8

Mladina 31  |  1. 8. 2014, str. 34- 38Vrh obrazca

Rusi in Slovenci

Najvzhodnejši in najzahodnejši Slovani smo odnose gradili na različnih izhodiščih: od panslavizma do komunistične ideologije, od kulturne sorodnosti do golih geostrateških interesov

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani  |  Mladina 31  |  1. 8. 2014

Vladimir Putin, takrat predsednik vlade, na obisku pri Borutu Pahorju, takrat tudi predsedniku vlade, na Brdu leta 2011. © Borut Krajnc

Bo Nizozemska postala Avstrija 21. stoletja? In zaradi letala, sestreljenega nad Ukrajino, začela Rusiji postavljati pogoje, kakršne je Avstrija po atentatu v Sarajevu leta 1914 postavila Srbiji? Tedaj je Srbijo podpirala Rusija, danes Nizozemsko podpirajo ZDA in Rusiji sovražne države na vzhodu EU. Ki povsem zgrešeno gradijo politiko na zaostrovanju odnosov in popolnoma podrejenem odnosu do ZDA, namesto da bi sledile finskemu zgledu in vzpostavile kooperativne odnose s sicer res izjemno težavno sosedo. Zadeva ni tako absurdna, kot se zdi na prvi pogled. V ozadju razumljive čustvenosti zaradi tragičnih žrtev nizozemska vlada pripravlja čudne resolucije, po katerih naj bi preiskavo nesreče »zavarovali« kar z mednarodnimi silami na ruski meji. Kaj bo iz vseh teh razprav izšlo, bodisi v nizozemskem parlamentu bodisi v OZN, v trenutku, ko to pišem, še ne vemo. Je pa nujno opozorilo, da so bili politiki v velikih državah pred prvo svetovno vojno prepričani, kako se bo vse skupaj končalo z nekim omejenim spopadom na odročnem Balkanu, če pa bo že kaj večjega, to kvečjemu pomeni vnaprej dogovorjeno imperialno prerazporeditev ozemelj, o čemer so se pred začetkom vojne tudi natančno dogovorile države antante: Velika Britanija, Francija in nato pridružena Rusija.

Še na eno vzporednico velja opozoriti. V času prve svetovne vojne je propaganda začela govoriti o spopadu civilizacij. Naša civilizacija proti drugi, barbarski, primitivni, ki nas želi uničiti. Ta jezik poznamo tudi iz permanentne vojne proti islamskemu terorizmu, v načrtno preprosti interpretaciji pa proti islamizmu sploh. Sedaj to terminologijo CNN-ovski in podobni komentatorji uporabljajo v odnosu do Rusije, posredno pa jo razberemo celo iz kakšne aktualne knjige o prvi svetovni vojni.

In še tretja vzporednica: izolacionistično usmerjene ZDA so v vojno na strani antantnih sil leta 1917 vstopile zato, ker je Nemčija ponudila zavezništvo Mehiki (t. i. Zimmermannov telegram). V zameno za vstop v vojno na strani centralnih sil bi ji te pomagale povrniti izgubljena ozemlja v Teksasu, Novi Mehiki in Arizoni. Če morda kdo misli, da so danes geostrateški interesi kaj drugačni, kot so bili tedaj, in da Rusija na Ukrajino (ali vsaj del Ukrajine) gleda kaj drugače kot ZDA na svoje »dvorišče« ob južni meji, je zelo naiven. Spomniti se je treba samo kubanske krize. Le da so ZDA, Nato in tudi EU po padcu Berlinskega zidu geostrateško politiko do Rusije arogantno, ponižujoče in zelo kratkovidno gradile na šibkem Jelcinu. V prepričanju pač, da se Rusija še dolgo ne bo pobrala in da se zahodni imperij prek Nata lahko poljubno širi v notranjost nekdanje SZ in morda celo sedanje Rusije. Hladna vojna nemara res ni primerljiva s svetovno, ponižanje Rusije po njej pa je povsem primerljivo z nemškim po prvi svetovni vojni.

