Druga svetovna vojna na Slovenskem

Okupacija

• Nemčija si je želela pred napadom na SZ zavarovati svoj južni bok, zato je prisilila Jugoslavijo, da je 25.3.1941 pristopila k trojnemu paktu. Zaradi tega so v državi nastale demonstracije, čemur je sledil državni udar 27.3 skupine probritanskih oficirjev pod vodstvom Dušana Simovića, ki je odpravila regentstvo in razglasila kralja Petra II. za polnoletnega. Ker Hitler Jugoslaviji ni več zaupal, se jo je odločil napasti.

• Napad se je začel 6.4.1941 (“aprilska vojna”), nemške sile so vdrle v Jugoslavijo in bombardirale Beograd. Poleg Nemcev so Jugoslavijo napadli še Italijani, Madžari in Bolgari - skupno 2000 000 vojakov v 83 divizijah.

• Po manj kot dveh tednih se je slabo pripravljena in neizkušena jugoslovanska vojska 17.4. predala, jugoslovanska vlada pa je s pomočjo zaveznikov pobegnila v Palestino, preko nje v Egipt in končno v Lodnon, predstavniki vlade, ki pa so ostali v domovini pa so podpisali kapitulacijo.

• Po končani vojni so si napadalke med seboj razdelile Jugoslavijo: Nemci zasedejo Koroško, Gorenjsko in Štajersko, pod njihovo upravo je Banat v Srbiji ter močno okrnjena osrednja Srbija, kjer so na čelo uprave postavili Milana Nedića. Italijani so zasedli Dalmacijo in Gorski Kotar ter del hrvaškega Primorja, pod njihovo upravo pa je Črna gora in Albanija ter Ljubljanska pokrajina. Del Makedonije so zasedli Bolgari, Madžari pa so si prilastili Bačko, Branjo ter Prekmurje. Pod nadzorom Nemcev in Italijanov je bila tudi NDH, ki so jo ustaši (Ante Pavelić) s privolitvijo Nemcev razglasili 10.4. v Zagrebu.

• Med najbolj razkosanimi deli Jugoslavije je bil prav slovenski (Dravska banovina), med seboj si ga razdelijo Nemci, Italijani in Madžari. Razdelitev je izhajala iz Hitlerjevih smernic, ki sta jih dokončno določila nemški in italijanski zunanji minister (Ribentropp in Ciano) 21. in 22. aprila. Vse okupacijske sile so imele v načrtu popolno asimilacijo slovenskega naroda

• Najbolj nasilna do Slovencev je bila nemška okupacijska politika. Izselili so 80 tisoč Slovencev (načrtovali so izselitev 220 do 260 tisoč), največ narodno zavednih izobražencev. Za ostale je bila načrtovana popolna germanizacija, slovenski jezik je bil umaknjen iz javnega življenja, ukinjene so bile vse slovenske organizacije, prebivalstvo so silili k vpisu v nemške nacionalistične organizacije, moški so bili vpoklicani v vojsko, pozneje so zaradi partizanskih akcij ljudi začeli pošiljati v taborišča in streljati talce.

• Italijanska okupacijska politika je bila na ozemlju novoustanovljene Ljubljanske pokrajine (ki je poleg Ljubljane obsegala še Dolenjsko in Notranjsko) dosti bolj znosna. Kulturno delovanje slovenskih organizacij je bilo dovoljeno še naprej, slovenščina se je v javnem življenju in šolstvu lahko uporabljala (dodana je bila italijanščina), strogo cenzurirani časopisi so lahko še naprej izhajali, upravni sistem je ostal bolj ali manj nespremenjen, dovolili so prihod okoli 17 000 beguncev z nemškega območja itd. Prepovedano je bilo le kakršnokoli politično delovanje. Asimilacija Slovencev je bila njihov dolgoročni cilj.

• Na madžarskem območju je bilo stanje podobno kot na nemškem. Madžari Slovencev niso priznavali, rekli so jim “Vendi”. 16.12.1941 so anektirano ozemlje priključili Madžarski. To območje je bilo zaradi geografske izoliranosti odmaknjeno od medvojnega dogajanja na Slovenskem.

Odziv tradicionalnih strank na okupacijo

• Tradicionalne stranke (pred vojno uveljavljene stranke) so se pri svojih odzivih na okupacijo držale načela kontinuitete Jugoslavije, skušale so doseči razmerje med čim manjšo kompromitacijo in doseganjem čim boljših razmer za prebivalstvo.

