1

OKOLJSKO-EKONOMSKI RAČUNI S POUDARKOM NA

RAČUNIH IZDATKOV ZA VARSTVO OKOLJA

Mag. Teja Rutar, teja.rutar@gov.si, Statistični urad RS Tanja Vidic, tanja.vidic@gov.si, Statistični urad RS

POVZETEK Namen monetarnih in fizičnih okoljsko-ekonomskih računov kot satelitskih računov je pridobiti okoljske podatke, ki v povezavi z nacionalnimi računi prikazujejo vpliv gospodarstva na okolje in omogočajo lažjo analizo povezav med njima. V prispevku bo predstavljeno aktualno dogajanje s področja priprave in sprejema zakonodaje okoljsko-ekonomskih računov. Kot primer uvajanja zakonodaje v prakso bodo prikazani rezultati pilotnega projekta računov izdatkov za varstvo okolja (v nadaljevanju EPEA). V začetku julija 2011 je bila sprejeta Uredba (EU) št. 691/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih okoljsko-ekonomskih računih, ki predstavlja zakonodajno osnovo za zbiranje in poročanje podatkov s strani držav članic. Uredba predpisuje zbiranje podatkov za področja treh modulov okoljsko-ekonomskih računov: NAMEA emisije v zrak, okoljske davke in račune snovnih tokov (MFA). V naslednjih letih je predviden aneks k Uredbi s tremi novimi moduli: EPEA, računi okoljskega blaga in storitev (EGSS) ter energetski računi. Statistični urad Republike Slovenije je do sedaj uspešno razvil metodologijo in vpeljal v redna raziskovanja satelitske račune NAMEA emisije v zrak, MFA in okoljske davke in bo tako lahko izpolnil zakonodajno obveznost prvega poročanja v letu 2013. V letih 2009–2010 je bil izveden dveletni pilotni projekt EPEA, ki predstavlja prvi poizkus razvoja metodologije za zbiranje podatkov o računih izdatkov za varstvo okolja v okviru okoljsko-ekonomskih računov na SURSu. Vzpostavljen je bil okvir za redno zbiranje statističnih podatkov, ki je usklajen s priporočili Eurostata. Rezultati, ki so predstavljeni v prispevku, predstavljajo izhodišče za nadaljnji razvoj in izpolnjevanje zakonodajnih zahtev v okviru predvidenega aneksa k omenjeni Uredbi. Ključne besede: okoljsko-ekonomski računi, zakonodaja, računi izdatkov za varstvo okolja (EPEA).

2

ENVIRONMENTAL ECONOMIC ACCOUNTS WITH AN EMPHASIS

ON ENVIRONMENTAL PROTECTION EXPENDITURE ACCOUNTS

ABSTRACT The purpose of the monetary and physical environmental economic accounts as satellite accounts is to obtain the environmental data, which together with national accounts data shows the impact of the economy on the environment and enables the analysis of their correlations. In this paper we will present current developments of the preparation and adoption of legislation on environmental economic accounts. As an example of introducing the legislation into practice the results of a pilot project on environmental protection expenditure accounts (hereinafter EPEA) will be presented. In the beginning of July 2011 the Regulation (EU) No 691/2011 of the European parliament and of the Council on European environmental economic accounts was adopted. It represents the legal basis for collecting and reporting the data by member states. Regulation prescribes the collection of data for three modules: NAMEA air emissions accounts, environmentally related taxes and economy-wide material flow accounts (MFA). In the following years an annex to the Regulation is foreseen with three new modules: EPEA, environmental goods and services sector (EGSS) and energy accounts. Statistical Office of the Republic of Slovenia has already successfully developed methodology and introduced into regular work satellite accounts on NAMEA air emissions, MFA and environmentally related taxes and is ready for first obligatory reporting in 2013. In the years 2009-2010 a two-year pilot project EPEA was carried out, which represents the first attempt to develop a methodology for collecting data on the environmental protection expenditure accounts in the context of environmental economic accounts at SORS. We established a framework for regular collection of statistical data, which is consistent with the recommendations by Eurostat. The results presented in this paper represent a starting point for further development and fulfilment of the regulatory requirements in relation to the proposed annex to the Regulation (EU) No 691/2011. Key words: environmental economic accounts, legislation, environmental protection expenditure accounts (EPEA).

3

1 UVOD Zavedanje človeštva o vplivih njegovih dejavnosti na okolje je v začetku enaindvajsetega stoletja povsem običajno. Pri večini političnih odločitev na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni se kot eden od ključnih dejavnikov upošteva tudi okoljski vidik. Varstvo okolja je tako vključeno v vsa politična področja Evropske Unije s splošnim ciljem doseganja trajnostnega razvoja. Čisti zrak, voda in tla, zdravi ekosistemi ter bogata biotska raznovrstnost so ključnega pomena za človeško življenje, zato ne preseneča, da družbe namenjajo vedno večje vsote denarja za omejevanje onesnaževanja in ohranjanje zdravega okolja. Za spodbujanje podjetij k varovanju okolja lahko vlade uporabijo zakonske ukrepe, zaračunavajo davke neposredno v povezavi z onesnaževanjem ali pa izvajajo okoljsko naravnane spodbude v obliki subvencij. Načelo »onesnaževalec plača«1 je eden od načinov, ki pripomorejo k zmanjševanju onesnaževanja. Aktivnosti za varstvo okolja ustvarjajo tudi nove trge za okoljsko blago in storitve, ugodnosti za izvoz in zaposlovanje ter s tem tudi izobraževanje in usposabljanje kadrov s področja varstva okolja. Za razvoj, izvajanje in spremljanje okoljskih politik potrebujemo celovite, zanesljive in ustrezne statistike, račune in kazalnike. 1.1 Okoljske statistike in okoljsko-ekonomski računi Okoljske statistke zajemajo številna področja. Mnoga med njimi so kompleksna in segajo tudi na področja, ki v tradicionalno statistiko niso zajeta (npr. ekosistemi in biotska raznovrstnost). Vzporedno z okoljskimi statistikami se v okviru Evropskega statističnega sistema (ESS) razvijajo okoljsko-ekonomski računi (v nadaljevanju okoljski računi), ki povezujejo okoljske in ekonomske statistike in imajo zaradi te primerljivosti prednost pred kazalniki izvedenimi iz osnovnih okoljskih statistik. Okoljski računi so satelitski računi v okviru sistema nacionalnih računov in so z njimi primerljivi, kar pomeni, da se lahko okoljske podatke neposredno primerja s podatki iz okvira Evropskega sistema nacionalnih in regionalnih računov2 (v nadaljevanju ESR), ki je skladen s sistemom nacionalnih računov3 (v nadaljevanju SNR). Nacionalni računi pokrivajo gospodarski vidik napredka neke družbe, ne omogočajo pa vpogleda v njeno socialno razvitost in v kakovost oziroma obremenjenost okolja. Zaradi tega je za analizo medsebojnega vpliva okolja in gospodarstva, najboljša rešitev oblikovanje ločenih t.i. satelitskih računov. Satelitski računi omogočajo razširitev analitičnih možnosti nacionalnega računovodstva na izbrana področja, ne da bi s tem čezmerno obremenjevali ali motili osrednji sistem. Podatki za ta področja se sestavljajo v obliki tabel, ki sledijo obliki nacionalnih računov in uporabljajo kolikor se da enake definicije, koncepte in klasifikacije.

