moja knjižnica

MojA Knjižnica

Zbornik ob 40-letnici matičnosti Knjižnice LitijaLitija, 2007

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

027.022(497.4Litija)”1967/2007”(082)

KNJIŽNICA (Litija) Moja knjižnica : zbornik ob 40-letnici matičnosti Knjižnice Litija / [spremna beseda Milan Izlakar, Franci Rokavec, _Andreja Štuhec ; fotografije arhiv knjižnice Litija ; uredila Andreja Štuhec]. – Litija : Knjižnica, 2007

1. Gl. stv. nasl. 2. Štuhec, Andreja

235875072

Vsebina

Andreja ŠtuhecOd kod in kam? ___________________________________________________ 5

Franci RokavecJubileju 40 let matičnosti in 135 let čitalništva na pot___________________ 6

Milan IzlakarNaša kultura – knjižnica____________________________________________ 7

Joža Ocepek_Knjižnica Litija, 40 let matičnosti_____________________________________ 9

Magda BreznikarČitalniško obdobje so pomembno zaznamovali tudi šmarski narodnjaki __ 32

Mateja PremkKnjižnica Litija – stičišče tradicije in sodobnosti________________________ 43

Erna JuričPosebne zbirke Knjižnice Litija_ ____________________________________ 51

Andreja ŠtuhecKnjižnica Litija in potujoče knjižničarstvo_____________________________ 57

Barvna prilogaFotografija pove več … ____________________________________________ 65

Moja knjižnica ___________________________________________________ 105

Litijska knjižnica v člankih in monografijah 1972–2007_________________ 112

Zahvala_ ________________________________________________________ 117

�

Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija

Naloga knjižnice, da hrani in izposoja knjižni-čno gradivo, kar je bila njena prvobitna in glavna naloga v 19. stoletju, se je v »našem« času občutno spremenila. Zbirke so postale večje, strukturirane, bolje organizirane in razvite, zato so se razvila učinkovita iskalna orodja – katalogi. Sprva listkovni so se skoraj čez noč prelevili v avtomatizirane – online – nenehno dostopne. A tudi na tem področju knjižnice iščejo nove niše, želijo postati opaznejše, bolj uporabljane – knjižnični katalogi morajo postati privlačni, mnogoplastni, uporabnikom moramo ponujati najbolje – splet je namreč zasičen s ponudbo, uporabnik pa želi najti, ne (v nedogled) iskati. Zato moramo v knjižnicah podajati odločne pobude za razvoj na vseh področjih, ki so temeljna za bibliotekarsko stroko; kolegica na nedavnem strokovnem posvetu se je slikovito izrazila: sesti moramo za volan, ne na zadnji sedež!

Spoznanja slovenskih knjižničarjev so plod kritične presoje lastnega dela: minili so časi, ko smo se posvečali gradivu, čas je, da se posvetimo ljudem. Stroka se vprašuje o optimalnih rešitvah: so naše knjižnice primerne za hrambo gradiva, so prijazne za obisk in preživljanje prostega časa obiskovalcev, je gradivo in njegova postavitev (zapovedan UDK) za uporabnike smiselna (razumljiv in prijazen že ni, to vemo)? Podana roka je simbol iskanja skupnih rešitev za uporabnike knjižničarskih storitev, zaposlene v knjižnicah in seveda tudi za primeren razvoj stroke.

Slovenska knjižničarska stroka ima kritično zavedanje o svojem obstoju in delovanju, prizadeva pa si tudi, da bi ji širša javnost (ministrstva, lokalne skupnosti, akademska sfera) dala ustreznega priznanja in veljave. Nekatere knjižnice delujejo v sredinah, ki se preprosto ne zavedajo dragocenosti in potrebnosti njihove dejavnosti. Delo je tam skorajda »Sizifovo«, a knjižničarji in predvsem knjižničarke so iz take snovi, da vztrajajo.

Knjižnica Litija je posebna knjižnica. Nisem še dolgo del njene zgodbe, a dovolj dolgo, da sem spoznala njen poseben značaj. Odnegovali in privzgojili so ji ga ljudje, ki so svoj poklic opravljali kot poslanstvo. Najdlje in najbolj predano dolgoletna vodja in direktorica Joža Ocepek, ki je za svoje strokovno delo in razvoj knjižničarstva leta 2005 prejela Čopovo priznanje. Na marsikaterem področju je knjižnica pod njenim vodstvom orala ledino – ob boku in v koraku z večjimi knjižnicami, ob posluhu lokalne skupnosti, ki je vedela, da samo dobro ni dovolj.

Zavedam se, da tako enormnega preskoka, kot ga je knjižnica naredila v preteklih 40 letih, ne bo več. Pot od ročne izposoje na kartončkih do rezervacij in podaljševanj gradiva prek spleta, do izposoje prek knjigomata oz. pridobivanja elektronskih knjig na zahtevo, se zdi kot blisk – a bila je naporna in v resnici (v glavah) dolgotrajna.

A zgodbe o razvoju ni konec, izzivi so pred vrati, prihodnost je zdaj! Globalizem je pljusknil tudi ob naše duri, omreženost zmanjšuje stroške komunikacije, podira meje in občutek majhnosti. Česar ni mogoče dobiti v manjši knjižnici, je na voljo v večji, sosednji. Interakcije, povezovanje, sodelovanje – to je naša prihodnost.

Od KOd in KAM?

�

Knjižnica Litija je sama po sebi posebna in edinstvena. To ji priznavajo njeni zvesti člani, ki jo z veseljem obiskujejo in uporabljajo, prijetno smo presenečeni tudi vsi, ki spoznavamo eminentno stoletno hišo z iskrivim duhom. Knjižnica Litija je že zdavnaj prerasla zgolj okvir izposoje knjig.

Litijska knjižnica ima danes dragoceno domo-znansko zbirko, kjer že več let zbira gradivo o družbenem, gospodarskem, političnem in kulturnem dogajanju v obeh občinah.

Posebno ponosni smo na nastajajočo zbirko starih razglednic, ki dopolnjujejo in bogatijo domo-znansko zbirko.

V javnosti je precej pozornosti vzbudila tudi novica, da ima Slovenska filatelistična akademija, ustanovljena v Geometričnem središču Slovenije, GEOSS-u, sedež prav v litijski knjižnici.

Ponosni smo na brezplačno dostopno E-točko vsem obiskovalcem knjižnice, ki smo jo v tednu vseživljenjskega učenja nadgradili z ustanovitvijo središča za vseživljenjsko učenje.

Prava arhitekturna lepotica, ki izžareva iz stavbe sedeža Knjižnice Litija v Litiji, posodobljena in moderna krajevna enota v Šmartnem pri Litiji, razgibana kolekcija potujoče knjižnice po krajevnih središčih širom občin zagotavljajo možnosti, da se samo dejavnost knjižnice, to je gradivo in storitve, čimbolj približa našim občanom.

40 obletnica matičnosti Knjižnica Litija, ki skrbi za organizirano knjižnično dejavnost na območju občin Litija in Šmartna pri Litiji, in 135 letnica Narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji je priložnost za jasen pogled naprej.

Nikoli obstati, da knjižnica ostaja v koraku s časom, ki bo v zadovoljstvo njenih članov, občank in občanov, kar je tudi jasna usmeritev njenega vodstva.

Iskrene čestitke ob jubileju celotnemu kolektivu, ki z vso ljubeznijo in predanostjo Knjižnici Litija omogoča, da smo izjemno ponosni na samo ustanovo, ki se je kot taka uveljavila v širšem slovenskem prostoru.

Želim, da bi bila Knjižnica Litija tudi v prihodnje gonilna sila pri razvoju kulture, izobraževanju, informiranju in vsestranskem razvoju občin Litije in Šmartna pri Litiji.

Franci Rokavec, župan občine Litija

JUBILEJU 40 LET MATIČNOSTI IN 135 LET ČITALNIŠTVA NA POT

7

Milan Izlakar, župan občine Šmartno pri Litiji

NAŠA kULTUrA – kNJIžNIcA

Beseda, ki pogosto kroži med občani in občankami, je kultura.

Mnenja o njej so seveda različna, na splošno pa je kultura nekaj plemenitega, dobrega za narod, ki jo spoštuje, oblikuje, nadgrajuje. Kulturni ljudje veljajo v naših očeh za tiste, ki pozdravljajo, pomagajo sočloveku, veliko vedo in seveda tudi veliko berejo.

Branje je zelo pomemben element v človekovem življenju, saj nas dopolnjuje v znanju, krepi besedni zaklad in lajša komunikacijo med nami. Branje in dostop do knjižnega gradiva pa je povezano z dobro in bogato knjižnico. Že zgodovina nam govori, da so naši predniki pogosto obiskovali čitalnico in tako tudi bogatili kulturo, ki so nam jo zapustili. Danes imamo v Občini Šmartno bogato kulturno zapuščino in novo, sodobno krajevno knjižnico. Naša naloga in privilegij je, da to izkoristimo.

�

kNJIžNIcA LITIJA, 40 LET MATIČNOSTI

Joža OCEPEK

UvodZakonodaja na področju knjižničarske dejavnosti in določitev občinske matične knjižnice je bila temelj za razvoj slovenskega ljudskega – splošnoizobraževalnega - splošnega knjižničarstva. Vsaka občina v Sloveniji je razvijala knjižničarstvo do te mere, kot ga je lahko. Tako je bilo tudi v litijski občini. Pot je bila trda in naporna, premagati je bilo treba veliko preprek in reševati težave. Najprej pa je bilo potrebno spremeniti miselnost o potrebnosti knjižnic. Tudi denarja za novosti in dejavnost nikoli ni bilo zadosti; s pomočjo usposobljenih strokovnih kadrov je bilo mogoče vztrajati pri načrtovanih projektih in obsegu dejavnosti.

Vendar se razvoj knjižničarstva ni vedno časovno ujemal s predpisano zakonodajo. V občini Litija, ki se je leta 2002 razdelila v občini Litija in Šmartno pri Litiji, se je knjižničarstvo razvijalo počasi, vendar vztrajno in z nekajletno zamudo glede na sprejete zakone. Druge poti kot čakati in vztrajati ni bilo. Vse se je obrestovalo, knjižnica danes sodi med povprečno razvite splošne knjižnice.

Začetki knjižničarstva na območju občine19. stoletje je stoletje prebujanja slovenske samozavesti in pripadnosti. K temu močno pripomorejo čitalnice in knjižnice.

Na našem območju se prvi organizirajo leta 1876 v Šmartnem. Odprejo Narodno čitalnico v Šmartnem pri Litiji, ki deluje do leta 1926. Iz pravil ugotovimo, da je njen namen: »čitanje ali branje časopisov in knjig, pisanih v slovenskem jeziku, pa tudi nekaterih dobrih nemških časnikov; razveseljevanje v besedah, dramatičnih igrah, i.t.d.«

V Litiji pa v okviru Družbe sv. Cirila in Metoda deluje Slovensko bralno društvo od 1885 do 1918. Namen bralnega društva: »čitanje pripuščenih časnikov in knjig v raznih jezikih, ter zbujevanje in širjenje družtvenosti s pogovori, petjem, godbo, plesom, igrami in dr.«

Tako Narodna čitalnica v Šmartnem kot Slovensko bralno društvo v Litiji imata pomembno vlogo pri razvijanju slovenske samozavesti in pripadnosti ter pri kulturnem in družabnem življenju prebivalcev.

V začetku 20. stoletja deluje Okrajna učiteljska knjižnica.

Od 1909 do začetka 2. svetovne vojne je aktivno Telovadno društvo Sokol za litijski in šmartinski okraj v Litiji. Sokolska društva delujejo v Litiji, Šmartnem, Kresnicah in Vačah. Njihova največja skrb je posvečena gojenju društvene in javne telovadbe, prirejanje izletov in veselic, poučevanje mladine v telovadbi. V pravilih pa piše tudi: »da prireja predavanja in razprave, izdaja knjige, časopise in

Upokojena direktorica Knjižnice Litija

10

spise, tikajoče se društvenega namena, da razširja telovadno znanost v obče ter ustanovi svojo knjižnico in čitalnico«.

Najpomembnejša prosvetna organizacija slovenskega delavstva je društvo Svoboda, ki je v Litiji ustanovljeno leta 1923. Po vsedelavskem zletu Svobod v Celju je razpuščeno. Od leta 1936 delo nadaljuje Delavsko kulturno društvo Vzajemnost, ki preneha delovati 1941. Tudi v pravilih Vzajemnosti je med drugim zapisano: »da ustanavlja lastne kulturne naprave, zlasti knjižnice in arhive, čitalnice, kinematografe«.

V Litiji so knjige po 2. svetovni vojni spet zbrali zavedni domačini. Po delovnih organizacijah ustanavljajo sindikalne knjižnice, po manjših krajih pa delujejo društvene knjižnice kulturnih društev. Svojo knjižnico ima sindikalno društvo Tone Premk – Sine. Ustanovljene so Ljudske knjižnice OF. V Litiji je prvi bralec vpisan 20. decembra 1946.

Leta 1953 začne Svoboda ponovno delovati. V tem času zasledimo za knjižnico obe imeni: Svoboda in Ljudska knjižnica. Knjižnica ima svoj prostor v 1. nadstropju dvorane na Stavbah, v zgradbi, kjer je tudi predilniški dekliški dom.

Knjige so urejene v treh skupinah: M – knjige za mladino, L – leposlovje za odrasle in S – strokovne knjige. Na policah so postavljene po inventarnih številkah in signaturah. Sistem izposoje je še pultni. Leta 1966 je knjižnica preseljena v dva prostora 1. nadstropja Knavsove hiše na Parmovi 6. Dobi novo sodobno opremo (police, mize v mladinskem oddelku, izposojevalni pult). Knjižnico od leta 1960 pa do maja 1967 vodi učiteljica Ana Brovč. Ljudske knjižnice leta 1964 delujejo še v naslednjih krajih v občini: Ribče, Hotič, Sava, Kostrevnica, Šmartno, Kresnice, Polšnik, Gabrovka, DU Litija.

Prvi zakon o knjižničarstvuLeta 1961 dobi Slovenija svoj prvi Zakon o knjižničarstvu. Zakon določi, da bo v vsaki občini »matična knjižnica«, ki bo skrbela za nadaljnji razvoj knjižničarstva. Vsaka občinska matična knjižnica mora izpolnjevati naslednje pogoje: strokovno urejenost gradiva, kadre in zadostno število gradiva.

V vseh občinah so opravljeni pregledi knjižnic in v strokovni reviji Knjižnica je leta 1964 objavljeno naslednje poročilo:»Občina LitijaObčina nima svoje knjižnične ustanove, največja za matično službo predvidena knjižnica je last Svobode in ima v sedanjem položaju le majhno možnost za razvoj. Knjižnica se s 488.559 din letne dotacije (dotacija za leto 1963) ne bo mogla razviti. Ima 3.825 zvezkov, in je v letu 1963 nabavila samo 172 novih knjig; nima stalnega strokovnega kadra, honorarna moč pa komaj zmore svoje delo. Z nastavitvijo strokovne moči bi se položaj izboljšal in bi knjižnica imela vsaj delne pogoje za prevzem matične službe. Prostore ima neustrezne, zasilno urejene. Potrebovala bi popolnoma nove prostore, za kar finančna sredstva v višini 500.000 din, ki jih je dobila od občine, ne zadoščajo. Krajevne knjižnice niso urejene in potrebujejo pomoči.«

Dekliški dom

Joža Ocepek

11

Brez sprememb mine leto 1965. Naslednje leto pa Svet za šolstvo, kulturo in telesno kulturo pri skupščini občine Litija s sklepom št. 61-20/66 priključi Ljudsko knjižnico Litija k Delavski univerzi Litija. Ljudska knjižnica Litija se obenem preimenuje in postane Matična knjižnica Litija. V knjižnici se s polovičnim delovnim časom kot knjižnični manipulant zaposli Bogdan Bučar. V maju 1967 knjižnico prevzame od Ane Brovč.

Knjižnica je v ustreznih prostorih, saj se je Ljudska knjižnica med tem časom iz dvorane na Stavbah že preselila v Knavsovo hišo. Organiziran razvoj knjižničarstva v litijski občini se začne šest let po izidu prvega zakona o knjižničarstvu.

Razvoj in načrtovanje dejavnosti Leta 1961, ob sprejetem prvem zakonu o knjižničarstvu, ima občina Litija devet ljubiteljskih knjižnic.

Leta 1967 občina zagotovi pogoje za delovanje matične knjižnice, ki postane enota Delavske univerze. Knjižnica v Litiji ima svoje prostore, strokovnega delavca s polovičnim delovnim časom, odprta je trikrat tedensko popoldne, nekaj denarja je namenjenega tudi nakupu knjig. Za začetek dejavnosti po zakonu in matičnosti je delno izpolnjen le en pogoj: redno zaposlen delavec. Eden od pogojev – strokovna urejenost gradiva postane naslednja prednostna naloga, zadostno število gradiva pa se rešuje dolgoročno.

Gradivo, ki ga je matična knjižnica dobila iz zaloge ljudske knjižnice, je potrebno strokovno urediti. Pomoč z nasveti nudi Narodna in univerzitetna knjižnica, delo pa opravita strokovni delavki iz Delavske knjižnice v Ljubljani: Zdenka Smole in Ana Florjančič. Vse knjige so pregledane. Če po vsebini ustrezajo, jih vpišeta v novo inventarno knjigo in natipkata abecedni imenski katalog (AIK). Če knjige niso primerne za ljudsko knjižnico ali so zastarele, jih ponudijo drugim knjižnicam in NUK. Hkrati z inventarizacijo poteka katalogizacija in klasifikacija gradiva. Ker je v knjižnici že primerna oprema, je postavitev na police lažja. Knjižnica ima dva prostora. Knjige so v prostem pristopu, postavitev na policah upošteva univerzalno decimalno klasifikacijo (UDK). Narejen je abecedni imenski katalog (AIK). Za lažji nakup novosti oziroma nabavno politiko, je v NUK naročen priporočilni set. Vsaka knjiga dobi tudi nov žig, knjižni listek,

Bogdan Bučar

Knjižnica Litija, 40 let matičnosti

12

nalepko za postavitev, za boljše ohranjanje začnejo knjige zavijati. Konec leta 1967 so vpisane vse knjige, ki jih je 4.437. Knjižnica je odprta trikrat na teden popoldan.

Strokovni delavec je prezaposlen z izposojo, strokovnimi deli in obdelavo novih knjig, zato se druge naloge matičnosti ne opravljajo do septembra 1971, ko delo vodje knjižnice prevzame višja knjižničarka Joža Konjar.

Po ustanovitvi Občinske kulturne skupnosti Litija se začne ustreznejše in bolj redno financiranje knjižničarstva. V okviru nalog matičnosti je narejena knjižnična mreža. Ker je litijska občina velika, razdalje med kraji pa tudi velike, je potrebno, da knjiga in knjižnica pride najprej v večje, nato pa še v manjše kraje. Za občinski praznik decembra 1971 je bila v zadružnem domu odprta podružnica Šmartno.

Dve leti kasneje, za občinski praznik decembra 1973, pa tudi podružnica Gabrovka.

Joža Konjar

Gabrovka okoli leta 1973

Ko se dejavnost v Gabrovki z leti zmanjša, je podružnica 1979 ukinjena, zaloga pa namenjena izposoji kolekcijske potujoče knjižnice.

Knjižnica opravlja tudi naloge, ki jih zakon določa za matičnost. Te so: skrb za urejenost knjižnic v občini, skrb za izobraževanje delavcev v knjižnici, usklajevanje nabavne politike in vodenje razvida knjižnic.

1975_Izidejo Standardi za splošnoizobraževalne knjižnice, v 3. poglavju zapišejo tudi:»Vsaka SIK, ki opravlja funkcijo osrednje matične knjižnice, mora biti organizirana tako, da je sposobna zadovoljiti 85 % vseh želja po literaturi in informacij na območju, ki mu služi. Razviti mora ustrezno knjižnično mrežo, enakomerno razporejeno na vsem

Joža Ocepek

13

območju občine oziroma na območju, za katerega je zadolžena. V ta namen organizira osrednjo knjižnico SIK, ki posluje kot centralna splošnoizobraževalna knjižnica, ene ali več občin, in kot knjižnica lokalnega pomena. Ima lahko potujočo knjižnico – kolekcijsko ali bibliobusno. V SIK od I. do V. tipa opravljajo strokovna dela strokovno kvalificirani delavci.

Litijska knjižnica po velikosti sodi v IV. skupino (od 10.000 do 20.000 prebivalcev).

Knjižnica v Litiji – osrednja knjižnica občine Litija

Zagotavljanje prostora in knjižničarska zakonodaja –kronologija

1967Knjižnica posluje v 1. nadstropju Knavsove hiše na Parmovi 4. Ima dva prostora v izmeri 30 m2: v prvem je izposojevalni pult, oddelek s strokovnimi knjigami in leposlovjem za odrasle; v drugem je postavljena mladinska književnost, na voljo so tudi čitalniške mize za otroke. Ogrevanje je na trda goriva.

Nadvozu se mora umakniti tudi Knavsova hiša

Knausova hiša, 30 m2

1972_V Litiji raste novi most čez Savo in nadvoz čez železniško progo. Nadvozu se mora umakniti tudi Knavsova hiša. Knjižnica dobi prostore na drugem bregu Save v Farbarjevem gradu na Valvazorjevem trgu 11. Farbarjev grad, ki je bil zgrajen v 16. stoletju, je bil v lasti akad. slikarke Mire Pregelj, tam pa je živel tudi skladatelj Peter Jereb. Knjižnica je tudi tokrat v 1. nadstropju in ima 50 m2._Prostori se res nekoliko večji od prejšnjih, vendar so manj ustrezni. Občina je te prostore predhodno že namenila dejavnosti OK ZSMS Litija, zato knjižnica postane njena podnajemnica. Knjižnica ima tri prostore, četrti, v katerega

Farbarjev grad, 50 m2


14

je prehod skozi knjižnico, uporabljajo mladinci. V prvem prostoru je urejen mladinski oddelek in izposoja, v drugem gradivo za odrasle, obdelava gradiva, v tretjem skladišče, kasneje tudi obdelava gradiva. Ogrevanje je na trda goriva, vendar drvarnice za skladiščenje premoga in drv ni, zato kurjavo vseh 10 let, kolikor je knjižnica na tej lokaciji, z ročnim vozičkom čez most prevaža Bogdan Bučar.

Število knjig se v obdobju, ko je knjižnica v Farbarjevem gradu, potroji (od 6.000 enot na 18.000 enot). Postavitev gradiva se ves čas spreminja, v regale se vgrajujejo in dodajajo dodatne police (sedem namesto petih), dodajajo se nove police. Ko zmanjka vseh rezervnih kotičkov, so knjige tudi na tleh v kartonastih škatlah. Dejavnost je močno otežena.

Glavarstvo 100 m2

1982Knjižnica nenehno predstavlja neustrezne delovne pogoje občini – ustanoviteljici in javnosti.Predvidena je nova začasna rešitev in dokončna rešitev prostorske problematike v sprejetem občinskem samoprispevku z novogradnjo.Knjižnica se torej spet seli na levi breg Save v stavbo glavarstva ali staro občino. Knjižnica dobi 100 m2 v pritličju, prostor je ogrevan s centralno kurjavo, je dvakrat večji od dotedanjega in ima štiri sobe. Postavitev gradiva: v prvem prostoru je izposoja in mladinske knjige, v drugem je čitalnica s priročno knjižnico, v tretjem leposlovje in poučne knjige za odrasle in v četrtem obdelava gradiva (delovni prostor). Preseljevanje poteka s pomočjo mladincev iz osnovne organizacije iz Stavb, ki jih vodi Ivan Žičkar. Ob povečani aktivnosti strokovnih delavcev knjižnice in pomoči sodelavcev Zavoda za izobraževanje in kulturo, je knjižnica preseljena in strokovno urejena v enem tednu. Preseljena knjižnica začne delovati 1. 3. 1982. Ko je gradivo postavljeno, je prostor že napolnjen, rezerve ni več.

Joža Ocepek

1�

Potreben razvoj in rešitev prostorske problematike je že sprejet v programu III. občinskega samoprispevka (gradnja kino-gledališke dvorane in knjižnice v prizidku nove občine – tam je kasneje zgrajen poslovno stanovanjski objekt).

29. 4. 1982 je uradno odprta še velika pridobitev – čitalnica s priročno knjižnico, ki je v Farbarjevem gradu ni bilo. Bralci lahko izbirajo med 47 naslovi periodike, način dela čitalnice pa določa poslovnik. Del sredstev za nakup gradiva priročne knjižnice prispeva Občinska raziskovalna skupnost, za selitev in ureditev prostorov pa Občinska kulturna skupnost. Večina opreme je stare. V pozdravnem govoru ob preselitvi vodja knjižnice našteje vsa povojna preseljevanja knjižnice in zaključi: »Zadnja postaja, kjer bomo počakali gradnjo nove knjižnice, je tukaj, v stari občinski stavbi.«

Knjižnica ne dobi novih prostorov ne s III. ne s IV. občinskim samoprispevkom. Po spremembi zakonodaje o samoprispevkih, je upanje na nove prostore odmaknjeno.

