multikulturalizem vs multikulturnost, teorija in … · kulturni študiji in antropologija koper...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI ČNE ŠTUDIJE KOPER

JANJA DOPLIHAR

MULTIKULTURALIZEM VS MULTIKULTURNOST,

TEORIJA IN PRAKSA SLOVENIJE IN ŠVEDSKE

DIPLOMSKO DELO

KOPER 2010

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI ČNE ŠTUDIJE KOPER

JANJA DOPLIHAR

MULTIKULTURALIZEM VS MULTIKULTURNOST,

TEORIJA IN PRAKSA SLOVENIJE IN ŠVEDSKE

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Karmen Medica

Kulturni študiji in antropologija

KOPER 2010

Multikulturalizem vs multikulturnost, teorija in praksa Slovenije in Švedske.

Izvleček

Diplomsko delo po eni strani poskuša prikazati multikulturalizem v teoriji, oziroma v

politični teoriji, natančneje ideje in smernice multikulturalizma v integracijski

politiki, medtem ko po drugi poskuša orisati dejansko stanje multikulturalizma v

družbi oz. v vsakdanjem življenju posameznika. V delu se nenehno prepletata teorija

in praksa multikulturalizma, kajti eno so načela multikulturalizma, drugo pa je praksa

oz. multikulturnost posamezne družbe, kulture. Teoretični del naloge predstavlja

prvo poglavje, kjer prevladuje teoretiziranje in razglabljanje pojma multikulturalizem

v različnih znanstvenih in teoretskih razpravah, kako različni avtorji vidijo

multikulturalizem modernih družb, kakšne stopnje in modele multikulturalizma

poznamo inp. Drugo in tretje poglavje pa se dotikata bolj praktičnega dela diplomske

naloge, s tem ko odpreta razpravo o integracijski politiki tako Švedske kot Slovenije.

Metodologija je temeljila na prebiranju in povzemanju strokovne literature, analizi

obstoječih pravnih in statističnih virov o izbrani temi ter na podlagi intervjujev z

informatorji, ki se neposredno dotikajo teme diplomske naloge.

Ključne besede: multikulturalizem, multikulturnost, migracije, integracijska politika,

državljanstvo.

Multiculturalism vs multiculturality, theory and practice of Slovenia and Sweden

Abstract

The current diploma is trying to show multiculturalism in its theory, in its political

theory, precisely ideas and tendency of multiculturalism in emigrant integration

policy on one hand, and on the other the reality of multiculturalism in society and in

individual’s everyday life. Diploma is based on constantly interplay of theory and

practice, because one are the principles of multiculturalism and the other is practice –

in other words how much the society and culture are multicultural. The theoretical

part of the diploma is in chapter one, which is theorizing and discussing the term of

multiculturalism in different scientific and theoretic discourses, how different

scientists / academics approach on multiculturalism in modern society, which phases

and models of multiculturalism exist etc. The second and third chapter is more the

practical part of diploma, revealing a debate on integration policy of Sweden and

Slovenia. The methodology is based on summarising and selecting of various

scientific and relevant literatures, analyzing the official statistical database and

statistical sources and finally interviewees, which are directly touching the discussing

issue.

Key words: multiculturalism, multicultural, migration, integration policy, citizenship.

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................. 7 2. MULTIKULTURALIZEM ................................. .............................................. 9

2.1 Opredelitev pojma multikulturalizem in njegov zgodovinski kontekst ........ 9 2.2 Kriza moderne družbe ................................................................................. 14

2.3 Bhikhu Parekh: dialoška in integralna teorija multikulturalizma ............... 17 2.3.1. Konceptualizacija človeških bitij ......................................................... 20 2.3.2. Kulturna raznolikost ............................................................................ 20

2.3.3. Evaluacija in spoštovanje kultur .......................................................... 21

2.4 Priznavanje .................................................................................................. 22 2.4.1. Taylor: ideal avtentičnosti in človeška dialoškost ............................... 25

2.4.2. Generacija mestizo ............................................................................... 29

2.5 Multikulturalizem v teoretskih razpravah ................................................... 30

2.5.1. Konservativni, korporativni multikulturalizem ................................... 30

2.5.2. Liberalni multikulturalizem ................................................................. 31

2.5.3. Levo-liberalni multikulturalizem ......................................................... 32

2.5.4. Kriti čni multikulturalizem ................................................................... 32

2.6 Stopnje multikulturalizma ........................................................................... 34

2.6.1. Prva stopnja - multikulturalizem kot komunitarizem .......................... 34 2.6.2. Druga stopnja - multikulturalizem v liberalnem okviru ...................... 35 2.6.3. Tretja stopnja - multikulturalizem kot odgovor na narodotvornost ..... 36

2.7 Modeli multikulturalizma ............................................................................ 39

2.7.1. Narodne manjšine ................................................................................ 40

2.7.2. Priseljenske skupine ............................................................................. 41

2.7.3. Izolacionistične etnoreligiozne skupine ............................................... 43 2.7.4. Metojki ................................................................................................. 44

2.7.5. Afroameričani ...................................................................................... 45

2.8 Legitimacija narodotvornosti ...................................................................... 47

3. REKONSTRUIRANJE MODERNE DRŽAVE ........................................... 50 3.1 Različne politike do priseljencev ................................................................ 51

3.2 Politika multikulturalizma ........................................................................... 54

3.3 Švedska multikulturna politika ................................................................... 55

3.3.1. Integracija v vertikalni mozaik: oblikovanje švedske integracijske politike v 60. letih 20. stoletja ......................................................................... 57 3.3.2. Integracijska politika ............................................................................ 63

3.4 Migracije na Švedsko .................................................................................. 64

3.4.1. Moderno priseljevanje ......................................................................... 65

3.4.2. Državljanstvo ....................................................................................... 69

3.5 Trenutne politične razprave ......................................................................... 70

4. VEČNARODNOSTNA PODOBA SLOVENIJE .......................................... 71 4.1 Selitveno gibanje prebivalstva v Sloveniji .................................................. 71

4.2 Slovenska integracijska politika .................................................................. 74

4.3 Program za vključevanje državljanov tretjih držav ..................................... 77 4.3.1. Državljanstvo ....................................................................................... 79

4.3.2. Integracija priseljencev ........................................................................ 81

4.3.3. Integracija beguncev ............................................................................ 83

5. PRIMERJAVA ŠVEDSKE IN SLOVENSKE INTEGRACIJSKE POLITIKE ................................................................................................................ 84 6. ZAKLJU ČEK: MULTIKULTURALIZEM VS MULTIKULTURNOST . 86

7. LITERATURA ................................................................................................. 91 8. PRILOGE ......................................................................................................... 95

7

1. UVOD

Diplomska naloga poskuša prikazati dve plati multikulturalizma in sicer teoretično

stran multikulturalizma v idejah in smernicah multikulturalizma in praktično stran

multikulturnosti, to je dejansko stanje ali pa uresničevanje teh idej v sami večkulturni

družbi. Multikulturalizem vs multikulturnost – naloga temelji na razločevanje med

enim in drugim pojmom. O multikulturalizmu govorimo takrat, ko se ta pojavlja v

neki ideologiji, največkrat se v zadnjem času pojavlja v integracijskih politikah

posameznih držav. Izraz multikulturnost pa predstavlja dejansko stanje

večkulturnosti, dejstvo da znotraj družbe obstajajo kulturno različne skupine.

Namen diplomske naloge

Namen diplomske naloge je pojasniti sodobne teorije in teoretike multikulturalizma,

opredeliti multikulturne migracijske politike – na primeru Slovenije in Švedske.

Osrednji namen je bil predstaviti uradno politiko Republike Slovenije do

multikulturnosti in aplikacijo takšne politike v praksi vsakdanjega življenja. Po eni

strani gre za reprezentacijo uradne, formalne, pravne politike multikulturalizma,

medtem ko po drugi skuša na konkretnih primerih tako švedske kot slovenske družbe

dokazati odstopanja od teorije v vsakdanji izkušnji posameznikov.

Metodologija

Metodologija za teoretični del diplomske naloge je temeljila na proučevanju,

interpretaciji in povzemanju slovenske in tuje strokovne literature. Za dopolnjevanje

diplomske naloge je bilo potrebno iskati relevantne vire in obdelati uradne statistične

podatke ter izvesti intervjuje z informatorji, ki so neposredno vpleteni v tematiko

diplomske naloge.

8

Struktura diplomske naloge

Struktura diplomske naloge se deli na teoretični in na empirični del. Prvo poglavje

naloge temelji izključno na teoriji, kjer se teoretično predstavlja pojem

multikulturalizma v sodobnih modernih družbah. Prvo poglavje opredeli sam pojem

multikulturalizma; nadaljuje z interpretacijo pomembnejših teorij različnih avtorjev

in akademikov, ki so preučevali pojav multikulturalizma; prikazuje razsežnost

multikulturalizma v teoretskih razpravah; skratka prikaže razvoj, stopnje in modele

multikulturalizma.

Empirični del diplomske naloge odpre drugo poglavje z vpogledom v multikulturno

politiko, natančneje v multikulturno politiko Švedske, predstavi okoliščine in ključne

trenutke v oblikovanju švedske integracijske politike. Tretje poglavje predstavi

slovensko integracijsko politiko, njeno oblikovanje in ukrepe pri izvajanju politike v

praksi.

Četrto poglavje ponuja primerjavo slovenske integracijske politike s švedskim

multikulturalizmom. Ključni empirični del diplomske naloge so priloge, kjer v

intervjujih informatorji podajajo svojo neposredno izkušnjo z multikulturno politiko

izbranih držav in njihovo multikulturnostjo.

9

2. MULTIKULTURALIZEM

»Certainly, one of the principal insights of multiculturalism has been how it has

urged us to understand other cultures«.1

Živimo v dobi raznolikosti, kar ni nič novega, je pa novo to, da je naša družba

nekako 'obsedena' z raznolikostjo v tem smislu, da se o raznolikosti danes govori

veliko več kot v preteklosti. Velikokrat smo kulture prezirali, ker smo preprosto

podlegali predpostavkam, da so nekatere kulture napačne in trivialne.

Multikulturalizem poziva k razumevanju drugih kultur in pripisuje pomen odnosu, ki

ne sme soditi in obsojati druge kulture ter je prepričanja, da so druge kulture vredne

razumevanja in spoštovanja.

2.1 Opredelitev pojma multikulturalizem in njegov zgodovinski kontekst

Pri opredeljevanju pojma multikulturalizem so se avtorji odločali različno, saj so

multikulturalizem razlagali odvisno od situacije ali okolja, na katerega so aplicirali

sam pojem. Nekateri so multikulturalizem uporabljali za oznako države, v kateri se

nahaja več kultur. Multikulturalizem lahko označuje konkretno kulturno, družbeno

realnost (npr. obstoj več etničnih skupin v isti državi), lahko je povezan s teorijo (ko

označuje specifične odnose med različnimi etničnimi skupnostmi, ki živijo v isti

državi) ali pa združuje oba vidika in se pojavlja kot politični program ali kot gibanje

za spremembo obstoječih odnosov, lahko pa tudi kot princip uradne politike do

avtohtonih in priseljenskih etničnih manjšin. Giroux pravi, da je multikulturalizem

kot politični diskurz zelo pomemben, je boj za reformiranje zgodovinskega spomina,

nacionalne identitete in za uveljavitev načela razlike (Giroux, v: Lukšič-Hacin,

1999). Po Szabu (v: Lukšič-Hacin, 1999) se pojem multikulturalizem pojavi v

Kanadi leta 1963, njegov pomen se je navezoval na pojem kulturni pluralizem,

1 »Eden glavnih teženj multikulturalizma je pozivanje k razumevanju drugih kultur« (Hinman, 2009, str. 336).

10

označeval pa je obstoj družbe, ki je kulturno in etnično heterogena in hkrati spodbuja

kulturno, jezikovno in versko različnost.

Pojav multikulturalizma kot etnične in kulturne heterogenosti je posledica družbenih

procesov in selitev. Začetki pojava so postavljeni daleč nazaj v človeško zgodovino s

preseljevanjem ljudstev, t.j. germanskih, slovanskih in sermatsko-mongolskih

ljudstev, ki so povzročila propad rimskega imperija in nastanek novih držav na

njegovih temeljih. Južnič dodaja, da so od tu naprej sledili procesi, ki so bili

odgovorni za etnično pestrost Evrope (Južnič, v: Lukšič-Hacin, 1999). Evropsko

etnično pestrost se pripisuje še turškim vpadom na eni stani, po drugi pa prodiranje

Evrope v svet s križarskimi pohodi. Proti koncu 15. stoletja pride do vala

novodobnega kolonializiranja neevropskega sveta, kjer je prišlo do vzpostavitev

različnih odnosov do avtohtonih, prvotnih prebivalcev novo odkritega sveta. Pojav

suženjstva in nasilne selitve prebivalcev Afrike v Ameriko so izrazito spremenili

etnično podobo tako Afrike kot Amerike. Istočasno so se v Evropi postopoma

razvijale nacionalne države, ki so imele ostro zarisane meje, ki pa se niso pokrivale z

etničnimi.2 Močan dejavnik so bile še neprestane vojne in njihove posledice. 18. in

19. stoletje sta bili zaznamovani z intenzivnim mešanjem ljudi, saj je zaradi

gospodarskih sprememb prihajalo do preseljevanja ljudi, ki so iskali delo tako znotraj

kot izven Evrope. (Lukšič-Hacin, 1999)

Ideja o multikulturni ureditvi družbenih odnosov se pojavi šele v začetku 20. stoletja.

M. Gordon (v: Lukšič-Hacin, 1999) pravi, da je osnovno načelo multikulturalizma

mogoče zaznati pri nastajanju ZDA v 18. in 19. stoletju, v času ko večina ameriških

priseljencev prihaja iz zahodnega in severnoevropskega prostora. Gordonova poanta

so multikulturni odnosi, ki naj bi temeljili na spoštovanju različnih kultur, vendar to

velja samo za evropocentrične kulture.3 Konec 19. stoletja so se pojavile težnje po

asimilaciji priseljenskega prebivalstva, ki je seveda veljalo samo za evropske

priseljence, ostali so bili izključeni iz tega procesa, ker so veljali za nerazvite,

nesposobne asimilacije. V ZDA se vzpostavijo ideje in teorije do vse glasnejših

zahtev po pravici do obstoja različnih kultur in njihovega enakega obravnavanja. To

je povezano z dejstvom, da je bila v kulturni antropologiji zelo močna Boasova šola,

2 Tako so nastale manjšine. 3 Tu je pomembno omeniti, da v odnosu do staroselcev Indijancev in črnskih sužnjev ne zasledimo nobene ideje multikulturalizma.

11

ki je poudarjala in zagovarjala kulturni relativizem, ki zagovarja enakovrednost vseh

kultur. Gordon se sklicuje tudi na dela Luisa Adamiča, ki je bil po njegovem eden

pomembnejših protagonistov kulturnega pluralizma (multikulturalizma) tridesetih let

prejšnjega stoletja v ZDA. Druga svetovna vojna (oz. v 40. in 50. letih) preusmeri

pozornost na narodnostno enotnost. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja zopet obudijo

gibanja za etnične in človekove pravice. Začele so se pojavljati etnične študije, kjer

so v ospredje prihajali etnični, rasni in verski problemi. Program multikulturalizma

se je povezal z etničnimi študijami in študentskimi gibanji. Vecoli pravi, da je prišlo

do »prave eksplozije seznanjanja ameriškega okolja z etnično problematiko«

(Vecoli, v: Lukšič-Hacin, 199, str. 91). V sedemdesetih in osemdesetih letih

prejšnjega stoletja je multikulturalizem postajal vse bolj popularen ne samo v ZDA,

temveč tudi v Kanadi, Avstraliji, na Švedskem in drugod po Evropi. V državah, kot

so Kanada, Avstralija in Švedska, so začeli s postopnim uvajanjem finančne pomoči

različnim področjem delovanja manjšinskih etničnih skupnosti. To so bile korenine

in zgodovina samega koncepta multikulturalizma, prvotno kulturnega pluralizma, ki

se je pod različnimi vplivi in na različnih koncih sveta drugače vzpostavljal tako v

teoretičnih diskurzih kot v praksi. Ne glede na okoliščine pa je glavno izhodišče,

njegov glavni postulat, da se priseljenskim in avtohtonim etničnim manjšinam /

skupnostim zagotovi možnosti za avtonomno kulturno življenje.

Sodobne multikulturne družbe niso zgodovinska izjema oz. nov fenomen v družbi,

saj je že predmoderno družbo sestavljalo najmanj dve ali več kulturnih skupin.

Obstajajo štiri pomembna dejstva značilna za multikulturno družbo, ki jih loči

Parekh (v: Mesić, 2006),: prvo velja za predmoderne družbe, kjer so manjšinske

skupine splošno sprejele svoj podrejeni status in ostale omejene tako na družbenem

kot na geografskem prostoru, katerega jim je dodelila dominantna skupina.

Otomansko cesarstvo ni primer multikulturne družbe, kot jo poznamo danes, pa

vendar je primer družbe, ki je heterogena v tem smislu, da so krščanske in judovske

skupnosti živele znotraj cesarstva in povrh še uživale določeno stopnjo kulturne

avtonomije in imele nekaj političnih pravic. Drugo: kolonializem, suženjstvo,

holokavst, komunistične diktature ter prikrite oblike nasilja so dodatna zgodovinska

in družbena dejstva, ki so oblikovala multikulturno družbo. Danes smo prišli do

spoznanja, da so manjšinske, podrejene skupine poleg ekonomskega in političnega

12

zatiranja še predmet kulturne presije. Tretje, velja spoznanje, so ljudje globoko

vezani na svojo kulturo, kjer je njihovo samospoštovanje odvisno od priznavanja in

spoštovanja njihove kulture. Kultura je postala javen, politično relevanten faktor v

družbi. Sodobne multikulturne družbe so celotno povezane v številne kompleksne

procese ekonomske in kulturne globalizacije. Nobena družba, ki je vpeta v procese

globalizacije, ne more biti več monokultura, kulturno samozadostna in izolirana od

drugih kultur. Četrto, kar Parekh poudarja, je mnenje, da so v današnji družbi vse

bolj prisotne večkulturne družbe, ki zahtevajo različnost, ki je v nasprotju z

večstoletno hegemonistično prakso nacionalne države. Predmoderna družba oz.

večina predmodernih držav je bila skupnega stališča, da so kulturne skupnosti kot

nekakšne nosilke kolektivnih pravic. Moderne države temeljijo na liberalni

koncepciji socialne enotnosti, kar pa pomeni, da splošno priznavajo samo

posameznike oz. državljane, ki imajo določene pravice in dolžnosti. Moderna država

se je konstituirala z dekonstrukcijo tradicionalnih skupnosti in s ponovnim

združevanjem, vključevanjem emancipiranih posameznikov s pomočjo centralizirane

strukturne vladavine. Država je svoje močne centralistične sile legitimirala v imenu

homogenizacije kot družbenega ideala. Zato so sodobne multikulturne družbe

zgodovinski pojav, ki odpira nova vprašanja in zahteva nove koncepte za

razumevanje njenih nasprotij in razvojnih perspektiv.

Ustanovljene kulturne meje se menjujejo takrat, kadar se določene skupine borijo za

posebne pravice, da bi pravno po zakonu in v praksi postale enakopravne drugim

skupinam v družbi, neodvisno od njene posebnosti. Kot dober primer tukaj Mesić

navaja homoseksualce in telesno hendikepirane posameznike. Ti dve skupini se ne

sklicujeta na svojo različnost zato, da bi se iz glavnega toka družbe izpisali oz. ločili,

temveč zato, ker bi se s tem želeli vključiti kljub svoji različnosti in posebnosti.

Raziskovalci opozarjajo na različne kulturne in identitetne pluralizacije sodobne

družbe, katere razvrščajo4 v dve do štiri glavne skupine, vsaka od teh se zavzema za

priznavanje oz. priznanje njihove razlike. Nekateri imajo pri razvrščanju v mislih

samo kulturne derivate5 oz. etnokulturne razlike (domorodci – prvotni prebivalci,

nacionalne in etnične skupine, priseljence), nekateri vidijo razvrščanje po novih

4 Odvisno od avtorja. 5 Pod pojem kulturne derivate Mesić misli skupine, ki so nastale kot nekakšen derivat predmoderne in sodobne družbe, lahko bi tudi rekli da so derivati na primer posledica globalizacije.

13

identitetnih tvorbah, kjer različnost temelji na spolu in spolni usmerjenosti (ženska -

feministična gibanja, gibanja homoseksualcev), spet drugi dajejo pomen fizičnim

lastnostim (invalidi, starejši ljudje). Nekateri avtorji6 odvzamejo iz razprave

multikulturalizma skupine, za katere menijo da so preobširne, a hkrati vredne

multikulturne obravnave, in sicer te skupine sestavljajo posamezniki, ki so deloma

vključeni v družbo večine in hkrati iz nje izstopajo, zaradi njihove posebnosti,

različnosti.7 Gre za to, da so ti posamezniki vključeni podobno kot večina, le da ne

morejo popolnoma prakticirati svojih posebnih pogledov na življenje.

Multikulturalizem ne zadeva kakršnekoli razlike ali identitete per se, temveč samo

takšne, ki so globoko ukoreninjene v kulturi in prispevajo k ohranjanju le te (Parekh,

v: Mesić, 2006). Določeni posamezniki težijo k rekonstrukciji temeljev večinske

družbe, saj se z določenimi načeli in vrednotami ne strinjajo. Tak je primer

feministk, ki napadajo globoko ukoreninjene patriarhalne vzorce družbe. Takšne

skupine preprosto izražajo nove intelektualne perspektive o morebitni, če ne že nujni

spremembi dominantne kulture.8 Razlike, za katere se multikulturalizem zanima, ne

izhajajo iz izbire posameznikov, ampak so določene, oblikovane in strukturirane v

skupnosti, so historično podedovan sistem znakov in pomenov.

Koopmans in Staham (v: Mesić, 2006) ugotavljata, da se v zadnjih nekaj desetletjih

pojavlja vse več vprašanj in političnih dilem glede migracij v Evropi. V družbi

naseljevanja se vedno bolj uveljavlja novo politično prodiranje imigrantskih in

manjšinskih skupnosti. Politika migracij je postala središčni problem liberalnih

demokracij. Problem migracij se je v Evropi hitro povečal, ko so liberalne

demokracije vstopale v procese globalizacije in transnacionalizacije Evropske unije.

Kar se tiče pluralizacije Maria Markus opaža tri njene izvore: najprej je potrebno

omeniti manjšinske skupine, ki so se v procesu nastanka nacionalne države bolj ali

manj razlikovale od večine oz. dominantne etnične skupine; v tistih časih pač niso

tematizirali svoje zasebne, posebne identitete. Dodaja, da je v primerih kakršnihkoli

teženj manjšinske etnične, verske ali rasne skupine za samoopredelitev in priznanje

6 Na primer Kymlicka in Parekh. 7 Tu so mišljeni posamezniki, ki se od večine razlikujejo po spolni usmerjenosti ali z nekonvencionalnim življenjskim stilom, drugačna družinska struktura, omenja se rudarje, ribiče in umetnike. 8Parekh tukaj govori o raznolikosti perspektiv oz. perspectival diversity, ki pa po njegovem mnenju ne spadajo v multikulturno obravnavo (Parekh, v: Mesić, 2006).

14

nemalokrat prišlo do zatiranja le teh in sicer z nasilno asimilacijo, razsvetljevanjem

ali pa celo uničenjem. Drugi izvor pluralizacije so domorodski narodi, katerih zemlja

je bila nasilno kolonializirana, njihova skupnost pa iztrebljena. Tistim

posameznikom, ki so preživeli, je bilo dopuščeno marginalizirano življenje ločeno od

ostalih oz. večine. Ne samo kolonializem, tudi dekolonializem je proizvedel

okoliščine multikulturalizma. Ko so se imperialistične države odrekle kolonijam, so s

sabo povlekle še somišljenike oz. tiste, ki so kolonializem podpirali, 'kolonialne'

potomce in nazadnje še delovne migrante.9 Tretji izvor pluralizacije so delovne in

prisilne mednarodne migracije, ki se s procesom globalizacije širijo na vse konce

sveta. Kar je pri tem pomembno, je to, da pri procesu migracij ne emigrirajo samo

ljudje. Danes se meje nacionalnih držav spreminjajo pred našimi očmi, ko pride do

lociranja raznih etničnih skupin znotraj novega kulturnega in političnega konteksta.

Markusova poudarja, da porast migracij in 'preporod' prvotnih prebivalcev povzroča

napetost in konflikte, ki so ujeti med predpostavljeno univerzalno demokratsko

državljanstvo in med posebno obliko identitete. Poleg drugih že naštetih okoliščin

multikulturalizma je tudi kriza liberalnega modela državljanstva nacionalne države,

posledica pluralizacije. (Markus, v: Mesić, 2006)

2.2 Kriza moderne družbe

Mesić v svojem delu opredeljuje in razlaga pojem multikulturalizem, njegov izvor,

nastanek, podaja razloge, zakaj je do njega prišlo in eden izmed razlogov je kriza

moderne družbe. Moderna družba in njena ideja ležita na predpostavki temeljnih in

trajnih sprememb ekonomske in politične strukture, ki so bile posledica industrijske

(Velika Britanija) in Francoske revolucije. Posamezniki se vse bolj osvobajajo

prejšnjih, 'prirojenih' partikularnih identitet, značilnih za tradicionalno družbo, in

začnejo svoje družbene odnose graditi na temelju osebnih dosežkov in univerzalnih

vrednotah, svobodno izbirajo svoja nagnjenja ter afiliacije. Po drugi svetovni vojni je

Talcott Parsons (v: Mesić, 2006) podal štiri glavne procese evolucije: diferenciacija,

adaptivno izboljšanje, vključitev in generalizacija vrednosti. Ti štirje procesi

9 Tu se nanaša na Veliko Britanijo, Francijo, Nizozemsko, Belgijo, najmanj pa na Španijo in Portugalsko.

15

formirajo moderno družbo in jo razlikujejo od predmoderne. Tako se povečuje

sposobnost družbene skupine (nacionalne države) pri integraciji etničnih skupin v

večji družbeni obseg. V takšnih primerih so etnične skupine obsojene, da se

postopoma umaknejo, umolknejo. Najpomembnejši in z moderno nov način inkluzije

oz. vključitve posameznikov je model državljanstva, ki ga je možno ločiti od etnične

pripadnosti.

Moderna se je razvijala na temeljnih idejah in vrednotah razsvetljenstva, za katere

velja, da so univerzalne. Gre za avtoriteto univerzalnega človeškega razuma nad

kulturnimi – specifičnimi kodami in verovanji. Na njih temelji zgodovinska evolucija

demokracije, artikulacija temeljnih človekovih pravic, razvoj znanosti in tehnologije,

ter širitev kapitalistične ekonomije. Na kratko logika modernosti sloni na

emancipaciji posameznikov iz posebnih kulturnih skupin v drugo, kjer se poudarja

skupno kolektivno obzorje smisla in pomena. Moderna je zagotovila transkulturalno

širitev v svetovnem merilu. Zaradi enakega razloga moderna družba posameznikom

ne more več ponujati povezave s specifičnimi pomeni in vrednotami, od katerih so

posamezniki odvisni v svojih kulturnih oblikah vsakdana. Moderna družba ne zatira

kulturne različnosti, ampak ustvarja nekakšen eksistencialen vakuum, ki se ga

napolni edinole z vračanjem specifičnih oblik kolektivnih identitet in kulturnih vezi.

Ne gre za linearen razvoj transkulturne unifikacije, temveč za globalno širjenje

pogojev, ki omogočajo afirmacijo kulturnih razlik in postavljajo zahteve po javnem

priznanju ter ščitijo kulturno specifične vrednote. Obnova etničnih, nacionalnih in

drugih oblik kulturnega partikularizma v svetu ni nekaj, kar bi označevalo zadnji

trend predmodernega sveta, niti ni to posledica globalizacije, ampak je preprosto

vitalni dodatek k moderni družbi (Merwe, v: Mesić, 2006).

Napredek moderne družbe je treba interpretirati kot regresijo tradicije. Razvoj prej

omenjenih značilnosti oz. fenomenov v družbi povede v novo obdobje - ero 'nad-

moderna' (Mesić, 2006). To je družba, ki proizvaja vse več raznovrstnih oblik

tradicije, natančneje nestabilnih kulturnih identitet, za katere je značilna stalna

podvrženost dekompoziciji in rekompoziciji. Danes nekateri označujejo družbo kot

procese postmodernosti in hipermodernosti, spet drugi jo označujejo z

demodernizacijo – kjer so kulturne identitete rezultat stalne invencije, transformacije

in rekompozicije. Ponekod pa pride do tega, da se nova oblika identitete zasidra

16

ponovno v star vzorec, na primer ponovno odkritje islama v zahodnih državah

(Wieviorka, v: Mesić, 2006).

Multikulturalizem je vsekakor ena izmed večjih kriz moderne družbe. Potlačeni in

marginalizirani so dvignili svoj glas, dobili svoje zagovornike, zastopnike in kar je

najbolj pomembno, je to, da v privatni sferi ne pristajajo več na neenakosti in

nepravičnosti.

Mesić skuša pokazati, zakaj je multikulturalizem tako 'hiter' – pojavil se je v tako

kratkem času in hkrati kako se je sam pojem multikulturalizem hitro uveljavil kot

ključni, osrednji diskurz sodobnega razvitega sveta. Mesić večkrat poudarja, da je

bila moderna družba začrtana z razsvetljenstvom in da že od samega začetka sloni na

ideji obče emancipacije posameznika od vsake kolektivne identitete, še posebno od

prirojenih partikularnih, torej tipičnih za tradicionalno družbo. Pokazalo se je, da

želijo osvobojeni posamezniki svojo identiteto graditi sami, s svojo svobodno voljo

in avtonomno izbirati svojo skupinsko (fleksibilno) pripadnost. Postmoderna

svetovna kultura v duhu globalizacije ustvarja vakuum ljudi, ki se postavljajo v bran

svojim tradicionalnim kulturnim identitetam. Vsi se več ali manj strinjajo, da je

globalizacija sila homogenizacije, a postaja vse bolj jasno, da druga stran istega

procesa odraža naraščajočo fragmentacijo in pluralizacijo (glokalizacijo). Peter

Kivisto (v: Mesić, 2006) pravi, da imajo posamezniki predindustrijske družbe in

člani naprednih liberalnih demokracij o svoji družbi dve jasni misli in sicer, prva

misel se navezuje na multikulturnost družb, to so zelo etnično raznolike družbe, in

drugič, da je družba vse bolj povezana in soodvisna, za kar pa je odgovorna

globalizacija. Živimo v svetu, ki je vse bolj globalen, a hkrati lokalen. Takšen

paradoks intelektualci imenujejo glokalizacija10. Dvojni proces je posledica hitrega

širjenja kapitala, delovnih in ilegalnih migracij, revolucije v komunikacijski

tehnologiji in izboljšanje transportnih sredstev. Vse več ljudi živi v okolju, ki

transcendira nacionalne meje, kar je nekdaj bil privilegij poslovnežev, intelektualcev

in bogatejših. Komunikacije, kot so radio, televizija, telefon, internet in tisk, so po

mnenju Mesića asimilacijske sile - mediji, ki služijo za ohranjanje posebnih identitet

skupine v tujem okolju.11 Posledica globalizacije moderne družbe se odraža v

10 Beck, Bauman (Mesić, 2006). 11 Primer številnih televizijskih španskih in radijskih postaj v Kaliforniji; turških medijev v Nemčiji, da ne omenjamo številnih etničnih medijev v Avstraliji in Kanadi. (Milich, Peck, v: Mesić, 2006)

17

transformaciji vsakdanje eksistence ljudi po svetu. Globalizacija je povezana z večjo

ozaveščenostjo družbe in naklonjena posebnim kulturam ter kulturno specifičnim

vrednotam. Globalizacija ni samo homogenizacija, temveč tudi rastoča fragmentacija

in pluralizacija.

