Foto

an

tika 5

1

Znamenito reklo »Begunc so junc« (z duhovitim

podaljškom: »Samo Štavarjev je vou, pa še

ta ni rezan prou!«) so prebivalcem Begunj na

Gorenjskem, bogsigavedi kdaj, prilepili sosedje

iz okoliških vasi. Navadno je bilo uporabljano

nekoliko porogljivo, celo slabšalno.

Begunjci pa ga sami nikoli nismo razumeli

tako. Prav nasprotno, pred Leščani in drugimi

»meščani« smo se radi pobahali z njim:

»Begunc smo junc!« ... v smislu: »Z nami se ne

Sašo GašperinJani Kolman

Begunc smo juncSpletna stran

Ciril Grilc: Pogled na planino Prevala na Begunjščici, ok. l

eta 1950. Mož s klobukom na fotografiji je skoraj gotovo

dr. Jakob Prešern, planinski pisatelj in fotodokumentarist.

..........................................................................................

Janez Kocijančič: Jalovec s Slemena. Kocijančič je fotografijo

na barvni dia film posnel v zimi 1940/41.

..........................................................................................

gre šaliti!« Nenazadnje tudi Slovar slovenskega

knjižnega jezika med drugimi (manj laskavimi)

rabami gesla »junec« navaja tudi ekspresivno

»močen moški«. V krajih pod Karavankami pa je

ta pomen še danes splošno znan in uporabljan.

Omenjeni rek ima gotovo večstoletno brado.

Uporni in srboriti Begunjci so grajski gospodi

povzročali sive lase vse od fevdalne pokoritve

naprej, že Valvasor obširno poroča o pogostih

pretepih s smrtnimi žrtvami na vaških plesih

v Begunjah. Pradavni kult fantovske moči

in ponosa pa se je skozi običaj vlečenja

ploha v vasi pod Begunjščico ohranil vse do

dandanašnjih dni.

Begunje na Gorenjskem z okolišem so s svojim

goratim zaledjem in z izjemnim bogastvom

zgodovinskih spomenikov ena najpestrejših

slovenskih pokrajin. Lepoto vasi sta skozi

neminljive melodije širom v svet ponesla

domačina, brata Avsenik. Tovarna športnega

orodja Elan Begunje je še danes, kljub neslavni

usodi, ena največjih slovenskih blagovnih

znamk vseh časov.

Begunjcem torej razlogov za domoljubje in

samozavest ne manjka, a vseeno se je zdelo,

kot da se bogastva prostora in izročila, ki nas

obkroža, vse premalo zavedamo.

Ob božiču leta 2014 smo se zbrali trije

zanesenjaki, ljubitelji kraja in fotografskih

starin: Jani in Bojan Kolman iz Zgoše ter Sašo

Gašperin iz Begunj. Kmalu se nam je pridružilo

še nekaj sovaščanov in nastalo je jedro ekipe

»Begunc smo junc«.

Odločili smo se, da del domoznanskih osebnih

arhivov, vezanih na domači kraj in njegovo

zgodovino, začnemo objavljati na spletu. V prvi

vrsti seveda zato, da se bogato gradivo zbere

na enem mestu in tako ne porazgubi. Seveda

Foto

an

tika 5

2

Janez Kocijančič: Cerkev sv. Petra na Gori nad Begunjami,

leta 1941. Kocijančičevi barvni posnetki imajo izjemno

zgodovinsko in dokumentarno vrednost. Barvna fotografija

prikazuje izvorno podobo zvonika cerkve sv. Petra, preden ga

je leta 1945 zadela nemška zažigalna raketa.

..........................................................................................

V arhivu Janeza Kocijančiča iz Vrbenj smo našli tudi verjetno

najstarejšo barvno fotografijo Triglavskega doma na Kredarici

s prvotno kapelico Marije Snežne, leto 1941.

..........................................................................................

Janez Kocijančič: Zdraviliški dom na Bledu v prvih mesecih

druge svetovne vojne, leto 1941.

..........................................................................................

Janez Kocijančič: Vrh nemških zasedbenih oblasti pred

radovljiško graščino, leto 1941.

..........................................................................................

Foto

an

tika 5

3

pa nas ni zanimalo zgolj arhiviranje krajevne

zgodovine, naš namen je bil tudi ozaveščanje

prebivalcev begunjskega kota o izjemni naravni,

kulturni in duhovni dediščini tega prostora.

Začeli smo z objavami starih razglednic

Begunj, ki smo jih opremljali z literarnimi citati

o Begunjah, predstavili smo stare zemljevide

vasi, urbarje ipd. Seveda smo se že takoj na

začetku srečali z ostanki fotografske in literarne

zapuščine našega rojaka, dr. Jakoba Prešerna

(1888–1975), ki je bralcem Fotoantike

dobro znan. Bogastvo in širina njegovega

ustvarjalnega opusa je presenetila celo tiste,

ki smo verjeli, da vaško zgodovino dobro

poznamo.

Največje presenečenje pa nas je gotovo

pričakalo na podstrešju hiše Bojana Kolmana.

Njegov oče Franci Kolman (1923–1992) je bil

rojen v Begunjah, otroštvo pa je preživljal na

Koroški Beli, kjer je obiskoval osnovno šolo.

Zadnja šolska leta mu je stric večkrat posodil

fotoaparat, s katerim je ustvaril prve fotografije.

