nasilje v Šoli...nasilje v medosebnih odnosih definira žrtev, zato dejansko ni meja v definiciji...
TRANSCRIPT
NASILJE V ŠOLI
DEFINIRANJE NASILJA
PREPOZNAVANJE NASILJA
OBRAVNAVA NASILJA
OPREDELITEV NASILJA
Nasilje vedno definiramo v odvisnosti od vsakokratnega kulturnega in družbenega konteksta (Kanduč, Muršič).
Nasilje definiramo tudi v skladu z lastno vrednostno in idejno orientacijo.
Na definiranje nasilja vpliva normativna ureditev tega vprašanja, saj (represivno) spreminja naš odnos do nasilja.
Uveljavitev procesov individualizacije ter senzibilizacije subjektov.
Redefiniranje koncepta človekovih in otrokovih pravic – vse bolj ga uveljavljamo v zasebnih in intimnih skupnostih ter prostorih (Pavlović).
Poudarjanje pomena medosebnega (subjektivnega) nasilja na račun zanemarjanja strukturnega (objektivnega) nasilja v družbi (Žižek).
Nasilje v medosebnih odnosih definira žrtev, zato dejansko ni meja v definiciji nasilnega dejanja.
Meja je (zgolj) vsakokratni posameznik s svojo individualno strukturo osebnosti in s svojim prostorom nedotakljivosti.
Prostor, v katerem dejanja, interakcije in procese v VIZ zaznavamo in opredeljujemo kot nasilne, se izjemno širi.
Vrnitev k “izvirom”:
- nasilje je zloraba moči,
- nasilje žrtev poškoduje.
Razlikovanje med
a.) sistematičnim in namernim nasiljem (instrumentalno agresivnostjo, bullyingom),
b.) afektivno agresivnostjo, neprimernim vedenjem, konflikti, motenjem pouka, nedisciplino ...
DEJAVNIKI TVEGANJA
Družbeni in kulturni dejavniki tveganja:
strpnost do nasilja v družbi, prevladujoči kulturi in tradiciji;
odsotnost ustrezne zakonodaje in normativne ureditve;
pripadnost nekaterim družbenim skupinam
(biti otrok in še posebno otrok s posebnimi potrebami, ženska, oseba s hendikepom, starostnik, oseba s težavami v duševnem zdravju, istospolno usmerjen, pripadnik kulturnih, etničnih, verskih, družbeno marginalnih … skupin in manjšin) –
BITI DRUGAČEN, MOTEČ,
NE BITI “IN” , BITI “OUT”!
družbena neenakost, socialno razslojevanje, revščina, nastajanje marginalnih družbenih skupin in prostorov, v katere država ne posega oz. jih zanemarja;
povečevanje represivnosti institucij, države, kršenje človekovih pravic.
Specifični vzgojno-izobraževalni
dejavniki tveganja:
institucionalno nasilje (represivnost, discipliniranje učencev),
kolektivno kaznovanje učencev,
zloraba moči,
normalizacija nasilja,
neustrezna šolska klima …
Osebni dejavniki tveganja (Pušnik)
- biološki faktorji (temperament, spol, osebnostne značilnosti motnje);
- psihološki faktorji (odnosi v družini, vzgoja);
- socialni faktorji (sprejetost v šoli in med vrstniki, uspešnost, različne varovalne ali ogrožajoče izkušnje);
- stališča, vrednote otrok, mladih (Dekleva),
- odsotnost veščin, spretnosti za nenasilno reševanje konfliktov in uveljavitev, slabša empatičnost.
OPREDELITEV MEDOSEBNEGA NASILJA V ŠOLI
VRSTE NASILJA
OBLIKE NASILJA
ZAZNAVA NASILJA V ŠOLI
DEJAVNIKI TVEGANJA
VRSTE NASILJA
Do nasilne komunikacije lahko pride med različnimi
subjekti, ki komunicirajo v šolskem prostoru:
učitelji in učenci,
učenci,
starši in učitelji,
zaposlenimi,
starši in otroki.
Avtodestruktivnost, ki je vse bolj prisotna, pa je lahko posledica preživljanja drugih vrst nasilja.
OBLIKE NASILJA
PSIHOLOŠKO (čustveno) NASILJE
BESEDNO (verbalno) NASILJE
FIZIČNO (telesno) NASILJE
SPOLNO NASILJE
EKONOMSKO NASILJE
NASILJE KOT ZLORABA MOČI
STRATEGIJE:
izvajanja odkrite zlorabe moči oziroma premoči (neposredno nasilje),
izvajanja prikrite zlorabe moči oziroma premoči (prikrito, čustveno nasilje).
PRIKRITO IZVAJANJE PREMOČI
čustveno izsiljevanje (spravljanje v zadrego, posredovanje občutkov krivde, tiho trpljenje),
jemanje dostojanstva (sramotenje, zasmehovanje, diskriminiranje …),
manipuliranje (predstavljanje naših ciljev/interesov kot ciljev/interesov otrok, pozivi k odpovedovanju, preinterpretiranje dejstev … ),
neustrezno kaznovanje (onemogočenje zadovoljevanja potreb, čustveno kaznovanje, nepravično kaznovanje …),
socialna osamitev (izločanje, zapostavljanje, zanemarjanje).
PREPOZNAVANJE NASILJA
Sistematično, namerno, instrumentalno nasilje težje prepoznavamo.
Pomembno je prepoznati znake, ki jih kažejo žrtve.
Verjemimo otrokom.
NASILJE V RAZREDU, NA HODNIKU, V ZBORNICI
verbalno nasilje, agresivna komunikacija, fizično nasilje
VRSTNIŠKO NASILJEkontinuirano, instrumentalna
agresivnost, usmerjena v enega učenca/učenko
SOCIALNO IZLOČANJE,
TRPINČENJE, MOBING
NASILJE V DRUŽINI
VRSTNIŠKO NASILJE – ZNAKI
Učenec, ki je žrtev nasilja:
se boji prihajati v šolo ali odhajati iz nje, spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj;
je na šolskih izletih običajno v bližini učitelja;
starše prepriča, da ga spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka;
začne neopravičeno izostajati od pouka, poslabša se mu učni uspeh;
ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, tekom dne »izgubi« kos oblačila,
potrebščine;
starši poročajo, da je nenadoma postal zadirčen in grob;
je lačen po odmoru za malico oz. kosilo;
se zapre vase, začne jecljati, ima slabo samopodobo;
je vznemirjen in nervozen, preneha jesti, ne pridobiva na teži;
na zahtevo povzročitelja začne krasti denar drugim otrokom;
odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi ga pustili pri miru;
ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe;
sam začne uporabljati nasilje nad mlajšimi in manjšimi otroci, svojimi mlajšimi bratci in/ali sestricami;
je depresiven, odsoten, potrt,
osamljen, brez prijateljev, socialno izoliran;
ima motnje hranjenja, uživa droge;
se samopoškoduje;
govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti.
NA ŽIVCE MI GRE!
Refleksija Mreže učečih se šol: Strategije za preprečevanje nasilja (ŠR)
Nekaj ugotovitev:
- “Na živce mi gre!” , “Čudna je.” , “Zoprna je.” , “Debeluh.” , “Peder!” …
- “Problematičen je”.
Nasilje se dogaja vsem na očeh (na
hodniku, v razredu, med poukom).