maja babiČ - university of primorska · diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

MAJA BABIČ

KOPER 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program prve

stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SODELOVANJE VZGOJITELJEV IN STARŠEV

Maja Babič

Koper 2018

Mentorica:

doc. dr. Tina Štemberger

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, odločni profesorici doc. dr. Tini Štemberger za strokovne

nasvete ter usmeritve pri izdelavi diplomske naloge.

Hvala ravnateljici ter strokovnemu osebju vrtca Mavrica Trebnje za pomoč in

svetovanje pri raziskovalnem delu ter vsem staršem, ki so se odzvali na mojo prošnjo pri

reševanju anketnih vprašalnikov.

Zelo sem hvaležna svoji družini in možu, ker so me v času študija in pisanja

zaključnega dela ves čas podpirali, spodbujali, mi nudili pomoč, bili potrpežljivi ter verjeli

vame.

Lepa hvala tudi vsem ostalim, ki ste na kakršenkoli način pomagali pri gradnji in

urejanju moje diplomske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Maja Babič, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa prve

stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Sodelovanje vzgojiteljev in staršev:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

_________________________

V Kopru, dne: ________________________

IZVLEČEK

Sodelovanje je naravna posledica odnosov in ključ za vsa uspešna skupinska

prizadevanja. Diplomska naloga se osredotoča na sodelovanje vzgojiteljev in staršev

predšolskih otrok, ki si prizadevajo uresničiti in zadovoljiti otrokove potrebe, ki vodijo v

njegov optimalen razvoj. Velik del sodelovanja je vsebinsko usmerjen samo na izmenjavo

informacij o življenju otroka v obeh svetovih, doma in v vrtcu, za kar so pomembni

vzajemno zaupanje, odprtost, iskrenost, spoštovanje in preudarnost. Če teh vrednot v

odnosu ni, lahko pride do različnih ovir in konfliktov pri sodelovanju. Pri njihovem

reševanju je v veliko pomoč ustrezna komunikacija oz. komunikacijska spretnost, ki se jo

je treba naučiti. Z ustrezno komunikacijo lahko razvijemo stabilen medsebojni odnos, v

katerem vladajo optimizem, prijaznost, humanost, odgovornost, poslušnost ter

strokovnost. Pri procesu razvijanja odnosa ima pomembno vlogo tudi prvi stik, ki ga ob

prvem srečanju vedno doživljamo čustveno obarvano ga zato ne smemo zanemariti. Starši

in vzgojitelji se vedno borijo za isto stvar – dobrobit otroka. Zadovoljivo sodelovanje med

njimi je bistvenega pomena za zdrav razvoj otroka in njegove osebnosti. Za lažje

doseganje tega je dobro, da vzgojitelj razvija različne oblike komunikacije in sodelovanja s

starši. Oblike sodelovanja delimo na formalne in neformalne. Formalne oblike sodelovanja

opredeljuje zakonodaja in so organizirane oz. načrtovane v določenem prostoru in času.

Med njimi so najbolj poznani roditeljski sestanki, pogovorne ure z posameznimi starši in

pisna sporočila. Neformalne oblike sodelovanja zajemajo predvsem spontane

nenačrtovane pogovore s starši. Njihova narava pozitivno vpliva na sodelovanje in

posledično na usklajenost delovanja na otrokov razvoj.

V empiričnem delu prikazujemo rezultate raziskave, ki je nastala na osnovi podatkov,

zbranih s pomočjo anketnega vprašalnika na naključnem vzorcu staršev predšolskih otrok

in vzgojiteljev vrtca Mavrica Trebnje. Raziskali smo, kako poteka sodelovanje in

komunikacija med njimi. Ugotavljamo, da je sodelovanje za vzgojitelje in starše zelo

pomembno, ovire in konflikti se največkrat pojavijo zaradi nezaupanja. Najbolj priljubljena

oblika sodelovanja je pogovorna ura z vzgojiteljico, ki v večini upošteva načela

sodelovanja. Tako starši kot vzgojitelji v odnosu večino časa čutijo enakopravnost,

spoštovanje, zaupanje, podporo in pozitivno naravnanost.

Ključne besede: sodelovanje, vzgojitelj, starši, otrok, komunikacija, oblike

sodelovanja.

ABSTRACT

Cooperation between teachers and parents.

Cooperation is a natural consequence of a relationship and is of essential importance

for a team effort to be successful. This Bachelor’s thesis focuses on cooperation between

educators and parents of pre-school children, who endeavour to achieve and satisfy child’s

needs, which are of vital importance to his optimal development. A considerable part of

cooperation concentrates only on the exchange of information about the life in both of

child’s worlds – at home and in the kindergarten. For exchange of these information,

mutual trust, openness, honesty, respect and prudence are crucial, and if there are none

of these values present in a relationship, various obstacles and conflicts can appear. To

overcome these problems, communication and communication skills are needed and need

to be learned. With adequate communication we can develop a stable relationship, where

optimism, kindness, humanity, responsibility, obedience and professional competence are

the values. First contact also plays an important role in the process of developing a

relationship, because it always has an emotional touch and should thus not be

disregarded. Parents and educators are fighting for the same cause – the well-being of a

child – and their satisfactory cooperation is of particular importance for the development of

a child and his personality. To achieve it more easily, it is very helpful for educator to work

on developing various forms of communication and cooperation with parents. Parent-

educator cooperation can take two different forms: formal and informal. Formal forms of

cooperation are defined by law and organised at a previously defined time and location.

The most common form of formal cooperation are parent-educator meetings, followed by

parents’ evenings and written communication. Informal forms of cooperation include

primarily unplanned spontaneous parent-educator conversations and have a very positive

impact on cooperation and coordination of actions, which influence child’s development.

In the empirical part of the thesis, the results of the analysis are presented. The

survey was carried out on a random sample of pre-school children’s parents and

educators at Mavrica kindergarten in Trebnje. In the questionnaires, their cooperation and

communication were examined. It has been noticed that both parents and educators find

cooperation very important and that the obstacles and conflicts appear mostly due to lack

of trust. Most popular form of cooperation among the examined sample was parents’

evening or parent-educator interview. At these interviews, the educator observes the

principles of cooperation in most cases. Both parents and educators feel equality, respect,

trust, support and positive attitude in their relationship.

Key words: cooperation, educator, parents, child, communication, forms of

communication

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...................................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................................... 2

2.1 Sodelovanje vzgojiteljev in staršev .................................................................................... 2

2.1.1 Načela sodelovanja staršev in vzgojiteljev .................................................................. 3

2.1.2 Ovire in konflikti pri sodelovanju ................................................................................. 5

2.2 Kaj je komunikacija ........................................................................................................... 5

2.2.1 Verbalna in neverbalna komunikacija ......................................................................... 6

2.2.1.1 Vrste neverbalnega komuniciranja ....................................................................... 6

2.2.2 Ovire v komunikaciji ................................................................................................... 7

2.2.3 Komunikacijska spretnost kot kompetenca vzgojitelja................................................. 9

2.3 Proces razvoja medsebojnih odnosov in komunikacije (med vzgojiteljem in starši) ........... 9

2.3.1 Pomen prvega stika .................................................................................................. 11

2.4 Pomen sodelovanja in komunikacije staršev in vzgojiteljev ............................................. 11

2.5 Formalne in neformalne oblike sodelovanja in komuniciranja vzgojiteljev in staršev ....... 12

2.5.1 Formalne oblike sodelovanja .................................................................................... 12

2.5.1.1 Pogovorne ure ................................................................................................... 13

2.5.1.2 Roditeljski sestanek ........................................................................................... 14

2.5.1.3 Pisna sporočila .................................................................................................. 15

2.5.2 Neformalne oblike sodelovanja ................................................................................. 15

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................................... 17

3.1 Opredelitev problema, namena in ciljev .......................................................................... 17

3.2 Raziskovalne hipoteze in vprašanja ................................................................................ 18

3.3 Metodologija ................................................................................................................... 18

3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 18

3.3.2 Zbiranje podatkov ..................................................................................................... 18

3.3.3 Postopek obdelave podatkov .................................................................................... 19

3.4 Rezultati in razprava ....................................................................................................... 19

3.4.1 Ocena pomembnosti sodelovanja............................................................................. 19

3.4.2 Pomen komunikacije ................................................................................................ 19

3.4.3 Potek komunikacije .................................................................................................. 20

3.4.4 Pomen prvega stika .................................................................................................. 20

3.4.5 Medsebojni odnosi ................................................................................................... 21

3.4.6 Viri konfliktov in ovir .................................................................................................. 22

3.4.7 Pomembnost oblik sodelovanja ................................................................................ 23

3.4.8 Neformalna komunikacija ......................................................................................... 24

3.4.9 Stališča staršev ........................................................................................................ 25

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ..................................................................................................... 27

5 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................... 28

6 PRILOGE .............................................................................................................................. 31

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Vprašalnik za starše predšolskih otrok ...................................................................... 31

Priloga 2: Vprašalnik za vzgojitelje ............................................................................................ 34

KAZALO PONAZORIL

Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev po oceni pomembnosti

sodelovanja ............................................................................................................................... 19

Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o pomenu komunikacije ................ 19

Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o poteku komunikacije................... 20

Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o pomenu prvega stika .................. 20

Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o medsebojnih odnosih ................. 21

Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o najpogostejših virov in

konfliktov pri sodelovanju .......................................................................................................... 22

Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o pomembnosti oblik

sodelovanja ............................................................................................................................... 23

Tabela 8: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o neformalni komunikaciji .............. 24

Tabela 9: Število (f) in odstotek (f %) staršev o njihovih stališčih ............................................... 25

Babič, Maja (2018): Sodelovanje med vzgojitelji in starši. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Starši in vzgojitelji si oboji prizadevajo za dobrobit otroka in njihovo sodelovanje v

vrtcu je bistvenega pomena, saj je pogoj za optimalen razvoj otroka. Otrok je v

predšolskem obdobju tesno povezan s starši in je od njih soodvisen, zato je pomembno

kako vzgojitelj in starši usklajujejo svoje delo, vzgojni stil, pričakovanja, vrednote, mnenja

ter stališča. Pomembno je razviti pozitiven medsebojni odnos in kakovostno komunikacijo.

Delo s starši je zaradi tega za vzgojitelje zahtevna naloga, v kateri morajo pokazati veliko

pedagoškega znanja in preudarnosti, da pridobijo zaupanje in iskrenost staršev. Starši z

vrtcem sodelujejo predvsem zaradi potreb svojih otrok, zato se po navadi to sodelovanje

konča takrat, ko se otrok izpiše iz vrtca oziroma vstopi v šolo.

Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del

vključuje vpogled širšega strokovnega področja in govori o načelih sodelovanja med starši

in vzgojitelji ter njihov pomen. Predstavljene so različne oblike sodelovanja vrtca s starši,

saj z njimi gradimo uspešno sodelovanje. Pogoj za uspešno sodelovanje je uspešna

komunikacija, ki smo jo tudi nekoliko podrobneje obravnavali. Opisan je razvoj odnosa in

partnerstva med starši in vzgojitelji ter ovire, ki se pojavljajo pri sodelovanju.

V empiričnem delu so predstavljeni problemi in ciliji diplomske naloge, ki se usmerjajo

na pomembnost sodelovanja in komunikacije staršev ter vzgojiteljev, na pogostost ovir pri

sodelovanju, pomembnost različnih oblik sodelovanja ter upoštevanje načel sodelovanja.

