1

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

Priročnikza rabo lutke pri terapevtskem in pedagoškem delu z ranljivimi

družbenimi skupinami kot učni pripomoček pri praktičnem usposabljanju

V TERAPEVTSKE IN DIDAKTIČNE NAMENE

KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO MOMENTKAMNIŠKA ULICA 34, 2000 MARIBOR

TERAPIJA.MOMENT.SI

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

37.015.31:792.97(035)

688.721.25(035)

792.97:37(035)

IZDELAVA lutke, lutka in lutkovna igra kot terapevtski in didaktični pripomoček : priročnik za rabo lutke pri

terapevtskem in pedagoškem delu z ranljivimi družbenimi skupinami kot učni pripomoček pri praktičnem

usposabljanju / [avtorji priročnika Sanja Brezničar ... [et al.] ; uredila Nika Bezeljak ; avtorica ilustracij Nika Vižintin ;

avtorji fotografij Miha Sagadin ... et al.]. - Maribor : Kulturno umetniško društvo Moment, 2014

ISBN 978-961-281-508-0

1. Brezničar, Sanja 2. Bezeljak, Nika

275049216

Avtorji priročnika:

Sanja Brezničar, Mateja Šušteršič, Brane Vižintin, Alenka Oven, Miodrag Petrovič, Nika Bezeljak

Lektorirala:

Urška Kamenšek

Uredila:

Nika Bezeljak

Avtorica ilustracij:

Nika Vižintin

Avtorji fotografij:

Miha Sagadin, Davorin Ciglar Milosavljević, Anja Seničar, Goran Majcen

Avtorji portretnih fotografij mentorjev:

Draga Puc, Lucija Črmelj, Urška Boljkovac

Izdajatelj:

Kulturno-umetniško društvo Moment, zanj Zoran Petrovič

Oblikovalka:

Maruša Račič

Tisk:

Grafiti Studio, d. o. o., naklada 200 izvodov

Maribor, avgust 2014

Projekt delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru

Operacijskega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, 4. razvojne prioritete »Enakost

možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, 4.3. prednostne usmeritve »Dvig zaposljivosti ranljivih

družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«. Namenska sredstva EU

predstavljajo 85 % celotnih upravičenih javnih stroškov za upravičene stroške projekta. Namenska sredstva

slovenske udeležbe predstavljajo 15 % celotnih upravičenih javnih stroškov za upravičene stroške projekta.

KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO MOMENT

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

Priročnikza rabo lutke pri terapevtskem in pedagoškem delu z ranljivimi

družbenimi skupinami kot učni pripomoček pri praktičnem usposabljanju

Namenjen strokovnim delavcem s področja delovne terapije, logopedije,

fizioterapije, psihologije, psihoterapije, specialne pedagogike, andragokike

in drugim zdravstvenim ter pedagoškim delavcem

Avtorji:

Sanja Brezničar

Mateja Šušteršič

Brane Vižintin

Alenka Oven

Miodrag Petrovič

Nika Bezeljak – avtorica uvodnih in povezovalnih besedil

8

UVOD 11

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA

KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK 15

LUTKA PRI DELU Z OSEBAMI S POSEBNIMI POTREBAMI 16

UVOD 16

UČENJE IN SPOMIN 18

VLOGA ČUSTEV 19

NAMEN IN MOTIVACIJA 21

UČENJE MOTORIČNIH SPRETNOSTI 21

UPORABA LUTKE V DELOVNI TERAPIJI 24

ZA PRAKTIKE 31

PSIHOLOŠKA POMOČ Z LUTKO 31

1. KORAK – TRENING EMPATIJE 32

2. KORAK – PREPOZNAVANJE TEŽAV 33

3. KORAK – IZBIRA TEŽAVE, KI JO BOMO OBRAVNAVALI S POMOČJO LUTKE 33

4. KORAK – ZGODBA 34

5. KORAK – DIALOGI 35

6. KORAK – VSEBINSKI POUDARKI V ZGODBI 35

IZREKANJE KRITIKE IN POHVALE V ANIMIRANIH DIALOGIH 35

KAKO IZDELATI LUTKO 37

IZDELAVA PREPROSTIH LUTK RAZLIČNIH TEHNIK 41

ROČNA LUTKA 42

LUTKA NA PALICI 42

MIMIČNA LUTKA 43

NAMIZNA LUTKA 44

MARIONETA 45

9

OŽIVLJANJE LUTKE 48

TEHNIČNE VAJE 48

1. ROČNA LUTKA 48

Razgibavanje lutke 48

Osnove gibanja lutke 50

Pogled lutke 50

Igra z rekviziti lutke 51

Govor, dajanje glasu lutki in gibanje ročne lutke 51

Iskanje izraznih možnosti lutke 52

Tehnične vaje za ročno lutko v skupini in v paru 53

2. JAVAJKA 55

Osnove tehnike gibanja 55

Hoja in gibanje javajke 55

Tehnične vaje za uporabo gest 56

Tehnične vaje kot etude 56

3. NAMIZNA LUTKA 57

Tehnika bunraku 57

Animacija materiala in predmetov 59

Namizna lutka 59

4. IGRALEC – LUTKA 61

5. MIMIČNA LUTKA 62

USPOSABLJANJE 66

UČNI NAČRT 66

Pridobljene kompetence 67

Psihološke vsebine in veščine komunikacije (Sanja Brezničar) 67

Lutkovna animacija (Brane Vižintin) 68

Izdelava lutk (Mateja Šušteršič) 68

Temeljna literatura 69

Mentorji usposabljanja 70

ZAKLJUČEK 73

11

UVOD

Priročnik želi predstaviti neomejene kreativne možnosti lutkovne dejavnosti, ki jih je mogoče vpeljati v delo z ranljivimi družbenimi skupinami, vzpostaviti želi teoretičen okvir in podati praktičen namig za seznanitev z veščinami, potrebnimi za učinkovito uporabo izdelave lutke, lutke in lutkovne igre kot terapevtskega in didaktičnega pripomočka.

Publikacija je nastala v okviru projekta Izdelava lutke, lutka in lutkovna igra kot terapevtski in didaktični pripomoček, ki je bil izbran na javnem razpisu Ministrstva za kulturo RS za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013–2014. Glavna aktivnost projekta je bilo praktično usposabljanje strokovnih delavcev in pilotni projekt z ranljivimi družbenimi skupinami, ki so ga ob mentorski podpori izvedli usposobljeni udeleženci v različnih ustanovah. Priročnik zajema učni načrt izvedenega usposabljanja, strokovne prispevke s področja lutkarstva ter terapevtske in pedagoške prakse pa tudi osnovna praktična navodila za izvajanje lutkovnih aktivnosti v procesu poučevanja ali rehabilitacije/terapije. Priročnik je rezultat izvedenega učnega načrta in pilotnega programa.

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA

KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

15

IZDELAVA LUTKE, LUTKA IN LUTKOVNA IGRA

KOT TERAPEVTSKI IN DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

Lutka, izdelava lutk in lutkovna igra predstavljajo kreativni medij na področju kulturne dejavnosti, medtem ko se v našem primeru predstavljajo še kot terapevtski in didaktični medij. Kot komunikacijsko sredstvo in alternativni subjekt lahko deluje lutka tudi psihoterapevtsko. Od zamisli prek izdelave do animacije in uprizarjanja pa uvaja predvsem igriv in interaktiven pristop do pridobivanja novih znanj in samospoznavanja ter odličen način za vzpostavljanje in raziskovanje skupinske dinamike. Lutkarstvo se lahko uporabi kot rekreativna aktivnost, odpira pa veliko širše možnosti. Pomoč z umetnostjo ali umetnostna terapija je mlada znanstvena disciplina, ki se uporablja v različnih ustanovah in med različnimi ljudmi z raznimi problemi in željami. Namenjena je posameznikom ali skupini ljudi s telesnimi boleznimi in poškodbami, različnimi travmami, senzomotoričnimi motnjami, težavami pri učenju, starostnimi težavami ter posameznikom ali skupini ljudi na področju zasvojenosti in psihiatrije. V primeru uporabe lutke gre za področje dramske in likovne terapije. Spodbujanje motoričnih in kognitivnih spretnosti, igra vlog in ustvarjalno sproščeno okolje so osnovne prednosti, ki jih strokovni delavci lahko s kombiniranimi znanji s svojega področja uporabijo za večjo učinkovitost pri razreševanju težav, motiviranju in evalvaciji dela s svojimi varovanci. Kako si natančneje zastavimo cilje, metode in aktivnosti ter kako lahko lutko vključimo v terapevtsko in pedagoško delo, opisujejo prispevki v nadaljevanju.

Za uporabo lutke v te namene so potrebna predvsem vera v lutko in tehnična znanja izdelave in animacije, ki lutki omogočajo živost in s tem učinkovitost, seveda ob upoštevanju in rabi drugih integriranih strokovnih znanj. Pričujoči priročnik je predvsem uvodno čtivo in vzpodbuda k praktičnemu usposabljanju s tega področja, ki obeta doseganje uspešnih rezultatov pri terapevtskem in pedagoškem delu.

16

LUTKA PRI DELU Z OSEBAMI S POSEBNIMI POTREBAMI

Avtor: mag. Miodrag Petrovič, rehabilitacijski tehnolog, član rehabilitacijskega tima za izvajanje storitev zaposlitvene rehabilitacije pri invalidskem podjetju OZARA, d. o. o.,ter vodja zavoda za razvoj podjetniških idej invalidov in drugih brezposelnih oseb RAZVOJ Maribor

UVOD

Osebe s posebnimi potrebami so tiste osebe, ki odstopajo od pričakovanih značilnosti in možnosti, definiranih v določenem okolju, in potrebujejo dodatno pozornost in skrb. V kategorijo oseb s posebnimi potrebami uvrščamo naslednje skupine oseb:

· osebe z motnjami v duševnem razvoju,

· slepi in slabovidni,

· gluhi in naglušni,

· osebe z govorno-jezikovnimi motnjami,

· gibalno ovirane osebe,

· dolgotrajno bolne osebe,

· osebe z učnimi težavami,

· osebe s čustvenimi in vedenjskimi motnjami,

· osebe z motnjami avtističnega spektra,

· nadarjene osebe in

· starostniki.

Delo z osebami s posebnimi potrebami je svojevrsten izziv, ki je pogojen z iskanjem in vključevanjem novih alternativnih metod in tehnik dela. Zahteva stalen ustvarjalen proces, ki je prilagojen posamezniku ali skupini. Tako je omogočen optimalen način usposabljanja, učenja in pomnjenja z namenom razvijanja in ohranjanja telesnih, čutnih, intelektualnih ter drugih sposobnosti, ki pozitivno vplivajo na življenje in povečujejo njihovo neodvisnost.

Ideja o prilagajanju dela in učenja posamezniku ali skupini je že nekaj časa prisotna na področju terapevtskega dela, usposabljanja in poučevanja oseb s posebnimi potrebami (Bristow, Cowley, Daines in Stone, 2001, str. 74). Temeljila naj bi na modelih, ki izhajajo iz posameznika/skupine in njegovega/njenega delovnega ter socialnega okolja. Poudarja usmerjenost na ravni sodelovanja, ki je definirano kot vključevanje posameznika v življenjsko situacijo oz. izvajanje aktivnosti na vseh področjih človekovega delovanja, kot so skrb zase, delo, igra, izobraževanje in prosti čas. Izhaja iz domneve, da je povezanost med osebo, okoljem in dejavnostjo vzajemna ali medsebojno odvisna, medtem ko je sam proces dinamična kategorija (Pihlar, 2013, str. 121–128).

17

Večina sodobnih izobraževalnih sistemov temelji na posameznikovi lastni aktivnosti in odkrivanju okolja ter pojmov, kar pa za osebe s posebnimi potrebami ni najprimernejše zaradi njihovih omejitev. Pri delu z njimi je pomembno dati poudarek učenju in pomnjenju osnovnih povezav med pojmi. Pri tem ne gre za učenje na pamet, temveč za iskanje ustreznih metod dela, kot je treniranje spomina, ki sčasoma preide v avtomatizem. Na ta način je možno blažiti težave in ovire posameznika, ki negativno vplivajo na njegove fizične in umske sposobnosti.

Ljudje smo se sposobni naučiti marsičesa, od aktivnosti, ki v družbi veljajo za samoumevne (hoja, držanje svinčnika, ples, plavanje), do kompleksnih veščin (popravljanje računalnikov, izpeljevanje kemijskih formul, matematičnih zakonov). Vse to ne bi bilo mogoče brez sposobnosti pomnjenja. V tem primeru bi se na vsako situacijo odzvali, kot da jo doživljamo prvič, učenje pa bi bilo brez pomena, če si večine tistega, česar se učimo, ne bi mogli zapomniti (Šešok, 2006, str. 101–104). Izdelava lutke in lutkovna igra predstavljata eno od možnih alternativnih metod na področju strokovnega dela pri delu z osebami s posebnimi potrebami ne glede na njihovo starost, spol in sposobnosti. Koristimo ju lahko na širokem področju terapevtskega, pedagoškega in andragoškega dela, kot so učenje in pridobivanje gibalnih spretnosti, komunikacijske in delovne veščine, likovno, glasbeno in govorno izražanje, pridobivanje novih znanj, učenje tujega jezika itd.

18

UČENJE IN SPOMIN

Učenje in spomin sta težko ločljiva pojma. Učenje običajno opredeljujemo kot pridobivanje novih informacij in spretnosti. Učenje je kot izgrajevanje mrež asociacij, ki se lahko spreminjajo z nadaljnjimi izkušnjami. Spomin služi za ohranjanje in obnavljanje sprejete informacije, medtem ko je pomnjenje proces, ki to omogoča.

Dober spomin pomeni ravnovesje med pomnjenjem in spominjanjem. Glede na vrsto podatkov ga razvrščamo v tri skupine:

· epizodni spomin je spomin na pretekle dogodke;

· semantični spomin je spomin za podatke, ki niso vezani na prostor in čas (v to kategorijo spada skoraj vse znanje, pridobljeno v šoli);

· proceduralni spomin je spomin za pridobljene spretnosti in veščine (vožnja s kolesom, drsanje, kuhanje itd.).

Epizodni spomin je nadvse pomemben za učenje, še zlasti je koristen pri učenju novih spretnosti.

Epizodni spomin tvori le ozadje znanja o nekem področju, saj ga počasi zamenjuje semantični spomin kot vodilno kolo shranjevanja znanja. Semantični spomin lahko nato hitro nadgrajujemo s pomočjo besednega učenja.

