Vsebina

1. Nekatere osnove angleškega pogodbenega prava (Koritnik) 2. O sistemu abstraktne ter kavzalne tradicije v stvarnem pravu

(Tratnik/Vrenčur) 3. Moderni tipi hipotek in načelo akcesornosti v primerjalnem pravu - del

(Tratnik, Zbornik PF UM 2009)

1. NEKATERE OSNOVE ANGLEŠKEGA POGODBENEGA PRAVA1 Boštjan Koritnik, Izpiski in zapiski s predavanj magistrskega študija gospodarskega prava v Mariboru 42./2 Contract

• Parties' intention to be bound • Certainty as to terms • Offer and acceptance • Valuable consideration

Contract ni enako kot agreement. Agreement je:

1.) soglasje volj še ni pogodba (!); 2.) agreement ni pravno zavezujoč. 3.) agreement ni iztožljiv;

Agreement + Consideration = Contract – to je pravno zavezujoče Angleško pravo bo agreement (oziroma arrangement ali understanding, če se uporabi nevtralen izraz) obravnavalo kot contract, če izpolnjuje štiri glavne zahteve:

1.) the parties' intention to be legally bound – pomembna je volja strank, da se zavežeta; 2.) certainty as to terms – vsebina zaveze, obveznosti stranke; 3.) offer and acceptance – ponudba in sprejem; v pogodbenem okolju je presumpcija, da če nekaj izjaviš, da je to ponudba; 4.) valuable consideration.

Če so izpolnjene te zahteve, je rezultat običajno veljavna, zavezujoča (iztožljiva) pogodba.

                                                        1 M. H. Whincup, Contract law and Practice, Kluwer Law international, The Hague[etc.] 2001.

 

INTENTION Sodnik mora odkriti in potem uveljaviti (give effect) namene oz. smotre strank (intentions). Včasih pa je dejanski namen (smoter) ene od strank nemogoče izvršiti, tako da lahko gleda zgolj na zunanji izgled agreementa in zaobjame le tisto, kar so stranke objektivno gledano nameravale (objectively appear to have intended) – kar je lahko povsem drugačno od dejanskih namenov. Kot stvar splošnega načela v common law »agreements in domestic, family or social settings« niso mišljeni, da bi bili pravno izterljiv (enforceable). Drugače pa je, če so izjave ali obljube dane v komercialnem kontekstu – kar lahko vključuje tudi družinsko podjetje oz. dejavnost. Se pa mora ločiti med:

1.) prodajnim »nakladanjem« (sales talk oz. puff), ki je brez pravnega učinka; 2.) izjavah o dejstvih, ki naj pritegnejo drugo stranko v pogodbo (t. i. representations) in med 3.) dejanskimi pogoji pogodbe.

43./2 Volja Reklame

• Carlill v. Carbolic Smoke Ball Co., 1893 • Gentlemen’s agreements (honour clause)

Rose & Frank v. Crompton, 1923 Edwards v. Skyways, 1964

Reklame Reklame načeloma ne zavezujejo, saj so preveč splošne, pomenijo le informiranje potencialnih kupcev ali vabilo na vstop v pogajanja glede pogojev za morebitno kasneje sklenjeno pogodbo (invitations to treat). Izjemo pomeni sodna odločba v primeru Carlill v. Carbolic Smoke Ball Co. iz leta 1893:

1.) šlo je za reklamiranje tablet proti gripi, kjer so rekli, da če vseeno zboliš, da dobiš 100 funtov; 2.) neka gospa to naredila in zahtevala izplačilo, ker je zbolela, a je proizvajalec rekel, da niso mislili resno (da je šlo za puff) oz. da je šlo največ za vabilo za pogajanja; 3.) sodnik je rekel, da je reklama vsebovala jasno in dejansko ponudbo, prav tako je bil dokazan sprejem ponudbe, tako da ni moglo iti za puff;

 

4.) alternativno je družba trdila, da ne moreš skleniti pogodbe z neznano osebo, ki ni formalno sprejela pogodbe; 3.) sodišče je zavrnilo tudi to in prisodilo plačilo 100 funtov in reklo, da zavezuje tudi javnosti dana izjava (kot nagrada za najdbo izgubljenega kužka – ni treba, da se javiš in predstaviš prej oz. da napišeš npr. pismo, da sprejemaš ponudbo).

Sledi torej, da oglasi, ki zgolj obljubljajo brez predloga ali zahteve za dejanjem (reciprocal action) bralca oglasa, niso izvršljivi. Gentlemen's agreement (honour clauses) 44./2 Rose & Frank v. Crompton, 1923 »This arrangement is not entered into nor is this memorandum written as a formal or legal agreement, and shall not be subject to legal jurisdiction in the law courts either of the United States or England, but it is only a definite expression and record of the purpose and intention of the parties concerned, to which they honourably pledge themselves.« V primeru Rose & Frank v. Crompton iz leta 1923 je bila sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju:

1.) zastopnik (agent) v ZDA, principal v Angliji;

2.) stranki nista sklenili pogodbe, ampak »častno zavezo« (gentlemen's agreement) – izrecno sta zapisali, da ni iztožljivo, ampak da častno zavezuje – to common law dopušča in v skladu s tem zavrača, da bi bilo to iztožljivo; 3.) angleška stranka je nato 'dogovor' odpovedala brez upoštevanja odpovednega roka; 4.) Ameriški zastopnik je tožil pred angleškim sodiščem, toženec pa trdil, da pogodbe ni, s tem pa ni kršitve; 5.) sodišče reklo, da to, kar je v samem gentlemen's agreement-u, res ni iztožljivo, drugače pa velja za posamezna navodila ameriškega agenta, ki jih je druga stranka že sprejela, brez sklicevanja na honour clause – to pa se mora izpolniti ali plačati odškodnina, ker gre za nove in samostojne (self-contained) contracts.

Honour clause mora biti nedvoumna. V primeru Edwards v. Skyways iz leta 1964 je delodajalec zaposlenim obljubil odpravnine, če dajo odpoved, nato pa ni hotel plačati. Ključno je bilo vprašanje, ali so dali odpoved zaradi odpravnine (vzročna zveza) – če je odgovor pozitiven, je iztožljivo, sicer pa ne.

 

CERTAINTY Gotovost pogodbene vsebine 45./2 Gotovost

• Dogovor o ključnih določbah • “price to be agreed” • Harvey v. Pratt, 1965 • Načelno soglasje • Malcolm v. Oxford University, 1991 • Australian and New Zealand Banking v. Frost, 1989 (AUS)

V skladu s prej navedeno zahtevo po dejanskem oz. pripisanem namenu biti pravno zavezan (intention to be legally bound) je jasna potreba za gotovostjo ali jasnostjo izrazov v pogojih (terms) pogodbe. Splošno načelo je, da bo neuspeh glede sporazuma, tj. nesoglasje o bistvenih pogojih (ključnih elementih) pogodbe ali dvom o pomenu takega pogoja najverjetne povzročil, da bo contract neiztožljiv (unenforceable). Taki elementi so denimo:

1.) cena, 2.) plačilo, 3.) količina, 4.) datumi ipd.

V primeru May and Butcher v The King iz leta 1929 je bila klavzula »at a price to be agreed«. To še ni štelo za pogodbo, ampak predpogodbo. To pa ne velja, če cena ni bistven element pogodbe! Na splošno sodniki želijo dati ekonomsko veljavo spornim dogovorom, tj. raje, kot da jih razveljavijo oz. razglasijo za nične s strogo ali dobesedno interpretacijo (»pravo naj ne bo uničevalec kupčij«). A je včasih težko zadovoljiti te težnje. V primeru Harvey v. Pratt, 1965, je šlo za najem nepremičnine, določeno pa je bilo vse razen tega, kdaj stopi v veljavo. Sodišče je reklo, da je to ključni element in da »pogodba« ni iztožljiva, tj. da je void zaradi »uncertainty«, ni pa niti poskušalo ugotoviti, kateri datum sta imeli stranki v mislih. Včasih pa sodišče mora sprejeti, da je kak element negotovosti neobhoden in nepomemben, denimo v pogodbi za »približno 1000 ton« ali dostavo »na ali okoli dogovorjenega datuma«. Pogodba ni torej nujno negotova zgolj zato, ker omogoča eni strani, da spremeni nekatere podrobnosti. Agreements in principle

 

Včasih pa je dovolj načelno soglasje. Pri gospodarskih pogodbah. V primeru Malcolm v. Oxford University, 1991, je šlo za dogovor med založniškim podjetjem in avtorji o pisanju učbenika, a nista bila določena niti cena (honorar) niti honorar. Sodišče je reklo, da to niso bistveni elementi in da je iztožljivo. Pri teh pogodbah je bistven dogovor, da nekdo napiše knjigo na neko temo, ostalo pa ni tako pomembno. V primeru Australian and New Zealand Banking v. Frost, 1989 (AUS), je spet šlo za založniško pogodbo, a je tu sodišče reklo, da sta cena in količina bistvena elementa ter da pogodba ni iztožljiva. Šlo je za reklamno brošuro in ne za učbenik kot zgoraj. Učbenik je specifična publikacija, zato je razlika! Conditional terms (pogojni dogovori) 46./2 Gotovost

• Pogojni dogovori o Without prejudice o Subject to contract

• Letters of intent o B.S.C. v. Cleveland Bridge Co., 1984

S klavzulama »without prejudice« ali »subject to contract« si zagotoviš, da se lahko umakneš oz. dosežeš, da nihče tega ne bo interpretiral kot pogodbo. Gre za to, da si stranki pustita oz. imata namen, da dosežeta soglasje in se zavežeta še o drugih elementih. A če gre le za to, da se ustna pogodba zapiše, to nič ne spremeni in tak originalen usten dogovor oziroma provizoričen (začasen) dogovor potem je iztožljiv. Letter of intent (pismo o nameri) Tako pismo o nameri ne zavezuje. Gre za izraz pripravljenosti, da se sklene pogodba, uporabi pa se predvsem, ko je za izpolnitev treba izvršiti vrsto daljših pripravljalnih dejanj. V primeru B.S.C. v. Cleveland Bridge Co., 1984, je kupec v teku pogajanj poslal pismo o nameri, v njem pa je pisalo, da bi radi čimprejšnjo dobavo, zato so prosili proizvajalca, da začne delati in dobavljati še pred sklenitvijo pogodbe:

1.) stranki se nato nista dogovorili o pogojih pogodbe, kupec pa zaradi spora glede cene in časa dobave ni hotel plačati predhodnih dobav, saj pogodbe kasneje nista izpolnila; 2.) proizvajalec je vložil obogatitveno tožbo in zmagal, ker je kupec dobil hitro dobavo, za katero je prosil v pismu o nameri;

 

3.) kupec pa je tožil na odškodnino zaradi prepozne dobave – sodišče je reklo, da je to tožba glede kršitve pogodbe (breach of contract claim) in ker pogodbe ni bilo – torej ne moreš kršiti pogodbenega roka – mu odškodnina ni pripadala.

Letter of intent se uporablja tudi za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe. Če je pogodba nato sklenjena, se lahko pismo o nameri interpretira kot ponudba. Taka pogodba pa ne bo razveljavljena zgolj zato, ker je bil del nje originalno zapisan kot pismo o nameri. Letter of comfort 47./2 Letters of comfort

• Kleinwort Benson Ltd. v. Malaysia Mining Corp., 1889 o »It is our policy to ensure that the business of (....) is at all times in a

position to meet its liabilities to you under above arrangements.« • Commonwealth Bank of Australia v. TLI Management, 1990 (AUS)

o »We confirm that the company will complete takeover arrangements …«

Letter of comfort (tolažba, ugodnost, lagodnost) je namenjen temu, da se eni stranki zagotovi, da lahko varno deluje na določen način – gre za moralno, ne pa za pravno zavezo glede tega! Primer Kleinwort Benson Ltd. v. Malaysia Mining Corp., 1889:

1.) družba hči je potrebovala velik kredit; 2.) družba mati pošlje banki pismo, v katerem zapiše, da je »v skladu z našo poslovno politiko, da hčerinska družba poravna svoje obveznosti do vas – banke« (»It is our policy to ensure that the business of (....) is at all times in a position to meet its liabilities to you under above arrangements.«); 3.) družba hči je dvakrat vzela kredit, v obeh primerih pa je družba mati dala tako izjavo; 4.) sodišče 1. stopnje je reklo, da je to garancija in da mora družba mati plačat, sodišče 2. stopnje pa je reklo, da ni garancija, da je presplošno (statements of facts as to company policy) in da ni pravne zaveze.

So pa kritike glede tega, saj so bila toženčeva zagotovila očitno namenjena ustvarjanju pravnih posledic in so jih dejansko tudi imela – prepričala so banko v odobritev kredita. Nekateri menijo, da daje to prevelik poudarek besedni konstrukciji, obenem pa, da spodbuja poslovno nemoralnost. Primer Commonwealth Bank of Australia v. TLI Management, 1990 (AUS):

 

1.) ni šlo za odnos mati hči – družba mati je imela le namen prevzeti družbo hči; 2.) banka dala kredit hčeri, družba mati pa je poslala banki letter of comfort, v katerem je potrdila, da bodo izvršili prevzem (»We confirm that the company will complete takeover arrangements …«); 3.) sodišče je reklo, da je izjava premalo konkretna, da bi zavezovala družbo mater – da izraz »confirm« ni dovolj, da je v tem primeru dvoumen in da je šlo zgolj za izraz namena; 4.) ta odločitev je bila sicer kritizirana.

Pri gospodarskih pogodbah morajo biti izrazi jasni, precizni, nedvoumni! Course of dealings; trade usages; implied terms Predhodno poslovanje med stranka je lahko tudi uporabljeno za razlago očitnih negotovosti v njunem dogovoru, prav tako pa lahko pri tem pomaga medsebojna pogodbena zgodobvina strank in/ali običaji v panogi. Offer and acceptance 48./2 Sklenitev pogodbe

• Ponudba in sprejem • Soglasje volj glede bistvenih elementov • Conclusion by conduct (sklenitev s konkludentnimi dejanji)

V vsakem pravnem redu zahteva pogodba »a meeting of minds« – konsenz. Osnovna elementa tega konsenza sta:

1.) ponudbe ene stranke in 2.) sprejem pogojev ponudbe od druge stranke.

Ko je to izpolnjeno, sta stranki »ad idem« – of one mind. Vendar pa ni nujno, da ste oba elementa izrecno označena kot taka, tj. kot ponudba in sprejem ponudbe – obstoj ponudbe, sprejema ali obeh elementov konsenza je lahko impliciran z dejanji strank(e) (konkludentna dejanja). OFFER (PONUDBA) 49./2 Ponudba

• Ponudba in vabilo k pogajanjem/ponudbi • Trajanje ponudbe

 

Izraz »offer« ne pomeni avtomatično, da gre za ponudbo (enako velja za sprejem) – to je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Ponudba mora biti »sufficiently precise to be capable of acceptance«. Razlikovanje med ponudbo (offer) in vabilom k ponudbi oz. pogajanjem (invitation to treat) v angleškem pravu ni tako pomembno, ker lahko ponudbo prekličeš. Ponudba k pogajanjem je le stadij pred ponudbo: izraz splošne pripravljenosti za trgovanje, kot tak pa brez pravnega učinka (večina reklam sodi sem). Ponudba je v osnovi predlog, ki je lahko prosto sprejet ali zavrnjen. Če oseba nima izbire, potem ne gre za veljavno ponudbo. Quotation (= navedba cene, navedek cene):

1.) zaprosiš potencialnega pogodbenega partnerja, da te informira o izbiri; on ti pošlje informacije o izdelkih in/ali ceni, a ta cena ne zavezuje; ni torej ponudba, je pa to pogosto del ponudbe; 2.) splošno gledano velja enako, ko kupec v samopostrežni izbere blago.

Odvisno od okoliščin pa so lahko tudi cene v quotations ali tenders zavezujoče. Duration of an offer Ponudba, v kateri piše, koliko časa velja (ponudba, ki sama določa koliko časa traja), se izteče z iztekom tega časa, lahko pa je seveda tudi vzeta nazaj. Če čas trajanja ponudbe ni določen, se vsak posamezen primer presoja posebej, in sicer je kriterij razumnost (reasonable time). REVOCATION OF AN OFFER (preklic ponudbe) 50./2 Preklic ponudbe

• Preklicljivost (A) • Načelna preklicljivost (UCC, DK, NL) • A firm offer for the purchase or sale of goods given by a merchant in a signed

writing is not revocable for lack of consideration (UCC, 2-205). • Načelna nepreklicljivost (D …)

Preklic/umik ponudbe – ZOR ni razlikoval, OZ pa (??) Za preklic gre, ko naslovnik ponudbo že prejel, ni pa je še sprejel, in ponudnik jo prekliče.

 

Po angleškem pravu je vsaka ponudba do sprejema preklicljiva, tudi če v njej piše, da ni (dokler ni sprejeta, seveda, ker imamo potem že pogodbo)! Preklic začne pa učinkovati šele, ko prejemnik ponudbe izve za ponudnikov namen, da bo ponudbo preklical. Ponudba osebnih storitev je nujno preklicana s ponudnikovo smrtjo. Uniform Commercial Code (UCC) – glede ponudbe niso sledili nemškemu pravu, tako da je načelno preklicljiva. Vendar pozna UCC koncept t. i. trdne ponudbe (firm offer), katere pogoj pa sta:

a) da jo da trgovec; b) da jo da pisno.

V nemškem in slovenskem pravu je načelna nepreklicljivost. 25. člen OZ (učinek ponudbe):

»(1) Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla. (2) Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo.«

ACCEPTANCE (sprejem) 51./2 Sprejem

• Protiponudba o Stevenson v. Mc Lean, 1880 o Northland Airlines v. Ferranti, 1970

• Battle of forms Angleško pravo pravi, da ima ponudba »contractual significance« samo, če je pogojena s protiobljubo (consideration) tj. če je več kot obljuba dati ali narediti nekaj brez »protiusluge«. Izrecno ali implicitno mora ponudba terjati, da se naredi nekaj v zameno, če naj bo zavezujoča. Sprejem ponudbe mora torej vključevati prejemnikovo izrecno ali implicitno soglasje s tem, da bo naredil, kar ponudnik od njega zahteva oz., v določenih primerih, da to že kar naredi. Sprejem ponudbe se mora vsebinsko ujemati s ponudbo (»zrcalna slika«), sicer govorimo o protiponudbi. Counter-offer (protiponudba) Ko je že sprejem sam pogojen (conditional), in ne neposredno strinjanje s ponudbo, kakršna je bila dana, potem ne moremo biti sprejema ponudbe, temveč gre lahko zgolj za protiponudbo. Učinek protiponudbe je, da odpravi ponudbo.

 

Včasih se lahko pojavijo težave pri razlikovanju med protiponudbo in poizvedbo ali prošnjo za dodatnimi informacijami. Stevenson v. Mc Lean, 1880: 2

5 QBD 346 Queen's Bench Division

The defendant held documents of title to certain quantities of iron and offered to sell them to the plaintiff for 40/- cash, indicating that the offer would be held open until the following Monday. The plaintiff was a broker and would only buy once they had lined up a buyer to take from them.

On Monday at 9:42am P sent a telegram to D sounding out what flexibility there might be to negotiate before the days trading got under way. The market was unstable and P wanted to know the negotiating range. "Please wire whether you would accept 40 for delivery over 2 months, if not, longest time limit."

There was no response from D and P later purported to accept the original offer. D claimed that the acceptance was not effective as their telegram had rejected the offer by way of counter-offer.

HELD

This case should be distinguished from Hyde v Wrench (1840). In that case D had offered his estate for £1000. P offered to pay £950. When this was refused, P then purported to agree to pay the full £1000. P could not claim the estate, because his original counter-offer had put an end to D's offer.

Here, the telegram was not a counter-proposal, but a mere inquiry "which should have been answered" [morally or legally?]. It was not as a rejection of the offer. Pothier has suggested a more subjective view. He has argued that if the offeror changes their mind (but does not communicate this) before acceptance, then at the moment of acceptance, there is no meeting of minds, and therefore no contract (Cooke v Oxley).

However a more objective view is preferable. Once an offer is made, it is taken to be continuing each moment until accepted or withdrawn. The law will regard the intention evidenced in the offer as continuing, until notice of its revocation has been communicated to the other party. As stated in Byrne v Van Tienhoven (1880) "an uncommunicated revocation is, for all practical purposes and in point of law, no revocation at all".

