mateja peŠec sosedsko pravo s poudarkom na …plodove na sosedovo zemljiš če itd. tudi...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
MATEJA PEŠEC
SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA
PRAVNI VARNOSTI
Diplomsko delo
Maribor, 2009
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA
PRAVNI VARNOSTI
Ime in priimek: Mateja Pešec
Številka indeksa: 71138922
Študijski program: UNI PRAVO
Študijska smer: Civilno pravo
Mentor: dr. Vrenčur Renato
Lektor: Marija
Maribor, junij 2009
1
Diplomsko nalogo posvečam staršem. Zahvaljujem se jima za vse trenutke, v katerih sta
mi stala ob strani, me vzpodbujala, finančno podpirala, trpela z mano ob urah učenja,
se veselila uspehov in me bodrila ob neuspehih. Spoznala sem, da je lažje prehoditi pot
do cilja, če na njej nisi sam. Ta pot ni bila niti kratka in niti lahka, zato sem staršem
resnično hvaležna, da smo jo prehodili skupaj.
Mentorju dr. Vrenčur Renatu se zahvaljujem za pomoč in podporo pri nastajanju
diplomskega dela.
2
Kazalo
POVZETEK................................................................................................................4
ABSTRACT ................................................................................................................5
1. UVOD ......................................................................................................................6
2. POJEM SOSEDSKEGA PRAVA...........................................................................8
2.1. VIRI SOSEDSKEGA PRAVA .................................................................................. 10
2.1.1. Stvarnopravni zakonik................................................................................ 12
2.1.2. Obligacijskopravno varstvo ....................................................................... 15
2.1.3. Okoljevarstvena zakonodaja ...................................................................... 16
3. SOSEDSKOPRAVNI INSTITUTI....................................................................... 17
3.1. GRADNJA ČEZ MEJO NEPREMIČNINE ................................................................... 18
3.2. VZDRŽEVALNA DELA ......................................................................................... 20
3.3. UREDITEV MEJE................................................................................................. 21
3.4. MEJNA ZNAMENJA ............................................................................................. 27
3.5. DREVO NA MEJI ................................................................................................. 28
3.6. PLODOVI, KI PADEJO NA SOSEDNJO NEPREMIČNINO ............................................. 29
3.7. PRAVICA ODSTRANITI VEJE ................................................................................ 30
3.7. ZASLEDOVANJE ŽIVALI ...................................................................................... 32
3.8. PREPOVED POGLABLJANJA, PREPOVED SPREMINJANJA VODOTOKA, ODTEKANJE
METEORNIH PADAVIN ............................................................................................... 32
3.9. NUJNA POT........................................................................................................ 34
4. IMISIJE IN PRAVNO VARSTVO ...................................................................... 39
4.1. SPLOŠNO O IMISIJAH .......................................................................................... 40
4.2. RAZVRSTITEV IMISIJ .......................................................................................... 41
4.3 PRAVNO VARSTVO PO STVARNOPRAVNEM ZAKONIKU .......................................... 44
4.3.1 Negatorna tožba ......................................................................................... 45
4.3.2. Negatorna tožba in varstvo posesti ............................................................ 49
4.3.3. Izključitvena tožba ..................................................................................... 53
4.4. PRAVNO VARSTVO PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU .............................................. 57
3
4.5. PRAVNO VARSTVO PO ZAKONU O VARSTVU OKOLJA ........................................... 62
5. SKLEP................................................................................................................... 68
BIBLIOGRAFIJA..................................................................................................... 70
VIRI......................................................................................................................... 70
PUBLIKACIJE IN ČLANKI............................................................................................ 70
4
Povzetek
V diplomskem delu sem poskušala zbrati področje sosedskega prava v enoten
dokument. Ker je področje sosedskega prava obsežno, sem v strnjeni obliki opisala vire,
pojme, vrste in tožbe sosedskega prava, pri katerih so določeni pojmi izredno bogati s
sodno prakso, medtem ko drugi niso. Na področju sodne prakse se tudi jasno vidi, na
katerih področjih je pravo tisto, ki mora nujno intervenirati. V nalogi je predstavljen
tudi interes javnega in zasebnega prava na področju pravnega varstva.
Diplomsko delo zajema v prvem vsebinskem delu obrazložitev osnovnih pojmov
sosedskega prava in opis virov. V drugem delu sem opisala sosedskopravne institute
skozi zakonodajo in sodno prakso. Tretji del diplomskega dela zajema imisije in pravno
varstvo po Stvarnopravnem zakoniku, Obligacijskem zakoniku in Zakonu o varstvu
okolja. Ker je lastninska pravica neomejena pravica, je potrebna dosledna ureditev na
področju varovanja medsebojnih pravic ne le med neposredno povezanimi lastniki
nepremičnin, temveč tudi med prostorsko oddaljenimi. Skozi preučevanje zakonodaje in
sodne prakse tako na javnem kot zasebnem področju varovanja pravic sosednjih
nepremičnin sem ugotovila, da zakonodaja daje primerno varstvo, vendar je še vedno
posameznik in z njim družba tista, ki mora upoštevati zakonodajo.
Ključne besede:
− sosedsko pravo
− meja
− zasebni interes
− javni interes
− izključitvena tožna
− negatorna tožba
− popularna tožba
5
Abstract
In my diploma thesis, I tried to integrate the area of neighbour disputes law into a single
document. In view of the large scope of the neighbour disputes law I described in a
concise manner the sources, terms, types and actions, whereby for certain areas
abundant case-law is cited and for others it is not. The case-law clearly shows which
areas are the ones where legal interventions are necessary. The thesis also introduces
the interest of public and private law in the area of legal protection.
The first section of the thesis comprises an explanation of the basic neighbour disputes
law terms and a description of sources. In the second section, I described neighbour
disputes law institutes in terms of legislation and case-law. The third section includes
nuisances and legal protection in accordance with the Law of Property Code, the Code
of Obligations and the Environmental Protection Act. In view of the fact that the right
of ownership is an unlimited right, strict regulation is required in the protection of
mutual rights, not only between adjoining but also between non-adjoining properties.
By examining the legislation and case-law in both public and private area of adjacent
property right protection, I have found that the legislation provides appropriate
protection, although individuals and the society should nevertheless observe the laws.
Keywords:
− neighbour disputes law
− boundary
− private interest
− public interest
− action for exclusion
− negatory action
− popular action
6
1. Uvod
Z diplomsko nalogo bom poskušala opredeliti pravne institute sosedskega prava in
predstaviti pravni položaj sosedov, ki zaradi vse večjega »prostornega obsega« dobiva v
pravni teoriji vedno večji pomen. Sosedsko pravo ni več omejeno samo na prostorsko
povezane nepremičnine, ampak tudi na oddaljene nepremičnine, z namenom sosedom
omogočiti prijetno sobivanje, tako z metodami preventive, kot odpravljanjem škodnih
dejavnosti in povrnitvi v prvotno stanje. Namen naloge je opredeliti pravne institute
sosedskega prava, jih obrazložiti in ponazoriti s sodno prakso, predstaviti pravni položaj
sosedov v zasebnem in javnem pravu in možnosti, ki jim jih nudi pravo v zaščito
njihovih pravic.
Sosedsko pravo ima svoje temelje že v starem Rimu. Lastninska pravica je veljala za
neomejeno, kar pa ne pomeni, da že takrat v želji po mirnem sobivanju niso urejali
razmerij med sosedi. V zakoniku XII. plošč tako najdemo prve zametke sosedskega
prava, to je urejanje meja, usmerjanje toka vode, veje s sosednjega zemljišča in padle
plodove na sosedovo zemljišče itd. Tudi Hamurabijev zakonik, ki je najverjetneje prvi
pisani zakon v zgodovini človeštva, vsebuje sosedskopravne institute. Tudi poznejše
kodifikacije so dokaz za vse večji razvoj sosedskega prava, ki izhaja iz potrebe po
varnem, mirnem in prijetnem sobivanju sosedov.
Na našem pravnem področju ni bilo sosedskemu pravu posvečeno veliko pozornosti,
zato je sodna praksa pri določenih pojmih zelo skromna. Novejša ureditev in s tem tudi
sodna praksa mi je bila v veliko pomoč pri razumljivejšem, enotnem obravnavanju
sosedskega prava, ki dobiva zaradi svoje prostorske razsežnosti vedno večji pomen.
Prav tako so mi bili v pomoč članki pravnih teoretikov, ki na podroben, razumljiv in
sodoben način predstavljajo problematiko sosedskega prava v odnosu do zasebnega in
javnega prava. Še vedno pa je vsebina sosedskega prava kot del stvarnega prava
obsežno področje, ki zajema vrsto tematik, zato sem se v nalogi omejila na temeljna
področja. Zakonodaja in sodna praksa nam kažeta na vedno večji vpliv sosedskega
prava na javnem področju. Ta del je skromno predstavljen, saj ga je potrebno zajeti v
obsežni posamezni obravnavi.
7
V nalogi bom najprej opredelila pojem sosedskega prava, ki ga pravni teoretiki različno
razlagajo. Med viri sosedskega prava bodo predstavljeni le temeljni, saj je zaradi
obsežnosti javnega prava in javnega varstva sosedskih razmerij to področje močno
razširjeno. Preko opredelitve in razlage sosedskopravnih institutov bom predstavila
sodno prakso in pravna mnenja, ki so pri določenih institutih izjemno bogata.
Podrobneje bom obravnavala imisijsko pravo, saj predstavljajo imisije v sodobnem,
tehnološko naprednem času vse večji problem, kot so hrup, odpadki, smrad,
onesnaženost zraka in vod itd. V ta namen bodo podrobneje predstavljene rešitve, ki jih
pravo ponuja za ureditev nasprotij med lastniki sosednjih nepremičnin. Prav tako bom
podrobneje predstavila negatorno in izključitveno tožbo, ki pride v poštev med etažnimi
lastniki na zasebnopravnem področju. Med drugim bo obravnavana obligacijskopravna
in okoljevarstvena popularna tožba, ki spada tudi na področje zasebnega prava. Delno
se bom omejila tudi na Zakon o varstvo okolja (ZVO-1-UPB11), ker predstavlja skupaj
z drugimi zakoni na javnopravnem področju obsežno tematiko.
1 Uradni list RS, št. 39/2006, št. 70/2008.
8
2. Pojem sosedskega prava
Sosedskemu pravu je bilo v naši pravni teoriji v preteklosti posvečeno premalo
pozornosti. Skromna je tudi sodna praksa, kar je posledica splošnega mnenja, da je
sosedsko pravo del manj pomembnega dela civilnega prava. V pravni literaturi najdemo
različne opredelitve sosedskega prava, sosedstva in soseda, zato je potrebno iskati
smiselno razlago pojmov, saj bomo le tako dosegli pravilno in enotno uporabo prava. V
nadaljevanju bodo predstavljeni pojmi sosedskega prava v povezovanju s pravnimi viri,
iz katerih izhajajo.
Pojem sosedskega prava ima osrednje mesto v 12. členu Stvarnopravnega zakonika2 (v
nadaljevanju: SPZ), ki določa prepoved zlorabe pravic. Ker stvarne pravice niso
neomejene, so lastniki stvari oziroma imetniki drugih stvarnih pravic omejeni z enakimi
pravicami drugih. V tuji in naši pravni teoriji izhaja pojem sosedskega prava iz omejitve
lastninske pravice, ki jo 37. člen SPZ opredeljuje kot pravico imeti neko stvar v posesti,
jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Pri neomejenem
izvrševanju lastninske pravice pa lahko le-ta konkurira z drugimi in tako onemogoči
izvrševanje druge lastninske pravice. Zato se je izoblikoval pojem sosedskega prava, ki
rešuje kolizije pravnih oblasti glede nepremičnin. Sosedsko pravo lahko opredelimo kot
zbir pravil, ki urejajo razmerja med lastniki sosednjih nepremičnin.3 Iz 73. člena SPZ
izhaja, da morajo lastniki sosednjih nepremičnih svojo lastninsko pravico izvrševati
tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Tako obstoji
sosedsko pravo na nepremičninah, ki so medsebojno odvisne, zato ker mejijo ena na
drugo ali se po krajevnih običajih štejejo za sosednje nepremičnine.4 Moderno sosedsko
pravo pa narekuje nove opredelitve sosedskega prava, ki se več ne omejuje samo na
pravna razmerja neposredno meječih nepremičnin, ampak se nanaša tudi na oddaljene
nepremičnine, in sicer tako oddaljene, dokler se raztezajo učinki vplivanja na njih. Prav
tako se ne nanaša samo na zemeljsko površino neke nepremičnine, ampak zaobseže tudi
zračni prostor nad njo in podzemlje. Sajovic pa opredeljuje sosedsko pravo kot skupek
različnih lastninskih razmerij med lastniki in to ne več samo v obliki neposrednega
delovanja položaja ali oviranja s stvarjo, temveč tudi glede različnih človekovih vplivov 2 Uradni list RS, št. 87/2002 3 Prim.: Vrenčur, Sosedsko pravo – ureditev meje, Pravna praksa, št. 32, 2001, str. 1. 4 Prim.: Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 383.
9
in dejavnosti na zemljišče. Tesno povezano s sosedskim pravom je tudi varstvo narave
in okolja, kar je predstavljeno v nadaljevanju.
V zvezi z novejšimi pogledi na sosedsko pravo se je potrebno omejiti tudi na ureditev
sosedskega prava in njegovi-
h institutov v različnih zakonih. Temeljni zakon je SPZ, ki pa ne vsebuje celotne
ureditve sosedskega prava. Tako so imisije urejene v 133. členu Obligacijskega
zakonika (v nadaljevanju: OZ-UPB15), ki pa se nanaša tudi na splošno ureditev varstva
okolja, ki pa je urejeno v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1-UPB1). Vsem določbam
zakonov so podlaga ustavnopravne določbe, o katerih bo govora v nadaljevanju.
Sosedsko pravo lahko delimo na javno in zasebno, kar izhaja iz same zakonodajne
ureditve. Tako je področje javnopravnega varstva v sosedskih razmerjih razpršeno po
številnih predpisih (Zakon o urejanju prostora6, Zakon o graditvi objektov7, Zakon o
evidentiranju nepremičnin8 itd.). Na zasebnopravnem področju sosedskega prava pa sta
izpostavljena SPZ in delno OZ-UPB1. Govorimo lahko o dvotirnem sosedskopravnem
varstvu, ki omogoča, da sosed kot udeleženec postopka istočasno nastopa v postopku
pred rednim sodiščem ali upravnim sodiščem. Zasebnopravno varstvo je namenjeno
varstvu pred obstoječimi motnjami oziroma poseganjem v pravice posameznika in
odpravljanju posledic motenj, javnopravno varstvo pa je predvsem preventivne narave,
saj se z njim običajno vnaprej poskuša izogniti negativnim vplivom.
5 Uradni list RS, št. 97/2007 6 Uradni list RS, št. 110/2002 7 Uradni list RS, št. 110/2002, št. 47/04, št. 126/2007 8 Uradni list RS, št. 47/2006
10
2.1. Viri sosedskega prava
Za temeljno obravnavo bom navedla le osnovne vire, se pravi tiste, ki v največji meri
obravnavajo sosedsko pravo. Kot izhaja iz strukture pravnih virov, lahko ločimo vire
sosedskega prava med javnopravne in zasebnopravne. Mednje še štejemo Ustavo RS,
druge zakone in podzakonske predpise in predpise s področja Evropske Unije.
Ustava RS posredno posega na stvarnopravna razmerja, pri čemer nakazuje njihov
pomen in funkcijo, ki jo opravljajo v družbenem, ekonomskem in pravnem sistemu.
Temeljna premoženjska pravica, ki se je skozi zgodovinska obdobja izkazala za
osrednjo pravico civilnega prava, je lastninska pravica. Zato je varovanje lastninske
pravice dobilo posebno mesto v ustavah sodobnih držav in mednarodnih dokumentih na
področju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na tem mestu naj omenim kot
najpomembnejšo Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin, ki jo je podpisala tudi Republika Slovenija kot članica Sveta Evrope. Le-ta v
prvem členu Protokola h konvenciji opredeljuje varstvo lastnine9: »Vsaka fizična ali
pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti
lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon,
in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne
omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor
nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila
davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.« 10 S tem je prikazana tudi meja med
zasebnopravnim varstvom, se pravi odnos med posamezniki, in javnopravnim, to je med
posameznikom in državo, ki je nosilec javnega interesa.
Tako kot Evropska konvencija o varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi
Ustava RS posredno določa lastninsko pravico. Premoženjska sfera posameznika ni le
omejena na stvar, kot izhaja iz 37. člena SPZ, se pravi v stvarnopravnem pomenu,
ampak tudi v ustavnopravnem. 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne
lastnine in dedovanja. Na podlagi tega člena je tudi Ustavno sodišče v svojih odločitvah
zagotovilo varovanje lastnine drugih pravic, kot recimo korporacijske pravice in
9 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 52. 10 Uradni list RS, MP, št. 33/1994.
11
terjatve. S tem so ustavnopravno varovane tudi premoženjske pravice pravnih in
fizičnih oseb, v primeru katerih (lastnina gospodarske družbe, kapitala, podjetja) ne
moremo govoriti o lastninski pravici. 67. člen Ustave RS določa, da se z zakonom lahko
omeji pridobivanje in uživanje lastnine zaradi doseganja njene gospodarske, socialne in
ekološke funkcije. Ta določba se vsebinsko ponavlja tudi v 37. členu SPZ, ki v prvem
odstavku določa, da omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo
zakon. Se pravi, da je omejevanje lastninske pravice dopustno le iz izrecno izraženega
javnega interesa s področja sociale, gospodarstva ali ekologije. Tudi tujcem je
omogočeno pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah na območju Republike
Slovenije pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira
državni zbor. To izhaja iz 68. člena Ustave RS.
Razlastitev kot najhujša oblika odvzema ali omejitve lastninske pravice je urejena v 69.
členu Ustave RS. Sodobna družba narekuje takšno ureditev v večini držav za izgradnjo
infrastrukture. Kdaj je razlastitev dopustna, določajo zakoni, predvsem pa je potrebno
zagotoviti element javne koristi, potreben je postopek, ki ga določa zakon in plačilo
primerne odškodnine ali nadomestila v naravi razlaščenemu lastniku. Razlastitveni
postopek je urejen v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1) v členih 93. do 108.11
Na podlagi ekološke funkcije lastnine določa 71. člen posebne pogoje za uporabo
zemljišč, posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Država je tista, ki skrbi za gospodarski,
kulturni in socialni napredek prebivalstva na območjih, ki so bolj odročna in težje
dostopna, to je na gorskih in hribovitih območjih. Za naravna bogastva in javno dobro
je določeno posebno urejanje v 70. členu Ustave RS. Zdravo življenjsko okolje, do
katerega ima pravico vsakdo, je urejeno v 72. členu Ustave, ki pravi tudi, da je skrb za
zdravo življenjsko okolje na bremenu države.
V nadaljevanju bodo predstavljeni trije temeljni viri sosedskega prava, to je
Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu okolja.
11 Uradni list RS, št. 110/2002.
12
2.1.1. Stvarnopravni zakonik
Stvarno pravo temelji na svobodi (zasebne) lastninske pravice, ki je najpomembnejša in
najobsežnejša stvarna pravica12. Z naravo lastninske pravice je povezano dejstvo, da le-
ta lahko konkurira z drugo lastninsko pravico, pri čemer lahko neomejeno izvrševanje s
strani ene od njiju onemogoči izvrševanje druge lastninske pravice. Tako nam pravni
redi predpisujejo pravice in dolžnosti, ki nam omejujejo uporabo lastninske pravice, s
ciljem, da se ne ogroža druge lastninske pravice oziroma nam podeljujejo pravno
varstvo. Dopolniti je potrebno, da posestnik ne more imeti več pravic, kot jih ima
lastnik. ima pa enake dolžnosti kot lastnik.
