politi na manipulacija in volitve -...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Kristina Soklič
Politična manipulacija in volitve
Diplomsko delo
Ljubljana, 2011
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Kristina Soklič
Mentor: izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič
Politična manipulacija in volitve
Diplomsko delo
Ljubljana, 2011
ZAHVALA
Diplomsko delo je konec (dela) študijske poti, ki je
prispevala k razvoju moje osebnosti in kritičnosti uma.
Posebno zahvalo dolgujem svoji družini za večletno
usmerjanje na tej poti, za ljubezen in podporo.
Hvala sošolcem in prijateljem, brez katerih bi bilo življenje
suhoparno,
Markotu, ki je vedno znal zadovoljiti moje apetite po širitvi
znanja v enem od bližnjih lokalov fakultete,
Andreji, Anji, Barbari, Gregu in sestri Katarini, ki bogatijo
moje življenje,
Constance, Kasii, Heather, Katie in drugim, ki so bili več
mesecev moja motivacija in ki bodo vedno ostali v mojem
srcu.
Ne nazadnje pa se zahvaljujem svojemu mentorju za
usmerjanje, predloge in ideje, ter vsem profesorjem, ki so v
štirih letih pripomogli k širitvi mojega znanja.
Diplomsko delo je konec neke poti, a začetek druge.
Pomembno pa je tisto, kar je vmes.
Politična manipulacija in volitve Politična manipulacija je tesno prepletena s politiko, je del demokratične tradicije in je vseprisotna. Politična manipulacija se dogaja na skrivaj, saj manipulator izvaja svoj vpliv na posameznika ali skupino izven njihovega zavedanja. Cilj manipulacije je spreminjanje mnenj in interesov, vendar ne neposredno, s prepričevanjem, ampak s posrednim spreminjanjem pomenov dogodkov in sporočil. Gre torej za zavajanje in za prevaro, zato se porajajo tudi mnoga etična vprašanja, saj manipulacija deluje v najboljšem interesu manipulatorja ter v nasprotju z interesi manipuliranega posameznika ali skupine. Kljub etični spornosti pa mnogi kandidati na volitvah v svojih predvolilnih kampanjah uporabljajo manipulativne strategije, saj so prepričani, da lahko s svojim naporom spremenijo rezultat volitev. Po eni strani skušajo manipulirati z javnim mnenjem, po drugi strani mu slepo sledijo. Kajti volivci niso pasivni, niso marionetne lutke v rokah politikov, temveč so tudi sami sposobni manipulacij z volilnim sistemom, saj je vsak demokratičen volilni sistem ranljiv na strateško glasovanje in trgovanje z glasovi. Ključne besede: politična manipulacija, herestetika, volilni sistemi, strateško glasovanje, predvolilna kampanja. Political manipulation and elections Political manipulation is omnipresent and closely intertwined with politics as part of the democratic tradition. Political manipulation is going on behind the scenes, as a manipulator influences an individual or a group outside of their awareness. The aim of manipulation is to change the opinions and interests, not directly by persuasion, but through indirect alteration of meanings of events and messages. It is a deception and a deceit, therefore it also raises many ethical questions, because manipulation acts in the best interests of the manipulator and most likely against of the interests of the manipulated individual or group. Despite the ethical controversy, many candidates in elections use manipulative strategies in their election campaign because they believe that their effort can change the outcome of elections. On the one hand, they are trying to manipulate public opinion; on the other hand, they blindly follow it. Because voters are not passive, they are not marionettes in the hands of politicians, but are also themselves capable of manipulation of the electoral system, as every democratic electoral system is vulnerable to strategic voting and vote trading. Keywords: political manipulation, heresthetics, voting systems, strategic voting, pre-election campaign.
5
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................ 6
2 TEORETSKO-METODOLOŠKI DEL ............................................................................. 7
2.1 TEORETSKO IZHODIŠČE S CILJI IN NAMENI DIPLOMSKEGA DELA .......... 7
2.2 METODOLOŠKI OKVIR .......................................................................................... 9
2.2.1 Izhodiščne (hipo)teze ........................................................................................... 9
2.2.2 Metodologija ........................................................................................................ 9
2.2.3 Struktura diplomskega dela .................................................................................. 9
3 UMETNOST POLITIČNEGA MANIPULIRANJA ....................................................... 10
3.1 PREPRIČEVANJE vs. MANIPULACIJA ............................................................... 10
3.2 POLITIČNA MANIPULACIJA ............................................................................... 11
3.3 HERESTETIKA – Umetnost političnega manipuliranja .......................................... 14
3.3.1 Kritika Rikerja ................................................................................................... 16
3.4 POMEN POLITIČNEGA JEZIKA ZA MANIPULACIJO ...................................... 16
4 RAVNI IN OBLIKE POLITIČNEGA MANIPULIRANJA ........................................... 18
4.1 MANIPULATIVNOST VOLILNIH SISTEMOV .................................................... 18
4.1.1 Matematični teoremi in (ne)manipulativnost različnih metod voljenja ............. 18
4.2 STRATEŠKO GLASOVANJE ................................................................................. 21
4.3 MANIPULACIJA POLITIČNIH MEJ oziroma GERRYMANDERING ................ 22
4.4 MANIPULACIJA ČASA VOLITEV ....................................................................... 24
4.5 MANIPULIRANJE Z JAVNIM MNENJEM ........................................................... 25
4.5.1 Manipulacija s pomočjo lažnih javnomnenjskih raziskav (ang. Push polls) .... 27
5 MANIPULATIVNE STRATEGIJE PREDVOLILNIH KAMPANJ .............................. 28
5.1 VPRAŠANJE RESNICE IN RESNIČNEGA ........................................................... 31
6 ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 32
LITERATURA ........................................................................................................................ 34
6
1 UVOD
Samo budni lahko ohranijo svoje svoboščine in le tisti, ki so nenehno in inteligentno
prisotni lahko upajo, da si vladajo učinkovito na demokratičen način. Družba, v kateri
večina njenih članov porabi veliko časa, da niso prisotni, ne tu in ne zdaj in ne v bližnji
prihodnosti, ampak nekje drugje, v nepomembnih drugih svetovih športa in televizijskih
limonad, mitologij in metafizičnih fantazij, se bo težko uprla posegov tistih, ki bi jo
manipulirali in jo nadzorovali.
(Huxley, 2001).
Lahko bi trdili, da tako kot za politiko tudi za manipulacijo velja, da ni del »/…/ sfere
mehanike, je neotipljiva, nevidna, ker zajema področje, o katerem nimamo jasno
izoblikovane zavesti. Stalno se premešča in polzi, tako da jo je dejansko v svetu mehaničnega
izkustva in mehanskih miselnih form težko misliti« (Lukšič v Vreg 2000, 205). Vendar pa
politiki in manipulaciji ni skupen le način njunega delovanja oziroma obstajanja, saj se
prepletata in sta pogosto skorajda neločljivi.
Politična manipulacija ni stvar zgodovine, nekih »prejšnjih«, »zastarelih« sistemov, niti ni
zgolj v domeni avtoritarnih sistemov, ampak je del demokratične politične sedanjosti. Kajti
kljub zadostitvi normam izvedbe splošnih in svobodnih volitev ter ne glede na stopnjo
demokracije v državi, je politična manipulacija vselej prisotna. Njeno učinkovanje je namreč
v tesni povezavi s psihološkim profilom ljudi, Adolf Portmann (v Kirschner 1994, 14) pa jo
celo označi za »osnovni fenomen naše človeškosti«. Politična manipulacija je fenomen, ki je
preživel nešteto različnih oblik oblasti ter je v različnih oblikah tudi del demokratične
tradicije. Zato je po Wareu (1981, 180) koncept manipulacije osrednjega pomena za
demokratično teorijo liberalne tradicije.
Koncept politične manipulacije torej igra pomembno vlogo pri razumevanju samega
delovanja politike oziroma ožje, pri razumevanje narave človeka. Politika in politična
manipulacija nista neodvisni od človeških želja in interesov. Politika ni objektivna in
nepristranska, pogosto daje prednost določenim družbenim skupinam in posameznikom.
Politična manipulacija je en način delovanja politike, s tem ko izvaja nadzor nad drugimi in
ko deluje proti interesom manipulirane osebe (Van Dijk 2006, 360).
7
Razumevanje koncepta politične manipulacije je pomembno za razumevanje družbe in
njenega napredka. Kljub temu da ne moremo govoriti o neki jasni definiciji (de Saussure v de
Saussure in Schulz 2005, 117), pa se je s konceptom manipulacije ukvarjalo zelo veliko
teoretikov, ki so proučevali manipulacijo z vidika različnih družbenih ved. Nekateri teoretiki
so manipulacijo proučevali z vidika politične teorije, na primer Robert E. Goodin, William H.
Riker (1986) pa je razvil teorijo o umetnosti političnega manipuliranja, ki jo je poimenoval
herestetika. Van Dijk (2006) se je ukvarjal s komunikacijskimi in simbolnimi oblikami
manipulacije, lastnosti manipulacije pa je povezal z diskurzom (prostor manipulacije je med
tekstom in govorom), spoznanjem (govori o manipulaciji uma) in družbo (manipulacija kot
oblika govorne interakcije, ki izraža moč oziroma zlorabo moči). Ker je politična
manipulacija nekakšna manifestacija človeških interesov in želja po pridobitvi ali ohranitvi
oblasti, je bila tudi predmet različnih psiholoških raziskav. Ne nazadnje pa so se s političnim
manipuliranjem ukvarjali tudi matematiki in ekonomisti, na primer Kenneth May (Mayev
teorem manipulativnosti), Kenneth Arrow (Arrowov teorem nemožnosti), Mark Satterthwaite
(Gibbard-Satterthwaiteov teorem) in drugi.
Koncept politične manipulacije je torej zanimiv za proučevanje zelo različnim znanstvenim
in družbenim vedam, ki producirajo različne teorije o politični manipulaciji, zaradi česar je
tudi težko govoriti o neki koherentni definiciji. Vendar, da bi razumeli delovanje
manipulacije, ne potrebujemo neke jasne opredelitve, saj bi ozko pojmovanje prej
onemogočilo, da bi uvideli razsežnost manipulacije in njene učinke na posameznika in
družbo.