As no notice of withdrawal was given by the offeror, the P could regard it as a continuing offer, and their acceptance of it made the contract complete. Northland Airlines v. Ferranti, 1970:

                                                        2 Glej tudi http://netk.net.au/Contract/Stevenson.asp.

 

1.) šlo je za prodajo letal med Anglijo in Kanado; 2.) kupec je poslal sporočilo prodajalcu, da sprejema ponudbo za nakup letala, a dodal: »Please confirm delivery to be made within 30 days.«; 3.) to se je štelo za pomemben nov pogoj, ki prej ni bil omenjen, še manj pa sporazumno sprejet; njegov učinek je torej bil, da je šlo za protiponudbo, ki je terjala, da se o celotnem dogovoru znova pogaja.

Ta drugi primer se je torej rešil drugače kot prvi, čeprav kupec morda ni mislil nič drugega. Battle of the forms (nasprotujoči si splošni pogoji) 52./2 Battle of forms Last shot theory First shot theory Kombinacija Črtanje nasprotujočih si pogojev Pogodba ni sklenjena Splošni pogoji se pri gospodarskih subjektih pogosto uporabljajo ter, so pogosto del ponudbe in del sprejemne izjave. Če pa si ti splošni pogoji nasprotujejo, potem ni izpolnjeno pravilo zrcalne slike. Če imamo pogodbo, pogoji pa so različni, a se jih da uskladiti, da pridemo do nekega harmoničnega rezultata, potem je vse v redu. V nasprotnem pa, tj. če so razlike nepremostljive oz. so si določbe nasprotujoče, jih je treba nadomestiti z 'reasonable implication'. V večini primerov je tako, da imamo pogodbo takoj, ko so odposlani in sprejeti zadnji od več splošnih pogojev, brez da bi prejemnik ugovarjal. Za razrešitev težave imamo dva pristopa oz. dve teoriji:

1.) last shot theory – obveljajo splošni pogoji, ki so zadnji sporočeni in prejemnik ne ugovarja; če prejemnik ne ugovarja, se šteje, da jih je sprejel – to je splošno stališče angleške sodne prakse; 2.) first shot theory – obveljajo prvi splošni pogoji; to je npr. v primeru, ko prodajalec ponudi, da bo prodal po določeni ceni pod pogoji, ki so navedeni na hrbtni strani, kupec pa blago naroči na obrazcu naročila s svojimi splošnimi pogoji na hrbtni strani – če je razlika tako bistvena, da bi vplivala na ceno, kupec od tega, če ni na to prodajalca posebej opozoril, ne sme profitirati.

Lahko pa splošne pogoje črtamo in uporabimo pravo – rečemo, da pogodba sploh ni bila sklenjena.

 

Pomanjkljivosti obeh teorij sta v tem, da se včasih ne da določiti, kateri splošni pogoji prevladajo (npr. pri arbitražni klavzuli). 53./2 Battle of forms B.R.S. v Crutchley, 1967 Butler Machine Tools Co. Ltd. v. Ex-Cell-O Corp. 1979 –“…on the terms and conditions stated therein” Ferguson Shipbuilders v. Voith Hydro, 2000 (Schotland) Primer British Road Services v Chrutchley, 1967:

1.) družba B.R.S. pošlje šoferja, da dobavi predmet prodaje kupcu; 2.) šofer izroči kupcu blago in dobavnico, na kateri so bili prodajalčevi splošni pogoji; 3.) kupec z žigom potrdi dobavnico, na žigu pa piše, da je sprejel pod svojimi, tj. kupčevi splošni pogoji; 4.) šofer ne ugovarja in tudi B.R.S. kasneje ne; 5.) sodišče reče, da obveljajo kupčevi pogoji (last shot theory); ker prodajalec ni reagiral, je sprejel kupčeve pogoje; reklo je, da je bila dobavnica B.R.S ponudba, kupčev žig pa protiponudba – ker prodajalec ni ugovarjal, se šteje, da je sprejel protiponudbo.

Primer Butler Machine Tools Co. Ltd. v. Ex-Cell-O Corp., 1979:

1.) prodajalec je poslal kupcu (quotation) cene za nakup stroja, na hrbtni strani pa so splošni pogoji, ki vsebujejo zapis, da »ti splošni pogoji prevladajo (prevail) nad katerimikoli pogoji v kupčevem naročilu«, med drugim pa dopuščajo tudi, da prodajalec zviša ceno; 2.) kupec naroči stroj, za naročilo pa uporabi obrazec, ki vsebuje njegove, tj. kupčeve splošne pogoje (brez pravice enostranske spremembe cene), ti pa so vsebovali zahtevo, da prodajalec potrdi, da »sprejmem naročilo pod tu navedenimi pogoji«; 3.) ko prodajalec prejme to naročilo, ga podpiše, a zraven odpošlje nazaj pismo, da izpolnjuje naročilo v skladu z originalnimi quotations (prvotno določeno ceno oz. ponudbo); 4.) neke zamude povzročijo povišanje stroškov, prodajalec pa je hotel, da jih po klavzuli spremembe cene povrne kupec; 5.) sodišče reče, da je dal ponudbo sprva prodajalec, a je nato sprejel kupčevo nasprotno ponudbo; tisto spremno pismo pa da je le določilo o blagu/ceni, ne pa

 

tudi o drugih splošnih pogojih, tj. o tem, da lahko prodajalec enostransko zviša ceno.

Tu vidimo, da če nekdo vrne potrditveni obrazec s tujimi splošnimi pogoji, s tem izgubi prednost, da je prvič rekel, da bodo veljali njegovi pogoji. Kaj se zgodi, če tega obrazca ne vrne, pa je pokazal naslednji primer. Primer Ferguson Shipbuilders v. Voith Hydro, 2000 (Schotland):

1.) 13. oktobra ste se stranki dogovorili o predmetu pogodbe, času dobave, ceni, tj. o vsemu, tudi o tem, da veljajo kupčevi splošni pogoji; 2.) 24. oktobra kupec pošlje splošne pogoje in obrazec (acknowledgment of order form), katerega naj prodajalec potrdi; 3.) 26. oktobra prodajalec sporoči, da je faks prejel, obrazca pa ne pošlje nazaj; 4.) 26. novembra prodajalec pošlje svoj »acknowledgment of order form« s svojimi splošnimi pogoji, kupec pa ga ne vrne; 5.) sodišče je odločilo, da je bilo vse dogovorjeno in pogodba sklenjena že 13. oktobra, dejstvo pa, da prodajalec ni vrnil kupčevega obrazca, ne spremeni ničesar; dejstvo, da je prodajalec poslal svoj obrazec, bi lahko interpretirali kot predlog za spremembo pogodbe, a ga kupec pač ni sprejel.

Pravilo »last in time« pa se ne uporabi, ko je enkrat soglasje doseženo. Ko je enkrat pogodba sklenjena, lahko vse daljnosežne spremembe s strani ene stranke vodijo h kršitvi pogodbe (breach of contract). CONSIDERATION AND ESTOPPEL 58./2 Consideration Consideration je nujen za iztožljivost pogodbe, ni dovolj soglasje volj. V kontinentalnem pravu imamo pacta sunt servanda, tj. je notri moralni element. Angleži pa tega nimajo, ampak utemeljujejo vztrajanje pri pogodbi z ekonomskim interesom obeh strank. 59./2 Gospodarske pogodbe »In consideration of payment of the sum of € 10,000 the seller agrees to sell…« »In consideration of the buyer´s promise to pay € 10,000 the seller agrees to sell…” Consideration je obljuba nasprotne dajatve, izpolnitve, ali pa sama nasprotna dajatev. Izrecno se opredeli tudi obveznost druge stranke. Samo v tem primeru je iztožljivo, je contract.

 

Gre za to, da oseba ne more uveljaviti obljube, če ni sama dala za to consideration, bistvo ideje pa je v mutuality ali reciprocity (a quid pro quo). Gre za ceno, za katero se promisee strinja da jo bo plačal oz. neko dobrino, ki jo bo prenesel v zameno za obljubo druge osebe. Enostranska ponudba (bare promise ali nudum pactum) ni iztožljiva! A če je notri tudi znesek za plačilo, potem je lahko iztožljiva; tako v angleškem pravu naredijo trdno ponudbo. Predpostavke za tožbo so bile že v preteklosti:

1.) nedopustno ravnanje; 2.) škoda na eni strani.

Izjeme od consideration:

1.) darilna pogodba – tu forma nadomesti consideration; 2.) estoppel – tudi ta lahko nadomesti consideration.

60./2 Temeljna pravila

• Consideration must not be past • Consideration must move from the promisee • Consideration must be sufficient

Consideration mora izpolnjevati določene predpostavke:

1.) ne sme biti pretekla, mora biti vzajemna; 2.) dati jo mora tisti, ki nekaj prejme, tj. komur se kaj obljubi (promisee) – tisti, ki dobi obljubo, consideration mora dati tistemu, ki je prvi obljubil; 3.) biti mora zadostna, učinkovita – imeti mora neko ekonomsko vrednost.

61./2 Consideration must not be past

• Executory • Executed • Past

Consideration lahko opredelimo kot:

1.) executory – obljuba, da boš nekaj storil; 2.) executed – to, kar je narejeno in izpolnjeno;

 

3.) past – past consideration se nanaša na izvršeno dejanje ali dano obljubo brez pogodbenega namena; npr. stranka nekaj naredi zastonj, naknadno hoče imeti plačilo.

Prvi dve sta veljavni obliki consideration, zadnja pa ne, tako da naknadna obljuba ne more biti izterjana. Če originalno dejanje ali obljuba nista izraz odgovora na neko dejanje ali obljubo, se slednjega ne da izterjati. 62./2 Consideration must not be past

• Ruscorla v. Thomas, 1842 • Re Casey’s Patents, 1892 • Pao On v. Lau,1979

A reši B-ja, ki se utaplja. B ob reševanju nič ne obljubi, naknadno pa mu obljubi nagrado. To je past consideration, tako da B nagrade ni dolžan dati. Storitev A-ja ni bila storjena v zameno, da bo B nekaj dal. Consideration torej ne sme obstajati v neki pretekli storitvi. Primer Ruscorla v. Thomas, 1842:

1.) prodajalec dobavi konja in kupec ga plača, prodajalec pa nato ob dobavi zagotovi, da konj ni »zloben«; 2.) konj kasneje brcne novega lastnika, kupec pa hoče odškodnino, ker da je prodajalec kršil pogodbo; 3.) sodišče zahtevek zavrne, češ da je bila garancija, da konj ni »zloben« dana naknadno, tj. ne v zameno za kupnino, s tem pa je bil ta obljuba brez protiusluge (brez consideration).

Primer Re Casey’s Patents, 1892:

1.) delodajalec je obljubil delavcu nagrado za delo, ki ga je delavec že opravil, kasneje pa mu noče plačati; 2.) to delo je bilo opravljeno v preteklosti, nagrado pa je obljubil naknadno, zato delodajalec trdi, da pri njegovi obljubi ni bilo consideration in da tako ni pogodbe; 3.) sodišče pa je reklo, da mora plačati, ker je bila nagrada dogovorjena že prej, tj. da že, ko se je delo začelo izvajalo, da sta obe stranki razumelo, da se bo za to delo dobilo neko plačilo, kakor je bilo sedaj obljubljeno; s tem je delodajalec naknadno le določil končen znesek.

Primer Pao On v. Lau, 1979:

1.) prodajalec proda delnice kupcu in mu obljubi, da bo pokril razliko med nakupnim in morebiti padlim tečajem; 2.) kupec je dokazal, da je bila garancija pogoj, da je sploh kupil, tj. da je kupnina consideration, zato mu sodišče ugodilo;

 

3.) sodišče je dejansko ugotovilo, da sta bili tisto, kar sta se zdeli dve transakciji, zgolj ena.

63./2 Consideration must move from the promisee

• Pogodba v korist tretjega • Garancije • Collateral contract

o Heilbut Symons v. Buckleton,1913 o Barry v. Davies 2000, o Wells v. Buckland Sand,1964 o Andrews v. Hopkins, 1965

Consideration mora dati tisti, ki nekaj prejme, dati pa jo mora tistemu, od katerega je prejel, ne tretjemu (vzajemnosti obljub). Garancije proizvajalca Garancija je običajno obljuba glede kakovosti ali količine ali glede opravitve neke storitve. Če pa je taka obljuba dana od proizvajalca, kako lahko kupec, katerega pogodba je običajno sklenjena zgolj s prodajalcem, tako obljubo iztoži? To težavo je za potrošnike v Angliji rešila evropska direktiva, in sicer EU Sales of Consumer Goods and Associated Guarantees Directive 1999. A če kupi poslovni subjekt od koga drugega, kot neposredno od proizvajalca, imamo spet težavo. V ZDA so pogosto artiklom, ki jih kupec kupi, priloženi kartončki, ki jih mora kupec vrniti proizvajalcu (= consideration). Lahko pa se uporabi tudi teorija »collateral contract«. Gre za dodatno pogodbo, ki se fingira. Če denimo garancija zahteva, da kupiš dobrino od pooblaščenega prodajalca, imamo tu consideration v okviru nove pogodbe: če ti kupiš pri takem prodajalcu, ti jaz garantiram popravilo. Teorijo je postavil sodnik v primeru Heilbut Symons v. Buckleton, 1913. Primer Barry v. Davies, 2000: štelo se je, da je prodaja na avkciji vključevala tako pogodbo med kupcem in prodajalcem, kot tudi kolateralno pogodbo med kupcem in avkcijsko hišo (auctioneer). Primer Wells v. Buckland Sand, 1964:

1.) vrtnarija je spraševala za nasvet glede zemlje, proizvajalec pa je priporočil lasten produkt; 2.) kupec kupil zemljo pri pooblaščenem prodajalcu – vrtnariji;

 

3.) zemlja se je izkazala za škodljivo, kupec pa je tožil proizvajalca – prodajalca ni mogel, ker mu je ta dal tisto, kar je zahteval; 4.) sodišče je reklo, da se fingira pogodba med kupcem in proizvajalcem; ko je namreč predstavnik proizvajalca dejal, kar je kupec spraševal, je šlo za pogodbeno zavezo: »Če kupiš našo zemljo pri pooblaščenem prodajalcu, obljubljamo, da je najboljša za tvoje potrebe.«; 5.) tožnikov nakup je bil torej consideration v zameno za obljubo in ne zgolj dejanje, ki se je na obljubo zanašalo.

Garancija sicer ni treba, da je pisna, niti ni treba, da sta proizvajalčevo zagotovilo ali obljuba dana izrecno kot garancija. Kupec v trenutku nakupa navsezadnje lahko tudi ne ve za garancijo, pa to ni ovira. Primer Andrews v. Hopkins, 1965:

1.) prodajalec avtomobilov je kupcu rekel, da je nek avto »dober majhen avtobus, kateremu bi zaupal svoje življenje«; 2.) kupec ga je kupil, a se je avto pokvaril; 3.) sodnik je rekel, da je tista prodajalčeva izjava v bistvu predstavljala garancijo, da je avto v dobrem stanju; kupec pa je s tem, ko je sklenil pogodbo, dal consideration za prodajalčevo obljubo.

64./2 Section 2-318 UCC A seller’s warranty whether express or implied extends to any natural person who is in the family or household of his buyer or who is a guest in his home if it is reasonable to expect that such person may use, consume or be affected by the goods and who is injured in person by breach of the warranty. A seller may not exclude or limit the operation of this section. Seller je torej tu proizvajalec, vmesni členi, vse do zadnjega prodajalca, ki je prodal kupcu. Consideration must be sufficient, but need not be adequate 65./2 Consideration must be sufficient, not adequate

• Obljuba izpolnitve obstoječe dolžnosti o White v. Bluett o Stilk v. Myrick,1809 o Williams v. Roffey, 1989 o Swain v. West, 1936

• Sprejem delnega plačila dolga o Foakes v. Beer, 1884

 

o Izjeme Consideration mora imeti neko ekonomsko vrednost (sufficient), ni pa nujno, da ustreza vrednosti dajatve nasprotne stranke, tj. ni treba, da je ekvivalent obljubi, ki jo zagotavlja. Lahko ima tudi simbolno vrednost, če se s tem – brez relevantnih napak volje, tj. prevare ali sile – strinja dajalec prvotne obljube (promisor). Angleško pravo v načelu ni zaskrbljeno nad pravičnostjo kupčije (laisser-faire filozofija 19. stoletja, pač) – je pravo trgovcev in poslovnežev, ki se pogajajo pod istimi pogoji. Osnovna filozofija je, da angleško pravo ne bo na novo zapisalo pogodb med strankami v imenu abstraktnih idealov poštenosti ali pravičnosti (slab prevod fairness or justice). Insufficient consideration Golo dejstvo, da izraža obljuba obstoječo moralno zavezo, ali da je taka zaveza dokazana, ker je pisna, samo po sebi še ne naredi te obljubo iztožljive. Taka bi postala šele, če je bila zahtevana in dana v zameno za drugo obljubo ali dejanje. Primer White v. Bluett, 1835:

1.) oče je obljubil sinu, da mu bo odpustil obstoječe dolgove, če mu ta obljubi, da ga ne bo več »moril« glede pravičnih deležev na družinskem premoženju; 2.) sinova obljuba se je nanašal na nekaj, kar je bil itak dolžan izpolniti, kot taka pa ni imela »dodatne« vrednosti, tj. ni bilo consideration – očetova obljuba ni vezala izvrševalce očetove zapuščine.

Obljuba izpolnitve obstoječe obveznosti – obljubiš nekaj, kar si že itak dolžan – ali pa obljuba nečesa, k čemur te zavezuje zakon, nima ekonomske vrednosti in s tem to ni consideration! Tako npr. policija ne sme zaračunati za tiste storitve, ki jih itak mora opravljati (npr. skrbeti za javni red in mir). Za dodatne storitve pa bi na drugi strani lahko zahtevala plačilo. Primer Stilk v. Myrick, 1809:

1.) v času Napoleonovih vojn je bil kapitan ladje soočen z zapuščanjem posadke; 2.) obljubi preostalim mornarjem, da jim bo izplačal tudi tisti del plače, ki bi pripadal mornarjem, ki so krov zapustili, če ostanejo na ladji do namembnega pristanišča; 3.) potem noče plačati, sodišče pa mu je dalo prav in reklo, da so bili mornarji tako ali zavezani ostati na ladji, dokler jih zavezuje pogodba;

Primer Williams v. Roffey, 1989:

 

1.) izvajalec del na gradbenem projektu je bil odvisen od podizvajalcev; 2.) reče enemu od podizvajalcev, da mu bo plačal več in mu s tem pomagal iz finančnih težav, če se potrudi in opravi svoje delo pravočasno; 3.) podizvajalec opravi svoje delo, izvajalec pa noče plačati še dodatka; 4.) Court of Appeal je odločil, da je izvajalec v zameno za svojo obljubo dobil novo korist v tem, da ni bil odgovoren svojemu naročniku za kršitev pogodbe zaradi zamude; 5.) strogo gledano pa podizvajalec – sicer so izključili, da bi izsiljeval (duress) izvajalca – ni dal prav ničesar v zameno – odločitev sodišča se zdi gospodarsko ustrezna, a se obenem zdi, da je v nasprotju s pojasnjenimi načeli; sodnik je rekel, da zato ni apliciral rešitve iz Stilk v. Myrick, 1809 (zgoraj), ker je bil tisto rigorozen čas vojne.

Primer Swain v. West, 1936:

1.) delodajalec je sumil, da mu delavci kradejo in je enemu obljubil, da ga ne bo odpustil, če zatoži druge; 2.) nato ga je vseeno odpustil, sodišče pa je reklo, da ni consideration, ker je bil delavec s svojo pogodbo itak zavezan dati takšne informacije oz. biti lojalen delodajalcu.

Part payment in full settlement (sprejem delnega plačila dolga) Upnik sprejme delno plačilo dolga, nato pa se premisli in hoče vse. Dolžnik mu ni dal ničesar v zameno za obljubo, ni consideration, upnik pa si tako lahko premisli in takoj zahteva še razliko. Primer Foakes v. Beer, 1884:

1.) upnik se je strinjal – že prej je tožil na izplačilo –, da se izplača dolg v obrokih; 2.) dolžnik to tokrat vestno odplačal, upnik pa je nato tožil za obresti; 3.) House of Lords je odločil, da ni upnik dobil prav nič v zameno za pristanek za odplačilo v obrokih; ker ni consideration, upnik ni vezan z dogovorom.