Informacije se v posameznem spominu zadržujejo različno dolgo. Glede na dolžino poznamo tri vrste spomina, ki lahko prehajajo od enega k drugemu:

· V senzornem spominu informacije ostanejo le nekaj delčkov sekunde, in sicer ko zaznavamo situacijo v bližnjem okolju (npr. temperatura, hrup, postavitev v prostoru). Te informacije služijo le trenutnemu odzivu. Shranjene informacije se ves čas spreminjajo. V trenutku jih je možno pozabiti in nadomestiti z novimi.

· Odvisno od pozornosti nekatere informacije iz senzornega spomina preidejo v kratkoročni in delovni spomin. V kratkoročnem spominu je možno shraniti ali priklicati informacije, ki jih obdelujemo v danem trenutku. Omejen je zgolj na nekaj sekund. Naenkrat lahko shrani podatke, ki so omejeni na 7 ± 2 elementa.

· V dolgoročni spomin se shranjujejo podatki, ki se jih oseba zavestno nauči ali dovolj časa ponavlja. Če je bilo namenjenega dovolj časa in pozornosti, če so bila prisotna in vzbujena dovolj močna čustva, se bo informacija na nezavedni ravni prenesla iz kratkoročnega v dolgoročni spomin.

Pozabljanje je največje in najhitrejše takoj po sprejemu novih informacij. Je naravni proces, ki omogoča uporabo le tistega, kar je aktualno in pomembno za življenje. Bolj kot je naučena informacija pomembna, bolje kot je snov organizirana in več asociacij kot vzbuja, počasnejše je pozabljanje.

Možgani so organ, ki kot vsak drug organ v telesu za dobro delovanje potrebujejo dovolj kisika, ustrezno hrano ter vitalno energijo. Težave s pomnjenjem so zato toliko večje pri osebah s posebnimi potrebami, ki jim zaradi bolezni, starosti,

19

utrujenosti, nizke ravni energije in pomanjkanja kondicije peša tudi spomin. Pri delu s to populacijo moramo v prvi vrsti vzbuditi jasen namen in željo po pomnjenju. Z lutko in lutkovno igro se večina srečuje že od zgodnjega otroštva, kar toliko bolj pripomore k uresničevanju zastavljenih ciljev. Z izborom zanimive zgodbe, ustreznih materialov, lutk, scene, metod in tehnik ter z organizacijo strokovnega dela je možno zagotoviti dovolj zanimivih vsebin, ki jim posameznik lahko posveti vso pozornost in si jih z vztrajnim delom, urjenjem in ponavljanjem tudi zapomni.

Pri organizaciji in izvedbi aktivnosti je treba zagotoviti zbrano poslušanje, opazovanje, ugotavljanje posebnosti, razmišljanje o vsebini, sproščen pogovor, aktivno sodelovanje pri praktičnem izvajanju aktivnosti in izvedeti čim več podrobnosti in okoliščin (obliko, barvo, velikost; vonj, otip, gib itd.).

Pri poslušanju ali branju si je treba vsebine čim bolj živo predstavljati. Predstava je bistvenega pomena, saj si možgani to zabeležijo enako, kot če bi nekaj resnično videli in doživeli. Predstava igra pomembno vlogo tudi, ko gre za učenje postopkov in razvoja motoričnih spretnosti. Podobno kot alpski smučarji, ki pred nastopom v mislih večkrat presmučajo tekmovalno postavitev, si lahko osebe s posebnimi potrebami zamislijo:

· podobo lutke, scene, materiale in tehnike obdelave materialov za izdelavo lutke/scene,

· tehniko animacije in animacijo posamezne lutke,

· prostor, scensko postavitev v prostoru in gibanje v prostoru ob animaciji lutke,

· odnos igralec – igralec, igralec – lutka, lutka – lutka,

· način nastopanja, petja, plesa ipd.

VLOGA ČUSTEV

Nekateri avtorji trdijo, da brez sodelovanja čustev nobeno učenje ni učinkovito. Čustva pripomorejo, da je zapis informacije v možgane globlji in močnejši in to premo sorazmerno z intenzivnostjo čustva. Pravilo velja za vsa čustva, tako negativna kot pozitivna (Nanut Planinšek in Škorjanc Bracio, 2013).

Z osebnega vidika dajo čustva informaciji ali aktivnosti, ki si jo želimo zapomniti, določeno vrednost in ustvarjajo osnovo za močne asociativne povezave. Vsakodnevne izkušnje kažejo, da si je najlažje zapomniti pomembne ali zanimive stvari oziroma stvari, ki vsebujejo čustven naboj. Zapomnimo si tisto, kar je nenavadno ali nepričakovano. Podobno dosežemo, če vzpostavimo namensko povezavo s čustvi in informacijo postavimo v nek edinstveni kontekst (Bristow et al., 2001, str. 29). V našem primeru je to najlažje narediti z izborom ustreznega lutkovnega teksta ali avtorske zgodbe, obliko lutke, karakterjem, glasbo ter aktivnim sodelovanjem pri pripravi in izvedbi lutkovne predstave.

21

NAMEN IN MOTIVACIJA

Pri osebah s posebnimi potrebami lahko namen in željo po pomnjenju v veliki meri uresničimo z njihovim aktivnim sodelovanjem. Osebna vpletenost in uporabnost tistega, kar želijo obvladati, je močan dejavnik pri pomnjenju, saj je spominski sistem zgrajen tako, da služi preživetju in splošnemu dobremu počutju. Namen nekaj si zapomniti, naučiti, obvladati pomeni zavestno željo in poskus nekaj obdržati (spomin, znanje, spretnost) in je sestavljen iz naslednjih zavestnih strategij:

· pozorno prisostvovanje pri delu/učenju,

· miselna predelava snovi, ki jo je možno predelati v delovnem verbalnem spominuali si jo predstavljati na vizualni podlagi, po navadi pa kar s kombinacijo obeh,

· epizodna predelava obravnavane snovi (besedila, metode dela/obdelavematerialov, animacije, gibanja itd.),

· premišljevanje o snovi,

· vaja aktivnosti ali fizične spretnosti,

· namenska uporaba spretnosti in znanj.

Motivacija je eden najpomembnejših dejavnikov terapevtskega in pedagoškega dela. Zaradi svoje čarobnosti, privlačnosti, preprostosti in praktičnosti lahko lutka bistveno prispeva k dvigu motivacije pri delu z osebami s posebnimi potrebami. Pri tem lahko vsak posameznik sam presodi, ali je razumevanje in poznavanje snovi (tekst, material, lutka), aktivnosti (učenje teksta, izdelava lutke, animacije) in lastne vloge v predstave dovolj pomembno in zanimivo za aktivno sodelovanje v izvedbi lutkovne igre.

Rezultati dela bodo toliko boljši, če bodo vsebine, oblike in metode dela všečne in zanimive tako za strokovne delavce kot za osebe s posebnimi potrebami.

UČENJE MOTORIČNIH SPRETNOSTI

Motorične spretnosti zajemajo položaj telesa med izvajanjem aktivnosti, manipulacijo s predmeti, posameznikovo gibanje in premikanje predmetov, napor ter porabo energije, procesne spretnosti, uporabo znanja med izvajanjem aktivnosti, časovno organizacijo, organizacijo prostora in predmetov ter sposobnosti prilagajanja (Pihlar, 2013, str. 101–104).

Ob izvajanju določenega giba telo sporoča kinestetično povratno informacijo, ki sčasoma pripelje do spomina o tem gibu (Bristow et al., 2001, str. 34). Ta nam da vedeti, ali je izvajanje giba pravilno.

Med učenjem novih fizičnih spretnosti je treba pristopiti k izvajanju pravilnega zaporedja gibov, ki s časom, ob učenju in z veliko vaje vodi k pridobitvi občutka za pravilno izvajanje aktivnosti, ustreznega spomina fizične dejavnosti in k avtomatizaciji izvedbe aktivnosti.

22

Nove fizične spretnosti, kot so obdelava materialov, animacija lutke in gibalne tehnike, vključujejo mnogo verbalnih navodil in kognitivnega delovanja. Obstaja več pristopov učenja motoričnih spretnosti in njihovih kombinacij.

· Učenje z udeležbo

Izvajanje aktivnosti poteka ob pomoči ustrezno usposobljene strokovne osebe. Posameznik dobi povratno informacijo na podlagi lastnih izkušenj in s strani strokovnega delavca. S tako pridobljeno povratno informacijo se ugotavlja, kdaj se aktivnosti izvajajo pravilno in kaj je treba dopolniti, popraviti ali spremeniti za doseganje želenega cilja.

· Učenje z opazovanjem

Učenje poteka ob opazovanju in oponašanju nekoga drugega ali samega sebe v ogledalu. Ob tovrstnem izvajanju delovnih nalog se krepi vidni spomin, ki udeležencu pomaga pri pomnjenju zaporedja gibov in sorodnih aktivnosti.

· Učenje s pomočjo glasbe in petja

Kompleksno ali abstraktno besedilo si je lažje zapomniti, če je umeščeno v melodijo in ga oseba izgovarja na način, kot da poje. Kasneje, skozi vajo, lahko že mrmranje melodije sproži priklic besedila.

· Učenje gibalnih/fizičnih spretnosti

Aktivnosti potekajo s pravilnim vodenjem in demonstracijo vsakega posameznega giba s strani strokovnega delavca. Aktivnost služi kot vaja šele takrat, ko jo oseba ponovi na podlagi videnega. Proceduralni (gibalni) spomin se bo z vajo krepil, s tem bo tudi manjša potreba po posredovanju strokovnega delavca. Vodenje animacije različnih tipov lutk, ki so opisani v nadaljevanju tega priročnika, je idealna aktivnost za izvajanje tovrstnega učenja.

· Kognitivno učenje

Tukaj pridejo do izraza zahtevnejše miselne sposobnosti, kot so mišljenje, orientacija v prostoru, razumevanje, govor, presoja in drugo, kar pomembno vpliva na spomin in spominske sposobnosti.

· Učenje s kombinacijo različnih pristopov učenja

Učenje motoričnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti se v praksi izvaja s sočasno uporabo različnih pristopov učenja. Ne le gibanje (proceduralni spomin), tudi razumevanje gibanja (semantični spomin), vizualne in verbalne metode in tehnike uporabljamo pri učenju gibalnih, fizičnih, govornih in drugih spretnosti, kot sta na primer pripovedovanje in pisanje lastnih zgodb za pripravo in izvedbo krajših lutkovnih predstav.

Literatura in viri

Bristow, J., Cowley, P., Daines, B. in Stone, B. (2001). Spomin in učenje: priročnik za učitelje.

Ljubljana: Educy.

Debeljak Rus, B. (2008). Cilji igre vlog in simulacije. Gimnazija Jesenice: 8. Dnevi slovenskih psihologov.

Galeša, M. (1995). Specialna metodika individualizacije. Radovljica: Didakta.

Kroflič, B. in Gobec, D. (1995). Igra-gib-ustvarjanje-učenje. Novo mesto: Pedagoška obzorja.

Majaron, E. (2000). Lutka – idealna povezava didaktičnih smotrov. Lutka, 2000 (56), str. 33–35.

Nanut Planinšek, Z. in Škorjanc Bracio, D. (2013). Umetnost učenja, spletno gradivo. Pridobljeno 31. 7. 2014

s spletne strani http://deepblue.uni-mb.si/lukoper/umetnost_ucenja/kako_izboljamo_spomin.html.

National Coalition of Creative Arts Therapies Associations. (Junij, 2009). National Coalition of Creative

Arts Therapies Associations. Pridobljeno 10. 4. 2011 s spletne strani http://www.nccata.org/.

Pihlar, Z. (2013). Nove metode v delovni terapiji. Rehabilitacija, XII (supl. 1), str. 121–128.

Šešok, S. (2006). Spomin, kaj je to in kako deluje? Zdravstveni vestnik, 2006 (75), str. 101–104.

Vogelnik, M. (2003). Umetnostna in plesna terapija. Časopis za kritiko znanosti, 31 (212), str. 201–212.

24

UPORABA LUTKE V DELOVNI TERAPIJI

Avtorica: Alenka Oven, uni. dipl. org., predstojnica Oddelka za delovno terapijo na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani

Delovna terapija je stroka, ki se ukvarja s promocijo zdravja in dobrega počutja skozi okupacijo/dejavnost. Njen osnovni cilj je usposobiti ljudi za sodelovanje v aktivnostih vsakodnevnega življenja (AOTA, 2002, str. 609–639). Delovni terapevt išče rešitve za izboljšanje posameznikovega zdravja in dobrega počutja skozi posameznikovo vključevanje in sodelovanje v okupacije/dejavnosti oz. aktivnosti (Law, 2002, str. 640–649).

Delovni terapevt (v nadaljevanju DT) z znanjem, spretnostmi in vrednotami omogoča posamezniku vključevanje in sodelovanje v vsakodnevnih okupacijah/dejavnostih oziroma aktivnostih, ki so zanj smiselne, namenske (Law in McColl, 2010, str. 1–150), imajo zanj vrednost ter pomen in pozitivno vplivajo na njegovo zdravje in dobro počutje (AOTA, 2008, str. 652–683), zadovoljijo njegove potrebe po zadovoljstvu, vključevanju v socialno okolje (Blesedell Crepeau, Cohn in Boyt Schell, 2003, str. 22–189) in služijo preživetju, vzdrževanju vlog, užitku, samoizražanju, razvoju in vzdrževanju identitete, smislu in izpolnitvi ter dvigujejo kakovost njegovega življenja. Pri tem uporablja filozofijo spoštovanja in partnerskega odnosa, priznava in upošteva avtonomijo posameznika, potrebo po njegovi izbiri (Law, Baptiste in Mills, 1995, str. 250–257), njegovo znanje, življenjske izkušnje, prioritete ter razume njegove misli, čustva in pričakovanja.

Delovnoterapevtska obravnava poteka z uporabo različnih in specifičnih terapevtskih medijev ter namenskih in smiselnih aktivnosti oz. okupacij/dejavnosti, ki morajo biti usklajene s trenutnimi sposobnostmi, potrebami in interesi posameznika.

DT je vešč analize aktivnosti in ocene posameznikovih sposobnosti, in ker lahko pri uporabi lutke v delovnoterapevtski obravnavi združi oboje, postaja lutka (aktivnosti z lutko) vse bolj priljubljen diagnostično-terapevtski medij (aktivnost) v delovni terapiji. Uspešno se uporablja pri vseh populacijah, ne le pri otrocih, ampak tudi pri odrasli populaciji, na primer pri starostnikih, osebah z motnjami v duševnem zdravju; nameni uporabe pa so seveda različni.

