fon anastazija 10112017izjava o avtorstvu podpisana anastazija fon, študentka magistrskega...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ANASTAZIJA FON

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Magistrski študijski program druge stopnje

Izobraževanje odraslih in razvoj kariere

Magistrsko delo

ZDRAVSTVENA PISMENOST PRIPADNIKOV

NARODNIH MANJŠIN V OBMEJNEM SLOVENSKO-ITALIJANSKEM PROSTORU

Anastazija Fon

Koper 2017

Mentorica: prof. dr. Jurka

Lepičnik Vodopivec

Somentorica:

dr. Nina Krmac, asist.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Jurki Lepičnik Vodopivec in somentorici dr. Nini

Krmac za profesionalen pristop, usmerjanje ter strokovne nasvete.

Najlepša hvala družini, ki mi je ves čas stala ob strani.

Zahvaljujem se Mihaeli Kavčič, univ. dipl. slov. j., ki je opravila lektorski pregled dela,

ter prof. Nevi Klanjšček univ. dipl. itl. j. za jezikovne prevode.

Hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastajanju magistrskega dela in niso

imensko omenjeni.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Anastazija Fon, študentka magistrskega študijskega programa druge

stopnje Izobraževanje odraslih in razvoj kariere,

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom Zdravstvena pismenost pripadnikov narodnih

manjšin v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru

- rezultat lastnega raziskovalnega dela;

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Magistrsko delo predstavlja vpogled v problematiko zdravstvene pismenosti. Prvi

del, ki je teoretično zasnovan, predstavlja zdravstveno pismenost, njen razvoj, definicije,

vlogo in njen pomen zdravstvene pismenosti, pozitivne in negativne dejavnike, ki

spremljajo zdravstveno pismenost. Predstavi tudi vlogo zdravstvenih delavcev v zvezi z

zdravstveno pismenostjo, analizo raziskav zdravstvene pismenosti v Sloveniji, drugih

evropskih državah ter držav po svetu.

Drugi del predstavlja raziskavo, ki je temeljila na priložnostnem vzorcu skupno 186

odraslih polnoletnih prebivalcev v Goriški pokrajini v Italiji in Primorski regiji v Sloveniji.

Ugotovili smo, da imajo pripadniki narodnih skupnosti višjo zdravstveno pismenost kot je

ta na bazi evropskih raziskav, pa tudi nekaterih po svetu. Ugotovljeno je bilo, da je pri

obeh pripadnikih narodnih skupnostih problematika dokaj podobna. Izstopa le podatek,

da imajo pripadniki narodne skupnosti v Italiji več nesporazumov v komunikaciji z

zdravstvenim osebjem kot so primeri opustitve ali zamujanja termina zdravstvenih

storitev. Več znanja o preventivnem vedenju v smislu zdravja imajo pripadniki italijanske

narodne skupnosti v Sloveniji, kar kaže na dobro delovanje preventivne službe v

Sloveniji. Nekoliko pa prednjači slovenska narodna skupnost v Italiji, kar se tiče

poznavanja dejavnikov zdravega življenjskega sloga. Enako slovenska kot italijanska

narodna skupnost zelo dobro poznata in razumeta simptome bolezni in upoštevata zdrav

način življenja za ohranjanje zdravja, obenem prevzemata svoj del odgovornosti za

zdravje. Na podlagi χ 2-preizkusa smo ugotovili, da mlajši respondenti slabše razumejo

simptome. Obenem pa je v tej starostni skupini največ poznavanja preventivnega

vedenja glede dejavnikov zdravega življenjskega sloga. Ugotovili smo statistično

pomembne razlike tudi pri starosti in vplivu na poznavanje in razumevanje dejavnikov

zdravega življenjskega sloga, predvsem pri starejših, ki se zaradi preteklih izkušenj z

boleznimi bolj zavedajo pomembnosti poznavanja in razumevanja zdravih življenjskih

navad. Rezultati zdravstvene pismenosti glede na izobrazbo kažejo statistično

pomembno razliko v trditvah poznavanja in razumevanja zdravega življenjskega sloga,

poznavanja in razumevanja lastne vloge v preprečevanju bolezni in izboljševanju

zdravja, razumevanja jemanja in upoštevanja navodil ter razumevanja informacijskega

gradiva v zdravstvene namene.

V raziskavi je bilo ugotovljeno, da narodnost ne vpliva bistveno na zdravstveno

pismenost. Izjema je le statistično pomembna razlika v razumevanju navodil za jemanje

zdravil in neorientiranost v zdravstvenem sistemu obeh pripadnikov narodnostnih

manjšin.

Nadalje smo s pomočjo Pearsonove korelacijske matrike prikazali povezanost med

trditvami, ki kažejo, da pri večini parov trditev obstaja pozitivna povezanost, razen pri

paru trditev glede na razumevanje navodil, da se respondenti za pomoč pri razumevanju

zdravstvene dokumentacije raje poslužujejo objektivnih informacijskih sredstev. Visoko

povezanost zaznamo pri ugotovitvah, da pripadniki poznajo zmerno dobro dejavnike

zdravega življenjskega sloga in ravnajo preventivo, da do bolezni ne pride. Nadalje tisti,

ki berejo zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, se tudi zavedajo in poznajo

navodila, da ustrezno jemljejo zdravila in da zmerno dobro reagirajo ob zdravstvenih

težavah, saj tisti, ki so seznanjeni s simptomi bolezni, hitro preventivno ukrepajo. Nekaj

težav prikazuje podatek, da pripadniki narodnosti ne razumejo popolnoma navodila za

jemanje zdravil, zato ne jemljejo zdravila po navodilih. Zanimivo pa je dejstvo, da več

informacij, ki jih respondenti prejemajo od zdravstvenega osebja, manj pomoči iščejo pri

družinskih članih.

Primerjava povprečij zdravstvene pismenosti ločenih po narodnosti, je pokazala, da

je evropsko povprečje s problematično zdravstveno pismenostjo in z neustrezno

zdravstveno pismenostjo višje v primerjavi z rezultati naše raziskave, saj imajo pripadniki

slovenske narodne skupnosti v Italiji le 29,7 % in le 38,7 % pripadniki italijanske narodne

skupnosti v Sloveniji, problematično zdravstveno pismenost.

Ključne besede: razvoj zdravstvene pismenosti, pripadnik slovenske narodne

skupnosti v Italiji, pripadnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji, primerjava raziskav

zdravstvene pismenosti, instrument zdravstvene pismenosti.

ABSTRACT

The health literacy in members of national minorities along the Slovenian- Italian border

This master's thesis shows the problem of health literacy. In the first part, that is

theoretical, is shown health literacy, his growth, definition, role and meaning, positive

and negative factors, that follow health literacy and touches the role of health workers in

relation with healt literacy and presentation of researches of health literacy in Slovenia,

other european countries and in the world.

The second part shows a research that is based on a model of 186 adults

that belonged to province of Gorizia in Italy and Primorska in Slovenia. We found out that

citizens of national communities have higher health literacy than in other European and

even some worldwide spread researches. We found out that in each national

communities the problem is similar. What is considerable is that Italian citizens have

more misunderstandings in communication with health stuff for example omission or

delay of terms of health services. Italian community in Slovenia has more knowledge in

terms of preventive behaviour in health and this shows a good work of preventive service

in Slovenia. Slovenian community in Italy is a little better in terms of knowledge of factors

of healthy living way. Italian and Slovenian communities are equal in really good

knowledge and understanding of symptoms diseases and take seriously a health living

way and take responsibilities of health. The χ 2- test shows that younger population

knows the symptoms worse. On the contrary younger population knows better how to

live healthier. We found out that in statistics are important the differences in age and the

influence of knowing and understanding behaviour of healthy living way even more in

oldest that because of the previous diseases are more aware how important are the

behaviours of healthy living way. Results of health literacy according to education show

statistic differences in claims of knowing and understanding health living way, their role

in prevention of diseases and improvement of health, understanding instructions and

information material for health purpose.

In the research we found that nationality doesn’t influence on health literacy. The

only exception is that statistic important difference is in understanding instruction in

taking drugs and not knowing health system in each population, Italian and Slovenian.

We used the Pearsons matrices to show connection in claims, that in lots of pairs of

claims exists positive connection, apart of the pair of claims connected to understanding

instructions, that who responds for help in understanding health documentation use more

likely objective information funds.

We found higher connection in responds that population knows pretty good about

behaviour in health living way and they work preventively, to prevent disease. Ones that

use information folders for maintaining health, know and understand instructions that

take drugs and that they react positively in health difficulties, because who knows the

symptoms of the disease, quickly work preventively. Some difficulties are shown in the

data when populations don’t understand properly how to take drugs, so they don’t take

them properly. An interesting data is that more information that who responds by health

stuff take, less by family members.

Comparison of average of health literacy divided by population showed that

European average with problematic health literacy and with inappropriate health literacy

higher in comparison with results of our research because members of Slovenian

community in Italy only 29,7 % and only 38, 7 % are members of Italian community in

Slovenia, shows problematic health literacy .

Keywords: development of health literacy, member of Slovenian community in Italy,

member of Italian community in Slovenia, comparison of researches of health literacy,

instruments of health literacy.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................... 3

2.1 Opredelitev pojma zdravstvene pismenosti ..................................................... 3

2.1.1 Zdravstvena pismenost v Sloveniji in Evropski uniji - razvoj

koncepta ............................................................................................. 8

2.2 Opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na zdravstveno pismenost .......................15

2.2.1 Temeljni koncepti zdravstvene pismenosti .........................................19

2.2.2 Specifični dejavniki, ki ovirajo razvoj zdravstvene pismenosti .............21

2.2.3 Specifični dejavniki, ki izboljšujejo zdravstveno pismenost .................24

2.3 Pomen in vloga zdravstvene pismenosti ........................................................28

2.4 Znanje in kompetence zdravstvenih delavcev pri obvladovanju

problematike zdravstvene pismenosti ............................................................31

2.5 Primerjava raziskav s področja zdravstvene pismenosti ................................35

3 EMPIRIČNI DEL .....................................................................................................41

3.1 Problem, namen in cilji raziskovanja ..............................................................41

3.2 Raziskovalne hipoteze ...................................................................................42

3.3 Metodologija ..................................................................................................42

3.3.1 Raziskovalna metoda .........................................................................42

3.3.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................42

3.3.3 Tehnike in postopek zbiranja podatkov...............................................45

3.3.4 Metode obdelave podatkov ................................................................46

3.4 Rezultati in razprava ......................................................................................46

3.4.1 Analiza ocen zdravstvene pismenosti ločene glede na narodno

pripadnost ..........................................................................................46

3.4.1.1 Vpliv načinov informiranja zdravstvenih služb na

samooskrbo ..........................................................................53


samooskrbo pri slovenski narodni skupnosti v Italiji ..............54


samooskrbo pri italijanski narodni skupnosti v Sloveniji ........55

3.4.2 Analiza ocen razvitosti zdravstvene pismenosti vseh pripadnikov

glede na starost ..................................................................................56


glede na izobrazbo .............................................................................58


glede na narodnost.............................................................................61

3.4.5 Povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene

pismenosti ..........................................................................................63

3.4.6 Ocene ravni zdravstvene pismenosti ..................................................69

4 SKLEPNE UGOTOVITVE .......................................................................................72

5 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................74

6 PRILOGA ...............................................................................................................85

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Primerjava pripadnikov obeh narodnosti skupaj glede na dejavnike

zdravstvene pismenosti (od 1-5) ....................................................................53

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število (f) in odstotek (f %) respondentov zdravstvene pismenosti

v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru po spolu. ....................43


razdeljenih glede na starost. ............................................................43


glede na delovni status ....................................................................44


glede na stopnjo formalne izobrazbe ................................................44


glede na narodnost ..........................................................................45

Preglednica 6: Trditve pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji glede na

dejavnike zdravstvene pismenosti ....................................................47

Preglednica 7: Trditve pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji glede

na dejavnike zdravstvene pismenosti ...............................................49

Preglednica 8: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na starost

in izid χ2 - preizkusa .........................................................................57

Preglednica 9: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na

izobrazbo in izid χ 2- preizkusa .........................................................59

Preglednica 10: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na

narodnost anketirancev in izid χ2- preizkusa ....................................62

Preglednica 11: Povezanost med dejavniki (spremenljivkami), ki izhajajo iz

področja zdravstvene pismenosti. ....................................................64

Preglednica 12: Primerjava povprečne vrednosti zdravstvene pismenosti glede na

narodno pripadnost ..........................................................................70

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Vprašalnik, namenjen zamejskim Slovencem živečim v Goriški pokrajini

in pripadnikom italijanske narodnosti živečim v Sloveniji .............................85

Fon, Anastazija (2017): Zdravstvena pismenost pripadnikov narodnih manjšin v obmejnem slovensko-

italijanskem prostoru. Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Zdravje in znanje sta ključna pojma za dobro počutje, tako za posameznike kot za

skupnost. Dobro zdravje in bogato znanje sta temelja, ki omogočata razvoj in napredek.

Pri procesu razvoja sodeluje vsakdo po svojih močeh in sposobnostih. Bogato znanje

pomaga posamezniku, da bolje skrbi za lastno zdravje. Atribut zdravja je zdravstvena

pismenost, ki je kazalnik znanja o zdravstvenem stanju posameznika in družbe. Zatorej

zdravstvena pismenost ni zanemarljiv dejavnik zdravja. Ta presega področje

izobraževanja, nanaša se na razvoj skupnosti skozi dinamično interakcijo s

socialnim okoljem in je strateško funkcionalna pri doseganju pravičnosti, primernosti in

ustreznosti zdravstvenih storitev in seveda zdravja nasploh. Zdravstvena pismenost je

strategija opolnomočenja1, ki omogoča posamezniku izboljševanje dostopanja do

informacij o zdravju in njih učinkovito uporabo. Hkrati pa je to instrument, ki ga oblikovalci

politik lahko uporabijo za optimizacijo promocije zdravja, da pridobijo boljše zdravstvene

rezultate in s tem zmanjšanje stroškov v sistemu zdravstvenega varstva. Cilji učinkovite

zdravstvene pismenosti so izboljšan zdravstveni status, več zdravstvenega znanja,

krajše hospitalizacije ter zniževanje pogostosti koriščenja zdravstvenih uslug (Mansuco,

2008).

Posameznik postaja zahtevnejši in se ne zadovolji s pasivno vlogo v vsakdanjih

življenjskih aktivnostih, še posebej kar se tiče lastnega zdravja. Vendar pa je obenem

zaradi hitrega razvoja primoran, da razvije širok spekter znanj in kompetenc, da bolje

razume, vrednoti in uporablja informacije o zdravju. Razumeti mora koncepte, da bi

njegove odločitve zmanjševale tveganja pri zdravju ter povečale kakovost življenja

(Zarcadoolas, Pleasant in Greer, 2006). Ob poznavanju in vključevanju vseh teh

komponent zdravstvene pismenosti so znanje in sposobnosti oseb, ki zadovoljujejo

zapletene zahteve zdravja v sodobni družbi, potrebne neprestanega dopolnjevanja in

razvoja (Sørensen, Van den Broucke, Fullam, Doyle, Pelikan in Stanska, 2012). To je

temelj raziskovanja zdravstvene pismenosti in pogoj za boljšo samooskrbo

posameznika. Samooskrbo posameznika je poudarjala že Ormova, saj je bila

prepričana, da posameznikova potreba po aktivni samooskrbi in stalnem izvajanju le-te,

omogoča, da se ohranja pri življenju, je zdrav, ali pa se mu zdravje povrne, ozdravi od

1 opolnomočenje (the empowerment model) model teži k povečevanju in razvijanju

posameznikovih sposobnosti, ki ohranjajo zdravje. Opolnomočenje ali zaupanje v lastne moči je

proces, namenjen ponovnemu vzpostavljanju sposobnosti določanja in prepričanju

posameznikov o njihovi avtonomiji, sposobnostih, ki so nujne za samostojno odločanje o tem, kaj

bodo storili s svojim zdravjem, zdravjem družine in skupnosti.



2

bolezni ali poškodb in je sposoben obvladati posledice (Teorija Doroteje Orem – teorija

samooskrbe, 2008).

Magistrsko delo je prispevek k ugotavljanju stanja zdravstvene pismenosti v

obmejnem območju Italije in Slovenije. Namen je ugotoviti raven zdravstvene pismenosti

pripadnikov narodnih manjšin v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru ter rezultate

primerjati z zdravstveno pismenostjo v Sloveniji (Štemberger Kolnik in Babnik, 2012),

Evropi (Sørensen idr., 2015) in drugje po svetu (Rudd, Moeykens in Colton, 2007; Kim,

2016).



3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Opredelitev pojma zdravstvene pismenosti

Naloge, ki jih posameznik srečuje v vsakdanu so vse številnejše in zahtevnejše.

Reševanje nalog iz vsakdanjega življenja v zvezi z njegovim zdravjem omogočajo:

ustrezna orientacija v zdravstvenem sistemu, razumevanje zdravstvene politike in

učinkovita uporaba sredstev, ki spodbujajo zdravje (Chiarenza, 2009). V praksi

vsakdanjega življenja opazimo, da je splošna pismenost posameznika osnova za

kakršnokoli ukrepanje v dobrobit lastnemu zdravju. Izraz pismenost ni samo zmožnost

branja in pisanja, temveč je trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo

družbeno dogovorjene sisteme simbolov (jezik) za tvorjenje, razumevanje in uporabo

besedil za potrebe življenja v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi (Nacionalna

strategija za razvoj bralne pismenosti, 2017). Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite

sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter

odgovorno in kritično sodelovanje v poklicnem in družbenem življenju. Poznamo različne

vrste pismenosti, ki se v dnevni uporabi prepletajo in vplivajo na kvaliteto življenja.

Kriterijem pismenosti, kot so funkcionalni, informacijski, matematični, naravoslovni,

glasbeni in drugi (Cotič, Medved Udovič in Starc, 2011), so se v zadnji dekadi prejšnjega

stoletja pridružili in pričeli razvijati tudi kriteriji o sposobnostih posameznika glede

poznavanja zdravstvenih potreb, ki prispevajo k njegovemu zdravju. Predhodnim

aspektom splošne pismenosti je bila tako dodana tudi zdravstvena pismenost (Berkman,

Davis in McCormack, 2010). Pri razvoju zdravstvene pismenosti je definicija splošne

pismenosti izhodiščna, saj opredeljuje pismenost kot popoln nabor sposobnosti, ki so

potrebne za razumevanje in uporabo dominantnih simbolov v kulturnem sistemu

(Mancuso, 2008). Zdravstvena pismenost splošno pismenost nadgradi, saj jo opredeli

kot stopnjo, ki jo posameznik doseže, da lahko učinkovito izpopolnjuje, razume in

upravlja osnovne informacije v zvezi z zdravjem (Mancuso, 2008).

Vsekakor je kot prva Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) začrtala temelje

zdravstveni pismenosti, ko je postavila definicijo, da so kognitivne in socialne spretnosti,

ki določajo posameznikovo motivacijo in zmožnost posameznika za dostop in

razumevanje uporabe informacij ter njih kritično rabo na ustrezen način, ki spodbujajo in

ohranjajo zdravje (Nutbeam,1998). Dve leti kasneje je definicija razložena kot skupek

osebnih lastnosti, kognitivnih in socialnih, ki določajo zmožnost posameznika, da

pristopi, razume in uporablja informacije za izboljšanje lastnega zdravja (Nutbeam,

2000), kar se kasneje nadgradi in utemelji, da je zdravstvena pismenost sredstvo za

promocijo zdravja, ne pa samo za poučevanje o zdravem načinu življenja. Ob tem se



4

osnuje stopnja, na kateri posameznik še pridobiva in razume podatke o zdravju, ki jih

potrebuje za pristop do zdravstvenih storitev, in da je sposoben samostojnega zdravega

načina življenja (Nutbeam, 2000).

Do leta 2000 so številni znanstveniki še nadalje nadgrajevali definicijo zdravstvene

pismenosti. V Združenih državah Amerike so zdravstveno pismenost opredelili kot

koncept sposobnosti posameznika za pridobivanje, ustrezno obravnavo in razumevanje

osnovne zdravstvene informacije ali storitve, ki so potrebne pri ustrezni odločitvi za

zdravje posameznika (Parker in Ratzan, 2000). Tudi Inštitut Nacionalne akademije za

medicino v Washingtonu je podal svojo postavko, da je zdravstvena pismenost

sposobnost posameznikov za pridobivanje, predelavo in razumevanje osnovne

zdravstvene informacije in storitve, potrebne za ustrezne odločitve za zdravje (Nielsen-

Bohlman, Panzer in Kindig, 2004). Leto kasneje je bila sprejeta postavitev zdravstvene

pismenosti z ugotovitvijo, da je sposobnosti potrebno krepiti, da bi ljudje sprejemali

odločitve za lastno zdravje v okviru vsakdanjega življenja - doma, v skupnosti, na

delovnem mestu, v zdravstvenem sistemu, v kraju, kjer živijo. Organiziranost in politično

okolje naj bi skladno delovala za dobrobit zdravja populacije. Poleg politike države pa se

želi ohranjati subjektivizem posameznika, kajti upoštevanje etičnih norm in človekovih

pravic postavlja na prvo mesto. Pravica do dostojanstva je etična norma. Ta naj bi

spodbujala k povečevanju samooskrbe posameznika, ki je ključnega pomena za

opolnomočenje zdravja posameznika, da z lastnimi sposobnostmi išče informacije in

prevzema odgovornosti (Kickbusch, Wait in Maag, 2005). Opolnomočenje posamezniku

ne zagotavlja le pravic in možnosti, ampak mu nalaga tudi dolžnosti, odgovornosti in

omejitve (Kamin, 2011). To se kaže tudi v naslednji definiciji, ko dolžnost posameznika

Mednarodna medvladna organizacija za gospodarsko najrazvitejše države na svetu

(Organisation for Economic Co-operation and Development - OECD), katere funkcija je

širjenje politik za višjo gospodarsko rast, zaposlenost in življenjski standard, leta 2006

zdravstveno pismenost označi kot razumevanje, uporabnost in ustrezno ukrepanje za

doseganje lastnega cilja ter nadaljnje razvijanje potenciala znanja z aktivno vlogo v

družbi (Nutbeam, 2008).

Kot temelj zdravstvene pismenosti pa se je leta 2006 ustalila določitev, ki

zdravstveno pismenost opredeli kot večdimenzionalni model, ki je zgrajen iz štirih

področjih: splošne pismenosti, znanstvene pismenosti, državljanske in kulturne

pismenosti (Zarcadoolas idr., 2006). Vključuje sistemske zahteve in kompleksnosti ter

spretnosti in sposobnosti posameznikov v različnih kulturah, državah z različnimi izidi

zdravstvene pismenosti. Posamezniki in skupine pridobivajo različna znanja in so

različno sposobni procesirati, razumeti, ovrednotiti in delovati na podlagi potrebnih



5

informacij, ki so koristne za njih same in seveda za skupnost, kjer živijo (Freedman,

Bess, Tucker, Boyd, Tuchman in Wallston, 2009). Znanje predstavlja stopnjo, do katere

je oseba sposobna pridobiti, komunicirati, procesirati in razumeti informacije osnovnih

zdravstvenih storitev, da bi ustrezale pravim zdravstvenim odločitvam. Tako je

zdravstveno pismen posameznik uspešen pri zdravljenju, v kolikor je sposoben razumeti

zgodnje simptome bolezni, zna poiskati pravega zdravnika, razumeti pomen natančnega

upoštevanja navodil za zdrav življenjski slog ali za jemanje predpisane terapije

(Dernovšek Hafner, 2010).

Kot je Kickbuschova (Kickbusch, 1997) omenila sposobnosti posameznika, ki

pomagajo pri doseganju lastnih ciljev, pa so pomembnejše veščine, ki jih ima ali pridobi

posameznik skozi edukacijo (Nutbeam, 2009) in ki zajemajo zmožnosti posameznika, da

izvede, oziroma dokonča določeno nalogo. Z definicijo, ki povzame, da zdravstvena

pismenost opredeljuje veščine in znanja, ki so potrebna za razumevanje bolezni in

zdravljenja ter zmožnosti učinkovite orientacije in delovanja znotraj zdravstvenega

sistema (Van Servellen, 2009), je poudarjeno, da so veščine vsakega posameznika, ki

jih ima oziroma pridobiva skozi edukacijo, osebnostne in izkustvene značilnosti, ki jih

uporablja za izboljševanje lastnega zdravstvenega vidika, pomembne pri uspešnem

izidu zdravstvenega stanja posameznika (Nutbeam, 2009). Zanimiv bo rezultat

empirične raziskave v našem raziskovalnem delu, pri katerem se bo ugotavljalo razlike

v razvitosti zdravstvene pismenosti različne narodnosti anketirancev, glede na to, v kateri

državi živijo, koliko je razvita edukacija v postopkih zdravstvene oskrbe in kakšen je

odziv, glede učinkovitosti orientacije in delovanja znotraj zdravstvene oskrbe in

preventive delujočega zdravstvenega sistema, obenem pa bo evidentiran problem

samooskrbe, ki bo pokazatelj eventuelne pomanjkljivosti preventivne zdravstvene

službe.

Nadalje, ko Ameriško zdravniško združenje povzame zdravstveno pismenost kot

korelacijo veščin, sposobnosti osnovnega branja in računanja, obenem, da je

zdravstveno pismen posameznik tisti, ki je pripravljen sprejemati informacije o zdravju,

ima spretnosti, vključno s sposobnostjo funkcionalne pismenosti, stopnjo izobrazbe in

kulturnim ozadjem, katero je potrebno, da se bolje orientira v zdravstvenem okolju

(Sørensen idr., 2012), pa zdravstveno pismenost jasno kategorizira Nutbeam v tri nivoje:

- Osnovna/funkcionalna pismenost: je uporaba osnovnih veščin, kot so branje in

pisanje in vsakodnevne odločitve v zvezi z zdravjem. Ta raven vsebuje osnovno

zdravstveno vzgojo, namenjena je pomagati ljudem razumeti tveganja v določeni

situaciji (bolezni) in ozaveščanje zdravstvenih storitev tako, da bolnika seznani z



6

zdravstveno situacijo. Ta stopnja ne vpliva na sposobnost sprejemanja odločitev,

temveč na razumevanje navodil; oseba ima pasivno vlogo.

- Komunikacijska/interaktivna pismenost: sposobnost pridobivanja in razumevanja

informacij iz različnih virov, da bi aktivno sodelovali pri odločitvah in izboljšanju

kakovosti življenja ter razvijanje veščin v podpornem okolju. Na ta način oseba

povečuje stopnjo neodvisnosti in koristi se nanašajo na osebo. Za skupnost nima

velike vloge.

- Kritična pismenost: zveza naprednih kognitivnih sposobnosti pri socialnih

veščinah; ta omogoča, da je posameznik sposoben kritične analize zdravstvenih

informacij in izvaja boljši nadzor nad determinantami zdravja. Determinante

zdravja so nabor osebnih, socialnih, ekonomskih in okoljskih dejavnikov, ki

določajo posameznika ali populacijo. Oseba je orientirana v okviru zdravstvenega

sistema in prepozna kakovost ponujenih storitev. Deluje na optimizacijo

posameznikovega dobrega počutja na nivoju družbe, aktivno deluje na nivoju

individualne interakcije, kar pomeni, da je informiran o socialnih, političnih in

ekonomskih dejavnikih zdravja ter zagotavlja priložnosti za doseganje

sprememb, seveda tudi na politični ravni (Nutbeam, 2001; Mårtensson in

Hensing, 2012).

V natančni določitvi prikaže tudi zgodovinski razvoj od pojma funkcionalne

pismenosti, preko individualne sposobnosti pridobivanja, razumevanja informacij v

povezavi z zdravjem in boleznijo, do interakcije posameznika s kontekstom njegovega

delovanja, predvsem v zvezi z zdravstvenim sistemom. Leta 2012 pa je dr. Sørensen z

modeli, glede na sposobnosti in veščine posameznika, natančneje opredelila 4 stopnje

zdravstvene pismenosti:

- dostop / pridobivanje informacij, pomembnih za zdravje,

- razumevanje informacij, ki so pomembne za zdravje,

- predelavo / oceno informacij, pomembnih za zdravje,

- prenos / uporabo informacij, pomembnih za zdravje (Sørensen idr., 2012).

Lansko leto so na konferenci za zdravstveno pismenost v Bruslju poudarili, da je

zdravstvena pismenost kot orodje, ki se osredotoča na bolnika v sodobni družbi.

Opredeljena je bila kot skupek sposobnosti posameznika, da bi našel, razumel in

vrednotil informacije, povezane z zdravjem, in ustrezno ukrepal za svoje zdravje, s tem,

da je poudarek dodala uporabi farmacevtike. Farmacevtika predstavlja v zdravstveni



7

pismenosti pomembno vlogo, zato je potreben razvojni program, ki bazira na izzivih pri

oblikovanju celovitega in uravnoteženega sporočila o koristih in tveganjih uživanja

zdravil, katera so splošno dostopna občinstvu z različno stopnjo zdravstvene pismenosti,

medicinskega znanja in računskih sposobnosti (Sørensen, Charalambous, Brand, Corca

in Roediger, 2016). Večina težav pri nizki zdravstveni pismenosti se kaže v neustreznem

jemanju predpisane terapije (Rudd idr., 2007), kar bo natančneje opisano v kasnejšem

poglavju. Ker zdravstvena pismenost ni samo sposobnost pridobivanja, razumevanja in

uporabe informacij v povezavi z zdravjem in boleznijo (Nutbeam, 2000), pač pa je

pomembnost pristopa zdravstvene pismenosti v interakciji posameznika s kontekstom

njegovega delovanja (Nutbeam, 2008), je zato poudarjena interakcija med zdravstvenim

sistemom in posameznikom kot determinantama zdravstvene pismenosti (Martensson

in Hensing, 2012). V raziskavi, ki bo sledila v empiričnem delu, bodo rezultati odražali

stanje pristopov posameznikov dveh različnih narodnosti, ki živijo v neenakih državah.

Rezultati bodo podali stopnjo nizke zdravstvene pismenosti, in sicer z analizo dejavnikov

problematike jemanja predpisane terapije, prepoznavanja simptomov bolezni in

poznavanja dejavnikov zdravega življenjskega sloga. Pokazalo se bo ali je zdravstvena

pismenost boljša in bolj izoblikovana v socialno-ekonomsko bolj razvitem sistemu.

Zagotovo pa je zdravstvena pismenost socialna determinanta zdravja, ki ponuja močno

priložnost za zmanjšanje neenakosti v zdravju (Ratzan, 2001). Determinante, ki vplivajo

na zdravstveno pismenost, so označene kot determinante posameznika, kot so spol,

starost, izobrazba, izkušnje posameznika z zdravstvenim sistemom in zdravstveno

stanje posameznika. Nadalje pa lahko determinante družbe, kot je etična raznolikost,

kulturne norme, kompleksnost zdravstvenega sistema, vključenost posameznika v

zdravstveno obravnavo, učne in komunikacijske sposobnosti zdravstvenega osebja,

kompleksnost in težavnost zdravstvenega gradiva namenjenega pacientu/posamezniku,

število, kakovost in trajanje zdravstvenih pregledov, odločajo pri oceni zdravstvene

pismenosti in nadaljnjemu razvoju (Sørensen idr., 2012).

