letnik 5 / oktober 2004

Slovenska vojska

Vojaški muzej

VOJNA ZA SLOVENIJO 1991

(simpozij, 26. in 27. november 2002, 1. del)

VOJAŠKA ZGODOVINA

št. 1/04 (7)

Ljubljana, oktober 2004

Letnik 5

3

Izdajatelj:

Generalštab Slovenske vojske

Vojaški muzej

Uredniški odbor:

podpolkovnik Karlo Nanut (glavni in odgovorni urednik)

polkovnik Janez Butara

podpolkovnik mag. Tomaž Kladnik

stotnik mag. Marjan Vešnar

stotnik mag. Matjaž Bizjak

nadporočnik Zvezdan Marković (namestnik glavnega in odgovornega urednika)

dr. Damijan Guštin

mag. Tomaž Teropšič

dr. Rok Stergar

Tehnična izvedba:

Sekretariat generalnega sekretarja MO RS

Služba za publicistiko

Lektoriranje:

Meta Brulec

Tisk:

Schwarz, d. o. o.

Naklada:

600 izvodov

ISSN 1580-4828

Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem Vojaškega muzeja in navedbo

vira.

4

KAZALO

Podpolkovnik

Karlo Nanut SOMRAK GENERALOV (2. DEL) ................................... 5

Brigadir v pokoju

Janez J. Švajncer VZROKI MNOŽ IČNEGA ODPORA V VOJNI

ZA SLOVENIJO 1991 ................................................. 33

Brigadir

Andrej Lovšin DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN PROTIOBVEŠČEVALNIH

SLUŽ B MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO ..................... 62

Mag.

Pavle Čelik POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE

MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO ................................ 73

Generalmajor

Janez Slapar VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI OBRAMBI

MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

Predstavitev praktičnega delovanja

z vidika poveljujočega ........................................... 85

Polkovnik

Miloš Šonc OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA

IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE ................... 91

5

Podpolkovnik Karlo Nanut

SOMRAK GENERALOV (2. del)

VOJNA V SLOVENIJI LETA 1991 PO DOGNANJIH GENERALA

RADAKOVIĆA

O pripravah na vojno v Sloveniji še ni podatkov. Z analizo nekaterih dogodkov

bi lahko ugotovili, da se je maja 1990 JLA pripravljala preprečiti procese

razdruževanja in da je ofenzivno usmerjena. Če bi vojno delili na posamezne

faze, bi ugotovili, da je bil cilj JLA doseči črto Maribor—Celje—Vrhnika—Sežana.

Drugi cilj naj bi bil desant na Trojane, Ljubljansko kotlino in območje Postojnskih

vrat. To bi omogočilo prihod in delovanje drugega ešalona ter desante na meje.

Zunaj Slovenije so bile nastanjene sile 32. in 10. korpusa. Po nekaterih virih so

bile predvidene za vpad v Slovenijo tudi sile Vojaškopomorskega sektorja iz

Pulja, ki naj bi odplule proti Kopru (Radaković, 69).

Po porazu se v Generalštabu oboroženih sil (Generalštab OS) pojavijo naslednja

vprašanja in dileme: pogajanja in reševanje enot ali podaljšanje spopadov, pri

čemer bi še pred prihodom okrepitev izpostavili enote v vojašnicah. Radaković

ugotavlja, da je prišlo v armadnem vrhu do strateške paralize, ko je Generalštab

OS spremenil prvotne cilje in se zadovoljil s tem, kar se je dalo ohraniti. Vse

govori v prid dejstvu, da je bil Generalštab OS zaradi odpora presenečen, saj je

bil prepričan, da bo z zaporo meja in demonstracijo sile pokoril Slovenijo

(Radaković, 69—70). General Radaković je presenečen nad nezrelim vedenjem

dela armadnega vrha. Po mnogih informacijah naj bi JLA oklevala, preden je

napadla Slovenijo. Armadni vrh je predvideval vojno v manjšem obsegu, kar naj

bi narekovala strategija, saj sta bila težiščna cilja za JLA Hrvaška in Bosna in

Hercegovina (Radaković, 70).

V Sloveniji je bila operacija JLA improvizirana. Položaj so zveznim silam otežile

tudi oborožene sile Slovenije, in sicer TO ter milica. Odločilni sta bili njihova

razporeditev in volja po odporu. Takoj, ko je JLA napadla, je tudi sama postala

cilj napadov. Imela je ranljivo infrastrukturo, zato ni mogla uresničiti zadanih

ciljev, bala pa se je tudi partizanskega načina vojskovanja druge strani v spopadu

(Radaković, 70).

Začetne pogovore o končanju vojskovanja so vodili predstavniki zveznih organov

Ante Marković, predsednik Zveznega izvršnega sveta, in generala Stane Brovet

ter Mićo Ćusić. Iz Predsedstva SFRJ ni bilo nikogar. Zanimivo je, da se pogajanj

6

nista udeležila generala Veljko Kadijević in Blagoje Adžić. General Radaković je

opozoril, da ni potekalo vse po načrtu in da je general Kadijević 29. junija

zahteval nasprotnikovo kapitulacijo (Radaković, 72).

Pritisk mednarodne javnosti je bil vse močnejši, zato so se 7. julija 1991 sestali

Stjepan Mesić, Borisav Jović, Ante Marković, Budimir Lončar in Branko Kostić.

Iz Štaba vrhovnega poveljstva je bil navzoč samo Stane Brovet. Slovensko stran

so zastopali Milan Kučan, Dimitrij Rupel, France Bučar in Lojze Peterle. Od

mednarodnih predstavnikov je bil prisoten le Van den Broek. Tega dne je bil

podpisan Brionski sporazum (Radaković, 72).

Do začetka vojne leta 1991 je Slovenija zastopala konfederalno idejo, po vojni

pa le separacijo in mir. Radaković ugotavlja, da Jugoslavija ni razpadla zaradi

odločitve Slovenije ali različnih stališč. Jugoslavijo je uničil revanšistični

nacionalizem, od katerih sta bila najagresivnejša srbski in hrvaški. S političnega

vidika se je propad Jugoslavije začel v obdobju, ko je prevladovala trditev, da

morajo vsi Srbi živeti v eni državi (Radaković, 72).

Glede vojne v Sloveniji je Radaković prepričan, da se je ta vodila po načelih

bliskovite vojne, ker se je zgodila ob nepravem času, na napačnem kraju in z

napačnimi postopki. Zanj ni pomembno, ali je bila vojna v Sloveniji velika ali

majhna, vedelo se je, da je nesmiselna. JLA je precenila svoje sposobnosti, ker

zaradi napačne ocene ni pričakovala odpora. Prav nepravilna presoja vojaškega

vrha je bila usodna strateška napaka. Že pred vojno nobena pristojna civilna

ustanova ni nadzirala armadnega vrha, tako da je deloval brez nadzora Predsedstva

SFRJ, Zveznega izvršnega sveta in Skupščine SFRJ. Sam je sprejemal odločitve

in predvsem vojaške ukrepe (Radaković, 74).

Slovenci so leta 1991 dosegli strateško zmago nad mnogo močnejšo silo, ker so

že pred spopadi verjeli v pozitiven izid.1

1 General Radaković je našel dovolj dokazov, zakaj je bila JLA v Sloveniji onemogočena.

V zgodovini je dovolj primerov, da so močne države in imperiji doživeli poraze in

celo razpadali zaradi napadov mnogo šibkejših nasprotnikovih sil (npr. grško-

perzijske vojne, spopadi Aleksandra Velikega s perzijsko državo, Hanibalove zmage

nad Rimljani, zmage Julija Cezarja nad Galci, Napoleonove zmage nad koalicijo

držav idr.). V časopisu Delo je izhajal podlistek avtorja Tarika Alija z naslovom

Spopad fundamentalistov. Avtor tega dela oziroma knjige z istim naslovom je

poudaril, da so Arabci strateške zmage nad Bizantinci in Perzijci dosegli zlahka,

ker so postali verniki izjemno samozavestni in z zavestjo o lastni usodi. Glej: Tarik

Ali, Spopad fundamentalistov, 8. nadaljevanje, časopis Delo, 11. oktobra 2002.

SOMRAK GENERALOV (2. DEL)

7

GENERAL MARTIN ŠPEGELJ IN OBDOBJE 1990—1991

Hrvaški general Martin Špegelj se je leta 1990 in 1991 zavedal obsega in posledic

notranjih spopadov v Jugoslaviji. Da bi leta 1991 preprečil oboroženo nasilje

JLA, je aktivno sodeloval v obrambnih pripravah s Slovenijo. Slovenija je bila

napadena takoj po sprejetju osamosvojitvenih aktov, vendar je predsednik Tuđman

Špeglju preprečil, da bi organiziral obrambo in druge dejavnosti, kot je bilo

opredeljeno v usklajenem obrambnem načrtu med Slovenijo in Hrvaško.

Iz njegove knjige bom povzel le tiste vsebine, ki bodo poudarile razloge in celo

vzroke, zakaj je beograjska generaliteta doživela poraz.

V tem prispevku je večkrat omenjen Štab vrhovnega poveljstva OS SFRJ (ŠVP

OS SFRJ, skrajšano ŠVP). Štab je imel pomembno vlogo med agresijo na

Slovenijo, zato jo bom podrobneje predstavil, tako kot jo je opisal general Špegelj.

Skladno z Zveznim zakonom o ljudski obrambi se ŠVP oblikuje med neposredno

nevarnostjo pred agresijo na SFRJ. Sestavljajo ga Generalštab JLA in del ZSLO,

drugi, večji del ZSLO ostane organ zvezne vlade. Tako oblikovan ŠVP je

ustanovljen zaradi poveljevanja vrhovnega poveljstva OS, torej Predsedstva SFRJ

med obrambo države pred zunanjo agresijo. General Špegelj ugotavlja, da marca

1991 ni bil izpolnjen noben pogoj za oblikovanje ŠVP, saj državi ni grozila

nikakršna nevarnost, pa tudi vojno stanje ni bilo objavljeno. Celo Predsedstvo

SFRJ ni sprejelo odločitve, da se pred vojno in med njo oblikuje štab za vrhovnega

poveljnika OS. Sodelovanje generala Kadijevića s ŠVP je bil velik spodrsljaj, ki

ni bil v skladu z ustavnopravno ureditvijo. V nadaljevanju general Špegelj pravi,

da se je leta 1991 Generalštab JLA preimenoval v Generalštab oboroženih sil

SFRJ (GŠOS). To odločitev je sprejel armadni vrh, tako da je GŠOS postal

nadrejen vsem štabom oboroženih sil SFRJ in ne le štabom JLA. Štabi TO v

republikah in pokrajinah so bili podrejeni GŠOS (Špegelj, 2001: 187).2

General Špegelj je zapisal, da ni bila skrivnost, da je upravljalski vrh JLA že

mesece pripravljal vojaško akcijo proti Sloveniji in Hrvaški. Osnovno izhodišče

za napad je bil ažuriran vojni načrt Sutjeska–2 (S–2), ki je bil namenjen obrambi

pred napadom zveze Nato. Načrt je bil pripravljen zato, ker je upravljalski vrh

želel ohraniti celovito Jugoslavijo, vključno s Slovenijo (Špegelj, 224).

2 Ker bo general Martin Špegelj večkrat citiran, ali bo večkrat povzeta misel iz

njegovega dela, bo v tem poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki:

priimkom, letom izdaje in stranjo (Špegelj, 2001: 87), nato pa le s priimkom in

stranjo (Špegelj, 231).


8

General Špegelj je v delu s podnaslovom Poduki vojne v Sloveniji napisal, da za

razumevanje Brionske deklaracije ni dovolj, da jo le preberemo, saj moramo

poznati tudi razmere na terenu. V deklaraciji je določeno, da se morajo pripadniki

TO vrniti na območja, kjer živijo. Vse enote TO so sestavljali rezervisti, ki so

živeli na območju, kjer so bojno delovali. Aktualno vprašanje je bilo, kako JLA

vrniti objekte, saj so bili na slovenskih tleh in popolnoma obkoljeni. Poleg tega

je bila v sporazumu napisana zahteva, da se vrnejo vsi vojni ujetniki, čeprav so

že odšli domov ali pa so vstopili v slovensko vojsko. Slovenska stran naj bi

enotam TO omogočila odhod v vojašnice, vendar so te enote že razpadle. Prav

tako ni uresničila nobene točke Brionske deklaracije, ki bi bistveno spreminjala

odločitve o samostojnosti (Špegelj, 235). Slovenska vojska je zaplenila več kot

200 tankov, na stotine topov in orožje za zračno obrambo. Zasedena so bila tudi

vsa skladišča JLA, od koder je potekalo taktično in operativno disperziranje.

General Špegelj meni, da je bil admiral Mamula radikalen brez razlogov, general

Kadijević pa je bil omahljiv in je rad taktiziral. Osebne lastnosti admirala Mamule

bi pripomogle k hitrejšemu koncu vojne, general Kadijević pa ni imel poguma

za protiudar, zato je izdal odločitev o umiku JLA iz Slovenije.

V knjigi je zapisano, da je bil operativni načrt za delovanje JLA v Sloveniji

narejen pod vodstvom generala Adžića, ki ni bil dovolj strokoven za takšno delo.

Imel je veliko pomanjkljivost, bil je ideološko zaslepljen in nesposoben dojeti, da

o obstoju ali razpadu Jugoslavije ne odločajo tanki in letala, temveč ljudje,

njihovi motivi, politična volja, bojna morala in sposobnost. Čeprav je v oboroženih

silah SFRJ vladalo doktrinarno stališče, da je človeški faktor najpomembnejši, je

bila ideološka vnema globoko vsajena v predsodke in mentaliteto. To je imelo

moč nad spoznanjem, zato je bila na obzorju katastrofa (Špegelj, 237).

POGLEDI GENERALA KONRADA KOLŠKA NA OBOROŽENE

SPOPADE

General Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja oziroma Severozahodnega

bojevališča, je avtor dela z naslovom Spomini na začetek oboroženega spopada v

Jugoslaviji 1991. Ob tem se nam postavlja vprašanje, zakaj oboroženi spopadi v

Jugoslaviji, saj sta Slovenija in Hrvaška 25. junija 1991 razglasili samostojnost,

vendar s to razliko, da Republika Hrvaška ni prevzela v svoje roke meje in

carinske službe (Janša, 1992: 157).3

3 O posledicah razglasitve samostojnosti v Sloveniji in na Hrvaškem je nazorno pisal

Janez Janša v knjigi Premiki, str. 157—158. Čas pred razglasitvijo samostojnosti

Republike Slovenije in dan, ko se je to zgodilo, je opisal tudi dr. Božo Repe v

svojem delu Jutri je nov dan, str. 330—339. V knjigi Dan prej, ki je delo več


9

Pri generalu Kolšku lahko že iz naslova knjige ugotovimo, da ne priznava

osamosvojitvenih aktov in Republike Slovenije kot države. General Kolšek je v

svojem delu zelo podrobno opisal potek oboroženih spopadov in nemoč enot

JLA, predvsem na komunikacijah.4

SKUPNA SEJA PREDSEDSTVA SFRJ IN ŠTABA VRHOVNEGA

POVELJSTVA OS

Avtor Spominov na oborožene spopade v Jugoslaviji je posegel tudi v čas pred

vojno in opisal skupno sejo Predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljnika oboroženih

sil in vojaškega vrha kot dela Štaba vrhovnega poveljstva OS. Sestanek je bil

organiziran na zahtevo vojaškega vrha, kar dokazuje, da je bilo Predsedstvo

SFRJ nemočno pred svojimi »podrejenimi«.5 General Kolšek je popisal vse osebe

z vojaškega vrha, ki so bile na seji 12. marca 1991. V svoji knjigi je zapisal: »Na

seji so bili poleg zveznega sekretarja generala Kadijevića navzoči naslednji člani

vojaškega vrha: načelnik GŠ generalpolkovnik Blagoje Adžić, namestnik zveznega

sekretarja admiral Stane Brovet, podsekretar generalpolkovnik dr. Mićo Ćušić,

pomočnik za ekonomska vprašanja generalpolkovnik dr. Nikola Čubra, šef

kabineta predsedstva SFRJ generalmajor Josip Kramarić, načelnik pravne uprave

generalpodpolkovnik Stevo Radovanović in šef kabineta zveznega sekretarja

polkovnik dr. Vuk Obradović (Kolšek, 2001: 96).

Seja, na kateri je general Adžić povedal, kaj je bistveno za razumevanje vojne v

Sloveniji, je bila med 12. in 15. marcem 1991. General Kolšek je v svoji knjigi

avtorjev, so objavljeni vsi dokumenti, ki določajo nov status Republike Slovenije. V

dodatku sta dokumenta Temeljna ustavna listina in Deklaracija o neodvisnosti.

Poleg teh je tudi sporočilo za javnost, ki ga je Predsedstvo Republike Slovenije

sprejelo 27. junija 1991. Sledijo Sklep zvezne vlade, ki se nanaša na prehod državne

meje na ozemlju Republike Slovenije, in tri vojaška navodila za prevzem mejnih

prehodov, ki so navodila za enote JLA. Glej str. 199—208.4 Spomine generala Kolška na oborožene spopade v Sloveniji lahko dopolnimo s

kronologijo dogodkov, ki je predstavljena v knjigi Janeza Janše Premiki. Iz analize

obeh del spoznamo, da je bila JLA v Sloveniji nepričakovano poražena, ker je bil

opravljen najpomembnejši napad — napad na strategijo JLA. Janez Janša je bistvo

poraza opisal v Sun Cujevem citatu, ki je povzet po knjigi The art of war, str. 157.5 Najboljši opis odločilne seje med Predsedstvom SFRJ in Štabom vrhovnega poveljstva

je podal Janez Drnovšek v knjigi Moja resnica, Ljubljana 1996, str. 279—292. V

njegovi knjigi so izvlečki stenogramov razprav na marčnih sejah Predsedstva SFRJ.

Iz tega besedila je razvidno, kako so si Borisav Jović, predsednik Predsedstva

SFRJ, general Kadijević in general Adžić prizadevali za vzpostavitev izrednega

stanja v Jugoslaviji.


10

zapisal pomembna dejstva iz razprave generala Adžića. Ta naj bi poudaril le

strateško-operativne in taktične težave. General Kolšek pravi, da jih navaja brez

komentarja.

1. Naše naloge so delno že predvidene z načrtom S–2.6

2. Delno so (naloge) predvidene z direktivo o usposabljanju.

3. Delno (naloge) pa z direktivo o posebnih ukrepih stalne bojne pripravljenosti

(Kolšek, 111).

V nadaljevanju je general Kolšek opisal problematiko, ki je bila predstavljena v

predlogu odloka o uvedbi izrednih razmer, ki je vseboval pet glavnih točk. Ko

bo predlog odloka vojaškega vrha na voljo, ga bo treba še posebej proučiti. V

skrajšani različici je poudarek na:

1. stalni bojni pripravljenosti vseh mirnodobnih sestav, predvsem enot A in B;

2. mobilizacijski pripravljenosti oboroženih sil s težiščem na obdobju do

mobilizacije;

3. stalnem ocenjevanju položaja (zbiranje informacij);

4. izvajanju usposabljanja poveljstev in enot;

5. potrebi po zaščiti vojaških objektov.

Sledi zahteva po proučitvi direktive, in sicer po točkah (le bistveni povzetki):

1. poskrbeti se mora za visoko stopnjo bojne pripravljenosti obmejnih enot (v

skladu s S-2);

2. del sil je treba nameniti za varovanje mej po načrtu S–2;

3. obveščati GŠ in predlagati rešitve (velja za nižja poveljstva — op. K. N.);

6 S–2 (Sutjeska–2) je bil načrt obrambe SFRJ v primeru napada sil Nata z Zahoda.

General Špegelj pravi, da je konec februarja 1991 zvedel, da obstaja načrt posega

v Slovenijo in Hrvaško. Za ta načrt naj bi vedelo tudi nekaj generalov iz Hrvaške.

Načrt naj bi bil v skladu z načrtom Sutjeska-2, zaradi česar so se enote JLA začele

premikati iz vzhodnega dela v zahodni del države. Poseg v Slovenijo je bil aktualen,

ker generalu Kadijeviću v Sovjetski zvezi niso zagotovili podpore ob morebitnem

udaru v Jugoslaviji. V tem času naj bi Tuđman dejal, da se ne bo mešal v spore v

Sloveniji. To je navedeno v knjigi Rat u Hrvatskoj ..., str. 51. General Tus je v isti

knjigi zapisal, da je na ožjem kolegiju poveljnikov vseh zvrsti vojske in vojaških

območij (bojevališč) nasprotoval novi operativni razporeditvi JLA. Dognal naj bi,

da se operativni razvoj vojske na Zahodu izvaja zato, da bi ta zavladala na tem

območju, čeprav ni za to. Ta dejstva so navedena v delu Rat u Hrvatskoj ..., str.

68—69.


11

4. zadrževati TO v stanju mirovanja;

5. storiti vse, da bi se ustavil proces razpadanja države.

Pred strnitvijo omenjenih ukrepov je še dejal: Obstaja tudi možnost spopada z

ljudstvom (Kolšek, 112).

Na koncu prve točke dnevnega reda seje je general Kadijević naročil, da morajo

biti vsa poročila o bojni pripravljenosti pragmatična in kratka. Poleg tega je

poudaril, da je treba obliko bojne pripravljenosti prilagoditi položaju. Naslednje

Kadijevićevo opozorilo je izzvenelo kot opozorilo: do zdaj smo samo govorili,

napravili pa nismo nič (Kolšek, 112).

Na skupni seji marca 1991 se je pokazalo, da vojaški vrh razmišlja o uveljaviti

vojaškega dejavnika v državi. Čeprav skupna seja ni uspela, si je Kadijevićev

krog prizadeval, da bi uveljavil vladavino sile nad ustanovami, ki so bile nosilec

legalne in legitimne oblasti v državi. V tem času se je že pojavilo vprašanje, ali

je JLA legitimna. S tem se je ukvarjala dr. Ljubica Jelušič v svojem delu Legitimnost

sodobnega vojaštva.7

PRVI NEUSPEHI VOJAŠKEGA VRHA

Neuspešna skupna seja je pokazala, kako se je general Adžić odzval na vse bolj

zapletene razmere v državi. V začetku maja 1997 je ZSLO sklical sestanek

poveljnikov vojaških območij in poveljnika vojaškega letalstva ter protiletalske

obrambe. Sestanku je predsedoval general Adžić, ki je nadomeščal bolnega

zveznega sekretarja. General Adžić je poudaril naslednje:

Predsedstvo SFRJ ni upoštevalo ugotovitev ZSLO, sklenjenih marca. V

Jugoslaviji je izbruhnila državljanska vojna.

Obstaja nevarnost, da se bodo spopadi razširili in okrepili.

Do razpada državne meje ne sme priti. Svet ve za to nevarnost, zato JLA

poziva, naj posreduje.

Dosedanji način delovanja JLA ni več ustrezen. Obstaja nevarnost, da bodo

stvari nenadzorovane.

7 Dr. Ljubica Jelušič je v svojem delu Legitimnost sodobnega vojaštva dokazala, da

so po Titovi smrti jugoslovanski profesionalni vojaki v politično javnost vstopili na

precej nenavaden način. Vpliv jugoslovanske vojaške elite je vse bolj naraščal. Nato

se začenja kriza legitimnosti vojaštva v Jugoslaviji, zato avtorica razišče vire

legitimnosti JLA kot političnega dejavnika. Tematiko obdela z več vidikov. Dr.

Jelušičeva opozori na socialne in funkcionalne vire legitimnosti JLA. Glej str.

138—160.


12

Vojska koraka, govori in ne napravi ničesar. Treba je odgovoriti na vsak

napad na JLA.

Štab vrhovnega poveljstva ne bo dovolil, da bi bila vojska žrtev tujih sporov.

Na sestanku je general Adžić ukazal, naj se dvigne bojna pripravljenost in opravi

mobilizacija nekaterih enot. Prva naloga naj bi bila nadzor nad mejami in

preprečitev tujega vmešavanja. Opozoril je, da bo JLA nastopila odločno, če

politični organi ne bodo poiskali rešitve. Za to so potrebni pogum, neomajnost

in odločnost. Na koncu je dejal, da pomeni jugoslovanska opredelitev boj za

mirno rešitev krize in da je treba postaviti nadzor nad brezvladjem (Kolšek,

121—122).

V 5. vojaškem območju so v vojašnicah zaradi povečane bojne pripravljenosti

zagotovili stalno navzočnost 50 odstotkom starešin.

Zvezni sekretariat za obrambo je 18. maja znova sklical sestanek. General Kadijević

je poudaril, da bodo podprli vse ukrepe za umiritev nastalih razmer in sprejeli

odločitve za preventivno delovanje. Če te ne bodo uspešne, bo pomagala vojska.

General Adžić je dejal, da bo posebna skupina podrobno proučila elaborat, ki

naj ostane državna skrivnost. Od Slovenije je treba zahtevati, da mora spoštovati

sklepe o vojaški obveznosti, in se dogovoriti za sestanek. Delegacijo naj bi vodil

poveljnik 5. vojaškega območja, general Kolšek. Predajo evidenc in dokumentacije

je treba zahtevati z ultimatom, v nasprotnem primeru pa aretirati nosilce načrtov

in uporabiti silo (Kolšek, 128—129).

Generali so vse bolj stopnjevali pritisk na Slovenijo, saj »vojska na tem izpitu ne

sme pasti« (Adžić). Za tem je bilo še več sestankov in kmalu so se zgodile Pekre.

General Kolšek je opisal stopnjevanje vojaške sile. Občutek premoči je uspaval

generale, da so spregledali učinkovitost in bojno moralo slovenskih oboroženih

sil ter voljo Slovencev za obrambo že pridobljenega.

BORISAV JOVIĆ PRIPOVEDUJE O ZADNJIH DNEVIH JUGOSLAVIJE

Borisav Jović je napisal zanimivo delo za boljše razumevanje dogajanja pred

agresijo na Slovenijo. V njegovi knjigi lahko spoznamo celo značajske lastnosti

ključnih oseb v času, ko se je razpravljalo o tem, kaj storiti s Slovenijo. Opisana

so tudi dogajanja med vojno in po njej.


13

Jović, predsednik Predsedstva SFRJ, opisuje tudi čas, ki je bil za Slovenijo

najbolj odločilen, in sicer obdobje od 15. maja 1990 do 15. maja 1991. Knjiga

presega sporočilnost dnevnika in spominov, zato si lahko ustvarimo precej

natančno sliko o dogajanjih, pomembnih za Slovenijo. Hkrati nam Jovićevo

delo omogoča, da laže razumemo somrak generalov. Dokaz za to je že dogodek

na začetku leta 1991, ko je general Kadijević Jovića seznanjal s taktiko Zahoda

do Jugoslavije. Ta naj bi temeljila na domnevi, da je že ustvarjena zveza notranjega

in zunanjega dejavnika, ki naj bi rušila ustavno ureditev. Po Kadijeviću naj bi

imela za cilj uničiti levo usmerjene sile v Srbiji in Črni gori. Naslednja dejavnost

pa naj bi bila usmerjena v razbitje Jugoslavije in označitev Srbije kot trde

države (Jović, 1996: 233).8

Konec januarja je general Kadijević dejal Joviću, da si prizadevajo (mislil je na

slovensko-hrvaški separatizem (op. K. N.) razbiti Jugoslavijo. Zato je Jović

zapisal naslednje: »Veljko predlaga, naj se dokonča načrt ali pa pripravi nov

načrt obrambe države z namestitvijo vojske v zahodnem delu države. Za to

imamo dovolj razlogov, ker nam le od tam grozi nevarnost tuje intervencije.

Tako bo vojske dovolj, brez posebnih premikov, zaradi katerih se ves čas

pritožujejo.« (Jović, 258)

Vojaški vrh je nenehno ocenjeval položaj in prišel do sklepa, da se položaj v

državi ne more rešiti brez jasne in trdne napovedi o uporabi sile v obsegu, ki je

potreben, da bi se kriza končala brez državljanske vojne in demokratično.

Nasprotujoči pa sta si bistveni trditvi, in sicer uporaba sile je nujna in izhod iz

krize na demokratičen način.

Jović se je zavedal, da želi zvezna vojska strmoglaviti oblast v Sloveniji in na

Hrvaškem, še posebej zato, ker je bil vojaški vrh prepričan, da Zahod v Jugoslaviji

ne bo posredoval. Temeljna ideja vojske je bila, da se opre na sile, ki so naklonjene

Jugoslaviji, in da s političnimi in vojaškimi silami zruši oblast, najprej na

Hrvaškem, potem pa v Sloveniji (Jović, 269—270).

VOJAŠKI UDAR — DA ALI NE?

Besedo demokratičen je general Kadijević uporabljal nedosledno. Ob znameniti

skupni seji Predsedstva SFRJ in Štaba vrhovnega poveljstva OS je Jović 13.

marca 1991 napisal, da je Veljko v navzočnosti generala Adžića dejal: »Začnimo

8 Borisav Jović je večkrat citiran, ali pa bo večkrat povzeta misel iz njegovega dela,

zato bo v tem poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki: priimkom,

letom izdaje dela in stranjo (Jović, 1996: 233), nato pa le s priimkom in stranjo

(Jović, 323).


14

vojaški udar, ne glede na to, ali bodo sprejeli predlagani odlok (odlok o izjemnih

razmerah — op. K. N.) ali ne. Če ga ne bodo zavrnili, bo to v prvih 48 urah

razlog za mobilizacijo, če pa ga bodo, bomo mobilizacijo izvedli sami. Toda

tedaj obstaja nevarnost, da se predsedstvo sestane in zamenja vojaški vrh. Zato

potrebujemo odlok.« (Jović, 288)

Vojaški vrh je postajal vse bolj nestrpen, zato je zahteval mir v državi, hkrati pa

grozil, da bo odstranil tiste, ki so sprli narode. General Kadijević je kar iz

Karađorđevega poklical Jovića in mu sporočil uradna stališča Štaba vrhovnega

poveljstva. V tretji točki je bilo opredeljeno, da na temelju ustavne vloge JLA

Šab vrhovnega poveljstva zahteva od predsedstva in vseh zveznih organov, da

zagotovijo mir v državi. Peta točka je vsebovala opozorilo, da je Štab vrhovnega

poveljstva že ukazal dvig bojne morale JLA, mobiliziral pa bo tudi določene

enote, če organi federacije ne bodo zagotovili miru (Jović, 311).

V prvi polovici maja se je general Kadijević vrnil z zdravljenja. Takoj je organiziral

sestanek, na katerem sta bila poleg njega še Slobodan Milošević in Budimir

Jović. Kadijević je predstavil možnost, ki je predvidevala preureditev države,

novo ustavo, popolno vojaško oblast, namesto Predsedstva SFRJ Štab vrhovnega

poveljstva, ZSLO naj bi bil temelj vseh aktivnosti in oblasti, Skupščina SFRJ ne

bi delovala, povod za začetek vojaške akcije idr. (Jović, 314).

KONEC, KAKRŠNEGA BORISAV JOVIĆ NI PRIČAKOVAL

Med vojno v Sloveniji9 je vedno bolj zorela misel, da je treba opustiti upanje na

uspeh v Sloveniji. Jović je v začetku julija 1991 zapisal, da so razmere v državi

tragične. JLA je v Sloveniji poražena, zato je morala v vojski nizka. Poudaril je

tudi, da srbsko ljudstvo izgublja zaupanje v JLA. Opozicija zahteva oblikovanje

srbske vojske, ker se vojni (tudi v drugih republikah — op. K. N.) ni mogoče

izogniti in ker je JLA skoraj razpadla. Tik pred Brionskim sporazumom sta

Jović in Milošević od generala Kadijevića zahtevala, da Slovencem odgovori

ostro, z vsemi sredstvi, vključno z letalstvom. Po napadu se lahko JLA umakne

iz Slovenije.

Milošević in Jović sta od Veljka (generala Veljka Kadijevića — op. K. N.) zahtevala,

da se sile JLA zberejo na črti Karlovac—Plitvice na zahodu; Baranja—Osijek—

9 Med vojno v Sloveniji leta 1991 naj bi prišel v Slovenijo s posebnim letalom

general Petar Gračanin. Nastanil naj bi se v neki bazi JLA, kjer naj bi čakal na

rezultate Kadijevićevega delovanja. General Kadijević je doživel katastrofalen poraz,

zato je general Gračanin odpotoval iz Slovenije v Beograd. To je bilo objavljeno v

knjigi Rat u Hrvatskoj ..., str. 51.