Nastajajo pa različni predlogi in ideje za preselitev knjižnice: 1983 – ureditev podstrešja na osnovni šoli Litija; za doseganje minimalnih pogojev za matičnost pa še različne variante: usposobitev zgradbe ob dvorani na Stavbah za Kulturni center, Farbarjev grad, dozidava objekta na Parmovi 9; 1990 pa zagotovitev prostorov v večnamenski dvorani – novogradnja. V letu 2001, ko se za potrebe knjižnice obnavlja celotna zgradba Parmova 9, pa je manjkajoči prostor možno edino prizidati, zato nastane projekt MIIKS (Mladinsko informacijsko izobraževalno kulturno središče) pod nadvozom ob knjižnici.

1982 je sprejet tudi novi Zakon o knjižničarstvu (Ur. l. SRS, št. 27/1982)Zakon ponovno poudari že znane predpise za matičnost:

ustrezen obseg in izbor knjižničnega gradiva,ustrezne strokovne kadre,prostore in opremo, ki omogočajo uporabnikom dostop do knjižničnega gradiva,

knjižničnim delavcem pa opravljanje nalog.______________Knjižnica si prizadeva dosegati normative in pogoje za matičnost, zato dejavnost raste, raste pa tudi število gradiva. Prostorska stiska ostaja kronična, reševanje pa je vsakoletna prednostna naloga.

Od 1982 do 1990 se knjižnica v stavbi trikrat delno seli. V tem obdobju pridobi 50 m2 prostorov, ki jih zasedajo druge enote ZIK-a (Zveza kulturnih organizacij, Glasilo občanov).

Najprej se leta 1984 izseli na Stavbe v prostore DU Zveza kulturnih organizacij. V pridobljenih prostorih (18 m2) je urejena delovna soba in skladišče. Izpraznjeni prostor dotedanje delovne sobe je v celoti namenjen mladinskemu oddelku. Ta je odprt junija 1984, odpre pa ga mladinska pisateljica Branka Jurca. Mladinski oddelek je s pomočjo občinske kulturne skupnosti opremljen s sodobno opremo. V prostor, kjer poteka izposoja, se prestavijo strokovne knjige.

��


1�

1985 Posebni pogoji za matično knjižnicoStrokovni svet za knjižničarstvo pri NUK je 5. 4. 1985 sprejel Posebne pogoje za matično knjižnico. Za knjižnice, ki nimajo pogojev za matičnost, se mora občinska skupščina oziroma občinska kulturna skupnost odločiti, ali bo pripravila načrt za sanacijo do leta 1990 in zaprosila za začasno matičnost, ali pa se dogovorila za sodelovanje pri matičnosti s katero od sosednjih občin, kjer je knjižničarska dejavnost bolj razvita. Pogoji, ki so izhajali iz Zakona o knjižničarstvu, so predpisovali:1. Kadre (do leta 1990 najmanj 1 strokovnega in 1 tehničnega knjižničarskega delavca na 10.000 prebivalcev in 1 strok. delavca za matičnost)2. Gradivo (do leta 1990 2 knjigi na prebivalca, letni prirast 100 knjig in 5 naslovov periodike na 1.000 preb.) 3. Prostor (2/3 prostora potrebnega za obstoječe gradivo, komunikacijsko in tehnično opremo za razvoj knjižnično-informacijskega sistema)

Matična knjižnica Litija pogojev nima, zato pripravi načrt za dosego minimalnih pogojev. Leta 1985 je stanje tako: Kadri: ima tri zaposlene, manjkata ji še dva strokovna delavca, ki ju načrtuje do leta 1990. Gradivo: v svoji zalogi ima že 31.000 enot ali 1.8 knjige na prebivalca, z rednim letnim nakupom 3.000 enot lahko leta 1990 doseže 45.000 enot gradiva ali 2,5 enote na prebivalca. Število periodike je potrebno povečati od 40 na 90 naslovov. Prostor in tehnična opremljenost: knjižnica ima 106 m2, rabi pa 550 m2 (330 m2_za načrtovano postavitev gradiva v letu 1990 in za dejavnost z uporabniki 230 m2._Potrebna je tehnična oprema (telefon, pisalni stroj, kopirni aparat, AV oprema, računalnik). Kratkoročno reševanje prostorske problematike je predlagano s preselitvijo uprave ZIKa, dolgoročna pa novi prostori v III. občinskem samoprispevku.

Občinska kulturna skupnost sprejme načrt za dosego minimalnih pogojev na skupščini 3.4.1986.

1986 Pogojno imenovanje knjižnice za matično10. 4. 1986 je Kulturna skupnost prejela od Strokovnega sveta za knjižničarstvo pri NUK naslednji dopis: »Kulturna skupnost občine LitijaSpoštovani tovariši,Strokovni svet za knjižničarstvo je obravnaval vašo izjavo, da boste do leta 1999 zagotovili Matični knjižnici dr. Slavko Grum, Litija, vsaj minimalne pogoje za opravljanje matične dejavnosti v vaši občini, zato predlagamo, da vaša občinska kulturna skupnost določi,Matično knjižnico dr. Slavko Grum Litija, Parmova 9, za matično knjižnico pogojno do leta 1990. Tovariški pozdrav!Predsednica SSK: Vera Levovnik, dipl. ing.«

Joža Ocepek

17

1988 Verifikacija knjižnicVerifikacija je potekala leta 1988 na osnovi Zakona o knjižničarstvu in Pravilnika o strokovnih in tehničnih pogojih za začetek dela knjižnic (Ur. l. SRS, št. 23/1985): Matična knjižnica dr. Slavko Grum Litija izpolnjuje minimalne pogoje, verificirana je 10. 7. 1989.

1990 se preseli še uprava ZIK-a, kar pomeni dodatnih 72 m2. Skupaj knjižnica v Litiji razpolaga z 222 m2, kar pa je še daleč za normativi. Po tedanjih izračunih knjižnica v Litiji potrebuje 886 m2._

1991Občina Litija poroča Strokovnemu svetu za knjižničarstvo pri NUK, da je dosežen normativ za knjižnično zalogo, da bosta v letu 2001 zaposlena manjkajoča strokovna delavca, da ima knjižnica 320 m2 prostora (zadostuje za postavitev 50 % obstoječega gradiva). Občina bo knjižnici namenila celotno stavbo Parmova 9 (660 m2). Občina prosi Strokovni svet, da knjižnici podaljša rok za pridobitev matičnosti do konca leta 1991.

1992–2002 Obnova knjižniceSkupščina Občina Litija in IS sprejmeta odločitev o obnovi objekta knjižnica Litija. Načrt obnove je razdeljen v pet faz – pet let, z zaključkom do leta 1997. Prva ocena obnove je 38,2 mio din. Občina problematiko predstavi Ministrstvu za kulturo in zaprosi za sofinanciranje. Za pomoč je 1996 ustanovljena tudi Villa Litta klub – Fondacija Litija, ki jo vodi Martin Brilej. Namen fondacije je osveščanje prebivalcev o pomembnosti knjižnice in zbiranje sredstev za obnovo knjižnice. Prva akcija, v kateri so svoja dela fondaciji podarili številni umetniki, doseže velik odmev. Po izvedeni avkciji se zbrana sredstva namenijo nakupu računalniške in AV opreme.

199416. 2. 1994 so predstavljeni idejni načrti za preureditev prostorov knjižnice._5. septembra se dokončno izseli Center za socialno delo, ključi so knjižnici izročeni 6. 9. 1994.Adaptacija se prične. Prenovi se izpraznjeno 1. nadstropje (rekonstrukcija sten, zamenjava oken, elektroinštalacije in centralnega ogrevanja), obnovljena je strešna kritina, in vodni trakt v vseh treh nadstropjih. _

Knjižnica ima 222 m2

Predstavitev idejnih načrtov za obnovo knjižnice (z leve: Marko Boltin, Marko Povše, Boštjan Poglajen in Jože Poglajen z načrti)


18

1996Knjižnica svojo dejavnost preseli v obnovljeno 1. nadstropje, delo začne 30. 1. 1996. Naslednji dve leti deluje samo v teh prostorih. Nadaljuje se obnova pritličja (rekonstrukcija sten, zamenjava oken, elektroinštalacije in centralnega ogrevanja).

1998Za kulturni praznik je 9. 2. 1998 odprt prenovljeno pritličje. Urejena je centralna izposoja delovni prostor, čitalnica in mladinski oddelek. Otroke obišče domačin – lutkar Nace Simončič.Obnova zgradbe zahteva dodatna dela, saj je zaradi zamakanja potreben še odkop zgradbe. Obnoviti je treba še kletne prostore in fasado. Obnova traja nadaljnja štiri leta.

2002Obnova se zaključi. Knjižnica pridobi še kletne prostore, kjer so skladišča potujoče knjižnice in večnamenski prireditveni prostor. Otvoritev je 15. 5. 2002, knjižnico odpre tedanja ministrica za kulturo Andreja Rihter. Delo v knjižnici postane lažje, odgovornost do lokalne skupnosti, ki je vsa leta financirala obnovo, in uporabnikov, pa večja.

V letu 2002 knjižnica dosega pogoje za matičnost.

V naslednjem obdobju je na področju knjižničarstva sprejeta nova zakonodaja (zakon in standardi).

Podružnična knjižnica ŠmartnoKnjižnica sprva deluje v zadružnem domu, ima en prostor, ki ga deli z mladinsko organizacijo. Danes je v tem prostoru PZ Zvon. Knjige so »pod ključem« in stojijo v zastekljenih omarah. Ker prvo leto za nakup gradiva ni posebnega denarja, se iz zaloge litijske knjižnice izločijo dvojnice in prestavijo v Šmartno. Bilo jih je 1.200. Prvič poteka izposoja 7. januarja 1972. Do konca leta se včlani 96 bralcev, ki si prvo leto izposodijo 1.183 knjig. Knjižnica je odprta 8 ur na teden. Simbioza v prostorih z mladimi traja dve leti.

Leta 1974 se podružnica prvič seli – v osnovno šolo Šmartno, kjer deluje v istih prostorih kot šolska knjižnica. V knjižnici do upokojitve (1982) dela Bogdan Bučar, občasno se izmenjujejo tudi drugi zaposleni strokovni delavci knjižnice: Joža Ocepek, Jožica Sevljak, Boris Kokalj, Vesna Burja in drugi. Sprva je dobro, da knjižnica deluje v šoli, saj imajo učenci knjigo pri roki. Starejši bralci sčasoma prenehajo obiskovati prostore v šoli, na koncu jih ostane le še za peščico. Začenja se obdobje iskanja prostorov za splošno knjižnico, saj tudi šola prostor rabi zase.

Leta 1989 se v pritličju zadružnega doma izprazni stanovanje. Krajevna skupnost in občina Litija ga namenita knjižnici. Knjižnica se po 15 letih seli nazaj v zadružni dom. Pri selitvi pomagajo prostovoljci in zaposleni na OŠTO

Knjižnica ima 666 m2

Prvič je izposoja potekala

7. januarja 1972

Joža Ocepek

1�

Litija. Prostor meri 50 m2, za takratne potrebe je primerno velik. Prvič po 17 letih delovanja ima knjižnica Šmartno lastne prostore. Odprta je 12 ur na teden, ima 389 članov. Spet se vpisujejo odrasli. Knjižnica je zdaj daleč od šole, ne morejo je več obiskovati učenci vozači, saj avtobusi odpeljejo takoj po pouku. Naslednja leta je obisk osnovnošolcev še manjši.

Zadružni oz. kulturni dom, domovanje krajevne knjižnice Šmartno skoraj 20 let

Nabavna politika poteka kontinuirano, zato se knjižne police polnijo, število knjig se v primerjavi s prvim letom podeseteri. V knjižnico začne prihajati tudi neknjižno gradivo. V letu 2005 se napolnijo vsi kotički, v knjižnem stojalu je vstavljenih 7 polic namesto petih, knjige so tudi na tleh pod polico. Nekaj dvojnikov gre nazaj v litijsko skladišče.

Iskanje prostorov postane vsakoletna stalnica. Krajevna skupnost si prizadeva najti večje prostore, toda Šmartno nima ustreznih praznih prostorov, za novogradnjo ni denarja. V razpravi je več idej, naj naštejemo le nekatere: klet zadružnega – zdaj kulturnega doma, prostori sedanje občine na Tomazinovi ulici (narejeni so bili že idejni načrti), zasebni prostor v nadstropju nad trgovino Pikapolonica na Pungrtu, in na koncu še zasilna rešitev – širitev knjižnice v kulturnem domu v prostore PZ Zvon.

Spomladi 2006 se naenkrat odpre možnost ureditve prvega nadstropja v dotedanji pekarni na Staretovem trgu. Občina Šmartno pri Litiji naredi vse, kar je potrebno: odkupi stavbo, obnovi prostore in naroči opremo. Knjižnica Litija pa iz sredstev Ministrstva za kulturo pridobi sredstva za opremo elektronske knjižnice (šest računalnikov).

8. februarja 2007 je knjižnica odprta. Stavba stoji v samem središču kraja, šola je blizu. V 1. nadstropju ima 16.500 enot gradiva, meri 200 m2 odprta je 30 ur na teden, izvaja organizirane oblike dela z uporabniki. Ima tri prostore. V prvem je izposoja in mladinski oddelek, v drugem je oddelek za odrasle in čitalnica s priročno knjižnico, v tretjem so prireditve in razstave. Knjižnica Šmartno postane občinsko informacijsko in kulturno središče.


20

Januar 2006: ogled bodočih prostorov krajevne knjižnice (z leve: župan Občine Šmartno pri Litiji Milan Izlakar, direktorica knjižnice Joža Ocepek, direktorica občinske uprave Občine Šmartno pri Litiji mag. Karmen Sadar)

Podružnična knjižnica GabrovkaPodružnična knjižnica Gabrovka s pomočjo KS Gabrovka, ki jo vodi Jože Rappl, prve prostore dobi kar v stanovanjskem bloku. Kasneje je zaradi krajevnih potreb po tem prostoru preseljena v hišo ob osnovni šoli in nazadnje kar v šolo. Gradivo v šoli je vedno postavljeno v drugem prostoru, kjer je šolska knjižnica. Izposojo in delo v podružnični knjižnici Gabrovka opravlja učiteljica Fani Zavrl, nato pa Breda Zidar. Knjižnica je odprta 2 krat na teden po dve uri in ima pestro izbiro gradiva, ki pritegne bralce. Knjižničarka – izposojevalka pa vedno zna prisluhniti bralcem, zato vsaka želena knjiga, ki je ni na polici gabrovške knjižnice, hitro pride iz litijske knjižnice. Knjižnica ima stalno zalogo in svojo inventarno knjigo. Zaradi manjše izposoje in števila bralcev, se zaloga gabrovške knjižnice konec leta 1978 nameni potujoči knjižnici. To pa zato, ker se v občini pokaže potreba po izposoji tudi v drugih krajih, gradiva za to pa ni dovolj. Knjige so preseljene nazaj v Litijo in se oblikujejo v kolekcije potujoče knjižnice. Tudi Gabrovko po letu 1979 oskrbuje kolekcijska potujoča knjižnica.

Statistika podružnične knjižnice Gabrovka prikaže, da prva leta izposoja, obisk in člani naraščajo, nato se zmanjšajo.

Joža Ocepek

21

25 let po ukinitvi podružnične knjižnice Gabrovka pa je enota kolekcijske potujoče knjižnice v Gabrovki tista, ki med potujočimi knjižnicami izposodi največ gradiva in ima največjo izposojo. Knjižnica Litija se odloči, da v Gabrovki uvede računalniško izposojo, na republiškem razpisu kandidira za opremo in jo tudi dobi. Knjižnica bo v bodočnosti spet dobila status enote.

Kolekcijska potujoča knjižnicaFebruarja 1979 matična knjižnica obvesti krajevne skupnosti o možnostih začetka dela potujoče knjižnice. Delovanje posamezne kolekcijske potujoče knjižnice poteka po dogovoru, da krajevna skupnost, kjer knjižnica deluje, priskrbi prostor, poišče izposojevalca in pokriva materialne stroške (čiščenje, ogrevanje), matična knjižnica pa vsaj dvakrat letno zamenja kolekcijo knjig in skrbi za ustrezno zalogo gradiva ter nagrado izposojevalcu. Narejen je poslovnik, cenik, obrazci za izposojo, statistične preglednice. Prvo leto (1979) se za sodelovanje odločijo naslednje krajevne skupnosti: Jevnica, Dole, Vače, Gabrovka, Vintarjevec. V posameznih letih se pridružijo še druge KS: 1983 Primskovo, Št. Poljane; 1986 Dom Tisje, Sava; 1987 Polšnik; 1990 Kostrevnica; 1997 Konjšica.

Dejavnost potujoče knjižnice skozi desetletja močno poraste. Prvo leto je izposojenih 530 knjig, v letu 2006 pa čez 15.000 enot. Letna izposoja in število obiskovalcev v posameznih krajih je sicer zelo različna: še vedno je pogojena z aktivnostjo izposojevalca, navadami kraja in generacijami aktivnih bralcev oziroma nebralcev. Dolga leta je najbolj aktivno izposojevališče v Jevnici. Vodi ga neumorna učiteljica Eva Kovič. V zadnjih letih pa ponovno poraste zanimanje v Gabrovki, zlasti po tem, ko na police pride tudi neknjižno gradivo.

Kolekcijska potujoča knjižnica v letu 2006 deluje v naslednjih krajih: Sava, Polšnik, Dole, Gabrovka, Primskovo, Kostrevnica, Dom Tisje, Štangarske Poljane, Jevnica, Vače. Iz različnih vzrokov pa je prenehala delovati na Konjšici in v Vintarjevcu. Ker nimajo ustreznih prostorov, so neaktivni v mreži knjižnice drugi kraji: Velika Štanga, Hotič, Ribče in Kresnice.

Izposojo v letu 2006 vodijo: Eva Kovič v Jev-nici, Metka Potočnik v Gabrovki, Marta Božič na Dolah, Marinka Vidgaj na Primskovem, Marjana Poglajen v Kostrevnici, Irma Nemec in Marjeta Pečnik na Vačah, Petra Ivanušič v Štangarskih Poljanah, Lojzka Žičkar in Mirjam Andrejčič na Savi.


22

Delo z uporabniki, knjižnična in knjižna vzgojaV letu 1972, ko je matična knjižnica že v Farbarjevem gradu, je prvič organizirana knjižnična in knjižna vzgoja. Prvo uro pravljic so poslušali učenci z Rozmanovega trga (OŠ Litija). Prostor za pravljično uro je omejen na 5 m2, otroci se stiskajo kar med policami, na zasilnih sedežih in kolenih sošolcev. Kljub prostorski stiski je vzdušje vedno prijetno, otroci vedno radi sodelujejo, poslušajo, pojejo, rišejo. Danes je za ure pravljic v Litiji in Šmartnem urejen prijeten prostor z vlakom, ki vozi knjige, sedeži, ki so mehko oblazinjeni in igračami. Zato ni čudno, da na ure pravljic radi pridejo tudi starši, ki čas v knjižnici lahko izkoristijo za iskanje gradiva ali prebiranje periodike.

Ura pravljic v Farbarjevem gradu – 1979 Knjižna vzgoja za najmlajše v osrednji knjižnici danes

Uram pravljic so se skozi leta in ob novih strokovnih delavcih pridružile pedagoške ure, vrtec na obisku, literarni večeri, razstave knjig, knjižne uganke in na koncu še likovne razstave. Tako knjižnica Litija kot enota Šmartno imata sedaj primeren prostor za knjižnično in knjižno vzgojo ter razstave.

V teh letih so na obisk prišli tudi številni pisatelji in pisateljice, med njimi: Ivo Zorman, Branka Jurca, Tone Pavček, Bogdan Novak, Tone Partljič, Jože Šmit, Janez Švajncer, Anica Zidar, Joži Munih Petrič, Karel Leskovec, Ivan Sivec, Vasko Polič, Primož Suhodolčan, Zvezdana Majhen, Nejka Omahen in drugi. Večkrat je knjižnica gostila tudi pisatelje kmetiških povesti. Pisatelji pa niso ostajali le v Litiji, prav tako so obiskovali bralce v krajevnih skupnostih.

Matična knjižnica je skrbela tudi za mlade literarne ustvarjalce. Občasno so izhajale tri revije:Mlada beseda, Besedne sence in Regrat.

Predstavitev prve številke Regrata v parku na Stavbah: Marko Djukič, Tanja Sinigoj

Joža Ocepek

23

Matična knjižnica v svoji mreži od leta 1972 skrbi tudi za organizacijo bralne značke za osnovnošolce. Preverjanje prebranih knjig v šolah vodijo mentorji in razredniki. Odzivi osnovnošolcev so veliki, sodeluje večina učencev od 1. do 5. razreda in polovica učencev višjih razredov. Vsakoletna nagrada za prebrane knjige je filmska predstava (film posnet po mladinski knjigi!). Filmska predstava učencem veliko pomeni, saj v občini kinematograf ne deluje. V letu 2006 je bralno značko osvojilo 1444 učencev iz obeh občin. Knjižnica prav tako organizira predšolsko bralno značko, otrokom zgodbe preberejo starši, prebrano preverijo vzgojiteljice, zaključno prireditev organizira knjižnica. Sodelujejo malčki (in starši) iz vseh vrtcev v obeh občinah. V letu 2006 je cici bralno značko osvojilo 255 malčkov iz obeh občin.

Pri knjižnični in knjižni vzgoji je treba omeniti še dve posebnosti, ki jih je knjižnica organizirala:

bralna značka za odrasle, potekala je v Predilnici Litija, njen namen je bil približati knjigo zaposlenim. Bila je lepo sprejeta, prav tako tudi pisatelji, ki so prihajali na obisk v Predilnico Litija.

�

Srečanje pisateljev kmetiških povesti v Predilnici Litija

pravljice na potepu so potekale v letih 1999 do 2003 preko javnih del in so se potepale po vseh krajevnih skupnostih. Namenjene so bile širjenju branja, razveseljevanju otrok v oddaljenih krajih, pridobivanju novih članov in izposoji knjig najmlajšim. Pravljičarki sta bili Zlata Batič in Marta Kmetič. Narejen je bil mesečni program pravljic na potepu za 17 krajev: Vače, Sava, Polšnik, Konjšica, Dole, Gabrovka, Primskovo, Kostrevnica, Štanga, Št. Poljane, Javorje, Vintarjevec, Hotič, Ribče, Jevnica, Kresnice in Jablanica.

Število prireditev knjižnice je v knjižnični mreži vztrajno naraščalo, knjižnica je postajala in postala pomembno kulturno središče. Prireditve pa so organizirane v različnih krajih obeh občin.

�


24

V preteklem obdobju je knjižnica pri prireditvah sodelovala z vsemi šolami in društvi. Večkrat so na pomoč priskočili številni prostovoljci. Največkrat pa je organizacija prireditev potekala skupaj z ZKO in JSKD in strokovno sodelavko Rosano Maček.

Knjižnično gradivo in letni dotok, izposoja, obiskovalci in članiKnjižnice svoje delo merijo in med seboj primerjajo s pomočjo standardov. Ti predpisujejo organizacijo, strokovno ureditev in poslovanje knjižnic. Za razvoj splošnih knjižnic je bila velikega pomena leta 1971 sprejeta nova koncepcija razvoja slovenskih knjižnic. Zaradi velike nerazvitosti so bili začetni standardi postavljeni tako, da bi dosegli splošno sprejemljivost. Novi standardi (1975, 2005) so vedno temeljili na doseženem razvoju in uvajali enotna priporočila za nadaljnji razvoj knjižnic. Matične knjižnice so bile dolžne izdelati srednjeročne razvojne načrte za celotno občinsko mrežo. Matična knjižnica Litija je razvojne načrte predlagala v sprejem občini.

Statistika podatkov v knjižnični mreži občine Litija (in Šmartno pri Litiji):

Joža Ocepek

25


26

Primerjalni podatki posameznih obdobij prikazujejo skokovito rast vseh dejavnosti v mreži knjižnic. Vsa leta so potekale intenzivne aktivnosti za doseganje standardov.