Lutka (aktivnosti z lutko) je lahko odličen delovnoterapevtski medij oziroma pripomoček v aktivnostih na vseh področjih človekovega delovanja (dnevne aktivnosti – skrb zase, delo, prosti čas), če je uporabljena s konkretnim namenom v aktivnosti, usmerjena v reševanje problemov, uporabljena smiselno za vsakega posameznika in s točno določenim ciljem. Kadar je to zagotovljeno in seveda z upoštevanjem zakonitosti lutkarske umetnosti, potem ni več omejitev pri uporabi lutke v delovnoterapevtski obravnavi posameznika. Skoraj ne poznamo drugega tako preprostega sredstva, ki bi imelo toliko pozitivnih učinkov in tako

25

terapevtsko vrednost. S pomočjo lutke in igre z lutko DT na spontan način spozna posameznika, njegove probleme, motnje in težave, hkrati pa lutka nudi možnost lažjega prepoznavanja vzrokov posameznikovih težav, načinov dojemanja in vrednotenja samega sebe ter njegovega razumevanja notranjega dogajanja in konfliktnih situacij.

Lutko v delovnoterapevtske namene lahko uporabimo individualno ali v skupini, pri tem pa je treba upoštevati starost oseb, prizadetosti, mentalno in funkcionalno zrelost, oviranosti, individualne cilje, želje in potrebe ipd.

Lutka je lahko učinkovit »spremljevalec« DT skozi celoten terapevtski proces:

· od prvega stika in spoznavanja osebe, vzpostavljanja medsebojnega zaupanja, motiviranja osebe za sodelovanje (pri aktivnosti), spodbujanja verbalne in neverbalne komunikacije, ki so pomembni temelji procesa,

· preko ocenjevanja, izpostavljanja problemov, zastavljanja ciljev, obravnave in vmesnih ocenjevanj

· do končne evalvacije.

Kdaj in zakaj vključi lutko oz. aktivnosti z lutko na posamezni stopnji, je odvisno od DT in njegove ocene konkretne terapevtske situacije pri posamezniku.

DT lahko uporablja lutko kot medij – pripomoček za doseganje naslednjih ciljev oz. v terapevtske namene:

· organizirano preživljanje prostega časa, konjiček,

· zadovoljevanje kulturnih, duhovnih in duševnih potreb,

· socializacija,

· spoznavanje in učenje življenjskih vlog,

· motivacijsko sredstvo,

· spodbujanje domišljije in ustvarjalnosti,

· pomoč pri vzpostavitvi stika, navezovanju novih stikov,

· spodbujanje verbalne in neverbalne komunikacije,

· izboljševanje motoričnih funkcij, spretnosti, prijemov itd.,

· medij za učenje oralno-motorične kontrole,

· spodbujanje in izboljševanje kognitivnih funkcij (spomin, pozornost in koncentracija; besednjak in druge verbalne sposobnosti),

· medij za izboljšanje prostorske in vidne percepcije,

· pomoč pri izražanju čustev, blažilec strahu, medij za zmanjševanje napetosti in žalosti,

· sprostitev,

· dvig samopodobe, zaupanje v svoje sposobnosti ipd.

26

Lutka nosi v sebi čarobno moč. Treba ji je dati priložnost, da se izkaže, da dokaže svojo vrednost tudi na področju delovne terapije. Seveda pa mora DT poleg strokovnega znanja imeti znanje s področja lutkarstva in spoštovanje do te umetnosti.

Literatura in viri

AOTA - American Occupational Therapy Association (2002). Occupational Therapy Practice Framework:

Domain and process. Am J Occup Ther, 56 (6), str. 609–639.

AOTA - American Occupational Therapy Association (2008). Occupational Therapy Practise Framework:

Domain and Process, 2nd Edition. Am J Occup Ther, 62 (6), str. 652–683.

Blesedell Crepeau, E., Cohn, E. S. in Boyt Schell, B. A. (ur.). (2003). Willard & Spackman’s Occupational

Therapy (10th ed.). Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, str. 22–189.

Law, M., Baptiste, S. in Mills, J. (1995). Client-centred practice: What does it mean and does it make a

difference? Can J Occup Ther, 62 (5), str. 250–257.

Law, M. (2002). Participation in the Occupations of Everyday Life. Am J Occup Ther, 56 (6), str. 640–649.

Law, M., McColl Ma (2010). Interventions, Effects, and Outcomes in Occupational Therapy: Adults and

Older Adults. USA: SLACK Incorporated, str. 1–150.

ZA PRAKTIKE

31

ZA PRAKTIKE

PSIHOLOŠKA POMOČ Z LUTKO

Avtorica: Sanja Brezničar, univ. dipl. psih.

Osebe s posebnimi potrebami imajo določene psihološke, na primer osebnostne, čustvene, kognitivne, težave, ki so posledica različnih motenj in drugačnih življenjskih okoliščin. Izpadi določenih telesnih in psihičnih funkcij lahko te težave povzročijo ali pa jih stopnjujejo. Strokovnjaki, ki delajo z osebami s posebnimi potrebami, tovrstne težave dobro poznajo.

Frustracija je stanje, ko posameznik zaradi ovir ne more doseči motivacijskega cilja ali, drugače, ne more zadovoljiti svojih potreb in si izpolniti želja. Ljudje ubirajo različne strategije, da bi odpravili frustracije. Nekatere so bolj, druge manj uspešne. Elementi uspešnega soočanja s frustracijami pa so naslednji:

· realistična ocena frustracijske situacije,

· logično razčlenjevanje situacije in informacij,

· realno in temeljno pozitivno stališče do sebe in drugih,

· aktiven, raziskovalen odnos do stvarnosti, težnja po pridobivanju novih informacij namesto odklanjanja informacij in pasivnega pričakovanja pomoči,

· fleksibilno iskanje in izboljševanje rešitev,

· konstruktivno sodelovanje z drugimi,

· izražanje, sprejemanje in prenašanje čustev namesto potlačevanja negativnih čustev, panike itd. in

· smotrno izkoriščanje kapacitet in energije namesto apatičnosti ali izčrpavanja.

Pri strokovnem delu lahko elemente uspešnega soočanja s frustracijami demonstriramo s pomočjo lutk. V zgodbah, ki jih sestavimo po postopku, zapisanem v nadaljevanju, lahko upoštevamo navedene elemente, in sicer tako, da si skupaj z osebo oz. osebami, vključenimi v delavnico, zastavljamo dodatna vprašanja:

· Kako huda je v resnici težava? Kako zelo omejuje osebo? Kakšne so realne možnosti in potenciali, da jo oseba odpravlja? (realistična ocena frustracijske situacije);

32

· Kaj je bilo na začetku? Kakšne so bile posledice? Kako se je oseba že spopadla s težavo? (logično razčlenjevanje situacije in informacij);

· Kakšna je oseba – potrta, preveč ambiciozna, se ocenjuje realno, nerealno itd.in, najpomembneje, kaj zmore? (realno in temeljno pozitivno stališče do sebe in drugih);

· Kdo je osebi že pomagal? Kdo bi ji lahko pomagal? Zna prositi za pomoč?Zna pridobivati za svoje stanje pomembne informacije? (aktiven, raziskovalen odnos do stvarnosti, težnja po pridobivanju novih informacij namesto odklanjanja informacij in pasivnega pričakovanja pomoči);

· Ali obstajajo tudi druge poti za spremembo situacije? (fleksibilno iskanje in izboljševanje rešitev);

· Že samo sodelovanje v lutkovni igri zahteva konstruktivno sodelovanje z drugimi. V zgodbi pa lahko npr. poudarimo načelo „več glav več ve“, pomen prijateljstva, odkritosrčnosti, svobode pri odločitvah itd.;

· Ali in kako osebe izražajo temeljna čustva, kot so jeza, veselje, strah, žalost? Kako se odzivajo na izražanje čustev drugih? (izražanje, sprejemanje in prenašanje čustev namesto potlačevanja negativnih čustev, panike);

· Ali bo oseba zmogla to, kar se zdi nam idealno za rešitev težave? (smotrno izkoriščanje kapacitet in energije namesto apatičnosti ali izčrpavanja).

Če želimo uspešno pomagati točno določenim posameznikom in skupinam, je ustrezno njihove težave vedno znova identificirati. S prepoznavanjem težav se konkretnim posameznikom ali populaciji še bolj približamo in se izognemo morebitnim klišejem o tem, kaj bi jih utegnilo v življenju dodatno omejevati. Predlagam postopek, s katerim lahko prepoznamo in razložimo konkretne težave, ki bi jih nato želeli obravnavati s pomočjo lutke.

1. KORAK – TRENING EMPATIJE

Empatija ali vživljanje pomeni, da se osebi psihološko približamo do te mere, da stopimo v njene čevlje. Naše misli in čustva naj bi bila identična mislim in čustvom te osebe in na svet naj bi bili zmožni pogledati z njene perspektive.

Empatija nikakor ni dovolj za ustrezno pomoč, je pa pomemben korak k celostnemu razumevanju osebnosti človeka, ki ga imamo pred seboj. S pomočjo empatije bomo zmožni videti tudi prednosti in omejitve, ki bodo osebo vodile pri reševanju njenih težav. Za vsako težavo obstajajo optimalne rešitve, a tudi če jih oseba pozna in razume, še ni nujno, da jih bo zmožna uresničiti. Prav na tej točki se boljši terapevti razlikujejo od slabših. Prvi osebo naučijo reševati težave v skladu z njenimi zmožnostmi, drugi se trudijo, da bi jih naučili reševati v skladu s svojimi. Osebe s težavami lahko to še dodatno frustrira, saj običajno ne zmorejo zadovoljiti pričakovanj terapevta.

33

Vaja:

1. Zamislimo si osebo, ki ji trenutno nudimo pomoč. Izberemo lahko osebo, s katero se dobro razumemo, tisto, ki je zaradi določenih posebnosti v nas vzbudila poseben interes, tisto, ob kateri se počutimo neprijetno ...

2. Predstavimo to osebo v prvi osebi. Torej, povejmo, kdo smo, s čim se ukvarjamo, kaj nas veseli, žalosti, kakšne so naše potrebe in želje, kako doživljamo svoje posebne potrebe oziroma hendikepe.

3. Pustimo, da nas drugi sprašujejo, in odgovarjajmo v prvi osebi. Na ta način bomo primorani razmišljati in odgovarjati tudi na vprašanja, ki si jih sami morda ne bi postavili.

2. KORAK – PREPOZNAVANJE TEŽAV

Ko izvajamo trening empatije je ustrezno, da nas nekdo posluša in beleži, kar povemo. Na osnovi zapiskov lahko izluščimo težave, ki pestijo osebe, s katerimi delamo.

V delavnicah, ki smo jih izvajali pri projektu Izdelava lutke, lutka in lutkovna igra kot terapevtski in didaktični pripomoček pred pričetkom pilotnih programov v različnih organizacijah za delo z ranljivimi družbenimi skupinami, smo za populacije ljudi s posebnimi potrebami izluščili naslednje težave (primer za starostnike – program izveden v Domu za starejše Idila, Vukovski Dol):

· fizična bolečina,

· osamljenost,

· občutek nekoristnosti in nepotrebnosti,

· strah v zvezi z eksistenco, denarjem,

· strah pred zapuščenostjo itd.

Seveda bi bilo mogoče za vsako skupino ljudi s posebnimi potrebami navajati skupne identificirane težave, a izgubili bi smisel empatije, ki izrecno služi približevanju in poznavanju točno določenih posameznikov s posebnimi potrebami.

3. KORAK – IZBIRA TEŽAVE, KI JO BOMO OBRAVNAVALI S POMOČJO LUTKE

Ker je naš namen psihološka pomoč z lutko, bomo potrebovali zgodbo, v kateri bomo predstavili težavo in skozi zaplet in razplet zgodbe nakazali rešitev. Smiselno je, da izberemo le eno težavo in morda še kakšno, ki je z njo v tesni zvezi. Že na zgornjem primeru najbrž vidite, da bi v eni zgodbi težko obravnavali vseh pet težav, ki smo jih kot ključne identificirali pri starostnikih.

34

4. KORAK – ZGODBA

Želimo torej napisati zgodbo, primerno za lutkovno animacijo, s ciljem, da bi predstavili problem populacije ali posameznika, s katerim delamo, in nakazali rešitve.

Vsaka zgodba predvideva izhodišče, ki mu sledi zaplet ter razplet oziroma zaključek. V zgodbi, ki jo bomo pisali z namenom pomagati osebam s posebnimi potrebami in ki bo predvidevala izvedbo igre z njihove strani, bomo sledili določenim korakom. Ti nam bodo zagotovili preglednost in oblikovanje za lutkovno animacijo ustrezne zaključene celote. Glede na to, da mi, ki delamo z ljudmi s posebnimi potrebami, običajno nismo vešči literarnega izražanja, si z upoštevanjem navedenih korakov in z izogibanjem pretirani umetniški svobodi zagotovimo dosego cilja, ki pa je psihološka pomoč.

1. Definiranje problema: Problem, ki smo ga izluščili na osnovi empatije, še enkrat preučimo. Kako se kaže pri osebi, kakšna vedenja narekuje, kako pogost/težek/nerešljiv se zdi osebi? Kakšne so običajno predlagane (klišejske) rešitve? Jih oseba zmore prepoznati in uporabiti in ali je to že poskusila? Poznamo osebe, ki uspešno rešujejo ta isti problem? Ipd.

2. Izbira oseb, kraja, časa: Odločiti moramo, ali bo zgodba potekala v realnem času in prostoru, z realnimi osebami, v živalskem svetu, svetu pravljičnih bitij itd. V lutkovnih igrah imamo vrsto možnosti personifikacije živali, predmetov, celo idej ali misli.

3. Potek zgodbe: Kaj bomo izpostavili na začetku, kako bomo v zgodbi izpostavili problem, načrtovali zaplet in nato razplet?

Kot pomoč literarno manj navdahnjenim navajam postopek, seveda pa si lahko pomagamo tudi s priročniki kreativnega pisanja.

V prvem delu zgodbe predstavimo glavno osebo – kdo je, kako razmišlja in kaj jo teži – torej prej identificirano težavo.

Nato vključimo še druge osebe ali predvidimo konkretne situacije, ki plastično ponazorijo težavo. Še ena pomoč pri tem je oblikovanje dramskega trikotnika, ki ga sestavljajo preganjalec, žrtev in rešitelj. Ti trije liki s svojimi vlogami jasno predstavijo zaplet in v nadaljevanju tudi razplet. V dramskih besedilih, pa tudi v življenju, posamezna oseba v posameznih situacijah zavzema različne vloge – enkrat je preganjalec, drugič žrtev, tretjič rešitelj. Za preprosta, kratka besedila pa je dovolj, da posameznemu liku pripišemo le eno vlogo.

