VPLIV AVSTRIJSKE TEORIJE NA STELETOV SPOMENIŽKOVARSTVENI NAZOR

J e l k a P i r k o v i č

POVZETEK

Z analizo štirih temeljnih Steletovih spomeniškovarstvenih razprav skušam prikazati sorodnost in tudi razlike med Rieglovo in Dvorakovo doktrino na eni strani in Steletovimi pogledi na spome-niški pojem, na spomeniške vrednote in na glavne koncepte, ki usmerjajo delo-vanje spomeniškega varstva.

INFLUENCE OF AUSTRIAN THEORV ON STELE'S MONUMENT CONSERVATION VIEW

By analyzing four fundamental monu-ment conservation treatises by Štele, I try to show the affinities as well as diffe-rences between Riegl's and Dvorak's doc-trine on the one side, and Stele's views on monument conservation idea, its va-lues and main concepts that direct the functioning of monument conservation profession on the other side.

Čeprav je bil Štele dolga leta med obema vojnama edini poklicni konser-vator na Slovenskem, ki je moral opravljati večino praktičnega dela, je obenem tudi utemelji telj naše spomeniško varstvene »teorije« in najpomembnejš i pisec temeljnih strokovnih del. Glavnino svojih spomeniškovarstvenih spisov je ob-javil v dvajsetih in tridesetih letih, ko je utemeljeval zasnovo spomeniškega varstva pri nas in si predvsem prizadeval, da bi Jugoslavija končno dobila kompleksno varstveno zakonodajo.

V članku bom predstavil štiri ključne Steletove razprave, in sicer tri pred-vojne in eno, ki je nastala v petdesetih letih. To so: Osnovna načela varstva spomenikov, 1928,1 Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, 1935,2 Pro-blem varstva spomenikov v slovenskih mestih, 1936,3 in Estetika in dokumen-tarnost v res tavr i ranju spomenikov, 1953.4 Menim namreč, da Steletova teore-tična razglabljanja najbol j nazorno kažejo, kako smo na Slovenskem v pogledu spomeniškega varstva prevzeli vse ključne prvine avstrijske varstvene doktri-ne, vendar jim v nekaterih posameznostih dali drugačne poudarke. Ti posebni poudarki so rezultat Steletovega osebnega prepričanja oziroma bolje njegovega razumevanja spomenikov in nalog spomeniškega varstva.

Osnovna načela varstva spomenikov lahko štejemo za prvo dejanje v Ste-letovem izgrajevanju spomeniškega sistema. V nasprot ju s prizadevanji Riegla in Dvoraka, ki sta na jp re j skušala teoretično utemeljit i varstveno dejavnost in v naslednjem koraku varstvo približati laični javnosti, je Štele ocenil, da je prva naloga strokovnjaka, da seznani občinstvo z na jnujne jš imi varstvenimi nalogami. Zato je tudi izbral obliko kratkih navodil, ki povzemajo osnovna načela Dvorakovega Katechismusa, še posebej zadnjega poglavja z naslovom Nekaj praktičnih nasvetov.5

Poleg uvodnega nagovora, v katerem je apeliral na moralno dolžnost sle-hernika pri ohranjanju spomenikov, je podal kratko Rieglovo »definicijo« poj-ma spomenik. V krog spomenikov je prišteval vse artefakte, starejše od šest-desetih let.6 Štele tako pravi: »Ugotavljamo predvsem, da spada pod pojem spomenik vse, kar je ostalo kot spomin na minulo življenje po preteku nekako spomina enega normalnega življenja oziroma dveh generacij, torej, kar se je ohranilo preko šestdeset let od svojega postanka.«7 Iz nadaljnjega besedila je razvidno, da v osnovni pojem zajema tako muzealije in še posebej arheološke predmete (ko govori o izkopavanjih) kakor tudi nepremične spomenike, čeprav v besedilu ni uporabljal te terminologije. Očitno so izvzeti le arhivski spome-niki, ker je njihova problematika, kot rečeno, obdelana v posebnem članku Josipa Mala.8

V navodilih je Štele najbolj poudaril Dehiovo načelo konservirati in ne restavrirati, čeprav ga je relativiziral. Pri tem je delno upošteval Rieglov na-potek, kako ravnati v primeru križanja spomeniških vrednot in uporabne vred-nosti spomenika.9 Riegl je namreč le v takšnih primerih dopuščal možnost večjih posegov v spomenik. Štele je, nasprotno, razširil dopustnost restavri-ranja tudi na nadomeščanje izgubljenih delov in na splošno obnavljanje načete »zunanje podobe«, kar po Rieglovi doktrini škoduje spominskim vrednotam spomenikov. Štele tako pravi, da je v primerih, ko konservacija ne zadostuje, »pri predmetih, kot so stavbe, predmeti cerkvene ali hišne oprave, dopustna restavracija, katere namen je, da da zadevnemu predmetu tudi v dostojni ob-liki obnovljeno zunanje lice. Vendar se mora ta obnova gibati vedno v mejah, da se ne uničijo ali zabrišejo takozvane dokumentarične vrednote predme-tov . . . Novo, ki se mora pogosto dodati staremu mesto manjkajočega ali pa kot dopolnilo vsled drugačne praktične potrebe, mora biti v prvem slučaju posnetek uničenega, v drugem pa prikomponirano staremu tako, da ne moti starega in se ž njim druži v harmonično celoto«.10