Zdravstvena pismenost se razvija tudi v smeri razvijanja specifičnih programov

glede na posamezne specifične zdravstvene probleme pri poznavanju, razumevanju in

uspešnem obvladovanju zdravja za prebivalstvo z omejeno pismenostjo. Glede na

specifiko področja bolezni se razvijajo programi za osebe z diabetesom (Nath, Sylvester,

Yasek in Gunel, 2001), ki posameznike preučuje in poučuje s specifičnim zdravstvenim

problemom na tem področju in podaja ustrezne smernice za optimalno zdravje. Nadalje

na področju prehrane (Diamond, 2007) vključuje razvoj dietetike, dalje zdravstvena

pismenost poučuje s programi na področju duševnih boleznih (Jorm, 2000), edukacija

materinstva za mlade mamice (Ohnishi, Nakamura, Takano, 2005), na področju srčnih



8

bolezni je v Sloveniji opisan program za kardiologijo (Podergajs, 2016). Posamezniki so

lahko bolniki ali družinski člani. Ponudniki informacij pa izvajalci zdravstvenih storitev,

avtorji protokolov, pa tudi organizacije zdravstvenih zavarovalnic in farmacevtskih

podjetij. Na ponudbo kakovostnih informacij vpliva kakovost komunikacije, ki omogoča

bolnikom dobro obveščenost vseh elementov njihove oskrbe in zdravljenja, zato na

uspešnost vplivajo predvsem veščine, kot so sposobnost uporabe spletnih strani, branje

zdravstveno preventivnega gradiva, razumevanje in upoštevanje besednih in pismenih

navodil zdravstvenih storitev (Eadie, 2014).

Kot vsaka znanstvena veja ima tudi zdravstvena pismenost svojo smer razvoja, za

to pa so potrebni koncepti, ki osnujejo enotnost znanosti in pojasnjujejo dejanske ali

možne primere, obenem pa prikazujejo potencial uporabnosti.

2.1.1 Zdravstvena pismenost v Sloveniji in Evropski uniji - razvoj koncepta

Zdravstvena pismenost je večdimenzionalni koncept in je sestavljena iz različnih

komponent. Njen razmah se je pojavil v prejšnjem stoletju v Ameriki, v Evropi pa se je le

delno integrirala v raziskave, v politiko in v prakso (Sørensen in Brand, 2014). Konzorcij

Evropske zdravstvene pismenosti (Health Literacy Europe-HLS-EU) vsklajuje in deluje

na celoviti analizi dosedanjih definicij zdravstvene pismenosti in konceptih le-te, ki se

med seboj povezujejo in dopolnjujejo. Za uskladitev pojma zdravstvene pismenosti v

evropskem prostoru je bil leta 1986 (Nutbeam, 1998) razvit Evropski Pojmovnik o

zdravstveni pismenosti. Ta pojmovnik je bil kasneje z uporabo induktivnega pristopa

dopolnjen (Sørensen idr., 2016) in izpopolnjen analitični razpon obsega pet kategorij

medicinskih izrazov: slovarsko opredeljene medicinske izraze, medicinske izraze

opredeljene s tekstom, medicinske okrajšave, področje zdravil in pogovornih tehničnih

izrazov (Fage-Butler in Nisbeth Jensen, 2016), kar je prispevalo k znanstvenemu razvoju

in poenotenju zdravstvene pismenosti. Po nastanku Evropskega pojmovnika se je

izoblikoval tudi Slovar za promocijo zdravja (Smith, Tang in Nutbeam, 2006). Nastanek

enotnega pojmovanja zdravstvene pismenosti je nujnost, saj večina konceptualnih

modelov ne upošteva samo ključnih sestavin zdravstvene pismenosti, ki jih opisujejo

definicije, temveč opredeljuje še posamezne in sistemske dejavnike, ki vplivajo na

stopnjo zdravstvene pismenosti posameznika, katere vplivajo na zdravstveno pismenost

in posledično na rezultate zdravja (Sørensen idr., 2012).

Začetek razvoja koncepta zdravstvene pismenosti postavljamo v postindustrijsko

družbo, ko se je vloga pismenosti pričela krepiti. Prvi znanstveni literaturi (Simonds,

1965) sledi druga, v letu 1974, v zvezi z zdravstveno vzgojo. Pojav informacijske družbe

je prispeval k hitremu razmahu različnih vrst in oblik informacij. Za uspešno delovanje v



9

družbi se posledično od posameznika zahteva večje razumevanje, tvorjenje in uporaba

različnih vrst informacij. Potreba posameznika se je izkazala tudi na zdravstvenem

področju. Razvoj zdravstvene doktrine je povzročil večji razkorak med posameznikom,

ki je postajal neorientiran v situacijah v zvezi z zdravjem. Obenem se je v zadnjih 50-ih

letih podaljšala življenjska doba, kar je pripomoglo k potrebi po zagotovitvi pogojev

samooskrbe v zvezi z zdravjem čim dlje v starost. Pristop k reševanju »zdravstvene

nepismenosti« je posledica vseh omenjenih vzrokov (Ratzan in Parker, 2000). Pojem

zdravstvena pismenost se je razvil iz pojma funkcionalna pismenost (Nutbeam, 2000).

Funkcionalna pismenost opredeljuje znanje in spretnosti posameznika, ki so potrebni za

uspešno delovanje v življenju, skratka, ki zadostujejo za njegov družbeni, delovni in

osebnostni razvoj (Tuijnman, 2001). Je osnovno orodje za uspeh v družbi. Ker se družba

nenehno razvija, kriteriji pismenosti pa nenehno spreminjajo in zvišujejo, tudi

zdravstvena pismenost izhajajoč iz funkcionalne pismenosti zahteva dodatna znanja za

iskanje informacij, uporabo le-teh v vsakdanjem življenju z namenom ohranjanja zdravja

v različnih situacijah (Kanj in Mitic, 2009).

Nesporno je namreč, da evropski bolniki postajajo zahtevnejši in se ne zadovoljujejo

s pasivno vlogo pri odločanju v zvezi z lastnim zdravjem, zato potrebujejo razširjen obseg

informacij. Koncepti zdravstvene pismenosti omogočajo razvoj zdravstvene pismenosti,

kajti razvoj poteka v smeri od pretežno medicinskega koncepta k zdravstveno-

vzgojnemu konceptu (Kanj in Mitic, 2009). Cilj razvoja zdravstvene pismenosti je

razumeti in pojasniti pomen zdravja za gospodarski in socialni razvoj v hitro spreminjajoči

se družbi in poiskati ustrezne metode za izboljšanje zdravja ljudi v Evropi. Povečevanje

neenakosti med družbenimi sloji v Evropski uniji, krčenje javnih izdatkov kot posledica

gospodarske krize, podaljševanje življenjske dobe, povzročajo rast zdravstvenih težav

in kroničnih bolezni, še posebej ranljivih skupin. Ustrezne zdravstvene storitve morajo

biti na voljo vsem, ki so bolni in potrebujejo zdravstveno obravnavo (Sørensen idr.,

2012). Stopnja zdravstvene pismenosti se razlikuje od države do države. Dejavniki, ki

pospešujejo višjo zdravstveno pismenost, so opisani v naslednjem poglavju, a za

opredelitev stopnje razvoja zdravstvene pismenosti v populaciji so potrebni

standardizirani in normirani pripomočki (Chew, Bradley in Boyko, 2004). Koncept

zdravstvene pismenosti ocenjujemo s pomočjo merilnih lestvic zdravstvene pismenosti,

usmerjenih v prepoznavanje posameznikov, ki ne poznajo ali slabše poznajo in razumejo

medicinske izraze (Chew idr., 2004), ter drugih lestvic, ki upoštevajo kontekst delovanja

posameznika in njegovo orientacijo v zdravstvenem sistemu. Merilne lestvice obenem

opredeljuje razširjen spekter veščin, ki so potrebne za ustrezno stopnjo zdravstvene

pismenosti (npr. uporaba interneta) ter za iskanje informacij v zvezi z zdravjem



10

(McCormack, Bann, Squiers, Berkman in Squire, 2010). Vendar številni merski

pripomočki in teoretični modeli žal še ne dajo popolne slike stanja zdravstvene

pismenosti populacije (Baker, 2006). Razvoj koncepta zdravstvene pismenosti se kaže

zagotovo v razvoju veljavnih in zanesljivih inštrumentov (Mancuso, 2009), empiričnih

potrditvah modelov zdravstvene pismenosti (Sørensen idr., 2012) in z empirično

potrditvijo vloge intervencijskih ukrepov ter preventivnih programov za izboljšanje

zdravstvene pismenosti (Berkman, Sheridan, Donahue, Halpern in Crotty, 2011). Stanje

koncepta lahko opredelimo tudi na podlagi znanja, motivacije in usposobljenosti

populacije, glede na sposobnosti dostopa, razumevanja in uporabe informacij za

odločanje na področju zdravstvenega varstva, preprečevanja bolezni in promocije

zdravja, kar pa postanejo elementi prenosa učinkov individualne zdravstvene pismenosti

(Sørensen idr., 2012). Inherentni razvoj koncepta zdravstvene pismenosti je sorazmeren

s konceptom zdravja, ki pa sega v leto 1948, ko je Svetovna zdravstvena organizacija

(WHO) oblikovala definicijo zdravja. Takrat je bilo zdravje opredeljeno le kot odsotnost

bolezni. Osnovo je črpala iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (OZN), ki

je na prvem zasedanju Varnostnega sveta OZN 1946 v Londonu sprejela načelo pravice

do zdravja. Z razvojem zdravstvene politike se koncept zdravja spremeni in opredeli

zdravje kot popolno telesno, duševno, socialno blagostanje in ne le odsotnost bolezni in

invalidnosti (WHO, 1986). Zametki in novi temelji politike zdravja in sistema

zdravstvenega varstva so bili postavljeni na Skupščini Svetovne zdravstvene

organizacije leta 1977, kjer so opredelili pozitivno zdravje, ki naj bi postalo družbena in

osebna vrednota, za katero pa mora vsak prispevati svoj delež obveznosti in nalog,

zdravje pa postane dolžnost vsakega posameznika in ne le njegova pravica. Uživanje

najvišjega dosegljivega standarda zdravja je ena izmed temeljnih pravic vsakega

človeka, ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali socialni položaj

(Zidar, 2015). Zdravje vseh ljudi je ključnega pomena za doseganje miru in varnosti in je

odvisno največ od sodelovanja posameznikov in države. Vsaka država je dolžna delovati

v smeri spodbujanja in varovanja zdravja. Bistvenega pomena je povezanost znanja do

največje možne mere, da dosežemo zdravje. Za izboljšanje zdravja ljudi ima izreden

pomen informiranje in aktivno sodelovanje javnega zdravja, ki izpolnjuje in zagotavlja

ustrezne zdravstvene in socialne ukrepe. Vlade so odgovorne za zdravje svojih narodov

(Constitution of the World Health Organization, 2006). Za optimalno zdravje pa skrbi vsak

posameznik, ki s svojim ravnanjem odgovorno prispeva k razvoju na družbeni ravni.

Prav ta smer razvoja vključuje koncept zdravstvene pismenosti in razlaga razvoj v

treh smereh; od pretežno zdravstvenega koncepta, ki je usmerjen na posameznikov

sistem sposobnosti, znanj in veščin ter motivacije za pridobivanje in obdelovanje



11

informacij v povezavi z zdravljenem in obvladovanjem zdravja, k zdravstveni pismenosti

kot javnozdravstvenemu problemu, ki nazorno izpostavlja dinamiko odnosa med

posameznikom in zdravstvenim sistemom (Mårtensson in Hensing, 2012; Sørensen idr.,

2012). Naslednja relevantna smer je vloga zdravstveno-vzgojnih pristopov v

funkcionalnem opismenjevanju populacije v smislu dialoga med posameznikom in

zdravstvenim sistemom. Tretja, najnovejša smer razvoja koncepta, pa ima uporabno

funkcijo, saj osvetli pomen opisovanja, razlage specifičnih zdravstvenih pismenosti ter

izvajanja intervencijskih programov z namenom funkcionalnega opismenjevanja

specifičnih populacij pacientov, glede na vrsto kroničnega obolenja ali zdravstvenega

stanja (Ohnishi idr., 2005; Nath idr., 2001; Jorm, 2000). Ta smer poglobljeno navaja

celotno zdravstveno oskrbo glede na specifičnost zdravstvenega stanja.

Kot prva je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) začrtala smeri razvoja

koncepta zdravja v Evropi (Nutbeam, 2008). Koncept zdravja vključuje ne samo

odsotnost bolezni, temveč tudi stanje popolnega telesnega, socialnega in psiho-

čustvenega blagostanja in vključuje posameznika v celovit in dinamičen sistem, da je

sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja. V terminološkem slovarju izrazov

zdravstvenega varstva (Prevolnik Rupel, Simčič in Turk, 2014) so zapisani posamezni

dejavniki ali kombinacija le-teh, ki pozitivno ali negativno vplivajo na zdravje in so

pomembni v prilagajanju posameznika na vplive okolja. Socialnoekonomske

determinante zdravja so dejavniki, na katere lahko vplivamo s političnimi, gospodarskimi

in tudi z osebnimi odločitvami. V nasprotju s tem pa na determinante oz. dejavnike, kot

so starost, spol in genetske lastnosti z omenjenimi določitvami ne moremo vplivati.

Svetovna zdravstvena organizacija si prizadeva, da bi dosegli vsi ljudje zdravje, ki

omogoča ustvarjalno življenje. Načela za oblikovanje nacionalnih razvojnih zdravstvenih

politik, prilagojenih posebnim ekonomskim, socialnim in kulturnim okoliščinam v vsaki

državi za izboljševanje zdravja državljanov, so namreč naletela na dejstvo, da stroški za

zdravstveno varstvo v vseh državah naraščajo z astronomsko hitrostjo, razkorak med

vloženo količino denarja in zdravstvenim stanjem ljudi pa je vedno večji. Zato je WHO

postavila pomembne mejnike in oblikovala strategije, s katerimi bi bolje razumeli vzroke

za spremembe. Z listino v Ottawi leta 1986 (WHO, 1986) je bilo poudarjeno, da za

zdravje niso odgovorni le tisti, ki delujejo v zdravstvu, temveč tudi ostali sektorji.

Opredeljena je bila promocija zdravja, kar predstavlja politiko krepitve zdravja v

posamezni državi (Filej, 1999). Ta listina je identificirala pet strategij, ki omogočajo in

spodbujajo promocijo zdravja: izgradnja zdrave javne politike, ustvarjanje podpornega

okolja, krepitev delovanja skupnosti, razvijanje osebnih sposobnosti in veščin,

preusmerjanje zdravstvenih storitev v preventivo in spodbujanje ugodnih pogojev za



12

krepitev zdravja (Smith idr., 2006). S tem izhodiščem naj bi države omogočale ljudem,

da dosežejo največji potencial zdravja v zmanjševanju razlik v zdravju. Za dosego cilja

zdravja za vse morajo biti zagotovljene enake možnosti za vse (WHO, 1986). Eden

izmed načinov izvajanja te politike je zdravstvena vzgoja. V letih po 1989 je prihajalo do

večjih političnih, socialnih in ekonomskih sprememb po Evropi, ki so prizadele polovico

ljudi v evropski regiji, posledično do velikih finančnih kriz. Padec komunističnega sistema

je privedel do ustanovitve 21 novih držav z demokratično ustavo. V zgodnjih 90-ih letih

se je v večini zahodnih držav evropske regije beležila slaba ekonomska rast, porast

brezposelnosti, povečanje razlik v prihodkih, bolj ekstenzivna migracija, izguba

družbenih povezav, povečanje nasilja, vse to je privedlo do negativnega vpliva na

zdravje. Pojavila sta se dva nasprotujoča si trenda, globalizacija ekonomskih aktivnosti

na eni strani ter na drugi decentralizacija, privatizacija in povečanje števila prostovoljnih,

nevladnih organizacij, ki so se pričele vključevati v zdravstvo. To je seveda vodilo v

oslabitev nacionalnega zdravstvenega sistema in vpliva na razvoj zdravja populacije.

Pojavila se je potreba po ciljni usmeritvi zdravstva, zato je WHO leta 1998 postavila 21

ciljev in pet sklopov osnovnih načel zdravstvene politike za 21. stoletje. Cilji se nanašajo

na enakost v zagotavljanju zdravstvenega varstva in zmanjševanju razlik med državami

in skupinami prebivalstva. Dodatno je bil eden glavnih ciljev konference potreba po

večjem vlaganju v zdravje tako družbe kot posameznika na eni strani ter na drugi

racionalizaciji v zdravstvu ob sočasnem zagotavljanju kakovosti (Filej, 1999).

Zdravstvena vzgoja deluje, ko družba sprejema zdravje kot največjo vrednoto, izoblikuje

pozitivna stališča do zdravja in jih v življenju tudi uresničuje (Hoyer, 2005). Nekaj let

zatem, in sicer leta 2005, je na Tajskem v Bangkoku potekala 6. svetovna konferenca

za promocijo zdravja, na kateri je bilo opredeljeno, da je skrb za zdravje temeljna

človekova pravica brez diskriminacije. Glavni izziv je bil cilj, ki opredeljuje ukrepe in

obveznosti, ki so ključno potrebni pri obravnavi dejavnikov zdravja v globaliziranem svetu

za dosego optimalnega zdravja ljudi, skupin in družbe nasploh. Cilji konference so bile

dopolnitve strategij za izboljševanje zdravja kot človekovi pravici in solidarnosti med

narodi, investiranje v politiko za boljšo organiziranost ukrepov in posodobitev

infrastrukture, ustvarjanje znanja za razvoj politik promocije zdravja, širjenja znanja,

raziskave in razvoj zdravstvene pismenosti; vzpostavitev zakonodaje, ki bo ščitila

zdravje in povezovala javni in zasebni sektor, nevladne organizacije in civilno družbo,

obenem pa ustvarjala trajnostne ukrepe, ki naj ščitijo zdravje vsakega posameznika

(Tang, Beaglehol in O'Byrne, 2005). Poudarjena je bila tudi globalizacija, ki ponuja nove

priložnosti razvoja komunikacije in informacij svetovnih virov za izmenjavo izkušenj za

promocijo zdravja (Nutbeam, 2008).



13

Pomembnejša konferenca s področja zdravstvene politike o preventivi je bila leta

2008 v Talinu, saj so v okviru nje sprejeli listino, ki vsebuje smernice in strateški okvir za

krepitev zdravstvenih sistemov v evropski regiji do leta 2020 (Gabrijelčič Blenkuš idr.,

2012). Cilj listine je postaviti zdravstveni sistem kot politično prioriteto, zagotoviti

smernice za prednostno obravnavo ukrepov in tako prispevati k političnim dialogom v

Evropski uniji v povezavi z zdravjem prebivalstva. Poudarjen je bil večji pomen

pridobivanja zavesti, da ljudje poskrbijo zase, da so sposobni samooskrbe in tako

obvladujejo svoje zdravje, da uveljavljajo pravico odločanja za svoje zdravje in o pogojih

zdravstvenega varstva v družbi, v kateri živijo. Z izobraževanji, rednimi zdravniškimi

pregledi in strokovnimi nasveti o zdravju lahko odgovorno in uspešno skrbijo za lastno

zdravje in zdravje svojih bližnjih sorodnikov (Řehulka, 2011). V okvirih koncepta

zdravstvene pismenosti v korist zdravstvenih rezultatov in porabljenih stroškov,

Kickbusch in Maag opredeljujeta koncept zdravstvene pismenosti kot "zmogljivost"

uporabe zdravstvene pismenosti v sozvočju zdravstvenih odločitev v okviru vsakdanjega

življenja - doma, v skupnosti, na delovnem mestu, v sistemu zdravstvenega varstva in v

politiki zdravstvenega sistema. Ta strategija se nanaša na kritičnost miselnosti pri

nadzoru nad lastnim zdravjem, sposobnostih za iskanje informacij in sposobnostih, da

posamezniki prevzamejo odgovornost nad odločitvami za izboljšanje zdravja (Kickbusch

in Maag, 2008). Koncept se razlikuje od prejšnjih, saj upošteva interakcijo posameznika

z okoljem, kajti nanj vpliva družbeno-ekonomski kontekst, v katerem živi. Ta

predpostavka potrjuje dejstvo (Kickbusch in Maag, 2008), da so države z boljšo

preventivno dejavnostjo bolj zdravstveno pismene. Že iz izkušenj zdravstvene vzgoje se

je izkazalo, da je preventiva najbolj uspešna pri zagotavljanju kakovosti v zvezi z

zdravjem. Zato je Svetovna zdravstvena organizacija leta 1990 za zdravstveno

pismenost sprejela dva različna pristopa; prvi je usmerjen v klinično oskrbo in drugi v

izboljšavo preventive javnega zdravja ljudi. Kasneje je Nutbeam ta dva pristopa

podkrepil, da zdravstvena pismenost vpliva na rezultate na treh nivojih:

- dostopnost do zdravstvene oskrbe

- interakcija med posameznikom (bolnikom) in zdravstvenim osebjem

- samooskrba posameznika (Nutbeam, 2008).

Sposobnost posameznika, da pridobi spretnosti in je sposoben analize zdravstvenih

težav ter prave izbire ustreznih zdravstvenih uslug, izpostavlja primarni razvoj koncepta

zdravstvene pismenosti, vpliva na zdrav način življenja, razumevanje predpisane terapije

in ustrezen dostop do ustreznih zdravstvenih storitev (Ratzan in Parker, 2000; Shrank in

Avorn, 2007).



14

V literaturi (Kamin, 2004) zasledimo razlike med terminologijo promocija zdravja

(health promotion), zdravstvena vzgoja (health education), politika javnega zdravja

(healthy public policies) in zdravstveno pismenostjo (health literacy).

Zdravstvena pismenost je rezultat učinkovite zdravstvene vzgoje (health education)

in promocije zdravja (health promotion), kajti tako se povečujejo zmogljivosti

posameznikov za dostop in uporabo zdravstvenih informacij, posledično, da sprejmejo

ustrezne zdravstvene odločitve in ohranjajo osnovno zdravje. Javna zdravstvena politika

(healthy public policies) pa ustvarja podporno okolje, ki ljudem omogoča živeti zdravo

življenje (World Health Organization, 2012; Kickbusch, Pelikan, Apfel in Tsouros, 2013).

Vsebina promocije zdravja obsega sposobnost realizacije posameznikovih možnosti in

hkrati pozitiven odziv na izzive okolja ter obenem vzpostavljanje dinamičnega ravnotežja

med človekom in njegovim okoljem, ki je vplivna determinanta zdravstvene pismenosti

(Sørensen idr., 2012). Promocija zdravja obsega celotno populacijo v vsakdanjem

življenju in ni usmerjena le na posameznike, dovzetne za določena obolenja, ter si hkrati

prizadeva za učinkovito sodelovanje javnosti (Hoyer, 2005, str. 11). Pomeni to, da je

promocija zdravja proces, ki ljudem omogoča povečati nadzor in izboljšati njihovo

zdravje (World Health Organization, 1986). Je pa tesno povezana s politiko države, kjer

promocija zdravja deluje. Politični dokumenti promocijo zdravja definirajo najširše, kar je

še najbolj pomembno, saj politika države postavi smernice, na katerih zdravstvena

promocija temelji, hkrati pa zdravstvena vzgoja udejani začrtane smernice (Kamin,

2004). Promocija zdravja se izvaja z zdravstveno - vzgojnimi programi in dejavnostmi.

Zdravstvena vzgoja je stalen proces, s pomočjo katerega je podana možnost

pridobivanja strategij osredotočenih za pomoč posameznikom pri učenju in pridobivanju

spretnosti za izboljšanje zdravja. Je kombinacija učenja in vzgoje o medicini, ki s

pomočjo drugih disciplin, predvsem andragogike, pedagogike, didaktike, teorije vzgoje,

statistike, psihologije, sociologije, komunikologije, ekologije, ekonomije ter drugih

znanstvenih ved, ozavešča in poučuje ljudi o potrebah, da so zdravi, ostanejo zdravi, da

vedo, kako doseči zdravje, kaj storiti, da postanejo zdravi, in kako iskati pomoč, kadar je

potrebna (Hoyer, 2005, str. 1). Znanje o zdravju še ne zadostuje, da posameznik v

določenih pogojih ustrezno ravna oziroma deluje na ustrezen način. Na dejstvo, da

pomenu zdravja različni ljudje pripisujejo različen pomen, vplivajo na eni strani

individualne značilnosti posameznika, na drugi pa socialne, družbenoekonomske,

politične in kulturne razmere oziroma kar celotno družbeno ozračje, v katerem ljudje

živijo (Hoyer, 2005 str. 25). Upoštevati je treba determinante zdravja, z ozirom na vpliv

socialnih, kulturnih, ekonomskih in okoljskih dejavnikov, ki določajo zdravstveno stanje

posameznika ali populacije. Ti dejavniki, ki ugodno vplivajo na naše zdravje, so:



15

ekonomsko blagostanje, duševna uravnoteženost, izoblikovana identiteta, obvladovanje

in uravnovešenost čustvenih reakcij, odsotnost telesnih motenj ter duševna svoboda

(Hoyer, 2005, str. 28). Zdravstvena pismenost (health literacy) pa zaobjema ne samo

znanje o zdravju, temveč tudi sposobnosti, ki jih posameznik lahko uporabi, da

samostojno odloča o vrednoti lastnega zdravja ter samostojno ukrepa za doseganje

optimalnega zdravja. Posameznik uporablja lastne sposobnosti, da sprejema, obdeluje,

razume osnovne zdravstvene informacije in potrebne storitve ter se ustrezno odloča v

zvezi s svojim zdravjem (Berkman idr., 2010). Razdrobljenost in nedoslednost na

določenih področjih zdravja, populacijah, kontekstih in jezikih pa ustvarja oviro za enotno

konceptualizacijo, merjenje in razumevanje zdravstvene pismenosti, kar otežuje

primerjavo in ugotovitve med študijami (Mackert, Champlin, Su in Guadagno, 2015). Da

bi bile empirične študije objektivnejše, je zaželjena predhodna analiza dejavnikov, ki

zdravstveno pismenost na ravni posameznika in družbe spodbujajo ali ovirajo.

2.2 Opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na zdravstveno pismenost

Obstajajo pozitivni dejavniki, ki omogočajo raziskovanje in opolnomočenje

zdravstvene pismenosti, po drugi strani pa negativni dejavniki, ki ovirajo pristop za

izboljšavo le-te.

Dejavniki, ki vplivajo na zdravstveno pismenost, so odvisni od konteksta, v katerem

obstajajo, kar pomeni od političnih sistemov in akterjev v okolju. Značilno je, da se

spreminjajo. Potencialni učinek na spremembe imajo vplivi kulturnih razlik populacije,

medosebna komunikacija in posledično razumevanje zdravstvenih informacij, uporaba

maternega jezika, socialno-ekonomski status, spol, rasa, etičnost in kultura naroda,

posodabljanje znanja, oglaševanje, trženje in dostopnost do elektronskih virov

zdravstvenih informacij. Vsi vplivajo na nivo zdravstvene pismenosti (Kickbusch idr.,

2013). Stopnja funkcionalne pismenosti je omejena z izobrazbo, narodnostjo in starostjo

(Cotič idr., 2011). Številne študije so pokazale, da omejena pismenost oziroma računske

sposobnosti delujejo kot neodvisni dejavnik rizika na zdravje. Na primer, v študiji se je

izkazalo, da so dejavniki, kot višja starost, nižja stopnja izobrazbe, nižji dohodki,

večkratna obolevnost in hujše funkcionalne omejitve (invalidnost), povezani z nižjo

stopnjo zdravstvene pismenosti (Heijmans, Waverijn, Rademakers, Van der Vaart in

Rijken, 2014). Nizka splošna pismenost, opredeljena kot nezmožnost branja, pisanja in

uporabe številk, je pogosta in je povezana s številnimi negativnimi zdravstvenimi

posledicami (Pignone, DeWalt, Sheridan, Berkman in Lohr, 2005). Kasneje izvedena

raziskava na Nizozemskem pa je prikazala sliko z drugega zornega kota in sicer, da

bolniki z višjo funkcionalno zdravstveno pismenostjo prevzamejo večjo aktivno vlogo pri



16

njihovi oskrbi v zvezi z zdravjem, kajti funkcionalna pismenost jim to omogoča, in manjšo

uporabo storitev zdravstvenega varstva kot tisti z nižjo funkcionalno zdravstveno

pismenostjo, saj so sposobni večjega nadzora nad stanjem, v katerem se znajdejo (Van

der Heide, Heijmans, Schuit, Uiters in Rademakers, 2015). Populacija, ki ima največ

težav s samooskrbo, je seveda tista z nizko stopnjo splošne pismenosti. To so predvsem

rizične skupine: stare osebe, etnične manjšine, osebe z nizko stopnjo funkcionalne

izobrazbe in osebe z nizkimi dohodki (Kanj in Mitic, 2009). Dejavniki, ki vplivajo na

zdravstveno pismenost posameznika in populacije so:

- naravni dejavniki,

- način življenja in njegov način vedenja,

- fizično in socialno okolje,

- dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev (Nutbeam, 2008).

Dejavnik, ki vpliva na dobro zdravstveno pismenost, je dobra splošna pismenost,

kar je bilo razvidno iz prej omenjenih raziskav (Van der Heide idr., 2015). Zdravstvena

pismenost je odvisna od stopnje splošne pismenosti in s tem povezanih kognitivnih

sposobnosti posameznika. Posamezniki s slabšimi sposobnostmi v branju in pisanju so

manj izpostavljeni tradicionalni zdravstveni vzgoji in imajo tudi manj razvite spretnosti za

ustrezno ukrepanje ob sprejetih informacijah. Poudariti pa je treba, da četudi je splošna

pismenost visoka, to ni zagotovilo, da se bo oseba odzvala na želeni način pri

zdravstveno-vzgojnem delu (Nutbeam, 2000).

Kot že navedeno, je zdravstvena pismenost povezana s splošno pismenostjo,

znanjem, motivacijo in sposobnostjo za dostop, razumevanje in uporabo informacij v

povezavi z zdravjem. Pravilno presojanje in sprejemanje odločitev v vsakdanjem

življenju v smislu preprečevanja bolezni in ohranjanja zdravja ter ohranjanjem in

izboljševanjem kakovosti življenja v vseh življenjskih obdobjih omogočajo sposobnosti

čutil kot so vid, sluh, spomin, verbalne sposobnosti in socialne veščine (Sørensen idr.,

2012). Lahko rečemo, da nizke ravni funkcionalne pismenosti, malo znanja o zdravju in

zdravstvenem varstvu, slaba preventiva zdravja vodi v najhujše bolezni. Vendar to ni

absolutno pravilo, saj imajo tudi ljudje z višjo stopnjo izobrazbe in dobro funkcionalno

pismenostjo težave pri pridobivanju, razumevanju in uporabi zdravstvenih informacij

(Kickbusch in Maag, 2008) .

