Čas v slovenski zgodovinski povesti

Gospodarjenje s časom. Dogajalni čas. Ko je leta 1869 ob Stritarjevi Svetinovi Metki Janko Pajk pisal o razmerju med pripovednoproznimi vrstami,12 je razliko videl v dolžini upovedenega časa: pri romanu naj bi bil dogajalni čas dolg eno človeško življenje, pri noveli toliko, kolikor ga vzame en dogodek, pri povesti nekje vmes. Nekaj manj zaostreno časovno razlikovanje je mogoče prebrati tudi za angleško literaturo:13 romanu gre za oblikovanje življenja ali delov življenja, povesti (long short story) pa le za epizode iz tega življenja. Jurčič postavlja s svojimi besedili te načelne teoretske želje ven iz področja našega nadaljnjega preverjanja: romaneskni dogajalni čas zaobsega pri njem namreč 3,1 leta, v povesti je za 42 % daljši (4,4 leta). Tempo pripovedi. O tempu pripovedi je razločno zapisal teoretik novele Joachim Müller v navedenem delu, da ima povest miren, upočasnjen tempo, da se odvija polagoma, da zavlačuje in predstavlja dogodke epizodno in vključeno v kakšno nedogodkovno strukturo, samostojno pa nerada. Tempo pripovedi oziroma gostoto dogajanja označujemo z razmerjem med pripovednim časom, ki se meri s količino besedila, in dogajalnim časom. Razlikovati je treba med tempom celega besedila in tempom posameznega poglavja, saj se tu pokažejo pomenljive razlike med besedili. Merska enota za količino besedila oz. za pripovedni čas je beseda, merska enota za dogajalni čas je v celem delu po tradiciji leto, za posamezno poglavje pa je bila po izkušnji z Jurčičem izbrana minuta. Pri nas je merila za tempo pripovedi skušal določiti Marjan Dolgan.14 Poleg tradicionalnega Seymourja Chatmana15 se je mogoče sklicevati tudi na dva manj znana poskusa, na Helmuta Bonheima in na Shlomith Rimmon-Kenan.16 Poskusi so želeli določiti "normalni tempo" pripovedi. Najhitrejši tempo prispeva panoramično pripovedno poročilo, nekje na sredini sta direktni in indirektni govor, deskripcija in komentar tempo pripovedi zaustavljata. Na prvi pogled bi se zdelo, da je "normalni tempo" v enakem trajanju pripovednega in pripovedovanega časa, torej v dialoški sceni. Bonheim je razdrl to iluzijo z ugotovitvijo, da bralec bere dvakrat hitreje, kot osebe govorijo, Rimmon-Kenanova pa je opozorila na dejstvo, da je bil v 19. stoletju pripovedni tempo v splošnem precej hitrejši, kot je v moderni prozi. Predlagala je dva kriterija, ki sta najbrž oba le delno ustrezna: "normalno" bi bilo napolniti dolžino romana z eno življenjsko usodo (kar je refleks stare teze o dolžini romana) oz. z efektivnim časom (pripovedovanim časom) iz te usode, ki v enem romanu zaobseže nekako eno leto. Težave pri določanju merila povzročajo faze nepripovedovanega dogajalnega časa, oziroma časovni izpusti. Zaradi elips je iskano razmerje popolnoma drugačno, če ga merimo na celi dolžini besedila, skozi posamezno poglavje ali celo od odstavka do odstavka. Slednjo naporno možnost je demonstriral Bonheim tako prepričljivo, da jo je treba v korist preglednosti takoj zavrniti. Ob Jurčiču smo za normalno hitrost v okviru celih besedil določili povprečno hitrost, to je 4700 besed za leto (ker je povprečni upovedeni čas dolg 4 leta). Glede na velikost Jurčičevega opusa smemo postaviti tezo, da velja ta hitrost tudi za standardno hitrost pripovedne proze 19. stoletja. V okviru poglavij je bil merodajen najpogostejši tempo, to je 28 besed za minuto, ki pokriva kar polovico vseh poglavij in je sestavljen iz dialoga in pripovednega poročila.17 Tudi to hitrost je mogoče razumeti kot standardno hitrost slovenske pripovedne proze 19. stoletja. Ker povest v približno enakem številu besed pripoveduje o širših časovnih izsekih, je torej njen tempo precej večji (hlastnejši) kot v romanu (4200 besed/leto : 7000 besed/leto). Po poglavjih obvlada zgodnja slovenska fabulativna pripovedna proza 19. stoletja (sklepajoč po Jurčiču) naslednje hitrosti: 28 besed na minuto zmerna hitrost4,5 besed na minuto pospešena hitrost (prevladuje pripovedno poročilo)

1

0,32 besed na minuto velika hitrost0,05 besed na minuto zelo velika hitrost oz. zelo zgoščeno dogajanjeRazlika med povestjo in romanom se na tej ravni pokaže kar dvakrat. Najprej jo določi različno število poglavij. Pri Jurčiču ima roman kljub enaki povprečni tekstni dolžini večje število poglavij kot povest (21 : 11) in so zato le-ta nujno krajša. Zato razmerje med tempom celega besedila in tempom poglavij v povesti ni premo sorazmerno z enakim razmerjem pri romanu, torej ni v povesti dvakrat bolj zadihano kot pri romanu. V obeh vrstah v polovici besedila prevladuje zmerni tempo (v romanu je vendarle nekaj malega lagodnejši kot v povesti). Druga razlika se pokaže pri "nestandardni" polovici poglavij: pri romanu so dokaj enakomerno porazdeljena po preostalih hitrostih (22 % pospešenega, 14 % hitrega, 14 % zelo hitrega tempa), pri povesti pa gre večina na račun pospešenega tempa (34 %) in je drugega ustrezno manj (4,5 % hitrega, 11,2 % zelo hitrega). Razlike med povestjo in romanom na ravnini pripovednega tempa vsaj pri Josipu Jurčiču torej so, čeprav niso očitne na prvi pogled. Upočasnjenega tempa, ki bi ga prispevali komentar, deskripcija, refleksija ali notranji monolog, pri Jurčiču ni. Za potrditev številk bo treba prešteti še druga Jurčičeva besedila

Celjski grofje v sln zg povesti

Zgodovinska povest Ferda Kočevarja-Žavčanina Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov, je objavljena prvič v Novicah. Ob Levstikovem Martinu Krpanu Mlinarjev Janez slovenskemu bralcu ponuja drugačen identifikacijski model kot konkurenčni predhodnik. Naslovni osebi sta v obeh primerih junaka. Največ, kar Martin Krpan doseže, je legalizacija kontrabande (tihotapstva), postane torej svobodni trgovec, socialna perspektiva se mu kaže v prehodu iz kmetstva v meščanstvo, kar je preživetveni projekt slovenstva 19. stoletja. Mlinarjev Janez je sicer korenjak, manj samozavesten od Krpana (Krpan je ženskam ukazoval, Janez se pusti ženski voditi, dovoli, da ga ženska, preoblečena v vojaka, reši), vendar socialno in intimno uspešnejši. Pripravljen je sklepati kompromise in je zato nagrajen s plemstvom (to s čudno besedo "uplemenitba" pove tudi alternativni naslov knjige). Kočevarjev socialni projekt je bil manj realen in seveda manj realističen od Levstikovega, bil pa je bolj optimističen in pogumnejši. Ni čudno potem, da je bralcem in založnikom bolj ugajal. Medtem ko je bil Krpan ponatiskovan v glavnem v zbranih delih ali šolskih izdajah, je Mlinarjev Janez do druge vojne doživel kar 6 natisov (1859 v Zagrebu, v Celju pa 1892, 1900, 1905, 1910, 1922). Kritiški sprejem Mlinarjevega Janeza je bil vsaj pri naprednjakih nasprotno temu založniškemu uspehu skrajno negativen. Izrekal se je na račun jezika, ki naj bi povezoval Slovence in Hrvate, vendar se zdi, da je kritike motil tudi Kočevarjev družbeni in narodni model.

Zgodovinsko ozadje dajejo povesti celjski grofje (Teharje so vas pri Celju), natančneje grof Urh, ki je samovoljen gospodar, v sporu s cesarjem in papežem. Janez z zvijačo prepreči, da bi mu ugrabil zaročenko Marjetico, vendar ni njegov smrtni sovražnik, kakor se tudi Urh natanko zaveda, da njegova moč temelji na pogumnih Slovencih ("Kako pa bi bil tudi grof Urh tako mogočen, če bi ne imel Slovencev"); čeprav Janez Urha v boju premaga, se vda njegovi oblasti in se pred njegovo jezo umakne na vojsko s Turki. Višja sila ga nagradi za ta korak: spet se najde z Marjetico, rešen je iz ujetništva, grof Urh pa je v skladu z zgodovinskim poročilom v nekem prepiru ubit.

Novo razsežnost je v zgodovinski povesti odprl Fran Detela z dvema besediloma na temo celjskih grofov. Veliki Celjani pomenijo današnjemu zgodovinopisju enega od nastavkov za drugačno možno slovensko zgodovinsko usodo. Z usmeritvijo na jugovzhod so Celjani v

2

nasprotju s habsburško dinastično hišo že v 15. stoletju pomenili možnost jugoslovanskega koncepta. Detela je to politično ozadje poznal, pa ga vendar konec prejšnjega stoletja, ko sta bili povesti Veliki grof (1885) in Pegam in Lambergar (1891) objavljeni, ni aktualiziral. Vlogo grofov in njihovih pomočnikov je razbrati iz razvrstitve nravnih lastnosti slovstvenim osebam, ki so celjski pristaši. Razvrednoteni so bili v moralnem pogledu (kot samovoljni, kruti, zvijačni, brezobzirni) kar pri vseh oblikovalcih teme: Deteli, Kočevarju, Jurčiču in Malovrhu. Slovenska literatura je v večji meri kot družbeno (politično) razsežnost celjske dinastije upoštevala ljudsko izročilo, ki je bilo do Celjanov zadržano oziroma sovražno. Tak ljudski sloves po vsej verjetnosti ni izviral toliko iz družbene krivičnosti (tudi Matija Korvin je bil družbeno krut, pa je vendar ostal v ljudski pesmi v lepem spominu) kot zaradi prešuštništva, po katerem so skozi zgodbo o Veroniki Deseniški znani. — Druga razlaga: ker je bil slovenskemu pisatelju celjski politični načrt tuj in bolj tvegan od zvestobe Habsburžanom in cesarju, ga je razvrednotil tako, da je njegove nosilce obdaril z negativnimi nravnimi predznaki. Detela je šel v svojem legitimizmu (nezavedno) celo tako daleč, da ga ni bilo strah že z imeni pokazati na pravo in nepravo stranko: negativne celjske zaveznike piše po domače (Jan Vitovec, Ostrovrhar, Jošt Soteški), pozitivna cesarjeva stranka nima nobenega slovenskega imena: Lamberg, Hohenwart, Apfaltrern. — Tretja razlaga: Nerazpoloženje do Celjanov bi se dalo razlagati tudi z Detelovim kranjskim deželnim čustvom proti celjskemu štajerskemu. Če so bili uporni Štajerci proti cesarju, potem je moral rivalski Kranjec potegniti z legitimistično vejo. Narodnega nasprotja Nemci-Slovenci, tako značilnega za Jurčiča, Detela ne pozna; nadomestil ga je z deželskim. Tematika Celjskih grofov

Fran Detela (1850–1926), profesor klasične filologije in francoščine v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) in kasneje celih 16 let gimnazijski ravnatelj v dolenjskem Novem mestu, je bil rojen v Moravčah v bogati kmečki družini. V spominu je ostal kot odličen učitelj s smislom za humor in nasproten strankarskemu prepiranju, ki jemlje Slovencem politične moči. Ko je bil še na nemškem Avstrijskem, je drugoval z liberalci, profesorskima kolegoma pisateljem Josipom Stritarjem in politikom Franom Šukljetom, ter ostro obsojal razdor, ki ga je na politični sceni povzročil Anton Mahnič, pri petintridesetih pa je začel simpatizirati s katoliško stranjo. Tako je tudi objavljal na različnih krajih: najprej v liberalnem Ljubljanskem zvonu, ko pa se mu je tam zamerilo, na nasprotnem koncu pri Mohorjevi družbi in v Domu in svetu. Zgodovinski roman Veliki grof sodi še v obdobje njegovih liberalskih simpatij. Urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec ga je zadrževal v predalu dve leti in ga objavil šele leta 1885, ko je bil v stiski z gradivom. Roman ni bil všeč ne Franu Levstiku ne Janku Kersniku, ki ga je dobil v popravilo pred objavo; njegov avtor je bil namreč izrecno proti Celestinovemu realističnemu programu, objavljenemu leta 1883 v Ljubljanskem zvonu, kar je imelo skoraj težo literarnega samomora. Glavni očitki Detelovih kritikov so bili: prevelik delež historiografskega, prevelika, neobvladljiva množica oseb brez glavne figure, ki bi bila nosilec osrednjega problema. Zgodovinsko gre v romanu za boj med celjskim grofom Urhom in Habsburžanom Friderikom III. za varuštvo nad ogrsko-češkim mladoletnim kraljem Ladislavom, ki se je končal s porazom in kasneje smrtjo tega zadnjega Celjana; dogajanje je umeščeno v pičlih nekaj mesecev med julijem 1452 in jesenjo istega leta v Celje in na Dunaj. Fiktivni del dogajanja predstavlja Urhovo pohotno in prešuštno naturo, ki je kaznovana s smrtjo njegovih dveh zakonskih otrok. Če se želimo izogniti ponavljanju negativne vrednostne sodbe o delu, se bo ponovno treba odpovedati normi, ki jo je s poudarjanjem fiktivnega, zlasti ljubezenskega dogajanja, zgodovinski povesti postavljal Josip Jurčič. Spet

3

gre za profesorsko zgodovinsko povest, ki črpa iz obilja podatkov zgodovine vladarskih hiš (za celjsko in habsburško je bil Deteli vir humanist Enej Silvio de Piccolomini, dvorni pisar cesarja Friderika III., kasnejši papež Pij II.) in jih literarizira do te mere, da postanejo sprejemljivi tudi zgodovinarsko neposvečenemu bralcu. Povest Pegam in Lambergar, ki je nekakšno nadaljevanje Velikega grofa, je leta 1891 objavil pri Slovenski matici in dobil zanjo literarno nagrado. Zraven zgodovinskih virov, ki jih pošteno citira, je tokrat pripoved naslonil tudi na ljudsko izročilo, na kar opozarja že ljudska pesem, natisnjena v uvodu. Zgodovinsko je šlo za boj za celjsko dediščino, za katero sta se potegovala cesar Friderik III. in Urhova vdova Katarina. 1457 je Katarinin vojskovodja Vitovec celo oblegal cesarja Friderika v Celju. Na fiktivni ravni sta obe strani reprezentirani z ljubezenskima paroma: na Katarinini korenjaški Ostrovrhar in grajska gospodična Ana Lambergova, na habsburški strani Lambergov oskrbnik Gregor z Brda pri Lukovici (on je dejanska glavna oseba povesti in avtor v uvodu objavljene pesmi) in Tajda, nečakinja gornjegrajskega patra Benedikta. Zmaga zgodovinski resnici ustrezno Friderik, Katarina se mora umakniti v grad v Krško, češki vojskovodja Jan Vitovec (v ljudski pesmi poznan kot Pegam <– Boehme 'Čeh') pa se s pogumnimi dejanji spet prikupi cesarju. S tem ko je prenesel glavnino dogajanja z ravni zgodovinsko dokumentiranega na raven fiktivnega, je Detela sicer ugodil predstavam o "pravem zgodovinskem romanu", zato pa si je dal duška in je ironiziral cel žanr tradicionalne, nacionalno inštruktivne zgodovinske povesti: "in dragi bravec naj gleda, da mu bo ugajala povest, sicer ga utegne smatrati pisatelj za narodnega mlačneža" (Pegam in Lambergar, 1936, 178–179). "Prekanjen pripovedovavec pa zasači prostodušnega bravca. Kadar se nadeja ta najmanj, kadar ga mika najbolj zvedeti, kaj se je zgodilo potem, kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic in čitatelj se pouči, dočim meni, da se je zabaval." (Prav tam, 185.) Da Deteli kljub simpatijam do Habsburžanov in antipatiji do Celjanov vendar ni mogoče očitati naivnega legitimizma, govori najlepše naslednja zrela, realistična refleksija o javnem in zgodovinskem: "Kaj je pravica? kaj je krivica? V zasebnih zadevah nam pove to sodnik. Kdo pa sodi države? Nihče. Tukaj velja: salus rei publicae suprema lex; korist in pravica sta tu dve besedi za en pojem. [...] Moč in uspeh, to je pravica; nemoč, neupseh – krivica." (Prav tam, 272.) Povest Hudi časi (1894) se dogaja v času francoske okupacije v Novem mestu leta 1809. Detela se ni hotel opredeljevati za enega ali drugega gospodarja, njegov namen je bil moralna presoja obnašanja ljudi ob zamenjavi oblasti, povedal je zgodbo o dvoličnosti avstrijskega uradništva pod francosko okupacijo in o kazni zanjo. To je ponovni dokaz Detelovega političnega skepticizma in relativizma, ki je verjetno najostreje motil sodobnike. Povest Takšni so! prav na koncu stoletja je že globlje zasidrana v katolištvu in jasni obsodbi protestantizma.

Govekar VS Pajk

Pavlina Pajk (9. april 1854 – 1. jun. 1901) in Fran Govekar (9. dec. 1871 – 31. marec 1949)

    Pavlina Doljak se je rodila v Paviji v Italiji. Že njeno socialno poreklo je vpadljivo drugačno od standardnega porekla slovenskega pisatelja. Ti so bili praviloma študirani kmečki sinovi, Pavlina pa je bila hči očeta sodnika in matere, ki je bila pred poroko burbonska dvorna dama. Otroštvo je preživela v Milanu in v Trstu. Slovenščine kljub slovenskemu rodu ne doma ne pri stricu v Gorici, kamor so jo vzeli po zgodnji smrti staršev, niso govorili in se je je začela

4

učiti šele pri 16 letih, naskrivaj, ker je bil zlasti njen brat slovenstvu sovražen. Dopisovala si je s profesorjem in urednikom Franom Levcem in s pesnikoma Josipom Cimpermanom in Josipom Stritarjem. Poročila se je z urednikom mariborskega časopisa Zora in filozofom Jankom Pajkom. Dolgih 20 let je preživela zunaj slovenskega ozemlja, v Brnu, Gradcu in na Dunaju, kjer je služboval njen mož. Večinoma je objavljala v celovškem časopisu Kres, nekaj tudi pri popularni založbi Mohorjevi družbi, v katoliški reviji Dom in svet in celo pri osrednjem literarnem časopisu, liberalnem Ljubljanskem zvonu, ter pri Matici slovenski. Njeno delo, ki je bilo pod močnim vplivom nemške družinske povesti, je bilo vseskozi predmet odklonilne kritike, dokončno pa so jo leta 1896 diskvalificirali in jo zrinili s slovenskega parnasa novostrujarji, to je naturalisti. Pajkova se je ob moževi pomoči in s Stritarjevo moralno podporo zelo žilavo branila in tudi sama napadala novo strujo, vendar so bili nasprotniki preštevilni in njihovi nizki udarci premočni, da bi se jih lahko ubranila. V literarni zgodovini Pajkova ni zapisana tako črno kot kakšen Koder in Anton Slodnjak, ki sicer ni imel dlake na jeziku, je do pisateljice razvil celo nekaj sočutja ter o njeni nesrečni literarni usodi zapisal, da bi se glede na talent ob razumnem mentorju lahko še razvila. Za objave Pajkove v prestižnem Ljubljanskem zvonu v času uredništva Antona Funtka pa tudi Slodnjak ni imel razumevanja in jo je nepotrpežljivo odpravil z nemilimi izrazi "skrpucalo po Stritarjevem zgledu", "nezdrav ali vsaj neokusni motiv", "plaz smešnih neverjetnosti in odbijajoče solzavosti", "slabo motivirani in izrazno iztrgani odlomki", "slovstvene zablode in neokusnosti". Na žalostno pisateljsko slavo Pajkove je v veliki meri vplivalo to, da se je v spopadu med rivalskimi literarnimi revijami eksponirala na "napačni strani". V drugi polovici 70. let je bil glavni akter literarnih spopadov na Slovenskem njen mož, vročekrvni Janko Pajk, profesor slovenščine in tedaj še lastnik ter urednik mariborskega literarnega časopisa Zora. Bil je to sicer pameten mož in poliglot, ki pa po Slodnjakovi sodbi ni imel ne literarnega okusa ne programa, pač pa nekatere neprijetne značajske lastnosti: nestrpnost in napadalnost. Janko Pajk se je v slovensko literarno zgodovino zapisal kot sprožitelj znamenite verzološke pravde o slovenskem heksametru. Njegovi polemični nasprotniki, ki so nastopali usklajeno in zato zmagali, so bili iz osrednje slovenske literarne skupine. Prvi se je priglasil k besedi Josip Stritar, prepir je iz ozadja podžigal pristranski Fran Levstik, ki se mu je Pajk zameril s predlogom, naj se izobraženi Slovenci odpovejo knjižni slovenščini, izid pa je v posebni polemični brošuri odločil profesor slovenščine Fran Levec, ki mu literarna zgodovina pripisuje "prirojen okus in osebni takt", "načitanost" in sposobnost, da "je dobro ločil v literarnem delu lepo od nelepega, pristno od nepristnega in je navadno vedno dobro sodil." Ko si je Pajk drznil kritizirati tudi Simona Gregorčiča, so se nanj spravili in ga potolkli še preostali člani ljubljanske druščine, med njimi Janko Kersnik in Anton Kos-Cestnikov; zatajil pa ga je celo "njegov človek", urednik časopisa Kres Jakob Sket. Ali je zgolj naključje in posledica miniaturnih slovenskih socialnih razmer ali ima mogoče simbolno vrednost biografski podatek, da sta se čez leta poročila potomca prepirljivih dveh slavistov Levčeva hčerka Vida in Pajkov sin Milan? Tudi njun zgodaj umrli sin Peter Pajk je bil slavist. Sprti literarni frakciji sta objavljali vsaka v svojem časopisu. Osrednja skupina se je najprej zbirala okrog Stritarjevega Zvona, izzivalec Pajk pa je napadal iz svoje Zore, potem ko sta ta dva časopisa prenehala izhajati, pa se je spopad razvijal na straneh njunih naslednikov Ljubljanskega zvona, ki ga je na vrat na nos ustanovil ter potem tudi urejal Fran Levec, in celovškega Kresa. Ni razlogov, da ne bi verjeli Antonu Slodnjaku, ki ugotavlja, da med programi časopisov ni bilo bistvenih razlik. Spopad med njimi je zato toliko laže razložiti z meddeželnim rivalstvom, ali če uporabimo zgodovinarjeve besede, s "starimi nasprotji med kranjskimi in štajerskimi literati": Deloval pa je na obeh straneh tudi stari antagonizem med osrednjimi in obrobnimi pisatelji, ki je izviral še iz dobe romantike in se je kazal na kranjski strani v nepopustljivosti v raznih

5

jezikovnih vprašanjih, med Štajerci pa v sporadični pripravljenosti, sprejeti v tako imenovani "višji" literaturi hrvaški knjižni jezik. Čeprav je bil Anton Slodnjak štajerskega porekla, se je kot literarni zgodovinar postavil na stran osrednjih literarnih časopisov in anatemiziral obrobne, ki niso ustrezali zamišljenemu razvojnemu loku slovenske književnosti. Duška si je dal na račun revij Zore, Kresa, Besednika in njihovih urednikov. Prvi urednik mariborske Zore Davorin Trstenjak npr. "ni imel ne daru ne izobrazbe za literarnega vodnika", njegov naslednik Janko Pajk pa "ni imel pravega smisla za leposlovje, ne uredniškega in človeškega takta"; celovški Besednik "so nezmožni uredniki spremenili v dolgočasno vadnico neukih prevajalcev in prepisovalcev." V opisani razporeditvi deželnoprestižnih ambicij se je pripovedništvo Pavline Pajkove uvrstilo seveda na stran štajerske literarne opozicije, kjer je klical na korajžo njen mož Janko Pajk. Tako ni prav nič čudno, da je njeno pripovedništvo postalo priljubljen cilj nasprotnikovih napadov. Najbolj se jim je moralo zameriti, ker je leta 1896 v obdobju urednikovanja Viktorja Bežka njihovo programsko besedilo, Govekarjev roman V krvi, izhajal v prestižnem Ljubljanskem zvonu skupaj z njenim romanom Dušne borbe. Še preden sta se vzporedni romaneskni nadaljevanki iztekli, je Fran Govekar v istem časopisu v kratki oceni sesul Pavline Pajkove povest Planinska idila, ki je izšla leto poprej pri Matici slovenski. Brez milosti je napisal, da gre za "vsakdanje, trivijalne dogodbe", da je delo narejeno po stari šabloni in za neizbirčne ter "nerazvajene čitatelje", kakršna so 15 do 18 let stara dekleta, jo obtožil zgledovanja pri nemški pisateljici Marlitt in ponovil za kritiškim kolegom Franom Goestlom iz dunajskega časopisa Slovanski svet, da jo značijo jokavi idealizem, medli in nejasni značaji, "nerealistična zbirka hiper idealnih moških in ženskih značajev" in srečen konec s poroko. Polemične strasti so mimo razlogov deželnega prestiža, ki so zaradi svoje banalnosti ostali seveda prikriti, podžigala še generacijska in literarnonazorska nasprotja. Medtem ko je Pavlina Pajkova pisala nekakšno tradicionalistično varianto meščanske družabne literature, ki bi jo morda enako pravično kot termin psevdoromantika pokrivala oznaka idealni realizem, so se njeni mlajši nasprotniki zavedali, da uvajajo na Slovensko nov literarni slog in so hrepeneli po priznanju svojega prvenstva. Dušne borbe naj bi bile po avtoričini zamisli psihološki roman o ponesrečeni zakonski zvezi med ostarelim znanstvenikom in mlado žensko, slovenski literarnozgodovinski spomin pa ga je, sklicujoč se na naturalistično diskvalifikacijo, uvrstil med navaden kič, o katerem je "težko razpravljati z estetskimi merili". Konflikt Pajkove z naturalisti je doživel svoj vrh ob izidu njenega romana Slučaji usode; roman je izšel v goriški Salonski knjižnici leta 1897, potem ko ji ga ljubljanska Matica slovenska ni hotela sprejeti. Ob "generalnem napadu" naturalistov na Pajkovo se je celo strogemu Slodnjaku vzbudilo rahlo sočutje in ga pripravilo do sodbe, da je bil "le preveč oseben in v tem in onem tudi krivičen" in da je bilo "bridko tudi to, da so se spravili sami mladi ljudje (25-letni Vidic v Slovenskem narodu, 23-letna Ljudmila Poljančeva v Slovenki in 21-letni Janko Šlebinger v Novi nadi) tako srdito na delo pisateljice, ki si je edina od naših literatov tedaj upala prikazovati [...] srednjeevropsko plemiško-buržoazno družbo." Napad na Pajkovo je bil "preveč brezobziren", "oseben" in "nekavalirski". Nekorektnost nasprotnikov pa seveda ni zmanjšala pisateljičinih pomanjkljivosti v njegovih očeh. Nikakor ji ni mogel odpustiti jezikovne nemarnosti in slogovne nedognanosti, vendar ji je priznal avtentičnost in avtobiografsko vrednost, to pa sta lastnosti, ki sta v presoji sodobne literature neprimerno tehtnejši od morebitnih jezikovnih spodrsljajev in bi mogli pri novem neobremenjenem branju popraviti avtoričino mesto na slovenski literarni lestvici. Katoliška kritika v Domu in svetu je bila Pajkovi sicer bolj naklonjena in ji je priznavala dober namen in moralnost, ujela pa se je z naturalisti v eni bistveni točki, to je pri obsodbi motivacije, ki poganja dejanje njenih povesti. Sama jo je provokativno izpostavila in imenovala že v naslovu z besedo slučaj, kritika pa je zanjo uporabila tudi izraz deus ex machina. Katolikom ni ustrezala zato, ker je bila v

6

nasprotju s pojmom božje previdnosti, naturalistom pa zato, ker ni priznavala determinizma dednosti ali okolja. V bran Pajkove sta se postavila Josip Stritar in Anton Koblar, pa tudi sama ni ostala tiho in ni bila nikakršna nemočna žrtev, ampak je napadalcem vztrajno in pogumno odgovarjala in jih tudi sama napadala. Zadnjo besedo v polemiki so imeli naturalisti, ki so sicer imeli prav v smislu literarnega razvoja, simpatij slovenske literarne zgodovine pa si niso več utegnili pridobiti, ker jim je prvenstvo zelo hitro izmaknila vzhajajoča Cankarjeva literarna zvezda, ki je zasenčila spopad med "realizmom" Pajkove in naturalizmom novostrujarjev; z izjemo Frana Govekarja so tudi njihova imena danes v splošni literarni zavesti mrtva. Poleg naštetih deželnih, družinskih in generacijskih razlogov je bil za Pajkovo usoden tudi njen spol. Za pisateljico je bila absolutno preveč plodna in vztrajna in je prispevala prevelik opus, da bi se ga dalo na hitro odpraviti z vljudnimi pohvalami na račun prizadevnosti in pisateljske kondicije; bila je skratka resna konkurenca moškemu literarnemu monopolu. Za nameček se je Pajkova lotila žanra ženskega romana, ki zanj v nacionalnem žanrskem sistemu ni bilo predvideno mesto. Modelno in nacionalno strateško vlogo je namreč imel jurčičevski roman z moško glavno osebo, mladim izobražencem kmečkega porekla, ki si prizadeva skozi poroko s premožno meščanko popraviti in utrditi svoj socialni status. Zgodbeni vzorec Pajkove, ki je glavno vlogo namenila revni mladi guvernanti, ki se giblje v meščanskih in plemiških krogih in se na koncu srečno poroči, je bil za moško presojo reči neuporaben in moteč. Naštetih danes nič več poznanih avtorjev nočem rehabilitirati. Njihova literatura je bila morda pomembna v času, ko je nastala, danes pa je zanimiva le še za literarnega zgodovinarja, čigar branje seveda ne more biti merodajno za aktualno vrednostno presojo. Usode pozabljenih avtorjev so zanimive zato, ker se ob njih pokažejo mehanizmi literarnozgodovinske selekcije. Toliko zasebnega in neliterarnega je delovalo v njej, da smo kljub literarni kvaliteti zmagovalcev upravičeni podvomiti v njihovo splošno, nedvomno in trajno prvenstvo.

Jurčič VS Koder

Roman je očitno predpostavljal večjo pisateljsko vzdržljivost kot povest. Do 1900 je nastalo na področju kmečke tematike le eno tako besedilo (Kodrova Marjetica, pa še to je bilo ob ponatisu preimenovano v idilo), zgodovinskih romanov pa kar deset ali skoraj četrtina korpusa.S primerom: besedilo pod 20.000 besedami obsega je komaj imelo možnost podnaslova roman (le Jurčičeva Lepa Vida).43 zgodovinskih povesti, kolikor jih je nastalo v 19. stoletju, je napisalo okroglo 20 avtorjev, največ (11 del) Josip Jurčič, po štiri Ivan Tavčar in Fran Detela, druga imena neslučajnih avtorjev (Peter Bohinjec, Fran Jaklič) ali avtorjev z zgolj enim delom niso več v splošni kulturni zavesti. Že samo količina del legitimira Josipa Jurčiča za glavnega predstavnika slovenske zgodovinske povesti v prejšnjem stoletju oziroma jurčičevsko zgodovinsko povest za njen osrednji tip. Čisto metodološko vprašanje je potem, kam uvrstiti vse drugo in od Jurčiča drugačno zgodovinsko pisanje: ali med druge tipe zgodovinske povesti, med njene predhodnike ali ven iz žanra.Josip Jurčič (1844–1881), prvi slovenski novinar, urednik liberalnega časnika Slovenski narod, ima pri zgodovinski povesti podobno prvenstvo kot pri kmečki povesti in velja za utemeljitelja slovenskega zgodovinskega romana. Resda so pripovednoprozna besedila z zgodovinsko tematiko nastajala že pred njim, vendar pripada Jurčiču odkritje Scottove pripovedne manire, ki tudi v svetovni književnosti pomeni začetek "pravega" zgodovinskega romana.

7

Do Josipa Jurčiča so obsežnejše povesti z zgodovinsko tematiko izhajale sporadično. Šele med leti 1864 in 1869 je Jurčič poskrbel za kontinuiteto žanra. Literarna zgodovina je precej govorila o Scottovem vplivu na Jurčičevo pisanje, dokazovala pa ga je največ zunaj Jurčičeve zgodovinske povesti, ob prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866). Jurčič se je loteval po vrsti tematike turških vpadov na Slovensko (Jurij Kozjak, Grad Rojinje), vojaških beguncev (Domen), protestantizma (Jurij Kobila), ljubljanske mestne zgodovine (Hči mestnega sodnika), kmečkih uporov (Sin kmečkega cesarja), zrinjsko-frankopanske zarote proti Habsburžanom (Ivan Erazem Tattenbach), francoske okupacije (Rokovnjači), pokristjanjevanja (Slovenski svetec in učitelj). Delež zgodovinskega je kaj raznolik. Zgodovinsko izpričana oseba je v središču le trikrat, v Juriju Kobili, Ivanu Erazmu Tattenbachu in Slovenskem svetcu in učitelju. Samo to dejstvo usodno ne določa deleža zgodovinopisnega poročanja, v večji meri je za presežni delež takega poročila odgovorna obilica zgodovinopisnega gradiva, ki je bilo slučajno na voljo. To je bilo pri Ivanu Erazmu Tattenbachu enostavno prepisano in predstavlja izjemno tretjino vse pripovedi. Sicer je zgodovinsko izpričano pri Jurčiču le ozadje, jedro pripovedi so običajno ljubezenske homatije ali verski boji. Jurij Kozjak je eno najbolj poznanih slovenskih leposlovnih del. Ob izidu leta 1864 je dobilo nagrado Mohorjeve družbe v višini 100 goldinarjev, v sto letih je izšlo 18-krat, in je bilo 43-krat prevedeno. Danes sodi na področje mladinske literature, kjer mu delata družbo še Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in Murnikov Lepi janičar, ki tudi sprva nista bila napisana izrecno za mladino. Zgodbe nima prav izvirne, pred njim so bile tako narejene že krištofšmidovske povesti Pavle Hrastovski (1838), Bog nikomur dolžan ne ostane (1853, 1866) in Gospodove pota so čudne (1862). V skupino uvrščajo besedila skupni motivi ciganovega maščevanja, sovraštva med bratoma in motiv izgubljenega oziroma ugrabljenega sina. Pod konec stoletja je izšel Košutnikov prevod povesti Ciganova osveta s podobno kombinacijo motivov (1898, 1905, 1906, 1925), kar daje sklepati, da Jurčič tu ni bil ravno tvorec žanrske zavesti, ampak da je le eden, čeprav najvidnejši uresničevalec vzorca krištofšmidovske zgodovinske povesti. Zgodovinska povest kot žanr je imela dvoje funkcij. Najprej je skušala bralca preprosto zabavati, mu biti v bralski užitek, pomenila pa mu je tudi model nacionalne politične eksistence. Prav po tej plati je Jurčič še dokaj neizrecen in neoprijemljiv, kot da bi bil smisel njegove zgodovinske povesti v prvi vrsti v njeni eksotični dimenziji, v lokalnem in zgodovinskem koloritu, v romantično presenetljivih zgodbah ipd. Od preloma stoletja dalje, ko se je politična slika na Slovenskem izčistila v pregledno opozicijo med liberalizmom in klerikalizmom, je bila z izjemo redkih besedil zgodovinska povest večkrat podaljšek politične agitacije na polje fiktivnega. Čeprav politično liberalen se je Jurčič v tej in drugih povestih, objavljenih pri katoliški Mohorjevi družbi, brez odmika podredil katoliškemu pogledu na svet. Turških zgodovinskih povesti je do konca 19. stoletja nastalo kakih sedem; njihovi avtorji so bili poleg Jurčiča Valentin Slemenik, Jernej Dolžan, Jakob Sket in Jurij Vranič. Povesti so utrjevale politično formulo Slovenec = borec za krščanstvo proti Turkom. Ivana Erazma Tattenbacha (1873) je napisal kot prvi slovenski feljtonski roman v prvi slovenski politični dnevnik Slovenski narod za 200-letnico zatrtja zrinjsko- frankopanske zarote proti habsburški kroni. V uporu se je dalo videti zamujeno zgodovinsko priložnost za združitev Slovencev z drugimi južnimi Slovani in za rešitev izpod nemške politične dominacije; hrvaško-ogrski uporniki so se proti Avstrijcem povezovali s Francozi, Benečani in tudi Turki. Slovenska ozemlja je v zaroti predstavljal premožni štajerski plemič Tattenbach, ki je bil tudi prvi ujet, obglavljen pa leto za glavnimi uporniki. V romanu je izrazito negativna oseba, kar nam odpira dve možni razlagi: ali je Jurčič s tem želel diskvalificirati idejo o odtegnitvi habsburški kroni ali je bil le bolj pisatelj kot politik in zgodovinar in se je čutil

8

zavezanega zgodovinskemu poročilu, ki je negativno kvalificiralo Tattenbacha kot strašnega pohotneža. Najbrž bo bolj držala slednja razlaga. Končno je Jurčiču tudi zdaj ostalo pozitivno politično sporočilo: južnoslovanska politična ideja se v 17. stoletju ni mogla uresničiti zato, ker jo je zagovarjalo plemstvo namesto meščanstva in Nemci namesto Slovencev. Izjemno velik delež zgodovinopisnega poročila je bil razlog za diskvalifikativno sodbo literarne zgodovine, češ da gre za najslabše, najbolj žurnalistično Jurčičevo leposlovno besedilo. V zadregi smo tudi glede Jurčičevega odnosa do protestantizma. V splošnem je bil odnos slovenskih pisateljev do tega obdobja domače zgodovine odklonilen. Do neke mere je bil do njega toleranten Anton Koder (Luteranci, 1883), pozitivno je nanj gledal radikalno liberalski Miroslav Malovrh (Kralj Matjaž, 1905), njegov nadrejeni pri Slovenskem narodu Ivan Tavčar pa že ne več tako enoumno (Vita vitae meae, 1883, Grajski pisar, 1889). Povod za to, da se je Jurčič lotil ravno življenjske usode strastnega protestantskega predikanta, ki je bil v ljudskem izročilu znan pod imenom Jurij Kobila, je lahko podatek, ki ga je dobil pri Valvasorju, da je bilo pravo ime Kobile Juričič (in ne Dalmatin, kakor je pred Valvasorjem domneval kronist Schönleben) in da je bil iz hrvaškega Vinodola; tudi Jurčičev rod je namreč prišel s Hrvaškega. Ime Kobila ima slabšalen podton, ne glede na to, katero razlago zanj upoštevamo: predikant je po izročilu dobil nadimek zato, ker je dobil kobilo za nagrado, ker se je odpovedal katolištvu, sicer pa namiguje na pohotnost osebe. Pripovedovalec bralca ni klical h kaki zavzeti identifikaciji z neuklonljivim protestantom. Kot pozitiven model ponuja usodo njegovega učenca Boštjana Razborškega, ki se je vrnil h katoliški veri in se poročil s protestantovo sestro Maričko. Predikant je torej nesrečna kreatura, ki ne sprevidi norosti svojega početja in temu ustrezno tudi žalostno umre pretepen v hlevu. Jurčič je predikantov fanatizem motiviral z njegovo nesrečno ljubezensko zgodbo: zaročenko mu je ponevedoma ubil njen lastni oče. Poroka pomeni simbolno pomiritev med hišama, saj je ženin njegove sestre Boštjan nečak njegove nesojene neveste. Jurčič protestantske zgodbe ni izrabil ne v smislu katoliške ne v smislu liberalske politične propagande, kakor je bilo to običajno tri desetletja kasneje. Okvirno se je kljub priznanju Trubarju, da je začetnik slovenske literature, postavil na stran katolištva.Ker se je Jurčičeva zgodovinska povest že nekaj preštevala, morem na tem mestu preveriti, koliko je reprezentančna za cel žanr. V šestdesetih letih je bila povprečna slovenska zgodovinska povest za 3000 besed daljša od povprečne Jurčičeve zgodovinske povesti. V 70. letih je bil poleg Jurčičevih dveh zgodovinskih romanov objavljen le še Carlijev roman Zadnji dnevi v Ogleju, ki pa je bil več kot dvakrat obsežnejši od Jurčičevih. V obeh desteletjih je bil torej Jurčič obsegovno pod slovenskim povprečjem. Sam med povestjo in romanom dolžinsko ni pretirano razlikoval (razlike smo dobili zgolj za 3200 besed).KODERLiterarna zgodovina, ki jo je za 19. stoletje pisal Anton Slodnjak, se bere kot zgodba. Da bi bila zanimiva, potrebuje dobre junake in zle antagoniste. Tako žalostno vlogo na literarni sceni 19. stoletja je moral odigrati Anton Koder (1851–1918). Njegova nesreča je v tem, da se je vezal na revijo Kres, resno konkurenčno osrednjemu Zvonu in je bil zato deležen ostrih kritiških in celo parodičnih razvrednotenj avtoritativnih sodobnikov in posledično tudi kasnejših literarnih zgodovinarjev. Ker je bilo orožje, iz katerega se je prožilo na prostodušnega Kodra, izrazito predimenzionirano glede na njegove literarne grehe in ker se zdi razburjanje literarne zgodovine današnji dobi že dovolj odmaknjeno, da bi moglo biti nalezljivo, se je privoščljivo zgražal, še posebno ker se je sprostilo ob Kodrovem zgodovinskem romanu Luteranci (1883).

