29

30

31

rva svetovna vojna je bil vojaški spopad v letih 1914–1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter osrednjimi silami, na strani katerih so se bojevale

Avstro-Ogrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji. Čeprav je bila večina glavnih bojev na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države z vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub ter trpljenja vojakov

in civilistov so ji rekli tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je ob njenem koncu le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v

katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila razpad nemškega, avstro-ogrskega, turškega in ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom ruskega cesarstva so na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo vse Evrope in sveta. Po skoraj devetdesetih letih od njenega konca se zdi, da prva svetovna vojna še vedno meče svojo temno senco na Balkan in Bližnji vzhod.

28. junija 1919, natanko pet let po atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni dvorani v Versaillesu podpisana mirovna pogodba. Na grobovih 8 milijonov in 700 tisoč žrtev je

zrastla tako imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva, nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, ter turško in rusko, ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz carske Rusije je

zrastla mogočna Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na več novih držav in se tako izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno. Wilsonovo

načelo samoodločbe je bilo le

deloma uresničeno, pa še to večinoma po željah večjih držav, ki so narekovale evropsko in svetovno politiko. Neki poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe izjavil: »Po vojni smo si želeli nov in pravičnejši

svetovni red, dobili pa smo starega,« kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo 20 let premirja. Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in socialni problemi. V t. i. novi Evropi sta se pojavili dva izobčenki in poznejši največji sovražnici, Sovjetska zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z velikim zmanjšanjem vojske, plačilom

ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega je država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi

polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila nova velika vojna. Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila rešena vprašanja, ki so začela prvo.

Utrinki iz prve svetovne vojne

32

Anton Kohne, rojen 28. maja 1883 v vasi Zbelovo pri Slovenskih Konjicah, je bil ob vpoklicu v vojsko avstro-ogrske armade poročen z Ano Kohne in živel na Bregu pri Vrhniki. Imel je dva otroka, Franc Kohne je mož moje tete Marije Mici Žerjav. Drugi fant je umrl nekaj mesecev po tem, ko je odšel v vojsko.

Boril se je v 5. stotniji v 87. pehotnem polku. Padel naj bi 16. aprila 1915 v Karpatih.

Po vojni 10. novembra 1921, ko se je vrnila večina vojnih ujetnikov iz Rusije, o njem pa ni bilo ne duha ne sluha, je njegova žena zahtevala, da se razglasi za mrtvega.

Po do zdaj znanih zapisih je polk iz Celja odpotoval na fronto v Galicijo avgusta 1914. Anton se je verjetno boril v bitki pri Zloczowu 26. avgusta 1914. Tedaj je padlo okrog 350 vojakov, ranjenih je bilo 1050. Zimo 1914/15 je polk prebil v Karpatih. 28. februarja 1915 so v globokem snegu neuspešno napadli v smeri proti Regetowu. V tem spopadu je verjetno padel tudi Anton.

Zapis o Antonu Kohneti - razglasitev za mrtvega

Stran v Uradnem listu, na kateri je zapisana razglasitev Antona Kohneta za mrtvega

33

V spopadih, ki so se tedaj vrstili, je bilo mnogo mrtvih, tako da tudi evidence niso bile vodene tako, kot je bilo v navadi. Vojaki so ostajali v snegu in če so bili ranjeni, so zmrznili. Spomladi ni nihče več iskal in identificiral ljudi. Mrtve so pokopali soborci ali pa tudi nasprotniki.

Antonove kosti počivajo daleč od rodne grude, v Karpatih. Pokopan je bil v grobu kot neznan vojak. Nikoli več ni prišel domov in videl svojega sina. Sin je ostal brez očeta, sam z materjo, mati pa je brez moža živela v revščini.

Dodal bi nekaj besed na koncu tega zapisa o prvi svetovni vojni. Ko sem zbiral podatke na Dunaju o naših bližnjih in daljnih sorodnikih iz prve svetovne vojne, razen spominov starejših in kakšne slike nisem imel v rokah nič. Ni se vedelo niti, v kateri enoti so bili, kam so odšli, kaj se je z njimi dogajalo.