Kot zanimivost v raziskavi o zdravstveni pismenosti (Štemberger Kolnik in Babnik,

2014), izvedeni v Sloveniji, se je izkazalo, da se izobrazba in socialni status (mesečni

dohodek) izkazujeta kot spremenljivki, ki sta med seboj tesno povezani. Višje izobraženi



17

pogosteje pozitivno vrednotijo svoje zdravje. Skrb za lastno zdravje je boljše pri bolj

izobraženih ljudeh, kar se kaže v zdravih prehranskih navadah, nižji uporabi

psihoaktivnih snovi in tveganega pitja alkohola. Iz raziskave je razvidno, da bolj

izobraženi bolje razumejo navodila za ohranjanje in krepitev lastnega zdravja. To pa

posledično pomeni, da je stopnja zdravstvene pismenosti pri višje izobraženih ljudeh

višja (Štemberger Kolnik in Babnik, 2014), čeprav je dejavnik tveganja pri starejših

ljudeh, ne glede na izobrazbo, ekonomski ali zdravstveni status, razviden upad

zdravstvene pismenosti (Baker idr., 2000). Predhodna trditev, da med dejavnike, ki

vplivajo na zdravstveno pismenost, kot je dohodek, izobrazba, jezik in priseljevanje

(Nielsen-Bohlman idr., 2004), pa potrjuje dejstvo, da je zdravstvena pismenost dejansko

nižja v primerih:

- ko posameznik/ pacient kaže negotovosti v zvezi s prošnjo za pomoč,

- zamuja in izpušča dogovorjene preglede,

- ne upošteva načrta zdravljenja in urnika jemanja zdravil,

- ne razume, zakaj je dobil zdravila in čemu so namenjena,

- ko je pacient večinoma tiho med pregledi in dogovarjanjem v zvezi z nadaljnjimi

postopki zdravljenja, rehabilitacije, preventivnih ukrepov,

- čaka z vprašanji šele po izhodu iz ordinacije ali sobe,

- prihaja s spremstvom,

- zahteva pisna navodila,

- ne razume laboratorijskih izvidov,

- ne zna povedati svoje anamneze in našteti svojih zadnjih bolezni ter katera

zdravila so do sedaj jemali (Van Servellen, 2009).

Običajno se uporabljajo označevalci socialno-ekonomskega statusa kot so

izobrazba, poklic in dohodek. Le-ti so močno povezani z zdravjem. Ljudje, ki živijo v

revščini, imajo omejene možnosti na področju izobraževanja, stanovanj in zaposlovanja,

imajo omejen dostop do promocije zdravja in do preventivnih programov za

preprečevanje bolezni in kurativnih intervencij (Rudd idr., 2007). Socialno okolje

omogoča funkcionalno povezanost odnosa človeka z okoljem. V socialnem okolju

posameznik pridobiva izkušnje, družbene pogojenosti delovanja in obvladovanja narave.

Socialno okolje vključuje fizično okolje (hiša, park, mesto) in družbeno okolje (ljudje, s

katerimi govorimo, živimo, delamo, z vsemi njihovimi simbolizmi in družbeno določenimi



18

načini obnašanja). Ustvarjanje socialnega okolja omogoča ljudem nadzor nad lastnim

zdravjem, iskanje pravih informacij in prevzemanje odgovornosti (Sørensen idr., 2012)

in deluje lahko kot pozitiven dejavnik, ki omogoča razvoj zdravstvene pismenosti.

Splošna pismenost za bolnike neposredno vpliva na lažji dostop do ključnih

informacij o njihovih pravicah in njihovem zdravstvenem varstvu, pa naj gre za navodila

o negi, dojemanja informacij v zvezi z boleznijo ali učenje o preprečevanju bolezni in

promociji zdravja. Ker določeni medicinski postopki vsebujejo kompleksno pravno in

zdravstveno besedišče, lahko bolnikova pismenost vpliva na njegove možnosti za

vključitev v preiskave, kjer je izpostavljen različnim postopkom. Poleg tega lahko manj

pismen kronični bolnik manj dobro pozna osnovne elemente njihovega načrta oskrbe

(Baker, Parker in Clark, 1998). Na primer, težave nastopijo pri izpolnjevanju obrazcev ali

vlog za registracijo, za zavarovanje, odstopi rabo potrebnih zdravstvenih storitev (Rudd

idr., 2007). Tudi vrednote državljanov in njih potrebe imajo bistveno višji vpliv na razvoj

zdravstvene pismenosti, medtem ko večjezičnost ali pripadnost določenemu narodu

skoraj nima vpliva na njen razvoj (Roundtable on Health Literacy, 2013). Večjezičnost in

multi-nacionalnost sta v današnjem času močno aktualni v evropskem prostoru.

Težavnost razumevanja se pojavi, kjer je nizka splošna pismenost, kamor sodi

poznavanje uporabe ustreznega jezika, saj večina literature in zdravstvenih letakov za

javno zdravje vsebuje besedilo, ki je usmerjeno za namene promocije zdravja, zlasti za

preprečevanje določenih bolezni, ki imajo zdravstveno specifiko za določen zdravstveni

problem kot so, na primer, rak, sladkorna bolezen, spolne bolezni, nalezljive bolezni,

debelost…Tudi zaradi razvejanosti zdravstvene literature prepogosto, zahteve

pismenosti presegajo zmožnosti pismenosti bralca (Rudd idr., 2007).

Glede na različno populacijo v družbi in kako dejavniki vplivajo na razvoj

zdravstvene pismenosti, ločimo:

- razumevanje informaciji in na kakšen način do njih posameznik dostopa,

- spretnosti posameznika, kot je iskanje informacij ter komunikacija z izvajalci

zdravstvenih storitev,

- nivo znanja medicinske terminologije ter razvitost zdravstvenega sistema,

- osebne sposobnosti posameznika (telesne ali duševne omejitve),

- demografski dejavniki, kot so starost, izobrazba, jezikovne sposobnosti in kultura

(Mancuso, 2008).

Pristop javnega zdravja je bolj izrazit v razvitih državah, v katerih zdravstvene

organizacije ne delujejo samo za izboljšanje zdravja populacije za velike skupine ljudi,



19

ampak razvijajo tudi možnosti individualnega izobraževanja, kar je pozitiven dejavnik, ki

vpliva na visoko stopnjo zdravstvene oskrbe, posledično pa je le-ta povezana z

izboljšanimi sposobnostmi samooskrbe populacije, z ustreznejšim nadzorom in

obvladovanjem kroničnih bolezni, z večjo dostopnostjo in ustreznejšo uporabo

zdravstvenih storitev, z nižjimi stroški delovanja zdravstvenega sistema, manjšo uporabo

dragih hospitalnih storitev in z boljšimi zdravstvenimi izidi (Mancuso, 2008). Nenazadnje

je pozitiven dejavnik ciljna komunikacija, ki je prilagojena okolju in situaciji. Z ustreznim

komuniciranjem se prihrani čas in trud, izboljša zadovoljstvo bolnikov in zdravstvene

rezultate (Adams, Stocks, Wilson in Hill, 2009).

Dejavniki, ki determinirajo zdravstveno pismenost, pa obenem omogočajo razvoj

konceptov, ki zaenkrat še niso enotni in dodelani, a jih bomo skušali opredeliti v

naslednjem poglavju.

2.2.1 Temeljni koncepti zdravstvene pismenosti

Konceptualnost zdravstvene pismenosti je bila validirana in raziskana z empiričnimi

raziskavami (Cutcliffe in Mcenne, 2005) in omogoča znanosti, da se osredotoča na

razvoj sposobnosti in zmogljivosti populacije, izvaja nadzor nad zdravjem in nad

dejavniki, ki omogočajo zdravje. Velik del razprav je osredotočen na vsebino in analizo

tega pojava (Sykes, 2013). Koncepti zdravstvene pismenosti izvirajo iz dveh različnih

smeri: klinične nege in javnega zdravja. S pomočjo konceptualizacije zdravstveni

pismenosti omogočimo njen pomen in uporabo v praksi, obenem pa omogoča

raziskovanja, s katerimi se ovekoveči, kar je bilo v preteklosti že narejenega in kaj bi bilo

potrebno še storiti. Posledica koncepta zdravstvene pismenosti je večja stopnja

specifičnega zdravstvenega znanja. Cilj razvoja koncepta zdravstvene pismenosti je

razjasniti pomen le-te in zmanjšati pomanjkljivosti, ki se ob tem pojavijo. Uporaba

koncepta je njena multidimenzionalnost, saj vsebuje ne samo kognitivne sposobnosti,

pač pa tudi socialne aspekte (Speros, 2006) in nanjo se bo navezovala tudi raziskava

zdravstvene pismenost pripadnikov narodnih manjšin v obmejnem slovensko-

italijanskem prostoru, kjer bo prikazana primerjava razlik razvitosti zdravstvene

pismenosti glede na starost in izobrazbo in delovni status respondentov.

Pismenost se dandanes opredeljuje kot zgodovinsko, geografsko, kulturno in

socialno določen pojem (Cotič idr., 2011). Organizacija združenih narodov za

izobraževanje, znanost in kulturo opredeljuje pismenost kot sposobnost za

prepoznavanje, razumevanje, razlago, ustvarjanje, komunikacijo, ko s pomočjo pisnih,

tiskanih besed opredelimo vsebino. Posameznik je pismen, če je sposoben prebrati in

razumeti, razumeti in napisati kratko besedilo o svojem vsakdanjem življenju



20

(Giere,1987). Pismenost vključuje tudi napredovanje učenja, da posameznik doseže

zastavljene cilje, razvija svoje znanje in potencial in aktivno sodeluje v skupnosti oz.

celotni širši družbi. Sestavljena je iz temeljnih znanj in spretnosti. Temeljna znanja

bazirajo na razumevanju in uporabi pisnega gradiva, razumevanju in uporabi

dokumentov, zmožnosti računanja s štirimi osnovnimi računskimi operacijami ter

procentnim računom ter socialni komunikaciji v vsakodnevnem življenju v širšem in

ožjem družbenem okolju. Področja, na katerih lahko posameznik uspešno deluje in

uporablja temeljno znanje, so družina, družbeno okolje in delovno mesto (Tuijnman,

2001).

Čeprav je prva objavljena literatura (Scott, 1965) z zametki zdravstvene pismenosti

iz leta 1974, pa se je koncept začel dobro razvijati v 90-ih letih prejšnjega stoletja

(Sperson, 2005). Ker je zdravstvena pismenost nov koncept, je nujno, da je ta jasno

definiran in da se ga začne obravnavati kot fenomen, ki ga je potrebno dodelati.

Sposobnost ljudi, da navodila zdravstvenih naročil preberejo in jih ustrezno razumejo, je

lahko nižja, kot je splošna pismenost. Oseba je lahko pismena v kontekstu znanih

pojmov ali vsebin, je pa funkcionalno nepismena, ko je potrebno razumeti besede in

pojme kot je na primer v povezavi z zdravstvenim področjem (Eadie, 2014).

Atributi (značilnosti) koncepta zdravstvene pismenosti so: branje, računanje,

razumevanje in sposobnost prepoznave informacij za uspešnost odločitve, komunikacijo

in obveščanje. Veščina branja vsebuje metakognitivno vedenje v smeri pozornosti,

razumevanje kontekstualne analize z razumevanjem nove terminologije, razumevanje

tekstualne strukture ter integracija novih informacij (Mancuso, 2008), medtem ko je

veščina računanja skupek znanja in veščin potrebnih za uporabo aritmetičnih operacij,

posamezno ali zaporedno. Sposobnost se nanaša na prirojeni potencial posameznika

kot njegove osebnostne sposobnosti in spretnosti, ki jih pridobi v času izobraževanja.

Razumevanje pa je zapleten postopek, ki temelji na efektivni logični interakciji, jeziku in

izkušnjah. Razumevanje je bistveno za natančno interpretacijo velikega števila informacij

(Mancuso, 2008). Predpogoj za uspešnost razumevanja sta pismenost in zdravstveno

izkustvo (Buturac, Herak, Tačković, Pajnkihar in Verbnjak, 2016), dejavnika, ki sta v

empiričnem delu uporabljena kot atributa respondentov. Z razumevanjem znakov

bolezni, s katerimi so se do sedaj respondenti soočali, bodo odgovori vprašalnika na

trditve odraz izida zdravstvenega izkustva. Poleg pismenosti in zdravstvenega izkustva

ima pri načinu podajanja, oziroma sprejemanja sporočil odločilno vlogo veščina

komuniciranja, ki je definirana kot način, s katerim mislimo. Sporočila ali informacije se

izmenjujejo, a se pri tem vključuje govor, ki vključuje kretnje, pisanje ali vedenje

(Spearson, 2005). Velikokrat so si pojmi podobni ali podobno zvenijo, pa niso



21

enoznačnice, kar lahko zavéde pomen besedišča. Zato se v opravljeni raziskovalni

nalogi uporaba formalnega jezika lahko razpozna kot bariera pri vključevanju,

razumevanju zdravstvenih postopkov in zdravstvenih napotkov, manj pa v odnosu

samoocene do zdravja nasploh.

Po pregledu literature smo ugotovili, da je koncept zdravstvene pismenosti jasen

koncept, ki ima točno definirane in jasne atribute, a potrebne so še, kljub obstoječim

oviram, dodatne aktivnosti za nadaljnji razvoj koncepta v vseh fazah raziskovanja. Stroki

je koncept kot tak pomemben, toda postavlja se vprašanje, kdaj bo zdravstvena

pismenost del politične volje kot važen dejavnik osveščenosti populacije (Sørensen idr.,

2016), ki pripomore k odpravi ovir pri razvoju zdravstvene pismenosti.

2.2.2 Specifični dejavniki, ki ovirajo razvoj zdravstvene pismenosti

Kompleksnost zdravstvenega sistema je pomemben dejavnik zdravja populacije. V

teku zadnjih 20-ih let so se razvili pristopi za izboljšanje zdravstvene pismenosti za

različne skupine prebivalstva. Da bi se zdravstvena pismenost razvijala na več različnih

področjih, bi morali urediti izobraževalne sisteme (šolstvo), ki bi omogočali

izpopolnjevanje cele populacije. Zdravstveno-izobraževalni sektor bi moral prevzeti

odgovornost in odpraviti prepreke, ki so povezane z zdravstveno nepismenostjo, katere

se odražajo kot ovire prenosa informacij zdravstvenih uslug in oskrbe (Kickbusch idr.,

2013).

Nizka zdravstvena pismenost pogosto ne sovpada samo z nizkim socialnim

statusom, nizko ravnjo izobrazbe, pomanjkanjem zdravstvenega zavarovanja in

revščino, temveč pogosto je nizka zdravstvena pismenost prisotna pri starostnikih,

pripadnikih etničnih skupin, ljudeh, ki slabo razumejo in govorijo uradni jezik države, kjer

živijo, pa seveda ljudeh z nizkim socialno-ekonomskim statusom (Van Servellen, 2009).

Med idejami, ki spremljajo negativne dejavnike, je pomembno, da ne smemo kriviti

posameznika, da mu informacija ni bila razumljiva in jasna, ne glede na to, katero

izobrazbo ima. Ni zanemarljivo dejstvo, da lahko vsakdo, ki je v določenem trenutku pod

čustvenim stresom, napačno razume informacijo. Večina zdravstvenih delavcev meni,

da je komuniciranje samo podajanje točnih informacij, vendar v nekaterih primerih bolniki

menijo, da so razumeli navodila, vendar zaradi sramežljivosti ne postavljajo vprašanj,

posledično ostajajo v dvomih. Zato imajo zdravstveni delavci pomembno vlogo pri

zagotavljanju razumevanja v okolju zdravstvenega varstva. Neizogibno je dejstvo, da

vedno več ljudi išče informacije na spletu, kjer pa vsebina lahko zavaja optimalno

informacijo o njegovem zdravju (Rudd idr., 2007; Kickbusch idr., 2006).

Nevarnost interpretacije zdravstvenega problema pa se lahko pojavi ob oviri, ki



22

lahko vpliva na vsako fazo iskanja, razumevanja, vrednotenja in uporabo zdravstvenih

informacij. Zdravstvena pismenost je sposobnost pridobivanja, razumevanja in

posredovanja informacij za zdravje (Sørensen idr., 2012). Najpogostejši neugodni

dejavniki, ki ovirajo zdravstveno pismenost, izhajajoč iz študij zdravstvene pismenosti,

so:

- Kompleksnost razumevanja zdravstvenega stanja, diagnostike in prognoze; kot

že navedeno, je potrebna določena stopnja splošne pismenosti za razumevanje

zdravstvene literature. Tudi zdravstveno osebje je pogosto nepripravljeno, da se

odzove potrebam po oskrbi, ne sporoči ustrezne informacije o zdravju in ne

preveri, ali je uporabnik razumel navodila. Občutki zadrege in sramu zmanjšajo

zmožnost osebe, da izrazi svoje pomisleke v okolju zdravstvenega varstva

(Parikh, Parker, Nurss, Baker in Williams, 1996). Stopnje zdravstvene pismenosti

se ne da oceniti na podlagi posameznikove zunanjosti in jo je včasih težko

prepoznati (Weiss idr., 2005).

- Zmanjšano razumevanje medicinske indikacije; je posledica socialno-

kognitivnega vedenja, ki utemeljuje odnos med dražljajem in vedenjskim

odgovorom posameznika nanj in elementi vedenja, ki so posledica vrednosti, ki

ga ima določen vedenjski izid (objekt ali rezultat vedenja) posameznika

(Rosenstock, Strecher in Becker, 1988).

- Težave pri samooskrbi; zanimiv je model zdravstveno vzgojnih aktivnosti,

utemeljenih na modelih modifikacije vedenja na področju zdravja (Abraham,

Michie, 2008) in pomanjkljive aplikacije spoznanj v prakso v smislu vzgojno -

promocijskega dela na področju zdravja (Strecher, DeVellis, Becker in

Rosenstock, 1986).

- Kronične bolezni; ugotovitve študije potrjujejo, da standardne izobraževalne

prakse pacientov ne zadoščajo za premagovanje ovir, ki jih povzroča neustrezna

funkcionalna zdravstvena pismenost (Rudd idr., 2007).

- Pogoste hospitalizacije; posledice nizke zdravstvene pismenosti lahko privedejo

do neučinkovitega zdravljenja in neuspešne rehabilitacije (Kanj in Mitic, 2009;

Baker, Gazmararian, Williams, Scott, Parker, Green, Ren in Peel, 2002;

Nutebeam, 2000).

Kot je že navedla Van Servellen, pa ločimo marginalne skupine, ki imajo

najpogosteje negativno vlogo v zdravstveni pismenosti:

- starejši



23

- revnejši sloj prebivalstva

- ljudje z nizko stopnjo izobrazbe

- migranti in etnične manjšine

- ljudje z omejenim znanjem (Chiarenza, 2009).

Tudi za povprečnega odraslega je pri marginalnih skupinah uporaba in razumevanje

informativnega materiala za promocijo zdravja in izobraževanje bolnika ter razumevanje

in poznavanje človekovih pravic in pravic bolnikov velika ovira. Nadalje nizka

zdravstvena pismenost nosi posledice neopravljenih preventivnih storitev: mamografija,

testi pap, cepljenja, kot npr. proti gripi, nezadostno poznavanje lastnega zdravja in

obvladovanje kroničnih bolezni (diabetes, astma, visok krvni tlak, ...), zmanjšana

sposobnost odkrivanja simptomov bolezni in razumevanja zdravnikovih pojasnil, pasivna

vloga pri odločanju, pogostejše hospitalizacije in uporabe nujnih storitev (Chiarenza,

2009). Izvidi, ki imajo informativno vsebino kot so navodila za zdravila, različni

pripomočki, ki se uporabljajo za ohranjanje zdravja, pa tudi priložena navodila ob

odpustu iz bolnišnice in učna gradiva za bolnike (Jolly, Scott, Fried, in Sanford, 1993),

so pogosto napisana v medicinski terminologiji, ki je nerazumljiva. Jasnost komuniciranja

s svojcem (bolnikom) je mnogokrat nejasno zastavljena, nepreverjena. Neuporabljeni so

pravi instrumenti in tehnike komunikacije. Možnost preverjanja točnih informacij (po

metodi teach back) ni ustrezna (Williams, Davis, Parker in Weiss, 2002; Winifred, 2013).

Raziskave kažejo (Green, Gonzaga, Cohen, Spagnoletti, 2014), da je treba besedilo,

napisano za širšo javnost, razviti s ciljem, da bi razumeli tudi posamezniki, ki imajo bralno

stopnjo med 5. in 8. razredom, da bi pokrili večino prebivalstva. Na splošno imajo

starejše osebe nižjo funkcionalno in zdravstveno pismenost kot mlajši ljudje, ki so

nadaljevali šolanje (Philipson, Doyle, Gabram, Nightingale in Philipson, 1995). Ker je

potrebna določena splošna pismenosti za razumevanje zdravstvene literature, je

postavitev in oblikovanje določenega besedišča lahko pozitiven ali negativen dejavnik.

Pri obdelavi določenega besedila je poleg poznavanja besed in slovnice pomembna

dolžina besedišča. Besedilo s krajšim besediščem je bolj berljivo. V zdravstvu je veliko

navedenega besedišča napisanega v zdravstveni terminologiji, ki se nanaša na

določene formule specifičnega zdravljenja (Rudd idr., 2007), kar tudi ovira razumevanje

konteksta.

Še posebej, ko je potrebno soglasje oz. privolitev za določen postopek v

zdravstvenem procesu zdravljenja in večina zdravstvenih intervencij zahteva privolitev,

pogosto predstavlja najbolj kompleksne bralne izzive, ki jih bolniki v okoljih zdravstvene

oskrbe srečujejo, zato se tej zdravstveni literaturi posveča največ pozornosti. Ta ovira



24

lahko vpliva kot negativni dejavnik, če ima oseba nizko funkcionalno pismenost (Agre,

McKee, Gargon, in Kurtz, 1997). Težave se včasih rešujejo z ocenjevalnimi testi, ki bi

ugotavljali vzroke ali vrsto pismenosti ali učnih težav za diagnosticiranje posebnih

problemov, kateri bi lahko omogočili prepoznavo specifičnih bolnikov in za katere bi

pristopi za standardno nego morda bili bolj učinkoviti (Rudd idr., 2007).

Možnost vpliva na nivo zdravstvene pismenosti po Nielsen Bohlamnu idr. (2004)

imajo pretežno zdravstveni in šolski sistemi, ki pa zagotovo ne zadoščajo ciljnim

programom v tem kontekstu. Socialno in kulturno okolje, za katero so značilne razlike,

pa lahko izboljšujejo zdravstveno pismenost, kar bo skušalo predstaviti naslednje

poglavje.

2.2.3 Specifični dejavniki, ki izboljšujejo zdravstveno pismenost

Kot predhodnike učinkovite zdravstvene pismenosti, ki posledično izboljšujejo

zdravstveno pismenost, lahko navedemo sposobnosti razumevanja napisanih,

izgovorjenih številčnih informacij, uporabo interneta v dobrobit boljših odločitev pri

poteku zdravljenja (Mancuso, 2008). Učinkovita zdravstvena pismenost pomeni imeti

sposobnosti in zmožnosti opolnomočenja, v katerem se posameznik dejansko nahaja,

ustrezno odloča, poveča nadzor in uporabo ustreznih sredstev, ki izboljšajo zdravje in

njegove determinante. Determinante zdravja za pravilno odločitev v težkih situacijah v

kontekstu življenja, vključujejo naslednje komponente:

- poznavanje in razumevanja simptomov bolezni in elementov zdravega

življenjskega sloga (Speros, 2005; Lee, Arozullah in Choc, 2004),

- učinkovita orientacija in delovanje znotraj zdravstvenega sistema,

- razumevanje zdravstvenih navodil in pomena upoštevanja le-teh,

- proaktivnost in odgovorno ravnanje do lastnega zdravja in s tem posredno do

zdravstvenega sistema (Sørensen idr., 2012; Freedman idr., 2009).

Izboljšanje zdravstvenega stanja populacije, kakovostnejša zdravstvena oskrba,

nižji stroški zdravstvenega sistema, kvaliteta zdravstvenih storitev, so rezultati dobre

zdravstvene pismenosti (Mancuso, 2009). Dejavniki, ki to na ravni posameznika in

družbe spodbujajo in omogočajo, v javnih in zasebnih pogovorih in iniciativah na

področju zdravstva, zdravja, znanosti in kulturnih prepričanj, prispevajo k izboljšanju

nivoja javnega zdravja (Sørensen idr., 2012).

Večja fragmentiranost zdravstvenega sistema pozitivno vpliva na

uporabnike/bolnike, hkrati pa prizadene tiste z nizko zdravstveno pismenostjo (Liechty,



25

2011), ker je slaba zdravstvena pismenost povezana z napakami v postopku zdravljenja

in neustreznim vodenjem kroničnih bolezni, posledica pa so tudi višji stroški zdravljenja

(DeWalt, Berkman, Sheridan, Lohr in Pignone, 2004). Fragmentiranost zdravstvenega

varstva res omogoča uporabnikom uporabo specialističnih oskrb, vendar pa ne zajema

celotnega subjekta kompleksno, uporabnik z nizko zdravstveno pismenostjo pa postane

neorientiran v kompleksu zdravljenja. Nujno je potrebno zato zagotoviti smernice v smeri

reševanja zdravstvene pismenosti, ki temeljijo na dokazih in podpirajo delo primarnega

zdravstvenega varstva, obenem pa tudi identifikacijo in mediacijo dejavnikov, ki lahko

služijo kot cilj za prihodnje intervencijske raziskave (Darren, 2004).

Najpomembnejši splošni dejavnik, ki izboljšuje zdravstveno pismenost, je izobrazba.

Izobraženost populacije je postal pogosto uporabljen pokazatelj socialno-ekonomskega

položaja, tako da je razmerje med leti šolanja in dobrim zdravjem dobro uveljavljen

socialno-ekonomski ukrep, s katerim se vpliva na življenjski slog vedenja, reševanje

problemov, sposobnosti in vrednot in posledično zdravja. Uporaba principov

participativnega izobraževanja bi bila hitra rešitev, ki bi zajemala izobraževanje

zainteresiranih za učenje (Kickbusch idr., 2013). Raziskave na področju izobraževanja

in pismenosti odraslih kažejo ugoden vpliv na zdravstveno pismenost ob dostopnosti do

informacij in navigacije na svetovnem spletu, ugoden vpliv kognitivnih in jezikovnih

sposobnosti ter samoučinkovitost (Parker, Baker, Williams in Nurss, 1995). V tem

digitalnem času je digitalna pismenost prepoznana kot pomemben dejavnik izboljšanja

zdravstvene pismenosti, vendar pa je malo znanega o mehanizmih, na katerih temelji

vpliv uporabe interneta na zdravstveno pismenost (Jiang in Beaudoin, 2016). Iz raziskav

je razvidno, da imajo mlajši višji nivo zdravstvene pismenosti kot starejši, saj so jim

internetne povezave dostopnejše (Rudd idr., 2007).

Vseživljenjsko učenje je gotovo eden najmočnejših pozitivnih dejavnikov, ki deluje

kot napovedovalec za izboljšanje zdravstvene pismenosti. Nedavne študije govorijo o

vplivih starejših odraslih na zdravstveno pismenost, kot so sodelovanje v vseživljenjskem

učenju tako formalnem kot neformalnem, kar bi verjetno olajšalo razvoj in vzdrževanje

zdravstvene pismenosti (Kickbusch idr., 2013). V Sloveniji uporaba simulacije pri

formalnem izobraževanju že postaja vedno bolj pomemben način usposabljanja v praksi,

ker zagotavlja hiter in učinkovit način pridobivanja znanja (Žvanut, Jurgec in Karnjuš,

2013).

Pridobivanje znanja je v procesu zdravstvene oskrbe lahko v okviru dialoga bolnik-

zdravstveni delavec preko ustne komunikacije. Pri tem se ustne oz. jezikovne spretnosti,

povezane z njegovo sposobnostjo za opisovanje simptomov močno nanašajo na



26

možnost diagnosticiranja bolezni (Baker idr., 2000). Študije so pokazale, da ocena

zdravniške anamneze bolnika z demenco lahko vpliva na dokončno diagnozo. Ti kronični

bolniki, ki imajo nizko funkcionalno pismenost, slabo poznajo osnovne elemente

zdravstvene oskrbe in posledično manj sodelujejo pri uspehu zdravljenja (Morrow, Clark,

Tu, Wu, Weiner, Steinley in Murray, 2006; Van Servellen, 2009). Vsekakor je jasna

komunikacija pozitiven dejavnik, ki zvišuje zdravstveno pismenost. Jasnost

komuniciranja pomeni govor prave hitrosti (ne prehitro), posluževanje preprostih

primerov, ne pa uporaba tehničnega jezika in tujk, posluževanje risanja in slik, omejitev

informacij (po 2-3-krat izrečenih informacijah preveri razumevanje), uporaba tehnik

»teach-back« in »ask me« ter nepristransko okolje brez občutkov manjvrednosti (Jolly,

Scott in Sarford, 1995).

Predhodniki zdravstvene pismenosti kot posledica zdravstvenega izkustva so

gotovo napovedovalci pozitivnih dejavnikov, saj osebe, ki imajo lastne izkušnje z

boleznijo ali hospitalizacijo v bolnici, imajo boljšo zdravstveno pismenost, kot tiste, ki se

prvič znajdejo v potrebni situaciji (Baker idr., 2002). Posledice so večja stopnja

specifičnega zdravstvenega znanja, s tem v zvezi večja zmožnost pomagati sebi in

posledično večja stopnja zdravja (Babnik, Štemberger Kolnik, 2013). Način izboljševanja

zdravstvene pismenosti je v tem, da se posamezniku omogoči čim večji pomen

samooskrbe (Kanj in Mitic, 2009), zato je sposobnost samooskrbe pozitiven dejavnik, ki

izboljšuje zdravstveno pismenost.

Ukrepi, potrebni za izboljšanje zdravstvene pismenosti zdravstvenih storitev, so

individualne in sistemske narave. Individualni ukrepi se nanašajo na zdravstvenega

delavca, operaterja. Le-ta lahko zazna vpliv kulturnih značilnosti, vedenje bolnika/

posameznika, odziv na zdravljenje, preverjanje razumevanja ter ustrezno ukrepanje

glede podajanja informacij bolniku (An Ethical Force Program, 2006). Ukrepi sistemske

narave pa so lahko spletne povezave. V raziskavi European Opinion Research Group je

bilo leta 2003 v 15-ih anketiranih državah EU mnenje, da je internet dober vir informacij,

povezanih z zdravjem. Približno polovica ljudi, ki iščejo zdravstvene informacije na

internetu verjame, da internet močno vpliva na njihovo razumevanje zdravstvenih težav

in na njihovo interakcijo z izbranim zdravnikom. Zato je pomembno, da spletne strani,

povezane z zdravjem, izpolnjujejo merila kakovosti, kot so odgovornost, dostopnost in

uporabnost (Kondilis, Kiriaze, Athanasoulia, Falagas, 2008). Žal so opisani negativni

dejavniki spletnega iskanja zdravstvenih informacij (Rudd idr., 2007), saj so internetne

informacije lahko tudi zavajajoče in nestrokovne. Vedno več študij je seveda v prid spletni

uporabi iskanja koristnih informacij o zdravju. Raba iskanja internetnih informacij o

zdravju je omogočila časovno prednost pri posvetovanju, ki je na razpolago bolniku v



27

zdravstvenem procesu, saj se posameznik lahko že okvirno predhodno informira o

svojem zdravstvenem stanju. Spletne zdravstvene informacije so na voljo v veliki

raznolikosti, a se jih v državah z nižjim standardom poslužujejo v manjši meri (Car, Lang,

Colledge, Ung in Majeed, 2011) .