Štele je poudarjal predvsem pomen dokumentarnih vrednot v ožjem po-menu, kot so napisi, letnice in podobno, ki jih mora restavracija spoštovati, manj pa splošne sledi starosti, ki so po Rieglu nosilci starinskih, to je ključnih spomeniških vrednot. V našem spomeniškem varstvu je bilo pač mogoče spo-menike »dopolnjevati«, samo da te dopolnitve upoštevajo »dostojnost oblik« in »harmoničnost celote«, kar pa je, povedano z drugimi besedami, umetniško ustvarjanje. In res, Štele nikjer ne govori o nasprotju med idejami varstva in arhitekturnega (pre)oblikovanja, kar je bila pogosto Rieglova, Dehiova in Dvorakova tema. Ravno nasprotno, na več mestih je zapisal, da poseg »tanko-čutnega arhitekta« lahko poveča estetski učinek spomenika.11 Popolnoma jasno je, da je bil v Steletovih očeh takšen arhitekt predvsem Plečnik.

Osrednja Steletova razprava, Problem spomeniškega varstva v Jugosla-viji, je nastala kot strokovna utemeljitev in podlaga za prvi jugoslovanski spomeniškovarstveni zakon, ki ga medvojna Jugoslavija sicer nikoli ni spre-jela. V tem je Steletov članek podoben Rieglovemu Der moderne Denkmal-kultus, ki je tudi nastal kot podlaga za nikoli sprejeti spomeniški zakon avstrij-ske monarhije.12

Tudi v drugih pogledih ima Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji precej elementov Rieglovega in Dvorakovega nauka. Prvi del Steletovega

članka je posvečen utemeljevanju vsebine spomeniškega pojma — pri tem so poudarjene vse njegove vsebinske razsežnosti od nacionalnih, dokumentarnih do čustvenih. Podobno kot v zgoraj omenjenem članku je zagovarjal najširše pojmovanje spomenikov: » Tako se nam pojem spomenik razširi v nepreglednost in vse področje človekovega življenja in snovanja, in je spomenik pravzaprav vse na zemlji, kar ni več v živem, praktičnem odnosu do porabnosti, okusa ali življenjskih oblik današnjega dne ali pa je ta odnos le še delen in se stalno manjša.«13 V tem je Steletova opredelitev identična s Cankarjevo opredelitvijo umetnosti: »Umetnostnozgodovinsko polje je brezbrižno, ker se širi preko vedno novih dob, ozemelj, kultur, umetniških individualnosti.«14

Štele je v glavnih potezah prevzel Rieglov sistem spomeniških vrednot: prav tako jih je razdelil v tri glavne sikupine, le da jih je nekoliko drugače poimenoval in jim dal tudi drugačne poudarke. Namesto Rieglove trojice — starinske, zgodovinske in namerne spomeniške vrednote, je Štele zastavil trojico zgodovinske, spominske in razpoloženjske vrednote. Tako je odpadla Rieglova skupina namernih spomeniških vrednot, na prvo mesto pa je Štele postavil zgodovinsko-dokumentarne vrednote. Njim sorodne naj bi bile spo-minske vrednote, vendar jih ni podrobneje opredelil. Poleg tega je poudaril še vlogo razpoloženjskih starinskih vrednot, ki jih je razlagal s podobno psiho-etično mehaniko kot Riegl: »S to intimno razpoloženjsko vrednostjo je v ozki zvezi takozvana starinska vrednost spomenikov. Stare predmete cenimo namreč pogosto brez vsakega osebnega interesa, sploh samo zato, ker so stari.«15 Vendar se Štele ni toliko ukvarjal s sistematiko spomeniških vrednot kot Riegl, za ka-terega je sistem vrednot pomenil jedro spomeniške doktrine. Ob različnih priložnostih je namreč naš avtor uporabljal tudi drugačne oznake spomeniških vrednot; tako je že v istem članku omenil drugo vrednostno trojico, ko je za-pisal, » . . . da je spomenik danes vsak predmet, podedovan od preteklosti, ki ima kako znanstveno, lepotno ali razpoloženjsko vrednost«.16 Da pri slednji opredelitvi ne gre za naključen spodrsljaj, bom pokazala v nadaljevanju.

Značilno za Steletovo odstopanje od Riegla je njegovo niansiranje, pre-meščanje poudarkov. Riegl je eksplicitno zahteval, da umetniška vrednost ne sme biti osnova za vrednotenje spomenikov, saj je njeno dojemanje preveč odvisno od vsakokratne »Kunstwollen«. Kadar spomenike ocenjujemo z umet-nostnimi merili, se lahko zgodi, da padejo tisti, ki ne ustrezajo več sodobnemu umetnostnemu okusu.17 Štele pa nasprotno pravi, da je umetnostne vrednote nedvomno treba upoštevati, čeprav so relativne. Korektiv za njihovo relativnost vidi v umetnostni zgodovini. »Da pa ima človeštvo interes, da z ostalimi spo-meniškimi vrednotami, posebno z zgodovinsko pričevalno, razpoloženjsko in starinsko ohranjuje tudi relativne umetnostne vrednote, je nedvomno, posebno ker je umetnostna zgodovina interesirana na ohranitvi formalnih potez spome-nikov, Tci služijo za oporo njenim stilistično razvojnim raziskovanjem.«18 Iz tega se jasno vidi, da je Štele v prvi vrsti umetnostni zgodovinar in šele v drugi konservator.