Podatki so bili zbrani s pomočjo vprašalnika, ki so ga izpolnjevali vzgojitelji in starši

predšolskih otrok.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Sodelovanje vzgojiteljev in staršev

Včasih se je klasično sodelovanje pedagoških delavcev in staršev omejevalo

predvsem na informacije o rezultatih otrokovega dela in njegovih dejanjih. Informiranje je

tudi sedaj bistvenega pomena za sodelovanje, vendar lahko dodamo, da sodobni pogledi

pedagoških delavcev iščejo in potrebujejo intenzivnejše stike s starši, saj jim starši

omogočajo boljše spoznavanje otroka pri vzgojnem vodenju (Pšunder, 1994).

Vzgojitelji in starši lahko sodelujejo na vseh področjih, v katera je vključen otrok, in

tako skupaj spodbujajo njegov razvoj in napredek. Velik del sodelovanja je vsebinsko

usmerjen samo na izmenjavo informacij o življenju otroka v obeh svetovih, doma in v vrtcu.

Pojem sodelovanje označujemo kot vzajemni proces, v katerem so se starši in vzgojitelji

pripravljeni prilagoditi v otrokovo korist s svojim vedenjem in ravnanjem. Staršem je

sodelovanje z vzgojitelji zelo dragoceno, saj imajo zaradi svoje izobrazbe in izkušenj veliko

znanja o vedenju, razvoju in vzgoji otrok. Z njim preživijo velik del dneva in ga opazujejo

med tem, ko se v najrazličnejših situacijah druži z vrstniki. Vzgojitelj na vse otroke gleda

enako in ima objektiven pogled na celotno skupino. Vsem nudi kakovosten razvoj, vzgojo

in izobraževanje. S starševske perspektive pa je v središču le njihov otrok in nanj gledajo

zelo subjektivno. Svojega otroka poznajo že od rojstva in mu nezavedno in zavedno

predajajo svoje vrednote, stališča in norme. Zaradi vseh teh različnih perspektiv in

informacij je sodelovanje med vzgojitelji in starši zelo pomembno in dragoceno, saj otrok

živi in obstaja v obeh pogledih (Jensen in Jensen 2011).

Bistvo dobrega sodelovanja je zaupanje. Zaupanje staršev v vzgojiteljevo delo lahko

vzgojitelji gradijo le na podlagi skupne skrbi za njihovega otroka. Ko starši začutijo, da tudi

vzgojitelja skrbi za njihovega otroka, se vez med njimi okrepi, pripravljenost za

sodelovanje pa postane bistveno večja (Vonta, 1998).

Za zagotovitev učinkovitega sodelovanja med vrtcem in starši je treba vzpostaviti

partnerski odnos. To je tisti odnos, v katerem so si vzgojitelji in starši enakopravni.

Enakopravno se delijo informacije, obveznosti, pravice in cilji, ki so vezani na vzgojno-

izobraževalno delo. Vzgojitelji in starši so odgovorni in imajo aktivno vlogo pri spodbujanju

otrokovega uspeha in razvoja. Če želimo ustvariti enakovreden odnos, morajo biti starši in

vzgojitelji odprti, spoštovati drug drugega in si zaupati (Intihar in Kepec, 2002).


3

M. Žnidaršič (2012) navaja, da se partnerstvo uresničuje s skupnimi aktivnostmi,

srečanji, pristno in redno komunikacijo ter medsebojnim zaupanjem. Vzgojitelji morajo

pomagati družini in jo spodbujati pri vzgoji otroka. Predvsem pa morajo spoštovati

različnost družin, njihovih kultur, potreb, interesov in želja. Dobrodošla so tudi strokovna

predavanja vzgojiteljev za izobraževanje staršev in poglabljanju partnerskega odnosa le

teh.

2.1.1 Načela sodelovanja staršev in vzgojiteljev

Dobre medsebojne odnose med vzgojitelji in starši zagotovimo z dobrim poznavanjem

temeljnih načel sodelovanja. Če jih upoštevamo, pridemo do bolj kakovostnega in

aktivnega sodelovanja in s tem k bolj pravilni vzgoji svojega otroka. Ljubica Prodanović

(1981) navaja, da je pri sodelovanju zelo pomembno spoštovanje. Če starše spoštujemo,

dobijo občutek boljše povezanosti in lažje sodelujejo. Če pa spoštovanja ne izkažemo, se

nam lahko zgodi, da do sodelovanja sploh ne pride. S tem nezavedno oviramo otrokov

razvoj. V današnjem času je časa vedno manj, zato ga moramo izkoristiti čim bolj

učinkovito in preudarno. To rešimo tako, da čas, ki je namenjen različnim oblikam

sodelovanja staršev z vzgojitelji, določimo na začetku leta.

Dobro je, da se vzgojitelj takrat tudi zave, da otroka pozna samo na podlagi njegovega

udejstvovanja v vrtcu, starši pa že od rojstva, zaradi česar so njihove izkušnje zelo

uporabne in koristne. Kljub temu pa so menja staršev zasnovana predvsem na osebnih in

subjektivnih merilih in paziti moramo, da dela ne načrtujemo samo po njihovi presoji. Da je

nadaljnje delo z otrokom bolj uspešno, je dobro poleg predlogov staršev dodati še mnenje

vzgojitelja, saj ta lahko otroka bolj objektivno oceni in hkrati primerja z vrstniki. Tako bolj

gotovo vemo, kako poteka otrokov razvoj in kakšne so njegove zmožnosti in sposobnosti

za delo. Na sodelovanje imata velik vpliv tudi starost in izobrazba staršev. To je za

vzgojitelja pomemben podatek, saj se ravnanje s starši glede na starost in izobrazbo

razlikuje. Pri informacijah, ki jih podajamo staršem je dobro, da s podanimi informacijami v

starših sprožimo razmišljanje in ukrepanje pri vzgoji otroka. Tako starši občutijo, da imajo

od sodelovanja z vzgojitelji korist in se v njihovih očeh počutijo koristne. To lažje

dosežemo, ko imamo v sebi dobre komunikacijske spretnosti in usposobljenost za delo

(Prodanović, 1981).

Za kakovostno sodelovanje je zelo pomembna tudi vzgojiteljeva preudarnost. To

pomeni, da mora v vseh okoliščinah ravnati in delovati razumno in premišljeno. Le na


4

podlagi te vrline in ostalih omenjenih načel pride so zdravega in kakovostnega

sodelovanja, ki pripomore k dobremu razvoju otroka (Prodanović, 1981).

Dobro sodelovanje med vzgojitelji in starši temelji na vzajemnem spoštovanju,

upoštevanju in globokem zaupanju. Da bi to lažje dosegli, je priporočljivo, da vzgojitelj

razvija različne oblike komunikacije in sodelovanja s starši. Pomembna vzgojiteljeva vloga

je tudi spodbujanje staršev k aktivnemu sodelovanju pri vrtčevskem delu. S tem se

približamo situaciji, v kateri starši vrtec doživljajo kot prostor, v katerem lahko zadovoljijo

svoje potrebe in skupaj rešujejo težave, ki jih imajo pri vzgoji svojih otrok. Starši so v vrtcu

torej le ljudje, ki so svoje otroke zaupajo vzgojiteljem, ki pa morajo vedeti, da starši do

svojih otrok čutijo odgovornost in ljubezen, kar lahko privede do strahu in zaskrbljenosti

(Lepičnik Vodopivec, 1996).

V Kurikulumu za vrtce (1999), ki je nacionalni strokovni dokument, je zapisano, da je

sodelovanje med vrtcem in starši pomemben vidik kakovosti, saj to sodelovanje prispeva k

ustrezni vzgoji otroka. Pri tem so se vzpostavila tudi načela in pravice v odnosu staršev z

vrtcem. Načela pravijo, da je pomembno sprotno informiranje staršev o otroku in pravicah

ter odgovornosti le teh. Starši imajo pravico do izbire postopnega uvajanja otroka v vrtec,

do aktivnega sodelovanja in načrtovanja vzgojnega dela, vrtec pa mora upoštevati in

spoštovati identiteto, kulturo, jezik, vrednote, prepričanja, navade in običaje otrokovih

staršev. Načelo, ki se ga morajo držati vzgojitelji, je stalno in redno obveščanje staršev o

življenju v skupini otroka na oglasni deski. Prav tako morajo biti pozorni na publikacijo, ki

mora biti vedno na voljo in vključuje vse informacije v skladu z zakonom in pravilniki. Pri

vsem tem vrtec ne sme posegati v družinsko zasebnost staršev in otroka, starši pa se

morajo zavedati meja svojega soodločanja, jih upoštevati in ne posegati v strokovnost

vrtca.

Poleg Kurikuluma (1999) na tem mestu izpostavljamo tudi Kodeks etičnega ravnanja v

vrtcu (Domicelj, Ferjančič, Pavlovič, 1996). Ta izpostavlja, da je za osnovno etično

ravnanje v vrtcu pri odnosu s starši potrebno upoštevati naslednje: upoštevati in spoštovati

starše, ki nosijo glavno odgovornost za otrokov razvoj in vzgojo, pravice staršev do

informiranosti o programu vrtca in pravice do aktivnega sodelovanja, staršem je treba pri

vzgoji njihovega otroka nuditi strokovno pomoč in spoštovati zasebnost družin (prav tam).


5

2.1.2 Ovire in konflikti pri sodelovanju

Konflikti med starši in vzgojitelji so običajno čustveno obarvani. Pri tem bi morali

opustiti svoje predsodke in delovati objektivno ter razumno. Težava se pojavi, ko starši

mnenje, predlog ali kritiko njihovega otroka s strani vzgojitelja težko sprejmejo in razumejo,

kot da niso sposobni vzgajati svojega otroka. Da se temu izognemo, je dobrodošlo, da pri

komunikaciji izbiramo primerne besede. Pogovor ne sme potekati napadalno. Vzgojitelji se

premalo zavedajo, da je vsak starš in vsak otrok poseben, unikaten, z drugačnimi željami

in hotenji, da je delo zaradi tega treba prilagoditi vsakemu posamezniku. Vzgojitelji lahko

veliko naredijo že s tem, da starše bolj vključujejo v načrtovanje letnega delovnega načrta.

Zelo pomembna pri sodelovanju je tudi strokovna avtonomnost vzgojitelja. Bolj je vzgojitelj

avtonomen, manjkrat se znajde v konfliktnih situacijah s starši. Ves čas moramo imeti v

mislih tudi to, da vzgojitelji in starši sodelujejo z namenom dosege istega cilja, ki je

zadovoljen in uspešen otrok (Logar, 2012).

Veliko ovir in težav lahko nastane tudi zaradi različnih kultur, jezikov, družbeno-

gospodarskih statusov, vrednot, načel, različnih pogledov na izobraževanje, vpliva

predhodnih izkušenj in različnih pričakovanj, težav s prilagajanjem, pomanjkanja odprtosti,

občutka ne ovrednotenega dela, razlike v vrednotenju otrokovih potreb, stresa … Vseh teh

možnih težav se mora vzgojitelj zavedati, jih predvidevati ter se jim poizkušati izogniti. K

temu pripomoreta vzgojiteljeva komunikacijska spretnost in profesionalnost (Klein, Miller,

2017).

Če starši vzgojitelju zaupajo, ga spoštujejo in cenijo, mu bodo brez težav povedali za

morebitne težave, ovire ali konflikte, ki se tičejo otroka ali otrokove družine. Vzgojiteljeva

dolžnost pa je, da se na te težave odzove, staršem prisluhne in svetuje. Nikakor pa

vzgojitelj staršev ne sme obsojati, jih sramotiti in kritizirati. Pogovor, ki nastane, mora biti

strogo zaupen in s strani vzgojitelja profesionalen. Če vzgojitelj predvidi, da težave ne

zmore rešiti sam, je njegova dolžnost starše in otroka preusmeriti k svetovalni delavki.

Nikakor se ne sme zgoditi, da vzgojitelj v taki situaciji ne odreagira (Barnett, Justice,

Sheridan, Pianta, 2012).