Koder je zgodbo o bojih med luteranci pod vodstvom predikanta Jereja Knaflja in katoličani "pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo.

9

Pretiraval je Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet. // S tem je izzval Mencingerja, ki mu je bil gorak že zaradi vsebinske in izrazne posurovelosti nekaterih njegovih prejšnjih pripovednih poskusov.”

Izrazov diskvalifikacije je na isti strani še več: "skrajno kruta in neokusna vaška zgodba", "slovstveni zablodi", "ni imel pripovedniškega čuta in daru", nekaj strani naprej, ko ima v precepu njegov drugi "historični roman" Kmetski triumvirat (1884), pa "brezuspešno ubadanje z realizmom", "izrazna patetičnost", "neverjetnost", "solzava gostobesednost", "slep/ota/", "neverjetno izmišljeni prizori", "nabuhli dialogi in nagovori", "nezrelo pojmovanje dogajanja", "žalostna zveza", "skrajno prisiljeni in neresnični besedni izraz, ki je zdaj zlagano čustven, zdaj površno opisujoč" (184). Iz perspektive, ki si ne prizadeva ločevati zrnje od plev in se ji zdijo vsi žanrski produkti enako tvorni za žanrsko zavest, lahko zatrdimo, da tako brezupen primer Koder le ni bil. Nekaj malega zmerjanja sicer ima, pa se čisto lepo prebere in še zabavno je. Koder je moral biti pač v interesu osrednje (kranjske) literarne razvojne linije izbran za grešnega kozla in je to vlogo skupaj s Pohlinim, Kopitarjem, Koseskim, Pajkom, Pajkovo, Bohinjcem itd. odigral. Na protestante sicer ni gledal s simpatijo, vendar ni prizanašal tudi njihovim nasprotnikom; v tej nepristranskosti je danes še kako sprejemljiv. Od grobosti je v Luterancih natanko pet pretepov in trije napadi, med izraznimi grobostmi pa sta pri najhujših "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec" – za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno! Tudi po snovni plati je bil Koder svež: luteranstva sta se pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v precej skromnejšem obsegu in posredno le Jurčič. Anton Koder (21. maj 1851 – 21. feb. 1918) in Josip Jurčič (4. marec 1844 – 3. maj 1881)

    Dokaj prostora posveča slovenska literarna zgodovina pisatelju Antonu Kodru, ki je bil nekaj let mlajši od Jurčiča. Kjer se ga dotakne, skoraj povsod mu prilepi vrednostno negativne sodbe. Naj jih izpišem nekaj za zgled: "je oblegal Stritarja in Pajka s poskusi v verzih in prozi", "se je kazal docela neokretnega Stritarjevega in Gregorčičevega epigona", "je opotekaje se hodil za Jurčičem", "je izdal [...] 'izvirni roman' Marjetica, kakor je presamozavestno krstil gostobesedno [...] povest ali idilo, v kateri je s primitivnim svetožaljem do neokusnosti razblinil motiv ljubezni med ubogo deklico in premožnim mladeničem", "je skušal oblikovati po Jurčičevem zgledu, vendar je zaradi nemotiviranega in neokusnega prikazovanja napisal nehote parodijo starejše kmečke povesti." In še dva daljša citata: Pripovedna proza drugega letnika [Kresa] je namreč nezrela in vsebinsko ter izrazno epigonska najbolj po krivdi A. Kodra, ki je vsilil neizkušenemu Sketu [svoje spise ...]. Z Zvezdano je Koder hotel – zavestno ali nezavestno – prekositi Jurčičevega Doktorja Zobra, a je prevzeto fabulo prenatrpal s plitko pojmovanimi političnimi in zgodovinskimi elementi ter jo docela zmaličil in zmašil, v skrajni brezčutnosti za besedo in slog, v neužitno imitacijo. Še hujše sadove je obrodila njegova amuzična predrznost v treh krajših spisih, zlasti v Oreharjevem Blažu, kjer se mu je sprevrglo posnemanje Jurčičevega pripovednega načina v motivno in izrazno surovost. Koder je zgodbo o bojih med luteranci pod vodstvom predikanta Jerneja Knaflja in katoličani pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo.

10

Pretiraval je Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet. // S tem je izzval Mencingerja, ki mu je bil gorak že zaradi vsebinske in izrazne posurovelosti nekaterih njegovih prejšnjih pripovednih poskusov, najbolj zaradi skrajno krute in neokusne vaške zgodbe Oreharjev Blaž. Izrazov diskvalifikacije je na istih straneh še več: "iz realistične afektacije in psihološke brezčutnosti zgrmadene povesti", "slovstvena zabloda", "ni imel pripovedniškega čuta in daru", nekaj strani naprej, ko ima v precepu njegov drugi "historični roman" Kmetski triumvirat (1884), pa "brezuspešno ubadanje z realizmom", "izrazna patetičnost", "neverjetnost", "solzava gostobesednost", "slep[ota]", "neverjetno izmišljeni prizori", "nabuhli dialogi in nagovori", "nezrelo pojmovanje dogajanja", "žalostna zveza", "skrajno prisiljeni in neresnični besedni izraz, ki je zdaj zlagano čustven, zdaj površno opisujoč", "večni epigon". Rdeča nit, ki povezuje naštete obsodbe, je Kodrova bližina Josipu Jurčiču oziroma "posnemanje" Jurčiča. Slovenska literarna scena, določena z idealom enkratno prepoznavnega avtorstva, je prenesla samo en "jurčičevski" slog, ne pa dveh, zato je poleg Kodra izločila tudi druge avtorje, ki so se zgledovali pri Jurčičevi pripovedni maniri, Josipa Podmilšaka in Frana Jakliča. Druga Kodrova krivda je bila njegova vezanost na rivalsko celovško literarno revijo Kres, ki je uhajala nadzoru osrednje ljubljanske literarne skupine, zbrane okrog Ljubljanskega zvona. Danes vzame Kodra v roke samo še redki arheološko razpoloženi literarni zgodovinar. Sam sem to storil in trdim, da njegov slog sploh ni tako hudo moteč, kot nas skušajo prepričati naštete diskvalifikacije. Nekaj malega zmerjanja sicer ima, pa nič dosti več, kot je Krjavljevega v Desetem bratu. Od grobosti je v Luterancih natanko pet pretepov in trije napadi, med izraznimi grobostmi pa sta pri najhujših "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec", kar je za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno. Tudi po snovni plati je bil Koder svež: luteranstva sta se pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v precej skromnejšem obsegu in posredno le Jurčič. Koder na protestante sicer ni gledal s simpatijo, vendar ni prizanašal tudi njihovim nasprotnikom in bi bil v tej nepristranskosti danes še kako sprejemljiv.

Jurčičeva zgod. povest

V povprečju je Jurčičev roman daljši od povesti, dobre polovice vsakega od obeh korpusov pa po dolžini ni mogoče razlikovati, ker pripadajo besedila isti dolžinski kategoriji med 20.000 in 45.000 besedami. To velja tudi za korpus njegove zgodovinske povesti. Ta je v celoti v obsegu med 14.300 in 27.600 besedami, povprečno 19.400 besed. Oba romaneskna teksta sta v povprečju za komaj 3200 besed, torej nepomenljivo daljša od povestnih. Najkrajše (SKC - Sin kmečkega cesarja: Povest iz 16. stoletja, Besednik 1869) in najdaljše besedilo (JKoz) sta povesti. Relativna dolžina je pri Jurčičevi zgodovinski povesti nerelevantna lastnost. Če ne gre le za slučaj, je mogoče romanu pripisati večjo obsegovno profiliranost (besedili sta si le za 2000 besed narazen), povesti pa večjo obsegovno svobodo.

Jurčič postavlja s svojimi besedili te načelne teoretske želje ven iz področja našega nadaljnjega preverjanja: romaneskni dogajalni čas zaobsega pri njem namreč 3,1 leta, v povesti je za 42 % daljši (4,4 leta).

Merska enota za količino besedila oz. za pripovedni čas je beseda, merska enota za dogajalni čas je v celem delu po tradiciji leto, za posamezno poglavje pa je bila po izkušnji z Jurčičem izbrana minuta

11

Ob Jurčiču smo za normalno hitrost v okviru celih besedil določili povprečno hitrost, to je 4700 besed za leto (ker je povprečni upovedeni čas dolg 4 leta). Glede na velikost Jurčičevega opusa smemo postaviti tezo, da velja ta hitrost tudi za standardno hitrost pripovedne proze 19. stoletja.

Razlika med povestjo in romanom se na tej ravni pokaže kar dvakrat. Najprej jo določi različno število poglavij. Pri Jurčiču ima roman kljub enaki povprečni tekstni dolžini večje število poglavij kot povest (21 : 11) in so zato le-ta nujno krajša.

Zgodovinska snov. Josip Jurčič je ob devetih nekratkih povestih napisal osem romanov: skoraj vse povesti imajo zgodovinsko snov, od romanov pa le slaba polovica, torej zgodovinska snov do neke mere le pomaga pri odločitvi za podnaslov povest, tako kakor domneva definicija hrvaške oziroma srbske povesti.

Sklep. Povest je bila v 19. stoletju standardna oznaka za pripovednoprozna besedila, v prvi polovici 20. stoletja se je njena raba omejila na nazorsko konservativna, domačijska in preprostemu bralcu namenjena fabulativna dela, v drugi polovici 20. stoletja pa je skoraj docela izginila, v glavnem na račun univerzalne oznake roman. Taka zgodovinska usoda vrste je težko primerljiva s povestjo pri drugih nacionalnih literaturah. Na podlagi meritev pripovednoproznega opusa z zgodovinsko tematiko prvega in najbolj plodovitega slovenskega romanopisca 19. stoletja Josipa Jurčiča, ki je v podnaslovih razlikoval med povestjo in romanom, ugotavljam naslednja izhodiščna statistična določila povesti: V povprečju so romani sicer daljši od povesti, vendar je kaka polovica romanov enako dolga ali pa celo krajša od povesti. Dogajalni čas je v romanu krajši kot pri povesti (3,1 leta : 4,4 leta), število poglavij pa je večje. Pripovedni tempo je za polovico poglavij pri povesti in romanu enak (zmerni tempo, to je pripovedna scena s pripovednim poročilom), v drugi polovici poglavij pa je pri romanu večja uravnoteženost med pospešenim, hitrim in zelo hitrim tempom; pri povesti gre večinoma za pospešeni tempo. V romanu je oseb in prizorišč več kot v povesti. Nadaljnji avtorski opusi so Jurčičevo izhodiščno opozicijo roman : povest v glavnem prevzeli in jo individualno dopolnili, nepotrjena je ostala pri Jurčiču sicer predvidljiva zveza med zgodovinsko snovjo in povestjo. Kompozicija (epilog, retrospektivnost, uokvirjenost), tip ljubezenskega razmerja, socialni status glavnih oseb, socialno okolje in konec praviloma niso kategorije, ob katerih bi se enoumno demonstrirala razlika med povestjo in romanom, čeprav so si kako izmed njih posamezni avtorji izbrali za vlogo vrstnopoetičnega kazalca.43 zgodovinskih povesti, kolikor jih je nastalo v 19. stoletju, je napisalo okroglo 20 avtorjev, največ (11 del) Josip Jurčič, po štiri Ivan Tavčar in Fran Detela, druga imena neslučajnih avtorjev (Peter Bohinjec, Fran Jaklič) ali avtorjev z zgolj enim delom niso več v splošni kulturni zavesti. Že samo količina del legitimira Josipa Jurčiča za glavnega predstavnika slovenske zgodovinske povesti v prejšnjem stoletju oziroma jurčičevsko zgodovinsko povest za njen osrednji tip. Čisto metodološko vprašanje je potem, kam uvrstiti vse drugo in od Jurčiča drugačno zgodovinsko pisanje: ali med druge tipe zgodovinske povesti, med njene predhodnike ali ven iz žanra. O žanru v strogem pomenu besede namreč lahko govorimo šele tedaj, ko je oblikovana dovoljšnja količina podobnih si besedil, ki predstavljajo žanrsko normo. V slovenskih razmerah smemo biti pri presoji količine izvirnih besedil, potrebnih za rojstvo žanra, manj strogi. Žanrska zavest se namreč ni oblikovala le na osnovi izvirnih slovenskih besedil, ampak tudi na osnovi prevedenih. Povrhu je dvojezični meščanski bralec 19. stoletja tudi sporadična slovenska besedila mogel prepoznavati v žanrskem okviru, oblikovanem ob prebiranju nemške literature. S tem argumentom razširjam meje žanra slovenske zgodovinske povesti tudi preko določil, ki jih poznamo iz dela Josipa Jurčiča.

12

Josip Jurčič – sinonim zgodovinske povesti 19. stoletja

Josip Jurčič (1844–1881), prvi slovenski novinar, urednik liberalnega časnika Slovenski narod, ima pri zgodovinski povesti podobno prvenstvo kot pri kmečki povesti in velja za utemeljitelja slovenskega zgodovinskega romana. Resda so pripovednoprozna besedila z zgodovinsko tematiko nastajala že pred njim, vendar pripada Jurčiču odkritje Scottove pripovedne manire, ki tudi v svetovni književnosti pomeni začetek "pravega" zgodovinskega romana. Do Josipa Jurčiča so obsežnejše povesti z zgodovinsko tematiko izhajale sporadično. Šele med leti 1864 in 1869 je Jurčič poskrbel za kontinuiteto žanra. Literarna zgodovina je precej govorila o Scottovem vplivu na Jurčičevo pisanje, dokazovala pa ga je največ zunaj Jurčičeve zgodovinske povesti, ob prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866). Jurčič se je loteval po vrsti tematike turških vpadov na Slovensko (Jurij Kozjak, Grad Rojinje), vojaških beguncev (Domen), protestantizma (Jurij Kobila), ljubljanske mestne zgodovine (Hči mestnega sodnika), kmečkih uporov (Sin kmečkega cesarja), zrinjsko-frankopanske zarote proti Habsburžanom (Ivan Erazem Tattenbach), francoske okupacije (Rokovnjači), pokristjanjevanja (Slovenski svetec in učitelj). Delež zgodovinskega je kaj raznolik. Zgodovinsko izpričana oseba je v središču le trikrat, v Juriju Kobili, Ivanu Erazmu Tattenbachu in Slovenskem svetcu in učitelju. Samo to dejstvo usodno ne določa deleža zgodovinopisnega poročanja, v večji meri je za presežni delež takega poročila odgovorna obilica zgodovinopisnega gradiva, ki je bilo slučajno na voljo. To je bilo pri Ivanu Erazmu Tattenbachu enostavno prepisano in predstavlja izjemno tretjino vse pripovedi. Sicer je zgodovinsko izpričano pri Jurčiču le ozadje, jedro pripovedi so običajno ljubezenske homatije ali verski boji. Jurij Kozjak je eno najbolj poznanih slovenskih leposlovnih del. Ob izidu leta 1864 je dobilo nagrado Mohorjeve družbe v višini 100 goldinarjev, v sto letih je izšlo 18-krat, in je bilo 43-krat prevedeno. Danes sodi na področje mladinske literature, kjer mu delata družbo še Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in Murnikov Lepi janičar, ki tudi sprva nista bila napisana izrecno za mladino. Zgodbe nima prav izvirne, pred njim so bile tako narejene že krištofšmidovske povesti Pavle Hrastovski (1838), Bog nikomur dolžan ne ostane (1853, 1866) in Gospodove pota so čudne (1862). V skupino uvrščajo besedila skupni motivi ciganovega maščevanja, sovraštva med bratoma in motiv izgubljenega oziroma ugrabljenega sina. Pod konec stoletja je izšel Košutnikov prevod povesti Ciganova osveta s podobno kombinacijo motivov (1898, 1905, 1906, 1925), kar daje sklepati, da Jurčič tu ni bil ravno tvorec žanrske zavesti, ampak da je le eden, čeprav najvidnejši uresničevalec vzorca krištofšmidovske zgodovinske povesti. Zgodovinska povest kot žanr je imela dvoje funkcij. Najprej je skušala bralca preprosto zabavati, mu biti v bralski užitek, pomenila pa mu je tudi model nacionalne politične eksistence. Prav po tej plati je Jurčič še dokaj neizrecen in neoprijemljiv, kot da bi bil smisel njegove zgodovinske povesti v prvi vrsti v njeni eksotični dimenziji, v lokalnem in zgodovinskem koloritu, v romantično presenetljivih zgodbah ipd. Od preloma stoletja dalje, ko se je politična slika na Slovenskem izčistila v pregledno opozicijo med liberalizmom in klerikalizmom, je bila z izjemo redkih besedil zgodovinska povest večkrat podaljšek politične agitacije na polje fiktivnega. Čeprav politično liberalen se je Jurčič v tej in drugih povestih, objavljenih pri katoliški Mohorjevi družbi, brez odmika podredil katoliškemu pogledu na svet. Turških zgodovinskih povesti je do konca 19. stoletja nastalo kakih sedem; njihovi avtorji so bili poleg Jurčiča

13

Valentin Slemenik, Jernej Dolžan, Jakob Sket in Jurij Vranič. Povesti so utrjevale politično formulo Slovenec = borec za krščanstvo proti Turkom. Ivana Erazma Tattenbacha (1873) je napisal kot prvi slovenski feljtonski roman v prvi slovenski politični dnevnik Slovenski narod za 200-letnico zatrtja zrinjsko- frankopanske zarote proti habsburški kroni. V uporu se je dalo videti zamujeno zgodovinsko priložnost za združitev Slovencev z drugimi južnimi Slovani in za rešitev izpod nemške politične dominacije; hrvaško-ogrski uporniki so se proti Avstrijcem povezovali s Francozi, Benečani in tudi Turki. Slovenska ozemlja je v zaroti predstavljal premožni štajerski plemič Tattenbach, ki je bil tudi prvi ujet, obglavljen pa leto za glavnimi uporniki. V romanu je izrazito negativna oseba, kar nam odpira dve možni razlagi: ali je Jurčič s tem želel diskvalificirati idejo o odtegnitvi habsburški kroni ali je bil le bolj pisatelj kot politik in zgodovinar in se je čutil zavezanega zgodovinskemu poročilu, ki je negativno kvalificiralo Tattenbacha kot strašnega pohotneža. Najbrž bo bolj držala slednja razlaga. Končno je Jurčiču tudi zdaj ostalo pozitivno politično sporočilo: južnoslovanska politična ideja se v 17. stoletju ni mogla uresničiti zato, ker jo je zagovarjalo plemstvo namesto meščanstva in Nemci namesto Slovencev. Izjemno velik delež zgodovinopisnega poročila je bil razlog za diskvalifikativno sodbo literarne zgodovine, češ da gre za najslabše, najbolj žurnalistično Jurčičevo leposlovno besedilo. V zadregi smo tudi glede Jurčičevega odnosa do protestantizma. V splošnem je bil odnos slovenskih pisateljev do tega obdobja domače zgodovine odklonilen. Do neke mere je bil do njega toleranten Anton Koder (Luteranci, 1883), pozitivno je nanj gledal radikalno liberalski Miroslav Malovrh (Kralj Matjaž, 1905), njegov nadrejeni pri Slovenskem narodu Ivan Tavčar pa že ne več tako enoumno (Vita vitae meae, 1883, Grajski pisar, 1889). Povod za to, da se je Jurčič lotil ravno življenjske usode strastnega protestantskega predikanta, ki je bil v ljudskem izročilu znan pod imenom Jurij Kobila, je lahko podatek, ki ga je dobil pri Valvasorju, da je bilo pravo ime Kobile Juričič (in ne Dalmatin, kakor je pred Valvasorjem domneval kronist Schönleben) in da je bil iz hrvaškega Vinodola; tudi Jurčičev rod je namreč prišel s Hrvaškega. Ime Kobila ima slabšalen podton, ne glede na to, katero razlago zanj upoštevamo: predikant je po izročilu dobil nadimek zato, ker je dobil kobilo za nagrado, ker se je odpovedal katolištvu, sicer pa namiguje na pohotnost osebe. Pripovedovalec bralca ni klical h kaki zavzeti identifikaciji z neuklonljivim protestantom. Kot pozitiven model ponuja usodo njegovega učenca Boštjana Razborškega, ki se je vrnil h katoliški veri in se poročil s protestantovo sestro Maričko. Predikant je torej nesrečna kreatura, ki ne sprevidi norosti svojega početja in temu ustrezno tudi žalostno umre pretepen v hlevu. Jurčič je predikantov fanatizem motiviral z njegovo nesrečno ljubezensko zgodbo: zaročenko mu je ponevedoma ubil njen lastni oče. Poroka pomeni simbolno pomiritev med hišama, saj je ženin njegove sestre Boštjan nečak njegove nesojene neveste. Jurčič protestantske zgodbe ni izrabil ne v smislu katoliške ne v smislu liberalske politične propagande, kakor je bilo to običajno tri desetletja kasneje. Okvirno se je kljub priznanju Trubarju, da je začetnik slovenske literature, postavil na stran katolištva; moteča je bila golorazumska podlaga nove vere in njen nemški izvor: Pa kakor najde bolezen, prišedši v človeško telo, v životni moči silnega nasprotnika, ki se njenemu namenu, uničiti telesni obstanek, odvažno upre: tako se je moral tudi novi uk [protestantizem] na Slovenskem bojevati pol stoletja, da je naposled spoznavši globoko vrastle korenine katoličanstva brez uspeha odstopil. [...] Vendar pri nas je ostala velika večina naroda pri starem, in če so se nekateri deželni veljaki kazali prijazni nemški novosti, je bilo tudi nasproti mnogo plemenitih mož, ki so z vso silo skrbeli za ohranitev starega, po svetem Mohorju in pozneje po svetem Cirilu prinesenega katoličanstva. [...] Kakor se je narod nekdaj trdno držal poganstva, tako se tudi od katoličanstva ne da ločiti. Kaj ti pomaga, če si pridobil nekaj plemenitašev in če ti s silo priganjajo ljudstvo poslušat nauke vaše? Znano je tebi in meni, da imajo plemenitaši, zlasti tujci, in takšnih je pri nas največ, malo pravega zaupanja

14

med narodom, ravno ker so tujci, še manj pa ljubezni, ker se nočejo udomačiti.(J. Jurčič, Zbrani spisi, 3, ur. F. Levec, Ljubljana, 19042, str. 169, 170.) Sporočilno težko oprijemljiva je povest Sin kmečkega cesarja, ki pripoveduje o neuspešnem maščevanju Kosomana, sina Ilije Gregoriča, vodje kmečkega upora leta 1573 nad zmagovalcem Herbartom Auerspergom, ki je porazil kmete z izurjeno uskoško vojsko. Za sporočilno nedorečenost je morda krivo dejstvo, da je moral Jurčič povest za objavo v družinskem in katoliško usmerjenem časniku Besedniku, ki je nadomestil ambiciozni Slovenski glasnik, po navodilih urednika Antona Janežiča precej prilagajati, da ne bi zmotil strogih moralnih predstav duhovniškega bralstva; prve variante, ki jo je Jurčič namenil Mohorjevi družbi, ta katoliška založba ni sprejela v program. Da do maščevanja naslovne osebe ne pride, je treba pripisati krščanski etični regulativi, morda pa je tudi izraz Jurčičevega meščanskega, kmetu ne prav naklonjenega stališča (tudi drugod je Jurčičev kmet prej predmet karikature kot sočustvovanja). Težko je tudi ugotoviti, kaj je hotel Jurčič političnega povedati z nesrečno ljubezensko zgodbo med priseljenim drugoverskim češkim inženirjem ("žolnirjem") Žebrankom in nečakinjo kostanjeviškega priorja Katrico v povesti Kloštrski žolnir. Kot prepričan Slovan bi moral biti zvezi slovenskega dekleta s češkim izobražencem v imenu slovanske vzajemnosti naklonjen, pa to očitno ni bil. Ni ga motila le ženinova druga vera oziroma brezverstvo, prikazal ga je kot mračno in strastno osebo in na koncu celo kot morilca. Od vseh Jurčičevih zgodovinskih povesti so politično še najjasneje razberljive tiste, pri katerih se da zgodbene opozicije med dobrimi in zlimi osebami zvesti na opozicijo slovenstvo : neslovenstvo. Tako je v Hčeri mestnega sodnika, Lepi Vidi in – modificirano v opozicijo slovanstvo : germanstvo – v nedokončanem romanu Slovenski svetec in učitelj. Hči mestnega sodnika govori o sporu med ljubljanskim meščanstvom in plemičem Auerspergom v času vlade vojvode Ernesta Železnega (1411–1424); za vir je bila Jurčiču razprava nemškega zgodovinarja Franza Xaverja Richterja, ki je bil nekaj časa profesor v Ljubljani. Ernest je ukazal, da so dolžni v času turške nevarnosti vsi, ki imajo hiše v mestu, utrjevati mestno obzidje. Turjačani (Auerspergi) tega niso hoteli in so se zato zapletli v spor z meščani. Odrekli so jim pašno in sečno pravico v svojih gozdovih, vendar pravdo z njimi izgubili. V zameno za sodni poraz je vojvoda postavil Jurija Auersperga za deželnega glavarja in mu omogočil nesramno postopanje z meščani. Jurčič je opozicijo meščansko : plemsko okrepil z opozicijo Slovenci : Nemci, Italijani. Politično sporočilo je bilo zato tokrat jasno: politična prihodnost dežele je v slovenskem meščanstvu. Jurčič romana Slovenski svetec in učitelj ni dokončal. Nameraval ga je izdati v obliki trilogije ob 1000-letnici Metodove smrti. Njegovo politično tendenco izraža dejstvo, da je mimo zgodovinskih podatkov o njunem grškem poreklu imel blagovestnika po rodu za Slovana. Anton Slodnjak je roman na dolgo obravnaval v 3. knjigi Matičine Zgodovine slovenskega slovstva (str. 96–101). Označil ga je za "morebiti najizvirnejše in najzanimivejše, kar si je je Jurčič sploh zamislil in napisal", ter trdil, da ima "značaj in sijaj umetnine". Žalosten razlog za to, da velika slovanska država v Evropi ni mogla obstati dalj časa, je videl Jurčič v pohotnosti in nekulturnosti vojskovodje Svetopolka. Ker se je Jurčičeva zgodovinska povest že nekaj preštevala, morem na tem mestu preveriti, koliko je reprezentančna za cel žanr. V šestdesetih letih je bila povprečna slovenska zgodovinska povest za 3000 besed daljša od povprečne Jurčičeve zgodovinske povesti. V 70. letih je bil poleg Jurčičevih dveh zgodovinskih romanov objavljen le še Carlijev roman Zadnji dnevi v Ogleju, ki pa je bil več kot dvakrat obsežnejši od Jurčičevih. V obeh desteletjih je bil torej Jurčič obsegovno pod slovenskim povprečjem. Sam med povestjo in romanom dolžinsko ni pretirano razlikoval (razlike smo dobili zgolj za 3200 besed).

15

Mohorjeva družba

Mohorjeva in njeno leposlovjeLeta 1851 so po daljšem upiranju oblasti štirje koroški duhovni gospodje in trije učitelji v Celovcu po zgledu dunajskega mehitarističnega redovnega društva "za širjenje dobrih katoliških knjig", zlasti pa po vzoru češkega društva sv. Janeza Nepomuka ustanovili Društvo svetega Mohorja, imenovano po oglejskem škofu, mučencu Hermogenesu (umrl leta 304), od 1031 zavetniku oglejskega patriarhata in med 1461 in 1961 tudi zavetniku ljubljanske škofije; njegovo ime naj bi bilo v sorodu z imenom grškega boga Hermesa. Iz Ogleja naj bi po prepričanju ustanoviteljev Mohor prinesel Slovencem krščansko kulturo tako, kakor sta to storila sv. Ciril in Metod pri Čehih, kar je z zgodovinskimi podatki težko združljivo, saj je zgodovina naselila Slovence na današnjem ozemlju šele v 6. stoletju, dobrih 200 let po svetnikovi smrti, kaže pa na zanimivo samostojno versko politično samoopredelitev Slovencev, ki jim je bilo versko središče Oglej bolj simpatično od konkurenčnega Salzburga. Konkretni cilj društva je bila založniška dejavnost, ki ima namen "podpirati pobožno, lepo vedenje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve." Edino katoliška vera naj bi namreč prinesla pravo kulturo in prava, katoliška kultura pravo ljudsko srečo. Spodbudna je bila v veliki meri prav nevarnost nemške jezikovne prevlade, saj so bile po 1848 slovenske pravice v šoli in uradih docela zatrte. Dodatni namen je bil vedno številnejšemu slovenskemu izobraženstvu ponuditi prostor za objave, ki naj bi ne bile v njihovo denarno škodo. Slovenski tiski naj bi bogatili slovensko književnost in jezik in povzdignili "slovenski narod na višo stopnjo keršanske omike in prave sreče in česti". Prva leta so duhovniki sestavljali 70 % naročnikov, na drugem mestu je bilo uradništvo s 14 %. Po obetavnem začetku je čez deset let društvo zašlo v krizo, se preimenovalo v družbo ali bratovščino in se popolnoma reorganiziralo, spet največ po zgledih češke družbe Janeza Nepomuka in slovaške družbe sv. Cirila in Metoda. S tem ko se je omejila na cerkvena tla, še bolj pa s hoteno nizko ceno knjige, se je približala preprostemu narodu, tj. slovenskemu kmetu in šolski mladini, ki ni smela biti član društev: "Slovenci tudi v izobrazbi za drugimi narodi nočemo zaostajati. Po Mohorjevih knjigah naj se poučuje, izobražuje ter navdušuje za dobro in lepo naš narod v svoji celoti! V revni gorski koči, kjer hlapec in gospodar ob brleči slabi luči prelistujeta in družini na glas bereta Mohorjeve knjige, kakor v složnih mestnih hišah, kjer tudi staro in mlado z veseljem sega po naših spisih: povsod izpolnjuje naša družba isti namen: bralcem bistriti um in blažiti srce!" V tem času so po slovanskem svetu že obstajale t. i. matice: Matica Srpska, 1826, Matice česká, 1831, Matica hrvatska, 1842 (nekaj let kasneje tudi slovaška in slovenska (Matica Slovenská, 1863, in Matica slovenska, 1864)). Pomena besede matica ni izvajati zgolj iz čebeljega sveta, torej jo razumeti le kot nacionalni, v glavnem meščanski kulturni center, ampak v prvi vrsti kot finančno ustanovo, nedotakljivi kapital (glavnico), iz katerega obresti se financira dejavnost družbe. Katoliška in h kmečki večini slovenskega naroda orientirana Mohorjeva družba je s tako organizacijo prehitela kulturno podjetnost slovenskega meščanstva. Stalnega naročnika naj bi privabilo leposlovje v zbirki Slovenske večernice (po zgledu dunajske zbirke Abendstunden). 1863 je zato društvo razpisalo natečaj za izvirne povesti, s finančnega stališča privlačen za avtorje in po žanrih zanimiv za bralca. V kratkem je izvirna literatura pri Mohorjevi nadomestila prevedeno. Šele 1871 je družba dobila dovoljenje za svojo tiskarno v Celovcu. Od tedaj naprej je poleg verskih, gospodarskih in leposlovnih knjig (slednjih je bilo v povprečju za eno četrtino) skrbela tudi za natis slovenskih učbenikov. Zaradi pogosto razglašane programske usmeritve velja danes Mohorjeva za založbo, ki je izdajala knjige za kmeta. Iz občasnih seznamov naročnikov v družbinem koledarju je mogoče razbrati, da je v veliki meri založbi uspelo ta program uresničiti, čeprav kmetje kot večina