Še bolj značilen »odklon« od Rieglove smeri najdemo v Steletovem raz-glabljanju o tem, kako sploh pride do spomeniških vrednot: najprej je podobno kot Riegl potegnil vzporednico med človekovim dojemanjem umetnine in nje-govim splošnim odnosom do sveta, do uporabnih predmetov in do ljudi. V na-

daljevanju je predstavil svojo razlago tega, kako spomeniki učinkujejo na ljudi. Zanje pravi, da se ravnajo ».. . po zakonih simpatije in antipatije in posebno po zakonu egoisti enega interesa v najbolj širokem smislu. Egoisti čen je v tem slučaju tudi kulturni, politični, vzgojni, zabavni, verski in podobni interes, ki ga imamo na danem pojavu . . . Šele ko mine dnevna aktualnost, ko mine čar novine kakega pojava . . . ga začne človek opazovati z mirnim pogledom, brez primesi strasti in egoizma in takrat šele začne delovati njegova absolutna, duhovno ali umetnostno pričevalna vrednost . . . Pričevalni vrednosti se po neki dobi, približno po dveh generacijah, pridruži spominska ali spomeniška vred-nost: v njenem okviru se objektivne vrednote razširijo na vse strani pojav-nosti dotičnega predmeta, ki postane sedaj znanstveni objekt«.19 Če povzamem, Štele trdi, da so spomeniške vrednote absolutne, čeprav jih l judje ne morejo zaznati, dokler še delujejo aktualne vrednote, ki jih še komplicira človekov egoistični odnos do sveta. Ko pa začno delovati prave, absolutne spomeniške vrednote, je človek kot spreobrnjen: v njem se zbudi zmožnost zreti »v globine duše«. Umetnostna zgodovina kot znanost pa nastopa v vlogi razlagalke ne le umetnosti, temveč vseh spomenikov, saj jih razume kot svoj znanstveni objekt, ki je prepojen z duhovno vsebino svojih ustvarjalcev. Umetnostna zgodovina je torej razbiralka duhovne vsebine spomenikov.

Bistveni učinek Steletove razlage torej je, da je umetnostnozgodovinsko pojmovanje spomenikov razširil na vse vrste artefaktov, eksplicitno tudi na pre3mete vsakdanjega življenja.

To vseobsegajočo »definicijo« spomenikov, ki prav zato, ker je vseobse-gajoča, ne more biti definicija, je v nadaljevanju nekoliko zožil: »Spomeniki hranijo torej, tudi če iz te vrste izločimo vse tiste spomenike, ki so čisto oseb-nega značaja, in vse tiste nameravane 'spomenike', ki jih obsega vsakdanja raba te besede, zadosti za človeka in za človeštvo pomembnih v r edno t . . .«20 Na tej podlagi torej lahko sklepamo, da so predmeti čisto osebnega značaja in spomeniki (javne plastike) pogojno izločeni iz spomeniškega pojma. Zakaj so enkrat izločeni in enkrat všteti? Postopek za njihovo vključitev v spome-niški pojem je popolnoma enak in velja za tako imenovana umetniška dela in. tudi za potencialne spomenike: umetnostni zgodovinar konservator z umet-nostnozgodovinskimi merili ocenjuje, ali konkreten predmet ima zadostno količino duhovnosti, z drugimi besedami, sporočilnosti, razpoloženjske vredno-sti, lepote ali sledov starosti, ki so vredni pietete. Trdim lahko, da je ta postopek v celoti empiričen in da pomerja vsakokratne artef akte z neko ideal-no normo spomeniškosti. In ta idealna norma oblikuje jedro Steletovega ideali-stičnega pogleda na umetnost in spomenike.

Podobne idealistične predstave so značilne za Steletov pogled na razvoj spomeniškega pojma. Za razliko od Riegla, ki je zgodovinsko uveljavljanje spomeniških vrednot pripisoval ljubezni do narave, ki je »genetska« značilnost severnjaških narodov,21 je Štele uporabil drugačno argumentacijo:

»Če pogledamo v zgodovino človeške kulture, opazimo, da je pojav siste-matičnega, zavednega in smotrnega varstva spomenikov navezan na gotove kulturno-zgodovinske, v kolikor ne kulturno-psihološke in mogoče celo na kulturno-biološke predpogoje. Primitivne ter strogo zaokrožene in harmonične kulturne dobe tega pojava skoraj ne poznajo, javlja pa se v tej ali oni obliki

vselej v kulturno kritičnih, kulturno prenasičenih ali kulturno prezrelih do-bah.«22

S tem citatom je Štele povzel dve klasični razvojni zgodovinski tezi. Prva zadeva prepričanje o vnaprejšnji določenosti zgodovinskih procesov, ki na j bi bili v zadnji posledici stvar bioloških determinant. V tem je Štele nadaljevalec genetskega pogleda na zgodovino, katerega začetnika sta bila Herder in Hegel s teorijo o »podnebju«, krajini in zgodovini, ki določajo značaj celih ljudstev. Nadaljevanje takšnega pojmovanja se kaže v umetnostnozgodovinski matrici poznega devetnajstega stoletja in začetka dvajsetega stoletja, kjer je govor o razlikah med severnjaškim in sredozemskim kulturnim krogom kot o eni pomembnih konstant razvoja umetnosti. Ni naključje, da je tudi Štele v svojih umetnostnozgodovinskih spisih uporabljal takšen model razvoja, s katerim je razlagal poseben značaj slovenske umetnosti na prehodu med različnimi kul-turnimi vplivi.23