2.2 Kaj je komunikacija

Beseda »komunicirati« izhaja iz latinskega izraza »communicare«, ki pomeni

razpravljati, posvetovati se, vprašati za nasvet. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa

komunikacijo poimenuje kot sredstvo, ki omogoča izmenjavo in posredovanje informacij.


6

Komunikacija je spretnost, ki je življenjsko pomembna za vsakogar in se je moramo

učiti oziroma naučiti prav vsi. Obsega hoteno in nehoteno, načrtovano ali nenačrtovano,

zavestno ali nezavestno pošiljanje sporočil v medsebojnih odnosih (Brajša, 1993).

Ule (2005) v svoji knjigi poudari, da ima komuniciranje zunanje in notranje smotre.

Zunanji smotri so prenos sporočil med ljudmi, vzpostavljanje in ohranjanje socialnih

razmerij in odnosov ter usklajevanje delovanja ljudi med seboj. Notranji smotri pa so

ustrezno izražanje informacij, konstrukcija in reprodukcija simbolnih gest, uspešno

razumevanje in pomenljivost simbolov.

Komunikacija je hkrati vseživljenjski proces, ki nas spremlja ves čas. S

komuniciranjem spoznavamo svet, samega sebe ter ljudi, ki nas obdajajo. Pri tem moramo

paziti, da so naše informacije razumne, jasne in natančne, saj le tako lahko ustvarimo

razumevanje (najmanj) dveh oseb. Ker komuniciramo tudi nezavedno, v komunikacijo

vedno vnašamo svoje vrednote, čustva, hotenja ipd. Za vsa ta sredstva, pri katerih

sporočilo ni spremenjeno v besedne simbole, se uveljavil izraz neverbalno komuniciranje

(Ule, 2005).

2.2.1 Verbalna in neverbalna komunikacija

Ljudje smo v veliki zmoti, če mislimo, da komunikacija poteka samo preko izgovorjenih

besed. Enako pomembno je, na kakšen način je beseda izgovorjena, saj jo s tem spremlja

množica neverbalnih znakov, ki ji dajo moč in smisel vplivanja. Tu že lahko omenjamo

izraz neverbalne komunikacije, ki jo poimenujemo tudi telesno komuniciranje ali govorica

telesa. Značilno za neverbalno komunikacijo je, da je bolj nezavedna in spontana,

čustveno močnejša, po veliki večini univerzalna ter da neverbalnim gestam zaupamo bolj

(Brajša, 1993; Ule, 2005).

2.2.1.1 Vrste neverbalnega komuniciranja

Na podlagi analize različnih teoretičnih konceptov (Kavčič, 2004; Brajša, 1993; Ule,

2005) lahko opredelimo najpomembnejše vrste neverbalnega komuniciranja in sicer:

parajezik (Izraža se z glasovnimi modulacijami –višina, glasnost, hitrost govora, poudarki

ter kakovost glasu –, nobena od navedenih lastnosti pa nima samo enega pomena.),

govorica telesa (Vključuje fizični izgled, gibanje telesa ter geste. Telo je v komuniciranju

nenehno navzočno in ves čas nekaj sporoča.), obrazna mimika (Kaže in sporoča nam

sogovornikovo stanje, stališče, mnenje. Presojamo lahko reakcije na naše sporočilo. Je

vrsta neverbalnega komuniciranja, ki izraža zelo veliko, vendar jo obenem tudi najlažje


7

kontroliramo.), očesni stik in pogled (Je najpogosteje uporabljen način neverbalnega

komuniciranja, saj je zelo opazen in izrazit. Tudi pogledi razkrivajo odnose med osebami.

Pozorni smo na trajanje pogleda, položaj vek, zenice ter usmerjenost pogleda.), dotik (Je

prvi najpomembnejši način neverbalne komunikacije, saj se pojavlja že pri začetkih

otrokovega življenja. Dotiki sodijo med najbolj dvoumne vrste neverbalnega komuniciranja,

saj so močno odvisni od narave odnosov med osebami, od starosti, situacije in spola.),

vedenje v prostoru (Ločimo več vrst medosebnega prostora in od tega je tudi odvisno na

kakšni razdalji bomo komunicirali z sogovornikom.), vedenje v času (Gre za mentalni čas,

ki ga ljudje v določenih okoljih različno pripisujejo.) ter zunanji kontekst (Kavčič, 2004;

Brajša, 1993; Ule, 2005).

Neverbalna komunikacija ima torej samostojno komunikacijsko vlogo, saj vedno ne

spremlja verbalne komunikacije. Zavedati se moramo, da vedno komuniciramo z celotnim

telesom in večino časa nezavedno podajamo informacije sogovorniku. S tem se lahko

vplivamo na razumljivost celotnega sporočila, ki ga želimo posredovati. Na koncu

pogovora se je vedno dobro prepričati ali je sogovornik razumel naš namen, saj tako

preprečimo veliko nesporazumov. (Kavčič, 2004; Brajša, 1993; Ule, 2005).

2.2.2 Ovire v komunikaciji

»Kot komunikacijsko oviro označujemo vsak dejavnik, ki zmanjšuje natančnost

prenosa sporočila, prepreči, da bi bilo sporočilo sprejeto ali povzroči, da je napačno

razumljeno.« (Kavčič, 2004, str. 20).

Komunikacijske ovire se lahko pojavijo na vseh delih komunikacijskega procesa.

Začne se lahko že pri govorcu samem nato pri prenosu sporočila in razumevanju ter

sprejemanju sporočila s strani poslušalca. Komunikacijske ovire delimo na tehnološko

pogojene ter pogojene s človeškim dejavnikom. Tehnološko pogojene so tiste, ki jih

povzroča uporabljena tehnologija. Tega v sedanjosti ne opazimo več toliko, ker je

tehnologija zelo napredovala in tako imenovanih »komunikacijskih šumov« ni veliko. V

sedanjem času večjo težavo predstavljajo komunikacijske ovire, ki so pogojene s

človeškim dejavnikom. Te so številne in imajo močan vpliv na učinkovitost komunikacije.

Razdelimo jih lahko na tri skupine: sociokulturne, psihološke ter organizacijske ovire.

Sociokulturne ovire se nanašajo predvsem na okolje in kulturo, v kateri živimo. Okolje nas

na nek način določa, nam postavlja pravila in nas omejuje. Vpliva na naše vedenje,

vrednote in norme. Psihološke ovire so povezane s posameznikom in njegovim čustvenim

in razumskim stanjem. Med organizacijske ovire štejemo tiste, ki se prepletajo s


8

psihološkimi, vendar delujejo kot celota. Ker so med sabo tako povezane, jih tudi težko

razločujemo (Kavčič, 2004).

Konfliktom se lahko izognemo tudi tako, da vrtec staršem že na začetku jasno in

razumljivo pojasni, kako bo potekalo sodelovanje (priporočljivo je, da vzgojitelji skupaj s

starši odkrivajo različne načine sodelovanja). Že uporaba izrazov, ki jih starši ne razumejo,

je gradnja hierarhičnih vlog v odnosu. Vzgojitelj mora sporočanje staršem prilagoditi, da ga

bodo razumeli jasno in enoznačno. Izobraževalna ustanova mora zagotoviti, da staršev ne

bo silila v nobene spremembe, ki zanje ne bodo sprejemljive (Vec, 2009).

Brajša (1993) navaja, da so razlogi za moteno komunikacijo doživljanje ogroženosti in

prisile med komuniciranjem, sogovornikova neiskrenost ter izmikanje komunikaciji. Podaja

pa tudi rešitve, kako ovire v komunikaciji zmanjšamo in kako komunikacija postane

kakovostna. Posameznik mora imeti komunikacijsko svobodo (prostovoljna izbira

sogovornika, vsebine, prostora, časa ipd.), občutek neogroženosti lastne osebnosti ter

komunikacijsko iskrenost.

Pri komuniciranju med vzgojitelji in starši največkrat pride do psiholoških ovir. Starši

so na svoje otroke močno čustveno navezani in v odnosu do vzgojitelja nezaupljivi. Če v

komunikaciji ni zaupanja, pride do dvomov o sporočilu, ki nam ga pošilja sogovorec. Za

razrešitev teh ovir je bistvenega pomena, da imajo vzgojitelji in starši »odprto«

komunikacijo. S tem mislimo, da se oba dobro predstavita (osebnostne značilnosti otroka,

njegove stiske/težave, potrebe, vzgojne stile, interese, vzgojne izkušnje, metode in oblike

dela itd.) ter jasno povesta želje in pričakovanja drug od drugega. Tako spoznajo starši

življenje otroka v vrtcu in delo vzgojitelja, vzgojitelj pa življenje staršev in otroka doma. S

tem lažje uskladimo različna stališča, interese, želje, pričakovanja in potrebe. Pri

komunikaciji med vzgojitelji in starši je pomembno tudi učinkovito poslušanje. Zanj si je

potrebno vzeti čas in sogovorniku zbrano prisluhniti. Biti moramo strpni in potrpežljivi. Za

uspešno komunikacijo moramo brez zadržkov vprašati ali preveriti, če česa v pogovoru

nismo prav razumeli. Tako se izognemo nejasnosti in nerazumevanju povedanega. Intihar

in Kepec (2002) svetujeta, naj vzgojitelji pri komunikaciji s starši oblikujejo »jaz sporočila«,

kar pomeni, da vzgojitelj govori v svojem imenu in nase prenaša odgovornost. Tako starši

postanejo bolj zaupljivi in odprti za sprejemanje njihovih misli, čustev, reakcij ter nudijo

podporo in sodelovanje.

Če se zavedamo ovir, ki nastanejo med komuniciranjem, se z njimi tudi lažje

spopademo in jih preprečimo, saj vemo, kako komunicirati, da bo sodelovanje lažje. K


9

uspešni in kakovostni komunikaciji pripomore tudi komunikacijska spretnosti, ki jo ima vsak

posameznik (Intihar in Klepec 2002).

2.2.3 Komunikacijska spretnost kot kompetenca vzgojitelja

Vsak vzgojitelj ima svojo predstavo o učinkovitosti dela, ki ga opravlja. Razvite

veščine komuniciranja so gotovo pomembna vrlina za učinkovito delo poleg odgovornosti,

psihične stabilnosti, odkritosti, strokovnosti, optimističnosti, komunikativnosti, prijaznosti,

humanosti in sposobnosti prisluhniti ter svetovati (Pšunder, 1998).

Komunikacijska spretnost je lastnosti, ki vzgojitelju omogoča produktivnejše in bolj

kakovostno sodelovanje ter komuniciranje. S tem lažje izvaja svoje naloge, rešuje

konflikte, se usklajuje in deluje bolj samozavestno. V današnjem svetu je vse več

poudarka na timskem delu in zato je komunikacijska spretnost vrlina, ki jo moramo

ohranjati in jo nagrajevati. Marentič Požarnik (2000) deli komunikacijsko spretnost na

spretnost oddajanja in spretnost sprejemanja informacij. Pri podajanju informacij naj bi

vzgojitelj deloval čustveno zavzeto in s tem miselno aktiviral sogovornika (podajanje svojih

misli, občutkov, stališč, potreb, ciljev in interesov). Informacije morajo biti jasne in

razumljive, besedno izražanje mora biti podprto z govorico telesa. Pri spretnosti

sprejemanja informacij pa naj vzgojitelj pazi, da izraža pozornost in zanimanje za

sogovornikove besede, mu zna prisluhniti in ga upoštevati (Marentič Požarnik, 2000).