Dokumenti so iz vojaškega arhiva, ki sem jih dobil ob pomoči gospoda dr. Jozefa Jerka, na Dunaju so odprli del arhiva iz zgodovine naših prednikov v bojih in spopadih med prvo svetovno vojno. Dokumenti

ne odkrivajo vsega, a nam omogočajo, da smo prišli vsaj do nekih osnovnih podatkov, ki so nam pokazali del dogodkov. Žal za vse, ki niso zboleli, bili ranjeni ali zajeti, nismo dobili podatkov,, ker jih verjetno na Dunaju ni ali pa so še kje, a zanje nihče ne ve. Za nekatere sorodnike še zdaj ne vemo, kako so preživeli prvo svetovno vojno. V dokumentaciji ni bilo najdeno nič. To pomeni, da verjetno niso zboleli, niso bili zajeti ali pa nismo podatkov iskali v pravi enoti.

Ne glede na to, kje so bili, so vsi preživeli prvo svetovno vojno in prišli domov živi in zdravi. S sabo so odnesli svoje spomine na dogodke in vojne grozote. Morda se kdaj ugotovi, kaj se je z njimi dogajalo, morda pa nikoli. To, kar ste prebrali, je vse, kar je bilo najdeno, in upam, da nam vsaj malo odkriva usodo naše družine v prvi svetovni vojni. Žal mi je, ker nismo našli več podatkov o Antonu Kohnetu.

Avstro-ogrska armada se je delila v tri skupine. Prva je bila skupna armada, sestavljena iz polkov, ki so bili podrejeni skupnemu vojnemu ministrstvu na Dunaju. Razen skupne armade je imela vsaka polovica države še svojo vojaško organizacijo. V avstrijski polovici države se je ta vojska imenovala domobranstvo (Landwehr), v madžarski polovici države pa "honved" (znano tudi kot AS 184 in AS 17). Domobranski organizaciji sta imeli poleg pehote še topništvo, konjenico in druge enote.

Slovence so rekrutirali v vse tri vojaške organizacije. Pehotni polki so se dopolnjevali ozemeljsko in so bili zaradi tega organizirani narodnostno. V slovenskih polkih je bila slovenščina drugi polkovni jezik, poveljevalni jezik je bila vedno nemščina. Na Slovenskem so imeli naborna območja: 7. lovski bataljon, 17. pehotni polk, 47. pehotni polk, 87. pehotni polk, 97. pehotni polk, 26. domobranski pehotni polk in 27. domobranski pehotni polk. Med prvo svetovno vojno so bili še dodatno oblikovani polki. Tako je bil

177. pehotni polk popolnoma slovenski, veliko Slovencev pa sta imela tudi 122. in 127. pehotni polk.

Slovenci so bili tudi v drugih polkih, a jih je bilo manj. Iz 27. pehotnega polka je nastal 2. gorski strelski polk, ki je bil najbolj slovenski polk armade. Poleg teh polkov so bili tudi črnovojaški pehotni polki. Na Kranjskem je bil to 27. črnovojaški pehotni polk in na mariborsko-celjskem območju 26. črnovojaški pehotni polk (polki, v katerih so bili starejši obvezniki ali tisti, ki niso bil sposobni za vojsko).

34

Domobranski 26. pehotni polk je imel svoje vojašnice v Mariboru in Celju, domobranski 27. pehotni polk pa v Ljubljani (oba sta bila ustanovljena leta 1901). Na Ptuju so bili pionirji, v Ljubljani, Mariboru in Vipavi pa topniški polki. Častniški zbor v teh polkih je bil v glavnem nemški ali ponemčen. Slovenci so bili vključeni tudi v druge enote, vendar jih je bilo tam zelo malo. Poleg tega so bili tudi v

enotah honveda (madžarska vojska), a jih niso vodili kot Slovence.

Avstro-ogrske oborožene sile ali Avstro-ogrska vojska je bila kopenska vojska Avstro-Ogrske (1867–1918). Sestavljena je bila iz skupne vojske (K. u. K. Armee – naborništvo je bilo iz vseh delov dežel), avstrijski landwehr (naborništvo iz Cislajtanije) in madžarski honvedseg

(naborništvo iz Translajtanije).