Izjema od tega splošnega pravila je: upnikova obljuba, da bo pristal na delno poplačilo, ga zavezuje, če mu da dolžnik v zameno novo consideration:

1.) da plača nekaj pred dogovorjenim datumom (upnik dobi delno plačilo dolga, a je to delno plačilo v zameno narejeno pred zapadlostjo dolga);

 

2.) da na prošnjo upnika izplača dolg v obliki drugih dobrin ali storitev (po možnosti manj vrednih kot sam dolg); 3.) ali da na drug način utrpi »prikrajšanje« (detriment), ki sprva ni bil dogovorjen.

V vseh teh primerih consideration imamo. Privity of contract (THE PRIVITY PROBLEM) 66./2 Privity of contract

o Beswick v. Beswick, 1967 o Adler v. Dickson, 1954

Glavna težava zaradi consideration je vedno bila, da ko sta A in B sklenila pogodbo, da bi koristila C-ju, C ni mogel iztožiti obljubljeno korist, ker sam ni dal consideration v zameno. Taka oseba ni bila stranka pogodbe, v skladu z doktrino »soudeležbe« (the doctrine of privity, ie. privacy) pri pogodbi pa lahko le stranke pogodbe uveljavljajo pravice iz njih. Primer Beswick v. Beswick, 1967:

1.) nečak je bil zaposlen v stričevem podjetju, stric pa mu reče, da prenese nanj podjetje, če obljubi, da bo njegovi, tj. stričevi ženi vsak teden po stričevi smrti dal pet funtov; 2.) stric umre, nečak prvič plača, nato pa ne več; 3.) sodišče odločilo, da mora nečak plačat, ker da je stričeva žena »zastopnica« pokojnega strica; v nasprotnem ne bi šlo, ker stričeva žena ni bila stranka pogodbe in ni bilo consideration.

Primer Adler v. Dickson, 1954:

1.) gospa Adler je kupila križarjenje v agenciji (posrednik), a ko se je vkrcavala na ladjo Himalaya, je padla z mostička, se poškodovala in s križarjenjem ni bilo nič; 2.) zahtevala je odškodnino, a ker je na karti pisalo, da prevoznik (izvajalec) ni odgovoren, toži kapitana – ugotovi se, da ta je kriv, ker ni poskrbel za varno vkrcavanje; 3.) ga. Adler (tožnica) je namreč trdila, da se kapitan v skladu z načelom privity of contracts ne more zanesti na omejitev odgovornosti v pogodbi, katere stranka sam ni;

 

4.) Court of Appeal pa je rekel, da to ne drži, in razglasil, da »in the carriage of passengers as well as in the carriage of goods the law permitted a carrier to stipulate not only for himself, but also for those whom he engaged to carry out the contract«; takšna omejitev pa da je lahko izrecna ali implicitna; 5.) ironično je, da na tisti karti omejitev za »izvajalce« ni bila niti implicirana, tako da se kapitan na »exception clause« ni mogel zanesti; 6.) VENDAR, a ko delavec v zvezi s svojo službo povzroči škodo tretji osebi, veljajo pravila o regresnih zahtevkih; kapitan je imel regres proti svojemu delodajalcu; kljub temu torej, da je prevoznik omejil svojo odgovornost, je na koncu moral plačati neomejeno.

Zaradi tega je prišlo do sprememb Haaških pravil o prevozu pod konosamentom: omejitve odgovornosti, ki si jih izgovori prevoznik, veljajo tudi za ostale, podrejene (to pa ne velja za samostojne podizvajalce!). Ta odločitev pa je spodbudila tudi umeščanje posebnih, t. i. himalajskih klavzul (Himalaya clauses) v tovorne list (bills of lading), tj. da omejitve odgovornosti prevoznika veljajo tudi za ostale. Pogodba med osebo in prevoznikom torej lahko učinkuje tudi v razmerju do kapitana – učinkuje izven sfere pogodbenih strank! Privity of contract (exceptions) 67./2 Izjeme

• Contracts (Rights of third Parties) Act 1999 • Direktiva 1999/44 • Zavarovanje • Property Act 1925 (nepremičnine) • Carriage of Goods by the Sea Act (1992) • Patent Act (1977) • Agency • Assignment

o The Albazero, 1976

68./2 Izjeme

• Letter of credit • Trusts • Quasi-contracts

o Shamia v. Joory, 1958 o Greenwood v. Bennett ,1972

• Restrictive covenants o “kvalitativne” pravice glede nepremičnin o Hire-purchase (rabokup…)

 

Leta 1994 so nato v Angliji predlagali, da se doktrina consideration omili v takem obsegu, da bodo imele tretje stranke možnost uveljaviti veljavne pogodbe v skladu z nameni pogodbenih strank. Rezultat je bila temeljita reforma angleškega pogodbenega prava –Contracts (Rights of Third Parties) Act 1999. Izjeme (posebna pravila) pa so torej na naslednjih področjih oz. na podlagi naslednjih virov:

1.) Contracts (Rights of Third Parties) Act 1999 – sedaj lahko ne-pogodbene stranke tožijo na izvršitev pogodbenih določil, ki so izrecno namenjena v njihovo korist; bistven element je, da je ta tretja stranka v pogodbi zadosti natančno določena; prav tako bo lahko stranka v glavni pogodbi z gradbenim izvajalcem določila, da ona ali njen pooblaščenec »profitirata« iz pogodb med gradbenim izvajalcem in njegovimi podizvajalci; 2.) potrošniške garancije – EU Sales of Consumer Goods ans Associated Guarantee Directive 1999 – 6. člen »Poleg standarda, ki ga določa pravno jamstvo, lahko prodajalec ali proizvajalec potrošnikom ponudi tudi tržno garancijo na prostovoljni podlagi.«;3 3.) zavarovanja – vdova lahko zahteva koristi od moževe police življenjskega zavarovanja; 4.) nepremičnine – Law of Property Act 1925 omogoča osebi: »to claim an interest in land or other property, although he may not be named as a party« pogodbe, s katero se je prenašal ta interes; 5.) pomorski prevoz – Carriage of Goods by the Sea Act (1992) – vsak zakoniti imetnik tovornega lista lahko uveljavlja določila pogodbe napram prevozniku; 6.) patenti –Patent Act (1977) omogoča lastniku patenta (patentee) da uveljavi določene omejitve napram komerkoli, ki prodaja ali uporavlja patentirane dobrine; 7.) stanovanja (housing) – graditelj mora zagotoviti dobro stanje hiše, k temu pa je zavezan ne le do prvega kupca, temveč tudi do vseh ostalih s pravnim ali drugim ustreznim interesom na stvari; dolžnost traja šest let od izgradnje; 8.) zastopanje (agency) – osnova odgovornosti pooblastitelja (principal) je v tem, da sta pooblaščenec (agent) in pooblastitelj »videna« kot ena oseba; 9.) prenos pogodbenih pravic (assignment) – v primeru The Albazero, 1976, je šlo za verižno prodajo, škoda pa je nastala pri nadaljnjem kupcu, a se prizna prvemu, čeprav je sam ni imel (»where goods are bought for resale, the original buyer could be deemed to have contracted on behalf of subsequent purchasers and so could bring on their behalf any claim for damages for breach of contract which they might have against the original seller«);

                                                        3 Glej http://eur-lex.europa.eu/Notice.do?mode=dbl&lng1=sl,en&lang=&lng2=cs,da,de,el,en,es,et,fi,fr,hu,it,lt,lv,mt,nl,pl,pt,sk,sl,sv,&val=447714:cs&page=&hwords=null.

 

10.) bančni akreditiv (bankers' confirmed credit) – kupec v eni državi lahko zagotovi prodajalcu v drugi državi da mu bo njegova (kupčeva) banka izplačala kupnino po prejemu ustreznih dokumentov; tu torej ni nobene izrecne pogodbe med prodajalcem in kupčevo banko, a common law ne oporeka veljavnosti te dolgotrajne gospodarske prakse; 11.) trusti – sodišča bodo trust priznala le, če zaveza med ustanoviteljem trusta in trusteejem prenese imetništvo ali nadzor nad lastnino na trusteeja, in če je ta pogodba nepreklicljiva; 12.) kvazikontrakti (quasy-contract) – tu imamo več primerov:

a) Shama v. Joory, 1958: če da denimo A denar B-ju, da ga da ta C-ju, lahko C toži B-ja na plačilo, sicer bi bil ta neupravičeno obogaten ('unjustly enriched'); gre za obogatitveni zahtevek proti B-ju; b) Greenwood v. Bennett, 1972: A je lastnik avta, B pa mu ga ukrade in ga da C-ju; ta vloži veliko denarja v popravila avta; A najde avto pri C-ju, mu ga vzame (ima rei vindicatio), C pa ima obogatitveni zahtevek proti A-ju;

13.) »kvalitativne« pravice glede nepremičnin (restrictive covenants – omejujoči dogovori) – za nekatere pogodbene omejitve glede uporabe zemlje se šteje, da te 'run with the land' (glede 'ne-zemlje' ni jasno, za siceršnje blago pa to ne velja!):

če denimo A proda zemljo B-ju pod pogojem, da je ne bo uporabljal v industrijske namene, lahko A ali njegovi nasledniki iztožijo spoštovanje tega določila proti B-ju in vsem njegovim pravnim naslednikom pri tej nepremičnini, ne glede na to, če so ti B-jevi nasledniki glede »kršitve« dobroverni, tj. tudi če niso vedeli za pogoj;

ESTOPPEL 69./2 Estoppel

• Central London Property Trust Ltd. v. High Trees House Ltd., 1947 • Combe v. Combe, 1951

o “Estoppel is a shield, but not a sword.” (Denning) • Avon County Council v. Howlett, 1983 • Banning v. Wright • Ajayi v Briscoe,1964 (Privy Council) • Brikom v. Carr, 1979

Estoppel (pomen je enak besedi »stop«) ali t. i. blokadno načelo – imaš pravico, a tvoje obnašanje v preteklosti povzroči, da pravice ne moreš uveljavljati, ker nasprotna stranka zaupa v tvoje obnašanje v preteklosti. Gre torej za to, da se prepreči oz. ustavi, da bi oseba požrla svojo besedo oz. zavračala svoje prejšnje ravnanje, če se je druga oseba na besedo oz. dejanje zanesla.

 

Videli smo, da obljuba splošno nima pravnega učinka, če ni »kupljena« s consideration od tistega, komur se je nekaj obljubilo (promisee). Primer Central London Property Trust Ltd. v. High Trees House Ltd., 1947:

1.) lastnik stanovanjskega bloka, tožnik Central London Property Trust Ltd , je dal leta 1937 hišo v zakup tožencu High Trees House Ltd. za 2.500 funtov letno. Ker je bila zgradba med 2. sv. Vojno deloma nezasedena, sta se stranki leta 1940 dogovorili, da se zaradi vojnih razmer najemnina zniža na 1.250 funtov. Nista pa se dogovorila koliko časa naj znižanje velja.

2.) V letu 1945 (po koncu vojne) so se vsa stanovanja zopet zapolnila in tožnik je 21. septembra 1945 zahteval plačilo polne zakupnine (ki se je plačevala kvartalno, torej za tisto, ki je zapadla konec septembra 1945 in za vse nadaljnje obroke). Toženec se ni strinjal in tako sta se dogovorila, da bosta zadevo predložila sodišču. Toženec je trdil, da je bila znižana zakupnina dogovorjena za ves nadaljnji čas trajanja pogodbe in subsidiarno, da estoppel onemogoča, da bi lahko tožnik zahteval polno najemnino, oziroma da se sej tej vsaj do 21. septembra (ko je zahteval polno plačilo) odpovedal. 3. Denning: zmanjšanje zakupnine zavezuje samo dokler trajajo izredne razmere. V prvi polovici 1945 so se stanovvanja v celoti napolnila in najemniki so deloma plačevali bistveno višje najemnine kot sta stranki prvotno pričakovali.

»I am satisfied that a promise such as that to which I have referred is binding and the only question remaining for my consideration is the scope of the promise in the present case. I am satisfied on all the evidence that the promise here was that the ground rent should be reduced to 1,250l. a year as a temporary expedient while the block of flats was not fully, or substantially fully let, owing to the conditions prevailing. That means that the reduction in the rent applied throughout the years down to the end of 1944, but early in 1945 it is plain that the flats were fully let, and, indeed the rents received from them (many of them not being affected by the Rent Restrictions Acts), were increased beyond the figure at which it was originally contemplated that they would be let. At all events the rent from them must have been very considerable. I find that the conditions prevailing at the time when the reduction in rent was made, had completely passed away by the early months of 1945. I am satisfied that the promise was understood by all parties only to apply under the conditions prevailing at the time when it was made, namely, when the flats were only partially let, and that it did not extend any further than that. When the flats became fully let, early in 1945, the reduction ceased to apply. In those circumstances, under the law as I hold it, it seems to me that rent is payable at the full rate for the quarters ending September 29 and December 25, 1945.« Če bi pa šlo za estoppel (torej od tu naprej je obiter dictum!): »If the case had been one of estoppel, it might be said that in any event the estoppel would cease when the conditions to which the representation applied came to an end,

 

or it also might be said that it would only come to an end on notice. In either case it is only a way of ascertaining what is the scope of the representation. I prefer to apply the principle that a promise intended to be binding, intended to be acted on and in fact acted on, is binding so far as its terms properly apply. Here it was binding as covering the period down to the early part of 1945, and as from that time full rent is payable.« . Pravilo equitable estoppel-a je torej izjema od consideration (ga nadomesti), izjema pa je tudi darilna pogodba. Glasi pa se pravilo iz tega primera nekako takole: »Če da oseba z besedami ali dejanji obljubo ali »representation« za to pa načrtuje, da se bo po njen ravnala (zanašala) druga oseba, ta druga oseba pa se nato po tem tudi res ravna (na to zanaša), potem oseba, ki je obljubila, ali »representor« ne moreta zanikati svoje obljube ali »representation«, če bi bilo to nepošteno.« Estoppel sanira primere, ki bi se zaradi neobstoja consideration sicer končali nerazumno (unreasonable), nekorektno. V našem pravu velja načelo pacta sunt servanda – sam si se zavezal, zdaj spoštuj – to bi bila sprememba pogodbe. Combe v. Combe, 1951:

1.) mož je ženi obljubil preživnino, za čas po ločitvi, a je ni izplačeval; 2.) žena toži, a jo isti Denning zavrne, ker da ni consideration; 3.) ona se brani, češ da ga nadomesti estoppel, a on pravi, da se z estoppelom lahko braniš, ne more pa se z njim tožiti: »Estoppel is a shield, but not a sword.«

Estoppel je torej ugovor, ne tožba. Ni pravica, je ugovor – se zoperstaviš pravici drugega. Ob tem je jasno, da estoppel ne pride v poštev pri izjavah, danih pod prisilo (duress) ali prevaro od druge stranke; upošteva se samo pri prostovoljnih izjavah, četudi zmotnih. Primer Avon County Council v. Howlett, 1983:

1.) banka je pomotoma v bančnem izpisku označila, da ima oseba več denarja na računu; 2.) banka ni mogla več zahtevati denarja nazaj, ker se je imetnik računa na to zanesel, tj. mislil, da ga ima res toliko, in denar porabil; 3.) če ne bi bilo estoppela, bi moral komitent vrniti denar, ker ni bilo consideration.

 

Primer Banning v. Wright, 1972:

1.) terjatev je zapadla, dolžnik ni plačal, upnik pa ni reagiral; 2.) tukaj to, da upnik ni zahteval ob zapadlosti, ne pomeni, da dolžnik ni dolžan plačati – estoppel ne pride v poštev, ker se dolžnik ni mogel zanašati na to, da ga upnik ne bo terjal!

Primer Ajayi v Briscoe, 1964 (Privy Council):

1.) finančna institucija je s trgovsko družbo sklenila rabokupno pogodbo (hire purchase) za tovornjake; 2.) s tovornjaki je bilo nekaj narobe, finančna institucija pa pristane na to, da se obroki ne plačujejo, dokler ne bodo tovornjaki spet na voljo, potem pa jih je ob zapadlosti takoj zahtevala; 3.) rabokupec se je skliceval na estoppel, sodišče pa je reklo, da ne, ker ni nič posebej spremenil svojega ravnanja glede na prvotno »prijaznost« finančne institucije – itak je bil po pogodbi dolžan plačati.

V nasprotju z zgornjim pa je primer Brikom v. Carr, 1979:

1.) lastnik nepremičnine je obljubil najemnikom, da bo sam plačal za neka popravila, če bodo podaljšali najem; 2.) najemniki so pogodbe res podaljšali, najemodajalec pa je tožil na povrnitev vloženih sredstev; 3.) ugotovljeno je bilo, da najemniki niso na slabšem, ker so itak hoteli podaljšati pogodbe, kljub temu pa je bil lastnik nepremičnine »estopped«, ker je bila njegova obljuba jasna in bi bilo nepošteno, da bi se lahko »izmazal«.

Zadnji primer kaže, da čeprav je sicer dokaz oškodovanja, izgube (detriment) običajno zahtevan, ni vedno nujen. Proprietary estoppel 70./2 Proprietary estoppel

• Crabb v. Arun District Council, 1975 • Durant v. Heritage, 1994 • Premičnine?

 

Pravilo, da je lahko estoppel le »ščit, ne pa meč«, je bilo zelo kritizirano. Tudi nekateri sodniki so rekli, da če se oseba zanese na obljubo, na način, kakor je to nameravala oseba, ki je obljubo dala, da je že to samo po sebi zadosten razlog, da bi se moralo dati tako obljubo iztožiti (uveljaviti). A doslej je prišlo le do ene velike izjeme od splošnega pravila, in sicer v primeru proprietary estoppel-a (gre za nepremičninske zadeve, gradnjo ipd.). Primer Crabb v. Arun District Council, 1975:

1.) lastnik dopustil, da nekdo zida na njegovem zemljišču, za obogatitev pa ni želel plačati; 2.) sodišče je priznalo obogatitveni zahtevek; 3.) če A dopusti B-ju, da gradi na A-jevem zemljišču, ali če mu dopusti prevoz čez to zemljišče, lahko B na sodišču toži v zaščito teh pravic.

Primer Durant v. Heritage, 1994:

1.) stric je lastnik nepremičnine, dolgoletna najemnica – nečakinja pa je, tudi ob stričevi pomoči, prepričana, da ji jo bo zapustil; 2.) nečakinja vlaga v obnovo, stric pa ji ob smrti nepremičnine ne zapusti; 3.) nečakinja je uspešno iztožila lastništvo nad nepremičnino na podlagi proprietary estoppel-a – primer estoppel-a kot pravice tožiti, in ne zgolj ugovora!

Če upravičljivo zanašanje lahko da podlago za vložitev tožbe v povezavi z nepremičninami, ni videti logične razlage, zakaj to ne bi moglo veljati tudi v drugih primerih. Eden od znanih profesorje je rekel, da bi morali biti vzajemnost – consideration – upravičljivo zanašanje (justifiable reliance) splošno sprejeti kot zadosti dobro razlogi, ki bi naredili obljube iztožljive.