V zadnjem delu predvidimo rešitev težave. Poudarjam, da so dobre rešitve tiste, v katerih sodeluje oseba, ki ima težavo. Njena lastna aktivnost naj bo ključna pri rešitvi. V zgodbah se namreč lahko pojavijo pravljična, nadnaravna bitja z neskončno močjo, lahko se zgodijo čudeži in težava je rešena. To za gledalce lahko deluje pomirjujoče in razbremenjujoče, pa vendar si pri psihološki pomoči z lutko zastavljamo nekoliko višje cilje – opremiti osebe z orodji za uspešno reševanje težav tudi v realnem življenju.

35

5. KORAK – DIALOGI

Ko imamo zgodbo skicirano, jo pretvorimo v dialoge. Zdi se, da je pristop, ki ga predlagam, torej oblikovanje dialogov šele v tej fazi, nekoliko prisiljen in zamuden. A pisanje zgodbe v dialogih že od začetka nas lahko hitro odvrne od predvidenega zaključka zgodbe, saj nas sili k vsebinski improvizaciji.

Približno enako kot z neverjetnimi rešitvami, ki jih omenjam zgoraj, je s humorjem in klišejskimi dialogi. Humor je primerno sredstvo, če je naš cilj – in ta je lahko popolnoma dovolj – gledalce sprostiti. Pri psihološki pomoči z lutko pa to običajno ni dovolj. V predstavah tudi hitro zdrknemo h klišejskim dialogom, na primer: „Ti si bedak.“ „Ne, nisem bedak.“ „Ja, pa si bedak.“ itd. S tovrstnimi klišejskimi dialogi lahko stopnjujemo dramsko napetost ali naredimo predstavo humorno, niso pa ustrezni za učenje ustrezne komunikacije in utrjujejo črno-beli način poimenovanja in zaznavanja stvarnosti.

6. KORAK – VSEBINSKI POUDARKI V ZGODBI

Dramsko besedilo, ki smo ga sestavili, pregledamo in premislimo, katere vidike, na primer osebnostne poteze, situacije itd., želimo izpostaviti. To lahko naredimo na različne načine – z izborom likovnosti lutk, z dinamiko igre in animacije in drugimi sredstvi režije, predvsem z načini komunikacije med nastopajočimi liki. Ena izmed tehnik je tehnika povzemanja: ena lutka natančno ponovi izjavo druge lutke, ta pa nato natančneje pojasni predhodno izjavo. Naslednji način je prekinitev med posameznimi dialogi. Ta, tako imenovana konstruktivna tišina usmeri poslušalca k premišljevanju o videnem in slišanem. Zapolnimo jo lahko z glasbo ali drugimi zvočnimi oziroma svetlobnimi učinki.

IZREKANJE KRITIKE IN POHVALE V ANIMIRANIH DIALOGIH

Komunikacija v lutkovni predstavi je večplastna, tako verbalna kot tudi neverbalna. Pomembno je, da je kongruentna – torej, da igralec lutko animira skladno z vsebino govorjenega. Kongruentnost je v prvi vrsti stvar ustreznega znanja lutkovne animacije. Na tem mestu pa naj opozorim na ustrezno izrekanje pohvale in kritike v lutkovni igri.

Pohvala in kritika imata cilj ojačati ustrezna vedenja in poudariti pozitivne vidike osebnosti na eni in opuščati neustrezne oblike vedenja na drugi strani. Če je psihološka pomoč z lutko usmerjena v utrjevanje pozitivne podobe o sebi, k dvigu motivacije, na primer za sodelovanje v postopku rehabilitacije, ali če je sredstvo za socializacijo, potem je učenje ustreznega podajanja kritike in pohvale v predstavi primerno in uporabno orodje.

Povratna sporočila lahko razdelimo na več dimenzij. Ena od njih je pozitivno – negativno. Pozitivna povratna sporočila imenujemo pohvale, negativna pa kritike. Druga dimenzija je človekova osebnost kot taka ali pa le njegovo vedenje. Pohvalimo ali kritiziramo lahko človeka kot celoto ali pa le njegova določena vedenja.

36

Pozitivna povratna sporočila, torej pohvale, so lahko usmerjena na osebo ali na vedenje. Negativna povratna sporočila pa smejo biti usmerjena le na vedenje, nikoli na osebo.

Primeri:

Pozitivno povratno sporočilo na osebo: Ti si čudovit človek.Negativno povratno sporočilo na osebo: Ti si kreten.Pozitivno povratno sporočilo na vedenje: Zelo si se potrudil.Negativno povratno sporočilo na vedenje: Nisi se dovolj potrudil.

Negativna povratna sporočila na osebo imajo več negativnih posledic – nižajo občutek lastne vrednosti osebe, ki taka sporočila dobiva pogosto in od njej pomembnih ljudi, še pomembnejše pa je, da so negativna povratna sporočila na osebo sodbe, ki jih oseba težko spreminja – kaj pa lahko naredi kreten, da to ne bi več bil, za razliko od človeka, ki se ni dovolj potrudil in se drugič lahko, če se bo za to odločil.

Zgoraj sem navedla primer dialoga: „Ti si neumen.“ „Ne, nisem neumen.“ „Ja, si neumen.“ Takšno prepiranje na odru je lahko zabavno, a nič več od tega. Uporabimo lahko ustrezna povratna sporočila in dialog lahko zveni takole: „Ti si neumen.“ „Povej mi bolj natančno, kaj misliš.“ „Ne znaš poštevanke.“ „Ne, ne znam je.“ „Potem pa se potrudi in se jo prični učiti.“ „A potem mi ne boš več rekel, da sem neumen?“ „Seveda ne bom.“

Psihološka pomoč z lutko je v tem primeru usmerjena na učenje ustreznega vedenja, torej vlaganje truda v učenje.

Iz napisanega je mogoče razbrati, da psihološka pomoč z lutko zahteva v prvi vrsti obilo psihološkega znanja in izkušenj. Uporaba lutke je le dodaten, sicer privlačen in učinkovit medij, toda lutka sama po sebi k psihološki pomoči, razen če gre zgolj za zabavo in sprostitev, ničesar ne doprinese. Celo nasprotno, bistvo težave lahko zaradi svojih animacijskih zmožnosti in vizualne privlačnosti celo zabriše.

37

KAKO IZDELATI LUTKO

Avtorica: Mateja Šušteršič, igralka – animatorka in lutkovna tehnologinja

Pri lutkah in njihovi izdelavi se najprej srečamo z osnovnimi pojmi, kot so lutkovna tehnika (npr. ročna lutka, mimična lutka, lutka na palici, marioneta, namizna lutka, prstna lutka, lutka – rokavica itd.), material (les, penasta guma, stiropor, blago, papir itd.) ter likovnost (ljubka, realistična, abstraktna, groteskna itd.). Vsi trije so med seboj tesno povezani, saj nam izbira likovnosti in tehnike pogosto narekuje izbiro materiala, npr. namizna lutka – groteskna likovnost – trd, grob, hladen material; ročna lutka – ljubka, otroška likovnost – mehek, topel material.

Če pripravljamo lutkovno igro kot terapevti ali pedagogi za svoje varovance in učence ali z njimi, potem se glede na okoliščine, zmožnosti in ovire ter vsebino najprej odločamo o lutkovni tehniki in izbiri materiala. Priljubljeni tehniki sta ročna in mimična lutka, obe tehniki pa terjata precej visoko stopnjo zahtevnosti pri animaciji. Preprostejša alternativa so lutke na palici (javajke), pri nekaterih fizičnih ovirah pa so še boljša izbira namizne lutke.

Izbor materiala je velikokrat vezan na razpoložljiva sredstva in čas, ki je na voljo za izdelavo. Papir, karton, blago in recikliran material so lažje dostopni in predvidevajo preprosto obdelovanje, skupaj z uporabo polizdelkov pa omogočajo tudi hitro pot do končnega izdelka.

Vsebina, ki jo uprizarjamo, vključuje nastop določenih likov. Vsak od njih ima svoj karakter in vlogo v zgodbi – glede na to, kakšen je lik in kaj vnaša v uprizoritev, zasnujemo njegovo likovnost.

Ko izdelujemo lutko, ki bo služila kot didaktičen in terapevtski pripomoček pri vsakdanjem delu, torej kot dodaten lik, ki bo govoril, vodil ali poučeval z nami, moramo ponovno upoštevati likovnost glede na to, kdo so naši varovanci (otroci, ljudje s posebnimi potrebami, starostniki itd.). Izkazalo se je, da realistična in prijazna, barvita likovnost učinkuje najbolj nevtralno in nenasilno. Za tako rabo je najbolj primerna mimična ali ročna lutka, ki jo lahko uporabljamo pri odkriti animaciji brez paravana, ki nas lahko spremlja povsod in s katero vodimo odnos igralec – lutka. Za izdelavo take lutke izberemo zahtevnejše materiale, kot sta penasta guma ali stiropor, ki še vedno omogočajo obdelavo s preprostimi domačimi orodji (škarje, nož, brusni papir, časopisni papir za kaširanje/utrjevanje, šivalni pribor in lepilo za končno obdelavo).

Striženje, rezanje, brušenje, modeliranje, kaširanje in šivanje so osnovni in nezapleteni načini obdelave materialov, s katerimi lahko izdelamo učinkovite lutke.

Izdelava lutke kot alternativa nakupu ima to prednost, da jo izdelamo po meri in ustvarimo svojo likovnost glede na potrebe njene uporabe oziroma glede na potrebe ciljne skupine varovancev.

38

Izdelava ročne lutke:

1., 2. Oblikovanje glave in rok:

Z nožem odrežemo primerno velike kose stiropora in jih s pomočjo brusnega papirja oblikujemo v dele telesa.

Pri sestavljanju uporabimo lepilo, ki stiropora ne topi.

3. Utrjevanje/kaširanje:

Z lepilom, ki ne topi stiropora, namažemo dele lutke in jih plast za plastjo utrjujemo z natrganimi koščki

časopisnega papirja.

4. Poslikava.

5. Končni izdelek:

Za telo skrojimo oblekico v obliki črke T in jo dodatno likovno obdelamo s šivanjem ali lepljenjem.

1

4 5

2 3

38

39

Izdelava mimične lutke:

1., 2. Oblikovanje telesa in glave z usti (šivanje).

3. Izdelava dodatkov:

Oči, jezik, zobe, nos, ušesa, lase ipd. lahko izdelamo z obdelovanjem penaste gume, stiropora, blaga ali

uporabimo kupljene polizdelke.

4. Končni izdelek.

1

3

2

4

39

40

Izdelava javajke:

1.–3. Oblikovanje glave, telesa in rok iz penaste gume.

4. Končni izdelek.

1

3

2

4

40

41

IZDELAVA PREPROSTIH LUTK RAZLIČNIH TEHNIK

Preproste lutke lahko enostavno izdelamo iz vsakdanjih materialov. Poglejmo, kako iz nogavic izdelamo lutke različnih tehnik.

Potrebujemo:

· nogavice, debelejše hlačne nogavice, pajkice

· polnilo

· manjše ostanke penaste gume

· ostanke blaga, usnja, umetnega usnja, umetnega krzna, volno

· gumbe, lesene kroglice, žogice za namizni tenis

· lesene palice ali kuhalnice

· trši papir

· riž

· elastike

· škarje, univerzalno lepilo, lepilni trak, alkoholne flomastre ali akrilne barve, šivanko in sukanec

41

42

ROČNA LUTKA

Uporabimo daljši del hlačne nogavice s stopalom. Nogavico napolnimo s polnilom, da dobimo glavo. Iz tršega papirja in lepilnega traku oblikujemo lutkin vrat – tulec, ki se prilega našemu kazalcu (sega naj le do drugega členka, da bo lutkina glava gibljiva). Tulec vstavimo v nogavico in ga učvrstimo z elastiko. Iz blaga, usnja ali umetnega usnja izrežemo oči in usta, iz tanjše penaste gume oblikujemo ušesa. Iz volne izdelamo brke in lase. Oči prilepimo na večje lesene kroglice, brke, usta, lase in ušesa pa na glavo. Na brke prišijemo manjšo kroglico – smrček, nad smrček pa večji kroglici – oči. Na zgornjem delu trupa izrežemo manjši odprtini za lutkine roke. Lutko okrasimo s pentljo.

LUTKA NA PALICI

Za lutkino telo potrebujemo daljši del hlačne nogavice s stopalom, ki ga napolnimo s polnilom. Vstavimo leseno palico ali kuhalnico, ki naj sega v lutkino glavo. S pomočjo elastik zapremo odprtino ter oblikujemo lutkino glavo in trup. Iz blaga, polnila in elastik izdelamo kroglico za nos in jo prišijemo na glavo. Na košček umetnega usnja z alkoholnimi flomastri ali akrilnimi barvami narišemo oči, jih izrežemo in nalepimo na glavo. Za trepalnice uporabimo tanjšo vrvico. Za lase nalepimo košček umetnega krzna. Izdelamo lutkino obleko in jo nalepimo. Roke izdelamo iz trakov iz blaga in kroglic iz blaga, polnila ter elastik. Na lutkine dlani prilepimo vodili – tanjši leseni paličici. Lutko okrasimo z gumbi.

glej stran 43

Primer ročne lutke

42

43

MIMIČNA LUTKA

Uporabimo nogavico s peto ali daljši del hlačne nogavice s stopalom. Iz blaga in polnila s pomočjo elastike oblikujemo kroglici ter ju prišijemo na nogavico. Iz pene oblikujemo ušesa in jih nalepimo na glavo. Iz blaga izrežemo oči, usta in nosnice, nalepimo. Grivo izdelamo iz volne. Lutkino glavo lahko zaradi večjega volumna napolnimo s polnilom.

Primer mimične lutke

Primer lutke na palici

43

44

NAMIZNA LUTKA

Za lutkino telo potrebujemo krajši del hlačne nogavice s stopalom. Najprej vanj vsujemo dve pesti riža, ga do konca napolnimo s polnilom in odprtino zapremo z elastiko (riž uporabimo za obtežitev lutke). Iz penaste gume oblikujemo glavo, ušesa, noge, stopala, roke, dlani in rep. Dele rok in nog med sabo povežemo (zlepimo) s trakovi iz blaga. Glavo nalepimo na telo. Za oči in smrček uporabimo gumbe, prilepimo ušesa. Roke in noge prišijemo na telo, rep prilepimo. Na lutkin hrbet navpično prišijemo trak iz blaga, s pomočjo katerega bomo lutko držali. Po potrebi lutkina stopala zaradi lažje hoje obtežimo.