Razdelitev treh redov vojske (vojska, mornarica in letalstvo):

- Avstro-ogrske oborožene sile - Avstro-ogrska vojna mornarica - Avstro-ogrsko vojno letalstvo

Uradne oznake:

- polki skupne vojske so bili imenovani cesarski in kraljevi (nemško: Kaiserlich und Königlich (K. u. K.), madžarsko: Császári és Királyi);

- polki avstrijskega landwehra so bili cesarski-kraljevi (nemško: Kaiserlich/Königlich, madžarsko: Császári/Királyi)

- polki madžarskega honvédség-a so bili kraljevo-madžarski

(nemško: Königlich ungarisch), madžarsko: Magyar Királyi)

Večina madžarske konjenice, pehote in topništva se je bojevala za madžarsko kraljevo vlado, ki je doživela neuspeh v vojni za neodvisnost med letoma 1848 in 1849, dokler se ni predala carski vojski in bila na koncu razpuščena, češ da je pomagala avstrijski cesarski vojski. Po predaji so bile madžarske enote razpuščene ali premeščene, madžarske

enote pa niso bile organizirane vse do avstro-ogrskega kompromisa leta 1867. Skupna vojska (ali K.u.K.) je prišla v veljavo po ustanovitvi Avstro- Skupna vojska (ali K.u.K.) se je uveljavila po ustanovitvi avstro-ogrske monarhije leta 1867 in je bila razpuščena po koncu prve svetovne vojne leta 1918. Do leta 1867 je bila avstrijska kopenska vojska pozneje del

avstro-ogrske vojske (imenovana k. k. Kaiserlich, Könighlich). Cesarske

in kraljeve enote so bile slabo izurjene in so imele omejen dostop do nove opreme zato, ker sta vladi Cislajtanije in Translajtanije raje financirali svoje enote, namesto da bi oskrbovali vse tri vrste vojske istočasno. Vsi honvedski in landwehrski polki so bili sestavljeni iz treh bataljonov, medtem ko so skupni vojaški polki imeli štiri.

Dolgotrajna bela vojaška uniforma je bila zamenjana s temnomodro, ki

je ostala standardna v naslednjem desetletju, vse dokler ni bila siva uniforma, pozneje uporabljena v prvi svetovni vojni, predstavljena leta 1909. Zadnji preživeli vojak avstro-ogrske vojske je bil veteran Franz Künstler, ki je umrl maja 2008, star 107 let. Avstro-ogrska vojska je imela julija 1914 (ob mobilizaciji):

30.000 častnikov 410.000 podčastnikov in vojakov 87.000 konjev

120.000 topov v poljskem topništvu Po vojni napovedi se je za akcijo zbralo 3,35 milijona vojakov (vključno s prvimi poklicanimi rezervami in rekruti leta 1914).

Vrhovni poveljnik Cesar Franc Jožef I.

Vrhovni poveljnik od leta 1917 naprej Cesar Karel

I.

35

Avstro-ogrska vojska je bila uradno pod poveljstvom cesarja Franca Jožefa. Leta 1914 je bil Franc Jožef star 84 let in poveljnik štaba grof Franz Conrad von Hötzendorf je imel večjo moč nad oboroženimi silami. Von Hötzendorf je izzval napadalno zunanjo politiko in zagovarjal uporabo vojaške akcije, da bi rešil avstro-ogrski teritorialni spor z Italijo in Srbijo.

Nadvojvoda Friedrich, grof Teschenski, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojske 11. julija 1914. Predvidevalo se je, da se ne bo vtikal v akcijsko in taktično nadarjenost von Hötzendorfa. Friedrich je ostal vrhovni poveljnik vse do februarja 1917, ko se je cesar Karel I. odločil, da bo sam prevzel poveljstvo. Skupno vojsko (K. u. K. – Kaiserlich und Königlich) je sestavljalo:

16 korpusov 49 pehotnih divizij – 76 pehotnih brigad – 14 gorskih brigad 8 konjeniških divizij – 16 konjeniških brigad

102 pehotna polka (4 bataljone vsak) – 4 bosansko-hercegovski (bosnisch-hercegowinische) polki (4 bataljone vsak)