 

O SISTEMU ABSTRAKTNE TER KAVZALNE TRADICIJE V STVARNEM PRAVU

Matjaž Tratnik Renato Vrenčur 1. Uvod Pravni redi se glede prenosa lastnine zelo razlikujejo. Največja razlika je, da nekateri obravnavajo zavezovalni posel (npr. prodajna pogodba) in razpolagalni posel (prenos lastninske pravice), kot celoto. Drugi pa oba posla strogo ločujejo ter poudarjajo, da veljaven zavezovalni posel še ni dovolj za prenos lastnine, ampak da ustvarja le pravno podlago za to, da se bo lastnina veljavno prinesla. V kontinentalnem pravu lahko globalno ugotovimo, da romanski pravni redi slonijo na načelu enotnosti, medtem ko se je v germanskih pravnih redih uveljavilo načelo ločevanja (Trennungsprinzip). Pri načelu ločevanja se pravni redi germanske družine nadalje odločajo med kavzalnim in abstraktnim sistemom. Kavzalni sistem zahteva za veljaven prenos lastnine veljaven pravni posel, ki pomeni pravno podlago za ta prenos (iustus titulus). Če pravni naslov ni veljaven, ali je bil naknadno razveljavljen z učinkom ex tunc, se šteje, da lastnina nikoli ni bila prenesena. Pri abstraktnem sistemu pa je veljavnost temeljnega, zavezovalnega posla ločena od veljavnosti prenosa lastnine. Če je bila neka stvar izročena kupcu na podlagi nične prodajne pogodbe, je kupec kljub temu postal lastnik. Prav tako bo veljaven prenos lastnine v primeru, če prodajalec stvar, ki jo je prodal, pomotoma prenese drugi osebi kot kupcu in jo slednji sprejme.4 Kavzalni sistem poznajo Avstrija, Švica in Nizozemska, medtem ko se je abstraktni sistem zakoreninil le v nemškem pravu. Za naše pravo pa ga zagovarjata Sajovic in Juhart. V slovenskem prostoru velja še vedno jugoslovanski ZTLR5 iz leta 1980, ki se ni izrecno izrekel ne za kavzalni, ne za abstraktni sistem. Pred tem je bilo nesporno, da je veljal kavzalni sistem, ki ga je jugoslovansko pravo podedovalo od avstrijskega (§ 380 ODZ). V literaturi so se tako po letu 1980 pojavila različna stališča glede vprašanja, za katerega od obeh sistemov naj bi se ZTLR odločil. Nedvomno je ena od osnovnih nalog zakonodajalca, da se v novi zakonodaji na področju stvarnega prava sistematično uredi vprašanje prenosa lastnine in da se sprejme odločitev za kavzalni ali za abstraktni sistem. V naši literaturi doslej prevladuje težnja po abstraktnem sistemu. Namen pričujočega članka je v prvi vrsti ta, da se sistematično prikažeta tako abstraktni kot tudi kavzalni sistem, da se prikažejo prednosti in slabosti enega in drugega ter da se prikaže, kje prihaja do praktičnih razlik med obema sistemoma. S tem želiva vzpodbuditi diskusijo glede bodoče ureditve te problematike v Sloveniji. Na podlagi obstoječe literature o tem vprašanju bi morali sklepati, da je abstraktni sistem za naše pravo sam po sebi umeven. Vendar pa že samo dejstvo, da smo v našem pravnem prostoru skoraj dve stoletji imeli kavzalni sistem dokazuje, da odločitev za abstraktni sistem le ne more biti tako enostavna.

                                                        4 G. Kegel, Verpflichtung und Verfügung, v Festschrift für F. A. Mann, Beck, München 1977, str. 57. 5 Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90.

 

V tem članku bova najprej prikazala ureditev prenosa lastnine po nemškem in po nizozemskem pravu. Oba pravna reda strogo ločujeta med zavezovalnim in razpolagalnim poslom, zato ju lahko označimo kot zelo tipična predstavnika abstraktnega oziroma kavzalnega sistema. Poleg tega je šlo pri izbiri enega in drugega sistema za zelo zavestno odločitev obeh zakonodajalcev. Zaradi zgodovinske povezanosti slovenskega prava z avstrijskim, bi bila verjetno bolj logična izbira avstrijskega prava kot nizozemskega.Vendar ima Nizozemska daleč najmlajši civilni zakonik, ki zelo sistematično ureja prenos lastnine, tako da je za potrebe sistematičnega prikaza nizozemski civilni zakonik precej primernejši od mnogo starejšega ODZ-ja. Vsebinsko pa se ureditvi praktično ne razlikujeta. Sledi kratek prikaz praktičnih razlik med obema sistemoma na osnovi kratkih primerov. V drugem delu članka bo podan pregled stališč v jugoslovanski literaturi glede vprašanja abstraktnosti in kavzalnosti v ZTLR od leta 1980 naprej ter po razpadu SFRJ na področju Slovenije in Hrvaške. V sklepnem delu pa bomo poskušali najti odgovor na vprašanje, kako naj bi se v našem bodočem pravu rešila dilema med abstraktnostjo in kavzalnostjo. 2. Prenos lastnine po nemškem pravu 2. 1. Splošno Nemško pravo nima neke splošne določbe, ki bi urejala prenos lastnine. Splošne pogoje je potrebno destilirati iz posameznih določb BGB, ki urejajo prenos različnih vrst stvari. Tako zahteva § 929 BGB glede prenosa premičnin:

“... daß der Eigentümer die Sache dem Erwerber übergibt und beide darüber einig sind, daß das Eigentum übergehen soll.”

Iz prvega dela določbe se da izluščiti predpostavko pridobitnega načina oziroma izročilnega dejanja in iz drugega predpostavko stvarnopravnega posla.6 Podobno določa § 873 glede zemljišč (Grundstücke),7 katerih pojem je najbližji naši nepremičnini:

“... ist die Einigung des Berechtigten und des anderen Teiles über den Eintritt der Rechtsänderung und die Eintragung der Rechtsänderung in das Grundbuch erforderlich.”

Tudi tukaj pomeni “die Einigung” stvarnopravni posel, medtem ko se namesto izročilnega dejanja zahteva vpis v zemljiško knjigo. Tako lahko ugotovimo, da se za prenos lastnine zahteva izročitev (die Lieferung), ki je sestavljena iz razpolagalnega oziroma stvarnopravnega posla (die Einigung) in izročilnega dejanja, oziroma pridobitnega načina, ki ga mora opraviti lastnik, ki je sposoben razpolagati s stvarjo. Prav stvarnopravni posel je v nemškem, abstraktnem sistemu ključnega pomena. Baur-Stürner ga opredeljujeta kot pravni posel stvarnega

                                                        6 Prim. Erman, Handkommentar zum BGB, 1. Band, Aschendorff Verlag, Münster 1993, str. 123. 7 Grundstücke so zemljišča, ki so kot taka vodena v zemljiški knjigi. J. F. Baur/R.. Stürner, Lehrbuch des Sachenrechts, 17. Aufl., München 1999, str. 12.

 

prava.8 Tako za ta pravni posel veljajo določbe splošnega dela BGB o pravnih poslih, v kolikor ni s posebnimi stvarnopravnimi predpisi določeno drugače. Tako se zanj uporabljajo pravila o pravni in poslovni sposobnosti, napakah volje, obličnosti, sklepanju pravnih poslov in učinku kogentnih pravnih predpisov.9 Posebnost nemškega prava je, da stoji na načelu abstraktnosti. Kot je bilo že v uvodu poudarjeno, to pomeni, da se za veljaven prenos lastnine ne zahteva veljaven pravni temelj, pravni naslov (iustus titulus).10 Kljub temu je nesporno, da pravni temelj, razlog za prenos lastnine, pri vsakem prenosu obstaja,11 oziroma vsaj ena stranka (t.j. prenosnik) misli da obstaja, saj nihče ne prenaša lastnine brez razloga, ampak le če je k temu zavezan. Tako tudi Schwab-Prütling:12

“Niemand nimmt eine Eigentumsübertragung vor ohne eine wenigstens vermeintlichen schuldrechtlichen Vertrag. Dieser ist die rechtliche Grundlage, die Causa, des dinglichen Erfüllungsgeschäfts. Daher bezeichnet man auch den zugrunde liegenden obligatorischen Vertrag als das Kausalgeschäft.”

Navadno je ta temeljni, ali če hočemo kavzalni pravni posel, kupna pogodba (§ 433 BGB). Načelo abstraktnosti pa pomeni, da se ne zahteva veljavnost pravnega naslova kot konstitutivni pogoj za prenos lastnine. Vendar to nikakor ne pomeni, da napake v temeljnem (zavezovalnem) poslu ne morejo imeti posledic za prenos lastnine. V primeru ničnosti ab initio, uspešnega izpodbijanja z učinkom ex tunc, razdora, oziroma razveze zavezovalnega posla z enakim učinkom, se mora brez veljavnega temelja prenešena lastnina prenesti nazaj, na podlagi instituta neupravičene obogatitve (ungerechtfertigte Bereicherung).13 Prenosnik, ki je prenesel lastnino v zvezi z neveljavnim pravnim poslom, jo je sicer veljavno prenesel, vendar ima pravico zahtevati od pridobitelja, da mu stvar prenese nazaj. Prenos lastnine torej ni bil popoln, ampak “šepav”. To pa pomeni, da je prenos lastnine tudi v nemškem pravu v nekem smislu kavzalen, le da se veljaven pravni naslov ne postavlja kot pozitiven, ampak kot negativen pogoj. Obstoj veljavnega pravnega posla ni konstitutiven pogoj za veljavnost prenosa lastnine, vendar je njegov neobstoj razlog za to, da lahko prenosnik zahteva, da se mu lastnina, ki jo je prenesel v zvezi z ničnim pravnim naslovom, zopet prenese nazaj. Ta prenosnikov zahtevek pa ni reivindikacija, ampak le obligacijskopravni, kondikcijski zahtevek. V naslednjem paragrafu si bomo nemški abstraktni sistem natančneje ogledali. 2. 2. Podrobneje o abstraktnem sistemu Načelo abstraktnosti je v nemškem pravu v začetku prejšnjega stoletja uveljavil Carl Friedrich von Savigny in se smatra za enega njegovih največjih dosežkov. Pred Von Savignyjem je tudi v Nemčiji veljal kavzalni sistem. Von Savigny je zavračal kavzalni

                                                        8 Baur/Stürner, Sachenrecht, 17. Auflage, Verlag C. H. Beck, München 1999, str. 36. 9 Baur/Stürner, str. 37. 10 Erman, str. 123. 11 Če že ne v pravnem smislu, vsaj v dejanskem: npr. v primeru putativnega ali simuliranega zavezovalnega posla. 12 Schwab/Prüttling, Sachenrecht, 27. Auflage, Verlag C. H. Beck, München 1997, str. 12. 13 Gl. § 812 BGB: “Wer durch die Leistung eines anderen .... etwas ohne rechtlichen grund erlangt, ist ihm zur Herausgabe verplichtet.”

 

sistem predvsem zaradi tega, ker naj bi ta izročitev razvrednotil in zreduciral na nekakšen “Naturalakt”, čeprav je po njegovem pravni posel:14

“Alle Merkmale des Vertrtagsbegriffs darin wahrgenommen werden: denn sie enthält von beiden Seiten die auf gegenwärtige übertragung des Besitzes und des Eigenthums gerichtete Willenserklärung.”

Ravno zadnja beseda, “Willenserklärung” je bila pri Von Savignyju, kot vnetem zagovorniku avtonomije strank, najpomembnejša. Tu leži tudi osnovni razlog njegove odločitve za abstraktni sistem. Če sta se stranki sporazumeli o tem, da se lastnina prenese, potem mora to zadostovati. Pogodba je pri tem lahko izključno motiv, ne more pa biti konstitutivni element prenosa lastnine:15

“Auf die umgebende Umstände, Absichten, Zwecken kommt es nicht an; sie können nur als Indiz für das Vorhandensein des von ihnen in Seiner Existenz unabhängigen Ubertragungs- und Erwerbswillens dienen.”

Moderna nemška literatura se pri utemeljevanju abstraktnega sistema ne opira več toliko na avtonomijo strank, ampak predvsem na varnost pravnega prometa in varstvo pravic (predvsem utemeljenih pričakovanj) tretjih. Če je bila lastnina prenesena, potem efekt tega prenosa ne sme biti odvisen od nečesa, kar se je zgodilo pred tem.16 To lahko ponazorimo z naslednjim primerom:

A izroči dragoceno knjigo B-ju “v zvezi” s kupno pogodbo, ki je nična. Kljub temu je B postal lastnik. To pomeni, da lahko B-jevi upniki na knjigi zahtevajo izvršbo. Če gre B v stečaj, “pade” knjiga v B-jevo stečajno maso in služi za poplačilo vseh B-jevih upnikov. Če B knjigo proda ali podari in izroči C-ju, postane le-ta njen lastnik, celo v primeru, da je vedel za ničnost kupne pogodbe med A-jem in B-jem.

V tem primeru so zaobsežene najpomembnejše prednosti abstraktnega sistema: tretji so varni. To velja tako za tiste tretje, ki so B-jevi upniki, kot tiste, s katerimi je B sklenil neko pogodbo glede knjige. Če tretji na knjigi predlaga rubež, bo ta ostala B-jeva knjiga, medtem ko bi se pri kavzalnemu sistemu izkazalo, da knjiga ni B-jeva, ampak A-jeva. A-jeve pravice pa so varovane tako, da lahko na podlagi § 812 BGB zahteva, da mu B knjigo prenese nazaj, če to ni mogoče, pa povračilo njene vrednosti. Nasprotniki abstraktnega sistema v Nemčiji pa trdijo, da je le-ta neživljenjski. Za stranki v gornjem primeru je edino logično, da sta prodaja in prenos lastnine med seboj tesno povezana. Tako se tudi Baur-Stürner sprašujeta, ali načelo abstraktnosti, ki je primerjalnopravno gledano unikat, pravno politično vzdrži in izražata upanje, da se bo ta sistem kljub svojim hibam, zaradi svoje zmožnosti diferenciranja, mogoče le lahko obdrži.17

                                                        14 Citirano v: B.W.M. Nieskens-Isphording, Overdracht/übertragung, Eigendomsverkrijging naar Nederlands en Duits recht, Ars Aequi Nijmegen 1996, str. 79. 15 Ibid. 16 Baur/Stürner, str. 47-48. 17 Baur/Stürner, str. 48.

 

Med nasprotnike abstraktnega sistema sodi tudi Drobnig.18 Njegov glavni očitek abstraktnemu sistemu je ta, da gre njegov varovalni učinek predaleč, saj ščiti tudi nedobrovernega tretjega. Dobroverni tretji pa je varovan tudi v kavzalnem sistemu in sicer z ureditvijo pridobitve lastninske pravice od “nelastnika” (§ 932-935 BGB kar se tiče nemškega prava). Abstraktni stvarnopravni posel naj bi se po mnenju prominentnih nemških teoretikov kot sta Larenz in Kegel opustil kot splošno pravilo v stvarnem pravu.19 Kegel20 tako v svoji študiji glede prednosti in slabosti kavzalnega in abstraktnega sistema ugotavlja naslednje: “Die grundsätzliche Abstraktheit der Verfügungen ist daher ein rechtspolitischer Mangel des deutschen Rechts. Man sollte auf sie verzichten.” Tudi za bodoči evropski civilni zakonik Drobnig odsvetuje sistem abstraktne tradicije ter predlaga naslednje besedilo določbe v zvezi s pogodbenim prenosom lastnine na premičnih stvareh:

“1. The transfer of property should be subject to delivery to the transferee and an agreement of the parties to pass property. 2. The agreement of the parties as to transfer of property should depend upon an existing and valid contract providing for such transfer.”21

2.2. 1. Korekcije v abstraktnem sistemu Potrebno je poudariti, da nemški abstraktni sistem ni absoluten, ampak pozna rešitve, preko katerih določene hibe v zavezovalnem poslu učinkuje tudi v razpolagalnem poslu, ter je mogoče priti do enakega rezultata kot v kavzalnem sistemu: lastnina se ne prenese. Te rešitve so posledica dejstva, da je razpolagalni, stvarnopravni posel pravni posel, za katerega veljajo tudi določbe splošnega dela BGB glede pravnih poslov. Te rešitve se delijo v tri skupine in sicer: Fehleridentität, Bedingungszusammenhang in Geschäftseinheit.22 Fehleridentität Pri Fehleridentität gre za to, da določene napake v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v razpolagalnem poslu.23 Te napake so: pravna in poslovna nesposobnost, napake volje (zmota - § 119 BGB in prevara - § 123 BGB), kršitev obličnostnih predpisov, dejstvo, da je bil prenos v nasprotju s kogentno normo (§ 134 BGB).24 Prav tako se navaja izpodbojnost na osnovi in primeru kršitve §§ 2, 3 in 9 AGBG. Ali ima enak učinek tudi dejstvo, da je bil zavezovalni posel sklenjen v nasprotju z moralo (§138 BGB) pa ni povsem jasno.25                                                         18 Drobnig, Transfer of Property, Towards a European Civil Code, Kluwer 1994, str. 358-360. 19 Kegel, str. 85-86; Larenz, Lehrbuch des Schuldrechts, Band II - Halbband 1, 13. Auflage, Verlag C. H. Beck, München 1986, str. 20-21. 20 Kegel, str. 86. 21“Lastnina preide na pridobitelja z izročitvijo stvari in sporazuma med strankama o prehodu lastnine. Dogovor strank o prehodu lastnine je odvisen od obstoja in veljavnosti pogodbe (zavezovalnega pravnega posla).” Gl. Drobnig, str. 160. 22 Baur/Stürner, str. 50. 23 Schwab/Prüttling, str. 14. 24 Baur/Stürner navajata na str. 38 primer trgovanja z mamili. 25 Baur/Stürner, str. 50-51.

 

Pri napakah volje lahko hitro pride do nejasnih situacij. V skladu z večinskim mnenjem uspešno izpodbijanje na podlagi prevare vedno učinkuje tudi v razpolagalnem poslu, medtem ko je učinek izpodbijanja na osnovi zmote lahko različen. V enem primeru so posledice enake kot pri prevari, v drugem pa ostane razpolagalni posel v veljavi.26 Bedingungszusammenhang Stvarnopravni posel glede prenosa premičnih stvari27 je mogoče skleniti pod razveznim ali odložnim pogojem. Tako se lahko veljavnost le-tega pogoji z veljavnostjo zavezovalnega posla. Ta pogoj se lahko smatra tudi kot tiho dogovorjen.28 Vendar pa nemška literatura svari pred tem, da bi se prehitro štelo, da sta se stranki tiho dogovorili za pogojnost razpolagalnega posla. Praviloma se zastopa stališče, da je za takšen pogoj potrebno, da se stranki zavedata tega, da bi razpolagalni posel lahko bil neveljaven.29 Geschäftseinheit Pri “Geschäftseinheit” gre za nekakšno zrcalno sliko instituta delne ničnosti. V § 139 BGB je namreč določeno, da je v primeru ničnosti dela pravnega posla, ničen celoten pravni posel, kadar je bil nični del bistvenega pomena za sklenitev celotnega pravnega posla, če torej pravni posel brez ničnega dela sploh ne bi bil sklenjen. Sporno pa je, ali se lahko zavezovalni in razpolagalni posel smatrata za celoto, tako da ničnost zavezovalnega posla potegne za seboj ničnost prenosa lastnine.30 V zvezi s § 139 in abstraktnim sistemom, se navaja v nemški literaturi naslednji primer:31 A proda B-ju v obliki notarskega zapisa svojo parcelo. Notarski zapis vsebuje tudi stvarnopravni, razpolagalni posel. Pozneje se izkaže, da je bila kupna pogodba simulirana in da je zaradi tega nična. Ali je sedaj na osnovi § 139 BGB tudi razpolagalni posel ničen? Sodna praksa na to vprašanje odgovarja zanikalno, s sklicevanjem na načelo abstraktnosti, ki varuje pravni promet in je zato močnejše kot § 139 BGB.32 3. Prenos lastnine po nizozemskem pravu Nizozemski civilni zakonik iz leta 199233 ureja splošni del civilnega prava v 3. knjigi. Tudi nizozemsko pravo strogo ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim poslom. V čl. 3:84 so urejeni splošni pogoji za prenos lastnine ter drugih premoženjskih pravic. Ti so: veljaven pravni naslov, izročitev ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Izročitev sestoji iz stvarnopravnega posla in iz za dotično vrsto stvari ali premoženjske pravice predpisanega izročilnega dejanja (pridobitnega načina). Glede

                                                        26 Baur/Stürner, str. 35 in literatura, navedena v op. 1. Schwab/Prüttling, str. 14-15. 27 Ta možnost je glede zemljišč izključena v § 925 BGB. 28 Baur/Stürner, str. 51; Schwab/Prüttling, str. 13. 29 Westermann, Sachen recht, 7. Auflage, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 1998, § 4 IV 2, str. 33; Baur/Stürner, str. 51-52; Erman, str. 124; Schwab/Prüttling, str. 14. 30 Baur/Stürner, str. 52. 31 RGZ 104, 102; Baur/Stürner, str. 47. 32 BAyOblG Rpfleger 1969, 48, BGH NJW 1979, 1496; BGH NJW 1985, 3007; BGH NJW 1988, 2364. Tako tudi Baur/Stürner, str. 48; Erman, str. 123. 33 Ta zakonik stopa v veljavo po delih, vendar je največji del (knjige 3, 5 6 in del knjige 7) ) stopil v veljavo leta 1992 in se zato tudi zakonik navadno označuje s to letnico. Glej obširneje Tratnik, Pravnik 1994, str. 83.