2 TEORETSKO-METODOLOŠKI DEL
2.1 TEORETSKO IZHODIŠČE S CILJI IN NAMENI DIPLOMSKEGA
DELA
»Ideja demokracije je postala tako tesno identificirana z volitvami, da lahko pozabimo, da je
sodobna zgodovina predstavniških volitev zgodba o avtoritarni manipulaciji, kot je to tudi
saga demokratične zmage. Zgodovinsko gledano, z drugimi besedami, so bile volitve
8
instrument avtoritarnega nadzora in tudi sredstvo za demokratično upravljanje« (Schedler
2002, 36). Volitve so prvi vidni kazalec demokracije, saj »/…/ v principu omogočajo
državljanom, da izrazijo svoje politične nazore in prioritete, da participirajo neposredno v
političnem procesu« (Craig in drugi 2006, 579).
Vendar pa splošne in svobodne volitve niso realni pokazatelj stopnje demokracije, saj so
volitve videne kot institucija, ki podeljuje legitimiteto, z besedami Ginsberga (v Craig in
drugi 2006, 579) »/…/ formalna priložnost participacije na volitvah služi za prepričevanje
državljanov, da se vlada odziva na njihove potrebe in želje«. Volitve dajejo zunanji vtis
demokratičnosti in podeljujejo legitimacijo oblasti, zaradi česar voditelji nekaterih tudi bolj
avtoritarnih držav izkoriščajo pozitiven vpliv volitev na percepcijo državljanov do režima.
Volitve so tako vzpostavljene s popolnoma drugim namenom, zaradi česar moramo
razlikovati, kot pravi Schedler (2002, 37), med volilno demokracijo in volilnim
avtoritarizmom, saj je pomembno predvsem vprašanje, kakšna je kvaliteta izvedbe volitev.
Kajti, niti najbolj razvite demokracije niso imune na manipulacije s strani različnih akterjev.
Za demokracijo je namreč značilen sistem institucionalizirane negotovosti (Przeworski v
Birch 2007, 1535), v katerem volilni mehanizem deluje kot sredstvo za ohranjanje možnosti v
političnih izidih. Politiki si želijo pridobiti moč, zato imajo interes, da minimizirajo to
negotovost, ki je značilna za demokratične volitve. Politična manipulacija pa je eno od
najbolj mamljivih sredstev za dosego tega cilja. Vendar politiki, ki se poslužujejo
manipulativnih strategij, s tem tvegajo tudi izgubo legitimitete (Birch 2007, 1535).
Vlade le redko vzpostavijo obsežne raziskave, s katerimi bi identificirale manipulacijo v njih
(Ware 1981, 180). Zato je namen in cilj pričujočega diplomskega dela raziskati in proučiti
različne oblike politične manipulacije, ki bodo osvetlile vprašanje obstoja in delovanja
politične manipulacije. V ta namen bomo proučili presek različnih teorij, od politične,
diskurzivne do matematičnih teoremov ter tako postavili osnovo za razumevanje politične
manipulacije v širšem smislu, ne le kot manipuliranje z množicami, ampak tudi v smislu
apriorne manipulativnosti volilnih sistemov. Vendar pa cilj diplomskega dela ne bo iskanje
nove definicije politične manipulacije, temveč proučitev različnih oblik manipulacije ter
manipulativnih strategij, ki jih uporabljajo manipulatorji za dosego svojih ciljev. Poseben
poudarek pa bo tudi na volilnih sistemih, volitvah in predvolilnih kampanjah.
9
2.2 METODOLOŠKI OKVIR
2.2.1 Izhodiščne (hipo)teze
Iz podanega izhodišča, da je politična manipulacija vseprisotna ter da manipulativne metode
omogočajo zmago na volitvah, izpeljujemo hipotezo:
Politična manipulacija je prisotna na različnih ravneh z namenom pridobitve čim večje
podpore volilnega telesa.
2.2.2 Metodologija
To hipotezo bomo potrdili, delno potrdili ali ovrgli z natančno proučitvijo različnih
sekundarnih virov in literature. Skozi celotno diplomsko delo se bodo tako prepletale različne
uporabljene metodologije. Poudarek bo na deskriptivni metodi, ki jo bo dopolnjevala
interpretativna metoda. Interpretativni pristop se namreč nanaša na pomene (Bevir in Rhodes
v Marsh in Stoker 2002, 131), ti pa imajo pri manipuliranju prav posebno vlogo, saj
manipulator zakriva prave pomene ter jih nadomesti s tistimi, ki bodo pritegnili potencialne
volivce. Podoben pristop bomo ubrali tudi tekom diplomskega dela, saj bomo interpretirali
pomene ter cilje političnega manipuliranja. Hkrati pa se bo skozi celotno raziskovanje
manipulacije zastavljalo vprašanje »Kaj je resnica/resnično«? Po Foucaultu (v Bevir in
Rhodes v Marsh in Stoker 2002, 138) namreč objekti in dejanja postanejo resnični le, ko
imajo svoj prostor tudi v jeziku. Kot pa smo spoznali, politični jezik dovoljuje mnogo
različnih interpretacij pomenov, s tem pa tudi omogoča manipuliranje.
2.2.3 Struktura diplomskega dela
Diplomsko delo lahko razdelimo na tri bolj obširne sklope: uvodu in teoretsko-
metodološkemu delu bo sledil prvi sklop, ki bo zajemal predvsem splošne značilnosti
politične manipulacije ter ločitev od sorodnih konceptov. Nadaljevali bomo s sklopom o
različnih oblikah političnega manipuliranja ter diplomsko delo zaključili s poglavjem o
manipulativnih strategijah.
10
3 UMETNOST POLITIČNEGA MANIPULIRANJA
3.1 PREPRIČEVANJE vs. MANIPULACIJA
Da bi razumeli politično manipulacijo in njeno delovanje, moramo najprej razumeti, kaj ni
politična manipulacija oziroma moramo razmejiti koncept politične manipulacije in koncept
racionalnega prepričevanja.
»Nekateri ljudje verjamejo, da so vse oblike komunikacije same po sebi manipulativne, saj
težijo k spreminjanju in s tem na nek način k manipuliranju, spreminjanju vedenja drugih«.
Edini način, da komunikacija ne bi bila manipulativna, bi bil, da ne bi bila učinkovita (Rigotti
v de Saussure in Schulz 2005, 63). Vendar pa vsako politično prepričevanje v predvolilnih
govorih še ni manipulacija, marveč se s simbolnimi frazami poskuša pridobiti čim več
volivcev. Kar ločuje manipulacijo od racionalnega prepričevanja, pa je javni dostop
državljanov do informacij, saj »/…/ množično prepričevanje ni manipulativno, če je
zagotovljen dostop do primernih dejstev« (Goodin 1980, 14).
Racionalnemu prepričevanju in manipulaciji je skupno, da sta oba družbeno-psihološka
konstrukta, ki se izražata kot »asimetrična usmeritev vpliva« (Harré 1985, 126). Vendar pa
gre pri manipulaciji za dejanje moči ter za poseganje na globljo raven, na raven psihološkega
gonila (Dahl v Goodin; Goodin 1980, 14–29), kar pomeni, da se manipulirana oseba ne
zaveda vpliva nanjo. Ena oseba ima torej vpliv nad drugo, vendar pa, ko govorimo o
prepričevanju, lahko osebe svobodno verjamejo in delujejo kakor želijo, medtem ko imajo
manipulirane osebe bolj pasivno vlogo, so nesposobne razumeti resnične vzgibe ali videti
dejanske posledice. Kot primer Van Dijk (2006, 361) navaja vladni ali medijski diskurz glede
imigrantov, katerega posledica je, da običajen državljan za slabo stanje gospodarstva (npr.
nezaposlenost) obtožuje imigrante in ne slabo začrtane vladne politike. Pomembno pa je tudi
vprašanje, kakšen je ta vpliv ter v čigavem interesu so njegovi učinki. Pri prepričevanju je
učinek v interesu poslušalca, medtem ko gre pri uspešni manipulaciji za spremembo v
poslušalcih, ki je v interesu oratorja in verjetno ne v najboljšem interesu poslušalca1 (Harré
1985, 126).
1 Harré uporablja aristotelska pojma poslušalec, za osebo, na katero se izvaja vpliv in orator, za osebo, ki poskuša vplivati na poslušalca.
11
Kljub razmejitvi konceptov manipulacije in prepričevanja pa je lahko »/…/ meja med njima
zamegljena, saj bodo nekateri prejemniki manipulirani z nekim sporočilom, drugi ne«. Veliko
oblik oglaševalskih, politični in religioznih prepričevanj je sicer formalno etično legitimnih,
vendar se ljudje še vedno počutijo manipulirani oziroma jih analitiki označijo za
manipulativne. Zato je pomemben tako kontekstni model posameznika, njegovo zavedanje,
razumevanje sveta, zgodovine, ozadja politike, kot tudi okoliščine, v katerih se posameznik
nahaja. Isti prejemnik bo namreč v določeni okoliščini bolj dovzeten za neko obliko
manipulacije. Prav tako je lahko isti diskurz manipulativen v določeni družbeni situaciji, v
drugi pa ni (Van Dijk 2006, 361–372).
3.2 POLITIČNA MANIPULACIJA
Politična manipulacija se v vsakdanjih situacijah večinoma razume le kot manipuliranje ljudi,
tj. človeškega uma. Vendar pa je politična manipulacija bolj obširen pojem, manipuliranje
človeškega uma pa le en aspekt tega pojma.
Koncept politične manipulacije je bolj zapleten in velikokrat je njegovo razumevanje
izmuzljivo, treba pa ga je tudi ločiti od sorodnih konceptov vplivanja. Manipulacija se od
prepričevanja loči po tem, da poseduje moč in dominacijo (Van Dijk 2006, 362), koncept
manipulacije pa se razlikuje tudi od indoktrinacije, saj o slednji lahko govorimo le v primeru,
ko oseba razvije določena verovanja (Ware 1981, 166). Čeprav lahko manipulacijo ločimo od
prepričevanja in indoktrinacije, konceptu še vedno manjka jasna definicija, kar pa ne pomeni,
da je koncept tudi sam po sebi nejasen. De Saussure to prikaže z analogijo Wittgensteina (v
de Saussure in Schulz 2005, 117): »/…/ država ostane resnična in prepoznavna, klub temu da
ima nejasne ali celo sporne meje«.
