DIPLOMSKO DELO

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Avgust, 2014

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Petra Zorko

UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Petra Zorko

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Avgust, 2014

DIPLOMSKO DELO

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Petra Zorko

Mentor: prof. dr. Igor Areh

Forenzična lingvistika in analiza primera Charlesa Lindbergha

Petra Zorko

Mentor: prof. dr. Igor Areh

2

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Igorju Arehu, ki mi je skozi celotno diplomsko

delo nudil pomoč in podporo s svojim znanjem. Zahvaljujem se tudi staršem, ki so mi

skozi vsa leta študija nudili finančno in moralno podporo ter prijateljem, ki so kakorkoli

pripomogli h končnem izgledu diplomske naloge.

Posebno zahvalo namenjam fantu, za podporo in potrpežljivost v vseh letih študija.

3

STVARNO KAZALO

Povzetek ........................................................................................... 5

Abstract - Forensic Linguistics and The Case Study of Charles Lindbergh ............... 6

1 Uvod ............................................................................................. 7

2 Metodološki pristop ............................................................................ 8

2.1. Predmet in cilji........................................................................... 8

2.2 Opredelitev domnev ...................................................................... 8

2.3 Metode dela ............................................................................... 9

3 Forenzična lingvistika ........................................................................ 10

3.1 Opredelitev ............................................................................... 10

3.2 Uporaba in uveljavljenost forenzične lingvistike po svetu ......................... 11

3.4 Področja forenzične lingvistike ........................................................ 14

3.2.1 Forenzična fonetika ................................................................ 14

3.2.2 Forenzična semantika in sintaksa ................................................ 15

3.2.3 Forenzična pragmatika in analiza diskurza ...................................... 16

4 Psiholingvistika ................................................................................ 17

4.1 Uporaba forenzične psiholingvistike .................................................. 18

5 Forenzična stilistika in stilometrija ........................................................ 21

5.1 Koncept ''lingvističnih odtisov'' ......................................................... 22

5.2 Stilistična analiza ........................................................................ 23

6 Sociolingvistika ................................................................................ 27

7 Avtorsko profiliranje.......................................................................... 30

8 Forenzična analiza SMS sporočil in E-pošte ............................................... 31

9 Analiza primera Charlesa Lindbergha ...................................................... 34

9.1 Življenjpis Charlesa Augustusa Lindbergha........................................... 34

9.2 Ugrabitev Charlesa Lindbergha mlajšega ............................................. 35

9.3 Analiza pisem ............................................................................. 36

9.4 Pregled možnih teorij ................................................................... 40

9.5 Analiza grozilnih pisem in ocena groženj sporočil .................................. 42

10 Praktični preizkus analize besedil ......................................................... 45

10.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilj raziskave ........................... 45

10.2 Metoda ................................................................................... 46

4

10.3 Rezultati ................................................................................. 47

11 Razprava ...................................................................................... 50

12 Zaključek ..................................................................................... 53

13 Literatura ..................................................................................... 55

KAZALO TABEL

Tabela 1: t-Test za TTR vrednosti in dolžino povedi pri moških in ženskah ............ 48

Tabela 2: TTR vrednosti posameznih udeležencev ......................................... 49

Tabela 3: Rezultati deleža vprašalnih povedi, z vrednostmi Hi-kvadrat testa (χ²). ... 50

KAZALO SLIK

Slika 1: Pismo z zahtevo po odkupnini (Vir: FBI) ............................................ 38

Slika 2: Simbol s katerim se je podpisoval avtor pisem v primeru Lindbergh (Vir: Wikispaces) ....................................................................................... 43

5

Povzetek

Diplomska naloga obravnava področje forenzične lingvistike, znanosti, ki z

razvijanjem metod, ki jih uporablja za proučevanje besedil v pisni in ustni obliki,

pridobiva vedno večjo veljavo, tako pri preiskovanju kaznivih dejanj, kot v pravnem

sistemu. V prvem oziroma teoretičnem delu naloge smo podrobno opredelili pojem

forenzične lingvistike in njenih pomembnejših področij, kot so sociolingvistika,

psiholingvistika, stilistika, fonetika, pragmatika, semantika in analiza diskurza, ki so

nepogrešljiv vir znanja za lingviste, psihologe oziroma preiskovalce kaznivih dejanj.

Pozornost smo namenili tudi sms-sporočilom in e-pošti s sporno vsebino, saj je vse

pogostejša uporaba telekomunikacijskih sredstev zahtevala razširitev uporabe

lingvistične analize tudi na takšne oblike besedil. Razvoj znanosti forenzične

lingvistike je prinesel tudi nove teorije, ena od teh je ideja o lingvističnih odtisih.

Temelji na dejstvu, da ima vsak posameznik edinstven način izražanja, s čimer ga

lahko identificiramo, podrobneje pa smo omenjeni koncept opredelili v poglavju

''Forenzična stilistika''.

V drugem delu diplomske naloge smo osvetlili primer Charlesa Lindbergha in

ugrabitev njegovega prvorojenca Charlesa Lindergha mlajšega. V okviru tega poglavja

smo naredili natančno analizo pisem z zahtevo po odkupnini in opredelili teorije o

drugih možnih storilcih. Ugotavljali smo, kako se je psiholingvistična analiza

spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost grožnje.

V empiričnem delu smo opravili raziskavo, skozi katero sta nas vodili domnevi, ki

temeljita na ugotavljanju razlik med spoloma. Ugotavljali smo, ali lahko moški in

ženske ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola in so pri zavajanju

uspešni. Za odgovor na to vprašanje smo morali preveriti jezikovne parametre

(besedni zaklad, dolžina povedi, pogostost navajanja vprašanj), za katere smo

domnevali, da so pokazatelji razlik med spoloma.

V zaključku smo opravili evalvacijo domnev, ki so bile osrednje vodilo skozi celotno

diplomsko nalogo.

Ključne besede: forenzična lingvistika, stilistika, razlike med spoloma, analiza

primera

6

Abstract - Forensic Linguistics and The Case Study of

Charles Lindbergh

This dissertation discusses the discipline of forensic linguistics, a branch of science

that is, as its methods for analysing text either written or spoken have advanced,

gained increasing validity in a criminal investigation as well as increasing recognition

by the legal system. In the first part of the thesis we described the concept of

forensic linguistics and its major contributory disciplines - sociolinguistics,

psycholinguistics, stylistics, phonetics, pragmatics, semantics and discourse analysis

which are an irreplacable source of knowledge for linguists, psychologists and

criminal investigators. We have devoted some of our attention to text-messages and

e-mails that are implicated in a legal or criminal context. Because of the ever

increasing usage of communication technology, the methods of linguistic analysis

must be applied to them. An interesting and significant advance within the field of

forensic linguistics is the idea of a linguistic fingerprint. The theory is based on the

concept that each individual can be identified by the unique way in which they speak

and write. This concept is presented in the chapter ''forensic stylistics''.

In the second part of the dissertation we shed light on the Charles Lindbergh case

and the kidnapping of his first born child Charles Lindbergh Junior. This chapter

contains the detailed analysis of ransom notes and possible theories about who else

was likely to have been an accomplice. We observed how psycholinguistic analysis

has changed since the case and detailing the features of the text that show the

seriousness of the threat.

For the empirical segment of the dissertation a study was conducted to determine

whether males and females can effectively convey a false gender identity. To answer

this question we had to analyse linguistic parameters, such as lexical richness,

sentence lenght and use of question sentences, which we assumed are the indicators

of the differences between sexes.

In the final part of the dissertation we evaluated the assumptions that have been the

main leads throughout the thesis.

Keywords: forensic linguistics, stylistics, gender differences, case study

7

1 Uvod

Razumevanje jezika lahko razreši ali celo prepreči zločin. Zato se bomo v diplomski

nalogi posvetili še ne tako zelo raziskanemu, pa vendar hitro razvijajočemu se

področju forenzike, forenzični lingvistiki. To področje se ne ukvarja s preiskavami

bioloških sledi ali vlaken, temveč s preiskavami jezikovnih1 sledi iz različnih besedil,

tako pisnih kot ustnih. Poleg poglavja forenzične lingvistike pa bomo v nalogi

opredelila tudi njena pomembnejša področja, kot so forenzična fonetika, semantika,

pragmatika, sociolingvistika, stilistika in psiholingvistika. Jezik kot oblika

komunikacije je kompleksna struktura, ki se lahko izraža na najrazličnejše načine,

posredno ali neposredno, simbolično, v narečju, pogovorno ali knjižno, v maternem

ali tujem jeziku, v verzih, ob melodiji, ustno ali pisno, s kretnjami, tehničnimi

pripomočki in na druge načine (Umek in Čarman, 2011). Posameznikova pisava, nam

prav tako kot prstni odtisi na kraju zločina lahko marsikaj razkrije. Lahko se

osredotočimo na oblikovne značilnosti pisave, s čimer se ukvarja grafologija, ali pa se

poglobimo v njeno vsebino, ki nam razkrije posameznikov stil pisanja, spol, starost,

osebnostne značilnosti, stopnjo izobrazbe, kar je področje forenzične lingvistike. Za

lingvistično preiskovanje lahko pride v poštev vsako besedilo s pravno ali kazensko

sporno vsebino oziroma besedilo katerega avtor ni znan. V diplomski nalogi se bomo

osredotočili predvsem na besedila z grozilno vsebino, obravnavali bomo tako

lastnoročno napisana (rokopisi), kot natipkana besedila. V današnjem času je zaradi

razširjenosti uporabe telekomunikacijskih sredstev potrebno nameniti pozornost tudi

lingvističnim analizam natipkanih besedil, kot so sporna SMS-sporočila in e-pošta.

