Časopis oŠ lovrenc na pohorju e-zvite novice v celovec.pdf · zvite novice, letnik vii Šolsko...

ZVITE NOVICE, LETNIK VII Šolsko leto 2012/2013

REPORTAŽA IZ CELOVCA november 2012

ČASOPIS OŠ LOVRENC NA POHORJU

E-Zvite novice Na Koroško! V

iskanju korenin

2 E-Zvite novice Na Koroško! V iskanju korenin

Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

REPORTAŽA

V deželi, kjer je mačka die Katze

Učenci nekaterih izbirnih predmetov smo se 13. oktobra odpravili na Koroško. Na poti

smo bili zelo zaspani, saj smo se zbudili zelo zgodaj, kar pa slabo vpliva na

najstniške hormone. Na avtobusu smo poslušali glasbo, se smejali, se pogovarjali in

mahali voznikom, ki so se vozili v obratni smeri. Zaustavili smo se na parkirišču, kjer

nihče ni hotel iti iz avtobusa, ker je lilo kot iz škafa. Tako smo čakali in čakali, se

spogledovali in končno se je opogumil največji junak na OŠ Lovrenc na Pohorju,

oziroma se moramo popraviti, ker je bila junakinja, in to najbolj pogumna Elena

Schmid. Njej je bilo vsega dovolj! Stopila je na dež in ugotovila, da se ne bo stopila,

le njen make up se bo malo razmazal. Nato so stopili ven še vsi ostali, ki so bili na

smrt prestrašeni, kaj se bo z njimi zgodilo na avstrijskem dežju, a vse se je izteklo

čisto lepo!

Zgornje vrstice so napisali Elena, Matic D. in Viktorija. Od tukaj naprej pa so pero

vihteli Marcel, Manja in Breda.

Ogledali smo si vojvodski prestol, kjer smo učenci tiska zaigrali igrico, nato pa smo

se pred ostalimi učenci postavljali, kako silno smo lepi in ob tem delali lepe »ksihte«.

Ta drugi del našega nastopa žal med gledalci ni bil najbolje sprejet – umetnost je pač

včasih težko razumeti. S prevoznim sredstvom na štirih kolesih – naj pripomnimo, da

se je med pisanjem teh vrstic vnela silna debata o številu koles na avtobusu (stric

Google pa nor ko stena) – smo se odpeljali na ogled Celovca. Učitelji so nam dovolili,

da skačemo naokrog navdušeno kot mladi psički. Upamo, da nas ni videl kdo znanih,

saj bi to znalo biti majčkeno nerodno za naš ugled. Torej, vsi smo se takoj zapodili

zapravljat denar. Nekateri pa so se celo zgubili med čudnimi strici in tetami, ki niso

znali besedice slovensko. Naposled smo se zbrali pred celovškim gledališčem, kjer

nas je pričakala simpatična vodička, ki nam je razkazala mesto. Videli smo tudi prav

poseben kamen, kos bivšega rimskega stebra, ki ga lahko občudujete tudi na

slovenskem evrskem kovancu za dva centa. Govorimo seveda o knežjem kamnu. In

že smo spet sedeli na avtobusu s štirimi kolesi (vsaj mislimo, da so štiri). Prispeli smo

v Minimundus, kjer smo videli pomanjšane svetovne znamenitosti. Ko smo si jih vse

najmanj desetkrat ogledali, smo šli še v Planetarij. Tam smo videli milijon in eno

zvezdo. Kako bi bil učitelj Leo vesel, če bi lahko z nami občudoval skrivnostni svet v

vesolju! No, ko smo zapuščali Planetarij, smo naleteli na ljubko muco, ki jo v Avstriji

imenujejo – kako čudno – die Katze. Če jo pokličeš muc, muc, se sploh ne zmeni

zate. Tale mačka prav gotovo ni imela slovenskih korenin. Kaj moreš …

Tu bi sedaj mi končali, če pa želite izvedeti še več o ekskurziji, pa preberite naslednje

strani.

Preštejte kolesa,

če jih lahko!

Uganite, katera

deklica vstopa

na avtobus.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

Na Koroško!