 

premičnih stvari je v čl. 3:90 predpisano izročilno dejanje “bezitsverschaffing”. To pomeni, da mora prenosnik storiti vse kar je potrebno, da pridobitelju priskrbi posest.34 Glede nepremičnin35 pa čl. 3:89 predpisuje notarski zapis in vpis le-tega v javni register. Slednji ima podobno publicitetno funkcijo kot v našem pravu zemljiška knjiga in se vodi pri katastru. Stvarnopravnega posla zakon izrecno ne omenja, vendar pa iz zgodovine nastajanja čl. 3:84 BW izhaja, da je bila volja zakonodajalca, da se ta pogoj postavlja.36 Ta stvarnopravni posel je pravni posel kot vsak drugi, tako da zanj veljajo splošne določbe o pravnih poslih. Najbolj jasno pa se pokaže v primeru t.i izročitve z obojestransko izjavo strank (constitutum possessorium, traditio brevi manu in traditio longa manu - čl. 3:115, tč. a-c) in še posebej pa pri čl. 3:89, ki glede nepremičnin in drugih registrskih dobrin zahteva od obeh strank podpisano soglasje o prenosu v obliki notarskega zapisa. Ta notarski zapis se potem vpiše v javni register. Stari civilni zakonik iz leta 1838 ni izrecno predpisoval ne kavzalnega ne abstraktnega sistema, vendar se je že v prejšnjem stoletju kavzalni sistem smatral za nekaj samo po sebi umevnega. Nizozemci niso imeli “svojega” Von Savignyja, ki bi “vpeljal” abstraktni sistem, čeprav je nekaj uglednih pravnikov v prvi polovici 20. stoletja plediralo za abstraktni sistem. Kasacijsko sodišče (Hoge Raad) pa se je izrecno odločalo za kavzalni sistem postopoma in sicer v dveh odločbah iz let 1939 in 1950.37 Nizozemci so imeli celo zelo gorečega nasprotnika abstraktnega sistema. To je bil J.C. van Oven, ki je abstraktni sistem označil takole:

“...nenaraven, v nasprotju z vsakim pravnim občutkom ... ima nepravične in nezaželene posledice ... je pojav primitivnega prava”.

V času priprave novega civilnega zakonika ni bilo nikogar več, ki bi se zavzemal za abstraktni sistem. Poglavitni očitek nizozemskih pravnikov načelu abstraktnosti lahko ilustriramo z naslednjim primerom:

A proda in izroči B-ju dragoceno knjigo. Pozneje se izkaže, da je kupna pogodba neveljavna. Vendar je B knjigo že prodal in izročil C-ju. Celo v primeru, da je C vedel za napako v pravnem naslovu v razmerju A – B, postane in ostane v abstraktnem sistemu lastnik knjige.

Načelo kavzalnosti pride v nizozemskem pravu do izraza v primerih, ko je zavezovalni posel ničen ab initio, ko se uspešno izpodbija z učinkom ex tunc, ko se razdre, ali razveže. V teh primerih se šteje, da lastnina ni prešla na prenosnika, saj predpostavka veljavnega pravnega naslova iz čl. 3:84 ne pozna nobenih izjem. 3. 1. Izjeme od kavzalnosti Poglavitni problem kavzalnega sistema je ta, da povzroča t. i. domino-efekt, ki ogroža pravice, oziroma upravičena pričakovanja tretjih. To so upniki pridobitelja, ki se hočejo poplačati na stvari, za katero se izkaže, da sploh ni njegova in tretji, katerim je                                                         34 Nizozmsko pravo pozna tako kot avstrijsko subjektivno koncepcijo posesti; B, ki od A-ja izposojeno knjigo tradira C-ju ni posestnik ampak le detentor. Zato v tem primeru ne more biti govora o prenosu posesti. Če pa je prenosnik sam posestnik, kar je normalna situacija, pa pomeni ‘bezitsverschaffing’ prenos posesti. 35 Dotična določba je širša, saj se nanaša na t.i. registrske dobrine. To so stvari in pravice glede katerih se vodijo javni registri. 36 Parlementaire Geschiedenis Boek 3, str. 380. 37 Glede cesije HR (Hoge Raad) 9.2. 1939, NJ (Nederlandse Jurisprudentie) 1939, 865 (Woldijk/Nieman); glede prenosa telesnih stvari HR 5.5. 1950, NJ 1951, 1 (Damhof/Staat). Glede prenosa patentov pa je vse do leta 1992 celo veljal abstraktni sistem in sicer na osnovi odločbe HR 28.4. 1939, NJ 1939, 866 (Vonk/Lamp).

 

pridobitelj stvar odsvojil. Novi nizozemski BW blaži učinke kavzalnega sistema predvsem na naslednja dva načina: s spremembo učinka razdora pogodbe (čl. 6:269 in 6:271) ter z razširitvijo varstva tretjih, ki so pridobili stvar od razpolagalno nesposobne osebe (čl. 3:86 in 3:88). Tako je ena od poglavitnih novosti, ki jih je prinesel novi civilni zakonik ta, da razdor zaradi kršitve pogodbe (navadno bo šlo za neplačilo (dela) kupnine) ne učinkuje več ex tunc, marveč le ex nunc (čl. 6:269). Pa še tu zakon odvzema razdoru stvarnopravni učinek, tako da določa, da kljub razdoru ostaja v veljavi pravni temelj za spolnitve strank in jima daje “samo” obligacijskopravni zahtevek po povrnitvi tistega kar sta izpolnili (čl. 6:171). Tako nepoplačani prodajalec nima reivindikacijskega zahtevka, ampak lahko zahteva le povratni prenos lastnine. 4. Razlike med abstraktnim in kavzalnim sistemom 4. 1 Primeri Praktične razlike med med abstraktnim in kavzalnim sistemom bodo prikazane s pomočjo nekaj praktičnih primerov neveljavnosti pravnega naslova: 1. izpodbijanje zaradi napak volje:

- med strankama (primer 1), - v primeru stečaja pridobitelja (varianta 1.1), - v primeru odsvojitve tretjemu (varianta 1.2),

2. razdor/razveza pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti plačila kupnine:

- med strankama (primer 2), - v primeru stečaja pridobitelja (varianta 2.1), - v primeru odsvojitve tretjemu (varianta 2.2).

Primer 1: A proda in izroči trgovcu z umetninami (B-ju) umetniško sliko. A naknadno ugotovi, da mu je B predložil lažno poročilo cenilca, po katerem naj bi bila slika vredna le majhen del njene prave vrednosti. A hoče izpodbijati kupno pogodbo.

A lahko izpodbija kupno pogodbo na podlagi zmote ali prevare. Verjetno bo A zaradi lažjega dokaznega bremena izbral zmoto. V primeru uspešnega izpodbijanja bo sodišče razveljavi kupno pogodbo z učinkom ex tunc.38 Izkaže se torej, da je A prenesel sliko brez veljavnega pravnega naslova. V abstraktnem sistemu je bila lastnina kljub temu veljavno prenesena in je B torej postal lastnik slike. V kavzalnem sistemu pa ima ničnost kupne pogodbe za posledico, da lastnina ni bila veljavno prenesena, in da je A še vedno lastnik slike.39 Rezultat je torej praktično gledano enak. V obeh sistemih ima A pravico od B-ja zahtevati sliko. V abstraktnem sistemu je njegov zahtevek obligacijskopravni in mu mora B prenesti lastnino nazaj.40 V kavzalnem sistemu pa je A še vedno lastnik in ima na voljo vsa pravna sredstva, ki jih lahko uporabi lastnik, vključno z reivindikacijo. Pri tem je treba dodati, da v primeru izpodbijanja na osnovi prevare (§ 123 BGB) nemško pravo preko zgoraj opisanega instituta “Fehleridentität” pripelje do povsem enakega rezultata kot kavzalni sistem. Izpodbijanje se namreč nanaša tako na kupno pogodbo, kot na razpolagalni posel. Posledica uspešnega izpodbijanja je torej tudi ničnost razpolagalnega posla, kar pomeni, da je lahko tudi po nemškem pravu A še                                                         38 Glej za nizozemsko pravo čl. 6:228 v zvezi s čl. 3:57 BW; za nemško pravo §142/1 BGB v zvezi z § 119/2 BGB. 39 Glej za nizozemsko pravo čl. 3:84/1 BW. 40 Pravni temelj je § 812/1 BGB.

 

vedno lastnik in lahko sliko reivindicira na osnovi § 985 BGB.41 Izpodbijanje zavezovalnega posla na podlagi zmote (§ 119 BGB) pa veljavnosti razpolagalnega posla praviloma ne more ogroziti.

Varianta 1.1: A proda in izroči trgovcu z umetninami B-ju, umetniško sliko. A naknadno ugotovi, da mu je B predložil lažno poročilo cenilca, po katerem naj bi bila slika vredna le majhen del njene prave vrednosti. A hoče izpodbijati kupno pogodbo, še preden pa je A vložil tožbo, je zašel B v stečaj.

V kavzalnem sistemu je tudi v tem primeru rezultat enak kot zgoraj. A kot lastnik ima na voljo vsa pravna sredstva, ki jih lahko uporabi lastnik in lahko tudi z z reivindikacijo zahteva sliko od stečajnega dolžnika. V abstraktnem sistemu pa se A-jev položaj bistveno poslabša. A ima sicer pravico od stečajnega dolžnika zahtevati retro-prenos slike. Ta zahtevku ne bo ugodil, saj bi bil neugoden za stečajno maso. A-ju preostane le neprednostna terjatev do stečajne mase na poplačilo vrednosti slike, ki pa bo zaradi stečaja poplačana le v majhnem delu. Tudi tukaj je treba dodati, da je po nemškem pravu v primeru izpodbijanja na podlagi prevare rezultat vseeno enak kot v kavzalnem sistemu. Tudi po nemškem pravu je A ostal lastnik slike in jo A lahko tudi reivindicira. Izpodbijanje zavezovalnega posla na podlagi zmote (§ 119 BGB) pa veljavnosti razpolagalnega posla praviloma ne more ogroziti.

Varianta 1.2 A proda in izroči trgovcu z umetninami B-ju, umetniško sliko. A naknadno ugotovi, da mu je B predložil lažno poročilo cenilca, po katerem naj bi bila slika vredna le majhen del njene prave vrednosti. A izpodbija kupno pogodbo. B je medtem sliko že prodal in izročil C-ju.

V abstraktnem sistemu je B postal lastnik in je tako lastnino veljavno prenesel na C-ja ki je varen pred A-jevimi zahtevki celo v primeru, da ni dobroveren. V čistem kavzalnem sistemu B ni postal lastnik slike in zato tudi ni mogel prenesti lastnine na C-ja. A je torej ostal lastnik. Zopet lahko sliko reivindicira, ne glede na to, ali je C vedel za napako v prodaji med A-jem in B-jem ali ne. Prav tako ni pomembno ali je C pridobil sliko odplačno ali neodplačno. Vendar tukaj C-ju priskoči na pomoč ureditev “pridobitve od nelastnika”. Ta ureditev nadalje pripelje do naslednjega rezultata: če je C dobroveren in če je pridobil odplačno, potem je vseeno postal lastnik in mora A iskati “uteho” v tožbi proti B-ju.42 Tudi tukaj je treba dodati, da v je primeru izpodbijanja na osnovi prevare rezultat v nemškem pravu podoben kot v kavzalnem sistemu. C je v primeru, da je bil dobri veri, vseeno postal lastnik na podlagi § 932 BGB. B pa bo dolžan A-ju plačati isti znesek, katerega mu je kot kupnino plačal C (§ 816/1 1. stavek, BGB). Če bi C pridobil sliko neodplačno, pa bi bil dolžan sliko prenesti A-ju na podlagi neupravičene obogatitve (§ 816/1, 2. stavek BGB). Če C ni dobroveren,43 pa je A ostal lastnik slike in jo lahko reivindicira.44 Izpodbijanje zavezovalnega posla na podlagi zmote (§ 119 BGB) pa veljavnosti razpolagalnega posla praviloma ne more ogroziti.

Primer 2

                                                        41 Prim. Baur/Stürner, str 38; Schwab/Prüttling, str. 15. 42 Gl. za nizozemsko pravo čl. 3:86 BW glede premičnin in čl. 3:88 glede nepremičnin. Do enakega rezultata pridemo tudi v avstrijskem pravu na osnovi § 367 ODZ in švicarskem pravu (čl. 714/2 ZGB), kot tudi na podlagi čl. 31 ZTLR. 43 Če je vedel, ali bi moral vedeti za izpodbojnost posla A - B. Gl. § 142/2 BGB. 44 Prim. Baur/Stürner, str. 38.

 

A proda B-ju umetniško sliko. Stranki se dogovorita za plačilo kupnine v več obrokih. Kljub temu A prenese B-ju lastnino že ob plačilu prvega obroka. Ker B drugega in naslednjih dveh obrokov ni plačal, hoče A pogodbo razdreti, oziroma zahtevati razvezo.

V abstraktnem sistemu razdor oziroma razveza ne glede na to ali učinkujeta ex tunc ali ex nunc nimata posledic za veljavnost prenosa lastnine. B je lastnik in A ima obligacijskopravno pravico zahtevati od B-ja, da mu sliko prenese nazaj. V kavzalnem sistemu pa je potrebno razlikovati med razdorom oziroma razvezo z učinkom ex tunc in razdorom oziroma razvezo z učinkom ex nunc. V prvem primeru so posledice enake kot pri ničnosti in izpodbijanju. Izročitev A-B je bila opravljena brez veljavnega pravnega naslova in zato ni veljavna. A je ostal lastnik slike in jo lahko reivindicira. Če razdor, oziroma razveza učinkuje ex nunc, pa so posledice enake kot v abstraktnem sistemu. B je lastnik in A ima obligacijskopravno pravico zahtevati, da mu B prenese sliko nazaj. Tu velja pripomniti, da so posledice kavzalnega sistema v nizozemskem pravu omejene s pravilom, da razdor in razveza učinkujeta le ex nunc. Tako, da je posledica povsem enaka kot v abstraktnem sistemu. B je lastnik in A ima obligacijskopravno pravico zahtevati, da mu B prenese sliko nazaj. Drugače pa je v primeru, če se stranki dogovorita, da je ne(popolno) plačilo kupnine razvezni pogoj. V tem primeru bi izpolnitev pogoja pripeljala do razveze ipso iure, s tem da bi na podlagi čl. 3:84/445 razveza učinkovala tudi glede prenosa lastnine. A bi pridobil lastnino nazaj, vendar šele z dnem izpolnitve pogoja. V slednjem primeru lahko A sliko reivindicira. Tudi primer 2 bi podobno kot primer 1, lahko še naprej podali v varianti 2.1 (B-jev stečaj) in v varianti 2.2 (B je sliko odsvojil naprej C-ju). Da nebi zapadli v ponavljanje naj le navedemo, da ima A v varianti 2.1 zopet bistveno boljši položaj v kavzalnem sistemu (reivindikacija) kot v abstraktnem (obligacijskopravni zahtevek). Tudi v varianti 2.2 je za A-ja ugodnejši kavzalni sistem, čeprav bo A lahko sliko revindiciral le v primeru, da je C pridobil sliko neodplačno, ali če C ni dobroveren. 4. 2. Zaključki Iz obravnavanih primerov lahko potegnemo nekatere zaključke. Kar se tiče učinkov abstraktnega in kavzalnega sistema med strankama, torej na relaciji A-B, je razlika v pravni podlagi zahtevka.V kavzalnem sistemu je A še vedno lastnik in ima na voljo vsa pravna sredstva, ki jih lahko uporabi lastnik, vključno z reivindikacijo. V abstraktnem sistemu pa je lastnik B, A pa ima “le” obligacijskopravni kondikcijski zahtevek. Morda bi lahko rekli, da je abstraktni sistem manj ugoden za A-ja ker za retro-prenos lastnine potrebuje B-jevo sodelovanje. Rešitev, ki jo ponuja kavzalni sistem se tudi bolj sklada z občutkom za pravičnost: “B ni nikoli postal lastnik, ker je kupna pogodba nična.” Praktično gledano so razlike med učinki obeh sistemov minimalne. Če A-ju uspe razveljaviti zavezovalni posel, ima pravico zahtevati, da mu B sliko “vrne”. Ne glede na pravno podlago tega zahtevka, je realizacija te pravice predvsem odvisna od tega, v kolikšni meri je B pripravljen sodelovati. Razlike med obema sistemoma postanejo bolj vidne, ko se A-jev zahtevek po “vrnitvi” slike križa s pravicami tretjih. To je predvsem v primeru B-jevega stečaja ter v primeru, ko je B sliko odsvojil tretjemu (C-ju). V primeru B-jevega stečaja gre za

                                                        45 Na podlagi čl. 3:84/4 se v primeru pogojnega zavezovalnega posla šteje, da je bil razpolagalni posel sklenjen pod istim pogojem kot zavezovalni posel.

 

pravice (drugih) B-jevih upnikov. Kavzalni sistem daje prednost A-ju. Ne glede na stečaj lahko A kot lastnik zahteva sliko od stečajnega upravitelja, tako da ne more služiti kot objekt poplačila upnikov. A ima tako pravzaprav izločitveni zahtevek in vrnitev slike lahko vidimo kot neke vrste prednost pri poplačilu. Abstraktni sistem pa A-ja obravnava povsem enako kot druge B-jeve upnike. Tu je treba postaviti vprašanje, ali obstajajo kakšni razlogi za privilegiranje A-ja. V primeru 1 je šlo za to, da je B A-ja prevaral glede vrednosti slike. Situacija je podobna, kot če bi B predložil A-ju lažne podatke o svojih dohodkih in bi mu A na podlagi le-teh dal posojilo, zatem pa bi Y uspešno izpodbijal posojilno pogodbo. Golo dejstvo, da je sliko po svoji naravi možno zahtevati nazaj, denarnih sredstev pa ne, po našem mnenju ne more biti razlog za privilegiranje A-ja napram Y-u. Tudi v primeru 2, ko gre za neplačilo (dela) kupnine, takšnih razlogov ne vidimo. A je dobavil B-ju sliko, ki je B ni v celoti plačal. Ni razlogov, zakaj naj bi bil A v boljšem položaju kot npr. X, ki je B-ju dobavil elektriko. Tudi tukaj dejstvo, da je slika telesna stvar, ki jo lahko A vzame nazaj, elektrika pa ne, ne opravičuje A-jevega boljšega položaja napram X-u. Lahko bi ugotovili, da se učinki abstraktnega sistema v primeru B-jevega stečaja bolj skladajo z občutkom za pravičnost kot učinki kavzalnega sistema. Tu vidimo tudi poglavitno hibo kavzalnega sistema. Naj tukaj spomnimo na to, da je novi nizozemski zakonik vnesel korekcije glede učinka razdora in razveza ter tako do neke mere odpravil privilegije, ki jih je A-ju pred letom 1992 nudil kavzalni sistem. Prav tako je mogoče, da sodišče izpodbijanju v konkretnem primeru odreče delovanje ex tunc kar zopet močno omili pravnopolitično nezaželene učinke kavzalnega sisema. Tudi v primeru, ko B odsvoji C-ju, pride do pomembnih razlik med obema sistemoma. Kavzalni sistem tudi tu v prvi vrsti varuje prvotnega lastnika A-ja. C-jevi interesi pa so varovani z ureditvami pridobitve od “nelastnika”. Kombinacija kavzalnega sistema s temi ureditvami omogoča diferencirane rešitve, pri katerih je v določenih primerih varovan A v drugih pa C. Kot splošno pravilo lahko postavimo tole: če je C v dobri veri in je pridobil odplačno ima prednost on, drugače pa A. Abstraktni sistem pa ne omogoča diferenciranega pristopa in daje prednost C-ju tudi takrat, kadar si tega ne zasluži. Tako je C varovan celo če je v slabi veri in v primeru, da je pridobil neodplačno. Hkrati s C-jem pa abstraktni sistem povsem nezasluženo favorizira tudi C-jeve upnike, ki so s pravnopolitično neupravičeno pridobitvijo s strani C-ja, pridobili razširitev možnosti za izvršbo proti C-ju.46 To je tudi poglavitna slabost abstraktnega sistema. Tudi tu je treba spomniti na to, da je v nemškem pravu preko instituta “Fehleridentität” vsaj v primeru prevare v relaciji A-B, abstraktni sistem “preluknjan” tako, da je dosežen enak rezultat kot v kavzalnem sistemu. Res pa je, da je tožniku praviloma bistveno lažje dokazati zmoto kot prevaro, izpodbijanje na podlagi zmote pa glede razpolagalnega posla praviloma ne učinkuje. Če bi hoteli zaključke strniti v ocene boljši-slabši, lahko ugotovimo naslednje. Kar se tiče učinkov med strankama, pripeljeta oba sistema do pravnopolitično zadovoljivih rešitev. Bistvenih prednosti nima ne eden ne drugi sistem. V situaciji B-jevega stečaja je abstraktni sistem nedvomno v prednosti, ker ne povzroča tako kot kavzalni sistem, neupravičenega favoriziranja A.-ja. Ko gre za odsvojitev tretjemu, pa je treba dati bistveno prednost kavzalnemu sistemu, ampak pod pogojem, da ima dotični pravni red tudi ustrezno širok sistem varstva dobrovernega tretjega, ki pridobi lastninsko pravico od “nelastnika”. Nediferencirano favoriziranje tretjega in njegovih upnikov je