• Predstavniki tradicionalnih strank so 6.4.1941 ustanovile Narodni svet za Slovenijo, ki ga je vodil ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen. Prizadevali so si predvsem za ohranitev javnega reda in miru ter poskušali prepričati vojsko, naj ne uniči pomembnih gospodarskih in prometnih objektov. Poskušali so tudi prepričati nemškega okupatorja, da naj zasede celotno slovensko ozemlje (pozneje še italijanskega). Svet je deloval do 17.4, ko so ga italijanske oblasti v Ljubljani prepovedale.

• Italijani so v Ljubljanski pokrajini ustanovili Consulto (sosvet) pri visokem komisarju, v kateri je bilo več slovenskih političnih in gospodarskih predstavnikov. Člani Consulte so tudi obiskali Mussolinija, ki so ga prosili, naj pri Hitlerju posreduje za Slovence na nemškem okupacijskem območju. Consulta ni imela nobene moči pri odločanju, po vedno bolj krutih italijanskih povračilnih ukrepih zaradi partizanskih akcij pa so nekateri člani iz nje protestno izstopili.

• Tradicionalne stranke so tudi ustanavljale svoje ilegalne formacije za boj proti okupatorju. Vendar program teh formacij ni bil takojšen boj proti okupatorju, pač pa obveščevalna služba za zaveznike in jugoslovansko vlado ter priprave na oborožen odpor, ko bi bilo to potrebno. Najpomembnejše take organizacije so bile Slovenska legija, Sokolska legija in Narodna legija. Legije so sicer bile številčne (SL je imela 5000 članov), vendar zaradi nasprotij med njimi ni prišlo do združitve, zato niso mogle konkurirati OF.

• Poleg tega so pri nas delovali še četniki oz. enote Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD), ki so se k nam razširili iz Srbije - tam so nastali pod vodstvom Draže Mihajlovića, ki se po porazu Jugoslavije ni predal pač pa se je umaknil na območje Ravne gore in od tam organiziral oborožene akcije proti okupatorju, nekaj časa so tudi sodelovali s partizani. Pri nas je ustanavljanje teh enot prevzel Karel Novak, vendar je to potekalo počasi zaradi centralistične usmeritve četnikov (zaradi česar je prihajalo do sporov s strankami), delno so to onemogočili tudi partizani

Nastanek in razvoj Osvobodilne fronte

• Boris Kidrič, eden glavnih članov KPS, je 26.4.1941 v vili Josipa Vidmarja sklical ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte. Na tem sestanku so bili kot ustanovni člani prisotni predstavniki KPS, levega krila telovadnega društva Sokol, krščanskih socialistov ter kulturnikov (intelektualcev).

• V okviru PIF niso bile organizirane nobene priprave na odpor. Vzrok je bil v tem, da je bila po mnenju komunistov vojna “nepravična”, saj so se v njej borile med seboj le imperialistične države, poleg tega pa so bili komunisti vezani tudi na pakt Hitler-Stalin.

• Junija 1941 so na kongresu komunisti presodili, da obstaja nevarnost nemškega napada na SZ, zato so se odločili za priprave na oboroženi odpor. Po nemškem napadu na SZ 22.6 se je organizacija preimenovala v Osvobodilno fronto, odločili so se za oborožen boj proti okupatorju itd. OF je bila organizirana hierarhično, na vrhu je bil plenum OF, v katerem so sedeli predstavniki vseh OF pridruženih skupin (do konca vojne najmanj 15). Pod njim je bil izvršni odbor OF (IOOF), v katerem so bili predstavniki ustanovnih skupin, ki je imel še sekretariat. Po tem se je organizacija razvejala v mrežo pokrajinskih, okrožnih in terenskih odborov. Na začetku je imela OF koalicijski značaj.

•OF (v katerem je imela vodilno vlogo KPS) je kmalu začela “monopolizirati” odpor ter se razglašati za edinega zastopnika slovenskega naroda, vse skupine zunaj OF pa so veljale za izdajalce, katere so obsodili na smrt. Prav tako so se v programu OF kazale težnje po povojnem prevzemu oblasti in izvedbi revolucije.

•Za izvrševanje oboroženega odpora so bile ustanovljene oborožene enote - partizanska vojska. Poveljevalo jim je vrhovno (pozneje glavno) poveljstvo (ki ga je vodil Franc Leskošek), organizirane pa so bile v čete, bataljone in brigade. Vsaka enota je imela tudi svojega politkomisarja in poveljnika. Njihovi znaki so bili rdeča zvezda ter slovenska trobojnica in rdeča zastava, kot določeno z partizanskim zakonom

•Poleg tega so obstajale še enote Narodne zaščite (deluje v partizanskem zaledju, podobna vojaški policiji, pozneje se iz nje razvije milica) in Varnostno-obveščevalne službe (VOS), ki so jo nadzirali komunisti in je poleg obveščevalne dejavnosti skrbela tudi za likvidacije nasprotnikov partije.