Primer namizne lutke

44

45

Primer marionete

MARIONETA

Za lutkino telo in glavo potrebujemo krajša kosa hlačne nogavice, ki ju napolnimo s polnilom, odprtine s pomočjo elastik zapremo. V trupu in glavi s škarjami zarežemo luknjici in vstavimo leseni palici ali kuhalnici ter odprtini zlepimo. Glavo in trup povežemo z daljšim trakom iz blaga. Oči oblikujemo iz blaga, polnila in elastik in jih prišijemo na glavo. Prilepimo zenice, nosnice, ušesa in rep iz blaga ali umetnega usnja. Rogove oblikujemo iz penaste gume. Za noge uporabimo trakove iz blaga in kroglice iz blaga in polnila.

45

48

OŽIVLJANJE LUTKE

Brane Vižintin, igralec – animator in predavatelj lutkovne animacije

Bistvo animacije je oživljanje določenega materiala. Kadar pa je material likovno in tehnološko obdelan, lahko govorimo o lutki in s tem tudi o lutkovni animaciji. Za samo oživljanje lutke ter igro z njo je seveda potrebne (poleg vere v lutko, želje in vsaj nekaj talenta) predvsem veliko vaje. K osnovnim vajam uvrščamo tehnične vaje, s katerimi si lahko pomaga vsak, ki se želi naučiti osnov animacije in osnov uporabe lutke v določeni tehniki. Tako kot za tehnične vaje in etude, ki se uporabljajo v gledališču ali glasbi že od nekdaj, velja enako tudi za lutkovno umetnost. Lutke v različnih tehnikah so inštrumenti v igralčevih rokah in igranje inštrumenta zahteva tudi tehnično predznanje. Spodaj opisane tehnične vaje naj služijo kot osnova za prebuditev duha lutk. Sicer pa – bodite vztrajni pri izvedbi vaj, zadržite vero v lutko, odkrivajte izrazne možnosti materiala in likovnosti lutke, začnite zopet spoznavati svoje igre domišljije, pihnite dušo v lutko in uživajte v njenem, včasih nepredvidljivem, a vedno čarobnem življenju.

TEHNIČNE VAJE

1. ROČNA LUTKA

Razgibavanje lutke

Lutko nataknemo na roko. Kazalec v vrat lutke, palec ter mezinec pa v tulce za roke na lutki. Dvignemo roko in lutko postavimo v nevtralni položaj, tako da ne prikazuje nobenega čustva ali geste. Je nepopisan list. Priporočljivo je, da na začetku, ko začnemo s tehničnimi vajami, uporabimo nevtralno lutko, saj ni obremenjena z likovnostjo in je zaradi tega tudi hvaležna pri izvajanju tehničnih vaj vseh vrst. Iz osnovne, nevtralne drže preidemo v osnovno razgibavanje. Lutki damo roke narazen, torej razširimo palec ter mezinec, in počasi krožimo z glavo lutke. Glava naj kroži v obeh smereh, nato jo premikamo še nazaj, naprej ter v levo in desno.

Potem počasi krožimo z rokami. Krožimo, kot da bi z lutkino roko poskušali narisati velik, enakomeren krog, nato obrnemo smer in krog tudi navidezno izbrišemo. Vajo ponovimo še z drugo lutkino roko. Sledi še več vaj za roko. Lutkine roke iztegnemo predse, jih pokrčimo, da dobimo navidezne lutkine komolce. Po večkratnem ponavljanju obdržimo lutko v položaju pokrčenih rok in začnemo z enakomernim kroženjem naprej in nazaj. Nato lutkine roke prekrižamo na njenih prsih in poskušamo z rokami doseči njeno glavo ter noge. Vaje za roke ter glavo poskušamo izvajati tudi istočasno in v različnih tempih.

ROČNA LUTKA

50

Začnemo s kroženjem lutkinih bokov, tako da krožimo s svojim zapestjem v obeh smereh. Vaje kombiniramo z razgibavanjem glave, rok in celega lutkinega telesa. Pomembno je, da pri vseh tehničnih vajah ter osnovnih razgibavanjih z lutko vajo ponavljamo v štirih smereh. Ko obračamo lutko v levo, desno, nazaj in naprej, je pomembno, da naše telo miruje in se ne obrača. Obračamo samo roko in seveda s tem samo lutko.

Osnove gibanja lutke

Pri tehnični hoji je najpomembnejši ritem, zato je priporočljiva uporaba metronoma, s katerim poljubno menjavamo ritem. Začnemo s hojo na mestu. Pomembno je delo komolca, s katerim simetrično preskakujemo navidezno oviro ter obenem rahlo obračamo lutko. Ko z lutko hodimo po prostoru, pazimo, da je ritem lutkine hoje ločen od naše hoje. Nadaljujemo s hojo po paravanu, najprej v vseh štirih smereh. Hojo nato spremenimo v hojo po navideznih stopnicah. Pri tej vaji je pomembno, da med hojo po stopnicah lutko enakomerno spuščamo. Vajo ponovimo v vseh štirih smereh. Upoštevati moramo tudi globino odra in s tem posledično višino lutke. Poskušamo tudi z različnimi načini in tempi hoje ter raznolikega premikanja lutke po paravanu. Sledijo še številne tehnične vaje. Ena pomembnejših je, kako lutka sede. Lutko iz stoječega položaja rahlo nagnemo naprej, nato jo z gibom črke S posedemo na oder. Z drugo roko lutki pomagamo, da se ji med sedenjem vidijo tudi kolena. Nato poskušamo uprizoriti lutkino priklanjanje, spotikanje, umiranje, brcanje, zbujanje, vstajanje in spanje. Pri tehničnem skoku ročne lutke najprej z mesta skočimo čez oviro na paravanu, tako da lutko nekoliko nagnemo naprej, nato se odženemo in v loku preskočimo oviro. Pomembno je, da vajo skoka čez oviro začnemo izvajati počasi in natančno. Ko tehnični skok osvojimo, pozornost namenimo skoku lutke, ki naj bo izpeljan iz njene hoje. Naj nas pri tej vaji vodi ritem, saj sta od nastavljenega ritma lutkine hoje odvisna tudi dolžina in ritem samega skoka. Našteta lutkina opravila odigramo na različnih mestih paravana v vseh smereh in različnih tempih.

Pogled lutke

Pomembno je, da dobimo občutek, kam in kako natančno lahko lutka usmeri svoj pogled. Vaje začnemo izvajati v paru. En lutkar je z lutko za paravanom, drugi pa pred paravanom usmerja lutkin pogled. To lahko izvede s svojim premikanjem, s premiki predmeta po igralni polici ali s svojo lutko, ki se premika po svoji poti. Lutkar, ki stoji za paravanom, mora z lutko natančno ter pozorno spremljati premike na igralni polici in ves čas slediti pogledu premikajočega se lutkarja pred paravanom. Nato se lotimo preprostih tehničnih etud, ko se dve ali več lutk srečuje na odru. Ukvarjamo se s pogledom lutk in vaje temu tudi prilagodimo. Lutke naj se po paravanu gibljejo tudi po globini, torej v vseh smereh. Nato naj se ustavijo, se med seboj opazujejo in z medmeti tudi komunicirajo. Trenutno govoreči lutki nudimo vso pozornost in hkrati obdržimo njen natančen pogled na ostale lutke.

51

Igra z rekviziti lutke

Z lutko primemo rekvizit ali določen predmet ter ga nosimo po paravanu. Uporabimo različne predmete, ki naj bodo različnih velikosti, oblik in iz različnih materialov. Če želimo uprizoriti občutek, da je lutki določen predmet težek, lutko nagnemo nazaj in jo v boku rahlo prelomimo. Pri nošnji rekvizitov si lahko diskretno pomagamo tudi z ostalimi prsti, ki jih imamo v lutki, ter predmet skozi obleko lutke rahlo zagrabimo. Tako kot pri nošnji si lahko pri porivanju ter vleki predmeta po paravanu pomagamo z drugo roko. Pomembna je natančnost lutkinega prijemanja in odlaganja predmeta. Če sta na paravanu dve lutki, posvetimo nekaj vaj podajanju predmeta med lutkama. Lutki si lahko podajata žogico ali kak drug primeren predmet. Ker so ročne lutke tudi hvaležna tehnika za igro z rekviziti in za pretepanja, bomo nekaj vaj namenili tudi načinu lutkinega bojevanja in njenih impulzov, namenjenih udarcem. Vsak zamišljeni pretep med lutkama moramo natančno izpeljati najprej v počasnih gibih, nato pa tempo pospešujemo do želene hitrosti. Pri udarcu ne gre toliko za moč, s katero udarimo z lutko, temveč za sunkovit impulz z mesta. Lutko po udarcu vrnemo v prvotni položaj. Pri udarcu je pomembno, da ima lutka roko, s katero ne udarja, ob telesu ali iztegnjeno na stran. S tem se lutka odkriva, ponuja pa čistejši in vidnejši udarec. Enako velja tudi za dobro odmerjeno razdaljo med lutkama. Pri tepežu s palicami je za njegovo izvedbo prav tako potrebne veliko discipline in natančnosti. Virtuozno izvedbo pretepov lutk s palicami bo najlažje izvedel en lutkar, ki bo imel na svojih rokah obe lutki.

Govor, dajanje glasu lutki in gibanje ročne lutke

Pri tehničnem načinu govora z ročno lutko se lahko opremo tudi na zlogovni način govora, ki smo ga osvojili s klasično mimično lutko. Ne glede na to, da ima vsaka lutkovna tehnika svoje gestikulacijske kode ter da lahko način govora prilagajamo tako tehniki, likovnosti, karakterju lutke, situaciji, v kateri se je lutka znašla, bomo začeli tako, da bomo že osvojeno tehniko govora mimične lutke prenesli na ročno lutko. Prva naj bo vaja, ko lutka miruje in ji impulzi govora prihajajo samo iz glave. Opremo se na zloge. Primer besedne zveze: do-ber-dan.

Nato bomo te tri zloge prenesli v gibanje glave tako, da bomo vsakemu zlogu namenili en manjši gib. Lutkino glavo torej na zloge premikamo levo, desno, naprej, nazaj; videti je, kot da rišemo neke vrste križ. Tak način govora tehnično zaključimo tako, da s poudarjenim zadnjim zlogom lutkino glavo premaknemo navzgor in jo vrnemo v prvotni položaj. To je torej podobno kot pri mimični lutki, kjer prav tako poudarimo zadnji zlog. Ko impulze govora na zloge prenesemo v telo lutke ter upoštevamo njene tehnične posebnosti, se lahko poigramo z mislijo, da bi bil lahko govor lutke, v kombinaciji z njenim gibanjem, zapisan s posebnimi notami. En večji gib lutke je enak večjemu številu manjših gibov, prav tako kot glasbene note, pa naj so to polovinke, četrtinke, osminke ali šestnajstinke. Pomembno je, da lutka ob končanem stavku za trenutek obmiruje, saj bodo le tako sporočila, ki jih lutka govori, prišla tudi do gledalcev. Za gibanje lutke med njenim govorom po potrebi uporabimo premikanje glave, rok in celega telesa. Seveda je vse odvisno

52

od lika, ki nastopa v igri, njegovega karakterja, situacije, v kateri se nahaja, in tega, kakšno akcijo ali tekst se od njega pričakuje. Pri iskanju glasu za določeno lutko se lotimo vaje, v kateri si zelo pozorno ogledamo likovnost lutke, njen obraz in si jo kot masko nadenemo nase. Njeno likovnost, grimase, čustva poskušamo prenesti na svoj obraz. Z lutko stopimo na paravan in ji poskusimo z nekontroliranim medmetom dodati zvok. Če bomo to vajo ponavljali pred ogledalom, bomo kaj kmalu našli svoj pravi register glasu, ki bo lutki skupaj z animacijo vdihnil življenje.

Iskanje izraznih možnosti lutke

Tako kot vsaka lutkovna tehnika ima tudi ročna lutka svoje prednosti in pomanjkljivosti. Z nevtralno lutko poskušamo najti pravi gib, ki naj se za določanje osnovnih čustev spremeni v mirujočo pozo. Čustva, kot so strah, veselje, žalost, sram, poskušamo prikazati v gibanju lutke, ne da bi si pomagali z medmeti. Čustvo poskušamo zaključiti z eno gesto, ki počasi obmiruje v nepomično sliko. Ko nevtralno lutko zamenjamo za lutko, ki ima že določeno likovnost, pa vajo zopet ponovimo.

Naslednja vaja za iskanje izraznih možnosti lutke je igra pantomime. Z lutko na paravanu poskušamo, brez medmetov ter besed, prikazati določen tip človeka. Najprej ugibamo, kakšen je določen lik, nato pa še, kdo je. Primer: Zadamo si nalogo, da prikažemo norega starca. Z lutko najprej pokažemo norost, nato pa še starega človeka. Vaši kolegi pred paravanom naj ugibajo, za kakšen lik ste se odločili. Poskusimo priti do skrajnih izraznih možnosti, ki jih določena lutka še ponuja, zato si lahko pri tej vaji postavljamo vedno težje naloge ter na odru poskušamo odigrati še tako, na prvi občutek, kompliciran lik. Pri začetnem ugibanju, kakšen naj bo določen lik, si pomagajte z osnovnimi človeškimi stanji, kot so zaljubljenost, nerodnost, veselje, bolezen, utrujenost, sramežljivost, jeza, zamišljenost, neumnost, zaspanost, obup itd., ter nato še, kdo je ta lik, ki je lahko policist, župnik, akrobat, zdravnik, kuhar, terorist, prodajalec, učitelj, glasbenik, klošar itd.