Stara dilema »Prusi ali Rusi«, danes znova – kot v časih hladne vojne – spremenjena v »Američani ali Rusi«, gotovo ni v interesu Slovencev.

V takih razmerah bo Slovenija pod novo vlado nujno morala razmisliti o svoji politiki do Rusije neposredno in tudi o stališčih do odnosa med EU in Rusijo (v resnici o politikah, saj različne države ravnajo različno in tudi Slovenija ima kot članica EU do tega pravico, nič manjšo kakor Poljska ali baltske države ali Nemčija). Pri tem mora upoštevati tri načela: načelo varovanja svojih gospodarskih interesov, načelo zagovarjanja demokratičnih standardov (v vseh primerih in ne le selektivno do te ali one države!) in načelo sorodnosti kultur. Tu ne gre zgolj za slovanstvo (tudi Ukrajinci in Poljaki so Slovani). Gre pa za obrambo prepričanja, da je ruska kultura sestavni del evropske kulture in da pač ne more nekdo od zunaj določati, katera civilizacija je »naša« in katera ne. Navsezadnje mora Slovenija upoštevati svoje zgodovinske izkušnje z Rusijo in Rusi.

V mojih otroških letih, ko je hladna vojna že prešla svoj zenit (a je bilo še daleč do njenega konca), je bila priljubljena simpatična ameriška komedija iz leta 1966 Rusi prihajajo (The Russians are Coming, the Russians are Coming!). V časih, ko se je slovenska politika po dolgih letih ideoloških predsodkov in ignorance zavedela pomembnosti Rusije, so stavek v nedogled ponavljali slovenski novinarji, čeprav večina najbrž sploh ne ve, od kod izvira. Bil je pač priročen za opisovanje bodisi bogatih ruskih turistov bodisi predstavnikov ruskih poslovnih krogov, zlasti tistih iz največjih državnih naftnih in plinskih podjetij. No, resnici na ljubo, Rusi še niso čisto »prišli«, vsaj ne v slovensko zavest. Na predsodke, ki večinoma izvirajo še iz komunističnih časov, je mogoče naleteti zlasti v političnih krogih, še posebej desničarskih (v nasprotju s tem so bili kulturni stiki intenzivni, zelo dejavno pa je tudi leta 1996 ustanovljeno Društvo Slovenija Rusija). Dokazov o političnem nezaupanju in predsodkih je kar nekaj. Slovenija po razpadu Sovjetske zveze ni podpisala pogodbe o prijateljstvu z Rusijo, kar so storile številne evropske države. Kučan je, ko je bil predsednik, dobil Jelcinovo vabilo na obisk. Dobre odnose z Rusijo je hotel vzpostaviti tudi zato, ker je Rusija depozitarka Avstrijske državne pogodbe. Obisku sta nasprotovala zunanje ministrstvo in Drnovškova vlada. Prvi obisk na najvišji ravni je tako šele leta 2010 opravil dr. Danilo Türk. Pred tem je bil leta 2009 na nogometni tekmi v Mariboru ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in tudi Putin je bil v Sloveniji že leta 2001, a zaradi srečanja z Bushem na Brdu in tedaj ni prišel niti do Ljubljane. Nove čase naj bi desetletje in pol po osamosvojitvi napovedal obisk tedanjega predsednika vlade Janeza Janše v Moskvi maja 2006, ki so ga mediji na veliko razglašali in povzdigovali. A je Janša leto kasneje, junija 2007, nepričakovano odpovedal srečanje s tedanjim ruskim predsednikom Putinom med gospodarskim vrhom v Sankt Peterburgu. Komentar presenečene ruske strani je bil, da vlade in politiki prihajajo in odhajajo, zgodovinski spomin narodov, ki živijo v prijateljstvu, pa je močnejši. Veliki napovedani posli med Petrolom in Lukoilom so takrat potihoma zdrsnili v pozabo. Janša je odnose skušal popraviti novembra 2012, ko je bila med obiskom v Moskvi potrjena naložba v slovenski del Južnega toka, v igri pa naj bi bil spet tudi ruski vstop v lastništvo Petrola. Dobro leto prej, marca 2011, je sicer Putin (tedaj predsednik vlade) obiskal Slovenijo, a zgolj na vljudnostni ravni, brez konkretnih dosežkov. Tedanji predsednik vlade Borut Pahor (sam je Moskvo obiskal novembra 2009 in junija 2010) je, kar zadeva slovensko-ruske odnose – kot navadno pri strateških vprašanjih – ostal tiho in poslušal Bruselj in ZDA. Tudi v funkciji predsednika države, ki se je po sili razmer moral sestati z ruskim zunanjim ministrom Lavrovom v Mariboru (kjer so se spomnili trpljenja in umiranja sovjetskih vojnih ujetnikov med suženjskim delom v tovarni med drugo svetovno vojno), je srečanje hitro »uravnotežil« s sestankom z nekim nepomembnim natovskim funkcionarjem. Je pa zato slovenskim nogometašem leta 2009 po tekmi z Rusijo, na kateri so zmagali in se s tem uvrstili na svetovno prvenstvo, očistil kopačke. Alenka Bratušek se je na položaju predsednice vlade pri vprašanju »južnega toka« prav tako molče podrejala pritiskom EU, ne pa slovenskim interesom. Lanski pompozno napovedani obisk v Rusiji je bil zato na hitro odpovedan. Pri čemer seveda »načelna« evropska politika velja zgolj za šibke, Nemčija s svojimi energetskimi interesi do Rusije nima nobenih težav, kot jih ni na primer imel »severni tok«. Da o vlogi nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja pri energetskih poslih niti ne govorimo.

