geografija jugovzhodne in vzhodne evrope

8/17/2019 Geografija Jugovzhodne in Vzhodne Evrope

http://slidepdf.com/reader/full/geografija-jugovzhodne-in-vzhodne-evrope 1/217

1

ŠTUDIJSKO GRADIVO

GEOGRAFIJA EVROPE

JUGOVZHODNA

IN

VZHODNA EVROPA

izr. prof. dr. Jernej Zupančič

januar 2012



2

(zalist)



3

PREDGOVOR

Regionalna geografija Evrope je med vsemi »regionalnimi« predmeti nekaj posebnega. Bliţina ustvarja nenehen stik, mnoţico informacij in vtisov so lahko

pomembna motivacija za iskanje bolj poglobljenih odgovorov na geografskavprašanja. Ţal so te priloţnost lahko tudi past, saj bliţnji stik ustvarja iluzijo o prepoznavnosti našega »bliţnjega« okolja – če seveda je nekajstokilometrskarazdalja sploh še lahko bliţina. Ker v Evropi ţivimo in smo zato deleţni posredovanjazelo številnih informacij prvenstveno gospodarske in kulturne narave, je tudigeografska percepcija ţal pogosto reducirana predvsem na te vsebine.

Regionalna geografija naj bi v okviru geografske znanosti predstavljala logičenzaključek, preverjanje in s tem svojevrstno »krono« geografije. Še najbolj naj bi povzemala kompleksnost kot ključno prednost geografskega razmišljanja, povzemajoč pri tem prednost nenehnega terenskega preverjanja in iskanja smiselne

razvrstitve posameznih pojavov, procesov in problemov v sferah parcialnega, preteţno analitično usmerjenega razvrščanja informacij. Od prvega posrednega stikas kulturno pokrajino (njegovo kartografsko predstavitvijo) prek njene neposrednevizualizacije (terenskega ogleda ali ponazoritve prek različnih medijev in pomagal)do končne celovite geografske presoje in interpretacije je potrebnega nekajmiselnega napora in strokovne sistematike. Slednj a je še posebej pomembna, sajinformacij ne manjka, pogosto pa je pomanjkljiva kritična merska lestvica in sistemskiaparat presoje, ki nam omogoča na prvi videz raznoliko in nepovezano situacijorazstaviti, razloţiti in probleme tudi ustrezno reševati. R egionalne geografije naj bi podpirale pri študentu razvijanje predvsem te sistematike in problemsko- programskega načina razmišljanja. Ni treba posebej podčrtovati, da s tem krepimotudi razvoj disciplinarnost geografske vede in njeno uveljavljenost v javni diskusiji.

Na področju geografije Evrope se je doslej čutilo – kljub številnim virom podatkov inraznolikih informacij – pomanjkanje sistematičnega geografskega prikaza o »naši«celini in njenih geografskih dimenzijah. Edino za Evropo so se regionalizacije precejspreminjale, kar je begalo (in še vedno!) zlasti šolnike, ki so ţeleli enostavno razlagoo tem, »kje v Evropi je kaj« - kar pa je lahko zelo zapleteno vprašanje z časovno sespreminjajočim odgovorom. To se je še posebej nanašalo na Balkanski polotok in prostor nekdanje Sovjetske zveze. Edino stara dobra geografska zamejitev Evrope(z Azijo) je ostala lepo na Uralu in Kavkazu, medtem ko se je pojem »juţne«.

»vzhodne« in »jugovzhodne« Evrope v zadnjih desetletjih nekajkrat spremenil.Vendar regional izacija sploh ni najbolj usodno vprašanje – prav zaradispremenljivosti ne.

To gradivo, ki obsega zapise s predavanj in nekoliko širšo razlago nekaterih procesov, sluţi kot pripomoček za bolj sistematično in problemsko naravnanogeografsko interpretacijo območij t.i. »tranzicijske« Evrope (in nekaj izjem zadodatek). Nikakor pa ni to celovita podatkovna baza – bralec naj bo zato neutrudenradovedneţ, ko bo bodisi osebno, s kamero, zemljevidom, literaturo, periodiko,dnevnimi mediji ali le prek svetovnega spleta skušal dojeti zapletenost vzhodnegaion jugovzhodnega dela evropske celine.

Jernej Zupančič



4

UVOD: O RAZMEJITVI PROSTORA IN ZAMEJITVI PREDMETA

V konceptu predmeta izstopa kompleksen prikaz regionalnogeografske stvarnostiširokega geografskega okvira, ki ga na zahodu omejuje stik s srednjo in severnoEvropo, na jugu levantski del Sredozemlja in Črnomorski bazen, ki se prek

kavkaškega gorskega loka spusti v velike srednjeazijske depresije in sledi političnimeji med Rusijo in azijskimi drţavami vse do obal Ohotskega in Beringovega morjater Severnega ledenega oceana. Ta regionalizacija je torej izrazito politična in pravzaradi tega zelo »geogafska«. Naziranja, da morajo meje med celinami potekatiskladno z »naravnimi« izvirajo iz podmene prevladi fizičnogeografskih dejavnikov kotbolj stabilnih pri regionalizacijski presoji. V resnici pa je prav politična zamejitev tista,ki odločilno vpliva na izoblikovanost kulturne – torej po človeku preoblikovane – pokrajine. S tem nikakor ne negiramo dejstva, da je določena »meja« tudi vfizičnogeografskem smislu potrebna in upravičena. Ta razmejitev ima namreč velikohibo: v pokrajini teţko najdemo zares ostre ločnice, ne da bi predel, kjer potekanaša »meja« na koncu vendarle ne ločili precej nasilno v dva dela. Tako je meja

Evrope na Uralu in Kavkazu sicer geografska logična tradicionalna izbira, a pogled sprecej uravnanega 300km širokega pasu srednjega in juţnega Urala je vse prej kotprepričljiva »meja« v fiziognomskem smislu. Kompromisno se zatečemo k razvodnicikot razmejišču, nato pa takoj v nadaljevanju sledimo glavnemu toku reke Ural (in nerazvodnici!!), ki v aridnem predelu juţno od gorstva Ural sicer pomeni vizualno(fizignomsko) ločnico, funkcijsko pa je predvsem stičišče, hrbtenica »ţivljenja«, k i senadaljuje tudi v naslednjo »ločnico« - Kaspijsko jezero. Enako je na Kavkazu.Vendar je obravnava bolj stvar kompromisov in pragmatičnega pristopa, zato se stem ne kaţe pretirano obremenjevati.

Vizija predmeta je preplet PROBLEMSKGA pristopa (kaj je nekje najboljizpostavljeno) in REGIONALNEGA pristopa (prikaz in analiza celotnega območja).Če je prvi bolj podrejen izbiri aktualnih vsebin in prepoznavanja prednosti in slabostidoločenih območij, če je torej naravnan situacijsko in uporabnostno, je drugiposvečen skrbi za celoto in ne le najbolj kričeče, privlačne, pomembne, usodne alidrugače prepoznavne pokrajine.



5

IME, POJEM IN OBSEG JUGOVZHODNE EVROPE

Pojem Jugovzhodne Evrope se je uveljavil v drugi polovici 20. stoletja in je zajemaldrţave s socialističnim druţbenim ustrojem. Grčijo so uvrščali v juţno Evropo, Ciperin Turčijo pod Azijo. Pojem Jugovzhodne Evrope je obsegal Jugoslavijo, Albanijo,Romunijo in Bolgarijo. S tem so se izogibali starega geografskega imena »Balkan«,ki se je nanašal na območje Balkanskega polotoka, o obsegu katerega obstaja večpojmovanj. Neprivlačnost »Balkana« izhaja iz pejorativizma, ki se ga je ta prostornavzel v 19. In 20. stoletju in sicer zaradi burnega zgodovinskega poteka pripreoblikovanju roba dveh imperijev v (male) nacionalne drţave. Tako je pojemteritorialnega drobljenja postal »balkanizacija«; pojem, ki so se ga drţave, meječe nata prostor, karseda izogibale. Zato so tudi geografske regionalizacije hitro pristale napojem Jugovzhodne Evrope, vendar z nekaj posebnostmi njenega obsega.

Kljub vsemu pa je geografsko ime »Balkan« ves čas preţivelo, saj je bil pojemuveljavljen na različnih področjih od geopolitike do umetnosti. V obdobju po padcuţelezne zavese in razpadu blokovske razdelitve sveta se je aktualnost tega pojmaznova povečala, čeprav se je ob tem (ponovno) izpostavila »balkanizacija« kotizrazito negativen pojav. Toda pogosta raba tega izraza je »Balkan« spet uveljavilatudi v njegovem osnovnem geografskem pomenu. Ne nazadnje je treba imenovatitudi »zahodni Balkan«, termin, ki ga je vnesla zlasti ameriška politika, pozneje pa jepostal na splošno uveljavljen. Označuje drţave nekdanje Jugoslavije brez Slovenijein z dodatkom Albanije. O »vzhodnem« Balkanu nihče ne govori.



6

OBSEG BALKANA

Po starih geografskih naziranjih naj bi bila severna meja Balkanskega polotoka po

med zgornjim Jadranom in Črnim morjem. Pri slednjem so to pragmatično opredelilina zgornjem robu delte Donave, nato je črta sledila toku rek Donave in Save, vSloveniji so jo postavili na Krko in pribliţno podzemsko povezavo na notranjskoReko vse do Timave. Taka meja sicer ni posebej prepričljiva in argumentirana, anekako ustreza razširjeni predstavi. Na jugu pa so mejo predstavljala morja:Jadransko, Jonsko, Sredozemsko, Egejsko, Marmarsko in Črno. Glavnina»naravne« črte naj bi torej potekala po morjih in rekah.

Kakor omenjeno, je tak pristop morda primeren za splošno in razmeroma površnoopredelitev. Primerneje je obravnavati Balkan v njegovih političnih okvirih, ki

preteţno zajemajo ozemlje Balkanskega polotoka. V političnem smislu gre zadrţave, ki so se v svojem novejšem, nekajdesetletnem razvoju srečale z različnimioblikami totalitarnih ureditev, drţavnih pretresov in kriz. Za veliko večino so bile tosocialistične druţbenogospodarske ureditve z enopartijskim sistemom političnegaupravljanja, planskim načinom gospodarjenja, veliko vlogo drţave in praviloma tudiosebno diktaturo. Neredko pojem socialističnih druţb povezuje tudi z revščino kotvzrokom in posledico; a razprava o tem je ţe druga zgodba.

Med »balkanske« drţave torej sodijo Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija,Kosovo, Makedonija, Črna gora, Albanija (drţave t.i. Zahodnega Balkana),Romunija, Bolgarija, Grčija in Ciper, upravičeno pa tudi Moldavija (ki jo sicer

večinoma najdemo pod »vzhodno« Evropo. Dejansko bi bilo upravičeno v ta skloppostaviti tudi Turčijo, glede na njeno preteklo vpletenost v ta regionalni okvir ter



7

njene sedanje »evropske« ambicije. Ţe Ciper (članica EU) je marsikdaj obravnavanv azijskem kontekstu, čeprav je po svoji prebivalstveni sestavi in tudi političnipreteklosti povsem skladen z podobo Balkana.

IMIDŢ BALKANA

Stičišče velikih evropskih naravnih regij (Panonske niţine, Dinaridov,Karpatov, Sredozemlja, Male Azije)

Nadpovprečna goratost in reliefna razčlenjenost Pestra pokrajinska sestava Veliko naravnih virov, vendar zelo neenakomerno razporejenih



8

Prizorišče vznika starih kultur (grške, rimske, bizantinske, turške-orientalske…)

Stičišče religij (katolištva, pravoslavja, islama) Stičišče totalitarnih druţbenih ureditev (prav VSE drţave so vsaj krajši čas

preţivele diktaturo)

Stičišče jezikov, narodov in kultur Trajno krizno ţarišče Območje velikih nasilnih selitev Presečišče svetovnih interesov Območje spopadov Cona revščine Območje druţbene tranzicije Del Evrope, ki večinoma še ni EU Prostor velikih investicij v prihodnosti Realno in potencialno velika turistična regija Poligon druţbenih, gospodarskih, političnih ipd. poizkusov

Jugovzhodna Evropa je presečišče tujih interesov, je (ob)VLADAN svet, ki gaskušajo obvladati drugi, pa jim to najbolje ne uspe.



9

FIZIČNOGEOGRAFSKA PODOBA BALKANSKEGA POLOTOKA

SPLOŠNE OZNAKE POVRŠJA BALKANA

Balkanski polotok je nadpovprečno gorat del Evrope. Najvišji vrhovi ne presegajo3000 m, toda več kot polovica površja je nad 500 m nad morjem. Geološka sestava je zelo pestra, odraz ţivahne mlajše tektonike. Zato je tudi pokrajinska in ekološkaraznolikost nad evr opskim povprečjem. Območje obliva šest morij (Jadransko,Jonsko, Egejsko, Sredozemsko, Marmarsko in Črno). Obalno črto še podaljšujeizrazita razčlenjenost in otočnost; kljub vsemu pa je razen Grčije maritimnostobmorskih drţav skromna. Med fizičnogeografskimi značilnostmi je treba izpostaviti

tudi kraškost, saj je dobršen del površja oblikovan na karbonatnih kamninah in so sezato razvile različne kraške oblike. V tem delu Evrope lahko zato najdemo zeloraznovrstne tipe površja, od značilnih stepskih, ravninskih površij, nastalih zdelovanjem eolske akumulacije, visoko razvitega krasa, abrazijskih inakumulacijskih tipov obal, območij z očitnimi posledicami ledeniškegapreoblikovanja ali pa primerov vulkanskega delovanja.

Balkanski polotok predstavlja srednji del juţnoevropsko-azijskega “alpidskega”gorskega loka, ki ga prekinjajo velike sinklinale (Tirenska, Jadranska, Panonska inEgejska); Črnomorska je ţe na zunanjem robu. Ta alpidski lok je tudi osrednjageološko tektonska hrbtenica Balkanskega polotoka, ki pa zajema tudi starejšemasive, od katerih se je le Rodopskemu uspelo zadrţati na površini,medtem ko sose stari masivi na današnjem panonskem in egejskem bazenu v geološki preteklosti



10

ugreznili. Preplet gorskih lokov, ponekod razbit v grudaste gorske gmote, ter vmesnekotline in razširjene rečne doline tvorijo glavnino današnjega površja, h kateremu bivsaj po geološko-kamninskih značilnostih lahko mirne duše uvrstili tudi egejskearhipelage, ki s svojimi vrhovi precej štrlijo v višino iznad morja. To je dokaznjihovega nekdanjega visokega površja, ki so ga tektonske sile razlomile in ga je

povečini prekrilo morje v alpidski orogenezi. Zato se nekatere gore skorajneposredno ob obali dvigajo ne le v sredogorske, temveč tudi visokogorske višine.Najbolj izpostavljena sta znani grški gori Parnas in Olimp; slednji je z 2917 druganajvišja točka Balkanskega polotoka, takoj za bolgarsko Musalo (2925).

Obseţnejši predeli sklenjenega niţinskega sveta se nahajajo v Panonski in Vlaškiniţini, ki geotektonsko sodita med mlade kotline, ki sta na debelo nasuti s fluvialnimiin eolskimi nanosi. To sta obenem tudi najobseţnejši ravnini, saj so kotlinesorazmerno majhne in le redke v dnu povsem ravne; še najbolj velja to za kotlinerodopsko-makedonskega masiva (na primer Pelagonija, Polog, Strumiška kotlina).

Geotektonsko lahko območje balkanskega polotoka razdelimo na osem enot:Dinarski, Šarsko-Pindski, Rodopski, Egejski, Vlaški, Panonski, Karpatski inmoldavsko-ukrajinski; od teh sta le Vlaški in Panonski masiv nizka, ravna in sprisotnimi alogenimi rečnimi tokovi. K tem bi do neke mere lahko uvrstili tudiMoldavijo, tako romunsko kot moldavski del, ki je del predkambrijskegavzhodnoevropskega sveta, in sicer t.i. Ukrajinskega ščita. Druge ravnine so manjše in obsegajo poleg omenjenih kotlin rodopsko-makedonskega masiva še obalneravnice v vzhodni Trakiji, Tesaliji in ob albanski obali.

DINARIDI

Dinarski tektonski masiv se pričenja na spoju alpskega predgorja in Furlanske niţinena severozahodu ter poteka pribliţno v dolţini dobrih 500 km pahljačasto serazširjajoč proti jugovzhodu. Ta značilna »dinarska« smer spremlja oba dela, t.i.zunanje in notranje Dinaride, ki se razlikujejo po kamninski zgradbi, po slemenitvi pane. Zunanji Dinaridi mejijo na jugu na jadransko sinklinalo. Zunanje Dinaride gradijoapnenci in dolomiti triasne, jurske in kredne starosti; starost narašča proti notranjosti.Vmesne manjše kotline pokrivajo mlajši sedimenti, neredko kar holocenski. ZaDinaride je značilna menjava višjih vzpetih delov in vmesnih tektonsko zasnovanihkraških polj. Nekatere obdobno zalivajo visoke vode in se spremenijo v jezera,nekateri pa so sploh vsaj deloma ojezerena. Dinaridom pripadajo tudi vsi jadranski

otoki, ki so le višji del dinarskih antiklinal. Vzhodna jadranska obala se pogreza, zatoso obalne črte zelo razčlenjene, globine morja neenekomerne in prehodi ostri.Obalnih ravnic praktično ni in jih zasledimo šele na skrajnem jugu (albanska niţina)ter na severu in zahodu (Furlanska in Padska niţina). V tem tektonskem sistemu jenekoliko poseben polotok Istra, saj se namesto značilne dinarske tektonske smeriuveljavljajo alpske (vzhod – zahod), po kamninsko-geološki zgradbi pa je značilnaprevlada krednih in na robu jurskih apnencev z obseţnim severnim flišnim delom, kipripada trem drţavam: Italiji, Sloveniji in Hrvaški. V Sloveniji obsegajo Dinaridiobseţen osrednji del z visokimi kraškimi planotami ter dolenjskim krasom na SV, naJZ pa matičnim Krasom, Pivko in Brkini. Najvišji del je Sneţniški masiv, ki se vlečedalje na Hrvaško v Risnjak, nato pa razveji na juţni krak (Velebit) in severni krak

(Kapela). Vmes leţi niţji predel Lika, ki ga sestavlja niz značilnih kraških polj. Ko sena jugovzhodu oba kraka zdruţita, se prične obseţen del bosanskih Dinaridov, ki jih



11

sestavljajo visoke in precej razgibane gmote; zaradi razgibanega površja bi jim teţkodali ime »planote«. Med tem je treba posebej omeniti Dinaro, 1913 m visoko goro,po kateri je celoten sistem dobil ime. Juţno od tod se raztezajo nizi dalmatinskegadela Dinaridov, ki obsegajo tako celinski kakor otoški del. Proti notranjosti sledi nizkaHercegovina, ki daje v osrednjem delu značaj kotline, katere osrednji del zavzema

dolina Neretve. Lok zunanjih Dinaridov se nadaljuje še v Črno goro, k jer v obalnemdelu dosega znatne višine (Orjen, 1895m) in Rumija (1593m). Dinaridi se tuzaključujejo s tektonsko kraškim Skadarskim jezerom.

Notranji Dinaridi obsegajo predvsem predele srednje in severne Bosne, zato tudi ime»bosanski« Dinaridi. Po kamninski zgradbi in tudi površinski izoblikovanosti se precejrazlikujejo od zunanjih Dinaridov. Kamnine so starejše, saj prevladuje trias, karbonin perm, precej pa je tudi predornin in globočnin, rezultat in dokaz tektonskedinamike. Posebej v predelu osrednje Bosne, ki se razteza med masivom Vlašić nazahodu, Vranica in Bjelašnica na jugu in Ravan, Zvijezda in Ozren na severu , navzhodu pa se prek Romanije naslanja na dolino Drine. Ta osrednji del, katerega

osrednji del tvori geološko-tektonsko zapletena Sarajevsko-Zeniška kotlina. Gorskepredele gradijo metamorfne kamnine, precej pa je tudi eruptivov, posledica prelomovin vulkanskega delovanja v geološki preteklosti. Tektonika in vulkansko delovanje jeprispevalo k orudenenju. Ta predel visoke Bosne je bogat z rudami, zato ga literaturaomenja tudi kot »bosansko rudogorje«. Za razliko od zunanjih Dinaridov jekarbonatnih kamnin zelo malo in še to v otokih. Severni del Dinaridov je nizek in sespaja v subpanonskem pasu z robnimi osamelci Panonskega masiva. V tem delu jeorogenetska smer ţe povsem spremenjena in poteka večidel v smeri vzhod – zahod,med sredogorskimi čoki se raztezajo tektonske kotline.

Najvišji del Dinaridov predstavljajo črnogorske gore z osrednjim delom – Durmitorjem – sestavljajo triasni apnenci in dolomiti, ki prehajajo proti jugu vobseţen kredni pas, proti vzhodu pa so ţe v prevladi starejše kamnine. Dinaridi sezaključijo v svojem najvišjem delu v Prokletijah, na severu pa v planotastemSandţaku.

ŠARSKO – PINDSKO GORSTVO IN SOSEDSTVO

Reka Drim loči Prokletije, najjuţnejši del Dinaridov, od Šarskega gorstva, ozke, avisoke bariere, ki se vrinja med Kosovsko in Metohijsko kotlino na severu in kotlino

Polog; obe sta ţe del rodopskega masiva. Šarsko gorstvo sestavljajo paleozoiskeskrilave kamnine, nekaj pa je tudi krednih apnencev. Večji del Albanije obsega goratsvet, ki se zelo strmo dviga iznad obalne niţine. V kamninski zgradbi prevladujejostare kristalinske strukture, ki so jih prelomi in vulkanizem dodobra preobrazili, mlajšitektonski premiki pa nagubali in predvsem razlomili. Čeprav je del mladonagubanegašarsko-Pindskega masiva, je geološko zelo pestro in bogato z različnimi rudninami.Pindsko gorstvo se proti jugu razširi in zaključi na Peloponezu. Medtem ko je severnidel na Kosovu, v Albaniji in Makedoniji zelo bogat z rudami, je grški del mnogoskromnejši. Obrobljata ga dve ravnini: albanska na zahodu in Tesalijska v Grčiji. Vobeh primerih gre za tektonsko pogojeno udorino, ki sta na debelo nasuti z mladimisedimenti. Albanska niţina dokazuje svojo sinklinalno strukturiranost z nekoč

bogatimi leţišči plina in nafte (sedaj ţe močno izčrpani). Zaradi ţivahne tektonike(dokazujejo jo tudi številni in razmeroma močni potresi) je gorato zaledje kljub



12

zmernim nadmorskim višinam in sredozemskem podnebju prispevalo k obilni erozijiv gorah in prav tako izdatni akumulaciji v niţini. Zato je albanska obalna ravninaprecej zamočvirjena, a s plitvo plastjo prepereline. Obalni predeli Grčije imajo nekajveč ravnega, a povečini močvirnega obalnega sveta. Posebej velja na tem mestuomeniti nizko Tesalijo, pa tudi doline na juţni strani Peloponeza

Grški del Pindskega masiva (Gramos in Pindos) gradijo obseţne zaplate krednihapnencev in dolomitov, zato so se tam razvili kraški pojavi. Vzhodni del z izmenjavokotlin in gorskih čokov ţe močno spominja na sosednji rodopski masiv, na kateregameji. Na Peloponezu se spet uveljavljajo metamorfne kamnine in nepropusten svet,ki se prek Kretskega preliva nadaljuje tudi še na največji grški otok Kret o. Tam sePindski lok tudi zaključi in s tem zamejuje Egejski morski bazen od VzhodnegaSredozemlja.

Egejski masiv so sestavljale, podobno kot Pindide, stare kristalinske strukturehercinske orogeneze, ki pa jih je v starejšem kenozoiku po ugreznenju zalilo morje.

Ven štrlijo še v številnih otokih; vseh skupaj je nekaj nad 3100, a naseljenih le nekajveč kot 200. Marsikje je za metamorfno strukturo kamnin kriv tudi vulkanizem, saj jepospešil preobrazbene procese, obenem pa ponekod odloţil tudi obilo materiala.Tako so nekateri otoki (na primer Santorin in bliţnji otoki) skorja v celoti zgrajeni izkamnin neposredno vulkanskega izvora.

RODOPSKI MASIV

Medtem ko je glavnina egejskega masiva, ki je podobno kot rodopski hercinskestarosti, v času alpidske orogeneze potonila pod današnje Egejsko morje, jerodopski masiv ostal kopno. Rodopi danes označujejo predel v juţnem delu Bolgarijemed rekama Strumo in Marico. Obsega tri gorske skupine: Rodopi, Rila in Pirin. Z2925m visoko Musalo in le malo niţjim Vihrenom (2915) je to obenem najvišji delBalkanskega polotoka. Pojem rodopskega masiva pa je širši in zajema vse območjes hercinsko orogenetsko preteklostjo. Tako se rodopski masiv razteza na območjucelotne severne Grčije, Makedonije, juţne Srbije, večjega dela Kosova in zahodneter srednje Bolgarije. Zanj je značilna mozaična struktura površja, kjer se izmenjujejogorski čoki z vmesnimi kotlinami. Rečne doline so večinoma ozke in potekajo v oblikisotesk, še posebej tam, kjer je v mlajši geološki preteklosti prišlo do epigenetskegadviganja površja in so reke vrezovale ozke struge v ţivoskalno podlago. Kamninska

zgradba je izjemno pestra. Poleg starejše paleozojske podlage, ki jo je hercinskogubanje oblikovalo in pozneje izdatno uravnalo, zgrajene sedaj večidel izkristalinskih kamnin, ki jasno dokazujejo svojo metamorfno zgodovino, je izdatnoposegel tudi vulkanizem. Zato so vulkanske kamnine pogoste. Značilen primer tevrste je Kopaonik.

Rodopska geološka struktura je najdlje potisnjena proti severu v Srbiji, saj ji pripadaše vsa visoka Šumadija. Juţneje sledi tektonsko zasnovana široka dolina ZahodneMorave, tej pa niz gorskih čokov, od katerih je najvišji Kopaonik, najbolj izpostavljenpa Jastrebac. Večja kotlina je Leskovška, ki jo na jugu obrobljajo sredogorski Radanin sosednji manjši čoki. Na jugozahodu se Rodopi zaključijo s Kosovskim bazenom,

sestavljenim iz Metohije in Kosovega polja, med katerima se dviga zakrasela planotaDrenica. Kosovski bazen je zajetna sinklinala, ki je zlasti v osrednjem delu (Kosovo



13

polje) bogata z leţišči rjavega premoga in lignita, obenem pa je zaradi recentnih šeklastičnih nanosov to eden največjih vodonosnikov daleč naokrog. Kosovski bazenloči od juţneje leţečega makedonskega samosvoja Crna gora, gorski čok, zgrajenpreteţno iz vulkanskih kamnin. Osrednji del današnje Makedonije sestavlja niz kotlin,ki se začenjajo s Pologom in Skopsko kotlino na severozahodu, obsega večje Ovče

polje na sredini, Pelagonijo na jugozahodu in Strumiško kotlino na jugovzhodu. Nizeksvet je tudi ob srednjem Vardarju, vendar brez izrazitega kotlinskega značaja.Omenjene kotline razmejujejo visoki gorski čoki Jakupice, Plačenske gore (pl.)Babe,Kozjaka in Koţufa v zahodnem ter niza osamljenih gorskih predelov kot soOsogovska planina, Plačkovica, Ograţden in Belasica. Juţno sledi grški delRodopov, ki pa je z izjemo nekaterih gorskih čokov z zelo osamljeno lego preteţnonizek. To je grška Makedonija z spodnjevardarsko kotlino, Strumiško, Dramsko inTrakijsko niţino; kotlinski sistem tu prekinja morska obala Egejskega morja. Onkrajdolin Strume in Meste sledi najvišji del Rodopidov – namreč Rodopi sami. Medtemko je glavnina Rodopov preteţno metamorfnih, so najvišji deli (Pirin, Rila, Vitoša)zgrajeni iz globočnin (različni graniti, gabri ipd.). Razen Pirina (S-J) in Rile (V-Z) je

teţko slediti orogenetski smeri. Proti vzhodu se zniţujejo v Trakijsko kotlino, ki johidrografsko označuje zliv Marice, Arde, Tundţe in Ergene. Bolgarski del kotlinskegasveta Rodopidov je najniţji v obseţni Mariški kotlini (tudi Mariški niţini aliZgornjetrakijski niţini / kotlini). Staro podlago prekrivajo mladi sedimenti. Nasevernem robu sledi tik pod Balkanskim gorstvom niz manjših, a pomenih in izrazitihkotlin. Največja in najvišja je Sofijska. Na jugovzhodu se Rodopski sistem zaključujes Strandţo, niţjim in uravnanim, a zato manj markantnim svetom, zgrajenim vprecejšnji meri iz metamorfnih in magmatskih kamnin. Zlasti niţje dele prekrivajomlajši eolski sedimenti.

BALKANSKI GORSKI MASIV S SOSEDSTVOM

Balkanski gorski masiv je med vsemi naštetimi posebnost. Čeprav najmanjši popovršini, je dal ime celotnemu Balkanskemu polotoku. Sestavljata ga dva zaporednaniza. Zahodni Balkan med dolinama rek Timoka in Isker, daljši, višji Vzhodni Balkan(Stara planina) (Botev 2376m) pa od tod skoraj do Črnega morja. Gorstvo, ki serazteza v smeri V-Z v dolţini skoraj 600 km, a je razmeroma ozko (okrog 70km) sezlagoma zniţuje proti vzhodu in severu, medtem ko je reliefna stopnja proti jugu zelostrma in pada skoraj neposredno v niz manjših tektonskih kotlin. Na severu se zloţnizniţuje proti Donavi. Balkan je precej pestro sestavljen, saj najdemo poleg

prevladujočih metamorfnih kamnin tudi precej sedimentih, posebej na severu. Tam je tudi nekaj krasa. Z zniţevanjem nadomorske višine na severu se povečujedebelina sedimentov. Prevladujejo vetrni nanosi (puhlica), ki so obilno nasuli tudiplanotast predel na severovzhodu, ki skupaj z romunsko Dobrudţo tvori nizkoreliefno pregrajo med Vlaško niţino in Črnomorskim bazenom. Ta planotasti predelstarejša literatura omenja kot Deli Orman. Ime turškega izvora je v sodobni bolgarskigeografiji skoraj izginilo; namesto tega obstaja ime Ludogorje. Predel sestavljajokredni apnenci v vodoravni legi, a so na debelo prekriti s plastjo puhlice.

KARPATSKI GORSKI LOK



14

Karpatski gorski lok sodi med večje evropske gorske sisteme, saj je po dolţini inobsegu primerljiv s Skandinavskim gorstvom ali Alpidi. V dolţino meri dobrih 1500km in se razteza od vzhodne Češke prek Slovaške in Poljske, Ukrajine, Romunije vSrbijo. Po obliki je dokaj nenavadno, saj tvori značilni karpatski «S«. Navadno gadelimo na zahodni del (Visoke in Nizke Tatre, Mali Karpati), ki se na vzhodnem

mejišču med Slovaško, Poljsko in Ukrajino zniţajo in nadaljujejo proti vzhodu in natov polkroţnem loku zavijejo proti jugu. To so t.i. Vzhodni (ali tudi »gozdni« Karpati);zaradi srednje lege jih imenujejo tudi Centralni Karpati. Juţni Karpati obsegajo t.i.Transilvanske Alpe. Poseben del je najjuţnejši obronek, ki za razliko od ostalih delovpoteka v smeri S-J. To so dejansko pravi »juţni« Karpati. Ta gorski lok je pomembnaevropska fiziognomska in še posebej naravnogeografska ločnica, saj podonavskedrţave varuje pred vdori mrzlega zraka iznad vzhodne Evrope oz. Rusije, ko seuveljavlja t.i. »sibirski« anticiklon. Vendar so Karpati bolj kakor ločnica v resnicipovezovališče, saj se nekatere drţave (Slovaška, Romunija) z dejstvom, da potekagorstvo sredi drţavnega ozemlja, ne otepajo s slabostmi, ampak nasprotno, spotenciali. Karpati so namreč rudonosni in to dejstvo jih postavlja v vlogo prej

»hrbtenice« kakor pa ločnice.

V »balkanskem« delu obsegajo romunski in srbski del, torej osrednji (vzhodni) in juţni del. Vzhodne Karpate, ki jih je mlajša tektonika izdatno razbila v večje grude,sestavljajo mehkejše kamnine, med katerimi je precej laporjev in peščenjakov, nemanjka pa tudi rudonosnih metamorfnih kamnin ter struktur in kamnin vulkanskegaizvora. Ta vulkanizem je geološko mlad, saj je dokončno prenehal šele vpleistocenu. Juţne Karpate, ki obsegajo štiri skupine (Omu, Fagarasului, Cibinului inTarcului) gradijo trše sedimentne kamnine; precej je tudi dolomitov in apnencev.Prav zaradi Alpam podobnega videza so si nadeli ime »Transilvanske Alpe« - čepravza to pravzaprav ni nobene potrebe. Najmanjši in najniţji del Karpatov pa so pravi

juţni Karpati, ki jih sestavlja Deli Jovan juţno od Donave, torej ţe v Srbiji. Tam sespajajo z Balkanskim gorstvom. Ta del je zgrajen iz apnencev jurske in krednestarosti na robu, v osredju pa so v prevladi magmatske kamnine, znane po svojemrudnem bogastvu (baker, krom, nikelj, zlato in srebro) pri Boru in Majdanpeku.