15

—Vinkovci—Sava na vzhodu in Neretva na jugu. Tako bi pokrili vsa ozemlja, na

katerih živijo Srbi.

V naslednji točki sta zahtevala, da se iz vojske izloči vse Hrvate in Slovence.

Akcija proti Sloveniji naj se začne (ponovna operacija — op. K. N.).

Predsedstvu SFRJ so dali na voljo dve možnosti: ali prisiliti Slovence, da prepustijo

mejo nadzoru JLA, ali pa bo predsedstvo ukazalo JLA, naj zapusti Slovenijo. V

obeh primerih bi prišlo do spopada, ker Slovenci ne bodo brez boja dopustili, da

se odpelje tehnika. Strinjali so se, da se v spopadu ne sme prizanašati.

Pred koncem sestanka je Jović dejal generalu Kadijeviću: »Veljku sem rekel, da

je treba biti realen, da ne bi lagali sebi in Francozom. Jugoslavije v dosedanjih

mejah ni več.« (Jović, 1996: 340)

RAZMERE V POVELJSTVU 5. VOJAŠKEGA OBMOČJA

General Kolšek je bil najodgovornejši za učinkovito izvajanje operacij JLA na

Severozahodnem bojevališču. Kako je poveljeval podrejenim poveljnikom, še

posebej podrejenim generalom v korpusih poveljstev, je vprašanje, ki ga bo treba

natančno raziskati. Vemo, da je poveljeval 14. ljubljanskemu korpusu general

Pavlov, 31. mariborskemu korpusu pa general Delić. General Čad je bil poveljnik

13. reškega korpusa, saj je bilo območje občine Ilirska Bistrica znotraj 13.

korpusa. Med generali, ki so poveljevali korpusnim enotam v Sloveniji, sta bila

pomembna tudi namestnik generala Kolška general Rašeta in načelnik poveljstva

tega območja general Praščević. Na generalskem položaju je bil tudi polkovnik

dr. Vaso Predojević, pomočnik za politično delo in pravne zadeve, ki ga lahko

bolje spoznamo med branjem njegove knjige s pomenljivim naslovom U procjepu,

Dnevničke zabilješke o razbijanju Partije, Armije i Države (V precepu, Dnevniške

zabeležke ...).

V 5. vojaškem območju sta bila med vojno tudi generala ZSLO, in sicer general

Jevrem Cokić in general Mile Ružinovski, načelnik operativne uprave iz

Generalštaba OS. Kljub vsem prizadevanjem v poveljstvu tega območja se je že

27. junija pojavila zmeda, saj ni nič potekalo po pričakovanjih. Takoj po sklenjenem

premirju 28. junija 1991 je general Kolšek dejal, da bo naslednji dan sprejeta

tako politična kot vojaška odločitev. Polkovnik dr. Predojević je v svoji knjigi

zapisal izjavo generala Kolška, ki pravi, da ne smejo dovoliti, da se ohranjajo

položaji samo na državni meji, ker jih lahko (pripadniki slovenskih oboroženih

sil — op. K. N.) onemogočijo. Ustaviti se morajo vsi premiki k že doseženim


16

črtam. Braniti je treba enote, vojsko in objekte. Sledil bo množičen udar vojnega

letalstva (Predojević, 1997: 103).10 Naslednji dan, 29. junija 1991, je v poveljstvu

5. vojaškega območja nastala med sestankom kolegija poveljnika še večja zmeda.

To je polkovnik dr. Predojević opisal tako: »Nastala je zmešnjava, gneča, metanje

foteljev, pri čemer sta prednjačila generala Cokić in Ružinovski iz ZSLO.«

(Predojević, 104)

Vojaški položaj v 5. vojaškem območju je bil tako katastrofalen, da je prišel 29.

junija sam načelnik Generalštaba OS, general Adžić, s skupino šestintridesetih

generalov in visokih častnikov iz generalštaba in ZSLO. Iz knjige dr. Predojevića

je razvidno, da je bil general Adžić jezen in razočaran. Nameraval je obiskati vse

enote v Republiki Sloveniji. Na sestanku kolegija poveljnika 5. vojaškega območja

je general Adžić ukazal, naj ubijejo vsakogar, ki se bo poskušal predati, še

posebej starešine. Če ne umaknejo svoje odločitve, bo naslednji dan (30. junija

1991 — op. K. N.) Republika Slovenija gorela. Deblokirati morajo prvo oklepno

brigado, ki mora prodirati proti Ljubljani. Žrtve niso pomembne. Navzoče je

seznanil, da bo tega dne ponoči v 1. in 3. vojaškem območju potekala mobilizacija.

Od poveljnika Kolška je zahteval odločnost. Postopke TO Slovenije je označil

kot fašistične. Nato se je general Adžić s spremstvom vrnil v Beograd, češ da jih

tam bolj potrebujejo. V Zagrebu sta ostala generala Ružinovski in Cokić

(Predojević, 106—107).

Sestanek kolegija poveljnika Kolška, ki je bil 30. junija, je bilo zadnje pomembnejše

dejanje pred njegovo odstavitvijo. Nato se začenja somrak generalov v 5. vojaškem

območju, kar je razvidno iz vsebine izjav posameznih generalov. Kolegij poveljnika

je bil pod vtisom obiska generala Adžića in vojaškega položaja JLA v Sloveniji.

Razpoloženje generalov sta slabšala bližajoči se poraz in nezavidljiv položaj v

poveljstvih in enotah.11 Povsod prevladujejo razočaranje, nezadovoljstvo in

ogorčenje (Predojević, 109). Omenjeno razpoloženje je opisano v dokumentu,

ki ga je podpisal general Kolšek. Informacija v dokumetu je bila namenjena

Predsedstvu SFRJ, Zveznemu izvršnemu svetu in Štabu vrhovnega poveljstva.

10 Polkovnik dr. Vaso Predojević bo večkrat citiran ali pa bo večkrat povzeta njegova

misel iz njegovega dela. V tem poglavju je določena stran najprej označena s tremi

podatki: priimkom, letom izdaje dela in stranjo (Predojević, 1997: 108), nato pa le

s priimkom in stranjo (Predojević, 147).11 Po porazu v Sloveniji naj bi general Kadijević trdil, da bi lahko z uporabo novih sil

uspešno končali vojno v Sloveniji, vendar bi nadaljnje vojskovanje v Sloveniji pripeljalo

JLA do popolnega razpada na vseh območjih, razen v Srbiji in Črni gori. Glej: Rat

u Hrvatskoj ..., str. 61.


17

Takšno razpoloženje v poveljstvu 5. vojaškega območja je bilo tudi zato, ker

vojaški vrh pred agresijo na Slovenijo ni upošteval osnovnega vojaškega

doktrinarnega in strateškega znanja. Že Antoine Henri Jomini (1779—1869), ki

je proučeval vojskovanje Napoleona, je dokazoval pomen komunikacij in manevra

glavnih sil, odločilnost težiščne točke, pomen energičnega, odločilnega in hkratnega

napora vseh sil idr. (Erl, 1952: 98). Če bi generalski vrh to upošteval, bi operacije

v Sloveniji potekale drugače.

LEGITIMNOST IN ZVEZNA JUGOSLOVANSKA VOJSKA

Eden od vzrokov za poraz JLA je bila tudi prepričljivo omajana legitimnost v

Sloveniji, še posebno po smrti Tita. Slovenci so zgodovinsko gledano stoletja

pripadali srednjeevropskemu prostoru. Zaradi močnega vpliva Zahoda na področju

varnostne politike so bili naklonjeni vplivom zahodnoevropskega in

severnoameriškega tipa prepoznavanja civilno-vojaških odnosov. To razmerje

določa, da vodenje vojske pripada vrhovni reprezentativni oblasti (kralju ali

predsedniku države idr.). Politične odločitve sprejema parlament, vojaška oblast

ima le izvršno nalogo. Vojska v takšnem razmerju ne sme pripadati le eni

politični stranki, temveč vsem, zato mora biti depolitizirana oziroma

departitizirana, ker morajo imeti vse politične organizacije enakopraven dostop

do javnih služb. V vojski ali zunaj nje ne sme biti organizirana nobena politična

organizacija, ki bi imela večji vpliv na vodenje notranje vojaške politike (Jelušič,

1997: 139).12

Jugoslovanski vojaški vrh je legitimiral svojo pozicijo prek partokratskega modela

nadvlade nad vojaštvom, ki je nastal pod vplivom marksistične teorije o

oboroženem ljudstvu ter teorije o vodilni vlogi delavske partije. Poleg tega je

vplivala na tip tega legitimiranja tudi avtonomna socialistična revolucija na tleh

Jugoslavije med drugo svetovno vojno, v kateri je prevladala razvita in agresivna

12 Ker je dr. Ljubica Jelušič večkrat citirana, ali je povzeta njena misel, bo v tem

poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki: priimkom, letom izdaje

dela in stranjo (Jelušič, 1997: 139), nato pa le s priimkom in stranjo (Jelušič, 249).

V tem delu bodo dejstva povzeta iz naslednjih del oziroma prispevkov dr. Jelušičeve:

Legitimnost sodobnega vojaštva, Ljubljana 1997; Jugoslovanska armada leta 1991

v Sloveniji, Začetek konca ene največjih evropskih vojsk po koncu hladne vojne

(prispevek je bil objavljen v Zborniku Slovenska osamosvojitev 1991, Pričevanja in

analize, Ljubljana 2001 — teme so bile namenjene simpoziju, ki je bil junija 2001

v Brežicah) in izvirni znanstveni članek Globalnost varnostnih interesov in groženj,

ki je bil objavljen v reviji Teorija in praksa, št. 4, leto XXXIX, julij/avgust 2001.


18

dinarska srbska vojaška kultura. V tem modelu je prevladovala Komunistična

partija kot civilna politična organizacija (Jelušič, 140).

Še sredi sedemdesetih let se je kazalo, da so jugoslovanski generali poslušni

komunistični vladavini. Tudi vodstva Jugoslavije niso javno kritizirali, saj je bil

na čelu vrhovni vojaški poveljnik Josip Broz Tito, prek katerega so poskušali

prikazati svoje parcialne interese kot interese države. Prav zato se je jugoslovanska

elita vpletala v politične, ekonomske in družbene razmere. To je pospeševalo

notranjo destabilizacijo v državi, še posebno takrat, ko se je znašla pod vplivom

najbolj številnega naroda v državi Srbov (Jelušič, 142).

VPRAŠANJE LEGITIMNOSTI JUGOSLOVANSKE VOJSKE

Vprašanje legitimnosti je postajalo vedno bolj pomembno, ko ni bilo več

karizmatičnega Tita. Pomembna je tudi ugotovitev dr. Ljubice Jelušič, da je bila

vojaška navzočnost v jugoslovanski politiki nasprotno sorazmerna z legitimnostjo

političnega sistema. V času, ko je jugoslovanska vojska povečevala svojo politično

vlogo, so začeli vojaški poveljniki zviška gledati na civilne politike (Jelušič, 142—

143).

SFRJ je bila neprestano v krizi (politični, ekonomski, kulturni, socialni idr.),

zato je zvezna vlada v obdobju globokih kriz le s težavo ohranjala legitimnost.

To je bila kazen za njene neuspehe. Šele z reševanjem krize je nastal pogoj za

relegitimnost oblasti. Ta obdobja so bila kratka, ker sta bila tako politični kot

gospodarski sistem izredno krhka in zato brez možnosti dolgoročnega zaupanja

oziroma hitrega legitimiranja. Zvezna vojska se je konec osemdesetih let znašla

v položaju brez močnega civilnega političnega nadzora, zato je imela vse možnosti,

da nastopa represivno. Vojska je postajala vedno bolj nenadzorovana in tudi

nelegitimna sila brez možnosti relegitimiranja. Nizko stopnjo svoje legitimiranosti,

še posebno v Sloveniji, je jugoslovanska vojska dosegla že pred agresijo.

Zvezna vojska kot posebna institucija se ni zavedala, da bi morala imeti posebno,

funkcionalno in politično legitimnost. Pomembna je bila predvsem njena

navezanost na Zvezo komunistov, zato je bila politizacija častnikov v armadni

partijski organizaciji kanal legitimiranja politične aktivnosti vojakov. Prek te

organizacije se je vojska laže vpletala v civilno področje.

Dr. Ljubica Jelušič trdi, da sta bila dva temelja legitimnosti jugoslovanske

zvezne vojske. Prvi temelj politične legitimnosti je bila formalna povezava s

politično avtoriteto v obliki vodstva ZKJ, drugi pa zgodovinska dediščina, ker se


19

je zvezna vojska razglasila za nosilko tradicije partizanskih enot, v katerih je

bila v imenu bratstva in enotnosti ter zmage proti okupatorju in državljanski

vojni utemeljena socialistična revolucija. Jugoslovanska vojska je postala vojska

partije in je morala stalno prežati na protirevolucionarne sile. Med partijo in

armado ni bilo rivalstva, zato je pozneje protislovje med obrambnostjo in

revolucionarnostjo jugoslovanske vojske napovedovalo ožjo transformacijo armade

v notranjo policijsko silo. To se je zgodilo v času, ko je prišlo v mednarodnih

odnosih do radikalnih sprememb, posledica tega pa je bilo zmanjševanje zunanje

ogroženosti Jugoslavije (Jelušič, 146).

JUGOSLOVANSKA VOJSKA: OD TITA IN ZKJ K VELIKOSRBSKIM

SILAM

V desetletjih po drugi svetovni vojni je jugoslovanska vojska nenehno dopolnjevala

svojo monolitnost, centraliziranost in družbeno izoliranost. Vse to je povzročilo,

da je legitimnost, ki je temeljila na bistvu jugoslovanske revolucije, zamenjal

nadnacionalni, nadjugoslovanski značaj. Ustava iz leta 1974 je še vedno ohranjala

politično premoč ZKJ. Njen politični monopol ji je omogočal tudi izvajanje

civilnega nadzora nad zvezno vojsko, vendar je imela ta svojo partijsko organizacijo

in v Centralnem komiteju ZKJ kar 15 predstavnikov od 166. V jugoslovanskem

režimu je bila armada instrument legitimnosti. Znano je bilo, da sta od obstoja

političnega sistema odvisni funkcionalnost in obstojnost zvezne vojske (Jelušič,

146—147).13

Tito, vrhovni poveljnik armade, si je vedno prizadeval, da bi vzdrževal njeno

legitimnost. Po njegovi smrti je hotela vojska kar sama prevzeti njegovo vlogo,

zato je vojaška elita ohranjala Titovo karizmo. Vojaška elita oziroma vojaški vrh

si je v osemdesetih letih prizadeval usmerjati politične procese v državi, vendar

pri tem ni bil uspešen. Generaliteta se je zavedala pomena legitimnosti in svoje

odvisnosti od političnega sistema, zato se je rada sklicevala na svoje mesto v

ustavnem sistemu. To sklicevanje na ustavno vlogo ji je preprečevalo, da bi

prevzela oblast v Jugoslaviji. Armada je vplivala na politični sistem v državi,

vendar ga ni hotela odpraviti. Takratne politične razmere so usmerjale predvsem

vojaški vrh k prosrbski hegemoniji. Ne glede na to, da se je vojaški vrh povezoval

z velikosrbskimi silami, so te merile na meje Titove Jugoslavije, kar se kaže leta

13 Dr. Božo Repe je v svoji knjigi Jutri je nov dan, Slovenci in razpad Jugoslavije,

Ljubljana 2002, opisal desetletja pred oboroženimi spopadi v Sloveniji. Poudarek

je na osemdesetih in devetdesetih letih. Politični del je predstavljen nazorno, opis

vojaških spopadov pa je strnjen na nekaj straneh.


20

1991. Velikosrbske težnje so temeljile na nacionalni sestavi vojske, saj so bili v

generalskih vrstah in v častniški sestavi v večini Srbi in Črnogorci.14

ZAKAJ ZMANJŠANA FUNKCIONALNA LEGITIMNOST ZVEZNE

VOJSKE

Dr. Ljubica Jelušič je dokazala, kako se je zmanjševala tudi funkcionalna

legitimnost jugoslovanske vojske. Te ugotovitve so zelo pomembne za spremljanje

njene legitimnosti. Pomembna so spoznanja, kako je prihajalo do napačnih

potez v balkanski različici miru.15

Funkcionalnost oboroženih sil SFRJ je bila za vojsko vedno problematična, saj

jugoslovanski vrh ni hotel sprejeti TO kot enakovrednega dejavnika v oboroženih

silah zvezne države. Zato so bili v armadi vedno bolj nezadovoljni. Vojaški vrh

ni hotel sprejeti dejsta, da se je z ustavo iz leta 1974 prenesla politična moč tudi

na republike in da je tako prišlo do politične decentralizacije. General Kadijević

ni bil edini, ki je zanikal legitimno vlogo TO in republik ter povzdigoval srbstvo

in hegemonizem. Iz eksistenčne stiske vojaške elite je nastala leta 1990 Doktrina

Teritorijalne odbrane Oružanih snaga, kar je v bistvu revizija doktrine splošne

ljudske obrambe in družbene samozaščite.16

Jugoslovanska vojska je bila ohromljena zaradi slabšanja njene socialne, politične

in funkcionalne legitimnosti. To je v vojaškem vrhu povzročalo željo po

uravnoteženju in odpravi pomanjkljivosti.

Dojemanje legitimnosti armade je bistvenega pomena za razumevanje dejstev, ki

so privedla k temu, da je generaliteta sama priklicala svoj razkroj, saj si je vedno

želela imeti, še posebej po razpadu ZKJ, monopol na oblastnem področju. S

tem, ko si je prizadevala rešiti temelj svoje moči, torej Jugoslavijo po svoji meri,

se je morala zbližati s Slobodanom Miloševićem. Njegova moč je usmerila

generaliteto k dejanjem, ki so bila v prid njegovim željam, ne pa vojaški eliti. S

to ugotovitvijo je tudi odkrito dejstvo, kdo je odvzel armadi »PRSTAN«. Zaradi

svojih stisk ga je morala sama ponuditi Miloševiču.

14 V tem odstavku so le deloma povzeta dejstva dr. Ljubice Jelušič. Glej Legitimnost

sodobnega vojaštva, Ljubljana 1997, str. 142—148.15 Balkanska različica miru je moje poimenovanje stanja v družbi, kjer še ni vojne,

vendar se jo pričakuje, saj so nakopičeni mednacionalni problemi vse bolj v ospredju.

V takšnem miru se obujajo miti, legende in predsodki. Humanost in pravo sta vse

bolj v ozadju. Na dan prihajajo stare zamere. Mir postaja celo za množice vse bolj

odveč, zato kličejo k orožju. Takšen mir je preddverje vojne.16 Dr. Ljubica Jelušič je v svojem delu pravilno razumela pomen nove Doktrine o TO,

saj naj bi ta prinesla trajno spremembo v oboroženih silah SFRJ. Pri tej doktrini je


21

CLAUSEWITZEVA VOJNA ALI NOVA VOJNA V SLOVENIJI

Dr. Ljubica Jelušič trdi, da so bile Clausewitzeve vojne17 namenjene utrditvi

oziroma konsolidaciji državne moči, definirane s pomočjo geopolitičnih ciljev,

kot so meje in ozemlje. Nove vojne izhajajo iz razkroja državnih struktur, kar

pomeni, da gre za izgubo legitimnosti političnih isntitucij, pa tudi za razpad

monopola nad organiziranim nasiljem, ki je stoletja pripadal državni strukturi.

Zato naj bi prihajalo do fragmentacije vojsk in policij, organiziranega kriminala

in oblikovanja paravojaških skupin. Nove vojne v Bosni in Hercegovini (1992—

1995), na Kosovu (1998—1999) in v Makedoniji (2001) so potekale na geografsko

omejenih območjih. Na teh majhnih prostorih so se srečevali veliki politični

interesi, vendar je bilo kljub temu mnogo neuspehov pri umirjanju trenj in

spopadov (Jelušič, 2002: 613).

V novih vojnah je bilo težko ločevati med državnimi in nedržavnimi dejavniki.

Prav ta dejstva nas silijo k iskanju odgovorov na vprašanja, kakšna vojna je bila

v Sloveniji. Stališče slovenskih obrambnih in varnostnih sil je bilo, da je vojna

še vedno potekala po modelu Clausewitza, saj je bil interes Slovencev upoštevanje

določene politične usmerjenosti, suverenosti države in človekovih pravic.

Proučevanje Clausewitza nas opozori na dejstvo, da je bil zagovornik defenzive

in da je obramba močnejša zvrst boja z negativnim ciljem (ohranitev) kot napad,

ki je močnejša zvrst boja s pozitivnim ciljem (osvajanje). Iz tega izhaja

Clausewitzeva trditev, da je obrambna oblika vojskovanja močnejša od napadne

oblike.18 V slovenskih obrambnih in varnostnih silah se med osamosvojitveno

vojno ne pojavljajo kriminalni akterji. Po drugi strani pa so bile v spopadu

imel pomembno operativno vlogo načelnik Generalštaba OS (GŠOS) Blagoje Adžić.

Po njegovem ukazu naj bi Doktrino preizkusili od taktične do strateške ravni. V

tem dokumentu je bila določena funkcija TO in JLA v spopadih nizke intenzivnosti.

Zahteva je bila, da preide TO pod enotno poveljstvo, in sicer pod okvir GŠOS. S

tem bi bila odpravljena vloga Predsedstva SFRJ kot poveljnika OS. Prepričan sem,

da je to kopičenje pristojnosti vodenja in poveljevanja v ZSLO in GŠOS še premalo

znano, zato bo treba določena dejstva nazorneje predstaviti, kot je to poskušal

opisati general Martin Špegelj v svoji knjigi Sjećanja vojnika.17 O tej problematiki je pisala dr. Ljubica Jelušič v svojem prispevku z naslovom

Globalnost varnostnih interesov in groženj. Objavljen je bil v reviji Teorija in

praksa, leto XXXIX, št. 4, julij/avgust 2002, Ljubljana 2002. V svojem članku

ugotavlja, da konec 20. stoletja narašča unilaterlizem varnostnih institucij zahodne

civilizacije (Nato/Zahod), pri čemer na podlagi groženj (nevojaške namesto vojaških)

postajajo vse bolj pomembni nevojaški mehanizmi zagotavljanja varnosti. Hkrati

narašča število manjših in srednjih oboroženih spopadov, ki potekajo znotraj držav

in ne več med državami, kot je bilo to v času Clausewitzeve vojne.


22

dokončne blokade oboroženih prodorov enot JLA storjena dejanja ali izražene

težnje, ki so neposredno vplivale na razvoj terorizma (civilne žrtve in civilni

cilji) in pojavljanja različnih groženj. Dejstvo je, da je skušala JLA storiti vse, da

bi uporabila svoje enote v vojašnicah in na komunikacijah v želji, da bi

učinkovito izvajala taktične in operativne postopke tako v pogojih nove vojne

kot v pogojih spopada nizke intenzivnosti.19

Med osamosvojitveno vojno se v Sloveniji začenjajo izražati elementi »nove

vojne«, kar pa bo treba natančneje proučiti.

Vse bolj sem prepričan, da je treba natančneje proučiti doktrino spopada nizke

intenzivnosti. V časopisu Vojno delo, od koder sem povzel ugotovitve generala

Adžića, je objavljen tudi prispevek generala Marijana Kranjca z naslovom

Savremene vojne doktrine — sukob niskog intenziteta oziroma Osnovna

opredeljenja i tipologija savremenih doktrina sukoba niskog intenziteta. Avtor

prispevka je uradno doktrino spopada nizke intenzivnosti kopenske vojske ZDA

predstavil zelo podrobno. V tej doktrini so opredeljena nebojna vprašanja (npr.

diplomatska, politično–ideološka, psihološko–propagandna, ekonomsko–finančna,

znanstveno–tehnološka, policijsko–varnostna idr.) in bojna (npr. vojaške

intervencije, protigverilska, diverzantsko–teroristična, obveščevalno–izvidniška

delovanja) ter operacije.

Na koncu svojega prispevka je general Kranjc zapisal: »Torej, o že preizkušeni

vojaški doktrini, o kateri se lahko, po našem mišljenju, ob novi in razumski

kombinaciji in sintezi poznanih činiteljev ter doziranega oboroženega boja in

ostroumnih nebojnih delovanj, v različnih obdobjih in z različno intenzivnostjo

dosežejo tudi strateški cilji. Enostavno rečeno, spopad nizke intenzivnosti je

18 General Nikola Ljubičić je v podnaslovu Napad in obramba uporabil stališča

Clausewitza do obrambe in napada. Po tolmačenju generala Ljubičića naj bi bil

tudi Clausewitz prepričan o prednosti obrambne vojne, vendar pa mora biti obramba

ofenzivna. General Ljubičić je ta dejsta opisal v svoji knjigi z naslovom Splošni

ljudski odpor, Strategija miru, Ljubljana 1977, str. 120—121.19 Poznavanje bistva spopada nizke intenzivnosti je eden od pogojev za razumevanje

vojne v Sloveniji. Precej nazorno je to sintagmo razložil hrvaški sociolog vojne in

vojske Ozren Žunec v knjigi Rat i društvo, Ogledi iz sociologije vojske i rata, str.

89—97. To sintagmo sem pojasnil na primerih v svojem prispevku v zborniku

CVZD z naslovom Čas pred agresijo in osamosvojitvena vojna v Sloveniji leta 1991,

str. 6—55. Sintagma spopad nizke intenzivnosti mora biti v naslednjih študijah

pojasnjena, saj je ta vrsta »vsiljene« vojne določila, kdaj in kako se bo dosegel

strateški cilj.


23

treba razumeti kot specifičen in najbolj verjetno obliko vojnega spopada v

bodočnosti ...«20

Spopad nizke intenzivnosti je razdeljen na štiri faze in dva tipa, in sicer B ter A.

Začetni tip je milejši (B), ker poudarek ni le na vojaški sili, drugi tip spopada pa

vsebuje vrsto bojnih delovanj, tudi operacij, pri čemer je pomembno predvsem

orožje. Med to doktrino in novimi vojnami je nekaj povezav, kar pa je treba še

raziskati.

Vojskovanje po načrtu A in B sem prvič zasledil v knjigi Smrt Jugoslavije, ki sta

jo napisala Laura Silber in Allan Little. V njunem delu je poudarjeno, da je JLA

izvedla le prvi del načrta.21 Poznavanje teh dejstev je potrebno, da bi razumeli,

zakaj je bilo 26. in 27. junija 1991 tako malo oklepnih sredstev.

Na podlagi prispevka dr. Ljubice Jelušič lahko postavim hipotezo, da se je

zaradi zanikanja pravne države začelo probleme reševati z nasiljem vojaškega

vrha, kar bi lahko imenovali državni terorizem. Zvezna vojska je bila ustanova,

ki je razširila svoje delovanje na zvezne državne in politične mehanizme in

reševala probleme na svoj način. Še vedno pa moramo biti previdni do pojma

nova vojna, saj še niso delovali državni in nedržavni akterji. JLA oziroma vojaški

vrh je imel svoj politični cilj, zato v Sloveniji še niso prevladali kriminalni

dejavniki.

V sklepnem delu mora biti opredeljeno, da je bila vojna v Sloveniji v vseh

pogledih posebna, zato jo je treba pravilno opredeliti in celo redefinirati.

ZATON VOJAŠKE ELITE

V prispevku so predstavljena dejstva, ki dokazujejo, zakaj je bila v Sloveniji

zvezna vojska hitro in nepričakovano poražena. To je bilo obdobje, ko so se

20 Prispevek generala Marijana Kranjca je bil objavljen v časopisu Vojno delo, leto

XLII, št. 5—6/1990, SSNO, Beograd 1990, str. 83.21 Avtorja knjige Smrt jugoslavije sta napisala, da bi moralo biti 5. vojaško območje v

skladu z načrtom B nared, da napade Slovenijo. Elitno 63. padalsko brigado iz

Niša so premestili na letališče v Cerklje. Pripadniki te brigade so imeli natančen

načrt, kaj je treba zavzeti in koga aretirati. Načrt B je predvidel invazijo na Slovenijo

in vojaško zmago nad slovensko TO. Glej str.171. Iz njunega opisa je razvidno, da

je vojaški vrh JLA pri pripravi načrta za agresijo na Slovenijo uporabil temeljna

izhodišča doktrine spopada nizke intenzivnosti. Vprašanje pa je, zakaj je bilo že na

začetku toliko nejasnih improvizacij in zakaj niso upoštevali bistvo te doktrine.

Morda je bilo vse izgubljeno že pri neupoštevanju osnovnih dejavnikov boja in

podcenjevanju nasprotne strani v spopadu (TO in milice ... idr.).


24

slovenske obrambne in varnostne sile ob podpori ali povezavi drugih struktur in

prebivalstva okrepile na taktični in strateški ravni.

Zaton vojaške elite je pregledno predstavljen v zaključni nalogi22 brigadirja mag.

Viktorja Krajnca z naslovom Organizacija in značilnosti vodenja in poveljevanja

v pripravah in v vojni za Slovenijo 1991. Že iz hipoteze, ki jo povzemam iz

naloge, je razvidna pripravljenost Slovenije, da s svojo strategijo porazi strategijo

vojaškega vrha JLA. Hipoteza, ki je v nalogi strokovno in pregledno obdelana, je

predstavljena v celoti.

»Organizacija obrambnih priprav in sistem vodenja in poveljevanja sta se v

procesu osamosvajanja prilagajala takratnim razmeram, potrebam in možnostim.

Uspešno in učinkovito organizacijo vodenja in poveljevanja med vojno 1991 za

samostojno Slovenijo lahko pripisujemo pravočasnim organizacijskim pripravam

na odpor ter usklajenemu in enotnemu sodelovanju vseh subjektov odločanja.

Pri tem se izpostavlja posebno pomembna vloga Republiške koordinacijske skupine

in vloga pokrajinskih koordinacijskih podskupin, ki so uspešno usklajevale vse

obrambne aktivnosti TO, policije in subjektov civilne obrambe. Vodenje in

poveljevanje je bilo organizirano in se je izvajalo tako na strateški, operativni in

taktični ravni. Vse to uspešno organiziranje in delovanje pa je v precejšnji meri

tudi posledica dobro organiziranih obrambno-varnostnih priprav vseh družbenih

subjektov in osveščenosti ljudi v preteklosti.« (Krajnc, 2000: 2)

V Sloveniji so bili izpeljani najpomembnejši strateški postopki že pred napadom

(delna mobilizacija in koncentracija ter razvoj in razporeditev, struktura vodenja

in poveljevanja v povezavi s koordinacijo, logistična oskrba idr.), zato je bilo

notranjim in zunanjim (vpadnim!) enotam JLA onemogočeno, da bi izvedle

strateško ali operativno presenečenje. Ves obrambni potencial Slovenije je bil od

nastajanja in dokončnega oblikovanja Manevrske strukture narodne zaščite

(MSNZ) v strateški pripravljenosti. Takšna predvidevanja so vključevala taktiko,

ki so jo morali upravičiti v bojnih delovanjih. Taktični postopki so se nato

preoblikovali v operativne, s čimer se je uresničeval strateški cilj vojne.

Izoblikovano vodenje in poveljevanje na vseh ravneh, kar je dokazal brigadir

mag. Krajnc, sta preprečila zaskrbljenost ali celo zmedo obrambnega sistema

Republike Slovenije. V koordinacijskih skupinah in enotah TO ter milice je bil

22 Zaključna naloga je bila napisana leta 2000, pred koncem šolanja na generalštabnem

programu, znotraj Poveljniško-štabne šole Centra vojaških šol.


25

upoštevan nelinearen in asimetričen položaj,23 saj so se razmere nenehno

spreminjale. To je določalo spremenljivost postopkov v različnih oblikah bojnega

delovanja, dokler niso dosegli strateških ciljev. Nasprotna stran ni upoštevala

nepredvidljivosti, ker je imela že pri strateški odločitvi premalo informacij. Pri

pretoku informacij in povelij je strateška raven v Beogradu naredila veliko napako

strateškega obsega, ki je ni bilo mogoče popraviti. Prepričan sem, da v Štabu

vrhovnega poveljstva in v Generalštabu OS niso vedeli za model oziroma sistem

koordinacije, poveljevanja — kontrole in korekcij v oboroženih silah Slovenije.