Mihail Gorbačov, takrat vodja sovjetske partije, na obisku pri Milanu Kučanu, takrat vodji slovenske partije, na vrhu takrat Iskrine stolpnice na takratnem Trgu revolucije v Ljubljani leta 1988. © Joco Žnidaršič

In seveda Slovenci, poslušni kot vedno, na odprtje olimpijskih iger nismo poslali nikogar iz državnega vrha.

Slovenci so k Rusom v simbolnem pomenu besede začeli »prihajati« že konec 11. stoletja, ko je staroruski letopisec Nestor v delu Povest’ vremennyh let prvič omenil Slovence kot Karantance – »horutane«. Obratno pa so redki slovenski intelektualci tedanje avstrijske monarhije kaj več o Rusih izvedeli šele v 16. stoletju, ko je v letih 1517 in 1526 v Moskvi bival znameniti avstrijski diplomat in zgodovinar Žiga (Sigismund) Herberstein, rojen v Vipavi. Ker je med drugimi jeziki znal slovensko, je prav temu znanju pripisoval uspeh svoje misije, o obeh potovanjih pa je napisal kultno knjigo Rerum Moscovitarum, temeljno zahodno delo svojega časa o Rusiji.

Bo Nizozemska postala Avstrija 21. stoletja? In zaradi sestreljenega letala nad Ukrajino začela Rusiji postavljati pogoje, kakršne je Avstrija po atentatu v Sarajevu leta 1914 postavila Srbiji?

Prvi večji fizični obisk Rusov smo doživeli leta 1799, v času napoleonskih vojn, ko je čez slovensko ozemlje v Italijo šel korpus armade A. V. Suvorova. O Rusiji so tedaj pisale tudi Vodnikove Lublanske novice. Čez slovensko ozemlje so leta 1810 v nasprotni smeri šli v Trstu internirani mornarji admirala D. N. Senjavina (pohod je opisal častnik V. B. Bronjevski in pohvalil dobre odnose s Slovenci). Najbolj pa se je Slovencem v spomin vtisnil ruski car Aleksander I., ki se je leta 1821 udeležil kongresa Svete alianse v Ljubljani. O njem je kasneje pisal slovenski pisatelj Ivan Tavčar v knjigi Izza kongresa, spomin na tedanje čase pa ohranja ime gostilne Pri ruskem carju.