                                                        46 Gl. Kegel, str. 82.

 

zelo velika hiba abstraktnega sistema. Tako lahko rečemo, da noben sistem ni absolutno boljši ali slabši. 5. Ureditev pri nas in na območju bivše SFR Jugoslavije ter izsledki pravne teorija Na območju bivše SFRJ je 1. septembra 1980 pričel za temeljna stvarnopravna razmerja veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), 47 ki je sicer zelo skopo ter le na zvezni ravni uredil temeljne stvarnopravne inštitute. Prevladalo je namreč stališče (skladno s takratno zvezno ter republiškimi ustavami), da se s področja stvarnega prava na ravni federacije urede le temeljna razmerja, medtem ko je bilo vse ostalo prepuščeno republiškim zakonodajam, ki pa tega pravnega področja v celoti niso nikoli uredile. Ustava SFRJ je določala, da federacija ureja temeljna lastninskopravna razmerja (4. točka 281. člena Ustave SFRJ iz leta 1971), medtem ko naj republike uredijo določena lastninskopravna razmerja, ki niso urejena z zveznim zakonom (2. odstavek 268. člena Ustave SFRJ). S tem je bila tudi dokončno opuščena koncepcija o enotnem civilnem zakoniku.48 Naša pravna teorija je bila do sprejetja ZTLR enotna glede vprašanja, da je v našem pravnem sistemu uveljavljen sistem kavzalne tradicije v zvezi s derivativno pridobitvijo lastninske pravice na temelju pravnega posla. V pričujočem prispevku se seveda podrobneje ne ukvarjamo s teorijo pred uveljavitvijo ZTLR, ko je bil, kot že rečeno, enotno zastopan avstrijski koncept kavzalne derivativne pridobitve lastninske pravice na temelju pravne posla, kar je bilo takrat povsem razumljivo saj so se tudi pri nas glede tega vprašanja uporabljala zelo jasna pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki niso dopšuščala prav nobenega dvoma, da je ODZ uzakonil kavzalno tradicijo. Finžgar poudarja, da je za pridobitev lastninske pravice na temelju veljavnega pravnega posla potrebna še lastninska pravica prednika in tradicija. Za prenos lastninske pravice torej ne zadostuje zgolj abstrakten dogovor strank (kot npr. po nemškem pravu), da se prenese lastninska pravica, marveč je potreben določen kavzalni pravni posel.49 Omenjeno stališče zastopa avtor tudi v svojih kasnejših delih, ki so izšla po sprejemu ZTLR.50 Nasprotno pa Sajovic v svojih delih, tudi glede utemeljevanja našega sistema tradicije, sledi nemški doktrini (Trennungs- und Abstraktionsprinzip). Prenosni oziroma razpolagalni posel stvarnega prava je torej neodvisen od kavze (pri čemer predstavlja kavzo zavezovalni posel). Pravni učinki abstraktnosti stvarnopravnega prenosnega posla se torej kažejo v tem, da neveljavnost zavezovalnega posla na splošno ne vpliva na stvarnopravni položaj pridobitelja.51 Po mnenju avtorja predstavlja prikazano gledanje pomemben razvojni korak civilnopravne teorije, pri čemer pa tudi poudarja, da naša civilistična teorija ta pristop odklanja. Praktično pa takšno gledanje pomeni, da npr. napake prodajne pogodbe med prvim prodajalcem in prvim pridobiteljem ni mogoče uveljavljati proti morebitnim naslednjim pridobiteljem, v čemer se kaže precej večja varnost pravnega prometa kot pri sistemu kavzalne tradicije. Pridobitelj

                                                        47 Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90. 48 Glej Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja - Zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1980, str. 5-10. 49 Finžgar, Civilno pravo - Stvarno pravo, Univerza v Ljubljani - Pravna fakulteta, Ljubljana 1952, str. 106-107. 50 Glej Finžgar, Temeljna..., str. 39-40. 51 Sajovic, Osnove civilnega prava - Stvarno pravo I, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 42-45.

 

je v takih primerih zavezan k vrnitvi po določilih, ki urejajo vrnitev neopravičeno pridobljenega (kondikcija).52 Tudi Juhart se izreka za abstraktnost stvarnopravnega posla, čemur sledijo tudi nekateri drugi domači avtorji.53 Juhart ob povzemanju Sajovica poudarja, da iz ZTLR več kot jasno izhaja, da le-ta opušča avstrijsko koncepcijo, ki v § 380 ODZ izrecno poudarja, da sta za pridobitev lastninske pravice kumulativno potrebna pravni naslov in pridobitni način. Nasprotno pa dikcija ZTLR vprašanje stvarnopravnega razpolagalnega posla pušča odprto tako glede vsebinske ureditve kot tudi glede odnosa do pravnega naslova. Res je, da ZTLR ne opredeljuje stvarnopravnega razpolagalnega posla na način kot nemški BGB, vendar lahko po mnenju Juharta praznino štejemo za korak v smeri k abstraktnemu sistemu in za načelno opredelitev zakonodajalca, da opusti koncepcijo iz ODZ.54 Gavella poudarja, da je bil naš pravni red pod močnim vplivom avstrijskega prava. Naše pozitivno pravo je po avtorjevem mnenju v osnovi prevzelo avstrijski sistem kavzalne tradicije.55 Takšno stališče zavzema tudi Žuvela.56 Temu teoretičnemu izhodišču pa so v Republiki Hrvaški sledili tudi pri pripravi nove stvarnopravne zakonodaje. Določbe novega (že veljavnega) hrvaškega Zakona o lastnini in drugih stvarnih pravicah - ZVSP,57 ki urejajo derivativno pridobitev lastninske pravice na temelju pravnega posla, so precej jasnejše od določb, vsebovanih v ZTLR. Prvi odstavek 115. člena ZVSP tako določa, da na podlagi veljavnega pravnega posla, čigar cilj je pridobitev lastnine, preide lastnina iz dotedanjega lastnika na pridobitelja, in sicer na način določen z zakonom. V citiranem določilu je izrecno naveden “veljaven pravni naslov”, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice na temelju pravnega posla, pri čemer je mišljen zavezovalni pravni posel. Po prvem odstavku 116. člena ZVSP se pridobi lastnina na premičnini s predajo te stvari v samostojno posest,58 in sicer na podlagi veljavno izražene volje dotedanjega lastnika, ki je usmerjene na prehod lastnine na pridobitelja, če z zakonom ni določeno drugače. Gre za zakonsko ureditev stvarnopravnega posla, kar je tudi primer nemškega BGB. Tudi po prvem odstavku 119. člena ZVSP se pridobi lastnina na nepremičnini na podlagi veljavno izražene volje dotedanjega lastnika, usmerjene na prehod lastnine ter seveda z vpisom v zemljiško knjigo. Podobno kot v prvem odstavku 116. člena, je tudi v zvezi z prenosom lastnine na nepremičninah zakonsko oblikovan stvarnopravni posel, pri čemer pa je treba zmeraj upoštevati prvi odstavek 115. člena ZVSP, ki nasplošno pogojuje prenos lastninske pravice na stvareh z veljavnim zavezovalnim pravnim poslom. Tako hrvaška pravna teorija, seveda ob takšni jasni ureditvi, nima težav pri utemeljevanju, da je v njihovem pravnem sistemu sprejet sistem kavzalne tradicije ter je učinek predaje odvisen od eksistence in veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.59

                                                        52 Glej pri Sajovic, Osnove civilnega prava - Slošni del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 134. 53 Glej Plavšak/Frantar/Juhart, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana 1998, str. 119. Avtorica zavzema jasno stališče, da je razpolagalni stvarnopravni posel abstrakten v oziru na obligacijskopravni zavezovalni posel ter citira Juharta, Cesija - pogodbeni odstop terjatve, str. 22-25. 54 Juhart, Zavezovalni in razpolagalni pravni posli - Med kavzalnostjo in abstraktnostjo, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 138-139. 55 Gavella et al., Uvod u stvarno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1991, str. 69. 56 Žuvela, Vlasničkopravni odnosi, Organizator, Zagreb 1996, str. 137 in 194 in nsl. 57 Zakon o vlasništvu i drugim stvarnim pravima, NN, št. 91/96. 58 S pojmom samostojna posest (samostalni posjed) ZVSP označuje lastniško posest, poznano iz primerjalnega prava kot “Eigentum Besitz”. Kdor poseduje stvar, kot da je njen lastnik ali poseduje pravico, kot da je nosilec te pravice, se imenuje samostojni posestnik (glej 11. člen ZVSP). 59 Gavella et al., Stvarno pravo, Iformator, Zagreb 1998, str. 325.

 

Stališče, da je v ZTLR v osnovi sprejet sistem kavzavne tradicije, zastopajo v Srbiji tudi Stojanović60 ter Stanković in Orlić.61 6. Abstraktni ali kavzalni sistem v Slovenskem veljavnem pravu? Ali velja v veljavnem slovenskem pozitivnem pravu t.j. v ZTLR, abstraktni ali kavzalni sistem? Večinsko mnenje na pravnem prostoru bivše Jugoslavije govori nedvomno v prid kavzalnemu sistemu, saj razen Sajovica in Juharta ne najdemo nikogar, ki bi zastopal stališče, da je ZTLR uzakonil abstraktni sistem. Dejstvo, da ZTLR vprašanje abstraktnosti in kavzalnosti pušča odprto, bi težko podobno kot Juhart interpretirali kot odločitev za abstraktni sistem. Kaj šele, da bi smatrali, da je ta odločitev “več kot jasna”. Pred uzakonitvijo ZTLR je v Jugoslaviji veljal kavzalni sistem. Če je hotel zakonodajalec dejansko narediti obrat za 180 stopinj in uzakoniti abstraktni sistem, potem bi bilo edino logično, da to izjemno pomembno odločitev tudi eksplicitno zapiše v novi zakon. Zgodilo pa se je prej nasprotno, saj ZTLR v čl. 20 govori o pridobitvi lastnine “na podlagi” pravnega posla, medtem ko se v nemški literaturi dosledno uporablja dikcija “durch Rechtsgeschäft”. Dikcija ZTLR tako implicira uzakonitev kavzalnega sistema. Prav tako bi morala odločitev za abstaktni sistem biti jasno razvidna iz literature, ki je bila objavljena v času priprave ZTLR in v letih po njegovi uzakonitvi. Iz gornjega pregleda literature pa izhaja prej nasprotno, saj avtorji izhajajo iz stališča, da tudi v ZTLR velja kavzalni sistem. Na drugi strani je potrebno ugotoviti, da ZTLR ni sledil zgledu § 380 ODZ in da tudi nikjer izrecno ne navaja, da je za veljavnost prenosa lastnine potreben veljaven pravni naslov. Tako da bi to dejstvo morda lahko uporabili v prid interpretaciji s strani Sajovica in Juharta. Tukaj lahko kot protiargument navedemo dejstvo, da ZTLR nikjer ne omenja razpolagalnega posla, ki je, kot smo zgoraj videli, za abstraktni sistem bistvenega pomena. Ko skušamo najti razlago za molk zakonodajalca glede nekega problema stvarnega prava, je treba upoštevati dejstvo, da je ZTLR v primerjavi z drugimi kodifikacijami stvarnega prava, tako starejšimi (npr. ODZ) kot modernimi (npr. nizozemski BW) izjemno pomanjkljiv in da ogromno pomembnih vprašanj sploh ne ureja. Tako je živo nasprotje drugi jugoslovanski zakonodaji, kjer je prevladovala težnja po hiperregulaciji. Razlog je treba verjetno poiskati v dejstvu, da je ZTLR zakonik iz časov socializma in družbene lastnine ki so bili izrazito nenaklonjeni stvarnemu pravu, tako da je bil uzakonjen po 35 letih zanemarjanja tega pravnega področja, ki v pogojih družbene lastnine dejansko ni imelo prav velikega praktičnega pomena. Te okoliščine dajejo vtis, da je bil ZTLR napisan “z levo roko”. Tako je pri ZTLR zelo nevarno molk zakonodajalca glede kateregakoli neurejenega vprašanja interpretirati kot kakršnokoli zavestno odločitev. Veliko bolj varna je razlaga molka kot pravne praznine, ki se v skladu z veljavnim pravom zapolni s prej veljavnimi predpisi, to je s § 380 ODZ. Dejstvo, da se je ZTLR glede več vprašanj odmaknil od ODZ in se je približal BGB62 bi tudi lahko bilo argument v prid trditvi, da ZTLR izhaja iz abstraktnega sistema. Vendar je zanimivo, da ravno glede pridobitve lastninske pravice od “nelastnika” čl. 31 ZTLR ne sledi nemškemu pravu ampak ostaja zelo blizu avstrijske ureditve (§ 367 ODZ). Kot izhaja iz zgoraj povedanega, je ureditev varstva dobrovernega tretjega, ki pridobi lastninsko pravico od “nelastnika” vsebinsko močno povezana s kavzalnostjo,                                                         60 Stojanović, Stvarno pravo, NIU Službeni list SFRJ, Beograd 1987, str. 185-188. 61 Stanković/Orlić, Stvarno pravo, Savremena administracija, Beograd 1989, str. 109 in nsl. 62 Npr. prehod s subjektivne na objektivno koncepcijo posesti.

 

oziroma abstraktnostjo razpolagalnega posla. Pravni red, ki izhaja iz načela kavzalnosti, mora z vidika varnosti pravnega prometa nuditi širše varstvo dobrovernega tretjega kot abstraktni sistem, zato da kompenzira negativne učinke kavzalnega sistema.63 Če bi se ZTLR odločil za abstraktni sistem, potem bi bilo vsekakor logično, da “širokosrčno” varstvo, ki ga dobrovernemu tretjemu (zaradi kavzalnega sistema) nudi avstrijsko pravo, tudi zamenja za nekoliko manj “širokosrčno” varstvo, ki ga pozna nemško pravo. Možno pa je seveda tudi, da je jugoslovanski zakonodajalec to povezavo spregledal. Nenazadnje je potrebno omeniti, da mora stranka, ki hoče npr. vpisati pridobitev lastnine na nepremičnini v zemljiško knjigo, v skladu s čl. 21 predložiti tudi veljaven pravni naslov. Iz komentarja je razvidno, da gre tukaj za pravni naslov v smislu zavezovalnega posla.64 Abstraktni sistem predložitve pravnega naslova nebi zahteval, saj je za abstraktni sistem irelevanten. To bi lahko kazalo na to, da novi slovenski zakonodajalec vsaj glede nepremičnin izhaja iz kavzalnega sistema. Kakorkoli že, vprašanje ali imamo v našem pozitivnem pravu abstraktni ali kavzalni sistem ostaja odprto, čeprav menimo, da govori več argumentov v prid kavzalnega sistema. Dejstvo pa je, da mora zakonodajalec v naši bodoči ureditev stvarnega prava vsekakor zavzeti jasno in nedvoumno stališče glede te problematike. Zato se bomo v zaključnem paragrafu tega prispevka ukvarjali z vprašanjem, kakšna naj bi bila ureditev de lege ferenda. 7. Ureditev v slovenskem pravu de lege ferenda Naš zakonodajalec se bo na področju stvarnega prava moral odločiti med abstraktnim in kavzalnim sistemov. Kot je razvidno iz gornjega pregleda, ni mogoče reči, da je eden od obeh sistemov absolutno boljši. Prav tako bi težko govorili, da eden ali drugi predstavlja višjo razvojno stopnjo v pravu, tako kot so prominentni pravniki trdili in še trdijo tako glede enega, kot glede drugega sistema.65 V našem pravnem prostoru pa imamo še posebej neprijetno izkušnjo s proglašanjem določenih pravnih pravil za pravna pravila višje razvojne stopnje. V prid kavzalnosti govori predvsem tradicija in primerjalnopravni argumenti, saj se je abstraktni sistem uveljavil le v nemškem pravu in sicer že zgodaj v 19. stoletju in se ima za svojo kodifikacijo v BGB-ju zahvaliti ogromnemu vplivu Von Savignyja. Obstaja tudi realna možnost, da nekje do leta 2050 pride do uvedbe Evropskega civilnega zakonika ali vsaj do poenotenja pravnih pravil glede prenosa lastnine v evropskih državah, morda po vzoru ameriškega UCC. Ta enotna ali poenotena pravila bodo zelo verjetno uzakonila kavzalni sistem. Uzakonitev kavzalnega sistema bi zahtevala določene korekcije glede njegovih nezaželenih učinkov. Negativni učinki kavzalnega sistema napram dobrovernim tretjim so že v veljavnem pravu pri premičninah zajezeni s čl. 31 ZTLR pri nepremičninah pa s čl. 5 ZZK. Poleg tega bi bilo še potrebno zajeziti možnost reivindikacije s strani prvotnega lastnika v primeru, ko se pridobitelj stvari znajde v stečaju, če izpodbija ali razdre zavezovalni posel po uvedbi stečajnega postopka. Ta poseg bi se moral opraviti z ustrezno določbo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

                                                        63 Glej zgoraj, pod 4.1., varianto 1.2. 64 Plavšak/Frantar/Juhart, str. 119. 65 Ob tem se lahko na splošno vprašano ali v razvoju in spremembah pravnih pravil sploh gre za nekakšno evolucijo od nižjega na višje, ali pa so spremembe pravnih pravil le posledica spreminjajočih se pravnopolitičnih prioritet.

 

V prid abstraktnosti govori dejstvo, da se naš pravni red na več področjih približuje nemškemu. Za majhen pravni red je zelo pomembno, da ima “velikega brata”. Tako pravna teorija in praksa v dotični mali državi, tudi glede vprašanj, ki se tičejo njenega notranjega prava nista sami, ampak se lahko naslanjata na rešitve pravne prakse in dognanja pravne teorije v drugi, mnogo večji državi. Tudi dejstvo, da abstraktni sistem na efektiven način zagotavlja enako varstvo vsem upnikom v primeru stečaja pridobitelja, je zelo pomemben argument v prid abstraktnega sistema. Tudi uzakonitev abstraktnega sistema zahteva določene posege. Iz zgoraj povedanega sledi, da abstraktni sistem ni sposoben zadovoljive diferenciacije v tem smislu, da tretji uživa varstvo samo v primeru, ko si to zasluži (t.j. ko je v dobri veri). V nemškem pravu se nezaželene učinke abstraktnega sistema poskuša omejiti preko institutov Fehleridentität, Bedingungszusammenhang in Geschäftseinheit. Kot smo zgoraj videli, te rešitve niso povsem zadovoljive, saj nemška teorija in praksa še vedno nista uspeli izoblikovati preciznega in splošno sprejetega odgovora na vprašanje, katere napake v zavezovalnem poslu učinkujejo tudi v razpolagalnem poslu in pod katerimi pogoji? Ravno ta nejasnost pa ustvarja negotovost v pravnem prometu. Navedene slabosti tako postavljajo v nekoliko čudno luč največje zasluge abstraktnega sistema, ki naj bi bile, kot to navajajo nemški teoretiki, ravno velika zmožnost diferenciacije in visoka stopnja varnosti pravnega prometa. Glede na to, da za te hibe abstraktnega sistema nemško pravo ni sposobno najti povsem učinkovitih rešitev, velja ta ugotovitev a fortiori tudi za slovensko pravo. Če bo zakonodajalec izbral abstraktni sistem, se bo s tem pač moral sprijazniti.