Čeprav pri nas še ni veliko napisanega o forenzični lingvistiki, pa je ta znanost vse

prej kot nova. Za enega starejših in bolj odmevnih primerov, kjer je bila analiza

besedil ena od poglavitnih metod kriminalistične preiskave, velja primer ameriškega

aviatorja Charlesa Lindbergha. Del diplomske naloge bo tako obsegal tudi analizo

primera ugrabitve njegovega otroka Charlesa Augustusa Lindbergha ml.

V empiričnem delu bo v središču našega zanimanja predvsem vprašanje, ali lahko

moški in ženske ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola in so pri

zavajanju uspešni. Za odgovor na to vprašanje pa je potrebno najprej preveriti kateri

so jezikovni parametri, kjer se pojavljajo razlike v pisanju pri moških in ženskah in

ali se te parametre, da nadzirati ali so nezavednega izvora.

1 Izraza jezikoslovje in lingvistika sta v diplomski nalogi uporabljena sopomensko.

8

2 Metodološki pristop

2.1. Predmet in cilji

Namen diplomske naloge je predstaviti osnovna spoznanja s področja forenzične

lingvistike, opredeliti pojme, kot so forenzična stilistika, fonetika, sociolingvistika in

psiholingvistika. V prvem oziroma teoretičnem delu diplomske naloge bomo

ugotavljali, ali lingvistična analiza besedil pripomore k uspešni razrešitvi

kriminalistične preiskave in v kakšni meri, kolikšna količina podatkov je potrebna za

identifikacijo avtorstva besedil, veljajo za to kakšni standardi. V času tehnologije,

kjer lastnoročno napisana besedila izgubljajo svojo veljavo se pojavlja nov izraz

''Keyboard dilemma'', ki opisuje problem določanja avtorstva elektronsko pisanih

besedil. Zanimalo nas bo, ali sodobne lingvistične metode zagotavljajo dovolj visoko

verjetnost pri ugotavljanju identitete avtorstva elektronsko napisanih besedil, da jih

lahko uporabimo kot dokaz na sodišču. Opredelili se bomo tudi do relativno nove in

še ne dokončno razvite ideje lingvističnega odtisa (angl. Linguistic fingerprinting).

V drugem delu diplomske naloge bomo osvetlili primer ugrabitve Lindberghovega

otroka, iz katerega bomo poskušali ugotoviti kako se je psiholingvistična analiza

spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost

uresničitve grožnje. Do odgovorov bomo poskušali priti z analizo strokovne literature

in člankov, napisanih na temo tega primera.

V tretjem delu bomo s pomočjo raziskave poskušala ugotoviti kakšne so možnosti

razlikovanja med spoloma iz pisnih sporočil. Z metodami stilometrične analize želimo

preučiti katere so značilnosti jezika po katerih se moški in ženske razlikujejo. Analizo

bomo opravili na kvantitativni ravni.

2.2 Opredelitev domnev

V diplomski nalogi bomo preverjali naslednje domneve:

• Lingvistična analiza pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave

9

• Pisanje pri moških in ženskah se razlikuje (ženske povprečno pišejo daljše

povedi od moških, v besedilih pogosteje postavljajo vprašanja)

• Ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola je zelo

verjetno neuspešen način zavajanja

• Koncept lingvističnih odtisov je v praksi neizvedljiv

• Lingvist lahko iz sporočila ugotovi, ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik

2.3 Metode dela

Metodološko bo diplomska naloga sestavljena iz dveh delov. V prvem oziroma

teoretičnem delu, bomo za razlago pojmov uporabili primarne in sekundarne vire

(članki, poročila, knjige, svetovni splet). Pri tem bomo uporabili tako domačo, kot

tujo literaturo. Za razjasnitev osnovnih pojmov bomo uporabili deskriptivno metodo

in metodo kompilacije.

V drugem oziroma raziskovalnem delu diplomske naloge pa bomo uporabili

raziskovalne in razlagalne metode. Analizirali bomo primer ugrabitve Charlesa

Lindbergha ml., pri katerem bomo ugotavljali predvsem kakšne so značilnosti

besedila, ki kažejo na resnost uresničitve grožnje in kako se je psiholingvistična

analiza spremenila do danes. Posvetili se bomo tudi vprašanju, v katerih jezikovnih

parametrih pisanja se razlikujejo moški in ženske. Za potrebe preiskovanja gradiva

bomo uporabili metode stilometrične analize.

10

3 Forenzična lingvistika

3.1 Opredelitev

Forenzična lingvistika je uporaba jezikoslovnega znanja in teorij v forenzične

namene. Olsson (2008) pravi, da lahko na vprašanje kaj je forenzična lingvistika

odgovorimo tudi z opredelitvijo vrst besedil, ki jih forenzični lingvisti obravnavajo.

To so vsa besedila, s pravnim ali kazenskim ozadjem, na primer oporoka, pismo

(poslovilno, grozilno, izsiljevalsko...), knjiga, esej, pogodba. Lahko bi rekli skoraj

vsa besedila v ustni ali pisni obliki, kar kaže na obsežnost in raznolikost področja dela

forenzične lingvistike.

Termin ''forenzična lingvistika'' se je prvič pojavil l. 1968, ko je profesor lingvistike

Jan Svartvik objavil študijo zaslišanja o primeru Evans. To sicer ni bila analiza

avtorstva, v takšni obliki kot je danes ampak pomembno je to, da je uporabil

pionirske tehnike za analizo besedila ter uvedel izraz za novo znanost. Izraz

forenzična lingvistika se je začel pogosteje uporabljati v 80ih letih in je do sedaj že

ustaljeno ime za to področje. V 90ih letih je bilo v Veliki Britaniji ustanovljeno

akademsko združenje forenzičnih lingvistov t.i. International Association of Forensic

Linguistics, ki od leta 1994 izdaja svojo revijo z naslovom Forensic Linguistics: the

International Journal of Speech, Language and the Law (Shuy, 2001). V tem obdobju

je naraščalo tudi število lingvistov, ki so pisali vedno več knjig in člankov na temo

forenzične lingvistike, kar je še povečalo uveljavljanje te vede v svetu. Med

začetnike, ki so postavili temelje na področju uporabe lingvističnih metod v pravnih

postopkih štejemo Gibbonsa (1990), Kniffko (1990), Tiersma (1993), Eadesa (1994),

Levija (1994), Murphyja (1998) in Buttersa (2001). O' Barr je se je še naprej

osredotočal na problematiko sodnega jezika, Shuy pa na analizo diskurza v pravnih

postopkih (McMenamin, 2002).

K razvoju znanosti so pripomogle tudi zgodnje študije primerov, znanih lingvistov kot

so Malcolm Coulthard, Roger Shuy, Hannes Kniffka, katerih osrednji problem je bil

lažno in ponarejeno priznanje kaznivega dejanja v primeru Evans in Bentley,

domnevna zloraba blagovne znamke v primeru McDonald's in sporno avtorstvo

zaključne naloge v primeru Kniffke. Eden trenutno vodilnih strokovnjakov na

področju forenzične lingvistike pa je zagotovo John Olsson, ki je napisal že drugo

izdajo knjige z naslovom Forensic Linguistics (Forenzična lingvistika), v kateri si

prizadeva s primeri iz prakse izboljšati razumevanje vede v svetu.

11

3.2 Uporaba in uveljavljenost forenzične lingvistike po svetu

Tehnike in metode forenzične lingvistike so za kriminalistično preiskavo in sodni

proces lahko prav tako nepogrešljive, kot dognanja nekaterih bolj uveljavljenih

znanosti, ki se uporabljajo v forenziki, kot na primer biologija, kemija in fizika.

Forenzični lingvisti so za sodne izvedence pogosto poklicani v sodnih primerih, ki so v

povezavi s priznanji, pravnimi spori, pomenom besed, blagovnimi znamkami in

patenti, zavarovalnimi pogodbami, plagiati, grožnjami, goljufijami idr. V sedanjem

času je znanost postala zlati standard za sprejemljivost dokazov na sodišču, zato je

usposobljenost, strokovnost in etičnost forenzičnih strokovnjakov izjemnega pomena.

Z natančno in rigorozno stilistično analizo, po besedah McMenamina (2002), dobimo

rezultate, ki jih lahko uporabimo tudi kot dokaz pri razreševanju spornega avtorstva

na sodišču, seveda pa mora tako analizo narediti sodni izvedenec. Za področji

forenzične lingvistike kot sta, psiholingvistika in sociolingvistika pa je značilno, da so

njune ugotovitve interpretativne narave, zato nimajo dokazne vrednosti, vendar so

uporabne za kriminalistično preiskavo. Na področju preiskave pisave velja ugotovitev,

ki jo je zapisal Wojcikiewicz (2009, po Klevišar, 2012), da je forenzična preiskava

pisave v ZDA, kot tudi na evropskih sodičih, priznana in uporabljena metoda, so pa

znani primeri, ko sodišče zavrne uporabo tega forenzičnega dokaza, ker izvedenec

nima ustreznih kvalifikacij ali pa je uporabil neustrezne metode. Standardi za

priznavanje lingvističnih dokazov, dovoljenih v sodnih procesih pa se od države do

države spreminjajo. Pri tem se spreminja tudi vloga sodnega izvedenca, ki poda

ekspertizo. Na splošno pa vlogo lingvistika kot sodnega izvedenca Rajamanickam in

Rahim (2013), opredelita kot pomoč sodišču, z znanjem in izkušnjami pri končnem

sklepu. Lingvist lahko poda le mnenje znotraj svojega strokovnega področja, medtem

ko končna odločitev bi morala biti domena sodišča.

