UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

E-VEŠČINE IN DIGITALIZACIJA V SLOVENIJI IN ČRNI GORI

April 2018 Danilo Baucal

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

E-VEŠČINE IN DIGITALIZACIJA V SLOVENIJI IN ČRNI GORI

E-skills and digitalization in Slovenia and Montenegro

Kandidat: Danilo Baucal

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Management informatike in elektronskega poslovanja

Mentor: dr. Samo Bobek

Jezikovno pregledala: Tatjana Hren Dizdarević

Študijsko leto: 2016/2017

Maribor, april 2018

ZAHVALA

Za vsak uspeh v mojem življenju sta zaslužna odrekanje in podpora moje družine. Mama, oče in brat so najzaslužnejše osebe za vse moje uspehe, tako v izobraževanju kot v športni karieri, za kar sem jim globoko hvaležen. Moj študij na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru ne bi bil mogoč brez podpore mojih staršev, ki so mi omogočili vse potrebne pogoje za življenje in študij v Sloveniji.

Prav tako se posebej zahvaljujem svojemu mentorju, prof. dr. Samu Bobeku, ki mi je bil vedno na voljo in pripravljen pomagati, še posebej, ko sem imel na začetku težave s slovenskim jezikom.

Moje prve izkušnje z Mariborom segajo v leto 2013, ko sem dobil štipendijo in sem preživel leto dni študijske izmenjave na EPF ter hkrati izpopolnjeval svojo športno kariero. V tem letu sem pridobil nepozabne izkušnje, ki so name naredile velik vtis. Zaradi tega sem se že takrat odločil, da se bom nekoč vrnil in tukaj zaključil magistrski študij. Zdaj, ko sem na samem koncu izobraževanja, se počutim zelo izpolnjeno, saj bo ta magistrska naloga postala simbol mojega življenja v Mariboru in v Sloveniji.

Vem, da bo v veliko čast moji družini, še posebej mami, zato v mislih to nalogo posvečam njej.

POVZETEK

Vse države po svetu so vedno bolj izpostavljene globalni konkurenci. Glavni način za pridobivanje konkurenčne prednosti je tudi elektronsko poslovanje. Hiter tehnološki napredek in sprejemanje moderne ter neprestano napredujoče informacijsko-telekomunikacijske infrastrukture predstavljajo izjemne možnosti za elektronsko poslovanje. Elektronsko poslovanje je produkt nove ekonomije, saj ga odlikujeta izrazita prodornost in razpršenost. Zato elektronsko poslovanje zavzema vse pomembnejše mesto v globalnih ekonomskih premikih. Namen naloge je najprej teoretično opredeliti pojem elektronskega poslovanja, pogledati njegovo zgodovino ter analizirati elektronsko poslovanje v Sloveniji in Črni gori. Tako za slovensko gospodarstvo kot tudi za gospodarstvo v Črni gori je pomembno čim hitrejše uvajanje novih načinov poslovanja. Na podlagi rezultatov analiz je vidno spreminjanje iz leta v leto. V obeh državah se veča tako delež ljudi, ki uporablja internet, kot tudi delež podjetij, ki spletno poslujejo. Delež podjetij s spletno prodajo v Sloveniji je bil leta 2014 17 %. Delež podjetij, ki so oglaševala preko interneta, pa je bil v letu 2015 že 23 %. Spletna trgovina je v Črni gori razvrščena kot prodajalna na drobno in je v isti kategoriji kot trgovina na drobno po pošti. Preko spleta je preteklo leto v Črni gori nakup opravilo 26 % ljudi, medtem ko v Slovenji že več kot 50 %. V obeh državah je potrebno razviti okolja, v katerih se bo lahko hitro sprejemal razvoj tehnologije ter se posledično vpletati v svetovno gospodarstvo. S tem se ohranja konkurenčnost teh organizacij. E-poslovanje v podjetjih vnaša najbolj izrazite spremembe na področju prodaje in trženja. Vse več podjetij, tako v Sloveniji kot v Črni gori, se zaveda pomembnosti e-poslovanja pri ohranjanju konkurenčnosti na globalnih trgih.

Ključne besede: elektronsko poslovanje, Slovenija, Črna gora.

ABSTRACT

More and more countries in the world are exposed to global competition. The main way of gaining a competitive advantage is also electronic commerce. Rapid technological progress and accepting modern and constantly advancing information and telecommunication infrastructure, presents great possibilities for electronic commerce. Electronic commerce is a product of a new economy, which is distinguished by pervasiveness and dispersion. That is why electronic commerce is occupying an increasingly important place in global economic movements. The purpose of this thesis is to theoretically define the concept of electronic commerce, look at its history and to analyse electronic commerce in Slovenia and Montenegro. It is important for the Slovenian economy, as well as for the economy in Montenegro, to accelerate the introduction of new business methods. Based on the analysis results, the changes from year to year are visible. In both countries, the proportion of people using the Internet and the share of online businesses is growing. The percentage of companies with online sales in Slovenia was 17% in 2014. The share of companies that advertised on the Internet was already 23% in 2015. In Montenegro, the online store is classified as a retail store and is in the same category as retail by post. Last year, 26% of people in Montenegro were purchasing online over the internet, while the percentage in Slovenia is more than 50%. In both countries, it is necessary to develop environments in which the development of technology can rapidly be accepted and, consequently, be integrated into the global economy. This ensures the competitiveness of these organizations. E-business in companies introduces the most pronounced changes in sales and marketing. More and more companies, both in Slovenia and Montenegro, are aware of the importance of e-commerce in preserving competitiveness in global markets.

Key Words: electronic commerce, Slovenia, Montenegro.

i

KAZALO

1 UVOD_________________________________________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2 1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 3

2 TEORETIČNE OSNOVE ZA RAZUMEVANJE ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA 4 2.1 Elektronsko poslovanje ____________________________________________________________ 4

1.1.1 Sistemi, po katerih poteka elektronsko poslovanje __________________________________ 6 2.2 Razlika med elektronskim poslovanjem in elektronsko trgovino ___________________________ 7 2.3 Razvoj elektronskega poslovanja ____________________________________________________ 8 2.4 Osnovne značilnosti elektronskega poslovanja ________________________________________ 12

2.4.1 Ravni elektronskega poslovanja ________________________________________________ 12 2.4.2 Oblike elektronskega poslovanja _______________________________________________ 12 2.4.3 Vrste elektronskega poslovanja ________________________________________________ 15 2.4.4 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja ____________________________________ 21 2.4.5 Tveganje elektronskega poslovanja _____________________________________________ 23

2.5 Digitalizacija podjetij _____________________________________________________________ 24 2.5.1 Prednosti in slabosti digitalizacije ______________________________________________ 25 2.5.2 Digitalna preobrazba in postopek digitalizacije papirnatih dokumentov ___________________ 25

3 E-VEŠČINE IN DIGITALNA EKONOMIJA V SLOVENIJI ________________________ 27 3.1 E-veščine _______________________________________________________________________ 27

3.1.1 Informacijske e-veščine ______________________________________________________ 27 3.1.2 Komunikacijske e-veščine _____________________________________________________ 28 3.1.3 E-veščine za reševanje problemov ______________________________________________ 29 3.1.4 E-veščine za uporabo programske opreme _______________________________________ 30

3.2 Digitalna ekonomija ______________________________________________________________ 31 3.2.1 Dostop do interneta _________________________________________________________ 31 3.2.2 E-poslovanje v podjetjih ______________________________________________________ 32 3.2.3 E-trgovanje ________________________________________________________________ 33

4 DOPRINOS ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA IN E-TRGOVINE V ČRNI GORI 36 4.1 Analiza elektronske trgovine v Črni gori – splošne ocene ________________________________ 36 4.2 Normativne predpostavke za razvoj e-trgovine v Črni gori _______________________________ 37 4.3 Elektronska trgovina – statistični prikaz ______________________________________________ 38 4.4 Statistični podatki o e-trgovini v Črni gori ____________________________________________ 39 4.5 Elektronsko plačevanje v Črni gori __________________________________________________ 43 4.6 Predlogi sprememb za napredek e-trgovine v Črni gori _________________________________ 44

4.6.1 Splošna priporočila __________________________________________________________ 44 4.6.2 Konkretna priporočila ________________________________________________________ 44 4.6.3 Administrativni postopki _____________________________________________________ 45 4.6.4 Elektronsko plačevanje _______________________________________________________ 46

5 KOMPARATIVNA ANALIZA E-POSLOVANJA MED SLOVENIJO IN ČRNO GORO 47

5.1 Slovenija in Črna gora kot tržišče ___________________________________________________ 47 5.2 Prednosti e-poslovanja in e-trgovine v Sloveniji _______________________________________ 51 5.3 Pomanjkljivosti e-poslovanja in e-trgovine v Črni gori __________________________________ 53 5.4 Kako izboljšati elektronsko poslovanje v Črni gori _____________________________________ 53

6 SKLEP ______________________________________________________________________________ 55

LITERATURA IN VIRI __________________________________________________________________ 57

iii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: STRUKTURA ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA .................................................................................. 4 SLIKA 2: SISTEMI, PO KATERIH POTEKA ELEKTRONSKO POSLOVANJE .......................................................... 6 SLIKA 3: PRIMERJAVA ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA IN ELEKTRONSKE TRGOVINE ................................... 8 SLIKA 4: VRSTE ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA ......................................................................................... 13 SLIKA 5: UPORABA INFORMACIJSKIH E-VEŠČIN PREBIVALCEV SLOVENIJE GLEDE NA STAROST ................. 28 SLIKA 6: UPORABA KOMUNIKACIJSKIH E-VEŠČIN PREBIVALCEV SLOVENIJE GLEDE NA STAROST .............. 28 SLIKA 7: UPORABA E-VEŠČIN ZA REŠEVANJE PROBLEMOV PREBIVALCEV SLOVENIJE GLEDE NA STAROST 29 SLIKA 8: UPORABA E-VEŠČIN ZA UPORABO PROGRAMSKE OPREME PREBIVALCEV SLOVENIJE GLEDE NA

STAROST ........................................................................................................................................... 30 SLIKA 9: DELEŽ GOSPODINJSTEV Z INTERNETNIM PRIKLJUČKOM V SLOVENIJI.......................................... 31 SLIKA 10: INTERNETNI PRIKLJUČKI V SLOVENIJI ......................................................................................... 32 SLIKA 11: E-TRGOVANJE PODJETIJ V SLOVENIJI .......................................................................................... 33 SLIKA 12: SPLETNA TRGOVINA IN SPLETNI NAKUPI V SLOVENSKIH PODJETJIH ......................................... 34 SLIKA 13: OVIRE PRI E-TRGOVANJU............................................................................................................ 35 SLIKA 14: UPORABA INTERNETA PRI PREBIVALCIH V ČRNI GORI ............................................................... 40 SLIKA 15: SPLETNI NAKUPI PREBIVALCEV V ČRNI GORI .............................................................................. 40 SLIKA 16: KAJ PREBIVALCI ČRNE GORE NAJVEČKRAT KUPIJO PREKO SPLETA ............................................. 41 SLIKA 17: PRI KATERIH TRGOVCIH SPLETNO NAKUPUJEJO......................................................................... 41 SLIKA 18: UPORABA RAČUNALNIKA IN DOSTOPNOST DO INTERNETA PRI PODJETJIH V ČRNI GORI ......... 42 SLIKA 19: ZAGOTAVLJANJE STORITEV PREKO SPLETNE STRANI PODJETJA ................................................. 43 SLIKA 20: DELEŽ GOSPODINJSTEV Z DOSTOPOM DO INTERNETA V SLOVENIJI IN ČRNI GORI.................... 47 SLIKA 21: DELEŽ POSAMEZNIKOV V SLOVENIJI IN ČRNI GORI, KI KUPUJEJO PREKO SPLETA ...................... 48 SLIKA 22: KAJ NAJVEČKRAT LJUDJE PREKO SPLETA KUPIJO ........................................................................ 49 SLIKA 23: DELEŽ PODJETIJ Z RAČUNALNIKOM V SLOVENIJI IN ČRNI GORI ................................................. 50 SLIKA 24: DELEŽ PODJETIJ Z DOSTOPOM DO INTERNETA V SLOVENIJI IN ČRNI GORI ................................ 50