ODA ALI HIMNA

Mi smo v Celovec šli,

tam smo se zabavali!

Ogledali smo kamen si,

knežji kličejo ga vsi.

Cerkvica je lepa b'la,

v njej bila je mašica.

Nato v Minimundus smo odšli

in se kot velikani važili.

Planeti so nam mahali,

ko smo v Planetarij vstopili.

Celovec smo obhodili,

veliko si ogledali,

potem še v šoping smo odšli,

da bi srečni vsi bili.

Ko smo domov se vozili,

smo v McDonald's zavili

in si trebuščke napolnili.

Potem pa res je bil že čas,

da se vrnemo v lovrenško vas.

Pesnili sta Viktorija Jeger in Klara Hriberšek


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z ROKOM

Deset dejstev, ki jih morda niste vedeli o naših severnih sosedih

1. Avstrijci so enaki kot mi. Začuda imajo dve roki in dve nogi ter eno glavo.

2. Avstrijci ne govorijo avstrijščine, ampak nemščino.

3. Ali ste vedeli, da Avstrijci mački rečejo die Katze? Ne? Potem pa ste slabo brali

prejšnje strani oz. prav nič ne poslušate učiteljic Monike in Nataše.

4. V Avstriji se vsak drugi Avstrijec rodi s pancerji na nogah.

5. Avstrijci se vsak dan jočejo, ker nimajo morja. Če se bodo jokali dovolj dolgo, ga

bodo pa naposled le dobili.

6. Avstrijci najraje jedo kranjske klobase.

7. Kaj pa to! Veste, da se Avstriji sploh ne reče Avstrija, ampak Österreich?

8. Avstrija je pa povezana tudi z glasbo, saj je domovina Mozarta. In še vprašanja.

Kaj je bilo prej, Mozart ali Mozartove kroglice?

9. Jabolčni zavitek so izumili Avstrijci, no, najbrž so bile Avstrijke.

10. Wien, Dunaj, Beč. Le koliko prestolnic ima Avstrija?


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z MAJO

Avtobusanje v Celovec =)

Kje naj začnem? Zjutraj me je zbudila budilka, meni pa se sploh ni dalo vstati, ker bi

raje spala doma in uživala ob TV-ju in računalniku. Ampak sem se potem spravila k

sebi in sem se šla uredit. xD

Ko smo se zbrali za vrtcem, smo takoj oddrveli na avtobus. Zelo smo se borili za

dobre sedeže, na koncu je vsak dobil svojega. Potem smo se odpeljali proti Celovcu,

na začetku smo bili na avtobusu zelo zaspani, ampak čez čas smo pa bili že zelo

podivjani in glasni.

S prijatelji smo se veliko presmejali ... Na avtobusu je bilo luštno.

No, če smo šli tja, bomo zagotovo odšli tudi nazaj domov. Ko smo se odpravljali

domov, smo obvezno morali zaviti v McDonald's ... Njami, je bilo slastno. In hrano

sem si naročila v nemščini! Avtobus in šofer pa sta nas pridno in potrpežljivo čakala

na parkirišču. Moram še povedati, da je bil šofer zelo prijazen, nič tečen in vozil nas

je zelo varno.

Ko smo pojedli vse hamburgerje, kar jih je restavracija premogla, smo nadaljevali pot

domov. Zunaj se je že temnilo in na avtobusu je zavladal pravi nemir. Ja, saj pravim,

da smo bili zelooooooo glasni. :)

Ko smo prispeli do Maribora, smo vsi poklicali starše, da naj kar prižgejo avtomobile

in pridejo po svoje ljube otroke. Ko smo prispeli v Lovrenc, so nas starši že čakali.

Najbrž so nas ves dan hudo pogrešali. Mirno smo se vrnili domov, kjer nas je čakala

mehka postelja, v kateri smo se lepo naspančkali.:)


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z BREDO

Bili smo Karantanci! :)

Z avtobusom smo se najprej odpeljali do vojvodskega prestola. Pot do tja je bila

dolga, zato smo na avtobusu klepetali, poslušali glasbo, nekateri pa so igrali

igrice. Dež je malo pršil, jaz pa sem edina imela odprt dežnik (prekrasen oranžen

dežnik), saj sem imela zravnane lase in nisem hotela, da se mi frizura pokvari. Saj

me razumete, ali ne!?