 

Moderni tipi  hipotek in načelo akcesornosti v primerjalnem pravu (del) Prof. dr. Matjaž Tratnik  

UvodUvod Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah. Medtem ko je zastavna pravica klasičen pravni institut, ki ga je v veliki meri izoblikovalo že rimsko pravo, je hipoteka kot registrska zastavna pravica na nepremičninah vezana na obstoj javnih nepremičninskih registrov. Tako se je lahko povsem izoblikovala šele po vzpostavitvi le‐teh. V primerjalnem pravu danes lahko najdemo različne modalitete nepremičninskih zastavnih pravic oziroma hipotek, za katere se (deloma) uporabljajo različna poimenovanja. To je lahko varianta izraza “hipoteka”66 ali pa se uporablja posebno poimenovanje, še posebej če gre za zelo specifične oblike nepremičninskih zastavnih pravic, kot so mortgage v angleškem pravu, nemški zemljiški dolg (Grundschuld), švicarsko zemljiško pismo (Schuldbrief), Madžarska samostojna zastavna pravica (önallo zalogjog), norveška hipotekarna obveznica (gjort pantobligasjon), danski ejerpantebrev in poljski dług na nieruchomoścì.   Nepremičninske zastavne pravice, v nadaljevanju jih bomo poimenovali s skupnim izrazom hipoteka, ki jih najdemo v primerjalnem pravu, imajo vrsto skupnih značilnosti. Hipoteka je praviloma opredeljena kot omejena stvarna pravica s katero se zavaruje eno ali več terjatev do dolžnika, ki je lahko lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine ali tretja oseba. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko hipotekarni upnik proda oziroma zahteva prodajo obremenjene nepremičnine in se prednostno poplača iz izkupička. Zelo pomembna značilnost hipoteke je njena javnost in transparentnost. Tako se ob nastanku vpisuje v javni register in se ob prenehanju iz registra izbriše. V germanskih in germansko orientiranih pravnih redih je to zemljiška knjiga, medtem ko romanski pravni redi po francoskem vzoru praviloma poznajo register hipotek, ki se vodi pri katastru.  V nadaljevanju bomo najprej na splošno spregovorili o načelu akcesornosti, ki se tradicionalno šteje za enega od najpomembnejših načel zastavnega (oziroma hipotekarnega) prava, ker vzpostavlja funkcionalno povezavo med zavarovano terjatvijo in zastavno pravico ter tako ščiti zastavitelja pred možnimi zlorabami in samovoljo s strani zastavnega upnika. Stopnja akcesornosti je tudi eden od poglavitnih kriterijev na podlagi katerih lahko razdelimo poglavitne tipe hipotek, ki jih najdemo v primerjalnem pravu, o čemer bo govora v nadaljevanju. Po kratki predstavitvi nekaterih pomembnejših tujih oblik hipotek se bomo osredotočili na vprašanje, v kakšni meri je načelo akcesornosti dejansko prisotno v modernem hipotekarnem pravu. Tu izhajamo iz podmene, da načelo akcesornosti ni enoten koncept, temveč vsebuje različne vidike, katere je treba obravnavati ločeno. Vprašanje akcesornosti spremlja hipoteko ves čas od njenega nastanka do prenehanja, pri čemer je stopnja akcesornosti v različnih fazah (lahko) različna. Tako bomo hipoteke z vidika akcesornosti analizirali s 

                                                        66 Hypotheca, hypothec, hypothèque, Hypothek, hypotek, hüpoteek, hypotheek, hipoteca, ipoteca, ipoteka.

 

petih vidikov, in sicer glede nastanka hipotek, glede obsega hipotekarnega jamstva, glede pripadnosti hipotek, glede njihove prisilne uresničitve in glede prenehanja.    

Splošno o načelu akcesornostiSplošno o načelu akcesornosti Načelo akcesornosti zastavne pravice  je poznalo že rimsko pravo. 67 Izhaja iz širšega načela accessio cedit principali, v skladu s katerim stranske stvari oziroma premoženjske pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma premoženjske pravice. Pri zastavni pravici je glavna pravica zavarovana terjatev, zastavna pravica pa je njej podrejena, stranska pravica. Načelo akcesornosti pri zastavni pravici torej pomeni njeno odvisnost od zavarovane terjatve.68 Zastavna pravica je odvisna od zavarovane terjatve glede svojega nastanka, obsega, pripadnosti, poplačila in prenehanja.69 Dodamo naj, da načelo akcesornosti ni vezano izključno na zastavno pravico, temveč se pojavlja tudi pri nekaterih drugih stvarnih in obligacijskih pravicah. Tako so na primer stvarne služnosti akcesorne lastninski pravici na gospodujoči nepremičnini in je poroštvo podobno kot zastavna pravica akcesorno zavarovani terjatvi.  Načelo akcesornosti zadeva osnovno funkcijo zastavne pravice, to je zavarovanje terjatev. Zato ima zastavna pravica svoj smisel le, če obstaja terjatev, ki je z njo zavarovana. Načelo akcesornosti torej pri hipoteki vzpostavlja nujno povezavo med zavarovano terjatvijo in hipoteko in tako varuje dolžnika pred tem, da bo hipotekarni upnik izkoristil svojo pravico do prisilne prodaje nepremičnine tudi če bo dolžnik redno izpolnjeval svoje obveznosti oziroma da se bo hipotekarni upnik iz nepremičnine poplačal za višji znesek kot znaša njegova terjatev, tako da je obseg poplačilne pravice zastavnega upnika vedno omejen z zneskom zavarovane terjatve. Načelo akcesornosti tudi onemogoča, da bi hipotekarni upnik prenesel zavarovano terjatev drugemu upniku sam pa obdržal hipoteko (ali prenesel hipoteko sam pa obdržal zavarovano terjatev), s čimer bi se dolžnikove obveznosti lahko podvojile, ker bi lahko dva različna subjekta od dolžnika zahtevala dvakratno plačilo istega dolga.70 Dolžnik bi namreč imel dva upnika, eden bi zahteval plačilo hipoteke, drugi pa plačilo zavarovane terjatve. Sklepno lahko ugotovimo, da je načelo akcesornosti idealen instrument, ki že po samem zakonu, brez kakršnega dogovora med strankami, zagotavlja izravnavo interesov hipotekarnega upnika in zastavitelja.    

                                                        67 P. Kurzbauer, Die Höchstbetragshypothek, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Wien 1999, stran 8. 68 Kurzbauer, stran 8, tu govori o akcesornosti v širšem smislu. 69 Primerjaj H. Koziol/R. Welser, Grundriß des bürgerlichen Rechts, Band II, Sachenrecht, Familienrecht, Erbrecht, 10. Aufl. Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Wien 1996, stran. 116. 70 Dolžnik bi tako imel dva upnika, eden bi zahteval plačilo hipoteke, drugi pa plačilo zavarovane terjatve.

 

Tradicionalna delitev hipotek z vidika Tradicionalna delitev hipotek z vidika akcesornostiakcesornosti

Teorija tradicionalno razlikuje med »akcesornimi« in neakcesornimi tipi hipotek. Še zlasti v romanskih pravnih redih se akcesornost poudarja kot nujen in edini instrument, ki v zadovoljivi meri varuje lastnika nepremičnine (zastavitelja). Tako se z vidika akcesornosti tradicionalno ločuje med dvema temeljnima tipoma hipotek  in sicer akcesorno in neakcesorno (samostojno) hipoteko. Tradicionalno tipičen primer prvega tipa je francoska hypothèque, drugega tipa pa nemški Grundschuld (zemljiški dolg), ki se je prvotno imenoval »samostojna hipoteka« (selbständige Hypothek). V pravnih redih, ki poznajo zgolj akcesorno hipoteko so se sčasoma izoblikovale različne modalitete, tako da lahko danes govorimo o dveh poglavitnih podtipih akcesornih hipotek,in sicer o fiksnih hipotekah, ki varujejo točno določeno terjatev ali terjatve in o variabilnih hipotekah, ki varujejo celo vrsto obstoječih in/ali bodočih terjatev. Tako bomo v nadaljevanju razlikovali med: 

• fiksnimi hipotekami, • variabilnimi hipotekami in  • samostojnimi hipotekami. 

 Posamezni pravni redi poznajo:  

• vse tri tipe (Nemčija, Švica, Slovenija),  • samo variabilno in fiksno hipoteke (Avstrija, Belgija, Češka, Hrvaška, 

Francija, Madžarska, Nizozemska, Španija, Poljska, Srbija),  • samo fiksno hipoteko (BiH),  • samo samostojno hipoteko (Estonija), 

 

Fiksna hipoteka Fiksna71 hipoteka (Festbetragshypothek) varuje eno ali več točno določenih terjatev. Temeljna značilnost fiksnih hipotek je, da se podatki o hipoteki (zlasti znesek glavnice, podatek o obrestni meri in datum oziroma pogoji zapadlosti zavarovane terjatve) ob nastanku hipoteke vpišejo v javni register. Hipoteka obstaja dokler obstaja zavarovana terjatev. Kot ta (zlasti zaradi poplačila) preneha, postane hipoteka načeloma neuporabna in se iz registra izbriše. Izbris ima v germanskih pravnih redih konstitutiven, v romanskih pa praviloma deklaratoren učinek. Zato v slednjih hipoteka preneha samodejno, s samim prenehanjem zavarovane terjatve. Tu nekateri pravni redi omogočajo izjemo od akcesornosti v tem smislu, da se hipoteka po poplačilu zavarovane terjatve ne izbriše, temveč  se lahko uporabi v zavarovanje novih terjatev (Forderungsentkleidete Eigentümerhypothek v avstrijskem pravu).72 Praviloma tudi ni možno spreminjanje podatkov o hipoteki, ki so vpisani v javni register. Tipični  primeri fiksne hipoteke so  (tradicionalna) francoska hypothèque, hipoteka kot jo pozna pravo BiH ali naša klasična oziroma fiksna hipoteka.                                                          71 V naši literaturi pogosto imenovana »klasična« hipoteka. 72 Avstrijski ureditvi sta sledili tudi Hrvaška in Srbija, medtem ko slovenski ZZK-1 tega instituta na pozna. Glej podrobneje spodaj, razdelek 4.5.

 

Variabilna hipoteka Variabilna hipoteka varuje več terjatev, do določenega najvišjega skupnega zneska, ki se ob ustanovitvi vpiše v javni register. Zavarovane terjatve praviloma izvirajo oziroma bodo izvirale iz dalj časa trajajočega upniško‐dolžniškega razmerja. To razmerje mora biti določeno v nekaterih pravnih redih mora tudi že obstajati ob ustanovitvi hipoteke. Pravni redi se razlikujejo tudi glede vprašanja, v kakšni meri mora biti zavarovano razmerje določeno. V nekaterih pravnih redih zadostuje že okvirna pogodba na osnovi katere bodo kasneje nastale posamezne kreditne pogodbe, medtem ko je v drugih že ob nastanku treba opredeliti zavarovano konkretno kreditno razmerje (pogodbo). Češko pravo na primer zahteva tudi vnaprejšnjo opredelitev trajanja zavarovanega razmerja.73   Zavarovane terjatve, ki so poplačane, se samodejno, praviloma brez vpisov v javni register, nadomeščajo z novimi, ki so zavarovane v rangu prvotne ustanovitve hipoteke. Tipični primeri variabilnih hipotek so avstrijska Höchstbetragshypothek,74 španska Hipoteca de maximo, nizozemska bankhypotheek ter hrvaška,75 srbska76  in naša maksimalna hipoteka. Posebnost nizozemske bankhypotheek je, da varuje vse terjatve, ki so ali kadarkoli bodo nastale iz obstoječih ali bodočih bančno‐poslovnih razmerij med dolžnikom in banko. Hipoteka obstaja vse dokler obstaja kakršenkoli bančno‐poslovni odnos med strankama (tudi na primer transakcijski račun), celo če v danem trenutku banka nima nobene terjatve do klienta ali celo, če ima klient terjatve do banke. Prav tako lahko v to skupino uvrstimo hypothèque rechargeable francoskega prava,77 katere posebnost je, da se lahko z isto hipoteko zavarujejo terjatve različnih upnikov. V nadaljevanju se bomo nekoliko pobliže seznanili z avstrijsko maksimalno hipoteko, ki je bila v bistveni meri vzor naši in hrvaški ureditvi ter z »najnovejšo« hypothèque rechargeable ki jo francosko pravo pozna šele od  leta 2006.   Praktičen problem, ki je povezan z variabilnimi hipotekami se nanaša na učinkovitost realizacije. Najvišji znesek, ki je naveden v aktu o ustanovitvi in vpisan v register je zgolj teoretični najvišji znesek zavarovane terjatve ali terjatev. Dejansko dolgovani znesek je pogosto nižji. Zato nekateri pravni redi ne dopuščajo neposredne izvršljivosti maksimalne hipoteke, temveč zahtevajo, da upnik v posebnem sodnem postopku pridobi izvršilni naslov (zlasti Madžarska in Poljska). To velja načeloma tudi v našem pravu, vendar je po mojem mnenju dopustna neposredna izvršba glede posameznih z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev, če je nastanek terjatve  ugotovljen v obliki notarskega zapisa, ki ima vse elemente, ki jih zahteva 141. člen SPZ, vključno z izjavo zastavitelja, da se strinja z neposredno izvršljivostjo.                                                         73 Četrti odstavek § 155 civilnega zakionika. Glej W. Ebner, Grundeigentum und Sicherheiten in Tschechien, Verband deutscher Pfandbriefbanken/Center for Legal Competence, Berlin 2006 stran 107. 74 Glej podrobneje spodaj, razdelek 3.2.1. 75 Glej podrobneje T. Josipović v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. I, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2006 strani 163-167 76 Kljub temu, da je zakonodaja ne pozna, se v praksi uporablja. Glej podrobneje M. Živković v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. II, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2007 stran 183. 77 Glej podrobneje spodaj, razdelek 3.2.2.

 

 Zanimivo je, da se je  1. januarja 1999 se spremenila ureditev § 794 nemškega Zivilprozeßordnung (ZPO), tako da za neposredno izvršljivost zadostuje, da so zavarovane terjatve na podlagi notarskega zapisa o ustanovitvi maksimalne hipoteke določljive. Na podlagi tega vrsta nemških avtorjev zastopa stališče, da je maksimalna hipoteka v nemškem pravu neposredno izvršljiva.78  V avstrijskem pravu se lahko glede posameznih terjatev, ki so zavarovane v okviru maksimalne hipoteke, sklene sporazum v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zatem lahko hipotekarni upnik glede teh terjatev predlaga vpis fiksne hipoteke v zemljiško knjigo in zaznambo neposredne izvršljivosti. Fiksna hipoteka se vpiše v vrstnem redu maksimalne hipoteke.79 Tudi po hrvaškem pravu se lahko maksimalna hipoteka deloma ali v celoti spremeni v fiksno hipoteko. Sprememba se vpiše v zemljiško knjigo na podlagi listine, s katero stranki določita znesek in zapadlost terjatve, ki je nastala iz z maksimalno hipoteko zavarovanega pravnega razmerja. Znesek te terjatve seveda ne me biti višji od skupnega zneska maksimalne hipoteke. Nova fiksna hipoteka se vpiše v vrstnem redu prvotne maksimalne hipoteke. Prav tako obstaja možnost, da zastavitelj in hipotekarni upnik ob ustanovitvi hipoteke določita, da bo imel slednji ali tretja oseba pravico določiti višino in zapadlost zavarovane terjatve.80   V nizozemskem pravu, je načeloma vsaka hipoteka že na podlagi samega zakona  neposredno izvršljiva, ker je ustanovna notarska listina izvršilni naslov.81 Vendar pa je sodna praksa neposredno izvršljivost omejila na tiste terjatve, ki že obstajajo (in so določene v ustanovni listini) ob ustanovitvi hipoteke. Bodoče terjatve pa so neposredno izvršljive le, če neposredno izvirajo iz pravnega razmerja, ki je že obstajalo ob sklepanju ustanovne listine in je v njej določeno. To glede bankhypotheek pomeni, da ne obstaja neposredna izvršljivost glede terjatev, ki ne izvirajo iz pravnega razmerja (konkretne kreditne pogodbe), ki je že obstajalo v času ustanovitve hipoteke.82   Za neposredno izvršljivost tudi ni treba pridobiti posebnega izvršilnega naslova po srbski ureditvi, ki pozna »zasebno« izvršbo po Common law vzoru.83  

Maksimalna hipoteka v avstrijskem pravu Maksimalna hipoteka (Höchstbetragshypothek, Kredithypothek, Maximalhypothek, Sicherungshypothek; drugi odstavek § 14 Grundbuchgesetz­a, v nadaljevanju GBG)  je v praksi bistveno bolj pomembna kot fiksna hipoteka. Ob 

                                                        78 G. Schleiffer v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. I, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2006 stran 99. Kar pa v nemškem pravu ni posebej pomembno, ker se maksimalna hipoteka v bančni praksi ne uporablja več, ker jo je povsem nadomestil zemljiški dolg. 79 W.H. Rechberger/L. Bittner, Grundbuchsrecht, 2. Aufl., Facutas.wuv, Wien 2007, stran 80. 80 Glej Ovršni zakon, drugi odstavek 263a. člena; Josipović, strani 165-167. 81 Člen 3:268 Civilnega zakonika (Burgerljik Wetboek). 82 Hoge Raad 26. junija 1992 (Rabo/Visser), Nederlandse Jurisprudentie 1993, 449; H.J. Snijders/E.B. Rank-Berenshot, Goederenrecht, Kluwer, Deventer 1994, strani 462-463. 83 Glej podrobneje Živković, strani 173-178.

 

ustanovitvi se v zemljiško knjigo vpiše maksimalni znesek.84 Ta zajema poleg glavnice vedno tudi stroške in obresti. S to hipoteko so zavarovane vse terjatve, katerih skupna vsota ne presega maksimalnega zneska. Po drugem odstavku § 14 GBG je možno vpisati maksimalno hipoteko samo zaradi zavarovanja terjatev iz določenih vrst temeljnih razmerij (kreditna razmerja, poslovodenje, jamčevanje in povračilo škode). Vendar pa je stališče novejše sodne prakse, da ta razmerja v navedeni odločbi niso taksativno našteta.85  Tako se maksimalna hipoteka lahko ustanovi v zavarovanje vseh obstoječih in bodočih denarnih terjatev, če so določeni upnik, dolžnik in pravni temelj. Vendar pa je avstrijska bančna praksa glede te razširitve še vedno dokaj previdna.86 Z maksimalno hipoteko se lahko zavarujejo tudi terjatve, ki bodo izvirale iz bodočih kreditnih pogodb, če so te terjatve na podlagi določitve upnika, dolžnika in pravnega temelja določljive. Prav tako mora ob ustanovitvi hipoteke biti določeno konkretno (temeljno) zavarovano pravno razmerje, na primer pogodba o odprtju kredita (Krediteröffnungsvertrag). V praksi zadostuje, da se izkaže nekakšen osnovni konsenz med banko in klientom. Dalje je pomembno, da temeljno pravno razmerje obstaja ves čas obstoja maksimalne hipoteke. Maksimalna hipoteka ne preneha s plačilom vseh zavarovanih terjatev, temveč s prenehanjem temeljnega razmerja. Glede posameznih terjatev, ki nastanejo iz zavarovanega pravnega razmerja, se lahko maksimalna hipoteka kadarkoli  celoti ali delno spremeni v fiksno hipoteko. Ta se vpiše v vrstnem redu maksimalne hipoteke.87  

Hypothèque rechargeable v francoskem pravu Francosko pravo je do novele Code civil leta 2006 poznalo zgolj strogo akcesorno fiksno hipoteko, ki je se zaradi razmeroma visokih stroškov ni pogosto uporabljala. Zlasti potrošniški krediti se v Franciji največkrat zavarujejo s »privilegijem posojilodajalca« (privilège du prêteur de deniers). Tu gre za zakonito prednostno poplačilno pravico na nepremičnini v korist upnika, ki je nakup te nepremičnine financiral. Ta institut ima podobne praktične učinke kot hipoteka, vendar so stroški bistveno nižji. Poleg tega ima pravica upnika vrstni red od sklenitve kreditne pogodbe dalje, hipoteka pa šele od sklenitve ustanovnega pravnega posla.88  Z Dekretom z dne 23. marca 200689 je prišlo do pomembne spremembe Code civil (v nadaljevanju C.c.), kjer so se stvarna in osebna zavarovanja deloma na novo uredila v 2284 do 2488. členu. Zastavne pravice in zakoniti privilegiji na 

                                                        84 Praviloma znaša do 130% vrednost kredita. N. J. Sadjadi v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. I, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2006, stran 203. 85 OGH 34/94, 10.07.1996 = SZ 69/159 = JBl 1996, 646: „Die Begründung von

Höchstbetragshypotheken ist über die im § 14 Abs. 2 GBG genannten Fälle hinaus für alle künftigen Forderungen zulässig, wenn außer der Person des Berechtigten und des Schuldners auch der genau umrissene Rechtsgrund, aus dem die Forderung entstehen könnte, feststeht.«

86 Sadjadi, stran 203. 87 Sadjadi, stran 204. 88 Francosko pravo ne pozna zemljiške knjige, hipoteke pa se vpisujejo v poseben javni register, ki se vodi pri katastru. Vpis v register ni konstitutiven. 89 Ordonnance nr. 2006‐346, Journal Officiel Nr. 71 z dne 24. marca 2006. V veljavi od 25. marca 2006. 

