Časopis OŠ Prule

Šolsko leto 2010/11

30. 3. 2010

2. številka

Misel tokratnih Iskric:

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,

ko toplo sonce pomladansko séje,

spet ozelénil semtertje bo veje,

naenkrat ne zgubi moči popréšne:

(France Prešeren: Sonetje nesreče)

Predragi bralci!

Piše se leto 1849 in Iskrice

tokrat začenjamo z ţalostno

novico. Naš priznan odvetnik

in dober pesnik je včeraj

preminil. Upam, da se ga

bomo še dolgo spominjali.

Vsem nam je vlil upanje za

boljšo prihodnost. Ko bi le

imeli koga, kot je bil on! Saj

veste, o kom govorim. O dr.

Prešernu seveda. Če se nam

rodi še več takih

mogočneţev, kot je on, ne

dvomim, da bo naša mala

pokrajina čez mnogo let

postala kar drţava. Dr.

France je s svojimi Poezijami

dokazal, da se lahko

slovenščina primerja z

ostalimi narodi. Torej soţalje

vsem sorodnikom in

njegovim bliţnjim.

Sara Perme, glavna urednica

Urednikova beseda Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH

OTROK

U

Ilustracija: Nika Aleša Sterle, 9. a

Slovenskimu družtvu v Ljubljani je dal

gospod vodja narodske straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, de je naš

slavni pesnik gospod

France Prešerin,

dohtar pravice in c. k. (tj. cesarsko-kraljevi)

pravdosrednik (tj. odvetnik) v Krajnji, 8.

dan tega meseca ob osmih dopoldne, po

dolgi bolezni in previden s smertnimi

zakramenti umerl.

Pogreb bo v soboto, 10. dan tega mesca,

ob desetih dopoldne.

Slavnimu možu poslednjo čast skazati,

povabi slovensko družtvo prijatle in znance

rajnciga, vse ude slovenskiga družtva, in

sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto

v Krajnj k pogrebu.

rav vse je novica o Prešernovi smrti

šokirala. Vsaj za nekaj časa je zastal

korak slehernemu človeku, ki je vsaj

malo poznal velikega poeta in

velikega človeka. Čeprav smo njegov

konec pričakovali, saj ga je bolezen

prikovala na posteljo, smo upali,

tako kot je upal on sam, da bo

morda bolje in da morda to še ni

konec. Da bi se spomnili, kakšna je

bila njegova pot, smo pobrskali po

arhivu in poiskali članke, ki govorijo

o njem.

P

Zgodilo se je

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

z

Ilustracija: Neţa Šarlah, 4. b

Pri Prešernovih so

dočakali sina

rba, 3. grudna 1800 – Druţini

Prešeren je danes na svet privekal

deček z imenom France. Materi Mini

in očetu Šimnu se je rodil tretji

otrok, vendar prvi sin.

Gruntarska domačija Ribičevih stoji

v slikoviti vasi Vrba na Gorenjskem.

Če posedimo pred cerkvijo Svetega

Marka, nam ob lepem vremenu sega

pogled tudi do blejskega gradu. Oče

Šimen je napreden gospodar; poleg

kmetovanja se ukvarja še s

sadjarstvom, dodatni zasluţek mu

prinaša še prevozništvo. S

furmansko vprego je prevozil

Gorenjsko podolgem in počez. Prav

gotovo ima mati Mina s svojim

sinom velike načrte.

Zlati deček naredi

prvi korak v svet

izobrazbe

ibnica 1812 – Šolsko leto se

zaključuje in ribniška realka bo v

zlato knjigo zapisala nadarjenega

mladeniča iz Vrbe, Franceta

Prešerna. Dve leti učenja pri stricu,

duhovniku Joţetu, na Kopanju pri

Grosupljem sta se obrestovali.

France je ţe na začetku šolanja v

ljudski šoli v Ribnici leta 1810

pokazal veliko talenta in volje do

dela.

V

R

Ilustracija: Blaţ Bevc in Jaka Cimerman, 6. b

Ilustracija: Nejc Struna, 5. b

Odličnjak nadaljuje v

svojem slogu

jubljana 1819 – France Prešeren

svojo uspešno šolsko pot še

nadaljuje. Ne samo da je z odliko

nadaljeval z normalko v Ljubljani,

leta 1813 se je vpisal na gimnazijo, ki

jo sedaj uspešno zaključuje.

Prešeren tik pred

zaključkom študija

Dunaj 1827 – Štelo se je leto 1821,

ko je mladi Prešeren prispel na

Dunaj. Ţe v Ljubljani je končal dva

letnika filozofije na liceju, potem pa

se leta 1821 vpisal v tretji letnik

filozofije z ţeljo, da bo študiral

pravo (to je bil namreč pogoj za

študij prava). Leto zatem se vpiše na

dunajsko pravno fakulteto. Očitno

se materina ţelja le ne bo uresničila

in njen sin ne bo pel nove maše.

Roţa, rosa ino mana

naša je mladost,

dekleta!

. prosinec 1827 – V časopisu

Illyriches Blatt smo lahko prebrali

pesem Franceta Prešerna Dekletam.

Pesem je zelo radoţiva in sveţa in

naše uredništvo res ne razume,

zakaj mu jezikoslovec in kritik Jernej

Kopitar kar naprej oporeka, da je

morala ţe marsikatera pesem med

ognjene zublje.