Ko smo se postavili

pred prestol, smo

učenci tiska zaigrali

kratko igrico. Matic

Petrič je igral glavno

vlog, kmeta, ostali pa

smo govorili spremno

besedilo. Na koncu je

vse izpadlo dokaj v

redu. Ko smo si

vojvodski prestol

dodobra ogledali, smo

se zraven njega še

fotografirali. Po tej

fotografiji je Nana

Brezočnik narisala

čudovito risbo, ki krasi

naslovnico našega

časopisa.

Vojvodski prestol je ograjen s črno ograjo, ki zgleda prav veličastno. In zakaj je ta

prestol tako pomemben? Služil je v obredu ustoličevanja karantanskih knezov. Na

njem je potekal del obreda, drugi del tega starodavnega obreda ustoličevanja

karantanskih knezov v slovanskem jeziku pa je potekal na knežjem kamnu na

Krnskem gradu. Obred se je v spremenjeni obliki ohranil tudi po ukinitvi plemenske

kneževine, nastanku grofije in pozneje vojvodine Koroške in je bil v uporabi vse do

prve polovice 15. stoletja. Ena od zanimivosti pa je tudi ta, da je knežji kamen tudi na

nacionalni strani slovenskega evro kovanca za dva centa. Torej, znani Slovenci,

zamislite se, kamen vas je premagal in prišel na denar!

Zaradi svoje nenavadne oblike je obred zbujal zanimanje sodobnikov in poznejših

piscev. Obstaja teorija, da naj bi o njem bral tudi ameriški politik Thomas Jefferson in

da ga je navdihnil pri pisanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti. Ne vem, kaj naj še

napišem, saj se tu nismo ravno zabavali, ampak smo poslušali, gledali in se učili. Na

koncu pa smo se z avtobusom odpeljali še v Celovec, kjer smo se imeli še veliko

boljše! :D

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kne%C5%BEji_kamen

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kne%C5%BEji_kamen

http://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ka_%28vojvodina%29

http://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ka_%28vojvodina%29

http://sl.wikipedia.org/wiki/15._stoletje

http://sl.wikipedia.org/wiki/15._stoletje

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_evrokovanci

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_evrokovanci


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO S KLARO

Ko gruča razposajenih stopi v tišino cerkve

Na ekskurziji smo si ogledali tudi Gospo Sveto, cerkev, ki je za Slovence zelo

pomembna. Tako smo bili lačni, da smo kar pred cerkvijo malicali. Izpraznili smo že

vse nahrbtnike, popili vso pijačo, saj smo imeli veliko, veliko časa, ker so v cerkvi

romarji že več kot eno uro molili! Odločili smo, da se kljub temu po tiho odpravimo v

cerkev in si jo ogledamo še od znotraj. No, nekateri fantje so "tiho” vzeli bolj za hec.

Fantje so cerkev celo skoraj sežgali, tako so bili nerodni, ko so prižigali svečke.

Cerkev je bila od znotraj lepo okrašena, ampak kot v vsaki cerkvi, je bilo tudi tukaj

zelo mrzlo. Od zunaj je bila Gospa Sveta kot vsaka druga cerkev, saj od znotraj tudi

ni bila drugačna. Zakaj so naši predniki sploh gradili tako veličastne zgradbe? Eni

odgovora na to vprašanje ne vedo, drugi mislijo, da ga poznajo, tretje pa takšne

zadeve sploh ne zanimajo. Vzdušje v cerkvi pa je bilo nekaj posebnega. Sploh ga ne

znam prav opisati. Vsi smo prižgali eno svečko, ko smo stopili v cerkev. Z dobrimi

željami ali pa s kakšno željo, za katero smo si želeli, da bi se nam izpolnila. Za konec

smo prisluhnili še petju v slovenščini, romarji, ki so bili v cerkvi, so bili namreč iz

Ljubljane.

