fotoreportaža s covid-19 intenzivnega oddelka priskočili ......mag. andrej bručan iz prve roke o...

Interni časopis Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana junij 2020 | št. 02

Fotoreportaža s COVID-19 intenzivnega oddelkaFotoreportaža s COVID-19 intenzivnega oddelkaPriskočili smo na pomoč osebju v enoti Bokalce DSO Vič – Rudnik Priskočili smo na pomoč osebju v enoti Bokalce DSO Vič – Rudnik Med epidemijo dvakrat toliko presaditev organov kot v običajnih mesecihMed epidemijo dvakrat toliko presaditev organov kot v običajnih mesecih40 let od Titove smrti v Kliničnem centru: »Tekma je bila odpovedana«40 let od Titove smrti v Kliničnem centru: »Tekma je bila odpovedana«Mag. Andrej Bručan iz prve roke o boju proti črnim kozam na Kosovu leta 1972Mag. Andrej Bručan iz prve roke o boju proti črnim kozam na Kosovu leta 1972

3 UVODNIK: doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc

AKTUALNO

4 Delo na COVID-19 intenzivnem oddelku v objektivu Mateja Povšeta

6 Psihološka podpora zaposlenim med pandemijo COVID-19 v UKCL

7 Na ORL kliniki operirali intubiranega bolnika s COVID-19

8 Doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc skozi oči sodelavcev

9 Trije porodi nosečnic, okuženih s COVID-19: poseben, a ne prevelik izziv

10 Spremenjena organizacija dela v UKB med epidemijo

11 Dolgo bivanje, omejeno samo na družinsko okolje, je bila za nekatere otroke težka izkušnja

12 Dragocene nove izkušnje iz prvega vala epidemije Covid-19

14 Predstavljamo različna delovna mesta v zdravstveni negi

15 Pričevanji zdravstvenih delavcev, ki sta priskočila na pomoč osebju v enoti Bokalce DSO Vič – Rudnik, v času epidemije COVID-19

16 5. maj 2020: čiste roke – varnost za vse

17 Vloga D-vitamina v preventivi posledic okužb dihal in Covid-19

19 Svet UKCL se je seznanil s poslovanjem v času COVID-19

19 V hitrem času smo skupaj razvili kakovostne prototipe ventilatorjev

STROKOVNO

20 Prva pacientka z individualnim umetnim čeljustnim sklepom

POGLED NAZAJ

21 50 let od prve presaditve ledvice v Ljubljani

21 Med epidemijo dvakrat toliko presaditev organov kot v običajnih mesecih

22 40 let od Titove smrti v Kliničnem centru

24 Prišli na Kosovo, videli in s cepljenjem premagali črne koze

UTRIP UKCL

26 Zahvala za pomoč v najtežjih trenutkih

28 Delegacija poljske vojske na strokovnem obisku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja

28 Obisk Strokovnega sveta zavoda Gasilske brigade Ljubljana v UKCL

28 Šivilje UKC, začetnice trenda izdelave mask

28 Minister na ogledu kontejnerskih« ambulant

28 Predsednik vlade na obisku

29 Prim. Miro Kušej, dr. med., nevrokirurg – 90-letnik

30 Prof. Alfred Šerko – nov kip v bronu pred Medicinsko fakulteto

31 KAJ MENIJO O NAS

33 IN MEMORIAM: Andrej Cijan in Matjaž Baraga

35 2 x NAGRADNA KRIŽANKA

kazalo

Banksyjev poklon zdravstvenim delavcem, resničnim superjunakom našega časaSlavni, a skrivnostni ulični umetnik Banksy, čigar prave identitete ni uspelo razkriti še nikomur, se je s svojim naj-novejšim delom poklonil britanskim zdravstvenim delavcem. V splošni bolnišnici v Southamptonu od začetka maja tako visi njegova upodobitev dečka, ki je sicer priljubljena su-perjunaka Batmana in Spidermana odvrgel v koš za smeti in dal prednost resnični superjunakinji: medicinski sestri z masko. »Hvala za vse, kar počnete. Upam, da vam bo podo-ba malce popestrila prostor, četudi je črno-bela,« je osebju britanskega zdravstvenega sistema (NHS) sporočil izmuz-ljivi umetnik, ki je z rdečo barvo izpostavil le eno podrobnost: rdeči križ na sestrini uniformi.

Interni časopis Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljanamarec 2020, številka 02Univerzitetni klinični center LjubljanaZaloška c. 2, 1550 Ljubljana, Slovenija

Glavni urednik: Janez Poklukar, dr. med.

Uredniški odbor:• prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, dr. med.,

višja svetnica• Jure Brankovič• Alenka Klun

Lektoriranje: Nina Krajnc

Fotografije: Tina Roš, Matej Povše, Adobestock, Shutterstock, Istock, Vectorstock, Dreamstime

Fotografija na naslovnici: Matej Povše

Oblikovanje: Ana Vedlin

Tisk: Grafex d.o.o., naklada: 3.500

VABIMO VAS, DA TUDI VI SOUSTVARJATE NAŠ ČASOPISŽelimo si, da zaposleni v UKC Ljubljana tudi v letu 2020 čim bolj sodelujete pri vsebini časopisa. Pri-spevke, obvestila in fotografije, ki jih želite objaviti v naslednji številki, pošljite v uredništvo najkasne-je do 15. julija 2020. V uredništvu si pridržujemo pravico do krajšanja poslanih prispevkov in izbora fotografij, primernih za objavo. Prispevke lektori-ramo. Prispevke in fotografije pošljite na naslov: [email protected]želena je pisava Arial (velikost pike 12) in krajši prispevki, ki naj ne bodo daljši od 1000 besed ali 7000 znakov s presledki vred. Fotografije oddajte posebej (ne v besedilu) v digitalni obliki (jpg,tif), minimalna velikosti datoteke 500 KB in obvezno navedite ime avtorja fotografije.

uvodnik

Glasilo v elektronski

obliki na: www.kclj.si

Epidemija, ki jo je povzročil virus SARS CoV-2, je močno vplivala na delovanje UKC Lju-bljana. S pripravami smo pričeli že zelo zgodaj, saj je bilo jasno, da bo v primeru pojava te bolezni v Sloveniji potrebno povsem drugačno delovanje zdravstvenega sistema, pose-bej pa UKC Ljubljana. Pod vodstvom Bolnišnične poveljniške skupine so se aktivnosti UKC Ljubljana močno spremenile. Vstop v ustanovo je bil nadzorovan tako za bolnike kot za zdravstvene delavce. Vzpostavljene so bile triažne vstopne točke in nadzor nad zdravstvenih stanjem zaposlenih. Na urgentnem bloku so bile ločene poti za potencialno kužne in nekužne bolnike, zato je bilo potrebno vzpostaviti dodaten vhod in t. i. sivo cono na KO za plastično kirurgijo.

Težo klinične obravnave bolnikov je prevzela Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer so bili na višku epidemije zasedeni vsi trije oddelki za odrasle in dva oddelka Enote za intenzivno terapijo. Dodatne kapacitete smo vzpostavili na Ortopedski kliniki, predvideno je bilo tudi širjenje na Dermatološko kliniko. Kumulativno smo imeli na Kliniki 151 hospitalizacij odraslih bolnikov in 2 otroka. V UKC so rodile tudi tri COVID-19 pozi-tivne porodnice. Poleg 26 postelj EIT III smo dodatno opremili še 12 postelj EIT III na Ginekološki kliniki. Kumulativno je bilo na EIT hospitaliziranih 35 bolnikov, en bolnik je bil na ECMO. Samo ambulantno smo obravnavali 100 bolnikov, 58 bolnikov smo vodili s pomočjo telemetrije, ostale smo nadzirali po telefonu in v ambulanti. Pediatrični bolniki z običajnimi infekcijskimi boleznimi so bili hospitalizirani na Pediatrični kliniki, tam smo imeli tudi urgentno ambulanto za bolnike brez COVID-19. Za zaposlene in bolnike, ki niso imeli možnosti samoizolacije v domačem okolju, smo odprli počitniški dom v Planici.

Praktično ni klinike, službe ali oddelka, ki ne bi prispeval pomembnega deleža in nemo-goče je našteti vse, ki so pomembno prispevali k ugodnemu razpletu epidemije. Posebej pa moram izpostaviti Službo za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb (SPO-BO), ki je vodila primere okužb pri zaposlenih, primere manjših izbruhov na oddelkih, iz-vajala pa je tudi nadzor nad nabavo ustrezne varovalne opreme. Testiranih je bilo 1970 zaposlenih in pri njih je bilo opravljenih 3376 testov. Okuženih je bilo 58 zaposlenih. Do okužbe pri delu z bolniki je prišlo le pri majhnem številu zaposlenih. Le v enem primeru je okužba pri zaposlenih potekala v hudi obliki, sicer pa smo ugotavljali v glavnem lažje primere ali sploh brezsimptomne okužbe.

Kljub temu, da je veliko zaposlenih iz drugih klinik delalo na Kliniki za infekcijske bolez-ni, so urgentni programi na drugih oddelkih tekli normalno, postopoma so se pričeli tudi nekateri elektivni programi. UKC Ljubljana je tudi aktivno sodeloval pri reševanju pro-blemov v ljubljanskih domovih za ostarele. Sprva smo imeli težave pri dobavi OVO, pričeli smo celo s šivanjem mask, vendar je sedaj stanje na tem področju optimalno. Brez dvoma lahko trdimo, da so zaposleni imeli na voljo tisto opremo, ki so jo potrebovali.

UKC Ljubljana se je izkazal kot bolnišnica, ki je v kriznih razmerah sposobna nastopiti in ukrepati enotno, strokovno in pravočasno. Veliko naših rešitev lahko služi kot model za pripravo drugih bolnišnic, marsikaj pa bi lahko izboljšali in popravili. Pomembno bo plani-ranje za bodoče epidemije oz. planiranje za ukrepe v primeru drugega vala okužb. Prehod na normalne razmere ni enostaven, saj virus v populaciji še kroži. Z dnem 31. 5. 2020 je bila v državi sicer preklicana epidemija bolezni COVID-19, kar pomeni, da se bodo drža-vljani nedvomno obnašali bolj sproščeno, veliko bo tudi prehajanja preko meja. Pri is-kanju potencialnih okužb moramo biti še toliko bolj pozorni, saj nam v danih razmerah nenadzorovan vdor virusa v bolnišnico lahko povzroči hude probleme.

Na koncu naj se zahvalim vsem zaposlenim v UKC Ljubljana, ki so sodelovali pri obvlado-vanju epidemije, njihovim predstojnikom in vodstvu UKC Ljubljana ter celotni slovenski javnosti, ki nas je spodbujala ter s številnimi donacijami lajšala delo zaposlenih.

ČESTITKE VSEM ZA ODLIČNO OPRAVLJENO DELO!

doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vodja Poveljniške bolnišnične skupine za epidemijo

4

AKTU

ALN

O

Alenka Klun, Služba za odnose z javnostmi UKCL

"Začutil sem, da sem v varnih rokah strokovnjakov"Delo na COVID-19 intenzivnem oddelku v objektivu Mateja Povšeta

Fotoreporter Matej Povše je v času epidemije koronavirusa obiskal oddelek za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana in COVID-19 od-delek na Ortopedski kliniki, kjer so zdravili bolnike z najhuj-šim potekom okužbe.

Svojo izkušnjo je fotograf, ki je v svoji več kot dvajset let trajajoči karieri sodeloval z uglednimi svetovnimi mediji, v zadnjem času so bile še posebej odmevne njegove fotografije z balkanske begun-ske poti, opisal kot resnično nevsakdanjo.

"V 'normalnih' časih poskušam imeti na sebi ali ob sebi čim manj dodatne opreme, saj me ta ovira pri delu. Tokrat je bilo drugače. A vedel sem, da je zaščitna oprema namenjena predvsem moji oseb-ni zaščiti v tem posebnem okolju in času. Prav tako sem jo nosil z zavedanjem, da je namenjena tudi temu, da ne ogrozim drugih," pojasnjuje fotograf.

NUJNOST NAJVIŠJE STOPNJE ZAŠČITE

Povše priznava, da je imel pred obiskom klinike določene pomisle-ke in strahove, saj je bila epidemija takrat še v začetni fazi in na določena vprašanja, ki so se mu motala po glavi, tudi strokovnjaki še niso imeli odgovorov. Zato je bila njegova prva misel, da mora poskrbeti za najvišjo stopnjo zaščite pred prihodom na intenzivni oddelek infekcijske klinike.