Pred sprejetjem SPZ je na področju stvarnega prava veljal Zakon o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih13 (v nadaljevanju: ZTRL). ZTRL je urejal le določena
lastninskopravna razmerja, preostala pa so bila urejena z drugimi zakoni. Urejal je
solastnino, medtem ko je ureditev skupne lastnine in etažne lastnine prepustil
republiškim in pokrajinskim zakonodajalcem. Urejene so bile stvarne služnosti, izpustil
pa je osebne služnosti in stvarna bremena. Tudi področje sosedskega prava je bilo
urejeno le delno, in sicer le imisije. Za področja, ki jih ni urejal ZTRL, se je na našem
pravnem območju uporabljal Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) iz leta
1811.
SPZ je glavni pravni vir na področju stvarnega prava, ki ponuja celovito zakonodajno
ureditev klasičnega stvarnega prava.14 Vsebinsko gledano se bistveno ne razlikuje od
kodifikacij civilnega prava na evropskem področju. V 1. členu SPZ je zakonodajalec
opredelil vsebino zakona, ki ureja temeljna načela stvarnega prava, posest in stvarne
pravice ter način njihove pridobitve, prenosa, varstva in prenehanja. V zvezi s tem bi
lahko rekli, da se naš zakonik razlikuje od evropskih kodifikacij glede temeljnih načel
in definicije pojmov, ki ponekod spadajo v splošni del civilnega prava.
12 Stvarne pravice so absolutne pravice, to pomeni, da učinkujejo proti vsakomur, medtem ko so obligacijske pravice relativne in učinkujejo le proti določeni osebi. Glej v: Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 31. 13 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90. 14 Prim. Rijavec, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 57.
13
Vsebinsko ima SPZ dvanajst delov. S tem se približuje drugim evropskih kodifikacijam
po klasičnem vzorcu zaporedja poglavij: temeljna načela, pojmi, posest, lastninska
pravica in omejene pravice. Od načel bi omenila le najpomembnejše, kot so načelo
numerus clausus stvarnih pravic (omejeno število stvarnih pravic, ki so: lastninska
pravica, zemljiški dolg, služnosti, stavbna pravica in pravica stvarnega bremena), načelo
superficies solo cedit (povezanost zemljišča z objektom), načelo specialnosti
(individualnost samostojno določene stvari, ki je lahko predmet stvarnih pravic), načelo
prioritete (stvarne pravice so močnejše od obligacijskih pravic) itd.
Sklop sosedskega prava je celovito urejen v 4. oddelku SPZ, s čimer izhaja iz pravil
ODZ, ki so prilagojena ekonomskemu in družbenemu razvoju. 74. člen SPZ določa, da
ni le lastnik upravičen in zavezan izvrševati pravice in dolžnosti iz sosedskega prava,
temveč tudi neposredni posestnik. Prepoved medsebojnega vznemirjanja je temeljno
načelo sosedskega prava (73. člen SPZ). Lastniki morajo zaradi sosedstva ali prostorske
povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne
vznemirjajo ali da si ne povzročajo škode. Na podlagi načela prepovedi medsebojnega
vznemirjanja je zakonodajalec uredil naslednje institute sosedskega prava: prepovedane
imisije (75. člen), vzdrževalna dela (76. člen), ureditev meje (77. člen itd.), uporaba
meje (79. člen), mejna znamenja (80. člen), drevo na meji (81. člen), plodovi, ki padejo
na sosednjo nepremičnino (82. člen), pravica odstraniti veje (83. člen), zasledovanje
živali (84. člen), prepoved poglabljanja nepremičnine (85. člen), prepoved spreminjanja
vodotoka (86. člen), odtekanje meteornih padavin (87. člen), nujna pot (88. člen) in
priključitev na komunalno omrežje (91. člen). Vendar ne najdemo samo na tem mestu
institute povezane s sosedskim pravom. Tako je potrebno izpostaviti institut gradnje čez
mejo nepremičnine iz 47. člena SPZ, ki daje lastniku nepremičnine ali graditelju pravico
podati predlog za odločanje v nepravdnem postopku, v katerem sodišče uredi
medsebojna razmerja, če nekdo zgradi zgradbo, katere del sega na, nad ali pod tujo
nepremičnino.
Varstvo lastninske pravice je urejeno v 99. členu SPZ pod naslovom zaščita pred
vznemirjanjem, ki daje lastniku ali domnevnemu lastniku pravico vložiti tožbo, s katero
zahteva prenehanje trenutnega in morebitnega poznejšega vznemirjanja, če ga kdo tretji
14
vznemirja. Tožba se imenuje negatorna zato, ker lastnik ali domnevni lastnik »negira«
obstoj kakršnihkoli upravičenj na njegovi stvari.15
Vsebinsko lahko navežemo k sosedskem pravu tudi omejene stvarne pravice, ki jih
najdemo v šestem delu SPZ. So izvedene iz lastninske pravice, ki dajejo upravičencu
določena upravičenja glede tuje stvari. Izvrševanje pravic se ne omeji le na
nepremičnino, ampak tudi na prostorsko oziroma sosedsko bližino. Omejene stvarne
pravice so naslednje: lastninska pravica, zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti,
stvarno breme in stavbna pravica.16
Nadaljnji inštitut, ki je povezan s sosedskimi, je etažna lastnina. Zasnovan je kot
posebna lastninska pravica na posameznem delu zgradbe, v kombinaciji s solastninsko
pravico na njenih skupnih delih.17 Glede pravne narave povzemamo v Sloveniji
dualistično teorijo po romanskem sistemu, ki pozna dvoje pravnih razmerij za etažno
lastnino – izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe in solastnino na
nedeljivih skupnih delih stavbe.
Še preden etažni lastniki posežejo po skrajnem ukrepu za dosego sosedskega sožitja,
opomnijo kršilca, ki grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti
po pogodbi o medsebojnih razmerjih. Šele če kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim
ravnanjem, lahko etažni lastniki sprejmejo sklep, da se vloži izključitvena tožba. Za
vložitev izključitvene tožbe je potrebno število etažnih lastnikov, ki imajo več kot
polovico solastniških deležev na skupnih delih. Tožba se glasi na prodajo posameznega
dela v etažni lastnini, s čimer se doseže izključitev etažnega lastnika iz skupnosti.
15 Prim. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 502. 16 Prim. Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str.111. 17 Prim. Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str.104.
15
2.1.2. Obligacijskopravno varstvo
V okvir virov stvarnega prava v širšem smislu štejemo Obligacijski zakonik (OZ-
UPB1)18, ki vsebuje določbe, ki urejajo sosedsko pravne odnose. OZ-UPB1 obsega dva
glavna dela, pri čemer pridejo v poštev pravila prvega splošnega dela tudi pri urejanju
drugih civilnopravnih področij (npr. v stvarnem ali dednem pravu). Drugi posebni del
ureja posamične pogodbe.
Na področju sosedskega prava je potrebno poudariti temeljna načela, ki izhajajo iz OZ-
UPB1. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen) je temeljno načelo, ki nalaga pogodbenim
strankam izpolnjevanje določenih obveznosti in dolžnosti tako, da ravnajo lojalno ena
do druge, da se vzajemno obveščajo, da se medsebojno varujejo, si pomagajo,
sodelujejo pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ipd. Pogodbena stranka, ki se ne
ravna po tem načelu, pa lahko trpi škodljive posledice, predvsem izgubi pravico do
zahtevkov, povrniti mora stranki škodo, ki jo je utrpela ipd. Iz 7. člena OZ-UPB1 izhaja
načelo prepovedi zlorabe pravic, ki vsebuje prepoved izigravanja zakona. Ker so
pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi pravicami drugih, se morajo stranke
pri izvrševanju svoji pravic vzdržati ravnanj, s katerimi bi bila otežena izpolnitev
obveznosti drugih strank. Za sosedsko pravo pomembno načelo, ki ima sicer posebno
mesto na področju deliktov, je načelo neminem laedere, torej prepoved povzročanja
škode (10. člen). Po tem načelu se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim utegne
drugemu povzročiti škodo. V primeru povzročitve škode pa jo mora oškodovancu tudi
povrniti. Škoda se lahko povzroči pogodbeni stranki – pogodbena odgovornost ali komu
drugemu izven pogodbenega razmerja – nepogodbena ali deliktna odgovornost. 10. člen
OZ-UPB1 pa je podlaga za ureditev odškodninske odgovornosti, ki je lahko krivdna z
obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena19) ali pa objektivna, ne glede
na krivdo (2. odstavek 131. člena20). Nadalje se na področje sosedskega prava nanaša
tudi določba 133. člena, na podlagi katere lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani
vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter
da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka
18 Uradni list RS, št. 97/2007 19 Prvi odstavek 131. člena OZ:« Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.«. 20 Drugi odstavek 131. člena OZ:« Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.«.
16
vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.
2.1.3. Okoljevarstvena zakonodaja
Sosedsko pravo postaja eden pomembnih instrumentov civilnopravnega varstva
okolja.21 V zvezi s tem se mora pri sosedskem pravu upoštevati splošno načelo, da
dejavnost ne sme biti škodljiva za zdravje ljudi in da se s škodljivimi ravnanji ne podira
ravnotežje v naravi. Pomemben predpis na področju varstva okolja in narave, ki se v
sodobnem svetu navezuje tudi na sosedsko pravo, je Zakon o varstvu okolja (v
nadaljevanju ZVO-1-UPB1)22. V 3. členu ZVO-1-UPB1 so opredeljeni pojmi, ki so
relevantni za zakon, prav tako pa so med njimi nekateri pomembni s stvarnopravnega
vidika. Tako so emisije opredeljene kot neposredno ali posredno izpuščanje ali
oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije,
sevanje, toplota in svetloba) iz posameznega vira v okolje. Opredeljena sta tudi pojma
okolje23 in obremenitev okolja24, ki imata v stvarnopravnem smislu velik pomen. Pojem
varstva okolja je sorazmerno nov, čeprav so bili že več kot desetletje nazaj sprejeti
predpisi na tem področju. Pri pojmovanju varstva okolja je potrebno izpostaviti
varovanje življenjskih pogojev, zmanjševanje oz. preprečevanje škodljivih posledic
posegov človeka v naravo in ohranjanje okolja vrednega človeka. Tako imamo pred
seboj temeljni cilj, to je varstvo zdravja in življenja ljudi sedaj in v prihodnosti.
Izpostaviti je potrebno novost, ki jo je prinesel ZVO iz leta 1993, to je t.i. organizacijska
tožba25 (prvi odstavek 14. člena ZVO-1-UPB1), ki jo lahko vloži organizacija ali pravna
oseba zasebnega prava (društva, združenja ali organizacije). Pravna narava ZVO-1-
UPB1 je javna, saj v prvi vrsti skuša varovati širši družbeni interes. Zakon ima
predvsem preventivno naravo, saj poskuša vnaprej izključiti nesprejemljive vplive na
okolje. Zakon vsebuje tudi nekatera pomembna načela varstva okolja: načelo plačila za
21 Frantar, Sosedsko pravo, Podjetje in delo, 1994, št. 5, str. 749. 22 Uradni list RS, 39/2006. 23 Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. 24 Obremenitev okolja je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine. V skladu s ZVO-1B se v 6. točki pod obremenitev okolja dodaja »okoljsko škodo«. 25 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 15.
17
obremenjevanje, načelo odgovornosti povzročitelja, načelo previdnosti, načelo
preventive idr.
Zakon je javnopravne narave, saj poskuša v prvi vrsti varovati širši družbeni interes. Za
javnopravno razmerje je značilno, da so vsi njeni subjekti v nad in podrejenem položaju.
Na eni strani imamo nosilca oblasti kot stranko z močnejšo izvršilno močjo, ki lahko
doseže izvrševanje pravic z uporabo prisile, na drugi strani pa posameznika. Za zasebna
razmerja je značilno, da so njeni subjekti med seboj enakovredni. Zasledujejo lastni
(zasebni) interes, katerih pravila imajo dispozitivno naravo. Vendar je v sodobnem času
meja med zasebnim in javnim sosedskim pravom začrtana. Tako se zgodi, da moteni
sosed uveljavlja svojo pravico v rednem sporu ali upravnem postopku. O vrstah varstva
pravice sosedov bom pisala v nadaljevanju.
3. Sosedskopravni instituti
Sosedska razmerja temeljijo na medsebojnem ne vznemirjanju in izvrševanju pravic ter
dolžnosti iz pogodbenih razmerij. Posamezni inštituti lastnika na eni strani omejujejo,
po drugi pa omogočajo nemoteno izvrševanje njegove lastninske pravice. Tako lahko
kot lastniki svojo nepremičnino uporabljamo le v mejah, ki nam jih določa zakon ali
pogodbeno razmerje. Po drugi strani pa smo dolžni trpeti le tiste omejitve, ki izhajajo iz
zakona ali pogodbe. Potrebno je opozoriti tudi na pojmovanje lastninske pravice, ki
predstavlja središče stvarnopravnih institutov. Je pravica imeti stvar v posesti, jo
uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Iz opredelitve
lastninske pravice je potrebno opozoriti tudi na načelo superficies solo cedit, ki obsega
tudi prostor nad in pod nepremičnino. V nadaljevanju bodo predstavljeni
sosedskopravni inštituti ter pravni položaj sosedov v sosedskopravnih razmerjih.
18
3.1. Gradnja čez mejo nepremičnine
Pri gradnji čez mejo pride do premikov premoženjskih vrednosti, ki lahko na eni strani
poslabšajo pravni položaj enega subjekta (ponavadi lastnika zemljišča), na drugi strani
pa pride do obogatitve (ponavadi graditelj). Zato je že prejšnji ZTRL uvedel institut
gradnje čez mejo nepremičnine, ki predstavlja enega najpomembnejših sosedskopravnih
institutov. Urejen je v 47. členu SPZ in spada v poglavje o pridobitvi lastninske pravice
na nepremičninah.
V poštev pride le, ko gre za mejaše. Pojem meje pa določa Zakon o evidentiranju
nepremičnin v 19. členu.26 Meja parcele je več navideznih daljic, ki so med seboj
povezane v sklenjen poligon. Krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke. Meja
razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več parcel.27
Če na primer sosed zgradi zgradbo, katere del sega na sosednjo nepremičnino, lahko
lastnik nepremičnine ali graditelj predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku določi o
ureditvi medsebojnih razmerij. V takšnem primeru gre za poseg v prostor v nasprotju s
predpisi o graditvi objektov, saj graditelj ni upošteval dovoljenega mejnega odmika in je
mejo pregradil. V 2. odstavku 47. člena SPZ je določen primarni ukrep, ki daje varstvo
lastninske pravice mejaša. Sodišče lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na
nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. Če pa bi bile posledice vzpostavitve prvotnega
stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je utrpel lastnik nepremičnine z gradnjo,
mu lahko sodišče določi primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med
sosednjima nepremičninama. Ta ureditev pa že predstavlja skrajno pravilo, ki
predstavlja bolj izjemo kot pravilo.
Spori v zvezi z gradnjo čez mejo nepremičnine se rešujejo v nepravdnem postopku.
Razlog za takšno ureditev v 47. členu SPZ je v tem, da se v nepravdnem postopku
rešujejo tudi mejni spori28. Naslednji razlog je v izkušnjah nepravdnega sodnika na tem
26 Uradni list RS, št. 47/2006. 27 Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 156. 28 Mejni spori se lahko rešujejo v nepravdnem postopku. Tako določa Zakon o nepravdnem postopku; glej Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 166.
19
področju ter možnost, da se predmetni spor prevesi v mejni, če graditelj zatrjuje, da ni
pregradil meje zemljiške parcele.
Za stranke pri postopku je potrebno smiselno izhajati iz 47. člena SPZ. Ker je spor glede
gradnje čez mejo nepremičnine petitorni spor, je potrebno podeliti procesnopravno
legitimacijo lastniku nepremičnine. Tako sta predlagatelj in nasprotni udeleženec
lastnika sosednjih nepremičnin. Potrebno je obrazložiti, kaj se zgodi v primeru, ko gre
za imetnike omejenih stvarnih pravic in imetnike obligacijskih pravic. Če pripelje
postopek do določitve nove meje, kar prestavlja eno izmed možnosti, pride s tem do
spremembe lastninskega položaja, to pa nadalje pomeni, da je potrebna aktivna
legitimacija lastnika nepremičnine.29 Procesnopravna legitimacija se pa lahko prizna
dobrovernemu lastniškemu posestniku nepremičnine, na primer kupcu nepremičnine, ki
pa še ni vknjižen v zemljiško knjigo.
Sodišče ima na voljo dve možnosti: to je vzpostavitev prvotnega stanja ali določitev
odškodnine in nove meje. Kriteriji, ki jih sodišče mora upoštevati pri svoji odločitvi, so
upravičen interes udeležencev, dobra vera graditelja in obnašanje lastnika po tem, ko je
izvedel za gradnjo čez nepremičnino. Kot sem že zgoraj navedla, predstavlja določitev
odškodnine in nove meje bolj izjemo, saj lahko graditelj v slabi veri gradi čez mejo
lastnika nepremičnine z namenom, da zasede njegovo nepremičnino. V primeru očitne
zlorabe te pravice mora sodišče odkloniti določitev odškodnine in nove meje. Primarno
mora razmišljati o vzpostavitvi v prejšnje stanje. Samo ob izpolnjevanju vseh
predpostavk za določitev nove meje bo sodišče s sklepom določilo novo mejo in
odškodnino. Takšno pooblastilo ima sodišče v primeru, ko je vzpostavitev prejšnjega
stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je lastnik z gradnjo utrpel.
Pri pooblastilu sodišča za določitev nove meje določba 47. člena SPZ odstopa od
splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine. Zato je ta institut tipičen primer t.i.
horizontalne akcesije.30
29 Prim. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 275; »Menim, da imetnik omejene stvarne pravice in imetnik obligacijske pravice ne moreta biti aktivno legitimirana za sodno urejanje medsebojnih razmerij pri gradnji čez mejo nepremičnine.«. 30 Vertikalna akcesija je izražena skozi načelo superficies solo cedit – načelo enotnosti nepremičnine. Se pravi povezanost zemljišča in objekta. Pri tej akcesiji gre za nepremičninsko-premičninsko prirast, medtem ko pri horizontalni akcesiji nepremičninsko-nepremičninsko prirast. Pri vertikalni akcesiji gre za pridobitev lastninske pravice na temelju zakona, medtem kot pri horizontalni na temelju odločbe državnega organa (pravnomočna sodna odločba); prim. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV
20
3.2. Vzdrževalna dela
Besedna zveza vzdrževalna dela ni popolnoma ustrezna, saj se za njo skrivajo tudi
druga dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine ter so nujna. Gre
lahko za dela. kot so popravilo ograje, čiščenje jarka, barvanje napušča, popravilo ceste,
strehe itd. Pojem vzdrževalnih del je potrebno tolmačiti široko. Narava takšnih del
zahteva tudi dostop preko sosednjih ali bližnjih nepremičnin. Zato ne govorimo samo o
neposredno povezanih nepremičninah, ampak tudi sosednjih, torej tistih, ki ne mejijo
neposredno ena na drugo.
Iz prvega odstavka 76. člena SPZ izhajajo predpostavke, ki opredeljujejo neko delo za
vzdrževalno. Vzdrževalno je torej delo, ki je nujno, ki je potrebno za uporabo in za
izkoriščanje nepremičnine in del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti
samo z nesorazmernimi stroški. Nujnost dela je potrebno razlagati restriktivno.