Pri iskanju izraznih možnosti lutke moramo upoštevati več dejavnikov. Prvi je, da se zavedamo, kakšen material oživljamo, saj je na primer bistvena razlika, če oživljamo leseno ročno lutko ali pa je ta lutka iz blaga oziroma iz pene. Nato moramo upoštevati možnosti in nemožnosti, ki jih ponuja določena lutkovna tehnika. Še največ pozornosti pa moramo nameniti likovnosti, s katero je lutka obremenjena. Spremembo v iskanju izraznosti ter iskanju novih kod za geste, ki jih potrebujemo, pa moramo iskati v naši lutki, ki ima že izdelan karakter in je že v določeni situaciji pa tudi že z vnaprej domišljeno akcijo oz. besedilom. Najčistejši način reševanja nalog, ki jih ima lutkar z določeno lutko v določenem prizoru, je, da si odgovori na tri vprašanja: kakšen, kje in kaj. Najprej si odgovori, kakšen je ta lik, ki ga igra. Raziskati ga mora tako likovno kot značajsko. Nato mora ugotoviti, kje se ta lik nahaja in v kakšni situaciji je. Na koncu pa mora še prepoznati, kakšna sta njegova akcija na odru in morebitni tekst. Na podlagi ugotovljenega z lutko poiščemo pravo gesto, s katero bomo dosegli želen učinek za izpeljavo določenega prizora in s tem tudi predstave. Priporočljivo je, da naštete vaje izvajamo pred ogledalom ali z uporabo kamere.

Tehnične vaje za ročno lutko v skupini in v paru

Začnemo z enostavnimi etudami, kot so srečavanje dveh lutk na paravanu v vseh kombinacijah. Nato ugibamo, v kakšnem odnosu sta, kakšne statuse imata in kakšno zgodbo sta poskušali odigrati. Pri takšnih etudah lahko poskušamo isto zgodbo odigrati tako s tekstom kot brez besed, poskušamo tudi z glasbo in kombiniramo srečavanje lutk z že vnaprej določenimi statusi in karakterji. Ko imamo že izdelano etudo, ki izvedbeno ni več vprašljiva, začnemo z variantami njene izpeljave. Poskušajmo etudo odigrati v upočasnjenem ritmu, nato pa še od konca do začetka, torej vzvratno. Poskušajmo se tudi igrati z različnimi načini animacije in tempa, ki naj se brez pravega vzroka nenehno spreminja. Etudo lahko nato prestavimo na vodno gladino, pod vodno gladino ali v breztežnostni prostor. Prav tako se lahko poigramo z močnimi vremenskimi vplivi, ki so prisotni pri izvedbi naše etude. Naj močan dež, vročina ali veter ne zmotijo naših junakov pri prikazovanju zgodbe. Ob izvedbi takih vaj posebno pozornost namenimo gibanju lutk v teh novih okoljih ter njihovem vplivu na animacijo in s tem na končno izvedbo etude.

Nato se z različnimi vajami posvetimo likom iz etude. Naj se v trajanju etude brez pravega vzroka spreminjajo, enkrat v mehanska, v naslednjem trenutku pa v gumijasta bitja. V naslednji varianti poskušamo odigrati etudo tako, kot da liki iz zgodbe hodijo po risalnih žebljičkih, nato po blatu, ki se kaj kmalu spremeni v led. Uprizorimo še varianto, kjer se liki iz etude spremenijo v živali. Najprej poskušajte z lutko oponašati živali brez zvoka. Šele ko najdemo ustrezen gib, ki uprizarja določeno žival, se v etudi začnimo poigravati še z njenim oglašanjem in seveda tudi z morebitnim besedilom.

Likom v etudi lahko ponudimo nadnaravno moč, že v naslednji varianti pa jih uprizorimo pijane, zaspane, s telesno hibo, ali pa da postanejo del scenografije in lahko po potrebi prevzamejo tudi funkcijo predmetov. Etudo lahko odigramo tudi na stripovski način. V tem primeru se nad lutko po potrebi pojavi besedilo v oblačku. Poskušajmo zgodbo odigrati še v različnih perspektivah. Bodite pazljivi na natančne ter istočasne gibe pri spreminjanju perspektiv iz narisa v tloris, stranski ris in nazaj. Nato sestavimo še novo etudo, jo najprej odigramo brez besed, potem še z medmeti in šele v tretji varianti dodamo zgodbi tudi besedilo. Ne glede na varianto moramo biti pozorni na izrazne možnosti, ki jih posamezna lutka ponuja. Pazimo, da z lutko ne prekoračimo prave mere odigranih gest, da se ne podvajajo in da znajo v pravem trenutku prikazati pravo sporočilo. Lotimo se tudi vaj z glasbeno podlago, v katerih poskušamo skoreografirati skupinski ples. Ker so ročne lutke fizično med najzahtevnejšimi lutkovnimi tehnikami, je priporočljivo, da kondicijo pridobivamo z osnovnimi tehničnimi vajami ter se šele kasneje lotimo težjih vaj in etud.

53

JAVAJKA

55

2. JAVAJKA

Osnove tehnike gibanja

Klasična javajka nam po posebnostih giba ter možnostih omogoča animacijo, ki je po svojem načinu primerljiva z ročno lutko in marioneto. Z javajko si lahko privoščimo umirjeno, poetično gibanje pa tudi impulzivno, energično animacijo, kot jo ponuja že ročna lutka. Z eno roko držimo trup lutke, tako obvladujemo tudi lutkino glavo, z drugo roko pa držimo njene roke, ki so vpete na palice z ročaji. Čeprav palice držimo na poljuben način, jih kot začetniki poskušamo prijeti tako, da držimo palico lutkine leve roke med palcem in kazalcem, palico lutkine desne roke pa med kazalcem in sredincem. Sedaj lahko začnemo z osnovnimi tehničnimi vajami. Najprej počasi dvigujemo levo roko, tako da ročaj palice držimo s palcem in kazalcem. Medtem ko se roka počasi dviguje, z ostalimi tremi prsti drsimo po palici lutkine desne roke in tako jo imamo pod nadzorom. Roko začnemo počasi vračati v prvotni položaj. Potem začnemo počasi dvigovati desno roko, tako da ročaj palice držimo s kazalcem in sredincem. Medtem ko se roka dviguje, nam leva palica počasi drsi po roki, saj je ujeta med našim palcem in kazalcem. Lutko vrnemo v nevtralni položaj ter nadaljujemo z vajami.

Dvignemo obe roki naenkrat ter ju iztegnemo nad glavo, nato ju iztegnemo vodoravno predse in ju pokrčimo. Roke prekrižamo na lutkinem trupu, dvignemo do glave in jih spet počasi vračamo v nevtralni položaj. Ko osvojimo osnovne vaje, se lotimo zahtevnejših. Roke iztegnemo, najprej obe skupaj, nato pa še vsako posebej in poskušamo tudi zaploskati.

Še vedno držimo roke iztegnjene in jih izmenično krčimo, kot da uprizarjamo boksanje. Tako kot pri ročni lutki vaje ponovimo še v ostalih treh smereh na paravanu. Pri obračanju lutke v levo, desno ali nazaj ne spreminjamo lastnega položaja in naj bodo pri obratih aktivne samo naše roke.

Hoja in gibanje javajke

Tehnična hoja z javajko je identična tehnični hoji ročne lutke. Enako kot pri ročni lutki uporabimo pravi impulz v komolcu, lutko rahlo premikamo levo ter desno in simetrično navidezno prestopamo ovire.

Pomembno je, da hoji, ki jo izvajamo z javajko, sledijo tudi njene roke, delujemo torej z našo drugo roko. Pred začetkom hoje položimo roke v nevtralni položaj, nato naj sproščeno sledijo vsakemu koraku, ki ga napravimo z lutko. Ker je tako kot pri vsaki tehnični hoji oživljenega materiala oziroma lutke pomembna simetrija korakov, si za pomoč pri natančni izvedbi lahko pomagamo tudi z metronomom ali z glasbo. Hojo poskušamo utrditi še s hojo vstran in s hojo nazaj. Pri tem načinu hoje nam lahko kolegi s svojim postopanjem za paravanom pomagajo kot fizične ovire, čez katere se moramo z lutko v roki prebiti. Pri gibanju lutke čez paravan se na gibu lutke morebitne ovire ne smejo prepoznati.

56

Ostanimo še pri tehničnih vajah in se posvetimo še gibanju lutkinega trupa. Roke iztegnemo vstran, kjer naj obmirujejo, in začnemo krožiti s trupom lutke. Animacijo kombiniramo z uporabo rok in z različnimi tempi gibanja, več pozornosti pa namenimo počasnemu, usklajenemu premikanju po paravanu ali po prostoru. Zelo pomembno je, kako se z lutko v roki za paravanom gibljemo mi. Vsak gib, ki je namenjen lutki in izhaja iz našega telesa, namreč vpliva na njeno gibanje. Obvladovanje lastnega telesa je za animacijo ključno.

Tehnične vaje za uporabo gest

S pravilno držo rok ter s primernim naklonom trupa poskušajmo uprizoriti čim večje število gest, ki prikazujejo določeno čustveno stanje figure. Osredotočimo se še na znakovni spekter, ki ga z lutko lahko uprizorimo v tej tehniki. Za način izpeljave omenjenih vaj si lahko pomagamo s preprostimi nalogami, ki si jih poljubno razdelimo med seboj. Stavki, ki jih mora lutka uprizoriti na paravanu, so lahko na začetku enostavnejši: „Pojdi tja, pridi sem, tukaj bom ostal, boli me trebuh, kje je moja glava, adijo, lep poklon, nič ne vidim ...“. Kratke izjave odigramo v različnih čustvenih stanjih, ki jih preživlja lik na odru in katerim primerne bodo tudi geste. Počasi preidemo na kompleksnejše stavke in čustvena stanja, ki se počasi spreminjajo v večplastna.

Prav tako lahko v vaje vpletamo različne značaje, ki iste stavke različno interpretirajo in temu prilagajajo gesto. Pri uporabi rok in naklona lutkinega trupa upoštevamo zaporedje tehničnih gest, ki sledijo zaporedju stavkov, in se na njih že vnaprej pripravimo. Če vemo, da bo lutka že pri drugem stavku, ki ga izreče ob prihodu na oder, morala prikazati določeno gesto, se vnaprej pripravimo tako, da palice lutkinih rok držimo na način, ki nam bo olajšal izvedbo želene geste. Ker je izraznost rok najmočnejše orožje javajke, začnemo geste združevati s plesom. Vaja lahko s pomočjo glasbe postane izrazni ples, ki nas z veliko mero improvizacije popelje v čustvena stanja, in tako lahko uprizorimo lutkine gibe, ki jih do tedaj še nismo videli. Pri skupinskih tehničnih vajah na glasbo se priporoča izdelava plesnih skupinskih koreografij.

Opravimo tudi vaje, v katerih dva lutkarja držita eno lutko. Eden drži lutko za trup in eno roko, ki ima funkcijo izraznosti, drugi pa drži drugo roko, ki je bolj v pasivni vlogi. Lahko pa drugi lutkar drži tudi obe roki. Za samo predstavo niti ni toliko važno, koliko lutkarjev drži lutko na paravanu, temveč je pomemben le rezultat – uživanje občinstva v lutkinih kreacijah.

Tehnične vaje kot etude

Pri uporabi tehničnih vaj se lahko opremo na splošne etude, ki so uporabne pri vseh lutkovnih tehnikah in so podrobneje opisane v poglavju Ročna lutka. Priporočljive so vaje, kjer lutke spreminjajo tako agregatna stanja kot površino, po kateri hodijo, ter okolico z vremenskimi spremembami in breztežnostnimi stanji vred. Glede na to, da smo veliko časa in vaj namenili gestam, je priporočljiva vaja, kjer lutka na določeno etudo izvaja svoje gibe in geste prav nasprotno, kot bi pričakovali.

57

Če je v zgodbi tudi besedilo, dobimo v izpeljavi posameznih prizorov z izvajanjem lutkinih gibov in gest zanimivo kombinacijo zavestno vodenega absurda. Lotimo se še vaje, v kateri lutka z dotikom preda svoj karakter naprej drugi lutki. Pri izvedbi te vaje bodimo natančni pri prevzemanju določenega lika in poskušajmo identično ponoviti tako njegovo hojo kot tudi njegov že prej nakazan tempo gibanja. Morebitne geste prilagajamo karakterju, ki smo ga ravnokar prejeli in nam je tuj, seveda toliko časa, dokler ga tudi mi z dotikom zopet ne predamo naprej. Ker javajke zelo težko prijemajo ter nosijo rekvizite, so ti po navadi nataknjeni na palico, ki nam jo preda ali pa jo ves čas drži naš kolega na odru. Izvedemo nekaj vaj igre z rekviziti. Za igro v troje lahko uporabimo na palico nataknjeno žogo, s katero se lutke veselo žogajo.

3. NAMIZNA LUTKA

Tehnika bunraku

Za osnovne tehnične vaje z lutko, ki zahteva tri ali štiri animatorje, tokrat uporabimo preprosto lutko, narejeno iz primerne vrvi. Vrv ima na petih koncih elastične zanke, skozi katere animatorji potisnejo svoje, v bele rokavice oblečene roke, ki igrajo vlogo lutkine glave in rok. Lutko položimo na mizo, tako da en lutkar kleči in animira noge, drugi drži lutkin trup ter eno roko, tretji obvladuje drugo roko in četrti glavo. Lotimo se osnovne vaje, ki jo potrebujejo štirje lutkarji za dobro usklajenost, ko animirajo eno lutko. Ker morajo v tem primeru štiri telesa postati eno, začnimo z usklajenim dihanjem lutkarjev. Včasih so za želeni rezultat dovolj že rahli dotiki med njimi, ki se počasi prenašajo na lutko. Poskušajmo narediti prvi korak. Lutkar, ki drži lutko za trup, je tisti, ki začne s premikanjem lutke, saj je njegov impulz z lutkine hrbtenice tisti, ki ga morajo začutiti in upoštevati ostali lutkini udi. Ker lutka ne prenese čistega profila, predvsem zaradi številnih rok, ki jo držijo, ter posledično lutkarjev, ki stojijo ob njej, bomo izpeljali korak ali dva naravnost, nato pa še vstran. Pri hoji bodimo previdni, da ta ni mehanska, zato je ob prvem lutkinem koraku najpomembnejše njeno prvotno dihanje ter začetni impulz. Zavedati se moramo premikanja posameznih udov med njeno hojo ter obenem paziti, da njeni udi zaživijo v skupnem ritmu dihanja, hoje in morebitnih gest.