KAZALO TABEL

TABELA 1: PRIMERJAVA KARAKTERISTIK MED KLASIČNIM IN ELEKTRONSKIM POSLOVANJEM.................... 5 TABELA 2: PRIMERJAVA MED TRADICIONALNIM IN ELEKTRONSKIM POSLOVANJEM .................................. 9 TABELA 3: PREDNOSTI IN SLABOSTI ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA ......................................................... 22 TABELA 4: TEHNOLOŠKE REŠITVE PRI ZAGOTAVLJANJU ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA ........................... 23 TABELA 5: SPLETNI NAKUPI V SLOVENIJI IN ČRNI GORI .............................................................................. 48

SEZNAM OKRAJŠAV

IKT informacijsko-komunikacijske tehnologije B2B oblika elektronskega poslovanja podjetje – podjetje B2C oblika elektronskega poslovanja podjetje – potrošnik B2G oblika elektronskega poslovanja podjetje – državna uprava G2G oblika elektronskega poslovanja državna uprava – državna uprava C2G oblika elektronskega poslovanja posameznik – državna uprava C2C oblika elektronskega poslovanja posameznik – posameznik

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Države po svetu so v zadnjih 20-ih letih vedno bolj izpostavljene vse večji globalni konkurenci. Med drugim ni pod vprašajem samo globalna konkurenca, temveč tudi konkurenca podjetij znotraj posamezne države. Tako elektronsko poslovanje kakor tudi elektronska trgovina predstavljata enega izmed glavnih načinov za pridobivanje konkurenčne prednosti. Velik vpliv na izkoriščanje konkurenčne prednosti ima danes tudi politična in ekonomska politika države skupaj z močjo ter sposobnostjo samega podjetja. Ravno zaradi takšnih okoliščin je danes eden glavnih vidikov trženja elektronska trgovina, kot tudi elektronsko plačevanje.

Odkar se je leta 1995 prvič pojavil termin »nova ekonomija« v ZDA pa do danes je bila informacijsko-telekomunikacijska tehnologija (IKT) izpostavljena raznim asociacijam: od zavore pri razvoju, preko nujnega zla, zablode, napredka in vse do ključa za uspeh na zasičenih trgih ter ustvarjanju bogastva. Danes IKT predstavlja nedvomno generični značaj in najmočnejše gibanje v trenutnih globalnih tokovih, ki potrjujejo osnovna načela nove ekonomije. Hiter tehnološki napredek in sprejemanje moderne ter konstantno napredujoče informacijsko-telekomunikacijske infrastrukture predstavljajo izjemne možnosti za elektronsko poslovanje. Odpirajo se poti novim poslovnim modelom, ki hkrati zahtevajo ponoven pregled baz za uspešno implementacijo. To pa v ospredje postavlja tudi vprašanje o učinkovitosti poslovnih politik in tradicionalnih poslovnih praks ter idej, saj je bila večina le-teh oblikovana s čisto drugačnimi idejami, kot veljajo danes. Produkt in manifestacija nove ekonomije je elektronsko poslovanje (ang. E-business), ki ga odlikujeta izrazita prodornost in razpršenost, kar pomeni, da zavzema vse pomembnejše mesto v globalnih ekonomskih premikih.

Ker sem študent iz Črne gore, ki v Sloveniji končuje magistrski študij, sem se ravno zaradi tega in moje smeri odločil, da v tem delu prikažem elektronsko poslovanje Slovenije in Črne gore, moje domače države. Glede na to, da je govora o dveh nekdanjih republikah skupne SFRJ, se danes stanje zelo razlikuje od časov bivše države. Slovenija ima kot članica EU veliko bolj razvito digitalno ekonomijo, kakor tudi večje pripadajoče ugodnosti, medtem ko Črna gora še zdaleč ni na tem nivoju. Iz teh razlogov bom na koncu tega dela napravil komparativno analizo omenjenih držav na osnovi podatkov, pridobljenih iz zavoda za statistiko.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen tega magistrskega dela je analiza elektronske trgovine in digitalne ekonomije za Slovenijo, kot članico Evropske unije, kot tudi za Črno goro, ki je še vedno na poti, da postane država članice Evropske unije in katere nivoji razvitosti omenjenih področij analize zaostajajo za Slovenijo. Prav tako bom podal komparativno analizo izbranih držav

2

na tem polju z uporabo podatkov, pridobljenih od statističnih uradov Slovenije in Črne gore.

Cilji tega magistrskega dela so:

pojasniti zgodovinski nastanek in razvoj elektronske trgovine kot enega izmed

vodilnih faktorjev konkurenčne prednosti v 21. stoletju. Analizirati elektronsko

trgovino in stopnjo razvoja digitalne ekonomije v Sloveniji;

analizirati elektronsko trgovino in stopnjo razvoja digitalne ekonomije v Sloveniji;

analizirati elektronsko trgovino in stopnjo razvoja digitalne ekonomije v Črni gori;

podati komparativno analizo za omenjeni državi;

ugotoviti, katere so prednosti Slovenije na teh področjih pred Črno goro in s

kakšnimi pomanjkljivostmi se srečuje Črna gora na teh področjih;

podati predloge in analizirati ključne dejavnike, preko katerih bi elektronska

trgovina v Črni gori napredovala.

V tem magistrskem delu bom preveril tudi naslednje hipoteze:

H1 : Slovenija se je kot država EU v primerjavi z drugimi državami bivše Jugoslavije

prej odločila zasledovati nove svetovne trende in načine elektronskega

poslovanja.

H2 : Črna gora kot relativno mlada država in ob enem kandidatka za članstvo v EU

še vedno ni dosegla istega nivoja razvoja digitalne ekonomije in elektronskega

poslovanja.

H3 : Države z najvišjo stopnjo razvitosti digitalne ekonomije so danes najmočnejše

ekonomske sile.

1.3 Predpostavke in omejitve

V tem magistrskem delu izhajamo iz predpostavke, da se tako na področju digitalne ekonomije kot tudi na področju elektronskega poslovanja daje vse več težnje k napredku ter da bi ti dve področji postali eden izmed glavnih trendov vsake države. V današnjem času se srečujemo z vsakodnevnim razvojem tehnologije in elektronskih načinov poslovanja.

Podatki, uporabljeni v tem delu, so pridobljeni uradni podatki iz Statističnega urada Republike Slovenije, ki natančno in dovolj široko podajajo ugotovitve na področju digitalne ekonomije ter elektronskega poslovanja v Sloveniji. Ti podatki so rezultat preučevanja in zbiranja informacij na velikem številu fizičnih oseb, pravnih subjektov pa tudi same države. Vseeno pa omejitve nedvomno obstajajo. Primer za to so podatki Statističnega urada Črne gore (MONSTAT). V postopku pridobivanja informacij preko izvedenih raziskovanj MONSTAT-a je očitno, da so podatki zelo skopi. Zaradi

3

nezadostnosti so v tem delu uporabljeni tudi podatki Ministrstva za ekonomijo Črne gore in podatki ostalih virov, ki jih je mogoče najti ter opredeliti kot verodostojne.

Kljub omejitvam bo na osnovi predpostavk v tem delu lepo in razumljivo prikazana analiza elektronske trgovine ter digitalne ekonomije za izbrani državi na osnovi pridobljenih podatkov.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

V tem zaključnem magistrskem delu, ki opisuje in analizira digitalno ekonomijo in elektronsko poslovanje Slovenije ter Črne gore, se bomo poslužili naslednjih treh metod:

1. deskriptivne metode;

2. analitične metode;

3. komparativne metode.

Deskriptivna metoda prevladuje v teoretičnem delu, kjer s pomočjo literature analiziramo in pojasnjujemo značaj pridobljenih podatkov za Slovenijo in Črno goro. Na ta način bomo tako podali prikaz trenutnega stanja elektronske trgovine in digitalne ekonomije za omenjeni državi.

Analitična metoda vključuje analizo pridobljenih podatkov, katere bomo uporabili in na osnovi katerih temelji to magistrsko delo, ki bo podprto s teorijo, kot tudi s tabelnim prikazom zbranih podatkov.

Na koncu bomo s komparativno metodo primerjanja enih in drugih podatkov dognali spoznanja o tem, katera država je do danes dosegla višji nivo razvoja digitalne ekonomije in elektronske trgovine.

4

2 TEORETIČNE OSNOVE ZA RAZUMEVANJE

ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA

2.1 Elektronsko poslovanje

Elektronsko poslovanje pomeni poslovati elektronsko, s pomočjo informacijske in komunikacijske tehnologije. Pošiljanje in sprejemanje poslovnih informacij po omrežjih z računalniško izmenjavo podatkov je osnovna trditev, ki jo lahko razumemo kot osnovno definicijo elektronskega poslovanja. Izraz »electronic commerce« je nastal v trgovini in industriji. Na začetku se je izraz nanašal na vsa gospodarska področja. Organizacije lahko poslujejo klasično (fizično) ali elektronsko (digitalno). Največ organizacij posluje kombinirano.

E-poslovanje je veliko več kot le naročanje izdelkov s spleta, saj vsebuje uporabo informacijskih tehnologij za izboljšanje komuniciranja in transakcij. To velja za vse, ki so udeleženi (kupci, dobavitelji, vlada …) pri poslovanju podjetja. Elektronsko poslovanje pri majhnih in srednjih podjetjih opredeljuje kot poslovni proces, kjer se pri izvedbi prodaje ali nakupa uporabljajo računalniki ter omrežja (Bela knjiga, 1997).

Elektronsko poslovanje postaja v zadnjem času eden izmed pojmov, ki je vse bolj omenjen. Če elektronsko opišemo, lahko rečemo, da le-to poteka na namišljenem trgu. Ta namišljen trg predstavlja internetno omrežje, po katerem ponudniki in povpraševalci iščejo primernega kupca ali ponudnika za svoje blago oziroma storitev. Cilj je skupno sodelovanje oziroma sklenitev posla, čigar plačilni promet se prav tako vrši preko internetnega omrežja. V ta sistem so vključene tudi banke. Izven virtualnega trga poteka le logistika, ki skrbi za fizično dostavo (Kreslin, 2001).

Slika 1: Struktura elektronskega poslovanja

Vir: (Kreslin, 2001).

5

Elektronsko poslovanje ime dve pomembni področji. Eno področje je business to business poslovanje ali poslovanje med podjetji. Pri tem področju gre za računalniško izmenjavo podatkov ter tudi elektronsko poslovanje, ki je nadomestilo menjavo naročil, faktur in računov preko informacijske tehnologije. Drugo področje je busniess to consumer ali poslovanje med podjetjem in končnimi kupci. To področje zavzema največji delež spletnega nakupovanja (Skrt, 1999).