Lepičnik Vodopivec (1996), navaja, da je odkrivanje samega sebe predpogoj za dobro

komunikacijsko spretnost, ki je v tesni zvezi s stališči, vrednotami, pričakovanji in

samopodobo vzgojitelja. Komunikacijska spretnost torej zajema celotno vzgojiteljevo

osebnost. Pomembno je, da je vzgojitelj samozavesten, realen, objektiven ter pozitivno

usmerjen v cilj, ki si ga je zadal. Vse to pozitivno in nezavedno vpliva na komunikacijo.

Negotovost in strah v interakciji s starši otežujeta medsebojno razumevanje, kar lahko vodi

do neželenih situacij. Komunikacije se moramo zavedati in jo ves čas na nek način

izboljševati.

2.3 Proces razvoja medsebojnih odnosov in komunikacije (med vzgojiteljem

in starši)

»Medsebojni odnosi in komunikacija med starši in vzgojitelji v vrtcu so v tesni

medsebojni povezanosti, saj se medsebojni odnosi ne morejo razviti brez komunikacije pa

tudi komunikacije brez medsebojnih odnosov ni mogoče razviti« (Lepičnik Vodopivec,

1996, str. 52).


10

Komunikacija je najpomembnejši sestavni del medsebojnih odnosov in način oz.

oblika vzpostavljanja medsebojnih odnosov. V življenju smo vpleteni v najrazličnejše

odnose, ki nastajajo po nekem kronološkem zaporedju. Prva stopnja začetka odnosa se

začne z ničelnim stikom kar pomeni, da osebi še ne vesta drug za drugega. Druga stopnja

je imenovana bežni stik. Neposrednega stika med osebama še ne zaznamo, vendar pa

ima ena oseba že informacije o drugi. V tretji stopnji pri osebah že pride do površinskega

stika in komunikacije, vendar je ta običajno kratka. Če se stik razvija in poglablja, pride do

četrte stopnje imenovane vzajemni stik. V tej fazi se začnejo osebe vzajemno angažirati.

Dejavnosti in doživljanja obeh oseb se začnejo povezovati in prekrivati. Ta faza je zelo

pomembna, saj lahko v njej nastane kritična točka v odnosu. To pomeni, da se odnosi od

te točke dalje razvijajo po različnih poteh. Odnos lahko prekinemo ali pa nadaljujemo


V primeru odnosa med vzgojiteljem in starši, je prav gotovo dobrodošla pozitivna

naravnanost z obeh strani. Tako obstaja večja verjetnost za nadaljnji razvoj partnerskih

odnosov četrte stopnje oziroma stopnje imenovane vzajemni stik. Iz izkušenj lahko

sklepamo, da se vzgojitelji in starši trudijo nadaljevati odnos z isto intenzivnostjo in

spodbudo. Trudijo se oblikovati zaupanje, za kar so potrebni odprtost, sprejemanje,

podpora in pripravljenost na delitev. Pomembno je, da vzgojitelj zna pokazati sprejemanje

in naklonjenost do staršev, da pošilja sporočila staršem in da so le-ta izražena tako, da jih

starši brez napora razumejo. Sem prištevamo tudi pozorno poslušanje, brez katerega ni

razumevajočih medsebojnih odnosov. Vse to so dejavniki, ki vplivajo na razvoj odnosa v

kakovostno komunikacijo med starši in vzgojitelji za kakovosten oz. optimalen razvoj

otroka (Lepičnik Vodopivec, 1996).

Tudi angleški avtorji Barnett, Justice, Sheridan, Pianta (2012) poudarjajo, da je

razumevajoč odnos med starši in vzgojitelji nepogrešljiv in da ga je potrebno graditi in

nadgrajevati. To lahko dosežemo tudi tako, da imamo v vrtcu dan staršev. To pomeni, da

starši pridejo v vrtec z otrokom in so z njim vse do odhoda domov. Tako starši vidijo delo

vzgojitelja, njegovo zanje, metode dela, potek dela in vedenje njihovega otroka v skupini z

vrstniki. Na ta način lahko pridobimo veliko obojestranskega zaupanja in spoznavanja drug

o drugem. Da izboljšamo sodelovanje s starši, jim lahko omogočimo, da sodelujejo v

vzgojno-izobraževalnem procesu, v katerem niso le opazovalci, pač pa tudi načrtovalci in

izvajalci. K boljšemu odnosu pripomore tudi udeležba staršev na različnih dogodkih

(piknik, športni dan, gledališče, rojstni dan, obisk znamenitosti ...). Pomembna je tudi


11

količina komunikacije ter dnevna interakcija s starši preko obvestila na oglasni deski ter

srečanja s starši (splošna srečanja, pogovorne ure, roditeljski sestanki, svetovanje za

starše).

2.3.1 Pomen prvega stika

Pri procesu razvijanja odnosa igra pomembno vlogo prvi stik, ki ga doživljamo ob

prvem srečanju in je vedno čustveno obarvan. Prvi stik lahko imenujemo tudi prva

interakcija in prehod v komunikacijo med vzgojitelji in starši. Raziskave kažejo, da je od

njega odvisen velik del nadaljnjega sodelovanja in ga zato ne smemo zanemariti. Če bo

starš pri prvem stiku z vzgojiteljem dobil neprijetno občutje, bo v nadaljevanju vzgojitelja

ocenjeval mnogo bolj kritično, kot bi ga, če bi ob prvem stiku z njim dobil prijeten vtis


»Prav zato je zavedanje o pomenu prvega vtisa ključnega pomena za vzgojitelja in za

nadaljnjo komunikacijo med starši in njim.« (Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 95).

Loughran (2008), pravi, da so prvi vtisi trajni vtisi. Starši opazujejo kako se vzgojitelj

vede, oblači in predvsem, kako se otrok odziva na novo okolje, v katerem prebiva z

vzgojiteljem. Po prvem stiku s starši in vzgojitelji že lahko predvidevamo, na kakšnem

nivoju bosta potekala nadaljnja komunikacija in sodelovanje. Pozitiven prvi stik je ključ do

bolj zaupljivega in predanega odnosa.

2.4 Pomen sodelovanja in komunikacije staršev in vzgojiteljev

Z enotno naravnanostjo staršev in vzgojiteljev lahko uresničujemo želje vseh

udeležencev (otrok, starši, vzgojitelj), vendar ga moramo aktivno vključevati v vzgojno-

izobraževalni proces. Dober odnos je tisti, ki je odkrit, kjer se ceni sogovornika, se zaveda

medsebojne odvisnosti, vsak zase lahko raste in razvija svojo ustvarjalnost, individualnost

ter oba uresničujeta svoje cilje. Starši od zavoda pričakujejo, da njihov otrok pridobi

življenjsko znanje, da oblikuje osebnost z vsemi vrlinami, pozitivno šolsko klimo in

kvalitetno sodelovanje preko različnih oblik (Kovač, 2008).

Ko govorimo o sodelovanju med vzgojitelji in starši otroka, ki vrtec obiskuje, lahko

govorimo velikem vplivu drug na drugega. Odnos znotraj družine vpliva na vedenje otrok in

staršev, njihovo vedenje pa vpliva na odnos z vzgojitelji in vrstniki, kar ponovno vpliva na

odnose v družini. Starši sodelujejo z vrtcem predvsem zaradi potreb svojih otrok, zato se

to sodelovanje konča takrat, ko se otrok izpiše iz vrtca oziroma vstopi v šolo. Otrok je v


12

predšolskem obdobju zelo povezan s starši in je od njih soodvisen. Zaradi česar je

pomembno, kako vzgojitelj in starši usklajujejo svoje delo. Da ne pride do ovir v otrokovem

razvoju, je dobro, da ima otrok doma in v vrtcu enak vzgojni stil in ko je otrok zaupan

vzgojitelju, mora ta dobro poznati okolje, kjer otrok živi. Tudi starši morajo poznati delo

vzgojitelja v skupini, saj le tako lahko vzgojitelj od njih pričakuje sodelovanje. Vedeti

morajo, da je vrtec inštitucija, kjer se otrok socializira in razvija v odraslo osebo. Če je

sodelovanje med vzgojitelji in starši pozitivno naravnano, to začuti tudi otrok. Ker se počuti

varnega in sprejetega v obeh okoljih, se lažje spopada s težavami, ki jih doživlja. Tako

preprečimo tudi strah v celotni družini. Sodelovanje je tudi pomembno, ker otrok z vstopom

v vrtec prvič prehaja iz znanega primarnega okolja v neznano sekundarno okolje. Otrok je

v tem času pod vplivom različnih dejavnikov, ki jih je potrebno uskladiti. (Lepičnik

Vodopivec, 1996).

2.5 Formalne in neformalne oblike sodelovanja in komuniciranja vzgojiteljev

in staršev

V vrtcu spodbujamo različne načine sodelovanja in komuniciranja med vzgojitelji in

starši. Te oblike najobširnejše razdelimo na formalne in neformalne. Na katero obliko

sodelovanja bo vzgojitelj dal večji poudarek, je odvisno od njegovih ambicij, dela in ciljev

izobraževalnega sistema. Kakovost in intenzivnost formalnih in neformalnih oblik

sodelovanja sta pogojeni z zanimanjem za sodelovanje in načinom dela vzgojitelja.

Komunikacija med njimi mora biti odprta, saj tako poznamo pričakovanja drug od drugega

in preprečimo razočaranje. Dokazano je, da dlje, kot je otrok v vrtcu, manjše so potrebe po

daljših pogovorih. Poudarek je predvsem na majhnih otrocih, ki sami še ne govorijo in

izjemnih okoliščinah, kot so bolezen, ločitev, smrt ter uvajanje otrok v vrtec. V teh primerih

vzgojitelji staršem dnevno sporočajo o otrokovem življenju v vrtcu, posebnostih in težavah,

hkrati pa tudi starši vzgojiteljem sporočajo stvari, na katere naj bodo posebno pozorni.

Oboji, tako vzgojitelji kot starši, pa morajo poiskati pravo mero za izmenjavo informacij in

sicer ne premalo in ne preveč (Jensen in Jensen, 2011; Intihar in Kepec 2002).

2.5.1 Formalne oblike sodelovanja

V vrtcu poznamo vrsto stalnih oblik sodelovanja, ki so organizirane načrtovano in

zahtevajo poseben prostor ter odmerjen čas. Te oblike opredeljuje zakonodaja. Zanje je

večinoma značilno enosmerno podajanje informacij, in sicer vzgojitelj podaja informacije

staršem. Med njimi so najbolj poznani roditeljski sestanki, pogovorne ure s posameznimi


13

starši in pisna sporočila. To spada med formalne oblike sodelovanja med starši in

vzgojitelji, ki jih opredeljuje zakonodaja. V nadaljevanju bom podrobno opisala vsebino teh

srečanj (Jensen in Jensen, 2011; Lepičnik Vodopivec, 2012).

2.5.1.1 Pogovorne ure

Pogovorne ure so ene izmed najpogostejših oblik sodelovanja med vzgojitelji in starši.

Starši radi obiskujejo pogovorne ure, saj vedo, da bo pogovor potekal o njihovem otroku.

Vzgojitelji starše seznanijo z napredkom otroka, njegovimi lastnostmi in posebnostmi.

Poleg vseh informacij, ki jih starši dobijo, pričakujejo tudi strokovne nasvete, kako ravnati

ob vzgojnih težavah in različnih posebnostih otroka. Starši morajo med pogovorom dobiti

občutek, da vzgojitelj otroka dobro pozna in mu je pomemben. Tako pride do večjega

zaupanja in odkritosti (Intihar in Kepec, 2002).

Pri pripravi na pogovorno uro s starši moramo premisliti, kakšne cilje imamo in kakšni

bosta struktura ter vsebina našega pogovora. Že pred pričetkom pogovorne ure je treba

določiti namen in temo pogovora ter čas, ki ga bomo porabili za posameznega starša.