Strokovni delavciSeznam zaposlenih strokovnih delavcev knjižnici Litija od 1. 1. 1967 do 31. 12. 2006:

Bogdan Bučar: knjiž. manipulant (1967–1982)Joža Ocepek: vodja knjižnice, višja knjižničarka, univ. dipl. bibl. (1971–2003)Joža Sevljak: knjižničarka (1975–1998)Vesna Kres por. Burja: knjiž. manipulant, knjižničarka (1984– )Angela Rozina: snažilka – knjiž. manipulant (1985–2006)Vanja Gorišek por. Adamlje: višja knjižničarka (1986–1995)Boris Kokalj: knjiž. manipulant (1982–1984)Simona Petković por. Frankl: bibliotekarka (1991–1994)Mojca Strojan: knjižničarka (1991–2003)Bernarda Houcke por. Kralj: višja knjižničarka (1987–1988)Darja Cirar: višja knjižničarka (1991–1991)Saša Jemc: pripravnica (1992–1993)Helena Matoz: pripravnica (1992–1993)Jaka Konjar: pripravnik (1993–1993)Tatjana Plaskan: pripravnica (1993–1993)Saša Jemc: knjižničarka (1993–1995)Erna Jurič: bibliotekarka (1993– )Frančiška Vodenik: bibliotekarka (1994–1997)Majda Jurič por. Sirk: knjižničarka, univ. dipl. bibl. (1994– )Cvetka Kokalj: knjižničarka (1995– )Tatjana Kres por. Renčelj: višja knjižničarka (1996– )Darinka Fekonja: knjižničarka (1996–1998)Andreja Štuhec: bibliotekarka (1998–2006)Zlata Batič: javna dela (1999–1999)Tatjana Plaskan: javna dela (1999–1999)Mateja Golouh: javna dela (2000–2000)Marta Kmetič: javna dela (2000–2003)Erika Dragar: javna dela (2000–2002)Erika Dragar por. Cerjak: bibliotekarka (2002– )Rok Mitić: knjižničar (2002–2003)Iztok Kirm: knjižničar (2003– )Aleksandra Mavretič: višja knjižničarka (2003– )Darinka Fekonja: računovodkinja (2004– )Matej Kračan: knjiž. manip. – hišnik (2006– )Branka Kokalj: snažilka – knjiž. manipulant (2006– )

Zavode, v katerih je delovala knjižnica, so vodili:Jože Žunič: direktor Delavske univerze (od 1. 9. 1967 do 23. 12. 1977)Janko Slimšek: direktor Delavske univerze (od 1. 10. 1977 do 30. 9. 1979)Ivan Pavlica: v. d. direktor Delavske univerze (od 1. 10. 1979 do 31. 3. 1982)Jože Sevljak: direktor ZIK (od 1. 4. 1982 do 31. 12. 2002), upokojen

��

��

Joža Ocepek

27

Ivan Pavlica: v. d. direktor ZIK (od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2003), upokojenJoža Ocepek: v. d. direktorica Knjižnice Litija (od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004)Joža Ocepek: direktorica Knjižnice Litija (od 1. 1. 2005 do 30. 12. 2006),_

upokojenaAndreja Štuhec: direktorica Knjižnice Litija (od 1. 1. 2007)

Za knjižnico so v skupnih službah delno opravljali naloge naslednji zaposleni: Marija Mrzelj – računovodkinja, Mojca Strojan – tajnica, Nada Pintar – računovodkinja, Alojz Simončič – hišnik, Darinka Fekonja – računovodkinja, Saša Tomc – tajnica, Franci Lesjak – hišnik, Nataša Pintar – tajnica.

… in še nekateri mejniki, poudarki

Izposoja z računalnikom

Potreba in želja po računalniški izposoji je bila velika, sofinancerjev za nakup računalnikov ni bilo, zato je bila edina možnost, da se denar za nakup gradiva začasno veže na banki. Nove knjige so bile plačane z zamikom v decembru, z obrestmi pa je bil nabavljen program VIR (vodenje izposoje z računalnikom). Inštitut Jožef Štefan je program prodal na obroke. V štirih mesecih so zaposleni knjižničarji ob rednem delu in izposoji vnesli ¾ enot gradiva, kar je več kot 30.000 enot. 8. 2. 1990 začne kot četrta splošnoizobraževana knjižnica voditi izposojo z računalnikom v programu VIR.

1997 poteka obdelava gradiva za vključitev v programa Cobiss, nato pa tudi izposoja. Enota Šmartno se pridruži 28. februarja 2000.

Praznovanje 100 letnice čitalništva v LitijiLeta 1985, ob 100 letnici delovanja Slovenskega bralnega društva v Litiji, so bile v treh mesecih številne prireditve in manifestacije za razvoj knjižničarstva. Organizacijski odbor za 100 letnico je vodil direktor Predilnice Litija, Jože Mirtič. Predilnica Litija je bila tudi pokroviteljica.

��

�

Jože Mirtič z direktorjem Zavoda za izobraževanje in kulturo Litija Jožetom Sevljakom


28

DomoznanstvoPo letu 1990 začne knjižnica intenzivneje zbirati domoznansko gradivo tako primarno (o krajih in vezano na kraje) kot sekundarno iz območja (založnik, izdajatelj, tiskarna, avtor, ki je živel, ustvarjal ali umrl na območju). Zbirka je usmerjena v zbiranje in prikazovanje sodobnega dogajanja na območju občin Litije in Šmartna. Zbirka je z leti postala obsežna in dobrodošla vsem, ki jih zanima preteklost ali o kraju pišejo seminarska dela. Prva, ki sistematsko dela v domoznanski zbirki je Simona Petkovič, danes pa delo nadaljuje bibliotekarka Erna Jurič.

Poimenovanje knjižnice po dr. Slavku GrumuKot zadnja v nizu prireditev ob 100 letnici je bilo poimenovanje knjižnice po dr. Slavku Grumu. Skupščina občine Litija je sprejela sklep 26. decembra 1995. Knjižnica se je po književniku dr. Slavku Grumu imenovala do leta 2003.

Priznanja Za svojo dejavnost je knjižnica prejela več priznanj, med njimi leta 1985 občinsko priznanje in 1987 državno odlikovanje Red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

Joža Ocepek

29

Knjižnica – stičišče delovanja civilne družbeKnjižnica je dajala zavetje in možnost za razvoj številnih društev, ki so delovala v kraju ali širše v občini. Med njimi so: Villa Litta klub – Fondacija Litija, Društvo prijateljev mladine Litija, Lions klub Litija, Lutkovna skupina LI-LU, Slovenska filatelistična akademija.

Upravna organiziranost knjižnice in samostojnost knjižnice1966 Svet za šolstvo, kulturo in telesno kulturo pri skupščini občine Litija s sklepom št. 61-20/66 priključi Ljudsko knjižnico Litija k Delavski univerzi Litija. Ljudska knjižnica Litija se obenem preimenuje in postane Matična knjižnica Litija._Delavska univerza ima še naslednje enote: Kino Litija in Šmartno ter Glasbeno šolo. Ob ustanovitvi ga vodi direktor Jože Žunič.

1982Delavska univerza se preimenuje v Zavod za izobraževanje in kulturo z enotami: Delavska univerza, Matična knjižnica, Glasbena šola, Kino Šmartno, Strokovna služba ZKO in organizacija kulturnih prireditev, Glasilo občanov, Funkcioniranje gradu Bogenšperk. Delovati prične 1. 4. 1982. Ob ustanovitvi ga vodi direktor Jože Sevljak.

Pot do samostojnostiV letu 1982 je od 60 splošnih knjižnic polovica (30) nesamostojnih. Leta 1990 izide zakon o zavodih, ki prinaša možnost osamosvojitve nesamostojnih knjižnic. Republiški sekretariat za kulturo leta 1991 o tem opozori Izvršni svet občine. Občina predlaga, da se o samostojnosti knjižnice naredi analiza. V letu 1991 sta narejeni dve analizi. Prvo »Knjižnica Litija« pripravi vodja knjižnice Joža Konjar, drugo »Analiza delovanja knjižnice v okviru Zavoda za izobraževanje in kulturo« pa direktor Jože Sevljak. Samostojnost podpre Enota za razvoj knjižničarstva pri NUK in svetovalka za splošne knjižnice. Zbor delavcev ZIK na seji 14. 1. 1992 s tajnim glasovanjem zavrne osamosvojitev knjižnice. Leta 1992 občina sprejme nov odlok za ZIK, knjižnica ostaja enota ZIK-a do leta 2003.

2003Občini Litija in Šmartno pri Litiji ustanovita javni zavod splošna knjižnica Knjižnica Litija. Odlok sprejmeta občinski svet Občine Litija na svoji 12. seji dne 4. 12. 2003 in občinski svet občine Šmartno pri Litiji na svoji 9. seji dne 18. 12. 2003. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda splošne knjižnice Knjižnica Litija je

objavljen v Ur. l. RS, št. 3/2004. Knjižnica Litija deluje kot samostojni zavod od 1. 4. 2004. Ob ustanovitvi knjižnico vodi v. d. direktorica Joža Ocepek.

1. seja sveta Knjižnice Litija


30

Knjižnica danes – doseganje novih standardov Nacionalni svet za knjižnično dejavnost v okviru Ministrstva za kulturo RS aprila 2005 sprejme Standarde za splošne knjižnice za obdobje od 2005 do 2015. Gre za strokovna priporočila za učinkovito in gospodarno organiziranje javne knjižnične dejavnosti. Glavni namen standardov je, da se knjižnica usklajeno razvij a, osnova za izračun standardnih določil je število prebivalcev.

Osebna izkaznica Knjižnice Litij a v letu 2006 – celotna knjižnična mreža

Občina Litij a: 14.606 Občina Šmartno pri Litij i:__ 5.235Skupaj: 19.841 prebivalcev

Knjižnična mreža: osrednja knjižnica v Litij i (Parmova ulica 9) krajevna enota v Šmartnem (Za povrtmi 4, v letu 2007 Staretov trg 12) kolekcij ska potujoča knjižnica (10 kolekcij v obeh občinah)

* Zaloga: 82.335 enot knjižničnega gradiva * Letni prirast gradiva: 5.317 (od tega nakup: 4.765)* Članstvo: 4.848 aktivnih članov (24,6 % populacij e) * Obisk: 103.450 (izposoja, prireditve, čitalnice, internet)* Izposoja: 220.150 (na dom + notranja) * Obrat zbirke: 2,7 * Izposoja na prebivalca: 11,1* Prireditve: 191* Obisk prireditev: 8.009* Zaposleni: 11 (v letu 2007 dodatni strokovni delavec – skupaj 12) * Število ur odprtosti: 85 ur / teden

* Prihodki: 83.004.798 (SIT)* Odhodki: 82.808.253 (SIT)

Ob koncu leta 2006 ima Knjižnica Litij a 95 % predpisane zaloge knjižničnega gradiva (standard predpisuje 4 izvode/1000 prebivalcev). Prirast gradiva v letu 2006 dosega 96,6 % standardov (Standard: 250 enot/1000 prebivalcev).Včlanjenih je 24,6 % prebivalcev, kar pomeni 61 % doseganje standardov, ki predpisujejo, da naj bo v knjižnico vpisanih 40 % prebivalcev. Standardi so se v primerjavi s prej veljavnimi normativi skoraj podvojili. V knjižnici je bilo do leta 2006 zaposlenih 11 uslužbencev, od leta 2007 dodatni manipulativni delavec, skupaj torej 12 zaposlenih. Z novo zaposlitvij o knjižnica dosega 80 % standardov, ki predvidevajo 15 zaposlenih. _Standardi opredeljujejo tudi knjižnične prostore in opremo. Le-ti so pogojeni s številom prebivalstva, številom enot gradiva in vlogo knjižnice na območju.

Joža Ocepek

31

Knjižnica Litija – osrednja knjižnica – deluje v mestu Litija v stoletni stavbi (tri nadstropja: klet, pritličje, 1. nadstropje), s skupno površino 660 m2 (vključno s hodniki, pomožnimi prostori, skladišči, sanitarijami). Glede na sprejete standarde, ki naj bi jih postopoma dosegli do leta 2015, je potrebno uporabnikom zagotoviti:

480 m2 uporabne površine za oddelek s knjižnim gradivom za odrasle,400 m2 uporabne površine za oddelek s knjižnim gradivom za mladino,60 m2 uporabne površine za oddelek z neknjižnim gradivom,37 m2 površine za periodiko (časopisna čitalnica).

Za postavitev gradiva, usklajenega s standardi, bi bilo potrebno v osrednji knjižnici zagotoviti vsaj dodatnih 400 m2._

Krajevna knjižnica Šmartno po preselitvi februarja 2007 razpolaga s primerno urejenimi in dovolj velikimi prostori (200 m2).

Potujoča knjižnica še ni zadovoljivo urejena; enakomerna dostopnost gradiva in knjižničnih storitev še ni zagotovljena. Idealno bi bila mreža potujoče knjižnice pokrita z bibliobusom (zajeli bi največ krajev), možne pa so še druge rešitve (prispevek o potujoči knjižnici).

Zakonodaja s področja knjižničarstva ter Standardi za delovanje splošnih knjižnic so gibalo razvoja slovenskih knjižnic. Marsikateri knjižnici pomenijo nedosegljive rezultate, večno tekmo v boju z mlini na veter – vsaj v tem trenutku. Manj razvite knjižnice si prizadevajo dosegati povprečje, bolje razvite, naprednejše, pa razvoju narekujejo tempo.

Knjižnica Litija je v letu 2006 zadovoljivo razvita splošna knjižnica, ki si bo za svoje uporabnike prizadevala dosegati in upamo, kmalu tudi presegati določila standardov. Kar je danes dobro, naj bo jutri še bolje …

LiteraturaKonjar, Joža: Sto let čitalništva v Litiji. Litija, 1985Letni programi in poročila knjižnice 1967–2006Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice, Poročevalec, _

1987.Standardi za splošne knjižnice, NUK, 2005.Standardi za javne knjižnice, NUK, 1975.Zakon o knjižničarstvu (prvi iz leta 1961)Zakon o knjižničarstvu, Ur. l. SRS 1982, št. 27.Zakon o knjižničarstvu, Ur. l. RS 2001, št. 87

��

��

��


32

ČITALNIŠkO OBdOBJE SO POMEMBNO zAzNAMOVALI TUdI ŠMArSkI NArOdNJAkI

Magda BREZNIKAR

Čitalniško gibanje je v šestdesetih letih 19. stoletja na Slovenskem predstavljalo resnejši množičnejši pričetek kulturnega osveščanja slovenskega človeka v mestih in na podeželju. Prvo čitalnico na Slovenskem so ustanovili že januarja 1861 v Trstu, julija v Mariboru in 20. oktobra istega leta v Ljubljani. Iz tega gibanja so nastala društva, ki so z različnimi kulturnimi in družabnimi prireditvami, z lastnimi knjižnicami, s svojimi pevskimi zbori in dramatskimi odseki gojila slovensko besedo in petje in budila narodno zavest. Ponekod so z občasnimi akcijami opravljala tudi naloge nekakšnih političnih društev. _

Narodna čitalnica v Šmartnem pri LitijiUstanovitev narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji 4. maja l872 pomeni plemenito dejanje ustanoviteljev, ki so se pridružili čitalniškemu gibanju v takratnem slovenskem kulturnem prostoru. Pisnih dokumentov o delovanju šmarske narodne čitalnice ni, razen akta o ustanovitvi, zato je bilo treba drobce tega dragocenega mozaika iskati po različnih virih izven šmarskega okolja. Okupator je namreč leta 194l v Šmartnem pri Litiji požgal skoraj vso šolsko dokumentacijo, knjige treh knjižnic, kot tudi večino dokumentacije številnih kulturnih društev, ki so po vzoru drugih čitalnic nastala tudi v Šmartnem iz tukajšnje narodne čitalnice.

Šmarska narodna čitalnica. Prvi na levi Fran Serafin Adamič.

Direktorica in ustanoviteljica Ustvarjalnega

središča Breznikar iz Šmartna pri

Litiji

33

V Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji so zapisali, da je njen namen čitanje časopisov in knjig, pisanih v slovenskem jeziku, pa tudi nekaterih dobrih nemških časnikov ter razveseljevanje v besedah, dramatičnih igrah, itd. Posebej so poudarili, da se čitalnica ne vtika v nobene politične zadeve. Društveniki čitalnice so bili iz Šmartnega, Ustja in Litije. Med pravice društvenikov so

Čitalniško obdobje pomembno zaznamovali tudi šmarski narodnjaki

34

zapisali, da čitajo časopise in knjige, da obiskujejo vse kakovostne veselice, kot so: besede, dramatične predstave, igre, i.t.d, da po določenem redu prejmejo časopise in knjige tudi za domače branje in da smejo v čitalnico pripeljati tudi omikane tujce. Uvedli so tudi knjigo nasvetov, želja in pritožb.

Magda Breznikar

3�

Za izvajanje društvenih pravil so na občnem zboru izvolili za eno leto predsednika, tajnika, blagajnika in štiri odbornike in v pravilih tudi za njih določili naloge. Pravila so 4. maja 1872 podpisali: Janez Rus, posestnik in župan, Josip Jaklič, posestnik in občinski svetovalec, Jože Koprivnikar, posestnik in občinski svetovalec ter Fran Serafin Adamič, učitelj, skladatelj, organist in zborovodja. Sedež je bil v Šmartnem, v čitalniški sobi v hiši gospoda Jakliča, v Jakličevi rudarski hiši v Zavrstniku pa so imeli za delovanje čitalnice na voljo še večjo sobo - dvorano. Že čez dva meseca, 6. junija 1872, so pravila dopolnili tako, da so k namenom ustanovitve čitalnice dodali še besedilo, da se osnuje tudi čitalniški pevski zbor in z njim tudi izleti v druge kraje.

Rudarska hiša v Zavrstniku je bila prijetno zbirališče vse do 2. vojne. Pred hišo stojijo (od leve proti desni) Anton Breznikar, Franc Gradišek s sinom Francijem in ženo Marijo, roj. Breznikar, Jože Breznikar

Do kdaj je narodna čitalnica v Šmartnem delovala, ni znano. Prav tako tudi ni znano, kdaj se je preimenovala v Bralno društvo Šmartno pri Litiji. V letopisu ljubljanske narodne čitalnice je objavljena le čestitka, ki jo je 20. oktobra 1911 narodni čitalnici v Ljubljani, ob njeni 50-letnici, poslalo Bralno društvo Šmartno pri Litiji z naslednjo vsebino: »Slava buditeljici narodne zavesti, nositeljici prosvete, razsvetljuj še nadalje in vodi narod k srečnejši bodočnosti.«

Častne bukve – biser šmarske zgodovineBaklo za ustanovitev šmarske čitalnice, v katero so bili vključeni tudi narodnjaki iz Litije, je z učiteljsko gorečnostjo, široko razgledanostjo in izjemnim kulturnim zanosom verjetno zanetil Fran Serafin Adamič. Lahko domnevamo, da je to baklo postavil že jeseni leta 1849, s svojim prihodom v Šmartno, ko je nastopil mesto učitelja v šmarski ljudski šoli. Tedaj so šolo v Šmartnem obiskovali tudi

učenci iz Litije in nekaterih drugih oddaljenejših krajev. Bil je izvrsten organist; že s 13 leti je ob nedeljah igral na orgle v cerkvah pri sv. Jakobu in sv. Petru v Ljubljani. Tudi v učiteljski pripravnici se je lotil glasbenega pouka. V šmarski šoli je ustanovil šolski zbor, ki je slovel daleč naokoli. Na šmarski šoli je že leta 1853 uvedel Častne bukve in v njih ohranil imena najboljših učencev, ki so bili obdarovani ali

Častne bukve je pred okupatorjevim požigom ohranil prof. dr. Žontar


3�

pohvaljeni za uspehe v šoli in posebej tiste, ki so si zaslužili pohvalo v petju. Nekateri Adamičevi učenci so pozneje postavljali trdne temelje slovenski kulturi in obrtništvu ter gradili najbolj žlahtne mostove v evropski in slovanski kulturni prostor ter blagovne znamke slovenske obrtne odličnosti: Jernej Brezovar, Davorin Hostnik, Franc Knaflič (FRAKNA), Josip Izgoršek.

Čitalniškemu gibanju v Sloveniji, kot žarišču narodnega prebujenja, je izborno sledil naš rojak in Adamičev učenec Davorin Hostnik iz Podroj, ki je kot komaj 19-leten osmošolec postal eden najpomembnejših prevajalcev dramskih del, ki so jih uprizarjali na odru ljubljanske narodne čitalnice, uprizarjali pa so jih tudi v narodnih čitalnicah drugod po Sloveniji._Da je bil Davorin Hostnik v začetnem obdobju delovanja narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji povezan s svojim osnovnošolskim šmarskim učiteljem Adamičem (morda ga je tudi navduševal za ustanovitev šmarske čitalnice) priča dopisnica, ki jo je kot osmošolec v Ljubljani, 12. februarja 1873 pisal v Šmartno blagorodnemu gospodu Fr. Ser. Adamiču z naslednjo vsebino: »Kremžar nej šel domov, morebiti ste vi nanj čakali, da bi mu roli oddali? Znabiti pa še spisane nejso, ka-li? Prosim vas jaz pa tudi Kremžar pošljite nama odložene role vsaj do nedelje, da jih malo pregledava. Nadejam se, da pridem uže v petrtek (debeli) domu. Adresirajte: Dav.Hostnik, osmošolec v Ljubljani (stpetersko.predm.18). Upam da boste izpolnili prošnjo, gotovo pa vsaj pisali, kajti ako igro (poudarila M.B.) anulirate, me ne bo domov, nejmam po kaj. Davorin.« Dopisnico hrani Ustvarjalno središče Breznikar.

Sicer pa je bil doprinos naših rojakov v čitalniškem obdobju slovenski kulturi in posebej literarni zgodovini zelo velik in se ga nemara ne zavedamo. Doslej pa tudi ni bil osvetljen.__

Naši rojaki so soustvarjali temelje slovenskemu gledališčuIz ljubljanske narodne čitalnice so rodoljubi l. maja 1867 ustanovili Dramatično društvo v Ljubljani, katerega glavni namen je bil gojiti slovensko dramatiko ter skrbeti posebej za tisk dramatičnih del in za ustanovitev rednih slovenskih gledaliških predstav v Ljubljani. Odbor društva je takoj poslal vabilo za pristop k Dramatičnemu društvu, v katerem so med drugim zapisali: »Kar so izvrstni domorodci že dolgo želeli, kar se jim je pa le z malim uspehom izpolnjevalo, ker so bile posamezne moči preslabe, skusimo zdaj z združenimi močmi. P o l o ž i m o t e m e l j n a r o d n e m u g l e d a l i š č u, katero bo bistrega uma slovenskega vredno, katero bo prijeten dom za narodno razveseljevanje, šola lepih nravov in čiste narodne besede ter budilno zdrcalo plemenitih čustev in dejanj človeških. Blag namen, ki si ga je društvo postavilo, ta nam bodi uspešno priporočilo pri vseh prijateljih slovenskega naroda.« Med ustanovitelji društva je bil tudi Luka Svetec, magistratni komisar, ki je bil izbran za predsednika začasnega odbora. Svetec je bil pozneje notar v Litiji.

Društvo se je priporočalo v podporo vsem čitalnicam po Slovenskem. Dramatične igre so začeli izdajati v zbirki, ki so jo poimenovali »Slovenska Talija« in s tem omogočilo čitalnicam prirejanje gledaliških predstav.

Litijski notar Luka Svetec je bil ustanovni

član Dramatičnega

društva v Ljubljani

Magda Breznikar

37

Davorin Hostnik je gledališka dela prevajal iz nemščine, francoščine in italijanščine

Po naročilu Dramatičnega društva je Davorin Hostnik prevedel 13 dramskih del, od tega jih je bilo kar 7 tiskanih v zbirki Slovenska Talija: Cverček, Dva gospoda pa jeden sluga, Doktor Faustova kapica, Kozarec vode, Krojač Fips, Laž, Lowoodska sirota, Marijana, Marie – Jeanne, Petrograd in Plevna, Star samec, Tepkarjev zet, Ubožnost ni napaka. Mladi Hostnik je prevajal iz nemščine, francoščine in italijanščine. Sedem dramskih del v Hostnikovem prevodu je bilo v narodni čitalnici ljubljanski in pozneje v deželnem gledališču v Ljubljani, od leta 1873 do 189l, uprizorjenih kar 26 krat, verjetno pa so jih uprizarjali tudi po drugih čitalnicah._

Davorin Hostnik zapisan v zgodovino slovenskega prevajanjaOb tem je treba poudariti, da je bil Hostnikov prevod Goldonijeve burke Dva gospoda pa jeden sluga prvo italijansko dramsko delo, igrano na slovenskem odru. Slovenski gledališki muzej je 18. avgusta 2005 Ustvarjalnemu središču Breznikar poklonil knjižne izdaje Hostnikovih prevodov dramskih del, objavljenih v zbirki Slovenska Talija: Cverček, Lowoodska sirota, Marijana, Dva gospoda pa jeden sluga in Kozarec vode.