"Noč pred prihodom na kliniko je bila precej nemirna. Porajale so se mi številne misli, ki niso bile toliko povezane s strahom, da bi se sam okužil, temveč so se bolj vrtele okoli tega, da ne bi jaz postal tisti, ki bi virus trosil naokoli. Zato sem tudi, ko sem se vrnil domov, opremo in oblačila odvrgel iz sebe še pred vstopom v bivalne pro-store," se spominja.

Številka 2 | junij 2020 5

AKTUALN

O

Dela Mateja Povšeta (1977) redno objavljajo tako slovenski kot tuji mediji, prejel je več uglednih priznanj in sodeloval na števil-nih samostojnih in skupinskih razstavah. Z občutkom za esteti-ko in zaznavanje podrobnosti fotografijam, ki zanj niso le odtis resničnosti, ampak imajo pomembno subjektivno noto, dodaja nove dimenzije, je zapisal v kratkem življenjepisu na svoji sple-tni strani.

BOLEZEN NE IZBIRA

"Veliko mojih nočnih pomislekov je izginilo v predprostoru inten-zivnega oddelka. Ko so me oblačili v zaščitno opremo in mi dajali natančna navodila glede samega delovanja v sobi za najhuje bolne ter ko sem opazoval pristop k pacientom, sem začutil, da sem v var-nih rokah strokovnjakov in vseh, ki tam delajo. Tedaj sem vedel, da so strahovi odveč, saj je profesionalen pristop medicinskega ose-bja na najvišji ravni in zaradi tega je možnost prenosa okužbe tako name kot tudi od mene naprej, veliko manjša," je dodal.

“ Ko so me oblačili v zaščitno opremo in mi dajali natančna navodila glede samega delovanja v sobi za najhuje bolne ter ko sem opazoval pristop k

pacientom, sem začutil, da sem v varnih rokah strokovnjakov in vseh, ki tam delajo.

Soba, kjer zdravijo najhuje bolne, nikogar ne pusti ravnodušnega. Takšni so bili tudi občutki fotografa, ki je v objektiv ujel delovni utrip tistih, ki so bili v času epidemije koronavirusa v prvih bojnih vrstah. "To je posebna soba. Soba, kjer ni govorjene besede, tem-več zgolj zvoki naprav. Tam ležeči so se mi zdeli na nekakšen način mirni, seveda, zaradi nezavednega stanja, v katerem so bili, a tudi zaradi zdravniške ekipe, ki je skrbela za njih. Nelagoden občutek pa me je prežel zlasti ob pogledu na mlajšega moškega, lahko bi bil mojih let, in zavedanju, da bi lahko tam namesto njega bil jaz ..."

6

AKTU

ALN

O

asist. dr. Nataša Dernovšček Hafner, univ. dipl. psih., KIMDPŠ

Psihološka podpora zaposlenim med pandemijo COVID-19 v UKCL Kako v teh spremenjenih razmerah ohraniti dobro psihofizično počutje

Pandemija Covid-19 je za večino izmed nas nova situacija, neprimerljiva z dosedanjimi delovnimi in življenjskimi izkušnjami. Soočanje z neznanim prinaša negotovost in je pomemben vir stresa, po-sebej za zdravstvene delavce, ki so pri svojem delu neposredno izpostavljeni možnostim okužbe, v za-sebnem in javnem okolju pa zaradi tega stigmati-zirani.

Ob aktualni epidemiji in stopnjevanju obremenitev zdra-vstvenih delavcev smo se psihologi in klinični psihologi UKC Ljubljana ob podpori vodstva, kriznega štaba, teh-nične službe in službe za odnose z javnostmi povezali ter aktivno vključili v pomoč zaposlenim.Na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja smo izvedli nekaj skupinskih razgovorov z namenom razbremenitve in od-prli telefonsko linijo za psihološko pomoč vsem zaposle-nim, ki so jim svetovali psihologi in klinični psihologi iz UKC Ljubljana.

Za zdravstvene delavce smo pripravili priporočila, kako v teh spremenjenih razmerah ohraniti dobro psihofizično počutje: Ohranjanje dobrega psihičnega počutja v času soočanja s Covid-19 z napotitvami, kam po pomoč v času, ko naš telefon ni dosegljiv.

Za vodje zdravstvenih timov smo pripravili več priporočil, kako rav-nati v situaciji, ko se stiske zaposlenih stopnjujejo, kako sodelav-ce podpreti in kako se takrat opreti na vire moči v posamezniku in sistemu: Nasveti za ohranjanje dobrega počutja na bolnišničnih

oddelkih med epidemijo COVID-19 in po njej, Deset ključnih sporočil v podporo zdravstvenim delavcem med pandemijo Covid-19, Primarni in sekundarni stresorji ter psihološka prožnost. Vsa gradiva smo v obliki plakatov in zloženk preko SOJ razdelili po klinikah ter jih posredovali tudi drugim slovenskim bolnišnicam in ključnim deležnikom.

Klicev na odprti telefonski povezavi do sedaj ni bilo veliko, a ocenjujemo, da je bil ukrep vzposta-vitve telefonske podpore pravočasen in na mestu. Psihologi in klinični psihologi UKC Ljubljana smo pripravljeni dežurati na liniji do preklica ukrepov Covid-19.

Pandemija Covid-19 je poleg epidemiološke nedvomno tudi psihološka kriza. Trenutno še ne vemo, v kolikšnem obsegu se bodo kazale du-ševne stiske zaradi posledic izolacije, izgube delovnih mest in finančnih stisk, pa tudi zaradi zahtev po novem načinu organizacije dela in vsa-kodnevnega življenja, s katerimi se bomo soočali po sprostitvi ukrepov. Zavedanje, da je skrb za

duševno zdravje v tem času ena od prioritet in da imajo zapos-leni v primeru stisk na voljo dostop do strokovne pomoči, pa je pomembno tako za zaposlene kot za vodstvo.


AKTUALN

O

Služba za odnose z javnostmi UKCL

Na ORL kliniki operirali intubiranega bolnika s COVID-19 in preprečili nadaljnje usodne zapleteStrahu ni bilo, saj so imeli zaupanje v zaščitno opremo

Rutinska 25-minutna operacija traheotomija, pri kateri kirurško naredijo umetno dihalno odprtino na vratu in v sapnik vstavijo cevko, se je pri bolniku s COVID-19 spre-menila v zahteven, dvakrat daljši poseg.

Ker se virus lahko širi iz sluznic glave in vratu, je kirurška ekipa operirala v skafandru, v treh oblekah, debelih rokavicah, s klasični-mi kirurškimi tehnikami in kar na bolniški postelji intenzivnega od-delka Infekcijske klinike v Ljubljani, saj niso želeli tvegati prenosa bolezni in bolnika peljati v operacijsko dvorano, hkrati pa je vsako premikanje za bolnika lahko dodaten napor in celo nevarno.

Na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKCL (ORL klinika) so se na operacijo – traheotomijo pri bolnikih s COVID-19 pripravljali dlje časa in napisali navodila za izvedbo te operacije za vso Slovenijo, pri čemer je sodeloval tudi predstojnik ORL klinike doc. dr. Aleksandar Aničin. Predvideli in določili so vsak korak posebej, saj so vedeli, da bodo operirali v zahtevnih po-gojih, z drugačnimi kirurškimi tehnikami, ki so jih manj vajeni.

Ob številnih izkušnjah iz povsem rutinskih in številnih operacij so črpali znanje tudi iz angleške in španske literature, konkretne nasvete pa so dobili od kolegov iz Italije, Španije in Nizozemske. Ko so izvedeli, da bodo operirali enega prvih bolnikov v Sloveniji, ki se je okužil s COVID-19 in so ga zaradi poslabšanja stanja morali tudi intubirati ter umetno predihavati, so se najprej do potankosti dogovorili, kako bodo to operacijo tehnično izvedli.

Strahu ni bilo, saj so 100-odstotno verjeli v zaščitno opremo. Glav-ni kirurg dr. Robert Šifrer in njegova asistentka dr. Ivana Tancer ter inštrumetarja Kostadin Nastovski in Luka Tuta so bili oble-čeni v oblačila za enkratno uporabo, od spodnjega perila naprej. Prvi sloj je kirurška obleka, nato vodoodporen zaščitni plašč z dol-gimi rokavi, tretja plast še sterilni plašč. Dvoje debelih rokavic, po-sebni čevlji iz gume in skafander z ventilatorjem, ki precej glasno brni, zato se sliši slabše.

Dodatna zaščitna oprema in slabša kakovost luči v bolniški sobi (za razliko od operacije v običajnih razmerah v operacijski sobi) povzročata slabšo svetlobo in slabši občutek v rokah.

“ Poseg je bil izjemno naporen za oba kirurga, saj sta morala biti zato, ker so bolnika operirali kar na bolniški in ne na operacijski postelji, slabo uro v

»prisilnem« položaju (dr. Šifrer ob bolniku na robu postelje, dr. Tancerjeva pa za bolnikovo glavo).

Kirurška ekipa ORL klinike pred operacijo na Infekcijski kliniki. Od leve proti desni: asistent inštumentarja Luka Tuta, kirurg doc. dr. Robert Ši-frer, asistentka kirurga dr. Ivana Tancer, glavni inštrumentar Kostadin Nastovski. FOTO: Matej Povše za UKCL

Dr. Aničin poudarja, da bo v prihodnosti gotovo potreben razmislek o tem, ali bi traheotomijo delali pri večjem deležu bolnikov, ki ima-jo COVID-19 in so intubirani. Po posegu je namreč za tiste, ki se zbudijo, prognoza veliko boljša, v veliko boljšem stanju pa so tudi notranji organi. Je pa operacija za bolnika zahtevna, zato mora ta imeti dovolj energije, da je lahko potem tudi sposoben okrevati.

Testiranje COVID 19vsak delavnik 8.00 – 9.00

T: 01 522 41 94, E: [email protected]

8

AKTU

ALN

O

Tina Roš in Alenka Klun, Služba za odnose z javnostmi UKCL

»Njen edini ritual je, da je na tekočem z vsem, kar se dogaja na kliniki« Doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, skozi oči sodelavcev

»Če doc. dr. Lejko ne bi bila zdravnica, bi bila gotovo slovenistka, saj mi velikokrat popravlja vejice. Si-cer je natančna, dosledna in energična, na kratko: človek z veliko energije in entuziazma. Mislim, da pri sodelavcih najbolj ceni predanost in vestnost pri delu, ki ga opravljajo, a ne mara neutemeljenih izgovorov. Poleg tega, da je doc. dr. Lejko odlična zdravnica, je tudi odlična vodja, kar se kaže v preda-nosti pri delu na kliniki in med zaposlenimi. Sicer pa je tudi skrbna babica dvema vnučkoma, ki zelo rada potuje v oddaljene kraje,« je o predstojnici KIBVS povedala sodelavka.

Nekaj vprašanj o doc. dr. Tatjani Lejko Zupanc smo postavili še štirim izmed tistih, s katerimi si infekto-loginja deli delovne dni.

Kaj bi bila doc. dr. Lejko po poklicu, če ne bi bila zdravnica?

General.

Prepričana sem, da bi dobro opravljala vsak poklic, ki je povezan s skrbjo za ljudi in njihovo počutje, napredek in splošno dobro. Dobro se znajde kot zdravnica, raziskovalka, vodja, gospodinja, vrtnarka …

Lahko bi bila nabiralka gob, pobira vse po vrsti, tudi pol strupene. Sicer pa bi bila uspešna tudi pri vodenju velikih mednarodnih korporacij.

Poslovnež.

Morda veste, katera specializacija poleg infektologije jo je še zanimala?

Ne poleg, ampak znotraj infektologije se je ukvarjala s kardiologijo.

Dr. Lejko je svojo poklicno kariero začela na področju splošne medicine, se specializirala na področju internistke in se nato dopolnila na področju infektologije. Kot zdravnica je kar precej let delala v bivši Vojaški bolnici na Zaloški ulici.

Glede na to, da se je kot infektologinja posebej intenzivno ukvarjala z endokardititsom, usposobila se je tudi za izvajanje UZ srca, bi rekla, da ji je kot organ srce še posebej pri »srcu«. Mislim, da je to zelo tesno povezano z njeno osebnostjo, ker je kljub njenemu včasih strogemu nastopu zelo srčna in topla ženska.

Mislim, da bi bila zelo uspešna, če bi se specializirala iz neumnosti Slovencev različnih poklicev, kar ji gre strašno na živce.

Ona je talent za vse … tudi gradbeništvo bi ji šlo od rok.

