EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Opredelitev in značilnosti nekaterih pogostejših oblik necarinskih omejitev za zaščito gospodarstva

Definition and characteristics of some frequent non-tariff

restrictions for protection of the national economy

Študentka: Jasmina Kostanjevec Naslov: Zg. Duplek 137c, 2241 Sp. Duplek Številka indeksa: 81601154 Študij: redni Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor

Maribor, september 2009

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidatka Jasmina KOSTANJEVEC študentka visoke strokovne študijske smeri, program mednarodna menjava, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Klavdija LOGOŽARJA. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virosov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, 2009 Jasmina KOSTANJEVEC

3

PREDGOVOR V zadnjih letih je bilo opaziti izredno rast obsega mednarodne trgovine. Svetovna blagovna menjava se je od uveljavitve sporazuma GATT drastično povečala. Globalizacija je povzročila neverjeten porast svetovne menjave. Trgovina predstavlja približno 30% svetovnega bruto domačega proizvoda, napovedujejo pa da bo leta 2020 dosegla kar 50%. Carine imajo vedno manjšo vlogo pri zaščiti gospodarstva. Ker države nimajo dodatnih možnosti za spreminjanje svojih carinskih tarif, potreba po zaščiti pa še obstaja, se uporablja vedno več alternativnih ovir, s katerimi se lahko izognejo strogim pravilom GATT oz WTO. Države se zaradi svojih obvez do WTO glede posameznega sektorja, ki je podvržen ostri uvozni konkurenci, niso mogle dodatno zaščititi s povišanjem carin, temveč so lahko uporabile le razne necarinske omejitve. V zadnjih desetletjih je postal necarinski protekcionizem vse pomembnejši. Osemdeseta in devetdeseta pa lahko označimo kot obdobje novega protekcionizma. Nekatere oblike novega protekcionizma delujejo bolj omejevalno oziroma zaščitniško kot carine same. Do tokijskega kroga pogajanj v okviru GATT ni bil izpeljan nikakršen resen poizkus spoprijemanja s problemom necarinskih ovir. Necarinske ovire so največja prepreka pri vzpostavitvi liberalnega sistema svetovne trgovine. Države se vse pogosteje zatekajo k uporabi takšnih ovir in zato je njihova razširjenost večja kot je bila v 70. in 80. letih. Necarinske omejitve klasificiramo in sicer v dve skupini. V prvo skupino spadajo necarinske omejitve, katerih cilj je zaščita ali krepitev domačega gospodarstva pred mednarodno konkurenco. Instrumenti so usmerjeni lahko na izvoz kot tudi na uvoz. Ukrepi, usmerjeni na izvoz so na primer izvozne kvote, dovoljenja, subvencije izvoznikom, kreditne olajšave za izvoznike, dumping, sporazumi. Ukrepi, usmerjeni na uvoz, pa so na primer uvozne kvote, dovoljenja, omejitev izvoza, antidumpinške obremenitve, subvencije, sporazumi. V drugo skupino pa uvrščamo instrumente, ki so lahko samo občasni, to so na primer predpisi o pakiranju, določeni predpisi, standardi o kvaliteti, varnosti… Slovensko gospodarstvo je trenutno zelo odprto. V naslednjih nekaj letih bo pretežni del uvoza popolnoma liberaliziran. V Sloveniji pa imamo na področju necarinske zaščite zelo malo izkušenj zato se pojavlja vprašanje, kakšne so možnosti uvajanja necarinske zaščite v državi, ki ima slab pogajalski položaj. Odprava necarinskih ovir v sedanjih razmerah, ko je večina pomembnejših gospodarstev v recesiji, je malo verjetna.

4

KAZALO 1 UVOD......................................................................................................................................5

1.1 Opredelitev področja in opis problema ............................................................................5 1.3 Predpostavke in omejitve..................................................................................................6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ......................................................................................6

2 OPREDELITEV NECARINSKIH OVIR ...............................................................................8 2.1 Splošno o zaščitni politiki ................................................................................................8 2.2 Nastanek necarinskih omejitev.......................................................................................10

2.2.1 GATT ( General Agreement on Tariffs and Trade ) ...............................................10 2.2.2 WTO (The World Trade Organization)...................................................................12

2.3 Klasifikacija....................................................................................................................13 2.4 Obseg necarinskih omejitev ...........................................................................................16

3 PREDSTAVITEV NECARINSKIH OVIR ..........................................................................17 3.1 Bistvene vrste necarinskih ovir ......................................................................................17

3.1.1 Kvote .......................................................................................................................17 3.1.2 Dumping ..................................................................................................................18 3.1.3 Subvencije in premije ..............................................................................................20 3.1.4 Standardi..................................................................................................................23 3.1.5 Tehnične ovire .........................................................................................................24

3.2 Nekatere ostale oblike necarinskih ovir .........................................................................25 3.2.1 Zaščita intelektualne lastnine ..................................................................................25 3.2.2 Kontrola uvoza živali in živalskih proizvodov........................................................25 3.2.3 Državne pomoči.......................................................................................................26 3.2.4 Davčne ovire...........................................................................................................27 3.2.5 Trošarine..................................................................................................................28 3.2.6 Obvezen nakup domačega izdelka ..........................................................................30

4 VPLIV ODSTRANJEVANJA TRGOVINSKIH OVIR NA NOTRANJEM TRGU EU .....31 4.1 Nastanek notranjega trga ................................................................................................31 4.2 Štiri svoboščine ..............................................................................................................32

4.2.1 Prost pretok blaga ....................................................................................................32 4.2.2 Prost pretok oseb .....................................................................................................33 4.2.3 Prost pretok kapitala ................................................................................................34 4.2.4 Prost pretok storitev.................................................................................................35

5 UKREPI PROTI NEDOVOLJENEM SUBVENCIONIRANJU IN DUMPINGU ..............36 5.1 Protidampinški ukrepi ....................................................................................................36 5.2 Ukrepi proti nedovoljenem subvencioniranju ................................................................37

6 ZAŠČITA V ZUNANJI TRGOVINI – OMEJITEV UVOZA IN VZPODBUDA IZVOZA ...................................................................................................................................39 7 SKLEP...................................................................................................................................41 POVZETEK .............................................................................................................................42 ABSTRACT .............................................................................................................................43 LITERATURA .........................................................................................................................44

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu bomo predstavili zunanjetrgovinsko zaščito oz podrobneje necarinske omejitve kot element mednarodne menjave. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na značilnosti določenih necarinskih ovir. Predvsem zaradi vse večje konkurence na tujih trgih se države odločajo za zaščito svojega gospodarstva. Zaščitijo se lahko predvsem s carinskimi in necarinskimi omejitvami. Carinske omejitve vedno bolj zgubljajo svoj pomen, medtem ko necarinske pridobivajo na njem. Če primerjamo carinske omejitve z necarinskimi, lahko opazimo, da imajo carinske omejitve več slabosti oz necarinske omejitve več prednosti. Carine je težko spreminjati, saj predstavljajo državne prihodke. S kompromisom pri ceni jih lahko ponudniki kompenzirajo in tako izgubijo zaščitno delovanje. Med slabosti pa lahko štejemo tudi, da prihodki niso zmeraj zagotovljeni in se dajo bolje zagotoviti z natančnim sistemom obdavčenja. Med prednosti necarinskih omejitev med drugimi prištevamo tudi, da obstaja večji prostor za različne akcije. Necarinske omejitve so bolj fleksibilne in imajo manjšo transparenco. Z njimi pa imamo boljše legitimne možnosti za povezavo z nacionalnimi posebnostmi določenih držav. Večina držav je podpisnica GATT ( General Agreement on Tariffs and Trade), ki je neke vrste dogovor med državami glede tarif in mednarodne menjave. Mednarodna trgovinska organizacija (WTO) pa preko GATT obravnava trgovinske zaščitne ukrepe. Necarinska omejitev je v bistvu neke vrste alternativa za omejitev trgovanja. To so omejitve, ki omejujejo pretok blaga in storitev na mednarodni ravni. Poznamo ogromno različnih necarinskih omejitev. Določene med njimi so pogosteje uporabljene, med te spadajo predvsem kvote oz. količinske omejitve, dumping, subvencije, standardi in tehnične ovire. Ostale, ki jih bomo izpostavili pa so zaščita intelektualne lastnine, kontrola uvoza živali, obvezen nakup domačega izdelka, razne davčne pomoči, trošarine in davčne ovire. Zaščito država nastavi predvsem zaradi varovanja domačega gospodarstva pred tujo konkurenco. Necarinski protekcionizem igra vedno pomembnejšo vlogo v današnjem času, saj so potrebe po zaščiti vedno večje, medtem ko se carinske omejitve zmanjšujejo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je spoznati in analizirati necarinske omejitve. Ker se je Slovenija priključila v EU (Evropski uniji) so necarinske omejitve za njo postale vedno bolj pomembne. Carinske omejitve so se ob vstopu začele ukinjat in vse več poudarka je bilo na necarinskih omejitvah, saj se je Slovensko gospodarstvo le na tak način lahko zavarovalo

6

pred tujo konkurenco. Dejstva torej kažejo da se svetovni trend nagiba vedno bolj k liberalizaciji, kar pomeni prosto trgovanje ljudi, storitev in kapitala. Cilji diplomskega dela so: - opisati nastanek necarinske omejitve; - klasificirati necarinske omejitve; - analizirati obsega necarinskih omejitev; - podrobneje opisati določene bolj izpostavljene necarinske omejitve; - opisati kakšen vpliv ima odstranjevanje trgovinske zaščite na sam trg; - analizirati ukrepe proti nedovoljenemu subvencioniranju in dumpingu. Osnovne trditve Poznavanje necarinskih ovir ni ustrezno, zato jih je potrebno podrobno predstaviti. Želim predstavit čim več necarinskih ovir, jih analizirat in s tem poudarit njihove prednosti in vedno večjo potrebo po njih, katere se zaveda tudi vlada, zaradi ukinjanja carin. Pri klasifikaciji je pomembno, da so razporejene po namenu in načinu delovanja, namen pa delimo na indirekten in direkten. Z necarinskimi omejitvami torej vplivamo na mednarodne tokove. Uporabljajo se v večini za zaščito domačega gospodarstva pred tujo konkurenco in s tem tudi izboljševanja domačih proizvajalcev. Predstavljajo oviro pri zagotavljanju svobodne svetovne trgovine. 1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavimo lahko, da vsa gospodarstva vedno bolj ukinjajo omejitve, tako carinske kot necarinske in težijo k prosti svetovni trgovini. Večina držav je članica WTO, kar pomeni mora upoštevat predpise, ki jih narekuje WTO, z vidika zaščite gospodarstva in ne morejo prosto spreminjat določenih omejitev. Carinske omejitve se vedno bolj ukinjajo in vse večjo vlogo imajo necarinske. Kljub liberalizaciji trgovine želijo države zaščititi svoja gospodarstva in zato uvajajo različne necarinske omejitve. Predstavila bom samo določene najpogostejše necarinske omejitve, kajti vseh je preveč, da bi jih lahko zajela. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava je makroekonomska. Gre za dinamično ekonomsko raziskavo, kajti proučevali bomo nastanek in uveljavljanje necarinskih omejitev. Uporabljena sta oba pristopa, deskriptivni kot tudi analitični.

7

V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabljali naslednje metode: - metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme; - metode klasifikacije, kjer bomo pojme definirali in jih razčlenjevali; - metoda komparacije, kjer bomo primerjali različna dela različnih avtorjev; - metoda kompilacije, kjer bomo dopolnjevali dela enih avtorjev z drugimi. V okviru analitičnega pristopa: - metoda analize, kjer bomo raziskovali vzroke nastanka necarinskih omejitev in ugotavljali njihov vpliv na gospodarstvo. Podatke in informacije bom zbirala s pomočjo interneta, učbenikov, knjig in člankov.