Že takrat si je sam izdelal kopirno skrinjico in

zvečer izdeloval prve kopije s filma velikosti 6

x 9 cm. Učnega mesta po osnovni šoli ni bilo

lahko dobiti. Pri 16 letih ga je v uk vzel odlični

fotografski mojster Dolfi iz Tržiča. Po vojni je

bila njegova prva zaposlitev v foto sekciji na

Tiskovnem uradu Ljubljana. Na prigovarjanje

njegovega nekdanjega mentorja, ki je medtem

začel obrt na Jesenicah, se je leta 1947 pri

njem zaposlil. Leta 1952 je opravil mojstrski

izpit in v tem letu začel samostojno obrt. Postal

je znan kot vrhunski portretist – poznan po

svojih v ateljeju posnetih fotografijah porok

in slik za osebne dokumente. Leta 1960 se

je zaposlil kot fotograf v Železarni Jesenice.

Vključitev v jeseniški Foto klub Andrej Prešeren

istega leta pa je pomenila začetek njegovega

umetniškega ustvarjanja. Nekaj let pozneje se

je poslovil od Železarne in se predvsem kot

športni in reklamni fotograf zaposlil v bližnjem

Elanu. S fotografskim aparatom je spremljal

razvoj uspešne smučarske generacije, od

Stenmarka, Križaja do Strela in Franka, in jih v

objektivu zasledoval širom evropskih smučišč.

Če lahko dr. Jakoba Prešerna označimo

za začetnika fotografije v kraju, potem

lahko Francija Kolmana označimo za doslej

največjega mojstra fotografije v Begunjah.

Vpogled v svoj arhiv nam je zaupal tudi Blaž

Finžgar, sin Rudija Finžgarja, legendarnega

smučarskega skakalca in ustanovitelja tovarne

Elan. Fotografije, ki jih je kmalu po koncu

druge svetovne vojne posnel Finžgar, morda

nimajo tehnične kakovosti fotografij Kolmana

ali dr. Prešerna, so pa izredno zanimivo

pričevanje o razvoju svetovno znane tovarne in

spremembah, ki jih je tovarna prinesla v kraj.

Posebno odkritje je bil arhiv Janeza

Kocijančiča, p. d. Prešerna iz Vrbenj. Ta v dveh

ličnih lesenih kovčkih hrani diapozitive svojega

očeta Janeza Kocijančiča (1900–1986),

ljubiteljskega fotografa in učitelja tehničnega

pouka. Kocijančič st. je med letoma 1940 in

1947 na barvni dia film fotografiral gorenjsko

pokrajino. Uspelo mu je posneti nekaj izrednih

barvnih posnetkov, ki jih gotovo lahko štejemo

med najstarejše na Gorenjskem.

Žal se izročilo o tem, kako je Kocijančič dobil

barvni dia film, ni ohranilo. Znano pa je, da

je tesno prijateljeval s prej omenjenim dr.

Franci Kolman, Pogled od gostišča Joževec proti begunjski

graščini in cerkvi sv. Urha, 4. maj 1959. Presneto iz negativa

na steklu 10 cm x 15 cm.

..........................................................................................

Franci Kolman: Portret Slavka Avsenika, fotografovega

mladostnega prijatelja, leto 1947.

..........................................................................................

Foto

an

tika 5

4

Prešernom in z znamenitim radovljiškim

fotografom Slavkom Vengarjem. Nekateri celo

ugibajo, da bi znal kateri med diapozitivi v

Kocijančičevem kovčku biti Prešernov. Znano

je namreč, da je tudi dr. Prešeren že v začetku

štiridesetih let prejšnjega stoletja fotografiral na

barvni dia film, a se njegovi diapozitivi (razen

redkih izjem) niso ohranili.

Verjetno je prvi barvni dia film v Begunje

pripotoval iz daljne Amerike. Prijatelj vseh

zgoraj omenjenih je bil namreč tudi slovenski

zdomec Ciril Grilc, p. d. Matijovčev iz Zapuž.

Slednji je tudi sam kmalu po drugi svetovni vojni

s fotoaparatom obiskal domači kraj in posnel

nekaj izredno lepih barvnih posnetkov. Njegov

arhiv je shranil njegov nečak Janez Košir.

V Begunjah je kot ljubiteljski fotograf dobro

znan tudi Gabrijel Perko – Jelček. V njegovem

arhivu se je ohranilo nekaj lepih vaških pejsažev

in portretov sovaščanov.

Sprva smo razmišljali o postavitvi klasične

spletne strani, družabno omrežje Facebook

pa bi uporabljali zgolj kot hitro in priljubljeno

komunikacijsko orodje. Pozvali smo svoje

sokrajane, da z nami delijo svoje spomine,

zanimive fotografije iz družinskih albumov in

podobno drobno, a dragoceno gradivo.

Odziv naših bralcev je bil nad vsemi

pričakovanji, in Facebook stran je kmalu

postala več kot zgolj stran, na kateri lahko

najdete stare fotografije Begunj in okolice.

Vestno dokumentiramo vse aktualne dogodke

v vasi, krajane v realnem času informiramo o

dogodkih in jim s komentiranjem omogočamo

možnost izražanja njihovih mnenj. S spleta

smo vstopili tudi v vaško družabno življenje

in organizirali večere s prikazovanji starih

fotografij, fotografsko razstavo, oblikovali smo

vaški koledar itd.

Seveda ne objavljamo samo starih fotografij,

ampak tudi aktivno nadaljujemo fotografsko

tradicijo v kraju.

PERKO001: Gabrijel Perko: Franc Močnik – Gorjak, mežnar

na sv. Petru, ok. leta 1960.

..........................................................................................

KOLMAN005: Franci Kolman: Grad Kamen z dolino Drage,

leto 1958.

..........................................................................................

KOLMAN004: Franci Kolman: Orač Ivan Pohar – Pužmanov

pri oranju v Poljčah, leto 1960.

..........................................................................................