Nasprotna stran v spopadu bi morala dobro poznati razmere v Sloveniji vsaj od

sredine leta 1990.

Brigadir mag. Krajnc je dokazal tako pomen ustvarjanja obrambnih sil Slovenije

kot tudi pomen nekaterih pomembnih zakonskih aktov in mnogih dokumentov,

ki so bili sprejeti pred napadom. Nazorno je prikazal sistem vodenja in

poveljevanja, ki se je pokazal za učinkovitega, saj so tako dosegli načrtovane

cilje.24 Posebnost v vodenju in poveljevanju, kombiniranem s koordinacijo na

državni in pokrajinski ravni, je omogočala nemoteno uporabo enot in neprestano

blokiranje nasprotne strani v spopadu. Druga stran se zaradi blokad na

komunikacijah ni mogla ustrezno in pravočasno premikati, izvajati manevrov in

se koncentrirati. Ker nasprotna stran ni mogla popravljati zamujenih in napačnih

postopkov, je vse bolj izstopal strateški preobrat v enotnem operativnem prostoru.

Napake v vodenju in poveljevanju, predvsem v vojaškem vrhu JLA, so hitro

prehajale iz stanja popolnega reda v nered in nato v kaos.25 Vzrok za tako stanje

je bila neprimerna strateška zamisel, načrtovana že pred napadom. Na teh

dejstvih temeljijo značilnosti teritorialne vojne, kakor si jo je zamišljal general

Špegelj pred napadom enot JLA na Slovenijo in Hrvaško.

General Kolšek je v svojem že navedenem delu poudaril dejstvo, ki je bilo

usodno za učinkvitost vodenja in poveljevanja v enotah in poveljstvih JLA. Razvoj

23 Med predstavitvijo dejstev iz zaključne naloge brigadirja mag. Viktorja Krajnca sem

uporabil članek Darka Bandule iz revije Hrvatski vojnik (lipanj/junij 2000) z

naslovom Predvidivost i nepredvidivost u vojnim operacijama.24 Brigadir mag. Krajnc je opisal vodenje in poveljevanje v TO Republike Slovenije.

Njegov opis je predstavljen nazorno in sistematično, razvidno je, katere obrambne

in varnostne strukture so bile v sistemu, kjer je delovalo vodenje in poveljevanje na

treh ravneh. Ravni vodenja in poveljevanja so bile strateška, operativna in taktična.

Glej str. 18—29.25 V tej opombi bi rad opozoril na delo Draga Jančarja Konec tisočletja, Račun

stoletja, v katerem je na straneh od 112 do 127 opisal potek vojne v Sloveniji leta

1991. Zanj je glavni krivec za vojno jugoslovanska generaliteta oziroma jugoslovanska

generalska hunta (str. 124).


26

dogodkov je že prvi dan pokazal, da je Štab vrhovnega poveljstva nalogo načrtoval

nerealno (agresijo na Slovenijo — op. K. N.) in da ni pričakoval takšnega odziva

Slovencev (Kolšek, 2001: 182). Tudi njegov pomočnik za pravne in politične

zadeve, polkovnik dr. Vaso Predojević, je ugotovil, da poveljevanje ni učinkovito,

saj je poveljstvo 5. vojaškega območja zajela panika, kajti starešine niso bili

seznanjeni z odhodom svojih (Predojevič, 1997: 98). Za enote JLA je bilo

nestrokovno in neodgovorno poveljevanje usodno.

Ker je vojaški vrh načrtoval in izvedel agresijo na temelju asimetrične vojaškemoči, ki jo je izrabil v svojo korist, in linearne zamisli (brez predvidenih zapletov),ni imel nikakršnih možnosti, da bi uporabil frontalen način ali drugo učinkovitoobliko napada na podlagi ustrezne koncentracije in razporeditve sil. Politični invojaški vrh sta preslabo proučila razmere v Sloveniji. Drugače bi bilo, če bipoznali vsaj vsebino Deklaracije o suverenosti Republike Slovenije, ki jo jeslovenska skupščina sprejela 2. julija 1990. V njej je bilo zapisano, da zveznizakoni in drugi zvezni predpisi v Sloveniji veljajo le, če niso v nasprotju zrepubliško ustavo in zakoni. Dobro bi bilo, če bi proučili Pariški memorandumo jugoslovanski krizi in namerah Republike Slovenije (Pariz, 21. 11. 1990)26 terzakone Republike Slovenije (npr. o obrambi in vojaški dolžnosti), ki so bili

sprejeti leta 1991.

SOMRAK GENERALOV

Vojaški vrh se ni hotel ukvarjati z urejanjem notranjih odnosov v državi (npr.

konfederalna zveza, vključevanje Jugoslavije v evropske integracijske procese ...

idr.), zato je bilo najprej objavljeno plebiscitarno gradivo in nato 23. novembra

1990 izveden še plebiscit. Uresničitev želje, izražene na plebiscitu, je bila povod

za agresijo, ki jo je vojaška elita že dolgo načtrovala. Slovenska strategija je

premagala strategijo generalov. Zanimivo je dejstvo, kako malo se je vojaški vrh

naučil od svojih vojaških strategov. General Nikola Ljubičić je v delu Splošni

ljudski odpor zapisal: »Ko je Lenin analiziral Clausewitzevo teorijo bitke, je

postavil povsem nasprotno tezo. Po njegovem je treba operacije zavlačevati vse

dotlej, dokler ne postane sovražnikovo moralno stanje tako slabo, da branilec

lahko zada odločilen udarec. Ta udarec pa mora biti usklajen s ciljem, ki ga

želimo doseči.« (Ljubičić, 1977: 118—119) To se je agresorju leta 1991 zgodilo

tudi v Sloveniji, saj so naše obrambne in varnostne sile obvladovale čas in

prostor.

Vojna v Sloveniji je dokazala, da generali nanjo niso bili pripravljeni. Nič niso

pomagale grožnje generala Adžića, še manj grožnje generala Negovanovića.

26 Dokument je objavljen v knjigi Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega

leta v besedi in sliki, str. 163—164.


27

Razmere so bile za generalski vrh tako zaskrbljujoče, da je prišel le dan po

premirju, 29. junija 1991, v Ljubljano general Rašeta, da bi s slovenskim vodstvom

uskladil pogoje premirja. V pogajanjih je zahteval deblokado vojašnic in oklepnih

kolon ter možnost njihovega premika v poljubni smeri. Slovenska stran je

predlagala, naj se oklepne kolone in vojaki umaknejo v najbližje vojašnice. V

tem času je general Negovanović, načelnik protiobveščevalne službe,27 ukazal

Sloveniji, da do naslednjega dne do 9. ure konča vse aktivnosti (Repe, 2002:

296). Kljub grožnjam se je slovensko osamosvajanje nadaljevalo, saj so bili za to

dani vsi vojaški pogoji, od taktičnih do strateških.

V knjigi Smrt Jugoslavije je na koncu poglavja o vojni v Sloveniji napisano:

»Izkušnja s Slovenijo je JLA strla srce. Desetdnevni spopad je končala ponižana

doma in na tujem ter očrnjena pred vsem demokratičnim svetom. In kar je

ključnega pomena — ko se je JLA v tednih, ki so sledili, odpravila na vojno na

Hrvaškem, je njen umik iz Slovenije pomenil, da tega ne more več počenjati v

prepričanju ali celo s pretvarjanjem, da brani celovitost Jugoslavije. Od takrat

dalje je preoblikovanje JLA v srbsko vojsko skokovito napredovalo.« (Silber/

Little, 1996: 183)

IN TAKO MINE SLAVA SVETA

Borisav Jović je 31. decembra 1991 zapisal, da so po seji predsedstva v kabinetu

sedeli Jugoslav, Sejdo, Veljko Kadijević in on. Nato Jović zapiše tako: »Nenadoma

nam Veljko pove, da se je odločil odstopiti. Iz zdravstvenih razlogov. Pravi, da je

to njegova dokončna odločitev in da nam bo po novem letu dal tudi pisno

potrdilo.« (Jović, 1996: 413)

8. maj 1992

Sprejeta je bila odločitev o sprejemu odstopa načelnika Generalštaba oboroženih

sil Jugoslavije generala Blagoja Adžića.

8. maja je bil sprejet odlok o prenehanju vojaške službe in o upokojitvi nekaterih

generalov in admiralov. To so bili:

— generalpolkovniki: Života Avramović, Andrija Rašeta, dr. Nikola Čubrilo,

Slavoljub Ðokić, Dušan Uzelec in admiral Mile Kandić;

27 General Marko Negovanović je bil med vojno v Sloveniji član Štaba vrhovnega

poveljstva OS SFRJ. Zadolžen je bil za politično delo v ZSLO. Glej knjigo: Ilija

Radaković, Besmiselna YU ratovanja, Beograd 1997, str. 75. Tudi Borisav Jović je

v svojem delu Zadnji dnevi SFRJ, Ljubljana 1996 v 165. opombi, na 381. strani

zapisal, da je bil general Negovanović član Štaba vrhovnega poveljstva, zadolžen za

idejno delo.


28

— generalpodpolkovniki: Milan Ružinovski, Živan Mirčeta, Marko Negovanović,

Branko Stanković, Tihomir Grujić, Špiro Niković, Dragutin Ðurković;

— viceadmiral Miodrag Jokić;

— generalmajorji: Aleksandar Vasiljević, Jovan Pavlov, Simeon Tumanov, Matej

Pehar, Dušan Merzel, Rajko Lapić, Dušan Koturović, Slobodan Mikić,

Milan Pujić, dr. Branislav Popović, Radovan Ðurić, Jovan Šupić, Milan

Aksentijević, Savo Janković, Zoran Kostovski, Ratko Miličević, Dragoje

Vasović, Ante Karanužić, Branislav Kuzmanović, Miloš Baroša, Vojislav

Ðurđevac, Muhamed Fetahagić, Mirko Nikolovski in Jovan Popović. Skupaj

38 (Jović, 444).

LITERATURA IN VIRI

— Blagoje Adžić: Dalja izgradnja jedinstvenih oružanih snaga i jačanje

mirnodopskog dijela JNA, naše strateško opredeljenje, v: Vojno Delo, št. 5-5/

1990, leto XLII, SSNO, Beograd 1990.

— Elen Arveler (org. Helene Ahrweiler): Politička ideologija vizantinjskog

carstva, Zavod za izdavačku delatnost Filip Višnjić, Beograd 1988.

— Dušan Bilandžić: Propast Jugoslavije i stvaranje moderne Hrvatske, AGM

Zagreb, Zagreb 2001.

— Stane Brovet: Prihodnost pripada Jugoslaviji, Ustaviti razprodajo države, v:

Narodna armija, št. 2686, leto XLV, Beograd 4. 1. 1991.

— Stane Brovet: Enote JLA bodo ostale v Pakracu do normalizacije razmer, v:

Narodna armija, št. 2695, leto XLV, Beograd 7. 3. 1991.

— Dan prej (skupina avtorjev), ČZP Primorske novice, d. o. o., Koper, Ljubljana

1994.

— Davor Domazet – Lošo: Kako je pripremana agresija na Hrvatsku ili

preoblikovanje JNA u srbsku imperijalnu silu, Hrvatski vojnik, št. 26, leto VII,

avgust 1997.

— Janez Drnovšek: Moja resnica, Jugoslavija 1989 – Slovenija 1991, Založba

Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.

— Erl: Tvorci moderne strategije, Vojna biblioteka, Klasici, Beograd 1952 (v

originalu: Edited by Edward Mead Earle: Makers of Modern Strategy, Military

Thought from Machiavelli to Hitler, Princeton University 1952).

— Erich Fromm: Anatomija ljudske destruktivnosti, prva in druga knjiga,

Naprijed, Zagreb 1978.

— David Ewen: Enciklopedija glasbenih umetnin, druga knjiga, Državna založba

Slovenije, Ljubljana 1974.

— Anton Grizold: Oblikovanje slovenske nacionalne varnosti, v: Razpotja

nacionalne varnosti, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1992.


29

— Anton Grizold (urednik): Perspektive sodobne varnosti, Fakulteta za družbene

vede, Ljubljana 1998.

— Drago Jančar: Konec tisočletja, račun stoletja, Založba Mladinska knjiga,

Ljubljana 1999.

— Janez Janša: Premiki, nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992,

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1992.

— Ljubica Jelušič: Legitimnost sodobnega vojaštva, Fakulteta za družbene

vede, Ljubljana 1997.

— Ljubica Jelušič: Globalnost varnostnih interesov in groženj, v: Teorija in

praksa, Fakulteta za družbene vede, št. 4, leto XXXIX, julij/avgust 2002.

— Boris Jež: YU, nikoli več? Bela knjiga o razpadu Jugoslavije, Založba Slon,

Odmevi časa, Ljubljana 1994.

— Borisav Jović: Zadnji dnevi SFRJ, odlomki iz dnevnika, Slovenska knjiga,

Ljubljana 1996.

— Veljko Kadijević: Moje viđenje raspada, Politika, Beograd 1993.

— Miroljub Kljajić: Teorija sistemov, Moderna organizacija, FOV Kranj, Kranj

1994.

— Lado Kocjan: Doktrina in strategija splošne ljudske obrambe – Teritorialna

obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot del oboroženih sil,

v: Vojstvo, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, št. 5, Kranj 1999.

— Konrad Kolšek: Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji,

Založba Obzorja, Maribor 2001.

— Viktor Krajnc: Organizacija in značilnosti vodenja in poveljevanja v pripravah

in v vojni za Slovenijo 1991, Ljubljana 2000 (zaključna naloga v PŠŠ —

generalštabni program).

— Marijan Kranjc: Savremene vojne doktrine — sukob nizkog intenziteta oziroma

Osnovna opredeljenja i tipologija savremenih doktrina sukoba niskog intenziteta,

v: Vojno delo, leto XLII, št. 5-5/1990, SSNO, Beograd 1990.

— Dušan Kveder – Tomaž: Teritorialna vojna, v: Dušan Kveder – Tomaž: O

osvobodilni vojni, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975.

— Miroslav Lazanski: Vse oborožene formacije, ustanovljene zunaj enotnih in

z ustavo SFRJ določenih oboroženih sil, bodo razorožene (intervju z zveznim

sekretarjem za ljudsko obrambo, generalom armade Veljkom Kadijevićem), v:

Narodna armija, št. 2682, leto XLV, 6. 12. 1990.

— Nikola Ljubičić: Splošni ljudski odpor/Splošna ljudska obramba Strategija

miru, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977.

— Andrej Lovšin: Skrita vojna, Spopad varnostno-obveščevalnih služb 1990–

1991, Alpe avto, d. o. o., Mladinska knjiga, Ljubljana 2001.

— Branko Mamula: Odbrana malih zemalja, Vojnoizdavački i novinski centar,

Beograd 1988.


30

— Branko Mamula: Savremeni svijet i naša odbrana, Vojnoizdavački zavod,

Beograd 1985.

— Branko Mamula: Slućaj Jugoslavija, CID, Podgorica 2000.

— Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki (skupina

avtorjev), Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1991.

— Viktor Meier: Zakaj je razpadla Jugoslavija, ZPS, d. o. o., Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana 1996.

— Janez Menart: Slovenec v Srboslaviji, Knjižna zadruga Ljubljana, Ljubljana

2001.

— Miloš Mikeln: Nove meje slovenske svobode, Esej o miselnosti, narodni in

družbeni, pri Slovencih, Knjižna zadruga Ljubljana, Ljubljana 1997.

— Karlo Nanut: Delovno gradivo za poučevanje vojaške zgodovine in vojnih

veščin v šolah CVŠ, Ljubljana 1999—2000.

— Karlo Nanut: Osamosvojitvena vojna na Slovenskem v letu 1991, v: Vojna

za Slovenijo 1991, Vojaška zgodovina, Generalštab Slovenske vojske, Center za

vojaškozgodovinsko dejavnost, št. 2/01 (4), letnik 2, Ljubljana 2001.

— Karlo Nanut: Čas pred agresijo in osamosvojitvena vojna v Sloveniji leta

1991, v: Priprave na vojno 1991, Vojaška zgodovina, Generalštab Slovenske

vojske, Center za vojaškozgodovinsko dejavnost, št. 1/02 (5), letnik 3, Ljubljana

2002.

— Karlo Nanut: Struktura in dinamika osamosvojitvene vojne, v: Slovenska

osamosvojitev 1991, Pričevanja in analize, Državni zbor Republike Slovenije,

Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2002 (simpozij v Brežicah od

21. do 22. junija 2001).

— Mirjana Nastran – Ule: Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično

središče, d. o. o., Ljubljana 1992.

— Neka pitanja i problemi rukovođenja i komandovanja OS SFRJ (skupina

avtorjev): Vojnoizdavački zavod, Beograd 1982.

— Jovo Ninković: Teorijske osnove operatike, Vojnoizdavački zavod, Beograd

1985.

— George Orwell: 1984, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984.

— Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918—1992, Nastanek, razvoj ter razpad

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa, Koper 1995.

— Pravilo o planiranju razvoja oružanih snaga SFRJ u miru i Metodologija za

izradu planova (prečiščeno besedilo), Savezni sekretarijat za narodnu odbranu,

Beograd 1990.

— Ilja T. Radaković: Besmiselna YU ratovanja, Društvo za istinu o antifašističkoj

borbi 1941—1945, Beograd 1997.

— Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1991—1995 (skupina avtorjev), Naklada

Jesenski i Turk (za Hrvatsko) in Dani (BiH), Zagreb-Sarajevo 1999.


31

— Božo Repe: Jutri je nov dan, Slovenci in razpad Jugoslavije, Modrijan,

Ljubljana 2002.

— Dimitrij Rupel: Skrivnost države, Spomini na domače in zunanje zadeve

1989—1992, Delo — Novice, Ljubljana 1992.

— Vaso Predojević: U procjepu, Dnevničke zabeliješke o razbijanju Partije,

Armije i Države, DAN GRAF, Beograd 1997.

— Smiljan Samec: Operne zgodbe, Vodnik po domačem in tujem opernem

svetu, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.

— Laura Silber/Allan Little: Smrt Jugoslavije, CO LIBRI, Ljubljana 1996.

— Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki,

Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1991.

— Strategija opštenarodne odbrane i društvene samozaštite SFRJ, Sekretarijat

za narodnu odbranu, Beograd 1987.

— Strategija oružane borbe, Sekretarijat za narodnu odbranu, Beograd 1983.

— Stazama revolucije, Zbornik tekstova o revolucionarnim tradicijama naroda

i narodnosti SFR Jugoslavije, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, Politička

uprava, Beograd 1988.

— Sun Cu, Umetnost vojne, Založba Amalieti, Ljubljana 1996.

— Martin Špegelj: Sjećanja vojnika, Nakladnik, Zagreb 2001.

— Študije o etnonacionalizmu: Zbornik, izbral in uredil Rudi Rizman, Študijska

organizacija Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1991.

— Rajko Tanasković: Uvod u teoriju operacije opštenarodnog odbrambenog

rata, Vojnoizdavački zavod, Savremena vojna misao, Beograd 1977.

— A. Svečin: Strategija, Vojna biblioteka, Inostrani pisci, Vojno delo, Beograd

1956.

— Tariq Ali: Spopad fundamentalizmov, križarstvo, džihad in modernost, v:

časopis Delo, 11. 10. 2002.

— Zdravko Tomac: Zločin bez kazne, MATRIX CROATICA – Trst/Zdravko

Tomac – Zagreb, Zagreb 1999.

— Vasilios Tatakis: Bizantinska filozofija, Bizantinska srednjeveška misel,

Mohorjeva družba, Celje 2001.

— Ustav Socijalističke federativne republike Jugoslavije sa ugrađenim

amandmanima, Novinsko-izdavačka radna organizacija Zaštita rada, Beograd

1988.

— Ustava socialistične republike Slovenije, Center za samoupravno normativno

dejavnost, Ljubljana 1974.

— Dušan Višnjić: Pojam oružane borbe, Vojnoizdavački i novinski centar,

Beograd 1988.

— Vladimir Vodušek: Dosje 1989—1996, Tretja balkanska vojna, Založba Slon,

Ljubljana 1996.


32

— Aleksandar Vojinović: O narodnom ratu, Vojnoizdavački zavod JNA »Vojno

delo«, Beograd 1960.

— Vojna enciklopedija, Vojnoizdavački zavod Beograd, 8. knjiga, Beograd 1974.

— Vojni leksikon: Vojnoizdavački zavod, Beograd 1981.

— Vojno delo, Opštevojni teorijski časopis, Savezni sekretarijat za narodnu

odbranu, št. 5-6/1990, leto XLII, Beograd 1990.

— France Vreg: Demokratizacija družbe in obrambe, v: Razpotja nacionalne

varnosti, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1992.

— D. Vukčević: Resnica o štabu vrhovnega poveljstva, v: Narodna armija, leto

XLV, št. 2698, Beograd 28. 3. 1991.

— Zakon o obrambi in zaščiti: 6. april 1991, št. 15, leto XLVIII.

— Warren Zimmermann: Izvor pogube, Jugoslavija in njeni uničevalci, Zadnji

ameriški veleposlanik pripoveduje, Kaj se je zgodilo in zakaj, Založba Mladinska

knjiga, Ljubljana 1998.

— Zgodovina krščanstva (skupina avtorjev): Državna založba Slovenije, Ljubljana

1992.

— Ali H. Žerdin: Generali brez kape, Čas odbora za varstvo človekovih pravic,

Krtina, d. o. o., Ljubljana 1997.

— Ozren Žunec: Rat i društvo, Ogledi iz sociologije vojske i rata, Naklada

Jesenski i Turk, Hrvatsko sociološko društvo, Zagreb 1998.


33

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991,

1. del, Ljubljana, 26. in 27. november 2002

Brigadir v pokoju Janez J. Švajncer

VZROKI MNOŽIČNEGA ODPORA V VOJNI ZA SLOVENIJO 1991

Slovenija je po oboroženem nastopu zvezne vojske in policije od 27. junija do 7.

julija 1991, ko so se po podpisu Brionske deklaracije sovražnosti dokončno

končale, branila svojo suverenost. To je bil glavni razlog za oborožen odpor nove

slovenske države in njenega prebivalstva.

Najpomembnejši razlog za odpor moramo natančneje opredeliti, saj gre za več

dogodkov. Prvi je bil politični, saj je bila razglasitev samostojne Republike Slovenije

predvsem politično dejanje. Za slovensko osamosvojitev in obrambo samostojnosti

niso bili nič manj pomembni ekonomski razlogi. S prepovedjo uvoza iz Slovenije

in s prekinitvijo gospodarskih stikov s Slovenijo je Srbija Slovenijo že pred

osamosvojitvijo izločila iz skupne države. K ekonomski samostojnosti jo je prisilila

že pred slovensko politično samostojnostjo. Gospodarstvo, politika in država so

v sodobnem svetu povezani, tako sta slovenska samostojnost in njena obramba

pomenili tudi zaščito interesov slovenskega gospodarstva in prebivalstva.

Slovenci smo leta 1991 z obrambo slovenske samostojnosti branili tudi svojo

lastnino. Slovenija in državno vodstvo se nista strinjala o namenjanju denarja za

nerazvite in o nejasnih poteh odtekanja denarja v glavno mesto in v južni del

skupne države. Pri tem ni šlo za konkretne številke in primerjave med tem, kar

je Slovenija dajala, in tem, koliko je na skupnem trgu dobivala, pač pa za

občutek ogroženosti, ki ga najbolje razlaga psihologija pri opredelitvi odnosov

moje in tvoje. Dajanje, ki ni bilo posledica prostovoljnih trgovskih in gospodarskih

odnosov, je bilo eno temeljnih političnih vprašanj prebivalstva Slovenije.

Nova velikosrbska država je hotela vedno več. Tudi tako si je bilo namreč mogoče

razlagati nove politične tokove v Beogradu.

Pomembna razloga za obrambo slovenske suverenosti sta bila tudi kultura in

šolstvo. Napovedovanje vrnitve nove velikosrbske jugoslovanske države je bilo

neposredna grožnja slovenski nacionalni kulturi, predvsem tistemu delu, ki

temelji na jeziku. Slovenci smo zaradi zgodovinskih izkušenj na to zelo občutljivi.

Grožnja slovenskemu šolstvu so bila skupna učna jedra, ki so z jugoslovanskim

34

unificiranjem hotela vplivati na slovensko domovinsko zavest. Čeprav so bila z

odporom deloma zavrnjena, so kljub temu ostala kot grožnja.

Politične razloge bi lahko še natančneje analizirali in prišli do jasnejših razlag.

Javnost je na prvo mesto postavljala tako imenovano demokratizacijo sistema in

življenja. Pri sistemu je bila pomembna želja po enakopravnem, organiziranem

izražanju in delovanju političnih usmeritev, šlo je za večstrankarski sistem, pri

demokratizaciji pa za strah pred poseganjem v človekove pravice in svoboščine.

Sprožil ga je proces JLA proti tako imenovani četverici. Čeprav še danes ne

vemo, kaj se je takrat zares dogajalo, je javnost vojaško sojenje slovenskim

oporečnikom razumela kot napad na politično drugačnost in grožnjo demokraciji.

Po končani obrambi slovenske samostojnosti je postalo pomembno tudi tisto, za

kar se je Slovenija borila in so bili njeni prebivalci pripravljeni braniti z orožjem.

To velja predvsem za dve pomembni vprašanji, in sicer za odnos do slovenske

samostojnosti in do vrednotenja slovenske zgodovine.

Z referendumom o samostojnosti so se Slovenci odločili za samostojno državo.

Tudi dodatek k referendumskemu vprašanju o možnostih poznejšega povezovanja,

kar so nekateri ocenjevali kot izdajo referendumske zamisli,1 ni mogoče razlagati

kot napoved o ponovni vključitvi Slovenije v kakršno koli zvezo, s katero bi se

Slovenija odrekla svoji suverenosti deloma ali v celoti. Nasprotno, referendumsko

vprašanje je bodočo Slovenijo, o kateri smo glasovali, zelo jasno opredeljevalo

kot samostojno in neodvisno državo. To je bil tudi glavni razlog, zaradi katerega

smo se Slovenci odločili za odhod iz jugoslovanske zvezne države. Če bi decembra

1990 v referendumu zapisali, da nas naši voditelji peljejo iz ene zveze v drugo,

torej iz zveze jugoslovanskih republik v zvezo evropskih držav, takega

referendumskega izida zanesljivo ne bi bilo. Kakšen smisel ima osamosvojitev,

če gospodarja le zamenjaš in je ta še večji, močnejši, mogočnejši in glede na

zgodovinske izkušnje Slovencev skrajno sovražen, celo genociden!

To ni več razpravljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, to je dejstvo, ki referendum

o samostojni Sloveniji opredeljuje kot zavajanje.

Tako po napadu JLA in zvezne milice poleti 1991 Slovenci nismo branili svoje

samostojne prihodnosti, temveč pot k novim gospodarjem. Meje z Avstrijo in

Italijo bomo ukinili, to sta državi, ki sta v stoletnem odnosu do Slovencev jasno

pokazali svoja stališča, in še zdaj vsak dan dokazujeta, kaj jima pomenimo, z

odnosom in izginjanjem Slovencev pa napovedujeta, kaj lahko od njiju

pričakujemo.

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL

35

Naši voditelji so nam ob referendumu in obrambi slovenske samostojnosti

zamolčali prevrednotenje zgodovine.

V drugi svetovni vojni je bil slovenski narodnoosvobodilni boj del velike

protifašistične koalicije, v kateri so bile Poljska, Velika Britanija, Francija, Belgija,

Norveška, Sovjetska zveza, Združene države Amerike in druge države. S porazom

Italije in Nemčije sta bila poražena fašizem in nacizem, v zasedenih državah pa

tudi kvizlingi. Fašizem, nacizem, okupatorji in kvizlingi so imeli negativen

predznak. To je zgodovinsko dejstvo, ki ga tudi svet ne more spremeniti, čeprav

dokazuje, da so bila dejanja zmagovalcev tudi sporna.

Z odločitvijo o samostojni Sloveniji in z njeno obrambo leta 1991 smo izglasovali

in ubranili tudi prevrednotenje zgodovine. Iz tako imenovane sprave, ki bi pobitim

kvizlingom lahko vrnila le človeško dostojanstvo, ki pripada vsem mrtvim, je

nastalo politično in etično enačenje kvizlingov z borci za svobodo. Pri tem ni šlo

za davno preteklost, temveč za preteklost kot vzrok sodobnih razhajanj. Slovenija

je postala politično razdeljena in pojavila se je nestrpnost, kot je ni poznala od

vojne naprej.

Uvod lahko sklenemo s preprostim povzetkom.

Temeljni vzrok opredelitve Slovencev za samostojno slovensko državo in njeno

oboroženo obrambo leta 1991 je bila torej jasna predstava Slovencev o tem,

kakšna bo država, za katero glasujejo in tvegajo življenja, in ne realna predstava

o samostojnosti in neodvisnosti.

Država, za katero smo glasovali na plebiscitu decembra 1990 in smo jo bili za

ceno življenj pripravljeni braniti poleti 1991 v vojni za Slovenijo, je bila posledica

želja in ne realnost, ki so jo napovedovali nekateri dogodki.

Ali sta bili krivi naivnost in nesposobnost analize stanja, da nismo videli in

razumeli, kaj nam pripravljajo? Danes ugotavljamo, da so nekatera takratna

znamenja že napovedovala poznejši razvoj in usmeritev k novim gospodarjem,

toda verjetno bi bilo za takšne odgovore treba poiskati pomoč v psihologiji.

Očitno je v človeški naravi, naj gre za posameznika ali narode, da hoče verjeti,

kar si želi, in ne, kar je res, pa naj bo to še tako očitno.

ZGODOVINSKO IZROČILO

Navedeni politični, gospodarski, kulturni, izobraževalni in drugi razlogi, ki so

opredeljevali odnos in motiviranost Slovencev pri odločitvi za samostojno državo

in njeno obrambo, imajo tudi pomembno zgodovinsko vzporednico. To je


36

zgodovinsko izročilo kot razlog za oboroženi boj pri varovanju samostojnosti in

kot razlog za način oziroma taktiko boja.

Z vidika šolskega izobraževanja in zgodovinskega proučevanja je zgodovina

vedno nekaj odmaknjenega in daljnega, nekaj, kar pripada in ostaja v preteklosti.

Z vidika izročila je zgodovina povsem drugačna. Kot izročilo se spremeni v

sporočilo. Preteklost so le korenine sedanjosti in ni odmaknjena ali nekaj, kar ne

sega v naš čas.

Izročila preteklosti se prenašajo iz roda v rod. Bolj je preteklost odmaknjena,

bolj zamegljeno in nekonkretno postaja izročilo, kljub temu pa ostaja njegova

glavna misel enako živa in neposredna. Zato je zgodovina vojn, zlasti obrambnih

in osvobodilnih, načrtno temeljna prvina vseh nacionalnih zgodovin. Z vidika

nacionalne samozavesti je nujna. Z njo državni sistem spodbuja in ohranja tisto,

kar živi med ljudstvom že kot izročilo. To lahko zelo jasno prepoznamo v vsaki

državi posebej.

Pri obrambi slovenske države leta 1991 ni moglo biti drugače. Obramba slovenske

suverenosti je bila najpomembnejša, zato se je oblikoval stereotip, ki ga večkrat

slišimo v slovesnih govorih in na proslavah, da smo bili pri obrambi domovine

vsi Slovenci za, enotni kot nikoli prej in pozneje.

Da bi lahko vedeli, ali je bilo res tako, bi morala vojna trajati dlje in intenzivneje.

Potem tudi prikrivanje resnice, kot na primer leta 1991, ne bi pomagalo in bi

prišla v javnost sporna dejstva, ki za samostojno Slovenijo in oboroženo obrambo

njene suverenosti niso pomenila nič dobrega.

Podoba, ki si jo ustvarjamo o vojni za Slovenijo, je pri iskanju odgovorov na

vprašanja o enotnosti skoraj idealna in v nasprotju z izročilom preteklosti.

Za našo zgodovino je značilna podrejenost in pokornost tujcem.