V obravnavanem obdobju je Davorin Hostnik dodal še en pomemben kamenček v mozaik slovenske kulture. Leta 1873 je v slovenščino prevedel prvo francosko leposlovno delo. To je bil roman Meta Holdenis, ki je prav po Hostnikovi zaslugi izšel v slovenskem prevodu istega leta kot izvirnik. Tudi prevajanje Julesa Verna je bilo zaupano mlademu Hostniku. Že leta 1876 je Slovenski narod objavil njegov skrčen prevod romana Od zemlje do meseca. Leto pozneje pa mu je Matica slovenska naročila prevod Vernovega romana Potovanje okoli sveta v osemdesetih dneh.

Davorin Hostnik (1853–1927)


38

Po viru zgodovine gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske je Davorin Hostnik tudi avtor veseloigre »Doktor Grom«, ki jo je napisal za Dramatično društvo, vendar se rokopis ni ohranil.

Franjo Marn – prevajalec za Dramatično društvo v LjubljaniZ Dramatičnim društvom Ljubljana je bil tesno povezan tudi naš rojak Franjo Marn iz Dragovškega. Za omenjeno društvo je kot študent v Pragi prevedel češko veseloigro Inserat ali Išče se nevesta. Prvič so jo igrali 15. marca 1868 v ljubljanski čitalnici. 10. oktobra 1869 pa je bila uprizorjena kot prva redna slovenska gledališka predstava v Deželnem gledališču v Ljubljani, saj po letu 1789, ko je bila uprizorjena Županova Micka, nemški oblastniki v domačem gledališču niso dovolili slovenskih predstav. Šteje se, da je bil s tem dnem položen temeljni kamen nadaljnjemu razvoju slovenskega gledališča. Predstava je bila odprta s prologom. To leto so predstavo ponovili enajstkrat; 9 predstav je bilo v deželnem gledališču, 2 pa v čitalnici. Za Dramatično društvo je Marn iz češčine prevedel še žalostno igro Nikolaj Zrinski, Veseloigro Ultra ter iz nemščine Oproščeni jetnik.

Franjo Marn je s prevodom češke veseloigre utiral temelje slovenskemu gledališču

Franjo Marn (1846–1905)

Magda Breznikar

3�

Marnov rokopis prevoda igre Išče se nevesta, vsebuje tudi dovoljenja takratnih oblasti za igranje v čitalnici in pozneje gledališču. Rokopis je Ustvarjalnemu središču Breznikar za razstave posodil Slovenski gledališki muzej.

Fran Celestin v deželnem gledališču z izvirnim delomZa Dramatično društvo v Ljubljani je izvirno delo leta 1869 spisal tudi Fran Celestin iz Vač. Igro v treh dejanjih »Roza« je spisal po Molierjevem zgledu v verzih. Zanj mu je omenjeno društvo dalo nagrado 40 goldinarjev. V deželnem gledališču je bila uprizorjena le januarja 1871.

Fran Serafin Adamič, skladatelj – soustanovitelj šmarske narodne čitalnice

Na glasbenem področju je čitalniško gibanje obogatil in postavil trdne temelje glasbenemu delovanju v Šmartnem šmarski učitelj, skladatelj, prevajalec in publicist Fran Serafin Adamič.

Poleg otroškega šolskega zbora je vodil še cerkveni zbor, v katerem so prepevale tudi njegove hčere in žena. Ohranjena pravila čitalnice pa dokazujejo, da je imela šmarska čitalnica tudi čitalniški pevski zbor. Žal je bila tudi ta dokumentacija uničena ob okupatorjevem požigu leta l941. O Franu Serafinu Adamiču je mogoče najti nekaj zapisov v Učiteljskem tovarišu. V njem je objavljal tudi prispevke o zgodovini glasbe in prevode člankov iz tuje literature o razstavah glasbil in glasbenih del v Parizu in Londonu. Učiteljski tovariš pa hrani tudi okoli 20 Adamičevih skladb, ki so nastale v času njegovega službovanja v Šmartnem pri Litiji. Te skladbe, kot tudi Adamičevo življenje, je bilo prvič predstavljeno na dokumentarni razstavi, ki jo je pripravilo Ustvarjalno središče Breznikar, v sklopu prireditve Knjižnice Litija ob 135-letnici šmarske narodne čitalnice.

Fran Celestin (1843–1895)


40

Fran Serafin Adamič je v Učiteljskem tovarišu v letih 1862–1868 objavil 20 skladb, potem pa je zaradi novega šolskega zakona obmolknil, vendar skladati ni nehal

Iztrgani pozabiV Ustvarjalnem središču Breznikar smo v zadnjem desetletju z različnimi dogodki in prireditvami pozabi iztrgali rojake in v Šmartnem delujoče osebnosti, ki so pomembno zaznamovale slovenski kulturni prostor v drugi polovici 19. stoletja in so tudi dragocen kamenček v mozaiku evropske in slovanske kulture. Učilnico našega zavoda smo spremenili v muzejsko sobo, v kateri smo uredili spoštljivo domovanje njihovemu spominu in delom.

Spominska svečanost ob 100-letnici prihoda skladatelja Alojzija Mihelčiča v_ Veliko Štango za organista in učitelja, v sodelovanju s krajevno skupnostjo _ Velika Štanga, župnijska cerkev sv. Antona v Veliki Štangi, 1. junij 1997.

Okrogla miza na temo Izobraževanje za obrt nekoč in danes, ob 100-letnici_ ustanovitve obrtno-nadaljevalne šole v Šmartnem, Kulturni dom v Šmartnem,_ 18. november 1998.

Razstava obrtnih spričeval in dokumentarnega gradiva o ustanovitvi in_ delovanju obrtno-nadaljevalne šole v Šmartnem, Kulturni dom v Šmartnem _ 18. november 1998.

Strokovno spopolnjevanje učiteljev osnovnih in srednjih šol, program ročno_ vezenje, v učilnici Ustvarjalnega središča Breznikar, 13. do 16. leta 1999.

Izdaja publikacije Obrtno šolstvo v Šmartnem pri Litiji 1898-194l, avgust_ 1999.

Strokovno spopolnjevanje učiteljev osnovnih in srednjih šol, program ročno_ vezenje, v učilnici Ustvarjalnega središča Breznikar, 2. do 5. 11. 1999.

Razstava vezenin Utrinki iz slovenske vezeninske umetnosti; izdelki 24_ domačih ustvarjalk in ustvarjalcev, ter vezeninski opusi Frančiške Feigel,_ Majde Knific in Jakobine Pahor Pugelj, Kulturni dom v Šmartnem 3. – 13. 2.__ 2000.

Razstava vezenin v Veliki Štangi, Stara šola, 3. 9. 2000.

�

�

�

�

�

�

�

�

Magda Breznikar

41

Evropski dan brez avtomobila, likovno ustvarjanje pred šmarsko cerkvijo,__ 22._9._2000.

Prireditve v Tednu vseživljenjskega učenja (20 prireditev) 16. – 22. 10. 2000,Razstava mojstrovin – gobelinov Mileta Groznika, steklarskih unikatov_

Romana Groznika in rezbarskih unikatov Milana Lovšeta, Osnovna šola_ Šmartno, 22. 10. 2000.

Razstava pletenih in kvačkanih čipk Jakobine Pahor Pugelj v Veliki Štangi,_ Kulturni dom v Veliki Štangi, 29. 10. 2000.

Razstava starih knjig iz zasebnih knjižnic z naslovom Slike iz Narodne_ čitalnice in slovenskega bralnega društva, ki so jo pripravili člani študijskega_ krožka Beremo z Manco Košir, avla Občine Litija, 6. – 17. 11. 2000.

Razstava Slike iz Narodne čitalnice in Slovenskega bralnega društva, ob_ 200-letnici rojstva dr. Franceta Prešerna, Kulturni dom Šmartno, 21. 11. – 3._ 12. 2000.

Sodelovanje na l. festivalu vzgoje in izobraževanja; prikaz vezenja učenk-_ osnovnošolk, razstava narodnih ornamentov iz zbirke Alberta Siča ter vezenin_ šmartinskih narodnjakinj iz leta 1898, Celjski sejem, 10. 4. 2001.

Razstava Vinski grozd – cvetica, razstava vezeninskih izdelkov Magde_ Breznikar, Vipavski križ, 24. 11. – 3. 12. 2001.

Razstava vezeninskih vajenic učenk krožka vezenja iz OŠ Šmartno in Litija,_ Knjižnica Litija, 11. 4. 2002.

Slovesnost ob 330-letnici prihoda barona Janeza Vajkarda Valvasorja na grad_ Bogenšperk, Bogenšperk, 1. 10. 2002.

Mednarodni simpozij »Davorin Hostnik med Slovenijo in Rusijo«, ob njegovi_ 150-letnici rojstva, Kulturni dom v Šmartnem pri Litiji, 3. 9. 2003.

Razstava dokumentarnega gradiva o delu in življenju Davorina Hostnika,_ Kulturni dom v Šmartnem, 3. 9. 2003.

Izdaja spominske kuverte in spominskega žiga Davorina Hostnika ter_ razstava poštnih znamk, na Pošti Šmartno, 3. 9. 2003.

Bralni maraton v počastitev 150-letnice rojstva Davorina Hostnika, Kulturni_ dom v Šmartnem, 13. 9. 2003.

Izdaja in predstavitev zbornika Davorin Hostnik med Slovenijo in Rusijo,_ november 2004, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.

Slovesnost ob 140-letnici rojstva rojaka dr. Franja Rosine, najtesnejšega_ sodelavca generala Rudolfa Maistra, slavnostni koncert orkestra Slovenske_ vojske, 24. 10. 2003 v Kulturnem domu v Šmartnem.

Razstava narodnih ornamentov na pirhih in kožuhih iz zbirke Alberta Siča, ob_ 140-letnici njegovega rojstva, 3. 4. 2005 v kapeli na Pungartu.

Delegacija iz Kursko Rilske nadškofije, ki jo vodi nadškof German si ogleda_ muzejsko zbirko Davorina Hostnika, 2. 8. 2005, v muzejski sobi v Ustvarjalnem_ središču Breznikar.

Dan odprtih vrat. Prvič so predstavljene knjige, pisane v metelčici, šmarskega_ dekana Jožefa Burgerja, rokopis prevoda češke igre Inserat rojaka Franja_ Marna in nekaj letnikov slovstvenega glasila »Jezičnik« rojaka Josipa Marna_ iz Dragovškega, ki ga je izdajal 30 let in v njem zapustil neprecenljiv zaklad_ slovenske slovstvene zgodovine z opisi več kot 250 slovenskih pisateljev. Na_ ogled so bili še knjižni izvodi dramskih prevodov Davorina Hostnika,_ objavljeni v Slovenski Taliji, 8. 2. 2006, muzejska soba v Ustvarjalnem središču_ Breznikar.

�

��

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�

�


42

Muzejsko zbirko Davorina Hostnika in drugih eksponatov si ogleda vojaški_ ataše Rusije v Sloveniji Vladimir Bobkov s predstavniki Zveze Slovenskih_ častnikov, 21. 4. 2006, muzejska soba v Ustvarjalnem središču Breznikar.

Muzejsko zbirko Davorina Hostnika in drugih eksponatov iz druge polovice_ 19. stoletja si ogleda dr. Iskra Čurkina, ruska znanstvenica iz Moskve, 17. 6. _ 2006, muzejska soba v Ustvarjalnem središču Breznikar.

Razstava Častnih bukev 1853–1877 in 1879–1896, ki so bile ohranjene pred _ požigom leta 1941 in jih je na prošnjo Magde Breznikar izjemoma posodil _ Slovenski šolski muzej, da smo z njimi počastili petnajstletnico samostojne_ Slovenije. Gostja večera je bila Jelena Hostnik iz Rusije, ki ji je predsednik_ države dr. Janez Drnovšek 22. junija v predsedniški palači, na pobudo našega_ zavoda, podelil državno odlikovanje za podarjeno dokumentarno gradivo_ in osebna darila Davorina Hostnika. Dogodek so z nastopom obogatili učenci_ krožka ruskega jezika: Ana, Izidor in Patrik Benedičič, Andreja Gradišek in_ Aleš Turšič, 23. junij 2006, muzejska soba v Ustvarjalnem središču Breznikar.

Razstava albuma fotografij šestdesetih zastopnic ženskih podružnic in_ društev sv. Cirila in Metoda, ki so ga podarile Luki Svetcu za 70. rojstni dan. _ Za razstavo ob 180-letnici Svetčevega rojstva ga je na pobudo Ustvarjalnega_ središča Breznikar posodila njegova potomka Milica Lavrenčič in je bil prvič_ po 110. letih razstavljen v avli občine Litija, 9. 10. 2006.

Razstava Valvasorjeve korespondence s Kraljevo družbo v Londonu in_ faksimilnega natisa velike grbovne knjige, muzejska soba v Ustvarjalnem_ središču Breznikar, 14. 12. 2006.

Razstava dokumentarnega gradiva, v sklopu prireditve ob 135-letnici narodne_ čitalnice v Šmartnem, Kulturni dom, 5. 5. 2007.

Razstava Hvaležen spomin narodnjakom. Dokumentarno gradivo Frana_ Serafina Adamiča, Jožefa Burgerja, bratov Josipa in Franja Marna, Davorina_ Hostnika in dr. Franja Rosine, galerija v knjižnici Šmartno, julij in avgust__ 2007.

�

�

�

�

�

�

�

Slavnostna akademija Knjižnice Litija in Kulturnih društev ob 135-letnici Narodne čitalnice v Šmartnem; slavnostnigovornik dr. Janez Juhant

Magda Breznikar

43

kNJIžNIcA LITIJA – STIČIŠČE TrAdIcIJE IN SOdOBNOSTI

Mateja PREMK

UvodJorge Luis Borges je nekoč dejal: »Nebesa sem si vedno predstavljal kot nekakšno knjižnico«. Verjetno je s tem mislil na knjižnico kot miren in prijeten kraj, z lepo urejenim prostorom, napolnjenim s knjigami, kjer mu izurjeni bibliotekarji ustrežejo v vsaki želji. A knjižnica je z razvojem informacijske tehnologije postala vse prej kot miren prostor. Prostor s knjigami je dopolnil živahen informacijski center, ki poleg knjižnega gradiva nudi tudi informacije na modernih nosilcih, kot so DVD-ji, CD-romi, interaktivni jezikovni tečaji in tudi zvočne knjige. Tako za študij, kot za zabavo pa knjižnice nudijo računalnike, ki pa danes predstavljajo pomembno vlogo v informacijskem opismenjevanju. Da bodo knjižnice še naprej učinkovito zadovoljevale uporabnikove vedno bolj kompleksne potrebe po informacijah, se bodo morale prilagoditi okolju, kjer delujejo. Le tako bodo lahko opravljale svoje poslanstvo.

Tudi Knjižnica Litija poskuša v svojo ponudbo vključiti čim več raznovrstnega gradiva, v okviru njenih finančnih zmožnosti. Zavedamo se, kako pomembno je, da delujemo v prid lokalne skupnosti, promoviramo branje, zagotavljamo dostop do informacij in poskušamo približati kulturne dejavnosti prebivalcem lokalne skupnosti. Predvsem s promoviranjem branja bomo ohranili tradicionalno vlogo in poskrbeli da knjige ne bodo ostale pozabljene. Branje nam namreč omogoča, da si razširimo obzorja, popelje nas v domišljijski svet in nas seznani z določeno problematiko. V knjižnici vsakodnevno potekajo različne dejavnosti, kot so: učenje, druženje in preživljanje prostega časa, uporabljanje računalnikov in dostopanje do elektronskih vsebin. Zaradi svoje vsestranske namembnosti zato tvori kompleksno okolje, kjer prihaja tudi do konfliktnih situacij. Glavni povod le teh je prav različno dojemanje namembnosti knjižnice, predvsem vpeljevanje sodobnih elementov v tradicionalno pojmovanje oziroma definiranje knjižnice. Mlajši uporabniki doživljajo knjižnico kot prostor, kjer se srečujejo in klepetajo, uporabljajo računalnike za delo, zabavo, poglabljajo znanje jezikov. Knjižnica postaja vedno bolj glasen, družaben prostor, kar pa moti starejše uporabnike, ki imajo drugačna pričakovanja, kar se tiče knjižnice, predvsem iščejo mir in zahtevajo nemoteno brskanje ter iskanje gradiva.

Tudi mnogi knjižničarji poskušajo oblikovati knjižnične prostore v bolj modernem stilu in čim bolj neformalne, že sam videz zgradbe je postal skrbno načrtovan s strani arhitektov. S tem naj bi privabili ljudi, ki bi se družili s prijatelji, se sprostili in si v prijetnem okolju poiskali želeno gradivo. A v nekaterih primerih z željo po sodobnih storitvah in prostorih pozabijo na tradicijo in osnovne naloge, ki jih mora nuditi knjižnica.

Bibliotekarka – pripravnica v Knjižnici Litija

44

Poslanstvo splošnih knjižnicKnjižnica Litija je bila ustanovljena z namenom, da je na voljo prebivalcem lokalne skupnosti, a trudimo se, da bi presegli to mejo in s svojimi storitvami poskušamo pritegniti širšo množico. Informacijsko opismenjevanje in branje sta pomembni dejavnosti, ki pa nimata meja. Knjižnica tako zagotavlja dostop do znanja, informacij in iz domišljije porojenih del s pomočjo različnega knjižničnega gradiva in storitev ter je brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe.

Namen splošne knjižnice je posredovanje knjižničnega gradiva in storitev na različnih medijih, s čimer zadovoljuje potrebe posameznikov in skupin po izobraževanju, informacijah in razvoju osebnosti, vključno s sprostitvijo in razvedrilom. Splošne knjižnice imajo pomembno vlogo pri razvoju in vzdrževanju demokratične družbe, saj zagotavljajo posamezniku dostop do obsežne in pestre zbirke znanja, idej in mnenj (IFLA načela, 2000).

Knjižnica Litija je odsev lokalne skupnosti, center, kjer potekajo vse dejavnosti, ki so kakorkoli povezane z učenjem ali pa prostim časom. Knjižničarji pa imamo pomembno vlogo tako pri razvoju posameznikov kot tudi družbe. Za uspešno delo moramo poznati okolje, kjer delujemo, sedanje in bodoče potencialne uporabnike, da bomo lahko nudili kvalitetne storitve in privabili nove člane. Delo z uporabniki zahteva usposobljenost knjižničarjev v odnosih komunikacije z javnostjo in predvsem zavezanost kontroli emocionalnih stanj. Od človeka, ki dela z ljudmi, pričakujemo, da bo prijazen, urejen, strokoven, korekten, pozoren, da bo prilagodil svoje emocionalno doživljanje in izražanje zahtevam profesionalne vloge oziroma željam in pričakovanjem strank. (Deučič, 2002).

Za uspešno delovanje knjižnic pa moramo sodelovati in se prilagajati tako knjižničarji, kot tudi uporabniki. Tudi članstvo v knjižnici prinese določene dolžnosti, ki jih morajo uporabniki upoštevati. S tem pa bi se izognili konfliktnim situacijam, ki nastajajo v tovrstnem okolju in omogočili prijetnejše sodelovanje.

Vloga Knjižnice Litija v lokalni skupnostiZametki knjižnice v Litiji segajo v leto 1885, ko je bila ustanovljena društvena

čitalnica pri družbi sv. Cirila in Metoda. Leta 1909 je na področju Litije delovalo Sokolsko društvo, ki je v svoje de-lovanje vključevalo tudi knjižnico. Ta je prenehala delovati v letu 1941.

Informacijskoopismenjevanje in branje nimata meja

Knjižnica je odsev lokalne

skupnosti

Razglednica odposlana iz Litije 1899

Mateja Premk

4�

Po drugi svetovni vojni pa je mesto dobilo ljudsko knjižnico, ki je delovala v prostorih dekliškega doma na Stavbah. Knjižnica se je skozi leta veliko selila, v letu 1982 pa je dokončno našla mesto na Parmovi ulici, kjer deluje še danes (Konjar, 1985). Vse od ustanovitve, pa do danes se razvija in diha skupaj z mestom ter prebivalci Litije. Poleg tradicionalne hrambe knjig je knjižnica uspešno sledila napredku in se razvila v informacijski center, ki ga mesto nedvomno potrebuje.

Po IFLA smernicah splošna knjižnica predstavlja lokalno skupnost in spremlja njeno dogajanje na več načinov: z vzdrževanjem domoznanske zbirke, z razstavami, urami pravljic, z objavami člankov lokalnega pomena, s pripravo kulturnega programa in upoštevanjem kulturnih interesov pri izboru gradiva. Spodbujati mora osnovne sposobnosti, kot so branje, pisanje in računanje, saj so le te osnovne za vključitev v družbo.

Za lokalno skupnost je splošna knjižnica ključnega pomena, saj zbira, ohranja in predstavlja lokalno kulturo. Pomembnosti te funkcije se dobro zavedamo, zato svoje prostore vsak mesec izkoristimo za čim večje število prireditev, ki se jih udeležujejo tako mlajši, kot starejši. Pomembno je, da podpiramo in spodbujamo kulturno udejstvovanje lokalnih ustvarjalcev ter pripeljemo čim več uveljavljenih pisateljev in umetnikov, ki smo jih do sedaj spoznavali le preko njihovih knjižnih del in javnih medijev. Tako uporabniki obiskujejo dogodke, kot so ure pravljic, razstave, literarni večeri, potopisna predavanja in druge atraktivne prireditve, ki jih vključujemo v svoje delovanje. Z njimi si prizadevamo povečati možnosti za preživljanje aktivnega prostega časa in privabiti čim več uporabnikov, da z nami spoznavajo nove razsežnosti kulture in umetnosti. Knjižnica predstavlja ogledalo lokalne skupnosti, zato se moramo še naprej truditi za uspešno delovanje in predstavljanje mesta. Ob tako bogati zgodovini bralnih aktivnosti in trudu naših prednikov ne smemo zavreči tako bogate intelektualne zbirke. Knjižnica kot ustanova je namreč zakladnica znanja.

Knjižnica se je trudila v goste privabiti znane ustvarjalce: Ivo Zorman v pogovoru z Jožo Konjar

Knjižnica Litija - stičišče tradicije in sodobnosti

4�

Urbanija jo je označil kot srce institucije, duh družbe, edina učinkovita shramba rodovnega spomina, živa shramba pretekle kulture in vzdrževalka intelektualne aktivnosti pričakovane prihodnosti (Urbanija, 2004, str. 78).

Tradicionalno in sodobno v Knjižnici Litija Vloga splošne knjižnice se je z hitrim razvojem informacijske tehnologije skozi leta spremenila. V tradicionalno okolje, kjer so se hranile in izposojale knjige je vstopila sodobna tehnologija, brez katere danes ne moremo uspešno funkcionirati. Izposojevalne kartone so zamenjale črtne kode, marsikje pa so osebne storitve zamenjale naprave, ki jih imenujemo knjigomati. Mlajši uporabniki se napredku uspešno prilagajajo, kajti izobraževalne ustanove dajejo velik poudarek prav na informacijsko opismenjevanje. Starejšim uporabnikom pa je sodobna tehnologija tuja, zato se težje soočajo s spremembami. Tudi v knjižnici prihaja do podobnih težav.

Marsikdo si predstavlja knjižnico kot miren prostor s prijaznimi uporabniki, ki v tišini brskajo po knjižnih policah. Tipičen stereotip knjižnice, ki jo vedno predstavlja kot tihi, umirjeni prostor, kjer je šepetanje prej zapoved kot pravilo. Pri glasnem klepetanju te na vsakem koraku čaka očitajoč pogled. Danes sodobna knjižnica predstavlja informacijski center, kjer je omogočen dostop do gradiva in informacij na različnih nosilcih. Knjižnica je postala prostor, kjer se družijo prijatelji, sošolci, starši z otroki, vsak prihaja z različnim namenom: si sposoditi knjigo in pri tem še pokramljati z izposojevalcem ali z znancem, ki ga po dolgem času srečamo; uporabiti računalnik za pregled elektronske pošte ali druženje preko spletnih klepetalnic. Gre za srečevanje tradicionalnega in sodobnega in s tem popolnoma različno doživljanje knjižnice.