Elektronsko poslovanje je podjetjem omogočeno zaradi združevanja funkcionalne možnosti računalniških in telekomunikacijskih procesov. S tem podjetja pridobijo pomembne prednosti, kot so hitrost, natančnost in učinkovitost. Elektronsko poslovanje uspešno premaguje tradicionalne ovire (geografske, jezikovne in kulturne razlike) v mednarodni poslovni komunikaciji. Za elektronsko poslovanje radi rečejo, da je to poslovanje brez časovne in prostorske omejitve. Socialni nadzor in pravni predpisi so potrebni zaradi povečanega tveganja komercialnih pomanjkljivosti. V Tabeli 1 lahko vidimo primerjavo klasičnega in elektronskega poslovanja (Randović in Vujočević, 2014).

Pri tem prevečkrat pozabljamo, da se pojem e-poslovanje ne nanaša samo na poslovanje podjetij, temveč tudi na poslovanje posameznikov in drugih organizacij. E-poslovanje se tako nanaša na vse, ki svoje poslovne dejavnosti opravljajo s pomočjo računalniških omrežij in računalniških aplikacij.

Tabela 1: Primerjava karakteristik med klasičnim in elektronskim poslovanjem

Karakteristike Klasično poslovanje Elektronsko poslovanje

cilji ozko postavljeni, pogosto fiksni široko postavljeni in spremenljivi

tehnologija podporna vloga ključna vloga

zahteve stabilni spremenljivi

povezanost z drugimi projekti pogosto omejena

intenzivna zaradi delitve skupnih sredstev

fizični kapital najpogosteje lastni kapital zunanje izvajanje in združevanje kapitala

proizvodnja fokus na produktih, ki so že narejeni

stalno prilagajanje potrebam potrošnika

glavni resurs poslovanja delo in kapital informacije in znanje

Vir: (Panian, 2002).

Glavne sestavine elektronskega poslovanja so (Toplišek 1998, Jerman-Blažič, 2001):

način dela;

vsebina poslovanja;

skupina udeležencev.

Pri načinu dela gre za izmenjavo podatkov. Prav tako sem spadajo informacijski tokovi in tudi samodejne transakcije. Vsebina poslovanja je tako rekoč neomejena. V to sestavino

6

uvrščamo vso blago, vse storitve, preprodajne in poprodajne aktivnosti ter tudi delovanje javnih služb. Udeležence pa ločujmo v tri glavne skupine: podjetja, potrošnike in državo.

Med posameznimi členi oziroma partnerji v procesu elektronskega poslovanja prihaja do različnih interakcij. Tako lahko interakcije razdelimo v štiri kategorije, in sicer:

javna uprava – državljan (transakcije med državljani in državo);

podjetje – javna uprava (transakcije med podjetji in javno upravo);

podjetje – porabnik (tržne transakcije preko interneta);

podjetje – podjetje (transakcije med podjetji).

1.1.1 Sistemi, po katerih poteka elektronsko poslovanje

Elektronsko poslovanje poteka po različnih zaprtih in odprtih sistemih. Ti sistemi so med sabo čedalje bolj prepleteni. Med zaprte sisteme uvrščamo intranet in ekstranet. Odprt oziroma javni sistem pa je internet.

Slika 2: Sistemi, po katerih poteka elektronsko poslovanje

INTERNET

Internet spada med globalna omrežja. Zanje je značilno, da so prisotni na vseh kontinentih. Internet ali medmrežje je javno svetovno računalniško omrežje. Vanj se lahko vključi poljubno drugo omrežje ali uporabniki. Da je to mogoče, je potrebno imeti, poleg programske opreme in računalnika, tudi ustrezno povezavo. Lahko je modemski dostop, kabelsko omrežje ali xDSL tehnologija. Alternativna možnost povezave, kjer ni možnosti ožičenega omrežja, je brezžična povezava.

7

INTRANET

Intranet je zasebno omrežje, običajno znotraj podjetja oziroma organizacije. Intranet uporablja enake protokole kot internet. Običajno se intranet uporablja za shranjevanje vsebine notranje narave, povezave s podjetjem. Skrbnik je tisti, ki skrbi za varnost intraneta. Za dostop do intraneta je dovolj ključno ime (http://) in ne celotna domena (www).

EKSTRANET

Ekstranet je zasebno omrežje, ki zagotavlja varno izmenjavo podatkov in informacij. Pri tem uporablja internetne protokol in javni telekomunikacijski sistem. V poslovne procese podjetja oziroma organizacije se lahko vključijo tudi partnerji, kupci, druga podjetja ali javnost. Tako se lahko podatki izmenjavajo med partnerji. Prav tako lahko spremljajo dogajanje na trgu in delijo skupen dostop do aplikacij.

2.2 Razlika med elektronskim poslovanjem in elektronsko trgovino

V praksi se uporabljata dva izraza: e-commerce (e-poslovanje) in e-business (e-trgovanje). E-trgovanje je del širšega pojma, e-poslovanja. Pri e-trgovanju spletno mesto, zraven informiranja, ponuja tudi možnost nakupa storitve ali izdelka preko spleta (Kotler 2003). E-trgovanje je proces prodajanja, nakupovanja ali izmenjave bodisi storitev, proizvodov ali informacij preko računalniških mrež. Proces se izvaja s pomočjo uporabe interneta. Elektronsko trgovanje lahko opredelimo z vidika komunikacije, z vidika poslovnega procesa, z vidika storitev ali z vidika spleta (Turban in King 2003).

Z vidika komunikacije e-trgovanje pomeni dostavo storitev, proizvodov ali informacij. Lahko pa pomeni tudi plačilo preko računalniških mrež ali drugih elektronskih sredstev. Z vidika poslovnega procesa e-trgovanje pomeni uporabo tehnologije v smeri avtomatizacije delovnih tokov in poslovnih transakcij. Da je e-trgovanje orodje za izpolnjevanje želja potrošnikov, podjetij in upravljavcev z namenom zniževanja stroškov ob izboljševanju kakovosti, je vidik storitev. Vidik storitev vključuje tudi željo po povečevanju hitrosti izvajanja storitev. Spletni vidik po e-trgovanju opredeljuje zmožnost prodaje in nakupa proizvodov, storitev in informacij preko interneta ter tudi drugih strežnikov (Laudon in Traver, 2001).

Vzbujanje pozornosti spletnih uporabnikov je primarni cilj vsakega podjetja, ki ustanovi spletno trgovino ter ponudi izdelke. Z vzbujanjem pozornosti si podjejte zagotovi, da spletni uporabniki spletno trgovino obiščejo in ponujeno tudi kupijo. Za vse je pomembna strategija, ki mora povečati prodajo ter tržni delež, povečati mora prepoznavnost ter ugled tako blagovne znamke kot tudi podjetja. Podjetja, ki so se odločila za e-trgovanje, morajo biti stalno ažurirana in stalno povezana z internetom. Podjetja morajo zagotoviti hitro in natančno pošiljanje blaga. Dostavo podjetja vršijo po različnih modelih, ali preko pošte ali preko specializiranih podjetij za dostavo ali preko lastne službe za dostavo. Superiorna dostava pomeni tudi konkurenčno prednost

8

podjetja, predvsem pri občutljivih in pokvarljivih izdelkih. Eden izmed pomembnejših dejavnikov so tudi ceniki, ki morajo biti prilagojeni, saj so cene v spletnih trgovinah nižje.

Slika 3: Primerjava elektronskega poslovanja in elektronske trgovine

VIR: (Huf in sod., 2002).

Prednosti e-trgovine za potrošnike so:

prihranek časa in stroškov;

ni omejitve glede delovnega časa spletnih trgovin;

širši asortima ponujenih izdelkov;

bogatejše informacije o izdelkih;

nižje cene izdelkov.

Prednosti e-trgovine za prodajalce so:

lažje in hitrejše prilagajanje spremembam na trgu;

lažje upravljanje odnosov s kupci;

nižji stroški oglaševanja.

Uspešne spletne trgovine imajo močno blagovno znamko (Nike, Gorenje …) in garancijo zanesljivih ter dobro znanih dobaviteljev (HP, Dell …). Uspešne spletne trgovine relativno poceni prodajajo izdelke v digitalni obliki (programska oprema, glasba). Izdelke uspešnih spletnih trgovin tudi pogosto kupujemo in to največkrat v embalaži, ki je ni mogoče odpreti niti v klasični trgovini. Velikokrat so izdelki e-trgovin nekakšni standardi (vstopnice, letalske karte, knjige …).

2.3 Razvoj elektronskega poslovanja

Razvoj informacijske tehnologije in njeno izvajanje v sodobnem gospodarstvu so posledice tehnološke revolucije ter gospodarskih sprememb. Začetki segajo v pozna šestdeseta leta. V tistem obdobju so nastali standardi za računalniško izmenjavo

9

podatkov ali krajše RIP. Prav tako so v tem obdobju nastajala računalniška omrežja in internet. Uvajanje le-tega je bilo zaradi neprilagodljive tehnologije in visokih stroškov povezovanj omrežij počasno. Takratna omrežja so bila precej nezanesljiva in zato so zgradili ARPAnet, ki je imel določene dele zaupne (Cohan, 2002).

Počasno uvajanje je bila poledica neprilagodljivosti v tehnologiji in tudi posledica visokih stroškov povezovanj preko omrežij z dodano vrednostjo (VAN – Value-Added Network). V tistem času je šlo predvsem za pošiljanje in sprejemanje naročil in računov ter ostale dokumentacije. V enakem časovnem obdobju so se za poslovanje med podjetji uporabljala omrežja za elektronsko rezervacijo in prodajo letalskih kart (IATA) ter omrežje bančnih ustanov za elektronski prenos denarja (SWIFT). V zadnjih desetih letih je internet postal odprt za vse, vzpostavil se je svetovni splet in izdelali so prvi grafični spletni brskalnik Mosaic. Vse to je pripomoglo do preobrata v elektronskem poslovanju.

Dostop do omrežja so imela le večja podjetja, ki so večinoma izmenjavala naročila ter pošiljala račune. S časom pa je elektronsko poslovanje postalo dostopno širši javnosti. Tako danes vsa podjetja, velika, srednja in mala, med sabo komunicirajo elektronsko preko javnega omrežja – interneta, preko notranjih omrežij – intraneta ali preko omrežij, ki so namenjana podjetjem in njihovim partnerjem – ekstraneta (Skrt, 1999). E-poslovanje je s pomočjo tehnologije s časom postalo nekaj splošnega, kar se uporablja za odnos med podjetji in med podjetji ter kupci.

E-poslovanje je dalo na preizkus tradicionalne oblike poslovanja. Zanje je krivih več dejavnikov, in sicer:

tehnološki prodori in spreminjanje zakonov ter predpisov v prid tehnološkim

spremembam;

komercialne transakcije;

splošne gospodarske razmere;

denarno in fiskalno okolje;

neučinkovitost pri izmenjavi in distribuciji blaga ter storitev;

socialna ozaveščenost o elektronskem poslovanju;

potrebe po novih razvojnih strategijah.

Kadar primerjamo tradicionalno in elektronsko poslovanje, imamo opravka z dvema modeloma. Tradicionalni model je, v primerjavi z internetnim modelom, bolj strukturiran in reguliran. Z uporabo RIP-Web gateways se je razlika med modeloma zmanjšala. Z njegovo pomočjo lahko uporabniki interneta brez večjih finančnih investicij izkoriščajo prednosti RIP-a. Razlika med tradicionalnim in elektronskim poslovanjem se je še zmanjšala pri uporabi standarda XML/RIP.