Druga razvojna teza, značilna za glavnino naše umetnostne zgodovine, ki jo je seveda prevzela od dunajske umetnostnozgodovinske šole, je teza o ciklič-nem razvoju umetnosti, ki se izpričuje v slogovnih prehodih od idealističnega ploskovitega sloga preko realizma plastičnih slogovnih značilnosti do natura-lizma z značilnimi slikovitimi slogovnimi potezami. Znotraj vsakega slogovnega obdobja je mogoče opredeliti še fazo uveljavitve novih slogovnih prvin, fazo slogovne zrelosti in dekadentno oziroma manieristično zaključno fazo. V zgor-njem Steletovem citatu je ta teza prenesena na področje zgodovine spomeni-škega varstva, katerega pojavljanje je ciklično in, kot smo videli, vezano na kulturno prenasičena, dekadentna obdobja.

Za Steleta je spomenik nujen in logičen proizvod vsakršne oblike človeške skupnosti, ki je dosegla stopnjo kulturne zrelosti in to ne glede na to, v kakšnih konkretnih zgodovinskih okoliščinah je določena skupnost živela oziroma živi. V tem pogledu je po eni strani naturaliziral pojav spomenikov, s tem da ga je pripisal različnim zgodovinskim obdobjem od starega Egipta dalje, po drugi pa zabrisal dejanske okoliščine njegovega nastanka in s tem tudi »namere«, ki jih pojav vsebuje.

V nadaljevanju je sicer pojasnil, da je šele devetnajsto stoletje začetek »pravega« spomeniškega varstva: »Toda niti zbirateljski n a g o n . . . niti indivi-dualni interes za spomenike preteklosti, ki se javlja in razvija od renesanse d a l j e , . . . nista prava očeta sodobnega varstva spomenikov, ampak šele devet-najsto stoletje, ki je s svojo metodičnostjo in znanstveno poglobljenostjo končno oprostilo naše razmerje do spomenikov enostranskih in egoističnih razmerij in ga razvilo do polne zavesti pravih spomeniških v redno t . . .«24 Ni potrebno posebej poudarjati, da sta metodičnost in znanstvena poglobljenost po Steleto-vem mnenju lastnosti umetnostne zgodovine.

Vzroke za uveljavitev konservatorstva je videl v »objektivnih« okoliščinah poznega osemnajstega stoletja: » . . . deloma v učenjaških težnjah baroka in prosvetljenstva na eni, na drugi strani pa v veliki nevarnosti, ki je ogrozila spomeniško posest zapadne Evrope po veliki revoluciji v Franciji in napove-dujočih se prevratih tudi drugod.«25 Šele v drugem delu rte izpeljave Štele pove nekaj, kar je bistveno za zgodovinsko konstitucijo spomeniškega varstva: »Druga važna opora naglemu razvoju spomeniškega varstva posebno v Franciji

in v prerajajoči se Nemčiji pa je bila patriotična, ki je gledala v spomenikih priče velike narodne preteklosti.«26 Toda s to lapidarno ugotovitvijo je tudi končal svojo zgodovinsko argumentacijo.

Zato tudi ne preseneča njegova definicija spomeniškega varstva, v kateri je zgoščeno prikazan Steletov pogled na spomenike: »Spomeniško varstvo je objektivno na vse strani, kakor je objektiven pojem spomenika, kakor ga je ono spoznalo, zato ne pozna ne nacionalnih ne protinacionalnih spomenikov, katerih aktualnost živi samo v sedanjosti, ampak le spomenike nasploh; to lastnost priznava vsem premičnim in nepremičnim predmetom, ki jih je ustva-rila človeška roka in ki vzbujajo radi svoje znanstvene, zgodovinsko priče-valne, umetnostne, razpoloženjske ali drugačne vrednosti javen interes.«27 Spo-meniško varstvo je torej objektivno zato, ker se ukvarja z realnimi, empirično zaznavnimi objekti. Kako pa iz množice realnih predmetov izberemo tiste, ki so spomeniki, je zakrito v magični formuli umetnostne zgodovine, ki v pred-metih realnega sveta zna prepoznavati spomenike in njihove absolutne vred-note (očiščene vseh primesi egoizma, kamor sodi tudi nacionalizem) in v insti-tuciji javnega interesa, na katerega se pri tem umetnostna zgodovina sklicuje. Simbioza je na videz popolna: družba vzame za svoje tiste spomenike, za ka-tere stroka ugotavlja, da zbujajo javni interes.

Tretji Steletov članek je posvečen, kot pove že naslov Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih, vprašanjem varovanja »podobe mest in na-selij«. Z njim je Štele zapolnil tisto vrzel, ki je ostala za njegovim prvim spo-meniškovarstvenim besedilom, to je za Osnovnimi načeli varstva spomenikov. Kot smo že rekli, se je v njih Štele zgledoval pri Dvorakovem Katekizmu in njegovih praktičnih nasvetih, le da je izpustil navodila glede varovanja podobe mest in naselij.