Od sredine 19. stoletja se je obojestransko védenje okrepilo, začele so izhajati različne jezikovne in druge knjige, ki govorijo o Slovencih (ali tudi o njih) in nasprotno, o Rusih. Po letu 1848 se je v slovenskih (predvsem liberalnih) krogih zelo okrepil panslavizem, v katerem so imeli Rusi pomembno vlogo. V šestdesetih letih 19. stoletja je bilo v nekatere gimnazije (Gorica) in na nekatere univerze (Gradec, Dunaj) uvedeno učenje ruskega jezika, začela sta se stalna izmenjava knjig in sodelovanje društev, nastali so krožki ruskega jezika. Eden najbolj znanih slovenskih jezikoslovcev Fran Miklošič je bil leta 1857 izvoljen za dopisnega člana ruske akademije znanosti, častni člani različnih univerz in društev so poleg njega postali tudi drugi Slovenci (Peter Kozler na primer član Ruskega geografskega društva). Med slovenskimi intelektualci je najtesnejše stike z Rusijo konec 19. in v začetku 20. stoletja gojil politik Ivan Hribar, ki si je prizadeval tudi za finančno in gospodarsko povezovanje.

Prva svetovna vojna je v medsebojne odnose vnesla novo dimenzijo. V svetovnem spopadu so bili Slovenci in Rusi na nasprotnih straneh in so se borili med sabo, seveda ne po svoji volji. Okrog deset tisoč Slovencev iz avstrijske armade na vzhodni fronti je pristalo v ruskem ujetništvu, bodisi so bili zajeti bodisi so dezertirali, številni od njih so doživeli revolucijo ali na boljševiški ali na kontrarevolucionarni strani. Strah pred revolucijo je bil med slovenskimi politiki velik zlasti ob koncu vojne, njen vpliv je bilo zaslediti med vojaki, tudi slovenskimi, ki so se upirali, med njimi pa se je širila boljševiška propaganda. Del slovenskih vojnih ujetnikov je sodeloval v Srbskem dobrovoljskem korpusu v bojih v Romuniji in na solunski fronti. Zaradi sporov med Slovenci in Hrvati na eni ter hegemonistično usmerjenimi Srbi na drugi strani je bilo veliko dezerterstva in skupno jugoslovansko dobrovoljstvo ni bilo prav srečno in uspešno. Tudi na slovenskem ozemlju je bilo približno toliko ruskih ujetnikov (deset tisoč), del je bil dodeljen v pomoč kmetijam, kjer so jih imeli za dobre delavce, del pa je bil v vojnih taboriščih, kjer so jih prav tako izkoriščali za delo. V izjemno težkih okoliščinah so med drugim gradili cesto čez Vršič. Več sto jih je 12. marca 1916 zasul plaz, veliko pa jih je umrlo tudi zaradi pomanjkanja in naporov. Tedaj zgrajena kapelica v njihov spomin je simbol slovensko-ruskega prijateljstva.

V novih razmerah bo Slovenija pod novo vlado nujno morala razmisliti o svoji politiki do Rusije in tudi o svojih stališčih do odnosa med EU in Rusijo.

Politično so bila slovenska (kasneje jugoslovanska) in ruska pota med vojno in po njej precej vsaksebi. Jugoslovanski klub pod vodstvom dr. Antona Korošca v dunajskem parlamentu je 31. januarja 1918 sicer na konferenco v Brest-Litovsku poslal spomenico s podporo ruskim prizadevanjem za mir, a je to glede na skromen vpliv tedanje slovenske politike imelo zgolj simboličen pomen.