Subjektivni element presoje je preširok, saj prepušča možnost presoje lastniku
nepremičnine, ki želi opravljati dela na drugi nepremičnine. Da zadovoljimo pogoju
nujnosti, je potrebno nujnost dela presojati iz objektivnega merila. To pomeni, da je
delo dejansko nujno v primeru postavitve ograje z električnim pastirjem, ne pa
postavitev ograje iz estetskega videza. Delo, ki je potrebno za uporabo in za
izkoriščanje nepremičnine je prav tako potrebno presojati po objektivnem merilu. Pri
tretjem pogoju se povsem jasno pokaže restriktivni pristop. Vzdrževalna dela so
dovoljena le, če del ni mogoče izvesti drugače ali jih ni mogoče izvesti s sorazmernimi
stroški. Iz tega lahko sklepamo, da se je vredno potruditi in se izogniti poseganju v
sosednjo nepremičnino in s tem omejevati sosedovo lastninsko pravico.
Drugi odstavek postavlja zahtevo po vzpostavitvi v prejšnje stanje, kar logično izhaja iz
dejstva, da lastnik nepremičnine, na katero se posega, nekaj trpi ali tudi kaj opusti.
Lastnik nepremičnine, na kateri so se izvajala nujna dela, lahko zahteva primerno
nadomestilo. Tukaj ne govorimo o nadomestilu škode, ampak le o nadomestilu, ki mora
biti primerno, da ne izraža kakršnegakoli izsiljevanja ali okoriščanja. 4. odstavek 76.
člena SPZ narekuje notifikacijsko dolžnost tistega, ki želi izvesti nujna dela. Ta mora
Založba, Ljubljana 2004, str. 275, 276; prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 140, 141.
21
pred začetkom del ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika
nepremičnine ali posestnika tuje nepremičnine. Smisel takšnega pravila pa je v tem, da
bi lahko lastnik sosednje nepremičnine, na kateri bi se izvedla nujna dela, ugovarjal.
Ugovarjal pa bi lahko ob predpostavki vseh izpolnjenih pogojev iz prvega odstavka 76.
člena le v predvidenemu času izvedbe del. O vzdrževalnih delih tudi sodna praksa:
VSK sodba I Cp 157/2001, z dne 26.6.2001
»Toženec, ki ima na makadamski poti služnostno pravico, lahko v okviru te pravice
izvaja le vzdrževalna dela. Brez soglasja lastnice pa ni upravičen spreminjati kvalitete
poti. Zato tudi če je izboljšal kvaliteto, a je to storil samovoljno, je s takšnim ravnanjem
vznemiril tožničino lastninsko pravico, zato ima lastnica pravico zahtevati vzpostavitev
prejšnjega stanja.«
3.3. Ureditev meje
Meja razmejuje dve ali več lastninskih pravic na nepremičninah.31 Je ena najbolj
tipičnih sosedskopravnih institutov, saj ima dolgoletno tradicijo na našem pravnem
območju. Kot sem navedla že zgoraj, določa pojem meje32 Zakon o evidentiranju
nepremičnin (ZEN)33 v 19. členu.
Ureditev meje je mogoče doseči na dva načina, in sicer v upravnem postopku po ZEN
in sodnem postopku. Pred sodiščem pa je meja lahko predmet odločanja v nepravdnem
in pravdnem postopku. Potek meje se evidentira v zemljiškem katastru. Po ZEN se
meja ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko
storitev in se na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru. Urejanje
meje vodi geodetski upravni organ, ki na podlagi soglasja lastnikov in podatkov iz
zemljiškega katastra določi t.i. katastrsko mejo. Postopek urejanja meje se uvede na
zahtevo lastnika parcele. Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po
zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku
31 Prim. Juhart e tal. Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 378. 32 Prvi odstavek 19. člena ZEN: « Meja parcele je več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon. Krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke. Meja razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel.«. 33 Uradni list RS, št. 47/2006.
22
urejanja meje, so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene
meje (2. odst. 28. člena ZEN). Nato v katastrskem postopku pooblaščeni geodet izdela
elaborat34 v okviru predhodnega postopka in mejne obravnave, nato pa geodetska
uprava na zahtevo stranke za ureditev meje in ob predložitvi elaborata uredi mejo, kot je
razvidno iz elaborata, seveda pod pogojem, da se stranke s tako določeno mejo strinjajo.
Če soglasje med lastniki ni doseženo, napoti geodetska uprava enega ali več lastnikov,
da v 30 dneh sprožijo sodni postopek ter predložijo geodetski upravi potrdilo. V kolikor
stranke ne sprožijo sodnega postopka, se šteje, da lastniki soglašajo s tako določeno
mejo, geodetska uprava pa izda o tem odločbo. Značaj pravnomočnosti dobi, ko je ni
več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi.
Materialnopravne kriterije, po katerih odloča sodišče v sodnem postopku, določa SPZ,
medtem ko so postopkovna pravila urejena v Zakonu o nepravdnem postopku35 (v
nadaljevanju: ZNP). Stranki postopka sta nedvomno lastnika neposredno meječih
nepremičnin, to je soseda. Glede ureditve, če gre za stranke imetnikov omejenih
stvarnih pravic ali imetnikov obligacijskih pravic, je pravna teorija deljena. Sosednja
avstrijska sodna praksa in pravna teorija zavzemata stališče, da imetnik omeje stvarne
pravice in imetnik obligacijske pravice ne moreta biti aktivno legitimirana, saj lahko
pride zaradi poteka nove meje do posega v lastninsko pravico. Pri nas so mnenja
deljena. Še vedno del teorije zagovarja aktivno in pasivno legitimacijo strankam, ki niso
lastniki zemljišč. Vendar je to sporno v primeru, ko lastnika parcel, ki nista sodelovala v
postopku, znova zahtevata ureditev meje ne glede na že obstoječo pravnomočno sodno
odločbo. Takšna ureditev izhaja tudi iz 132. člena ZNP, ki pravi, da mora predlog
vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, ime in
priimek ter prebivališče lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med katerimi je meja
sporna, in razloge, zaradi katerih se predlaga ureditev meje v sodnem postopku.
Določba omenja torej le lastnike.
Iz 131. členu ZNP izhaja prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za postopek ureditve, to je
sporna meja. Materialnopravne kriterije določa 77. člen SPZ. Te kriterije sodišče ne
34 Elaborat mora vsebovati naslednje sestavine. Zapisnik mejne obravnave, skico, seznam koordinat, zemljiškokatastrski prikaz s spremembami in izračun površine parcele, če so urejen vse meje. Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 158, 159. 35 Uradni list SRS, št. 30/1986.
23
more izbirati po poljubnem vrstnem redu, ampak si mora prizadevati, da se v prvi vrsti
mejni spor reši na podlagi močnejše pravice. Če močnejša pravica ni dokazana, se spor
uredi po zadnji mirni posesti. Če še to ni mogoče, pa ostane sodišče še kriterij pravične
ocene.
NZ (Naša zakonitost, Zagreb), 1953/536
»Meja se mora urediti po močnejši pravici, po zadnji mirni posesti ali po pravični
oceni, ne pa na podlagi zemljiškoknjižnih map.«
VSL sklep I Cp 745/99, z dne 6.10.199937
»Sodišče lahko uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni le tedaj,
kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani in kadar se zadnja
mirna posest ne da ugotoviti.«
Primarni kriterij za urejanje meje je močnejša pravica. To je lastninska pravica ali
publicijanska (bonitarna) lastnina. Ta lastninsko pravico ni pomembno, kdaj je bila
pridobljena, ampak samo da obstaja v času odločanja. Sodišče mora pri tem najprej
ugotoviti staro mejo, če se je v tem času kaj premaknila in zakaj se je. Ugotoviti mora
razlog premika; ali za premik obstaja pravna podlaga ali pa je posledica samovoljnega
ravnanja enega od mejašev.38 O močnejši pravici sodna praksa:
Sodba II Ips 335/93, z dne 24.2.1994
»V postopku zaradi ugotovitve močnejše pravice mora tisti, ki se na močnejšo pravico
sklicuje, zahtevati ugotovitev lastninske pravice ali pravice uporabe na delu sosednjega
zemljišča in izročitev tega dela njemu. Z ugotovitvijo lastninske pravice oz. pravice
uporabe na delu tujega zemljišča in izročitvijo tega dela upravičenec doseže tudi
prestavitev meje…«
36 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 478. 37 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gv Založba, Ljubljana, 2004, str. 444. 38 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gv Založba, Ljubljana, 2004, str. 436.
24
VSL sklep I Cp 177/2002, z dne 13.2.200239
»Dokazno breme pri ugotavljanju močnejše pravice je na stranki, ki to pravico zatrjuje.
Če tožeča stranka dokaže pridobitev lastninske pravice na podlagi določenega
pravnega temelja, nasprotna stranka še vedno lahko zatrjuje in dokaže, da je lastninska
pravica pozneje prešla nanjo. Če ji to uspe dokazati, potem tožeča stranka močnejše
pravice v pravdi ni dokazala.«
2. odstavek 77. člena SPZ predstavlja novost SPZ. Močnejša pravica se domneva po
meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.40 V primeru, ko katastrskega
postopka še ni bilo ali še ta ni končan z določitvijo meje, te domneve ni in sodišče
postopa po ustaljeni praksi. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno
vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi
močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem
soglašata (3. odst. 77. člena SPZ). Če se soglasja ne doseže, se meja najprej uredi v
nepravdnem postopku po zadnji mirni posesti oziroma subsidiarno po pravični oceni.
Če predlagatelj in oseba ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice,
lahko vsak izmed njiju uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v roku 3
mesecev po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.
Glasnik AKV (Glasnik advokatske komore Vojvodine), 1961/341
»Kadar je vrednost sporne mejne površine majhna, se dokaz močnejše pravice izvede v
nepravdnem postopku za ureditev meje. Kadar je vrednost sporne mejne površine večja,
je mogoče v nepravdnem postopku urediti mejo po kriteriju močnejše pravice le v
primeru, če obe stranki postopka s tem soglašata.«
Naslednji kriterij za urejanje meje je zadnja mirna posest. Je tisto posestno stanje, ki je
glede na naravo mejnih zemljišč, njun pomen za udeleženca in druge okoliščine primera
nepretrgoma trajalo dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta ga
39 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 442, 443. 40 Pri tem je potrebno poudariti še novost, ki jo je prinesel ZEN v 20. členu. Ta več ne uporablja izraza »dokončna meja«, kot ga uporablja SPZ. Urejena meja je meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo. 41 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 483.
25
udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala. Kriterij zadnje mirne posesti je pravni
standard, ki ga mora sodišče presojati po okoliščinah primera. Nasprotni standard pa
predstavlja viciozna posest – posest pridobljena na silo. O zadnji mirni posesti sodna
praksa:
VSL sklep II Cp 1779/94, z dne 22.2.199542
»Pravni standard zadnja mirna posest pomeni tako dalj časa trajajoče posestno stanje
sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o mej, prostovoljno
spoštovala oba mejaša.«
VSL sklep I Cp 1476/93, z dne 13.1.1994
» Pri urejanju meje po zadnji mirni posesti mora sodišče predvsem ugotoviti položa,j
kakršen je bil med strankama glede meje, preden je postala, in ne starejšega
posestnega stanja, ter pri tem upoštevati tudi dobrovernost posesti.«
Po pravnem standardu »pravične ocene« uredi sodišče mejo v skrajnem primeru, če ne
more ugotoviti zadnje mirne posesti. Sodišče pri tem kriteriju upošteva vse okoliščine
primera ter stanje v naravi, prav tako tudi katastrske podatke in označbe v naravi. Tudi
sodna praksa:
VSL sklep II Cp 1779/94, z dne 22.5.199543
»Tudi pravična ocena je pravni standard, praviloma pa pomeni razpolovitev spornega
mejnega prostora (izjeme bi prišle v poštev le, kadar bi drugačno razdelitev narekovale
posebne okoliščine, kot so na primer konfiguracija terena, različna kultura ali različna
vrednost posameznih delov spornega mejnega prostora, dejstvo, da se na spornem
prostoru nahajajo objekti ipd.)«
42 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 444. 43 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 444, 445.
26
VSL sklep II Cp 1226/99, z dne 18.5.199944
»Sodišče prve stopnje je s prvo točko izpodbijanega sklepa odločilo v mejnem sproru po
kriteriju pravične ocene. Kadar sodišče mejo ureja po kriteriju pravične ocene, mora
upoštevati vse konkretne okoliščine, še prav posebej pa mora paziti, da urejena meja ne
poteka skozi objekte mejašev. Pravična ocena pomeni, da sodišče upošteva interese
udeležencev postopka tako, da je tem z odločitvijo kar najbolj ugodeno, seveda v skladu
z načelom enakosti in pravičnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določena mejna
črta seka objekt – garažo predlagateljice. Takšna odločitev prvega sodišča pa se ne
sklada s pravnim standardom pravične ocene in je napačna. Že iz tega razloga je bilo
treba izpodbijani sklep v prvi točki razveljaviti.«
Iz SPZ jasno izhaja tudi ločevanje med mejnim sporom in sporom o lastninski pravici.
V nepravdnem postopku se odloča o določitvi meje med dvema parcelama, medtem ko
pri sporu o lastninski pravici meja med parcelama ni sporna. Sodna praksa je zavzela
stališče glede vzporednega teka nepravdnega postopka za določitev meje in pravdnega
postopka za ugotovitev lastninske pravice na sporni mejni površini:
Bilten VS BiH, opr. št. 1977/3345
»Če sta v teku nepravdni postopek za ureditev mene in pravdni postopek zaradi
ugotovitve lastninske pravice na sporni mejni površini, nepravdnega postopka ni
potrebno prekiniti. Nepravdno sodišče je dolžno urediti mejo na enega od načinov, ki so
predvideni v pravnih pravilih prejšnjega zakona o nepravdnem postopku. Stranka, ki z
odločitvijo nepravdnega sodišča ni zadovoljna, lahko svojo morebitno močnejšo
pravico do spornega prostora uveljavi v pravdnem postopku v roku treh mesecev od
pravnomočnosti sklepa nepravdnega sodišča o ureditvi meje.«
VSK sklep I Cp 45/2000, z dne 29.8.200046
» V postopku za ureditev meje odloči sodišče o lastninski pravici spornega prostora
med dvema sosednjima zemljiščema. Če pa spornega prostora med sosednjima
zemljiščema ni, ker zatrjuje predlagatelj, da je lastnik dela parcele, ki je po
44 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 445. 45 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 483. 46 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 450.
27
zemljiškoknjižnih (in katastrskih) podatkih last nasprotnega udeleženca, gre za
lastninski spor, o katerem se odloča v pravdnem postopku.«
Glede uporabe meje ja določeno v 79. členu SPZ, da sme lastnik nepremičnine do
polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, jarek, pregrado in druge stvari, ki
so mu namenjene označitvi meje. Za te stvari se presumira, da so postavljene prav na
mejo in so s tem skupna last obeh sosedov. Spoštovati pa morata splošna načela, se
pravi, da ne smeta uporabljati stvari na tak način, da bi si škodovala ali se ogrožala v
njeni uporabi. Če pa ne stojijo stvari na mejni črti, se pravi, da ne govorimo o skupni
lasti, potem sme tisti lastnik nepremičnine, na kateri je stvar, to tudi uporabljati.
3.4. Mejna znamenja
Sosedsko razmerje načeloma obstaja med lastnikoma dveh neposredno ležečih
nepremičnin. Lastnika ločita svoji lastnini z ograjami, pregradami, jarki, z namenom, da
označita v naravi, do kod sega njuna nepremičnina. Tem zaznamovanjem pravimo
mejna znamenja, za katere se domneva, da so skupna lastnina. Gre za praesumptio iuris,
za ovrgljivo presumpcijo, zato lahko lastnik ene od nepremičnin dokaže, da temu ni
tako. Do te stopnje pa se domneva skupna lastnina. V skladu s tem morata lastnika
sosednjih nepremičnin mejna znamenja vzdrževati na krajevno običajen način. Če
nastanejo pri tem kakšni stroški, sta jih lastnika nepremičnin dolžna kriti po enakih
delih. V odnosu do tretjih oseb, če tem nastane kakšna škoda, sta lastnika solidarno
odgovorna. Mnenje glede nepravilnega ravnanja z mejnimi znamenji je zavzela tudi
sodna praksa:
VSL sklep I Cp 2060/2001, z dne 29.10.2002
»Trditve o odstranitvi mejnih znamenj lahko pogojujejo obnovo meje, vendar v
upravnem postopku. Nepravdni postopek namreč ne pozna obnove meje, ampak le
ureditev sporne meje. Če se torej mejna znamenja uničijo ali poškodujejo, jih je treba
ponovno vzpostaviti v upravnem postopku pri pristojni geodetski upravi.«
28
VSL sklep II Cp 1880/2000, z dne 7.11.2001
»Ne more ena od strank ignorirati sklenjene sodne poravnave s svojimi ravnanji na
primer tako, da uniči, prestavi mejna znamenja in nato zahteva ureditev meje. To ne bi
bil nov mejni spor, ampak poskus oživitve spora, ki je bil že pravnomočno končan. Tak
predlog je zato nedovoljen (načelo ne bis in idem) in ga je sodišče dolžno zavreči. Tista
stranka, ki je spoštovala sklenjeno sodno poravnavo, ima možnost oziroma pravico
naperiti zoper stranko, ki je poravnavo kršila tako, da je uničila, poškodovala ali
premestila mejna znamenja, tožbo z ustreznim dajatvenim zahtevkom.«
3.5. Drevo na meji
Glede drevesa, ki raste na meji, obstajajo deljena mnenja, ali gre za solastnino47 drevesa
ali skupno lastnino48. Finžgarjevo stališče je, da je tudi drevo, skozi katerega deblo gre
mejna črta, solastnina in ne skupna lastnina.49 Če sklepamo iz prvega odstavka 81.
člena, po katerem se plodovi drevesa, ki stoji na meji, delijo med lastnika sosednjih
nepremičnin po enakih delih, lahko rečemo, da gre pri drevesu na meji bolj za
solastnino kot za skupno lastnino. Tako tudi sodna praksa:
VS BiH, opr. št. Rev 461/8850
»Drevo, ki raste ena meji, se ne deli po mejni liniji, ampak je v skupni lastnini sosedov.
Zato se domneva, da sta deleža sosedov na drevesu enaka.«
Lastnika obeh nepremičnin skupno upravljata z drevesom, enako kot si delita plodove
drevesa. Karkoli storita na drevesu, si delita po enakih delih (ali gre za obrezovanje,
plodove, posek ipd.). Pri tem sledimo splošnemu načelu, ki velja tudi za mejna
znamenja. V drugem odstavku 81. člena SPZ je predviden primer, ko drevo na meji
ovira rabo katere od sosednjih nepremičnin. Lastnik te nepremičnine lahko zahteva, da
se drevo odstrani na skupne stroške. Lastnik nepremičnine, ki zahteva odstranitev
47 Solastnina je posebna olika lastninske pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari: Juhart e tal, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 309. 48 Skupno lastnino pa ima več oseb na nerazdeljeni stvari , če njihovi deleži niso vnaprej določeni: Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 325. 49 Povzeto iz: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 453. 50 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 123.
29
drevesa, pa mora svojo zahtevo utemeljiti, ker gre za poseg v lastninsko pravico
drugega, zato ne zadostuje le subjektivni element, ampak objektivni. Delitev drevesa je
možna še samo v primeru, da se drevo poseka in si lastnika nepremičnin razdelita lesno
maso, v drugem primeru pa delitev ni mogoča.
3.6. Plodovi, ki padejo na sosednjo nepremičnino
82. člen SPZ določa, da na plodovih, ki padejo na sosednjo nepremičnino, pridobi
lastnik te nepremičnine lastninsko pravico v trenutku ločitve plodov od glavne stvari.51
Če izhajamo iz prvega odstavka 59. člena SPZ, predstavlja določba 82. člena izjemo.
Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari, razen če
ta zakon določa drugače ( 1.odst. 59. člena SPZ). V primerjavi s 81. členom niso
plodovi drevesa iz 82. člena na meji obeh nepremičnin, ampak je drevo na nepremičnini
enega od lastnikov, medtem ko plodovi padejo na sosednjo nepremičnino. Lastnik
drevesa je lastnik tudi drugih delov drevesa, kot so listje, veje, plodovi. To velja le do
trenutka, dokler se plodovi ne ločijo od drevesa, se pravi glavne stvari, ter postanejo
samostojna stvar. O tem tudi sodna praksa:
VSH Rev 423/82, 31.3.1982
»Plod, ki še ni ločen od plodonosne stvari, ni samostojna stvar, temveč del plodonosne
stvari in zato lastniku (solastnikom, skupnim lastnikom) pripada cela stvar, vključno z
vsemi njenimi neločenimi plodovi. Kdo bo pridobil lastninsko pravico na plodu po
ločitvi, je določeno s pravnimi pravili in veljavnimi predpisi civilnega prava, pri čemer
pridejo kot pridobitelji v poštev, razen lastnika, pošteni posestnik, usufructuar in
zakupnik.«
51 Rimsko pravo je prav tako urejalo ločitev plodov od matične stvari. Dokler so bili plodovi združeni z matično stvarjo, so bili del matične stvari. Samostojni so postali, ko so se od nje ločili; bilo pa je brez pomena ali se je ločitev opravila naravno ali umetno. Glej Korošec, Rimsko pravo 1. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 123.
30
3.7. Pravica odstraniti veje
Iz 83. člena smiselno izhajata dve kategoriji dreves, to so drevesa v gozdu in drevesa
zunaj gozda. Prvi odstavek 83. člena se uporablja za drevesa zunaj gozda. Lastnik
nepremičnine, ki je moten v svoji absolutni lastninski pravici nepremičnine, ima pravico
odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa. Za takšno dejanje je potrebna
zadovoljitev treh pogojev, in sicer: 1. veje in korenine morajo segati nad ali v njegovo
nepremičnino, 2. morajo ga motiti in 3. tega na njegov poziv ni storil lastnik sosednje
nepremičnine.52 Motenje iz prvega odstavka 83. člena mora biti objektivno moteče in ne
subjektivno, niti se ne presoja po enotnih merilih, ampak za vsak primer posebej. Tudi
sodna praksa je konkretizirala pogoj objektivnosti:
Sodba II Ips 678/2003, z dne 13.1.2005
»Ob tožbeni trditvi, da korenine smrek, posajenih na zemljiščih tožencev, segajo na
zemljišče tožnika in ga izčrpavajo, bi prišla v poštev le uporaba pravnega pravila
paragrafa 422 ODZ, ki pa ne daje podlage za zahtevek na odstranitev dreves.
Stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjenja lastnikov v obravnavanem primeru ni
utemeljeno, ker ni bilo niti zatrjevano, da bi bile nepremičnine tožnikov prizadete čez
mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnin ter glede na krajevne razmere
običajna, niti ni bilo ugotovljeno, da bi nastopala znatnejša škoda. Zahtevek je
neutemeljen tudi na podlagi 156. člena ZOR, saj ni ugotovljeno, da bi zaradi smrek in
njihovih korenin grozila tožnikom večja škoda.«
2. odstavek dodeljujejo pravico do odškodnine lastniku nepremičnine v primeru, če mu
poseben predpis prepoveduje ravnanje iz prvega odstavka 83. člena. Takšen poseben
predpis bi lahko bil recimo predpis o varovanju naravne dediščine. Določilo pa ne
vsebuje konkretizacije, kdo je tisti, ki je dolžan plačati odškodnino. Za odgovor na to
vprašanje je potrebno iskati razmejitev med zasebnim in javnim interesom. Če ima
občina interes nad določenim drevesom, ki je na nepremičnini pod zemljiškim
varstvom, da se veje na drevesu ne odstranijo, bo morala plačati odškodnino sosedu.
52 Prim. Juhart, et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 456.
31
Plodovi z vej, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine, postanejo z ločitvijo
lastnina lastnika te nepremičnine (4. odst. 83. člena SPZ). Z ločitvijo od matične stvari
postanejo plodovi z vej samostojna stvar in s tem lastnina lastnika te nepremičnine. V
zakoniku pa ne najdemo odgovora na vprašanje, kdo nosi stroške, ki jih lahko ima
lastnik nepremičnine z odstranitvijo vej in korenin, če jih lastnik dreves na njegov poziv
ni hotel odstraniti. Iz 73. člena SPZ izhaja splošna prepoved medsebojnega
vznemirjanja in povzročanja škode lastnikov sosednjih nepremičnin. Iz tega sledi, da je
lastnik drevesa dolžan odstraniti veje drevesa. V tem primeru nosi stroške sam. Ker pa
se nobenega ne more prisiliti v kakšno aktivno ravnanje ali opustitev, nosi stroške
odstranitve vej drevesa lastnik sosednje nepremičnine, če jih ta sam odstrani. O tem tudi
sodna praksa:
VSH, opr. št. Gzz 91/7953
»Oškodovani lastnik ali uporabnik sosednjega zemljišča ima le pravico, da na svoje
stroške poseka veje drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegovega zemljišča in si te veje
prisvoji.«
Sodba občinskega sodišča Škofja Loka z de 17.10.1972, P 215/7254
»Po pravnem pravilu par. 422 ODZ55 je lastnik v sosedovo zemljišče segajočega
drevesa sicer dolžan trpeti, da lastnik sosednjega zemljišča odstrani veje oz. korenine
takšnega drevesa, ni pa jih sam dolžan odstraniti.«
Bilten VS BiH, št. 1/8856
»Tožnik nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, da mu pripada pravica
posekati veje tujega drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegove nepremičnine. To
pravico mu daje zakon. V primeru, če ga lastnik drevesa pri realizaciji te pravice ovira,
pa lahko zahteva, naj sodišče s sodbo naloži lastniku drevesa, da mora posek vej
dopustiti.«
53 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 127. 54 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 123. 55 »Lastnik nepremičnine ima pravico odstraniti veje in korenine sosedovega drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegove nepremičnine oziroma v njegovo nepremičnino, če ga motijo.«; prim: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 124. 56 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 123
32
3.7. Zasledovanje živali
84. člen SPZ dovoljuje lastniku domačih in udomačenih živali, da jih zasleduje na tuji
nepremičnini. Ta določba predstavlja izjemo od načela absolutnosti. Stvarne pravice so
absolutne in delujejo proti vsem. Značilnost stvarnih pravic je tudi pravica prioritete57 in
zasledovalna pravica. Ta daje pravico nosilcu ali imetniku stvarne pravice, da zasleduje
stvar ne glede na to, pri kom se nahaja; uveljavlja svojo stvarno pravico zoper vsakogar.
Lastnik nepremičnine pa se lahko izogne oz prepove lastniku živali dostop na
nepremičnino, če mu žival brez odlašanja (nemudoma, takoj) sam izroči (2. odstavek
84. člena SPZ).
3.8. Prepoved poglabljanja, prepoved spreminjanja vodotoka, odtekanje meteornih padavin
Pri prepovedi poglabljanja gre za posebno obliko negativnih imisij, ki so nedopustne, ne
glede na pogoje iz 75. člena SPZ. Namen ureditve v 85. členu SPZ je preprečitev
ogrozitve nepremičnine, saj lahko ta izgubi svojo trdnost, stabilnost ali oporo in s tem
ni več varna, prvotna ter izgublja na vrednosti. Torej lastnik ne sme poglabljati svoje
nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov sosednja nepremičnina
izgubila trdnost, stabilnost ali oporo (prvi odstavek 85. člena SPZ).
Latnik nepremičnine, katere trdnost, stabilnost ali opora je zaradi posegov v nevarnosti,
lahko zahteva prepoved nadaljevanja del za čas, dokler se ne zagotovijo in izvedejo
primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore. Se pravi, da lastnik
nepremičnine ne more zahtevati prepovedi posegov, ampak le zagotovitev in izvedbo
primernih ukrepov, da njegova nepremičnina ne bo več ogrožena. Ko pa takšnih
ukrepov ni mogoče zagotoviti, lahko lastnik nepremičnine, ki je ogrožen, zahteva
prepoved posegov.
Da nepremičnina ne bi zgubljala na trdnosti, varnosti ali opori, pa lahko lastnik, ki
ogroža drugo nepremičnino, nudi trdnost, varnost in oporo nepremičnini s postavitvijo
konstrukcij in opor, recimo raznih škarp, opornih zidov. Postavitev teh konstrukcij mora 57 Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami.
33
opraviti tako, da ne ogroža sosednje nepremičnine. Če je lastnik nepremičnine, ki
ogroža sosednjo nepremičnino, postavil kakšno oporo, jo mora po določbi 85. člena tudi
redno vzdrževati. Za škodo, ki nastane zaradi teh opor in konstrukcij, odgovarja lastnik
nepremičnine, ki ogroža drugo. Lastnik nepremičnine odgovarja objektivno, tako da se
ne bo mogel sklicevati na napake izvajalca ali konstruktorja. Prizadeti lastnik
nepremičnine lahko zahteva tudi vzpostavitev v prejšnje stanje in odškodnino za škodo,
prav tako pa se lahko sklicuje na 133. člen OZ58.
Že zakonik XII plošč je uvedel tožbo zaradi odvračanja deževnice (actio aquae pluviae
arcendae)59. Temelji na podlagi dejstva, da so sosedski odnosi med seboj tako povezani,
da noben sosed ne sme samovoljno na škodo drugih sosedov spreminjati obstoječega
odtoka deževnice, ki je določen po naravi ali po pravni ureditvi. Ugotovili so, da lahko
spremembo vodotoka povzroči zgornji sosed, ki bi s kakšno napravo lahko vplival na
odtekanje deževnice, tako da bi na spodnje zemljišče ta pritekla v večji količini ali z
večjo silo. Motnje pa lahko povzroči tudi spodnji sosed, ki bi deževnico zaustavil, tako
da bi voda udarjala nazaj na zgornjo zemljišče. Tožbo je lahko naperil sosed tudi v
primeru, da je škoda zemljišču grozila, ne samo da je že nastala. S tožbo pa je tožnik
zahteval, da toženec vzpostavi prejšnje stanje.
Po 86. členu SPZ lastnik nepremičnine ne sme na svoji nepremičnini na škodo sosednje
spremeniti toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode, ki teče čez njegovo
nepremičnino. To pomeni, da je lastnik nepremičnine dolžan trpeti naravni toke vode.
Če ta spremeni tok vode, lahko povzroči s tem škodo sosednji nepremičnini (recimo
voda vdre v stavbo), kot je razbrano iz določbe, pa ta ne vsebuje samo spremembo
vodnega toka, njegove moči in količine, ampak tudi kakovost vode. To zajema
predvsem onesnaženje vode z odpadni snovmi, odpadki, pretiranimi gnojenji,
segrevanjem vode ipd.
Meteorne padavine prestavljajo naslednji poseg v sosednjo nepremičnino, ki je
prepovedan. Lastniku nepremičnine 87. člen SPZ nalaga, da stori vse potrebno, da 58 Prvi odstavek 133. člena OZ-UPB1:« Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.«. 59 Prim. Korošec, Rimsko pravo – 1.del, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 181.
34
meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oz. ne padajo na tujo nepremičnino.
Sredstvo, s katerim se preprečujejo takšni posegi, predstavljajo žlebovi na strehi.
3.9. Nujna pot
Včasih se zgodi, da nepremičnina nima povezave z javno cesto. Ker pa dostop do
nepremičnine narekuje potrebo po ustanovitvi le-te, se mora dostop do javne ceste na
nek način urediti. Najboljši način je dogovor med lastnikoma. Praksa pa kaže, da
vendarle to ni tako preprosto, zato mora v primeru, ko dogovor ni dosežen, tako pot, ki
jo imenujemo nujna, dovoliti sodišče. V pravni teoriji pa srečamo različno pravno
naravo nujnih poti. Nekateri teoretiki zagovarjajo, da gre pri nujnih poteh za zakonske
služnosti, drugi pa, da gre za zakonsko omejitev lastninske pravice. Splošno stališče je,
da gre pri nujnih poteh za institut sosedskega prava in za omejitev lastninske pravice.
Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z
javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ).
Pri ustanovitvi nujnih poti govorimo o dveh nepremičninah, in sicer gospodujoči
nepremičnini in služni nepremičnini. Lastniku, ki nima potne zveze z javno cesto,
predstavlja nujna pot redno rabo nepremičnine, medtem ko lastniku, prek katere bi naj
potekala nujna pot, povzroča nujna pot stalne ali pa občasne motnje, omejevanja in
škodo. Po našem pravu se nujna pot ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo.
Za razumevanje celotnega instituta je potrebno opredeliti oz. razčleniti njegove dele.
Pojem redne rabe je potrebno presojati glede na okoliščina primera. Oblikovati ga mora
sodna praksa. Primer sodne prakse pri redni rabi:
VS SI, opr. št. Pzz 4/7060
»Zasilna pot61 po tujem zemljišču se more dovoliti za vsako redno uporabo, ki je v
skladu s kulturo prizadetega zemljišča in ki je glede na krajevne razmere in pogoje
najbolj smotrna (izkop peska, žganje apna), tedaj ne samo v korist kmetijske obdelave.«
60 Prim. Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 453. 61 Pojem zasilna pot je uporabljal Zakon o dovoljevanju poti za silo z dne 7.7.1896.
35
Tudi pojem potrebne poti se presoja za vsak posamezen primer posebej in v skladu s
krajevnimi običaji, saj je oblika rabe tista, ki odloča kvaliteto povezave. Ni recimo
enako, če potrebujemo pot po travniku, ki se uporablja za pašo, kot pri travniku, ki se
uporablja za košnjo. Glede nesorazmernih stroškov je potrebno, da najmanj
obremenjujejo lastnika sosednje nepremičnine. Za nepremičnino, preko katere bo
potekala nujna pot, mora biti podana nesorazmernost med višino stroškov in posegom v
lastninsko pravico lastnika nepremičnine.62 V primeru ustanovitve nujne poti ne
poznamo zastaranja. Tako za ustanovitev ali razširitev že obstoječe nujne poti pravica
ne zastara. Zato tudi ugovor nasprotne stranke v postopku ustanovitve nujne poti ne bo
upoštevan. Ustanovitev ali razširitev nujne proti se lahko zahteva, ko se pokaže
gospodarska potreba oz. kadar to zahtevajo potrebe redne rabe nepremičnine.
V vseh primerih ni mogoče ustanoviti nujne poti. To je odvisno od okoliščin primera.
Ne gre za nujno pot, če se ustanavlja v splošnem interesu, torej javnem interesu. Prav
tako ne gre za nujno pot, če se lastnika nepremičnin zanjo dogovorita. Niti ni mogoče
ustanovitev nujne poti, če že obstaja povezava z javno cesto. Glede ustanovitve in
opredelitve pojmov je vsebino prispevala tudi sodna praksa s primeri.
VS SI, opr. št. Pzz 11/6763
»Pri določitvi zasilne poti je treba upoštevati sodobne prometne razmere in način
življenja; ta pravica lahko obsega tudi dopustnost neomejenega števila voženj po zasilni
poti z motornimi vozili s strani uporabnikov hiše in obiskovalcev.«
Okrožno sodišče Celje, opr. št, Gž 211/6564
»Zasilna pot zajema služnostno pravico hoje, živinogoje in vožnje. Za njeno izvrševanje
veljajo načela služnostnega prava in tudi temeljno načelo, da je treba izvrševati
služnostno pravico na tujem zemljišču s čim manjšim obremenjevanjem in
poškodovanjem služečega zemljišča.«
62 Prim: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 463. 63 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 64 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 455.
36
Pregled VSH, 1971/165
»Ustanovljena zasilna pot se lahko na zahtevo stranke kasneje spremeni in razširi, če so
se okoliščine, zlasti namen, za katerega je bila zasilna pot ustanovljena, v tolikšni meri
spremenile, da se z obstoječo zasilno potjo predvideni namen ne more realizirati.«
Za določitev nujne poti je potrebna izpolnitev pogojev, ki izhajajo iz 88. in 89. člena
SPZ. Prvi pogoj je ekonomski interes upravičenca, to je nezmožnost uporabe
nepremičnine zaradi pomanjkanje potne zveze ali če je uporaba povezana z
nesorazmernimi stroški. Drugi pa je določen v 89. členu in ščiti lastnika nepremičnine,
po kateri naj bi potekla nujna pot. Sodišče dovoli nujno pot le v primeru, če se z njo ne
onemogoča ali znatno ovira uporaba sosednje nepremičnine. Izpolnjeni morata biti tudi
dve predpostavki, da lahko sodišče ustanovi nujno pot in to sta: 1. nepremičnina nima
potne zveze z javno cesto in 2. z ustanovitvijo nujne poti nastane za gospodujočo
nepremičnino večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane
na obremenjeni nepremičnini.66 O tem sodna praksa:
Okrožno sodišče Šibenik, opr. št. Gž 2/7767
»Sodišče dovoli zasilno pot preko tuje nepremičnine pod pogojem, da je nepremičnina
predlagatelja ločena od javne poti tako, da za redno gospodarjenje in uporabo nima
nobene ali pa vsaj ne primerne in zadostne potne zveze, ter pod pogojem, da korist, ki z
dovolitvijo zasilne poti tej nepremičnini nastane, presega škodo, ki nastane na
nepremičnini, preko katere naj bi potekala predlagana zasilna pot.«
Pri ustanovitvi nujne poti je potrebno slediti načelu sorazmernosti, kjer mora biti podana
sorazmernost med stroški izgradnje poti in posegom v tujo lastninsko pravico.
Sorazmernost pa ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali znatno ovira uporaba
nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Tudi glede dvorišč, vinogradov itd. je
potrebno tehtati sorazmernost ustanovitve nujne poti. Svoje stališče zavzema tudi
pravna praksa:
65 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 66 Prim. Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 444. 67 Objavljeno v :Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 464, 465.
37
Pravna praksa Ljubljana, št. 13/83, z dne 30.6.1983, str. 1268
»Zasilna pot se praviloma ne more ustanoviti preko zagrajenih hišnih dvorišč, le
izjemoma pa je dopustna v primerih, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih
stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.«
Po 2 odstavku 89. člena SPZ dovoli sodišče nujno pot tako, da se čim manj obremeni
tuja nepremičnina. To je odraz splošnega načela, po katerem je treba druge najmanj
obremenjevati v svoji lastninski pravici. Postopek za dovolitev nujne poti ureja Zakon
o nepravdnem postopku (ZNP). Ta v 141. členu določa, kdo je aktivno in pasivno
legitimiran za uvedbo postopka. Aktivno je legitimiran lastnik nepremičnine, ki pot
potrebuje, poleg njega pa tudi imetnik stavbne pravice. Enako je tudi pri pasivnem
legitimiranem. Nista pa legitimirana imetnika obligacijskih pravic in imetnika ostalih
omejenih pravic. Vsebino predloga določa 2. odstavek 141. člena ZNP in mora
vsebovati: zemljiškoknjižne podatke o zemljišču, ki pot potrebuje, in o zemljišču
oziroma zemljiščih, po katerih poteka oziroma bi lahko potekala pot, vrsto dejanske
rabe zemljišč, priimek in ime ter prebivališče lastnikov, imetnikov pravice uporabe ali
pravice razpolaganja oziroma upravljanja teh zemljišč in predlog načina uporabe nujne
poti.
Po 3. odstavku 89. člena SPZ je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno
nadomestilo za dovoljeno pot. Pri primernem nadomestilu je potrebno upoštevati
vrednost zemljišča, ki se bo uporabilo za nujno pot, ter škodo, ki nastane na
nepremičnini zaradi ustanovitve ali razširitve nujne poti (koliko se vrednost
nepremičnine zmanjša).
Bilten VS BiH, št. 2/90, str. 269
»Zasilna pot se lahko ustanovi proti plačilu ustreznega nadomestila lastniku služeče
stvari, če ni potrebne potne povezave z javno cesto, korist, ki jo s tem pridobi lastnik
gospodujoče stvari pa presega škodo, ki jo zaradi te omejitve trpi lastnik služeče
stvari.«
68 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 454. 69 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 456.