L

12

Ilustracija: Timotej Pegan , 3. b

Ilustracija: Timotej Pegan, 3. b

Ilustracija: Jan Goličnik, 1. b

Pisava – le kaj se bo

izcimilo?

večan1933 – Ta mesec je v

Ilirskem listu izšel članek, v katerem

je Matija Čop, duhovni vodja

Kranjske čbelice in velik prijatelj

Franceta Prešerna, izrazil svoje

mnenje o novih pisavah – metelčici

in dajnčici. Čop je zastopal stališče,

naj slovenski črkopis upošteva

splošne značilnosti slovenskega

jezika in ne samo posebnosti enega

narečja. S tem je sproţil pravo

abecedno vojno. Upajmo, da mu bo

to uspelo utemeljiti svoje stališče,

saj si res ne ţelimo tako

nepregledne abecede.

Prešernove oči

uzrle prekrasno

Julijo

jubljana 1834 – Danes je izšel v

Ilirskem listu krasen cikel Franceta

Prešerna Sonetni venec. Če ga

pozorno preberemo, vidimo, komu

je pesem posvetil. Akrostih nam

pove, da je svojo ljubezen izpovedal

Primičevi Juliji. Toda kdo je ta

deklica? Spoznala sta se na veliko

soboto v trnovski cerkvi 6. aprila

leta 1832, takrat je bila stara okoli

17 let. Ogleduje si jo tudi na plesih v

Kazini, kamor je hodi prebirat

časopise ter knjige. Plesati namreč

ne zna. Znano je, da se Prešeren in

Julija srečujeta občasno oziroma

spotoma.

Julijin ded je iz Trţiča. Prodaja robo

na Špitalskem mostu. Njen oče

Anton Primic je uspešen trgovec in

sedmi najbolj obdavčeni trgovec v

S

L

Ilustracija: Timotej Pegan, 3. b

Ilustracija: Flores Oven, 3. b

Ljubljani. Prešeren hodi namreč v

sluţbo k dr. Crobathu, in sicer vsak

dan mimo hiše Primičeve Julije. Julija

očitno ni primerna nevesta za

Franceta, saj je mlajša za kar 15 let

in pol, poleg tega pa Prešeren po

stanu in ugledu ni ravno najbolj

primeren ţenin. Poleg vsega je

ostala brez brata Janeza Krsnika

Primica. Umrl je leto dni pred

srečanjem Julije in Prešerna. Julijo je

treba omoţiti, saj sta z materjo

ostali sami, nista se pa nič razumeli v

trgovino. Mama ji je izbrala moţa, in

sicer bogatega Joţefa

Scheuchenstuela (predsednika

novomeškega okrajnega sodišča).

Sava vzame ţivljenje

Prešernovemu

prijatelju

. mali srpan 1835 – Prešernu

so sporočili ţalostno novico.

Matija Čop, njegov najboljši

prijatelj in mentor, profesor,

bibliotekar, poznavalec jezikov in

svetovne knjiţevnosti, njegov

soborec v črkarski vojni, je danes

utonil v Savi.

Andrej Smole umre

na Prešernovih

rokah

. listopad 1840 – Izvedeli smo, da

je ravno na praznovanju svojega

godu za posledicami srčne kapi umrl

Andrej Smole, ki je skupaj s

Prešernom snoval načrte za razmah

slovenske literature. Zgrudil se je in

umrl dobesedno v Prešernovem

6

30

Ilustracija: Nejc Goli, 1. b

Ilustracija: Miha Kogoj, 3. a

Ilustracija: Zoja Rigler, 1. a

naročju. Prijateljeva smrt bo prav

gotovo vplivala na Prešernovo

ţivljenje in njegovo ustvarjanje.

Francetu se je rodil

tretji otrok in prvi

sin

jubljana, 18. kimavec 1845 –

Pesniku in pravniku dr. Francetu

Prešernu se je rodil tretji otrok v

zunajzakonskem razmerju z Ano

Jelovšek in prvi sin France. Po

naših informacijah oče svojega

sina še ni videl. Pravijo, da je

trenutno v hudi denarni stiski in

zato ni prišel obiskat svojega

prvega sina. Po vsej verjetnosti ga

bo mama Ana spet dala v rejo k

neki dojilji na Ig, kot je dala ţe

prva dva otroka, Terezijo in

Ernestino.

Končno samostojna

advokatura

jubljana 1846 – Končno je bila

odobrena Prešernova prošnja za

odvetniško mesto in to kar šesta po

vrsti. Tokrat ni zaprosil za odprtje

svoje pisarne le v Ljubljani, temveč

tudi v Postojni in Kranju. V Kranju

so ga le sprejeli. Če se le spomnimo

leta 1828, ko je France zaključil

študij in postal doktor prava, je

tokrat končno dobil svojo prvo

sluţbo. Odločil se je namreč, da se

jeseni preseli v Kranj, kjer se ţe zelo

veseli svojega dela. Vemo tudi, da

L

L

Ilustracija: Tian Bulajič Tekavec, 2. a

Ilustracija: Nejc Brecel, 2. a

Ilustracija: Miha Koren, 3. b

bo zaposlil svoje prve delavce, kot

pisar bo prvič delal sin Andreja

Smoleta Rudolf, gospodinjila pa mu

bo sestra Katra. Čeprav vemo, da je

France zadolţen in skoraj brez

denarja, revne vseeno pravno

zastopa tudi brezplačno.

Poezije uzrle luč

sveta

ruden 1846 – Izšla je pesniška

zbirka dr. Franceta Prešerna Poezije

(z letnico 1847), ključna knjiga

slovenske literature, v 1200 izvodih.