Multikulturne družbe niso zgodovinski izjeme, prisotne so danes in nekoč;

spomnimo se na Habsburško monarhijo ali pa na Turško cesarstvo, kjer so hkrati

bivale dve ali več kulturnih skupnosti.12 Problematika multikulturalizma izhaja iz

dveh temeljnih razlogov. Prvič: današnja multikulturna družba se je pojavila znotraj

večstoletnih kulturnih (etničnih) homogenizacijskih praks nacionalne države, ki je za

homogenizacijo uničevala tradicionalne kulturne manjšinske skupnosti. Drugič:

multikulturalizem je postal dramatičen v liberalnih demokracijah, ki so spoštovanje

različnosti ukoreninile v same temelje svojih konstitucij in zakonodaje in hkrati

pokazale, da so s 'prepovedjo' integracije različnosti uničile z legitimacijo in

civilizacijsko superiornostjo. Danes manjšinske in depriviligirane skupine javno in

glasno opozarjajo na priznavanje razlik kot družbeno enakovrednih.

2.3 Bhikhu Parekh: dialoška in integralna teorija multikulturalizma

Zadnja štiri desetletja 20. stoletja so bila zaznamovana z intelektualnimi in

političnimi gibanji, ki so predstavljala težnje različnih skupin13. Te skupine po

Parekhovemu mnenju zastopajo prakse, življenjske stile, ki se razlikujejo od

dominantne skupine, natančneje kulture, v kateri so se znašli. Gibanja teh skupin se

po eni strani razlikujejo med seboj, po drugi jih pa druži odpor proti

homogenizirajočem in asimilacijskem pritisku večinske družbe, ki temelji na

verovanju, da obstaja samo eden pravi, resničen, normalen način razumevanja in

strukturiranja relevantnih področij družbenega življenja. Te skupine si želijo neko

splošno sprejetje, spoštovanje in javno priznavanje njihove različnosti. Dokler se

sprejetje razlike ne bo spremenilo v pravnem okviru družbe, je njihovo sprejetje

odvisno od odnosov in načina mišljenja. V očeh zagovornikov so zahteve takšnih

12 Naj si bodo to druge jezikovne skupine, verske, etnične ali rasne. 13Staroselci, nacionalne manjšine, etno-kulturne skupine, stari in novi priseljenci, feministke, homoseksualci…

18

gibanj boji za svobodo, samoodločbo in dostojanstvo. Parekh ugotavlja, da

prevladuje napačno mnenje o gibanjih za priznavanje, ki naj bi bilo izključno

preobremenjeno s problemi identitete in razlike, kjer se vez z javnostjo ne more ločiti

od politične in gospodarske strukture dominantne kulture. Parekh poudarja, da so ta

nova gibanja v družbi velikokrat vključena v širši izraz multikulturalizem, v resnici

pa je mnenja, da se dejansko na multikulturalizem nanašajo samo določena gibanja.

Multikulturalizem se ne tiče razlike in identitete per se, temveč tistih posameznikov,

ki so ukoreninjeni v svojo kulturo in jo tudi ohranjajo (Parekh, v: Mesić, 2006). Pri

tem avtor kulturo označuje kot skupek verovanj in praks, v smislu po katerem

skupina posameznikov razumeva sebe in svet, ter organizira svoja življenja.

Obstajajo razlike, ki so stvar izbora posameznika in razlike, ki so kulturno

pridobljene, oblikovane in strukturirane v njihovem utelešenju skupnega

zgodovinskega podedovanega sistema smisla in pomena. Izraz 'diversity'- raznolikost

se uporablja za kulturno pridobljene razlike (Parekh, v: Mesić, 2006).

Multikulturalizem se potemtakem nanaša na kulturne razlike. Seveda lahko

zagovarjamo raznolikosti, ki niso kulturno specifične in popolnoma razumljivo je, da

vsi zagovorniki politike priznavanja niso naklonjeni multikulturalizmu. Čeprav je del

politike priznavanja, je multikulturalizem distinktivno gibanje, ker ohranja

ambivalenten odnos do same politike priznavanja.

Multikulturna družba je po Parekhu sestavljena iz najmanj dveh ali več kulturnih

skupnosti. Družba se na svojo kulturno raznolikost odzove na dva načina: prvi način

kulturno raznolikost pozdravlja, poveličuje in spoštuje posebne kulturne zahteve

manjšinske skupnosti, ter njihovi integraciji pripisuje osrednji pomen pri njihovem

samorazumevanju. Na drugi način se družba odzove z asimilacijo posameznikov

manjšinske skupnosti v dominantno kulturo. Po prvem načinu je družba

multikulturalistična14, v drugem pa multikulturna, večkulturna15. Oba načina sta

multikulturna, a samo eden je multikulturalističen. Izraz večkulturnost se v tem

smislu nanaša na dejstvo kulturne raznolikosti, medtem ko se izraz multikulturalizem

nanaša kot odziv na to dejstvo kulturne različnosti.16

14 'Multiculturalist' (Parekh, v: Mesić, 2006, str. 96). 15 'Multicultural' (Parekh, v: Mesić, 2006, str. 96). 16 Primer Velike Britanije in Francije, kjer je država večkulturna, ni pa multikulturalistična, to pa zato, ker nima nobene (multikulturalistične) politike zoper manjšin.

19

Parekh nadaljuje, da multikulturne družbe postavljajo pod vprašaj ustaljene politične

teorije. V primeru, da sprejmemo, da so posamezniki ukoreninjeni v kulturo, da se

kulture v veliki meri razlikujejo, pa tudi da publika ni homogene kulture, potem je

treba v politični teoriji opraviti revizijo. Glavnina tradicionalne politične teorije je

ignorirala problem kulture ali pa ga je površno oz. napačno tretirala. Grobo rečeno

sta dominirali dve glavni struji mišljenja: ena, ki je poudarjala človeško naravo,

druga pa kulturo kot temelj politične teorije. Prva se je odražala v naturalizmu in

monizmu, ki je zagovarjala človeško naravo kot nespremenljivo, da človeška narava

bistveno ne vpliva oz. ne zadeva družbe in kulture. Družbo in kulturo se lahko na

racionalen način spozna, tako da se določi najboljši način življenja.17 Po drugi strani

imamo multikulturalizem in pluralizem, ki se je pojavil kot reakcija na naturalizem.18

Slednji so dokazali, da so človeška bitja kulturno konstituirana, da se kulture

razlikujejo ter da obstaja le majhen delež skupnih značilnosti, seveda pridobljenih iz

človeške vrste. Parekh je mnenja, da je liberalizem najbolj naklonjen kulturnim

razlikam. Ne zastopa pa liberalne teorije multikulturalizma, ker je po njegovem

mnenju liberalna demokracija sama sebi kontradiktorna, sama teorija je nedovršna,

zato takšna teorija ne more zagotoviti intelektualno koherentne in moralno

sprejemljive teoretične osnove multikulturne družbe. Zato se raje sklicuje na svojo

dialoško konstituirano teorijo multikulturalizma, katera poudarja pomen dialoga med

kulturnimi in etičnimi normami, načeli in institucionalnimi strukturami. Parekh vidi

'odrešitev' v kulturnem dialogu, s katerim bi spoštovali druge kulture in ustvarjali

korpus moralnih vrednot, ki bi jih spoštovali vsi ljudje; spoštovali bi dostojanstvo,

enakost, blagostanje in temeljne interese človeških bitij. Multikulturalizma se tičejo

ustrezni pogoji v odnosih med različnimi kulturnimi skupnostmi. Multikulturalizem,

po Parekhu, ni neka politična doktrina s programsko vsebino, niti ni filozofska teorija

človeka in sveta, niti pogled na človekovo življenje. Loči tri osrednja stališča pri

svoji teoriji multikulturalizma: prvo poudarja človeška bitja kot bitja, ki so

ukoreninjena v kulturo, v smislu, da posamezniki odraščajo in bivajo znotraj kulturno

strukturiranega sveta. Drugič: razne kulture predstavljajo različne sisteme pomena in

vizijo dobrega življenja. Tretjič, prav vse, razen najprimitivnejše kulture, so

17 Grški in krščanski filozofi, J. S. Mill, Hegel, Hobbes, Locke, Bentham (Parekh, v: Mesić, 2006). 18 Vico, Montesquieu, Herder, nemški romantiki… (Parekh, v: Mesić, 2006).

20

inherentno pluralne in predstavljajo stalno komunikacijo med tradicijo in tokom

mišljenja.

2.3.1. Konceptualizacija človeških bitij

Kultura je zgodovinsko ustvarjen sistem smisla in pomena, sistem verovanja in

praks, kjer skupina posameznikov razumeva, regulira in strukturira svoja

individualna in kolektivna življenja. To je način, kako se domišlja in organizira

človeško življenje (Parekh, v: Mesić, 2006). Nekateri člani lahko uživajo v vseh

kulturnih verovanjih, dosledno upoštevajo kulturne prakse, nekateri samo delno.

Članstvo v kulturni skupnosti zelo variira, ker je sistem verovanj in praks

nekoherentna celota, ki je protislovna in stalno podvržena spremembam. Kulturna

identiteta ni nikoli stabilna, statična in prosta negotovosti. Kadar se posamezniki

srečajo z dvema ali več sistemi smisla in pomena in istočasno poskušajo živet v

soglasju z njimi, doživljajo kulturni konflikt. Manjši konflikti so stvar vsake sodobne

družbe, kjer se posamezniki v takšnem položaju dobro znajdejo, vendar če bi bili

konflikti nerešljivi, bi to vodilo v moralni kaos in shizofrenijo oz. samouničenje

družbe.

Posamezniki svojo kulturo dojemajo na različne načine: nekateri naravnost obožujejo

sistem smisla in pomena svoje kulture, sledijo tradicionalnim, avtentičnim idealom

njihove kulture. Drugi so inovativni: ostajajo ukoreninjeni v svoji kulturi in hkrati

prevzemajo verovanja in prakse drugih kultur, za katere menijo, da so koristne za

izboljšanje svoje kulture. Tretji posamezniki pa ne pripadajo svoji izvirni kulturi niti

ne drugi, takšni posamezniki svobodno lebdijo med eno in drugo kulturo, prevzemajo

prakse in verovanja ter življenjske stile, ki odgovarjajo njihovemu trenutnemu stilu

življenja. Zaključuje z mislijo, da človeška bitja niso v celoti determinirana s svojo

kulturo, niti niso transcendentalna bitja, katerih notranje jedro in temeljna narava ne

ostaja kulturno neodvisna (Parekh, v: Mesić, 2006).

2.3.2. Kulturna raznolikost

Vsaka kultura spodbuja in razvija prepričanje, pri katerem omejuje obseg človekovih

sposobnosti in hkrati zanemarja in zatira druge kulture. Ne glede na to, koliko je

kultura bogata, nobena kultura ne pooseblja vsega, kar bi človek potreboval, poleg

21

tega niti ne razvija razpona posameznikovih možnosti. Različne kulture se

medsebojno nadgrajujejo ena z drugo in širijo svoje horizonte mišljenja. Kultura

takšna kakršna je, je posledica različnih vplivov, zato nobena kultura ni homogena.

Kultura, ki sebe vidi kot najboljšo in goji neprijateljske odnose z drugimi kulturami,

teži k uniformnosti in homogenizaciji nje same, dodatno še zatira vse svoje notranje

razlike. Kulturna različnost je tisto, kar po Parekhu ustvarja klimo za medsebojen

dialog med različnimi kulturami. Kulturno homogena družba ima svoje prednosti in

sicer, omogoča občutek neke pripadnosti in solidarnosti, olajša medosebno

komunikacijo; psihološko in politično lahko mobilizira člane in ohranja enotnost. Po

drugi strani je takšna družba polna netolerance, je podvržena zatiranju in antipatiji do

sprememb in drugačnosti, zato kaj kmalu lahko postane klavstrofobična. Na kratko;

ne ustvarja pravšnje klime za kulturne inovacije in intelektualne doktrine izven

tradicionalnih okvirov. Ni razlogov, zakaj ne bi kulturno pluralistična družba

ustvarjala občutka pripadnosti, solidarnosti, skupinske lojalnosti ter širokega

moralnega in političnega konsenza.

Multikulturalizmu ne smemo naložiti vloge, da je edini in najboljši moralen družbeni

sistem. Multikulturalizem priznava, da se življenje lahko vodi na različne načine,

vključujoč monokulturno samozadostnost, ki naravnost preferira kulturno odprtost in

diverzne oblike.

2.3.3. Evaluacija in spoštovanje kultur

Obstaja nek pogled, da so kulture medsebojno neprimerljive in potemtakem ne

morejo soditi drugim kot le svojim lastnim kriterijem. Takšen pogled se nanaša na

pozitiven odnos do kulture kot fiksni korpus vrednot in pomena. Takšna trditev je

polresnična in treba je misliti na kulture kot imetnice estetske, socialne, spiritualne in

druge dimenzije (Parekh, v: Mesić, 2006, str. 103). Standarda za oceno neke kulture

ne moremo zreducirati na skupni imenovalec, ker vsaka od kultur predstavlja

edinstven vzorec in lastno vizijo dobrega življenja. Ne moremo primerjati cele

kulture, lahko pa se osredotočimo na njene specifične aspekte. Tako lahko na primer

dokazujemo, da je literatura neke kulture bogatejša, da premore globljo duhovnost,

da izraža ljudska čustva z večjo čutnostjo kot katerakoli druga. Kulturo je treba

ocenjevati odznotraj oz. iz njene lastne perspektive. Po Parekhovih besedah je treba

22

kulturo najprej razumeti odznotraj, ne pa kot jo v večini ocenjujemo odzunaj; ne

smemo pričakovati, da druge kulture zadovoljujejo naše standarde o dobrem in

slabem oz. napačnem, ter da zunanja evaluacija kulture ne pove resnice o njenih

članih, vse dokler ne odgovarja njihovemu moralnemu samorazumevanju.

Včasih zasledimo mnenje, da smo dolžni spoštovati druge kulture in da si prav vse

kulture zaslužijo enako spoštovanje. Parekh temu nasprotuje, češ da je to zgrešen

način posredovanja pomembnih ugotovitev o določeni kulturi. Kultura ima dve

dimenziji, prva je določena človeška skupnost, druga pa je vsebina in karakter

kulture prav te človeške skupnosti. Vsaka skupnost mora imeti pravico do svoje

kulture in v tem mora biti enaka vsem drugim kulturam. Naše spoštovanje druge

kulture ne sme nujno temeljiti na oceni vsebine ali načina življenja druge kulturne

skupnosti. Parekh predlaga odpravo trajne tendence zahodnih družb, odvzemanja

pravic v imenu globalnega misijonarstva, s predpostavko, da so druge družbe

prikrajšane reformatorskega resursa,19 kar pa ne pomeni odprave vsake moralne

odgovornosti in dobrohotne pomoči.

2.4 Priznavanje

Multikulturalisti verjamejo, da je današnji svet in družba zaznamovana z globoko

različnostjo in kulturnim pluralizmom. Kakšna pa je razlika med današnjim stanjem

v družbi in preteklim, kajti vemo / predpostavljamo, da so v preteklosti obstajali

prostori, kjer so bivali ljudje različnih kultur. Kymlicka (2005) razlaga, da v

preteklosti niso vrednotili razlike na prvem mestu, pa tudi, če so se z različnostjo

srečali, so jo raje pomaknili na stran ali pa jo stopili z idejo 'normalnega' državljana.

Kymlickin model normalnega državljana temelji na telesnih lastnosti

heteroseksualnega belega človeka. Tisti, ki so se oddaljili od tega modela, so bili

podvrženi izključitvi, marginalizaciji, molku in asimilaciji. Primerov skupin, ki so

bile zaradi različnosti podvržene takšni izključitvi, je veliko, a za zgled so npr.:

nebelo prebivalstvo, ki je bilo velikokrat izključeno iz zahodnih demokracij;

19 Parekh navaja zahodno 'moralno vodstvo', ki je potrebovalo dvesto let in uboj milijonov Judov, da se je soočilo z antisemitizmom in njegovo odpravo.

23

staroselske skupine so stlačili v rezervate; homoseksualce so pogosto

kriminalizirali… Če pa so tem skupinam dovolili sobivanje, so jim ga pod pogojem

popolne asimilacije. Tako prihaja, da staroselci opuščajo svoje tradicionalne navade,

homoseksualci svoje spolne usmerjenosti ne razkazujejo več v javnosti… Kar je za

današnjo družbo značilno20, je to, da izključene skupine želijo biti vključene, ampak

ne v smislu asimilacije, temveč se izraža težnja popolnega sprejetja skupin takšnih,

kakršne so v svoji različnosti, brez pogojev prilagajanja. »Zahtevajo inkluzivnejše

razumevanje državljanstva, ki bo njihove identitete pripoznalo (ne pa jih

stigmatiziralo) in ki bo njihovi različnosti prišlo naproti (ne pa jo izključevalo)«

(Kymlicka, 2005, str. 458).

Izključevanje skupin je bilo posledica razvoja družbe, nastanka nacij, obstoja

državljanov, nacionalne identitete oz. skupne narodne identitete med državljani. Ideja

državljanstva je te skupine izključevala, potiskala v asimilacijo. Tradicionalni model

'državljana in državljanstva pravic' je po eni strani izključeval določene

posameznike, ki so od t.i. normalnega državljana odstopali, po drugi pa zagotavljal

vsem državljanom določene pravice in odgovornosti. Takšen sistem je nujen iz

humanitarnih razlogov, ker so državljanske pravice nujne za zagotavljanje osnovnih

socialnih pravic, npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje. Gre za neko osnovno

potrebo, če ne nujno pravico za zadovoljitev osnovnih potreb posameznika. Socialne

pravice naj bi pripomogle k integriranju izključenih skupin v skupno nacionalno

kulturo. Proces asimilacije, ki je po eni strani prisiljen in po drugi nujen. »Splošno

gledano so socialne pravice pravica do pridobitve vsem skupnih koristi prek skupnih

javnih institucij, ki uporabljajo skupni nacionalni jezik; te zadostijo osnovnim

potrebam, hkrati pa ustvarjajo skupno nacionalno identiteto« (Kymlicka, 2005, str.

460). Kljub temu, da državljanske pravice pomenijo neke vrste integracijo in varstvo,

se nekatere skupine21, ki so dosegle te pravice, počutijo zapostavljene. Lahko so

zadovoljni z dobrim družbenim ekonomskim statusom, so pa nezadovoljni s

položajem njihove družbeno kulturne identitete, in vse to zaradi svoje različnosti.

Skupne državljanske pravice, ki so jih določili z modeli normalnega državljana, t.j.

20 Kar trdi Kymlicka na podlagi izključenih skupin, ki »niso več pripravljene biti tiho, ostati na obrobju oz. dopustiti, da jih opredelijo kot 'deviantne', le zato ker se od t.i. 'normalnega' državljana razlikujejo v rasi, kulturi, spolu, sposobnosti gibanja ali spolni usmeritvi« (Kymlicka, 2005, str. 458). 21 Na primer črnci, staroselci, ženske, etnične in verske skupine, homoseksualci…

24

heteroseksualni belski posameznik, ne morejo zagotoviti potreb drugih skupin in

zato, pravi Iris Marion Young, zahtevajo 'diferencirano državljanstvo' (Young, v:

Kymlicka, 2005, str. 461). Tako naj bi bile diferencirane državljanske pravice22

najboljši način, kako vključiti različne posameznike v skupno kulturo.

Treba je razlikovati dve pomembni hierarhiji, pravi Nancy Frazer, in sicer

ekonomsko in statusno hierarhijo. Pri ekonomski hierarhiji potekajo boji proti

neenakostim in to poraja politiko porazdelitve. Politika porazdelitve se ukvarja z

družbeno-ekonomskimi nepravičnostmi, ki vključujejo izkoriščanje »ko si sadove

posameznikovega dela prisvajajo drugi« (Frazer, v: Kymlicka, 2005, str. 464). Gre

za ekonomsko marginalizacijo v smislu nezaželenih delovnih mest ali izključitev iz

delovnega mesta, z ekonomskim pomanjkanjem – življenjem v revščini. Rešitev oz.

protiukrep temu je ekonomsko prestrukturiranje s porazdelitvijo dohodka, na splošno

gre za zmanjševanje razlik med skupinami v zmožnostih in kulturi.

Statusna hierarhija23 se od ekonomske, ki temelji na ekonomskih neenakosti, odraža

v diskriminaciji proti skupinam nižjega statusa. Diskriminacija se nahaja v

neopaznosti, stereotipizaciji bodisi v medijih, šolah, muzejih in državnih simbolih.

Javne institucije zapostavljajo ali pa preprosto ignorirajo statusno nižje skupine. Boji

proti statusnim neenakostim porajajo politiko pripoznanja, ki svojo pozornost

usmerja na kulturne krivice, katere najdemo v vzorcih kulturne reprezentacije,

interpretacije in komunikacije; neprepoznavnost, nespoštovanje in podcenjevanje

najdemo v stereotipnih javnih kulturnih predstavah in vsakdanji interakciji.

Protiukrep je kulturna in simbolna sprememba, ki bi pozitivno vrednotila kulturne

različnosti. Tarča pripoznavne politike so statusne skupine, ki so manj cenjene,

uživajo manj časti in spoštovanja kakor druge skupine. Takšna politika poskuša

afirmirati, uveljaviti različnost skupin (Frazer, v: Kymlicka, 2005).

Multikulturalizem kot politika prepoznanja / pripoznanja, je politika, ki vključuje

upoštevanje kulturnih razlik, ki opisujejo človeško družbo. »Prepoznanje označuje

neke vrste razumevanja ljudi, kdo so, kaj so njihove temeljne določujoče

karakteristike kot človeških bitij« (Audinet, v: Vidmar Horvat, 2006, str. 75). Pri

22 Pripadniki takšnih skupin zahtevajo oblike državljanstva, ki so specifične za posamezno skupino (npr. pravica do homoseksualnih porok, ki naj bi bila izključno pravica homoseksualcev). 23 Statusna hierarhija trdi, da je bolje biti belec kakor črn, mulat ali aziat; bolje biti moški kakor ženska, bolje biti heteroseksualen kot homoseksualen…

25

prepoznavanju gre za sprejemanje, zavedanje, teženje k raznolikosti; kjer je

raznovrstnost, kulturna razlika tisto vezivo, ki harmonizira človeštvo kot celoto.

Nekatere družbe so bolj multikulturne kot druge in predvsem multikulturnost zadeva

vprašanje vsake demokratične družbe. Takšno vprašanje se najprej pojavi v

osemnajstem stoletju, s katerim se pojavi individualna identiteta. »To dejstvo

predstavlja del množičnega preobrata v moderni kulturi, novo obliko usmerjenosti v

notranjost, s katero začnemo sebe dojemati kot bitja z notranjimi globinami« (Taylor,

v: Vidmar Horvat, 2006, str. 75). Smer romantike poda tudi pečat v načinu

vrednotenja človeških bitij kot edinstvenih, samosvojih, predvsem originalnih. Za

multikulturno družbo je prednostna politika razlike, kot pravi Taylor »asimiliranje

razlike je kardinalni greh, uperjen proti idealu avtentičnosti« (Taylor, v: Vidmar

Horvat, 2006, str. 76). Naloga multikulturalistov je potemtakem ne le prepoznavanje

enakovrednosti kultur, temveč prepoznati njihovo vrednost, neko avtentičnost, če ne

posebnost, ki je že sama po sebi ekskluzivna, ker je posebna. Nira Yuval – Davis

(Vidmar Horvat, 2006) označuje multikulturalizem kot vrsto kulturne razlike, ki ne

ogroža. Zdi se, da je multikulturalizem dobrohoten, a velikokrat razumljen dvoumno,

ko na eni strani osvobaja in na drugi zasužnjuje.

2.4.1. Taylor: ideal avtentičnosti in človeška dialoškost

Taylor24 v sodobni politiki opaža vedno večjo potrebo, včasih celo zahtevo, po

priznavanju.25 »Ta potreba se v sodobni politiki kaže na najrazličnejše načine:

pojavlja se v imenu manjšinskih ali 'subalternih' skupin, v nekaterih oblikah

feminizma in v tem, kar smo dandanes vajeni imenovati politika 'multikulturalizma'«

(Taylor v: Jeffs, 2007, str. 291). Priznavanje vedno gledamo v povezavi z identiteto,

kjer je identiteta posameznika tisto, kar ga opredeljuje kot človeško bitje. Taylor

zagovarja domeno, kjer naj bi se naša identiteta delno oblikovala na podlagi

priznavanja ali pomanjkanja priznavanja in pogosto tudi napačnega razumevanja z

vidika drugih. Na takšen način lahko določeni posamezniki ali skupine utrpijo

resnično škodo, ki je posledica družbe, v kateri živijo, saj jim ponuja njihovo 24 'Politika priznavanja' – 'The politics of recognition' (Taylor v: Jeffs, 2007). 25 Kymlicka uporablja za takšno politiko izraz pripoznanje, medtem ko Taylor označuje (The politics of recognition) politiko z besedo priznavanje.

26

omejeno, ponižujočo ali pa zaničevanja vredno podobo. V nepriznavanju identitet

lahko opazimo obliko zatiranja, zapiranja oseb ali skupin v nek napačen izkrivljen

način bivanja. Primer črnopoltih: bela družba je na črno populacijo dolga stoletja

projicirala njihovo manjvredno podobo; nekateri izmed njih so takšno podobo

ponotranjili. Njihova napačna ponotranjena podoba je bila ena izmed najmočnejših

inštrumentov lastnega zatiranja. Morali bi si zadati cilj, da bi te skupine očistili

njihove napačne samopodobe in uničenje lažne destruktivne identitete, ki je bila

določenim posameznikom vsiljena od zunaj.26 Nepriznavanje ali delno priznavanje ni

samo pomanjkanje temeljnega spoštovanja, temveč močan dejavnik, ki s pomočjo

vsiljenega sovraštva do samega sebe svojim žrtvam povzroča boleče in globoke rane.

Priznavanje ni samo stvar vljudnosti, marveč je resnična temeljna človeška potreba.

Taylor loči dve spremembi, ki sta povzročili, da je postal spoprijem z identiteto in

priznavanjem neizbežen. Prva sprememba je propad družbenih hierarhij, ki so služile

kot podlaga časti. Čast je tu pomenila neko neenakost. Druga sprememba se opira na

današnji pojem dostojanstva, ki se ga uporablja, ko govorimo o prirojenem

dostojanstvu človeških bitij ali o dostojanstvu državljank in državljanov.

Dostojanstvo je nekaj, kar si lastimo vsi ljudje. Pojem je kompatibilen z

demokratično družbo in s tem je bilo neizbežno, da je bil stari koncept časti presežen.

Potemtakem so postale oblike demokratičnega priznavanja bistvene za demokratično

kulturo. V zadnjem času se naslavljanje z nazivi (gospa, gospod, gospodična)

velikokrat opušča, prav zaradi tega, da ne bi z nazivi poudarjali neenakosti.

Demokracija je vpeljala politiko enakovrednega vzajemnega priznavanja, ki se

pojavlja v obliki zahtev po enakovrednem statusu različnih kultur in družbenih

skupin. Priznavanje je postalo pomembno z novim razumevanjem individualne

identitete, do katerega je prišlo ob koncu 18. stoletja. Gre za individualizirano

identiteto, ki je specifična za vsakega posameznika in jo odkriva sam v sebi. Gre za

subjektivni preobrat v moderni kulturi, ki nam omogoča misliti o sebi kot bitju z

notranjo vsebino. To označuje naš avtentični moralni stik s samim seboj oz. naš ideal

avtentičnosti. »Obstaja določen, poseben način, kako biti človek, in ta način je samo

moj. Usojeno mi je, da živim svoje življenje v skladu s tem, zame značilnim

načinom, in ne kot kopija življenja koga drugega« (Taylor v: Jeffs, 2007, str. 296). 26 Enako velja omeniti primere domorodcev, kolonializiranih skupin po svetu in ženske v patriarhalnih družbah.

27

Moralni ideal avtentičnosti, ki je prisoten v sodobnem svetu, je zelo močan in

poudarja pomen človekovega stika s samim seboj, z njegovo notranjo naravo, ki je

lahko ogrožena, ko človek zgubi sposobnost, da zna prisluhniti svoji notranjosti. Stik

s samim seboj je pomemben, če pri tem upoštevamo načelo izvirnosti, vsak notranji

glas pove nekaj enkratnega. Zunaj sebe človek ne more najti nikakršnega modela, po

katerem bi lahko živel. Taylor črpa iz Herderjevega modela avtentičnosti, ki ga ne

aplicira samo na posameznika, ki živi med drugimi ljudmi, temveč še na skupino

posameznikov, ki so nosilci neke kulture in živijo z drugimi kulturami. Posameznik

mora biti iskren do samega sebe in do svoje lastne kulture. V preteklosti je bila

identiteta opredeljena z družbenim položajem posameznika. Prav ideal avtentičnosti

je pomenil konec prejšnje družbeno pogojene identitete. Če pa želimo razumeti

povezavo med identiteto in priznavanjem, moramo pri tem upoštevati

najpomembnejšo značilnost človeka in to je dialoškost. Popolna bitja postanemo

šele, če smo sposobni obvladati bogastvo človeških jezikovnih27 izrazov. Teh

načinov komunikacije in izražanja se lahko naučimo edino z interakcijo z drugimi, ki

so za nas potemtakem zelo pomembni. Zato torej odnose z drugimi potrebujemo za

izpopolnitev, ne pa definiranje samih sebe. Zaradi takšnega oblikovanja identitete jo

nekateri jemljejo kot omejitev, na primer samotarski umetniki, če jih pogledamo z

drugega zornega kota kažejo enako nagnjenost k dialoškosti kot ostali. Njihova dela

so ustvarjena in namenjena nekemu prihodnjemu občinstvu, prav tako so umetniška

dela običajno nekomu naslovljena. Pri odkrivanju lastne identitete ne gre za to, da si

jo posameznik utemelji sam v izolaciji, temveč da si jo ustvarja v dialogu z drugimi.