38
VSC sklep Cp 1884/2003, z dne 7.1.2004
»Denarno nadomestilo je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče
primeroma in ob upoštevanju sodne prakse vrednosti nepremičnine, način in obseg poti
...). Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so škoda, ki nastaja
za odmerjeno nepremičnino, in zmanjšanje vrednosti obremenjene nepremičnine…«
VSL sklep I Cp 6375/2005, z dne22.3.2006
»Če se nujna pot določi po že obstoječi poti se pri izračunu nadomestila upošteva
vrednost zgrajene poti ter število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati…«
Možen je ponoven predlog za določitev nujne poti v primeru, ko sodišče zavrne
predlagateljev predlog za ustanovitev nujne poti. Če predlagatelj ponovno vloži
zahtevek za dovolitev nujne poti preko iste nepremičnine, se takšen zahtevek ne sme
zavreči iz razloga že pravnomočno odločenega zahtevka. Torej pravilo ne bis in idem70
ne pride v poštev, le izjemoma, če je zahtevek za vzpostavitev nujne poti identičen
prvemu in ima enako pravno in dejansko podlago.
Clasula rebus sic stantibus71 se odraža v 90. členu SPZ, ki pravi, da je nujno pot
mogoče spremeniti ali odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna.
Spremeniti ali odpraviti jo je mogoče zato, ker ne predstavlja trajen poseg v
nepremičnino, se pravi, da obstaja toliko časa, dokler obstajajo veljavni pogoji zanjo.
Pogoja za odpravo ali spremembo nujne poti pa sta dva: 1. povezava z javno cesto za
redno rabo nepremičnine ni več potrebna ali 2. nepremičnina je na drug način pridobila
povezavo z javno cesto. V tem drugem pogoju se lahko zgodi, da ima nepremičnina dve
povezavi z javno cesto. Če nova povezava poteka preko druge nepremičnine, bo moral
upravičenec za spremembo nujne poti dokazati, da nova pot bolj ustreza kriterijem za
ustanovitev nujne poti. Sodišče bo presojalo, katera nepremičnina je z nujno potjo manj
obremenjena.
70 Pomeni, da se v isti stvari ne sme začeti nova pravda. Na to procesno predpostavko mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti; prim. Ude, Civilni pravdni postopek, UL RS, Ljubljana, 1998, str. 172. 71 Lat. Nepričakovane, neodvrnljive okoliščine, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe in bodisi otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali zaradi njih ni mogoče doseči namena pogodbe; Leksikon, Pravo, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003.
39
Pregled VSH, 1971/1, str. 772
»Ustanovljena zasilna pot se lahko na zahtevo strank kasneje spremeni in razširi, če so
se okoliščine, zlasti namen, za katerega je bila zasilna pot ustanovljena, v tolikšni meri
spremenile, da se z obstoječo zasilno potjo predvideni namen ne more realizirati.«
Skladno s spremembo nujne poti lastniku nepremičnine, preko katere poteka nujna pot,
ni mogoče odreči, da zahteva prestavitev nujne poti. To se lahko zgodi zaradi nove
gradnje ali postane obstoječa nujna pot zanj kako drugače neprimerna. V tem primeru
veljajo za prestavitev nujne poti pravila za prestavitev služnosti. Razširitev nujne poti
je tudi odraz spremembe nujne poti. V njo mora privoliti lastnik nepremičnine, preko
katere teče nujna pot. Če pa ta privolitve ne da, sme lastnik predlagati pri sodišču nujno
razširitev obstoječe služnosti. Mnenje sodne prakse:
Pregled VSH, 1972/11, str. 1173
»Ni utemeljen predlagateljev zahtevek za razširitev zasilne poti, če se okoliščine niso
niti malo spremenile, prav tako pa je ostal nespremenjen tudi namen, zaradi katerega je
bila zasilna pot določena. Samo dejstvo, da predlagatelj po tej poti ne more dostavljati
na dvorišče kurjave, ni utemeljen razlog za razširitev zasilne poti.«
4. Imisije in pravno varstvo Sosedsko pravo se v današnjem modernem času več ne omejuje samo na neposredno
povezane nepremičnine, ampak se njegovi učinki raztezajo tudi na oddaljene
nepremičnine. Kot pri večini razmerij, kjer morajo stranke nekaj trpeti, opustiti ali
dopustiti v svoji neomejeni pravici, se tudi v tem pogledu pokaže značaj imisij. Z njimi
so začrtane meje dopustne uporabe nepremičnin. Imisije spadajo med najbolj tipične
sosedskopravne institute. V prid temu govori tudi naša sodna praksa, ki je zelo bogata.
Stvarnopravno varstvo iz 75. člena je zastavljeno ožje kot pa obligacijskopravno varstvo
iz 133. člena OZ. Slednji podeljuje aktivno legitimacijo vsakemu, kateremu grozi
škodna nevarnost. Zaradi konkurence obeh je naša sodna praksa zavzela stališče, da
72 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 73 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 1993, str. 455.
40
lahko tudi lastnik sosednje nepremičnine uporabi obligacijskopravno varstvo.74 V
okviru stavrnopravnega varstva je za varstvo pred imisijami rezervirana negatorna
tožba, ki je še v času ZTLR dobila razširjeno formulacijo tožbenega zahtevka, s katerim
je mogoče zahtevati aktivno ravnanje. S tem so se oblikovala stališča, da gre pri tej
tožbi za tožbo sui generis. Na področju obligacijskopravnega varstva pa se tožba
imenuje actio popularis, saj lahko z njo zahteva pravno varstvo vsakdo. V okviru
Zakona o varstvu okolja se presoja varstvo širšega dometa, to je zdravega življenjskega
okolja, ki ga narekuje tudi Ustava RS. V nadaljevanju bom predstavila ureditev imisij
na treh področjih, to je stvarnopravnem, obligacijskopravnem in
okoljevarstvenopravnem.
4.1. Splošno o imisijah
V 12. členu SPZ je določeno splošno načelo prepovedi zlorabe, ki konkretizira sosedske
odnose. Lastniki sosednjih nepremičnin morajo svoje pravice izvrševati civiliter, to
pomeni, da jih morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, da
se najmanj obremenjujejo.
Podlaga imisijam je generalna klavzula o prepovedi medsebojnega vznemirjanja iz 73.
člena SPZ. Pravice, ki omejujejo lastnike sosednjih nepremičnin, se morajo izvrševati
pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnike
nepremičnin. Na krajevno običajen način se nepremičnina uporablja, tako kot jo
uporablja večina lastnikov v tem kraju. »Prepoved medsebojnega vznemirjanja« lahko
ima številne oblike, od katerih je ena izmed njih pojem imisij. V 75. členu SPZ so
urejene prepovedane imisije: »Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine
opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo
uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter
glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Brez posebnega
pravnega naslova je prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi predpisi.« SPZ ne
vsebuje izrecne opredelitve pojma imisij, vendar lahko iz njega posredno razberemo, da
so s prepovedanimi imisijami mišljeni tisti vplivi na tujo nepremičnino, ki čezmerno
74 Prim. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 59.
41
otežujejo njeno uporabo ali povzročajo znatnejšo škodo.75 Po mnenju Sajovica pa
razumemo pod pojmom imisij delovanje, vplivanje, učinkovanje na tuje nepremičnine,
premičnine in tudi osebne vrednote.76 Ravnanja, ki pomenijo vznemirjanje ali motenje,
ne moremo dobesedno našteti. Prav tako ne moremo točno opredeliti, katera pozitivna
dejanja so motilna ali katere opustitve so zanemarjene. Motenje ali vznemirjanje lahko
povzroči človek, lahko pa tudi razne naprave ali stvari. Zato nam sodna praksa
podrobneje razlaga pojme in dejanja, ki so potrebna za celovito razumevanje
prepovedanih imisij v skladu s 75. členom SPZ. V naslednjem podpoglavju bom
razvrstila imisije, saj je njihova podrobna opredelitev potrebna za razumevanje sodne
prakse.
4.2. Razvrstitev imisij
Imisije delimo na bistvene in nebistvene, od katerih je le bistvenim imisijam dano
pravno varstvo, nebistvene imisije pa se ne upoštevajo. Kdaj lahko štejemo imisijo za
bistveno, je zajeto v prvem odstavku 75. člena SPZ, ki postavlja kriterij krajevnih
razmer in škode, ki ja nastala na prizadeti nepremičnini. Seveda je od same narave in
lege nepremičnine odvisno, kdaj bomo šteli neko imisijo za bistveno. Recimo hrup kot
imisija se bo v okviru stanovanja drugače vrednotil kot v okviru gostinskega lokala, ki
je po naravi bolj podvrženo hrupu.77
Dalje delimo imisije na neposredne (direktne) in posredne (indirektne), pri čemer ni
nihče dolžan trpeti neposrednih imisij, če za to ne obstaja poseben pravni naslov (drugi
odst. 75. člena SPZ). Se pravi, da so direktne imisije78 vedno prepovedane, v kolikor
zanje ne obstaja poseben pravni naslov. O njih tudi sodna praksa:
75 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 365. 76 B. Sajovic: Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, , ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1992, str. 38. 77 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 366. 78 VSL sodba I Cp 1545/98: Direktne imisije so tiste, ki so na sosednje nepremičnine usmerjene z umetnimi napravami. Taka naprava je tudi drenažna cev, ki zbira vodo in jo koncentrirano odvaja v določeno smer. Taka imisija je prepovedana brez pravnega naslova, to je priposestvovanja ali pogodbeno pridobljene stvarne služnosti. Lastniku gre pravno varstvo.«
42
VSH, opr. št. 149/66, z dne 22.12.196679
»Lastnik ni upravičen, razen če ima služnostno pravico, usmerjati odtekanja vode s
svojega zemljišča tako, da se izliva na sosedovo zemljišče in mu povzroča škodo.«
VSL sodba I Cp 15/2002, z dne 23.4.2003
»…Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi
takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere. Odvodnjavanje meteornih voda
neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje
nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi
na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori,
in sicer da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več…«
Posredne imisije so tiste, ki pridejo na sosednjo nepremičnino brez neposrednega
vplivanja tistega, s čigar nepremičnine prihajajo (z naravnimi silami, po naključju).80
Kriterija za opredelitev prepovedanih posrednih imisij sta tako dva, in sicer so
prepovedane tiste imisije, ki glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno
običajno mero, ali tiste, ki povzročajo znatnejšo škodo. Nekoliko težje pa je določiti
vsebino pravnega standarda »krajevno običajne mere«. Lahko rečemo, da gre za način
vedenja v določenem kraju, ki se spreminja s spremembami v kraju samem. O običaju
govorimo, kadar je neko ravnanje dalj časa prisotno, presojati pa ga moramo za vsak
kraj posebej. O krajevno običajnem načinu uporabe nepremičnine govorimo, kadar jo na
isti način uporablja večina lastnikov v tem kraju. O krajevno običajni meri sodna praksa
v eni izmed sodb:
VSK sodba I Cp, z dne 26.9.2000
»…zakonski termin "krajevno običajna (mera)" kaže na to, da je potrebno presojati
krajevno običajno mero glede na določeno ožje krajevno povezano območje in ugotoviti
način izkoriščanja večjega dela nepremičnin na tem območju, ne pa le nepremičnin
pravdnih strank, med katerima poteka spor, pri čemer se krajevno običajna mera
prilagaja novemu razvoju naselij, ne pa stanju pred tem.«
79 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 128. 80 Prim. Igor Gliha, Stvarno pravo, Informator, Zagreb, 1998, str. 480.
43
Ker pa je sosedsko razmerje osnovano na podlagi prepovedi medsebojnega
vznemirjanja, je v sodobnem času predmet novih ureditev in s tem povezanih različnih
oblik poseganja v lastninsko pravico. Primerjava med direktnimi in posrednimi
imisijami je izredno lepo vidna v avstrijski sodni praksi, ki ne šteje za direktne imisije,
če veter nanese na sosednje nepremičnine rdeči pesek z igrišča za tenis, ampak za
posredne imisije. Posredne imisije so sicer dopustne ob predpostavki, da ne presegajo
krajevno običajno mero. V kolikor pa je potrebno vrtno pohištvo ob vsaki uporabi
očistiti zaradi nanesenega rdečega peska, pa več ne moremo govoriti o krajevno običajni
meri.81 Zanimivo je tudi primerjati avstrijsko sodno prakso glede negativnih vplivov na
nepremičnino z našo sodno prakso. Medtem ko avstrijska sodna praksa ne priznava
negativnim vplivom značaj prepovedanih imisij, pa naša sodna praksa zastopa stališče,
da gre za imisijo, ki presega krajevno običajno mero v primeru odvzema svetlobe, sonca
in zračnosti. Podlaga temu je tudi 72. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsak pravico
do zdravega življenjskega okolja. Odtegnitev svetlobe, sonca ali zračnosti lahko
predstavlja ogrožanje osnovnih življenjskih dobrin, ki imajo za posledico škodo. Pri
vsakem odvzemu svetlobe pa še ne moremo govoriti o imisijah. Glede tega je stališče
zavzela tudi sodna praksa:
Sodba II Ips 444/94, z dne 21.3.1996
»Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi
protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko
preseže določen tolerančni prag. Kriteriji za njegovo določitev so predpisani v 5. členu
ZTLR. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko
je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in
namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna.«
VSH, opr. št. Gzz 70/60, z dne 12.10.197682
»Pravica lastnika, da v zidu zgradbe odpre okno, izhaja iz njegove lastninske pravice,
zato ni potrebno, da ima za odprtje okna služnostno pravico. Sosed lahko lastniku
zgradbe odprtje okna prepreči, vendar le v primeru, če je sam pridobil pravico
81 Prim: Juahrt, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 637. 82 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 127.
44
negativne služnosti, katere vsebina bi bila v tem, da se lastniku zgradbe odprtje oken v
njegovi zgradbi prepoveduje.«
Lastnik nepremičnine lahko sicer naredi okno v zidu, vendar lahko s tem posega v
lastninsko pravico soseda. Kljub temu je po vzoru naše sodne prakse odprtje okna
prepovedano le, če iz okoliščin primera izhaja, da lastnik nepremičnine lastninsko
pravico zlorablja.
4.3 Pravno varstvo po Stvarnopravnem zakoniku
Prejšnja ureditev v 5. členom ZTRL je postajala s modernizacijo zastarela in dejansko
neuporabna, prav tako je zaprta opredelitev imisij omogočala vedno več posegov v
posameznikovo lastninsko sfero. Danes je domet imisij mnogo širši, kot pa ga je
zajemal 5. člen ZTRL, zato je temu tudi sledila nova ureditev v 75. členu SPZ, ki
izrecnega naštevanja več ne vsebuje. V prvem odstavku 5. člena ZTRL je bilo določeno,
da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati
vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin
(dim, neprijetni vonj, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je
glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali
povzročajo znatnejšo škodo. Direktne imisije iz drugega odstavka 5. člena ZTRL so bile
dopustne ob predpostavki, da je zanje obstajal poseben pravni naslov. 75. člen SPZ
vsebinsko ne spreminja 5. člena ZTRL. Razlika je le v tem, da 75. člen več ne našteva
motilnih dejanj, tako da govorimo le o nomotehnični spremembi.
V okviru pravnega varstva po SPZ se bomo soočili z dve tožbama, in sicer z negatorno
in izključitveno tožbo. Obe imata svoj temelj v sosedskem razmerju. Negatorna tožba se
lahko vloži proti lastniku ali domnevnemu lastniku sosednje nepremičnine, medtem ko
izključitvena proti etažnemu lastniku, ki grobo krši pravila sosedskega sožitja, ampak
šele po opominu.
45
4.3.1 Negatorna tožba
Negatorna tožba (actio negatoria) predstavlja pravno varstvo po SPZ, ki ima svojo
podlago v 99. členu83 SPZ. Negatorna tožba sega že v obdobje rimskega prava. Že
takrat so se Rimljani zavedali, da lahko izvrševanje lastninske pravice vpliva na
sosednjo nepremičnino. Negatorno tožbo je lahko naperil lastnik nepremičnine, ki mu je
sosed povzročal izredne, prekomerne imisije, in z njo zahteval, da se naj ta ravnanja
prepovejo. Tožba je morala ugotoviti, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je
prisvajal toženec, ter vzpostaviti ustrezno stanje.84 Današnja vsebina tožbe je širša kot
pa v rimskih časih, saj zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Izpostaviti je
potrebno tudi naravo negatorne tožbe, ki je sui generis.85 Podlaga temu stališču je 75.
člen SPZ, ki nalaga lastniku nepremičnine, da »opušča dejanja in odpravlja vzroke«, ki
izvirajo iz njegove nepremičnine. S terminom »odpravlja vzroke« je dana negatorni
tožbi možnost, da se z njo zahtevajo aktivna ravnanja.
Nobenega dvoma ni, da je aktivna legitimacija dana v prvi vrsti lastniku nepremičnine,
kar izhaja iz 75. člena SPZ (lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine …).
Pravno varstvo pa je dano tudi domnevnemu lastniku nepremičnine po določbi 99.
člena.86 Posebnost negatorne tožbe je v njeni razširitvi aktivne legitimacije, saj bi bilo
sicer varstvo pred prepovedanimi imisijami v mnogih primerih onemogočeno.87 Takšno
razširitev narekuje tudi 74. člen SPZ, ki pravi, da določila poglavja, ki se nanašajo na
lastnika, se smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika. Iz tega je smiselno
izpeljati tudi dejstvo, da mora tudi neposredni posestnik opuščati dejanja in odpravljati
vzroke, ki izvirajo iz nepremičnine. Po avstrijski sodni praksi uživajo pravno varstvo
pred imisijami tudi imetniki omejenih stvarnih pravic (npr. užitkar) in imetniki
obligacijskih pravic (npr. najemnik, zakupnik). Naša sodna praksa pa tako široke
83 Prvi odstavek 99. člena SPZ: »Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.«. 84 Glej v Korošec, Rimsko pravo, I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, str.177. 85 Prim: Petar Klarić, Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference z dne 10. in 11. november 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 77. 78. 86 Tudi sodba II Ips 140/98: »…Prepovedno (negatorno) tožbo, ima na razpolago poleg lastnika stvari tudi domnevni lastnik (42. člen ZTLR) ...«. 87 Prim. Vrenčur, Sosedsko pravo, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str. IV-VI.
46
formulacije negatorne tožbe ne priznava, saj se v prvi vrsti nanaša na lastnika
nepremičnine iz 75. člena SPZ. Pasivno legitimiran je tisti, ki vznemirja lastnika v
izvrševanju njegove lastninske pravice. Pasivna legitimacija je po našem pravu
usmerjena na lastnika nepremičnine, kot tudi na imetnika omejene stvarne pravice in
imetnika omejene obligacijske pravice. Po avstrijski sodni praksi je možno vložiti
negatorno tožbo zoper vsakogar, ki nepremičnino uporablja za svoj namen.88 Po naši
sodni praksi je lahko pasivno legitimirana vsaka oseba, ki vznemirja lastnika (ali
domnevnega lastnika), poleg neposrednega motilca pa tudi tisti, ki je nekomu drugemu
naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki
ima od takšnega vznemirjanja korist in je podana njegova odobritev oz. soglasje.89
Z negatorno tožbo je mogoče zahtevati prenehanje protipravnega vznemirjanja in
prepoved nadaljnjega vznemirjanja, torej opustitveni zahtevek, in zahtevek, da se nekaj
stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij.90 O opustitvenem zahtevku tudi sodna
praksa:
Sodba II Ips 320/96, z dne 11.2.1998
»Tožba po 1. odst. 42. člena ZTLR je praviloma opustitvena tožba. Zato se tožencema,
ki jima je naloženo, naj ne opravljata kovaških del na dvorišču pred delavnico, ne
nalaga sprememba ali opustitev njunega dela.«
Za uspešnost opustitvenega zahtevka in s tem negatorne tožbe je predpostavka, da
imisije trajajo določen čas ali da se redno ponavljajo in da obstoji nevarnost nadaljnjega
ponavljanja nedopustnih dejanj. Imisije predstavljajo nedopustne vplive na sosedovo
nepremičnino, ki morajo trajati določen čas in presegati krajevno običajno mero.