Zavedati se moramo, da smo mi kot vzgojitelj vodja pogovora, ki ga načrtujemo

strukturirano in profesionalno. Priporočljivo je, da je pogovorna ura razdeljena na pet faz, v

katerih vzgojitelj prehaja iz točke na točko. Pri prvi fazi, ki sem jo že omenila, gre za

določitev časovnega okvira, namena in glavne teme, ki bi jo obravnavali. To fazo opravimo

že pred prihodom staršev na pogovorno uro. Sledi druga faza, ki je izmenjava informacij

med starši in vzgojitelji. V tej fazi oboji vidijo otroka še iz druge perspektive. Sem

prištevamo opis otroka v različnih situacijah in kontekstih. V tretji fazi že pridemo do

osrednjega dela pogovorne ure. Pogovor se navezuje na izbrano temo, ki ji sledijo

vprašanja staršev, katera so lahko problemska ali pa tudi ne. V četrti fazi se osredotočimo

na prihodnost. Pomaga nam vprašanje: »Kaj bi lahko otrok, vzgojitelj ali starš v prihodnosti

izboljšal oziroma kako bi lahko drugače ravnal?« Peto fazo izvajamo sami, ko pogovor

evalviramo. To pomeni, da razmislimo, ali smo dosegli načrtovane cilje in namen, se

dotaknili izbrane teme, ali je bil pogovor spodbuden, kakšno je bilo vzdušje in kaj lahko v

prihodnosti spremenimo. Staršem je pomembno, da dobijo od vzgojiteljev čim več

informacij o svojem otroku. Zavedajo se, da vzgojitelji otroke spremljajo velik del dneva, ko

so z vrstniki v različnih situacijah. Na govorilnih urah je zaželeno, da pri vsakem otroku

izpostavimo nekaj točk, ki so pomembnejše od drugih. Paziti moramo, da posebnosti otrok

poiščemo pri vseh in jih ne prezremo. Eden pomembnih dejavnikov, na katerega moramo

paziti pri govorilnih urah, je tudi to, da se vprašamo, na kakšen način opisujemo otroka. Od


14

tega je odvisno, kako bodo v nadaljevanju starši gledali na otroka in katero področje

zahteva tesnejše sodelovanje med njimi. Opisovanje otroka temelji na vzgojiteljevih

opažanjih, ki morajo biti popolnoma objektivna. Po opisu situacijo analiziramo in ji podamo

profesionalno oceno. (Jensen in Jensen, 2011).

Pogovorne ure so način boljšega spoznavanja med starši, vzgojitelji in otrokom, kar

gotovo vpliva na pozitivno klimo in otrokovo boljše počutje v vrtcu. Vzgojitelji in starši ob tej

priložnosti bolje spoznajo otrokov razvoj in njegovo družinsko oz. vrtčevsko življenje. Starši

se seznanijo z dosežki otroka in njegovim delovanjem ter usklajujejo vzgojo otroka z

vrtcem. Komunikacija med njimi mora biti čim bolj jasna in odprta, da ne pride do

nejasnosti in nerazumevanja. (Jensen in Jensen, 2011; Prodanović, 1981).

2.5.1.2 Roditeljski sestanek

Roditeljski sestanek je prvi korak k uspešnemu sodelovanju med starši in vzgojitelji.

Vzgojitelj je vodja celotnega procesa in igra vodilno vlogo tudi v nadaljnjem sodelovanju s

starši. Sestanki so običajno organizirani enkrat ali dvakrat letno. Enkrat je organiziran

sestanek za vse skupine, enkrat pa za vsako skupino posebej. Na več skupinskih

roditeljskih sestankih je vsebina učno-vzgojna problematika oddelka na splošno, pogovori

tečejo o skupnih dejavnostih, aktualnih vprašanjih in izobraževanje staršev za kakovostno

vzgojo otrok. Na roditeljskem sestanku, ki ga organizira vzgojitelj za svojo skupino, pa

prevladujejo naslednja tri glavna tematska področja:

1. Informacije o vzgojni inštituciji zavzemajo ekonomsko-finančna vprašanja, tradicijo,

pedagoška načela, organizacijo …

2. Pedagoško delo v inštituciji predstavlja poročilo trenutnega dogajanja v vrtcu, ki se

nanaša na dejavnosti otrok v vrtcu in načrte za naprej. Vzgojitelj mora dobro

pripraviti vprašanja, ki jih bo zastavil staršem, in teme, o katerih bo tekel pogovor,

ki sledi. Tema, ki se na sestanku obravnava bolj poglobljeno, mora biti premišljeno

izbrana in aktualna. Staršem med pogovorom vzgojitelj ponudi tudi možnost, da mu

na kratko povedo, kakšno je počutje njihovega otroka v vrtcu.

3. Sodelovanje s starši – spoznavanje, navezovanje stikov, komunikacija z ostalimi

starši in vzgojitelji. Vzgojitelji staršem nudijo možnost za različna vprašanja o

vzgoji, na katere lahko ti kakovostno odgovorijo zaradi svojega znanja in izkušenj.

Na roditeljskem sestanku morata biti obe strani vedno naravnani na proces in nikoli na

rezultat. Delovati je treba strpno in razumno ter ustvarjati prostor za različna mnenja in


15

želje. Dopuščati je treba različnost in jo spodbujati, hkrati pa paziti, da vsak udeleženec

pove svoje mnenje, ki ga vzgojitelj profesionalno ovrednoti. Vzgojitelj mora biti na

roditeljskem sestanku enakovreden drugim, spoštovati mora različnost, biti odprt in

odgovoren zase in za skupnost (Jensen in Jensen, 2011).

Pšunder (1998), navaja, da je roditeljski sestanek horizontalna komunikacija med

vzgojitelji in starši. Namen sestanka je vzpostavljanje empatične komunikacije, pri čemer si

vzgojitelj prizadeva vzpostaviti pozitivno emocionalno klimo. S tem je omogočeno ne

konfliktno sodelovanje s ciljem razumeti razvojno stanje otroka. V takem odnosu je

mogoče uskladiti tudi nasprotujoča si mnenja vzgojiteljev in staršev.

2.5.1.3 Pisna sporočila

So posredna individualna oblika komuniciranja med starši in vzgojitelji. V formalni

obliki so zapisana kot uradni dopisi, v manj formalnih oblikah pa jih najdemo kot vabila,

obvestila, pisma in uradna obvestila.

V vrtcu, pred vhodom v igralnico, je po navadi oglasna deska, ki jo imenujemo

»kotiček za starše«. Tukaj se zbirajo različna obvestila, pisma, vabila, glavne aktivnosti

otrok v vrtcu, informacije o vrtcu, pravice otrok in staršev in tako naprej. Pomembno je, da

smo pri vseh teh formalnih sporočil spoštljivi ter konkretni (Lepičnik Vodopivec, 2012).

2.5.2 Neformalne oblike sodelovanja

Neformalne oblike sodelovanja zajemajo predvsem spontane nenačrtovane pogovore

s starši. Njihova narava pozitivno vpliva na sodelovanje in posledično na usklajenost

delovanja na otrokov razvoj (Lepičnik Vodopivec, 2012).

Razvile so se šele v zadnjih letih, saj so vrtec in starši postali bolj odprti za

sodelovanje. Neformalne oblike dela s starši so načrtovane bolj sproščeno in staršem v

večji meri nudijo priložnost za aktivno udejstvovanje in doživljanje dela v vrtcu. Kljub

vsemu jih načrtujemo, zastavimo si cilje in opredelimo namen sodelovanja. S to obliko

sodelovanja gradimo na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Najpogostejše oblike

neformalnega sodelovanja staršev z vrtcem so: sodelovanje staršev na razstavah in

prireditvah, dan odprtih vrat, pogovor med vrati pri prihodu in odhodu iz vrtca, obisk

staršev v skupini, športni dnevi, sodelovanje staršev pri delovnih ali zbiralnih akcijah v

vrtcu, uvajanje otroka v vrtec, vključevanje staršev v projekte ter skupni izleti. Vsako od


16

naštetih neformalnih oblik sodelovanja lahko pripravimo na ravni celotnega vrtca ali pa na

ravni posamezne skupine v vrtcu (Intihar in Kepec, 2002).

Lepičnik Vodopivec (2012) navaja cilje, ki jih uresničujemo pri neformalnem

sodelovanju: skupno preživljanje prostega časa, ustvarjanje pozitivne komunikacije,

spodbujanje razvoja pozitivnih čustev pri starših in otroku, omogočanje spoznavanja

življenja v vrtcu, večja usklajenost med vzgojno-izobraževalnimi prizadevanji vrtca in

staršev, aktivno sodelovanje staršev pri delu v vrtcu ter medsebojna pomoč in podpora s

strani vzgojiteljev in staršev.

Nekateri vrtci že zdaj razvijajo nove, bolj odprte življenjske oblike sodelovanja, ki

omogočajo večjo sproščenost in pristnost odnosov. Te so predstavitev dejavnosti in

poklicev staršev, obiski na domu, izleti s starši, skupne aktivnosti, srečanja v naravi in

raznorazne delavnice (Kovačič, 2008).


17

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Opredelitev problema, namena in ciljev

»Medsebojni odnosi in komunikacija med starši in vzgojitelji v vrtcu so v tesni

medsebojni povezanosti, saj se medsebojni odnosi ne morejo razviti brez komunikacije pa

tudi komunikacije brez medsebojnih odnosov ni mogoče razviti« (Lepičnik Vodopivec,

1996, str. 52).

Vzgojitelji in starši lahko sodelujejo na vseh področjih, v katera je vključen otrok, in

tako skupaj spodbujajo njegov razvoj in napredek. Velik del sodelovanja je vsebinsko

usmerjen samo na izmenjavo informacij o življenju otroka v obeh svetovih, doma in v vrtcu.

To komunikacijo za izmenjavo informacij in sodelovanje lahko izvajamo s formalno in

neformalno obliko sodelovanja. Paziti moramo, da v vseh oblikah sodelovanja upoštevamo

načela sodelovanja in vzpostavimo partnerski odnos. To je tisti odnos, v katerem so si

vzgojitelj in starši enakopravni. Enakopravno se delijo informacije, obveznosti, pravice in

cilji, ki so vezani na vzgojno-izobraževalno delo. Oboji so odgovorni in imajo aktivno vlogo

pri spodbujanju otrokovega uspeha in razvoja. Če želimo ustvariti enakovreden odnos, pa

morajo biti starši in vzgojitelji odprti, spoštovati drug drugega in si zaupati. Če nismo

sposobni vzpostaviti takega odnosa in upoštevati načel, se lahko pojavijo konflikti, ovire in

težave. V veliko pomoč so nam komunikacijske spretnosti, ki omogočajo bolj kakovostno

sodelovanje, uspešno usklajevanje, krepijo samozavest in rešujejo konflikte (Jensen in

Jensen 2011; Intihar in Kepec, 2002; Marentič Požarnik, 2000).

Namen raziskovalnega dela je raziskati potek sodelovanja in komunikacije med starši

in vzgojitelji in ugotoviti, kje se pojavijo ovire, katere oblike sodelovanja so priljubljene ter

kakšen medsebojni odnos ustvarjajo vzgojitelji in starši s komunikacijo in sodelovanjem.

Cilji raziskave so:

- Ugotoviti, kako pomembna sta staršem in vzgojiteljem komunikacija in sodelovanje.

- Ugotoviti, katere so najpogostejše ovire pri komunikaciji in sodelovanju.

- Ugotoviti, katere oblike sodelovanja so vzgojiteljem in staršem pomembne.

- Ugotoviti, ali vzgojitelj upošteva načela sodelovanja s starši.