• Partizanske enote so bile ustanovljene tudi drugje po Jugoslaviji, 27.7.1941 pa jih je centralni komite KPS povezal z glavnim štabom NOV in POJ. Jugoslovanske partizane je vodil vodja KPJ Josip Broz - Tito. Prve enote so nastale v Srbiji, kjer so osvojile velik del ozemlja okoli Užic, vendar so se potem umaknile v Bosno zaradi napadov četnikov in Nemcev.

• Leta 1941 so bili partizani najdejavnejši na Gorenjskem, kjer so uspešno izvajali sabotažne akcije ter manjše napade na nemške enote (Cankarjev in Prešernov bataljon, čete). S temi akcijami se je poslabšal položaj predvsem za civilno prebivalstvo, saj so bili povračilni ukrepi (streljanje talcev, pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča) kruti in nesorazmerni. Zaradi poboja nemških vojakov, ki ga je izvršila Rašiška četa je nemški okupator septembra prvič 1941 požgal slovensko vas - Rašico. Zelo krut povračilni ukrep je sledil tudi partizanski “akciji” v Dražgošah. S povračilnimi akcijami so začeli tudi Italijani.

• Začeli so se tudi večji napadi na okupatorjeve enote. Med odmevnejšimi so napad štajerskega bataljona na Šoštanj, boj z Nemci pri Čreti pri Braslovčah, pohod bataljona na Kozjansko, napad krimskega bataljona na Lož…

• Leta 1941 je v partizane vstopilo skoraj 2000 oseb, vendar pa so huda zima in okupatorjeve akcije proti partizanom močno zmanjšale njihovo število, na okoli 700.

1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.

2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.

3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.

4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.

5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.

1. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.

2. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način

3. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.

4. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Temeljne točke OF

Program meščanskih strank

• Po ukinitvi Narodnega sveta tradicionalne stranke nekaj časa niso zmogle oblikovati skupne organizacije in skupnega programa

• Potem pa je septembra 1941 prišlo do spremembe in katoliška in liberalna stranka sta v sodelovanju s politiki iz begunskega vlade oblikovala skupen program, ki je znan pod imenon Londonske točke, saj ga je Alojzij Kuhar 23.11.1941 prebral po radiu v Londonu.

• Naslednji korak pri povezovanju meščanskih strank je bila ustanovitev skupne organizacije: Slovenske zaveze (marec ali april 1942). Ta je bila sestavljena iz nekompromitiranih članov katoliških, liberalnih in socialističnih skupin in strank, zavzemala pa se je za povojno obnovo Jugoslavije, temelječ na Londonskih točkah, JVvD pa je priznavala kot edino zakonito jugoslovansko vojsko. Vendar organizacija ni nikoli res zaživela na terenu in je kmalu zamrla. Prav tako ni prišlo do zbližanja Slovenske zaveze z OF.

1. Obnovljena in razširjena Kraljevina Jugoslavija.

2. Samostojen in ravnopraven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsemi njej na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim ozemljem.

3. Notranja ureditev obnovljene Jugoslavije se mora izvršiti v soglasju vseh njenih sestavnih delov na podlagi enakosti pravic in dolžnosti na federativni osnovi.

4. Naloga skupne države bo: urejanje mednarodnih odnosov, obramba državne samostojnosti in ozemeljske nedotakljivosti ter določanje splošnih smernic za skladno sožitje vseh njenih delov; vse drugo naj urejajo v svoji pristojnosti federativni državni deli.

1. Jugoslavija tvori enotno gospodarsko področje, njen gospodarsko-socialni sistem mora podrediti sebične težnje posameznika narodni in javni koristi. Njena in vseh njenih sestavnih edninic politična ureditev mora sloneti na načelih demokracije.

2. V duhu popolne ravnopravnosti naj se v sporazum z bolgarskim narodom izvrši združitev Jugoslavije in Bolgarije.

3. Kot važen pogoj bodočega miru in blagostanja v Evropi smatra ustanovitev balkanske unije, ki naj ji bo Jugoslavija hrbtenica.

Londonske točke

Državljanska vojna v Sloveniji

•Pomladi leta 1942 so na območju Ljubljanske pokrajine začela nastajati večja osvobojena ozemlja. Nastala so na manj poseljenih območjih in niso zajemala večjih mest (nastala so v okolici manjših krajev od koder so zaradi prevelike izpostavljenosti partizanskim napadom Italijani umaknili posadko in jo prestavili v bližnji večji kraj, kjer se je utrdila).Na teh ozemljih so partizani ustanavljali nekakšne “sovjetske republike” s svojim upravnim aparatom. Prav na teh ozemljih pa so partizani začeli z najsilovitejšim obračunavanjem z ideološkimi nasprotniki, kar je pripeljalo do upora vaščanov ter začetka oboroženega protirevolucijskega gibanja.