Tabela 2: Primerjava med tradicionalnim in elektronskim poslovanjem

Tradicionalno poslovanje Elektronsko poslovanje

Podjetje – podjetje

Podjetje – državna uprava

10

Porabnik – podjetje

Porabnik – državna uprava

Trg Zaprt, panožno specifični Neomejen, globalen

Partnerji Omejeni, poznani, preverjeni

Neomejeni, poznani in nepoznani

Omrežja Zaprta zasebna Odprta Vir: (Skrt, 1999).

Od poslovne politike in potreb posameznega podjetja je odvisno, kakšna komunikacija bo uporabljena. Pojav svetovnega spleta (www) je internet naredil pravi večnamenski način obveščanja za široko paleto potrošnikov. Sicer svetovni splet temelji na straneh, ki so programirane v HTML, XML ali drugem jeziku. Komercializacija interneta sega v leto 1994, ko se je zgodila prva elektronska transakcija. Da je internet postal nenadomestljiv, temelji predvsem na predpostavkah, da je globalno prisoten, enostaven za uporabo in dinamičen. Na prvotni pristop k e-trgovanju v segmentu omrežne tehnologije se je sprva osredotočil IBM. Microsoft, Sun, AOL, GE in Cisco Systems so korake družbe IBM takoj spodbudili. Zaradi interneta so prenosi sredstev enako hitri kot prenosi informacij, kar omogoča ločene finančne dejavnosti na blagovnih borzah. Reševanje problemov strukture, razporeditve stroškov in določanje strategij oblikovanja cen na trgu je namen ekonomike interneta. Ekonomika interneta je disciplina, ki obravnava večdimenzionalno in interdisciplinarno študijo ekonomskih, tehnoloških in socialnih vplivov računalniških omrežij.

Sodobno družbo ali informacijsko družbo oblikuje predvsem napredek v razvoju tehnologije in komunikacij s povečevanjem znanja v sodelovanju z uveljavljanjem kriterijev globalnega trga. Informacije in telekomunikacije postajajo temeljni viri proizvodne ter storitvene dejavnosti, tako v razvitih državah kot vedno bolj tudi v državah v prehodu. Za informacijsko družbo so ključni komunikacijski sistemi skupaj s sodobno informacijsko tehnologijo. Omrežja (telefonska, satelitska, kabelska), ki prenašajo podatke ali storitve (elektronsko pošto, interaktivni video …), so odstranila čas in razdalje. Podjetja, panoge in gospodarstva so se prilagodila novemu načinu proizvodnje. To je povzročilo spremembo v strukturi gospodarstva. To je prineslo značilen sočasen padec rasti produktivnosti in povečala se je rast neenakosti dohodka. Vse to pa je negativno vplivalo na gospodarsko rast (Mrkaić, 2000).

V začetku 21. stoletja se je pojavila potreba po uporabi novih tehnologij. Elektronsko poslovanje je številnim podjetjem, ki se soočajo s povečano globalizacijo trga, prineslo številne neposredne prednosti. Za globalno ponudbo, ki bi jo podjetja lahko ponudila, je bilo potrebno zagotoviti globalno informacijsko in telekomunikacijsko infrastrukturo. Zagotoviti je potrebno tudi vsestransko infrastrukturo za prenos elektronskega denarja ter komercializacijo javnih računalniških omrežij. Vsebino spletnih strani je potrebno pretvoriti v več jezikov in posledično zagotoviti večjezično osebje.

Obnašanje potrošnikov pa je tista sprememba, ki je močno pospešila razvoj poslovanja v elektronski obliki. Skupaj s spremembami vedenja potrošnikov so se pojavile tudi spremembe v ponudbi. Potrošniki so v veliki meri postali tudi ustvarjalci izdelkov. Vsaka ponudba v elektronskem okolju je postala predmet nadzora strank. Reakcije strank so

11

prispevale k drugačnemu razumevanju in oblikovanju poslovnih dejavnosti. Na podlagi vzponov in padcev elektronskega poslovanja lahko razvoj delimo v tri faze, in sicer:

prva razvojna faza: začela se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podjetja

so bila osredotočena na komuniciranje s poslovnimi partnerji in ne toliko na

dobičkonosnost;

druga razvojna faza: začela se je leta 1995 s hitrim razvojem maloprodaje na

spletu. Najprej je bila ponudba usmerjena od podjetij do potrošnikov in nato še

od podjetja do podjetja. S tveganim kapitalom so mlada spletna podjetja

financirala tehnologijo in za distribucijo uporabljala internet. Faza se je končala s

padcem vrednosti delnic podjetja dot.com leta 2000;

tretja zmerna faza nadzorovane rasti: družba se znova obrača na osnovnih

ekonomskih načelih, nadzorujejo investicije ter ambicije v smislu dobička,

razumevajo osnovne poslovne modele. V tej fazi se podjetja zavedajo, da posel

poteka na nepopolnih trgih z realnimi ekonomskimi merili. Največ uspeha so do

sedaj dosegla podjetja, ki kombinirajo spleten in tradicionalni posel.

Količina podatkov, ki so shranjeni v digitalni obliki in pripravljeni za nadaljnjo elektronsko obdelavo, neprestano narašča. Sočasno pa narašča potreba po medijih, ki omogočajo hiter, enostaven in poceni prenos podatkov. Nove možnosti lahko ustvarja sodobna komunikacijska infrastruktura. Dodatno zniževanje cene prenesenih sporočil pa omogoča vse večja količina prenesenih podatkov prek obstoječe informacijske infrastrukture. Z nižanjem cen in z večjo ponudbo se hkrati širi krog potencialnih uporabnikov. Ne glede na uporabljene tehnološke rešitve se razvija informacijska družba še bolj pospešeno. To je predvsem posledica informacijske infrastrukture z omogočanjem hitrejšega prenosa podatkov in dolgoročnim zniževanjem cene prenesenih sporočil ter informacij.

Najpomembnejši razlogi za uvedbo elektronskega poslovanja v podjetjih so (Razgoršek in Potočar, 2009):

nižji stroški nakupa (nižji stroški na področju izvajanja procesa ter izdelave in

pošiljanja podatkov pri neposredno elektronsko povezanih organizacijah v

procesu);

zmanjševanje obsega zalog (manjše potrebe po zalogah pri dobro povezanih

organizacijah; manjši obseg zalog pomeni boljšo preglednost in učinkovitejšo

izrabo skladišč; izogibanje dvojnemu skladiščenju);

skrajševanje poslovnega cikla (hitrejše pošiljanje in sprejemanje naročil, računov

ter ostalih dokumentov);

razvijanje učinkovitejše in uspešnejše pomoči ter povezovanje z odjemalci

(organizacije preko interneta omogočijo podroben opis ponudbe in vpogled v

status naročila);

12

znižanje stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanje novih tržnih priložnosti

(internet omogoča, da pri povečanju števila prodajalcev ne nastanejo dodatni

stroški; hkrati je omogočeno neposredno naročanje in posledično je odpravljena

časovna zamuda).

2.4 Osnovne značilnosti elektronskega poslovanja

2.4.1 Ravni elektronskega poslovanja

Vloga elektronskega poslovanja v podjetju je lahko različna. Prav tako je različen obseg elektronskega poslovanja. Na podlagi tega ločimo tri ravni elektronskega poslovanja, in sicer:

predstavitev podjetja na spletu;

prehod na elektronsko poslovanje;

popolno elektronsko poslovanje.

Predstavitev podjetja na internetu ima najenostavnejši dostop. Največkrat podjetja na spletu predstavi že obstoječi reklamni material (brošure, letaki …). Stroški tega za podjetje niso veliki. Na drugi ravni, prehod na elektronsko poslovanje, je za podjetje nekoliko dražje. Prehod vključuje spletni marketing. Na tretji ravni je podjetje v celoti na elektronskem poslovanju. Ta raven vključuje tako elektronsko izvedbo večine prodajnih procesov kot tudi elektronski potek drugih procesov (nabava …).

Z vidika treh bistvenih sestavin poslovnega procesa ima elektronsko poslovanje tri oblike, in sicer: predmet poslovanja, proces ter posrednik. Če so vse tri oblike elektronske, lahko rečemo, da je podjetje posluje popolnoma elektronsko.

2.4.2 Oblike elektronskega poslovanja

Glede na sodelovanje subjektov, ki sodelujejo v transakcijah, lahko definiramo več kategorij uporabe elektronskega poslovanja, in sicer:

B2B – Business to business: podjetje – podjetje;

B2C – Business to Consumer: podjetje – potrošnik;

B2G – Business to Government: podjetje – državna uprava;

G2C – Government to citizen: državna uprava – državljan;

G2G – Government to government: državna uprava – državna uprava;

C2C – Citizen to citizen: posameznik – posameznik.

13

Slika 4: Vrste elektronskega poslovanja

VIR: (Razgoršek in Potočar, 2009).

B2B POSLOVANJE

Največji del elektronskega poslovanja predstavlja elektronsko poslovanje med podjetji (B2B). To poslovanje zajema vse – celotno povezavo med prodajalci in dobavitelji. Poslovanje vključuje tako naročila kot tudi plačila, elektronsko bančništvo in tudi sodelovanje na projektih. B2B obsega dostop do vseh prodajnih izdelkov oziroma storitev ponudnika, dostop do tehničnih karakteristik, do podatkov o zalogi in času dostave ter dostop do rabatnih sistemov, ki veljajo za tega kupca. To poslovanje omogoča globalno povezovanje vseh podjetij, tako malih, srednjih kot velikih.

Spletna mesta B2B razdelimo na:

spletni portal podjetij, kjer so ciljna skupina podjetja in zaposleni v podjetjih. Največkrat omogočajo naročanje in prodajo drugim podjetjem;

nabava izdelkov, kjer podjetja kupujejo od izdelovalcev;

specializirani portali predstavljajo neke vrste kataloge izdelkov, vključene so tudi diskusijske skupine;

spletna mesta za posredovanje, kjer posredniki nastopajo med kupci, ki iščejo blago ali stortiev, in potencialnimi ponudniki;

informacijska spletna mesta dajejo informacije o določeni industriji.

14

Pri B2B poslovanju obstajata vertikalni (navpični) in horizontalni (vodoravni) trg. Pri vertikalnem trgu so povezana podjetja, ki temeljijo na eni panogi. Običajno lahko izdelovalci kupijo vse na enem mestu. Pri tem prihaja do prepletanja poslovnih procesov in visokih stroškov zamenjav. Družbam pa poslovanje lajšajo horizontalni trgi. Družbe so v tem primeru organizirane po ponudbah izdelkov in storitev, ki panoge oskrbujejo s surovinami ali polizdelki. Hkrati pa ponujajo različne storitve (vzdrževanja, popravila, dobavo pisarniških materialov, logistika, iskanje kadrov in delovne sile …). Pri B2B poslovanju lahko kupci znižajo stroške, prodajalcem pa krajšo in cenejšo dobavo, manjše stroške, krajši čas obračanja zalog in globalno navzočnost.

B2C POSLOVANJE

B2C poslovanje, poslovanje s končnimi porabniki, zajema področja, ki večinoma temeljijo na poslovanju z uporabo interneta. Potrošnik večino opravil (nakupovanje, izobraževanje, delo, bančništvo) opravlja prek domačega računalnika. Največkrat gre za prodajo računalniške opreme, letalskih vozovnic, tehničnih izdelkov, knjig in zgoščenk.