1 »Polluter Pays Principle« 2 Uredba Sveta (ES) št. 2223/96 z dne 25. junija 1996 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Skupnosti. 3 Več na: http://unstats.un.org/unsd/nationalaccount/sna.asp

4

Prednosti uporabe okvira nacionalnih računov za prikazovanje povezav med gospodarstvom in okoljem so: • nacionalni računi imajo mednarodno primerljive in usklajene koncepte, definicije in

klasifikacije, ki omogočajo zelo veliko stopnjo kakovosti podatkov, • okvir nacionalnega računovodstva je sestavljen iz posameznih delov, ki se med seboj

povezujejo (na primer povezava med tabelami ponudbe in porabe ter računi sredstev), s čimer omogočajo dodatno kontrolo vhodnih podatkov in s tem izboljšujejo njihovo kakovost,

• struktura računov omogoča izračun številnih kazalcev, ki so natančno definirani, konsistentni in medsebojno povezani,

• takšna povezava nam omogoča različne integrirane gospodarske in okoljske analize, kot so učinkovitost stroškov, modeliranje različnih scenarijev, gospodarske in okoljske napovedi in podobno.

Metodologija okoljskih računov v glavnem temelji na mednarodnem sistemu okoljsko-ekonomskih računov »SEEA4«, ki je potrjen s strani Statistične komisije Združenih narodov. Leta 2003 je izšel priročnik Integrirano okoljsko-ekonomsko računovodstvo »SEEA 20035«, ki so ga skupaj pripravili Združeni narodi, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Svetovna banka. Priročnik predpisuje koncepte, definicije in klasifikacije, ki naj bi jih države upoštevale pri izdelavi okoljskih računov, ter prikazuje postopke za izdelavo računov in predlaga niz osnovnih in dodatnih tabel. Trenutno poteka revizija sistema SEEA, ki bi naj bila zaključena predvidoma leta 2012. Okoljski računi večinoma ne zahtevajo zbiranja novih podatkov, temveč uporabljajo podatke iz nacionalnih računov (na primer tabele ponudbe in porabe) ter okoljske in druge statistične podatke. Okoljske račune lahko delimo na fizične okoljske račune (računi emisij v zrak, računi snovnih tokov, energetski računi in vodni računi), monetarne (finančne) okoljske račune (računi izdatkov za varstvo okolja, sektor okoljskega blaga in storitev, okoljske davke, okoljske subvencije, računi rabe in upravljanja z naravnimi viri) in račune sredstev. 2 ZAKONODAJNI VIDIK OKOLJSKO-EKONOMSKIH RAČUNOV

2.1 Ozadje razvoja okoljsko-ekonomskih računov

Potreba po okoljskih računih je zapisana v številnih dokumentih na evropski ravni. Že v Pogodbi o Evropski uniji6 je v tretjem odstavku 3. člena zapisano, da si Unija prizadeva »za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja.« 4 »The System of Environmental-Economic Accounts« Več na: http://unstats.un.org/unsd/envaccounting/seea.asp 5 »Integrated Environmental and Economic Accounting« Več na: http://unstats.un.org/unsd/envaccounting/seea2003.pdf 6 2010/C 83/01

5

Okoljska in trajnostna politika sta bolj v ospredje evropske politike stopili po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe7 (leta 1999). Še posebej po sprejetju prve Evropske strategije o okoljskem računovodstvu »ESEA8« (2003) so evropski voditelji spoznali pomen okoljskih računov pri določanju in spremljanju ciljev okoljske in drugih evropskih politik. Ključne politične pobude na ravni EU, ki so pomembne za okoljske račune so: • Šesti okoljski akcijski program Skupnosti 2002-20129(in njegovih 7 tematskih strategij) v

katerem je bilo zapisano, da so zanesljive informacije o stanju okolja ter ključnih trendih, vplivih in vzrokih za okoljske spremembe bistvene za oblikovanje učinkovite politike, njeno izvajanje in splošneje, za prodornejšo vlogo državljanov. V Tematski strategiji o trajnostni rabi naravnih virov10 so bili jasno zahtevani podatki za oblikovanje kazalnikov o ločevanju gospodarske rasti od okoljskih pritiskov in kazalnikov o vplivih na okolje;

• prenovljena Strategija trajnostnega razvoja EU11 v kateri je bila zapisana potreba po razširitvi nacionalnih računov s satelitskimi računi za boljše razumevanje povezav med tremi dimenzijami trajnostnega razvoja;

• Sporočilo Komisije »BDP in več: Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja«12, kjer je bila poudarjena potreba po dopolnitvi obstoječih kazalnikov s podatki, ki bi vključevali tudi okoljske in družbene vidike. Kot eden izmed najpomembnejših pristopov za merjenje napredka, bogastva in blaginje so bili omenjeni tudi okoljski računi;