Spletno zagotavljanje informacij ima številne prednosti (Kickbusch, Wait, Maag in

Banks, 2006). Dostop do zdravstvenih informacij ljudem omogoča, da aktivno sodelujejo

pri svojem zdravju. Internet je ljudem vse bolj priljubljen način, da pridobijo informacije o

zdravju. Potrošniku omogoča, da sodeluje pri odločanju o zdravju. Možnost

kontinuiranega dostopa, priročna uporaba, zasebnost in neprekinjen dostop do

informacij, specifičnost informacij za potrebe potrošnika ter posodobljene informacije so

gotovo vzrok za vedno pogostejše iskanje zdravstvenih spletnih informacij. Uporaba

interneta je lahko še posebej učinkovita, če obstajajo ovire pri uporabi tradicionalnih

zdravstvenih informacij. Skupine bolnikov, ki se počutijo stigmatizirane zaradi narave

bolezni (duševne bolezni, spolno prenosljive okužbe, itd.), se še posebej raje poslužujejo

spletnih informacij. Široka in zadostna uporaba spleta o zdravstvenih informacijah

prispeva k zniževanju neenakosti zdravstvenega varstva držav in izboljša njih zdravje

(Kickbusch idr., 2006).

Zanimiva je raziskava, ki opredeljuje negativno razmerje med uporabniki internetnih

informacij in nizko zdravstveno pismenostjo. Razlike pri posameznikih z nižjo

zdravstveno pismenostjo so pogojene z manjšo možnostjo dostopa in uporabe interneta

(Bailey, O'Conor, Bojarski, Mullen, Patzer, Vicencio, Jacobson, Parker, Wolf, 2015).

Pričakovanje, da je na spletu možnost dostopa do podatkov o zdravstvenem stanju, je

eden najmočnejših indikatorjev uporabe interneta. Le pomanjkanje veščin uporabe

interneta je možen razlog za neuporabo spletnih informacij (Car idr., 2011).

Posledično povečanje internetnih spretnosti in uporabe interneta vodi k večji

zdravstveni osveščenosti, k bolj aktivnemu načinu soočanja z zdravstvenim problemom

in jasna informacija izboljša ravnanje, da lahko vodi do boljšega zdravstvenega vedenja

in seveda izida bolezni. Sodelovanje izobraževanja in uporabe interneta za zdravstvene

informacije sta povezana s pozitivnim zdravstvenimi in socialnimi rezultati. Obstaja

splošna zaskrbljenost, da v povezavi z uporabo spletnih zdravstvenih informacij, ki so

nezanesljive, netočne ali anksiozno-izzivalne, povzročijo možno škodo (Car idr., 2011).

Ena od predpostavk pri samooskrbi kronične bolezni je model reorganizacije

zdravstvenega varstva v smislu večje produktivne interakcije informativnih služb,

vključenosti bolnikov v proces zdravljenja in pripravljenost negovalnih teamov, ki delujejo

proaktivno do boljših rezultatov zdravstvene pismenosti. Toda pozornost je neobhodno



28

potrebna, kajti v takih pogojih, kjer imajo bolniki (posamezniki) možnost izbire, obstaja

tveganje, da se ustvari dvotirni sistem glede dostopa, kajti posamezniki z višjo

zdravstveno pismenostjo lahko uveljavljajo večjo izbiro zdravljenja, medtem ko ranljive

skupine, kot so starejši, invalidi, manj izobraženi ali socialno izključeni, nimajo

enakovredne obravnave (Adams idr., 2009).

2.3 Pomen in vloga zdravstvene pismenosti

Zakaj je zdravstvena pismenost vedno bolj pomembna, nam pove eden izmed

primerov iz prakse, ko se bolnik vrne v domačo oskrbo z nerazumljivo, dvoumno

napisano ali nejasno terapijo, ki je življenjskega pomena, in ima ob neustreznemu odzivu

dolgoročne posledice. Razlogi za tako stanje so že opisani v negativnih dejavnikih.

Bistven pomen prisojamo dejstvu, da v hitrem svetu posameznik potrebuje zdravstvene

informacije hitro, saj v ordinacijah primanjkuje časa in obiski so časovno temperirani,

kajti dokumentacija zavzema velik del zdravstvenih storitev. Posamezniki imajo dolžnost

in pravico, da o svojem poteku zdravljenja vedno več vedo' in so aktivno udeleženi v

preventivi in kurativi (Osborne, 2013). Zato WHO polaga vedno več pomena zdravstveni

pismenosti. Pomen dobre zdravstvene pismenosti sta predvsem socialna korist družbi

(Kickbusch idr., 2013) in uravnavanje neenakosti v zdravju. Podatki kažejo, da visoka

zdravstvena pismenost vpliva na nižje stroške zdravstvenega sistema, vendar je bilo

nekaj raziskav, kjer so rezultati heterogeni (Eichler, Wieser in Brügger, 2009). Ljudje z

ustrezno zdravstveno pismenostjo imajo boljši zdravstveni status kot tisti z omejenimi

sposobnostmi zdravstvene pismenosti. Osebe z omejeno zdravstveno pismenostjo

nimajo znanja o pomenu preventivnih zdravstvenih pregledov, imajo večjo koincidenco

z nalezljivimi boleznimi, imajo slabšo sposobnost samooskrbe in ne sodelujejo pri

samooskrbi kroničnih bolezni, pogostokrat niti ne razumejo navodil za zdravljenje (Baker

idr., 2002). Dokazano je, da ima zdravstvena pismenost povezavo s slabim zdravstvenim

stanjem v različnih življenjskih obdobjih in je še posebej razširjena med starejšimi, še

posebej tistimi, ki ne poznajo govorečega jezika tistega okolja, ljudje z omejenim

izobraževanjem, tistih iz nizkih socialno-ekonomskih skupin in tistih s kroničnimi

boleznimi (Adams idr., 2009; Baker, Wolf, Feinglass, Thompson, Gazmararian, Huang,

2007; Morrow idr., 2006; Shrank in Avorn, 2007; DeWalt in Pignone, 2005; Berkman idr.,

2011). Zarcadoolas s sodelavci opisuje neprimernost uporabe zdravil, zdravstvenih

storitev in neodgovorno ukrepanje v urgentnih situacijah (Zarcadoolas idr., 2006).

Opozarja pa tudi na pomanjkanje lastnega ugleda in samozavesti ter na neracionalizacijo

osebnih in družbenih stroškov pri ljudeh z nizko zdravstveno pismenostjo.

Kot že omenjeno, je zdravstvena pismenost opredeljena kot stopnja razvitosti



29

razumevanja, dostopnosti in posredovanja informacij, ustreznosti ocenitve

zdravstvenega stanja za premišljeno ustrezno odločitev o ukrepih, ki v različnih okoljih

pripomorejo k ohranjanju zdravja (Rohde, 2015), zato pa mora slediti ciljem oblikovanja

zdravstvene politike. Cilj zdravstvene politike je visoka kakovost zdravstvenih storitev z

nizkimi stroški, kar pomeni, vzpostaviti višji nivo zdravstvene pismenosti, z zaželenim

vključevanjem bolnika, ki pa je čimbolj zdravstveno pismen. Ukrepi in cilj politike na

področju zdravstvene politike so izziv, ki zahteva sposobno vodstvo, ki vodi

najpomembnejšo strategijo sodelovanja z dobro osveščenimi državljani (Ruth, Parker,

Scott, Ratzan in Lurie, 2003). Enakost v zdravstvenem varstvu razumemo kot

zagotavljanje enakih možnosti ter enake kakovosti in dostopnosti zdravstvenega varstva

ne glede na geografske, ekonomske, etične, kulturne in druge razlike (WHO, 2006).

Cilj politik in ukrepov EU na področju javnega zdravja je izboljšanje in varovanje

zdravja ljudi, podpora za modernizacijo evropskih sistemov zdravstvenega varstva, s

čimer prispeva prednostno nalogo Komisija za rast (EU Heallth Policies, 2017). Pomen

zdravstvene pismenosti je seveda, da s pomočjo presejalnih inštrumentov lahko

identificiramo rizične skupine in načrtujemo intervencijske zdravstveno-vzgojne

programe. Vlaganje v zdravstveno pokritost je predpogoj za preprečevanje neenakosti v

zdravju, še posebej pri socialni izključenosti populacij.

Glavni cilj Zdravja 2020 je prizadevanje doseči merljive učinke na zdravje

prebivalstva. Države članice Evropske skupnosti so se dogovorile o naslednjih ciljih:

- Zmanjšati prezgodnjo umrljivost v evropski regiji do leta 2020.

- Podaljšati pričakovano življenjsko dobo v evropski regiji.

- Zmanjšati neenakosti v zdravju v evropski regiji.

- Izboljšati blagostanje prebivalstva v evropski regiji.

- Zagotoviti univerzalno dostopnost in pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja.

- Zastaviti nacionalne cilje, ki se nanašajo na zdravje v državah članicah

(Nacionalni Inštitut za javno zdravje, 2015).

Zdravje do 2020 podpira prizadevanja za izvajanje globalnega in regionalnega

programa ter vključuje v 1. prednostno področje vlaganje v zdravje z vseživljenjskim

pristopom in opolnomočenje ljudi, kar posredno vpliva na zdravstveno pismenost.

Podpora zdravju skozi vsa življenjska obdobja in dobri zdravstveni pismenosti omogoča

podaljšanje pričakovane življenjske dobe ter dobro zdravo življenje, kar pa doprinaša

pomembne gospodarske, družbene in individualne koristi. Demografske spremembe



30

zahtevajo učinkovito vseživljenjsko strategijo, ki daje prednost novim pristopom za

krepitev zdravja in preprečevanje bolezni. Zdravi odrasli so bolj produktivni in lahko še

naprej aktivno prispevajo v družbi. Poleg zdravih odraslih je še zdravo in aktivno staranje

prioriteta politik in raziskav. Programi za krepitev zdravja kot so ustvarjanje boljših

pogojev za zdravje, izboljšanje zdravstvene pismenosti, podpora samostojnemu življenju

in omogočenje, da je najbolj zdrava izbira tudi najlažja izbira, temeljijo na načelih

vključevanja in opolnomočenja posameznika pri samooskrbi ter ponujajo resnične koristi

(Nacionalni Inštitut za javno zdravje, 2015). Ker je zdravstvena pismenost evropski javni

zdravstveni izziv, ki ga je treba jemati resno, ima učinek na izoblikovanje politike. Obeta

nastajajoče pogoje za politiko, raziskave in nove prakse (Quaglio, 2016). Za skupno delo

zdravstvene pismenosti je osnovni dokument "Evropska politika za zdravje - Zdravje

2020 ". Poleg opisanih ciljev zdravstvene politike pa so za novo evropsko zdravstveno

politiko glavne naloge zdravstvene politike:

- integracija na širšem področju zdravstvenega varstva, da bi skupaj prispevali k

blaginji za javno zdravje;

- priprava, razvoj in izvajanje evropske zdravstvene politike z aktivnim

sodelovanjem z državami članicami in drugimi partnerji;

- opis vpliva socialnih determinant zdravja na zdravje ljudi;

- obnova in krepitev razvoja zdravstvenih sistemov v javnosti zdravstvenega

sistema in njegove zmogljivosti, ki prispevajo k varstvu in razvoju varovanja

zdravja;

- sodelovanje z drugimi vladnimi resorji, ki okrepijo svoje zanimanje in odgovornost

za javno zdravje;

- obnovitev in razvoj nacionalnih zdravstvenih politik z načeli Zdravje do 2020

(Řehulka, 2011).

Za spodbujanje zdravstvene pismenosti je bistvenega pomena prisojati državljanom

večjo vlogo v zdravstvenem varstvu. Vedno večja razširjenost kroničnih bolezni

predstavlja izziv za zdravje, saj bo le z bolnikovo vlogo obvladovanje bolezni uspešnejše.

Kronične bolezni in starejše prebivalstvo lahko dodatno obremenijo zdravstveno varstvo

z višjimi izdatki, zato se države članice trenutno zavzemajo za trajnostni zdravstveni

sistem (Sørensen idr., 2016). Trajnostni zdravstveni sistem predstavlja enoten nadzor

nad stroški ob zagotavljanju visokokakovostnega zdravstvenega varstva. Zdravstvena

pismenost ima možnosti za obravnavanje neenakosti, zlasti s ciljnimi strategijami za

marginalizirane in ranljive skupine. Razvoj v prihodnosti se nagiba k tehnologiji e-zdravja,



31

ki bo predstavljalo nove etične izzive, a bo obenem zahtevalo visoko stopnjo zdravstvene

pismenosti vseh državljanov. Evropska komisija je leta 2014 izdala Zeleno listino, kjer je

poudarjen pomen zagotavljanja razvoja digitalne zdravstvene pismenosti. Zdravstvene

informacije naj bi bile enako dostopne in razumljive vsem državljanom, morajo pa biti

lahko nadzorovane (Sørensen idr., 2016), le tako bodo številne aktualne teme na

evropski ravni, kot so ukrepanje ob nalezljivih in kroničnih boleznih, oživitev čezmejnega

zdravstvenega varstva in uporabe novih tehnologij (Sørensen, 2013), transparentne in

relevantne. Velikokrat pa nastopijo težave prav v komunikacijskem sistemu

posredovanja informacij, česar bi se morali posebej zavedati zdravstveni delavci, ki

delajo v zdravstvenem sektorju.

2.4 Znanje in kompetence zdravstvenih delavcev pri obvladovanju

problematike zdravstvene pismenosti

Zdravstvena pismenost, kot spremenljivka, zahteva stalne popravke in prilagoditve,

zato bi moral vsak zdravstveni delavec v skladu s to predpostavko biti seznanjen in

delovati v tej smeri (Mancuso, 2008). Zaradi nenehnih novosti so potrebna dodatna

izobraževanja. Dejstvo je, da je v vseh razvitih državah vloga izobraževanja in krepitev

zmogljivosti globalnega zdravja prioriteta javnega zdravja. Člani Evropskega

visokošolskega prostora (European Higher Education Area - EHEA) si prizadevajo

usposobiti svoje študente in strokovnjake na področju javnega zdravja, katerih cilj je

spodbujanje zdravja, razvijanje znanosti zdravstvene pismenosti in obvladovanja težav

z zdravjem prebivalstva kot tudi sisteme javnega zdravstva in sisteme, ki imajo posredni

ali neposredni vpliv na zdravje na nacionalnem in v globalnem kontekstu. Nove

izobraževalne tehnologije, virtualne univerze in učilnice, ki temeljijo na digitalnih medijih,

podpirajo idejo razvoja in raziskovanja na področju zdravja v smislu enakih možnosti in

koristi izobraževalnih izidov za vse. Poleg že uveljavljenega sistema mednarodnih

organizacij v okviru Združenih narodov se vzpostavljajo nova regionalna in globalna

omrežja, ki se ukvarjajo z izzivi svetovnega zdravja. Ovire nastanejo pri prizadevanju za

usklajevanje in doseganje enakih koristi za vse države, ki upočasnijo napredek (Bloland,

Simone, Burkholder, Slutsker in De Cock, 2012). Velik korak v tej smeri je bil dosežen z

novo evropsko strategijo Svetovne organizacije za zdravje (World Health Organization-

WHO). WHO določa, kako naj zdravstveni sistemi pomagajo ljudem spodbujati,

obnavljati ali ohranjati zdravje. Ta vključuje prizadevanja, ki vplivajo na determinante

zdravja s preventivnimi in kurativnimi dejavnostmi, kot so: zagotavljanje zdravstvenih

storitev s kvalitetnim kadrom, ohranjanje delujočega zdravstvenega informacijskega

sistema, zagotavljanje dostopa do osnovnih zdravil, cepiv in tehnologij, zagotavljanje



32

ustreznega financiranja ter vodenje in upravljanje (Bloland idr., 2012). Zagotavljanje

zdravstvenih storitev s kvalitetnim kadrom si prizadeva tudi politika Evropske unije, ki je

postavila okvirje znanju v smeri sistematičnih ukrepov, usklajevanja in standardizacije

izobraževanja v Evropi. Osrednji del načrta v zvezi z zdravjem in zdravstveno

pismenostjo so vodenje zdravstvene politike, spremembe in inovacije (Bjegovic-

Mikanovic, Jovic-Vranes, Czabanowska in Otok, 2014). Pod okriljem bolonjskega

procesa (s priznavanjem poklicnih kvalifikacij) so se odprla vrata za mobilnost študentov

in učiteljev in konsekventno strokovnih izmenjav, tudi na zdravstvenem področju

(Bjegovic-Mikanovic idr., 2014). Kvalitetno znanje zdravstvenega osebja je garancija

dobrega razvoja zdravstvene pismenosti. Zdravstveni delavci, kot zdravstveni

strokovnjaki in gibalo zdravstvenega sistema, imajo največjo vlogo v razvoju zdravstvene

pismenosti, zato bi morali biti o njej ustrezno izobraženi, saj le to omogoča primerno

implementacijo v vse pore družbe (Buturac idr., 2016).

Kljub izkušnjam in ustrezni izobrazbi pa bi se morali zdravstveni delavci bolj

posvečati rizičnim posameznikom. Uporabljati bi morali preprost jezik, izogibati se

uporabi medicinske terminologije, imeti težnjo upočasnjenega govora, posluževati se

slikanic in risb, ki nazorno prikazujejo vsebino, se omejevati na število informacij in

ustvarjati zaupanje ter terapevtsko vzdušje. Vsekakor bi zdravstveni delavci morali

obvladati zdravstveno pismenost v vseh segmentih populacije (Mancuso, 2008). Tehniki

»teach back« in »ask me« za spodbujanje vprašanj bi morali biti prioriteta zdravstvenega

odnosa (Jolly idr., 1995; Van Servellen, 2009). Povratna informacija (»teach back«) je

zdravstvenemu delavcu kazalnik, v kolikšni meri je informacijo jasno povedal in koliko

ter do katere stopnje je informacijo bolnik (posameznik) razumel. Tehnika »teach back«

s povratno informacijo napove zdravstvenemu delavcu, da zdravstveni delavec bolniku

dodatno razloži nerazumljivo vsebino. To preverjanje razumevanja podanih informacij

naj traja vse dotlej, dokler ni zdravstveni delavec prepričan, da je bolnik (posameznik)

popolnoma razumel in osvojil podano informacijo, ki bo bistvena za njegovo izboljšanje

zdravstvenega stanja in njegovo zdravje. Razumevanje preverja z vzpodbujanjem (»ask

me«) bolnika, ki naj sam sprašuje podano, a nerazumljivo vsebino (Van Servellen, 2009).

Ravno to je bilo izhodišče, da smo tudi v našem vprašalniku želeli ugotoviti, v kolikšni

meri bo razvidna težavnost komunikacije v odnosu zdravstveni delavec- respondent.

Odgovori na vprašanja, kako posamezniki razumejo navodila, ki jih prejemajo za pripravo

na različne preiskave, ter dalje odgovori, ki spremljajo težave z razumevanjem informacij

ob prejmemanju od zdravstvenega osebja, še posebej, če zaradi nerazumevanja navodil

zdravstvenega osebja zamudijo ali izpustijo termin zdravstvenih storitev, bodo indikatorji,

s katerimi bomo lahko opredelili problematiko kompetenc komuniciranja zdravstvenega



33

osebja.

Zavedati pa se je treba, da je delo zdravstvenega osebja v smislu obvladovanja

problematike in raba konstruktivne komunikacije v okvirih zdravstvene pismenosti,

podlaga in temelj za razvoj zdravstvene pismenosti in izobraževanja. Če že govorimo o

bazah osnovnih načel v kodeksu etike in deontologije medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov, sprejetih leta 2005 na Skupščini zbornice zdravstvene in babiške nege

Slovenije, ki naj jih zdravstveni delavec vedno upošteva pri svojem delu, pa natančno v

besedilu izhodiščnega člena Kodeksa etike ICN-ja (The ICN Code of Ethics for nurses,

2012) razlaga, da je temeljna naloga medicinske sestre krepitev zdravja, preprečevanje

bolezni, obnavljanje zdravja ter lajšanje trpljenja. Svoje delo je zdravstveni delavec

dolžan opravljati humano, strokovno in odgovorno ter v odnosu do pacienta spoštovati

njegove individualne navade, potrebe in vrednote, nadalje v drugem načelu zajema

spoštovanje pravice pacienta do izbire in odločanja. Tudi v četrtem načelu govori o

spoštovanju do dostojanstva in zasebnosti pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in

umiranju, četudi so v šestem načelu opisani standardi delovanja, ki pa temeljijo na

odločitvah v korist pacienta. Nazadnje je v sedmem načelu poudarjeno prizadevanje za

spoštovanje v medsebojnih odnosih med sodelavci ter v osmem načelu zajeto bistvo, da

je potrebno ravnati v skladu z usmeritvami, ki zagotavljajo boljše zdravje in nadaljnji

razvoj zdravstva (Kodeks etike, 2005).

Iz sledečih načel lahko nadgradimo znanje komunikacije, ki je nepogrešljiv vir v

zdravstvenem okolju in ima velik vpliv na kakovost ponujenih medicinskih storitev. Vsak

strokoven zdravstveni delavec bi moral obvladati osnovne komunikacijske sposobnosti,

da ne bi prihajalo do nepotrebnih zapletov. Komunikacija bi morala biti prilagojena

potrebam in nivoju bolnika. Zdravstveni delavec bi moral razumeti s kom komunicira,

kakšno je predhodno znanje recenzenta o problemu, ne glede na starost in stopnjo

izobrazbe. Izbira komunikacijskih sredstev in tehnik komuniciranja je poglavitna

strategija, kajti zagotavlja sprejemanje sporočila na optimalnem način. Sporočilo naj bo

natančno pripravljeno in speljano. Kljub velikemu vplivu, da zdravstvena pismenost

vpliva na oskrbo pacientov in zdravstvenih rezultatov, je presenetljivo dejstvo, da se le

redko razpravlja o zdravstveni pismenosti, kako so jasna sporočila pomembna pri

poučevanju (Kripalani in Weiss, 2006). Pogosto je način komunikacije prepuščen

instinktu in dobri volji posameznika v klinični praksi. Težave nastopijo v primeru slabe

ozaveščenosti osebja in medsebojne komunikacije, pomanjkanju časa, pomanjkanju

usposabljanja zdravstvenih delavcev zvezi s težavami ter ugovoru bolnikov in

nezaupanju v medsebojnih odnosih (Van Servellen, 2009). Vsak zdravstveni delavec bi

se moral zavedati, kako močan vpliv ima komunikacija na kakovost poslušalčevega



34

življenja. Avtoritativen način komuniciranja ni primeren. Zdravstveni delavec se mora

zavedati, da je pot k uspehu zdravljenja v tem, da se konkretno sam recenzent odloči in

razvija znanje v skladu s svojimi možnostmi ter sam upravlja s svojim zdravjem do

najvišje mere, ki zadovolji potrebe optimalnega zdravja (Van Servellen, 2009).

Učinkovita komunikacija bi morala potekati v smeri posredovanja in doseganja ciljev ter

obenem upoštevanja izbire proste poti. Mimika recenzenta lahko prispeva k razjasnitvi

dvomov in težav, povezanih s tematiko komuniciranja. Govor mora biti razumljiv,

razumevanje pa sproti še preverjeno. Učinkovita izraba časa, občutek varnosti

recenzenta in aktivna udeležba pri odločanju imajo bistven pomen, da se zagotovi

uspešna komunikacija. Recenzenti (bolniki) lahko učinkovito upravljajo s svojim

zdravjem, če razumejo svoje zdravstveno stanje, znake in simptome bolezni, razloge za

zdravljenje, poznajo stranske učinke zdravil in prepoznajo stanje, ko nastopijo ponovno

tehtni razlogi, da si poiščejo nadaljnjo pomoč zdravstvene službe (Sørensen idr., 2012).

Upoštevajoč dejstva, da se je v zadnjih dveh desetletjih uporaba spletnih oblik učenja

zelo razvila, je zdravstveni delavec postavljen pod še bolj zahtevno nalogo, saj

komunicira z recenzentom (bolnikom), ki je neorientiran v množici informacij, ki jih dobi

na spletu. Dejstvo pač je, da e-učenje z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo

pospešeno nadgrajuje tradicionalno učenje (Bjegovic-Mikanovic idr., 2014) zdravstvene

pismenosti. Zdravstveni delavci se premalo zavedajo, da se v določenih situacijah

preprosto tudi sami lahko poslužujejo verodostojne spletne strani, kajti uporaba

svetovnega spleta v znanstvene namene je vedno zaželena. Kot smo že opisali pri

dejavnikih, ki spodbujajo zdravstveno pismenost, so načini uporabe interneta in

interaktivnih medijev zagotovilo za najlažjo dosego ciljev (Sørensen idr., 2016).

Opisane so najpomembnejše strategije, ki naj bi jih vsak zdravstveni delavec

upošteval, saj bi tako pripomogel k boljšemu obvladovanju problematike zdravstvene

pismenosti. Ugotavljamo, da bi že z upoštevanjem osnovnih načel kodeksa, ki je enako

na ravni vseh evropskih držav, zdravstvena pismenost zagotovila večjo možnost, da bi

se izognili zdravstvenim napakam in nepotrebnim oziroma nekonstruktivnim postopkom,

ki ne prispevajo k učinkoviti zdravstveni pismenosti in posledično dobrobiti zdravja.

Znanje in kompetence zdravstvenega osebja gotovo prispevajo k rezultatom

zdravstvene pismenosti, kar bo razvidno tudi v predstavljenih raziskavah v naslednjem

poglavju, saj je izobrazba izpostavljena kot temeljna komponenta za pridobivanje znanja

in nabora sposobnosti, ne glede, ali je znanje podano s strani zdravstvenega osebja ali

uporabnika (bolnika).



35

2.5 Primerjava raziskav s področja zdravstvene pismenosti

V pričujočem poglavju primerjamo različne raziskave iz zvrsti zdravstvene

pismenosti, predvsem z namenom, da ugotovimo, kje se kažejo težave in pomanjkljivosti

na omenjenem področju. V naši raziskavi bomo vključili primerjave raziskav zdravstvene

pismenosti v Sloveniji, v Evropi ter ponekod po svetu in jih primerjali z raziskavo, ki smo

jo opravili pri pripadnikih slovenske narodne skupnosti v Italiji na Goriškem in pri

pripadnikih italijanske narodne skupnosti v Sloveniji na Koprskem. S pomočjo

interpretacije navedenih raziskav se bo lahko ugotovilo, kakšno zdravstveno pismenost

imajo narodne manjšine v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru. Dodatno pa nam

je bilo omenjeno poglavje v veliko pomoč pri izbiri našega vprašalnika.

Znanstvene raziskave za prepoznavanje zdravstvene pismenosti so osnova za

nadaljnji razvoj le-te. WHO opozarja, da je pomembna izgraditev intervencij za izboljšavo

zdravstvene pismenosti predvsem na dobrih empiričnih raziskavah (Kickbusch idr.,

2013).

Za prepoznavo in oceno zdravstvene pismenosti posameznikov so v svetu razviti

različni standardizirani instrumenti, s katerimi se zdravstvena pismenost enotno

preučuje. Na razvoj instrumentov je imel vpliv razvoj lestvic zdravstvene pismenosti,

usmerjenih v prepoznavanje posameznikov z nizko zdravstveno pismenostjo. Zametki

segajo v presejalni instrument »Hitra ocena zdravstvene pismenosti odraslih« (Rapid

estimate of adult literacy medicine – RELAM). Uporablja se v klinične in raziskovalne

namene (Baker, Williams, Parker, Gazmararian in Nurss, 1999; Davis idr., 1991).

Leta 1995 se je razvil »Test funkcionalne zdravstvene pismenosti odraslih«

(TOFHLA) (Parker, Baker, Williams in Nurss, 1995). Ta test se smatra kot eden

najzanesljivejših načinov merjenja zdravstvene pismenosti, ki je trenutno na razpolago

(Mancuso, 2008). Ocenjuje bolnikovo sposobnost za branje besed in besednih zvez.

Sestavljen je iz dveh delov, ki obravnavata numerične spretnosti, povezane s situacijami

v zdravstvenem okolju (Mancuso, 2009). A zaradi dolžine so test skrčili in ga poimenovali

»Kratek test funkcionalne zdravstvene pismenosti odraslih« (Short test of functional

health literacy in adultus S-TOFHLA (Baker, Williams, Parker, Gazmararian in Nurss,

1999). Test meri funkcionalno zdravstveno pismenost z dobro zanesljivostjo in

veljavnostjo, katerega se uporablja za identifikacijo zdravstvene pismenosti

posameznikov. Nadalje so raziskovalci ovrednotili zdravstveno pismenost z enostavnimi

presejalnimi vprašanji. Razvili so kratka vprašanja za identifikacijo bolnikov z nizko

stopnjo zdravstvene pismenosti (Brief questions to identify patients with inadequate

health literacy). V tem testu posamezniki na petstopenjski lestvici ocenjujejo trinajst



36

vprašanj. Ta vprašalnik je bil preveden v slovenski jezik in je bila opravljena prva

validacija vprašalnika v slovenskem prostoru (Štemberger Kolnik in Babnik, 2012). Test

bo uporabljen tudi v našem empiričnem delu raziskave. Avtorji menijo, da je vprašalnik

primeren za izmero in določanje zdravstvene pismenosti vseh populacij (Chew idr.,

2004).

Drugi empirični resen pokazatelj je Nacionalna ocena pismenosti odraslih NAAL.

Poznani so še hitra ocena pismenosti odraslih (REALM), lestvica aktivnosti zdravstvene

pismenosti (HALS), najnovejši vitalni znaki (NVS) ter »The Health Literacy Management

Scale« (HeLMS), ki ocenjuje sposobnost posameznika v njegovem širšem socialnem

kontekstu (Buturac, Herak, Tačković, Pajnkihar in Verbnjak, 2016). Avtor Baker navaja,

da kljub številnim instrumentom za ocenjevanje, primanjkuje vse-zajemajoči instrument

zdravstvene pismenosti (Baker, Williams, Parker, Gazmararian in Nurss, 1999).

Po bibliometričnih analizah od leta 1991 do 2005 v 25-ih evropskih državah kaže,

da je manj kot 1/3 objavljenih raziskav zdravstvene pismenosti v primerjavi z ZDA (Rudd

idr., 2007). Največje število raziskav izhaja iz držav Nizozemske in Švedske, sledijo pa

Nemčija, Italija, Francija (Kondilis idr., 2008). Dejstvo je, da imajo ZDA več kot 90

milijonov odraslih nizko raven zdravstvene pismenosti (Parker, Baker, Williams in Nurss,

1995; Gazmararian idr., 1999; Kickbusch, 2001; Kondilis idr., 2008).

Evropska zdravstvena pismenost (Health Literacy Europe-HLS-EU) je ob podpori

Evropske komisije dokazala, da je pomanjkljiva zdravstvena pismenost izziv v številnih

državah v Evropi (Kondilis idr., 2008). Leta 2011 je izvedla evropsko raziskavo o

zdravstveni pismenosti v osmih evropskih državah (Avstrija, Bolgarija, Nemčija, Grčija,

Irska, Nizozemska, Poljska in Španija) in ugotovila, da ima v povprečju 46,3 % vprašanih

Evropejcev slabo zdravstveno pismenost (Sørensen, 2015). Vzorec je bil v vsaki izbrani

državi naključno vzetih 1000 prebivalcev starih nad 18 let. Rezultati so pokazali, da je v

povprečju 11,83 % vseh vprašanih neustrezno zdravstveno pismenih, za 34,47 %

vprašanih pa se je izkazalo, da je njihova zdravstvena pismenost "problematična". V

povprečju je na podlagi odgovorov skoraj vsak drugi udeleženec raziskave slabo

zdravstveno pismen. Iz raziskave je razvidno, da je zdravstvena pismenost povezana s

starostjo, zaposlitvenim statusom, družbenim statusom, materialnim pomanjkanjem in

izobrazbo. Ranljive skupine pa so še posebej pogosto slabo zdravstveno pismene, in

sicer:

- 80 % neizobraženih ali zelo slabo izobraženih oseb;

- več kot 75 % oseb, ki so zelo bolne;



37

- več kot 70 % oseb, ki se imajo za pripadnike nižjih družbenih razredov;

- 60 % oseb, starejših od 75 let več kot 50 % brezposelnih ali upokojenih oseb

(Sørensen, 2015).

