goran kalister osvetlitev nekaterih pravic · 1 ustavno sodišče je leta 1994 z odločbo...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
GORAN KALISTER
OSVETLITEV NEKATERIH PRAVIC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI S POUDARKOM NA VOLILNEMU SISTEMU
IN VOLITVAH
diplomsko delo
Koper, 2012
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
OSVETLITEV NEKATERIH PRAVIC ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI S POUDARKOM NA VOLILNEMU SISTEMU
IN VOLITVAH
Študent: Goran Kalister Številka indeksa: 71147793 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: dr. Jurij Toplak Komentor: asis. Tadej Dubrovnik, univ. dipl. prav.
Koper, september 2012
Osvetlitev nekaterih pravic italijanske narodne skupnosti s
poudarkom na volilnem sistemu in volitvah
Diplomsko delo obravnava tematiko italijanske narodne skupnosti, živeče v
Sloveniji, nabor njihovih pravic, politično zastopanost na lokalnem in državnem
nivoju in pravno podlago za vse to, pri čemer se osredotoča predvsem na sam
volilni sistem in volitve predstavnikov skupnosti v različne organe.
Poleg zgodovinskega uvoda in pravne podlage za zaščito italijanske narodne
skupnosti, avtor v delu analizira pravno podlago za zastopanost in postopek
izvolitve predstavnikov italijanske narodne skupnosti v občinske svete, v svete
krajevne skupnosti ter v državni zbor. Hkrati avtor obravnava tudi organiziranost
skupnosti na lokalnem nivoju na področju kulture, izobraževanja in medijev ter
kako se vse to financira.
Iz opravljene analize je razvidno, da so bistvenega pomena za zaščito
obravnavane skupnosti predvsem določbe iz Ustave kot najvišjega pravnega akta,
iz katerega nadalje izhajajo ostali zakoni, ki zadevajo pravice in organiziranost
skupnosti. Slovenija je uzakonila načelo pozitivne diskriminacije, ki vsaj na
papirju nudi italijanski narodni skupnosti relativno dober položaj. Avtor v
zaključku podaja odgovore na zastavljena vprašanja in utemeljuje dejstva,
obravnavana skozi diplomsko delo.
Ključne besede: italijanska narodna skupnost, volitve predstavnikov narodne
skupnosti, slovenska Istra, narodnostno mešano območje, manjšinske pravice,
politična zastopanost.
Highlighting some of the rights of the Italian national community
with a focus on electoral system and elections
The subject of this paper is Italian national community living in Slovenia, a set of
their rights, political representation on local and national level and the legal basis
for all this, focusing particularly on the electoral system and election of
representatives of the Italian community into various political bodies.
In addition to the introduction of historical and legal basis for the protection of the
Italian national community, author analyzes the legal basis for the representation
and the election process of representatives of the Italian national community in the
municipal councils, the councils of the local community and the National
Assembly. At the same time, author deals with the community's organisation at
the local level in the field of culture, education and media, and the way how all is
funded.
The undertaken analysis points out the importance of the constitutional
provisions, being the highest legal act, for the sole protection of the treated
community and from which are derived other laws affecting the rights and
community's organization. Slovenia has enacted the principle of positive
discrimination which, at least on paper, gives Italian community relatively good
position. In the conclusion, author provides answers to the questions asked and
evaluates facts, treated through the work.
Keywords: Italian national community, election of representatives of national
community, Slovenian Istria, ethnically mixed area, minority rights, political
representation.
5
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................... 7
1.1 Pojem manjšine in ustavne pravice avtohtone italijanske narodne
skupnosti v Republiki Sloveniji .................................................................. 9
1.1.1 Pravna podlaga in zgodovinski uvod nastanka ustavnih pravic
avtohtone italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ....... 11
1.1.2 Ustavno-pravni položaj italijanske narodne skupnosti .................... 15
1.2 Zgodovinski uvod in nastanek avtohtone italijanske narodne skupnosti v
Republiki Sloveniji.................................................................................... 27
1.2.1 Gibanje števila pripadnikov italijanske narodne skupnosti.............. 33
2 ZASTOPANOST ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI V ORGANIH
LOKALNE SKUPNOSTI IN LOKALNEGA ORGANIZIRANJA............... 37
2.1 Zgodovinski uvod in organiziranost italijanske narodne skupnosti na
lokalni ravni .............................................................................................. 37
2.1.1 Samoupravna skupnost italijanske narodnosti ................................. 38
2.1.2 Italijanska Unija in Skupnosti Italijanov.......................................... 41
2.1.3 Izobraževanje, kultura in mediji....................................................... 43
2.2 Pravna podlaga za zastopanost in postopek izvolitve in imenovanja
predstavnikov italijanske narodne skupnosti ter uporabljen volilni sistem48
2.2.1 Volitve v občinski svet..................................................................... 48
2.2.2 Volitve v svet krajevne skupnosti .................................................... 56
3 ZASTOPANOST ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI
V DRŽAVNEM ZBORU REPUBLIKE SLOVENIJE................................... 60
3.1 Pravna podlaga in pravice, ki iz tega izhajajo ter postopek izvolitve
poslanca italijanske narodne skupnosti ..................................................... 60
3.1.1 Izvolitev predstavnika italijanske narodne skupnosti in uporabljen
volilni sistem.................................................................................... 64
3.1.2 Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za narodni
skupnosti .......................................................................................... 67
3.1.3 Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti ............................... 68
4 ZAKLJUČEK.................................................................................................. 69
5 INTERVJU...................................................................................................... 78
6
6 BIBLIOGRAFIJA ...........................................................................................86
6.1 LITERATURA ..........................................................................................86
6.2 VIRI ...........................................................................................................89
7 PRILOGE ........................................................................................................96
7.1 Rezultati volitev članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske
narodne skupnosti ......................................................................................96
7.2 Rezultati volitev predstavnika italijanske narodne skupnosti v Državni
zbor RS ......................................................................................................97
7.3 Seznam slik in tabel...................................................................................98
7.4 Obrazec za kandidaturo za poslanca DZ - predstavnika italijanske
narodne skupnosti ......................................................................................99
7
1 UVOD
Italijanska narodna skupnost v Republiki Sloveniji in pravice, ki se nanašajo na to
specifično skupnost, porajajo vprašanja, morebitne primerjave ipd., ki izhajajo iz
same omembe tematike ter so hkrati hvaležna in nehvaležna tema, saj nam zlahka
nudi nadaljnja vprašanja, morebitne očitke ali pa celo skrb.
Sam sicer nisem pripadnik italijanske narodne skupnosti, vendar sem rojen in sem
odraščal na narodnostno mešanem območju, zato se dnevno soočam in spremljam
tematiko italijanske narodne skupnosti in ugotavljam, da obstaja precejšnje
nepoznavanje te tematike in z njo povezanih pravic te skupnosti. Ravno zaradi
tega želim s svojo diplomsko nalogo predvsem osvetliti določene pravice
italijanske narodne skupnosti, jih prikazati na objektiven način in podati dejstva
čimbolj realno in predvsem bazirano na moči argumentov in ne na argumentih
moči. Poleg tega pa sem z namenom predstavitve pogleda italijanske narodne
skupnosti na svoj položaj in pravno ureditev, ki jo uživa, opravil intervju s
tajnikom Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti.
Namen in cilj te diplomske naloge vsekakor ni podajati vrednostne ocene o
naboru pravic, ki so zakonsko dodeljene italijanski narodni skupnosti, ravno tako
pa tudi ne ugotavljanju, ali je odločitev o pozitivni diskriminaciji pravilna ali ne.
Diplomska naloga je sestavljena iz uvoda, jedra in zaključka. Na začetku bom
razložil pojem manjšine in narodne skupnosti. Predstavil bom pravno podlago in
zgodovinski prikaz razvoja in nastanka ustavnih pravic avtohtone italijanske
narodne skupnosti ter njen ustavno pravni položaj. Hkrati bom kronološko
predstavil, kako je sploh nastala italijanska narodna skupnost v Republiki
Sloveniji. V nadaljevanju se bom osredotočil na zastopanost italijanske narodne
skupnosti v organih lokalne skupnosti in lokalnega organiziranja ter zastopanost v
Državnem zboru. Poudarek bo na pravni podlagi, volilnem sistemu in samih
volitvah. V zaključku bom povzel misli in podal odgovore na zastavljena
vprašanja.
8
Posamezne pravice italijanske manjšine v Republiki Sloveniji so urejene v
različnih zadevnih zakonih, ki imajo direktno podlago v Ustavi Republike
Slovenije, kot najvišjem pravnem aktu. Pri tem je potrebno izpostaviti, da imajo
pripadniki italijanske narodne skupnosti poleg vseh pravic, ki gredo vsem
državljanom Republike Slovenije, še dodatne pravice, torej lahko govorimo o t.i.
pozitivni diskriminaciji.
S sprejetjem članov italijanske narodne skupnosti za enakopravne in enakovredne
državljane Republike Slovenije, je zakonodajalec tej skupnosti podelil različne
pravice, med njimi tudi pravico do svobodne uporabe svojih narodnih simbolov,
ki na trenutke sproža neodobravanje posameznikov1, in pravico do dejavnosti na
področju javnega obveščanja in založništva. Z uveljavljanjem naštetih in ostalih
pravic lahko uspešno ohranjanjajo svojo narodno identiteto, pri čemer igra
pomembno vlogo tudi javni zavod regionalni RTV center Koper-Capodistria,
časopis La voce del popolo ipd.
Nenazadnje pa ima italijanska narodna skupnost pravico zastopanosti v organih
lokalnih oblasti in lokalnega organiziranja, kjer je s pravnega vidika zanimiv
postopek imenovanja ali neposrednih volitev. Zakonodaja ustrezno opredeljuje
občine, naselja in krajevne skupnosti, ki veljajo za uradno dvojezično območje,
kar pomeni, da imajo občine, ki so tako kvalificirane kot uradno dvojezične, že v
samem statutu opredeljeno, kdo zastopa občane v občinskem svetu. To konkretno
pomeni, da je zapisano, koliko občinskih svetnikov odpade na neposredno
izvoljene predstavnike italijanske narodnostne skupnosti in koliko je ostalih
občinskih svetnikov, ki jih izvolijo vsi občani. Ali to pomeni, da lahko
predstavniki italijanske narodne skupnosti kandidirajo tudi na splošnih volitvah,
ali lahko kandidirajo zgolj na »svojih« volitvah? Kako se določa, kdo lahko voli
na »italijanskih« volitvah in po kakšnem ključu oziroma metodi je/so izbran/i
zmagovalci volitev?
1 Ustavno sodišče je leta 1994 z Odločbo U-I-296/94 presodilo, da pravica do uporabe lastnih narodnih simbolov ni protiustavna, čeprav so le-ti identični kot simboli, ki jih uporablja Republika Italija. Več o tem v ustavni odločbi. Prim. tudi : Ribičič Ciril, Ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji, v: Revus - revija za evropsko ustavnost, letnik 2, št. 2, Ljubljana, maj 2004, str. 34.
9
Občinski statuti dvojezičnih občin določajo, da ima vsaka občina podžupana, ki
prihaja iz vrst izvoljenih predstavnikov italijanske narodnostne skupnosti. Pri tem
je pomembno tudi, kako so uresničeni interesi in pravice italijanske narodne
skupnosti v drugih organih lokalnih oblasti (npr. organih krajevne skupnosti).
Naslednje pomembno vprašanje, vredno osvetlitve, je neposredna zastopanost v
Državnem zboru in sicer z vidika upravičenosti, smotrnosti in dejanske potrebe.
Ponovno se postavlja vprašanje, zakaj imajo pripadniki italijanske narodne
skupnosti t.i. dvojno volilno pravico, kako potekajo dotične volitve, ali kandidirajo
na obeh volitvah ipd. Državni zbor, kot najvišje predstavniško telo, pomembno in
bistveno vpliva na življenje državljanov in prebivalcev Republike Slovenije, zato
je bistvenega pomena, kako so zastopane posamezne skupine prebivalcev oziroma
državljanov - isto velja tudi za italijansko narodno skupnost.
Kot že omenjeno, je tematika v zvezi z obstojem in življenjem italijanske
skupnosti taka, da omogoča in poraja nova vprašanja, hkrati pa je tudi tema, ki
mimogrede neti spore oziroma se jo izrablja za nabiranje dnevno političnih točk,
ali pa se preprosto manipulira z določenimi podatki za netenje sporov.2 Eno od
vprašanj, bazirano na tipičnem vrednotenju problematike je, ali na nabor pravic, ki
pripadajo italijanski narodni manjšini, na kakršenkoli način vpliva konkretno
število njenih članov in ali to vpliva na število predstavnikov, ki jih določajo
statuti občin oziroma drugi ustrezni akti, veljavni v Republiki Sloveniji.
1.1 Pojem manjšine in ustavne pravice avtohtone italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji
Z nastankom pojma narod in nastankom držav, ki zaokrožajo življenjski prostor
določenega naroda, je prišlo tudi to situacij, ko je ena država ozemeljsko
pokrivala področja, kjer so se različni narodi mešali in tako je nastal tudi pojem
narodnostne manjšine oziroma narodne skupnosti na ozemlju druge države. Širom 2 Kot npr.: Jelinčič Plemeniti Zmago, Povabilo k podpisu predloga ustavnih sprememb, Državni zbor, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana, 25. avgust 2009, Http://www.sns.si/PortalGenerator/document.aspx?ID=717&Action=2&UserID=0&NavigationID=562 (22.05.2012). Prim. tudi: Ribičič 2004, str. 33-36.
10
sveta je veliko primerov področij, ki so poseljena s predstavniki različnih narodov
in ljudstev, pomešanih med seboj. To velja tudi za nekatera področja Republike
Slovenije; podrobneje o tem v nadaljevanju.
Termin manjšina je v Leksikonu Sova3 obrazložen kot manjša obrobna skupina
ljudi, ki se po kaki značilnosti razlikuje od večinskega prebivalstva in je v
primerjavi z njimi praviloma v podrejenem položaju. Nadalje isti vir opredeljuje
tudi pojem narodne manjšine kot avtohtono skupnost pripadnikov naroda, ljudstva
ali etnične skupine, ki predstavlja manjši oziroma neprivilegirani del prebivalstva
v državah, v katerih niso državotvorni. Dodatno navaja, da gre lahko tudi za
skupnost pripadnikov naroda, ki po spletu zgodovinskih okoliščin ostaja zunaj
meja države matičnega naroda. Zanimivo razlago ponuja tudi Brošura
Slovenskega raziskovalnega instituta in Italijanske unije4 in sicer, da so narodne
ali nacionalne manjšine običajno »podaljšek« naroda, ki živi v sosednji ali drugi
državi ter da gre največkrat za obmejne manjšine, kjer večina njihovega
matičnega naroda prebiva v sosednji državi, manjšina pa je integrirana v družbo,
kjer živi. Nasprotno pa Slovar slovenskega knjižnega jezika5 opredeljuje pojem
manjšine kot manjši del kake skupnosti, celote, zlasti ljudi. Ta pojem se po istem
viru navadno pojavlja v zvezi z narodno manjšino, ki predstavlja pripadnike
naroda, katerih večina živi v drugi državi. Temu navkljub pa 5. člen Ustave
Republike Slovenije6 med drugim pravi, da država »Varuje in zagotavlja pravice
avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti.« Samuel Salzborn7 meni,
da ni vseeno, kateri pojem uporabljamo, saj se je manjšinska zaščita začela kot
zaščita verskih manjšin, pojem kot ga poznamo danes se je namreč razvil v tedanji
Avstriji, ki je želela versko zaščito razširiti na narodnostno. Kljub temu, da je bilo
to na začetku oziroma pred prvo svetovno vojno mišljeno kot protidiskriminatorno
dejanje, je kasneje, tj. po koncu vojne, prišlo do spremembe, ker so pojem
narodna skupnost uporabljale predvsem države, ki so izgubile dele nacionalnega
teritorija in so tako »signalizirale svojo željo, da izgubljene “narodne skupnosti” 3 Leksikon Sova, četrta, dopolnjena in posodobljena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2006. 4 Zaira Vidali (ur.), Roberta Vincoletto (ur.), Vabilo k spoznavanju manjšin, Slovenska narodna skupnost v Italiji ter italijanska narodna skupnost v Sloveniji in na Hrvaškem se predstavljata, SLORI in Unione Italiana, Koper, Trst, 2007. 5 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 2008. 6 Ustava RS (Uradni list RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06). 7 Salzborn Samuel, Ethnisierung der Politik - Theorie und Geschichte des Volksgruppenrechts in Europa, Campus Verlag, Frankfurt, 2005, str. 38-45.
11
na ta ali drug način spet integrirajo v “narodno telo”«.8 Pojem narodne manjšine je
bil kasneje politično zlorabljen in po koncu druge svetovne vojne umaknjen iz
znanstvene razprave, vendar sta se konec šestdesetih, začetek sedemdesetih let,
oba termina začela uporabljati kot sopomenki, s čimer se je pomenska razlika
izgubljala.9
Iz zgoraj navedenega lahko torej sklepamo, da je termin narodna skupnost, ko gre
za naslavljanje slovenskih državljanov italijanske oziroma madžarske narodnosti,
ustreznejši od termina manjšina.
1.1.1 Pravna podlaga in zgodovinski uvod nastanka ustavnih pravic avtohtone italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji
Pravice italijanske narodne skupnosti, živeče v Republiki Sloveniji, lahko
opredelimo kot manjšinske pravice. Gre za posebne pravice, ki omogočajo
pripadnikom manj številnih skupnosti, da preživijo in ohranijo značilnosti, po
katerih se razlikujejo od večine prebivalstva. Ločimo pravice skupnosti in pravice
posameznika.
Ko govorimo o ustavnih pravicah italijanske narodne skupnosti, ni možno iti
mimo človekovih pravic, tj. tistih pravic, ki pripadajo vsakomur zato, ker je
človek, ne glede na spol, barvo, jezik, raso, narodnost, vero, politično ali drugi
prepričanje, socialno pripadnost, rojstvo, premoženje ali katerokoli drugo
okoliščino. In čeprav je nekatere od teh pravic mogoče uživati le skupaj z drugimi
(poroka, zbiranje in združevanje idr.), gre pri človekovih pravicah v večini za
pravice posameznika. Ustavne pravice italijanske narodne skupnosti imajo svoje
temelje namreč prav v človekovih pravicah, kajti ravno potreba po dodelitvi
pravic »ne glede na narodno pripadnost« je botrovala samemu nastanku in razvoju
pravne zaščite za t.i. manjšine. Ta razvoj pa je pomemben predvsem zato, ker je
pomembno vplival tudi na področje današnje Republike Slovenije in tako tudi na
8 Ibid., 40. 9 Ibid., 42-45.
12
nastanek nabora pravic za italijansko narodno skupnost. Posamezne narodne
skupnosti kot manjšine namreč načeloma niso bile priznane ali pa so uživale
enakopravnost kot narodi v večnarodni državi; tako na primer v Avstriji.
Zgodovinska obravnava razvoja manjšinskih pravic se navadno prične z
Vestfalsko mirovno pogodbo iz Munstra v Nemčiji, ki je bila podpisana leta 1648
in je priznala svobodo verskim manjšinam. Sam nastanek in razvoj človekovih
pravic pa se v literaturi največkrat začne z listino iz leta 1215, znano kot Magna
charta libertatum. Sledijo iz leta 1679 Habeas Corpus Act in nato leta 1689 še Bill
of Rights. Svoj delež je dodala še razglasitev Združenih držav Amerike z
Virginijsko deklaracijo pravic iz leta 1776 in izjavo o neodvisnosti iz istega leta.
V Evropi je bila leta 1789 v Franciji sprejeta Deklaracija o pravicah človeka in
državljana, za katero velja, da je najbolj odmeven dokument o temeljnih
človekovih pravicah, poleg tega pa še 1793. leta v okviru nove francoske ustave
tudi nekoliko predelana deklaracija, kjer je posebej izpostavljena enakopravnost
vseh. Na podlagi francoskih listin so po marčni revoluciji 1848. leta nastala
pravila Slavljanskega društva v Trstu, ki med drugim poudarja zagotovitev
enakosti pravic za vse avstrijske narodnosti10 in pa tudi vodilo svobode, enakosti
in bratstva. Hkrati pa je nadvse pomemben avstrijski temeljni oziroma ustavni
zakon iz 1867. leta, ki v 19. členu zagotavlja temeljne manjšinske pravice z
dikcijo »Vsi narodi države imajo enake pravice in vsak posamezni narod ima
nedotakljivo pravico, da ohrani in neguje svojo narodnost in svoj jezik. Država
zagotavlja enakost pravic vseh deželnih jezikov v šoli, v uradih in v javnem
življenju. V tistih deželah, v katerih živijo različni narodi, morajo biti ustanove za
javno izobrazbo urejene tako, da so vsakemu narodu na razpolago sredstva za
izobrazbo v lastnem jeziku, brez dolžnosti, da se nauči drug deželni jezik.«11 Na
mednarodni ravni pa so bili v okviru Društva narodov sprejeti dogovori o varstvu
nekaterih temeljnih človekovih pravic v vojnih razmerah: Ženevski konvenciji
(1864. in 1929. leta), prva (1899) in druga Haaška konvencija (1907). Poleg tega
10 Tukaj so mišljene narodnosti, živeče v takratnem Avstrijskem oziroma Habsburškem cesarstvu. 11 Ob tem je potrebno upoštevati dejstvo, da takratna avstrijska zakonodaja ni poznala pojma manjšina in je tako vsako jezikovno skupnost priznavala kot narod (Furlani na območju današnje Republike Slovenije in Ladinci na Tirolskem so se šteli za Italijane), hkrati pa je bila kljub načelni jasnosti določbe tega člena nemščina de facto privilegiran jezik in državni uslužbenci so ga morali obvladati. Poleg nemščine pa so morali obvladati tudi t.i. deželne jezike, ki so na Primorskem bili hrvaščina, italijanščina in slovenščina.
13
pa velja omeniti tudi Pariško mirovno pogodbo iz leta 1856 in sklepe berlinskega
kongresa iz 1878, ki so zagotavljali versko svobodo.12
Varstvo manjšin je postalo stvar mednarodnih pogodb s koncem prve svetovne
vojne, ko so zmagovite države predpisale varstvo manjšin novonastalim oziroma
poraženim državam. Tako so določbe o varstvu manjšin v pogodbah z Avstrijo,
Bolgarijo, Češkoslovaško, Madžarsko, Poljsko, Turčijo in tudi s Kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev. Pogodba s slednjo sicer vsebuje zgolj varstvo za italijansko
manjšino v Jugoslaviji, ne pa tudi za slovensko in hrvaško v Italiji. Izvajanje
določb je nadziralo Društvo narodov oziroma njegov Svet. Pristojnost Sveta za
varstvo manjšin je sprejelo več držav, toda odločitve le-tega večinoma niso imele
učinka. Prav zato je bila dne 14.09.1925 ustanovljena nova organizacija v Ženevi
in sicer Kongres evropskih narodnosti, ki je deloval vse do leta 1939 in mu je
predsedoval dr. Josip Vilfan.13
Po drugi svetovni vojni so se oblikovali novi pristopi pravnega varstva človekovih
pravic tako na mednarodnem področju kot v notranji ureditvi posameznih držav.
Na mednarodni ravni je tako v okviru Organizacije združenih narodov (v
nadaljevanju: OZN) bila leta 1946 ustanovljena Komisija za človekove pravice in
v njenem sestavu istega leta tudi Podkomisija za preprečevanje diskriminacije in
za varstvo manjšin; slednja je bila nato leta 1999 preimenovana v Podkomisijo za
pospeševanje in varstvo človekovih pravic. Generalna skupščina OZN je leta 1948
sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, hkrati pa zavrnila predloge
Jugoslavije in Sovjetske zveze o vnosu člena o manjšinah. Namesto tega je bila
izglasovana resolucija Usoda manjšin14 , ki priporoča ureditev tega vprašanja.
Sama deklaracija tako s svojim 2. členom nudi zgolj pasivno zaščito manjšin.15 Na
to se nanaša tudi Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.16
Leta 1963 je generalna skupščina OZN izglasovala Deklaracijo Združenih 12 Povzeto po: Bajc Gorazd, Slavec Martina, Pravno-zgodovinski priročnik za slovenščino v Italiji, Krožek PREMIK, Trst, 2001, str. 5-16. 13 Znan tudi kot Wilfan. Več: Primorski Slovenski biografski leksikon, str. 214. 14 Splošna deklaracija združenih narodov o človekovih pravicah: 217 (III) C: Fate of minorities. UNCHR. 15 Gre za uživanje pravic in svoboščin »ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino«. 16 Genocid je namreč opredeljen kot dejanje »storjeno z namenom, da se do kraja ali delno uniči, kaka narodna, etnična, plemenska ali verska skupnost«.
14
narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, naslednjo v nizu pasivnega
varstva manjšin. Sledila je Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne
diskriminacije (odobrena 1965), kjer je pomemben zlasti prvi člen, ki opredeljuje
pojem rasne diskriminacije.17 Nato je generalna skupščina OZN leta 1966 sprejela
še dva pakta, tj. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah18
ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah19, ki potrjujeta jamstvo
pasivnega varstva manjšin, omenjenega že v 2. členu Splošne deklaracije o
človekovih pravicah. Za pravice manjšin je relevantnejši predvsem drugi, tj.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki v 27. členu predvideva
še posebna jamstva za narodnostne, verske ali jezikovne manjšine.20 Na osnovi
28. člena istega pakta je bil 1976. leta ustanovljen Odbor za človekove pravice,
leta 1994 pa je bil imenovan Visoki komisar za človekove pravice s sedežem v
Ženevi. Poleg omenjenih stvari pa se pomembnost tega pakta kaže predvsem v
klasifikaciji pravice do rabe lastnega jezika kot državljanske in politične pravice,
torej je lahko ob kršitvi predvidena tudi posebna kazen.21
Svet Evrope je v Rimu leta 1950 sprejel Konvencijo o varstvu človekovih pravic
in temeljnih svoboščin22, ki v 14. členu določa, da »uživanje pravic in svoboščin,
določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede
na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni
ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge
okoliščine«.
V jugoslovanskem, tj. slovenskem primeru, je Mirovna pogodba med Italijo ter
združenimi in pridruženimi silami, ki so jo podpisali 10. februarja leta 1947 v
Parizu, določila, da se v 7. členu Statuta Svobodnega tržaškega ozemlja (v
17 »Kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, rojstva ali narodnostnega ali etničnega porekla«. 18 Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Generalna skupščina Združenih narodov, resolucija št. 2200 A (XXI), 16. december 1966. 19 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Generalna skupščina Združenih narodov, resolucija št. 2200 A (XXI), 16. december 1966. 20 »V državah, v katerih živijo narodnostne, verske ali jezikovne manjšine, ne smejo biti njihovim pripadnikom vzete pravice, da imajo skupaj z drugimi člani svoje skupine posebno kulturno življenje, da manifestirajo in izpovedujejo svojo lastno vero ali da govorijo v svojem lastnem jeziku«. 21 Povzeto po: Bajc idr. 2001, str. 5-16. 22 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS(13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994).
15
nadaljevanju: STO) imenuje za uradna jezika italijanščino in slovenščino, medtem
ko naj bi bodoča Ustava sama določila, kdaj naj se tudi hrvaščina uporablja kot
uradni jezik. V coni B so jugoslovanske oblasti že 14. septembra leta 1947 z
odlokom Istrskega okrožnega ljudskega odbora določile, da so uradni jeziki
italijanščina, slovenščina in hrvaščina, medtem ko je Zavezniška vojaška uprava v
coni A STO šele 2. septembra leta 1949 z ukazom št. 183 potrdila, da je uradni
jezik italijanščina in da je slovenski jezik mogoče uporabljati le v občinah Devin-
Nabrežina, Dolina, Repentabor in Zgonik.23
1.1.2 Ustavno-pravni položaj italijanske narodne skupnosti
Celoten zgoraj opisani razvoj je pomembno vplival na povojno Jugoslavijo in na
politiko enakosti narodov in narodnih skupnosti, hkrati pa tudi na notranjo
politiko relacij med različnimi narodi in narodnostmi. Tako je že ob razglasitvi
države na drugem zasedanju AVNOJ 24 29. novembra 1943 v Jajcu, danes
Republika Bosna in Hercegovina, bilo s četrtim odstavkom razglasitvenega akta
uzakonjeno, da se vsem narodnim manjšinam v Jugoslaviji podeli vse narodne
pravice.25
Ti principi so bili kodificirani v zveznih ustavah iz leta 1946 in 1963. V zvezni
ustavi iz leta 1974 26 je bilo v 245. členu določeno, da imajo vsi narodi in
narodnosti enake pravice, ter nadalje v 274. členu, da ima vsaka narodnost
suvereno pravico do uporabe lastnega jezika in pisave, razvijanja svoje kulture,
ustanavljanja organizacij v ta namen in uživa vse ostale pravice, zagotovljene z
ustavo. Kljub temu, da je bila v teoriji jugoslovanska ureditev boljša in je nudila
višje standarde zaščite kot katerakoli druga evropska država (ne samo v zveznih
ustavah, ampak tudi v ustavah republik in v ustavah obeh pokrajinah ter raznih
zakonih), pa se v praksi ni odvijalo vse po črki zakona.27 Devetak tako poudarja,
23 Povzeto po: Bajc idr. 2001, str. 5-16. Prim. tudi: Devetak Silvo, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi, Maribor, 1999, str. 207-213. 24 Kratica za Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije oziroma po slovensko Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije. 25 Konestabo Lori, Ustavnopravni položaj italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, Ljubljana, 1996, str. 9. 26 Ustava SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 9, 21.02.1974). 27 Povzeto po Konestabo 1996, str. 10-12.