Iz cerkve smo pridrveli kot gruča mravljic! Ogled mi je bil malo dolgočasen, pa saj kaj

drugega od najstnice pač ni za pričakovati. Imela sem srečo, da je bilo drugo bolj

zabavno. Ne vem več, kaj bi napisala, zato bom tukaj končala.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z MATICEM D.

Potepanje po Celovcu

MOJ SUŠI

Ko smo prišli v Celovec, smo si začeli ogledovati ulice. Ko smo zagledali trgovino z

ribami, smo si takoj kupili suši. Ko smo ga poskusili, smo vsi, razen Tadeja, skoraj

bruhali. Tadej je pa kar jedel in jedel suši. Ko smo šli naprej, smo se na ulicah samo

smejali in smo bili zelo dobre volje. Saj vsi poznate Tadeja Bajgota − to je tisti

ZELOOO smešni deček. Je pa ta naš Tadej naredil tudi nekaj neprimernega. Pa saj

ne vem, če bi to sploh zapisal. Pa bom. Mogoče bo Tadeja izučilo. Na ulici Celovca je

v frizerski salon frizerki pokazal … no, saj veste, kaj mislim. Potem je frizerka prišla

ven in nadirala učiteljico Matejo, ki sploh ni vedela, za kaj gre. Mislila si je, kako brez

olike so frizerke v Avstriji, pa je bil takšen Tadej. Pa smo mu že oprostili, mlad je še in

se še uči, tudi lepega vedenja.

Brez akcije pa tudi ne gre. Kot na primer, ko smo se skoraj izgubili, ampak potem je

Tadej poklical učitelja Andreja, ki nam je mirno razložil, po kateri poti moramo, da se

vrnemo k skupini. Panike ni bilo, ostali

smo hladnokrvni in zbrani.

V Celovcu so zelo ozke ulice in na

vsakem vogalu vidiš kakšno trgovino,

kjer prodajajo razne dobrote in

spominke. Potepanje po teh ulicah je

resnično prava dogodivščina. Ta

ekskurzija mi bo dolgo ostala v

spominu, saj je bilo zelo zanimivo.

Seveda pa je bila ta ekskurzija tudi

˝smotana˝ , in sicer zaradi tega, ker

smo morali poslušati učitelje.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z ELENO

Šoping v Celovcu :)

Hmmmmmmm … Kaj naj povem o šopingu? Zelo je bilo zanimivo. Najprej smo jaz,

Veronika, Viktorija, Manja, Rebeka, Isabel in Lara zdebatirale, kam bomo šle. Po

nekaj minutah debate smo se odločile in se napotile. Hodile smo največ 3 minute in

že smo zavile v neko trgovino. Tam si je Isabel kupila lepo novo kapico za zimo, jaz

pa sem gledala okrogročnico, ki naj bi predstavljala oranžno kačo. In smo se

odpravile naprej … Gledale smo sončna očala, lake, šminke itd. Pazile smo na čas,

da ne bi zamudile. Srečale smo Dolinška, ki si je ravno kupil suši, kateri pa mu ni bil

okusen. Bajgotu pa je bil suši zelo dober.

In smo nadaljevale pot … Počasi smo se približevale DM-u, kjer sem si kupila

maskaro, nato pa smo plenile po Tally Weijliju. Potem smo še malo tavale okoli, da bi

se res lahko kje izgubile, če ne bi Veronika imela super spomina. No, počasi nam je

zmanjkovalo časa in smo se vrnile v našo prvo trgovino. Tam se Viktorija ni znala

zmeniti s prodajalko in je mene prosila, da ji prevajam. Na koncu nam je prodajalka

še rekla »Hvala, ein bischen (malo),« kar nas je presenetilo.:D

Veronikin spomin je bil na srečo več kot koristen! Če bi se izgubile, bi lahko poklicale

učitelja Andreja Čokla. Z znanjem nemščine bi si seveda lahko tudi same pomagale.

Zelo smo se hecale, ker so bile nekatere stvari zelo smešne. V Celovcu smo srečale

tudi druge Slovence, ki so nas pogledali, kot da smo z Lune padle, ker smo se

pogovarjale v slovenščini. Ali bi se morale pogovarjati po nemško ali kaj? Veliko bolje

se je bilo pogovarjati po slovensko, ker nas Avstrijci niso razumeli niti besedice.