PANONSKI BAZEN

Panonski bazen je sinonim za raven in nizek svet, ki ga obkroţajo trije gorski sistemi: Alpski na zahodu, Dinarski in rodopski na jugu ter karpatski na severu in vzhodu.

Panonski masiv je v geološki zgodovini doţivljal regresije in transgresije in s temrazlične oblike usedanja materiala, ki ga je sedaj zelo na debelo nasuto malodanepovsod. Izjema so le gorski osamelci, dejansko torej gorski čoki, ki so se obrazlamljanju in grezanju panonske tektonske gmote zadrţali na isti višini ali pa secelo nekoliko dvignili. Osamelci pričajo o geološko-tektonski zapletenosti tega delaEvrope.

Panonska kotlina je torej daleč od predstave o enolični nizki in ravni pokraj ini.Razdeljena je na nekaj delov, ki so tektonsko razmeroma jasno razmejeni. Vsever ozahodnem delu (»mala« Panonska kotlina) je predel med nizkimi Alpami inDunajskimi vrati na Z ter linijo bakonskega gozda in Balatona na JV, ki se nadaljuje

proti osamelcema Bükk in Matra. Juţno od tod do dravskega tektonskega koridorjasledi valovit in v glavnem nizek svet. Tihoţitje prekinja osamelec Meček. Na vzhodu



15

se je tok Donave usmeril po tektonskem prelomu vse do Fruške gore na jugu,vzhodni del Panonske kotline pa je dejansko zelo uravnan in nizek, brez posebnihreliefnih prekinitev. Juţno od Drave, ki je prav tako sledila tektonski prelomnici, sepovršje neznatno dvigne v prijazne terciarne gorice (Bilo gora); predel, ki je popejsaţu podoben subpanonski/m goricam v Sloveniji, na Hrvaškem in v severni

Bosni, prekinjajo edino t.i. slavonske gore (Papuk, Psunj, Dilj), na jugu pa gaomejuje tektonski jarek – savski koridor. Juţno od njega se dvigajo nekateri osamelcikot so Kozara, Motajica, in na vzhodu Majevica. K temu nizu pripada tudi Avala vSrbiji. Osamelci imajo precej pisano geološko in kamninsko sestavo, a prevladujejosedimentne kamnine – dokaz nekdanje dediščine panonskega morja. Dinamičnoizmenjavo kopenskih in morskih faz razvoja označujejo tudi naravna bogastva,posebej plin in nafta, pa tudi premog. Te surovine so našli na več mestih, posebej narobu panonskega bazena.

K panonskemu tektonskemu sistemu spadata še dve geološki enoti, čeprav bi jusprva po videzu hitro uvrstili kam drugam. Gre za pogorje Bihor (Apuseni) v

Romuniji, ki predstavlja najvišji (1800 m) in obenem najobseţnejši panonskiosamelec. Naslanja se čvrsto na Karpate tako na severu kakor na jugu; prav zatodaje vtis, da je pravzaprav harmoničen del Karpatskega in ne Panonskegatektonskega sistema. Bihor je tektonska enota, ki je podobno kot mnogo niţjiBakonjski gozd obilno preoblikoval pleistocenski vulkanizem in prispeval ne le kzajetnim zaplatam intruzivov, temveč tudi orudenenju. Podobno sestavo imajo tudinekoliko niţje, a geološko podobne Banatske gore.

Drugo enoto pa predstavlja zelo samosvoja Transilvanska kotlina, ki leţi medkarpatskim lokom in pogorjem Apuseni (Bihor). Fizognomsko tvori povsemsamosvojo tektonsko kotlino in je med vsemi kotlinami Balkanskega polotokanajvečja in najbolj izrazito zamejena. Večstopenjska tektonska ugreznina jegeografsko središče Romunije s precej zapletenim nastankom. Dejansko je to delPanonskega morja, ki pa ga je dvig Apusenov na Z ločil od Panonskega morja. Zato je morskih sedimentov nekoliko manj in so bolj na debelo prekriti z mlajšimisedimenti, najprej jezerskega in potem še rečnega nastanka. Transilvanska kotlina jez zemeljskim plinom drugo najbogatejše nahajališče zemeljskega plina (za Severnimmorjem). Končni pečat je dala pleistocenska poledenitev okoliških vrhov in obilnasedimentacija materiala eolskega izvora; to je sicer značilno za celotno Panonskokotlino in prav tako za Vlaško niţino.

VLAŠKA NIŢINA Z DOBRUDŢO

Vlaška niţina z Dobrudţo (rom. Dobrogea) tvori brez dvoma najbolj homogenonaravnogeografsko enoto Balkanskega polotoka. Po svojem geotektonskem poreklu je to ugreznjena kotlina, v podlagi katere so kamnine hercinske (paleozojske)starosti. Večinoma gre za sedimente. Sosedstvo višjih Juţnih Karpatov na severu inBalkanskega gorstva na jugu so dali dovolj priloţnosti za nasipanje bodisi v morjubodisi ko je predel ţe postal kopno. Vlaška niţina je povsod na debelo nasuta znaplavinami rek. Posebnosti pa so debeli vetrni nanosi, ki so bili posebej intenzivni vledenih dobah. Na tej podlagi se je v celinskem podnebju uspevala visokotravna

stepa z bogato letno akumulacijo organskega materiala, ki je kopičil humus v vrhnjihhorizontih prsti. Akumulacija je posebej debela v vzpetem, tudi nekoliko bolj



16

odcednem svetu valovitega podgorja Gete (v Olteniji in Munteniji). Najpomembnejšenaravno bogastvo tega predela so bogata leţišča nafte in zemeljskega plina; nekoč je bila Romunija druga najpomembnejša naftna drţava Evrope (za Rusijo), sedaj pa je zaradi izčrpanosti te surovine močno nazadovala.

Dobrudţa je tektonsko sorodna, a ne enaka Vlaški niţini. Pod debelo nasutinopuhlice se skriva sedimentna struktura hercinske starosti; podobno torej kot v juţnejeleţečem Ludogorju, le da je tam globoko v podlagi mlajša kreda. Dobrudţa jetektonsko rahlo dvignjen del, ki je zaprl pot Donavi proti Črnemu morju. Ta se je zatomorala usmeriti proti severu. Delta Donave je mlad, holocenski pojav, ki se znadaljevanjem akumulacije povečuje na račun Črnega morja. Z okrog 3500 km2površine je najmanjša a zelo samosvoja naravna regija tega dela Evrope.

MOLDAVIJA

Vzhodno od Karpatov prevladuje nizek, valovit svet, ki nosi regionalno ime Moldavijain Besarabija; ime je povzeto po zgodovinski (srednjeveški) kraljevini Moldaviji. To jegeološko najstarejši del Balkana, saj je v podlagi predkambrijska osnova t.i.vzhodnoevropske plošče, neposredno pa je del Ukrajinskega ščita. Ta podlaga jeprekrita z mlajšimi sedimenti.

MORJA BALKANSKEGA POLOTOKA IN ZNAČAJ MORSKEGA OBREŢJA

Balkanski polotok obkroţa šest morij: Jadransko, Jonsko, Egejsko, Sredozemsko,Marmarsko in Črno morje. Vsa morja pripadajo evropsko-azijsko-afriškemuSredozemlju in sodijo v svetovnem merilu po površini med mala, topla in zaprta alipolzaprta morja. Geološko gledano so ta morja mlada, saj so današnji obseg dobilašele med in zlasti po pleistocenski poledenitvi. Jadransko morje zavzema sinklinalomed Apeninskim in Balkanskim polotokom. Severni in srednji del sta plitev šelf, kiskoraj ne presega 200 m globine. Šele od linije Garganski polotok – Dubrovnik (kjerse konča serij/a otokov) se prične juţnojadranska kotlina, ki seţe nekej nad 1200 mglobine. Od sosednjega Jonskega morja ga loči 80 km širok pas Otrantskih vrat.Jonsko morje je robni del Sredozemskega morja, v katerega prehaja v znatnihglobinah (nad 3000 m) in brez posebnih zamejitev. Egejsko morje obsega sicerskoraj dvakratno površino Jadrana in tudi globlje je v nekaj ločenih kotlinah. A jeposuto z otočnimi skupinami skoraj povsod, tako da ga to razbija v več manjš ih

delov. Je izrazit primer polzaprtega morja, ki pa ima zaradi svoje lege izjemenstrateški poloţaj kot malokje. Marmarsko morje sodi med najmanjša morja na svetu,saj obsega borih 15.000 km2. Morje je zaprto; ob prelivu Gallipoli (Dardanele) seazijsko in evropsko kopno pribliţata na vsega 2km širine, pri Bosporju (Carigrad) pacelo na vsega 800 m. Črno morje, ki sledi Bosporju, pa izstopa s precejposebnostmi. Med vsemi morji ob Balkanskem polotoku je zdaleč največje popovršini, globini in količini vode. Je morje,ki skoraj nima otokov, razen nekaj manjšihčeri na zahodnih obalah. Zato je morje zelo občutljivo in spričo zelo skromnihmoţnosti cirkulacije in izmenjave s svetovnimi morji izpostavljeno okoljskimobremenitvam in tudi povsem naravnim biološkim groţnjam (na primer prekomernomnoţenje alg ki lahko ovira ali celo bistveno reducira ţivljenje v tem morju.



17

Obale Balkanskega polotoka so večidel strme, zelo razčlenjene, z veliko otoki inpolotoki, kar vse prispeva k dolgi obalni črti, večjemu akvatoriju, a tudi slabšidostopnosti do točk na obalah. Razen Soluna nima nobeno mesto zares ugodnemikrolege; povsod je treba premagovati strmo obala in zaobalne reliefne ovire.

Jadranska vzhodna obala je povečini strma in brez obalne ravnice. Edino vSlovenski Istri na severu je dostop nekoliko bolj odprt celini. Vzdolţ hrvaškegaJadrana prevladuje razdrobljena otočnost (nad 700 otokov), nizko obalno ravnico panajdemo le ob delti Neretve. Toda tam niso ugodne ne lokalne ne regionalnerazmere, zato je bliţnji Split lahko uspešno konkuriral vsa obdobja. Obalna ravnicanastopi v pravem pomenu šele na Jadranski albanski obali, a jr bila zaradizamočvirjenosti za plovbo skoraj neuporabna, ravnina pa kljub obsegu pozno vmoderno dobo redko naseljena. Tudi grške obale so zelo razčlenjene in morje zveliko otoki daje temu predelu poseben pečat. Lokalne razmere razen Soluna skorajnikjer niso zares ugodne. Toda zaradi zgodovinskih okoliščin in usmeritev vpreteklosti pa je atenska aglomeracija s Pirejem postala prvovrstno prometno

vozlišče v tem delu Evrope. Bliţina sueškega kanala, prehod v črnomorski bazen inbliţina apeninskega dela Evrope je dalo mestu odlične pogoje za razvoj pomorskedejavnosti. Ţal temu ne sledi zaledje, zato se mesto veliko bolj uveljavlja v,bančništvu in zavarovalništvu ladij in pomorske dejavnosti nasploh.

Severnogrške makedonske in trakijske obale pa so nizke, ravne in odprte, kar dajezelo dobre moţnosti njihovemu razvoju. Črnomorske obale so precej strme in vdrobnem razčlenjene, a skoraj brez otokov. Zelo se izkazuje, kako geološkestrukture Stare planine (Balkana) silijo v morje. Severozahodni del Črnega morja jenize, limanski in lagunski, zato zamočvirjen in v splošnem plitev.

PODNEBNE ZNAČILNOSTI BALKANSKEGA POLOTOKA

Balkanski polotok pripada zmerno toplemu pasu. Ker ga oblivajo topla morja, senjihov vpliv pozna ( a zelo različno) tudi na bliţnje predele v notranjosti. Območje jezato prepletišče celinskih in sredozemskih podnebnih značilnosti z močnim vplivomlokalnih okoliščin, predvsem reliefnih značilnosti. Sredozemsko podnebje s toplimisuhimi poletji in milimi ter vlaţnimi zimami je značilno za ozek obalni predel obvzhodni Jadranski obali; na jugu veliko bolj izrazito kot na severu. Grčija jesredozemska skoraj v celoti; le na visokih grebenih Pindosa in Gramosa se uveljavlja

izrazita gorska modifikacija. Vendar so nekoliko posebne klimatske okoliščine tudi vvišje leţečih kotlinah, kjer se pozimi uveljavljajo značilnosti lokalno zaprte zračnecirkulacije z velikimi dnevnimi in letnimi temperaturnimi amplitudami. Notranjost naprimer Makedonije in tudi Kosova je tako lahko sredozemsko mil, topel in vlaţen tudipozimi, lahko pa se uveljavijo preteţno celinski vplivi z dokaj mrzlimi in suhimizimami – kar je sicer značilno za celinsko podnebje. V vseh primerih pa je padavinmalo, tako da bi glede na letno količino verjetno tod večidel ustrezala nizkotravnastepa. Tako podnebje ima tudi Trakijska niţina v Bolgariji, ki je, čeprav odprta toplimzračnim masam z juga (Egejskega morja) so zime lahko zelo mrzle. Ob Črnem morjupa je sredozemskost klime zelo omejena. Medtem ko poletne značilnosti še nekakoustrezajo, so redni ali pogosti vdori zelo mrzlega zraka razlog vrste posebnosti. Oljka

tod seveda ne uspeva. Pas celinskega podnebja se zato razteza skoraj do morja.



18

Na drugi strani je celinsko podnebje zopet omejeno predvsem na obe ravnini inTransilvansko kotlino. Suhe in mrzle zime ter vroča, suha poletja, padavinski viški pa jeseni in spomladi so značilnosti, ki imajo lokalne modifikacije zaradi izpostavljenosti,zaprtosti oz. odprtosti in zaradi nadmorske višine vrsto posebnosti. Z nadmorskovišino količina padavin praviloma narašča, najbolj seveda na območjih naleta zračnih

mas. Orografski značaj padavin je prisoten skorajda povsod. Ne čudi podatek, daso v Jugovzhodni Evropi območja za največ zabeleţenimi količinami padavin.Rekorder so Crkvice v Črnogorskem primorju. Nič dosti ne zaostajajo nekaterealbanske in grške gore v verigi Pindosa. Nasprotno pa se v orografski senci nahajajonajbolj suha območja. Posebej velja to za srednjo in vzhodno Makedonijo.

Tako so najbolj »vroči« predeli v zaledju obale (na primer Podgorica, Mostar,Larissa, Strumica idr., najbolj mrzli pozimi pa nedvomno v Transilvanski kotlini. Nizketemperature spremljajo tudi zaprta planotasta območja visoke Srbije, Črne gore inBosne.

PRST, RASTJE IN ŢIVALSTVO

Balkanski polotok spada po rastnih značilnostih v mediteransko in podonavsko regijo. Na obalnih predelih, ki so pod vplivom mediteranskega podnebja, so se naapnencih dolomitih oblikovale kraške rdeče prsti (jerina; terra rossa), drugje pačrjave prsti. Zaradi obljudenosti in poseka prvotnega mediteranskega rastja jemarsikje prišlo do bistvenih sprememb po človeku. Tako je ta predel ne le rastno,temveč tudi po prsteh opazno spremenjen. Zaradi pomanjkanja rodovitnih površin soskušali le te obvarovati in celo povečevati s terasiranjem in nasipanjem(agromelioracije). To je pomagalo nekaj generacijam, potem pa je izpiranje storilosvoje, prst se je stanjšala in marsikje je spiranje prsti ţe povzročilo kamnitopolpuščavo, preraslo z grmičjem (makija v niţjih in frigana v višjih nadmorskihvišinah). Obenem so skušali prst terasirati tudi na teţko dostopnih in nagnjenihpredelih (posebej Albanija). Velikopotezno hitenje po prilagoditvi narave se niizplačala, saj je erozija v nekaj letih bistveno osiromašila te površine, v desetletjih pasploh. Še največ gozda se je zadrţalo v obalnih predelih in sicer zaradi potreb povarovalnih površinah in predelih za kampiranje. V notranjosti je gozda manj in tudiskromnejši je. Obalni gojeni gozdovi so bolj ambientnega značaja, saj nepredstavljajo skoraj nobenega vira surovin; so le za turistične potrebe.

Višji predeli so se zadrţali bolj gozdnati, predvsem zaradi teţje dostopnosti. Tako sov Grčiji in Albaniji gozdne površine le na višinah. V notranjosti je gozdni pokrov tudimarsikje zelo spremenjen. V kraških predelih Bosne in Hrvaške so povečali deleţsmreke na račun jelke ter zmanjšali areal avtohtone jelke in bukve. Te predelepokrivajo skromne prsti – večinoma rendzine, ki bi bile pri nekaj bolj izdanih plastehveliko bolj rodovitne. Osrednji del Dinaridov je zanesljivo najbolj gozdnat delBalkana. V Bosni in H. obsega dobro polovico površja, na Hrvaškem dobrih 35 %,drugod pa večinoma precej manj. Grčija ima okrog 21% površin pod gozdom, rnagora 43%, Srbija 27%, Makedonija okrog 20%, Bolgarija pribliţno četrtino, Romunija36%. Ciper je najmanj gozdnat; le 9% in še to gozd ki je komaj vreden tega imena.Se pa dve pokrajini nanašata na gozd: Balkan- turški pomen je: gozd) in

Transilvanija (deţela onkraj gozdov (Karpatov). V ravninskih predelih uspeva (zlasti



19

na Hrvaškem) niţinski gozd hrasta in belega gabra, ki se je dobro obvaroval zlasti vmočvirnih predelih.

Obseţne površine, zlasti v niţjih odprtih in uravnanih pokrajinah obeh velikih kotlin inniţin pa je puhlica, na kateri se je v celinski klimi oblikovala stepa., Te danes ni več;

nadomestila jo je pač kulturna pokrajina v celoti.

VODNE RAZMERE

Balkanski polotok sodi med vodnate in z vodo bogate predele Evrope. Razmeromadobra namočenost v goratih predelih in alogeni vodni tokovi so garant za vodnatost,ki pa je zelo neenakomerna.

Jugovzhodna Evropa pripada Jadranskemu (22%), Jonskemu (2%), Egejskemu (8%in Črnomorskemu (67%) povodju. Jadransko povodje je v primerjavi z onim na

zahodni strani Jadrana izrazito asimetrično, precej manjše in to kljub temu, da jepadavin v Dinaridih primerjalno več kot na Apeninskem polotoku. Toda Pad in pritokise napajajo z bogatim zaledjem v Alpah, kar to razmerje precej spreminja v koristzahodnojadranskega povodja. Glavnina dinarskega zaledja je kraškega, zato vJadran pritekajo le vode, ki odmakajo prek Soče, Notranjske Reke, Istre, Zrmanje indalmatinske Krke, Cetine, Neretve in Trebišnjice, potem pa še Zete in Morače v Črnigori, Drima v Albaniji ter še nekaj manjših vodotokov. Na nekaterih območjih (naprimer Velebit) se kljub veliki bliţini Jadrana (vsega nekaj km) območje odmaka vČrno morje. Pomembna karakteristika je kraški značaj površja, ki umirja vodotoka inskrbi za določeno časovno retinenco.

Jonskemu povodju pripada nekaj krajših vodotokov iz Epira.

Egejskemu povodju pripada porečje Vardarja, Strume, Meste in Marice ter še nekajkrajših rečic v Tesaliji in Epiru. Gre za območje z visokim zaledjem, vodnatostjo vgorah in sušnostjo v srednjem in juţnem delu. Zaradi obilnega namakanja je odtočnikoličnik majhen.

Največji deleţ površja Jugovzhodne Evrope pa se odmaka v Črno morje. Zskromnimi izjemami je to ena sama reka – Donava, ki ima sicer povirje globoko vsrednji Evropi in Alpah, a se prebija prek Panonske kotline in odmaka pri tem večji

del Dinaridov, del Rodopskega in Balkanskega gorskega sistema ter celotniPanonsko in Vlaško niţino ter greben Karpatov.

Balkanski polotok premore nekaj jezer tektonskega nastanka. Največje Skadarskorazmejujeta Črna gora in Albanija, najbolj vodnato in globoko Ohridsko ter sosednjePrespansko pa Albanija in Makedonija. Slednja ima še plitvo Dojransko jezero,nekaj podobno velikih pa je še v grškem delu Makedonije. Vrsto rečnih jezer je vromskem delu Podonavja, ki so po nastanku stare mrtvice, ali pa priobalni limani;eden takih je tudi pri pristanišču Burgas v Bolgariji.



20

POLITIČNO-TERITORIALNI RAZVOJ DRŢAV JUGOVZHODNE EVROPE

Kako razloţiti zapleteno sodobnost drţav Balkanskega polotoka in kako razumetilabilne politične in gospodarske odnose med drţavami? Pregled teritorialno -političnega razvoja teh drţav daje vsaj nekaj podlage, da bo mogoče teţavno

materi jo laţje interpretirati ali pa vsaj razumeti poglavitne značilnosti glavnihrazvojnih faz in njihov vsakokratni ter današnji akumulativni prispevek k današnjidruţbeni, gospodarski in kulturni podobi sveta, ki prav zaradi »balkanizacije« -politično teritorialnega drobljenja še ohranja sloves labilnega in potencialnokonfliktnega območja.

Pri tem je treba ugotoviti današnjo zapleteno narodno / etnično sestavo prebivalstva ter zgodovinske korenine zanjo. Posebno pozornost velja nameniti tudi etnogenezi,procesu izoblikovan ja narodov, ki so prek lastnih nacionalizmov skušali oblikovatisvoje drţave. Jasno, da je razvoj drţav in narodov, potek političnih meja in drugeokoliščine mogoče presojati ko nam postane jasen ustroj današnjih drţav. Zato sepregled politično-teritorialnega razvoja osredotoča na oblikovanje drţav ter njihovegeografske učinke.

BALKAN- ZIBELKA EVROPSKIH CIVILIZACIJ

• JUGOVZHODNA EVROPA je bila prizorišče vznika starih evropskihcivilizacij: helenske (grške), ki sta jo nasledili rimska in nato bizantinska, vveliki meri pa tudi turška (osmanska, otomanska).

• Starejša obdobja: območje je bilo “središče” tedaj znanega sveta; stičišče instekališče

• V moderni dobi je vpliv tega dela Evrope močno nazadoval in postajal vse boljperiferija

• Obvladovale so ga tuje sile: turška, ruska, avstrijska, nemška; kasneje šemočni francoski, britanski in italijanski vplivi in ozemeljske teţnje

• V času po padcu ţelezne zavese se je povečal zlasti vpliv ZDA; gospodarskoin predvsem politično

• JUGOVZHODNA EVROP A je bila prizorišče vznika starih evropskihcivilizacij: helenske (grške), ki sta jo nasledili rimska in nato bizantinska, vveliki meri pa tudi turška (osmanska, otomanska).

• Starejša obdobja: območje je bilo “središče” tedaj znanega sveta; stičišče in

stekališče • V moderni dobi je vpliv tega dela Evrope močno nazadoval in postajal vse boljperiferija

• Obvladovale so ga tuje sile: turška, ruska, avstrijska, nemška; kasneje šemočni francoski, britanski in italijanski vplivi in ozemeljske teţnje

• V času po padcu ţelezne zavese se je povečal zlasti vpliv ZDA; gospodarskoin predvsem politično



21

Preteklost je pustila sledove: akvedukte, mostove, takšne in drugačne cerkve, drugesakralne objekte in znamenja, s katerim so vsakokratne generacije označevale svojkulturno-politični prostor. Taki so tudi grobovi, ne le srbski (v zadnjem zamahubalkanskih nacionalizmov so konstruktorji /velikosrbske nacionalne ideje večkratpoudarjali, da je »Srbija do tam, do koder seţejo grobovi«. Toda ob tej populističniparoli ne gre pozabiti ne bosanskih stečkov, ne partizanskih obeleţij, ne mnoţičnihgrobišč v Srebrenici ali Jasenovcu, pa niti mnogih pretiranih posthumnih skulptur naKosovu, s katerimi skuša albanska večina svetu dokazovati »albanskost« tenekdanje jugoslovanske – srbske pokrajine. Ti artefakti, čeprav brez uporabnevrednosti (izvzemivši to, da so nekateri od teh spomenikov eminentni znaki kulturnenavzočnosti, zavarovani z nacionalnimi in mednarodnimi akti in s tem privlačni zamnoge turiste), so pečat deţel in drţav in prenekaterikrat predlog ostre polemikedveh sosed, ki imata o istem simbolu različne interpretacije. Zgodovino ne pišejolezmagovalci, pač pa tudi vsi oni, ki jo vztrajno (re)intrepretirajo vsakokratni situaciji(cilju) ustrezno. Mitologizacija pr epoznane zgodovine tako ni nekaj objektivnega pačpa velikokrat le de- ali re-simbolizacija objektivne stvarnosti. Dejstvo pač je, da je v javnem diskurzu veliko bolj učinkovita tista mitološka podlaga, ki ima na razpolagodovolj spomenikov za slavo, obujanje spominov in (po)tvorbo »zgodovine«.

Bralcu naj bo jasno, da je namen tega poglavja predvsem poskus celoviteprimerjalne zgodovine s poudarkom na procesih in njihovih posledicah. Pri tem semetodološko posluţujemo metode retrogradne interpretacije, čeprav skušamo podrugi strani prav zaradi laţjega dojemanja in navajenosti na kronološko -teritorialni



22

pristop slediti temu. Toda cilj je vendarle razumevanje stvarnosti s pomočjo ključnihfaz zgodovinskega razvoja. V geografskem kontekstu je za razumevanje današnjegastatusa, strukture in funkcije drţav Jugovzhodne Evrope pač pomembno, kako je taproces potekal in do česa je pripeljal. Letnice so za časovno oporo, zato z njimi negostobesedimo.

A taista »zgodovina« pa ni bila le sejalec nacionalno bolj ali manj pomembnihspomenikov, temveč tudi (in za geografijo to še posebej podčrtujemo) oblikovaleckulturne pokrajine in njenih posameznih elementov. Ti so navzoči bodisi v oblikidoločenega kulturno-umetniškega stila (kar je stvar vključenosti v določen širš ikulturni krog), bodisi pokrajinskih teritorialnih organizacij ali pa socialno-posestnerazdeljenosti, ki je za pozornega obiskovalca očitna hitro in enostavno prepoznavna.Po drugi strani gre tudi za določene gospodarske usmeritve in s tem oblikovanjegospodarske in druţbene infrastrukture.



23

Ta sestavek išče odgovor v značilnih fazah zgodovinskega razvoja, iščemo sledovepreteklosti na območju Balkana v sedanjih strukturah, ugotavljamo probleme, ki sose kopičili skozi čas. Preteklost pomaga pojasniti sedanjost.



24

GLAVNE FAZE ZGODOVINSKEGA RAZVOJA BALKANA

• GRŠKA (HELENISTIČNA) civilizacija• RIMSKI IMPERIJ in njegov zaton: delitev

• BIZANC; dedič RIMA• FEVDALNE DRŢAVE visokega srednjega veka• TURŠKO-OTOMANSKO obdobje; od čvrste drţave do “Bolnika ob Bosporju” • Vzpon Avstrije in Rusije v sosedstvu: Balkan postaja “pas črepinj”• Vstop Nemcev, Francozov, Britancev, Italijanov• Hladna vojna, SOCIALIZMI in totalitarizmi• «balkanizacija« in ameriške strategije obvladovanja Balkana

helenistična

rimska

bizantinska

despotovine

OTOMANSKA

HABSBURŠKA monarhijaRUSIJA

politično-teritorialni razvoj- 2

Turčija

Avstrija

drţave

YU

SLOhr SRB



25

V antiki je bil Balkanski polotok del ozemlja v vzhodnem Sredozemlju in na bliţnjemvzhodu, prizorišču vznika starih civilizacij 3500 pr. Kr. Tu so se nekatere pravzapravzares razvile.

GRŠKA CIVILIZACIJA IN KULTURA

Grška – helenistična civilizacija se je pričela na obalah Egejskega morja v 8. Stol. Pr.Kr. In je trajala nekako do 2 stol. pr..Kr. Razvila se je na otokih; varno zavetjeotoškosti je omogočilo nemoten razvoj in spodbujalo namorskost. Za izmenjavodobrin in razvoj trgovine so razvili mornarico, sčasoma pa tudi sistematično oblikovalipostojanke na obalah. To je bila pravzaprav oblika tedanje antične kolonizacije obal,ki so omogočale razvoj trgovine z zaledjem, obenem pa širile grško kulturo. Zapolitični preboj grške drţavice niso imele moči, pa najbrţ tudi ne odločilen potrebe.Zato se je ustvaril videz, da so grški polisi dejansko uspevali na razmeroma dokajomejenem ozemlju. Opozoriti pa je treba, da je bil njihov prostor (zlasti v lučiomenjenih kolonij po vzhodnem Sredozemlju in Črnomorskih obreţjih). Zato so bile

ţe tedaj značilne selitve. Mnoge tokove so sproţale tudi privlačnosti grških mest, sajso kot mnogo bogatejši privlačili zlasti prebivalce severneje leţečih pokrajin vdanašnji Makedoniji in Albaniji, pa tudi širše.

Grška civilizacija razpolaga z bogato kulturna (arheološka) dediščino. Tu je grški jezik: grščina kot jezik številnih pisnih dokumentov in kot ţivi jezik. Tedaj beleţijor azvoj mest in trgovine; grške kolonije. Istočasno so se oblikovale nekatereteritorialne identitete. Posebej je treba opozoriti na intenzivno preoblikovanje pokrajinv Mediteranu: izraba je ţal vodila tudi v degradacijo. Pomorstvo kot jedro moči; grškacivilizacija je bila “priobaljena”, grške kulture pa tesno povezana z morjem.



26

Grške kolonije so nastajale samo ob morju in bila konkurenca Feničanov, Egipta, inKartaţanov. Kolonije so spodbujale takratno urbanizacijo; oblikovanje grških mestnihdrţav – polisov ter specifične ureditve v takratni suţnjeposestniški druţbi.



27

Do odločilne spremembe je prišlo v 3. stoletju pr, Kr, ko se je oblikovala prva

veledrţava na tem prostoru – imperij Aleksandra Velikega. A njen vek je bilkratkotrajen, le za ţivljenja vladarja. Za sabo razen spomina ni pustila trajnejšihsledov.

RIMSKI IMPERIJ

Zaton helenistične kulture se prične z nastopom zahodne konkurence – rimskegaimperija, ki se je iz matičnega zaledja na Apeninskem polotoku razširil po malodanevsem Sredozemlju in segal tudi globoko v srednjo Evropo. To je bila prva drţava, kizajame celotno Sredozemlje. V času svojega trajanja (2. stol pr. Kr. - 4. stol. po Kr)

je pustila izjemno dediščino, ne le posamične artefakte kulturno-političnega značaja,temveč omreţje mest in njihovo medsebojno povezanost, oblikovane teritorialneidentitet, ki temeljijo na starih provincah, denarni, pravni, dedovalni in vojaškopolitični ustroj. Rim je zapustil bogato arhitekturna in kulturna dediščina, Imenaljudstev, pokrajin – teritorialna identiteta, omreţje mest in sistem prometnic,pomorska moč, vojska, promet, drţavno upravo.

V 3 stol. po Kr. je prišlo do razcepa med vzhodno in vzhodno polovico drţave. Meja je potekala pribliţno od Save in Donave prek Drine na Jadran- pribliţno po liniji, ki šedanes označuje vzhodno (ortodoksno) in zahodno evropsko civilizacijo. Rim, ki je

sprva močno nasprotoval nastopajoči monoteistični religiji – krščanstvu, ga je vsvojem poznem obdobju prevzel kot skupni imenovalec in jedro unitarizacije. S tem



28

je religija dobila izjemno moč, ki je poslej pozno v 19. stoletje ni več izpustila, čeprav je bil potek politično-gospodarske zgodovine zelo drugačen od zamišljene.

BIZANC

Bizanc se je uveljavil s koncem rimskega imperija. Zanj je bil odločilen nastanekrazdeljenega cesarstva v 3. stol. po Kr. Trajal je do 8. Stoletja, ko ga zamenjajomočne fevdalne drţave zgodnjega in visokega fevdalizma. Bizanc je za razvojkulture Balkana odločilen ravno toliko kot nastop poznejšega turškega imperija.»Bizanc« je ustvarjal pojem »bizantinskega«. Pustil je zelo močne sledi v kulturi,tradiciji in mentaliteti. Posredno oblikovanje pravoslavja in s tem odločilni vpliv nakulturo. Bizanc je omogočil vznik bogate arhitekturne dediščine in urbane tradicije.Središče “sveta” je bilo ob Bosporju: Carigrad ali Konstantinopel.