16
da navkljub nespornosti dejstva, da so ustave SFRJ in socialističnih republik in
pokrajin iz leta 1974 dobra podlaga, analiza stanja kaže na številne
pomanjkljivosti pri implementaciji določb in sicer tako na zveznem kot
republiško-pokrajinskem nivoju. 28 Pri tem gre v grobem predvsem za dve
negativni značilnosti in sicer prvič, da v vseh družbenopolitičnih skupnostih
obstaja veliko neskladje med pravno ureditvijo in dejansko prakso ter na drugi
strani dejstvo, da se dvojezičnost večinoma omejuje na pripadnike narodnih
skupnosti.29
Slovenija je bila torej primer, kako zagotoviti pravice avtohtoni nacionalni
manjšini in sicer je nudila zaščito italijanski ter madžarski manjšini. Že v
republiški ustavi iz leta 196330 je bila obema manjšinama zagotovljena, poleg
enakosti njunih jezikov na etnično mešanih področjih, tudi skrb za razvoj
izobraževanja, tiskanih medijev, radia in kulturnega razvoja. 31 Še večjo mero
zaščite pa je obema narodnima skupnostima zagotovila republiška ustava iz leta
197432, katera je vsebovala poglavje s posebnimi pravicami manjšin. Tako sta
pomemba 250. in 251. člen omenjene ustave, ki sta na najvišji ravni zagotavljala
obema manjšinama svobodno uporabo svojega jezika, svoboda izražanja svoje
nacionalne kulture, uporabo svojih lastnih simbolov in vzpostavljanje svojih
organizacij. Na narodnosto mešanih področjih je bil jezik manjšine izenačen s
slovenščino, hkrati pa je bilo omogočeno, da so lahko vzgajali in šolali svoje
otroke v svojem lastnem jeziku. Poleg tega je bilo v republiški ustavi iz istega leta
določeno, da slovenski narod uresničuje pravico do samoodločbe skupaj z
italijansko in madžarsko narodno skupnostjo. Slovenija je tak pomen zaščiti
avtohtonih manjšin dajala deloma zaradi svojih mednarodnih obvez po koncu
druge svetovne vojne, deloma pa tudi zato, ker je bilo to v skladu s procesom
decentralizacije in demokratizacije tedanje Jugoslavije. Nepomembno pa ni niti
to, da je Slovenija razumela narodne manjšine na obeh straneh meje kot
28 Devetak Silvo, Jezik - sredstvo za povezovanje (ali ločevanje) večnacionalne družbe, v: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, letnik 26, št. 5, Ljubljana, 1989, str. 554. 29 Devetak Silvo, Aspect of Linguistic Equality in Slovenia, Slovenia Studies, Edmonton, 1986, str. 56-58. 30 Ustava Socialistične republike Slovenije (Uradni list SRS 1963). 31 Ibid., 77. člen. 32 Ustava Socialistične republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 6-44,74 z dne 28.02.1974).
17
povezovalni element.33
S samostojnostjo je Slovenija dobila tudi novo Ustavo, ki je ohranila nivo zaščite
obeh manjšin, hkrati pa dodala dve dodatni dikciji in sicer, da raven zaščite in
pravice niso odvisne od števila pripadnikov manjšine ali od razmerja med
številom pripadnikov manjšine v razmerju do ostalih skupin ter da zakoni in ostali
pravni akti, ki zadevajo ustavne pravice in položaj narodnih manjšin, ne smejo biti
sprejeti brez soglasja predstavnikov narodnih manjšin. Pri slednji dikciji gre za
neke vrste možnosti absolutnega veta s strani poslancev narodnosti oziroma
občinskih svetnikov.34
Devetak35 meni, da je ustavnopravni položaj italijanske manjšine mešanica prvin
teritorialne, funkcionalne, personalne in kulturne avtonomije, pri čemer
izpostavlja temelj takšnega pravnega sistema v zasnovi nekakšne teritorialne
avtonomije. Le-ta je bila zasnovana pred več kot štiridesetimi leti na podlagi
seznama narodnostno mešanih področij.36
Vendar pa Ustava Republike Slovenije, sicer »pisani akt najvišje pravne moči«37,
ni edini temeljni pravni akt, iz katerega izhajajo in na katerem slonijo vse ostale
pravice in zakoni, pomembni za italijansko narodno skupnost, živečo v Republiki
Sloveniji, temveč govorimo o dveh pomembnih dokumentih - o Temeljni ustavni
listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije38 ter Ustavi Republike
Slovenije. V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike
Slovenije je v III. poglavju opredeljeno, da so »italijanski in madžarski narodni
skupnosti v Republiki Sloveniji in njunim pripadnikom zagotovljene vse pravice 33 Povzeto po: Ribičič Ciril, Volitve poslancev narodnih skupnosti, v: Podjetje in delo, letnik XXXV, št. 6-7, Ljubljana, 2009, str. 1749, Klemenčič Matjaž, Župančič Jernej, Primerjava družbenega in prostorskega razvoja madžarske in italijanske manjšine v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji v obdobju po razpadu Jugoslavije v: Razprave in gradivo, Ljubljana, 2004, št. 44, str. 184 in Kaučič 2008, str. 153. 34 Povzeto po Konestabo 1996, str. 12-13. Prim. tudi: Kaučič Igor, Grad Franc, Ustavna ureditev Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2008, str. 153. 35 Devetak 1999, str. 255. 36 Ibid. 37 Cijan Rafel (ur.), Toplak Jurij (ur.), Dubrovnik Tadej (ur.), Državna ureditev Republike Slovenije, Zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Nova obzorja, Ljubljana, 2006, str. 2. 38 Uradni list RS, št. 1-4/91-I, sprejela ga je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh zborov dne 25. junija 1991 na podlagi ustavnih amandmajev LXVIII, LXXII in XCIX k Ustavi Republike Slovenije ter v skladu s 4. členom Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
18
iz Ustave Republike Slovenije in mednarodnih pogodb«. Razvidno je torej, da je
načelo varstva človekovih pravic ter posebnih pravic italijanske in madžarske
narodne skupnosti eno izmed pomembnejših ustavnih načel.39
Pravice, ki izhajajo iz Ustave, so zapisane v več členih, najpomembnejši pa je
predvsem 64. člen, ki govori o posebnih pravicah avtohtone italijanske in
madžarske narodne skupnosti. Te pravice so:
pravica do svobodne uporabe narodnih simbolov;
za ohranjanje svoje narodne identitete lahko pripadniki teh skupnosti
ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in
znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega
obveščanja in založništva;
pravica do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter oblikovanja in
razvijanja teh dejavnosti (zakon določa območja, na katerih je obvezno
dvojezično šolstvo);
pravica do gojitve odnosov s svojim matičnim narodom in državo matičnega
naroda, pri čemer država gmotno in moralno podpira uveljavljanje teh pravic;
pravica do ustanovitve samoupravne skupnosti za uresničevanje svojih pravic,
pri čemer lahko država na njihov predlog pooblasti samoupravne narodne
skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne pristojnosti, hkrati pa tudi
zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje;
pravica do neposredne zastopanosti v predstavniških organih lokalne
samouprave in v državnem zboru;
pravice so zagotovljene ne glede na število pripadnikov.
Hkrati 4. odstavek taistega člena Ustave določa, da »zakon ureja položaj in način
uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na
območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za
uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih skupnosti
uresničujejo tudi zunaj teh območij.« Nadalje, poleg naštetega, 5. odstavek
taistega člena določa tudi, da: »zakoni, drugi predpisi in splošni akti, ki zadevajo
uresničevanje v Ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti, ne
39 Cijan 2006, str. 2-3.
19
morejo biti sprejeti brez soglasja predstavnikov narodne skupnosti«.
Členi Ustave, relevantni za področje manjšinske zakonodaje, so še 11., 61. in 62.
Tako 11. člen konkretno določa, da je na območjih občin, v katerih živita
italijanska ali madžarska narodna skupnost, poleg slovenščine uradni jezik tudi
italijanščina ali madžarščina. Določba se nanaša na vse državne organe, organe
lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, ki morajo tako pri izdajanju
predpisov, drugih splošnih in posamičnih aktov enakovredno uporabljati
slovenščino in italijanščino oziroma slovenščino in madžarščino.40 «.
Država z 61. členom daje vsem državljanom Republike Slovenije, torej tudi
pripadnikom italijanske narodne skupnosti, pravico do svobodnega izražanja
pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo
ter uporablja svoj jezik in pisavo.41 Nadalje 62. člen vsakomur zagotavlja pravico
do uporabe svojega jezika in pisave za uresničevanje »svojih pravic in dolžnosti
ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo«.
Pomembno je tudi, da na podlagi 5. odstavka 64. člena Ustave, Zakon o
samoupravnih narodnih skupnostih42 v 2. odstavku 15. člena določa, da: »kadar
državni organi odločajo o zadevah, ki se nanašajo na položaj pripadnikov
narodnih skupnosti, morajo predhodno pridobiti mnenje samoupravnih narodnih
skupnosti«.
Mednarodni akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo na področju varovanja in
zaščite italijanske narodne skupnosti, so:
Akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje SFR Jugoslavije z R Italijo
(Uradni list RS-MP, št. 11/92 (RS 40/92)),
Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih (Uradni list RS-MP, št.
17/00, 7/07 (RS 69/00, 44/07)),
Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali
poniževalnegaravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS-MP, št. 1/94 (RS 2/94)),
40 Kocjančič Rudi, Ribičič Ciril, Grad Franc, Kaučič Igor, Kocjančič Rudi (ur.), Ustavno pravo Slovenije, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2006, str. 95 in Kaučič 2008, str. 84. 41 Kaučič 2008, str. 154. 42 Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih (ZSNS), (Uradni list RS, št. 65/94).
20
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list
RS-MP, št. 7/94 (RS 33/94)),
Londonski memorandum (5. 10. 1954),
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Uradni list
SFRJ-MP, št. 6/67 (SFRJ 31/67)),
Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (Uradni list
RS-MP, št. 4/98 (RS 20/98)),
Osimski sporazumi (1975),
druge meddržavne pogodbe ali sporazumi in mednarodne konvencije, ki jih je
ratificirala Republika Slovenija.
Poleg že naštetega Zakona o samoupravnih narodnih skupnostih velja omeniti
predvsem še:
Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1), (Uradni list RS, št. 55/08,
66/08, 39/09, 55/09, 56/11, 91/11, 34/12),
Navodilo o načinu izvajanja javnih prireditev, na katerih se uporablja tudi tuji
jezik (Uradni list RS, št. 93/05),
Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Centro Italiano di Promozione, Cultura,
Formazione e Sviluppo – Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno
italijansko središče (Uradni list RS, št. 84/05),
Odlok o ustanovitvi Univerze na Primorskem (Uradni list RS, št. 13/03, 79/04,
36/06, 137/06, 67/08, 85/11),
Poslovnik državnega zbora – uradno prečiščeno besedilo (PoDZ-1-UPB1),
(Uradni list RS, št. 92/07, 105/10),
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Uradni list RS, št. 106/06,
09/12),
Statut Mestne občine Koper (uradne objave, št. 40/00, 30/01, 29/03 ter Uradni
list RS, št. 90/05, 67/06 in 39/08),
Statut Občine Izola (Uradne objave, št. 15/1999),
Statut Občine Piran (Uradne objave, št. 10/99, 15/04, 46/07),
Uredba o merilih, pogojih in postopku za dodelitev sredstev za ustvarjanje
gospodarske osnove na narodnostno mešanih območjih za leto 2001 (Uradni
list RS, št. 62/01),
21
Uredba o ratifikaciji Memoranduma o sodelovanju med Vlado Republike
Slovenije in Vlado Italijanske republike (Uradni list RS-MP, št. 9/07 (RS
68/07)),
Uredba o ratifikaciji sporazuma o sodelovanju v kulturi in izobraževanju med
Vlado RS in Vlado italijanske republike (Uradni list RS, št. 49/02),
Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06,
86/06, 32/07, 63/07, 115/07, 122/07, 31/08, 35/09, 58/10, 101/10),
Uredba o vodenju in vzdrževanju centralnega registra prebivalstva ter
postopku za pridobivanje in posredovanje podatkov (Uradni list RS, št. 70/00,
28/02),
Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in
stavb (ZDOIONUS), (Uradni list RS, št. 25/08),
Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor – uradno
prečiščeno besedilo (ZDVEDZ-UPB1), (Uradni list RS, št. 24/05),
Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), (Uradni list RS, 58/11),
Zakon o državni upravi – uradno prečiščeno besedilo (ZDU-1-UPB4), (Uradni
list RS, št. 113/05, 126/07, 48/09, 8/10, 8/12, 21/12),
Zakon o evidenci volilne pravice – uradno prečiščeno besedilo (ZEVP-1-
UPB1), (Uradni list RS, št. 1/07),
Zakon o financiranju občin (ZFO-1), (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08),
Zakon o gimnazijah – uradno prečiščeno besedilo (ZGim-UPB1), (Uradni list
RS, št. 1/07),
Zakon o grbu, zastavi in himni RS ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH),
(Uradni list RS, št. 67/94, 14/99),
Zakon o javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (ZJSKD),
(Uradni list RS, št. 29/10),
Zakon o kazenskem postopku – uradno prečiščeno besedilo (ZKP-UPB8),
(Uradni list RS, št. 32/12, 36/12),
Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1), (Uradni list RS, št. 87/01, 96/02),
Zakon o lokalni samoupravi – uradno prečiščeno besedilo (ZLS-UPB2),
(Uradni list RS, št. 94/07, 14/10, 84/10),
Zakon o lokalnih volitvah – uradno prečiščeno besedilo (ZLV-UPB3), (Uradni
list RS, št. 94/07, 45/08),
22
Zakon o matičnem registru – uradno prečiščeno besedilo (ZMatR-UPB2),
(Uradni list RS, 11/11),
Zakon o maturi – uradno prečiščeno besedilo (ZMat-UPB1), (Uradni list RS,
št. 1/07),
Zakon o medijih – uradno prečiščeno besedilo (ZMed-UPB1), (Uradni list RS,
št. 110/06),
Zakon o notariatu – uradno prečiščeno besedilo (ZN-UPB3), (Uradni list RS,
št. 2/07, 33/07, 45/08),
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – uradno
prečiščeno besedilo (ZOFVI-UPB5), (Uradni list RS, št. 16/07, 22/09),
Zakon o osebnem imenu (ZOI-1), (Uradni list RS, št. 20/06),
Zakon o osebni izkaznici (ZOIzk-1), (Uradni list RS, št. 35/11),
Zakon o osnovni šoli – uradno prečiščeno besedilo) (ZOsn-UPB3), (Uradni
list. RS, št. 81/06, 102/07, 107/10, 87/11),
Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1), (Uradni list RS, št.
79/06),
Zakon o policiji – uradno prečiščeno besedilo (ZPol-UPB7), (Uradni list RS,
št. 66/09, 22/10, 26/11, 58/11),
Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na
področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI), (Uradni list RS, št. 35/01,
102/07),
Zakon o potnih listinah – uradno prečiščeno besedilo) (ZPLD-1-UPB4),
(Uradni list RS, št. 29/11),
Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), (Uradni list RS, št. 96/05,
109/05, 105/06, 26/09, 31/09),
Zakon o sodiščih – uradno prečiščeno besedilo (ZS-UPB4), (Uradni list RS, št.
94/07, 47/09, 48/09, 86/10, 33/11),
Zakon o splošnem upravnem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (ZUP-
UPB2), (Uradni list RS, št. 24/06, 47/09, 48/09, 8/10),
Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2), (Uradni list
RS, št. 20/11),
23
Zakon o uporabi sredstev, pridobljenih iz naslova kupnin na podlagi zakona o
lastninskem preoblikovanju podjetij (ZUKLPP), (Uradni list RS, št. 45/95,
34/96, 60/99, 22/00, 67/01, 47/02),
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo - uradno prečiščeno
besedilo (ZUJIK-UPB1), (Uradni list RS 77/07, 56/08, 94/09, 4/10, 20/11,
100/11),
Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij – uradno
prečiščeno besedilo (ZUODNO-UPB1), (Uradni list RS, št. 108/06, 99/10,
9/11),
Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), (Uradni list RS, št. 16/08,
123/08, 8/11, 30/11),
Zakon o varstvu potrošnikov – uradno prečiščeno besedilo (ZVPot-UPB2),
(Uradni list RS, št. 98/04, 46/06, 126/07, 86/09, 78/11),
Zakon o volitvah v državni zbor – uradno prečiščeno besedilo (ZVDZ-UPB1),
(Uradni list RS, 109/06, 54/07, 49/08),
Zakon o vrtcih – uradno prečiščeno besedilo (ZVrt-UPB2), (Uradni list RS, št.
100/05, 62/10),
Zakon o zavodih (ZZ), (Uradni list RS, št. 12/91, 45/94, 8/96, 18/98, 36/00,
127/06),
drugi predpisi in akti Vlade RS.
Vsi navedeni akti, tako državni kot meddržavni, več kot očitno kažejo na
urejenost in uresničevanje ustavnih norm o posebnih pravicah narodnih skupnosti
na posameznih področjih.
Pravice pripadnikov italijanske narodne skupnosti pa niso strogo vezane ali
zagotovljene zgolj v primeru prebivališča v narodnostno mešanem območju,
temveč so jim nekatere pravice zagotovljene tudi izven tega območja in sicer vpis
v posebni volilni imenik za izvolitev poslanca v Državni zbor Republike Slovenije
ter pravica do učenja jezika izven območja pod določenimi pogoji.
Na podlagi ustanovnega akta in veljavnega statuta javnega zavoda RTV Slovenija
so pripadniki italijanske narodne skupnosti zastopani tudi v Svetu nacionalne
24
RTV Slovenija in sicer z enim predstavnikom. Poleg tega pa Svet zavoda imenuje
tudi programske svete za narodnostni program, v katerih sta dve tretjini članov iz
vrst pripadnikov obeh narodnih skupnosti.43
Na podlagi 38. člena Poslovnika državnega zbora44 v okviru Državnega zbora
Republike Slovenije deluje stalno delovno telo Komisija za narodni skupnosti.45
Omeniti velja tudi Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne
skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.46 Zakon ureja uresničevanje pravic
italijanske narodne skupnosti na področju predšolske vzgoje, osnovnošolskega
izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega
tehniškega oziroma strokovnega izobraževanja in srednjega splošnega
izobraževanja.47 Pomembno je predvsem, ker sta na podlagi zakona vzgoja in
izobraževanje za pripadnike italijanske narodne skupnosti sestavni del sistema
vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji.48 Zakon kot cilje49 opredeljuje
predvsem:
ohranjanje in razvijanje italijanskega oziroma madžarskega jezika in kulture
italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti,
razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti v prvem in drugem jeziku (za
pripadnike narodnih skupnosti je prvi jezik italijanski oziroma madžarski,
drugi jezik pa slovenski),
razvijanje vedenja o zgodovinski, kulturni in naravni dediščini italijanske
oziroma madžarske narodne skupnosti ter njunih matičnih narodov,
razvijanje zavesti o pripadnosti k italijanski oziroma k madžarski narodni
skupnosti ter ohranjanje in razvijanje lastne kulturne tradicije,
vzgajanje za spoštovanje in razumevanje narodne in kulturne drugačnosti, za
sodelovanje med pripadniki slovenskega naroda in pripadniki italijanske
oziroma madžarske narodne skupnosti ter razvijanje sposobnosti za življenje 43 Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Uradni list RS, št. 106/06, 09/12). 44 Poslovnik državnega zbora – uradno prečiščeno besedilo (PoDZ-1-UPB1), (Uradni list RS, št. 92/07, 105/10). 45 Podrobneje o tem v tretjem poglavju tega diplomskega dela. 46 Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI), (Uradni list RS, št. 35/01, 102/07). 47 Ibid., 1. člen. 48 Ibid., 2. člen. 49 Ibid., 3. člen.
25
in sobivanje na narodnostno in jezikovno mešanem območju,
seznanjanje s položajem italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti v
sosednjih državah ter vzpostavljanje vezi in sodelovanja s pripadniki in
ustanovami teh skupnosti.
Slovenija je torej uzakonila precej širok spekter pravic in precej široko zastavila
politiko zaščite manjšine. Pri tem je treba poudariti dva vidika te zaščite in sicer
načelo teritorialnosti in načelo kolektivnosti. Prvo načelo pomeni zaokroženost
področja avtohtone naselitve italijanske oziroma madžarske skupnosti, drugo
načelo pa poudarja kolektivnost manjšine in njihove potrebe poleg splošne in
posebnih pravic kot posamičnih pravic.50 Istočasno slovenska zakonodaje varuje
pravice italijanske narodne skupnosti na dveh medsebojno dopolnjujočih se
ravneh, in sicer varuje individualne pravice posameznikov na eni strani ter
posebne pravice narodne skupnosti na drugi strani.51
Kot že omenjeno, na narodno mešanem področju je jezik obeh narodnih skupnosti
uradni jezik poleg slovenščine, a se zadevno področje že na prvi pogled razlikuje
od drugih delov države tudi po dvojezičnih označbah naselij, mest, ulic ipd. Ta
pravica je uzakonjena v Zakonu o določanju območij ter o imenovanju in
označevanju naselij, ulic in stavb52, ki v 3. odstavku 9. člena določa, da »ime
naselja mora biti v slovenskem jeziku. Na območjih občin, kjer sta poleg
slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, se
imena naselij določijo v slovenskem in italijanskem oziroma madžarskem jeziku.«
Nadalje zadevni zakon v 5. odstavku 20. člena določa, da »ime ulice mora biti v
slovenskem jeziku. Na območjih občin, kjer sta poleg slovenskega jezika uradna
jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, se imena ulic določijo v
slovenskem in italijanskem oziroma madžarskem jeziku.« Isto je z označevanjem
ulic, tako 23. člen zadevnega zakona, ki v 2. odstavku pravi, da »Na napisnih
tablah mora biti ime ulice v slovenskem jeziku. Na območjih občin, kjer sta poleg
slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, se ulice
50 Povzeto po Klemenčič idr. 2004, str. 185. 51 Klopčič Vera, Mednarodnopravne razsežnosti pravnega varstva manjšin v Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2006, str. 78. 52 Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS), (Uradni list RS, št. 25/2008).
26
označijo v slovenskem in italijanskem oziroma madžarskem jeziku.« Vendar pa
pravica do vidne dvojezičnosti ni omejena zgolj na zgoraj omenjene stvari,
temveč je zagotovljena tudi za označbe na ulici in velja tudi za vse pravne osebe,
tako javnega kot zasebnega prava.
Ravno tako so obvezni dvojezični dokumenti za vse prebivalce, živeče na
zakonsko določenem narodnostno mešanem področju, ne glede na njihovo
narodno pripadnost. Poleg osebne izkaznice in potnega lista so zadevni dokumenti
še vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje ter kartica zdravstvenega
zavarovanja.
Na dvojezičnem območju so do posebnega dodatka za znanje italijanskega jezika
upravičeni javni uslužbenci.53
Italijanska narodna skupnost ima na narodnostno mešanem področju možnost
uporabljati svoj jezik v upravnih postopkih in postopkih, ki jih opravljajo na
občinski upravi. Pri tem je potrebno poudariti, da se niso dolžni izjasniti kot
pripadniki narodne skupnosti, temveč se postopek vodi v tistem jeziku, v katerem
državljan oziroma občan prične postopek.54 Dvojezičen postopek je omogočen
tudi v sodnih institucijah - sodišča so tako dolžna zagotoviti enakost italijanskega
jezika; med drugim velja tudi, da če se je postopek pričel kot dvojezičen, se bo kot
tak nadaljeval tudi na višji stopnji, pa čeprav leži sodišče višje stopnje na
območju, ki ne velja za dvojezično.55 Velja omeniti, da je v zgoraj navedenih
postopkih zagotovljena uporaba italijanščine, če ena od strank uporablja ta jezik.56
Vendar pa vprašanje, kako zagotoviti enakopravnost jezikov, ni zgolj lingvistično-
tehnično, temveč je tudi politično vprašanje, saj je pravica do svobodne in
enakopravne rabe jezika ena temeljnih človekovih pravic. Tako se s podelitvijo
statusa uradnega jezika izraža spoštovanje človekove osebnosti in narodne 53 5. alineja 1. odstavka 23. člena in 28. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - uradno prečiščeno besedilo (ZSPJS-UPB13), (Uradni list RS, št. 108/09, 8/10, 16/10, 50/10, 94/10, 35/11, 27/12) 54 2. in 5. odstavek 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - uradno prečiščeno besedilo (ZUP-UPB2), (Uradni list RS, št. 24/06, 47/09, 48/09, 8/10). 55 4. člen Zakona o državni upravi – uradno prečiščeno besedilo (ZDU-1-UPB4), (Uradni list RS, št. 113/05, 126/07, 48/09, 8/10, 8/12, 21/12). 56 Klopčič 2006, str. 80.
27
skupine.57
Omeniti velja tudi posebnost slovenske pravne ureditve, ki se kaže v ureditvi
zastopanosti predstavnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti v
državnem zboru, saj Ustava namreč »izrecno ne predvideva drugačnega mandata,
kot ga ima ostalih 88 poslancev državnega zbora – torej reprezentativni
mandat«.58 Skupnostima je, skladno z zakonodajo, zagotovljeno predstavništvo v
organih lokalne samouprave in sicer v občinskih svetih na narodno mešanih
območjih desetina vseh članov občinskega sveta oziroma najmanj eden.59
1.2 Zgodovinski uvod in nastanek avtohtone italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji
Nastanek italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji se nikakor ne začne
z razglasitvijo neodvisnosti Republike Slovenije leta 1991, temveč sega njen
nastanek precej dlje v zgodovino. Ribičič tako omenja, da ji ustavna ureditev
priznava položaj avtohtone narodne skupnosti, saj njeni pripadniki že od nekdaj
prebivajo na sedanjem ozemlju Republike Slovenije.60
Zakonodaja Republike Slovenije opredeljuje kot narodnostno mešana področja v
Republiki Sloveniji, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti
in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina, naslednje kraje61:
v Mestni občini Koper 62 območja sledečih krajev 63 : Ankaran/Ancarano 64 ,
Barizoni/Barisoni, Bertoki/Bertocchi, Bošamarin/Bossamarino, Cerej/Cerei,
Hrvatini/Crevatini, Kampel/Campel, Kolomban/Colombano, Koper/Capodistria,
57 Devetak 1989, str. 557. 58 Kocjančič 2006, str. 167. Več o tem v 3. poglavju te diplomske naloge. 59 Ibid., str. 258. Več o tem v 2. poglavju te diplomske naloge. 60 Ribičič 2009b, str. 1749. 61 Urad Vlade RS za narodnosti, Http://www.uvn.gov.si/si/manjsine_oziroma_narodne_ skupnosti/italijanska_narodna_skupnost/ (20.12.2010). 62 Skladno z Odločbo U-I-114/11-12 z dne 09.06.2011 je ustavno sodišče ustanovilo občino Ankaran-Ancarano, ki obsega naselje Ankaran-Ancarano, ki je tudi sedež nove občine. Območje naselja Ankaran se posledično izloči iz območja Mestne občine Koper. Prve volitve v organe nove občine morajo biti izvedene leta 2014 na rednih lokalnih volitvah. 63 7. člen Statuta Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 40/00, 30/01, 29/03 ter Uradni list RS, št. 90/05, 67/06 in 39/08). 64 Skladno z ustavno Odločbo U-I-114/11-12 je status Ankarana občina v konstituiranju.
28
Prade/Prade, Premančan/Premanzano, del naselja Spodnje Škofije (Valmarin),
Šalara/Salara in Škocjan/San Canziano,
v občini Izola območja krajev65: Izola/Isola, Dobrava pri Izoli/Dobrava presso
Isola, Jagodje/Jagodje,
v občini Piran območja krajev66: Piran/Pirano, Portorož/Portorose, Lucija/Lucia,
Strunjan/Strugnano, Seča/Sezza, Sečovlje/Sicciole, Parecag/Parezzago in
Dragonja/Dragogna.
Smatramo torej lahko, da država uradno priznava zgoraj navedena območja kot
naselitveno območje avtohtone italijanske narodne skupnosti, zatorej bo
zgodovinski uvod zajemal predvsem tozadevno območje.
Zgoraj našteta območja zaokrožajo področje, poimenovano Slovenska Istra
(poljudno je to območje sicer bolj znano pod imenom Obala) oziroma obsegajo
del statistične regije Obalno-kraška regija. Področje Slovenske Istre je sicer del
največjega polotoka ob jadranski obali med Tržaškim in Reškim zalivom ter
razdeljeno med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Skozi zgodovino je to
območjo obvladovalo veliko različnih oblastnikov oziroma je bilo sestavni del več
različnih držav. Od konca 14. oziroma začetka 15. stoletja pa vse do konca 18.
stoletja je območje tako obvladovala Beneška republika, nato pa je prešlo pod
avstrijsko krono Habsburžanov. S koncem 1. svetovne vojne in skladno z
Londonskim sporazumom je to področje do leta 1944 pripadalo Kraljevini
Italiji.67
Ob koncu druge svetovne vojne je ozemlje Slovenske Istre, predhodno
osvobojeno s strani Slovenske vojske in Jugoslovanske armade, skladno s pariško
mirovno pogodbo 10.02.1947, postalo del Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).