• Strategija Evropa 202013 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki vključuje prizadevanja za z viri gospodarno in čisto gospodarstvo;

• druge različne sektorske politike. 2.2 Razvoj okoljsko-ekonomskih računov in zakonodaje s tega področja

Okoljski računi so se v Evropi začeli razvijati v sedemdesetih letih 20. stoletja. Prve države, ki so začele z njihovim razvojem, so bile Norveška, Nizozemska in Francija. Prva EU strategija je bila predstavljena leta 1994, ko je Evropska komisija opredelila glavne vrste ukrepov za razvoj okvira »okoljskih indikatorjev in zelenega nacionalnega računovodstva14« na podlagi satelitskih računov k nacionalnim računom. Od takrat naprej so se v državah članicah, ob finančni podpori Eurostata, izvajale številne pilotne študije izdelave okoljskih računov. Leta 2003 je bila pripravljena že omenjena evropska strategija za okoljsko računovodstvo »ESEA 2003«. Podatki s področja okoljskih računov so se zbirali in poročali Eurostatu na različne načine.

7 97/C 340/01 8 »European Strategy for Environmental Accounting« 9 Sklep št. 1600/2002/ES 10 COM(2005) 670 11 DOC 10917/06 12 COM(2009) 433. Več na: http://www.beyond-gdp.eu/ 13 COM(2010) 2020 14 COM(94) 670 Directions for the EU on Environmental Indicators and Green National Accounting – The

Integration of Environmental and Economic Information Systems

6

Na podlagi obveznega poročanja so se zbirali: • nekateri podatki o okoljskih izdatkih po gospodarskih panogah na podlagi Uredbe o

strukturni statistiki podjetij15, • podatki, ki so se pošiljali na podlagi Uredbe ESR 9516 glede nacionalnih računov (npr.

tabele ponudbe in porabe, davčni statistični podatki). Na podlagi prijateljskega dogovora so se redno (letno ali vsako drugo leto) zbirali podatki preko:

• skupnega vprašalnika Eurostata in OECD (odhodki za varstvo okolja in prihodki iz dejavnosti varstva okolja),

• vprašalnika o računih snovnih tokov v celotnem gospodarstvu, • vprašalnika o računih emisij v zrak, • vprašalnika glede okoljskih davkov po gospodarskih panogah, • vprašalnika glede gozdarskih računov.

Na tak način zbrani podatki niso imeli ustrezne ravni kakovosti, razpoložljivosti in pravočasnosti ter so nudili le razpršene in nepopolne informacije o povezavah med okoljem in ekonomijo. Prisotno je bilo tveganje, da bi se za pripravo in spremljanje politik uporabljali neuradni podatki, pripravljenih izven okvira ESS. Zaradi omenjenih in drugih razlogov se je vedno bolj kazala potreba po ustrezni pravni podlagi. Posamezne države so celo izjavile, da okoljskih računov ne bodo več razvijale ali jih celo ne bodo več izvajale brez pravne podlage, ki bi zagotavljala zakonsko pravico za predložitev zahtevkov za podatke potrebne za izdelavo okoljskih računov. Tudi v statističnem programu Skupnosti 2008-201217 je bila jasno poudarjena potreba po visokokakovostnih statističnih podatkih in računih s področja okolja, v njegovih glavnih pobudah pa je bilo navedeno, da bi bilo po potrebi treba razviti pravne podlage za ključna področja zbiranja okoljskih podatkov, ki jih takrat veljavni pravni akti niso zajemali. Leta 2008 je bila sprejeta prenovljena Evropska strategija za okoljsko računovodstvo – »ESEA 2008«. Med glavnimi izzivi in priporočili je bila zapisana potreba po sprejetju pravne podlage za zbiranje podatkov. Hkrati z revizijo strategije so stekla prizadevanja za sprejetje pravne podlage. Uredba o evropskih okoljsko-ekonomskih računih18 je bila sprejeta 6. julija 2011. Uredba vzpostavlja skupni okvir za zbiranje, pripravljanje, pošiljanje in ocenjevanje evropskih okoljsko-ekonomskih računov z namenom oblikovanja okoljsko-ekonomskih računov kot satelitskih računov k ESR 95 z zagotavljanjem metodologije, skupnih standardov, opredelitev pojmov, razvrstitev in računovodskih pravil, ki jih je treba uporabljati pri pripravi okoljsko-ekonomskih računov. 15 Uredba (ES) št. 295/2008 16 Uredba Sveta (ES) št. 2223/96 17 Sklep 1578/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o statističnem programu Skupnosti 2008–2012 18 Uredba (EU) št. 691/2011

7

Uredba ima strukturo, ki dopušča uvajanje dodatnih modulov. V prvi fazi predpisuje zbiranje podatkov za področja treh modulov:

• računi emisij v zrak, • davki v zvezi z varstvom okolja po gospodarski dejavnosti, • računi snovnih tokov v celotnem gospodarstvu.

Za vsakega izmed modulov so določeni:

• cilji, katerih uresničevanje terja pripravo računov, • obseg računov, • seznam značilnosti, za katere je treba pripravljati in pošiljati podatke, • prvo referenčno leto, pogostnost in roki za pošiljanje podatkov za pripravo računov, • poročevalne preglednice, • najdaljše trajanje prehodnih obdobij za katera lahko Komisija odobri odstopanja.