16

slovenskega prebivalstva nikoli niso sestavljali večinskega naročniškega družbenega sloja. Po podatkih iz leta 1874 je razbrati, da je bilo kmetov med naročniki 25 %, kar je veliko v primerjavi s pesimističnimi ocenami nemškega folklorista Rudolfa Schende (Volk ohne Buch, 1970) za evropsko in nemško literaturo. Če smemo domnevati, da se pod statistično postavko "22 % posestnikov" ne skriva samo podeželska gospoda, lahko postavimo odstotek kmetov celo nad 25 %. Drugi sloji so bili zastopani takole: 25 % obrtnikov, 18 % uradništva in inteligence (duhovniki, učitelj, zdravnik) in 9 % tega, čemur bi danes rekli delavci. Glede na socialno strukturo Slovenstva v drugi polovici prejšnjega stoletja je bila udeležba kmetov dokaj skromna, saj so kmetje sestavljali večino slovensko govorečega prebivalstva. S kmetijstvom se je leta 1890 še vedno preživljalo namreč 75 % ljudi: 150.000 je bilo samostojnih kmetij, na vsaki povprečno po 6 ljudi ali potencialnih bralcev, če se pustimo zavesti idilični programski sliki, na kateri sedi ob zimskih večerih zbrana skupaj cela kmečka družina in prebira Mohorjeve publikacije. Približna preračunavanja povedo, da je bila leta 1875 pri nakladi 25.000 izvodov vsaka 13. kmetija naročena na knjige, 1890 pri nakladi okroglo 50.000 izvodov pa vsaka 7. Na višku popularnosti tik pred koncem prve svetovne vojne je letni knjižni dar izhajal v več kot 90.000 izvodih in dosegel, če lahko verjamemo, da je večina kupcev knjigo tudi prebrala, skoraj vsakega petega od skupno 1.360.000 Slovencev. Številke so v evropski primerjavi menda fantastične in dokaz enkratne organizacijske sile slovenskega duhovništva. Naklade raznih Matic v slovanskem svetu se z Mohorjevimi ne morejo primerjati. Naklade Mohorjeve so fascinirale Poljake na začetku stoletja (Szymansky, Wsród Słowenców, Varšava, 1908; citirano po Bratkowski, Najdluzsza wojna Slowencow, Tygodnik Powszechny, oktober 1982) in gnale v tekmovanje Srbe dvajset let kasneje: 1929 je tarnal Feodor Nikić, tajnik srbske Matice, da so pri približno štirikrat številnejšem srbskem prebivalstvu naklade Matice srpske 19-krat manjše od naklad slovenske Mohorjeve, s številkami: 4.000 : 76.000 izvodov za naslov ("Matica Srpska i narod", Letopis Matice Srpske 1929, knj. 322, zv. 1, str. 5). Pri Hrvatih je bilo Mohorjevi družbi sorodno Društvo sv. Jeronima, ki se je pri Slovencih zgledovalo, ni pa moglo doseči tako velikih založniških uspehov; najbolj se ji je približalo leta 1913, pa še takrat je imelo dvakrat manj članov kot slovenska založba (Josip Buturac, Hrvatsko književno društvo sv. Jeronima ili sv. Cirila i Metoda 1868–1968, Zagreb, 1969, str. 22–23). Vzrok za razliko je velika nepismenost na Hrvaškem, vendar ne tako velik, kakor domneva avtor, saj je bilo še leta 1900 tudi na Slovenskem 15 % nepismenih. Okrogla polovica naklade Mohorjeve je odjadrala torej k mestnemu bralcu: liberalnemu obrtniku, uradniku, inteligenci. Ta je čutil nekakšno narodno dolžnost kupiti slovensko knjigo, čeprav ni bila napisana izrecno zanj; ker je bilo slovenskega pisanja malo, ga je prav gotovo tudi hitro prebral. Mohorjeva tako ni poskrbela le za nov socialni tip bralca, tj. za kmeta, nižji sloj, ampak je obenem poskrbela tudi za diferenciacijo bralskih potreb pri že obstoječem meščanskem, danes bi menda rekli srednjeslojskem bralcu. Slika beročega ljudstva, ki je tako rada krasila naslovnice družinskih listov, je bila v glavnem programski mit. Priznati pa je treba, da brez tega mita še zdaleč ne bi mogli doseči tako številnega kmečkega bralstva, kot ga dokazujejo citirane številke. Zanimivo je vedeti, da je bilo ne le med bralci, ampak celo med naročniki že takrat več žensk kot moških in da je finančno nesamostojna mladina pokupila skoraj četrtino naklade. Po Schendovih podatkih evropski kmetje v prejšnjem stoletju niso bili glavnina množičnega bralstva. Pri nas je bil kmet v načelu pripadnik nižjega sloja, zato še daleč v 19. stoletje nepismen ali polpismen, brez razvitih bralskih potreb, a tudi brez ustreznih sredstev, da bi si kupil še relativno drago knjigo. Da bi knjigo kmet kupil, je morala biti cenena, razumljiva in konkretna, z razgibano zgodbo in/ali s praktično informacijo v ospredju. Nekaterim od teh zahtev je Mohorjevi, čeprav o kakšni raznovrstnosti knjižne ponudbe za preprosti narod ni mogoče govoriti, očitno uspelo ustreči. Mohorjeva je bila pri nas ena redkih založb, ki je v

17

svoj program uspešno vključila tudi kmeta, akoravno le-ta ni predstavljal večine bralstva. Nosilec knjižnovzgojnega programa v 19. stoletju je bilo mesto, tvorec literature inteligenca, pri Mohorjevi seveda katoliška duhovščina. Žanri pri Mohorjevi družbiMohorjeva je glavno nahajališče izvirne slovenske povesti. Podnaslov roman je tukaj redko srečati. Pri prevodih je bil sem in tja podnaslov roman še dopuščen (med 1925 in 1935 je izšlo tu šest romanov), med izvirno literaturo pa je to čista izjema, čeprav je obdobje po drugi svetovni vojni na Slovenskem izraziti "čas romana", ki je popolnoma zasenčil nekdaj prevladujočo povest. Gre za dve besedili sodobnega in modernega pisatelja Alojza Rebule 1972 in 1988. V celovški veji Mohorjeve je bil predsodek do romana občutno manjši: od 1957 naprej je tu izšlo osem romanov, pa tudi veja Mohorjeve v italijanski Gorici je dala dva (1981, 1986). Prav Mohorjeva je oblikovala posebni pomen slovenske povesti od srede prejšnjega stoletja naprej. Izraza roman in novela sta imela tedaj za občutljiva katoliška ušesa zaradi ljubezenske vsebine prizvok nespodobnosti. Povest je v opoziciji do obeh "pokvarjenih" svetovljanskih vrst pomenila nravno počiščeno prozo. Mohorjeva je dodatno poskrbela še za izrazito poučnost slovenske povesti. Roman in novela sta po ugotovitvi Matjaža Kmecla prevzela pomen meščanske, povest pa pomen plebejske ali poljudne proze. Tip literature, ki jo je izdajala Mohorjeva, je bil v zgodnjem obdobju t. i. koledarska zgodba, tako po dolžini (10.000–20.000 besed), mestu objave v Koledarju Mohorjeve kot po vsebinskih značilnostih. Ob tem so v zbirki Slovenske večernice izhajale 80 do 130 strani dolge povesti (do 45.000 besed), prav dolge povesti pa v drugih edicijah in seveda v periodiki. V vsakoletnem, iz šestih knjig sestavljenem "knjižnem daru" rednim naročnikom je bila vsaj ena povest. Programski napotek, ki ga je 1863 prevzela Mohorjeva družba, je 1858 sestavil pisatelj Fran Levstik (Popotovanje iz Litije do Čateža). Mohorjeva je v njegovem duhu razpisala nagradni natečaj za "najboljšo izvirno pripovedko" in poudarila nižjeslojskega bralca: preprosti kmečki človek in mladina. Namen mohorjanske literature je bil poduk in kratek čas (ali "pošteno razsveseljevanje"), predvideni žanri pa so bili kmečka povest ("iz domačega življenja slovenskega naroda"), zgodovinska, krajepisna, narodopisna in biografska povest. Prevedena besedila v prvih dveh desetletjih družbinega obstoja so prispevala v zakladnico povesti, narejenih po vzorcu verskovzgojne fikcije nemškega katoliškega avtorja Krištofa Schmida (1768–1845), skupaj s podtipoma misijonske in mučeniške povesti 20 srednjih in daljših besedil. Izvirna tvornost je od šestdesetih let naprej forsirala zgodovinsko pustolovsko povest, pretežno s tematiko turških vpadov na Slovensko od 15. stoletja dalje, v osemdesetih letih pa se je na račun drugih žanrov razbohotila kmečka povest. Trije žanri so torej skrbeli za trojno vzgojo bralca: Krištof Schmid za versko, zgodovinska povest za domovinsko ali nacionalno in kmečka povest za gospodarsko vzgojo. V prvem desetletju našega stoletja je prevladovala kmečka povest (7 besedil), v naslednjem desetletju je postala izbira večja (zgodovinska, kmečka, humoristična povest), v dvajsetih in tridesetih letih (po vojni) je bilo zanimanje za zgodovinsko povest (18 besedil) precej večje kot za kmečko (5 besedil), v tridesetih letih preseneča serija potopisov (6), med drugo vojno se je ponovno skoraj izključno tiskala kmečka povest (11 tekstov). Omeniti moram še zametke planinske povesti v obliki prevedene lovske povesti prav na začetku slovenske popularne pripovedne proze, ki pa je kaj kmalu za dolga leta zamrla. Alpe so dale močan začetni impulz pri razvijanju slovenskih bralskih navad, podobno kot so dale v tridesetih letih 20. stoletja ustvarjalni impulz prvim slovenskim filmom. Šlo je za manifestativno poenačenje z alpsko kulturo in s tem za potrjevanje slovenske samobitnosti. V 19. stoletju, navdahnjenem z vseslovanskim duhom in z željo po duhovni združitvi vseh Slovanov, je bil tak alpski ekskluzivizem seveda nezaželen, nezaželen celo pri sicer

18

konservativni Mohorjevi družbi. Namesto alpske, severozahodne orientacije je kmalu po začetku prevladala v idejnem pogledu jugovzhodna, ilirska in vseslovanska orientacija. Zaradi tega se ni čuditi močni seriji večinoma prevedenih povesti, ki so sledile ponesrečenemu začetku planinske povesti in katerih dogajanje je bilo umeščeno na vzhod v Rusijo ali celo v Sibirijo. Za razliko od kanoniziranega slovenskega zgodovinskega romana, kakršnega je po vzorcu Walterja Scotta ustvarjal Josip Jurčič in ki je v jedru izpostavljal večinoma nesrečno ljubezensko zvezo, je bila zgodovinska povest pri Mohorjevi s snovjo turških vpadov na Slovensko praviloma ljubezni med spoloma prazna. Nežna čustva je nadomeščala z družinskimi, namesto razdruženih parov so se po svetu klatile raztepene družine, katerih člani so se na koncu obvezno spet srečali. Dogajalna shema take povesti je znana že iz antičnega ljubezensko- pustolovskega Heliodorjevega romana, ki se je v srednjem veku modificiral v krščanski roman (Janko Kos, Začetki slovenske umetne proze, Slavistična revija 1981, str. 233–58) tako, da je nadomestil spolna razmerja z rodbinskimi. Iz ljubezensko-pustolovske je nastala družinsko-pustolovska povest. Bralsko najprivlačnejše so bile prav gotovo scene ponovnega srečanja in prepoznavanja družinskih članov. Individualni junak je bil v zgodovinski povesti redkejša pojava. Logičen premislek nas vodi v pričakovanje, da bi ta junak moral predstavljati slovenske zgodovinske interese. V principu je bilo to res, v praksi pa je šlo za pasivnega, mevžastega junaka, ki je sicer razpolagal s fizično močjo kot folklorni Peter Klepec, ni pa vedel z njo kaj pametnega početi in se je pustil vedno podrediti zvitejšemu. Najbolj zadovoljen je bil, ko mu je uspelo iz zgodovinskih kolobocij umakniti se v skromno družinsko življenje – in še za to se je imel zahvaliti aktivnejši svoji življenjski družici; ta je morala ob nesposobnem mitičnem slovenskem junaku sama prevzeti nase težo zgodovinskih odločitev. Slovenska literatura, ne samo mohorjanska, je poleg mevžastega junaka polna tudi odločnih in korenjaških deklet: od deklice vojaka preko ajdovske deklice do lepe Vide in Veronike. Versko poučnost krištofšmidovske povesti je zgodovinska povest sprejela vase in jo združila z domovinsko idejo v maksimo, ki se je do neokusnosti ponavljala: Vse za vero, dom, cesarja. Vera je bila seveda edino zveličavna katoliška, zato pa so bili tudi potrebni premagani krivoverski Turki, da se pokaže, koga ima bog rad. Dom je bil ali združena Slovenija ali kakšna izmed njenih pokrajin (Koroška, Kranjska), cesar pa je bil trenutni predstavnik habsburške monarhije, ki ji je bil Slovenec tradicionalno neskončno zvest. Poljudna in kmečka povest pri Mohorjevi družbiKmečka povest je bila od 80. let prejšnjega stoletja prevladujoči žanr mohorjanske proze. Tako kot je tip mohorjanske poljudne povesti usodno vplival na razvoj slovenske povesti v celoti, tako je zaradi velikega števila kmečke povesti pri Mohorjevi družbi ta žanr postal sinonim mohorjanski poljudni povesti. O poljudni povesti so slovenski literarni programatiki, čeprav ni šlo za noben literarnovrstni pojem, obilno razmislili v tridesetih letih. Kritike s katoliškega nazorskega brega so motile pri poljudni povesti samo oblikovne pomanjkljivosti, vzgojnost ali tendenčnost pa so imeli za njen legitimni del, saj poljudne povesti niso razumeli kot določen snovni, pač pa kot nazorski, socialni tip povesti. Poljudna povest se dogaja v trikotniku, ki ga zamejujejo tele tri točke: 1. vzgojnost in poučnost, 2. optimizem oziroma zavzetost za nekaj, kar gane in povzroči katarzo, in 3. simpatetičen odnos med pripovedovalcem in ljudstvom, o katerem pripoveduje. Definicija poljudne povesti je bila torej prav enostavna: to je povest, ki je pisana za ljudstvo, to se pravi tako, da je po jeziku, mišljenju in čutenju ljudstvu po srcu. Zdaj je treba le še določiti, kaj je to ljudstvo in kakšno je njegovo mišljenje ter čutenje. Svojčas definicija ljudstva ni bila prav nič težka, saj se je korenito razlikovalo od svoje opozicije – gospode. Mesto in podeželje, gospoda in ljudstvo, sta bila tako ostro ločena po načinu življenja, dela, izobrazbi, čutenju in mišljenju, po noši in govorici, da so bile meje vsem vidne in otipljive.

19

Meščanstvo je bilo dvojezično, ljudstvo ali nižji sloji so obvladali samo slovenščino. V socialnem pogledu je bilo ljudstvo zelo enovito, v glavnem le kmečko prebivalstvo. V prvi polovici dvajsetega stoletja pa se je t. i. ljudstvo usodno razslojilo v kmete, delavce, obrtnike in postalo nekaj neenotnega in zato težko opredeljivega. Skupni imenovalec vsem pripadnikom ljudstva je ostalo fizično delo. To je sloj, ki je ustvarjal gmotne dobrine z delom svojih rok, skratka kmet in delavec, poljudna povest pa tista povest, ki življenja delavca in kmeta ne opisuje le po zunanji podobi, ampak iz identitete z njim. Razmerje med poljudno in kmečko povestjo je potemtakem v grobem razmerje med celoto in delom. Duhovnik in slovničar Jakob Šolar je oblikoval nekakšen literarni program za poljudno povest, v katerem je predlagal teme, kot so razpadanje kmečkih domov po slovenskih pokrajinah, alkoholizem na Gorenjskem, industrializacija, ki jemlje delovno silo gruntom, izseljevanje v mesto in v tujino, upadanje rojstev, porast razbrzdanosti, izguba tradicij pri hranjenju, noši, obnašanju, vdor materializma in meščanstva na vas ipd. Povest naj prebuja slovensko zavednost, služi naj ohranjanju gruntov in tako celemu narodu. Kritiki z levega nazorskega brega so se do poljudne povesti obnašali elitno kritično: z nižjeslojskim bralcem določena poljudna povest jim je brez nadaljnjega pomenila nekvaliteto; s kmečko snovjo določena vaška zgodba za izobraženega bralca pa je po njihovem mnenju nasprotno omogočala umetniško vrednost. Kmečko povest pri Mohorjevi družbi so snovno določale kmečke osebe iz vseh premoženjskih slojev in vas kot dogajališče. Žanrsko specifiko pa ji je dajal povrhu deficit ljubezni med spoloma, težnja h kriminalnim motivom (požar, kraja, poboj) in političnim motivom, ne redko tudi snovna zveza z vojno. Abstraktni nacionalni program, razviden v zgodovinski povesti, se je v kmečki povesti konkretiziral v racionalni narodnogospodarski program. Poroka ni bila več stvar čustev, ampak posledica gospodarskega računa. S posebno slastjo in pogostnostjo so bile v njej ponavljane zahteve po redu in čistoči na kmečkem dvorišču, v hlevu in v hiši; predstavljene so bile sicer skozi estetsko harmonično sliko idealne kmetije in vasi, cilj teh idiličnih opisov pa ni bil estetski doživljaj, ampak je služila slika urejenih gospodarskih razmer kot dokaz in simbol pravilnega ter uspešnega gospodarjenja, zraven pa je bila seveda spodbuda kmečkim bralcem, naj ravnajo podobno, če hočejo uspeti. Red je drugo ime za organizacijo dela, snažnost pa, ki je pogoj zdravju, drugo ime za kar največjo delovno storilnost. Temu namenu so služile sem in tja tudi pasaže, ki bi bolj sodile v kakšen strokovni priročnik o kmetovanju kot pa v literarno fikcijo. Na današnjega bralca bi moteče učinkovale socialne in politične negativne sodbe o delavcih in bajtarjih, prav tako pa stroge moralne zahteve, ki so se tu stavile vsem slojem. Argumentacija za slednje bi seveda lahko bila zgolj verska, vendar je kmečka povest poskrbela, da je bil moralni imperativ vključen v gospodarsko argumentacijo. Prešuštvovanje npr. kanalizira energije stran od proizvodnje in je zato škodljivo, enako je z razvadami, kot so kvartanje, popivanje, pretepaštvo itd., zato jim ni mesta v idealni vasi. Pogosti kriminalni motivi v kmečki povesti ubesedujejo prav te grehote, ne na način kriminalnega žanra, ki uživa v odkrivanju storilca, ampak kot opozorilo, kot negativni ekzempel, kako naj se kmet ne obnaša, če noče končati tako žalostno kakor negativni liki v kmečki povesti. Pogosti nosilci kriminalnih aktivnosti so bili prav pripadniki najnižjih slojev: delavstvo in bajtarji. Kmečka povest pri Mohorjevi se je z druženjem delavske in kriminalne tematike, tj. s sliko delavca kot potencialnega kriminalca, ob neodjenljivi in brezobzirni politični kritiki nasprotnikov močno zamerila slovenskim socialistom in pozneje zaradi konservativne domačijske ideologije povojni komunistični oblasti, ki je hotela skupaj s kmečkim slojem spraviti v prerani grob tudi mohorjansko kmečko povest. V zgodnji mohorjanski zgodovinski povesti so bile mogoče le smrti pravičnikov, ki jih je bog poklical k sebi, ali grešnikov, ki so se spokorili tik pred smrtjo; prekrščeni so umirali celo Turki. V poznejši povesti o kakšnem spravaštvu vsaj po smrti ni bilo več besede: politični nasprotniki slovenskega klerikalizma so

20

v kmečki povesti umirali še bolj zakrknjeni, kot so bili takrat, ko so stopili v pripovedni prostor povesti. Ta nazorski in politični spopad je doživel svoj vrh ne več v fikciji, ampak zares v vojni 1941–1945. Mohorjeva skozi časMohorjeva družba je v 140 letih obstoja doživela nekaj kriznih obdobij, ki jih razločno odsevajo upadi na naročniški krivulji. Prvi prelom je pomenilo leto 1918, ko se je morala preseliti iz Celovca, ki je po razpadu Avstro-Ogrske pripadel Avstriji, v jugoslovanske Prevalje in potem Celje. Ena tretjina naročnikov je ostala v Italiji (Trst in Primorska), ki ni dovoljevala nadaljnjega razpečavanja knjig iz Jugoslavije. Ustanovila se je goriška Mohorjeva in samostojno tiskala slovenske knjige. Drugi upad je družba doživela ob izbruhu druge svetovne vojne, ko je nemška okupacija uničila vse knjižne zaloge in odpeljala v neznano arhiv družbe. Po vojni je naklada spet zelo poskočila, vendar zlatih časov ni več dosegla. Politično zaostrovanje med vzhodom in zahodom, zlasti prelom Jugoslavije s Sovjetsko zvezo 1948, je poskrbelo za ponovni padec naklad pri celjski Mohorjevi družbi in presekalo celo vezi in prijateljstvo med vejami Mohorjeve – celjsko (jugoslovansko), celovško (avstrijsko) in goriško (italijansko), kolikor jih ni že prej načelo meddeželno rivalstvo med Kranjsko, Koroško in Primorsko, čeprav so izšle iz istega nazorskega temelja. Naročniški seznami kažejo, da cela leta iz enega slovenskega področja v drugega zaradi pretrganih kulturnih stikov ni prispela nobena Mohorjeva knjiga, niti ni slovenska bibliografija mogla sproti registrirati vseh tiskov, ki so izšli za državno mejo! Danes so kljub minimalnemu številu kmetstva številke izdanih izvodov kar velike, kar pomeni, da poteka identifikacija bralcev z založbo ne toliko na socialni ravni (skozi kmečko temo) kot skozi katolištvo. Leposlovna izvirna plodnost je močno nazadovala; dolga leta po vojni je družba skušala zadovoljiti bralca s prevedenimi besedili in z manj leposlovja, kot je bilo to prej v navadi. Seveda je taka zgrešena programska politika klicala po konkurenci v Celovcu in Gorici. Gorica ni bila ravno najbolj plodna (13 izvirnih povesti po 1945), Celovec pa s 36 izvirnimi povestmi po vojni dela resno konkurenco celjski založbi. Ideološka nesoglasja so omejevala bralstvo teh dveh založb na zunajjugoslovanski prostor, zamejstvo in emigracijo. Politične spremembe zadnjih let so menda pobotale vse tri Mohorjeve sestre. Kako bo to vplivalo na družbin leposlovni program, bomo lahko ocenili čez nekaj let.

Objavljeno v: Primorska srečanja 1993. 134–138. Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/mohorj.html-l2 20. marca 2002.

Naselitev in pokristjanjevanje

Srednji vek25 besedil (zdi se veliko, pa je kljub temu šele 8 % korpusa) tematizira obdobje zgodnjega srednjega veka, ki ga pokrijeta temi naseljevanja Slovanov in Slovencev od 6. stoletja dalje ter njihovega pokristjanjevanja.1 Žanrsko bi jih lahko označili za romane o naselitvi Slovencev, kot staroslovenski oz. staroslovanski roman in kot roman o pokristjanjevanju. Jedro dogajanja teh pripovedi je v 8. in 9. stoletju, s tremi besedili se zavleče v 11. stoletje, z nadaljnjimi tremi pa celo v 14. stoletje in tako briše šolsko ločevanje zgodnjega srednjega veka od visokega in poznega srednjega veka. Pokristjanjevanje dá žanrsko prepoznavnost 16 besedilom. Najbolj je tema zaposlovala dva duhovnika, Petra Bohinjca in Matija Prelesnika. Besedila so izhajala kontinuirano, začenši z večerniško povestjo Pribislava Ogrinca Vojnimir ali Poganstvo in krst iz leta 1871 vse do Rebulove mohorjanske povesti Maranatha ali Leto 999 (1996). Po več romanov na to temo so napisali Oskar Hudales, Mimi Malenšek, Matija Prelesnik in Ilka Vašte, pri čemer je

21

Hudalesov Med dvema svetovoma (1962–63) z 225.000 besedami med najdaljšimi slovenskimi romani. Josip Jurčič je bil prvi, ki se je v nedokončanem romanu Slovenski svetec in učitelj (1886) lotil življenja slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, za njim šele Stanko Cajnkar leta 1955. Zgodovinar Josip Gruden je nadaljeval tradicijo profesorskega romana z literarno postavitvijo vojvodskega ustoličenja na Gosposvetskem polju (Na vojvodskem prestolu, povest iz slovenske starodavnosti, 1901). Skorajda enoumno sporočilo te obsežne skupine besedil je, da je bilo pokristjanjenje – kakor koli že nasilno, boleče in politično nevarno – vendarle nujno za obstanek Slovencev. Prineslo je kulturo, brez katere se ne bi ohranili. V šolski bralski repertoar je prišla Finžgarjeva povest Pod svobodnim soncem (1906–07), ki pripoveduje o junaškem slovanskem mladcu Iztoku, ki se je priučil vojnim spretnostim v Bizancu, današnjem Carigradu ali Istanbulu, rešil svoj rod avarske nadvlade, zamajal pokvarjeno cesarsko oblast in med svoje ljudi zanesel krščansko blagovest. Danes ga imamo za mladinsko delo, tako kot tudi Ilke Vašte Zaklad v Emoni (1933–35) in morda tudi njen Svet v zatonu (1953). Pri Finžgarju se zgleduje tudi Janko Moder (Sveta zemlja: Neznano ljudstvo se budi, 1952). Za razliko od katoliških avtorjev, ki so predstavljali Slovane kot junake in zmagovalce nad Avari ali kot žrtve avarske oblasti, liberalska Vaštetova Slovanov ne idealizira in tudi na pokristjanjevanje gleda bolj kritično. Od pomembnih zgodovinskih oseb v romanih je treba omeniti vsaj še spodnjepanonskega kneza Koclja (vladal je v letih 861–874). Besedila se dogajajo na zahodni slovenski meji (Ilka Vašte, Mejaši, 1923, Ivan Matičič, Živi izviri, 1937, Alojz Rebula, Maranatha, 1996), južni slovanski meji (Finžgar) in severni slovanski meji (Prelesnik) in tako zarisujejo domači (slovenski in slovanski) zgodovinski prostor. Čeprav literarni zgodovini Antona Slodnjaka ni bil všeč, ker naj bi pretiraval z zgodovinskimi podatki, naj bo zgled interesa za zgodnji srednji vek nedokončana Prelesnikova trilogija o polabskih Slovanih. Avtor se je pomenljivo podpisal kot Bogdan Vened, prvi del Naš stari greh (1903) pa podnaslovil "polabska povest". Viljenica, hči bodriškega kneza Gotšalka, je na skrivaj poganka in se pridruži skupini starešin, ki pripravlja državni udar, da bi se osvobodili odvisnosti od Nemcev. Gotšalk v Ljubeku (danes Lübeck) vzgaja sinova Henrika in Budivoja v krščanstvu, ker edino to lahko ohrani Slovane sredi Nemcev. Duhovnik Eppo hoče, da se Viljenica poroči s saksonskim kraljevičem Magnusom, vendar Viljenica ženina ne mara; na otoku Rujan (danes Rügen), kamor gredo v slovansko svetišče prosit za blagoslov, se zaljubi v slovanskega kneževiča Kruta. Na domu sorodnika Pluzona se pri Viljenici srečata Krut in Magnus – Krut nažene Magnusa, Gotšalk pa pokliče Viljenico domov. Ta s pomočjo Slavice reši poganskega duhovnika Slavomira iz ječe, kamor ga je zaprl Gotšalk, in pripravi upor, v katerem ubijejo očeta Gotšalka in duhovnika Eppa ter postavijo Viljenico za knežno. Ljudstvo začne preganjati kristjane, ker je bila letina slaba in krivijo za to Gotšalka. Viljenica spozna strašne posledice svojih dejanj in napravi samomor, knez postane Krut. Drugi del trilogije nosi naslov V smrtni senci in podnaslov "baltiška povest" (1904). Po ustoličenju v Velegradu je Krut prisiljen izpustiti svojega nasprotnika, Gotšalkovega sina Henrika s pomočnikoma Godmirom in Gojnikom, ki so bili ilegalno v deželi in so jih razkrinkali in ujeli v neki gostilni, ker zanje prosi mlada deklica Slavina. Gotšalkov sin Budivoj se hoče poročiti s Slavico, vendar se umakne, ko vidi, da ta ljubi Kruta. Slavico njena učiteljica Filomena pripravi, da spet postane kristjanka. Slavica h krščanstvu nagovarja tudi Kruta, ki pa to grobo zavrne. Slavica odide na misijon, v Kruta zaljubljena Vanda pošlje za njo morilca, vendar Godmir in Godivoj umor preprečita. Skupaj s Slavino in Tugomirjem se pridružijo uporniškim bodriškim četam pod Budivojevim poveljstvom. Zasedejo Lenčin, potem pa jih Krut premaga in brez milosti pobije, ker se je razširila govorica, da uporniki delajo silo ženskam. V boju ubije tudi v vojaka preoblečeno Slavico, ki se mu pred smrtjo razkrije in obtoži Vando za spletke; Krut da Vando pokončati. Čez leta se zaljubi v Slavino, ki nadaljuje Slavičino borbo za krščanstvo, vendar ga ona zavrne; za Slavino stoji in jo podpira

22

Henrik, sin umorjenega Gotšalka. Bralec zasluti, da se bo v tretji knjigi trilogije vojna sreča obrnila v prid krščanstva.Drugi osrednji zgodovinski motiv večerniške povesti je pokristjanjevanje (blizu 10 besedil). Čas je večinoma 8. in 9. stoletje, sem in tja (Lovrenčičeva Cesta in njen vozel, Bevkov Umirajoči bog Triglav) lahko tudi pozni srednji vek. Če dodamo še pokristjanjevalske prizore iz turških povesti, je to eden najpogostejših motivov žanra. Sveta brata Ciril in Metod ali njuna dediščina sta nekajkrat predmet tega podtipa.

1. sloven. Zgod. povest

Slovenska pisateljska kondicija na področju zgodovinske pripovedne proze se je leta 1845 prvič dotaknila obsega 10.000 besed, ki ločuje kratko pripovedno prozo od srednje in dolge. Knjiga, kateri sem se po premisleku le odločil prisoditi status prve zgodovinske povesti, ima naslov Erazem iz Jame. K odločitvi je pomagal podnaslov "povest iz 15. stoletja", sicer spominja knjiga na biografije znamenitih osebnosti. Avtor Franc Malavašič je vzel snov iz Valvasorjeve Die Ehre des Herzogthums Crain (1689) oziroma iz ljudskega izročila. Naslovna oseba Erazem Lueger (zapisi imena dajo domnevati, da je bila to nekoč slovenska rodbina Logarjev) je bil sprva v dvorski službi cesarja Friderika III. V dvoboju je menda ubil grofa Papenheima in bil zato obsojen na smrt. Pobegnil je na svoj v skalo zidani grad v Predjami pri Postojni in dolgo zdržal obleganje svojega sorodnika, tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja, ki ga je imel nalogo izročiti sodbi. Oblegovalce, ki so ga hoteli izstradati, je dražil tako, da jim je po vrvi spustil celo pečenega vola in svežega sadja – grad je imel po zaslugi kraškega terena skrivni podzemski izhod na Vipavsko. Smrt ga je končno doletela in zaradi svoje nenavadnosti ostala v ljudskem spominu, ko je neki tujec (kdo drugi le) sovražniku izdal, kdaj se grajski gospodar odpravlja na stranišče. S šestimi topovi naenkrat so ustrelili v slabo utrjeno stranišče in Erazma Luegerja ni bilo več. Čez 100 let je cesar zaplenjeni predjamski grad prodal potomcem oziroma sorodnikom Luegerjev, Kobencljem. Knjižica je do leta 1907 doživela šest izdaj (po navadi tako imenovanih knjig za mladino in preprosti narod so bile opremljene z lepimi barvno ilustriranimi platnicami). Dramo o Erazmu iz Jame je hotel napisati Ivan Tavčar, Ciril Gale na to temo napravil strip in leta 1978 je Saša Vuga napisal obsežen roman v treh delih, ki tematizira življenje tega očitno zanimivega moža, zadnjega kranjskega roparskega viteza. Je imela izbira problematičnega viteza za prvo obsežnejšo slovensko zgodovinsko povest razlog le v zgodbeni eksotiki ali smemo domnevati, da so se skozenj artikulirale tudi politične težnje, osamosvojiti se od habsburške nadoblasti?

Romani o antiki

AntikaDeset besedil je dovolj, da lahko odpremo rubriko antičnega zgodovinskega romana. Začelo se je z Zadnjimi dnevi v Ogleju, "romanom iz petega stoletja" (1876) Alojzija Lukoviča-Carlija, ki popisuje vdor Atilovih Hunov v antično Aquilejo leta 453, kasneje pomembno kot sedež cerkvene oblasti za velik del slovenskega etničnega ozemlja južno od reke Drave. Trije od avtorjev so bili po poklicu profesorji zgodovinarske stroke oz. klasični filologi (Maks Pleteršnik, Joža Lovrenčič, Alojz Rebula) in so s svojo zgodovinopisno načitanostjo v obilici zapolnili strani romanov, tako da pripovedi ustrezajo tudi oznaki profesorskega romana. Naši antični romani zaobsegajo obdobje od drugega stoletja pred štetjem vse do 5. stoletja. Mlajši del tega časa je močno zaznamovan s tematiko zgodnjega krščanstva. Ko se ozremo na poklicni in nazorski profil avtorjev – najlepše ga pokrije oznaka katoliški izobraženec – se zazdi, da je prav ta odločilno prispeval k značaju tega žanrskega tipa. Del antičnega korpusa bi namreč mirno lahko uvrstili med zgodnjekrščanske romane. Antični romani so izhajali v

23

velikih časovnih presledkih, v katerih bi utegnila zavest o posebnem žanrskem tipu precej zbledeti, če je ne bi krepilo sočasno branje tujejezičnih romanov tega tipa in njihovih prevodov. Žanrski tip antičnega romana v slovenščini se od drugih slovenskih zgodovinskih povesti razlikuje v tem, da akterji niso Slovenci in da se v polovici sploh ne dogajajo v naših krajih, v preostali polovici pa samo deloma. Razlogi za eksistenco antičnega romana na Slovenskem so protislovni: po eni strani je bil oblastni in poganski ali sektaški Rim simbol zla in vsega preživetega (romani Carlija, Bohinjca, Lovrenčiča, Miheličeve izpričujejo očitno simpatijo do staroselcev, podjarmljenih od Rimljanov), po drugi strani pa se je skozi posvojitev antične tematike demonstrirala slovenska kulturnost, z Rebulovimi besedami: "Koliko smo Slovenci kulturen narod, je grško-rimska antika tudi naša." Zadnje besedilo v verigi je Leva Detele Jantarska zveza (1998), s katerim bo mogoče, potem ko dobimo v roke še kakšen podoben izdelek, začeti serijo venetskih zgodovinskih romanov. Verniki venetske teorije vneto propagirajo prepričanje, da se Slovani niso naselili v osrednji Evropi šele v 6. stoletju, ampak naj bi bili kot staroselci pod imenom Veneti ali Vendi tu in še mnogo bolj proti zahodu že stoletja prej. Za utrjevanje žanrske zavesti sta zaslužna dva romana Joža Lovrenčiča iz konca 20. in začetka 30. let, po umetniški stremljivosti pa pripada prvo mesto Rebulovemu V Sibilinem vetru (1968). Latinist Joža Lovrenčič se je pri pisanju "romana iz rimske prošlosti" Publius in Hispala (1927) po profesorski navadi skoraj v celoti oprl na zgodovinske vire. Vznemirjal ga je problem spolne razbrzdanosti, še bolj pa najbrž problem verskih sekt. Sekta svetega Duha zemlje hoče žrtvovati Publiusa v eni izmed svojih orgij, pri tem pa jo spodbuja Publiusov očim Sempronij, ki se želi polastiti Publiusovega gospodarstva. Skušajo ga zastrupiti, vendar ga s protistrupom reši ljubica, osvobojena sužnja Hispala, ki se zaveda nevarnosti razvratnih bakanalij, ker je na njih po ukazu svoje gospodarice že morala sodelovati. Potem ko ga mati Dufronija razdedini, ker ne verjame, da ga je očim zastrupil, in ker nasprotuje sinovi ljubezni s Hispalo, se ljubimca zatečeta k teti. Hispala izda ilegalno sekto konzulu. Ta jo razpusti, sekta pa se maščuje tako, da zažge Hispalino hišo in umori Sempronija, ki ga ima za izdajalca. Oblasti sekto zatrejo, sužnja Hispala dobi v zahvalo pravice svobodne meščanke in se pod konzulovim pokroviteljstvom poroči s Publiusom; mati uvidi svoje napake in se opraviči Publiusu. Rebulov filozofski roman V Sibilinem vetru se dogaja v času cesarja Marka Avrelija in rimskih vojn s Kvadi, Parti in Sarmati. Zgodbo svojega življenja pripoveduje starec Nemezian, romanizirani Jacig. Njegov rod je živel v okolici Ptuja in padel v sužnost, potem ko se je uprl rimskim osvajalcem. Še otroka ga dodelijo kurjaču v hipokavstu rimske vile. Ker je pameten, ga gospodar, tribun Kvint Furij Apulej osvobodi in pošlje skupaj s sinom Lateranom študirat v Grčijo. Tam prijateljuje s sošolcem, gorečnim kristjanom Internuncijem. Platonično je zaljubljen v nekdanjo sosužnjo Psiho, ki pa umre, ko se je hotela ubraniti nasilnosti svojega lastnika. Apulej je tako zadovoljen z Nemezianom, da ga posinovi in mu v oporoki nameni del svojega bogastva. Po Apulejevi smrti se Nemezian odpove dediščini in vdovi Mamei, ki ga je vpeljala v svet spolnosti, in gre raje za vojaka v rimsko legijo IV. Fidelis ter z njo potuje po cesarstvu. Zboli za kugo in preživi. Postane upornik proti cesarstvu. Izda ga tovariš Organik, ki dela za rimsko obveščevalno službo. Zaprejo ga v rudnik Lotosove poljane na Sinaju, kamor pripeljejo po nekaj letih tudi vojaka rojaka Profutura. Z njim pobegne in po čudežu preživi. Z ljubico Elektro, ki ga je čakala, da se vrne iz zapora, obišče Internuncija, ki nevarnosti navkljub vzdržuje krščansko občino. Spet se pridruži legiji in na vojnih pohodih ureja zapiske vojskovodji in cesarju Marku Avreliju. Naposled se kot odslužen vojak preko Vindobone (Dunaja) vrne na Slovensko. Zadržuje se v Poetoviji (Ptuju) in Emoni (Ljubljani) in se nazadnje ustali ob Timavi, reki Argonavtov, na zdajšnji skrajni zahodni slovenski meji.