•Do porasta partizanskega nasilja na teh ozemljih je prišlo malo pred italijansko ofenzivo (15.7.1942), saj so komunisti mislili, da bo Sovjetska Zveza vsak čas porazila Nemčijo, zaradi česar je bilo treba preiti v drugo fazo revolucije. Začela se je gonja proti “beli gradi”, z njenimi pripadniki pa so začeli partizani tudi fizično obračunavati in jih pobijati. Žrtve tega nasilja so bili predvsem katoliški duhovniki, predstavniki katoliškega tabora ter pripadniki premožnejših slojev (ter Romi). Ubitim ni bilo potrebno dokazati nobene krivde, število pobitih civilistov na osvobojenih ozemljih v tem času pa je približno 300-350.

• Tudi sicer je bilo civilno prebivalstvo v slabe položaju: na eni strani je bilo izpostavljeno nasilju Italijanov, na drugi strani pa partizanom. Iz te stiske so spontano nastale prve protipartizanske enote – vaške straže. Prva je nastala 17.7.1942 v Šentjoštu nad Horjulom, ko se je skupina vaščanov, ki je bila ogrožena s strani partizanov, uspešno obranila njihovega napada ter od italijanske posadke v Logatcu dobila (zastarelo) orožje. Potem so podobne vaške straže nastale tudi drugod po pokrajini.

• Italijani so vaške straže dopuščali in jih oboroževali z orožjem, avgusta 1943 pa so jih oblikovali v MVAC. Vendar jim nikoli niso zaupali in so jih omejevali glede orožja in operativnosti, šlo je torej le za taktično kolaboracijo. Po začetni fazi je večina vaških straž prešla pod vpliv Slovenske legije, ki je v njih tudi pošiljala svoje člane. Število vaških straž je hitro naraščalo, oktobra 1942 so štele 3500 članov, tik pred kapitulacijo Italije pa že 6000, kar je bilo takrat večje od števila partizanskih enot. Vaške straže so deloma dosegle svoj namen, saj se je tako partizansko kot Italijansko nasilje nad civilnim prebivalstvom po njihovi ustanovitvi zmanjšalo

• Posebna oblika MVAC pa je bila še Legija smrti, ki ni bila vaška straža in je nastala že pred njimi. Na začetku je bil to četniški bataljon, ki pa se je pred partizani zatekel k Italijanom v zaščito ter postal del MVAC. Bil je bolje opremljen in imel večjo samostojnost v akcijah kot vaške straže, nastanjen pa je bil v okolici Novega mesta.

• Italijani so medtem pričeli vedno bolj ograjevati Ljubljano, zaradi česar se je komunistično vodstvo 17.5.1942 odločilo mesto zapustiti in se je za kratek čas nastanilo v Suhi krajini, potem pa je odšlo v Kočevski rog, kjer je bilo do konca vojne.

• Italijani so julija 1942 začeli z protipartizansko ofenzivo, s katero so hoteli uničiti partizansko gibanje. Vendar jim to ni uspelo, saj so se partizani bolj ali manj uspešno izmikali dosti močjneši italijanski vojski. Je pa bilo v teku te ofenzive pobitih veliko civilistov (1300), požganih nekaj vasi ter veliko ljudi poslanih v italijnaska taborišča.

• Po tej ofenzivi so se ustanovile tudi prve štiri partizanske brigade, ki so bile manj vezane na določeno območje in s tem bolj gibljive. Partizanska vojska se je leta 1943 razdelila na štiri operativne cone (dolenjsko, notranjsko, gorenjsko, primorsko), dobila pa je tudi nove odseke. Pomemben bojni dosežek je uničenje italijanskega bataljona pri Jelenovem žlebu (26.3.1943). V letu 1943 je za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja pomembna še Dolomitska izjava, s katero so si komunisti zagotovili primat v OF ter vzpostavitev vojaških sodišč, s čimer se je zmanjšalo število izvensodnih pobojev.

• Razmere so bile v obeh zasedenih slovenskih škofijah zelo različne. V mariborski (lavantinski) škofiji in delu ljubljanske škofije, ki so jo zasedli Nemci, so ti izselili praktično vse duhovnike, cerkvi zaplenili materialno premoženje, lavantinski škof Tomažič pa je bil v hišnem priporu v škofijski palači, za njegova pisma in posredovanja se nemški okupatorji niso zmenili, zato prebivalcem svoje škofije ni mogel pomagati. V delu ljubljanske škofije, ki so ga zasedli Italijani, pa so se lahko duhovniki prosto gibali, Cerkev pa je lahko delovala skorajda neovirano.