 

nepremičninah so sedaj urejeni v 2374. do 2487. členu  C.c., pri čemer sta bili z novelo uvedeni dve dodatni obliki hipoteke: »večkratno uporabljiva«90 hipoteka (hypothèque rechargeable) in  prêt viagère hypothécaire.91   Hypothèque rechargeable je posebna oblika pogodbene hipoteke, ki omogoča ustanovitev hipotekarnega zavarovanja glede terjatev, ki so v času ustanovitve hipoteke še neznane in/ali nedoločene.92 Kredit, ki se zavaruje s hypothèque rechargeable, se lahko uporabi za nakup (obremenjene) nepremičnine ali v kakršen drug namen.93 Poglavitni razlog za uvedbo hypothèque rechargeable je bil olajšati pridobitev ugodnih potrošniških hipotekarnih kreditov.94 Njena prednost pred fiksno hipoteko je zlasti v tem, da se z enkratno ustanovitvijo hipoteke (to je z enkratnimi stroški ustanovitve) lahko zavaruje cela vrsta hipotekarnih kreditov, pri čemer so vsi zavarovani v vrstnem redu prvotne ustanovitve hipoteke. Gre torej za hipoteko, ki podobno kot maksimalna hipoteka, kot jo pozna cela vrsta pravnih redov, ali nizozemska bankhypotheek, služi zavarovanju obstoječih in/ali bodočih terjatev v nekem daljšem časovnem razdobju. Posebnost hypothèque rechargeable je v tem, da se lahko uporabi za zavarovanje terjatev različnih upnikov, medtem ko je pri maksimalni hipoteki upnik nujno vedno isti.   Hipoteka pridobi kvaliteto večkratne uporabljivosti tako, da se ta možnost določi že v listini o ustanovitvi hipoteke (acte constitutif de l’hypothèque) in sicer na podlagi izrecnega dogovora med lastnikom nepremičnine in hipotekarnim upnikom. Ta listina mora biti v obliki notarskega zapisa in mora vsebovati tudi navedbo najvišjega zneska, ki zajema tudi obresti in stroške. Točno vsebino ustanovne listine določa posebno navodilo (Instruction).95 Najvišji znesek mora biti tudi naveden v bordereau d’inscription96 (1. stavek prvega odstavka 2423. člena C.c.).  Možnost »ponovne napolnitve« (recharge de l’hypothèque) z eno ali več novimi terjatvami se dejansko izkoristi na podlagi posebnega dogovora med obstoječim ali drugim hipotekarnim upnikom in lastnikom obremenjene nepremičnine (convention de rechargement), ki mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z načelom specialnosti mora biti v listini določena terjatev, ki se zavaruje. Zgolj določljivost ne zadostuje.97 Učinek proti tretjim pa pridobi šele z vpisom posebne obrobne zaznambe (mention en marge) v register hipotek (četrti odstavek 2422. člena C.c.). Do »ponovne napolnitve« lahko pride po poplačilu prvotne terjatve, lahko pa tudi ko ta še (deloma) obstaja, vse dokler ni 

                                                        90 V dobesednem prevodu: »hipoteka, ki se lahko ponovno napolni«. 91 Tu gre za zelo specifičen pravni institut, ki tu ne bo obravnavan. 92 S. Barent, Frankreich – Die wiederausnutzbare Hypothek (hypothèque rechargeable) nach franzözischen Recht, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2008, stran 1. 93 Zlasti nakup potrošniških dobrin. Barent, stran 1. 94 Naj tu dodamo da potrošniška zakonodaja prepoveduje zavarovanje revolvinških kreditov s hypothèque rechargeable. Podobno velja glede samostojnih podjetnikov, kmetov in družb z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom‐direktorjem, če se obremeni nepremičnina, kjer ima dotična oseba glavno prebivališče. Barent, stran 8. 95 To navodilo je objavljeno v Bulletin Officiel des Impôts (BOI) nr. 10 D‐2‐06. 96 To je nekakšen povzetek bistvene vsebine ustanovne listine, ki se vpisuje v register hipotek. 97 Barent, stran 3.

 

»zapolnjen« najvišji znesek.98 V primeru »ponovne napolnitve« se na novo terjatev prenese ustrezen del hipoteke. Treba je še poudariti, da so stroški »ponovne napolnitve« bistveno nižji od stroškov ustanovitve (fiksne) hipoteke.99 Vse z isto hypothèque rechargeable zavarovane  terjatve so zavarovane v vrstnem redu (prvotne) ustanovitve hipoteke. Med različnimi hipotekarnimi upniki, ki imajo svoje terjatve zavarovane z isto hipoteko, pa je glede vrstnega reda odločilen trenutek vpisa dogovora o ponovni napolnitvi v register (peti odstavek 2422. člena C.c.). Ta vrstni red pa se z dogovorom med hipotekarnimi upniki lahko spremeni (drugi odstavek 2422. člena C.c.). Napram tretjim (na primer hipotekarnim upnikom z navadnimi fiksnimi hipotekami) pa imajo vsi soimetniki hypothèque rechargeable vrstni red njene (prvotne) ustanovitve.100    Hypothèque rechargeable ne preneha s prenehanjem prvotne zavarovane terjatve, niti s prenehanjem vseh zavarovanih terjatev. Prav tako se ji hipotekarni upnik ne more odpovedati. Tudi če ne obstaja več nobena zavarovana terjatev, jo lahko lastnik nepremičnine uporabi za zavarovanje novih. Če lastnik obremenjeno nepremičnino odsvoji, pa lahko pridobitelj skupaj z nepremičnino prevzame tudi hipoteko in jo uporabi za zavarovanje lastnih kreditov.101  

Samostojna hipoteka (zemljiški dolg) Vrsta pravnih redov pozna »neakcesorne« samostojne hipoteke, ki imajo deloma različna poimenovanja: nemški zemljiški dolg Grundschuld, švicarsko zemljiško pismo (Schuldbrief), Madžarska samostojna zastavna pravica (önallo zalogjog),102 norveška hipotekarna obveznica (gjort pantobligasjon)103 in  danski ejerpantebrev. V pripravi pa sta predloga za uvedbo zemljiškega dolga na Poljskem (dług na nieruchomoścì)104 in v BiH.105  

Zemljiški dolg v nemškem pravu Tipičen predstavnik samostojnih, »zgolj« pogodbeno akcesornih hipotek je nemški zemljiški dolg, ki se je prvotno imenoval »samostojna hipoteka« (selbständige Hypothek). Nemško pravo podobno kot naše pozna dve obliki hipotek oziroma  zemljiških zastav (Grundpfandrechte), in sicer »akcesorno« 

                                                        98 Če je na primer najvišji znesek 1 milijon EUR, prvotno zavarovana terjatev pa znaša 500.000 EUR, se lahko z isto hipoteko takoj zavaruje ena ali več terjatev do (skupne) višine 1 milijona EUR. 99 Barent, stran 3. 100 Odločilen ni trenutek vpisa v register temveč trenutek nastanka ustanovitvene listine, ki mora biti v obliki notarskega zapisa. 101 Barent, stran 6. 102 Glej podrobneje o madžarskem pravu W. Ebner/B. Illa, Grundeigentum und Sicherheiten in Ungarn, Verband deutscher Pfandbriefbanken/Center for Legal Competence, Berlin 2007 strani 128-129; A.G. Botos v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. II, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2007 strani 403-426. 103 Glej podrobneje o norveškem pravu H.F. Marthinussen v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. II, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2007 strani 17-45 104 Glej podrobneje A. Drewicz-Tułodziecka/A.Gregorowicz v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. I, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2006, strani 241-370. 105 Glej podrobneje M. Povlakić v Stöcker, O (Red.), Flexibilität der Grundpfandrechte in Europa, Bd. I, Verband deutscher Pfandbriefbanken, Berlin 2006, strani 33-86

 

hipoteko, ki je urejena v §§ 1113 do 1190 BGB in »neakcesorni« zemljiški dolg (Grundschuld) ki je urejen v §§ 1191 do 1198 BGB.106 Glede zemljiškega dolga se smiselno uporabljajo tudi določila o hipoteki, v kolikor to ne nasprotuje pravni naravi zemljiškega dolga (prvi odstavek §  1192 BGB). Prav tako pozna nemško pravo maksimalno hipoteko (Höchstsbetragshypothek), ki je urejena v § 1190 BGB. Realizacijo zemljuiških zastav pa urejata Zivilprozessordnung (ZPO) in Zwangsversteigerungsgesetz (ZVG). V bančni praksi se uporablja zgolj še zemljiški dolg. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč hipotekarne banke  prešle na zemljiški dolg zato, ker se je pojavila praktična potreba po spremenljivih obrestnih merah, katerih ni sprememb ni (bilo) mogoče vpisovati v zemljiško knjigo.   Zemljiški dolg  je v prvem odstavku v prvem odstavku § 1191 BGB opredeljen kot obremenitev nepremičnine, ki daje tistemu, v čigar korist je bila ustanovljena, pravico zahtevati plačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti obremenjene nepremičnine.107 Že iz te definicije izhaja temeljna značilnost zemljiškega dolga, ki je ta, da zakon da pravice imetnika zahtevati plačilo zemljiškega dolga ne navezuje na obstoj in zapadlost  njegove zavarovane terjatve.108 Medtem ko je hipoteka (tudi v nemškem pravu) že po samem zakonu akcesorna zavarovani terjatvi, in je poplačilna pravica hipotekarnega upnika vezana na neplačilo zavarovane terjatve ob zapadlosti, obstaja poplačilna pravica upnika zemljiškega dolga ne glede na obstoj in zapadlost zavarovane terjatve.   Lastnik obremenjene nepremičnini odgovarja za obveznost iz naslova zemljiškega dolga le z vrednostjo nepremičnine in njegova edina obveznost je trpeti poplačilo zneska zemljiškega dolga iz izkupička, ki je ustvarjen s prodajo nepremičnine. Iz samega zemljiškega dolga neposredno ne izhaja osebna odgovornost za plačilo zneska zemljiškega dolga, niti lastnik nepremičnine za plačilo tega zneska ne odgovarja s svojim drugim premoženjem. Vendar pa je nemška praksa razvila institut abstraktne zadolžnice (abstraktes Schuldversprechen). Gre za izjavo dolžnika/zastavitelja, ki je v praksi del notarskega zapisa o ustanovitvi zemljiškega dolga, s katero ta prevzame osebno odgovornost za plačilo zneska na katerega se glasi zemljiški dolg.   Nastanek  Zemljiški dolg se lahko ustanovi v korist lastnika nepremičnine (Eigentumergrundschuld) ali v korist enega ali več upnikov (Fremdgrundschuld). Lahko se ustanovi kot knjižna ali kot pisemski pravica, pri čemer je osnovna oblika, ki jo je predvidel zakonodajalec, pisemska (§1192 BGB).109 Prednost                                                         106 V paragrafih §§ 1199 do 1203 je sicer urejen tudi rentni dolg (Rentenschuld), ki posebna vrsta

zemljiškega dolga, vendar je brez praktičnega pomena. Schleiffer, stran 87. 107 Prvi odstavek 1191 BGB se glasi: »Ein Grundstück kann in der Weise belastet werden, dass an denjenigen, zu dessen Gunsten die Belastung erfolgt, eine bestimmte Geldsumme aus dem Grundstück zu zahlen ist (Grundschuld). 108 Hipoteka je vprvem odstavku § 1113 BGB opredeljena takole: »Ein Grundstück kann in der Weise belastet werden, dass an denjenigen, zu dessen Gunsten die Belastung erfolgt, eine bestimmte  Geldsumme zur Befriedigung wegen einer ihm zustehenden Forderung aus dem Grundstück zu zahlen ist (Hypothek).“   109 Schleiffer, stran 88.

 

pisemskega zemljiškega dolga je, da za prenos zadostuje pisna odstopna izjava in izročitev zemljiškega pisma (Grundschuldbrief), brez vpisa  v zemljiško knjigo (§ 1154 BGB). Po drugi strani pa v primeru večkratnega prenosa ni lahko ugotoviti identitete upnika. Ne glede na to ali gre za pisemsko ali knjižno pravico, je ob nastanku zemljiškega dolga potreben vpis v zemljiško knjigo, ki ima konstitutiven učinek (§ 873 BGB). Vpis se opravi na podlagi razpolagalnega (ustanovitvenega) pravnega posla (Einigung). Z zemljiškim dolgom se lahko obremenijo nepremičnine, etažna lastnina, solastniški deleži kakor tudi premoženjske pravice, ki so izenačene z nepremičninami, zlasti dedna stavbna pravica (Erbbaurecht).110  Obveznost ustanovitve oziroma prenosa že obstoječega zemljiškega dolga (zavezovalni posel) nastane na podlagi klavzule v kreditni pogodbi, ki je po funkciji podobna zastavni pogodbi, kot je poznamo v našem pravu. Posebnost nemškega prava pa je načelo abstraktnosti, po katerem neveljavnost zavezovalnega posla nima samodejno za posledico neveljavnosti razpolagalnega posla. Tudi če je kreditna pogodba nična ali pozneje razveljavljena, ostane ustanovitev zemljiškega dolga veljavna, vendar pa je treba zemljiški dolg po pravilih o neupravičeni obogatitvi (§ 812 BGB) prenesti nazaj lastniku nepremičnine.111  Fiduciarna pogodba Pravno razmerje med lastnikom nepremičnine in imetnikom zemljiškega dolga podrobneje opredeljuje fiduciarna pogodba (Sicherungsvertrag, Sicherungsabrede, Zweckvereinbarung), ki v BGB ni urejena, tako da je njena vsebina vsaj načeloma prepuščena avtonomiji strank. Kljub temu se je v praksi izoblikovala bolj ali manj standardna vsebina fiduciarne pogodbe. S to pogodbo se zlasti vzpostavi “manjkajoča” akcesorna povezava med zavarovano terjatvijo in zemljiškim dolgom, ki je ključnega pomena z vidika varstva lastnika nepremičnine proti morebitnim zlorabam ali nenamenski uporabi s strani imetnika zemljiškega dolga. Fiduciarna pogodba določa zlasti: 

• namen zavarovanja, • namen plačil, • “administrativne” obveznosti dajalca zavarovanja, • pogoje za realizacijo zavarovanja in • “vrnitev” zemljiškega dolga lastniku nepremičnine. 

 Namen zavarovanja (Sicherungszweck) je lahko “ozek” ali “širok”. V prvem primeru se z zemljiškim dolgom zavaruje vse obstoječe in bodoče terjatve iz enega ali več določenih kreditnih razmerij.112 V drugem primeru pa gre za zavarovanje vseh obstoječih in bodočih terjatev, ki izvirajo iz vseh bančnih poslovnih razmerij (bankmäßigen Geschäftsverbindungen) med strankama.113 

                                                        110 Glej § 11 Erbbauverordnung; Schleiffer, stran 89. 111 Schleiffer, stran 98. 112 Ta klavzula se na primer glasi: »Die Grundschuld  dient zur Sicherung der Ansprüche der Bank gegen den Darlehensnehmer aus dem/den nachstehend bezeichneten Darlehensvertrag/ Darlehensverträgen: …« Schleiffer, stran 95. 113 Na primer: »Die Grundschuld  dient der Sicherung aller bestehenden, künftigen, auch bedingten Ansprüche, die der Bank mit ihren sämtlichen in­ und ausländischen Filialen aus der bankmäßigen 

 

 Namen plačil s strani dajalca zavarovanja. (Delna) Plačila, ki jih izvrši dajalec zavarovanja bi se lahko štela kot (delna) odplačila zavarovane terjatve ali kot (delna) odplačila zemljiškega dolga. Fiduciarna pogodba praviloma določa, da se plačila, ki jih izvrši dajalec zavarovanja štejejo za (delna) od plačila zavarovane terjatve in ne zemljiškega dolga. V nasprotnem primeru bi se znesek zemljiškega dolga postopoma zniževal, tako pa ostane nespremenjen.  “Administrativne” obveznosti dajalca zavarovanja se nanašajo na zavarovanje objektov, posredovanje informacij o objektih, najemnikih, dovolitev ogleda objektov, in podobno.  Fiduciarna pogodba določa tudi pod katerimi pogoji lahko pride do realizacije zavarovanja. Obstaja možnost sodne ali izvensodne prodaje. V drugem primeru odsvoji upnik tako zavarovano terjatev kot zemljiški dolg in se poplača iz izkupička. Minimalna pogoja za realizacijo so, da je zavarovana terjatev zapadla, ter da je dolžnik kljub opominu, določitvi dodatnega roka za plačilo in grožnji s prisilno izterjavo ni plačal.114  Ko je namen zavarovanja dokončno izpolnjen (zlasti ko so poplačane vse zavarovane terjatve in ni potrebe po nadaljnjem financiranju), oziroma ko kreditno razmerje preneha, mora upnik zemljiški dolg “vrniti” lastniku nepremičnine. Po večinskem mnenju izhaja ta obveznost že iz fiduciarne narave pravnega razmerja med lastnikom obremenjene nepremičnine in upnikom zemljiškega dolga, tako da ni treba, da je izrecno dogovorjena. Kljub temu je ureditev “vrnitve” zemljiškega dolga tako pomembna za opredelitev pravnega položaja lastnika nepremičnine, da fiduciarne pogodbe vedno vsebujejo določbe glede pravice do vrnitve zemljiškega dolga (“Rückgewähransprüche“) . Lastnik nepremičnine lahko načeloma izbira med tremi možnostmi. Tako lahko zahteva od upnika:  

• da predlaga izbris zemljiškega doga iz zemljiške knjige, • da se zemljiškemu dolgu odpove, • da mu zemljiški dolg prenese nazaj ali • da zemljiški dolg prenese tretji osebi (zlasti na primer novemu upniku), ki 

jo določi lastnik nepremičnine.  Če je prišlo do (prisilne) prodaje, pa ima pravico zahtevati, da mu upnik izplača presežek, ki je ostal po poplačilu zavarovane terjatve. Vendar pa fiduciarne pogodbe zgoraj naštete pravice lastnika obremenjene nepremičnine neredko omejujejo tako, da mu ostane zgolj pravica zahtevati izbris iz zemljiške knjige oziroma izplačilo presežka.115 

                                                        Geschäftsverbindung gegen den Sicherungsgeber zustehen.« Sodna praksa je določanje širokega namena zavarovanja omejila v primerih, ko sta osebni in realni dolžnik različni osebi. Schleiffer, stran 95. 114 Schleiffer, stran 96. 115 Razlog za to je želja po minimalizaciji z vračilnimi zahtevki povezanih stroškov in tveganj. Imetniki zemljiških dolgov v kasnejšem vrstnem redu namreč praviloma od lastnika nepremičnine zahtevajo prenos vračilnih zahtevkov do prvega imetnika zemljiškega dolga, tako da se upniki zemljiškega dolga v boljšem vrstnem redu nenehno soočajo z obvestili o prenosu oziroma zahtevki za potrditev ali

 

  

                                                        dovolitev prenosa. Podobni problemi se pojavljajo tudi pri izvršbi na vračilne zahtevke s strani tretjih upnikov. Schleiffer, stran 97.