4 cesarski tirolski strelski polki (Tiroler Kaiserjäger) (4 bataljone vsak) 32 strelskih bataljonov (Feldjäger) – 1 bosansko-hercegovski strelski bataljon (Bosnisch-

hercegowinisches Feldjäger Bataillon) 42 poljskotopniških polkov (Feldkanonen-Regimenter) – 14 poljskohavbičnih polkov (Feldhaubitz-

Regimenter) 11 gorskotopniških polkov (izvirno Reitende Artillerie Division) – 14 težkohavbičnih bataljonov

(izvirno Schewere Haubitz-Division)

11 gorskotopniških polkov (Gebirgsartillerie Regimenter) 6 trdnjavskotopniških polkov (Festungsartillerie Regimenter) – 8 neodvisnih trdnjavskotopniških

bataljonov (Selbst, Festungsartillerie Bataillone) 15 dragonskih polkov (Dragoner) – 16 husarskih polkov (Husaren) – 11 ulanskih polkov (Ulanen) 16 transportnih bataljonov (železniški)

23 inženirskih bataljonov (Sappeure/Pioniere) – 1 mostnogradljivi bataljon (Brücken Bataillon) – 1 železniški polk (Eisenbahn-Regiment) – 1 signalni polk (Telegraphen-Regiment)

Deželno avstrijsko vojsko (Landwehr K. K. – Kaiserlich österreichisch/Königlich böhmisch) je sestavljalo:

35 deželnih pehotnih polkov (3 bataljone vsak) (Landwehr Infanterie-Regimenter) 6 deželnih polkov ulancev (konjenikov) 8 deželnih poljskih topniških bataljonov (Feldkanonen) – 8 deželnih poljskih bataljonov s

havbicami (Feldhaubitz)

gorsko pehoto: 2 poljska gorska pehotna polka (Gebirgsinfanterie-Regimenter) št. 4 in 27 3 tirolski strelski polki (cesarski strelci) (Tiroler Landesschützen Regimenter) – od januarja 1917

imenovani Kaiserschützen 1 gorski tirolski strelski bataljon (Reitende Tiroler Landesschützen) 1 gorski dalmatinski strelski bataljon (Reitende Dalmatiner Landesschützen)

Deželno ogrsko vojsko (K. u. Honvéd, Königlich ungarische Landwehr) so sestavljali: del kraljevega madžarskega domobranstva (landwehra), ki je bil kraljevo hrvaško domobranstvo,

je imel 1 pehotno divizijo (od 7 v honvédu) in 1 konjeniški polk (od 10 v honvédu). 6 K. u. Honvéd Landwehr distrikt (Distrikte) 2 K. u. honvédski pehotni diviziji (Infanterie Truppendivisionen) 2 K. u. honvédski konjeniški diviziji (Kavallerie Truppendivisionen) 4 K. u. honvédske pehotne brigade (Infanteriebrigaden) – 12 neodvisnih K. u. honvédskih

pehotnih brigad 4 K.u. honvédske konjeniške brigade (Kavalleriebrigaden) 32 honvédskih pehotnih polkov (Infanterie-Regimenter) 10 honvédskih huzarskih polkov (Husaren-Regimenter) 8 honvédskih poljskotopniških polkov (Feldkanonen Regimenter) – 1 honvédski gorskotopniški

bataljon (Reitende Artillerie Abteilung)

pehotni polki K. u. K. vojske so imeli vsak po 4 bataljone; pehotni polki K. k. in K. u. Landwehra

so imeli vsak po 3 bataljone, razen 3. polka tirolskih deželnih strelcev (tirolski fusiljerji), ki so imeli 4 bataljone.

Enote, ki so imele leta 1915 imena ali nazive časti v polkih, so jih izgubile po ukazu vojnega ministrstva. Potem so enote označevali samo še s številkami, npr. K. u. K. Infaterie-Regiment (Hoch und Deutschmeister) št. 4 je postal Infanterie-Regiment št.4.