• V Ljubljanski škofiji je vodstvo Cerkve predstavljal ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki je bil izrazito protikomunistično orientiran. Komunizem je zavračal iz verskih razlogov.

• Med vojno je preko Vatikana poskušal posredovati za Slovence na nemškem okupacijskem območju, pri italijanskem okupatorju, ki je imel do cerkve boljši odnos kot nemški, pa je večkrat posredoval za razne skupine preganjanih Slovencev. Okupatorja je tudi kritiziral, a ne javno.

• Sodelovanje z OF je odklanjal, ob stopnjevanju komunističnega nasilja pa se je tudi odločno postavil proti njej. Kljub temu pa je duhovnikom, ki so svoje poslanstvo opravljali med partizani, za to dal svoj tihi pristanek.

Vloga cerkve v medvojnem obdobju

Vojna na Slovenskem ob kapitulaciji Italije

• Ob kapitulaciji Italije (8.9.1943) je na območju Ljubljanske pokrajine, dokler ga niso okupirale nemške sile, nastala praznina, ki so jo za sabo pustile umikajoče se italijanske enote.

• Tako so se “sami” znašli partizani, vaške straže in maloštevilni četniki. Partizani so bili na kapitulacijo Italije še najbolj pripravljeni, razorožili so največ italijanskih enot ter se osredotočili na obračunavanje z domačimi nasprotniki

• Najprej je prišlo do spopada med četniki in partizani. Četniki (okoli 200 mož) so se nastanili v vasi Grčarice, kjer so čakali na pomoč iz Liškega odreda in na izkrcanje zaveznikov na Jadranu, od majorja Novaka pa so dobili navodilo naj ostanejo na položaju. Vendar so jih kmalu presenetili partizani, ki so jih obkolili in jih začeli obstreljevati z zaplenjenimi italijanskimi topovi. Četniki se topovskemu ognju niso mogli upirati, 10.9 so se predali, 171 četnikov je bilo zajetih in prepeljanih v Kočevje

• Po obračunu s četniki so sledile vaške straže. Te naj bi se po poveljih Slovenske zaveze preoblikovale v “Slovensko narodno vojsko”, ki ji je poveljeval podpolkovnik Ernest Peterlin. Tudi oni so pričakovali zavezniško izkrcanje na Jadranu, zato je bila ukazana koncentracija enot na gradu Turjaku. Niso računali na napad partizanov, branili naj bi se le pred Nemci.

• Veliko vaških straž so že pred prihodom na Turjak uničili partizani, nekaj se jih je razpustilo, vaške straže na Notranjskem pa so se zatekle v varstvo Nemcev. Posebnost so bili še vaški stražarji in člani Legije smrti v okolici Novega mesta (ok. 1600 mož), ki so se ločili od odhajajoče italijanske kolone in se prebili na nemško okupacijsko območje onstran Krke. Te enote, pod vodstvom Vuka Rupnika, so z nemško pomočjo ubranile napad partizanov.

• Preostale vaške straže so se tako ali drugače prebile do Turjaka, tam se je zbralo okoli 1400 vaških stražarjev. Vendar je bilo njihovo vodstvo neenotno glede nadaljnega ukrepanja, tako da se je del vaških stražarjev premaknil v Zapotok, kjer je bilo tako skupno 700 vaških stražarjev. Tem je uspel preboj do Iga, kjer so se zatekli v varstvo Nemcev, ki so jih prepeljali v Ljubljano

• Presotale (ok. 700) vaške straže na Turjaku so začeli obkoljevati in obstreljevati partizani. Poveljniki vaških straž na gradu se niso odločili za izpad, zato so se po večdnevnem obstreljevanju, ko so bili že popolnoma obkoljeni, 14.9. predali. Večino vaških stražarjev so zajeli partizani.

• Nemci so že poleti 1943 uvideli, da se kapitulacija Italije nezadržno bliža, zato so se na to postopoma pripravljali, predvsem z pošiljanjem vse večjega števila nemških enot v Italijo, da bi tako po kapitulaciji Italije tam lažje obdržali položaj. Po kapitulaciji Italije so nemške enote vdrle v Ljubljano in ostala območja v Ljubljanski pokrajini, kjer so sprožile ofenzivo proti partizanom, ki so po italijanskem odhodu zasedli večino Ljubljanske pokrajine.

• Nemška okupacijska oblast je na teh ozemljih začela voditi drugačno okupacijsko politiko, kot jo je na jugoslovanskih okupiranih ozemljih, ki jih je zasedla na začetku vojne. Vzrok za spremembo nemške politike na tem področju so spremenjene vojne razmere, saj je Nemčiji primanjkovalo človeških sil, zato je poskušala na novih področjih ustvariti stanje, ko bi bila nova področja v čim večji meri samozadostna (in po možnosti celo prispevala k nemškim vojnim ciljem).