Se spominjate kakšne zanimive prigode oz. anekdote iz časa vašega dela z dr. Lejko?

Spominov je veliko, slabega ni med njimi.

Ravno, ko sem razmišljala, kaj napisati, me je poklicala po telefonu. Očitno je čutila, da razmišljam o njej.

Ima izreden čut za sočloveka. V ljudeh v glavnem išče in vidi dobro. Izredno dobro zna oceniti posameznike in njihove sposobnosti. Na podlagi prepoznanih sposobnosti potem ljudi vključuje v delovne skupine, jim daje naloge, zadolžitve … Zato je tako uspešna in cenjena.

Vrsto let sva delala na istem oddelku. Bilo je pred veliko nočjo, ko je bolnik, ki je imel mumps, na vsak način želel domov kljub njenemu nasprotovanju. Na koncu je popustila, vendar, ker ni mogla iz svoje kože, mu je zabrusila: »Če vam bodo pa otekla jajca, si jih pa še pobarvajte!« P. S. Pri mumpsu lahko pride do vnetja in otekanja mod.

Jih je kar nekaj, lahko pa povem, da je eksplozivna in se zna zelo razjeziti.

Kako bi jo opisali s tremi pridevniki?

Navzven ostra in odločna, navznoter pa mehka.

Odločna, srčna, iskriva in včasih celo nagajiva.

Bistra, hitra, huda (daje pogosto tak vtis, vendar je mehka duša).

Je direktna, preprosta, pove, kar misli, nič ne komplicira. Vsakemu pove, kar mu gre. Veliko doseže, ker je vztrajna: in to je pomembno, da se kaj premakne.


AKTUALN

O

Kaj je tisto, kar najbolj ceni pri sodelavcih in kaj tisto, česar ne mara?

Ceni delavnost in entuziazem, ne mara »zabušavanja« in jamranja.

Izredno ceni delavnost, iskanje novih boljših načinov dela, samostojno razmišljanje in željo po razvoju. Izredno spoštuje sodelavke in sodelavce, ki v svojem delu ne vidijo zgolj kariere in dobre plače, ampak resnično željo delati dobro za ljudi. Ceni ljudi, ki dajo od sebe vse, kar zmorejo, zato, da odkrijejo bolezen (ali problem) in povrnejo posamezniku največjo možno stopnjo zdravja oziroma poiščejo možne rešitve za nastale situacije. Pri vseh zaposlenih spodbuja sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Najbolj od vsega ne razume posameznikov, ki imajo težave s sprejemanjem odločitev in kompromisov.

Konstruktivno sodelovanje. Da se ne oddaljujejo od trenutne teme in ne sprašuje o trenutno nerešljivih problemih.

Ne mara, da kdo česa ne naredi, če je rekel, da bo. Ne mara, da se kaj dogaja brez njene vednosti.

Ali ima kak poseben ritual, ki zaznamuje njen delovni vsakdan?

Njen edini ritual je, da je na tekočem z vsem, kar se dogaja na kliniki.

Zjutraj zgodaj vstane in obvezno prebere časopis, zato pride vsak dan v službo z vsemi tekočimi informacijami in novostmi. Glede na to, da je vsako jutro polna novih idej, načrtov in rešitev je miselno stalno aktivna in jo včasih težko dohitevamo. Istočasno misli in naroča več stvari.

Vsak dan ima natančno splaniran in dosledno se drži dogovorjenih ur. Trudi se, da kadar je le mogoče, gre domov ob točni uri in si vzame čas za moža in družino. Kljub temu, da je veliko zdoma, ji dom in druženje ogromno pomenita. Najbolj od vsega seveda obožuje svoja dva vnuka.

Rada se razburi in nato gre vse gladko.

Vedno pride na delo točno, je med »ta zgodnjimi«.

Nam lahko razkrijete še kakšno zanimivost o portretiranki?

Obstaja pregovor: »Če Lejkice frizura na raportu je zrihtana, na kliniki prispevek TV bo danes snemala.«

Njena strast so vsekakor potovanja v eksotične dežele. Vsako leto planira vsaj dve potovanji in epidemija jo je tu pomembno prikrajšala.

Materinsko zna poskrbeti ne samo za svoje domače (beri vnuka), ampak tudi za vsakega na kliniki, ko začuti, da potrebuje pomoč.

Pri delu je natančna, vedno preverja, ali je bilo narejeno vse, kar smo se dogovorili.


V času epidemije COVID-19 so v ljubljanski porodnišnici zabele-žili tri porode nosečnic, okuženih z novim koronavirusom. »Imeli smo kar nekaj časa, da pripravimo posebne prostore, kjer lahko izvajamo tak porod, ki je bolj zapleten v smislu vse zaščitne opre-me za babico in zdravnika. A trudimo se, da vse skupaj poteka čim bolj naravno in čim bolj podobno kot v običajnih razmerah. Porodi so potekali nezapleteno v smislu porodniških indikacij, le z dodatno okoliščino okužbe,« je v začetku aprila pojasnil pred-stojnik porodnišnice, mag. Gorazd Kavšek, dr. med.

»K sreči smo pri omenjenih porodnicah za okužbo vedeli prej, kar je najbolj ugoden scenarij, da se lahko prej pripravimo. Tudi za primere, kjer je slika še nejasna, imamo pripravljen poseben prostor, da lahko ugotovimo, ali je nosečnica okužena,« je do-dal mag. Kavšek in povedal še, da po porodu dojenček ostane z materjo, razložijo ji zaščitne ukrepe, tudi dojenje se svetuje, saj deluje zaščitno.

“ Zaenkrat so izkušnje dobre, tudi večina strokovne literature to priporoča. Mama sicer virus lahko prenese na otroka, a je verjetnost majhna, otrok pa je zaščiten s protitelesi, ki jih dobi prek mame v času

nosečnosti in prek dojenja z materinim mlekom.

Kar se tiče novorojenčka posebnih ukrepov ni, ob odpustu dobi-jo navodila, če bi otroček zbolel, vzamemo bris.«

Na vprašanje, zakaj novorojenčkov načeloma ne testirajo, Kavšek odgovarja: »Takšna so priporočila pediatrične stroke, da ni treba testirati vseh. Sam vertikalni prenos z mame na plod, torej med nosečnostjo, še ni dokazan, po porodu pa je seveda možno, da pride do okužbe.«

Od 29. aprila so lahko očetje spet prisotni pri porodih, s 1. juni-jem pa je svoja vrata spet odprla Šola za starše, ki je bila v času epidemije bodočim staršem na voljo v pisni obliki in kot video predstavitev na spletu.

Trije porodi nosečnic, okuženih s COVID-19: poseben, a ne prevelik izziv

10

AKTU

ALN

O

Tina Gros in Maja Rode, Kirurška klinika, UKB

Spremenjena organizacija dela v Urgentnem kirurškem bloku med epidemijoPovečale so se kadrovske zahteve

Sredi meseca marca 2020 je Svetovna zdravstvena orga-nizacija razglasila pandemijo bolezni Covid-19. Posledično je bilo sprejetih mnogo ukrepov, številni tudi na področju zdravstva.

V Urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana smo ob epidemiji spremenili organizacijo dela. Želeli smo čim bolj ločiti obravnavo bolnikov, pri katerih obstaja večja verjetnost okužbe s korona viru-som, od obravnave bolnikov, ki nimajo nobenega dejavnika tvega-nja ali simptoma za to okužbo, zaradi osnovne patologije pa potre-bujejo obravnavo na urgenci. Reorganizirali smo prostore znotraj urgence, ločili dostopne poti in odprli dodatno vstopno točko. Nov dostop na urgenco je bil vzpostavljen s Korytkove ulice in je bil označen z ustreznimi tablami, na vstopu pa je bil 24 ur dnevno pri-soten tudi varnostnik. Na tej vstopni točki je bilo v času epidemije obravnavanih 2310 pacientov.

Zaradi reorganizacije in novega sistema dela so se seveda pove-čale kadrovske zahteve, saj na urgenci ni zaposlenih toliko oseb, da bi lahko ob rednem delu zagotavljali še polno prisotnost in 24-urno dejavnost na dveh novih (zelo obremenjenih) deloviščih. Za pomoč smo dobili nove sodelavce – k nam so bile premeščene kolegice in kolegi iz različnih kliničnih oddelkov UKC Ljubljana. Dva od njih sta delo opravljala v Mali operacijski, dva v izolacijskih prostorih Urgentnega kirurškega bloka, ostalih deset pa na novi vstopni točki. Tam je delo ves čas potekalo v 12-urnih izmenah. V timu sta bili preko dneva razpisani dve medicinski sestri/zdravstvenika in zdravnik, ponoči pa ena medicinska sestra/zdravstvenik in zdrav-nik. Delovali so v neprijaznih pogojih, saj so njihovo streho nad glavo predstavljali šotori in bivalni kontejnerji, ki jih je postavila Ci-vilna zaščita. Kljub temu so se odlično prilagodili novim razmeram in neobičajnim delovnim pogojem ter dokazali, da tisti, ki rad dela in svoje delo opravlja s srcem, zmore dobro delati v vseh pogojih.

“ Veseli smo, da so situacijo vsi jemali kot zanimivo priložnost za delo v nevsakdanjih okoliščinah in iskali pozitivne izkušnje. Zelo smo se

trudili, da smo jim bili v oporo, saj jim v materialnem smislu oziroma v pripravi

delovišča in pogojev dela res nismo imeli prav veliko ponuditi.

Upamo, da bo »Covid prerazporeditev« kolegicam in kolegu ostala v lepem spominu ter da so spoznali, da smo zaposleni na urgenci zelo prilagodljivi, dobro organizirani in kljub velikemu številu obrav-navanih pacientov ter stresnemu delu običajno dobro razpoloženi in pripravljeni na šale, smeh, druženje, pogovor, … ;)


AKTUALN

O

SPLETNE OBJAVE IN POHVALEdr. Marija Anderluh, dr. med., vodja Službe za otroško psihiatrijo

Dolgo bivanje, omejeno samo na družinsko okolje, je bila za nekatere otroke težka izkušnja

V UKC Ljubljana smo na Pediatrični kliniki ves čas naprej izva-jali urgentno pomoč otrokom s težavami v duševnem zdravju. Zmanjšali smo število hospitalno obravna-vanih otrok ter obrav-nav v živo, terapevtske obravnave pa smo v večini primerov nepre-kinjeno izvajali prek te-lemedicinskih storitev.

Število otrok, ki so prišli urgentno po pomoč zara-di duševnih stisk in težav, se je z začetkom epide-mije zmanjšalo. V večini primerov so bile težave

povezane z naraščanjem tesnobnosti, poslabšanjem anksioznih motenj, tudi motenj hranjenja, v zadnjih tednih tudi z agresivnim vedenjem v družini. Verjamemo, da mnogi niso iskali pomoči zaradi strahov pred okužbo in da je mnogo težav ostalo v izolaciji skritih za štirimi stenami.

Tako dolgo bivanje, omejeno samo na družinsko okolje, je bila za nekatere otroke težka izkušnja. Vemo, da take razmere večajo raz-like med otroki, med tistimi, ki odraščajo v okoljih, kjer imajo zago-tovljeno vse, kar potrebujejo, pozornost staršev in pomoč, miren prostor, varno uporabljajo splet in so deležni vzpodbud k skupnim aktivnostim zunaj. Nimajo pa takih pogojev vsi otroci in tudi v tem je šola, ki izenačuje možnosti vseh otrok, zelo pomembna.

Opažamo, da tako dolga izolacija povečuje strahove pred vklju-čevanjem v socialne situacije otrokom, ki so že sicer imeli teža-ve v stikih z vrstniki in socialno anksioznost, ter da bo z vrnitvijo v šole narasla potreba po pomoči učno šibkejšim otrokom in tis-tim z dodatnimi izzivi. Sedanja izkušnja zares kliče po razmisleku o poslanstvu šol, ali so to prvenstveno ustanove velikih dosežkov ali prijazne učne skupnosti, v katerih otroci napredujejo v sodelu-joči medsebojni podpori. Po taki izkušnji delitve reševanja skupne krize otrokom želimo slednjih.

12

AKTU

ALN

O

mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKCL

»Na številnih strokovnih področjih smo orali ledino in bomo orali ledino«Dragocene nove izkušnje iz prvega vala epidemije Covid-19

Leto 2020 je Svetovna zdra-vstvena organizacija (SZO) razglasila za mednarodno leto medicinskih sester in babic ter postavila pomen in vlogo medicinske sestre in babice v središče skrbi in pozornosti.