Tukajšnji prebivalci so bili stoletja pred našim štetjem pod oblastjo keltskih

osvajalcev. V prvem stoletju pred našim štetjem so novi gospodarji postali Rimljani.

Čas Karantanije in Karniole je bilo obdobje državne samostojnosti, vendar zelo

kratko. Najprej smo bili pod Bavarci, nato pod frankovsko državo, v nekaj

stoletjih pa smo izgubili vse elemente nacionalne suverenosti. Slovenstvo je

ostalo le kot jezik. Germanski pritisk s severa in romanski z zahoda sta naše

ozemlje nenehno zmanjševala in sledi ostankov slovenskih krajevnih imen daleč

na severu in zahodu so danes skoraj neverjetne.


37

Ta nenehni pritisk tujih gospodarjev je pustil sledove. Postal je stalnica pri

oblikovanju slovenskega značaja. Večina prebivalstva je sprejela podrejenost kot

način življenja in razmišljanja. Poskusi manjšine slovenskega naroda, da bi breme

odvrgli, so se vedno končali s porazi. K temu je pripomogla tudi večina

prebivalstva, ki je bila predana tujim gospodarjem oziroma njihovim ciljem.

Zaradi turških napadov v 15. in 16. stoletju je prišlo do največjih izbruhov

nezadovoljstva. Kmečki upori in vojne so imeli skupno socialno ter narodno

idejo, lahko pa je narodna ideja, in sicer upor kot posledica slovenskega odpora

proti tuji gospodi, na prvem mestu in socialna, torej upor kmetov proti

izkoriščevalski gospodi, na drugem.

Vsi omenjeni oboroženi izbruhi so propadli. Primerjalna študija bi lahko razložila,

zakaj se pri nas ni ponovil uspešen boj Švicarjev proti Habsburžanom, ali pa bi

pokazala primerjave slovenskih kmečkih vojn in uporov s češkimi taboriti.

Zelo jasno je slovenski narodni značaj opredelil Ivan Cankar. Izhodišče je bil

obračun s protestantizmom, ki se je zaradi prve slovenske knjige pokazal tudi

kot »izbruh« slovenstva. Cankarjeva neprizanesljiva ocena, ki jo je napisal tristo

let po dogodkih, na katere se je nanašala, je bila narejena prav zato in še najbolj

zaradi aktualnega dogajanja v času, ko je nastala.

Ivan Cankar je v drami Hlapci o posledicah protireformacije napisal: »Takrat so

v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila.

Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Cankarjeva ocena vzrokov o določenih lastnostih slovenskega značaja ni bila

izkustvena, kot je v znanosti potrebno za potrditev določene teze, kljub temu pa

bi jo lahko dokazali. Vprašanje je, ali Slovenci hočemo poznati tako resnico o

sebi. Gotovo je ne želijo poznati državni voditelji, ki izkoriščajo slovensko

nekritično vodljivost, in tudi ne cerkev, ki nenehno ohranja svojo vlogo zaradi

omenjene narodove lastnosti, ne zgodovinopisje, literatura in šolstvo, ker bi se

mnogi miti pokazali kot lažni.

Ivan Cankar, ki je umrl decembra 1918, ni mogel vedeti, kako hitro se bo

izbruh slovenske nacionalne samozavesti, do katerega je prišlo ob razpadu Avstro-

Ogrske, pod novimi gospodarji v Beogradu končal in da jim bodo Slovenci sami

ponudili svojo suverenost.


38

Cankar ni mogel vedeti, da bodo slovenski svetni in posvetni voditelji dve desetletji

pozneje med drugo svetovno vojno sprejeli italijanske in nemške okupatorje, ki

so našo deželo zasedli z jasnimi načrti o genocidu in jih uresničevali na najbolj

krute načine.

Slovensko kvizlinštvo v drugi svetovni vojni ni bilo stvar ozkega kroga politične

elite, ki bi ji pripadalo predvsem zaradi osebnih koristi. Slovensko kvizlinštvo je

bilo od leta 1941 do 1945 predvsem posledica narodovega značaja, po katerem

služenje tujcu ni nemoralno in vredno obsojanja.

Za vse, kar je storilo slovensko kvizlinštvo med drugo svetovno vojno, ne moremo

kriviti le vodstva političnih strank in cerkvenih voditeljev. Ti so bili okupatorjevi

izvajalci, slovensko kvizlinštvo pa je bilo predvsem rezultat narodovega značaja,

po katerem je tuji gospodar bližji kot brat. Samo zato je bilo za mnoge slovenske

narodno zavedne vaške stražarje in domobrance samoumevno, da so pod

poveljstvom italijanskih in nemških voditeljev Slovence preganjali ter pobijali.

To je značilnost slovenskega značaja, ki se je v manjši meri, drugih oblikah in z

drugimi cilji ponovila tudi po letu 1945. Slovenska oblast je uporabila veliko

načinov prepričevanja, da je domovina Slovencev Jugoslavija, Slovenija pa samo

manj pomembna ožja domovina. Tako so služili predvsem Jugoslaviji, Sloveniji

pa le toliko, da niso nasprotovali interesom Jugoslavije. Koliko so za to pripravljeni

storiti, se je pokazalo pri odločitvi, da prepustijo slovenske kraje in ljudi v vaseh

okoli Razkrižja Hrvaški. Preganjali so namreč tiste, ki so bili za to, da kraji

ostanejo slovenski. Komandanta bataljona Tomšičeve brigade, ki je tudi po vojni

zaradi nezadovoljstva z jugoslovansko resničnostjo spet odšel v »partizane«, so

prijeli Slovenci in ga odpeljali v beograjske zapore. V Sloveniji je prišlo po drugi

svetovni vojni do političnih obračunov zaradi jugoslovanskih in ne slovenskih

interesov. To je bilo najbolj opazno pri cestni aferi in obračunu z liberalizmom.

Ali je potem mogoče pričakovati, da bi bil odziv ob novi preizkušnji drugačen in

v nasprotju z narodovim značajem?

PLEBISCIT

Na plebiscitu 23. decembra 1990 je na vprašanje, ali naj Slovenija postane

samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka udeleženih volivcev pritrdilno

odgovorilo okoli 95 odstotkov, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh volivcev.2 Za

samostojno Slovenijo se ni izreklo 11,5 odstotka vseh odraslih Slovencev oziroma

državljanov Slovenije. To so bili tisti, ki so na plebiscitu glasovali proti oziroma

niso volili. Med tistimi, ki so prišli na volišča, jih je bilo proti samo 6,8 odstotka.


39

Slovencev, ki se niso opredelili za samostojno slovensko državo, je bilo zelo

malo.

Samo pol leta po plebiscitu je bila Slovenija tudi uradno samostojna. Zvezna

vlada se je odzvala tako, da je proti Sloveniji poslala tanke, enote JLA in zvezne

miličnike. Prišlo je do odločilnih trenutkov, do oboroženega posega proti

samostojni slovenski državi oziroma do obrambe slovenske samostojnosti. Kljub

dogodkom v Pekrah 23. maja 1991 in premikom enot na Primorskem 26. junija

1991 se je vojaški pohod proti slovenski samostojnosti začel v noči s 26. na 27.

junij 1991, hkrati pa se je stopnjeval tudi slovenski odgovor. Prišlo je do oboroženih

spopadov in do znanega razvoja dogodkov.

Slovenija ni potrebovala referenduma, da bi se odločila, ali naj samostojnost

brani z orožjem in sprejme vojno z Jugoslavijo. Vojno je začela JLA, o tem ni

dvoma, odločen pa je bil tudi odgovor o obrambi domovine.

Takšno razmišljanje je posledica dogodkov, toda ali to potrjujejo tudi dejstva?

Ali je bila res vsa Slovenija oziroma 88,5 odstotka državljanov, ki so glasovali za

samostojnost, pripravljenih braniti Slovenijo in stopiti v vojno. Odgovore na ta

vprašanja poskušajmo podkrepiti z dejstvi.

KAKO MERITI?

Naslov pričujočega prispevka Vzroki množičnega odpora v vojni za Slovenijo

leta 1991 ni le napoved teme, temveč naslov hkrati opredeljuje tudi vrednostno

sodbo. Za odpor Slovencev oziroma Slovenije v vojni leta 1991 pravimo, da je

bil množičen. Za utemeljitev pojma množičnosti ne potrebujemo dodatnih pojasnil

oziroma meril.

Do zdaj še niso opravili proučevanj, ki bi utemeljevala upravičenost množičnega

odpora Slovencev leta 1991.

Posplošeno ugotavljanje ne moremo enačiti s temeljito analizo množičnosti, ki

naj postane del zgodovinske ocene. Do nje lahko pripelje šele obravnavanje in

ugotavljanje posameznih elementov odpora leta 1991 in presojanje njihove

utemeljenosti z vidika množičnosti, enotnosti ali različnosti opredelitev in odnosa

do odpora znotraj posameznih celot.

Katere pojme moramo pojasniti, da bomo dobili temeljito splošno oceno? To je

le poskus določitve pojmov, saj bi vsak razlagalec lahko predstavil svojo analizo.

Ko govorimo o množičnem odporu kot o dejstvu, moramo ugotavljati tudi

vzroke zanj.


40

Tudi v vojni predstavljata politika in oboroženi boj celoto, menjajo pa se obdobja

njune prevlade. Politika je organizirana politična dejavnost, s katero se ukvarjajo

politiki, oboroženi boj pa je zavračanje sovražnika z orožjem, kar je v pristojnosti

tistega dela države, ki je organiziran in za to opremljen. V Sloveniji so politiko

leta 1991 predstavljali državno vodstvo, predstavniški organi in stranke kot

organizirane politične sile, oboroženi del osamosvojene slovenske države,

Teritorialna obramba kot nova slovenska vojska in policija kot že dobro organiziran

in utečen del državnega represivnega aparata.

Šele ko bodo narejene analize, ki bi potrdile množičnost odpora, za katerega so

se opredelile politika, vojska in policija, bomo lahko govorili o njem kot o

dejanskem in neizogibnem.

Pomembno je tudi vprašanje o odnosu slovenskega prebivalstva do vojne za

Slovenijo in o organiziranem odporu.

Ali so bili volivci, ki so se opredelili za samostojno Slovenijo, ljudje, ki so se

pozneje odločili za oborožen boj proti ljudem, s katerimi so živeli v skupni

državi, in z nenehno ponavljajočimi se gesli o bratstvu in enotnosti?

Slovensko prebivalstvo je bilo glede omenjenega nerešenega vprašanja razdeljeno

na podskupine, ki jih moramo obravnavati posebej. Kakšen je bil odnos prebivalcev

drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki so živeli v Sloveniji, do

oboroženega nastopa proti njihovim rojakom? V naši državi je bilo veliko

Neslovencev, zato v analizi o množičnosti odpora v Sloveniji ne smemo prezreti

teh prebivalcev.

Slovenija je razdeljena na regije, ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali so bile pri

oboroženem odporu vse slovenske pokrajine enako dejavne?

Kako sta se odzvali madžarska in italijanska narodna skupnost? Kako so reagirale

posamezne skupine prebivalstva?

V prispevku ne moremo podrobneje obravnavati množičnega odpora, zato bomo

analizirali le najpomembnejše kategorije.

Odločitev za samostojno slovensko državo je bila politična, zato naj predvsem

politika obravnava vprašanja o oboroženem boju pri obrambi suverenosti

Republike Slovenije.


41

DEKLARACIJA ZA MIR

Odnos slovenske politike in slovenskega javnega mnenja do morebitnega

oboroženega boja za samostojno Slovenijo je izražen v Deklaraciji za mir. K

temu uvrščamo tudi posmehljiv odnos tednika Mladina do slovenskih

osamosvojitvenih in obrambnih ciljev ter članke v časopisih, ki pa niso bili tako

pomembni kot Deklaracija za mir. Ta je bila posledica negativnega odnosa do

slovenskih obrambnih oboroženih sil, hkrati pa ga je tudi oblikovala in spodbujala.

Toliko pomembnejša je bila zato, ker je nastala med mlajšimi intelektualci in

politiki, ki so bili oblikovalci politične prihodnosti demokratične Slovenije in

imeli tudi ustrezen ugled.

Deklaracija za mir je bila slovenski javnosti predstavljena februarja leta 1991.

Janez Janša jo je v svoji knjigi Premiki3 označil kot potezo liberalnodemokratske

in prenoviteljske stranke ob parlamentarnem obravnavanju Zakona o obrambi

in proračuna, toda javnost je ta pojasnila spregledala.

Deklaracija za mir je bila kot poziv k humanističnim in splošnim civilizacijskim

vrednotam. Besedilo je bilo tako tudi napisano in marsikateri površen bralec ali

podpisnik je prezrl, da je bila zgolj poziv k slovenski samorazorožitvi.

V Deklaraciji za mir so bili uvodno pojasnilo in konkretne opredelitve.

V uvodu je bilo zapisano, da »oboroževanje ne prinaša varnosti. Najnovejši

primeri v svetu in Jugoslaviji to samo potrjujejo. Vlaganje v vojaški kompleks je

slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega razreševanja političnih

sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi.

Prepričani smo, da lahko država svojim prebivalkam in prebivalcem ter vsem

sosedom zagotovi varnost samo s takšno varnostno politiko, ki temelji na

človekovih pravicah, političnih svoboščinah in socialni ter ekološki varnosti, v

odnosu do sosednjih držav in ljudi pa vključuje intenzivne družbene in diplomatske

ukrepe za nenasilno reševanje sporov ter pomiritev s tistimi, s katerimi spori ali

napetosti obstajajo«.

V drugem delu uvoda so bile predstavljene ocene, ki prej navedena splošna gesla

niso obrnile v prid morebitni slovenski vojski.

»Tudi če Republika Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more

meriti s sosednjimi državami. Poleg tega bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju

za Slovenijo pomenil katastrofo. Ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila


42

že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in prebivalstva … Slovenija

se nahaja na relativno konfliktnem območju, ali vsaj na njegovem robu, zato

lahko z odpravo vojske, z razvijanjem institucij za nenasilno reševanje sporov in

z mirovno politiko pomembno prispeva k miroljubnemu razpletu odnosov v

Jugoslaviji in širše … Republika Slovenija ima profesionalno, civilizirano in

demokratično nadzorovano policijo in profesionalne ter dobro organizirane enote

civilne zaščite …«

Zato je bil prvi člen Deklaracije za mir zelo jasen, pa tudi konkreten: »Zavzemamo

se za Slovenijo kot suvereno, miroljubno državo, ki aktivno prispeva k svetovnemu

miru, za Slovenijo brez vojske in vojaške industrije.« Mirovni člen v novi slovenski

ustavi naj se glasi: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno

obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom …«

Četrta zahteva je bila: »Zaustavitev nadaljnjega oboroževanja v Sloveniji in

Jugoslaviji …« In tako dalje.

Na koncu je bilo zapisano, da so Deklaracijo za mir pripravili: Primož Bulc

(SKD — mladi), Željko Cigler (SDP), Marko Hren (lista NDG), Lev Kreft

(SDP), Rastko Močnik (SDUS), Dušan Plut (ZS), Mateja Poljanšek (ZS), Vika

Potočnik (LDS), Janez Sodržnik (LDS), Mile Šetinc (LDS), Jožef Školč (LDS)

in Jaša Zlobec (LDS). V četrtek, 7. februarja, je bila na tiskovni konferenci, ki

so jo vodili Vika Potočnik, Dušan Plut, Jožef Školč in Marko Hren, javna

predstavitev Deklaracije za mir in njenih prvih podpisnikov.

Navedena imena niso bila nepomembna, saj so bila v slovenski politiki že

uveljavljena. To niso bili nepomembni posamezniki nekje z obrobja. Med snovalci

je bil tudi član Predsedstva Republike Slovenije, tedanji vrhovni poveljnik slovenske

TO.

V imenu Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo je v reviji Obramba

Deklaracijo za mir zavrnil namestnik republiškega sekretarja Jelko Kacin. Toda

kmalu po predstavitvi jo je zaradi obetajočih načel, ki so prikrivala bistvo, velik

del javnosti sprejel. Šele po opozorilih, da so prijazna načela le navidezna, je

javnost postala nezaupljiva in Deklaracija za mir je kmalu izginila s političnega

prizorišča, in sicer tako, kot da je nikoli ni bilo, kot da v Sloveniji ni bilo

skupine ljudi, ki so zelo jasno nasprotovali oboroženemu varovanju slovenske

osamosvojitve. To niso bili le podpisniki, temveč tudi politiki na pomembnih

dolžnostih, na katerih nasprotovanja obrambni usmerjenosti in njeni krepitvi

niso bila v skladu z zadolžitvijo.


43

Deklaracija za mir še ni bila ovrednotena z zgodovinskega, sociološkega in

varnostnega vidika in zaradi aktualnosti tudi ne more biti. Šele po določenem

času bomo lahko ugotovili, ali so si sestavljalci prizadevali za mir ali so sledili

trenutnim političnim interesom in kolikšen je bil vpliv varnostne službe JLA.

Če bi prišlo do uresničenja Deklaracije za mir, bi Slovenija pred pričakovanim

spopadom z JLA ostala brez vojske. Zvezna JLA ne bi upoštevala zahteve po

demilitarizirani Sloveniji, zato bi uresničevanje Deklaracije za mir prizadelo le

slovensko obrambno sposobnost, ne pa tudi jugoslovanske napadalne.

Glede oblikovanja podobe o slovenskem odnosu do oboroženega varovanja državne

samostojnosti pa je v Sloveniji delovala vplivna skupina, ki je nasprotovala

slovenskemu oboroženemu odgovoru pri varovanju samostojnosti.

To potrjujejo tudi stališča, ki so jih predstavniki nekaterih strank zastopali v

proračunski razpravi v slovenski skupščini. Poslanec Lev Kreft je dejal, da

razmišljanje o tem, da nam bo vojska prinesla samostojnost in neodvisnost,

pomeni zaslepljenost. Janez Janša v knjigi Premiki navaja še več podobnih stališč.4

ODZIV VPOKLICANIH

Odnos pripadnikov TO do vojne za Slovenijo nam kažejo številke in odstotki

vpoklicanih in tistih, ki so se odzvali pred začetkom napada na Slovenijo. Večini

vpoklicanih je bilo v dneh pred razglasitvijo samostojne Slovenije jasno, kdo in

zakaj jih želi vpoklicati. Po pekrskih dogodkih, 23. maja 1991, si nismo več

domišljali, da bo JLA mirno spremljala razpad Jugoslavije.

V Pekrah so bili slovenski teritorialci in pripadniki JLA prvič nasprotniki, z

orožjem, pripravljenim na strel. V Mariboru je padla tudi prva žrtev. Vsa Slovenija

je večkrat videla televizijski posnetek, kako se je oklepnik JLA rahlo dvignil, ko

je zapeljal čez nesrečnega Simčika, in ga ubil.

Rezervisti, ki jih je Slovenija vpoklicala, so prišli v TO pod vtisom dogodkov in

z nejasnimi pričakovanji o prihodnosti. Vedeli so, da so branilci slovenske

samostojnosti, tako da so se tisti, ki so se odzvali pozivu, opredelili zanjo in se

postavili v vlogo oboroženih branilcev.

Mobilizacija vseh štabov za TO je bila ukazana 24. junija 1991. Vpoklicani so

bili vsi štabi in prištabne enote, in sicer 2251 pripadnikov TO, odzvalo se jih je

1983 oziroma 88 odstotkov.5


44

Istega dne ob 20. uri so bile vpoklicane enote za varovanje objektov posebnega

pomena. Vpoklicali so 9689 pripadnikov, odzvalo pa se jih je 7013 ali 72

odstotkov.

Enote TO za oblikovanje sprejemnih centrov in zavarovanje so bile vpoklicane

25. junija ob 24. uri. Mobiliziranih je bilo 792 pripadnikov TO, odzvalo se jih

je 644 ali 81 odstotkov. Od 141 vpoklicanih častnikov se jih je odzvalo 115, od

158 vpoklicanih podčastnikov pa jih je prišlo 134.

Navedeni odstotki ne kažejo stoodstotnega odziva, kar bi bilo nerealno pričakovati,

kljub temu pa je bilo zelo visoko število tistih, ki so se odzvali. Štabi in enote za

TO so od ustanovitve TO po vsaki vaji ali vadbenem sklicu ocenjevali odziv

vpoklicanih. Pogosto so bile številke precej nižje ali celo zelo nižje od navedenih

in dokazujejo odziv mobilizirancev v razmerah, ki so bile zelo podobne vojni.

Približno osem desetin vseh vpoklicanih je bilo pripravljenih z orožjem braniti

samostojno slovensko državo.

Pri analizi se lahko opremo na anekdoto o optimistu in pesimistu, ki sedita pri

napol prazni steklenici. Pesimist bi dejal, da sta se kar dve desetini teritorialcev

izognili, ko je šlo za obrambo domovine in svobode, optimist pa bi seveda

navdušeno vzkliknil, kako dobro je, da se je bilo kar 80 odstotkov ljudi pripravljeno

vojskovati za Slovenijo. Toda to bi bilo precej poenostavljeno razmišljanje in

verjetno bolj posledica želje razlagalca.

Ne moremo reči, da so tisti, ki se niso odzvali pozivom TO, nasprotovali slovenski

samostojnosti in zato niso hoteli sodelovati pri njeni obrambi. Kar nekaj let smo

se pri vpoklicih enot TO srečevali s tistimi, ki jim ni bilo do tega, da bi oblekli

uniformo in dan, dva ali kar cel teden počeli nekaj proti svoji volji. Čeprav je

država od vsakega zdravega odraslega moškega zahtevala, da je vojaško aktiven,

so se nekateri skušali izogniti tej obveznosti. Jugoslavija ni priznavala ugovorov

vesti in verskih zadržkov. Ponavljajoče se zaporne kazni so sprejeli samo jehovci,

drugi slovenski fantje, ki jim ni bilo do vojaščine, pa so to pokazali šele, ko so

postali rezervisti TO. Prinašali so opravičila ali pa na vaje sploh niso prišli.

Represivni sistem je bil nepopoln, in se je razlikoval po občinah. Bil je neučinkovit,

tako da izmikanje obveznostim v TO ni imelo hujših posledic.

Teritorialna obramba je tak odnos obveznikov do sklicev in vaj sprejela kot

dejstvo in nanj tudi računala.


45

Zaradi vojne nevarnosti bi junija 1991 lahko pričakovali, da bi se obveznikom,

ki so se sklicem vedno izmikali, pridružili še tisti, ki bi se izognili mobilizaciji

junija 1991 zaradi nasprotovanja osamosvojitvi Slovenije. Oboji bi predstavljali

kar precejšen delež pripadnikov enot slovenske TO, vendar ni bilo tako. Podatki

o odzivu na vpoklice kažejo na posebno motiviranost, zaradi katere je kar osem

desetin vpoklicanih zapustilo delovna mesta, službe, kmetije, družine, domače

udobje in se oborožilo.

Slovenska TO je pripravila tudi poseben pregled o vpoklicih in odzivih na dan,

ko je bila razglašena samostojna Slovenija. 26. junija 1991 so bili podatki o

pripadnikih TO po posameznih pokrajinah naslednji:

— Dolenjska: vpoklicanih 2760, prisotnih 2384 ali 86 %,

— Gorenjska: vpoklicanih 946, prisotnih 748 ali 79 %,

— Južnoprimorska: vpoklicanih 1328, prisotnih 1123 ali 85 %,

— Ljubljanska: vpoklicanih 4306, prisotnih 3121 ali 72 %,

— Severnoprimorska: vpoklicanih 466, prisotnih 379 ali 81 %,

— Vzhodnoštajerska: vpoklicanih 5956, prisotnih 4283 ali 72 %,

— Zahodnoštajerska: vpoklicanih 4146, prisotnih 3462 ali 84 %.

Najslabši odziv je bil v Ljubljani in Mariboru, precej boljši na Gorenjskem,

najboljši pa na Dolenjskem, Primorskem in v Celju.

Morda so kje navedene podatke analizirali in ugotovili, zakaj je bil nekje večji ali

manjši odziv na vpoklice, toda tudi takšne analize dejstev ne bi mogle spremeniti.

Bile pa bi zanimive in z vidika zgodovine tudi potrebne, saj bi odgovorili na

pomembno vprašanje, koliko obveznikov se je vpoklicu izognilo zaradi običajnih

razlogov, koliko zaradi nestrinjanja z osamosvojitvijo Slovenije, koliko pa zaradi

strahu pred pričakovanim spopadom z JLA.

ALI RES ENOTNOST V BOJU?

Spomladi 1991 je bil v obrambnem centru v Poljčah pomemben posvet na

najvišji državni ravni o obrambni pripravljenosti Slovenije. Sodelovali so tudi

poveljniki pokrajin za TO. Govorili so o morebitni oboroženi obrambi slovenske

suverenosti, eden pokrajinskih poveljnikov je rekel, da ne moremo kar vnaprej

pričakovati, da bi slovenski teritorialci streljali na jugoslovanske vojake.

Maja 1991 so bili na usposabljanju v Poljčah prvi poklicni oficirji TO kot nove

slovenske vojske. Bodoči poveljniki čet, vodov in oddelkov so se usposabljali v

učnih centrih na Igu in v Pekrah. Eden od njih je zelo odkrito in jasno govoril,


46

da se ne bo boril proti Jugoslaviji. Slušatelj je kljub temu ostal na tečaju, odšel

na dolžnost v učni center in nekaj let po vojni postal major.

Vojna za Slovenijo se je začela 27. junija 1991. Začetek vpada JLA v Slovenijo je

nedvoumen, dolgo pa se ni vedelo, ali se Slovenija sploh upira. Iz dokumentov

smo ugotovili, da so bili ukazi o oboroženem boju jasni, vendar 27. junija 1991

dopoldne pripadniki TO niso vedeli, kaj se dogaja. Za pohode tankovskih kolon

so izvedeli prek radia in ne prek svojih poveljstev, glavno vprašanje, kako slovenska

vojska odgovarja na pohod JLA, pa je ostalo nejasno. Sklepi Predsedstva Republike

Slovenije z jutranje seje 27. junija so bili napisani v političnem jeziku in zato v

vojaškem pomenu nejasni. Ukazi, ki so prihajali v enote TO, so govorili le o

tem, da se mora odgovarjati na ogenj JLA, nič pa ni bilo ukazanega o napadih

z jasnimi elementi bojnega delovanja.

Nočni streli v Pogancih so bili osamljen dogodek, dopoldne 27. junija 1991 je

JLA skoraj povsod napredovala čez nebranjene barikade oziroma improvizirane

ovire iz tovornjakov in avtobusov. Pripadniki enot TO, ki so bili na položajih ob

koloni bojnih oklepnih vozil JLA na Medvedjeku, so dobili 27. junija 1991

ukaz, da ne smejo streljati. Na ogenj lahko odgovorijo šele, če bodo najprej začeli

streljati iz kolone. Ukazano je bilo, da lahko streljajo šele po drugem strelu iz

kolone. V vseh enotah TO na Medvedjeku so imeli radijske aparate in so lahko

poslušali poročila o dogajanju po Sloveniji. Radio je poročal samo o nenasilnih

blokadah, zato je tudi večina teritorialcev na Medvedjeku menila, da ne gre za

pravo vojno.

Začetek bojnega delovanja enot slovenske TO ni bil jasen in preprost, kot se

nam zdi danes. Vojak potrebuje jasne ukaze, teh pa ni bilo.

Tudi javno mnenje še ni bilo znano. Manjkala je odločenost za prehod od

opredelitve za samostojno slovensko državo k odločenosti za njeno oboroženo

obrambo. Misli o mogočih žrtvah na naši in nasprotni strani v zavesti Slovencev

še ni bilo.

Ko je 27. junija 1991 oddelek stotnika Andreja Kutnarja obkolil tank JLA pri

Komendi in pozival vojake k predaji, so civilni opazovalci negodovali, naj pustijo

fante pri miru.

Poleg tega je bil stotnik Kutnar s svojim odločnim nastopom ena redkih izjem

tistega dopoldneva. Poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimir Miloševič je


47

stotnika Bratkoviča predlagal za najvišje odlikovanje, za vojni častni znak, ki ga

je lahko dobil le eden, in sicer zato, ker je zmogel v tistih težkih urah prvega dne

prvi ustreliti proti tanku JLA.

Toda tudi potem, ko so začeli prihajati jasni ukazi o napadih na JLA, do izvršitve

in bojnega delovanja ni prišlo.

Najbolj očitno je odpovedala slovenska zračna obramba. Znani so primeri

sabotiranja, ko so pripadniki onesposobili lastne topove, do tega, da niso

izpolnjevali ukazov o streljanju proti vojaškim letalom in helikopterjem. Dveh

helikopterjev torej niso sestrelile enote slovenske zračne obrambe, pač pa enega

odločni Zoran Dernovšek na Igu in drugega nad Ljubljano dva morisovca.

Še vedno ni jasno, kako je bilo z začetkom napada na oklepnike v Trzinu

oziroma o izvršitvi ukaza za napad.

Kljub zavrnitvi oklepne kolone JLA, bojev na Medvedjeku še niso proučili z

vojaškega vidika, kljub temu pa je poveljnik, ki je odbil napad na kolono majorja

Prodanovića, pozneje postal brigadir. Ukaz o napadu na kolono je zavrnil z zelo

jasnimi besedami, da on ne bo začenjal vojne z Jugoslavijo. Tudi njegov naslednik

ni izvršil ukaza o napadu na kolono. Do napada je prišlo šele po njegovi zamenjavi.

Na Medvedjeku so, če uporabimo vojaški besednjak, poslušnost odpovedale kar

cele enote TO. Po prvi noči na položajih so pripadniki čete 25. območnega

štaba za TO sklenili, da ne bodo streljali, zapustili so položaje in se odpeljali

proti Krškemu. Od čete PSD iz Krškega na Medvedjeku ni ostal nihče, položaj

je zapustilo 72 teritorialcev, ostal je le vod POZ poročnika Praha. Stotnik Završnik,

ki je poveljeval TO ob zgornji barikadi, je od podrejenih poveljnikov zahteval

jasen odgovor, ali bodo napadli kolono JLA. Pritrdili so samo trije, eden je

odločno povedal, da ukaza ne bo izvršil, dva pa sta postavila takšne pogoje, ki

niso bili izvedljivi.

Kmalu po začetku vojne so zamenjali kar tri poveljnike pokrajin. Med njimi je

bil tudi eden najpomembnejših voditeljev Manevrske strukture narodne zaščite.

Neizvrševanje ukazov, kar je v vojnih razmerah povsod po svetu eno najtežjih

kaznivih dejanj, je bilo v slovenski vojski, kot lahko beremo v poznejših spominih,

zelo samoumevno in nekaznovano dejanje. S tem so se pozneje posamezniki

celo hvalili.

Kar dva takratna pokrajinska poveljnika danes javno in brez občutka krivde

pripovedujeta, da nista izpolnila ukaza republiškega štaba o napadu na vojašnice

JLA.


48

Kako so ukaze izpolnjevale slovenske enote na terenu, je slovenski javnosti v eni

osrednjih revij z visoko naklado predstavila poveljnica voda, ki je dobila ukaz za

napad na sovražno oklepno kolono. Ravnanje poveljnice je bilo opisano takole:

»Ni ubogala ukaza, ni napadla tankov. Še več! Njen vod ni izstrelil niti enega

samega naboja, čeprav so se s sovražnikom soočili tako rekoč iz oči v oči.«6 Vse

to je opisano v predstavitvi, ki takšno obnašanje priznava in ga obravnava kot

spoštovanja vredno dejanje.

Podobna pričevanja prihajajo na dan šele zdaj. Med vojno za Slovenijo niso bila

odločilna, pomembnejše je nekaj drugega. Kako to, da takšnega ravnanja ne

opisujejo poročila štabov in enot? Kako to, da dejanja niso bila obravnavana, ko

so se zgodila in so neposredno vplivala na bojno učinkovitost enot.

Kakšna vojska smo bili, da smo to dopuščali? Zato moramo biti pri oblikovanju

podobe naših štabov in enot v vojni za Slovenijo leta 1991 previdni.

Dejstvo je, da množičnega odpora v slovenski vojski ni bilo. To najbolj potrjujejo

številke o padlih in ranjenih na nasprotni strani, ki so nizke, če upoštevamo, da

je imela slovenska vojska, ko je imela oboroženih največ mož, približno 40.000

vojakov.