Združene države Amerike

V Združenih državah Amerike so v večini zveznih držav do tedanji Frye-jev standard,

za presojo sprejemljivosti dokazov, nadomestili z novejšim in izpopolnjenim

standardom, imenovanim Daubertov standard (angl. Daubert standard colloqually).

Skladno z Daubertovim standardom se od sodnega izvedenca pričakuje, da ima dovolj

znanja in izkušenj s tega področja, večji poudarek pa dajejo zanesljivosti metode, ki

mora biti empirično testirana, preverljiva in ponovljiva, poleg tega mora biti

ovrednotena s strani drugih strokovnjakov in objavljena v strokovnih člankih ali

12

publikacijah. Sodni izvedenec se mora tudi opredeliti do stopnje tveganja, da

metoda ne uspe. Pomembno je tudi, da ugotovitve sodišču in poroti predstavi čim

bolj jasno in preprosto, pri čimer se mora izogniti uporabi strokovnega jezika.

Daubertov standard je pripomogel k napredovanju forenzične znanosti, še posebej na

področju ugotavljanju avtorstva. Spodbudil je ameriške strokovnjake, da svoje

metode preverijo, dokažejo njihovo zanesljivost in prikažejo uporabnost

laboratorijskih metod na resničnih forenzičnih primerih. Do sedaj so edine metode za

ugotavljanje avtorstva, ki jih na ameriških sodiščih priznavajo statistične metode in

metode kontrastivnega jezikoslovja. Druge, ki še niso bile potrjene imajo le

preiskovalno vlogo. Ameriška sodišča imajo prakso, da si vsaka stranka izbere svojega

sodnega izvedenca, pri tem pa ima končno besedo sodišče, ki sodelovanje izvedenca

potrdi ali zavrne (Chaski in Snider, 2006).

Nemčija

Za razliko od ameriških sodišč, nemška sodišča izkažejo sodnim izvedencem več

spoštovanja in dajejo večji poudarek verodostojnosti le teh. Razlika je tudi v

imenovanju izvedencev, saj je v nemškem pravosodnem sistemu praksa, da sodišče

izbere najboljšega možnega strokovnjaka, ki bo podal ekspertizo. Od strokovnjaka se

pričakuje, da ve kaj dela, zna ravnati z dokazi in ve katero metodo je najbolje

uporabiti v posameznem primeru, zato njihovo mnenje velja za neizpodbitno, poleg

tega pa odvetnikom ni dovoljena nikakršna interpretacija strokovnega mnenja.

Nemška sodišča priznavajo le eno

metodo za ugotavljanje avtorstva, to je metoda kontrastivnega jezikoslovja, ki da

zanesljive rezultate in opredeljuje dejanske medjezikovne razlike (Chaski in Snider,

2006).

Slovenija

V Sloveniji so sodni izvedenci imenovani s strani ministra za pravosodje za neomejen

čas, da na zahtevo sodišča podajo svoje mnenje glede strokovnih vprašanj (Pogačnik,

2009). Sodne izvedence imamo na področju analiz govornih posnetkov, kjer je

strokovnjak dr. Tomaž Šef, na področju preiskav dokumentov, rokopisov in podpisov

pa imamo kar nekaj strokovnjakov, med njimi so dr. Keržan Dorijan, dr. Regvar

Bojan, Marucelj Tatjana, Pogačnik Borut, Pušnik Srečko, Rožanski Uršula in Žener

Nataša (Ministrstvo za pravosodje, 2014). V Sloveniji se za potrebe policijske

preiskave in sodnih postopkov, pridobiva dokaze v Nacionalnem forenzičnem

laboratoriju, ki je organizacijska enota Generalne policijske uprave. Na oddelku za

preiskavo dokumentov NAC/CNAC strokovnjaki iz različnih področij preiskujejo,

13

rokopise, podpise, štampiljčne odtise, različne dokumente, listine, fotokopije,

tipkopise, bankovce in evropske kovance. Po navedbah Umeka in Čarmanove (2011),

se s problematiko forenzične lingvistike pogosto soočajo na Uradu za varnost in

zaščito, pri analiziranju anonimnih pisnih groženj in žalitev, še posebej pri določanju

stopnje ogroženosti varovane osebe, kjer imajo izdelan sistem analize in ocene, ki pa

ne temelji na znanstvenih raziskavah. Pri nas sicer nimamo šolanega strokovnjaka za

forenzično lingvistiko, vseeno pa izstopa študija Uporabnost spoznanj sociolingvistike

in psiholingvistike za kriminalistično preiskovanje, ki sta jo izvedla Lucija Brglez in

Peter Umek, leta 2009. Avtorja sta ugotavljala laično sposobnost ugotavljanja

nekaterih potez jezikovnih sledi, kot so starost, spol in stopnja izobrazbe. Rezultati

raziskave so pokazali, da se tudi brez strokovne izobrazbe da prepoznati nekatere

demografske značilnosti piscev, težje pa je prepoznati psihične poteze in značilnosti

pisca. To pomeni, da bi lahko tudi kriminalisti z nekaj truda uspešno analizirali

besedilo in tako pripomogli k razrešitvi primera (Brglez in Umek, 2009). V zadnjih

letih je v Sloveniji viden napredek na področju ugotavljanja avtorstva, za katerega je

pomembno, da imamo na voljo obsežen jezikovni korpus v slovenščini in orodja za

analizo podatkov v besedilu. Zwitter Vitezova (2011) navaja, da imamo posebej za

slovenski jezik milijardni pisni korpus Gigafida, ki se lahko uporablja za profiliranje

avtorja besedila malo manj številčni govorni korpus Gos in jezikovna orodja

Oblikoslovni označevalnik in skladenjski razčlenjevalnik ter orodje Text-garden, ki se

uporablja za kvantitativno analizo stila pisanja.

Problem marsikatere lingvistične metode je dovzetnost za subjektivne interpretacije,

zato je velikega pomena avtomatizacija analiz s pomočjo računalniških programov, ki

vodijo do nepristranskih, objektivnih in ponovljivih rezultatov. Za ta namen so v

Ameriki razvili sistem ALIAS (Automated Linguistic Identification and Assessment

System), ki je zgrajen posebej za potrebe forenzične lingvistike. Pri razvoju te

metodologije, so se soočili s primarnimi problemi forenzičnih lingvistov, to so kratko

sporno besedilo, omejene količine primerjalnega in spornega materiala ter vsebina

besedila, ki ponavadi ni takšna kot je sporno besedilo. Sestavljen je iz pisnega

korpusa 166 besedil različnih avtorjev, po vsebini podobnih tistim, ki jih ponavadi

obravnavajo na sodiščih (v formalnem jeziku, z emocionalno noto idr.). Drugi del

ALIAS sistema pa zajema orodja za razčlenjevanje besedila, ki temelji na luščenju

leksikalnih (funkcijske besede), skladenjskih (sestava stavkov in povedi) in znakovnih

lastnosti (n-terčki) za potrebe kvantitativne obravnave avtorjevega osebnega sloga

14

pisanja. ALIAS s svojimi metodami omogoča odgovore na vprašanja, ki zadevajo

področja ugotavljanja avtorstva, plagiatorstva, ocene ogroženosti in lingvističnega

profiliranja (ugotavljanje demografskih značilnosti). Vse metode zagotavljajo več kot

80 % zanesljivost, zato jih pogosto uporabljajo tudi v sodnih postopkih (Chaski,

2007a,b).

Poglavje bomo povzeli z besedami Umeka in Simšičeve (2000), ki pravita, kljub temu

da je bila forenzična lingvistika kriminalistom že večkrat v pomoč, je ne moremo

označiti kot superznanost, čeprav bi si nekateri to želeli.

3.4 Področja forenzične lingvistike

Forenzični lingvisti so najpogosteje pozvani na sodišče zato, da pomagajo odgovoriti

na vprašanja o čem govori besedilo in kaj nam besedilo sporoča ter kdo je avtor. Za

iskanje odgovorov na ta vprašanja pa znanje in teorije črpajo iz ene ali več področij

forenzične lingvistike: fonetike in fonologije, semantike, pragmatike in analize

diskurza, predvsem pa iz forenzične sociolingvistike, psiholingvistike in stilistike.

Slednja tri področja forenzične lingvistike bomo zaradi obsežnosti obravnavali, vsako

v svojem poglavju.

3.2.1 Forenzična fonetika

Forenzična fonetika je študija jezika v govorni obliki, ki je primarno usmerjena v

analizo govornih izjav v kriminalistični preiskavi. Delo fonetika vključuje prepis in

izboljšavo razumljivosti govora iz telefonskih pogovorov, posnetkov intervjujev in

pogovorov, ki so velikokrat slabe kakovosti. Vendar je vse več kot le prepis in

izboljšava posnetka, glede na to kaj preučuje, jo McMenamin (2002) razdeli na

avditivno in akustično fonetiko.