Politična manipulacija zajema področje, kjer posameznik izvaja svojo moč bodisi s pomočjo
vpliva in avtoritete bodisi s pomočjo pravil in groženj. Vendar pa je bistvo manipulacije, da
je izvajanje moči zavajajoče ter proti (domnevni) volji t. i. »žrtve« manipulacije (Goodin
1980, 8–17). Gre za spreminjanje verjetij in želja, torej subjektivnih izbir, posredno, s tem,
da manipulator spremeni oziroma vpliva na pogoje objektivnih izbir. Želje osebe namreč
12
poskuša spremeniti tako, da ponudi slabe razloge, predstavljene kot dobre (Mills 1995, 99–
100).
Riker (v Epstein in Shvetsova 2002, 95) meni, da si včasih nekateri priborijo zmago z
verbalnim prepričevanjem (s tem ima Riker v mislih spremembo mišljenja), vendar pa
večinoma zmagajo, ker tako priredijo situacije, da si mu drugi ljudje želijo pridružiti ali pa
čutijo, da jih okoliščine silijo v to, da se jim pridružijo brez kakršnegakoli prepričevanja.
Seveda ne zanemarjamo dejstva, da ima vsak posameznik svoje zavedanje, s katerim teži k
doseganju svojih ciljev in interesov, vendar pa manipulator manipulira z določenimi aspekti
človeškega zavedanja. Predvsem pri tem mislimo na razumevanje, preverjanje verjetnosti,
emocije itd. (de Saussure v de Saussure in Schulz 2005, 117).
Manipulacija je tipična kategorija opazovalcev, analitikov in ne kategorija udeležencev (Van
Dijk 2006, 360), zatorej politično manipulacijo zaznamuje njena nevidna vseprisotnost, saj
se, kot pravi Južnič (1989, 248), »večji del dogaja na skrivaj«. V tem se tudi skriva uspešnost
manipulacije oziroma njeno esencialno bistvo, saj se »/…/ oseba, ki je manipulirana, ne sme
zavedati dejstva v trenutku manipulacije« (Goodin 1980, 19). Kajti, manipulacija ni več
manipulacija (nima realnih učinkov), ko se razkrijejo manipulatorjevi nameni.
Prav element prevare pa naredi manipulacijo bolj nemoralno kot alternativni procesi izvajanja
politične moči (npr. zastraševanje, teroriziranje itd.) (Goodin 1980, 22), zaradi česar ima
koncept manipulacije v vsakdanji praksi negativno konotacijo (Van Dijk 2006, 360). Element
prevare pa ni edino, kar naredi manipulacijo nemoralno. Po Kantovi (v Harré v Van Dijk
1985, 126) interpretaciji moralnosti je temelj moralnosti v razlikovanju med ravnanjem z
ljudmi kot z osebami ali kot s stvarmi. Pri manipulaciji pa poslušalec ni vključen kot zavedno
in racionalno bitje, saj mora v diskurzu orator poslušalca tretirati kot stvar (Harré v Van Dijk
1985, 126).
Negativna konotacija koncepta manipulacije je povezana tudi z reproduciranjem neenakosti,
saj deluje v najboljšem interesu dominantne skupine. Vsem tem vprašanjem o (ne)etičnosti
politične manipulacije pa je potrebno ob bok postaviti družbene posledice manipulacije (Van
Dijk 2006, 364). Tako na primer Ware (1981, 167) z različnimi primeri nakaže, da
manipulator ne manipulira vedno v svojo korist, temveč v korist druge osebe (npr.
13
posameznik zadrži določene informacije pred drugo osebo, saj naj bi ga le-te speljale do
napačnih zaključkov, zaradi katerih bi izbral politiko, ki ne bi najbolje predstavljala njegovih
interesov).
Kljub temu pa so pozitivni učinki politične manipulacije prej izjema kot pravilo. Pri
manipulaciji gre večinoma za ukano, prevaro, zavajanje ter za preračunljivo dejanje.
Manipulacija ne samo da vključuje moč, bolj natančno gre za zlorabo moči, za dominacijo
nad drugimi. Dominacija pa zahteva poseben dostop do redkih družbenih virov (npr. dostop
do množičnih medijev in javnega diskurza). »Manipulatorji /namreč/ dosežejo, da drugi
verjamejo ali delajo v interesu manipulatorja ter v nasprotju s svojimi najboljšimi interesi«
(Van Dijk 2006, 360).
Zanimiv pogled na koncept manipulacije predstavi Rigotti (v de Saussure in Schulz 2005,
69), ki dinamiko manipulacije poveže z dinamiko človeške napake. Bistvo manipulacije naj
bi tako bilo »izzvati napako« na strani osebe, ki je bila manipulirana. Manipulator poskuša
oslepiti nekoga s tem, da njegovo pozornost preusmeri na nekaj pozitivnega. Kot primer naj
navedem večji porast nacionalizma in nacionalne ideje v časih večje finančne nestabilnosti v
državi (24ur.com 2011, 7. avgust), kar je še posebej razvidno v državah v tranziciji, kjer še ni
vzpostavljena polna demokracija.
Po mnenju Dowdinga in Van Heesa (2008, 4) pa ni problematična sama manipulacija, ampak
nekvaliteta posredovanih informacij ter njihovo nerazumevanje. Informacije so torej ključno
orodje, ko želi govorec manipulirati s svojim »občinstvom«. Bodisi je informacij premalo
bodisi preveč, v vsakem primeru se manipulator opira na nevednost ali premajhno
poznavanje (Goodin 1980). Kajti kdor ima nadzor nad informacijami, poseduje tudi moč, ki
»/…/ v politiki pomeni toliko, kakor denar v ekonomiji« (Goodin 1980, 2). Arendtova (2003,
11) tako meni, da predsednik Združenih držav »/…/ predstavlja idealno žrtev popolnega
manipuliranja. Zaradi ogromnega obsega službe mora biti obdan s svetovalci /…/ ki izvajajo
svojo moč večinoma tako, da informacije presejejo skozi sito, še preden pridejo do
predsednika in interpretirajo svet namesto njega /…/ Predsednikova dovzetnost za
manipulacijo je logična posledica njegove izoliranosti znotraj sistema« (Barnet v Arendt
2003, 11; Arendt 2003, 11).
14
3.3 HERESTETIKA – Umetnost političnega manipuliranja
Pojem »herestetika«2 je skoval William H. Riker ter se nanaša na metodo oziroma umetnost,
kot jo poimenuje Riker, vplivanja na družbene odločitve (Riker 1984, 2). Gre namreč za
politično strategijo, ki jo večinoma sestavljajo izmišljeni stavki. Herestetika se razlikuje od
retorike, saj se cilj slednje nanaša na prepričevanje, to pa ni vedno dovolj za zmago na
volitvah. Po drugi strani pa je cilj herestetike, da ustvari proces odločanja, ki prikaže vse
prednosti govorca ter hkrati pomanjkljivosti drugih kandidatov (Riker 1986, 8; 103). Kajti
cilj volilne kampanje je, da »popravi, izboljša, prilagodi kandidatovo podobo« (Vreg 2000,
167). Torej, postavlja se vprašanje, zakaj kandidati v predvolilnem obdobju sploh posegajo
po manipulativnih metodah. Po Rikerjevem mnenju (1986, 142) je politična manipulacija
temelj volilne strategije, ker so kandidati »/…/ prepričani, da lahko s svojim naporom
spremenijo rezultat volitev«.
Riker (v Terchek 1983, 49) predstavi širok pojem politike kot težnje po zmagovanju ter
poudarja željo posameznikov, da bi nadzorovali druge ter se izognili situaciji, v kateri bi bili
sami nadzorovani. To idejo, da vsak igralec izkoristi vsako situacijo v svojo prednost, pa
lahko prevedemo v teorijo iger. Zato je tudi Riker videl politiko kot igro, v kateri vsak igralec
poskuša maksimirati svoje koristi na račun svojih nasprotnikov. Herestetika torej izvira iz
teorije iger, teorije družbene izbire in teorije racionalne izbire ter odgovarja na vprašanja o
izvoru, manipulaciji in spremembi okusov (Terchek 1983, 63).
Ker pa je herestetika umetnost, je njen uspeh odvisen predvsem od spretnosti, bistroumnosti
in iznajdljivosti posameznega politika (Evangelista 2001, 15). Zato Riker (1986, 106) uspeh
pripisuje previdnemu planiranju ali dolgi kampanji. Po drugi strani pa gre sposobnost večjega
manipuliranja pripisati visokemu položaju v politiki. Tako na primer lahko parlamentarni
voditelji zlahka manipulirajo s parlamentarnim telesom, saj se njihova moč skriva v njihovi
možnosti in sposobnosti nadzora (Riker 1986, 129).
A končni rezultat je zelo naključen in težko predvidljiv. Tudi Riker (1995, 34) sam priznava,
da je v realnosti herestetična manipulacija včasih uspešna, drugič ne, saj oseba nima
popolnega nadzora nad osebo, ki jo skuša manipulirati in ne do informacij ter pravice do
oblikovanja problemov. Uporaba herestetičnih tehnik torej še ne prinese zmage, ampak je 2 Grški izvor se nanaša na izbiranje in glasovanje (Riker 1986).
15
slednja odvisna od priložnosti, konteksta, napačnega razumevanja ter spretnost, ki vplivajo na
uspeh ali polom herestetičnih tehnik, kar je Riker prikazal tudi na primeru ratifikacije
ameriške ustave (Evangelista 2001, 15).
Herestetika se opira na uporabo jezika (ki ga bomo podrobneje razdelali v naslednjem
podpoglavju) z namenom manipuliranja ljudi. Matthew Evangelista (2001, 12–15) je
uporabil Rikerjevo teorijo ter s konkretnimi primeri prikazal herestetične tehnike nekdanjega
sovjetskega predsednika Mihaela Gorbačova. Evangelista Gorbačova označi za mojstra
manipulacije ljudi z jezikom, saj je pogosto skril svoje poglede in omogočal svojim
sogovornikom izraziti mnenje ter se navidezno strinjal z njimi, vendar na način, da je to na
koncu zanikal s stavkom »Ne, niste me prav razumeli.« Herestetika je umetnost, saj zahteva
zapletene fraze, katerih namen je, da se vsakega sogovornika pridobi za svojega zaveznika,
pogosta praksa pa je tudi dajanje novih pomenov starim idejam (Evangelista 2001, 15).