Gospa Annette Kennedy, predse-dnica Mednarodnega sveta medi-cinskih sester (ICN), je zapisala, da so medicinske sestre in babice tiste, ki lahko kot del multidiscipli-narne skupine strokovnjakov so-oblikujejo zdravstveni sistem, saj upoštevajo družbene, gospodar-ske, kulturne in politične dejavnike zdravja. Sposobne so se spopasti z neenakostjo na področju zdrav-ja, s preusmerjanjem na promocijo zdravja in preprečevanje bolezni ter s tem povsod po svetu izboljšu-jejo zdravje ljudi.

Zaposleni v zdravstveni negi (ZN) in babištvu predstavljajo več kot polovico svetovne delovne sile v zdravstvu. Do leta 2030 na svetu potrebujemo še dodatnih 9 milijonov medicinskih sester. Pomanjkanje medicinskih sester je globalni problem, naš nacionalni problem in velik izziv za UKC Lju-bljana.

Tudi v UKC Ljubljana smo izvajalci ZN najštevilčnejša poklicna skupina. V letu 2018 (december) je bilo zaposlenih 4.000 izvajal-cev ZN, konec leta 2019 manj, in sicer 3.700. V naši bolnišnici je zaposlenih kar 77 % žensk. Na področju ZN imamo 85 % žensk in 15 % moških.

UKC Ljubljana je vrhunska zdravstvena ustanova v Sloveniji. Smo vodilna zdravstvena ustanova, primerljivi smo z mednarodnimi bol-nišnicami in dosegamo vrhunske rezultate. Velikokrat pri določe-nih posegih, postopkih v procesu zdravstvene obravnave sodelu-jejo medicinske sestre. Tudi na področju ZN smo vodilni v državi.

Prvi smo že leta 1995 izdelali standardizirane opise postopkov in posegov ZN, ki zaposlenim omogočajo enotno izvajanje le-teh po strokovnih kriterijih, pacientom pa ustrezno raven varnosti. Zave-dali smo se pomena kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave. Izdelali smo kar nekaj dokumentov in obrazcev (npr. Poročilo o neželenem dogodku) itd. Leta 1993 smo izdelali prvi vprašalnik za spremljanje zadovoljstva pacientov v hospitalni obravnavi, ki je bil priloga knjižice Informacije za paciente.

“ Zavedamo se, da bo zdravstvena nega uspešna in učinkovita le, če bo temeljila na novem znanju in nenehni pripravljenosti za preseganje starega

in odprtosti za sprejemanje novega, drugačnega, razumnega, smiselnega.

V 90. letih prejšnjega stoletja smo pričeli v UKC Ljubljana siste-matično razvijati področje kakovosti in varnosti.

Področje preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb na po-dročju ZN in oskrbe, področje kakovosti in izobraževanja je že od leta 1991 na strateški in organizacijski ravni vodeno z nivoja glavne medicinske sestre UKC Ljubljana oz. njenih pomočnic. Model se je prenesel v vse bolnišnice po Sloveniji.

Izvedli smo raziskavo trenutnih opazovanj (MMO), ki je bila pod-laga za kategorizacijo. Prvi v državi smo razvili sistem kategoriza-cije zahtevnosti ZN za bolnišnično dejavnost, ki se je uvedel v vse slovenske bolnišnice na nacionalnem nivoju (metodo razvrščanja pacientov v kategorije glede na pacientove posebnosti in njegove potrebe po ZN oz. pacientove stopnje odvisnosti od izvajalcev ZN). Na številnih strokovnih področjih smo orali ledino in bomo orali le-dino, kar je od našega zavoda tudi pričakovati. Medicinske sestre,


AKTUALN

O

SPLETNE OBJAVE IN POHVALEzaposlene v UKC Ljubljana, smo razvijale in iz tujine prenašale raz-lična strokovna znanja, ki so jih kasneje prevzele tudi druge zdra-vstvene ustanove po Sloveniji (ZN pacienta s kronično rano, RZP, šola ET, inkontinence …).

V naši bolnišnici veliko časa posvečamo razvoju zdravstvene nege, novim pristopom k izboljšanju zdravstvene obravnave pacienta, skrbimo za okolje, kjer so priložnosti za permanentno izobraže-vanje, strokovno izpopolnjevanje, za raziskovanje lastne stroke in poklicne skupine, skrbimo za ugled ter prepoznavnost poklica in našega terciarnega zavoda.

Učinkovito sodelovanje, ustvarjalno reševanje problemov in izzi-vov, predvidevanje, strateško načrtovanje ter ustrezno odzivanje na vse hitrejše in konkretnejše spremembe, ki povečujejo negoto-vost v našem okolju, pa so besede, ki jih moramo pričeti udejanjati, da bomo ustavili še dodaten odliv kadra in pritegnili nove kadre.

“ V času epidemije smo se marsikaj naučili. Bili smo izjemno povezani, odlično smo sodelovali in udejanjali svoje profesionalno poslanstvo in

poslanstvo UKC Ljubljana.

Srečevali smo se s številnimi, tudi velikimi izzivi. Bili smo na isti ladji, veslali smo v isto smer, proti istemu cilju oz. ciljem in jih tudi doseg-li – obvladali smo prvi val epidemije Covid-19. To je bil naš »nursing now«, na katerega smo vsi v UKC Ljubljana lahko zelo ponosni.

Drage kolegice in kolegi, iskreno se zahvaljujem vsem za profesi-onalno, zavzeto in predano delo. Odlično ste se prilagajali hitrim spremembam in novo nastalim situacijam. Zahvaljujem se vam za pozitivno naravnanost, razumevanje, skrb in sočutje.

S ponosom, poklonom in spoštovanjem.

14

AKTU

ALN

O

Brigita Ramšak, srednja medicinska sestra, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja

»Delo mi je vedno prinašalo nove izzive in veselje«Zaposlena sem na odraslem oddelku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Na kliniki sem se zaposlila leta 1981. Kot pripravnica sem krožila po vseh oddelkih klinike in tako spoznala delo na odraslih, otroških oddelkih in v in-tenzivni terapiji.

Delo je bilo takrat precej drugačno v primerjavi s sedanjim. Sedaj je precej bolj zahtevno, saj na oddelkih ležijo bolniki, ki imajo več zdravstvenih težav, potrebujejo več časa v smislu izvajanja zdra-vstvene nege in celotne oskrbe. Več je nepokretnih bolnikov.

Za poklic medicinske sestre sem se odločila po osnovni šoli. Privlačilo me je delo z ljudmi, negovanje. Že kot otrok sem rada obvezovala in zdravila svoje igračke. Poleg tega sta imela starša prijateljico, ki je bila medicinska sestra v Kliničnem centru. Ko sem jo enkrat obiskala v službi, me je prevzelo vzdušje v bolnišnici in sklenila sem, da bom tudi jaz delala v bolnišnici.

Z infekcijsko kliniko sem se prvič srečala pri osmih letih kot bolni-ca. Bila sem hospitalizirana na otroškem oddelku.

“ V času dela v bolnišnici sem se razvijala tako strokovno kot tudi osebnostno. Delo mi je vedno prinašalo nove izzive in veselje.

Za medicinsko sestro je pomembno, da spremlja novosti, da je od-prta za uvajanje novih smernic, se izobražuje, svoje delo plemeniti in ga posreduje naprej mlajšim sodelavcem.

Moja poklicna pot je res že kar precej dolga. V vseh letih dela na kli-niki se je zgodilo marsikaj lepega. So pa v našem poklicu tudi težki trenutki. Zadnje čase mi je hudo, ko vidim, kako so nekaterim sta-rejši ljudje v breme – mogoče to bolj občutim, ker sem tudi sama že nekoliko starejša. Kljub temu, da je pri posameznikih zdravljenje

zaključeno, jih svojci niso več pripravljeni sprejeti na-zaj v domače okolje, niti jim ne zagotovijo ustrezne so-cialne oskrbe v DSO, ampak jih prepuščajo bolnišnici.

Iz svoje kariere se spo-minjam tudi nekaj mlajših bolnikov in tudi takih zelo mladih, ki so bili neozdravlji-vo bolni, zato se je njihovo življenje prekmalu končalo. To me vedno zelo prizadene.

Istočasno se je zgodil tudi velik napredek, v nekaterih pogledih so se pogoji izboljšali. Leta 1992 se je adaptiral oddelek. Bolniške sobe so bile prej velike, brez umivalnikov, stene med sobami so bile tanke in zvočno prepustne, na oddelku sta bili samo dve stranišči za bolnike. Sedaj so bolniške sobe manjše, imajo svojo kopalnico in stranišče ter vse potrebne napeljave. Edino funkcionalnih prosto-rov nam primanjkuje.

“ Osebno imam zelo lepe spomine na tiste dni, ko sem bila na kliniki kot mlada medicinska sestra. Poklic medicinske sestre je bil takrat zelo spoštovan.

Tudi izven bolnišnice so me znanci in prijatelji obravnavali s spo-štovanjem do dela, ki ga opravljam. Pogosto so se name obračali za nasvet glede svojih zdravstvenih težav. Tudi med zaposlenimi je vla-dalo medsebojno spoštovanje do vseh profilov. Danes me predvsem motita nezaupanje do našega dela ter pomanjkanje spoštovanja in dobre medsebojne komunikacije. Kljub vsem težavam sem še vedno zelo ponosna na svoje delo in na to, da sem medicinska sestra.

Ob mednarodnem letu medicinskih sester in babic v reviji Interno v vsaki številki predstavljamo različna delovna mesta v zdravstveni negi.

Slovenski in ameriški vojaški piloti so v zahvalo vsem sodelujočim v boju proti epidemiji novemu koronavirusu z lovci preleteli slovenske kraje, ki jih je epi-demija najbolj zaznamovala. Policijske patrulje so v tem času v okolici UKC Ljubljana prižgale modre luči.


AKTUALN

O

Marko Mustar, dipl. zn., zaposlen na Reševalni postaji

»Kljub številnim izzivom verjamem, da delamo dobro«Že od malih nog sem si želel postati reševalec in izobrazba zdra-vstvene smeri mi je to omogočila. Moje delovno mesto ima več posebnosti. Ena od teh je delo na terenu. Delamo praktično vse-povsod, na cesti, v blokih, hišah, travnikih, gozdovih … Velikokrat improviziramo.

Naša ekipa ima običajno le dva člana, na hujših intervencijah tri, ker se nam pridruži zdravnik. Večkrat smo na intervencijah sami (brez zdravnika), kar od nas zahteva tudi določeno stopnjo znanja.

Če ne gre za nesrečo večjega obsega, se lahko posvetimo enemu pacientu, katerega oskrbimo in ga nato predamo v nadaljnjo oskr-bo. Takrat se tudi naš stik s pacientom konča, za razliko od dela na oddelku.

“ Nikoli ne vemo, kaj nas čaka na naslednji intervenciji, zato moramo biti pripravljeni na vse. Izziv je prenesti postopke zdravstvene nege, medicinske postop-ke izven bolnišnice in jih izvesti na domu ali pa zunaj na javnem kraju. Izziv je pravilna komunikacija s pacientom in njegovimi svojci v njim zelo stresnih situacijah, da jih uspemo pomiriti in pridobiti podatke, ki so zelo pomembni in potrebni za oskrbo pacienta. Izziv je tudi naša varnost na terenu; tako na cesti kot na intervencijah.

Dogodkov, ki so se me dotaknili, je več: večinoma so to dogodki, ki sem jih lahko »preslikal« na svoje domače, predvsem otroke.

Kljub temu, da so v sistemu zdravstva pomanjkljivosti, da je stiska s kadri in smo velikokrat preobremenjeni, verjamem, da delamo dobro.

Amira Redžić, DMS, Kirurška klinika/KO za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok

»Sreča je, če se odločiš za poklic, ki ga rad opravljaš«Odločitev za poklic medicinske sestre ni bila težka. Sprejela sem jo že kot osnovnošolka, kasneje, v srednješolskem izobraževanju, sem svoje prepričanje samo še utrdila. Da je bila odločitev pravilna, so potrdile tudi učiteljice, ki so mi predano delile svoje znanje in izkušnje.

Diplomirana medicinska sestra pri anesteziji sodeluje pri izvajanju anestezije za operativne in diagnostično-terapevtske posege na vseh organizacijskih enotah in lokacijah v UKC Ljubljana. Sode-lujemo v timih za transplantacijo organov, pri izvajanju temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja pri bolnikih in poškodovancih, pri medbolnišničnih helikopterskih transportih, izvajanju obporodne analgezije in reševanju urgentnih stanj v porodnišnici, pri zdra-vljenju akutne pooperativne bolečine, izvajamo neposredni nadzor bolnikov v enotah pooperativnega okrevanja, sodelujemo pri prip-ravi bolnikov na anestezijo v okviru ambulantne dejavnosti ter pri zdravljenju kronične bolečine.