Države članice lahko podatke zbirajo s kombinacijo raziskovanj, postopkov statističnega ocenjevanja (v primerih, ko nekatere značilnosti niso bile opazovane pri vseh enotah), in administrativnih virov. Podatkom, ki se bodo pošiljali Eurostatu bo potrebno priložiti tudi poročilo o kakovosti, za pripravo katerega se uporabljajo merila kakovosti opredeljena znotraj Uredbe o evropski statistiki. Uredba predvideva tudi nadaljnje pilotne študije za namene razvoja poročanja in izboljšanja kakovosti podatkov, vzpostavljanja dolgoročnih serij podatkov in razvoja metodologije. V ta program se vključujejo tudi pilotne študije, s katerimi se preizkuša izvedljivost uvajanja novih modulov okoljsko-ekonomskih računov. Statistični podatki pripravljeni v okviru teh treh modulov se bodo pripravljali in pošiljali Eurostatu na letni ravni. Prvo poročanje podatkov po tej Uredbi bo leta 2013. Če so v nacionalnih statističnih sistemih potrebne večje prilagoditve, lahko Komisija v prehodnih obdobjih z derogacijo odobri odstopanja. Statistični urad Republike Slovenije je do sedaj uspešno razvil metodologijo in vpeljal v redna raziskovanja satelitske račune NAMEA emisije v zrak, MFA in okoljski davki in bo tako lahko izpolnil zakonodajno obveznost prvega poročanja v letu 2013. S sprejetjem Uredbe in njeno implementacijo se pričakujejo številne pozitivne spremembe:

• zahtevana dosledna in redna priprava ter poročanje podatkov okoljskih računov bodo izboljšali kakovost in pravočasnost statističnih podatkov,

• harmonizirani podatki se bodo zbirali po vsej EU, • okoljski računi bodo bolj prepoznavni kot orodja politike za spremljanje povezav

okoljskih in ekonomskih podatkov, • možnost izkoriščanja sedanje revizije SNR/ESR in pridobitev sinergij za zbiranje

podatkov. V naslednjih letih je predviden aneks k Uredbi s tremi novimi moduli: računi izdatkov za varstvo okolja (poenostavljeni modul), računi okoljskega blaga in storitev ter energetski računi.

8

Slovenija je v okviru pilotnega projekta Računi izdatkov za varstvo okolja, ki je bil izveden v letih 2009–2010, postavila osnovni okvir za zbiranje podatkov o izdatkih za varstvo okolja v okviru okoljsko-ekonomskih računov na SURSu. 3 RAČUNI IZDATKOV ZA VARSTVO OKOLJA (EPEA) – predstavitev pilotnega

projekta

3.1 Povpraševanje po podatkih o izdatkih za varstvo okolja Sprva so se za ocenjevanje stanja okolja uporabljali predvsem fizikalni pokazatelji (emisije CO2, količine odpadkov, odpadne vode, poraba energije, ipd.). Zaradi lažje predstavljivosti in primerjave z drugimi pokazatelji gospodarskega razvoja, pa vedno bolj pridobivajo na veljavi monetarni okoljski pokazatelji med katere spadajo tudi izdatki za varstvo okolja. Povezava fizičnih in monetarnih podatkov omogoča oblikovalcem politik, da upoštevajo okoljske vplive gospodarskih dejavnosti in oceno dejavnosti, izvedenih z namenom uporabe okolju manj nevarnih surovin in tehnoloških postopkov. Oblikovalci politik so bili tisti, ki so najprej izrazili potrebo po tovrstnih podatkih, s katerimi bi spremljali učinkovitost izvajanja okoljske zakonodaje, implementacijo načela »onesnaževalec plača« in stroške usklajevanja z okoljskimi predpisi v praksi. Podatki bi jim služili tudi kot podlaga za analizo stroškov in koristi novih predlogov okoljskih politik. Podatki o izdatkih za varstvo okolja so nujni tudi iz vidika ugotavljanja konkurenčnosti gospodarstva. Povečanje povpraševanja po blagu in storitvah za preprečevanje škodljivih vplivov na okolje oziroma odpravljanje posledic onesnaževanja okolja predstavlja priložnost za povečanje ponudbe okoljskega blaga in storitev ter s tem spodbujanje razvoja »zelenega gospodarstva«. Še posebno velik je poudarek na razvoju integriranih in čistejših tehnoloških procesov, ki bi okrepili konkurenčnost evropskega gospodarstva. V zadnjem času se je povpraševanje po podatkih o izdatkih za varstvo okolja povečalo tudi s strani civilne družbe in različnih interesnih skupin, z namenom ugotoviti katere ukrepe izvajajo posamezni sektorji gospodarstva, da bi zadostili zahtevam trajnostnega razvoja, ki v smislu konkurenčnosti vedno bolj pridobiva na veljavi. Kot posledica tega se je razvilo tudi okoljsko računovodstvo, v okviru katerega podjetja natančneje spremljajo tudi stroške varstva okolja in stroške odpravljanja posledic obremenjevanja okolja zaradi izvajanja dejavnosti, zaradi česar je tudi poročanje tovrstnih podatkov postalo veliko lažje in kakovostnejše. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju OECD), katere članica je tudi Slovenija, je izdatke za varstvo okolja uporabila tudi v pregledih okoljske učinkovitosti, z namenom pokazati kakšne ukrepe so posamezne države članice uporabile za zmanjšanje pritiskov na okolje; izdatki za varstvo okolja so služili kot kazalnik družbene odgovornosti za zmanjšanje pritiskov na okolje. Poleg tega so bili izdatki za varstvo okolja uporabljeni tudi kot kazalnik trajnostnega razvoja.

9

Tabela 1: Glavni vzroki povpraševanja po podatkih o izdatkih za varstvo okolja.

Vzroki povpraševanja Izvajalci Pomembnost

Analiza ekonomskih obremenitev okoljske zakonodaje (konkurenčnost, načelo onesnaževalec plača)

• Oblikovalci politike • Gospodarstvo (poslovni sektor) • Raziskovalci

Stabilna

Ocena okoljske zmogljivosti • Oblikovalci politike • Raziskovalci

Upada

Zelena rast • Oblikovalci politike • Gospodarstvo (poslovni sektor) • Raziskovalci

Narašča

Družbena odgovornost • Gospodarstvo (poslovni sektor) • Interesne skupine • Civilna družba