Avditivna fonetika se ukvarja s tem kako glas zveni in kako si ga poslušalec

interpretira. V to področje uvrščamo razlikovanje in identificaranje glasov pri pričah

in žrtvah kaznivih dejanj. Vse bolj pogosto uporabljena kriminalistična tehnika v

Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji pa je znana pod imenom glasovna prepoznavna

vrsta ( angl. voice line-ups oziroma voice parades). Gre za proces, kjer preiskovalec

pridobi glasovne posnetke osumljenca in številne glasovne posnetke nevtralnih oseb,

15

ki se glasovno razlikujejo do stopnje, ki je še podobna osumljenčevemu glasu.

Glasovni posnetki morajo biti snemani v medseboj podobnih okoliščinah. Priča oz.

žrtev ima nato možnost poslušati ali se kakšen glas ujema s storilčevim in ga tako

identificira (Olsson, 2008). Klasična študija o glasovnem spominu je bila izvedena v

primeru ugrabitve Charlesa Lindbergha ml., kjer je njegov oče trdil, da je prepoznal

glas Bruna Hauptmana za istega kot ga je slišal pred tremi leti pri predaji odkupnine

na pokopališču (Heath in Moore, 2011).

Druga podskupina forenzične fonetike je akustična fonetika. To je študija o fizičnih

lastnostih zvoka, od trenutka ko ta zapusti svoj izvor (govorca), kako potuje in vse do

trenutka ko postopno izgine. Primarno se ukvarja z identifikacijo govorca, s

strokovnimi inštrumenti pa je mogoče določiti tudi nekatere fizične značilnosti

govorca, kot sta višina in teža (McMenamin, 2002). Strokovnjaki na področju

akustične fonetike preučujejo tudi učinke intoksikacije, stresa in čustev na govor

(Hollien, 2012).

3.2.2 Forenzična semantika in sintaksa

Forenzična semantika oziroma pomenoslovje je veda, ki se ukvarja z interpretacijo

besed, besednih zvez, stavkov in besedil. Poudarek semantične analize v forenzičnem

kontekstu je na razumljivosti in razlagi jezika, še posebej pravnega jezika in pri

branju pravic ter opozoril v policijskih postopkih (McMenamin, 2002).

Sintaksa ali skladnja se ukvarja, s pravili, ki določajo, kako se besede povezujejo v

stavke, ti pa v povedi. V normalnih okoliščinah komuniciranja je sintaktični del jezika

avtomatičen oziroma nezaveden. V procesu pogovora nam avtomatska kontrola jezika

omogoča, da nemoteno opravljamo druge stvari in hkrati govorimo (priklic in

izbiranje besed, združevanje besed v besedne zveze in večje enote), medtem ko se v

vlogi govorca zavestno osredotočimo le na semantični del (pomen sporočila). Bolj kot

je vedenje avtomatizirano, bolj zanesljivo kaže posameznikovo osebnost. Na primer

prstni odtisi so zanesljiv pokazatelj individualnosti, ker običajno nimamo kontrole

(nadzora) nad tem kje jih pustimo. Podobno je pri skladenjski sestavi (vrinjeni stavki,

podredja in priredja,raba pasiva), ki je tako avtomatizirana, da je lahko zanesljiv

pokazatelj individualnosti (Chaski, 1997).

16

3.2.3 Forenzična pragmatika in analiza diskurza

Analiza diskurza preučuje govor v izrekih v odnosu do njihove vloge v socialni

interakciji. Cilj različnih vrst analiz govorjenega diskurza je analiza jezika, kot

socialne interakcije (Kranjc, 1997). Pomen diskurza je odvisen od različnih

dejavnikov, kot so družbene vloge pri govorcu in poslušalcu, njun osebni in poklicni

odnos, tema, namen, čas in kraj. Še posebej uporabna je za analizo zvočnih

posnetkov, iz katerih lahko strokovnjak dobi koristne podatke o govorčevih namerah,

kaj se plete v njegovih mislih in kar je morda celo bolj pomembno, kaj ni v njegovih

mislih (Shuy, 2001).

Analiza pomena izreka v kontekstu, ki ga je govorec želel posredovati pa je področje

pragmatike. Njena uporaba v sodnih postopkih je pomembna, ker se pogosto zgodi,

da govorec ali pisec včasih nepravilno ubesedita, kar sta želela posredovati

poslušalcu oziroma bralcu. Zato je govorčev ali piščev pomen, ki ga je želel izraziti

bolj odprt za različne interpretacije poslušalca ali bralca, kar pa ima včasih za

posledico zmotno razumevanje, nesporazum ali celo konflikt. Primarno področje

pragmatike in analize diskurza je analiza priznanj, groženj, zanikanj, obrekovanj in

krivega pričanja (McMenamin, 2002).

17

4 Psiholingvistika

Psiholingvistika je veda, razpeta med jezikoslovno znanostjo in psihologijo. V okviru

teh meja se razvija aktivnost, na eni strani jezikoslovja, ki raziskuje jezik in na drugi

strani psihologije, ki preučuje govorni proces, kar pogosto privede do medsebojnih

konfliktov, saj ju ločujejo stroge meje in različna metodologija, ki ustreza le tej ali

drugi vedi (Slama Cazacu, 1970). Crystal (1998, po Smith in Shuy, 2002) jo opredeli

kot študijo, ki preučuje interakcijo med procesnimi vidiki jezika in psihološkimi

procesi govorca ali pisca. Zanimanje za psiholingvistiko se je razširilo na prelomu 19.

in 20. stoletja. Številne raziskave na področju psiholingvistike so bile narejene v ZDA,

zanimanje zanjo pa se je preneslo tudi na nekatere evropske države, še posebej v

Anglijo in Nemčijo. Za najpomembnejšega predstavnika takratnega časa lahko

štejemo Nemca Wilhelma Wundta, ki je ustanovil takrat t.i. psihologijo jezika

(Kacjan, 2005). Na ameriških tleh je termin psiholingvistika prvič predstavil Jacob

Kantor leta 1936, ampak se le-ta ni kaj dosti oprijel do leta 1946, ko se je s Pronkovo

objavo članka Language and psycholinguistics: a review, seznanjenost s to vedo

nekoliko povečala. Članek govori o raznolikih pristopih (empiričnih, statističnih in

fonetičnih) do jezikovnih pojavov. Ti pristopi se dotikajo psiholoških značilnosti

jezikovnih procesov. Za pomemben mejnik v razvoju psiholingvistike velja knjiga z

naslovom Psycholinguistics: A survey of theory and research problems, ki je delo

psihologa Charliea Osgooda in lingvista Thomasa Sebeoka. Izdala sta jo leta 1954,

leto po intenzivnem seminarju v Indiani, kjer sta predstavila svoje ideje o

psiholingvistiki (Levelt, 2013). V svoji knjigi definirata psiholingvistiko kot postopek

kodiranja in dekodiranja, ki pripomoreta k vzpostavitvi ustreznega odnosa med

stanjem sporočila in stanjem pošiljatelja ter prejemnika. V 21. stoletju se je pojavila

zavest o glavni razlikovalni značilnosti te znanosti, to je interdisciplinarnost (Kacjan,

2005). V primeru dotične vede gre za povezovanje znanj iz kognitivne psihologije,

jezikoslovja, sociolingvistike in nevrobiologije.

18

4.1 Uporaba forenzične psiholingvistike

Forenzična psiholingvistika uporablja znanje psiholingvistike v kriminalističnih

(primer Lindbergh) in civilnih primerih (plagiatorstvo). Na podlagi psiholingvističnega

znanja lahko z analizo vsebine ugotavljamo avtorjeve demografske značilnosti, kot

so: starost, spol, materni jezik, poklic, izobrazba, območje bivanja in tudi psihično

stanje avtorja, ki kaže na motive, čustva, nevarnost nasilja, počutje ipd. Ne dolgo

nazaj je bila narejena raziskava, ki dokazuje da je iz pogovora ali besedila, na

podlagi jezikovnih značilnosti mogoče razbrati 5 osebnostnih lastnosti, to so:

ekstravertiranost in introvertiranost, čustvena stabilnost in nevroticizem, prijetnost

in neprijetnost, vestnost in nevestnost ter odprtost in zaprtost (Mairesse, Walker,

Mehl in Moore, 2007). Ta mlada veda združuje praktično znanje izkušenih

preiskovalcev in znanje pridobljeno iz strokovnih raziskav s področja psihologije,

lingvistike in tudi sociolingvistike. Eno prvih raziskav, ki združuje policijo in znanost,

sta izvedla profesor psihologije Murray S. Miron in specialni agent John E. Douglas.