Knjižnica Litija s svojimi kapacitetami poskuša oblikovati prostor, kjer se bodo izvajale tako tradicionalne, kot tudi sodobne storitve. Pomembno je namreč, da uspešno zadovoljimo uporabnikove potrebe po informacijah. Na voljo imamo 660 m² prostora, v katerem hranimo večvrstno gradivo, še vedno pa dajemo velik poudarek na knjižno gradivo, ki je med starejšimi uporabniki najbolj priljubljeno. Pomemben del zbirke pa predstavlja tudi medioteka, kjer se nahaja gradivo na elektronskih nosilcih, ki jih stroka poimenuje tudi neknjižno gradivo. Tu so vključeni jezikovni tečaji, CD-romi, DVD-ji in videokasete s filmi in risankami. Časopisna čitalnica vsebuje preko 130 naslovov revij in časopisov, ki jih uporabniki lahko prosto pregledujejo v čitalnici ali pa si jih izposodijo na dom. Knjižnica je pričela tudi s projektom vseživljenjskega učenja. V ta namen smo pridobili 6 novih računalnikov, ki bodo opremljeni s primernimi vsebinami. Poleg tega pa bo nudila gradivo, ki bo vsem znanja željnim uporabnikom v pomoč pri učenju. Tudi pri najmlajših uporabnikih se trudimo, da bo zanje dobro poskrbljeno.

Na privlačnem mladinskem oddelku jim, poleg knjig, slikanic zanimivih oblik in strokovne literature, nudimo tudi didaktične igrače in sestavljanke. S tem jim poskušamo omogočiti čim bolj prijetno druženje v družbi igrač in svojih vrstnikov. Morda pa se pri tem razvije tudi ljubezen do knjige.

Knjižnica kot tih in umirjen prostor

je tipičen stereotip

Novo v knjižnici: medioteka

– zbrano neknjižno

gradivo

Mateja Premk

47

»Poslušamo zgodbo in obvezno pogledamo vse nove knjige!« Vrtec na obisku 2005

Knjižnica mora znati privabiti uporabnike, da bodo preživljali proste trenutke v družbi gradiva, ki ga knjižnica hrani in z uporabo storitev, ki jih s svojo namembnostjo nudi. Prosti čas vključuje izbiro novih del na knjižničnih policah, ki so rezultat ustvarjalnosti in želje po branju, ki je uporabnikom ne manjka. Poleg izbire gradiva pa knjižnica nudi tudi prostor za klepet in druženje, svetovanje pri izbiri čtiva. Obisk knjižnice lahko postane ritual, v katerega lahko vključiš tudi prijatelja, ki se tudi navdušuje nad branjem. Tako se skupaj odločata o izbiri knjige, si priporočata določene naslove, ki sta jih že prebrala, odkrivata zanimive naslovnice in se hkrati družita. Knjižnica Litija je v ta namen uvedla akcijo Moja najljubša knjiga, kjer uporabniki izberejo tri knjige po njihovem okusu, mi pa jih izpostavimo drugim bralcem. Tako prihaja do interakcije različnih bralnih okusov, oblikujejo se predlogi, ko bralec nima ideje pri izbiri knjige. Predvsem pa je to spodbuda za mlade bralce, ki v tej akciji radi sodelujejo. Najbolj imenitna se jim zdi razstava z omenjenim imenom (včasih tudi fotografije) osebe, ki razstavlja, na koncu pa jih čaka tudi knjižna nagrada za vloženi trud. To bi lahko bil motiv za spodbujanje branja pri mladih, kajti ob poplavi DVD-jev z risankami in filmi, ki so za njih najbolj zanimiv medij, jih moramo privabiti nazaj k knjigam in branju. Uspeva pa nam tudi z akcijo Bralna značka, ki jo izvajamo skupaj s pedagogi osnovne šole. Mladi bralci se v šolskem letu lotevajo branja priporočenih knjig, na koncu pa so za uspešno opravljeno Bralno značko primerno nagrajeni. Podobno izvajamo Cici bralno značko – spodbujanje k branju predšolskih otrok, kjer pomembno posredno vlogo med knjižnico ter starši in otroki odigrajo vrtci oz. vzgojiteljice.

Sedmošolce k branju spodbujamo v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo RS ter projektom pod njihovim pokroviteljstvom »Rastem s knjigo«. Knjižnico

Obisk knjižnice naj postane ritual


48

obiščejo, se srečajo z literarnim ustvarjalcem, navadno iz domačega okolja, po obisku knjižnice in literarnem srečanju prejmejo v dar še knjigo.

V knjižnici potekajo tudi študijske dejavnosti, kot so učenje, pisanje domačih nalog, seminarjev, učenje jezikov. Računalniki in tehnologija, ki spada zraven, morajo biti na voljo tudi za resno delo, ki zahteva mirno okolje in zbranost. Strokovnjaki menijo, da mora knjižnica za učinkovito preživljanje prostega časa nuditi določene storitve, ki se kažejo predvsem kot pomoč pri izbiri gradiva, pri informacijskem opismenjevanju, v oblikovanju študijskega prostora in prostora za sprostitev (Novljan, 2005, str. 636).

Splošne knjižnice nudijo gradivo, ki predstavlja hrambo velike količine znanja. Vendar pa je težko ovrednotiti, kako znajo knjižnice zbrano znanje uporabiti kot potencial za oplemenitev in rast znanja ter idej (Novljan, 2004). Potreba po obiskovanju knjižnice se spreminja v zelo zaželeno navado, meni Novljanova, če pa bodo knjižnice želele to obdržati, se bodo morale osredotočiti predvsem na razvijanje pismenosti, zlasti bralne in vzdrževanje ter razvijanje tradicionalne knjižnice ob elektronski (Novljan, 2005, str. 637). Tudi v Knjižnici Litija poskušamo najti srednjo pot, ki ne bo odklanjala tehnološkega napredka, hkrati pa bo poskušala ohraniti tradicionalne funkcije. Zavedamo se namreč pomembnosti knjige, ki se je skozi zgodovino izkazala za poglaviten medij in tudi danes predstavlja temeljno vlogo pri izobraževanju. Zato smo računalnike, ki so namenjeni za samostojno učenje ali strokovno imenovano E-knjižnico, umestili v središče knjižnice, kjer se nahajajo police s priročnim gradivom na oddelku za odrasle. Tako poskušamo združiti tradicionalne elemente s sodobno platjo naše knjižnice in s tem omogočiti uspešno delovanje sodobnega informacijskega centra, v katerega se knjižnica z razvojem sodobne tehnologije nedvomno spreminja.

Konfliktne situacije v splošnih knjižnicahZaposleni v splošni knjižnici se vsakodnevno soočamo z določenim številom uporabnikov, ki predstavljajo odsev lokalne skupnosti. Gre za raznolikost predvsem v narodni pripadnosti, pri osebah, ki potrebujejo posebno gradivo zaradi zdravstvenih oziroma drugačnih težav, ali pa preprosto kdo izstopa s svojimi karakternimi lastnostmi. Skupek vseh faktorjev tvori kompleksno okolje. Najpogostejši konflikti nastanejo zaradi neupoštevanja pravil knjižnice, kot je zavračanje plačila zamudnine za izposojeno gradivo, izgubljeno ali poškodovano gradivo, povzročanje nemira in pa vandalizem. Da bi se temu izognili v čim večji meri, poskušamo uporabnike seznanjati s pravilnikom, predvsem pa pri izposoji gradiva poudariti oziroma opozoriti na zamudnino. Do konfliktnih situacij lahko privede tudi neustrezno ravnanje bibliotekarjev, neizkušenost, neprijaznost, nepoznavanje pravilnika poslovanja knjižnice in cenika storitev, preobremenjenost, nezadovoljstvo s poklicem in še mnogo dejavnikov. Delo z uporabniki zahteva usposobljenost knjižničarjev v odnosih komunikacije z javnostjo in predvsem zavezanost kontroli emocionalnih stanj (Deučič, 2002).

Združujemo tradicionalne

elemente s sodobno

platjo knjižnice

Konflikti nastajajo ob

neupoštevanju pravil

Mateja Premk

4�

A vendar je težko kontrolirati emocionalna stanja, saj se v življenju srečujemo s številnimi dogodki, ki na človeka delujejo obremenilno, tudi če jih posameznik obravnava kot pozitivne. Na delo večkrat prinesemo s seboj težave, ki nas pestijo, kot je izguba bližnjega, stres in duševne težave, zlorabe ali nesreče. To vpliva tudi na delo z uporabniki in na odnose s sodelavci.

Konflikti nastajajo lahko tudi zaradi preobremenjenosti bodisi na delovnem mestu bodisi v privatnem življenju. Stresnim situacijam in obremenitvam se v življenju ne moremo izogniti, lahko pa se s primernim soočanjem izognemo negativnim posledicam. Tako bomo ohranjali dobro delovno vzdušje v knjižnici in skrbeli za ustrezen nivo kvalitete.

Na uspešno delovanje na delovnem mestu pa nedvomno vpliva tudi strokovnost zaposlenega in »čustvena inteligenca«, ki ji dajemo v knjižnici velik poudarek. Ob nenehnemu izobraževanju, sprotnemu sledenju trendov in obiskovanju strokovnih izpopolnjevanj se naša osebnost na izzive in tudi konflikte odzove na bolj izpopolnjen, profesionalen način. To pa je pomembno predvsem pri delu z uporabniki, kjer strokovnost ne sme izostajati.

ZaključekSplošne knjižnice so javne ustanove, ki delujejo v ritmu in usklajeno z lokalno skupnostjo, v kateri so locirane. Kot javne ustanove so dostopne vsem prebivalcem, ki se želijo včlaniti v knjižnico in uporabljati njene storitve. Bibliotekarji se tako vsakodnevno srečujemo z različnimi uporabniki in njihovimi bolj ali manj kompleksnimi željami. Pri delu z ljudmi velikokrat pride do konfliktnih situacij in bibliotekarji smo vsekakor temu podvrženi. V knjižnici se srečujejo uporabniki z vedno bolj zahtevnimi informacijskimi potrebami, kajti z razvojem informacijske tehnologije so se knjižnice preoblikovale v informacijske centre. S tem se je razširil tudi krog uporabnikov, ki drugače dojemajo namembnost in vlogo te ustanove. Gre za sovpadanje tradicionalnega in modernega. Poleg zadovoljevanja uporabnikovih potreb, pa imamo knjižničarji tudi druge pomembne naloge, ki jih uporabniki ne vidijo, saj je njihova predstava o delu knjižničarjev velikokrat zmotna in zato tudi poklic bibliotekarja premalo priznan in cenjen. Tu so dela kot je katalogizacija, zbiranje domoznanskega gradiva, nakup in obdelava gradiva, pripravljanje statistik, pripravljanje razstav in kulturnih prireditev ter še veliko drugih dejavnosti.

Knjižnica mora tudi zbirati, ohranjati in predstavljati lokalno kulturo. Vse to nam nalaga poslanstvo, ki ga z veseljem opravljamo, saj se zavedamo, kako pomembna je naša prisotnost v družbi.

V Knjižnici Litija si prizadevamo ustvarjati okolje, ki bo prijazno za vse uporabnike. Z dostopom do sodobne informacijske tehnologije in ohranjanjem tradicionalne vloge knjižnice, ki še vedno daje velik poudarek knjigi, se trudimo približati vsem generacijam.

Konflikti nastajajo tudi zaradi neustreznega ravnanja bibliotekark

Danes uporabniki drugače dojemajo pomen in vlogo knjižnice


�0

Knjige predstavljajo zakladnico preteklega znanja in temelje sedanjega intelektualnega razvoja, knjižnica pa mora hraniti in negovati to bogastvo, kljub poplavi elektronskih medijev in interneta. »Knjiga je nekaj več, kot besedna struktura. Je dialog, ki ga začne s svojim bralcem. Ta dialog je neskončen, književnost je neizčrpna in to zaradi preprostega razloga – ker je vsaka knjiga taka. Knjiga ni stvar brez komunikacije: je razmerje, je opora neštetih razmerij«, je nekoč zapisal Jorge Luis Borges.

LiteraturaDEVČIČ, B. 2002. Emocionalno delo javnih uslužbencev. V: Socialno delo, let. _

41, št. 6, str. 335-340NOVLJAN, S. 2004. Izobraževalna moč splošnih knjižnic. V: Knjižnica, let. 48,_

št. 3, str. 107-124NOVLJAN, S. 2005. Čas prostosti v knjižnici. V: Rast: revija za literature,_

kulturo in družbena vprašanja, let. 16, št.6, str. 635-643Splošne knjižnice: IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice. 2002._

Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnicaKONJAR, J. 1985. Sto let knjižničarstva v Litiji. Litija: Zavod za izobraževanje_

in kulturo

�

�

�

�

�

Mateja Premk

�1

POSEBNE zBIrkE kNJIžNIcE LITIJA

Erna JURIČ

Domoznanska zbirkaČe bi naključnemu obiskovalcu ali obiskovalki knjižnice postavila vprašanje, kaj je domoznanstvo, bi verjetno le skomignil z rameni. No, mogoče bi se med njimi le našel kdo, ki bi vedel, da se gradivo z domoznansko vsebino nahaja na oddelku za odrasle, da je ločeno od ostalega gradiva in da ga je možno bolj ali manj uporabljati le v čitalnici. V bibliotekarstvu domoznanstvo označuje dejavnost zbiranja, obdelovanja in hranjenja knjižnega ter neknjižnega gradiva, ki zajema zgodovinski, geografski, etnološki, družbeni in kulturni utrip območja, ki ga knjižnica s svojim delovanjem pokriva. Samo zbiranje, obdelava in hranjenje domoznanskega gradiva pa ni dovolj. Namen domoznanske dejavnosti v knjižnici je tudi nudenje in posredovanje domoznanskih informacij, tekoče informiranje prebivalcev z aktualnimi dogodki in dogajanjem na njihovem območju, omogočanje prikaza zgodovine in razvoja določenega območja in informiranje o dosegljivosti gradiva o določenem območju. Na ta način je knjižnica s svojo domoznansko zbirko najbolj povezana s svojim okoljem.

Domoznansko gradivo se je v Knjižnici Litija začelo načrtno zbirati po letu 1991, ko je bil sprejet dokument Domoznanska dejavnost v knjižničnem informacijskem sistemu Slovenije.Tako zbiramo vse vrste gradiva, ki je vezano na območji občin Litija in Šmartno pri Litiji:

monografske publikacije avtorjev, ki izhajajo s področja obeh občin in tiste, ki_ govorijo o našem področju in naših ljudeh;

serijske publikacije: zbornike, glasila delovnih organizacij, šolska glasila,_ poročila sej občinskih svetov in podobno;

polpublicirano gradivo: diplomske, magistrske naloge, doktorske disertacije,_ raziskovalne naloge;

kartografsko gradivo;slikovno gradivo: fotografije, razglednice;avdio in video gradivo, elektronske vire;drobni tisk: prospekti, plakati, vabila, koledarji in drugo;članke iz dnevnih časopisov in revij.

Domoznansko knjižno gradivo se nahaja na oddelku za odrasle v Knjižnici Litija na policah z oznako domoznanstvo. Ostalo gradivo pa se zaradi pomanjkanja prostora nahaja v kletnih prostorih v arhivu. Do konca leta 2006 smo imeli v domoznanski zbirki zajetih 484 izvodov knjig, 400 enot periodike, 737 enot fotografij in razglednic, 26 enot kartografskega gradiva in okoli 8.000 člankov lokalnega pomena. Domoznanska zbirka se bogati in dopolnjuje z nakupi in darovi posameznikov, ki jim ni vseeno za ohranjanje lokalne zgodovine in dediščine.

�

�

�

��

Bibliotekarka v Knjižnici Litija, odgovorna tudi za razvoj domoznanske zbirke

Knjižnica je s svojo domoznansko zbirko najbolj povezana z okoljem

52

Med knjižnim gradivom najdemo prave bisere. Tako imamo originalne izdaje knjig Rudolfa Badjure, ki ima velik prispevek pri razvoju izletništva in organiziranega smučarstva pri nas: Na Triglav, u kraljestvo Zlatorogovo (1922, hrv. različica), Jugoslovenske Alpe, I. deo: Slovenija (1922, hrv. različica), Smučar (1924), v kateri piše navodila za vse nejeverne Tomaže, kako pridejo »v to bratovščino zdravih in vedno mladih«, naj puste »enkrat mestno blato in meglo, zakajeno kavarno, zatohlo gostilno, godbo, ples in peč, oprtaj smučke in hajd z nami na sneg, na solnce!«, Sto izletov (1930), ki jo je izdal v samozaložbi, Zimski vodnik po Sloveniji (1934), kjer je v uvodni besedi zapisal, da jo poklanja »prijateljem zimske prirode, ki so te naše vere, dobre volje in se nočejo postarati« in upa da ne bo »preveč v nadlego na prelestnih zimskih potih po lepi Sloveniji«. Dolenjcem in prijateljem Dolenjske pa je namenil knjižico Čez Polževo na Dolenjsko (1935).

Anton Medved je kot duhovnik štiri leta služboval v Konjšici (1900–1904). Bil je pesnik in dramatik, do svoje smrti leta 1910 je med drugim izdal dve knjigi poezij, izvirnika se nahajata tudi v naši domoznanski zbirki. V knjižici z naslovom Pogled na prvo četrtstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani iz leta 1910, najdemo zapise o delovanju Ciril Metodove družbe, ki je bila ustanovljena leta 1884. Načeloval ji je Luka Svetec, ki je bil kot politik 1863 leta izvoljen v kranjski deželni zbor, zagovarjal pravice Slovencev in bil narodni buditelj. Podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda je ustanovil tudi v Litiji. O delovanju v Litiji in okolici je v knjižici zapisano: »V Litiji ni ženske podružnice, a šmartinsko-litijske Slovenke včlenjene v ondotni mešani podružnici so najmarljivejše in najiznajdljivejše činiteljice za družbeni prospeh. Samih pokroviteteljnin so nabrale v teku let 42. Slava njihovemu vztrajnemu delovanju! Celo otroke so navdušile za narodno delo. Neko nedeljo meseca velikega srpana 1894, so otroci v Šmartinu poleg Litije vprizorili otroško veselico. Dar, ki so ga bili nabrali, je prinesla majhna deklica gospe Svetčevi s poročilom: »To smo nabrali danes pri naši veselici za družbo sv. Cirila in Metoda, ki kupuje otrokom katekizme in jim napravlja šole.« Gibanje slovenskih malčkov v družbeni prid se pojavlja v zadnjem času mnogokod na jako krasen način.«

Mitja Bartenjev, pravnuk Luke Svetca, je podaril sedem številk Slovenskega naroda iz let 1892 in 1896, kjer je med drugim objavljeno praznovanje Svetčeve sedemdesetletnice: »…Litija je bila prekrasno razsvetljena in okinčana. Pred slavljenčevo hišo razvrstila so se društva v polukrog. Sveta tihota vladala je navzlic mnogobrojni množici, ko so vrli pevci društva »Ljubljane« zapeli. Ko se prikaže Gospod Luka Svetec pri oknu, zadoni mu gromovit »živio« in »slava«. Žar od svitlobe, zlasti lepega umetalnega ognja, žari se na daleko in osvetli tudi obličje slavljenca, stoječega solznimi očmi pri oknju. Prekrasno je bil videti cel ta prizor in marsikomu igrala je navdušenja solza v očesu in ginjen gledal je spoštovani slavljenec s svojega okna udane mu, navdušene čestilce. Posebnost serenade bila je pesem »Sebi« (besede slavljenčeve), zložene nalašč za ta večer, katero je pelo šmartinsko pevsko društvo »Zvon« prekrasno…«.

Veliki dragocenosti sta tudi rokopisno notno gradivo skladatelja Petra Jereba in njegova v samozaložbi izdana knjižica »Deset moških in mešanih zborov« (1924). V veliko čast pa nam je tudi, da hranimo njegovo dirigentsko palico in številne medalje, tako srebrno in zlato medaljo za zasluge Južnoslovenskega pevačkega

Erna Jurič

�3

saveza iz leta 1930, zlato medaljo z likom cesarja Franca Jožefa, avstroogrsko zlato medaljo Fortitudini, srebrno medaljo za zasluge za narod iz časa Kraljevine Jugoslavije in prvo značko pevskega zbora Lipa.Neprecenljivo vrednost pa ima zbirka več kot 300 starih razglednic krajev v občinah Litija in Šmartno pri Litiji, pa tudi s širšega slovenskega področja ter razglednice Maksima Gasparija. Razglednice so razvrščene po krajih, nekatere tudi po tematiki, npr. društva.

Iz domoznanske zbirke starih razglednic:

Gasilci, Zavrstnik pri Litiji

Napol vojaške vaje za domačine pred šolo v Šmartnem, poleti leta 1942

Posebne zbirke Knjižnice Litija

�4

Razglednica poslana z Dol pri Litiji leta1904

Domoznanska zbirka hrani tudi biografske mape nekaterih znanih in manj znanih osebnosti, ki so živele in delovale na območju občin Litija in Šmartno pri Litiji. V njih zbiramo članke, fotografije in podatke, ki jih zasledimo o določeni osebnosti. Najobsežnejše so mape Luke Svetca, očeta slovenske opere Viktorja Parme, skladatelja Petra Jereba, čudodelnika Jurija Humarja, Davorina Hostnika, jezikoslovca Franca Bezlaja, dramatika Slavka Gruma, letalca Milana Boriška … Z namenom, da bi širši javnosti predstavili lokalno kulturno dediščino in rojake, ki niso pomembni samo v tem prostoru ampak tudi v svetu, kot npr. edini slovenski nobelovec Fritz Pregl, ki izhaja iz šmarske rodbine, pripravljamo različne razstave in predavanja. Prizadevamo si, da bi bile te prireditve čimbolj obiskane in da bi privabili tudi šolske skupine.

Lansko leto nam je družina Meglič podarila bogato knjižno zapuščino pokojnega akademskega slikarja Jožeta Megliča. Knjige, označene z nalepko J.M., se nahajajo v Krajevni knjižnici Šmartno na policah z oznako Zbirka Jožeta Megliča. To so knjige s področja umetnosti, arhitekture in zgodovine. Leposlovje pa smo uvrstili na druge knjižne police.

Neobdelano gradivo predstavljajo predvsem članki, šolska glasila in drobni tisk (prospekti, vabila, programi razstav in prireditev, prospekti krajev …). To pomeni, da naši uporabniki tega gradiva ne morejo najti preko računalniškega kataloga. Članke zbiramo sistematično z vsakodnevnim pregledovanjem časo-pisja in revij. Novice, ki pokrivajo območje obeh občin, urejamo po letih objave. Naša želja za prihodnost je, da bi s pridobitvijo licence članke obdelali v bazi Cobiss, ki je dostopna vsem uporabnikom.

Erna Jurič

��

Naj zaključim s to kratko predstavitvijo domoznanske zbirke, kjer bi našli še veliko pomembnih podatkov o naših ljudeh, dogodkih in krajih. Uspela sem prikazati le delček tega kar imamo, ta prikaz pa naj bo tudi poziv, da nam še naprej pomagate pri sooblikovanju in uporabi domoznanske zbirke.

Zbirka iz vitrine »Biseri naše knjižnice«Zbirka obsega 178 izvodov knjig iz sredine 19. stoletja in iz začetka 20. stoletja. Obsega tudi faksimilirane izdaje del pomembnih Slovencev. Naj omenimo samo nekaj najbolj zanimivih biserov. Najstarejša knjiga iz zbirke je delo Petra Radicsa o našem največjem domoznancu Janezu Vajkardu Valvasorju:Valvasor: biographische Skizze (1865). Sledita deli Andreja Praprotnika z naslovom Dr. Lovro Toman (1876) in delo Josipa Jurčiča z naslovom Cvet in sad (1877). V Prešernovo obdobje pa sega v gotici pisana in vezana oblika časopisa Illiriches Blatt (Ilirski list) iz leta 1828. Zbirko dopolnjujejo tudi posamezni zvezki Zbranih in pripovednih spisov Josipa Jurčiča (1885–1892), Levstikovi zbrani spisi (1891–1895), Poezije Rudolfa Maistra (1904), drama Tekma (1913) Antona Funtka, ki je kot učitelj služboval v Litiji. Zelo zanimiva je tudi drobna knjižica Koledar za slovenske vojake za navadno leto 1918. V njej so si vojaki poleg podatkov o cesarski rodbini lahko prebrali vse o organiziranosti avstroogrske vojske, o podpori svojcem v primeru padlih ali pogrešanih vojakov, invalidski pokojnini, navodilih za begunce, poizvedovalnih uradih o pogrešanih vojakih, naštete so tudi najpotrebnejše molitve. Med faksimiliranimi izdajami pa smo ponosni na Brižinske spomenike, Bohoričeve Zimske urice proste, Dalmatinovo Biblio, Otrozhio biblio Sebastjana Krelja, Chatechismus Primoža Trubarja, Slavo Vojvodine Kranjske, Pesme Valentina Vodnika.