V glavnem, bilo je super in nikoli nam ni zmanjkalo teme za pogovor.:P


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z VERONIKO

Svet v malem

Ko smo prišli v Minimundus, smo v enem dnevu videli skoraj celoten svet. Videli smo

tudi krape, ki so jih fantje z veseljem hranili s svojimi sendviči. Skoraj sem padla v

vodo, ker nisem ubogala učiteljev in tamkajšnjih pravil, ki so se glasila: NE HODI PO

TRAVI, NE DOTIKAJ SE STVARI itd.

Videli smo Eifflov stolp, Bled z otokom in gradom, ljubljansko NUK (Narodna

univerzitetna knjižnica), cerkev La sagrada familia (cerkev Svete družine, ki je v

naravni velikosti v Barceloni), Kitajski zid, Belo hišo in še in še. Bili smo tudi v

Hollywoodu, samo da je bil zelo pomanjšan. Minimundus pa je bil zelo velik, saj ima

več kot 160 miniatur znamenitih stavb iz vsega sveta, meri pa 26 tisoč kvadratnih

metrov. Zraven Minimundusa je bil Planetarij, ki smo si ga prav tako ogledali.

Zanimivo bi bilo, če bi bili še tam tisti mali »ludeki«, saj ne vem, kako se jim reče, no,

saj je vseeno. Videli smo ogromno zanimivih stavb, zanimivosti drugih držav … Eno

uro smo se sprehajali, potem smo malo jedli, se zabavali, nato smo se malo še delali

norca. Moja sošolka je čisto vse znamenitosti oz. stavbe slikala, ker ji je bilo tako

zanimivo. Zamudili smo vlak. :( Sicer pa je bil tako majhen, da se ne bi mogli vsi

vkrcati, morali bi biti veliki kakšna dva centimetra, da bi se lahko peljali v vlaku. Haha.

Kaj naj vam še povem? Aha! Moji sošolki Rebeki Šumer je bilo zelo zelo oz. ful fajn v

Minimundusu, tako da je rekla, da bi šla še enkrat, samo bi moral biti v Sloveniji, bliže

Lovrencu na Pohorju. Verjetno bi ji bilo najbolje, če bi bil kar v Lovrencu na Pohorju.

Na koncu smo šli še v šoping v Minimundusu, ampak niso imela kaj pametnega za

kupiti, pa še tiso, kar je bilo, je bilo precej otročje.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z VIKTORIJO

Mali v velikem svetu!

Vsi smo se zelo veselili ogleda Minimundusa. Na začetku so učitelji zelo dolgo

kupovali vstopnice, kar je bilo za nekatere grozno, saj je nekatere zelo tiščalo na

stranišče. Potem je bila seveda na wc-ju gneča, ampak smo preživeli! :P

V Minimundusu je bilo na začetku slabo vreme, potem pa je le pokukal sonček, kar je

bilo zelo lepo, haha! :D Minimundus je mali svet zanimivih stvari s celega sveta, torej

stavb, naravnih zanimivosti ... Po Minimundusu smo se lahko sprehajali sami. Videli

smo vlakce, stavbe, hranili smo ribe, krape, ki so imele zelo dober apetit. Vse je bilo

za ograjo, tako da nismo mogli kaj uničiti ali poškodovati (pametno, saj to se hitro

zgodi). Lepše pa je seveda hoditi po mehkem, zato je Elena lepo šla čez ograjo po

travici! Starejšim gospodom (vsaj nekaterim) takšno početje ni bilo všeč, zato jo je

eden skregal. Šli smo lahko tudi v dve trgovini, ki sta bili tam, kjer smo si lahko kupili

raznorazne spominke. Imeli so tudi majhne in velike konje. Lara, Karin in Elena so z

veseljem zajahale srednjega konja, naj vam povem še to, da je konj umeten in da

moraš vanj vstaviti 1 €, da se malo premika. Seveda so to storile, da bi bilo jahanje

bolj zabavno.