SLOVENCI V JLA

Nacionalno sestavo je JLA vedno predstavljala v odstotkih, zato nimamo natančnih

podatkov o Slovencih v JLA. Glede na izkušnje, ki smo jih imeli z JLA v

preteklosti, jim ne moremo popolnoma zaupati. V sporočilih za javnost je bila

resnica podrejena ciljem sporočanja.

Leta 1991 je bilo med aktivnimi oficirji in podoficirji ter med civilnimi uslužbenci

JLA veliko Slovencev. Več je bilo tistih, ki so imeli generalske in polkovniške,

kot tistih, ki so imeli nižje čine.

Ministrstvo za obrambo je 12. julija 1991 pripravilo natančen seznam aktivnih

oficirjev in podoficirjev JLA, ki so na poziv Predsedstva Republike Slovenije

zapustili zvezno vojsko in prestopili v slovensko Teritorialno obrambo. Na seznamu

je bilo 249 oficirjev in podoficirjev, toda niti enega generala in polkovnika. Bilo

pa je 8 podpolkovnikov in 13 majorjev. Eden od majorjev ni bil Slovenec in ni

znal slovensko. Na podlagi seznama ministrstva za obrambo z dne 12. julija

1991 so v slovensko TO prestopili podpolkovniki Ciril Bohinec, Drago Brenčič,

Anton Donko, Josip Jauk, Livij Kocina, Jože Konda, Anton Kovačič in Vlado


49

Radulovič. Med majorji, ki so prestopili v TO, so bili Janez Arko, Oto Brvar,

Rudolf Čarni, Zvonimir Čretnik, Božidar Horaček, Rasim Imamović, Zvonko

Knaflič, Gabrijel Možina, Janez Muhvič, Mihael Nagelj, Janko Pavlinič, Vinko

Tuljak in Vlado Šurbek.

Če bi imeli natančne podatke o vseh slovenskih generalih, polkovnikih,

podpolkovnikih in majorjih, bi lahko natančneje opredelili njihov odnos do

JLA. Toda tudi navedeni podatki povedo dovolj o odnosu slovenskih oficirjev do

boja njihove domovine za samostojnost.

Ne vemo pa, kateri izmed prebeglih oficirjev so prešli na slovensko stran zaradi

domoljubja in katere je kot svoje agente vrinila varnostna služba JLA.

ODZIV SLOVENSKE JAVNOSTI

Na čem temelji ocena o množičnem odporu v Sloveniji? Na temeljitih analizah,

ki so bile narejene po vojni, ali na ocenah, ki so jih ustvarjala javna občila in so

bila med vojno za Slovenijo in po njej posledica potreb dnevne politike?

Dokler ne bomo dobili uradnega odgovora, lahko upoštevamo le drugo možnost.

Natančna analiza o odzivu Slovencev ob vojaškem pohodu JLA proti slovenski

neodvisnosti in izstopu iz Jugoslavije bi bila zelo zahtevna. Odvisna bi bila tudi

od odnosa ocenjevalca do omenjenega vprašanja. Tisti, ki so nasprotovali odcepitvi,

bi se oprli na laži, ki jih je širila obramba in jih je med vojno razširjal beograjski

tisk.

O oboroženem odporu Slovencev lahko govorimo kot o pojavu, ki so ga Slovenci

sprejeli za svojega. Vanj spadata skrb za lastno varnost, odobravanje oboroženega

zavračanja sovražnih kolon itn.

Zanimivo je, da med vojno za Slovenijo ni prihajalo do množičnih demonstracij,

ki bi podpirale obrambo Slovenije. Demonstracije, ki so bile v Mariboru po

pekrskih dogodkih in tiste na Primorskem 26. junija, se med vojno niso več

ponovile. Do manjših oblik izražanja nezadovoljstva prebivalstva je prihajalo v

nekaterih krajih zaradi vojaških kolon, ki so bile na njihovih cestah, toda večjih

manifestacij v mestih ni bilo. Za večino slovenskega prebivalstva je bila vojna le

na televizijskih ekranih in znak za letalski alarm 30. junija. Drugače pa je bilo

v Gornji Radgoni in v hišah ob krajih spopadov, toda takih dogodkov je bilo

malo.


50

Kljub temu je večina prebivalcev z dejanji in tudi sicer podpirala vojno za

samostojno Slovenijo. Brez te podpore se slovenski politični vrh ne bi ohranil.

Analitiki JLA so napačno ocenili predvideno ravnanje Slovencev glede odločitve

za samostojno Slovenijo. Prva napačna ocena je bila, da naj bi bil za zlom

Slovencev dovolj demonstrativni pohod tankov in nekoliko odločnejši nastop,

druga pa mnenje, da se za slovensko osamosvojitev zavzemata desno naravnana

politična koalicija Demos in del politične elite, večina slovenskega prebivalstva

pa temu nasprotuje. Zato je JLA za kraj prvega obračuna z novo slovensko

vojsko izbrala prav Pekre. Ocenjevala je, da ima v pretežno delavskem in precej

narodnostno mešanem Mariboru dovolj močno podporo.

Pokazalo pa se je drugače. V Mariboru so bile demonstracije proti JLA tako

silovite, da je umrla prva žrtev. Do podobnega spontanega upora neorganiziranega

civilnega prebivalstva proti vojaškemu nastopu JLA je prišlo še 26. junija v

krajih na Primorskem ob pohodu tankovskih kolon JLA proti mejnim prehodom.

Tam žrtev ni bilo, dovolj je bilo nekaj strelov čez glave zbranih ljudi.

Slovensko javno mnenje je oblikovalo ministrstvo za informiranje, v pomoč pa

so mu bili televizija, radio in časopisi. Njihova vloga v vojni za samostojno

Slovenijo je bila pomembna, čeprav so delali tudi napake. Ministrovo nastopanje

se je iz odločnosti spremenilo v arogantnost, kar marsikateremu novinarju ni

bilo všeč, pa tudi uredništva se niso ukvarjala s posledicami svojih poročanj.

Radijskim poročilom, ki so po napadu na oddajnik na Krvavcu poročala, da ga

letala niso uničila, je sledil nov letalski napad, ki je bil tokrat bolj učinkovit.

Poročanje o morebitni ekološki katastrofi po razstrelitvi skladišča v Mokronogu

ni prispevalo k pomirjanju ljudi.

Za realno ocenjevanje vloge in pomena televizije, radia in časopisov med vojno

za Slovenijo bi bila potrebna posebna analiza, ki ne bi temeljila samo na nekaj

primerih. Dejstvo pa je, da že površen pregled posameznih poročanj časopisov

pokaže tudi njihov različen odnos do slovenske osamosvojitve tako pred vojno,

med njo in po njej.

Najbolj posmehljiv odnos do samostojnosti Slovenije je imel tednik Mladina.

Zaradi svobodomiselnega slovesa iz prejšnjih let sta njegova vloga in vloga

uredništva prezrti. Pisanje Mladine o poti do samostojne slovenske države in

zlasti o nastajanju Teritorialne obrambe kot nove slovenske vojske ni bilo le

svobodomiselno, dajalo je vtis o drugačnih ciljih.


51

Vpliv slovenskega novinarstva na prikazovanje obrambe slovenske suverenosti se

je še bolj pokazalo po vojni. V nekaterih časopisih so se kar vrstili članki, ki so

hoteli očrniti posamezne vojne dogodke ali odločilne posameznike na slovenski

strani. Namesto dejstev so ponujali podtikanja, ki pa so na bralce naredila vtis.

Časopisi niso obravnavali početja treh zamenjanih poveljnikov, pač pa poveljnikov

Gutmana in Miloševiča, ki sta uspešno poveljevala na dveh najpomembnejših

slovenskih bojiščih.

Ali so napade kdaj podrobneje proučili?

Ali je bila kdaj narejena analiza, ki bi pojasnila dogajanje ob javno natisnjenem

očitku, da je tisoče in tisoče slovenskih teritorialcev pobegnilo v tujino? Eden

izmed slovenskih tednikov je leta 1993 objavil, da je med vojno za Slovenijo

petnajst tisoč pripadnikov TO in organov za notranje zadeve prebežalo v Avstrijo.7

Tega podatka ni nihče uradno zanikal in nikomur v Sloveniji se ni zdelo nič

posebnega, da tednik z visoko naklado natisne laž, ki jo je posredovala vojaška

tajna služba v Beogradu. Izdajatelj ni odstavil urednika ali novinarja, ki je širil

takšne laži. Vlada in njen represivni aparat od izdajatelja in urednika nista

zahtevala, naj poročata skladno z dogodki, ki so se zgodili. Težava ni bila laž,

temveč odziv nanjo.

Informacija, ki je natisnjena in ni zanikana, se lahko uporabi kot potrditev

določenih ugotovitev, mnenj ali stališč. Slovenski tednik z zelo visoko naklado je

leta 1993 natisnil izjavo, da so pripadniki slovenske TO in policisti med vojno

pobegnili v Avstrijo, nato pa ni objavil popravka oziroma zanikal informacije. Iz

tega lahko sklepamo, da so tudi v uredništvu verjeli podatkom.

Odgovor na vprašanje o odnosu slovenskih oblikovalcev javnega mnenja do

oborožene obrambe slovenske suverenosti leta 1991 je bil podoben. V uredništvih

so poznali resnico, toda kljub temu so natisnili veliko laži. Celo resnica, ki naj bi

bila temeljno vodilo novinarstva, jim je bila manj pomembna kot prikazovanje

odpora do oboroženega boja, ki je Sloveniji omogočil neodvisnost.

Ali je bila kdaj narejena analiza, katera slovenska uredništva, uredniki in novinarji

so med vojno za Slovenijo zagovarjali stališča proti osamosvojitvi Slovenije in

njeni obrambi ter so pozneje sodelovala pri omalovaževanju in neresničnem

prikazovanju vojne 1991?

Najverjetneje nikoli. Za takšna uredništva in novinarje ni bilo posledic, razen

pri Dnevniku, kjer so šli predaleč. Vse to so javnosti prikrili. Urednik, ki je

moral oditi, je postal urednik drugega, še bolj »udarnega« lista.


52

POLITIČNA ELITA MED VOJNO

Deklaracija za mir je prikazovala odnos do morebitne oborožene obrambe

slovenske suverenosti v obdobju, ko razmere še niso zahtevale oborožene

pripravljenosti. Toda ko so oklepniki JLA zapeljali čez mejo proti Novemu

mestu in Ljubljani, ko je oklepna brigada krenila iz vojašnice na Vrhniki in so

tudi iz drugih vojašnic JLA po Sloveniji odpeljale tankovske in druge kolone

proti mejnim prehodom, da odrežejo Slovenijo in preprečijo njeno suverenost, je

bilo hipotetičnega položaja v trenutku konec. Zdaj je bila agresija realnost in je

zahtevala odgovor.

Slovenski uradni in osebni odzivi na pohod kolon JLA so bolj ali manj znani in

večinoma že opisani. Posebnih presenečenj verjetno ne bo več, toda tudi to, kar

vemo, ni popolnoma v skladu s tezo o splošni opredelitvi za oboroženo obrambo

slovenske države.

Slovenska politična elita že med osamosvajanjem Slovenije ni bila enotna, pri

oboroženi obrambi slovenske suverenosti pa sploh ne. Ta različnost je segala do

vrhovnega poveljnika Predsedstva Republike Slovenije.

France Bučar, ki je bil med osamosvajanjem predsednik slovenske skupščine, je

ocenil, da je med vojno za Slovenijo »obstajala resna nevarnost, da bi vojska

zajela in aretirala celotni republiški vrh, predvsem vse člane skupščine, in

vzpostavila novo oblast iz svojih marionet.«8

France Bučar ni navedel imen, bolj določen pa je bil Danilo Slivnik, dober

poznavalec slovenskega političnega dogajanja. Po Slivnikovih navedbah so prvi

dan vojne na sedežu Liberalne demokratske stranke burno razpravljali o tem,

kdo je kriv za začetek vojaškega napada in ali ni mogoče zanj celo bolj kot

zvezna odgovorna slovenska stran. Jožef Školč je z nekaterimi somišljeniki v

dopoldanskih urah, ko so se ljudje po vsej Sloveniji pripravljali na obrambo,

napisal razglas v dveh točkah:

— Lojze Peterle in Janez Janša morata takoj odstopiti;

— ker TO za barikade uporablja civilna vozila, je treba obsoditi grobo kršitev

človekovih pravic.

Školčeva skupina ni poslala razglasa v javnost samo zato, ker ji je to preprečil

Mile Šetinc.9

Posebnost je bila tudi seja Predsedstva Republike Slovenije 2. julija 1991.

Predsednik Milan Kučan je bil na delovnem obisku pri nemškem zunanjem


53

ministru v Avstriji, zato je sejo vodil član predsedstva Ciril Zlobec. Kot je

zapisal Janez Janša, je bil »tisti dan z moralo povsem na tleh. Če bi sejo po

naključju prenašala televizija, bi pogum v naših enotah na mah uplahnil za sto

odstotkov«.10 Po navedbah Danila Slivnika »naj bi bilo tisti torek na predsedstvu

zelo napeto in naj bi nekatere zgrabila takšna panika, da so bili pripravljeni

podpisati tudi separatni mir«.11

Kaj se je dogajalo na seji predsedstva, bomo izvedeli, ko bo objavljen zapisnik,

če je seveda resničen.

Podrobnosti o odnosu Slovencev do oboroženega odpora v vojni leta 1991 so o

navedenih primerih manj pomembne, saj dovolj povedo dejstva. V slovenskih

političnih vrhovih so bili posamezniki oziroma kar skupine, ki so nasprotovale

oboroženi obrambi Slovenije. Njihovo ravnanje si lahko razlagamo tudi kot

delovanje pete kolone ali kot vdajanje iz različnih razlogov, poštenih ali le

značajskih.

Očitno pa pomen teh dejanj in tistih, ki so to storili, ni po končani vojni nihče

presojal. Težko je verjeti, da tega ne bi storile niti njihove stranke, seveda pa so

se te z njihovim ravnanjem lahko tudi strinjale.

Drugače si ne moremo razložiti, da so posamezniki, ki so bili nasprotniki

oborožene obrambe slovenske neodvisnosti, ostali v politiki tudi po vojni, in

sicer v Sloveniji, ki je ostala samostojna prav zaradi oborožene obrambe. Najbolj

opazna je prav kariera Jožefa Školča. Takšna kariera ni mogla biti odvisna samo

od Školča in njegovih odlik, pač pa od tistih, ki so o tem odločali, pri čemer so

gotovo vedeli tudi za Školčev odnos do obrambe slovenske suverenosti.

Ko bodo nekoč analizirali stališča in delovanje slovenske politične elite med

vojno za obrambo slovenske samostojnosti, bodo gotovo z dokazi predstavili

tiste, ki so delovali za samostojno Slovenijo.

Že zdaj pa lahko ugotovimo, da slovenska politična elita pri odnosu do obrambe

samostojne Republike Slovenije in vojne ni bila enotna, posamezniki pa so

delovali tudi proti obrambi slovenske suverenosti. Posebno vprašanje je, ali so to

storili zaradi drugačnega prepričanja ali še zaradi česa drugega.

Narediti bo treba politično analizo in proučiti ravnanje tudi drugih pomembnejših

delov slovenske družbe v vojni za samostojno Slovenijo.


54

UMETNIKI IN USTVARJALCI NA RAZLIČNIH PODROČJIH

KULTURE

Pri osamosvajanju Slovenije je bil zelo pomemben delež aktivnih pisateljev in

pesnikov, med vojno pa so se, če ocena ni preveč drzna, držali načela, da kadar

orožje govori, muze molče. Ni znano, da bi se kateri od njih kot prostovoljec

prijavil v slovenske obrambe sile, kot to ponavadi storijo umetniški zanesenjaki

v osvobodilnih in obrambnih vojnah po svetu. V najbolj kritičnih dneh jih ni

bilo slišati. Med njimi ni bilo nobenega Kajuha. Glede slovenske vojske se je

najbolj izpostavil pesnik Janez Menart pri prvi prisegi vojakov 2. junija 1991 in

mladi slovenski vojski namenil pesem.

RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV NA SLOVENSKEM

V vojnah se je Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem vedno javno opredeljevala.

Prihod sovražnika so napovedovali cerkveni zvonovi, v vseh vojnah so po cerkvah

brali maše za zmago, poleg tega so škofovske poslanice vernike motivirale.

Vodstvo Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem se je 25. junija 1991 s posebno

javno poslanico opredelilo za slovensko samostojnost, v vojni za Slovenijo pa se

ni izpostavljalo. Svojo dejavnost je omejilo na pošiljanje pozivov za podporo

slovenski osamosvojitvi papežu v Rim in na druge naslove v tujini.12

OBRAMBOSLOVNI KROGI

Od ustanovitve obramboslovnega študija na FDV je imela Slovenija svoje

obramboslovno intelektualno jedro. V vojni se ni izpostavilo, po vojni pa so

najbolj omalovaževali in poskušali vojno za Slovenijo razvrednotiti prav profesorji

s te fakultete.

BORCI NOV

Za oboroženo obrambo slovenske suverenosti se je opredelila večina generalov

JLA, partizanske generacije na čelu z generalom Rudolfom Hribernikom -

Svarunom. To so generali med vojno za Slovenijo povedali javnosti v posebni

izjavi, ki je bila zelo odmevna.

NESLOVENCI

Zanje je bila vojna za samostojno Slovenijo še posebej boleča, predvsem za tiste,

ki so v Sloveniji živeli, niso pa je sprejeli za svojo novo domovino. V učnem

centru TO v Pekrah je bil vojak, ki po narodnosti ni bil Slovenec. Že pred

začetkom sovražnosti je dezertiral in pobegnil v Bosno.


55

Brez temeljite raziskave si pri oblikovanju podobe o odnosu Neslovencev do

slovenske osamosvojitve, ne pa tudi do vojne, lahko pomagamo z oceno kiparja

Moma Vukovića, Ljubljančana, po rodu Črnogorca:

»Tudi sam sem del 35.000 južnjakov, ki živijo v Sloveniji. Na referendumu

jih je od teh gotovo 80 odstotkov glasovalo za samostojno Slovenijo, sicer

izid ne bi bil takšen, kot je bil … Po podatkih popisa je bilo tukaj okoli 5000

Črnogorcev in od teh jih je najmanj 60 odstotkov glasovalo za samostojno

Slovenijo. Tisti, ki niso bili za Slovenijo kot državo, so bili večinoma oficirji,

ki niso razumeli, za kaj gre.«13

Kot prostovoljec v slovenski vojski se je med vojno za Slovenijo izkazal aktivni

podoficir JLA Radoslav Djekić. Rešil je ranjenega pripadnika TO in bil odlikovan

z medaljo za hrabrost.

TAKTIKA OBOROŽENEGA BOJA KOT POSLEDICA

ZGODOVINSKEGA IZROČILA

Slovenska vojna in vojaška zgodovina pomenita po eni strani stoletno službo v

tujih vojskah za tuje koristi, po drugi strani pa so to izbruhi slovenske vojaške

samozavesti. V sodobni in dovolj dobro dokumentirani zgodovini so bile to

kmečke vojne in upori, protiturška obramba, štajerski boj s kruci (zgod. ropar),

»črna vojska« v času Napoleonovih vojn, prva slovenska vojska 1918—1919 in

narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno 1941—1945.

Navedeno je le tisto, kar sodi v okvir slovenske vojne zgodovine. Četudi je šlo za

splet raznih okoliščin, čeprav so sodelovali tujci, je vendarle šlo za nekaj

našega. To so bile vojne in vojske, ki so jih generacije kot zgodovinski spomin

zapuščale naslednikom. Tako na primer vojne Celjanov in boj za celjsko dediščino,

ki so potekali na večjem delu slovenskega ozemlja, niso v slovenski ljudski in

umetni besedni umetnosti pustile nobenih sledov, po drugi strani pa so grozoviti

Turek, junaški kmečki upornik in na vzhodnem Štajerskem kruc še vedno nekaj

živega v ljudskem zgodovinskem spominu. Izročilo je tako živo, kot da se je to

dogajalo eni ali dvema generacijama pred nami, ne pa pred sto in več leti ali celo

pred pol tisočletja.

Zato je ta del izročila sprejela tudi slovenska literatura. Jemala je iz narodnega

izročila in ga dopolnjevala, si izmišljala, ga krepila in domišljiji pustila prosto

pot.

Zgodovinar dr. Koropec je zapisal, da se po številu kmečkih uporov Slovenija v

15., 16. in 17. stoletju ne more primerjati z Evropo. Bilo jih je približno 200 in


56

so bili pomemben del dogajanja na Slovenskem. Postali in ostali so del ljudskega

izročila.

Kakšne so bile njihove temeljne značilnosti v vojaškem oziroma taktičnem smislu?

Na prvem mestu je dejstvo, da so bili vsi upori posledica ogroženosti slovenskega

kmečkega prebivalstva, če upoštevamo narodni in socialni vidik. Narodni vidik

je namenoma postavljen na prvo mesto, saj so pred velikim štajerskim kmečkim

uporom leta 1635 štajerski deželni stanovi upor slovenskih kmetov napovedovali

s sovraštvom med Slovenci in Nemci. V Avstriji in Avstro-Ogrski, ki sta bili

naslednici srednjeveške Avstrije, seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bi lahko

poudarjali to narodno naravnanost slovenskih kmečkih vojn in uporov. Danes

takih razlogov ni več in uradno slovensko zgodovinopisje se bo moralo posloviti

tudi od podedovane dogme.

Uporne kmečke vojske so nastale v naglici, njihove značilnosti so bile slaba

organiziranost, slaba oborožitev v primerjavi s plemiško vojsko, neprimerno

slabša izurjenost, pomanjkanje discipline v boju, tudi nepripravljenost na žrtve.

Trdo jedro posameznih kmečkih vojsk in uporov je bilo drugačno, toda za

večino kmečkih upornikov so navedene oznake v glavnem verodostojne.

V noči pred odločilno bitko s Turki pri Kokovem 26. julija 1478 je koroškemu

kmečkemu kralju Matjažu pobegnilo približno 2400 borcev. Skupaj s tistimi, ki

so se mu pridružili, je imel samo 600 mož. Ti so predstavljali prej omenjeno

trdno jedro, ki je naslednji dan v bitki z veliko močnejšim sovražnikom vztrajalo

do konca. Po bitki je nastala ljudska legenda o Matjaževi vojski, ki spi v gori in

ko naj bi se nekoč vrnila, se bodo za Slovence začeli srečni časi.

Ljudsko izročilo je lepo in je še danes, kljub zmoti nekega Italijana, da je bil to

madžarski kralj Matija Korvin, nepogrešljivi del slovenskega spomina. Dejstvo

pa je, da se je bil zares pripravljen bojevati le manjši del precej velike kmečke

vojske.

V največji slovenski kmečki vojni leta 1515 je sodelovalo kar 70.000 Slovencev,

toda v odločilni bitki pri Celju jih je padlo le približno 2000. Kje so bili drugi,

ko ni šlo več za napade na osamljene gradove, ki jih je branil graščak z nekaj

lovci in hlapci?

Odločilni bitki na odprtem polju se je večina pripadnikov kmečke vojske raje

ognila.


57

V velikem tolminskem puntu 14. junija 1713 je bilo dovolj, da je pri Solkanu

krajišnik Tolmincu razbil glavo in že so se kmečki uporniki umaknili, čeprav jih

je bilo okoli tisoč.

Bistvena značilnost kmečkih vojn in uporov je bila taktika. Njena glavna značilnost

so bili napadi na slabo branjene gradove, spopadi z majhnimi sovražnimi

skupinami in zasede. Pri Kokovem je koroški poveljnik Matjaž skušal izrabiti

prednost ozke doline in z zasedo na tako omejenem prostoru nadomestiti svojo

šibkost v primerjavi z veliko močnejšo turško vojsko.

Takšno je bilo tudi vojskovanje na štajerski strani Mure z madžarskimi napadalci

kruci ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja. Zaseda, hiter napad, pri tem pa se

je taktika štajerskih branilcev tudi končala.

Napadi »črne vojske« na francoske vojake leta 1809 niso bili podobni vojaškim

spopadom, tako da so bili ponekod videti kot napadi roparjev, poleg tega so se

tako vedli tudi kmetje.

Slovenska vojska je leta 1918 nastala v naglici iz zanesenjakov in navdušencev.

Ti so s presenečenji in drznimi dejanji potisnili Avstrijce celo za Borovlje,

Velikovec, Šentilj in Radgono, toda z mobiliziranci in vojskovanjem, ki je zahtevalo

vojaško trdnost ter zanesljivost in ki je trajalo kar nekaj časa, so slovenski bataljoni

doživljali poraz za porazom in se po avstrijski protiofenzivi v začetku maja 1919

popolnoma potolčeni umaknili s Koroške. Avstrijske enote so se na štajerski

meji ustavile same in ne zato, ker bi jih ustavili naši vojaki.

Taktika slovenske narodnoosvobodilne vojske od leta 1941 do 1945 je temeljila

na partizanskih oblikah vojskovanja, kot so bile zasede in nenadni napadi na

šibkejše ali izpostavljene sovražnikove sile in postojanke. Frontalnega vojskovanja

je bilo zelo malo, bilo pa je tudi v nasprotju s partizansko taktiko. Vedno se je

končalo s porazom, tudi če je bila najprej dosežena določena prednost.

Za vsa navedena obdobja so bile značilne posebnosti glede na čas in razvoj

orožij, toda temeljne značilnosti vojskovanja, ki so bile značilne za Slovence, ko

so se vojskovali sami in zase, so se nenehno ponavljale.

S tega vidika je bila vojna za Slovenijo leta 1991 samo nadaljevanje izročila

preteklosti, torej nekaj, kar je bilo slovenskemu borcu dano že v preteklosti, gre

z njim skozi čas in se nenehno ponavlja.

Glede slovenskih obrambnih sil leta 1991 postaja aktualno razpravljanje o

operacijah v smislu operatike, kar se sliši zelo spodbudno, vendar ni resnično.


58

Policija za vojne operacije ni bila organizirana in tudi ne usposobljena, slovenska

TO pa je svoje delovanje omejila na taktične prvine, ki so slovenskemu vojaku

najbližje že iz zgodovine. Velikih združenih enot nismo imeli, strateške zamisli

o vodenju vojne pa so se na terenu pokazale predvsem kot zasede, obkolitve in

napadi na šibkejše in izpostavljene sovražne sile. V primerjavi s prej navedenimi

zgodovinskimi izkušnjami se je spremenilo orožje, drugačna je bila vojaška

organiziranost, taktika pa se je le ponovila.

V taktičnem smislu je obrambna vojna za Slovenijo po že omenjeni strateški

odločitvi o vodenju vojne potekala v obliki ustavljanja sovražnih kolon, obkolitve

izpostavljenih enot in vojašnic; obkolitve sovražnih sil, ki so z zavzetjem mejnih

prehodov dosegle postavljene cilje; v obliki napadov na izpostavljene sovražne

sile tam, kjer so bile slovenske obrambe sile v taktični prednosti; kot zasede,

posamične ali zaporedne, ki so sovražne kolone ovirale pri napredovanju proti

ciljem, jih upočasnile, ustavljale in uničevale. Pomembna prvina takega delovanja

so bili streli ostrostrelcev proti izbranim ciljem, kar je v več primerih bistveno

vplivalo na potek dogajanja. Napadi, kot so bili na primer v Trzinu, odločni

udar bojne skupine majorja Lisjaka v Rožni Dolini 28. junija 1991 in dolenjskih

teritorialcev pod poveljstvom Mitje Teropšiča v Krakovskem gozdu 2. julija

1991, odločna ustavitev oklepne kolone v Gibini in osvoboditev mejnega prehoda

Holmec ter ustavitev tankovske kolone v Prilipah pod poveljstvom Janeza Ivšiča

so bili prej izjema kot pravilo.

Posebnost delovanja slovenskih obrambnih sil v vojni za Slovenijo je bila tudi

velikost enot, ki so delovale neposredno v spopadih. Brigad, ki so v slovenski

TO vse od njene ustanovitve predstavljale glavno silo, ni bilo. Še več: samostojno

so delovali odredi, čete, celo vodi in oddelki. To so bile klasične pehotne enote,

kot jih sodobne vojske že dolgo ne poznajo več, opremljene in oborožene s

preprostim pehotnim orožjem in brez podpore oklepnih enot, topništva in letalstva,

česar Slovenija ni imela.

Če deset dni vojne za Slovenijo primerjamo s katero izmed slovenskih kmečkih

vojn ali kmečkih uporov, lahko ugotovimo, da je tudi prvo, začetno obdobje

kmečkim vojskam prineslo veliko uspehov in manjših zmag. Leta 1515 so drug

za drugim padali gradovi, ki so bili temelj vojaške moči fevdalcev. Prav tako

uspešni sta bili slovenska vojska in policija leta 1991. Toda po prvih uspehih

kmečkih vojsk so fevdalci zbrali in proti kmetom poslali močnejše sile. Kmečkih

uspehov je bilo konec. Nekaj odločilnih bitk na raznih koncih Slovenije je leta

1515 pomenilo popoln poraz slovenske kmečke vojske.


59

To je bila pomembna razlika v primerjavi z letom 1991.

V vojni za Slovenijo do odločilnih bitk ni prišlo. Jugoslovanska armada je bila v

Sloveniji ustavljena, deloma premagana, ne pa tudi zlomljena. Njena udarna

moč zunaj Slovenije pa je bila popolnoma neprizadeta.

Če bi si dogodki sledili kot leta 1515, bi lahko na podlagi zgodovinskih primerjav

napovedali konec. Toda to so le predvidevanja, ki jih zgodovina ne dopušča,

dopušča pa jih veda, ki prihaja do ugotovitev prav na podlagi takšnih primerjav.

Imenujemo jo vojna ali vojaška zgodovina oziroma zgodovina vojaške veščine.

Slovenski oboroženi boj je pri obrambi Slovenije leta 1991 potekal kot drugi

podobni boji v zgodovini našega naroda. Slabo oborožena slovenska vojska se je

postavila po robu veliko močnejšemu sovražniku. Pri tem je uporabljala najbolj

preproste taktične oblike boja in skromne sile, ki so bile v primerjavi s taktiko in

operatiko sodobnih vojsk že preživete, v Sloveniji pa so se v določeni fazi boja

pokazale kot učinkovite.

Takšno taktiko in vojskovanje je določalo bojno izročilo slovenskega zgodovinskega

spomina. Velike, odločilne bitke so v slovenskem zgodovinskem spominu zapisane

kot niz večno ponavljajočih se porazov, leta 1991 pa se zgodovina prvič ni

ponovila.

SKLEP

Leta 1991 je slovenska vojska ubranila suverenost naše države kljub temu, da ni

bila dobra vojaška organizacija, bila pa je boljša od JLA in njenih oficirjev in

zato je zmagala.To lahko povemo tudi drugače, če so bili oni dobri, smo bili mi

še boljši, če smo bili mi slabi, so bili oni še slabši.

Za slovenske obrambne sile je bilo v vojni najpomembnejše dejstvo, da je bila

vojna kratka in brez velikih bitk, kjer bi zanesljivo prevladala prednost v oborožitvi

JLA. Toda v spopadih so slovenske obrambne sile pokazale boljše sposobnosti,

bolje so bile vodene in tudi bolj motivirane. Pomembna prednost slovenskih

obrambnih sil je bila zavest o obrambi svoje domovine.

Večina slovenskega prebivalstva vojne ni doživela. V glavnem jo je doživljala ob

gledanju televizije. Še najbolj grozeč je bil alarm zaradi napovedanega letalskega

napada, do katerega ni prišlo. Tako ni mogoče vedeti, kako bi se slovenska

javnost odzvala in kakšne bi bile posledice.


60

Kljub mariborskim demonstracijam po pekrskih dogodkih, množičnem

nasprotovanju ob pohodu tankov JLA 26. junija na Primorskem in podobnim,

manjšim manifestacijam še kje po Sloveniji, ne moremo govoriti o množičnem

odporu Slovencev ob agresiji JLA. Večina prebivalcev Slovenije je obrambo

slovenske suverenosti sicer podpirala, vendar predvsem čakala, kaj se bo zgodilo.