»Moja identiteta je v temelju odvisna od mojih dialoških razmerij z drugimi« (Taylor

v: Jeffs, 2007, str. 300). Na posameznikovi intimni ravni lahko opazimo, kako močno

vplivajo pomembni drugi na oblikovanje ali na izkrivljenje naše osebne identitete.

Gre za kontinuirano enakovredno vzajemno priznavanje. V kulturi / družbi, kjer se je

razvijal ideal avtentičnosti, je priznavanje slehernega posameznika bistvenega

pomena. Na intimni ravni po eni strani identiteta posameznika nujno potrebuje

priznavanje pomembnih drugih, po drugi pa, kako je lahko ranljiva, kadar ji ti

priznavanje odrekajo. Odnosi v kulturi avtentičnosti so najpomembnejši element

samoodkrivanja in samopotrjevanja. Prav na podlagi spoznanja, da so identitete 27 Taylor uporablja jezik v širšem pomenu besede: vključno z umetnostjo, mimiko, kretnjami, ljubeznijo…

28

oblikovane na dialogih in da niso predestinirane z nikakršnim vnaprej določenim

scenarijem, je pripomoglo k vse bolj pomembni vlogi politike enakovrednega

vzajemnega priznavanja. Projekcija manjvredne ali ponižujoče podobe je oblika

zatiranja in deformiranja posameznikove notranjosti.

Taylor je v razlaganju politike enakovrednega priznavanja skušal prikazati, kaj je ta

politika pomenila in kaj bi lahko pomenila v sedanjosti. Ta politika pomeni dve

različni stvari in sicer, politiko univerzalizma, ki se je oblikovala s premikom od

časti k dostojanstvu, in razvoj sodobnega pojmovanja identitete. S politiko

univerzalizma se je poudarjalo enako dostojanstvo vseh državljank in državljanov.

Na vsak način so se izogibali delitve državljanov na prvorazredne in drugorazredne.

Medtem pa razvoj sodobne identitete privede do politike različnosti, kjer obstaja

neka univerzalistična podlaga, ko gre za pravico do lastne, enkratne in neponovljive

identitete. S politiko enakovrednega dostojanstva se je izoblikovalo, kar je na splošno

enako - torej enak koš pravic in imunitet. Nadaljuje, da je v kontekstu politike

različnosti pomembno upoštevanje dostojanstva vseh posameznih skupin in njihove

posebne enkratnosti v razmerju do drugih. Ta politika zagovarja prav to posebno

enkratnost, ki so jo večinske identitete odrinile, spregledale in asimilirale. Končuje

pa z mislijo, da naj bi bila prav ta asimilacija največji greh zoper ideal avtentičnosti.

Politika različnosti je pomembna, ker nenehno razkriva diskriminiranje in odrinjanje

drugorazrednih državljanov in državljank. Politika različnosti pogosto redefinira

okvire nediskriminacije s tem, ko poudarja, da moramo pri preprečevanju

diskriminacije upoštevati prav razlike oz. z drugo besedo specifične posebnosti,

različnosti posameznih državljanov in državljank. Najuspešnejša metoda

preprečevanja se oblikuje na podlagi upoštevanja specifičnega, pa čeprav različnega

položaja posameznika. Lahko pride tudi do obrnjene diskriminacije oz. nasprotne oz.

pozitivne diskriminacije. Nasprotna diskriminacija je očitek politiki različnosti, ki

omogoča pripadnikom nekdanjih neprivilegiranih razredov nekatere možnosti, na

primer pri potegovanju za delovna ali študijska mesta. Takšno ravnanje je podprto z

utemeljitvijo, da so ti ljudje žrtve zgodovinsko uveljavljene diskriminacije, ki je

negativno vplivala na vsa njihova prizadevanja v družbeni sferi. Nasprotna

diskriminacija je začasen ukrep, ki naj bi omilil in izničil temeljne razlike med

ljudmi.

29

Politika različnosti izvira iz politike enakega dostojanstva, kar pa še ne pomeni, da

sta si ti dve politiki enaki. Politika enakega dostojanstva zahteva splošno priznavanje

nekaterih univerzalnih pravic, medtem ko politika različnosti temelji na upoštevanju

specifične identitete. Politika enakega spoštovanja natančneje temelji na domnevi, da

si vsi ljudje v enaki meri zaslužijo spoštovanje. Zagovarja idejo univerzalnega

človeškega potenciala, ki naj bi ga imeli vsi ljudje. To je tisto, kar vsem ljudem jamči

spoštovanje. Politika različnosti se prav tako opira na idejo univerzalnega potenciala,

saj gre tu za potencial, ki je ključen pri oblikovanju in definiranju lastne identitete, ki

je ključna tako na ravni posameznika kot na ravni kulture, družbe. Ti dve vrsti

politike si med seboj nasprotujeta, pa čeprav obe temeljita na konceptu

enakovrednega spoštovanja vseh ljudi. »Prva vrsta politike drugi očita, da zanika

načelo nediskriminacije, druga pa prvi, da zanika identiteto, ker ljudi ukaluplja v

enotno, homogeno maso, ki z njimi samimi dejansko nima prav nič skupnega«

(Taylor v: Jeffs, 2007, str. 308).

2.4.2. Generacija mestizo

Audinet (v: Vidmar-Horvat, 2006) verjame mišljenju, da v prepoznavanju drugega,

ki ima lastno kulturo, ga prepoznam kot človeka, kar potemtakem naredi mene, vse

nas človeške. Skupna izkušnja za mene in za drugega je vzpostavljen dialog, ki se ne

meni za pregrade; in spoznanje oz. priznanje 'skupne avanture'. Drugi s takšno

interakcijo izgubi oznako / stigmo tujca, izgubi svojo tujost. Prepoznanje lahko po

eni strani vzbuja odpor ali strah, medtem ko po drugi tvori 'nove' posameznike.

Audinet jih okliče kot nove generacije človeštva, ki so zelo spretni pri interakciji in

obvladovanju skupnega življenja. Nove generacije človeštva imenuje tudi mestizo,

generacija mestizo otrok28, to pojmovanje vnese v matrico kulturnega hibrida, ki

oblikuje novo formulo za človeštvo. Kulturni mestizo je pozitiven dejavnik pri

medkulturni interakciji, je nadaljevanje, če ne posledica multikulturalizma; poleg

28 Otroci mulati belih in črnih staršev, implicirajo hibridnost. Od 80. let prejšnjega stoletja dalje pojem govori o kulturnem mestizaje in mestizo kulturah, ki priča o povezovanju ljudi različnih etničnih pripadnosti v novo nastajajoče zamišljene skupnosti heterogenih identitet (po Audient, v: Vidmar Horvat, 2006).

30

tega presega proces akulturacije in interkulturalizma. Kulturni mestizo potemtakem

je tisti 'izključeni tretji' v komunikaciji, je element, ki omogoča dialog med

kulturami; njegova posebnost je, da ne pripada nobeni kulturi, je tista vmesna cona,

ki generira novost, je posrednik med sovražnimi stranmi, ker rahlja toge identitete;

skratka je ploden element v družbi. »Mestizo, sklene Audient, je zares naš notranji

drugi, tujec v nas, ki grozi z razpadom integritete in celosti – seksualne, rasne,

madež, nečistost« (Vidmar Horvat, 2006, str. 78).

Tako kot Taylor tudi Audinet verjame, da bo učenje demokratičnih idealov

postopoma oblikovalo družbe, kjer ne bosta prevladovala neenakost in prezir.

Audinet pokaže na Evropo kot na možno demokratično družbo, Evropo kot mestizo

kontinent, sklicujoč se na Grke kot mešani produkt afriških in azijskih korenin; Grki

so mestizo kultura in možnost nadaljevanja takšne kulture je današnja Evropa.

Teorija je možna, medtem ko je praksa in stvarnost bolj surova. V zadnjem času je

opažati porast nestrpnosti v medkulturni interakciji. Primer v Evropi, ki ga Vidmar

Horvat poda v svojem delu, priča o multikulturnem razhajanju v multikulturni deželi

Nizozemski in sicer, gre za umor kontroverznega avtorja Thea van Gogha, ki je

posnel film Subbmission (Podrejenost), kjer je obravnaval nasilje nad ženskami v

islamski družbi in s tem sprožil vrsto očitkov neetičnega in izkrivljenega portreta

položaja islamskih žensk. To zgodbo lahko umestimo v današnji čas, čas po 11.

septembru, ki je povečal nezmožnost medkulturnega sožitja v ti. času vojne proti

terorizmu. Medkulturna in medetnična napetost v Evropi in svetu se je po 11.

septembru dokazala kot rezultat vojne proti terorizmu, ki ne odpravlja s terorizmom

in teroristi, temveč krepi svojo rušilno moč, ki prej kot zdravi kvari zmožnost

vzpostavljanja sožitja in medkulturnega dialoga.

2.5 Multikulturalizem v teoretskih razpravah

2.5.1. Konservativni, korporativni multikulturalizem

Konservativna vrsta multikulturalizma zagovarja koncept univerzalne kulture in

spodbija legitimnost tujih jezikov in dialekte etničnih skupin. V ospredje postavlja

31

univerzalne vrednote zahodno-evropskih in severno-ameriških kultur. Mc-Laren ga

obtožuje upravičevanja imperializma Evrope in Severne Amerike do drugih delov

sveta in do drugih kultur (Mc-Laren, v: Lukšič-Hacin, 1999). Za številne

zagovornike korporativnega multikulturalizma, pravi Giroux, je sam

multikulturalizem razdiralna, nered vzbujajoča in nevarna sila v družbi (Giroux, v:

Lukšič-Hacin, 1999).

Zagovarja univerzalni koncept razvoja, kjer kulture deli na bolj in manj razvite.

Zagovorniki ostro kritizirajo liberalne, levo-liberalne in kritične študije

multikulturalizma. Konservativci obsojajo multikulturalizem v tem pogledu, češ da je

napad na najvišje družbene dosežke evropske civilizacije. »Je napad na tiste kulturne

/ družbene vsebine, ki so evropsko civilizacijo branili pred barbarstvom in kaosom«

(Lukšič-Hacin, 1999, str. 102).

2.5.2. Liberalni multikulturalizem

Liberalci priznavajo razliko in sicer tako, da je ta razlika individualna in ne

skupinska. Naravna enakost je pri liberalizmu glavna, ker verjame, da so si ljudje

naravno enaki, ne glede na njihovo etnično, kulturno, versko in rasno pripadnost.

Temelj takega mišljenja je predpostavka o intelektualni istovetnosti, racionalnosti

vseh ljudi. Vzroki za neenakost niso posledica kulturne nerazvitosti, temveč so krive

neenake socialne možnosti, predvsem pa možnosti za izobraževanje. Potemtakem bi

enake možnosti za izobraževanje vsakemu nudile možnosti, da se enakovredno

poteguje na kapitalističnem trgu. Zagovorniki liberalnega multikulturalizma

verjamejo, da se lahko reformira obstoječe kulture, družbene in ekonomske pritiske

in se posledično doseže uresničitev enakosti.

Gates meni, da razprava o multikulturalizmu pri liberalcih ni to, kar bi morala biti,

saj sama razprava zgreši že v izhodiščih oz. pri opredelitvi pojma; to pa zato, ker

liberalci uporabljajo termin multikulturalizem, da označijo pluralizem. V sami analizi

se izognejo njegovi zgodovinski kontekstualizaciji, natančneje protislovnostim kot so

problematika rase, razredov in spolov. Liberalni pluralizem, katerega zagovarjajo,

izhaja iz sistematične nepravičnosti, suženjstva in eksploatacije (izkoriščenja),

(Gates, v: Lukšič-Hacin, 1999).

32

2.5.3. Levo-liberalni multikulturalizem

Levo-liberalni multikulturalizem postavlja v ospredje kulturne razlike in

diferencialni koncept kulture. Zagovorniki na en način idealizirajo drugačnost in

nativistično pribežališče.29 Njihov opus je kulturna avtentičnost, ki jo locirajo v

tradicionalne družbe. Kulturna razlika je esenca, forma pomena, ki je osvobojena

družbenih in zgodovinskih okvirov. Pomeni se vzpostavljajo skozi pristno,

neposredno izkušnjo posameznika brez interakcije z okoljem. Predstavniki levo-

liberalnega multikulturalizma razlike ne pojmujejo kot družbeno zgodovinski

konstrukt, ki se vzpostavlja skozi moč reprezentativnega razumevanja. Označujejo jo

kot razliko, ki je absolutna, nezgodovinska kategorija, ki obstaja kot takšna in je na

nek način element objektivnega sveta, objektivne resnice, ne pa rezultat

subjektivnega dojemanja sveta. Levi-liberalni multikulturalizem želi reforme in

destabilizacijo obstoječega dominantnega sistema predstav.

2.5.4. Kriti čni multikulturalizem

Za kritični multikulturalizem se pojavljata še dva izraza - uporniški ali radikalni.

Nastane kot kritika konservativnih, liberalnih, levo-liberalnih konceptov in

interpretacij multikulturalizma. Mc-Laren kritični multikulturalizem označi kot

nadgradnja levo-liberalnega, le s to razliko, da kritični multikulturalizem gre korak

dlje, ko sam sebe proklamira za upor, ki mora poseči v socialni boj in doseči

spremembo obstoječega razmerja moči (Mc-Laren, v: Lukšič-Hacin, 1999). V

nadaljevanju si je vredno ogledati, kako različni avtorji opredeljujejo kritični

multikulturalizem in kje se med seboj razhajajo.

Mc-Laren razvije idejo kritičnega multikulturalizma z izhodiščem v uporu,

poststrukturalističnemu pristopu in razumevanju pomena, ki ga imata jezik in

razumevanje pri izoblikovanju identitete in pomena. Pri poststrukturalistični

opredelitvi znakov so za kritični multikulturalizem predstavniki ras, razredov in

29 Po Mc-Larenu naj bi poudarjanje enakosti ras povsem zadušilo kulturne razlike med rasami, tudi tiste, ki povzročajo različna obnašanja, vrednote, družbene prakse… (Mc-Laren, v: Lukšič-Hacin, 1999).

33

spola razumljeni kot rezultat širših družbenih bojev med znaki in pomeni. Zelo velik

pomen Mc-Laren daje vlogi jezika v družbi, kajti svet mislimo skozi jezik. Poudarja

nujnost boja na področju jezika, neko nujo pri zamenjavi pojmov oziroma njihovo

ponovno opredelitev, ker kultura ni homogena, nekonfliktna in konsenzualna.

Obstoječe razlike v družbi so zgodovinski in kulturni konstrukti, za to da se doseže

nove odnose je potrebna radikalna sprememba in sicer upor proti obstoječim

odnosom. Za uspeh je potreben predpogoj, da se vzpostavi nov, ne-evropocentrični

diskurz. Avtor možnost sprememb na prvo mesto postavi šolo, ki naj bi jo vodil

multikulturni kurikularni program. Pomembno je zagotoviti enak dostop do socialnih

virov in transformirati dominantne odnose oblasti, ki dostop omejujejo po rasnem,

spolnem in razrednem ključu. Razlike med kulturami niso samo formalne,

lingvistične in tekstualne, temveč so tudi v veliki meri politične.

Giroux prav tako izpostavlja pomen jezika, njegovo povezanost z obstoječimi odnosi

oblasti na eni strani in vzpostavljanje identitete na drugi. Njegova teorija izhaja iz

kritike evropocentrizma, ker je zanj značilna univerzalizacija belih vrednot in

kriterijev pri presojanju. Giroux izpostavi pomen diskurza, kjer vprašanje ni diskurz

o rasni identiteti, temveč beli rasizem, kot ga sam avtor poimenuje, in diskurz o

belcih, ki so rasno in spolno privilegirani. Po njegovem je bil rasizem sproduciran

zgodovinsko, semiotično in institucionalno na različnih družbenih ravneh. Drugo

njegovo izhodišče izhaja iz stereotipov in razlike, zato daje pomen razliki med

kulturami in posameznimi identitetami. Giroux nujno upošteva zgodovino, kulturne

pripovedi, predstave in institucije, ki producirajo rasizem in druge oblike

diskriminacije. Razumevanje pojma enotnosti in razlike moramo nujno izvzeti iz

evropocentrične binarne logike. Tudi Giroux, tako kot Mc-Laren, se zavzema za

novo vzpostavitev diskurza za študente, v katerem bo razlika predstavljena kot

osnova, temelj in izhodišče diskurza. V izobraževanju je treba ponovno opredeliti

stare vsebine in dodati nove in to takšne, ki bi zajele tradicije etničnih in rasnih

skupin kot enakovredne evropski.

Stam in Shohatse zavzemata neokonzervatizem, liberalizem in radikalni

multikulturalizem. Pravita, da je multikulturalizem povezan z dekolonizacijo

globalne kulture in odprtjem možnosti različnim interpretacijam. Lahko pa

multikulturalizem degenerira in se vključi v državo ali v korporativno-menedžerski

34

pluralizem iz komercialnih in ideoloških namenov.30 Izhodišče multikulturalizma je

gledanje na svetovno zgodovino in sedanje družbeno življenje s stališča enakosti

ljudi glede položaja, inteligence in pravice. Radikalni multikulturalizem poudarja

zahteve po radikalnem prestrukturiranju in rekonceptualizaciji odnosov oblasti med

različnimi kulturnimi skupinami. Ostro zavrača diskurz getoizacije, ki je povezan s

podrejenimi skupnostmi. Poanta radikalnega multikulturalizma je zavračanje in

izpodbijanje hierarhije, ki dela nekatere skupine manjšinske in druge večinske,

privilegirane. Rešitev za manjšinske skupine vidita v medijih, ki so glavni akterji

ustvarjanja pomenov pri socializaciji, resocializaciji in akulturaciji le teh skupin.

2.6 Stopnje multikulturalizma

Kymlicka izraz multikulturalizem uporablja za zahteve etnokulturnih skupin.

Multikulturalizmu pripisuje gibanje za pripoznanje, ki je po njegovo zelo široko, zato

Kymlicka raje kategorizira vrste skupin, ki tvorijo tovrstno gibanje; in v obravnavo

postavlja zahteve etnokulturnih skupin, kakršne so priseljenci, narodne manjšine,

etnoreligiozne skupine, staroselci, rasne skupine; in prav vsaka od teh skupin ima

svoje zahteve. Skupni pa sta jim dve lastnosti: prvič presegajo običajni sklop skupnih

državljanskih in političnih pravic posameznega državljana, ki so zaščitene v vseh

liberalnih demokracijah; in drugič: zahtevajo pripoznanje različne identitete in

potrebe etnokulturnih skupin.

2.6.1. Prva stopnja - multikulturalizem kot komunitarizem

To so razprave pred letom 1989, razprave v 70. in 80. letih, pri katerih se

multikulturalizem ne razlikuje od razprave med liberalci in komunitarci oz. med

individualisti in kolektivisti. Multikulturalizem mobilizira ljudi kot člane kulturnih

30 Stam in Shohat za komercialne in ideološke namene kažejo na učinek propagand svetovno znane znamke Benetton.

35

skupnosti, ki si prizadevajo za skupinske pravice in za pripoznanje in zaščito njihove

skupnosti – vse to pa zveni zelo komunitaristično. Posamezno stališče o

multikulturalizmu je bilo odvisno od stališča v razpravi med liberalci in komunitarci.

Komunitarci v multikulturalizmu vidijo način, s katerim bi lahko obvarovali

skupnost pred škodljivimi vplivi individualne avtonomije. Etnokulturne manjšine se

še niso predale liberalnemu individualizmu in so zato notranje skladne in kolektivne.

Takšna stališča so prevladovala v zgodnji literaturi o multikulturalizmu. »Skratka na

prvi stopnji razprave je obramba multikulturalizma pomenila privzemanje

komunitaristične kritike liberalizma in razmišljanje o manjšinskih pravicah kot

branikih notranje trdno povezanih in skupnostno naravnanih manjšinskih skupin pred

prodorom liberalnega individualizma« (Kymlicka, 2005, str. 472).

2.6.2. Druga stopnja - multikulturalizem v liberalnem okviru

Večina etnokulturnih skupin v zahodni demokraciji želi postati enakopravni

udeleženec modernih liberalnih družb. Na primer priseljenske skupine si želijo

sodelovati v liberalnodemokratičnih družbah, želijo si dostop do izobraževanja,

tehnologije, sredstev množične komunikacije… »Skupine, ki zahtevajo manjšinske

pravice, vztrajajo pri tem, da vsaj nekatere od oblik javnega pripoznanja in podpore

njihovemu jeziku, praksam in identitetam niso le združljive z osnovnimi

liberalnodemokratičnimi načeli, vključno z načeli, ki obsegajo tudi poudarjanje

individualne avtonomije, temveč jih ta načela bržkone celo zahtevajo« (Kymlicka,

2005, str. 474).

Tu ne gre več za zaščito komunitarističnih manjšin pred liberalizmom, temveč ali

manjšine, ki prakticirajo liberalna načela, kljub temu potrebujejo manjšinske pravice.

Raz (v: Kymlicka, 2005) vztraja, da je avtonomija posameznika tesno povezana z

dostopom do njihove kulture, t.j. z razcvetom njihove kulture in spoštovanjem, ki ga

tej kulturi namenjajo drugi; in prav tu nastopi multikulturalizem kot tisti dejavnik, ki

prispeva k razcvetu in medsebojnem spoštovanju. Tudi v primeru, da skupina

sprejme liberalno demokratične vrednote, so lahko še vedno prisotne nekatere

36

tradicije ali običaji, ki nasprotujejo liberalni enakosti.31 Odločilna naloga

multikulturalizma je v prepoznavanju med slabimi manjšinskimi pravicami, ki

omejujejo individualne pravice, in dobrimi manjšinskimi pravicami, ki so kot

dodatek k individualnim. Prva slaba pravica je namenjena za zaščito skupine pred

destabilizirajočimi vplivi notranjih nasprotij, to je odločitev posameznika, da ne bo

več spoštoval tradicionalne prakse in običajev. Druga dobra pravica zadeva pravico

skupine do širše družbe in je namenjena zaščiti skupine pred zunanjimi pritiski, na

primer pred ekonomskimi ali političnimi odločitvami širše družbe. Kymlicka prve

imenuje 'notranje omejitve', druge pa 'zunanje zaščite'. Zanimive so zunanje zaščite,

ki pomenijo odnose med etnično in narodno skupino. Etnična skupina si prizadeva

zaščititi svojo identiteto tako, da omejuje vpliv odločitve širše družbe nanjo. To

potemtakem ni nevarnost zatiranja posameznika znotraj skupine, ampak nepravičnost

med skupinami.32 Liberalno razumevanje multikulturalizma prepusti skupinam do

širše družbe, zato da bi se zmanjšala politična in ekonomska moč večinske družbe.

Lahko pa te pravice, namesto da bi zmanjšale ranljivost skupine znotraj širše družbe,

omogočijo ekonomsko in politično nadvlado manjšine nad drugimi skupinami.

Kymlicka poenostavlja »da so manjšinske pravice združljive z liberalnim

kulturalizmom, če (a) ščitijo svobodo posameznikov znotraj skupine in (b)

promovirajo enakost (nedominantnost) v odnosih med skupinami« (Kymlicka, 2005,

str. 479). Cilj skupine je zagotoviti upoštevanje lastnih interesov v odločitvah širše

družbe.33

2.6.3. Tretja stopnja - multikulturalizem kot odgovor na narodotvornost

Liberalna država naj bi se držala načela dobronamernega neposeganja v etnokulturne

skupine. V tem pogledu ravna liberalna država s kulturo kot z religijo. Religija je

nekaj, kar mora biti ljudem dopuščeno, kar ljudje prostovoljno gojijo v zasebnem

življenju, ki ni stvar države, dokler se spoštuje pravice drugih. To izključi možnost

nastanka uradne religije in obstoja uradne kulture, ki bi v primerjavi z drugimi

31 Na primer ko določene skupine svobodo žensk omejijo na dom; dogovorjene poroke inp. 32 Nepravičnost med etnično in narodno skupino pride, ko je ena od skupin potisnjena na obrobje ali postane segregirana v imenu ohranitve različnosti druge skupine (primer je apartheid v južni Afriki, ko skupina zahteva zaščito pred širšo družbo). 33 Priseljenci zbirajo sredstva za programe ohranjanja maternega jezika; ali pa izjeme v oblačilnem kodeksu, ki je lahko navzkriž z njihovim verskim prepričanjem (burka).

37

kulturami uživala privilegiran položaj. Takšen model34 bi lahko uporabili pri

etnokulturnih razlikah.

Ko so Združene države določale meje med posameznimi državami, so zgodovinsko

gledano odločitve o mejah oblasti in izbiri trenutka njihovega sprejema med članice

federacije zavestno oblikovali tako, da bi angleško govorečim državljanom

zagotovili večino od petdesetih držav. Posledično je to pripomoglo k prevladi

angleščine v ZDA. Za prevlado angleščine skrbi tudi več politik, kjer zakon zahteva,

da se otroci morajo učiti angleščine v šolah, da se priseljenci morajo naučiti

angleščine kot pogoj za državljanstvo, posledično je aktivno znanje zahtevano pri

prosilcih za sklenitev delavnega razmerja v državni upravi in zaposlitev v programih,

ki jih financira ameriška vlada. Tu je jasno prikazano, kako država strukturira družbo

(v tem primeru 'ameriško' družbo). Namen izvajanja takšnih politik je spodbujati

integracijo v to, kar Kymlicka imenuje 'societalna kultura'35. Pri societalni kulturi je

pomembno, da je njen sestavni del skupen jezik in societalne institucije, ne pa versko

prepričanje, družinski običaji in osebni življenjski stili. Societalne kulture v moderni

liberalnih demokracijah so pluralistične36, vendar je protiutež oz. meja te raznolikosti

lingvistična in institucionalna kohezija, ki je rezultat premišljenih državnih politik.

Na primeru Amerike bi lahko dejali, da je ameriška družba societalno kulturo

ustvarila namerno in državljane spodbudila, da se vanjo vključijo. Udeležba

državljanov v societalnih institucijah, kjer uporabljajo angleški jezik, neguje

nacionalno identiteto. Liberalne demokracije so si zadale cilj razvijanja skupnega

nacionalnega jezika in kulture. »Ta cilj je del 'liberalnonacionalne' strategije, ki naj

pripomore k zagotovitvi solidarnosti in politične legitimacije v demokratičnih

državah« (Kymlicka, 2005, str. 485).

Idejo dobronamernega neposeganja raje nadomestimo z oblikovanim modelom, ki bo

prepoznal osrednjo vlogo narodotvornosti. Ko govorimo o narodotvornih državah je

34 Pri katerem je Cerkev strogo ločena od države. »Po stoletjih državljanske vojne med katoliki in protestanti v Evropi je načelo dobronamernega neposeganja pripomoglo k zagotovitvi sorazmernega miru in vedrine« (Kymlicka, 2005, str. 483). 35 Ko pravi societalna kultura, misli »na ozemeljsko zamejeno kulturo, katere središče je skupni jezik, ki se uporablja v široki pahljači societalnih institucij, bodisi v javnem bodisi v zasebnem življenju (šole, mediji, pravosodje, gospodarstvo, vlada int.)« (Kymlicka, 2005, str. 485). 36 Vključuje muslimane, kristjane, Jude, ateiste; heteroseksualce in homoseksualce; belo in nebelo prebivalstvo…

38

treba pojasniti, da oblasti ne spodbujajo ene same societalne kulture.37

Narodotvornost je proces, ki spodbuja skupen jezik, občutek pripadnosti in enake

možnosti dostopa do družbenih institucij. Določen izbran jezik, učni načrt, pogoji za

državljanstvo so vse odločitve, ki so bile sprejete zato, da bi neko kulturo razširili po

vsej družbi in krepili nacionalno identiteto.

Taylor očita liberalizmu to, da naj bi družbi nudil nevtralno podlago za srečevanje in

sobivanje ljudi najrazličnejših kultur. Na tej točki dodaja, da je treba upoštevati

razliko med številnimi dejavniki: recimo koncepte zasebnega in javnega ter koncepte

politike in vere. Taylor podaja primer islama, kjer pokaže, da politike in vere ni

mogoče ločevati na takšen način, kot bi to pričakovali ljudje iz zahodnih liberalnih

družb. »Liberalizem torej ni apriorna stična točka veh kultur, temveč izraža politični

vidik konkretno izbranih kultur, ki pogosto niso združljive z drugimi tipi kultur«

(Taylor v: Jeffs, 2007, str. 324 - 325). Iz tega sledi, da ne moremo in ne smemo trditi,

da pomeni liberalizem kulturno nevtralen diskurz. Današnje družbe postajajo vse bolj

multikulturne in vse bolj porozne. Poroznost terja vse večjo odprtost družb za

multinacionalne migracije. Vse več pripadnikov določenih družb, kultur živi v

diasporah in na takšne razmere se je težko odzvati zgolj z enostavnim odgovorom, da

v liberalnih demokracijah določene reči obravnavamo na takšen način.

Problematičnost takšnega odgovora nastane takrat, ko gre za večje število ljudi,

skupino, ki so člani takšne družbe, a hkrati pripadajo kulturi, ki postavlja temelje

filozofije te družbe pod vprašaj. Vse to privede do vprašanja, kako danes pogosto

razpravljamo o multikulturnosti. Ta vprašanja so tesno povezana s prevlado nekaterih

kultur nad drugimi, kjer velja, da je kultura, ki prevlada nad drugo, na nek način

superiorna. In prav tu Taylor poda svoj očitek liberalnim kulturam, češ da so

odgovorne za takšne razmere v družbi, bodisi zaradi svoje kolonialne preteklosti,

bodisi ker marginalizirajo nekatere segmente svojega prebivalstva, ki izvira iz druge

kulture. Na tej točki razprave vpelje nujnost po priznavanju. Zahteva je dati vsem

kulturam možnost samoobrambe. Taylor gre korak dlje in poda zahtevo, da se prizna

enakovrednost različnih kultur. »To pomeni, da ni dovolj če jim nudimo zgolj

možnost preživetja, marveč moramo priznat tudi njihovo vrednost« (Taylor v: Jeffs,

2007, str. 327). Rešitev je v tem, da se naučimo gibanja po širšem obzorju, ki nam bi 37 Državne politike lahko spodbujajo več societalnih kultur hkrati; npr.: večnacionalne države kot so: Kanada, Švica, Belgija, Španija… (Kymlicka, 2005)

39

omogočilo, da vse, kar smo dotlej popolnoma samoumevno imeli za edino mogoče

ozadje vsakršnega vrednotenja, uskladimo z drugačnim kulturnim ozadjem, ki nam je

bilo prej tuje, in na koncu spoznamo, da je naš način vrednotenja zgolj ena od

mnogih različnih možnosti. »Tako kot morajo vsi ljudje – ne glede na raso ali

kulturo, iz katere izvirajo – imeti enake državljanske in volilne pravice, bi morali biti

vsi deležni tudi splošnega priznanja vrednosti svojih tradicionalnih kultur« (Taylor v:

Jeffs, 2007, str. 331 - 332).

