777... vvvaaalllprimorske novice št. 21petek, 26. januarja 2018 ZG O D OV I N A

7 va l @ p r i m o r s k e . s i17777... vvvaaalll primorske novice št. 21

petek, 26. januarja 2018ZG O D OV I N A7 va l @ p r i m o r s k e . s i

16

Po drugi svetovni vojni uničene vojaške objekte bi lahko z ustrezno vsebino izkoristili tudi v turistične namene

Velika Milanja - italijanskivo j a ški branik Ilirske BistriceV Sloveniji je veliko tehnično-zgodovinske dedišč i n e,

ki je še zmeraj nepoznana in neraziskana. Ena odteh zgodovinskih skrivnosti je tudi Alpski zid,

italijanska obrambna linija, ki je potekala skoraj izključnopo primorskem območju. Objekte, ki so “ra z t re s e n i ” obvsej nekdanji Rapalski meji, pogostokrat zamenjujejo zatako imenovano Rupnikovo linijo in celo za avstro-ogrskovo j a ško dediščino. Zanimivih objektov, vrednih opisa, jeveliko, a tokrat se bomo omejili na zaledje Ilirske Bistrice,na Veliko Milanjo z okolico.

Čas med obema svetovnimavojnama je bilo obdobjeintenzivnega obrambnegautrjevanja in obrambne linije sogradile skoraj vse države tistegačasa. Italija je utrjevala vse svojedržavne meje, izjema je bila mejas Švico. Na slovenskem območjuje italijanska vojska v taktičnemsmislu gradila dve obrambni črti,skladno s strategijo je načrtovalatudi tretjo, vendar gradnje pri nasnikoli ni začela.

Druga obrambnačrta Alpskega zidu

Utrjena obrambna lokacijaVelika Milanja, v italijanskihvo j a ških dokumentih imenovana“Monte Milonia”, je spadala vdrugo obrambno črto Alpskegazidu. Potrebno je poudariti, daitalijanska utrjena linija ni bilakontinuirana linija bunkerjev inutrjenih položajev, ki bi z ognjempokrivali drug drugega, kot vnekaterih drugih primerih,deloma tudi Rupnikove linije.

Alpski zid je bil bolj sistemobrambnih zapor glavnih smerimorebitnega delovanjanasprotnika. Izjema je biloPostojnsko polje, kjer je bilnačrtovan drugačen sistemutrjevanja. Vsaka utrjena lokacijaje bila tako samostojna insestavljena iz večjega številautrjenih objektov, po domače bijim rekli bunkerji, čeprav so bili tiobjekti precej več kot to.

Utrjena lokacija Velika Milanjaje nosila ime po GiacomuMorpurgu, poročniku ži d ov s k e g aporekla iz Firenc, ki je 6. oktobra1916 padel med italijanskimnapadom na Monte Forame, nadolomitskem bojišču. Truplo jetakoj prekril sneg, zato so gaodkrili šele spomladi naslednjeleto in poročnik je postal znan inslavljen junak.

Začetek gradnje obrambnihobjektov na Veliki Milanji lahkodatiramo v gradbeno sezono1933/1934, lokacija je bila ena odprioritet in imela je podobens t ra t e ški pomen kot utrjenalokacija na Pivki.

Velika Milanja je leta 1938 vtaktičnem smislu spadala podXXV/B. podsektor italijanskihvo j a ških mejnih enot,imenovanih “Guardia allaf ro n t i e ra” (GAF), s sedežem vIlirski Bistrici, kjer je delovalotudi poveljstvo nadrejenega XXV.sektorja GAF. V drugi polovici leta1939 je prišlo do spremembe vštevilčenju in Velika Milanja jebila podrejena istemu, vendardrugače oštevilčenemu XXVI/A.podsektorju GAF oziromapoveljstvu XXVI. sektorja GAF vIlirski Bistrici. Utrjena lokacija jeskupaj obsegala devet utrjenih inveč pomožnih objektov.

V osmih primerih je šlo zavečje bunkerje, oborožene zmitraljezi, deveti utrjeni objektpa bi lahko označili za pravomalo trdnjavo. V italijanskih

vo j a ških dokumentih so seobjekti označevali z arabskimištevilkami od 1 do 9, s tem da jenajvečji objekt nosil številko 9.Objekt je obsegal dva ognjenapoložaja za mitraljez in štir itopniške bojne bloke za topove75/25.