Lee Epstein in Olga Shvetsova (2002, 96–100) podajata tri Rikerjeve odgovore na
herestetično prestrukturiranje sveta:
- dodajanje alternativ (na ta način se razdeli večino);
- glasovanje po sofisticirani metodi (ne odraža človekove resnične, odkrite preference);
- nadzor agende oziroma dnevnega reda.
V politični realnosti naj bi imeli po Epsteinu in Shvetsovi (2002, 99–100) sicer akterji le
težko nadzor nad dnevnim redom, saj institucije pogosto ovirajo možnost za nadzor le-tega.
Vendar pa je bil Gorbačov mojster te tehnike. Kajti, namesto da bi opravil celovito razpravo
politbiroja o jedrskem testiranju, je prosil štiri sodelavce, da predstavijo splošni načrt
razorožitve z namenom njegove odobritve le en dan pred predvideno objavo. Poleg tega se
Gorbačov srečanja ni udeležil, ampak je bil na dopustu. S tem ko se je oprl na kombinacijo
herestetičnih spretnosti in močjo institucije generalnega sekretarja, je Gorbačovu uspelo
izpeljati politike, ki so prispevale h koncu jedrske oboroževalne tekme (Evangelista 2001,
16–18).
»Umetnost herestetike postavlja strategije, združljive s pristopi racionalne izbire v kontekst, v
katerem norme in ideje, kot tudi idiosinkrazija in priložnost, igrajo pomembno vlogo. Tako
je pri njeni uporabi v mednarodnih odnosih herestetika umeščena, verjetno v zadregi, med
16
racionalističnim in konstruktivističnim pristopom, oziroma bolj optimistično, pomaga
premostiti vrzel med njima« (Evangelista 2001, 15).
3.3.1 Kritika Rikerja
Riker se je v svojem delu o herestetiki ukvarjal s strateškimi situacijami, pri čemer se je
naslanjal na metodo študije primerov. Vendar pa iz teh primerov ne izvemo, zakaj so akterji
izbrali neko herestetično orodje pred drugim ter katere okoliščine so dovolj podobne, da bi
ustvarile določen tip herestetičnega obnašanja. Riker namreč ni izdelal formalnih modelov,
njihovih rešitev ter ni izpeljal matematičnih ekvalibrijev, zaradi česar ni uspel proizvesti
empirično preverljivih napovedi (Epstein in Shvetsova 2002, 94–100).
Le malo učenjakov je proučevalo pojem herestetike, za kar sta odgovorna predvsem Rikerjev
neuspeh, da bi proizvedel empirično preverljivo teorijo ter njegove predpostavke, da imajo
akterji dokončne in popolne informacije o preferencah in verjetnem delovanju drugih
akterjev. Vendar kljub temu da Rikerjeva teorija herestetike ni popolna, to ne pomeni, da bi
morale biti njegove ideje še naprej prezrte. Kajti najbolj institucionalizirane politične situacije
ustvarjajo zmagovalce in poražence, naše razumevanje politike pa bi ostalo osiromašeno, če
ne bi upoštevali, kako akterji poskušajo prestrukturirati različne situacije izbir v njihovo
lastno korist (Epstein in Shvetsova 2002, 95–102).
3.4 POMEN POLITIČNEGA JEZIKA ZA MANIPULACIJO
Jezik je politika, politika podeljuje moč, moč določa način kako ljudje govorijo in kako so
razumljeni. Analiza jezika je iz tega vidika več kot akademska vaja: danes bolj, kot
kdajkoli prej, je spretnost preživetja
(Lakoff v Ferrari 2007, 621).
Politični jezik, s katerim so posredovane informacije, je eden glavnih orodij politične
manipulacije ter hkrati poseben fenomen, saj lahko z jezikom zakrijemo pravi pomen
oziroma namen in cilj delovanja. Zdi se, da vsako dejanje, beseda, sistem itd. nosijo v sebi
potencial za politično manipulacijo, saj »/…/ lahko posameznik dejansko naredi stvari s
pomočjo besed« (Q. Skinner in J.G.A. Pocock v Goodin 1980, 67) oziroma z načinom
uporabe besed v zapletenih stavkih, ki tvorijo nejasne pomene. Jezik je lahko tudi
17
skrivnosten, odmaknjen in nerazumljiv, kar Južnič (1989, 288–289) imenuje tujost
političnega jezika, to pa predstavlja močno obliko politične manipulacije.
Politični jezik je jezik moči, saj je v njegovi naravi, da ima nekdo besedo, drugi pa ne (Južnič
1989, 277–288). To pomeni, da lahko določen posameznik oziroma skupina upravlja z
definicijami sveta, pomenov, razlagami dogodkov. Politični jezik je tudi ideološki jezik, saj
opredeljuje in izraža neko konkretnost, zato je ideološkost neizogibna. Prav tako se tudi ne
more izogniti mitološkosti, saj ne poimenuje obstoječega, temveč se raje zateka k tistemu, kar
je želeno (Južnič 1989, 277–289). Zato lahko trdimo, da je uporaba jezika strateška.
Potencial političnega jezika namreč ne izvira iz opisa realnega sveta, ampak iz rekonstrukcije
preteklosti ter priklica neopaženih situacij v sedanjosti in potencialov prihodnosti. Pri tem se
opira na metafore, dvoumnosti, prenesene pomene (Edelman 1988, 103–108), ki jih potem
ponavlja in jih tako utrjuje v umih množic. Nenehno ponavljanje je tako tipično za politični
govor (Južnič 1989, 286).
Mitološko razsežnost lahko opazimo tudi pri uporabi 1. osebe množine, saj beseda »mi«
ustvarja enotnost med govornikom in njegovim občinstvom, zato gre po mnenju Goodina
(1980, 105) za tipično prevaro. Vendar pa možnost politične manipulacije ni moč doseči le s
spretno uporabo jezika, ampak ponuja možnost močne manipulacije tudi jezikovna
deprivacija volivcev (Goodin 1980, 79). Nerazumevanje pomenov namreč ustvarja priložnost
manipuliranja z ljudmi, na kar kažejo tudi primeri iz zgodovine, ko je bila vednost domena
manjšine ter so ljudi dosegla le prefiltrirana sporočila. Vednost oziroma nevednost tako
ustvarja eno najmočnejših orožij politične manipulacije.
Vendar pa politična manipulacija ne deluje nujno zgolj s pomočjo političnega jezika, saj se da
s pomočjo izkoriščanja pravil ugodno upravljati s političnimi situacijami (Riker 1989, 89).
Zato politična manipulacija deluje na različne načine in prevzema različne oblike, ki bodo
podrobneje razložene v naslednjem poglavju.
18
4 RAVNI IN OBLIKE POLITIČNEGA MANIPULIRANJA
4.1 MANIPULATIVNOST VOLILNIH SISTEMOV
Ni nujno bistvo politične manipulacije, da v svoje središče postavlja osebo, ki manipulira z
drugimi oziroma osebo, ki je »žrtev« manipulacije. Drug vidik ali obliko manipulacije
podrobno predstavi David Hartvigsen, ki se v svojem članku »The manipulation of voting
systems« osredotoča na politično manipuliranje z volivci, ki jo dopušča predvsem
specifičnost volilnega sistema (2008). To pomeni, da volilni sistem ponuja možnosti za
manipulacijo, noben volilni sistem namreč ni popoln ter nosi potencial za izkoriščanje
različnih lukenj v sistemu oziroma je ranljiv za strateško glasovanje.
Hartvigsen (2008, 14) posebno pozornost posveča procesu izvolitve ameriškega predsednika
ter sistemu elektorskih glasov ter ugotovi dve pomanjkljivosti, ki sta zanj ključni za
razumevanje kako prihaja do manipulacij samega sistema. Prva pomanjkljivost sistema je, da
največje število glasov na volitvah še ne zagotavlja zmage, saj so v ZDA volitve direktne in o
zmagi odločajo elektorji3. Druga pomanjkljivost je diskriminacija tretjih strank (Hartvigsen
2008, 14), kar v bistvu tudi ustvarja potrebo po strateškem glasovanju, saj so tretje stranke že
apriorno obsojene na neuspeh.
Hartvigsen se v članku ne posveča le manipulativnosti ameriškega volilnega sistema, ampak
gre korak dlje ter si zastavi vprašanje ali obstaja kakšen volilni sistem, ki ni manipulativen.
Ugotavlja, da so lahko manipulativni tako večinski kot pluralni volilni sistemi; in sicer takrat
»/…/ ko lahko volivec (v realnosti gre za skupino) s tem, ko spremeni svoj glas, vpliva na
rezultat volitev« (2008, 18) oziroma po Gibbardu in Satterthwaitu (v Hartvigsen 2008, 18) je
»/…/ volilni sistem manipulativen, če je izmed treh ali več kandidatov eden od njih večinski
zmagovalec, ter ne gre za diktaturo«.
4.1.1 Matematični teoremi in (ne)manipulativnost različnih metod voljenja
Pri raziskovanju in preučevanju manipulativnosti volilnih sistemov se ne moremo izogniti
matematičnim teoremom, ki na teoretičen način dokazujejo manipulativnost oziroma 3 V zgodovini je bilo nekaj takih primerov, zadnji leta 2000, ko so elektorji izvolili Georga Busha in ne Ala Gora (glej Hartvigsen 2008, 14).
19
nemanipulativnost določene volilne metode. Po Gibbard-Satterthwaiteovem teoremu (v
COMAP 2008, 381) tako ne obstaja volilni sistem s tremi ali več kandidati in z neomejenim
številom volivcev, ki bi proizvedel zmagovalca, pri čemer ne bi bilo izenačenosti, ki bi
ustrezal Paretovemu načelu, ki bi bil nemanipulativen in ki ne bi bil diktatura.