Pri takšnem neposrednem naročanju, nakupu, so vsa opravila avtomatizirana s pomočjo programske opreme, ki teče na strežniku. Ponudniki svojim kupcem nudijo 24-urne usluge, ki so potrebne za spletni nakup izdelkov, vzdrževanje le-tega, pravilno uporabo izdelka in servisiranje. S 24-urno podporo kupcem podjetja pridobivajo nove kupce ter povečujejo lojalnost že obstoječih kupcev.

Proces B2C lahko poteka tudi po naslednjih korakih, kot so:

identifikacija izdelka: vpliv oglaševanja, pomembna vloga spletnih naslovov;

iskanje po katalogu: katalogi morajo biti pregledni, saj predstavljajo pomemben povezovalni člen med ponudniki in kupci;

primerjava ponudb: ponudbe je potrebno približati željam kupcev;

nakup: pomembna varnost in zaupnost opravljenih transakcij.

G2B POSLOVANJE

Pri poslovanju državne uprave s podjetji (G2B) gre največkrat za pobiranje davčnih napovedi, registracije vozil in vseh javnih naročil. Ravno razpisi, prijave na natečaje, izpolnjevanje obrazcev so področja, kjer se to poslovanje krepi.

G2C POSLOVANJE

Najzahtevnejše pa je poslovanje državne uprave s prebivalci (G2C). Največjo težavo predstavlja lokalen dostop vseh storitev vseh državljanov in članov skupnosti. S takšnim poslovanjem želi država prebivalcem ponuditi poenotene in učinkovite storitve. S prehodom na e-poslovanje bo država zmanjšala stroške in dosegla velike časovne prihranke. Pričakuje se tudi večja natančnost opravljenih storitev in manjše število napak (Jerman-Blažič, 2001).

15

G2G POSLOVANJE

Elektronsko poslovanje poteka tudi znotraj uprave (G2G). Enotni državni postal, e-uprava, zagotavlja informacije in storitve državljanom, gospodarskim subjektom, zaposlenim v javni upravi in ustanovam javne uprave (Skrt, 2003).

C2C POSLOVANJE

C2C je elektronsko poslovanje, ki je najbolj priljubljeno pri mlajši generaciji. Prednosti takšnega poslovanja so veliko tržišče in še večja ponudba proizvodov ali storitev. Negativni predznak ima le kontrola kakovosti ponujenih izdelkov oziroma storitev. Pri takšnem poslovanju gre običajno za prodajo lastnih, že uporabljenih izdelkov, preko spletnih oglasov. V Sloveniji je največji oglasni sistem bolha.com.

2.4.3 Vrste elektronskega poslovanja

Elektronsko poslovanje se je prvotno začelo kot finančno poslovanje. Sedaj je razširjeno še na mnoga druga področja (Toplišek, 1998). K elektronskemu poslovanju spada tudi veliko pred in poprodajnih dejavnosti. Le-te so se morale prilagoditi predvsem novim informacijskim in komunikacijskim tehnikam.

ELEKTRONSKO TRGOVANJE

Prvotno se je elektronsko trgovanje pojavilo kot promocija podjetja in promocija blaga

ter storitev tega podjetja. Elektronsko trgovanje se izvaja v več oblikah, na veliko ali

drobno in ne glede na vrsto blaga. Izrazi, s katerimi se srečujemo pri elektronskem

trgovanju, so zelo različni, kar je posledica neenakomerno uveljavljenega elektronskega

poslovanja. Kot že rečeno, je elektronsko trgovanje ožji pojem elektronskega poslovanja.

Nanaša se zgolj na nabavo in na prodajo blaga oziroma storitev preko spleta. Pojma e-

trgovanje in e-poslovanje se v praksi velikokrat zamenjujeta.

Za uspešno e-trgovanje je potrebna strežniško-programska oprema, ki omogoča

povezavo med kupcem in informacijskim sistemom podjetja. Le-ta kupcu omogoča

brskanje po prodajnem katalogu, naročanje ter plačevanje. Ko kupec na spletu odda

naročilo, so podatki naročila posredovani v obdelavo v podjetju. V podjetju pride do

sprejema naročila, verifikacije plačila in odpreme (Skrt, 2002).

Glavna prednost spletnega trgovanja je vsekakor 24-urna dostopnost. Ne samo

dostopnost do informacij o izdelku, temveč tudi možnost nakupa kadarkoli. Naslednja

prednost je hitrost spletnega trgovanja. Kupci ne stojijo v vrsti, temveč vse opravijo preko

spleta. Svoje naročilo pa lahko sproti preverjajo.

Spletno trgovanje pa ima tudi nekaj slabosti. Kupci prejmejo nekaj manj podatkov o

pošiljanju in stroških pošiljanja predvsem takrat, kadar gre za nakupe v tujini. Nekaj težav

16

lahko povzročata reklamacija in vračilo izdelka. Še vedno pa se zgodi, da se spremenijo

spletne strani in potrošniki ne vedo več, s kom točno poslujejo.

ELEKTRONSKO BANČNIŠTVO

Tehnološke in finančne inovacije so prispevale tudi k razvoju elektronskega bančništva.

E-bančništvo predstavlja novo obliko racionalizacije bančnega potenciala. Storitev je

definirana kot zbirka različnih vrst finančnih transakcij z uporabo informacijskih in

telekomunikacijskih tehnologij. E-bančništvo je pripeljalo do sprememb procesov med

bankami, med bankami in strankami ter med strankami in tretjimi osebami. Pri

poslovanju s podjetji so elektronski finančni prenosi le medbančni elektronski prenosi.

Kadar pride do izmenjave podatkov med podjetjem in njegovo banko, gre za finančno

poslovanje. E-bančništvo vključuje internetno bančništvo in različne vrste digitaliziranih

transakcij, ki temeljijo na internetni tehnologiji. Transakcije so prenosi sredstev, menjava

valut, plačila, posojila … Finančni prenosi se med sabo razlikujejo na podlagi sistema

potrošniškega plačevanja, ki so namenjeni nekomercialnemu plačevanju. Tehnologije

komercialnega in potrošniškega plačevanja po internetu še niso ustaljene, vendar je

razvitih veliko sistemov (Razgoršek in Potočar, 2008).

Prednosti e-bančništva za banke so:

podoba inovativne banke, ki stranki ponuja rešitve na podlagi sodobnih in varnih tehnologij;

odpiranje novih tržnih poti;

podprta integrirana elektronska povezava plačilnih transakcij v nacionalnih in večnacionalnih okvirjih;

lažje pridobivanje strank;

zmanjšanje stroškov poslovanja (strošek elektronske transakcije je 5- do 15-krat manjši od klasične transakcije);

možnost racionalizacije bančnih potencialov;

elektronske obdelave zmanjšajo možnost napak oziroma pospešijo postopek odprave le-teh;

lažje dokazovanje konkurenčnega potenciala;

racionalnejša porazdelitev poslovanja banki in razbremenitev osebja;

preprostejše izvajanje marketinških akcij.

Koristi e-bančništva za stranke so:

24-urni dostop do banke;

stalni vpogled v stanje vseh računov;

povezovanje z bančnimi aplikacijami;

lažji prenos potrebnih datotek;

poslovanje v času, ki najbolj ustreza stranki;

razbijanje geografskih ovir.

17

Glavna slabost je vsekakor pomanjkanje popolnoma varnih mehanizmov zaščite v tehnoloških rešitvah. Večinoma so storitve varovane, največkrat je v uporabi digitalni podpis. Pri elektronskem bančništvu je potrebno zagotoviti tajnost in anonimnost.

ELEKTRONSKO BORZNIŠTVO

Internet je glavni katalizator tudi na gospodarskem področju. Elektronsko borzništvo je

elektronsko poslovanje med borzo in strankami, ki omogoča aktivno opravljanje borznih

poslov ter pridobivanje borznih informacij. Hitrost poslovanja ugodno vpliva na

učinkovitejše delo s kapitalom. Ravno hitrost e-borzništva presega vse napovedi

svetovne skupnosti. Borze so prevzele značaj virtualnih institucij, v katerih je dostop do

informacij v veliki meri poenostavljen. Elektronsko borzništvo omogoča aktivno

opravljanje borznih poslov (Toplišek, 1998). Danes obstaja na stotine spletnih strani, ki

ponujajo informacije o stanju in trgovanju z vrednostnimi papirji po vsem svetu. Spletne

strani se delijo na tiste, ki se omejujejo izključno na podatke o zadnji ceni in količini

prometa, ter tiste, ki imajo tudi zgodovinske podatke, določene valute, znesek prodanih

vrednostnih papirjev, najnižjo ter najvišjo doseženo ceno, povprečno ceno in odstotek

spremembe glede na prejšnji dan.

Ko gre za trgovanje z vrednostnimi papirji, je internet koristen na več načinov, in sicer

kot:

najnovejši in potencialno najboljši kanal za dajanje finančnih informacij;

najustreznejše sredstvo za pomoč v dilemah »investirati ali ne«;

širok virtualni prostor.

Kljub velikemu številu delničarjev je kakovost poslovanja na visokem nivoju. Ker gre za

zaprto poslovanje, se brez težav uveljavljajo tudi nova pravila za elektronsko poslovanje.

Elektronska poročila borzne hiše prejemajo po elektronski poti, kar omogoča samodejno

obdelavo.

Eksplozivna globalna rast pri uporabi odprtih omrežij za borzne posle je ustvarila tudi

plodno podlago za mnoge vrste e-kriminala. Varnost na tem področju je pomembna za

zaščito uporabnikov, zaupnost in integriteto sistemov ter prenos podatkov. Varnost

sporočil in transakcij preko omrežja mora biti zavarovana, kar pomeni, da so informacije

in podatki na voljo le pooblaščenim osebam.

POSLOVANJE NA DOMU

Poslovanje na domu se odvija med štirimi stenami doma. Imenujemo ga tudi

homeshopping in telebanking. Poslovanja, ki so se opravljala po telefonu ali telefaksu, so

se lažje preusmerila na elektronski način.

18

Vedno več pa se pojavlja delo na daljavo (oddaljeno delo, e-delo). Ta koncept ni nov.

Ljudje, ki delajo preko spleta, so običajno bolje izobraženi. Pri takšnem načinu dela so

prednosti predvsem fleksibilnost delovnega časa, možnost dela za več delodajalcev

hkrati ter nižji stroški (prevoz na delo in za prevoz porabljen čas). Največja slabost dela

na daljavo je vsekakor samodisciplina ter sposobnost samoorganizacije posameznika.

ELEKTRONSKO ZALOŽNIŠTVO

S hitrostjo razvoja in napredka ter s potrebo ljudi po izobraženju se je večalo tudi

povpraševanje po knjigah. Elektronsko založništvo je pojav, ki ga lahko danes zasledimo

v vseh razvitih državah. Elektronsko založništvo je objavljanje in izdajanje informacij v

elektronski obliki, brez papirja. To je lahko preko optičnih diskov in mrežnih povezav ali

preko elektronskih podatkovnih baz, elektronskih časopisov ali elektronske pošte. E-

založništvo predstavlja novo tržno nišo predvsem za manjše založniške hiše in tudi

posameznike. Postopoma ga uvajajo vse založbe, ki željo ohraniti svoj položaj na že

osvojenem trgu in osvajati nove trge po celem svetu. Izdajajo se vzporedni elektronski

»tiski« ali pa izvirna dela v digitalni obliki. Veliko založniških hiš ima mešano ponudbo,

saj ponujajo tako klasične knjige kot tudi e-knjige.

Zaradi poseganja e-založništva v klasične medije obveščanja prihaja tudi do pravnih

zapletov, predvsem pri ohranjanju kulturne dediščine ter pri varovanju avtorskih del.