Vrednosti za omejeno zdravstveno nepismenost se nanašajo na zdravstveno

nepismenost v povezavi z zdravstvom (41 %), 43 % za zdravstveno nepismenost v zvezi

s preprečevanjem bolezni in 51 % za zdravstveno nepismenost povezano s promocijo

zdravja. Ti podatki so povprečne vrednosti in nekoliko varirajo glede na državo, so pa

jasen pokazatelj pereče problematike, ne samo ranljivih skupin, temveč tudi splošne

populacije in družbe nasploh (Sørensen idr., 2016).

Države z nižjim socialno-demografskim in socialno-ekonomskim statusom, npr.

Bolgarija, imajo večji odstotek pomanjkljivo zdravstveno pismenih. Nasprotno pa v

državah z višjim socialo-demografskim in socialno-ekonomskim statusom, npr. na

Nizozemskem in Irskem, vlada boljša zdravstvena pismenost. (delež pomanjkljivo

zdravstveno pismenih na Nizozemskem od vprašanih je samo 1,6 %, medtem ko v

Bolgariji 26,3 %).

Podatki ne kažejo samo na razlike v zdravju, ampak tudi na razlike v funkcionalni

pismenosti in splošni zdravstveni pismenosti, zato je problematiko treba reševati s

posebnimi političnimi in praktičnimi programi. Kot je pokazala študija, je pomanjkljivo

zdravstveno pismena večina slabo izobraženih, brezposelnih ali revnih ljudi, kar še

dodatno otežuje življenje tem že tako ranljivim skupinam (Sørensen, 2015). Zanimivi

bodo tudi podatki pripadnikov manjšin v naši raziskavi, kateri živijo v dveh različnih

državah z različnim socialno-ekonomskim statusom.

Korelacija povprečja zdravstvene pismenosti za evropske države je pokazala, da

ima socialni status močan vpliv, sledi izobrazba in starost. Torej vsi trije dejavniki so

nasprotno sorazmerni zdravstveni pismenosti. To je dokazala tudi slovenska raziskava

zdravstvene pismenosti (Štemberger Kolnik in Babnik, 2014). V Sloveniji je bila

opravljena študija na populaciji v povprečni starosti 46,3 let (z mediano 47), od teh je

imelo 40 % populacije srednješolsko formalno izobrazbo. Zanimiva je bila samoocena

zdravstvenega stanja posameznika, ki je tesno povezana s starostjo, izobrazbo in

socialnim statusom posameznika. Povprečna samoocena zdravstvenega stanja

udeležencev v raziskavi je 7,61, kar je bilo na lestvici od 1-10 ocenjeno kot dobro.

Samoocena zdravstvenega stanja udeležencev v raziskavi je bila tesno povezana s

starostjo in indeksom telesne mase, vendar posledično tudi s spremenljivkami

povezanimi s prehranskimi navadami in telesno aktivnostjo. Višje izobraženi so ocenili

svoje zdravje kot pozitivno pogosteje, kar lahko razloži nezadovoljivo povprečno oceno



38

zdravstvene pismenosti, saj je bilo v vzorcu 65 % osnovnošolsko in srednješolsko

izobraženih ljudi. Stopnja izobrazbe vpliva na zdravje ljudi, saj so bolj izobraženi bolj

dovzetni za zdrav življenjski slog ali pa bolje razumejo navodila za ohranjanje in krepitev

lastnega zdravja, kar pomeni, da je znatno višja stopnja zdravstvene pismenosti pri višje

izobraženih ljudeh (Hozjan, Babnik, Štemberger Kolnik in Kerkoč, 2014).

Raziskava v Italiji pa je pokazala še nižje povprečne splošne rezultate zdravstvene

pismenosti. S problematično zdravstveno pismenostjo se je uvrstila na četrto mesto

(največ težav z zdravstveno pismenostjo ima Bolgarija (62,1 %), Španija (58,3 %) in

Avstrija (56,4 %). Več kot polovica italijanskega prebivalstva (54,6 %) je pokazala

omejeno zdravstveno pismenost, kar je z evropskim povprečjem (46,3 %) znatno nižja.

Z neustrezno zdravstveno pismenostjo se je izkazalo 17,3 % prebivalstva, okoli 37 % s

problematično zdravstveno pismenostjo, kar pomeni vsak tretji državljan naj bi imel

težave s sposobnostjo pridobivanja, razumevanja, obdelave in uporabe zdravstvenih

informacij. Ženski spol je bolj usposobljen kot moški, nadalje za razmerje med starostjo

in sposobnostjo zdravstvene pismenosti je bila ugotovljena pričakovana napoved, in

sicer ljudje stari 65 let ali več so dosegli nižje rezultate kot mlajši. Status zaposlitve je

pokazal, da zaposleni (s polnim in skrajšanim delovnim časom), pripravniki in dijaki

dosegajo višje ravni zdravstvene pismenosti v primerjavi z brezposelnimi. Gospodinje,

upokojeni, neaktivno prebivalstvo, invalidi, ki v glavnem potrebujejo najvišjo zdravstveno

oskrbo, so dosegali najnižje ravni zdravstvene pismenosti. Tudi dobro finančno stanje in

samoocena socialnega statusa kaže nivo višje zdravstvene pismenosti. Starejši, z nižjo

izobrazbo, imajo slabšo orientiranost v sistemu zdravstvenega varstva. Ljudje s

kroničnimi boleznimi so izkazovali nižje sposobnosti zdravstvene pismenosti, kar potrjuje

dejstvo, da je višja zdravstvena pismenost tistih, ki upoštevajo zdrav način življenja

(nekadilci, abstinenti alkohola, telesno aktivni, z nižjo telesno težo in nižjim indeksom

telesne mase). Izpostavljen je bil podatek, da slabo zdravstveno pismeni ljudje bolj

pogosto uporabljajo bolnišnične storitve in službe prve pomoči (Palumbo, Annarummaa,

Adinolfia, Musella in Piscopo, 2015).

V Nemčiji je bila anketa o zdravstveni pismenosti izvedena z 2000 respondenti

starimi od 15 let in več. Pokazala je, da je dobra zdravstvena pismenost nasprotno

sorazmerna s starostjo. Pri anketirancih starih med 15-29 let je v 47,3 % zaznana slaba

zdravstvena pismenost. Pri starih med 30-45 let, je bila zdravstvena pismenost nekoliko

nižja 47,2 %, medtem ko je 55,2 % anketirancev, starih med 46-64 let, zdravstveno slabo

pismenih, obenem tudi 66,4 % pri starih 65 let in več. V vseh starostnih skupinah je bila

zaznana nižja zdravstvena pismenost pri osebah z nižjo funkcionalno pismenostjo,

nizkega socialnega statusa in večji pogostosti obiskov pri zdravniku (Berens, Vogt,



39

Messer, Hurrelmann and Schaeffer, 2016).

Rezultati raziskave European Health Literacy Survey na Irskem kažejo, da ima v

povprečju 40 % irskega prebivalstva nizko zdravstveno pismenost in le 21 % ima odlične

sposobnosti v odnosu do lastnega zdravja. Na Irskem je bila, na nivoju nacionalne

strategije za promocijo zdravja, za reševanje problematike zdravstvene pismenosti

ustanovljena organizacija »Nala«, ki si je postavila za cilj vzpostavitev programa za

razvoj razumevanja ključnih determinant, ki vplivajo na zdravje, izmenjavo najboljših

praks v zdravstvenem sektorju, poudarek in podporo dobrih praks ter razvoj vladne

politike na tem področju (Lynch, 2012).

Dodajamo še Azijski kontinent, kjer so v presečni raziskavi 103 korejskih starejših

odraslih dosegli rezultate, kjer je dokazano, da so imeli posamezniki z nizko zdravstveno

pismenostjo bistveno višje stopnje artritisa in hipertenzijo, večje težave v samooskrbi,

več bolečin in nižje subjektivno zdravje (Kim, 2016).

Podatki in raziskovanja, ki so skupna svetovnemu merilu, znatno podpirajo politično

in strokovno odločanje za izboljšavo zdravstvene pismenosti tudi v Evropi. Vendar pa

status zdravstvene pismenosti v Evropi v zvezi s političnimi ukrepi in intervencijami

poudarja, da je zdravstvena pismenost v večini evropskih držav še vedno v povojih, zato

so potrebne nadaljnje pobude za razvoj njegovega potenciala (Heijmans, Waverijn,

Rademakers, Van der Vaart in Rijken, 2014). Obetavni so izzivi projektov Evropskega

parlamenta, povezani s spodbujanjem zdravstvene pismenosti, ki jih bo v nadalje izvajala

STOA (Znanost in tehnološke možnosti za ocenjevanje) (European Parliament, 2015).

Zastavlja se nam vprašanje, kako obsežna je kompleksnost fenomena zdravstvene

pismenosti pri pripadnikih narodnih manjšin v obmejnem slovensko-italijanskem

prostoru. Narodna manjšina je skupina pripadnikov nekega naroda, oziroma etnična

skupnost ljudi, ki je večinoma zaradi političnih razlogov ostala zunaj svoje matične

države. S pomočjo vprašalnika, ki se nanaša na značilnosti posameznika/družbe v

povezavi zdravstvene pismenosti do zdravja in zdravstvenega sistema, podatki izbrane

skupine v empiričnem delu prikazujejo trenutno stanje na Goriškem v Italiji ter v Primorski

regiji v Sloveniji. Glede na analizo teoretičnega dela pričakujemo, da starost in izobrazba

anketirancev vplivata na zdravstveno pismenost, v kolikor ima starejše prebivalstvo nižjo

izobrazbeno strukturo, mlajši pa imajo nižje zdravstveno izkustvo, imajo pa lažji dostop

do internetnih informacij, kar jim izboljša zdravstveno prosvetljenost. Etnična pripadnost

se ohranja z jezikom, ki ga manjšina uporablja. Jezik vpliva na nivo splošne pismenosti,

ki je znanilec znanja in uspešnosti delovanja v družbi, zato se pričakuje, da v državi, kjer

je uradni jezik drugačen od govorjenega, med pripadniki narodnih manjšin,



40

predvidevamo povečano neskladnost pri razumevanju in uporabi zdravstvenih storitev.

Predpostavlja se, da bo izid raziskav zdravstvene pismenosti narodnih manjšin v

obmejnem slovensko-italijanskem prostoru ugoden, saj raziskovane etnične skupine

zgodovinsko že dolgo bivajo na tujem teritoriju, tako da so popolnoma integrirane v

življenje države, v kateri bivajo in imajo zdravstveno pismenost na ravni države, kjer

živijo. Predpostavljati pa je treba še, da bodo rezultati premajhnega reprezentativnega

vzorca lahko izkrivili realno stanje populacije in minuciznost evropskih ter svetovnih

raziskav.



41

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji raziskovanja

Zdravstvena pismenost je relativno nov koncept v znanosti (Mancuso, 2008). Leta

1998 Svetovna zdravstvena organizacija zdravstveno pismenost opredeli kot »skupek

kognitivnih in socialnih spretnosti, ki determinirajo posameznikovo motivacijo za dostop

do informacij, za razumevanje pridobljenih informacij ter kritično rabo le-teh na način, ki

spodbuja in ohranja zdravje« (Chew idr., 2004; Dernovšek Hafner, 2010; Van Servellen,

2009). Vključuje tri ključne komponente: iskanje ustrezne pomoči v zdravstvenem

sistemu (orientacija), razumevanje simptomov bolezni (razumevanje bolezni), pomen

upoštevanja navodil (razumevanje navodil) ter proaktivnosti ravnanja do lastnega

zdravja (Freedman, Bess in Tucker, 2009).

Po podatkih Evropskega projekta zdravstvene pismenosti se je v raziskavi izkazalo,

da ima skoraj polovica odraslih težave z nezadostno zdravstveno pismenostjo. Posledica

le-te je težavnost pri dostopu, razumevanju, presojanju in uporabi informacij za

sprejemanje odločitev v povezavi z zdravjem. Posledica nizke zdravstvene pismenosti

zvišuje stroške zdravljenja, kar se kaže v napakah pri zdravljenju, neustreznem vodenju

kroničnih bolezni, zviševanju dejavnikov tveganja za nastanek kroničnih bolezni in

nenazadnje znižuje kakovost življenja (Sørensen idr., 2012).

Etnična raznolikost družbe je determinanta družbenega sistema in ima vpliv tudi na

zdravstveno stanje populacije (Lee idr., 2004). V razvijanju zaključnega dela želimo

izvedeti, kako obsežna je kompleksnost fenomena zdravstvene pismenosti pri

pripadnikih narodnih manjšin v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru s pomočjo

vprašalnika, ki se nanaša na značilnosti posameznika/družbe v odnosu zdravstvene

pismenosti do zdravja in zdravstvenega sistema. Avtorji vprašalnika Chew, Bradley in

Boyko so namreč mnenja, da je vprašalnik primeren za izmero in določanje zdravstvene

pismenosti vseh populacij.

Namen zaključnega dela je ugotoviti raven zdravstvene pismenosti pripadnikov

narodnih manjšin v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru ter rezultate primerjati z

zdravstveno pismenostjo v Sloveniji (Štemberger Kolnik in Babnik, 2012), Evropi

(Sørensen, idr., 2015) in svetu (Rudd idr., 2007; Kim, 2016).

Cilji naše raziskave so:

- Ugotoviti razlike v samooceni o razvitosti zdravstvene pismenosti glede na

starost, izobrazbo in narodnost anketirancev.



42

- Ugotoviti povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene

pismenosti.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Glede na obravnavano problematiko smo na podlagi zastavljenih ciljev oblikovali

naslednje hipoteze:

H1: Samoocena o razvitosti zdravstvene pismenosti se razlikuje glede na:

a) starost,

b) izobrazbo in

c) narodnost anketirancev.

H2: Obstaja pozitivna povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene

pismenosti.

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

Za zbiranje empiričnih podatkov smo v okviru izvedbe kvantitativnega raziskovanja

uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega

raziskovanja.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Osnovno statistično množico predstavljata dve skupini različne narodnosti. Vzorčni

okvir empirične raziskave zajema samo narodne manjšine v obmejnem slovensko-

italijanskem prostoru. Po statističnih podatkih Republike Slovenije je bilo leta 2002 ob

zadnjem popisu prebivalstva Slovenije opredeljenih za Italijane 1866 prebivalcev (STAT,

2002). V naši raziskavi je sodelovalo 75 polnoletnih pripadnikov italijanske narodne

skupnosti, živečih v Primorski regiji v Sloveniji.

Na italijanskem ozemlju je bilo nekoliko težje priti do objektivnega števila slovenske

etnične skupine, saj ISTAT (Italijanski statistični urad) ne poseduje tega popisa. V

literaturi so navedeni selektivni rezultati, in sicer najnovejši, po podatkih raziskave

SLORI, naj bi bilo število Slovencev okoli 60000, od teh naj bi jih živelo 11000 na

Goriškem, 30000 na Tržaškem, 6000 v Nadiški in 2000 Terski dolini, 1000 v Reziji in

1000 Kanalski dolini (Bufon, 2011). V naši raziskavi se je odzvalo 111 polnoletnih

pripadnikov slovenske narodne skupnosti na Goriškem.

Raziskava je potekala v elektronski obliki preko spletnega anketiranja 1ka. Od 323



43

udeleženih vprašalnikov je bilo veljavno izpolnjenih samo 186 (58 %). 137 (42 %)

neveljavnih vprašalnikov smo eliminirali, ker so bili nepopolno izpolnjeni, oziroma niso

imeli osnovnih podatkov, katere smo raziskovali. Dve anketi sta bili v celoti prazni,

medtem ko jih je 98 kliknilo le na nagovor in 37 na anketo. Raziskava tako temelji na

vzorcu 186-ih polnoletnih oseb. Od teh je bilo več oseb ženskega spola kot moškega.

Rezultate prikazuje sledeča preglednica.

Preglednica 1: Število (f) in odstotek (f %) respondentov zdravstvene pismenosti v

obmejnem slovensko-italijanskem prostoru po spolu.

Spol f f %

Moški 48 25,8

Ženski 138 74,2

Skupaj 186 100,0

Preglednica 1 prikazuje, da je v naš vzorec vključenih 138 (74,2 %) žensk in 48

(25,8 %) moških v obmejnem slovensko-italijanskem prostoru.


razdeljenih glede na starost.

Starost f f %

18–20 let 16 8,6 %

21–30 let 18 9,7 %

31–50 let 89 47,8 %

Nad 51 let 63 33,9 %

Skupaj 186 100,0 %

Iz preglednice 2 lahko razberemo, da je bilo skoraj polovica vseh respondentov

starih med 31-51 let, in sicer 89 (47,8 %) in najmanj 16 (8,6 %) od vseh respondentov

starih med 18 in 20 let. Starejše generacije nad 51 let je bilo dokaj veliko 63 (33,9 %),

zgodnje dobe odraslih pa je bilo18 (9,7 %).



44

Preglednica 3: Število (f) in odstotek (f %) respondentov zdravstvene pismenosti glede

na delovni status

Delovni status f f%

Študent-ka 11 5,9 %

Zaposlen-a 146 78,5 %

Brezposelen-brezposelna 6 3,2 %

Upokojen-ka 16 8,6 %

Drugo 7 3,8 %

Skupaj 186 100,0 %

Iz preglednice 3 je razvidno, da od vseh respondentov, je največ zaposlenih, in sicer

146 (78,5 %), najmanj pa brezposelnih 6 (3,2 %). Nekaj je študentov 11 (5,9 %) in

upokojenih 16 (8,6 %) ter z ostalim statusom 7 (3,8 %), kamor se uvrščajo gospodinje in

matere na porodniškem dopustu.


na stopnjo formalne izobrazbe

Stopnja formalne izobrazbe f f%

V. stopnja ali manj (EOK/EQF) 54 29,0 %

VI. stopnja (1. bolonjska stopnja) 48 25,8 %

VII. stopnja (2. bolonjska stopnja) 73 39,2 %

VIII. stopnja (3. bolonjska stopnja) 11 5,9 %

Skupaj 186 100,0 %

Preglednica 4 kaže podatke o formalni izobrazbi respondentov, da v vzorcu

prevladujejo respondenti s VII. stopnjo (39,2 %) formalne izobrazbe, sledijo jim tisti s V.

stopnjo ali manj 54 (29,0 %), najmanj pa je bilo vključenih tistih z VIII. stopnjo 11 (5,9 %)

formalne izobrazbe. Tudi respondenti s VI. stopnjo izobrazbe so kar številčni, in sicer jih

je bilo 48 (25,8 %). Taka razporeditev je gotovo odraz izpolnjevanja vprašalnikov, saj je

bilo največ odziva s strani izobraževalnih ustanov in je prav pohvale vredno, da so se

vodstveni kadri potrudili za priporočila o pomembnosti izpeljave naše raziskave.



45


na narodnost

Narodnost f f%

Pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji 111 59,7 %

Pripadnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji 75 40,3 %

Skupaj 186 100,0 %

Iz preglednice 5 lahko razberemo, da je bilo več pripadnikov slovenske narodne

skupnosti iz Italije, torej 111 (59,7 %) in manj 75 (40,3 %) pripadnikov italijanske narodne

skupnosti iz Slovenije. Skupno jih je bilo 186.

3.3.3 Tehnike in postopek zbiranja podatkov

Podatke za samooceno poznavanja zdravstvene problematike in nivo zdravstvene

pismenosti smo zbirali z vprašalnikom, ki izhaja iz merskega instrumenta zdravstvene

pismenosti, »Short Test of Functional Health Literacy in Adults (STOHFLA )« (Chew idr.,

2004) in je sestavljen iz trditev, ki pokažejo identifikacijo uporabnikov z nizko stopnjo

zdravstvene pismenosti. Omenjeni vprašalnik je bil izbran, ker omogoča transparentnost

odgovorov za objektivno izmero zdravstvene pismenosti. Posamezniki so s

petstopenjsko Likertovo lestvico ocenjevali 13 vprašanj, ki se nanašajo na učinkovitost

zdravstvene preventive v državi, v kateri bivajo, in sicer preko treh predpostavk:

sposobnost razumevanja simptomov bolezni, orientacija v zdravstvenem sistemu ter

razumevanje navodil. Naš vprašalnik je poleg petstopenjske ocenjevalne lestvice s

trinajstimi trditvami vseboval še pet vprašanj zaprtega tipa o demografskih podatkih

(spol, delovna doba, stopnja izobrazbe in delovno mesto). V zaključku vprašalnika je

sledilo še vprašanje odprtega tipa, kjer smo želeli pridobiti podatke o predlogih, kritikah,

pomanjkljivostih, ki se kažejo v obstoječi zdravstveni politiki za učinkovitejšo samooskrbo

zdravstvene problematike.

Pridobivanje podatkov je trajalo 3 mesece, potekalo je od sredine meseca junija

2017 do sredine meseca septembra 2017. Vprašalnik (priloga 1) je bil dostopen v fizični

in elektronski obliki v slovenskem in italijanskem jeziku preko spletne ankete in preko

socialnega omrežja Facebook. Anketiranci so bili predhodno kontaktirani osebno in

preko elektronske pošte. Vprašalniki so bili posredovani le pripadnikom slovenske

narodne manjšine v obmejnem prostoru na Goriškem in pripadnikom italijanske narodne

manjšine v obmejnem prostoru na Koprskem. Za pridobitev večjega števila

respondentov so bili vprašalniki posredovani tudi delovnim organizacijam, ki delujejo z

narodnimi manjšinami. Organizacije so bile predhodno seznanjene s pogoji anketiranja.



46

3.3.4 Metode obdelave podatkov

Pri obdelavi podatkov smo uporabili osnovno deskriptivno statistiko (minimum,

maximum, aritmetična sredina, standardni odklon), χ 2-preizkus z razmerjem verjetij

(slednji preizkus smo uporabili zaradi neizpolnjenih pogojev za uporabo parametričnega

testa) ter Pearsonov koeficient korelacije za ugotavljanje stopnje linearne povezanosti

med dvema številskima spremenljivkama. Obdelane podatke smo predstavili v tabelah

in grafikonih.

3.4 Rezultati in razprava

V tem poglavju predstavljamo rezultate, ki smo jih pridobili na podlagi obdelave

podatkov spletnega vprašalnika. Poglavje smo členili na pet podpoglavij, ki so vezana

na pridobljene podatke, in sicer analizo ocen zdravstvene pismenosti ločene glede na

narodno pripadnost, nato analizo ocen razvitosti zdravstvene pismenosti vseh

pripadnikov glede na starost, izobrazbo in narodnost respondentov. V naslednjem

podpoglavju pa smo predstavili povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja

zdravstvene pismenosti. Zadnje poglavje ponazarja primerjavo povprečnih odstotkov

zdravstvene pismenosti glede na narodno pripadnost.

3.4.1 Analiza ocen zdravstvene pismenosti ločene glede na narodno

pripadnost

Anketiranci so stopnjo strinjanja s posameznimi trditvami na področju zdravstvene

pismenosti ocenjevali na lestvici od 1 do 5 (1-sploh se ne strinjam do 5-zelo se strinjam).

Vsebine dejavnikov zdravstvene pismenosti so razvrščene na osnovi kompetenc

razumevanja simptomov bolezni in dejavnikov zdravega življenjskega stila (razumevanju

bolezni) in razumevanja pomena upoštevanja navodil s strani zdravstvenega osebja

(razumevaje navodil) ter iskanju ustreznih pomoči v zdravstvenem sistemu (orientaciji

pri iskanju ustrezne pomoči v zdravstvenem sistemu). Podatki so bili obdelani z χ 2-

preizkusom z razmerjem verjetij, s katerimi smo skušali prikazati, kako se samoocena o

razvitosti zdravstvene pismenosti razlikuje glede na starost, izobrazbo in narodnost

anketirancev ter kakšna je povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene

pismenosti.



47

Preglednica 6: Trditve pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji glede na

dejavnike zdravstvene pismenosti

Pripadnik slovenske narodne skupnosti v

Italiji (trditve)

N Min Max

s

1. Poznam in razumem simptome oz. znake

bolezni, s katerimi sem se do sedaj soočal.

111 2 5 3,96 0,77

2. Poznam in razumem dejavnike zdravega

življenjskega sloga.

111 1 5 4,41 0,69

3. Poznam in razumem svojo vlogo v

preprečevanju bolezni in izboljševanju

zdravja.

111 1 5 4,24 0,74

4. Navodila za jemanje zdravil so napisana na

način, da jih je možno prebrati in razumeti.

111 1 5 3,75 1,00

5. Zgibanke z informacijami za ohranjanje

zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih

ustanovah, dobro razumem.

111 1 5 3,98 0,86

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na

različne preiskave, težko razumem.

111 1 5 3,44 1,18

7. Zaradi težav z razumevanjem informacij, ki

jih prejmem od zdravstvenega osebja, težko

razumem svoje zdravstveno stanje.

111 1 5 3,70 1,01

8. Za pomoč pri razumevanju zdravstvene

dokumentacije prosim družinske člane ali

prijatelje oz. druge znance.

111 1 5 2,76 1,29

9. V celoti razumem navodila, ki so priložena

različnim zdravilom na recept.

111 1 5 3,71 1,01

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem

lahko deležen specifičnih zdravstvenih

storitev.

111 1 5 3,50 0,99

11. Dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu. 111 1 5 2,86 0,89

12. Zaradi nerazumevanja navodil

zdravstvenega osebja zamudim ali izpustim

termin zdravstvene storitve.

111 1 5 4,14 0,94

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih

ustanovah.

111 1 5 3,59 1,00



48

Preverjali smo oceno stopnje trditev merilnega instrumenta zdravstvena pismenost,

aritmetične sredine in standardnih odklonov pripadnikov slovenske narodne skupnosti v

Italiji. Na podlagi preglednice 6 lahko razberemo, da pripadniki slovenske narodne

skupnosti v Italiji ocenjujejo, da so najpomembnejši dejavniki poznavanje in razumevanje

dejavnikov zdravega življenjskega sloga ( =4,41; s=0,69), kar odraža kompetenco

razumevanja simptomov bolezni in dejavnikov življenjskega stila (T2). Skoraj enako

vrednost ocene pomembnosti navajajo za poznavanje in razumevanje lastne vloge v

preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja ( = 4,24; s= 0,74), kar še odraža

kompetenco razumevanja simptomov bolezni in dejavnikov življenjskega stila (T3). Sledi

jima trditev, da zaradi nerazumevanja navodil zdravstvenega osebja zamujajo ali

izpuščajo termin zdravstvene storitve ( =4,14; s=0,94), kar odraža kompetenco

sposobnosti orientacije znotraj zdravstvenega sistema (T12). Najnižje ocenjena kot

pomembna, vendar še vedno v povprečju med pomembno in zelo pomembno trditvijo je

razumevanje zgibank z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejemajo v

zdravstvenih ustanovah ( =3,98; s=0,86), kar kaže na kompetenco razumevanje navodil

(T5). Sledi ji poznavanje in razumevanje simptomov oz. znakov bolezni, s katerimi so se

nekateri pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji do sedaj soočali ( =3,96;

s=0,77), kar odraža kompetenco razumevanja simptomov bolezni (T1). Nato ji sledi

razumevanje navodil za jemanje zdravil, ki so napisana na način, da jih je možno prebrati

in razumeti ( =3,75; s=1,00) , kar pripisujemo kompetenci razumevanja navodil (T4).

Nato sledi trditev, da v celoti razumejo navodila, ki so priložena različnim zdravilom na

recept ( =3,71; s=1,01), kar tudi odraža kompetenco razumevanja navodil (T9).

Glede na razpršenost ocen opazimo, da je največja razpršenost ocen (s=1,29)

prisotna pri kompetenci razumevanja navodil (T8), ki je bila opisana kot trditev, da za

pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije prosijo družinske člane ali prijatelje

oz. druge znance. Blizu je tudi razpršenost ocen (s=1,18) prisotna pri kompetenci

razumevanja navodil (T6), predstavljena kot trditev težavnega razumevanja navodila, ki

jih prejemajo za pripravo na različne preiskave. Najnižjo razpršenost ocen (s=0,69)

predstavlja kompetenca razumevanja bolezni (T2), opisana kot poznavanja in

razumevanja dejavnikov zdravega življenjskega sloga in (T3) (s=0,74), ki je opisana kot

poznavanje in razumevanje lastne vloge v preprečevanju bolezni in izboljševanju

zdravja.

Iz izpostavljenih kompetenc, ki so bile najvišje in najnižje ocenjene, opazimo, da

pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji višje pripisujejo pomembnost

kompetencam, ki se nanašajo na zagotovitev poznavanja simptomov bolezni in njeni



49

preventivi (npr. trditev razumevanja simptomov (T2), nižjo pomembnost pa pripisujejo

kompetenci razumevanja navodil (T8), kjer za pomoč pri razumevanju zdravstvene

dokumentacije potrebujejo družinske člane ali prijatelje oz. druge znance ( =2,76;

s=1,29). Poleg te pa trdijo, da se ne znajdejo dobro v zdravstvenem sistemu ( =2,86;

s=0,89) , torej je orientacija v zdravstvenem sistemu slaba (T11).

Preglednica 7: Trditve pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji glede na

dejavnike zdravstvene pismenosti

Pripadnik italijanske narodne skupnosti v

Sloveniji

N Min Max

s

1. Poznam in razumem simptome oz. znake


75 1 5 3,99 0,92



75 3 5 4,35 0,63

3. Poznam in razumem svojo vlogo v


zdravja.

75 2 5 4,35 0,69

4. Navodila za jemanje zdravil so napisana na


75 1 5 3,83 1,20

5. Zgibanke z informacijami za ohranjanje



75 1 5 4,03 0,96

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na

različne preiskave, težko razumem.*

75 1 5 3,55 1,15

7. Zaradi težav z razumevanjem informacij, ki jih

prejmem od zdravstvenega osebja, težko

razumem svoje zdravstveno stanje.*

75 1 5 3,64 1,19




75 1 5 2,73 1,32



75 1 5 3,72 1,20

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem


storitev.