Zaenkrat se dobro prodaja. Naj

spomnimo, da je Prešeren ţe leta

1846 dal Poezije v cenzuro, ki pa je

odobrila tisk. Pesnik je svojo prvo

pesem objavil v Ilirskem listu,

kasneje pa je vseskozi objavljal v

Kranjski čbelici (v štirih zvezkih), ep

Krst pri Savici pa je izšel leta 1835 v

samozaloţbi. Da je Prešeren na

dobri poti pri svojem ustvarjanju,

lahko vidimo tudi v prevodu Matije

Čopa, ki je leta 1833v Ilirskem listu

objavil prevod ocene Kranjske

čbelice izpod peresa češkega kritika

in pesnika Čelakovskega, ki se je

laskavo izrazil o Prešernovem delu.

G Ilustracija: Zala Vidmar,1. b

Ilustracija: Janaina Lucignano, 1. b

Ilustracija: Blaţka Kotar, 5. a

Oče vidi v dno človekove duše

Naš veliki pesnik je umrl. Za sabo ni pustil le odličnih

pesniških del, temveč tudi dva otroka (prvorojenka

Rezika je umrla v prvem letu starosti). Drugorojenko

Ernestino smo vprašali o njenem očetu dr. Francetu

Prešernu.

1. Tvojega očeta poznamo kot pesnika in pravnika.

Kakšnega pa poznaš ti?

Jaz se ga spomnim kot prijaznega, milega očeta. Bil je,

kakor je pravil, visok »pet čevljev in palcev pet«. Imel

je bujne lase in ne previsoko čelo. Mama je pravila, da

je to najlepše čelo na svetu (zasanjano). Imel je sive,

napol odprte majhne oči. Vedno je gledal bolj resno

in to mu je naredilo motne oči. Kadar pa je bil vesel

ali jezen, se mu je v očeh pojavila iskrica in mogočen

ţarek besa ali veselja je zadel »tarčo v sredino«. Mama mi je

povedala, da ji je povedal, da vidi v dno človekove duše in da ga je nespametno nalagati.

2. Kolikokrat si obiskala očeta v Kranju? Se morda spomniš?

Pri očetu sem bila samo enkrat. Čeprav bi bila vesela, če bi bila pri njem večkrat.

3. Vsi vemo, da je smrt bliţnjega hud udarec v srce. Kako se spomniš umiranja očeta?

Meseca novembra je bil Prešeren bolan; ni mogel ven, saj so mu noge zelo otekle. Tudi spati ni

mogel, zato je delal noč in dan. Decembra je ţe leţal. Zdravniki so obupali nad njim, on pa je še

pričakoval zdravja.

Mati nas je peljala v Kranj obiskat očeta. Z nami je šla tudi neka materina teta. V prednji sobi je stala

surova pisalna miza in ravno taka omara za spise; v predalu spodaj pa je leţalo par še blatnih

škornjev. V drugi sobi je bila postelja, omara s predali, na kateri je stala ura, miza s papirjem in

pisalnim orodjem. Na postelji je leţal moj oče. Pri njem sta bila dva krepka kmeta. Prišla sta

privzdigovat, ker ga sestra sama ni mogla. Moj štiriletni bratec se je zelo temeljito zanimal za omaro,

jaz pa sem stopila k vratom nasproti postelje, da sem mogla zreti očetu v obraz, ter jokala. Videla

sem, da je moj »dragi papa« bolan, o smrti pa še nisem imela pojma.

Intervju z Ernestino Jelovšek, hčerko

dr. Franceta Prešerna Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

i

Ilustracija: Alina Rizvić, 1. b

4. V kakšni luči se boš spominjala svojega očeta?

Jaz ga bom vedno imela v svetli luči. Vedno ga bom imela rada. Kot človek in kot pravnik je bil brez

predsodkov . Ostal je zvest sam sebi do svojega zadnjega vzdihljaja.

Hvala ti, Ernestina. S svojimi spomini na očeta si nam zelo pomagala.

Jan Kosmač, 7. a

Ilustracija Ting Ting Wang, 5. a

URŠKA PRIPOVEDUJE

SPIS

Sedim v kotu zatemnjene majhne sobe, ki ima močan vonj

po trohnobi, ter se spominjam svojega ţivljenja, ki je bilo najprej

tako pestro, zabavno in čudovito, zdaj pa se ţe vrsto let

predajam obupu, ţalosti. Pogrešam tiste občutke veselja in

svobode. Ko bi le imela spet staro, popolno ţivljenje v moji stari

Ljubljani. Medtem ko sem se prepustila tem občutkom, pa sem

z mislimi ţe »odplavala« k dnevu, ki je bil zame usoden ...

Stala sem pred ogledalom ter gledala svoj popoln obraz.

Vedela sem, da sem bila med moškimi izredno priljubljena

zaradi svoje lepote. Priznam, to sem velikokrat izkoristila in sem

čedne mladeniče vrtela okoli prsta. Enostavno se nisem mogla

upreti. Vedno sem imela v mislih spomine na dekleta, ki so le

nemočno gledale proti meni in jezno stiskale ustnice. Sama pri

sebi sem se tiho zasmejala. Oh, kako sem bila takrat neumna!

Tisti dan se je na Starem trgu organizirala zabava. Prišla naj bi vsa dekleta ter mladeniči iz

Ljubljane, zato sem se tistega dne odločila, da si bom le vzela čas in odšla na ples. Odprla sem veliko

omaro, v kateri sem imela shranjena vsa elegantna oblačila. Izbrala sem eno od mnogih čudovitih

oblek, si jo nadela, pri tem pa nisem pozabila na drage čevlje in blesteč nakit. Ko je ura nakazala čas

za odhod, sem se počasi obrnila stran od ogledala, malo postala, nato pa odšla skozi vrata velike

hiše. Ko sem stopala po tlakovani poti do Starega trga, je ljudem, ki so šli mimo, kar jemalo sapo.