Problem avtorske pravne zaščite gradiv v e-obliki je razlog za počasen razvoj e-

založništva.

Z uvedbo e-založništva lahko založniki precej zmanjšajo stroške same izdelave knjig in

logistike. Pri e-založništvu ni stroškov tiskanja, stroškov vezenja oziroma lepljenja knjige

ter stroškov skladiščenja in zalog. Založba ima manjše stroške ali jih nima za razpečavo

knjig po trgovinah, knjigarnah in domovih. E-založništvo ter digitalna tehnologija sta

pozitivno vplivala na produkcijo ter trženje tiskanih knjig. Povečalo se je tudi število novo

izdanih naslovov. Največji pomen e-založništva je vsekakor poenostavljen dostop do

knjig.

V samem procesu e-založništva nastopajo avtor, založnik, informacijski servis, dobavitelji,

knjižnice ter končni uporabniki. Glede na namen uporabe pa ločujemo e-knjige, e-revije

in podatkovne zbirke.

Prednosti e-založništva so:

zmanjšani stroški oblikovanja, izdajanja publikacij in stroški posrednikov;

konkuriranje manjših založb večjim založnikom;

v kombinaciji s klasičnim je e-založništvo nov pristop k širjenju informacij;

dostopnost in uporabnost;

interaktivnost;

19

ažuriranje del s strani avtorjev.

Slabosti e-založništva so:

nezaupljivost založniških hiš;

velik strošek informacijske in tehnološke prenove;

slabo razviti zakoni o avtorskem pravu na področju digitalne besede;

premalo znanj in veščin o e-založništvu;

problem kontroliranja uporabe avtorskih del (prenos del z računalnika na

računalnik);

ponavljanje vedno enih in istih novic v e-časopisih;

kvaliteta izdanih del ni vedno najboljša.

ELEKTRONSKO ZAVAROVALNIŠTVO

Vse pogosteje je podpis zavarovalniških pogodb zgolj formalnost. Velikokrat elektronski

dogodki ovirajo preostale poslovne dogodke v verigi. Oviro predstavlja predvsem

počasnost. E-zavarovalništvo je ena izmed oblik elektronskega poslovanja. Pri tem gre

za sklepanje zavarovalniških poslov preko spletnega medija.

Namen spletnih strani je v največji meri seznanitev strank s ponudbo zavarovanja. Preko

spletnih strani je mogoče sklepati več oblik zavarovanj: avtomobilska, nepremičninska,

nezgodna, prostovoljna zdravstvena in življenjska. Dejansko pa je sklepanje zavarovanj

omejeno z zakonom, po katerem morajo biti pogodbe v pisni obliki.

Prednosti e-zavarovanja so:

24-urna dostopnost in možnost prodaje zavarovalnih produktov, neodvisno od

delovnega časa zavarovalnic;

avtomatska obdelava prejetih podatkov in generiranje police, izvedba plačilnega

prometa brez zavarovalniškega zastopnika;

zanesljivost in transparentnost poslovanja;

nižji stroški dela;

manj izdatkov za provizije pri zavarovalnih zastopnikih.

Slabosti e-zavarovalništva so:

nezaupanje spletu in spletnemu poslovanju;

neosebni odnos;

možnost zlorabe osebnih podatkov.

20

ELEKTRONSKO IZOBRAŽEVANJE

Elektronsko izobraževanje pomeni izobraževanje ali usposabljanje s pomočjo sodobnih

telekomunikacijskih in informacijskih tehnologij, ki poteka neodvisno od kraja ali časa

izobraževanja.

V skupino spadajo spletni tečaji, izobraževanje na daljavo, šole in učitelji, uporaba

informacijskih tehnologij. Kljub temu, da je e-izobraževanje v uporabi že nekaj let, se še

vedno razvija.

Prednosti e-izobraževanja so za udeležence vsekakor časovna fleksibilnost in

prilagajanje. Zaposlenim v izobraževalni ustanovi ni potrebno toliko potovati in njihovo

delo je manj rutinsko ter posledično zanimivejše. Pri e-izobraževanju je širša baza

uporabnikov, ki imajo možnost dodatnega usposabljanja ter lažjega prilaganja okolju.

Prav tako lahko pri e-izobraževanju nastanejo težave, ki so povezane s premajhno

razširjenostjo širokopasovnih povezav, pomankanjem standardov, ki se navezujejo na

vprašanja o varnosti.

Prednosti e-izobraževanja so:

manjši stroški potovanj v in iz izobraževalnih ustanov;

lažje izbiranje učne vsebine in prilagajanje hitrosti učenja;

študij lahko poteka od povsod;

večja fleksibilnost, možnost vključitve v razprave na internetnih forumih, obisk

inštruktorjev v klepetalnicah ob katerikoli uri;

različni pristopi k učenju;

razvijanje računalniške in internetne spretnosti;

krepitev samozavesti in zaupanja v sposobnosti ob uspešno rešeni on-line nalogi.

Slabosti e-izobraževanja so:

nemotivirani učenci in učenci s slabimi učnimi navadami zaostanejo za sovrstniki;

pogosto privajanja novim strukturam in načinom pridobivanja znanja;

občutek izoliranosti in premalo socialne interakcije;

učitelj ni vedno na voljo;

težave z nezanesljivo in občasno internetno povezavo;

potreben čas za seznanitev s programsko opremo za e-izobraževanje;

težka stimulacija učencev;

določene predstavitve težko narediti.

21

2.4.4 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja

PREDNOSTI

Elektronsko poslovanje omogoča neposredno komunikacijsko povezavo in sprotno interakcijo, kar posredno omogoča večjo odzivnost vključenih organizacij. Tako lahko do večine izdelkov ali storitev dostopamo 24 ur dnevno, vse dni v tednu. Posledično se poveča hitrost transakcije, odnosi med poslovnimi partnerji so tesnejši in reševanje morebitnih težav je učinkovitejše.

Ena izmed prednosti e-poslovanja je tudi enostaven dostop do informacij. Informacije kot take so zelo pomembna in potrebna sestavina poslovanja. S pomočjo e-poslovanja je dostop do njih enostaven. Z e-poslovanjem je enostavnejši tudi dostop do storitev. Enostavnejši dostop do organizacij in sočasna odzivnost omogočata enostaven način, da uporabnik pride do storitve v kratkem času.

E-poslovanje znižuje tudi stroške. Prav tako racionalizira proizvodnjo, zmanjša delež vrnjenega blaga, zmanjša skladiščenja in stroške le-tega ter pospeši sam postopek prodaje. Zaradi avtomatizacije se pri e-poslovanju zmanjša delež napak.

Uporaba e-poslovanja organizacijam prinese nove poslovne možnosti in predvsem tudi dostop do globalnega tržišča. Izdelki so tako dostopnejši strankam povsod po svetu. In te stranke so med seboj enakopravne, ne glede na to od kod prihajajo, kdo so, kaj delajo ali kako izgledajo. E-poslovanje omogoča enakopravnost vseh ljudi.

SLABOSTI

E-poslovanje od organizacij zahteva korenite spremembe v poslovanju. To je, predvsem zaradi razvoja tehnologije, v zadnjem času bolj težava same organizacije in ne toliko tehnologije. Hkrati pa ravno zaradi hitrega razvoja tehnologije prihaja do zaostanka v sami zakonodajo in v predpisih. Nedorečeni predpisi in standardi so tisti, ki omogočajo zlorabe. Le-te so največkrat s področja avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Standardi so tisti, ki krojijo proces e-poslovanja. Standarde je potrebno pripravljati v okvirjih, ki so odvisni od posamezne panoge.

22

Tabela 3: Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja

PREDNOSTI Podjetja Potrošniki

Povečanje tržišča

Znižanje stroškov

Zmanjšanje zalog

Možnost specializacije za ožji segment potrošnikov

Večja zvestoba poslovnih partnerjev

Manj napak pri vnosu in obdelavi informacij

Boljši pregled nad poslovanje

Nižji stroški telefonskih komunikacij

Krajši dobavni roki

Povečana konkurenčnost

Poslovanje 24 ur dnevno, vse dni v letu

Komuniciranje in izmenjava mnenj z drugimi potrošniki

Krajši pogajalski čas z dobavitelji

Sledenje stanju naročila

Enostavno spremljanje naročila

SLABOSTI Podjetja Potrošniki

Hitro spreminjanje tehnologije, potrebne izboljšave in prilagoditve

Večja konkurenca

Dodatni logistični stroški pri manjših naročilih

Prenizke cene (majhna podjetja premajhna proizvodnja)

Pomanjkanje osebnega stika in zaupanja, ni možnosti testiranja izdelka

Dodatni stroški ob vstopu na e-tržišče (tehnologija, zaposleni …)

Pomanjkanje zaupanja v elektronske transakcije

Pomanjkljiva varnost informacijskih sistemov

Pri uvajanju e-poslovanja v organizacije pa ima velik vpliv tudi izobrazba zaposlenih. Pri tem se organizacije premalo zavedajo, da je potrebno izobraževati prav vse zaposlene, saj je od njih odvisno, ali bo organizacija kot celota uspešna. Žal se pojavljajo tudi posamezniki, ki tehnologijo jemljejo kot nujno zlo in se niso pripravljeni izobraziti.

Varnost in zasebnost sta dve komponenti, ki imata pri e-poslovanju izreden pomen. Vdor neavtorizirane osebe lahko organizaciji povzroči ogromno škodo tako v poslovnem procesu kot tudi med poslovnimi partnerji. Zaradi odprtega sistema in enostavnega dostopa ni mogoče zagotoviti 100 % varnosti. Je pa tudi res, da je večja nevarnost znotraj organizacij kot zunaj nje. Uslužbenci lahko podatke enostavno kradejo in pošiljajo po elektronski pošti, medtem ko mora nekdo zunanji obiti vsaj en požarni zid.

23

2.4.5 Tveganje elektronskega poslovanja

Varnost je, kot posledica razvoja računalništva in informatike, postala pomembnejša kot kdaj prej. Razlogi za to so različni, in sicer:

izobraženost in usposobljenost napadalcev;

več izgubimo zaradi odvisnosti od informacijskih tehnologij;

cenejša implementacija varnostnih tehnologij;

splošno vse manjše zaupanje v svetu.

Tveganja e-poslovanja, ki vsak dan pretijo na nas, so:

računalniški virusi (škodljivi programi, ki poškodujejo računalnik in podatke na njem, upočasnijo delovanje interneta, računalnik uporabijo za širitev drugam po spletu);

vdori v računalniški sistem (kadar heker pridobi skrbniško geslo);

kraja podatkov in informacij;

prevzem povezav;

vohljanje;

maskiranje;

načrtno usmerjanje mišljenja.

Za zagotovitev varnosti so na voljo različne metode. Zaščita je lahko fizična ali kriptografska. Rešitve, kot so šifriranje, digitalni podpis ali požarni zid, ponujajo različne rešitve. Vsaka rešitev je namenjena točno določeni nevarnosti, ki preti na uporabnike.