Predstavila sta jo v članku Psiholingvistični pristop k analizi groženj. Članek govori o

takratni uporabi psiholingvističnih metod in njihovem razvoju, v njem analizirata tudi

znameniti primer ugrabitve Lindberghovega otroka, ki ga bom kasneje podrobneje

obravnavala (Douglas in Miron, 1979). Številne raziskave so bile narejene na področju

analize diskurza, saj to področje ponuja veliko informacij o razumevanju osebnosti. V

njih so psihiatri in politični psihologi opredelili jezikovne značilnosti, ki so povezane z

osebnostnimi lastnostmi, kot so impulzivnost, anksioznost, depresija, paranoja in

potreba po moči in nadzoru. Te ugotovitve so politični psihologi uporabljali za

predvidevanje vedenja državnih voditeljev. Ena takih raziskav je predstavljena v

članku Explaining Foreign Policy Behavior Using the Personal Characteristics of

Political Leaders (Hermann, 1980). Koristne pa so tudi za razumevanje kriminalnega

vedenja. To znanje lahko uporabimo za razvijanje bolj učinkovitih preiskovalnih

metod in zasliševalskih tehnik.

Jezik ne razkrije samo tisto kar napišemo ali povemo, ampak tudi česar morda ne

želimo razkriti. Kot ugotavljata Smith in Shuy (2002) lahko forenzično psiholingvistiko

uporabljamo pri ocenjevanju groženj, ocenjevanju verodostojnosti pričanja in celo

pojavu nasilja na delovnem mestu. Pri ocenjevanju groženj se obravnava pisne in

ustne grožnje, ki se lahko pojavljajo v različnih kategorijah kaznivih dejanj, kot so

izsiljevanje, terorizem, nasilje v družini, zalezovanje ipd. Preiskovalci se pri

preiskovanju teh primerov soočajo s tremi glavnimi problemi, oceno resnosti grožnje

19

glede na nevarnost, predvidevanje kako verjetno bo storilec uresničil grožnje in

uporaba prejšnjih dveh predvidevanj, kot pomoč za identifikacijo in prijetje storilcev

(Smith, 2008).

Pogosto se v kriminalistični preiskavi pojavi potreba po oceni verodostojnosti izjav

prič, ali pa celo samih žrtev. Včasih se zgodi, da žrtve posilstva ali zalezovanja

podajo lažne izjave o svoji viktimizaciji. V primeru, ki sta ga opisala Smith in Shuy

(2002), naj bi domnevna žrtev zalezovanja v obdobju nekaj tednov prejela sedem

grozilnih pisem. Žrtev je policistom priskrbela identiteto dveh moških, ki sta se

zanimala zanjo in bi bila lahko potencialna storilca. V sedmem pismu je bilo

navedeno, da pisec razmišlja o posilstvu žrtve, zato so policisti predlagali oceno

resnosti grožnje glede na nevarnost in osebnostnih ter demografskih značilnosti, ki bi

lahko vodile do identifikacije. Kmalu po tem, ko so izluščili te značilnosti iz vsebine

besedila, so ugotovili, da vse poti vodijo k zaključku, da je žrtev sama napisala vsa

pisma. Kasneje so ugotovili tudi motiv za njeno dejanje. Bila je v razmerju z

inšpektorjem policijske postaje, kjer je podala izjavo. Ko jo je zapustil, je s to

prijavo ponovno želela pritegniti njegovo pozornost. Za ocenjevanje verodostojnosti

izjav lahko uporabimo tudi druge psiholingvistične tehnike, ena takih je Statement

Validity Analyses (SVA), pri nas bolj znana kot metoda za presojanje veljavnosti izjav

(PVI). Prvotno se je uporabljala v primerih spolnih zlorab otrok, sedaj pa tudi pri

presojanju verodostojnosti izjav odraslih oseb. Postopek presojanja kredibilnosti

izjav, je sestavljen iz štirih faz, analize sodnega spisa (informacije o primeru), delno

strukturiranega intervjuja (pridobitev izjav izprašanega), kriterijske vsebinske

analize (KVA)2, pri kateri preverjamo prisotnost 19 kriterijev verodostojnosti in

zadnje faze ovrednotenje rezultatov KVA s pomočjo seznama za preverjanje

resničnosti izjav oziroma validacijske "check liste" (Vrij, 2008, po Areh, 2011).

Metoda PVI je najbolj uveljavljena v Nemčiji, uporabljajo pa jo tudi v Avstriji, Švici,

na Nizozemskem in Švedskem ter v Kandadi in ZDA, kjer ima dokazno vrednost.

Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da je metoda zaradi pomanjkljivosti premalo

zanesljiva, zato naj bodo sodišča bolj pazljiva pri presojanju o njeni dokazni

vrednosti (Vrij, 2005).

Že nekaj časa se mediji posvečajo t.i. pojavu "mobbinga" in njegovim oblikam, med

katere spada tudi nevarnost nasilja na delovnem mestu. Potencialni storilci takih

oblik kaznivih dejanj na delovnem mestu so nezadovoljni ali odpuščeni delavci in

nekdanji zakonski ali intimni partnerji, ki se želijo žrtvi maščevati in so zato

2 Criteria Based Content Analyses (CBCA)

20

pripravljeni tudi ubijati. Mediji so to poimenovali kar teorija ''snap'' (''he just

snapped''), pri nas bi lahko temu rekli, da se mu je nenadoma ''strgalo''. V bran tej

teoriji pa so se postavili organi kazenskega pregona, z ugotovitvijo, da lahko iz

uporabe jezika razberemo znake, ki kažejo na razmišljanje o nasilnem vedenju že

dolgo preden do dejanja pride. Nezadovoljstvo delavcev je pogosto usmerjeno, lahko

samo verbalno, na morebitno žrtev. Ko jeza v njem nekaj časa narašča, se to lahko

odraža v njegovih komentarjih, pripombah, opazkah ali vedenju katerim običajno ne

bi posvetili veliko pozornosti (npr. ''Enkrat jo/ga bom kar ustrelil''). Avtorja članka

predlagata, da bi morali organi kazenskega pregona in poslovni subjekti sodelovati in

usposobiti zaposlene, da prepoznajo znake in še pravočasno prijavijo nevarnost

(Smith in Shuy, 2002).

Znanje forenzične psiholingvistike pride prav tudi v primeru fingiranih samomorov

oziroma takrat, ko storilec poskuša umor prikazati kot samomor. Najpogosteje se v

tej vlogi pojavijo možje, ki umorijo svojo ženo, potem pa ponaredijo poslovilno

pismo, s čimer želijo prikriti zločin. Pri tem velja omeniti spoznanja Osgooda, ki je

primerjal samomorilska pisma z navadnimi pismi znancev in prijateljev (nesuicidnimi

osebami) ter pristna samomorilska pisma s simuliranimi poslovilnimi pismi suicidnih

oseb. Sodobna raziskava vsebine poslovilnih pisem, ki sta jo izvedla Handelman in

Lester (2007), je temeljila na primerjavi pisem poskusov samomorov in pisem uspelih

samomorov. Raziskava je pokazala, da so osebe, ki so izvršile samomor uporabljale

glagole v prihodnjiku, omenjale so odnose z drugimi ljudmi in pozitivna čustva,

vsebina se je večkrat nanašala na religijo (npr. cerkev, bog), čas (ura, dan) in šolo

(razred, študent). Po besedah Gudjonssona (1992, po Areh, 2011) so za pisma

samomorilnih oseb značilne kratke in čustvene povedi, v katerih lahko opazimo

pretiravanja, preskoke iz ene teme na drugo in slovnične napake.

21

5 Forenzična stilistika in stilometrija

Stilometrija ali kakor jo še drugače poimenujemo statistična stilistika, je veja

psiholingvistike, ki se ukvarja s primeri spornega avtorstva. Stilometrijo bi sicer lahko

ločili od stilistike po tem, da se opravlja samo na kvantitativni ravni, medtem ko pri

stilistiki kvantitativne metode dopolnjujejo kvalitativne metode. Vendar večina

strokovnjakov teh dveh izrazov ne ločuje striktno. S kvantitativnimi in kvalitativnimi

metodami prvotno poskušamo določiti razlike med avtorji pisnih dokumentov in

besednih sporočil. Uporabljajo pa se tudi za ugotavljanje psiholoških in drugih

značilnosti, kot so bralno razumevanje storilca v primeru komunikacije s policijo ali

mediji in njeno psihično stanje. S pomočjo stilistike lahko določimo tudi spol pisca.

Za razumevanje pomena besede stilistika je potrebno, najprej poznati pomen korena

te besede. Stil ali slog je izbor in način uporabe jezikovnih sredstev. Jezikovna

stilistika je znanstvena veda, ki se ukvarja z iskanjem individualnih kazalcev stila, ki

so posledica idiolekta in razrednih kazalcev stila, ki kažejo pripadnost določeni

jezikovni in narečni skupini (McMenamin, 2002).

Narečje oziroma dialekt Unuk (1998) opredeli kot razmeroma stabilno jezikovno

celoto, s katerim komunicira avtohtono prebivalstvo nekega geografsko zamejenega

območja. Dinamika jezika se odraža z jezikovnimi variacijami, ki se pojavljajo v

besedilu. Individualne variacije so posledica odločitev pisca, katere besede bo

uporabil izmed vseh, ki jih ima na voljo. Te odločitve predstavljajo variacije znotraj

norme (sopomenke-pravilne), deviacije od norme (napake) in idiosintaktične

jezikovne poteze (enkratne in neponovljive besede). Norma je sklop pravil, ki jih

sprejemajo v določeni govorni skupnosti (McMenamin, 2002). Medtem ko nas pri

dialektu zanimajo skupne značilnosti jezika neke govorne skupnosti, pri idiolektu

govorimo o individualnih značilnostih pisca ali govorca. Osrednje vodilo forenzične

stilistike je teza, da lahko isti pomen izrazimo na več različnih jezikovnih načinov.