24

Nemezian živi po krščanskih principih (ne zanimata ga lastnina in zunanja slava, skuša biti dober in pravičen), vendar do konca ne sprejme krščanstva, čeprav ni nobenega dvoma, da s svojim plemenitim obnašanjem, s komplimenti kristjanom (kristjani imajo čut za organizacijo, misticizem, gorečnost, vestnost pri delu, družinskost, odprtost za druge itd.) in z druženjem z njimi dela reklamo za krščanstvo. To je potrjeval rokopisni začetek romana, preden je pisatelj tendenčno izraženo krščansko idejo po ženinem nasvetu pred natisom prikril. Obsežni roman mimo usode glavnega junaka zapolnjujejo popisi številnih človeških usod in značilni rebulovski ekstatično čutni popisi lepote narave in zasebnih vsakdanjosti, ki jih postavlja v izrecno opozicijo z uveljavljenim pojmom zgodovine: "Čutila sva: če je bilo kaj zgodovina, potem je bilo to, da so s stropa dišala zelišča in da je zajec cvrčal na ognju in da je velika materna peč pekla kruh za človeka – samo to je mogel biti edini smiselni tok skozi čas, ta pohod ponižnih in nedolžnih, svetih reči, v katerih ni bilo zavratnosti" (220). Rebulov slog prepoznavamo po velikem deležu in kopičenju posamostaljenih pridevnikov na -ost: npr. navpičnost, izvirnost, razmahnjenost, pristnost, prsatost.

Žemlja VS Prešeren

Jožef Žemlja (10. febr. 1805 – 15. sept. 1843) in France Prešeren (3. dec. 1800 – 8. febr. 1849)

    Ker je France Prešeren "največji slovenski pesnik", ga tule ni treba posebej predstavljati, morda pa je potrebna kratka obnova njegove romantične pesnitve Krst pri Savici (1836). Pripoved govori o spopadu med tistimi Slovenci, ki so v 8. stoletju že kristjani, in tistimi, ki še prisegajo na poganske bogove, ter o porazu slednjih. Njihov poveljnik Črtomir ostane edini živ. Nadeja se zasebne sreče v zakonu s svečenico Bogomilo, ki pa se je medtem dala krstiti in se je zaobljubila bogu. Tudi Črtomir postane krščanski duhovnik. Jožefa Žemljo poznamo kot avtorja epske pesnitve Sedem sinov iz leta 1843, vendar temu pesniškemu dejanju v senci Prešernovega Krsta ne pripisujemo večjega pomena. Žemlja se je rodil na Selu pri Žirovnici, v neposredni soseščini Prešernove rojstne vasi. Šolal se je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1829. Celo življenje je služboval po Dolenjski (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Ambrus), umrl pa je na Ovsišah pri Podnartu na Gorenjskem. Bil je navdušen ljubitelj srbske ljudske poezije, kakršne da Kranjci žal nimamo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čbelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane v novem črkopisu. V epski pesnitvi Sedem sinov – po zgledu Krsta je napisana v oktavah, ki "še precej lepo tečejo", – je obnovil preprosto, nenavadno in moralnopoučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov. Pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in v sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa ukaže utopiti. Mož kruto dejanje prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese. Ni čisto jasno, ali je Žemlja hotel pesnitev najprej natisniti v Zagrebu leta 1841 ali se je z njo odpravil v Zagreb šele potem, ko se je v Ljubljani spotaknil ob cenzuro. Kakor koli že, Gajev zagrebški tiskarski izdelek ni ustrezal Žemljevim zahtevnim pričakovanjem in so naklado najbrž v celoti uničili, ker je ni hotel plačati. Že naslednje leto pa je bila na srečo v Ljubljani gladko sprejeta druga Žemljeva prošnja cenzurnemu uradu za natis in knjižica je tam izšla,

25

tako kot sedem let prej Prešernov Krst, v samozaložbi v nakladi 900 izvodov, kar je za tretjino več, kot je na bralce računal Prešeren. Na Žemljo je Prešernov Krst vplival v formalnem in vsebinskem smislu: obe pesnitvi sta v oktavah in obe z zgodovinsko tematiko. Pomembnejše kot sorodnosti so razlike med njima. Prvič: Prešernova zgodba se dogaja v bližini njegovega rojstnega kraja, Žemlja pa je dejanje postavil na slovanski jug. Drugič: Žemljeva pesnitev je bila demonstrativno natisnjena v novem ilirskem črkopisu namesto v "separatistični" bohoričici. Že izbira alternativnega črkopisa mu je bila dovolj velik razlog za pogumno publicistično dejanje. Krst, ker je bil še v bohoričici, po njegovem pač ni mogel dovolj ustrezno predstavljati slovenskih nacionalnih interesov – te je Žemlja videl le v tesni povezavi z interesi drugih Slovanov, kar je najlepše simboliziral skupni črkopis. Z obojim je pokazal na svoje ilirsko in panslovansko prepričanje, ki ju je pri Prešernu pogrešal. Še bolj različno sta pesnika obravnavala nacionalno temo. Prešeren je tematiziral razmerje domače–tuje, Žemlja pa se je odločil natančneje razložiti problem, ki se ga Prešeren v Krstu ni dotaknil, to je odnos do tistih sosedov, ki niso pravi tujci, ker so s Slovenci v sorodstvu, se pravi do ostalih Slovanov. Vprašanje slovenskega odnosa do slovanskih sosedov se je zdelo Žemlji očitno bistvenega pomena za nadaljnji slovenski obstoj, saj je v slovanskem zaledju videl garancijo za ohranitev slovenske nacionalne identitete. Prešeren je, kot je znano, odklanjal Kollárjev panslovanski načrt, ker je ta diskriminiral manjše slovanske rodove, in je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih. Proti diskriminaciji malih narodov je bil tudi Žemlja (naslovnih sedem sinov v njegovi pesnitvi lahko alegorično razumemo kot sedem bratskih slovanskih narodov), vendar je verjel, da se mati Slava poboljša in poskrbi tudi za te. Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollárjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, nasproti Prešernu, ki je preveč prisegal na identiteto deželne pripadnosti, pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov. Žemljeva pesnitev je tako poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Kollárjevim panslovanskim. Skušala je "popraviti" Prešernovo epsko pesniško sporočilo in uveljaviti alternativno vizijo nacionalnega razvoja. Čeprav je Žemljeva strategija neprimerno bolj kot Prešernova v tistem času ustrezala aktualnim ilirskim in vseslovanskim prizadevanjem Slovencev, je za njim ostala komaj sled. Zakaj? V artističnem pogledu Žemlja sploh ni tako zelo slab, da bi zaslužil pozabo. Ponuja se samo en prepričljiv odgovor: ob neznanski mitizaciji Prešerna, ki se je začela dogajati 20 let po njegovi smrti in mu je podelila status prvega slovenskega pesnika, je ostalo v slovenski kulturni zavesti kaj malo prostora še za kakšno drugo pesniško osebnost. Spričo Prešernovega sijaja so morale zbledeti zvezde njegovih sodobnikov od Urbana Jarnika, Štefana Modrinjaka in Stanka Vraza do Jožefa Žemlje.

II.

V 1. polovici 19. stoletja sta izšli dve epski pesnitvi, Franceta Prešerna "povest v verzih" Krst pri Savici (1836) in "povest v pesmi" Sedem sinov (1843) Jožefa Žemlje (1805–1843). Žemlja je dejanje postavil na slovanski jug in demonstrativno izbral za natis novi ilirski črkopis namesto "separatistične" bohoričice, da bi pokazal na svoje ilirsko in panslovansko prepričanje, ki ga je pri Prešernu pogrešal. Obenem pa je v obliki alegorije polemiziral z utemeljiteljem panslovanske ideje Janom Kollárjem, proti kateremu je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih. Krst pri Savici je besedilo nacionalnega literarnega kanona, Sedem sinov pa je poznano samo literarnozgodovinskim strokovnjakom. Očitne vrednostne razlike med deloma ne nameravam

26

niti poudarjati niti problematizirati, čeprav bi se za slednje moglo najti opore v presojah sodobnikov. Pesnik Benvenut Crobath namreč v pesmi Zdihljej prot Kokri, ki jo je pred desetletji v njegovi rokopisni zapuščini izbrskal Črtomir Zorec, postavlja Žemljo med Vodnika in Prešerna, kar govori o Žemljevem takratnem pomenu: "Valant, Jože, France, znani / pevci so gorenskih sten / bili od stotin odbrani / in živeli so brez žen / ... / slavniga spomina vredni." Obravnaval ju bom na istem mestu zato, ker imata nekatere skupne značilnosti in ker me zanima, kakšna je bila njihova funkcija, ne pa zato, da bi potrdil različno pesniško kapaciteto avtorjev. Ker je bilo o Krstu že zelo veliko povedanega, bo jedro mojega razpravljanja pri manj obdelanem Žemlji. Ob dejstvu, da je Žemlja Prešerna poznal in zelo cenil in da gre za dva osamljena izdelka s podobno vrstno oznako, je skoraj nemogoče, da bi Žemlja pisal svojo pesnitev mimo Prešernove. Kolikor ne gre za zgledovanje pri Prešernu in ponavljanje za njim, smo torej dolžni razlike med pesnitvama razumeti kot Žemljev "popravek" ali "dopolnilo" Prešerna. Žemljevo epsko revizijo Prešerna bi lahko odločno zavrnili in jo po stari razvadi slovenske literarne zgodovine celo ironizirali, če se ne bi kasneje pokazalo, da je Krst za utemeljevanje naroda, kar so tedaj in kasneje od epske pesnitve očitno pričakovali, res nekam problematičen. Osnovna ideja Krsta je odpoved oziroma romantično občutje minljivosti sveta, kar seveda ni bilo kaj prida uporabno za mobilizacijo v času konstitucije naroda. Prešeren v literaturi precej razgledanemu Žemlji ni mogel biti edini vir. Za vrstno oznako "povest v pesmi" so mu bila lahko spodbuda podobni angleški in nemški izrazi (verse tale in poetische Erzählung). Ker domnevam, da delo Jožefa Žemlje ni trdno v našem spominu, si dovoljujem povzeti to, kar je literarna zgodovina o njem že raziskala. Jožef Žemlja (Schemla) (10. febr. 1805 – 15. sept. 1843) se je rodil na Selu pri Žirovnici, v neposredni soseščini Prešernove rojstne vasi. Šolal se je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1829. Celo življenje je služboval po Dolenjski (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Ambrus), umrl pa je na Ovsišah pri Podnartu na Gorenjskem. Lino Legiša v poglavju o romantiki v ZSS pozna Jožefa Žemljo kot čebeličarja, ki se je šolal pri Vodniku in "je pokazal dosti daru".Njegove pesmi so domoljubne, moralistične, šaljive, opisujejo gorenjsko naravo s snežniki, blejskim jezerom in razvalinami, poletni večer, skratka idilične klasicistične in predromantične teme. Pogosto misli na smrt in na minljivost vsega posvetnega (v tovrstno premišljevanje ga je sililo bolehanje za jetiko), zato mu je moralo biti sporočilo Krsta osebno blizu. Prevajal je iz italijanščine, bral Danteja, Molièrja (ta mu ni bil všeč), srbske narodne pesmi v Vukovi redakciji, Tassa in seveda Prešerna. Najbolj je bil navdušen nad srbsko ljudsko poezijo, kakršne da Kranjci žal nimamo, "ker Kranjska ni nikoli igrala kakšne bleščeče vloge v političnem svetu". Kljub temu upa, da bo izdaja srbskih ljudskih pesmi spodbudila izdajo kranjskih, tj. nestrpno pričakovanih nadaljnjih zvezkov Korytkove zbirke. Ohranila se je rokopisna zbirka ljudskih pesmi (nekatere so godčevske in odkrito erotične), ki jih je verjetno zbiral za Korytkovo izdajo. Leta 1841 je v Illyrisches Blatt objavil sonet Odziv iz Krajine, ki odgovarja Hrvatu Pavlu Stoosu na Poziv u kolo ilirsko in se zavzema za to, da Slovani z mečem dosežejo "zlóšino" (v opombah neologizem razlaga z nemškim "Vereinigung, analog mit dem Illyrischen sloga"): "Torej perdobiti skušajte veljake, / De zlóšino razšir'jo od Muz praga / Do slave matere pokrajne vsáke!" Peti verz soneta ("K edinosti budé enake správi.") že napoveduje nekaj let mlajšo Prešernovo Zdravljico. V istem časopisu je 1843 "pokrajnčil" protestno pesem Jek od Balkana ali solze bugarskih, hercegovačkih in bosnjaških kristjanov Ognjeslava Utješenovića Ostrožinskega zoperneobčutljivost sveta za trpljenje balkanskih Slovanov pod Turki in za oboroženo vstajo, sklicujoč se na junake Aleksandra Makedonskega, Kraljeviča Marka in Jurija Kastriota (Skenderbega). Obe pesmi sta v slovenskem prevodu zahtevali obsežne razlage novih "ilirskih" izrazov v opombah pod črto. V prvencih je uporabljal metelčico in zavzet je bil za slovansko bratstvo in ilirstvo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čbelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane

27

v novem črkopisu. O njegovi ilirski navdušenosti je poročal Stanko Vraz, ki ga je Žemlja še z dvema domoljuboma obiskal pri graščaku Rudežu v Ribnici, z naslednjimi izrazi: "sve sama ilirska vatra", "toliki [...] domorodci i cenitelji ilirštine, da sve skoro Danice, koliko jih je dosad izašlo, na izust znadu", "lěp i prekrasan naše gore list, nadahnut duhom sloge". V praksi se je Jožef Žemlja obnašal manj ilirsko goreče, ostal je zvest slovenščini in je dajal ilirščini koncesije le s posameznimi besedami (sprug, ljubav, celivati, iskren). V epski pesnitvi Sedem sinov – po zgledu Krsta je napisana v oktavah, ki "še precej lepo tečejo", je obnovil preprosto, nenavadno in moralno poučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov. Pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa da utopit. Mož kruto dejanje prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese. Pesnitev je dal natisniti že leta 1841 v Zagrebu. Stanko Vraz v pismu 24. maja 1841 poroča o književni novosti takole: "Zložil je tudi jedno povest v verzih pod imenom 'Sedem sinov', ktero bode dal tiskati z novim organiškim pravopisom. Delo je pak napojeno [poetičkom vatrom], duhom sloge i ljubavi bratske ilirske, po kolikor sem izpoznal iz nekoliko vrst, katere mi je izvolil pesnik priobčiti." Navdušenje se je nekoliko ohladilo, potem ko je Žemlja knjižico "zaradi tiskovnih napak pustil zapleniti". Što se tiče naših sedem sinov, a ja bi Vam mogo o njih načiniti opet čitavu onoliku pěsmu, što ju je načinio g. Žemlja ... rěčju: g. Ž. se je pomamio porad toga, to se mu je na naslovu metnulo: povést u versih in sloveča elegija město njegovoga: povést u verzih z slovéčo elegijo itd. ... pa dělo ni htio za svoje da priznade niti da štampu plati, nego je pisao na ovaj cenzurat, da konfiscira dělce." Zamera zaradi propadlega tiskovnega posla najbrž ni bila prehuda, sicer ne bi Vraz kasneje brez jeze poročal: "[Ž]emlja je napisao jednu povest u versih pod imenom 'Ban Mikić in njegovih sedam sinovah', koje će uskoro u Ljubljani novim pravopisom izdati." Poudariti pa je treba, da je šel Krst gladko skozi cenzuro in je bil torej v očeh oblasti za razliko od Sedmih sinov politično in moralno nedolžno delo.Snov iz hrvaške zgodovine 13. stoletja je Žemlja našel v prozni povesti Sedem sinov Mikićevih, objavljeni leta 1835 v Gajevem časopisu Danica ilirska, katerega naročnik je bil – eden prvih med Slovenci. Iz leta objave bi se dalo celo sklepati, da sta bili pobudi za nastanek Krsta in Sedmih sinov vzporedni. Mikić je bil v času ogrskega kralja Bele IV. (1235–70) hrvaški ban, ki so ga v vojnih spopadih premagali mongolski Tatari; zgodovinskega ozadja je v pesnitvi komaj za sled. Za hrvaško snov se je Žemlja prav gotovo odločil iz ilirskega čustvovanja. Motiv matere detomorilke nas vabi k iskanju podobnih motivov v domači folklori, k številnim variantam motiva neveste detomorilke. Vendar na Slovenskem mati umori enega, kvečjemu dva, nikoli pa več svojih otrok, kaj šele sedmerčkov. Med slovenskimi ljudskimi pesmimi najdemo še sorodne motive: sramota nezakonskega materinstva, otrok, ki ga je ubila, obišče mater, mačeha v peklu, mati prekolne svoje sinove, žlahtna gospa zakolje majerici sinka, nezakonska mati umori svoje dete. Med domačim folklornim gradivom neposrednega vira za Žemljevo pesnitve ni. Za nadaljnje folkloristične raziskave se bo treba usmeriti kar k virom, ki jih avtor sam našteva v opombah na koncu pesnitve: "Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih."

število sedem. V folklori je pogosto in ima močno simbolno vrednost. Sedmica pomeni celotnost kozmosa, prostora in časa: sedem je dni v tednu, sedem je bilo planetov v sončnem sistemu, sedem je bilo ved v znanosti (septem artes liberales), Hipokratu je sedmica s svojo skrivno silo osmišlja vse stvari, v Bibliji imamo sedmerokraki svečnik, sedem suhih let (sedem debelih in sedem suhih krav), sedem čudes, sedem jerihonskih trobent itd. Kratek pogled po bibliografiji odkrije številna literarna dela s sedmico v naslovu. S sedem pomnoženi predmeti so v izročilu tako raznoliki, da bi bilo tvegano odločiti se, kateri od

28

pomenov sedmice se najbolj prilega Žemljevi pesnitvi, zato se zadovoljimo s tezo, da je bilo pravljično število sedem v naslovu privlačno že samo po sebi, zaradi svoje siceršnje skrivnostnosti, in nam zato ni treba iskati kakšnih konkretnih pomenskih odtenkov.Pri osmislitvi Sedmih sinov si bom v nadaljevanju pomagal z interpretacijo Krsta, kakor jo je izpeljal prešernoslovec Henry Cooper. Prešernova zgodba o sprejemu krščanstva v 8. stoletju mu je tudi metafora za sprejem evropskih romantičnih pesniških oblik v 19. stoletju. Kakor je bilo pokristjanjevanje boleče, je bilo vendarle za nadaljnjo eksistenco Slovencev in za njihovo vključitev v evropski verski sistem nujno. Prav tako je bilo dobro tisočletje kasneje nujno, da so Slovenci skozi eminentne literarne forme sprejeli visoko evropsko kulturo, če so se hoteli enakovredno ohraniti med evropskimi narodi. Še ne dve stoletji kasneje se nuja po sprejemu in adaptaciji tujega v zaostreni obliki pojavlja že tretjič, tokrat s poudarkom na ekonomiji, ki naj poveže med seboj evropske nacije. Cooper interpretira Krst kot eno izmed zgodb o razmerju med domačim in tujim, natančneje, gre za zgodbo o uvozu tujega na Slovensko na način adaptacije. Pravzaprav k taki razlagi usmerja vsaka domača leksikonsko strnjena oznaka Prešernovega pomena za Slovence. Če povzamemo, je Prešernova zasluga v tem, da je na Slovensko uvedel eminentne evropske pesemske forme in kompleksne pesniške teme in s tem dokazal, da je slovenščina enako sposobna kot drugi jeziki in ima zato slovenski narod pravico do samostojne eksistence. Dodatno potrjuje Cooperjevo interpretacijo dejstvo, da smo Prešernovo genialnost, daljnovidnost in pravilnost njegovih potez navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do osebnosti, ki so bile v svojem avtarkizmu proti uvozu tujega (kot npr. Janez Bleiweis), in proti osebnostim, ki so namesto uvoza same šle v emigracijo (npr. Stanko Vraz). Če se želimo izraziti sodobno in zunaj veljavne literarnozgodovinske dikcije, bomo tvegali izjavo, da smo v letu 2000 Slovenci proslavljali 200-letnico enega izmed pomembnih uvoznikov. Enoglasno priznavanje Prešernove avtoritete pričuje, da na Prešernovo strategijo v razmerju do tujega prisegamo še danes. slovenska literatura vzpostavila prav kot opozicija tuji nemški literaturi in se ne bi razvijala v stalni konkurenčni borbi z njo. Osnovno vprašanje slovenstva je še vedno vprašanje našega odnosa do tujega. Bolj ko smo posebni in drugačni od sosedov, bolj smo Slovenci, vendar potem tudi drugim manj razumljivi, nerazumljeni, zanje nerelevantni, osamljeni in s tem zapisani odmrtju. Iz te paradoksne identitetne situacije kažejo pot literarne umetnine. Zgodbe, kakršna je Krst pri Savici, ponujajo recept za srednjo pot med eno in drugo skrajnostjo: pripravljajo nas za sprejem tujega, vendar tako, da obenem to tuje prilagodimo domačemu. Pozorno branje Krsta ponuja še eno navodilo. Črtomir gre razširjat novo vero med rojake "in dalej čez njih mejo", kar pomeni, da sama adaptacija tujega ni dovolj močan razreševalec nevarno konfliktnega razmerja domače-tuje, ampak da bo za kompenzacijo in za ravnotežje Slovencem treba tudi nekaj ekspanzionizma.Žemljeva in Prešernova pesnitev sta si sorodni na več ravneh. Podobna je njuna vrstna določitev, podobna sta njuna kitična organiziranost (v obeh primerih gre za osemvrstične jambske kitice) in obseg (Žemlja ima 41 kitic oz. 328 verzov, kar je približno dve tretjini obsega Krsta). Skupna sta jima tudi domoljubna motivacija za nastanek in domoljubna tematika, pač posledica odločitve za epsko pesnitev, literarno vrsto, ki je pri bralcih vzbujala tovrstna pričakovanja. Nobena tudi ne pozabi domoljubnosti povezati s temeljno politično idejo časa, to je s panslovanstvom: pri Prešernu Kollárjeva vseslovanska mati nastopi na izpostavljenem mestu v Uvodu v verzih Največ sveta otrokom sliši Slave, Žemljeva pa jo postavi kar v uvodno kitico. Tu se na prvi pogled podobnosti nehajo in kot razlika se pred bralcem najprej postavi didaktična razsežnost Žemljeve pesnitve. V Žemljevi pesnitvi je mogoče najti vsaj naslednja poučna priporočila: Slovani naj bodo enotni, reveži naj ne zavidajo bogatim (berač in knez sta pred bogom eno), ljudje naj bodo prijatelji ("glej, bratovska ljudi vse veže vez"), nebo bo kaznovalo vse, ki so neusmiljeni do sirot, starši naj skrbijo za vse svoje otroke enako, odpustiti je treba razžaljenje in se

29

odpovedati maščevanju, biti zvest kralju in domovini. Dalo bi se reči še, da je nauk tudi v podiranju predsodkov, povezanih s številnim zarodom, glavni nauk pa je v tem, da je treba življenje spoštovati in da se otroci ne smejo utapljati tako kot mačke. Praksa zmanjševanja preštevilne družine z namernim zanemarjanjem in izpostavljanjem otrok, dokler le-ti niso umrli, je bila med nižjimi sloji v 19. stoletju še zelo živa in taka poučna pripoved bi bila zanje koristno berilo, a kaj, ko ti ne slovenske ne kake druge književnosti niso brali in jim zato tudi ni bila namenjena. Brez zadrege lahko za cenzuro ponovimo, da številno mitološko izrazje dokumentira njen namen priti v roke izobražencem. Za izobražence vzgojna pripoved o krutem ravnanju s presežkom potomcev v zgodovinskih časih pač ne bi imela pravega smisla, če za njo ne bi tičalo še kakšno pomembnejše sporočilo. Izobraženci so povest o obsedeni gospe, ki se pred moževo grožnjo pokesa svojega greha, brali alegorično, kakor so bili tudi sicer navajeni brati literarne pripovedi. Okvir za tako razumevanje je nudilo splošno sprejeto dejstvo, da je literatura najodličnejša dejavnost za emancipacijo naroda, še bolj določno pa je v alegorično razumevanje usmerjala prva kitica povesti v verzih. Literarna zgodovina je uvodno kitico razumela ločeno od nadaljevanja. V njej je sicer opazila panslovansko idejo, ni pa je povezala z osrednjo zgodbo pripovedi, tako kot je bila pri Prešernu sposobna povezati posvetilni sonet Matiji Čopu, Uvod h Krstu in Krst v enotno sporočilo. Naj torej zamujeno storim na tem mestu. Žemljeva povest v verzih je namenjena najprej Slovencem. Zgodba je sicer tuja in "čudna", vendar je njen smisel poučen tako za Slovence kot za druge Slovane, ki naj se zavedo, da pripadajo enemu samemu rodu. Kollárjeva skupna slovanska mati iz 7. verza uvodne kitice ustreza glavni osebi v pesnitvi, grofici Mikićevi, Hrvat, Čeh in Kranjec iz 5. vrstice pa njenim številnim sinovom. Detomorilska zgodba pesnitve razkriva problematične razsežnosti panslovanskega kulturnega in političnega koncepta. Skupna slovanska mati ni enako prijazna do vseh svojih otrok: enega privilegira, druge pa želi odpraviti. Na koncu spozna, da je bilo razlikovanje krivično, pokesa se svojih diskriminatornih dejanj, njeno materinstvo je potrjeno, njenim preživelim sinovom junakom (to je posameznim slovanskim narodom) pa se obeta junaška in bleščeča prihodnost. Skupna slovanska mati ni idealna oseba, vendar moramo zaupati vanjo, ker je sposobna (morda šele s pomočjo presvetlega avstrijskega cesarja – k tej razlagi bi mogel v avstroslavističnem duhu usmerjati grof Mikić) obvladati svojo muhasto in samovoljno naravo, družino povezati v enoto in tako ohraniti njeno moč in slavo. Na Žemljo je Prešernov Krst vplival v formalnem in vsebinskem smislu. Kako sta si pesnitvi formalno podobni, sem že pokazal, poudariti pa je treba drobno, toda zelo pomenljivo formalno razliko: Žemljeva pesnitev je bila natisnjena v novem ilirskem črkopisu. Žemlji je bila že izbira alternativnega črkopisa dovolj velik razlog za pogumno publicistično dejanje. Krst, ker je bil še v bohoričici, po njegovem pač ni mogel dovolj ustrezno predstavljati slovenskih nacionalnih interesov – te je Žemlja videl le v tesni povezavi z interesi drugih Slovanov, kar je najlepše simboliziral skupni črkopis. Še bolj različno sta pesnika obravnavala nacionalno temo. Žemlja se je tu odločno oddaljil od Prešerna in ne ponavlja, ne variira ali modificira razmerja do tujega, kot ga je artikuliral Prešeren, ampak odpira novo poglavje slovenskega razmerja do tujega. Odločil se je natančneje razložiti problem, ki se ga Prešeren v Krstu ni dotaknil, to je odnos do tistih sosedov, ki niso pravi tujci, ker so s Slovenci v sorodstvu, se pravi do ostalih Slovanov. Prešeren je, kot je znano, odklanjal Kollárjev panslovanski načrt zaradi njegove diskriminacije manjših slovanskih rodov. V zabavljici na panslovanstvo Bahači četvero bolj množnih Slave rodov se je kritika glasila takole: Pesem je v Poezijah objavljena tik pred zabavljico Narobe Katon, namenjeno Stanku Vrazu in njegovi odločitvi zapustiti slovensko književnost in se priključiti številčnejšim Ilirom. Ko prištejemo temu dvojemu še zabavljico Daničarjem na Gajeve sodelavce pri časopisu Danica ilirska, postane Prešernovo nerazpoloženje do koncepta slovanske vzajemnosti več kot očitno. Žemlja se v Sedmih sinovih s Prešernovo kritiko Koll rja strinja, vendar ohranja vero, da je

30

napake mogoče popraviti in slovansko družino v interesu skupne slave in moči spraviti skupaj. Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollárjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, ne pa samo pravice nekaterih, nasproti Prešernu, ki se je brez Čopove trezne korekture preveč zazidal v svoje kranjstvo, pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov. Žemljeva pesnitev je tako poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Vrazovo ilirsko realizacijo Kollárjevih idej. Žemljeva pesnitev "popravlja" Prešernovo epsko pesniško dejanje. Navzven je popravek najprej viden v izbiri slovanska plemena združujočega novega črkopisa. Prešernov Krst je izšel 1836 in celo v ponatisu v Novicah 1844 v "separatistični" kranjski bohoričici, kar je bilo v Žemljevih očeh – strastno se je namreč zavzemal za vpeljavo novega "ilirskega črkopisa" – neproduktivno. Politično alternativni značaj ima tudi izbira dogajališča: Prešeren je dogajanje postavil v neposredno okolico svojega rojstnega kraja, Žemlja pa na slovanski jug. Kakšno je sporočilo Sedmih sinov na ravni razmerja med tujim in domačim? Če je Prešernu šlo za adaptacijo tujega, Žemlja z zgodbo o "odtujenih" otrocih pripoveduje, da tujega pravzaprav ni. To, kar se zdi tuje, je v resnici domače. Žemlja se je tako izognil soočenju s tujim in pristal v naziranju, ki bi ga Taras Kermauner kritično imenoval identitetno. Namesto soočenja z nevarnim in težko obvladljivim tujim je Žemlja le predlagal ponovno prisvojitev "odtujenega". Žemljev model je bil v slovenski literaturi produktivnejši od Prešernovega. Slovenske literarne zgodbe pogosto pripovedujejo o spoznanju, da je navidezno tuje pravzaprav domače (npr. Jurčičev Jurij Kozjak, 1864). Kadar pa postane soočenje s tujim neizogibno, ga demonizirajo in poskrbijo za njegovo eliminacijo (npr. Vladimirja Levstika Gadje gnezdo, 1918). Oba modela (adaptacija tujega in nepriznavanje tujega oz. njegova eliminacija) delujeta tudi v slovenski kulturni in politični praksi. Le kateri je perspektivnejši za našo nadaljnjo nacionalno eksistenco? PovzetekSedem let za Prešernovim Krstom pri Savici, ki ga je pesnik v podnaslovu vrstno označil za "povest v verzih", je prav tako v samozaložbi izšlo delo s podobno oznako "povest v pesmi" Sedem sinov (1843) Jožefa Žemlje (1805–1843), ki je danes pozabljeno. Avtor duhovnik, rojen na Selu pri Žirovnici, Prešernovi sosednji vasi, je bil ilirski zanesenjak. Besedili poleg vrstne pripadnosti družijo izbira zgodovinske snovi (8. stol. in 13. stol. ), osemvrstične kitice, primerljiv obseg in ponatis v Novicah (1844, 1848). Domnevati smemo, da je Žemljeva pesnitev nastala kot nekakšen popravek Prešernovega Krsta. Razlika v dogajališču (Prešeren je dogajanje lociral v neposredno okolico rojstnega kraja, Žemlja pa na slovanski jug) nakazuje politično alternativno sporočilo, ki ga navzven demonstrira tudi Žemljeva izbira novega ilirskega črkopisa namesto "separatistične" bohoričice, v kateri je bil natisnjen Krst. Folklorni motiv matere detomorilke v Sedmih sinovih ima na prvi pogled zgolj poučni namen, alegorično branje pa razkrije po eni strani Žemljevo polemiko z utemeljiteljem panslovanske ideje Janom Kollárjem, proti kateremu je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih, po drugi strani pa njegovo polemiko s Prešernovim nezaupanjem v združevalne slovanske načrte. Žemljeva pesnitev je poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Vrazovo ilirsko realizacijo Kollárjevih idej.

31

Zgodovinski roman z neslovenskimi temami

Zgodovinski roman z neslovenskimi temami je bil precejšnja izjemnost ne le v 19. stoletju, ampak tudi kasneje. Izvirni zgodovinski roman je imel nalogo kazati na junaško ali nesrečno usodo lastnega naroda v preteklosti, oboje z namenom mobilizirati nacionalne energije v sedanjosti. Kdo drug bi se loteval slovenske zgodovine, če ne slovenski pisatelji sami. Ukvarjanje z neslovenskimi temami je bilo nekakšno luksuzno, nekoristno, akademsko početje in je predstavljalo grožnjo, da se nacionalne kreativne energije iztrošijo mimo aktualnih nacionalnih političnih interesov. Alojza Carlija (1846–1891) je treba omeniti zato, ker je v 70. letih z "izvirnim romanom iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju edini korigiral podobo, ki jo je zgodovinski povesti s številnimi objavami dal Josip Jurčič. Teme Carli ni utemeljeval v nacionalnem, ampak v verskem oziru. Oglej bi bil lahko sicer tudi v jedru nacionalnega interesa, saj je bil to poleg Salzburga center, ki je versko obvladoval največji del slovenskega ozemlja, vendar Carlija ta del zgodovine ni zanimal – prikazal je brezupni boj krščanskega mesta za obstanek v času barbarskih vpadov v Oglej. Maks Pleteršnik (1840–1923), klasični filolog in slovaropisec je leta 1880 v Stritarjevi reviji Zvon objavil povest Prvi dnevi drugega triumvirata, ki bi jo nemška literarna zgodovina imenovala profesorski roman. Delo je namreč literarizacija (fabulizacija, pozgodbenje) avtorjevega obširnega zgodovinskega znanja o antičnem času, o katerem je sicer predaval in pisal razprave. Namen je bil približati rimsko zgodovino širšemu krogu bralcev in demonstrirati avtorjevo izvedenost v zgodovinskih rečeh. Zgodba pripoveduje o tem, kako leta 43 pred štetjem kasnejši cesar Marc Antonij na čelu drugega triumvirata tiransko zatre republikansko opozicijo in umori njene predstavnike z govornikom Ciceronom na čelu. Glavne vloge vendar nimajo izpričane zgodovinske osebe, ampak je v središču nesrečna ljubezenska zgodba med Ciceronovim učencem Maniusom in Attilijo, hčerko politično nasprotnega senatorja. Profesor teologije Ivan Janežič (1855–1922), po rodu iz Stične na Dolenjskem, je leta 1894 v reviji Dom in svet objavil tretji tak profesorski roman z naslovom Gospa s Pristave. Odlikuje se po dolžini, saj se približuje 100.000 besedam obsega in je najdaljši slovenski zgodovinski roman prejšnjega stoletja. Zadnja sedmina romana se res dogaja na Dolenjskem, na Pristavi pri Stični, cela prva polovica pa med 1354 in 1414 v severni Italiji in večina druge polovice na Dunaju, v Gradcu in v Švici med člani habsburške vladarske rodbine. S slovensko nacionalnega stališča se zdi izbira oseb in dogajališč eksotična, z domovinskega stališča pa ne več: za zvezo z domovino, vdano Habsburgu, skrbijo v daljnji Lombardiji nemški vitezi iz naših krajev, zlasti s simpatijo predstvljeni Herman Celjski, preden so Celjani postali habsburški rivali. Literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka roman ni navdušil (najbrž zato, ker je avtor jurčičevsko idejo zvestobe lastni naciji nadomestil z idejo zvestobe avstrijski vladarski hiši) in ga je na hitro odpravil; avtorju je treba vendarle priznati, da je kot literarizirana zgodovina Habsburžanov – zlasti pa kot biografija vdove avstrijskega vojvode Leopolda, lepe in častihlepne, na starost pa spokorjene in radodarne Viride Viscontijeve, dobrotnice samostana v Stični – roman napisan tekoče in zanimivo drugače kot smo zgodovinskega romana navajeni iz Jurčiča. Za Jurčiča je bila slovenska zgodovina le zgodovina Slovencev in je bila zaradi tega, pač ker nismo imeli lastnega plemstva, lahko problematična. Za Janežiča je prostor slovenske zgodovine v smislu deželnega patriotizma širši in svetlejši: to je zgodovina na Slovenskem, tudi če so jo ustvarjali Neslovenci.

Vladimir Kavcic, Kajetan Kovic, Alojz Rebula+

32

V 90. letih je izšlo okrog 27 izvirnih daljših pripovednih besedil z zgodovinsko tematiko in uvrstilo zgodovinski roman med glavne sodobne žanre. Med zavestne tvorce žanra so se z več knjigami uvrstili Ivan Sivec, Bogdan Novak, Zlata Vokač, Vladimir Kavčič, Kajetan Kovič, Tita Kovač, Saša Vuga, Lev Detela, Drago Kuhar in Alojz Rebula. Najopaznejši žanrski tipi zgodovinskega pripovedništva so biografska pripoved, rodbinska saga in roman o skrivnostnih združbah. Priljubljene teme in dogodki so dogodki lokalne zgodovine, zlasti ljubljanski potres 1895. Posamezni romani so z izogibanjem pregledni fabulativnosti poskrbeli za ambiciozni videz žanra.