Nato se osredotočimo na vaje, ki nam bodo pomagale pri usklajevanju gibanja lutke in njenem podajanju sporočil prek zaželenih gest. Z lutko lahko začnemo uprizarjati vsakodnevna opravila. Umivanje, oblačenje, kuhanje, hitenje v službo, čakanje na avtobus lahko popestrimo še z različnimi čustvi, ki jih ob tem naš lik doživlja. Za večjo usklajenost lutkarjev na lutki začnemo izvajati še zahtevnejše vaje. Poskušajmo uprizoriti različne poklice, kot so policist, kitarist, pisatelj, potapljač, redar, plesalec, bobnar, pianist itd., in z natančnim preučevanjem njihovih impulzov gibanja oponašati tudi različne živali, kot so želva, opica, maček, hobotnica, ptica itd. Pri izvedbi teh vaj se priporoča uporaba glasbe, predvsem zato, ker z njeno pomočjo usklajujemo ritem animacije. Več časa posvetimo vajam z glasbeno podlago. Ta je lahko enkrat v funkciji zvočne kulise, drugič glavnega

akterja izvedbe določene lutkine akcije ali samo podlaga za njene plesne kreacije. Sledijo vaje v paru, torej srečavanje dveh lutk na sceni. Vsebino vaj črpamo iz splošnih, univerzalnih etud za vaje v paru, namenjenih vsem lutkovnim tehnikam. Prepoznavamo, v kakšnem odnosu sta dve lutki, ki se srečujeta na odru, kakšen status imata v medsebojnem odnosu, ko enkrat komunicirata z gestami, drugič z medmeti ali besedilom itd. Lahko si pomagamo z drugimi tehničnimi vajami oziroma etudami, ki smo jih uporabljali pri kakšni drugi lutkovni tehniki. Kasneje poskusimo izvajati vaje brez mize oziroma trde podlage in lutko animiramo v zraku. V tem primeru bodimo posebej pozorni na konstantno višino.

TEHNIKA BUNRAKU

59

Animacija materiala in predmetov

Pri animaciji materiala bodimo pozorni predvsem na njegovo sestavo in s tem tudi posebnost gibanja. Ne glede na to, da material, torej kepa nečesa, kar oživljamo, nima tipične likovnosti oziroma ne prikazuje ne človeka ne živali, opazimo razliko med toplimi in hladnimi materiali. Ker temu ne bomo posvečali veliko pozornosti, se osredotočimo na animacijo materiala, ki nam je, še posebej pa občinstvu, na začetku pravi nepopisan list. Ne glede na to, da animator gradi svoj svet z gibanjem materiala oziroma lutke ter postavlja svoja pravila gibanja, se lahko vedno opremo na tehniko in začnemo z enakomernimi gibi uprizarjati nevtralno hojo te kepe nečesa, kar držimo v rokah. Prav tako lahko določimo, kje bo center govora in tehnično zvadimo še govor. Opazili bomo, da se načini hoje in govora med posameznimi materiali bistveno razlikujejo. Lutkin natančen pogled določimo ob najdenem centru njenega govora in hoje. Ob tem mislimo seveda le na kepo materiala, ki ni obremenjena niti z likovnostjo niti s tehnologijo. Lutka je le z likovnostjo in s tehnologijo obdelan material in nič več. Pri animaciji predmetov se bomo osredotočili izključno na njihovo oživljanje, tako da jih tokrat ne bomo uporabljali kot znake, simbole ali metafore. Lutkovni žanr in dramaturgija naj bosta tokrat namenjena izključno oživljanju predmeta. Ne glede na to, da ima predmet že določeno likovnost, predvsem pa za nas nepomembno uporabno vrednost, bomo naše objekte s primernim oživljanjem brezkompromisno spreminjali v subjekte. Za razliko od pristopa k animaciji pri materialu pa tokrat pri predmetu poleg materiala sebi v prid izkoristimo še njegovo obliko. Tako se lahko znova lotimo tehničnih vaj različnih načinov hoje, pogledov, govora in odkrivanja izraznih možnosti vsakega predmeta posebej. Za večji izziv poskušajmo najti predmete nevsakdanjih oblik in se poigrati s čim večjim spektrom različnih materialov.

Namizna lutkaKlasična lesena namizna lutka ima držalo na ali v hrbtnem delu. Tam je obenem tudi center impulzov lutkine hoje in drugih gibov telesa. Njeno glavo imamo pod nadzorom s palcem iste roke, z drugo roko pa držimo paličice, ki so vpete na lutkine komolce.

Lutko držimo na mizi v nevtralnem položaju in pazimo, da stoji naravnost in ne kleca. Mi se bomo osredotočili na velikost lutke od 10 do 40 cm, ki jo držimo na mizi. Enak princip tako tehničnih vaj kot impulzov hoje velja tudi, ko pred seboj držimo in animiramo večje lutke.

Pri prvih vajah za hojo lutko nagnemo na stran, da stoji na eni nogi, z drugo nogo pa nihamo naprej in nazaj. To počnemo z minimalnim premikom lutkinega telesa. Nihanje počasi stopnjujemo v prvi korak. Vajo ponavljamo tako z levo kot z desno nogo. K nogi, ki je iztegnjena v razkoraku, vedno priključimo še drugo nogo in to brez pretiravanja v nihanju. Lutko nato z iztegnjenimi nogami dvignemo v zrak. Z nihajem noge v zraku zamenjamo in jih položimo nazaj na mizo. Lutko iz enakega položaja in z iztegnjenimi nogami zanihamo vodoravno v zrak in s pravim nihanjem bo lutka shodila po zraku. Sledi vaja lutkine hoje v levo in desno stran, naravnost ter nazaj.

Za različne ritme, ki jih poskusimo z lutko pri vaji izpeljati, ter za večjo natančnost si pomagajmo z metronomom ali z glasbo. Pri naslednji vaji poskušajmo zamenjati svoje roke na lutki, in sicer tako, da se na njej ta premik ne pozna oziroma je minimalen.

Nato se posvetimo še gibanju lutkinih rok. Če lutka nima manjših palic za vodenje rok, držimo roke pri njenem zapestju. Držimo jih tako, da s svojo roko ne zakrivamo lutke in ji ne lomimo rok v komolcu, seveda le, če nam določen tip lutke to omogoča. Pri vajah za roke se spet opremo na klasično lutkino telovadbo, z levo in desno roko. Če ima lutka namesto palic za roke lok, ki poteka med obema rokama, pa posvetimo nekaj časa obvladovanju in raziskovanju možnosti take tehnološke rešitve. Sledi raziskovanje lutkinega sedenja, spanja, spotikanja, skakanja, šepanja, umiranja, stoje na glavi, hoje po vseh štirih, premikanja in uporabe rekvizitov, obračanja okrog njene osi, gibalne možnosti pri različnih plesih itd. Vaje med seboj kombiniramo, recimo priklon in istočasni dvig roke ali glave.

To so tehnične vaje, zato pri lutkinih tovrstnih gibih še ne iščimo logike. Sledijo še tehnične vaje srečavanja dveh lutk na mizi, zato si prizadevamo najti različne načine umikanja, prihodov ter odhodov na oder, pogledov med njimi ob morebitnem dialogu in se posvetimo odkrivanju izraznih možnosti in gestikulacijskih kod, ki jih ta tehnika ponuja. Če želimo več časa nameniti tej tehniki, se lotimo še klasičnih tehničnih etud, tako individualnih kot skupinskih oziroma tistih, ki so namenjene lutkovnim duetom.

NAMIZNA LUTKA

61

4. IGRALEC – LUTKA

Ko govorimo o tehniki igralec – lutka, mislimo na odkrito animacijo. Pri tej tehniki je igralec – lutkar na odru viden in nastopa skupaj z lutko, ki jo drži pri sebi. Ta tehnika je izredno primerna za uporabo v terapevtske namene. Osnovno pravilo tega načina igre je, da lutko gledamo, kadar govori, ko pa spregovorimo mi, ona gleda nas. Če se tega ne držimo, gledalcem ne bo jasno, kdo v določenem trenutku na odru govori. Razen seveda, če smo tako spretni, da znamo govoriti iz trebuha, kar pomeni, da znamo lutko interpretirati z minimalnim ali celo brez vidnega odpiranja naših ust. V tem primeru prej napisano osnovno pravilo tehnike igralec – lutka ne drži oziroma ni tako nujno in se mu igralec na odru vidno prilagaja.

Na vaje z dialogi med nami in lutko se bomo vrnili malo kasneje, sedaj pa se posvetimo tehnični vaji brez besed. Za njeno in izvedbo vseh drugih vaj te tehnike bomo izbrali preprosto mimično lutko, ki je lahko tudi samo navadna nogavica, nataknjena na našo roko. Na začetku naj bo aktivna samo lutka, medtem ko mi v pasivni vlogi beremo, razmišljamo ali igramo spečega akterja. Lutki ne namenjamo nobene pozornosti, medtem ko je ona aktivna v odnosu do nas in okolice. V naslednji etudi naj bosta naša in lutkina pozornost usmerjeni drugam, recimo na gledanje televizije ali poslušanje glasbe. Med skupnim opravilom lutka poskuša počasi vleči pozornost nase, zato lahko skupaj gradimo zanimiv prizor, zgrajen na preprostem konfliktu, prvič pa ga odigrajmo brez besed. Lutka naj zapoje pesem, ki jo izvajamo izključno na plejbek. Za izvedbo te etude uporabimo pesem, ki jo zelo dobro poznamo, saj nam bo to bistveno olajšalo izvedbo. Medtem ko lutka poje, se ji mi čudimo, nato komentiramo njeno početje, najprej z grimasami, nato pa še z besedami. Pri naslednji vaji lutko sprašujemo preproste stvari, da nam lahko brez besed, s kimanjem in drugo mimiko odgovarja. Kadar pri tej vaji nagovarjamo

IGRALEC – LUTKA

62

občinstvo, naj nas lutka gleda in naj bo pozorna na naš govor, seveda z nemotečimi komentarji proti občinstvu. Ko lutki dodamo glas in besedilo, bodimo pozorni predvsem na njen ritem govora in register glasu. Tako njen glas kot ritem govora se morata namreč razlikovati od naše interpretacije.

Poskusimo še s preprosto vajo. Pravljico pripovedujemo tako, da si z lutko podajamo besedilo. Nato sestavimo kratek in enostaven dialog, ki ga z lutko tudi izvedemo. Ko lutka spregovori, je njen pogled usmerjen stran od nas, naš pa v lutko. Takoj ko konča stavek, se obrne proti nam in nas pogleda. S tem bo razumljivo, kdo je sploh govoril besedilo, torej lutka in ne mi, bo pa tudi jasno, da je bila vsebina njenega govora namenjena nam. Ko odgovarjamo lutki, bodimo bolj angažirani pri gibu, tudi z roko, s katero lutke ne držimo. Med našim govorom nas lutka pozorno gleda in občasno tudi nemo komentira.

Pri naslednji vaji lutko vztrajno prekinjamo. Ko začne govoriti, jo prekinjamo in jemljemo svoje besedilo nazaj. To poskušajmo izvajati vedno hitreje oziroma naj bodo prekinitve pogostejše. Pri tej lutkovni tehniki je najpomembnejša samodisciplina in seveda večni trening dialoga s samim seboj. Samo od naše vztrajne vaje bo odvisno, na kakšen način in kako uspešno si bomo možgane lahko razdelili na dva enakovredna dela. Vaje lahko razširimo na tri akterje, tako da v vsaki roki držimo po eno lutko in z njima komuniciramo.

5. MIMIČNA LUTKA

Tehnike govora z lutko se bomo najlažje naučili z mimično lutko oziroma z lutko, ki odpira usta. Za vsako lutkovno tehniko velja, da ima lutka lahko tudi možnost odpiranja ust, medtem ko pod izrazom mimična lutka razumemo tiste lutke, ki imajo poleg odpiranja ust tudi možnost obrazne mimike, kar je odvisno od tehnologije in predvsem od materiala pri posamezni lutki. Skupno vsem lutkam, ki imajo možnost odpiranja ust, je to, da jih morajo med svojim govorom pač odpirati ter da moramo ob govoru prilagajati gibanje lutke in po potrebi reducirati njene morebitne geste.

Mi se bomo osredotočili na preprosto mimično lutko, pri kateri je lahko osnova nogavica z dodatki, kot so lasje, oči, poudarjena usta, oblačilo, brki ipd., po želji.

Začeli bomo z osnovnimi tehničnimi vajami na zloge. Vzemimo si kratek stavek, na primer: »Dober dan, kako si kaj?«. Stavek si v glavi razdelimo na zloge, in sicer do-ber-dan-ka-ko-si-kaj. To pomeni sedem zlogov, ki jih razporedimo v lutkino odpiranje ust. Važen podatek je, da odpiramo lutkino spodnjo čeljust, saj je to tudi najbolj naravno. Seveda je to odvisno predvsem od likovnosti in vnaprej določenega načina igre. V našem primeru odpiramo spodnjo čeljust. Ko na prvi zlog s palcem odpremo usta, jih nato rahlo stisnemo nazaj, vendar jih ne zapremo do konca in nadaljujemo z naslednjim zlogom. Zadnji zlog v stavku naj bo najizrazitejši, torej ga posebej poudarimo, saj s tem nakažemo tudi konec stavka. To pride prav predvsem takrat, kadar lutka govori hitro. V tem primeru ne moremo loviti vsakega

zloga posebej in natančno, lahko pa poudarimo le zadnji zlog. Koliko zlogov bomo pri govorjenju izpustili oziroma kdaj se bomo odločili za govor na vsak drugi ali tretji zlog, je odvisno od tempa govora, likovnosti in velikosti lutke. Večja ko je lutka in z njo usta, manj zlogov bomo potrebovali pri njenem govoru.

Ob odpiranju ust na omenjene zloge ne smemo pozabiti na premike z glavo, ki pomagajo lutki poudariti posamezni zlog. Z vajo se najprej osredotočimo samo na impulze govora z glavo, potem samo z usti in nato oboje združimo. Večino vaj z mimično lutko izvajajmo pred ogledalom, saj bomo najlažje definirali tako njeno mimiko kot izrazno prednost kot tudi pravilen način impulzov govora s pravilno oziroma primerno zlogovno razporeditvijo.

Začnimo z vajo, v kateri z lutko povemo abecedo. Pomembno je, da vsako črko vokalno podaljšamo, če je treba, jo spremenimo v zlog, in da abecedo ponavljamo pred ogledalom tudi iz lutkinega profila, saj je odpiranje ust za posamezno črko lahko zelo raznoliko glede na lutkin položaj. Nadaljujemo z že znano vajo, ko lutka na plejbek izvaja nam dobro znano pesem. Pri tej vaji, ki jo izvajamo pred ogledalom, se lahko posvetimo natančni izvedbi pesmi na zloge, saj nismo obremenjeni s petjem ali dajanjem glasu lutki. Natančni smo tudi pri dolžini odpetih tonov ter s pravočasnim zapiranjem in odpiranjem ust.