Bizantinska notranja sila pa je bilo krščanstvo. Na podlagi Konstatinove odločitve ki

je Cerkvi prinesel status drţavotvornega in drţavosluţnega dejavnika, ji je obenemomogočil notranjo hierarhijo in zunanjo moč, predvsem pa institucionalizacijo, ki se jepozneje lahko prilagajala novim razmeram v okviru zgodnjefevdalnih drţavBalkanskega polotoka.

Vendar je tudi Bizanc ob svojem zatonu ţe zaslutil naslednika ob Bosporju:osvajalce z vzhoda. Poleg krščanstva, tedaj ţe uveljavljenega,je nastopila novabojevita monoteistična religija – islam. Širili so ga Arabci iz matičnega Arabskegapolotoka. Prek severne Afrike so dosegli Iberski polotok, preko maloazijske kopnine

pa Evropo tudi na vzhodu – današnjem Balkanu. Arabski prodor se je ustavil v Mali Aziji. Pozneje ga je nadomestila drţava Turkov Seldţukov, iz katere se je z vojaškimi



29

osvajanji razvil turški – otomanski (osmanski) imperij. Prek takratne JugovzhodneEvrope so se premikale enote kriţarskih vojska; ta prostor je pričel igrati vlogo“mostišča” med Evropo in Azijo.

FEVDALNE DRŢAVE

V času od 9. stol. do 14. stol. so na Balkanskem polotoku nastajale fevdalne drţavez močno vlogo vladarja (despotovine). To obdobje je prineslo vrsto sprememb v taprostor. Izoblikovanje ljudstev, poznejših narodov, oblikovanje teritorialnih identitet.Balkan je postal središče moči, ki je lahko zapustil zelo bogato in raznoliko kulturnodediščina. Moč se je z morja preselila na kopno. Tedaj so ţe nastale drţavne enotez istim imenom, kot ga poznamo danes. Tako so nastale srednjeveške Hrvaška,Bosna , Duklja, Bolgarija, Latinsko (bizantinsko) cesarstvo itn.

V tem obdobju sledi razcvet gospodarskega ţivljenja. Velike močne drţave sorazpolagale z moţnostmi gospodarske akumulacija. Toda še bolj kot to je bilodločilen razvoj na vzhodu, kjer je maloštevilčnemu plemenu Turkov Seldţukov iz Anatolske planote uspelo postaviti se na čelo mogočnega arabsko-islamskegakulturno-vojaškega bloka. Vztrajno prodiranje proti zahodu je povzročilonepr edvidljive posledice, saj so stare entitete morale zapustiti prizorišče in dopoznega 19. stoletja prenašati turško nadvlado.



30

Fevdalne drţave visokega srednjega veka so imele do turških pritiskov sprva precejindiferenten odnos, saj je bilo turški pritisk sprva usmerjen proti jugu, proti kriţarskim

drţavam in pa bizantinski drţavi (Carigradu); balkanskim drţavam je slabilnajmočnejšega konkurenta. Zaradi naletov drţave Turkov Seldţukov se je najboljizpostavljeni del – Bizantinska drţava – ozemeljsko krčila in slabila.To je omogočiloširitev fevdalnih drţav v osrčju Balkanskega polotoka. V tem času so V območje soskozi stoletja vdirale “horde”: plemena in ljudstva iz osrednje Azije: Huni, Avari,Pečengi, Komani, Bolgari… Zelo intenzivna so bila verska gibanja, ki so jih takratnecerkvene oblasti imele za krivoverstvo (npr. bogomili). Ta gibanja so slabila odpornomoč fevdalnih drţav, kjer je vloga despota ugašala na račun krepitve posameznihfevdalcev, dejansko pa je pripravljala teren za odločilni turški sunek. Znotraj drţav jebilo torej kljub zunanji moči vrsta teţav in gibanj, ki so pomembno prispevala krušenju ob zunanjem naletu turških sil.

Na drugi strani je svojo koč krepila Ogrska, ki se je uspela vojaško in z dinastičnimiporokami vrniti tudi na ozemlja juţno od Save in v Transilvanijo.



31

Istočasno se je v srednji Evropi se je po delitvah Frankovskega cesarstva okrepilavloga Habsburţanov. V visokem srednjem veku so druţbo pretresale notranje, zlastiz verskimi gibanji povezane struje. V robnih regijah (kar je Balkan vsekakor bil) so sezaradi druţbenih pretresov, medsebojnih spopadov in zunanjih pritiskov fevdalne

drţave naglo krčile. Pojav šibkih drţav je dal rastoči turški sili izjemne priloţnosti.Nasprotja med drţavicami so izrabili tudi za oblikovanje vazalnih odnosov; tako sose ozemeljsko širili razmeroma hitro.

Slika ne bi bila popolna, če ne bi omenili tudi pomena in vpliva Beneške republike kotmerodajne pomorske sile, ki je obvladovala večino vzhodnojadranske obale in jenedvomno zasluţna za vztrajen odpor. Ker je zadrţevala turški prodor zlasti naobalah in otokih, kamor so se zgrinjali begunci iz notranjosti Balkana, so s tembistveno vplivali na oblikovanje maksimalno obdelane, gosto naseljene mediteranskekulturne pokrajine.



32

TURŠKI (OTOMANSKI) IMPERIJ

Razrahljane fevdalne drţave niso zdrţale vse močnejšega turškega pritiska.Nastopilo je 500-letno turško obdobje (14-19. stoletje), ki je korenito spremenilopolitično, gospodarsko, prebivalstveno, religiozna in kultur na podoba ozemlja med

Jadranom in Črnim morjem. Dotedanje »slavne« drţave fevdalnega ustrojaortodoksne (pravoslavne) religije in avtokefalne, so se morale podrediti novigeopolitični in pankulturni realnosti – turški drţavi. Posledice so bile številne in trajnevse dokler ni v 19. stoletju sledila balkanska »reconquista« balkanskskih narodov, kiso se potem, ko so se znebili turške /navzočnosti, spopadle med seboj in zarazmeroma manjše dele ozemlja in prevlado nad njim. A tudi tedaj je sledil nastopdrugih sil, ki so imele parcialno določen vpliv v tej evropski makroregiji.

Med glavne posledice sodi radikalna sprememba verske sestave, zelo intenzivenvpliv na kulturo in kulturno pokrajino, pomembno je vplivala na oblikovanje ljudstev, jezikov ter postopna preobrazba v sodobne narode.

Jedro turške moči je bilo na kopnem, središče moči pa je bil Konstatinopel, ki jepostal Istanbul. Balkan je odtlej do danes postal prepričljiva periferija, ozemlje brezresnih moţnosti za kreiranje lastne usode. Določali so mu jih drugi, s središči v boljali manj oddaljenih drţavah. Balkan je pričel zaostajati, teritorialne delitve pa so tapoloţaj še utrjevale. Turško obdobje je odločilno vplivalo na izgled mestne inpodeţelske kulturne pokrajine: očiten zastoj v primer javi z ostalo Evropo. To jeustrezalo strateški umestitvi v tedanjem svetu.

V naslednjih stoletjih je Turčija napredovala v osrčje Balkanskega polotoka, zavzelacelotno Srbijo, Bosno in Hercegovino in glavnino Panonske niţine, celotno Bolgarijo,Romunijo, Moldavijo in večji del Hrvaške. Turški imperij se je ustavil na barierihrvaških, madţarskih, slovenskih, avstrijskih, čeških in slovaških sil. Tudi skrb zaobrambo je periferizirala ta prostor, obenem pa v stadiju povratnih teţenj širila»srednjeevropsko« politično in gospodarsko silo in njihove nosilce, zlastiHabsburţane in poznejšo Avstro-Ogrsko.

Kulturna pokrajina se je prilagodila po turškem upravno-političnem in gospodarskemkonceptu, s parcelno delitvijo na razdrobljene zemljiške grude. Te posledice nosijopraktično vse deţele pod daljšo turško oblastjo. To predstavlja tudi podlago zaoblikovanja tlorisne zasnove naselij, tako podeţelskih in agrarnih kakor tudi urbanih

središč. Turški sistem je marsikaj prevzel in ni rušil vsega, zato so nekateri starejšifragmenti upravnega delovanja na najniţji ravni preostale v fragmentih.

Turki so bili na višku moči v 17. stol. potem pa jih je začel razvoj srednje Evropegospodarsko in posledično tudi vojaško prehitevati. Ključnega pomena pa je krepitevgeopolitičnih moči v Rusiji, ki je prek Balkana videla optimalno moţnost uresničitvesvojih teţenj. Drugi pol moči pa je postala Avstrija, ki je po vztrajnem odporu pričelazbirati ozemlje zlasti na jugovzhodu in se ozemeljsko širiti. Ta proces je spremljalamnoţična selitev, beg in kolonizacija novih ljudstev, oblikovanje posebnih teritorijevin ekonomije, zasnovane na konceptu pomoči. Nova območja so potrebovala obliketutorstva, a ne brez posledic.



33

Te deţele so predstavljale nove sile, ki začnejo krojiti “vzhodno” politiko. Po drugistrani pa to pomeni tudi začetek druţbene modernizacije. Začetek industrializacije;velik vpliv Nemčije, manj Avstrije je spodbudil vse večje zanimanje nemške drţaveza »balkanska« vprašanja. Nemčija je bolj sama kot pa prek Avstrije postajala tretjiodločilni dejavnik na Balkanu. Ta razmerja so ob usihanju turške politične, vojaške in

gospodarske moči in širjenjem upravnega kaosa, ki je bil posledica teţav delovanjaOtomanske oblasti na vseh njenih ozemljih. Toda ta kaos je obenem tudi prispodobaposledic turškega vpliva in imidţa »Turčije« na Balkanu. Vse to je posredno vplivalona osamosvajanje narodov. Poleg tega so posredno bistveno vplivajo na “nacionalnestrategije” nekaterih drţav: ruska geopolitika je silila na Jadran in Egejsko morje.

Nekoliko pozneje, v 18. stoletju, so se pojavile nove sile, predvsem Francija inBritanski imperij. Obema je bil pri osvajanju Afrike in bliţnjega vzhoda turška drţavanapoti, zato so podpirala osamosvojitvene teţnje balkanskih narodov, saj sopomagala rušiti moč turške drţave.

OSAMOSVAJANJE BALKANSKIH DRŢAV v 18. in 19. stoletju

Za obdobje od poznega 18. stoletja dalje je značilno oblikovanje drţavne in narodnezavesti ter pričetek oblikovanja moderne drţavne organizacije, spopadnacionalizmov, vstop “velikih sil”, ki so dejavno botrovale k vojaškim, političnim,kulturnim in gospodarskim orientacijam manjših drţav. Balkan postane presečiščeinteresov sil zunaj območja

Ţe sredi 18. stoletja se je dejansko osamosvojila Črna gora; tega ozemlja Turki nikoliniso zares pokorili in obvladovali. Pozneje so sledili upori in lokalne vojne na grškempolotoku, pa v Trakiji in Bolgariji, Vlaški in Moldaviji ter Srbiji.

1803 se je pričela prva srbska vstaja, ki je s presledki trajala polnih 10 le t. Srbi souspeli oblikovati začasno osvobojena ozemlja, ne pa še drţavo. Poraz je sproţilmnoţičen beg Srbov (selitev Srbov) proti severu. Nadaljevanje terorja je sproţilodrugo vstajo dve leti pozneje (1815) je bila vstaja uspešna in Srbija je postalakneţevina, formalno pod turško oblastjo. Pozneje se je avtonomija utrjevala, za kargre nedvomno tudi znatnemu vplivu Rusije, ki je ţe prej imela vlogo protektorja nadVlaško in Moldavijo.

Nekoliko pozneje je prišlo do grške osvobodilne vojne (1821 do 1832) , imenovanotudi grška revolucija, ko je upornikom na Peloponezu izdatno pomagala Francija inBritanski imperij, pa tudi prostovoljci iz Evrope. Peloponez in Atika sta postali jedronove drţave, podobno kot Beograjski pašaluk v Srbiji.

V šestdesetih letih je sledila zdruţitev Italije in Nemčije, ki s sta s tem postali izjemnopomembni tudi v balkanskih sporih. 1875 je sledil upor v Bosni in zlasti Hercegovini,a ni bil uspešen. Istega leta je prišlo do velike vstaje v Bolgariji (aprilska vstaja) ioblikovanje obseţnega osvobojenega ozemlja (danes je to pojem t.i. »VelikeBolgarije« ki jo je priznala tudi mirovna konferenca v San Stefanu. A ni trajalo dolgo,saj je sledila turška invazija in represalije, ki jih je ustavila ruska pomoč. Bolgarija je

bila podobno kot Srbija in tudi /Vlaška v ruski strateški interesni sferi. Za Bolgarijo pa



34

se je pričela zanimati tudi Nemčija, čeprav je z Turčijo vzdrţevala zelo dobreodnose.

V istem obdobju je prišlo do poskusov oblikovanja tudi albanske drţave, kar pa ni bilo enostavno, saj predvsem albanska nacionalna politika zaradi prevlade proturških

elementov ni bila dovolj prodorna.

1876 je sledil Berlinski kongres, ki pomeni neodvisnost Srbije, Bolgarije, Črne gore,Vlaške in Grčije, BiH je dodelila v upravo Avstr o-Ogrski, prav tako tudi nadzor nadSandţakom. Turški imperij je bil v zatonu, zato pa tem bolj destruktiven.

Čas po pred in po Berlinskem kongresu je izjemno pomemben, saj so mnogedotedanje “kneţevine” postale priznane drţave; Leto predstavlja prelomnico, saj soposlej zlasti evropske sile odločilno vplivale na oblikovanje političnih meja inuveljavljale tutorsko vlogo nad balkanskimi samostojnimi drţavami.

Po drugi strani pa je pojem “Bolgarije” po S.Stefanskem miru se po enem letuzmanjša (ta obseg je dolgo veljal za geopolitično maksimo bolgarskega

ekspanzionizma). Varuh BiH je postala Avstro-Ogrska; Sandţak je nadzorovan,Srbija blokirana. Albanska ozemlja so kljub ambicijam šibke albanske nacionalne



35

elite ostala v turških okvirih. Italija in GB skušata osvojiti strateška ozemlja vEgejskem akvatoriju.

TUTORJIavstrijski

nemškiruski

angleškiitalijanski

francoski

Ob asistenci velikih sil (Rusije, Avstrije, Nemčije, Francije, V. Britanije) se kreirabalkanski politični zemljevid. Uveljavil se je pojem “balkanizacije”. Na drugi strani so

sledili poskusi domačih etničnih homogenizacij. Balkan postane poligon tujihgospodarskih in političnih interesov.

Berlinski mir ni bil zadosten, saj so se kopičila nasprotja in teţnje novih malih drţavpo širitvi ozemlja. Razmerja moči MED NACIONALNIMI DRŢAVAMI. Razmerja močimed “tutorskimi” silami. Glavnina avstrijskih skrbi je bila usmerjena proti Srbiji, ki jepostajala zavora teritorialnemu širjenju (edina od sil!), obenem pa se je domasoočala s “trializmom” in juţnoslovansko idejo. Vlaška se je zdruţila z Moldavijo inse preimenovala v kraljevino Romunijo.

Kaotične razmere so pogojevale upore; največji je bil Ilindenski (1903) v zahodni

Makedoniji, ki je bil kratkega diha, a je pomenil določen radikalen zasuk. Razglasil jenamreč republiko (Kruševska republika). Makedonija je bila poligon spopadanjasosednjih nacionalizmnov, grškega, bolgarskega, srbskega in deloma tudialbanskega (proturškega).

Te silnice so prek konfrontacij vodile do zavezništva vseh malih balkanskih drţavproti Turčiji. Leta 1912 je skupno nastop obrodilo sadove; Turke so praktično izgnaliz Balkanskega polotoka. Ţe nekaj let poprej (1908) je sledila aneksija (priključitev)Bosne in Hercegovine k Avstro-Ogrski, kjer je zadrţala precej poseben status.

Istega leta je prišlo do mladoturške (nacionalistične) revolucije v Turčiji, ki jepomenila konec prevlade fevdalnega pristopa in modernizacijo drţave. Prav ta kaos je ustrezal koaliciji balkanskih drţav, pa tudi nekaterim zunanjim silam. V. Britanija je



36

prišla do posesti na Cipru, Italija pa do Dodekaneških otokov. Albanijo so podnemškim varstvom razglasili za samostojno drţavo v praktično sedanjem obsegu,čeprav je albanska iredenta zahtevala meje »Velike Albanije«.

V balkanskih vojnah (1912) so zaveznice osvobodile glavnino turških ozemelj in si ga

razdelile med seboj. Nezadovoljstvo Bolgarije je vodilo v nov spopad med njo inostalimi, kar je Bolgarija plačala s teritorialnim odstopanjem.

Spopad v prvi svetovni ni bilo treba dolgo čakati. Napeti srbsko-avstrijski odnosizaradi Bosne so se zrcalili tudi v tem okolju in privedli do atentata v Sarajevu;dogodek je sproţil prvo svetovno vojno. V njej so nastala zanimiva razmerja med ti.Centralnimi silami (Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija, Bolgarija, na začetku tudi Italija)in Antanto (na Balkanu so bile to Grčija, Romunija, Srbija in Črna gora).

Poraz centralnih sil je imel za politično-teritorialni razvoj Balkanskega polotokadramatične posledice, saj je močno spremenil politični zemljevid tega dela Evrope.Oblikovali sta se dve veliki drţavi: drţava SHS, ki se je po zdruţitvi s Srbijo (ta je prej

vključila Črno goro) preimenovala v Kraljevino SHS, nato pa v kraljevino Jugoslavijo,razširila se je Grčija in dobila nekdanji bolgarski del Trakije. Za več kot polovico se jerazširila Romunija, ki je dobila del Dobrudţe (prej bolgarske), predvsem pa segla nanekdanja ruska ozemlja Besarabije, še posebej pa na Transilvanijo, obseţne delenekdanje ogrske polovice Habsburške monarhije. Grčija se je zapletla v vojno sTurčijo, a jo je izgubila. To je botrovalo velikim selitvam. Iz Turčije se je odseliloskoraj 1,5 milijona Grkov in se naselilo v Atenah in na Atiškem polotoku, iz Grčije pa je odšlo dobrega pol milijona Turkov.

Na Balkan je v večji meri vstopila tudi Italija, saj je ekonomsko povsem podredila Albanijo, dobila poleg Dodekanezov še grške Jonske otoke ter posesti v Dalmaciji navzhodni Jadranski obali. Poleg tega je Reka postala poseben avtonomen teritorij, kipa si ga je kmalu prisvojila Italija.



37

Od balkanskih vojn in prve s.v. so se štirje imperiji bistveno spremenili ali izginili:ruski, avstrijski, nemški, turški. Rusija se je z socialistično druţbeno ureditvijoosamila in na balkanski polotok v obdobju med obema vojnama ni bistveno vplivala. A je njeni zavezniki niti niso potrebovali, saj so bili bodisi njihova konkurenca

(Romunija), nasprotnik (Bolgarija kot zaveznica sil osi) ali pa ţe dovolj samostojna(Jugoslavija).

Zanimiv primer predstavljata dve novi multinacionalni drţavi: SHS→Jugoslavija inRomunija, ki se je več kot ozemeljsko podvojila. Obe drţavi sta pričeli naglouveljavljati “integracijske” (unitarizacijske) politike.

Integracijska politika obeh drţav je temeljila na forsiranju titularnega naroda; vRomuniji Romunov, ki so sicer predstavljali večino, a ob zelo številčnih manjšinah(madţarski, nemški, romski, ukrajinski…) ter jugoslovanski, kjer je bila situacija šebolj zapletena, saj so Srbi predstavljali vsega okrog tretjine prebivalcev. Veliko ovirso morali premagati preprosto zaradi različne upravne in politične dediščine, saj sose stari in novi deli drţav nočno razlikovali. Zato so sledili nizi upravnih reform inpritiski na manjšine, kar pa je stopnjevalo nacionalno nezadovoljstvo in pripravilopodlage za hiter razkroj dvajsete let pozneje, ko se je pričala druga svetovna vojna.

V drugi svetovni vojni je prišlo do ponovnih delitev ozemlja in nastanka posebnih

teritorijev pod različnimi upravami in zunanjim varstvom. Te spremembe soupravičevali s kategorijo »pravičnosti« po etničnem načelu. Madţarska je razširila



38

svoje posesti na Hrvaškem, v Srbiji (Bačka) in Romuniji (del Transilvanije,Maramureš in Bukovino), Italija je razširila na Jadranu ter varovala tri marionetnedrţave: Hrvaško (del), Črno goro in Albanijo, Srbija je bila razdeljena na nemškiBanat , oţjo Srbijo pod nemško vojaško upravo, Bolgarija se je razširila v Makedonijoin Trakijo ter Dobrudţo in dosegla pribliţni obseg »svetoštefanske« Bolgarije iz

1876. Grčija je bila pod nemško in Italijansko okupacijo.

Z nastankom osvobodilnega gibanja, v katerem so prevladale komunistične struje, je jugoslovansko ozemlje doseglo osvoboditev in novo priloţnost spopada za meje naseveru in zahodu, medtem ko je drugod ostala v veljavi stara politična meja. Misli o juţnoslovanski federaciji so kmalu zavrgli. Romunija se je skrčila na sedanji obseg;Bukovino, Besarabijo je morala prepustiti Sovjetski zvezi, ki je tam oblikovalarepubliko Moldavijo. Razen Grčije (zaradi ameriške intervencije) so vse drţaveprevzele socialistično druţbeno ureditev.

1949 je sledila resolucija sovjetskega Informbiroja, s katerim je SZ z zavezniki(sateliti) pritisnila na Jugoslavijo, da bi se dejavno vključila in prevzela sovjetskimodel socializma. Odpor Jugoslavije je povzročil krizo; ne gre pozabiti, da je bilatedaj na višku tudi t.i. Trţaška kriza.

Jugoslavija je zaradi izogiba notranjim teţavam prešla na federativno ureditev, ki jo je pozneje (1974) izdatno uredila in razširila avtonomnost republik. Ţe v petdesetihletih sta v okviru republike Srbije nastali dve avtonomni pokrajini (najprej »oblast«):Kosovo in Vojvodina, prav na podlagi etnične sestave prebivalstva. Za tretjopodobno opcijo (Sandţak) se niso odločili.



39



40

NASTANEK SOCIALISTIČNIH SISTEMOV IN BLOKOVSKE POLARIZACIJE

Po nekaj letih so se torej v vseh balkanskih drţavah razvili avtentični socializmi podmočnim ruskim (sovjetskim) vplivom. Obenem je prišlo do izolacije nekaterih drţav

(Romunija, Albanija): oblikovali so se nacionalni otoki; drţave so bile dokaj zapretetudi znotraj socialističnega tabora. Kolektivizem v gospodarstvu je povsem spremenillastniške odnose in povečal moč drţave. Zato so sledile intenzivne druţbene inprostorske spremembe. Ţelezna zavesa, blokovska razdelitev in ideološkapolarizacija so bili zunanji spremljevalci nove geopolitične stvarnosti, ki so joenakopravno gradili tudi narodi in drţave Jugovzhodne Evrope. Spodbujene so bilemnoţične selitve in močno spremenjen etnični zemljevid, saj so se nekatereskupnosti umaknile malodane v celoti (Nemci, Italijani) ali pa so jih k odseljevanjuspodbujali tudi še pozneje, tudi v osemdesetih letih 20. stoletja) velja predvsem zaTurke v Bolgariji, manj v Makedoniji.



41

Blokovska razdelitev je povzročila tudi nove gospodar ske usmeritve in s tem velikespremembe v kulturni pokrajini. Socialistični razvoj je šel skozi tri bistvene stopnje:

• 1948-49: ideološki in geopolitični spopad s Kominformom: YU je ostalanevtralna, a socialistična

• 1955-58: konec mejnih razprav in uveljavitev republik in pokrajin: Vojvodina inKosmet; razprave o Sandţaku (nato so ga razdelili med Srbijo in ČG

• 1974: kot odziv na krizo 1968 (“pomlad”) reorganizacija federalizma; odcentralističnega k dejanskemu federalnemu sistemu.

Za Slovenijo je to pomenilo krepitev drţavnosti (institucije) in začetek odpiranja proti“zahodu.

Četrta faza je nastopila v poznih osemdesetih letih, ponekod nekaj prej drugodpozneje. To je faza krize socializma, ki je potekala v naslednjih glavnih potezah:

• 1981: začetek odprtega konflikta na Kosovu; spopad albanskega in srbskeganacionalizma. Naslednjih dvajset let je Kosovo generiralo konfliktni potencial vcelotni regiji, čeprav niso tam nastali najbolj teţavni spopadi in drţavljanskevojne.

• 1989: padec Ceausescujeve diktature in pot Romunije k demokraciji• 1990 razpad sistema v Albaniji; zaradi revščine se je v tujino podalo 500.000

Albancev, drţava pa je praktično prenehala delovati, tako da je bila potrebnahumanitarna intervencija.

• Bolgarija, po krizi v osemdesetih letih je sledil propad reformnih prizadevanj,gospodarska kriza je ohromila drţavo in prišlo je do naglih političnih prevratov.

• Propadli poskusi gospodarskih in političnih reform Jugoslavije; začne sesecesija in nato sledi razpad, z veliko konflikti (jugoslovanske vojne).

Peta faza politično teritorialnega razvoja je recentna. Po koncu drţavljanskihmedetničnih spopadov sledi obdobje vključevanja v Evropsko unijo. Pri tem je odšlaprva nekdanja jugoslovanska republika Slovenija, potem pa Romunija in Bolgarija.Oblikoval se je pojem »Zahodnega Balkana«, zdruţujoč nekdanje jugoslovanskoozemlje brez Slovenije in z dodatkom Albanije. Ostale so kandidatke z različnostopnjo pripravljenosti in formalno opravljenih korakov. Najbliţja temu je Hrvaška(2013). Pri tem se pomen političnih meja zmanjšuje, povečuje pretočnost. Novegospodarske, prometne strategije pa rišejo “nevidne” in “nepolitične”meje, saj

usmerjajo druţbene in gospodarske tokove.

GRŠKO-TURŠKI KONFLIKT IN CIPRSKO VPRAŠANJE

Ob pričetku grške osbobodilne vojne (revolucije) še globoko v 19. stoletju so bileteţnje po osvoboditvi izpod otomanskega imperija. Naslonilo se je zlasti na VelikoBritzanijo, ki je imela precej interesov v tem območju. Po drugi svetovni vojni jeGrčija doţivela drţavljansko vojno, kjer je ob ameriški pomioči ostala kapitalističnadruţbena ureditev, Grčija pa je bila vključena v zvezo NATO. Grško gibanje zaosvoboditev izpod V.B. (čeprav je bila prav V.B. največja grška zaveznica vse 19. in

20. stoletje!). Leta 1955 polkovnik Grivas ustanovi EOKA (Ethniki OrganosisKypriaku Agons; Narodna organizacija boja Ciprčanov) . Gibanje je bilo usmerjeno



42

proti V.B. in Turkom; močna zaslomba avtokefalne cerkve (Makarios). Gibanji“enosis” za enoten otok in k Grčiji, za Turke malo manjšinskih pravic in “aksim”(turški predlog) za delitev otoka.

Ciper je 1960 razglasil neodvisnost. Drţavo je tedaj sestavljalo 77% Grkov, 18 %Turkov, 1% Armenci, Maroniti, Britanci. Etnična porazdelitev naselij. 1960-61 jesledila drţavljanska vojna. Veliko je bilo beguncev, škode in ţrtev. 1964: napotitev silZN in model reševanja medetničnih in teritorialnih sporov. 1974 grški drţavni udar;otok naj bi vključili v Grčijo. Temu je sledila turška invazija na otok (30.000 vojakov).

selitev prebivalstva: 185.000 Grkov in 45.000 Turkov); Turki osvojijo 37 % otoka inprične se koloniazcija kolonov iz Anatolije.



43

Leta 1982: ob asistenci Turčije severni del razglasi neodvisnost Republike SeverniCiper; priznana samo od Turčije. V drţavo se vseli 40-80.000 Turkov s celine(različne številke); Turki govore o 18.000. Nastale so enklave na obeh straneh,mednarodne sile varujejo vmesno cono. Leta 1992 je generalni sekretar ZN Butros

Gali (OZN) predlagal mirovni načrt, po katerem sledi zmanjšanje turškega dela s37% na 28%, dostopnost do enklav, vrnitev grških beguncev. Uspeha ni bilo. Drţava je razdeljena. Gospodarstvo je bilo skoraj uničeno; bistvene dohodke prinaša letrgovanje z mednarodnimi silami in nekaj turizma (privlačnost zaradi razmejitve, če jesicer mir).

Toda sčasoma se je tudi zaradi prenosa kapitala iz Bejruta in bliţnjega vzhodazaradi kriz in spopadov, ustvarila na Cipru davčna oaza. Ciper je po narodnemdohodku dohitel Grčijo. Po grškem vztrajanju se je ţe v velikem valu (2004 vključil vEU.



44

GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SOCIALIZMA IN TRANZICIJE

Drţave, ki so po letu 1945 ubrale socialistično pot druţbenih odnosov ingospodarsko-politični sistem, so z leti pridobil/e vrsto značilnosti, po katerih jih lahko

uvrščamo v t.i. “socialistično Evropo”. Drţave REALNEGA SOCIALIZMA sopripadale skupini drţav, ki je na čelu s SZ vodila politiko “pravega” ali “realnega”socializma; jugoslovanski, albanski, romunski… so bile “deviacije”, odklon od “pravepoti”. Gospodarsko in vojaško je bil to zunanji obod Sovjetske zveze. Drţave so bilesamostojne, vendar je bil partijski pritisk v članicah tako močan, da je bilo razhajanjmalo.

Po padcu »ţelezne zavese je nekdanja SOCIALISTIČNA EVROPA postalaTRANZICIJSKA EVROPA. Proces tranzicije naj bi odpravil politične, gospodarske,kulturne in prostorske… posledice “enoumja” in planskega gospodarstva. S tem jena široko odprl vrata NEOLIBERALNI IDEOLOGIJI, ki pa je bila tedaj v močnem

vzponu. Mnogo elementov, ki jih popularno postavljamo pod “globalizacijo” sodejansko neoliberalistični prijemi.

TRANZICIJA

Socialistične

drţave Kapitalistični

ustroj

TOTALITARNI REŢIMI predstavljajo bliţnjo preteklost vseh drţav JugovzhodneEvrope. Večina teh drţav je imela v obdobju 1945-1990 SOCIALISTIČNO druţbenoUREDITEV. Vse so vsaj določen čas preţivljale fazo diktature. Socialističnadruţbena ureditev je v kratkem času povzročila intenzivne spremembe vgospodarstvu, druţbi in prostoru. Ciper, Grčija in ne nazadnje tudi Turčija so imelenekajletne diktatorske reţime. Politična karta povojne Evrope. Socializem jerazlikoval kar nekaj različnih tipov. Dominiral v vzhodni polovici kontinenta, vendar se je od drţave do drţave razlikoval. Diktature, taka ali drugačne so torej tipičen pojavv novejšem, nekaj desetletij starem historiatu teh.



45

TIPI SOCIALIZMA• SOVJETSKI (v Sovjetski zvezi, zato tudi v Moldaviji kot njenem delu;

Bolgarija; pogosto imenovan tudi pravi – realni socializem)• MODIFICIRAN SOVJETSKI (Romunija; prešel v izolacionizem) • SAMOUPRAVNI- JUGOSLOVANSKI (razvit v Jugoslaviji; najbolj odprt; razlike

med republikami)• ALBANSKI (povsem zaprt, izoliran)•

Uveljavili so se partijske diktature z močno osebno noto “vodij”: Tito (Jugoslavija),Xoxha (Albanija), Ceausescu (Romunija), Dimitrov (Bolgarija).



46

Socialistični druţbeni red je stremel k nekaterim idealom, ki so postali cilj in motodruţbenega, političnega in kulturnega delovanja. Socializem jih ni dosegel. To so bilipredvsem:

• BREZRAZREDNA DRUŢBA• REŠITEV NARODNEGA VPRAŠANJA • REŠITEV SOCIALNEGA VPRAŠANJA • NASLONITEV NA LASTNE SILE• SOCIALISTIČNI INTERNACIONALIZEM in

DIKTATURA PROLETARIATA

Ti cilji ne le da niso nikoli dosegli svojega cilja, marveč so se pogosto sprevgli vsvoja nasprotja. Poglejmo nekatere:

• Drţavljani so bili različno “enaki” (kjer je enakost deklarirana kot vrednota in

cilj )• Na koncu so ljudske mnoţice hudo obuboţale (kje je blaginja?) • Mnoge drţave so imele resne medetnične konflikte (variacije na temo bratstva

in enotnosti) • Naslonitev na lastne sile je povzročila hudo odvisnost od tujine• Drţave so se ena od druge ograjevale. (variacije na temo duha socialistične

transnacionale…)

POLITIČNA UREDITEV socialističnih drţav je temeljila na nekaterih temeljnihpostavkah, ki so se od drţave do drţave razlikovale, a je mogoče jasno prepoznatiglavne silnice. Vsi socializmi so bili monolitni. Socializem je imel naslednje druţbenepoteze:

• ENOPARTIJSKI SISTEM, ki je bil večplastno prisoten; sistem je bil zelorazvejan in je obsegal vse sfere ţivljenja. V tem slogu je forsiral t.i.neposredno demokracijo, po kateri so se volile le osebe iz partijskegasistema, navadno brez programskih preferenc.