8

2 OPREDELITEV NECARINSKIH OVIR 2.1 Splošno o zaščitni politiki Zunanjetrgovinska politika je pomemben del EU že od njenih začetkov. Za uresničitev načela prostega pretoka blaga, oseb, kapitala in storitev je morala EU vzpostaviti carinsko unijo. To pomeni, da je odpravila carine in količinske omejitve med državami članicami. Uvedeni sta bili skupna carinska tarifa in skupna trgovinska politika do tretjih držav, ki sta temelj nemotenega delovanja notranjega trga (Kezunovič 2003, 122) Skupna trgovinska politika zavezuje članice, da enotno pristopijo k trgovinski politiki s tretjimi državami. Z vstopom Slovenije v EU je skupno trgovinsko politiko prevzela tudi Slovenija. Odpovedali smo se vsem do takrat sklenjenim zunanjetrgovinskim sporazumom ter prevzeli sporazume, ki jih ima EU sklenjene s tretjimi državami. (Oddelek za evropske zadeve 2003) Značilnosti skupne zunanjetrgovinske politike EU so skupna carinska tarifa do tretjih držav, ukinitev vseh trgovinskih omejitev med članicami, premagovanje plačilnobilančnih težav, koordinacija trgovinske politike ( povz. po Bobeku in Živku 2002, 2-5) Med glavni inštrumente skupne zunanjetrgovinske politike spadajo predvsem carinska tarifa, protidumpinški ukrepi, protisubvencijski ukrepi, kvote, prostovoljne izvozne omejitve, zaščitni ukrepi, ukrepi pospeševanja izvoza, strategija za dostop na tuje trge, trgovinske sankcije, sporazumi o prosti trgovini (povz. po Bobeku in Živku 2002, 2-5) Zaščitno politiko imenujemo tudi protekcionizem, ki izhaja iz besede »protectio«, kar pomeni varovali oz. zaščititi. S tem pojmom torej razumemo kakovost zunanjetrgovinske politike s katero ščitimo domače gospodarstvo pred tujo konkurenco. O protekcionizmu govorimo, ko gre za zaščito celotnega gospodarstva (povz. po Troštu 1996, 107) Protekcionizem je ekonomska dobrina, ki je posebej usmerjena na zunanjo trgovino in mednarodno menjavo. Zastopniki le-te oporekajo prednosti proste proizvodne specializacije med ekonomskimi prostori, ki bi nastala na načelih popolnega liberalizma (Kumar 1999, 53). V pogojih zaščite se ob mednarodni menjavi lahko uspešno povečuje obseg proizvodnje in potrošnje v zaščitnem gospodarstvu. Glede na vzroke za uvedbo, so razvili tudi različne tipe zunanjeekonomskega protekcionizma kot so npr. zaščita »mlade industrije«, na področju kmetijske proizvodnje in različnih drugih, ožje opredeljenih gospodarskih dejavnosti (Kumar 1999, 53) Protekcionizem sledi liberalizmu, ta pa je sledil markantilizmu. Liberalizem lahko razumemo kot novo doktrino v ekonomski teoriji. Protekcionizem svoje teorije nima in se zato naslanja oz sprejema teorijo liberalizma, začasno pa od nje odstopa, ko je treba zaščititi domače gospodarstvo. Ko pa bo domače gospodarstvo konkurenčno tujim gospodarstvom in zato nebi več potrebovali zaščite, država ponovno sprejema poslovno prakso liberalizma. (Trošt 1996, 107).

9

Imamo tri razloge, da se je protekcionizem hitro širil po svetu (Trošt 1996, 110):

- naravni odpori v zunanji trgovini so prisotni in visoki, ker so razlike med revnimi razvitosti velike. Vsako gospodarstvo, ki je imelo možnost, da se brani pred tujo konkurenco in da zakrije svoje pretekle neuspehe, se taki priložnosti ni odpovedalo.

- drugi razlog je, da se zaščita vedno uvaja začasno, dokler se ne doseže raven

razvitosti in konkurenčnosti konkurentov.

- tretji razlog so hitro vidni učinki zaščite tako v razvoju domačega gospodarstva kot v njegovi poslovno finančni uspešnosti. Dosežena je višja stopnja gospodarske rasti in razvoja, večja je zaposlenost, izboljšuje se gospodarska sestava, razvijajo se negospodarske in družbene dejavnosti, družbeni proizvod se hitreje povečuje in dviga se osebna blaginja.

Zaščitno politiko prištevamo med prve oblike ekonomske politike in temelji na konkurenčnosti. To pomeni, da so ekonomski prostori si med seboj konkurenčni, predvsem zaradi neenake razvitosti. Z zaščitno politiko država želi ustvariti takšne pogoje v gospodarstvu, da lahko domači proizvajalci bolje izkoriščajo razpoložljive vire in sprejemajo optimalne odločitev (Trošt 1996, 113-114). Država z zaščitno politiko ščiti predvsem tisti del gospodarstva, ki je manj razvit, ki ima nižjo produktivnost dela in zato višje stroške, običajno pa ima tudi še nižjo kakovost izdelka. Ti potrebujejo pomoč, da bi dvignili svojo produktivnost dela, izboljšali kakovost in znižali te stroške. Država zaščiti ta gospodarstva v takšni meri, da si ustvarijo lasten dobiček, katerega namenijo svojemu razvoju, kajti sposojena finančna sredstva so manj kvalitetna in dražja (Trošt 1996, 115). Zaščita domačih proizvajalcev je začasna. Ta začasnost je opredeljena z obdobjem, ki ga proizvajalec potrebuje, da dvigne proizvodnjo na raven mednarodne konkurence. Država pa praviloma oblikuje takšna merila, da so zaščite deležni, le tisti proizvajalci, ki po ocenah zmorejo doseči to raven mednarodne konkurenčnosti (Trošt 1996, 117). Protekcionizmu sledi novi protekcionizem ali neoprotekcionizem, ki se pojavi v drugi polovici 20. stoletja. Za klasičen protekcionizem so značilni predvsem instrumenti zaščite carine, medtem ko necarinski inštrumenti niso bili razviti. Kasneje zaradi vplivov GATT so se začele krepiti necarinske oblike zaščite. V skupino necarinskih inštrumentov spadajo:

- kontingenti, - dovoljenja, - prepovedi, - uvozni režimi za blago in storitve, - devizne omejitve, - postopki zavlačevanja priprave, - izvedbe uvoza.

10

Čeprav necarinski inštrumenti niso tako zaželeni, ker ne delujejo ekonomsko, temveč administrativno, se jih država ne more izogniti. Uporablja jih predvsem v primeru ko želi hitro reagirati na gospodarsko neravnotežje. Kajti so hitro prilagodljivi, medtem ko carina ni. (Trošt 1996, 119-120). 2.2 Nastanek necarinskih omejitev1 Večina držav je vključenih v GATT/WTO, ki je raven carin znižal, kar pomeni imajo carine vedno manjšo vlogo pri zaščiti gospodarstva. Ker države nimajo možnosti za spreminjanje carinskih tarif, potrebo po zaščiti pa še zmeraj, uporabljajo vedno več omejitev trgovanja, s katerimi se izognejo strogim pravilom GATT/WTO. S necarinskimi omejitvami torej razumemo vse ukrepe, ki omejujejo mednarodni pretok blaga in hkrati niso carine ali drugi izdatki na meji (Koch 1992, 154; povz, po Bobku 2002, 71). Necarinske omejitve imajo vrsto prednosti v primerjavi s carinami. So bolj fleksibilne, manjša je njihova transparentnost, obstajajo dobre zakonske možnosti za povezavo z nacionalnimi posebnostmi. Z leti so se oblikovale različne necarinske omejitve, ki omejujejo dostop tujih ponudnikov oz. kupcev na domači trg ali izboljšujejo konkurenčno sposobnost domačih ponudnikov na domačem ali tujem trgu. Vlada lahko na več načinov izvaja oz dopušča zaščito domače proizvodnje. Vladno poseganje je večinoma slučajnega značaja, se je pa v zadnjih desetletjih močno okrepilo. Zaradi tega pa je tudi narasla pomembnost necarinskih deformacij v mednarodni menjavi. Ker imajo necarinske omejitve vedno večji pomen imenujemo to obdobje »novi protekcionizem«, ki se razlikuje od preteklega klasičnega načina carinske zaščite. Nekatere nove oblike novega protekcionizma pa lahko delujejo celo bolj omejevalno kot carine. Problem se pojavi pri kvantificiranju necarinskih ovir. Zato obstajajo pogajanja o uravnovešenem zmanjšanju necarinskih ovir na enak način kot pri carinskih ovirah nemogoča. 2.2.1 GATT ( General Agreement on Tariffs and Trade )2 Že med drugo svetovno vojno so države uvedle različne omejitve s katerimi so uravnavale svojo mednarodno menjavo. Urejanje se je nanašalo na izvoz kot tudi uvoz. Poskušale so torej tudi omejiti izvoz določenih proizvodov, kateri so bili na domačih tleh v pomanjkanju. Po vojnem stanju, si je večina gospodarstev hitro opomoglo, proizvodnja je rasla, začeli so se presežki in tako vedno večje zanimanje za izvoz in s tem večanje obsega zunanje trgovine. Pri tem so pa izvozniki začeli naletavat na različne carinske in necarinske ovire. 1 Povzeto po Bobeku (2002, 71-72). 2 Povzeto po Bobeku (2002, 107-114).

11

Probleme mednarodne trgovine so želeli reševati s pomočjo tako imenovane mednarodne trgovinske organizacije, ki pa je zaradi številnih nesoglasij, bila obsojena na neuspeh oz. propad. Tako so želeli čim prej poiskati začasno rešitev, ki bi povečala mednarodno trgovino. V ta namen je 23 držav konec leta 1947 v Ženevi podpisalo začasni sporazum o carinah in trgovini – GATT, ki je začel veljati 1.1.1948. Pravila GATT:

- pravilo največje ugodnosti – je hrbtenica sporazuma; ta pa predvideva, da veljajo vse koncesije o carinah, plačilih in postopkih, sklenjene med dvema podpisnicama GATT, brezpogojno za vse druge podpisnice sporazuma. Obstajajo izjeme, vendar se z njimi mora strinjat GATT.

- nacionalno ravnanje z blagom – gre za to da z blagom po plačilu carine ne

smemo ravnati slabše kot z domačim blagom.

- izstop in vstop članstva – gre za pravila oz pogoje za izpolnjevanje obveznosti.

- trgovina in gospodarski razvoj – v procesu dekolonizacije je bilo ustanovljenih veliko novih držav, ki so pa glede razvitosti zaostajale in niso mogle bit konkurenčne razvitim državam in se ravnati po nediskriminacijskih določilih GATT. V tem času je bil ustanovljen Svet za trgovino pri stalni konferenci OZN za trgovino in razvoj (UNCTAD – United Nations Conference on Trade and Development), ki se je ukvarjala s problemi gospodarskega razvoja in trgovine držav v razvoju. Obstajala je torej nevarnost, da bodo ob veljavnih načelih GATT te države poiskale možnost reševanja svojih gospodarskih problemov v okviru UNCTAD-a. na ta način bi GATT izgubil svojo vlogo in pomen; zaradi tega so bile ustanovljena nova načela.

V okviru organizacije GATT pa so se dogajali tudi razni pogajalski krogi. Predmet zgodnjih pogajalskih krogov je bil predvsem zniževanje carinskih stopenj, v zadnjih pogajalskih krogih pa je bil poudarek predvsem na izpopolnjevanju in razširjanjem členov sporazuma. Med pogajalskimi krogi je najbolj znan »Kennedyjev krog«, ki je trajal od leta 1964 do 1967. Temelji predvsem na znižanj carinskih stopenj za 50% njihove takratne višine. Predlog za ta krog je podal takratni predsednik ZDA J. F. Kennedy na podlagi pooblastila, ki mu ga je izglasoval kongres. Predlog je računal tudi z ustreznimi pogajanji za odpravo dela določenih necarinskih instrumentov, na katerih je temeljil zahodnoevropski agrarni protekcionizem. Uresničili so povprečno 35% znižanje carine za industrijske izdelke, ki pa je močno nihalo od skupine do skupine. Pogajanja na področju trgovine s kmetijskimi proizvodi so se končala neuspešno. Zaradi nasprotij ki so se pojavile med visoko razvitimi državami, zaradi različnih interesov in potreb so s začela naslednja pogajanja GATT, znana kot »Tokijski krog«, ki se je začel leta 1973. Osnovna vprašanja so obravnavali in reševali trije veliki trgovinski partnerji:

12

ZDA, Japonska in EGS. V tem krogu je bil dosežen dogovor o znižanju carin na 34%.Želeli so pa omejiti tudi druge protekcionistične ukrepe. Sledil je »Urugvajski krog«, do katerega je prišlo zaradi problemov, ki so jih povzročile znižane carine. Da bi omejile dotok blaga in storitev iz tujine in na ta način zaščitile domačo proizvodnjo, so države namesto carin iskale druge dejavnike. Z zmanjšanjem in ukinitvijo carin so začele naraščati necarinske omejitve (tehnični predpisi, dumping, subvencije, prisilni sporazumi o »samoomejevanju« izvoza). Rast trgovine je bila v tem času ohromljena. Urugvajski krog je bil najdaljši krog in je privedel do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije WTO, ki je leta 1995 nadomestila GATT. 2.2.2 WTO (The World Trade Organization) WTO oz. STO –svetovna trgovinska organizacija je mednarodna organizacija s sedežem v Ženevi. Ustanovljena je bila kot institucija , ki je in bo odgovorna za vprašanja svetovne trgovine. Prav tako bi naj sodelovala s Svetovno banko. WTO je torej nadomestilo za GATT-ov neučinkovit sistem pogajalskih krogov. Pogajanja potekajo na različnih ravneh in stopnjah, prav tako pa je WTO odgovorna za uresničevanje vseh sporazumov, ki so bili doseženi in podpisani ob koncu pogajanj v »Urugvajskem krogu« (Bobek 2002, 124). Svetovna trgovinska organizacija je delovanje v smeri odstranjevanja ovir v mednarodnem trgovanju. S tem WTO prispeva k globalizaciji gospodarstva. V WTO je vključenih 149 držav članic, med njimi je tudi Slovenija od 30. julija 1995. Značilnosti WTO so (Bobek 2002, 125):

- Univerzalnost organizacije, ki naj bi zagotavljala večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala učinkovit mehanizem za reševanje trgovinskih sporov. Vzpodbuja rast trgovine z blagom in storitvami, ter rešuje vsa vprašanja na področju mednarodne trgovine.

- Način reševanja mednarodnih sporov z določenimi postopki v določenih rokih.

- Možnost spremembe načina glasovanja; večina glasov obvezuje potem vse

države.

- Strožje so postavljeni kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav.

- Natančneje so določeni postopki za izvajanje sporazumov.