Carska ruska politika do Slovencev med prvo svetovno vojno ni imela pozitivnega odnosa. Rusija je zaradi svojih interesov močno pritiskala na primorske Slovence in sploh pričakovala, da se bodo Slovenci žrtvovali za »višje« cilje in ne bodo nasprotovali italijanski okupaciji, vrhunec diplomatskega cinizma pa je bila izjava ruskega zunanjega ministra Sazonova dvema srbskima poslancema leta 1915: »Če bi bilo treba, da se ruski narod samo pol dneva z orožjem bori za osvoboditev Slovencev, v to ne bo privolil.« Rusi so do Slovencev, najzahodnejših Slovanov, gojili veliko nezaupanje zaradi katolicizma, predsodke jim je zbujalo zlasti to, da imajo verskega poglavarja (papeža) zunaj države, pravoslavje pa je bilo eden od najpomembnejših temeljev carske zunanje politike. In obratno: ruska pravoslavna cerkev je svoj interes širila prek carske diplomacije. Tudi v razpravah o bodoči jugoslovanski državi so srbskim diplomatom svetovali, naj raje uresničujejo koncept razširjene (velike) Srbije, saj bodo v državi, v kateri bodo imeli zgolj relativno večino in številne religije, zelo težko vladali. Pri tem so se sklicevali na svoje izkušnje.

Kraljevina SHS in nato Kraljevina Jugoslavija je imela kljub močnemu rusofilstvu v Srbiji in Črni gori med obema vojnama do Sovjetske zveze zelo negativen odnos. Diplomatske stike je navezala šele junija 1940, v času vse večje ogroženosti zaradi delovanja nacistične Nemčije. Drugače je bilo z delom levo-liberalnih političnih sil in s kulturniki, kar velja tudi za Slovenijo. Nekateri slovenski literati so še nekaj časa po vojni ostali v Rusiji (Josip Vidmar, Pavel Golia in drugi) in so bili po vrnitvi močno povezani z rusko kulturo in literaturo. Na obeh straneh je med obema vojnama nastalo več literarnih prevodov. Pomemben znanstveni in kulturni vpliv so imeli ruski emigranti. Nekaj ruskih profesorjev je predavalo na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, na pravni, medicinski in tehniški fakulteti, najbolj znan med njimi je bil profesor politične ekonomije A. D. Bilimovič, sicer tudi minister v protiboljševistični vladi A. I. Denikina. Bilimovič je bil dvakrat dekan pravne fakultete. Vidnejšo vlogo so imeli tudi nekateri igralke in igralci, zlasti M. N. Nablocka. Na del literature je imel močan vpliv socialni realizem, ki je pod vplivom Sovjetske zveze vrhunec doživel konec tridesetih let. Mnogi ustvarjalci med obema vojnama so bili levo usmerjeni, skladatelj Slavko Osterc je bil na primer med pobudniki ustanovitve Društva prijateljev Sovjetske zveze. Bil je prepričan, »da ne more dobre glasbe pisati tisti, ki je reakcionar«. Priprave na ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze so se začele konec junija 1940, k akciji so pritegnili kulturne delavce, krščanske socialiste, konec leta 1940 in v začetku leta 1941 pa tudi pripadnike sokolskega gibanja, sodelovali so nekateri rusofilski politiki, na primer Ivan Hribar. Društvo so nekateri akterji in zgodovinarji imeli za neke vrste predhodnika medvojne Osvobodilne fronte. Odnos do komunizma, Sovjetske zveze in španske državljanske vojne je ideološko delil Slovence na dva tabora, katoliški list Slovenec je v desetinah člankov kritično prikazoval razmere v Sovjetski zvezi in svaril pred komunisti in komunizmom.

Slovenski komunisti, ki jih je bilo še pred vojno manj kot tisoč, so bili večidel odvisni od Kominterne in Sovjetske zveze. Med obema vojnama je bilo za krajši ali daljši čas v Sovjetski zvezi na šolanju ali po drugih dolžnostih veliko njenih vodilnih aktivistov. Mnogi so izginili v stalinskih čistkah ali poniknili v gulagih. Eden vodilnih predvojnih komunistov France Klopčič se je vrnil šele sredi petdesetih let. Z dovoljenjem Kominterne je bila znotraj jugoslovanske komunistične partije leta 1937 ustanovljena samostojna Komunistična stranka Slovenije, ki je z ljudskofrontno politiko sprva pridobivala širši vpliv, po paktu Hitler-Stalin in sovjetsko-finski vojni pa se je znova zaprla in po začetku vojne sledila tezi o imperialistični naravi vojne, za katero naj bi bili krivi obe, fašistična in protifašistična stran. Ustanovitev koalicijske Osvobodilne fronte aprila 1941 in organizacija oboroženega odpora po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 sta ji omogočili, da je po drugi svetovni vojni prevzela oblast in uvedla socializem po sovjetskem zgledu.