2.7 Modeli multikulturalizma

Narodotvornost prinaša prednosti članom večinske kulture in sicer po Taylorjevem

opažanju: »Če ima moderna država 'uradni' jezik v najpolnejšem pomenu tega izraza,

se pravi državno podprt, državno vcepljen in državno opredeljen jezik in kulturo, in

če v tem jeziku delujeta gospodarstvo in država, je za ljudi neznanska prednost, če

sta ta jezik in ta kultura njihova. Govorci tujih jezikov so izrazito zapostavljeni«

(Taylor, v: Kymlicka, 2005, str. 487).

Potemtakem so manjšinam na voljo štiri izbire: a) lahko se množično izselijo, recimo

v bližnjo njim naklonjeno državo v polnem razcvetu, ki bo poskrbela zanje; b) lahko

sprejmejo integracijo v večinsko kulturo; c) lahko si prizadevajo za samoupravne

pravice in pooblastila (oblikovanje lastnih ekonomskih, političnih in izobraževalnih

institucij, ki bodo delovale v njihovem jeziku); č) sprejem trajne marginalizacije in

prizadevanje, da jih na obrobju družbe ne bo motila večina (Kymlicka, 2005).

Kymlicka poda pet vrst etnokulturnih skupin v zahodnih demokracijah: narodne

manjšine, priseljenci, izolacionistične etnoreligiozne skupine, metojki in rasnokastne

skupine (Afroameričani); pri katerih pojasni, kako nanje vpliva večinska

narodotvornost, kakšne pravice te skupine zahtevajo kot odgovor na proces

narodotvornosti.

40

2.7.1. Narodne manjšine

Narodne manjšine se razdelijo v dve podskupini in sicer na "poddržavne narode" in

"staroselske prebivalce". Poddržavni narodi so tisti, ki nimajo države, v kateri bi bili

večina, vendar so jo lahko imeli v preteklosti ali so si zanjo samo prizadevali.

Razlogi, da nimajo svoje države oz. da živijo v državi z drugimi narodi, so različni;

bodisi jih je večja država ali imperij pripojil, lahko je nek imperij narod prepustil

drugemu, z dinastičnimi porokami so pripadli drugi kraljevini; v večini primerov so

pa poddržavni narodi nastali sporazumno, prostovoljno v duhu obojestranske koristi

oblikovanja federacije. Medtem pa so staroselci tisti posamezniki, katerih

tradicionalno ozemlje so preplavili naseljenci in posledično so bili nasilno ali

pogodbeno priključeni državam. Staroselci si z razliko od poddržavnih narodov, ki

stremijo k enakem statusu kot nacionalna država, želijo drugačen cilj in to je

zmožnost ohranjanja nekaterih tradicionalnih načinov življenja in verovanj. Razlika

med poddržavnimi narodi in staroselci je ta, da so prvi pri oblikovanju držav

potegovali za svojo lastno državo, medtem ko so bili staroselci pri tem procesu

odrezani.38

Za oboje, tako poddržavne narode kot staroselce je značilen odpor proti

narodotvornosti in boj za ohranitev ali ponovna pridobitev svojih samoupravnih

institucij, ki bi delovale v njihovem jeziku in kulturi (šole, sodišča, mediji, politične

institucije ip.). Pri doseganju svoje avtonomije so narodne manjšine uporabljale ista

orodja, kakor jih je uporabljala večina. Izoblikovale so narodotvornost manjšine proti

narodotvornosti večine. Prizadevali so si za jezik v šolskem sistemu, za jezik v

državnih službah, medijih… Primera takšnega prizadevanja sta flamski in quebeški

nacionalizem, ki sta, da bi ohranila svojo societalno kulturo, zastavila cilj za

pridobitev in izvajanje narodotvornih pristojnosti. Staroselska skupina narodnih

manjšin privzema govorico narodne pripadnosti in zastavlja obsežne narodotvorne

kampanje, ki zahtevajo izvajanje večjih pooblastil samouprave in ustanovitev novih

societalnih institucij. Kaj pa na vse te poskuse nacionalizma manjšinskih skupin

odgovarja večina oz. liberalna demokracija. V preteklosti so takšne nacionalizme

38 Podržavni narodi so v prizadevanju za lastno državo izgubili boj za politično oblast, staroselci pa so vztrajali zunaj sistema npr. evropskih držav; tako poznamo Katalonce, Baske, Flamce, Škote, Valižane, Korzičane, Portoričane, Quebečane kot primer za poddržavne narode; in Samije, Inuite, Maore, ameriške Indijance kot primer staroselcev (po Kymlicka, 2005).

41

manjšin države skušale zatreti; denimo primer iz 18. in 19. Stoletja, ko je Francija

večkrat prepovedala uporabo baskovskega jezika v šolah. Britanci so v Kanadi

Quebečanom odvzeli jezikovno pravico do uporabe francoščine, prepovedali njihove

institucije ter na novo zarisali meje. Ti ukrepi so imeli namen oslabiti narodne

manjšine in odstranitev občutka drugačne narodne identitete. Danes opažamo, da so

liberalne demokracije vse bolj naklonjene manjšinam in da se je njihov odnos do le

teh zelo spremenil. Vse bolj je razširjeno spoznanje, da je zatiranje manjšine

zgrešeno, saj pritisk na narodne manjšine, naj se integrirajo v dominantne narodne

skupine, preprosto ne bo dosegel svojega namena. Identiteta narodne manjšine –nek

občutek pripadnosti posebnemu narodu s svojo lastno narodno kulturo je zelo močen.

Liberalne demokracije so v različnih obdobjih uporabljale vse sile, da bi se manjšine

znebile občutka posebne identitete, »a kljub stoletjem zakonske diskriminacije,

družbenih predsodkov in ravnodušnosti so narodne manjšine ohranile občutek, da

tvorijo poseben narod, in željo po narodni avtonomiji« (Kymlicka, 2005, str. 493).

Izkušnje zahodnih demokracij potemtakem kažejo, da je boljši način zagotovitve

lojalnosti narodnih manjšin sprejemanje, ne pa napadanje njihovega občutka posebne

narodne pripadnosti.

2.7.2. Priseljenske skupine

Priseljenske skupine sestavljajo tisti posamezniki ali družine, ki so se odločile, da

zapustijo državo izvora in emigrirajo v drugo državo. Razlogi za selitev so večinoma

ekonomski, ponekod tudi politični, bodisi si izseljenci želijo emigrirati v države z

več možnosti ekonomskega napredka, bodisi v bolj svobodne in demokratične

družbe. Priseljenske skupine razdelimo na dve podskupini: prva skupina so

priseljenci, ki imajo pravico postati državljani in druga skupina so tisti priseljenci,

ki te pravice do državljanstva nimajo. Kymlicka priseljensko skupino, ki nima

pravice do državljanstva imenuje 'metojki'. Priseljenci so podvrženi priseljenski

politiki, ki jim daje pravico, da čez čas postanejo državljani in pri tem morajo

42

izpolnjevati določene pogoje (naučiti se morajo uradnega jezika, poznati morajo

zgodovino in politične ustanove nove države).39

Odziv priseljenskih skupin se je na narodotvornost večine zelo razlikoval v

primerjavi z reakcijo narodnih manjšin. Značilno za priseljensko skupino je to, da je

premajhna in ozemeljsko razpršena, kar daje nezmožnost nove oz. svoje societalne

kulture. Ponavadi takšna skupina sprejme pričakovanja, da se bo integrirala v

večinsko kulturo. To česar so se priseljenci dejansko kdaj lotili, so bili poskusi

odpiranja pogajanj o pogojih integracije - »zahtevajo bolj toleranten ali multikulturen

pristop k integraciji, ki jim bo dopustil in jih podprl v njihovem prizadevanju po

ohranitvi raznoraznih vidikov njihove etnične dediščine, tudi po tem, ko se

integrirajo v skupnih institucijah, ki delujejo v večinskem jeziku« (Kymlicka, 2005,

str. 496). Priseljenci vztrajajo pri ohranjanju nekaterih starih običajev, ki zadevajo

hrano, oblačila, vero, svobodo združevanja drug z drugim in za ohranitev takšnih

praks. Institucije širše družbe bi morali tako prilagoditi, da bi etničnim identitetam

ponujale večje pripoznanje in sprejemljivost za njihove potrebe.40

Do 60. let prejšnjega stoletja so liberalne demokracije41 sprejemale 'anglokonformni'

model priseljevanja, ki je od priseljencev pričakoval asimilacijo v obstoječe kulturne

norme, tako da jih sčasoma v njihovem govoru, oblačenju, prehranjevanju, velikosti

družine, identiteti in podobnem ne bo mogoče ločiti od ostalih državljanov. Država

priseljencem nalaga veliko zahtev, da se morajo integrirati in to so zahteve, ki jih

priseljenci pogosto izpolnjujejo s težavami in stroški. Edino pravično je to, da država

kar se da omeji stroške integracije oz. da ponuja priseljencem bolj nepristranske

integracijske pogoje. Takšna zahteva vključuje dvoje: a) treba je poudarjati, da se

integracija ne zgodi čez noč, da je to dolgotrajen medgeneracijski proces, in med tem

časom priseljenci potrebujejo posebne storitve na primer v materinem jeziku; in b)

skupne institucije, v katere naj bi se priseljenci integrirali (npr. šolstvo), poskrbijo za

enako stopnjo spoštovanja, pripoznanja in prilagojenosti identitetam in praksam

priseljencev, kakor so običajno poskrbele za identitete in prakse večinskih

državljanov. Treba bi bilo preučiti oblačilne kodekse, javne praznike, omejitve v

39 Kymlicka navaja tradicionalno politiko upravljanja priseljevanja v Združenih državah, Kanadi in Avstraliji. 40 Na primer šole bi se morale prilagoditi njihovim verskim praznikom, oblačilnim navadam, prehrambnim omejitvam itd. 41 Kymlicka podaja primere treh najpomembnejših priseljenskih držav (ZDA, Kanada, Avstralija).

43

telesni višini in teži, da bi ugotovili ali so usmerjene proti priseljenskim skupinam.

Natančno bi morali pregledati podobo manjšin v šolskih učnih načrtih in medijih, da

bi ugotovili, če so stereotipne ali pa če zadostno priznavajo prispevek priseljencev k

nacionalni zgodovini in svetovni kulturi. Treba bi bilo zagotoviti, da bodo državne

politike pri izvajanju integracijskega pritiska na priseljence nepristranske.

2.7.3. Izolacionistične etnoreligiozne skupine

Obstajajo nekatere skupine, ki si ne želijo sodelovati v širši družbi, se prostovoljno

izolirajo pred večino in se izogibajo sodelovanju v politiki ali civilni družbi. Takšna

izbira je privlačna za etnoreligiozne skupine, katerih teologija zahteva od njih, da se

izogibajo vseh stikov z modernim svetom.42 Te skupine pa zahtevajo nekaj, kar jih ne

bi vezalo na večinsko družbo, denimo na primer oprostitev od vojaške službe,

sodelovanje v sodnih porotah, celo opustitev obveznega šolanja… Etnoreligiozne

skupine se skušajo izogniti integraciji oz. narodotvornosti države. V praksi so

liberalne države na takšne zahteve pokazale precejšnjo sprejemljivost.43

Etnoreligiozna skupina odreka svojim članom svobodo in se izogiba državljanskim

obveznostim do preostale družbe, vendar liberalnodemokratične družbe podeljujejo

posebne koncesije etnoreligioznim skupinam in so strpne do le teh, dokler pretirano

ne škodujejo članom svoje skupine (npr. zloraba otrok).

Vse naštete skupine: narodne manjšine, priseljenci in etnoreligiozne sekte so

skupine, ki so bile tarča narodotvornosti večine oz. so bile podvržene

integracijskemu pritisku nacionalne države. V nadaljevanju sta skupini, ki se od

predhodnih zelo razlikujeta, zaradi tega ker nista bili predmet pritiskov integracije v

večinsko kulturo, temveč jim je bila integracija prepovedana.

42 To so Amiši, Huteriti, Hasidski Judje, ki jih izrinjanje na rob večinske družbe ne moti, saj so po njihovem mnenju posvetne institucije pokvarjene in zato tudi ogibanja vredne. 43 Na primeru v Severni Ameriki so bile zahteve postavljene v času, ko so si Združene države in Kanada silno prizadevale pridobitev priseljencev na zahodni meji, poleg tega pa še pričakovale priseljence s koristnimi kmetijskimi znanji.

44

2.7.4. Metojki

Metojki44 so migranti, ki jim nikoli ni bila dana možnost, da bi postali državljani. To

so nezakoniti priseljenci, ki so nezakonito vstopili v državo ali pa ostali v njej po

poteku delovnega vizuma.45 Zahteve metojkov so zgolj želja po ureditvi njihovega

statusa tujca in pridobitev državljanstva. Njihov cilj je ubrati pot legalnih

priseljencev in integracija v širšo družbo.

Odgovor zahodnih demokracij na to skupino se od države do države razlikuje.

Nekatere države gostujočim delavcem pogosto ugodijo s stalnim prebivališčem,

lahko jim ponudijo amnestijo, tako da njihov pravni status in družbene možnosti

postopoma postanejo podobne priseljenskim. Nekatere države pa do takšnih zahtev

metojkov pokažejo odpor. Priseljence kot kategorije sploh ne priznavajo in

velikokrat nimajo postopka in infrastrukture, ki bi skrbela za njihovo integracijo.

Potemtakem so metojki ob vstopu v državo bodisi prekršili zakon (ilegalni

priseljenci), bodisi prelomili obljubo, da se bodo vrnili v svojo državo (gostujoči

delavci). »Dodajmo še, da so države brez tradicije sprejemanja prišlekov pogosto

bolj ksenofobične in nagnjene k temu, da v vseh tujcih vidijo potencialno grožnjo

varnosti, da jih imajo za potencialno nelojalne ali preprosto za nespremenljivo

"tuje"« (Kymlicka, 2005, str. 502). V takšnih primerih si država prizadeva, da bodo

metojki zapustili državo, z izgonom ali pa s prostovoljno vrnitvijo. Primer takšnega

ravnanja – izključevanja lahko najdemo v Nemčiji, kjer so vse do 80. leta prejšnjega

stoletja nekatere nemške dežele prepovedovale turškim otrokom, da se vključujejo v

nemške razrede; namesto tega so zanje oblikovali posebno ločen pouk, kjer so te

otroke uvoženi turški učitelji poučevali v turškem jeziku in po učnem načrtu, ki je bil

zamišljen za pripravo otrok na življenje v Turčiji. Gre za politiko, ki jo je mogoče

najti v zasnovi multikulturalizma, ki se je oblikoval glede migrantov, kjer niso videli

načina obogatitve ali nadgradnje državljanstva. Razlogi za to so bili prav ti, da v

otrocih niso videli nemških državljanov in so na ta način sporočali, da ne spadajo v

nemški prostor in da je njihov resnični dom v Turčiji. Multikulturalizem, ki ne 44 Michael Walzer si je starogrški izraz izposodil in ga nadel skupini nezakonitih priseljencev – metojki naj bi bili trajni prebivalci, ki pa so kljub temu izključeni iz polisa (Walzer, v: Kymlicka, 2005, str. 502). 45 Temu pričajo primeri Mehičanov v Kaliforniji in Severnoafričanov v Italiji, Turki v Nemčiji… Priseljenci so navkljub uradnim pravilom prestopili mejo, se nastanili bolj ali manj za stalno, zakonito in nezakonito pridobivajo zaposlitve, se poročajo in ustvarjajo družine…

45

ponuja državljanstva, pomeni le izključevanje in marginalizacijo. Predpostavljali so,

da se bodo metojki, če jim bodo odrekli državljanstvo in vcepljali turško nacionalno

identiteto, preprosto vrnili v izvorno državo Turčijo. Čez čas je postalo jasno, da se

bodo metojki zelo malo verjetno vrnili 'domov', ne glede na njihov negotov pravni

status. Nekateri metojki, ki so živeli več let v novi državi, so enostavno opustili idejo

o domu v izvorni državi in si novo državo prisvojili / posvojili kot njihovo lastno.46

Politika, ki upa na prostovoljno vrnitev priseljencev, je nerealna in velikokrat zelo

tvegana, kajti rezultat takšnega ravnanja je nastanek odtujenega in rasno definiranega

nižjega razreda, ki lahko razvije opozicijsko subkulturo, politično odtujitev,

kriminalnost, verski fundamentalizem; kar vse skupaj vodi do nasilja v družbi. Za

preprečevanje nasilja in nemirov v družbi narašča trend znotraj zahodnih demokracij

naklonjenost programom amnestije za nezakonite priseljence ter podelitev

državljanstva gostujočim delavcem in njihovim otrokom. V praksi danes na metojke

gledajo kot na zakonite priseljence in jih spodbujajo v priseljensko integracijo.

Tako, kot zagovarjajo Bauböck, Carens, Walzer in Rubio-Marin, da takšna politika

integracije ni le pametna, temveč tudi moralna. Namreč država, ki ima skupine z

dolgim naselitvenim stažem in ki nimajo pravice postati državljani, krši idejo

liberalne demokracije. Liberalna demokracija je sistem, v katerem imajo ljudje, ki so

podrejeni politični oblasti, pravico sodelovati pri določanju te oblasti. Kjer obstajajo

ljudje s stalnim prebivališčem, ki so podrejeni državi in ki ne morejo voliti, pomeni

ustvarjati kastni sistem, ki spodnaša demokratično avtoriteto države (v: Kymlicka,

2005). »V vseh praktičnih pogledih in v vseh praktičnih pomenih je to zdaj dom

metojkov in ti so zdaj de facto člani družbe, v kateri potrebujejo državljanske

pravice« (Kymlicka, 2005, str. 504).

2.7.5. Afroameričani

Afroameričani so bili privedeni iz Afrike v Ameriko med 17. in 19. stoletjem. Ker so

bili sužnji, niso na njih gledali kot na državljane, niti jih niso spoštovali kot osebe,

saj so predstavljali le lastnino sužnjelastnika; nanje so gledali kot na nekaj, kar

46 Po naselitvi so si nekateri metojki poročili in ustvarili družine v novi državi, ki je dejansko edini dom, ki ga ima možnost spoznati druga ali tretja generacija metojkov (otroci, vnuki).

46

pripada, enako kot čreda, zemlja ali hiša. Ko so suženjstvo odpravili, so

Afroameričani lahko postali državljani, a neke posebne vrste, saj so morali spoštovati

segregacijske zakone47, ki so zahtevali, da so obiskovali ločene šole, služenje

vojaškega roka v ločenih vojaških enotah, pri javnem prevozu sedijo tam, kjer so za

njih določena mesta ip. Danes, kljub odpravi segregacijskih zakonov, lahko opažamo

bolj prefinjeno, neformalno diskriminacijo proti Afroameričanom, ki se kaže pri

zaposlovanju in pridobivanju stanovanj, večina jih spada v nižji razred in v živijo v

revnih četrtih – getih.

Z metojki imajo Afroameričani nekaj skupnega in to je prepoved, da bi postali člani

nacije. Razlika med njima je v tem, da so metojki predstavljali posameznike druge

nacije, medtem, ko so Afroameričani v Združenih državah enako dolgo, kakor so

belci in niso imeli nobenega tujega državljanstva. Zaradi takšnih zapostavljanj se

lahko zgodi, da si označevalec ameriškosti prej prisluži na primer azijska družina, ki

se je šele nedavno naselila v ZDA, a s svojimi dejanji in vedenjem izkazuje

ameriškost 'uspešneje', kot generacije karibskih in afriških črnskih državljanov z

dolgo dobo bivanja, katere rasne razlike izločujejo iz modela nacionalnega

pripadanja (po Vidmar Horvat, 2006). Dejansko so bili denacionalizirani, to pomeni,

da se jim je odreklo možnost, da bi postali državljani ameriške nacije, hkrati pa v njih

niso videli pripadnikov druge države.

Njihov položaj je edinstven iz naslednjih razlogov: ne moremo jih primerjati s

prostovoljnimi priseljenci, prvič zato, ker so bili v Ameriko privedeni neprostovoljno

in drugič, ker jim je bila pot do integracije v večinsko societalno kulturo zaprta; ne

moremo jih primerjati z vzorcem narodnih manjšin, kajti Amerika ni njihova izvorna

domovina. Afroameričani so edinstven primer, ker izhajajo iz različnih afriških

kultur, katere so od vsega začetka uničevali, tako kot ob prihodu v Ameriko, ko so

jih načrtno ločevali, da se ne bi kulturno povezovali, kar kaže, da so jim pred

emancipacijo prepovedovali kakršnekoli črnske oblike združevanj, razen cerkvene.

Zaradi načrtne zemeljske razpršenosti Afroameričanov znotraj ameriške družbe je

možnost narodne odcepitve nerealistična in tudi, če bi jih družila skupna narodna

identiteta, ni prostora v Združenih državah, kjer bi bili črnci v večini. Podobno kot

47 Zakoni, ki so prepovedovali kakršnokoli mešanje ras, bele in črne oz. črne rase v zadeve bele rase.

47

pri metojkih najdemo tu posledico preprečevanja integracije črncev v družbo, to

posledično poraja nasilje znotraj družbe in ustvarja medrasne konflikte.

»Dolgoročni cilj je spodbujati integracijo Afroameričanov v ameriško nacijo, toda

uveljavilo se je spoznanje, da je to dolgoročen proces, ki je lahko uspešen le, če se

bodo okrepile zdajšnje črnske skupnosti in institucije. Za dosego dolgoročnega cilja

integrirane in barvno slepe družbe je potrebna neka stopnja ločenosti in barvne

ozaveščenosti« (Kymlicka, 2005, str. 507).

2.8 Legitimacija narodotvornosti

Narodotvornost večine v liberalnih demokracijah je legitimna po izključno naslednjih

pogojih:

a) Nobena skupina trajnih prebivalcev ni za nedoločen čas izključena iz članstva

v naciji, to pomeni, da mora vsak, ki živi na nacionalnem ozemlju, imeti

možnost državljanstva in enakopravnega položaja.

b) Posameznikom mora biti dana predvsem institucionalna in lingvistična

integracija, na pa privzemanje posebnih oblik običajev, verskih prepričanj ali

življenjskih slogov. Integracija mora dopuščati individualne in kolektivne

razlike v javnosti kot zasebnosti. Zasnova nacionalne identitete in nacionalne

integracije mora biti pluralistična in tolerantna.

c) Narodne manjšine naj gradijo svoj lasten narod in naj se ohranijo kot posebna

societalna kultura. (Kymlicka, 2005)

Suma sumarum zahodne države ostajajo države narodotvornosti in nobena od

zahodnih držav se ni odpovedala pravici do uveljavljanja takšne politike. Po drugi

strani politike narodotvornosti vse bolj opredeljujejo in omejujejo, da bi ugodile

zahtevam skupinam, ki se počutijo ogrožene. Gre za to, da država ne bo izključevala

metojkov in rasnokastnih skupin in da ne bo prisilno asimilirala priseljencev.

Kymlicka pravi, da smo danes v liberalnih demokracijah priča kompleksni dialektiki

državne narodotvornosti (ko država zahteva od manjšine) in manjšinskih pravic (ko

manjšina zahteva od države). To ponazori s skico dialektike narodotvornosti in

manjšinskih pravic. Iz skice razberemo, da moramo zahteve manjšinskih pravic

48

videti v kontekstu narodotvornosti in odgovora nanjo. »Če manjšine postavljajo

zahteve do države, so te odziv na zahteve, ki jih država postavlja manjšinam«

(Kymlicka, 2005, str. 510). Pravice, ki jih zahtevajo zatirane, zapostavljene skupine,

so v resnici njihova zaščita pred realnimi in možnimi krivicami, ki bi bile storjene v

imenu narodotvornosti. Po drugi strani, če pogledamo model z druge plati, pa

opazimo, da sprejemanje manjšinskih pravic pripomore k upravičevanju državne

narodotvornosti, saj navsezadnje je legitimno, če liberalnodemokratična država sili

manjšine, da se integrirajo v institucije, ki delujejo v jeziku večinske družbe.

Slika 1: Dialektika narodotvornosti in manjšinskih pravic (Kymlicka, 2005).

Danes v svetu obstaja nekakšen trend k večjemu pripoznavanju manjšinskih pravic,

tudi zaradi tega, ker je malo ljudi, ki mislijo, da je pravičnost preprosto opredeliti kot

pravila ali institucije, ki so slepe za razlike. Na dan je prišlo spoznanje, da lahko

pravila, ki so slepa za različnost, povzročajo zapostavljenost nekaterih skupin. Prišlo

je tudi do spremembe v dokazovanju, kjer ne gre več za dokazovanje

multikulturalistov, ki morajo pokazati, da njihove reforme ne bodo ustvarile

nepravičnosti za manjšinske skupine, temveč breme dokazovanje pade tudi na

zagovornike slepih institucij, ki morajo pokazati, da t.i. status quo v družbi ni

nepravičen do drugih skupin. Kritiki multikulturalizma so premaknili težišče od

pravičnosti k vprašanjem družbene enotnosti in zato »prenehali so se ukvarjati

predvsem s pravičnostjo ali nepravičnostjo posameznih politik in se bolj osredotočili

na načine, kako splošni trend, ki vodi v multikulturalizem grozi s spodnašanjem tistih

državljanskih kreposti, identitet in praks, ki podpirajo zdravo demokracijo«

MANJŠINE DRŽAVA

Zahteve po manjšinskih pravicah

Državne narodotvorne politike

49

(Kymlicka, 2005, str. 514). Posledično pride do kritik multikulturne politike, ki ni

napačna zaradi nepravičnosti, ampak ker razžira dolgoročno politično enotnost in

družbeno stabilnost. »V ozadju je zaskrbljenost, da multikulturalizem pomeni

'politizacijo etničnosti'« in da so ukrepi, ki poudarjajo pomen etničnosti v javnem

življenju, vir razhajanj (Kymlicka, 2005, str. 514). Sčasoma se ustvari spirala

tekmovalnosti in nezaupanje med etničnimi skupinami, zato politike, ki poudarjajo

pomen etničnih identitet, delujejo uničevalno, razrahljajo vse vezi in povezanosti, ki

posameznike združujejo kot narod. Drugi argument zaskrbljujočega

multikulturalizma je poudarjanje politike pripoznanja, ki lahko povzroči, da lahko

družba doseže politiko prerazdelitve. Bolj kot poudarjamo kulturne razlike, manj je

verjetno, da bomo skupaj sodelovali v boju proti ekonomskim neenakosti. To vodi v

izbiro med bojem proti statusni hierarhiji ali proti ekonomski neenakosti, v katerem

slednja dobi prednost. Gre za to, da se vprašamo, kaj nas mora bolj skrbeti; ali

ekonomska ali statusna neenakost?48

Lahko argumentiramo tudi obratno in sicer, namreč da je odsotnost

multikulturalizma tista, ki načenja vezi državljanske solidarnosti. Manjšine se bodo,

zaradi izključenosti iz (za razlike slepih) institucij večine družbe, počutile

zapostavljene, izključene iz političnega procesa, ki bo v njih zbujal nezaupanje. »V

tem primeru bi lahko napovedali, da bo pripoznavajoči multikulturalizem z

odstranitvijo ovir in izključitev, ki manjšinam preprečujejo, da bi brez zadržkov

sprejele politične institucije, dejansko utrdil solidarnost in okrepil politično

stabilnost« (Kymlicka, 2005, str. 516). Kymlicka dodaja, da ni empiričnih dokazov,

da bi pravičnejši pogoji integracije za priseljence načeli demokratično stabilnost

države ter da multikulturalizem socialno enotnost pogosto krepi, ne pa spodkopava.49

48 Kymlicka poenostavlja na primeru črnskih staršev, katere naj bi bolj skrbelo, da njihovemu otroku zagotovijo povprečen dohodek ali mu zagotovili, da ne bo žrtev rasnih vzdevkov in stereotipov; drugi primer se dotika staršev gejevskega najstnika, kjer ga zanima ali bi starši izbrali za svojega otroka šolo, ki bi minimalizirala njegovo stigmo in preganjanje, ali bi takšno, ki bi maksimizirala otrokove ekonomske perspektive za prihodnost. (Kymlicka, 2005) 49 Primeri Kanade in Avstralije kot državi, ki sta prvi sprejeli politiko multikulturalizma, in kjer so rezultati multikulturalizma vse prej kot politična apatija, nestabilnost in vzajemna sovražnost etničnih skupin. V obeh državah lahko opazimo povečan padec stopnje predsodkov in priča velikemu razmahu medetničnega prijateljstva ter mešanih zakonov.

50

3. REKONSTRUIRANJE MODERNE DRŽAVE

Sodobna država teritorializira in totalitarizira človeške odnose. Teritorialne meje

obkrožajo posameznike s tem, ko jim dajejo distinktivno geografsko in politično

identiteto. V preteklosti so posamezniki poznali več identitet: etnične, verske –

religiozne, socialne in teritorialne. V sedanjosti so nekatere od teh identitet presegle

teritorialne meje, kjer posamezniki svobodno prehajajo meje zaradi družbenih,

verskih ali drugih razlogov. Člani moderne države imajo multiple identitete, afiliacije

in preference, toda teritorialna identiteta je ena izmed najpomembnejših in

dominantnih. Predmoderne politične skupnosti so bile zaznamovane s statusnim

sistemom, klanom, plemenom ali etnično skupino, medtem ko se za razliko od

predmodernih, moderne politične skupnosti definirajo z asociacijo posameznika

(državljana) neodvisno od etničnih, verskih in socialnih statusov.

Moderna država je evropsko odkritje in dosežek. Današnja država zamenja

personalizirano vladavino z neosebnim sistemom, ki velja le kot organ države.

Ustanavlja enakost med njenimi člani, premešča socialne hierarhije statusa in

razreda. Poleg svobode in odprtosti je država tudi omejujoča, ko se gre za politično

in kulturno hegemonijo. Od vseh državljanov pričakuje, da dajejo prednost državnem

teritoriju50 raje kot drugim identitetam (verski, etnični in vsem drugim, ki bi

državljane oddaljile od večinske družbe). Zaradi takšne težnje vsaka moderna država

želi postati nacija.51 Glavne teorije države, kot liberalna, komunitaristična in

nacionalistična, so zagotovo uniformno homogeno konstituirane, vendar se

razlikujejo v vrsti in stopnji homogenosti, katero zagovarjajo. Liberalci vztrajajo, da

so državljani enaki in avtonomni posamezniki. Komunitarci od svojih državljanov

zahtevajo soglasnost v skupnih bistvenih ciljih. Nacionalisti pa od državljanov želijo,

da delijo skupno nacionalistično identiteto in kulturo. Moderna nacionalna država je

smiselna v družbi, ki je kulturno homogena oz. v družbi, ki želi takšna tudi postati. V

multietnični in multinacionalni družbi, kjer konstitutivne skupnosti podpirajo

50 To, kar jih povezuje kot državljane. 51 Parekh strogo loči državo od nacije, kjer razlaga, da sta država in nacija dve različni vrsti politične organizacije. Nadaljuje, da je nacija rezultat ponesrečene nacionalne 'ugrabitve' države (Parekh, v: Mesić, 2006, str. 105).