18

3.2 Raziskovalne hipoteze in vprašanja

S pomočjo izvedene raziskave želim odgovoriti na naslednje raziskovane hipoteze:

Hipoteza 1: Vzgojitelj upošteva načela sodelovanja s starši.

Hipoteza 2: Vzgojiteljem in staršem je pomembno sodelovanje.

Hipoteza 3: Staršem in vzgojiteljem so bolj pomembne neformalne oblike sodelovanja.

Hipoteza 4: Najpogostejša ovira pri komunikaciji in sodelovanju med vzgojitelji in starši

je nezaupanje.

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

Pri izvedbi empiričnega dela sem uporabila deskriptivno empirično metodo

raziskovanja.

3.3.2 Zbiranje podatkov

Za zbiranje podatkov sem uporabila spletno orodje 1ka.si ter računalniški program

Microsoft Office Word. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo dveh vprašalnikov: (1)

vprašalnika za starše (Priloga 1), ki vsebuje 9 vprašanj, med katerimi so 4 zaprtega tipa, 4

lestvice stališč in ocenjevalno lestvico ter (2) vprašalnika za vzgojitelje (Priloga 2), ki

vsebuje 9 vprašanj, med katerimi so 4 zaprtega tipa, 3 lestvice stališč in ocenjevalno

lestvico. Vprašanja se navezujejo na pomembnost sodelovanja in komuniciranja med

starši in vzgojitelji, težave, ki se lahko pojavijo pri sodelovanju, pomen prvega stika, oblike

sodelovanja in delo vzgojitelja skozi oči staršev.

Podatke smo zbirali od aprila do junija 2017. Za anketiranje vzgojiteljev smo morali

pridobiti soglasje ravnateljice vrtca Trebnje. Za anketiranje staršev smo vprašalnike

naključno razposlali osebno in preko spleta. Zbiranje podatkov je potekalo individualno in

ni bilo vodeno.

V raziskavo smo vključili starše predšolskih otrok iz različnih krajev Slovenije ter

vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev vrtca Mavrica Trebnje. V raziskavi je sodelovalo 58

staršev in 51 vzgojiteljev iz vseh enot vrtca Mavrica Trebnje.


19

3.3.3 Postopek obdelave podatkov

Dobljene podatke smo obdelali z uporabo spletnega orodja 1ka.si. Uporabili smo

frekvenčno porazdelitev za opisne spremenljivke ter izračun aritmetičnih sredin za

numerične spremenljivke.

3.4 Rezultati in razprava

3.4.1 Ocena pomembnosti sodelovanja

Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev po oceni pomembnosti sodelovanja

Kako pomembno je sodelovanje?

Vzgojitelji Starši Frekvenca (f) Odstotek (f %) Frekvenca (f) Odstotek (%)

Zelo pomembno 47 88 % 51 92 %

Pomembno 4 12 % 7 8 %

Manj pomembno 0 0 % 0 0 %

Skupaj 51 100 % 58 100 %

Iz tabele 1 je razvidno, da je vzgojiteljem in staršem predšolskih otrok v veliki večini

zelo pomembno sodelovanje. Noben anketiranec ni odgovoril, da mu je sodelovanje manj

pomembno, kar je koristen in obetaven podatek za razvoj sodelovanja. Iz rezultatov je

razvidno tudi, da je staršem predšolskih otrok sodelovanje za 4 % bolj pomembno kot

vzgojiteljem, iz česar lahko sklepamo, da se oboji zavzemajo za sodelovanje, saj želijo

pridobiti veliko informacij o svojem otroku in o dogajanju z otrokom doma. Iz tabele lahko

tudi pričakujemo, da se bodo ti starši odzvali na roditeljske sestanke, pogovorne ure, razne

piknike, športne dneve, dneve staršev, dedkov in babic itd.

3.4.2 Pomen komunikacije

Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev glede na pomen komunikacije

Komunikacijska spretnost vzgojitelja/pomočnika vzgojitelja vpliva na bolj kakovostno sodelovanje s starši.

Vzgojitelji Starši

Frekvenca (f) Odstotek (f %) Frekvenca (f) Odstotek (f %)

Zagotovo 46 90 % 52 90 %

Mogoče 4 8 % 6 10 %

Manj verjetno 1 2 % 0 0 %

Skupaj 51 100 % 58 100 %


20

Rezultati tabele 2 kažejo, da so vzgojitelji in starši predšolskih otrok podobnega

mnenja in so v 90 % prepričani, da komunikacijska spretnost vzgojitelja vpliva na bolj

kakovostno sodelovanje s starši. Podobno je ugotovila tudi Marentič Požarnik (2000), ko je

zapisala, da so komunikacijske spretnosti lastnosti, ki vzgojitelju omogočajo produktivnejše

in bolj kakovostno sodelovanje ter komuniciranje.

3.4.3 Potek komunikacije

Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o poteku komunikacije

Kako poteka običajno komunikacija s starši/vzgojitelji?

Vzgojitelji Starši Frekvenca (f) Odstotek (f %) Frekvenca (f) Odstotek (f %)

Strogo formalno 0 0 % 0 0 %

Formalno 24 47 % 20 34 %

Sproščeno 27 53 % 38 66 %

Brez interesa in volje 0 0 % 0 0 %

Skupaj 51 100 % 58 100 %

Iz tabele 3 je razvidno, da starši in vzgojitelji med seboj komunicirajo pretežno

formalno in sproščeno, sledi pa ocena formalnega izobraževanja. Vzgojitelji so bolj

naklonjeni formalni komunikaciji, kar je glede na to, da so v odnosu oni tisti, ki skrbijo za

ustrezno raven profesionalnosti, tudi razumljivo.

3.4.4 Pomen prvega stika

Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev glede na pomen prvega stika

Pomen prvega stika je ključen za nadaljnje sodelovanje

Vzgojitelji Starši Frekvenca (f) Odstotek (f %) Frekvenca (f) Odstotek (f %)

Da 33 67 % 33 58 %

Ne 5 10 % 8 14 %

Mogoče 11 23 % 16 28 %

Skupaj 49 100 % 58 100 %

Tabela 4 kaže, da večina staršev (58 %) in večina vzgojiteljev (67 %) prvi stik ocenjuje

kot pomemben pri nadaljnjem sodelovanju. Kar 10 % anketiranih vzgojiteljev in 14 %

anketiranih staršev meni, da prvi stik ne vpliva na nadaljnje sodelovanje. Da pa vpliv

prvega stika mogoče vpliva na nadaljnje sodelovanje meni 23 % vzgojiteljev in 28 %

staršev predšolskih otrok. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da prvi stik vedno doživljamo


21

čustveno. Ker lahko ogrozi naše nadaljnje sodelovanje z nezaupanjem, kritičnimi pogledi,

nerazumevanjem, ne prilagajanjem itd., ga ne smemo zanemariti.

3.4.5 Medsebojni odnosi

Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev glede na počutje v

medsebojnih odnosih

V odnosu s starši/vzgojitelji občutite:

Vedno Redko nikoli

Vzgojitelji Starši Vzgojitelji starši Vzgojitelji starši

f f % f f % f f % f f % f f % f f %

Enakopravno

počutje

35 70 % 44 77 % 15 30 % 11 19 % 0 0 % 2 4 %

Enakopravno

izmenjavo

informacij

31 63 % 40 74% 17 35 % 14 26 % 1 2 % 0 0 %

Enakopravno

izmenjavo

obveznosti

20 41 % 36 71 % 28 57 % 15 29 % 1 2 % 0 0 %

Enakopravno

izmenjavo ciljev

19 39 % 35 69 % 28 57 % 16 31 % 2 4 % 0 0 %

Enakopravno

odgovornost za

otrokov uspeh in

razvoj

27 55 % 41 79 % 22 45 % 10 19 % 0 0 % 1 2 %

Medsebojno

spoštovanje

40 82 % 44 85 % 8 16 % 8 15 % 1 2 % 0 0 %

Pozitivno

naravnanost in

zaupanje

38 78 % 43 84 % 11 22 % 8 16 % 0 0 % 0 0 %

Podporo in

spodbudo

33 67 % 39 76 % 66 33 % 12 24 % 0 0 % 0 0 %

Iz tabele 5 je razvidno, da v mnenju med starši in vzgojitelji ni večjih razlik. Tako

vzgojitelji (70 %) kot tudi starši (77%) čutijo, da so v enakopravnem odnosu. Ostali

anketirani so odgovorili, da se redko počutijo enakopravne, le dva starša (4 %) pa sta

odgovorila, da se z vzgojitelji nikoli ne počutita enakopravno. Podobne rezultate smo dobili

tudi pri trditvi, da se informacije enakopravno izmenjujejo. Nekaj razlik med odgovori

strokovnih delavcev in staršev je bilo pri trditvi, da si vzgojitelji in starši enakopravno

izmenjujejo obveznosti in cilje, ki so vezani na vzgojno-izobraževalno delo, in trditvi, da

čutijo enakopravno odgovornost za otrokov razvoj in uspeh. Tukaj več staršev kot

vzgojiteljev zastopa mnenje, da se ta dejanja izvaja enakopravno. Iz tega lahko sklepamo,

da so nekateri vzgojitelji mnenja, da delo ni enakopravno porazdeljeno oz. da imajo oni

večjo odgovornost ter večjo obveznost do otroka kot pa starši. Velika večina vzgojiteljev


22

(78 %–82 %) in staršev (84 %–85 %) pravi, da v odnosu vedno čuti medsebojno

spoštovanje, pozitivno naravnanost in zaupanje. Pri trditvi, da v odnosu čutijo podporo in

spodbudo, je nekaj anketirancev odgovorilo tudi z vedno in redko, vendar pa noben

anketirani ni zapisal, da podpore in spodbude še nikoli ni doživel.

Menim, da so rezultati tako staršev kot vzgojiteljev pozitivni, saj nakazujejo, da se

med vzgojitelji in starši oblikujejo partnerski odnosi, kar je edini način zagotavljanja

učinkovitega sodelovanja med vrtcem in starši. Partnerstvo se uresničuje tudi s skupnimi

aktivnostmi in srečanji, saj z boljšim medsebojnim poznavanjem dosežemo bolj pristno

komunikacijo in lažje spoštujemo različne kulture, družine, potrebe, interese in želje

(Intihar in Kepec, 2002; Žnidaršič , 2012).

3.4.6 Viri konfliktov in ovir

Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev glede na najpogostejše vire

konfliktov in ovir pri sodelovanju

Kateri so najpogostejši viri konfliktov in ovir v komunikaciji pri sodelovanju s starši - od 1 (najpomembnejši) do

5 (najmanj pomembni).

Vzgojitelji Starši

1 2 3 4 5 1 2 3 4 5

Nezaupanje f 24 1 13 5 0 29 5 7 6 9

f% 56 % 2 % 30 % 12 % 0 % 52 % 9 % 13 % 11 % 16 %

Premalo časa za komun.

in sodelovanje

f 7 13 14 5 2 11 21 10 7 7

f% 17 % 32 % 34 % 12 % 5 % 20 % 38 % 18 % 13 % 13 %

Premalo

informacij o

otroku, željah, hotenjih …

f 5 16 5 17 1 5 15 14 18 4

f % 11 % 36 % 11 % 39 % 2 % 9 % 27 % 25 % 32 % 7 %

Ni spoštovanja strokovnosti in

osebnosti

f 6 10 9 9 3 7 11 11 19 8

f % 16 % 27 % 24 % 24 % 8 % 13 % 20 % 20 % 34 % 14 %

Premalo

vključevanja staršev v

načrtovanje

f 2 4 5 5 12 4 4 14 6 29

f % 7 % 14 % 18 % 18% 43% 7 % 7 % 25 % 11 % 51 %


23

Rezultati kažejo, da več kot polovica staršev (52 %) in več kot polovica vzgojiteljev

(56 %) kot glavno oviro za sodelovanje med vzgojitelji in starši označuje nezaupanje.