Kot zanimivost naj omenim, da nam je večina avtorjev poklicno zelo blizu: Sivec je slavist, tudi Detela in Kuhar sta študirala slovenščino, Zlata Vokač je bila rusistka in komparativistka, Vuga je slavist in komparativist, komparativisti so tudi Merc, Kovič, Škamperle in Virk, študiral pa jo je tudi Mikeln, Rebula je klasični filolog, Lipuš je učitelj, Lainšček in Novak novinarja. Zunaj humanistike in novinarstva je le kemičarka Tita Kovač.

Kajetan Kovič (1931-), sicer bolj znan kot pesnik, je potresni tematiki prispeval besedilo skromne dolžine, "ljubljansko zgodbo" Profesor domišljije. Gre za prešuštno ljubezensko zgodbo s potresnim zgodovinskim ozadnjem, za nekakšno ljubljansko Gospo Bovary. V opravljivo in zadušno Ljubljano pride trgovec s petrolejem in romunski častni konzul Kristjan Ravbar in na željo prijatelja iz šolskih let, sramežljivega in nerodnega "profesorja domišljije in zavetnika praznih rok" Jerneja Petriča postane ljubezenski posrednik pri poročeni Ursuli Berginc, v katero je prijatelj platonsko zaljubljen. Ko ji pokloni Jernejeve pesmi, za katere gospa misli, da so Kristjanove, sam pade v strastno ljubezensko razmerje, spričo katerega se mora Jernej sprijazniti z vlogo pomočnika. Ko hočeta ljubimca pobegniti v tujino, Ursulinega moža, poslovneža Feliksa, ustreli davni maščevalec -- skrbno načrtovan ženin pobeg z naslovom "operacija Pont" pade v vodo in iz mesta odpotuje ljubimec sam. Ursulin mož umre in Ljubljana doživi potres, ki ga potresni strokovnjak Jernej ni znal napovedati. Noseča Ursula prepozna v Jerneju pravega avtorja poklonjenih ji pesmi in se mu zdi naklonjena, vendar se ji omahljivec še vedno ne upa približati. Sporočilo kratkega romana nakazuje moto: človek ne more na svetu kaj dosti dognati; mogoče o vsem vejo še največ mačke in vedeževalke. Prav ta skrivnostnostna razsežnost, tj. vedeževalska motivika, preko katere se delo spogleduje z novo duhovnostjo, poleg izhodiščnega motiva tujca v mestu povezuje to knjigo s prejšnjo. Deli nadaljujeta tradicijo žanrskega tipa ljubljanske povesti in v narativni in stilni izvedbi ne odstopata bistveno od pričakovanj standardnih bralcev zgodovinskega romana.

Zgodba Rebulovega (1924-) romana Maranathà ali Leto 999 gre takole. Iluminator Nitard iz Auxerra v Burgundiji je ob koncu prvega tisočletja prepričan, da se bliža konec sveta. Doživeti ga hoče v svetem mestu Jeruzalemu. Poslovi se od ljubljene žene Amelije in z vojvodo Arnulfom, ki mora v Jeruzalem za pokoro, ker je oklofutal škofa, odpotuje proti vzhodu. Prej hoče videti Alpe in čim več drugega sveta. Na poti je Arnulf nepoboljšljiv, poganja se za vsako žensko in zavlačuje pot, zato Nitard nadaljuje pot sam. Ker je neroden, mu ukradejo konja, ves premočen se zateče v samostan v Štivanu pri Trstu. Tu se naveže na umirajočega opata Ulderiha, vsak večer mu bere iz Apokalipse in se pogovarja z njim. Sklene, da bo konec sveta dočakal kar v Štivanu med brati benediktinci. Ti so asket in gobar Geodulf, pijanček Leoncij, preprosti Akakij in strastni ter spletkarski vizionar Geroncij. Vsak dan se v duhu poslovi od kake reči: od oblakov, voda, gozdov, morja ... Ogleda si Štivan in izvir Timave, piše pisma Ameliji in sanja o njej. V gozdu pade v roke sekti "vesele svežine", pa se reši. Priča je žalostni smrti Hedvige, žene razvratnega devinskega graščaka Rajmunda, ki si je za bližajočo katastrofo zgradil podzemsko zaklonišče in vanj naselil priležnico. Ugotovi, da si

33

v nebesih ne želi nič drugega kot kopijo obstoječega prelepega sveta. Menihi za "konec sveta" pripravijo napis Maranathà 'pridi gospod', se zapijejo in po polnoči ugotovijo, da se ob prelomu tisočletja ni zgodilo nič usodnega. Opat umre, Nitard bo prepisal še eno knjigo in se potem vrnil proti domu. Arnulfa, ki je medtem zamenjal že več žensk, ugrabijo roparji in zahtevajo zanj odkupnino -- zvito jo od čedajskega patriarha izpuli veseljaški brat Leoncij, potem ko se je podobrikal patriarhovemu samoljubju.

Zunanja pobuda za knjigo je bližajoči se konec tisočletja, njen namen pa diskvalifikacija novodobnih verskih ločin. Od zgodovinopisnih odstavkov zgodovinskega romana je ostalo le malo, npr. omemba vseh zgodovinskih obiskovalcev samostana in arhitektonski opis samostana. Spregledati ni mogoče političnega aktualizma in tendenčne alegorike, ki se kaže v poglavju, ko samostan obiščejo mornarji z ladje Prenove, kakor se je preimenovala piratska ladja Morana, katere mornarji so pred spreobrnenjem morili "iz zgodovinske nuje". Problematika sekt spominja na "roman iz rimske prošlosti" Joža Lovrenčiča Publius in Hispala (1927), izbiro samostana za dogajališče pa bi bilo mogoče pripisati pobudi uspešnice Ime rože Umberta Eca. Gladko branje motijo stilni in stvarni anahronizmi in preočiten in nestrpen gnev pripovedovalca do verskih ločin.

Vladimir Kavčič (1932-) je z romanom Somrak nadaljeval zgodbo iz začetka 18. stoletja, ki jo je začel pripovedovati deset let prej v romanu Pustota. Tam je spremljal družino izgnanih tolminskih upornikov na poti s Primorske na nikogaršnjo zemljo na meji med različnimi gospostvi nekje v cerkljanskih hribih, njihov boj za preživetje in propad. Od vseh ostane živ samo Jakob, ki se z neobetavne Pustote napoti iskat bogatega strica Orzonarja, kanonika v čedajskem kapitlju. Na poti ga ujamejo roparji, od njih ga odkupi trgovec Henrius de Egger, ki mu mora za zahvalo dve leti služiti. V Somraku najdemo Jakoba na begu iz zapora, kamor so ga spravili s krivo obtožbo, da je ubil svojega gospodarja. Zasledovalci pod vodstvom roparja Falcherinija ga zajamejo še dvakrat, naposled ga izčrpanega vržejo v reko, da bi utonil, ker bi se radi sami polastili bogate Eggerjeve dediščine, vendar ga reka po čudežu odloži na breg, najdejo ga kmetje in mu rešijo življenje. Zateče se na grad Villa Alta, se tam ustali v službi stricu in postopoma postane upravnik njegovega premoženja. V ljubezni je razpet med deklo Pavlino in grofico Marijo-Luizo, ki jo nezmožni mož sadistično pretepa, zraven pa je tudi Orzonarjeva ljubica -- obe čakata Jakobovega otroka. Orzonar umre, zastrupljen od roparske druščine, katere kolovodja je. Jakob prevzame stričevo dediščino in s tem povezano poglavarstvo v skrivni roparski druščini, ki mu je prej stregla po življenju. Z njo gre na pohod v svoje rojstne kraje.

Naslova Kavčičevih romanov pripravljata bralca na dojemanje zgodovine v njeni kar najmanj vedri, turobni in neprijazni obliki, tako nekako, kot jo je videl tudi Prešeren v podobi "viharjev jeznih mrzle domačije". V drugem primeru s citatom iz slovarja simbolov v motu še posebej opozori na destruktivni, dekadentni pomen naslova: somrak je simbol propada, menjave dob, nostalgične lepote zatona. V vsakem od zgodovinskih romanov je Kavčič preizkušal drugačen model preživetja: v Pustoti tradicionalno slovensko trmasto vztrajanje v odmaknjenosti, obsesivni samostojnosti, in ko se je ta model izkazal neuspešen, v Somraku model spretnega prilagajanja razmeram pod vodilom, da poštenost v resnici ne velja nič, ker je to le vera pohlevnih. Glasnik novega obnašanja je kanonik Orzonar, ki uči, da sta zlo in dobro oba božje delo in tudi "ni enkrat za vselej odločeno, kaj je dobro in kaj zlo"; zlo tiči v vsakem človeku od samega začetka. Če prav razbiramo sporočilo romana, je Kavčič v interesu preživetja slovenstva na zahodnem slovenskem robu pripravljen skleniti tudi pakt z zlom (z roparji, z zločinom). Načelni boj kmečkih upornikov, ki so ga popisovali romani

34

Ivana Preglja, in načelno vztrajanje njihovih potomcev v izgnanstvu v divjini namreč slovenskemu preživetju niso naklonjeni.

Ker gre za dogajališče na zahodnem robu slovenstva, ki ga je popisoval tudi France Bevk, se ni mogoče izogniti misli na zadnji del njegove zgodovinske tetralogije z naslovom Človek proti človeku (1930). Tam je oglejski patriarh brezobzirno obračunal z načelnimi uporniki. Kot dela Rebula v svojih romanih reklamo za krščanstvo, tako Kavčičev junak propagira ateizem.

Kajetan Kovič v Poti v Trento ponuja bralcu življenjepis svojega strica, ki ga v uvodu predstavi kot del rodbinske kronike, čeprav knjigi manjka do tega še popis drugih življenjskih usod. Dogaja se od leta 1891 dalje v krajih bivše avtroogrske monarhije, današnje Srednje Evrope, od italijanskega Trenta v dolini Adiže preko Celja, Radgone, Dunaja in Prage, Szombathelyja do Galicije. Tisti del romana, ki poroča o junakovi udeležbi v prvi svetovni vojni, v sestavu 26. pešpolka, ki je krvavel na soški frotni, v Doberdobu, v Dolomitih in v Adiži na Tirolskem, je za svojo obliko zadolžen pri vojnem romanu. Drugi predmet pripovednega interesa pa so ljubezenske homatije glavnega junaka. Natančneje kot Drago Jančar popisuje Kovič svoj odnos do zgodovinske resničnosti. Sem spada določena nezanesljivost "pri navajanju datumov oziroma, da ponekod manj važne podrobnosti podreja harmoničnosti celote", "popravki stvarnosti", "olepševalne poteze" (str. 27): "Seveda vemo, da obvezno poslušamo ali pripovedujemo prirejene zgodbe, a kljub temu poudarjamo resničnost sporočenega, kot da je to, kar se je res zgodilo, vnaprej več vredno od tistega, kar bi se samo moglo." (Str. 13.) Zgodovinski, to je iz časa pred avtorjevo življenjsko izkušnjo, sta dve tretjini besedila. Veliki zgodovinski dogodki in osebnosti sami po sebi Koviča ne zanimajo, daleč v preteklost je posegel le zaradi zanimanja za svoj lastni rod (za vzhodni rob "vasezagledane in sebizadostne skupnosti", str. 21) in iz želje "ohraniti svoj zemeljski spomin" (str. 9): "Če se tisti, ki so bili, lahko podaljšajo skozi moje prihodnje pisanje, se moje življenje lahko razširi skozi njihove pretekle zgodbe." (Str. 13.) Pripovedovalec pa proti koncu prizna, da sta se "začetni spodbudi, želja po verodostojnem opisu in radovednost", vedno bolj "umikali hotenju po dotiku preteklosti: Stopiti pod neke davne oboke in položiti dlan na davno marmorno ploščo" (str. 374). To vživljanje v preteklost je nedvomno lastnost klasičnega zgodovinskega romana. Opis poročnih, pogrebnih in drugih ljudskih navad potrjuje mestoma folkloristični interes avtorja. Podatke za zgodbo svojega strica je črpal iz njegovega zasebnega arhiva, zgodovinsko atmosfero pa iz lastnih nostalgičnih spominov na minule čase. Postopek je na deklarativni ravni dedič Kranjčevega pripovedništva, tako po izhodiščnem sporočilu, da glavni tok življenja ni "ne slab ne dober, ne velik ne majhen, ampak mešan, vmesen, navaden" (str. 21), kot po nagnjenju k "mejni poti med resničnostjo in domišljijo, kakršno sem poznal iz ustnega slovstva svojih stricev, ki so brez teorije vedeli, da mora v anekdoti tičati resnično jedro, da pa neizogibno potrebuje tudi okrasje v obliki podaljškov, krajšav ali prenaredb" (str. 19). To "realistično" stališče omogoči Koviču, da se mimogrede ponorčuje iz Jančarjeve teze o usodni moči drobnih življenjskih slučajnosti:

Ta naj bi bila sestra vdove Regine T., lastnice penziona na Semmeringu, kjer se je po izjavah služinčadi v začetku decembra preteklega leta oglasil strokovnjak za sanacijo tvrdk in z lastnico preživel noč v postelji z baldahinom, ki se je proti jutru s hruščem podrla, silno bobnenje pa je alarmiralo potresna čutila v pritličju spečega mačka, da je razbil šipo na oknu in planil na smreko, s katere je otresel sneg, ki je sprožil plaz in nekajurni zastoj prometa na semmerinški progi. Vse to so bila znamenja in napovedi, katerih daljnosežnosti neposvečeni niso mogli uganiti. (Str. 64.)

35

Bibliografski seznam zgodovinske povesti v 90. letih

. 1994

Kajetan Kovič: Pot v Trento: Prizori iz navadnega življenja Franca M. Pomurska založba (Domača književnost). 123500.

1996 Kajetan Kovič: Profesor domišljije: Ljubljanska zgodba. Mihelač. 29000. Vladimir Kavčič: Somrak. SM. 83000. Alojz Rebula: Maranathà ali Leto 999: Roman. Celovec: MD (Družinske večernice, 53). 64100.

Vendutova planinska povest+

Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedkeNa petih obširnejših tekstih Josipa Vandota (1884–1944) je skušal avtor določiti shemo njegove pripovedke in ugotoviti, v čem je podobna klasični pripovedki. Pri tem je največkrat prosto uporabil pobude iz knjige Nikolaja Rošijana Tradicionnye formuly skazki in Proppove Morfologije pravljice. Ob podobnostih so se pokazale tudi razlike, ki ločujejo klasično pripovedko od umetne.

The author has attempted to define the scheme of Vandot's tale and to find out its similarity to the classic tale. To reach this he has frequently followed the impulses from the book by Nikolae Rošijanu Tradicionnye formuly skazki (Traditional Formulas of a Tale) and Propp's Morfologija skazki (Morfology of a Tale). Besides of similarities also some differences have become evident which distinguish the classical folk tale from the tale by a particular author.

0. Podnaslov planinska pripovedka nosi vseh pet Vandotovih obširnejših, kvalitetnejših in bolj poznanih spisov, ki si jih bomo omejili za pretres: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom, Romanje naše Jelice in Kocljeva osveta. Vandot (psevdonim Cvetko Slavin) je bil otroški pisatelj, objavljal je pesmi in kratko pripovedno prozo. Njegova daljša pripovedna proza je izhajala s podnaslovi povest, pripovedka in planinska pripovedka v Zvončku in Vrtcu. Razen obravnavanih so teksti večinoma preočitno vzgojni. Edino neotroško knjigo Prerok Muzelj, povest izpod Špika, je izdal leta 1939 v samozaložbi.

0.1. Leksikon Cankarjeve založbe (literatura, J. Kos), 1977, definira pripovedko v opoziciji do pravljice, in sicer takole:

pripovedka ljudska pripovedka ustno sporočena zgodba, pogosto navezana na zgodovinske dogodke ali osebe, preoblikovana v ljudski domišljiji. S pravljico ji je pogosto skupno poseganje demonično-onstranskih sil (npr. zmajev, velikanov), vendar ostaja povezana z določenimi kraji, osebami, časom; razplet pogosto mračen /.../.

Navaja šest tipov pripovedke: bajeslovne (bajke), zgodovinske, junaške, aitiološke, živalske ali rastlinske in krščanske (legende).

V sovjetski literarni vedi pa je razmerje med pripovedko in pravljico drugače opredeljeno. Pripovedka (skazka) je nadrejeni pojem, ki vključuje podtipe – živalsko, avanturistično,

36

realistično (bytovaja) pripovedko in pravljico (mit, bajko). Podobno razumevanje razmerja se da slutiti tudi iz Kmeclove Male literarne teorije.

0.1.1. Literarnoteoretična tipologija pripovedke nas zanima zato, ker hočemo ugotoviti, v katerega izmed tipov sodijo Vandotovi proizvodi. Tu se pojavijo težave. Prisanek, vila Škrlatica, Anja Panja itd. so res bajeslovna bitja, vendar niso glavne upovedene osebe, zato pod bajke zgodbe o Kekcu in Jankovem Koclju ne sodijo. Še manj so to junaške pripovedke, saj te predstavljajo večinoma zgodovinskega junaka, tu pa gre za otroka. Mogoče bi še najbolj ustrezal naziv avanturistične pripovedke, ki ga pozna tudi nemška literarna teorija.9 Po tipologiji Milka Matičetova nam ne kaže drugega kot uvrstiti Vandotove planinske pripovedke med 'realistične pravljice'. Po motiviki (brat in sestrica, ugrabljena princeska – junak – sovražnik) sem tudi sodijo. Težave v razvrščanju so nastale zato, ker je obravnavani tip umetna (umetniška) pripovedka, ki je le genetično povezana z ljudskim slovstvom. Vandotova planinska pripovedka nima pretirano veliko fantastike, ki bi jo združevala s pravljico. Nanjo spominja veliko bolj s svojo motiviko in motivacijo, s pripovedno shemo: nima mračnega, ampak vesel razplet, zakoreninjena je v podzavestnem in mitičnem, očitna je delitev na pozitivno in negativno, tudi konec je uravnan po tej delitvi – dobro zmaga, zlo je poraženo. Vandotova planinska pripovedka je torej kot umetna pripovedna proza hibridna tvorba, opredeljena po eni strani s shemo pravljice, po drugi (zaradi konkretizacije prostora in junakov) pa s pripovedko.

0.2. Določilo planinski zaznamuje mesto dogajanja ne samo kot abstrakten obči prostor, v katerem se skrivajo mitološka bitja, ampak pripovedki ustrezno čisto natančno pove, za katere gore gre. Dogajanje umesti v alpske doline in zatrepe od Za Akom in Pod Špikom preko Krnice, Male Pišnice, Vitranca nad njim in Slemena do Tamarja.

1. Glavna upovedena oseba je otrok – deček od 8 do 11 let starosti (KnHP 8 let, KnVS 9 let, KnSB 10 let, RnJ 8/10 let, KO 11 let). Po preprostem navodilu, da se bralec najlaže vživi v literarne osebe, ki so mu na kakršenkoli način blizu, bi lahko sklepali, da je namembnik Vandotovih pripovedi 8 do 11 let star otrok. Takega mnenja je tudi Zavod SRS za šolstvo, ki je Kekčeve zgodbe priporočil v branje četrtošolcem. To je zadnja stopnja, na kateri je še zastopana fantastika pravljičnega tipa. Leto pred tem (pri devetih letih) pravljičnost še prevladuje, leto kasneje (pri enajstih) že popolnoma izgine iz programa. Kar naenkrat otrok ne sprejema več fantastičnega na isti ravni kot fiktivno realnega, razlikovati začne med mogočim in nemogočim ter med verjetnim in neverjetnim. V petem razredu berejo otroci večinoma že zgodbe o druščinah. Fantastični elementi so glede na to, da je pisanje namenjeno otroku, ki ravno še prenese čudežno, pri Vandotu ustrezno skrčeni. Omejeni so na eno osebo pripovedne realnosti – na sovražnika (ali daritelja) in na kakšno čudežno sredstvo (zdravilo, čarovno paličico).

1.1. Kadar mislimo o sprejemniku literature, smo navajeni zastaviti vprašanje o skladnosti pripovedovanega z namembnikom, oz. ustreznosti recipientu, zlasti če gre za bralca – otroka. Za razliko od pravljice nosi pripovedka večjo stopnjo konkretnosti, torej bo v njej poleg prostorske očitnejša tudi časovna zamejitev. Pripovedke so si vzele junaka iz Kranjske gore prejšnjega ali začetka tega stoletja iz bajtarske socialne plasti. Ta izbor med drugim pogojuje opise socialne ogroženosti, lakote, desetništva, služenja, reje in drugih oblik socialnega neugodja. V družbi, ki že nekaj časa ni več tako asketska do materialnih potreb in porabe materialnih dobrin, je taka literarna tematika nekakšen anahronizem. Obstala je pri življenju in je še vedno zanimiva; za to se ima zahvaliti simbolnemu, ne pa zgodovinsko pričevalnemu razumevanju teh dejstev. Da ne gre toliko za realistično pisanje, ampak bolj za zapolnjevanje

37

neke literarne sheme, je videti že iz tega, da družba (vaščani, starši) junakom nikoli ne pomagajo; v nasprotju s težnjo po verjetnosti, ki jo zahteva realizem, mora junak sovražnika premagati sam in se sam rešiti ujetništva. Kekčevi filmi so to pravljično doslednost seveda porušili.

2. Do sheme Vandotove planinske pripovedke bomo poskušali priti na induktiven način. Sklepi bodo sledili iz vzporedno navedenih povzetkov dogajanja (glej preglednico).

2.1. KnVS KnSB RnJ KO KnHP

1.a) Pehta ugrabi Mojco.

[Bedanec si prisvoji Meno.]

Anja Panja muči veverice – striže jim repke.

Koclju umre stara mati; stric ga ne mara, zato pobegne od doma.

Jerico nažene mačeha od doma služit.

b)          / / / Z Brincljem preplezata goro.

Jerica s Tinko in Kekcem se zgubi in tava po gozdu.

2.a) Kekec reši Mojco.

[Kosobrin reši Meno.](1) [Bedanec ujame Kosobrina.](2) Kekec reši Kosobrina.

Kocelj ji zmakne čarovno paličico in tako reši veverice.

Kocelj in Brincelj se zatečeta k samotni koči v gozdu.

Zatečejo se v kočo k divjim lovcem.(4) Jerica jim vse pospravi.(5) Pokažejo jim pot.(1b) Spet se izgubijo.Zatečejo se: Jerica v kočo vile Škrlatice, Kekec in Tinka v kočo divjega moža Prisanka.

b) Kekec žali Pehto ("ji strga korenček").

Kekec žali Bedanca (mu nagaja).(1) Bedanec ugrabi Kekčevo mater.(2) Kekec reši mater.

Kocelj žali Anjo Panjo (ji nagaja.) / Kekec žali Prisanka.

3. Pehta ugrabi Kekca.

Bedanec ujame Kekca.

Anja Panja povede Koclja in našo Jelico k Vitrancu.

Anja Panja ujame Brinclja. /

4. Kekec služi Pehti.

Kekec je zaprt pri Bedancu.

Vitranec Koclja zapre, Jelica pa mora iskati zlati rogljižek po gozdu.

Brincelj je zaprt, Kocelj je v nevarnosti, da ga ujame Anja Panja. Anja Panja ugrabi Reziko iz Rateč.

Kekec služi Prisanku, Jerica pa Škrlatici.

5. Kekec si pridobi volka in ukrade

/Kekec s sovo straši Bedanca./(Bedanec ubije

Kocelj z obljubo pipca ukani svojega stražarja

Kekec ubije zlobno čarovniško

Kekec z iznajdljivostjo dvakrat ukani Prisanka (s slamnatimi možmi si

38

zdravilne kapljice za Mojčine oči.

Kosobrina.) Brinclja.

mačko Anje Panje in ji ukrade čarovno palico.

skrajša pašo divjih koz; skozi zid okoli koče spusti miško in prisili Prisanka, da uresniči davno zakletev). Jerica prinese Škrlatici čudodelno rožo.

6.a) Kekec pobegne in

Kekec pobegne k Meni. Kocelj pobegne.

Kocelj reši Brinclja in Reziko. Anjo Panjo zapre v klet. Gre k Vitrancu po sodbo.

/

b) je zasledovan.

Bedanec ga grozi izslediti.

Vitranec ga zasleduje.

Na poti ga zasleduje hudobni stric.

/

7. Volk reši Kekca pred Pehto.Pehta odide iz teh krajev.

Volk vrže Bedanca v prepad.

Kocelj najde čarovni rogljiček pri Anji Panji. Vitrancu razkrinka Anjo Panjo. Vitranec jo obsodi na zapor.

Vitrancu razkrinka Anjo Panjo kot lažnico. Vitranec obsodi Anjo Panjo na zapor in spusti Koclja.

Škrlatica in Prisank zaživita skupaj in pošljeta otroke domov.

8. Kekec prinese domov zdravilne kaplice in ozdravi Mojčine oči.

Kekec pripelje domov Meno in tri Kosobrinove živali.Meno posvojijo.

Anja Panja mora pozdraviti bolno Jelico in obdarovati Koclja. Oba se vrneta domov.

Pri Reziki v Ratečah Koclja posvojijo.

Otroci prinesejo domov darove: zdravilno rožo, citre, mucko, malho cekinov in zlato verižico.

2.2. Po formaliziranem zapisu povzetkov zgodbenih vsebin lahko abstrahiramo:

1.A B

Sovražnik ukrade princesko.a) Junak mora od doma.b) (Zgubi se.) Težka pot.Junak se zateče v samotno kočo.

2. a) Junak reši princesko.b) Junak žali sovražnika.

3. Sovražnik ugrabi junaka. 4. Junak služi sovražniku (je zaprt). 5. Junak si pridobi (čarovno) sredstvo, s katerim ukane sovražnika. 6. a) Junak pobegne.

b) Junak je zasledovan. 7. (Dobra žival ali čarovni predmet pomaga junaku.) Junak se reši. 8. Junak prinese domov darove (zaživi s princesko).

39

Ker ne gre za klasično ljudsko pravljico, se seveda ni bilo mogoče dosledno držati Proppovega zaporedja točk, pa vendar shema v grobem ustreza njegovi formalizaciji. Če je slika sploh hotela nastati, je bilo treba včasih kakšen dogodek, ki ni imel pomembne funkcije, spregledati, kdaj pa poudariti kakšno posameznost, ki je tekst ni ekspliciral in ki se je v njem pojavila kot okrnel ostanek klasične pripovedne strukture.

2.3. Zgradba Vandotove pripovedke je dvodelna. Prvemu delu pripadata dogodka pod 1 in 2, drugemu delu dogodki od 3 do 8. Dela sta si simetrična, saj ponovita enako serijo dogodkov: sovražnik povzroči škodo oz. se junaku zgodi nekaj hudega. Sledi junakova protiakcija, ki je uspešna in postavi stvari na svoje mesto. Kot celota je iz štirih delov: udarec, protiudarec; ponoven udarec, zmagoviti protiudarec.

2.0.1. Proppovo shemo pravljice bi se dalo poenostaviti v takle opis (v enak opis lahko razširimo Lotmanovo jedrnato oznako pripovedi):

1. V svetu se pojavi nek manko, neugodje; nekaj je ukradeno, nekaj je narobe. (Ugrabljena je princeska.) Svet ni več enoten, razdelil se je v dve polovici.

2. Nekdo se odpravi, da bi v drugi polovici sveta poiskal to, kar je bilo ukradeno, in uničil tisto, kar je manko povzročilo. Želi zapolniti manjkajoče in ukiniti razliko med svetovoma. (Junak gre rešit princesko.)

3. Da bi prekoračil mejo med svetovoma – premagal gozd, reko itd. – potrebuje sredstev. (Če jih hoče dobiti, mora izvršiti težke naloge.) Ko si jih pribori,

4. si izbojuje manjkajoče (reši princesko) in s pomočjo čarovnih sredstev spet pobegne nazaj.

5. Doma si izbori še nagrado za svoje junaško dejanje. (Prej mora rešiti težke naloge, da se lahko poroči s princesko.) Vzpostavila se je enotnost sveta. Junak postane lastnik cilja svoje akcije.

2.0.2. Še krajše je klasična pripovedka

boj za sredstva, boj za manjkajoče, beg in boj za nagrado (za posedovanje priborjenega).

2.0.3. Junak se je odpravil popravit svet (dela za nekaj ali nekoga drugega). Ko uspe, se je izkazalo, da je delal zase. Popravljeni svet je njegov svet – v njem je on sam vladar.

2.0.4. V glavnem je večina akcijske (dogodkovne, fabulativne) literature vračanje stvari na svoje mesto, ukinjanje neke razlike, vzpostavljanje enotnosti sveta. Tradicionalna pripovedka s pravljico na čelu kot prototip pripovedne proze ustreza tej oznaki toliko očitneje.

2.4. Shema Vandotove planinske pripovedke se od omenjene malenkostno razlikuje:

1. Pojavi se manko, nekaj drugega in sovražnega. Svet se razcepi. 2. Junak gre v sovražni svet. (Nadomesti manjkajoče s samim seboj.) 3. Po določenem času bivanja (služenja) si pridobi sredstev, da 4. se lahko vrne domov. S seboj prinese darove ali ukradeno. 5. Vzpostavljena je enotnost sveta, ker se je sovražnik odselil ali pa je uničen.

40

V modelu bi bila videti takole:

Grafikon Shema Vandotove planinske pripovedke

2.5. Razlika med Vandotovim in Proppovim modelom je razlika med umetno in tradicionalno pripovedko. Dejstvo, da je primerjava po petih točkah sploh mogoča, kaže, kako umetna pripovedka kljub dovoljenim svoboščinam v glavnih okvirih sledi tradicionalni shemi. Od nje odstopa v zaporedju funkcij. Nekdaj je moral junak premagati sovražnika, da je od njega dobil princesko. Pri Vandotu je povračilno dejanje opravljeno že takoj na začetku, zato je osrednja pozornost posvečena junakovemu begu ali samoosvobajanju. Vandotova moderna pripovedka je porušila simetrično razmerje med funkcijami: skrčen je boj za princesko, razširjen pa je boj za samorešitev. Čarovna sredstva, s katerimi je klasični junak lahko šele prišel do sovražnika, Kekcu pomagajo od sovražnika pobegniti. Odpadel je tudi za klasično shemo značilen boj za nagrado.

3. Tradicionalna pripovedka ima natančno določeno število oseb oz. vlog. Sedem jih je: junak, lažni junak, sovražnik, daritelj, princeska, pošiljatelj in pomočnik. V obravnavo bodo prišle samo najvažnejše.

3.1. Osrednja upovedena oseba je junak. Pri Vandotu sta to Kekec in Jankov Kocelj. Po lastnostih sta si precej različna. Kekec je bister, z lahkoto 'nasuka' nasprotnike, Kocelj pa se stalno muči s svojo trdo betico. Vendar je njuna vloga v pripovedi identična in skladna s funkcijo junaka klasične pravljice. Oba uspešno popravljata svet, vračata stvari na svoje mesto. Z drugimi osebami pripovedkine realnosti stopata v enake odnose. Njuna osnovna dejavnost je pot (potovanje). Na poti imata nalogo premagati sovražnika. V Vandotovem jeziku se temu reče, da je Kekec 'premikastil' Bedanca in Prisanka (borba ima tu parodičen prizvok) in da je junak sovražnika 'nasukal', 'pretental', 'prekanil' ali 'ukanil'. Junak je 'prevejanec', sovražnika premaga z zvitostjo. Kekec in Kocelj nista 'pridna' junaka. Ne vzpostavljata ravnotežja med krščansko pojmovanima grehom in kaznijo. Ker je junak simpatičen, se mu tudi zvitost in krutost štejeta v dobro. Kekčeve zgodbe in pripovedke o Jankovem Koclju niso moralistična literatura, čeprav z nekaterimi motivi, ki se vztrajno in pretirano ponavljajo, kaže na podzavestne vzgojne težnje ali vzgojne (kastracijske) komplekse.

3.1.1. V večini pripovedk se ob junaku pojavljajo osebe, za katere ne moremo takoj najti mesta v strogo formalizirani shemi upovedenih oseb. Od daleč spominjajo na Sanča Panso ali na paže vitezov iz zgodovinskih romanov. To so Kosobrin, Rožle in Brincelj. V opozicijskem svetu dobrega in zla so na pozitivni strani, nimajo pa lastnosti, ki bi jih naredile junake, ker so preveč plašni. So nekakšna podvojitev junakov, minus junaki, verjetno refleks lažnega junaka iz tradicionalne pripovedke. Njihova naloga je znotraj neškodljivega kazati, kakšen junak ne bi smel biti. V pripoved vnašajo komično, ki ga klasična pripovedka v tej obliki ni poznala. Komičen odnos se je v nji lahko pojavil samo v okviru: na začetku in na koncu kot meja med fikcijo in realnostjo.

3.2. Zapletenejša je druga vloga – nasprotnik. Prava nasprotnika sta Anja Panja in Bedanec, ki sta resnično zlobna in od katerih junaku preti pogin. Vsi drugi, ki se pojavljajo v funkciji sovražnika (Prisanek, Škrlatica, Pehta, Vitranec), se na koncu pokažejo v lepši, razen Pehte celo v najlepši luči. Prevzeli so

41

3.2.1. vlogo daritelja. Ta mora zadati junaku težka, skoraj nepremagljiva dela. Ko je junak z njimi preizkušen, si pridobi čarovnih sredstev, s katerimi premaga sovražnika. Kekec mora Prisanku pasti divje koze. Kolikor koz mu pobegne, toliko dni več ima paše. Kocelj mora biti zaprt toliko časa, da Jelica ne najde izgubljeni zlati rogljiček v širnem gozdu. Vse skoraj nemogoče naloge junaki z zvitostjo opravijo in si z njimi pribore – ne princeske, pač pa svobodo. Celo obdarovani so: Prisanek jim pokloni mucko, malho cekinov in citre, Škrlatica zlato verižico, lepo obleko in zdravilni mežikelj itd. Ker sta funkciji sovražnika in daritelja združeni v eni osebi (najočitneje pri KnHP), sta tudi boj za manjkajoče in boj za sredstva, s katerimi bi to manjkajoče junak dosegel, združena. Funkcijo sovražnosti prevzame okolje: temen, širen gozd, strme, nepreplezljive skale, dolga in naporna pot. Po opravljenih nalogah je sovražnost okolja ukinjena, ker se junak lahko vrne domov; v RnJ lahko prestopi rob gozda.

3.2.2. Sovražnik (daritelj) je edini element Vandotove pripovedke, ki ohranja vsaj malo fantastičnega, pravljičnega. Je mitološko bitje, skrivnostna oseba z nadnaravnimi zmožnostmi. Vila Škrlatica živi že stotine let, vsakih sto let jo pomladi čudodelni mežikelj, ki raste visoko v skalah. Prisanek pase divje koze, je neznansko močan, Anja Panja čara vevericam s palico z zlatim rogljičkom. Pravljičnega je na splošno malo, največ v prvi, najzgodnejši Kekčevi zgodbi (KnHP), kjer je junak star šele 8 let in za katero je bil verjetno mišljen mlajši sprejemnik.

3.3. Funkcija pomočnika junaka ni izpeljana. Pomešala se je z vlogo podarjenih živali in predmetov. V dveh zgodbah je to Pehtin volk, drugod je parodiran (sova v KnSB, koza z imenom Keza (KnHP), veverica (RnJ) in miška v KnHP).

4. Prostor pripovedkine realnosti.

4.1. Junakovo bivališče in izhodišče je dom ("rodna hišica", "rodna vas"). Z domom nekaj ni v redu. Glede na to, kaj ni v redu, obstajata dve varianti izhodiščnega položaja. V prvi mora junak od doma, ker ga tam ne marajo, zaradi revščine ali ker je ogrožen (KnHP, KO), v drugi pa zaradi ugrabljene prijateljice, matere (KnSB, KnVS). V obeh primerih se izkaže dom nezadosten. V njem nekaj manjka in to gre iskat junak v drug svet.

4.1.1. Jerica mora od doma, ker je mačeha ne mara in ker so doma revni. Motiv mačehe in pastorke je v pravljici precej pogost, spomnimo se samo Janka in Metke. Uporabi ga tudi psihoanalitična interpretacija pravljice. Pri umetni pripovedki Vandotovega tipa stvari sicer niso tako jasne kot v klasičnih Grimmovih pravljicah, vendar se dá omenjeno metodo aplicirati tudi nanje.

4.1.1.1. Ob koncu oralne faze doživlja otrok travmatične konflikte. Ker ne sme več sesati, ko ga je mati odstavila, je prepričan, da ga ne ljubi več. Počuti se ogroženega. Take občutke simbolizira v pravljici lik mačehe kot negativna podoba matere. Otrok je nasilno odtrgan od matere – v pripovedi je odtrgan od doma; otrok se osamosvoji – v pripovedi krene na pot. Tako gredo na pot Jerica, Kekec in Tinka v KnHP. Tinka kot najmlajša je najbolj požrešna. Stalno omenjanje lakote v pripovedki simbolizira neodjenljivo željo po oralnem zadovoljstvu. Ko pridejo v tuje koče, se najprej spravijo na hrano (kot Janko in Metka na hišo iz slaščic). Dejanje ne ostane brez posledic. Lastniki so jezni in otroci se morajo odkupiti, preden lahko krenejo nazaj domov. Ugotovili so, da morajo svoje naravne potrebe in nagone krotiti ne samo doma, ampak tudi drugod. Ego je v pravljici tako zmagal nad idom. Lakota kot ponavljajoči se motiv ni samo odraz socialne bede nekega časa in kraja, ampak ima tudi pomembno simbolno funkcijo.