Na prvem mestu je bila želja po koncu in želja prihraniti domačemu kraju vojno

razdejanje, tudi za ceno obrambe slovenske suverenosti. Zato je ponekod prišlo

do »separatnega miru« ali podobnih dogovorov o vzajemnem nenapadanju. Tako

se niso dogovarjali samo civilisti, temveč tudi vojaški poveljniki. Večina prebivalcev

Slovenije bi se sprijaznila z vsakim zmagovalcem in ga sprejela kot že nekoč v

preteklosti.

Po obnašanju poveljstev in enot slovenskih obrambnih sil je mogoče sklepati, da

bi ob dolgotrajni vojni z mnogo žrtvami vztrajalo in se borilo samo močno jedro

vojske in policije.

Oblast na Slovenskem bi, če prevedemo izjavo Franceta Bučarja o marionetah,

v imenu pravih gospodarjev prevzeli kvizlingi.

To niso navidezne hipoteze, to so bila pričakovanja, kot jih je napovedovalo

dogajanje.

OPOMBE

1 Danijel Malenšek: Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize,

Ljubljana 2002, str. 365.2 Osamosvojitev Slovenije, Enciklopedija Slovenije, 8. knjiga, 1994, str. 179.3 Janez Janša: Premiki, Ljubljana 1992, str. 99.4 Janez Janša v knjigi Premiki navaja še več podobnih stališč, Ljubljana 1992,

str. 95.5 Ta in naslednji podatki so navedeni v knjigi Obranili domovino, Ljubljana

1993, str. 18—19, povzeti pa so iz uradnih poročil, ki so navedena kot vir.6 Tednik Jana: V prvih bojnih vrstah, 26. 6. 2002, str. 19.7 Bojan Tomažič: Posiljene muslimanke rojevajo črnčke? Tednik 7D, št. 18,

1993, str. 13.8 France Bučar: Ustavnopravni vidiki slovenskega osamosvajanja, Slovenska

osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, Ljubljana 2002, str. 126.9 Danilo Slivnik, str. 143.10 Janez Janša: Premiki, Ljubljana 1992, str. 209.11 Danilo Slivnik: Sto osamosvojitvenih dni, Ljubljana 1991, str. 176.


61

12 Več o tem Anton Jamnik: Delež Cerkve pri slovenskem osamosvajanju,

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, Ljubljana 2002, str.

163—177.13 Svobodna misel: Vživeti se moraš v družbo, v kateri živiš, 28. 6. 2002, str.

9.


62

Brigadir Andrej Lovšin

DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN

PROTIOBVEŠČEVALNIH SLUŽB MED

OSAMOSVOJITVENO VOJNO

UVOD

O delu obveščevalnih in protiobveščevalnih služb med osamosvojitveno vojno je

bilo že veliko povedanega in napisanega. Pomembni sta predvsem knjigi obeh

vodij takratnih služb v Sloveniji, avtorja prispevka Andreja Lovšina in Mihe

Brejca, ter prispevki, ki so nastali v zadnjem desetletju. To je tema, ki dopolnjuje

celotno sliko o takratnih dogodkih. Zaradi posebnosti obveščevalnega in

protiobveščevalnega dela sem opisal daljše obdobje te dejavnosti, saj se je veliko

dogodkov zgodilo že pred osamosvojitveno vojno. Vojna za Slovenijo in umik

JLA sta pomenila nadgradnjo ter intenzivnejšo protiobveščevalno in obveščevalno

dejavnost, ki bi bila brez dobre predhodne operativne priprave mreže sodelavcev

in tehničnih sredstev za prisluškovanje in elektronsko izidovanje precej otežena.

Lahko bi jo primerjali z dnevnim časopisjem in televizijo, tako pa smo na tem

področju naredili več.

VARNOSTNI SISTEM SFRJ NA PRELOMU 90. LET PREJŠNJEGA

STOLETJA

Varnostni sistem Jugoslavije je na prelomu 90. let prejšnjega stoletja sestavljalo

več varnostno-obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Ta sistem je imel v

praksi dva sestavna dela, eden je bil civilni, drugi pa vojaški. Pri operativnem

delu sta se na različnih ravneh dela prepletala in dopolnjevala. Prva povezava je

bila operativna, to je pomenilo, da so v posameznih akcijah sodelovali pripadniki

obeh strani. Druga povezava je bila na ravni republike in tretja na ravni države.

Poleg operativnih zadev so bile pomembne tudi organizacijske in zadeve o

strateškem vodenju posameznih služb. Posebej je treba poudariti politično

povezavo s takrat edino stranko Zvezo komunistov Jugoslavije.

V sestavi Zveznega sekretariata za zunanje zadeve je delovala Služba za analitiko,

ki se je ukvarjala predvsem z obveščevalnim delom zunaj države in z analiziranjem

obveščevalnih podatkov za potrebe Zveznega sekretariata za zunanje zadeve. Ta

služba se ni aktivno vključila v nasprotovanje osamosvojitvenih procesov v

Sloveniji. Premalo pa vemo o tem, kakšen vpliv je imela v tujini glede

nasprotovanja osamosvojitvi Republike Slovenije.

63

V okviru Zveznega sekretariata za notranje zadeve je delovala tudi Zvezna služba

državne varnosti (ZSDV). Organizacijsko je predstavljala vrh vseh republiških

služb državne varnosti. Ponavadi so bile republiške službe državne varnosti bolj

varnostno in protiobveščevalno usmerjene, le zvezna služba državne varnosti je

delovala obveščevalno tudi v tujini oziroma je v posameznih primerih operativno

usmerjala delo republiških služb državne varnosti. Lahko rečemo, da je služba

na zvezni ravni skrbela za vse dejavnosti klasičnih varnostno-obveščevalnih in

protiobveščevalnih služb. Med slovenskim osamosvajanjem in demokratizacijo

slovenske družbe je bila ta služba neposredno ali posredno dejavna na območju

Slovenije.

Vojaški vidik varnostnega protiobveščevalnega in obveščevalnega dela je bil

razdeljen med Generalštab JLA, kamor je sodila Obveščevalna uprava GŠ JLA,

in med Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo (ZSLO) z Upravo varnosti.

Obveščevalna uprava je opravljala klasično delo vojaških obveščevalnih služb, to

je proučevanje drugih vojsk s poudarkom na morebitnih nasprotnikih, njihovi

moči in vojaških načrtih. Oficirji so bili po formaciji razporejeni v samostojne

enote oziroma polke, brigade in korpuse, v glavnih mestih posameznih republik

pa so bile še obveščevalne skupine. V teh skupinah je bilo več visokih oficirjev

JLA, ki so izvajali obveščevalno delo. Ena takšnih skupin je imela prostore na

Republiškem sekretariatu za notranje zadeve (RSNZ) na Štefanovi 2 v Ljubljani,

dokler ji takratni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar ni odrekel

»gostoljubja«. Med osamosvajanjem Republike Slovenije je bila služba dejavna

predvsem pri iskanju vloge drugih držav in njihovih vojsk pri slovenskem

osamosvajanju. Časa, da bi se ta služba dejavno vključila v osamosvojitveno

vojno, je bilo najbrž premalo. V obveščevalno službo lahko s strokovnega stališča

uvrščamo enote za elektronsko izidovanje, ki so se dejavno vključile v

osamosvojitveno dogajanje in še posebej v osamosvojitveno vojno. Več o spopadu

z enotami za elektronsko izidovanje in njihovem nevtraliziranju bom predstavil

v nadaljevanju.

V ZSLO je bila Uprava varnosti, ki je usklajevala in vodila delo celotne varnostne

službe JLA. Uprava varnosti je usklajevala delo z drugimi upravami ZSLO in

GŠ JLA, posebej z Obveščevalno upravo v njegovi sestavi. Sodelovala in usklajevala

je delo z ZSNZ oziroma Upravo zvezne službe državne varnosti in službo za

analitiko v okviru ZSZZ. Uprava je bila razdeljena na tri oddelke, in sicer

varnostni, protiobveščevalni in tehnični oddelek. V omenjenem obdobju 90. let

je upravi načeloval generalmajor Marko Negovanovič.

Na ravni poveljstev vojaških območij sta bila organizirana dva oddelka, in sicer

oddelek varnosti in protiobveščevalni oddelek. Poveljstvo 5. vojaškega območja v

DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN PROTIOBVEŠČEVALNIH SLUŽB MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

64

Zagrebu je imelo v svoji sestavi oba oddelka. Po ukinitvi 9. armade so v Sloveniji

nastali trije korpusi JLA, večji in pomembnejši 14. korpus s poveljstvom v

Ljubljani, 31. korpus s poveljstvom v Mariboru, 13. korpus pa je imel poveljstvo

na Reki, le garnizija je bila v Ilirski Bistrici. Zaradi večjega območja, ki ga je

pokrival 14. korpus, pomembnosti in moči enot, nekaterih posebnosti, kot na

primer »ljubljanska vrata«, in zaradi upravne, gospodarske in politične vloge

Ljubljane je bila varnostna služba JLA organizacijsko in številčno najbolj zastopana

v 14. korpusu. Prejšnji oddelek varnosti iz sestave 9. armade je bil še naprej

oddelek, vendar je bil v sestavi 14. korpusa kadrovsko zmanjšan. V 14. korpusu

je ostal tudi prejšnji protiobveščevalni oddelek 9. armade. Tako varnostno kot

protiobveščevalno področje je vodil in koordiniral načelnik varnostne službe. V

drugih dveh korpusih, mariborskem in reškem, je bila sestava enaka, vendar

slabše kadrovsko zastopana.

V brigadah in polkih je po formaciji deloval načelnik varnostne službe s

pomočnikom. Načelnik varnosti je bil na stopnji pomočnika poveljnika oziroma

je bil pomočnik poveljnika za varnost. V samostojnem bataljonu so imeli referenti

za varnost pomočnika ali pa so bili brez njega, odvisno od potreb in kadrovskih

zmogljivosti. Referent za varnost v bataljonu je bil na ravni pomočnika poveljnika

oziroma je bil pomočnik poveljnika bataljona za varnost.

Enote vojnega letalstva in protiletalske obrambe, ki so bile razporejene v Sloveniji,

so imele v svoji sestavi v poveljstvih oficirje in podoficirje za varnost. Ti se niso

povezovali s kopenskimi korpusi, ki so imeli poveljstvo v Sloveniji, temveč z

varnostno službo v sestavi poveljstva 5. korpusa vojnega letalstva in protiletalske

obrambe v Zagrebu.

Varnostna služba 14. korpusa je imela sedež v Ljubljani, v Vojašnici 4. julij na

Metelkovi ulici, kjer je bilo poveljstvo 14. korpusa. Vodil jo je načelnik, polkovnik

Emin Malkoć, njegov namestnik pa je bil polkovnik Miladin Nedović.

Varnostnemu oddelku je načeloval podpolkovnik Bogoljub Matić. Varnostna

služba 31. korpusa je imela sedež v Mariboru, v Vojašnici vojvode Mišića na

poveljstvu 31. korpusa, vodil pa jo je načelnik, podpolkovnik Ratko Katalina.1

V organizacijski strukturi takratnega republiškega sekretariata za obrambo je bil

organiziran tudi Sektor za varnostne zadeve. V notranji organizacijski strukturi

so ga v tedanjem RSLO označevali kot Sektor 9. Opravljal je naslednje naloge:

— protiobveščevalna zaščita RSLO, ljudi, objektov in vseh organov v vertikalni

strukturi (občinski upravni organi za ljudsko obrambo (LO));

— varnostno preverjanje prosilcev za zaposlitev in preverjanje že zaposlenih v


65

strukturah za LO;

— preverjanje nabornikov za elitne enote JLA, kot so vojaška policija, diverzanti,

padalci, gardisti, vezisti, itn.2

V Sektorju za varnostne zadeve RSLO so delali aktivni oficirji in podoficirji

varnostne službe JLA, ki so bili v RSLO napoteni iz varnostne službe JLA 14.

korpusa. Pri svojem delu so sodelovali z varnostno službo JLA vseh treh korpusov,

ki so pokrivali Slovenijo, sodelovali pa so tudi z RSNZ, predvsem s Službo

državne varnosti (SDV). Vodja tega sektorja je bil pomočnik republiškega sekretarja

in mu je bil za naloge, povezane z RSLO, tudi odgovoren, za strokovne operativne

varnostne in protiobveščevalne naloge pa je bil odgovoren načelniku varnostne

službe JLA 14. korpusa. Takrat je sektor vodil podpolkovnik varnostne službe

JLA Ivan Bizjak, za pomočnike pa je imel več podoficirjev varnostne službe

JLA. Junija 1990 je podpolkovnika Ivana Bizjaka zamenjal samostojni inšpektor

milice Andrej Lovšin. Vsi pripadniki varnostne službe JLA so morali julija 1990

zapustiti prostore RSLO. Zaradi nastalih razmer je moral RSLO ustanoviti

svojo varnostno službo znotraj že obstoječega Sektorja za varnostne zadeve.

Skladno z zakonom je bil zato Andrej Lovšin, pomočnik republiškega sekretarja

za ljudsko obrambo, junija 1990 razporejen na delo v načelstvo uprave Službe

državne varnosti RSNZ.3 Sektor je v tem obdobju ustanavljal varnostno službo

RSLO, se ukvarjal s kadrovskimi in materialnimi zadevami, zbiral je podatke o

JLA ter se ukvarjal z varnostno in protiobveščevalno zaščito RSLO. Uveljavila se

je ideja, da bi postopno oblikovali naslednje oddelke:

— oddelek za analitiko,

— obveščevalni oddelek,

— protiobveščevalni oddelek,

— tehnični oddelek.

V Sektorju za varnostne zadeve ti oddelki še dolgo niso zaživeli, delo se je

prepletalo, tako da so vsi delali vse. Jesen 1990 je najbolj zaznamoval spor z

ZSLO o služenju vojaškega roka slovenskih nabornikov na celotnem ozemlju

SFRJ. Sektor za varnostne zadeve se je aktivno vključeval pri varovanju podatkov

o nabornikih.

TO Republike Slovenije je imela tako v Republiškem štabu za TO kot v enotah

in ustanovah aktivne in rezervne pripadnike obveščevalne in varnostne službe.

Aktivni pripadniki obeh služb so bili organizirani podobno kot RSLO in varnostna

služba JLA oziroma Sektor za varnostne zadeve RSLO. Pripadniki obveščevalnih

organov takratne TO so bili veliko bolj samostojni kot pripadniki varnostne


66

službe. Teritorialna obramba je imela za izredne razmere in vojno organizirano

tudi teritorialno izvidniško–obveščevalno službo TIOS.

V Zakonu o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15 - 535/91), ki je bil objavljen

6. aprila 1991, so bili predstavljeni pravni temelji za opravljanje strokovnih

varnostnih zadev na obrambnem področju, ki jih je od takrat naprej opravljal,

kot pravi zakon, varnostni organ republiškega upravnega organa. Ker je v

upravnem organu, pristojnem za obrambne zadeve, prišlo do spremembe naziva,

se je za novo nastajajočo službo uporabljala kratica VOMO, ki je pomenila

Varnostni organ na Ministrstvu za obrambo.

V zakonu so bile natančno opredeljene naloge, pooblastila in pristojnosti. Posebej

pa je treba poudariti, da je 82. člen tega zakona predpisoval nadzor Skupščine

Republike Slovenije nad zakonitostjo dela varnostnega organa in najmanj enkrat

na leto predpisoval poročilo o delu ter uporabi metod in sredstev varnostnega

organa ter vojaške policije.

Na podlagi 81. člena tega zakona je izvršni svet izdal natančnejše predpise o

organizaciji in delovanju varnostnega organa republiškega upravnega organa,

pristojnega za obrambne zadeve, ter vojaške policije in TO. Po odloku so se

VOMU priključili tudi varnostni organi v TO.

Pred ustanovitvijo Varnostno-informativne službe (VIS) so bila vprašanja notranje

varnosti in varstva ustavnega reda v pristojnosti Službe državne varnosti (SDV),

ki je v Sloveniji delovala kot del nedeljivega jugoslovanskega varnostnega

sistema s poudarjeno hieararhično strukturo v odnosu do zveznih organov.4

Med Službo državne varnosti Republike Slovenije, ki je upoštevala navodila

slovenskega političnega vodstva, in Zvezno službo državne varnosti je pogosto

prihajalo do nesoglasij. V tem obdobju sicer ne moremo govoriti o poskusih

demokratizacije slovenske SDV, lahko pa zaznamo zahteve po decentralizaciji in

tako imenovane poskuse po uvajanju »slovenskih posebnosti«.5

Slovenska SDV je bila po takratni zakonodaji varnostna služba, obveščevalno

delo pa je bilo v pristojnosti zveznih organov. Nenehno pomanjkanje obveščevalnih

podatkov je zahtevalo preoblikovanje SDV iz klasične varnostne v varnostno-

obveščevalno službo. Slovenija je potrebovala vse več podatkov o področju, ki je

bilo do tedaj v izključni pristojnosti zveznih organov. Marca 1989 so zato v

SDV reorganizirali in v Upravi službe državne varnosti (USDV) oblikovali:

— oddelek za zaščito pred delovanjem tujih OS,

— oddelek za zaščito pred mednarodnim terorizmom,


67

— oddelek za zaščito pred nasilnim rušenjem ustavnega reda,

— oddelek za varovanje pomembnejših oseb, ustanov, objektov in območij,

— obveščevalni oddelek.

Tako je bil opravljen prehod iz klasične varnostne v novo obveščevalno usmeritev,

s katerim je SDV dobila pristojnosti na obveščevalnem področju. Pomembno je

predvsem to, da je bil del operativnih dejavnosti usmerjen v obveščevalno delo,

kar se je pokazalo na »mitingu resnice«.6

V Sloveniji se je SDV začela vse bolj oddaljevati od ZSDV. Nekateri zaposleni,

predvsem tisti, ki so delovali na notranjem področju, so zapuščali službo, vedno

več je bilo sporov z zveznimi predstavniki, urejati pa so začeli tudi arhive.7 Na

razmere v SDV je postala pozorna tudi varnostna služba JLA. Njeni pripadniki

so poskušali prijateljske stike s pripadniki SDV uporabiti za zbiranje informacij

o stanju v SDV in širšem prostoru. Zagovarjali so jugoslovanska stališča, ki pa

so bila po uspešno izvedenem plebiscitu za Slovenijo nesprejemljiva. Obdobje

negotovosti je bilo končano novembra 1990 z imenovanjem novega direktorja

dr. Mihe Brejca. Kmalu je bila izvedena reorganizacija, sprejeti pa so bili tudi

ukrepi, ki so službo usposobili za spopad z vse bolj nasilno varnostno službo

JLA, poleg tega so stike z ZSDV popolnoma prekinili.8 Zaradi teh dogodkov je

zvezni sekretar Petar Gračanin v dopisu 11. februarja 1991 napovedal poseben

inšpekcijski pregled v Sloveniji, vendar je dopisu sledil odločen slovenski odgovor.9

Takratni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar je negativen odgovor

utemeljil s sprejetimi ustavnimi amandmaji, ki drugače urejajo to področje, in s

plebiscitom, ki je bil izveden decembra 1990. V Sloveniji ni več veljal zakon, po

katerem so bile notranje zadeve v pristojnosti zveznih upravnih organov.10

Rezultati organizacijskih, tehničnih in kadrovskih ukrepov so se kmalu pokazali.

SDV je zelo povečala število zbranih podatkov in pridobila približno 200 novih

pozicij med pripadniki JLA, v drugih republikah Jugoslavije in v tujini. Ko je

bila marca leta 1991 ustanovljena koordinacijska skupina, ki je vodila obrambne

priprave Slovenije, je bila reorganizacija SDV končana. SDV ni bila več politična

policija, ki bi se kot nekoč ukvarjala z notranjim sovražnikom, ampak je postala

pomemben del obrambnega sistema Slovenije. Končno je delovala v korist

prebivalcem Slovenije in ne proti njim.11

Maja 1991 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih

zadevah, ki je na novo opredelil delovno področje in položaj službe z novim

imenom Varnostno–informativna služba (VIS).12 V zakonu so bili opredeljeni


68

mesto, vloga, naloge in nadzor. Na podlagi zakona se je lahko upokojilo tudi

večje število pripadnikov službe, tako da se je število do tedaj 600 zaposlenih

zmanjšalo.13 Služba se je začela pripravljati na spor z JLA.

Varnostno-informativna služba je delovala na treh področjih dejavnosti:

— zbirala je podatke o namenih, ciljih in delovanju JLA ter drugih zveznih

organov, ki so nasprotovali osamosvojitvi Slovenije;

— preprečevala je aktivnosti JLA;

— iskala in proučevala je možnosti za širjenje podatkov o osamosvojitvenih

procesih v tujino in strukture, ki so dvomile v slovensko osamosvojitev.14

VLOGA VARNOSTNO-INFORMATIVNE SLUŽBE MED


Kot uvod v slovensko osamosvojitveno vojno je VIS intenzivno spremljal dogodke

na Hrvaškem. Prvi pravi predvojni preskus pa je služba doživela ob pekrskih

dogodkih maja 1991, ko je bil VIS pravočasno obveščen, da se pripravljata

ugrabitev in aretacija poveljnika PŠTO Maribor polkovnika Vladimirja

Miloševiča.15 Ker koordinacijska skupina ni pravilno ukrepala, je bila ugrabitev

uspešna. Že med spopadom z JLA je VIS v prvih dneh vojne ustvaril pogoje za

aretacijo namestnika poveljnika protiobveščevalne službe JLA podpolkovnika

Miladina Nedovića.

Operativci VIS-a so pridobili več kot 100 novih pozicij in sodelavcev predvsem

med pripadniki JLA. Cilj VIS-a je bila tudi vojaška enota v Pivki, kjer je bila

oklepna brigada JLA. V njenih vrstah je razvil mrežo sodelavcev, da bi onemogočil

izhod oklepnih vozil iz vojašnice. Enota je 26. julija 1991 dobila ukaz, da

zapusti vojašnico in odide proti slovensko-italijanski meji. Sodelavcem je uspelo

onesposobiti 15 oklepnikov, tako jih je iz vojašnice odpeljalo le 16. Eden od

sodelavcev je pozneje v vojni izgubil življenje.16

Po uspešno izpeljani vojaški akciji goriške koordinacijske skupine v Rožni Dolini

je VIS s sodelavci prepričal poveljnika oklepnega bataljona o nesmiselnosti

nadaljnjega bojevanja ter k predaji. Po končanem vojaškem spopadu in umiku

JLA je bil poveljnik oklepnega bataljona JLA zaradi predaje obsojen na leto dni

zapora. Vojašnico v Pivki je nadzoroval VIS oziroma njegovi sodelavci, ki so

prišli do podatkov, da obstajajo načrti za preboj preostanka enote do Kninske

krajine. Tudi poveljnika skladišča na Rakeku je sodelavcu VIS-a uspelo prepričati,

da je deaktiviral eksploziv.17


69

Pomembne pa so tudi konkretne dejavnosti VIS-a, ko je služba s pomočjo svojih

sodelavcev na tujih radijskih postajah objavljala resnico o slovenski osamosvojitveni

vojni in pošiljala podatke v tujino. Med spopadi v Sloveniji je VIS pripravil

tudi več člankov o napadih JLA na slovenske osamosvojitvene cilje in jih objavljal

v tujem tisku.

Te primere delovanja VIS-a sta na simpoziju Slovenska osamosvojitev 1991,

pričevanje in analize predstavila njegov prvi direktor dr. Miha Brejc in njegov

naslednik Drago Ferš, ki pa je bil takrat operativni koordinator VIS-a na

Primorskem. Takšnih in podobnih primerov delovanja službe je bilo več, vendar

kot navajata avtorja, jih še ni mogoče objaviti.

VLOGA VOMA MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

Zakon o obrambi in zaščiti je v poglavju Ukrepi za varnost in varovanje skrivnosti

opredelil pomen, vlogo in naloge varnostnega organa, ki opravlja strokovne

varnostne naloge na obrambnem področju. Zaradi praktičnosti in dolgega naziva

organa se je v praksi začela uporabljati kratica VOMO. Zaradi posebnosti tistega

časa je bilo treba oblikovati tudi organizacijsko strukturo in operativno delo v

praksi. Temeljni razvojni načrti so vsebovali varnostni, protiobveščevalni in

obveščevalni vidik, ki naj bi ju dopolnjeval še tehnični.18

VO RSLO je pozneje, ko se je Republiški sekretariat za obrambo preimenoval v

MO, postal bolj znan pod kratico VOMO in bil zadolžen za opravljanje

zahtevnejših nalog. Z majhnim številom ljudi mu je v JLA uspelo splesti vohunsko

mrežo, ki je pravočasno zaznala kar nekaj pomembnih odločitev in na njih

opozorila slovensko politično vodstvo. To je povečalo bojno pripravljenost enot,

ki naj bi poskušale zadržati prvi udar JLA. Zaostritve so se začele decembra

1990 in se nadaljevale januarja ter v spomladanskih mesecih. Pozorno smo

spremljali in pazili na vsak premik JLA. S pridobljenimi dokumenti in drugimi

informacijami, kot so Pregled enot in ustanov JLA na območju Slovenije,

informacija politične uprave ZSLO, poveljniško-štabni dokument Okop, nastop

generala polkovnika Blagoja Ađića pred slušatelji visokih vojaških šol, mnoga

prestrežena radijska sporočila, kot je sporočilo o premiku 1.okbr z Vrhnike, ki

naj bi se zgodil 1. oktobra 1991, so bila našim pogajalcem v veliko pomoč ob

umiku JLA. Na podlagi informacij, ki jih je VOMO pridobival na različne

načine, je v letu dni opravil veliko nalog. Vsega tega ne bi bilo mogoče opraviti

brez skupine zaposlenih v Sektorju 9 in načelnikov varnostnih organov v PŠTO

ter njihovih varnostnih organov v štabih in enotah TO. Svoj del pa je prispevala

še mreža sodelavcev v JLA s kodnimi imeni Planinc, Košarkar II, Mrak, Graščak,

Rudar, Rudar II, Jože, Ivo in mnogi drugi.19


70

Poudaril bom pomen pridobitve obveščevalnega podatka o izvedbi agresije na

Slovenijo in vzpostavitev ene od tehničnih oblik pridobivanja obveščevalnih

podatkov, to je elektronsko izidovanje, in poskušal prikazati takratno delovanje

VOMA.

Klasična in najstarejša metoda obveščevalnega dela je pridobitev vira oziroma

sodelavca v nasprotnikovih vrstah. V spomladanskih mesecih leta 1991 je varnostni

organ RSLO navezal stik s polkovnikom JLA s kodnim imenom Jože. Z njim je

bilo opravljenih več sestankov, tako da nam je že aprila posredoval dokument

Okop. Najpomembnejše srečanje pa smo imeli med prvomajskimi prazniki leta

1991 na Krku. Dobili smo okvirni načrt posega zveznih oblasti in JLA proti

osamosvojitvi Slovenije.20 Še isti dan je informacijo dobil takratni republiški

sekretar za LO Janez Janša, nato pa na razširjenem sestanku predsedstva še širše

politično vodstvo. Ta obveščevalni podatek je eden najpomembnejših, saj smo v

vseh nadaljnjih načrtih upoštevali možnost spopada z JLA in temu prilagodili

priprave na osamosvojitev.

Med vojno smo imeli težave pri vzpostavljanju stikov s sodelavci, ki so ostali v

JLA in bili na terenu ali blokirani v vojašnicah. V takih razmerah je bilo zelo

težko pridobivati obveščevalne podatke o nadaljnjih namerah nasprotnika, poveljih

in ukazih. Zavedali smo se, da je treba čim prej priti v sisteme zvez, tako

poveljstev kot enot JLA. Že prve dni vojne so bili najuspešnejši varnostni organi

7. PŠTO pod vodstvom načelnika Gorazda Vidriha.21 Prodor v nasprotnikove

zveze jim je uspel, na našo stran je pristopila posadka radioprisluškovalnega

centra JLA na Pohorju z vso tehnično opremo. Tehniki so bili celo tako dobri,

da so prisluškovali in motili pogovore med tankovskimi posadkami. Zgledu

Mariborčanov smo sledili tudi v Ljubljani, tako da smo po zavzetju

radioprisluškovalnega centra na Rožniku, ki ga je izvedel vod vojaške policije 6.

PŠTO Ljubljanske pokrajine, del opreme in ljudi namestili v objektu TO na

Prulah. Objekt je bil na območju med radiorelejnim centrom JLA na Krimu in

poveljstvom 14. korpusa.22 Na Prulah smo namestili tudi opremo, ki smo jo

zaplenili v vojaškem objektu JLA v Spuhlji pri Ptuju. Nalogo za vzpostavitev

elektronskega izvidniškega centra na Prulah je usmerjal in vodil načelnik VO 6.

PŠTO Marino Medeot. Hkrati je potekala naša akcija na Trdinovem vrhu, ki jo

je vodil načelnik VO v 2. PŠTO Dolenjske pokrajine načelnik Žarko Henigman.

S takratno posadko JLA smo se dogovorili, da prestopijo na našo stran, ostanejo

na objektu in nam dostavljajo podatke o komunikacijah 5. VO, ki je imel poveljstvo

v Zagrebu. Sporazumevanje je potekalo prek Trdinovega vrha s 14. korpusom

pa tudi z drugimi enotami JLA iz sestava 5. VO. Objekt je zavaroval vod vojaške


71

policije 2. PŠTO.23 Tako pridobljeni obveščevalni podatki so nam zelo pomagali

pri sprejemanju odločitev med spopadi, premirjem in ob umiku JLA.

SKLEP

Med slovensko osamosvojitvijo so imele obveščevalne službe zelo pomembno

vlogo. Pri pripravi na spopad in v spopadu pa tudi ob dogodkih ob umiku JLA

sta jih uporabljali obe strani. Slovenska novonastajajoča država se je na

obveščevalnem področju zvezni državi Jugoslaviji postavila po robu s kadrovsko

prečiščeno in reorganizirano Varnostno-informativno službo ter z Varnostnim

organom na Ministrstvu za obrambo. Na ravni Republike Slovenije se je oblikovala

koordinacijska skupina, ki je imela svoje koordinacijske skupine tudi po

posameznih pokrajinah. V republiški koordinacijski skupini so usklajevali in

vodili skupne akcije TO, milice in civilne obrambe, ki je že takrat obsegala velik

del dejavnosti, od cestnih zapor do zdravstvene oskrbe. Sodelovanja so bila

pomembna tudi zato, ker so bili tako posredovani pomembni obveščevalni podatki,

potrebni za vse strukture, ki so sodelovale v pripravah na osamosvojitev in v

osamosvojitveni vojni. Tako zbrani obveščevalni podatki so bili koristno

uporabljeni za dosego cilja, za zmago v vojni za Slovenijo.

VIRI IN LITERATURA

— Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Slovenska osamosvojitev 1991,

pričevanja in analize, Zbornik, Brežice 21. in 22. 6. 2001.

— Andrej Lovšin: Skrita vojna, spopad varnostno–obveščevalnih služb 1990—

1991, Ljubljana 25. 6. 2001.

OPOMBE

1 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 63.2 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 26.3 Miha Brejc: Vloga VIS v času osamosvajanja, Slovenska osamosvojitev 1991,

pričevanja in analize, str. 284.4 Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev,

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize.5 Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev,

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 289.6 Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev,


Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 290.


72

8 Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev,

Slovenska osamosvojitev 1991 pričevanja in analize, str. 290.9 Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev,

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 290.10 Miha Brejc: Vloga VIS v času osamosvajanja, Slovenska osamosvojitev 1991,


Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 290.12 Miha Brejc: Vloga VIS v času osamosvajanja, Slovenska osamosvojitev 1991,


Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 291.14 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 24.15 Miha Brejc: Vloga VIS v času osamosvajanja, Slovenska osamosvojitev 1991,



Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 293.18

Andrej Lovšin: Varnostno–obveščevalna služba Ministrstva za obrambo

Republike Slovenije (Varnostni organ Ministrstva za obrambo) in njen

prispevek k zmagi v vojni za Slovenijo, str. 300.