Narašča

Okoljska ocena • Oblikovalci politike • Raziskovalci

Narašča

Vir: Prirejeno po Draft proposal (2011) Skupaj s spreminjanjem potreb po podatkih o izdatkih za varstvo okolja so se spreminjale tudi zahteve po podatkih za različne okoljske namene. Na začetku je bilo povpraševanje po podatkih o izdatkih za varstvo okolja posledica političnih interesov na področju varstva zraka (npr. problemi, ki jih prinaša onesnaževanje z emisijami SO2, CO2, NOx, z izpostavljanjem problematike kislega dežja), kasneje tudi na področju odpadkov in odpadne vode. V zadnjem času so se povečale tudi potrebe po podatkih o izdatkih za varstvo okolja na področju varstva in izboljšave tal, podtalnice in površinskih voda ter varstva biotske raznovrstnosti. Na področju varstva zraka in klime pridobivajo na veljavi podatki s področja klimatskih sprememb, ki je tesno povezano tudi s področjem ravnanja z odpadki in upravljanjem z odpadnimi vodami, kar posledično pomeni naraščanje potreb po podatkih za vse več okoljskih namenov. 3.2 Opredelitev izdatkov za varstvo okolja (okoljski in ekonomski vidik) Zasnovo definicij izdatkov za varstvo okolja predstavlja Evropski sistem za zbiranje ekonomskih podatkov na področju okolja (v nadaljevanju SERIEE) in Računi izdatkov za varstvo okolja (v nadaljevanju EPEA). Izdatki za varstvo okolja zajemajo stroške, ki jih centralna in lokalna država, gospodarstvo in splošna javnost porabijo za vse dejavnosti in ukrepe, katerih cilj je preprečevanje, zmanjševanje in odprava posledic onesnaževanja, kot tudi vseh drugih oblik degradacije okolja, ki izhajajo iz proizvodnih procesov ali porabe blaga in storitev. To vključuje ukrepe za ponovno vzpostavitev okolja po degradaciji, ki je nastala kot posledica pritiskov na okolje zaradi človekove aktivnosti. Iz vidika nacionalnih računov izdatki za varstvo okolja vključujejo: 1. vsoto nacionalne uporabe proizvodov in storitev za varstvo okolja (blago in storitve); 2. nacionalne bruto investicije v posameznih dejavnostih na področju varstva okolja;

10

3. uporabo okoljsko povezanih in prilagojenih izdelkov19 s strani rezidenčnih enot; 4. posebne transferje za varstvo okolja, ki niso zajeti v prejšnjih kategorijah (npr.

subvencije, ki znižujejo ceno, ki jo mora za storitev varstva okolja plačati kupec, transferji v druge države namenjeni za varstvo okolja, ipd.) ter

5. v manjši meri financiranje s strani preostalega sveta. Da bi lahko opisali in predstavili izdatke za varstvo okolja na način, ki je skladen z nacionalnimi računi, je bil razvit okvirni koncept za monetarni opis aktivnosti s področja varstva okolja imenovan Računi izdatkov za varstvo okolja. Ta upošteva pravila in priporočila SNR iz leta 2008, v zvezi z satelitskimi računi nacionalnih računov. EPEA se izkazuje po kategorijah uporabnikov in je zelo podoben agregatom nacionalnih računov, kar pomeni »bruto« spremenljivke (kot so predstavljene v nacionalnih računih) vključno z bruto investicijami v osnovna sredstva in potrošnjo stalnega kapitala. Vključuje proizvodnjo storitev varstva okolja za tretje osebe (kot specializirana in delno tudi kot pomožna dejavnost) ali za lastno notranjo uporabo (kot pomožna dejavnost). EPEA ima nekoliko drugačen pristop prikazovanja izdatkov kot nacionalni računi. Izdatke za varstvo okolja pripisuje tistim enotam, ki jih dejansko financirajo, ne glede na to, katera enota jih v resnici povzroči. Ta pristop omogoča upoštevanje financiranja določenih specifičnih transferjev in finančnih pomoči20. Da bi natančno pojasnili konceptualni okvir EPEA, so bili izdelani metodološki priročniki in smernice, večinoma s strani Eurostata21. Številne države, med njimi tudi Slovenija, so v okviru pilotnih projektov testirale pripravo podatkov za EPEA, vendar je do sedaj redkim državam dejansko uspelo vključiti pripravo poročila EPEA med redne delovne naloge. Tiste države (Avstrija, Belgija, Italija, Francija, Španija in Romunija) ki jim je to uspelo, so poročale, da je pri pripravi EPEA v veliko pomoč dobro vzpostavljen računovodski sistem, ki zagotavlja najbolj kakovostne podatke. OECD zbira podatke o izdatkih za varstvo okolja že od poznih 70 let prejšnjega stoletja; od leta 1996 naprej v okviru združenega vprašalnika JQ EUROSTAT/OECD Environmental

Protection Expenditure and Revenues (v nadaljevanju JQ-EPER). Izpolnjevanje vprašalnika JQ-EPER se s strani držav članic izvaja na prostovoljni ravni. JQ-EPER, ki ga od leta 2000 izpolnjuje22 tudi Slovenija, je zaenkrat še vedno glavno orodje OECD-ja in Eurostata za zbiranje podatkov o izdatkih za varstvo okolja. JQ-EPER se je izkazal kot učinkovito orodje za zbiranje tovrstnih podatkov, kljub temu pa ne zagotavlja vseh informacij, ki bi bile potrebne za celovito sliko okoljskih izdatkov zaradi manjkajočih podatkov, saj agregati v okviru JQ-EPER ne omogočajo izračunavanja izdatkov za varstvo okolja za večino sektorjev v večini držav. Podatki pridobljeni v okviru JQ-EPER, omogočajo samo primerjavo izdatkov za varstvo okolja med posameznimi sektorji države in jih ne moremo uporabiti na celotnem agregatu gospodarstva brez nevarnosti za podvajanje in nekonsistentnost. Struktura JQ-EPER je torej precej blizu EPEA, vendar ni v celoti primerljiva z agregati nacionalnih računov, kar je tudi glaven razloga za razvoj EPEA.

19 »connected and adapted products« 20 »capital aid« 21 Več na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/methodology/manuals 22 Izpolnjuje se na podlagi podatkov pridobljenih v okviru rednih letnih statističnih raziskovanj OKI in OKI-S.