Neposreden povod za Steletov članek je bila izdaja Gradbenega zakona iz leta 1931, ki v dveh členih obravnava tudi varstvo »zgodovinsko-umetniških mest in zgodovinsko-umetniških stavb«, kar naj bi kljub odsotnosti sploš-nega spomeniškega zakona dajalo zadosten zakonski okvir za izvajanje tovrst-nih varstvenih nalog. Vendar so bile ravno na področju varovanja kompleksnih spomeniških objektov, to je spomeniških območij in celot, že od začetka uve-ljavljanja varstvene stroke prisotne nedorečenosti in nejasnosti. Po eni strani je bilo jasno: ». . . da je varstvo spomenikov v strogem smislu iluzorično, če obenem ne zavarujemo tudi tistega ozračja, okolice, v kateri žive«.28 Po drugi strani pa je spomeniško varstvo ».. . mnogo bolj komplicirana zadeva, kakor si jo predstavlja navadni človek, ki misli, da je vse opravljeno z nekaj uprav-nimi ukrepi, predpisi, pravilniki in splošno veljavnimi formulami«.29 Skratka, če kje, potem je prav pri tovrstnih nalogah bila (in je še) potrebna razjasnitev temeljnih problemov in načinov njihovega reševanja.

Štele se je naloge lotil tako, da je najprej skušal utemeljiti nujnost varstva celot, ki ga je v skladu s tedanjo terminologijo imenoval domačijsko varstvo, to je varstvo, ».. . ki varuje . . . pred uničenjem ali oškodovanjem tudi harmo-nično enoto spomenikov in njihove okolice«.30 Širitev varstvenih nalog na var-stvo celot je argumentiral takole: »Varstvo zadeva namreč vse kulturne spo-menike, tako po njih posamezni, individualni pomembnosti, kakor njih skupni, kolektivni vrednosti, ki jo dobijo, ko se spojijo v skupni pojav selišča, vasi,

trga, mesta, dežele in domačije oziroma miljeja. Domačijski značaj pa nastane iz spojitve narave in umetnih tvorb ter obsega tisti individualni izraz kake dežele in kakega mesta ali selišča, po katerem se razlikuje od drugih. Ta poteza je prav v Sloveniji močno razvita in ima spomeniško varstvo v zvezi z varstvom domačije prav pri nas posebne naloge. To velja za vso deželo, ki je miljejsko izredno bogata in raznovrstna, še bolj pa za slovenska mesta.«31

Pri tem ni treba podrobno dokazovati, kako je v »varstvu domačije« na delu praktična izpeljava ideologije rodu in grude in si spomeniško varstvo pri-zadeva ohranjati nekaj, kar ima svoje jedro v območju iracionalnega in kar je označeno s pojmi, kot so »individualni izraz dežele«, »celoten značaj mesta — milje«, »lepotni pojav mesta« oziroma njegova »slikovita sestava«.32 Ker teh sintagm Štele ni natančneje opredelil (in jih tudi ni mogoče racionalno opre-deliti), je sam pokazal na protislovnost svoje trditve, zapisane v zgoraj obrav-navanem članku, da je »spomeniško varstvo objektivno na vse strani, kakor je objektiven pojem spomenika . . .«33

Poleg tega lahko iz Steletovega besedila razberemo, da je razširjeni spo-meniški pojem, to je pojem spomeniške celote, razumel predvsem kot skupek, seštevek posameznih spomeniških objektov v ožjem pomenu, torej v glavnem le v pomenu stavbnih spomenikov in njihove neposredne okolice.34 Kaj pred-stavlja spomeniški značaj mesta oziroma mestnega jedra kot celote, pa je Štele le nakazal, medtem ko se mu ni posrečilo trdneje opredeliti, v čem je poseb-nost mesta kot spomenika. Tako je sicer zapisal, da je v takšnih primerih treba varovati tudi mestni tloris in druge sestavine mesta, vendar prav teh drugih sestavin, ki niso niti tlorisna zgradba niti posamezne stavbe, ni jasno definiral.

Tako je zapisal, da se mestne celote izražajo » . . . k o t talni načrt selišča, njegova zunanja podoba, ulice, trgi, slikoviti sestavi in končno tudi kot celotni značaj kakega mesta, tako zvani milje«.35 V nadaljevanju je nekoliko podrob-neje pojasnil le, kaj naj bi bil tloris mesta, vendar je v njem videl predvsem dokaz za »naravno« zgodovino, kjer je bilo vse določeno že ob nastanku mesta in kjer je človekova volja samo orodje višjih resnic, ki se izražajo z genetskimi, geografskimi in klimatskimi determinantami. Rezultat pa je seveda mestna podoba, kjer se v prepletu splošnega in individualnega izraža značaj domovine:

. . izostrili (bomo) polagoma svoj čut tudi zanj (za talni načrt) in ga bomo razbirali, kakor razbiramo iz potez v obrazu sočloveka njegov značaj in bistve-ne sestavine njegovega življenja. Tloris kakega mesta namreč ni nič več in nič manj kakor tista mreža značilnih potez, ki jo je kakemu šelišču že ob roj-stvu začrtala zgodovina in jo je pozneje logično izpolnjevalo življenje . .., kajti tloris ni samo produkt volje ustanovitelja mesta, ampak tudi po zemljišču po-gojen sestav gradbenih gmot, iz katerih je kako mesto oblikovano.«36