Po Mayevem teoremu manipulativnosti velja, da je med vsemi dvostrankarskimi sistemi, ki
nikoli ne povzročijo izenačenosti med kandidatoma, večinsko pravilo edino, ki vse volivce in
oba kandidata obravnava enako in je nemanipulativno. Za pluralni sistem pa velja, da ne
more biti manipuliran s strani samo enega volivca, izid namreč lahko spremeni le skupina
volivcev, ki se skupno odloči spremeniti glas (COMAP 2008, 373–379). Saari (v Favardin in
drugi 2002, 225) zato razlikuje med mikro, kjer samo individualni volivec ali manjša skupina
poskušajo manipulirati s sistemom, in makro manipulacijami, pri katerih visok odstotek
volivcev usklajuje svoj volilne strategije.
Različne metode glasovanja imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti, a po Donaldu Saariju
(v Hartvigsen 2008, 20) noben volilni sistem ni imun na politično manipulacijo. Še več, z
izbiro določene metode glasovanja je tudi možno omogočiti zmago vnaprej določenemu
kandidatu. Saarijev citat se glasi: »/…/ povejte mi kdo naj zmaga na volitvah. Kajti, po
pogovoru s člani vaše organizacije ter določitvijo njihovih preferenc, bom oblikoval
'demokratični volilni postopek', ki bo zagotovil zmago vašega kandidata«. Tudi Riker (1986,
142) je mnenja, da so lahko vse institucije zmanipulirane, saj ni garancije, da bo socialna
izbira neodvisna od metode po kateri je izbrana.
Najbolj znan citat v zgodovini družbene izbire se pripisuje Jean Charlesu Bordaju (v COMAP
2008, 370) kot odgovor kolegu, ki se je norčeval iz njegove sheme, Bordajevo štetje (ang.
Borda count), s katero volivci zelo lahko manipulirajo: »Moja shema je namenjena le
poštenim ljudem«. Bistvo te sheme je namreč, da vsak volivec razdeli tri ali več kandidatov
po vrsti od najbolj do najmanj želenega. Vendar, da bi zagotovil zmago svojega kandidata,
podeli najmanj točk kandidatu, ki je po njegovem mnenju največji konkurent izbranemu,
prvemu kandidatu (COMAP 2008, 370). Favardin je s sodelavci (2002, 214) primerjal med
seboj učinke manipulacije na Copelandovo in Bordajevo metodo. Pri Copelandovi metodi je
v vsakem paru ena alternativa zmagovalna in dobi eno točko ter druga poražena in dobi nič
točk, na koncu pa zmaga alternativa z najvišjim rezultatom. Raziskava je pokazala, da je
20
Bordajevo štetje bolj ranljivo na strateško glasovanje od Copelandove metode ter da obstajajo
situacije, v katerih je po Copelandovi metodi prisotnih manj manipulativnih elementov kot pa
po Bordajevi. Po drugi strani pa je Bordajevo štetje najmanj občutljivo na mikro manipulacije
(Favardin in drugi 2002, 225–226).
Arrowov teorem nemožnosti je ključni teorem teorije socialne izbire. Ta model razkriva,
zakaj prihaja do različnih alternativ v politični sferi, kljub temu da se okus volivcev ne
spreminja. Različne alternative so namreč izbrane z različnimi metodami glasovanja (Riker
(1986, 142–143), zato Arrowov teorem potrjuje, da želje ljudi ne obstajajo (McLean 2008,
202). Arrow pa je tudi dokazal, da ne obstaja sistem, ki bi združeval preference
posameznikov, ki bi potem veljale za celotno družbo kot funkcija družbene blaginje, in bi
izpolnjevale minimalne pogoje pravičnosti in racionalnosti (McLean 2008, 197).
Bistvo Arrowega teorema nemožnosti je, da vsak sistem, ki izpolnjuje pogoje univerzalne
domene (U) – nihče ni izključen, šibkega Paretovega načela (P), neodvisnosti od irelevantnih
alternativ (I) ter nediktature (D), ne izpolnjuje pogoja tranzitivnosti4. Bordajevo štetje tako
krši pogoj I, zato vsak lahko manipulira z njo, Condorcetova metoda izpolnjuje pogoje U, P, I
in D, vendar krši tranzitivnost, zato je manipulativna za herestetike (McLean 2008, 202–
204). Po Condercetovi metodi obstaja tudi možnost volitev, ki ne prinesejo zmagovalca, kar
imenujemo Condorcetov paradoks (COMAP 2008, 380). S pomočjo Arrowih pogojev pa
lahko zapišemo tudi Gibbard-Satterthwaitev teorem: nemanipulativno determinirano pravilo
izbire mora upoštevati tranzitivnost ter Arrowove pogoje U, P, in I, vendar pa mora kršiti
pogoj D, mora biti diktatorski (McLean 2008, 204).
Manipulativni torej niso zgolj ljudje, ampak tudi volilni sistemi, ki so manifestacija človeške
želje po nadzoru, oblasti, moči in vplivu. Od tod tudi etična vprašanja, ki se naslavljajo na
doseganje zmage, ne glede na sredstva in to v imenu demokratičnosti. Vsak volilni sistem
sicer dopušča možnost strateškega glasovanja, ki rezultira v popačeni podobi dobljenih
odstotkov na volitvah. Kljub temu pa je tak način glasovanja posameznikova (osebna)
odločitev, medtem ko je trgovanje z glasovi strateško manipulativno dejanje. Hartvigsen sicer
preuči teoretične možnosti manipulacije ameriškega sistema, vendar pa pri tem izpusti pomen
4 Če imamo tri alternative ter preferiramo A pred B in B pred C, in sicer po načelu tranzitivnosti, to pomeni, da preferiramo tudi A pred C.
21
človeškega faktorja, ki določa, na kakšen način bodo volili posamezniki ter ali bodo
izkoristili možnost političnega manipuliranja.
4.2 STRATEŠKO GLASOVANJE
Hartvigsen (2008, 18–20) ugotavlja, da imajo potencial za manipulacijo tako večinski kot
pluralni volilni sistemi ter dalje, da noben volilni sistem ne more stoodstotno odpraviti
učinkovanje strateškega glasovanja, kar nakazujejo matematični teoremi. Kajti ne samo
kandidati, temveč tudi volivci imajo sposobnost vplivanja na rezultat volitev, s tem ko volijo
strateško (Hartvigsen 2008).
Strateško glasovanje je oblika politične manipulacije, ki ne predstavlja volivčevih resničnih
preferenc (COMAP 2008, 369). Volivec tako voli določenega kandidata z namenom, da bi
povečal možnost želene politične stranke in ne tistega kandidata, ki sicer ustreza njegovim
resničnim preferencam (Hartvigsen 2008, 15). Dowding in Van Hees (2008, 5) za temeljni
rezultat strateškega glasovanja imenujeta Gibbard-Satterthwaitev teorem. Samo diktatura ni
ranljiva na manipulacije, saj pri različnih demokratičnih volilnih sistemih vsaj en volivec ne
izrazi svojih resničnih preferenc. Zgodovinske reference manipulativnosti volilnega sistema
vključujejo komentar matematika C. L. Dodgsona iz 19. stoletja: »Volivci težijo k
sprejemanju volilnega načela, ki naredi volitve bolj igro spretnosti kot pa pravi test želja
volivcev« (COMAP 2008, 369).
To je sicer »pogost tip volilnega obnašanja«, Hartvigsen (2008, 16) pa se predvsem sprašuje
»/…/ ali je tak sistem etičen oziroma ali je strateško glasovanje etično /ter/ ali se trgovanje z
glasovi etično razlikuje od neorganiziranega strateškega glasovanja«. Hartvigsen sicer ne
poda nedvoumnega mnenja glede etičnih vprašanj, ki si jih zastavlja, ampak z njimi bolj
poskuša ustvariti prostor za nadaljnjo debato. Kajti poudarja, da gre pri trgovanju z glasovi za
»/…/ novo etično vprašanje, /saj/ izkorišča nove tehnologije, npr. internet« (Hartvigsen 2008,
16–20), kjer ima tudi svoje korenine.
Hartvigsen izpostavi različne matematične teoreme, ki nakazujejo, da ne more obstajati
sistem, ki bi stoodstotno odpravil učinkovanje strateškega glasovanja. Vendar pa po drugi
22
strani navaja tudi Saarija, po katerem bi obstajalo manj pobud za strateško glasovanje, če bi
lahko volivec razvrstil kandidate med tiste, ki so zanj bolj zaželeni ter druge, ki niso
(Hartvigsen 2008, 19–20).
4.3 MANIPULACIJA POLITIČNIH MEJ oziroma GERRYMANDERING
Kot kartograf imam lahko večji vpliv na volitve kot s predvolilno kampanjo … ko imam
lahko jaz, kot kartograf, večji vpliv na volitve kot volivci, potem sistem ne deluje
(republikanski svetovalec David Winston v Eiperin 2006).
Izvor pojma sega v začetek 19. stoletja, ter je skovanka priimka guvernerja Massachusettsa
Elbridgea Gerryja ter angleške besede »salamander« (v slovenskem prevodu repati krkon).
Leta 1812 je Gerry podpisal zakon, ki je preoblikoval politične meje države v večinsko korist
lastne stranke, kar je razburilo opozicijsko stranko. Ena od okrožij je bila čudno oblikovana,
kar je opazil portretist Gilbert C. Stuart in narisal obliko okrožja ter mu dodal glavo in ga
imenoval »Gerrymander« (glej Slika 4.1) (West's Encyclopedia of American Law 2005).
Slika 4.1: sporno okrožje CD 11 ter upodobitev »stvora Gerrymander« portretista Stuarta, iz
leta 1812.
Vir: West's Encyclopedia of American Law (2005).
Gerrymandering je torej posebna oblika manipulacije političnih mej in klasično geografsko
orodje za volilno pripadnost oziroma za volilno diskriminacijo (Goodin 1980, 15; Morrill
23
1991, 23). Gre za manipulacijo političnih mej z namenom pridobitve ali ohranitve politične
oblasti, s čimer se lahko okrepi ali oslabi volilno moč neke skupine ali etnične manjšine.
Gerrymandering ne zahteva postavljanja mej v nepravilnih oblikah, saj so etnične skupnosti
skoraj praviloma vedno skoncentrirane na nekem območju, gre torej za koncentracijo ljudi, ki
imajo zavest o identiteti. To tudi pomeni, da je moč politične stranke pogosto skoncentrirana
v določenem mestu ali delu mesta (Morrill 1991, 24).