Zahtevek iz opustitvene tožbe je dajatveni. Z njim pa se zahteva prenehanje določenega
ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje in
88 Rimsko pravo je podeljevalo aktivno legitimacijo za negatorno tožbo lastniku stvari, ki je moral najprej dokazati, da je lastnik in da toženec posega v njegovo pravico. Pasivno legitimiran pa je bil tisti, ki si je na tožnikovi stvari lastil neko zemljiško služnost ali užitek. Glej Korošec, Rimsko pravo I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 177. 89 VSK sklep in sodba I Cp 502/2005 90 Prim. Vrenčur, Sosedsko pravo, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str. V.
47
vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem. S tem
zahtevkom pa se lahko združi tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih (bodočih) posegov.
Sodba II Ips 472/97, z dne 28.10.1998
Tožeča stranka je zahtevala varstvo svoje lastninske pravice s prepovedno (opustitveno)
ali negatorno tožbo (42. člen ZTLR). Povod za to tožbo je vznemirjanje lastnika (ali
domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja v odvzemu
stvari. Za to, da lastnik s prepovedno tožbo uspe, pa ne zadošča, če dokaže le obstoj
posega v njegovo lastninsko pravico, ki ga zakon označuje z izrazom "vznemirjanje",
ampak mora dokazati tudi, da je bilo vznemirjanje njegove lastninske pravice
neutemeljeno.
V tožbenem zahtevku ne more tožnik zahtevati, da toženec stori ali opusti točno
določeno dejanje. V kolikor je iz samega primera razvidno, da je mogoče v tožbenem
zahtevku zahtevati samo točno določeno stvar, se pravi, kadar je mogoče imisije
preprečiti na točno določen način, je mogoče zahtevati to opustitev. Takšno stališče je
zajela tudi sodna praksa.
VSL sklep II Cp 154/95, z dne 6.9.1995
»Ni izključeno, da lahko lastnik nepremičnine s tožbo po 42. čl. ZTLR zahteva od
soseda, da odstrani veje svojega drevesa, ki ga je zasadil sam ali po svojih pravnih
prednikih, kljub temu da ob zasaditvi še niso veje segale v tuj zračni prostor, če je glede
na splošno znana dejstva bilo z gotovostjo pričakovati, da bo zaradi rasti (orehovo
drevo) prišlo do seganja vej v tuj zračni prostor, pod pogojem, da je uporaba tožnikove
nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na
krajevne razmere običajna, ali če nastane znatnejša škoda.«
Vendar je splošno mnenje, da je grob poseg v lastninsko pravico nedopusten, zato v
primeru opustitvenega zahtevka ni možno zahtevati točno določenega zahtevka. Tožnik
mora v tožbenem zahtevku obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost
izbire ustreznih ukrepov, seveda kadar narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za
njihovo preprečitev. Opustitveni zahtevek mora biti oblikovan jasno in natančno. Na
48
strani tožnika91 pa je dokazno breme lastninske ali druge pravice, ki mu omogoča
aktivno legitimacijo za spor, ter seveda dokaz trditev, da prihajajo vplivi iz toženčeve
nepremičnine92. Temu sledi tudi sodna praksa:
VSL sodba II Cp 1407/93, z dne 26.1.1994
»Tisti, ki uveljavljajo odškodnino in prepoved bodočih posegov v nepremičnino, mora
dokazati lastninsko pravico na nepremičnini, kjer naj bi bilo storjeno škodno dejanje in
kjer zahteva prepoved bodočih posegov.«
VSL sklep I Cp 2143/98, z dne 6.10.1999
»Tožnik, ki trdi, da ga toženec s posegi v lastninsko pravico vznemirja, mora dokazati,
da je lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine.«
Vsako poseganje v lastninsko pravico s sosednje nepremičnine še ne pomeni
protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko
preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred
vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere, ki
je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali če
poseg povzroča znatnejšo škodo. Povrnitev škode pa je mogoče zahtevati na podlagi
drugega odstavka 99. člena SPZ po splošnih merilih o povrnitvi škode. O znatnejši
škodi tudi novejša sodna praksa:
Sodba II Ips 617/2005
»Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da smreke tožencev ne otežujejo uporabe
zemljišča tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične ter glede na
krajevne razmere običajna in ne povzročajo znatnejše škode. Bistveno je, da sta se
tožnika odločila za sadjarstvo in vinogradništvo v neustreznem okolju, ki spada v
travniško-gozdno krajino, izpad prihodka v letnem znesku 13.320 SIT (55,58 EUR) pa v
nobenem primeru ne predstavlja znatnejše škode…«
91 VSL sklep II Cp 2117/99: »Za presojo legitimacije strank v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pred neutemeljenimi posegi vanjo (torej v pravdi, sproženi na podlagi t.i. negatorne tožbe), je vprašanje izkazanega lastništva pomembno le na aktivni strani, medtem ko je pasivno legitimiran "tretji", ki "neutemeljeno vznemirja lastnika" (42. člen ZTLR).«. 92 VSK sodba I Cp 1013/2006: »V tem sporu je pomembno le to, ali je tožena stranka s svojim dejanjem posegla v lastnino tožnice. Dokazno breme je na strani tožeče stranke ...«
49
Negatorna tožba ne zastara, saj je lastninska tožba (petitorna tožba) in te ne zastarajo.
4.3.2. Negatorna tožba in varstvo posesti
Preden se spustim v obravnavo varstva posesti v zvezi s negatorno tožbo, je potrebno
opredeliti osnovne pojme na tem področju. Pojem posesti definira 24. člen SPZ kot
neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko
oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli
pravnega naslova (posredna posest). V SPZ je nova ureditev oblika posesti, ki v 27.
členu opredeljujejo lastniškega posestnika tistega, ki ima stvar v posesti, kot da je
njegova. Nelastniški posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti brez volje imeti jo za
svojo in priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika. Odločilna je torej volja
posestnika.
Na drugi strani imamo lastninsko pravico, katere svoboda predstavlja izhodišče
sosedskemu pravu. Lastninska pravica je bila v rimskih časih neomejena. Lastnik je
lahko s svojo stvarjo ravnal, kakor je hotel, ne da bi se pri tem moral ozirati na interese
skupnosti. Omejitve lastninske pravice so bile pri zemljiški lastnini v korist sosedov ali
omejitve s stvarnimi pravicami (npr. z zastavno pravico ali služnostjo).93 Tudi v
današnjem svetu je temeljna posledica lastninske pravice, da lahko lastnik stvari tretjim
prepoved vsak poseg na zemljišče. Civilnopravna ureditev narekuje medsebojno,
vzajemno spoštovanje pravic in dolžnosti, da se ne posega v pravni krog posameznika
in njegove lastnine. Z negatorno tožbo lastnik ali domnevni lastnik negira obstoj
kakršnihkoli upravičenj na njegovi stvari. Ni pa mogoče zahtevati prepoved
vznemirjanja, če to temelji na kakšni pravni podlagi in je s tem dopustno. V takih
primerih je lastnik dolžan trpeti vplive na svojo stvar.
Varstvo pred vznemirjanjem pa je mogoče doseči tudi preko posestnega varstva, ki
temelji na posesti in ne na pravici. Trajanje posesti ni pomembno, zadostuje golo
dejstvo, da posest obstaja. Posestno varstvo loči dve obliki, pri čemer naj izjemoma
pride v poštev samopomoč kot subsidiarna oblika posestnega varstva, praviloma pa naj
93 Glej v Korošec, Rimsko pravo I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 127.
50
ostaja temeljna oblika sodno varstvo posesti. Pod pojmom »motenje posesti«94 je na
podlagi 32. člena SPZ potrebno razumeti tako motenje kot odvzem posesti. Iz sodne
prakse izhaja, da je mogoče govoriti o motenju posesti le, če zaradi motitvenega dejanja
dejanska oblast dotedanjega posestnika na stvari popolnoma preneha (odvzem posesti)
ali če je njegova dejanska oblast v kakšnem pogledu ali delu omejena, a ne povsem
izključena, z dejansko oblastjo nekoga drugega (motenje posesti v ožjem smislu).95 Za
sodno varstvo posesti je pomembno, da je hitro, zato so tudi roki kratki. V 32. členu
SPZ je določen rok za zahtevo po sodnem varstvu 30 dni (subjektivni rok) od dneva, ko
je posestnik zvedel za motenje posesti in storilca, najpozneje pa v enem letu (objektivni
rok) od dneva, ko je motenje nastalo. Če se motenje ponavlja, tečeta roka od zadnjega
motilnega dejanja. Gre za materialne prekluzivne roke, ki niso podaljšljivi in ne
dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Kot motenje posesti se šteje v naši teoriji in praksi
tudi verbalno motenje, pod pogojem, da pomeni resno grožnjo, zaradi katere moteni
opusti izvrševanje posesti.96 Tako tudi novejša sodna praksa:
VSL sklep II Cp 1694/2004, z dne 6.10.2004
»V primeru, ko je izrečena grožnja (verbalno motenje posesti), ni dopustno sodno
varstvo posesti, če grožnja ni povzročila izgube oziroma opustitve posesti in tudi ni
povzročila nobenih objektivnih sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu
posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva.«
Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Sodišče mora
zato ugotoviti, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena ali
odvzeta. Ne sme pa upoštevati pravice do posesti in dobrovernost posestnika. Že na tej
podlagi pa vidimo temeljno razliko od negatorne tožbe, ki nalaga tožniku dokazno
breme lastninske pravice, medtem ko se pri sodnem posestnem varstvu dokazovanje
posesti ne zahteva. Drugi odstavek 33. člena rešuje primer, ko se pride do posesti s silo,
skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Takšen viciozni posestnik sicer uživa posestno varstvo,
94 »Motenje posesti je samo takšno dejanje, ki ogroža razmerje določene osebe do stvari ali pravice, ali teži k spremembi tega razmerja, oziroma dejanje, s katerim se nekomu preprečuje ali omejuje posest stvari ali pravic.« Glej VSH Gzz 64/67 objavljeno v Polajnar-Pavčnik, Pregled sodne prakse in literature, Univerza v Ljubljani, 1982, str. 74. 95 VSC sklep Cp 839/98. 96 Objavljeno v Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004. str. 194.
51
vendar ne nasproti tistemu, od katerega je pridobil stvar na viciozen način.97 Posestnik
nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek
33. člena SPZ). To pomeni, da mora biti motenje protipravno in da ga določi
zakonodajalec, ne pa pravni posel.
Naše pravo ne pozna razlike med varstvom posrednega in neposrednega posestnika,
kadar nekdo tretji moti ali odvzame posest neposrednemu posestniku proti njegovi volji.
Drugače pa je v primeru, ko pride do motenja ali odvzema posesti po volji
neposrednega posestnika, saj tretji ne poseže protipravno v posredno posest, zato tudi
posredni posestnik ne uživa posestnega varstva. Posrednemu posestniku ostane le
petitorni zahtevek, ki bo temeljil na pravici. Zato posredni posestnik ne more usmeriti
posestnega varstva nasproti tretjemu, ker ta ni prišel do posesti stvari na protipraven
način. Lahko pa neposredni posestnik uživa sodno varstvo posesti proti tretjemu kot tudi
proti posrednemu posestniku. Sodna praksa mu priznava tudi pravico do samopomoči
proti posrednemu posredniku in proti tretjemu.
Procesnopravno ureja postopek zaradi motenja posesti Zakon o pravdnem postopku
(ZPP-UPB398) v členih 424-430. Sodišče mora po določbi 425. člena ZPP ves čas
postopka pri določanju rokov in narokov paziti, da se postopek hitro reši. To izhaja iz
splošnega načela po hitrosti postopkov zaradi motenja posesti. Sodišče se pri
obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje
dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Tako je izključeno odločanje o
pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali
odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Ta določba je vsebinsko podobna določbi
prvega odstavka 33. člena SPZ, s tem da je v pravdah zaradi motenja posesti izključeno
odločanje o odškodninskih zahtevkih. Razlika med obema je tudi v stvarni pristojnosti,
ki se pri posestnem varstvu en izvaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot
dejanske oblasti nad stvarjo.99
97 »Le v primeru dovoljene samopomoči bo lahko v posestni pravdi, ki jo je sprožil viziozni posestnik (tat), okradeni uveljavljal ugovor viciozne posesti.« Glej. Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 125. 98 Uradni list RS, 73/07. 99 Glej v Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 126.
52
Bilten VS APV, 1/77-35100
»Če sta v teku med istima pravdnima strankama istočasno spor zaradi motenja posesti
in spor zaradi pravice do posesti, se spor zaradi motenja posesti ne prekine.«
Iz tega torej sledi, da je možen sočasni tek posesornega in petitornega postopka. Tako je
po 36. členu SPZ mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti,
ne glede na spor zaradi motenja posesti. Po pravni naravi pa se postopka razlikujeta. V
posesornem postopku se daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo
motenje, medtem ko se pri petitornem postopku razpravlja o pravici do posesti. Sodišče
pa mora tožbeni zahtevek zaradi motenja posest zavrniti, če bi ob vzporednem teku
obeh postopkov bil nepravdni postopek pravnomočno končan in bi bila meja določena v
škodo tožniku iz posestne pravde.
Kot je zgoraj navedeno, je samopomoč subsidiarna oblika posestnega varstva. Posestnik
ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu
jo odvzame. V pravni teoriji sta dve obliki samopomoči, in sicer gre za defenzivno
samopomoč,e ko posestni vrši samoobrambo svoje posesti, za ofenzivno pa gre takrat,
ko posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. Sodna praksa
VSH, Gzz 118/75101
»Zakonec, ki se je poslužil samopomoči, da je ponovno prišel v stanovanje, iz katerega
ga je s svojim ravnanjem izrinil drugi zakonec, ni storil motenja posesti. Z drugim
zakoncem je soposestnik stanovanja in ker mu je drugo zakonec onemogočil vstop v
stanovanje, je na ta način lahko ponovno pridobil soposest stanovanja.«
Samopomoč je načeloma prepovedano sredstvo posestnega varstva, saj je v pravno
urejeni državi fizična samopomoč kot oblika reševanja sporov izključena. Le izjemoma
je dovoljena kot sredstvo varstva posesti, če so za njo izpolnjeni kumulativno določeni
pogoji. Vsi izhajajo iz 31. člena SPZ in so naslednji: v prvi vrsti mora iti za neupravičen
poseg v posest, ki mora biti protipraven, nadalje mora biti nevarnost neposredna,
samopomoč takojšnja, nujna in način samopomoči mora ustrezati okoliščinam, v katerih
100 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 359. 101 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 349.
53
obstaja nevarnost. V kolikor vsi ti pogoji niso izpolnjeni kumulativno, gre za
protipravno samopomoč. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo v 76. členu ZTRL je
ureditev v SPZ strožja. O samopomoči iz 76. člena ZTRL tudi sodna praksa:
»Samopomoč je sodišče opredelilo kot ravnanje, ki ga pravo le izjemoma dovoljuje.
Tako ima posestnik zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest, pravico do
samopomoči le, če je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in način samopomoči
ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.«102
4.3.3. Izključitvena tožba
Izključitvena tožba (123. člen SPZ) predstavlja novost v naši pravni ureditvi, ki pride v
poštev med etažnimi lastniki. Etažna lastnina (fr. étage – nadstropje) je posebna oblika
lastninske pravice, ki jo opredeljuje 105. člen SPZ kot lastnino posameznega dela
zgradbe in solastnino skupnih delov. Definicija po SPZ izhaja iz romanske dualistične
koncepcije opredelitve etažne lastnine, ki pojmuje dve ločeni pravni razmerji, to je
izključna lastnina na določenem delu stavbe in solastnina na zemljiščih in skupnih
elementih. Etažna lastnina predstavlja dve izjemi od splošnih načel stvarnega prava in
sicer izjemo od načela specialnosti, ker obstoji stvarna pravica na delu stavbe in izjemo
od načela povezanosti zemljišča in objekta – superficies solo cedit, ker ima lastninska
pravica na posameznem delu prednost pred solastnino na zemljišču. Značilnost etažne
lastnine je nerazdružljivost njenih delov, to nerazdružljivost solastnine skupnih delov.
Ti ne morejo obstajati samostojno, zato obstaja med etažnimi lastniki na solastnini
communio incidens (naključna skupnost).103 To lahko ponazorimo na primeru, ko se
prodaja stanovanje in se kupec kot nov lastnik vpiše lastninsko pravico na stanovanju v
zemljiško knjigo. Lastninsko pravico je dobil na temelju kupo-prodajne pogodbe,
obenem pa je postal tudi solastnik skupnih delov, kot so dvigala, razni priključki,
dimniki, kanalizacija, stopnišča104 itd. O pridobitvi lastninske pravice na posameznem
delu sodna praksa:
102 VSL sklep I Cp 1726/2000. 103 Glej v Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 207. 104 VSK sklep I Cp 690/2001:« Stopnišče na stanovanjski hiši je skupni prostor, ki služi hiši kot celoti, in ga zato ni mogoče pri fizični delitvi te hiše dodeliti v izključno last enemu solastniku.«.
54
Sodba II Ips 909/94, z dne 8.5.1996
»Zakon (SZ) v poglavju o lastninskopravnih razmerjih ne omogoča pridobiti lastnino na
kakršnemkoli prostoru v stanovanjski hiši, marveč le na stanovanju, in le takšna enota
je lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, to vknjižbo pa zakon nalaga kot obvezno
(17. člen SZ). Slednje je sploh pogoj za pridobitev lastninske pravice.«
Sodba II Ips 813/94, z dne24.4.1996
»Zemljišču, ki je potrebno za redno rabo posameznega dela stavbe, se etažni lastnik ni
mogel odreči ločeno od svoje pravice na etažnem stanovanju.«
Predmet etažne lastnine je zgradba, ki je zgrajen objekt, in ki je neločljivo povezan z
zemljiščem. Že po definiciji etažne lastnine lahko vidimo ločitev na posamezne dele
stavbe in skupne dele. Posamezni deli105 so stanovanja, poslovni prostori in drugi
samostojno prostori, če so kot funkcionalna celota namenjeni za samostojno rabo,
skupni deli106 pa ne spadajo v posamezni del in so solastnina etažnih lastnikov.
Ureditev etažne lastnine najdemo tudi v Stanovanjskem zakonu (SZ-1)107, vendar v
drugem odstavku 1. člena izrecno poudarja, da se za razmerja med etažnimi lastniki
uporablja SPZ. Po SZ-1 so predmet urejanja večstanovanjske stavbe in stavbe za
posebne namene, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno
ogroženih oseb. Za nestanovanjske stavbe tako veljajo določbe SPZ, za poslovne stavbe
pa določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP-B108), ki pridejo
v poštev le glede urejanja najemnih razmerij in ne posegajo na področje SPZ.109
Glede nastanka etažne lastnine SPZ določa, da nastane s pravnim poslom, z odločbo
sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. Pravni posel za pridobitev etažne lastnine pa je
lahko sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino ali enostranski pravni posel (107.
člen SPZ). Tudi za prenehanje etažne lastnine so določeni trije načini, in sicer preneha
105 2. odstavek 3. člena SZ-1:« Posamezni deli so stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori. K posameznemu delu lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del stanovanjske stavbe v solastnini etažnih lastnikov.«. 106 3. odstavek 3. člena SZ-1.« Skupni deli so skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema.«. 107 Uradni list RS, št. 69/2003. 108 Uradni list RS, št. 32/2000. 109 Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 207.
55
etažna lastnina po volji etažnih lastnikov (125. člen), če pride do uničenja celotne
zgradbe (126. člen) in z uničenjem posameznega dela, če ga ni mogoče obnoviti (127.