Nestrpno sem čakala zabavo, toda če bi takrat vedela, kaj se bo takrat zgodilo, bi zagotovo ostala

doma in počela sicer kaj bolj dolgočasnega, vendar koristnejšega.

Končno sem po nekajminutni hoji prispela do plesišča. Tam je bilo ţe kar nekaj ljudi in večina je

svoj pogled ustavila na meni ter me osuplo gledala. To mi je ugajalo in z drobnim nasmehom na

obrazu sem odšla skozi plesišče do ene od bogato naloţenih miz. Usedla sem se ter se razgledovala

naokoli. Kmalu so godci zaigrali prvo pesem. Veliko parov se je vrtelo na plesišču. Toda meni ni bilo

kaj dosti do plesa, tudi hrana mi ni preveč dišala. Ţe pri prvi skladbi je do mene prišel mlad,

pogumen mladenič. Vljudno in spoštujoče me je prosil za ples. Odklonila sem, nisem hotela plesati.

Toda kmalu se je pred mano vila prava vrsta čednih moţ. Z nasmehom na ustnicah sem si izmišljala

nove in nove izgovore ter vsakogar hladnokrvno zavrnila. Takrat mi je bilo popolnoma vseeno, če

sem koga s tem prizadela, ker nisem imela srca, toda zdaj se vsaj pribliţno zavedam, kakšen

V nas se iskri: Urška pripoveduje, Čolnarji pripovedujejo, Urška piše pismo iz

podvodnega sveta, Vsega je kriva teta, Kranjec moj mu osle kaţe

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

i

Ilustracija: Janina Lucignano, 1. b

poniţujoč občutek je to. Sedela sem tam in gledala vse tiste, ki so razočarano odhajali nazaj k svojim

mizam. Minevale so ure, dan se je počasi ţe spreminjal v večer, in takrat sem se le odločila, da bi

vseeno naredila nekaj plesnih korakov. Pretegnila sem se, vstala ter se začela razgledovati naokoli za

primernim plesalcem, nakar sem ga zagledala. Sproščeno je stal pri neki mizi in se pogovarjal s

starejšim gospodom. Po njegovem izrazu na obrazu sodeč sem sklepala, da mu mladenič ni bil

preveč všeč, toda mene so njegov obraz, oči, lasje popolnoma očarali. Nisem mogla odvreči pogleda

z njega. Tako zelo sem si ţelela, da bi plesala z njim. Še nikoli ni noben mladenič tako zelo pritegnil

moje pozornosti. Zaljubljeno sem strmela vanj, ko je končno dvignil pogled in se zastrmel vame s

svojimi čudovitimi očmi. Lica so se mi obarvala roţnato in zastal mi je dih. Nikdar še nisem imela

takega občutka v trebuhu kot tisti dan. Bila sem tako zelo nestrpna in z očmi sem pritegovala

njegovo pozornost, da bi le prišel k meni. Končno se je po nekaj dolgih minutah nehal pogovarjati z

gospodom. Počasi je vstal in začel hoditi skozi plesišče proti meni. Srce mi je začelo hitreje biti.

Nato se je ustavil pred menoj, se predstavil in me z mirnim ter globokim glasom povabil na ples.

Skoraj zašepetala sem tisti svoj usodni »da« ter mu povedala, da sem cel dan čakala le nanj.

Nasmehnil se je in me neţno povedel s svojo roko na plesišče. Bil je nenavadno hladen, toda za to

se nisem zmenila. Preslepljena sem bila s svojimi čustvi ter naivnostjo. Godci so zaigrali malce

hitrejšo pesem in s tako hitrostjo sva se zavrtela, da sva se skoraj zlila s podom. Čez njegove rame

sem strmela v osuple obraze, ki so bili zaradi najine hitrosti povsem razmazani. Podila sva se po

plesišču, kakor da se ne nameravava nikoli ustaviti. Zdelo se mi je, kot da letim med oblaki. Čez čas

pa sem zaslišala, da je nad plesišče padla tišina. Godci so nehali igrati. Mladenič pa se je nenadoma

ustavil in besen na ves glas zavpil, da mu ni mar za godce in njihova glasbila, ampak da naj se sliši

njegova glasba. Videti je bil ves strašen v svoji veličini. Takrat pa so nad Ljubljano pridrveli črni

oblaki, zaslišalo se je močno grmenje in moţ se je ponovno pognal z mano po plesišču. Postalo me

je neznosno strah in prosila sem ga, da bi si malo odpočila, on pa me je nestrpno priganjal in govoril,

da naj le še malo potrpim. Še hitreje sva se zavrtela in vse me je ţe bolelo. Prav čutila sem, da se bo

zgodilo nekaj groznega. Nenadoma sem začutila, da stojim v nečem mokrem. Pogledala sem navzdol

ter z grozo v očeh ugotovila, da sem do kolen potopljena v Ljubljanici. Moje krike pomoči so

zadušili sunki vetra in gromi. S strašnim obupom sem pogledala mladeniča, ki se je zadovoljno

smejal. Bila sva ţe skoraj cela v vodi. Prestrašeno sem klicala na pomoč, vendar sem vedela, da me

nihče ne sliši. Bila sem ţe pod vodo in obupno sem hlastala za zrakom. Zadnje kar sem v tistem

dnevu videla, je bil njegov obraz. Nato me je zagrnila uničujoča tema ...

Ko sem prišla nazaj k zavesti, sem se znašla v sobi, kjer sem še zdaj. On mi je pustil samo sporočilo.