51

raznolike poglede na svojo naravo in cilje, v duhu moderne nacionalne države takšne

skupnosti postanejo predmet presije in posledično podvržene nestabilnosti, ki je

neizbežna. Glede na družbene (globalizacijske) spremembe je težko govoriti, da bi

moderna nacionalna država bila zastarela in na robu izumrtja. Še vedno je edina, ki je

zmožna zagotavljati pravno državo in demokratsko strukturo vlade ter reševanja

konfliktov. V dobi globalizacije, migracij in prostega pretoka kapitala, teritorij

države ne uživa več stopnje nedotakljivosti in moralne, emocionalne in politične

validnosti kot prej. Moderna država zaradi družbenih sprememb vse težje

funkcionira, zato jo je potrebno rekonceptualizirati. To pa pomeni slabljenje

tradicionalnih tesnih vezi znotraj teritorija, suverenosti in kulture. Država ne more

biti sestavljena iz enega in edinega naroda in hkrati ne more biti skupek skupnosti, od

katerih vsaka uživa različno stopnjo avtonomije. Država mora vse svoje skupnosti

tretirati enako, vendar to ne pomeni, da mora vse enako obravnavati. Tu se postavlja

vprašanje, kako bi pluralizirali državo v eno multikulturno družbo, ki ne bi

spodkopala enakosti in sposobnosti delovanja, odločanja vsem v korist. Pravzaprav

bi morala vsaka multikulturna družba sama sebi izbrati primerno politično strukturo,

ki bi odgovarjala njeni zgodovini, kulturni tradiciji in notranji raznolikosti. Parekh

zaključuje, da vse to ni možno brez osvoboditve sleherne politične imaginacije, ki je

vsaka 'omamljena' z dominantno teorijo edinega in univerzalnega validnega modela

države.

3.1 Različne politike do priseljencev

V preteklosti so se izoblikovali trije različni koncepti politike dominantne kulture oz.

države do priseljencev. Prvi koncept je koncept popolne 'utopitve' priseljencev v

večinsko kulturo. Takšen koncept izvira iz časa kolonizacije Amerike, natančneje od

konca 19. stoletja so v ameriški prostor začeli prihajati priseljenci iz juga in vzhoda

Evrope. Zagovorniki popolne utopitve postavljajo angleške institucije, angleški jezik,

pač vse angleško usmerjene kulturne vzorce kot tiste dominantne in kot standard v

ameriškemu načinu življenja. »Cilj je, da se priseljencem odvzame njihovo prejšnjo

kulturo in navezanost ter se jih predela v Američane po anglo-saksonskem vzoru«

(Gordon, v: Lukšič-Hacin, 1999, str. 152). Začela so se pojavljati vprašanja o

52

prihodnosti ameriške kulture, eden izmed odgovorov je bila teorija o anglo-

konformnosti. Anglo-konformna teorija je zagovarjala prepričanje, da so »nekateri

priseljenci inherentno neasimilatorni in se jim že v osnovi odreka pravico do

asimilacije« (Lukšič-Hacin, 1999, str. 152). Po doktrini Madisona Granta52 naj bi bili

Angleži, Nemci in ostali priseljenci pripadniki večvredne rase visokih, svetlolasih,

modrookih Nordijcev in Arijcev, medtem ko naj bi populacija južne in vzhodne

Evrope pripadala temnejši alpski in mediteranski rasi, ki naj bi bili tudi manj razviti.

Manjvredne rase naj bi predstavljale grožnjo tradicionalnemu ameriškemu poreklu in

zato jih je bilo potrebno že predhodno izključiti.

Drugi koncept o urejanju odnosov do priseljencev je ti. koncept talilnega lonca –

'melting pot'-a, ki je poudarjal zlivanje kultur, med katerimi prihaja do kulturnega

stika. Na začetku tega koncepta so se teoretiki zavzemali za enakopravnost vseh

kultur in medsebojno vzajemno spoštovanje. Talilni lonec se pojavi v 18. stoletju in

govori o nastajanju nove ameriške kulture in družbe. Nastala naj bi nova kultura, ki

naj bi bila posledica mešanja in zlivanja različnih evropskih kultur. V ZDA se je

koncept razlikoval za priseljence glede na etnično, rasno in versko pripadnost. Tako

se je načelo 'trojnega talilnega lonca' ('triple melting pot') apeliralo znotraj skupine

belih anglo-saksonskih protestantov. Za ostale priseljence se je uveljavil 'lonec, ki

spreminja' ('transmuting pot')53; ljudje vstopajo vanj, a z razliko od talilnega lonca se

tukaj ne pojavi zlitje, temveč sprememba. Ljudje se spremenijo, ker nimajo

bistvenega vpliva na ameriško kulturo, saj ne pripadajo direktnemu anglo-

saksonskemu vzorcu. Tukaj je treba omeniti Luisa Adamiča54, ki ni bil prvi, ki je

pisal o ameriški raznolikosti, ki naj bi bila po njegovem značaj Amerike kot 'narod

narodov' ali še bolj znanega 'melting pot-a', 'talilnega lonca', pa vse do

'transnacionalne Amerike' ter 'simfonije kultur'.

52 Leta 1914 je izšlo njegovo delo, ki je zagovarjalo teorijo o večvredni, razvitejši rasi, podkrepljeno z tedanjimi dogajanji v genetiki in evolucijski teoriji (v: Lukšič-Hacin, 1999). 53 Ameriški lonec so v preteklosti opredelili na več načinov, a najnovejše se uporablja v pomenu opredelitve 'lonca na pritisk' ('preasure-cooking pot') ali prav tega 'lonca ki spreminja' ('transmuting pot') (po Lukšič-Hacin, 1999). 54 Shiffman v svojem delu prikazuje razvoj ameriškega multikulturalizma preko Adamičeve izkušnje priseljenca z vidika etničnosti in demokracije. Luis Adamič je bil za razliko od somišljenikov sam priseljenec in zato pisal pristno, skozi lastno empatijo priseljenca, kot ga označuje njegov tesni prijatelj Carey McWilliams sredi tridesetih let: »se je s svojimi raznolikimi izkustvi v številnih pogledih dotaknil ameriškega bistva« (v: Shiffman, 2005, str. 15).

53

Tretji koncept, ki naj bi bil najnovejši način reševanja problematike priseljencev v

nacionalnih državah, je koncept multikulturalizma. Izhodišča zagovornikov talilnega

lonca so zelo podobna stališčem multikulturalizma in pristopom kulturnega

pluralizma; prav vsi zagovarjajo kulturni relativizem in zahtevajo spoštovanje

različnosti. Edina razlika med multikulturnim pristopom in teorijo talilnega lonca je

v tem, da je slednja iskala možnost za zlivanje in prepletanje različnih kultur,

medtem ko je »eden od osnovnih postulatov multikulturalizma, da se ohrani kulturna

različnost« (Lukšič-Hacin, 1999, str. 154). Priseljencem naj bi bilo omogočeno, da

ohranijo in gojijo svojo lastno kulturo naprej, ne glede na novo kulturno ali družbeno

okolje. Če se vrnemo nazaj k Adamiču, je treba omeniti njegovo zavzemanje za

pluralizem, ki od posameznikov (priseljencev) ne zahteva, naj se odpovedo svoji

kulturni dediščini, temveč se zavzema za kulturno raznolikost, pri kateri naj bi

razlike spodbujale napredne družbene spremembe. Za Ameriko v duhu sodobnega

multikulturalizma. Prav raznolikost je po Adamiču spodbujala aktivno sodelovanje

posameznikov in jih navdihovala k idejam, ki bi presegale omejene, individualizirane

predstave o uspehu (american dream), ki posameznika osamijo.

»Moramo preseči svoj skupinski egoizem in dojeti, da – ne glede na naše poreklo,

'raso' ali veroizpoved – nismo niti približno tako popolni, kot radi mislimo, da smo;

da naša vednost kot posameznikov ali skupine znotraj celotnega prebivalstva ni nekaj

zaključenega, popolnega in dokončnega, ampak prej surovina za prihodnost; in

namesto da ponižujemo in trgamo na kose drug drugega, bi morali poskusiti v samih

sebi najti nekaj ponižnosti« (Adamič, v: Shiffman, 2005, str. 16 – 17). To opažanje je

dragoceno za razvijajoči se multikulturalizem, saj kaže, da priznavanje samo

kulturne dediščine ne zagotavlja osebne rasti in družbenega napredka. Pri

multikulturalizmu je pomembno, da morajo vse skupine in vsak posameznik

prepoznati, priznati nepopolnost kateregakoli posameznega stališča, vključno z

lastnim.

Multikulturalisti si prizadevajo za ločitev multikulturalizma in pluralizma. Pluralisti

so si prizadevali krepiti narodno enotnost, multikulturalisti pa so se bolj osredotočali

na izpostavljanju krivic. Gordon in Newfield (v: Shiffman, 2005) multikulturalizem

označujeta kot napredno politično vsebino, ki manjka zgodnejšim, sodobnim

inačicam pluralizma. Multikulturalizem podpira raznolikosti in jamči enakopraven

54

položaj nasprotujočim se stališčem. Adamič se je vedno zavzemal za stabilnost in

samozavest posameznikov, ki bodo takšni lahko preoblikovali celotno Ameriko.

Poudarjal je medigro Starega in Novega sveta in kako je ta igra sooblikovala pomen

nacionalne identitete. Pomembno je, da si ni prizadeval za neko končno stanje

Amerike, saj je sama kompleksna, absurdna, protislovna, preveč raznolika, da bi

doživela neko ravnovesje. Prav na tej točki lahko začutimo tendenco k

multikulturalizmu, kjer ni razumskega vmesnega prostora med enotnostjo in

raznolikostjo. Adamič je bil predhodnik sodobnejšega multikulturalizma, saj je

podarjal razvoj posameznikove in nacionalne identitete, na nizu kritično preučenih

kulturnih sovplivov ter si prizadeval za bolj povezano in s tem naprednejšo družbo.

Multikulturalisti zahtevajo priznanje zgodovinsko zatiranih skupin, ne da bi

demonizirali prevladujočo kulturo. Ameriška demokracija bi morala postati

samokritična. To je ena najsvetlejših perspektiv sodobnega ameriškega

multikulturalizma, da morajo Američani spregledati zmoto, da je ameriška

demokracija v vseh ozirih najnaprednejša. »Američan sem, čeprav me v današnji

Ameriki marsikaj moti, in strastno verjamem samo v eno stvar, namreč da imamo

možnost ustvariti izredno kulturo in civilizacijo« (Adamič, v: Shiffman, 2005, str.

129).

3.2 Politika multikulturalizma

Multikulturalizem ima obličje, ki gleda naprej – napredno stran, in obličje, ki gleda

nazaj – konservativno stran. Včasih so se na multikulturalizem sklicevali

konservativci v strahu pred liberalizmom, češ da ta spodjeda tradicionalne običaje in

prakse širokih kulturnih skupnosti ter da ogroža komunitaristično politiko skupnega

dobrega. Zavarovati tradicijo, ki hoče preprečiti spremembe v svoji skupini, omejiti

izpostavljenost širšemu svetu in obraniti nekatere esencializirane predstave o svoji

pristni kulturi. To je neka oblika multikulturalizma, za katero se skriva zastarel

kulturni konservatizem in kaže na dobro poznani konservativni strah pred odprtostjo,

različnostjo, modernizacijo in globalizacijo. »Multikulturen tu pomeni, da sprejema

različnost skupin v širši družbi, zavrača pa vsako miselno različnost ali razhajanje

znotraj posamezne skupine« (Kymlicka, 2005, str. 518). To ni edina razširjena

55

multikulturalistična politika v zahodnih družbah. Bolj razširjena praksa je ta, da so se

na multikulturalizem opirale bolj napredne sile, ki sprejemajo liberalne vrednote in

so pripravljene za boj proti izključevanju in stigmatizaciji. Na takšno politiko se

sklicujejo marginalizirane skupine, katerih namen je spodbiti statusne hierarhije in

napadati družbeno privilegiran položaj enega od spolov, neke vere, barve kože,

življenjskega stila, spolne usmerjenosti itd. Iz te perspektive je multikulturalizem

sovražnik kulturnega konservatizma, saj sprejema odprtost, pluralizem in

avtonomijo, ki jih prinašata modernizacija in globalizacija.

3.3 Švedska multikulturna politika

Švedska je država, ki je uradno uvedla politiko multikulturalizma, čeprav nekatere

elemente multikulturalizma najdemo tudi v nekaterih drugih državah po Evropi in

izven.55 Poleg Švedske sta takšno politiko uvedle še Kanada in Avstralija, je pa

Švedska v odnosu z njima specifična zaradi njene zgodovine. Švedska ni nikdar bila

vpletena v novodobni kolonializem, na tleh Švedske se ni nikoli čutilo kolonialnih

odnosov in moči monokulturalizma, natančneje evropocentrizma s takšno

intenzivnostjo kot v Avstraliji ali Kanadi. Poleg tega Švedska nima avtohtone

manjšine, prvotnih staroselcev, kot jih imata Kanada in Avstralija.

»Multikulturalizem tu ni rezultat boja staroselskih manjšin za svoje politične pravice,

pač pa je v osnovi povezan z urejanjem priseljenskega vprašanja« (Lukšič-Hacin,

1999, str. 155). Na Švedskem je državo in švedsko družbo skrbelo za neurejen

položaj in status, ki se je kazal v socialni neenakopravnosti in negotovosti

priseljencev.56 Švedska je bila do druge svetovne vojne etnično homogena in vse do

takrat ni bilo nuje po urejanju neurejenega položaja priseljencev, je pa po drugi

svetovni vojni Švedsko dosegel močan tok priseljevanja in s tem ustvaril etnično

heterogeno švedsko družbo. »Neobremenjenost Švedske z neposredno kolonialno

izkušnjo, kolonialnim monokulturalizmom v obliki evropocentrizma in rasizmom jo

postavlja v svojevrsten položaj« (Lukšič-Hacin, 1999, str. 156).

55 Tukaj sta mišljeni Norveška in Nizozemska, izven evropskega prostora pa ZDA in Avstralija. 56 Na primer denarno nadomestilo za čas porodniškega dopusta, socialni dodatki, denarno nadomestilo za čas odsotnosti zaradi bolezni, pokojnina...

56

Formalno je Švedska parlamentarna monarhija, kjer ima kralj zgolj reprezentativno

in simbolično funkcijo. V prvih desetletjih je na Švedskem prihajalo do vse večje

demokratizacije.57 V času prve in druge svetovne vojne je bila Švedska nevtralna, kar

pa ji je omogočalo veliko sprememb na področju gospodarstva.

Leta 1975 so bile sprejete najpomembnejše spremembe, ki so vplivale na razprave o

multikulturalizmu, saj so bile uzakonjene osnovne ideje multikulturalizma. To so

enakost ('jämlikhet'), svoboda izbire ('valfrihet') in partnerstvo ('samverkan').

Multikulturen model je bil postavljen ob predpostavki, da se bodo priseljenci po

daljšem časovnem obdobju integrirali v švedsko družbo in kulturo, čeprav bo to

trajalo nekaj generacij. Politika za priseljence se deli na dva nivoja in sicer, na

posredno politiko, ki naj bi bila osnova za zagotavljanje vključevanja priseljencev v

socialne in družbene programe in neposredno politiko, ki je zadolžena za specifične

potrebe priseljencev. Posredna zagotavlja enake pravice do zaposlovanja, socialne

službe, stanovanja, izobraževanja… Neposredna politika pa volilno pravico za tujce,

poučevanje materinega jezika v šolah, ustanovitev informacijskega centra za

priseljence, sistem državnih subvencij za priseljenske organizacije, zveze, in denarno

pomoč kulturnim društvom, pomoč svetovalnih služb, nediskriminacijsko upravo in

pravico do prevajalca, kjerkoli ga priseljenci potrebujejo. Tako imajo otroci

priseljencev pravico do pouka materinega jezika, hkrati pa učenje švedskega.

Poudarjajo tudi učenje švedskega jezika za odrasle in sicer do sedemsto ur

brezplačnega tečaja švedščine med delovnim časom.58

Cilji takšnih politik do priseljencev so: v prvi vrsti želijo doseči enake možnosti za

vse in to je, da bi vsi tujci uživali enake pravice kot švedski državljani. Drugi cilj je

doseči, da bi javnost sprejela multikulturalizem, in s tem pride v ospredje egalitarna

in multikulturna ideologija, ki je bila podprta na zakonskih temeljih. Zavzemali so se

tudi za antirasistično moralno švedsko družbo. Tretji cilj politike je, da se v družbi

57 Leta 1909 uvedejo splošno volilno pravico za moške in leta 1921 za ženske, 1913 je bil uveden zakon o splošni pokojnini, 1917 uvedejo parlamentarizem, kateri zamenja kraljev vpliv na vlado, 1919 zakonsko določijo število delovnih ur v tednu (48), 1938 sprejmejo zakon o štiriindvajsetem letnem dopustu, 1947 sprejmejo zakon o splošnem otroškem dodatku, 1953 uvedejo splošno zdravstveno varstvo, 1956 uvedejo zakon o socialni pomoči, 1959 uvedejo splošno dodatno pokojnino, 1963 podaljšajo letni dopust na štiri tedne, 1971 skrajšajo tedenski delovni čas na štirideset ur; (Informacije o Švedskoj, v: Lukšič-Hacin, 1999). 58 Slaba stran takšnih tečajev, ki izvira že iz konca 60. let prejšnjega stoletja, je nezaposljivost takšnih posameznikov, ki še niso opravili tečaja švedščine, saj mu je delodajalec dolžan zagotoviti možnosti za učenje med delovnim časom (po Lukšič-Hacin, 1999).

57

ustvari javno mnenje, ki bo temeljilo na strpnosti. »Egalitarizem, multikulturnost,

antirasizem in toleranco so podpirali tudi mediji s svojim strpnim pristopom do

priseljenske problematike in priseljenskih vprašanj« (Lukšič-Hacin, 1999, str. 172).

3.3.1. Integracija v vertikalni mozaik: oblikovanje švedske integracijske politike v

60. letih 20. stoletja

Pričujoče poglavje diplomske naloge se nanaša na članek Zorana Slavnića, ki je z

analizo člankov lokalnega časopisa Folkbladet Östgöten (FÖ) skušal dokazati

nekorektno, rasistično in ksenofobično reprezentacijo priseljencev tako v medijih,

kot v javnem diskurzu med leti 1960 in 1970. Hkrati pa v njem razkriva konstrukcijo

in rekonstrukcije švedskega multikulturalizma oz. švedske integralne politike.

Sredi 60. let prejšnjega stoletja so priseljence v švedskem tisku imenovali z besedo

tujci in o njih so pričali časopisi na način, ki bi danes zvenel za politično

nekorektnega, rasističnega in zelo ksenofobičnega. Način reprezentacije priseljencev

v švedskih medijih se je spremenil na začetku 70. let prejšnjega stoletja. Besedo tujec

je v tisku nadomestila beseda priseljenec in mediji so začeli predstavljati priseljence

na način, ki je značilen za politično korekten diskurz.

Okoli leta 1960 je prevladovalo mnenje, da so tujci predstavljali nevarnost za javni

red in moralo. Na eni strani imamo naval delovnih migrantov pod pritiskom

švedskega gospodarstva, ki je delovno silo krvavo potrebovalo, po drugi strani pa v

družbi, političnem in javnem mnenju poteka diskurz o racionalizaciji nacionalne

delovne sile in to s prestrukturiranjem delovne sile tako, da bi vpeljali večje

zaposlovanje žensk, ponovno izobraževanje brezposelnih delavcev inp. Veliko

število odlomkov iz FÖ-ja priča o takšnih diskurzih. Slavnić navaja članek, kjer se

obtožuje priseljence za znižanje standarda plač, dohodka.59 Priseljence reprezentirajo

59 »“Foreigners a threat to the wage standard” – At the moment there are approximately 250,000 foreigners in the country, 150,000 of whom are employed, and industry constantly cries for more. At the same time 40,000 –50,000 Swedish men are without a job. What is more, in Sweden we have hidden unemployment among approximately 150,000 women who, according to the Swedish Trade Union Confederation’s research department, do want to join the labour market. Since women … appear to be as capable as men of handling any kind of job, we seem to have an unutilized labour-power reserve of approximately 200,000 persons. Why should we then import foreign labour-power at all?« (FÖ, 660303, v: Slavnić, 2008, st. 372). "Tujci ogrožajo standard plač "- Trenutno je približno 250.000 tujcev v državi, od katerih je 150.000 zaposlenih, medtem ko industrija nenehno privablja

58

kot problem ne le za državne organe, ampak tudi za družbo kot celoto, ker so v enem

izmed člankov posameznike predstavljali kot moralno problematične osebe nagnjene

k dejanju prevare in kriminala, kot priča odlomek članka, kjer obsojajo dejanje

nekega priseljenca, ki je s prevaro dobil obleko in si zagotavljal zdravstveno

zavarovanje oz. podaljševal bolniški staž.60 Tujci predstavljajo grožnjo tudi zdravju

populacije kot priča neki članek FO-ja, kjer se omenja povečano okužbo z gonorejo,

še posebno med 'tujim' mladim prebivalstvom, z vzrokom, da se še niso uspeli

aklimatizirati. Namesto, da bi se tujci lepo vključili v državo, se raje posvečajo

razvratnemu načinu življenja, ko se najraje samo smejejo na ulicah in restavracijah,

ker je to njihov edini vir užitka in rekreacije.61

S parafraziranjem večine naslovov in vsebin FO-ja od leta 1965 opazimo, da je bila

edina napaka priseljencev ta, da niso bili Švedi. Odnos, pri čemer se priseljence

obravnava kot nezrele, nepredvidljive in nezanesljive ljudi, ki niso predmet razuma,

ima za posledico takšne članke (FO-ja) in takšno krivično obravnavo, kjer so le

redkokdaj bili obravnavani kot žrtve, čeprav so bili tudi sami izpostavljeni nasilju in

kriminalu, skratka obravnavali so jih kot vzrok in del problema.

"Šved grozil z nožem tujcu" – iz tega članka zvemo, da so trije tujci, natančneje

Jugoslovani v času, ko so zapuščali restavracijo, naleteli na tri obritoglave Švede, ko

je eden od teh kar naenkrat grozil z nožem Jugoslovanu.62 Kar je zanimivo iz te

navedbe, je pogled na sam dogodek in kako je opisan. Nič ni nenaravno, če so Švedi

rasisti. Ponavadi Švedi ne posedujejo nožev in niso rasisti, razen kadar srečajo tujce

in v tem primeru posedujejo orožje in postanejo rasisti. Drugo, kar v članku opazimo,

je konotacija tujca kot 'reva', tistega šibkega, ki je pobegnil situaciji. Bralcu ni dana

nove tuje delavce. Hkrati pa je 40.000 - 50.000 moških na švedskem brez zaposlitve. Na Švedskem je skrite brezposelnosti med ženskami približno 150.000, katere se glede na raziskave ne želijo pridružiti trgu dela. Odkar se ženske zdijo sposobne vsakega dela enako kot moški, se zdi da je neizkoriščenih delovnih rezerv za 200. 000 oseb. Zakaj bi potem še potrebovali uvoz tuje delovne sile? 60 “Foreigner secured clothes for himself by trickery” (FÖ, 650127, v: Slavnić, 2008). 61 »“Foreigners in Norrköping are mostly affected by venereal disease - Among teenagers gonorrhoea is relatively common. Like last year, the Proportion of foreigners is significant. Many foreigners obviously still have not acclimatized to the country. Instead they lead a rootless way of life, loafing on street corners and in pubs, as their only source of pleasure and recreation« (FÖ, 671222, v: Slavnić, 2008, str. 373). 62 »“A Swede threatened foreigners with a knife” – On Saturday afternoon two Yugoslavs were leaving a restaurant in downtown Norrköping when they encountered three Swedes who were on their way into the restaurant. At once one of the trio head-butted one of the foreigners, and when they rightfully protested, they were threatened by one of those three racists with a knife. In such situations foreigners simply run away, while the situation in which the cocky trio wouldn’t feel so superior is still to come« (FÖ, 670527, v: Slavnić, 2008, str. 374).

59

možnost prave interpretacije, da je to normalna reakcija miroljubnih državljanov, ki

se pač želijo izogniti nepotrebnemu konfliktu. Namesto tega je njihova reakcija

predstavljen kot šibko vedenje tipično za osebe brez karakterja. Glas žrtve ni

prisoten, nobenega kančka empatije ali solidarnosti ne srečamo v zgodbah, temveč se

raje žrtve tretira kot del problema in po ključu verjetnosti - če ne bi bili tujci in če se

ne bi znašli v napačnem času in kraju, verjetno ne bi nikdar prišlo do konflikta.

Podoba priseljencev v švedskih medijih in javnosti okoli leta 1960 se je razvijala

okrog določenih pojmov, ki se v člankih FO-ja pojavljajo ves čas. Prevladujoča

pojma sta tujec in asimilacija oz. adaptacija.63 V letih 1969/1970 pa ti pojmi

popolnoma izginejo iz medijev in političnih diskurzov. Semantična razlika uporabe

pojmov zelo ponazori političen, medijski in javno mnenjski odnos do priseljencev.

Predvsem pa pokaže podobo razumevanja glavnih načel državnosti, natančneje, kdo

je in kdo ni član švedskega naroda. Na institucionalnem nivoju so priseljenci

definirani kot 'ne-švedski kolektiv', kot nekakšni vsiljivci znotraj švedskega

nacionalnega telesa, ki običajno povzročajo probleme in konflikte tako članom

družbe kot oblastem. Uspešen proces prilagajanja priseljencev bi bil rešitev za

konflikte, vendar kot je bilo mogoče razbrati iz člankov lokalnega časopisa, se pojavi

nekakšen dvom, ali bi takšen postopek prilagajanja uspel, saj se priseljenci bodisi ne

morejo ali nočejo prilagoditi švedski družbi. V letih 1960 so gostujoči delavci imeli v

povprečju večjo stopnjo zaposlenosti kot Švedi in so kljub temu v medijih bili

zastopani kot potepuhi, ki se cele dneve potikajo po ulicah in ki nimajo nikoli

namena, da bi si poiskali dostojno službo ter njihov način življenja pomeni nevarnost

za javni red in moralo v švedski družbi. Iz takšnega brezčutnega ravnanja do

priseljencev, tudi v primeru, ko so bili žrtve kaznivih dejanj, pridemo do spoznanja,

da sploh niso nikjer dobrodošli in da se jih sistematično opredeljuje izključno kot

družbeno nižji element v družbi, katerega ga je treba odstranit iz švedskega

nacionalnega telesa v najkrajšem času (Hazell, v: Slavnić, 2008).

Leta 1964 so se prvič lotili razprave o priseljencih na Švedskem in manjšinski

politiki, ko se je v članku64 pojavila kritika zoper tradicionalno švedsko asimilacijsko

63 'Foreigner', 'assimilation', 'adaptation' (Slavnić, 2008). 64 »“There is only one race. People are only a sort of collection of bastards” – Humankind is and has always been a sort of collection of bastards, Associate Professor Joachim Israel said in his introductory speech at the Counties Educational Association’s international course on race issues, which took place at Marieborgs public high school over the weekend..« (FÖ, 660912, v: Slavnić,

60

politiko. Iz takšnih okoliščin lahko vidimo ozračje, v katerem se je začela oblikovati

nova švedska politika integracije.

Preden se usmerimo na razvoj švedske integracijske politike, je potrebno vedeti

nekaj o politiki gostujočih delavcev, saj Švedska ni nikdar imela uradne politike, ki

bi urejala zadeve gostujočih delavcev. Rekrutacija gostujočih delavcev oz. uvoz tuje

delovne sile je bila stvar delodajalca. Takšen način 'dobavljanja' delovne sile je bil

uradno prekinjen leta 1972, ko se je uvoz delovne sile ustavil zaradi manjše recesije

februarja istega leta. Obdobje, ki sledi, je bilo po eni strani zaznamovano z

naraščajočo restriktivno politiko priseljevanja, medtem ko po drugi naraščajoča želja

po novi integracijski politiki, ki je bila usmerjena predvsem k priseljencem, ki so že

bivali v državi. Slavnić je mnenja, da je do takšnega premika v politiki prišlo zaradi

treh protislovij, ki so okarakterizirale takratno politično sliko Švedske. Prvič, prišli

so do spoznanja, da bodo gostujoči delavci permanentno bivali v državi, kar pomeni,

da sta splošno javni negativni odnos do priseljencev in obstoječa asimilacijska

politika popolnoma zgrešena, saj bi lahko v prihodnosti resno ogrožala družbeni red

v državi. Drugič, kontradikcija med obstoječo prakso marginalizacije priseljencev in

političnimi načeli vključevanja, ki naj bi povzročala sprejetje priseljencev kot

'resnične' člane švedskega naroda. In še tretjič: Švedska je v tistem času želela

vzpostaviti nov političen profil na mednarodni ravni; Prizadevala si je za izvajanje

aktivne mednarodne politike, ki bi temeljila na demokraciji in človekovih pravicah.

Dejstvo je, da je takšna aktivna mednarodna politika presegala resnične politične,

demografske in gospodarske zmogljivosti Švedske, vendar je mednarodna politika

pomenila nek 'most' in 'vstopnico' v svetovno 'elito', ki je bila na mednarodnem

nivoju v ostrem nasprotju s takšnim ravnanjem s priseljenci. Vse troje je izzvalo

pritisk na oblasti, ki so začele razmišljati o novi in bolj vključujoči politiki

integracije. Tako pridemo do oblikovanja nove integracijske politike. Thomas

Hammar in Charles Westin imenujeta obdobje med leti 1964 in 1969 kar

'policymaking period' (Hammar, Westin, v: Slavnić, str. 379). Leta 1969 je bil

ustanovljen švedski odbor za priseljevanje (Swedish Immigration Authority - SIV),

katerega naloga ni bila samo nadzor priseljevanja, temveč tudi vprašanja

državljanstva in 'adaptacija' (kot so jo imenovali v tistem času) priseljencev v 2008, str. 377). Članek govori, da na svetu obstaja samo ena rasa in da smo bili (ljudje) od nekdaj neke vrste hibridi, križanci.