člen).
Odnosi med etažnimi lastniki lahko pripeljejo do medsebojnega vznemirjanja, saj gre za
prostorsko povezane posamezne dele, ki ustvarjajo podobna razmerja kot pri sosedskih
odnosih, kjer so lastniki prostorsko povezani z zemljišči. Medsebojno vznemirjanje se
lahko širi iz posameznih delov na skupne dele etažnih lastnikov v obliki imisij, ki so
nedopustne ob pogoju, da presegajo krajevno običajno mero oz. povzročajo znatno
škodo, ali v obliki motenja posesti ali splošnega vznemirjanja. V življenjskem okolju je
moč najti različne oblike vznemirjanja drug drugega, zato je potrebno živeti v sožitju, se
medsebojno ne vznemirjati, si ne povzročati škode. Kot skrajni ukrep, ki ga SPZ
predpisuje za najhujše kršitve etažnih lastnikov, je izključitvena tožba. O skrajnem
ukrepu govorimo zaradi milejšega ukrepa, ki ga predvideva 123. člen v prvem odstavku.
To je opomin. Kršilca lahko opomnijo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico
solastniških deležev na skupnih delih. Da imajo etažni lastniki pravico do opomina,
morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Etažni lastnik ali drug uporabnik
posameznega dela v etažni lastnini (npr. najemnik, zakonec, izvenzakonski partner,
družinski član) mora grobo kršiti pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti, da je
opomin dovoljen. Poleg tega pa mora biti skupnost s takšnim kršiteljem nevzdržna. V
kolikor opomin nasproti kršitelju ni bil uspešen, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot
polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za
njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. Pri kršitvi mislimo
predvsem na prepoved medsebojnega vznemirjanja, ki izhaja iz splošne prepovedi
sosedskega prava iz 73. člena SPZ. Pri kršitvi pa ne štejemo vsako kršitev kot razlog za
izključitveno tožbo, ampak grobo kršitev, to je predvsem kršitev medsebojne pogodbe
iz 116. člena SPZ. Kot groba kršitev se lahko šteje opravljanje določene v pogodbi
prepovedane dejavnosti ali neizpolnjevanje obveznosti določene s medsebojno
pogodbo110. Njena pravila učinkujejo erga omnes in imajo enako moč kot splošna
110 VSL sodba in sklep I Cpg 974/2005 Stroški ogrevanja iz skupne kotlovnice predstavljajo potrebne stroške uporabe sistema centralnega ogrevanja kot skupnega dela stavbe. Zato je v tem delu materialnopravno zmotno drugačno izhodišče, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker gre za stroške, ki nastajajo znotraj skupne kotlovnice kot skupnega dela stavbe, je odgovor na vprašanje obveznosti za povrnitev založenih stroškov potrebno reševati v okviru določb Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki (členi 115 -
56
zakonska pravila.111 Naslednji predpostavka izključitvene tožbe je nevzdržnost etažnih
lastnikov v skupnosti. Etažna lastnina sloni na nerazdružljivi solastniški skupnosti, ki je
dalj časa trajajoč odnos, katerih solastniki imajo močan ekonomski in socialni interes.
Element nevzdržnosti se presoja skozi časovni kriterij, to je dalj časa trajajoča
nevzdržnost, in skozi kriterij ponavljanja kršitev.
Izključitvena tožba pa ne predstavlja edinega ukrepa zoper etažnega lastnika, ki krši
pravila medsebojnih odnosov. Tako so med etažnimi lastniki možne še negatorna tožba,
tožbe zaradi motenja posesti, odškodninske tožbe in seveda opomin, ki je prvi ukrep po
123. členu SPZ. Najprej sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških
deležev na skupnih delih, sklep, da se opomni kršilca. Šele ob neupoštevanju tega lahko
etažni lastniki z enako navadno večino solastniških deležev na skupnih delih vložijo
izključitveno tožbo. Ker zakon ne predpisuje niti roka za vložitev opomina ali tožbe, niti
obliko, v kateri mora biti, je potrebno sklepati, da mora biti rok primeren glede na
kršitve in razmerje med etažnimi lastniki in morebitnim drugim uporabnikom
stanovanja. Praviloma vloži izključitveno tožbo upravnik112 v imenu vseh etažnih
lastnikov. Tožbeni zahtevek se glasi na izključitev etažnega lastnika in prodajo
njegovega posameznega dela. Sodba o izključitvi se po poteku paricijskega roka izvrši s
prodajo posameznega dela v etažni lastnini po pravilih, ki urejajo izvršbo na
nepremičnine (tretji odstavek 123. člena SPZ, po pravilih Zakona o izvršbi (ZIZ-
NPB5)). Po četrtem odstavku 210. člena ZIZ pa izključeni etažni lastnik ne obdrži
pravice ostati kot najemnik v stanovanju tri leta od prodaje.
118). Sodišče prve stopnje je v tem okviru sicer ugotovilo, da so etažni lastniki s pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij uredili način in merilo kritja tovrstnih skupnih stroškov. Ob takšni ugotovitvi pa je materialnopravno zmotno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je tožena stranka fizično onemogočila dotok tople vode centralnega ogrevanja iz skupne kotlovnice v prostore št. 5 in 6, izgubila upravičenje zahtevati povračila pripadajočih stroškov ogrevanja za ta dva prostora. Etažni lastniki so dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ) oziroma v okviru meril dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja 1. odstavka 116. člena SPZ). Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more poseči v pogodbeno dogovorjena razmerja po 116. členu SPZ. 111 Če pogodba določa, da je v posameznih delih prepovedano opravljanje kakršnekoli gospodarske dejavnosti, potem je opravljanje takšne dejavnosti kršitev, čeprav splošna pravila takšno možnost dovoljujejo. Glej v: Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 357. 112 118. člen SPZ določa, da morajo etažni lastniki določiti upravnika, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov. Ni pa določeno kdo je lahko upravnik. Sklepamo lahko, da je to lahko ali fizična ali pravna oseba, lahko je upravnik kdo izmed etažnih lastnikov.
57
VSH Gž 4479/73, 11.12.1974
»Etažni lastniki morajo prispevati k stroškom vzdrževanja hiše sorazmerno vrednosti
njihovih posebnih delov v razmerju do celotne vrednosti hiše. V tem razmerju lastniki
odgovarjajo tudi za škodo, do katere pride zaradi nepravilnosti na skupnih delih
zgradbe.«
4.4. Pravno varstvo po Obligacijskem zakoniku
Pravica do zdravega življenjskega okolja je vrsta osebnostne pravice, ki ji je treba
nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je prišlo do posega v
osebnostno pravico, ima oškodovani pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Pravno
varstvo pred imisijami in drugimi oblikami povzročanja škode, škodne nevarnosti in
nedopustnega vznemirjanja, ni urejeno le v SPZ, ampak tudi v OZ-UPB1 in ZVO-1-
UPB1. V 133. členu OZ-UPB1 je določeno, da lahko vsak zahteva od drugega, da
odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja
škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnosti, če
nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Pri tem je
potrebno izpostaviti, da opustitveni in odstranitveni zahtevek nista vezana na nastanek
škode, saj zadostuje konkretna škodna nevarnost ali vznemirjanje. Če škoda nastane pri
opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je
mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne mere. Tudi v tem primeru
pa se lahko zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno
zmanjšanje.
Skrb za varstvo okolja je izražena v številnih ustavnih določbah.113 Kot izhodišče za
normativno ureditev varstva okolja nam že 5. člen Ustave RS določa, da država skrbi
za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine in ustvarja možnosti za skladen
civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V poglavju o ekonomskih in socialnih
razmerjih Ustava RS v 72. členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravega
življenjskega okolja. Obenem opredeljuje, da je država odgovorna za skrb za zdravo
življenjsko okolje in da v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje
113 Prim. Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 761.
58
gospodarskih in drugih dejavnosti. Povzročitelj škode v življenjskem okolju ima
dolžnost, da nastalo škodo povrne, kar mu določa zakon na podlagi pogojev in obsegu
škode. V prid zadovoljivo izoblikovani ustavnopravni ureditvi varstva okolja je tudi 67.
člen, ki govori o zagotavljanju ekološke funkcije lastnine. Poleg ustavne ureditve
varstva pravic do zdravega življenjskega okolja ureja tudi Zakon o varstvu okolja
varovanje pravic do zdravega življenjskega okolja. Ta tematika bo podrobneje
obravnavana v naslednjem poglavju. O zakonodaji tudi sodna praksa:
VSK sodba I Cp 320/2005, z dne 16.5.2006
»Na podlagi 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče ugotavljati tudi varstvo pred posegi v
okolje, saj zdravo življenjsko okolje zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. čl.
in Zakon o varstvu okolja. Po 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče v primeru, če nastane
škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni
organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje.«
V 133. členu je oblikovana t.i. popularna tožba (actio popularis), ki jo lahko vloži
vsakdo, ki dokaže, da njemu ali nedoločenemu številu oseb grozi večja škoda. V
primerjavi s 75. členom SPZ glede aktivne legitimacije je actio popularis širša tožba.
Celo tisti, kateremu škoda ne grozi, lahko vloži tožbo, s katero se zahteva odstranitev
nevarnosti, če dokaže, da grozi večja škoda nedoločenemu številu oseb. OZ-UPB1 ne
varuje samo pred imisijami lastnike ali uporabnike sosednjih nepremičnin, ampak
varuje tudi pred imsijami in nevarnostmi vse osebe, ki so ogrožene s takšnimi
nevarnostmi (tudi za varstvo človekovega okolja – onesnaževanje zraka,
onesnaževanjem voda itd.). OZ-UPB1 predpisuje obligacijskopravna upravičenja
preprečevanja škode in preprečevanja vznemirjanja, ki bi lahko preprečila škodo. V
primerjavi z SPZ lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje,
pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni
organ.114 O opravljanju »splošno koristne dejavnosti« je stališče zajela sodna praksa v
eni izmed njenih odločb:
114 Tudi sodna praksa: «Vplivi gradnje na sosednjo nepremičnino, čeprav brez potrebnega upravnega dovoljenja, niso prepovedani, če ne presegajo krajevno običajne mere.« Iz sodbe II Ips 763/95.
59
Sodba II Ips 473/2001. z dne 30.5.2002
»Splošno koristna dejavnost v smislu tretjega odstavka 156. člena ZOR je vsaka
dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le
interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Vzgoja predšolskih otrok in
jezikovna vzgoja nedvomno spadata med splošno koristne dejavnosti. Ali to dejavnost
izvaja proračunsko financiran zavod ali gospodarski subjekt, je z vidika varstva pred
imisijami nepomembno.«
Pri pojmu škode je potrebno izhajati iz razdelitve materialne in nematerialne škode, pri
čemer je za tožbeni zahtevek potrebna večja škoda. Standard večje škode ni mogoče
opredeliti splošno, ker je opredelitev odvisna od konkretnega primera115. Poleg tega je
določeno, da grozi večja škoda, zato bo potrebno dokazati, da je nastanek škode
potencialno možen. Pri nevarnosti ne gre samo za škodno nevarnost, ampak tudi za
vznemirjanje, ki pa mora biti takšno, da mu lahko sledi večja škoda. Življenje v
urbanem področju zahteva od ljudi določeno prilagoditev in stopnjo tolerance do imisij
(hrup, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Meje tolerance in ugotovitev,
katera stopnja škodne nevarnosti ali vznemirjanja je pravno upoštevana, izhaja iz
predpisov, ki določajo dovoljeno stopnjo posegov v prostor. Izhodišče dovoljenosti
določenega posega v prostor ni varstvo posameznikovih interesov, ampak javnih.116
Glede narave spora tudi sodna praksa:
VSS II Ips 430/92, 13.1.1993117
»Tožeča stranka je zatrjevala toženkin poseg v civilnopravno sfero. Prizadetosti z
gradnjo na sosedini parceli ne zatrjuje kot prizadeto javno korist, čeprav je opozarjala,
da gradnja ni bila izvedena v skladu z lokacijskim dovoljenjem, ampak kot prizadeto
lastno korist. Ravno to pa je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo…gre
za premoženjskopravni spor, o katerem odloča redno sodišče (1. člen ZPP). Upravni
115 Glede presojanja večje škode tudi sodna praksa: »… kaj je "večja škoda". Slednje je pravno vprašanje in res je tudi, da je to pravni standard, o katerem odloča sodnik in ne izvedenec (ta le ugotovi s tehničnega in ekonomskega vidika obseg morebitne škode)«; sodba II Ips 217/99. 116 Prim. Juhart e tal, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 766. 117 Prim. Juhart e tal, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 772.
60
organ ni bil zavezan paziti ne na razgled na morje ne na prometno vrednost hiše tožeče
stranke.«
Kot sem že omenila, gre za razširjeno aktivno legitimacijo za vložitev popularne tožbe
glede na negatorno. Upravičenec za vložitev tožbenega zahtevka je vsak, kateremu
grozi večja škoda, in ne le lastnik, domnevni lastnik (99. člen SPZ), ali tisti, ki izvršuje
neposredno dejansko oblast na podlagi omejene stvarne ali obligacijske pravice.
Pasivno legitimiran je vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost.
Upravičenec za vložitev zahtevka iz drugega odstavka 133. člena, da se prepreči
nastanek škode, vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti, je zainteresirana oseba.
Zainteresirana oseba je tista, ki je na kakršenkoli način prizadeta zaradi škodne
nevarnosti ali vznemirjanja.
Glede odškodninske odgovornosti je podlaga 133. členu OZ-UPB1 131. člen, ki pravi,
da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je nastala
brez njegove krivde. Torej je predpostavka za odškodninsko odgovornost nastanek
škode. Odstranitveni in opustitveni zahtevek iz prvega odstavka 133. člena pa ne
temeljita na obstoječi škodi, ampak zadostuje konkretna škodna nevarnost ali
vznemirjanje. Glede tretjega odstavka 133. člena je potrebno izpostaviti protipravnost
škodljivega dejanja, pri čemer škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne
dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ne izvira iz protipravnega
ravnanja. Le v kolikor gre za »škodo, ki presega običajne mere«, govorimo o
protipravnosti škode. Glede na prvi odstavek se v primeru tretjega ne more zahtevati
opustitveni zahtevek, saj gre za povrnitev škode. Za tretji in četrti odstavek ne pride v
poštev vprašanje predpostavke krivde za odškodninsko odgovornost. V teoriji je zato
zastopano stališče, da gre v teh primerih za objektivno odškodninsko odgovornost.118
Glede denarnega odškodninskega zahtevka je potrebno presojati odstavke posebej. Tako
je v tretjem odstavku denarni odškodninski zahtevek odvisen od vprašanja, ali je nastala
škoda, ki presega običajne meje. Jasno je, da je moč zahtevati povrnitev škode, ki je
protipravna. Kljub temu da prvi in drugi odstavek denarnega odškodninskega zahtevka
ne omenjata, to ne pomeni, da je izključen. Predpostavka za denarno odškodnino je
nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Teorija pa zastopa stališče, da ni
118 »Odgovornost za škodo od imisij je objektivne narave.«; VSH Rev 1424/90, 6.11.1990.
61
potrebe po drugačni obravnavi odškodninskih zahtevkov, saj nastanek škode preko
normalne meje upravičuje odškodnino samo za škodo, ki presega normalno mejo. Tako
tudi sodna praksa:
VSM sodba I Cp 55/2005, z dne 4.7.2006
»Obsežni, dovoljeni posegi v vodne površine ekstenzivnih gojišč sladkovodnih rib, ki
presegajo normalne meje v tak prostor, dajejo pravico upravljalcu le-teh do odškodnine
za utrpelo materialno škodo zraven škode na poginu rib, tudi zaradi triletnega izpada
prirasta rib, čeprav tožnica pred tožbo toženki ni posredovala neposredne poravnalne
ponudbe.«
Odstranitveni in opustitveni zahtevek prideta v poštev, če vznemirjanja ali škode ni
mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Torej sta ta dva zahtevka subsidiarna. To
pomeni, da če toženec ne izvršuje ukrepov, iz čigar sfere je vir škodne nevarnosti, lahko
zainteresirana oseba zahteva, da sodišče odredi ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka
škode, vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške posestnika. Tožba mora
vsebovati določen zahtevek, zato bosta morala biti odstranitveni in opustitveni zahtevek
konkretizirana z opisom dejavnosti, iz katerih vznemirjanje izvira. Konkretizacija
ukrepov, ki naj preprečijo nastanek škode ali vznemirjanja, lahko povzroči nevarnost, če
so ukrepi preveč strogi, saj utegne to pomeniti odrekanje pravice do sodnega varstva.
Zato pretirana strogost pri presoji, ali gre za določen zahtevek v procesnopravnem
pogledu, v tovrstnih primerih ni primerna. V primeru sodne prakse:
VSS II Ips 191/98, z dne 23.12.1998
»Za pravno varstvo po 156. členu ZOR je značilno, da je široko tako v subjektivnem kot
objektivnem pogledu: aktivno legitimiran k sporu je širok krog zaradi imisij prizadetih
oseb, toženec pa vsakdo, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost; oblike pravnega
varstva so različne; spor je odškodninski, pravno varstvo pa se lahko daje, še preden
škoda v običajnem pomenu besede nastane, in je dovolj, če ta le grozi, pogoj za
uveljavljanje zahtevka po prvem odstavku 156. člena ZOR v zvezi s škodo je le, da preti
večja škoda, podlaga odgovornosti pa je v načelu vzročnosti, to je v objektivni
odgovornosti. Zahtevek, »da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje
62
tožničinega stanovanja s stopnic, ki peljejo v njegovo stanovanje«, je bil dovolj
določen.«
4.5. Pravno varstvo po Zakonu o varstvu okolja
Stanje okolja je posledica mnogih pritiskov na okolje, ki se kažejo predvsem skozi
človeške dejavnosti. Največkrat se kaže preko emisij snovi in energij v okolje (vode,
zrak, tla) ter odpadkov. Za aktivno bojevanje proti vse večji onesnaženosti se
(ne)uspešno borimo z različnimi ukrepi tako na zakonodajnem področju kot tudi
naravovarstvenem. Podlago za normativno ureditev varstva okolja nam daje 5. člen
Ustave RS, ki določa, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in ustvarja
možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V poglavju o
gospodarskih in socialnih razmerjih pa so za varstvo okolja pomembne določbe o
zagotavljanju ekološke funkcije pri pridobivanju in uživanju lastnine, prepovedi
opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, določbe, ki se nanašajo
na javno dobro, naravna bogastva, varstvo zemljišč in naravnih bogastev. Osrednja
določba pa je nedvomno 72. člen Ustave RS, ki določa, da ima v skladu z zakonom
vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Značilnost pravice do zdravega
življenjskega okolja je v tem, da jo je mogoče uresničevati le kolektivno, torej z
ekološko smotrnim ravnanjem do narave in okolja vseh. Na tem mestu se lahko
izpostavi, da spada pristojnost za uresničevanje varstva okolja v domeno javnega prava,
medtem ko obligacijsko in stvarnopravno varstvo med zasebno. Razlika med njima je v
tem, da se zasebnopravno varstvo uresničuje predvsem v vzpostavitvi v prejšnje stanje
in povračilu škode, medtem ko javno varstvo v preventivi119.
Namen okoljevarstvene zakonodaje je zagotoviti pogoje za zdrav in človeka vreden
razvoj. V okviru sosedskopravne ureditve bom omenila le temeljne določbe, ki
predstavljajo posege v pravno zavarovane pravice. Namen varstva okolja je določen v
2. členu, ki določa, da je spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki
omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega
119 Konkretizacija v načelu preventive v 7. členu ZVO-1-UPB1: »Mejne vrednosti emisije, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja morajo biti zasnovani, vsak poseg v okolje pa načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja.«.