Raznolikost del, ki jih opravljamo v okviru delovnega mesta, zahte-va veliko teoretičnega in praktičnega znanja, dobre fizične zmoglji-vosti ter sposobnost prilagajanja, komuniciranja in timskega dela.

“ Pri svojem delu sem izpostavljena stresnim situacijam, delu s hudo prizadetimi, vitalno ogroženimi, pogosto tudi umirajočimi bolniki. Osredotočen si na trenuten kraj in čas,

kar terja zbranost in odgovornost vsakega člena v trdni verigi, ki končno predstavlja

kakovostno obravnavo bolnika.

Poklic medicinske sestre je dinamičen poklic, ki ti, če si se zanj odločil s srcem, lahko prinaša veliko zadovoljstva. Delovno mes-to anestezijske medicinske sestre je specifično področje dela, ki omogoča nenehno strokovno rast in razvoj, saj so področja medi-cine, kjer pacienti pri obravnavi potrebujejo anestezijo, zelo široka in vključujejo vsa starostna obdobja človeka.

Vse to pa zahteva nenehno pridobivanje specifičnih teoretičnih in praktičnih znanj tako glede obravnave bolnikov kot rokovanja s številnimi aparaturami, ki se uporabljajo za nadzor in zdravljenje bolnikov.

Mnogo je bilo prijetnih in manj prijetnih dogodkov. Najbolj stresno področje, kjer sodelujem, sta zagotovo oskrba življenjsko ogrože-nih pacientov in oživljanje. Tako bi izpostavila nemoč ob izvajanju oživljanja dojenčka, kjer žal kljub vsem prizadevanjem nismo bili uspešni. Do danes so mi v spominu ostali skrušeni in nemočni starši.

Od prijetnih dogodkov pa bi izpostavila zadovoljstvo, ki ga doživlja-mo ob uspešno izvedenih transplantacijah in ko kasneje srečuje-mo paciente, ki so tako na novo zaživeli.

Sreča je, če se odločiš za poklic, ki ga rad opravljaš, in če delaš v kolektivu, kjer se dobro počutiš.

16

AKTU

ALN

O

Danijela Gavranović in Jan Kovačević

Težko je strniti vse te občutke in strahove v en mali delček, ta de-lček, ki me je za vedno zaznamoval. En delček mene je za vedno ostal v DSO Bokalce, saj ne mine dan, da se ne bi spomnila na vse zaposlene in stanovalce, ki so me sprejeli z odprtimi rokami in to-plimi, pomirjajočimi besedami, saj me je bilo nekako strah, kako se bom vključila v novo delovišče.

V času epidemije sem čutila dolžnost pomagati, kolikor je bilo v moji moči. Zato sem poziv sprejela nemudoma. Že prvi dan, ko sem prispela, sem čutila pozitivno energijo in veliko organiziranost osebja, ki ima kljub težkim trenutkom nasmehe na obrazu, ter ve-liko sočutja in strpnosti do stanovalcev. Tudi s stanovalci smo se v tem kratkem obdobju povezali. Čutila sem njihovo zaupanje in občutek varnosti, ko sem povedala, da prihajam iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

V spominu mi je ostalo tudi to, kako me je vsako jutro stanovalka iz 3A toplo pozdravila in mi rekla: »Oooo, moja zdravnica je prišla.« Nekajkrat smo tudi poklepetali, saj jim je vsaka topla in vzpod-budna beseda v tem času samote pomenila še toliko več. Za druž-bo stanovalcev so poskrbeli tudi številni prostovoljci.

Veliko sem se pogovarjala tudi z medicinskimi sestrami in bolničar-kami ter čutila njihovo stisko, saj so bili pahnjeni v sistem, ki je že, ko so bile razmere normalne, zelo kadrovsko podhranjen. Podhra-njeni so tudi z materialom, saj že osnovnega termometra niso ime-li. Dobili so navodila s strani NIJZ, da morajo vsem stanovalcem meriti telesno temperaturo vsak dan in javljati vsa odstopanja. Če so hotele meriti temperaturo, so morale termometre kupiti same. Zdaj si lahko predstavljate, kako je z enim aksilarnim termometrom izmeriti temperaturo 80 stanovalcem v dopoldanskem času. Vsem lahko rečem le: KAPO DOL!

“ Vsi se strinjamo, da nas je ta epidemija močno povezala in okrepila. Upam, da bo ta povezanost trajala še naprej, ko se

vse to konča. Predvsem si želim, da bi bil naš poklic končno cenjen.

Danijela Gavranović, srednja medicinska sestra na KOEDPB – diabetes

Naj priznam, da mi ni bilo najbolj prijetno, da moram na delo v tujo ustanovo, a rekel sem si, da je vsaka izkušnja dobrodošla.

Zaposlen sem na KO za kirurške okužbe. Naš oddelek je bil zaradi epidemije COVID-19 in nenadne prisotnosti okužbe pri pacientih in zaposlenih zaprt od sredine marca do začetka aprila. Odrejena mi je bila karantena in seveda brisi, ki niso prav nič prijetni, a k sreči so bili vsi negativni. Nato pa sem nekaj dni pred odprtjem oddelka prejel klic glavne sestre klinike, ki mi je povedala, da bom začasno prerazporejen na delo v DSO Bokalci, saj imajo tam izpad medicin-skih sester/zdravstvenih tehnikov.

Vse skupaj se je začelo v prvih dneh aprila. V DSO nas je pričakala sestra Jana, ki nas je vodila čez dom in nam predstavila tamkaj-šnje prostore, nekateri so bili zaprti zaradi okužbe, ki so jo v domu že zaznali. DSO Bokalce se deli na novi (stanovanjski) in stari del. Sestra Jana nas je predstavila vodjem, ki so nas kasneje odpeljali na oddelke, na katerih smo opravljali delo: jaz na starem delu doma, na oddelku, kjer so samo ženske stanovalke.

Delo v domu se zelo razlikuje od dela v kliničnem centru. Zelo se občuti pomanjkanje kadra in moram reči, da so nas prav zato zelo lepo sprejeli, tako nadrejeni kot stanovalci, že po samo nekaj dneh dela pri njih. Vse sestre, tehniki ter bolničarji in negovalke se iz-jemno trudijo, da zagotovijo individualno oskrbo vsakemu stano-valcu, ki jo potrebuje. Delo na oddelku sem opravljal samostojno in korektno, saj imamo tudi na našem oddelku predvsem starejšo populacijo in mi to delo ni bilo tuje. Vedel sem, kako in kaj.

V teh 21 dneh sem videl, da so kljub temu, da so v nenehnem stra-hu, ali bodo še oni zboleli, zelo dober tim in se trudijo po svojih naj-boljših močeh. Ob odhodu se je videlo žalost tako zaposlenih kot stanovalcev, saj bodo zopet ostali brez nekaj dodatnih parov rok, prepotrebnih v današnjih časih.

“ Bila je zelo lepa izkušnja, še posebej v tem težkem obdobju.Jan Kovačević,

tehnik zdravstvene nege na KO za kirurške okužbe

Pričevanji zdravstvenih delavcev, ki sta priskočila na pomoč osebju v enoti Bokalce DSO Vič – Rudnik, v času epidemije COVID-19


AKTUALN

O

Mojca Tomažič, pomočnica glavne medicinske sestre UKCL za higiensko epidemiološko področje

5. maj 2020: čiste roke – varnost za vse Eno najmočnejših orožij v boju proti epidemiji

Letošnji dan higiene rok je drugačen. Preživljamo ga v raz-merah, kakršnih še ni bilo. Znašli smo se v vrtincu epide-mije koronavirusa, ki je zajela ves svet. Ogroža slehernega, še posebej zdravstvene delavce, ki se v prvih bojnih vrstah borijo za življenja obolelih.

Na različne načine se borimo proti prenosu okužbe in razširitvi epi-demije. Eden od najpomembnejših ukrepov je ravno higiena rok. Z rokami namreč lahko prenesemo virus, ki je s kapljicami prišel iz obolelega oz. okuženega na različne predmete; na kljuke, maske in na stvari, ki smo jih prinesli iz trgovine.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) promocijo higiene rok letos usmerja na medicinske sestre in babice. Te so pacientom najbližje, z njimi so od rojstva do smrti, pomagajo jim pri zagotavlja-nju vseh življenjskih aktivnosti. V počastitev dela izvajalcev zdra-vstvene in babiške nege je SZO leto 2020 razglasila za mednaro-dno leto medicinskih sester in babic, saj mineva 200 let od rojstva utemeljiteljice sodobne zdravstvene nege, Florence Nightingale. Po podatkih SZO medicinske sestre, zdravstveni tehniki in babice predstavljajo dobro polovico celotnega zdravstvenega osebja po vsem svetu. Letošnja kampanja naj bi bila sicer osredotočena na krepitev zdravstvene nege in babištva, zaradi aktualnih dogodkov po vsem svetu, povezanih s koronavirusom, pa je v ospredju pred-vsem izražanje podpore medicinskim sestram, zdravstvenim teh-nikom in babicam za njihovo požrtvovalno delo.

Florence Nightingale je vpeljala prvo formalno izobraževanje za medicinske sestre ter s tem postavila temelj za razvoj zdravstvene nege kot stroke in pomemben mejnik v poklicu medicinske sestre. Leta 1860 je napisala knjigo Zapiski o zdravstveni oskrbi: kaj to je in kaj ni. V njej je zapisala: »Vsaka medicinska sestra si mora pogosto in skrbno umivati roke.« Pri svojem delu se je posvetila dokazovanju visoke stopnje smrtnosti, povezane s slabimi higien-skimi razmerami in podhranjenostjo. Pripomogla je k ozaveščanju ljudi o pomenu higiene v zdravstvu. Uvedla je umivanje rok, da bi preprečili širjenje mikroorganizmov. Z izboljšanjem sanitarnih raz-mer se je znižala stopnja umrljivosti v bolnišnicah.

Pandemija koronavirusa je svet »ustavila«. Zavedanje, da je zdrav-je naša največja vrednota in spada med tiste dejavnike, od katerih je v največji meri odvisno naše zadovoljstvo z življenjem, že dolgo ni bilo tako prisotno. Karantena nas je v mnogih, do sedaj samou-mevnih stvareh, omejila. Ponovno se je izkazalo, da je preprečevati bolje kot zdraviti. Prenos okužb z rokami je bil dokazan že dolgo pred pandemijo koronavirusa, saj je nevidni svet mikroorganizmov obstajal že prej. Znane so poti prenosa okužb. A človeštvo očitno potrebuje grožnjo in strah za lastno življenje in življenja najdražjih, da grožnjo vzame resno. Z umazanimi rokami smo lahko že prej pre-našali črevesna in respiratorna obolenja ter različne bakterijske, virusne oziroma parazitne okužbe. Higiena rok je higienski ukrep, ki je najlažje dosegljiv, da ostanemo zdravi in ne ogrožamo pacientov, sodelavcev in naših najbližjih. Zdi se, da smo to sedaj vzeli bolj res-no. Morda se zunaj bolnišnic to pozna še izraziteje. Razkuževanje rok pred vstopom v trgovine bi si še pred nekaj meseci lahko za-mislili samo v znanstvenofantastičnem filmu.

“ Čiste roke medicinskih sester, babic in drugih zdravstvenih delavcev ter ljudi izven zdravstvenih ustanov so sedaj še bolj kot kadar koli

prej osnovni pogoj za – varnost za vse!

Zdravstveni delavci o higieni rok zagotovo vemo največ, zato so ozaveščanje in učenje o pomenu higiene rok ter učenje pravilnih postopkov za zagotavljanje le-te naše naloge tudi zunaj bolnišnic. Zaradi varnosti vseh je pomembno, da pravilne postopke poznamo in izvajamo vsi, tudi trgovci, avtomehaniki, knjižničarji, natakarji in ostali, ki so dnevno prisotni v naših življenjih in na to do sedaj niso bili tako pozorni.

Bolnišnice ostajajo mesto, kjer je tveganje za prenos okužb naj-večje, in roke zdravstvenih delavcev pri tem igrajo pomembno vlogo. Naključij ni, pravijo! Zato verjetno ni naključje niti to, da obeležujemo leto medicinskih sester in babic v počastitev 200. obletnice rojstva Florence Nightingale v vrtincu pandemije koro-navirusa, ki je higieno rok ponovno postavila na prvo mesto v boju proti prenosu širjenja virusa in okužb.