Tabela 4: Tehnološke rešitve pri zagotavljanju elektronskega poslovanja

Nevarnost Rešitev Funkcija rešitve

branje, spreminjanje in prestrezanje podatkov

šifriranje (entkripcija) onemogočimo ponarejanje podatkov

uporaba tuje identitete verodostojnost (digitalni podpis)

preverjanje identitete

neavtoriziran uporabnik dobi dostop do drugega

omrežja

požarni zid (firewall) filtrira promet, preprečuje dostop določeni vrsti

prometa

24

2.5 Digitalizacija podjetij

Hitreje kot kdaj koli prej se zadnja leta spreminja poslovanje. Na poslovanje v veliki meri pritiskajo nove tehnologije, novi načini komunikacije in pridobivanje informacij ter nova pričakovanja strank. Digitalizacija je tista, ki odpira nove dimenzije poslovanja. S pomočjo digitalizacije podjetja analogne informacije z binarno kodo pretvorijo v digitalne, da jih lahko shranijo oziroma elektronsko obdelajo na računalniku. Digitalizacija tako olajša delo ter prihrani čas in denar vsem organizacijam. Vsa evropska in svetovna podjetja vse bolj investirajo v digitalizacijo. Danes je digitaliziranih že več kot 95 % tehnoloških informacijskih zmogljivosti v svetovnem merilu. V digitalizacijo največ vlagajo informacijske tehnologije in komunikacije. Ta dva sektorja v digitalizacijo vložita skoraj 4 % od letnega dobička. Nekoliko manj (3,5 % od dobička) v digitalizacijo vlagata proizvodna in inženirska industrija. Ekonomisti so izračunali, da z digitalizacijo podjetja svojo učinkovitost letno povečajo za 3,3 % ter zmanjšajo stroške za 2,6 %. Skozi zgodovino so se za shranjevanje gradiva uporabljali različni mediji. Največja razlika, ki med njimi obstaja, je vsekakor obstojnost shranjenih podatkov. CD plošče in optični diski bi naj podatke ohranili 30 do 100 let. Življenjska doba tonskih in video trakov bi naj bila do 20 let. Med 10 in 30 let pa bi se naj ohranili podatki na papirju današnje kvalitete. Revolucionarne novosti, predvsem pojav digitalnih tehnologij in interneta, digitalizacija informacij in informacij ter povezanost posameznikov v globalna omrežja, ponujajo izjeme za dostop do velikega števila informacij. Napredne digitalne tehnologije omogočajo spremembe že obstoječih modelov in oblikovanje novih. Digitalno proaktivna podjetja poslujejo tudi do desetkrat bolje kot podjetja, ki digitalnih tehnologij ne uporabljajo. Prehod podjetij v digitalno podjetništvo zahteva nujno potrebno jasno strateško usmeritev. Podjetja morajo izvesti ukrepe za svetovanje in podporne storitve, saj brez le-teh digitalna tehnologija ni polno izrabljena. Na državnih ravneh je potrebno izboljšati dostop do finančnih sredstev, krepiti podjetniško kulturo in povezovati podjetja, raziskovalce ter izobraževalne ustanove, izboljšati digitalna znanja in veščine ter oblikovati spodbudno zakonodajo in regulatorje za razvoj digitalnega podjetništva. Do danes bi lahko digitalizacijo razdelili v štiri faze, in sicer:

I. faza je pomenila širitev povezanosti strank s podjetjem prek digitalnih orodij (spletne strani, elektronska pošta, spletne banke, družabna omrežja …);

II. faza je pomenila digitalno posodobljene delovne procese;

III. faza je digitalizacija vseh delovnih in poslovnih procesov z namenom večje optimizacije in učinkovitosti dela;

IV. faza pa predstavlja digitalno preobrazbo produktov in storitev.

Danes obstaja tesna povezava med globalizacijo, liberalizacijo trgovine in sprejetjem informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij. Podjetja imajo v digitalnem

25

gospodarstvu večji dostop do trgov, kapitala, informacij, tehnologije itd. Prosta trgovina pospešuje proces gospodarskega povezovanja. IKT pa izničuje prostorsko in tudi vremensko oviro. Pozitivni učinki kljub temu puščajo senco dvoma, da so mnoga podjetja izpostavljena močnim motnjam. Čeprav je globalizacija gonilna sila e-poslovanja, ne smemo prezreti dejstva, da nekatera podjetja poslujejo z dobičkom zgolj zaradi lokalnih poslovnih praks.

Pozitivne učinke globalizacij je mogoče najbolje izmeriti v kategoriji B2B poslovanja, v primerjavi B2C. Podjetja, ki spletno trgujejo in so globalizirana, imajo številne prednosti. Hkrati se soočajo tudi s problemom množične prilagoditve in razumevanja kulture raznolikosti. Tako so v najuspešnejših podjetjih razvili komunikacijsko spretnost s podizvajalci iz geografsko razpršenih in kulturo različnih organizacij.

2.5.1 Prednosti in slabosti digitalizacije

Prednosti digitalizacije so:

zmanjševanje neposrednega stika z nosilci analognih vsebin;

vedno dostopne digitalizirane vsebine širšemu krogu interesentov (kadarkoli in kjerkoli);

možnost oddaljenega shranjevanja brez dodatnih stroškov;

varnost vsebin, saj se lahko večje število digitalnih kopij hrani na različnih lokacijah;

zmanjšanje stroškov (ni tiskanja, fotokopiranja, skladiščenja …);

lažji nadzor nad uporabo dokumentov;

kopije so vedno enake originalu.

Pomankljivosti digitalizacije so:

pomankjivi standardi za digitalizacijo;

gradivo, ki je bilo digitalizirano v preteklosti, samo pogojno ustreza današnjim standardom;

poenotenje sveta, kar pomeni izginjanje kulturnih posebnosti.

2.5.2 Digitalna preobrazba in postopek digitalizacije papirnatih dokumentov

Digitalna preobrazba je nov trend oziroma rdeča nit tehnoloških, poslovnih, finančnih in marketinških procesov današnjega časa. Digitalna preobrazba se kot pojem pojavlja v povezavi z novimi in naprednimi tehnologijami. Pri digitalni preobrazbi gre za proces, ki je vezan na vse panoge v gospodarstvu in celotni družbi. Glavni poudarek je osredotočenje na stranke in razumevanje le-teh. Digitalna transformacija spreminja že obstoječi ustroj podjetja in vse delovne procese. Prav tako prinaša drugačno razumevanje poslovanja in odnosa do strank. Digitalna preobrazba spreminja poslovne modele z namenom ohranjanja in pridobivanja novih strank. Temeljni cilj digitalne preobrazbe je izboljšanje konkurenčnosti in povečati donosnost podjetja.

26

Pri digitalni preobrazbi gre za nov pristop in nov način uporabe tehnologij, ki so že na voljo. Ob tem se je potrebno zavedati, da digitalna preobrazba v prvi vrsti ni namenjena inovativni ponudbi aplikacij, prav tako so ob tem potrebne tudi investicije v digitalne spremembe. Za vsa podjetja je pomembno, da se pospešeno odzovejo na spremembe na trgu. Ključni razlogi za digitalno preobrazbo so predvsem spremenjene navade potrošnikov, ki se pospešeno odzivajo in osvajajo nove tehnologije.

Postopek digitalizacije, kjer analogno – papirnato obliko dokumenta spremenimo v digitalizirano obliko, lahko razdelimo v več faz, in sicer:

priprava dokumentov za optično branje, kjer dokumente vsebinsko razdelimo in zložimo;

branje s pomočjo optike;

označevanje dokumentov z oznakami, s katerimi jih bomo iskali v arhivu;

arhiviranje skeniranega dokumenta v elektronskem arhivu.

27

3 E-VEŠČINE IN DIGITALNA EKONOMIJA V SLOVENIJI

Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) spreminja aktivnosti vseh nas. IKT posega v številna področja našega življenja. Vse več je komuniciranja preko družabnih omrežij, shranjevanje slik in dokumentov v oblaku, še mobilni telefoni so postali majhni računalniki. Hkrati pa se zaradi IKT in funkcionalnosti le-te spreminja tudi poslovanje v podjetjih.

3.1 E-veščine

E-veščine so znanja in spretnosti, ki smo jih osvojili ter jih znamo uporabljati. E-veščine ali digitalna pismenost so veščine, ki so potrebne za uporabo mobilnih naprav, računalnikov in interneta. Obvladovanje e-veščin predstavlja prednost, a hkrati nujnost na trgu dela. E-veščine sestavljajo štiri skupine, in sicer (Zupan, 2016):

informacijske e-veščine;

komunikacijske e-veščine;

e-veščine za reševanje problemov;

e-veščine za uporabo programske opreme.

3.1.1 Informacijske e-veščine

Osebe z informacijskimi e-veščinami znajo iskati in pridobivati digitalne informacije. Digitalne informacije znajo prepoznavati, analizirati in shranjevati. Prav tako te osebe znajo presojati o pomembnosti in namenu digitalnih informacij. Stopnja obvladovanja informacijskih e-veščin se meri s številom aktivnosti. Tisti, ki izvedejo eno aktivnost, obvladajo osnovne informacijske e-veščine. Več aktivnosti kot oseba izvede, bolje ima razvite informacijske e-veščine.

V Sloveniji kar 70 % oseb, starih med 16 in 74 let, obvlada informacijske e-veščine. Kar 62 % jih te veščine obvlada dobro in le 8 % zgolj osnovno. Večina mlajše generacije ima informacijske e-veščine. Skoraj vsi kopirajo ali premikajo datoteke ter prav tako uporabljajo prostor za hrambo podatkov na internetu. Prav tako velika večina zna poiskati željene informacije na svetovnem spletu, največkrat so informacije iskali na spletnih straneh javnih ustanov. Odstotek moških in žensk z informacijskimi e-veščinami je skoraj enak. Prav tako je zahtevnejše obvladovanje teh veščin pri ljudeh z višjo izobrazbo.

28

Slika 5: Uporaba informacijskih e-veščin prebivalcev Slovenije glede na starost

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

3.1.2 Komunikacijske e-veščine

Znanje, ki jim omogoča komunikacijo s pomočjo digitalnih tehnologij, imajo osebe s komunikacijskimi e-veščinami. Te osebe znajo z drugimi omrežji deliti informacije in različne vsebine. Tudi tukaj se stopnja obvladovanja meri s številom izvedenih aktivnosti človeka. Več kot je izvedenih aktivnosti, bolj oseba obvladuje komunikacijske e-veščine.

Slika 6: Uporaba komunikacijskih e-veščin prebivalcev Slovenije glede na starost

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

29

V Sloveniji komunikacijske e-veščine obvlada 67 % oseb, starih med 16 in 74 let. 46 % ljudi te veščine obvladuje zelo dobro. Tudi komunikacijske e-veščine bolje obvladajo mlajše generacije oziroma skoraj 99 % mladih te veščine obvlada in ta generacija je tudi tista, ki je najbolj aktivna tako v spletnih omrežjih, elektronski pošti, pri telefoniranju kot tudi pri nalaganju lastnih vsebin in videotelefoniranja s spletno kamero preko interneta. Delež moških in ženskih, ki komunikacijske e-veščine obvladajo, je izenačen. Bolje jih obvladajo tudi višje izobraženi ljudje.

3.1.3 E-veščine za reševanje problemov

Osebe z e-veščinami za reševanje problemov znajo reševati tehnične in konceptualne probleme z digitalnimi sredstvi. Te osebe digitalna orodja uporabljajo kreativno in dobro poznajo spletne storitve. Tudi tukaj se obvladanje meri s številom aktivnosti. Več kot je aktivnosti, bolje oseba obvlada e-veščine za reševanje problemov.