Koledar za slovenske vojake iz leta 1918

Posebne zbirke Knjižnice Litija

��

Zbirka Slovenske filatelistične akademije (SFA)Leta 2004 je bila na GEOSS-u ustanovljena Slovenska filatelistična akademija. Glavne naloge akademije so razvoj filatelije v Sloveniji, priprava filatelističnih študij, izdajanje enciklopedij, slovenskih poštno-filatelističnih dokumentov, raziskovanje poštno-filatelistične zgodovine in založniška dejavnost. Sedež akademije je v Knjižnici Litija, predsednik pa je Zmago Jelinčič Plemeniti. Zbirka SFA vsebuje različne vrste gradiva. Do sedaj je zbranih in obdelanih nad 400 izvodov: katalogi znamk, knjige, revije v slovenščini in tujih jezikih. Zbirka se nahaja v posebni omari v prostorih knjižnice in je po dogovoru dostopna vsem uporabnikom. Pri izdaji spominskih ovojnic naših znanih sokrajanov sodelujemo z Villa Litto klubom-fondacijo Litija oz. predsednikom Martinom Brilejem, ki je tudi avtor večine idejnih osnutkov spominskih izdaj in s filatelističnim strokovnjakom Jankom Štampflom. Vse izdane ovojnice hranimo v posebnem albumu, ki ga je uredil Janko Štampfl. Tako lahko rečemo, da je odpošiljanje in prejemanje pisemskih pošiljk iz litijske knjižnice, lahko vsakokrat »filatelistična pustolovščina« in hkrati obujanje spominov na našo preteklost in pomembne osebnosti, ki so krojile našo zgodovino.

Literatura BADJURA, R. 1924. Smučar. Ljubljana: Ig. Kleinmayr & Fed. BambergBADJURA, R. 1934. Zimski vodnik po Sloveniji. Ljubljana: [samozal.]CESAR E.(ur.) 1994.Anton Medved: Izbrane pesmi. Ljubljana: M & MGASPARI, M. 2000. Maksim Gaspari: bogastvo razglednic. Ljubljana:_

Mladinska knjiga GOROPEVŠEK, B.1995. Domoznanstvo včeraj, danes, jutri. V: Knjižnica,_

let.39, št. 3, str. 61-79Pogled na prvo četrtstoletje družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.1910. V_

Ljubljani: Družba sv. Cirila in MetodaSvetčeva sedemdesetletnica.1896. V: Slovenski narod, let. 29, št. 218ŠTUSEJ, I.[online]. Domoznanstvo – šolski predmet ali kaj? [uporabljeno_

2007-10-25]. Dostopno na URL: http://www.zal.sik.si Iz domoznanske zbirke Knjižnice Litija: Biografske mape

��

�

�

��

�

Erna Jurič

57

kNJIžNIcA LITIJA IN POTUJOČE kNJIžNIČArSTVO

Andreja ŠTUHEC

Splošna knjižnica, kar Knjižnica Litija je, je organizacija, ki jo ustanovi, podpira in financira skupnost, ali s pomočjo lokalne, pokrajinske ali nacionalne oblasti ali s pomočjo katere druge oblike organizacije lokalne skupnosti (Ifla/Unesco Standardi za splošne knjižnice, 2002). V našem primeru sta to občini Litija in Šmartno pri Litiji, za kateri knjižnica opravlja javno službo na področju knjižnične dejavnosti.

Knjižnica Litija deluje kot osrednja knjižnica v Litiji, na Parmovi ulici 9, njeno delo dopolnjuje krajevna enota v Šmartnem, na Staretovem trgu 12, potujoča knjižnica pa je organizacijska enota knjižnice, ki zagotavlja delovanje premičnih zbirk. V našem primeru gre za 10 kolekcij knjižničnega gradiva, ki ga izposojamo na področjih obeh občin ustanoviteljic.

Organiziranost oz. mreža knjižnice je določena (Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe na podlagi 8. člena Zakona o knjižničarstvu) tako, da litijska knjižnica (takrat Matična knjižnica dr. Slavko Grum Litija) pokriva območje obeh navedenih občin. Mreža mora biti zasnovana tako, da je sposobna zadovoljiti prebivalcem svojega območja večino zahtev po knjižničnem gradivu.

Osrednja knjižnica izvaja skupne funkcije splošne knjižnice, posamezne krajevne enote pa so organizirane v krajih, ki imajo nad 1.500 prebivalcev in naj bi delovale tako, da je večina prebivalcev od enote oddaljena manj kot 1, 5 km (Standardi za splošne knjižnice – sprejeti aprila 2005). V manjših naseljih in v posebnih okoljih pa organizira knjižnica primerno obliko potujoče knjižnice: bibliobusno postajališče ali postajališče premične zbirke knjižničnega gradiva.

Knjižnica Litija uporablja slednjo obliko. V obeh občinah je formiranih 10 kolekcij knjižničnega gradiva, ki tvori našo potujočo knjižnico. Kolekcije se izposojajo v šolah oz. krajevnih središčih (prostori KS). Za Občino Litija kolekcije potujoče knjižnice delujejo v naslednjih krajih: Jevnica (vrtec + Zadružni dom), Vače, Sava (vrtec + šola), Gabrovka, Dole, Polšnik (do izgradnje šole v mirovanju). Za občino Šmartno pri Litiji delujejo naslednje kolekcije: Štangarske Poljane, Primskovo, Velika Kostrevnica, Dom Tisje.

Posebna oblika kolekcije je v Domu Tisje – instituciji za starejše občane, kamor izposojamo občutno manjšo zbirko, ki pa je specifična za ciljno skupino, ki ji je namenjena (domači avtorji, večji tisk). Naše delo dopolnjuje še posebna oblika dela z uporabniki – bralna urica v Domu Tisje – kjer v sodelovanju s strokovnjaki delovne terapije pripravljamo enkrat mesečno srečanja in druženja ob knjigi in pogovorih o branju.

Bibliotekarka, direktorica Knjižnice Litija

58

Poudariti je potrebno, da sta utrip in delo naše potujoče knjižnice tesno vpeta v urnik oz. naravo dela naših osnovnih šol, saj so v večini primerov naše izposojevalke učiteljice v podružničnih šolah. To pomeni, da ima naša potujoča knjižnica (z izjemo Jevnice) poletne počitnice, prav tako je z vsemi načrtovanimi premori in prostimi tedni po šolskem koledarju.

Razmišljanja o uvedbi bibliobusa za razvejan teren naših dveh občin so prisotna že več let. Pozornost kot tudi finančna sredstva, dodeljena kulturni oz. knjižnični dejavnosti, so bila v letih 1991 do leta 2002 namenjena postopni obnovi osrednje knjižnice, v letu 2006 je nove prostore dobila krajevna knjižnica Šmartno. Čas je, da pozornost namenimo tudi prebivalcem, ki ne živijo v bližini krajevne in osrednje knjižnice, da poiščemo primerno rešitev za razvoj potujoče knjižnice. Le tako lahko govorimo o kontinuiranem in enakomernem razvijanju knjižnične mreže naše knjižnice. Potujoča knjižnica namreč pomeni širjenje kulture v najširšem smislu – tudi v odročnih krajih naših občin.

Potujoča knjižnica je na tak način organizirana od 1979 leta dalje. Do leta 1983 je imela 5 kolekcij, nato se je mreža postopoma širila. Kadrovsko sodelujemo predvsem z učiteljicami razrednega pouka in drugimi zunanjimi sodelavkami. Knjižnice so odprte najmanj enkrat tedensko, v večini primerov (razen v Jevnici, Gabrovki in na Dolah, kjer knjižnice niso v šolskih prostorih) v času odprtosti šole.

Položaj knjižnic v prostorih osnovnih šol oz. njihovih podružnic je sicer ugodna ekonomska rešitev za knjižnico, vendar pa ni optimalna, saj kolekcije knjižnice ne morejo delovati izven urnika odprtosti šol, kar je za starejše generacije uporabnikov nesprejemljivo oz. neživljenjsko. To je tudi največja pomanjkljivost naših kolekcij oz. naše potujoče knjižnice, saj naj bi potujoča knjižnica zagotavljala vsem krajanom enakovreden in brezplačen dostop do svojih storitev.

V litijski knjižnični mreži za ponazoritev pomembnosti potujoče knjižnice predstavljamo razmerje izposoje po enotah:

Andreja Štuhec

��

Kolekcije, bibliobus ali kombinacija obojega Najpomembnejše za področje, ki naj bi ga potujoča knjižnica pokrivala, je ugotovitev potreb po ustrezni obliki knjižničarstva za nek kraj oz. območje. Zavedamo se, da je za območje naših dveh občin značilna specifika – v današnjem času je prisotna vse večja migracija (dnevna) in niti ne moremo govoriti, da je prebivalstvu obisk stacionarne knjižnice onemogočen. A nedvomno bi več ljudi obiskovalo knjižnico, če bi jo v svojem kraju imeli …

Ne smemo zanemariti niti tradicije knjižničarstva v naših krajih. Knjižnice, ki so skozi desetletja imele razvito potujočo knjižnico, lahko govore o pravi navezanosti nanjo in lahko tudi v današnjem času pričakujejo dober obisk. Za področje občin Litija in Šmartno se morda upravičeno porajajo pomisleki ob uvajanju potujoče knjižnice v obliki bibliobusa v današnjem modernem času, ko so se naše potrebe po kulturi precej centralizirale na večja urbana središča. Ko govorimo o primerni obliki potujoče knjižnice, je nujno potrebno soočiti prednosti in slabosti (potrebna večja finančna sredstva) posameznega načina, na drugi strani pa ne spregledati dolgoročnih koristi.

Knjižnica – kolekcija (stacionirana)Knjižnica te vrste ima navadno na voljo dokaj urejen prostor, ki je odprt po dogovoru (vsaj enkrat tedensko). Izposojevalec izposoja gradivo, ki ga glede na izražene potrebe dopolnjuje, zamenjuje, osvežuje. Pozitivno pri stacionarnem izposojevališču je možnost koriščenja prostora za druge dejavnosti, ki dopolnilno spremljajo knjižnično izposojo (prireditve, uporabo informacijske tehnologije, čitalništvo, večji hkraten obisk).

Obstoj takšne knjižnice pogojuje tudi določene finančne stroške – navadno so organizirane v prostorih, kjer je mogoča soouporaba z drugimi subjekti (kulturna društva, lokalna združenja).

Strokovna ekskurzija – ogled eno leto starega tolminskega bibliobusa (2002)

Knjižnica Litija in potujoče knjižničarstvo

�0

Stacionirana kolekcija ima ob dobrem odzivu okolja realne možnosti, da se prekategorizira v samostojno enoto knjižnice – še posebej, če ima kraj z zaledjem nad 1.000 prebivalcev oz. se prebivalstvo odziva na knjižnico s primernim obiskom in izposojo.

Primer takšne kolekcije naše knjižnice, kjer je knjižnična dejavnost dobro zaživela in se vrasla v okolje, je Gabrovka, kjer smo se odločili, da izposojo kvalitetno nadgradimo – iz ročne v avtomatizirano. Pomembno dejstvo v Gabrovki je, da knjižnica deluje v stavbi izven šole, kjer je čas odprtosti primeren tudi odraslim (sobota).

V Knjižnici Litija menimo, da bi zgolj bibliobusno postajališče za kraj, kot je Gabrovka, pomenil osiromašenje ponudbe in nazadovanje v razvoju, zato smo v letošnjem letu temu izposojevališču ob prehodu na avtomatizirano izposojo dodali nov status, ki se približuje samostojni enoti – formirali smo namreč oddelek izposoje.

Knjižnica – bibliobusBibliobusi različnih tipov so za potujočo knjižnico v Sloveniji in v svetu najbolj razširjena, učinkovita in najhitrejša rešitev ob relativno veliki izbiri gradiva (od 2.000 do 8.000 enot gradiva) in prisotnosti kadra. Zanje so sicer potrebna večja finančna sredstva – posebej v času razmaha informacijske tehnologije in moderne opremljenosti vozil, ki so se spremenila v multimedijske potovalne centre, ki ponujajo udobje in večplastne storitve knjižnic (dostop do interneta, uporabo multimedije in informacijskih baz, izposojo neknjižnega gradiva).

Bibliobus se mora s svojim urnikom prilagajati življenjskemu utripu kraja (popoldanski čas), postajališča naj bi obiskal vsaj vsakih 14 dni, dolžino postanka pa načrtovati glede na obisk in izposojo v posameznem kraju.

Bibliobus za Knjižnico Litija bi pomenil nedvomen napredek, saj bi uvedli knjižnično dejavnost tudi v kraje, ki jih doslej nismo uspeli pokrivati niti s kolekcijami oz. kjer dogovorov o potujoči knjižnici še nismo uspeli realizirati (Kresnice, Štanga, Vintarjevec, Konjšica, Hotič in drugi). Gre pa za pomembno investicijo, nakup vozila, ki posledično zahteva tudi prilagoditev obstoječih razmer: večja skladišča gradiva v osrednji knjižnici, obvezne dodatne zaposlitve, obširnejši nakup gradiva za potujočo zbirko in več sredstev za nemoteno funkcioniranje na terenu (garaža za vozilo, oprema za izposojo).

Nakupe bibliobusov kot projekte sofinancira tudi Ministrstvo za kulturo RS in sicer v polovičnem deležu. Če se bomo z občinama ustanoviteljicama uskladili za to obliko potujoče knjižnice, moramo imeti gotovo v zavesti dejstvo, da bo to za naše prebivalstvo velika novost in da jo bo potrebno ustrezno propagirati in ji dati priložnost in vse možnosti za delo. Potrebno bo načrtovati dobro mrežo postajališč, posebno pa se obrniti na odrasle bralce (morda vključiti postanke ob tovarnah, trgovinah in podobno), saj v primestnih oz. podeželskih področjih opažamo vrzel v članstvu ravno pri odraslih (naša potujoča knjižnica ima pretežen del mladinskih članov).

Andreja Štuhec

61

Kolekcija in bibliobusSliši se zelo potratno, pa vendar: določeni kraji bi za svojo optimalno delovanje potrebovali kombinacijo obeh oblik potujoče knjižnice: stacionirano kolekcijo in ažurno dopolnjevanje gradiva z bibliobusom. Ker bi bila takšna oblika očiten kvaliteten preskok v naši mreži knjižnic, ki pa je finančno pogojen, kratkoročno o takšnem reševanju problematike potujoče knjižnice še ne razmišljamo. Ker pa je prihodnost že tukaj, takšnih optimističnih rešitev seveda ne gre nonšalantno odpraviti, češ da tega ne bomo nikoli zmogli. Izzive si postavljamo v naši viziji – sicer bo naš razvoj mlačen oz. ga ne bo.

Izposoja in obisk potujoče knjižnice – primerjava po letih

Številke, ki jih navajamo za primerjavo oz. pregled porasta izposoje in obiska v potujoči knjižnici Knjižnice Litija, so seveda zgovorne same po sebi, vendar pa jih je potrebno tudi komentirati.

Leto 2006 je daleč najuspešnejše, saj smo konec leta 2005 v Gabrovki odprli nov prostor za kolekcijo, ki bistveno vpliva na porast številk potujoče knjižnice. V letu 2005 je viden upad, glede na predhodno obdobje, saj smo zaznali zmanjševanje števila osnovnošolcev, zgodilo se je tudi zaprtje oz. prenehanje delovanja dveh podružničnih šol. Številke so manjše tudi zaradi prekinitve projekta »pravljice na potepu«, ki ga je knjižnica izvajala preko javnih del – z njim so obiskovali krajevna središča, kjer pred tem še ni bilo oblik organizirane knjižnične dejavnosti in s

V hitrem tempu sodobnega življenja bo morala potujoča knjižnica intenzivno in hitro odreagirati na izražene želje in potrebe prebivalstva, pri tem pa kvalitetno sodelovati z lokalnimi institucijami, šolami, vrtci, podjetji.

Notranjost sodobnega bibliobusa – do potankosti izkoriščen in domišljeno uporabljen prostor (fotografija: Dumida d. o. o., 2007)


62

pravljično uro, kot v polpretekli zgodovini potujočega knjižničarstva, pripeljali še »kovček« knjig in jih izposodili predšolskim otrokom.

Pravljice na potepu, projekt, ki je predramil naše kraje. Pravljičarka je izposojala tudi knjige in tako dopolnjevala vlogo potujoče knjižnice.Dole, 2001 – z Mavrično ribico, Polšnik, 2001 – še sombrero in hop na drugo stran sveta.

Leto 2007 načrtujemo optimistično – z rahlim porastom glede na predhodno leto. Nam bo uspelo? Zaznavamo namreč rahel upad članov (zmanjševanje učencev). Skupaj z izposojevalkami se trudimo izbirati pestro gradivo, ponujamo velik izbor neknjižnega – a na drugi strani zaznavamo, da se število otrok v podružničnih šolah zmanjšuje – to pa se krepko odraža v številkah naše potujoče knjižnice.

Kako do optimalnih rešitev za danes, kako do napredka jutri?Naše sodelovanje s šolami, kulturnimi domovi, krajevnimi skupnostmi je pohvale vredno. Vse naštete institucije se zavedajo, da je tudi zametek knjižnice v njihovem kraju pomemben in da se je vredno truditi in vlagati vanj. Konec koncev zbrano gradivo v kolekcijski knjižnici priča o prisotnih potrebah, bralnih okusih in nivoju kulture prebivalcev. Nič nenavadno ni, da je v nekem kraju prisoten močan kulturni oz. bralni impulz, ker je takšen osebni odnos oz. zavzetost naše kolegice-učiteljice, ki izposoja v potujoči knjižnici. Od profesionalnega oz. volunterskega odnosa izposojevalke je odvisno tudi osveževanje zbirke. Osrednja knjižnica lahko namreč predlaga, pripravlja in svetuje (tudi dostavlja novitete in posebne izbore knjig), glavna pobuda zaradi poznavanja bralnega okusa in želja uporabnikov pa še vedno prihaja od izposojevalke.

Knjižnica Litija si bo prizadevala takšno sodelovanje ohranjati in ga še bogatiti – tudi s ponujeno roko glede organizacije prireditev v krajih s kolekcijami knjižnic. Želimo si namreč stopati naproti kulturnim in družabnim potrebam ljudi.

Tako občasno sodelujemo z obiskom knjižničarke-pravljičarke iz osrednje knjižnice, pripravljamo zanimivejše kolekcije gradiva obogatenega z neknjižnim gradivom – predvsem pa nagovarjamo občane in občanke, da nas spoznajo in se zbližajo s knjižnico. Prepričani smo, da bomo s prijaznim odnosom in ponujenimi možnostmi pritegnili mlade uporabnike, ki bodo ostali zvesti koristniki knjižničnih storitev skozi vsa življenjska obdobja.

Andreja Štuhec

�3

Občini ustanoviteljici si prizadevata za enakomeren oz. uravnotežen razvoj krajev – posebno odročnih. Tudi knjižnica s svojo nabavno politiko in razume-vanjem Ministrstva za kulturo RS pri pogojih posebnega nakupa načrtuje obogatitev knjižne zbirke s takoimenovanim demografskim nakupom knji-žničnega gradiva. Doslej je veljalo, da za potrebe demografsko ogroženih krajev kupujemo predvsem kvalitetno mladinsko gradivo: slikanice in stroko. Želimo si, da bi s spremenjenim načinom delovanja naše potujoče knjižnice (bibliobus oz. nadgradnja nekaterih stacionarnih kolekcij), z usmerjenostjo k odrasli publi-ki, tudi demografski nakup preusmerili k vsem generacijam.

In medtem, ko načrtujemo naš razvoj, ko se vizije zde kot sanje, pa se prav blizu in že zdaj ponekod takšne sanje uresničujejo. Slovensko knjižnično mrežo so pričeli bogatiti in bralcem takorekoč noč in dan ponujati knjigo knjižni kioski.

Kioski Biblio 24Kioski Biblio 24 so v slovenskem knjižničarstvu nov servis, poznajo jih pa že v Franciji in na Portugalskem. Servis je mišljen kot prijaznost za vse, ki bi želeli kaj prebrati, vendar do ‘prave’ knjižnice ne pridejo: tam, kjer za stalno ali potujočo knjižnico ni pogojev, na primer v obrobnih, redko naseljenih vaseh in zaselkih, pa spet na zelo obiskanih točkah v mestu in podobno. Tudi v Sloveniji so prvi takšni kioski že v uporabi. Servis se uvaja s podporo občin in Ministrstva za kulturo RS ter v sodelovanju z IZUM-om, Inštitutom za informacijske znanosti iz Maribora, ki je poskrbel za ustrezne povezave s sistemom Cobiss.

Novost kot prva v Sloveniji uvaja Knjižnica Velenje in ima nedvomno veliko prednosti.

V polnem kiosku je okoli 200 knjig, ki si jih bralci izbirajo s pomočjo naslovnic in kratkih povzetkov s pritiski oz. izbiro na ekranu. Bralec se s kioskom pogovarja preko zaslona na dotik: stroj ga usmerja s sporočili na zaslonu, uporabnik pa izbira s tipkanjem na zaslon. Servis je tudi on-line povezan s knjižničnim katalogom, tako da se v bazi gradiva vidi dostopnost izvodov. Kioske lahko z izkaznico in osebno kodo uporabljajo vsi člani knjižnice, vendar pa obstaja tudi nekaj omejitev: kiosk ne sprejema knjig, izposojenih za pultom, kiosk ne sprejema denarja, v kiosku niso možne rezervacije gradiva, knjige iz kioska si je mogoče sposojati in vračati samo v plastičnih škatlah, izposojevalni rok teh knjig je 14 dni, hkrati si v kiosku lahko sposodimo samo dve knjigi.

Smisel in namen delovanja potujoče knjižnice je pripeljati knjige in drugo knjižnično gradivo in storitve čim bliže uporabnikovemu domu. S tem naj bi si knjižničarji prizadevali za zmanjševanje razlik med prebivalstvom, zmanjševali razkorak med možnostmi, ki jih le-ti imajo v smislu dostopanja do gradiva in na sploh uporabe knjižnice. To nikakor ni preživeta ali celo nepotrebna oblika v knjižnični mreži, pomembno je le, da pretehtamo, kaj naše okolje potrebuje – od tu naprej je važna le še zgodba o vztrajnosti.

Danes se marsikomu zdi, da je geografska danost nepomembna oz. da je pojem oddaljenosti irelevanten, saj živimo v informacijski dobi, ko vse več uporabnikov

Kiosk Biblio 24 – vedno na voljo


�4

Potujoča knjižnica se razvija – tudi v naši neposredni bližini je Knjižnica Otona Župančiča dobila nov, bleščeč in moderen bibliobus (fotografija: Dumida d. o. o., 2007)

knjižnice uporablja virtualno. Pa vendar tu ne gre le za izposojo gradiva: knjižnice so že davno presegle prag te najosnovnejše storitve oz. ponudbe: knjižnica je postala pomemben subjekt, ki kraju narekuje ali ponuja poseben kulturni utrip, privzgaja lojalnost in odnos do knjige in bogati socialno življenje kraja.

Želim si, da bi znali ohraniti vse pozitivne pridobitve in naklonjenost, ki so jih prinesle naše kolekcije v obeh občinah, da bi jih smiselno in kvalitetno nadgradili in tako učvrstili našo knjižnično mrežo, ki jo sicer počasi, a preudarjeno in vztrajno, tkemo že 40 let.

LiteraturaEnci, Milena: Potujoča knjižnica in načrt bibliobusnih postajališč na_

Gorenjskem. Kranj : Osrednja knjižnica, 2002.Pol stoletja : 1951–2001 : zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja_

Koper. Koper : Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2001.Ocepek, Joža: Splošno izobraževalna knjižnica, lokalno informacijsko središče_

: diplomska naloga. Ljubljana, 1999. http://www.vel.sik.si (domača stran Knjižnice Velenje) [citirano dne 26. 10. _

2007]

�

�

�

�

Andreja Štuhec

fotografija pove več …

KNJIŽNICA pReD pRIčeTKoM oBNove 1992

Prvi vtis ob srečanju s knjižnično stavbo res ni svetel … Mogočna, stoletna hiša v boju s časom ob svoj sijaj.

Že sto let z železnico ob strani – so odpeljali vsi vlaki?!

Fotografija pove več …

Je prihodnost, ali zgolj mračna sedanjost?

… pa vendar, vrata so vsakomur odprta!