Mirovna pogodba je STO predvidela kot svobodno mesto pod zaščito
Varnostnega sveta Združenih narodov, z lastnim statutom in posledično lastno
upravo, z voljeno skupščino in guvernerjem. Zaradi nesoglasij med tedanjo
65 3. odstavek 4. člena Statuta občine Izola (Uradne objave, št. 15/99, 8/00, 8/05). 66 3. člen Statuta občine Piran (Uradne objave, št. 10/99, 15/04, 46/07). 67 Povzeto po: geslo Istra v Leksikon Sova in Istra Skozi Čas, [Videoposnetek]: zgodovina Istre od začetkov do 20. stoletja, Sau Silvano, Argenti Tremul Alessandra, režija Milavec Samo, RTV Slovenija, Regionalni RTV center Koper-Capoditria, 2009.
29
Jugoslavijo in Italijo, je bil STO razdeljen na cono A (anglo-ameriška vojna
uprava) in cono B (jugoslovanska vojna uprava), kamor spada tudi sedanja
Slovenska Istra. Petega oktobra 1954 je bil podpisan t.i. Londonski sporazum, ki
so ga podpisale Velika Britanija, Združene države Amerike, Jugoslavija in Italija,
s katerim je STO prenehal obstajati in posledično je cona B z delom cone A
pripadla Jugoslaviji, večina cone A pa Italiji.68
Slika 1 - zemljevid STO in razdelitev na coni A in B69
Pomembnost omenjenega sporazuma se kaže predvsem v tem, da je v posebnih
členih sporazuma zagotavljal pravice narodnih manjšin v obeh državah.
Jugoslavija je sporazum ratificirala takoj, Italija pa je za to potrebovala 20 let.
Zahvaljujoč napornim tajnim pogajanjem sta državi 10. novembra leta 1975 z
Osimskimi sporazumi dokončno uredili vprašanje meje. Hkrati z določitvijo
državne meje in vprašanj, povezanih z mejo, (Priloga I, II, III in IV Osimskih
sporazumov)70 sta državi uredili tudi gospodarsko sodelovanje71 in pravice
manjšin, med drugim pa je sporazum predvidel tudi obširna financiranja cestnih
68 Geslo Svobodno tržaško ozemlje v Leksikon Sova. 69 Vir: A collection of world, country and city maps, Http://mapsof.net/uploads/static-maps/free_ territory_of_trieste_map.png (10.12.2010). 70 1. in 2. člen Osimskih sporazumov, Http://www.trattatodiosimo.it/trattato.htm (15.12.2010). 71 To je bilo urejeno z dvema od treh temeljnih dokumentov Osimskih sporazumov in sicer Sporazumom o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo ter s Protokolom o prosti coni.
30
povezav, brez plačila cestnine na goriškem in tržaškem.72
Republika Italija in Republika Slovenija sta se ob osamosvojitvi slednje leta 1991,
z aktom o nasledstvu73 obvezali k nadaljnjemu spoštovanju Osimskih sporazumov.
Republika Slovenija je tako 31. julija 1992 z izmenjavo not postala pravna
naslednica Osimskih sporazumov.
Iz navedenih dejstev lahko zaključimo, da je do nastanka in oblikovanja
italijanske narodne skupnosti kot predstavnikov naroda, katerih večina živi v
drugi državi, prišlo že precej nazaj v zgodovini, formalno pravno pa je bila kot
neke vrste manjšina okarakterizirana šele, ko je ozemlje Istrskega polotoka
oziroma kot že omenjeno, tedanja cona B z delom cone A STO pripadla tedanji
Jugoslaviji.
Poleg zgoraj omenjenega, velja izpostaviti tudi dogodke, ki so pomembno vplivali
na pravno ureditev odnosov med tedanjo Jugoslavijo in Italijo ter posledično tudi
na odnos do italijanske narodne skupnosti v Jugoslaviji in priznavanje njenih
pravic; poleg določitve meje med državama, tedanjo Jugoslavijo in Italijo, in
vprašanja premoženja izseljenih oseb, ki je ostalo v Jugoslaviji,74 je potrebno
omeniti predvsem vprašanje Trsta 75 in kasnejšo izselitev velike večine
prebivalstva iz področja Istre in Kvarnerja, tj. večinoma italijansko govorečega
prebivalstva, kot posledico pariške mirovne pogodbe leta 1947 in Londonskega
sporazuma iz leta 1954 in kot rezultat pravice do izbire v prid italijanskemu
državljanstvu, predvidene z eno ali drugo pogodbo. Zaradi hkratnega močnega
notranjega priselitvenega toka iz vseh regij Jugoslavije se je etnično-jezikovna
sestava regije bistveno spremenila in kot omenja italijanska literatura, gre za
izgubo »celotne nacionalne komponente, tiste italijanske, ki je izginila skorajda v
72 Geslo Osimski sporazumi v Leksikon Sova, Milia Martina, Grande Viabilità triestina, pedaggio "vietato" da Osimo, v: Il Piccolo, 16.12.2010, Http://ilpiccolo.gelocal.it/dettaglio/grande-viabilita-triestina-pedaggio-vietato-da-osimo/2980247 (16.12.2010), Škrlj Robert, Tajna pogajanja ključna za sklenitev Osimskih sporazumov, Intervju z dr. Viljenko Škorjanec, v: Primorske novice, letnik 61, št. 171, 27. julij 2007, str. 16-17. Več o tem: Devetak 1999, str. 207-213. 73 Akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS-MP, št. 11/92 (RS 40/92)). 74 Klemenčič 2004, str. 195. 75 Povezano z ustanovitvijo STOja in napetostmi, kateri državi bo pripadlo mesto z okolico.
31
celoti v obdobju desetletja«.76 Nadalje je poudarjena tudi trditev, da je lokalno
prebivalstvo Istre, Reke in Dalmacije plačalo s svojo kožo dogodke, ki so sledili
drugi svetovni vojni in težo odločitev, ki so jih sprejeli zmagovalci vojne ter
hkrati opozarja, da tukaj živeči Italijani niso imeli možnost samodločbe ali
samoopredelitve na npr. plebiscitu, fundamentalni pravici, ki so jo sicer številni
omenjali, a vendar ni bila nikoli udejanjena.77
Z eksodusom pa je povezano tudi vprašanje izseljencev, ki jih italijanska
literatura 78 večinoma imenuje ezuli, tj. begunci oziroma izgnanci italijanske
narodnosti iz Istre in Kvarnerja, ki so po koncu 2. svetovne vojne zapustili
Jugoslavijo in se z opcijsko pravico odločili za italijansko državljanstvo, 79
slovenska in hrvaška pa nasprotno, govori o optantih, tj. osebah, ki so izkoristile
svojo opcijsko pravico oziroma pravico do državljanstva,80 kar posledično pomeni,
da se mora optant, ki je optiral za prvotno državljanstvo, v določenem času
odseliti. 81 Klemenčič 82 omenja, da je približno 15 % izseljenega prebivalstva
odšlo brez dovoljenj, preostali pa z dovoljenjem oblasti. Slednji predstavljajo tako
imenovane optante, torej tiste ki so bili stalno naseljeni v regiji na dan 10. junij
1940 in ki so izrazili željo po pridobitvi italijanskega državljanstva in emigracije v
Italijo.
Problem, ki izhaja iz poimenovanja, je bolj kompleksen, kot deluje na prvi pogled.
Namreč, ob zavzetju pozicije, da gre pri eksodusu za ezule, bi morala Jugoslavija
ponuditi ustrezno odškodnino Italiji oziroma izseljenim prebivalcem in to ne samo
za prepuščene nepremičnine, temveč tudi zaradi prisilne izselitve. Ob vztrajanju
76 Milani Nelida, Dobran Roberto, Le parole rimaste, Storia della letteratura italiana dell'Istria e del Quarnero nel secondo Novecento, Edit, Reka (Rijeka/Fiume) / Pietas Iulia, Pulj (Pula/Pola), 2010, str. 56-78. 77 Pozeto po: Ivetic Egidio, Istria nel tempo, Manuale di storia regionale dell'Istria con riferimenti alla città di Fiume, Unione Italiana di Fiume - Università Popolare di Trieste, Rovinj (Rovigno), 2006, str. 121-130. 78 Npr.: Milani in Dobran 2010; Ivetic 2006; Lacota Massimiliano, Noi Esuli, vittime dei trattati, della politica e dei nostri rappresentanti »politici«, v: Http://www.leganazionale.it/esodo/crisi federazionearticololacota.htm (23.05.2012); Pupo Raoul, Il lungo esodo: Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio, Rizzoli Milano, Milan (Milano), 2005... 79 Geslo Ezul v Leksikon Sova. 80 Ibid., geslo Optant. 81 Ibid., geslo Opcijska pravica. 82 Klemenčič Matjaž, The effects of the dissolution of Yugoslavia on the minority rights of Hungarian and Italian minorities in the Post-Yugoslav states, v: Conflict in South-Eastern Europe at the end of the twentieth century, Routledge, London, New York, julij 2006, strani 143-145.
32
na tem, da gre za optante, torej prebivalstvo, ki se je na lastno željo izselilo, pa bi
Jugoslavija izplačala zgolj reparacije za zapuščene nepremičnine. To vprašanje je
bilo mnogo let predmet spora med državama83, rešeno pa je bilo šele 18. februarja
1983 z Rimskim sporazumom84, s katerim se je Jugoslavija, kot kompenzacijo za
lastnino izseljencev, ki je bila po vojni zasežena v coni B STO-ja, obvezala plačati
110 milijonov ameriških dolarjev v trinjastih letnih obrokih, pričenši z izplačilom
januarja 1990 in zadnjim obrokom januarja 2002.
Pred razpadom je Jugoslavija Italiji nakazala dva obroka, gre za znesek 17
milijonov dolarjev, nato pa je plačilo odpadlo na Slovenijo in Hrvaško. Slovenija
je zadevo želela rešiti in je italijansko stran pozvala k predložitvi tekočega računa,
kamor bi nadaljevala z izplačilom preostalega zneska, vendar slednja tega ni
nikoli posredovala in s tem implicitno zavračala slovensko iniciativo. Slovenija je
zato brez italijanske privolitve sklenila dogovor s Hrvaško o razdelitvi preostalih
obveznosti in sicer v razmerju 62:38, pri čemer večji del odpade na Slovenijo.85
Zaradi nesoglasij glede načina izplačila je Slovenija leta 1994 enostransko odprla
fiduciarni račun pri Banki Dresden v Luksemburgu in začela plačevati svoj del
dolga; zadnji obrok je plačala januarja 2002, kot predvideno v Rimskem
sporazumu ter s tem tudi izpolnila svoje dolžnosti.86 Kljub večkratnim pozivom in
pooblastilu za prevzem denarja, se je Italija sprenevedala in izgovarjala ter ni
želela prevzeti denarja. Namesto prevzema »luksemburškega« denarja, tudi zaradi
še vedno nesklenjenega dogovora s Hrvaško, se Italija zavzema za vračilo celotne
odškodnine v naravi.87
83 Sošić Tiziano, Papa Cesare, I beni abbandonati, Manualetto teorico-pratico, Bologna, 2004, str. 75-80. 84 Sporazum med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti, ki izvirajo iz 4. člena Pogodbe, podpisane v Osimu 10. novembra 1975, z dne 18. februarja 1983; Po razdpadu Jugoslavije sta postali njeni pravni naslednici Hrvaška in Slovenija. Slednja je to storila na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS-MP, št. 11/92 (RS 40/92)). 85 Poročilo strokovne komisije (Studio della Commissione di esperti istituita dalla Provincia di Trieste, d'intesa con la Provincia di Roma, il Comune di Trieste, con l'adesione di altri enti locali), La situazione giuridica dei beni abbandonati in Croazia e in Slovenia, Trst, oktober 2002., str. 20-22 in Lacota (2012). 86 STA, Plačan zadnji obrok optantom, v: 24ur.com, 20.03.2002, Http://24ur.com/novice/ slovenija/placan-zadnji-obrok-optantom.html (25.04.2011) in Lacota (2012). 87 Ibid. in Škorjanec Viljenka, Osimska pogajanja, Založba Annales, Koper, 2007, str. 13, 314.
33
Del italijanske stroke celo meni, da gre pri prekinitvi plačila, torej po razpadu
nekdanje Jugoslavije, za nedvomno kršenje Rimskega sporazuma ter hkrati 4.
člena Osimskih sporazumov. Slovenija in Hrvaška sta sicer priznali pravico do
zasebne lastnine, vendar zaradi novonastalih geopolitičnih razmer skladno z 62.
členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb88 iz leta 1969 oziroma
že kar na podlagi zgoraj omenjene prekinitve plačila, predvidenega s 60. členom
samega Rimskega sporazuma, naj bi Italija imela pravico zahtevati revizijo le-tega
oziroma celo Osimskih sporazumov. 89 Slovenska stroka izpostavlja, da imajo
Osimski sporazumi neprecenljivo vrednost ter hkrati opozarja na italijansko
nespoštovanje že sprejetih sporazumov, predvsem pa na zavračanje načela »pacta
sunt servanda« (pogodbe moramo spoštovati) z izpostavljanjem načela »rebus sic
stantibus« (spremenjene okoliščine in posledično neveljavna pogodba).90
Slovenija zavrača vsakršne pozive po reviziji že dogovorjenih sporazumov in
vztraja pri temu, da je svoje obveznosti izpolnila, kljub temu, da zahteve po
reviziji in poplačilu v naravi prihajajo ne samo s strani društva optantov, ampak
tudi s strani predsednika vlade in ministra za zunanje zadeve.91 Omeniti velja tudi
stališče Slovenije iz začetka leta 1993, da »smo odprti za razgovore o vseh
vprašanjih, vendar Osimskih sporazumov ni mogoče spreminjati«.92 Očitke po
reviziji sicer zavrača tudi Hrvaška.93
1.2.1 Gibanje števila pripadnikov italijanske narodne skupnosti
V popisih prebivalstva, ki so sledili drugi svetovni vojni, se je število prebivalcev,
opredeljenih kot Italijanov, zmanjševalo. Tako se je leta 1948 za Italijane
opredelilo 1.458 oseb. Pri tem je potrebno poudariti, da se je iz področja Istre,
tako slovenskega kot hrvaškega dela, od konca vojne pa do leta 1953, po različnih 88 Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, Http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads /Zakonodaja_in_dokumenti/knjiznica/DKPMP.pdf (23.05.2012). 89 Povzeto po: Poročilo strokovne komisije 2002, str. 25-26 in Lacota (2012). 90 Škorjanec 2007, str. 267-268. 91 STA, MZZ: Vprašanje optantov zaključeno, v: 24ur.com, 18.01.2007, Http://24ur.com/ novice/slovenija/mzz-vprasanje-optantov-zakljuceno.html (25.04.2011); Lakota (2012) in STA 2002. 92 Rupel Dimitrij, Srečanja in razhajanja, Optimistični zapiski o slovenskih zunanjih zadevah v prvem desetletju, Nova revija, Ljubljana, 2001, str. 420-421. 93 HINA, Hrvatska bi odbila reviziju Osimskih sporazuma i Rimskog ugovora v: Dnevnik.hr, 17.01.2007, Http://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/hrvatska-bi-odbila-reviziju-osimskih-sporazuma-i-rimskog-ugovora.html (25.04.2011).
34
ocenah izselilo od 250 do 350 tisoč prebivalcev.Od tega sta bili dve tretjini
etničnih Italijanov, preostanek pa so predstavljali Slovenci in Hrvati, ki so
nasprotovali komunističnemu režimu v Jugoslaviji.94 Poleg izselitve prebivalstva
je na popis leta 1953 vplival tudi obseg ozemlja, ki ga je zajemala Slovenija, tako
da je bilo tega leta opredeljenih kot Italijanov 854 oseb, leta 1961 pa 3.072.
Sledilo je postopno, a trajno zmanjševanje števila pripadnikov italijanske narodne
skupnosti in sicer 3.001 (leta 1971), 2.187 (leta 1981), do ponovnega povišanja
leta 1991, ko se je za Italijane izreklo 2.959 državljanov.95 Na popisu leta 2002 pa
se je za italijansko narodnost opredelilo 2.258 oseb.
Primerjalno gledano predstavlja ta podatek 0,11 % delež prebivalstva celotne
države po kriteriju narodne pripadnosti. Kot je razvidno iz spodnje tabele, živi na
narodno mešanem območju, tj. Mestne občine Koper, občine Izola in občine
Piran, 81,5 % tistih, ki so se opredelili za pripadnike italijanske narodnosti, kar
znaša 1.840 oseb. Izven tega območja pa živi 18,5 % oziroma 418 posameznikov.
Občina96 Narodnostno opredeljeni kot Italijani MO Koper97 712 Piran 698 Izola 430 MO Ljubljana 107 MO Nova Gorica 56 Sežana 19 MO Maribor 15 Tolmin 10 Druge 211
SLOVENIJA 2.258
Tabela 1 - Pregled števila opredeljenih kot Italijani po občinah
Če kot reprezentativen vzamemo podatek popisa iz leta 1991 in ga primerjamo s
podatkom iz leta 2002, ugotovimo, da gre za 701 osebo manj oziroma
procentualno gledano, kar 23,7 % manj. Upoštevati je potrebno, da je pri popisu
koriščeno načelo pripadnosti. Primerjava teh podatkov s podatki o opredelitvi po 94 Klemenčič 2006, strani 150-153. 95 Vertot Nelka in ostali, Popisi na Slovenskem 1948-1991 in Popis 2002, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, 2001. 96 Prikazane so samo občine z največjim številom prebivalcev opredeljenih kot Italijani. 97 Navkljub Odločbi ustavnega sodišča U-I-114/11-12 je tukaj mišljeno območje Mestne občine Koper skupaj z Občino Ankaran v konstituiranju.
35
materinem jeziku pa prikaže nekoliko drugačne rezultate in sicer je leta 1991 za
svoj materin jezik navedlo italijanščino 3.882 oseb, leta 2002 pa 3.762 oseb, kar
pomeni 120 oseb ali 3,1 % manj.98
Kot ugotavljajo v Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, v aktu
»Analiza o položaju in uresničevanju posebnih pravic italijanske in madžarske
narodne skupnosti v Republiki Sloveniji v luči izvajanja zakonskih, podzakonskih
in drugih predpisov ter opredelitev možnih ukrepov za njuno ohranitev,
podpiranje in nadaljnji razvoj« iz leta 2004, pa naj število predstavnikov
italijanske narodne skupnosti ne bi bilo tako nizko in naj bi se celo povečevalo.
Pri tem kot argument navajajo podatek, prevzet iz evidence volivcev ob
parlamentarnih volitvah v Republiki Sloveniji, z dne 3. oktobra 2004, ko je bilo
po podatkih takratne Republiške volilne komisije99 v posebne volilne imenike
narodnih skupnosti vpisanih 2.767 pripadnikov italijanske narodne skupnosti v
Republiki Sloveniji. Sama Državna volilna komisija v svoji bazi sicer ponuja
drugačne podatke in sicer, da je bilo v posebnih volilnih imenikih vpisanih 2.737
volivcev100, kar je 30 oseb manj.101 Uradni podatki Državne volilne komisije za
parlamentarne volitve v Republiki Sloveniji, ki so potekale 21. septembra 2008,
pa v posebnih volilnih imenikih prikazujejo vpisanih 2.739 102 pripadnikov
italijanske narodne skupnosti.103 Poudariti je treba, da zgornje številke vsebujejo
le podatke za volivce, torej osebe nad 18 let starosti. Po mnenju Urada Vlade
Republike Slovenije za narodnosti je skladno s temi podatki »slika za italijansko
narodno skupnost zelo optimistična in kaže na velike rezultate posebne zaščite
italijanske narodne skupnosti«104. Na dan predčasnih parlamentarnih volitev 4.
decembra 2011 pa je bilo v posebnih volilnih imenikih vpisanih 2.711
98 Analiza o položaju in uresničevanju posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji v luči izvajanja zakonskih, podzakonskih in drugih predpisov ter opredelitev možnih ukrepov za njuno ohranitev, podpiranje in nadaljnji razvoj, Urad Vlade RS za narodnosti, Ljubljana, 2004. 99 Kasneje preimenovana v Državno volilno komisijo. 100 S potrdili pristojnega organa pa še dodatni 4 volivci, skupno torej 2.741 volivcev. 101 Državna volilna komisija, Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor, Http://www.dvk.gov.si/VOLITVE_DZ2004/Porocilo_izid.html (15.12.2010). 102 S potrdili pristojnega organa pa še dodatni 4 volivci, skupno torej 2.743 volivcev. 103 Volitve v državni zbor 2008, Izidi glasovanja narodnih skupnosti, Http://volitve.gov.si/ dz2008/rezultati/izidi_skupnosti.html (15.12.2010). 104 Analiza o položaju... 2004.
36
pripadnikov italijanske narodne skupnosti s pravico voliti.105
Po drugi strani pa Klemenčič106 ugotavlja, da so na število Italijanov, živečih v
nekdanji Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji, vplivale tudi migracije, ki so se
dogajale po tisti prvi, ki je potekala od konca vojne pa do leta 1953, in sicer so
Italijani emigrirali večinoma v Avstalijo, Kanado, južno Ameriko ali Združene
države Amerike. To tudi sovpada z ekonomskimi selitvami preostalih prebivalcev
tedanje Jugoslavije. Dogajalo pa se je tudi, da se veliko predstavnikov manjšine iz
raznoraznih razlogov ni želelo opredeliti (neopredeljeni) oziroma so se opredelili
po regijski pripadnosti (večinoma kot Istrani). Število opredeljenih kot Italijani je
sicer upadalo do popisa leta 1981, spremenilo pa se je za leti 1991 in 2002, ko so
se nekateri državljani v nasprotju s prejšnjim(i) popisom opredelili za Italijane, saj
so računali na pomoč Republike Italije v krizi, ki se je pričakovala v regiji. Z
umiritvijo in normalizacijo pa je število opredeljenih kot Italijani leta 2004 padlo.
Hkrati je potrebno opozoriti tudi na problem tistih, ki izhajajo iz multietničnih
družin in morajo na popisu prebivalstva izbrati samo eno narodnost, tako da se
predvideva, da se veliko takih državljanov ne opredeli glede tega vprašanja. V
popisu leta 2002 je bilo tako več kot 60 tisoč prebivalcev, ki niso želeli odgovoriti
na to vprašanje.107
105 Volitve v državni zbor 2011, Izidi glasovanja narodnih skupnosti, Http://volitve.gov.si/ dz2011/rezultati/izidi_skupnosti.html (04.01.2012). 106 Klemenčič 2006. 107 Povzeto po: Klemenčič 2006, strani 157-158.
37
2 ZASTOPANOST ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI V ORGANIH LOKALNE SKUPNOSTI IN LOKALNEGA ORGANIZIRANJA
2.1 Zgodovinski uvod in organiziranost italijanske narodne skupnosti na lokalni ravni
Italijanska narodna skupnost je, kot predstavljeno v prejšnjem poglavju, s
sklenitvijo in uveljavitvijo Posebnega statuta Londonskega sporazuma iz leta
1954, nato pa tudi Osimskih sporazumov, postala upravičena do nabora pravic, ki
so bile nato zapisane v Ustavo, različne zakone in podzakonske akte. Podrobneje
o tem v nadaljevanju.
Kot ugotavlja Steffè108, je koncept državne ureditve povojne Jugoslavije temeljil
na več narodih in narodnostih, zato je bilo po njegovem mnenju za zaščito
manjšin dobro poskrbljeno. Še več, »..vsa zakonska določila, ki jih poznamo
danes, so namreč nastala tedaj.«109 Podobno tezo je moč zaslediti tudi v Poročilu o
Italijanski narodni skupnosti v Slovenski Istri110, kjer ugotavljajo, da »tako bivše
zvezne jugoslovanske ustave (1946, 1953, 1974) kot zakonodaja posameznih
republik in avtonomnih pokrajin v preteklosti so eksplicitno zagotavljali zaščito
etničnih manjšin. Teoretično so bili jugoslovanski standardi na tem področju celo
višji od drugih tedanjih evropskih držav/../.«111
Skladno z Ustavo Republike Slovenije, zadevnimi zakoni, podzakonskimi akti in
statuti občin na zakonsko priznanem dvojezičnem območju, pripadniki italijanske
narodne skupnosti pravice in dolžnosti, ki so posebnega pomena za italijansko 108 Steffè Mario: “Mojo pripadnost manjšini so v Italiji težko razumeli”, Pogovori ob meji, Novi glas, Gorica (Gorizia), 05.03.2008, Http://www.noviglas.eu/index.php?option=com_content&task =view&id=344 (10.06.2011). 109 Ibid. 110 Šabec Ksenija, EUROREG, Regije, etnične manjšine in evropska integracija, Poročilo: Italijanska narodna skupnost v Slovenski Istri, Šesti okvirni program Evropske unije, Prioriteta 7: Državljani in vladanje v družbi znanja, Univerza v Ljubljani, Center za preučevanje kulture in religije, Ljubljana, 2009. 111 Ibid., 3. Prim. tudi: Ribičič 2009b, str. 1749.
38
narodno skupnost uresničujejo tako, da ustanovijo samoupravno narodno
skupnost, ki je oseba javnega prava, in tako, da skupaj z drugimi občani urejajo
vprašanja, ki so temeljnega pomena za uveljavljanje njihovih ustavnih in
statutarnih pravic.112 Drugače povedano, gre za pravico, da so zastopani preko
svojih predstavnikov v različnih organih lokalne skupnosti in lokalnega
organiziranja, kar pomeni, da zakonodaja nalaga dolžnost, da so njihovi interesi
zastopani.
Pri tem ne gre samo za zakonsko dolžnost ustanovitve političnih organov, tj. npr.
samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, temveč tudi za pravico do
ustanovitve nepolitičnih organizacij in društev, kjer se udejstvujejo pripadniki
italijanske narodne skupnosti in ki zastopajo pravice italijanske narodne
skupnosti.
2.1.1 Samoupravna skupnost italijanske narodnosti
Samoupravna skupnost italijanske narodnosti je oblika organiziranja, ki ga je
Slovenija nasledila iz jugoslovanske ureditve in sicer po ustavnih spremembah
leta 1974, ki so dale ne le večjo avtonomijo posameznim jugoslovanskim
pokrajinam in republikam, temveč je tedanja ustava določila tudi
družbenopolitično in neodvisno organiziranje italijanske narodne skupnosti v
okviru samoupravnih interesnih skupnosti italijanske narodnosti Koper, Izola in
Piran ter njihove krovne organizacije Obalne samoupravne skupnosti italijanske
narodnosti. 113 Poleg tega sta bili italijanska in madžarska narodna skupnost
navedeni v tedanji republiški ustavi in sicer v okviru določb o samoodločbi
slovenskega naroda.114
Pravna podlaga za tako ureditev v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji
izhaja iz Ustave Republike Slovenije in Zakona o samoupravnih lokalnih
skupnostih. Omenjena akta določata, da italijanska narodna skupnost na območju
svoje zgodovinske prisotnosti ustanavlja samoupravne narodne skupnosti, z
italijanskim imenom Comunità Autogestita della Nazionalità Italiana oziroma s 112 1. člen ZSNS. 113 Šabec 2009, str. 3. 114 Ribičič 2009b, str. 1749.
39
kratico CAN, in sicer »Za uresničevanje posebnih pravic, ki jih zagotavlja Ustava
Republike Slovenije, za uveljavljanje svojih potreb in interesov in za organizirano
sodelovanje pri javnih zadevah, ustanovijo pripadniki italijanske in madžarske
narodne skupnosti na območjih, kjer avtohtono živijo, samoupravne narodne
skupnosti«.115 Gre za osebe javnega prava116, ki se skladno s 6. členom zakona
ustanovijo na občinski ravni, kjer so sogovornik občinskih organov oziroma se
občinske samoupravne skupnosti italijanske narodnosti preko svojih delegatov
oziroma izvoljenih članov povezujejo v krovno organizacijo 117 , tj. v Obalno
samoupravno skupnost italijanske narodnosti s sedežem v Kopru, ki predstavlja in
zastopa interese italijanske narodne skupnosti na državni ravni. Občinske
samoupravne skupnosti delimo na koprsko118, izolsko in piransko samoupravno
skupnost italijanske narodnosti.
Naloge samoupravnih skupnosti so:119
- v skladu z ustavo in zakonom samostojno odločajo o vseh vprašanjih iz svoje
pristojnosti,
- v skladu z zakonom dajejo soglasje k zadevam, ki se nanašajo na varstvo
posebnih pravic narodnih skupnosti, o katerih odločajo skupaj z organi
samoupravnih lokalnih skupnosti,
- obravnavajo in proučujejo vprašanja, ki zadevajo položaj narodnih skupnosti,
sprejemajo stališča in dajejo predloge ter pobude pristojnim organom,
- spodbujajo in organizirajo dejavnosti, ki prispevajo k ohranjanju narodne
identitete pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Zgoraj navedene naloge uresničujejo samoupravne skupnosti tako, da:120
- spodbujajo in organizirajo kulturne, raziskovalne, informativne, založniške in 115 Ibid., 1. in 6. člen. 116 Ibid., 2. člen. 117 Ibid., 9. člen. 118Dne 19. januarja 2011 je bil na Upravni enoti Koper začet postopek registracije Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, poleg tega so v okviru Krajevne skupnosti Ankaran tudi imenovali začasno vodstvo do oblikovanja organov. Ker gre za osebo javnega prava, bodo pogoji za ustanovitev izpolnjeni šele z uradnim nastankom Občine Ankaran. Prim. tudi: STA, Odzivi na začetek registracije italijanske skupnosti v Ankaranu, Primorske Novice, Koper, 24. januar 2011, Http://www.primorske.si/Primorska/Istra/Odzivi-na-zacetek-registracije-italijanske-skupnos.aspx (30.01.2011). Skladno z Odločbo ustavnega sodišča U-I-114/11-12 se mora Občina Ankaran konstituirati do naslednjih rednih lokalnih volitev, ki bodo predvidoma leta 2014. 119 3. člen ZSNS. 120 Ibid., 4. člen.