13

2.3 Klasifikacija Necarinske omejitve lahko delimo za začetek, glede na doseganje določenih ciljev. Ti so (Bobek 2002, 71):

- za zaščito domačih proizvajalcev in zaposlenih pred izgubo trgov in zaposlitve, - za odpravo plačilnobilančnih primanjkljajev ali zmanjšanje zadolževanja v

tujini, - za zagotavljanje obstoja pomembnih gospodarskih panog doma, kot npr.

avtomobilske industrije. Zaradi ugotovitve organizacije GATT, da obstaja preko 800 različnih necarinskih omejitev, je bila potrebna klasifikacija le-teh po načinu delovanja in njihovi nameri (Koch 1992, 142; povz. po Bobek 2002, 72). Vse necarinske omejitve lahko razdelimo v tri skupine (Babić 1993, 134-136; povz. po Bobek 2002, 73):

- V prvo skupino prištevamo necarinske omejitve, katerih namen je zaščita domače proizvodnje pred tujo konkurenco – torej omejiti uvoz ali okrepiti domačo proizvodnjo. Te omejitve delimo nadalje na omejitve uvoza in izvoza.

- V drugo skupino sodijo necarinske omejitve, ki niso neposredno vezane na

trgovino ali pa jo začasno omejujejo.

- V tretjo skupino pa spadajo necarinske omejitve, ki se uporabljajo iz razlogov, ki niso neposredno vezani na trgovino, vendar neizbežno vodijo do spreminjanja pogojev v mednarodnih razmerjih in zaradi tega vplivajo na mednarodno trgovino.

Klasifikacija necarinskih omejitev po namenu in načinu delovanja (Bobek 2002, 73; Mauer 1999, 10-12): 1. Prva skupina se deli v osnovi na necarinske omejitve usmerjene na uvoz in necarinske omejitve usmerjene na izvoz.

a) necarinske omejitve, usmerjene na uvoz se delijo v dve skupini in sicer na količinske omejitve in omejitve, ki vplivajo na stroške in cen.

• med količinske omejitve spadajo (direktni):

- globalne uvozne kvote, - selektivne uvozne kvote, - diskretno restriktivna dovoljenja, - liberalna dovoljenja, - prostovoljne omejitve izvoza, - embargo,

14

- državna trgovina, - predpisi o domačih sestavinah.

• med omejitve, ki vplivajo na stroške in cene (indirektni) pa naslednji:

- variabilni davki in dodatne uvozne takse, - zahteve po vnaprejšnjem pologu, - protidumpinške in kompenzatorne takse, - direktne subvencije domačim konkurentom, - omejevanje kreditov uvoznikom, - davčne olajšave in druge subvencije domačim proizvodom ali proizvajalcem, ki

konkurirajo uvozu, - diskriminatorne tarife v notranjem transportu, - mednarodni trgovinski in tržni sporazumi.

b) Necarinske omejitve, usmerjene na izvoz se delijo na:

• količinske omejitve (direktni)

- državna trgovina, - izvozne kvote in dovoljenja.

• omejitve, ki delujejo na stroške in ceno (indirektni)

- neposredne subvencije uvoznikom, - posredne subvencije uvoznikom vključno s kreditnimi olajšavami, - dumping, ki ga vzpodbuja država, - izvozne takse, - mednarodni trgovinski in tržni sporazumi.

2. Druga skupina ima sekundarni restriktivni namen, ki se deli na količinske omejitve in omejitve, ki vplivajo na stroške in ceno.

• količinske omejitve (direktni)

- omejitev pristopa do medijev komuniciranja, - kvantitativna omejitev marketinga in propagande.

• omejitve, ki vplivaj na stroške in cene

- predpisi o pakiranju in etiketiranju, - zdravstveni in sanitarni standardi ter standardi o kakovosti, - varnostni in industrijski standardi ter predpisi, - mejne takse, - uporabne takse, - carinska procedura, konzularne formalnosti in podobno, - postopki carinske klasifikacije, - postopki opredeljevanja carinske osnove,

15

- devizno omejevanje, - predpisi, obvestila in administrativni »napotki«, - državno podjetništvo, financiranje razvoja in podobne pomoči domačim

proizvajalcem nadomestkov in izvoznim panogam. 3. Tretja skupina je neposrednega namena vplivati na mednarodno trgovino

- državni monopol proizvodnje, prodaje in distribucije proizvodov, - državna strukturna politika ali politika regionalnega razvoja, ki vpliva na

trgovino, - ad hoc omejitve ekonomske politike v zvezi z plačilno bilanco, - razlike v socialnem zavarovanju, - razlike v sestavi amortizacije, - posredne koristi vladnih programov nabave za obrambo, zračni promet in

nevojaške namene, - spremembe nacionalnih standardov, predpisov in prakse, - tarife v zunanjem transportu in mednarodni državni transportni sporazumi, - luške pristojbin.

Olechowski (1987, 4) je opredelil necarinske ovire kot »vse javne predpise in vladno prakso, ki predstavljajo neenakopravno postopanje pri domačem in tujem blagu iste in podobne vrste«. To zajema različne oblike trgovinskih omejitev, ki vključujejo tudi zmanjšanje uvoza kot osnoven namen in zmanjšanje uvoza kot sekundarni namen. Zato uvajamo pojma, kot sme tudi zgoraj navedla, neposrednih (direktnih) in posrednih (indirektnih) oblik necarinskega poseganja (Bobek 2002, 76). Izraz »usmerjena trgovina« se velikokrat uporablja v zvezi s trgovino, ki je podrejena oblikam necarinskega poseganja. Pogost izraz za necarinske ukrepe za omejevanje uvoza je tudi »administrativna zaščita«, poudarja pa, da se lahko intenzivnost necarinskih oblik zaščite spreminja brez spremembe zakonodaje (Bhagwati 1988, 25; povz. po Bobek 2002, 76). Pogosto uporabljeni pristop za razvrščanje necarinskih ovir je razporeditev glede na dejstvo, ali ima spreminjanje menjalnih tokov primarni namen za državno oblast. Walter (1972, 335-354) za razvrščanje tega načina razlikuje tri vrste carin (Bobek 2002, 76):

- tiste, ki imajo primaren namen spreminjanja menjalnih tokov; - tiste, ki imajo sekundarni namen spreminjanja menjalnih tokov; - tiste, ki nimajo namena omejevanja menjave, vendar s prenašanjem učinkujejo

nanjo.

16

2.4 Obseg necarinskih omejitev V 70-ih letih je število in pomembnost necarinskih omejitev rasla tako hitro, da so postale pomembnejše od carin. Predstavljajo pa nevarnost liberalnemu trgovinskemu sistemu (Salvatore 1995, 270-273). Necarinske omejitve se najpogosteje pojavljajo na področju proizvodnje hrane in industrijskih proizvodov. Število le teh je naraslo pri proizvodih kot so hrana, kmetijski pridelki, gorivo, rude in kovine in industrijski izdelkih. Ta porast je bil predvsem v ZDA, EU in Japonska med leti 1965 in 1986 (Salvatore 1995, 270-273). Leta 1974 je bilo približno 40% svetovne trgovine pod vplivom necarinskih omejitev. Do leta 1980 se je ta odstotek znatno zvišal in sicer za približno 7%. Necarinske omejitve so bolj pomembne za industrijske izdelke. Kajti v te letih smo ugotovili, da so se transakcije pri necarinskih izdelkih znatno povečale. Ravno zaradi tega so necarinske omejitve v tem obdobju naraščale hitreje za industrijske proizvode kot za neindustrijske (Grimwade 1996, 57). Finger in Olechowski uporabljata dva indikatorja za merila obsega necarinskih omejitev v svetovni trgovini (Grimwade 1996, 58):

- razmerje pokritosti uvoza: definirano je kot razmerje med celotnim uvozom neke države, ki je omejena z necarinskimi omejitvami in celotno uvoženo vrednost za določeno panogo.

- razmerje pogostosti: definirano je kot število uvoženih kategorij proizvodov

omejenih z necarinskimi omejitvami, izraženo kot odstotek od celotnega števila kategorij uvoženega blaga.

Zaželeno je uporabljati oba indikatorja. Kajti necarinske omejitve se nanašajo na uvoze, ki prihajajo iz določenega vira, pogosto gre za najbolj konkurenčnega dobavitelja (Grimwade 1996, 58). V letu 1984 je bilo približno 17% vrednosti uvozov iz razvitih držav in približno 19% uvozov iz nerazvitih držav omejenih z necarinskimi omejitvami, na podlagi uporabljenega razmerja pokritosti. Pri uporabljenem razmerju pogostosti pa ugotovimo, da je bilo istega leta približno 11% uvoza iz razvitih držav in približno 21% uvoza iz nerazvitih držav. Iz tega ugotovimo, da necarinske omejitve bolj vplivajo na uvoze iz držav v razvoju kot na uvoze razvitih držav (Grimwade 1996, 63). Necarinske omejitve za kmetijske proizvode, ki prihajajo iz razvitih in nerazvitih držav so višje kot za ostale izdelke. Necarinske omejitve so običajne tudi v tekstilni in jeklarski industriji. V tekstilni industriji so necarinske omejitve višje za uvoze, ki prihajajo iz držav v razvoju (Grimwade 1996, 63).

17

3 PREDSTAVITEV NECARINSKIH OVIR 3.1 Bistvene vrste necarinskih ovir 3.1.1 Kvote3 Vlade lahko naložijo količinske omejitve na izvoz in uvoz. Te količinske omejitve so znane kot kvote. Uvozne kvote so orodje neposrednega omejevanja uvoza blaga v državo v določenem časovnem obdobju. Gre za količinske kvote, ki jih ločimo od carinskih kvot in uvoznega licenčnega sistema. Pri količinskih kvotah se vsak uvoz preneha ko je kvota izčrpana, medtem ko pa pri carinskih kvotah poteka uvoz tudi nad določeno količino, vendar po posebno visoki carini. Carinske kvote so najbolj priljubljene pri trgovanju med ZDA in Kanado. Pri uvoznih licencah pa ni vnaprej določenega obsega uvoza s kvoto, kakor je to pri carinskih kvotah. V zadnjem času se namesto uvoznih kvot vedno bolj pojavljajo samoomejitveni plafoni. To so dogovori med državami uvoznic in izvoznic. Imajo podoben učinek kot uvozne kvote, vendar so bolj v skladu s prakso GATT. So bolj prožni in ne povzročajo povračilnih ukrepov. Kvote so tipičen inštrument evropskih držav, manj značilne so za neevropske države. Pojavile so se kot inštrument zunanjetrgovinske politike že v času merkantilizma, intenzivno so jih pa začeli uporabljat v času vojne. Uveljavljat jih je začela Francija, razširile so se pa hitro tudi na druge evropske države ter na japonsko. Prednosti kvot pred carino so naslednje:

- so učinkovitejši inštrument zunanjetrgovinske politike in bolj oz. lažje prilagodljive,

- neposredno plafonirajo uvoz, - so primernejše za barantanje pri trgovinskih pogajanjih, - imajo politično prednost, kajti naj nebi povečevale notranjih cen.

Kvote so določene z zakoni, ki jih sprejmejo parlamenti. Kvote se določajo za obdobje enega meseca do enega leta. Letne kvote se ponavadi delijo na trimesečna obdobja, ki so tudi najpogostejša. Letne kvote pa lahko tudi spreminjamo skozi obdobje, odvisno je od nihanja sezonskih porab. Kvota se določi z odstotkom. Globalne kvote imajo zaradi neupoštevanja alokacij pomanjkljivosti, kot so sunkovit in neenakomerni uvoz, kajti vsak uvoznik bi rad pridobil čim večji delež. Pri globalnih kvotah imajo prednost bližnje države, zato lahko tukaj govorimo tudi o diskriminaciji

3 Povzeto po Hrastelj (1990, 151)

18

oddaljenih držav, kar je povzročilo, nastanek individualnih kvot. Obstajajo različni načini določitve globalnih kvot na posamezne uvoznike. Najbolj pogosta osnova je udeležba pri uvozu prejšnjih let. Vendar bi pri takšnem načelu lahko uvažali vedno le isti. S tem pa bi bili izključeni tudi novi uvozniki. Zato se celotna kvota razdeli na stare in delež na nove uvoznike. Posebnosti uvoznih kvot:

- določajo gornjo mejo uvoza, - domači proizvajalci se pri tem počutijo varnejši; obstaja pa tudi nevarnost, da se

proizvajalci med seboj združijo in se dogovorijo o cenah, ki so višje, - plačilna bilanca je vnaprej določena, - kvotni sistem dopušča posameznim uvoznikom ustvarjanje velikih razlik v

cenah, ki lahko pomeni zanje večji del zaslužka, - uporaba klavzule največjih ugodnosti in kvote se izključujeta, - pomenijo diskriminacijo do posameznih uvoznikov in držav, - kvote stabilizirajo uvoz, ampak jih je težko spreminjati s spremembo okoliščin, - sistem uvoznih kvot daje veliko moč državi administraciji.