Pravi, da je to moja kazen za izkoriščanje vseh tistih ljudi, ki sem jih poznala in jih prizadela. Moja

kazen je, da bom tukaj, v tej sobi brez oken in vrat, le z majhno reţo za svetlobo, vse dokler ne

bom postala grda in stara ţenica, kar pa lahko traja tudi do smrti. Dan za dnem mi polzijo solze po

licih, toda nič ne pomaga. Vendar taka je moja usoda, ne morem je spremeniti, čeprav me neznosno

boli v srcu. Vedno bom pogrešala prijatelje, sosede in seveda Ljubljano, ki je očitno ne bom videla

nikoli več.

Tjaša Trampuš, 8. b

(mentorica Bojana Mlinar)

ČOLNARJI PRIPOVEDUJEJO

Bilo je tisto nedeljo, ko je bil v Ljubljani na Starem trgu ples.

Dobro se spomnimo, da smo takrat zasluţili kar dosti denarja s prevozom plesalcev čez reko

Ljubljanico. Na plesu je bilo zelo veliko ljudi. Ples se je normalno začel, godci so igrali, meščani pa

plesali. Proti koncu plesa je glasba kar naenkrat utihnila. Zaslišali smo močno gromenje, vetrove ter

potokov šumenje. Mislili smo, da bo vihar, zato smo začeli čolne in splave odmikati na breg. Ko smo

končali, smo videli, da se proti nam vali vrtinec. Hitro smo se odmaknili in nato zaslišali glasen

štrbunk. V vrtincu smo prepoznali lepo Urško in njenega soplesalca, ki ga nobeden izmed nas ni

poznal.

Hitro smo skočili vodo, da bi ju rešili, toda plesalec je bil dober plavalec in predvideli smo, da je bil

plesalec povodni moţ, ki je Urško ugrabil. Hitro sta nam plesalca izginila izpred oči.

Zgodbo smo povedali še ostalim, a Urške ni videl nihče več.

Nikolaj Vitrih, 8. b

(mentorica Andreja Popovič)

URŠKA PIŠE PISMO IZ PODVODNEGA SVETA

Draga

mama, oče!

Sporočam vama,

da je z menoj vse

v najlepšem redu.

Imam moţa in

dva otroka;

deklico Lilo in

dečka Bulbija.

Opisala vama

bom svoj dom in

kako sem se

znašla v tem

lepem mestecu.

S povodnim moţem sva plesala in se vrtela, nato

pa me je vprašal, če ţelim iti z njim v podvodni svet. Zaljubljeno sem pritrdila. Potem sva se trikrat

zavrtela in valovi so naju potegnili v svoj svet. Pot je bila dolga in zelo sem se bala. Toda kmalu sva

prišla v veliko podvodno mesto Ljubljeni dol (od tod ime reke Ljubljanice). Če pogledaš naokoli, vidiš

majhne hišice ter sijočo mestno hišo pred katero stoji kip povodnega moţa. Tam je tudi park s klopmi,

ribnikom, igriščem … Poleg mestne hiše stoji cerkev. Vsako jutro ob 80.00 imamo » ošam« (mašo).

Pri nas je vera popolnoma drugačna kot pri vas doma. Naš bog je Asuzej. Ob cerkvi (ivkrec) stoji

Ilustracija: Alia Ţel in Hana Zadnikar, 5. a

pekarna (anrakep). Vsako jutro iz nje zadiši sveţe pečen kruh. Na koncu ulice pa je trgovinica. V njej

prodajajo popolnoma vse.

Tukaj je vse, s prebivalci vred, majhno. V velikosti človeškega palca. Pravzaprav bi nas lahko

poimenovali povodni palčki. Le ko pridemo v stik z zrakom, se povečamo in zrastejo nam pljuča. Rada

bi vas obiskala, toda zakon pravi, da greš lahko na kopno le, ko doseţeš starost 35 let, saj je takrat

tvoje telo ţe pripravljeno na veliko spremembo v velikosti.

Povodni moţ je predsednik Ljubljenega dola. Ţivimo v vili La Urška (poimenovana po meni). Zakaj po

meni? Ko me je prvič videl, sem se mu zdela prečudovita, zato je svojo vilo poimenoval La Urška.

Tukaj imamo prijazne sosede, ki so nam vedno pripravljeni pomagati.

Ne bodita jezna, ker vaju s povodnim moţem nisva vprašala, če se lahko poročiva. Kmalu po poroki

sva dobila dvojčka Lilo in Bulija. Prava srčka sta! Zdaj sta stara eno leto. Obiskujeta Blu Blu vrtec.

Povodni moţ je še vedno predsednik, jaz pa sem postala učiteljica na Blosnovni šoli. Poučujem

Blublobijo in Zgodlobluino ter o ţivljenju na kopnem.

Upam, da se še kdaj vidimo. Zdaj imam 29 let. Le še 6 let in lahko pridem na kopno. Pišita mi kaj.

Pismo vrzita v Ljubljanico ob prvem viharju. Pogrešam vaju!

Poljubčki,

vajina ljuba Urška

(zdaj sem povodna ţena)

Kaja Virant

(mentorica Vanja Pušič)

Vsega je kriva teta

Sem Marija Turjačan, bolj znana pod imenom Rozamunda. Verjetno poznate mojo tragično

ljubezensko zgodbo z Ostrovrharjem. Ko sem prišla v samostan, sem si spremenila ime, saj sem

vedela, da se je izteklo moje lepo ţivljenje. Tega je zdaj ţe mnogo let. Sedaj sem glavna nuna v

Ljubljanskem samostanu. Moje delo ni teţavno, je pa precej dolgočasno.