KNJIŽNICA pReD LeToM 1995

Strokovna literatura za odrasle

Delovni nered oz. soba za obdelavo gradiva, strokovno delo, mini skladišče in še kaj


Oddelek za cicibane

Časopisna čitalnica s priročno knjižnico

Oddelek za odrasle – leposlovje

Izposojevalni pult z neknjižnim gradivom (VHS kasete) – srce knjižnice


ADApTACIJA HIŠe Je poTeKALA oD STReHe pRoTI KLeTI

Knjižnica – naše okno v svet (1994 – obnova 1. nadstropja)

Popolna prenova

Zaključenih del v prvem nadstropju se veselimo v maju 1995 (z leve: vodja knjižnice Joža Ocepek, župan Mirko Kaplja in direktor ZIK-a Jože Sevljak)

Med obnovo pritličja je delo v knjižnici teklo bolj ali manj nemoteno (1997)


Opremo – knjižne police in pohištvo za pritličje (izposoja) – dočakamo na božični večer 1997, knjižnico odpremo maja 1998

Montaža izposojevalnega pulta

Kletni prostori so poseben izziv; adaptacija se prične jeseni 1999 (rušenje sten, izsuševanje – popolna preobrazba)


Zunanja podoba – dela na fasadi se pričnejo novembra 2001

oSReDNJA KNJIŽNICA v LITIJI – DANeS

KRAJevNA KNJIŽNICA ŠMARTNo

Prostore v Kulturnem domu krajevni knjižnici ponovno dodelijo v letu 1989

Prostori (50 m2) zadoščajo nekaj let, kmalu smo utesnjeni – vrtec na obisku pomlad 2004


Knjige razrivamo na vse strani - ko so vsi kotički polni, pristanejo še na tleh

Vendar vemo, da kraj potrebuje knjižnico - počitniške aktivnosti 2005

Februar 2007 – selitev poteka v dneh pred kulturnim praznikom – podporo dejavno izrazi tudi župan Milan Izlakar (na sredini); pomagata tudi Tomaž Kremžar in Jani Skubic

Pred adaptacijo knjižničnih prostorov v Šmartnem je skoraj šedišalo po krofih (januar 2006)


Odprtje šmarske knjižnice – 8. februar 2007

Pri selitvi knjižnice smo sodelovali vsi zaposleni; pomoč je prišla še iz študentskih krogov; kot v starih časih sta nam pomagali »najbolj sveži upokojenki« Angelca in Joža.

Ob odprtju nas je nagovorila svetovalka za knjižnice na Ministrstvu za kulturo RS mag. Jelka Gazvoda

Nekdanje sošolke, kolegice povezane v bibliotekarski stroki (z leve: dr. Silva Novljan, svetovalka

za splošne knjižnice pri NUK-u, Ida Merhar, nekdanja direktorica

knjižnice v Krškem, Joža Ocepek, nekdanja direktorica Knjižnice Litija)


Ob otvoritvi knjižnice je na izposoji zelo živahno – prvi novi člani

Klepet in analiza po slovesnosti (z leve: Marija Bergant, arhitektka knjižnice, mag. Karmen Sadar, direktorica občinske uprave Občine Šmartno pri Litiji, Milan Izlakar, župan Občine Šmartno pri Litiji)

S pRIJATeLJI KNJIG, BRANJA IN Lepe BeSeDe NA poTI KULTURe

Pisateljica Kristina Brenk za vse mlade po duši

Slikar Polde Mihelič, nekdanji likovni pedagog v Litiji, ki je povezanost z nami znal obdržati desetletja, ob svoji razstavi in literarnem večeru, november 2003


Pesnik in pisatelj, dolgoletni direktor ZIK, katerega del je bila knjižnica, Jože Sevljak; predstavitev njegovih knjižnih delse knjižnica vedno razveseli (2003, Zgodbi iz središča)

Pesnica Neža Maurer na literarnem večeru z Jožo Ocepek; z desne: Boris Žužek, Neža Maurer, Jože Sevljak, David Tasič, Joža Ocepek (marec 2001)

Eva Kovič, upokojena učiteljica, dolgoletna sodelavka v potujoči knjižnici Jevnica, vsestranska kulturna ustvarjalka ob izidu svoje kronike Pogled nazaj (september 2001)

Jože Šmit, pesnik, prevajalec, kulturnik, nekdanji Litijan na

zadnjem literarnem večeru v naši knjižnici (2001)


Vasilij Polič, pisatelj, sodnik (drugi z leve) svoja dela rad predstavi v Litiji; 1998 v družbi z bratoma Radkom in Svetozarjem (z desne) ter igralcem Gojmirjem Lešnjakom (na levi). Srečanja z Vaskom Poličem so vselej prešerna …

Nace Simončič, znani slovenski lutkar, je bil rojen v Litiji. S Tačkom ali brez, se je rad odzval povabilu na obisk – oplemenitil je odprtje pritličja z mladinskim oddelkom februarja 1998.

Nejka Omahen – naša uspešna mladinska pisateljica – ob predstavitvi romana Silvija, 1998

Janez Menart, pesnik – razdaja srčno in toplo poezijo


Miki Muster – ilustrator, avtor stripov. Z njim so prišli Cik-Cak zajčki, Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja, Čebelice ter neizmerna življenjska energija.

Včasih je pravljična ura še posebno zanimiva in pisana; ob predstavitvi knjige Radovedni medvedek Darinke Kobal (1999) nas obišče še Maček Muri z Neco Falk

Mira Rojc, slikarka, Litijanka; polna barv in sonca – likovna razstava 2005

Ljubomir Crnkovič ob predstavitvi svojih dram (krajevna knjižnica Šmartno, februar 2007)


Tone Partljič, pisatelj, promotor bralne značke za osnovnošolce, humorist

Branka Jurca, znamenita mladinska pisateljica, nas je obiskala 1993

Pavla Voje, ljudska pesnica s Polšnika, ob kulturnem dnevu 1998

Odkrivanje Slovenije z Rudolfom Badjuro je nekaj posebnega

IZ DoMoZNANSKe ZBIRKe


Poezije so izšle v luksuzni opremi, z zlato obrezo in naslovno ilustracijo slikarja Ivana Vavpotiča ter vinjetami nad posameznimi zaglavji

IZ ZAKLADNICe RAZGLeDNIC MAKSIMA GASpARIJA1 2

3

1 Upodobitev ranjenega vojaka v globoki molitvi pred vaškim razpelom 2 »Pušelc ti že naredila bom …« 3 Nošenje butar na cvetno nedeljo k blagoslovu v cerkev


IZ FILATeLISTIčNeGA ALBUMA

Ovojnica izdana ob 115 letnici ustanovitve Predilnice Litija leta 2001

Leta 2002 je bila izdana spominska ovojnica v spomin na lutkovnega igralca Naceta Simončiča


poSeBNoSTI

30. 12. 2006 zadnji delovni dan nekdanje direktorice Jože Ocepek. Mnogi menimo, da je bila »poklicana« za delo, ki ga je predano opravljala 35 let.

Bralna urica v Domu Tisje (oktober 2007); srečanje z Jožo Gombač, ki je predstavila svojo knjigo Ko se korenine razraščajo

Študijski krožek, Beremo z Manco Košir – prva zasedba, iz leta 2000 (zgoraj), druga zasedba, iz leta 2004, ki še deluje (spodaj)


Martin Brilej, predsednik Villa Litta kluba – fondacije Litija, sopotnik knjižnice pri »filatelističnih« dogodkih in razstavah, ter akademska slikarka Maja Šubic

Kamnita znamka Maje Šubic – freska. Umetnina za sladokusce.

Zaposleni (z leve): Vesna Kres, Joži Sevljak, Rosana Maček, Joža Konjar, Bogdan Bučar

Ob 100-letnici čitalništva so 1985 leta knjižnico poimenovali po dr. Slavku Grumu. Uvodni govor Ivana Godca, predsednika kulturne skupnosti Litije.


Slavnostna akademija ob 120-letnici čitalništva v Litiji na gradu Bogenšperk (november 2005). Direktorica Joža Ocepek sprejema čestitke litijskega župana Mirka Kaplje.

Slavnostna akademija ob 135-letnici Narodne čitalnice v Šmartnem, maj 2007. V kulturnem programu so sodelovala številna šmarska kulturna društva in posamezniki (na sliki Tamburaški orkester FS Javorje).

Pogled skozi okno šmarske knjižnice … V zavetju sv. Martina?

Rasti, rasti moja knjižnica!

10�

MOJa KNJIŽNICASpomini na knjižnico

Beseda uporabnik mi nekako ne gre v uho, je preveč uradna in ne pove kaj mi pomeni Knjižnica Litij a. Je moj drugi dom. To je pravi pomen. Je veliko prostorov, polnih knjig, revij , časopisov in prij aznih ljudi, ki skrbij o za ogromno gradiva in vedno lepo urejene prostore.

Ob vstopu te že pozdravij o lepi šopki. Vedno najdem veliko zanimivega gradiva s področja umetnosti, zgodovine, etnologij e, leposlovja. Kaj bi še našteval. Vse najdeš sam ali s pomočjo prij aznih zaposlenih. V teh prostorih mi misli gredo svojo pot. Tukaj slikam v mislih in ustvarjam nove svetove. Se vozim z vlaki, hodim po travnikih, sem sam v svojem svetu.

Knjižnica Litij a je svet črk in barv. Je svet znanja in sprostitve. V prostorih se prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost.

Knjižnica Litij a je hiša razstav in kulturnih informacij . Prihajam v to hišo z veseljem in odhajam še z večjim veseljem in občutkom, da sem zopet nekaj spoznal.

Začelo se je že davnega leta 1956, ko me je stara mama prvič peljala v knjižnico v domačem kraju.

_

Moji spomini na delo v knjižniciV litij ski knjižnici sem se zaposlila leta 1975, ko smo se z družino preselili iz Zagorja.

Spominjam se, da je takrat knjižnica delovala v Farbarjevem gradu, v treh skromnih, zatemnjenih prostorih. Sobe smo ogrevali na drva, ves postopek izposoje pa je potekal ročno. Pogrešala sem svoje prvošolčke, v Zagorju sem namreč vrsto let poučevala na OŠ Toneta Okrogarja, njihovo zvedavost in nagajiv smeh. No, pa saj sem imela tudi tu mlade bralce, bile so ure pravljic in druge oblike seznanjanja mladih s knjigo.

Hodila sem tudi v šmarsko knjižnico. Nekaj časa je imela prostore v osnovni šoli, potem pa se je preselila v kulturni dom. Kako malo prostora smo imeli tam! Otroci so sedeli kar na tleh, vendar vseeno z zanimanjem prisluhnili moji besedi in podoživljali posredovano pravljico. Delovni čas je bil takrat kar neugoden, saj sem morala v službo že ob 10. uri. Praktično je bil izgubljen kar ves dan! Vseeno sem zelo rada hodila v službo. V knjižnici smo takrat delali trij e, imeli smo se prij etno, tudi v Zavodu za izobraževanje in kulturo, kamor smo bili takrat organizacij sko vključeni.

Enkrat pa vse mine, kot pravi pregovor. Tudi zame je prišel čas, ko sem se upokojila in se tako prelevila v zvesto bralko, saj sem praktično vse življenje preživela s knjigo. Še vedno rada prihajam v knjižnico, ki je v vseh teh letih napravila gromozanski razvoj. Tak, o katerem v naših časih niti sanjati nismo mogli!

Naši knjižnici želim, da bi se še naprej tako lepo uveljavljala med ljudmi, vsem zaposlenim pa dobro počutje in veliko veselja pri delu.

_ _ _ _ _ _ _

Franci Lesjak,tisti slikar, ki je dal dušo otroškemu oddelku litij ske knjižnice

Jožica Sevljak,upokojena višja knjižničarka

10�

Knjižnica in taprave knjigeNe spomnim se, kdaj sem prvič stopila v knjižnico. Že kot majhna sem bila s starši

kar naprej tam. Spominjam pa se, s kakšnim vznemirjenjem sem vsakič stopila v veliko sobo v spodnjem nadstropju, kjer je bilo na kupe in na kupe otroških knjig, med katerimi sem lahko izbirala. Ponos, ko sem prvič zavila v zgornje nadstropje, kjer so bile bolj »resne« knjige, za odrasle, pa je bil neopisljiv. Tudi danes, kot študentka, sem še vedno redna obiskovalka knjižnice. V njej velikokrat brskam za študij sko literaturo, vendar si vsakič izposodim še kakšen roman »za dušo«. Preprosto se ne morem upreti. Doma imamo ogromno knjig, izmed katerih jih veliko sploh še nisem prebrala, saj je bila zame tista prava knjiga pač od nekdaj tista iz knjižnice.

Prav v knjižnici pa se je ob pogledu na pisane knjižne police v meni prebudila skrita želja, da bi nekoč tam stala tudi knjiga, na kateri bi bilo napisano moje ime. Takšna s trdimi platnicami, seveda.

Premoderni pogled na Knjižnico Litij aV zadnjem času skoraj vsakodnevnevno obiskujem litij sko knjižnico, predvsem

zaradi brezplačnega dostopa do interneta. Kot vodji Muzeja Premoderne Umetnosti mi je internetna komunikacij a edina povezava z lastovkami oz. umetniki, ki so se ugnezdili na vse konce Evrope in nenazadnje sem se občasno ugnezdil tudi sam na skrajnem robu Evrope, v Bretanij i v Francij i, kjer se mi je rodila hčerka Ajda. Misel na hčerko mi pričara nepozabne skupne trenutke, ki sva jih preživela skupaj, na primer ob obisku Biblioteke oz. knjižnice v Dinanu. V prekrasni starodavni dvorec sva se z otroškim vozičkom v dvigalu povzpela v četrto nadstropje v mogočno dvorano, zdrsela do konca, kjer je razstava slik odštekanega Francoskega impresionista Lutreca. Po dobri uri Ajda zaspi, voziček lagoma potisnem v spokojno, brez vsakega najmanjšega šuma tiho dvorano, kjer začnem prebirati knjigo z naslovom »Sto največjih slikarjev v Bretanij i«. Sanjam, mogoče bom nekoč tudi sam omenjen v podobni knjigi, nenaden jok me predrami iz zasanjanega občudovanja naslikanih pokrajin in vedut, po katerih se bova po štiri urnem obisku knjižnice vrnila v presrečni mamin objem, ki se pravkar vrača iz službe.

Vinči zbudi se, si v mislih ukazujem, sedaj si na realnih tleh v Slovenij i, v Knjižnici Litij a, v štali premodernega muzeja, ki ni bila prvotno sezidana za kulturne umetniške plemenite užitke in to mora še postati. Litij ski knjižnici uspeva držati stik s kulturno razvito Evropo zaradi izredne prij aznosti in marljivosti vseh zaposlenih, nenazadnje tudi po stiku z virtualno resničnostjo. Nič se ne veselim časa, ko bom v premoderno štalo dobil internet, ker ne bom v družbi prij aznih deklet in bom sam osamljen in večplastno zasanjan ždel na internetu, kot da je ta virtualna resničnost www.premoderno.com bolj pomembna od strehe, zidov in s pravo barvo na platnu naslikanih sanj iz resničnega sveta. Podobno, kot knjiga, še slika dobiva pridih staromodnosti v času internetne ničvrednosti, toda čas bo ohranil prav umetniško sliko in knjigo, vse ostalo je minljivo kot gostilniške debate. Trdno upam, da prihaja naš premoderni čas, kjer ne bo pomemben samo kruh iz hipermarketov, baje ga že mečejo v smeti, se pravi, da že počasi izgubljajo razsodnost. Oblast bi morala več pozornosti in fi nanc nameniti duhovni hrani, kulturi sodobne umetnosti, da ne bomo v prihodnosti vsi brez kruha.

Nejka Omahen, mladinska pisateljica

iz Šmartnega

Tomaž Drnovšek-

Vinči, slikar in vodja Muzeja

Premoderne Umetnosti

v Hotiču pri Litij i

107

Povezan s knjižnicoMoj spomin na knjigo seže v leto 1934, v 3. razred šole. Takrat sem v otroški reviji

Vrtec rešil križanko in za nagrado prejel knjigo Mali lord. Knjiga, ki govori o plemiškem dečku, me je čisto prevzela. Malega lorda je vzgajal dedek, ki mu je bil zelo ljub. Ob knjigi sem se zamislil in ugotovil, da si lahko plemenit čeprav nisi plemič. Moja misel je bila pomagati ljudem, česar sem se v življenju držal. Knjige so mi postale zanimive in kmalu sem odkril Vinetuja. Bil je pogumen, junaški in sanjav. Kljub temu pa je moral kot Indijanec tudi ubijati. Kot otroka me je to, da je moral tak junak tudi ubijati, zelo žalostilo.

Že kot otrok sem imel doma svojo omaro s knjigami, ki sem jih začel zbirati. Moj prvi izbor so bile knjige iz zbirke Slovenčeva knjižnica. Vsak dinar, ki sem ga dobil, sem namenil za knjige. Dinar je bilo težko dobiti, dala pa mi ga največkrat ena ali druga babica. Za dinar si se takrat že lahko dobro najedel kruha in salame. Drugi otroci so kupovali sladkarije, le jaz sem ga dal za knjige. Tudi po 2. svetovni vojni sem knjige kupoval, veliko tudi v starinarnici. Danes imam doma popisanih več kot 2.000 knjig. Le malokdo je vedel, da sem takšen zbiratelj knjig. Včasih sem svoje knjige tudi posojal in žal mi je, da jih kar 52 ni prišlo nazaj.

Zaposlen sem bil na Delavski univerzi kot kinooperater. Takrat so DU poleg kina priključili še knjižnico. Pri meni se je oglasil direktor in mi povedal, da bom odslej delal štiri ure v knjižnici in štiri ure kot kinooperater. Bil sem začuden, saj nisem imel ustrezne šole. Direktor je svojo odločitev utemeljil z dejstvom, da sem velik ljubitelj knjig in da bo to za začetek dovolj.

Knjižnica je bila prav nasproti kina. Svoje prostore je imela v 1. nadstropju Knavsove hiše, v stanovanju, kjer so včasih živeli Zidarjevi. Takrat je v knjižnici še delala Ana Brovč, saj je bila knjižnica do takrat ljubiteljska. Knjige je bilo treba urediti drugače, kot so bile doslej. Razmišljal sem, kaj je bolj pametno: urediti vse knjige po abecedi naslovov ali po abecedi pisateljev. Potem se je direktor posvetoval v NUK, dobili smo pomoč, urejanje se je začelo. Vse knjige so bile vpisane v novo inventarno knjigo. V pomoč pri tem strokovnem delu sta prišli iz Delavske knjižnice v Ljubljani Zdenka Smole in Ana Florjančič. Vse knjige so bile pregledane. Če so po vsebini ustrezale, sta jih vpisali v inventarno knjigo in natipkali abecedni imenski katalog. Mi pa smo pisali knjižne listke in nalepke na platnice. Če niso bile primerne za ljudsko knjižnico, so jih ponudili drugim knjižnicam in NUK. Določena je bila postavitev na police, ki je bila v skladu z UDK. Knjige za odrasle so bile postavljene ločeno od knjig za otroke. Novost je bila tudi v tem, da so bralci lahko sami zbirali knjige. Potem smo začeli dobivati tudi priporočilni set iz NUK-a. Listke sem zlagal po abecedi, če pa smo knjigo kupili, smo ga uporabili za naš abecedni imenski katalog. Zelo smo se trudili, da smo dobili nazaj vse izposojene knjige. Bralci so bili zelo zadovoljni, veliko se jih je želelo o knjigah tudi pogovarjati.

Zame je bilo delo v knjižnici lepo, še lepše pa je bilo tisto, ki sem ga opravljal prej. Lepše mi je bilo v hribih, ko sem bil občinski kurir. Dogodkov se ne da opisati, ljudje so bili tako odprti in prijazni. Tudi takrat sem se z ljudmi veliko pogovarjal o knjigah, čeprav niso vedeli, da jih zbiram.

V litijski knjižnici sem kot knjižnični manipulant izposojal knjige in jih urejal, jih vpisoval v inventarno knjigo, zavijal in razvrščal listke v kataloge. Ko smo odprli knjižnico v Šmartnem, sem delal tudi tam. V začetku smo bili v zadružnem domu, nato pa skupaj s šolsko knjižnico. Najlepše mi je bilo v šmarski knjižnici in to tisti dan, ko je prišlo v knjižnico po knjige kar 170 otrok, vrnili so več kot 600 knjig in si jih toliko tudi sposodili. Delal sem sam, bilo je naporno, vendar sem zelo užival. Za večno se mi je vtisnilo v spomin. Imeli smo tudi navado, da smo pred začetkom šolskih počitnic prosili

Bogdan Bučar, upokojeni knjižničar, velik ljubitelj knjig

MojA Knjižnica

108

učence, da vrnejo vse knjige. Tako smo dobili nazaj tudi zamujene knjige. Včasih sem šel po knjige tudi v razred. V nekem 8. razredu sem »odkril« dečka, ki je izjavil, da si v knjižnici nikoli ni izposodil knjige. Zame je bil to zelo presenetljiv dogodek. Ko sem ga vprašal, kako je pisal domača branja, je povedal, da so mu knjige, izposojene v knjižnici, dajali sošolci.

Upokojil sem se še pred uvedbo računalnikov, kar mi je zelo všeč. Nekaj časa po upokojitvi sem še hodil v knjižnico in pomagal zavij ati nove knjige. Sedaj so mi dovolj knjige, ki jih imam doma in jih še vedno kupujem. Povezan sem pa še vedno: ko berem knjige, vedno mislim na knjižnico.

Litij ska knjižnica in materni jezikNedavno tega me je na sprehodu po Graški Dobravi ustavil mlajši moški in vprašal,

kje je tukaj litij ska knjižnica. Razložil sem mu, da je zašel in mu razložil kako in kam naj se odpelje v našo knjižnico. Hotel sem mu povedati, da gre za staro hišo nekdanjega občinskega glavarstva ter da je svoje življenje preživela v lasti različnih lastnikov. In še to sem mu hotel reči, da je na zunaj lepo urejena in naj pogleda lepe rože na oknih. Sem pa opazil, da nima časa in se mu mudi v knjižnico. Ni kaj reči; če se komu mudi v knjižnico, je dobra novica. Zavedel sem se, da išče knjigo, pa mi je misel preskočila na star ruski pregovor: »Knjiga je kot voda, zmeraj si utre pot.« Upam, da je mladenič našel, kar je iskal. Seveda pa je moral v notranjost hiše in pogledati na mnogo polic ali vprašati koga od zaposlenih, če mu pomaga. Verjetno je prišel do tistega, kar je iskal ali pa je to našel na drugih sodobnih napravah, ki jih litij ska knjižnica hitro obnavlja in so v pomoč predvsem mlajšim generacij am. Prešernu je knjiga in s tem tudi jezik svetinja. Takole je zapisal v Novi pisarij i:

Učenec:»O zlati uk! Adij o mestne sence!Apolon drugi bom jaz sred kozarjevsi v rovtah pletel neumrjoče vence.Al` naše ljudstvo nekdaj ni oltarjevMinerve in Apolona imelo,od grških, do latinskih so pisarjevdobili starši učenost v deželoin z njo besede tuje; - razodeni,al` vsaj se bode teh poslužit` smelo?«

Človeku pride na misel primerjava z vdorom angleščine v današnje življenje. Da ne bo pomote! Nič nimam proti uporabi kateregakoli tujega jezika, prej nasprotno. A vendar moj materni jezik sodi na prvo mesto. Osebno menim, da je knjiga eno največjih bogastev v zakladnici vsakega naroda. Zato me ohrabri tudi misel francoskega pregovora:

»Dobra knjiga se s staranjem pomlajuje in razcveta.«Tako kot v vsako tudi v litij sko knjižnico prihajajo otroci, ki se učij o prvih korakov

od slike do besede, učenci in študenti, ki potrebujejo podatke za študij , starejši občani, ki iščejo berilo za prosti čas, tisti ki jim manjkajo dejstva za pisanje člankov ali knjig. In še drugi. V knjižnici vsakemu polepšajo nov dan.

Pisar:»Bog tega varji! Po nobeni ceni,jezika naš`ga z njimi ne ognusi!«

Ivan Godec, član Sveta Knjižnice

Litij a, pisec,

kronist

10�

Zaveza knjigiV mojem rojstnem kraju so rekli, da bere tisti, ki je len. Pri naši stari mami, kamor

smo hodili kot otroci, je bilo treba pomagati pri delih, na izbiro pa smo imeli tudi veliko knjig. Pomagali smo, veliko smo tudi brali. Tudi doma smo imeli navado, da smo zvečer brali naglas. Eden je bral, drugi poslušali. Naše spremljevalke so bile knjige iz zbirk, ki so takrat izhajale. Čeprav denarja ni bilo veliko, smo otroci knjižne zbirke vedno dobili.

Spomin na ljudsko knjižnico je povezan s Stavbami. Takrat je bila knjižnica v nadstropju Dekliškega doma. V njej je delala moja nekdanja učiteljica Anica Brovč, ki je rabila pomoč. Povabila me je, pomagala sem urejati knjižnico in pospravljati knjige. Potem sem se odločila za študij knjižničarstva in zaveza knjigi je bila dokončna.