Gerrymandering se pogosto pojavlja v večini držav z razmeroma svobodnimi volitvami. Še
posebno je pogost v Združenih državah, Kanadi, Avstraliji in Združenem kraljestvu, kjer
predstavniki predstavljajo posamezno okrožje (Morrill 1991, 24). V Združenih državah so
mnoge jugovzhodne države uporabljale gerrymandering za slabitev volilne moči
Afroameričanov (West's Encyclopedia of American Law 2005) ter na ta način ovirale njihov
razvoj ter napredek pri pridobivanju osebnih in političnih pravic, pravic pravega državljana.
Morill (1991, 24–25) opiše različne načine postavljanja političnih meja:
- razredčenje (ang. dilution): razdelitev prostora, ki bi bil brez razdelitve dovolj velik,
da bi tvoril večino. Gre za volilne enote, kjer je skoncentrirana neka etnična manjšina
ali volilna enota, ki je razvila lojalnost določeni stranki;
- pakiranje (ang. packing): glasove nasprotujoče si stranke se porabi tako, da se jih
skoncentrira v čim več okrožij. Hkrati pa se sprejme dejstvo, da bo druga stranka
dobila kakšno okrožje;
- izločitev (ang. pairing ali elimination): gre za najbolj učinkovito strategijo, pri kateri
so meje začrtane tako, da so volivci nasprotujoče si stranke v enem, »prilagojenem«
okrožju, hkrati pa se oblikuje več »odprtih« okrožij z večinsko podporo določeni
strank;
- več-člansko okrožje: ni očitna strategija v smislu manipulacije političnih meja, vendar
pa je lahko uporabljena učinkovito. Izkorišča se prednost velikih mest oziroma velikih
okrožij, kjer ima neka stranka večino, kar prinese večje število sedežev v parlamentu;
- okleščenje (ang. shoestringing): oblikovanje marginalnega okrožja za določeno
stranko.
Gerrymandering je etično sporen, ne le zato, ker gre za očitno politično manipulacijo, ki
razvrednoti proces volitev in temeljno idejo predstavniške demokracije o »voditelju, ki ga
24
izbere ljudstvo«, ampak je takšna oblika manipulacije toliko bolj sporna, saj je bila pogosto
uporabljena za zatiranje določene etnične skupine. Po Morillu (1991, 25) je bil do leta 1980
rasni gerrymandering precej uspešen »/…/ pri onemogočanju oziroma upočasnjevanju rasti in
politične moči etničnih manjšin«. S tem ko določena etnična ali družbena skupina nima
svojih predstavnikov v parlamentu, tudi ne more zagovarjati in promovirati svojih interesov.
Kljub temu da si je marsikateri politik ali politična stranka zagotovila večino s pomočjo
manipuliranja s političnimi mejami, pa gerrymandering ni vedno uspešen. Kajti volivci lahko
volijo drugo stranko, po drugi strani pa obstaja tudi možnost, da si tudi nasprotna stranka želi
maksimirati svoje interese (Morrill 1991, 26). Prostor politike je namreč dinamičen in ne
statičen, vsak politični akter namreč teži k zmagi na volitvah. Volitve pa so resna igra, kjer
akterji pogosto igrajo v machiavellističnem duhu, kjer cilj, priti na oblast, upravičuje uporabo
sredstev za njegovo dosego.
4.4 MANIPULACIJA ČASA VOLITEV
V mnogih parlamentarnih sistemih je čas naslednjih volitev določen po presoji trenutne
vlade. Kljub temu da na primer v Veliki Britaniji lahko med volitvami preteče največ pet let,
pa voditelji niso obvezani čakati polno obdobje. To daje voditeljem moč, da za datum volitev
izberejo najprimernejši trenutek, in sicer, ko se pričakuje zmago na volitvah. V britanski
politiki je tako izbira datuma naslednjih volitev najpomembnejša posamezna odločitev, ki jo
sprejme britanski premier (Smith 2003, 397–398).
Voditelji se namreč zavedajo, da čas volitev vpliva na volilni rezultat (Smith 2003, 399), pri
čemer veliko vlogo igra predvsem dobra gospodarska rast (Kayser 2005, 17). Pomembno pa
ni le trenutno stanje gospodarstva, ampak tudi trendi, ki se bodo odvijali v prihodnosti.
Voditelji pa imajo o najverjetnejših prihodnih zmogljivostih boljše informacije od svojih
nasprotnikov v opoziciji. Datum volitev zatorej razkriva voditeljeva pričakovanja o
prihodnosti. Tako je na primer nekdanja britanska predsednica vlade Margareth Thatcher 9.
maja 1983 sklicala volitve za 9. junij 1983. Kot se je kasneje izkazalo, je Thatcherjeva imela
informacije o možnostih za slabše stanje gospodarstva v drugi polovici leta zaradi zvišanja
inflacije, zaradi česar je sklicala predčasne volitve eno leto prej (Smith 2003, 399–400).
25
Po teoriji politično-poslovnega cikla voditelji manipulirajo z instrumenti politik ter tako
ustvarjajo ugodne gospodarske pogoje, pod katerimi se izvedejo volitve. En razlog, zakaj
trenutni voditelji pričakujejo padec gospodarske zmogljivosti je, da so vse stavili le na
trenutni uspeh. V volilnih sistemih, kjer je čas volitev fiksen in točno vnaprej določen, pa
poteka drugačen politično-poslovni cikel. Voditelji manipulirajo z instrumenti politik, tako da
je gospodarska zmogljivost države dobra v času volitev. Do takšnih manipulacij prihaja
navkljub dejstvu, da lahko vodijo k slabši gospodarski zmogljivosti na dolgi rok (Smith 2003,
404).
Obstajata torej dva različna pristopa k vplivanju na rezultat volitev s pomočjo določitve
najprimernejšega časa volitev. Pasivni pristop, ki se v angleški literaturi poimenuje s
terminom deskanje (ang. surfing), ter za katerega je značilno, da voditelji določajo čas volitev
glede na najugodnejše gospodarsko obdobje države, in aktivni pristop, pri katerem gre za
uporabo manipulativnih strategij z namenom dosega dobrega gospodarskega stanja države za
čas volitev. O neposredni manipulaciji torej govorimo, ko vlada aktivno vpliva na
instrumente politik (Smith 2003, 405). Torej, boljše, kot se odreže gospodarstvo, bolj se
poveča oportunistično določanje časa volitev, po drugi strani pa se zmanjša gospodarska
manipulacija, ki jo motivirajo volitve (Kayser 2005, 25).
O oportunističnem določanju časa volitev ne moremo govoriti kot o pravi obliki
manipulacije, saj gre bolj kot za manipulacijo za izkoriščanje dobrih gospodarskih razmer v
državi ter posledičnega razpisa predčasnih volitev. Iz tega vidika gre torej za politično
dejanje, ki pa ima manipulativne učinke, saj preferira politično stranko na oblasti, ki ima
boljše informacije o prihodnem stanju gospodarstva v državi, kar lahko izkoristi za dosego
boljšega rezultata na volitvah.
4.5 MANIPULIRANJE Z JAVNIM MNENJEM
Javnomnenjske raziskave so povsod okoli nas ter ves čas. Gre torej za poplavo anket, zato
politični aktivisti (kandidati na volitvah, politične stranke, interesne skupine) vlagajo
ogromno denarja v fokusne skupine in ankete (Shapiro in Jacobs 2001, 151). Politiki se
trudijo z vsemi močmi, da bi spremenili javno mnenje ter se oprimejo vsakršnih sprememb
26
javnega mnenja, ki so koristne njihovi poziciji, z namenom upravičevanja njihovih politik
(Jacobs in Shapiro 2000).
Politiki se odzovejo na javno mnenje na dva različna načina:
- politiki zbirajo informacije o javnem mnenju z namenom oblikovanja vladne politike
(gre za oportunistično vedenje, ki ga Jacobs in Shapiro poimenujeta z angleško
besedo pandering);
- uporaba raziskav o javnem mnenju z namenom spremembe javnega mnenja v podporo
določenim politikam
(Jacobs in Shapiro 2000).
Zato lahko govorimo o ironiji današnje politike, saj po eni strani politiki slepo sledijo
javnomnenjskim anketam, po drugi strani pa se premišljeno izogibajo zgolj enostavnemu
ustvarjanju politik, ki slonijo na željah javnosti (Shapiro in Jacobs 2001, 156). Vendar pa je
njihov dejanski vpliv bolj kompleksen, kajti spreminjanje javnega mnenja ne poteka z
direktnim prepričevanjem, ki temelji na izbiri politik. Predlogi politik, ki jih promovirajo,
namreč pogosto izzovejo nova ali nasprotujoča sporočila medijev ali političnih nasprotnikov
(Jacobs in Shapiro 2000). Spreminjanje javnega mnenja je tako v domeni politične
manipulacije, saj spreminjanje ne poteka neposredno, s prepričevanjem, ampak s
spreminjanjem sporočil dogodkov realnosti in njihovih pomenov.
Canes-Wrone pa skupaj s sodelavci (2001, 533) ločuje pravo vodenje od lažnega. Politik
izvaja »pravo« vodenje, ko deluje glede na svoja prepričanja, tudi ko zagovarja politiko, ki ni
v javnem interesu. Medtem ko se »lažno« vodenje nanaša na situacijo, v kateri politik izbere
nasprotno politiko, ki je v nasprotju z dobroimetjem družbe, vendar pa volivci lažnega
vodenja ne morejo razlikovati od pravega. Volitve sicer vedno ne vzpodbujajo
oportunističnega vedenja, lahko pa vzpodbujajo lažno vodenje (Canes-Wrone in drugi 2001,
546).
Ker je lažno vodenje zavajajoče in proti (domnevni) volji ljudi, če uporabimo Goodinovo
terminologijo in definicijo politične manipulacije, potem lahko sklenemo, da je lažno vodenje
politična manipulacija. Medtem ko pri oportunističnem sledenju javnemu mnenju ne moremo
govoriti o manipulaciji, ampak zgolj o političnem dejanju, torej o strategiji za dosego
izvolitve na oblast. Jacobs in Shapiro (2000, 77) izpostavljata tudi odvisnost Bele hiše od
27
manipulacije javnega mnenja. Uradnikom Bele hiše se namreč zdi neizogibno, da učinkovita
komunikacijska strategija vsebuje nepopolne ali celo zavajajoče informacije ter pojasnitve o
odločitvah.