Vsak posameznik, uporablja jezik na svoj način, ima osebni stil pisanja, v forenzični

lingvistiki se za poimenovanje le tega uporablja izraz idiolekt. McMenamin (2002)

opredeli idiolekt, kot posameznikovo nezavedno in edinstveno kombinacijo

jezikovnega znanja, kognitivnih asociacij in drugih jezikovnih vplivov.

22

5.1 Koncept ''lingvističnih odtisov''

Jezikoslovec lahko s teoretske preddispozicije, da ima vsak posameznik svoj način

izražanja, pristopi k problemu o spornem avtorstvu. To dejstvo nas pripelje do ideje

o relativno novem in še nerazvitem konceptu lingvističnega odtisa (angl. Linguistic

fingerprinting). Temelji na ideji, da ima vsak posameznik edinstven način izražanja, s

čimer ga lahko identificiramo. Kot pravi Anshen (1978, po Crankshaw 2012), je

smiselno postaviti trditev, da če dva posameznika iste jezikovne skupine uporabljata

jezik različno, potem podobne razlike lahko najdemo tudi pri različnih pisnih ali

ustnih delih ene in iste osebe, kar omaja zamisel, da bi koncept lahko uporabljali kot

nesporno identifikacijo posameznika. McMenamin (2002), idiolekt opredeli tudi kot

osebni dialekt. Slednji pravi, da imajo zunanji dejavniki, kot so geografsko okolje,

družbeni razred, stopnja izobrazbe, starost in spol ipd., velik vpliv na posameznikov

način izražanja. To nas pripelje do dejstva, da dve različni osebi ne moreta biti

podvrženi enakim zunanjim dejavnikom, zato tudi ne moreta uporabljati jezika in

razumeti pomena besed na enak način. Poudariti pa je treba, da bodo vedno prisotne

tudi manjše razlike v slovnici, ki jo je posameznik ponotranjil in se odražajo v

posameznikovem govoru ali pisanju (McMenamin, 2002). Naslednji element, ki si ga

lasti vsak posameznik in s katerim se loči od drugih je obsežno in aktivno besedišče,

ki se z leti razvija in nadgrajuje. Ker je besedišče odvisno od zunanjih dejavnikov, je

upravičeno sklepati, da se posameznikovo aktivno besedišče na neki ravni razlikuje

od drugih, ne samo po besednem zakladu, ki ga ima posameznik, temveč tudi

preference katere besede bo uporabil, namesto nekih drugih (Coulthard, 2004).

Glede na vse zgoraj navedene dejavnike bi lahko rekli, da bi moral biti vsak govorec

ali pisec enoznačno prepoznaven. Ne smemo pa pozabiti, da se edinstvenost v

uporabi jezika ne izraža samo med različnimi posamezniki, ampak se lahko uporaba

besedišča in potek slovnice pri posamezniku spreminja tudi glede na kontekst in

temo, v katerem ju ta uporablja. Na primer besedila, ki ga je oseba napisala za

potrebe študija ne moremo enačiti s sporočilom, ki je namenjen prijatelju. Na jezik

pa lahko vplivajo tudi drugi zunanji dejavniki. Crankshaw (2012) navaja naslednja

primera, mladoletnik, ki še ni končal šolanja verjetno ne bo uporabil iste slovnice in

besedišča čez 10 let. Podoben jezikovni proces se dogaja v sledečem primeru, če se

oseba preseli v nek drug kraj ali državo, kjer imajo drugo narečje ali celo jezik, je

smiselno pričakovati, da bo v že osvojeno besedišče in slovnico vnesla narečne

značilnosti novega kraja. Ko govorimo o lingvističnih odtisih, je zaradi podobnosti

23

poimenovanja primerjava s fizičnimi prstnimi odtisi neizogibna. Fizični prstni odtis

zagotavlja, da je vsak vzorec enak in izčrpen in vsebuje vse podatke potrebne za

individualizacijo posameznika. V nasprotju s tem, celo zelo velik vzorec nekega

besedila, največ kar lahko da, so delne informacije o idiolektu osebe. Coulthard

(2004) celo navaja, da je koncept zavajajoč, saj ne moremo ustvariti tako številčne

baze podatkov oziroma besedil kot je sistem AFIS v primeru prstnih odtisov. Problem

nastane že s pridobivanjem jezikovnih vzorcev, za razliko od fizičnega prstnega

odtisa, ki je od rojstva dokončna in stalna individualna značilnost, se posameznikovo

besedišče nenehno razvija in spreminja. Poleg tega ni mogoče zbrati tako

vsestranskih jezikovnih vzorcev, ki bi predstavljali posameznikovo uporabo jezika v

vsaki situaciji. Še več, običajno je naloga forenzičnih jezikoslovcev izbor ali izločitev

avtorja besedila iz majhnega števila možnih kandidatov, ponavadi celo samo izmed

dveh mogočih kandidatov. Lingvist ni nikoli postavljen v vlogo, da mora identificirati

avtorja besedila iz milijonske populacije samo na podlagi lingvističnih dokazov

(Coulthard, 2004). Ne samo, da ne obstaja neka dodelana definicija lingvističnih

odtisov, tudi premalo je bilo povedanega o količini spornega besedila, potrebnega za

izčrpno in uspešno analizo, s katero bi lahko karakterizirali posameznikov idiolekt. V

praksi so besedila redko daljša od 750 besed, tradicionalne analize pa so primerne le

za daljša besedila. Ena takih je metoda leksikalnih lastnosti, pri kateri so najboljši

pokazatelji individualnega načina uporabe jezika funkcijske besede (predlogi, zaimki,

pomožni glagoli, vezniki in členki), saj posameznik nad njimi nima nadzora, vendar je

njena pomanjkljivost velika odvisnost od dolžine besedila (Zwitter Vitez, 2011).

Glede na dokaze, ki kažejo v prid in dokaze, ki nasportujejo konceptu lahko rečemo,

da je na tem področju potrebno narediti še veliko raziskav. Poleg tega je zaradi

pomanjkljive definicije težko ocenjevati veljavnost koncepta.

5.2 Stilistična analiza

Pri stilistični analizi se preiskuje besedilo neznanega avtorja (sporno) in besedilo

zananega avtorja (primerjalno). Temelji na ugotavljanju objektivnih dejstev, ki jih

najdemo v vsebini dokumenta ali pa jih pridobimo s primerjavo dokumentov. V praksi

se stilistična analiza uporablja v naslednjih primerih: če imamo enega osumljenca,

primerjamo stil spornega besedila s stilom primerjalnih besedil znanega osumljenca

(model podobnosti), do odgovora na vprašanje, ali so vsa besedila delo istega

24

avtorja, na primer v primeru anonimnih pisem, primerjamo stile spornih besedil

(model konsistentnosti) in v primeru ko imamo več možnih piscev, stil spornega

besedila primerjamo s stili primerjalnih besedil vseh osumljencev (populacijski

model). Pomembno je dejstvo, da je uspešnost stilistične analize, s katero lahko

zanesljivo identificiramo pisca besedila, odvisna od dolžine preiskovanega besedila,

količine primerjalnega materiala in njegovega konteksta ter teme (Brglez in Umek,

2009). Pogosto nastane problem pri pismih s specifično vsebino, kjer je na primer

težko ugotavljati stil pisanja iz poslovilnega pisma in ga nato primerjati s stilom

pisanja ljubezenskega pisma. Kniffka (1989, po Umek in Simšič, 2000) pravi, da je

vsebina besedila v veliki meri odvisna od situacije v kateri je bilo besedilo napisano

in ne samo od posameznikovih splošnih značilnosti.

Za analizo bolj obsežnega in večjega števila besedil lahko uporabimo konkordančnik,

katerega prvotni namen je prikaz citatov, ki pokažejo kako je določena beseda

uporabljena, omogoča tudi iskanje ključnih besed po predponah, preponah,

določenih črk v besedi. Prikažejo tudi seznam besed z njihovo frekvenco3 (Brzglez,

2006). Stilometrično analizo lahko opravimo tudi z naprednejšimi, računalniškimi

programi, ki temeljijo na statističnih metodah, umetni inteligenci in logiki nevronskih

mrež (Areh, 2013). V ZDA uporabljajo program Prostyle, ki prikaže podatke o številu

različnih besed, ki se pojavljajo v besedilu, povprečni dolžini stavkov, številu

napačno črkovanih besed ipd. V Nemčiji pa za analizo besedil uproabljajo program

Textor, ki vsebuje bazo različnih besedil, s katerimi primerjamo sporno besedilo,

omogoča pa tudi sklepanje o geografskem in socialnem poreklu avtorja besedila

(Umek in Simšič, 2000). Chaski (2007a) pravi, da bi morala biti analiza s pomočjo

računalniških programov narejena, da dopolni jezikovno analizo forenzičnega

lingvista. Preiskovalec, zaradi objektivnosti ne sme biti seznanjen s podrobnostmi

primera, prav tako pa je pomembno, da išče tako razlike kot podobnosti, saj se s tem

poveča natančnost analize.