Bilo je nekega sončnega dne. Na našem druţinskem gradu je bilo veliko snubcev, tako kot

vedno. Vsi so si hoteli mene, vendar me ni noben prav preveč zanimal, dokler nisem spoznala

Ilustracija: Max Rakušček in Rok Markovič, 7. b

Ostrovrharja. Takoj mi je postal všeč in kmalu sva se zaročila. Drugi snubci so bili seveda

razočarani. Kako naj ne bi bili, če pa sem veljala za najlepšo dekle v deţeli. Nekega dne je prišel do

našega grada pevec. Res je lepo pel. Pri nas je ostal nekaj dni. Zadnji dan ga je moja teta, ki je ţe

tako nisem marala, vprašala, če pozna lepšo dekle od mene. Seveda je takoj povedal, da sem zelo

lepa, celo najlepša v cesarstvu. Vendar ljudje pravijo, da v Bosni ţivi še lepše dekle. Seveda se mi je

to zdelo nemogoče, saj sem bila preveč samovšečna, da bi si to priznala. Takoj sem naročila

Ostrovrharju, naj ugrabi to dekle, ki ji je bilo ime Lejla. Hitro je zbral hlapce in se s konjenico

odpravil na pot. Pred odhodom sem si obljubila, da če je Lejla lepša od mene, se ne bom poročila,

imela otrok in uţivala v ţivljenju. To se je na koncu res zgodilo. Čakala sem na Ostrovrharjevo

vrnitev. Bilo je zelo mučno. Ko je od njegovega odhoda minilo ţe eno leto sem se zavedla, da sem

naredila usodno napako. To obţalujem še danes. Čez nekaj časa je prišlo pismo Ostrovrharja.

Napisal mi je, da se je z Lejlo poročil in da je res lepša od mene. To me je zares potrlo.

Po enem mesecu sem bila ţe v samostanu, kjer sem še danes. Vsak dan obţalujem svoje

dejanje. Škoda, da je moja teta pevcu zastavila usodno vprašanje in da sem bila sama tako prepričana

v svojo lepoto. Upam, da je Ostrovrhar srečen z Lejlo in da imata veliko otrok.

Anţe Urankar, 8. b

(mentorica Bojana Mlinar)

Kranjec moj mu osle kaže

»Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo.« Vsi vemo, kdo je avtor prve

slovenske pesniške zbirke Pesme za pokušino, komu je posvečen kip pred ljubljansko trţnico in kdo

si je s svojimi deli postavil spomenik v slovenskem pesništvu. Valentin Vodnik. Njegove pesmi

ohranjajo spomin nanj, v njih so zabeleţene njegove domoljubne besede in misli. Vprašanje je le,

komu zares pojejo …

»Lej! Tak pevec teh gazelic, al ji bereš ti al ne, al pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve.« Ko v šoli

prebiramo Prešernova velika dela – Zdravljico, Povodnega moţa, Krst pri Savici, Gazele, Gloso,

občutimo njegova čustva, pesniški navdih, svobodo, duševni mir, veličino njegovih del? Pesnik piše,

ker mora. Ker čuti in občuti, ker ga navdihuje ljubezen, ker mu to ponuja svobodo. Piše zase, za

svoj duševni mir. Premika nalivno pero po papirju, ker mu tako narekuje srce. Pesniški navdih in

talent pa nista ravno zadetek v polno, ko je govora o denarju. Ne predstavljata zasluţka, ne

prineseta bogastva, pesmi ne kupijo graščine. Ljudstvu pač ni mar za čustva, svobodo, pravi smisel

ţivljenja. Raje imajo polne ţepe denarja, nov avto v garaţi in vikend ob obali. »Slep je, kdor se s

petjem ukvarja …«

Prešeren je s svojimi deli, še posebej s sonetom, slovensko pesništvo postavil ob bok svetovnemu.

Njegove pesmi so genialne, navdušujoče, umetniške. Kitica njegove Zdravljice je tudi slovenska

himna. Pa je bil ta največji slovenski pesnik, kot danes označujemo Prešerna, velik in spoštovan tudi

v času svojega ţivljenja? Je ţivel srečno, bogato, je uţival slavo tako kot jo danes? Odgovori so

podani v njegovi Glosi. Svojo usodo je delil skupaj z ostalimi veliki pesniki njegovega časa; bil je

reven, nesrečno zaljubljen, sreča mu ni bila naklonjena, njegove nacionalistične ideje pa velikokrat

cenzurirane. Njegovih del ni nihče spoštoval, Kranjske čbelice nihče bral, nihče dojel veličine,

genialnosti in zamisli v pesmih. Ljudje so se posmehovali, ga dajali v nič. Pa vendar on je ţivel. Ţivel

za svoje pesmi, svoje bogastvo. Vztrajal je pri pesnjenju, svobodno pisal, upesnil svoja

čustva in s tem prispeval levji deleţ za slovenščino in Slovence.

»Ne ţvenka ne cvenka, pa bati se nič; ţivi se brez plenka, ob petju ko tič.« Prešeren je ţivel

pred slabimi dvestotimi leti v obdobju, ko je bilo pesništvo nespoštovano od ljudstva in

ni prinašalo nikakršnega zasluţka. A slab

pesniški poloţaj še zdaleč ni zgodovina,

temveč sedanjost. Valentin Vodnik in

France Prešeren sta spoštovana šele po

svoji smrti. Njune pesmi se berejo v šolah,

na proslavah, kulturnih dogodkih. Sta

nenadomestljiva in nepozabna za

slovenski narod. Kaj pa slovenski pesniki,

ki delujejo in ustvarjajo sedaj? Hm, Ervin

Fritz, Tone Pavček, Boris A. Novak, Ciril

Zlobec? Priznam, da sem se spomnila teh

štirih imen sem potrebovala kar nekaj

časa in majhno pomoč interneta.