11

3.3 Pilotni projekt - Računi izdatkov za varstvo okolja v Sloveniji V letih 2009 in 2010 je bil na oddelku za statistiko okolja in energetike izveden pilotni projekt EPEA, ki predstavlja prvi poizkus razvoja metodologije za zbiranje podatkov o izdatkih za varstvo okolja v okviru okoljskih računov na SURS-u. Z njim se je vzpostavil okvir za redno zbiranje statističnih podatkov o izdatkih za varstvo okolja, ki so usklajeni s priporočili23 Eurostata. Cilj pilotnega projekta je bil izgradnja EPEA z oceno okoljevarstvenih proizvodov in storitev, izračunom nacionalnih izdatkov za varstvo okolja in prikazom njihovega financiranja. Kot podatkovni vir so se uporabila obstoječa raziskovanja SURS-a ter administrativni viri, kar pomeni, da pilotni projekt ni predstavljal dodatnih obremenitev za poročevalske enote. Glavni podatkovni viri v okviru pilotnega projekta so bili: a) Podatki, ki se jih zbira in analizira na SURS-u:

• Tabele ponudbe in porabe: predstavljale so vir podatkov za izpolnjevanje osnovnih tabel B1 – tabela ponudbe in porabe za centralno in lokalno državo, za specializirane, sekundarne in pomožne proizvajalce storitev varstva okolja.

• Letno statistično raziskovanje o izdatkih za varstvo okolja (OKI): z vprašalnikom OKI se zbirajo podatki o investicijah in tekočih izdatkih v zvezi z varstvom okolja ter podatki o prihodkih od aktivnosti varstva okolja. Raziskovanje OKI ima poudarek na zbiranju kakovostnejših podatkov iz industrije24; zaradi obstoječe serije podatkov, zbranih v prejšnjih letih, pa se zbirajo podatki tudi iz drugih panog dejavnosti.

• Letno statistično raziskovanje o izdatkih za varstvo okolja pri izvajalcih služb varstva okolja (OKI-S): z vprašalnikom OKI-S se ravno tako zbirajo podatki o investicijah in tekočih izdatkih v zvezi z varstvom okolja ter podatki o prihodkih od aktivnosti varstva okolja in sicer pri izvajalcih služb varstva okolja25.

b) Administrativni viri podatkov: • Analize računov sektorja vlade - proračunski podatki države in občin (vir MF):

podatki, ki se nanašajo na varstvo okolja se nahajajo pod oddelkom 05 – Varstvo okolja po namenu26.

• Podatki o okoljskih dajatvah in drugih okoljskih transferjih (vir ARSO, CURS, DURS).

Podatki so bili pripravljeni za dva okoljska namena – ravnanje z odpadki in upravljanje z odpadnimi vodami, ki sodeč po rezultatih raziskovanj OKI in OKI-S predstavljata 70–80 % vseh okoljskih izdatkov. Glede na razpoložljivost časovnih serij podatkovnih virov so se podatki pripravili za obdobje 2003 do 2007, saj v času priprave projekta še ni bila na voljo tabela ponudbe in porabe za leto 2008. Pilotni projekt je bil zasnovan na podlagi modela, ki ga je pripravil dr. Guy Vandille iz belgijskega zveznega urada za načrtovanje.

23 Priporočila so opredeljena v priročniku SERIEE Environmental Protection Expenditure Accounts (2002). 24 V dejavnosti industrije so zajeti rudarstvo, predelovalne dejavnosti in dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in vodo. 25 Zajemajo panoge dejavnosti 36, 37, 38 in 39 po SKD 2008. 26 COFOG klasifikacija – funkcionalna klasifikacija javnofinančnih izdatkov

12

Model EPEA je zasnovan na podlagi petih tabel: • Tabela A: nacionalni izdatki za varstvo okolja po uporabnikih; • Tabela B: proizvodnja storitev varstva okolja po sektorjih (centralna država, lokalna

država, specializirani, sekundarni in pomožni proizvajalci storitev varstva okolja); • Tabela B1: ponudba in poraba storitev varstva okolja; • Tabela C: financiranje (potek finančnih tokov) varstva okolja; • Tabela C1: neto stroški - transferji za varstvo okolja v različnih sektorjih gospodarstva. Specializirani proizvajalci storitev varstva okolja so tisti, ki kot svojo osnovno dejavnost izvajajo storitve varstva okolja27. Izdatki za varstvo okolja s strani specializiranih proizvajalcev se med državami članicami lahko zelo razlikujejo. V nekaterih državah članicah se določene okoljske dejavnosti (npr. ravnanje z odpadki) izvajajo s strani specializiranih proizvajalcev, medtem ko so te iste dejavnosti v drugih državah v domeni sektorja države (lokalne države). Sekundarni proizvajalci storitev varstva okolja so tisti, ki dejavnost varstva okolja izvajajo kot pomožno oz. sekundarno dejavnost in jo tržijo tudi drugim zunanjim uporabnikom; pomožni proizvajalci storitev varstva okolja pa dejavnost varstva okolja izvajajo kot pomožno dejavnost izključno za lastne, notranje potrebe in je ne tržijo. Spodnja slika prikazuje osnovne tabele v okviru modela EPEA in njihovo medsebojno interakcijo.