61

družbo.65 Radikalno se je spremenila reprezentacija priseljencev v medijih, način

reprezentacije je postal bolj prefinjen, medtem ko so ksenofobične in sovražne

glasove potisnili v ozadje. Humanistični znanstveni argumenti in liberalni politični

diskurz sta bila krivca za bolj strpno in vključujočo reprezentacijo priseljencev v

medijih.66 Integracijska politika je bila do leta 1975 v celoti oblikovana, takrat so jo

tudi priznali v parlamentu. Politika je temeljila na načelih svobode izbire, partnerstva

in enakosti, v bistvu je bila že multikulturna. Politiki so v času nastajanja

integracijske politike opirali na IMER67 raziskavo, ki je bila ključnega pomena pri

sestavi mozaika švedske družbe. Med politiko in IMER raziskavo je vedno prihajalo

do razhajanj, delno zaradi spremembe narave priseljevanja (begunci so zamenjali

gostujoče delavce) in delno zaradi paradoksa v politiki, to pomeni, da je od vsega

začetka oblikovanja integracijske politike do leta 2004 prišlo do spremembe znotraj

politične retorike, medtem ko je politična praksa ostala enaka kot prej. Med tem

časom oblikovanja nove politike je vseskozi obstajalo razhajanje med multikulturno

politično retoriko in družbeno realnostjo. Multikulturna retorika tako na Švedskem

kot v drugih zahodnih družbah skuša ustvariti popularno podporo multikulturnega

koncepta, ki je zagovarjal družbo kot mozaik subkultur in manjšin. Težava je bila v

tem, da je takšna politična retorika prikrivala družbeno realnost, ki je v skladu z

Alund in Schierup priseljence sistematično izpostavljala in to ne samo z ekonomsko

neenakostjo,68 temveč tudi s politično in družbeno marginalizacijo. Navsezadnje smo

65 Novi integracijski ukrepi so vključevali jezikovno izobraževanje, ukrepe za pomoč pri vključevanju otrok priseljencev v švedski šolski sistem, jezikovnega izobraževanja za otroke na domu, lokalne svetove priseljencev, finančno podporo za priseljence in njihova združenja in tako naprej. 66 Beseda tujec je skoraj izginila iz člankov časopisa FO, medtem ko se je radikalno spremenila vsebina zgodb o priseljencih, tako da so se začeli pojavljati članki,v katerih je pisalo o aktivnostih in organizacijah, o društvih priseljencev. Tako je na primer leta 1970 izšel članek v FO-ju, ki govori o prijateljstvu med Švedi in priseljenci, ko je mladinska zveza organizirala mednarodni večer druženja, petja in odkrivanja etnične glasbe ter dialoga v družinski, prijateljski atmosferi. »“International Evening at the Social Democrat’s Youth Association” – In the spirit of friendship, in a pleasant atmosphere and with the hope of more parties of this kind in the future, approximately 50 young people met each other last Wednesday at SSU’s office in Norrköping. They got together under the theme “International Evening”, they sang together, they played different kinds of ethnic music and they talked to each other in an atmosphere of genuine familiarity. … Finns, Greeks, Yugoslavs, Lebanese and Czechs as well as Swedes of course. The initiator of this get-together was SSU, and there is an expectation of more such parties in the future.« (FÖ, 701217, v: Slavnić, 2008, str. 379). 67 IMER - International migration and ethnic relations. IMER raziskavo so zahtevali politiki in je bila že od samega začetka vključena v reformni proces oblikovanja integracijske politike. IMER raziskava je botrovala novim znanstvenim spoznanjem, ki so bila podlaga novonastajajoči politiki in je hkrati pomenila radikalen prelom, ker je odpravljala nepremišljeno tradicionalno politiko asimilacije. 68 Priseljenci so opravljali monotone, umazane službe, ki jih je zaznamoval dolg delovni čas, slabi delovni pogoji in večja tveganost za poškodbe pri delu (Ålund in Schierup, v: Slavnić, 2008).

62

priča družbeni realnosti zaznamovani z diskriminacijo, etnično segregacijo na trgu

dela in etnično segregacijo v prostorskem smislu.

Na začetku 21. stoletja je bilo znano, da je švedska družba prežeta z etnično

diskriminacijo na trgu dela in to je sprožilo iniciativo s strani politikov. Eden od

ključnih vzrokov za iniciativo je vedno večji prepad med politično teorijo in

politično prakso ter družbeno realnostjo. Kar je še najbolj zgrešeno, je to, da ni

mogoče razlagati in opisovati družbo kot področje enakosti, pravice in demokracije,

saj skoraj 20 odstotkov prebivalcev živi na kulturnem, ekonomskem in političnem

robu družbe. V začetnih letih 21. stoletja vlada imenuje dve komisiji, ki sta bili

zadolženi za raziskavo pojava strukturne diskriminacije na podlagi narodnosti ali

vere in posledično naj bi predlagali ukrepe, s katerimi bi se diskriminacijo

preprečevalo. Projekt se zaključi z dvema poročiloma,69 ki so jih označili za

nerelevantni, ker sta politično marginalni in so jih zaradi tega zavračali. Niso se

strinjali z zaključki raziskav in rešitvami, saj je zaključek raziskave predlagal, da se

diskriminacije ne moremo lotiti z nadaljnjimi zahtevami, ki pritiskajo na

priseljenčevo integracijo (adaptacijo, asimilacijo) v švedsko družbo, temveč raje

pritiskamo na same Švede, torej na njihovo mišljenje v odnosu do priseljencev. V

primeru, da diskriminacijo definiramo kot deprivacijo dostopa do družbenih,

političnih moči ali materialnih virov, potem iz tega lahko razberemo, da si je

presežek teh moči in materialnih virov, ki naj bi običajno pripadali žrtvam

diskriminacije, lastil nekdo drug. Tu pridemo do točke, ko se diskriminacija in

eksploatacija srečata, oboje kot koncept in kot družbena, politična praksa. Zaradi

tega sta obe komisiji predlagali novo in bolj učinkovito zakonodajo ter nove politične

ukrepe proti diskriminaciji. Skratka državni organi so predloge in sklepe komisije

zavrnili, pri tem so bili deležni še podpore v medijih. Namesto da bi se v medijih

propagiralo smer proti diskriminaciji, so ubrali politi čno smer za nadaljevanje

diskriminacije. Politiki in mediji so zagovarjali pogoje na trgu dela, ki so bolj

donosni oz. povečujejo zaposlenost raje kot brezposelnost. To dejansko pomeni

poslabšanje socialnega varstva in varstva na delovnem mestu. Dodatno pa še

omogoča delodajalcem, da zaposlujejo določene kategorije iskalcev zaposlitve, ki so

69 Del raziskave je vodil Paul Lappalainen, “The Blue and Yellow Glasshouse – Structural Discrimination in Sweden”, drugi del pa Masoud Kamali, “The Black Book of the Integration”

63

na trgu dela bolj ranljivi in tu so na primer priseljenci, katerim nudijo fleksibilne

pogoje, kar dejansko pomeni več atipičnih zaposlitev, poslabšanje delovnih pogojev

in nižje plače.

Diskriminacija ima dodatno funkcijo v neprestanih procesih neoliberalne obnove,

rekonstrukcije t.i. napredne družbe in njenega gospodarstva. V skladu s Schierup (v:

Slavnić, 2008) imajo danes velika podjetja dva bistvena cilja pri zaposlovanju

priseljencev. Prvi cilj je zmanjšati proizvodne stroške (diskriminacija in izkoriščanje)

in drugi zrušiti kolektivno identiteto dela, da se proizvaja nove priložnosti, ki bi

nadzirale delovna mesta. Castells (v: Slavnić, 2008) je mnenja, da kapital ima

določeno prednost, saj je dejstvo, da bo kapital globalno integriran, medtem ko bo

delo lokalno fragmentiran. Danes je država vse bolj na strani v korist kapitala,

medtem ko so sindikati negotovi, saj jim primanjkuje ustrezna strategija v

premagovanju težav kot politična vizija za prihodnost. Namesto da bi se sindikati s

politično akcijo uprli proti njihovemu realnemu nasprotniku – kapitalu, se vsak dan

bolj soočajo in ukvarjajo z neprijetnimi dejavnostmi, kot so nezakoniti priseljenci, ki

delajo brez dovoljenj, v najbolj umazanih in na najmanj zaščitenih delovnih mestih.

Slavnić trdi, da je edini učinek, ki ga porajajo takšni ukrepi, vse večja etnična

diskriminacija in stigmatizacija priseljencev.

3.3.2. Integracijska politika

Med leti 1950 in 1960 Švedska ni imela uradne politike vključevanja priseljencev v

dominantno družbo 'mainstream'. Bilo je samoumevno, da se bodo priseljenci iz

drugih skandinavskih držav, ki so veljali za kulturno podobne, asimilirali.

Vendar pa je leta 1975 parlament podprl politiko vključevanja, ki je temeljila na

potrebi po reševanju delovnih migrantov iz južne Evrope. Radikalen prelom je bila

politika za priseljence, ki je promovirala tri glavne cilje: enakost, svobodo izbire in

partnerstva. Priseljencem, ki stalno prebivajo na Švedskem, je bilo zagotovljeno, da

uživajo enake pravice kot švedski državljani (enakost), vključno z dostopom do

sistema socialnega skrbstva. V zasebnem življenju se lahko odločijo, ali želijo

prevzeti ali ohraniti njihovo posebno avtohtono kulturo (svoboda izbire). »Vsi so

hoteli biti prijatelji z mano, vsi sodelavci, si šel po mestu te je pozdravljal direktor,

64

čeprav je bila velika firma, v soboto zjutraj si se srečal z njim in ti je rekel 'dobro

jutro'«.70

Odbor za delo je bil odgovoren za integracijo in povezovanje beguncev iz druge

svetovne vojne do leta 1984. Vendar je leta 1985 odbor prevzel Odbor za

priseljevanje, ki je razvil ambiciozen program integracije, zgrajene na stebrih

jezikovnega in poklicnega usposabljanja, ki so ga razširili na odgovornost občin za

izvajanje programov integracije. Občine naj bi dobile subvencije od države, katere

višina je bila odvisna od tega, kolikšno število priseljencev je bila pripravljena

sprejeti. Program ni bil uspešen. S tem se je ustvarila socialna odvisnost med

begunci, saj so bili dodeljeni okolju, kjer je bilo zelo malo prostih delovnih mest in

visoka stopnja brezposelnosti med avtohtonimi Švedi. Ko se je število prosilcev za

azil povečalo, je Odbor za priseljevanje imel veliko težav pri dodelitvi priseljencev

občinam in premeščanje tistih priseljencev, ki so že bivali v določeni občini, ni bilo

dovoljeno, zato ker bi s tem občina izgubila subvencijo. Leta 1990 so napravili

revizijo v integracijskemu programu za priseljence s tem namenom, da bi postal bolj

fleksibilen in uporaben. Uveljavila se je samoizbira priseljenca do kraja, kjer bi želel

bivati. Naval in pritisk se je poznal v večjih mestih, za katere je bil značilen veliko

močnejši trg dela. Temeljna načela politike integracije iz leta 1975 še vedno veljajo,

čeprav se je terminologija spremenila. Koncept raznolikosti je bil uveden leta 1990,

ko je postalo jasno, da integracije ni mogoče obravnavati kot enostranski postopek

vključevanja priseljencev v družbo, temveč kot proces medsebojnega prilagajanja in

prilagoditev migrantov manjšin in dominantne kulture. (po Westin, 2006)

3.4 Migracije na Švedsko

Švedska je največja izmed skandinavskih držav po številu prebivalstva, a je hkrati

zaradi 9 milijonskega števila populacije ena izmed najmanjših članic Evropske Unije,

članica katere je od 1995 leta. Proti koncu 19. stoletja se je industrializirala in vse do

sredine 20. stoletja je veljala za trg svobodne ekonomije in dobro gospodarsko

70 Del intervjuja s slovenskim izseljencem, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja preselil na Švedsko (8. avgust 2010).

65

politično državo. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je rekrutiranje priseljenske

delovne sile bilo nujno za davčno osnovo, ki je bila potrebna zaradi ekspanzije

javnega sektorja. Največ migrantov je v 50 in 60. letih prejšnjega stoletja prišlo iz

sosedskih nordijskih držav, prevladovalo je število priseljencev iz Finske. V zgodnjih

70. letih je zaznamovalo priseljevanje večinoma begunske migracije in reunifikacija

družinskih članov iz neevropskega prostora, pretežno iz Bližnjega Vzhoda in

Latinske Amerike. V 60. letih pride do razmaha priseljevanja, ko Švedsko sprejme na

tisoče beguncev iz bivše Jugoslavije. Leta 2006 je okoli 12 odstotkov švedskega

prebivalstva rojenega na tujem. »In potem sem šel v Trst in se na kratko ostrigel,

vprašali so me kam grem in sem rekel: 'grem domov, ker grem k vojakom'. Srečno so

rekli in ostal sem v Trstu, potem je v Trst prišla švedska komisija in sem šel na

Švedsko«.71

3.4.1. Moderno priseljevanje

Vse do druge svetovne vojne Švedska ni bila država priseljevanja, zato moderno

dobo priseljevanja delimo na štiri različne stopnje, kjer vsaka stopnja predstavlja

različne tipe priseljencev in priseljevanja.

1. Priseljenci iz sosedskih držav (med leti 1938 in 1948).

2. Delovni migranti iz Finske in južne Evrope (1949 - 1971).

3. Družinske reunifikacije in begunci iz razvijajočih držav (1972 - 1989).

4. Iskalci azila iz jugovzhodne in vzhodne Evrope (vse od leta 1990 do danes)

in svobodno gibanje evropskih državljanov znotraj Evropske Unije.

Kot rezultat različnih migracijskih tokov, je delež nekdanje dominantne skupine

Skandinavcev, ki so leta 1960 predstavljali več kot polovico tuje rojenih Švedov,

upadel na četrtino vseh tuje rojenih. Leta 2006 se opaža trend povečanje števila tuje

rojenih iz bivše Jugoslavije in manjše povečanje števila rojenih iz Irana in Iraka.

Prva faza naseljevanja Švedske poteka pred, med in po drugi svetovni vojni. Šlo je za

vojne migrante, denimo za primer Jude, ki so bežali pred nacistično Nemčijo. Med

vojno je na tisoče ljudi, ki so večinoma prihajali iz sosedskih držav, iskalo azil na

Švedskem. Na primer leta 1939, ko Sovjetska zveza napade Finsko, finske otroke 71 Del intervjuja s slovenskim izseljencem, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja preselil na Švedsko (8. avgust 2010).

66

evakuirajo na švedska tla. Med okupacijo Danske in Norveške se na Švedsko zateče

veliko Judov. Na začetku je prihajalo do odpora po sprejetju tujcev, a kmalu so bili

splošno dobro sprejeti in celo dobrodošli. Ti begunci so na Švedskem dobili delo v

tovarnah, industriji, kmetijstvu in gozdarstvu. Bili so dobrodošla delovna sila, ki je

zamenjala manjkajočo delovno silo švedskega prebivalstva, predvsem mož, ki so bili

vpoklicani v vojsko.

Druga faza priseljevanja (1949 - 1971) predstavlja prost vstop delovnih migrantov iz

pretežno Finske in južne Evrope, to je čas, ko so tudi druge evropske države iskale

delovno silo. Leta 1954 so nordijske države ustanovile skupen delovni trg, kar je med

leti 1950 in 1960 povzročilo velik migracijski val iz Finske. Poleg sosedov so

podjetja iskala delovno silo v Jugoslaviji72 in Grčiji. Vrhunec migracijskih tokov

Švedsko doseže leta 1971. Z razliko od Nemčije in Švice, ki sta pripravili program

gostujočih delavcev, Švedska nima nobenega takšnega programa za priseljence,

temveč že ustanovljeno politiko permanentnih imigrantov, katere tretirajo že od

vsega začetka kot potencialne državljane. Dokler so ljudje našli in imeli službo, ni

bilo nobenih teženj po kakršnikoli spremembi. Na začetku šestdesetih let oblasti niso

niti pomislile na problem brezposelnosti oz. na naftno krizo, in leta 1967 so švedske

oblasti uvedle zakonske odločbe, predpise v migracijski politiki, z namenom da

zmanjšajo migracijo.73 Večina zahodno evropskih držav je v začetku 70. let

prejšnjega stoletja začela zavirati delovne migracije z različnimi omejujočimi

programi, ki so dosegli vrhunec med naftno krizo leta 1973. Uradno je Švedska

ustavila rekrutiranje tuje delovne sile leta 1972 in še to je prepoved veljala za samo

ne-nordijske države.

Tretja faza preseljevanja je zaznamovala Švedsko z iskalci azila, ki so večinoma

prihajali iz razvijajočih se držav, in migracijskega toka njihovih družin. Pred tem je

Švedska leta 1951 postala podpisnica konvencije OZN, ki je ščitila posameznike,

kateri so uspeli pobegniti iz Sovjetske zveze in držav Varšavskega pakta, in

zahtevala takojšnjo sprejetje takšnih posameznikov in njihovo stalno rezidenco.74

72 Kar 60, 000 delovnih migrantov (po Westin, 2006). 73 Pridobivanje delovne sile ni več sponzorirano s strani podjetij. 74Na primer leta 1968, ko Prago zasedejo ruski tanki, je bilo tisočim Čehom zagotovljena stalna rezidenca.

67

Zaradi ukinjenega rekrutiranja delovne sile leta 1972 je število priseljencev začelo

upadati, a je kljub temu Švedska sprejemala družinske člane in

jih tretirala kot stalne rezidente.75

Po letu 1990 sledi obdobje strožje azilne politike in označuje zadnjo stopnjo

priseljevanja na Švedsko. Čas sovpada z razpadom nekdanje Sovjetske zveze in

vojne v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu.76 Danes priseljenci še naprej prihajajo

iz Bosne in Hercegovine ter Kosova v okviru združevanja družine. Hkrati pa prosilci

za azil še naprej prihajajo iz Iraka, zaradi ameriške invazije leta 2003.

V maju 2004, ko se 10 držav pridruži EU, je Švedska ena od le treh obstoječih držav

članic (vključno z Veliko Britanijo in Irsko), ki so se dogovorile, da se omogoči delo

državljanom osmih novih vzhodnoevropskih držav članic, ne da bi formalno

potrebovali dovoljenje. Švedska ima nekaj odprtih delovnih mest na področjih, kot so

gradbeništvo, proizvodnja, elektronski inženiring in izobraževanje.

75 Tukaj so mišljene žene, mladoletniki, stari starši že prisotnih priseljencev… To je proces znan kot 'chain migration', kjer gre za združevanje priseljenskih članov družine. 76 Po statističnih podatkih je Švedska med leti 1989 in 1993 prejela 208.700 prosilcev za azil, od tega 115.900 (kar 56 %) so bili iz nekdanje Jugoslavije in 43.000 (21 %) so bili z Bližnjega vzhoda. (po: Charles Westin, 2006)

68

Tabela 1: Število tuje rojenih s stalnim prebivališčem na Švedskem, 1964 - 2004

Država izvora

/ leto 1960 1970 1980 1990 2000 2004

Skandinavija

Danska 35.112 39.152 43.501 43.931 38.19 41.663

Finska 101.307 235.453 251.342 217.636 195.447 186.589

Norveška 37.253 44.681 42.863 52.744 42.464 45

Ostala Evropa

Estonija 21 18.513 15.331 11.971 10.253 9.92

Nemčija 37.58 41.793 38.696 36.558 38.155 40.826

Grčija 266 11.835 15.153 13.171 10.851 10.794

Poljska 6.347 10.851 19.967 35.631 40.123 43.472

Jugoslavija 1.532 33.779 37.982 43.346 131.772 134.94

Begunci

Čile 69 181 8.256 27.635 26.842 27.699

Etiopija 59 346 1.797 10.027 11.907 11.213

Iran 115 411 3.348 40.084 51.101 53.982

Irak 16 108 631 9.818 49.372 70.117

Libanon 15 240 2.17 15.986 20.038 21.106

Somalija 0 68 146 725 13.082 15.294

Turčija 202 3.768 14.357 25.528 31.894 34.965

Druge države 58.914 96.406 131.413 205.654 292.307 352.682

SKUPNO 299.879 537.585 626.953 790.445 1.003.798 1.100.262

Št. prebivalstva 7.497.967 8.081.229 8.317.937 8.590.630 8.882.792 9.011.392

Delež rojenih

na tujem 4 % 6 % 7 % 9 % 11 % 12 %

Vir: Befolkningsstatistik 2004. Örebro: Statistics Sweden, 200577

77 (v: Westin, 2006).

69

3.4.2. Državljanstvo

Državljanstvo temelji na načelu 'ius sanguinis', kar pomeni, da otrok, ki je rojen na

Švedskem in katerega starši niso rojeni na Švedskem, ni samoumevno upravičen do

švedskega državljanstva. Otrokom priseljencev državljanstvo ni avtomatično

dodeljeno, lahko pa starši zanj zaprosijo oz. morajo samo izraziti željo. »Jaz sem

dobil švedsko državljanstvo, ker je bila moja hči hudo bolna. Imela je tako slabo

prognozo in nas bi vse tako drago stalo in takrat kot strancu, bi bila za marsikaj

prikrajšana. In zaradi tega sem potem dal vlogo za državljanstvo in sem dobil odbito

iz sežanske občine, in to dvakrat odbito. In potem sem telefoniral in povedal, da mi

ne dajo izbrisa, na kar mi povejo, da ne bom imel nobenega izbrisa, da bom imel kar

dvojno državljanstvo. In tako so mi dali švedsko državljanstvo. Nikjer ni pisalo več

stranc, povsod je pisalo 'svensk'«.78

Ne glede na to vse priseljence spodbujajo k naturalizaciji in zahteve za integracijo

niso restriktivne.79 Priseljenci imajo možnost, da so sprejeti v državo, le pod

pogojem, da spoštujejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno

drugačnost in njihovo združevanje in organiziranje po etičnem ključu. Švedska pa je

neizprosna do tistih, ki so zagrešili kaznivo dejanje ali imajo zaporno kazen, saj jim

zaradi tega ne dovoli naturalizacije. V popularnem diskurzu se je beseda priseljenec

nanašala na osebe ne-nordijskega izvora in ne na proces migracije. Da bi se temu

izognili, so organi uporabljali izraz 'druga generacija priseljencev' za sklicevanje na

otroke staršev, ki niso bili rojeni na Švedskem. Danes se organi v uradnem diskurzu

izmaknejo izrazu 'priseljenec' tako, da namesto njega raje uporabljajo izraz 'osebe

priseljenskega izvora'. Politika raznolikosti je bila uvedena zato, da bi preprečevala

socialno izključenost, diskriminacijo in stereotipe. Dvojno državljanstvo je bilo

sprejeto šele v zadnjih letih. Zaradi demokratičnih razlogov je bila Švedska proti

dvojnemu državljanstvu, s prepričanjem, da lahko posameznik glasuje samo en

nacionalen parlament. Vendar se je to prepričanje izkazalo za nevzdržno z

naraščajočo globalizacijo in prav tako s trditvijo, da je treba ljudem omogočiti

78 Del intervjuja s slovenskim izseljencem, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja preselil na Švedsko (8. avgust 2010). 79 Naturalizacija za delovnega migranta znaša pet let, za begunca štiri in za migranta iz nordijskih držav le dve leti.

70

pravico do volitev tam, kjer plačujejo davke in imajo stalno prebivališče. (po Westin,

2006)

»Ko si prišel si se moral navaditi švedsko, preden si šel delat. Najprej si moral

napraviti tiste tečaje, ne vem ali so trajali štiri tedne… Kadar si iskal državljanstvo,

takrat si moral iti na matični urad, kjer so bili duhovniki, sedaj pa ima to davčna

uprava; duhovnik te je zaslišal če se znaš sporazumevati po švedsko. Si pa moral

obvladati švedski jezik, da si lahko pridobil državljanstvo«.80

3.5 Trenutne politi čne razprave

Že precej dolgo časa je bila vlada zaskrbljena zaradi stopnje brezposelnosti med

tujimi rojenimi v primerjavi z domačini, višje stopnje socialne odvisnosti med ljudmi

imigrantskega izvora, povečane stopnje kriminala med tuje rojenimi inp. Politika

raznolikosti, ki je bila uvedena leta 1990, ni povzročila očitnih izboljšav, zato je

vlada leta 2001 ustanovila komisijo za preiskavo dostopa skupnosti priseljencev do

moči in vpliva. Leta 2003 komisija razpade, ker naj v njej ne bi bilo švedskih članov,

zato ustanovijo novo komisijo za preiskavo integracije v zvezi s strukturno

diskriminacijo. Večina raziskovalcev so mladi študentje s področja sociologije,

ekonomije, antropologije in političnih ved. V poročilu komisije 2005 so predlagali

spodbujevalne ukrepe za boj proti strukturni diskriminaciji, kjer bi ukrepi morali

veljati tudi za druge družbene skupine in ne samo za etnične manjšine in migrante.

Komisija ni natančno določila vzrokov strukturne diskriminacije, kar pa so to

izkoristili člani ne-socialističnih opozicijskih strank, ki so na splošno bolj ugodno

nagnjeni k selitvi delovne sile in zaradi tega so kritizirali vlado, da spodbuja

proizvodnjo ideološkega diskurza, ne pa resno ugotavljanje dejstev, ki analizirajo

probleme in razvoj izvedljive strategije za obvladovanje pomanjkljivosti v družbi.

(po Westin, 2006)

80 Del intervjuja s slovenskim izseljencem, ki se je v 60. letih prejšnjega stoletja preselil na Švedsko (8. avgust 2010).

71

4. VEČNARODNOSTNA PODOBA SLOVENIJE

V Sloveniji, poleg zgodovinsko dolgotrajno prostorsko in družbeno umeščenih

narodnih skupnosti Nemcev, Judov, Romov, Italijanov ter Madžarov, živijo ponekod

tudi že zelo dolgo Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi, kot

pripadniki nekdanje skupne države Jugoslavije. Največji delež priseljencev oz. tujcev

na ozemlju Republike Slovenije, zaradi dolgotrajne skupne zgodovine, prihaja iz

območja nekdanje skupne države Jugoslavije. Za slovensko družbo predstavljajo

priseljenci, kot za večino sodobnih družb, velik izziv. Slovenija se sooča z dejstvom

večnarodnostne podobe same družbe in multikulturalizmom 21. stoletja ter z njim

povezane multikulturne politike in integracijske prakse. Slovenija se je leta 1991

razšla s Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in je na poti do polne zrelosti

– skozi tranzicijo soočala z izzivi, med katerimi je eden gotovo ustrezna obravnava

mnogoštevilnih pripadnikov nekdanje skupne države, ki so ob razpadu SFRJ živeli v

Sloveniji in tu še vedno živijo. »Na začetku 21. stoletja tvorijo, po popisu iz leta

2002 in drugih podatkih, približno eno desetino državljanov RS, desetni delež

slovenske nacije« (Kržišnik-Bukić, 2003, str. 37).

4.1 Selitveno gibanje prebivalstva v Sloveniji

Za območje Slovenije je značilno, da se zadnjih petdeset let letno v Slovenijo več

ljudi priseli kot izseli. Zanimiv je podatek, da je leta 2009 med prebivalci Slovenije

vsak osmi rojen v tujini oz. priseljen. V obdobju 1999 do 2004 je selitveni prirast za

Slovenijo letno v povprečju znašal okoli 1,3 osebe na 1000 prebivalcev. Po vstopu

Slovenije v Evropsko unijo se priseljevanje v državo povečuje. Vrednost selitvenega

prirasta se v prvih dveh letih po vstopu v EU za več kot dvakrat poveča, medtem pa v

letih 2007 in 2008 za več kot šestkrat. Za leto 2008 je podatek, da je selitveni prirast

Slovenije znašal 9,2 osebe na 1000 prebivalcev. Selitveni prirast za leto 2008 je že

deveto leto zapored pozitiven in to izključno zaradi k nam priseljenih tujcev. (SURS:

Mednarodni dan migrantov 2009; 2009)

72

Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja se neto priseljevanje v EU konstantno

povečuje.81 Slovenija po letu 2004 postane bolj privlačna država priseljevanja in

migracijsko povezana s preostalimi državami, nastalimi na ozemlju nekdanje

Jugoslavije. Med tujci je kar 90 % državljanov držav nastalih na območju nekdanje

Jugoslavije, največ tuje rojenih priseljencev za leto 2008 so državljani Bosne in

Hercegovine – kar 46 % med vsemi k nam priseljenimi tujci. Statistični podatki

kažejo, da se v Sloveniji povečuje delež državljanov Bosne in Hercegovine vse od

leta 2000. Med tujci, ki so se k nam priselili leta 2008, je bilo nekaj čez 2000

državljanov drugih držav članic EU; leta 2005 in 2006 je bilo največ Slovakov, leta

2007 in 2008 pa Bolgarov. (SURS: Selitveno gibanje, Slovenija, 2008; 2009)

Priseljenci vplivajo na demografsko sestavo populacije, ustvarjajo kulturno pestrost

med prebivalci in vplivajo na gospodarstvo države gostiteljice. Kar se tiče regionalne

razporeditve priseljencev po Sloveniji je neenakomerna. Sredi leta 2009 je bilo

njaveč oseb, ki niso bile rojene v Sloveniji, v obalno-kraški regiji (to je skoraj

četrtina celotne regije oz. 23,8 % prebivalstva regije). Najmanj tuje rojenih pa je bilo

v koroški regiji (5,9 % prebivalstva regije). (SURS: Mednarodni dan migrantov

2009; 2009)

Najpogostejši vzrok za selitev so ekonomski razlogi, zato med priseljenci v Sloveniji

prevladujejo delovno aktivne osebe. Večina priseljencev v obdobju od 2005 do 2007,

si je v letu, v katerem se je preselila, našla zaposlitev ali delo (kar 65 % vseh

priseljenih). Delež delovno aktivnih med prebivalci Slovenije, rojenimi v tujini, je

nekoliko višji kot delež delovno aktivnih med prebivalci Slovenije, rojenimi v

Sloveniji. »Po zadnjih razpoložljivih podatkih je bilo konec leta 2006 med delovno

sposobnimi prebivalci Slovenije (starost 15–64 let), rojenimi v tujini, delovno

aktivnih 58,9 %, med delovno sposobnimi prebivalci Slovenije, rojenimi v Sloveniji,

pa je bilo delovno aktivnih 56,6 %« (SURS: Mednarodni dan migrantov 2009; 2009).

Izobrazba priseljenih v Slovenijo se razlikuje od izobrazbe prebivalcev rojenih v

Sloveniji. Slovenija na splošno privablja nizko izobraženo delovno silo in

izobrazbena sestava priseljenih v Slovenijo je večinoma konstantna. Med aktivnim

prebivalstvom, rojenimi v tujini, je delež oseb z osnovnošolsko izobrazbo ali nižjo od

te 43 %, približno enak delež priseljenih (46 %) pa s srednjo izobrazbo. Za 81 Od sredine 90. let prejšnjega stoletja do zgodnjih let 21. stoletja se je selitveni prirast EU povečal za trikrat.