MEDICINSKE SESTRE IN BABICE

ČISTE ROKE, VARNOST

ZA VSE

#PodporaMedicinskimSestramInBabicam#HigienaRok #PreprečevanjeOkužb

© WHO 2020. Some rights reserved. This work is available under the CC BY-NC-SA 3.0 IGO licence.SOJ UKCL, april 2020

18

AKTU

ALN

O

asist. Darko Siuka, dr. med., Interna klinika UKCL; prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani; izr. prof. dr. Bojana Pinter, dr. med., Ginekološka klinika UKCL, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani

Vloga D-vitamina v preventivi posledic okužb dihal in Covid-19

Epidemija COVID-19 ima lahko hude kratkoročne posledi-ce z visoko smrtnostjo v ogroženih skupinah in z grozečim kolapsom zdravstvenega sistema ter dolgoročne z gospo-darsko recesijo. V boju zoper COVID-19 so zelo učinkoviti preventivni ukrepi, za zmanjšanje tveganja za okužbo in hujši potek le-te v skupinah z velikim tveganjem pa bi gle-de na pretekle študije o vplivu D-vitamina na pojavnost in trajanje okužb dihal bilo smiselno nadomeščanje D3-vita-mina pri tistih, ki imajo pomanjkanje D-vitamina.

D-vitamin je pomemben maščobotopen vitamin, ki ureja presno-vo kalcija in fosfata, ima pa tudi pomembne zunajskeletne učinke. Spodbuja odpornost proti okužbam dihal in ureja imunski odgovor na okužbo. Dokazano znižuje tveganje za respiratorne okužbe pri ljudeh, ki so pred nadomeščanjem D-vitamina imeli znižane ravni tega vitamina. V zimskem in zgodnjem spomladanskem času ima večina prebivalcev Evrope, tudi Slovenije, znižane serumske ravni 25(OH)D3, ki je kazalec preskrbljenosti z D-vitaminom (pod 50 nmol/l). Zdi se, da lahko D-vitamin zniža tveganje za virusne epide-mije in celo pandemije. Že v letih 1918–19 so ugotavljali pozitiven učinek sonca na bolnike s špansko gripo (virus influence A H1N1). Ugoden učinek D-vitamina pa je bil opisan tudi ob kasnejših epi-demijah, zlasti v obdobjih epidemije gripe.

Pomanjkanje D-vitamina je dokazano pogostejše v višjih staro-stnih skupinah, pri kadilcih, tistih s prekomerno telesno težo, pri kroničnih bolnikih, kot so sladkorni bolniki, bolniki s povišanim krv-nim tlakom, z različnimi gastroenerološkimi boleznimi, kot so celia-kija, kronična vnetna črevesna bolezen, bolniki s kroničnim pankre-atitisom, z jetrno cirozo in številnih drugih. Vse te skupine, ki imajo visoko incidenco pomanjkanja D-vitamina, večinoma sovpadajo s skupinami z visokim tveganjem za hujši potek in večjo smrtnost za COVID-19.

Ker so vrednosti D3-vitamina v serumu v zimskih me-secih prenizke, v hrani pa ga je premalo, se priporoča D3-vitamin še posebej v obdobju epidemičnih ali pan-demičnih okužb nadomeščati, zlasti pri bolnikih z viso-kim tveganjem. Še posebej so ogroženi oskrbovanci domov starejših občanov (DSO), potrdili pa smo tudi pomanjkanje D-vitamina pri zdravstvenih delavcih.

D-vitamin zmanjšuje tveganje za akutno okužbo dihal na več načinov. Več randomiziranih dvojno slepih in-terventnih študij in meta-analiz nadomeščanja D-vita-mina je pokazalo manjše pojavljanje in krajše trajanje akutnih virusnih okužb dihal v skupinah, ki jim je ob za-četku raziskave primanjkovalo D-vitamina in so D-vita-min med raziskavami prejemale. D-vitamin namreč zve-ča prirojeno imunost (takojšnjo reakcijo makrofagov na vdirajoče viruse in bakterije na sluznicah). Za ta učinek je potrebna zadostna serumska raven 25(OH)D3, ki je ključna, da lahko makrofagi le-tega aktivirajo v hormon D (kalcitriol), ki aktivira gene za sintezo protimikrobnih dejavnikov (katelicidina, beta-defensina), ki uničijo

viruse z ovojnico (kot je SARS-CoV-2) in bakterije. Poleg tega D-vitamin umirja celični imunski odgovor in pričakovano zmanj-ša citokinski vihar, ki je tako usoden pri pljučnicah, povzročenih s SARS-CoV-2. V študiji bolnikov z ARDS (2017) je imela večina hudo pomanjkanje D-vitamina, kar pa še ne dokazuje vzročne po-vezanosti.

Menimo, da bi bilo pri bolnikih z visokim tveganjem za pomanjkanje D-vitamina in tistimi z večjim tveganjem za zapleten potek okuž-be s SARS-CoV-2 smiselno nadomeščati D-vitamin, tako da čim hitreje dosežemo optimalne koncentracije 25(OH)D3. V izjemnih primerih, kot je pandemija COVID-19, ne moremo zahtevati trdnih dokazov (po načelu »evidence based medicine«) o preverjenih učinkih D-vitamina na okužbo s SARS-CoV-2, ker jih ni. Evropski center za nalezljive bolezni (ECDC) navaja ta argument in opo-gumlja zdravstvene delavce k ravnanjem, ki imajo za seboj logično sklepanje na osnovi doslej znanih dognanj s sorodnih področij.

Neaktivna oblika D-vitamina (holekalciferol) ima izredno široko terapevtsko okno, zato so neželeni učinki D-vitamina (hiperkalce-mija, ledvični kamni) pri odmerkih 1000 do 2000 IE na dan (25 do 50 mikrogramov) zelo malo verjetni.

“ Glede na zgoraj navedeno je v obdobju virusnih okužb primerno zlasti pri posameznikih z visokim tveganjem za pomanjkanje D-vitamina in tudi pri

zdravstvenih delavcih skrbeti za primerne zaloge D-vitamina.


AKTUALN

O


Svet zavoda se je seznanil z obsegom opravlje-nih storitev v času epidemije. V marcu in aprilu je glede na primerljivo obdobje izpadlo 4.965 ope-racij, kar je približno devet odstotkov operacij, načrtovanih za leto 2020. Število izpadlih am-bulantnih obiskov v teh dveh mesecih je 71. 378, kar kljub večjemu obsegu opravljenih storitev v januarju in februarju od lanskega leta pomeni 9 odstotkov načrtovanega letnega obsega.

“ V tem času je izpadlo 1.051 načrtovanih MR pregledov, 1261 CT pregledov in 10.173 UZ pregledov.

Približno desetina odpadlega programa pome-ni dober mesec dela, kar pomeni, da bo izpadli program do konca leta ob zaostrenih in oteže-nih pogojih dela ter novih standardih obravnave nemogoče nadomestiti. To vodi v finančno nev-zdržnost glede na trenutno politiko plačevanja zdravstvenih storitev.

V obdobju januar–marec 2020 izkazujemo ne-gativen poslovni rezultat v višini 16.368.511 €.

V primerjavi z enakim obdobjem lani se je izguba povečala za 13.027.884 €. Glavni razlog za tak poslovni izid je razglasitev epidemije v mesecu marcu. Celotni prihodki so zaradi onemogočene-ga dela 8.160.544 € nižji od pričakovanih. Celotni odhodki so bili 11.471.066 € višji od načrtovanih, predvsem na račun izplačila dodatkov in nakupa opreme za potrebe epidemije.

Generali direktor Janez Poklukar je predstavil podatke o izplačilu kriznega dodatka. Dodatek za mesec marec je prejelo 7.217 zaposlenih, za april 7.104 zaposlenih. Tisti, ki so delali od doma, do-datka niso prejeli. Skupni znesek za marec znaša 5.616.737,15 EUR in za april 9.016.282,38 EUR bruto bruto.

Vodstvo UKC Ljubljana je pripravilo načrt in idej-no zasnovo prenove Klinike za infekcijske bolez-ni in vročinska stanja. Omogoča dve možnosti: novogradnjo ob obstoječi kliniki in nato preno-vo ali rušenje in nadomestno gradnjo. Predlaga se možnost zagotovitve sredstev iz kohezijskih skladov. Po pogovorih z Mestno občino Ljublja-na so lahko prostorski načrti po potrebi prilago-jeni oziroma spremenjeni do aprila 2021.

Svet UKCL se je seznanil s poslovanjem v času COVID-19

Seja Sveta zavoda UKCL na temo poslovanja v letu 2019 in delovanja

osrednje bolnišnice v času epidemije je potekala v digitalni obliki na 20

lokacijah.

Že pred samim začetkom in razglasitvijo epidemije v Sloveniji sta se medicinska in tehnična stroka tesno povezali in v kratkem času so strokovnjaki uspeli razviti več odličnih prototipov medicinskih ventilatorjev, ki bi v primeru potreb in pomanjkanja medicinske opreme lahko zagotovili kapacitete za zagotavljanje ventilacije v času posebnih pogojev dela.

V celotnem obdobju so različne raziskovalne skupine opremo te-stirale v Medicinskem simulacijskem centru UKC Ljubljana, kjer so lahko ob kvalificirani izmenjavi mnenj zdravnikov in najboljših inženirjev nastali odlični izdelki, ki so se sproti nadgrajevali.

Hiter in kakovosten razvoj je bil v veliko oporo medicinskemu ose-bju UKC Ljubljana, ki je vedelo, da lahko računa na slovenske znan-stvenike in podjetja, ki bodo v primeru potrebe lahko priskočili na pomoč in zagotovili nujno opremo.


V hitrem času smo skupaj razvili kakovostne prototipe ventilatorjev

20

STR

OKO

VNO

doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med., KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo

Prva pacientka z individualnim umetnim čeljustnim sklepomNa KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo smo konec aprila ope-rirali prvo pacientko, ki smo ji vstavili individualno izdelano total-no endoprotezo za čeljustni sklep. Gre za 33-letno pacientko, ki je imela obsežen ameloblastom v korpusu in ramusu desne strani mandibule.

Pred operacijo smo opravili virtualno načrtovanje resekcije in rekonstrukci-je, ki je vključevala odstranitev mandibule od desne spodnje šestice nazaj, vključno s sklepnim odrastkom (kondilom), ter hkratno kostno rekonstruk-cijo korpusa in angulusa s prostim režnjem kriste iliake. Pri tem delu načrto-vanja je sodeloval g. Darij Kreuh z Ekliptika. Rekonstrukcija ramusa in sklepa pa je bila načrtovana z individualno endoprotezo TMJ Concepts (ZDA). Ta del načrtovanja so opravili njihovi inženirji.

Operirali smo v dveh timih. En tim (Vesnaver, Vozlič, Troha) je opravil resek-cijo tumorja s hemimandibulektomijo in dezartikulacijo kondila iz fosse gle-noidalis, drugi tim (Didanovič, Dovšak, Prodnik) je istočasno dvignil prosti reženj kriste. Vse osteotomije smo opravili z vodili, ki so bila izdelana v sklopu 3D-načrtovanja. Kostni prosti reženj kriste se je zato odlično prilegel v de-fekt kosti. Fiksirali smo ga na krn korpusa mandibule z dvema mini plošči-cama, žile režnja pa anastomozirali z vratnimi žilami. Nato smo opravili še rekonstrukcijo fosse glenoidalis in ramusa s kondilom, tokrat z individualno totalno endoprotezo, ki se je tudi odlično prilegala.

Dan po posegu se je pacientka počutila dobro, oblika obraza (razen otekline) je bila brezhibna, okluzija (griz) enaka kot pred operacijo. Odpiranje ust je bilo še nekoliko omejeno, kar je normalno.

V bližnji prihodnosti načrtujemo zamenjavo čeljustnega sklepa z individual-no sklepno protezo pri mladi pacientki, ki je pred enim letom utrpela poškod-bo s kominucijo mandibule in ima sedaj posttravmatsko ankilozo levega če-ljustnega sklepa. V tem primeru bo operacija mnogo lažja, saj ne bo potrebno resecirati pol mandibule, ampak samo področje ankiloze.

Že pri prvem posegu pa se je tudi klinično pokazala izrazita prednost individu-alno izdelanih sklepnih protez pred konfekcijskimi, saj so zaradi individualne izdelave komponente narejene kot odlitki, ki se tesno prilegajo obliki kosti, za-radi česar je operacija mnogo hitrejša in natančnejša, boljši in zanesljivejši pa je tudi dolgoročni izid.