Kvote se pa lahko uvajajo tudi pri izvozu, vendar so redkejše. Izvozne kvote imenujemo tudi izvozne alokacije, ki predstavljajo za izvoznika ali pravico ali obveznost do izvoza blaga. Tudi pri izvoznih kvotah nastanejo podobni problemi kot pri uvoznih. Izvozne kvote nastopajo tudi pri mednarodnih blagovnih sporazumih, ki imajo za cilj stabilizacijo cen. 3.1.2 Dumping Na mednarodnem trgu se pojavlja oblika, ki omogoča kupcu v drugi državi nakup blaga po neobičajno nizkih cenah v primerjavi z vsemi znanimi kalkulacijami in cenami tega blaga v določenem trenutku. V tem primeru govorimo o dumpingu (Gusel 1997, 279). Marsikdaj je dokazovanje dumpinga zelo težavno. Velikokrat ostane celo nedokazano, saj so možne različne prikrite oblike. Merilo za odločanje o tem določa organizacija GATT, po kateri velja za normalno ceno (Gusel 1997, 279):

- primerljiva cena, ki velja za normalne trgovske transakcije s podobnimi proizvodi, namenjeni izvozni državi;

- najvišja primerljiva cena za podobne izdelke na tretjih trgih;

- stroškovna cena v državi izvoza; pri kateri primerjamo normalno ceno na

notranjem trgu z izvozno FOB ceno. Poznamo tri vrste dumpinga (Salvatore 1995, 256-271):

- Dumpinške cene; ali cenovna diskriminacija je namen domačega monopolista maksimizirati profit s prodajo blaga po višji ceni na domačem tržišču kot na mednarodnem.

19

- Ofenzivni dumping; je začasna prodaja blaga po nižji ceni na tujem, da bi uničili tuje proizvajalce. Ko to dosežejo se cene zopet dvignejo in izrabijo prednosti novega monopola.

- Slučajni ali izjemni dumping; je občasna prodaja blaga po nižjih cenah v tujini

kot doma, z namenom prodati presežke blaga brez znižanja cen na domačem trgu.

Država se brani z antidumpingom, da nebi domači proizvajalci utrpeli prevelike škode in sicer z različnimi ukrepi kot so (Gusel 1997, 279): - zaščitne carine, - antidumpinške carine, - prepoved uvoza takšnega blaga. Antidumpinški ukrepi se lahko uvedejo, če je cenovni dumping dokazan in če je istočasno ugotovljena in dokazana tudi materialna škoda povzročena domačim proizvajalcem zaradi cenenega uvoza dumpinškega proizvoda (Kumar 1999, 196). Država, ki želi uvajati antidumpinške ukrepe, mora skladno s kodeksom o antidumpingu GATT predpisati zakonske postopke za ugotavljanje oz dokazovanje dumpinga (Kumar 1999, 196). Protidumpinška pravila je EU sprejela že na začetku svojega obstoja. Usmerjena so proti uvoznemu dumpingu, ki lahko povzroči resno škodo proizvajalcem iz EU. Protidumpinška uredba je začela veljati v začetku leta 1995, leto kasneje pa je stopila v veljavo že nova Uredba. Določili so natančneje časovne omejitve za dovršitev preiskav in odločitev, ki naj bi zagotavljale, da bodo pritožbe rešene hitro in učinkovito (EU trede: Anti- dumping 2004). Za izvajanje protidumpinških ukrepov morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji kot so (EU trede: Anti-dumping 2004):

- prisoten dumping; kar pomeni, da so cene uvoženega blaga nižje od cen na domačem trgu,

- če uvoz povzroča škodo materialno oz gospodarstvu EU, kar lahko vpliva na nižanje profita, zaposlenosti in prodajo domačega izdelka.

Komisija je odgovorna za preiskavo dumpinga oz za različne pritožbe. Ukrepi pa so lahko začasni ali dokončni. Kadar proizvajalec iz EU meni, da uvoz iz držav nečlanic povzroča škodo, vloži pri Komisiji pritožbo. Sledi postopek preučevanja pritožbe. Če ni dovolj dokazov bo primer zavrnjen. Komisija pa preučuje pritožbo s pomočjo državo članico in Svetovalnim odborom (EU trade: Anti-dumping 2004). Protidumpinški ukrepi se lahko izvajajo tudi, če uvoz zavira razvoj nove industrijske panoge ali če je prisotna grožnja za materialno škodo. Izvajali se bodo le če bo to v interesu EU. Države članice se med seboj posvetujejo, za tem pa lahko komisija izreče ukrepe. Ti ukrepi lahko trajajo od šest do devet mesecev, samo izjeme nad devet mesecev. Ministrski svet pa je pooblaščen za sprejemanje ukrepov. Komisija lahko ponovno začne s

20

preiskavo, če proizvajalci iz EU pričakujejo, da bo odprava ukrepov vodila do ponovnega dumpinga, ali pa ukrepi ne bodo imeli želenega vpliva na zmanjšanje škode (EU trade: Anti-dumping 2004). Pri nas obravnava vprašanje dumpinškega uvoza Zakon o varstvu konkurence (Gusel 1997, 279). Protidumpinška pravila so najpogosteje uporabljena oblika instrumentov trgovinske zaščite v Evropski uniji. Ti so usmerjeni na uvoz blaga v Evropsko unijo, ki se vrši po nižji vrednosti od njihove običajne vrednosti na domačem trgu – pogosto kot posledica pomanjkanja konkurenčnosti in/ali poseganja države v proizvodni postopek, kar izvozniku omogoča umetno nižati stroške izvoza. Dumping je škodljiv za proizvajalce EU in tudi za druge proizvajalce v tretjih državah, ki konkurirajo za dostop na trg EU. Značilni primeri izkrivljanja, ki vodijo do dumpinga, vključujejo: večje tarifne in netarifne ovire, nezadostno uveljavljanje pravil konkurence, olajšave pri izvoznem davku; umetno nizke cene surovin in/ali energije. Ti ukrepi so edini instrument, ki ga mednarodno pravo predvideva za obravnavo z učinkov uvoza, ki so posledica nepravičnih trgovinskih praks, s takih trgov na industrijo EU. So edini instrument, ki ga mednarodno pravo predvideva za obravnavo z učinkov uvoza, ki so posledica nepravičnih trgovinskih praks, s takih trgov na industrijo EU. 3.1.3 Subvencije in premije Subvencije so ena izmed oblik nepoštene trgovinske menjave. Ne glede na to ali je proizvodnja namenjena domačemu trgu ali izvozu se subvencija za proizvajalca izplača. Namen domačih subvencij niso trgovinske motnje, vendar kljub temu lahko pride do škode pri uvozu in izvozu. Pojavljajo se na več načinov in sicer kot direktna finančna pomoč, oprostitev davkov ali ponujanje ugodnejših kreditov (Bobek 2003, 17). Premije so pomemben inštrument zaščitne politike za zaščito domačega gospodarstva. Uveljavljajo se tudi po II. Svetovni vojni. Premije so vezane tako na samo proizvodnjo ali pa so dane šele pri izvozu. Lahko so posredne ali neposredne. Med posredne spadajo: - ugodne prevozne tarife, - davčne olajšave, - kreditiranje po ugodni obrestni meri. Med neposredne pa spadajo: - neposredna izplačila zaščitenim gospodarskim dejavnostim (Hrastelj 1990, 166). Ločiti pa moramo med premijami in subvencijami. Pri subvencijah zahteva država nekaj v vračilo za dana sredstva, medtem ko pri premiji tega neposredno ne pričakuje. Če prikažemo to na primeru ladjedelništva, lahko vidimo, da subvencije ladjedelništva lahko izkoristijo tiste ladjedelnice, ki upoštevajo posebne zahteve glede konstrukcij ladji in tehnike in kadar je vojna lahko potem država koristi te ladje za pomožne vojne poslovne enote (Hrastelj 1990, 166).

21

Najbolj pogosto se premira tudi kmetijstvo. Kmetijska dejavnost se lahko prav tako premira posredno ali neposredno, ne le zaradi razlogov, ki jih narekuje stanje v plačilni bilanci, temveč pogosto tudi zaradi politike do kmetov (Hrastelj 1990, 167). Nekateri ekonomisti so celo mnenja, da so premije primernejše za zaščito domačih gospodarskih panog in dejavnosti v primerjavi s carinami (Hrastelj 1990, 176):

- ker so bolj pozitivne in neposredne pri spodbujanju novih dejavnosti; - ne dvigajo cen predmetom zaščitenih dejavnosti, če pa jih je ta dražitev manjša

kot pri uporabi uvoznih carin;

- ne povzročajo pomanjkanja blaga na domačem tržišču; - niso destimulativne na izvoz končnih izdelkov, kot se to dogaja pri uvoznih

carinah na surovine testih dejavnosti, ki so usmerjene v izvoz;

- javnost je natančno seznanjena, koliko stane politika zaščite; kar pri carinah ostane to skrito, ker vidi porabnik le končno ceno blaga;

- premije omogočajo tudi pravičnejšo porazdelitev bremena in stroškov.

Domača proizvodna subvencija je plačilo določeni industriji na podlagi proizvodnje s strani vlade. Subvencija se lahko določi na dva načina in sicer (Suranović, 2006): - valorem subvencija; je kot % od vrednosti proizvodnje, - specifična subvencija; je kot plačilo po enoti proizvoda. Države dajejo subvencijo predvsem tistim panogam, ki pripomorejo k gospodarski rasti države. Zato je največ subvencij v razvojno - raziskovalnem sektorju (Suranović 2006). Domače proizvodnje subvencije države uporabljajo zaradi (Suranvić, 2006): - Rasti dohodkov proizvajalcev v določeni industriji, katere dosegamo s pomočjo subvencij. Teh subvencij je največ v kmetijskih sektorjih. - Proizvodna subvencija vzpodbuja proizvodno določenega proizvoda, ki je kritičen za državno korist. Subvencija naj bi obstajala, če obstaja finančni prispevek s strani države ali če obstaja kakršna koli oblika prihodka s strani države. Finančni prispevek pa obstaja (EU trade issues: Anti- subsidy 2004):

- ko so prisotna direktna finančna sredstva vlade, kot so posojila, donacije ali garancije za posojila;

- če državni davni, ki so zapadli niso pobrani, kar imenujemo davčno

kreditiranje;

22

- če država kupi določena sredstva za neko infrastrukturo;

- če država ustanovi podjetje in ga zapusti privatnemu podjetju, da namesto nje izvaja določeno funkcijo.

Protisubvencijski ukrepi so oblikovani z namenom boja proti vrstam subvencij, ki jih prejemajo proizvajalci tretjih držav s strani državnih institucij, z namenom znižati proizvodnje stroške ali znižati cene izvoza, kar predstavlja nelojalno trgovinsko prakso. Vlade, ki menijo, da je njihova industrija oškodovana zaradi ugodnejšega uvoza, ki temelji na subvencijah, lahko uvedejo omejevalne ukrepe. Nujni pogoj je, da preiskava določi, da je bil uvoz subvencioniran in da je povzročil materialno škodo domači industriji. WTO dogovor loči dve vrsti subvencij:

- Prepovedane subvencije; subvencije, ki zahtevajo, da prejemniki sprejmejo določene izvozne cilje ali, da uporabijo domače dobrine, namesto uvoženih. Prepovedane so, ker so bile uvedene z edinim ciljem zaviranja mednarodne trgovine. O takšnih državah se lahko razpravlja na zasedanjih WTO-ja. Če preiskava pokaže, da so subvencije prepovedane, se morajo nemudoma odpraviti. V nasprotnem primeru lahko uvede oškodovana država povračilne ukrepe. Če so domači proizvajalci prizadeti zaradi uvoženih proizvodov, ki so subvencionirani, se lahko uporabijo izravnalni ukrepi.

- Kaznive subvencije: V tem primeru mora prizadeta država dokazati, da ima

subvencija negativen vpliv na njihove interese. V nasprotnem primeru je subvencija dovoljena. Dogovor določa tri tipe škod, ki jih lahko povzroči. Subvencije posamezne države lahko škodujejo domači industriji v državi uvoznici. Škodijo lahko konkurenčnim izvoznikom različnih držav pri njihovem vstopu na tržišče neke tretje države. Kaznive subvencije posamezne države pa lahko škodijo izvoznikom, ki poskušajo tekmovati na domačem tržišču druge države, katera pomaga svojim podjetjem z raznimi subvencijami. Če preiskava pokaže, da imajo subvencije škodljiv vpliv, se morajo nemudoma odpraviti. Če so domači proizvajalci prizadeti zaradi uvoženih proizvodov, ki so subvencionirani, se lahko uporabijo izravnalni ukrepi.

Protisubvencijski ukrepi so podobni protidumpinškim ukrepom, s to razliko, da posebej popravljajo učinke subvencij tujim proizvajalcem, ki so sporne glede na pravila WTO, ki izkrivljajo trgovino, in ki se izkažejo za škodljive proizvajalcem EU. Protisubvencijski ukrepi preprečujejo nepravično subvencioniranje proizvajalcev v tretjih državah, ker popolnoma razvitih mednarodnih sredstev za omejevanje takega posredovanja. Razlog, zakaj družbe nerade zahtevajo protisubvencijske primere, je, da se bojijo povračilnih ukrepov zadevnih vlad. Možna rešitev je, da Komisija sama začne več protisubvencijskih primerov.

23

3.1.4 Standardi4 Zakon o standardizaciji je začel veljat leta 1995. Ureja sprejemanje, izdajo in uporabo tehničnih predpisov in standardov ter postopke za ugotavljanje skladnosti, ki zagotavljajo, da so izpeljane zahteve iz tehničnih predpisov in standardov. Tehnične predpise sprejemamo in izdajamo, da bi z njimi zagotovili:

- varstvo življenja in zdravja, okolja in dobrin, - nemoten promet blaga in storitev na domačem trgu in s tujino, - odpravljanje tehničnih ovir, - tehnično varnost proizvodov, - zaščito uporabnikov proizvodov in storitev, - točen in razumljiv prenos informacij.