Zaradi velikega števila dogodkov in malo časa, ki je bil na voljo za pripravo

osamosvojitve na obveščevalnem področju so se varnostna, protiobveščevalna

in obveščevalna dejavnost med seboj prepletale. Danes lahko preberemo, da

sta bila varnostno in protiobveščevalno delo premalo poudarjena, vendar v

takratnih razmerah ni moglo biti drugače. Za organizacijo tako velike službe,

ki bi pokrivala vsa področja, smo imeli pramalo časa, tako da so morali te

naloge prevzeti tudi tisti, ki so sodelovali v osamosvojitvenih pripravah in

osamosvojitveni vojni. Predvsem mislim na vse enote in štabe TO, upravne

organe za obrambo in Ministrstvo za obrambo.19 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 234.20 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 163, 164.21 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 219.22 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 219.23 Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 220.


73

Mag. Pavle Čelik

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE MED


Prispevek sem razdelil na dva dela. V prvem poskušam odgovoriti na vprašanje,

zakaj je milica delovala tudi vojaško, v drugem pa bom opisal postopke in

metode njenega delovanja.

OKOLIŠČINE, KI SO OMOGOČILE VOJAŠKO DELOVANJE MILICE

Slovenska milica je med osamosvajanjem Slovenije opravljala varnostne, obrambne

in tudi vojaške naloge v posebnih okoliščinah.

Generalni štab oboroženih sil SFRJ je 14. maja 1990 izdal ukaz o izročitvi

orožja v objekte JLA. Naslednji dan je enak ukaz izdal poveljnik Teritorialne

obrambe RS in v nekaj dneh je večino orožja in opreme slovenske teritorialne

vojske prešlo pod nadzor zvezne vojske. Poleti in jeseni so miličniki in teritorialci

oblikovali Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), ki je prerasla v novo

Teritorialno obrambo. Po moči je bila tista pred sredino maja 1990 precej

boljša, saj je bila celo bolje opremljena kot JLA.

Milica je bila v odnosu do JLA v boljšem položaju kot TO. Ni imela težke

oborožitve in ni bila namenjena za opravljanje vojaških nalog, zato je JLA ni

strogo nadzirala.

Podobno je veljalo za narodno zaščito, ki je v Beogradu niso povsem razumeli,

saj je bila slovenska posebnost. Prav zato je bilo MSNZ laže oblikovati, saj je

nastala iz že delujoče narodne zaščite. Brez težav pa le ni šlo, zato naj spomnim,

da je na trinajstem kongresu ZKJ poleti 1986 zvezni sekretar za ljudsko obrambo

Branko Mamula napadel zamisel o narodni zaščiti v Sloveniji.

Milica je lahko prevzela še obrambne naloge, kar je bilo odvisno od nekaterih

okoliščin oziroma dejavnikov:

— od skrbi za primerno vojaško usposabljanje miličnikov,

— od upoštevanja možnosti za vojaški poseg vojsk socialističnega tabora oziroma

njihov prehod čez naše ozemlje na Zahod,

— od omejitev pristojnosti enot JLA na območje vojaških objektov (vojašnice,

skladišča, mejne stražnice itn.), drugo ozemlje je nadzorovala slovenska

oblast oziroma milica,

74

— od organiziranosti milice za vse varnostne razmere,

— od dobrega poznavanja milice delovanja JLA.

Na kratko bom opisal dejavnike oziroma okoliščine, ki so bile hkrati tudi ugodnosti

za naše delovanje.

Vojaško usposabljanje v milici

Po drugi svetovni vojni se je slovenska milica nenehno usposabljala za opravljanje

obrambnih nalog.

Najprej naj omenim obdobje tako imenovane informbirojevske krize, ki je

zahtevala okrepitev milice, zato so v službo sprejemali tudi fante, ki še niso

odslužili vojaškega roka in so to opravili v milici. Usposabljanje je bilo organizirano

na Jesenicah in v Begunjah.

Leta 1967 so v Sloveniji uvedli kadetski način šolanja miličnikov, pri katerem se

je upoštevalo, da je učenec med šolanjem odslužil tudi vojaški rok. Koliko

zahtevanega znanja je bilo treba osvojiti, je določil Zvezni sekretariat za ljudsko

obrambo v Beogradu.

Za tiste, ki so prišli k milici po odsluženem vojaškem roku, je bilo med šolanjem

manj takega usposabljanja.

Vsebina vojaškega pouka se je vse bolj povezovala s predmetom taktika miličniških

enot, zadnja leta pred razpadom SFRJ pa so bila ta prizadevanja še močnejša.

Upoštevana je bila tudi v novem vzgojnoizobraževalnem programu za poklic

miličnika, ki so ga sprejeli leta 1982 in je vseboval tudi tako imenovano sklepno

vajo. Trajala je teden dni in je potekala vsako leto v drugem kraju Slovenije.

Tam so se kadeti, nato pa še učenci šole za miličnike ter študenti višje šole za

notranje zadeve urili v prehodu iz normalnih v izredne varnostne razmere, v

primeru neposredne vojne nevarnosti in vojn ter v delovanju na začasno zasedenem

ozemlju.

Ne le učenci miličniških šol, temveč vsi miličniki v enotah so vsako leto osvojili

program usposabljanja in izpopolnjevanja, ki je vseboval tudi obrambne vsebine.

Ob tem je treba omeniti vlogo miličnikov, ki so končali vojaško akademijo

kopenske vojske in nato postali nosilci obrambnih priprav in usposabljanj v

milici. Bilo jih je 36.

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

75

Glavni razlog za takšno vojaško usposabljanje je bilo delovanje milice v vojnih

razmerah in zagotavljanje delovanja naše oblasti. Tudi 43. člen Zakona o obrambi

in zaščiti iz aprila 1991 je predvidel možnost sodelovanja milice v vojaških

nalogah.

Predvidevanja o možnem napadalcu

Tedanja vojaška doktrina je predvidevala, da bo Jugoslavija napadena le z ene

strani, pozneje pa je upoštevala še možnost posega z druge strani. Prek puškinih

cevi naj bi se gledali tudi z vojaki varšavskega sporazuma in ne le z Natovimi

vojaki. Drugače povedano, lahko bi se srečala nasprotnika, ki bi oba nosila na

kapah rdeče zvezde.

To omenjam zato, ker je v zavest miličnikov prihajalo spoznanje, da socialistični

tabor ni zagotovilo za varnost. Vzhodni tabor je tako izgubljal svoj sijaj.

S prizadevanji Slovenije po večji vlogi v zvezni državi ali popolni samostojnosti

se je večala napetost z JLA. Milica kot varuh naše oblasti je morala ukrepati,

naši nasprotniki pa so lahko postali tudi vojaki JLA. Ta možnost je postajala

vedno bolj realna in ko je prišlo do posega vojaških enot, nismo bili presenečeni.

Večino ozemlja je nadzorovala milica

Med osamosvajanjem je bil le majhen del Slovenije pod nadzorom JLA, in sicer

le območja, kjer so bili vojaški objekti. Enote JLA so nadzirale mejni pas, ki je

segal sto metrov v notranjost, izjeme pa so bile na mejnih prehodih, kjer je ta

pas segal štiristo metrov v notranjost ter dvesto petdeset metrov levo in desno od

ceste, ponekod pa še globlje v notranjost, na gorska območja. Postaje mejne

milice in postaje milice s splošnim delovnim področjem ob državni meji so

razmere ob meji poznale, zato je milica opravljala večino rednih nalog, na območju

vojaških enot zvezne vojske pa je postala branilka domovine.

To pomeni, da je večina moštva opravljala redne varnostne naloge, del je opravljal

obrambne naloge skupaj z enotami Teritorialne obrambe Slovenije, redkeje pa

so delali samostojno.

Največje breme obrambnih nalog so nosili pripadniki posebne enote milice

(PEM). Ko so bili vpoklicani, je na postajah in oddelkih milice nastala praznina,

ki smo jo nadomestili z vpoklicanimi rezervnimi miličniki. Ti so pomagali

poklicnim miličnikom opravljati redne naloge, sodelovali pa so tudi v vojaških

akcijah.


76

Organiziranost milice leta 1990

Milica je bila organizirana na republiški, pokrajinski in občinski ravni, v varnostne

okoliše pa so spadale prav vse krajevne skupnosti. V obrambnih načrtih je bilo

predvideno, da se milica ne bo umaknila s svojih območij, temveč le zamenjala

sedež. Tako imenovani prostorski oddelek bi deloval naprej, in sicer na svobodnem,

polsvobodnem in zasedenem ozemlju.

Uprava milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) je bila

razdeljena na šest oddelkov, in sicer na oddelek za javni red in mir, za cestni

promet, za državno mejo, za vojne ter posebne enote in obrambni načrt, oddelek

za organiziranost in razvoj milice ter na oddelek za stalno dežurstvo. Neposredno

pod upravo milice so spadale stalne enote, in sicer zaščitna enota milice, letalska

enota milice, godba milice pa tudi trenažni center na Jasnici pri Kočevju. Zaščitna

enota milice je obsegala postajo železniške milice, postajo prometne milice,

enoto za zavarovanje republiških stavb in ljudi ter vod za posebne naloge.

Šolski center ONZ je bila samostojna organizacijska enota, ki je povezovala

Kadetsko šolo za miličnike, Šolo za miličnike, Šolo za poklicne gasilce in gasilske

tehnike, Višjo šolo za notranje zadeve ter Oddelek za vzgojo vodnikov in urjenje

službenih psov v Podutiku.

Na pokrajinski ravni je bilo trinajst uprav za notranje zadeve, in sicer Celje,

Koper, Kranj, Krško, Ljubljana mesto, Ljubljana okolica, Maribor, Murska Sobota,

Nova Gorica, Novo mesto, Postojna, Slovenj Gradec in Trbovlje. Milico so

vodili inšpektorati milice, ki so bili praviloma podobno organizirani kot uprava

milice.

K inšpektoratom milice Uprave za notranje zadeve (UNZ) je spadalo dvanajst

postaj prometne milice. Na UNZ Krško in Trbovlje takih enot ni bilo, v Mariboru

pa sta bili dve taki postaji.

K inšpektoratom milice UNZ je spadalo 24 postaj in 7 oddelkov mejne milice,

skupaj 31 enot mejne milice. UNZ Ljubljana mesto je imela postajo konjeniške

milice.

Postaje milice s splošnim delovnim področjem so delovale na območju vseh

tedanjih občin, nekatere pa so imele tudi svoje oddelke. Delovalo je 62 postaj in

64 oddelkov, torej 126 enot. Sistemizacija je določala tudi oddelke milice v

Kozjem, Kostanjevici na Krki in na Bizeljskem, ki pa v resnici niso delovali. Vsa

milica je imela 4388 pripadnikov.


77

Poznavanje zveznih sil

Slovenska milica je precej dobro poznala enote JLA, razmeščene v Sloveniji. Za

to je bilo več razlogov.

Na vojnih akademijah se je od leta 1972 do 1991 izšolalo 36 slovenskih starešin,

ki so poznali strategijo in operatiko, podrobneje pa tudi taktiko vojske. Svoje

znanje so prenašali na druge, ob pripravah na osamosvojitev pa so lahko

predvidevali ravnanje JLA.

Nekateri smo službovali na Zveznem sekretariatu za notranje zadeve (ZSNZ) v

Beogradu in spoznali tudi to službo. Na podlagi izkušenj smo ob posegu v

Slovenijo presodili, kako močne so enote Zvezne brigade milice.

Miličniki na postajah in oddelkih mejne milice so imeli vsak dan stike s cariniki,

zato so poznali njihovo sestavo, povezano s pripravami na našo samostojnost.

Moštvo postaj in oddelkov milice, zadolženo za splošno delovno področje, je

poznalo razmere v vojašnicah, ki so bile na območju posamezne enote, s

starešinami pa so se poznali tudi osebno.

Vse to je vplivalo, da spori niso bili zelo ostri. Najbolj bojno razpoloženi so bili

starešine JLA, ki so posredovali z območij zunaj Slovenije. Vodja je bil polkovnik

Berislav Popov.

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE

Delovanje milice je treba razdeliti na dve obdobji, in sicer na čas priprav na

osamosvojitev in na poseg JLA.

Milica pred razglasitvijo slovenske samostojnosti

Že več mesecev pred oboroženim posegom JLA v Sloveniji je milica kot del

enotnih organov za notranje zadeve prvič opravljala nekatere naloge, ki jih bom

razdelil v pet skupin.

1. Načrtovanje nalog

• Najprej je treba omeniti načrta Bled I in Bled II, ki smo ju pripravili 10.

oktobra 1988. Naši varnostni in obrambni načrti so bili zasnovani na

podlagi zveznih smernic. To je veljalo tudi za ukrepe pripravljenosti milice,

dokler nismo jeseni 1988 pripravili povsem samostojne načrte.

• Sledili so načrti za preprečitev tako imenovanega mitinga bratstva in enotnosti,


78

ki je bil načrtovan za 1. december 1989, ob 71. obletnici razglasitve Kraljevine

SHS. Prvič smo pripravili načrt zaprtja meje med Slovenijo in Hrvaško. Ti

načrti so nam zelo koristili pozneje, del načrta pa je uporaben še danes.

• 4. oktobra 1990, ko je JLA zasedla Republiški štab za TO Slovenije na

Prežihovi ulici 4, smo pripravili načrt ukrepov za oviranje oziroma preprečitev

premika oklepne brigade JLA iz Vrhnike v Ljubljano.

• 12. oktobra 1990 smo pripravili načrt Skala, ki se je nanašal na skrivno

zasedanje tedanje Skupščine RS. Uresničen je bil 29. junija 1991 ponoči.

• Načrt akcije Zaliv, pripravljen je bil 11. januarja 1991 pred napadom

zaveznikov na Irak, je vseboval več ukrepov na meji med Slovenijo in Hrvaško.

• Načrt Kamen, pripravljen 1. aprila 1991, je upošteval varnostne ukrepe ob

državni meji.

• 1. aprila 1991 je bil pripravljen tudi načrt ukrepov ob morebitni vojni v

Sloveniji.

• Načrt Carina je 2. maja 1991 predvidel odvzem orožja carinskim organom

v Sloveniji. Pravico do orožja je določal Zakon o carinski službi iz leta

1987.

• 27. maja 1991 smo pripravili načrt o premiku republiškega vodstva na novo

lokacijo.

• 19. junija 1991 smo pripravili opomnik za izpolnjevanje nalog milice ob

razglasitvi neodvisnosti.

• Sredi junija 1991 smo pripravili načrt za postavitev osmih mejnih nadzornih

točk na meji s Hrvaško, uresničili pa smo ga 25. junija zjutraj.

Naštel sem najpomembnejše načrte, bili pa so še drugi.

2. Pomembni so bili notranji organizacijski in varnostni ukrepi.

• 18. julija 1990 smo začeli uresničevati ukrepe za varnejšo hrambo orožja in

opreme ter predvideli uporabo tajnih skladišč pri zanesljivih ljudeh na

podeželju.

• 23. avgusta 1990 je dotedanji vod za posebne naloge zaščitne enote milice

postal specialna enota milice, nato pa ministrstva.

• 24. avgusta 1990 so posebne enote milice RSNZ RS dobile novo vodstvo.

• 18. januarja 1991 smo ustanovili gorsko enoto milice in začeli usposabljati

njene pripadnike.

• 18. januarja 1991 je bil ponovno ustanovljen oddelek Šole za miličnike v

Mariboru.

• 1. marca 1991 je začela delovati postaja prometne milice v Krškem, da je bil

promet iz smeri Balkana bolje nadzorovan.


79

3. Vodstvo JLA se ni strinjalo z osamosvojitvenimi težnjami, zato je bilo treba

nadzorovati enote JLA v Sloveniji.

• 6. julija 1990 smo začeli opazovati dogajanje v enotah, zlasti premike na

terenu, o čemer je bilo treba takoj poročati v Ljubljano.

• 4. oktobra 1990 so enote milice začele opravljati naloge varovanja stavb

Teritorialne obrambe Slovenije.

• Ob zasedbi RŠTO Slovenije 4. 10. 1990 smo okrepili varovanje pomembnih

javnih stavb v Ljubljani.

• 6. novembra 1990 smo začeli opravljati naloge varovanja nabornikov s

seznamov občinskih upravnih organov za LO in s seznamov postaj milice.

• Med pekrskimi dogodki 23. maja 1991 je delovala mariborska posebna

enota milice.

• 7. maja 1991 so starešine milice začeli delovati v republiški koordinacijski

skupini.

4. Spremljanje dogajanja v drugih delih Jugoslavije in v tujini

• 25. julija 1990 smo pripravili načrt o morebitnem posegu JLA v Sloveniji.

• 20. avgusta 1990 smo pripravili pregled dogajanja na Hrvaškem, kjer so se

začeli tako imenovani kninski dogodki.

• 25. septembra 1990 smo z milico sprejeli načrt o varovanju slovenskih mej.

• 17. januarja 1991 smo pripravili opis dogajanj v Litvi.

5. Sodelovanje z Zveznim sekretariatom za notranje zadeve v Beogradu je bilo

vse slabše.

• 27. novembra 1990 smo ob podražitvi bencina v Sloveniji nehali sodelovati

z zveznim tržnim inšpektorjem.

• 13. marca 1991 nismo izvedli ukrepov, zapisanih v tiralici, za generalom

Martinom Špegljem.

• 20. maja 1991 nismo več sodelovali pri iskanju ljudi iz drugih republik

SFRJ.

• 20. junija 1991 smo nehali usposabljati in izpopolnjevati miličnike za

protidiverzantsko zaščito v Institutu bezbednosti v Beogradu.

Postopki in metode delovanja milice

Med posegom JLA je ostala organiziranost milice skoraj nespremenjena,

spremenile so se le nekatere okoliščine za njeno delovanje. Miličnikov je bilo

4710.

Postopki in metode delovanja na ozemlju, ki ga je nadzirala slovenska oblast, se

glede vsebine dela niso bistveno spremenili. To so bile še vedno varnostne


80

naloge. Opravljala so jih okrepljena moštva, in sicer vsaj dva moža hkrati, oboroženi

pa so bili z dolgocevnim orožjem. Upoštevati je bilo treba tudi dejstvo, da se

lahko nenadoma pojavi enota JLA.

Med enotami, ki so opravljale skoraj enake naloge kot pred posegom JLA, naj

omenim postajo železniške milice v Ljubljani, ki je nadzorovala potniški promet

na pomembnejših progah.

Postaje prometne milice so patruljirale po cestah, bile vključene v zaporne

točke in opravljale tako imenovano kurirsko nalogo. S krajev vojaških spopadov

so namreč odnašale posneto gradivo novinarjev RTV Slovenija ali na tiskovne

konference v Cankarjev dom.

Specialna enota Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) je delovala kot zaščitnica

sedeža MNZ RS in drugih državnih organov, kot nosilka bojev z vojaškimi

specialci padalske brigade iz Niša pri Trzinu ter pri opravljanju drugih posebnih

nalog.

Zaščitna enota milice je v zaostrenih razmerah varovala določena poslopja in

ljudi. Okrepljena je bila z miličniki godbe milice, učenci Šole za miličnike in

Višje šole za notranje zadeve. Kadetnica je bila na počitnicah, 4. letnik pa se je

vključil v moštvo postaj in oddelkov milice.

Letalska enota milice se je že prej umaknila v Gotenico in potem v druge kraje

ter poskrbela za varovanje helikopterjev in opreme.

Najbolj so bile napadane postaje mejne milice, saj se je JLA usmerila na državno

mejo. Te so ostale na svojih delovnih mestih ali pa so se začasno umaknile s

prehodov, ki so jih zasedli vojaki, zvezni cariniki in miličniki BM ZSNZ, dokler

niso bili osvobojeni in spet pod slovenskim nadzorom. To se je zgodilo z bojem,

pogajanji ali umikom vojakov. Najhujši spopadi so bili na mejnih prehodih

Rožna Dolina, Holmec in Šentilj. Mejni prehodi, ki so ostali pod slovenskim

nadzorom, so sicer delovali naprej, posebnega dela pa ni bilo, saj so tujci zapustili

napadeno republiko, k nam pa ni prišel nihče.

Zaradi vprašanja območij pod nadzorom JLA oziroma njenih premikov na

druga območja, ki so simbolizirala slovenske osamosvojitvene težnje, so bili

nujni novi postopki in metode delovanja.


81

Zaradi lažjega pregleda jih je mogoče razdeliti v več skupin.

a) Sodelovanje v zaporah vojašnic, katerih namen je bil preprečiti ali ovirati

izhod enot JLA iz vojaških objektov. Zanimivo je, da ni prihajalo do resnejših

vojaških spopadov, zapore pa so bile zelo pomembne, saj je bila vojska zaprta na

svojem ozemlju.

b) Sodelovanje v neposrednih vojaških spopadih, ki so potekali na različnih

točkah, in sicer ob cestnih zaporah, ki naj bi preprečile ali vsaj otežile premike

vojaških enot po Sloveniji, na nekaterih mejnih prehodih in v nekaterih vojaških

objektih.

c) Sodelovanje pri zavzemanju mejnih stražnic, pri čemer je prišlo do spopadov

z vojaki ali do pogajanj o predaji.

č) Vodenje pogajanj s starešinami JLA, da bi brez bojev dosegli umik vojakov

iz mejnih stražnic, z mejnih prehodov in iz skladišč ter drugih objektov, ki so

bili pod nadzorom vojske. Tu se je pokazalo, kako pomembno je staro znanstvo

med starešinami milice in starešinami JLA. Ponekod so vojne ujetnike uporabili

za psihični pritisk na vojake in starešine JLA, ki se niso hoteli predati.

d) Sodelovanje v akcijah za prijetje določenih starešin, na primer v Gornji

Radgoni načelnika oddelka za mejo pri poveljstvu 5. vojaškega območja v Zagrebu

Danila Ðuroviča 28. junija, varnostnega starešine 14. korpusa JLA v Ljubljani

Miladina Nedoviča 30. junija ter visokih funkcionarjev ZSNZ iz Beograda

poveljnika brigade milice ZSNZ Mirka Jovića, načelnika uprave za mejne zadeve,

potne listine in tujce v ZSNZ Dragoljuba Kovačevića 27. junija. Sem je mogoče

uvrstiti tudi prijetje zveznih carinikov in miličnikov.

e) Zaradi groženj starešine JLA v vojaškem skladišču goriva v Puščavi pri

Mokronogu je bilo treba evakuirati okoliško prebivalstvo in poskrbeti za njihovo

varnost. Nekaj podobnega je bilo treba opraviti v Trzinu ob spopadih teritorialcev

in miličnikov z vojaško kolono in specialci iz Niša.

f) Miličniki so pomagali pri prebegih vojakov iz enot in vojašnic ter pri

njihovi preskrbi s civilno obleko in hrano vse do odhoda iz Slovenije.

Kriminalistična služba je take naloge opravila tudi zunaj območja Slovenije,

torej v drugih predelih Jugoslavije.

g) Treba je bilo poskrbeti za 4832 vojaških oseb, zveznih miličnikov in

carinikov, ki so bili vojni ujetniki, in sicer pripraviti sezname ter poskrbeti za

namestitev in varovanje. Skladno z načrtom Kletka so bila organizirana lokalna,

pokrajinska in republiška zbirališča teh ljudi, na primer v Dolu pri Hrastniku in

v Kazenskem poboljševalnem domu Dob pri Mirni. Tudi naše moštvo je bilo

treba seznaniti z mednarodnim pravom o vojnih ujetnikih, zato je RSNZ RS

pripravil Pravila ravnanja z vojnimi ujetniki.

h) Po streljanju na patruljno vozilo milice 29. junija je bilo treba zapreti in


82

pregledati Hotel Tivoli v Ljubljani.

i) Prometne patrulje so 4. julija spremljale avtobuse iz Srbije, s katerimi so se

starši pripeljali k svojim sinovom v vojašnicah po Sloveniji.

j) Med vojnimi spopadi so v Ljubljano prihajali zvezni funkcionarji, ki jih je

bilo treba ustrezno varovati in spremljati mimo cestnih zapor.

k) Ob zračnih alarmih 30. junija in 2. julija je bilo treba državljanom pojasnjevati

pomen teh znamenj in ravnanje ob tem, nato pa poskrbeti za varnost premoženja

v zapuščenih poslopjih oziroma hišah.

l) Zaradi številnih nalog je bilo treba okrepiti dežurne skupine na UNZ in

RSNZ, ki so hkrati skrbele za pretok informacij s TO. To je zlasti veljalo za

usklajevalne podskupine na ravni tedanjih pokrajinskih štabov za TO.

m) Med desetdnevno vojno smo poznali tudi umik, in sicer dveh postaj milice,

treh mejnih nadzornih točk na meji s Hrvaško ter letalske enote milice. Moštvo

postaje milice v Ribnici se je dvakrat premaknilo na rezervno lokacijo zaradi

groženj topniških napadov iz bližnje vojašnice 28. junija in 2. maja. Podobno je

28. junija storilo moštvo postaje milice v Dravogradu zaradi groženj spopadov z

vojaško kolono. Posadke mejnih nadzornih točk v Središču ob Dravi, Jelšanah

in na Obrežju so se umaknile, prvo točko so vojaki uničili, tretjo posadko pa

odpeljali v vojašnico.

Pri teh nalogah je bila najbolj dejavna posebna enota milice, ki je štela sedem čet

in samostojni vod v Novem mestu za območje UNZ Novo mesto, Krško in

Trbovlje, vod UNZ Slovenj Gradec je spadal k četi UNZ Celje, vod UNZ

Postojna pa k četi v Kopru. Učni program vadbe te enote je obsegal med drugim

tudi postavljanje zased, pregled vozil, potnikov in prtljage, pregled terena, naselja

in stavb, delovanje v stavbi, prijetje skupin itn. Večino tega znanja so potrebovali

med osamosvojitveno vojno.

Krizno vodenje

Že pred posegom JLA smo v naše vodenje vnesli prvine, ki jim danes stroka

pravi krizno vodenje oziroma upravljanje.

Dotlej smo imeli le nekaj takšnih izkušenj, in sicer o delovanju operativnih

skupin ali štabov, oblikovanih na republiški, pokrajinski ali občinski ravni. To je

bilo ob različnih izrednih varnostnih dogodkih, na primer ob zasledovanju

nevarnih zločincev, naravnih in drugih nesrečah, varnostno tveganih zbiranjih

in podobno. Opravili smo tudi nekaj vaj, na katerih smo preizkusili delovanje

takih štabov. V okviru štabov za protispecialno delovanje smo v 80. letih prejšnjega

stoletja skupaj s predstavniki TO in JLA vadili nekatere krizne razmere, večinoma

take, ki naj bi nastale zaradi sovražnega delovanja.


83

Tako je 7. maja 1991 v poslopju tedanjega Izvršnega sveta Skupščine RS začela

delovati republiška koordinacijska skupina, v kateri so bili predstavniki MNZ

RS in Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Skupina je med vojno

usklajevala delovanje obrambnih in varnostnih sil ter se spremenila v nekakšen

glavni štab obrambe RS.

Pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti so začeli sektorji za stalno dežurstvo

UNZ ter oddelek za stalno dežurstvo Uprave milice RSNZ RS delovati v razširjeni,

okrepljeni sestavi. Zbirali so informacije s terena, jih preverjali, če je bilo treba,

in odrejali ukrepe na klasičnem varnostnem področju. Na področju obrambe

RS je ukrepe odobril namestnik ministra Milan Domadenik, in sicer sam ali v

sodelovanju z republiško koordinacijsko skupino.

Na ravni tedanjih sedmih pokrajinskih štabov TO so sodelovale tudi koordinacijske

podskupine, v katerih so bili predstavniki TO in ONZ iz pokrajin.

V republiški koordinacijski skupini sta bila najvišja predstavnika ministra Igor

Bavčar in Janez Janša, najpomembnejši pa je bil notranji minister. Na čelu

koordinacijskih podskupin je bil praviloma predstavnik milice, načelnik

inšpektorata milice pri UNZ.

Te oblike organiziranosti vodenja in poveljevanja so imele zelo pomembno vlogo

v tedanjem delovanju slovenskih varnostnih in obrambnih sil, ki je večinoma

zapisano in tako na voljo za proučevanje. Menim, da te vloge še nismo dovolj

proučili.

Nekaj nalog do odhoda JLA iz Slovenije

Med tako imenovanim trimesečnim brionskim moratorijem je milica še naprej

opravljala del nalog, ki so se nanašale na JLA.

• 26. julija smo pripravili gradivo Varnostni pojavi v Sloveniji, ki jih je bilo

mogoče predvideti v naslednjih mesecih.

• Še naprej smo nadzorovali premike enot JLA znotraj Slovenije, posebej pa

morebitne prevoze okrepitev iz drugih predelov Jugoslavije.

• Vse mejne enote JLA so se do 27. julija umaknile iz stražnic, zato je bilo

treba opraviti predajo in prevzem poslopij ter vse zapisati.

• Naloge varovanja državne meje je prevzela milica. Del teh nalog so prevzele

postaje mejne milice, večinoma pa postaje milice s splošnim delovnim

področjem vzdolž meje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. To ni pomenilo

posebnih težav, saj so iste enote že dotlej skrbele za tako imenovano globinsko


84

varovanje državne meje in je takšen koncept postal prevladujoč.

• Postaje mejne milice so 1. avgusta 1991 prevzele naloge tudi na mejnih

prehodih za obmejni promet, kar so dotlej opravljale postaje milice s splošnim

delovnim področjem.

• Prometne patrulje so spremljale prevoze vojaške tehnike in oborožitve JLA

do zbirnih središč na Vrhniki, v Cerkljah ob Krki in Mačkovcu pri Postojni.

• Od 23. julija do 14. oktobra 1991 je v Hotelu Kokra na Brdu pri Kranju

delovalo opazovalno zastopstvo Evropske skupnosti (OMES), ki ga je bilo

treba spremljati po Sloveniji in z njim sodelovati.

• 30. septembra 1991 je vodstvo milice pripravilo predlog za 34 mejnih prehodov

s Hrvaško, ki so začeli delovati 8. oktobra 1991 ob 8. uri. Tja je bilo

premeščenih 422 miličnikov, od teh 203 z drugih območij Slovenije, ki so

že dotlej opravljali mejni nadzor.

• Pripravili smo načrt preventivnih varnostnih ukrepov ob zamenjavi dinarjev

z boni, kar se je zgodilo 8. oktobra 1991. Na meji s Hrvaško je nekaj dni

delovalo 1458 miličnikov.

•Po izbruhu vojaških spopadov na Hrvaškem smo pripravili načrt PVU ob

meji s to državo, od koder so k nam kmalu začeli prihajati begunci.

• Ob umikanju JLA skozi koprsko pristanišče, ki se je končalo 25. oktobra

1991, smo pripravili poseben načrt delovanja milice in teritorialcev.


85

Generalmajor Janez Slapar

VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI

OBRAMBI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

Predstavitev praktičnega delovanja z vidika poveljujočega

UVOD

Ustava RS, amandmaji k ustavi, ustavni zakon, Zakon o obrambi in zaščiti ter

odredba RSLO o ustanovitvi štabov, poveljstev in enot teritorialne obrambe so

dali pravno podlago za poveljevanje v TO. Opredeljeni so bili razmerja in

pristojnosti Republike Slovenije za obrambo in vodenje TO. Razmere, v katerih

je delovala TO med pripravami in pozneje v vojni, so bile posebne. Zakaj so se

včasih uporabljale rešitve, ki so se razlikovale od načel vojaške subordinacije?

Dolžnost načelnika RŠTO in poveljnika TO sem prevzel 28. septembra 1990.

Pravzaprav sem bil samo imenovan, ker mi dolžnosti nihče ni predal. RŠTO je

bil brez kadra, prostorov in materialnih sredstev, med katera sodijo tudi sredstva

za komuniciranje oziroma poveljevanje. Vzpostaviti štab ob dejstvu, da v TO ni

bilo starešinskega kadra, ki bi imel izkušnje za delovanje na strateški ravni

poveljevanja, je bila zahtevna naloga. Poskušajmo te razmere prenesti na današnji

čas. Si lahko zamišljate, da bi danes, ko nam nihče ne grozi z vojaškim

posredovanjem, načelnik GŠSV delal en teden popolnoma sam, brez starešin,

tajnice, voznika, telefona, vozila, da bi naslednji teden začel delati z enim

pomočnikom, ki bi ga imenoval prejšnji večer v poznih urah? In če pomislim,

koliko laže bi nam bilo, če bi pred dvanajstimi leti že uporabljali mobilne

telefone.