73

primerjavo je bilo konec leta 2005 med aktivnimi prebivalci, rojenimi v Sloveniji,

60% takšnih s končano srednješolsko izobrazbo, manj kot 18 % pa je bilo med njimi

z osnovnošolsko izobrazbo ali nižjo od te. Konec leta 2006 je bilo v pomurski regiji

največ oseb, rojenih v tujini, z univerzitetno izobrazbo (15 %), medtem ko je bil

najmanjši delež (3 %) oseb z univerzitetno izobrazbo v zasavski regiji. (SURS:

Mednarodni dan migrantov 2009; 2009)

Od leta 1995 dalje med priseljenimi tujimi državljani v Sloveniji občutno

prevladujejo moški. Leta 2008 je bil delež moških priseljencev kar 80 % med vsemi

priseljenimi tujci. Povprečna starost priseljenega posameznika je nekaj manj kot 33

let. (SURS: Selitveno gibanje, Slovenija, 2008; 2009)

Tabela 2: Selitveno gibanje, Slovenija, 2008

1995 2000 2005 2006 2007 2008 Priseljeni 5.879 6.185 15.041 20.016 29.193 30.693 državljani RS 2.191 935 1.747 1.765 1.689 2.631 tujci 3.688 5.250 13.294 18.251 27.504 28.062 Odseljeni 3.372 3.570 8.605 13.749 14.943 12.109 državljani RS 776 1.559 2.077 2.703 3.178 4.766 tujci 2.596 2.011 6.528 11.046 11.765 7.343 Selitveni prirast 2.507 2.615 6.436 6.267 14.250 18.584 državljani RS 1.415 -624 -330 -938 -1.489 -2.135 tujci 1.092 3.239 6.766 7.205 15.739 20.719 Skupni prirast 2.519 2.207 5.768 7.019 15.489 22.093 Na 1000 prebivalcev priseljeni 3,0 3,1 7,5 10,0 14,5 15,2 odseljeni 1,7 1,8 4,3 6,8 7,4 6,0 selitveni prirast 1,3 1,3 3,2 3,1 7,1 9,2 skupni prirast 1,3 1,1 2,9 3,5 7,7 10,9 Notranje selitve 25.736 29.781 32.204 38.501 38.581 106.248 Viri: Statistični urad Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve - Centralni

register prebivalstva.

74

4.2 Slovenska integracijska politika

Priseljenske skupnosti v Republiki Sloveniji sestavljajo v grobem dve skupini,

natančneje tri skupine z različnim statusom. Prvo skupino predstavljajo tisti, ki imajo

slovensko državljanstvo, drugo pa tisti, ki državljanstva nimajo; ti se še nadaljnje

delijo na dve podskupini in sicer, na priseljence, ki imajo v Republiki Sloveniji

stalno prebivališče in tiste, ki imajo samo začasno prebivališče. Tisti priseljenci, ki

imajo slovensko državljanstvo, so v pravicah in dolžnostih izenačeni z ostalimi

državljani Slovenije. »Ta skupina je v Sloveniji dejansko prevladujoča in jo v

glavnem sestavljajo pripadniki drugih narodov in narodnosti nekdanje skupne

države, ki so po osamosvojitvi Slovenije lahko pridobili slovensko državljanstvo po

poenostavljenem postopku v skladu s 40. členom Zakona o državljanstvu Republike

Slovenije« (Bešter, 2003, str. 12). Priseljencev, ki nimajo slovenskega državljanstva

je v Sloveniji relativno malo, in po podatkih Ministrstva za notranje zadeve je bilo

leta 2002 52.844 oseb, ki so imele urejen status tujca; od tega jih je 17.389 imelo

veljavna dovoljenja za stalno prebivanje, 31.000 pa veljavna dovoljenja za začasno

prebivanje (v: Bešter, 2003). Priseljenci, ki imajo stalno prebivališče, imajo

zagotovljene, po Zakonu o socialnem varstvu, vse pravice iz socialnega varstva,

medtem ko priseljenci brez stalnega prebivališča lahko uveljavljajo pravice do

posameznih storitev in dajatev, v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.82

Temelji slovenske integracijske politike so bili postavljeni leta 1999, ko je Državni

zbor sprejel Resolucijo o migracijski politiki Republike Slovenije. V resoluciji je bila

integracijska politika opredeljena s tremi elementi migracijske politike in se je

nanašala na ukrepe tako države kot družbe, ki bi zagotavljali ugodne pogoje za

kakovost življenja priseljenih, spodbujala bi integracijo in hkrati omogočala, da

priseljenci postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije. Resolucija

zagovarja kulturno pluralnost slovenske družbe in cilje integracijske politike gradi na

treh načelih: enakopravnost, svoboda in vzajemno sodelovanje. Pri tem

enakopravnost pomeni zagotavljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic.

82 S spremembo Zakona o lokalnih volitvah junija 2002 (Uradni list RS, št. 51/2002) je bila volilna pravica delno razširjena tudi na priseljence. Omenjeni zakon namreč določa, da imajo tujci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji pravico voliti člane občinskega sveta na lokalnih volitvah (v: Bešter, 2003).

75

Svoboda predstavlja pravico do izražanja posameznikove kulturne identitete.

Vzajemno sodelovanje se razume kot pravica udejstvovanja in odgovornosti vseh v

neprekinjenem procesu ustvarjanja skupne družbe. Resolucija je poudarjala

pluralistični – multikulturni model slovenske integracijske politike, ki priseljencem

omogoča enakopravno vključevanje v dominantno družbo in hkrati omogoča

ohranjanje posameznikove lastne kulturne identitete. Resolucija sledi duhu slovenske

ustave, ki v 61. členu vsakemu posamezniku zagotavlja pravico do svobodnega

izražanja pripadnosti k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo

kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo. Državni zbor mora v skladu z Zakonom o

tujcih, na predlog vlade Republike Slovenije, vsake dve leti sprejeti Resolucijo o

migracijski politiki, s katero se določuje gospodarske, socialne in druge ukrepe in

dejavnosti, ki jih bo sprejela RS na področju priseljevanja. (Bešter, 2003)

Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije, sprejeta na podlagi Zakona o

tujcih, potrjuje in dopolnjuje načela, cilje in temelje resolucije o migracijski politiki

Republike Slovenije, s poudarkom na ukrepih za njeno uresničevanje v kontekstu

sodobnih migracijskih gibanj in novih pristopov k razvijanju skupne politike migracij

in azila Evropske unije. Sodobna migracijska gibanja se zelo razlikujejo od preteklih,

saj je notranja odprtost prostora EU spremenila meje regionalnih in dnevnih gibanj

posameznikov, sočasno pa se je spreminjala tudi struktura migrantov. Zadnji od treh

valov migracij po drugi svetovni vojni predstavlja pojav postindustrijskega vzorca

migracij. Postindustrijski vzorec migracij pa zajema kvalificirano delovno silo,

iskanje azila in neregularno, ilegalno oz. skrito gibanje. Drugemu elementu –

beguncem in iskalcem azila se v zadnjih letih posvečuje največ pozornosti, delno

zaradi uresničevanja mednarodnih konvencij in delno zaradi izrazitega povečanja

števila prošenj za azil, seveda najprej v državah EU od konca osemdesetih let

prejšnjega stoletje; in sedaj v državah kandidatkah za vstop v unijo. Tretji element se

povečuje tako z ilegalnim vstopom in z ostajanjem po poteku dovoljenj za vstop ali

bivanje. Novo dinamiko migracijskih tokov spremljajo nove oblike upravljanja z

migracijami. V začetku 21. stoletja se v svetu, še posebno v Evropi dogajajo velike

spremembe, ki učinkujejo na kvaliteto in intenzivnost migracijskih tokov, poleg tega

učinkujejo še na reakcije držav in skupnosti na migracijske fenomene. »Rastoči trend

upravljanja migracij in upravljanja migracijskih politik na regionalnih ravneh, od

76

katerih je Evropska unija najizrazitejša, s hkratno potrebo po upravljanju

migracijskih politik na svetovni ravni, lahko vidimo kot proces borbe različnih

interesov za (re)definiranje kategorij migracij in kodificiranje področja dovoljenega

in področja nezakonitega gibanja ljudi« (Uradni list RS, ReMPRS, 2002).

Od sprejetja resolucije so bili sprejeti trije zakoni, ki vsebujejo določila o integraciji

priseljencev v Sloveniji. Zakon o azilu (1999), Zakon o tujcih (1999) in Zakon o

dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču (2002). Zakon o azilu zahteva od države,

da zagotavlja vključevanje posebne skupine ljudi – beguncev v kulturno,

gospodarsko in družbeno življenje v Sloveniji. Za begunce država organizira tečaje

slovenskega jezika, tečaje in druge oblike nadaljnjega izobraževanja in poklicnega

izpopolnjevanja ter seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno

ureditvijo. Medtem ko Zakon o tujcih nalaga državi dolžnost, da poskrbi za

integracijo tujcev, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za prebivanje. »Za dosego tega

cilja naj bi država organizirala tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in

poklicno izpopolnjevanje tujcev; zagotavljala informacije, ki so potrebne tujcem za

njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti,

možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi; seznanjala naj bi tujce s slovensko

zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo ter organizirala skupne prireditve s

slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja«

(Bešter, 2003, str. 14). Zakon o začasnem zatočišču nalaga dolžnosti Uradu za

priseljevanje in begunce, ki je zadolžen, da v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi

zagotavlja pomoč pri vključevanju posameznikov, ki so pridobili dovoljenje za stalno

prebivanje po Zakonu o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču, v kulturno,

gospodarsko in družbeno področje življenja v Sloveniji.

77

4.3 Program za vključevanje državljanov tretjih držav

Za program, katerega v večini financira EU, natančneje Evropski sklad za

vključevanje državljanov tretjih držav,83 se je zavezala članica Slovenija za obdobje

od 2007 do 2013 in je namenjen pospešeni integraciji državljanov tretjih držav v

Republiki Sloveniji. V Sloveniji se od osamosvojitve dalje migracijska politika

izvaja v okviru Ministrstva za notranje zadeve, kar je pa novo, je to, da do leta 2007

ministrstvo ni izvajalo ukrepov za integracijo tujcev. Z dopolnitvijo zakonodaje o

tujcih mora Slovenija zagotavljati pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v RS

dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Sloveniji.

Ministrstvo za notranje zadeve je kot nosilec Zakona o tujcih tudi pristojni organ za

njegovo implementacijo.

V letu 2004 je bilo izdanih skupno 36.322 dovoljenj za začasno prebivanje in 4.018

dovoljenj za stalno; v letu 2005 38.400 dovoljenj za začasno prebivanje in 4.710 za

stalno prebivanje; medtem ko je bilo v letu 2006 izdanih 31.421 dovoljenj za začasno

prebivanje in kar 8.993 dovoljenj za stalno prebivanje v RS (MNZ, iz: Večletni

program Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje

2007 – 2013). Za številčnejšo izdajo dovoljenj za stalno prebivanje v letu 2006

Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da gre za dovoljenja, ki so izdana na

podlagi Zakona o tujcih, kakor tudi za dovoljenja, izdana na podlagi Zakona o

urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Gre za

posebne in olajševalne pogoje, s katerimi lahko dovoljenje za stalno prebivanje v RS

pridobijo državljani drugih držav naslednic nekdanje Socialistične Federativne

Republike Jugoslavije. Najštevilčnejša skupina, katerim je bila v takšnih okoliščinah

podeljeno dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje v RS, so državljani Bosne in

Hercegovine, sledijo jim državljani Republike Srbije, Makedonije, Hrvaške in Črne

gore. (MNZ, Večletni program Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih

držav za obdobje 2007 - 2013)

83 Sklad naj bi podpiral države članice pri krepitvi zmogljivosti splošnega razvoja, izvajanja, spremljanja in vrednotenja vseh strategij in politik vključevanja ter ukrepov za državljane tretjih držav; pa tudi pri izmenjavi informacij o najboljših praksah in sodelovanja med članicami.

78

Ministrstvo za notranje zadeve v skladu z zakonskimi določili organizira tečaje

slovenskega jezika za tujce, tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje84 in

poklicno izpopolnjevanje, zagotavlja informacije, ki so potrebne pri integraciji v

slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, seznanja priseljence s

slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo ter organizira skupne prireditve s

slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja.

»Uredba o integraciji tujcev nadalje določa, da so tujci upravičeni do sledečih

programov, ki zagotavljajo hitrejše vključevanje v kulturno, gospodarsko in

družbeno življenje Republike Slovenije:

– učenje slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in

ustavno ureditvijo;

– vključevanje v izobraževalni sistem za pridobitev javno veljavne izobrazbe in

v postopke pridobivanja certifikatov o nacionalni poklicni kvalifikaciji v

skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije;

– spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja s slovenskimi

državljani;

– informiranje v zvezi z njihovim vključevanjem v slovensko družbo, zlasti

glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti zaposlitve, izobraževanja in

osebnega razvoja« (MNZ, Večletni program Evropskega sklada za

vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007 – 2013, str. 5).

Ministrstvo za notranje zadeve je načine za zagotavljanje in uresničevanje pogojev za

integracijo tujcev predpisala v Uredbi o integraciji tujcev, kjer so se zgledovali po že

vzpostavljenih sistemih integracije tujcev in obstoječi zakonodaji na tem področju v

drugih državah članicah EU, predvsem Avstriji, Nemčiji, Danski, Švedski in Finski.

Poudarja se vključevanje državljanov tretjih držav v članicah EU kot ključni element

pri spodbujanju ekonomske in socialne kohezije. Do sedaj je Slovenija izvajala

ukrepe pomoči pri integraciji oseb, ki so pri nas dobile status begunca in ranljivim

kategorijam oseb, ki so v skladu z Zakonom o dopolnitvah zakona o začasnem

zatočišču pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji (to so bivši

84 »Nekaj primerov je, vendar zelo malo – vsaj na naši ljudski. Predvsem gre za tečajne oblike – tečaj za voznika viličarjev« (Elektronska korespondenca z zaposleno na OE Ljudski univerzi Postojna, 31. avgust 2010).

79

posamezniki z začasnim zatočiščem iz Bosne in Hercegovine). Slovenija kot država

članica je zavezana k upoštevanju smernic in izvajanju skupnih politik EU.

Potemtakem se Slovenija zaveda, da je integracijska politika eden od temeljev

migracijske politike in da le z učinkovito in uravnoteženo migracijsko politiko

prispeva k uspešnosti in koheziji v družbi. V tem kontekstu sledi temeljnim

političnim smernicam glede integracije priseljencev, ki so bile sprejete na zasedanju

Evropskega Sveta v Tampereju leta 1999. Poleg tega se je leta 2004, z vstopom v EU

zavezala za skupna osnovna načela politike vključevanja priseljencev v EU, ki

definirajo integracijo kot dvosmerni proces, vključevanje in nadgrajevanje

protidiskriminacijske politike, spoštovanje temeljnih vrednot Evropske unije ter

spoštovanje človekovih pravic. (MNZ, Večletni program Evropskega sklada za

vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007 – 2013)

4.3.1. Državljanstvo

Državljanstvo Republike Slovenije se lahko pridobi na dva načina in sicer po rodu in

z naturalizacijo. Po rodu pridobljeno državljanstvo pomeni, da oseba postane

državljan po svojih starših, ali vsaj enemu od njiju, seveda če je bil eden starš

slovenski državljan v času rojstva osebe. Lahko pa se državljanstvo pridobi še z

naturalizacijo, »to je s predpisano dobo dejanskega in neprekinjenega življenja v

Republiki Sloveniji, ob predpostavki, da oseba izpolnjuje še vse ostale, zakonsko

določene pogoje za sprejem v državljanstvo« (MNZ, Tujci v Sloveniji,

Državljanstvo). Naturalizacija je način pridobivanja državljanstva, ki izhaja iz

posameznikove volje z vložitvijo vloge. Naturalizacija temelji na vezi med

posameznikom in državo, ko se priseljenec z dolgoletnim prebivanjem v drugi državi

tako adaptira v okolje, kjer živi, da sprejema državo, v kateri biva, za novo

domovino, da spoštuje njen ustavni in pravni red. Pri naturalizaciji določa zakon

pogoje, ki morajo biti izpolnjeni zato, da država lahko ob odločitvi presodi, ali je

posameznik pripravljen sprejeti ne samo pravice, temveč tudi vse obveznosti in

dolžnosti državljana. Zato pa je potrebno večletno bivanje v državi in v tem

večletnem bivanju mora priseljenec s svojim vedenjem dokazati obstoj tistih

predpostavk, ki bi omogočale sklep o upravičenosti podelitve državljanstva.

80

»Sprejem v državljanstvo tako ni pravica, ampak možnost, če posameznik izkaže

izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev, pri odločitvi pa država upošteva tudi javni

(nacionalni) interes, ki je pred interesom posameznika« (MNZ, Tujci v Sloveniji,

Državljanstvo).

V okviru pridobitve slovenskega državljanstva Slovenija loči dve vrsti naturalizacije:

redno in izredno naturalizacijo. Redna naturalizacija predvideva desetletno bivanje

priseljenca v Sloveniji, tej naturalizaciji se pridruži še naturalizacija z olajšavami; ki

pa od prejšnje predvideva krajšo predpisano dobo bivanja v državi in tako omogoča

pridobitev državljanstva pod lažjimi pogoji le določenim kategorijam priseljencev.85

Poleg redne obstaja tudi izredna naturalizacija, ki omogoča pridobitev slovenskega

državljanstva v primeru državne koristi na določenem področju družbenega življenja.

Priseljenci, ki bi državi koristili iz kulturnih, znanstvenih, gospodarskih in

nacionalnih razlogov, imajo določene prednosti in pogoje pri dodeljevanju

slovenskega državljanstva. Njihova predpisana doba bivanja v Sloveniji je eno leto,

med drugim se takšnim osebam omogoča ohranitev dosedanjega državljanstva oz.

dvojno državljanstvo.

Vlogo za slovensko državljanstvo se vloži na katerikoli upravni enoti, medtem ko je

za vodenje postopka in odločanje v tej zadevi pristojna samo upravna enota, kjer ima

prosilec stalno ali pa začasno prebivališče. S podpisom vlagatelja na vlogi, oseba

jamči, da se je prostovoljno odločila za pridobitev državljanstva. Vlogo se dopolni z

življenjepisom in z dokazili, ki potrjujejo o izpolnjevanju zakonsko določenih

pogojev, kateri so:

– da osebi ni bila izrečena odpoved prebivanja v RS;

– da sprejem osebe v državljanstvo RS ne predstavlja nevarnosti za javni red,

varnost ali obrambo države;

– da zoper osebo ne teče kazenski postopek v RS in da ji v RS ni bila uzrečena

pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje;

85 V primeru, če je oseba poročena s slovenskim državljanom, če je oseba izgubila državljanstvo na podlagi odpusta ali odreka, če je oseba slovenski izseljenec ali pa njegov potomec; oseba brez državljanstva – apatrid; v primeru, da je oseba begunec; če je oseba v RS obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski študij; če je oseba rojena v Sloveniji in živi v Sloveniji od rojstva dalje; in v primeru mladoletne osebe, ki od rojstva dalje živi v Sloveniji.

81

– da je osebi izdano delovno dovoljenje v RS; da ima oseba poravnane davčne

obveznosti; (po: MNZ, Tujci v Sloveniji, Državljanstvo)

4.3.2. Integracija priseljencev

Pri uspešni integraciji priseljencev v slovensko državo je pomemben dvosmeren

dinamičen proces, zato je za uspešno vključevanje priseljencev v družbo države

gostiteljice pomembno medsebojno prilagajanje. Odgovornost za uspešno

vključevanje migrantov je tudi na strani družbe same. Družba je tista, ki jih mora

spodbujati, olajšati vključevanje v izobraževalne in delovne procese ter jim

omogočati udeležbo v političnem in medijskem prostoru. Programi za vključevanje

priseljencev v dominantno, večinsko družbo, v zadnjih letih dobivajo vse več

pomena tako v Evropski uniji kot v Sloveniji. Cilji politike integracije temeljijo na

načelih in vrednotah enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. »Za

uspešno vključevanje je pomembno, da se priseljencem omogoči pridobitev

osnovnega znanja jezika, zgodovine in institucij države gostiteljice ter omogoči

pridobitev informacij o pravicah in dolžnostih, delu in življenju v Republiki

Sloveniji« (MNZ, Tujci v Sloveniji, Integracija tujcev). Programe učenja in

seznanjanja priseljencev vodi Ministrstvo za notranje zadeve s pomočjo Evropskega

sklada za vključevanje državljanov tretjih držav. Financirajo naslednje programe:

učenje slovenskega jezika; seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in z ustavno

ureditvijo; brezplačno prvo opravljanje izpita iz slovenskega jezika na osnovni ravni;

(v: MNZ, Tujci v Sloveniji, Integracija tujcev).

V primeru, da se priseljenec želi udeležiti brezplačnega programa učenja slovenskega

jezika ali programa seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in z ustavno

ureditvijo, mora pri upravni enoti, kjer ima stalno ali začasno prebivališče, vložiti

zahtevek za izdajo potrdila o izpolnjevanju pogojev za udeležbo le teh programov.

»Tečaj je 80-urni, pričetek je odvisen od števila informativno prijavljenih, torej ko se

zbere zadostno število pričnemo s tečajem, posebnih pogojev ni «.86

86 Elektronska korespondenca z zaposleno na OE Ljudski univerzi Postojna (31. avgust 2010).

82

Ko oseba izpolnjuje pogoje, se mu izda potrdilo, s katerim se zglasi pri izbranem

izvajalcu programa.87 Pogoji, ki veljajo za udeležbo brezplačnega učenja slovenskega

jezika in seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in ustavno ureditvijo, so

naslednji: prebivanje v RS na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje; prebivanje v

RS za najmanj dve leti na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, pod pogojem, da

je bilo to dovoljenje podaljšano še za eno leto, (po: MNZ, Tujci v Sloveniji,

Integracija tujcev).

Do brezplačne udeležbe v programih so upravičeni tudi priseljenčevi ožji družinski

člani, ki so ravno tako državljani tretjih držav in v Sloveniji prebivajo na podlagi

začasnega prebivanja zaradi združitve družin, seveda pod pogojem, ko priseljenec

izpolnjuje pristopne pogoje in uveljavi pravico do združitve družine. Kdo so ti

obiskovalci tečajev, koliko so približno stari in kakšna je njihova izobrazba,

odgovarja zaposlena na OE Ljudski univerzi Postojna, Tina Bazjako: »Večinoma so

priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik, vsake toliko pride kakšen Američan,

Kanadčan, tudi Rus in Ukrajinec. Starost je od 30-60 let. Večinoma nižja stopnja

izobrazbe«.

Ministrstvo za notranje zadeve, skupaj z Evropskim skladom za vključevanje

državljanov tretjih držav, izvaja projekte in programe po vsej Sloveniji, v okviru

programa Mens Mentis, ki je namenjen spodbujanju medkulturnega dialoga. Program

zagovarja medkulturni dialog med različnimi kulturami na lokalnem in nacionalnem

nivoju, identifikaciji in reševanju medkulturnih neenakosti ter sprejemanju in

posledično preseganju razlik, zaradi bivanja različnih narodnosti, kultur, ver in ras v

istem družbenem okolju. Program ponuja več aktivnosti, tako za osnovnošolce

poteka natečaj kreativnega ustvarjanja, medtem pa za njihove starše, mladino in

študente razne delavnice. Predmet kreativnega ustvarjanja za osnovnošolce so

vsebine, ki spodbujajo k razmišljanju o drugačnosti, prijateljstvu, družbi in odnosu

do tujcev. Delavnice pa predstavljajo druženja, natančneje organizirane izlete, kjer se

odkriva lepote Slovenije88 in hkrati spodbuja komunikacijo med ljudmi iz različnih

okolij in se skuša približati slovensko kulturo priseljencem in obratno.

87 V večini primerov so to Ljudske univerze po vsej Sloveniji in razni andragoški zavodi. 88 Organizirani izleti za ogled Postojnske jame, Celjskega gradu, prestolnice inp. (www.mens-mentis.eu).

83

4.3.3. Integracija beguncev

Integracija beguncev je zanimiva s tega vidika, ko se osebi prizna mednarodno

zaščito, je takoj upravičena do brezplačne nastanitve v integracijski hiši.

Integracijska hiša omogoča beguncem prve korake na poti k samostojnemu življenju

in lažjo integracijo v slovensko družbo. Integracijska hiša predstavlja dom beguncu

ali pa begunski družini za obdobje enega leta. Po enem letu si morajo urediti zasebno

nastanitev, za katero so upravičeni do denarnega nadomestila, le če so brez

prihodkov in prejemkov. Podobno kot pri integraciji priseljencev, se beguncem nudi

enake možnosti, v nekaterih primerih celo boljše brezplačne programe in storitve, za

čim boljšo integracijo v slovensko okolje. (iz: MNZ, Tujci v Sloveniji, Integracija

beguncev)

DVOJINA

Midva _______________ doma. Midve________________ na počitnicah Vidva __________________ v kinu. Vidve _____________ na banki. Onadva ______________ na pošti. Onidve_________________ v trgovini.

Slika 2: Primer vaje na tečaju slovenskega jezika (v: Sedej, 2007).

84

5. PRIMERJAVA ŠVEDSKE IN SLOVENSKE INTEGRACIJSKE

POLITIKE

Švedska je po obdobju asimilacijske politike v 70-ih spremenila odnos do

priseljencev, ko se je zavzela za povsem nov pristop k problematiki integracije.

Uvedla je multikulturno politiko v skladu, s katero naj bi bili priseljenci kot

enakopravni člani družbe in katera bi zagotavljala številne socialne in politične

pravice. Kar je pomembno omeniti, je to, da švedska država priseljence ni več silila v

asimilacijo, temveč jim je dajala / daje možnost ohranjanja svoje lastne kulture.

Slovenija se iz tega vidika najbolj približuje prav švedskemu modelu integracijske

politike, ki temelji na Resoluciji o migracijski politiki RS, ki »izhaja iz

večkulturnosti slovenske družbe in svoje cilje gradi na načelih enakopravnosti,

svobode in vzajemnega sodelovanja« (Bešter, 2003, 16). Enako kot Švedska tudi

Slovenija zagotavlja pravico do svobodnega izražanja narodne pripadnosti, kulture in

uporabe materinega jezika.

V obeh obravnavanih migracijskih politikah, tako švedski kot slovenski, lahko

opazimo nekaj podobnosti, na primer v obeh je prišlo ali prihaja do odstopanj od

uradnih politik v praksi. Bešter (2003) označuje švedsko povezovanje migracijske

politike s politiko manjšin kot nerealno in neuspešno, saj se cilji in ideje

multikulturalizma niso nikdar povsem ukoreninili v širšo družbo. Kar se tiče

slovenske integracijske politike, Bešter poudarja, da težko govorimo o nekih

rezultatih, saj se do leta 2003 integracijska politika v praksi še ni izvajala.

Obe državi sta članici EU, katera narekuje svojim članicam, da nudijo pomoč

priseljencem v začetnem obdobju njihove priselitve. Zaradi članstva v EU je vedno

več podobnosti in usklajenosti med integracijskimi politikami evropskih držav.

Postopoma se poenotlja podeljevanje državljanstva, saj prihaja do sprememb, ki

večletno čakalno dobo za zaprositev državljanstva drastično zmanjšajo na nekaj let

zakonitega bivanja v državi. V Franciji in na Švedskem to obdobje traja pet let,

medtem ko v Nemčiji osem. Nemčija je leta 2000 sprejela nov zakon o državljanstvu,

ki je prejšnjo dobo za sprejem državljanstva skrajšal iz petnajst na osem let. V

85

Sloveniji velja, da mora priseljenec s stalnim prebivališčem v državi bivati najmanj

deset let. (v: Bešter, 2003)

Kot že povedano, EU svojim članicam narekuje neko tendenco, ki narekuje značaj

migracijske politike 21. stoletja v duhu svobodne izbire, nediskriminacije in

ohranjanja lastne kulturne identitete. Deklaracija Sveta Evrope, ki so jo sprejeli

ministri odgovorni za migracijske zadeve, septembra 2002 v Helsinkih, izpostavlja

skupna načela in smernice integracijskih politik držav članic Sveta Evrope; ki naj bi

v skladu z deklaracijo »temeljile na načelih človekovih pravic, demokracije, pravne

države, strpnosti in nediskriminacije« (Bešter, 2003, str. 17).

86

6. ZAKLJU ČEK: MULTIKULTURALIZEM VS MULTIKULTURNOST

Multikulturnost se od multikulturalizma razlikuje v tem, da se slednji pojavlja kot

politični koncept, ki je namenjen urejanju kulturnih razlik. Parekh razlikuje še med

pojmi multikulturalen in multikulturalističen. Z multikulturalnim označuje dejstvo,

da znotraj družbe obstajajo kulturno različne skupine, naj si bodo to verske ali pa

jezikovne, medtem ko izraz 'multikulturalističen' pripisuje pozitivni usmerjenosti

neke ideologije ali političnemu gibanju. (po Medica, 2010)

Multikulturalizem je alternativa politiki asimilacije (Medica, 2010), pri čemer je

multikulturalizem 'boljša' različica asimilacije oz. njen 'boljši' nadomestek ali

naslednik. Priznavanje družbene diferenciranosti v neki družbi že samo po sebi

ustvarja možnosti za razvoj strpnosti. Hinman (2009) v toleranci vidi neko posebno

vrednost, saj pravi, da je kultura podobna ekosistemu, v katerem obstajajo kulturne

komponente, ki so velikokrat v neopaznem odnosu z drugimi elementi v sistemu.

Mešanje enega elementa v drugega pogosto povzroča t.i. 'ripple effect' – neposredni

učinek na preostali del kulture. Hinman tukaj doda dejstvo, da je veliko kultur v

manjšini, katerih obstoj je pogosto negotov in prav tu lahko vidimo kakšen pomen in

vrednost ima strpnost danes.

Multikulturno teoretiziranje je industrija v fantastičnem vzponu, kajti uradna

nacionalna ideologija izkorišča in komercialno prodaja multikulturno prakso.

Preprosto povedano, danes je multikulturalizem v modi in moda je kapitalistično

orodje, s katerim se prodajajo izdelki glede na njihovo podobo in ne vsebino.

Multikulturalizem prodaja kot 'kulturni kapital' in kot 'človeški kapital'89 in se ga tako

izkorišča v prid različnim političnim ciljem. Različne evroameriške transnacionalne

organizacije in korporacije izrabljajo multikulturalizem za svoje lastne koristi in

interese.90 Eno je ko multikulturalizem izrabljajo korporacije in organizacije, drugo

89 Medica, 2007, str. 80. 90 Benetton, IBM, Coca-Cola, olimpijske igre,… (Medica, 2007).

87

pa je, ko ga izrablja nacionalna država v imenu lastne politične propagande.91

Propaganda in reklame so eno, medtem ko je resnica lahko povsem drugačna.