Kaj bom delala v knjižnici, sem približno vedela, saj sem pomagala že dolga leta, pa tudi študij je prinesel potrebno znanje. Dobila sem delo vodje knjižnice. V knjižnici je takrat že delal Bogdan Bučar in skupaj je bilo delo lažje. Vendar je bila moja prva večja zadolžitev zame težka. Knjižničarstvo je bilo takrat v občini še v začetni fazi. Narediti sem morala petletni razvojni plan in oblikovati mrežo knjižnic po občini. Tega se pa nismo učili! Poiskala sem pomoč v Delavski knjižnici v Ljubljani in razvoj se je pričel. Odprta je bila prva podružnična knjižnica v Šmartnem, druga v Gabrovki, nato potujoča

Joža Ocepek, upokojena direktorica Knjižnice Litij a

Sem knjižničarkaKo sem si kot dekle predstavljala svojo poklicno pot, sem se videla na belih hodnikih,

nikakor ne med knjižnimi policami, kamor me je kasneje privedla pot … Začela sem kot knjižnični manipulant, zdelo se mi je, da sem deklica za vse, kar sem

resnično tudi bila. Delo, raznoliko in pestro, mi je bilo v izziv in, kot sem z veseljem ugotovila, pisano na kožo. Naučiti se je bilo potrebno veliko stvari, tudi »abecedo«. Sliši se kot v prvem razredu, mar ne, a vsi, ki delajo v knjižnicah vedo, kaj pomeni nenehno urejanje gradiva po abecednem redu. Potem je tu univerzalna decimalna klasifi kacij a, iskanje po listkovnem katalogu, pisanje le-tega, zavij anje knjig, pisanje nalepk, vpisovanje knjig in seveda izposoja ter redno beleženje statistike (izposoje, članov, obiska).

Svoj ognjeni krst sem doživela, ko sem bila prvič sama za izposojevalnim pultom. Sama izposoja je tekla sicer tekoče, problemi pa so se mi nagrmadili, ko so me bralci vprašali za nasvet. To je bilo leta 1984, ko smo bili v knjižnici zaposleni trij e: Joža Konjar, Joži Sevljak in jaz.

Če primerjam tisti čas z današnjim, je skoraj nemogoče potegniti vzporednice med delovnimi postopki, količino dela in načinom. Zdi se mi, da se je zgodila revolucij a, seveda postopoma, a bila sem del nje … Danes je videti vse avtomatizirano, morda celo neosebno, a to je le prvi vtis: delo v knjižnici je še vedno velik izziv, še vedno se veliko učim, še vedno veliko svetujem, kar pa mi je danes s pridobljenimi izkušnjami nedvomno lažje. Seveda ne morem primerjati kvalitete dela: danes nam je informacij ska tehnologij a v veliko pomoč, včasih smo se opirali na spomin in tematski katalog – danes pa je Cobiss vse v enem. Delo je kompleksnejše tudi zaradi ogromnega števila izvodov gradiva, ki ga imamo – včasih smo se kar hitro prebrskali čez polico ali dve, kjer smo začeli in hitro končali iskanje.

Čas, preživet v knjižnici, je nekaj posebnega. Knjižnica je institucij a, ki človeka bogati in mu omogoča osebnostno rast. To velja tako za naše bralke in bralce, kot tudi za zaposlene, ki smo z njo povezani za vedno.

Vesna Burja, knjižničarka v Knjižnici Litij a, zadolžena za dislocirane enote knjižnice

MojA Knjižnica

110

knjižnica. Raslo je število knjig, postopno sta prišli novi sodelavki Joži Sevljak in Vesna Kres, nato pa še drugi. Sodelavci so tudi odhajali, tako se je prvi upokojil Bogdan Bučar. Mi pa smo šli v dobo računalnikov in naša knjižnica je bila četrta splošna knjižnica, ki je začela z računalniško izposojo. Knjige iz papirja so dopolnile elektronske knjige, nekaj papirja pa zamenjali ploščki, dobili smo nove nosilce zvoka, internet je preplavil svet… Knjiga pa je ostala dobra stara knjiga.

Če strnem svoj pogled nazaj, mi pridejo na misel naslednje besede: 35 let oblikovanja knjižnih zbirk, 35 let selitev, 35 let dokazovanja potrebnosti knjižnice in strokovnih delavcev v njej.

Knjižna zbirka je najpomembnejša za to, da je bralec – uporabnik zadovoljen. Da spet pride v knjižnico in ji ostane zvest. Za to smo ves čas pozorno skrbeli. Knjižna zbirka pa mora biti tudi primerno postavljena, za kar je potreben ustrezen prostor. Tega ni bilo nikoli dovolj in v Litij i smo se selili iz levega brega Save na desni in nazaj. V sedanjih prostorih knjižnice pa smo se preseljevali 24 let, saj smo imeli v začetku le 100 kvadratnih metrov, sedaj jih je 660. Delali smo v vseh razmerah, tudi sredi največjih obnovitvenih del. Sodelavci v knjižnici so vedeli, kaj je naše poslanstvo in da ljudje rabij o knjige. Do 1982 smo v knjižnici kurili na trda kuriva. Ob prihodu na delo je bilo včasih mrzlo, včasih se je tudi kadilo. Nismo tarnali, zakurili smo in zračili, zračili. Za svoje ogrevanje smo uporabljali tudi topla oblačila. V Šmartnem je prav tako trajalo 35 let, da je knjižnica lani dobila ustrezne prostore, ki so bili odprti letos. Sodelavci, ki so prihajali in odhajali, so vedno dali poseben pridih in pomen knjižnici. Kolektiv knjižnice je ustvarjalen in domiseln. Rešene so bile neštete težave, ki so se pojavile ob neprestanih adaptacij ah. Dihanje kolektiva se odraža tudi navzven. Vodenje kolektiva je umetnost, ki ti ne uspe vedno. Se pa vedno trudiš. Pomembna je tudi zdrava tekmovalnost, ki se je v knjižnici najbolj odrazila v času, ko smo vnašali knjige v računalniški katalog pred začetkom računalniške izposoje. Takrat so dnevno »padali rekordi« za vnos gradiva. Čeprav je v očeh ljudi delo v knjižnici lahko delo, se opravi veliko fi zičnega dela. Zlasti to velja ob selitvah. Zato smo bili vedno veseli vseh, ki so nam priskočili na pomoč.

Delo z otroki je zelo lepo, zahtevno in ima vedno dober učinek. V knjižnico so organizirano prihajali osnovnošolci, kasneje tudi »vrtičkarji«. Prej ko navadimo otroka na knjigo, toliko bolje je zanj. Stiskali smo se med policami in stegovali so glave, da so kaj videli. Zdaj je to dobro utečeno, pa tudi prostora je dovolj. Otroci vedno pripeljejo s seboj starše, ki se tako včasih prvič srečajo s knjižnico. Moj lep spomin so tudi leta, ko sem doma s svojima otrokoma ležala na tleh, prelistavala ter jima brala knjige.

Leta so minila. Zdaj se včasih počutim prav lenobno, zato v roke vzamem knjigo in berem.

Še nekaj prav posebnih spominov iz knjižnice Ob nenehni fi nančni stiski nam je nekoč uspelo dobiti nove preproge za oddelek

odrasli. Bili so čisto navadni tekači, vendar sij oči in imenitni. Naša takrat najstarejša bralka gospa Ana Maver je redno obiskovala knjižnico. Ponavadi je sama izbrala knjige. Tudi tokrat je bilo tako. Stopila je proti policam in nenadoma jo zagledam, da si je sezula čevlje in se bosa odpravila po preprogi. Rekla je, da je v knjižnici tokrat tako lepo, da se je treba sezuti, da ne bi bilo prav, če bi po njej hodila v čevljih, saj spoštuje naše delo in trud za knjižnico.

111

Naš dolgoletni bralec Albin Dick je rad prihajal v knjižnico. Prinašal nam je tudi revijo Lovec. Oglasil se je tudi neko dopoldne in povedal svojo željo: rad bi se slikal s kolektivom knjižnice. Vsi, ki smo bili takrat v službi, smo se postavili pred objektiv. Posnetek je uspel. Gospod Dick pa je čez dva tedna umrl. Ta slika nam je v poseben spomin.

Večkrat se zgodi, da z vlaka pride utrujen dijak ali študent, ki pravi: »Vso Ljubljano sem prečesal, pa nisem našel knjige, zdaj pa vidim, da jo vi imate!« Seveda si ne moremo kaj in rečemo: »Ali niste vedeli, da imamo dobro knjižno zalogo!«

Nekoč mi je kolegica prišla povedat, da nekdo leži ob policah. Šla sem pogledat. Na tleh, tako kot sem doma jaz sama nekoč, je ob polici ležal mladenič in prelistaval ter bral knjige. Seveda mu njegovih užitkov nismo vzeli.

Joža Ocepek

MojA Knjižnica

112

LITIJSkA kNJIžNIcA V ČLANkIh IN MONOgrAfIJAh 1972–2007

(IzBOr Iz dOkUMENTAcIJE dOMOzNANSkEgA OddELkA)

1960–1970Knjižnica v novih prostorih. 1966. V: Delo, let. 8, št. 340, str. 6Novi prostori knjižnice. 1966. V: Delo, let. 8, št. 147, str. 6Konjar, J. 1969. Potujoča knjižnica. V: Glasilo občanov, št. 11, str. 8

1971–1980Matična knjižnica Litija. 1973. V: Glasilo občanov, let. 1, št. 3, str. 6-7Konjar, J. 1977. Šmarčani in Gabrovčani – slabi bralci. V: Glasilo občanov, _

str. 7Djukić, M. 1975. Mladih bralcev je največ: litijska matična knjižnica skrbi za_

vzgojo svojih članov. V: Delo, let. 17, št .280, str. 9V Litiji knjigo približati občanom. 1980. V: Ljubljanski dnevnik, let. 29, št. 51,_

str. 29Vidic, M. 1974. Dobra knjiga privablja: litijska matična in podružnična_

knjižnica imajo veliko bralcev. V: Delo, let. 16, št. 66, str. 10

1981–1990Konjar, J. 1982. Novice iz knjižnice. V: Glasilo občanov, št. 4, str. 10Konjar, J. 1982. Čitalnica zaživela. V: Glasilo občanov, št. 5, str. 7Novice iz knjižnice. 1983. Potujoča knjižnica Primskovo. V: Glasilo občanov,_

št. 4, str. 13Gorišek, V. 1983. Splošnoizobraževalna knjižnica v občini Litija: [diplomska _

naloga]. Ljubljana: [V. Gorišek]Konjar, J. 1983. Knjižnična in knjižna vzgoja. V: Glasilo občanov, št. 10, str. 5Konjar, J. 1984. Več knjig v knjižnice. V: Glasilo občanov, št. 5, str. 8Konjar, J. 1985. Novice iz knjižnice. Stoletnica čitalništva v Litiji. V: Glasilo_

občanov, št. 6, str. 5Ocepek, J. 1985. Sto let knjižničarstva v Litiji. Litija: Zavod za izobraževanje_

in kulturo – Matična knjižnicaKonjar, J. 1985. Zaokroženo praznovanje stoletnice knjižničarstva v Litiji. V:_

Glasilo občanov, št. 11, str. 8Ob 100-letnici čitalništva v Litiji. Slovensko bralno društvo v Litiji 1885 – _

razvoj knjižničarstva v občini Litija. 1985. V: Glasilo občanov, št. 9, str. 5Bralna značka za odrasle. Nova akcija knjižnice. 1986. V: Glasilo občanov, št. _

4, str. 4 Matična knjižnica nosi poslej ime po dramatiku dr. Slavku Grumu.1986. V:_

Glasilo občanov, št. 1, str. 3Novice iz knjižnice. 1986. V: Glasilo občanov, št. 12, str. 6Ocepek, A. 1986. Otvoritev potujoče knjižnice. Krajevna skupnost Sava. V:_

Glasilo občanov, št. 10

��

��

�

�

�

��

�

��

�

�

�

�

�

��

113

Konjar, J. 1989. Bo knjižnica izgubila matičnost? V: Glasilo občanov, št. 1, _ str. 9

Dobrodelni koncert za matično knjižnico. 1989. V: Glasilo občanov, št. 10/11,_ str. 13

Konjar, J. 1989. Pomagamo knjižnici ohraniti matičnost. V: Glasilo občanov,_ št. 3, str. 8

Konjar, J. 1989. Novice iz knjižnice. Otvoritev šmarske podružnice po majskih _ praznikih. V: Glasilo občanov, št. 4, str. 10

Novice iz knjižnice. 1990. V: Glasilo občanov, št. 7, str. 9

1991–2000Podarimo knjigo. 1991. V: Glasilo občanov, št. 11, str. 8Konjar, J. 1992. Februar – mesec knjižnice v Šmartnem. V: Glasilo občanov, _

št. 1, str. 9Ocepek, J. 1994. Litijska knjižnica ali od besed k dejanjem. V: Glasilo občanov, _

št..8, str. 6Rajšek, B. 1995. Ob dnevu zmage odprli nove knjižnične prostore. V: Delo,_

let. 37, št. 105, str. 7Ocepek, J. 1995. Litijska knjižnica preseljena. V: Glasilo občanov, št. 4, str. 2Ocepek, J. 1995. Matična knjižnica v pričakovanju selitve. V: Glasilo občanov, _

št. 3, str. 7Ocepek, J. 1995. Adaptacija knjižnice. V: Glasilo občanov, št. 1, str. 4Ocepek, J. 1996. Novice iz knjižnice. 110 let čitalništva. V: Glasilo občanov, _

št. 1, str. 5Šušteršič, K. 1997. Razstava panjskih končnic. V: Dolenjski list, let. 48, št. 38, _

str. 10Nagode, J. 1998. Novi prostori v litijski knjižnici. V: Dnevnik, let. 48, št. 41, _

str. 12Košir, M. 1998. Temelje je gradil že Luka Svetec: slovenske javne knjižnice_

– Matična knjižnica dr. Slavka Gruma v Litiji. V: Dnevnik, let. 48, št. 238, _ str. 25

Odprt mladinski oddelek. Matična knjižnica dr. Slavko Grum. 1998. V: Glasilo_ občanov, št. 3, str. 1

Litijska knjižnica se blešči v novi podobi. 1998. V: Glasilo občanov, št. 3, _ str. 9

Pa lepa mora biti, knjižničarka! Novice iz knjižnice. 1998. V: Glasilo občanov,_ št. 1, str. 6

Ocepek, J. 1999. V matični knjižnici Litija ne počivamo.. V: Zasavc, št. 15, _ str. 15

Štuhec, A. 1999. Prvi tečaj kaligrafije v Litiji. V: Zasavc, št. 8, str. 9Ocepek, J. 1999. Splošnoizobraževalna knjižnica, lokalno informacijsko_

središče: diplomska naloga. Ljubljana: [Ocepek Joža]Nagode, J. 2000. Regrat zacveti tudi jeseni: litijska knjižnica dr. Slavka Gruma_

je pomembno gibalo mladinske kulture v Litiji. V: Dnevnik, let. 50, št. 284, _ str. 13

MaG: Razstava in likovna monografija. 2000. V: Večer, št. 17, str. 13Grošelj, M. 2000. Podarimo knjigo in še kaj. V: Večer, str. 18Menart med litijskimi bralci. 2000. V: Dolenjski list, str. 7

�

�

�

�

�

��

�

�

��

��

�

�

�

�

�

�

�

��

�

��

Litijska knjižnica v člankih in monografijah 1972–2007

114

Štuhec, A. 2000. Informacijsko in mladinsko središče v Litiji – kdaj? V: Zasavc,_ št. 20, str. 8

Ocepek, J. 2000. Prenavljanje litijske knjižnice – korak za korakom. V: Litijski_ občan, št. 2, str. 11

Domoznanska zbirka litijske knjižnice. 2000. V: Glasilo občanov, str. 10

2001–2007Nagode, J. 2001. Tito pa ne gre v promet: v litijski matični knjižnici počasi_

spreminjajo njeno notranjo podobo. V: Dnevnik, let. 51, št. 64, str. 13Nova knjižnica v Šmartnem – sanje postajajo resničnost! 2001. V: Litijski_

občan, št. 10, str. 1Šušteršič, K. 2001. Knjižnica. Litijski kozolci. Dnevi slovenske knjige. V:_

Dolenjski list, št. 18, str. 11Ocepek, J. 2001. Leto 2000 v litijski knjižnici. Beremo več! V: Litijski občan, _

št. 2, str. 9Štuhec, A. 2001. Literarni večer v litijski knjižnici. V: Zasavc, št. 3, str. 42Rajšek, B. 2001. V litijski knjižnici podarjajo knjige. V: Delo, št. 54, str. 7Grošelj, M. 2001. Podarjene knjige iščejo nov dom. V: Večer, št. 54, str. 15Jurkovšek, B. 2002. Litija, Matična knjižnica: kiparska razstava Bojana Štineta._

V: Likovni svet, št. 68, str. 29-30Dragar, E. 2002. Dan splošnih knjižnic. Slovenske splošne knjižnice od letos_

praznujejo 20 .november kot svoj dan. V: Litijski občan, št. 11, str. 6 Ocepek, J. 2002. 20. november DAN SPLOŠNIH KNJIŽNIC dan odprtih vrat_

knjižnice v Litiji in Šmartnem. V: Litijski občan, št. 9, str. 3Ocepek, J. 2002. Knjižnica podobo na ogled postavi. V: Litijski občan, _

št. 4, str. 1Nagode, J. 2002. V pripravah na Kulturni šok. Matična knjižnica ne skrbi le za_

knjižne molje. V: Dnevnik, št. 104, str. 31Ocepek, J. 2003. Nagradna igra. Postanite član knjižnice – samo za mlade (po _

srcu). V: Občan, št. 8, str. 7Ocepek, J. 2003. MAK – MojA Knjižnica. V: Občan, št. 6/7, str. 7Ocepek, J. 2004. Izločanje in odpis gradiva v knjižnici. V: Občan, št. 4, str. 10Mavretič, A. 2005. Novice iz knjižnice Litija. V: Zasavc, št. 1Štuhec, A. 2005. Knjižnica Litija in Dom Tisje – druženje ob knjigi. V: Občan,_

št. 2, str. 6Štuhec, A. 2005. Knjižnica Litija in grad Bogenšperk. 120-let čitalništva v Litiji._

V: Občan, št. 11, str. 9Novice iz knjižnice Litija. 2005. V: Zasavc, št. 19Štuhec, A. 2005. Poletje v knjižnici Litija – brez klime in v pričakovanju nove _

računalniške opreme. V: Občan, št. 8, str. 8Ulčar, B. 2005. Kino kar v knjižnici. 7. oktobra je bila v Knjižnici Litija premiera_

štirih kratkih filmov iz KUD ART CLUB LITIJA. V: Občan, št. 10, str. 9S Petrom Nosom bodo preganjali dolgčas. 2005. V: Dnevnik, št. 197, str. 8Mavretič, A. 2005. 120 let čitalništva v Litiji – od 50. krajcarjev do danes. V:_

Občan, št. 12, str. 10Knjižnica Litija. Iz knjižnice Litija … 2005. V: Zasavc, št. 17, str. 16Mag: Litija, Šmartno pri Litiji: Računalniško opremljanje knjižnic. 2005. V:

Večer, št. 214, str. 17

�

�

�

�

�

�

�

��

�

�

�

�

�

��

�

��

�

��

��

11�

Litijske knjižničarke. Litijani so knjižništvu 120 let predani. 2005. V: Zasavc,_ št. 23

Grošelj, B. 2005. Talisman v litijski knjižnici. V: Zasavc, št. 21Štuhec, A. 2005. 120 let čitalništva v Litiji: 1885–2005. Litija : KnjižnicaŠtampfl, J. 2006. Akademija. V: Dnevnik, št. 324, str. 30Štampfl, J. 2006. Razglednice. V: Dnevnik, št. 317, str. 30Rajšek, B. 2006. Po knjigo v Knjižnico Litija. V: Delo, št. 272, str. 6Rajšek, B. 2006. Namesto pekarne knjižnica in slaščičarna. V: Delo, št. 55, _

str. 6Štampfl, J. 2006. Prijatelju v slovo. V: Dnevnik, št. 331, str. 30Knjižnica Litija. Se dogaja … 2006. V: Občan, št. 4, str. 9 Deniša, M. 2006. Ocena stanja in predlogi za hrambo gradiva v knjižnici Litija:_

diplomsko delo. Ljubljana: [M. Deniša]Knjižnica Litija. Knjižnica Šmartno: slovo od kulturnega doma. 2006. V:_

Občan, št. 6, str. 9Štuhec, A. 2006. V Šmartnem še letos nova knjižnica. V: Občan, št. 2, str. 1Šmarska knjižnica bo zdaj, zdaj odprta. 2006. V: Martinov glas, št. 8, str. 5Ocepek, J. 2006. Čakajoč na nove prostore knjižnice. V: Martinov glas, str. 1Štuhec, A. 2007. Ni počitnic brez dobre knjige! V: Občan, št. 8, str. 10Ocepek, J. 2007. Knjižnica Litija. Šmarska knjižnica bo februarja 2007 odprla_

svoja vrata. V: Občan, št. 12, str. 9Štuhec, A. 2007. Narodna čitalnica v Šmartnem pri Litiji – 135 let. V: Občan,_

št. 5, str. 10Štuhec, A. 2007. 135 let narodne čitalnice v Šmartnem. V: Martinov glas, _

št. 5, str. 7Ocepek, J. 2007. Narodna čitalnica v Šmartnem (1872–1926). V: Martinov glas,_

št. 1, str. 6Ocepek, J. 2007. Knjižnica Šmartno 1971–2006. V: Martinov glas, št. 1, str. 7

Zbrala: Erika Cerjak

�

��

��

�

��

�

�

�

�

Litijska knjižnica v člankih in monografijah 1972–2007

117

zAhVALAKnjižnica Litij a v svoji edinstvenosti v prostoru in času obstaja zaradi številnih dejavnikov.

Njen značaj oblikujejo uporabniki v svojih željah, potrebah in pričakovanjih. Seveda tudi z dobrimi nameni in številnimi darovi in pozornostmi, ki jih je naša ustanova vsakodnevno deležna.

Njeno trdnost zagotavljata občini ustanoviteljici, Občina Litij a ter Občina Šmartno pri Litij i. Obe lokalni skupnosti zagotavljata sredstva za obstoj, delovanje, razvoj in investicij e ter gradnjo kvalitetne knjižnične zaloge in seveda knjižnične mreže.

Ministrstvo za kulturo RS oz. interes za razvoj kulture in knjižnične dejavnosti spremlja našo rast; namenjajo nam sredstva za nakup gradiva in opreme.

Knjižnica je več kot tri desetletja preživela kot del kulturnih zavodov; s posluhom direktorjev se je razvij ala v sklopu njihovih načrtov.

Vsak dan več, vsak dan bolje in odličneje – k takšnemu delovanju nas vzpodbujajo številna društva, zavodi, šole, podjetja in podjetniki, s katerimi gradimo naš jutri. Sodelovanje in povezovanje je naša moč in odločna vera.

V preteklih letih smo se večkrat obrnili po pomoč k številnim prostovoljcem, ki so svoj prosti čas namenili naši dejavnosti.

Lojalnost in predanost, volja in odločnost so lastnosti, ki jih od zaposlenih ne moreš zahtevati v opisu del in nalog. Srčnosti se ne da kupiti, v knjižnici pa jo je moč oblikovati in prevzeti. To dokazuje predan kolektiv, ki se ne bo nehal truditi, da Vam – spoštovani bralec, bralka – ponudi več.

Vsem, ki nam pomagate utirati pot ljubezni do branja, vsem, ki ohranjate stezice do knjižnih polic, ki ne nehate vztrajati od zgodbe do zgodbe, od prireditve do prireditve – iskrena hvala. Vaša podpora je motiv za našo zgodbo.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Andreja Štuhec__ _ _ _ _ _ _ _ _Izid knjige so s svojim donatorskim prispevkom omogočili tudi:

Servis računalniške opreme Joško Rozina s. p.Telekomunikacij e, Sašo Breskvar s. p.Riana d. o. o.Ostrešje d. o. o.

Če knjige bereš v temi, si oči pokvariš, če pa ne bereš, se ti svet stemni.

�

�

�

�

�

�

�

��

Naslov MOJA KNJIŽNICA Zbornik ob 40-letnici matičnosti Knjižnice Litija

Uredniški odbor Andreja Štuhec, Joža Ocepek, Aleksandra Mavretič

Spremna beseda Andreja Štuhec, Franci Rokavec, Milan Izlakar

Fotografije Arhiv Knjižnice Litija, Marjan Šušteršič, Foto Zofka

Strokovni pregled Joža Ocepek

Jezikovni pregled Aleksandra Mavretič

Uredila Andreja Štuhec

Izdala in založila Knjižnica Litija

Zanjo Andreja Štuhec

Oblikovanje in prelom Janez Bric, dipl. ing.

Tisk Biroservis, Šmartno pri Litiji

Naklada 300 izvodov

Litija 2007

moja knjižnica

Documents