40
gospodarske dejavnosti za razvoj narodnih skupnosti,
- ustanavljajo organizacije in javne zavode,
- spremljajo in spodbujajo razvoj vzgoje in izobraževanja za pripadnike narodnih
skupnosti in v skladu z zakonom sodelujejo pri načrtovanju in organiziranju
vzgojnoizobraževalnega dela in pri pripravi vzgojnoizobraževalnih programov,
- razvijajo stike z matičnim narodom, pripadniki narodnih skupnosti v drugih
državah in z mednarodnimi organizacijami,
- v skladu z zakonom opravljajo naloge iz državne pristojnosti,
- opravljajo druge naloge v skladu s statutom.
Na neposrednih volitvah pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki imajo volilno
pravico in so evidentirani s posebnim občinskim volilnim imenikom občanov
italijanske narodnosti121 , izvolijo svet samoupravne skupnosti, ki ga sestavlja
devet članov in je najvišji organ občinske samoupravne skupnosti. Volitve se
praviloma izvedejo istočasno s splošnimi lokalnimi volitvami, pri čemer se
smiselno upošteva določila Zakona o lokalnih volitvah.122
Svet krovne samoupravne narodne skupnosti, tj. Obalne samoupravne skupnosti
italijanske narodnosti, predstavlja najvišji organ samoupravne narodne
skupnosti 123 in šteje devet članov, vsaka od treh občinskih samoupravnih
skupnosti ima v svetu tri člane.
V okviru svojih pristojnosti:
- sprejema statut in druge akte samoupravne narodne skupnosti,
- sprejema finančni načrt in zaključni račun,
- v skladu s statutom voli delovna telesa in imenuje funkcionarje samoupravne
narodne skupnosti,
- opravlja druge naloge v skladu s statutom.124
121 Te imenike vodijo Skupnosti same, preverjajo pa pristojni organi posameznih upravnih enot pod okriljem ministrstva za notranje zadeve. 122 7. in 8. člen ZSNS in Zakon o lokalnih volitvah – uradno prečiščeno besedilo (ZLV-UPB3), (Uradni list RS, št. 94/07, 45/08). 123 9. člen ZSNS. 124 Ibid., 10. člen.
41
Pristojnosti oziroma pravice, ki sledijo iz Zakona o samoupravnih narodnih
skupnostih, so še:
- pravica zagotovitve nujno potrebnih prostorov in drugih materialnih možnosti za
delo,125
- pravica do podajanja predlogov, pobud in mnenj o zadevah, ki se nanašajo na
položaj narodnih skupnosti in ohranjanje značilnosti narodnostno mešanih
območij organom samoupravnih lokalnih skupnosti, ki jih morajo obravnavati in
se do njih opredeliti.126
Občinskim samoupravnim skupnostim se sredstva za delovanje zagotavljajo iz
proračuna občin 127 , dočim se za delovanje organizacij in javnih zavodov, ki
delujejo za potrebe narodnih skupnosti in za financiranje dejavnosti iz 16. člena
zakona, zagotavljajo iz sredstev samoupravnih lokalnih skupnosti, iz proračuna
Republike Slovenije in iz drugih virov.
2.1.2 Italijanska Unija in Skupnosti Italijanov
Ko govorimo o organiziranosti italijanske skupnosti, je potrebno omeniti tudi
nekdanjo Jugoslavijo. V tem času je bila italijanska narodna skupnost, živeča v
Republiki Hrvaški in v Republiki Sloveniji, organizirana v skupni organizaciji,
poimenovani Društvo pripadnikov Italijanske narodne skupnosti Italijanska unija,
skrajšano v Italijanska Unija ali po italijansko Associazione degli appartenenti
alla Comunità Nazionale Italiana Unione Italiana, skrajšano Unione Italiana.
Pred razpadom nekdanje Jugoslavije je ta organizacija obstajala pod imenom
Unija Italijanov Istre in Reke, vendar je bila razpuščena z 2. marcem 1991.
Januarja 1991 so nato potekale prve svobodne demokratične volitve med Italijani
na Hrvaškem in v Sloveniji in 16. julija 1991 je bila Unija Italijanov tudi uradno
ustanovljena.128
Organizacija je uradno registrirana kot društvo v Republiki Hrvaški, s sedežem na
125 Ibid., 14. člen. 126 Ibid., 12. člen. 127 Ibid., 18. člen. 128 Comunità Nazionale Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/chi_siamo.htm (15.01.2011) in Vidali Zaira (ur.), Vincoletto Roberta (ur.), Vabilo k spoznavanju manjšin 2007.
42
Reki in v Republiki Sloveniji, s sedežem v Kopru. Deluje predvsem na kulturnem
področju in na področju vzgoje in izobraževanja, založništva, informiranja, športa,
gledališča, zakonodaje (za spoštovanje in izvajanje pravic skupnosti), znanosti,
raziskovanja, na socialnem, družbeno-ekonomskem področju, ipd. Osnovni cilj
organizacije je ohranitev in razvoj narodne, kulture in jezikovne identitete
italijanske narodne skupnosti, udejanjanje posebnih pravic, zagotavljanje
celovitosti in nedeljivosti, subjektivitete ter doseganje poenotenja pri pravni in
ustavni obravnavi italijanske narodne skupnosti na najvišji ravni. Gre torej za
enotno, avtonomno, demokratično in pluralistično organizacijo Italijanov v
Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji, ki izraža razčlenjenost njihovih
političnih, kulturnih, gospodarskih in družbenih potreb.129
Italijanska Unija je neke vrste krovna organizacija, ki jo sestavljajo t.i. Skupnosti
Italijanov (v nadaljevanju: S.I.) oziroma po italijansko Comunità Italiana,
skrajšano C.I.. V Sloveniji je tako registriranih 6 S.I.-jev in sicer Bertoki (103
člani), Hrvatini-Ankaran, 130 (147 članov) in Koper (916 članov) 131 v Mestni
občini Koper, Izola »Besenghi« in Izola »Dante« v občini Izola ter Piran v
piranski občini. Na Hrvaškem pa so organizirani v 45 različnih S.I.-jih.132
Skladno z volilnim pravilnikom133 imajo vsi polnoletni državljani Slovenije in
Hrvaške, italijanske narodnosti in/ali italijanske kulture in maternega jezika, ki so
129 Šabec Ksenija 2009, str. 2. 130 Iz Sporočila za javnost št. 14, ki so ga 24. januarja 2011 izdali Krajevna skupnost Ankaran, Pobuda za ustanovitev občine Ankaran, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Ankaran in Skupnost Italijanov Ankaran, je moč razbrati, da »..so se pripadniki italijanske narodne skupnosti odločili o oblikah bodoče organiziranosti in delovanja v samostojni Občini Ankaran ter so dne 19.01.2011 na Upravni enoti v Kopru sprožili postopke registracije dveh združenj.« in »Poleg organiziranega delovanja znotraj Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Ankaran bodo pripadniki italijanske narodne skupnosti iz Ankarana organizirani tudi kot združenje Skupnost Italijanov Ankaran.«; več v: Krajevna skupnost Ankaran, Pobuda za ustanovitev občine Ankaran, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Ankaran in Skupnost Italijanov Ankaran, Sporočilo za javnost št. 14, Ankaran, 24. januar 2011. Skupnost Italijanov Ankaran je kot samostojno društvo, tj. ločeno od Skupnosti Italijanov Hrvatini-Ankaran, bilo eden od pobudnikov ustavne presoje o kršenju Ustave Republike Slovenije s strani Državnega zbora, ki ni izglasoval nastanka samostojne Občine Ankaran. Ustavno sodišče je kasneje z Odločbo U-I-114/11-12 z dne 09.06.2011 ustanovilo samostojno Občino Ankaran. 131 Podatki o članstvu vzeti iz: Wikipedia, Capodistria, Http://it.wikipedia.org/wiki/Capodistria (20.01.2012). 132 Comunità Nazionale Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/le_comunita_degli_ italiani.htm (15.01.2011). 133 Regolamento per l'elezione dei rappresentanti all'assemblea dell'Unione Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/documents/Regolamento_elettorale.pdf (18.01.2011).
43
polnopravni člani katerekoli S.I., aktivno in pasivno volilno pravico v zbor
Italijanske unije.134 Izvoljeni predstavniki imajo štiri letni mandat135 , zbor pa
sestavlja 75 članov.136
Vsaka S.I. predstavlja svojo volilno enoto137 in v vsaki od njih izvolijo število
članov zbora, skladno z 28. členom volilnega pravilnika in ki proporcionalno
predstavlja posamezno S.I., vendar ima ne glede na število članov S.I. vsaka
volilna enota pravico do izvolitve vsaj enega člana zbora138 , a hkrati največ
šest.139
2.1.3 Izobraževanje, kultura in mediji
2.1.3.1 Izobraževanje
Bistvenega pomena za negovanje kulture in jezika je za italijansko narodno
skupnost možnost šolanja v izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom.
Ključna zakona, ki urejata to področje, sta predvsem Zakon o organizaciji in
financiranju vzgoje in izobraževanja 140 in pa Zakon o posebnih pravicah
italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in
izobraževanja.141
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja tako opredeljuje, da
se na območju, opredeljenem kot narodno mešanem, v skladu s tem zakonom in
posebnim zakonom, ustanavljajo vrtci oziroma šole, v katerih poteka vzgojno
oziroma vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem jeziku, tj. vrtci in šole v jeziku
narodne skupnosti.142 Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne
skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja143 pa ureja uresničevanje pravic
134 2. člen volilnega pravilnika. 135 Ibid., 6. člen. 136 Ibid., 7. člen. 137 Ibid., 25. člen. 138 Ibid., 27. člen. 139 Ibid., 28. člen. 140 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - uradno prečiščeno besedilo (ZOFVI-UPB5), (Uradni list RS, št. 16/07, 22/09). 141 Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI), (Uradni list RS, št. 35/01, 102/07). 142 2. odstavek 3. člena ZOFVI-UPB5. 143 1. člen ZPIMVI.
44
italijanske (in madžarske) narodne skupnosti na področju predšolske vzgoje,
osnovnošolskega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja,
srednjega tehniškega oziroma strokovnega izobraževanja in srednjega splošnega
izobraževanja.
Skladno z zakonodajo je soustanoviteljica javnih vrtcev in šol, ustanovljenih za
vzgojo in izobraževanje v jeziku italijanske narodne skupnosti, italijanska
samoupravna narodna skupnost.144 Mestna občina Koper145 med drugim navaja,
da so občinske samoupravne skupnosti italijanske narodnosti soustanoviteljice
vrtcev in osnovnih šol z italijanskim učnim jezikom, medtem ko je Obalna
samoupravna skupnost italijanske narodnosti soustanoviteljica srednjih šol z
italijanskim učnim jezikom.
Investicije v osnovne šole narodne skupnosti se financirajo iz državnega
proračuna146 , v preostalo šolstvo pa deloma iz sredstev lokalne skupnosti, tj.
občine.147 Iz državnega proračuna se zagotavljajo tudi sredstva za pripravo in za
subvencioniranje cene učbenikov, tako da so cene učbenikov na isti ravni kot sicer
veljajo v Sloveniji za isti razred.148 Nadalje se iz državnega proračuna krijejo višji
stroški za tiste oddelke v vrtcih, kjer se pri vzgojnem delu uporablja italijanski
jezik; šteje dodatna oprema oziroma vzgojna sredstva in dodatno delo strokovnih
delavcev149 ter tudi stiki institucij z institucijami italijanskega naroda.150
Zakon nalaga tudi, da morajo imeti strokovni delavci v vrtcih oziroma šolah na
narodno mešanih območjih, ki se ustanovijo za dvojezično vzgojo in
izobraževanje in za vzgojo in izobraževanje v jeziku narodne skupnosti, izobrazbo,
določeno s tem zakonom in drugimi predpisi, opravljen strokovni izpit ter
izpolnjevati druge pogoje v skladu s posebnimi predpisi.151 Hkrati nalaga tudi, da
morajo delavci, ki opravljajo strokovna, administrativna, tehnična in druga dela,
144 4. odstavek 41. ZOFVI-UPB5. 145 Mestna občina Koper, Italijanska narodna skupnosti, Http://www.koper.si/index.php? page=static&item=63 (16.06.2011). 146 5. odstavek 81. člena ZOFVI-UPB5. 147 Ibid., 6. alineja 82. člena. 148 1. odstavek 26. člena ZPIMVI. 149 Ibid., 2. odstavek 26. člena. 150 Ibid., 27. člen. 151 7. odstavek 92. člena ZOFVI-UPB5.
45
določena s sistematizacijo delovnih mest, v vrtcih oziroma šolah na narodno
mešanih območjih, ki se ustanovijo za dvojezično vzgojo in izobraževanje, poleg
slovenskega obvladati tudi italijanski jezik.152
Na narodnostno mešanem območju delujejo naslednje institucije:153
trije vrtci z italijanskim učnim jezikom (Izola, Koper, Portorož),
tri osnovne šole s podružnicami z italijanskim učnim jezikom (Izola, Koper s
tremi podružnicami, Piran s tremi podružnicami),
tri srednje šole z italijanskim učnim jezikom (Izola, Koper, Piran).
Izobraževalni proces na zgoraj omenjenih institucijah poteka v italijanskem jeziku,
pri čemer velja, da se morajo učenci in dijaki teh šol obvezno učiti tudi slovenski
jezik, hkrati pa velja tudi, da se učenci in dijaki šol s slovenskim učnim jezikom
na narodnostno mešanem področju učijo italijanski jezik.154 Ob tem pa Devetak
opozarja na dilemo, kako ob hkratnem zagotavljanju enakopravnosti italijanskega
jezika hkrati zagotoviti tudi, da se bodo pripadniki italijanske narodne skupnosti
naučili slovenski jezik in »spoznali splošne kulturne tokove v družbah, kjer
živijo«.155
Na univerzitetni ravni je v Sloveniji možno študirati italijanski jezik in
književnost na koprski Univerzi na Primorskem, in sicer na katedri za
italijanistiko v okviru oddelka za uporabno jezikoslovje na Fakulteti za
humanistične študije in na ljubljanski univerzi, v okviru oddelka filozofske
fakultete za romanske jezike in književnost. Nelingvistična področja lahko
pripadniki italijanske narodne skupnosti študirajo v italijanskem jeziku na
univerzah v Italiji in na Hrvaškem (na Reki in v Pulju).
Potrebno je omeniti dva mednarodna akta in sicer Okvirno konvencijo Sveta
152 Ibid., 8. in 9. odstavek 92. člena. 153 Odgovor Vlade Republike Slovenije na poslansko pobudo Roberta Battellija v zvezi s posredovanjem sklepa o določitvi narodnostno mešanih območij v občinah Koper, Izola in Piran, 10.03.2011, str. 2. 154 Klopčič 2006, str. 81-82. 155 Devetak Silvo, Esame dell'asseto instituzionale - giuridico della parità linguistica in Jugoslavia, Lengua i dret, Generalitat de Catalunya, Institut d'Estudios Autonomies, Barcelona, 1987, str. 539.
46
Evrope za varstvo narodnih manjšin156, ki, poleg ostalega, v drugem odstavku 14.
člena določa, da se bodo države podpisnice »potrudile, da bodo omogočale«
učenje materinega jezika, izobraževanje v materinem jeziku in vzpostavitev
institucij za izobraževanje »v mejah možnosti in v okviru svojega izobraževalnega
sistema« v primeru »zadostnega povpraševanja in pa Priporočilo številka 1201
(1993) parlamentarne skupščine Sveta Evrope za priznanje kolektivnih pravic za
manjšine z dne 1. februarja 1993157 . Slednji dokument določa »naj ima vsak
pripadnik manjšine pravico do učenja svojega maternega jezika in do izobrazbe v
svojem materinem jeziku na primernem številu šol in državnih izobraževalnih
centrov, ki bodo ustanovljeni v skladu z geografsko porazdelitvijo manjšine«158
ter da morajo imeti pripadniki manjšin »pravico do ustanavljanja in upravljanja
svojih šol ter centrov za izobraževanje in usposabljanje v ovkiru državnega
pravnega sistema«159. Ugotovimo lahko, da ima Slovenija šolstvo in izobraževalni
sistem za italijansko narodno skupnost urejeno adekvatno in hkrati tudi skladno z
omenjenima mednarodnima aktoma.160
2.1.3.2 Kultura
Na področju kulture italijanska narodna skupnost uresničuje svoje interese tako,
da ima tri knjižnice, poleg tega pa so v okviru mreže javnih knjižnic še posebni
oddelki, namenjeni italijanski kulturi, publicistiki in revijalnim izdajam.
Za namen vzdrževanja, promocije in razvoja identitete italijanske narodne
skupnosti, italijanskega jezika in kulture v zgodovinsko poseljenem prostoru, je
Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti leta 2005 ustanovila
italijansko središče »Carlo Combi«. Le-to je namenjeno kulturnim dejavnostim in
pobudam, ki so v fazi načrtovanja, promoviranja in izvajanja.
156 Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS-MP, št. 4/98 (RS 20/98)). 157 Priporočilo 1201 (1993) parlamentarne skupščine Sveta Evrope za priznanje kolektivnih pravic za manjšine, 1. februar 1993, Http://assembly.coe.int/Main.asp?link=/Documents/Adopted Text/ta93/EREC1201.htm (21.06.2012). 158 Ibid., 1. odstavek 8. člena. 159 Ibid., 2. odstavek 8. člena. 160 Brezigar Sara, Spoštovanje načel zaščite narodnih manjšin na področju šolstva kot pogoj za polnopravno članstvo v EU, Primer Madžarske, Poljske in Slovaške, v: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, letnik 36, št. 3, Ljubljana, maj/junij 1999.
47
2.1.3.3 Mediji
Ko govorimo o medijih, so zlasti relevantni Zakon o avdiovizualnih medijskih
storitvah161, Zakon o medijih162 in Zakon o Radioteleviziji Slovenija.163 Slovenija
namreč podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so
pomembne med drugim tudi za italijansko narodno skupnost v Sloveniji.164
Izkaz znanja je ena od zahtev, ki jo mora izpolnjevati odgovorni urednik medija
italijanske narodne skupnosti.165 V istem jeziku lahko objavljajo oglase mediji
italijanske narodne skupnosti 166 in hkrati lahko izdajatelj v njem razširja
programske vsebine, namenjene italijanski narodni skupnosti.167
V okviru javnega zavoda RTV Slovenija deluje Regionalni RTV center Koper-
Capodistria, v okviru katerega je za italijansko narodno skupnost pomemben
predvsem italijanski radijski program Radio Capodistria ter slovensko-italijanski
tv program TV Koper-Capodstria, kjer potekajo oddaje v slovenskem oziroma
italijanskem jeziku.168 Narodnostni program mora pokrivati najmanj 90 odstotkov
ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti.169 Radijski program
deluje 18 ur dnevno vsak dan, televizijski program pa 9 oziroma 7,5 ur na dan. Za
potrebe programov za italijansko narodno skupnost v Sloveniji je v regionalnem
centru redno zaposlenih 139 delavcev, zraven pa še 33 delavcev v stalnem
pogodbenem razmerju in 9 delavcev preko študentskih servisov. Programi so,
skladno z določbo 30. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije, dodatno
sofinancirani iz državnega proračuna preko Urada vlade Republike Slovenije za
narodnosti. Enega od 29 članov programskega svet RTV Slovenija imenuje
italijanska narodna skupnost.170 Velja tudi, da strokovno programsko delo radia
oziroma televizije, v delu, ki se nanaša na italijanski program, vodi pomočnik
161 Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), (Uradni list RS, št. 87/11). 162 Zakon o medijih - uradno prečiščeno besedilo (ZMed-UPB1), (Uradni list RS, št. 110/06). 163 Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05, 105/06, 26/09, 31/09). 164 1. alineja 1. odstavka 4. člena ZMed-UPB1. 165 Ibid., 2. alineja 1. odstavka 19. člena. 166 Ibid., 2 odstavek 51. člena. 167 Ibid., 7. odstavek 5. člena. 168 4. alineja 1. odstavka 3. člena ZRTVS-1. 169 Ibid., 1. odstavek 8. člena. 170 Ibid., 2. alineja 6. odstavka 17. člena.
48
generalnega direktorja s štiriletnim mandatom.171
Italijanska narodna skupnost ima tudi svoje časopise in založbo, in sicer državni
proračun sofinancira založniško hišo EDIT na Reki, financira pa njeno koprsko
dopisniško hišo A.I.A., ki izdaja dnevnik »La voce del popolo«. Na narodnostno
mešanem območju izhajajo tudi kulturno-informativni listi: La Città, Il
Mandracchio, Lasa pur dir, Il Trillo in druge priložnostne publikacije.
Slovenija, razen že omenjenega, financira tudi ustanove s sedežem na Hrvaškem,
ki pa so pomembne tudi za italijansko narodno skupnost v Sloveniji in sicer poleg
že omenjene založniške hiše EDIT na Reki tudi reško Italijansko dramo ter Center
za zgodovinska raziskovanja v Rovinju.
2.2 Pravna podlaga za zastopanost in postopek izvolitve in imenovanja predstavnikov italijanske narodne skupnosti ter uporabljen volilni sistem
2.2.1 Volitve v občinski svet
Pravna podlaga za zastopanost in postopek izvolitve ali imenovanja zastopnika
oziroma predstavnika bazira na Zakonu o lokalnih volitvah.
Zakon priznava vsem pripadnikom narodnih skupnosti, ki imajo volilno pravico172,
aktivno in pasivno volilno pravico za člana občinskega sveta - predstavnika
italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti. Evidentira se s posebnim
občinskim volilnim imenikom občanov - pripadnikov teh narodnih skupnosti.173
Število članov občinskega sveta - predstavnikov italijanske narodne skupnosti se
ne upošteva pri ugotavljanju števila članov občinskega sveta in določanju, po
katerem načelu se opravijo volitve v občinski svet.174
171 Ibid., 2. odstavek 21. člena. 172 6. člen ZLV-UPB3. 173 Ibid., 2. odstavek 8. člena. 174 Ibid., 9. člen.
49
Volilna enota za volitve članov občinskega sveta, predstavnikov italijanske
narodne skupnosti, predstavlja območje občine 175 , kar je vse do Odločbe
ustavnega sodišča U-I-114/11-12 z dne 09.06.2011 konkretno pomenilo Mestno
občino Koper, Občino Izola in Občino Piran. Z omenjeno Odločbo pa je ustavno
sodišče ustanovilo Občino Ankaran, katera bo konstituirana z rednimi lokalnimi
volitvami leta 2014. Skladno z zakonom bo torej območje Občine Ankaran v
konstituiranju predstavljalo samostojno volilno enoto za volitve članov
občinskega sveta predstavnikov italijanske narodne skupnosti bodoče občine.
Za volitve se določi posebna občinska volilna komisija176, kjer morata biti vsaj en
član in en namestnik člana pripadnika italijanske narodne skupnosti.177
Kandidatno listo določijo predstavniki italijanske narodne skupnosti, in sicer mora
vsak kandidat zbrati najmanj 15 podpisov volivcev178, v občinskem svetu pa ima
italijanska narodna skupnost desetino skupnega števila članov občinskega sveta
oziroma najmanj enega.179 Konkretno to pomeni, da imajo predstavniki italijanske
narodne skupnosti v treh obalnih občinah naslednje število svojih predstavnikov:
Občina
Število prebivalcev180
št. vseh članov občinskega sveta181
št. predstavnikov it. narodne skupnosti
MO Koper 52.212 33 3 Izola 16.000 23182 2 Piran 17.735 25 3
Tabela 2 - število članov občinskih svetov iz italijanske narodne skupnosti Pri zgornji tabeli je potrebno opomniti, da je, kot že omenjeno, z Odločbo U-I-
117/11-12 Ustavno sodišče iz Mestne občine Koper izločilo območje krajevne
skupnosti Ankaran, ki ima po zadnjih podatkih 3.278 prebivalcev183. Z istim
aktom je bilo določeno tudi število članov občinskega sveta - ta bo štel 13 članov, 175 Ibid., 23. člen. 176 3. odstavek 33. člena ZLV-UPB3. 177 Ibid., 36. člen. 178 Ibid., 49. člen. 179 Ibid., 116. člen. 180 Občine RS po številu prebivalcev za leto 2010, Http://www.1188.si/obcine-rs.html (16.06.2011). 181 Podatek vzet iz statutov posameznih občin. 182 Skladno z 2. odstavkom 116. člena ZLV-UPB3 bi moral občinski svet Občine Izola, kot občine z več kot 15.000 in manj kot 20.000 prebivalcev, šteti od 24 do 27 članov; tudi podatek prevzet iz spletne strani občine Izola (Http://www.izola.si, 16.06.2011) navaja na dan 31.8.2010 število prebivalcev 15.606...
50
od katerih bo eno mesto pripadlo predstavniku italijanske narodne skupnosti.184
Občina Ankaran v konstituiranju bo tako dobila svoj občinski svet na rednih
lokalnih volitvah leta 2014. Navkljub zmanjšanju prebivalstva Mestne občine
Koper to ne bi smelo imeti vpliva na število članov občinskega sveta in hkrati tudi
ne na število članov predstavnikov italijanske narodne skupnosti.185
Zakon o evidenci volilne pravice186, ki ureja vodenje evidence volilne pravice,
sestavljanje volilnih imenikov in izdajo volilne karte187, določa, da volilni imenik
državljanov Republike Slovenije, pripadnikov italijanske narodne skupnosti,
sestavljajo ustrezne samoupravne narodne skupnosti oziroma njena ustrezna
komisija. Le-ta ima predsednika in dva člana ter mora biti imenovana najpozneje
pet dni po razpisu volitev.188 Za vsako volišče se sestavi poseben volilni imenik189
tako, da vpiše komisija vanj pripadnike avtohtone italijanske narodne skupnosti.
Pripadnost se sicer ugotavlja na podlagi izjave državljana Republike Slovenije
oziroma na podlagi vpisa v volilni imenik državljanov Republike Slovenije,
pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, na preteklih
volitvah. V primeru dvoma se ravna v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni
postopek. Če niso izpolnjeni pogoji za vpis, komisija o tem izda odločbo.190 Na
koncu komisija sestavo volilnega imenika potrdi s podpisom in pečatom ustrezne
samoupravne narodne skupnosti in ga najpozneje v 15 dneh po razpisu volitev
predloži pristojnemu organu v potrditev. Slednji preveri, ali so državljani iz tega
volilnega imenika vpisani v evidenco volilne pravice državljanov Republike
Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji.191
Tisti pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki nimajo stalnega prebivališča na
območju, kjer le-te živijo, se na podlagi svoje pisne zahteve vpišejo v volilni
183 Podatek pridobljen na: Statistični urad Republike Slovenije, Http://www.stat.si/krajevnaimena/ default.asp?txtIme=ANKARAN&selNacin=c..&selTip=naselja&ID=1712 (20.01.2012). 184 Skladno s prvim odstavkom 116. člena ZLV-UPB3 bi to moral storiti Državni zbor v Zakonu o ustanovitvi občin. 185 116. člen ZLV-UPB3. 186 Zakon o evidenci volilne pravice – uradno prečiščeno besedilo (ZEVP-1-UPB1), (Uradni list RS, št. 1/07). 187 Ibid., 1. člen. 188 Ibid., 36. člen. 189 Ibid., 35. člen. 190 Ibid., 4. odstavek 35. člena. 191 Ibid., 37. člen.
51
imenik državljanov Republike Slovenije, pripadnikov italijanske narodne
skupnosti, pri ustrezni samoupravni narodni skupnosti.192
Ne glede na zgoraj zapisano, imajo polnoletni pripadniki italijanske narodne
skupnosti, živeče v Republiki Sloveniji, pravico voliti in biti voljeni za člana
občinskega sveta lokalne skupnosti, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče193 -
enakopravno in na isti osnovi kot vsi ostali državljani Republike Slovenije.
Za volitve članov občinskega sveta, tako za pripadnike narodne skupnosti kot za
preostale člane, velja Zakon o volilni in referendumski kampanji.194
Skladno s statuti občin ima italijanska narodna skupnost pravico do imenovanja
podžupana izmed članov občinskega sveta - pripadnikov italijanske narodne
skupnosti. Izolski občinski statut tako določa, da ima občina največ tri podžupane
in da se enega od njih imenuje s soglasjem Samoupravne italijanske narodne
skupnosti195, piranski, da je eden izmed podžupanov italijanske narodnosti, če
župan ni italijanske narodnosti.196 Statut Mestne občine Koper pa določa, da ima
občina najmanj enega podžupana in hkrati nalaga obvezo, da mora biti podžupan
pripadnik italijanske narodne skupnosti, imenovan izmed članov občinskega
sveta, izvoljenih na posebnih listah pripadnikov italijanske narodne skupnosti, če
ni pripadnik italijanske narodne skupnosti župan.197
2.2.1.1 Volilni sistem za volitve članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske narodne skupnosti
Člane občinskega sveta - predstavnike italijanske narodne skupnosti se voli po
večinskem načelu198, tj. glasuje se o posameznih kandidatih tako, da lahko volivec
glasuje največ za toliko kandidatov, kolikor članov se voli v volilni enoti.