Standardi oz njegova pravila so pomembni za učinkovito delovanje trgov. Mednarodni trgovinski standardi predstavljajo problem predvsem državam v razvoju, posebej najrevnejšim, kajti primanjkuje jim tehničnih sposobnosti in finančnih virov, da bi lahko izpolnjevali določene zahteve standardov in s tem konkurirali industrijsko razvitim državam. Delovni in okoljevarstveni standardi se izboljšujejo, vendar niso pomemben vir konkurenčne prednosti. Ti standardi so na nek način povezani s prihodki, saj višji prihodki vzpodbujajo povpraševanje za boljše standarde ti pa nadalje tehnološke spremembe. Nizki okoljevarstveni standardi privabijo več tujih investitorjev, kar pomeni da povečujejo tudi konkurenco. Nizki delovni standardi pa lahko konkurenčnost tudi uničijo, ker zmanjšujejo spodbude za sposobnosti delavcev. Hitra rast mednarodnih trgov pa je povečala pomembnost standardizacije. Vzpodbujanje večjih odprtij za trgovanje in za tuje investicije, bo olajšalo razširitev čistejše tehnologije in tako pridobijo boljše standarde. Obvezni standardi lahko torej delujejo kot necarinske ovire, na podlagi tega, ker dvigujejo stroške tujega podjetja. Zdravstveni in varnostni standardi običajno zahtevajo preizkušanje in prilagojeno ocenitev za vse proizvajalce, vendar bodo stroški za izvoznike višji kot za domače proizvajalce, če se bodo morali prilagoditi tujim drugačnim standardom. Stroški nastanejo zaradi preoblikovanja določenega proizvoda. Podjetja se že na samih začetkih zato odločajo ali bodo v sam začetni sistem vključevala program oblikovan, po katerem prilagajajo proizvode drugim standardom, ali bo oblikovala proizvod samo za domač trg. Problem lahko nastane, ko država uvoznica zavrne proizvod, zaradi drugačnih laboratorijskih preiskav, takrat pride tudi do najvišjih stroškov. Uporaba standardov je tako neke vrste grožnja za odprta trgovanja. Pri tem je treba razločevati med normalnimi stroški trgovanja in ovirami oblikovanimi za omejitev konkurence iz uvoza.

4 Povzeto po Gusel, Bobek (1997, 281)

24

Kot osrednje upravno in strokovno telo zakon določa Urad RS za standardizacijo in meroslovje. Njegove aktivnosti so sprejemanje, izdajanjem in uporabo standardov, s sodelovanjem z ministrstvi pri pripravi tehničnih predpisov. Cilj zakona je zgraditi in uveljaviti tak sistem standardizacije, ki bo omogočal sočasno nastajanje in sprejemanje mednarodnih standardov. Predhodni standardi niso bili tako usklajeni. V zakonu pa je izvedena rešitev le-tega, po kateri so standardi neobvezni tehnični dokumenti. Njihova uporaba postane obvezna le v primeru, če se nanje sklicujejo tehnični predpisi. Prejšnje standarde so tako nadomestili mednarodni in evropski ter v izjemnih primerih tuji nacionalni standardi. Tako standardi niso več orodje za zaščito domačega trga oziroma domačega gospodarstva pred tujo konkurenco. Če pa bo država želela zaščititi domačo industrijo, bo to naredila s tehničnimi predpisi. 3.1.5 Tehnične ovire5 V prejšnjih obdobjih ni bilo možno, da bi industrije izvažale v več držav, zaradi različnih pristojbin. To je veljalo še posebej v razvitih in industrijskih državah. Ko so bile te pristojbine odstranjene z različnimi dogovori, kot so GATT in WTO, izvozniki pa so se lahko odločali za nove trge, so se začeli spopadi z novimi ovirami tako imenovanimi tehničnimi ovirami. Tehnične ovire so nacionalne tehnične zahteve, ki se pojavljajo v zakonih, pravilih in standardih. Veliko teh ovir ni bilo postavljenih zgolj zaradi zaščite pred uvozniki, določene so bile že rezultat zgodovinskih dogodkov. Večina teh ovir torej ni nova, vendar so v zadnjem desetletju bolj vidne, zaradi povečanja trgovanja med državami Razni trgovinski dogovori so vodili k zmanjšanju ravni zaščite po svetu. To je sicer dobro, vendar so določeni proizvodi izpostavljeni novim tehničnim oviram za trgovanje (TBT), da bi z njim skušali zadržati tuje proizvode zunaj svojih meja. TBT vsebuje različne predpise kot so sanitarni predpisi, ukrepi potrošnikov in trgovinski ukrepi. Sanitarni predpisi so izvršeni iz strani države, da bi zaščitili življenje in zdravje. Ukrepi potrošnikov uravnavajo varnost in kakovost hrane, vključno z etiketiranjem, embalažo, sestavino prehrane. Trgovinski ukrepi pa so postavljeni predvsem zaradi preprečevanja trgovske goljufije, vključno z raznimi potnimi dokumenti. Tehnična pravila so pomembna, vendar se razlikujejo med državami. Dogovor o tehničnih ovirah pri trgovanju (TBT) v bistvu ustvarja, da določena pravila, nebi povzročala dodatnih nepotrebnih ovir pri trgovanju. V dogovoru o TBT, ki je bil dosežen na Tokijskem krogu pogajanj, so spoznali, da imajo države pravico ustanoviti zaščito, na primernih ravneh, kot so zaščita zdravja in življenja. Dogovor tako vzpodbuja države, da naj uporabljajo mednarodne standarde kjer so primerni. Inovacijske značilnosti dogovora so, da pokriva postopkovne in proizvodne metode povezane z značilnostmi samega proizvoda.

5 Povzeto po Kranjčec 2004, 24; povz. po WTO 2003a,1; povz. po Skorburg 1998a, 1-2)

25

TBT dogovor je nastal zaradi dveh vzrokov. Eden izmed teh je, da je v zadnjih letih število tehničnih ovir močno naraslo, predvsem zaradi višjih standardov v življenju v svetu, ki je vzpodbudilo potrošniško povpraševanje za varne visokokakovostne proizvode. Drug vzrok je vpliv na mednarodni trg. Čeprav je težko natančno oceniti vpliv na mednarodni trg kot potrebo, da bi ustregli različnim tujim tehničnim pravilom in standardom, pa vseeno vključujejo pomembne stroške za proizvajalce in izvoznike. Ti stroški nastanejo predvsem s prilagajanjem in prenosom tujih pravil na že obstoječe, da bi ustregli tujim zahtevam. Obstaja potreba za dokaz, da so izvoženi proizvodi primerni za tuje predpise. Visoki stroški, ki pa nastajajo pri tem, pa so razlog, da odvrnejo industrialiste od globalne prodaje. Tehnična pravila določajo specifične značilnosti proizvoda, kot npr. obliko, velikost, funkcije, embalažo, etikete preden so poslane v prodajo. Način izdelave proizvoda v določenih primerih vpliva na te značilnosti in se lahko doseže bolj primeren proizvod za približevanje tehničnim pravilom. Tehnična pravila so po naravi obvezna. Na mednarodno trgovanje imajo različne posledice. Če uvoženi proizvod ne izpolnjuje določenih zahtev, prodaja tega na drugem trgu ne bo možna. Cilji tehnične zaščite so predvsem zaščita človeškega zdravja in življenja, zaščita zdravja in življenja živali in rastlin in zaščita okolja. 3.2 Nekatere ostale oblike necarinskih ovir 3.2.1 Zaščita intelektualne lastnine6 Slovenska zakonodaja je začela upoštevati smernice tudi na tem področju. Zakona o industrijski lastnini in o avtorskih in sorodnih pravicah tvorita tako zaokroženo celoto pravne opredelitve in nenazadnje tudi sodno varstvo tistih pravic, ki niso znane kot npr. lastninska, vendar pa zato nič manj pomembne predvsem za njihove avtorje, izumitelje, lastnike. 3.2.2 Kontrola uvoza živali in živalskih proizvodov7 Zloraba sanitarnih predpisov glede uvoza živali, mesa in mesnih izdelkov za ekonomske cilje je klasičen primer administrativnega protekcionizma v obliki strogih kontrol. V kolikor je utemeljena s pataloškimi razlogi, proti takim ukrepom ni pripomb. Pogosto pa postanejo ti ukrepi diskriminacijski do držav, ki so npr. živinoreji že odpravile vse nevarnejše infekcijske bolezni.

6 Povzeto po Guselj, Bobek (1997, 281) 7 Povzeto po Hrastelj (1993, 148-151)

26

Namen sanitarnih predpisov je zlasti zaščititi domače živinorejce, še posebno če upoštevamo, da druge zelo razvite ter zahtevne industrijske države, uvažajo velike količine istega mesa na osnovi kvalitativnih prevzemov. 3.2.3 Državne pomoči Eno izmed temeljnih načel, na katerem temelji zgradba Evropske unije, je zagotavljanje in varovanje proste konkurence, ki jo urejajo posebna pravila konkurence, katerih del so tudi pravila o državnih pomočeh. Državne pomoči so v določenih pogojih celo upravičene in sicer kot popravek tržnih pomanjkljivosti in kot ukrep pri razvoju politik, ki so v skupnem interesu Evropske unije. V EU se je zaradi nasprotji med škodljivostjo in koristnostjo državnih pomoči oblikovala posebna oblika pomoči. Do leta 1970 je bila politika državnih pomoči potisnjena v ozadje, po letu 1970 pa je prihajala vse bolj do izraza in postopoma so se razvila pravila o tem, komu se državne pomoči lahko namenijo, v kakšni obliki in v kakšni višini. Danes ima EU najbolj izdelano politiko državnih pomoči na svetu. Politika EU je prvenstveno namenjena zmanjševanju konkurence med članicami na njenem notranjem trgu in izvajanju skupnih evropskih interesov, ne pa splošni zaščiti politike konkurence, kar urejajo posebna pravila Svetovne trgovinske organizacije. Pravila državnih pomoči EU so postala obvezujoča za vse države kandidatke, ki se pripravljajo na vstop v EU. V Sloveniji so se delno izvajale že od leta 2000, popolnoma pa so se začele ob vstopu v EU. Politika državnih pomoči pa ima tudi sankcije za njihovo nepravilno podelitev (Benko 2002, 70). Politika državne pomoči izhaja iz teorije, da so pomoči potrebne, če resnično popravljajo tržne pomanjkljivosti. Tržne pomanjkljivosti so potreben ne pa tudi zadosten pogoj za dodeljevanje državne pomoči, ker so stroški napačnega dodeljevanja lahko celo višji kot same tržne pomanjkljivosti (Benko 2002, 74). Pravila WTO določajo sledeče subvencije (Benko 2002, 75-76):

- Prepovedane subvencije; subvencije, ki so odvisne od prednostne uporabe domačega proizvoda, namesto uvoženega. To so večinoma splošne investicije za velika podjetja zunaj manj razvitih regij, izvozne pomoči in pomoči rednemu poslovanju.

- Pogojno dovoljene subvencije; gre za to,da nobena subvencija ne sme

povzročat učinkov, ki škodijo interesom drugih članic, to je npr. povzročitev škode domači industriji druge članice ali resno ogrožanje interesov druge članice. Med pogojno dovoljene spadajo reševanje in prestrukturiranje, finančne transakcije z značajem državnih pomoči med državo in njenimi javnimi podjetji in pomoči podjetjem v posebno občutljivih sektorjih.

- Dovoljene subvencije; te so namenjene kot pomoč. Gre za razna raziskovanja.

Politika državnih pomoči v EU, ki se je razvijala dolgo časa, je danes najbolj dodelan sistem na svetu. Zasnovana je pretežno na podpori usmeritve industrijske politike notranjega trga EU. Vendar pa, namesto povečanja skupne družbene blaginje in

27

zagotavljanja svobodnega delovanja tržnih zakonitosti bolj skrbi, da se z državnimi pomočmi ne bi izkrivljala konkurenca med državnimi članicami, katerih trgi tvorijo notranji trg EU. Pri presoji ustreznosti nameravane pomoči evropska komisija ne upošteva nacionalnih interesov držav članic, ampak le skupne evropske interese, kar je določeno tudi v splošni opredelitvah in izvedbenih pravilih državne pomoči ( Benko 2002, 77). Državna pomoč je lahko dana v različnih oblikah (Grilc 2001, 706-708):

1. Področje finančnih ukrepov:

• Krediti; investicijska posojila, pomoč za pokritje tekočih izgub, posojila po ugodnejši obrestni meri, kot je tržna, odpis posojil, finančni vložki države.

• Finančne spodbude za skupinske raziskave in obnovo industrijske ali

trgovinske strukture. • Garancije; prenizka premija glede na tveganje, neprimerno zavarovanje

družbe glede na določeno tveganje. • Davčne olajšave; odlog plačila davkov in dajatev, individualno znižanje

davčne stopnje, financiranje investicij s strani bank, oprostitev plačila davka na dobiček podjetja.

• Zmanjšanje terjatev; opustitev dela terjatev proti določenim tretjim

osebam, oglaševanje, promocije, oddaja v najem po nizki ceni. • Investiranje države v vrednostne papirje zasebnih izdajateljev po drugačni

obrestni meri.