• POUDARJEN CENTRALIZEM, ki je odgovarjal enopartijskemu sistemu;izjema je Jugoslavija, ki je uvedla federativno ureditev z velikimi pristojnostmirepublik.

• IDEOLOŠKA POGOJENOST; “zahodne” filozofije so bile zgolj študijskega

značaja, sicer nezaţelene. Uradna ideologija je bila marksizem in njegovenacionalne izpeljanke, utemeljene na dialektičnem materializmu. Vse ostaloso kategorično odklanjali kot deviacijo. V tem slogu je bila poglavitna»revolucija«, opredeljena kot kontinuiran proces. To je bilo posebej močnonavzoče v medijih in izobraţevanju, formalnem in neformalnem. V smisel inposlanstvo partije, vodstva, dosmrtnega predsednika ipd. ni bilo dovoljenodvomiti, še manj ga kritizirati.

• RELIGIJA nezaţelena (povsod) ali prepovedana (Albanija); bila je večnidisident, toda marsikje tudi jedro tihega odpora). Za pripadnike partije je bilareligiozna praksa prepovedana, za ostale nezaţelena in na različne načineomalovaţevana. Tako se je oblikoval slog vodenja v vseh javnih sferah. Zelo

značilno je poudarjanje ločitve cerkve od drţave (vseh religij) in potiskanjevere kot druţbene kategorije v zgolj zasebno, kvečjemu še druţinsko sfero.



47

Religijski sistemi so razvili zato odporno moč in iznajdljivo obšli pritiske innapade nanje.

• POLITIČNI NASPROTNIKI so bili preganjani, zaprti, pobiti..mnogi so semorali kot »disidenti« umakniti v tujino.

• Vodstva drţav v socializmu z dosmrtnimi predsedniki in šefi partije (Tito,

Hoxha, Ceausescu, Dimitrov..)• Zelo velika vloga VOJSKE in POLICIJE: načeloma “ljudske” institucije,

dejansko represivni aparat, ki je na ideološki podlagi skrbno nadziral»sumljive« kategorije ljudi. Veliko je bilo sistematičnega ovajanja, posledičnopa nezaupanja in psihoze strahu.

• INICIATIVE so bile ZELO NADZOROVANE in zato skromne. Kljub vsemu sonekatere »ušle« iz nadzora

• Enormna RAST DRŢAVNEGA APARATA: socializem je to načeloma, apovsem neuspešno, preganjal. Birokratizacija je postala kategorijaprepoznavne ekonomske škode, ki jo je bilo mogoče opravičevati z domnevnoogroţenostjo pridobitev revolucije in drţave.

• IZOLACIONLIZEM je bil pogost spremljevalec: Romunija in ALBANIJA stabila najbolj ekstremna primera, navzoče pa je bilo tudi drugod.

• INTERNACIONALIZEM naj bi »premagal« (dikcija večnih revolucij«)nacionalizme. Vendar so prav nacionalna vodstva (partije) vodile trdonacionalistično politiko, deloma tudi utemeljeno na domnevni ogroţenosti odvelikih sil (kar je bila zgodovinska izkušnja).

• Jugoslavija je bila iniciator GIBANJA NEUVRŠČENIH, politike, ki je pariralablokovski razdelitvi, a je kljub temu jasno delovala prosocialistično, posebej vtretjem svetu.

• Ekonomsko sodelovanje v okviru SEV (Sveta za ekonomsko vzajemnopomoč)

• Vojaško sodelovanje v okviru Varšavske zveze (pakta). Od Balkanskih drţav je bila tu le Bolgarija v celoti vključena v oba pakta, ostale so vodile bodisipolitiko izolacionizma, bodisi liderstvo neuvrščenih (YU). Sodelovanje z“Zahodom” je bilo zelo skromno: izjema je bila Slovenija v YU.

GOSPODARSTVO

Socializem Je uveljavil “socialistično” pokrajino: v strukturi in zunanjem videzu jo jebilo mogoče prepoznati: urbanistične zasnove mest, preobrazba podeţelja,

arondacije zemljišč, prometnice, sistem oskrbe. V gospodarstvu pa je teţil predvsemk naslednjemu:

• INDUSTRIALIZACIJA s poudarkom na teţki (bazični) industriji; ţelezarne,barva metalurgija, pridobivanje stekla, gradbenih materialov in izdelkov,strojna industrija, proizvodnja kemičnih spojin, energentov ipd.

• INDUSTRIJA POTROŠNIH DOBRIN zlasti osebnega luksuza je bila zelozanemarjena; npr. obleke, obutve, osebne higiene, keramike, pohištva,notranje opreme, elektronike ipd. V proizvodnji je deloval funkcionalizem, kipa ni bil pospremljen s konkurenco in kakovostnim nagrajevanjem, pač pasocialno zadovoljujočim mezdnim pristopom, ki ni bil storitveno naravnan in

zato pregovorno neučinkovit.



48

• MARKETING je bila zatajena ekonomska kategorija, zato je bilo tudiINDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE povsem zanemarjeno. Izdelki iz drţavsocialistične provinience so bili pregovorno »grdi«, pri prebivalstvu pa so bili zato tem bolj iskani predmeti (tudi luksuzni) iz t.i.«zahodnih» drţav. Tako jeposredno močno forsirala (celo včasih neupravičeni) ugled »zahodne«

produkcijske moči. Izdelki od tod (iz uvoza) so bili cenjeni in iskani, vpomanjkanju ponudbe pa predvsem preprodajani. Posredno so slabostimarketinškega pristopa enormno stimulirale sivo ekonomijo.

• OSKRBA je bila praviloma slaba; zaradi prevlade notranjega trga je bila izbiramajhna, občasno so bila velika pomanjkanja določenih dobrin, kar je zaslugazlasti slabo delujočega planskega gospodarstva.

• PLANSKO GOSPODARSTVO je dajalo kampanjske prioritete, z malo posluhaza regionalne in lokalne potrebe, še manj pa je spodbujalo kokurenčnost

• NACIONALIZACIJA proizvodnih kapacitet, pogosto s konfinacijo lastnikov. Podrugi strani je to vodilo k oblikovanju nekaterih velikih podjetij, kombinatov zznatno produkcijsko močjo, ki je lahko zaradi niţje cene konkurirala tudi na

drugih trţiščih. • NACIONALIZACIJA ZEMLJE vsaj večine najbolj kvalitetnih; zadruge,

kolektivne farme. Drţave so tu imele različne sheme, od sorazmerno liberalne jugoslovanske (in v tem okviru Slovenija) do radikalnih ukrepov, ko zasebnelastnine preprosto ni bilo (Albanija).

• ZASEBNO KMETIJSTVO ni imelo podpore, neredko so ga omejevali»maksimumi«, ki niso bili prilagodljivo tehnološkemu napredku v panogi ter konkurenci

• OBLIKOVANJE SOCIALISTIČNIH PROIZVODNIH KOMPLELKSOV(KOMBINATI); metalurgija, tekstilna industrija, prehrambena industrija podrţavnem diktatu

• SISTEM NAGRAJEVANJA JE BIL SLAB, ZATO NIZKA STORILNOST• DOGOVORNA EKONOMIJA, ker je bila neučinkovita in je terjala občasna

pomanjkanja celo nekaterih zelo osnovnih dobrin, se je v nadomestilorazvijala prepovedana siva ekonomija

• NIZKA KUPNA MOČ, posledično tudi ponudba (in nazaj) • STORITVE so bile zelo zapostavljene in SKROMNO RAZVITE. Ker naj bi bile

predvsem zasebne, so bile nadzorovane ali pa so bile cello prisiljene sklepatidoločene usluge javnemu sektorju in sektorju nadzora. To je stimuliralo sivoekonomijo (vsi so imeli kratkotrajne koristi), dolgoročno pa je to vodilo kkoruptivnemu vedenju.

PROSTORSKI RAZVOJ

Tudi prostorski razvoj je bil PLANSKO OPREDELJEN; prevlada FIZIČNEGAPLANIRANJA nad druţbenim; iniciative so bile skromne. V tem sklopu so posebejpospeševali URBANIZACIJO, posebej v predelu prestolnic. Tam so gradili VELIKESTANOVANJSKE KOMPLEKSE brez podpornih socialnih sistemov; sedaj so velikiproblemi z vzdrţevanjem, lepšanjem in modernizacijo teh urbanih območij.

OBNOVA NEKATERIH STARIH OBJEKTOV, vendar pogosto niso našli novih.



49

Področje PODEŢELJ A in KMETIJSTVA sta bili močno MARGINALIZIRANI, razen vobliki kombinatov (proti agrarni druţbi). Ponekod so vasi skoraj uničili (recimo vRomuniji v predelih od koder so izgnali nemško prebivalstvo. Podobno je bilo tudi v Albaniji, kjer zasebne lastnine niso poznali in je bil nadzor nad posameznikom zelotrd. Kolektivno kmetijstvo pa je imelo podporo, celo pretirano in nekritično, ko so

skušali »premagati naravo« z velikimi projekti USPOSABLJANJA ZEMLJIŠČ(namakanjem, osuševanjem, melioracije); ker so bili izvedeni na hitro in dostikratnepremišljeno, so bili rezultati slabi. Res pa je, da OKOLJE ni bila kategorijaposebne skrbi in varstva; gibanja v tej smeri so se javila šele v osemdesetih letih

Zaradi tipa INDUSTRIALIZACIJE so MESTA postala zelo KAOTIČNA. IZGRADNJAINFRASTRUKTURE je načeloma imela prioriteto; vendar so v praksi to pogostopovsem zanemarili.

Na drugi strani so se razvila OBSEŢNA OBMOČJA sekundarnih POČITNIŠKIHBIVALIŠČ. Pomanjkanje moţnosti zasebne lastnine je stimuliralo iskanje posestnega

refleksa na drugačen način, s t.i. vikendi«, to je bil tudi eden redkih načinovakumulacije zasebnega kapitala; banke niso bile zanesljive.

TURIZMU so posvečali majhno pozornost tokove pa so nadzorovali. Potovanja vtujino so bila v večini socialističnih drţav omejena, v Jugoslaviji še najmanj.

Primer tipičnega »socialističnega« bloka v Novem Pazarju (Srbija),2003



50

SOCIALNE RAZMERE

Ideal brezrazredne druţbe ni uspel; a večina ljudi je bila zaposlena. Vendar pa je bilana drugi strani SOCIALNA VARNOST za vse zagotovljena, standard pa dokaj nizek.Teţnja po izravnavanju medregionalnih razlik ni uspela. V splošnem se je raven

zdravstvene oskrbe, sistematičnega zdravstvenega varstva in nege močno dvignil,bil je za posameznika brezplačen in dosegljiv. VARNOST DELOVNIH MEST; razenpolitičnih – ideoloških razlogov v nekaterih sferah. Skrb namenjena šolstvu je v nekajdesetletjih tudi v najbolj zaostalih okoljih praktično odpravila nepismenost, dvigovalase je splošna izobrazbena raven. Pomembna pridobitev je tudi izenačevanje pogojevdela ne glede na spol, kjer so socialistične drţave dosegle več kot kapitalističnakonkurenca .

V splošnem je SOCIALISTIČNA DRUŢBENA UREDITEV pomenila naglopreobrazbo iz kmečkih, ponekod še izrazito fevdalnih druţb, v moderno industrijskodruţbo. Socializem je pustil globoke sledi v druţbi, gospodarstvu in prostoru.



51

TRANZICIJA

Tranzicija je proces preoblikovanja socialističnih druţbenogospodarskih sistemov vkapitalistične; odpravljanje političnih, upravnih, gospodarskih, ideoloških,gospodarskih in kulturnih prvin in sledi enopartijskih socialističnih ureditev. Je

razmeroma dolgotrajen proces spreminjanja strukturnih značilnosti, načinaupravljanja, odnosov na različnih področjih ter tudi miselnosti. Tudi po več kot 20-letnem obdobju »sprememb« so v strukturi, vrednotah, mentaliteti in druţbeniorganiziranosti ostale številne sledi, tako da tudi bolj uspešne postsocialističnedruţbe občasno zaidejo v socrealistične interpretacije stvarnosti.

POLITIČNI RAZVOJ • Prehod v večstrankarsko parlamentarno demokracijo z mnoţico političnih

strank• Na Balkanu je prehod pogosto vodil v konflikte, medetnični spopadi, lokalne

vojne in socialne nemire

• Spremembe upravnih razdelitev;obseţne reforme javne uprave, pogosto potujih vzorih, brez resnih analiz in scenarijev…

• Nenehne velike reforme upravnih področij so bile pogosto navezane na oseboali največ stranko: personifikacija politike v nasprotju s starimi praksami“partije” kot edinega delovalca v javnosti



52

Obe karti prikazujeta regionalno delitev Romunije. Prva karta prikazuje delitev v časusocialistične druţbene ureditve, druga pa ţe po upravni reformi v devetdesetih letih20. Stoletja, torej ţe v fazi tranzicije.

DRUŢBENI RAZVOJ

Tranzicija je posebej očitna na področju druţbenega razvoja, saj so se zaradi nagleprilagoditve zgodile (potekale) številne spremembe, ki so pravi »marker« tranzicijskihprocesov. Poglejmo nekatere najbolj pomembne:

• Hitra socialna stratifikacija; bogati in revni• Korupcija kot standardni druţbeni pojav; celo način ţivljenja; temeljni razlog

socialnega razlikovanja

• Številne civilne iniciative, vendar so mnoge slabo organizirane • Povečana kriminaliteta, organiziran kriminal ima velike razseţnosti; je teţko

obvladljiv, vrh vsega pa v določeni meri celo druţbeno sprejemljiv (nipercipiran kot druţbeni delikt)

• Konfrontacija druţbenih skupin • Nagel padec rodnosti (razen na Kosovu)• Bistveno zmanjšana socialna varnost, tudi zaradi pomanjkanja



54

• Lociranje tujih podjetij z nakupom ali tudi z novimi investicijami (Balkan jepostal investicijska jama)

• Skoraj popolna tehnološka odvisnost in podobno tudi pri menedţmentu • Denacionalizacija in privatizacija: lastninjenje drţavnih podjetij je mnoga

spravilo povsem na kolena; kot poceni podjetja so jih kupovali tujci

• Prevlada tujih lastnikov podjetij• Veliko malverzacij, korupcije s skromnimi moţnostmi kontrole in

sankcioniranja

PROSTORSKI RAZVOJ

Prostorski razvoj, ki je bil vpet v centralistično filozofijo razvoja, utemeljenem naindustrijsko-agrarni paradigmi produkcije in njene vrednosti napram storitvenemusektorju in ki je dojemal urbanost kot eno ključnih razvojnih doseţkov, je moral tudistatični, produkcijsko opredeljen »razvoj« začeti meriti tudi s kakovostnimi merili in

prepustiti večnivojskemu načinu in sistemu odločanja oz. ravnanja. To načelo pa jeţal dostikrat povzročilo nekaj novih problemov, ki se kaţejo v stalni dihotomiji med»drţavnim« in »lokalnim«. Opozoriti velja zlasti na naslednje:

• Nenaden skok iz drţavnega centralnega planiranja v individualne posege invrsto nepreglednih lobijev: to je pospeševalo samovoljo nekaterih

• Velike potrebe po funkcionalnih in estetskih posegih “(normalizacija)” • Izredni napori za gradnjo prometne infrastrukture: gradbeništvo je zato

zanesljivo med najbolj intenzivnimi panogami• ZELO POTRATNO RAVNANJE S PROSTOROM; cone, gradnja stanovanj,

nakupovalnih središč

• Praznjenje mestnih središč in s tem problemi le-teh• Gradnja infrastrukture; tudi s sredstvi EU programov in projektov• Propadanje podeţelja in kmetijstva • “Lepšanje” prestolnic, projekt spremlja tudi sorazmerno znaten pritok sredstev

v centralna območja, kar pa po drugi strani povečuje periferizacijo robnihobmočij.



55



56

PODROČJE OKOLJA

Okolje je (p)ostalo NAJVEČJA ŢRTEV TRANZICIJE. Ţe v socializmu mu nisonaklanjali posebne pozornosti in je bila dediščina na tem področju marsikje zelomizerna. V tranziciji pa je zmanjkalo sredstev. Opaziti je naslednje pojave inznačilnosti

• Zmanjšalo se je število onesnaţevalcev • Velika anarhija v skrbi (nominalno zelo velika, dejansko lociranje pogosto

umazanih tehnologij)• Konfliktne rabe prostora in energije• Visoke prometne obremenitve in zmanjšana varnost • Propad namakalnih in osuševalnih sistemov • Nepremišljena raba naravnih virov



57

Na kriznih območjih je bil druţbeni, prostorski in okoljski razvoj nekaj čistoposebnega. Razvoj se je prilagodil logiki trenutnega preţivetja; planiranja ni bilo.



58

Postkrizne situacije in posledice kriz so vidne tudi v upravni shemi teh predelov,prometnem omreţju in drugih prostorskih posledicah .



59

JUGOSLOVANSKA KRIZA IN NJENE POSLEDICE

• Je simbolizirala uspešen model medetničnega soţitja in povečanjegeopolitičnega vpliva malih narodov

• Zdruţila se je zaradi zunanje stiske (pritiskov) in vsakovrstnih kalkulacij: vsak je imel “svoje” argumente za vstop v YU in strategijo delovanja v nje j

• Svojevrstna drţa “Titove” YU s samoupravnim socializmom, neuvrščenostjoin industrijsko-agrarno paradigmo razvoja

• A vendar je prav ta drţava klonila na celi črti in za več kot desetletje prešlapod mednarodni nadzor.

PESTRA ETNIČNA SESTAVA je bila temeljni razlog njenega nastanka in ključnielement njenega razpada

KLJUČNI ELEMENTI KRIZE • Kriza političnega sistema; samoupravni socializem je bil predvsem

ekonomsko neuspešen, v novih razmerah globalizacije nekonkurenčen• Nerešeno narodno vprašanje • Poizkusi “jugoslovanizacije” pritiski v smeri unitarizma, ki so ga narodi

razumeli večinoma kot raznorodovalni poskus • Gospodarska kriza povzroči socialne stiske, izhod iz krize so videli v odpiranju

navzven: neuspešno • Rastoče medregionalne razlike



60

• Posebna vloga vojske, ki ostane steber socialistične usmeritve in ideologije,pa tudi velik strošek

DEMOKRATIZACIJA• Po republikah se prično oblikovati “nacionalne” stranke: etnična difuzija se je

kmalu izrazila kot zelo moţna opcija političnega ravnanja, ki je spodbujalanacionalizme

• Iskanje razlogov za gospodarski neuspeh v

• Vse vidnejše razlike v kulturni artikulaciji se seli v politiko • Evropsko zdruţevanje: zdruţujejo se glede na kriterije in samostojnost. V tej

luči je samostojnost lahko zelo pomembna prednost.• Zahteve po reformi drţave: ekonomski, politični, upravni. Asimetrična

federacija, konfederacija… niso bile sprejete • Nasprotja med republikami pa povečevala: gospodarska, politična, kulturna • S koncem hladne vojne je izginila tudi strateška prednost YU kot neuvrščene.

Gibanje se je razkrojilo, strateški pomen Jugoslavije se je radikalno zmanjšal.Jugoslavija je hitro postala evropska periferija

• Republike so si zastavljale različne dolgoročne razvojne cilje…



61

VSI JUGOSLOVANSKI NACIONALIZMI

Jugoslovanska federacija ni zadostila vsem nacionalnim interesom.Nasprotno,zaradi ideologije enotnosti je neredko posegla po unitarističnih in centralističnihpristopih, kar pa je imelo tudi regionalno-politične in regionalno (in tako razumljeno

tudi nacionalno-) politične učinke. Unitarizacija je lahko bila krivec, obenem pa tudivzvod za forsiranje nekaterih nacionalizmov, v prvi vrsti srbskega. Ob tem ne greprezreti, da se je s padcem ţelezne zavese in preobrazbo socializmov v tranzicijskikapitalizem minili nekateri ključni elementi ekvilibrija, ki je narekoval nujo po obstoju»močne« Jugoslavije. Interes “biti skupaj” je z novimi geopolitičnimi okoliščinamiminil. Jugoslovanska drţava je bila v globoki upravni politični in gospodarski krizi(zavoţen model socialističnega razvoja). Pojavil (bolje rečeno manifestiral) se jeobstoj medetničnih trenj in novih ter starih nacionalizmov.

Slovenija

Teţnja po oblikovanju samostojne drţave. Osamosvojitev postane eden ključnihekonomskih in socialnih imperativov, saj je zavoţeni jugoslovanski model le generiralizgube in slabšanje konkurenčnih zmoţnosti. Slovenija je to tudi izpeljala, ob velikemnasprotovanju večjega dela YU in predvsem mednarodne politike. Mednarodnidejavniki v poplavi geopolitičnih sprememb (govoriti o “geotektoniki” v političnemsmislu je pač upravičeno) niso zaznali realnosti problema, če manj pa moţnostisilovitega izbruha medetničnih spopadov.

Na splošno se je t.i. “etničnemu” faktorju pripisovalo čedalje manjši problem; radi soga označevali kot “anahronizem” sodobne dobe. Teza se je izkazala kot ključnanapaka zlasti EU, ki ni zaznala ne trendov ne potreb, temveč je v integracijskem ţaruforsirala unitarizacijo Evrope. Po drugi strani je bil v evropski diplomaciji prisotenstrah pred valom posnemanja nekaterih močnih regionalističnih ali celonacionalističnih gibanj nedrţavnih narodov.

Hrvaška

V osamosvojitvenih teţnjah je sledila Sloveniji in terjala osamosvojitev, toda v mejahrepublike je bil 0,6 milijona Srbov, zunaj tega pa 0,7 milijona Hrvatov v BiH in Srbiji

(Vojvodina). To je bila objektivna teţava, zaradi katere je drţava zabredla v vojno, ki jo po eni strani lahko imenujemo drţavljanska (uprlo se je domače srbskoprebivalstvo), a ob zelo močni povezavi z elementi jugoslovanske (tedaj dejanskobolj ali manj velikosrbske) vojaške institucije, ki je sledila oprijemljivi velikosrbskiideologiji. V tem pogledu je bila vojna, ki je sledila, dejansko »domovinska« shrvaške strani.

Hrvaška je bila Gospodarsko je bila ţe vezana na trţišča sr. Evrope, produkcijsko intehnološko pa na jugoslovanski prostor. Vse to je zmanjševalo manevrski prostor interjalo od osamosvojujoče drţave manj radikalen pristop. Ključno v prvih dveh letihspopada pa je bilo, da drţava na osamosvajanje institucionalno ni bila dovolj

pripravljena.



62

Bosna in Hercegovina

Bosna in Hercegovina je bila multietnična “YU v malem”, ki je bila strateško vezanana koncept jugoslovanskega federalizma geopolitično (varno središče drţave),

gospodarsko (koncentracija bazične in namenske industrije) in etnično (koncept jugoslavizacije). V smislu nacionalnega preporoda (podobno kot drugje!) pa se jenamesto sterulnega konstrukta »Muslimanov« kot naroda pojavilo “bošnjaštvo” kotetnična kategorija, največja skupnost, ki je dosegala okr og 47% prebivalstva, zunajBiH pa še okrog 0,4 milijona. Terjalo je tudi svoje institucije in specifiko ureditvevečetnične bosanske realnosti. Toda v primeţu na eni strani osamosvojitvenih teţenj(kot Slovenija in Hrvaška) ter ponujeni koncepti prenovljenega jugoslovanskegafederalizma na drugi strani, je Bosna in Hercegovina zapadla v najbolj krvavoreprizo. Vojna ki je sledila, so mnogi opisovali kot »spopad vseh proti vsem«, ali pacelo iskali razloge za definicijo, pa katerem gre za teroristične spopade spopadebrez jasno definiranega političnega cilja. In ki torej sploh niso vojne!

Srbija in Srbi

Srbija je imela od vseh republik po svoje najteţji poloţaj in je disolucija najboljogroţala vitalne narodne in nacionalne interese, ne glede na to, da je bil ve likosrbskinacionalizem kako desetletje poprej predvsem stvar upravno-ekonomskih reform, kibi vodile do večje centralne in s tem srbske moči. Srbija bi v primeru delitve izgubilaskoraj polovico Srbov: poleg tega jih izpostavi vse številčnejši in draţji krotitvi razmer na

Kosovu. V BiH okrog 1,7 milijona, na Hrvaškem 0,6 milijona, črna gora se smatra zadel “stare” Srbije. Podobno pa tudi Makedonija zaradi lastne šibkosti in tudi zunanjihnasprotnikov ni ţelela takoj tvegati osamitve.

Razpad Jugoslavije je bil za Srbe zelo neugoden. Ostanejo sami z rastočo albanskopopulacijo na Kosovu. Več kot tretjina jih ostane zunaj “matične” Srbije. Vlogaglavnega mesta močno nazaduje. Iz poloţaja najmočnejše skupine se obozemeljskem krčenju prelevijo v enega od manjših evropskih narodov. Velik delsrbskega teritorija je periferija; ob spremembah se to še poveča

Črna gora

V Črni gori je vizija samostojnosti (tradicija drţavnosti) je nasprotovala tradicionalnisrbsko-črnogorski povezanosti. Toda to je bila gospodarsko šibka republika,Infrastrukturno močno vezana na Srbijo. Zato je hitro pristala na zvezo s Srbijo indelila njeno usodo vse dokler ni tudi v Črni gori dozorela zahteva po političnidisoluciji.

Makedonija

Republika Makedonija zavzema »vardarski« del z Makedonci naseljenega ozemlja,

ki se sicer širi v Grčiji in Bolgariji. Makedonija je gospodarsko najšibkejša sredimočnejših in agresivnih sosed. Tu je tudi problem definicij “makedonstva” zaradi



63

agresivnih razlag Srbov, Bolgarov, Grkov… realno jih izpodrivajo Albanci – zahodnaMakedonija. Gospodarsko povsem vezana na jugoslovanski prostor in izolirana odsvetovnih gospodarskih trendov, zato potrebna določenega tutorstva.

Kosovski Albanci

Albanska manjšina je v letih pod jugoslovansko upravo prerasla od krepke manjšinev prepričljivo, na koncu celo absolutno etnično večino. Albanski problem je trebagledati v širši luči, saj je samo opazovanje kosovskega jonteksta absolutno premaloin ne pojasnjuje ne moči in ne silovitosti tega protesta. Albansko vprašanje jebalkansko vprašanje. Albanci so za pot od regionalne večine k absolutni večini naKosovu so potrebovali 35 let. Ta pot je potekala predvsem zaradi razlik v rodnosti; Albanci sodijo absolutno v evropski vrh, saj je z mlado demografsko piramidopovsem mogoče »prerasti« etnično konkurenco. Tako se je tudi zgodilo. Kosovo je

bilo gospodarsko najmanj razviti del YU, v katerega se je ogromno vlagalo, a zelomalo pridobilo. YU-vreča brez dna…Kaotične razmere v upravi,šolstvu…gospodarsko odvisno od pomoči in albanske notranje in zunanje diaspore.



64

OBLIKOVANJE KRIZNEGA OBMOČJA NA HRVAŠKEM TER REŠEVANJE KRIZE

Leta 1990: Nemiri na Hrvaškem. Strah Srbov v periferni regiji Krajini (zg. pojem), dabi bili ločeni od Srbije in izpostavljeni nasilju Hrvatov, preide v upor. Na veliko gapodpre JLA kot steber jugoslovanskega unitarizma. Sledilo je oblikovanje novih

samooklicanih teritorialnih enot: SAO krajina (e).

Zemljevid banovine Hrvaške 1939; za del hrvaške nacionalne ideologije je postalprivlačen in razmisleka vreden



65

Krizno območje je bilo nekaj časa povsem interno, jugoslovansko notranjevprašanje. Srbi so v uporu obvladali del ozemlja (okrog 18.000 km2 ali 35% ozemlja.

. JLA se postavi v vlogo razmejevalca konfliktnih območij. Na zasedenih ozemljihpoteka nasilje, etnično čiščenje, uničevanje simbolnih krajev in objektov. Prične seobleganje nekaterih mest: Vukovar, Dubrovnik, Karlovac, Osijek…

Nekatere značilnosti oblikovanja paradrţavnih ozemelj (krajin) in njihovegadelovanja, na drugi strani pa proces postopnega osvobajanja drţavnega ozemlja sstrani reorganiziranih hrvaških sil. To so predvsem naslednje poteze:

• HRVAŠKA OBRAMBAJe reorganizirala vojsko in po treh letih razpolagala ssolidno opremljeno, dobro izurjeno in visoko motivirano armado

• Pričele so se vojaško-policijske akcije: Maslenica (poleti 1994)

• Zahodna Slavonija (testni primer za vnaprej)• Sodelovanje s silami v Bosni

do zaključne operacije NEVIHTA • Bliskovita vojaška operacija, kjer je na hrvaški strani sodelovalo nad 200.000

vojakov• V 5 dneh je osvobodila vse ozemlje razen vzhodne Slavonije (julij 2005)• Sledil je beg, deloma pregon Srbov iz Krajin• UNPROFOR je bil zgolj statist• Mednarodne sile so “dovolile” tak razplet: račune polagajo šele sedaj (Haag) • Potek prometnega omreţja (se izogiba Krajine)

• Poizkusi kolonizacije nekaterih otokov in Istre z begunci



66

• Velika materialna škoda (30 % industrije, 20 % kmetijske proizvodnje,prometnice)

• Ranjeni, mrtvi (nad 200.000), psihološke posledice (travme) • Veliko ubojnih sredstev (mine)• Investicije se dalj časa izogibajo

Specifika turističnih tokov



67



68

DRŢAVLJANSKA VOJNA V BOSNI IN HERCEGOVINI IN NJENE GEOGRAFSKEPOSLEDICE

Spopadi v Bosni in Hercegovini imajo glede na rešitve v drugih območjih nekdanjeJugoslavije vendarle precej posebnosti

• Leta 1991 ohranja mir – zatišje • V BiH se koncentrirajo vojaške sile JLA in se tam “srbizirajo”• Odpor hrvaškega prebivalstva v Hercegovini • 1992 se pričnejo krvavi medsebojni spopadi

• Zaradi lokalno velike pomešanosti je bilo ţe v začetku veliko ţrtev • Mirovni poizkusi se niso obnesli• Vojna mest in mnoţičen teror • Reorganizacija bosanskih sil



69

Predlog razdelitve BiH na okroţja; predlog stranke SDA (Bošnjaki), marec 1992



70

Karta, ki se je pojavila v več različicah v interpretaciji srbsko -hrvaškega tajnegadogovora o delitvi Bosne.

Oblikovanje BIH po predlogu stranke HDZ (Hrvatje), marec, 1992



71

• SDS (Srbi) in njihov pogled na delitve, marec, 1992

• Portugalski diplomat Curtileiro, marec 1992



72

• Vance – Owen načrt za kantonizacijo; prva verzija

• • • Vance-Owenov načrt kantonizacije, januar 1993, korekture s strani vlade BiH •

•



73

• Taborišča so bila realnost pri vseh treh grupacijah, 1993

• Kontaktna skupina evropskih drţav; Gradec, 1994. Predlog federacije•



74

Dayton, november, 1995, vsiljena rešitev, ki je prinesla veliko praktičnih problemov,a je ustavila vojno



75

KOSOVO – KOSOVA



76

Kalkulacije o juţnem bojišču



77

• Albanska vstaja 1996

• In tudi odločno srbsko ofenzivo 1998, kar je privedlo do eksodusa (skorajmilijon! beguncev



78

In kazen NATO• Neusklajena akcija dela NATO in brez podpore ZN• Akcija je bila vojaška polomija; glavnina tarč na ozemlju ZRJ je bila civilnih,

vojaške tarče so ostale večinoma neprizadete • Vendar je pahnila drţavo v hudo krizo in osamitev; korupcija se je nadaljevala • Miloševićev reţim je padel šele nekoliko pozneje

• Srbska vojska se je morala umakniti s Kosova• Kosovo je postalo varstveno območje sil OZN • Oblikovala se je misija UNMIK (United Nations Mission Interim for Kosovo) s

civilnim upraviteljem. Domači parlament nima veliko moči • ZDA NATO gradi veliko vojaško bazo Bondsteel: sled nove ameriške

strategije do Balkana



79



80



81



82

MAKEDONIJA

Makedonija je v času jugoslovanskih vojn bila ves čas v gospodarski senci. Čeprav je niso izrecno sankcionirali, je bila posredno kaznovana zaradi same lege- celinska,od morja zaprta drţava. Problem rastočega albanskega nacionalizma, ki je ţelel za

Z. Makedonijo podoben status kot za kosovo. Pozneje je prišlo go gverilskegadelovanja…Velike selitve Turkov (1913 so predstavljali vsaj 15 % prebivalstva);sedaj okrog 120.000. Tu so še nejasne opredelitve Vlahov in ugibanje o njihovemštevilu: od 7.000 do 80.000 sedaj. Muslimansko prebivalstvo makedonskega jezikaTORBEŠI (podobno kot Pomaki v Bolgariji) se pod vplivom islamskih skupnostistapljajo z Albanci. Makedonci v sosednjih drţavah: tu naj bi bil še vsaj 300.000Makedoncev; manjšina, ki “je ni” Posledice etnične polarizacije in drţavljanske vojne je bil t.i. Ohridski sporazum (2001); za Makedonce razmeroma neugoden, ker določatretjino članov vlade Albancev..