Izvoljeni so kandidati, ki so dobili največ glasov.199
192 Ibid., 38. člen. 193 5. člen ZLV-UPB3. 194 Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK), (Uradni list RS, št. 41/07, 103/07, 105/08, 11/11, 28/11). 195 57. člen Statuta Občine Izola. 196 35. člen Statuta Občine Piran. 197 1. in 3. odstavek 45. člena Statuta Mestne občine Koper. 198 10. člen ZLV-UPB3.
52
Dr. Toplak200 tako razlaga, da gre za poseben primer večinskega, enokrožnega
volilnega sistema z veččlanskimi enotami, katerega največja slabost je ogromna
disproporcionalnost, saj favorizira najmočnejšo stranko. Volivec lahko tako
nameni vse svoje glasove kandidatom iste stranke in posledično lahko le-ta osvoji
celo vse sedeže. Tak sistem se sicer največkrat uporablja pri lokalnih volitvah -
tako kot v Sloveniji za občine, ki imajo manj kot 12 občinskih svetnikov. Volivec
lahko glasuje za kandidate različnih list in strank - stroka to imenuje sistem z
odprtimi listami.201
Na primeru Slovenije torej govorimo o treh (skupaj z bodočo ankaransko pa
štirih) volilnih enotah, od česar sta koprska in piranska tročlanski, izolska je
dvočlanska, bodoča ankaranska pa bo enočlanska.
2.2.1.2 Občina Ankaran v konstituiranju
Vprašanje ustanovitve nove občine, tj. Občine Ankaran, je zelo pomembno in
istočasno tudi zelo občutljivo, zato ga velja razčleniti.
Ankaranska zgodba se je uradno začela z lokalnimi volitvami leta 2010, ki so za
razliko od tistih leta 2006, potekale nekoliko drugače, saj so bile v Mestni občini
Koper po letu 1998 202 še drugič preložene na kasnejši čas; organom Mestne
občine Koper, seveda tudi predstavnikom italijanske narodne skupnosti v voljenih
organih lokalne samouprave, je tako ustavno sodišče z ustavno odločbo U-I-
137/10 mandate podaljšalo do prve seje novoizvoljenih občinskih svetov in
Državnemu zboru določilo dvomesečni rok za ustanovitev Občine Ankaran.203
Povod za tako odločitev je bil v posvetovalnem referendumu, dne 8. novembra
2009, o izločitvi Krajevne skupnosti Ankaran iz Mestne občine Koper in
199 11. člen ZLV-UPB3. 200 Toplak Jurij, Volilni sistem in oblikovanje volilnih enot, Nova revija, Ljubljana, 2000, str. 15-16. 201 Ibid. 202 Odločba ustavnega sodišča U-I-301/98. 203 Odločba ustavnega sodišča U-I-137/10.
53
ustanovitvi samostojne Občine Ankaran, 204 na katerem je veljavno glasovalo
1.724 volivcev od skupno 2.681 volilnih upravičencev. Od tega je bilo 20
glasovnic neveljavnih, za novo občino je glasovalo 956 volivcev, za enotno
Mestno občino Koper pa je glasovalo 748 volivcev.205
Institut posvetovalnega referenduma, ki ga ureja Zakon o referendumu in ljudski
iniciativi206, je po Šinkovcu bolj ali manj »odvečno “darilo” državljanom«, saj,
zato ker državni zbor ni vezan na njegov izid, lahko slednji državni zbor »prej
spravi v zadrego, ko pa mu kaj pomaga pri odločitvi, za katero je sam
pristojen«. 207 Kaučič medtem navaja, da posvetovalnemu referendumu manjka
pravni učinek, saj »odločitev volivcev na takem referendumu pravno ne zavezuje
zakonodajnega telesa«. 208 Dodati je potrebno, da zaveza ni pravna, lahko pa
govorimo o politični zavezi; zakonodajalec ima tako možnost sprejeti odločitev,
ki je v popolnem nasprotju z izraženo voljo volivcev, le-ti pa lahko tako odločitev
sankcionirajo na naslednjih volitvah.209
Kot je torej razvidno iz zgornjega odstavka, izid »ankaranskega« referenduma, ki
je bil posvetovalen, Državnega zbora ne bi smel zavezovati in torej tudi
(ne)ustanovitev nove občine ne bi smela biti pravna zaveza. Ustavno sodišče se s
tako obrazložitvijo ni strinjalo in je najprej, kot že omenjeno, naložilo Državnemu
zboru ustanovitev Občine Ankaran, nato pa, ker le-ta tega ni izpolnil, z Odločbo
U-I-114/11-12 iz dne 09.06.2011, kar samo ustanovilo Občino Ankaran.
204 Istočasno je na območju Mestne občine Koper potekal še referendum o razdelitvi Mestne občine na štiri dele - novo mestno in tri manjše: Dekani, Škofije - Hrvatini in Marezige - Šmarje. To je bil že četrti referendum v zadnjih petnajstih letih. Več: Šuligoj Boris, Lindič-Dragaš Zdenka, Ankaranu in na Mirni za ustanovitev svoje občine, Delo, 09.11.2009, Http://www.delo.si/clanek/92140 (20.02.2011). 205 Državna volilna komisija, Poročilo o izidu glasovanja in o izidu referenduma o ustanovitvi občin oziroma spremembi njihovih območij, ki je bil 8. novembra 2009, Ljubljana, 17.11.2009, Ht t p : / /www. dvk . go v. s i /O2 009 /do ku me nt i / po r o c i lo _o _ iz idu_r e fe r e ndu ma. p d f (20.02.2011). 206 Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi – uradno prečiščeno besedilo (ZRLI-UPB2), (Uradni list RS, št. 26/07). 207 Šinkovec Borut, Šepavi referendum, Pomisleki ob nekaj določbah zakona o referendumu in ljudski iniciativi, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 16, št. 12, Ljubljana, junij 1997, str. 27. 208 Kaučič Igor, Referendum in sprememba ustave, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1994., str. 182. 209 Kaučič Igor, Grad Franc, Zagorc Saša, Nerad Sebastian, Bardutzky Samo, Kaučič Igor ur., Zakonodajni referendum, pravna ureditev in praksa v Sloveniji, Inštitut za primerjalno pravo, GV založba, Ljubljana, 2010, str. 36.
54
Sama ustavna odločba je, tako kot že prej celoten proces, dvignila precej prahu v
javnosti (nekateri so tako oklicali odločitev sodišča za »sodni državni udar«210,
spet drugi poudarjajo da ustavno sodišče ni zakonodajalec in s tem ni pristojen za
ustanovitev občine), hkrati pa tudi sprožila različne poglede glede zadevnega
primera med ustavnimi pravniki. Dr. Teršek tako meni, da gre za pravilno
razumevanje načela delitve oblasti in da se je ustavno sodišče poslužilo doktrine
stopnjevanja sankcij, hkrati pa izpostavlja predvsem premajhno ustavnopravno
prepričljivost argumentov Ustavnega sodišča ter strokovno zgrešen odgovor
Državnega zbora pred odločanjem. Poleg tega opozarja, da lahko konflikt med
Državnim zborom in Ustavnim sodiščem preraste tudi v ustavno krizo. 211 V
podobno smer se nagiba tudi Čebulj, ki meni, da je nekoliko nenavadno, če občino
ustanovi Ustavno sodišče, a hkrati ne vidi Odločbe kot poseg sodne veje oblasti v
zakonodajno; ker so izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev nove občine in
zakonodajalec ne more odločiti drugače, se je Ustavno sodišče poslužilo tehnike
izvršitve odločitve ustavnega sodišča, ki ima moč zakonske norme.212 Nasprotno
pa Bandelj, sicer pravni zastopnik Mestne občine Koper, trdi, da je Ustavno
sodišče šlo predaleč, saj se je prvič zgodilo, da je prevzelo pristojnosti drugega
organa in da 40. člen Zakona o ustavnem sodišču napotuje zgolj na možnost
zadolžitve določenega organa za izvršitev ustavne odločbe in ne možnosti
prevzetja pooblastila drugega državnega organa. 213 Njegovemu mnenju se
pridružuje tudi Kristan, ki zadevo pojmuje celo kot katastrofo in izpostavlja
nepristojnost Ustavnega sodišča pri ustanavljanju občin; le-to je namreč Občino
Ankaran ustanovilo kar z odločbo, medtem ko zakonodaja veleva ustanovitev z
zakonom, zato »Občina, ki ni ustanovljena z zakonom, ni občina.« 214 Lukšič sicer
meni, da Ustavno sodišče ne more ukazovati nobeni večini v parlamentu, pri
čemer še posebej poudarja dvotretjinsko večino državnega zbora, torej ustavno
večino, saj je institucija ustavnega sodišča konstituirana z ustavno večino in zato
tudi njej podložna.215
210 Juri Luka v: Šuligoj Boris, Občina Ankaran: Dileme ob odločitvi ustavnega sodišča, v: Delo, 13.06.2011, Http://www.delo.si/novice/slovenija/obcina-ankaran-dileme-ob-odlocitvi-ustavnega-sodisca.html (22.05.2012). 211 Teršek Andraž v: Šuligoj Boris, 2011a. 212 Čebulj Janez v: Šuligoj Boris, 2011a. 213 Bandelj Mirko v: Šuligoj Boris, 2011a. 214 Kristan Ivan v: Šuligoj Boris, 2011a. 215 Lukšič Igor, Večinski volilni sistem kot slaba izbira, v: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, letnik 36, št. 3, maj/junij 1999, str. 473-474.
55
Ni pa to prvi primer, s katerim je Ustavno sodišče sprožilo vprašanje med stroko o
svoji vlogi. Dr. Toplak216 tako v zvezi z Odločbo ustavnega sodišča U-I-74/03
meni, da je Ustavno sodišče »razširilo svojo pristojnost tudi na spreminjanje
pomena zakonskega besedila, in celo takšnega, katerega ustavnost sploh ni
sporna«. Izpostavlja tudi dilemo od kdaj Ustavno sodišče spreminja interpretacijo
zakonskega besedila. Po njegovem mnenju namreč Ustava daje sodišču zgolj
»pristojnost odločanja o ustavnosti oziroma protiustavnosti zakonov, ne pa tudi,
da z razlago spremeni pomen zakonskega besedila«, za kar je sicer pristojen
zakonodajalec, torej Državni zbor. Dr. Toplak nadalje ugotavlja, da se je sodišče
poslužilo metode »result-oriented jurisprudence«, torej načina da doseže nek
rezultat, vendar si nekaj takega »ustavno sodišče ne bi smelo privoščiti«.217
Izpostaviti velja tudi pritrdilno ločeno mnenje predsednika Ustavnega sodišča, dr.
Ernesta Petriča, ki pravi: »Državni zbor lahko to ureditev spremeni z novo
sistemsko ureditvijo. Ta bi lahko uveljavila večjo zaokroženost občin in
sposobnost njihovega samovzdrževanja. Pri tem Državni zbor ne bo smel ravnati
arbitrarno, ampak skladno z merili in pravili ravnanja, ki si jih bo sam postavil, se
pa bodo morala uporabljati za vse enako.«218 Koprski župan Boris Popovič pa
omenja več možnosti kot potencialnih rešitev za ohranitev enotne Mestne občine
Koper, med katerimi je tudi sprejetje ustavnega zakona o Mestni občini Koper kot
celoti.219 Dr. Andraž Teršek glede tega meni, da lahko Ustavno sodišče razveljavi
ustavni zakon, v kolikor bi z njim urejali očitno vprašanje običajnega zakona;
Ustavno sodišče nima pravne podlage presojati ustavni zakon le v primeru, ko ta
obravnava splošno ureditev v državi.220
2.2.1.3 Rezultati volitev članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske narodne skupnosti
Kot zgoraj omenjeno, so lokalne volitve leta 2006 potekale enotno po celotni
216 Toplak Jurij, Ustavno sodišče - zakonodajalec?, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 22, št. 45, Ljubljana, december 2003, str. 3-4. 217 Ibid. 218 Petrič Ernest v: Šuligoj Boris, Popovič o Ankaranu: »Koper končno ustavna, enotna občina«, v: Delo, 15.06.2011, Http://www.delo.si/novice/politika/popovic-o-obcini-ankaran-koper-koncno-ustavna-enotna-obcina.html (22.05.2012). 219 Šuligoj Boris, 2011b. 220 Teršek Andraž v: Šuligoj Boris, 2011b.
56
Sloveniji 22. oktobra 2006 in takrat so na narodno mešanem območju, poleg
volitev za župane ter člane občinskih svetov in člane krajevnih skupnosti, potekale
tudi volitve članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske narodne skupnosti
in seveda tudi volitve članov svetov krajevnih skupnosti; slednje je obravnavano v
naslednjem podpoglavju.
Lokalne volitve leta 2010 so, zaradi obravnavanega zapleta z ustanavljanjem
Občine Ankaran, v Mestni občini Koper bile izvedene šele 10. julija 2011, več kot
pol leta za ostalo Slovenijo.
Uradni izidi volitev članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske narodne
skupnosti iz leta 2006221 in 2010222 (oziroma 2011223) se nahajajo v prilogi, tj. v
prvem podpoglavju sedmega poglavja.
2.2.2 Volitve v svet krajevne skupnosti
Poleg pravice izvolitve svojih predstavnikov kot članov občinskih svetov, imajo
pripadniki italijanske narodne skupnosti pravico izvolitve svojih predstavnikov v
najvišji organ krajevnih skupnosti, tj. svete članov krajevnih skupnosti; podlaga
tega je Zakon o lokalnih volitvah.
Zakon določa, da se za volitve članov svetov krajevnih skupnosti kot delov občine
smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za večinske volitve v občinski
svet in sicer je uporabljen večinski enočlanski volilni sistem. Volilne enote določi
občinski svet, ki ga zakon pooblašča tudi za določitev števila članov sveta
krajevne skupnosti, pri čemer mora biti zagotovljena zastopanost prebivalcev
posameznih naselij oziroma delov krajevne skupnosti. Volilno pravico imajo
volivci s stalnim prebivališčem v krajevni skupnosti.224
221 Za občini Izola in Piran povzeto po: Lokalne volitve 2006, Narodnostne skupnosti, Http://volitve.gov.si/lv2006/rezultati/skupnosti.html (20.12.2011), za MOK pa v: Poročilo o izidu rednih in ponovnih volitev članov občinskega sveta Mestne občine Koper - predstavnikov italijanske narodne skupnosti, dne 22.10.2006 in 12.11.2006, Posebna občinska volilna komisija, Št./N. 041-1/72006, Koper, 14.11.2006. 222 Lokalne volitve 2006, Narodnostne skupnosti, Http://volitve.gov.si/lv2010/rezultati/ skupnosti.html (20.12.2011). 223 Poročilo o izidu rednih volitev članov Občinskega sveta Mestne občine Koper – predstavnikov italijanske narodne skupnosti z dne 10. julija 2011, Uradni list RS, št. 57/2011. 224 109. člen ZLV-UPB3.
57
Volitve v svete krajevnih skupnosti potekajo istočasno kot redne volitve v
občinske svete 225 , razpiše pa jih župan občine 226 . Volitve vodijo in izvajajo
občinske volilne komisije in volilne komisije teh skupnosti.227 Slednje sestavljajo
predsednik in dva člana ter njihovi namestniki. 228
Zakon tudi določa, da se za vprašanja, ki niso posebej urejena, smiselno
uporabljajo določbe Zakona o lokalnih volitvah glede volitev v občinske svete.229
Glede na to, da ima torej vsaka občina proste roke pri določanju območij in števila
članov svetov krajevnih skupnosti, bom obravnaval vsako občinsko ureditev
posebej.
2.2.2.1 Mestna občina Koper in Občina Ankaran v konstituiranju
Občina Ankaran v konstituiranju seveda nima svojega statuta, saj je, kot izhaja že
iz samega poimenovanja, v konstituiranju, in je dejansko še vedno del Mestne
občine Koper, kljub že omenjeni Odločbi ustavnega sodišča U-I-117/11-12.
Možno je sicer sklepati, da bo ob konstituiranju, oziroma že pred samim
formalnim konstituiranjem na rednih lokalnih volitvah leta 2014, nova občina
prevzela določene rešitve iz obstoječega občinskega statuta Mestne občine Koper.
Poleg tega je Občina Ankaran v konstituiranju sestavljena zgolj iz ene same
krajevne skupnosti, tj. krajevne skupnosti Ankaran. Prav zato velja v dotičnem
primeru dosedanjo Mestno občino Koper obravnavati kot enotno področje.
V občinskem statutu so podani kriteriji za določitev števila članov sveta krajevne
skupnosti glede na število prebivalcev v posamezni krajevni skupnosti (najmanj 5
članov v krajevni skupnosti z do 500 prebivalcev, najmanj 7 članov v krajevni
skupnosti z do 1.000 prebivalcev, najmanj 9 članov v krajevni skupnosti z do
3.000 prebivalcev, najmanj 11 članov v krajevni skupnosti s preko 3.000
225 Ibid., 110. člen. 226 Ibid., 111. člen. 227 Ibid., 112. člen. 228 Ibid., 113. člen. 229 Ibid., 114. člen.
58
prebivalcev)230 in hkrati je opredeljeno tudi, da ima italijanska narodna skupnost,
v narodnostno mešanih krajevnih skupnostih, v svetih krajevnih skupnosti eno
desetino skupnega števila članov oziroma najmanj enega.231
Na podlagi zgoraj omenjenih kriterijev je nato občinski svet, skladno s Statutom,
izdal Sklep o določitvi števila članov svetov krajevnih skupnosti in o določitvi
volilnih enot v krajevnih skupnostih na območju Mestne Občine Koper 232 .
Mestno občino Koper sestavlja triindvajset krajevnih skupnosti233, v to število je
všteta tudi Občina Ankaran v konstituiranju, predstavljene pa so zgolj tiste, kjer se
v svete krajevnih skupnosti izvoli predstavnike italijanske narodne skupnosti. Za
vsako izmed njih je navedeno število članov sveta, koliko članov je predstavnikov
italijanske narodne skupnosti, na koliko volilnih enot je razdeljena posamezna
krajevna skupnost in kaj obsega zadnja volilna enota posamezne krajevne
skupnosti, tj. volilna enota za izvolitev predstavnikov italijanske narodne
skupnosti. Zaradi lažje primerjave podatkov so le-ti tudi za preostali občini
predstavljeni na identičen način.
KS št. članov
sveta
št. VE
št. Ital.
obseg VE za it. n. skup.
Ankaran 9 5 1 območje celotne krajevne skupnosti Bertoki 10 6 1 območje celotne krajevne skupnosti Hrvatini 10 4 1 območje celotne krajevne skupnosti Koper-Center 13 5 1 območje celotne krajevne skupnosti Olmo-Prisoje 11 6 1 območje celotne krajevne skupnosti Semedela 13 6 1 območje celotne krajevne skupnosti Škocjan 11 5 1 območje celotne krajevne skupnosti Škofije 10 5 1 območje naselja Valmarin Za gradom 9 4 1 območje celotne krajevne skupnosti Žusterna 11 6 1 območje celotne krajevne skupnosti
Tabela 3 - Sveti krajevnih skupnosti - Mestna občina Koper
2.2.2.2 Občina Izola
Statut občine Izola v 13. členu opredeljuje krajevne skupnosti, skupno jih je pet,
230 148. člen Statuta Mestne občine Koper. 231 Ibid., 148. člen. 232 Sklep o določitvi števila članov svetov krajevnih skupnosti in o določitvi volilnih enot v krajevnih skupnostih na območju Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 45/02, 47/02, 65/10). 233 140. člen Statuta Mestne občine Koper.
59
nato pa v 18. členu istega statuta opredeli število članov svetov krajevnih
skupnosti ter navaja tiste krajevne skupnosti, kjer v svetu krajevnih skupnosti sedi
tudi predstavnik italijanske narodne skupnosti.
Statut sicer ne opredeljuje števila volilnih enot in posledično tudi ne določa
obsega le-teh, toda glede na določbe zakona in dikcijo 3. odstavka 18. člena
občinskega statuta, ki določa, da se za volitve predstavnika italijanske narodne
skupnosti smiselno uporabljajo tiste določbe zakona, ki določajo zastopanost
pripadnikov italijanske narodne skupnosti v občinskem svetu, je jasno, da je
krajevna skupnost razdeljena na dve volilni enoti, tj. na splošno in na volilno
enoto za izvolitev člana pripadnika italijanske narodne skupnosti.
KS št. članov
sveta
št. VE
št. Ital.
obseg VE za it. n. skup.
Staro mesto 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Haliaetum 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Livade 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Jagodje - Dobrava 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti
Tabela 4 - Sveti krajevnih skupnosti - občina Izola
2.2.2.3 Občina Piran
Statut piranske občine v 2. členu opredeljuje krajevne skupnosti, skupno je občina
razdeljena na osem krajevnih skupnosti, v 58. členu pa določa, da se člane sveta
krajevne skupnosti voli v eni volilni enoti in da se člane sveta krajevne skupnosti,
pripadnike italijanske narodne skupnosti, voli v eni volilni enoti, ki je hkrati
območje krajevne skupnosti. Volitve razpiše župan. Isti člen opredeljuje tudi
število članov posameznih svetov krajevnih skupnosti ter v katerih krajevnih
skupnostih pripadniki italijanske narodne skupnosti na podlagi posebne pravice
izvolijo svojega predstavnika.
KS št. članov
sveta
št. VE
št. Ital.
obseg VE za it. n. skup.
Piran 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Portorož 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Lucija 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Strunjan 5 2 1 območje celotne krajevne skupnosti Sečovlje 7 2 1 območje celotne krajevne skupnosti
Tabela 5 - Sveti krajevnih skupnosti - občina Piran
60
3 ZASTOPANOST ITALIJANSKE NARODNE SKUPNOSTI V DRŽAVNEM ZBORU REPUBLIKE SLOVENIJE
3.1 Pravna podlaga in pravice, ki iz tega izhajajo ter postopek izvolitve poslanca italijanske narodne skupnosti
Ustava Republike Slovenije v 3. členu navaja, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo
in sicer tako, da jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami,
po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.234 Nadalje 80. člen
poudarja, da se poslanci Državnega zbora volijo s splošnim, enakim, neposrednim
in tajnim glasovanjem. V 43. členu pa je določena volilna pravica kot ena
temeljnih političnih pravic. Volilna pravica, aktivna in pasivna, je po ustavi
splošna in enaka ter jo ima vsak slovenski državljan, ki je dopolnil 18 let; določba
zakona velja torej tudi za slovenske državljane italijanske narodnosti. Podrobneje
je volilna pravica sicer urejena z Zakonom o volitvah v Državni zbor.235
Velja torej, da je v Sloveniji v veljavi načelo enake volilne pravice, pri čemer je
izjema volilna pravica pripadnikov italijanske narodne skupnosti, ki je urejena
posebej. Pravico voliti in biti voljen za poslanca italijanske narodne skupnosti
imajo namreč samo pripadniki te narodne skupnosti, ne pa tudi ostali državljani
Republike Slovenije, hkrati pa imajo pripadniki te skupnosti pravico glasovati tudi
o drugih poslancih Državnega zbora; govor je seveda o dvojni volilni pravici.
Poleg že omenjene Ustave Republike Slovenije in Zakona o volitvah v državni
zbor, velja izpostaviti še Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v
Državni zbor236 ter Zakon o evidenci volilne pravice.
234 3. člen Ustave RS. 235 Zakon o volitvah v državni zbor – uradno prečiščeno besedilo (ZVDZ-UPB1), (Uradni list RS, 109/06, 54/07, 49/08). 236 Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor – uradno prečiščeno besedilo (ZDVEDZ-UPB1), (Uradni list RS, št. 24/05).
61
Ustava, kot najvišji pravni akt, zagotavlja, da sta v vsak sklic Državnega zbora od
skupno 90 237 poslancev obvezno izvoljena po en poslanec italijanske in en
poslanec madžarske narodne skupnosti238, pri čemer redni mandat vsakega traja 4
leta.239 Čeprav gre s stališča volilnega sistema za hudo anomalijo, je tak sistem
predviden z Ustavo in zato tudi ni v neskladju z Ustavo, da Zakon o volitvah v
državni zbor, ki v tretjem odstavku drugega člena sledi dikciji Ustave, da
italijanska (in pa tudi madžarska) narodna skupnost v državni zbor voli enega
poslanca240, v 8. členu pa, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico polnoletni
pripadniki italijanske narodne skupnosti.241
Za potrebe volitev poslanca italijanske narodne skupnosti se oblikuje posebna
volilna enota242, ki obsega območje občin Koper243, Izola in Piran, s sedežem v
Kopru in je uradno zavedena kot 9. volilna enota.244 V ta namen je imenovana
volilna komisija posebne volilne enote.245 Le-ta določa volišča in območje volišč,
imenuje volilne odbore, ugotavlja izid glasovanja v volilnem okraju, vodi
neposredno tehnično delo v zvezi z volitvami in opravlja druge naloge, ki jih
določa zakon.246
Za volitve poslanca italijanske narodne skupnosti ravno tako veljajo, kot že
podrobneje opisane v drugem poglavju diplomske naloge glede volitev v občinske
svete in svete krajevnih skupnosti, določbe Zakona o evidenci volilne pravice.
Poleg tega Zakon o volitvah v državni zbor napotuje, da se smiselno koristi
določbe zakona, če le-ta ne vsebuje posebnih določb glede volitev za poslanca
narodnosti. Za kandidaturo potrebuje kandidat za poslanca italijanske narodne
skupnosti podpis najmanj trideset volivcev, pripadnikov te iste skupnosti.247
237 1. odstavek 80. člena Ustave RS. 238 Ibid., 3. odstavek 80. člena. 239 Ibid., 1. odstavek 81. člena. 240 3. odstavek 2. člena ZVDZ-UPB1. 241 Pogorelec Janez, Večinski volilni sistem - trda šola demokracije, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 19, št. 7, Ljubljana, marec 2000, str. IV-V. 242 6. odstavek 20. člena ZVDZ-UPB1 in 1. odstavek 2. člena ZDVEDZ-UPB1. 243 Skladno z Odločbo ustavnega sodišča U-I-114/11-12 z dne 09.06.2011, z njo je sodišče ustanovilo Občino Ankaran-Ancarano, bo na naslednjih parlamentarniih volitvah (po letu 2014, ko se bo formalno konstituirala nova občina) v posebno volilno enoto za izvolitev poslanca italijanske narodnosti spadala tudi Občina Ankaran-Ancarano. 244 4. člen ZDVEDZ-UPB1. 245 23. člen ZVDZ-UPB1. 246 Ibid., 39. člen. 247 45. člen ZVDZ-UPB1.
62
Pripadniki italijanske narodne skupnosti na volitvah poslanca italijanske narodne
skupnosti uporabljajo glasovnico za glasovanje, ki vsebuje poleg oznake volilne
enote tudi priimek in imena kandidatov po vrstnem redu iz seznama kandidatov
ter navodilo o načinu glasovanja, ki poteka na način, da volivec glasuje tako, da
pred priimki in imeni kandidatov označi prednostni vrstni red kandidatov s
številkami od 1 naprej248 tako, da kandidatu za vsako prvo mesto dodeli toliko
točk, kolikor je kandidatov na glasovnici, nato pa za vsako naslednje mesto točko
manj. Na koncu se te točke seštejejo.249 Govorimo o takoimenovan Borda sistemu,
»za katerega je značilno, da omogoča izvolitev široko sprejemljivih
kandidatov«.250 Več o volilnem sistemu v nadaljevanju.
Volilna komisija posebne volilne enote za volitve poslanca italijanske narodne
skupnosti po zaprtju volitev najprej ugotovi, koliko volivcev je vpisanih v volilni
imenik, koliko od njih je glasovalo, koliko jih je glasovalo po pošti, koliko
glasovnic je bilo neveljavnih in prednostni vrstni red kandidatov.251 Kandidat, ki
dobi največje število točk, je izvoljen za poslanca italijanske narodne skupnosti.252
Volilni izid, o katerem volilna komisija posebne volilne enote sestavi zapisnik,253
se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.254
Z izvolitvijo in kasnejšo potrditvijo mandata s strani mandatno volilne komisije
Državnega zbora nastopi izvoljeni kandidat za poslanca italijanske narodne
skupnosti svoj mandat poslanca državnega zbora. Posledično pridobi določene
pravice pri opravljanju svojega dela in pri zastopanju italijanske narodne
skupnosti; ker bi bil seznam vseh pravic in dolžnosti predolg in preobsežen, tukaj
izpostavljam zgolj določbe, ki se tičejo jezika in sprejemanja ali spreminjanja
zakonov in nekatere pristojnosti, ki jih ima poslanec italijanske narodne skupnosti.