75 1 5 3,53 1,14

11. Dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu. 75 1 5 3,00 1,26



50

Pripadnik italijanske narodne skupnosti v

Sloveniji

N Min Max

s

12. Zaradi nerazumevanja navodil zdravstvenega

osebja zamudim ali izpustim termin

zdravstvene storitve.*

75 1 5 3,79 1,22

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih

ustanovah.*

75 1 5 3,72 1,18

V nadaljevanju smo preverjali oceno stopnje trditev merilnega instrumenta

zdravstvene pismenosti, aritmetične sredine in standardnih odklonov pripadnikov

slovenske narodne skupnosti v Italiji. Na podlagi preglednice 7 lahko razberemo, da

pripadniki italijanske narodne skupnosti v Sloveniji ocenjujejo, da so najpomembnejši

dejavniki poznavanja in razumevanja zdravega življenjskega sloga ( =4,35; s=0,63), kar

odraža kompetenco razumevanja simptomov bolezni in dejavnikov življenjskega stila

(T2). Skoraj popolnoma enako vrednost ocene pomembnosti navajajo za poznavanje in

razumevanje lastne vloge v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja ( =4,35;

s=0,69), kar odraža kompetenco razumevanja simptomov bolezni in dejavnikov

življenjskega stila (T3). Sledi jima trditev za razumevanje zgibank z informacijami za

ohranjanje zdravja, ki jih prejmejo v zdravstvenih ustanovah, katere dobro razumejo

( =4,03; s=0,96), kar odraža kompetenco razumevanja navodil (T5). Najnižje ocenjena

kot pomembna, vendar še vedno v povprečju med pomembno in zelo pomembno

trditvijo, je poznavanje in razumevanje simptomov oz. znakov bolezni, s katerimi so se

do sedaj soočali ( =3,99; s=0,92), kar kaže na kompetenco razumevanja bolezni (T1).

Sledi ji razumevanje navodil za jemanje zdravil, ki so napisana na način, da jih je možno

prebrati in razumeti ( =3,83; s=1,20), kar odraža kompetenco razumevanja navodil (T4).

Nato ji sledi trditev, da zaradi nerazumevanja navodil zdravstvenega osebja zamujajo ali

izpuščajo termin zdravstvene storitve ( = 3,79; s=1,22), kar pripisujemo

kompetenci orientacije v zdravstvenem sistemu (T12). Sledi trditev, da v celoti razumejo

navodila, ki so priložena različnim zdravilom na recept ( =3,72; s=1,20), kar odraža

kompetenco razumevanja navodil (T9) in rezultati so primerljivi tudi s slovensko narodno

skupnostjo v Italiji.

Glede na razpršenost ocen opazimo, da je največja razpršenost ocen (s=1,32)

prisotna pri kompetenci razumevanja navodil (T8), ki je bila opisana kot trditev, da za

pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije prosijo družinske člane ali prijatelje

oz. druge znance. Blizu je tudi razpršenost ocen (s=1,26) prisotna pri orientaciji (T11),

katera je predstavljena, kako respondenti poznajo zdravstveni sistem, oziroma kako se



51

v njem znajo orientirati. Najnižjo razpršenost ocen (s=0,63) predstavlja

kompetenca razumevanja bolezni (T2), opisana kot poznavanje in razumevanje

dejavnikov zdravega življenjskega sloga in (T3) (s=0,69), ki je opisana kot poznavanje

in razumevanje lastne vloge v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja.

Iz izpostavljenih kompetenc, ki so bile najvišje in najnižje ocenjene, opazimo, da

pripadniki italijanske narodne skupnosti v Sloveniji višje pripisujejo pomembnosti

kompetencam, ki se nanašajo na zagotovitev poznavanja simptomov bolezni in njeni

preventivi (npr. trditev razumevanja simptomov (T2), nižjo pomembnost pa pripisujejo

kompetenci razumevanja navodil (T8), kjer za pomoč pri razumevanju zdravstvene

dokumentacije ne potrebujejo družinskih članov ali prijateljev oz. drugih znancev

( =2,73; s=1,32). Poleg te pa trdijo, da se ne znajdejo dobro v zdravstvenem sistemu

( =3,00; s=1,26) , torej je orientacija v zdravstvenem sistemu slaba (T11).

Za lažjo primerjavo med dvema narodnostnima skupinama prikazujemo z

grafikonom 1, ki nazorno oriše stanje, kateri v večini primerov v obravnavi aritmetičnih

sredin od 1 do 5 kaže, da je pri obeh pripadnikih narodnih skupnostih problematika dokaj

podobna. Izstopa le podatek, da imajo pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji

več nesporazumov pri komunikaciji z zdravstvenim osebjem kot so primeri opustitve ali

zamujanja termina zdravstvenih storitev ( =4,14). V zvezi z razumevanjem bolezni

nekoliko bolj pozna preventivo pred boleznimi italijanska narodnostna skupnost v

Sloveniji ( =4,35), kar kaže na morebitno boljšo razvitost preventivne službe v Sloveniji.

Nekoliko pa prednjači slovenska narodna skupnost v Italiji ( =4,41), kar se tiče

poznavanja dejavnikov zdravega življenjskega sloga, katero lahko razlagamo kot

posledico boljše samoedukacije in morda celo odraz višjega socialno-ekonomskega

razvoja. Ob izpostavljenih trditvah, opazimo, da dokaj enako poznajo in razumejo

simptome bolezni in upoštevajo zdrav način življenja ter so odgovorni za lastno zdravje.

Pri tem pripadniki italijanske narodne skupnosti ( =3,99) nekoliko presegajo pripadnike

slovenske narodne skupnosti ( =3,96).

Najmanj se pri razumevanju navodil zdravstvene dokumentacije respondenti obeh

narodnosti obračajo po pomoč k svojcem ali znancem, kar je dobrodošlo, kajti gotovo

respondenti poiščejo pomoč za razlago podatkov in ustrezne razlage pri drugih bolj

objektivnih virih ali pa imajo visoko zdravstveno pismenost. Pripadniki italijanske

narodne skupnosti iščejo manj pomoči ( =2,73) kot pripadniki slovenske narodne

skupnosti ( =2,76). Razvidno pa je, da imajo kar nekaj težav z razumevanjem informacij

o svojem zdravstvenem stanju, ki jih prejemajo od zdravstvenega osebja, še posebej



52

pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji ( =3,70), a vsekakor ta podatek povzema

trditev, da imajo pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji več nesporazumov pri

komunikaciji z zdravstvenim osebjem kot so primeri opustitve ali zamujanja termina

zdravstvenih storitev ( =4,14), kar je morda razlog v komunikacijskih kanalih med

zdravstvenim osebjem in posameznikom in morda celo v razumevanju samega

govorečega jezika.

Zanimiv je tudi podatek, da sta obe narodne skupnosti nevtralne glede

organiziranosti zdravstvenega sistema, kljub različnima zdravstvenima sistemoma. Tako

slovenska kot italijanska narodna skupnost nista zadovoljni z organizacijo in potekom

zdravstvenih storitev. Velika ovira je pri obojih močna birokratizacija. Nekoliko večjo

orientiranost v zdravstvenem sistemu izkazujejo pripadniki italijanske narodne skupnosti

v Sloveniji ( =3,00) napram slovenskim pripadnikom v Italiji ( =2,86), a vsekakor to

trditev podkrepi še trditev, da se leti predvsem sami težko znajdejo v zdravstvenih

ustanovah ( =3,59).

Če podrobno pogledamo, lahko razberemo, da italijanska narodna skupnost v

Sloveniji nekoliko bolje postavlja v ospredje kakovost informativnih zgibank o preventivi

zdravja ( =4,03) kot slovenska narodna skupnost v Italiji ( =3,98), čeprav izgleda, da so

oboji kar seznanjeni z informativnim gradivom.



53

Graf 1: Primerjava pripadnikov obeh narodnosti skupaj glede na dejavnike zdravstvene

pismenosti (od 1-5)

3.4.1.1 Vpliv načinov informiranja zdravstvenih služb na samooskrbo

Omenjeno podpoglavje je bilo oblikovano na podlagi mnenj anketirancev, ki so imeli

možnost odprtega odgovora na vprašanje: Kako menite, da vplivajo načini informiranja

zdravstvenih služb, poučevanja in reševanja težav v zvezi z vašimi problemi na vašo

samooskrbo. Anketiranci so imeli res široko paleto možnosti odgovorov v zvezi z

delovanjem zdravstvenih služb, z zagotavljanjem tehtnih informacij ali poučevanjem in

pomoči pri reševanju težav v zvezi z njihovimi zdravstvenimi problemi. Današnja politika

večine držav prisoja velik pomen samooskrbi (Nutbeam, 2008), kajti življenjska doba se

daljša, število prebivalcev narašča iz leta v leto in v obdobju poznih zrelih let število

prebivalcev evropskih držav presega aktivne-delavne državljane, ki vzdržujejo

ekonomski sistem držav. Strukturne zdravstvene kapacitete ne zadoščajo potrebam,

zato je aktivna skrb za čimboljšo samooskrbo prioriteta sodobne družbe. Poleg

samooskrbe, pa so pomembni tudi cilji politik in ukrepov EU, ki spodbujajo, izboljšujejo

in delujejo v smeri varovanja zdravja ljudi (Nacionalni Inštitut za javno zdravje, 2015).

3,96

4,41

4,24

3,75

3,98

3,44

3,70

2,76

3,71

3,50

2,86

4,14

3,59

3,99

4,35

4,35

3,83

4,03

3,55

3,64

2,73

3,72

3,53

3,00

3,79

3,72

2,00 3,00 4,00 5,00

1. Poznam in razumem simptome oz.…

2. Poznam in razumem dejavnike zdravega…

3. Poznam in razumem svojo vlogo v…

4. Navodila za jemanje zdravil so napisana…

5. Zgibanke z informacijami za ohranjanje…

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na…

7. Zaradi težav z razumevanjem informacij,…

8. Za pomoč pri razumevanju zdravstvene…

9. V celoti razumem navodila, ki so…

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah…

11. Dobro se znajdem v zdravstvenem…

12. Zaradi nerazumevanja navodil…

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih…

Pripadnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji

Pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji



54

3.4.1.2 Vpliv načinov informiranja zdravstvenih služb na samooskrbo pri

slovenski narodni skupnosti v Italiji

Odgovori anketirancev so bili zelo izčrpni, čeprav nekateri niso dosegali

zastavljenega cilja in smo jih pri analizi izločili. Pri pripadnikih slovenske narodne

skupnosti v Italiji od vseh 111-ih respondentov, jih 58 niti ni odgovorilo in eden ni bil

veljaven, 9 pa jih je odgovarjanje prej prekinilo. 9 respondentov je odgovorilo samo, da

so zadovoljni z obstoječim preventivnim informacijskim načinom delovanja ter da deluje

dobro, zlasti kapilarno delovanje je učinkovito. V enem primeru je bilo delo zdravstvene

službe pohvaljeno, a obenem povedano, da se teh služb ne poslužuje, temveč

informacije išče drugje. Ni pa povedano, kje. Morda na spletnih straneh, čeprav je en

respondent priporočal več informacij na spletu. Najbolj so pohvalili javne medije in to

štirje respondenti, s poudarkom, da iz medijev dobijo več informacij kot od zdravstvenih

služb. Žal je bilo več negativnih mnenj glede aktivnosti informiranja zdravstvenih služb,

opozarjajo na pomanjkljivost informiranja, a tudi iz pozitivne kritike se lahko kaj naučimo.

Nekdo je opredelil preventivno informativno zdravstveno službo za katastrofalno. En

respondent je izrazil pomanjkanje informacij po šolah in javnih ustanovah, čeprav drugi

navaja, da glavnino zdravstvenih informacij dobiva na tečajih v sklopu delovne

organizacije. Predvsem dva respondenta moti pomanjkljivo izobraževanje, predolge

čakalne dobe in prevelik birokratizem (čakalna doba za mamografijo in dermatološke

spremembe je eno leto, zato se obračajo po usluge v sosednjo državo), pomanjkljiva

jasna komunikacija ob informacijah ali celo površna podaja informacij. En respondent je

izjavil, da načini informiranja zdravstvenih služb nimajo posebnega vpliva na njegovo

samooskrbo, pomanjkljivost, potrebo pa vidi v službi posvetovanja za novopečene

mamice in očete. Nadalje je en respondent pripomnil, da zdravstvena služba v

maloobmejnem prostoru ne nudi možnosti slovensko govorečega zdravstvenega osebja.

Eden navaja preveliko fragmentiranost zdravstvenih služb, čeprav večja fragmentiranost

zdravstvenega sistema pozitivno vpliva na uporabnike/bolnike, a hkrati prizadene tiste z

nizko zdravstveno pismenostjo (Liechty, 2011). Dalje je poudarek na jasnih informacijah,

prijaznosti in potrpežljivosti, ki naj bi bile pomanjkljive v nekaterih strukturah javnega

zdravstva, enega respondenta moti tudi neodgovarjanje na telefonske pozive. Kar se

tiče javnega sektorja, ki postaja finančno nevzdržen, in kar nekaj respondentov meni, da

v privatnem sektorju dobijo kakovostnejšo oskrbo za skoraj isto ceno. Enega

respondenta moti, da je informiranje in preventivna dejavnost pod premočnim vplivom

farmacevtske industrije. Iz izkušenj sodeč pa en respondent priporoča povezanost

preventivne zdravstvene dejavnosti z integrativno medicino in seveda v boljši osebni

komunikaciji. Dva respondenta pogrešata večjo povezanost socialnega skrbstva s



55

preventivno zdravstveno dejavnostjo, še posebej v primerih ostarelosti in kroničnih

obolenj. Premalo organiziranih skupin za samopomoč (delavnic, volonterstva, društev

za specifična obolenja…). En respondent pa ne vidi vpliva načina informiranja

zdravstvenih služb na njegovo samooskrbo.

3.4.1.3 Vpliv načinov informiranja zdravstvenih služb na samooskrbo pri

italijanski narodni skupnosti v Sloveniji

Glede na podane odgovore ocenjujemo, da italijanska narodna skupnost v Sloveniji

opisuje načine informiranja in predloge za izboljšave zelo podobno in z enakimi razlogi

kot slovenska narodna skupnost v Italiji. Izmed vseh 75 vključenih v raziskavo, jih 41 ni

odgovorilo, kar je malenkost več kot pri zamejcih v Italiji. Trije respondenti niso

odgovarjali, 7 pa smo izločili zaradi neustreznosti odgovorov. 6 respondentov je zelo

zadovoljnih z načinom informiranja in delovanja preventivne zdravstvene službe v

Sloveniji. Tudi tu je v enem primeru bila omenjena trditev, da se informiranja preko

zdravstvenih ustanov ne poslužuje, temveč informacije poišče sam drugje. Trije

respondenti so navedli pomanjkanje verodostojnih in profesionalnih podatkov na spletnih

straneh, še posebej v zvezi s stranskimi učinki zdravil, obenem pa je en respondent

zavračal neoseben odnos preko e-mail zdravnik-bolnik, ki se ga nekatero zdravstveno

osebje poslužuje za opis zdravstvenega stanja. Res so dolge čakalne dobe pereč

problem (ta se tiče bolj kurative kot preventive), kar je odgovorilo kar 5 respondentov,

dva respondenta pa obenem smatrata, da bi zmanjšan birokratizem omogočal boljše

delovanje. Največ respondentov (kar 14) opominja na neustrezno komunikacijo; v ta

sklop zajemamo priporočila, naj zdravstveno osebje uporablja bolj profesionalno

komunikacijo, na izbor besed, komunikacija naj bo jasna, natančna, vsebuje naj več

informacij, izpeljana naj bo v maternem jeziku, opozarjajo na zdravstvene letake in

obvestila, ki so oblikovani samo v slovenskem jeziku, en respondent je izjavil, da je način

podajanja informacij preveč strokoven, formalen in nedosegljiv za preprostega človeka.

Predlagano je bilo v enem primeru večje sodelovanje osebnega zdravnika v preventivi,

kar je v Sloveniji sicer v razvoju, kajti referenčne ambulante so prevzele eno pomembnih

vlog pri individualni preventivi. Tudi v tej skupini je bil omenjen pomanjkljiv doprinos pri

informiranju in poučevanju ostarelih, ki nimajo možnosti vpogleda v sodobne

informacijske in edukacijske mediatorje. Na koncu izpostavimo priporočilo respondenta

za uporabo in povezanost preventivne zdravstvene dejavnosti z integrativno

(alternativno) medicino, kot smo že omenili v prejšnji skupini.



56


glede na starost

H1a: Samoocena o razvitosti zdravstvene pismenosti se razlikuje glede na starost.

V tem poglavju smo preverili prvo hipotezo, s katero smo želeli ugotoviti, ali starost

vpliva na zdravstveno pismenost. Hipotezo smo preverili z χ 2 -preizkusom, s katerim

smo dokazali, da med skupinami glede na starost obstajajo statistično pomembne razlike

v stopnjah strinjanja s posameznimi trditvami s področja zdravstvene pismenosti.

Statistično značilnost smo postavili na 0,05. Ugotovili smo, da med skupinami glede na

starost ne obstajajo statistično pomembne razlike (sig>0,05) v stopnjah strinjanja s

posameznimi trditvami s področja zdravstvene pismenosti pri 11-ih od 13-ih trditvah.

Hipotezo H1a zavrnemo.

Razlaga:

V nadaljevanju prikazujemo rezultate za vsako trditev posebej.



57

Preglednica 8: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na starost in izid

χ2 - preizkusa

Dejavnik (spremenljivka) N χ 2 g P

1. Poznam in razumem simptome oz. znake bolezni,

s katerimi sem se do sedaj soočal.

186 31,409 12 0,002



186 24,161 12 0,019

3. Poznam in razumem svojo vlogo v preprečevanju

bolezni in izboljševanju zdravja.

186 15,571 12 0,212

4. Navodila za jemanje zdravil so napisana na način,

da jih je možno prebrati in razumeti.

186 6,551 12 0,886

5. Zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, ki

jih prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro

razumem.

186 14,087 12 0,295

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na različne

preiskave, težko razumem.

186 10,925 12 0,535




186 5,798 12 0,926


dokumentacije prosim družinske člane ali prijatelje

oz. druge znance.

186 13,551 12 0,330



186 14,072 12 0,296

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem lahko

deležen specifičnih zdravstvenih storitev.

186 11,688 12 0,471

11. Dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu. 186 18,768 12 0,094


osebja zamudim ali izpustim termin zdravstvene

storitve.

186 6,484 12 0,890

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih ustanovah. 186 6,574 12 0,884

Na podlagi rezultatov iz preglednice lahko povemo, da se kažejo statistično

pomembne razlike pri:

- trditvi 1: Vrednost χ2-preizkusa 31,409 (g=12; P=0,002) kaže, da med



58

poznavanjem in razumevanjem simptomov oz. znakov bolezni, s katerimi so se

do sedaj soočili anketiranci, obstajajo statistično značilne razlike glede na starost

anketirancev.

- trditvi 2: Vrednost χ2-preizkusa 24,161 (g=12; P=0,019) kaže, da med

poznavanjem in razumevanjem dejavnikov zdravega življenjskega sloga

obstajajo statistično značilne razlike glede na starost anketirancev.

Če povzamemo, lahko povemo, da rezultati χ2-preizkusa zdravstvene pismenosti

glede na to, da starost in poznavanje in razumevanje simptomov oziroma znakov

bolezni, s katerimi se anketiranci soočajo, kažejo statistično pomembne razlike. Največ

anketiranih se s to trditvijo strinja, razen anketiranih v starostni skupini od 18-20 let, kjer

se večina anketiranih v tej skupini (9 anketiranih) s to trditvijo ne strinja, niti ne strinja, so

nevtralni. Kar je razumljivo, saj mlajši respondenti gotovo še niso imeli velikih

zdravstvenih težav in še niso prišli v stik z boleznimi. Pri trditvi poznavanja in

razumevanja dejavnikov zdravega življenjskega sloga in starosti obstajajo statistično

pomembne razlike. V tej skupini je največ anketiranih v starostni skupini od 18-20 let (7

anketiranih) in 31-50 let (46 anketiranih), ki se s to trditvijo strinja, medtem ko se največ

anketiranih v starostni skupini 21-30 let (13 anketiranih) in nad 51 let (30 anketiranih) s

to trditvijo zelo strinja. Morda si to lahko razlagamo s tem, da imajo mladi manj slabih

izkušenj z boleznimi in več dostopa do informacijskih virov glede preventive, medtem ko

se starejši zaradi preteklih izkušenj z boleznimi bolj zavedajo, kako pomembni so

dejavniki poznavanja in razumevanja zdravega življenjskega sloga.

Vse ostale trditve niso statistično pomembne za samooceno dejavnikov zdravstvene

pismenosti glede na starost in izid χ2- preizkusa, starost ima vpliv le na 2 trditvi, zato

hipotezo 1a zavrnemo.


glede na izobrazbo

H1b: Samoocena o razvitosti zdravstvene pismenosti se razlikuje glede na

izobrazbo

Hipotezo smo preverili z χ2-preizkusom, s katerim smo preverili, ali med skupinami

glede na izobrazbo obstajajo statistično pomembne razlike v stopnjah strinjanja s

posameznimi trditvami s področja zdravstvene pismenosti. Statistično značilnost smo

postavili na 0,05. Ugotovili smo, da med skupinami glede na izobrazbo ne obstajajo

statistično pomembne razlike (sig>0,05) v stopnjah strinjanja s posameznimi trditvami s



59

področja zdravstvene pismenosti pri 8-ih trditvah od 13-ih.

Hipotezo H1b zavrnemo.

Preglednica 9: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na izobrazbo in

izid χ 2- preizkusa

Dejavnik (spremenljivka) N χ2 g P



186 11,605 12 0,478



186 27,885 12 0,006



186 35,324 12 0,000



186 24,290 12 0,019



razumem.

186 22,102 12 0,036



186 12,696 12 0,392




186 10,891 12 0,538



oz. druge znance.

186 17,184 12 0,143



186 44,271 12 0,000



186 11,379 12 0,497




storitve.

186 15,095 12 0,236




60

Razlaga:

Na podlagi podatkov iz preglednice 9 lahko povemo, da se kažejo statistično


trditvi 2: vrednost χ 2-preizkusa 27,885 (g=12; P=0,006) kaže, da med poznavanjem

in razumevanjem dejavnikov zdravega življenjskega sloga obstajajo statistično značilne

razlike glede na izobrazbo.

trditvi 3: vrednost χ 2-preizkusa 35,324 (g=12; P=0,000) kaže, da med poznavanjem

in razumevanjem vloge v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja obstajajo

statistično značilne razlike glede na izobrazbo.

trditvi 4: vrednost χ 2-preizkusa 24,290 (g=12; P=0,019) kaže, da pri razumevanju

navodil za jemanje zdravil, obstajajo statistično značilne razlike glede na izobrazbo.

trditvi 5: vrednost χ2-preizkusa 22,102 (g=12; P=0,036) kaže, da med prebiranjem

in razumevanjem zgibank z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejemajo v

zdravstvenih ustanovah, obstajajo statistično značilne razlike glede na izobrazbo.

trditvi 9: Vrednost χ2-preizkusa 44,271 (g=12; P=0,000) kaže, da pri celotnem

razumevanju navodil, ki so priložena različnim zdravilom na recept, obstajajo statistično

značilne razlike glede na izobrazbo.

Če povzamemo, lahko rečemo, da rezultati χ2-preizkusa zdravstvene pismenosti

glede na izobrazbo kažejo statistično pomembno razliko v trditvah poznavanja in

razumevanja zdravega življenjskega sloga. Rezultati kažejo, da je največ anketiranih s

končano V. stopnjo ali manj (29 anketiranih) in VI. stopnjo (26 anketiranih), ki se strinjajo,

medtem ko se največ anketiranih, ki imajo končano VII. stopnjo (38 anketiranih) in

VIII. stopnjo (6 anketiranih), ki se zelo strinjajo z opisanimi dejavniki zdravstvene

pismenosti. Potemtakem sklepamo, da najvišja stopnja formalne izobrazbe omogoča

poznavanje in razumevanje zdravega življenjskega sloga, da pa je največ anketiranih s

končano V. stopnjo ali manj, ki se s to trditvijo strinja, a ta še ne omogoča, da je

poznavanje bolezni in ustrezna preventiva zadostna.

Glede na poznavanje in razumevanje lastne vloge v preprečevanju bolezni,

izboljševanju zdravja in izobrazbi, se je izkazalo, da se največ anketiranih s končano V.

stopnjo ali manj (34 anketiranih) in VI. stopnjo (28 anketiranih) s to trditvijo strinja,

medtem ko se največ anketiranih s končano VII. stopnjo (40 anketiranih) s to trditvijo

zelo strinja. Enak delež (po 4 anketirani) pa s končano VIII. stopnjo se s to trditvijo strinja

in zelo strinja. Tudi v tej trditvi je dokazano, da najvišja stopnja formalne izobrazbe



61

omogoča najboljše poznavanje preventivnih ukrepov v zvezi z zdravjem, nižja formalna

izobrazba pa nekoliko manj pozna vlogo preprečevanja bolezni.

Kako anketiranci razumejo navodila za jemanje zdravil, se glede na njihovo

izobrazbo rezultati kažejo, da je največ anketiranih s končano V. stopnjo ali manj (23

anketiranih), VI. stopnjo (18 anketiranih) in končano VIII. stopnjo in se s to trditvijo strinja,

medtem ko se največ anketiranih s končano VII. stopnjo (32 anketiranih) s to trditvijo

zelo strinja. Tudi ti rezultati potrjujejo samooceno razvitosti zdravstvene pismenosti v

zvezi z razumevanjem navodil jemanja predpisanih zdravil in se razlikuje glede na

izobrazbo.

Rezultati trditev, da so zgibanke z zdravstvenimi informacijami razumljive, se

izobrazba izkaže v navedbi, da je največ anketiranih s končano V. stopnjo ali manj (28

anketiranih) in VI. stopnjo (25 anketiranih) in se s to trditvijo strinja, medtem ko se največ

anketiranih s končano VII. stopnjo (32 anketiranih) in VIII. stopnjo (5 anketiranih) s to

trditvijo zelo strinja. Tudi ti rezultati potrjujejo samooceno razvitosti zdravstvene

pismenost o branju preventivnega zdravstvenega gradiva, ki se razlikuje glede na

izobrazbo, kajti najbolj izobraženi najbolje razumejo zgibanke z zdravstvenimi

informacijami.

Razumevanje navodil, ki so priložena različnim zdravilom, še utrdi ugotovitev iz

trditve št.4. Tudi pri tem dejavniku v zvezi z izobrazbo se rezultati gibljejo v smeri, da se

samoocena razvitosti zdravstvene pismenosti razumevanja razlikuje glede na izobrazbo,

kajti rezultati kažejo, da je največ anketiranih s končano V. stopnjo ali manj (27

anketiranih) in VI. stopnjo (20 anketiranih) in se s to trditvijo strinja, medtem ko se največ

anketiranih s končano VII. stopnjo (32 anketiranih) s to trditvijo zelo strinja. Največ

anketiranih s končano VIII. stopnjo (4 anketirani) se s to trditvijo niti strinja, niti ne strinja

(so nevtralni).

Pri vseh ostalih trditvah pa statističnih pomembnih razlik ni, le pri opisanih 5-ih, zato

hipotezo 1b zavrnemo.


glede na narodnost

H1c: Samoocena o razvitosti zdravstvene pismenosti se razlikuje glede na

narodnost anketirancev.

Hipotezo smo preverili z χ2-preizkusom, s katerim smo preverili ali med skupinami

glede na narodnost obstajajo statistično pomembne razlike v stopnjah strinjanja s

posameznimi trditvami s področja zdravstvene pismenosti. Ugotovili smo, da med



62

skupinami glede na izobrazbo ne obstajajo statistično pomembne razlike (sig>0,05) v

stopnjah strinjanja s posameznimi trditvami s področja zdravstvene pismenosti pri 11-ih

od 13-ih trditvah.

Hipotezo H1c zavrnemo.

Razlaga:

Preglednica 10: Samoocena dejavnikov zdravstvene pismenosti glede na narodnost

anketirancev in izid χ2- preizkusa

Dejavnik (spremenljivka) N χ 2 g P



186 3,628 4 0,459



186 3,590 4 0,464



186 1,823 4 0,768



186 9,248 4 0,055



razumem.

186 1,769 4 0,778



186 1,553 4 0,817




186 3,734 4 0,443



oz. druge znance.

186 2,225 4 0,694



186 11,164 4 0,025



186 4,832 4 0,305




storitve.

186 7,259 4 0,123


Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko povemo, da se kažejo statistično



63


trditvi 9: vrednost χ2-preizkusa 11,164 (g=4; P=0,025) kaže, da so navodila, ki so

priložena različnim zdravilom na recept, razumljiva in obstajajo statistično značilne

razlike glede na narodnost anketirancev.

trditvi 11: vrednost χ2-preizkusa 18,046 (g=4; P=0,001) kaže, da se anketiranci

dobro znajdejo v zdravstvenem sistemu, kjer obstajajo statistično značilne razlike glede

na narodnost.

Če povzamemo, lahko povemo, da rezultati χ2-preizkusa zdravstvene pismenosti

glede na narodnost anketirancev kažejo statistično pomembnost pri razumevanju

navodil, ki so priložena različnim zdravilom, in sicer največ anketiranih pripadnikov

slovenske narodne skupnosti v Italiji (56 anketiranih) se s to trditvijo strinja, medtem ko

se največ anketiranih pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (26

anketiranih) s to trditvijo zelo strinja. Torej je razumevanje navodil nekoliko težavnejše

pri pripadnikih slovenske narodne skupnosti v Italiji, a je ta razlika minimalna.

Glede orientacije v zdravstvenem sistemu se največ anketiranih pripadnikov

slovenske narodne skupnosti v Italiji (48 anketiranih) in pripadnikov italijanske narodne

skupnosti v Sloveniji (23 anketiranih) s to trditvijo ne strinja, niti ne strinja (so nevtralni).

Razvidno je tudi, da se s to trditvijo strinja več pripadnikov italijanske narodne skupnosti

v Sloveniji (10 anketiranih) kot pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji (1

anketirani), kar pomeni, da je italijanska narodna skupnost bolje orientirana (bolj

zadovoljna) v slovenskem zdravstvenem sistemu kot pa slovenska narodna skupnost v

italijanskem zdravstvenem sistemu. Vrednosti pa so zelo nizke, kar odraža na obeh

straneh (tako v Sloveniji kot v Italiji) precejšnje pomanjkljivosti v organizaciji in delovanju

zdravstvenega sistema.

Vse ostale trditve niso statistično pomembne, torej le pri 2-eh, zato hipotezo H1c

zavrnemo.

3.4.5 Povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene

pismenosti

S pomočjo Pearsonove korelacijske matrike prikazujemo povezanost med

spremenljivkami, ki kažejo na statistično značilno povezanost glede na na zdravstveno

pismenost.

Fo

n,

Ana

sta

zija

(20

17

): Z

dra

vstv

en

a p

ism

eno

st p

ripa

dnik

ov n

aro

dnih

ma

njš

in v

ob

me

jne

m s

love

nsko

-ita

lija

nske

m p

rosto

ru.

Ma

gis

trsko

de

lo.

Ko

per:

UP

PE

F.

64

Pre

gle

dn

ica

11:

Po

ve

za

no

st m

ed d

eja

vn

iki (s

pre

me

nljiv

kam

i), k

i izh

ajaj

o iz

pod

ročj

a zd

ravs

tve

ne p

ism

eno

sti.

Deja

vn

iki

(sp

rem

en

ljiv

ke)

1. Poznam in razumem

simptome oz. znake bolezni, s katerimi sem se do sedaj soočal.


dejavnike zdravega življenjskega sloga.

3. Poznam in razumem svojo

vlogo v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja.

4. Navodila za jemanje zdravil so

napisana na način, da jih je možno prebrati in razumeti.