Predpostavljam, da nisem edina, ki so ji

sodobni slovenski pesniki malo znani in

ki doma nima nobene od njihovih

pesniških zbirk. Lahko pesniki dandanes

ţivijo lagodno in bogato, če so njihova

dela večini ljudstva neznana? Seveda ne,

ampak jim pesništvo ponuja to, kar je

tudi Valentinu Vodniku in Francetu

Prešernu – svobodo.

Poloţaj in odnos do pesnikov se skozi

zgodovino ni pretirano spremenil.

Seveda niso več zaničevani ali

ozmerjani, tudi obuboţani ali

cenzurirani ne. Nikakor pa niso tako

cenjeni in kovani v zvezde, kot sta

Valentin Vodnik in France Prešeren.

Pesniške generacije se izmenjujejo,

zgodovina pa se ponavlja kot po nepisanem pravilu.

V času svojega ţivljenja nepoznani, po smrti

spoštovani in velecenjeni. Stavit grem, da bo danes neznan pesnik čez sto let postal

najzasluţnejši za ohranjanje pesniškega jezika, oblik in slovenščine …

Ira Mešiček, 9. b

(mentorica Vanja Pušič)

Ilustracija: Jakob Grbac, 7. b

Kranjec moj mu osle kaže

Skozi stoletja razvoja se je spreminjal pogled ljudi na veliko področij. Tako se je dogajalo tudi s

pesništvom; nekoč so ljudje cenili predvsem narodne pesmi, tekom časa pa so se vedno jasneje

zavedali pomembne vloge sodobnih avtorjev. Novi pesniki so postali bolj cenjeni, a ta sprememba se

je dogajala kar nekaj časa in potreben je bil velikanski obrat v razmišljanju ljudi.

Prešernov citat v naslovu zelo dobro povzame celotno vsebino pesmi Glosa, ene najbolj

druţbenokritičnih meni znanih pesmi, v kateri je zapisan. Kratko in jedrnato opiše odnos

neizobraţenih Slovencev do pesnikov in drugih ustvarjalcev njihovega časa. Pesniki so bili takrat le

redko občudovani, odobravani in cenjeni s strani širšega ljudstva. Mnogi med njimi so bili celo

zasmehovani in na splošno neresno vzeti. Zasluţeno spoštovanje so jim namenili le tisti redki

izobraţenci, ki so vedeli, kako zahtevno je tako pesnjenje; ki so vedeli, kako teţko je biti prvi, ki

uporabi neko tujo pesniško obliko in po njej zapiše pesem v svojem jeziku, ki še nikoli prej ni bil

uporabljen v takih verzih. Storiti nekaj tako izjemnega je bilo vsekakor izziv, ki je zahteval nemalo

poguma in ustvarjalnosti, saj se avtorji pri svojem delu niso mogli opreti na dela prejšnjih

ustvarjalcev, ker jih pravzaprav sploh ni bilo.

Poleg tega je kar nekaj pesnikov, med njimi tudi France Prešeren in Valentin Vodnik, v pesmih

ubesedilo druţbenokritično temo ali pomanjkljivost in s tem tvegalo, da jim bodo cenzorji

prepovedali objavljati dela. Cenzura je bila namreč zaradi avtoritativnih vladarjev in nezadovoljnih

mnoţic takrat izjemno stroga in ni dovolila nikakršnega blatenja oblasti ali nagovarjanja ljudi k

revoluciji, vstaji ali uporu. Nemalokrat so cenzorji videli take namige tudi tam, kjer jih ni bilo, zato

so verjetno prepovedali kar nekaj neškodljivih in prijetnih pesmi, ki so, namesto da bi ugledale luč

sveta, videle le temo pesnikovega predala v pisalni mizi. Kljub temu strogemu nadzoru pa je

nekaterim ustvarjalcem uspelo verze oblikovati tako spretno in zanimivo ter v njih tako dobro

opisati takratno druţbo, da so bile njihove pesmi objavljene ali pa v zbirkah izdane za širše mnoţice,

ki pa vsega truda ob nastajanju in objavljanju, kot ţe povedano, največkrat niso cenile.

Njihovo mnenje pa se je postopma spremenilo, saj je svet napredoval tako gospodarsko kot

znanstveno, kot posledica pa je človeško mišljenje postajalo vedno bolj odprto za nove stvari.

Skupaj z razvojem slovenskega jezika se je razvijala tudi poezija; odprle so se nove teme in novi

svetovi, vedno več slovenskih pesnikov se je odločalo za objavo svojih del, pojavljale so se nove

pesniške oblike in tudi cenzura ter pozneje lektoriranje nista bila več tako stroga. Dandanes ima

vsak posameznik pravico do svojega lastnega mnenja, ki ga lahko tudi izrazi in predstavi drugim

ljudem. Pesniki po celem svetu to s pridom uporabljajo in pišejo še boljša, bolj odkrita in bolj

kritična dela, premikajo meje v svetu pesmi in oblikujejo novo pesniško dobo, ki je bolj realistična,

obseţna in napredna kot katerakoli pretekla.