2. Na socialnem področju so sporni ukrepi znižanja obveznih plačil za socialno varnost.

3. Pomoči v privatizacijskih postopkih.

4. Državno financirano usposabljanje v podjetjih, subvencioniranje le ene institucije.

3.2.4 Davčne ovire8 Države EU imajo različne gospodarske strukture in zaradi tega tudi različne davčne sisteme. EU državam članicam prepušča urejanje davkov do neke meje, katere pa morajo upoštevat predpisana načela. Potrošnja blaga je obdavčena s posrednimi davki, kot je davek na dodano vrednost. Stopnje DDV so določene samo z zgornjimi in spodnjimi mejami.

8 Povzeto po Moussis 1999, 224-226

28

Da posredni davki kot so DDV nimajo vpliva na trgovinske tokove znotraj EU, je potrebna davčna nevtralnost med uvozom in domačo proizvodnjo. Za popolno davčno nevtralnost bi bilo potrebno prometni davek obeh držav – države izvora in namembne države. Vendar se pri tem srečujemo na obeh straneh s pomanjkljivostmi. Slabo obravnavanje uvoza in dobro obravnavanje izvoza, ki je omogočal sistem večstopenjskih davkov, je odpravil sistem davka na dodano vrednost. Pred letom 1992 so bili izdelki in storitve znotraj države članice drugače obdavčeni kot tisti ki so se izvažali. Ob izvozu določenega izdelka ni imel zaračunanega DDV, vendar se mu je ta dodal ob vstopu v namembno državo, po njihovi stopnji. Davek se je torej plačeval v državo v katero so izdelki prispeli. Na meji je bila postavljena kontrola, katera je imela vlogo kontroliranja ali so izdelki, navedeni na vlogi za povračilo davka, dejansko izvoženi. Brez te mejne kontrole bi lahko podjetja izstavila račun za izdelke po ničelni stopnji, ter jih nato ponovno neobdavčeno prodala na domačem trgu. S tem bi si pridobila konkurenčno prednost pred drugimi, saj bi na tak način lahko prodajala izdelke po nižji ceni. Leta 1991 je sprejeta direktiva o uporabi standardne stopnje DDV. Nižji davki za podjetja so pa lahko primerljivi tudi z necarinskimi omejitvami kot so subvencije, ki ne ustrezajo. Davčne ovire lahko ovirajo koncentracijo, ki je potrebna, da bi mala in srednja podjetja lahko postala konkurenčna na svetovnem trgu. Razlike med neposrednimi davki lahko izkoristijo najbolj velika podjetja, ki lahko svoje dobičke skoncentrirajo tam, kjer so najmanj obdavčeni. 3.2.5 Trošarine9 Poleg DDV je potrebno vzdrževati še številne posebne davke na porabo kot so trošarine. To so na primer davki na potrošnjo določenih proizvodov, ki pomenijo precejšen prihodek za države. Trošarine omogočajo veliko večje davčne obremenitve majhnega števila izdelkov, za katere se plačuje le DDV, ki pa ima zelo malo in nizke stopnje. Če bi različne trošarine v Skupnosti ukinili, bi bilo treba nastalo izgubo prihodka nadomestiti z zvišanjem stopenj DDV, kar bi gotovo vplivalo na stopnjo inflacije v njihovih gospodarstvih. Poleg tega pa predstavljajo v davčnem načrtu trošarine fleksibilne sestavine, s katerimi je mogoče enostavno upravljati, v primeru potrebe po še večjem davčnem prihodku. Trošarine zlahka prilagodimo različnim gospodarskim, socialnim in strukturnim zahtevam. Za ohranitev nekaterih trošarin v Skupnosti, je bilo potrebno izpolniti dva pogoja, da ni prišlo do oviranja skupnega trga:

- Kot prva je bilo treba uskladiti njihove strukture in odpraviti obdavčevanje, ki posredno ščiti domačo proizvodno ali pa je višje od tistega, ki posredno ali neposredno velja za podobne domače izdelke.

9 Povzeto po Benko 2002, 233-240

29

- Kot drugo pa je bilo ob napredovanju procesa integracije potrebno uskladiti njihove stopnje in odpraviti v trgovini med državami članicami obdavčevanje in povračilo davka, pa tudi mejne kontrole, ki so ovirale prost pretok blaga na notranjem trgu.

Politični kompromis za uskladitev trošarin je bil sprejet šele v zgodnjih devetdesetih letih kot del davčnih ovir, potrebnega za vzpostavitev Enotnega trga. Davek se plača kadar je proizvod dan v potrošnjo, plačila davka, pa ga je treba oprostiti v državi dejanske potrošnje. Države članice imajo možnost uvedbe ali ohranitev obdavčevanja drugih izdelkov in storitev pod pogojem, da to obdavčevanje ne zahteva mejnih formalnosti pri trgovanju med obema državama članicama. Trošarino plača prejemnik v namembni državi in v ta namen so predvideni določeni ukrepi. Gibanje izdelkov, za katere se plačuje odložena trošarina, se odvija preko medsebojnih povezanih carinskih skladišč, in ga pokriva spremljevalni dokument. Plačilo trošarine v namembni državi lahko pošiljatelj. Sprejete so ustrezne odločbe, ki omogočajo izmenjavo informacij med vsemi državami članicami glede gibanja izdelkov, za katere se plačuje trošarina, da bi tako zagotovili učinkovito preprečevanje prevar. Uskladitev posrednih davkov je bila nujna že od samega začetka, da bi se tako izognili trgovinskim oviram in sprostili konkurenco ter kasneje omogočili ukinitev davčnih ovir. Uskladitev neposrednih davkov pa naj nebi bila nepogrešljiva na skupnem trgu. Kasneje je postalo jasno, da prost pretok kapitala in racionalna porazdelitev proizvodnih faktorjev v skupnosti zahtevata vsaj minimalno stopnjo uskladitve neposrednih davkov. Davčno poenotenje je mogoče doseči le postopoma. Davčni sistemi bodo vse dokler ne bodo tesno usklajeni, različno vplivali na konkurenčne pogoje med enakimi gospodarskimi dejavnostmi v državah članicah, saj bodo te dejavnosti različno davčno obremenjene. Za skupni trg je nujna uskladitev strukture prometnih davkov in kot rezultat tega davčna nevtralnost, to je enako obravnavanje domačih izdelkov in proizvodov, uvoženih iz drugih držav članic. Za vzpostavitev notranjega trga, ki je zahteval odpravo davčnih ovir, so se članice dogovorile tudi, da bodo uskladile svoje trošarine. Uskladitev stopenj DDV ter struktur in stopenj trošarin leta 1992 je pomenila velik preobrat v davčnih prihodkih držav članic. Vendar pa jim je uspelo izvesti to uskladitev brez večjih težav. Uskladitev neposrednih davkov pa je zelo pomembna za nemoteno delovanje notranjega trga.

30

3.2.6 Obvezen nakup domačega izdelka10 Pod obvezen nakup domačega izdelka razumemo, da uvoz mora kupovati domače proizvode. Obvezen nakup domačega izdelka predstavlja privlačen inštrument protekcionistične politike in politike restrikcije uvoza. Ta necarinska omejitev se pa v primerjavi z uvoznimi kvotami vedno bolj prakticira. Posebno obliko obveznega nakupa domačega blaga predstavlja procedura javnih naročil. Te so nekje tako nastavljene so tuji proizvodi skoraj popolno izključeni v konkurenci z domačimi. S strani javnih organov imajo prednost domači dobavitelji. To je pozitivno do neke meje. Ta meja je ponavadi tam, kjer je domač proizvod dosti dražji od tujega. Tak način lahko vodi do oviranja razvoja v mednarodni trgovini. Nekatere države so v takšni politiki šle tako daleč, da niso dopustile sodelovanje tujih podjetji v javnih licitacijah, ki predstavljajo izključno metodo javnih naročil. Takšno metodo so uporabljale predvsem kolonialne sile, ki so s svojo politično močjo prisilile oblasti, da dajo prednost določenim podjetjem, čeprav ponujajo znatno dražje izdelke. Na tak način so izkoriščala podjetja svoj položaj in dvigovala cene. Na javnih dražbah so velikokrat dani prekratki roki za ponudbe. Te lahko izpolnjuje samo domač ponudnik. Dajanje prednosti domačim ponudnikom na javnih dražbah, katere razpisujejo javni organi, je doživel vrh v ameriškem zakonu »Buy American« v letu 1993. Ta zakon temelji na tem, da imajo domači dobavitelji prednost, čeprav so njihovi izdelki znatno držaji od tujih, katerim dodamo še carino. Pogoji za zakon so naslednji:

- blago se kupuje v ZDA, - blago je razpoložljivo v zadostnih količinah in primerne kakovosti, - uporaba domačih izdelkov ne škoduje javnemu interesu.

10 Povzeto po Mrkušić, 1982, 188

31

4 VPLIV ODSTRANJEVANJA TRGOVINSKIH OVIR NA NOTRANJEM TRGU EU Eden izmed temeljev EU je skupni notranji trg. Z ustanovitvijo skupnega trga in postopnim usklajevanjem gospodarskih politik držav članic je osnovna naloga Skupnosti, da v vseh skupnosti spodbuja harmoničen razvoj gospodarskih dejavnosti, neprekinjeno in uravnoteženo širjenje, povečanje stabilnosti, pospešuje dvig življenjskega standarda ter tesnejše odnose med državami, ki ji pripadajo (Ferlinc 2002, 5). Temelj skupnega trga je:

- post pretok blaga, - prost pretok storitev, - prost pretok oseb, - prost pretok kapitala.

4.1 Nastanek notranjega trga ZDA je prvi uspelo vzpostaviti skupen nacionalen trg, uspele so se politično tako organizirati, da so gospodarsko in vojaško tako zasenčile Evropo. Takrat so prišli funkcionarji do spoznanja, da je potrebno Evropo najprej gospodarsko združiti po politiki majhnih korakov in šele v zaključni fazi ustanoviti politično unijo (Ferlinc 2002, 7). Povod za skupni trg je bil v Rimu leta 1957, ko so razširili integracijo iz dveh sektorjev na vse gospodarske panoge. Takrat so se zavezali, da bodo v 60-ih ustanovili skupni trg, na katerem bodo vladale 4 svoboščine (Ferlinc 2002, 5). Da je skupnost uresničila skupni trg je najprej ustanovila carinsko unijo, ki je temeljila na ukinitvi carin med državami članicami in skupno tarifo do tretjih držav. Pri tem lahko poudarimo, da je skupnost denarne zadeve in denarno politiko prepuščala svetovni denarni ureditvi. Države članice so se takrat zavezale, da to ni dobro za gospodarsko povezovanje Evrope, so se v Haagu leta 1969 odločila za monetarno povezovanje (Ferlinc 2002, 7). V sedemdesetih je bilo obilo dogodkov, ki so vplivale na gospodarsko nestabilnost držav članic. Prišlo je do denarne nestabilnosti, zaradi preprečevanja uvoza v ZDA. V tem času pa sta se zgodili tudi obe naftni krizi, kar je situacijo samo še poslabšalo. Vsi ti dogodki so posledično upočasnili uresničevanje skupnega notranjega trga (Ferlinc 2002, 8). Po odpravil carin, še skupni trgi kljub temu niso bili enotni. Razlogi za to so predvsem (Moussis 1999, 88):

- razlike v cenah za podobne izdelke, - carinske zamude in upravni stroški za trgovanje, - razlike med državami zaradi različnih standardov, - razlike glede tehničnih pravil, - pomanjkanje odprtosti pri javnih naročilih za tuje dobavitelje, - omejitev svobode storitev,

32

- razlike med stopnjami davka in stopnjami trošarin, - dovolilnice za tovorni promet.

Oblikovali so program za oblikovanje notranjega trga in kljub velikemu številu določil, ki ji je bilo potrebno sprejeti, je bil do leta 1993 notranji trg v veliki meri vzpostavljen (Ferlinc 2002, 11-12). Slovenija se je leta 1999 zavezala k ustanovitvi skupnega trgovinskega področja med Slovenijo in evropsko skupnostjo. Tako sta po določbi členov tako slovenska vlada, kot tudi Skupnost zavezali odpraviti medsebojne carine in količinske omejitve. Določbi sta začeli veljati takoj z začetkom veljavnosti samega sporazuma. Pristopno pogodbo je Slovenija podpisala leta 2003 v Atenah. Slovenija je postala polnopravna članica leta 2004 (Coronna 2004, 239-240) 4.2 Štiri svoboščine Štiri svoboščine so temelj evropskega povezovanja, saj krepijo povezanost držav članic in s tem državljanom prinašajo številne svoboščine, ki omogočajo lažje potovanje, delo, poslovanje oz trgovanje s tujino, večjo izbiro blaga in zaradi večje konkurence tudi posledično nižje cene. 4.2.1 Prost pretok blaga Načelo prostega pretoka blaga je ena temeljnih svoboščin, ki zagotavlja izgradnjo in delovanje skupnega trga. Določba 28. člena PES je glavni instrument s katerim se odstranjujejo nacionalne nefiskalne ovire, ki zahteva od držav članic, da ukinejo vse količinske omejitve in ukrepe z enakim učinkom in s tem omogočajo prost pretok blaga na notranjem trgu. Ta določba je glavni dejavnik pri ustanavljanju notranjega trga, kjer tržne sile delujejo svobodno brez nacionalnih meja. Po tej določbi so države članice izgubile pravico, da enostransko sprejemajo ukrepe, ki bi utegnili omejevati prost pretok blaga, razen iz razlogov, ki so posebej navedeni. Ti pa so naslednji (Coronna 2204, 252-253):

- varstvo javne morale, javnega reda ali javne varnosti; - varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin; - varstvo nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko

vrednostjo; - varstvo industrijske in poslovne lastnine.