42

4.1.1.2. Druga varianta pravljice – o junaku, ki rešuje princesko, ima po Bettelheimu izvor v ojdipski fazi otrokovega razvoja. Moški otrok je ljubosumen na očeta, ki mu preprečuje, da bi se mu mati popolnoma posvetila. V pravljici zato nastopa oče večinoma v podobi zmaja. Vandotove pripovedke ne premorejo toliko fantastike, da bi v njih nastopali zmaji. Za psihoanalitično razlago so stvari tu veliko enostavnejše. Očeta (zmaja) nadomešča v KnSB hudoben divji mož Bedanec iz gora (tudi pravi Kekčev oče je vedno v gorah – gozdar), ki ne odvede samo princeske (Mene), ki simbolizira mater, ampak celo pravo Kekčevo mater. Na tej stopnji superego že odločno ukazuje libidu: Kekec se žrtvuje – da bi rešil mater, se sam postavi na njeno mesto. Travmatični motiv ugrabitve se v zgodbi kar trikrat ponovi. Težja je psihoanalitična špekulacija v primeru, ko princesko ukrade zla ženska (KnVS, KO).

4.1.2. Iz neustreznega doma se junak napoti preko meje med semantičnima poljema (skozi gozd, preko strmih sten) do drugega doma – planinske koče, ki je prebivališče sovražnika (daritelja). Kar več je teh koč: tri v KnHP, dve v KnVS, RnJ in KnSB in ena v KO. Koča divjih lovcev, Prisankova koča, koča vile Škrlatice itd. so ekspoziture pravega doma v planinah, so samo drugi aspekt istega doma. Tudi v teh kočah vladajo isti zakoni kot doma, še strožji. Junaki so se napotili proti njim, ker so mislili, da je tam skrivališče, nahajališče manjkajočega.

4.2. Drugi element prostora je pot. Označujejo jo še precej večje neprijetnosti kot relativno ugodje 'dóma': lakota, žeja, utrujenost, izgubljenost, mraz, prenočevanje na prostem itd.

4.2.1. Kako pomembno vlogo ima pot v sporočilu Vandotovih pripovedk, vidimo že iz njihovih naslovov:

Kekec na hudi poti Kekec na volčji sledi Kekec nad samotnim breznom

naše Jelice Romanje

Obravnavani naslovi vsebujejo dva pomembna elementa – junaka in njegovo lokacijo v prostoru. Tri prostorska določila so dinamična (pot, sled, romanje), enkrat je pot (romanje) celo v semantičnem središču naslova. Določila treh umeščenj (poti) so hud, samoten, volčji. Z njimi je prostor, v katerem junak deluje, negativno označen. Kar trikrat se pojavi predlog na(d). Lahko bi ga povezovali z junakovim obvladovanjem prostora in poti, z njegovo nadmočnostjo in premagovanjem težav.

Vandotova planinska pripovedka ima klasično strukturo: je pot junaka od doma in njegova vrnitev (pot domov) po opravljeni nalogi.

5.1. Magične formule, ki so imele v klasični pripovedki motivacijsko vlogo, nosijo tu zgolj fatično funkcijo (so ostanek otroškega jezika iz dobe, ko ta še ne ločuje med besedo in realnostjo, ki jo beseda označuje): besede niso tu zato, da nekaj pomenijo, ampak da ustvarjajo kontakt. Primer magične formule iz RnJ (str. 14):

Anja PanjaPetka pana;štiri miši,veter, piši!Tika- taka,

43

tika-taka –in z menjakaura bije,Lenka vpije:Lah je – ven!

5.2. "Strmel je Kekec tisti dan v kosa in se čudil." (KnSB) "Zaveroval se je Kekec tisto jutro v kosa." (KnVS) "Tisti dan se je Kekec prvič v svojem osemletnem življenju začudil kozi." (KnHP) "Čudno, prav prečudno je bilo tistega dne Jankovemu Koclju v mladem srcu." (KO)

To so prvi stavki povesti. Nimajo samo podobne gramatične strukture, ampak so si velikokrat enaki ali podobni tudi v izbiri besednega gradiva, ki napolnjuje sintaktično shemo: strmeti, čud- (4-krat), zaverovati se; tist- dan (3-krat), tisto jutro; Kekec (3-krat). Ponavljanje vzorcev začetnih formul pripovedi je še en dokaz, da je bila pri pisanju planinskih pripovedk Vandotu pred očmi klasična pravljica.

6. Kljub temu, da gre pri Vandotu za umetni tip pripovedke, je skozi preverjanje po Rošijanovi aplikaciji Proppovih temeljnih določil pripovedke postalo jasno, da se še vedno zgleduje pri tradicionalni pravljični strukturi. Odstopanja, ki kažejo razvoj žanra in avtorjeve značilnosti ter posebnosti, pa so:

1. Pripovedka je postala otroška literarna zvrst. Glavna upovedena oseba je samo še otrok.

2. Običajni gozd je nadomeščen s planinami. Funkcija sovražnosti, ki naj bi jo nosile, ni vedno jasno vidna.

3. Spremenjeno je zaporedje funkcij. 4. Spremenjena so razmerja med obsegom in pomenom nekaterih funkcij. Poudarjena je

junakova vrnitev, zreduciran junakov odhod. 5. Ker gre za junaka – otroka, je ponekod opazno parodiranje njegovih akcij. S parodijo 6. postaja tudi jezik individualno obarvan.

Slovenski junak Mlinarjev Janez

Druge vas junake

Ime mu je bilo Mlinarjev Janez, imeli so ga za slovenskega junaka in njegova slava je v drugi polovici 19. stoletja daleč presegala Krpanovo. Je Mlinarjev Janez ponujal Slovencem lepšo, ustreznejšo samopodobo in udobnejši in privlačnejši recept za obnašanje?

Beroči Slovenci so se z Mlinarjevim Janezom seznanili najprej iz petih nadaljevanj v Novicah proti koncu leta 1858. Objavljena je bila približno četrtina od 130 strani obsežne knjige, ki je nekaj kasneje izšla v Zagrebu pod naslovom Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov in je nosila letnico 1859. Spisal jo je "po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja" Ferdo Kočevar. Njena zgodba gre na kratko takole. Celjski grof Ulrik (Urh) zalezuje mlado Pengarjevo Marjetico iz Teharij, kar pa ni všeč njenemu fantu Mlinarjevemu Janezu. Grof pošlje na vas v meniha preoblečenega ovaduha, da bi ugrabil Marjetico. Fantje odkrijejo nakano, grofa ujamejo in mora jim obljubiti poplemenitenje, če hoče, da ga izpuste. Pri volitvi vaškega načelnika (zanj kot najbolj korenjaški fant kandidira Janez) to res stori. Urhu, ki slovi

44

zaradi nemoralnega življenja – onečastil je že več deklic v okolici – in je v sporu s cesarjem in papežem, prinese papežev poslanec izobčilno pismo. Da se stvar ne bi razvedela, Urh poslanca zapre v bežigrajsko ječo, Teharčane z Janezom na čelu pa pošlje ječo stražit. Fantje poslanca osvobode. Pride do spopada med Teharčani in grofom. Janez grofa v tri ure dolgem dvoboju premaga, pokončati pa si ga ne upa. V strahu pred grofovo jezo zapusti Janezova skupina domači kraj in se gre pred Beograd bojevat s Turki. V boju se odlikujejo, vendar Janez skupaj z Voglarjevim Mihom pade v turško ujetništvo. Sužnjuje v Carigradu, z Mihom se ločita, pa se v Alžiru na ladji spet srečata. Šele tedaj Janez v Mihu prepozna v fanta preoblečeno Marjetico, ki mu je vseskozi sledila in mu v boju reševala življenje. V obupu se že hočeta pognati v morje, ko slučajno pride mimo papežev odposlanec, ki je Janezu dolžan zahvalo za rešitev, in jima pove, da jima je kupil svobodo. Odpotujeta domov, ker so medtem Urha v Beogradu v skladu z zgodovinskim poročilom v nekem prepiru ubili. Pridno delata in še dolgo živita.

Na prvi pogled je tema poplemenitenja vaščanov Teharij, ki jo v podnaslovu napoveduje nerodna beseda vplemitenje in kasneje vplemenitba, za lase privlečena, vendar čisto brez zgodovinskega ozadja le ni. Podrobnosti o tem, zakaj naj bi celjski grofje Teharčanom podelili plemstvo, sicer niso znane, ker so dokumenti v nekem požaru zgoreli, izpričane so le potrditve posebnih pravic leta 1537 in 1751; čisto svobodni Teharčani seveda niso bili. Po nekem izročilu je grof poklonil plemstvo svojemu logarju, v čigar hčer je bil zaljubljen. Druga, verjetnejša možnost je, da so Teharčani potomci spremstva Elizabete Frankopanske, ki je prišlo z njo v Celje, ko se je poročila s Friderikom II. Po tretjem, ljudskem viru so grofje, ki so bili menda precej pohotni, dajali svoje nezakonske otroke Teharčanom v rejo in jih pri tem bogato obdarovali; ko so malo odrasli, so vzeli dečke za paže. Po ljudski govorici pride ime Teharje od obljube, ki so jo vaščani dali grofu ob podelitvi plemstva, da bodo o tem tiho. Celjska zgodovina je že pred Mlinarjevim Janezom burila slovenske pisatelje, kar nekaj knjig na temo celjskih grofov pa bomo našli tudi v zbirki nemških zgodovinskih romanov na naslovu http://germanistik.uibk.ac.at/hr/ – seveda brez Teharčanov v glavni vlogi. O teharski zgodovini sta obilno razpravljala Andrej Fekonja v Ljubljanskem zvonu 1885 in Jožef Pečnak v časopisu Naš dom 1896, kasnejših literarnih in zgodovinopisnih obdelav celjskih grofov pa je preveč, da bi jih tule naštevali.

Kmalu na začetku Mlinarjevega Janeza je najti tale opis junaka (da bo bolj berljivo, navajam iz ene kasnejših izdaj):

Najmanj za pol glave je bil višji od drugih, rasti je bil čvrste, kakor mlad hrast v dobravi. Rdeč telovnik z debelimi srebrnimi gumbi, črne, umetno in bogato obšite irhovke, čez kolena visoki škornji, na glavi pa nizek klobuček – kastor – bolj na levo stran, izpod katerega se je videla pisana svilena kapa, – vse to nam je kazalo junaka stare korenine in reči moram, da se mu je dobro podalo. Z njegovega jasnega obraza je odsevala neustrašljivost in neka plemenita predrznost. Na lahko zakrivljenem nosu se mu je bralo silno junaštvo in skušeni ljudje, ki so obredli mnogo sveta, so pravili, da Mlinarjevemu Janezu ni para v devetih deželah. V irhastih hlačah je nosil ob stegnu zataknjene dragocene, s srebrom okovane nože. Kakor orel na pečini je pogledoval drzno tu pa tam po ljudeh, ki so od vseh krajev vreli skupaj. Brez dvoma so takle junak in njegove dogodivščine morali Slovencem ugajati. Dokaz so spontani, po literarni zgodovini in šoli neukazani ponatisi v Celju v letih 1892, 1900, 1905, 1910 in 1922. Leta 1939 je Viktor Kokalj iz Janeza napravil "ljudsko igro pod milim nebom", pojavil se je tudi libreto za opero, kar je ustrezalo Kočevarjevi začetni nameri, da napravi gledališko delo in ne povesti. Kljub odmevnosti in popularnosti literarna zgodovina knjige ni priznala. Izvod natisa iz leta 1892, ki ga hranijo v NUK-u, ima na naslovni strani rokopisno

45

pripombo "Za šolsko mladino neprimerna!", ki jo je podpisal učitelj in pisatelj Josip Bezlaj. Zamere do njega so se začele kuhati že zdavnaj prej in so se nanašale na tisti literarni element, ki večino bralcev ponavadi prav malo briga, na jezik.

Že pred objavo v Novicah je po rokopisu očitno šaril urednik Bleiweis in ga jezikovno prilagajal. Potrudil se je dosledno nadomestiti nekatere preveč izrazite ilirske oblike (na stražu je spremenil v na stražo, petnajstoga v petnajstega), vendar pri delu ni bil preveč dosleden, saj je na drugih mestih sam dodajal ilirske oblike, npr. ko je junaki spremenil v junaci. Lektoriranje je bilo že pred 150 leti dvorezen posel: lektorirani Janez je bil mestoma boljši od predloge, mestoma pa ga je lektura pokvarila. Lektor je uveljavil oblike slovensk nam. slovenski, najdel nam. našel in se izkazal za površnega bralca, ko je Kočevarjev izraz čestnu stražu 'častno stražo' popravil v nesmiselno cestno stražo. Med enkratnimi spremembami jih je večina stilistične narave in predloge niti ne popravljajo niti ne kvarijo, npr. zamenjava prestrašil v preplašil. Urednik je Kočevarjevo besedilo nekoliko bolj zavzeto razčlenil na odstavke in boga v pozdravih zapisoval z veliko namesto z malo začetnico: z Bogom namesto s bogom.

Bleiweisove vsebinske spremembe so bile sicer redke, vendar pomenljive. Ko je izpustil odstavek z zgodovinskimi podatki o celjskih grofih in njihovih bitkah, je objavi dal značaj tradicionalne, ljudske, krištofšmidovske literature in spregledal avtorjev namen napraviti tekst, ki naj bo podoben tujemu zgodovinskemu romanu; Kočevarju je bilo namreč veliko do tega, da bi zgodbo v Scottovem slogu obširneje podložil z zgodovinopisnimi podatki. To mu ni uspelo, ker v Gradcu ni mogel do arhivskih virov, in prvi slovenski zgodovinski roman je zato lahko šele čez 15 let napisal Josip Jurčič. Važno urednikovo dopolnilo se je zgodilo v primeru povedi "Kamor Slovenec enkrat udari, več izdá kakor če Nemec desetkrat mahne." V knjigi so jo lahko prebrali v politično bolj korektni obliki: "Kamor Slovenec vdari, se reče da izdá."

Kočevar se je natanko zavedal, da se s svojim jezikovnim nazorom razlikuje od osrednje literarne skupine in da njegova jezikovna odločitev ne bo ostala brez posledic. Zato jo je že v uvodu zagrebške izdaje takole pojasnil:

Kar se jezika tiče, bo svaki čestitih čitateljev koj na prvi pogled zapazil, da nisam se držal ne "železnih pravil" ne izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji sploh v slovenskih knjigah rabi; ampak, da sam se v slovstvenih odlikah, i sem ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi sámo toliko, da razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje hiše po svetu ogledal. Ako bi se pa vendar kdo na čim spotikal, naj se v naših časopisih zoper mene oglasi, odgovor bo dobil, kolikor toliko zadostiven; celó kjer nočem naštevanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor čez namiru raztegnuti. V Novicah je Kočevarjeva knjiga doživela le rahlo anonimno grajo, v Slovenskem glasniku, ki je sicer nekaj tednov prej navdušeno napovedoval, da bo povest gotovo dosegla tako veliko popularnost, kot jo je Ciglerjeva uspešnica Sreča v nesreči (1836), pa je izzvala uničujočo kritiko Matije Valjavca. Valjavec je Kočevarju očital, da je njegov jezik "čudna zmes" nemške misli in skladnje ter "jugoslovenščine, ki je lepa prazna puhla domišljava, prijetna sanja, ki se ne more in se ne bo nikoli uresničila." Valjavec si je res dal duška: "Gospod Kočevar, preden mislite spet kakšno knjigo pisati, vzemite najpred v roko slovnico, pa se je dobro učite, da se vas kake slovniške pravila [...] primejo." Kočevar je Valjavcu odgovoril v zagrebških Narodnih novinah, ker so mu tako v Slovenskem glasniku kot v Novicah odgovor

46

nedemokratično zavrnili; osrednja slovenska literarna in jezikovna skupina se je proti alternativnim predlogom borila brezobzirno: z utišanjem nasprotnikov in z molkom.

Po dobrih 30 letih je leta 1892 Kočevarjeva povest izdatno jezikovno prečiščena ponovno izšla. Ker je bil avtor že pod rušo, se je do številnih jezikovnih sprememb potrudil urednik in založnik Dragotin Hribar iz Celja in jih pospremil z naslednjo razlago:

Jezika, oziroma narečja štajarsko-hrvaškega, v kterem je izšla knjižica v prvem natisu, v drugem že zaradi jednotnosti slovenskega književnega jezika, kteri naj nas vse brate od Sotle do Adrije in od Kolpe do Drave druži in jedini, nismo nikakor mogli pridržati, ako nismo hoteli s tem priznati, da smo na rakovi poti. Bolj kot jezikovne so zanimive vsebinske spremembe, ki jih je bilo v ponatisu deležno besedilo; iz naslednjih citatov je lepo videti, kako je narasel delež nacionalne patetike: Opet se podkove zabliskaju i brzo i brže je šlo proti ogerski meji. Tretje jutro se jim uže prikaže ogerski Stolni-beli-grad. Od daleč uže jih je spoznal Ivan Sibinjanin, ko je iz visoke line jih zagledal. // "To su Slovenci" – je djal svojim vitezem. "Vidite jih tamo, kjer se ona prašina vali. Poznam jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jadernem ukanju, ktero je uže marsikteru vojsku prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel kod bugarskoga – Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersku armadu. – Sdaj nam se ni treba več skrbeti; zmaga nam je gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari se reče da izdá! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da ne bi imel Slovencev." (1859)

Takoj na to zabliskajo se konjem podkove in v divjem diru šlo je proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je uprav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci," dejal je Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in zvonkem ukanju, ktero je vže marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se nam pa ni več treba bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi bil pa tudi grof Urh tako mogočen, če ne bi imel Slovencev!" (1892)

Fraze, ki sem jih označil z ležečim tiskom, si je urednik skoraj v sodobni citatni maniri sposodil kar iz Koseskega pesmi Kdo je mar?

Š en primer razpihovanja nacionalnega ponosa:

"Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išel za njim! Ni ga morda junaka nad Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja, trgovca nad slovenskim!" (1859)

"kajti poznam vas le predobro Slovence! To je čisto poseben narod, in srečen je, kdor prav umé, dobro vladati ga. V peklo bi šli Slovenci ž njim, če bi zahteval od njih. Ni ga junaka, ki bi Slovenca prekosil, kedar se ta v resnici boja loti, kakor ga tudi ni gospodarja, trgovca in ne poljedelca, ki bi slovenskega svojega vrstnika prekosil." (1892)

47

Se je komu vzbudil interes za intimnejše soočenje s Kočevarjevim pozabljenim besedilom? Kar dve njegovi izdaji, prva in druga, sta dostopni na naslovu http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2.

Čas je za besedo dve o avtorju Ferdu Kočevarju. Rodil se je v Žalcu leta 1833, v gimnazijo je hodil v Celju, opustil bogoslovni in medicinski študij na Dunaju in bil od leta 1856 dalje univerzitetni in akademijski računovodja v Zagrebu. Od tod je dopisoval v slovenske časopise, največ v liberalni Slovenski narod, zbiral ljudsko gradivo in si prizadeval za izid zbranih del hrvaško pišočega slovenskega pesnika Stanka Vraza. Skupaj z Vrazom je bil mnenja, da smo Slovenci premajhni za kvalitetno samostojno literaturo; h kvaliteti se lahko povzpnemo samo kot del slovanske književnosti. Zavzemal se je za ustanovitev slovenskega gledališča in matice in za vpeljavo slovenščine v šole. Njegova vseslovanska misel ni šla v skrajnosti: dvomil je v uspešnost skupnega slovanskega jezika, če bi ta zahteval ukinitev vseh drugih slovanskih jezikov. Vsak narod naj piše svoj jezik, pravopis pa naj bo skupen in naj pripravlja pot k skupnemu jeziku. Leta 1870 je razgrnil program jugoslovanskega političnega združenja na federalistični osnovi, ki naj bi se zgodilo pod ogrsko krono, pač iz domneve, da bi mu Madžari manj nasprotovali kot Avstrijci. Svaril je pred nemško kulturo in nastopal proti staroslovencem z Bleiweisom na čelu, proti kranjskemu deželnemu zboru, ker je ta uradoval v nemščini, in proti oportunizmu slovenskih poslancev na Dunaju. Kot bančnik in pomemben narodnogospodarski publicist se je opredeljeval proti kapitalizmu. Umrl je v Feldhofu pri Gradcu leta 1877.

Anton Slodnjak pozna Kočevarjevo kritiško dejavnost in mu priznava pred 1858 prvenstvo v resni slovenski literarnokritični publicistiki, obenem pa ugotavlja, da je bil "kljub načitanosti in marsikateri bistri misli skoraj neopažen". Leposlovje je presojal po njegovi oblikovni plati, kar je bilo v njegovem času redko, in najvišje na lestvico postavljal Prešerna, kar do leta 1866 tudi ni bilo samoumevno. Danes se zdijo zanimive njegove izjave o razmerju med slovensko in hrvaško literaturo: slovenska se je približala hrvaščini in si zato pridobila tudi kajkavske bralce, ki hrvaške literature ne berejo, ker je ne razumejo dobro. Kaj je sploh lahko slovenska literarna zgodovina zamerila Kočevarju? Zamerila mu je "težko besedo" in "modrovanje o že razčiščenih jezikovnih in narodnostnih vprašanjih", to je Kočevarjevo obnavljanje načrta dvojnega knjižnega jezika, kakor ga je pred njim zastavil Vraz: za ljudstvo in za inteligenco. V časopisih za inteligenco je priporočal jezik, ki naj bo razumljiv Slovencem, Hrvatom in Srbom in naj bo pol v latinici pol v cirilici. V publikacijah za ljudstvo pa bi se jezika le previdno približevala drug drugemu. Temeljnega Kočevarjevega dela Mlinarjev Janez sicer načitani Anton Slodnjak noče poznati in ga ne omenja. Kadar ga že kdo od literarnih zgodovinarjev vzame v misel, mu je zgled Kočevarjevega problematičnega jezikovnega načrta, ki naj bi združil južnoslovanske bralce. (Načrti skupnega slovanskega jezika sploh še niso mrtvi; najnovejša varianta slovanskega esperanta je na ogled na http://www.slovio.com.)

Zamera do Kočevarjeve jezikovne politike je bila očitno zelo globoka, saj "oficialna" kulturna Slovenija njegove knjige ni priznala niti potem, ko je bila v nadaljnjih izdajah jezikovno prečiščena. Ker zgodbi po moralični plati ni kaj očitati, je mogoče sumiti le, da knjiga vladajoči literarni skupini ni bila všeč zaradi prevelike popularnosti, ki je postavljala pod vprašaj seznam "uradnih" literarnih korifej s Franom Levstikom na čelu. Kar preveč lahkotno bi bilo trditi, da je bil pač Levstik v umetniškem pogledu neprimerno boljši od Kočevarja in da je zato zmagal v tekmi za prvenstvo. Od začetka dalje je slovenska proza hrepenela po čim daljših besedilih in Mlinarjev Janez je s svojimi 31.200 besedami idealu dolgega besedila, ki je dokazovalo slovensko pisateljsko kondicijo, neprimerno bolj ustrezal od kratkega, kar petkrat krajšega Martina Krpana s pičlimi 5700 besedami. Vse kaže, da dveh junakov z isto

48

rojstno letnico nacionalna scena ni potrebovala. Odločila se je izbirati in izbrala si je tistega, ki ga je pripravil vodja osrednje literarne skupine. Pri Kočevarju je morda motilo sklicevanje na lokalno, štajersko zgodovino in avtorjeva politična naslonitev na vzhod. Namen njegove povesti je bil "narod naš seznaniti se slavnimi našimi predniki"; čeprav je iz konteksta jasno, da gre za naslovnega junaka, bi površni ali zlonamerni bralec utegnil razumeti, kot da kadi pod nos celjskim grofom. Ker so ti v ljudskem zgodovinskem spominu na strani zla (o tem, kako so podobo zlobnih Celjanov sistematično razširjali na njihovo moč ljubosumni Habsburžani, zlasti Silvio Enej Piccolomini, kasnejši papež, lepo popisuje današnji Mlinarjev Janez, to je zgodovinar Janez Mlinar v svoji sveži disertaciji o podobi Celjskih grofov v narativnih virih – preverite v knjižnici, da si imena nisem izmislil!), je bilo morda prav to krivo žalostni Kočevarjevi literarnozgodovinski usodi. Kočevarjevo dejanje je želelo pritegniti k slovenskemu kulturnemu načrtu tudi Štajerce. Ljubljana ga ni sprejela naklonjeno, ker je ogrožal njen kulturni monopol. Vseslovenski nacionalni junak je moral biti iz Kranjske!

Martin Krpan in Mlinarjev Janez, vsak od njiju je prisegal, da je narodna lastnina, in vsak je hotel biti Slovencem prvi junak. Martin Krpan je to vlogo opravljal v oficialni literarni zgodovini in skozi šolsko literarno vzgojo, Mlinarjev Janez med beročim ljudstvom samim. Po svoje sta bila problematična oba junaška zgleda. Čeprav sta razpolagala z veliko fizično močjo in Krpan povrhu še z duhovitostjo in z dobršno mero zdravega razuma, so bili njuni cilji skromni. Krpan se je po opravljenem junaškem dejanju za avstrijskega cesarja zadovoljil s koncesijo za tovorjenje soli, torej z legalizacijo dotlejšnje kontrabande, Mlinarjev Janez pa ne ve, kaj početi s podeljeno mu diplomo nobilitatis, in živi naprej mirno kmetiško življenje. Ustvaril si je družino in bil v tem pogledu perspektivnejši od samskega Martina, vendar je v širšem smislu ostal socialno še nepomembnejši od Krpana. Konec zgodbe, čeprav je v znamenju Janezove zmage (tj. zmage slovenskega ljudstva), ne pomeni bistvenega popravka zgodovinskega položaja slovenstva, ki obtiči pri minimumu družbenih in zgodovinskih zahtev. Navzlic izhodiščnemu konfliktu z nadrejeno celjsko gospodo je ostal Janez svojemu gospodarju pokoren: "Teharčani [...] bodite vedno pripravljeni, kadar nas potrebuje naš gospodar, grof Urh, da nas popelje na bojno polje slave v borbo za domovino, vero in domače ognjišče." Povest je tematizirala ambicije Slovencev kot ljudstva, ne pa kot organiziranega naroda, in je torej primer tistega preizkušenega slovenskega obnašanja, ki se zadovolji s formalnim priznanjem pravic, dejansko pa formalno zmago poplača z odpovedjo pravicam. Recept za slovensko preživetje v zgodovini je bil pri obeh junakih zunaj jasne socialne akcije: Slovenec skrivaj svoje talente, bodi skromen, ne izkoristi možnosti, ki se ti ponujajo, da ne vzbudiš pozornosti, apetitov ali maščevanja močnejših zgodovinskih subjektov.

Mlinarjev Janez je manipulativno besedilo. Kar reče Mlinarjev Janez, to je njegovi četi sveto, kar on preudari, to velja, kar on sklene, to izvrši. Upravičeni sta tudi krutost in neusmiljenost, ki prevzameta tega sicer krotkega in blagega moža, kadar ga navda "pravični srd". Povest je oblastnikom všečno poskrbela, da se zaradi družbenih krivic nabrana jeza ni sproščala v tisto smer, od koder so krivice prihajale, ampak jo je kanalizirala proti zunanjemu sovražniku, proti takim ali drugačnim "Turkom".

Kakor koli že tehtamo Janezova in Martinova junaštva, v enem moramo priznati Kočevarju prednost, v tem namreč, da si je za junaka izbral primernejše, bolj generično ime. V slovenskem leposlovju v celoti je Janezov več kot Martinov, oba pa sta daleč spredaj pred Andreji, za katere sem svojčas domneval, da so najbolj junaško literarno ime, saj andreios v grščini pomeni junaški.

49

Martin in Janez pa nista edina junaka slovenskega pripovednega začetka. Če sprejmemo misel, da je pomembnejši tisti junak, ki se mu pisatelj bolj na dolgo posveča, potem gre prvenstvo "povesti iz 15. stoletja" Erazem iz Jame Franca Malavašiča, ki je leta 1845 razvil tolikšno pisateljsko kondicijo, da mu je pripoved narasla na 10.000 besed, kjer je zgornja meja kratke pripovedi. Z Erazmom se je Malavašič zapisal za tvorca prve slovenske zgodovinske povesti, in to v obliki literarizirane biografije znamenitega domačina. Snov je vzel iz Valvasorjeve Die Ehre des Herzogthums Crain (1689) in iz ljudskega izročila. Naslovna oseba Erazem Lueger (zapisi imena omogočajo patriotično domnevo, da je bila to nekoč slovenska rodbina Logarjev) je bil sprva v dvorski službi cesarja Friderika III. V dvoboju je ubil grofa Papenheima in bil zato obsojen na smrt. Pobegnil je na domači, v skalo zidani grad v Predjami pri Postojni in dolgo zdržal obleganje svojega sorodnika, tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja, ki ga je imel nalogo izročiti sodbi. Oblegovalce, ki so ga hoteli izstradati, je dražil tako, da jim je po vrvi spustil celo pečenega vola in svežega sadja – grad se je oskrboval po skrivnem kraškem rovu. Smrt ga je končno doletela in zaradi svoje nenavadnosti ostala v ljudskem spominu, ko je neki tujec sovražniku izdal, kdaj se grajski gospodar odpravlja na stranišče. S šestimi topovi naenkrat so ustrelili v slabo utrjeno stranišče in Erazma Luegerja ni bilo več. Čez 100 let je cesar zaplenjeni predjamski grad prodal potomcem oziroma sorodnikom Luegerjev, rodbini Kobencelj.

Knjižica je do leta 1907 doživela sedem izdaj (saj to je več od Martina in Janeza skupaj!); vse so bile po navadi tako imenovanih knjig za mladino in preprosti narod opremljene z lepimi barvno ilustriranimi platnicami. Ivan Tavčar je hotel napisati dramo o Erazmu iz Jame, Ciril Gale je o njem narisal strip in leta 1978 je Saša Vuga izdal hudo obsežen roman v treh delih o zadnjem kranjskem roparskem vitezu Erazem Predjamski ali vsa drzna in predrzna dejanja stotnika cesarjeve telesne straže. Tako kot celjska je tudi predjamska zgodovina zašla še v nemško pripovedništvo: istočasno z Malavašičem se je je v "romantische Erzählung" lotil produktivni romanopisec Eduard Breier.

Leta 1852 je Malavašič napisal še eno tako, že nekaj obsežnejšo knjigo Oče grof Radecki. Izdal mu jo je, tako kot druge, ljubljanski založnik Giontini. Knjiga ni zgodbeno razgibana kot prejšnja, pohvali pa se lahko z obilico zgodovinskih podatkov in je standardni primerek priljubljenih junaških in vladarskih biografij. Na Slovenskem so knjige te vrste slavile še osebnosti, kot so bili Andrej Ravbar (1507–1575, silak, ki je na dunajskem dvoru za stavo lomil konjske podkve in si v turnirskem dvoboju prislužil ženo – nekakšen plemiški Martin Krpan –; znan je tudi po tem, da je imel štirikrat dvojčke), cesar Maksimilijan (oni, ki je šel sredi 19. stoletja tako nesrečno zasedat mehiški prestol), hrvaški ban Nikolaj Zrinjski, ki se je tragično uprl Habsburgu v 17. stoletju, general Laudon, ki je leta 1789 v vojni proti Turkom osvojil Beograd, Andrej Hofer, tirolski ljudski junak in zmagovalec nad Francozi 1809, princ in vojskovodja Evgen Savojski, Andrej baron Čehovin (1810–1855, pogumni topničar grofa Radeckega iz Štanjela na Primorskem), Viljem baron Tegetthoff, admiral iz Maribora, ki je zmagal 1866 v bitki pri Visu, ob rojstnih dnevih seveda cesarja Franca Jožefa in umorjeno cesarico Elizabeto in v 20. stoletju še marsikoga drugega. Kakšna od naštetih je bila tudi po trikrat natisnjena, s popularnostjo začetne Malavašičeve pa se vendarle ne more primerjati.

Ljubljanski ranocelnik in literat Franc Malavašič (1818–1863) v glavnem ni pisal izvirnih del, ampak je prevajal in prirejal nemške ljudske knjige. Pripovedi o baronu Münchhausnu je podomačil v Lažnjivega Kljukca (1856), tiste o Tillu Eulenspieglu pa v Nemškega Pavliha v slovenski obleki (1850). Prevajal je kmečko povest, ko ta še ni imela statusa izključno slovenskega žanra, nadvse popularne povesti švabskega kanonika Christopha Schmida in nemudoma po izidu izvirnika tudi Stric Tomovo kočo ali življenje zamorcov v robnih državah

50

severne Amerike ameriške pisateljice Harriet Beecher Stowe. Bil je ocenjevalec slovenske literarne produkcije in pobudnik prepričanja, da je tržaški pesnik Jovan Vesel Koseski boljši pesnik od Franceta Prešerna. Med prvimi je že leta 1838 začel uvajati gajico namesto bohoričice.

Za razmislek o slovenskih junakih je zanimiva zlasti njegova knjižica o Pavlihu – do leta 1909 je izšla namreč kar osemkrat. V Predgovoru obžaluje, da ni to knjiga o slovenskem Pavlihu, "o katerem se zlasti na Gorenjskem toliko pripoveduje", ker je že tako, da znamo o tujem več povedati kot o domačem. Bukvic ni poslovenil zato, da bi z njimi bogatil slovenščino, ampak za kratek čas bralcu. Človeško življenje je nemirno, "veseli pogovori in nedolžni burki" pa žalost preženejo. Zato je moč teh povesti večja, kakor moč lekarniških zdravil. Priznava, da se v knjižici bere marsikaj zarobljenega in da bo "z glavo marsikdo majal ter rekel: oj to je bil hudoben paglavec, ki ni bil vreden, da bi ga zemlja nosila! Pa namen ni teh bukvic [...] koga česar hudega učiti, ampak da vsak hudobijo spoznava, sovraži" in se je varuje. Knjiga naj bo bralcu v kratek čas in za nadomestilo "kvart in krčem ali takoimenovanih historij od strahov in copernic in druzih neumnost".

Osemdeset strani debelo smešno knjigo sestavlja 49 med seboj zgodbeno nepovezanih Pavlihovih dogodivščin. Malavašič, kakor že danes slabo poznan, ni bil iz zadnje moke, saj je oral ledino tudi v humoristični prozi: Pavlihove dogodivščine so prva slovenska humoristična knjiga. Junak sam po sebi ni prav nič komičen, smešne so le situacije, ki jih sprovocira sebi in včasih še komu drugemu v zabavo. Pavliha je burkač, navihanec, porednež, pretkanec, nekakšen predhodnik in sorodnik Picka in Packa Wilhelma Buscha, Boba in Tedija Johna Habbertona, Ostapa Benderja Ilfa in Petrova ter Beavisa in Butt-Heada. Od domačih sta postavila podobnega "revizorskega" junaka Miroslav Malovrh s Skušnjavami Tomaža Krmežljavčka (1910) in Vladimir Levstik s "satiričnim romanom" Višnjeva repatica (1920), ki je menda najdaljši slovenski humoristični tekst. Pavliha povzroča težave z nalašč dobesednim in zato napačnim razumevanjem ukazov. Šale, ki si jih privošči, so večkrat prav grobe in vzbujajo škodoželjni smeh. Udinja se pri različnih obrtnikih, ker pa se mu ne da delati, ušpiči kakšno neumnost, ki je gospodarju v škodo, in gre drugam. Včasih si poišče žrtve med moralno negativnimi osebami (skopuhi, neumnimi ženskami in otroki, tatovi, napihnjenimi učenjaki), največkrat pa ga razjezijo tisti, ki so socialno više. Pavliha preprosto ne prenaša gospode in oblasti in si ju privošči brez rezerve. Na drugem mestu lestvice nepriljubljenosti so krčmarji, sledijo kmetje, potem pa razni obrtniki: čevljarji, peki, krojači in krznarji. Ponorčuje se celo iz slepih beračev, čeprav se jim kasneje za storjeno krivico oddolži. Prav gotovo je imel Levstik v mislih njegov tip humorja, ko je v Popotovanju iz Litije do Čateža (1858) dejal, da je ljudstvo v šalah rado grobo. Ni pa ga spoznanje oviralo, da ne bi na istem mestu Pavliha skupaj z lažnivim Kljukcem dal za zgled šaljive povesti za ljudstvo; šaljiva povest stoji celo na prvem mestu njegovega literarnega programa. Kako zelo drugačna je komika, ki je nastajala v okviru izvirne literarne produkcije: za razliko od Malavašičevih porednežev so vajevci s Simonom Jenkom na čelu za glavno osebo raje izbrali tepčka.