83

SELITVE IN NASELBINSKI SISTEMI V JUGOVZHODNI EVROPI

Jugovzhodna Evropa je prizorišče velikih selitev. Zgodnje civilizacije in razvitemestne drţave so privlačile ljudstva od drugod. Selitve so pospeševale razmere inorganizacija nekaterih starih skupnosti, recimo Grkov. Trgovska dejavnost je

pospešila selitve. JVE je bila mostišče za prehod ljudstev predvsem z vzhoda protizahodu. Če ob tem omenimo še da so se politični sistemi, drţave so se pogostomenjali in da je za vsako veliko vojno je sledil eksodus določenih prebivalstvenihskupin, je povedno dovolj razlogov, da lahko Balkanski polotok prepoznamo kotregijo zelo intenzivnih in raznovrstnih selitvenih procesov.

Prve so bile grške kolonije. So privlačile priseljevanje s kontinenta na obale:litoralizacija torej,. Prebivalci so se pomikali proti močnim in gospodarsko učinkovitimobalnim predelom je bil v helenizmu glavni selitveni tok.

V rimskem obdobju se je s kolonizacijo in oblikovanjem mest ter vzpostavljanjem

prometnic so nastali pogoji za priseljevanje tudi v notranjosti. Mesta so bila ţe vantiki dejansko večkulturna. Pred Rimljani so se nekatera ljudstva umaknila vodmaknjene gorske predele (npr. Vlahi). Proti koncu rimskega imperija je ta doţivelburne prevrate zaradi uporov v nekaterih provincah, še bolj pa zaradi valov tujihljudstev predvsem iz severne Azije: Pečengi, Avari, Huni…

Bizantinsko obdobje je zaradi rasti Bizantinske drţave in pospeševanjem trgovine,obrti in drugih dejavnosti intenzivirala tudi selitvene tokove. Tako so v obalne predelein mesta prihajala številna ljudstva kapilarno.

Močan val doseljevanja slovanskih ljudstev med 5-8 stoletjem. To je bila faza,ki jo

zgodovinarji radi označujejo kot obdobje velikih selitev. V ta del Evrope so se selilazlasti srednje in vzhodnoazijska ljudstva, ki so se pomikala ob, pred ali za Huni / Avari. To so bili Huni, Pečengi, Bolgari, pozneje Madţari, Tatari… so v valov ihdosegali območja današnje JV Evropo. Od nekaterih so ostali le drobci (Pečengi),drugi so ostali (Madţari) ali pa se spojili s slovanskimi predhodniki (Bolgari).

Temu je sledila doba utrditve srednjeveških drţav: Bosne, Srbije, Bolgarije,Samuelove Makedonije in Bizantinskega cesarstva ki se je vse bolj teritorialnoumikalo v predelo ob Bosporju in Dardanelah. Stabilne in dokaj bogate materialnerazmere so pospeševale blagovno menjavo, vir bogastva je bilo zlasti rudarjenje. Na

rudarske kolonije so pogosto naseljevali Sase (Nemce), zato jih zasledimo kotmestno prebivalstvo in v neagrarnih dejavnostih. V mesta prihajajo “trgovci” in“bančniki”: Armenci, Grki, Ţidje . Judovske kolonije so nastajale v različnih obdobjih;najprej so jih pospešili Rimljani z zasedbo Palestine in pregonom.

Odločilne posledice je pustilo več kot 500 letnoi turško obdobje, saj se je s svojodrţavo raztezalo na treh celinah. Nastanek in oblikovanje turške (otomanske,osmanske ) drţave ima odločilen vpliv na oblikovanje etnične pomešanosti vse dodanašnjega dne. Z njimi so se v mesta premikali zlasti Ţidje (Judje) in Maroniti. Zanjimi so se doseljevali Romi, ki so podobno kot Judje koristili dve ali tri smeri(zahodno in vzhodno). Posebej je treba omeniti umik Albancev (katolikov) na

Apeninski polotok.



84

Poleg tega je turška drţava in njeno delovanje posredno sproţilo še vrsto posledic,med katerimi je treba posebej naglasiti naslednje:

• Umikanje delov nekaterih ljudstev v gorska območja in na otoke (Dalmacija,grški arhipelagi)

• Razseljevanje Grkov po svetu, a tudi po notranjosti otomanskega imperija• Selitve Srbov proti severu in zahodu• Priseljevanje Turkov (vojaki, uradniki, trgovci) zlasti v mesta. Vsa mesta so

imela turško etnično skupnost.• Verske in pozneje etnične preobrazbe: islamizacija (Pomaki, islamski Slovani,

Bošnjaki, Albanci) • Zaradi načina gospodarjenja je bilo veliko lokalnih premikov prebivalstva • Premik Hrvatov in Srbov v Panonsko niţino • Premik muslimanskih Albancev proti severu; zasedanje današnjega Kosova

•

Na pragu moderne dobe v poznem 18. Stoletju ter pozneje nastopi v JV Evropi večpolitičnih sil, ki so posredno vplivale na potek selitev. Vojne s Turčijo so sproţile šedve selitvi Srbov proti severu (Panonska niţina); tam so nastale nove srbskekolonije. Kolonizacija Panonske niţine: pestrost Vojvodine in Banata (RO) je odrazteh selitev. Pomemben dejavnik je tudi nastajanje novih nacionalnih drţav (Srbija,Grčija, Bolgarija, Romunija, ČG) sproţi odseljevanje Turkov pa tudi njihovoasimilacijo.

Poglejmo podrobneje kolonizacijo “izpraznjene” Panonske niţine. Po vojaškihuspehih Ogrske in Avstrije je v spodnjem delu Panonske niţine nastal redko naseljenprostor; veliko je bilo močvirij. Zaradi obrambnih razlogov je podonavska monarhijapospeševala naseljevanje in izsuševanja močvirij. Oblikovale so se posebne vasi



85

kolonov, ki jih prepoznamo po pravilnem tlorisu. Oblikovala se je zelo raznolikaverska, jezikovna in etnična sestava prebivalstva, toda posamezna naselja so bilaprecej homogena

Karta Vojne krajine: ozemlja, ki je zaradi obrambne funkcije dobilo povsem samosvoj

pečat.



86

Poleg novih stalnih naselij so se oblikovale tudi začasne oblike –salaši. Sluţili so kot

zavetišča in občasna prebivališča na veleposestvih in oddaljenih parcelah.

Kolonisti so zgradili obseţen sistema izsuševalnih kanalov in protipoplavnih nasipov;to je bilo potrebno vzdrţevati. Kolonizacija je torej morala imeti drţavno podporo.

Poleg te kolonizacije pa je treba omeniti še druge elemente teritorialnih sprememb:“krajine. Na območju avstrijsko-turške meje se je v 17-18. stoletju oblikovala “vojnakrajina”, tipičen frontier, ki so ga naseljevali z “zvestim” prebivalstvom, pripravljenimna vojno. Posebna ureditev in pravice so pogojevali posestno sestavo in konceptnaselitve: jedra v trdnjavah, mestih, vasi razpršene. Tako je vzdolţ teh krajina narobovih, posebej ob večjih rekah, nastal sistem trdnjav; nekatere so pozneje dobile

mesten pravice in so danes pomembna lokalna in regionalna središča.



87

Pojav “dvojnih mest”.ta niso bila nikoli razdeljena, taka so od samega nastanka(zaradi obrambe). Dubica (hrvaška stran) in Bosanska Dubica.

ČEZMORSKE SELITVE

Jugovzhodna Evropa je danes v celoti gledano emigracijsko območje. Ta trend se jepričel uveljavljati posebej ob koncu 19. Stoletja, ko so nastopile moţnostimnoţičnega bega v tujino, predvsem v čezmorske deţele. Med narodi Balkanskegapolotoka dokaj pozno; proti koncu 19. stoletja, le malo za narodi Habsburškemonarhije. Najintenzivneje so se izseljevali Hrvatje: ZDA (Kalifornija), Argentina,Čile, Brazilija; sodijo med najbolj “izseljenske” evropske narode. V začetku 20.stoletja je bil intenziven tudi tok Bolgarov in Makedoncev.

Omenimo še nekatere zanimive poteze selitvenih procesov in opozorimo na izbraneposledice. Značilnost čezmorskih selitev je njihova trajnost in veriţne selitve, ki sose dogajale kljub močnim omejitvam. Marsikje v »novem svetu« so se zaradikomunikacije in socialne varnosti močno povezovali, pa tudi oblikovali značilna “etničnih” naselij, ki pa so se pričele v drugi generaciji razkrajati. Za Hrvate innekoliko pozneje tudi Srbe, Bolgare, Makedonce, Romune, Grke postaneta privlačnitudi Avstralija in Nova Zelandija.

Poleg izseljevanja v “novi svet” so bile mnoţične tudi sezonske selitve: gozdna inpoljska dela v Romuniji (Karpati) in na Madţarskem, zlasti pa Francija in Nemčija:rudniška dela; pristaniški delavci. Na drugi strani je bilo precej selitev ţe tedaj

izrazito politično motiviranih in spodbujenih. Taka je bila selitev Turkov v Turčijozaradi slabšanja gospodarskih in političnih razmer . Balkanske vojne so vzpostavile



88



89

nove drţavne meje in s tem prisilile nekaj skupin prebivalstva k selitvam. Največji pritisk sonove oblasti izvajale nad Turki; Makedonijo, Grčijo in Bolgari jo je tedaj zapustilonekaj desettisoč Turkov, pa tudi Albancev s Kosova in Makedonije.

Pozneje, ko so se utrdile nove nacionalne drţave, je to sproţilo zlasti nekatere nove

tokove. Oblikovanje novih drţav je privedlo do naseljevanja drţavnih uradnikov,vojske… ter odseljevanje pripadnikov “starih” oblasti, predvsem Turkov in vprecejšnji meri tudi Albancev / posebno iz Srbije.

Tako je Grčija, računajoč na britansko vojaško pomoč, sproţila vojno s Turčijo 1920 -1922 in doţivela vojaško katastrofo, ki so jo plačali številni izseljenci. Po vojni je kotnjena pravna in politična posledica bila nasilna mnoţična izselitev oziromazamenjava prebivalstva. 1,2 milijona Grkov v Grčijo in 0.5 milijona Turkov v Turčijo .To je močno vplivalo na rast Atenske aglomeracije ki je iz povprečne drţavneprestolnice zrasla v največjo metropolo na Balkanu (sedaj 3 milijona preb.) Gosto sonaselili tudi nekatere bliţnje otoke.

Turki so begunce iz Evropske kopnine naseljevali v Trakijo in na maloazijske obale

SELITVE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Druga svetovna vojna je spremenila politični zemljevid in s tem posrtedno inneposredno vplivala na mnoţične in večinoma nasilne ter načrtovane selitvenetokove. Omenimo najbolj pomembne:

• Eksodus Italijanov iz Istre in Dalmacije (250.000)

• Nemcev iz Jugoslavije (500.000) in Romunije (450.000)• Selitve Madţarov (nekaj 10.000) ustavi “socialistični internacionalizem” in

kriza na Madţarskem 1956 • Turkov (150.000) iz Jugoslavije, Bolgarije (200.000)• Makedoncev iz Grčije (100.000) v YU; nekaj v Turčijo. • Italijanov iz Istre in Dalmacije (250.000)• Nemcev iz Jugoslavije (500.000) in Romunije (450.000)• Selitve Madţarov (nekaj 10.000) ustavi “socialistični internacionalizem” in

kriza na Madţarskem 1956 • Turkov (150.000) iz Jugoslavije, Bolgarije (200.000)

• Makedoncev iz Grčije (100.000) v YU; nekaj v Turčijo. • Močna politična emigracija: VSI narodi so tedaj oblikovali svojo političnoemigracijo v Zahodni Evropi in v čezmorskih deţelah (Kanada, ZDA, Argentina, Brazilija, Čile, Avstralija…)

Nastop socialistične druţbene ureditve je nekatere tokove zavrl, nekatere pa izjemnopospešil in forsiral. To so bili predvsem beg v mesta in naglo urbanizacijo. Sledila jedoba intenzivnega lokalno pomešanega prebivalstva, načrtno kolonizacijo nekaterihprebivalstvenih skupin (zlasti pripadnikov “dominantnih” narodov).

Posebna oblika je postalo tudi zdomstvo,ki se je uveljavilo kot oblika periodične ali

pa celo relativno stalne izmenjave ponudnikov delovne sile in delovnih mest medsrednjo in zahodno Evropo na eni ter perifernimi makroregijami Evrope na drugi



90

strani, Sem poleg Apeninskega in Iberskega polotoka sodi tudi Balkan. Zato Je bilaznačilnost Jugoslavije in Grčije; iz “realsocialističnih” drţav se tega niso udeleţevali.Tam so imeli samo politično emigracijo. Oblikujejo se posebne oblike organizacijezdomskega ţivljenja: moški (večidel) v tujini, ţenske in otroci doma. Ponekodznačilne “zdomarske” pokrajine; npr. v okolici Bitole, Cazinska krajina

• ZDOMSTVO postane prevladujoč tip zunanjih selitev, 70-ta leta

SELITVENI TOKOV V OBDOBJU TRANZICIJE

• v JVE priseljujejo Kitajci in druga ljudstva iz Azije (cilji: Beograd, Novi Sad,Bukarešta… ki ţe imajo značilne “chinatowne”

• Prek JVE poteka mnoţičen, tudi ilegalen tok ljudi v glavnem iz Azije; JVEpostaja prehoden prostor

• Nemčija je s propagandno akcijo skušala pritegniti v Nemčijo “nemško”prebivalstvo iz Romunije; več desettisoči so sledili..

• Iz Albanije se je po razpadu drţavnega sistema ilegalno razselilo okrog750.000 oseb• Velike selitve tudi znotraj Jugoslavije in njenih naslednic: veriţne selitve in

oblikovanje etničnih getov • Selitve Romunov na delovna mesta v Italijo in Španijo (jezik); tam jih je vsaj 3

milijone• Selitve zaradi začasnega dela (turizem, delo pri druţinah; prostitucija);

velikokrat so to ilegalni tokovi• Po vstopu Romunije in Bolgarije v EU je sledil val selitve Romov proti zahodni

Evropi (Francija, Italija; ţe so jih začeli izganjati)Balkan postaja migracijsko tranzitno območje

• Ţe v času medetničnih konfliktov in vojn je prihajalo v regijo r azmeroma velikoštevilo Kitajskih migrantov; oblikovanje pravih “chinatown”-ov



91

• Pozneje se je pospešil tok ilegalnih migrantov iz azijskih drţav • Imigracije so usmerjene izrazito v mesta; tam se zadrţuje tudi glavnina

migrantov v prehodu• Imigranti povečujejo cene nepremičnin v mestih



92

NASELJA BALKANSKEGA POLOTOKA

PODEŢELSKA NASELJA

Naselja Balkanskega polotoka nosijo nekatere značilnosti, ki izhajajo iz zelo pestre

naravne pokrajinske podobe: zelo različni pogoji lokacije naselij in stavb. Odločilenpečat je pustila tudi različna kulturna tradicija naselij in gradbeništva; povezano sfunkcijami pripadajočih zemljišč. Pri tem moramo upoštevati različnost konceptovposelitve v preteklosti (različne kolonizacije) in sedaj (posebej v dobi socializma.Omenimo naslednje:

• DOLGE VASI so značilne za panonski del Hrvaške, v ravnini. Oblikovale sose zaradi delitve posesti v dolge “trakove”

• Komunalno lahko oskrbljive• Ovira moderni infrastrukturi• Dostop do fiunkcionalnih zemljišč je teţaven



93

R AZLOŢENE VASI v subpanonskem svetu, zlasti na Hrvaškem. Prostorsko so zeloekstenzivne, saj prevladuje koncept r azpršenosti. Tak naselbinski sistem je bivalnoprijeten, a infrastrukturno izjemno drag in v nekaterih pogledih teţaven zaimplementacijo moderne komunalne infrastrukture. Omogoča pa visoko stopnjoindividualnosti. Je deloma tudi rekreativno-počitniško naravnan (zidanice in t.i.vikendi). Najdemo ga zlasti v peripanonskem območju, posebej na Hrvaškem.



94

ZAČASNA NASELJA – SALAŠI v Panonski niţini; nastala na veleposestvih; sedajvečidel počitniška bivališča

VELIKE GRUČASTE VASI so v Šumadiji, podobno v Romuniji. Nastale so napodlagi parcelne delitve po orientalskem dednem pravu,ki se je oblikoval največ v

turškem obdobju. Daje vtis sprva stihijskega razvoja, praviloma pri tradiciji grudasteparcelacije. Ta naselja so sorazmerno velika in za upravljanje s tega vidikaracionalna.



95

• ŠTIRI DRŢAVE, šTIRI TRADICIJE, ŠTIRJE TIPI NASELIJ • A vendar le enotno naravno okolje, Ključne razlike v oblikovanosti naselij je

prispeval človek glede na svojo kulturno tradicijo in zgodovinske okoliščine



96



97

GRUČASTE VASI z zaselki so lastnost kraškega, hribovitega in delno tudisubpanonskega sveta. V osnovi gre za čim racionalnejšo rabo plodnih zemljišč invarčevanje z “vrednim” prostorom. Po številu prebivalcev so večinoma manjše.Drage za vzdrţevanje.

R AZPRŠENA POSELITEV Z VMESNIMI VEČJIMI GRUČASTIMI NASELJI jeprisoten v peripanonski Bosni. Rezultat grudaste razdelitve posesti in kolonizacije.Zelo drag sistem. Visoka stopnja individualizacije. Nejasno jedro naselij

GRUČASTE VASI IN ZASELKI na kraškem submediteranskem in tudimediteranskem svetu. Nastale so v teţnji po minimalna raba plodnih površin zanekmetijsko rabo (zelo skrbno s prostorom). Naslonjenost na vodne vire in varstvopred poplavami (robovi polj in drugih večjih kraških oblik.



98

GRUČASTA VAŠKA IN MESTNA NASELJA v kotlinskem svetu Rodpskega sistema;Varstvo pred vodami, Varčevanje z zemljo, Vzdrţevanje namakalne infrastrukture sopoglavitne značilnosti. Po tlorisu imajo večinoma značilno orientalsko zasnovo.,posledico parcelne delitve na grude. Tudi mestna naselja imajo tu večinomaorientalsko urbano zasnovo.



99



100



101

GRUČASTE VASI V DNU ŠIROKIH KOTLIN je poselitvena tradicija juţnobalkanskega prostora, zlasti v kotlinah. Ta naselja so večja, po tlorisni zasnovise prilagaja razdelitvi zemlje na grude

R AZPRŠENA POSELITEV v dnu širokih kotlin (Kosovo) je posledica varnostnihrazlogov; na ravnini so bili preveč ranljivi, zato so kljub ugodnim naravnim pogojemnaselja razpršena; gre pa tudi za tradicijo individualne poselitve pri rodovnihskupnostih



102



105

R AZPRŠENA IN REDKA naselitev je značilnost albanske obale in zaledja. Taobmočja so bila do 60-ih let 20.stol v glavnem malarična, mokrotna in nenaseljena



106

NEKATERI GEOGRAFSKI PROBLEMI PODEŢELJA

• Skoraj povsod je to marginalni prostor• Marsikje jih je vojna močneje prizadela kot mesta • Demografsko izčrpana, pogosto tudi ţe propadla

• Infrastruktura zelo skromna• Estetsko razvrednotena marsikje zaradi “socialističnih” gradbenih posegov

(podeţelje kot izključno produkcijski prostor) • Parcelna razdrobljenost, pravno neurejena, posebej v postkonfliktnem obdobju;

planiranje ni mogoče izvajati • Majhne posesti; izjema so stari agrokombinati in (RO, BLG) kolhozom sorodni

tipi• Velike ekološke škode (zastrupljenost tal, vode, zasoljenost ipd.) • Sistemi namakanja in osuševanja marsikje ne delujejo več



107

MESTNA NASELJA IN URBANIZACIJA

Urbanizacija je na območju Balkanskega polotoka, predvsem na njegovem robnem,maritimnem pasu star pojav. Danes so mesta večidel majhna, razen prestolnic.Opaziti je naglo rast v socializmu; tedaj tudi velik zasuk, pravzaprav prelom v

koncipiranju mesta: produkcijski vidiki so prevladovali, po drugi strani pa tudi divjourbanizacijo na mestnem robu: to je najslabši prostor (drugače kot drugje v Evropi)

Obmorska mesta imajo značilno strukturo z zelo gosto zazidavo. Šibenik v hrvaškiDalmaciji



108

P ANONSKA MESTA so zelo široko in tlorisno pravilno zasnovana; tudi ta izhajajo iznekoč obrambne funkcije. Primer lokalnega središča, Bjelovar, Hrvaška



109

M AKROREGIONALNA SREDIŠČA V PANONSKI NIŢINI imajo prav tako starovojaško-obrambno funkcijo; danes središče



110

INDUSTRIJSKO-RUDARSKA SREDIŠČA dolgujejo svoj razvoj eni sami dejavnostiin imajo temu primerno zasnovo in mestno organizacijo. Tuzla v severniperipanonski Bosnin in Hercegovini je primer nagle in deloma divje urbanizacije obnaglo rastoči industriji in rudarstvu; razvoj mesta temelji na ENI SAMI PANOGI .Podobna ji je tudi Trepča (Kosovo), zrasla ob rudniku svinca. Velike prostorske

potrebe edine mestotvorne funkcije – RUDARSTVA – so oblikovali močnodegradirano mestno pokrajino



111

Politične delitve so dale ločena dvojna mesta



112

N AČRTNI TLORISI regionalni središč kaţejo na relativno mladost teh mest; Kraljevo je pogorelo, iz stare mahale soi izselili vse Turke in staro jedro uničili

ORIENTALSKA URBANA TRADICIJA, je razvijala predvsem osrednji trţni prostor inobrtniške četrti; pozna industrializacija je vse to ohranila



114

PRESTOLNICE so se vse povečevale konstantno in v nekaterih obdobjih skokovito.Tako se je Skopje, glavno mesto Makedonije, močno povečalo in moderniziralo včasu po katastrofalnem potresu 1963. Skopje je primer zelo hitro rastoče prestolnice,ki je s podećelja ponekod potegnila preveč prebivalstva (povzročila praznjenje) ,obenem je v mestu velika zgostitev in prenagla rast je sproţila kontrastnost .

Prestolnice so zato hitro rastoče mesto, polno socialnih in urbanih prepadov,prostorskih konfliktov, a predvsem dinamike.

•



115

Nova jedra mest so zunaj; poslovna in nakupovalna središča, Bukarešta, največjegradbišče Balkana.



116

PREBIVALSTVO IN KULTURA BALKANA

Balkan ima svoje slavno in neslavno ime skoraj zanesljivo zaradiu pestreprebivalstvene podobe, ki odraţa barvito in burno preteklost in konfliktno sedanjost.

Nekatere splošne značilnosti pa so:

Območje Balkana je naseljeno redkeje in zelo neenakomerno kot srednja, zahodnain juţna Evropa. Deleţ mestnega prebivalstva je pod ravnijo EU in Evrope. Podemografskih trendih je najbolj regresivni del Evrope; razen Kosova. Izrazita verska, jezikovna in narodna pomešanost. Izrazito “emigracijske” druţbe

Najgosteje naseljeni predeli okrog glavnih mest, nekatere obalne ravnice (albanska, grška, bolgarska), Kotline: Bosna, Srbija, Kosovo, Makedonija, Bolgarija,Romunija, Obseţna območja demografske izpraznjenosti: kraški svet dinaridovrazen kotlin in kraških polj, gorska območ ja Pindov, Rodopov, Karpatov.

Gostota poselitve na Balkanskem polotoku



117

DRŽAVE PO ŠTEVILU PREBIVALCEV

0 5000 10000 15000 20000 25000

Hrvaška

Bosna in H,

Črna gora

Srbija

Makedonija

Kosovo

Albanija

Grčija

Ciper

Bolgarija

Romunija

Moldavija

DRŽAVE PO GOSTOTI POSELITVE

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

Hrvaška Bosna in H, Črna gora Srbija Makedonija Kosovo Albanija Grčija Ciper Bolgarija Romunija Moldavija



118

DRŽAVE PO DELEŽU MESTNEGAPREBIVALSTVA

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Hrvaška

Bosna in H,

Črna gora

Srbija

Makedonija

Kosovo

Albanija

Grčija

Ciper

Bolgarija

Romunija

Moldavija

Pri regionalnem razvoju, se v povezavi s prebivalstveno sliko, javljajo naslednjetendence:

• Koncentracija v mestnih jedrih: urbanizacija centralnih območij • Počasno širjenje v suburbana območja; podeţelski prostor je slabo

urbaniziran

• Izrazita periferizacija periferije• Litoralizacija starih in novih obal



119



120



121



122



123

NARODNA SESTAVA PREBIVALSTVA

Balkan je vzorčni primer zapletene narodna sestava prebivalstva je izrazito pestra,kljub poskusom etnične homogenizacije. Jugoslovanske vojne 1991-2001 soprinesle določene spremembe v regionalni razporeditvi. Narodna sestava se le delno

pokriva z narodno sestavo prebivalstva. V veliki meri se narodna sestava pokriva zversko. Izjema so Albanci.

V narodni strukturi leţi ključ razumevanja zapletene situacije v definiciji narodne /etnične pripadnosti. Pogled v preteklost, obdobje od 1830 do 1945 razkrije številnespremembe opredelitev preb. po narodni pripadnosti



125



126

Etnična karta Balkana po Vidal de la Blache (F)

Tudi danes so problemi definicij ostali• Bošnjaki: Hrvatje, Srbi? • Črnogorci: Srbi?• Makedonci, Pomaki: Bolgari ?• Del Albancev: Grki?• Del Makedoncev: Grki?• Moldavci: Romuni?



127

Etnična karta Balkana po National geographic, 1918

Delež titularnega naroda v državah

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

Hrvaška

Bosna in H,

Črna gora

Srbija

Makedonija

Kosovo

Albanija

Grčija

Ciper

Bolgarija

Romunija

Moldavija



128



129

Skupno število pripadnikov narodov ter število

pripadnikov titularnih narodov v državah

titularni

skupaj

0

5000

10000

15000

20000

25000

POJAV DVOJNIH DRŢAV

• Hrvatje: Hrvaška, Bosna (kantoni)• Srbi: Srbija, Bosna, (Črna gora) • Albanci: Kosovo, Albanija, Zah. Makedonija• Bolgari: Bolgarija, (Makedonija)?• Grki: Grčija, Ciper • Turki: Turčija, TR Severni Ciper • Romuni: Romunija, Moldavija



130

KULTURA BALKANA

Kultura je v geografiji pogosto zanemarjen. Najpogosteje pomislimo na “kulturno”pokrajino; ta je “produkt” človekovega ţivljenjskega načina in projekcija njegovihvrednot..v pokrajino. Zaradi prevlade SOCIALIZMOV je to večinoma oblikovalo

(preoblikovalo) v “socialistično” mestno in podeţelsko pokrajino. Po zaslugiZGODOVINE (razvoja) je ta dal bistvene poudarke ne le v izgled, temveč tudiţivljenje (način, stil, vrednote…) prebivalcev

Kultura

je torej rezultat

NARAVNIH RAZMER, ZGOD. RAZVOJA

IN ČLOVEKOVEGA NAČINA ŽIVLJENJA

• STEREOTIPI - in kaj če je vse res? • Močan občutek druţinske / sorodstvene povezanosti• Odnos do dela• Druţabnost • Nacionalizem / folklorizem• Hrana• glasba



131

SIMBOLI

FOLKLORA



132

ŠE--

HRANA



133

MED CELINO IN MORJEM

NA KONCU PA



134

GOSPODARSKA STRUKTURA IN PROCESI V JUGOVZHODNI EVROPI

Drţave in druţbe Balkanskega polotoka veljajo za (razen t.i. Vzhodne Evrope) zanajrevnejši in industrijsko najmanj razviti del Evrope (razen območja bivše SZ);beleţi trajen zastoj gospodarske in druţbene strukture. Nekoč so za tako stanje

krivili zgodovinski razvoj in turško navzočnost; Balkan je bil v resnici predvsem večstoletij gospodarsko odvisno ozemlje.

Po ocenah gospodarsko perspektivni del Evrope; a ne brez znatnih političnih indrugih strukturnih sprememb. Tranzicijske zmagovalke beleţijo hitro gospodarskorast.

0 5000 10000 15000 20000 25000 30000

Slovenija

Hrvaška

Bosna in H,

rna gora

Srbija

Makedonija

Kosovo

Albanija

Grčija

Ciper

Bolgarija

Romunija

Moldavija

DRŽAVE BALKANA in RS PO BDP ($), 2010

Podjetja iz Jugovzhodne Evrope kotirajo na svetovnih borzah; ustvarjajo privlačenmoment. Zlasti v nekaterih evropskih drţavah izkazujejo zelo velik interes poregionalnih gospodarskih povezavah: strateško kupovanje ključnih gospodarskihpanog: bančništvo, zavarovalnice, naftne druţbe, telekomunikacije, energetika,transportna podjetja…Gospodarska kriza ob koncu leta 2008 je – paradoksalno – pomen JV Evrope še povečala. Nekatere evropske drţave so vloţile izjemno velikasredstva (naloţbe), zato so sedaj praktično odvisna od revitalizacijskih moţnosti JVEvrope (Nemčija, Avstrija). Presoja skozi oči investitorjev je le delen (enostranski)pogled – ne upošteva dovolj domačih prizadevanj. Utečen pristop veleva previdnostin upoštevanje navad, tradicij tega območja; deloma gre to tudi na rovaš

pejorativnega značaja “balkanskega” .



135

V devetdesetih letih zastoj zaradi vojn in gospodarskih kolapsov, po letu 1998investicije in povečanje odprtosti JV Evrope kot investicijske jame. Dilemereinvestiranja v JV Evropo po letu 2008 (gospodarska kriza) . Zlom-kolaps zaradidruţbene, tehnološke in trţne preorientacije: poskus “globaliziranja” nacionalnozaščitenih dogovornih gospodarstev je doţivel hiter in temeljit zlom . Revitalizacija

povsem pod tujo taktirko: moč tujega (realnega) kapitala, ne pa tudi tehnologije. JVEohranja (razen izjem) raven tehnološko zaostale industrije . Posebno teţavopredstavlja pretirana terciarizacija, ki dejansko bolj prikriva realno brezposelnost kotpa nudi prebivalstvu preţeivetje v terciarnem sektorju. PreforsiranaTERCIARIZACIJA; po propadu industrije “beg” v storitveni sektor in sivo ekonomijo

ZAPOSLENOST PO SEKTORJIH 2006; JV

in primerjave s Slovenijo, Turčijo

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

H r v a š k a

B I H

S r b i j a

Č r n a g o r a

K o s o v o

M a k e d o n i j a

A l b a n i j a

M o l d a v i j a

R o m u n i j a

B o l g a r i j a

G r č i j a

C i p e r

T u r č i j a

S L O

storitve

ind.

kmet.

