar okusa (kot npr. pri

    hrani), tudi ne gre zgolj za izražanje zgolj subjektivnih pogledov (»mi je všeč«),

    ampak obstaja nek trdnejši temelj, na podlagi katerega presojamo, da je nekaj

    dobro in nekaj drugega slabo. Tisto, za kar smo prepričani, da je dobro, je potrebno

    tudi utemeljiti. Potrebno je podati razloge, argumente, s katerimi podkrepimo svoje

    prepričanje. Pri tem pa nikakor ne moremo mimo izkušnje, sicer lahko kaj hitro

    zapademo v abstraktno dokazovanje idealnega dobrega, ki pa konkretnemu

    človeku kaj dosti ne koristi.

  • 6

    1. poglavje: Identiteta moralne teologije Pomembno je torej, da razmišljanje o moralnosti začnemo na podlagi izkušenj.

    Izkušnje so tiste, ki človeku pomagajo, da ne naredi iste napake, ampak da raste in

    napreduje. Najboljša je seveda neposredna osebna izkušnja, vendar nam ni

    potrebno povsod začeti znova. Obstajajo tudi izkušnje naših prednikov in izkušnje

    naših bližnjih, ki jim lahko zaupamo, in le-te nam pomagajo pri našem odločanju. Ni

    nujno potrebno, da vsako stvar sam preizkusim; lahko me prepriča neka oseba,

    neka knjiga, nek film. Tudi zdravniku ni nujno, da bi sam izkusil vse bolezni, da bi

    lahko postavil pravo diagnozo in pričel s terapijo. Isto velja za duhovnika pri

    svetovanju in spovedi; ni nujno, da sam izkusi zakonsko življenje, da bi lahko

    zakoncem svetoval.

    1.2 ZNAČILNOSTI MORALNE IZKUŠNJE

    Pojem dobrega uporabljamo tudi izven področja moralnosti. Govorimo o »dobrem

    igralcu«, pri čemer ne mislimo na njegov moralni značaj, ampak na odlično

    izvedeno vlogo. Prav tako lahko govorimo o »dobrem nožu«, ki dobro reže, pri

    čemer mislimo na ostrino noža, ki omogoča, da je namen orodja optimalno

    dosežen. Pravimo lahko celo, da je nekdo sicer »dober zdravnik«, ampak »obupen

    človek«, kar pomeni, da profesionalno