POG

LED N

AZAJ


Časnik Delo je 21. aprila 1970 poročal o prvi presaditvi ledvice v takratni Jugoslaviji, ki sta jo v ljubljanskih kliničnih bolni-šnicah, predhodnicah UKC Ljubljana, izpeljala kirurg prof. dr. Miro Košak s člani kardiovaskularne skupine in urolog prof. dr. Slavko Rakovec s člani urološke skupine. Ledvica, ki so jo presadili 26-letnemu hrvaškemu mizarju Josipu Podvorcu, je začela delovati, potem ko so prvi dan po operaciji zaznali hujšo zavrnitveno reakcijo. Ljubljanska ekipa zdravnikov je shemo za transplantacijo in celotno organizacijo dela pov-zela po priznani metodistični bolnišnici v Houstonu v ameri-ški zvezni državi Teksas, kamor se je šel pred izvedbo pose-ga izobraževati prof. dr. Košak.

50 let od prve presaditve ledvice v Ljubljani

Med epidemijo dvakrat toliko presaditev organov kot v običajnih mesecihKljub epidemiji so v UKC Ljubljana v obdobju med 10. aprilom in 10. majem opravili 21 transplantacij, od teh je bila večina presaditev ledvic, ki so lani izpadle.

»V zadnjem mesecu smo 20 bolnikom opravili 21 transplanta-cij, nazadnje včeraj, med njimi dve presaditvi srca, dve presaditvi pljuč, tri presaditve jeter in 13 presaditev ledvic, od zadnjih je bila ena kombinirana še s presaditvijo trebušne slinavke. To je približ-no dvakrat toliko, kot je mesečno povprečje,« je 11. maja enega od zadnjih uspehov ljubljanskega kliničnega centra kljub epidemiji in omejenemu delu zdravstva povzel vodja Centra za transplantacij-sko dejavnosti dr. Ivan Kneževič.

Kot je pojasnil na tiskovni konferenci, gre tolikšno povečanje pred-vsem na račun večjega števila transplantacij ledvic, ki bi jih morali opraviti že lani, a ni bilo na voljo ustreznih organov, presaditve dru-gih organov so ostale v približno enakem obsegu. Edini večji izpad

v času epidemije je bil pri presaditvah kostnega mozga – v drugem obdobju bi jih bilo kakšnih šest več. Opravljali jih niso predvsem zaradi specifičnih pogojev, ki jih zahtevajo ti posegi.

»Lani smo imeli strašanski izpad prav pri presaditvah ledvic, to pa zaradi spremenjenega točkovanja, ki ga je vpeljal Eurotransplant (organizacija, ki združuje transplantacijske centre, laboratorije in donatorske bolnišnice iz osmih držav, op. p.), kar je za majhne drža-ve, kot so Slovenija, Belgija in Hrvaška, pomenilo velik izpad v šte-vilu presajenih organov. Slovenija bi jih morala prejeti trinajst, ven-dar jih ni. Potem so popravili sistem, ki naj bi začel veljati v začetku marca, kar je sovpadlo z izbruhom covid-19, in tedaj so deževale ponudbe. Toda mi smo posege prilagodili,« je pojasnil dr. Kneževič.

UKC tako nadaljuje dobro sodelovanje s Slovenija-Transplantom, Slovenija pa je po številu opravljenih posegov že v običajnem času, med krizo pa še posebej, v svetovnem vrhu.

22

POG

LED

NAZ

AJ


V nedeljo, 4. maja 1980, je slovenski politični vrh prejel vnaprej dogovorjeno skrivno geslo »Tekma je bila odpo-vedana«, s katerim so bili obveščeni, da je v ljubljanskem Kliničnem centru ob 15.05 umrl predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije Josip Broz – Tito.

»Večini prebivalcev takratne Socialistične republike Slovenije je v spominu ostala prekinitev tv-programa in naznanitev Brozove smrti, ki jo je prebral tv-voditelj Tomaž Terček. Prekinitev nogome-tne tekme v Splitu, objokani nogometaši, spontano petje pesmi v spomin JBT/Josipu Brozu - Titu. Je pa seveda vsak po svoje doživljal njegovo smrt,« pove Nataša Strlič, kustosinja v Muze-ju novejše zgodovine Slovenije, kjer so ob 40-letnici Titove smrti pripravili razstavo Tekma je bila odpovedana: Zadnje leto življenja Josipa Broza - Tita.

OD MARŠALOVE JUTRANJE HALJE DO POSMRTNE MASKE

Poseben poudarek so v MNZS namenili vsebinam, ki so povezane z zadnjimi štirimi meseci njegovega življenja, ko je bil hospitalizi-ran v najsodobnejši zdravstveni ustanovi v Jugoslaviji, v leta 1975 uradno odprtem Kliničnem centru. Razstava, ki je na ogled še do 28. junija, želi z več elementi, predvsem pa skozi pričevanja zapo-slenih v UKC Ljubljana in s pomočjo hranjenih predmetov Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prikazati čas, ko sta tako Jugoslavija kot preostali svet budno spremljala zdravljenje Josipa Broza Tita in njegovo slovo ter pogreb v Beogradu. Kronološko obsega ob-dobje od 25. maja 1979, ko je še zadnjič prejel štafeto mladosti, do 8. maja 1980, ko je bil pokopan v Hiši cvetja.

Poleg gradiva iz Arhiva Republike Slovenije in predmetov iz muzej-ske zbirke, povezanih s Titom, fotografij iz fotografskih zbirk in fon-dov muzeja ter fotografij Brozove fotografske službe, ki jih danes hrani Muzej Jugoslavije v Beogradu v Srbiji, kratkih predstavitev gradnje KC-ja, Brozovega 7-članskega zdravniškega konzilija, po-teka njegovega zdravljenja in žene Jovanke Broz, poročil Brozove-ga zdravniškega konzilija, objavljanih v tedanjem dnevnem časo-pisju, naslovnic časopisov, ki so poročali o njegovi smrti, ter ustnih pričevanj so med predmeti, ki bodo na ogled v okviru razstave, tudi maršalova jutranja halja, dve izmed značk, ki so jih prejeli udeležen-ci zadnjega slovesa v Beogradu, stiliziran tulec manevrskega na-boja častne salve, izstreljen na dan njegovega pogreba (enega so odkrili tudi ob lanski najdbi v UKC), reprodukcijo optičnega potreta JBT/Josipa Broza - Tita, delo kiparja Slavka Tihca, ki je bil od leta 1982 razstavljen v avli KC, v 90. pa predan muzeju, ter uniforma medicinske sestre, ki je negovala JBT od januarja do maja 1980.

Kopijo posmrtne maske jugoslovanskega predsednika, ki jo je v kletnih prostorih KC-ja izdelal Lojze Mercina le nekaj ur po njegov smrti, si obiskovalci že lahko ogledajo na stalni razstavi MNZS. Originalna maska je shranjena v njihovem muzejskem depoju.

40 let od Titove smrti v Kliničnem centru: »Dogodke je spremljal cel svet«Pričevanje upokojene medicinske sestre Miče Zupan ob aktualni razstavi v MNZS

Ulice in izložbe so čez noč spremenile svojo podobo, Ljubljana, maj 1980, foto: Janez Pukšič, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Posebna izdaja časopisa Delo, Ljubljana, 5. maj 1980, foto: Miško Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Vesti o smrti Josipa Broza – Tita so mnogi spremljali tudi preko televizijskih poro-čanj, Ljubljana, 4. maj 1980, foto: Miško Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine

Slovenije.


POG

LED N

AZAJ

»KAMOR SE JE PREMAKNIL TITO, JE ŠEL TUDI NJEGOV KABINET«

Miča Zupan, nekdanja višja medicinska sestra v Enoti za intenziv-no terapijo na Univerzitetni kliniki za kirurgijo srca in ožilja, je uni-formo, ki jo je nosila v času Brozove hospitalizacije in bo zdaj prvič na ogled javnosti, hranila doma. Svojo delovno pot je začela leta 1968 v KC-ju in naslednja štiri desetletja ostala prav v tej usta-novi, kasneje je delala na Oddelku za maksilofacialno kirurgijo. Kot nam je v pogovoru povedala leta 2006 upokojena Zupanova, ki ji je bila dodeljena vloga odgovorne medicinske sestre za zdravstveno nego pri maršalu, je takoj po preiskavah, ki so mu jih opravili v KC, odšla v Titovo rezidenco na Brdo pri Kranju in bila v medicinski eki-pi, ki je skrbela za maršala, edina medicinska sestra poleg Titovih osebnih zdravnikov in članov zdravniškega konzilija, saj: »Kamor se je premaknil Tito, je šel tudi njegov kabinet.«

Svojega prvega dne na Brdu, kjer je bil urnik »popolnoma nepred-vidljiv«, se spominja: »Z maršalom sva se prvič srečala v zgodnjem jutru. Kar dolgo časa je trajalo, da je nekomu, ki ga ni poznal, do-volil, da se sploh pojavi ob njem. Bil je nerazpoložen, v sobi je bilo napeto vzdušje, ki so ga popestrile tri mlade psičke z glasnim la-janjem. Mirno sem se mu predstavila in mu razložila, kakšno delo bom opravljala, saj je bil zame najprej bolnik, šele nato predsednik. Tekom dneva se je le omehčal, dregnil me je s komolcem in pripo-mnil, da gotovo nisem niti sanjala, da bom kdaj takole poleg njega. Vprašal me je, od kod sem, mi pripovedoval svoje prigode ... Vsi so bili zadovoljni, da se je tako izteklo in me je sprejel, saj so nujno potrebovali medicinsko sestro.«

ENA NAJBOLJŠIH »ŠOK SOB« V DRŽAVI

Po dobrem tednu je bil Tito prepeljan v KC, saj je bila potrebna ope-racija. »Klinični center je veljal za eno najboljših zdravstvenih usta-nov v svetovnem merilu, pri nas so se izobraževali zdravniki iz vseh koncev sveta. Zagotovo pa najboljši v okviru nekdanje Jugoslavije, sploh ko gre za intenzivno terapijo, ki se je v Ljubljani razvijala na najvišjem nivoju. Ko sem kot mlada sestra delala v t. i. "šok sobi", so mi povedali, da je ena najboljših v državi,« pojasnjuje Miča Zupan.

Na naše vprašanje, ali je v času maršalove hospitalizacije delo v KC potekalo kaj drugače, pove, da se je sama ves čas posvečala samo njemu. Seveda so bili varnostni ukrepi v stavbi zelo poostre-ni, a so kljub temu redno prihajali pomembni obiski. »Žene Jovanke ni bilo, so ga pa obiskovale razne delegacije, dnevno je prihajal tudi adjutant admiral Kostić, pa drugi državniki, njegova sinova Žarko in Mišo ...« Med zanimivimi dejstvi iz tistega časa je izpostavila še, da je Tito dobival ogromno, cele poštne vreče, pisem, nekaj izbra-nih so maršalu tudi prebrali. »Med drugim sta mu z dobrimi želja-mi pisali tudi nuni iz Španije, ki sta molili zanj, dogodke je namreč spremljal cel svet.«

AMPUTACIJI NOGE SE JE (PRE)DOLGO UPIRAL

Po pričevanju upokojene medicinske sestre je Tito vedno, ko je pogovor nanesel na njegovo bolezen, debato prekinil. »Kljub zelo močnim bolečinam je zavračal vsa sredstva proti njim, vedno je govoril, da mora ostati čistih in jasnih misli. Vse skupaj je prenašal stoično, močno se je upiral posegom. Po neuspehu prve operacije, na katero je komaj pristal, so mu nato amputirali še nogo. A pred tem je zahteval, da mu v primeru, da posega ne preživi, nogo priši-jejo nazaj, saj ne želi biti pokopan brez nje,« se spominja.