Določbe o prostem prometu blaga so namenjene odstranitvi dajatev, kvot in drugih količinskih omejitev, ki se nanašajo na promet blaga znotraj Skupnosti in skupno carinsko tarifo. Cilj teh določb je zagotoviti, da se nebi z nacionalnimi predpisi, ki bi omejili količino blaga, ki je lahko uvoženo, ali z zviševanjem cen zaradi dajatev na mejah izkrivljala konkurenca med blagom, ki prihaja iz različnih držav članic (Grilc 2001, 365). Določba, ki zajema odstranitev količinske omejitve se uporablja za odstranitev diskriminatornih kot tudi nediskriminatornih ukrepov (Coronna 2002, 253).

33

Diskriminatorni ukrepi so vsa tista nacionalna pravila, ki obravnavajo uvožen blago bolj strogo kot domače. To se zgodi, ko mora uvoženo blago izpolnjevati pogoje, katere domače blago ne potrebuje. Med diskriminatorne ukrepe sodijo (Coronna 2002, 254):

- določanje minimalnih ali maksimalnih cen za uvoženo blago; - uvajanje manj ugodnih cen s strani države za uvoženo blago; - določanje stopnje dobička ali drugih sestavin cen za uvoženo blago ali

razlikovanje med domačimi in tujimi proizvodi na ta način; - povečevanje cen uvoženega blaga z določanjem dodatnih stroškov in dajatev v

zvezi z uvozom; - določanje cen proizvodov na podlagi kakovosti ali cene stroškov domačega

blaga; - zniževanje vrednosti uvoženega blaga s povečanjem njegovih stroškov; - pogojevanje prodaje uvoženega blaga s prisotnostjo zastopnika ali predstavnika

v državi uvoza; - določanje plačilnih pogojev za uvoženo blago, tudi z obveznimi garancijami ali

vnaprejšnjimi plačili; - prepoved, omejevanje ali zahteva po skladiščih kapacitet za tuje blago; - pogojevanje uvoza z recipročnim izvozom iz te ali druge države; - določanje, da mora uvoženo blago v celoti ali deloma ustrezati predpisom v

državi uvoza. Nediskriminatorni ukrepi veljajo za blago, ne glede na njegov izvor, vendar pa so pod določenimi pogoji sposobni ovirati ali preprečiti uvoz. To so pravila, ki določajo velikost, obliko, težo, sestavo, predstavitev in indentifikacijo proizvoda. Ta pravila nalagajo dvojno breme uvoženemu blagu, kajti to mora izpolnjevati, ne sme samo predpise svoje države, ampak tudi predpise države uvoznice (Coronna 2002, 255). 4.2.2 Prost pretok oseb V členih 39 do 42 PES ureja pravice delavcev in iskalcev zaposlitve ter tretjih oseb, ki so povezane s prvima kategorijama. Sklop PES, ki se nanaša na delavce, storitve in kapital, pomeni neizogiben in pomemben cilj, ki je od same ustanovitve EGS poglavitni inštrument za vzpostavitev skupnega trga (Grilc 2001, 433). Cilj določb o prostem pretoku delavcev je bil vzpostavitev skupnega trga na področju delovne sile. Zaradi medsebojne povezanosti z ostalimi produkcijskimi faktorji se določbe o prostem gibanju delavcev tesno navezujejo na ostale temeljne svoboščine, ki zagotavljajo njihovo mobilnost (Grilc 2001, 434). Prosto gibanje delavcev ni le ekonomska, temveč tudi socialna kategorija. Zato prosto gibanje delavcev pomeni temeljno pravico delavcev in članov njihovih družin. Mobilnost delovne sile na skupnem trgu je namreč eno od sredstev, s katerimi je delavcu omogočeno zagotavljanje in izboljševanje življenjskega standarda in pospešuje njegov socialni razvoj, hkrati pa pospešuje tudi čiste ekonomske cilje držav članic in Skupnosti kot celote (Grilc 2001, 434).

34

Osnovne določbe svobodnega gibanja delavcev so naslednje (Knez 2002, 302):

- v Skupnosti se zagotovi prosto gibanje delavcev; - prosto gibanje vključuje odpravo diskriminacije na podlagi državljanstva

delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji;

- ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico:

• sprejeti ponujeno delovno mesto; • se v ta namen na območju držav članic prosto gibati; • bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami

zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države;

• ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v izvedbenih predpisih, ki jih pripravi komisija.

4.2.3 Prost pretok kapitala11 Prost pretok kapitala je doživljal najpočasnejši razvoj. Brez prostega pretoka kapitala med državami članicami EU bi si težko zamislili obstoj ostalih treh svoboščin. Če blago in storitve nebi mogle svobodno krožiti znotraj notranjega trga EU, bi bile investiranje v drugih državah nemogoče, oteženo bi bilo svobodno gibanje oseb in prenos njihovih prihrankov iz ene v drugo (Grilc 2001, 536). Postavlja se vprašanje zakaj je prav kapital bil najpočasnejši, saj je transakcije najlažje sprostiti. Odgovor najdemo v definiciji monetarne unije, ki predpostavlja obstoj nepreklicno trdih menjalnih tečajev in polno konvertibilnost valut držav članic ali eno skupno valuto, hkrati pa tudi še visoko stopnjo sodelovanja (Grilc 2001, 548). V prid monetarni uniji govorijo naslednji razlogi: - krepitev gospodarske rasti, - zagotavljanje stabilnosti cen ob nizki inflaciji. Krepitev gospodarske rasti utemeljuje vrsta faktorjev. Med njimi je tudi zmanjševanje stroškov posameznega posla. Obstoj enotne valute odpravi menjalne tečaje valut. Iz zgodovinskega pogleda in obravnave prostega gibanja drugih produkcijskih faktorjev, razen kapitala in plačil, lahko povzamemo, da je enotni trg brez enotne valute mogoč, vendar hkrati ni dvoma, da bi z enotno valuto deloval še boljše. Skupni trg je nenazadnje združil gospodarstva držav člani, vendar ne vseh sektorjev, saj so zunaj njega ostale kapitalske, finančne storitve. Enotna valuta odpravlja potrebo po oblikovanju cen za različne trge. Odprava kompletov cen za različne trge omogoča bolj globalno načrtovanje. Povpraševalce oz naslovnik

11 Povzeto po Grilc 2001, 547-549

35

ponudbe lahko primerja cene primerljivih proizvodov, izražene v eni valuti, ki so ponujene na različnih trgih in se lažje odloča. 4.2.4 Prost pretok storitev Pravici do ustanavljanja in opravljanja storitev predstavljata temeljni svoboščini, ki sta opredeljeni v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (Ilešič 2002, 293). Posamezniki lahko opravljajo svobodne poklice na notranjem trgu evropske skupnosti na dva načina. Lahko se preselijo na ozemlje druge države članice z namenom, da bi tam opravljali ekonomsko dejavnost za nedoločen čas na podlagi tega, da si tam ustanovijo svoj sedež. To imenujemo tudi pravica do proste ustanovitve sedeža. Druga možnost pa jim zagotavlja pravico, da gredo na ozemlje druge države članice z namenom, da bi tam opravljali storitev za določeno plačilo, nato pa se vrnejo na ozemlje svoje države članice, kjer imajo ustanovljen svoj sedež, kar pomeni da gredo samo za določen čas. To pravico imenujemo pravico do prostega opravljanja storitev (Ilešič 2002, 294). Svoboda opravljanja storitev pokriva primere, v katerih gre za promet storitev preko meje ene izmed držav članic, ne da bi tisti, ki storitev opravlja, v drugi državi članici ustanovil svoj poslovni sedež (Ilešič 2002, 294). Med storitve sodijo (Ilešič 2002, 294):

- dejavnosti z industrijskim karakterjem, - dejavnosti gospodarskega karakterja, - obrtniške storitve, - poklicne storitve.

Značilnosti storitev so (Grilc 2002, 523):

- se opravljajo z namenom pridobivanja dobička, - so navadno industrijskega, trgovskega oziroma obrtnega značaja, nanašajo pa se

tudi na različne poklice, - opredeljujejo nediskriminatornost na temelju pripadnosti.

36

5 UKREPI PROTI NEDOVOLJENEM SUBVENCIONIRANJU IN DUMPINGU Razlikovati je treba med zaščitnimi ukrepi proti dumpingu, ki predstavljajo reakcijo države uvoznice na nelojalno obnašanje izvoznika v tretji državi, ki prodaja na tujem cene kot doma (protidumpinške carine) in ukrepe proti nekorektnem ravnanju neke države, ki skuša s subvencijami zagotoviti svojim proizvajalcem večjo konkurenčnost na tujih trgih. Dumping torej sam po sebi ni prepovedan, subvencije pa je moč šteti za nedopustno ravnanje. Države uvoznice so v glavnem enotne pri obsojanju subvencioniranja v državah izvoznicah, se pa pojavlja nekaj negotovosti glede tega, kaj vse je mogoče šteti za subvencioniran izvoz. Namreč težje je dokazovati in ugotavljati subvencije, ki niso v denarju, se pravi so v kakšni drugačni obliki, kot so določena povračila ( Špec in Turk 2000, 109). 5.1 Protidumpinški ukrepi12 Nanašajo se na vse države, ki niso članice EU. Vendar EU za določene države tudi prilagodi določene pogoje. Uredba določa, da pogoji preprečujejo uporabo posebnih pravil in dogovorov med EU in tretjimi državami. Uredba se nanaša na vse produkte. Uredba določa naslednje pogoje za uporabo proti-dampinških ukrepov (uredba sveta (ES) št. 384/96):

- protidumpinški ukrep se lahko uporabi, kadar določen izdelek ob sprostitvi na trg povzroča škodo;

- protidumpinški ukrep se uporabi tudi v primeru ko ima domač izdelek nižjo ceno v tujini oz izvoznem trgu kot na domačih tleh;

- ukrep se prav tako uporabi v primeru ko je država posrednica za nek določen izdelek, razen če izdelek samo potuje skozi določeno državo do končnega cilja;

- in nenazadnje ga uporabljamo tudi za izdelke ki so identični drugim izdelkom. Normalna vrednost, obravnavana za določitev dumpinga, navadno temelji na ceni plačani pri normalnem trgovanju. Kar pomeni, da moramo pri tem upoštevat dejavnike, ki lahko vplivajo na nižjo ceno, kot so nižji stroški ali večja produktivnost. V primeru ko v državi izvoznici ni podobnih izdelkov, kar pomeni da gre za monopolni izdelek, se cene določijo glede na stroške v izvorni državi. Dumpinška marža je količina za katero normalna cena preseže iz vozno ceno. Primerjava se izvede med fazami trgovanja, ki se datumsko čimbolj ujemajo. Prilagoditi je potrebno razlike v pogojih poslovanja, obdavčitev in ostale razlike, ki vplivajo na primerljivost cene. Uporaba protidumpinških davkov lahko predstavlja resno škodo industriji. Škodo določamo s pomočjo primerjave določenih elementov, kot so količina dampinških izdelkov, posebno tam kjer je bil bistven porast; cena dampinških uvoznih izdelkov, še posebej za določitev ali je bila cena bistveno manjša in vpliv industrije EU, kar pomeni, da izkoriščamo vse kapacitete, zaloge, zaposlenost, prodajo…

12 povz po EU trade issues: Anti-dumping

37

Postopek antidumpinga sproži lahko pravna ali fizična oseba, ki deluje v korist industrije EU. To stori s pisno pritožbo. Dokazi, ki nastanejo ob povzročeni škodi, se predajo Komisiji. Pritožba mora vsebovati:

- dokaze o dumpingu, - dokaze o škodi, - identiteto dolžnika, - popoln opis izdelka, - izvorno državo, - identiteto proizvajalca, - izvozno ceno izdelka, - količino uvoženih izdelkov, - vpliv teh dampinških izdelkov na ostale enake izdelke.

Pritožbo obravnava Svetovalni odbor, ki ga sestavijo vseh članic. Če pritožba nima zadostnih dokazov se zavrne. V nasprotnem primeru komisija začetek postopka in prejete informacije objavi v Uradnem listu EU. Pritožbi sledi preiskava, ki jo vodi Komisija, zajema dumping kot tudi škodo. Komisija v tej fazi razpošlje vprašalnike vsem udeleženim strankam. Države članice priskrbijo informacije, izvedejo preverjanja in inšpekcije. Komisija obišče udeležene stranke in preveri dokumente. Preiskava je končna z zaključkom postopka, ki je pa lahko tudi negativen. Postopek se ukine, kjer sta dumping in povzročena škoda zanemarljiva. Začasni ukrepi so lahko uvedeni v primeru potrditve dumpinga in škode in če EU zahteva preprečevanje te škode. Ukrepi ne smejo presegati dampinške marže lahko pa je manjši. Ukrep pa predlaga Komisija. Kjer dokazi kažejo na dumping in škodo in EU zahteva preiskavo, določi Svet proti-dumpinške ukrepe. 5.2 Ukrepi proti nedovoljenem subvencioniranju13 S sporazumom o subvencijah so se mednarodna pravila v zvezi s subvencijami močno izostrila. Sporazum je bil sprejet na Urugvajskih pogajanjih leta 1995. Ti predpisi se nanašajo na nedovoljeno subvencioniranje. Preden pa se uvedejo povračilni ukrepi, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, kot so :

- subvencioniranje mora biti točno določeno; omejeno mora biti na posamezna podjetja, skupino podjetij ali industrijo.