Slika 7: Uporaba e-veščin za reševanje problemov prebivalcev Slovenije glede na starost

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

Te veščine zelo dobro obvlada 43 % oseb, osnovno pa 20 % oseb, starih med 16 in 74 let. Zanimivo je, da največ programske opreme in appsov namestijo ljudje v starosti skupini med 16 in 24 let. Prav tako ta starostna skupina največ spreminja nastavitve programske opreme in prenaša datoteke med računalniki ter drugimi napravami. V obvladanju e-veščin za reševanje problemov se veliko mladih poslužuje spletnega nakupovanja, e-bančništva in spletnih tečajev. Enako kot pri že omenjenih veščinah je delež moških in

30

ženskih, ki e-veščine za reševanje problemov obvladajo, izenačen in te veščine nekoliko bolje obvladajo bolje izobraženi ljudje.

3.1.4 E-veščine za uporabo programske opreme

E-veščine za uporabo programske opreme omogočajo ljudem, ki to znanje imajo, uporabo različnih programov za ustvarjanje ali urejanje vsebin, izdelavo kreativnih vsebin in programiranje. Pri vsebinah lahko gre bodisi za slike, besedila ali videoposnetke. Več aktivnosti kot oseba naredi, višja je njena stopnja obvladanja te veščine.

V Sloveniji je 54 % oseb, starih med 16 in 74 let, ki uporablja e-veščine za programske opreme. Te veščine zelo dobro obvlada 40 % oseb, ostale osebe pa le osnovno. Te veščine v največjem odstotku obvladuje starostna skupina med 16 in 24 let. Veščine uporabljajo pri programski opremi za urejanje besedil in za delo s tabelami ter grafi. V Sloveniji zelo dobro e-veščine za uporabo programske opreme obvladujeta oba spola. Vsekakor pa jih bolje obvladujejo osebe z višjo izobrazbo.

Slika 8: Uporaba e-veščin za uporabo programske opreme prebivalcev Slovenije glede na starost

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

31

3.2 Digitalna ekonomija

Ekonomske, družbene in kulturne aktivnosti, ki se izvajajo na spletu in se povezujejo z IKT, definirajo digitalno ekonomijo. Digitalna ekonomija prepleta ekonomijo, informatiko, komunikacijo, računalništvo in digitalizacijo. Temelji na informacijah, kreativnosti in inovacijah. Njeni glavni elementi so digitalizacija in visoka stopnja uporabe IKT. Glavna elementa sta še pretvorba informacij v tržno vrednost in novi načini organizacije. Pri organizaciji gre za gospodarstva, poslovne procese, dela in proizvodnje (Zupan, 2016).

3.2.1 Dostop do interneta

Internet je temelj za razvito informacijsko družbo in digitalno tehnologijo. Dostop do hitrega interneta je glavni pogoj za razvoj digitalne ekonomije, računalništva v oblaku in e-poslovanja. Svetovno omrežje računalniškega omrežja omogoča hiter dostop do neomejene količine informacij, hkrati pa ustvarja globalni trg. Internet posameznikom nudi tudi številne storitve, ki jih nudijo podjetja in javna uprava. Podjetjem pa nudi dostop do novih trgov, povečano komunikacijo in produktivnost. Prav tako internet podjetjem nudi možnost oblikovanja in nudenja novih izdelkov ter storitev. Ob tem je potrebno poudariti tudi to, da je pomembna tudi hitrost internetnega priključka.

Slika 9: Delež gospodinjstev z internetnim priključkom v Sloveniji

Vir podatkov: (SURS).

V Sloveniji je bilo v letu 2015 kar slabih 77 % gospodinjstev z internetnim priključkom, kar je za 40 % več kot je bilo internetnih priključkov leta 2007. V letu 2017 je imelo internetni priključek že skoraj 82 % gospodinjstev. Od vseh internetnih priključkov je 86 % gospodinjstev in 14 % poslovnih uporabnikov. Od tega je bilo večinoma internetnih priključkov, preko 99 %, širokopasovnih. Prevladujejo xDSL-priključki. Iz leta v leto se veča

76.8

77.6

78.4

81.7

74.0

75.0

76.0

77.0

78.0

79.0

80.0

81.0

82.0

83.0

2014 2015 2016 2017

Del

ež (

%)

Leto

32

število optičnih priključkov. Povečuje se tudi število priključkov s hitrostjo 10 Mbit/s. V Sloveniji je bilo leta 2015 tudi 14 % podjetij, ki so imeli širokopasovni internet s hitrostjo vsaj 100 Mbit.

Slika 10: Internetni priključki v Sloveniji

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

Povečuje se tudi uporaba mobilnega omrežja. Mobilne tehnologije imajo po vsem svetu močan vpliv na poslovne dejavnosti. Pametne mobilne naprave naj bi k celotni rasti industrije doprinesle kar 57 % (Evropska skupnost, 2014). V letu 2015 je bilo v Sloveniji 2.353.296 uporabnikov mobilnega omrežja, kar je za 22 % več kot jih je bilo v letu 2007. V teh letih se je največ povečal delež zasebnih uporabnikov, in sicer za 50 %. A še vedno poslovni uporabniki predstavljajo le 31 % vseh uporabnikov mobilnega omrežja. Dve tretjini vseh uporabnikov je naročnikov mobilnega omrežja in ena tretjina je uporabnikov predplačniškega mobilnega omrežja. Sorazmerno se je s povečanjem števila uporabnikov mobilnega omrežja povečal tudi dostop do spleta preko mobilnih naprav.

3.2.2 E-poslovanje v podjetjih

Glavni namen e-poslovanja je povečati učinkovitost in konkurenčnost podjetja. Prav tako je cilj e-poslovanja produktivnost in prihodek od prodaje. Informacijski sistem podjetjem omogoča pravočasne in natančne informacije. To je mogoče s pomočjo informacijskega sistema, ki povezuje posamezne dele podjetja v celoto. Druga možnost, ki omogoča avtomatizacijo trženja, prodaje, distribucije in funkcijo opravljanja, je ERP. ERP ali Enterprise Resource Planning, ki omogoča integracijo podatkovnih sistemov in procesov. ERP je leta 2015 uporabljala ena tretjina podjetij, ki so imela vsaj 10 zaposlenih.

Nekaj manj podjetij (29 %) je v letu 2015 uporabljalo CRM. Customer Relationship Management je programska oprema za upravljanje odnosov s strankami. Le-ta vzpostavi

33

kakovostne odnose s strankami in omogoča izboljšanje poslovanja s strankami. To CRM naredi tako, da komunicira s stranko ter usmerja njihove nakupne navade.

S 1. 1. 2015 se je v Sloveniji sprejel e-račun. To pomeni, da morajo vse pravne in fizične osebe za dobavljeno blago ali opravljeno storitev izdati račun v elektronski obliki. E-računi so avtomatizirali izmenjavo računov in posledično pospešili poslovanje. Ker je izmenjava avtomatizirana, je manjša možnost napak in stroški poslovanja so nižji. Do leta 2015 je kar 70 % podjetij izdajalo račune le v papirni obliki.

3.2.3 E-trgovanje

Iz leta v leto se krepi tudi e-trgovanje. E-trgovanje predstavlja tako spletna prodaja javnim ustanovam kot tudi končnim potrošnikom. E-trgovanje lahko poteka tudi med dvema podjetjema, med podjetjem in javno ustanovo. E-trgovanje se izvaja preko spletnih strani ali preko računalniške izmenjave podatkov. Njegova glavna prednost so vsekakor nižji stroški in posledično nižje cene izdelkov ali storitev ter širitev trga. Delež podjetij s spletno prodajo iz leta v leto vztrajno narašča.

Slika 11: E-trgovanje podjetij v Sloveniji

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

V Sloveniji je od leta 2013 do leta 2017 skoraj 10 % več podjetij s spletno prodajo. Tako je v letu 2017 imelo spletno prodajo skoraj 25 % podjetij. Zanimivo je tudi, da je vedno več podjetij, ki kupujejo preko spleta. Kar 30 % slovenskih podjetij je nakup preko spleta opravilo že leta 2013. Skozi vsa leta je delež takšnih podjetij primerljiv.

34

Slika 12: Spletna trgovina in spletni nakupi v slovenskih podjetjih

Vir podatkov: (SURS).

Spletne strani prinašajo tudi vse več prihodkov. Tako so v letu 2014 podjetja z več kot 10 zaposlenimi ustvarila 16,5 % prihodkov zgolj preko spletnih strani oziroma z računalniško izmenjavo podatkov. Skoraj dve tretjini tega prihodka so podjetja ustvarila z računalniško izmenjavo podatkov z drugim podjetjem. Spletna prodaja končnim potrošnikom je predstavljala slabih 8 % vrednosti celotne prodaje preko spletnih strani ali prek računalniške izmenjave podatkov. Pri e-trgovanju pa podjetja naletijo na različne ovire. Spletno prodajo v največji meri omejujejo neprimerni izdelki ali storitve, logistika, previsoki stroški vpeljave, plačila spletnih prodaj, varnost pri spletnem trgovanju ter zakonodaja. Vsekakor pa so ovire za podjetja s spletno prodajo precej nižje v primerjavi z istimi ovirami v podjetjih brez spletne prodaje.

15.4

18.4

21.920.3

24.7

29.6

26.227.7

28.9 29.4

0

5

10

15

20

25

30

2013 2014 2015 2016 2017

Del

ež (

%)

Leto

Spletna prodaja Spletni nakupi podjetja

35

Slika 13: Ovire pri e-trgovanju

Vir: (Zupan, 2016 po SURS).

Povečuje se tudi delež spletnih nakupov s strani podjetij. Večja kot so podjetja, več kupujejo preko spleta oziroma prek računalniške izmenjave podatkov. Prav tako vse več podjetij za oglaševanje uporablja internet, spletne strani in družabne medije. To oglaševanje je za podjetja zanimivo predvsem zaradi tega, ker digitalno oglaševanje doseže veliko potrošnikov ob pravem času in na pravem mestu. Takšno oglaševanje je cenejše in učinkovitejše. Delež podjetij, ki so oglaševala preko interneta, je bilo v letu 2015 že 23 %.

36

4 DOPRINOS ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA IN E-TRGOVINE

V ČRNI GORI

Kljub temu, da so v Črni gori že pred desetimi leti nastale zakonske zahteve za opravljanje storitev informacijske družbe, je ta koncept še vedno v povojih. Dejstvo je tudi, da se masa ljudi, ki nakupuje preko interneta, iz leta v leto veča. Nove priložnosti za e-poslovanje, in posledično za nove poslovne modele, so ustvarili tehnološki napredki ter vse večja uporaba tehnologije. Novi ukrepi, ki jih sprejema Črna gora, vključujejo navodila za dosledno izvajanje zakona o elektronski trgovini in krepitev sodelovanja. Hkrati spodbuja večjo uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri malih ter srednjih podjetjih, start-up podjetjih in študentih.

Glede na že opravljene raziskave, bi naj podjetja do leta 2018 iskala polovico delavcev v tradicionalnih poslovnih procesih, in do pet krat več delavcev na delovnih mestih, ki so digitalno usmerjena. Prav mešanje sodobnega gospodarska in elektronskega poslovanja je fenomen, ki je značilen za razvoj elektronskega poslovanja.

4.1 Analiza elektronske trgovine v Črni gori – splošne ocene

Čeprav se je število izdelkov in storitev na področju IKT v zadnjih letih v številnih državah povečalo skoraj za 17 %, gospodarska rast pa je bila večja za tretjino, bistvenih sprememb v Črni gori ni bilo. Internet je v Črni gori prispeval predvsem pri diferenciaciji trga. Ponudil je neomejeno paleto izdelkov in storitev na enem mestu, s čimer je spremenil poslovni model.

V Črni gori je bi