Obramba dostopado Podgrada

Utrjeni objekti so bili zgrajeni vsmeri sever-jug in postavljeni nadominantnih položajih, tako daso z mitralješkim in topniškimognjem lahko pokrivali - taktičnogledano - manjvredno zemljiščeproti jugoslovanski državni meji.Pred celotno utrjeno lokacijoproti jugoslovanski strani je bilanameščena neprekinjena bodečažica, vsak objekt je bil poleg tegao b k ro žen tudi z lastnim krogombodeče žice. Poti, ki so vodileskozi utrjeno lokacijo, bi vprimeru operativne potrebezaprli s španskimi jezdeci, ki so

bili ob robovih vhodov in bi jihlahko v primeru potrebe takojnamestili.

Velika Milanja je v vojaškotaktičnem smislu branila dostopdo Ilirske Bistrice in strateškosmer proti Podgradu, zaustavilabi jugoslovanske sile, če biprebile prvo obrambno črto, ki jebila bliže državni meji in bi se tesile “ra z l i l e” po gozdovih medJavorniki in Snežnikom.Prvenstveno pa je utrjena lokacijaimela taktično nalogo branitimorebitno bojno nastopanje“Jugoslovanov ” po smereh odMa šuna proti Koritnici in naprejproti Knežaku, ter cestah, ki sovodile od Mašuna oziroma MalePa d e žnice prek Sviščakov protiIlirski Bistrici.

Eno stranišče za mirničas, drugo za alarme

Življenje vojaške posadke nibilo preprosto, niti lahko. Vmirnodobnem zimskem času, ko

ni bila ukazana bojnapripravljenost, je tretjina posadkedežurala v obrambnih objektih,tretjina je bila nastanjena vbarakah zunaj objektov, a šezmeraj na utrjeni lokaciji, tretjinavo j a štva pa je bila v vojašnici vIlirski Bistrici.

Na utrjeni lokaciji VelikaMilanja je bila tudi manjša, takoimenovana obrambna vojašnica,ki je bila kombinacija zidanega inlesenega objekta. V njej so bilinastanjeni oficirji, sicer pa so biletam pisarne in kuhinja. Na tejlokaciji so bile tudi tri barake, odteh je bila ena deloma zidana,deloma iz lesa, dve pa sta bilileseni. Barake so bile namenjenenastanitvi moštva in skladiščenjumateriala. Leta 1937 so postaviliše četrto barako, namenjenonastanitvi moštva, orožarni inskladišču streliva.

Večina utrjenih objektov jeimela dvoje sanitarij: notranje souporabljali le v času alarmovoziroma bojnega stanja, zunanjepa v mirnodobnem času.Notranje latrine so bile, verjetnozaradi lažjega zračenja, vednozgrajene zraven vhoda. Zaodvajanje odpadnih voda so vvečini primerov uporabljalienostaven prekatni sistem tipa“m o u ra s”, ki je vode po sistemupadca odvajal iz objekta, sistemje omogočal tudi obrambo predbojnimi strupi.

Vojaki so v utrjenih objektihpočivali na trinivojskih pogradih,ki so bili na obeh straneh alisamo na eni strani zaklonišča zaposadko. Pogradi so bili zložljiviin so jih, ko jih niso uporabljali,zložili k steni. Častniki so tudi vutrjenih objektih obdržali svojstatus in so imeli posebnopisarno, kjer so tudi spali.

Te žave z vlago

Hodniki in nastanitveniprostori v utrjenih objektih so bilizelo ozki, slabo osvetljeni in polnitako opreme kot ljudi. Na podlagipreučevanja francoskega sistema

utrjevanja in zelo verjetno tudizaradi lastnih slabih izkušenj sona začetku leta 1941 predlagali,da bi bili ti prostori večji. Vojakinaj bi se v tako ozkih prostorihtežko premikali, ker so prostorzasedali pogradi in ostalimaterial. Zagotovo je ostalo tudiv tem primeru zgolj pri predlogu,ker finančne možnosti izrazitihsprememb pri “udobnosti”utrjenih objektov niso dopušč a l e,po drugi strani pa so italijanskesile z utrjevanjem, razen naseverni meji, kmalup re n e h a l e.

Poseben problem je v utrjenihobjektih predstavljala vlaga,katere vpliv so poskušalizmanjševati na različne načine,povsem odpravili pa te teža veniso nikoli. Vlago je povzročalavoda, ki je pogosto počasipronicala skozi sloje kamnin,dodatno pa še kondenz v zaprtihprostorih. Pogosto so morali pravzaradi vlage sanirati že zgrajeneutrjene objekte, kot se je zgodiloleta 1938 na nekaterih utrjenihobjektih v Pivki, Veliki Milanji,Pasjaku in Zvonečah. Skupenpredviden strošek za sanacijo jeznašal pol milijona lir (približno414.000 evrov), kar je bila za tistečase zelo visoka vsota in kar kažetudi na velike težave, ki jih je vutrjenih objektih povzročalavlaga.