Poleg tega ljudje neprimerno bolj kot prej spoštujejo in cenijo protestantske, baročne,

razsvetljenske in romantične pisce, ki v svojem času (premnogi niti za časa svojega ţivljenja) niso

dobili potrebnega priznanja. Ko sedaj pogledamo nazaj, lahko le občudujemo pogum, ustvarjalnost,

neomajnost, vztrajnost in predvsem nadarjenost teh umetnikov in se sprašujemo, kako dobri bi šele

bili, če bi ţiveli v današnjem času svobodnega mišljenja in neomejene kritike, kakšna občudovanja

vredna dela bi lahko ustvarili in se nenazadnje končno lahko nauţili slave in odobavanja z vseh strani.

V pogledu nazaj se moramo za njegova dela v veliki meri zahvaliti predvsem Francetu Prešernu, saj

je bil prvi Slovenec, ki je pisal tako izjemne pesmi, da so se lahko primerjale s pesmimi drugih

evropskih in celo svetovnih avtorjev. To je Slovenijo postavilo na zemljevid poezije in nam pridobilo

svetovno spoštovanje in priznanje.

Njegovo najbolj znano delo je zagotovo Zdravljica, katere sedma kitica je leta 1991 ob

osamosvojitvi Slovenije postala slovenska himna in je do sedaj ţe skoraj ponarodela. Delo, v

katerem Prešeren najbolje oriše odnos do pesnikov, pa je verjetno Glosa. Predstavi nam čudovit

pregled mnenja neizobraţenih Slovencev o umetnem pesništvu, saj zajame bistvo; pesniki so v večini

priperov revni ali nesrečni. Taka je bila usoda pesnikov povsod po svetu ţe v času Homerja in

Ovida, saj je odnos do pesnikov zaničevalen, šteje pa le materialno bogastvo. Bogastvo in lepota

duše je v veliko primerih šele na drugem mestu in ni veliko vredna. Vendar kljub temu zavedanju

pesniki vztrajajo v poklicu in se trudijo s svojimi deli narediti svet malo lepši in bolj izobraţen.

Nekoliko bolj oseben pogled na celotno zadevo je Prešeren podal še v pesmih Gazele, 6 in v

Zdravljici. Slednja ima predvsem narodnozavedno vsebino.

Tudi Valentin Vodnik v pesmi Moj spomenik namigne, da je »v letih nerodnih okrogle pel«. Iz tega je

razvidno, da po njegovem mnenju časi niso bili naklonjeni njegovemu umetniškenu ustvarjanju. A

tudi on je vztrajal in napisal nekaj neponovljivih del, na primer Dramilo, Moj spomenik ... V Mojem

spomeniku je omenil tudi svojo predanost slovenščini in občudovanje slovenske narodne zapuščine

ter tako, med vrsticami, pozival tudi bralce k takemu spoštovanju.

Podobne narodnobudilne ideje in druţbene kritike bi lahko našli tudi v pesmih številnih drugih

avtorjev, ki pa so bili zaradi strahu pred kaznijo vedno v manjšini.

Veliko več je bilo takih, ki so poveličevali ljudsko pesništvo in kategorično zavračali vse umetna dela,

ne glede na nadarjenost in briljantnost avtorja. Eden takih je bil na primer Jernej Kopitar, ki je bil

precej konservativen; ljudsko pesništvo je bilo seveda zelo pomembno, v tistih časih pa je bilo še

posebej pomembno tudi sodbno izraţanje, ustvarjanje in napredek v poeziji. Poleg takih

zagovornikov ljudskih pesmi pa je bilo tudi nekaj posameznikov, ki so le-te zbirali. Med njimi sta bila

na primer tudi Stanko Vraz in Anton Martin Slomšek, ki sta prav tako podpirala narodne pesmi in

jih občudovala bolj kot sodobne umetne.

Po mojem mnenju pa so pomembne oboje – v ljudskih pesmih se lepo odraţa preteklost in

ţivljenje ljudi na deţeli in tudi v mestih, ki se je spreminjalo od pokrajine do pokrajine. Umetne

pesmi pa nam kaţejo razvoj v razmišljanju, izpopolnjevanje sloga, sodoben pogled na svet in

predvsem velik korak naprej. Zato spoštujem in cenim tako ljudske kot znane umetnike, kajti

pomembno je, da se zavedamo vrednosti tistih, ki so napisali preteklost in spodbujamo druge, da s

skupnimi močmi napišejo prihodnost.

Nika Aleša Strle, 9. a

(mentorica Vanja Pušič)

Prava vrednost del Franceta Prešerna bo morda vidna šele v prihodnosti. Ţe zdaj vidimo, da

je njegova poezija vrhunska in kdo ve, morda ga bodo poznali prav vsi. Morda bodo šolarji

vedeli vse o njegovem ţivljenju, risali njegove portrete, Povodnega moţa bo znal prav vsak

osmošolec, Zdravljica pa bo odzvanjala na pomembnih proslavah.

Kdo ve, kaj bodo prinesla prihodnost?

Pogled v prihodnost

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

P

Prešernov trg, Prešernov

spomenik, Prešernova nagrada

Prešernova ulica, osnovna šola,

Preseren.net, Prešernov

natečaj, Prešernov dan,

Prešernovo gledališče,

Prešeren na denarju …

(mentor Gregor Škrlj)

Iskrice – stenski časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Barbara Filipčič, Dea Herenda

Velikonja, Urška Jagarinec, Veronika Koletič, Jan Kosmač, Sara Perme, Natalija Ristič, Nina Žitnik, vsi 7. a, glavna

urednica: Sara Perme, 7. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja Oblak, slika na naslovnici: Sabina

Kuduzovid, 8. a (mentorica: Maja Oblak)

Strip: Filip Erlih, 5. a

Strip: Nikita Erlih, 5. a