5. Zgibanke z informacijami za

ohranjanje zdravja, ki jih

prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro razumem.

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na različne preiskave,

težko razumem.*

7. Zaradi težav z razumevanjem informacij, ki jih prejmem od

zdravstvenega osebja, težko razumem svoje zdravstveno

stanje.*

8. Za pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije prosim družinske člane ali


9. V celoti razumem navodila, ki

so priložena različnim zdravilom na recept.

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem lahko deležen

specifičnih zdravstvenih storitev.

11. Dobro se znajdem v

zdravstvenem sistemu.

12. Zaradi nerazumevanja

navodil zdravstvenega osebja

zamudim ali izpustim termin zdravstvene storitve.*

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih ustanovah.*

1.

Poznam

in

razum

em

sim

pto

me o

z.

znake b

ole

zni, s

kate

rim

i sem

se d

o

seda

j soo

čal.

1

2.

Poznam

in

razum

em

deja

vnik

e z

dra

vega

živl

jenj

skeg

a sl

oga

. 0,5

15

**

1

3.

Poznam

in

razum

em

svojo

vlo

go v

prep

reče

vanj

u b

ole

zni i

n iz

boljš

evan

ju

zdra

vja

.

0,4

99

**

0,6

93

**

1

4.

Navodila

za jem

anje

zdra

vil

so n

apis

ana

na n

ačin

, da

jih je

mož

no p

rebr

ati i

n ra

zum

eti.

0,2

68

**

0,2

68

**

0,1

91

**

1

5.

Zg

ibanke z

in

form

acija

mi za o

hra

nja

nje

zdra

vja

, ki jih

pre

jmem

v z

dra

vstv

enih

usta

novah,

dobro

razum

em

.

0,3

24

**

0,3

15

**

0,3

42

**

0,6

19

**

1

6.

Navodila

, ki jih

pre

jmem

za p

rip

ravo n

a

razl

ične

pre

iska

ve, t

ežko

raz

umem

.*

0,2

30

**

0,2

23

**

0,1

31

0,0

63

0,0

67

1

7.

Za

radi

tež

av z

raz

umev

anje

m in

form

acij,

ki jih

pre

jmem

od z

dra

vstv

enega o

sebja

,

težk

o ra

zum

em s

voje

zdr

avst

veno

sta

nje

.*

0,2

47

**

0,2

70

**

0,1

39

0,3

15

**

0,2

43

**

0,3

87

**

1

8.

Za

pom

oč p

ri ra

zum

evan

ju z

drav

stve

ne

doku

men

taci

je p

rosi

m d

ruži

nsk

e čl

ane

ali

prija

telje

oz. dru

ge

znance.

-0,1

71

* -0

,142

-0,1

94

**

-0,1

66

* -0

,254

**

-0,2

18

**

-0,4

17

**

1

Fo

n, A

na

sta

zija

(20

17

): Zd

ravstv

en

a p

ism

eno

st p

ripa

dnik

ov n

aro

dnih

ma

njš

in v

ob

me

jne

m s

love

nsko

-italija

nske

m p

rosto

ru. M

ag

istrs

ko

de

lo. K

op

er: U

P P

EF

.

65

Deja

vn

iki

(sp

rem

en

ljivke)


simptome oz. znake bolezni, s katerimi sem se do sedaj soočal.


dejavnike zdravega življenjskega sloga.

3. Poznam in razumem svojo

vlogo v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja.

4. Navodila za jemanje zdravil so

napisana na način, da jih je možno prebrati in razumeti.

5. Zgibanke z informacijami za

ohranjanje zdravja, ki jih

prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro razumem.

6. Navodila, ki jih prejmem za pripravo na različne preiskave,

težko razumem.*

7. Zaradi težav z razumevanjem informacij, ki jih prejmem od

zdravstvenega osebja, težko razumem svoje zdravstveno

stanje.*

8. Za pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije prosim družinske člane ali


9. V celoti razumem navodila, ki

so priložena različnim zdravilom na recept.

10. Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem lahko deležen

specifičnih zdravstvenih storitev.

11. Dobro se znajdem v

zdravstvenem sistemu.

12. Zaradi nerazumevanja

navodil zdravstvenega osebja

zamudim ali izpustim termin zdravstvene storitve.*

13. Sam se težko znajdem v zdravstvenih ustanovah.*

9.

V c

elo

ti razum

em

navodila

, ki s

o

priložena različnim zdravilom

na recept. 0,3

24

** 0,3

83

** 0,3

45

** 0,5

68

** 0,5

51

** 0,1

26

0,2

73

** -0

,318

** 1

10.

Vem

, v k

ate

rih z

dra

vstv

enih

usta

novah

sem la

hko deležen specifičnih

zdra

vstv

enih

sto

ritev.

0,2

44

** 0,2

07

** 0,3

12

** 0,3

09

** 0,3

65

** 0,2

49

** 0,2

08

** -0

,224

** 0,2

47

** 1

11.

Dobro

se z

najd

em

v z

dra

vstv

enem

sis

tem

u.

0,2

79

** 0,2

78

** 0,2

17

** 0,2

80

** 0,3

41

** 0,1

56

* 0,1

36

-0,1

18

0,2

69

** 0,4

98

** 1

12.

Za

radi n

era

zum

evanja

navodil

zdra

vstv

enega o

sebja

zam

udim

ali

izpustim

term

in z

dra

vstv

ene s

toritv

e.*

0,2

23

** 0,2

30

** 0,1

42

0,2

54

** 0,2

91

** 0,2

18

** 0,2

72

** -0

,326

** 0,3

41

** 0,2

61

** 0,2

8

6**

1

13.

Sam

se težko znajdem

v zdravstvenih

usta

novah.*

0,1

70

* 0,1

96

** 0,1

55

* 0,2

70

** 0,2

29

** 0,1

66

* 0,2

15

** -0

,298

** 0,2

82

** 0,3

48

** 0,3

4

4**

0,5

48

** 1

Prip

om

ba:**k

ore

lacija

je s

ignifik

antn

a p

ri 0,0

1 n

ivoju

*kore

lacija

je s

ignifik

antn

a p

ri 0,0

5 n

ivoju



66

Popolno funkcijsko povezanost smo s pomočjo statističnih testov poiskali med

dejavniki zdravstvene pismenosti in ugotovili, da se najvišja povezanost kaže med

spremenljivkama:

»poznam in razumem dejavnike zdravega življenjskega sloga« in »poznam in

razumem svojo vlogo v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja«, kažeta na

pozitivno zmerno statistično povezanost (r= 0,693; 2P=0,000). Pripadniki, ki poznajo

zmerno dobro dejavnike zdravega življenjskega sloga, tudi ravnajo preventivo, da do

bolezni ne pride.

Ravno tako se kaže zmerna funkcijsko pozitivno povezanost med spremenljivkama

»zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih

ustanovah, dobro razumem« ter »navodila za jemanje zdravil so napisana na način, da

jih je možno prebrati in razumeti« (r=0,619; 2P=0,000). Torej tisti, ki berejo zgibanke z

informacijami za ohranjanje zdravja, se tudi zavedajo in poznajo navodila, da ustrezno

jemljejo zdravila. Ponovno je potrjeno, da je razumevanje simptomov bolezni in

dejavnikov zdravega življenjskega stila in razumevanje navodil, pri obeh pripadnikih

narodnih skupnostih sorazmerno dovolj dobro.

Približno enako verjetnost imata spremenljivki »v celoti razumem navodila, ki so

priložena različnim zdravilom na recept« in »zgibanke z informacijami za ohranjanje

zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro razumem«, kar kaže na zmerno

linearno pozitivno povezanost (r=0,551; 2P=0,000). Tudi v tem primeru je razumevanje

navodil v obeh primerih zmerno enako dobro, kar potrjuje prejšnjo ugotovitev.

»Sam se težko znajdem v zdravstvenih ustanovah« in »zaradi nerazumevanja

navodil zdravstvenega osebja zamudim ali izpustim termin zdravstvene storitve«

(r=0,548; 2P=0,000) tudi kaže na zmerno linearno pozitivno povezanost, saj tisti, ki se

ne znajdejo v zdravstvenih ustanovah gotovo niso dovolj dobro razumeli zdravstveno

osebje ob podajanju navodil.

Nekoliko nižjo povezanost zaznamo med spremenljivkama »poznam in razumem

dejavnike zdravega življenjskega sloga« in »poznam in razumem simptome oz. znake

bolezni, s katerimi sem se do sedaj soočal«. V tem primeru kaže vedno na zmerno

linearno pozitivno povezanost med spremenljivkama (r=0,515; 2P=0,000). Torej tisti, ki

so imeli že opravka z boleznimi, s katerimi so se do sedaj soočali, nekako že poznajo in

razumejo dejavnike zdravega življenjskega sloga. To ugotovitev lahko primerjamo tudi z

ugotovitvijo χ2-preizkusa, kjer smo ugotovili, da mlajši respondenti slabše razumejo

simptome, obenem pa to ugotovitev podpira tudi definicija opredelitve konceptov

zdravstvene pismenosti (Buturac idr., 2016). Obe narodnosti dokazujeta, da je



67

razumevanje simptomov bolezni in dejavnikov zdravega življenjskega sloga še vedno

sorazmerno dovolj dobro.

Obenem kažeta vrednosti k zmerno linearni pozitivni povezanosti tudi spremenljivki

»poznam in razumem svojo vlogo v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja« in

»poznam in razumem simptome oz. znake bolezni, s katerimi sem se do sedaj soočal«

(r=0,499; 2P=0,000). Tisti, ki pozna simptome bolezni, lahko hitro ukrepa, da prepreči

bolezen in izboljša stanje. Enakovredno razumevanje simptomov bolezni in dejavnikov

zdravstvenega preventivnega vedenja gotovo zvišuje zdravstveno pismenost pri

pripadnikih obeh narodnosti.

Ravno tako spremenljivki »v celoti razumem navodila, ki so priložena različnim

zdravilom na recept« in »navodila za jemanje zdravil so napisana na način, da jih je

možno prebrati in razumeti« imata zmerno linearno pozitivno povezanost (r=0,568;

2P=0,000). Tisti, ki zna prebrati in razumeti navodila za jemanje zdravil, tudi razume

pomen jemanja zdravil. Kar kaže, da obe narodnosti ne razumeta povsem najbolje, a

dokaj dobro.

»Dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu« in »vem, v katerih zdravstvenih

ustanovah sem lahko deležen specifičnih zdravstvenih storitev« (r=0, 498; 2P=0,000)

seveda kaže na zmerno linearno pozitivno povezanost, kar pomeni, da so vsi, ki se dobro

znajdejo v zdravstvenem sistemu, seveda dobro orientirani in znajo poiskati ustrezno

specifično zdravstveno storitev.

Nizko, oziroma šibko linearno pozitivno povezanost pa ima 45 spremenljivk,

izpostavili bi le najpomembnejše.

Med spremenljivkama: »navodila za jemanje zdravil so napisana na način, da jih je

možno prebrati in razumeti« in »poznam in razumem simptome oz. znake bolezni, s

katerimi sem se do sedaj soočal« (r=0,268; 2P=0,000) velja nizka (šibka) linearna

povezanost. Opisno bi lahko rekli, da tisti, ki so se predhodno soočali s kako boleznijo,

nekoliko bolje razumejo navodila za jemanje zdravil.

Pri spremenljivkah: »navodila za jemanje zdravil so napisana na način, da jih je

možno prebrati in razumeti« in »poznam in razumem dejavnike zdravega življenjskega

sloga« (r=0,268; 2P=0,000), kar je v vrednostih ekvivalentno prejšnji ugotovitvi in

pomeni, da tisti, ki jemljejo zdravila točno po prepisanih pravilih, se bolje prilagajajo

dejavnikom zdravega življenjskega sloga. Pri tej ugotovitvi velja nizka (šibka) linearna

pozitivna povezanost.

»Zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih



68

ustanovah, dobro razumem« in »poznam in razumem simptome oz. znake bolezni, s

katerimi sem se do sedaj soočal« (r=0,324; 2P=0,000), si razlagamo, da tisti ki prebira

zgibanke z informacijami, ki jih prejema v zdravstvenih ustanovah, obenem pozna in

razume simptome bolezni, obenem to trditev lahko povezujemo z naslednjo, ki vsebuje

spremenljivki: »zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v

zdravstvenih ustanovah, dobro razumem« in »poznam in razumem dejavnike zdravega

življenjskega sloga« (r=0,315; 2P=0,000). Hkrati smemo trditi, da prebiranje zgibank

omogoča poznavanje zdravstvene preventive, ker kaže »zgibanke z informacijami za

ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro razumem« in

»poznam in razumem svojo vlogo v preprečevanju bolezni in izboljševanju zdravja«

(r=0,342; 2P=0,000). Tudi v teh primerih gre za nizko (šibko) linearno povezanost.

Spremenljivki »zaradi težav z razumevanjem informacij, ki jih prejmem od

zdravstvenega osebja, težko razumem svoje zdravstveno stanje« in »navodila, ki jih

prejmem za pripravo na različne preiskave, težko razumem« (r=0,387; 2P=0,000) , ki

imata nizko pozitivno linearno povezanost, pa kažeta, da obstajajo težave s

posredovanjem informacij s strani zdravstvenega osebja predvsem kot pojasnjevanje

navodil za različne preiskave, ki so slabo razložene. Tu se kaže problematika

komunikacije, ki je zelo aktualna pri zdravstveni pismenosti.

»Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem lahko deležen specifičnih zdravstvenih

storitev« in »zgibanke z informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v

zdravstvenih ustanovah, dobro razumem« (r=0, 365; 2P=0,000) kaže, da tisti, ki bere

zgibanke, pozna bolje zdravstvene ustanove, kamor poseže po pomoč. Podobno sliko

kaže tudi podatek »dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu« in »zgibanke z

informacijami za ohranjanje zdravja, ki jih prejmem v zdravstvenih ustanovah, dobro

razumem« (r=0,341; 2P=0,000), kar izraža, da tisti, ki bere informacijske zgibanke, se

tudi dobro znajde v zdravstvenem sistemu.

Neznatna povezanost je med 6-imi pari spremenljivk, ki so še linearno pozitivno

povezane . Korelacija med njimi je slaba, zato statistično nimajo velikega vpliva, a vpliv

je.

Pri večini parov spremenljivk, ki smo jih predstavili, obstaja pozitivna povezanost,

razen pri 10-ih, kjer smo opazili negativno linearno korelacijo. Najpogostejša negativna

korelacija je vedno v trditvi v zvezi z »za pomoč pri razumevanju zdravstvene

dokumentacije prosim družinske člane ali prijatelje oz. druge znance«.

Srednje zmerno negativno povezanost kažeta spremenljivki »za pomoč pri

razumevanju zdravstvene dokumentacije prosim družinske člane ali prijatelje oz. druge



69

znance« in »zaradi težav z razumevanjem informacij, ki jih prejmem od zdravstvenega

osebja, težko razumem svoje zdravstveno stanje« (r=-0,417; 2P=0,000). Korelacijo

razlagamo tako, da več informacij, kot jih respondenti prejemajo od zdravstvenega

osebja, manj pomoči potrebujejo pri družinskih članih.

Pri šibki negativni povezanosti zasledimo spremenljivki »za pomoč pri razumevanju

zdravstvene dokumentacije prosim družinske člane ali prijatelje oz. druge znance« in »v

celoti razumem navodila, ki so priložena različnim zdravilom na recept« (r=-0,318;

2P=0,000). Razlagamo si, da kdor bolje razume v celoti navodila zdravstvene

dokumentacije, potrebuje manj pomoči drugih oseb.

Nadalje zaznamo šibko negativno povezanost med »sam se težko znajdem v

zdravstvenih ustanovah« in »za pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije

prosim družinske člane ali prijatelje oz. druge znance« (r=-0,298; 2P=0,000), kar si lahko

razlagamo, če se bolj znajdejo v zdravstvenih ustanovah, iščejo manj pomoči pri

sorodnikih in prijateljih, a se morda poslužujejo spletnih informacij, ta tema pa bi bila

dobra iztočnica za kako drugo raziskavo.

Glede na to, da obstaja pri večini parov spremenljivk pozitivna povezanost, razen

pri spremenljivki »za pomoč pri razumevanju zdravstvene dokumentacije prosim

družinske člane ali prijatelje oz. druge znance«, potrdimo, da obstaja pozitivna

povezanost med dejavniki, ki izhajajo iz področja zdravstvene pismenosti. Hipoteza,

preverjena s Pearsonovim koeficientom korelacije, je dokazala, da je pri večini

spremenljivk pozitivna povezanost in da obstaja statistično značilna povezanost, zato je

H2 sprejeta.

Povzetki statističnih obravnav so presenetljivi, saj smo ovrgli vse tri dejavnike prve

hipoteze, potrdili pa drugo hipotezo. Ugotovljeno je bilo, da se pojavljajo razlike med

pripadniki drugačne narodnosti, vendar pa pri večini niso statistično značilne. Sklepamo,

da kljub različni narodnosti in drugačni organiziranosti zdravstvenega varstva, jim je

poznavanje zdravstvene pismenosti podobno, ni razlik. Vsi približno enako razmišljajo.

Taki rezultati gotovo sovpadajo z dejstvom, da vsi živimo v evropski skupnosti in se

soočamo s približno enakimi težavami. Da bi lažje primerjali rezultate zdravstvene

pismenosti, smo podatke respondentov ločili glede na pripadnost narodnim manjšinam

in jih prikazali z odstotno frekvenco, kar je prikazano v naslednjem podpoglavju.

3.4.6 Ocene ravni zdravstvene pismenosti

V pričujočem podpoglavju smo kot zanimivost primerjali zdravstveno pismenost

pripadnikov slovenske narodne manjšine v Italiji in pripadnikov italijanske narodne

manjšine v Sloveniji ločeno s povprečnimi splošnimi rezultati Evropske zdravstvene



70

pismenosti (HLS-EU). Na našem manjšem vzorcu smo podatke trditev zdravstvene

pismenosti razvrstili glede na neustrezno zdravstveno pismenost (1. in 2. stopnja

strinjanja), problematično pismenost (stopnja strinjanja 3) in ustrezno zdravstveno

pismenost (4. in 5.stopnjo strinjanja). Povprečja spremenljivk smo sešteli glede na

vrednotenje trditev od 1 do 5 in količnik vseh trinajstih trditev prikazali s povprečnim

rezultatom zdravstvene pismenosti. Primerjava našega vzorca je majhna v primerjavi s

primerjavo vzorca 1000-ih prebivalcev omenjenih evropskih držav, a kljub temu aktualna

in presenetljiva .

Preglednica 12: Primerjava povprečne vrednosti zdravstvene pismenosti glede na

narodno pripadnost

Raven zdravstvene

pismenosti

Pripadnik slovenske

narodne skupnosti v Italiji

Pripadnik italijanske

narodne skupnosti v

Sloveniji

f f (%) f f (%)

Neustrezno

zdravstveno pismeni

2 1,8 % / /

"Problematična"

pismenost

33 29,7 % 29 38,7 %

Ustrezno zdravstveno

pismeni

76 68,5 % 46 61,3 %

Skupaj 111 100,0 % 75 100,0 %

Iz zgornje preglednice razberemo, da je največ pripadnikov slovenske narodne

skupnosti v Italiji (68,5 %), ki imajo tudi ustrezno zdravstveno pismenost. Sledijo

pripadniki italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (61,3 %), nakar sledijo isti pripadniki

s "problematično" pismenostjo (38,7 %). S »problematično« zdravstveno pismenostjo jim

sledi 29,7 % pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. Zdravstveno neustrezno

pismenih je 1,8 % slovenskih narodnih pripadnikov v Italiji, medtem ko zdravstveno

neustrezno pismenih pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji sploh ni (0).

Na podlagi pridobljenih podatkov pa sklepamo, da je bolj ustrezno zdravstveno pismenih

več slovenskih pripadnikov v Italiji kot pa italijanskih pripadnikov v Sloveniji, čeprav je

pomembno poudariti, da pripadniki italijanske narodne skupnosti v Sloveniji sploh nimajo

nobenega z neustrezno zdravstveno pismenostjo, kar je primerljivo z najrazvitejšimi

državami sveta.

Če primerjamo z evropskim povprečjem, ki govori o 46,3 % prebivalcev s

problematično zdravstveno pismenostjo (Italija 54,6 %), z neustrezno zdravstveno



71

pismenostjo 12 %, so naši rezultati primerljivi z zdravstveno pismenostjo razvitih držav

(kot npr. Nizozemska, ki ima samo 1,6 % neustrezno zdravstveno pismenih in 72,7 % z

ustrezno pismenostjo), kajti raziskave evropske zdravstvene pismenosti so pokazale, da

je porazdelitev ravni zdravstvene pismenosti v različnih državah disparatna, dejansko

opredeljena s socialnim statusom, ekonomsko podhranjenostjo, nizko izobrazbo ali

starostjo Sørensen idr., 2015). Kar z našo raziskavo samo potrdimo, saj je rezultat

visoke zdravstvene pismenosti pripadnikov narodnih skupnosti posledica razpolaganja z

vzorcem prebivalstva z relativno dobrim delovno aktivnim socialnim statusom (78,5 %),

torej zrelo odraslo populacijo in večinoma s pretežno višjo izobrazbo (39,2 %). Vsekakor

je iz rezultatov naše raziskave razvidno, da sta v povprečju narodni manjšini bolj

zdravstveno pismeni kot je ta na bazi evropskih in matičnih držav, res pa je, da so zbrane

ugotovitve iz prve evropske raziskave zdravstvene pismenosti stare že 6 let in da se je

stanje do danes lahko že bistveno izboljšalo.



72

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Magistrsko delo smo napisali z namenom, da predočimo problematiko zdravstvene

pismenosti pripadnikov narodnih manjšin v Sloveniji in Italiji ter rezultate primerjamo s

stanjem v Sloveniji, Italiji, Evropi in po svetu. V delu je zato najprej opisan nastanek

zdravstvene pismenosti, njen razvoj, razloženi so koncepti. Osredotočenost je na

dejavnikih, ki vplivajo na zdravstveno pismenost. Z opravljeno empirično raziskavo

zdravstvene pismenosti pri narodnih skupnostih se tako lahko primerja rezultate z

evropskimi in svetovnimi raziskavami.

Na podlagi raziskave smo ugotovili, da zdravstvena pismenost pripadnikov narodnih

skupnosti ni pod nivojem zdravstvene pismenosti matičnih držav, nasprotno, celo na

ravni najboljših vrednosti evropskih in svetovnih raziskav, saj se je izkazalo, da so celo

nad nivojem povprečij navedenih raziskav. Na podlagi majhnega vzorca smo dobili

homogene rezultate pripadnikov obeh narodnih skupnosti, kar pa je presenetljivo, kajti

pričakovano je bilo slabše stanje. Več žensk kot moških, delovno aktivnih, z visoko

stopnjo izobrazbe je dokazalo, da je njihov nivo zdravstvene pismenosti višji kot na ravni

matične države.

V večini raziskav zdravstvene pismenosti po Evropi je nivo zdravstvene pismenosti

povezan s starostjo. V naši raziskavi se je izkazala starost, ki ne vpliva bistveno na

zdravstveno pismenost, saj mlajši in starejši sicer imajo težave z razumevanjem bolezni,

a morda uporabljajo druge mediatorje za izboljševanje zdravja in je njihova zdravstvena

pismenost zadovoljiva. Tudi dejavniki formalne izobrazbe, pa tudi narodnostne

pripadnosti, ne vplivajo toliko, da bi njihova zdravstvena pismenost imela negativne

posledice na dejavnike, ki oblikujejo zdravstveno pismenost. Problematičnost se je

izkazala v komunikacijskih mediatorjih, predvsem pri italijanskih narodnih pripadnikih, ki

živijo v Sloveniji. Predvidevamo, da je vpliv uporabe maternega jezika omejen in

posledično lahko vzrok komunikacijskim težavam, kar je razvidno v odgovorih o vplivu

načinov informiranja zdravstvenih služb na samooskrbo posameznika. Razvidno dobro

preventivno vedenje s strani pripadnikov obeh narodnosti pa je gotovo pokazatelj, da

ima Evropska unija zasluge, da se trudimo za razvitost enotnega skrbstva za zdravje.

Slovenija je med državami, ki permanentno izboljšuje kazalnike zdravja. Temu dokazuje

podatek visokega deleža odzivnosti preventivnih presejalnih programov. Z našo

raziskavo smo dokazali, da je želja po izobraževanju in preprečevanju bolezni,

učinkovitem komunikacijsko-informacijskem znanju o zdravem načinu življenja in

vpeljavi znanja integrativne medicine, spodbujajoč razlog za razvoj pozitivnih dejavnikov,

ki bodo pripomogli k izboljšavi zdravja in seveda posledično tudi zdravstvene pismenosti.



73

Poudarili pa bi, da bi zdravstveno osebje moralo biti kot posrednik znanja. Z boljšo

komunikacijo bi podpirali reševanje problemov pri vseh stanjih v zvezi z zdravjem, kar je

še posebej eklatantno razvidno iz raziskave. Glede na to, da se je problematika

razumevanja zdravstvenih navodil pojavila predvsem pri stikih z zdravstvenim osebjem,

ni zanemarljivo dejstvo, da se veliko zdravstvenih napak naredi prav zaradi neustrezne

komunikacije s strani zdravstvenega osebja, da ne omenjam uporabnikov zdravstvenega

sistema, ki se v globalizaciji zdravstvenih procesov ne znajdejo najbolje, kar je razvidno

iz raziskave, saj sam sistem zdravstvene oskrbe ne omogoča transparentnosti in

učinkovitega usmerjanja uporabnikov v zdravstvenem procesu. Javno zdravje je gotovo

velika »krvaveča rana«, a eksponenten razvoj bo gotovo pripomogel, da bi ta sektor

neenakosti in prekarnega delovanja, preusmeril prizadevanja k ciljem, ki bodo učinkovito

sprevrnili delovanje v dobrobit posamezniku. Dejstvo je, da je v Sloveniji povprečna

pričakovana življenjska doba ob rojstvu dandanes 80 let in bo kvaliteta let življenja na

višji ravni, če bo razvoj zdravstvene pismenosti v vseh segmentih družbe dosegel, da bo

posameznik znal poskrbeti zase in za svoje zdravje z najvišjim optimalnim možnim

potencialom.

Vsi podatki se sklicujejo na dejstvo, da ima vpliv globalizacije poenotenje pozitivnih

učinkov na izid ravnanj, seveda predvsem na naše zdravje. V tem kontekstu bo ustrezna

zdravstvena pismenost posamezniku omogočala agilnost adekvatnega ohranjanja

zdravja in doseganja optimalnega življenjskega blagostanja.



74

5 LITERATURA IN VIRI

Abraham, C. in Michie, S. (2008). A taxonomy of behavior change techniques used in

interventions. Health psychology, 27(3), 379-387.

Adams, J. R., Stocks, P. N., Wilson, H. D. in Hill, L. C. (2009). Health literacy A new

concept for general practice? Australian family physician, 38(3), 144-147.

Agre, P., McKee, K., Gargon, N. in Kurtz, C. (1997). Patient satisfaction with an informed

consent process. Cancer Practice, 5(3), 162-167.

An Ethical Force Program. (2006). Improving Communication—Improving Care.

American Medical Association. Pridobljeno 23. 6. 2007, https://accrualnet.cancer.

gov/sites/accrualnet.cancer.gov/files/conversation_files/pcc-consensus-report.pdf.

Babnik, K. in Štemberger Kolnik, T. (2013). Koncept zaznane samoučinkovitosti in

njegova aplikacija v zdravstveno-vzgojnih aktivnostih. V Sedanjost in prihodnost

zdravstvenih ved v času globalnih sprememb: zbornik predavanj z recenzijo.

Znanstvena konferenca z mednarodno udeležbo s področja zdravstvenih ved,

Laško (str. 173-180). Slovenj Gradec: Visoka šola za zdravstvene vede.

Babnik, K., Štemberger Kolnik, T. in Bratuž, A. (2013). Zdravstvena pismenost: stanje

koncepta in nadaljnji razvoj z vključevanjem zdravstvene nege. Obzornik

zdravstvene nege, 47(1), 62-73.

Bailey, S. C., O'Conor, R., Bojarski, E. A., Mullen, R., Patzer, R. E., Vicencio, D.,

Jacobson, K. L., Parker, R. M. in Wolf, M. S. (2015) . Literacy disparities in patient

access and health-related use of Internet and mobile technologies. Health Expect,

18(6), 3079-3087.

Baker, D. W., Gazmararian, J. A., Sudano, J. in Patterson, M. (2000). The association

between age and health literacy among elderly persons. The Journals of

Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 55(6), 368-374.

Baker, D. W., Gazmararian, J. A., Williams, M. V., Scott, T., Parker, R. M., Green, D.,

Ren, J. in Peel, J .(2002). Functional health literacy and the risk of hospital admission

among Medicare managed care enrollees. American journal of public health, 92(8),

1278-1283.

Baker, D. W., Williams, M. V., Parker, R. M., Gazmararian, J. A. in Nurss, J. (1999).

Development of a brief test to measure functional health literacy. Patient education

and counseling, 38(1), 33-42.



75

Baker, D. W., Wolf, M. S., Feinglass, J., Thompson, J. A., Gazmararian. J. A. in Huang

J. (2007). Health literacy and mortality among elderly persons. Archives of internal

medicine, 167, 1503–1509.

Berens, E. M., Vogt, D., Messer, M., Hurrelmann, K. in Schaeffer, D. (2016). Health

literacy among different age groups in Germany: results of a cross-sectional survey.

BMC Public Health, 16, 1151. Pridobljeno 16. 6. 2017, https://sci-

hub.io/10.1186/s12889-016-3810-6.

Berkman, N. D., Davis, T. C. in McCormack, L. (2010). Health Literacy: What Is It?

Journal of Health Communication, 15, 9-19.

Berkman, N. D., Sheridan, S. L., Donahue, K. E., Halpern, D. J. in Crotty, K. (2011). Low

health literacy and health outcomes: an updated systematic review. Annals of

Internal Medicine, 155(2), 97-107.

Bjegovic-Mikanovic, V., Jovic-Vranes, A., Czabanowska, K. in Otok, R. (2014).

Education for public health in Europe and its global outreach. Global Health Action.

Belgrade: University of Belgrade, Faculty of Medicine. Pridobljeno 26. 6. 2017,

https://sci-hub.io/10.3402/gha.v7.23570.

Bloland, P., Simone, P., Burkholder, B., Slutsker, L. in De Cock, K. M. (2012). The Role

of Public Health Institutions in Global Health System Strengthening Efforts: The US

CDC's Perspective. PLoS medicine, 9(4). Pridobljeno 26. 6. 2017,

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3317896/.

Buturac, M., Herak, I., Tačković, S., Pajnkihar, M. in Verbnjak, D. (2016). Concept

analysis: Health literacy. V Mednarodna znanstvena konferenca “Raziskovanje in

izobraževanje v zdravstveni negi” International Scientific Conference “Research and

Education in Nursing” (str. 90-93). Zagreb: Faculty of Medicine.

Car, J., Lang, B., Colledge, A., Ung, C. in Majeed, A. (2011). Interventions for enhancing

consumers' online health literacy. Cochrane Consumers and Communication Group,

Issue 6. Pridobljeno 16. 6. 2017, https://sci-hub.io/10.1002/14651858.CD0070

92.pub2.