- da nastane materialna škoda za industrijo; uvozne cene lahko povzročajo

določeno škodo, kot je npr. zniževanje cen, zmanjšanje tržnega deleža.

13 Povzeto po EU trade issues: anti-subsidy

38

Postopek se prav tako začne s pritožbo. Podobno kot pri dumpingu. Sledi ji preiskava. Preiskavo tudi tukaj vodi Komisija, katera si na podlagi vprašalnikov pridobi določene informacije in izvede preverjanja. Ko se ugotovi da je subvencija nedovoljena, se naloži začasni ali končni ukrep. Ukrepi se izvajajo, kjer država pomaga pri proizvodnji, izvozu, prodaji, vendar le ko gre za neposredne subvencije, davčne olajšave in nabavo določenih izdelkov in storitev pri državnih organih po nižjih cenah. Ne kaznuje pa vseh vrst pomoči, kot so pomoč pri raziskovalnih dejavnostih, subvencije manj razvitim področjem…

39

6 ZAŠČITA V ZUNANJI TRGOVINI – OMEJITEV UVOZA IN VZPODBUDA IZVOZA14 Država ima interes, da uravnava zunanjetrgovinske tokove, da doseže najugodnejši rezultat. To dosega s pomočjo instrumentov za vzpodbujanje izvoza ali inštrumentov, ki otežujejo uvoz. Najbolj znane ovire so:

- carina; je najbolj razširjena oblika s katero se zaščiti domača industrija, pridobiva dohodek za državni proračun, ob enem pa kontrolira uvoz. V zadnjem času pa izgublja na pomenu.

- količinske omejitve; so merljive in pregledne.

- dovoljenja; s katerimi omejujemo uvoz.

- depoziti pri uvozu; predstavljajo finančno bremenitev za uvozno organizacijo.

- spremenljive dajatve; gre za dvojno zaščito, ker se dajatve pobirajo ob uvozu

načeloma z namenom subvencionirati s tem istovrstno domačo proizvodnjo.

- administrativne uvozne takse; to so npr. pristaniške takse, so fleksibilne in jih je možno spreminjati od primera do primera.

- posebni postopki; to so npr. veterinarska kontrola, certifikati, potrdila…

Najbolj znane vzpodbude pa so:

- izvozne premije; so razne stimulacije za izvoz v določene države. - devizne stimulacije; gre za vzpodbude države izvozniku, ko je država v težkem

plačilnobilančnem položaju, kajti na način povečanja izvoza si priskrbi povečanje deviz.

- preferencialne prevozne tarife; gre za pokrito obliko subvencije.

V preteklosti je bila domača proizvodnja zaščitena s številnimi uvoznimi omejitvami, kot so npr. zunanjetrgovinski režimi, plačilne pravice, dovoljenja, visoke ostale uvozne dajatve… Sedaj so, poleg kontingentov (pri nekaterih vrstah tekstila) in posebnih dajatev pri uvozu nekaterih kmetijskih pridelkov in živil, kot neposredna zaščita, ostale carine na uvoz blaga, ki se gibljejo do 27%. Zaradi številnih sporazumov pa se tudi te ne pobirajo več v višini osnovnih stopenj. Uvaja pa se vedno več necarinskih omejitev. Ena takih omejitev je npr homologacija vozil, ki se nanaša na vsa vozila, vendar v največji meri

14 Povzeto po Špec in Turk 2000, 98-100

40

prizadene privatni uvoz rabljenih vozil, ki je s sprejetjem Zakona o zunanji trgovini sproščen. Podobno je z izvoznimi spodbudami. V preteklosti je bil izvoz stimuliran na več načinov, kot so povračilo carin, razne vzpodbude… Čeprav zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju načeloma daje osnovo za sprejem spodbujevalnih ukrepov, v bistvu ni nekih neposrednih izvoznih spodbud, razen za določene proizvode s področja kmetijske in živilske industrije. Največja vzpodbuda izvoznemu gospodarstvu je brezcarinski uvoz blaga zaradi proizvodnje za izvoz.

41

7 SKLEP S tako imenovanimi necarinskimi omejitvami razumemo vse ovire, ki namerno ali nenamerno omejujejo mednarodni pretok blaga in niso carine. Necarinske omejitve združujejo celo vrsto prednosti v primerjavi s carinskimi omejitvami. Te prednosti so:

- bolj fleksibilne, - manjša je njihova transparentnost, - dobre zakonske možnosti za povezavo s nacionalnimi posebnostmi.

Omejujejo dostop tujih ponudnikov oziroma kupcev na domači trg ali izboljšujejo konkurenčno sposobnost domačih ponudnikov na domačem ali tujem trgu. Necarinske omejitve se načrtno uporabljajo za doseganje različnih ciljev:

- za zaščito domačih proizvajalcev, - za zaščito zaposlenih, - za odpravo plačilnobilančnih primanjkljajev, - za zmanjševanje zadolževanja v tujini, - za zagotavljanje obstoja določenih panog na domačih tleh.

Med necarinske omejitve spadajo:

- uvozna politika (količinske omejitve), - standardi, - označevanje, - javna naročila (zaprti razpisi), - izvozne podpore (kmetijske subvencije), - zaščita intelektualne lastnine, - omejevanje ponudbe tujih storitev, - omejevanje pri investiranju (omejitev lastniškega kapitala), - druge ovire…

Necarinske omejitve so na nek način javni predpisi, ki predstavljajo neenakomerno postopanje pri domačem in tujem blagu iste ali podobne vrste. Pri določenih trgovinskih omejitvah predstavlja osnovni namen zmanjševanje uvoza, pri drugih pa je to je sekundarni namen. Zato se srečujemo s tako imenovanimi neposrednimi in posrednimi oblikami necarinskega poseganja. Pri vsaki vrsti necarin razlikujemo med količinsko delujočimi ukrepi in ukrepi, ki delujejo preko cen in stroškov. Ukrepi, kot so uvozne kvote, prostovoljne izvozne omejitve delujejo zaradi omejevanja menjave tako, da uvajajo količinske omejitve na uvoz ali izvoz. Ostali ukrepi, kot so na primer protidumpinške carine ali subvencije, so prav tako namenjeni omejevanju uvoza. Delujejo pa bodisi s povišanjem cen uvoza ali z znižanjem cen doma proizvedenih uvoznih nadomestkov.

42

POVZETEK V prvem delu so opredeljene necarinske omejitve. Kot začetek je opisano kaj sploh zaščitna politika je in kateri so njeni inštrumenti. V tem poglavju je opisan tudi sam nastanek necarinskih omejitev. Opredeljene so tudi splošne značilnosti in nastanek organizacij GATT in WTO. Nadalje je sama klasifikacija necarinskih omejitev in naveden njihov obseg. V drugem delu so podrobneje predstavljene necarinske omejitve. Razdeljene so v dve skupini in sicer na bistvene vrste oziroma več uporabljene necarinske ovire in na druge necarinske ovire. V prvi skupini so prikazane ovire kot so kvote, dumping, standardi, subvencije in tehnične ovire. V drugi skupini pa najdemo zaščito intelektualne lastnine, kontrolo uvoza živali in živalskih proizvodov, državne pomoči, davčne ovire, trošarine in obvezen nakup domačega izdelka. V tretjem delu bistvo temelji na notranjem trgu EU in vplivu necarinskih ovir na sam notranji trg. Opredeljen je sam nastanek notranjega trga. Kjer lahko vidimo da prvi uspelo vzpostaviti notranji trg ZDA, šele kasneje se je to zgodilo tudi na področju Evrope. Podrobneje pa so opisane temeljne značilnosti notranjega trga – štiri svoboščine. V četrtem delu so izpostavljeni ukrepi proti dvema omejitvama. Ti dve omejitvi sta subvencioniranje in dumping. Gre za ukrepe proti nekorektnemu ravnanju neke države, ki skuša s svojimi subvencijami zagotoviti proizvajalcem večjo konkurenčnost na tujih trgih. V tem primeru se uporabi protisubvencijski ukrep. Podobno je pri dumpingu. Kadar gre za nelojalno obnašanje izvoznika v tretji državi, se lahko uvede tako imenovan protidupminški ukrep. V petem poglavju opredeljujemo državni interes uravnavanja zunanjetrgovinskih tokov, da doseže najugodnejši rezultat. To pa dosega s pomočjo inštrumentov za vzpodbujanje izvoza in inštrumentov, ki otežujejo uvoz. Ključne besede: - GATT in WTO - kvote, - dumping, - standardi, - subvencije - tehnične ovire - intelektualne lastnine - kontrolo uvoza živali in živalskih proizvodov - državne pomoči - trošarine - obvezen nakup domačega izdelka - notranji trg EU - štiri svoboščine - protidumpinški in protisubvencijski ukrep

43

ABSTRACT The first part covers non-tariff trade restrictions. It starts with definition of protectionism and its instruments. This chapter contains the creation of non-tariff trade restrictions. General features and creation of GATT and WTO are also defined. Furthermore, there is the classification of non-tariff trade restrictions and their volume. In the second part, there is a detailed description of non-tariff trade restrictions. They are divided into two groups, the first group consists of general, widely used non-tariff trade restrictions and the second group consists of other non-tariff trade restrictions. The first group contains quotas, dumping, standards, subventions and subsidies, technical restrictions. The second group consists of intellectual property protection, control of import of animals and animal products, state aids, tax restrictions, excises, obligatory purchase of home-made products. The third part is based on internal market of the European union, its creation and the impact of non-tariff trade restrictions. The first internal market was established in the United States of America and the concept was later adopted in the European Union. The internal market of the EU is based on four main features-four freedoms The fourth part discusses measures against two non-tariff trade restrictions-subsidies and dumping. These are measures against incorrect actions of a certain country that tries to ensure its producers greater competitive advantage in foreign markets by using subsidies. In this case we are talking about anti-subsidies measure. When an exporter acts incorrectly in foreign country and its market, the country uses anti-dumping measures. In the fifth chapter, we are talking about the interest of countries to regulate export trade flows to achieve best results with the use of instruments to encourage exports and instruments to discourage imports. Key words: - GATT and WTO, - contains quotas, - dumping, - standards, - subventions and subsidies, - technical restrictions, - intellectual property protection, - control of import of animals and animal products, - state aids, - tax restrictions, - excises, - obligatory purchase of home-made products. - internal market of the European union - four main features-four freedoms - anti-dumping measures and anti-subsidies

44

LITERATURA

1. Babić, Mate. 1993. Međunarodna ekonomija. Zagreb: Mate. 2. Benko, R., J. Berce, J. Klasinc, A. Murn, A. Prašnikar, S. Vlaj in T. Zadel. 2002.

Na poti v EU. Ljubljana: Slovenski raziskovalni inštitut za management. 3. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 4. Bobek, Vito, in Tjaša Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski

politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 5. Bobek, Vito, in Leo Gusel. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne menjave.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 6. Bobek, Vito, in Leo Guselj. 1998. Politika mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomska-poslovna fakulteta. 7. Bobek, Vito, in Vladimir Kenda. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 8. EU trade issues. 2003. Anti dumping [online] Available:

http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/anti_dumping/index_en.htm [11.4.2009]

9. EU trade issues. 2004. Anti subsidy [online] Available: http://ec.europa.eu/trade/issues/respectrules/anti_subsidy/index_en.htm [11.4.2009]

10. Grilc, Peter. 2001. Pravo Evropske Unije. Ljubljana: Cankarjeva založba. 11. Grimwade, Nigel. 1996. International Trade Policy. London: Routege. 12. Hrastelj, Tone. 1993. Mednarodno poslovanje. Ljubljana: ČGP Delo – TOZD

Gospodarski Vestnik. 13. Kezunovič, Maja. 2003. Slovenija in Evropska unija – o pogajanjih in njihovih

posledicah. Ljubljana: Vlada RS za informiranje. 14. Koch, Eckart. 1992. Internationale Wirtschaftbeziehungen. Muenchen: Verlag

Franz Wahlen. 15. Kumar, Andrej. 1999. Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. 16. Makovec, Brenčič, M., M. Lisjak, G. Pfajfar, A. Ekar. 2006. Mednarodno

poslovanje. Ljubljana: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 17. Mauer, Marjeta. 1999. Necarinske omejitve v zunanjetrgovinskem sistemu

Slovenije. Maribor: diplomsko delo. 18. Mrkušić, Žarko. 1982. Politična ekonomija međunarodnih odnosa. Rijeka:

Liburnija. 19. Salvatore, Dominic. 1995. International Economics. New Jersey: Prentice – Hall

Inc. 20. Špec, Emil in Franc Turk. 2000. Priročnik o zunanjetrgovinskem poslovanju.

Velenje: Gorenje d.d.. 21. Trošt, Ferdinand. 1996. Zunanjetrgovinska politika. Ljubljana: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.