Trije načini ventilacije

Vsak utrjen objekt je imel svojagregat, ki je v primeru potrebezagotavljal elektriko. Glede naitalijansko vojaškodokumentacijo so nekateriutrjeni objekti na Veliki Milanjiimeli po dva agregata, kar je bilredek primer, kaže pa nas t ra t e ško pomembnost lokacije.Za oskrbo vsakega tovrstnegaagregata je bil predviden400-litrski rezervoar za gorivo, kije bil v posebnem prostoru v tlehobjekta, gorivo pa so črpali sčrpalko s pomočjo posebnih cevi.Na m e ščene luči so imele moč oddeset do 50 W, oziroma skupaj500 W. Vsi objekti so imeli zarezervo tudi petrolejke in sveče.

Žarnice so bile nameščene vposebne zaščitne kovinske kletke,običajno na stropu, če pa višinaobjekta tega ni dopuščala, vposebnih utorih v stenah. Vsakprostor, tudi bojna komora, jeimel na razpolago vsaj enoelektrično vtičnico, ki so jouporabljali predvsem zanamestitev prenosnih luči. Te lučiso bile obarvane v modro in najbi bile manj vidne od zunaj. Poznanih podatkih so vsi utrjeniobjekti imeli ventilacijskenaprave, ki jih je poganjala

elektrika, v primeru potrebe paso jih lahko poganjali tudiro č n o.

Norme so sicer predvidevale,da bi imeli vsaj največji utrjeniobjekti tri tipe ventilacijskihsistemov, in sicer normalnoprezračevanje, kar so poskušalidoseči z vhodi in zasilnimi izhodina različnih višinah, umetnoprezračevanje s filtracijozunanjega zraka in - za najboljekstremne primere - sistemzaprtega zračenja. Pri slednjembi krožil in se z uporabo filtrovčistil zgolj zrak iz objekta. Večinautrjenih objektov je bila posistemu prekatov na več mestihzaprta s kovinskimi vrati ingumijastim tesnilom, ki so vratazaprla nepredušno. To je bilonujno zaradi morebitnih napadovs kemičnim orožjem, po drugistrani pa je prekatni sistemzmanjševal morebitne posledicein širjenje rušilnega vala vprimeru neposrednih artilerijskihzadetkov v bojne bloke.

V primeru Velike Milanje jevsak utrjeni objekt imel svojovodno cisterno, ki so imeleskupno zmogljivost 52 kubičnihmetrov in so jih redno polnili zavtocisternami. Leta 1937 so šegradili vodno cisterno zzmogljivostjo dveh kubičnihm e t rov.

Fotofonika -komunikacija s svetlobo

Število vojakov je bilo odvisnood stanja bojne pripravljenostiutrjene lokacije in tudi od letnegačasa. V mirnodobnem času jeposadka Velike Milanje šteladeset oficirjev, osem podoficirjevin 163 vojakov. V primeru vojnegastanja so načrti predvidevali da biposadka štela 20 oficirjev, 13podoficirjev in 313 vojakov.Največji obrambni objektoznačen s številko 9 je bil največjitudi po številu ljudi in je štel dvaoficirja, dva podoficirja in kar 55vojakov, v vojni bi število naraslona skupaj 109 ljudi. Veliki Milanjije po formaciji poveljeval oficirstotnik, kar je presenetljivo nizekčin za tako pomembno strateškot o č k o.

Leta 1937 so bili objekti odštevilke 4 do številke 9 med sebojpovezani s fotofoniko, posebnimsistemom vojaške komunikacije,ki je deloval na podlagisvetlobnih znakov in ga jeuporabljala samo italijanskavojska. Sistem je bil povsemvaren, vendar zelo omejen vuporabi zaradi različnihvremenskih vplivov. Objektaštevilka 1 in številka 4 sta imelatelefonsko povezavo spoveljstvom utrjene lokacije, ki je

bilo nastanjeno v obrambnivo j a šnici, poveljstvo je imelotelefonsko povezavo tudi spoveljstvom podsektorja GAF vIlirski Bistrici.

Zaradi slabe komunikacijskem re že med objekti je leta 1937civilno podjetje začelo medobjekti vkopavati telefonski kabelin jih povezovati tudi s telefonskolinijo, zelo verjetno so bila do leta1940 ta dela končana. Utrjenalokacija je za potrebe povezave znadrejenim poveljstvom v IlirskiBistrici imela tudi radijskepostaje, ki pa so jih smeliuporabljati zgolj v vojnem stanjuin ob preverjanju zvez.