Poigramo se lahko tudi z lutkinim navideznim dihanjem, zato se osredotočimo na dihanje pevca na predvajanem posnetku in na dosledno izvedbo izraznosti vseh občutkov, ki jih morebitna pesem z interpretacijo izvajalca ponuja. Odkrivanje izraznih možnosti preproste mimične lutke pred ogledalom dopolnimo še z vajami v iskanju različnih čustvenih stanj, ki jih omogoča njena obrazna mimika.

Tehnična hoja z mimično lutko je odvisna od tipa lutke, načina izvedbe, pristopa v animaciji in tehnoloških rešitev. Ne glede na to si lahko na začetku vedno pomagamo s klasično tehnično hojo, opisano v poglavjih Ročna lutka in Animacija materiala in predmetov.

MIMIČNA LUTKA

66

USPOSABLJANJE

Za usposabljanje v okviru projekta so mentorji osnovali učni načrt, ki zajema psihološke vsebine in veščine komunikacije, lutkovno animacijo in izdelavo lutk. Praktično usposabljanje priporočamo vsem strokovnim delavcem, ki bi lutko radi uporabili kot terapevtsko ali didaktično sredstvo. Kulturno-umetniško društvo Moment bo programe usposabljanja nadaljevalo in tako še naprej vzpostavljalo nove, dopolnilne, kreativne možnosti in priložnosti za strokovne delavce pri delu z ranljivimi družbenimi skupinami na področju rehabilitacije, vzpodbujanja socializacije ter pri drugih terapevtskih in pedagoških programih. Vsebine s področja lutkarstva ponujajo strokovnim delavcem praktična znanja za uporabo pri delu z varovanci. Strokovnim delavcem želimo s programom izobraževanja omogočiti vpogled v neomejene kreativne možnosti lutkovne dejavnosti, pridobivanje novih znanj in izkušenj, ki jih lahko vključijo v svojo redno delovno prakso.

UČNI NAČRT

Izvajalec: Kulturno-umetniško društvo Moment

Avtorji učnega načrta: · Sanja Brezničar

· Brane Vižintin

· Mateja Šušteršič

Ciljna skupina udeležencev: · psihologi

· delovni terapevti

· socialni in specialni pedagogi

· drugi strokovni in pedagoški delavci

Vsebina: Nosilec/mentor:

PSIHOLOŠKE VSEBINE IN

VEŠČINE KOMUNIKACIJE

Sanja Brezničar

LUTKOVNA ANIMACIJA Brane Vižintin

IZDELAVA LUTK Mateja Šušteršič

67

Pridobljene kompetence:

· poznavanje in razumevanje osnovnih psiholoških dimenzij človeka oziroma osnovnih psiholoških pojmov, kot so osebnost, temperament, motivacija, čustva, empatija, um, učenje, ustvarjalnost;

· poznavanje in razumevanje komunikacijskih veščin;

· poznavanje in razumevanje posebnosti psihološkega delovanja oseb s posebnimi potrebami (prirojena ali pridobljena invalidnost, duševne motnje, vedenjske motnje, starostniki itd.);

· spoznavanje zakonitosti animacije in uprizarjanja predstave z lutko;

· analiza odnosa igralec – lutka;

· obvladovanje lutkovnih tehnik oživljanja predmetov;

· snovanje predstave: izbor vsebine, oblikovanje karakterjev in zgodbe, lutkovno uprizarjanje odnosov in situacij;

· spoznavanje različnih lutkovnih tehnik, razumevanje principov izdelave, uporabe in delovanja (ročna lutka, mimična lutka, lutka na palici, preprosta marioneta, bunraku);

· spoznavanje izraznosti lutk glede na njihovo likovnost;

· poznavanje tehnik obdelave materialov.

Psihološke vsebine in veščine komunikacije (Sanja Brezničar)

SPECIFIČNE KOMPETENCE:

· udeleženci razumejo razvojni vidik osnovnih psiholoških dimenzij;

· udeleženci razumejo in prepoznavajo posebnosti psiholoških dimenzij oseb s posebnimi potrebami;

· udeleženci poznajo osnove verbalne in neverbalne komunikacije;

· udeleženci razumejo in znajo ustrezno uporabljati kritiko in pohvalo;

· udeleženci razumejo in znajo ustrezno motivirati posameznike za sodelovanje v lutkovnih delavnicah;

· udeleženci znajo ustrezno razbremeniti osebe, ki v procesu ustvarjanja v lutkovnih delavnicah doživljajo čustvene stiske;

· udeleženci razumejo delovanje skupine in znajo uporabljati določene tehnike za vzpostavljanje skupinskega in sodelovalnega vzdušja.

68

METODE POUČEVANJA IN UČENJA:

· delavnice

· socialne igre

· diskusije

· individualne konzultacije

Lutkovna animacija (Brane Vižintin)

SPECIFIČNE KOMPETENCE:

· udeleženci znajo animirati lutke v različnih tehnikah (deli telesa, predmeti, ročne lutke, javajke, mimične lutke, bunraku – namizno gledališče);

· udeleženci poznajo vse faze za izgradnjo lutkovnega lika: dramaturška razčlemba (po besedilni, vsebinski, idejni predlogi), vaje za govorno tehniko, mizanscena (v prizoru, etudi ali predstavi) in animacija – prenos energije in impulzov v lutko;

· udeleženci razumejo dominantnost lutke v odrskem uprizarjanju;

· udeleženci razvijejo odnos animatorja do lutke in obratno;

· udeleženci so sposobni ustvarjalnega izražanja z lutko;

· udeleženci razumejo živost in odzivnost lika v različnih situacijah;

· udeleženci poznajo prednosti in omejitve različnih lutkovnih tehnik in tehnik animacije pri uporabi v različnih okoliščinah, vsebinah ali odrskih predlogah.

METODE POUČEVANJA IN UČENJA:

· specifične tehnične vaje za animacijo

· postavitev krajših etud, prizorov

Izdelava lutk (Mateja Šušteršič)

SPECIFIČNE KOMPETENCE:

· udeleženci poznajo osnovne materiale, ki se uporabljajo pri izdelavi lutk in scenskih elementov (papir, karton, penasta guma, stiropor, blago, različne modelirne mase, polizdelki, recikliran material itd.);

· udeleženci znajo obdelovati posamezne vrste materiala (striženje, rezanje, brušenje, modeliranje, kaširanje/utrjevanje, krojenje, šivanje, lepljenje itd.);

· udeleženci znajo izdelati lutke (preprosta ploska lutka, lutka na palici, enostavna marioneta, ročna in mimična lutka ter tehnika bunraku/namizna lutka);

69

· udeleženci razumejo koncept celostne likovne podobe in likovne izraznosti lutk, znajo zasnovati zunanjo podobo predstave in izbrati primerno lutkovno tehnologijo ter materiale glede na obravnavano oz. igrano tematiko/besedilno predlogo.

METODE POUČEVANJA IN UČENJA:

· praktične delavnice

Temeljna literatura:

· Bastašić, Z. (1988). Lutka ima i srce i pamet. Zagreb: Školska knjiga.

· Jurkowski, H. (1998). Zgodovina evropskega lutkarstva. Novo mesto: Kulturno umetniško društvo Klemenčičevi dnevi.

· Kobal Grum, D. (ur.). (2003). Bivanja samopodobe. Ljubljana: i2.

· Lamovec, T. (1991). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

· Lazić, R. (1991). Traktat o lutkarskoj režiji: u traganju za estetikom režije. Novi Sad: Prometej.

· Milivojević, Z. et al. (2004). Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok. Ljubljana: Mladinski dom Jarše.

· Milivojević, Z. (2008). Emocije: razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad:Psihopolis Institut.

· Musek, J. (1982). Osebnost. Ljubljana: DDU Univerzum.

70

Brane Vižintin je največji specialist za lutkovno animacijo v Sloveniji. Njegova prepoznavna aktivnost se prične v devetdesetih letih, ko je bil soustanovitelj treh popolnoma različnih neinstitucionalnih poklicnih lutkovnih gledališč, ki so pomembno preoblikovala slovensko lutkarstvo ter dvignila zahtevnost lutkovnih predstav za odrasle. Od leta 1999 je stalni član Lutkovnega gledališča Ljubljana in nosilec njegovega repertoarja. V matični hiši je oblikoval več kot sto vlog, praviloma glavnih, kot asistent režije oziroma svetovalec za animacijo pa je sodeloval pri več kot dvajsetih predstavah tako doma kot v tujini. Številne osebne ter skupinske nagrade, turneje po tujini, odlične kritike doma in v svetu so samo del njegovega uspešnega dela v slovenskem lutkarstvu. Zaradi znanja, izkušenj in izjemnih pedagoških sposobnosti je stalni gostujoči predavatelj na različnih lutkovnih seminarjih in tečajih, v obdobju med 2006 in 2010 je predaval na Umetniški akademiji v Osijeku, od leta 2011 pa je predavatelj animacije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ima izkušnje na področju terapevtskega dela z lutko s problematičnimi mladostniki, otroki in mladostniki s posebnimi potrebami in na področju individualne lutkovne interakcije s terapevtskim učinkom z osebami po pridobljeni možganski poškodbi.

Mentorji usposabljanja:

Mateja Šušteršič je vsestranska lutkovna in likovna ustvarjalka. Njeno delo zajema široko poznavanje materialov in preprostih načinov izdelave lutk ter uporabe lutkovnih tehnik. Izobraževala se je v okviru rednih lutkovnih seminarjev in svoja znanja na področju likovnega in gledališkega ustvarjanja nenehno dopolnjuje. Je članica Lutkovne skupine Bobek, kot animatorka, tehnologinja, oblikovalka in avtorica likovne podobe predstav sodeluje tudi s številnimi drugimi lutkovnimi skupinami in gledališči ter slovenskimi in zamejskimi ustanovami. Redno vodi ustvarjalne delavnice v okviru Sobotaž, Trnfesta in Emonske promenade KUD-a France Prešeren ter aktivnosti Hiše otrok in umetnosti in Lutkovnega gledališča Fru-Fru.

Sanja Brezničar je univerzitetna diplomirana psihologinja, usposobljena tudi za trenerko socialne pravičnosti in habilitirana višješolska predavateljica za predmete Marginalne družbene skupine, Človek v socialnem okolju ter Organizacija in tehnike vodenja. Opravila je ravnateljski izpit in študirala v podiplomskem magistrskem programu Management v izobraževanju. Več let je obiskovala supervizije pri dr. Zoranu Milivojeviću, ki uporablja transakcijsko analizo. Od leta 1993 je zaposlena v Mladinskem domu Jarše v Ljubljani, kjer opravlja delo svetovalne delavke za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter vodi skupine za starše. Šest let predava v višješolskem programu Organizator socialne mreže v različnih višješolskih zavodih in petnajst let izvaja seminarje za pedagoške delavce ter predavanja za starše v okviru šol za starše. Vsebine njenih izobraževanj so tesno povezane z ranljivimi družbenimi skupinami, še zlasti z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami.

Mateja Šušteršič je vsestranska lutkovna in likovna ustvarjalka. Njeno delo zajema široko poznavanje materialov in preprostih načinov izdelave lutk ter uporabe lutkovnih tehnik. Izobraževala se je v okviru rednih lutkovnih seminarjev in svoja znanja na področju likovnega in gledališkega ustvarjanja nenehno dopolnjuje. Je članica Lutkovne skupine Bobek, kot animatorka, tehnologinja, oblikovalka in avtorica likovne podobe predstav sodeluje tudi s številnimi drugimi lutkovnimi skupinami in gledališči ter slovenskimi in zamejskimi ustanovami. Redno vodi ustvarjalne delavnice v okviru Sobotaž, Trnfesta in Emonske promenade KUD-a France Prešeren ter aktivnosti Hiše otrok in umetnosti in Lutkovnega gledališča Fru-Fru.

72

73

ZAKLJUČEK

Strokovna znanja so osnova za uporabo lutke v terapevtske in didaktične namene. Lutkovni ustvarjalci lahko ponudijo širok spekter kreativnih dejavnosti in nabor veščin, ki so odlična vstopna točka za podajanje znanja in razreševanje težav pri ciljnem posamezniku in skupini. S priročnikom smo želeli predstaviti področje gledališča in likovnosti, ki lahko z interdisciplinarnim sodelovanjem med strokovnjaki in uporabo integriranih znanj vpliva na vključevanje ranljivih družbenih skupin v družbo. Pilotni programi projekta Izdelava lutke, lutka in lutkovna igra kot terapevtski in didaktični pripomoček so v različnih ustanovah zajeli delo s starostniki, z učenci z učnimi in vedenjskimi motnjami, z otroki iz socialno ogroženih okolij in z raznimi boleznimi ter z odraslo populacijo s cerebralno paralizo. Udeleženci praktičnega usposabljanja so bili strokovnjaki delovne terapije, psihologije, specialne in socialne pedagogike, predšolske vzgoje ter kreativnih smeri likovnega in gledališkega ustvarjanja. Pridobljena znanja so unovčili v pilotnih programih, ki so se izkazali kot uspešen preizkus uporabe lutke v praktičnem delu z njihovimi varovanci. Na tem mestu bi bili potrebni podrobnejša analiza in evalvacija opravljenega programa, da bi lahko ocenili dosežene rezultate. Za potrebe bralca tega priročnika pa je pomembno, da ga bere kot vzpodbudo za razširitev obzorij in znanj, ki mu s svetom lutk ponujajo nov, alternativen pristop pri terapevtskem ali pedagoškem delu. Teoretsko razumevanje potenciala lutke in njene uporabe ter predstavljena strokovna in tehnična znanja praktične uporabe so pripomoček pri vračanju k temu mediju pri delu z varovanci. Za umetnostno terapijo je ključnega pomena osebna izkušnja, ta ima veliko vlogo tudi pri učenju, zato se mora vsak, ki bi želel uporabiti lutko za namene terapije in poučevanja, podati na avanturo podrobnejšega spoznavanja animacije, izdelave in zasnove vsebin lutkovnih iger. Naj vas torej še enkrat povabimo k praktičnemu usposabljanju in spodbudimo, da lutko vzamete v roko, odprete vrata kreativnosti in grajenju mostov med igranim svetom in režijo življenja.

KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO MOMENTKAMNIŠKA ULICA 34, 2000 MARIBOR

TERAPIJA.MOMENT.SI

76

Projekt delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru

Operacijskega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, 4. razvojne prioritete »Enakost

možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, 4.3. prednostne usmeritve »Dvig zaposljivosti ranljivih

družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«. Namenska sredstva EU

predstavljajo 85 % celotnih upravičenih javnih stroškov za upravičene stroške projekta. Namenska sredstva

slovenske udeležbe predstavljajo 15 % celotnih upravičenih javnih stroškov za upravičene stroške projekta.