Slovenija skoraj dve desetletji po osamosvojitvi odnosa do Rusije ni zmogla definirati. Ko ji je to nekako uspelo, se je ustrašila in se začela umikati od doseženega.

Med drugo svetovno vojno so slovensko-ruski odnosi potekali v okviru odnosov med Sovjetsko zvezo in jugoslovanskim odporniškim gibanjem pod vodstvom Josipa Broza - Tita. Ta odnos je bil zavezniški, čeprav je Sovjetska zveza zaradi Velike Britanije in ZDA dolgo priznavala kraljevo begunsko vlado in tudi nasprotovala Titovim odločitvam, ki bi lahko kazale na revolucionarne cilje (ustanavljanje proletarskih brigad, ustanovitev AVNOJ-a kot predstavniškega telesa odporniškega gibanja). Po mednarodnem priznanju odporniškega gibanja leta 1943 je h Glavnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije marca 1944 prišla vojaška misija Rdeče armade pod vodstvom polkovnika N. Patrahaljceva (kasneje B. N. Bogomolova). Nato so se ji pridružile še druga misija pri 9. korpusu na Primorskem, sanitetna skupina in več kadrov, ki so prišli z namenom, da pomagajo organizirati tajne službe, prihajala je vojaška in druga pomoč, ki pa je bila precej manjša od zahodne. Komunistično vodstvo je imelo občasno radijsko zvezo s Kominterno. Nekdanji sovjetski vojni ujetniki so marca 1944 ustanovili Ruski bataljon Soške brigade, maja pa je prerasel v rusko partizansko brigado z okrog 500 borci. Prav tako se je tudi del slovenskih vojakov, nasilno rekrutiranih v nemško vojsko, po zajetju ali prebegu vključil v enote jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske v Sovjetski zvezi. Na nemški strani so tudi na slovenskem ozemlju delovale enote z območja Sovjetske zveze (vlasovci, kozaki, Čerkezi). Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi dela slovenskega ozemlja – Prekmurja, pri čemer je padlo okrog 300 rdečearmejcev. Avgusta 1945 so jim v Murski Soboti postavili spomenik, ki stoji še danes, prav tako kostnica.

Ruski vojni ujetniki pred rusko kapelico pod Vršičem leta 1916.

Še pred koncem vojne je aprila 1945 Tito v Moskvi podpisal poseben 20-letni sporazum o prijateljstvu, medsebojni pomoči in sodelovanju, po vojni pa je Jugoslavija kopirala sovjetsko ustavno ureditev, uvedla je administrativni socializem po sovjetskem zgledu (nacionalizacija, centralnoplansko gospodarstvo in drugi ukrepi). Razlika je ostala pri kmetijski politiki, kjer je bil z agrarno reformo del zemlje razdeljen kmetom in je bila kolektivizacija uvedena šele leta 1948, v času spora z informbirojem, v dokaz, da Jugoslavija ni zapustila sovjetske inačice socializma. Stalinov poskus discipliniranja Jugoslavije ni uspel, je pa državo pripeljal na rob vojne, jo gospodarsko še bolj osiromašil in povzročil notranje obračunavanje z resničnimi ali domnevnimi privrženci informbiroja. V Sloveniji večjega informbirojevskega gibanja ni bilo: aretiranih je bilo 731 ljudi, obsojenih 157, služba državne varnosti jih je administrativno kaznovala 334. Nekateri se iz koncentracijskih (»prevzgojnih«) taborišč niso vrnili.