Za manipulacijo ljudi v širšem spektru so potrebna močna stališča, vedenje in ideologije,
vendar ko je enkrat vedenje ljudi pod vplivom, lahko že malo ali nič manipulacije doseže, da
ljudje ravnajo glede na določen interes. Dogodke, ki so se odvijali po terorističnih napadih
11. septembra 2001, lahko označimo za primer množične manipulacije. Posledični ukrepi, ki
so imeli močan vpliv sprememb na celotno družbo, niso bili v najboljšem interesu
državljanov. Pri tem mislimo na dramatični dvig porabe v vojski, legitimna vojaška
posredovanja, ki so bila izvedena mimo ustave, ki vsiljuje hude omejitve družbenih pravic in
svobode. Družba je takšna poseganja v svobodo v imenu varnosti dovoljevala, saj so bili
državljani prepričani, da takšni ukrepi zagotavljajo njihovo zaščito. V tem primeru lahko
govorimo o zelo učinkoviti politični manipulaciji, ki za svoj uspeh zlorablja čustveni
dogodek, ki je imel močan vpliv na ljudi. Poleg manipuliranja z emocijami ljudi pa sta bili
uporabljeni tudi manipulativni strategiji ponavljajočih se sporočil ter zloraba sorodnih
dogodkov, torej prikaz drugih terorističnih napadov po svetu (Van Dijk 2006, 369–370).
4.5.1 Manipulacija s pomočjo lažnih javnomnenjskih raziskav (ang. Push polls)
»Push polls« je angleška beseda, ki pomeni lažno in negativno usmerjeno raziskavo javnega
mnenja, katere edini namen je manipulacija volivcev. Izvajalci takšnih raziskav uporabljajo
neetične in nepoštene strategije za ustvarjanje večje priljubljenosti enega ter očrnitev
nasprotnega kandidata. Za takšne javnomnenjske raziskave so značilna hipotetična vprašanja
z negativnimi sporočili (npr. ali bi na vaš glas vplivalo dejstvo, če bi vašega kandidata
(podano ime) aretirali zaradi vožnje pod vplivom alkohola), ki pa pustijo negativni prizvok.
Namen takšnih hipotetičnih vprašanj je, da se v volivcu vzbudi dvom o sposobnosti in
poštenosti kandidata ter se tako poveča možnost, da posameznik posledično spremeni svoje
mnenje, svoj glas (Sterb in Pinkus 2004, 96).
28
5 MANIPULATIVNE STRATEGIJE PREDVOLILNIH
KAMPANJ
Ko govorimo o laganju, še zlasti o laganju tistih, ki delujejo, bi torej ne smeli pozabiti, da
se laž v politiko ni prikradla po naključju, zaradi človeške grešnosti; zato moralna
ogorčenost ne bi mogla doseči, da bi izginila
(Arendt 2003, 8).
Anna Antonova (2010, 108–114) se je v svoji raziskavi osredotočila posebej na značilnosti
predvolilnih kampanj ter ugotovila, da je značilnost predvolilnih govorov, da ciljajo na
instinkte volivcev, posebnosti človeških občutkov ter osnovnih emocij. Takšni govori so tudi
najbolj uspešni, saj imajo esencialne značilnosti univerzalnosti in kolektivnosti. Vsi govori
vsebujejo posebne bontonske fraze (pozdravi in besede odobravanja/cenjenja), imajo
prognostični značaj, glavni komunikativni namen predvolilnih govorov pa je dajanje obljub.
Pri predvolilnih govorih gre večinoma za občinstvu prirejena sporočila, pri čemer ne gre za
manipulacijo, ampak je še v mejah dovoljenega zagovorništva (Mills 1995, 108), zato lahko v
tem primeru govorimo o političnem dejanju, katerega namen je pridobivanje volivcev.
Volivci se sicer popolno ali deloma zavedajo manipulativnega značaja predvolilnih sporočil
ter ugibajo, ali razumejo, katera napoved je tudi v resnici načrtovana za uresničitev
(Antonova 2010, 108).
Manipulativne strategije lahko v splošnem razdelimo na:
- prazni simbolizem: simbolne fraze prikličejo emocije volivcev ter odvračanje od
realnih problemov, ki bi morali biti v središču kampanje. Ta strategija je lahko
manipulativna, vendar ni nujno;
- izkrivljanje resnice: ozadja dogodkov, ki igrajo bistveno vlogo, so zamolčana. Gre za
zavajanje volivcev in njihovo manipulacijo, saj se večinoma prikrivajo dejstva, ki bi
sicer odvrnila volivce;
- politično laž;
- tajnost oziroma zadrževanje informacij;
- vrsto iluzije, da je obvestil o politiki dovolj, da skrivnosti ni;
- propagando: aktivna oblika manipulacije;
- poplavo informacij: ljudje ne morejo ločiti resničnih od neresničnih informacij;
- blatenje nasprotnika in njegovo diskreditacijo;
29
- izkoriščanje strahov volivcev (manipulativno, kadar je strah pretiran in izkoriščen);
- podpihovanje sovraštva;
- javno zavzemanje za probleme, za katere oseba nima pooblastila: rahlo manipulativno
(Goodin 1980, 39; Južnič 1989, 275; Mills 1995, 108–110).
Manipulativne strategije se med seboj razlikujejo, najpogostejša oblika manipulacije je sicer
omejitev izbire, druga možnost, ki je prav tako učinkovita, pa je mnogo izbir (Ware 1981,
168–169). Pogosto se strategije med seboj prekrivajo, saj je le redko uporabljena le ena
strategija. Tako se je na primer pri tajnosti le težko izogniti tudi politični laži, da se
zadrževanje informacij prikrije.
Po Antonovi (2010, 109) predstavljajo glavni manipulativni mehanizem informacije o
možnosti zadovoljitve oziroma nezadovoljive človeških instinktov, skupaj s pozitivnimi ali
negativnimi asociacijami. Kandidati na volitvah tako uporabljajo različne tehnike
prepričevanja:
- dojemanje informacij skozi zunanji svet: uporaba atraktivnih barv;
- informacije o poziciji in uravnoteženosti telesa: pomen stabilnosti, politiki uporabljajo
frazo »postavitev gospodarstva na noge«;
- notranje psihološko stanje: stranka prikazana s čutnimi podobami zdravega stanja;
- prostorsko dojemanje ima antropocentrični značaj (glej Slika 5.1);
Slika 5.1: predvolilni plakat Slovenske ljudske stranke, primer antropocentričnosti
Vir: Google.com (2008).
30
- uporaba časovnih ciklov: biološki, fizični, družbeni čas … (glej Slika 5.2);
Slika 5.2: predvolilni plakat LDS leta 2008, primer uporabe časovnega cikla
Vir: Google.com (2008).
- občutek napredka: premik naprej je znak pozitivne spremembe (glej Slika 5.3),
Slika 5.3: predvolilni plakat Slovenske demokratske stranke, primer premika naprej;
Vir: Google.com (2008).
- uporaba negativnih čustev: dobra manipulativna strategija, saj se strah pojavi kot
rezultat želje po samoohranitvi;
- nasprotnikova dejanja so prikazana kot nevarna za volivce
(Antonova 2010, 109–112).
Navedene strategije so tipične za predvolilne kampanje in predvolilni diskurz, vendar pa le
težko govorimo o moči učinkovanja in vplivanja na volivce. Nekatere strategije so tipično
31
prepričevalne, medtem ko imajo druge potencial manipulativnosti. Vpliv na volivce ni
odvisen le od sporočila in kompleksnosti manipulativne strategije, ampak od kontekstnega
modela posameznega volivca, okoliščin, v katerih se posameznik nahaja (Van Dijk 2006),
vplivanja prejšnjih manipulacij itd. Predvolilne strategije tako nosijo le potencial
manipulativnosti, vpliv na volivce pa je odvisen predvsem od eksternih (velik pomen
travmatičnega dogodka) in internih (psihološki profil posameznika, njegova dojemljivost na
manipulacije ter izraba njegovih emocij) faktorjev. Uspešnost manipulacije pa lahko
povečamo z osredotočanjem na tiste spoznavne in družbene lastnosti posameznika, ki ga
delajo bolj ranljivega in manj odpornega na manipulacijo (Van Dijk 2006, 376).
5.1 VPRAŠANJE RESNICE IN RESNIČNEGA
V predvolilnem obdobju se bolj kot po navadi sprašujemo o resničnosti sporočil ter obljubah
o uresničitvah določenih ciljev, ki predstavljajo temelj političnih programov strank ali
kandidatov na volitvah. Kajti »/…/ resnica dejstev je po naravi politična, /…/ dejstva so
predmet mnenj, mnenja pa lahko izhajajo iz zelo različnih interesov in strasti, /zato se
postavlja vprašanje/ ali sploh obstajajo čista dejstva, neodvisna od mnenja in interpretacije«
(Arendt 2003, 68–69). Filozofsko vprašanje resnice se tako razširi na področje politične
teorije. Vprašanje resnice pa je pomembno tudi pri politični manipulaciji, vendar večinoma
(ko ne gre za politično laž) ne v smislu ločevanja resničnih od lažnih dejstev, saj manipulacija
pogosto deluje v smislu izkoriščanja resničnega, podajanja lažnih dejstev ali delne resnice za
spreminjanje mnenj.
32
6 ZAKLJUČEK
Sama ideja o izbiri teme diplomskega dela se je porodila že v začetku poletja 2009, vendar pa
je bila ta ideja zelo ozko naravnana in omejena le na en aspekt politične manipulacije, torej
na aspekt, ki se tiče političnega manipuliranja človeškega uma. S proučevanjem različnih
tekstov in različnih teorij je koncept politične manipulacije postajal vedno bolj obširen, hkrati
pa je pridobival vedno jasnejšo podobo ter razsežnost njegovega pomena in vpliva na politiko
in celotno družbo. V diplomskem delu se tako nismo omejevali le na en aspekt politične
manipulacije ter le na določene teorije, saj nam je sinteza različnih idej o politični
manipulaciji z vidika političnega, diskurzivnega, psihološkega in matematičnega pristopa
pripomogla k boljšemu razumevanju razsežnosti politične manipulacije. Kljub proučitvi
različnih teorij pa ima tudi to diplomsko delo svoje omejitve, saj se zavedamo, da vseh teorij
ni mogoče vključiti. Prav tako to ni bil naš namen, saj smo želeli osvetliti koncept politične
manipulacije in ga sistematično razdelati, saj v slovenskem prostoru primanjkuje literature ter
študij izbrane tematike.