Vrednote so po Steletovem mnenju bistveni del domačijskega značaja mest — pri tem niti ni toliko pomembno, da je tudi tukaj omenil nekoliko drugačen sestav vrednot od Riegla. Pomembneje je, da zanje tako kot Riegl pravi, da so subjektivne, medtem ko je objektivna tista vrednost, ».. . ki se javlja posebno v turističnem interesu kakega kraja«.37 Tako spomeniki prinašajo poleg ideal-nih, višjih vrednot za posameznika in za skupnost tudi konkreten učinek v obliki zaslužka na primer v turizmu — Štele je pač v tistem času videl pred-vsem te vrste materialnih koristi. Tako pravi, da gre pri spomenikih za

. . važno narodno in državno zadevo, . . . prav toliko za kulturni ugled države v svetu, kolikor za ohranitev dokazov lastne zgodovinske preteklosti in tistega posebnega ozračja svoje domovine, radi katerega jo ceni mednarodna turistika, ter tako postajajo dobro vzdrževani spomeniki z vsem posebnim domačijskim ozračjem tudi stalen vir dohodkov v korist narodnemu gospodarstvu«.38

Skratka, Štele je razlikoval spomeniške vrednote glede na to, kakšne učin-ke prinašajo: če delujejo na človekovo razpoloženje, na njegovo doživljanje, so to osebnostno naravnane, subjektivne vrednote — Stimmung v Rieglovem smislu, kjer delujejo tako splošni razpoloženjski mehanizmi sledov starosti in tudi nacionalna čustva, kot sta ponos in samozavest ob pričah slavne zgodo-vine. Če pa spomeniki prinašajo materialno korist, naj bi bile na delu objek-tivne vrednote. Pri tem je zamolčano dejstvo, da gre za en in isti mehanizem učinkov, le da na strani receptorja deluje kot individualni čustveni naboj, na strani oddajnika pa kot investicija, ki prinaša materialne in indoktrinacijske učinke.

Poleg tega se je spomeniško varstvo Steletu kazalo kot zdravilo za mnoge zablode sodobne družbe, ki povzročajo izgubo spomeniških vrednot. Tako je vzvišeno moralno poslanstvo varstva v tem, da preprečuje ozke špekulantske in druge egoistične interese posameznikov, hkrati pa pomeni korektiv za pre-tirane progresistične zahteve sodobnega urbanizma: »Objektivni, stvarni inte-res zanje (za spomeniške vrednote) se zatemnjuje samo takrat, kadar posa-meznik ali večja skupnost zadene ob spomenik s svojimi egoističnimi ali spe-kulativno pridobitnimi interesi. Problem varstva spomenikov v mestih se po-gosto zamotava radi tega, ker si v sedanjosti stojita včasih kar nepomirljivo nasproti živa sedanjost s svojimi s stališča varstva starinske romantike narav-nost revolucionarnimi ideali, kakor so promet, higiena in podobno, in pretek-lost z življenjskimi okviri, ki se zde ozki, neudobni, s sodobnim življenjem nesoglasni . . . Zato more biti načelno stališče varstva spomenikov le to, da skuša ohraniti čim več, ker življenje samo še prenaglo uničuje tudi resnične vrednote.«39

Seveda ima Steletovo razmišljanje o varstvu urbanističnih celot tudi ra-cionalno jedro, ki zadeva njegove predloge o tem, kaj je treba pripraviti za učinkovit program ohranitve. Pri tem je poudaril načelo upoštevanja celote, torej medsebojnega učinkovanja posameznih mestnih elementov. Če njegova priporočila prevedemo v sodobnejšo terminologijo, potem mora program ohra-nitve vsebovati naslednje:40

— priporočila za smotrno, namensko rabo stavb, predvsem za njihovo razbremenitev; — vodila za obnovo fasad in za oblikovanje javnih prostorov, kjer je poudaril pomen njihove lepotne zaokrožitve in poživitve z umetniškimi deli (javnimi plastikami, freskami, urbano opremo ipd.) in tudi pomen ohra-nitve starih imen; — zahteve za oblikovanje novih stavb in drugih posegov v mesta, kjer je treba varovati predvsem tlorisno mrežo in »miljejski značaj celote«; — in zahteve pri prometnih in drugih komunalnih rešitvah.

Zaradi operativno lažjega reševanja problemov varovanja mest pa je pred-lagal njihovo razvrstitev v tri spomeniške vrste z diferenciranimi stopnjami varstvenih ukrepov: »Če jih gledamo s stališča varstva spomenikov, imamo v Sloveniji tri vrste mest in selišč: 1. selišča s harmonično izgrajenim starim

jedrom, 2. selišča z izrazitim miljejem in 3. po svoji strukturi še nedozorela selišča. Za vsako izmed teh vrst velja drugačna poraba načel spomeniškega varstva.«41

Zadnja Steletova razprava, ki jo bomo obravnavali, to je Estetika in do-kumentarnost v restavriranju spomenikov, najbolj izraža poseben avtorjev pogled na probleme varstva in v n je j opazimo največji odmik od varstvene doktrine dunajske šole.