V obdobju gospodarske krize je bila prednost JVE predvsem v še “nepokritih”branţah in moţnostih kreditiranja; sredstva za zagon so deloma zagotavljala t.i.Evropska sredstva. Danes se javljajo nekatere očitne teţave, med katerimi velja kotvelike zadrege izpostaviti naslednje:

• Gradbeništvo in preurejanje infrastrukture: ti veliki projekti so izčrpavalidrţavne proračune, obenem so bili dobrodošla priloţnost za t.i., “tajkune”

• Razpad socializma je ponekod povzročil tudi propad domačega gospodarstva(Albanija, zelo blizu tudi Bolgarija)

• Drţavljanska vojna je povzročila velike materialne in človeške izgube(Hrvaška, Bosna, Srbija, Kosovo)

• Večletni zastoj zaradi političnih razlogov • Posebnosti tranzicije• Obstoj paradrţav: Moldavija, Ciper, Kosovo; BiH entitete



136

In sedanja gospodarska struktura kaţe izrazita “statistična” terciarizacija• Obnova industrije večinoma pod taktirko tujih lastnikov: selitev zaradi

skromnega ekološkega nadzora in poceni delovne sile • Nizka akumulacija domačega kapitala • Sektorska nepovezanost je problem

• Velik druţbeni in skromen ekonomski učinek kmetijstva • Rast trgovine in turizma• Dediščina socializma (tranzicija še ni končana) • Pomanjkljiva infrastruktura• Velike medregionalne razlike• Velike razlike med mestom in podeţeljem; mesta so preskromen razvojni pol • Mestoma kaotična urbanizacija; ustvarjanje urbanih “preskokov” • Znaten konfliktni potencial; zniţevanje zaupanja • Regionalno problem ostarelega prebivalstva• Tehnološka zaostalost; ni sistematične podpore, zato so investicije v

tehnologijo sporadične

• Šibka domača kupna moč • Mestoma skromna storilnost; delovna mentaliteta je “socialistična” • Degradiranost nekaterih sicer perspektivnih turističnih območij • Korupcija, organizirani kriminal



138

POGLAVITNE KMETIJSKE KULTURE

• Koruza (Srbija, Romunija)• Pšenica • Riţ (Grčija, Makedonija) • Tobak (Grčija, Bolgarija, Makedonija) • Bombaţ (Grčija, Makedonija, Bolgarija) • Zelenjava (Grčija, Bolgarija, Makedonija) • Vino (Grčija, Bolgarija, Hrvaška) • Sladkorna pesa (Romunija, Bolgarija, Hrvaška) • Sončnice (Romunija, Bolgarija, Srbija, Hrvaška)

PROBLEMI KMETIJSTVA

• Male posesti (zelo različno po drţavah) • Slaba organiziranost trţenja domačih proizvodov;• Veliko kmetijskih površin je v socialni in politični prahi: neobdelana zaradi teh

razlogov• Na kmetijske inovacije in rekonstrukcije najbolj vplivajo močne trgovske

druţbe- verige• Priloţnosti bio (eko-) kmetijstva so še povsem na začetku • Različno po obdobjih: v zadnjih stoletjih je bil Balkan evropska politična in

gospodarska periferija• Intenzivna, načrtna preobrazba v času socializma: industrializacija,

urbanizacija, razvoj infrastrukture, odnos do okolja• Postsocialistični kaos in poskusi integracij v nove panevropske okvire



139

• V Romuniji in Bolgariji so zaradi EU pritiskov zmanjšali kmetijsko proizvodnjo

• Zasoljevanje je velik problem, ki je zajel obseţne površine mediteranskegasveta

• Drugje je velik problem zaraščanje in propadanje kulturne pokrajine



140

INDUSTRIJA

Industrija je bila v času socializma poglavitna in najbolj favorizirana dejavnost.Vendar so ostanki, ki so uspeli preţiveti dvajsetletno izpostavljenost trţnimrazmeram, precej skromni in nespodbudni. Večina stare socialistične industrije je

propadla. Novi obrati predvsem na podlagi nizke cene delovne sile in okolja.Degradacija okolja je regionalno zelo velik problem.

V ekonomskem smislu je velika ovira nizka stopnja inovacij in visoke tehnologijepovečujejo odvisnost. Večini podjetij manjka podpornih sistemov (infrastruktura,razvojna središča, raziskovanje..). Ni več povezanosti med lokalnimi viri inusmerjenostjo industrije. Pomemben privlačni element postaja tudi organiziranost inobseg (velikost) regionalnih trţišč (velika prednost Romunije; tudi Turčije)



142



143

STORITVE

Storitveni sektor je bil nekoč zelo zanemarjen, sedaj pa je postal vodilen v večinidrţav. Tu sledimo naslednjim tendencam:

Širjenje velikih trgovinskih mreţ večinoma v tujih rokah • Prevlada tujih lastnikov v bančništvu in zavarovalništvu • Telekomunikacije so donosne; toda velika anarhija na tem trgu• Turizem je v nekaj drţavah najpomembnejša dejavnost • Zahtevnejše storitve se šele uvajajo • Nizka kupna moč zmanjšuje privlačnost storitvenega sektorja • Še vedno opazen del v domeni sive ekonomije • Dokaj skromna povezanost storitvenega sektorja z industrijo in kmetijstvom

TURIZEM

Turizem omenjamo kot posebej perspektivno dejavnost, saj gre za priobaljenoevropsko regijo, bogato z naravno in kulturnozgodovinsko dediščino ter prepričljivimšarmom Balkana kot turističnega cilja. V zadnjem desetletju opaţamo naslednjepoteze:

• Naglo narašča v “novih” turističnih destinacijah: Bolgarija, Romunija, Albanija • Krepitev v “starih” turističnih deţelah: Hrvaška, Ciper, Grčija, Turčija • Pred turističnim zagonom: Srbija, BiH, Moldavija • Nedvomno perspektivna dejavnost JVE• Veliki naravni potenciali (obseţne morske obale, velika gorska območja, stara

mestna jedra, sakralni objekti, arheološka dediščina, pisana kulturnapodoba..)

• Številne slabosti (neurejenost, bliţina konfliktnih ţarišč, marsikje ni tradicije,šibka domača kupna moč ipd.)

• Šibka plat je zlasti dostopnost in razvitost podporne turistične infrastrukture



144

ZAPOSLENOST

• Javlja se kot velik regionalni problem• Pred desetletjem je bilo stanje bistveno slabše: visoka brezposelnost,

skromne perspektive• Velike razlike med statistično in dejansko brezposelnostjo: problem

EUROSTAT-a• Po letu 2008: dokaj črne napovedi, saj padec proizvodnje in potrošnje sili k

racionalizacijam, najprej pa jih občutijo najbolj labilni deli trţišča, kar JVEvropa je

• Brezposelnost postaja prvenstveno regionalni problem perifernih območij(prej je bil splošni problem)

• Generacijski problem (zaposljivi so mladi, izobraţeni); zelo različnaţivljenjska raven

• Vezan je na negotove, toda potencialno zelo donosne zaposlitve (zahtevajo

veliko prilagodljivost in nekaj investicij)

• INFLACIJA ni več skoraj nikjer velik problem. Še vedno pa močnoprimanjkuje kapitala. Domače akumulacije in zato tudi investicij je malo.

• Raste tudi UPORABA MODERNIH TELEKOMUNIAKCIJ INRAČUNALNIKOV, čeprav so razlike med drţavami in območji še vedno zelovelike.

Zaupanje investitorjev 2006, nov,

točke

0

10

20

30

40

50

60

70

H r v a š k

a B I H

S r b i j a

Č r n a

g o r a

K o s o v o

M a k e d o n i j a

A l b a n i j a

M o l d a

v i j a

R o m u

n i j a

B o l g a

r i j a G r č i j

a C i p e

r

T u r č i j a

točke

PODROČJA INVESTICIJ • Modernizacija infrastrukture• Prenos novih tehnologij• Turizem: hotelske verige, agencije• Prelokacija industrijske proizvodnje

• Javna uprava: instrukcije• Bančništvo in zavarovalništvo: prevzemi



145

• Trgovinski sektor: oblikovanje velikih trgovskih verig, ki vstopajo v proizvodnjo

ČEDALJE BOLJ SE UVELJAVLJA

• Svetovanje: vstopanje v EU• Inţeniring: zaradi kooperacij • Drobno (zasebno) moderno podjetništvo • Ekološke sanacije: sredstva EU • Javna uprava (harmonizacija z EU)• Kmetijstvo (nove oblike); mreţenje proizvodnje in prodaje • Politični management (vključevanje v EU) • Različne storitve (npr. zdravstvo)

Deleţ tujih bank & zavarovalnic naglo narašča • Zelo naglo narašča zlasti v drţavah hitre tranzici je: Romunija, Bolgarija

(učinek vključevanja v EU)

• Stvarnega zanimanja in investicij: Hrvaška • Kalkulacij in mednarodnih razmerij: Ciper• Pričakovane velike spremembe: Albanija po 2005; investicije • NEMČIJA • AVSTRIJA• ITALIJA• ZDA• Ne po naključju. • Mesto Slovenije je predvsem na prostoru bivše Jugoslavije. To lastno

samoomejevanje je gospodarsko škodljivo.

IZHOD: EMIGRACIJA• Jugovzhodna Evropa je v celoti emigracijsko območje. Odhajajo tako za

stalno kakor tudi začasno in sezonsko (zdomci). • Sezonstvo in zdomstvo ima velike učinke v domačem (emigrativnem) in tujem

(imigrativnem) območju • Veliko je tudi azilantov in političnih beguncev

Gibanje št. tujih delavcev v Sloveniji • Po letu 1991 občuten nekajletni zastoj • Po letu 1996 ponovna rast vse do 2008; zaradi gospodarske krize se (po

napovedih, januar 2009) število skoraj prepolovi • Določeni deficitarni poklici so še naprej iskani (skladiščniki, gradbeništvo,promet ipd.)

GEOGRAFSKI UČINKI ZDOMSTVA IN SEZONSTVA • Po letu 1991 občuten nekajletni zastoj • Po letu 1996 ponovna rast vse do 2008; zaradi gospodarske krize se (po

napovedih, januar 2009) število skoraj prepolovi • Določeni deficitarni poklici so še naprej iskani (skladiščniki, gradbeništvo,

promet ipd.)• Spodbujanje izvoza in tudi proizvodnje

• Oblikovanje partnerskih povezav• Spodbuja domačo kupno moč



146

• Odnašanje kapitala • Jezikovne navade, znanja, socialne veščine • Prenos tehnologij in inovacij• Spodbujanje izseljevanja• Praviloma zmanjšuje rodnost v domačem okolju: te drţave so povsem na

repu sveta



147

GEOGRAFIJA RUSIJEIN NJENEGA

EVROPSKEGASLOVANSKEGA

SOSEDSTVA



148

RUSIJA - DRŽAVA DVEH CELIN

UVOD

Rusija – ozemeljsko največja drţava na svetu. Njene impresivne geografskerazseţnosti so bile navdih pesnikov in strah vojakov. S površino 17. 075.400 km2obsega okrog sedmine vse kopne zemljine površine. Znani rek »da jih je kot Rusov«dobro poudarja prebivalstveno razseţnost naroda, ki si je uspel v okroglih 300 letihustvariti drţavo, raztezujočo se na dveh celinah; prav zaradi nje so salomonskoizumili izraz »Evrazija«. Rusija leţi v vzhodni Evropi in severni Aziji in sega odBaltiškega morja na zahodu do Beringovega preliva na vzhodu. Najzahodnejšeozemlje je eksklava Kaliningrajski distrikt, najvzhodnejša pa skoraj nenaseljeni Anadirski polotok. Med obema točkama je dolgih 10.000 km, od severa proti jugu paskoraj 4000. Rusija se razteza prek 11 časovnih pasov; povsem upravičena je torejtrditev, da v tej drţavi sonce nikoli ne zaide. Ko se nad Baltikom spušča večerni

mrak, se pacifiški predeli zbujajo ob jutranjem svitu. Na velike razdalje deluje ruskapokrajina enolično, s prevlado ravnin. Toda v celoti jo sestavlja mozaik naravno intudi kulturno zelo raznolikih pejsaţev, ki pa imajo prevladujoč borealni značaj. Tonas ne sme čuditi, saj je ta del zemeljske oble poloţen najbolj severno in tudi skorajv celoti odprt mrzlim polarnim zračnim tokovom, ki ustvarjajo temperaturne ekstreme.Na drugi strani pa Rusijo odlikuje izredna narodna in jezikovna raznolikost, ki sezadrţala skozi dinamiko zgodovinskih procesov od oblikovanja Moskovskekneţevine v 15. stoletju do danes. Več kot 130 narodov, ki sicer pripadajo različnim jezikovnim skupinam, je kljub agresivni rusifikaciji zlasti ob koncu carske dobe inpraktično skozi vso socialistično ero, uspelo zadrţati elemente lastne etničnesamobitnosti, čeprav je mnogim postala ruščina prevladujoči jezik sporazumevanja.Rusija je deţela nasprotij in preseţnikov.

Pogled s severa: 11 časovnih pasov



149

Rusija sodi med močneje urbanizirane drţave. V mestih je leta 2005 ţivelo 73 %prebivalstva. Večina velikih mest je na območju vzhodnoevropskega niţavja in Urala.Onkraj Urala je najbolj urbaniziran predel v pasu juţne Sibirije, ki ga povezuje slovitatranssibirska ţeleznica. Dolgo je bilo največje mesto Sankt Peterburg (sedaj 4,2milijona prebivalcev), ki je bilo 1713-1918 tudi glavno mesto. Danes je Moskva (10,6

milijona prebivalcev) prepričljiva prestolnica in eno izmed svetovno pomembnihurbanih središč. Nato sledi vrsta milijonskih mest, a nobeno ne dosega velikosti inpomena prej omen jenih. Urbanizacija Rusije ima nekaj posebnosti. Še pred dobrimstoletjem je bila Rusija predvsem kmetijska deţela s prevlado podeţelskegaprebivalstva. Načrtna urbanizacija na eni ter kolektivizacija na drugi so sprotiusmerjali kmečko prebivalstvo v mesta in zaposlitev v nekmetijskih dejavnostih.Ruska mesta so najhitreje naraščala v desetletjih po drugi svetovni vojni. Posebno vSibiriji so mesta mlada; oblikovali so jih šele v zadnjih nekaj stoletjih. Urbanističnirazvoj socialistične dobe je temeljil predvsem na funkcionalizmu. Mesta so postalazgoščeni prostor enoličnih stolpnic in obseţnih industrijskih četrti. Socrealističnapatina je v ostrem nasprotju z zavidljivo eleganco mestne arhitekture 19. stoletja, kjer

se je pač ohranila.

Rusija je drţava z najdaljšo morsko obalo, vendar je le manjši del tudi operativnouporaben (za plovbo, turizem, pridobivanje različnih mineralov). V nekoliko večji meriima dobre pogoje za ribolov. RUSIJA meji na 11 morij (Črno, Baltiško, Barentsovo,Belo, Karsko, Laptevsko, Vzhodnosibirsko, Beringovo (Pacifik), Ohotsko, Japonsko)ter Kaspijsko (jezero).

V geografski percepciji pa jo najpogosteje dojemamo bolj kot Vzhodno Evropo inmanj kot Azijo. To je – kljub nekaterim pomislekom, kar upravičeno, saj je tu jedroposelitve, gospodarstva in politične moči, pa tudi zgodovinskega začetka in razvoja;azijski sever je bil pač vselej neke vrste ruska notranja kolonija.

Pojem Vzhodne Evrope se je nekoč nanašal na precej obširnejše ozemlje, ki jeobsegalo vse socialistične drţave. Danes je ta geografska oznaka ustrezna zaobmočje “evropskega” dela Rusije, Ukrajino in Belorusijo; nekateri sem prištevajo šeMoldavijo.

Če govorimo o Rusiji je treba omeniti najprej izredne razdalje. To je ruska bivalnadimenzija, ki se še poudarja ob borealnosti in mrazu, za kar so zasluţne reliefnerazmere. Ruski raven in odprt prostor proti severu nima nobene omembe vredne

ovire. Prevlada nizkega površja in poraščenost s štirimi glavnimi tipi rastja (tundra,tajga, gozd, stepa). So seveda sinonim za rusko pokrajinsko monotonijo.



150

GEOGRAFSKE RAZSEŢNOSTI NAJVEČJE DRŢAVE SVETA

Rusijo sestavlja sedem velikih naravnih enot: vzhodnoevropsko (rusko) niţavje, Ural,Kavkaz, zahodnosibirsko niţavje, srednjesibirsko višavje, Vzhodna Sibirija inZabajkalje.

EVROPSKI DEL RUSIJE

Zahodni, najbolj vitalni del drţave predstavlja enolično vzhodnoevropsko niţavje, kise le redko dvigne nad 300 m nad morjem. Območje evropskega vzhoda obseganizek in uravnan svet preteţno predkambrijske starosti. Finska plošča, Ruskaplošča, Ukrajinski ščit. Tudi “višavja” redko preseţejo 400m. Obseţna močvirja inredko naseljeno območje v severnem borealnem pasu. A ga ţe imenujejo »višavje«(Srednjerusko, Severnorusko). Okrog 4 milijone km2 obseţno ozemlje zajema ledobro četrtino Rusije, toda tu prebiva tri četrtine prebivalstva. To je geološko

najstarejši del Rusije. Sestavlja ga predkambrijska Ruska plošča, ki je tudi nekaj kmna debelo prekrita z mlajšimi nasutinami. Zahodni, najbolj vitalni del drţavepredstavlja enolično vzhodnoevropsko niţavje, ki se le redko dvigne nad 300 m nadmorjem. A ga ţe imenujejo »višavje« (Srednjerusko, Severnorusko). Okrog 4milijone km2 obseţno ozemlje zajema le dobro četrtino Rusije, toda tu prebiva tričetrtine prebivalstva. To je geološko najstarejši del Rusije. Sestavlja gapredkambrijska Ruska plošča, ki je tudi nekaj km na debelo prekrita z mlajšiminasutinami. Njegovo današnjo podobo sto izklesali veter, voda in ledeniki. Veter jenanesel debele plasti puhlice, na katerih so se v stepskem podnebju razvile izrednorodovitne stepske črnice (sloviti »černozjom«). V ledenih dobah je bilo niţavje nadebelo prekrito s kontinentalnim ledom. Njegovo polzenje proti jugu je ustvarilo

ledeniške doline rek in obseţne morene, na severu pa obseţna močvirja in številna jezera.

Območje evropskega vzhoda obsega nizek in uravnan svet preteţno predkambrijskestarosti. Finska plošča, Ruska plošča, Ukrajinski ščit. Tudi “višavja” redko preseţejo400m. Obseţna močvirja in redko naseljeno območje v severnem borealnem pasu.

Na jugu, ţe v Ukrajini Zahodni, najbolj vitalni del drţave predstavlja enoličnovzhodnoevropsko niţavje, ki se le redko dvigne nad 300 m nad morjem. A ga ţeimenujejo »višavje« (Srednjerusko, Severnorusko). Okrog 4 milijone km2 obseţno

ozemlje zajema le dobro četrtino Rusije, toda tu prebiva tri četrtine prebivalstva. To je geološko najstarejši del Rusije. Sestavlja ga predkambrijska Ruska plošča, ki jetudi nekaj km na debelo prekrita z mlajšimi nasutinami. Njegovo današnjo podobosto izklesali veter, voda in ledeniki. Veter je nanesel debele plasti puhlice, na katerihso se v stepskem podnebju razvile izredno rodovitne stepske črnice (sloviti»černozjom«). V ledenih dobah je bilo niţavje na debelo prekrito s kontinentalnimledom. Njegovo polzenje proti jugu je ustvarilo ledeniške doline rek in obseţnemorene, na severu pa obseţna močvirja in številna jezera. Več kot 700 milijonov letstara predkambrijska podlaga pokuka na dan v Kareliji, ki pa je ţe del Baltiškegaščita. Nizko, valovito pokrajino prepreda gosto rečno omreţje, ki se odmaka v trimorja: največ preko Volge in Kame proti jugu v Kaspijsko morje (jezero), preko Dvine

in Pečenge v Barentsovo morje na severu, najmanjši del pa preko Neve v Baltiškomorje. Te reke so prometno in ener getsko izjemno pomembne, saj Rusiji omogočajo



151

poceni vodni transport. Ni iz trte zvita trditev, da je »Moskva povezana s petimimorji«. Nizko, valovito pokrajino prepreda gosto rečno omreţje, ki se odmaka v trimorja: največ preko Volge in Kame proti jugu v Kaspijsko morje (jezero), preko Dvinein Pečenge v Barentsovo morje na severu, najmanjši del pa preko Neve v Baltiškomorje. Te reke so prometno in energetsko izjemno pomembne, saj Rusiji omogočajo

poceni vodni transport. Ni iz trte zvita trditev, da je »Moskva povezana s petimimorji«.Njegovo današnjo podobo sto izklesali veter, voda in ledeniki. Veter jenanesel debele plasti puhlice, na katerih so se v stepskem podnebju razvile izrednorodovitne stepske črnice (sloviti »černozjom«). V ledenih dobah je bilo niţavje nadebelo prekrito s kontinentalnim ledom. Njegovo polzenje proti jugu je ustvariloledeniške doline rek in obseţne morene, na severu pa obseţna močvirja in številna jezera. Več kot 700 milijonov let stara predkambrijska podlaga pokuka na dan vKareliji, ki pa je ţe del Finske plošče, geološko-tektonsko soroden svet, nizek,uravnan in ojezeren. Obsega Finsko ploščo (Karelijo) samo ter polotok Kola. Nizko,valovito pokrajino prepreda gosto rečno omreţje, ki se odmaka v tri morja: največpreko Volge in Kame proti jugu v Kaspijsko morje (jezero), preko Dvine in Pečenge v

Barentsovo morje na severu, najmanjši del pa preko Neve v Baltiško morje. Te rekeso prometno in energetsko izjemno pomembne, saj Rusiji omogočajo poceni vodnitransport. Ni iz tr te zvita trditev, da je »Moskva povezana s petimi morji«.

Na jugu je največje jezero na svetu –Kaspijsko. Kaspijsko jezero je zaprto,nadpovprečno slano in za 30 m niţje od gladine svetovnih morij. Izraz morje je zatonemara kar upravičen.

KAVKAZ

Meja Evrope se nadaljuje po reki Ural, nato pa prek Kaspijskega jezera vzpne nanajvišje rusko gorstvo Kavkaz. S 5.642 m visokim Elbrusom je to tudi najvišji vrhEvrope. Kavkaz sodi med mladonagubana gorstva, podobno kot Alpe. Tudi povelikosti sta si gorstvi podobni. Čeprav geološko mlad, ga gradijo zelo pestrekamnine. Na severu je obširna Podkavkaška planota. Predstavlja ločnico med Azijoin Evropo .



152

ZAKAVKAZJE

Zakavkazje je geografski pojem za ozemlje med slemeni Kavkaza in (vključno)

pogorjem Ararata (armenskega višavja), ki obsega tri nekdanje sovjetske republike,sedaj drţave, obsegajo predel Malega K. in Antikavkaza. Je geološka ločnica Evropein Azije, geološko zelo pester svet in obenem pojem energetskega bogastva: Baku jepostal “baku”, pojem naftnih polj..Najniţji del v Prikaspisju predstavlja nizki delporečja reke Araks, ki se izliva v Kaspi9jsko jezero.

URAL

Ural je skoraj 1800 km dolga gorska veriga od S proti J, ki razmejuje ruske višine odzahodnosibirskega niţavja. To je razgibana gor ska veriga, ki po višinah inizoblikovanosti bolj sredogorje v višinah med 1000 in 1500 m; le na severu se vNarodnaji gori vzpne na 1.894m. Geološko je izredno raznoliko in pestro, saj jenastalo ob številnih gubanjih. Geološko gledano je Ural »mlad«, her cinski, vendar gasestavljajo zelo pestre kamnine. Ta geološka svojstva botrujejo izrednemu rudnemubogastvu in leţiščem črnega premoga. Skoraj je ni rudnine, ki bi je ne našli v tem2.500 km dolgem in v povprečju 300 km širokem gorskem hrbtu. Geološkonadaljevanje Urala predstavljata Nova zemlja in otočje Deţela Franca Joţefa, ki seiztegujeta visoko proti severnemu tečaju, ujeta v polarni led. Čeprav Ural nepredstavlja ostre pokrajinske ločnice, na njegovem neizrazitem slemenu potekameja med Evropo in Azijo. Toda za Rusijo je to predvsem vez s Sibirijo, ki jo je

osvojila in naselila v obdobju med 16 in 19. stoletjem.



153

SIBIRSKO NIŢAVJE

Četrta enota je med vsemi najbolj enolična in najniţja. Okrog 3 milijone km2 obseţnozahodnosibirsko niţavje je nizka, skoraj povsem uravnana in preteţno močvirna

niţina. Večja naselja so se oblikovala le na robu. Zato predstavlja »gozdnati ocean«komajda naseljenega sveta, ki ga proti Karskemu morju odmakata veletoka Ob inJenisej. Nizek in preteţno močviren svet, nanos rek Ob, Irtiš in Jenisej. Geološkozelo enoličen akumulacijski svet, ki na debelo prekriva starejšo (prekambrijsko)podlago. Gozdnati “ocean” je eno največjih nahajališča nafte in plina na svetu; gre zaeno velikih svetovnih sinklinal, ki se potem nadaljujejo proti severnemu polu.Naravno okolje je tu predvsem tajga, ki se v obšir nem pasu poleti, ko se odtali ledvrhnje plasti in sneg v zalednih gorah, zelo mokroten. Obseţni gozdovi predstavljajoveliko naravno bogastvo, ki pa ga ni enostavno izkoriščati.

SREDNJA SIBIRIJA

Onkraj Jeniseja se dviguje precej planotast svet Srednjesibirskega višavja v višinahmed 500 in 800 m. le na severu se pri Norilsku zloţno vzpne na 1701m. Ta skrajnoredko naseljen predel je geološko star, saj ga gradijo predkambrijske kamnine Angarskega ščita. Ta na vzhodu potone pod mladonagubano verigo Verhojanskegagorstva. Sestavljajo jo nizi gora pribliţno enake starosti kot alpidska orogeneza. NaJugu Altaj in Sajan, ki se prek tektonskega jarka z Bajkalskim jezerom (z nad 1700 mglobine prepričljivo najgloblje jezero in obenem najgloblja svetovna kriptodepresija)nadaljuje v Stanovojsko gorstvo. Na severu so Srednjesibirske višine inSrednjesibirsko gorstvo, ki potem zelo zloţno tonejo v severni ledeni ocean.

VZHODNA SIBIRIJA

Vzhodna Sibirija, ki jo sestavljajo nizi izrazitih gorstev, kot so Verhojansko gorstvo,Čersko, Kolimsko in Anadirsko, na jugu Sihote- Alin, ki ţe meji na Ohotsko morje . To je zgodovinsko in geološko najmlajši del Rusije. Skrajni vzhodni del je vulkansko inseizmično izredno aktivno območje Kamčatke in Kurilskega otočja, ki se proti jugunadaljuje v japonsko otočje. Na zahodni strani Ohotskega morja je Rusija doseglaodprto pot do nezaledenelega morja. Vladivostok je prvovrstna strateška točka

Rusije, čepr av je med njo in Moskvo dolgih 9.000 km. Celoten predel imenujemoDaljni Vzhod. Poseben predel sestavljajo venci gorskih verig, ki se vzpenjajo juţnood Sibirije. Najbolj na zahodu se vzpenja nad 4000 m visoki Altaj (sicer tudi ločnicamed Sibirijo in Osrednjo Azijo), ki mu sledi Sajan in onkraj globokega Bajkalskega jarka (1.741 m) še Jablonsko gorstvo.

PODNEBJE

Za podnebje Rusije je značilna izrazita zonalna pasovitost z zelo lagodnimi, počasniprehodi. Odločilna je lega in odprtost proti severu. V grobem lahko določima dva

tipa: celinsko podnebje na jugu (proti notranjosti vse bolj suho) in subarktično



154

(borealno) v srednjem delu, v večjem delu Sibirije. Arktično v obseţnem severnemdelu, in gorsko: na goratih območjih.

Skoraj polovica drţavnega ozemlja zavzemajo trajno zamrznjena tla. Pojav»permafrosta« je izredno zahteven za gradnjo hiš in infrastrukture. Odtali se samo

zgornja plast, ki potem »plava« na globoko zamrznjeni gmoti. V takih pogojih seobnesejo predvsem nizke lesene zgradbe. Posebej zahtevna je gradnja cest inţeleznic, saj je potrebno zelo obseţno utrjevanje. Na oster mraz in pojav ekstremnonizkih temperatur (v srednjesibirskem Ojmjakonu so namerili rekordnih -71,2 ºC) soljudje navajeni veliko bolj kot tehnika. Zaradi mraza tehnika marsikdaj ne deluje in sotemu se mora prilagoditi tudi proizvodnja in promet. Pojav ekstremnega mraza jetorej velik omejitveni dejavnik tako stalne naselitve kakor tudi gospodarskihdejavnosti. Kos so jim le prilagojena sibirska ljudstva, ki naseljujejo sibirskaprostranstva. Toda zlasti rudno in energetsko bogastvo Sibirije je preveč mikavno,da bi ga še naprej prepuščali naravi. Kljub skrajno ostrim podnebnim razmeram jihposkušajo izkoriščati. Tajgo prepredajo s potmi in cevovodi (za nafto in plin), po

katerih odtekata surovini. Vodne poti sibirskih veletokov so zamrznjene tudi pol letain več in torej ne ustrezajo prometnim potrebam. Kljub temu so mnoge zajezili zahidroenergetsko izrabe. Nastali so orjaški zajezitveni sistemi. Ukročeni veletoki so znizi akumulacij povsem spremenili pokrajinsko podobo ob Volgi, Kami, Donu,Jeniseju, Irtišu in Angari. V socialistični dobi je nastal projekt preusmeritve vodnihtokov iz Sibirije proti jugu. Ideja o energetsko-namakalnem kanalu je propadla, ker jebila odločno predraga. Danes bi morali resno podvomiti tudi o ekološki naravnanostiin trajnostnem gospodarjenju. Jug Rusije je namreč precej suh in polpuščavski.

VODOVJE

Rusija sodi med zelo vodnate drţave, a te vode ne more v celoti uporabljati.Vodnatost kljub količinam ni preseţna vrednost tega prostora, saj gre za severnelege in periodično zamrzlost, kar je ovira in postavlja sub- ali celo anekumeno. Rekevečidel usmerjene proti severu v Azijskem ter proti jugu v Evropskem delu. Dolgereke s povirji v drugačnih pasovih kot so pa izlivi: povzročajo zelo obseţne indolgotrajne poplave. Jezera: ledeniška na evropskem severu in v Sibiriji; tektonskaso velika

PRST IN RASTJE

Rusija sodi med razmeroma gozdnate drţave. Tajga pokriva skoraj dve petinipovr šja. Sestavljajo jo nepregledni gozdovi iglavcev (smreka, macesen, bor) inbreze; ta je tudi rusko narodno drevo. V evropskem delu Rusije z Uralom vredprevladujejo mešani gozdovi (hrast, jelša, bukev, javor, smreka, breza in bor).Gozdovi skupno obsegajo okrog 45 % površja drţave. Stepo so v stoletjih spremeniliv rodovitna polja. Na jugu so si oblino pomagali z namakanjem. Toda marsikje so sepreambiciozni načrti izjalovili in se je narava maščevala z mineralizacijo inzaslanjevanjem. Skrajni sever Rusije (okrog 12 %) zajema tundra, močvirna travnataplanjava z redkim nizkim grmovjem in drevjem.



155

Na jugu tajga prehaja v mešane gozdove, ţe precej izčrpane (kljub površinam) indalje v stepo, ki se zniţuje proti jugu. Pasovitost ustreza podnebnim razmeram.Prevlada stepe na jugu; tam se je razvil “černozjom” – stepska črnica. Na severuprevladujejo oglejena tla in podzoli v severnih borealnih predelih: tam uspeva tajga intundra, ob rekah pa na široko obrečna surova tla, saj je v borealni klimi proces

razkrajanja zelo počasen. V sušnih predelih veliko zaslanjenih tal.



156

POLITIČNO-TERITORIALNI RAZVOJ RUSIJE IN NJEN DANAŠNJIGEOPOLITIČNI POMEN

Rusija je svet zase. Dovolj velika, da se je skozi stoletja oblikoval konceptsevernoazijskega (=ruskega) kulturnega kroga. Vendar je bilo v zgodovini precej

poskusov sledenja “Evropi”. Rusija, razvojno gledano, izgublja primat velemoči. Bila je velesila: carska, socialistična, kapitalistična. Bila je Jedro socialističnegaideološkega bloka. Predstavlja ozemlje, ki ga nobena tuja sila nikoli ni (zares)pokorila (zato je bilo to “osišče” in potem “osrčje” po MacKinderju). Rusija jeobmočje velikih naravnih prehodov. Je velika etnična mešanica kot posledica mnogihselitev. Na jugu jo obkroţa “pas črepinj”, tam so danes presečišča svetovnegeopolitike

Razumeti Rusijo

• Sistematičen geografski pregled daje vtis o

obsegu, enoličnosti in raznolikosti

•

Ruske razdalje homo sovieticus “ruska duša”



157

RAZVOJNE FAZE RUSIJE

V tvorbi današnje ruske drţave, ki je trajala nad 300 let, je treba izdvojiti nekajznačilnih razvojnih faz. To so:

• MONGOLSKA• TURŠKA • RUSKA IMPERIALISTIČNA FAZA: ruski imperij v severni Evrazji• SOVJETSKI SOCIALIZEM IN INTERNACIONALIZEM• RAZPAD: lokalne vojne in sporazumne ločitve • SND kot ZAMETEK NOVE RUSKE STRATEGIJE obvladovanja severne

Evrazije

Mongolska faza pomeni čas oblikovanje močnih drţavnih sistemov, ki pa so bili “nakonju” , premični. Obstajali so na jugu, v pasu puščav C. Azije so se izoblikovale zelo

močne islamske kulture (spoj islama in azijskih vojaških ljudstev). To je bila izrazitocelo izključno) kontinentalna faza razvoja.



158

Rast Moskovske kneţevine sodi nv drugi pomembni stadij razvoja Rusije – in praveRusije. V času od 12-15 stoletja so nastopile nove razmere; širjenje nemškegaviteškega reda je na Baltiku preprečilo širjenje Švedske in Poljske. Srednja Evropase je izgubljala v medsebojnih spopadih. Na jugu je Balkan in M.Azijo preplavljalaturška sila: naslednica (do neke mere) tudi azijskih “hord”. Prostor na jugu je bil zato

prazen; Rusija je imela prosto pot.



159

Poleg tega je treba omeniti še druge okoliščine, manj dejavnike. Gre za slabenjeLitve, Poljske, Švedske: Rusija se utrjuje na jugu. Juţne predele “nikogaršnje zemlje”so zasedali begunci – kozaki. Pozneje so prav kozaki postali udarna vojaška pestcarskega vojske pri prodiranju na vzhod. Na vzhod se obrne, ker na zahodu ni bilo

dobrih moţnosti; vzhod je bil precej prazen.