63
življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Med pojmi iz 3. člena je potrebno
izpostaviti pojem posega v okolje, ki je vsako človekovo ravnanje ali opustitev
ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in
kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov.
Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja,
gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg
in njihovo potrošnjo. Prav tako določa pojem emisije120 in kdaj gre za obremenitev
okolja - je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila
ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje ali rabo naravne dobrine. V
prvem odstavku 15. člena je določeno, kdaj je poseg v okolje dopusten, in sicer v
kolikor ne povzroča čezmerne obremenitve.
Med temeljnimi načeli iz ZVO-1-UPB1 je v 14. členu121 načelo varstva pravic. Glede
na ureditev v ZVO-1-UPB1 je mogoče zahtevati pravno varstvo s civilno popularno
(skupinsko) tožbo z zahtevkom, da sodišče nosilcu posega v okolje odredi njegovo
ustavitev (opustitveni zahtevek), če bi poseg povzročil ali povzroča čezmerno
obremenitev okolja ali neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma se
mu prepove začetek izvajanja posega v okolje (prepovedni zahtevek), če je izkazana
velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Aktivno legitimacijo uživajo
državljanske in državljani, s tem da je potrebno opozoriti na pomanjkljivo in
ustavnopravno sporno ureditev glede na ustavno določbo 72. člena. Prejšnji ZVO iz leta
1993 je vnesel na slovensko pravno področje tudi t.i. organizacijsko tožbo, to je tožba,
ki jo lahko vloži društvo, združenje, organizacija, ki uveljavlja pravno varstvo svojih
članov. Gre za varstvo skupinske tožbe, ki je v našem pravu redka, saj naše civilno
procesno pravo omogoča skupinsko uveljavljanje interesov le preko institutov
sosporništva in združitve pravd (191. člen in naslednji ter 182. člen ZPP-UPB3122).
Skupinska tožba omogoča večjemu število tožnikov, da vložijo eno samo tožbo, s
120 Emisija je neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) iz posameznega vira v okolje. 121 »Za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja lahko državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec (v nadaljnjem besedilu: nosilec) posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice.«. 122 Uradni list RS, št. 79/2007
64
katero uveljavljajo identično pravno vprašanje proti istemu tožencu z namenom doseči
eno samo odločbo.123 Tožbo pa lahko v okviru zaščite javnega interesa vloži tudi
državni organ (public action).124 V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZVO-1-UPB1
je za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja pristojen varuh človekovih
pravic, katerega delovanje je urejeno v skladu z Zakonom o varuhu človekovih
pravic125. Opozoriti je potrebno, da pri njem ne bo mogoče zahtevati varstva pravice do
zdravega življenjskega okolja v razmerju do zasebnopravnih subjektov, ker je njegove
delovanje omejeno na varstvo pravic državljanov v razmerju do državnih organov,
organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil.
Povzročitelj čezmerne obremenitve je kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z
zakonom (prvi odstavek 9. člena ZVO-1-UPB1 – načelo odgovornosti povzročitelja).
Podlaga za kazensko odgovornost so določbe Kazenskega zakonika (KZ-1126) v
dvaintridesetem poglavju, kjer so kriminalizirana dejanja zoper okolje, prostor in
naravne dobrine. Za odškodninsko odgovornost pa je podlaga Obligacijski zakonik, s
tem da odškodninsko tožbo lahko vloži le posameznik, ki dokazuje, da je osebno
oškodovan zaradi posega v okolje.
Uspešno in učinkovito varovanje okolje je moč doseči le s preventivnim delovanjem
državnih organov in organov lokalnih skupnosti, kot tudi prebivalstva, ki so dolžni
obveščati javnost in dajati podatke zainteresiranim posameznikom in organizacijam. 13.
člen tako pravi, da so okoljski podatki javni. Gre za podatke o obremenjevanju okolja,
ki ga povzročajo pravne osebe, bodisi javnega bodisi zasebnega prava. Pravica
sodelovanja javnosti je tako ključnega pomena predvsem za varstvo tretjih oseb, ki bi
lahko bile prizadete s posameznimi posegi v varstvo okolja, zato ima javnost pravico
sodelovati v postopkih sprejemanja politik, strategij, programov, planov in načrtov, ki
se nanašajo na varstvo okolja, nadalje ima pravico sodelovati v postopkih, ki se
123 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 21. 124 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 22. 125 Uradni list RS, št. 71/1993 126 Uradni list RS, št. 55/2008
65
nanašajo na plane, programe in posege v okolje v drugih državah, ki bi lahko vplivali na
okolje v Republiki Sloveniji, ter sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih
aktov, ki se nanašajo na posege v okolje. Konkretizacijo načela sodelovanja javnosti
predstavljajo tudi druge določbe ZVO-1-UPB1, saj je ministrstvo (oziroma lokalna
skupnost) dolžno seznaniti javnost s programom ukrepov za izboljšanje kakovosti
okolja v primeru subsidiarnega ukrepanja države ter z nacionalnim in operativnim
programom varstva okolja. Javnosti pa mora biti udeležba omogočena tudi v postopku
izdajanja okoljevarstvenih soglasij in dovoljenj.
Pomembne so tudi določbe o okoljevarstvenem soglasju in dovoljenju. Za posege v
okolje, ki bi lahko občutno vplivali na okolje, je potrebno pred začetkom njihovega
izvajanja opraviti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno
soglasje ministrstva. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih
nameravanega posega na okolje, ki mora vsebovati: 1. opis obstoječega stanja okolja,
vključno z obstoječimi obremenitvami, 2. opis nameravanega posega, vključno s
podatki o njegovem namenu, kraju in velikosti, 3. opis predvidenih ukrepov za
preprečitev, zmanjšanje in če je to mogoče, odpravo pomembnejših škodljivih vplivov
na okolje, 4. podatke, potrebne za ugotovitev in oceno glavnih vplivov nameravanega
posega na okolje, ugotovitev ali oceno glavnih vplivov nameravanega posega na okolje
in njihovo ovrednotenje, 5. pregled najpomembnejših alternativ, ki jih je nosilec posega
proučil, z navedbo razlogov za izbrano rešitev, zlasti glede vplivov na okolje, 6.
opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki
lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi in 7. poljudni povzetek poročila, ki je
razumljiv javnosti (54. člen ZVO-1-UPB1). Okoljevarstveno soglasje izda ARSO
(Agencija Republike Slovenije za okolje) na vlogo upravne enote ali Ministrstva za
okolje in prostor. Vloga mora vsebovati projekt, poročilo o vplivih na okolje in revizijo
poročila o vplivih na okolje. Ministrstvo pa mora v postopku presoje vplivov na okolje
javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o
vplivih na okolje, pisno mnenje o opravljeni reviziji in osnutek odločitve o
okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb (prvi
odstavek 58. člena ZVO-1-UPB1). Določen je tudi rok, v katerem ima javnost pravico
do vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb, ki je 30 dni od javnega naznanila.
Ministrstvo pošlje vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja in osnutek odločitve o
66
okoljevarstvenem soglasju ministrstvom in organizacijam in jih pozove, da v roku 21
dni od prejema vloge dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega. O
okoljevarstvenem soglasju odloči ministrstvo v treh mesecih po prejemu popolne vloge.
Nato pošlje okoljevarstveno soglasje pristojni inšpekciji in občini, na katerem območju
bo izveden nameravani poseg. Ministrstvo o izdanem okoljevarstvenem soglasju
najkasneje v 30 dneh po vročitvi odločbe strankam obvesti javnost z objavo na krajevno
običajen način, v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno
območje države (65. člen ZVO-1-UPB1).
Okoljevarstveno dovoljenje predstavlja dovoljenje oz. pravico »do onesnaževanja«. To
dovoljenje enotno obravnava vse emisije v okolje, rabo naravnih virov in energije ter
okoljsko upravljanje podjetja, vključno z okoljsko sanacijo ob prenehanju obratovanja.
Urejeno je v četrtem poglavju z naslovom Posegi v okolje v členih 68. do 94. Njegova
ureditev predstavlja novost glede na prejšnji ZVO, ker slednji tega instituta v takšni
obliki ni poznal, saj za onesnaževanje do mejnih vrednosti ni bilo potrebno pridobiti
nobenega pravnega akta, za rabo pa je bilo potrebno pridobiti dovoljenje ali koncesijo.
Zakon določa tri vrste okoljevarstvenih dovoljenj, ki se razlikujejo glede na obseg
zahtev, ki morajo biti izpolnjene za pridobitev dovoljenja, roke za izdajo dovoljenja in
glede udeležbo javnosti.
Za večjo spremembo se šteje vsaka sprememba naprave ali njena razširitev, ki spremeni
glavne tehnične značilnosti naprave ali njeno zmogljivost in ima za posledico
spremembo količine ali vrste emisij v okolje ali druge negativne vplive na ljudi in
okolje. Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje za obdobje desetih let od dneva
začetka obratovanja naprave z možnostjo podaljšanja ob predpostavki, da naprava ob
izteku njegove veljavnosti izpolnjuje pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno
dovoljenje podeljuje za naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, ter za
obrate, v katerih so prisotne ali pa bi te v primeru večje nesreče lahko nastale pa za
obdobje petih let. Ministrstvo mora po uradni dolžnosti v postopku za izdajo
okoljevarstvenega dovoljenja ali za njegovo spremembo zagotoviti javnosti vpogled v
vlogo za pridobitev dovoljenja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem dovoljenju ter
omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb (sodelovanje javnosti – 71. člen). Zaradi
zagotavljanja visoke stopnje varstva okolja kot celote morajo biti v okoljevarstvenem
dovoljenju določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih in drugih zahtev za
67
obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Vsebina okoljevarstvenega
dovoljenja je določena v drugem odstavku 74. člena: 1. opis naprave, za katero je
dovoljenje izdano, vključno z opisom dejavnosti, zmogljivosti in značilnosti kraja
naprave, 2. čas veljavnosti dovoljenja, 3. določitev dopustnih vrednosti emisij v vode,
zrak ali tla, 4. določitev ukrepov za varstvo okolja in drugih pogojev obratovanja
naprave, 5. obveznosti upravljavca v zvezi z izvajanjem monitoringa in poročanjem
ministrstvu o njem ter o okoljskih nesrečah in 6. določitev drugih ukrepov za čim višjo
stopnjo varstva okolja kot celote, vključno z zmanjševanjem onesnaževanja na velike
razdalje ali čezmejnega onesnaževanja okolja.
Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko
povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, in za vsako večjo spremembo v
obratovanju te naprave, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Dovoljenje se lahko tudi
odvzame, če upravljavec izvede večjo spremembo v obratovanju naprave, pa tega ne
prijavi skladno z zakonom, ali iz razlogov, ki so na upravljavčevi strani, ne izvede
programa ukrepov iz 75. člena zakona v določenem obsegu ali roku. Prav tako se
dovoljenje odvzame na predlog pristojnega inšpektorja, če upravljavec v določenem
roku ne izvrši njegove pravnomočne odločbe o uskladitvi obratovanja naprave s pogoji
iz okoljevarstvenega dovoljenja (80. člen ZVO-1-UPB1).
Z vidika varstva pravic tretjih oseb so pomembne tudi določbe o inšpekcijskem
nadzorstvu v členih 156. do 160. Inšpekcijski nadzor obsega zlasti nadzor nad posegi v
okolje, obremenjevanjem okolja in povzročitelji obremenitev, stanjem kakovosti okolja
in odpadki, rabo naravnih dobrin glede izpolnjevanja okoljevarstvenih pogojev,
izvajanjem obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja in izvajanjem
predpisanih ali odrejenih ukrepov varstva okolja. Pristojni inšpektor lahko v primerih,
ko odredi, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z virom onesnaževanja okolja, ali v
času izvajanja posega v okolje, odpravijo v roku, ki ga določi, nadalje, ko odredi
izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve v roku, ki ga določi, ter ko
odredi omejitev oziroma prilagoditev delovanja naprave do predpisanih mejnih
vrednosti ali pravil ravnanja, začasno ali trajno prepove obratovanje naprave ali obrata,
opravljanje dejavnosti, uporabo nevarne snovi, izvajanje tehnološkega postopka ali
uporabo naprave, prometnega sredstva ali izdelka in njegovo dajanje na trg.
68
5. Sklep
Ugotovili smo, da je sosedsko pravo zelo obširen pojem, ki ga več ne enačimo s
prostorsko povezanimi nepremičninami, ampak tudi oddaljenimi, na katere lahko
vplivajo predvsem vplivi okolja in narave, ki jih povzročajo ljudje s hrupom,
onesnaževanjem, smradom itd. Sosedsko pravo lahko delimo na javno in zasebno
pravo, pri čemer je ločnica med njima zabrisana. Tako se lahko javnopravni elementi
pojavljajo v zasebnih pravnih razmerjih, seveda pa tudi obratno. V nalogi sem se
posvetila osnovni sosedskopravni ureditvi, saj gre za široko vsebinsko področje, ki
zahteva podrobno obravnavo.
V začetku je opredeljen pojem sosedskega prava, kateremu sledijo viri. Na področju
zasebnopravnega varstva je najprej predstavljeno stvarno- in obligacijskopravno varstvo
ter okoljevarstveno. S pomočjo sodne prakse so predstavljeni sosedskopravni instituti,
od pomembnejših gradnja čez mejo nepremičnine, ureditev meje, nujna pot, mejna
znamenja, vzdrževalna dela, do manj pomembnih, še vedno pa podkrepljenih s sodno
prakso, kot so drevo na meji, plodovi, ki rastejo na sosednjo nepremičnino, pravica
odstraniti veje, zasledovanje živali itd. Ti instituti služijo ureditvi odnosov med sosedi,
prav tako pa razumevanju pojmov, ki se nadaljujejo v nalogi. Osrednji del naloge
predstavljajo imisije in pravno varstvo imisij tako v zasebnem kot javnem interesu.
Spoznali smo, da ni le sosednja nepremičnina tista, s katere lahko prihaja vznemirjanje
ali povzročanje škode, ampak tudi oddaljene imisije, ki predstavljajo razne posege v
okolje in naravo. Ureditev varstva okolja nam predstavlja popularna tožba po ZVO-1-
UPB1. Osrednja določba na področju varstva okolja je 72. člen Ustave RS, ki določa, da
ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Značilnost pravice
do zdravega življenjskega okolja je v tem, da jo je mogoče uresničevati le kolektivno,
torej z ekološko smotrnim ravnanjem do narave in okolja vseh. Ustava RS že v 2. členu
določa, da je Slovenija pravna in socialna država. To pomeni, da država preko svojih
mehanizmov varuje skupno bivanje ljudi. V nalogi so predstavljeni še drugi pomembne
določbe Ustave RS. Podrobneje je predstavljena negatorna tožba, ki predstavlja varstvo
lastninske pravice pred vznemirjanjem in nastankom škode, ter izključitvena tožba, ki se
uporablja med etažnimi lastniki. V okviru obligacijskopravnega varstva je predstavljena
popularna tožba po OZ, ki ima širšo aktivno legitimacijo kot negatorna tožba. V okviru
69
varstva okolja je izpostavljena tudi t.i. organizacijska tožba, ki je novost prejšnjega
ZVO iz leta 1993. Na podlagi pravice do zdravega življenjskega okolja, ki »uživa«
sporno ustavno ureditev, je varstvo okolja varovano preko mehanizmov presoje vplivov
na okolje, okoljevarstvenih dovoljenje soglasij idr., s katerimi se izvaja okolju prijazen
razvoj, ki omogoča mirno sobivanje ljudi, ki so kakorkoli prostorsko povezani.
Nalogo sestavljajo ključni pojmi sosedskega prava in varstva in njihov dvotirni sistem
med zasebnim in javnim pravom. Področje sosedskega prava je, kljub novejši ureditvi,
dobro raziskano in obsežno, pri čemer pa je veliko sodne prakse in pravnih mnenj iz
časa ZTRL in ODZ. V nalogi je predstavljen tudi interes javnega in zasebnega prava na
področju pravnega varstva. Potrebno pa je izpostaviti, da v kolikor se prepletata, ne
izključuje javnega varstva, če so pomanjkljivi predpisi na zasebnem področju. Ker je
sosedsko pravo pri nas še vedno neenotno urejeno, saj so predpisi ne samo razdrobljeni
v več zakonov, ampak tudi sveži, bo potrebno še nadalje postopati na zakonodajnem
področju s ciljem čim enotnejše ureditve. Ne smemo pa prezreti sodne prakse, ki ne
vsebuje odgovorov na določena vprašanja.
70
Bibliografija
Viri
− Kazenski zakonik, Uradni list, št. 55/08, št. 39/09
− Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07
− Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/03
− Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02
− Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/06
− Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/02, št. 47/04, št. 126/07
− Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list RS, št. 32/00
− Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, št. 96/02, št. 2/04, št.
73/07, št. 45/08
− Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št.. 110/02
− Zakon o varuhu človekovih pravic, Uradni list RS, št. 71/93
− Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 710/08
Publikacije in članki
− Breznik Janez, Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) s komentarjem in Zakon o
urejanju prostora (ZUreP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005.
− Cijan Rafael, Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del, Studio Linea,
Maribor, 1996.
− Frantar Tone, Stvarno pravo, zakonodaja, literatura, sodna praksa, primeri tožb in
predlogov s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1993.
− Frantar Tone, Sosedsko pravo, Podjetje in delo, št. 5, 1994.
− Frantar Tone, Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, Podjetje in delo, št. 5,
1995.
− Frantar Tone, Gradnja na tujem zemljišču (1. del), Podjetje in delo, št. 6, 1998.
− Frantar Tone, Pravo okolja, Pravna praksa, št. 306, str. 29, 1994.
71
− Geč-Korošec Miroslava, Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za
zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference
z dne 10. in 11. novembra 1995, Institut za civilno, primerjalno in mednarodno
zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1996.
− Ilešič Marko, Obligacijski zakonik (OZ) z uvodnimi pojasnili prof. dr. Marka
Ilešiča in stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2003.
− Juhart Miha, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004.
− Juhart Miha, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007.
− Juhart Miha, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana,
2002.
− Pavčnik Marijan, Pravo – leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba,
Ljubljana, 2003.
− Rijavec Vesna, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2007.
− Rijavec Vesna, Omejitve posameznikovih upravičenj v skupnosti etažnih
lastnikov, Podjetje in delo, št. 6, str. 1466, 2000.
− Sajovic Bogomir, Prostor in okolje (pravni problemi), ČGP Delo – TOZD
Gospodarski Vestnik, Ljubljana, 1986.
− Sajovic Bogomir, Lastninska pravica, izvedene in posebne pravice, Založba
Uradni list RS, Ljubljana, 2001.
− Strehovec Gregor, Zakon o varstvu okolja in odškodninska odgovornost, Pravna
praksa, št. 358, 1996, str. 3.
− Strehovec Gregor, Pravica do zdravega življenjskega okolja, Pravna praksa, št.
360, 1996, str. 6.
− Strojin Tone, Osnove prava okolja, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1994.
− Strojin Tone, Uvod v pravo okolja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1987.
− Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Zakon o nepravdnem postopku s komentarjem,
vzorci in sodno prakso, Založniška hiša Primath, Ljubljana, 2003.
− Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Pravila medsosedskega sožitja med etažnimi
lastniki: razmerje med izključitveno tožbo in imisijami, Gospodarski subjekti na
trgu ob vstopu v Evropsko unijo / dvanajsto Posvetovanje o aktualni problematiki
s področja gospodarskega prava, Portorož, 20. do 22. maj 2004, Inštitut za
gospodarsko pravo, 2004.
72
− Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili prof. dr. Matjaža
Tratnika s stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2002.
− Tratnik, Matjaž, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor, 2002.
− Vrenčur Renato, Sosedsko pravo - ureditev meje, Pravna praksa, št. 32, 2001, str.
23.
− Vrenčur Renato, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str.
19.
− Vrenčur Renato, Varstvo posredne in neposredne posesti ter detencije, Pravna
praksa, št. 439, 1999, str. 18.