Dobljeni rezultati sovpadajo z mnenjem Intiharjeve in Kepecove (2002), ki navajata,

da med vzgojitelji in starši največkrat pride do psiholoških ovir, natančneje nezaupanja.

Starši so na svoje otroke močno čustveno navezani in v odnosu do vzgojitelja nezaupljivi.

Če v komunikaciji ni zaupanja, pride do dvomov, nejasnosti in nerazumevanja

povedanega.

Da bi se temu izognili, moramo posvetiti drug drugemu veliko časa za informiranje,

predstavitev in spoznavanje. Le tako bomo poznali želje, pričakovanja, stališča, hotenja in

drug drugega.

Rezultati kažejo tudi, da veliko oviro predstavlja pomanjkanje časa za komunikacijo in

sodelovanje in posledično premalo informacij o otroku, pričakovanjih, željah in hotenjih. Na

četrtem mestu, glede na pogostost vira konfliktov so s približno 20 % tako starši kot

strokovni delavci mnenja, da ni spoštovanja strokovnosti in osebnosti. Najnižje je bila

ocenjena ovira premalo vključevanja staršev v načrtovanje, kar kaže na to, da starši

vzgojiteljem priznavajo strokovno avtonomijo in so torej veliko bolj občutljivi na relaciji

odnosov.

3.4.7 Pomembnost oblik sodelovanja

Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o pomembnosti oblik sodelovanja

Pomembnost oblik sodelovanja s starši in strokovnimi delavci

Vzgojitelji Starši

Zelo

pom.

Srednje

pom.

Manj

pom.

Ne

pom.

Zelo pom. Srednje

pom.

Manj

pom.

Ne

pom.

Roditeljski

sestanek

f 31 14 1 0 30 19 6 1

f % 67 % 30 % 2 % 0 % 54 % 34 % 11 % 2 %

Pogovorne ure f 41 4 0 0 41 10 1 0

f % 91 % 9 % 0 % 0 % 79 % 19 % 2 % 0 %

Oglasna deska f 23 20 0 0 35 15 1 1

f % 53 % 47 % 0 % 0 % 67 % 29 % 2 % 2 %

Pisna

sporočila

f 14 25 6 0 19 26 6 1

f % 31 % 56 % 13 % 0 % 37 % 50 % 12 % 2 %

Komunikacija

med vrati

f 21 18 5 0 29 20 2 1

f % 48 % 41 % 11 % 0 % 56 % 38 % 4 % 2 %


24

Uvajanje

otroka ob

navzočnosti staršev

f 27 11 6 1 29 16 6 1

f % 60 % 24 % 13 % 2 % 56 % 31 % 12 % 2 %

Aktivno

vključevanje staršev v delo oddelka

f 15 21 9 0 14 25 10 3

f % 33 % 47 % 20 % 0 % 27 % 48 % 19 % 6 %

Skupne

delavnice,

pikniki,

prireditve…

f 20 18 6 1 16 27 8 1

f % 44 % 40 % 13 % 2 % 31 % 52 % 15 % 2 %

Iz tabele 7 je razvidno, da so staršem (79 %) in vzgojiteljem (91 %) najbolj pomembne

pogovorne ure. Intihar in Kepec (2002) sta v svoji literaturi omenili, da so pogovorne ure

ene izmed najpogostejših oblik sodelovanja med vzgojitelji in starši. Starši naj bi jih radi

obiskovali, saj vedo, da je tema pogovorne ure njihov otrok. Starši poleg vseh dobljenih

informacij o svojem otroku pričakujejo tudi strokovne nasvete, kako ravnati ob vzgojnih

težavah in različnih posebnostih otroka.

Pri vzgojiteljih se kot zelo pomembna oblika sodelovanja pojavi roditeljski sestanek

(67 %), sledijo oglasna deska (53 %) in pisna sporočila (31 %). Pri starših pa se na prvem

mestu pojavi oglasna deska (67%), sledijo roditeljski sestanek (54 %) in (37 %) pisna

sporočila. Ko pogledamo rezultate neformalnih oblik sodelovanja pa vidimo, da je staršem

nekoliko bolj pomembna komunikacija med vrati pri sprejemanju in oddajanju otroka.

Obojim, staršem (56 %) in vzgojiteljem (60 %) je zelo pomembno uvajanje otroka ob

navzočnosti staršev. Da vzgojitelji starše aktivno vključujejo v delo oddelka je staršem (19

%) in vzgojiteljem (20 %) manj pomembno. Srednje pomembna neformalna oblika

sodelovanja je po mnenju vzgojiteljev in staršev organizacija piknikov, prireditev, delavnic

(rubriko je izbralo 40 % vzgojiteljev in 52 % staršev).

3.4.8 Neformalna komunikacija

Tabela 8: Število (f) in odstotek (f %) vzgojiteljev in staršev o neformalni komunikaciji

Trditve o neformalni komunikaciji

Vzgojitelji Starši Se

popolnoma strinjam

Se strinjam

Se ne strinjam

Se popolnoma strinjam

Se strinjam

Se ne strinjam

Vpliva na večje zaupanje staršev

f 30 16 0 36 20 1

f % 65 % 35 % 0 % 63 % 35 % 2 %

Vpliva na bolj

»odprto«

f 26 18 1 29 22 2

f % 58 % 40 % 2 % 55 % 42 % 4 %


25

komunikacijo

Vpliva na večje spoštovanje pri sodelovanju

f 20 24 1 26 26 1

f % 44 % 53 % 2 % 49 % 49 % 2 %

Vpliva na večjo usklajenost

vzgojiteljev in

staršev pri vzgoji otroka

f 24 16 5 21 28 4

f % 53 % 36 % 11 % 40 % 53 % 8 %

Vpliva na večjo pomoč in podporo pri

vzgoji otroka

f 22 16 5 29 23 1

f % 51 % 37 % 12 % 55 % 43 % 2 %

Iz tabele 8 je razvidno, da se polovica anketiranih staršev in vzgojiteljev popolnoma

strinja ali pa samo strinja z zgoraj omenjenimi trditvami o neformalnih oblikah sodelovanja.

Pri rezultatih ni nikjer prišlo do večjih razlik in odstopanj med vzgojitelji in starši, zato lahko

zatrdimo, da so oboji podobnih mnenj in stališč. Največ strinjanja vzgojiteljev (65 %) in

staršev (63 %) pa je bilo pri prvi trditvi, ki pravi, da neformalne oblike sodelovanja vplivajo

na pozitivno klimo v odnosu s starši.

Rezultati sovpadajo s cilji neformalne komunikacije, ki jih je navajala že J. Lepičnik

Vodopivec (2012). Vzgojitelji in starši se v veliki večini strinjajo, da neformalna

komunikacija pozitivno vpliva na sodelovanje in posledično na usklajenost delovanja na

otrokov razvoj, spodbujanje razvoja pozitivnih čustev pri starših in otroku, omogočanje

spoznavanje življenja v vrtcu ter medsebojna pomoč in podpora s strani vzgojiteljev in

staršev.

3.4.9 Stališča staršev

Tabela 9: Število (f) in odstotek (f %) staršev o njihovih stališčih

Stališča staršev o podanih trditvah

Starši

Se popolnoma

strinjam

Se strinjam Se ne

strinjam

Skupaj

Vzgojitelj deluje razumno in premišljeno f 32 24 1 57

f % 56 % 42 % 2 % 100 %

Vzgojitelj vse otroke in starše obravnava enakovredno

f 19 24 10 53

f % 36 % 45 % 19 % 100 %

Vzgojitelj posveti dovolj časa komunikaciji in sodelovanju

f 19 32 3 54

f % 35 % 59 % 6 % 100 %

Vzgojitelj me dobro informira o otroku in f 22 26 5 53


26

delovanju vrtca f % 42 % 49 % 9 % 100 %

Vzgojitelj me aktivno vključuje v dejavnosti vrtca ali skupine

f 17 30 6 53

f % 32 % 57 % 11 % 100 %

Vzgojitelj upošteva moje predloge, mnenja in me spoštuje

f 24 25 4 53

f % 45 % 47 % 8 % 100 %

Pri sodelovanju z vzgojiteljem se počutim koristnega

f 19 27 7 53

f % 36 % 51 % 13 % 100 %

Vzgojitelj spoštuje mojo osebnost in družino

f 27 24 2 53

f % 51 % 45 % 4 % 100 %

Iz tabele 9 je razvidno, da vzgojitelji v odnosu s starši v veliki meri upoštevajo načela,

zato lahko hipotezo, da »vzgojitelj upošteva načela sodelovanja s starši«, potrdimo.

Največ strinjanja, kar 98 % staršev, je bilo pri trditvi, da vzgojitelj v vseh okoliščinah deluje

razumno in premišljeno. Menim, da je to obetaven podatek, saj ravno to načelo

Prodanović (1981) in Kukrikulum za vrtce (1999) označujeta kot zelo pomembno. Malo

večja razlika se pojavi le pri trditvi, da vzgojitelj vse otroke in starše obravnava

enakovredno. Tukaj je 19 % staršev odgovorilo, da se s tem ne strinja, saj so mnenja, da

do razlik med otroki in starši prihaja.


27

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Sodelovanje med vzgojitelji in starši predšolskih otrok je izjemno pomembno in

neizbežno. Starši si s sodelovanjem krepijo samozavest, nadgrajujejo svoje znanje pri

vzgoji ter ustvarjajo zaupanje. Vzgojiteljem sodelovanje omogoča učinkovitejše in bolj

kakovostno delo, preudarnost, kompetentnost, fleksibilnost in osebnostno rast. Središče

sodelovanja med starši in vzgojitelji sta seveda otrok in njegove potrebe za zdrav in

uspešen razvoj. Optimalen razvoj lahko omogočimo le, če je naše sodelovanje pozitivno

naravnano in kakovostno, tako da se otrok doma in v vrtcu počuti varnega in sprejetega.

Namen diplomske naloge je bil raziskati potek sodelovanja in komunikacije med starši

in vzgojitelji. Ugotovila sem, da je tako staršem (92 %) kot vzgojiteljem (88 %) sodelovanje

zelo pomembno. Ker so načela sodelovanja pot k bolj kakovostni vzgoji otroka, nas je

zanimalo, če vzgojitelj upošteva načela in ali se po njih ravna. Mnenje večine anketiranih

staršev pravi, da vzgojitelj načela sodelovanja razume, jih uresničuje in se za njih

zavzema. Če vzgojitelj načel ne upošteva, lahko hitro pride do ovir in konfliktov pri

sodelovanju. Postavili smo hipotezo, da je največja ovira pri sodelovanju obojestransko

nezaupanje , kar lahko glede na pridobljene podatke raziskave potrdimo. Več kot polovica

staršev in strokovnih delavcev je mnenja, da je nezaupanje najpogostejši vzrok sporov in

konfliktov pri komunikaciji in sodelovanju. Drugi najpogostejši vzrok je pomanjkanje časa

za komunikacijo in sodelovanje in tu se nam odpre vprašanje, ali je v današnjem svetu res

premalo časa za komunikacijo. To vprašanje lahko povežemo tudi s formalnimi in

neformalnimi oblikami sodelovanja s starši, saj se vzgojitelj lahko zavzema in preudarno

organizira formalne in neformalne oblike sodelovanja. Rezultati kažejo, da so obojim bolj

pomembne formalne oblike sodelovanj. Predvsem lahko izpostavimo pogovorne ure, na

katerih si tako vzgojitelj kot starši vzamejo čas in se pogovorijo o svojih željah,

pričakovanjih, stališčih ter hotenjih.