Rusija je postala odločilen dejavnik. Bila je:

• Zapora nemškemu prodoru proti vzhodu • Vzpodbujevalec protiturških uporov na Balkanu • Omejevalec Turčije

• Omejevalec Kitajske in Japonske na vzhodu• Francoski pohod proti Rusiji: polomija• Krimska vojna: pomoč Turčiji, da bi se Ruski vpliv ne razširil preveč (tveganje,

da pridobijo Bosporsko oţino); Britanska politika “celinske zapore” • Pozneje je nasprotnik postala zlasati Nemčija, ki je videla oviro pri svoji

“Drang nach Osten” • Britanski imperij, ker je slutil namero Rusije da pride prek “vrat Indije”

(Afganistan) na Indijski ocean



160

RUSKE REVOLUCIJE

Odločilno spremembo je Rusija doţivela v vojni 1917; ko jen prišlo do februarske i nnato še oktobrske revolucije. Revolucija je spremenila Rusijo, jo najprej osamila inprisilila k specifičnemu druţbenemu in gospodarskemu razvoju. Za skoraj stoletje

dolgo je postala pojem drugačne druţbene ureditve, izvor ideološke moči in jedrogeopolitičnih silnic. Danes se zdi, da je revolucija Rusijo dejansko predvsemprikrajšala, saj se je od faze do faze zmanjševala

Ključne spremembe, ki so nastale z revolucionarnim obratom in nadaljnjimvztrajanjem, so bile predvsem naslednje:

• Uvedba socialističnega sistema, razlastitve, pregoni • Tri ključna “poglavja”: socialno, kmečko (zemljiško) in nacionalno. Povsod se

je zapletlo.• Osamosvojitve na zahodnem robu: to je bil industrijsko najrazvitejši del

Rusije. Strategije, ki so vodile k premiku v strateško varno zaledje zgornjegaPovolţja (osrednji ruski prostor) in Ural- Zauralje

• Da bi se rešila pritiska in blokade, mora za vsako ceno iskati zaveznike ali pa

izvaţati revolucijo: Oboje je Rusija – SZ pogosto počela.



161



162

Razseljevali so predvsem pripadnike etničnih skupin (Tatare, Nemce, Čečene,Poljake..) in nasprotnike komunistične ureditve. Posebno skupino predstavljajoselitve velikih skupin Belorusov in zlasti Ukrajincev; po veliki lakoti 1934-35 (ki je bila

posledica zaplembe skoraj celotnega pridelka) so večmilijonsko umiranje prikrili zrazseljevanjem. Kolonisti so v Sibiriji, Centralni Aziji in na Daljnem vzhodu dobilipriloţnosti za delo v kolhozih, obenem pa so predstavljali člen rusifikacije tehozemelj: prisilno so bili torej predmet in obenem orodje rusifikacije

Je mnogim uspel ilegalni beg v Ameriko. Naselili so se zlasti v Kanadi in oblikovalikmetijske farme. Prvi begunci so prinesli s seboj tudi nekaj premoţenja, zato tudihiter skok v razmeroma premoţen sloj farmarjev

Druga svetovna vojna je pomenila obrat; prinesla je sicer Velikanske ţrtve in škoda,toda zmaga je prinesla tudi nov zagon industrije; velik napredek. Rusija je Izkoristila

je prednosti zmagovalca; izjemen porast moči v svetu, postala je vodilni akter“hladne vojne” in socialističnega bloka



163



164

Vse sovjetske republike so namenoma etnično mešane; to so z politiko sovjetizacije(dejansko: rusifikacije) skušale oblasti še krepiti. Danes so v vseh nekdanjihrepublikah – sedaj samostojnih drţavah – razmeroma močne ruske skupnosti. Nadrugi strani so “izumljali” nove narode in etnične skupine: taktika delitve Taktika etničnega mešanja je bila strategija obvladovanje večetnične in večkuzlturnestvarnosti, obenem pa naj bi sovjetizacija sčasoma izrinila vse ostale (zlastireligiozne) podlage kulturne raznolikosti.



165



166

Putin, “car” Rusije

OKROG RUSIJE SATELITI

• Baltiške drţave so postale del EU in NATO; Rusija je tu izjemno velikoizgubila

• Belorusija ostaja rusko preddverje, gospodarsko odvisno in formalnoneodvisno, realno pa povsem vključeno v ruski pararegionalni sistem

• Ukrajina se teţko otresa ruske premoči na lastnih tleh. Čeprav sodi mednaravno izjemno bogate, te potenciale slabo izkorišča



167



168

KRIZNA OBMOČJA NA RUSKEM OBROBJU

MOLDAVIJA: ETNIČNA FRAGMENTACIJA

Moldavija je drţava na območju stare Besarabije, pokrajine,ki je nasledila

srednjeveško kneţevino Moldavijo, danes razdeljeno na romunski in Moldavski del.SZ je ta predel po drugi svetovni vojni, ko je spet prišla v »ruske« roke, razglasila zarepubliko. Tu ţivi številčni ruska in ukrajinska MANJŠINA ter Gagauzi . Gagauzi: soljudstvo turškemu sorodnega jezika in krščanske vere (pravoslavni). Nihanje medpripadnostjo Romuniji (jezik) ali drţavno-teritorialni tradiciji (Rusija) je dilema drţave.Je klasična podoba vloge manjšin: od spopadov do sodelovanja, ampak slednjega jemalo.



169

Ključni mejniki zgodovinskega razvoja Moldavije

• Je bila v srednjem veku skozi daljše obdobje enotna drţava; oblikovala je

močno identiteto.• Pozneje turška zasedba, prevlada kanatov in v 18. stoletju pride vzhodni del

kot Besarabija v okvir Rusije.• 1919-1940 je bila del Romunije.• Po 1945 pride kot Besarabija v okvir SZ. Preimenujejo jo v Moldavijo, narod

(Romune) pa v Moldavce• Kolonizacija Rusov in Ukrajincev, zlasti v industrijska središča: ustvarja se

nova etnična podoba Moldavije

Upor Gagauzov in Rusov ter Ukrajincev 1992-1994: spori zaradi uprave in jezika;proti moldavski samostojnosti nastopijo Rusi in Ukrajini v praktični enklavi navzhodu. Po ruskem posredovanju je prišlo do teritorialne razdelitve . Oblikovali sta sedve paradrţavi: Pridnestrska republika: samoosvojeno ozemlje, ki ga priznata RU inUKR (2003) in Gagauzije (skupno 1832 km2, 165.000 prebivalcev) ne prizna nihče;po posredovanju ES in komisije je Gaguzija z visoko stopnjo avtonomije vključena vMoldavijo. Pridnestrska republika ima enak status; dejansko deluje povsemsamostojno.



170



171

KRIZNA OBMOČJA NA KAVKAZU IN ZAKAVKAZJU

Kavkaz je eno najbolj starih in vztrajnih kriznih ţarišč, prava mešanica ver, jezikov,kultur , prizorišče velika naravna bogastva. Izstopa tudi teţka prehodnost ozemlja.Kavkaz ima izjemen strateški pomen: vloga “obzidanega mostišča”,

Politična – upravna razdelitev tega ozemlja ima vrsto posebnosti, saj je v preteklosti/bilo ozemlje, za katerega sta se potegovala tako otomanski kakor ruski imperij. Jeznačilen primer ruskega – pozneje sovjetskega – vzorca “deli in vladaj”. SZ je potemko je območje inkorporirala v svojo drţavo, uvedla posebne enote – avtonomnerepublike so dodatno popestrile ţe tako pisan zemljevid in zapletale labilnamedetnična razmerja.

Kavkaz je narodno in jezikovno izredno pestro in raznoliko; poleg tega je velikoetničnih enklav kot posledica selitev in celo preseljevanj v ruski in pozneje sovjetskidobi. Kavkaz je “gora jezikov” in “zbirka narodov”, tudi izjemno različnih po jeziku,

kulturi in veroizpovedi; velja za eno najbolj heterogenih območij na svetu Poleg prometnega in strateškega pomena ima Kavkaz tudi veliko gospodarskovlogo; gre za razmeroma rodovitno območje s posebnimi (zlasti za Rusijo!)podnebnimi razmerami.



172



173



174

RUSKI IMPERIALIZEM

• Rusija je podpirala boj Kavkaških ljudstev proti Turkom• Zasedejo Kavkaz in ga vključijo v Rusijo • 1917: samostojnost; sovjeti to podpirajo. Toda prav sovjeti so pozneje

zahtevali zdruţitev s SZ • Kavkaška zveza je bila umetna vmesna tvorba • Rusifikacija in selitev ljudstev /Čečeni, Tatari ipd.• Nikoli niso upoštevali etničnih razmerij in meja; razmejitve so odnose celo

dodatno zapletleRuski alias sovjetski “divide et impera”

• Po razpadu carske Rusije so ruski aktivisti (sovjeti) pospeševali avtonomne

ţelje narodov; začasno se je oblikovalo več novih drţav • Sovjeti so sčasoma pridobili na moči in vplivu; pozneje je sledila fazazdr uţevanja, pod vplivom istih sovjetskih (=ruskih) aktivistov, ob podporivojaških sil in mestoma revolucionarnih prevratnikov

• Kavkaške republiko so pod pretnjo protirevolucionarnih teţenj “imperialistov”zavarovale ruske sile; sledila je še administrativno-politična vključitev v SZ



175

•



176

ARMENIJA

Armenija ima eksklavo Gorski Karabah, ki ga je uspela v vojni z Azerbajdţanom

(1990-1993) obvarovati in spojiti; nadzira torej del Azerbajdţana. Drţava se lahkonasloni samo na Rusijo. Gorata deţela; toda gosta poselitev. Armenici so naroddiaspore, zelo močna (7 milijonov po svetu).

• Posebna vloga avtokefalne armenske apostolske cerkve (armenski kristjani)• Zelo stara kultura in drţavna tradicija (3 stol.) • Razglašena je neodvisnost Gorskega Karabaha (enklava); samostojnosti ne

prina nihče, niti Armenija, nato zdruţitev z Armenijo, neformalno, nihče neprizna

• Vojaška pomoč Rusije; toda z oroţjem so pomagali tudi Azerbajdţanu,obenem pa tja (ponovno) nameščali ruske vojaške sile, civilne misije ingospodarska predstavništva

• Gospodarska stagnacija, propad industrije, ekološke katastrofe; kmetijstvo jeizgubilo ruski trg, novega v teh razmerah ni bilo najti

Močno izseljevanje (Avstralija, ZDA, Kanada)



177

GRUZIJA

Gruzija je nekdanja sovjetska r epublika z največ posebnostmi v okviru SZ. Gre zazelo stara kultura, poseben jezik in drţavniška tradicija. Gruzinci so imeli tudi v časuRusije in kasneje SZ razmeroma velik vpliv. Gospodarsko je imela precej specifičen

poloţaj; Rusija in tedaj SZ sta bili veliko trţišče . Tu so se oblikovale tri ASSR: Abhazija, Adţarija, Juţna Osetija

ADŢARIJA

Adţarija ima 2900 km2 in 400.000 prebivalcev; Suniti gruzinskega jezika; prejgospodarsko zelo uspešna; precej Rusov v vojaški koloniji Batumi. 1991 upor inteţnja po avtonomiji; območje pod nadzorom ruske vojske

ABHAZIJA8.620 km2 in 520.000 prebivalcev; Abhazijci imajo svoj jezik, soroden

severnokavkaškim ljudstvom. formalno osamosvojena, česar pa nihče ne prizna.Ruske sile na mejah. Gospodarstvo je b ilo prej zelo uspešno.

JUŢNA OSETIJA s 3.900 km2 in 125.000 prebivalci; ima v Rusiji še Severno Osetijo(8.000 km2 in 680.000 prebivalcev; ki so sedaj skupaj z Alani; del Osetincev je vČečenski republiki. Teţnja za osamosvojitev in zdruţitev; vojne z Gr uzijo. V letih1991-1992 so območje zapustili Gruzijci (okrog 10.000), Osetinci pa so odšli vseverno Osetijo (100.000). Območje pod nadzorom ruskih sil. 2008 nova vojnazaradi vojaške avanture Gruzije, računala je na pomoč zahodnih drţav v boju protiteroristom (Juţna Osetija).

AZERBAJDŢAN

Azerbajdţan je poseben zaradi svoje lege, bogastva in prebivalstvene moči. Je z nafto zelo bogata drţava. Kmetijski pomen reke Araks, ki priteka s Kavkaza in Armenskega višavja; oboji koristijo vodo- spori. Azerbajdţanci so ljudstvo Islamskakulturna ekumena predstavlja jezikovni spoj “turških” ljudstev. V Iranu je še vsaj 8mio. Azerbajdţancev; lahko se spremeni v regionalno silo. Gospodarsko je odvisnaod naftovodov prek Gruzije, Armenije Irana, Iraka, Turčije .

Pr oblem eksklave Nahičevan Eksklava Nahičevan je naseljena z Azerbajdţanci. Armensko ozemlje preprečujedostop, zato iščejo poti do tja. Pomoč Rusije (začasno tudi “zračni most”) in ruskaprisotnost. Situacija spodbuja razvoj organiziranega kriminala, tudi prek turškega iniranskega (Azerbajdţanci!) ozemlja.

Problem LezginovLezgini (suniti, samosvoj jezik) ţivijo v juţnem Dagestanu (del Rusije) (175.000) insevernem Azerbajdţanu (225.000). Poskusi avtonomizacije in osamosvajanja; obedrţavi sodelujeta pri dušitvi avtonomaških zahtev.



178



179

ČEČENIJA

Čečeni so ţe vsaj dve stoletji ruska notranja teţava. Kljub maloštevilčnosti so uspelizanetiti nekaj odmevnih uporov in rahljati rusko navzočnost. Poskusi preselitev so ledeloma uspeli tudi zaradi zelo goratega in nepreglednega površja.

Območje Čečenske ASSR obsega okrog. 21.000 km2 ozemlja, 1 mio preb. Ţe odcarja Ivana Groznega upori proti ruski nadvladi; pogosto so jih selili npr. v Sibirijo.Kljub zahtevam niso dobili republike, ampak ASSR in še to ne zdruţeno; prav priČečenih se kaţejo vse značilnosti ruske politike “deli in vladaj). Del Čečenov tudi vDagestanu (je etnično zelo mešan). Gospodarsko navezan zlasti na nafto in plin(bogata polja) .

V uporu Od 1991 ko so se osamosvojili, si prizadevajo za mednarodno priznanje; niuspeha. Dve Čečenski vojni

• 1991 razglasitev samostojnosti, ki jo je Rusija zavrnila, stopnjevanje napetosti

• 1994-1996: ruska vojaška intervencija, ki pa je bila slabo uspešna. Čečenijo jezavzela po letu in pol z velikimi ţrtvami

• Izselila se je glavnina ruskega prebivalstva, a tudi Čečene so razseljevali (nad600.000)

• Čečeni iz bliţnje Ingušetije se skušajo pripojiti Čečeniji • 1999 druga čečenska vojna, ki se začne s čečenskim uporom in ponovno

vojaško intervencijo Rusije. Tokrat je bila vojaško posredovanje učinkovitejše,posledice na pokrajino pa radikalnejše

• ČEČENIJA je po spopadih ostala močno prizadeta; glavnina javne strukture jeuničena, prebivalstvo preseljeno; je zelo odvisna od ruske drţavne pomoči – in nadzora

Prostorske posledice kakvkaških vojn • Razseljenost: skupno je domove zamenjala dobra tretjina prebivalstva na

območju Kavkaza • Mesta (npr. Grozni) so povsem opustela. Sodobna teţnja po restavraciji: raje

na robu nova, varovana naselja: prostorska disperzija mest.• Drugod močna koncentracija prebivalstva: krizna urbanizacija, velike upravne,

socialne, zdravstvene teţave • Nemoč javnega sektorja, situacije obvladuje “podzemlje” • Propad kmetijskih pokrajin, ki so imele poudarek na specialnih kulturah in

obseţnih namakalnih sistemih. Propad trţišča, usmerjanje k preţivetvenim

taktikam posameznih druţin in grupacij.



180



181



182

RUSKA DRŽAVA IN DRUŽBA

Nekdanja SZ je bila mnogonarodna zveza z izrazito rusko prevlado. SZ: 21 milijonovkm2 in okrog 280 milijonov prebivalcev; Rusov je bilo od tega okrog 63%. Razdelitevna narodne “republike” s skromno avtonomijo in večinoma močno rusko “manjšino”.

Ta je bila ponekod zelo vplivna. Ruščina je bil prevladujoči jezik uradnih institucij inrusifikacija proces ter “tihi” program .

1990: razpad SZ na narodne države

Baltiškerepublike

EU

UKRAJINA

BELORUSIJA

MOLDAVIJA

KAVKAŠKEREPUBLIKE

vojne

REPUBLIKE

Osrednje Azije

SKUPNOST NEODVISNIH DRŽAV

Vse sovjetske republike namenoma etnično mešane; to so z politiko sovjetizacije(dejansko: rusifikacije) skušale oblasti še krepiti. Danes so v vseh nekdanjihrepublikah – sedaj samostojnih drţavah – razmeroma močne ruske skupnosti. Nadrugi strani so “izumljali” nove narode in etnične skupine: taktika delitve . Taktikaetničnega mešanja. Po razdelitvi je bilo precej upravnih reform. Sedaj sestoji zvezaiz 83 enot (konec 2008). Izrazit primer asimetrične federacije z močno centralnooblastjo, centralističnim modelom upravljanja. Zapletena administrativna razdelitev

je posledica, ne le vzrok te barvitosti uporavljanja.

UPRAVNA ASIMETRIJA JE ZRCALNA SLIKA BARVITE RUSKE ZGODOVINE

Rusija je zvezna drţava, ki jo sestavlja 88 konstitutivnih enot: 21 avtonomnihrepublik, 10 avtonomnih okrajev, 49 regij, eno avtonomno območje in dve zveznimesti. Delitev drţave na 7 zveznih okroţij (Osrednje, Severozahodno in Juţnookroţje ter okroţja Volga, Ural, Sibirija in Daljni Vzhod) je bolj statistična. Enote simed seboj niso v hierarhičnem odnosu, vendar se po stopnji upravne moči(avtonomije), površini in številu prebivalstva precej razlikujejo. Največjo upravno močimajo avtonomne republike, ki so podobno kot avtonomna okroţja oblikovane zaradiprisotnosti neruskih narodov. Toda le v osmih so titularni narodi v večini. Etnično



183

najbolj homogena avtonomna republika je Čečenija (94 % je Čečenov). V osmihrepublikah so v večini Rusi; v Hakasiji predstavljajo celo nad 80 % prebivalstva. VKareliji je Karelijcev le 9%, Rusov pa 77 %. Ozemeljsko je največja Jakutija (3,1milijona km2), ki pa ima manj kot milijon prebivalcev. Avtonomne okraje so oblikovaliv območjih s prisotnostjo manj številčnih in prostorsko razpršenih narodov; torej

predvsem na skrajnem severu. Posebnost je Judovsko avtonomno območje naDaljnem Vzhodu. V zadnjem stoletju se je upravna razdelitev večkrat spremenila.Prilagoditve so morale upoštevati razmeroma centralistično naravnano drţavo(zvezo) in velika nesorazmerja v prebivalstveni sestavi in tudi njihove avtonomističneteţnje. Asimetrična upravna razdelitev Rusije je torej zrcalna slika etničneraznolikosti in barvite ruske zgodovine.

ABECEDARIJ UPRAVNE RAZDELITVE RUSIJE

Prikazane so avtonomne republike:

AR ADIDŢEJA (Adigeyskaja AR)Meri 7.600 km2 in ima 0.444 milijona prebivalcev: Adidţejcev 24%, Rusov 65%.Glavno mesto: Majkop.

AR ALTAJ (ALTAISKAJA AR)Meri 92.600 km2 in ima 0.203 milijona prebivalcev: Altajcev 31 %, 57 % Rusov, 6%Kazahov. Glavno mesto: Gorno-Altajsk.

AR BAŠKIRISTAN (BAŠKIRSKAJA AR) Meri 143.600 km2 in ima 4.078 milijona prebivalcev: 30% Baškircev, 36 % Rusov,24% Tatarov. Glavno mesto: Ufa.

AR BURJATIJA (BURJATSKAJA AR)Meri 351.300 km2 in ima 0.969 milijona prebivalcev: 28% Burjatov, 68 % Rusov.Glavno mesto Ulan-Ude.

AR HAKAZIJA (HAKASKAJA AR)Meri 61.900 km2 in ima 0.541 milijona prebivalcev: 12% Hakazov, 80 % Rusov.Glavno mesto: Abakan.

AR DAGESTAN (DAGESTANSKAJA AR)Meri 50.300 km2 in ima 2.622 milijona prebivalcev: 29% Avarov, 17 % Daringov,14% Kumikov, 13% Lesgijcev, 5% Rusov. Glavno mesto: Mahačkala.

AR INGUŠETIJA (INGUŠETSKJA AR) Meri 3.600 km2 in ima 0.481 milijona prebivalcev: 77% Ingušev, 20% Čečenov.Glavno mesto: Magas.

KABARDINO-BALKARSKA AR (KABARDINO-BALKARSKAJA AR)Meri 12.500 km2 in ima 0.869 milijona prebivalcev: 55% Kabardincev, 12%Balkarcev, 25% Rusov. Glavno mesto: Nalčik.

AR KALMIKIJA (KALMYCKAJA AR)



184

Meri 76.100 km2 in ima 0.290 milijona prebivalcev: 53% Kalmikov, 34% Rusov.Glavno mesto: Elista.

KARAČAJSKO-ČERKESKA AR (KARAČAJEVO-ČERKESSKAJA AR) Meri 14.100 km2 in ima 0.435 milijona prebivalcev: 39% Karčajcev, 11% Čerkezov,

34% Rusov. Glavno mesto: Čerkesk.

AR KARELIJA (KARELSKAJA AR)Meri 172.400 km2 in ima 0.703 milijona prebivalcev: 9% Karelijcev, 77% Rusov, 5%Belorusov.

AR KOMI (KOMI AR)Meri 415.900km2 in ima 0.996 milijona prebivalcev: 25% Komi, 60% Rusov, 6%Ukrajincev. Glavno mesto: Siktivkar.

AR MARI EL (MARIJSKAJA AR)

Meri 23.200 km2 in ima 0.717 milijona prebivalcev: 43% Marijcev, 48% Rusov, 6%Tatarov. Glavno mesto: Joškar -Ola.

MORDVINSKA AR (MORDVINSKAJA AR)Meri 26.200 km2 in ima 0.866 milijona prebivalcev: 32% Mordvincev, 61% Rusov,5% Tatarov. Glavno mesto: Saransk

AR SEVERNA OSETIJA (SEVERNO-OSETINSKAJA AR)Meri 8.000 km2 in ima 0.705 milijona prebivalcev: 63% Osetincev, 23% Rusov, 3%Ingušev. Glavno mesto: Vladikavkaz.

AR JAKUTIJA (JAKUTSKAJA AR)Meri 3.103.200 km2 in ima 0.951 milijona prebivalcev: 46% Jakutov, 41% Rusov.Glavno mesto: Jakutsk.

TATARSKA AR (TATARSKAJA AR)Meri 67.836 km2 in ima 3.769 milijona prebivalcev: 53% Tatarov, 40% Rusov, 4%Čuvašev. Glavno mesto: Kazan.

AR ČEČENIJA (AR ČEČNJA) Meri 15.700 km2 in ima 1.142 milijona prebivalcev: 93% Čečenov, 3 % Rusov.

Glavno mesto: Grozni.

AR ČUVAŠIJA (ČUVAŠSKAJA AR)Meri 18.300 km2 in ima 1.300 milijona prebivalcev: 68% Čuvašev, 27% Rusov, 3 %Tatarov. Glavno mesto: Čeboksari.

TUVINSKA AR (TUVINSKAJA AR)Meri 170.500 km2 in ima 0.308 milijona prebivalcev: 77% Tuvincev, 20% Rusov.Glavno mesto: Kizil.

UDMURTSKA AR (UDMURTSKAJA AR)

Meri 42.100 km2 in ima 1.156 milijona prebivalcev: 29% Udmurtov, 6% Tatarov, 60%Rusov. Glavno mesto: Iţevsk.



185

• Oblast (46): osnovne enote z ruskim prebivalstvom

• Avtonomne republike (21): enote nedrţavnih narodov;• Avtonomno okroţje (okrug) (4): posebne razmere glede na gospodarsko-strateško pozicijo

• Ozemlja (kraj (9)• Zvezna mesta (2) (Moskva, Sankt Petersburg)• Ţidovska avtonomna oblast (1) (Birobidţan)



186

NARODNA SESTAVA PREBIVALSTVA RUSIJE

UVOD

Kljub velikim razdaljam in prevladi obseţnih enoličnih pokrajin ima Rusija poseben

šarm. Sodi namreč med etnično in kulturno najbolj raznolike drţave na svetu.Uradna statistika govori o vsaj 130 narodih. Leta 1926 so našteli kar 194 različnih»narodnosti«; toda na njem so navedeni tudi pripadniki evropskih narodov, ki so sepač tedaj nahajali v Rusiji, ne glede na številčnost. Od teh so nekateri pravmaloštevilčni, z le nekaj tisoč pripadniki. Rusov je dobrih 80 % oziroma 118milijonov. Zaradi tega ter prevladujoče uporabe ruščine kot jezika sporazumevanja incirilice kot »ruske« pisave odločno prevladuje vtis »ruskosti« sicer kulturno izjemnoraznolike drţave. Nasilne preselitve celih narodov v preteklosti in intenzivnaurbanizacija pred desetletji so bistveno spremenile prvotno razporeditev etničnihskupin in odločilno prispevale k rusifikaciji ljudstev, ki jih je v svojem zgodovinskemrazvoju dosegla ruska oblast. Carska Rusija narodnemu vprašanju ni posvečala

posebne pozornosti; drţavo so zato imenovali »ječa narodov«. Revolucionarji so sezavedali eksplozivne moči nacionalizmov, zato so pričeli v administrativni členitviozemlja upoštevati etnično sestavo prebivalstva. Oblikovali so republike po etničnemključu in poskrbeli, da nobena ni bila povsem homogena. Povsod so bile ruskeskupnosti dokaj številčne. Poskusi oblikovanja »sovjetskega« naroda se nisoobnesli. Čeprav so Rusi predstavljali le dobro polovico prebivalstva Sovjetske zveze, je bila rusifikacija prevladujoč proces. Republike so imele namreč sorazmernoskromne pristojnosti. Celo najštevilčnejši Ukrajinci so mnoţično uporabljali ruščino.Po razdelitvi Sovjetske zveze se je vpliv ruskega jezika in kulture v Rusiji povečal.Toda v mednarodnem okolju se je vpliv ruščine zmanjšal, saj se je zmanjšalo številonjenih uporabnikov za dobro tretjino, še bolj pa se je skrčil njen politični in vojaškipomen in vpliv.

Rusija je zadrţala prisotnost številnih narodov, jezikovnih in verskih skupin. Etničnosta najbolj pestra Kavkaz in osrednji del Povolţja. Najbolj razširjeni so pripadnikislovanskih narodov (poleg Rusov še Ukrajinci in Belorusi ter skupine priseljenihskupin), od ostalih narodov indoevropske jezikovne skupine pa tu ţivijo pripadnikirazličnih imigrantskih skupin. Nekoč so bili zelo številčni Povolški Nemci, vendar so jih po drugi svetovni vojni razselili. Med narodni uralske jezikovne skupine sonajštevilčnejši Kareli (Finci), Mordvinci, Udmurti, Komi, Marijci in Samojedi: to sonarodi skrajnih severnih predelov današnje Rusije. Zelo številčna in raznolika je

skupina turško-altajske jezikovne skupine, v kateri so zastopani narodi osrednje Azije. Tam imajo nekateri tudi svoje drţave. V Rusiji so naseljeni razpršeno in vobliki jezikovnih otokov. To so Tatari (za Rusi druga najštevilčnejša skupnost),Čuvaši, Baškirci, Tutvinci, Kazahi, Azerbajdţanci, Jakuti, Kumiki, Karakalpaki, Kirgiziin drugi. Med ljudstva mongolske jezikovne skupine sodijo Burjati in Kalmiki; prvinaseljujejo predel juţno od Bajkalskega jezera, drugi pa ob spodnji Volgi. Srednjo invzhodno Sibirijo naseljujejo Tunguzi ter pripadniki paleoazijske jezikovne skupine(Čukči, Korjaki, Jukagiri). Severni del ter predgorje Kavkaza je domovina narodovkavkaške jezikovne skupine: Svanov, Osetincev, Dagestancev, Čečenov,Kabardinov, Ingušev in drugih. Nekatere (kot na primer Tatare in Čečene) so vpreteklosti precej preseljevali, zato jih znaten del ţivi razpršeno po vsej Rusiji,

čeprav imajo tudi »svoje« avtonomne republike.



187

Verska podoba Rusije odraţa socialistično preteklost: po ocenah je dobra tretjinaprebivalcev versko neopredeljenih. V socialistični dobi je bila verska svoboda sicerzajamčena, vendar je bila kot »opij za ljudstvo« izpostavljena močnim ideološkimpritiskom. Sedaj vse verske skupnosti krepijo svoj vpliv; poleg tradicionalnih seuveljavljajo tudi nekatere nove religije. Poleg pravoslavnih (nad 50%), ki mu

pripadajo Rusi in tudi številni druge etnične skupine so dobro zastopani tudi sunitskimuslimani. Burjati in Kalmiki so predvsem budisti.

RUSIJA: NARODNA SESTAVA

Rusi

Tatari

Ukrajinci

drugi (200)

Poleg Rusov nad 120 narodov, ki jih ločimo v naslednje skupine:

• Uralska skupina: Kareli (Finci), Mordvinci, Udmurti, Komi, Marijci in Samojedi• Turško-altajska skupina: Tatari, Čuvaši, Baškirci, Tutvinci, Kazahi,

Azerbajdţanci, Jakuti, Kumiki, Karakalpaki, Kirgizi • Mongolska skupina: Burjati, Kalmiki• Paleoazijska (tudi tunguška) skupina: Tunguzi Čukči, Korjaki, Jukagiri• Kavkaška skupina: Svani, Osetinci, Dagestanci, Čečeni, Kabardinci, Inguši..

Nekoč so bile zelo številčne tudi poljske, nemške in ţidovske kolonije, zlasti vmestih. Nemce so razselili, Ţidje so se razselili sami, del pa jih je ostal v posebnienoti – Birobidţan. Imajo posebno “zgodovino”. Ukrajinci predstavljajo nad 2%prebivalcev (okrog 5,5 milijona); večidel rezulat nasilne razselitve po prvi svetovnivojni.



188

Narodna sestava avtonomnih republik

0 20 40 60 80 100

Adidžeja

Altajska

Baškirska

Burjatska

Hakazija

Dagestan

Ingušetija

Kabardino-Balkarska

Kalmikija

karačajsko-Čerkeška

karelija

Komi

Marijska

Mordvinska

Sev. Osetija

Jakutija

Tatarska

Čečenija

Čuvašija

Tuvinska

Udmurtija

titularni narod

Rusi

drugi



189

Ruske manjšine: Zunaj Rusije ţivi 27 milijonov Rusov; s tem so verjetnonajštevilčnejša manjšinska skupnost razširjene Evrope. Glede na razmerje medtitularnim (nacionalnim) in manjšinskim statusom (okrog 20% med narodi z večjimdeleţem “manjšinstva”. To je dokaj neugodno

VERSKA SESTAVA IN VLOGA RELIGIJE V RUSKI DRUŢBI

Po ocenah je okrog 60% prebivalstva Rusije verujočega, za 40% pa ni podatkov.Ocene se zelo razlikujejo. Večina verujočih (okrog 85%) pripada ruski pravoslavniavtokefalni cerkvi, okrog 11% pa sunitskemu islamu. Verstva se izrazito širijo inkrepijo svoj druţbeni vpliv

DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA RUSIJE

NARAVNO GIBANJE PREBIVALSTVA

Rusija sodi med drţave z nizko stopnjo rodnosti (12 promil; pod. Za 2009) inpovprečno smrtnost (15 promil). Močno odseljevanje zaradi slabega gospodarskegastanja. Število prebivalcev se letno zmanjša za okrog 800.000!

Rusija sodi med redko naseljene drţave (pod 10preb na km2), vendar je izrazitoneenakomerno naseljena. Zgostitev v mestih (73%) je relativna, saj so mesta zeloekstenzivna. Obseţni borealni pas na severu je napol prazen; obvladujejo ga (polegredke stalne naselitve) kolonije vojakov, raziskovalcev, rudarjev…

SOCIALNA SESTAVA PREBIVALSTVA RUSIJE

V času socializma - komunizma je bila glavnina prebivalstva revna; ţivljenje ruskegapovprečneţa je bilo dokaj skromno. Po dekomunizaciji je sledil val izrazitegasocialnega razslojevanja, precej neorganizirano (stihijsko)., TAJKUNIZACIJA; pojav,značilen za vse bivše socialistične drţave, je v Rusiji in današnjih “satelitih” SND(Belorusija, Ukrajina, Kazahstan…) pokazal ekstremne poteze.. Dalje gre za

bogatenje zelo tankega sloja izključno pod nadzorom (in iz vrst..) politične elite, ki si je uspela podrediti glavnino podjetij in kapitala; drugih moţnosti ni bilo. Postopomase je oblikoval sloj malih podjetnikov, ki se je prebil na podlagi lastne ekonomnskeuspešnosti; ta sedaj predstavlja vitalni del ruskega gospodarstva. Vendar je prigibanju navzgor omejen. Glavnina je ostala revna; z nad 10% prebivalstva podpragom revščine sodi med socialno konfliktne drţave.