• Nova (italijanska) ozemlja pod nemškim nadzorom so uvrstili v operacijski coni Predalpske dežele in Jadransko primorje, uradno naj bi še spadale pod Socialno Republiko Italija, dejansko pa so bile pod nemškim nadzorom

• V Ljubljanski pokrajini so kot vodjo civilne uprave postavili Slovenca (v ostalih so bili to Italijani), odločili so se za ljubljanskega župana in bivšega jugoslovanskega generala Leona Rupnika, ki je imel naziv predsednik pokrajine. Rupnikova uprava je pokrivala večino področji civilne oblasti.

Nemški prevzem oblasti v Ljubljanski pokrajini in nastanek Slovenskega

domobranstva

• V kratkem obdobju “čiste” državljanske vojne po Italijanski kapitulaciji so bile torej protirevolucionarne sile popolnoma poražene s strani partizanov ali pa so se zatekle v nemško zaščito. Napadi partizanov ter poboji ki so sledili (Jelendol, Mozelj, Grčarice...) so protirevolucionarno stran še utrdile v svojem prepričanju, da kakršnokoli sodelovanje s partizani ni možno in da se je potrebno proti njim še vedno braniti/boriti. Pri tem je bila edina možnost naslonitev na nemškega okupatorja (kot poprej na italijanskega), zato je že kmalu začela nastajati nova oborožena proti-partizanska formacija.

• Do ustanovitve te formacije je prišlo po navodilih koroškega gauleiterja Reinerja ter vodjo SS v 18. vojnem okrožjem Rosenerjem (ki je predstavljal Reinerja). Pri njeni ustanovitvi se je predvsem Rosener posvetoval z vodstvom SLS in Rupnikom. Organizacija se je imenovala Slovensko Domobranstvo, sestavljena je bila iz slovenskih prostovoljcev, območje njenega delovanja je bilo omejeno na Ljubljansko pokrajino. Na začetku se je za njenega poveljnika (v Rosenerjevi odsostnosti) razglasil kar Rupnik, vendar ga je Rosener kmalu odstavil in mu prepovedal vmešvanje v domobranstvo

• Za vodstvo domobranstva je bil potem ustanovljen slovenski Organizacijski štab, ki se je delil na odseke (šolski, sanitetni, materialni, propagandni itd.). Na začetku mu je poveljeval Anton Kokalj, ki pa je bil zaradi “neaktivnosti” zamenjan z Francom Krenerjem. Vendar pa organizacijski štab ni bil odgovoren za operativno delovanje Slovenskega domobranstva, za operativno plat pa je skrbelo poveljstvo SS in nekakšen “vzporedni” nemški vodstveni štab za domobranstvo, ki se mu je reklo “aufbaustab”, večino časa pa mu je načeloval stotnik Eric Schumacher.

• Pristop v domobranstvo je bil prostovoljen (v okviru možnosti služenja vojaške službe), število članov pa je hitro naraščalo: iz 3000 takoj po kapitulaciji Italije je naraslo na 9000 konec leta 1943 in doseglo višek poleti 1944 (13 500). V domobranstvo se je vključila večina bivših vaških stražarjev.

• Za Nemce so bili domobranci le pomožna policijska sila, vendar pa so bili po značilnosti formacije domobranci dosti bolj vojaška kot pa policijska formacija. Za slovenski protirevolucionarni tabor pa je domobranstvo predstavljalo nekakšno slovensko narodno vojsko, zato si je več posameznih struj v tem taboru prizadevalo za povečanje svojega vpliva (Rupnikova, liberalna, katoliška). Katoliška in liberalna struja sta organizirali tudi več obveščevalnih mrež, ki so dajale informacije zahodnim zaveznikom, zaradi česar je bila na začetku leta 1945 tudi aretirana in poslana v taborišča skupina višjih častnikov.

• Zaradi teh prizadevanj s strani slovenskih političnih skupin, da si pridobijo domobranstvo pod svoj vpliv, je nemški okupator omejeval domobranstvo ter ga poskušal čim bolj navezati nase ter s tem preprečiti, da bi se domobranci kdaj obrnili proti njim. Pri tem gre omeniti domobransko prisego, ki jo je Rosener zahteval ob grožnji razpustitve domobranstva. Namen prisege je bil predvsem doseči formalnopravno osnovo, na katero bi se lahko Rosener v odnosu do domobranstva skliceval. Prisega je potekala na Hitlerjev rojstni dan (20.4.1944) na ljubljanskem (bežigrajskem) stadionu.