Uradni jezik Državnega zbora je sicer slovenski jezik, toda za poslanca italijanske
narodne skupnosti velja, da ima pravico govoriti in pisno vlagati predloge,
248 Ibid., 74. člen. 249 Ibid., 2. odstavek 95. člena. 250 Odločba ustavnega sodišča U-I-225/08. 251 1. odstavek 95. člena ZVDZ-UPB1. 252 Ibid., 1. odstavek 96. člena. 253 Ibid., 2. odstavek 96. člena. 254 Ibid., 97. člen.
63
pobude, vprašanja in druge vloge v italijanskem jeziku.255
Poslanec italijanske narodne skupnosti lahko, tako kot vsi ostali poslanci, predlaga
zakone. 256 Vendar pa se predlog zakona, ki obravnava pravice in položaj
italijanske narodne skupnosti, dodeli Komisiji za narodne skupnosti, ki pripravi
poročilo in pošlje zakon v nadaljnjo proceduro. 257 Preden pride tak predlog
zakona v obravnavo v Državni zbor, ga najprej obravnava matično delovno telo,
ki pripravi svoje poročilo, in sicer se v njem opredeli tudi do stališč Komisije za
narodnosti.258 Zakon je nato veljavno sprejet v Državnem zboru le, če poslanca
narodnih skupnosti glasujeta zanj in tako podata svoje soglasje.259
Poslanec italijanske narodne skupnosti veljavno odloča o vseh vprašanjih iz svoje
pristojnosti, kar pomeni, da veljavno glasuje tudi o potrditvi vlade. Dosedanji
poskusi za spremembno takšne ureditve oziroma omejitev vloge na manjšinska
vprašanja so bili neuspešni. Potrebno je omeniti institut veta, ki ga lahko poslanca
narodnosti uporabita zoper tiste odločitve Državnega zbora, ki zadevajo le narodni
skupnosti. Pravica do veta »ima na prvi pogled večjo težo in pomen, kot ga ima v
praksi«.260
Stroka omenja možnost za rešitev problema nepotrebne politiziranosti poslancev
narodnosti, ki se pojavlja ob glasovanju o mandatarju in o vladi, v tem, da bi oba
poslanca sklenila dogovor, po katerem bi vedno eden glasoval za koalicijo, drugi
pa proti njej, s čimer bi se izognili tudi potrebi po spremembi Ustave. V
nasprotnem primeru se lahko zgodi, da predstavljata poslanca jeziček na tehtnici
in sta dejansko onadva tista, ki odločata, »kakšna bo oblast v tej državi, s čimer
lahko popolnoma spremenita in popačita sliko razpoloženja volivcev«. Takšno
moč ustavodajalec najverjetneje ni predvidel in taki situaciji bi se morala upreti že
sama poslanca narodnosti, saj onadva ne predstavljata politične stranke, temveč
posamezno narodno skupnost v celoti. Pripadniki le-ta pa nedvomno glasujejo za
255 2. odstavek 4. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07). 256 88. člen Ustave RS. 257 2. odstavek 124. člena Poslovnika državnega zbora. 258 Ibid., 2. odstavek 133. člena. 259 Ibid., 2. odstavek 141. člena. 260 Ribičič 2009b, str. 1750.
64
različne politične opcije - prav zato se zdi poziv poslancema na tako glasovanje
namestu.261
3.1.1 Izvolitev predstavnika italijanske narodne skupnosti in uporabljen volilni sistem
Kot predstavljeno na začetku tretjega poglavja, se za volitve poslanca italijanske
narodne skupnosti oblikuje posebna volilna enota, volilna enota številka IX
oziroma po italijansko »9a circoscrizione elettorale«.
V prilogi, tj. v prvem podpoglavju sedmega poglavja, najdemo kronološki prikaz,
tj. od 2. sklica državnega zbora pa do danes - torej najprej starejši, nato novejši
podatki rezultatov volitev. Istočasno je prikazano tudi gibanje števila volivcev
oziroma bolje rečeno državljanov Republike Slovenije - pripadnikov italijanske
narodne skupnosti. Za lažje razumevanje je uporabljena metoda tabelnega prikaza
podatkov.
Za potrebe same izvolitve je bilo potrebno določiti volilni sistem, torej na kakšen
način bodo pripadniki narodne skupnosti izvolili svojega predstavnika. Pri tem je
pomembno, da je uporabljen volilni sistem takšen, da v največji mogoči meri
pripomore k legitimnosti izvoljenega predstavnika ali predstavnice. Ribičič262
meni, da pridejo v poštev le različice večinskega volilnega sistema; v zadevnem
primeru se je zakonodajalec odločil za uporabo že omenjenega sistema Borda,
katerega značilnost je tudi to, da se skuša z njim hkrati opraviti tisto, kar bi sicer
volivec opravil v več krogih volitev. Volivec izbere svojo prvo izbiro, hkrati pa z
določanjem vrstnega reda kandidatov, za katere glasuje, odloča tudi, kateri
kandidati se mu zdijo boljši od preostalih, če njegov kandidat ne pride v naslednji
krog oziroma kroge. To pomeni, da je tak sistem naklonjen predvsem kandidatom,
ki imajo podporo širokega kroga različno usmerjenih volivcev. Po drugi strani pa
tak sistem omogoča tudi, da ni nujno izvoljen tisti kandidat, ki dobi absolutno
večino prvih glasov, saj »je vprašanje, ali lahko večja podpora tistih volivcev, za
katere kandidat ne pomeni prve izbire, tako odločilno vpliva na izvolitev. Večina
261 Povzeto po: Pogorelec 2000, str. V. 262 Ribičič 2009b, str. 1751-1757.
65
prvih gasov namreč ne kaže na podporo v manjšinskem delu volilnega telesa,
temveč na trdno in široko večinsko podporo.« Obenem je treba sicer omeniti, da
je to največja slabost takšnega volilnega sistema, ki pa ni nikoli krojila izida
volitev za poslanca narodnih skupnosti v Sloveniji.263
Da je volilni sistem precej zapleten in nekaterim tudi sporen, dokazuje tudi
Odločba ustavnega sodišča U-I-225/08. Le-ta je sicer kot očitno neutemeljeno
zavrnila pobudo za presojo ustavnosti volilnega sistema in načina izvolitve
poslanca italijanske narodne skupnosti. Pobudnik Sebastian Pelan264 je namreč
očital, da pripadniki italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, volijo
svoja predstavnika na drugačen in nepotrebno zapleten način kot vsi drugi
državljani, pri čemer je izpostavil, da naj bi t.i. Borda volilni sistem silil volivca,
da glasuje ne za enega kandidata, ampak za toliko kandidatov, kolikor se jih
poteguje za poslansko mesto. Na ta način naj bi sistem omogočal manipulacije in
posledično naj bi bil zmagovalec v takem volilnem sistemu naključen, hkrati pa
zaradi zapletenosti sistema veliko glasovnic konča kot neveljavnih. Sodišče je
pobudo zavrnilo zaradi prepričanja, da Ustava na podlagi drugega odstavka 80.
člena ureja zgolj volilni sistem za »splošne« poslancev, dočim za poslanca
narodnosti prepušča ureditev z zakonom. S slednjim pa ni mogoče uzakoniti
proporcionalnega volilnega sistema, saj le-ta izhaja iz načela sorazmernosti, kar
pomeni da je za enomandatne volilne enote neprimeren. V takem primeru se
namreč volitve nujno izvedejo po večinskem volilnem sistemu. Izbran volilni
sistem, teorija in primerjalne ureditve poznajo namreč vrsto različnih večinskih
volilnih sistemov, pa je stvar primernosti zakonske ureditve in ne stvar presoje
ustavnosti. Potrebno pa je spoštovati vsa ustavna načela o neposrednih in tajnih
volitvah ter načeli splošne in enake volilne pravice. Sodišče je presodilo tudi, da
so očitki o možnih negativnih učinkih takega volilnega sistema zgolj pavšalni.265
Kljub domnevni spornosti pa velja, da gre pri Borda sistemu za to, da odstopa od
volilnega sistema preostalih poslancev manj kot druge različice večinskih
sistemov. Uvedba enokrožnega ali celo dvokrožnega večinskega sistema bi
263 Povzeto po: Ibid. 264 Pobudnik je neuspešno kandidiral za poslanca italijanske narodne skupnosti na volitvah leta 2008. 265 Pozveto po: Odločba ustavnega sodišča U-I-225/08.
66
povzročila veliko več spornosti in bi hkrati tudi ogrožala legitimnost izvoljenega
kandidata. Enokrožni večinski sistem bi lahko tako omogočil izvolitev kandidata z
zelo majhno volilno podporo 266 , dvokrožen večinski sistem pa, nasprotno od
splošnih volitev za poslance, zahteva dodaten krog, kjer se lahko zaradi slabe
udeležbe ponovi podoben rezultat kot pri enokrožnem volilnem sistemu, poleg
tega pa bi se s tako ureditvijo lahko zgodilo tudi to, da bi bil poslanec narodne
skupnosti izvoljen pred ali po izvolitvi preostalih poslancev. Prav zato je sistem
Borda boljši, saj omogoča, da volivec že v prvem glasovanju opravi tudi tisto, kar
bi sicer opravil v drugem krogu. Tak sistem ne samo, da daje izvoljenemu
kandidatu večjo legitimnost kot enokrožni večinski sistem, temveč je tudi
racionalnejši in cenejši od dvokrožnega večinskega sistema, hkrati pa k izvolitvi
poslanca pripomoreta tako prvi glas volivca kot tudi drugi, tretji ipd.267 Seveda pa
ima obravnavani sistem tudi pomanjkljivosti, pri katerih velja izpostaviti
predvsem strateško kandidiranje in taktično glasovanje. Očitek, da je sistem
zapleten in da povzroča nejasnosti268, pa je možno odpraviti z dejstvom, da je bil
sistem v praksi uporabljen že šestkrat, kar bi, tudi zaradi aktivnosti volilnih
odborov in komisij, moralo zadostovati, da so se volivci na sistem navadili.269
Ob predpostavki, da bi Ustavno sodišče presodilo, da je uporaba Borda volilnega
sistema dejansko sporna, bi lahko govorili o odvzetem glasu oziroma o kršitvi
volilne pravice. Pri temu pa se pojavi problem, saj je slovenska zakonodaja
pomanjkljiva. Zakon o volitvah v državni zbor na eni strani ustrezno ureja
postopke zaradi nepravilnosti v kandidacijskem postopku, na drugi strani pa je pri
postopkih zaradi drugih nepravilnosti, ki so vezane na volilni postopek,
pomanjkljiv.270 Kdor meni, da so bile njegove pravice kršene, se lahko za varstvo
svojih pravic opre na določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah ter
266 Tak primer je možen ob predpostavki, da je kandidatov veliko. 267 Volivec ni primoran nameniti svoj glas vsem kandidatom, temveč zgolj tistim, ki se mu zdijo sprejemljivi. Nepodeljene točke se ne prištejejo nobenemu od kandidatov na volilni listi. 268 Volivci naj bi namreč pri glasovanju namesto mest zapisovali točke, ki so jih želeli podeliti posameznemu kandidatu. 269 Povzeto po: Ribičič 2009b, str. 1751-1757. 270 Dubrovnik Tadej, Toplak Jurij, Volivec brez pravnega sredstva, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 31, št. 12, Ljubljana, 29. marec 2012, str. 15.
67
prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki »priznava volivcem, ki jim je
bila kršena volilna pravica, pravico do odškodnine za nematerialno škodo«.271
3.1.2 Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za narodni skupnosti
Na podlagi 38. člena Poslovnika državnega zbora v okviru Državnega zbora
Republike Slovenije deluje stalno delovno telo, Komisija za narodni skupnosti.
Njene naloge so:
obravnava predlogov zakonov in drugih aktov, ki urejajo položaj ter pravice
zgolj avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter njunih
pripadnikov;
obravnava vprašanj, ki zadevajo položaj in pravice italijanske in madžarske
narodne skupnosti,
obravnava vprašanj v zvezi z razvojem vzgoje in izobraževanja ter kulturno-
prosvetne in gospodarske dejavnosti teh skupnosti,
obravnava vprašanj v zvezi z vprašanji javnega obveščanja in založništva teh
skupnosti,
obravnava vprašanj razvoja stikov med italijansko in madžarsko narodno
skupnostjo in njunima matičnima narodoma,
predlaganje ukrepov za uresničevanje pravic obeh narodnih skupnosti.
Komisija šteje devet članov272, tako predsednik kot podpredsednik pa izhajata iz
poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti.273 Ker je več kot
očitno, da bi lahko bila znotraj komisije poslanca narodnosti preglasovana,
določba poslovnika določa, da se odločitve, ki se nanašajo zgolj na pravice in
položaj narodnih skupnosti, sprejema s soglasjem poslancev narodnih
skupnosti.274
271 Toplak Jurij, Dubrovnik Tadej, Vrednost odvzetega glasu na volitvah, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 29, št. 21, Ljubljana, 27. maj 2010, str. 13. 272 Državni zbor, Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/KdoJeKdo/ DelovnoTelo?idDT=DT005 (10.1.2012). 273 Državni zbor, Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/KdoJeKdo/ PoslanskaSkupina?idPS=PS018 (10.01.2012). 274 53. člen Poslovnika državnega zbora.
68
3.1.3 Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti
Urad za narodnosti, ki je bil ustanovljen že leta 1959 pod imenom Urad za
manjšinska vprašanja in sicer na podlagi drugega odstavka 74. člena uredbe o
organizaciji in delu Izvršnega sveta Ljudske skupščine ljudske republike
Slovenije275, je deloval vse do 17. marca letošnjega leta, ko je bil na podlagi
prvega odstavka 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni
upravi276 ukinjen, njegovo področje pa je bilo z drugim odstavkom 18. člena
istega zakona dodeljeno Ministrstvu za notranje zadeve.277
Navkljub ukinitvi pa je potrebno omeniti funkcije tega Urada in zakaj so njegove
naloge takega pomena za narodni skupnosti.
Urad je namreč od vsega začetka opravljal svojo osnovno nalogo, ki mu je bila
zaupana v ustanovnem odloku. Z leti se je sicer področje delovanja urada
razširilo, vendar je bil za italijansko narodno skupnost ta Urad bistvenega
pomena, ker je imel redne stike z njo in je reševal manjšinsko problematiko.
Posredno pa se je italijanske narodne skupnosti dotikalo tudi, da je Urad sodeloval
tudi s Svetom Evrope, Evropsko Unijo in drugimi mednarodnimi organizacijami
ter navsezadnje je pripravljal poročila o izvajanju Okvirne konvencije Sveta
Evrope za varstvo narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih ali
manjšinskih jezikih.
Preko tega Urada je potekalo financiranje krovnih organizacij italijanske narodne
skupnosti, sofinanciranje dvojezičnosti in drugih ustavnih pravic v obalnih
občinah, tj. področju, kjer avtohtono živi italijanska narodna skupnost,
sofinanciranje skupnih italijanskih kulturnih ustanov s sedežem na Hrvaškem,
sofinanciranje italijanskih radijskih in televizijskih programov. Skladno z
zakonom je torej vse dosedanje naloge in pristojnosti, med katere spada tudi
financiranje, prevzelo Ministrstvo za notranje zadeve.
275 Ur. l. LRS, št. 20-111/58. 276 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (ZDU-1F), (Uradni list RS, št. 21/12). 277 Urad Vlade RS za narodnosti, Http://www.arhiv.uvn.gov.si/si/index.html (22.05.2012) in Ministrstvo za notranje zadeve, Http://www.vlada.si/si/o_vladi/kdo_je_kdo/ministrstva/ ministrstvo_za_notranje_zadeve/ (22.05.2012).
69
4 ZAKLJUČEK Italijanska narodna skupnost je zgodovinsko prisotna na območju Republike
Slovenije, ki ga le-ta zakonsko priznava kot narodnostno mešano področje in ki
zajema Mestno občino Koper278, občino Izolo in občino Piran, precej dlje od same
razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije. Formalno-pravno lahko rečemo, da
je zadevno področje prišlo pod jurisdikcijo Slovenije šele po koncu druge
svetovne vojne, natančneje z Londonskim sporazumom, podpisanim petega
oktobra 1954. Vse obdobje pred tem pa je skupnost predstavljala pomemben
faktor, ki je vplival tudi na sedanjo sestavo prebivalstva, arhitekturo, ljudsko
izročilo in konec koncev prav tako na odnos ljudi do drugih in do samih sebe.
V prvem poglavju sem predstavil zgodovinski razvoj manjšinskih pravic, ki je
pomembno vplival tudi na povojno ureditev v tedanji Jugoslaviji in posledično na
ureditev v samostojni Sloveniji. Italijanski narodni skupnosti so bile narodne
pravice podeljene že ob ustanovitvi druge Jugoslavije, 29. novembra 1943 v Jajcu,
kar je bilo kasneje tudi kodificirano v zveznih ustavah, v republiški ustavi in
drugih aktih. Z razglasitvijo samostojnosti je Slovenija ohranila nivo zaščite
italijanske narodne skupnosti in dodala še nove določbe, med katerimi bi
izpostavil predvsem, da raven zaščite in pravice niso odvisne od števila
pripadnikov narodne skupnosti ali od razmerja med številom pripadnikov narodne
skupnosti v razmerju do ostalih skupin ter da morajo biti pravni akti, ki zadevajo
pravice in položaj italijanske narodne skupnosti, sprejeti z njenim soglasjem.
Skozi diplomsko nalogo sem prikazal različne pravice, ki jih italijanski narodni
skupnosti daje zakonodaja in ki so urejene v različnih zadevnih zakonih, ki imajo
direktno podlago v Ustavi. Nadalje sem prikazal njihov položaj in organiziranost
na lokalnem nivoju ter hkrati povzel tudi njihovo politično zastopanost, tako na
lokalni kot državni ravni.
278 Kot že omenjeno, na rednih lokalnih volitvah leta 2014 se bo konstituirala Občina Ankaran, ki se bo predhodno izločila iz območja Mestne občine Koper. Italijanska narodna skupnost bo tudi v njej upravičena do istega nivoja zaščite in istega nabora pravic. Več o tem v Odločbi ustavnega sodišča U-I-114/11-12.
70
Na podlagi vsega zapisanega v diplomski nalogi in dejstva, da imajo pripadniki
italijanske narodne skupnosti poleg vseh pravic, ki gredo vsem državljanom
Republike Slovenije, še dodatne pravice, lahko torej z gotovostjo trdimo, da je
italijanska narodna skupnost deležna pozitivne diskriminacije, s katero poskuša
ustavna ureditev pripomoči k njeni dejanski enakopravnosti.279 Posledično ji, vsaj
na papirju, številne pravice, ki jih je deležna, omogočajo prosperiteto, skrb za svoj
jezik, kulturo in njun razvoj, uspešno ohranjanje svoje narodne identitete ter
številne druge aktivnosti.
Zgornjo trditev potrjuje tudi Apollonio, sicer tajnik Obalne samoupravne narodne
skupnosti in torej reprezentativni predstavnik italijanske narodne skupnosti. Iz
trditev, dobljenih v intervjuju z njim, lahko sklepamo, da je položaj te skupnosti
sicer formalno zadovoljivo urejen in da so zakonske rešitve za to skupnost
sprejemljive in zadovoljive, vendar večkrat ta formalna zaščita ni izvedena v
praksi in se marsikdaj ignorira prisotnost skupnosti in njenih pravic, ko se
pripravljajo spremembe in dopolnitve zakonodaje oziroma, da se posamezne
pravice pozablja vključiti v področne zakone; Apollonio je izpostavil npr.
sprejemanje novega (novele?) Zakona o državni upravi v členu, ki določa uradno
rabo jezikov avtohtonih narodnih skupnosti.280
Kot dodaja Isabella Flego, predsednica društva Akademija prerojenih281, prihaja
do revizije in ponovnega odpiranja vprašanja dvojne volilne pravice italijanske
manjšine, »kar je sramotno«. Po njenem mnenju se to dogaja zaradi nepoznavanja
realnosti teh krajev in nepoznavanja zgodovine italijanske skupnosti v Kopru.
Poleg tega, tako Flego, na ministrstvu še vedno ne vedo, kateri organ italijanske
narodne skupnosti je sogovornik ministrstvu in kateri organ občini, kar samo
prikazuje »pomanjkanje znanja in kulture že na vladni ravni«. Nadalje izpostavlja
tudi razmišljanje nekaterih, da »imajo Italijani v Kopru dovolj oz. preveč«. 282
279 Ribičič 2009b, str. 1750 in Pogorelec 2000, str. IV. 280 Intervju s tajnikom Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, g. Apollonijem. 281 Gre za društvo, nastalo na pobudo optantov, ki povezuje optante, rojene v Kopru in Italijane, ki živijo v Kopru ali jih na Koper veže interes kulturnega značaja, z željo obdržati kulturo, jezik in navade. 282 Škrlj Robert, Nismo vrba žalujka, smo hrast, Primorske novice, letnik 66, št. 51, 2. marec 2012, str. 12.
71
Slovenski volilni sistem in volilno ureditev je na primeru predčasnih volitev v
Državni zbor 4. decembra 2011 preučevala in ocenjevala Organizacija za varnost
in sodelovanje v Evropi (v nadaljevanju: OVSE) oziroma njen Urad za
demokratične institucije in človekove pravice. Le-ta je tako imenoval Misijo za
ocenjevanje predčasnih volitev v Državni zbor, v okviru katere je nastalo Končno
poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev. V njem OVSE med drugim
ugotavlja spornost instituta dvojne volilne pravice za predstavnike italijanske in
madžarske narodne skupnosti in spornost zagotovljenih sedežev v Državnem
zboru za ti dve skupnosti. Po njihovem mnenju gre za odstop »od temeljne zaveze
OVSE glede enakosti volilne pravice in ni v skladu z mednarodno dobro
prakso«.283
OVSE nadalje priporoča, da naj »državni organi preučijo možnost analize dvojne
volilne pravice za volitve v Državni zbor, upoštevajoč mnenje Beneške komisije
Sveta Evrope, kot tudi glede na obstoječe mednarodne pogodbe in ustrezne
standarde glede manjšinskih pravic, s ciljem ugotoviti ali neposredna zastopanost
članov madžarske in italijanske narodne skupnosti v Državnem zboru zahteva
ohranitev sedanjega volilnega sistema dvojne volilne pravice ali bi ta namen lahko
dosegli s pomočjo alternativnih sredstev«.284
Na zgornje pripombe sta se, razumljivo, takoj odzvala poslanca narodnosti, dr.
Laszlo Göncz in Roberto Battelli, tudi v okviru Komisije Državnega zbora RS za
narodnosti. Omenjena se ne strinjata s poročilom OVSE, ker »gre za pravico, ki je
bila zagotovljena v času preobrazbe sistema v Republiki Sloveniji in
osamosvajanja, ko je na osnovi modela pozitivne diskriminacije, zaščite pravic
avtohtonih narodnih skupnosti bila zagotovljena tudi /.../ “dodana” pravica za
glasovanje o lastnem predstavniku v Državnem zboru oziroma v organih lokalne
skupnosti«. Menita tudi, da je to sistem, ki živi in normalno deluje že 20 let, pri
čemur le-ta nikomur nič ne jemlje. Morebitne spremembe sistema bi pomenile
odklon od stališča Evropske unije, da se zagotovljenih pravic ne krči. Izpostavila
sta tudi, da sta bila dvojna volilna pravica in volilni sistem že predmet presoje 283 OVSE, Urad za demokratične institucije in človekove pravice, Končno poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev, Varšava, 7. februarja 2012, v: Http://www.osce.org/sl/odihr /elections/88778 (23.05.2012), str. 1. 284 Ibid., na 7.
72
Ustavnega sodišča, ki je leta 1998 presodilo, da ureditev ni protiustavna.285 Od te
Odločbe dalje pa se praktično nihče v Sloveniji ni več ubadal s tem vprašanjem,
saj je zadeva z notranjepravnega vidika končana. Zaradi vseh podanih argumentov
sta zato poslanca narodnosti prepričana, da se z navedenim problemom v Sloveniji
ne bo nihče resno ukvarjal.286
Kot omenjeno je torej Ustavno sodišče glede ustavnosti pozitivne diskriminacije,
ki se kaže skozi institut dvojne volilne pravice in takšnega volilnega sistema, z
Odločbo U-I-283/94 presodilo, da so določila Zakona o volitvah v Državni zbor in
Zakona o lokalnih volitvah glede dvojne volilne pravice skladna z Ustavo, saj se s
tem ščiti pravice narodne skupnosti in se zagotavlja načelo pozitivne
diskriminacije. Je pa sodišče potrdilo, da gre pri dvojni volilni pravici za odmik
od načela enakosti volilnega glasu.287
Ustavno načelo enakosti volilne pravice sicer pomeni, da je glas vsakega
državljana vreden enako. Tako je enaka volilna pravica »izraz in potrditev
ustavnega načela enakosti v pravicah in dolžnostih ter enakosti pred zakonom«.288
Odstop od načela enakosti pa je vendarle ustavno dopusten in tudi izrecno izhaja
iz Ustave. V kolikor bi bili pripadniki narodnih skupnosti dolžni na
parlamentarnih volitvah izbrati le splošno ali posebno volilno pravico in se torej
odreči eni od obeh, bi bilo to v neskladju z Ustavo ter z mednarodnopravnim
varstvom pravic manjšinskih narodnih skupnosti v bilateralnih sporazumih ter
Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin, ki jo je sprejel Svet Evrope.
Ustavno sodišče je ugotovilo skladnost z Ustavo tudi glede volitev predstavnikov
narodnih skupnosti v organe lokalne samouprave, volitev podžupana iz vrst
italijanske narodne skupnosti in avtonomnega vodenja posebnih volilnih
imenikov, ki je v rokah narodnih skupnosti.289
285 Odločba ustavnega sodišča U-I-283/94. 286 Povzeto po: Zapisnik magnetograma 1. redne seje Komisije za narodni skupnosti, Državni zbor RS, 28.02.2012, v: Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type =magdt&uid=9F2AD2C41F07D667C12579B3002F3234 (16.03.2012). 287 Odločba ustavnega sodišča U-I-283/94. 288 Toplak 2000, str. 34. 289 Povzeto po: Ribičič Ciril, Veličastnih sedem, Cvetnik odločb slovenskega ustavnega sodišča, v: Revus - Revija za evropsko ustavnost, letnik 7, št. 11, Ljubljana, 2009, str. 167–181.
73
Pogorelec sicer zavzema stališče, da se je z osamosvojitvijo Slovenije položaj
italijanske narodne skupnosti bistveno okrepil, saj bilo pred tem zastopstvo
narodnih skupnosti pridržano le republiškim parlamentom in ne zveznemu, kar
pomeni, da bi bilo po našem pravnem sistemu pravo mesto za predstavnike
narodne skupnosti Državni svet. Tam so namreč zastopani interesi posameznih
interesnih skupin.290
Zgornje mnenje je bilo upoštevano tudi pri pripravi predlogov za spremembo
Ustave leta 2009, ko se je kot ena od možnih predlaganih rešitev pojavila tudi
selitev obeh narodnostnih poslancev v državni svet, konkretneje sprememba 64.,
80. in 96. člena.291 Vsi ti predlogi za italijansko, pa tudi madžarsko narodno
skupnost niso sprejemljivi, saj menijo, da je »sedanji sistem upravičen in da ni
nikakršne potrebe po spremembi, ker bi bil s tem narejen tudi formalno
neposreden korak nazaj na področju že zagotovljenih pravic avtohtonih narodnih
skupnosti«.292
Institut dvojne volilne pravice, kot izraz pozitivne diskriminacije italijanske in
madžarske narodne skupnosti, se nanaša na volilno pravico pripadnikov
italijanske, pa tudi madžarske narodne skupnosti ter velja tako na lokalnem kot na
državnem nivoju. Na podlagi predhodno predstavljenih dejstev lahko povzamemo,
da imajo pripadniki skupnosti, s stalnim prebivališčem na zakonsko določenem
narodnostno mešanem območju, na lokalnem nivoju pravico voliti in biti voljen
na splošnih volitvah v občinski svet in v svet krajevne skupnosti, hkrati pa tudi
pravico voliti in biti voljen za člana občinskega sveta, predstavnika narodne
skupnosti in tudi za člana sveta krajevne skupnosti, predstavnika narodne
skupnosti. Ravno tako velja, da imajo pripadniki italijanske narodne skupnosti,
vpisani v posebne volilne imenike, na državnem nivoju pravico voliti in biti
voljen za poslanca državnega zbora, hkrati pa tudi voliti in biti izvoljen za
poslanca narodne skupnosti. Seveda je pri tem jasno, da ni mogoče kandidirati za
dva položaja hkrati; pripadnik italijanske narodne skupnosti lahko kandidira za
funkcijo na splošnih ali pa na volitvah za predstavnika narodne skupnosti.
290 Pogorelec 2000, str. V. 291 Več v: Jelinčič 2009. 292 Zapisnik magnetograma 1. redne seje Komisije za narodni skupnosti 2012.