Seznam popularnih slovenskih junakov ne bo objektiven brez omembe plemenitih roparjev. Leta 1907 je v založbi ljubljanskega knjigarnarja Turka izšla "zanimiva roparska povest" Rinaldo Rinaldini in bila kmalu še trikrat ponatisnjena. V žanru mu delajo družbo še Musolino, glasoviti ropar Kalabrije, "povest iz roparskega življenja" Fra Diavolo, Črni bratje, Roparsko življenje, Banditova nevesta (vsi večkrat ponatisnjeni) in Tolovajski glavar Jurij Skopec. Znana izvirna primerka (vendar še zdaleč ne edina) sta Jurčič-Kersnikov "historičen roman" Rokovnjači (1882) in Petra Bohinjca "povest iz časov rokovnjačev na

51

Kranjskem" Pod krivo jelko (1923). Junak roparske povesti je družbeni izobčenec, sovražnik države in celo zločinec. Na koncu ga sicer dobijo, vendar dotlej omogoča bralcu, da se identificira z njegovo svobodo in sposobnostjo, da sam kroji svojo usodo in jemlje pravico v svoje roke ter po rokovnjaško popravlja krivično urejeni svet.

Kar Pavliha in Erazma povezuje z Martinom in Janezom in s številnimi roparji, je njihov nesporazum z oblastjo. Zanimivo, puntarski je tudi naš drugi znani Erazem, junak prvega izrecnega slovenskega zgodovinskega romana, Jurčičevega Erazma Tattenbacha iz leta 1873. In ne pozabimo še zagonetnega Črtomirja iz Prešernovega Krsta (1836), ki se mu bo treba posvetiti posebej. V začetku slovenske književnosti je nastopila kopica upornih in neprilagojenih junakov zato, ker so bili pripovedno zanimivejši od konformnih, vendar tudi zato, ker so taki lahko izrazili bralčevo potlačeno osebno, socialno in nacionalno nelagodje. Skoznje smo se bralci navadili na to, da bomo v literaturi vedno srečali junake, ki bodo dali duška našemu nezadovoljstvu z obstoječim družbenim redom, se tako potolažili in oborožili s potrpljenjem za prenašanje nadaljnjih vsakdanjih tegob.

Nobeden od naštetih junakov ni bil brez napak. Eni so bili premalo slovenski, drugi premalo junaški, tretji nespodobni. Mlinarjevega Janeza npr. kazí pomanjkanje doslednega junaštva. Njegova nezadostnost se pokaže, ko je pripovedovalec prisiljen del njegovih junaških nalog zaupati nevesti Marjetici. Kot velja za slovenske ženske nasploh, je Marjetica smelejša od Janeza in to zelo glasno pove: "No, veš kaj, Janez, za tako bojazljivega te pa nisem imela." Če Marjetica rešuje naslovnega junaka iz zagat, ali ni potem le ona prava junakinja? Kako je sploh s slovenskimi junakinjami?

Slovenski junak Martin Krpan+

Pa začnimo pri KrpanuDa je bil Krpan pogumen mož, o tem ni nobenega dvoma. Nazadnje je okrasil platnice nove knjige o slovenskih junakih, ki sta jo napisala Klemen Lah in Andreja Inkret in tako dala vedeti, da Krpan ni samo eden izmed junakov, ampak najbrž kar prvi izmed njih. Če je to res, potem je premagal konkurenco pod imenom kralja Matjaža in Petra Klepca, ki se spomnimo nanju, ko nas vprašajo po slovenskih junakih, da o silnem baronu Ravbarju in Mlinarjevem Janezu, ki sta šla že zdavnaj v pozabo, ne govorimo. Prišlo nam je že v navado tožiti nad splošnim nepoznavanjem in neodmevnostjo domače literature. Krpan nas lahko vsaj malo potolaži, saj najbrž ni Slovenca, ki bi Krpana ne poznal. V Ljubljani ima ulico. Solinarji so po njem poimenovali tržno znamko soli. Pod njegovim imenom potekajo tekmovanja za najmočnejšega Slovenca. Po njem se imenujejo podjetja, gostilne in trgovine, osnovna šola, galerija, fitnes klub, športni program, pop ansambel, izdelki od paštete preko avtobusa do snežnega topa, za kar vse obstajajo tudi reklame na televiziji in v drugih medijih, njegovo ime nosi konjeniški klub z notranjskega konca, otroški vrtec in celo plavajoči bager v koprski luki. V Pivki, kamor bi danes moral na občino po osebno izkaznico, če bi bil še živ, so Krpanu postavili spomenik. Prav velike konkurence Krpanov kip med drugimi slovenskimi mitičnimi junaki nima: družbo mu delata kralj Matjaž na Peci in Kekec v Kranjski Gori. Publicistična raba imena Krpan pokaže samo v Delu v zadnjih štirih letih preko 400 zadetkov – preverite sami v slovenskem besedilnem korpusu, ki ga ureja Primož Jakopin na http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html.

52

Ob vsem naštetem je literarni Krpan kar nekako stopil v ozadje, čeprav nam Cobiss vrne preko 200 zadetkov, ko vanj vtipkamo iskalno besedo Krpan. Ponovimo, da je bil preveden v vrsto jezikov (angleščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, makedonščino, esperanto, italijanščino, švicarsko nemščino, latinščino in ruščino), dobimo ga na vseh mogočih nosilcih: v knjigi, na zvočni kaseti, na zgoščenki, le na filmu ga še nimamo. Nastopa v stripu, na koledarju, na kartah za tarok in v pobarvanki. Bil je večkrat dramatiziran, tudi za radijske potrebe, po njem sta nastali opera in glasbena melodrama, travestija pa kabaret. Krpanov simbolni pomen zanima slovenske psihoanalitike in feministično teorijo, priimek jezikoslovce, lik slikarje, ilustratorje in kiparje, je tema v pismih bralcev in po službeni dolžnosti se z njim seveda ukvarja tudi literarna zgodovina. Prav nič težko ni skleniti, da je Martin Krpan nedvomno slovenski nacionalni junak prvega ranga. Slovenskim kulturpesimistom opisana Krpanova svetna slava seveda ne zbriše nergavega izraza s kislega obličja. Saj v naštetih primerih ne gre za slavo literarnega junaka, ampak prej za slavo literarne predloge, to je osebe, ki je živela pred Levstikovo literarno upodobitvijo v povesti Martin Kerpan z Verha v Slovenskem glasniku v Celovcu leta 1858. Krpan je v povprečni slovenski zavesti vsaj toliko kot Levstikova tudi stvaritev Toneta Kralja, ki je leta 1958, ob stoletnici prvega izida, ilustriral novo jubilejno Levstikovo izdajo tako privlačno, da je njegova slikanica doživela še zelo veliko ponatisov. Kvartopirci poznajo Krpana morda samo po ilustracijah Hinka Smrekarja na kartah taroka, večina novodobnih otrok pa po interpretaciji Rudija Kosmača ali Poldeta Bibiča ali Staneta Severja na zvočni kaseti ali po stripu Mikija Mustra. Levstikov Krpan je zbledel tudi v zavesti literarnih zgodovinarjev; ti si namreč nič kaj ne belijo glave z vprašanjem, zakaj je Levstik napisal pravzaprav dva Martina Krpana, enega daljšega, ki ni bil nikoli objavljen, in potem še na eno tretjino prvotnega obsega obtesano varianto, kakor jo poznamo danes.

Čeprav gre za temeljno besedilo slovenske proze, ki je – z besedami Antona Slodnjaka – "oživotvorilo leposlovno prozo v jezikovni, vsebinski in idejni popolnosti", katerega junak je "simbol neomajne svobode, prvinske moči in suverenosti, leposlovno utelešenje narodne samobitnosti par excellence" (to sem prepisal od Mirana Košute), ni mogoče prezreti, da se literarna zgodovina pri njem ne zadržuje predolgo. Spregledati tudi ni mogoče, da se je Krpanova slava začela relativno pozno in da je bil prvič ponatisnjen šele v Levstikovih Zbranih spisih, ki jih je uredil Fran Levec leta 1891. Bibliografija beleži rast njegove popularnosti od zloglasne Govekarjeve dramatizacije na štartu 20. stoletja dalje, ki je publiko privabljala z živo kobilo na odru, kar je šlo tako zelo v nos Ivanu Cankarju, da je leta 1907 obsežno kritično esejistično knjigo naslovil kar Krpanova kobila in z njo rohnel proti praksi teatra za ljudstvo. Leta 1917 je Krpan izšel v otroški zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja in je od tedaj dalje del mladinske literature. Pred drugo svetovno vojno ga je najraje ponatiskovala Mohorjeva družba, čeprav je bil njegov avtor za časa življenja zakrknjen liberalec, in ponatisi Krpana so izhajali tudi v času kulturnega molka med 1941 in 1944. V 19. stoletju do kritiških odzivov na povest sploh ni prišlo, ampak šele ob ponatisih, prevodih in dramatizacijah v 20. stoletju. Krpanov uspeh med Slovenci torej nikakor ni bil instanten, spontan in brez zadržkov. Popularnost si je pridobival počasi in po premišljenem načrtu slovenske literarne zgodovine in kulturnih ustvarjalcev. V zvezi s Krpanom ni mogoče mimo nedavnih zavzetih iskanj, kaj je pravzaprav tovoril Krpan tisto hudo zimo, ko ga je srečal sam presvetli cesar in ga o tem povpraševal tako direktno, da se mu je moral Krpan grdo zlagati. Vsak šolar ve odgovoriti na izust, da je Krpan tovoril angleško sol, da pa cesarju tega ni smel povedati, ker je bila trgovina z angleško soljo prepovedana, in se mu je zato zlagal, da tovori kresilno gobo pa bruse. Angleška sol je ključni predmet kratke zgodbe o Martinu Krpanu. Ko se Krpan odpravlja s cesarskega dvora proti domu, je za svoja junaška dejanja nagrajen z dovoljenjem legalne trgovine z angleško soljo. Ker je živel Krpan blizu morja in domačih

53

solin, pozornemu bralcu ni čisto jasno, zakaj se je potem spravil tovoriti ravno angleško sol. Bralčevo sumničavost je skušal pomiriti že poznavalski Anton Slodnjak, ki v opombah k Levstikovemu Zbranemu delu v zbirki slovenskih klasikov razlaga reč takole:

"V tem izrazu se skriva najbrž ljudski spomin na celinsko zaporo za francoske Ilirije (1809–13), ko je bilo uvažanje angleškega blaga v naše kraje ostro prepovedano. Angleška sol je v naši povesti toliko kot tihotapska sol. Krpan je najbrž prenašal benečansko sol iz Kopra, ki je bila cenejša kot avstrijska sol iz tržaške okolice."

O velikem gospodarskem pomenu tovorništva in trgovine na Notranjskem je pisal že Valvasor v 17. stoletju, dovolj pa je tudi kasnejših razprav prav o gospodarskem pomenu trgovine s soljo na našem ozemlju. Ena od njih celo trdi, da je tovorjenje soli pomagalo vzdrževati slovensko narodno zavest. Kogar ekonomsko ozadje Krpana in solna trgovina natančneje zanimata, bo šel gledat v literaturo, ki jo navajajo opombe v izdaji Krpana v zbirki Klasje leta 1952.

Novi časi starim resnicam očitno ne zaupajo več ali pa so, bolj verjetno, preveč površni, da bi šli v zaprašene vire preverjat, kaj vse so modri stari že odkrili. Morda je v takem ravnanju celo nekaj koristi, saj bi sicer nikoli ne prišli do novih razlag znanih dejstev. V zadnjih letih se je med premišljevalci Krpanove usode rodila duhovita domneva, da pri angleški soli najbrž ni šlo za sol angleškega izvora, ki je zaradi trgovinske blokade na Avstrijsko ni bilo dovoljeno uvažati, ampak da je bila angleška sol nekdaj apotekarsko ime za odvajalo. Interpretacijskih konsekvenc te domislice ni po moji vednosti izrabil še nihče. Odvajalo ni kaj spodoben literarni predmet in je bilo zato nevredno literarnozgodovinskega interesa; najbrž tudi zato ne, ker ni bilo zelo izvirno. Še kako živo nam je v spominu Balzacova novela Šale Ludovika XI. iz Okroglih povesti v Debeljakovem prevodu in z Doréjevimi ter Justinovimi ilustracijami v bibliofilski izdaji leta 1954, ki zabavno popisuje notranjo stisko gostov, potem ko so zaužili odvajalo in so zastonj iskali blaženega tihega kotička, kjer bi lahko dali duška notranji napetosti. Kar se spodobi klasiku francoske literature, čednostnim Slovencem pač ni primerno, zato bi analiza subverzivne plati Krpanovega dejanja, če bi bila angleška sol odvajalo, presegala tolerančni prag slovenskega domoljubnega rezoniranja. Mimo tega, ali je "odvajalna teorija" verjetna ali ne, bi se bilo vredno vprašati, od kod potreba po taki destruktivni interpretaciji. Že Krpanovo dejanje šverca soli kot kuhinjske soli angleškega izvora je bilo destruktivno dejanje, od kod potem nuja, da se spreobrne v nekaj še bolj destruktivnega? Krpan je razbijal cesarjevo moč in avtoriteto, odvajalna interpretacija pa banalizira in razbija mit o nacionalnem pomenu Krpanovega dejanja. Pa smo pri vprašanju o subverzivnosti začetkov slovenske književnosti, ki se ga bo treba lotiti kdaj drugič posebej.

Nekaj kasneje se je spet brez sklicevanja na kakšne konkretne slovarske ali druge vire v javnosti pojavila še bolj smela domneva, da bi angleška sol utegnila biti ime za soliter. Ker je soliter sestavina smodnika, smodnik pa je orožje, je dobil Krpan v kontekstu orožarske afere v času osamosvojitvene vojne in po njej status prvega slovenskega trgovca z orožjem. Razlaga je ponujala provokativen popravek tradicionalne podobe Slovencev kot "miroljubnih poljedelcev" v smer naroda bojevnikov, ki se živi s trgovino z orožjem. Je to interpretacijo nedavna slovenska ilegalna trgovina z orožjem celo spodbudila? Obe popularni razlagi angleške soli, odvajalna in orožarska, sta lep dokaz, kako prikladen je Krpan kot interpretacijska podlaga našega današnjega nacionalnega žitja. Da interpretacijska samovolja le ne bi šla predaleč, sta ob prelomu tisočletja poskrbela Nikolaj Pečenko in Jolka Milič z brskanjem po raznih slovarjih, pri čemer se je izkazalo, kako so najlepše in najbolj simpatične interpretacije tudi najmanj utemeljene v gradivu. Očitno se bo treba sprijazniti s pustim,

54

neduhovitim pojasnilom, da je bila v Krpanovih časih angleška sol pač zgolj in samo kuhinjska sol nelegalnega, prepovedanega izvora. (Ker je Sodobnost prelep časopis, da bi si dovolil bibliografske opombe pod črto, za natančno lokacijo prispevkov Miličeve in Pečenka kar v temle oklepaju usmerjam v katalog objav na naslovu http://cobiss.izum.si.)

Čeprav se imam za literarnozgodovinskega pozitivista (kar pomeni, da štejem le pozitivna, to je izpričana in preverjena dejstva), pa se z golo ekonomsko razlago angleške soli v Krpanu le ne morem zadovoljiti. Res je slovenska realistična literatura hotela biti zrcalo časov in razmer, vendar je bila obenem že prej in kasneje tudi recept in model za želeno obnašanje nacije, bila je metafora in alegorija in simbol in šele če je bila vse to, je imela možnost za obstanek v našem kulturnem spominu. Nekaj teh lastnosti je bilo gotovo vpisano, zavedno ali nezavedno, tudi v Krpana, akoravno jih literarna zgodovina do zdaj ni znala ali ni utegnila artikulirati. Prav nenavadno se zdi, da ob vsem pregledovanju domače in tuje strokovne literature za geslo angleška sol nihče ni natančno pregledal, kakšni pomeni vse se pod geslom sol nahajajo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kot da bi jih namenoma ne želeli opaziti. Kot da bi hoteli, da pojem angleške soli ostane čim dlje skrivnosten in tako interpretacijsko tvoren.

V SSKJ najdemo naslednje razlage soli: 1. sol je snov, ki napravi jed okusno in 2. hrano tudi konzervira, 3. pomeni vrednost, blagostanje (niti za sol nimajo 'zelo so revni') oz. samostojnost (boš že še videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal 'ko boš samostojen, neodvisen') in je 4. sinonim za pamet in duhovitost. Če še malo polistamo po besedni družini, naletimo tudi na take besede, kot sta prisoliti in zasoliti (prisoliti eno okrog ušes ali prisoliti zaušnico), ki naštetim dodajata še 5. pomen nasilnosti, ki je s predhodnim tesno povezan, saj se zaušnice dogajajo le okoli glave, ki je spet eden od sinonimov pameti. Na prve tri vsakdanje pomene so se sklicevale dosedanje razlage Krpanove zgodbe, zanemarile pa so pomen pameti in nasilnosti, za kar je v frazeološkem gnezdu v SSKJ obilo zgledov. Za pamet in duhovitost npr. naslednji: ta človek nima dosti soli (v glavi) 'ni bistroumen, pameten', njegovo govorjenje je brez soli 'neumno, vsebinsko prazno, ni duhovito', razumeti kako izjavo s ščepcem soli 'ne dobesedno, razsodno'. Primerno je navesti še fraze soliti pamet komu 'vsiljevati svoje védenje, znanje', reki so sol jezika 'jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost' in biblično frazo vi ste sol zemlje 'vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva'. Na nasilnostno razsežnost kažejo naslednje fraze: pojdi se solit 'izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje', pogovorna fraza hude jim je solil 'ostro, brez prizanašanja je govoril z njimi, ošteval jih je', v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki 'dati čemu izrazite poteze, značilnost', sosedje so mu radi kaj zasolili 'narediti komu kaj neprijetnega', zasolil mu je klofuto 'dal klofuto', prisoliti eno okrog ušes ali prisoliti zaušnico 'plosko udariti po licu', zasoljene zgodbe; pripoved, zasoljena s kletvicami 'duhovite, zbadljive, nespodobne'. Dovolj za tehtno upoštevanje.

Naj se za trenutek vrnem k pomenu soli kot konzervansa. Že če bi jo Krpan švercal le zato, da bi njegovo ljudstvo z njo konzerviralo jedi, bi opravila pomembno narodnogospodarsko nalogo. Ker pa so nas od nekdaj učili, da je treba pri branju preseči dobesednost, poskusimo s premislekom, kaj še bi sol lahko konzervirala, če razumemo Krpana kot enega temeljnih besedil nacionalne literature, to je kot besedilo, ki na metaforičen način artikulira in usmerja nacionalno usodo. Na prvi pogled se zdi hudo tvegano, če bi trdili, da je šlo Levstiku z motivom soli za metaforično konzerviranje, fiksiranje, ohranjanje, vzdrževanje in stabilizacijo slovenstva. Z upoštevanjem dejstva, da je bila temu cilju podrejena celotna slovenska literarna dejavnost v 19. stoletju in še daleč v 20. stoletje, pa trditev izgubi svoj špekulativni videz. "[P]otreba po stabiliteti [je] v temelju [...] narodnostne koncepcije," je zapisal literarni zgodovinar Andrej Inkret v komentarju nacionalne dejavnosti Janeza Bleiweisa in Jovana

55

Vesela – Koseskega, vendar ustreza tudi Levstikovemu Martinu Krpanu, ki že s svojo nemoderno pripovedno obliko kaže, da je bil še zelo blizu Bleiweisovemu staroslovenskemu narodnemu načrtu.

Privoščimo si zdaj še premislek o soli kot znaku za pamet in duhovitost. V to smer je zastavila že interpretacija Mirana Košute v esejistični knjigi Krpanova sol (Trst, 1996), ko je Krpanovo razmerje do cesarja uporabil za metaforo slovensko-italijanskih literarnih odnosov: Krpan je v svoji vreči namreč "nosil sol – simbol znanja, modrosti in knjig". Na ozadju zavesti, da so dejanja junakov nacionalne literature pomembna in vzorčna za življenje nacije, se nam odpre, da bi bili zapleti pri tovorjenju soli lahko metafora nacionalnega kulturnega boja. Avstrijska prepoved uvoza angleške soli bi mogla biti metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli druge, nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence in podoba nemškega vztrajanja pri kulturni dominaciji v prostoru Srednje Evrope. Krpanovo tihotapljenje angleške soli simbolizira slovensko potrebo po alternativnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje za zanje, pridobitev dovoljenja za uvoz tuje soli pa simbolizira zmago teh prizadevanj. Spet na prvi pogled drzna, samovoljna in poljubna interpretacija, če ne bi poznali obsesivnega kulturnega stremljenja slovenske inteligence 19. stoletja, da bi se osvobodila nemškega kulturnega vpliva in dominacije. Pred desetletjem sem napaberkoval nekaj prepričljivih citatov iz slovenskega časopisja tistega časa in z njimi podpiram svojo razlago. Janez Bleiweis nekaj let pred Krpanom uči pišoče, naj se ogibajo prevajanju iz nemščine, "drugači se slovenščina ne bo znebila nikoli neprijetnih nemcizmov in neslovenskih oblik, ktere v prevode vedno silijo, kakor ljuljika med žito", proti koncu osemdesetih let ni razpoloženje do nemške literature nič drugačno, saj časnikar v reviji Dom in svet moleduje, "naj bi zavedni Slovenci segali po proizvodih različnih slovanskih narečij ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako lahkim in celo – dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin". Slovensko revijo so namenjali "vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilustrovane liste, za katere potrošijo celó zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja." "Otresti se nemških proizvodov", "nezdravega duha nemških knjig", "odvrniti naše ljudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških knjig", to so bila gesla slovensko ozaveščenega meščanstva, ki so se v metaforični obliki vpisovala tudi v literarne zgodbe. Slovenska meščanska inteligenca se je jasno zavedala nevarnosti, ki jo je prinašalo omejevanje na nemški kulturni vpliv (nemška publicistika je bila po Stanku Janežu "splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva"), in je te svoje strahove v publicistiki razločno artikulirala.

Razumevanje zgodovinskega konteksta slovenske proze v 19. stoletju bi moralo zadoščati za prepričljivo utemeljitev razlage angleške soli kot metafore za uvoz tuje, alternativne, nenemške pameti. Pa naj za dobro mero opozorim na še nekaj dodatnih indicev. Krpan pred cesarjem skriva svoje tihotapsko dejanje z lažno izjavo, da tovori "kresilno gobo pa nekaj brusov". Lažni tovor je bil take narave, da se ga je literarni zgodovinar čutil dolžan razložiti takole: "Še takrat, ko je Levstik pisal Krpana, so naši kmečki ljudje pripravljali ogenj s kresilom, pri čemer so kot netivo uporabljali posušene drevesne gobe. Tudi Levstik je ogenj vedno ukresal, ko sta s Stritarjem krompir pekla." Ker je bil prisiljen cesarju na hitro zlagati se (Anton Slodnjak pojasnjuje, da "[b]ruse pa je Krpan v zadregi pritaknil, ker je pač čutil, da gobe ne bi smele živinčetu delati toliko teže, kakor je to tudi cesar lahko opazil"), mu z gobo in brusi uide v besede tudi del resnice, to je tisti del, ki laž in resnico druži in ga smemo – ker gre za metaforo – opredeliti kot tertium comparationis. Kresilna goba in brusi namreč priklicujejo v zavest iskre, iskrenje, iskrivost in podobne izraze, za kar najdemo v SSKJ – prav tako kot pri soli – tudi pomen duhovitosti in kreativnosti, zelo pa se naši razlagi prilega tudi pomen upora (nasilnosti, prodornosti). Ker imamo radi trditve dokazane, si pomagajmo

56

še enkrat s SSKJ. Tam pod geslom kresilna goba preberemo 'rastlina zajedavka za netenje ognja', pod kres pa zglede zanetiti kres upora, začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje [...] ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo. Pod brus pa stoji 'naprava za brušenje, ki dela ostro', pod brusiti, zabrusiti pa 'delati ostro', 'ostro reči'. Književna fraza jezikovni brus je 'priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak'. Dvoje stvari nam iz vsakdanje zavesti stopi pred oči ob vprašanju, kaj obdelujemo z brusom: noži in kristali. Oboje se lahko pohvali s simbolno vrednostjo: nož simbolizira princip aktivnosti, kristal pa čisto misel, refleksivnost, modrost, duhovnost, da o asociacijah na vrednost ne govorimo. Metafora soli kombinira simbolne pomene pameti (refleksije, duhovitosti), nasilnosti (prodornosti), pa tudi vrednosti, ki jih kristali in noži prinašajo ločeno.

Rekli smo, da tako kresilna goba kot brusi vzbujajo asociacije na iskre. Iskra je po našem slovarju 'svetel drobec goreče, žareče snovi', med zgledi pa so naslednje pomenljive zveze: živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha 'kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa', razvneti iskro upora, isker duh, razum; iskre misli 'bister, prodoren', njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti 'pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri', iskriv humor; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv govornik 'duhovit, bister', iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila; iskrivost satire 'duhovitost, bistrost'. Cela besedna družina iskr* kaže na podobno pomensko polje kot izrazi sol, kres in brus: besede pomenijo pamet (duhovitost), kreativnost (izvirnost) in nasilnost (prodornost) ter podpirajo metaforično razumevanje Krpanovega švercarskega artikla. Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo. Metaforo alternativnega, nenemškega kulturnega vpliva na Slovence. Filozofično razpoloženi bralci mi bodo odpustili, če sem preveč na hitro potegnil enačaj med pametjo in kulturo; verjamejo naj mi na besedo, da nemško-slovensko kulturno rivalstvo v 19. stoletju ne pušča dosti prostora za drugačne razlage. Levstikov Martin Krpan je odločno uporniško besedilo. Naslovni junak začenja svoj upor ilegalno, prikrito, z lažjo oz. sprenevedanjem, in šele proti koncu pride na dan s svojimi zahtevami. V začetni Krpanovi laži je prikrita grožnja cesarju, saj brusi, kresilna goba in iskre nedvoumno napovedujejo, da stopnjevanje konflikta lahko pripelje do upora. Zahteva lastne kulturne identitete je bila politično nevarna zahteva in je Krpan politično modro ni gnal do konca in ni zahteval njene takojšnje in popolne uresničitve, temveč se je zadovoljil – kako primerljivo današnjim političnim dilemam ob vključevanju v Evropsko skupnost – s kompromisno in delno zmago, zadevajočo ekonomsko plat življenja in iz te sledeče perspektive nacionalnega blagostanja. Da Krpanovo kompromisarstvo sploh ni bilo samoumevno, razbiramo iz ohranjene prvotne rokopisne verzije zgodbe, ki se je razpletla na drugačen in bolj radikalen način.

Prvotna verzija zgodbe je bila precej daljša od nam znane in jo je Levstik za izdajo oklestil, tako da je črtal cel njen drugi del. Originalni Krpan nam je znan šele iz Slodnjakove redakcije leta 1931. Nam znana zgodba pripoveduje, kako cesar potem, ko mu na Dunaju tuji velikan Brdavs pobije cvet junakov, pokliče na pomoč silaškega Notranjca Martina Krpana. Ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem, ki ga je stesal iz cesaričine lipe, velikana premaga in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo do tedaj tihotapsko pridobitno dejavnost. S Krpanovo vrnitvijo domov se naš Krpan zaključi, v izpuščenem prvotnem besedilu pa so se tu Krpanove težave šele začele. Na Krpana jezna cesarica prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja. (Z izbiro imena Kočevar je Levstik namigoval na nacionalno nevarne kočevske Nemce, ni pa dvakrat reči, da si je s tem privoščil tudi svojega pisateljskega konkurenta Ferda Kočevarja, ki je isto leto v Novicah objavljal popularno povest o slovenskem junaku Mlinarjevem Janezu.) Andrej Kočevar z uspavalnim napitkom, ki ga lovcu priskrbi njegova ljubica, cesaričina

57

kuharica Ančika Koren (zanimivo, spet Krpanova rojakinja; oba Krpanova dunajska nasprotnika potrjujeta glas, da je Slovenec Slovencu najhujši sovražnik), Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo. V treh dneh čaka Krpana smrtna kazen. Ker pa si je že prej pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, pridobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico, se z njima reši, zveže stražo, obračuna z izdajalskima rojakoma ter svoboden odkoraka proti domu.

Levstik je iz prvotnega Krpana črtal najbolj očitne pravljične elemente in ublažil jezikanje med cesarico in Krpanom do te mere, da sta se lahko razšla brez hujšega konflikta. Do kompromisa se je Levstik potrudil tudi s tem, da je v drugi redakciji namenil Krpanu večjo nagrado: prvotno je cesar dal Krpanu poleg pisma in mošnje zlatnikov le sod vina in dva janca, v popravljeni redakciji pa dobi Krpan en sod vina, 20 jancev, 48 krač in 105 pogač. S stališča nacionalne ekonomije je najbolj pomenljiv podatek, ki ga literarna zgodovina do zdaj ni uzavestila, da je v prvotni verziji Krpan dobil samo dosmrtno koncesijo za trgovanje s soljo ("Cesar Janez pa vender ni poslušal Gregorja, ampak naredi pismo in udari svoj pečat, da Kerpan sme nositi sol notri do svoje smerti, in da mu še zraven polno mošnjo rumenih zlatov"), medtem ko v objavljeni verziji te omejitve ni in zato lahko sklepamo, da bo Krpanov privilegij koristil tudi njegovim naslednikom, če jih bo seveda imel; glede na to, da nimamo nobenih poročil o Krpanovih potomcih, lahko sklepamo, da Levstika reproduktivne sposobnosti Krpana še niso zanimale tako, kot je kasneje to skrb izražal žanr slovenske kmečke povesti.

Spodbuda za nastanek besedila je po Slodnjakovem mnenju Levstikovo nezadovoljstvo s Cegnarjevo pesnitvijo Pegam in Lambergar, ki je leta 1858 izšla v Slovenskem glasniku. Levstik se je je kritiško lotil, vendar mu urednik Glasnika Anton Janežič kritike ni hotel objaviti, ker je bil z Levstikom navzkriž tudi programsko: Janežiču je šlo za meščansko literaturo, Levstiku za literaturo za ljudstvo. Najbrž je na Levstika vplivala tudi pripoved o "kranjskem Erkulu" (Herakleju) Štempiharju iz Olševka nad Kranjem, o katerem sta pisala Matevž Ravnikar – Poženčan v Novicah 1846 in Matija Valjavec v Sloveniji 1848. O pobudah za nastanek Krpana je torej vse jasno.

Bolj raznoliki in manj usklajeni pa so odgovorov na vprašanje, kaj je pravzaprav hotel Levstik z Martinom Krpanom Slovencem sporočiti. Levstikov sodobnik Josip Stritar je bil prepričan, da mu je šlo za demonstracijo ljudskega kreativnega genija, ki je prav tam doli okoli Velikih Lašč na Dolenjskem še posebej veder, živ, bister, gibčen, zdrav, dober in šaljiv, skratka tak kot Martin Krpan. Anton Slodnjak in še kdo za njim je menil, da je z Martinom Krpanom Levstik realiziral svoj literarni program in pokazal, kakšna proza naj se piše za Slovence. Sporočili objavljene in rokopisne redakcije se v bistvenem ne razlikujeta in povzamemo lahko, da gre v obeh primerih za pripoved o nehvaležnosti gospode do ljudstva, ki pa se na srečo konča z nekakšno zmago ali vsaj zadoščenjem ljudskega junaka.

Simbolni pomen Krpanove zgodbe za Slovence izvajam iz koristi, ki jo zmaga na Dunaju prinese Krpanu, to je iz koncesije za trgovanje s soljo. Krpan je kot zastopnik Slovencev svojim ljudem priskrbel ugodne pogoje za ekonomsko blagostanje. Sam se s kmečkimi deli ni kaj prida ukvarjal (Močilar je pripovedovalcu poročal, da "dela mu ni bilo mar"); medtem ko se klati po svetu, gospodari na domu njegova sestra. Skozi Krpana smo Slovenci najprej ilegalni, potem pa že licencirani tovorniki in trgovci. Zgodba o pridobitvi trgovskega in tovorniškega privilegija oz. legalizacije tihotapstva je morala bralcem goditi nekako tako, kot nam danes godi slovenska "zgodba o uspehu".

58

Menda je Krpanovo obnašanje v razmerju do cesarja še vedno vzorec trenutnim slovenskim političnim akterjem. Še vedno je trgovina (carinske prodajalne, prodaja generičnih zdravil, prodaja orožja, kmetijskih pridelkov, kvote za transport, koridorji za prevoz nafte ipd.) najbolj občutljiva točka razmerja Slovencev z okoliškim svetom in še vedno si pomagamo s Krpanovo strategijo: spočetka s sprenevedanjem, potem z grožnjo upora in nazadnje z barantanjem. Komentatorji gospodarskega in političnega dogajanja na Slovenskem Krpanov nenačelni lik pogosto kritično jemljejo v misel. Krpanov pragmatični pristop k tako imenovanemu nacionalnemu interesu, ki je bil v Levstikovem času še identičen gospodarskemu interesu, je bil produktiven in nam je očitno pomagal preživeti. Samo za malenkost bolj načelen in manj popustljiv bi bil Krpan, pa bi pristal med izobčenci ali v dimenziji fantastičnega, kakor kaže njegova prva, neobjavljena varianta. Morda bi nam bil tak bralcem celo bolj všeč, bolj mož in bolj junak, zgled politično modrega obnašanja pa ne bi mogel biti. Škoda, da Slobodan Miloševič in Osama bin Laden Krpana nista brala.

Iz Levstikovega Martina Krpana so zrasli še drugi junaški literarni Martini. Leta 1909 se je v liberalskem Narodnem listu pojavila njegova štajerska varianta: "zgodovinska povest iz 16. stoletja" Martin Močan je bila objavljena v več nadaljevanjih in jo je podpisal Robert Košar. Košarjev Martin se je leta 1510 pod komando viteza Lamberga bojeval s turškim brdavsom Barbaroso in ga premagal. Košar je pri svojem junaku popravil lastnosti, ki so ga morale pri Levstikovem motiti. Martin Močan je za razliko od Krpana resen in iz verske gorečnosti tako zelo vnet za boj s sovražnikom, da ga mora habsburška oblast brzdati. In tudi precej več interesa za nasprotni spol kaže, kar na koncu pripelje do poroke. V letniku 1937/38 revije Obzorja je izšla zgodba Martin Krepek Ivana Potrča, ki pa z Levstikovim junakom nima nobene prave zveze več, saj je glavna oseba garaški gorjanski kmet, ki ga na sejmu pri igri oberejo za denar od prodane živine. O Krpanovem junaštvu in samozavesti ni več sledu, ostala je samo slovensko stereotipna globoka disonanca med etično glavno osebo in pokvarjenim svetom. Levstikov Martin je bil bolj predstavnik tovornikov (trgovcev, tj. meščanov) kot kmetov, Potrčev Martin pa je v skladu z mitom o ruralnem značaju Slovencev spet samo kmet. Tudi Leva Detele "lirična groteska" Junaštva slamnatega Krpana (Trst, 1965) je kritična do Levstikovega junaka. Potrčev Krepek se po izgubi denarja komaj odvrne od samomora z obešenjem, Detelov slamnati Krpan zares obvisi – zanimiva podobnost v koncu obeh literarnih parafraz!

Po naštetem se zazdi, da bi bil Martin lahko privzeto ime slovenskih junakov. Kebrov Leksikon slovenskih imen potrdi, da je Martin eno popularnejših imen na Slovenskem, 28. po pogostnosti: na Martina sliši 12.000 slovenskih moških in 5600 žensk, skoraj 80 cerkvam je za patrona in zelo veliko je po njem krajevnih imen. Ime je res tudi junaškega izvora, saj izhaja iz Marsa, latinskega boga vojne. Da pa vsi Martini v slovenski literaturi ne bodo junaki, dokazuje že slaboumni poldrugi Martin.

Razvojno je bila za slovensko leposlovno književnost bolj kot Levstikova povest pomembna vajevska proza, ki je nastajala celo v opoziciji z Levstikovim literarnim načrtom in ji slovenska literarna zgodovina posveča ustrezno veliko prostora. Popolnoma pa smo pozabili na to, da je imel Martin Krpan leta 1858 še enega literarnega tekmeca. Ime mu je bilo Mlinarjev Janez, imeli so ga za slovenskega junaka in njegova slava je v drugi polovici 19. stoletja daleč presegala Krpanovo. Je Mlinarjev Janez ponujal Slovencem lepšo, ustreznejšo samopodobo in udobnejši in privlačnejši recept za obnašanje?

Slovenske vecernice+

59

Večerniška kmečka povest je najobsežnejša veja žanra. Začela se je 1875 z Josipom Ogrincem ter z Antonom Jegličem, Josipom Vošnjakom, Ivanom Štrukljem, Franom Zbašnikom in zgodnjim Finžgarjem (Stara in nova hiša, Dovolj pokore) vzdrževala nepretrgano tradicijo. Prepoznavna posebnost večerniške kmečke povesti je poučnost v različnih oblikah: gospodarska, politična, etična (verska). H gospodarski poučnosti sodi obilen delež kriminalnih motivov. Kriminalno dejanje je rezultat napačne politične, gospodarske in etične orientacije; pouk je v kazni, ki doleti grešnika. Prizadevanje je šlo v smer idealne vasi, ki ji je bila zgled povest Heinricha Zschokkeja Zlata vas na začetku 19. stoletja. Ta motiv so pri nas oblikovali po vrsti Josip Vošnjak (Dva soseda, 1988), Davorin Trstenjak (V delu je rešitev, 1894), Fran Zbašnik (Vas Kot, 1896), Ivan Štrukelj (Prve hiše, 1896), Fran Detela (Novo življenje, 1908) in Josip Kostanjevec (Novo življenje, 1914).