190

GOSPODARSKA GEOGRAFIJA RUSIJE

Rusija ima kot največja drţava na svetu izjemne surovinske potenciale. To so zlasti:

• Velike zaloge gozdne biomase (po površini prva, po gozdni masi druga)

• Po obsegu rodovitnih kmetijskih površinah (prva) • Energetsko najbogatejša drţava na svetu • Rudno in mineralno bogastvo; Rusija ima na svojem ozemlju malodane vse• Velikost pa ni v sorazmerju z realno ekonomsko močjo; Rusija je ranljiv

gospodarski velikan

KMETIJSTVO

V stepskem delu razpolaga z “černozjomom”: obseţen pas stepe in gozdne stepe,izkoriščen in kultiviran. Obseţna območja subpolarnega sveta imajo bistveneomejitve kmetijske proizvodnje. Na jugu so puščave in polpuščave z pogojnouporabnostjo (namakanje) . Glavnina ruskih kmetijskih površin je v evropskem delu,ki obsega predele od tundre do polpuščave; jedro pa so stepe in gozdne stepe,spremenjene v rodovitne površine, vendar ob razmeroma redki poselitvi



191



192



193

Rusko kmetijstvo ima zato velike potenciale.. V socializmu je bila kmečka zemljarazdeljena na velike produkcijske enote:KOLHOZE, ki so nastali z lokalnimzdruţevanjem.. ..in SOVHOZE, socialistična drţavna kmetijska podjetja. Poleg tehso bile manjše površine namenjene osebnim potrebam, ki so jih namenjali za

obdelavo (OHIŠNICE) in rekreacijo (DAČE).



194

TRANZICIJA

KOLHOZI SOVHOZI

AGRARNA podjetjaMale

kmetije

Velikaposestva

• Pšenica (4 na svetu) • Oves in rţ (1 na svetu) • Ajda (drugi na svetu)• Krompir (drugi na svetu)• Sladkorna pesa (2 na svetu)• Lan (1 na svetu)

• Sončnice (1 na svetu) • Sadje (5-8 na svetu)• Mleko (3 na svetu)

Velja pa omeniti nekatere probleme ruskega kmetijstva. To je relativno nizkaproduktivnost (glede na zaposlene, vnos energije, učinkovitost površin), Velikeekološke obremenitve in Veliko praznih površin,kar je slej ko prej predvsem socialniin starostni problem. Če bi lahko govorili o »politični« prahi (prelogu), potem bi bilaRusija zanesljivo najboljši, a nikakor ne edini primer.



195

Organizacija sodobnega ruskega kmetijstva je naslednja. Nekdanje drţavne indrućbene veleposesti so sedaj veleposesti: Veleposesti – kolhozi in sovhozidrţavna kmetijska podjetja: nizka učinkovitost, velike izgube ob drţavnih podporah.

Poleg tega so tu še male kmetije (rastoči trend) se uspešno spopadajo s konkurencoin razmerami in pa mini kmetije, dediščina nekdanjih (edinih) zasebnih) aktivcnostina tem področju v Rusiji – dače. Dače: preostanek stare tradicije iz socializma,počitniško (ljubitelsko kmetijstvo), okrog 2 površin, proizvaja blizu 50% zelenjave



196

GOZDARSTVO

Rusko gozdno bogastvo je v borealnem pasu tajge in zmernega pasu. Je drţava znajveč gozda: iglavci. Velike površine,velike zaloge, slaba dostopnost (razdalje). Popadcu industrije je nazadovalo tudi koriščenje gozdne biomase



197

• Kljub velikanskim potencialom so le-ti skromno izrabljeni. Večinoma izvaţajosurov les (hlodovino) ter polproizvode.

• Močno razvita papirniška industrija je velik porabnik lesa iglavcev in listavcev • Lesno bogastvo predstavlja celo primarni naravni potencial, vendar je zaradi

naravnih razmer teţje dostopno.

• Zaradi razdalj, polarne zime (noči) in permafrosta je posek moţen predvsem vtoplejšem delu leta, kar pa je zelo neugodno zaradi močvirnosti (tajanjezgornjih delov površja; permafrost)

RIBIŠTVO

Ribištvo je pomembna gospodarska panoga. Poleg bliţnjih zaprtih morij (Belo,Barentsovo, Ohotsko, Japonsko) jezerski in rečni ribolov ter ribogojstvo (8 na svetu).Rečno ribogojstvo močno nazadovalo (za skoraj 70%) zaradi ekološkeobremenjenosti tekočih in stoječih voda. Sloviti laviar: izjemen izvozni artikel (jesetri,

kečiga)/.

RUDARSTVO

• Najpomembnejši ruski proračunski vir: kar je VELIKA IZJEMA • Izkoriščanje se je pričelo razmeroma pozno • Nagel razvoj rudarstva v socialistični fazi: to je bila podlaga “bazične”

industrije• Oblikovali so se veliki “bazeni”: Uralski, Donecki, Povolški, juţnosibirski,

srednjesibirski…•

Klasični energetski “bazen • Moskovski• Donski• juţnouralski in uralski • juţnosibirski



198

Premik na Ural, Sibirijo in polarne predele• se je pospešil med drugo svetovno vojno, po njej pa z namenom naseljevanja

“divje” Sibirije ter ob obstoju “gulagov” močno razširil ENERGETIKA

• Energetsko najbogatejša drţava: • Nafta (3 na svetu, zaloge na 2 mestu)

• Plin (zaloge in proizvodnja na 1 mestu)• Premog /rjavi na 2 in črni na 5 mestu na svetu) • Les (zaloge na 2 mestu)• Vodna sila (podnebne spremembe jim gredo zelo na roke)• Baku in drugi Baku (juţni Ural) • Zahodnosibirski bazen• Premogovni bazeni v Povolţju in Podneprju



199



200

Zakaj nafta in plin:velike potrebe, razmeroma enostaven transport



201

INDUSTRIJA

Industrija Rusije ima nekatere posebnosti razvoja. Ker je najdlje vztrajala v konceptusocialistične druţbene ureditve in kolektivne ter drţavne planske ekonomije, se to pritako zapletenem sistemu kot je industrijska proizvodnja seveda močno pozna,

posebej še potem, ko se je morala drţava posloviti od svoje vloge nosilke enega odpolov ideološke in geopolitične moči, kar pa je močno neposredno in posrednovplivalo tudi na struktur o in učinkovitost ruske industrije. Značilnosti današnje ruskeindustrije, so na kratko naslednje:

• MOČNO nazadovala: ni trţišča, tehnološka zaostalost, tranzicijske zgodbe • Ni več tehnološke podpore (vojske): razpad blokov je Rusijo gospodarsko

“zdelal” • Vendar se širijo zlasti mala podjetja; to je zdrava tendenca in obeta

gospodarsko rast

• Rusija je izdelovala vse, vendar je bila redkokje vodilna• industrijo (metalurgija, kemična, gradbena, strojna) • Zanemarjanje lahke industrije,razen tekstilne, je vodilo v pomanjkanje, zato pa

veliko “nakupovalno lakoto” • Ruski trg so v tranziciji hitro zapolnili tuji proizvodi, posredovani na črno..• industrijo (metalurgija, kemična, gradbena, strojna) • Zanemarjanje lahke industrije,razen tekstilne, je vodilo v pomanjkanje, zato pa

veliko “nakupovalno lakoto” • Ruski trg so v tranziciji hitro zapolnili tuji proizvodi, posredovani na črno..• Zaradi razpada sovjetskega imperija so se podrle tudi industrijske strukture• Razpad trţišča na tujem; Rusija se je morala naglo prilagajati, vzorov ni bilo

• Primer drţave, kjer je gospodarstvo močno in neposredno odvisno od peščicepolitikov

STORITVE• SEDAJ ţe okrog 60% BDP, naglo narašča, tu je vzpon največji • Rusija predstavlja 1,5% vrednosti svetovnega uvoza in 2,5% izvoza



202

UVOZNI ARTIKLI RUSIJE, 2010

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45

kemični proizvodi

hrana

stroji

avtomobili

elektroaparati

telekomunikacije

železo&jeklo

drobni predmeti

barvne kovine

ostalo



203

In sicer z državami:

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18

Kitajska

Nemčija

Ukrajina

ZDA

Japonska

Francija

Belorusija

IZVOZNI ARTIKLI RUSIJE

0 10 20 30 40 50 60 70

energenti

železo in jeklo

barvne kovine

kemikalije

stroji

ostalo



204

In sicer z državami:

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45

Nizozemska

Italija

Nemčija

Ukrajina

Turčija

Kitajska

Belorusija

Poljska

ZDA

Francija

ostalo

Trgovinsko razmerje SND in EU, 2010

EU

SND

0

10

20

30

40

50

60

izvoz

uvoz

EU

SND



205

GEOPOLITIKA: RUSIJA KOT OSIŠČE IN OSRČJE SVETA

»Rusije ni mogoče zasesti!«. Izrek je bil večna bojazen vseh, ki so skušali osvojitiRusijo v moderni dobi. Na ruskih razdaljah in mrazu si je zobe polomila Napoleonovaarmada na začetku 19. stoletja in dva nemška poskusa v 20. stoletju. Med 13 in 14.

stoletjem je Mongolom uspelo vzdrţevati evrazijsko veledrţavo – Zlato hordo.Pozneje so bila prostranstva osrednje Azije in evropskega dela današnje Rusijepodvrţene številnim spremembam. Le jedra mrzle Sibirije ni nihče osvojil. Nemara jeto navdihnilo britanskega geografa Halforda MacKinderja, ki je na podlagi analizesvetovne zgodovine leta 1904 oblikoval pomembna teoretična izhodišča za političnogeografijo, ki jo je le malo pred tem kot eno od geografskih vej zasnoval nemškigeograf Fridrich Ratzel. Sledeč zgodovinski izkušnji neosvojljivosti Sibirije jeMacKinder ta prostor imenoval »osišče« svetovne zgodovine. Evrazija je bila ponjegovem »svetovni otok«, ki ima v svojem severnem trdnjavo: Rusijo, dobrozavarovano z nizi gorskih verig, neobljudenimi puščavami in strupenim sibirskimmrazom. Osišče je pozneje (po prvi svetovni vojni) nekoliko razširil in preimenoval v

»osrčje«, ker so iz osrednjeazijskih stepskih predelov prihajala osvajalska ljudstva.Strateške prednosti tega ozemlja je poudaril v izreku «Kdor vlada vzhodni Evropi,obvladuje središčno območje; Kdor vlada središčnemu območju, obvladuje svetovniotok; Kdor vlada svetovnemu otoku, obvladuje svet«. Tej pretirani oceni so mnogistrategi tistega časa verjeli in pripravili nasprotne strategije. Sledeč zgodovinskiizkušnji, da bo Rusija (tedaj ţe Sovjetska zveza) pretrd oreh za trajno obvladovanje,so jo skušali izolirati od drugih virov moči, predvsem dostopa do toplih morij. Nemškageopolitika Karla Haushoferja, na katero se je naslanjal tudi propagandni strojnacistične Nemčije, je videla v redko naseljeni, toda naravno zelo bogativzhodnoevropski niţini svoj »Lebensraum«- ţivljenjski prostor. Tja se je usmeril tudivojaški pohod Tretjega Rajha. Toda tako kot pred njim ţe Napoleon, je moral priznatiporaz. Sovjetska zveza je uveljavila socialistični druţbeni red v »osvobojenih«ozemljih Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope. MacKinderjev strah se je doneke mere uresničil: trdnjava Rusija je učinkovito obvladovala severni delevrazijskega kontinenta in skušala od tod vplivati tudi drugam. Toda »osrčje« jeimelo veliko pomanjkljivost – slab dostop do svetovnih morij. ZDA in Velika Britanijasta uporabili preverjeno doktrino »kontinentalne zapore«, pač v prepričanju o velikempomenu »obrobja«, ki so ga sestavljale tedaj najbogatejše drţave, vodilne v tehnološkem razvoju. Sovjetska zveza v resnici ni dobila resne priloţnosti preboja izsvetovnega otoka. Čeprav se z nizkimi obalami odpira na kar 12 morij, je drţavaizrazito kontinentalna. Vsa morja so bodisi precej zaprta bodisi periodično

zaledenela. Iskanje izhoda na toplo, odprto morje je stalnica moderne ruskezgodovine. Ţe Peter Veliki je skušal ob koncu 18. stoletja preobraziti Rusijo vevropsko silo in jo tudi navezati na morje. Podpora osvobodilnih gibanj pravoslavnihbalkanskih ljudstev je imela prepričljiv strateški motiv: doseči obale Jadrana inEgejskega morja. V znani »krimski« vojni so Velika Britanija in Francija pripomogli dasta Bospor in Dardanele ostala v turških rokah. Na Daljnem Vzhodu so jih pripomorskih ambicijah zavrli Japonci, v srednji Aziji pa so se srečali z britanskimiinteresi. Toplo morje je ostalo sen in vedno predaleč.

Bistvene spremembe geopolitičnega poloţaja Rusije so nastopile po prvi svetovnivojni oziroma ţe med njo. Centralistično vodena carska Rusija se je ozemeljsko

skrčila (izgubila je današnja ozemlja Finske, Poljske, baltiških drţav in Besarabijo),spremenila je svoj druţbenopolitični in ekonomski ustroj (postala je prva socialistična



207

GEOPOLITIČNI POLOŽAJ RUSIJE IN NJEN VPLIV NA SVET

Ruska geopolitika je morala v desetletjih po padcu socializma bistveno spremenitisvoj odnos do sveta. Ni bila več globalna sila. V tem sestavku skušamo na kratko otem, kako in zakaj je Rusija od svetovne gospodarske in politične velesile pristala kot

izvoznica surovin. Dejstvo je, da je drţava ..nemočna, da bi se učinkovito otreslakorupcije. in ogroţena od vse močnejših azijskih konkurentov.. Gre torej za kratkooceno o tem, kako in zakaj je Rusija od svetovne gospodarske in politične velesilepristala kot izvoznica surovin.

•



208

Rusija je primer drţave…z izrazito močnim in neposrednim vplivom njenegeopolitične strukture, odnosov v svetu na gospodarske posledice; malokje najdemotako neposreden vpliv..

Konkurenca Rusije: EU• EU je postindustrijska velesila z visoko dodano vrednostjo v proizvode (visoke

cene končnih izdelkov-zahteve teţišča), selektivne proizvode (varstvo okolja,carine, dogovori, transport).

• EU bi lahko bila izvoznik tehnologije (ponudba del za cenejšo rusko delovnosilo)

• EU bi lahko bila kupec cenejših proizvodov ali surovin (kar je) • Hrana ni predmet trgovanja! Izjeme

Surovinska odvisnost• EU mora glavnino surovin uvaţati, še bolj pa energente.

• Rusija je izjemno pomemben dobavitelj energentov, a ne po enostavni poti:zahteve infrastrukturne povezanosti

Naftna in plinska pridukcija generira malo delovnih mest in ne stimulira drugih oblikpotrošnje; je bogatenje ozkega sloja, ki mora imeti tesne povezave s politiko

• Rusija mora svoje energente prodati, obenem pa “skrbeti” za ravnovesje nasvetovnem trgu. Nujno se mora torej soočati na potencialnih surovinskihobmočjih (Azija, Afrika)

• Med artikli industrijske proizvodnje, ki gredo dobro v promet, so nekateri strojiin oroţje; imperativ pozicije na svetovnem prizorišču. Usoda drţave, ki jegospodarsko izgubila oboroţevalno tekmo.



209



211

RUSKO-KITAJSKI ODNOSI.

• Vzhodno” vprašanje je v ruski geopolitiki vselej imelo značaj predvsem rusko-kitajskih odnosov.

• Kitajska je s konceptom gospodarskega razvoja prekosila Rusijo, še posebej

ko je ta izgubila večino geopolitičnega vpliva v “tretjem” svetu • Trgovina s Kitajsko gre vse bolj v smeri ponudba surovin za industrijske

izdelke. Toda Kitajska povečuje svojo tehnološko prednost –TUDI NAPODROČJU IZDELAVE OROŢJA

RUSKO- AMERIŠKI ODNOSI • Tekmovanje v oboroţevalni tehnologiji je končano, Rusija ostaja pomemben

ponudnik• Geopolitično primerljivi, a nasprotni sili imata zavestno malo skupnih polj in

sodelovanja• Ameriški kapital osvaja Rusijo, predvsem vpliva na srednje in male podjetnike,

a potrebujejo liberalno ekonomijo in odprte odnose

RUSKO-ISLAMSKI STIK• Del SND, ki je Rusiji najbolj nasproten, obenem pa od nje tehnološko odvisen.

ZDA so z zapleti v Afganistanu in Iraku dobile nekaj nasprotnikov• Predstavlja del strateške zapore na jugu



212

LITERATURA

GEOGRAFIJA JUGOVZHODNE EVROPE IN RUSIJE

A Concise Atlas of Croatia and the Republic of Bosnia and Hercegovina. 1993: The MiroslavKrleţa Lexikographical Institute. Zagreb.

Atlas evropske zgodovine. 1996: Slovenska knjiga. Ljubljana.

Atlas i Shqipërisë / Atlas of Albania /Atlas von Albanien. 2003: Tiranë (ur. Bërxholi Argile,Doka Dhimitër, Asche Hartmut).

Banac, I. 1987: Nacionalno pitanje u Jugoslaviji. Porijeklo, povijest, politika. Globus. Zagreb.

Banac, I. 2006: The politics of ethnic homogenity. War and Change in the Balkans.Nationalism, Conflict and Cooperation, Cambridge University Press. 30-43 Cambridge.

Benkovič, M. 2003: Bolgarija. Zaloţba ZRC in Ljubljansko geografsko društvo. Ljubljana:

Benkovič, Krašovec M. 2007: Ciper. Zaloţba ZRC in Ljubljansko geografsko društvo.Ljubljana.

Bërxholi, A. 2005: Minoritetet në Shqipëri. Tiranë.

Biber, D. 1966: Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941. Cankarjeva zaloţba. Ljubljana.

Blgarite Atlas – The Bulgarians Atlas. 2001: Sofia.

Blinnikov Mikhail S., 2011, A Geography of Russia and Its Neighbours, The Guilford Press,New York, London

Burg, S. L. Shoup, S. P. 2000, The War in Bosnia and Hercegovina. Ethnic Conflict andInternational Intervention. M.E. Sharpee. New York.

Calic, M-J. 1996: Krieg und Frieden in Bosnien und Hercegovina. Suhrkamp Verlag.Frankfurt am Main.

Costachie, S. 2000: Ethnic minorities in post-communist Romania. Some observations, Post-Comunist Romania: Geographical Perspectives. Liverpool Hope Press. 119-124 (ur. LightDuncan, Phinnemore David) Liverpool.

Cvijić Jovan, 1918, La Peninsule Balkanique, Librairie Armannd Colin

Der Fischer Weltalmanach 1999. 1998: Fischer Verlag. Frankfurt am Main

Dimitrov, R. 1995: Sicherheitspolitik und ethnische Konflikte aus bulgarischen Sicht.Minderheiten als Konfliktpotential in Ostmittel- und Südosteuropa. R. Oldenburg Verlag.München (ur. Seewan Gerhard).

Dokumente të prodhuara 2003-2006. 2003: Ministrae Mjedisit dhe Planifikimit Hapësinor,Instituti për Planifikim Hapësinor. Prishtinë. (pdf.-CD; arhiv avtorja).



213

Eberhard, P. 2003: Ethnic groups and population changes in twentieth-century Central-Eastern Europe. History, Data and Analysis. M.E. Sharpe. New York & London.

Enciklopedija Jugoslavije. 3 knjiga. 1958: Leksikografski zavod FNRJ, Zagreb.

Erdeli, G. 2000: Geo-demographic trends in rural Romania, Post-Comunist Romania:Geographical Perspectives, Liverpool Hope Press, Liverpool, 67-74, (ur. Light Duncan,Phinnemore David)

Fischer Weltalamanach 2009, 2008, Fischer Taschenbuch Verlag, Frankfurt am Main

Fischer Jack C., 1966, Yugoslavia – a multinational State, Chandler Publishing Company,San Francisco,

Geografski atlas Jugoslavije, 1987, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb (ur. Bertić Ivan)

Gerolymatos A. 2002: The Balkan Wars. Conquest, Revolution, and retribution from the

Ottoman era to the twentieth century and beyond, Basic Books, New York, 122-140

Glassner M.I., 1993, Political Geography, John Willey and Sons, New York

Grošelj, Klemen, 2009, Energetske igre brez meja, Revija obramba, vol. 41/9, Ljubljana, 22-25

Hall Derek, Danta Derrick (ur), Reconstructuring of the Balkans. A Geography of the NewSoutheast Europe, John Wlleys & Sons, Chicester, New York, Brisbane, Toronto, Singapore

Hobsbawm E., J., 2004, Nationen und Nationalismus. Mythos und Realität seit 1780,Campus Verlag, Frankfurt

Hofbauer Hannes, 2001, Balkankrieg. Zehn Jahre Zerstörung Jugoslawiens, Promedia,Wien

Hofbauer Hannes, 2008, Experiment Kosovo. Die Rückkehr des Kolonialismus, PromediaVerlag, Wien

Hupchick Dennis P, Cox Harold E, (ur), 2001, The Palgrave Concise Historical Atlas of thebalkans, Palgrave, Wilkes University Press, UK

Ilies Alexandru, 2004, Romania Euror egiuni, Editura Universitǎii din Oradea, Oradea

Janko Sepp, 1983, Weg und Ende der Deutschen Volksgruppe in Jugoslawien, LeopoldStocker verlag, Graz

Jonhnston R.J., 1982, Geography and State, Macmillan, London

Kahl Thede, 2006, Ethnisch Bewusstsein in Mittel und Südosteuropa um 2000, Begleittext.Deutsche Fassung, pogl. 2.3. Bulgarien (ur. Jordan P. in Kocsis K.).

Karpat Kemal H., 1990, The Turks of Bulgaria: The History, Culture and Political Fate of aMinority, The Isis Press, Istanbul

Kenney P., 2002, Aufstieg und Fall der großen Mächte. Ökonomischer Wandel undmilitärischer Konflikt von 1500- 2000, Fischer Taschenbuch Verlag, Frankfurt am Main



214

King Charles, 2000, The Moldovans. Romania, Russia and the Politics of Culture, HooverInstitution Press, Stanford

Kjellen Rudolf, 1977, Geopolitische Betrachtungen über Skandinavien (1905), PolitischeGeographie, Darmstadt, 77-98 (ur. Matzunetter Josef)

Klemenčić M, 1993, A Concise Atlas of Croatia & the Republic of Bosnia and Hercegovina,Zagreb

KLEMENČIČ, Matjaţ, ZUPANČIČ, Jernej. Primerjava druţbenega in prostorskega razvojamadţarske in italijanske manjšine v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji v obdobju po razpaduJugoslavije. Razpr. gradivo - Inšt. nar. vpraš. (1990), 2004, št. 44, str. 158-200

Klemenčič Matjaţ, Ţagar Mitja, 2004, The Former Yugoslavia´s Diverse Peoples. A BCCLIO, Santa Barbara, Denver, Oxford

Klopčič V., Polzer M. Uur 1999, Wege zur Verbesserung der Lage der Roma in Mittel- und

Osteuropa. Beiträge aus Österreich und Slowenien, Ethnos bd 54, Wien

Kocsis, Karoly, Kocsis-Hodosi, Eszter (1998), Ethnic Geography of the Hungarian Minoritiesin the Carpathian Basin, Geographical Research Institute RCES, Budapest

Kocsis Karoly, Tiner Tibor, 2009, Geopolitics of pipelines and Eastern Europe with specialregard to Hungary, Hungarian Geographical Bulletin, vol 58/1, Budapest, 46-67

Kocsis Karoly (ed), 2007, South_Eastern Europe in Maps, Geographical Research InstituteHungarian Academiy of Sciences

Kostopoulou Stella, 1996, Theassloniki and Balkan realities, Reconstructing the Balkans,

John Willey & Sons, Chicester / New York / Brisbane / Toronto / Singapore

Krasteva Ana (ur.), 1998, Communities and Identities in Bulgaria, Longo Editore Ravenna

Krastev Ivan, 2004, Weak States as a Security Threat, Südosteuropa Mitteilungen, Jhg. 44,4/2004, Special Issue (Five Years of Stability pact), Südosteuropa Gesellschaft, München,102-115

Madjevik Mirjanka, 2006, Human resources in Macedonia, Structural analysis of spatial andhuman sources for interregional cooperation in southeast Europe, Slovenia and Austria,Ljubljana

Magocsi P., R., 2002, Historical Atlas of Central Europe, University of Washington Press,Seattle

Mazower Mark, 2002, Temna celina: dvajseto stoletje, Mladinska knjiga, Ljubljana

Meta Beqir, 2006, Greek-Albanian Tension 1939-1949, Academy of Sciences of Albania.Institute of History, Tirana

Natek Karel, Natek Marjeta, 2006, Drţave sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana

Nejašmić Ivo, 2006, Spatial Characteristics of Demographic Development of Croatia,Structural Analysis of Spatial and Human Sources for Interregional Cooperation in SoutheastEurope, Slovenia and Austria, Ljubljana, 147-151 (ur. Jernej Zupančič)



215

Nicolae Ion, 2000, Changes of Romanian Place Names during the Communist Era, Post-Comunist Romania: Geographical Perspectives, Liverpool Hope Press, Liverpool, 1-6 (ur.Light Duncan, Phinnemore David)

Nurković Rahman, 2006, Human Resources in Bosnia and Hercegovina, Structural Analysisof Spatial and Human Sources for Interregional Cooperation in Southeast Europe, Sloveniaand Austria, Ljubljana, 147-151 (ur. Jernej Zupančič)

Nurković Safet, Mirić Ranko, 2006, The Political-territorial System of Bosnia andHercegovina as a Factor of Transformation of the Regional-geographical Structure, Thewestern Balkans. A European Challenge, Annales, Koper (ur. Bufon Milan, Gosar Anton,Nurković Safet, Sanguin Andre Louis), 421-436

Pan Christoph, Pfeil Beate Sybille, 2000, Die Volksgruppen in Europa. Ein Handbuch,Wilhelm Braumüller Verlag, Wien

Pirjevec Joţe, 2001, Jugoslovanske vojne 1991-2001, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana

Pounds Norman J.G, 1969, Eastern Europe, Longmann Group Ltd.

Prevelakis G. 1996, Les Balkans. Cultures et geopolitiques, Nathan, Paris

Ratzel Friedrich, 1977, Die Gesetze des räumlichen Waschstums der Staaten. Ein Beitragzur wissenschaftlichen politischen Geographie (po: F. Ratzel, 1986, Petermans Mitteilungen,Bd. 42, 1986, 97-107), Politische Geographie, 1977, Wissenschaftliche Buchgesellschaft,Darmstadt, 29-53 (ur. Matznetter J.)

Rizopoulos Yorgos, 2003, Foreign Direct Investment and Western Firms InternationalizationStrategies in the Balkan Countries, The Development of the Balkan Region, Ashgate

Publishing Company, Burlington, 75-112 (ur. Petrakos George, Totev Stoyan),

Rogelj Boštjan, 2006, Nazaj k Evropi – Geopolitični diskurzi o Srednji in Vzhodni Evropi vinstitucijah Evropske unije, Dela 26, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza vLjubljani, Ljubljana, 181-202

Russionw Dennison (ur), 1988, Yugoslavia, a fractured federalism, Woodrow wilson Center,Washington

Sasi A., 2002, Csángóföld Pamântul Ceangâilor, Budapest

Seton – Watson Hugh, 1977, Nacije i drţave. Ispitivanje porijekla nacija i politikenacionalizma, Globus, Zagreb

Smith Dan, 2003, The Atlas of War and Peace, Earthscan Publications Ltd., London

Stefanović Momčilo, Krstić Milislav, 1978, Apostolski: Velikobugarske pretenzije od San

Stefana do danas, Vuk Karadžić, Beograd

Swift John, 2003, The Palgrave Concise Historical Atlas of the Cold War, Palgrave

Macmillan Ltd. Hampshire

Štiblar Franjo, 2007, The Balkan Conflicts and its Solutions. Creating Conditions for Peace,

Stability and Development in the Western Balkans, Pravna Fakulteta, Ljubljana,



216

Tanner Marcus, 1997, Croatia. A Nation Forged in War, Yale University Press, New Haven

Taylor A.J.P, 1956, Habsburška monarhija 1815-1918, DZS, Ljubljana

Taylor, Peter J., 1989, Political geography. World Economy, Nation – State and Locality,

Longman Sceience and Technical, London

Toal Gerard, Dahlman Carl, 2006, Has Ethnic Cleansing Succeded? Geographies ofMinority Return and its Meaning in Bosnia and Hercegovina, The western Balkans. AEuropean Challenge, Annales, Koper (ur. Bufon Milan, Gosar Anton, Nurković Safet,Sanguin Andre Louis), 349-366

Todorova Maria, 2001, Imaginarij Balkana, ICK Ljubljana (prevod originala Imagining theBalkans, 1997, Oxford University Press)

Totev Stoyan, The Bulgarian Economy in Transition: Possibilities for Cooperation withBalkan Countries, The Development of the Balkan Region, Ashgate Publishing Company,

Burlington, (ur. Petrakos George, Totev Stoyan), 317-358

Trifunoski Jovan, 1988, Albansko stanovništvo u socialističkoj republici Makedoniji,Knjiţevne novine, Beograd

Tunjić Filip, 2004, Vmesna Evropa, Annales, ZRS Koper, Koper

Turnock David (ur.), 1998, Privatization in Rural Eastern Europe. The process of Restitutiuonand Restructuring, Studies of Communism in Transition, Edward Elgar Publishing Ltd.

Veliki geografski atlas Jugoslavije, 1987, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb

Veliki slovenski leksikon, 2005, Mladinska knjiga, Ljubljana

Vöckler Kai, 2008, Prishtina is Everywhere. Turbo-Urbanismus als Resultat einer Krise,Parthas Verlag, Leipzig

Vukadinović Radovan, 2002, Varnost v Jugovzhodni Evropi, FDV, Ljubljana

Zimpel, Heinz-Gerhard (ur.) (1997), Lexikon der Weltbevölkerung. Geografie-Kultur-Gesellschaft, Nikol-Verlag, Hamburg

KLEMENČIČ, Matjaţ, ZUPANČIČ, Jernej. The effects of the dissolution of Yugoslavia on theminority rights of Hungarian and Italian minorities in the Post-Yugoslav states. Natl. pap.,

2004, letn. 32, št. 4, str. 853-896,

ZUPANČIČ, Jernej. Nemirni Balkan : med lokalizacijo in globalizacijo. Geogr. obz., 2007,letn. 54, št. 1, str. 4-13

ZUPANČIČ, Jernej. Geopolitične razseţnosti makedonskega narodnega vprašanja. Razpr.gradivo - Inšt. nar. vpraš. (1990), 2006, št. 48/49, str. 124-154

ZUPANČIČ, Jernej. Albansko vprašanje v luči političnoteritorialne rekonstrukcije Balkana.Razpr. gradivo - Inšt. nar. vpraš. (1990), 2008, št. 55, str. 6-49, zvd., tabela. http://www.inv.si

ZUPANČIČ, Jernej. Geopolitične razseţnosti črnogorskega narodnega vprašanja. Razpr.gradivo - Inšt. nar. vpraš. (1990), 2010, št. 61, str. 8-40, ilustr. http://www.inv.si.

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/

http://www.inv.si/



ZUPANČIČ, Jernej. The geopolitical dimensions of the Montenegrin national question. Eur.ethn., 2011, jg. 68, nr. 1/2, str. 10-20

ZUPANČIČ, Jernej. Političnogeografska analiza Balkana. Dela. [Tiskana izd.], 2009, 32, str.85-134. http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/dela_32/06_zupancic.pdf .

ZUPANČIČ, Jernej. O politično-teritor ialnem razvoju nedrţavnih narodov v Evropi. Ars &humanitas, 2010, letn. 4, št. 1/2, str. 230-245.

ZUPANČIČ Jernej. Geografska izkaznica Rusije, največje drţave na svetu. Emzin (Ljubl.), jun. 2008, letn. 18, št. 1/2, str. 75-79

Statistični viri:

www.nsi.bg/census-2001.pdf www.dzs.hr/popis stanovništva 2001 / tab. 12 Stanovništvo prema narodnosti po opčinama i

http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/geo/publikacije/dela/files/dela_32/06_zupancic.pdf



http://www.nsi.bg/census-2001.pdf


http://www.dzs.hr/popis%20stanovni%C5%A1tva%202001%20/





geografija jugovzhodne in vzhodne evrope

Documents