Pri urejanju zahodne meje na pariški mirovni konferenci je Jugoslavija imela sovjetsko podporo, kar je bilo v času ohlajenih odnosov z Zahodom zelo pomembno, čeprav Slovenija pri vztrajanju, da dobi izhod na odprto morje, ni naletela na razumevanje. »Mislite, da mora vsak okraj imeti svoje morje?« je na Kardeljeve očitke odgovarjal Molotov. Zaradi spora z informbirojem je izostala sovjetska podpora pri zahtevah po priključitvi Koroške, je pa Sovjetska zveza po Stalinovi smrti vseeno podprla drugi londonski memorandum iz leta 1954, s katerim je Slovenija dobila izhod na morje, čeprav Sovjetska zveza v pogajanjih ni sodelovala.

Prvi večji fizični obisk Rusov smo doživeli leta 1799, v času napoleonskih vojn, ko je čez slovensko ozemlje v Italijo šel korpus armade A. V. Suvorova.

V prvih povojnih letih se je v Sloveniji sistematično uvajal sovjetski tip kulture in umetnosti (socialistični realizem), prihajali so sovjetski umetniki, predvajali so se sovjetski filmi, v šole je bil uveden ruski jezik, prevajali so številna ruska literarna dela in učbenike. Po prekinitvi odnosov leta 1948 je v nekaj letih ruski vpliv v Sloveniji skoraj v celoti zamrl, močno pa se je povečal vpliv zahodne kulture. Sredi petdesetih let so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo uredili (beograjska deklaracija 1955, moskovska deklaracija 1956). Naslednja leta so ostali hladno-topli. Zaostrili so se ob posredovanju sil Varšavskega pakta na Madžarskem leta 1956, s programom ZKJ leta 1958, ob okupaciji Češkoslovaške leta 1968, zaradi različnih pogledov na gibanje neuvrščenih, ki mu je pripadala Jugoslavija, ter na mednarodno politiko. Od časa do časa pa je bil razlog za to tudi vztrajanje Jugoslavije pri enakopravnosti med socialističnimi državami in pri različnih poteh v socializem. V sedemdesetih letih, po notranjem jugoslovanskem obračunu s t. i. partijskim »liberalizmom«, sta se Sovjetska zveza in Jugoslavija znova precej zbližali, povečalo se je gospodarsko in drugo sodelovanje, tesne stike sta imela tudi Tito in Leonid Brežnjev. V osemdesetih letih in v začetku devetdesetih sta obe državi zašli v krizo, jugoslovanski generali so pri sovjetskih brezuspešno iskali pomoč pri uvedbi izrednih razmer. Prvi veleposlanik slovenskega rodu v Moskvi je bil Jože Smole (1975–1978), od pomembnejših obiskov v Sloveniji pa so bili obiski Hruščova maja 1955 in nato septembra 1963, Brežnjeva septembra 1962 in Gorbačova marca 1988. V Sloveniji je videl nekakšen uspešen socialistični laboratorij in mogočo pot iz krize socializma. Skupščina republike Slovenije je 27. 12. 1991 priznala Rusko federacijo kot naslednico Sovjetske zveze, Rusija pa Slovenijo kot samostojno državo 14. 2. 1992. Istega leta sta bili odprti tudi veleposlaništvi.

Rusi in Slovenci, najvzhodnejši in najzahodnejši Slovani, so dolgoletne odnose gradili na različnih izhodiščih: od panslavizma do komunistične ideologije, od kulturne sorodnosti do golih geostrateških interesov. Sodobne razmere (Slovenija, ena najmanjših slovanskih držav, a sedaj del Evropske unije, in Rusija, največja slovanska država, ena od velikih sil in glavni oskrbovalec Evrope z energijo) ponujajo nove možnosti ureditve odnosov. Toda Slovenija skoraj dve desetletji po osamosvojitvi odnosa do Rusije ni zmogla definirati. Nekaj novega zagona je pokazal Karl Erjavec. Če bo tudi nova vlada šla v tej smeri (verjetni glavni protagonist zunanje politike v Cerarjevi vladi dr. Milan Brglez to v javnih izjavah vsaj nakazuje), je to gotovo pozitivno. Stara dilema »Prusi ali Rusi«, danes znova – kot v časih hladne vojne – spremenjena v »Američani ali Rusi«, gotovo ni v interesu Slovencev. Seveda tudi ne Rusov, a ti jo bodo preživeli veliko laže kot mi.