Pogosti motivi večerniške kmečke povesti so dva brata, dva soseda (eden za pozitivni, drugi za negativni zgled), vrnitev izgubljenega sina, prišlek na vasi (kramar, oderuh), relativno redki so ljubezenski motivi, celo tisti z močnim gospodarskim zaledjem, kakršen je konflikt med očetom in sinom zaradi revne neveste. Konec je običajno pomirljiv: grešnik se skesa in umre, dobri se poroči in obogati. — Besedilo iz konca stoletja, Štrukljeva Zmota in povrat idejno popravlja sklep Jurčičeve povesti Med dvema stoloma. Jurčič je dokazoval nezdružljivost pomeščanjenega fanta in kmečkega dekleta, dominsvetovski avtor pa je programsko optimistično poročal meščana in kmetico. Seveda tega ni storil na način, kot je dvajset let pozneje poskušal Tavčar: mladi par je dal domačijo v najem in odpotoval v mesto; tam bo v okviru meščanstva delal za ljudstvo.

V devetdesetih letih je kmečko povest žanrsko osvežil Dom in svet s Franom Jakličem. Jakličeve povesti pomenijo prvo sintezo in prvi obračun slovenske kmečke povesti. Avtor je združil tradicijo dotedanjih žanrskih tipov: iz kratke kmečke pripovedi je vzel obliko kmečke značajevke, jo pri prenosu v daljšo formo priličil vajevskemu psihološkemu pristopu (od tod je tudi njegov interes za izjemne usode – Lepi Tonček, Vaški pohajač), iz idilične folklorne povesti pa je zagrabil precejšnji delež kmečke folklore. Prav zaradi te mešanice Jakliča ni mogoče šteti med neposredne Jurčičeve dediče. Temeljni motiv je generacijski konflikt, kakor se pokaže ob očetovem nasprotovanju hčerini možitveni izbiri (Na Samovcu, Svatba na Selih) ali sinovi ženitni izbiri (Od hiše do hiše); Jakliču ni mogoče očitati, da bi enoumno razreševal svoje povesti. Enoumnost je samo v končno pozitivnem izidu, ki pa ima različne oblike: samo enkrat se oče vda, enkrat spozna svojo zmoto šele po hčerini prvi, nesrečni poroki in po moževi smrti pristane na drugo poroko, tretjič si morata mlada dva sama ustvariti dom. Oblikovno je Jaklič kar spreten (občasni pripovedovalčevi komentarji se zgledujejo pri Jurčiču), v motiviko pa ne vnaša kakšnega posebnega poudarka in si je zato zelo težko zapomniti, kaj se pod katerim njegovim naslovom skriva. Količina in umerjenost Jakličeve kmečke povesti je pomembno oblikovala splošno predstavo o kmečki povesti, saj je njegovo pisanje doživelo kar dva poskusa izdaje (i)zbranega dela. Posebna skupina Jakličevih del je izrazito nefabulativnih in močneje kaže zvezo z realistično značajevko, pripoved Vaška pravda je celo redek primer literariziranega zgodovinskega poročila o medvaškem konfliktu (zgodovinska faktografija oziroma reportaža si sicer raje izbira kratko formo). Ker se je dalo pokazati na realne vzorce njegovih pripovedi, saj so "vzete iz življenja", je Jaklič obveljal za realističnega avtorja. Njegova izrazito folklorna besedila (Nevesta s Korinja) so tej oznaki dodala še pridevnik folklorni: folklorni realist. Razlike med Jakličevo dominsvetovsko tvornostjo in dvema njegovima besediloma v Ljubljanskem zvonu (bil je edini avtor, ki je objavljal v obeh revijah), ni ugotoviti. — Edino dolgo Jakličevo delo je "novela" O ta

60

testament! iz leta 1900. Ambicioznost, značilna za dolga besedila, si je tokrat našla izrazilo v čudnem podnaslovu. Razumeti ga je kot opozorilo na psihološki problem: središčni interes posveča povest liku zlobne rejnice. Jaklič je psihološko zastavil povest že tudi prej, podnaslov novela pa je zaslužilo samo delo nenavadne dolžine 50.000 besed. Kot kaže, je prav to delo prvo v vrsti popularnih tradicionalnih "ljudskih" povesti.

Večerniško zgodovinsko povest moram razmejiti od reprezentativnega jurčičevskega zgodovinskega romana (Jurij Kozjak seveda ne sodi sem). Pri Jurčiču ni mogoče govoriti, da je vojna osrednje zgodovinsko dogajanje. V zgodovinski večernici je tako. Z malo drznosti bi jih lahko zato imenovali tudi vojne povesti, saj z marsikaterim delom kažejo na svoj nefikcijski, zgodovinskoporočilni izvor. Če je pri Jurčiču in Scottu na ozadju zgodovinskega dogajanja jasna ljubezenska zgodba, so na tem mestu v večerniški zgodbi reproducirani družinski, rodbinski odnosi. Jurčičevski zgodovinski roman se konča praviloma nesrečno, večerniška povest obvezno srečno. Srečni konec ne pomeni poroke za glavne junake. To se sicer lahko zgodi, vendar redko (Vojnimir, Miklova Zala). Tudi kadar je pripovedovalec zanjo pripravil vse okoliščine, do nje ne pride, ker je nekako pozabil nanjo (Mati božja dobrega sveta, Izdajavec). Povest se konča s ponovnim snidenjem družine.

Pri krištofšmidovski povesti je bil pod oznako "poučno" skrit splošni moralni in verski pouk, pri zgodovinski povesti, ki praviloma ubeseduje slovensko preteklost, pa je mišljen pouk slovenstva vrednega obnašanja. Izpolnjevanje verskih dolžnosti je za pravega Slovenca sicer pogoj, vendar je tu še dodatna zahteva po vdanosti habsburški monarhiji in po nacionalni enotnosti, razvpita pod geslom vse za vero, dom, cesarja. Nacionalnovzgojne in nacionalnopotrjevalne vloge večerniške literature nikakor ne moremo zanikati, saj je količina proslovenskih izjav v njih precej obsežnejša kot v reprezentativnih slovenskih besedilih. Treba pa je pokazati, za kakšno vrsto nacionalnega ozaveščanja natančno gre. Lepo ga razloži Filip Haderlap, časnikar, sicer koroški in slovenski popularni pisec, v članku Narodni maliki (Koroške bukvice 1887-, 423, 435). Potrebno se mu zdi poudariti razliko med tremi pojmi: narodnjaštvom (tj. liberalizmom, ki ga navdihuje sovraštvo do drugih narodov), rodoljubjem, ki je sicer krščanska stvar, vendar se omejuje na pomoč samo ljudem svojega rodu, in domoljubjem, ki je taka zavest pripadnosti, ki je prežeta s krščansko ljubeznijo do vsakega bližnjega ne glede na njegovo nacionalnost. Brez dvoma je velik del domoljubja v praksi (v večernicah) nacionalno obarvan. Nacionalizem domoljubja pa je v taki meri razredčen, omiljen ali prežet s krščansko moralo, da o čisti nacionalni zavestnosti večernic ne moremo govoriti, raje o prevladujoči domovinski ideologiji.

Že preveč povzetkov je bilo narejenih, ne da bi predstavil to vrsto večernic. "Zgodovinska povest" Križem sveta Valentina Slemenika, natisnjena 1877. v 30.000 izvodih, potem pa še 1905. in 1938., bo primer.

Leto 1473. Dvojčka Jelica in Bogdan Pečarski z Levovega gradu, brodnik Job in babica komaj uidejo smrti, ko se vračajo z vožnje po Vrbskem jezeru. Neki stari sovražnik rodbine jim je nažagal brv čez prepad. Pred desetimi leti je isti sovražnik babici ugrabil ob turškem napadu sina Benjamina, strica dvojčkov, in ga odpeljal neznano kam. Ta stari sovražnik so trije bratje, Jon, Jošt in Mihalj, sinovi bogataša in roparskega poglavarja Urha Grobekarja, ki ga je stari Pečarski odkril, ujel ter dal obesiti. Jon se je v Carigradu pomuslimanil. Zdaj je visoki vojskovodja Ali paša. Jošt ugrabi mala Bogdana in Lenarta Kolničarja, sina koroškega glavarja (in svaka Mateja Pečarskega) – Krištofa. Izroči ju Turkom, ti pa Jošta za plačilo kot ničvrednega človeka ubijejo.

Leto 1484. Kristjani v bitki pri Trbižu premagajo Turke. Ko se pri pokopavanju sovražnikov Job krščansko zavzame za še živega Ahmet ago, ob katerem toži njegov sluga Hasan, mu pogrebci očitajo krivdo pri izginotju Bogdana in Lenarta. V jezi zabode obrekovalca in užaljen, ker ga Pečarski pri tem ni podprl, odide po svoje.

61

Reši Ahmet ago, izve, da je kristjan, in z njim ter Hasanom odpotuje v Carigrad. Ahmet aga je ugrabljeni Benjamin z Levovega gradu. Rešil je svojega gospodarja smrti, postal svoboden in bogat. Zdaj odkupuje sužnje in jih osvobaja. Tako je rešil tudi brata in sestro čerkeškega rodu, Hasana in Fatimo. Fatima ju zdaj čaka doma v Carigradu. Pri njej pa je Lenart Kolničar, ki se zdaj imenuje Ibrahim. Fatima ga je odkupila, tik preden so ga hoteli usmrtiti, ker se kot vojaški poveljnik pri Ali paši ni hotel poturčiti. Marsikaj hudega je pretrpel v turškem jetništvu. Ali paša napade Fatimin dvorec. Ibrahim ga brani, da Fatima lahko pobegne, njega pa ujamejo in ga živega zazidajo. Na srečo se pravočasne vrne Ahmet aga z družbo in Ali paša se mu mora jezno vdati. Vsi Ahmet agovi se izkažejo za kristjane.

Medtem Turki spet razgrajajo po Koroškem. Mihalj jim izda Levov grad, vendar Jelica odkrije prevaro, Mihalja ubije in prežene Turke.

Boj s Turki pri Hrušici. V njem je smrtno ranjen Bogdan, ki so ga domačini iz Otoka pred leti rešili iz turških rok, pa je ostal kar pri njih, ker ni vedel, od kod je doma. Pri Hrušici se bojuje tudi Matej Pečarski, vendar ne prepozna svojega sina. Istega dne dospe do Hrušice tudi krščanska slovenska družba, ki se vrača iz Carigrada. Po svetinjici prepoznajo Bogdana, ki se je sam izkopal izpod mrtvih trupel. Ko okreva, odpotujejo proti Otoku, kjer ga čakata nevesta Dorka in njen oče, poveljnik Boleslav.

Bitka pri Beljaku 1493. Turki so strašno premagani, Lenart ubije Ali pašo, potem ko je Ali paši po ogromnih žrtvah uspelo zavzeti Levov grad in ujeti Jelico. V bitki se najdejo vsi izgubljeni in ločeni; rešijo Jelco, ugotove, da je živa celo mati Agata, za katero so mislili, da je utonila v jezeru. Rodbinsko veselje. Le Bogdan se čez nekaj časa vrne v Otok, kjer si bo ustvaril družino.

"Matej Pečarski še leto za letom potuje med Slovenci in jim vedno oznanjuje: 'Rojaki, bodimo složni, združimo se!'"

Zgodbena shema precej spominja na krištofšmidovsko-ciglerjevski tip povesti, kakršen se kaže v Evstahiji, Rozi Jelodvorski, Evstahiju, Sreči v nesreči, deloma tudi Deteljici in Kortonici: po celem svetu zaradi zgodovinskih peripetij in medrodbinskih maščevanj raztepena družina se po vrsti dogodivščin spet snide. Janko Kos vidi izvor teh povesti v antičnem ljubezensko- pustolovskem romanu Heliodorjevega tipa. Zgodnje krščanstvo je na njegovo zgradbo vplivalo tako, da so se ljubezenski odnosi med osebami zamenjali z rodbinskimi, sorodniškimi. Iz ljubezensko-pustolovskega romana je nastala družinsko-pustolovska povest. Sorodnost med večerniško zgodovinsko povestjo in družinsko-pustolovsko povestjo (kot njen prototip velja znamenita legenda o Evstahiju, v slovenščini v Krištofa Šmida predelavi 1832., 1879. in 1894. leta) potrjuje še motivacijsko in snovno pomembna vloga vojne in misijonstvo: v povesti mora biti krščena vsaj ena oseba ali pa mora vsaj nekaj nekrščenih pod zemljo.

Pri zgodbah najdenčkov je šlo za vzpon posameznika s stopnje ničelne družbene moči do precej zavidljive stopnje moči na družbeni lestvici. S povzetka se dá razbrati, da gre za razmerja moči tudi tukaj. Narodna celica (družina, rodbina) je močna, kadar so vsi njeni člani skupaj. Njena moč se skozi povest vedno bolj manjša. Zdaj odpotuje eden, drugega ugrabijo, tretji se izgubi ali gre iskat izgubljene. Daleč v tujini se rodbina po raznih svetinjicah, križcih, znamenjih prepozna, se zbere, premaga sovražnike in se vrne domov, kjer skoraj nihče več ne računa na njihov povratek. Spet je vzpostavljena moč in harmonija kakor na začetku. V Križem sveta se moč namnoži tako, da se lahko ustanovi celo nova družinska celica. Razcvet slovenstva! Ne spominja shema v marsičem na tisto, ki jo je za pravljico opisal Propp? Niti pojedina na koncu ne manjka (Mati božja, Mlinarjev Janez (2-krat), Izdajavec, Križem sveta).

Bralsko najprivlačnejše scene so prav gotovo prepoznavanja in srečavanja družinskih članov proti koncu povesti, ki že nakazujejo srečni izid. Saj so tudi ganljive in kar precej jih je, npr.:

Srečno združenje

62

Vojnimir, ta namreč je bil, katerega je dal Ozar k sebi pozvati, hitel je nemudoma k bolniku, srčno veseleč se v srcu, da tudi temu dozdaj tako trdovratnemu poganu more zdaj prinesti tolažbo v imenu krščanskega Boga.

Naglo prispe do Ozarjevega doma. Na pragu sreča tri popotne možé. Zamišljen v svoje zdanje sveto opravilo spozna v prvem trenotju le duhovnega očeta.

"Bog te blagoslovi, moj ljubi brat v Bogu!" nagovori ga ta in brž potem reče:

"Kolika sreča, da te tu srečamo! Glej," – pri tej besedi položi desno na Ratibora – "to so tvoj oče!"

Vojnimir, ozrši se nanj, veselo ostrmi: spozna ranjenca z bojišča, kateremu je bil obvezal rane in ga potlej spreobrnil h krščanstvu.

"Da, ljubi moj Vojnimir!" pravi Ratibor vesel, "glej, jaz sem tvoj oče, in ta" – pokaže na Svitelja – "ta je tebe in tvojo mater rešil iz pesjanskih rok; tega častitljivega očeta" – namigne nanj – "tega sam dobro poznaš."

Vojnimir v tem prvem trenotju od veselja ne vé, kaj reči, kaj prašati? Molče se svojemu očetu nagne na prsi in ga objame.

Vse to je Zorina, težko že čakajoča duhovna in zroča skozi okno, čula in videla. Bliskoma torej prihiti, in z glasnim, radostnim klicem: "Moj ljubi oče, moj ljubi brat!" oklene se obeh, ko sta se še objemala.

Kolika neizrekljiva radost iznova obide Vojnimira, ko vidi pred seboj svojo nekdanjo spreobrnjenko na Predosljih.

"Gori pri bolniku," pravi Zorina v eni sapi – "gori pa so moja, in, Vojnimir, tvoja ljuba mati Radoslava!"

"Radoslava – moja draga žena, tudi tu? Kaj je mogoče?" vzklikne Ratibor strmeč od nenadnega, tako veselega izporočila. Zorina pak ga hlastno prime za roke in potezaje ga s sabo prosi:

"O, pojdite, pojdite brž, da jih vidite! Gori so, strežejo." In vsi gredo ž njo v grad.

Odveč bi bilo popisovati Radoslavino radost in srečo, ko je zdaj naenkrat videla svojega moža in sina, oba zdrava, pred seboj in ko je čula iz Ratiborovih ust, kdo da sta ta dva moža, duhovni oče in njegov prijatelj Svitelj. Veselje, ko so se bili v naglici vsi spoznali in porazgovorili med seboj, je bilo neizrekljivo!

(Vojnimir ali poganstvo in krst, 1. zvezek Zbirke slovenskih povesti, 1913, 72, 73.)

Priljubljenost prepoznavalnih scen in njihova pogostnost se dasta razložiti na več načinov. Prepoznavanje je izrazita trivialna kategorija, trivialna ustreznica spoznavanju. Pri spoznavanju naleti človek na nekaj novega in mora to vključiti z naporom v svoj pojmovni svet ali že ustaljene predstave zaradi tujka celo spreminjati. Pri prepoznavanju je drugače. Tisto tuje, neznano, je novo samo na videz, le prvi trenutek. Že takoj naslednji hip ga sprejemnik zagleda kot nekaj domačega, kar ima v njegovem svetu že trdno določeno, čeprav za nekaj časa pozabljeno, zabrisano mesto. Nič tujega ni prodrlo vanj, nič ni načélo njegove homogenosti, njegove moči in samozavesti. Svet ostaja takšen, kakršen je bil prej. Strah pred spoznavanjem in želja po prepoznavanju sta znak človeškega hotenja po obvladovanju sveta, okolja. Vse v povesti, ki želi táko hotenje zadovoljevati, se mora iziti brez tujih ostankov, vsak predmet mora biti na koncu le sredstvo za "aha-efekt". Celo vsi poglavitni Turki se izkažejo le v turške noše oblečeni Slovenci (Ali paša, Ahmet aga, Ibrahim so Jon Grobekar, Benjamin Pečarski in Lenart Kolničar). Lacan (Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana, 1980) bi veselje ob prepoznavanju navezal na t. i. skopično pulziranje, ki je tudi v osnovi otroške igrice "kuku". V vsakem primeru pa so ta splošnočloveška veselja ugodno

63

izhodišče za tisto manipulativno hotenje, ki z nasilnim harmoniziranjem vzgaja človekove (samo)potrjevalne in konformistične ambicije.

1.4 Drugačen tip zgodovinske večernice so Sketova Miklova Zala, "povest iz turških časov", SV 38 (1884, 1899, 1906, 1912, 1921, 1951), Ferda Kočevarja Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali uplemenitba Teharčanov (1859, 1892, 1900, 1905, 1910 in 1922) ter Andrejčkovega Jožeta Sabinka, slovenska junakinja, "povest iz začetka 15. stoletja" (Besednik 1876). Glavnih oseb je manj, gre za ljubezenski par, ki se mora po sili razmer ločiti, pa se po prestanih dogodivščinah spet najde. Kljub temu, da je dogajanje precej manj zapleteno kot pri družinsko-pustolovski povesti, zgodbe močno spominjajo na shemo ljubezensko-pustolovskega romana.

Mlinarjev Janez in Pengarjeva Marjetica se imata rada. Marjetico pa zalezuje celjski grof Urh. Na vas pošlje v meniha preoblečenega ovaduha, da bi ugrabil Marjetico. Fantje odkrijejo nakano, ujamejo grofa in obljubiti jim mora plemstvo, da bi se odkupil. Pri volitvi vaškega načelnika (zanj je kot najbolj korenjaški fant izvoljen Janez) to res stori. Urhu, ki slovi zaradi nemoralnega življenja – onečastil je že več deklic v okolici – prinese papežev poslanec izobčilno pismo. Da se stvar ne bi razvedela, Urh poslanca zapre v bežigrajsko ječo, Teharčane z Janezom na čelu pa pošlje ječo stražit. Fantje tu osvobode nedolžne jetnike, poslanca in nekega starčka, ki je že štirideset let tu zaprt in ki se izkaže za poslančevega očeta. Starček umrje. Pride do spopada med Teharčani in grofovimi. Janez grofa v tri ure dolgem dvoboju premaga, vendar ga izpusti ter s svojimi pobegne proti Beogradu na vojsko s Turki. Tu se odlikujejo, janez pa skupaj z Voglarjevim Mihom pade v turško ujetništvo. Sužnjuje v Carigradu, z Mihom se ločita, pa se v Alžiru na ladji spet srečata. V Mihu Janez prepozna le v fanta preoblečeno Marjetico, ki mu je vseskozi sledila. V obupu se že hočeta pognati v morje, ko slučajno pride papežev odposlanec in jima pove, da ju je odkupil. Odpotujeta domov, ker je med tem Urh že umrl (ubili so ga v nekem prepiru), pridno delata in še dolgo živita.

1.4.1 Povest je bila šestkrat natisnjena. Če bi o popularnosti odločali fabulativna in snovna pestrost, bi njeno usodo morala doživeti Podmilšakova Sabinka, saj v njej ne manjka zanimivih Ciganov, roparjev, puščavskih in roparskih jam, skrivnostnih koč, zaporov itd. Nekaj drugega je moralo biti pomembnejše za uspešnost Mlinarjevega Janeza. Tudi tokrat je to prepoznavanje: Slovenec je v glavni osebi prepoznaval svojo idealno zamišljeno, želeno, junaško podobo. Povest je poskus ustvariti slovenskega legendarnega, mitičnega literarnega junaka. V tem bi se dala primerjati z eno leto starejšim Levstikovim Martinom Krpanom ter Malavašičevima (1818–1863) junaškima biografijama (Oče grof Radecki, 1852, in Erazem Predjamski ali Erazem iz jame, 1845, 1861, 1869, 1880, 1886, 1896, 1907). Kar tri izmed teh štirih povezuje, je nesporazum junaka z oblastjo, nekakšno junakovo uporništvo. (Podobno zanimiv je tudi Jurčičev Erazem Tattenbach, 1873.) Martin in Janez, oba se nudita mitu z izjavo, da sta že narodna lastnina; prvi z "Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov", drugi s podnaslovom "po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja". Ni se mogoče znebiti občutka, da se je poskus oblikovanja slovenskega mitičnega junaka ponesrečil. Enim "junakom" manjka slovenskost, drugim mitičnost, tretjim dosledno junaštvo. K tem poslednjim spada tudi Mlinarjev Janez. Njegova nezadostnost se pokaže, ko je pripovedovalec prisiljen del njegovih nalog zaupati ženski, junakovi nevesti, tukaj Marjetici (slovensko mitično ime!, naslovna oseba uspelega Kodrovega dela in še kje). Še bolj korenito se je to zgodilo v Sabinki, slovenski junaknji. Ožbe, glavna oseba prvega dela povesti (tudi slovensko mitično ime, v Lepi Vidi npr.), vzorčni primerek mevžastega slovenskega "junaka", močno, napihnjeno, pa dobro in krotko, neodločno bitje – prav kakor Mlinarjev Janez – ni sposoben junaško obvladati zapletenega položaja in vse skupaj prepusti Sabinki, po kateri dobi povest zato naslov. Tale nastavek vabljivo vleče v razmišljanje o ženskem značaju slovenskega naroda, o vzrokih za to, pa še o drugih tipoloških značilnostih slovenske kulturne tvornosti, ki iz ugotovljene ženskosti izvirajo. Nista iz podobnih razlogov tudi Vida in Veronika postali slovenski mitični osebi?

64

1.4.2 Mlinarjev Janez je avtoritativna osebnost ali naj bi to bil. Avtoritativna oseba je družbeni skupini simbol, znamenje, pod katerim se združuje. Je identifikacijski objekt, esenca tistih značilnosti, po katerih se skupina prepoznava in na podlagi katerih se združuje. Avtoritativna oseba je družbeni skupini v ekspanziji enake funkcije kot vojskujočim se prapor, zastava. Skupini (in bralcem iz nje) daje po eni strani občutek varnosti. Po drugi strani pa povesti, v katerih taki brezmadežni korenjaški liki namesto bralca samega potujejo od zmage do zmage, privajajo bralca (pripadnika skupine) na nekritično, brezpogojno vdanost in zaupanje avtoritativnim osebam v resničnem življenju, manjšajo človekovo obrambno in samoohranitveno sposobnost. Avtoritativna oseba ne trpi razumskih ugovorov, zahteva enostavno podrejanje. Kar reče junak Mlinarjev Janez, to je njegovi četi sveto, kar on preudari, to velja, kar on sklene, to izvrši. Upravičeni sta tudi krutost in neusmiljenost, ki prevzameta tega krotkega in blagega moža, kadar ga navda "pravični srd". V tem je manipulacijski značaj Žavčaninove povesti in ravno tej t. i. personalizacijski strategiji (ki je izborno poskrbela za to, da se je zaradi družbenih krivic nabrani srd sproščal v pravo smer – v agresijo do Turkov) se ima povest zahvaliti za številne ponatise.

Prevedena besedila v prvih dveh desetletjih družbinega obstoja so prispevala v zakladnico povesti, narejenih po vzorcu verskovzgojne fikcije nemškega katoliškega avtorja Krištofa Schmida (1768–1845), skupaj s podtipoma misijonske in mučeniške povesti 20 srednjih in daljših besedil. Izvirna tvornost je od šestdesetih let naprej forsirala zgodovinsko pustolovsko povest, pretežno s tematiko turških vpadov na Slovensko od 15. stoletja dalje, v osemdesetih letih pa se je na račun drugih žanrov razbohotila kmečka povest. Trije žanri so torej skrbeli za trojno vzgojo bralca: Krištof Schmid za versko, zgodovinska povest za domovinsko ali nacionalno in kmečka povest za gospodarsko vzgojo. V prvem desetletju našega stoletja je prevladovala kmečka povest (7 besedil), v naslednjem desetletju je postala izbira večja (zgodovinska, kmečka, humoristična povest), v dvajsetih in tridesetih letih (po vojni) je bilo zanimanje za zgodovinsko povest (18 besedil) precej večje kot za kmečko (5 besedil), v tridesetih letih preseneča serija potopisov (6), med drugo vojno se je ponovno skoraj izključno tiskala kmečka povest (11 tekstov).

Ivan Sivec, Bogdan Novak, Zlata Vokac+

V 90. letih je izšlo okrog 27 izvirnih daljših pripovednih besedil z zgodovinsko tematiko in uvrstilo zgodovinski roman med glavne sodobne žanre. Med zavestne tvorce žanra so se z več knjigami uvrstili Ivan Sivec, Bogdan Novak, Zlata Vokač, Vladimir Kavčič, Kajetan Kovič, Tita Kovač, Saša Vuga, Lev Detela, Drago Kuhar in Alojz Rebula. Najopaznejši žanrski tipi zgodovinskega pripovedništva so biografska pripoved, rodbinska saga in roman o skrivnostnih združbah. Priljubljene teme in dogodki so dogodki lokalne zgodovine, zlasti ljubljanski potres 1895. Posamezni romani so z izogibanjem pregledni fabulativnosti poskrbeli za ambiciozni videz žanra.

Kot zanimivost naj omenim, da nam je večina avtorjev poklicno zelo blizu: Sivec je slavist, tudi Detela in Kuhar sta študirala slovenščino, Zlata Vokač je bila rusistka in komparativistka, Vuga je slavist in komparativist, komparativisti so tudi Merc, Kovič,

65

Škamperle in Virk, študiral pa jo je tudi Mikeln, Rebula je klasični filolog, Lipuš je učitelj, Lainšček in Novak novinarja. Zunaj humanistike in novinarstva je le kemičarka Tita Kovač.

Žanrski tip zgodovinske povesti o znamenitih Slovencih je v zadnjem desetletju vzel v zakup popularni pisatelj Ivan Sivec (1949-), sicer v osemdesetih znan po obilni produkciji poljudne kmečke povesti. Pripovedno, vendar ne vedno romaneskno (gre kljub dokajšnjemu obsegu za kompozicijsko precej rahlo povezane slike oziroma črtice ter dnevniške zapiske iz življenja naslovne osebe) je obdelal štiri osebnosti: gospodarstvenika in mecena Petra Pavla Glavarja (In večno bodo cvetele lipe), enega od najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov, znanega pod nadimkom "goriški slavček", Simona Gregorčiča (Biseri bolečine), triglavskega župnika Jakoba Aljaža (Triglavski kralj) in vojskovodjo Adama Ravbarja, ki je leta 1592 premagal Turke pri Sisku (Jutro ob kresu). Tri so izšle v katoliški založbi, čemur se ne čudimo, saj so bile glavne osebe po poklicu duhovniki. Pri duhovniku in čebelarju Petru Pavlu Glavarju (1721--1784) je pripovedno privlačno zlasti njegovo poreklo: bil je namreč nezakonski sin duhovnika, malteškega viteza in komendatorja Petra Jakoba Testaferrata. Knjiga o Adamu Ravbarju je s podnaslovom "povest o [...] slovenskem vitezu" provokativna, ker smo imeli do nedavnega vse oblastne strukture v preteklosti za tuje in sovražne ter zato niso mogle računati na ugledno mesto v slovenski kulturni zavesti. Da izbira plemenitaša namesto tradicionalnega plebejskega upornika nikakor ni bila splošno sprejemljiva, sta pokazali kritika in polemika po izidu. Dve Sivčevi deli sta izšli ob okrogli obletnici smrti oziroma pomembnega dogodka, kar jima daje priložnostni značaj in ustrezno omejuje morebitna zahtevnejša bralska pričakovanja. Gregorčič je danes znan kot pesnik spevnih domoljubnih in refleksivnih pesmi in pesmi s planinsko tematiko, med katerimi je veliko ponarodelih. Pripovedno zanimiva pa je njegova nesrečna ljubezen do kobariške učiteljice Dragojile Milek, ki se zaradi celibata ni mogla izživeti. Bolehnega, neodločnega in melanholičnega Gregorčiča je posebej potrla ostra klerikalna kritika rojaka Antona Mahniča, ki mu je očital pohujšljivost in panteizem. Jakob Aljaž je bil nacionalno zaveden duhovnik na Dovjem. V tekmi z nemškim planinskim društvom je spodbujal gradnjo slovenskih planinskih postojank in na vrh Triglava leta 1895 postavil znamenje -- Aljažev stolp --, ki je simboliziralo slovensko obvladovanja gorskega prostora -- Triglav je kot pomemben element narodne identitete prišel tudi v slovenski grb.

Devetdesetih let se bomo verjetno spominjali po nagnjenju zgodovinskega romana do skrivnostnostnih tem. Zlata Vokač (1926--1995) je s Knjigo senc napisala nadaljevanje Marpurgov iz leta 1985. Popisuje požar v Mariboru in izgon Židov leta 1496. Tokrat gre izrecno za roman o Mariboru, natančneje za romaneskni poklon avtorice svojemu mestu. V prvem delu odraščajoče židovsko dekle Šarika popisuje svojo ljubezensko zgodbo in vdanost plemenitima učiteljema doktorju Hannesu in alkimistu Jakobu iz Bohemije, drugi del je dnevnik alkimista, ki je Šariko vzgajal v svobodomiselnem duhu. Meščanski sosedje, družbene inštitucije in uradna vera so negativna opozicija tenkočutnim in prosvetljenim protagonistom. Židovskega življa se na Slovenskem dotika marsikatero delo, vendar v redkih s tako naklonjenostjo kot pri Vokačevi. (Več o zgodovinskem romanu Zlate Vokač glej v razpravah Janeza Rotarja in Josipa Ostija v Dialogih 35/3--4 (1998), 25--28; 29--44.)

Ivan Sivec se je mimo biografskih povesti lotil še "povesti iz turških časov iz Mengša". Krvava grajska svatba je še ena realizacija najbolj trdoživega tipa zgodovinskega romana na Slovenskem, turške povesti.

Sivčeva nova zgodovinska povest zvesto sledi žanrskemu izročilu. Za pričujočo povest je naštudiral dostopno zgodovinsko literaturo Boga Grafenauerja, Josipa Mala, Josipa Grudna, Boža Otorepca, Staneta Stražarja, Angelosa Baša, Sergija Vilfana in Vaska Simonitija ter

66

krajevno ustno izročilo. Začne se natančno na dan sv. Mihaela leta 1528. Glavna oseba povesti je lepa grajska gospodična Karolina s skrivnostnim ljubimcem Sovdatom, za zgodovinsko atmosfero pa so odgovorni Turki. Potem ko Karolina spozna svojo ljubezensko zmoto, ugonobi sebe, Turke in grad. Med motivi niso smeli umanjkati tradicionalno obvezna ugrabitev grajskega sinu, za fabulativno zanimivost pa poskrbijo ujeti slovensko govoreči turški poveljnik Haris in venček Katarininih snubcev ter občudovalcev. Konec povesti nekoliko spominja na tistega Sketove Miklove Zale (1884). Sket narodno in versko izdajalko Almiro požene po svetu, Sivec pa je s svojo tragično junakinjo po eni plati bolj krut, ker jo usmrti, po drugi plati pa je bolj zapisan katoliški ljubezni do sočloveka, ker ji dovoli, da se pred smrtjo poboljša in napravi v zgodovinskem smislu dobro dejanje. Krvava grajska svatba se od predhodnih Sivčevih zgodovinskih besedil razlikuje v tem, da je v središču, tako kot se za turško povest spodobi, ljubezenska zgodba zgodovinsko neizpričanih protagonistov, zgodovinsko dokazani dogodki in osebe pa so za kuliso.

Največji pripovedni projekt 90. let in slovenske literature v celoti je gotovo "slovenska saga" Bogdana Novaka (1944-) Lipa zelenela je. Do zdaj je izšlo osem knjig in glavnina celo že v ponatisu. Kompozicija dela je tako kot pri Mikelnu dvopramenska: saga izmenično predstavlja dogodke iz življenja primorske in prekmurske veje slovenske rodbine, skrajno zahodne in skrajno vzhodne, in tako simbolično pokrije celotni slovenski nacionalni prostor. Zadnje knjige tega nadvse obsežnega dela se dogajajo v polpreteklem času in ne sodijo več pod oznako zgodovinski roman. Najbrž ne bi bilo čisto nič narobe, če bi celotni korpus rodbinske ali družinske sage obravnavali kar pod tem samostojnim žanrskim naslovom, brez ozira na žanr zgodovinskega romana in ne glede na to, kako daleč v preteklost sežejo usode posameznih članov rodbine. Slog rodbinskih sag je popularno fabulativen in računa na številno bralsko publiko.

Puščave Bogdana Novaka nisem uvrstil med zgodovinske romane, ker gre bolj za alegorično parafrazo poglavja svetega pisma. Štirinajst poglavij knjige asociira na prav toliko postaj križevega pota, glavna oseba romana, ki se spotika mimo teh postaj, pa je ljudstvo, ki mu sosedje pravijo Suoeni ali Venelainen -- kaj torej drugega kot izvoljeni slovenski narod. V zvezi z zgodovinskim romanom nam je dovoljeno omenjati Puščavo prav zato, ker je slovenski zgodovinski roman skoraj v celoti premislek o tem, po kateri zgodovinski poti naj krene slovenski narod. Zgodbo o tavanju ljudstva po puščavi, ki od oaze do oaze išče obljubljeno zemljo, pripoveduje uradni pripovedovalec ljudstva. Veliko razmišlja tudi o svojem poklicu pripovedovanja in o pomenu zgodb: "V zgodbi ni potrebno ničesar dodajati ali odvzemati. Resnična naloga zgodbe je namreč, da predstavlja dogodke, kakor so se zares zgodili." (Str. 7.) Knjiga je odlična analiza oblasti in njenih postopkov ter njenega stalnega konfliktnega razmerja z ljudstvom: "Ni dobro za oblast, kar je dobro za ljudstvo." (Str. 56.) Ljudstvo želi živeti v skladu s samim sabo, naloga oblasti pa je, da ga pri tem ovira ("razvoj ljudstva vedno omejujeta cerkvena in posvetna oblast", str. 58), mu postavlja lažne velike cilje in ga žejnega pripelje čez vodo. Najbolj negativne družbene vloge pripadejo duhovščini, vračem in, da, celo pesnikom.

Bibliografski seznam zgodovinske povesti v 90. letih1990

Bogdan Novak: V senci dvoglavega orla (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 1--2). Kmečki glas. 163100.

67

1991 Ivan Sivec: In večno bodo cvetele lipe: roman o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src. Celje: MD. 91300.

1993 Bogdan Novak: Krvave reke (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 3--4). Kmečki glas. 164500. Ivan Sivec: Jutro ob kresu: Povest o Adamu Ravbarju, slovenskem vitezu, izdano ob 400- letnici zmage nad Turki. Kmečki glas. 75300. Zlata Vokač: Knjiga senc. Obzorja. 66400.

1994 Ivan Sivec: Triglavski kralj: Črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža. Družina. 50400.

1995 Bogdan Novak: Goljufive sanje (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 5--6). Enotnost. 172000.

1996 Ivan Sivec: Biseri bolečine: Slike iz življenja goriškega slavčka. Družina. 54400.

1997

Ivan Sivec: Krvava grajska svatba: Povest iz turških časov iz Mengša. Mengeš: ICO (Slovenska zgodovina, 1). 55900.

1999 Bogdan Novak: Ugasla ognjišča. MK (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 7). 76000. Bogdan Novak: Rdeči sneg. MK (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 8).

68