Minimundus je precej velik in na ogled pride kar veliko ljudi, saj je ogled zanimivosti

zanimiv in poučen. Videli smo lahko tudi NUK in Blejsko jezero ter Blejski grad, to so

tri slovenske znamenitosti. Med najbolj zanimivimi stvarmi je bil seveda Eifflov stolp,

pod katerim smo se veselo slikali. Po deželici Minimundusa je speljanih tudi veliko

železniških tirov, po katerih puhajo različne lokomotive, z vagoni ali brez. Te vlakce

smo lahko s pritiski na različne gumbe sami upravljali.

Vsem tistim, ki se izleta niste udeležili, pa povem, da vam je lahko FUL ŽAL! Bilo je

zelo zabavno in upam, da bo še več takih zanimivih izletov! ;)


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z REBEKO Š.

Med ognjem in ledom

Hmmmm … Ja, bilo je odlično. V Planetariju je bilo udobno, še posebej stoli. Bila je

trda tema, le na koncu in na strani so bile take majhne lučke čisto v zadnji vrsti.

Učitelji so se tudi malo spočili po dolgem ogledu Minimundusa. Kaj še? V glavnem,

imeli smo se zelooooo lepo. Sploh ne vem, kaj še naj povem, vsega je že zmanjkalo,

mogoče pa se le še česa spomnim, kar še drugi niso napisali. Hehehehe.:)

Torej, v Planetariju smo gledali planete in se učili o vesolju. Na začetku je bilo

zanimivo, na sredini predstave so eni zadremali. Proti koncu ni bilo več tak zanimivo,

ker je že bilo brez veze. Le kaj še naj povem? Ob koncu predstave, ki se je

imenovala Med ognjem in ledom in je pripovedovala o planetih našega osončja, smo

spet postali lačni in že smo jedli in pili. Bili smo že utrujeni in ko smo prišli noter, smo

z veseljem sedli ter razburjeno čakali in gledali, kaj bo. Razlaga je bila v slovenščini,

zato smo vse razumeli. Malo bom še razvlekla tale članek, zato gremo spet na

začetek. Prišli smo v Planetarij, valda smo se takoj zvalili na udobne stole. Bili so

modre barve in mehki in seveda, kar sem že 100-krat zapisala, udobni. Sedeli smo in

gledali predstavo. Sredi predstave so Elena in mislim, da tudi učitelji, zadrnjuckali.

Okoli nas pa so švigale zvezde, planeti, črte in še marsikaj. Bilo je kar kul, na koncu

smo bili že utrujeni, a se je splačalo ogledati, kako so nastali planeti in kaj se dogaja

na njih. Po koncu filma smo si šli ogledat še modelčke planetov, 3 D-razglednice

vesolja, velik globus in tam je bilo tudi več takih igric o državah, mestih ... Eni so si

kupili veliko spominkov, zapestnic, verižic, raznih dodatkov, hrane, pijače, igrač ...

Predvsem punce, pa saj veste, kakšne smo punce.

Tako je potekal obisk Planetarija, vedno se ga bom spominjala, pa tudi tega, kako

smo se skoraj izgubili, ko smo ga iskali. No, to bo moj konec.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z RENEJEM IN MARCELOM

Naše osončje

Naše osončje ima 8 planetov, in sicer Merkur, Venero, Zemljo, Mars, Jupiter, Saturn,

Uran in Neptun. Hmmmm, tale Venera je sicer trmasta ženska, ki se vrti v nasprotno

smer, torej ne tako, kot vsi ostali planeti, ni pa edina ženska, saj je tu seveda še naša

ljuba Zemlja. Drugi planeti se mi zelo smilijo. Dve punci za vso osončje? A so resni?