• Po zgledu Slovenskega domobranstva so nemške okupacijske oblasti ustanovile še podobni domobranski formaciji na Primorskem (Slovenski narodno varnosti zbor - SNVZ) in Gorenjskem (Gorenjska samozaščita), vendar pa te gibanji nikoli nista dosegli obsega domobranstva v Ljubljanski pokrajini.

• Po kapitulaciji Italije so na območju Ljubljanske pokrajine nastala obsežna partizanska osvobojena ozemlja, ki pa so se po nemški ofenzivi močno skrčila, kljub temu pa so partizani obdržali več večjih kosov ozemlja, predvsem na Dolenjskem (Bela Krajina). V tem času je velik zagon dobilo tudi partizansko gibanje na Primorskem. Partizansko gibanje se je krepilo tudi drugod po Jugoslaviji, za njegovo uničenje pa so Nemci proti vrhovnemu štabu leta sprožili dve ofenzivi, vendar pa je vodstvo (Tito) Nemcem ubežalo in se poleti 1944 umaknilo na otok Vis.

• V Kočevju je od 1. do 3. oktobra potekal “zbor odposlancev slovenskega naroda”, kjer se je zbralo okoli 650 “voljenih” in imenovanih odposlancev iz partizanskih enot in odborov OF na osvobojenih ozemljih (ki so jih na javnih shodih volili prebivalci) ter ostalih pokrajin.

• Novembra 1943 je v mestu Jajce v Bosni potekal drugi zbor delegatov AVNOJ, ki je predstavljal vrhovni politični organ jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja.Na njem se je AVNOJ razglasil za vrhovno izvršilno in zakonodajno telo Jugoslavije, kot izvršni organ pa so oblikovali nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ). Obenem so “odvzeli zakonitost” jugoslovanski vladi v begunstvu, razglasili za nične vse mednarodne pogodbe, ki bi jih ta vlada sklenila v prihodnje: s tem so ji odvzeli možnost zastopstva Jugoslavije. Glede prihodnje ureditve države naj bi po vojni odločalo ljudstvo, s sklepom pa so določili, da naj postane federativna država enakopravnih narodov. Za Slovence pa je bila pomembna še potrditev sklepa o priključitvi Slovenskega primorja.

Razvoj NOG po kapitulaciji Italije

• Po zgledu AVNOJ naj bi podobne organe ustanavljali tudi ostali narodi v Jugoslaviji, zato se je Slovenski narodnoosvobodilni odbor na zasedanju 19. in 20. februarja 1944 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS).

• Po letu 1944 se je partizansko gibanje razmahnilo na vsem slovenskem ozemlju: na Štajersko (prek Hrvaške) je odšla 14. divizija, partizani so začeli z vpadi v Beneško Slovenijo ter z akcijami na avstrijskem Koroškem. Za Nemce je bilo to ozemlje zelo pomembno za umik njihovih čet iz Grčije in Balkana, zato so stopnjevali pritisk na partizansko gibanje na našem ozemlju (splomladi 1945 2 ofenzivi). Partizani pa so se osredotočili na napadanje prometnih vezi proti Italiji in Jadranu.

• Z večanjem in naraščanjem aktivnosti partizanskega gibanja so se zanj vedno bolj začeli zanimati tudi zahodni zavezniki (glede na povezanost komunističnih partij je Tito imel podporo v in stike z SZ že od samega začetka vojne).

• Maja 1943 so k Titu začele prihajati prve misije anglo-američanov, ki so svojim vladam poročale o dejavnosti partizanov. Njihova poročila so prepričala zaveznike, da si partizani zaslužijo njihovo podporo, o čemer so se novembra 1943 na konferenci v Teheranu še uradno dogovorili. Vedno bolj so se tudi odmikali od podpiranja Mihailovićevih četnikov.

• Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je prišlo tudi do sporazuma med predstavniki narodnoosvobodilnega gibanja in kraljevo vlado v begunstvu, podpisan je bil 16.6.1944 na otoku Vis, podpisala pa sta ga Tito in predsednik jugoslovanske vlade Ivan Šubašić. Drugi sporazum Tito-Šubašić je bil podpisan novembra 1944.

• Leta 1944 je bilo že čutiti konec vojne, nemška vojska se je pred zavezniki umikala na vseh frontah. V Jugoslaviji so Sovjetske enote s pomočjo partizanov osvobodile Beograd, poznej pa še ostale dele Jugoslavije.

• Proti Sloveniji so se spomladi 1945 premikale nemške in z njimi razne kolaboracionistične enote, za njimi pa jugoslovanska armada. Cilj jugoslovanske armade je bila zasedba vsega ozemlja, ki naj bi ga po vojni zahtevala zase, zato se je usmerila proti Trstu in Koroški (Celovcu). Maja 1945 so partizanske enote prve prišle v Trst in se tam srečale z zavezniškimi silami.