Stilistična analiza se opravlja na na kvalitativni in kvantitativni ravni. Pri kvalitativni

analizi je poudarek na iskanju jezikovnih variant (kazalcev stila), ki se pojavljajo v

besedilu, poleg tega nas zanima kako se pojavljajo in zakaj. Kazalci stila besedila so

(Brglez, 2006):

• Oblika besedila (način pozdrava, razmiki med vrsticami, besedami in črkami,

oblika odstavkov, način in lokacija zapisovanja datuma, font in oblika

pisave, preverjanje stičnosti ločil ipd.)

3 Frekvenca nam pove pogostost pojavljanja neke besede v besedilu.

25

• Interpunkcija (postavljanje in raba ločil)

• Črkovanje (deljenje besed, vrstni red črk, podvajanje črk, način pisanja

kratic in okrajšav)

• Skladnja (vrinjeni stavki, vrste vprašanj, raba pasiva ipd.)

• Besedni zaklad (pogostost besed in fraz, povezanost besed z določenimi

poklici, raba enopomenskih besed, raba lastnih tvorjenk, pregovori ipd.)

• Napake in popravki (dodajanje, prečrtavanje, tipkarske napake)

• Analiza diskurza (načini zaključevanja, menjavanje slovničnih časov, vikanje

ali tikanje, oblika nagovora, število odstavkov na odstavek)

V središču našega zanimanja so tisti kazalci stila, ki najbolj odstopajo od norme kot

individualne karakteristike. Lingvist za vsako sporno besedilo določi normo, za katero

misli, da jo anonimni pisec upošteva.

Primer za najstniški jezik (McMenamin, 2002):

• Norma: Kje si model!

• Variacija znotraj norme: Kje si stari!

• Deviacija od norme: Dober dan!

Pozitivna lastnost kvalitativne analize je, da je njene rezultate lažje prikazati na

sodišču, ker so opisne narave, medtem ko so rezultati kvalitativne analize številčni

podatki in jih je zato težje interpretirati v taki obliki, da so za vse razumljivi.

S stilometričnimi metodami analiziramo besedilo na kvantitativni ravni, pri čimer nas

zanima frekvenca in narava napak, frekvenca značilnosti stila pisanja (povprečna

dolžina besed, stavkov, število zlogov na besedo ipd.). Analiza je osredotočena tudi

na različna razmerja, kot so razmerja med samostalniki in glagoli, glagoli in

pridevniki in t.i. razmerje tipičnih znakov ali TTR (Nećak Luk, 2005/06). Z

ocenjevanjem razmerij med besednimi vrstami (glagol, pridevnik, samostalnik,

prislov) ugotavljamo leksikalno gostoto (Lexical density) besedila. Ure (1971, po

Johansson, 2008) pravi, da ima večina besedil v govorni obliki gostoto manjšo od 40

%, medtem ko imajo pisna običajno več kot 40 % gostoto. Type token ratio (TTR) je

metoda, s katero merimo besedni zaklad, na podlagi razmerja med številom različnih

besed do števila vseh besed v besedilu. Problem te metode je, da daljša besedila

pokažejo nižji TTR in obratno, razlog je v tem da število vseh besed nenehno

narašča, hkrati pa se ne moremo izogniti ponavljanju funkcijskih besed (predlog,

zaimek, veznik...), če želimo napisati nove, pomenske besede. Po ugotovitvah

raziskave, ki jo je izvedla Johanssonova (2008) je število različnih besed pri starejših

višje, hkrati pa starejši pišejo tudi daljša besedila, zato je posledično TTR nižji. Višja

26

je njegova vrednost, večji besedni zaklad ima ta oseba in obratno, območje TTR

vrednosti se giblje od 0 (vse besede so iste) - 1 (vsaka beseda je različna). Razlike v

besednem zakladu so vidne med govorjenimi in pisnimi besedili, pri katerih imajo

slednja veliko višjo vrednost TTR. Metoda merjenja leksikalnih lastnosti in TTR

metoda sta uporabni za ugotavljanje razlik med govorjenimi in pisnimi besedili ter

razvojnih razlik med starostnimi skupinami (Johansson, 2008). TTR metoda se je

izkazala za uporabno tudi pri prepoznavanju lažnih izjav od resničnih. Osebe, ki se

bolj trudijo biti prepričljive, uporabljajo bolj raznoliko besedišče in imajo posledično

višji TTR, razlike v prepričljivosti pa so opazne tudi med spoloma. Pri eni od raziskav

so ugotovili, da imajo neiskrene ženske višji TTR od neiskrenih moških (Suckle-Nelson

et al., 2010). Na temo razlikovanja med spoloma je Singh (2001) izvedel pilotsko

študijo, v kateri je za ugotavljanje besednega zaklada uporabil metodo TTR. Ocenil

je, da imajo govorjena besedila, v obsegu 1000 besed običajno TTR, med 0,25 in

0,35.

27

6 Sociolingvistika

Sociolingvistika je veda, ki preučuje povezave med jezikovnimi in družbenimi

strukturami ter kulturnimi značilnostmi (Nećak Luk, 2005/06). Forenzična

sociolingvistika se ukvarja z iskanjem jezikovnih značilnosti v govorjenem ali pisnem

besedilu, ki kovariirajo glede na spol avtorja, starost, geografsko poreklo, izobrazbo,

versko pripadnost in druge družbene dejavnike. Razlike v jeziku pri različnih

družbenih strukturah je mogoče najti med (Corney, 2003; Smith in Shuy, 2002):

spoloma, različnimi starostnimi skupinami, ljudmi z različno stopnjo izobrazbe in

poklicom, ljudmi z različnim geografskim poreklom, ljudmi z različnim etničnim

ozadjem ali stopnjo poznavanja uporabljenega jezika (ugotavljanje ali je avtor

uporabil svoj materni ali tuji jezik) in ljudmi z različno versko pripadnostjo.

Kljub temu, da moški in ženske govorijo isti jezik, lahko v njihovem govoru tako

ustnem kot pisnem opazimo različne jezikovne vzorce. Na temo ugotavljanja razlik

med spoloma je bilo narejenih že veliko raziskav. Če strnimo ugotovitve večih

raziskav je bilo do sedaj ugotovljeno, da imajo moški bogatejši besedni zaklad in da

tvorijo daljše stavke kot ženske. Bolj pogosto uporabljajo kletvice in številčne

besede (tri, sto...), njihov govor pa je bolj stvaren in neposreden. Za moške je tudi

značilno, da bolj pogosto izražajo mnenje in pogosteje delajo slovnične napake.

Nasprotno pa je za ženske ugotovljeno, da uporabljajo več glagolov, pišejo krajše

povedi, navedejo, več osebnih informacij, pogosteje ponavljajo besede, prav tako pa

so nagnjene k uporabi osebnih (on, ona...) in svojilnih zaimkov (moj, moja...). Na

splošno velja, da se ženske bolj pogosto sklicujejo na čustva, pogosteje dajejo

komplimente in uporabljajo vljudnostne fraze. Ženski govor je nemalokrat označen

za oklevajočega, razlog naj bi bil v tem, da bolj pogosto kot moški uporabljajo

jezikovne oblike, kot so mislim, veš, prepričana sem, ki pa izražajo govorčevo

gotovost ali negotovost. Po besedah Holmesove (1984, po Gabor, 2007), naj bi ženske

dvakrat bolj pogosto kot moški uporabljale sklepna vprašanja (angl. ''tag questions),

kot je na primer Zemlja se vrti, mar ne? Razlog naj bi bil v nagnjenosti k

vzpodbujanju in vzdrževanju pogovora (Corney, 2003; Gabor, 2007). Poznavanje

takšnih razlik med spoloma nam je lahko v pomoč v primerih, ko obstaja možnost, da

avtor besedila želi prikriti svoj pravi spol. V pomoč preiskovalcem, da take jezikovne

vzorce prepoznajo, so daljša besedila, kjer je več možnosti, da se je avtor v pisanje

28

besedila poglobil in morda spozabil (Smith in Shuy, 2002). Na to temo je bila

izvedena znanstvena študija, katere glavni namen je bil preučiti, ali moški in ženske

lahko uspešno ustvarijo vtis, da je besedilo napisala oseba drugega spola. Po

ugotovitvah Hillsove (2000), naj bi osebe, ki poskušajo ustvariti identiteto

nasprotnega spola pretiravale z navajanjem lastnosti, za katere menijo, da so

značilne za nasprotni spol. Ženske, ki so želele ustvariti vtis, da je besedilo napisal

moški so na primer izbrale temo tipično za moške (igranje ragbija in pitje piva s

prijatelji). Raziskava pa je pokazala, da bi oseba, ki bi ustvarjala lažni vtis vseeno

ohranila številne vidike preferenčnega jezika svojega spola (Hills, 2000).

Sleng, ki ga uporabljajo mladi in arhaizmi, ki jih pripisujemo starejšim ljudem

omogočajo lingvistom, da iz besedila razberejo avtorjevo starost. Najstniki razvijejo

svoje lastno besedišče in včasih celo prilagodijo slovnico, starejši pa ohranijo izraze

oziroma jezik, ki so ga govorili v mladosti. Običajno starejši niso dovzetni za

sprejemanje novejših izrazov, zato jih lahko ohranjanje jezika poveže z njihovo

starostno skupino. Smith in Shuy (2002) za primer navajata besedo internet, katerega

bi oseba v srednjih letih ali pa pripadnik starejše generacije domnevno imenovala

izum ali tehnologija. Prav tako pa bi na starostno skupino lahko kazala omemba

kakšne glasbene skupine, reklame ali trgovskega produkta (Smith in Shuy, 2002).