Diagram 1: Osnovne tabele v okviru pilotnega projekta EPEA

28

27 Zajemajo panoge dejavnosti 37, 38, 39, 41 po SKD 2008. 28 Prikaz dejavnost po klasifikaciji SKD 2002.

13

3.4 Rezultati pilotnega projekta Rezultati pilotnega projekta niso končni. V naslednjih letih se predvideva izdelava drugega pilotnega projekta, ki bo predstavljal nadgradnjo prvega, znotraj katerega se bodo pripravile izboljšave obstoječih tabel in dopolnitev podatkov o financiranju (potek finančnih tokov) varstva okolja. Pri proučevanju podatkovnih virov v okviru pilotnega projekta so se pojavile določene ovire. Te se nanašajo predvsem na pomanjkanje podatkov za pomožne in sekundarne proizvajalce izdelkov in storitev varstva okolja ter pomanjkanje podatkov za določitev okoljskih proizvodov in storitev znotraj posameznih dejavnosti gospodarstva. Pomanjkljivi so tudi podatki o poteku finančnih tokov varstva okolja, kar bo ena od prednostnih nalog drugega pilotnega projekta. Sledi grafična in opisna predstavitev osnovnih podatkov pridobljenih v okviru projekta EPEA. Zaradi potreb po nadgradnji podatkov o izdatkih za varstvo okolja pridobljenih v okviru pilotnega projekta EPEA, predstavitev v nadaljevanju ne vsebuje končnih podatkov in podrobnih analiz o izdatkih za varstvo okolja, ampak se osredotoča predvsem na izdatke za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja s strani različnih proizvajalcev oziroma izvajalcev. Proizvodnja izdelkov in storitev za varstvo okolja se v Sloveniji povečuje, kar kaže na povečano povpraševanje po tovrstnih proizvodih in storitvah. V letu 2007 so izdatki za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja znašali okoli 500 milijonov EUR, kar je za okrog 40 odstotkov več kot leta 2003. Slika 1: Izdatki za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja po proizvajalcih, Slovenija

0

100

200

300

400

500

600

2003 2004 2005 2006 2007

mio EUR

specializirani proizvajalci pomožni proizvajalci

sekundarni proizvajalci centralna in lokalna država

Vir: SURS

14

Povečevanje izdatkov za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja s strani specializiranih proizvajalcev ter zmanjšanje izdatkov za proizvodnjo s strani lokalne in centralne države, je lahko posledica privatizacije nekaterih okoljskih dejavnosti, predvsem ravnanja z odpadki in upravljanja z odpadnimi vodami. Omenjeni dejavnosti sta se v preteklosti izvajali v okviru občin, v zadnjem desetletju pa so tovrstne okoljske dejavnosti v domeni zasebnih podjetij, ki se jih uvršča med specializirane proizvajalce storitev varstva okolja. Tovrstna praksa je značilna za večino držav članic. Povečevanje izdatkov za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja s strani sekundarnih in pomožnih proizvajalcev kaže na dvig okoljske ozaveščenosti podjetij. Ta vedno več investirajo v izgradnjo lastnih objektov in naprav za zmanjševanje, preprečevanje ali odpravljanje posledic onesnaževanja, ki nastaja pri izvajanju njihove dejavnosti. V letu 2007 so izdatki s strani specializiranih proizvajalcev znašali 77 %, izdatki sekundarnih in pomožnih proizvajalcev 21 % ter izdatki centralne in lokalne države 2 % od nacionalnih izdatkov za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja. Slika 2: Delež izdatkov za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja po proizvajalcih, Slovenija, 2007

77%

21%

2%

specializirani proizvajalci

sekundarni in pomožniproizvajalci

centralna in lokalnadržava

Vir: SURS Izdatki za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja s strani specializiranih proizvajalcev so večinoma usmerjeni v ravnanje z odpadki; na drugem mestu je upravljanje z odpadnimi vodami. Po podatkih Eurostata je v povprečju več kot 60 % vseh specializiranih proizvajalcev storitev varstva okolja v državah članicah, državah EFTA in državah kandidatkah usmerjenih v dejavnost ravnanja z odpadki. Slika 3 kaže, da se izdatki specializiranih proizvajalcev storitev varstva okolja za dejavnosti ravnanja z odpadki in upravljanja z odpadnimi vodami z leti enakomerno povečujejo, kar je lahko posledica povečanega povpraševanja po tovrstnih dejavnostih ter dokaz povečanega obsega aktivnosti specializiranih proizvajalcev med drugim tudi na račun privatizacije dejavnosti ravnanja z odpadki in upravljanja z odpadnimi vodami.

15

Slika 3: Izdatki specializiranih proizvajalcev po okoljskem namenu, Slovenija

0

50

100

150

200

250

300

2003 2004 2005 2006 2007

mio

EU

R

ravnanje z odpadki upravljanje z odpadnimi vodami

Vir: SURS Privatizacija dejavnosti ravnanja z odpadki in upravljanja z odpadnimi vodami se kaže tudi v spremenjenem trendu izdatkov za varstvo okolja glede na okoljski namen s strani centralne in lokalne države, kjer v ospredje prihajajo drugi okoljski nameni, predvsem varstvo biotske raznovrstnosti, varstvo in izboljšava tal, podtalnice in površinskih voda ter varstvo pred hrupom in vibracijami. Zmanjšanje izdatkov za glavne okoljske namene (ravnanje z odpadki in upravljanje z odpadnimi vodami) s strani centralne in lokalne države (slika 4) je lahko tudi posledica izvajanja načela »onesnaževalec plača«, saj je za onesnaževanje zraka in vode ter proizvajanje odpadkov mnogo lažje najti povzročitelja kot npr. v primeru izgube biotske raznovrstnosti. Slika 4: Izdatki centralne in lokalne države po okoljskem namenu, Slovenija

0

2

4

6

8

10

2003 2004 2005 2006 2007

mio EUR

ravnanje z odpadki upravljanje odpadnih voda

Vir: SURS

16

Slika 5 prikazuje delež sredstev za zaposlene od celotnih izdatkov za proizvodnjo izdelkov in storitev varstva okolja po posameznih proizvajalcih. Delež sredstev za zaposlene je največji pri specializiranih proizvajalcih in najmanjši pri centralni in lokalni državi. Časovni trend kaže na rahel upad omenjenih sredstev pri specializiranih, sekundarnih in pomožnih proizvajalcih v zadnjih dveh letih prikazane časovne serije. Vzrok za zniževanje omenjenih sredstev lahko iščemo v tehnološkem razvoju na področjih ravnanja z odpadki in upravljanja z odpadnimi vodami kar zmanjšuje število zaposlenih, ter v tem, da je področje varstva okolja v posameznih podjetjih pogosto vključeno med delovne naloge obstoječih tehnoloških kadrov in se za področje varstva okolja ne zaposluje dodatnih kadrov. Povečanje deleža sredstev za zaposlene s strani centralne in lokalne države, je lahko pokazatelj povečane aktivnosti in razvoja na področju varstva okolja. Slika 5: Delež za zaposlene od celotnih izdatkov po proizvajalcih, Slovenija