36

K.u.K. Armee

Pregled činov avstro-ogrskih kopenskih sil

slovensko ime

pehota/Infanterie konjenica/Kavallerie

topništvo/Artillerie

lovske enote/Jäger

oznake

činov/Rangabzeichen

oznake gorskih enot/Rangabzeichen Gebirgstruppe

Moštvo/Mannschaften

vojak Infanterist/Honvéd Dragoner/Hu

sar/Ulan Kanonier Jäger

poddesetnik

Gefreiter/Őrvezető

Patrouilleführ

er /Járőrvezető

Vormeister /Főtűzer

Patrouillenführer/Járőrvezető

Podčastniki/Unteroffiziere

desetnik Korporal/Tizedes Korporal Geschütz-

Vormeister

Unterjäger

naddesetnik

Zugsführer/Szakaszvezető

Zugsführer Zugsführer Zugsführer

vodnik Feldwebel/Őrmester Wachtmeister

Feuerwerker Oberjäger

kadet-

vodnik

Kadett-Feldwebel/Kadétőrm

ester-Hadapród (od 1908 Kadett)

Kadett-Wachtmeiste

r (Kadett)

Kadett-Feuerwerker (Kadett)

Kadett-Oberjäger (Kadett)

štabni vodnik

Stabs-Feldwebel/Törzsőrmester (od 1913) (oznake do 1914)

Stabs-

Wachtmeister

Stabs-Feuerwerker

Stabs-Oberjäger

štabni vodnik

Stabs-Feldwebel/Törzsőrmester (od 1913) (oznake po 1914)

Stabs-Wachtmeister

Stabs-Feuerwerker

Stabs-Oberjäger

Častniški pripravnik

Offiziersstellvertreter/Tiszthelyettes (od 1915)

Offiziersstellvertreter

Offiziersstellvertreter

Offiziersstellvertreter

Častniški pripravniki/Offiziersanwärter

kadet-častniški

pripravnik

Kadett-Offiziersstellvertreter/Hadapród-Tiszthelyettes (do 1908)

Kadett-Offiziersstellvertreter

Kadett-Offiziersstellvertreter

Kadett-Offiziersstellvertreter

praporščak

Fähnrich/Zászlós (od 1908)

Fähnrich Fähnrich Fähnrich

Nižji častniki/Subalternoffiziere

poročnik Leutnant/Hadnagy Leutnant Leutnant Leutnant

nadporočnik

Oberleutnant/Főhadnagy

Oberleutnant Oberleutnant

Oberleutnant

37

Stotniki/Hauptleute/Rittmeister

stotnik

Hauptmann/Százados

Rittmeister Hauptmann Hauptmann

Štabni častniki/Stabsoffiziere

major Major/Őrnagy Major Major Major

podpolkovnik

Oberstleutnant/Alezredes

Oberstleutnant

Oberstleutnant

Oberstleutnant

polkovnik Oberst/Ezredes Oberst Oberst Oberst

Generali/Generale

generalmajor

Generalmajor/Vezérőrnagy

podmaršal

Feldmarschalleutnant/Táborhadnagy

general pehote

General der Infanterie / Gyalogsági tábornok (od 1908)

General der

Kavallerie /Lovassági tábornok (general konjenice)

Feldzeugmei

ster /Táborszernagy (general artilerije)

generalp

olkovnik

Generaloberst /Vezérezredes (od

1915)

feldmaršal

Feldmarschall /Tábornagy

87. pehotni polk (K.u.K. Infanterie

regiment Freiherr von Succovaty Nr. 87) je bil ustanovljen leta 1883 iz po enega bataljona pešpolkov št. 7, 27 in 47 ter lovskega bataljona št. 35. Leta 1914 je bil polkovni štab v Pulju, tam sta bila

tudi 2. in 3. bataljon, 1. bataljon je bil v Celju, 4. bataljon pa v Skadru. Polkovna barva je bila morsko zelena. Boji med prvo svetovno vojno 87. pešpolka:

avgusta 1914 so se 1., 2. in 3.

bataljon odpeljali iz Celja v Galicijo (v 55. pehotno brigado,

28. pehotno divizijo, 3. korpus, 2. armado);

polk je bil skupaj s 3. korpusom

poražen v bitki pri Zloczowu, 26. avgusta 1914 je imel okoli 350 padlih in 1050 ranjenih; zimo 1914/15 je prebil v Karpatih, 28. februarja 1915 pa je bil v globokem snegu neuspešen

napad proti Regetowu. Polkovni 4. bataljon, ki je bil ob začetku vojne v Skadru, je skupaj z