Po dostopnih podatkih se je Tito dolgo upiral amputaciji noge, kar je bil eden bistvenih vzrokov, da je na koncu prišlo do usodnih zapletov. »Svojo izjavo o Brozovem zdra-vljenju je vodja njegovega zdrav-niškega konzilija prof. dr. Bogdan Brecelj dal za Bilten Kliničnega centra, kakršnega koli ponatisa ni dovolil. Spregovoril je o preteči gangreni obolele leve noge skoraj 88-letnega pacienta. 20. januar 1980, ko je prof. dr. Košak izvedel amputacijo, je bil skrajni termin za njeno izvedbo. Priprave nanjo so se začele, še preden je po večkrat-nem prepričevanju in argumenti-ranju zdravniškega konzilija sled-njič le privolil v amputacijo noge.«

NA POSLEDNJO POT Z MODRIM VLAKOM

Nataša Strlič je razkrila še nekaj zanimivih podrobnosti o »premi-ku« Titovih posmrtnih ostankov v beograjsko Hišo cvetja, kjer je pokopan. »JBT je umrl 4. maja 1980 v KC. Kasneje istega dne so bili njegovi posmrtni ostanki prenešeni v klet KC, kjer je bila nare-jena posmrtna maska in opravljena obdukcija. Nato je bil prepeljan v stavbo Skupščine SRS (danes stavba Parlamenta) v Ljubljani. 5. maja 1980 se je od njega poslovil slovenski politični vrh in množica ljudi, zbranih na današnjem Trgu republike ter ob poti proti ljubljan-ski železniški postaji. Tam so njegove posmrtne ostanke prenesli v Modri vlak, ki se je na poti v Beograd ustavil še v Zagrebu. Od 5. do 8. maja 1980 je bil v stavbi Skupščine SFRJ v Beogradu, ob nje-govi krsti so se menjavale častne straže, poklonili so se mu številni državljani ter domače in tuje delegacije. 8. maja je bil v sprevodu po beograjskih ulicah v prisotnosti množice ljudi prepeljan v Hišo cvetja in tam tudi pokopan.«

Pri nastanku razstave v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je poleg Miče Zupan pomagal tudi Martin Hostnik, višji medicinski tehnik, vodja Enote za intenzivno terapijo na Univerzitetni kliniki za kirurgijo srca in ožilja. V času zdravljenja JBT je poskrbel za pri-pravo in opremo prostorov ter bil vseskozi del ekipe, ki je skrbela za maršalovo zdravljenje v KC.

Lani so mediji poročali o odkritju dokumentov v kletnem trezorju UKC, ki so razkrili nekaj zanimivosti o Titovem štirimesečnem bivanju v Kliničnem centru. Kot pove kustosinja Nataša Strlič, se ji pri najd-bi zdi najbolj pomembno to, da »se tudi po štirih desetletjih pojavljajo novi viri, ki pa jih potrebno obravnavati in umestiti v širši kontekst.«

Pogled na dogajanje in nepregledno množico ljudi pred glavno železniško postajo v Beogradu po prihodu Modrega vlaka, Beograd, Srbija, 5. maj 1980, foto: Miško

Kranjec, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Prvo leto gradnje Kliničnega centra v Ljubljani pod projektnim vodstvom

biroja Slovenija projekt, julij 1967, foto: Marjan Ciglič, hrani: Muzej

novejše zgodovine Slovenije.

Fotografije: last MNZS

24

POG

LED

NAZ

AJ


Marca 1972 je v nekdanji Jugoslaviji, natančneje na Ko-sovu, izbruhnila zadnja epidemija črnih koz na evropskih tleh. Ta pogosto smrtonosna bolezen, ki se med drugim kaže v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, je danes po zaslugi dobre precepljenosti v svetu izkoreninjena, na-zadnje se je pojavila konec 70. let v Somaliji.

Vodja 20-članske ekipe, ki se je na Kosovo naravnost iz KC-ja odpravila cepit prebivalstvo v Peći in okoliških vaseh, je bil Andrej Bručan, takrat še ne tridesetletni specializant interne medicine. Kasneje eden od začetnikov urgentne medicine na Slovenskem in tudi minister za zdravje se izkušnje spominja kot ene najpretreslji-vejših, a tudi najdragocenejših v svojem poklicnem življenju.

Kaj vam je iz obdobja epidemije črnih koz ostalo v najbolj živem spominu in kako je izkušnja zaznamovala vaše nadaljnje delo?

Imenovan sem bil za vodjo te ekipe, čeprav sem bil šele speciali-zant, tako kot tudi ostali zdravniki v odpravi. Najverjetneje so mi vlogo dodelili zaradi opravljanja specializacije na Infekcijski kliniki, pa tudi zato, ker sem te kraje že poznal, saj sem se ravno tri leta prej vrnil z drugega dela služenja vojaškega roka na Kosovu.

Tam smo se znašli na območju, kjer so vladale prave vojne razmere: na ulicah je bilo polno policije, vojske, vladal je strah med prebival-stvom, takoj smo dobili občutek, da se dogaja nekaj res nenavad-nega. Kot vodja ekipe sem bil prvi dan začasno v neki improvizirani bolnišnici, kjer so bili strašni prizori; v njej so ležali bolniki z razvito klinično sliko črnih koz: od najbolj blagih do najhujših oblik s krva-večimi izpuščaji in strašansko visoko smrtnostjo (od 175 potrjeno okuženih jih je takrat umrlo kar 35, nekateri bolniki so jo odnesli zgolj z brazgotinami, možni posledici bolezni pa sta tudi slepota in deformacije udov, op. a.).

“ To je bila zelo zanimiva zgodba, videl sem nekaj, česar gotovo sicer ne bi nikoli v življenju: variolo v živo. S kasnejšim delom na terenu pa smo si

nabrali dragocene izkušnje o tem, kako ravnati in ukrepati v času epidemije.

Prišli na Kosovo, videli in s cepljenjem premagali črne koze: »V zelo težkih razmerah smo opravili zelo dobro delo«Pogovor z upokojenim internistom Andrejem Bručanom, vodjo odprave iz KC-ja

Okužbe pa se sami niste bali? Ste med delom na tere-nu nosili zaščitno opremo?

Na Kosovo smo se odpravili naravnost iz KC-ja, kjer smo še zjutraj cepili zaposlene, nato pa dobili vladni ukaz in morali že popoldne na pot v Prištino. V resnici, tudi če bi se bali, nismo imeli izbire. Potovali smo 26 ur, z vlakom na lesenih klopeh, pot je bila milo rečeno neudobna, vso pot nas je bolel tudi občutlji-vi predel, kamor smo dobili tik pred odhodom odmerek imu-noglobulinov (smeh).

V resnici smo menili, da mož-nost okužbe ni ravno velika, saj smo bili cepljeni že kot otroci, moški pa nato še pri vojakih. A z nami so bile tudi medicinske sestre, ki so bile verjetno cepljene kot otroci, a niso dobile dodatnega odmerka in je morda učinek cepiva že izzvenel; za njih nas je bilo bolj strah.

Skratka: računali smo na precepljenost, čeprav ni bila ravno sto-odstotna, a smo na pot morali v vsakem primeru. Maske smo sicer imeli, dali so nam tudi bele plašče, da smo bili tudi videti kot pravi zdravniki (smeh).


POG

LED N

AZAJ

nesel z romanja v Meko, bil cepljen, a si je nato zaradi strahu pre-del, kjer so ga cepili, izpral z alkoholom. A pri njem je delna imunost vseeno ostala in razvil je le blage bolezenske znake, bil pa je kužen. Kot hadži je nato veliko hodil okoli in prek posrednikov raztresel bolezen vse do Beograda.

Kaj pa podobnosti med epidemijo, ki smo ji priča danes, in tisto pred skoraj pol stoletja, v kateri ste bili v prvih bojnih vrstah – jih opažate?

Velika podobnost je ta, da so na začetku epidemijo v obeh primerih skušali prikriti. V Srbiji so kakih 14 dni molčali o izbruhu črnih koz, nato pa je Glas Amerike vendarle poročal, kaj se dogaja. Podobno se je zdaj dogajalo na Kitajskem, ko so predolgo prikrivali širjenje bolezni.

“ Zanimivo je, da smo ob povratku pričakovali kako primerno nadomestilo, dobili pa smo neke medalje. Še sedaj, po toliko letih, pa imam izredno lep

občutek, da smo v zelo težkih razmerah opravili zelo dobro delo.

Sem eden redkih ljudi v Sloveniji, ki je v živo videl črne koze, in lahko povem, da je res pretresljivo. Kot specializant na infekcijski klini-ki sem sicer prej videl že marsikaj, a nič podobnega temu. Ljudem v resnici razen s preventivnim cepljenjem nismo mogli pomagati drugače kot z blaženjem simptomov, tako kot je pri večini viroz.

Kako je sploh potekalo množično cepljenje prebivalstva na ogroženem območju?

Ko smo prispeli tja, so nas z železniške postaje v spremstvu poli-cije odpeljali v hotel, kasneje pa se z nami zaradi karantene ni želel ukvarjati nihče. Naša baza je bila v Peći, situacija tam pa je bila kot v mestu duhov: da smo vse precepili, smo se morali organizirati sami. Razporedili smo se v ekipe po tri in nato ves dan hodili od kraja do kraja, od vasi do vasi in cepili prebivalstvo.

Čeprav so nas bili tamkajšnji prebivalci večinoma veseli, so se nas hkrati tudi bali, bali so se samega cepljenja. Srečali smo se z različ-nimi izzivi, saj so v mnogih vaseh ljudje živeli popolnoma izolirano, v hišah, obdanih z zidom. Včasih nam je morala pomagati policija, da smo sploh lahko izvedli cepljenje, ki je bilo obvezno za celo nekda-njo Jugoslavijo. Od 22 milijonov je bilo cepljenih 18 milijonov ljudi, karantena pa je bila razglašena samo za del Srbije in Kosovo, kjer se je pojavil izbruh.

Moram pa povedati, da so me na celotni poti domov prek Beogra-da nazaj v Ljubljano, ko me je za en teden zamenjal kolega, kljub karanteni šele na Brniku prvič vprašali, ali sem bil cepljen, tako da očitno ukrepi le niso bili tako strogi (smeh). Kljub precejšnji zmedi pa je bila epidemija razmeroma hitro sanirana, cepljenje je pri tem imelo veliko vlogo.

Zdaj ves svet nestrpno čaka na cepivo proti novem koronavirusu, a cepljenje najbrž ne bo obvezno?

Gotovo bodo spet pomisleki glede cepljenja, čeprav ti pogosto nimajo pravih temeljev, a pomembno je, da dosežemo dovolj velik delež cepljenih prebivalcev in s tem precepljenost do mere, ki za-gotavlja varnost.

Na Kosovo ste se odpravili ljudi cepit, ko je epidemija že potekala. Kako hitro je cepivo učinkovito?

Nekako v obdobju dveh tednov naj bi bila zaščita skoraj popolna. Je pa Ibrahim Meti, ki velja za izvor epidemije, bolezen pa naj bi pri-

Vir fotk: WH

O/D

avid Egli

“ Primerjati razmere pred skoraj 50 leti in danes je nemogoče.

26

UTR

IP U

KCL


V imenu celotnega kolektiva UKC Ljubljana se zahvaljujemo podjetjem in posameznikom, ki so bili pripravljeni po-magati osrednji bolnišnici. Še posebej v kriznih trenutkih, kakršni so za nami, so takšne geste izjemnega pomena. Ostanite z nami tudi v prihodnje.

Družba BTC je v času epidemije podarila 100 tisoč mask v vred-nosti 97 tisoč evrov. Zaščitne maske sta podarili tudi podjetji Johnson & Johnson (2.000 kosov) in Takeda (7.000 kosov).

Holding Slovenskih elektrarn je UKCL podaril dva prenosna ventilatorja.

S sodelovanjem organizatorjev teka Hop na Grad, SBC – Kluba slovenskih podjetnikov in družbeno angažiranih posameznikov ter podjetij smo zbrali denar za nakup naprave ECMO, ki jo nujno potrebujejo na intenzivni enoti Pediatrične klinike.

Hostel Celica, ki deluje pod okriljem MOL, in Dijaški dom Tabor sta s ponudbo brezplačne nastanitve priskočila na pomoč našim najbolj obremenjenim zaposlenim v času epidemije. V obdobju, ko smo bili mnogi dneve ali celo tedne ločeni od svojih najbližjih, nam je veliko pomenilo zavedanje, da imamo možnost bivanja v bližini delovnega mesta.

Najlepša hvala Mednarodnemu forumu znanstveno-razisko-valnih podjetij, GIZ za donacijo v višini 12.000 evrov za nabavo medicinske in druge zaščitne opreme ter oskrbo bolnikov pri zdra-vljenju bolezni COVID-19.

V podjetju za logistiko Milšped so se odločili lokalni zdravstveni skupnosti pomagati z donacijo 10.000 evrov za potrebe nakupa ventilatorjev in dodatne zdravstvene opreme, ki je ključna za oskr-bo obolel

fotoreportaža s covid-19 intenzivnega oddelka priskočili ......mag. andrej bručan iz prve roke o...

Documents