Prepričana sem, da sta pozitivna naravnanost in aktivno sodelovanje med vzgojitelji in

starši dobra podlaga za gradnjo partnerskih odnosov. O partnerskem odnosu lahko

govorimo takrat, ko si zaupamo, se spoštujemo, smo enakopravni in se zavedamo

dolžnosti in pravic, vezanih na vzgojno-izobraževalno delo.


28

5 LITERATURA IN VIRI

Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta nova.

Cooperation with parents: Building an understanding of Early Childhood. Early Childhood

Education Handbook. Research Center for Child and Adolescent Development and

Education. Ochanomizu University. Pridobljeno 15. 10. 2017, s

http://www.ocha.ac.jp/intl/cwed_old/eccd/report/hand_E/2-8e.pdf.

Domicelj, M., Ferjančič, J., Pavlovič, Z. (1996). Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu.

Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.

Intihar, D. in Klepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Jensen, E. in Jensen, H. (2011). Dialog s starši. Ljubljana: Inštitut za sodobno družino

Manami.

Kavčič, B. (2004). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Kovač, H. (2008). Razrednik – vez med učenci, starši in šolo. V: Zavrl, S., Dodič, M., Kunc,

P., Škaf, B., Zmazek, V., Žagar, T., Slanc, Š. (ur.), Kakovost za prihodnost vzgoje in

izobraževanja (str. 17–18). Ljubljana: Slovenski institut za kakovost in meroslovje.

Kovačič, J. (2008). Skupaj s starši ustvarjamo okolje za razvoj naših otrok. V: Zavrl, S.,

Dodič, M., Kunc, P., Škaf, B., Zmazek, V., Žagar, T., Slanc, Š. (ur.), Kakovost za

prihodnost vzgoje in izobraževanja (str. 43–47). Ljubljana: Slovenski institut za

kakovost in meroslovje.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Pridobljeno 24. 5. 2017, s

http:/www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vrtci/pdf/vrtci_k

ur.pdf.

Lepičnik Vodopivec J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana:

Oblak in Schwarz d. n. o.

Lepičnik Vodopivec, J., (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.


29

Logar, D. (2012). Delovni odnos med vzgojiteljem in starši. V: Željenzov Seničar, M. (ur.),

Zbornik, V. mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih 2012. Sodelovanje

med vrtcem in starši “družinami” (str. 35–42). Ljubljana: MiB d. o. o.

Loughran, B. S., (2008), The importance of teacher/parent partnerships: Preparing pre-

service and in-service teachers. Journal of College Teaching & Learning, 8, 35 – 38.

Klein, S. A., Miller, M. In Support of Family-Teacher Partnerships. Pridobljeno 26. 10. 2.

2017 s

http://www.earlychildhoodnews.com/earlychildhood/article_view.aspx?ArticleID=359.

Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS, d. d.

Pečarič, E. (2016). Interakcije med vzgojitelji in starši. Vzgojiteljica. September – oktober

2016, str. 6–8.

Pianta, R., Barnett, S., Justice, L., Sheridan, S., (2012). Early Childhood Education

Handbook. Cooperation with parents: building an understanding of Early Childhood.

178–191. New York: A Division of Guilford Publications, Inc.

Prodanović, L. (1981). Vzgojitelj in starši. Ljubljana: Dopisna delavska univerza

UNIVERZUM.

Pšunder, M. (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Pšunder, M. (1994). Knjižica za učitelje in starše. Maribor: Založba Obzorja Maribor.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2000). Pridobljeno 18. 5. 2017, s http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=komunikacija&hs=1

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Vec, Tomaž. (2009). Partnerstvo med šolo in starši – enoznačni cilj in različnost poti. V:

Cankar, F., Deutsch, T. (ur.), Šola kot stališče partnerjev. Sodelovanje šole, družine in

lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok (str. 63–83). Ljubljana: Zavod RS za

šolstvo.

Vonta, T. (1998). Vključevanje družin v življenje vrtca. V: Žerovnik, A. (ur.), Državljanski

forum za humano šolo. Družina Šola. Ljubljana: Založba Družina d. o. o.


30

Žnidaršič, M. (2012). Sodobni pogledi na sodelovanje med vrtcem in starši. V: Željenzov

Seničar, DM. (ur.), Zbornik, V. mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih

2012. Sodelovanje med vrtcem in starši “družinami” (str. 6–16). Ljubljana: MiB d. o.o.

Žnidar, S. (2016). Komunikacija s starši otrok s posebnimi potrebami. Vzgojiteljica.

September–oktober 2016, 8–12.


31

6 PRILOGE

Priloga 1: Vprašalnik za starše predšolskih otrok

VPRAŠALNIK O SODELOVANJU MED VZGOJITELJI IN STARŠI

Spoštovani,

sem Maja Zupančič, študentka 3. letnika programa Predšolska vzgoja. Pripravljam diplomsko

nalogo z naslovom Sodelovanje med vzgojitelji in starši. V ta namen bom izvedla raziskavo, v

katero bom vključila tako vzgojitelje kot tudi starše.

Prosim Vas, da izpolnite anonimni anketni vprašalnik. Rezultati bodo uporabljeni zgolj za namene

diplomske naloge.

Hvala za Vaš čas in trud!

1. Kako pomembno Vam je sodelovanje z vzgojitelji?

a.) Zelo pomembno

b.) Pomembno

C.) Manj pomembno

2. Kako običajno poteka komunikacija z vzgojiteljem/vzgojiteljico?

a.) Strogo formalno

b.) Formalno

c.) Sproščeno

d.) Brez interesa in volje

3. Menite, da komunikacijska spretnost vzgojitelja vpliva na bolj kakovostno sodelovanje s starši?

a.) Zagotovo

b.) Mogoče

c.) Verjetno ne

4. Kako pogosto v odnosu z vzgojiteljem občutite: (označite z x)

Vedno Redko Nikoli

Enakopravno počutje

Enakopravno izmenjavo

informacij



32

obveznosti


ciljev

Enakopravno

odgovornost za otrokov

uspeh in razvoj

Medsebojno

spoštovanje

Pozitivno naravnanost in

zaupanje

Podporo in spodbudo

5. Menite, da je pomen prvega stika z vzgojiteljem ključen za potek nadaljnega sodelovanja?

a.) Da

b.) Ne

c.) Mogoče

6. Kateri so najpogostejši viri konfliktov in ovir v komunikaciji pri sodelovanju z

vzgojitelji/pomočniki vzgojiteljev – oštevilčite z oceno od 1 (najpomembnejšega) do 5 (najmanj

pomembnega).

Vir ovire ali konflikta Ocena

Nezaupanje

Premalo časa za komunikacijo in

sodelovanje

Premalo informacij o

otroku, pričakovanjih, željah, hotenji…


osebnosti

Premalo vključevanja staršev v načrtovanje

7. Kako pomembne so za Vas naštete oblike sodelovanja s starši in vzgojitelji?

Oblika

sodelovanja

Zelo

pomembno

Srednje

pomembno

Manj

pomembno

Povsem

nepomembno

Roditeljski

sestanek

Pogovorne ure

Oglasna deska

Pisna sporočila

Komunikacija

med vrati pri


33

sprejemanju in

oddajanju

otroka

Uvajanje otroka

ob navzočnosti staršev

Aktivno


Skupne

delavnice,

pikniki,

prireditve,

razstave

praznovanja…

8. Ali se strinjate s trditvami o neformalni komunikaciji?

Se popolnoma strinjam Se strinjam Se ne strinjam

Vpliva na pozitivno klimo

v odnos s starši


Vpliva na bolj »odprto«

komunikacijo


Vpliva na večjo usklajenost vzgojiteljev

in staršev pri vzgoji otroka

Vpliva na večjo pomoč in podporo pri vzgoji

otroka

9. V kolikšni meri se strinjate z naslednjimi trditvami?

Se popolnoma

strinjam

Se strinjam Se ne strinjam

Vzgojitelj deluje

razumno in

premišljeno

Vzgojitelj vse

otroke in starše obravnava


34

enakovredno

Vzgojitelj posveti

dovolj časa komunikaciji in

sodelovanju

Vzgojitelj me

dobro informira o

otroku in

delovanju vrtca

Vzgojitelj me

aktivno vključuje v dejavnosti vrtca ali

skupine

Vzgojitelj upošteva moje predloge,

mnenja in me

spoštuje

Pri sodelovanju z

vzgojiteljem se

počutim koristnega

Vzgojitelj spoštuje mojo osebnost in

družino

Priloga 2: Vprašalnik za vzgojitelje

SODELOVANJE VZGOJITELJEV IN STARŠEV

Spoštovani,

sem Maja Zupančič, študentka 3. letnika programa Predšolska vzgoja. Pripravljam diplomsko

nalogo z naslovom Sodelovanje med vzgojitelji in starši. V ta namen bom izvedla raziskavo, v

katero bom vključila tako vzgojitelje kot tudi starše.

Prosim Vas, da izpolnite anonimni anketni vprašalnik. Rezultati bodo uporabljeni zgolj za namene

diplomske naloge.

Hvala za Vaš čas in trud!

10. Delovna doba (na mestu vzgojiteljice/vzgojitelja oz. pomočnice/pomočnika):

a) 0–10

b) 10–20


35

c) 20–30

d) 30–40

e) Več kot 40

11. Kako pomembno Vam je sodelovanje s starši?

a) Zelo pomembno

b) Pomembno

c) Manj pomembno

12. Kako običajno komunicirate s starši?

e.) Strogo formalno

f.) Formalno

g.) Sproščeno

h.) Brez interesa in volje

13. Menite, da komunikacijske spretnosti vzgojitelja/pomočnika vzgojitelja vplivajo na bolj

kakovostno sodelovanje s starši?

a) Zagotovo

b) Mogoče

c) Verjetno ne

14. Kako pogosto v odnosu s starši občutite:

Vedno Redko Nikoli

Enakopravno počutje


informacij


obveznosti


ciljev

Enakopravno

odgovornost za otrokov

uspeh in razvoj

Medsebojno

spoštovanje

Pozitivno naravnanost in

zaupanje

Podporo in spodbudo

15. Menite, da je prvi stik s starši ključen za nadaljnje sodelovanje?

d.) Da

e.) Ne

f.) Mogoče


36

16. Kateri so najpogostejši viri konfliktov in ovir v komunikaciji pri sodelovanju s starši – oštevilčite

z oceno od 1 (najpomembnejšega) do 5 (najmanj pomembnega).

Vir ovire ali konflikta Ocena

Nezaupanje

Premalo časa za komunikacijo in

sodelovanje

Premalo informacij o

otroku, pričakovanjih, željah, hotenjih…


osebnosti

Premalo vključevanja staršev v načrtovanje

17. Kako pomembne so za Vas naštete oblike sodelovanja s starši in vzgojitelji?

Oblika

sodelovanja

Zelo

pomembno

Srednje

pomembno

Manj

pomembno

Povsem

nepomembno

Roditeljski

sestanek

Pogovorne ure

Oglasna deska

Pisna sporočila

Komunikacija

med vrati pri

sprejemanju in

oddajanju

otroka

Uvajanje otroka

ob navzočnosti staršev

Aktivno


Skupne

delavnice,

pikniki,

prireditve,

razstave

praznovanja …


37

18. Ali se strinjate s trditvami o neformalni komunikaciji?

Se popolnoma strinjam Se strinjam Se ne strinjam

Vpliva na pozitivno klimo

v odnosu s starši


Vpliva na bolj »odprto«

komunikacijo


Vpliva na večjo usklajenost vzgojiteljev

in staršev pri vzgoji otroka

Vpliva na večjo pomoč in podporo pri vzgoji

otroka

maja babiČ - university of primorska · diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in...

Documents