38

oddelkom nemške mornariške pehote oblikoval poseben Skadrski oddelek. Pred bojem za Višegrad je bil oddelek dodan 1. pehotni diviziji;

19. septembra 1914 so Srbi začeli napadati položaje te divizije na višinah Borina in Biljega. Avstrijci so jih obdržali po nočnem protinapadu, v katerem je sodeloval tudi 4. bataljon 87. pešpolka;

bataljon je sodeloval tudi v bojih pri Jagodnji od 19. do 22. septembra 1914. Na balkanskem bojišču je ostal vse leto 1915;

maja 1916 je bil v 9. gorski brigadi 57. pehotne divizije na tirolskem bojišču; maja 1915 je bil poslan na položaje proti Italiji, 10. pohodni bataljon (x/87), kjer se je junija boril

z Italijani na Doberdobski planoti. Jeseni je prišel z vzhoda na soško bojišče ves polk; na bojišču je ostal do pomladi 1916, ko je bil poslan na Tirolsko kot okrepitev pred veliko

ofenzivo;

20. maja 1916 je 87. pešpolk skušal z jurišem zavzeti italijanske strelske jarke na Costesinu, vendar napad ni uspel. Pri tem napadu je imel zelo hude žrtve 3. bataljon. Naslednji dan je bil napad spet ponovljen in največ žrtev je bilo v 3. bataljonu. Polk je v tem boju zajel veliko

Italijanov; junija je sodeloval v bojih na Asiagu na desnem krilu 28. pehotne divizije; 6. avgusta ponoči je z uspehom napadel Cra. Zebio in prizadejal Italijanom hude izgube. Med

italijanskim napadom 10. avgusta 1916 je polk ohranil položaje; jeseni 1916 je bil polk spet na soškem bojišču (Opatje selo, zahodno od Lokvice, Solkan,

Škabrijel); 17. septembra vzdrži hud italijanski napad, potem je pa moral zapustiti svoje položaje zahodno

od Lokvice, vendar jih povrne 11. oktobra s protinapadom.

V prvih šestih mesecih leta 1917 ni bilo velikih bojev. Polk je bil na položajih v Solkanu. Med 10. soško

bitko je branil Škabrijel v hudih napadih topništva. Na istih položajih je bil v 11. soški bitki.

Jeseni 1916 je bil polk spet na soškem bojišču (Opatje selo, zahodno od Lokvice, Solkan, Škabrijel).

17. septembra vzdrži hud italijanski napad, potem je pa moral zapustiti svoje položaje zahodno od Lokvice,

vendar jih povrne 11. oktobra s protinapadom. Posebno hudo je bilo 29. avgusta 1917, ko ga je

obstreljevalo 700 lahkih in težkih italijanskih topov. 29. avgusta so Italijani zasedli položaje na koti 526 na

Škabrijelu, a je že iste noči polk pregnal italijanske enote in zajel 100 vojakov.

Hudi boji so bili tudi 30. avgusta, 2. septembra je polk preprečil zavzetje Velikega vrha. Ta boj je bil najhujši za avstrijsko vojsko. V 1. bataljonu je ostalo živih samo 185 mož, v drugih pa ni bilo nič bolje.

Novembra 1917 se je 4. bataljon boril v 9. gorski brigadi v Dolomitih. V boju za Mt. Meletta 4.

decembra 1917 je bil v rezervi, 23. decembra pa je 4. bataljon sam zavzel Mt. Melago, vendar ni

dobil okrepitev in se je moral umakniti.

Leta 1918 je bil tudi 87. pešpolk na Piavi. Med neuspelo ofenzivo 17. junija 1918 je napadel pri Lampolu in do večera dosegel Campologno.

Polk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Značilno je bilo, da so pohodni bataljoni skozi Celje odhajali z razvito slovensko narodno zastavo.

Novembra 1918 je iz 87. pešpolka nastal Celjski polk nove slovenske vojske.

Značka 87. pehotnega polka