Chew, L. D., Bradley, K. A. in Boyko E. J. (2004). Brief questions to identify patients with

inadequate health literacy. PubMed. Family Medicine, 36(8), 588–94.

Chew, L. D., Bradley, K. A. in Boyko E. J. (2004). Brief questions to identify patients with

inadequate health literacy. PubMed. Family Medicine, 36(8), 588–594.

Chiarenza, A. (2007). Il ruolo dei servizi sanitari nello sviluppo della Health Literacy.

Salute e Società, 205-209.



76

Chiarenza, A.(2009). Introduzione alla Health literacy competenza culturale e centralità

del paziente. Pridobljeno 23. 6. 2017 http://www.ausl.re.it/sites/default/

files/Chiarenza%2007.04.09_0.pdf.

Constitution of the World Health Organization. (2006). Basic Documents. Forty-fifth

edition, Supplement. Pridobljeno 26. 6. 2017, http://www.who.int/governance/eb/

who_constitution_en.pdf.

Cotič, M., Medved Udovič, V. in Starc, S. (2011). Razvijanje različnih pismenosti. Koper:

Univerzitetna založba Annales.

Cutcliffe, J. R. in McKenna, H. P. (2005). The Essential Conceps of Nursing. Edinburgh:

Elsevier Churchill Livingstone.

Davis, T. C., Crouch, M. A., Long, S. W., Jackson, R. H., Bates, P., George, R. B. in

Bairnsfather, L. E. (1991). Rapid assessment of literacy levels of adult primary care

patients. Family medicine, 23(6), 433-435.

Davis, T. C., Crouch, M. A., Wills, G., Miller, S. in Abdehou, D. M. (1990). The gap

between patient reading comprehension and the readability of patient education

materials. Journal of Family Practice, 31(5), 533-538.

Dernovšček Hafner, N., Urdih Lazar, T. in Besednjak, K. (2010). Nižje izobraženi delavci

na poti k zdravju -izzivi za zdravstveno vzgojo. V E. Korzeniowska in K. Puchalski

(ur.), Nižje izobraženi delavci na poti k zdravju – slovenski primer (str.117-125).

Latvija: LEECH, Inštitut za zdravje pri delu in zdravstveno ekologijo.

DeWalt, D. A. in Pignone, M. P. (2005). Reading is fundamental. The relationship

between literacy and health. Archives of internal medicine, 165(17):1943–1944.

DeWalt, D. A., Berkman, N. D., Sheridan, S., Lohr, K. N. in Pignone, M. P. (2004).

Literacy and Health Outcomes. Journal of General Internal Medicine, 19(12), 1228–

1239.

Diamond, J. J. (2007). Development of a reliable and construct valid measure of

nutritional literacy in adults. Nutrition Journal, 6(1), 5. Pridobljeno 23. 6. 2017,

http://www.biomedcentral.com/content/pdf/1475-2891-6-5.pdf.

Eadie, C. (2014). Health literacy: a conceptual review. MedSurg Nursing, 23(1), S1-S1.

Pridobljeno 13. 4. 2017, http://go.galegroup.com/ps/anonymous?id=GALE%7CA36

0608995&sid=googleScholar&v=2.1&it=r&linkaccess=fulltext&issn=10920811&p=

AONE&sw=w&authCount=1&isAnonymousEntry=true.



77

Eichler, K., Wieser, S. in Brügger, U. (2009). The costs of limited health literacy: a

systematic review. International Journal of Public Health, 54, 313.

European Health Policies. (2017). Pridobljeno 13. 4. 2017, http://ec.europa.eu/

health/strategy/policy_en.

European Parliament. (2015). Towards Scientific Foresight in the European Parliament.

Pridobljeno 26. 6. 2017, http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/IDAN/

2015/527415/EPRS_IDA(2015)527415_REV1_EN.pdf.

European Patients’ Forum. (2017). Pridobljeno 13. 4. 2017, http://www.eu-

patient.eu/whatwedo/Policy/Health-Literacy/.

Fage-Butler, A. M. in Nisbeth Jensen, M. (2016). Medical terminology in online patient-

patient communication: evidence of high health literacy? Health Expect, 19(3), 643-

653.

Filej, B. (1999). Zdravje za vse za 21.stoletje. Obzornik zdravstvene nege, 33, 165-170.

Freedman, D. A., Bess, K. D., Tucker, H. A., Boyd, D. L., Tuchman, A. M. in Wallston, K.

A. (2009). Public Health Literacy Defined. American Journal of Preventive Medicine,

36(5), 446–451.

Gabrijelčič Blenkuš, M., Koprivnikar, H., Drev, A., Vračko, P., Pirnat, N., Hočevar, T.,

Vrdelja, M., Jeriček Klanšček, H., Pucelj, V., Kofol Bric, T., Martinovič, B., Kranjc, I.

in Martinovič, A. (2012). Vsevladni pristop za zdravje in blaginjo prebivalcev in

zmanjševanje neenakosti v zdravju. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

Gazmararian, J. A., Baker, D. W., Williams, M. V., Parker, M. R., Scott, T. L., Green, C.

D. in Fehrenbach, C. D. (1999). Health Literacy Among Medicare Enrollees in a

Managed Care Organization. Jama, 281(6), 545-551.

Green, J. A., Gonzaga, A. M., Cohen, E. D. in Spagnoletti, C. L. (2014). Addressing

health literacy through clear health communication: A training program for internal

medicine residents. Patient Education and Counseling, 95, 76–82.

Grosse, R. N. in Auffrey, C. (1989). Literacy and health status in developing countries.

Annual Review of Public Health, 10, 281-297.

Heijmans, M. Waverijn, G., Rademakers, J., van der Vaart, R. in Rijken, M. (2014).

Functional, communicative and critical health literacy of chronic disease patients and

their importance for self-management. Patient Education and Counseling.

Pridobljeno 26.8.2017 s http://sci-hub.io/10.1016/j.pec.2014.10.006.



78

Hernandez, L. M. (2013). Health literacy: Improving health, health systems, and health

policy around the world: Workshop summary. Washington: The National Academies

Press, Institute of Medicine.

Hoyer, S. (2005). Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Visoka šola za zdravstvo.

Hozjan, D., Babnik, K. in Štemberger Kolnik, T. (2014). Zdravstvena pismenost in

zaznana kompetentnost na področju zdravja med študenti zdravstvene nege. V J.

Vinkler (ur.), Zdravstvena nega v javnem zdravstvu. Druga znanstvena in strokovna

konferenca z mednarodno udeležbo (str.179-186). Koper: Založba Univerze na

Primorskem.

Hozjan, D., Babnik, K., Štemberger Kolnik, T. in Kerkoč, M. (2014). Povezanost

individualnih demografskih značilnosti in zdravstvene pismenosti z zdravim

življenjskim slogom. V Izobraževanje za 21. stoletje - ustvarjalnost v vzgoji in

izobraževanju. (str. 505-517, 590-592). Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče.

Institute of medicine. (2013). Health Literacy: Improving Health, Health Systems, and

Health Policy Around the World: Workshop Summary. Pridobljeno 2. 4. 2017,

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24872976.

Jiang, S. in Beaudoin, E.C. (2016). Health literacy and the internet: An exploratory study

on the 2013 HINTS survey. Computers in Human Behavior, 58, 240-248.

Jolly, B. T., Scott, J. L., in Sanford, S. M. (1995). Simplification of emergency department

discharge instructions improves patient comprehension. Annals of Emergency

Medicine, 26(4), 443-446.

Jorm, A. F. (2000). Mental health literacy. Public knowledge and beliefs about mental

disorders. The British Journal of Psychiatry, 177, 396-401. Pridobljeno 13. 4. 2017,

http://dx.doi.org/10.1192/bjp.177.5.396.

Kajn, M. in Mitic, W. (2009). Acknowledgments. Promoting Health and Development:

Closing the Implementation Gap. 7th Global Conference on Health Promotion.

Pridobljeno 13. 4. 2017, http://www.who.int/healthpromotion/conferences/7gchp/

Track1_Inner.pdf.

Kamin, T. (2011). Promocija zdravja. V A. Kvas (ur.), Zdravstvena vzgoja-moč

medicinskih sester (str. 1-21). Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov.



79

Kickbusch I. (1997) Health–promoting environments: the next steps. Public Health

Association of Australia, 21(4), 431–434.

Kickbusch, I. in Maag, D.( 2008). Health Literacy. International Encyclopedia of Public

Health, 3, 204-211.

Kickbusch, I., 2013. Health literacy, the solid facts. Geneve: World Health Organization.

Kickbusch, I., Pelikan, J. M., Apfel, F. in Tsouros, A. D. (2013). Health literacy The solid

facts. Geneve: World Health Organization.

Kickbusch, I., Wait, S., Maag, D. in Banks, I. (2006). Navigating health: the role of health

literacy. Alliance for Health and the Future. Pridobljeno 13. 4. 2017,

www.ilcuk.org.uk/images/uploads/publication-pdfs/pdf_pdf_3.pdf.

Kim, S. H. (2106). Health literacy and functional health status in Korean older adults.

Journal of Clinical Nursing, 18, 2337–2343. Pridobljeno 13. 6. 2017, https://sci-

hub.io/10.1111/j.1365-2702.2008.02739.x.

Kodeks etike - Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. (2005). Pridobljeno

4. 4. 2017, http://www.dmszt-nm.si/media/pdf/kodeks_etike.pdf.

Kondilis, B. K., Kiriaze, I. J., Athanasoulia, A. P. in Falagas, M. E. (2008). Mapping Health

Literacy Research in the European Union: A Bibliometric Analysis. Pridobljeno 16.

6. 2017, http://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0002519.

Kripalani, S. in Weiss, B. D. (2006). Teaching About Health Literacy and Clear

Communication. Journal of General Internal Medicine, 21, 888–890.

Lee, S. Z., Arozullah, A. M. in Cho Yi. (2004). Health literacy, social support, and health:

a research agenda. Social Science and Medicine, 58(7),1309–1321.

Liechty, J. M. (2011). Health Literacy: Critical Opportunities for Social Work Leadership

in Health Care and Research. Health & Social Work, 36(2), 99-107.

Mackert, M., Champlin, S., Su, Z. in Guadagno, M. (2015). The Many Health Literacies:

Advancing Research or Fragmentation? PuMed, Health Communication, 30(12),

1161-5.

Mancuso, J. M. (2008). Health literacy: A concept/dimensional analysis. Nursing and

Health Sciences, 10(3), 248–55.

Mårtensson, L. in Hensing, G. (2012). Health literacy - a heterogeneous phenomenon: a

literature review. Scandinavian journal of caring sciences, 26(1)151-160.



80

McCormack, L., Bann, C., Squiers, L., Berkman, N. D. in Squire, C. (2010). Measuring

Health Literacy: A Pilot Study of a New Skills-Based Instrument. International

Research Triangle Park, North Carolina, USA. Pridobljeno 3. 9. 2017, http://sci-

hub.io/10.1080/10810730.2010.499987.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2017). Nacionalna strategija za razvoj

bralne pismenosti, (predlog, 5. 4. 2017). Pridobljeno 12. 9. 2017,

http://www.zdruzenjeobcin.si/fileadmin/datoteke/2017/PREDLOGI_ZAKONOV_IN_

DRUGIH_AKTOV/MIZS_Bralna_Pismenost_javna_razprava_april_2017.pdf.

Morrow, D., Clark, D., Tu, W., Wu, J., Weiner, M., Steinley, D. in Murray, M. D. (2006).

Correlates of health literacy in patients with chronic heart failure. The Gerontologist,

46(5), 669–76.

Nacionalni Inštitut za javno zdravje. (2015). Zdravje 2020: Temeljna evropska izhodišča

za vsevladno in vsedružbeno akcijo za zdravje in blagostanje. Pridobljeno 26. 6.

2017, http://www.nijz.si/sl/zdravje-2020.

Nath, C. R., Sylvester, S. T., Yasek, V. in Gunel, E. (2001). Development and validation

of a literacy assessment tool for persons with diabetes. The Diabetes Educator,

27(6), 857-864. Pridobljeno 13. 4. 2017, http://journals.sagepub.com/

doi/abs/10.1177/014572170102700611.

Nielsen-Bohlman, L., Panzer, A. M. in Kindig, D. A. (2004). Health Literacy A Prescription

to End Confusion. Washington, D.C.: The National Academies Press.

Nutbeam, D. (1998). Health promotion glossary. Health Promotion International, 13(4),

349–364.

Nutbeam, D. (2000). Health literacy as a public health goal: a challenge for contemporary

health education and communication strategies into the 21st century. Health Promot

International, 15(3),259-267.

Nutbeam, D. (2008). The evolving concept of health literacy. Social Science & Medicine,

67(12), 2072-2078.

Nutbeam, D. (2009). Defining and measuring health literacy: what can we learn from

literacy studies? International Journal of Public Health, 54(5), 303-305.

Ohnishi, M., Nakamura, K. in Takano, T. (2005). Improvement in maternal health literacy

among pregnant women who did not complete compulsory education: policy

implications for community care services. Health Policy, 72(2), 157-64. Pridobljeno

13. 4. 2017, http://dx.doi.org/10.1016/j.healthpol.2004.11.007.



81

Osborne, H. (2013). Health literacy from A to Z. Practical ways to communicate zout

health message. Burlington: Jones and Bartlett Learning.

Palumbo, R., Annarummaa, C., Adinolfi, P., Musella, M. in Piscopo, G. (2015) The Italian

Health Literacy Project: Insights from the assessment of health literacy skills in Italy.

Health Policy. Pridobljeno 16. 6. 2017, http://sci-hub.io/http://dx.doi.org/

10.1016/j.healthpol.2016.08.007.

Parker, R. M., Baker, D. W., Williams, M. V. in Nurss. J. R. (1995). The test of functional

health literacy in adults: a new instrument for measuring patients' literacy skills.

Journal of General Internal Medicine, 10(10), 537–541.

Parker, R. M., Ratzan, C. S. in Lurie, N. (2003). Health Literacy: A Policy Challenge For

Advancing High-Quality Health Care. Project HOPE The People-to-People Health

Foundation. Health affairs, 22(4), 147-153.

Philipson, S. J., Doyle, M. A., Gabram, S. G., Nightingale, C. in Philipson, E. H. (1995).

Informed consent for research: A study to evaluate readability and processability to

effect change. Journal of Investigative Medicine, 43(5), 459-467.

Pignone, M., DeWalt, D. A., Sheridan, S., Berkman, N. in Lohr, K. N. (2005).

Interventions to Improve Health Outcomes for Patients with Low Literacy. Journal of

General Internal Medicine, 20(2), 185–192.

Pleasant, A., Rudd, R. E, O’Leary, C., Paasche-Orlow, M. K., Allen, M. P., Alvarado-

Little, W., Myers, L., Parson, K. in Rosen, S. (2016). Considerations for a New

Definition of Health Literacy, National academy of medicine. Public Law, 102-173.

The National Literacy Act of 1991. Pridobljeno 4. 4. 2017,

https://www.gpo.gov/fdsys/pkg/STATUTE-105/pdf/STATUTE-105-Pg333.pdf.

Podergajs, M. (2016). Prepoznavanje zdravstvene pismenosti-temelj zdravstveno

vzgojnega dela bolnikov s koronarno boleznijo. Magistrsko delo. Maribor: Univerza

v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Prevolnik Rupel, V., Simčič, B. in Turk, E. (2014). Terminološki slovar izrazov v sistemu

zdravstvenega varstva. Republika Slovenije, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana.

Quaglio, G., Sørensen, K., Rübig, P., Bertinato, L., Brand, H., Karapiperis,T., Dinca, I.,

Peetso, T., Kadenbach, K. in Dario, C.(2016). Accelerating the health literacy

agenda in Europe. Health promotion international, daw028.

Ratzan, S. C. in Parker, R. M. (2000). Introduction. V C. R. Selden (ur.), National Library

of Medicine current bibliographies in medicine: Health literacy. NLM Pub. No. CBM

2000-1.



82

Řehulka, E. (2011). Health literacy through education. School and health 21. st. century.

Brno: Masarykova univerzita. Pridobljeno 13. 4. 2017,

http://www.ped.muni.cz/z21/knihy/2011/39/texty/1_Vychova_ke_zdravotni_gramot

nosti_ANG.pdf.

Rohde, T., Kolpatzik, K. in de Winter, A. F. (2015). Improving health literacy among older

adults: Findings based on the IROHLA project. Gesundheitsforschung,

Gesundheitsschutz, 58(9), 958.

Rosenstock, I. M., Strecher, V. J. in Becker, M. H. (1988). Social Learning Theory and

the Health Belief Model. Health education quarterly, 5(2), 175–183.

Roundtable on Health Literacy; Board on Population Health and Public Health Practice.

(2013). Health Literacy: Improving Health, Health Systems, and Health Policy

Around the World: Workshop Summary. Washington: National Academies Press ,

Institute of Medicine.

Rudd, R. E., Moeykens, B. A. in Colton, T. C. (2007). Health and Literacy: A Review of

Medical and Public Health Literature. National Center for the Study of Adult Learning

and Literacy.

Scott, K. S.(1965). Creativity and the Public Health Educator. A Review of Literature.

Health Education Journal, 23(1), 3-20.

Shrank, W. H. in Avorn, J. (2007). Educating patients about their medications: the

potential and limitations of written drug information. Health Affairs, 26(3),731–40.

Simonds., S. K. (1974). Health Education as Social Policy. London: University College.

Pridobljeno 26. 6. 2017, http://sci-hub.io/10.1177/10901981740020s102.

Smith, B. J., Tang, K. C. in Nutbeam, D. (2006). WHO Health Promotion Glossary: new

terms. Oxford: Oxford University Press.

Sørensen, K. (2013). Health literacy: a neglected European public health dispority.

Doktorska disertacija. Maastricht University. Pridobljeno 26. 6. 2017,

https://cris.maastrichtuniversity.nl/portal/files/1046285/guid-fec5580d-8b4e-4855-

b023-a70b4d8decba-ASSET1.0.

Sørensen, K. in Brand, H. (2014). Health literacy lost in translations? Introducing the

European Healt Literacy Glossary. Health promotion international, 29(4):634-644.

Sørensen, K., Charalambous, K. I., Brand, H., Corca, A. in Roediger, A. (2016). Making

health literacy a priority in EU policy. Pridobljeno 26. 8. 2017, http://www.eu-



83

patient.eu/globalassets/policy/healthliteracy/health-literacy-consensus-

paper_2016.pdf

Sørensen, K., Pelikan, J. M., Rȍthlin, F., Ganahl, K., Slonska, Z., Doyle, G., Fullam, J.,

Kondilis, B., Agrafiotis, D., Uiters, E., Falcon, M., Mensing, M., Tchamov, K., Van

den Broucke, S. in Brand, H. (2015). Health literacy in Europe: comparative results

of the European health literacy survey (HLS-EU). European Journal of Public Health,

1–6. Pridobljeno 26. 6. 2017, http://dx.doi.org/10.1093/eurpub/ckv043.

Sørensen, K., Van den Broucke, S., Fullam, J., Doy le, G., Pelikan, J., Slonska, Z., Brand,

H. (2012). Health literacy and public health: a systematic review and integration of

definitions and models. BMC public health, 12(1), 80.

Speros, C. (2006). Health literacy: concept analysis. Journal of Advanced Nursing, 50(6),

633–640.

Strecher, V. J., DeVellis, B. M., Becker, M. H. in Rosenstock, I. M. (1986). The role of

self-efficacy in chieving health behavior change. Health Education & Behavior,

13(1),73–92.

Sykes, S., Wills, J., Rowlands, G. in Popple, K. (2013). Understanding critical health

literacy: a concept analysis. Public Health, 13, 150-160.

Štemberger Kolnik, T. in Babnik, K. (2012). Oblikovanje instrumenta zdravstvene

pismenosti za slovensko populacijo: rezultati pilotske raziskave. V D. Železnik, B.

M. Kaučič, U. Železnik (ur.), Inovativnost v koraku s časom in primeri dobrih praks.

Zbornik predavanj z recenzijo. 2. znanstvena konferenca z mednarodno udeležbo s

področja zdravstvenih ved (str. 248-255). Slovenj Gradec: Visoka šola za

zdravstvene vede.

Štemberger Kolnik, T. in Babnik, K. (2014). Zdravstvena pismenost in zaznana

kompetentnost na področju zdravja kot determinante pozitivnega vedenja

povezanega z zdravjem. V B. Skela-Savič (ur.). 7.mednarodna znanstvena

konferenca Znanje, vrednote, prepričanja in dokazi za razvoj kakovostne

zdravstvene obravnave: mesto in vloga zdravstvene nege (str. 99-106). Jesenice:

Fakulteta za zdravstvo.

Tang, K. C., Beaglehole, R. in O'Byrne, D. (2005). Policy and partnership for promotion-

addressing the determinates of health. Bulletin of World Health Organization, 83(12).

Pridobljeno 3. 9. 2017, http://www.who.int/healthpromotion/conferences/

Policy&Partnership_HP_WHO_Bulletin_Dec05.pdf?ua=1.



84

Teorija Doroteje Orem – teorija samooskrbe. (2008). Pridobljeno 26. 6. 2017,

http://www.zdravstvena.info/vsznj/teorija-doroteje-orem-teorija-samooskrbe.

The ICN code of ethics for nurses. (2012). International Council of Nurses, 3 place.

Pridobljeno 13. 4. 2017, http://ethics.iit.edu/ecodes/sites/default/files/International

%20Council%20of%20Nurses%20Code%20of%20Ethics%20for%20Nurses.pdf.

Tuijnman, A. (2001). Pismenost odraslih v Sloveniji. Andragoška spoznanja, (1), 68-77.

Van der Heide, I., Heijmans, M., Schuit, A. J., Uiters, E. in Rademakers, J. (2015).

Functional, interactive and critical health literacy: Varying relationships with control

over care and number of GP visits. Patient Education and Counseling. Pridobljeno

26. 8. 2017, http://sci-hub.io/10.1016/j.pec.2015.04.006.

Van Servellen, G. (2009). Communication Skills for the Health Care Professional:

Concepts, Practice, and Evidence. Second Edition. Burlington: Jones and Bartlett

Publishers.

Weiss, B. D., Mays, M. Z., Martz, W., Castro, K. M., DeWa, D. A., Pignone, M. P., Joy

Mockbee, J. in Hale, A. F. (2005). Quick assessment of literacy in primary care: The

Newest Vital Sign. Annals Family Medicine, 3(6), 514-22. Pridobljeno 26. 6. 2017,

http://dx.doi.org/10.1370/afm.405.

Williams, M. V., Davis, T., Parker, R. M. in Weiss, B. D. (2002). The Role of Health

Literacy in Patient-Physician Communication. Family Medicine-Kansas City, 34(5),

383-389.

Winifred, T. L. (2013). Teach-Back for Quality Education And Patient Safety. Urologic

Nursing, 33(6), 267-271, 298.

World Health Organization. (1986). The Ottawa Charter for Health Promotion.

Pridobljeno dne 3. 4. 2017, http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/

0004/129532/Ottawa_Charter.pdf?ua=1.

Zarcadoolas, C., Pleasant, A. in Greer, D. (2006). Advancing health literacy: A framework

for understanding and action. San Francisco: Jossey Bass.

Zidar, A. (ur.). (2015). Ustanovna listina Organizacije združenih narodov. Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede, Založba FDV; Ministrstvo za zunanje zadeve Republike

Slovenije.

Žvanut, B., Jurgec, S in Karnjuš, I. (2013). Analiza potreb po uporabi simulacij v procesu

vseživljenjskega učenja medicinskih sester. Izvirni znanstveni članek. Obzornik

Zdravstvene Nege, 47(1), 28–37.



85

6 PRILOGA

Priloga 1: Vprašalnik, namenjen zamejskim Slovencem živečim v Goriški pokrajini in

pripadnikom italijanske narodnosti živečim v Sloveniji

Spoštovani !

Sem Anastazija Fon, absolventka Univerze na Primorskem Pedagoške fakultete,

smer Izobraževanje odraslih in razvoj kariere (IORK). Pri izdelavi magistrskega dela z

naslovom »Zdravstvena pismenost pripadnikov narodnih manjšin v obmejnem

slovensko-italijanskem prostoru« «, želim ugotoviti, v kolikšni meri je zdravstvena

pismenost razvita pri narodnih manjšinah v obmejnih pasovih. Vljudno vas prosim, da si

za izpolnjevanje vprašalnika vzamete nekaj časa in na vprašanja odgovorite čim realneje

in odkritejše. Vprašalnik je anonimen in se uporablja izključno za namene zaključnega

dela.

Kjer ni posebej navedeno, prosim, da obkrožite črko pred izbranim odgovorom ali

odgovor dopišete.

Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem!

Gentile Signore/a,

Sono Anastazija Fon e studio all'Università del Litorale di Capodistria, Facoltà di

Studi Educativi, Educazione degli adulti e orientamento alla carriera. Sto lavorando ad

un'indagine sull'implementazione e miglioramento dell'alfabetizzazione sanitaria degli

adulti nella zona di confine italo - slovena, per cui Vi sarei grata se poteste dedicare

pochi minuti alla compilazione del questionario che segue. Il questionario riguarda la

percezione dell'informazione sanitaria e del proprio stato di salute. Si chiede di

rispondere ad alcune semplici domande in modo diretto e realistico. Il questionario è

assolutamente anonimo e sarà utilizzato esclusivamente per questo progetto di ricerca

che verrà raccolto in una tesi di laurea.

Per la compilazione, se non diversamente specificato, si prega semplicemente di

barrare la risposta che riterrete adeguata.

Vi ringrazio gentilmente per il Vostro contributo e per l'attenzione che vorrete

cortesemente riservare a questo progetto.

Cordialmente, Anastazija Fon



86

Obkroži pravilne rešitve/ segnala le risposte adeguate:

1. Spol / sesso:

a) moški /maschio

b) ženska / femmina

2. Narodnost / nazionalita`:

a) pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji appartenente alla comunità

slovena in Italia

b) pripadnik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji / appartenente alla comunità

italiana in Slovenia

3. Starost/ eta`:

a) 18- 20 let/anni

b) 21 - 30 let/anni

c) 31 - 50 let/anni

d) nad /sopra 51 let / anni

4. Katera je najvišja stopnja formalne izobrazbe, ki ste jo dosegli po evropskem

ogrodju kvalifikacij (EOK) / Quale è il più alto livello di formazione scolastica

che ha raggiunto, sulla base dell quadro europeo delle qualifiche EQF?

a) Nedokončana osnovnošolska izobrazba / Istruzione primaria non completata

b) V. stopnja ali manj (EOK/EQF): osnovnošolska izobrazba, nižja poklicna

izobrazba, srednja poklicna izobrazba, srednja strokovna izobrazba, gimnazija /

Scuola elementare/primaria, Istruzione secondaria inferiore/scuola media,

Istruzione secondaria superiore/scuola media superiore.

c) VI. stopnja (1. bolonjska stopnja): višja strokovna izobrazba, visokošolska

strokovna izobrazba, visokošolska univerzitetna izobrazba, visoka strokovna

izobrazba, specializacija po višji strokovni izobrazbi / Istruzione post-secondaria

non terziaria, Laurea di primo livello.

d) VII. stopnja (2. bolonjska stopnja): magisterij, specializacija po visokošolski

strokovni izobrazbi, univerzitetna izobrazba / Laurea specialistica/magistrale,

Master di 1° e 2° livello , Diploma accademico di 1° e 2° livello , Alta Formazione

Artistica e Musicale .

e) VIII. stopnja (3. bolonjska stopnja): doktorat znanosti, magisterij znanosti in

umetnosti, specializacija po univerzitetni izobrazbi, specializacija po

visokostrokovni/univerzitetni izobrazbi / Dottore di ricerca, Diploma accademico

di formazione alla ricerca.



87

5. Kateri delovni status uživate? / Occupazione:

a) Študent-ka / studente

b) Zaposlen-a / occupato

c) Brezposelen-brezposelna / disoccupato

d) Upokojen-ka / pensionato

e) Drugo / altro

6. Ocenite razvitost v nadaljevanju navedenih trditev, ki izhajajo iz področja

zdravstvene pismenosti.

(1 = sploh se ne strinjam, 2 = se ne strinjam, 3 = nevtralen, 4 = se strinjam, 5= zelo

se strinjam)

Nelle risposte successive indicate quale numero è per voi prioritario in una

scala di valutazione crescente da 1 a 5, in cui 1 indica il minimo e 5 il massimo

grado:

( 1- non condivido assolutamente; 2- non condivido; 3- indifferente; 4- condivido;

5- condivido assolutamente ).

TRDITVE / DOMANDE ODGOVORI / RISPOSTE

1 Poznam in razumem simptome oz. znake


(Conosco e comprendo i sintomi, ovvero i

segni della malattia che mi è stata

riscontrata).

1 2 3 4 5

2 Poznam in razumem dejavnike zdravega


(Conosco e capisco i fattori per uno stile di

vita sano).

1 2 3 4 5

3

Poznam in razumem svojo vlogo v


zdravja.

(Conosco e capisco il mio apporto nella

prevenzione della malattia e nel

mantenimento della salute ).

1 2 3 4 5

4 Navodila za jemanje zdravil so napisana na


(Le istruzioni per l’uso dei medicinali sono

leggibili e comprensibili ).

1 2 3 4 5



88


5 Zgibanke z informacijami za ohranjanje



(Gli opuscoli informativi per il mantenimento

della salute distribuiti nei centri sanitari, sono

chiari ).

1 2 3 4 5

6 Navodila, ki jih prejmem za pripravo na

različne preiskave, težko razumem.

(Le istruzioni, che mi vengono fornite per

affrontare vari esami, sono difficilmente

comprensibili ).

1 2 3 4 5

7

Zaradi težav z razumevanjem informacij, ki

jih prejmem od zdravstvenega osebja, težko


(Le informazioni, che mi vengono fornite dal

personale sanitario, sono incomprensibili ).

1 2 3 4 5

8

Za pomoč pri razumevanju zdravstvene



(Per comprendere i referti sanitari chiedo

aiuto a famigliari, amici o altri conoscenti).

1 2 3 4 5

9 V celoti razumem navodila, ki so priložena


(Le istruzioni, allegate alle ricette dei farmaci,

mi sono completamente chiare).

1 2 3 4 5

10

Vem, v katerih zdravstvenih ustanovah sem


storitev.

(So a quali centri sanitari rivolgermi per

affrontare specifici trattamenti).

1 2 3 4 5

11

Dobro se znajdem v zdravstvenem sistemu.

(Il sistema sanitario risponde alle mie

aspettative).

1 2 3 4 5



89


12

Zaradi nerazumevanja navodil

zdravstvenega osebja zamudim ali izpustim

termin zdravstvene storitve.

(A causa di indicazioni incomplete del

personale sanitario rischio di ritardare o non

eseguire le prestazioni sanitarie).

1 2 3 4 5

13

Sam se težko znajdem v zdravstvenih

ustanovah.

(Da solo nelle istituzioni sanitarie mi trovo

disorientato).

1 2 3 4 5

7. Kako menite, da vplivajo načini informiranja zdravstvenih služb, poučevanja in

reševanja težav v zvezi z vašimi zdravstvenimi problemi, na vašo boljšo

samooskrbo?

Come pensate che i modi del sistema sanitario di informare, istruire e risolvere

i problemi della vostra salute influiscano sulla vostra autogestione? (Napišite

vaša morebitna priporočila za izboljšave / Scriva eventuali suggerimenti per

migliorare)

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________