Na začetku smo si postavili hipotezo, da politična manipulacija poteka na več ravneh ter da je
njem namen pridobiti čim večjo podporo volilnega telesa. To hipotezo lahko potrdimo, saj se
politična manipulacija ne nanaša le na ukano manipulatorja, zaradi katere manipuliran
posameznik ali skupina deluje proti svoji volji, proti svojim najboljšim interesom, ampak
politično manipuliranje omogočajo tudi različni volilni sistemi. Prvič, po Gibbard-
Satterthwaiteovem teoremu noben sistem, razen diktature, ni imun na politične manipulacije
volivcev, torej na strateško glasovanje in na trgovanje z glasovi. Volilni sistemi pa se med
seboj sicer razlikujejo po ranljivosti na manipulacije. Drugič, nekateri volilni sistemi
omogočajo prestavljanje političnih mej ter na ta način omogočajo določenim kandidatom
prednost pred drugimi. Tretjič, volilni sistem lahko omogoča politični stranki, ki je na oblasti,
da sama določi najprimernejši čas volitev oziroma, da manipulira z instrumenti politik ter
posledično ustvarja boljše gospodarske pogoje za čas volitev.
S tem delom smo torej dokazali, da politična manipulacija ni prisotna le v kvazi-
demokratičnih sistemih, kjer je manipuliranje osredotočeno predvsem na volilne nepravilnosti
in manipulacijo volišč, ampak ima politična manipulacija posebno mesto predvsem v
demokratičnih sistemih, saj kot pravi de Saussure (v de Saussure in Schulz 2005, 117), je
33
»/…/ svoboda misli ali vsaj njena iluzija nujni pogoj manipulacije«. To bi lahko imenovali
tudi prekletstvo demokratičnih sistemov, ko (pre)več svobode ustvarja apatijo državljanov.
Državljani v demokratičnih državah imajo na razpolago zbirko vseh pravic, ki so jim
praktično podeljene ob rojstvu oziroma ob polnoletnosti. Pravice se zato zdijo samoumevne,
ne zdijo se nekaj, kar so nam prigarali naši predniki, saj so nam bile dane brez boja zanje.
Ravno manko boja za politične pravice pa je tisti ključni element, ki uspava družbo. »Samo
budni lahko ohranijo svoje svoboščine /…/« se glasi začetek citata Aldousa Huxleyja (2001).
Samo budni, tj. državljani, ki so se uprli primežu apatičnosti, so se sposobni upreti silam
nadzora in manipulacije ter ohraniti svobodo, ki jim je bila podeljena s pravicami. Kot smo
zapisali, je za politično manipulacijo značilna nevidna vseprisotnost ter prepletenost s
politiko in družbo. Razumevanje oblik in delovanja politične manipulacije na več ravneh
omogoča razkrinkati njeno prisotnost ter nam daje v premislek, da je politika kompleksen
sistem kompromisov, dogovorov in manipulacij, ki so skriti očem javnosti, vendar so prisotni
in imajo realne učinke. Diplomsko delo je namenjeno razumevanju koncepta politične
manipulacije, z namenom, da (p)ostanemo budni.
34
LITERATURA
24ur.com. 2011. Kosovski Srbi na barikadah vsaj do torka, (7. avgust). Dostopno prek:
http://24ur.com/novice/svet/kosovski-srbi-na-barikadah-vsaj-do-torka.html (10. avgust 2011).
Antonova, Anna. 2010. Pre-election propaganda speech as means of speech manipulation
realization (by the example of British political discourse). Acta Linguistica 4 (2): 108–114.
Arendt, Hannah. 2003. Resnica in laž v politiki. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.
Bevir, Mark in R. A. W. Rhodes. 2002. Interpretive theory. V Theory in methods in political
science, ur. David Marsh in Gerry Stoker, 131–152. Basingstoke, New York: Palgrave
Macmillan.
Birch, Sarah. 2007. Electoral systems and electoral misconduct. Comparative Political
Studies (40): 1533–1556.
Canes-Wrone, Brandice, Michael C. Herron in Kenneth W. Shotts, ur. 2001. Leadership and
Pandering: A Theory of Executive Policymaking. American Journal of Political Science 45
(3): 532–550.
COMAP. 2008. For all practical purposes (paper): Mathematical literacy in today's world.
New York: W. H. Freeman & Co.
Craig, Stephen C., Michael D. Martinez, Jason Gainous in James G. Kane, ur. 2006. Winners,
Losers, and Election Context: Voter Responses to the 2000 Presidential Election. Political
Research Quarterly 59 (4): 579–592.
De Saussure, Louis. 2005. Preliminary hypotheses. V Manipulation and ideologies in the
twentieth century: discourse, language, mind, ur. Louis de Saussure in Peter Schulz, 113–
168. John Benjamins Publishing Company. Dostopno prek: Google Books.
35
Dowding, Keith in Martin Van Hees. 2008. In praise of manipulation. British Journal of
Political Science 38 (1): 1–15.
Edelman, Murray. 1988. Constructing the political spectacle. Chicago, London: University of
Chicago Press.
Eiperin, Juliet. 2006. The Gerrymander That Ate America. Slate, 17. april. Dostopno prek:
http://www.slate.com/id/2140054/ (10. avgust 2011).
Epstein, Lee in Olga Shvetsova. 2002. Heresthetical maneuvering on the US Supreme Court.
Journal of Theoretical Politics (14): 93–122.
Evangelista, Matthew. 2001. Norms, heresthetics, and the end of the Cold War. Journal of
Cold War Studies 3 (1): 5–35.
Favardin, Pierre, Dominique Lepelley in Jérôme Serais, ur. 2002. Borda rule, Copeland
method and strategic manipulation. Review of Economic Design (7): 213–228.
Ferrari, Federica. 2007. Metaphor at work in the analysis of political discourse: investigating
preventive war' persuasion strategy. Discourse Society (18): 603–625.
Goodin, Robert E. 1980. Manipulatory politics. New Haven: Yale University Press.
Google.com. 2008. Predvolilni plakati. Dostopno prek:
http://www.google.si/search?hl=sl&q=predvolilni+plakati&rlz=1R2ADFA_enDE424&gs_s
m=e&gs_upl=6094l13360l0l13656l25l12l0l4l4l0l1141l4640l2-
3.3.0.1.0.2l9l0&bav=on.2,or.r_gc.r_pw.&biw=1024&bih=399&wrapid=tlif13147979207961
0&um=1&ie=UTF-8&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi (10. avgust 2011).
Harré, Rom. 1985. Persuasion and manipulation. V Discourse and communication: new
approaches to the analysis of mass media discourse and communication, ur. Teun A. Van
Dijk, 126–142. Berlin; New York: de Gruyter. Dostopno prek: Google Books.
36
Hartvigsen, David. 2008. The manipulation of voting systems. Journal of Business Ethics
(80): 13–21.
Huxley, Aldous. 2001. Brave new world revisited. RosettaBooks. Dostopno prek: Google
Books.
Jacobs, Lawrence R. in Robert Y. Shapiro. Politicians don't pander: political manipulation
and the loss of democratic responsiveness. Unicersity Chicago Press. Dostopno prek:
Google Books.
Kayser, Mark Andreas. 2005. Who surfs, who manipulates? The determinants of
opportunistic election timing… The American Political Science Review 99 (1): 17–27.
Kirschner, Josef. 1994. Umetnost manipuliranja: Osem zakonov vplivanja na ljudi. Ljubljana:
DZS.
McLean, Iain. 2008. In Riker's footsteps. British Journal of Political Science (39): 195–210.
Mills, Claudia. 1995. Politics and manipulation. Social Theory & Practice 21 (1): 97–112.
Morrill, Richard. 1991. Gerrymandering. Focus on geography 41 (3): 23–27.
Rigotti, Eddo. 2005. Toward a typology of a manipulative process. V Manipulation and
ideologies in the twentieth century: discourse, language, mind, ur. Louis de Saussure in
Peter Schulz, 61–83. John Benjamins Publishing Company. Dostopno prek: Google Books.
Riker, William H. 1984. The heresthetics of constitution-making: The presidency in 1787,
with comments on determinism and Rational Choice. The American Political Science Review
78 (1): 1–16.
--- 1986. The art of political manipulation. New Haven, London: Yale University Press.
37
--- 1995. The political psychology of Rational Choice Theory. Political Psychology 16 (1):
23–44.
Schedler, Andreas. 2002. The menu of manipulation. Journal of Democracy 13 (2): 36–50.
Shapiro, Robert Y. in Lawrence R. Jacobs. 2001. "Source Material": Presidents and Polling:
Politicians, Pandering, and the Study of Democratic Responsiveness. Presidential Studies
Quarterly 31 (1): 150–167.
Smith, Alastair. 2003. Election timing in majoritarian parliaments. British Journal of
Political Science 33 (3): 397–418.
Streb, Matthew J. in Susan H. Pinkus. 2004. When push comes to shove: Push polling and the
manipulation of public opinion. V Polls and politics: the dilemmas of democracy, ur.
Michael A. Genovese in Matthew J. Streb, 95–116. SUNY Press. Dostopno prek: Google
Books.
Terchek, Ronald J. 1983. Positive political theory and heresthetics: The axioms and
assumptions of William Riker. Political Science Reviewer (8): 43–66.
Van Dijk, Teun A. 2006. Discourse and manipulation. Discourse and Society 17 (3): 359–
383.
Vreg, France. 2000. Politično komuniciranje in prepričevanje: komunikacijska strategija,
diskurzi, prepričevalni modeli, propaganda, politični marketing, volilna kampanja.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Ware, Alan. 1981. The concept of manipulation: Its relation to democracy and power. British
Journal of Political Science 11 (2): 163–181.
West's Encyclopedia of American Law. 2005. Gerrymander. Dostopno prek:
http://www.encyclopedia.com/topic/gerrymander.aspx (10. avgust 2011).