Mars je poln zelenčkov, ki se jim reče Marsovci. Mars je tudi bog vojne in okusna

čokoladica. Merkur je najin najljubši, saj ti je za šoping vedno na voljo. Jupiter − party

generation! Seveda! Gremo na počitnice! Punce, če hočete do Saturna, boste na

koncu poti ZELO ZELO gubaste, zato raje ne, pot je predolga. Pravzaprav bi bili že

vaši otroci gubasti. Ali ste vedeli, da so Uranove satelite poimenovali po

Shakespearjevih likih? Upam, do so vsaj tako zanimivi kot Shakespeare. Neptun bi

bil najina prva izbira, če bi iskala kraj, kamor bi poslali vse ljudi, ki bi jih najraje

izbrisala. Seveda pa je tukaj še Zemlja, polna čudnih bitij, ki ves dan tekajo naokrog

brez cilja. A ste vedeli, da je bil Merkur včasih drugi v sončnem sistemu? Pa sta

klepetulji Zemlja in Venera ob čašici vodika sklenili, da ga zrineta bliže soncu, da bo

Venera bliže Zemlji. Kot v vsakem prijateljstvu so bili tudi v tem problemi, ko je Mars

sklenil, da gre v kino z Venero in ne z Zemljo. Ko je Zemlja to izvedela, je pobesnela.

Na koncu je šla Zemlja v kino z Neptunom gledat isti film kot njena prijateljica −

Sonce samo doma 5. Končalo se je tako, da je Mars pustil Venero, ker ni bila dovolj

oblinasta. No, pa pustimo to romanco. A veste, zakaj Pluton več ni planet? Ker so ga

vsi zabavali, da je pes. In je kar šel. Bilo je še veliko drugih prigod, ampak žal nimava

svetlobnih let časa, da bi jih vse popisala.


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z MANJO

Skoraj sem se kopala v koroškem morju

Ko smo vsi mislili, da ne bomo rabili stopiti iz avtobusa, se je ta nenadoma zaustavil.

Slišalo se je samo cmokanje z usti. Šli smo po hribu navzdol. Do zdaj se še vse sliši

dokaj normalno. Zagledali smo Vrbsko jezero. Vrbsko jezero je bilo zelo lepo, jezero

je bilo lepe modre barve. Pihal je grozno močan veter in seveda smo se punce bale,

da bi nam veter uničil frizuro!!! :( Ampak smo preživele, res je bilo zelo lepo. Pa

vendar so nekateri grozili s praznimi grožnjami, da bodo skočili v jezero. Ampak pes,

ki laja, ne grize, vsaj tako pravijo. Hahaha … Izbirajte sami, če bi verjeli temu

pregovoru ali ne, sama pa vam garantiram, da drži. Šli smo po hribu navzgor.

Pokazale so se nune. Tako so bile vzhičene nad našimi fanti, da so se celo morali

fotografirati z njimi. Posebej nad Maticem Petričem, ki je pred tem izumil novo modo

za fante, verjemite, bila je zelo huda!!!! *-* Ko se je prah polegel, smo se usedli v

avtobus in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.:D

LEGENDA

V naši preljubi sosedi je za devetimi gorami in devetimi vodami pred davnimi časi

ležalo malo Vrbsko jezero. Tam so živeli bogati ljudje, ki so bili odvisni od zabav.

Prirejali so jih za vsakim vogalom. Vendar so s tem motili vodnega možička. Nekaj let

jih je lahko prenašal, nekega dne pa mu je dokončno prekipelo. Točno tretjega v

četrtem mesecu, štiri minute čez tri popoldan, sredi najbolj bombastične zabave, je

skrivnostno opozoril prevzetne meščane. Vendar to ni bilo dovolj in je poskusil še

enkrat, ker pa tudi v drugo ni uspelo, je pograbil sodček in iz njega je začela liti voda,

ki pa se kar ni hotela ustaviti. Vse je poplavilo, prevzetne in pretirano uživaške ljudi je

jezero vzelo s sabo na dno Vrbskega jezera. Možiček pa še danes živi v vodi in pazi

na ljudi, da se ne razigrajo tako, kot so se nekoč. Pa še ena malenkost, ki sem jo

pozabila omeniti že prej. Jezero je zelo naraslo in je večje kot kdaj koli prej. Ali je

možiček Vrbskega jezera spet hud?


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z REBEKO K. IN NANO

Skoraj sem se kopala v koroškem >>morju<<

Z avtobusom smo prispeli do jezera, kjer smo vsi planili k >>morju<<.Tam smo se

tudi slikali in ohranili lepe spomine na koroško morje. Bilo je globoko in stali smo na

pomolu. Fantje so se želeli kopati, vendar se niso smeli, a prav kmalu bi bili vsi v

vodi. Tudi sama sem pomislila na osvežitev po dolgi vožnji z avtobusom. BLA BLA

BLA BLA!!!