Osrednja tema diplomske naloge je multikulturalizem in dejansko stanje

multikulturnosti v družbi. Pozornost se usmerja na razmerje med dominantno

nacionalno skupino in manjšinsko priseljensko skupino, na integracijsko politiko

nacionalnih držav zoper priseljensko problematiko vključevanja v širšo družbo.

Švedska naj bi veljala za najboljšo praktikantko multikulturalizma v družbi, a vseeno

dobiva kritike, da izvaja predpisani ali odrejeni multikulturalizem. S. Castles in M.

J. Miller (v: Slavnić, 2008) pravita, da švedski multikulturalizem, kljub svobodni

izbiri in kulturnim pravicam, predstavlja veliko stopnjo družbene kontrole. Sistem

dotacij, ki jo država dodeli priseljenskim organizacijam oz. društvom, daje vladi

možnost izbora, katera organizacija je primerna, da se jo uradno prizna. Delovanje

društev in organizacij priseljencev morajo temeljiti na kulturni in socialni podlagi,

nikakor pa ne morajo delovati strankarsko in politično. Določena je tudi sestava

društva, kjer mora vsaj polovica članov društva biti iz vrst priseljencev. Delovanje

mora biti posvečeno priseljencem in mora spoštovati demokratična načela. Tako

vlada oz. država vpliva na dejavnost različnih društev in jih strogo nadzira. Etnične

organizacije so vpete v korporativno državo, kjer končajo vse bolj politično

marginalizirane. Švedski model je v krizi, kar nakazujejo tudi ukrepi iz leta 1989, ko

vlada odloči, da bo zaostrila pogoje za dodelitev statusa begunca. Tendenca k

evropski mentaliteti92 in ksenofobija pred političnim begunstvom z osiromašenega

juga sta vzroka za oslabitev švedskega modela. »Svoboda izbire in partnerstvo, ki ju

postavlja v ospredje multikulturalizem, sta postavljena v situacijo, v kateri

priseljenske kulture dobijo položaj zaščitenega in kontroliranega rezervata« (Lukšič-

Hacin, 1999, str. 174).

Istočasno so tri osnovna načela nove multikulturalistične politike (svoboda izbire,

partnerstvo in enakost) zdijo drugačna v dejanski politični praksi. Priseljenci lahko

svobodo izbire izražajo le preko svojih združenj, ki jih podpira in sponzorira švedska

nacionalna država. Poleg tega so združenja in organizacije migrantov namenjena

91 Primer Cool Britania: ko se Veliko Britanijo trži kot svobodno, zabavno, skratka kot super moderno, napredno, privlačno; s takšnim imidžem se potem lažje prodajajo britanski filmi, glasba, literatura inp. (Medica, 2007). 92 'Fortress Europe mentality' – mentaliteta povezana s prepričanjem o nujnosti utrdbe in zaščiti, saj narašča strah pred islamom, ki ogroža švedsko kulturo in vrednote (Lukšič-Hacin, 1999).

88

izključno kulturnim in etničnim namenom. Posledica takšne politike oz. politične

prakse je odsotnost kakršnekoli možnosti za komunikacijo ali sodelovanje med

različnimi združenji priseljencev, ki bi morda proizvedle skupne politične iniciative.

Odobritev priseljencem združenja in organizacije v tem primeru bi prej pomenila in

vodila v vse večjo in definitivno politično marginalizacijo kot integracijo v švedsko

družbo.

Drugo načelo nove politike vključevanja – partnerstvo je tudi sporno, saj priseljenci

niso nikdar postali del švedske družbene in politične realnosti, kajti priseljenci ne

bodo nikdar postali 'partnerji' v politični sferi. Namesto partnerjev se je razvila neka

vrsta mentorstva med državnimi organi in priseljenskimi združenji, v katerem

priseljenci vedno igrajo podrejeno vlogo učenca ali novinca.

Niti tretje načelo enakosti ni bilo nikdar doseženo, saj je za uresničevanje enakosti

med večinsko družbo in etničnimi skupinami potrebno dosegati s pravno podlago in

zakonskimi pogoji, ki pa na žalost niso bili nikdar uvedeni. Razlog za to Slavnić vidi

v pomanjkanju volje med ustreznimi političnimi akterji, kot so sindikati, delodajalci

in ustrezni državni organi, ki bi morali začeti sprejemati učinkovite

protidiskriminacijske zakonodaje.

Dahlström (v: Slavnić, 2008) opozarja na dejstvo, da je na švedsko politično retoriko,

med celotnim obdobjem oblikovanja nove integracijske politike, močno vplival javni

diskurz, ki so ga vodila že omenjena moralna načela (enakost, pravica in svoboda

izbire). Politična praksa je morala delno spoštovati imanentna lastna pravila v zvezi s

političnimi oz. birokratskimi postopki in poleg tega je bila prisiljena še v njeno delno

učinkovitost. Najpomembnejša naloga politične prakse je bila integracija načel, ki jih

je sprejela politična retorika oz. teorija na podlagi tradicionalnega tipa in jo želela

vključiti v tradicionalni model države, ki je in še vedno temelji na etnično homogeni

švedski družbi.

Slavnić se sprašuje, ali je možno v prihodnosti priti do nekega ravnovesja? Pri

iskanju odgovora se opira na to, kar pravi Jessop o kapitalizmu, da nima neke končne

faze oz. zaključka; kajti njegova prihodnost ostaja odprta in neznana v vseh pogledih

na strukturne spremembe in socialne boje. Kar pa je zagotovo, je to, da prihodnje

politično in prostorsko prizorišče, strukturnih sprememb in socialnih bojev, ne bo več

nacionalna država.

89

Slovenski multikulturni model naj bi bil podoben švedskemu, vendar s to razliko, da

ne moremo enačiti Švedske in Slovenije kot dve enaki nosilki multikulturalističnega

modela. Švedska je dežela z dolgoletno tradicijo migracij, medtem ko je Slovenija

mlada država, ki se s problematiko migracij šele dobro sooča. Švedska zaradi njene

večje 'migracijske' kilometrine, premore več izkušenj, medtem ko je Slovenija na tem

področju še zelena, pa vendar to še ne pomeni, da je na slabi poti oz. da se je

problematike migracij in priseljencev napačno lotila. Sledi švedskemu modelu, kar je

razvidno v politiki vključevanja, ki je bila začrtana z Resolucijo o migracijski politiki

in temelji na načelih enakopravnosti, svobodi in vzajemnem sodelovanju. Slovenija

je v zadnjih letih sprejela spremembe in ukrepe, ki bi pripomogli k boljšemu in

uspešnejšemu vključevanju priseljencev v širšo slovensko družbo. Ukrepe za

izboljšanje odnosov med večino in manjšino predstavljajo tečaji slovenskega jezika

za tujce, tečaji in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno

izpopolnjevanje, zagotavljanje informacij, ki so potrebne pri integraciji v slovensko

družbo, zlasti glede pravic in dolžnosti, seznanitev priseljencev s slovensko

zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo ter skupne prireditve s slovenskimi

državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja. Načeloma so ti

ukrepi pozitivni in dobrodošli, vendar se zdijo enosmerni. Enosmerni pa iz tega

vidika, ker integracija oz. vključevanje in sprejemanje poteka samo enosmerno. Kot

že omenjeno je integracija dvosmeren proces, v katerem naj bi sodelovali

predstavniki manjšine in predstavniki večine. Ti ukrepi predstavljajo 'domačo nalogo'

namenjeno samo priseljencem, medtem ko je večina iz takšnih ukrepov izvzeta.

»Dokler bo odnos države in osrednjih medijev in njihovih političnih, verskih in

kulturnih pričakovanj tak, kot je, in dokler bodo priseljenci prezirani v svoji ožji

okolici, v šolah in na delovnih mestih, v širi javnosti odrinjeni na rob, je

paradoksalno govoriti o aktualnem uresničevanju kakršne koli integracije v širšo

družbo« (Žitnik, v: Medica, 2007, str. 88). Dokler se dogaja diskriminacija in

stereotipizacija priseljencev, kjer sošolci sošolca nazivajo z Bosancem, beguncem ali

z južnjakom, dokler v širši družbi prevladuje mnenje, da priseljenci kradejo delovna

mesta in izkoriščajo socialno pomoč in podobno; dokler obstaja takšna mentaliteta v

večini, potem so vsa prizadevanja in ukrepi zaman. »Ne želimo jih ne videti ne

slišati« (Medica, 2009, str. 90). Nevidnost priseljencev je najpreprostejša opcija, s

90

katero bi se Slovenija izognila problematiki diskriminacije in segregacije priseljenih

skupin.93 »Formalna enakost se na socialnem področju v praksi ne kaže, integracijska

politika vse več spominja na politiko doslednega nadzora ali prikrite asimilacije«

(Medica, 2009 , 91). V zadnjih dveh letih je res prišlo do nekaj sprememb, ki pa niso

dovolj, saj dominantna skupina še vedno čuti sovraštvo, ksenofobijo in predsodke

zoper priseljence. Treba bi bilo spreminjati mišljenja ljudi, da bi pozabili sovraštvo,

strah, ksenofobijo in predsodke o tujcih. Nič ne bi škodilo, če bi bilo v šolah več

vsebin iz multikulturalizma, če bi v medijih depriviligirane skupine imele več

prostora in vsebin, če bi obstajalo boljše preprečevanje diskriminacije in kaznovanje

izkoriščanje delovne sile… Multikulturnost neke družbe so multikulturne sanje.

Multikulturne sanje so stalen in trajen proces, neka vizija enakosti – enakopravnosti,

ki poteka skozi vse (kulturne) razlike oz. vse diferenciacije v neki kulturi. Vprašanje,

ki se Baumannu (1999) ves čas poraja, je: kako se to enakost lahko doseže? Kako

rešiti multikulturno uganko? V odgovor poda misel, da je treba misliti na kulturo, kot

nekaj kaj imamo, kot nekaj, kar nam pripada in da smo del nje (da smo njeni člani).

Treba se je zavedati, da je kultura / družba nekaj, kar lahko sami preoblikujemo,

izdelamo, nadgradimo, ustvarimo, saj smo mi tisti, ki jo oblikujemo. Namesto gledati

na družbo kot mrežo petdesetih skupin, moramo družbo in družbeno življenje

obvezno obravnavati kot nekaj elastičnega in kot križanje, prepletanje mnogovrstnih

identifikacij.

Treba je graditi tolerantno in odprto družbo, kjer bi multikulturalizem postal najboljši

scenarij, pod pogojem, da bi med glavnimi igralci, ki oblikujejo multikulturnost,

vladal kompromis in spoštovanje ter vzajemno sprejemanje. Moramo se naučiti živeti

skupaj in istočasno moramo biti sposobni častiti in spoštovati naše raznolikosti v

mozaični družbi 21. stoletja.

93 Še vedno velja, da delavci migranti v Sloveniji delajo v najslabših delovnih pogojih, prejemajo najnižje plače, živijo v prenatrpanih, neopremljenih, nevzdrževanih sobah, za katero plačujejo previsoke cene inp. (iz: Medica, 2009).

91

7. LITERATURA

BAUMANN , Gerd. (1999): The multicultural riddle : rethinking national, ethnic, and

religious identities. New York, London, Routledge.

BEŠTER, Romana. (2003): Migracijska politika Slovenije in Evropske unije:

primerjava zakonodaje, strateških dokumentov in priporočil, s poudarkom na

integracijski politiki: raziskava v okviru programa raziskovalnih štipendij Mirovnega

inštituta 2002.

http://www2.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/Bester01.pdf

HINMAN , Lawrence. (2008): M. Etics: A pluralistic aproach to Moral Theory.

Belmont ...[etc.]: Thomson Wadsworth, cop.

JEFFS, Nikolai. (2007): Zbornik postkolonialnih študij. Ljubljana, Krtina.

KRŽIŠNIK-BUKI Ć, Vera. (2003): Albanci, Bošnjaki, Hrvati, Makedonci in Srbi v

Republiki Sloveniji – ABČMHS v RS; Položaj in status pripadnikov narodov

nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji. Naročnik raziskave: Urad RS za

narodnosti.

www.inv.si/.../Raziskava_Polozaj_in_status_pripadnikov_narodov_nekdanje_Jugosl

avije_v_RS.pdf

KYMLICKA , Will. (2005): Sodobna politična filozofija : uvod. Ljubljana, Krtina.

LUKŠI Č-HACIN , Marina. (1999): Multikulturalizem in migracije. Ljubljana, ZRC

SAZU, Založba ZRC.

MEDICA , Karmen. (2007): Integracijski multikulturalizem ali multikulturnost

integracije. Monitor ISH. [Tiskana izd.], let. 9, št. 2, str. 77-90.

92

MEDICA , Karmen. (2009): Med integracijo in eksotiko. Emzin (Ljubl.), jun., letn.

XIX, št. 1-2, str. 90-91.

MEDICA , Karmen. (2010): Multikulturnost vs. monokulturnost: primer Istre. Teor.

praksa, mar.-jun., letn. 47, št. 2/3, str. 495-508.

MESIĆ, Milan. (2006): Multikulturalizam: društveni i teorijski Izzazovi. Zagreb,

Školska knjiga.

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve. Državljanstvo. Tujci v Sloveniji.

http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/drzavljanstvo/

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve. Integracija beguncev. Tujci v Sloveniji.

http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_beguncev/

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve. Integracija tujcev. Tujci v Sloveniji.

http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/

MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve. Večletni program Evropskega sklada za

vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007 – 2013.

http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/UFZJN/PEES/Evropski_s

klad_za_integracijo/05_Sklad_za_vkljucevanje_-_Vecletni_program.pdf

SHIFFMAN , Dan. (2005): Korenine multikulturalizma: delo Louisa Adamiča.

Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.

SLAVNI Ć, Zoran. (2008): Integration into Vertical Mosaic: Reflections on the

History of Integration Policy, IMER Research and Journalism in Sweden since the

1960s. Ethnic Studies, Department of Social and Welfare Studies (ISV) Linköping

University, Norrköping, Sweden.

http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:xYpPxTQMJMAJ:hrcak.src

e.hr/index.php%3Fshow%3Dclanci_search%26next%3D81%26search%3Dnowaday

93

s%26lang%3Den+/search%3Fhl%3Dsl%26q%3D%2Bsite:hrcak.srce.hr%2Bslavni%

25C4%2587,%2Bvertical%2Bmosaic&cd=3&hl=sl&ct=clnk&gl=si

SURS – Statistični urad RS. (16. december 2009): Mednarodni dan migrantov

2009.

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2838

SURS – Statistični urad RS. (30. september 2009): Selitveno gibanje, Slovenija,

2008.

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2666

VIDMAR , Ksenija H. (2006): Globalna kultura. Ljubljana, Študentska založba.

Uradni list RS, št. 106/2002. (6. 12. 2002): ReMPRS – Resolucija o migracijski

politiki Republike Slovenije.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2002106&stevilka=5265

WESTIN , Charles. (2006): Sweden: Restrictive Immigration Policy and

Multiculturalism. Centre for Research in International Migration and Ethnic

Relations Stockholm University. Mpi – Migration Information Source:

http://www.migrationinformation.org/usfocus/display.cfm?ID=406

www.mens-mentis.eu

Ustni viri:

Anon., (2010): slovenski izseljenec na Švedsko. Ustno izročilo, 8. avgust 2010.

Magnetofonski zapis pri avtorici diplomske naloge.

94

Elektronska korespondenca:

BAZJAKO , Tina. (avgust 2010): intervju v pisni obliki z organizatorko

izobraževanja in v.d. direktorico zaposleno na OE Ljudski univerzi Postojna.

Elektronska korespondenca pri avtorici diplomske naloge, 31. avgust 2010.

SEDEJ, Nataša. (november 2007): Učno gradivo za začetnike na kratkih tečajih

slovenščine kot drugega ali tujega jezika. Elektronska korespondenca pri avtorici

diplomske naloge, 31. avgust 2010.

95

8. PRILOGE

Priloga 1: Transkripcija intervjuja z gospodom, ki se je v mladosti preselil na

Švedsko. (izbrani deli)

1. Kdaj in kako ste šli na Švedsko in zakaj?

Jaz sem imel za it k vojakom, sem bil star 21 let in takrat sem delal na

Tomosi v Kopru… In je rekel tisti ki je prišel od vojakov 'bejži kamor sem jaz

bil,v Kosovski Mitrovici'. In potem sem šel v Trst in se na kratko ostrigel,

vprašali so me kam grem in sem rekel: 'grem domov, ker grem k vojakom'.

Srečno so rekli in ostal sem v Trstu, potem je v Trst prišla švedska komisija

in sem šel na Švedsko.

In ta komisija je bila?

Za švedsko, iz švedske so prišli v kamp, kamor sem bil v Italiji, so te vprašali,

pogledali dokumente; so te vzeli in sem šel na švedsko delat.

V bistvu so potrebovali delovno silo.

Da, da grozno.

In so prišli oni do Vas?

Da, da. So priskrbeli, da nas bi bilo polno in potem so nas peljali na

Švedsko.

In kam so vas peljali?

V hotel. Gor na vratih je pisalo tvoj priimek in ime, drugi dan so nas vse

preslikali, pljuča, če si imel kakšno bolezen in tretji dan smo šli že gledat za

delo. V enem tednu sem šel delat. So mi dali stanovanje, pohištvo kupili na

kredit, katerega so oni garantirali in smo šli takoj delat.

Kaj ste pa delali?

Strugar.

Delo ste dobili za stalno ali začasno?

Tam je bilo vse za stalno in nič začasno.

Kakšni so pa bili delovni pogoji?

Pogoji so bili v redu, če si imel poklic je bilo v redu.

Katerega leta je bilo to?

96

Štiriinšestdesetega.

Torej takrat so potrebovali delovno silo in so zaradi tega bili tudi zelo

prijazni?

Vsi so hoteli biti prijatelji z mano, vsi sodelavci, si šel po mestu te je

pozdravljal direktor, čeprav je bila velika firma, v soboto zjutraj si se srečal

z njim in ti je rekel dobro jutro.

Delali ste od ponedeljka do petka?

Da, da.

Kaj pa birokracija, a ste morali skrbeti in urejati kakšne papirje?

Nobene, vse je zrihtal šef personala.

Kaj pa državljanstvo, Vi, predvidevam imate švedsko državljanstvo?

Jaz sem dobil švedsko državljanstvo, ker je bila moja hči hudo bolna. Imela

je tako slabo prognozo in nas bi vse tako drago stalo in takrat kot strancu, bi

bila za marsikaj prikrajšana. In zaradi tega sem potem dal vlogo za

državljanstvo in sem dobil odbito iz sežanske občine, in to dvakrat odbito. In

potem sem telefoniral in povedal, da mi ne dajo izbrisa, na kar mi povejo, da

ne bom imel nobenega izbrisa, da bom imel kar dvojno državljanstvo. In tako

so mi dali švedsko državljanstvo.

Takrat je veljalo, da lahko pridobite švedsko državljanstvo, samo če se

odpoveste prejšnjemu?

Tudi sedaj je tako.

Koliko birokracije je bilo okrog prošnje za državljanstvo?

Ne, kje pa. Telefoniral sem in povedal kaj hočem, potem sem šel na policijo,

tam izpolnil en formular in potem je prišlo.

Kakšne ugodnosti ste potem imeli ko ste postali švedski državljan?

Nisem čutil nobene razlike. Kot Švedi smo bili vsi skupaj, takrat je bilo

drugače….Nikjer ni pisalo več stranc, povsod je pisalo 'svensk'.

Kaj pa otroci, so tudi oni dobili švedsko državljanstvo?

Da, da, oba sta dobila. Samo žena ni dobila, ona je imela še vedno

Jugoslovansko. Otroci gredo po očetu….jaz sem samo napisal otroke poleg,

na tisti prijavi, ki jo napišeš na postaji milice, napišeš otrokovo osebno

številko…

97

Kar se tiče društev na švedskem, prejle ste omenili, da švedska financira

razna kulturna društva. Ste mogoče poznali kakšno slovensko društvo na

švedskem?

Da, tam v Landskroni, ampak se ne spomnim imena….V Landskroni sem

živel od 1970 do 1974, takrat se je vedno družilo v teh klubih; so bili razni

nastopi, potem so prihajali iz cele Jugoslavije z vseh radijskih postaj…. Se

mi zdi, da je bila ena slovenska pevka Ivanka Kraševec…

Takšne prireditve so prirejali enkrat na leto?

Ne, tudi večkrat.

Kdo je pa to financiral?

Nekaj so dobili od države, od občine pa tudi verjetno kaj.

In koliko je štelo društvo Slovencev?

Recimo enih tristo vseh skupaj.

Kaj pa danes?

Ne bi vedel. V Lundi kamor živim, vem da je eno slovensko društvo, ampak

bolj slabo…..ko je moja sestra dobila sina, smo ga krstili in je bil slovenski

duhovnik,… ki je deloval v okviru društva.

Člani društva so lahko postali samo Slovenci ali tudi drugi?

Tudi drugi, če so hoteli biti člani.

Kot član ste plačevali vpisnino oz. članarino?

Da, ampak to je bilo tako malo.

Kaj pa švedski jezik?

Za mene ni bil noben problem, ker sem bil mlad…. Soseda je bila punčka

stara deset, dvanajst let in sem jo vedno spraševal kako se kateri stvari reče.

Vse sem jo spraševal in se vse navadil po treh mesecih. Sem pomagal na

policiji, ko so prihajali novi Jugoslovani, za tolmača.

Ste imeli kašne drugačne ugodnosti, ko ste delali za tolmača?

Ne, nikakršne, tiste štiri ure ko mi jih ni plačala fabrika, so mi plačali oni.

A tolmaču ste kar med delovnim časom?

Da, da.

Tečaji slovenščine so takrat obstajali?

98

Ne, nič. Kasneje pa so, če je bilo veliko Slovencev ali pa v hrvaščini,

srbohrvaščini.

Kaj pa tečaji švedščine?

Tisto pa obstajajo.

Ali so vam nudili tečaje švedščine v letih vašega prihoda?

Ne. Zdaj pa je to obvezno…. Ti tečaji so začeli okrog sedemdesetega leta….

Ko si prišel si se moral navaditi švedsko, preden si šel delat. Najprej si

moral napraviti tiste tečaje, ne vem ali so trajali štiri tedne… Kadar si iskal

državljanstvo, takrat si moral iti na matični urad, kjer so bili duhovniki,

sedaj pa ima to davčna uprava; duhovnik te je zaslišal če se znaš

sporazumevati po švedsko. Si pa moral obvladati švedski jezik, da si lahko

pridobil državljanstvo.

Mogoče veste koliko časa moraš biti na Švedskem, da lahko zaprosiš za

Švedsko državljanstvo?

Pet let in potem lahko daš vlogo. Kadar ti podaš vlogo ti oni pošljejo papir,

kjer piše v več jezikih, s tiste države kjer si, sigurno piše, potem to pošlješ na

ambasado ali konzulat in potem oni dajo izbris.

Tečaji slovenskega jezika za otroke priseljencev, ali to poznate, se je to

izvajalo / izvaja?

Je obstajalo, ampak tam kjer je bilo zadostno število udeležencev, …. To

organizira občina.

Ali so tečaji v slovenskem jeziku potekali med poukom?

Po pouku.

Ste kdaj v vseh letih bivanja na Švedskem imeli občutek, da so vas

obravnavali kot tujca, priseljenca?

Meni se je skozi zdelo, da so me tako obravnavali. Jaz sem recimo delal

privat na Švedskem, če bi zaprosil za kredit na banki, je moral biti vedno

Šved poleg kot porok.

Kako je pa bilo s socialo, zdravstvenim zavarovanjem, kako je bilo s tem ob

prihodu?

Tisti dan ko sem pričel delati, sem imel urejeno zdravstveno zavarovanje.

Kaj pa bolniška?

99

Tam gori je drugače kot pri nas ko si na bolovanju. Tri dni ne dobiš prav

nič. Ti si lahko na bolovanje en teden, samo pokličeš v fabriko in rečeš da si

na bolovanji. Potem pa pokličeš tisti urad, kjer je avtomat in se prijaviš na

avtomat, da si tisti teden na bolovanji. Potem greš k zdravniku, po treh dneh

ti komaj teče plačano bolovanje.

Opažate danes kakšne razlike na tem področju?

So spremembe, vsaka vlada ki pride, gre na slabše. Zdaj so desničarji, zdaj

je katastrofa tam gor. So ukinili veliko stvari, ki so bile socialne…. Razlika je

v tem, da poprej si bil na bolovanju toliko časa kolikor je predpisal zdravnik.

Sedaj pa po šestih mesecih ali te dajo v penzijo ali pa greš na socialno.

Dobivaš socialno vsaki mesec, dokler ne dobiš drugega dela. In tista plača –

socialna, je obdavčena. … Je približno tako visoka kot bolovanje.

Največ priseljencev na Švedsko naj bi bilo kar iz sosednjih držav.

Da, oni ne potrebujejo nič, nobenega dovoljenja, gredo kar delat. Oni so si

enaki.

V primeru, da si Norvežan ali Finec, Danec – ne potrebuješ nobene prošnje,

dovoljenja?

Popolnoma nič. V Kopenhagni so strašno draga stanovanja, na Švedskem pa

je veliko stanovanj praznih – v Malmi. Tukaj vmes je most in je veliko

Dancev, ki živijo v Malmi in delajo v Kopenhagni. Edino kar je, da on ne

more več glasovat na Danskem, ker ima stalno prebivanje v Švedski.

Kdaj ste pa vi lahko volili?

Dokler nisem imel državljanstva, sem volil komunalo, potem pa tudi pa tudi

parlament.

…..Če pa padeš ven iz sistema; tam je veliko brezdomcev.

Kaj pa bivši kaznjenci, kam gredo ko odslužijo svojo kazen?

Preden ga izpustijo iz zapora, mu morajo zrihtat stanovanje, za katerega ne

ve nobeden.

In kako lahko 'padeš' ven iz sistema?

Največkrat … Švedi so trmasti, če hočeš kaj dobiti, moraš recimo it na

primer na tečaj, če pa nočeš, te vržejo iz sistema kar avtomatsko. Potem

100

dobivaš tisto minimalno penzijo, ampak nimaš več stanovanja. Največkrat

pride do tega zaradi alkohola.

Aha in potem beračijo? Kaj pa pozimi, je za brezdomce kaj poskrbljeno?

Največ za njih organizira cerkev.

Jih je veliko (brezdomcev)?

Da, veliko. Za tako bogato državo je to sramota.

Najlepša Vam hvala za zanimiv pogovor.

Priloga 2: Elektronska korespondenca z organizatorko izobraževanja in v.d.

direktorico Tino Bazjako, zaposleno na OE Ljudski univerzi Postojna.

1. Vaše ime, kje ste zaposleni in vaša vloga na univerzi…

Tina Bazjako, Zavod Znanje Postojna, OE Ljudska univerza Postojna,

organizatorka izobraževanja in v.d.direktorja.

2. Koliko let že delate tam? Če delate že več let, me zanima razlika izvajanja

(integracijske politike) tečajev pred letom 2007 oz. novimi spremembami (na

primer ali so se tečaji vedno tako izvajali od nekdaj ali je to novost, ali pa

kakšno razliko s prejšnjimi izvajanji; so se spremenili kakšni pogoji, vsebine

tečajev inp.).

10 let, tečaje slovenskega jezika izvajamo že ves čas, kakšne vidne, vsebinske

spremembe niso bile potrebne.

3. Slovenija v okviru Ministrstva za notranje zadeve mora zagotavljati ukrepe za

vključevanje tujcev v slo družbo, in glede na to organizira razne tečaje za

tujce; jih lahko naštejete in opišete kateri se izvajajo v okviru vaše univerze.

Zanima me ali je univerza pristojna za seznanitev priseljencev o njihovih

dolžnosti, pravicah in če je, katere so, kako jim poleg tečajev slovenskega

jezika še lahko pomaga?

Pristojna za seznanitev ravno ni, jih pa seznani, če je to potrebno. Recimo pri

financiranju prvega opravljanja izpita ali udeležbe na tečaj slovenskega

101

jezika, ki je brezplačen – potrebno je pridobiti potrdilo iz upravne enote –

predvidevam, da jih od tam usmerjajo naprej.

4. Kar se tiče nadaljnjega izobraževanja, ali obstajajo primeri, kjer bi se tujec

nadaljnjo izobraževal ali poklicno izpopolnjeval? Če je, za kakšne poklice

gre?

Nekaj primerov je, vendar zelo malo – vsaj na naši ljudski. Predvsem gre za

tečajne oblike – tečaj za voznika viličarjev.

5. Tečaj slovenskega jezika, kako poteka, poteka to celo leto ali samo določena

obdobja, kakšni so pogoji, koliko ur obsega, kakšna je vsebina tečaja (ali je

bolj slovnica, ali je to zahteven …, kaj se tam učijo, s čim se pri tem tečaju

seznanja tujce, kje je največji poudarek inp.).

Tečaj je 80-urni, pričetek je odvisen od števila informativno prijavljenih,

torej ko se zbere zadostno število pričnemo s tečajem, posebnih pogojev ni –

vsebino tečaja pošiljam v priponki.

6. Seznanjanje priseljence s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo

– kako pa to poteka? Ali je to zgodovina posamezno ali je ta mix zgodovine,

kulture in ustavne ureditve en predmet oz. tečaj.

Mi tega ne izvajamo – obstaja pa priročnik.

7. Večletni program Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih

držav za obdobje – ali to poznate in ali lahko poveste kaj o tem!

To je razpis Ministrstva za notranje zadeve, ki je prav sedaj objavljen, rok

prijave je 19. september, poglej na spletni strani:

http://www.mnz.gov.si/si/o_ministrstvu/javna_narocila/?tx_t3javnirazpis_pi1[show_single]=

1300

8. Statistika! Je možno pridobiti kakšne podatke, ki se navezujejo na

integracijsko politiko? Na primer: katere narodnosti so priseljenci, ki

obiskujejo tečaje, kateri prevladujejo, kolikšna je njihova povprečna starost,

njihova izobrazba,…

Večinoma so priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik, vsake toliko pride

kakšen Američan, Kanadčan, tudi Rus in Ukrajinec. Starost je od 30-60 let.

Večinoma nižja stopnja izobrazbe.

102

9. Kako se v dokumentih, uradnih poročilih inp., v vašem delovnem okolju

naziva priseljence. Ali so to priseljenci, tujci, tuji državljani, posamezniki

rojeni v tujini,….

Večinoma s tujci.

10. Obstaja kakšna razlika med 'tujci' in begunci? Ali se begunce obravnava

drugače, ali za njih obstajajo kakšni drugi pogoji, zahteve,….

Dejansko ni razlike.

multikulturalizem vs multikulturnost, teorija in … · kulturni študiji in antropologija koper...

Documents