Zagate zaradipomanjkanja železa

V objektu številka 9 sta imelaseverna topova nalogo ognjenegadelovanja, da bi na tak načinvarovali komunikacijoKor itnice-Mašun, topova nasmeri proti Mrzlemu Dolu pa stabila namenjena protioklepnemudelovanju na cesti IlirskaBistr ica-Sviščaki, oziroma,natančneje, do planinskegadoma, poimenovanega poGabrielu d'Annunziu. Ta dvatopova sta tudi ognjeno ščitilapredpolje pred ostalimi utrjenimiobjekti. Objekt je bil oborožen s

štirimi topovi 75/25, dvemamitraljezoma Fiat model 35,tremi puškomitraljezi Bredamodel 30 (lahka Breda), dva stabila namenjena obrambi vhodov,eden pa je bil za rezervo.

Zanimivo je, da vojaškidokumenti iz sredine leta 1940med oborožitvijo lokacije VelikaMilanja ne navajajo štirih topov,temveč samo 22 mitraljezov in 14puškomitraljezov. V pregleduo b o ro žitve iz sredine leta 1940 setopovi 75/25 ne omenjajo nanobeni od lokacij Alpskega ziduV. armadnega zbora iz Trsta. Vsetopove so takrat premestili zobjektov Alpskega zidu voperativne enote, kjer jeprimanjkovalo artilerijskegao ro žja. V istem pregledu je siceromenjeno, da je imela utrjenalokacija v Pivki šest topov, ampaknavedeni so stari mornariškitopovi 57/43 model 1887.

Julija 1937 so bili objekti vgradbenem smislu zaključeni,niso pa bili še opremljeni indokončani. Že avgusta 1936 jebila sicer zaradi splošnegapomanjkanja železa izdanaposebna direktiva vojnegaministrstva, ki je prepovedovalavgrajevanje velikih kovinskihdelov, predvsem je šlo zakovinske kupole, jeklene ploščein podobno. Za utrjeno lokacijoVelika Milanja je poveljstvoarmadnega zbora iz Trsta prosiloza nadaljevanje del, ker naj bibila dela v zaključni fazi.G eneralštab iz Rima je dovolilnadaljevanje del na Veliki Milanji,nakar so vgradili tudi kovinskek u p o l e.

Pri maskiranjuso preveč hiteli

Veliko je bilo govora omaskiranju gradbišč, kot tudizgrajenih utrjenih objektov, saj sobili enostavno vidni zjugoslovanske strani. V primeruVelike Milanje je gradnja potekalahitro in pri tem “h i t e n j u”podjetje, ki je dalo najboljšo

ponudbo na zaprtem razpisu, niupoštevalo vseh zahtev, ki sodoločale maskiranje in zakrivanjeg ra d b i šč. Tudi drugačemaskiranje ni bilo trajno in ga jebilo treba obnavljati.

Prav v primeru Velike Milanjeso na začetku za maskiranjenekaterih objektov uporabili les,ki pa je po nekaj letih začelrazpadati, zaradi česar sopripravili načrt sanacijemaskiranja. Kot glavni sistemmaskiranja je bil predlagansistem postavitve kovinske mreže,na katero bi bila nametanacementna mešanica v barviokolice. Posebej je bilapoudarjena in zahtevana razlika vmaskiranju posameznih objektov.Pri tistih, ki so bili v prvenstvenokamnitem delu, bi uporabljalipredvsem sistem “kamnitihslapov z grmi in šopi trave”, priobjektih v travnatem delu pa biumetne površine poskušaliz a t ra v i t i .

Do aprilske vojne 1941 innapada na Kraljevino Jugoslavijoobjekti še niso bili povsemdokončani. Gradbena dela so bilav veliki meri končana, so pa šemontirali notranje tehničnenaprave, maskirali objekte inizvajali druga zaključna dela.

Po znanih podatkih je objektena Veliki Milanji po vojni uničilajugoslovanska armada. Ta se jezaradi nejasne definicije bodočedržavne meje med Jugoslavijo inItalijo odločila za njihovopopolno uničenje. Danes soobjekti na Veliki Milanji vklavrnem stanju in niso vključeniv nobeno turistično ponudbo,čeprav je število ljubiteljev takoimenovane “Militar ie” v Evropi vporastu in bi bili ti objektinedvomno zanimivi zaspecializirane turistične obiske.Vendar jih je treba umestiti vzgodovinski kontekst, jim dativsebino in sprejeti kotpomemben element slovenske inne samo ilirskobistriškevo j a ško-tehnične dedišč i n e.

M AT J A Ž BIZJAK

Območje Velike Milanje

Velika Milanja na zemljevidu iz časa med obema vojnamaNajvečji je bil objekt s številko 9, ki je bil prava mala trdnjava (originalna skica italijanske vojske iz obdobja medobema vojnama).

Čeprav po Veliki Milanji poteka pohodniška pot, marsikdo ne ve, čemu so služili grajeni objekti, ki so zdaj vklavrnem stanju.

Foto

: Mar

tin P

rem

k

Foto

: San

di G

rzet

ič