Steletu kot izhodišče sicer še vedno služi rieglovska argumentacija, kaj določa spomeniški značaj predmetov in kako delujejo procesi staranja. Vendar so Steletovi sklepi drugačni od Rieglovih. Riegl je namreč zagovarjal dosledno spoštovanje starinskih vrednot, to je sledov propada in starosti, pa čeprav na račun sodobnega občutka za zaokroženost, to je za harmonijo barv in oblik. Štele kot umetnostni zgodovinar in »estet« je čutil drugače: sicer je svoje prepričanje prikril z argumentom o »objektivnih zahtevah sodobnosti«, ki so povezane z nalogami povojne obnove, vendar je takšno prepričanje mogoče zaslutiti tudi v njegovih predvojnih spisih, kar sem že omenila. Steletov odnos do estetskih vprašanj se končno sklada tudi z njegovim razumevanjem sodobne arhitekture in umetnosti nasploh, kar je očitno predvsem iz njegovega apolo-getskega pisanja o Plečniku.

Skratka, Štele je v omenjenem članku zagovarjal tezo, da pri posegih na spomenikih ne smemo upoštevati le njihove zgodovinske oziroma dokumentarne vrednosti, temveč tudi estetski učinek, ki ga sme (in mora) restavrator še po-tencirati, seveda v okviru pričevalnega materiala samega spomenika. Naj na-vedem značilen Steletov citat: »Spomeniško varstvo živi in se razvija, kadar ima opraviti z likovno umetnostnimi spomeniki, med dvema ekstremoma in se mu doslej ni posrečilo umiriti se med njima, med estetiko, ki jo zahteva živ-ljenje, in dokumentarnostjo, ki jo zahteva strogo varstveno načelo: konservi-rati, ne restavrirati!«4J

Iz Steletovega izvajanja je jasno, da so po njegovem starinske vrednote spomenika sestavljene iz dokumentarne in estetske plati. Res je že pri Rieglo-vem Denkamalkultusu očitno, da je njegov koncept spomeniških vrednot proti-sloven: tako so starinske vrednote po eni strani estetske vrednote, ker se izra-žajo s formo, barvo, slogom, vendar so nekaj manj od tega, ker zaradi staranja forma spomenikov ni zaokrožena, barva ni zapolnjena. Torej gre za nekakšno estetiko z napako. Hkrati so nekaj več od estetskih vrednot, saj delujejo na vsakogar, ne samo na estetsko vzgojene ljudi, in to zato, ker izražajo bistvo življenja, vsemogočnost naravnih zakonov in povezanost vsega bivajočega. Po drugi strani pa jih sploh ne moremo prištevati med estetske vrednote, ker ve-ljajo za vse vrste spomenikov in ne le za umetnostne.

Kot smo ravnokar rekli, je Štele razumel spomeniške vrednote kot preplet zgodovinskih in estetskih komponent. Pri tem mu je estetika brez ostanka pomenila tisto, kar določa »bistvo« umetnine kot spomenika: »Estetski poten-cial torej ne temelji v golem liku kakega spomenika, ampak v sozvočju med likom, gradivom ter okolico. Z namenom, ki mu je odrejal življenjsko vlogo, mu odvzamemo tudi estetsko hrbtenico, ter moramo spomeniku, ki mu je življenje tako vlogo vzelo, poiskati novo, ki bo sestavinam njegovega estetskega potenciala dala novo oporo.«43

Štele pravi, da je po ». . . sodobnem naziranju . . . lepota spontana, ne-načrten izraz funkcionalne dognanosti predmeta, ki ima svoj lasten estetski potencial . . . Zgodovinska pričevalnost spomenika pa obsega njegov stil — njegovo formo, njegovo tehniko, njegovo funkcionalno organičnost, pa tudi njegov posebni estetski potencial, ki je rezultanta vseh prednj ih sestavin, ko-likor na j se uvel javl ja jo izven okvira gole uporabnosti.«44 Tako se mora tudi konservatorstvo ». . . sprijazniti s pravilnostjo spredaj omenjenega sodobnega naziranja, da more biti lepotnost samo spontana, neponarejena posledica kon-servatorskih ukrepov, rezultanta njihovega součinkovanja . . .«, ki pa morajo biti do spomenika tudi obzirni, diskretni/*5

Če povzamem, je torej estetska vrednost spomenikov v njihovi nepopol-nosti in poškodovanosti, skratka v nj ihovem »manjku«, ki je v resnici prese-žek, saj dokazuje vsemogočnost splošnega, zaključenega sveta bodisi umetnosti in človekovih ustvarjalnih moči bodisi naravnih zakonov. Sodobni človek vidi ključne estetske vrednote v spontanosti, funkcionalni dognanosti in neponare-jenosti. Prav takšne estetske učinke imajo tudi pravi spomeniškovarstveni posegi, le da so zastrti, diskretni. Končni sklep, ki jo ponuja Steletova argu-mentacija, je: TUDI SPOMENIŠKO VARSTVO JE UMETNOST.

OPOMBE

1. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1928, str. 179—185. Hkrati so bila ob-javljena tudi navodila Josipa Mala za obnovitev arhivov. Obe deli sta nastali kot uradna navodila velikega župana mariborske oblasti, naslovljena na okrajne pogla-varje in šolske ravnatelje.