V resnici je bilo takole!

Z avtobusom smo prispeli do jezera, vsi smo že bili v kopalkah in drug za drugim smo

poskakali v morje. Nekateri so potrebovali rokavčke, saj niso znali plavati. Pri kopanju

so se nam pridružili ljubki delfinčki, s katerimi smo se igrali. Bilo je kot sredi

najhujšega poletja. Prišla je tudi Nessi, po kateri smo se spuščali kot po toboganu.

Nessi nam je pričarala pravo vzdušje in obarvala morje v vseh različnih barvah. Bilo

je kot v pravljici in imeli smo se odlično! Zabavali smo se tudi z morskimi deklicami, ki

so bile zelo prijazne in zanimive. Nato, po končanem kopanju, je priletel NLP, na

katerem smo si kasneje priredili zabavo. Bilo je FENOMENALNO!!! Pridružile so se

nam tudi nune, ki se res znajo zabavati. Povedale so nam vse o svojem življenju v

samostanih, ki niti približno ni tako dolgočasno, kot si ga mi zamišljamo. Čas je hitro

mineval in zabava je bila odlična. Vrnili smo se na avtobus, izmučeni, vendar

pripravljeni končati našo pot.

Pa upam, da ne verjamete preveč v pravljice, hahahaha XD!!! Pa veliko zabave! :D


Ča

so

pis

O

Š L

ov

re

nc

n

a P

oh

or

ju

NA KOROŠKO Z MATICEM

Moje srečanje z nunami

Danes vam bom nakladal o nunah. Doživel sem namreč bližnje srečanje z njimi in

povem vam, da sploh niso takšne, kot sem si do sedaj mislil, da so.

Dne 13. oktobra leta Gospodovega 2012 smo se odpravili v Celovec, ki je bil v daljni

zgodovini poseljen s Slovenci. Torej, vozili smo po cesti, oziroma kolesa so se

kotalila, mi pa smo samo sedeli. Ne, ni res! Na avtobusu nismo le sedeli, ampak smo

tudi ležali, spali, se kregali, šinfali, hecali, žgečkali, masirali in še več takšnih

razigranih stvari. No, zdaj bom začel razglabljati o NUNAH!!! Te starejše gospe (vsaj

v večini) so bile še vedno razigrane in polne življenja. Sploh niso bile dolgočasne in

zamorjene. Mislil sem, da nune samo molijo in pobožno gledajo v tla. Pa ni bilo tako!

Še zdaleč ni bilo tako! Ena nuna me je kar hitro prijela pod roko. Sprva sem bil zelo

prestrašen in sem si misli: »A zdaj bova pa skupaj zmolila očenaš in zdravomarijo?«

Ali pa še hujše: »Bova kakšno zapela v duetu?« Ona pa me kar ni spustila. Moj

najboljši položaj za pobeg je bil že skoraj pred vrati, a ko se hočem umakniti, me ona

še trdneje zagrabi pod roko in me drži. To je bil najbolj čuden dan v mojem življenju.

Sploh nisem vedel, za kaj gre. Pa se izkaže, da so se gospe samo želele fotografirati.

In smo se fotografirali: enkrat, dvakrat, stokrat ... Kot da bi bili kakšni fotomodeli. Jaz

malo v zadregi, one pa na široko nasmejane. Na koncu so se mi prijazno zahvalile,

me spustile iz svojega objema in mi pomahale v slovo. Jaz sem bil zopet prost,

totalno zmeden in moram priznati, da sem se počutil kot svoboden ptiček, kot letalo

sredi neba, kot spletna stran sredi omrežja.

Torej, selim se nazaj v resnično življenje in resnično upam, da boste tudi vi kdaj

doživeli kaj tako nenavadnega, kot je bilo moje srečanje z nunami.

Časopis oŠ lovrenc na pohorju e-zvite novice v celovec.pdf · zvite novice, letnik vii Šolsko...

Documents