74
Volilna pravica pripada vsem polnoletnim državljanom italijanske narodnosti, ki
so vpisani v posebni volilni imenik in to zgolj na podlagi posameznikove izjave,
torej ni potrebno predložiti nikakršnega dokazila o nacionalni identiteti. Sicer
noben zakon ne omogoča preverjanja narodnostne pripadnosti; zgolj Zakon o
popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji leta 2001
omogoča, da se posameznika povpraša o narodnostni pripadnosti, 293 pa še ta
določa, da se posamezniku ni potrebno opredeliti, če tega ne želi.294
Predstavnike italijanske narodne skupnosti se na lokalnem nivoju295 izvoli po
večinskem sistemu. V primeru občinskega sveta govorimo o uporabi posebnega
primera večinskega volilnega sistema in sicer enokrožnega z veččlanskimi
enotami, za svete krajevnih skupnosti pa se uporablja enokrožen večinski volilni
sistem. Ker sta oba zadevna volilna sistem enokrožna, zmaga(jo) tisti kandidat(i),
ki dobi(jo) največ glasov. Velja, da v veččlanskih enotah volivec glasuje tako, da
na glasovalnem lističu obkroži največ toliko kandidatov, kolikor članov se voli v
volilni enoti. Na drugi strani pa se za izvolitev poslanca uporablja t.i. sistem
Borda, ki temelji na seštevanju točk, ki jih volivci namenijo posameznim
kandidatom.296 Pomembna značilnost takega sistema je, da se skuša z njim hkrati
opraviti tisto, kar bi sicer volivec opravil v več krogih volitev. Ta sistem je
naklonjen predvsem kandidatom, ki imajo podporo širokega kroga različno
usmerjenih volivcev, kar naj bi dajalo večjo legitimnost izvoljenemu kandidatu.
Gre za precej drugačen volilni sistem od preostalih, uporabljenih v našem
volilnem pravu, in pojavljali so se tudi očitki o zapletenosti in neustavnosti, a je
bilo z Odločbo ustavnega sodišča U-I-225/08 to prepričljivo zavrženo. Volitve v
Državni zbor, kot predstavniško telo, imajo sicer posebno mesto v volilnem
sistemu, saj gre za nosilni organ zakonodajne funkcije v državi in se »ravno pri
teh volitvah v največji meri izraža politična pluralnost in tekmovalnost sodobne
demokratične politične ureditve«.297
293 11. alineja 1. odstavka 6. člena Zakona o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji leta 2001 (ZPPG01), (Uradni list RS, št. 66/00, 26/01, 22/02). 294 Ibid., 3. odstavek 10. člena. 295 Volitve v občinski svet in v svet krajevne skupnosti. 296 Ribičič 2009b, str. 1752-1757. 297 Grad Franc, Volitve in volilni sistem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2004, str. 110.
75
Opozoriti velja, da so bile ustavne pravice italijanske in madžarske narodne
skupnosti že večkrat izpodbijane s strani posameznikov iz vrst slovenske večine,
kar kaže na nasprotovanje politiki varstva manjšin v Sloveniji zlasti s strani
skupine prebivalcev iz samih narodnostno mešanih območij, čeprav gre v
nekaterihi primerih za priseljence iz drugih delov države. Opazno je sicer, da je
velika večina pobud bila usmerjena na pravice madžarske narodne skupnosti.298
Izpostaviti velja, da je na podlagi občinskih statutov, izmed izvoljenih
predstavnikov italijanske narodne skupnosti, imenovan podžupan občine.299 Iste
določbe, ki veljajo za splošne volitve v občinski svet, veljajo tudi za volitve
župana, tako da je lahko za župana izvoljen tudi predstavnik italijanske narodne
skupnosti; pred leti je bil tako v Mestni občini Koper župan znan predstavnik
italijanske narodne skupnosti, Aurelio Juri.
Interesi italijanske narodne skupnosti pa se uresničujejo tudi preko organiziranosti
v samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, katerim podlaga je zakon.
Volitve v svet občinskih samoupravnih skupnosti so neposredne in potekajo
istočasno z lokalnimi volitvami, dočim so člani sveta krovne samoupravne
skupnosti imenovani in sicer s strani občinskih samoupravnih skupnosti. V 2.
poglavju sem prikazal pomen teh oseb javnega prava, pri čemer je potrebno
izpostaviti, da so občinske samoupravne skupnosti sogovornik občin, tj. vsem
trem, po letu 2014 in formalnem konstituiranju Občine Ankaran v konstituiranju
pa štirim, zakonsko kvalificiranim narodnostno mešanim občinam. Krovna
samoupravna skupnost pa je sogovornik državi.
Kot sem ugotavljal, je, skladno z zakonodajo, italijanski narodni skupnosti
omogočeno izobraževanje v javnih zavodih z italijanskim učnim jezikom in sicer
začenši s predšolskim, pa vse do univerzitetne ravni. Potrebno je omeniti tudi tri
knjižnice in kulturno središče ter predvsem lokalne časopise in časnike v
italijanskem jeziku in pa javni zavod RTV Koper-Capodistria; vse to se na podlagi
različnih zakonov financira iz javnega proračuna, oziroma natančneje, kot omenja
Apollonio, Urad vlade RS za narodne skupnosti financira delovanje Obalne
298 Devetak 1999, str. 257-258. 299 Poglavje 2.2.1 Volitve v občinski svet te diplomske naloge.
76
samoupravne italijanske narodne skupnosti, Ministrstvo za kulturo kulturne
dejavnosti in Minstrstvo za šolstvo šole in vrtce z italijanskim učnim jezikom.300
Opozoriti je potrebno, da je trenutna vlada iz različnih vzrokov, med katerimi je
bistvenega pomena varčevanje na vseh ravneh, nekatera ministrstva združila,
ukinila nekatere urade in pristojnosti prenesla ali na druge organe v sestavi, ali na
druge urade, ali direktno na ministrstvo. Tako sta nekdanji Ministrstvi za kulturo
in za šolstvo, po novem združeni v Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo
in šport301, Urad za narodnosti pa je bil ukinjen in njegovo področje dodeljeno
Ministrstvu za notranje zadeve.302
Nadalje je bil predmet obravnave diplomske naloge tudi vpliv števila pripadnikov
skupnosti na pripadajoče število predstavnikov v različnih organih lokalne
samouprave oziroma na zastopanost v Državnem zboru. Ugotovil sem, da na
neposredno zastopanost italijanske narodne skupnosti preko poslanca Državnega
zbora število pripadnikov italijanske narodne skupnosti ne vpliva, saj le-to
zagotavljata že sama Ustava in Zakon o volitvah v državni zbor in torej ni vezano
na dejansko število pripadnikov skupnosti. Dodati je potrebno, da so skladno z
dvojno volilno pravico, interesi italijanske narodne skupnosti v Sloveniji
zastopani tudi preko poslancev, ki so izvoljeni v splošnih volilnih enotah.
Predstavniki italijanske narodne skupnosti lahko kandidirajo tudi na splošnih
volitvah za poslanca Državnega zbora; tako so bili, kot predstavniki različnih
strank, v preteklosti izvoljeni Aurelio Juri, Franco Juri in pa Luka Juri. V
trenutnem sestavu državnega zbora, razen samega poslanca italijanske narodnosti
Roberta Battellija, drugih poslancev italijanske narodnosti ni.
Na zastopanost na lokalnem nivoju, kot sem ugotovil v drugem poglavju, ravno
tako število pripadnikov italijanske narodne skupnosti ne vpliva na število
izvoljenih članov v občinske svete, saj ima namreč italijanska skupnost z
zakonom zagotovljeno desetino skupnega števila članov občinskega sveta oziroma
300 Intervju s tajnikom Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, g. Apollonijem. 301 Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Http://www.vlada.si/si/o_vladi/ kdo_je_kdo/ministrstva/ministrstvo_za_izobrazevanje_znanost_kulturo_in_sport/ (22.05.2012). 302 Urad Vlade RS za narodnosti, Http://www.arhiv.uvn.gov.si/si/index.html (22.05.2012) in Ministrstvo za notranje zadeve, Http://www.vlada.si/si/o_vladi/kdo_je_kdo/ministrstva/ ministrstvo_za_notranje_zadeve/ (22.05.2012).
77
najmanj enega, pri čemer je točno število vnaprej zapisano v občinskih statutih.303
Glede zastopanosti v svetih krajevnih skupnosti pa je vsaka od treh občin z
zakonsko kvalificiranega narodnostno mešanega področja, skladno z zakonom, v
svojem statutu opredelila število članov sveta posamezne krajevne skupnosti in
hkrati, koliko članov pripada italijanski narodni skupnosti v tistih krajevnih
skupnostih, ki so narodnostno mešane.304 Samo koprski občinski statut konkretno
določa eno desetino skupnega števila članov oziroma najmanj enega. Zakon o
lokalnih volitvah sicer določa, da se smiselno uporabljajo določbe istega zakona,
ki se nanašajo na volitve v občinski svet, kar je več kot očitno upoštevano tudi v
izolskem in piranskem občinskem statutu. Tako imamo na ravni celotnega
narodnostno mešanega področja 19 krajevnih skupnosti, v katere se izvoli po en
predstavnik italijanske narodne skupnosti.305 Vse to je tudi v skladu z dikcijo
Ustave, da so pravice dodeljene ne glede na število pripadnikov narodne skupnosti
in kar, tako Apollonio306, se ne bi smelo spremeniti.
Ugotavljam, da ima italijanska narodna skupnost, živeča v Republiki Sloveniji,
torej kar zajeten kup pravic, ki naj bi, vsaj na papirju, nudila ustrezno zaščito in
možnost za gospodarsko zadostnost, kulturno udejstvovanje ter na nek način tudi
ohranjanje kulturne dediščine tega področja, katerega neizpodbiten del so tudi
naši sodržavljani italijanske narodnosti. Vsekakor pa menim, da bo potrebno več
narediti na področju informiranja, predvsem pa ozaveščanja celotnega
prebivalstva Slovenije, saj se na tak način omogoča spoznavanje različnosti. Bolj
bi se bilo potrebno posvetiti prepoznavanju prednosti, ki ga neko določeno
področje ima oziroma pridobi z mednarodnim elementom ter predvsem miselni
odprtosti in samospoštovanju ter spoštovanju drugačnosti. Nenazadnje je to tudi
eno od načel, ki jih promovira Evropska unija in ki je, na podlagi velike
fluktuacije različnih narodov in kultur, to območje zgodovinsko zaznamovalo.
303 Mestna občina Koper in občina Piran 3 člani, občina Izola 2 člana. Za Občino Ankaran v konstituiranju je ustavno sodišče določilo, da bo v občinskem svetu 1 član predstavnik Italijanov. 304 Občina Ankaran v konstituiranju je sestavljena iz ene same krajevne skupnosti, poleg tega pa svojega statuta še nima, zato je pričakovati, da bo, vsaj na začetku, prevzela dosedanjo ureditev iz Statuta Mestne občine Koper. 305 Poglavje 2.2.2 Volitve v svet krajevne skupnosti. 306 Intervju s tajnikom Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, g. Apollonijem.
78
5 INTERVJU
Za potrebe te diplomske naloge in za lažje dokazovanje svojih trditev in
odgovorov na zastavljena vprašanja, sem, dne 20.09.2010, opravil intervju s
tajnikom Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, g. Dariom
Apollonijem, dne 20.09.2010:
Gospod Apollonio, Ustava Republike Slovenije in sama zakonodaja nudi
določeno pravno zaščito italijanski narodni skupnosti. Se Vam zdi, da je
raven zaščite ustrezna oziroma ali ustavna ureditev in zakonodaja nudita
dovolj pravic oziroma primerno zaščito za italijansko narodno skupnost. Glede posebnih pravic, ki jih avtohtoni narodni skupnosti, tj. italijanski in
madžarski narodni skupnosti, nudita Ustava in zakonodaja Republike Slovenije,
moram povedati, da iz formalno pravnega vidika dajeta primerno podlago za
zaščito teh posebnih pravic. V zvezi s tem pa obstajajo določene težave, predvsem
ko gre za spremembo raznorazne zakonodaje na raznoraznih področjih, kjer se
radovoljno zanemarjajo pozitivne določbe, ki jih prejšnji zakoni vsebujejo in se
predlagajo rešitve, ki v večini primerov niso zadovoljive in niso sprejemljive za
obe narodni skupnosti.
Ko omenjate stare zakone, imate v mislih zakone še iz časov nekdanje
Jugoslavije ali ... ? Gre za zakone za časa Slovenije. Namreč, ko se zakonodaja spreminja na
raznoraznih področjih in seveda pride do novih predlogov zakonov, kjer pa se
navadno pozabi na pozitivne določbe, ki so bile vsebovane v prejšnjih zakonih in
ki so bili za obe narodni skupnosti sprejemljivi. Mi moramo vsakič posebej
opozoriti na to.
Ali lahko morda navedete en konkreten primer? Konkreten primer sega leta nazaj, ko je bil sprejet novi zakon o državni upravi in
v členu, ki določa uradno rabo jezikov avtohtonih narodnih skupnosti, ni vseboval
79
tiste določbe, ki jih je vseboval prejšnji zakon in so bile za obe narodni skupnosti
zadovoljive in sprejemljive. Gre za postopek v Državnem zboru, preko Komisije
za narodnosti in tako naprej, ko moramo reševati te stvari z amandmaji. Večinoma
se na te stvari pozablja in mi moramo na to vedno znova opozarjati.
Torej formalno pravno po dopolnitvah in opozorilih zakonodaja ustreza? Zakonodaja potem ustreza. Malo šepa pri podzakonskih aktih in izvršilnih
predpisih, ker namreč njihove določbe nejasno opredeljujejo izvrševanje
zakonskih določb.
Poudarili ste predvsem formalnopravni vidik. Kakšno pa je dejansko stanje,
tj. kako se vse to izvršuje? Kar se tiče dejanskega stanja, pa je situacija popolnoma drugačna. Uresničevanje
posebnih pravic, ki so zagotovljene z Ustavo in zakoni, je vprašljivo. Zakonske
določbe se na več področjih ne uresničujejo in na to stalno opozarjamo.
Menite, da so že omenjene pravice kakorkoli vezane na število pripadnikov
italijanske narodne skupnosti in ali bi po vašem mnenju morale biti? Ne, posebne pravice avtohtonih narodnih skupnosti so določene v 64. členu
Ustave Republike Slovenije, ki jasno določa, da so te pravice dodeljene ne glede
na število pripradnikov narodne skupnosti. Se ne strinjam, da bi to morali biti
vezano.
Omenjali ste Urad Vlade RS za narodnosti.. Ali država in z njo tudi Urad na
ustrezen način uresničuje oziroma izvršuje določbe zakonov za zaščito
italijanske narodne skupnosti? Kot sem že omenil, uresničevanje je druga pesem. Posebne pravice se
uresničujejo bolj slabo in sicer na več ali manj vseh področjih. Glede samega
Urada pa tako... Sam Urad nima velikega političnega vpliva na Vlado Republike
Slovenije. Urad za narodnosti je skozi prisoten, razlika pa je v temu, da je pred leti
predstojnik Urada prisostvoval sejam vlade Republike Slovenije in je
80
pričakovanja, pripombe in predloge obeh narodnih skupnosti prenesel Vladi na
samih sejah. Sedaj se to ne dogaja več. Pristojnosti samega urada so zelo, zelo
omejene. Včasih je bilo boljše, ker je bil neposredno prisoten na sejah. Mi smo
predlagali, da bi Urad prišel pod direktno pristojnost predsednika vlade, vendar do
tega ni prišlo.
Menite, da bi Republika Slovenija morala nameniti več sredstev za
udejstvovanje italijanske narodne skupnosti in za ohranjanje lastne
identitete? Republika Slovenija financira narodno skupnost na sledečih področjih: 1. preko
Urada vlade za narodne skupnosti financira funkcioniranje krovne organizacije, tj.
Obalne samoupravne skupnosti, preko Ministrstva za kulturo financira kulturne
dejavnosti italijanske narodne skupnosti in neposredno preko Minstrstva za
šolstvo tudi šole in vrtce z italijanskim učnim jezikom, ki so vključene v sistem
javnega šolstva.
Kar se tiče zadostnosti finančnih sredstev za delovanje skupnosti, pa moram reči,
da so sredstva, ki jih Republika Slovenija preko Ministrstva za kulturo namenja
narodni skupnosti za kulturno dejavnost zelo omejena in ne zagotavljajo
uresničevanje realnih potreb, ki jih narodna skupnost ima na področju kulture. Le-
ta namreč zajema ohranjanje lastne identite, kulture, spodbujanje kulturne
ustvarjalnosti in tako naprej.
Kje vidite možnost za večjo osveščenost prebivalstva o italijanski narodni
skupnosti in za boljšo seznanjenost ostalih prebivalcev Republike Slovenije z
obstojem, organiziranostjo in in dejavnostmi, ki jih izvaja italijanska
narodna skupnost. Na žalost ugotavljamo, da problematika narodne skupnosti glede posebnih pravic,
ki jih narodna skupnost ima, kakor tudi seznanjanje prebivalcev s kulturno
dejavnostjo skupnosti itd., je zelo malo prisotna, lahko bi rekli odsotna, v medijih
nasploh – tako v elektronskih kot tiskanih. Omejena je na lokalno področje,
vendar so tudi lokalni mediji zelo odsotni. Prebivalstvo je zelo, zelo malo
81
seznanjeno s tem, kaj je to italijanska narodna skupnost, kakšne pravice imajo in
kaj pravzaprav počne ta italijanska skupnost, predvsem iz kulturnega vidika.
Izboljšala bi se lahko uredniška politika elektronskih in tiskanih medijev, ki bi
lahko bila bolj pozorna na te zadeve in posvečala večjo pozornost v medijih tej
skupnosti, ker ne gre zgolj za osveščanje lokalnega prebivalstva o pravicah in o
dejavnostih narodne skupnosti, ampak gre za osvečanje celotnega prebivalstva
Republike Slovenije o tem. Glede na to, da imamo veliko migracijo na tem
področju ljudi iz drugih regij Republike Slovenije, ker ko pridejo sem, se verjetno
prvič srečajo s tovrstvno problematiko.
Na nacionalnem programu RTV Slovenija ni nobene oddaje v italijanskem jeziku,
ki bi jo producirala italijanska narodna skupnost. Na prvem programu TV
Slovenija obstaja oddaja madžarskem narodne skupnosti (Hidak - Mostovi) in pa
tudi oddaja romske skupnosti.
Menite, da bi morala tudi italijanska narodna skupnost imeti tako oddajo? RTV Slovenija tega ne počne, ker prenaša vse TV Koper-Capodistria, ki ima to
osnovno nalogo. Oddaja Hidak, ki jo imajo Madžari, je oddaja, ki jo delajo
Madžari in je bila že prej, preden so dobili studio v Lendavi. Je pa ostala tradicija,
da to prenaša tudi TV Slovenija. Ni bilo mišljeno, da bi RTV Slovenija prevzela
produkcijo italijanskega programa. Morali bi posvečati večjo pozornost. Ne gre za
seznanjanje italijanske narodne skupnosti, ker je to funkcija RTV Koper-
Capodistria. In seveda tudi širše lokalne javnosti.
Na državnem prostoru pa je informacija o narodnih skupnostih, o njihovih
problematikah, o njihovih pravicah, o njihovem delu, o njihovem ustvarjanju itd.,
zelo, zelo malo prisotna oziroma skoraj nič. Italijanska narodna skupnost
producira marsikaj. Vse se zaključi, kjer narodna skupnost živi. Nacionalni
mediji, bodisi tiskani bodisi elektronski, ne prevzamejo nobenih novic. Če
poznate ta teritorij, veste, da se producira en kup kulturnih prireditev kot npr. v
Kopru Folkest itd. Verjetno niste nikoli zasledili, da bi RTV Slovenija v okviru
svojega programa predvajala novico, da se v Kopru dogaja Folkest, ki ga
82
organizira italijanska narodna skupnost in tako naprej, oziroma organizatorjev ne
omenjajo. Omenja se v medijih, ko pride do določenih afer oziroma težav, ampak
da bi se redno spremljajo kaj obe narodni skupnosti delata in bi o tem poročali, je
to popolnoma odsotno.
Ali menite, da je lokalna skupnost naklonjena italijanski narodni skupnosti
in da podpira njene aktivnosti? Kaj pa lokalna politika? Bom rekel tako, zdaj seveda te lokalne skupnosti oziroma občine... Lokalne
skupnosti, kar se tiče italijanske narodne skupnosti, tukaj v naših treh obalnih
občinah moram reči, da so naklonjene dejavnosti italijanske narodne skupnosti in
podpirajo njene dejavnosti, so pozorne na tematiko italijanske narodne skupnosti.
Seveda je odvisno od razno raznih tem, sploh pa so v lokalni skupnosti vsaka štiri
leta volitve..
Politika ni nenaklonjena problematiki oziroma italijanski narodni skupnosti,
politika jo več ali manj podpira. V eni občini bolj, v drugi manj. Ena politična
garnitura bolj, druga, ki prihaja, manj. Kar se tiče lokalnega prebivalstva...
avtohtono lokalno prebivalstvo to problematiko pozna, problem teh mest pa je, da
je en kup novega prebivalstva. Je velika migracija in to prebivalstvo ni, da je
nenaklonjeno, ampak ima določeno.. je tolerantno, bom rekel do tega. Težko, ker
niti ne ve zakaj gre, ampak je tolerantno. Se pravi, sprejemajo stanje tako, kot je.
Obstaja torej neka stopnja tolerance, čeprav ni nekega posebnega razumevanja.
Kako je po vašem mnenju to na državni ravni? Na državni ravni bi morali mediji posvečati večjo pozornost temu. Verjetno bi
bilo treba tudi pri učnih programih že v osnovnih šolah posvečati večjo pozornost
in seznanjati že dijake oziroma učence s to problematiko, s to realnostjo, ki
obstaja. To bi verjetno dolgoročno tudi pripeljalo do tega, da bi bila seznanjenost
prebivalstva v Republiki Sloveniji boljša glede problematike narodne skupnosti.
Mislim, da razen šol, ki so tukaj na Obali, govorim o šolah večinskega naroda, ki
o tem seznanjajo učence in dijake, druge šole po Sloveniji ne posvečajo pozornost
temu vprašanju. Seveda, če k temu potem dodamo še, da ti ljudje, ko končajo šole,
83
ko končajo univerze, se preselijo na to področje, dobimo občana, ki je lahko
razgledan, je intelektualec itd., ampak o teh vprašanjih ni seznanjen podrobno.
Je italijanska narodna skupnost primerno (številčno) zastopana v organih
lokalne skupnosti in lokalnega organiziranja? Kaj pa na državni ravni? V
kolikor se vam ne zdi ustrezno oziroma zadovoljivo, imate morda kak
predlog, kako bi to izboljšali? Ja, italijanska narodna skupnost je primerno zastopana v organih lokalne
samouprave, bodisi v občinskih svetih, bodisi v svetih krajevnih skupnosti na
dvojezičnih območjih. To seveda izhaja iz Zakona o lokalni samoupravi, ki
določa, da morajo biti pripadniki narodne skupnosti zastopani. Tako imamo
primerno zastopanost v občinskih svetih. V Kopru imamo tri naše svetnike, v Izoli
dva in v Piranu tri, tako da zastopanost je primerna. Na državni ravni ima
italijanska narodna skupnost svojega poslanca in mislim, da je tudi to primerno
urejeno.
Se vam zdi primerno, da bi številno predstavnikov bilo kakorkoli vezano na
število samih pripadnikov italijanske narodne skupnosti? Zakaj? Ne, ne zdi se mi primerno, ker gre za določbo Ustave, za pravice, ki jo imajo
pripadniki italijanske narodne skupnosti ne glede na število. To je ustavna določba
in zato mislim, da ni primerno, da se veže potem zastopanost tudi v organih
lokalne samouprave na število pripadnikov.
Kaj menite o volilnem sistemu in načinu izvolitve svojih predstavnikov na
lokalni in državni ravni? Volilni sistem je primerno urejen. Volilni sistem omogoča pripadnikom italijanske
narodne skupnosti, da sestavijo in vodijo posebne volilne imenike za volitve
članov sveta samih Samoupravnih skupnosti, za izvolitev svojih predstavnikov v
občinskih svetih in za izvolitev poslanca italijanske narodne skupnosti v državni
zbor.
84
Italijanska narodna skupnost ima dvojno volilno pravico, to pomeni, da volimo na
splošnih volitvah in imamo posebno volilno pravico glede izvolitve svojih
predstavnikov v organe lokalne samouprave in v državni zbor. Vprašanje, zakaj
imajo lahko Italijani dvojno volilno pravico, je bilo pred leti postavljeno tudi
Ustavnemu sodišču, ki je odločilo, da je to pravilno, da gre za pozitivno
diskriminacijo. Pozitivno je tudi to, da Zakon o evidenci volilne pravice nalaga
Samoupravi narodni skupnosti, da sestavljajo v ta namen posebne volilne imenike
in da jih usklajujejo.
Samoupravne narodne skupnosti so neki samostojni subjekti, samostojne tvorbe,
ki skrbijo za interese, pravice italijanske narodne skupnosti, ki se potem izražajo
tudi na volitvah. Tako da glede zagotavljanja samostojnosti volitev ta pravna
rešitev zadovoljuje samostojnost narodni skupnosti in njenim pripadnikov. Država
se ne vmešava v to in ne postavlja kriterijev, kdo je pripadnik narodne skupnosti
in kdo ni, ampak to prepušča narodni skupnosti. Edini zakon, ki omogoča, da se
posameznika povpraša o nacionalni pripadnosti, je zakon o štetju prebivalstva.
Noben drug zakon nima te pravice, zato na tem področju velja pravilo, da je
italijanski jezik uradni jezik.
Vsake toliko se v javnosti pojavi vprašanje slovenske narodne skupnost v
Italiji in žal tudi želje določenih posameznikov, da bi v Republiki Sloveniji
morali nabor pravic, ki jih je po zakonodaji Republike Slovenije deležna
italijanska narodna skupnost, uskladiti s tistimi, ki jih je deležna slovenska
narodna skupnost v Italiji. Z vašega stališča, so večjega obsojanja vredni taki
pozivi posameznikov, ali potreba po večji zaščiti slovenske narodne skupnosti
v Italiji? Slovenija se je odločila za princip pozitivne diskriminacije. Ta princip izključuje
princip recipročnosti. Uskladitev pravic pripadnikov italijanske narodne skupnosti
s pravicami, ki jih ima slovenska manjšina v Italiji, pomeni ustoličiti princip
recipročnosti. Ta princip je zastarel, ni moderen in je v bistvu nesprejemljiv ne
samo za nas, ampak najbrž tudi za slovensko manjšino v Italiji. Seveda pridejo
problemi slovenske manjšine v Italiji na dan, ko se ji zgodijo določene krivice,
potem nekateri posamezniki pač postavljajo ta vprašanja v Sloveniji. Mislim, da ta
85
vprašanja ne naletijo na neko odobravanje pri uradni politiki v Sloveniji. Kar se
nas tiče moram reči, da zadnje čase, predvsem odkar je Slovenija v Evropski
skupnosti in pa tudi že prej, zelo dobro sodelujemo s slovensko manjšino v Italiji,
predvsem pri evropskih projektih in tako naprej. Mi imamo dober odnos s
slovensko manjšino v Italiji. Nimamo takega vpliva na Republiko Italijo, da bi
lahko pripomogli k temu, da Italija do slovenske manjšine uresničuje, kar bi
morala. V okviru možnosti, ki jih imamo na srečanjih z italijanskimi oblastmi,
opozarjamo tudi na to in seveda bi tudi mi želeli, da bi v Italiji... ne gre samo za
to, da se zakonsko določijo posebne pravice, ampak tudi, da se uresničujejo. Papir
prenese vse in ni zadostno, tako ugotavljamo tukaj pri nas, da če imaš
zagotovljeno zakonsko posebno pravico, ampak se je ne uresničuje, je potem isto,
kot da je nimaš. Zato v Italiji ne gre samo za to, da se formalno pravno te stvari
uredijo, gre zato, da se uresničijo.
Ali take pozive občutite kot dejanske grožnje in kako se borite oziroma kako
ukrepate proti njim? Mislim, da gre stališča posameznikov. Mi je ne čutimo kot grožnjo, ker gre pač za
stališča posameznikov. Čutili bi kot grožnjo, če bi to postalo uradno stališče
oblasti v Republiki Sloveniji. To pa se še ni zgodilo.
Za konec pa morda nekoliko provokativno vprašanje.. Predpostavimo, da
leta 1954 Svobodno tržaško ozemlje ne bi bilo ukinjeno. Menite, da bi to bilo
bolje za italijansko narodno skupnost, živečo v današnji Republiki Sloveniji,
in kako bi to vplivalo na odnose s slovensko narodno skupnostjo, živečo v
nekdanji coni A Svobodnega tržaškega ozemlja? Svobodno tržaško ozemlje je bilo neko nevtralno področje iz dveh con, bila je
vojaška uprava. To se ne bi obdržalo.
Hvala za pogovor. Hvala vam.
86
6 BIBLIOGRAFIJA
6.1 LITERATURA
- Brezigar Sara, Spoštovanje načel zaščite narodnih manjšin na področju šolstva
kot pogoj za polnopravno članstvo v EU, Primer Madžarske, Poljske in
Slovaške, v: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede Univerze v
Ljubljani, letnik 36, št. 3, Ljubljana, maj/junij 1999, str. 364-378.
- Brezovnik Boštjan, Grafenauer Božo, Oplotnik Žan, Toplak Jurij, Lokalna
samouprava na Slovenskem, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila,
Maribor, 2003.
- Cijan Rafel (ur.), Toplak Jurij (ur.), Dubrovnik Tadej (ur.), Državna ureditev
Republike Slovenije, Zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili, Nova obzorja,
Ljubljana, 2006.