2. Jugoslovenski istorijski časopis, 1935, str. 425—454, in 1936, str. 49—100. 3. Kronika slovenskih mest, 1936, str. 31—37. 4. Varstvo spomenikov, št. 5, 1953—1954, str. 5—12. 5. M. Dvorak: Katechismus der Denkmalpflege, Dunaj 1918, str. 40—51. 6. O tem poroča Dvorak, »Denkmalpflege in Osterreich«, 1911, ponatisnjeno

v Osterreichische Zeitschrift fur Kunst und Denkmalpflege, 1974, št. 3, str. 134. 7. Osnovna načela varstva spomenikov, str. 179. 8. »Kratka navodila za ohranitev arhivov«, Časopis za zgodovino in narodo-

pisje, 1928, str. 175—179. 9. Riegl tako pravi: »Tako si moramo pri starih stavbah, ki so še dandanes

v praktični uporabi, prizadevati, da bi tako ostalo tudi v prihodnje, da bodo ohra-njene v takšnem stanju, da bodo še naprej ljudem dajale zavetje brez nevarnosti za njihovo življenje in zdravje . .. Uporabna vrednost naj vodi ravnanje s spome-nikom dotlej,. .. dokler to ne pomeni nevarnosti za njegov obstoj in pri tem ni treba popuščati v korist starinskih vrednot. Toda tam, kjer pride do zapletov zaradi me-šanja med uporabno vrednostjo in vrednotami novosti, je treba začrtati jasno mejo in dopustiti starinskim vrednotam, da pridejo do polnega izraza«, cf. A. Riegl: Der moderne Denkmalkultus; sein Wesen und seine Entstehung, Dunaj — Leipzig 1903, str. 41.

10. Osnovna načela varstva spomenikov, str. 180. 11. Cf. predvsem Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov,

str. 10, v nekoliko drugačni zvezi tudi pri Problemu varstva spomenikov v slovenskih mestih, str. 36. Podrobneje bom predstavila Steletov odnos do »ustvarjalnega« do-polnjevanja spomenikov v nadaljevanju.

12. O tem govori M. Wohlleben v uvodu v zbornik Dehiovih in Rieglovih član-kov z naslovom Konservieren, nicht restaurieren, Braunschweig — Wiesbaden 1988, str. 26.

13. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 427. 14. I. Cankar, Uvod v umevanje likovne umetnosti (Sistematika stila), Ljub-

ljana 1926, str. 44. 15. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 428. 16. Ibid, str. 432. 17. Der moderne Denkmalkultus, str. 61. 18. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 429. 19. Ibid, str. 430. 20. Ibid. 21. Riegl je o tem govoril v Der moderne Denkmalkultus, str. 13. 22. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 431. 23. Za ponazoritev Steletove zavezanosti genetsko-klimatskemu pogledu na zgo-

dovino umetnosti naj navedem nekoliko daljši citat: »Umetnost v Primorju pred-stavlja nedvomno najzanimivejše poglavje slovenske umetnostne zgodovine. S sta-lišča kulture in umetnostne geografije pa je to eno najzanimivejših poglavij kultur-nega opisa Srednje Evrope sploh, ker vsebuje celo vrsto načelnih problemov kulturne zgodovine. Redkokje se namreč tako jasno izraža vpliv morja in celine na kulturno podobo kake dežele kakor v Istri, redkokje ima značaj zemlje s svojim prirodnim gradivom tako vlogo v značaju umetnosti kakor na Krasu, redkokje se je tako jasno izrazila v kulturnih spomenikih politična razdelitev pokrajine in socialna struktura njenega prebivalstva kakor v Istri, redkokje je tako pomemben vpliv kulturne tra-dicije ozemlja kakor v obmorski Istri in redkokje se s tako silo stavi vprašanje o vlogi rasnega elementa v kulturi in umetnosti kakor t u . . . Kultura in umetnost te dežele ima izrazit prehodni značaj: kljub temu pa so kulturne meje tako ostro postavljene druga ob drugo kakor jeziki in narodnosti..

Cf. Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960, str. 9. 24. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 432. 25. Ibid, str. 434. 26. Ibid. 27. Ibid, str. 437. 28. Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih, str. 31. 29. Ibid. 30. Ibid. 31. Ibid. 32. Vse sintagme so, seveda, iz obravnavanega Steletovega besedila. 33. Glej opombo št. 27. 34. To je razvidno tudi iz citata, omenjenega pod opombo št. 28, kakor tudi iz

njegove predstavitve spomeniške problematike konkretnega mesta, to je Kranja. Cf. njegov članek Obličje Kranja in njegov zgodovinski razvoj, Zgodovina mesta Kranja, Kranj 1939, str. 373—383.

35. Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih, str. 31. 36. Ibid, str. 32 37. Ibid. str. 31. 38. Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji, str. 73. 39. Problem varstva spomenikov v slovenskih mestih, str. 32. 40. Ibid, str. 34—35. 41. Ibid, str. 35. Tako je v prvo skupino uvrstil Ljubljano, Maribor, Radovljico,

Tržič, Kranj, Skofjo Loko, Celje, Kočevje, Novo mesto, Ptuj in Ljutomer. Za ta

mesta je priporočal strogo izvajanje varstvenih načel, kar velja za tloris, zunanjo in notranjo podobo, milje in posamezne spomenike. V drugo skupino je prištel vse preostale trge in mesta, razen Murske Sobote, ki jo je edino eksplicitno uvrstil v tretjo skupino, kjer so načela varstva najmanj stroga in je vse odvisno od

.. splošnega razpoloženja, ki ga more zajeti samo tenkočuten arhitekt-«. Ibid, str. 35—36.

42. Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov, str. 35. 43. Ibid, str. 8. 44. Ibid, str. 6. 45. Ibid.