PŠTO in OŠTO sta bila bolje popolnjena, čeprav popolnitev ni dosegala

zahtevanega števila glede na formacijo. V obdobju razvoja TO je približno 350

pripadnikov mirnodobne sestave v štabih na treh ravneh organiziralo, popolnjevalo,

pripravljalo načrte, pripravljalo, usposabljalo in zagotavljalo materialno popolnitev

ter bojno pripravljenost za več kot 60.000 pripadnikov TO. Ta sestava je

številčno še nekoliko manjša skupaj s pripadniki vojnih enot TO ustvarila vojsko,

ki je bila leta 1991 pripravljena in sposobna z orožjem zavarovati samostojnost

države.

TO je morala zaradi blokade orožja in druge vojaške opreme organizacijsko-

formacijsko strukturo prilagoditi razmeram in zmožnostim. Enote je bilo treba

86

oblikovati v formacije glede na bojna sredstva. S postopnimi dobavami se je

bojna struktura dopolnjevala, kar je zahtevalo nenehno spreminjanje poveljevanja.

Tik pred vojno smo dobili večjo količino pehotnega orožja in nekaj orožja za

podporo, protioklepni boj in protizračno obrambo, zaradi česar je bilo treba

formacije prilagoditi.

Osebni stiki, telefonske zveze s posebnim in javnim omrežjem, faks ter kurirji so

bili v letih 1990 in 1991 vrhunec tehnike. Naš nasprotnik je bil razmeščen na

slovenskem ozemlju, tako da smo se za vojno pripravljali na zasedenem ozemlju.

Da bi čim hitreje ukrepali, je bilo med pripravami in potem med vojno neposredno

ali prek posrednikov, na primer častnikov iz operativne skupine, ki so jih poslali

na neko območje, izdanih več ustnih ukazov. Večina odločitev je bila sprejeta po

kratkih posvetovanjih s podrejenimi. Ukaze so podrejeni poveljniki prejeli ustno

tudi zaradi tajnosti naših priprav na osamosvojitev.

Naš cilj pri določanju oblik, vsebine in ciljev bojnih delovanj je bil, da za

doseganje rezultata oziroma uresničitev bojne naloge uporabimo način, sile in

sredstva, ki bodo povzročili najmanj človeških žrtev in najmanjšo možno

materialno škodo.

POVELJEVANJE V OSAMOSVOJITVENI VOJNI

Pri vprašanju, kdaj se je osamosvojitvena vojna v Sloveniji začela in kdaj končala,

nastane dvom. Lahko bi rekli, da se je za TO Slovenije osamosvojitvena vojna

začela 28. septembra 1990. Končala se je z odhodom zadnjega vojaka z ozemlja

Republike Slovenije, in sicer s 25. na 26. oktober 1991. Za Manevrsko strukturo

narodne zaščite se je, odvisno od ravni in območja oblikovanja, začela že prej,

končala pa se je 3. oktobra 1990, ko so jo razpustili, njene sile in sredstva pa

prepodredili TO.

PREDSEDSTVO RS

Med pripravami na osamosvojitev je Predsedstvo RS kot kolektivni organ v

vlogi vrhovnega poveljnika obravnavalo in sprejemalo odločitve skladno s

pristojnostmi. Na predlog RSLO je imenovalo in razrešilo poveljnika TO Slovenije

ter načelnika RŠTO. Sprejemalo je poročila o stanju bojne pripravljenosti in

težavah z njo ter podatke o poteku usposabljanja, dajalo je soglasja k načrtom

dela in usposabljanja TO ter soglasja k imenovanju poveljnikov pokrajin.

Predsedstvo je ocenjevalo aktualne razmere in sprejemalo ukrepe. Za neposredne

priprave na osamosvojitev je Predsedstvo RS 15. maja 1991 izdalo Smernice za

delovanje v pripravah na osamosvojitev.

VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI OBRAMBI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO

87

Predsedstvo oziroma člani predsedstva so med pripravami TO obiskovali enote

in štabe na usposabljanju, na primer sedež RŠTO v Tacnu, postroj 3./21. brigade,

postroj zaščitne brigade v Kočevski Reki, vajo Premik-91, zaprisego nabornikov

v učnih centrih Ig in Pekre ter usposabljanje nabornikov na Igu. Člani predsedstva

so med vojno obiskali pokrajine skupaj s predstavniki operativne skupine.

Predsedstvo je za usklajevanje nalog na področju oboroženega boja in

neoboroženega odpora zgodaj spomladi 1991 oblikovalo koordinacijsko skupino,

v kateri so bili predstavniki RSLO, TO, RSNZ in policije ter predstavnik urada

predsedstva. Skupino sta vodila sekretarja Igor Bavčar in Janez Janša.

Predsedstvo je na jutranji seji 27. junija 1991 ugotovilo, da je bila izvršena

agresija, in odredilo, da se osamosvojitev zavaruje z orožjem.

Med vojno se je predsedstvo v razširjeni sestavi sestajalo dvakrat na dan ter

pregledovalo in sprejemalo ustrezne aktivnosti. Na podlagi ocen se je odločalo

za povečanje ali zmanjšanje bojnih aktivnosti TO in policije ter na podlagi

sklepov, sprejetih na pogajanjih ob posredovanju trojke Evropske unije, tudi

ukazalo prekinitev bojnih spopadov.

REPUBLIŠKA KOORDINACIJSKA SKUPINA

Republiška koordinacijska skupina se je do vojne kadrovsko popolnila. Bila je

središče, v katerem so se zbirale vse informacije in sprejemale operativne odločitve

za delovanje teritorialne obrambe, policije, zaščite in reševanja ter drugih struktur,

ki so bile vključene v neoboroženi odpor. Nekatere ukaze republiške koordinacijske

skupine so podpisali minister Igor Bavčar, minister Janez Janša in v. d. načelnika

Janez Slapar.

Koordinacijske skupine so delovale tudi v pokrajinah.

POVELJEVANJE V TO

Za bojno delovanje so bile pripravljene naslednje bojne formacije:

• RŠTO,

• 7 PŠTO,

• 27 ObmŠTO,

• 85 skupin za oviranje,

• 92 protioklepnih skupin,

• 6 bataljonov,

• 11 odredov, ki so bili sestavljeni kot četa,

• 33 odredov, ki so bili sestavljeni kot vod,


88

• 142 čet, baterij,

• 240 vodov,

• 59 oddelkov.

Sile so ustrezale 378 četam ali 94 bataljonom ali 23 brigadam. Zaradi veliko

skupin, oddelkov, vodov in čet je bilo neposredno poveljevanje enotam zahtevno.

V praksi je bilo treba iskati začasne rešitve, s katerimi se je predvsem na ravni

območnega štaba z oblikovanjem začasnih poveljstev število enot, katerim je

poveljeval poveljnik območnega štaba, zmanjšalo. Za tako prilagoditev so bili

pristojni in odgovorni poveljniki ObmŠTO.

Za delovanje TO v vojni nismo imeli pripravljenega le enega načrta oziroma

ukaza za vse oblike in vsebine bojnega delovanja. Glede na posebne okoliščine

in naše ocene smo pripravili več načrtov, ki so vsebinsko ločeno določali naloge,

cilje, enote in sredstva za:

• blokado vojašnic,

• zavarovanje in prevzem nadzora državne meje oziroma načrt Kamen,

• zavarovanje in prevzem preverjanja nadzora zračnega prostora,

• nasilni odvzem sredstev oborožitve iz skladišč JLA oziroma načrt Nabava,

• premeščanje učnih centrov TO (nabornikov po enomesečnem usposabljanju

nismo predvidevali za oboroženi boj),

• za oblikovanje sprejemnih centrov za prebegle častnike in vojake JLA oziroma

načrt Jezero,

• zavarovanje objektov posebnega pomena oziroma načrt Objekti,

• načrt zvez Jupiter.

25. julija 1991 sem izdal ukaz za zavarovanje mejnih prehodov in kontrole

letenja, rok izvršitve je bil isti dan do polnoči, ter ukaz za aktiviranje zbirnih

centrov, rok je bil naslednji dan do šestih zjutraj.

V jutranjih urah 27. junija 1991 sem podrejenim poveljnikom posredoval ukaz

za bojno delovanje po telefonu, pozneje pa še v pisni obliki po faksu.

Med vojno je v praksi prihajalo tudi do navidezne dvotirnosti. Poleg uveljavljene

linije poveljevanja v teritorialni obrambi so podrejeni dobivali tudi ukaze

koordinacijske skupine, v kateri so odločitve večinoma pripravljali Igor Bavčar,

Janez Janša, Miran Bogataj in Janez Slapar. S tehničnimi sredstvi je operativna

skupina lahko hitreje prenašala povelja na pokrajinsko koordinacijsko skupino

kot s sredstvi RŠTO na podrejene štabe in poveljstva. Zaradi posebnih pogojev

delovanja, predvsem pa temeljnega cilja, da je človeških žrtev in materialne

škode čim manj, je nekatere bojne aktivnosti TO in policije neposredno vodila


89

republiška koordinacijska skupina. V sistem neposrednega poveljevanja sta se

vključevala tudi ministra Janez Janša in Igor Bavčar. Drugače je bilo z razvojno

skupino, oziroma 27. zaščitno brigado, ki ji je poveljeval podpolkovnik Tone

Krkovič. Poveljnik enote je opravil več nalog, ki jih je odobril ali ukazal minister

Janez Janša, in sicer brez vednosti nadrejenega RŠTO.

5. julija je RŠTO ocenil razmere. Po opravljenem štabnem delu sem izdal povelje

za nadaljnje delovanje teritorialne obramne (DT 804-01-18), ki je bilo še isti

dan izročeno podrejenim štabom in poveljstvom.

Z ukazi med izvajanjem bojnih aktivnosti so bile organizirane nove enote v TO,

in sicer tankovske, protioklepne, enota bojnih vozil pehote in enote za protizračno

obrambo. Novoformirane enote so se takoj začele usposabljati. Tudi zaposlovanje

športnikov biatloncev se je na predlog Janeza Vodičarja začelo že takrat.

7. julija sem skupaj s poveljnikom milice Pavletom Čelikom obiskal PŠTO

Dolenjske, ranjene pripadnike TO v novomeški bolnišnici, novooblikovano četo,

ki se je usposabljala na bojnih vozilih pehote, prizorišče spopadov v Krakovskem

gozdu in enoto, ki je sodelovala v spopadih v Krakovskem gozdu. Moj pomočnik

podpolkovnik Daniel Kuzma je obiskal območja vojaških spopadov v

Vzhodnoštajerski pokrajini.

Na bojne aktivnosti so vplivali rezultati pogovora političnega vrha s predstavniki

trojke Evropske unije in pogovori s takratnimi zveznimi organi o prekinitvi

spopadov. Predsedstvo je odločalo o intenzivnosti in prekinitvah spopadov, zato

smo nekatere ukazane bojne aktivnosti odložili ali prekinili. V podrejenih štabih

spreminjanja odločitev niso sprejemali z zadovoljstvom. V desetih dneh spopadov

smo se enkrat odločili za prekinitev.

Prvo pisno poročilo o bojnem delovanju je RŠTO oblikoval 3. julija 1991,

natančna analiza delovanja RŠTO in TO Slovenije pa je bila opravljena 17.

julija 1991. Na mojo zahtevo so pisno analizo bojnega delovanja pripravili

podrejeni PŠTO, 310. in 510. učni center ter 30. razvojna skupina.

POVELJEVANJE V PODREJENIH ŠTABIH

Razmere v PŠTO, ObmŠTO in 27. brigadi so bile podobne. Poveljniki pokrajin

in ObmŠTO so morali poveljevanje prilagoditi razmeram. Enote so bile oblikovane

za opravljanje namenskih nalog glede na materialne zmožnosti, in sicer večinoma

v skupine, vode, čete in odrede, ki so bili sestavljeni kot čete, zato je bilo treba

pripraviti rešitve, ki poveljujočemu omogočajo poveljevanje. Večina poveljnikov

pokrajin in ObmŠTO je poveljevanje ustrezno organizirala. Največje težave so


90

bile v Ljubljani, zlasti v ObmŠTO na območju mesta, kjer je bilo preveč

poveljujočih.

V Južnoprimorski pokrajini poveljnik v določenem obdobju ni imel stika s

svojim štabom. V obeh primerih sem predsedstvu pojasnil razloge in prosil za

soglasje za zamenjavo. Tako sta bila 29. junija po razrešitvi Butare in Anderliča

za poveljnika TO Ljubljane ter TO Južnoprimorske imenovana Janez Lesjak in

Vojko Štemberger.

Na nekaterih območjih, na primer v Ljubljani in na Štajerskem, so se med vojno

pojavljali posamezniki in skupine, ki so poskušali bojno delovati na lastno pobudo.

Vključili smo jih v enote TO oziroma milice ali pa jih razpustili.

SKLEP

V takratnih razmerah je TO izpolnila bojno nalogo in predsedniku predsedstva

sem 26. oktobra 1991 predal poročilo o njeni izpolnitvi. Skupaj z milico je TO

z orožjem zavarovala in zagotovila osamosvojitev Slovenije. Z ustreznimi

pripravami, načrtovanjem, usposobljenostjo in odločenostjo vseh smo bojne

spopade omejili na deset dni. Izbrali smo ustrezne cilje, v spopad smo bili

prisiljeni, na bojne aktivnosti smo skladno z materialnimi možnostmi odločno

odgovorili. Tudi žrtev in neposredne materialne škode za vojni spopad ni bilo

veliko.

Po dogovoru med predsedstvom, Ministrstvom za obrambo in Republiškim

štabom za teritorialno obrambo so upokojeni slovenski generali Stane Potočar,

Ivan Dolničar, Rudolf Hribernik, Avgust Vrtar, Miha Butara, Janko Sekirnik,

Miha Petrič, Edvard Pavčič, Lado Kocijan, Rudi Kodrič in Alojz Žokalj obiskali

nekatera območja spopadov. Na pogovoru 19. julija 1999, dan potem, ko je

Predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o umiku preostalega dela poražene JLA iz

Slovenije, so ocenili, da je bilo delovanje Teritorialne obrambe učinkovito in

uspešno, da je bil čas za pripravo obrambe zelo kratek, da so imeli štabi in

enote zelo slabe medsebojne zveze, kar je povzročalo velike težave pri poveljevanju,

da so štabi upoštevali temeljno usmeritev RŠTO, po kateri so morale biti vse

akcije izvedene tako, da je bilo na obeh straneh čim manj žrtev, da je bojno

delovanje potekalo v neposredni bližini državne meje in da so med njim potekala

pogajanja.

Ali bi bili lahko bolj učinkoviti? Ne, kajti nalogo smo opravili. Ni bilo lahko in

ni bilo brez napak, šteje pa končni rezultat. Naša usposobljenost in sposobnost

prilagoditi se vojnim razmeram, odločnost, iznajdljivost in samoiniciativnost so

nadomestili tako pomanjkanje bojnih sredstev kot sredstev za komuniciranje in

poveljevanje.


91

Polkovnik Miloš Šonc

OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA

IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE

Posamezna obdobja naše bližnje zgodovine postajajo počasi bolj jasna in

obravnavajo se tudi teme, ki so mogoče manj znane, vendar ne tudi manj

pomembne, zato bom poskušal predstaviti nekatere aktivnosti 5. PŠTO Ljubljanske

pokrajine.

Cilj prispevka je, da predstavim obveščevalno zagotovitev v času Manevrske

strukture narodne zaščite (MSNZ) na območju odgovornosti Mestnega štaba za

narodno zaščito (MŠNZ) Ljubljana mesto in v 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine

do osamosvojitvene vojne s poudarkom na izvidništvu.

Obveščevalna zagotovitev bo poudarjena kot štabna funkcija, ki je pri delu takratne

MSNZ oziroma pozneje TO imela pomembno vlogo. Področja obveščevalno-

operativnega delovanja in nekaterih sistemskih rešitev ne bom obravnaval, saj

jih je v svoji knjigi in na simpoziju dobro opisal brigadir Andrej Lovšin.

Na začetku bi rad izrazil spoštovanje do vseh, ki so opravljali naloge obveščevalne

zagotovitve in katerih prispevek je še premalo poznan in priznan.

Sodelovali so moj tedanji namestnik Stasil Burja, Tone Krkovič, Miha Butara,

Vojko Adamič, Marino Medeot, Borut Zajc, Peter Zor, Luka Levičnik, Miran

Barborič, Miloš Bregar, Franjo Žagar, Ivo Furlan in številni drugi neimenovani

pripadniki stalne in rezervne sestave TO mesta Ljubljana, tedanje milice ter

številni prebivalci, ki so prispevali k zbiranju in posredovanju obveščevalnih

podatkov.

Verjetno je krivično, da ne navedem vseh, toda naj napišem misel enega od

neštetih sodelavcev, ki je ob mojem nadzoru sredi mrzle noči rekel: »Veš kaj, ni

me treba nadzirati, ker ti zagotavljam, da se zavedam, kako resen je položaj, in

ti obljubljam, da JLA ne bo šla iz vojašnice, ne da bi ti to vedel!«

Navedena patriotska zavest, motivacija in znanje so bili temeljno vodilo našega

dela, zato lahko postavim oziroma zagovarjam tezo: obveščevalno zagotovitev

smo načrtovali in izvajali pravilno, pravočasno, kakovostno ter tako, da so bile

naloge v MSNZ in pozneje v TO RS in vsej državi lahko opravljene.

92

Trditve pojasnjujem z naslednjimi dokazi:

1. Tedanja grožnja o državnem udaru s strani JLA oziroma uvedba izrednih

razmer sta bili realni, nasprotnik je bil jasno določen, jasno določen pa je bil

tudi cilj obveščevalne zagotovitve.

Strokovno delo se je začelo z zelo konkretnim zbiranjem podatkov avgusta

1990 in z zahtevo načelnika MSNZ Toneta Krkoviča, da pripravimo natančno

presojo morebitnega delovanja za Republiko Slovenijo. Oceno sva oblikovala s

Krkovičevo tajnico gospo Ireno Frelih v stari šoli v vasi Zapotok nad Igom pri

Ljubljani. Izbira lokacije, čas, medsebojni stiki in način priprave so bili zelo

varovani. Dokument sva pripravila v eni noči in samo v enem izvodu. Moj

osnutek in dodatne dokumente sva sproti kurila v peči.

Presojo smo še enkrat pregledali v ožjem krogu MŠNZ in ker ni bilo pripomb,

je bila takoj izročena načelniku Antonu Krkoviču.

Na podlagi presoje za vso Slovenijo sem moral pripraviti še natančno presojo za

potrebe MŠNZ Ljubljana, ki smo jo posredovali vsem pokrajinskim štabom

Manevrske strukture narodne zaščite v Sloveniji kot vzorec za pripravo njihovih

dokumentov.

Ocena možnega delovanja je bila na začetku temelj aktivnosti MŠNZ Ljubljana.

Nato so se pripravljali vojaški načrti, določale lokacije tajnih skladišč in razmestitve

novo formiranih enot MŠNZ Ljubljana. Ocena se je neprestano dopolnjevala.

Poznejša ocena morebitnega delovanja proti Centru za usposabljanje na Igu

maja 1991 je bila razlog, da so se enote, ki so varovale prve slovenske nabornike,

razporedile v obrambo in zagotavljale nemoteno vojaško delo in življenje.

Sestavljene so bile iz čet za protispecialno delovanje (PSD), lahkega topniško-

raketnega voda ZO in drugih enot ter obveščevalnoizvidniške mreže v Ljubljani,

ki je preprečevala nenapovedano delovanje JA.

2. Območje obveščevalne odgovornosti v času MSNZ je bilo za MŠNZ območje

petih takratnih ljubljanskih občin. To so bile občine Bežigrad, Center, Moste -

Polje, Šiška in Vič - Rudnik. Območje obveščevalnega interesa je bilo večje in se

je nanašalo predvsem na Vrhniko in tamkajšnjo 1. oklepno brigado, skladišče

Borovnica in letališče Brnik.

OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE

93

To je pomenilo, da so bili z ukazom MŠNZ Ljubljana mesto za pokrivanje

vojaških objektov JLA določeni posamezni občinski štabi Manevrske strukture

narodne zaščite, ki so bili seznanjeni z oceno ogroženosti.

Pozneje, med prenosom pristojnosti poveljevanja na nov RŠTO, se je območje

obveščevalne odgovornosti razširilo še na obmestne občine, in sicer na Domžale,

Grosuplje, Litijo in Vrhniko ter na Kamnik in Logatec.

3. Obveščevalni podatki so se zbirali centralizirano od izvidnikov na terenu,

prek dežurnega častnika oziroma obveščevalnega častnika v OŠNZ, in dežurnega

častnika MŠNZ Ljubljana oziroma pomočnika načelnika štaba za obveščevalne

zadeve. Nato so bili posredovani poveljniku MŠNZ Ljubljana, republiškemu

vodstvu, pozneje RŠTO RS, milici in drugim uporabnikom, kot so OŠTO idr.

Če so bili podatki nujni, so jih dostavljali tudi neposredno obveščevalnemu

častniku v MŠNZ Ljubljana.

Za posamezne ključne vojaške objekte in smeri smo organizirali obveščevalne

točke, ki so podatke dostavljale neposredno obveščevalnemu častniku v MŠNZ

Ljubljana mesto oziroma 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine. Tako so bile obveščevalne

točke dodaten vir zbiranja podatkov in so zagotavljale še večjo točnost.

4. Obveščevalne podatke smo zbirali tajno, neprekinjeno, načrtovano in usmerjeno.

Na začetku je naloge opravljala stalna sestava, potem pa vse bolj rezervna sestava.

Uporabili smo preverjene in zanesljive pripadnike izvidniških enot, diverzantskih

vodov, čet za PSD, zaščitnih čet in drugih enot.

Zaradi števila objektov in štiriindvajseturnega opazovanja smo potrebovali zelo

veliko ljudi, ki so se izmenjevali pri nalogi, v pripravljenosti in rezervi. Vsaj na

začetku so obveščevalni častniki oziroma načelniki občinskih štabov Manevrske

strukture narodne zaščite imeli kar precej težav glede načina aktiviranja in

odsotnosti ljudi z delovnih mest.

Opazovali smo v civilnih oblekah, največkrat z motornimi vozili in ustreznim

prenosom podatkov. Nalogo pa smo opravili celo z letaloma in motornim zmajem.

5. Zbrane obveščevalne podatke smo analizirali na ravni MŠNZ Ljubljana oziroma

5. PŠTO, kjer smo od 4. 10. 1990 dalje vodili tudi obveščevalni dnevnik. Vanj

smo vpisovali vse obveščevalne podatke, čas sprejema, verodostojnost vira, oceno

točnosti itn.


94

Obveščevalni dnevnik je postal nepogrešljiv dokument za spremljanje stanja,

analiziranje, posredovanje podatkov in predlaganje ukrepov poveljniku Mihi Butari.

6. Pripadniki so pri obveščevalni zagotovitvi tako v okviru štabov in enot MSNZ

kot TO zelo dobro in učinkovito sodelovali.

Poudariti moram dobro sodelovanje in izmenjavo podatkov z milico v Ljubljani,

posebej s poveljnikom posebnih enot milice (PEM) inšpektorjem Stanetom

Leskovškom in njegovim namestnikom inšpektorjem Stanetom Plohlom. Prav

tako dobro smo sodelovali z zaščitno enoto milice (ZEM), predvsem s poveljnikom

inšpektorjemVinkom Beznikom in njegovim namestnikom inšpektorjem Dušanom

Goršetom.

Po prenosu pristojnosti Maneverske strukture narodne zaščite na nov RŠTO RS

je bilo tudi sodelovanje z najodgovornejšim obveščevalnim častnikom Milošem

Bregarjem zelo dobro, kar velja tudi za sodelovanje ter izmenjavo podatkov s

sosednjimi PŠTO.

Izmenjava obveščevalnih podatkov je bila pravočasna, potekala je vertikalno in

horizontalno ter po strokovni in poveljniški ravni.

7. Način zbiranja podatkov in izvedbo nalog smo nenehno analizirali in izboljševali

obveščevalnoizvidniški sistem, hkrati pa strogo upoštevali strokovna načela, imeli

pobudo pri obveščevalnem delu ter skrbeli za varnost ljudi in izvedbo nalog.

Z nakupom daljnogledov ter uporabo nočnogledov in druge tehnike se je kakovost

zbiranja obveščevalnih podatkov zelo izboljšala.

Hkrati so nadrejeni zahtevali dokazila o podatkih, zato je bilo treba velikokrat

fotografirati vojaške objekte in aktivnosti.

Dodatne naloge so pomenile dodatno nevarnost, zato so bili načrtovanje,

morebitna izbira sodelavcev za izvedbo in izvedba zelo skrbno organizirani.

Seveda je prihajalo tudi do težav, saj niso imeli vsi nagnjenosti za to delo.

Sčasoma smo za vojašnice in druge vojaške objekte zbrali toliko podatkov, da

smo za vsakega posebej pripravili elaborat z natančno shemo, fotografijami,

razporedom straž in drugim varovanjem ter s podatki, ki so bili bistveni za

odločitve poveljnikov. Nekatere vojašnice so bile predstavljene tudi na


95

videoposnetkih, ki jih je posnel sodelavec Stasil Burja.

Narejen je bil tudi pregled poveljniškega in drugega kadra ter oborožitve in

opreme ter obdelava motivacije enot JLA za izvajanje bojnih nalog.

8. Veliko pozornost smo namenili usposabljanju in pridobivanju ter izmenjavi

izkušenj s področja obveščevalnoizvidniške dejavnosti.

Na začetku delovanja je usposabljanje pogosto potekalo v manjših skupinah ali

celo individualno, s poudarkom na načinu dela in osebni varnosti.

Pozneje so se usposabljale cele enote, tako da smo imeli pred junijsko vojno na

rednem intenziviranem usposabljanju izvidniške oddelke z zelo pestrim, realnim

in na terenu izvedenim programom, ki je bil usmerjen na objekte JLA.

Usposabljali pa so se tudi štabi in v okviru njih obveščevalnoizvidniški organi.

Obveščevalnoizvidniška zagotovitev vseh aktivnosti TO je bila nenehna, tako da

so lahko te nemoteno potekale.

9. Kljub številnim aktivnostim in velikem številu sodelavcev ni prišlo do »odtekanja

podatkov«, kar je bil velik uspeh. Zaradi zanesljive mreže sodelavcev je bilo tudi

delovanje MSNZ in pozneje TO Ljubljanske pokrajine uspešno.

Vsak od aktivnih pripadnikov MSNZ, TO, milice in drugih, ki smo sodelovali

pri zbiranju obveščevalnih podatkov, ima svojo zgodbo in nešteto dogodkov, ki

so se nam vtisnili v spomin.

Skupno vsem pa je, da je vsak prispeval kamenček v mozaik slike, ki predstavlja

osamosvojitev Republike Slovenije. Čas je dokazal, da smo ravnali prav in

pogumno.

Podatki o avtorju:

Podpisnik je bil v Mestnem štabu za Teritorialno obrambo mesta Ljubljana od

leta 1979 zaposlen kot pripadnik stalne sestave. Štab je imel rang divizije. Opravljal

je dolžnost načelnika za organizacijsko mobilizacijske in personalne zadeve in

pozneje od leta 1988 dolžnost načelnika obveščevalnih zadev. Ima status

organizatorja MSNZ. Neposredno pred, med in po junijsko–julijski vojni je bil


96

Osnutek in nekateri podatki o vojaškem objektu leta 1990


poveljnik 57. ObmŠTO. Zatem je bil na različnih dolžnostih v RŠTO RS oziroma

GŠSV ter v 52. BR SV poveljnik 2. bataljona. Trenutno je v GŠSV na dolžnosti

načelnika oddelka za izvidništvo.

PRILOGE

97

Povzetek iz obveščevalnega dnevnika 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine,

leta 1990 in 1991


98

Osnutek pomočnika za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine,

ki se je nanašal na poročanje o pripravljenosti v letu 1990


99

Presoja možnega delovanja proti Centru za usposabljanje na Igu

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, maj 1991


100

Organizacijsko–formacijska shema MŠNZ Ljubljana


101

Povzetek iz Presoje možnega delovanja za Mestni štab Manevrske strukture

narodne zaščite

Ljubljana, avgust in september 1990


102

Osnutek ene od ocen, ki jih je zahteval poveljnik 5. PŠTO Ljubljanske

pokrajine Miha Butara

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, leta 1990


103

Vojašnica Boris Kidrič v Ljubljani, 23. 3. 1991

Foto: Miloš Šonc


104

Skladišče Roje v Šentvidu pri Ljubljani

Veliko sredstev in oborožitve je bilo prepeljano na jug, Ljubljana, 23. 3. 1991

Foto: Miloš Šonc

Sredstva zvez v pripravljenosti za nalogo

Vojašnica Boris Kidrič, Ljubljana, 20. 5. 1991

Foto: Miloš Šonc


105

Pristanek HE MI 8 sredi Ljubljane običajno ni napovedoval nič dobrega, zato

se je intenzivnost obveščevalnega dela povečala, Ljubljana, 28. 5. 1991

Foto: Miloš Šonc

Tudi samovozno artilerijsko orožje je bilo vedno pripravljeno

Vojašnica Boris Kidrič, Ljubljana, 14. 2. 1991

Foto: Miloš Šonc


106

POPRAVEK NAPAKE V ŠTEVILKI 1/03 (6)

V številki 1/03, letnik 4, Vojaške zgodovine je pri pripravi publikacije za tisk

prišlo do napake v članku:

Sašo Jerše: Obrambne strategije dežel Notranje Avstrije v boju proti Turkom

v 16. stoletju, Vojaška zgodovina, št. 1, 2003, str. 99—101,

tabela št. 2, v stolpcih o številu vojakov in stroških vzdrževanja (v gld.).

Avtorju, bralkam in bralcem se za napako opravičujemo. Objavljamo tabelo s

popravki.

Tabela št. 2

Utrdbe na hrvaški meji. Arhiv Slovenije, Stan I., šk. 934. Toponimom, ki jih

navaja vir, smo poskušali najti sodoben hrvaški oziroma slovenski toponim. V

primerih, ko tega nismo našli, navajamo toponim iz vira, v oglatem oklepaju pa

toponim, kakor ga navaja Johann Loserth.

Utrdba Število vojakov Stroški vzdrževanja (v gld.)

Gradež 150 650

Gorica 40 190

Trst 60 285

Devin 10 56

Prosek 18

Algarn (Agläu) 10 56

Maramuth (Moranuth) 10 56

Castel Perpeth (Perpeth) 10 56

Tulmen (Tulmein) 15 140

Ljubljana 8 62

Sv. Vid na Reki 10 46

Trsat 4 19

Ledenice

Senj 244 1238

Brinje 40 168

Brlog 6 20

Otoèac 60 230

Dabar 30 163

Jesenica 30 123

Drežnik 20 62

Tržac 20 63

Ogulin 20 114

Modruš 12 48

Slunj 20 62

Cetin 10 31

Vranograè 40 124

107

Tabela št. 2 (nadaljevanje)


Novigrad 8 31

Gradäz 12 36

Mutmica 11 34

K rstinja 10 31

Gornja K laduša 10 31

Donja K laduša 10 31

Posueso (Poswest) 10 31

Peè 16 52

Hresno 10 31

Citiisch (Citisch) 14 43

Wannia (Waina) 20 71

Mazin 8 25

Greda 10 31

Thombkapoetsch (Conusch Tapetsch) 12 37

K ostel 6 19

K remen 10 31

Repiæ 62 247

Sokol 12 45

Bihaè 250 250

Izaèiæ 20 75

Toplièki turanj 21 71

Brekovica 21 71

Ostrožac 39 154

Cazin 40 146

Stena 12 50

Gvozdansko 80 234

Bužim 24 75

Sv. Juraj 10 31

Blagajski turanj 10 31

Serin 125 340

Šturliæ 8 25

Gora 10 31

Hrastovica 120 499

Vinodol 15 53

Blinja 32 118

Plaški 12 50

Gradac 20 62

108

Tabela št. 3

Utrdbe na slavonski meji. Arhiv Slovenije, Stan I., šk. 934.


Zagreb 50 130

Wigstadt 10 75

Varaždin 60 269

Ivaniæ 50 276

K riževci 85 468

Sveti K riž 20 66

Topolovac 9 33

K oprivnica 88 522 1/2

Ðurðevac 71 313 1/2

letnik 5 / oktober 2004

Documents