• Da bi še podkrepili svoj položaj na Primorskem je SNOS že 5.5.1945 v Ajdovščini imenoval Narodno vlado Slovenije, njen predsednik pa je postal Boris Kidrič.

• Ker naj bi bila oblika države odločena po vojni na volitvah se je država začasno imenovala le Demokratična federativna Jugoslavija, njena začasna vlada pa je bila imenovana 7.3. v Beogradu, njen predsednik je bil Tito, Šubašić pa zunanji minister. Vendar pa so komunisti začeli prevzemati vse pomembne resorje oblasti in začeli pobijati svoje nasprotnike. Do svobodnih volitev po vojni ni prišlo, ministri iz kraljeve vlade pa so novo vlado začeli zapuščati.

Dogodki ob koncu vojne v Sloveniji

• Kljub temu, da so domobranci še aprila 1945 z Nemci izvajali ofenzivne akcije proti partizanom na osvobojenem ozemlju, so se morali tudi oni pripravljati na umik.

• Meščanski politki so še upali, da bodo zahodni zavezniki zasedli Slovenijo (in so zato 3.5.1945 oblikovali svojo vlado), vendar pa so kmalu spredvideli, da zahodnih zaveznikov ne bo in da se bodo morali umakniti

• Domobranci (ponovno preoblikovani v SNV) so se skupaj z nemško vojsko in okoli 6000 vicilisti iz Ljubljanske pokrajine umikali na Koroško (saj je bila pot v Italijo zaprta), tam so se predali Britanskim enotam.

Položaj civilnega prebivalstva med vojno ter posledice vojne za prebivalstvo

• Pomanjkanje je prebivalstvo začelo čutiti že pred vojno: leta 1941 so bile v Dravski banovini uvedene živilske karte, ob razpadu Jugoslavije pa so prebivalci plenili vojaška skladišča. Med okupacijo je bilo na voljo vedno manj izdelkov, tudi zaradi nekaterih ukrepov okupacijskih oblasti (maksimiranje cen). Kljub temu pa v Sloveniji med vojno ni bilo takega pomanjkanja kot v nekaterih drugih okupiranih deželah.

• Okupatorji so hoteli za svoje potrebe izkoristiti gospodarski potencial zasedenih pokrajin. Nemški okupator je dobil najbolj razviti del Slovenije, za potrebe vojske je začel graditi industrijske objekte (tovarna letalskih delov v Mariboru, tovarna glinice in aluminija v Strnišču, veriga hidroelektrarn na Savi…). Te načrte je po vojni nadaljevala jugoslovanka povojna oblast.

• Italijansko območje je bilo nerazvito in večinoma neindustrializirano, poleg tega pa se je prebivalstvo povečalo še za okoli 17 000 beguncev iz nemškega območja. Težave v oskrbi se pojavijo tudi, ker je Ljubljana odrezana od zaledja. Večjih gradenj na svojem območju Italijani (in Madžari) niso načrtovali.

• Pomanjkanje se je s potekom vojne povečevalo, saj je bilo zaradi boje neobdelanih vedno več njiv, porušenih je bilo vedno več domov, zaradi sabotaž je bilo prekinjeno ali onemogočeno delovanje številnih tovarn itd.

• Na večini slovenskega ozemlja je bilo slovensko kulturno delovanje onemogočeno, z omejitvami je bilo dovoljeno le v Ljubljanski pokrajini. Tam je bila uvedena cenzura, časopisi so bili prisiljeni objavljati propagando. Zaradi tega je OF januarja 1942 zaukazala kulturni molk.

• Posebne razmere so bile na partizanskem osvobojenem ozemlju, tam so partizani organizirali slovenske kulturne in znanstvene ustanove in prireditve (Slovensko narodno gledališče, Znanstveni inštitut…). Izdajali so tudi svoja glasila, ki so bila popularna tudi na okupiranem ozemlju.

• Partizani so na svojem ozemlju organizirali tudi slovensko šolstvo, v šolskem letu 1943/44 je bilo takih šol okoli 430, v njih pa se je izobraževalo okoli 30000 učencev.

• Pomembne za obstoj partizanskega gibanja so bile še partizanske bolniščnice, te so bile razporejene po vsem slovenskem ozemlju in dobro skrite pred okupatorjem, leta 1945 jih je bilo že okoli 280.

Pokrajina Ljubljanska

pokrajina

Gorenjska Slovenija Primorska Štajerska Prekmurje

Delež mrtvih

9,5% 7,3% 6,5% 5,6% 4,9% 1,6%