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

35%

2003 2004 2005 2006 2007

specializirani proizvajalci

sekundarni in pomožni proizvajalci

centralna in lokalna država

Vir: SURS

17

4 SKLEP Vsi gospodarski sektorji, javni sektor in gospodinjstva namenjajo del svojih izdatkov za zmanjšanje, preprečevanje in odstranjevanje posledic njihovih dejavnosti na okolje. Tako podjetja kot gospodinjstva plačujejo za varno, okolju prijazno odstranjevanje odpadkov; podjetja namenjajo denar za ublažitev posledic onesnaževanja okolja zaradi proizvodnih procesov; vlada namenja denar za zagotavljanje javnega dobrega v prid varstvu okolja in subvencionira okolju prijazne dejavnosti ter uporabo javnih sredstev za lažje izposojanje denarja za financiranje okoljskih projektov. Povpraševanje po proizvodih in storitvah za preprečevanje oz. odstranjevanje posledic obremenjevanja okolja zaradi družbeno-ekonomskih aktivnosti spodbuja ponudbo okoljskih dobrin in storitev oziroma razvoj zelenega gospodarstva. Nizka raven izdatkov za varstvo okolja, ne pomeni nujno, da država ali podjetje ne nudita dovolj učinkovite okoljevarstvene zaščite. V resnici podatki o izdatkih za varstvo okolja navadno poudarjajo stroške za odstranjevanje posledic onesnaževanja na račun znižanja stroškov namenjenih zmanjšanju emisij oziroma bolj učinkovitim okoljevarstvenim ukrepom. Sprememba okoljske zakonodaje, ki je v zadnjih letih usmerjena predvsem v preprečevanje onesnaževanja in ne več v odstranjevanje posledic onesnaževanja, tako kot v preteklosti, je povzročila tudi spremembo v strukturi izdatkov za varstvo okolja. Povečale so se predvsem investicije v varstvo okolja za nove načine, tehnologije, postopke ali opremo, za zbiranje in odstranjevanje onesnaženosti ali onesnaževal (npr. emisij v zrak, izcednih voda pri odlaganju odpadkov) ter investicije za ravnanje z onesnaževali in njihovo odlaganje. Vrednotenje povezav med gospodarstvom in okoljem s pomočjo okoljsko-ekonomskih računov se bo po implementaciji sprejete pravne podlage in njeni predvideni dopolnitvi z novimi moduli, lažje in kvalitetnejše razvijalo.

18

5 LITERATURA

1. Bizjak, D. (2011). Data collection on Environmental Protection Expenditure Accounts. Final report.

Ljubljana: SURS. 2. Draft proposal for an Environmental Protection Expenditure module for possible future inclusion in

Regulation 691/2011 on European environmental economic accounts (2011). Luxembourg: Eurostat. Interni dokument delovne skupine za okoljske račune. Pridobljeno 14. 10. 2011 s spletne strani: http://circa.europa.eu/Public/irc/dsis/envirmeet/library?l=/environmentally-related/ert-rumea_regulation/_EN_1.0_&a=d

3. Environmental-Economic Accounts. United Nations Statistics Division. Pridobljeno 18. 10. 2011 s spletne strani: http://unstats.un.org/unsd/envaccounting/default.asp

4. Environmental expenditure statistics. General Government and Specialised Producers data collection

handbook (2007). Luxembourg: Eurostat, Office for Official Publications of the European Communities. Pridobljeno 05. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/documents/KS-RA-07-012-EN.pdf

5. Environmental expenditure statistics: Industry data collection handbook (2005). Luxembourg: Eurostat, Office for official Publications of the European Communities. Pridobljeno 05. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/documents/4.pdf

6. Environmental statistics and accounts in Europe. (2010). Luxembourg: Publications Office of the European Union.

7. Hecht, J. E. (2000). Lessons Learned from Environmental Accounting: Findings from Nine Case Studies.

Washington, D.C.: IUCN – The World Conservation Union. Pridobljeno 18. 10. 2011 s spletne strani: http://www.joyhecht.net/professional/papers/lessons.envt.acct.pdf

8. Manual on Sources and Methods for the compilation of ESA95 Financial Accounts (2002). Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities.

9. Pasquier, J. L.,Quirino, G., Kesy, C. (2007). Environmental accounts State of play of recent work. Report to

Eurostat – Unit E3: Environment statistics. Pridobljeno 18. 10. 2011 s spletne strani: http://unstats.un.org/unsd/envaccounting/ceea/archive/Framework/State_of_%20Play_of_EEA_Europe.pdf

10. Pograjc, M. (2011). Raziskovanje o izdatkih za varstvo okolja za leto 2010, OKI, OKI-S. Ljubljana : Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 01. 10. 2011 s spletne strani: http://www.stat.si/doc/pub/27-MG-118-1101.pdf

11. Revised European Strategy for Environmental Accounting – delovno gradivo 68. seje Statističnega programskega sveta (2008). Pridobljeno 19. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/documents/ESEA_REVISION_2008_0.pdf

12. SERIEE Environmental Protection Expenditure Accounts – compilation guide (2002). Luxembourg: European Communities. Pridobljeno 05. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/documents/6.pdf

13. Statistics by theme. Environmental accounts. Luxembourg: European Commission; EUROSTAT. Pridobljeno 17. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environmental_accounts/introduction

14. Statistics explained. Environmental accounts. Luxembourg: European Commission; EUROSTAT. Pridobljeno 17. 10. 2011 s spletne strani: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Environmental_accounts

15. SURS: http://www.stat.si/ 16. Uredba (EU) št. 691/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2011 o evropskih okoljsko-

ekonomskih računih. (Uradni list Evropske unije L 192/1 SL, 22. 7. 2011) 17. Vandille, G. (2005). Environmental Protection Expenditure Accounts for Belgium: 1997 – 2002. Brussel:

Federal Planning Bureau.