- Devetak Silvo, Aspect of Linguistic Equality in Slovenia, Slovenia Studies,
Edmonton, 1986. str. 53-63.
- Devetak Silvo, Esame dell'asseto instituzionale - giuridico della parità
linguistica in Jugoslavia, Lengua i dret, Generalitat de Catalunya, Institut
d'Estudios Autonomies, Barcelona, 1987, str. 513-545.
- Devetak Silvo, Jezik - sredstvo za povezovanje (ali ločevanje) večnacionalne
družbe, v: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani,
letnik 26, št. 5, Ljubljana, 1989, str. 552-558.
- Devetak Silvo, Pravica do različnosti, Pravno varstvo manjšin v Evropi,
Maribor, 1999.
- Dubrovnik Tadej, Toplak Jurij, Volivec brez pravnega sredstva, v: Pravna
praksa, Gospodarski vestnik, letnik 31, št. 12, Ljubljana, 29. marec 2012, str.
14-16.
- Grad Franc, Volitve in volilni sistem, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana, 2004.
- HINA, Hrvatska bi odbila reviziju Osimskih sporazuma i Rimskog ugovora, v:
Dnevnik.hr, 17.01.2007, Http://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/hrvatska-bi-odbila-
reviziju-osimskih-sporazuma-i-rimskog-ugovora.html (25.04.2011).
87
- Kaučič Igor, Grad Franc, Ustavna ureditev Slovenije, GV založba, Ljubljana,
2008.
- Kaučič Igor, Grad Franc, Zagorc Saša, Nerad Sebastian, Bardutzky Samo,
Kaučič Igor (ur.), Zakonodajni referendum, pravna ureditev in praksa v
Sloveniji, Inštitut za primerjalno pravo, GV založba, Ljubljana, 2010.
- Kaučič Igor, Referendum in sprememba ustave, Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana, 1994.
- Klemenčič Matjaž, The effects of the dissolution of Yugoslavia on the
minority rights of Hungarian and Italian minorities in the Post-Yugoslav
states, v: Conflict in South-Eastern Europe at the end of the twentieth century,
Routledge, London, New York, julij 2006, strani 127-170.
- Klemenčič Matjaž, Župančič Jernej, Primerjava družbenega in prostorskega
razvoja madžarske in italijanske manjšine v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji
v obdobju po razpadu Jugoslavije v: Razprave in gradivo, Ljubljana, 2004, št.
44, strani 158-201.
- Klopčič Vera, Mednarodnopravne razsežnosti pravnega varstva manjšin v
Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2006.
- Kocjančič Rudi, Ribičič Ciril, Grad Franc, Kaučič Igor, Kocjančič Rudi (ur.),
Ustavno pravo Slovenije, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2006.
- Konestabo Lori, Ustavnopravni položaj italijanske narodne skupnosti v
Republiki Sloveniji, Ljubljana, 1996.
- Lacota Massimiliano, Noi Esuli, vittime dei trattati, della politica e dei nostri
rappresentanti “politici”, v: Http://www.leganazionale.it/esodo/crisifederazione
articololacota.htm (23.05.2012).
- Lukšič Igor, Večinski volilni sistem kot slaba izbira, v: Teorija in praksa,
Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, letnik 36, št. 3, maj/junij
1999, str. 472-480.
- Milani Nelida, Dobran Roberto, Le parole rimaste, Storia della letteratura
italiana dell'Istria e del Quarnero nel secondo Novecento, Edit, Reka
(Rijeka/Fiume) / Pietas Iulia, Pulj (Pula/Pola), 2010.
- Milia Martina, Grande Viabilità triestina, pedaggio "vietato" da Osimo, v: Il
Piccolo, 16.12.2010, Http://ilpiccolo.gelocal.it/dettaglio/grande-viabilita-
triestina-pedaggio-vietato-da-osimo/2980247 (16.12.2010).
88
- Pogorelec Janez, Večinski volilni sistem - trda šola demokracije, v: Pravna
praksa, Gospodarski vestnik, letnik 19, št. 7, Ljubljana, marec 2000, str. I-X.
- Pupo Raoul, Il lungo esodo: Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio, Rizzoli
Milano, Milan (Milano), 2005.
- Ribičič Ciril, Ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v
Sloveniji, v: Revus - revija za evropsko ustavnost, letnik 2, št. 2, Ljubljana,
maj 2004, str. 29-43.
- Ribičič Ciril, Veličastnih sedem, Cvetnik odločb slovenskega ustavnega
sodišča, v: Revus - Revija za evropsko ustavnost, letnik 7, št. 11, Ljubljana,
2009, str. 167–181.
- Ribičič Ciril, Volitve poslancev narodnih skupnosti, v: Podjetje in delo, letnik
XXXV, št. 6-7, Ljubljana, 2009, str. 1748-1758.
- Rupel Dimitrij, Srečanja in razhajanja, Optimistični zapiski o slovenskih
zunanjih zadevah v prvem desetletju, Nova revija, Ljubljana, 2001.
- Salzborn Samuel, Ethnisierung der Politik - Theorie und Geschichte des
Volksgruppenrechts in Europa, Campus Verlag, Frankfurt, 2005.
- Sošić Tiziano, Papa Cesare, I beni abbandonati, Manualetto teorico-pratico,
Bologna, 2004.
- STA, MZZ: Vprašanje optantov zaključeno, v: 24ur.com, 18.01.2007,
Http://24ur.com/novice/slovenija/mzz-vprasanje-optantov-zakljuceno.html
(25.04.2011).
- STA, Odzivi na začetek registracije italijanske skupnosti v Ankaranu, v:
Primorske Novice, Koper, 24. januar 2011, Http://www.primorske.si/Primors
ka/Istra/Odzivi-na-zacetek-registracije-italijanske-skupnos.aspx (30.01.2011).
- STA, Plačan zadnji obrok optantom, v: 24ur.com, 20.03.2002, Http://24ur.
com/novice/slovenija/placan-zadnji-obrok-optantom.html (25.04.2011).
- Steffè Mario: “Mojo pripadnost manjšini so v Italiji težko razumeli”, Pogovori
ob meji, v: Novi glas, Gorica (Gorizia), Italija, 05. marec 2008, na
Http://www.noviglas.eu/index.php?option=com_content&task=view&id=344
(10.06.2011).
- Šinkovec Borut, Šepavi referendum, Pomisleki ob nekaj določbah zakona o
referendumu in ljudski iniciativi, v: Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik
16, št. 12, Ljubljana, junij 1997, str. 26-29.
- Škorjanec Viljenka, Osimska pogajanja, Založba Annales, Koper, 2007.
89
- Škrlj Robert, Nismo vrba žalujka, smo hrast, Primorske novice, letnik 66, št.
51, 2. marec 2012, str. 12.
- Škrlj Robert, Tajna pogajanja ključna za sklenitev Osimskih sporazumov,
Intervju z dr. Viljenko Škorjanec, v: Primorske novice, letnik 61, št. 171, 27.
julij 2007.
- Šuligoj Boris, Lindič-Dragaš Zdenka, V Ankaranu in na Mirni za ustanovitev
svoje občine, v: Delo, 09.11.2009, Http://www.delo.si/clanek/92140
(20.02.2011).
- Šuligoj Boris, Občina Ankaran: Dileme ob odločitvi ustavnega sodišča, v:
Delo, 13.06.2011, Http://www.delo.si/novice/slovenija/obcina-ankaran-
dileme-ob-odlocitvi-ustavnega-sodisca.html (22.05.2012).
- Šuligoj Boris, Popovič o Ankaranu: »Koper končno ustavna, enotna občina«,
v: Delo, 15.06.2011, Http://www.delo.si/novice/politika/popovic-o-obcini-
ankaran-koper-koncno-ustavna-enotna-obcina.html (22.05.2012).
- Toplak Jurij, Dubrovnik Tadej, Vrednost odvzetega glasu na volitvah, v:
Pravna praksa, Gospodarski vestnik, letnik 29, št. 21, Ljubljana, 27. maj 2010,
str. 13.
- Toplak Jurij, Ustavno sodišče - zakonodajalec?, v: Pravna praksa,
Gospodarski vestnik, letnik 22, št. 45, Ljubljana, december 2003, str. 3-4.
- Toplak Jurij, Volilni sistem in oblikovanje volilnih enot, Nova revija,
Ljubljana, 2000.
6.2 VIRI
- A collection of world, country and city maps, Http://mapsof.net/uploads/static-
maps/free_territory_of_trieste_map.png (10.12.2010).
- Akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko
Italijo (Uradni list RS-MP, št. 11/92 (RS 40/92)).
- Analiza o položaju in uresničevanju posebnih pravic italijanske in madžarske
narodne skupnosti v Republiki Sloveniji v luči izvajanja zakonskih,
podzakonskih in drugih predpisov ter opredelitev možnih ukrepov za njuno
ohranitev, podpiranje in nadaljnji razvoj, Urad Vlade RS za narodnosti,
Ljubljana, 2004.
90
- Bajc Gorazd, Slavec Martina, Pravno-zgodovinski priročnik za slovenščino v
Italiji, Krožek PREMIK, Trst, 2001.
- Comunità Nazionale Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/chi_siamo.htm
(15.01.2011).
- Comunità Nazionale Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/le_comunita_
degli_italiani.htm (15.01.2011).
- Državna volilna komisija, Poročilo o izidu glasovanja in o izidu referenduma
o ustanovitvi občin oziroma spremembi njihovih območij, ki je bil 8.
novembra 2009, Ljubljana, 17.11.2009, Http://www.dvk.gov.si/O2009/
dokumenti/porocilo_o_izidu_referenduma.pdf (20.02.2011).
- Državna volilna komisija, Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni
zbor, Http://www.dvk.gov.si/VOLITVE_DZ2004/Porocilo_izid.html
(15.12.2010 in 20.03.2011).
- Državna volilna komisija, Volilna enota 9, Http://www.dvk.gov.si/volitve/
dz1996/info/koper.htm (20.03.2011).
- Državni zbor, Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/KdoJe
Kdo/DelovnoTelo?idDT=DT005 (10.1.2012).
- Državni zbor, Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/KdoJe
Kdo/PoslanskaSkupina?idPS=PS018 (10.01.2012).
- Eksodus iz Istre in STO, Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne
komisije, Sobota, št. 12, leto 5, Primorske novice Koper, marec 2001, str. 18.
- Elektronska pošiljka št. (040 - 2 / 2012, 44), [email protected], 02.03.2012.
- Istra Skozi Čas, [Videoposnetek]: zgodovina Istre od začetkov do 20. stoletja,
Sau Silvano, Argenti Tremul Alessandra, režija Milavec Samo, RTV
Slovenija, Regionalni RTV center Koper-Capoditria, 2009.
- Ivetic Egidio, Istria nel tempo, Manuale di storia regionale dell'Istria con
riferimenti alla città di Fiume, Unione Italiana di Fiume - Università Popolare
di Trieste, Rovinj (Rovigno), 2006.
- Jelinčič Plemeniti Zmago, Povabilo k podpisu predloga ustavnih sprememb,
Državni zbor, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, Ljubljana, 25.
avgust 2009, Http://www.sns.si/PortalGenerator/document.aspx?ID=717&
Action=2&UserID=0&NavigationID=562 (22.05.2012).
- Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS
(13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994).
91
- Krajevna skupnost Ankaran, Pobuda za ustanovitev občine Ankaran,
Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Ankaran in Skupnost Italijanov
Ankaran, Sporočilo za javnost št. 14, Ankaran, 24. januar 2011.
- Leksikon Sova, četrta, dopolnjena in posodobljena izdaja, Cankarjeva založba,
Ljubljana, 2006.
- Lokalne volitve 2006, Narodnostne skupnosti, Http://volitve.gov.si/lv2006/
rezultati/skupnosti.html (20.12.2011).
- Lokalne volitve 2010, Narodnostne skupnosti, Http://volitve.gov.si/lv2010/
rezultati/skupnosti.html (20.12.2011).
- Londonski memorandum (1954), Http://www.triestfreeport.org/wp-content/up
loads/2010/09/Memorandum-of-Understandig-05.10.1954.pdf (15.12.2010).
- Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Generalna skupščina
Združenih narodov, resolucija št. 2200 A (XXI), 16. december 1966.
- Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Generalna
skupščina Združenih narodov, resolucija št. 2200 A (XXI), 16. december
1966.
- Mestna občina Koper, Italijanska narodna skupnosti, Http://www.koper.si/
index.php?page=static&item=63 (16.06.2011).
- Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Http://www.vlada.si/
si/o_vladi/kdo_je_kdo/ministrstva/ministrstvo_za_izobrazevanje_znanost_kult
uro_in_sport/ (22.05.2012).
- Ministrstvo za notranje zadeve, Http://www.vlada.si/si/o_vladi/kdo_je_kdo/
ministrstva/ministrstvo_za_notranje_zadeve/ (22.05.2011).
- Občina Izola, Http://www.izola.si (16.06.2011).
- Občine RS po številu prebivalcev za leto 2010, Http://www.1188.si/obcine-
rs.html (16.06.2011).
- Odgovor Vlade Republike Slovenije na poslansko pobudo Roberta Battellija v
zvezi s posredovanjem sklepa o določitvi narodnostno mešanih območij v
občinah Koper, Izola in Piran, 10.03.2011.
- Odl. US U-I-114/11-12.
- Odl. US U-I-137/10.
- Odl. US U-I-225/08.
- Odl. US U-I-283/94.
- Odl. US U-I-296/94.
92
- Odl. US U-I-301/98.
- Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS-MP, št. 4/98 (RS 20/98)).
- Osimski sporazumi, Http://www.trattatodiosimo.it/trattato.htm (15.12.2010).
- OVSE, Urad za demokratične institucije in človekove pravice, Končno
poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev, Varšava, 7. februarja
2012, v: Http://www.osce.org/sl/odihr/elections/88778 (23.05.2012).
- Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Statistični urad
Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.
- Poročilo o izidu rednih in ponovnih volitev članov občinskega sveta Mestne
občine Koper – predstavnikov italijanske narodne skupnosti, dne 22.10.2006
in 12.11.2006, Posebna občinska volilna komisija, Št./N. 041-1/72006, Koper,
14.11.2006.
- Poročilo o izidu rednih volitev članov Občinskega sveta Mestne občine
Koper-predstavnikov italijanske narodne skupnosti z dne 10. julija 2011,
Uradni list RS, št. 57/2011.
- Poročilo strokovne komisije (Studio della Commissione di esperti istituita
dalla Provincia di Trieste, d'intesa con la Provincia di Roma, il Comune di
Trieste, con l'adesione di altri enti locali), La situazione giuridica dei beni
abbandonati in Croazia e in Slovenia, Trst, oktober 2002.
- Poslovnik državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07).
- Primorski Slovenski bibliografski leksikon, Velikonja - Zemljak, 17. snopič,
Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 1991.
- Priporočilo 1201 (1993) parlamentarne skupščine Sveta Evrope za priznanje
kolektivnih pravic za manjšine, 1. februar 1993,
Http://assembly.coe.int/Main.asp?link=/Documents/AdoptedText/ta93/EREC1
201.htm (21.06.2012).
- Regolamento per l'elezione dei rappresentanti all'assemblea dell'Unione
Italiana, Http://www.unione-italiana.hr/documents/Regolamento_elettorale.pdf
(18.01.2011).
- Sklep o določitvi števila članov svetov krajevnih skupnosti in o določitvi
volilnih enot v krajevnih skupnostih na območju Mestne občine Koper
(Uradne objave, št. 45/02, 47/02, 65/10).
93
- Slovar slovenskega knjižnega jezika, Državna založba Slovenije, Ljubljana,
2008.
- Sporazum med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo o dokončni ureditvi vseh
vzajemnih obveznosti, ki izvirajo iz 4. člena Pogodbe, podpisane v Osimu 10.
novembra 1975, z dne 18. februarja 1983, (Uradni list SFRJ-MP, št. 7/85).
- Statistični urad Republike Slovenije, Http://www.stat.si/krajevnaimena/
default.asp?txtIme=ANKARAN&selNacin=c..&selTip=naselja&ID=1712
(20.01.2012).
- Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Uradni list RS, št. 106/06,
09/12).
- Statut Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 40/00, 30/01, 29/03 ter Uradni
list RS, št. 90/05, 67/06 in 39/08).
- Statut Občine Izola (Uradne objave, št. 15/99, 8/00, 8/05).
- Statut Občine Piran (Uradne objave, št. 10/99, 15/04, 46/07).
- Šabec Ksenija, EUROREG, Regije, etnične manjšine in evropska integracija,
Poročilo: Italijanska narodna skupnost v Slovenski Istri, Šesti okvirni program
Evropske unije, Prioriteta 7: Državljani in vladanje v družbi znanja, Univerza
v Ljubljani, Center za preučevanje kulture in religije, Ljubljana, 2009.
- Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
(Uradni list RS, št. 1-4/91-I).
- Urad Vlade RS za narodnosti, Http://www.arhiv.uvn.gov.si/si/index.html
(22.05.2012).
- Urad Vlade RS za narodnosti, Http://www.uvn.gov.si/si/manjsine_oziroma_
narodne_skupnosti/italijanska_narodna_skupnost/ (20.12.2010).
- Uredba o ratifikaciji Memoranduma o sodelovanju med Vlado Republike
Slovenije in Vlado Italijanske republike (Uradni list RS-MP, št. 9/07 (RS
68/07)).
- Uredba o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji.
(2004). Ljubljana: Uradni list RS št. 38/04.
- Ustava RS (Uradni list RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06).
- Ustava SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 9, 21.02.1974).
- Ustava Socialistične republike Slovenije (Uradni list SRS 1963).
- Ustava Socialistične republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 6-44,74 z dne
28.02.1974).
94
- Vertot Nelka in ostali, Popisi na Slovenskem 1948-1991 in Popis 2002,
Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, 2001.
- Vidali Zaira (ur.), Vincoletto Roberta (ur.), Vabilo k spoznavanju manjšin,
Slovenska narodna skupnost v Italiji ter italijanska narodna skupnost v
Sloveniji in na Hrvaškem se predstavljata, SLORI in Unione Italiana, Koper,
Trst, 2007.
- Volitve v državni zbor 2008, Izidi glasovanja narodnih skupnosti,
Http://volitve.gov.si/dz2008/rezultati/izidi_skupnosti.html (15.12.2010 in
20.03.2011).
- Volitve v državni zbor 2011, Izidi glasovanja narodnih skupnosti,
Http://volitve.gov.si/dz2011/rezultati/izidi_skupnosti.html (04.01.2012 in
12.01.2011).
- Wikipedia, Capodistria, Http://it.wikipedia.org/wiki/Capodistria (20.01.2012).
- Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), (Uradni list RS, št.
87/11).
- Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in
stavb (ZDOIONUS), (Uradni list RS, št. 25/2008).
- Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor – uradno
prečiščeno besedilo (ZDVEDZ-UPB1), (Uradni list RS, št. 24/05).
- Zakon o državni upravi – uradno prečiščeno besedilo (ZDU-1-UPB4), (Uradni
list RS, št. 113/05, 126/07, 48/09, 8/10, 8/12, 21/12).
- Zakon o evidenci volilne pravice – uradno prečiščeno besedilo (ZEVP-1-
UPB1), (Uradni list RS, št. 1/07).
- Zakon o grbu, zastavi in himni RS ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH),
(Uradni list RS, št. 67/94, 14/99).
- Zakon o lokalni samoupravi – uradno prečiščeno besedilo (ZLS-UPB2),
(Uradni list RS, št. 94/07, 14/10, 84/10).
- Zakon o lokalnih volitvah – uradno prečiščeno besedilo (ZLV-UPB3), (Uradni
list RS, št. 94/07, 45/08).
- Zakon o medijih – uradno prečiščeno besedilo (ZMed-UPB1), (Uradni list RS,
št. 110/06).
- Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – uradno
prečiščeno besedilo (ZOFVI-UPB5), (Uradni list RS, št. 16/07, 22/09).
95
- Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji
leta 2001 (ZPPG01), (Uradni list RS, št. 66/00, 26/01, 22/02).
- Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na
področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI), (Uradni list RS, št. 35/01,
102/07).
- Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1), (Uradni list RS, št. 96/05,
109/05, 105/06, 26/09, 31/09).
- Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi – uradno prečiščeno besedilo
(ZRLI-UPB2), (Uradni list RS, št. 26/07).
- Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih (ZSNS), (Uradni list RS, št.
65/94).
- Zakon o sistemu plač v javnem sektorju – uradno prečiščeno besedilo (ZSPJS-
UPB13), (Uradni list RS, št. 108/09, 8/10, 16/10, 50/10, 94/10, 35/11, 27/12).
- Zakon o splošnem upravnem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (ZUP-
UPB2), (Uradni list RS, št. 24/06, 47/09, 48/09, 8/10).
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (ZDU-1F),
(Uradni list RS, št. 21/12).
- Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij – uradno
prečiščeno besedilo (ZUODNO-UPB1), (Uradni list RS, št. 108/06, 99/10,
9/11).
- Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK), (Uradni list RS, št.
41/07, 103/07, 105/08, 11/11, 28/11).
- Zakon o volitvah v državni zbor – uradno prečiščeno besedilo (ZVDZ-UPB1),
(Uradni list RS, 109/06, 54/07, 49/08).
- Zapisnik magnetograma 1. redne seje Komisije za narodni skupnosti, Državni
zbor RS, 28.02.2012, v: Http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/
evidenca?mandat=VI&type=magdt&uid=9F2AD2C41F07D667C12579B3002
F3234 (16.03.2012).
96
7 PRILOGE
7.1 Rezultati volitev članov občinskih svetov - predstavnikov italijanske narodne skupnosti
2006
Mesto Kandidat Št. glasov
Odstotek glasov Mesto Kandidat Št.
glasov Odstotek
glasov 1. Silvano Sau 182 27,41 % 1. Felice Žiža 211 27,58 % 2. Lilia Peterzol 140 21,08 % 2. Silvano Sau 206 26,93 % 3. Gianfranco Siljan 125 18,83 % 3. Astrid Brenko 181 23,66 % 4. Giuseppe Trani 119 17,92 % 4. Donatella Vodopija 167 21,83 % 5. Egidio Krajcar 98 14,76 %
Tabela 6 - Občina Izola - Italijanska narodnostna skupnost
2006 2010
Mesto Kandidat Št. glasov
Odstotek glasov Mesto Kandidat Št.
glasov Odstotek
glasov 1. Alberto Manzin 440 25,21 % 1. Alberto Manzin 249 17,14 % 2. Martina Gamboz 375 21,49 % 2. Luciano Monica 217 14,93 % 3. Sandro Kravanja 374 21,43 % 3. Bruno Fonda 205 14,11 % 4. Pietro Rotter 296 16,96 % 4. Martina Gamboz 197 13,56 % 5. Andrej Rojec 260 14,90 % 5. Denis Fakin 193 13,28 %
6. Manuela Rojec 181 12,46 % 7. Valter Lovrečič 131 9,02 % 8. Silva Červar 80 5,51 %
Tabela 7 - Občina Piran - Italijanska narodnostna skupnost
2006 2011
Mesto Kandidat Št. glasov
Odstotek glasov Mesto Kandidat Št.
glasov Odstotek
glasov 1. Alberto Scheriani 285 26,19 % 1. Alberto Scheriani 248 30,84 % 2. Mario Steffè 235 21,60 % 2. Mario Steffè 221 27,03 %
3. Marco Apollonio 195 17,92 % 3. Ondina Gregorich - Diabatè 204 24,67 %
4. Maurizio Tremul 189 17,37 % 4. Marco Apollonio 143 17,45 %
5. Deborah Rogoznica 184 16,91 %
Tabela 8 - Mestna občina Koper - Italijanska narodnostna skupnost
97
7.2 Rezultati volitev predstavnika italijanske narodne skupnosti v Državni zbor RS
1992307 št. Volivcev 1.913 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.599 1. Roberto Battelli 1.907
2. Amalia Petronio 1.543
Tabela 9 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 1992
1996308
št. volivcev 2.604 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.707 1. Roberto Battelli 3.067
2. Alberto Scheriani 2.347 3. Mario Steffè 2.258 4. Gianfranco Siljan 2.167
Tabela 10 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 1996
2000309 št. volivcev 2.753 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.500 1. Roberto Battelli 1.302
Tabela 11 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2000
2004310 št. volivcev 2.741 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.162 1. Roberto Battelli 1.015
Tabela 12 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2004
2008311
št. volivcev 2.743 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.385 1. Roberto Battelli 3.896
2. Aurelio Juri 3.336 3. Vladimiro Dellore 2.928 4. Luciano Monica 2.827 5. Sebastian Pelan 2.150
Tabela 13 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2008
307 Elektronska pošiljka št. (040 - 2 / 2012, 44), [email protected], 02.03.2012. 308 Državna volilna komisija, Volilna enota 9, Http://www.dvk.gov.si/volitve/dz1996/info/ koper.htm (20.03.2011). 309 Elektronska pošiljka št. (040 - 2 / 2012, 44), [email protected], 02.03.2012. 310 Državna volilna komisija, Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor, Http://www.dvk.gov.si/VOLITVE_DZ2004/Porocilo_izid.html (20.03.2011). 311 Volitve v državni zbor 2008, Izidi glasovanja narodnih skupnosti, Http://volitve.gov.si/ dz2008/rezultati/izidi_skupnosti.html (20.03.2011).
98
2011312 št. volivcev 2.712 Mesto Kandidat Št. točk Glasovalo 1.152 1. Roberto Battelli 1.009
Tabela 14 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2011
7.3 Seznam slik in tabel
Slika 1 - zemljevid STO in razdelitev na coni A in B ........................................... 29
Tabela 1 - Pregled števila opredeljenih kot Italijani po občinah .......................... 34
Tabela 2 - število članov občinskih svetov iz italijanske narodne skupnosti ........ 49
Tabela 3 - Sveti krajevnih skupnosti - Mestna občina Koper................................ 58
Tabela 4 - Sveti krajevnih skupnosti - občina Izola .............................................. 59
Tabela 5 - Sveti krajevnih skupnosti - občina Piran.............................................. 59
Tabela 6 - Občina Izola - Italijanska narodnostna skupnost.................................. 96
Tabela 7 - Občina Piran - Italijanska narodnostna skupnost ................................. 96
Tabela 8 - Mestna občina Koper - Italijanska narodnostna skupnost.................... 96
Tabela 9 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 1992....................................... 97
Tabela 10 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 1996..................................... 97
Tabela 11 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2000..................................... 97
Tabela 12 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2004..................................... 97
Tabela 13 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2008..................................... 97
Tabela 14 - Volitve poslanca italijanske narodnosti 2011..................................... 98
312 Volitve v državni zbor 2011, Izidi glasovanja narodnih skupnosti, Http://volitve.gov.si/ dz2011/rezultati/izidi_skupnosti.html (12.01.2012).
99
7.4 Obrazec za kandidaturo za poslanca DZ - predstavnika italijanske narodne skupnosti
PREDČASNE VOLITVE V DZ 2011 / ELEZIONI ANTICIPATE ALLA CS 2011 Instruktivni obrazec PV DZ-7 / Modulo istruttivo PV DZ-7 Kandidatura-predstavnik narodne skupnosti / Candidatura-rappresentante della comunità nazionale
KANDIDATURA
ZA POSLANCA DRŽAVNEGA ZBORA – PREDSTAVNIKA NARODNE SKUPNOSTI ZA
PREDČASNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR
CANDIDATURA A DEPUTATO ALLA CAMERA DI STATO – RAPPRESENTANTE DELLA COMUNITÀ NAZIONALE
ALLE ELEZIONI ANTICIPATE ALLA CAMERA DI STATO
I. A. Predlagatelj / Il proponente ___________________________________________________
________________________________________________________________________________ (ime volivca s pripisom "in skupina volivcev" / nome dell’elettore seguito dalla dicitura “e gruppo di elettori”)
je določil naslednjega kandidata/kandidatko za poslanca/poslanko državnega zbora / ha designato il/la seguente candidato/candidata a deputato/deputata alla Camera di Stato – a) predstavnika/predstavnico italijanske narodne skupnosti / rappresentante della comunità
nazionale italiana: b) predstavnika/predstavnico madžarske narodne skupnosti / rappresentante della comunità
nazionale ungherese:
II.
B. Kandidat/kandidatka je / Il/La candidato/candidata è:
Ime / nome : __________________ priimek / cognome: _____________________________ rojstni datum / data di nascita: _________________, spol / genere: _________ (M/Ž / M/F) s stalnim prebivališčem v: občina / comune ______________________________ residente a: kraj / località _______________________________ ulica / via ________________ hišna št. / n. civico _______ poklic / professione _________________________________________________________ delo, ki ga opravlja / occupazione _______________________________________________
C. Predstavnik kandidature je / Il rappresentante della candidatura è: ________________________________________ _____________________ (ime in priimek / nome e cognome) (leto rojstva / anno di nascita) ______________________________________________________________________________ (točen naslov: občina, kraj, ulica, hišna št., kraj pošte, poštna številka / indirizzo esatto: comune, località, numero civico, località postale, CAP) _________________________ ___________________________ (št. telefona / n. telefonico) (št. Fax-a / n. fax) _________________________ ___________________________ (GSM / tel. cellulare) (e-pošta / e-mail)
100
Č. Kandidaturo je s podpisi podprlo ___________ volivcev.
La candidatura è stata sostenuta dalle firme di elettori. Kraj / Luogo ______________________ Datum / Data ____________________ Podpis predstavnika predlagatelja / Firma del rappresentante del proponente _____________________________