Na piščev poklic ali hobije lahko nakazujejo strokovne besede, ki so povezane s to

dejavnostjo, na primer imenovanje in poznavanje mornarskih vozlov lahko nakazuje,

da se oseba ukvarja z navtiko ali da je morda kapitan ladje. Stopnjo izobrazbe je

mogoče razbrati iz strukture stavkov, uporabe slovnice in postavljanja ločil.

Prefinjena uporaba jezika, dovršena slovnica in pravilno postavljanje ločil nakazuje,

da ima pisec dokončano vsaj srednješolsko izobrazbo (Smith in Shuy, 2002). Pogosta

uporaba verskih izrazov, nam omogoči določitev verske pripadnosti ali celo

nagnjenost k verskemu ekstremizmu. Primer, pri katerem je prepoznava nekaterih

verskih izrazov občutno pripomogla k zožanju kroga osumljencev, je znani primer

Unabomber. Avtor je v pismih izrazil nenaklonjenost kontracepciji, velikokrat je

omenjal verske izraze, kot so nečiste misli, od zibelke do groba, božja volja in

pogosto govoril o grehu, kar je preiskovalce pripeljalo do ugotovitve, da je verjetno

pripadnik katoliške vere (Shuy, 2001).

Zaradi vse večje tranzitnosti držav in pogostejšega preseljevanja (npr. študij, delo v

tujini...) je ugotavljanje etničnosti in geografskega porekla vse bolj relevantno.

Predpostavimo, da se državljan Indije preseli v Ameriko, vsekakor bo v njegovem

naglasu mogoče prepoznati, da je tujec, težje pa je takšne značilnosti poiskati v

pisnem sporočilu. Analizirali bi lahko besedni red v stavku (Angleški standard je

29

osebek + predmet + glagol), zapis datuma ( v Indiji je enako kot pri nas dan + mesec

+ leto, ameriški standard pa je mesec + dan + leto), pravilen zapis težjih besed

medtem ko lažje zapisuje nepravilno ipd. To so indici, ki lahko kažejo na

nacionalnost avtorja sporočila (Olsson, 2008; Smith in Shuy, 2002). Po besedah

Corneyja (2003) je eden od indicev tudi ta, da zaradi različnih slovničnih pravil

avtorji, ki pišejo v tujem jezik prevajajo fraze ali stavke dobesedno. Prav tako je

zelo težko prevajati slengovske besede, običajno delajo tudi več slovničnih napak.

Chaskijeva (2006), navaja da sta dobra pokazatelja v angleščini člena ''a'' in ''the'', pri

čimer nepravilna uporaba kaže na pisca, katerega materni jezik ni angleščina. Za

ugotavljanje ali je piščev materni jezik slovenščina bi lahko podobne vzorce opazili

pri uporabi predlogov "s" in "z" ter "k" in "h". Vrste napak, ki pomagajo pri

ugotavljanju stopnje poznavanja uporabljenega jezika (materni jezik ali tuji) lahko

razdelimo v štiri kategorije (Koppel, Schler in Zigdon, 2005):

1. Pravopisne (nekatere napake pridejo do izraza predvsem v angleščini)

• podvajanje črk v besedi (npr. Varriety namesto variety)

• dvojna črka se pojavi le enkrat (npr. Asesment namesto

assessment)

• manjkajoča črka v besedi (npr. prijatel namesto prijatelj)

• združevanje besed (npr. pariškomoder namesto pariško moder)

• okrajšave, kratice

2. Skladenjske

• manjkajoča beseda v stavku (npr. Danes grem kino. namesto

Danes grem v kino.)

• nepravilna uporaba ednine, dvojine in množine (npr. S

prijateljem gremo v kino. namesto S prijateljem greva v kino.)

• uporaba dveh časov v enem stavku (npr. ''Ko bom velik bom bil

zdravnik.'' namesto ''Ko bom velik bom zdravnik.'')

3. Neologizmi

4. Bigrami

Celo pri preseljevanju med različnimi regijami ljudje ohranijo nekatere narečne

posebnosti regije, iz katere prihajajo. Uporaba besedišča (izbor besed) in slovnice

avtorja sporočila nam lahko, da namig o geografskem poreklu. Na primer nekdo iz

primorske regije bi kleti rekel kantina ali kanava, nekdo iz gorenjske pa kevder.

30

7 Avtorsko profiliranje

Pomoč psihologov pri izdelavi psihološkega profila ni v kriminalističnih preiskavah

nikakršna novost. Nekoliko krajši čas pa je v to dejavnost vključeno znanje

jezikoslovcev, ki z iskanjem jezikovnih kazalcev v besedilu poskušajo ugotoviti

avtorjev spol, poklic in izobrazbo, geografsko poreklo, starost ipd. Po besedah

Olssona (2008) avtorsko profiliranje ni osredotočeno na osebnost in značaj avtorja

kot pri psihološkem profiliranju, temveč na pridobivanje jezikovnih informacij iz

besedila in kaj te informacije povedo o avtorju. Po mnenju nekaterih strokovnjakov

lahko avtorsko profiliranje ločimo na lingvistično in psiholingvistično profiliranje.

Lingvistično profiliranje temelji na iskanju jezikovnih značilnosti, ki kvantitativno

določajo slog avtorja, kar je področje stilometrije. Za najbolj uspešne pokazatelje so

se izkazale leksikalne lastnosti (funkcijske besede), znakovne (frekvenca črk in raba

ločil) , skladenjske, semantične lastnosti, ker nad njimi nimamo nadzora, saj jih

uporabljamo nezavedno, prav tako pa se analizira besedišče in sporočilo besedila.

Lingvistično profiliranje se običajno uporablja za zožanje kroga osumljencev, vseeno

pa ne smemo izključiti možnosti pozitivne identifikacije. Kakovost profila je odvisna

od primerjalnega materiala, ki se običajno razlikuje od spornega v temi in obsežnosti

(Halteren, 2004; Shuy, 2001).

Pri izdelavi psiholingvističnega profila je poleg jezikoslovnega znanja potrebna tudi

strokovna podkovanost psihologa. Na podlagi psiholingvistične analize je poleg

demografskih značilnosti jezika mogoče sklepati o psihičnih lastnostih oziroma

posebnostih avtorja besedila. Murray S. Miron, psiholog ki je svetoval v FBI-ju je

izdelal tipičen psiholingvistični profil, ki naj bi bil uporaben za kriminalistično

preiskavo. Sestavljen je iz treh delov, in sicer iz demografskega profila, pri katerem

se skuša določiti starost, spol, rojstni kraj in nekatere druge podrobnosti. Drugi del

predstavlja psihološki profil, pri katerem se ugotavlja motive, osebnostne lastnosti in

morebitno patologijo avtorja. Zadnji del obsega oceno odločenosti in sposobnosti

pisca, da uresniči svoje namere (npr. grožnje). Samo na podlagi analize vsebine

sporočila je tak profil mogoče izdelati v redkih primerih, če pa lingvistu uspe priti do

relevantnih podatkov ima tak profil zgolj hipotetično vrednost. Ravno ta model za

izdelavo psiholingvističnega profila je Miron uporabil v enem od primerov

kriminalistične prakse. Profil se je kasneje izkazal za ustreznega. Analiziral je

31

šifrirana sporočila serijskega morilca Davida Berkowitza, ki je znan po tem da je sebe

imenoval Samov sin. Iz analize je ocenil, da je star med 20 in 25 let, čeprav so mu

nekateri očividci zaradi čelne pleše pripisali okoli 35 let, da je povprečno visok in

pretežek. Iz sporočil je razbral tudi, da je njegova mati umrla ali pa se je ločila, tudi

ta ugotovitev se je izkazala za precej točno, saj je bil Berkowitz posvojenec, njegova

krušna mati pa mu je umrla pri 14 letih. Za očeta je ocenil, da je bolan ali star (bil je

upokojenec). Dejal je, da bo še naprej moril, ko ga bodo pa ujeli se ne bo upiral, kar

se je na koncu tudi zgodilo. To je eden redkih primerov, kjer se je profil izkazal za

ustreznega, vendar je več takih, ki za preiskavo niso uporabni.

Lingvistično profiliranje lahko označimo kot precej objektivno, medtem ko je

izdelovanje psiholingvističnega profila bolj subjektivne in interpretativne narave

(Umek in Čarman, 2011).

8 Forenzična analiza SMS sporočil in E-pošte

V današnjem času je zaradi vse pogostejše uporabe telekomunikacijskih sredstev

vedno več primerov izvrševanja kriminalnih dejanj preko elektronskih naprav, kot so

mobiteli, računalniki in podobno. Vse večja priljubljenost komuniciranja preko sms-

sporočil, forumov in e-pošte je povzročila razširitev uporabe lingvistične analize tudi

na takšne oblike besedil, s sporno vsebino. Za pisanje sms-sporočil in e-pošte niso

določena neka striktna jezikovna pravila, še posebej za sms-sporočila je značilna

uporaba neformalnega, pogovornega jezik. Pisanje sms-sporočil posamezniku dopušča

veliko svobodo pri izbiri besed. Pri pisanju smo omejeni s številom znakov, pa tudi s

časom, ki ga porabimo za ne ravno praktično tipkanje. Posledica tega je, da so pisci

razvili različne strategije, kot je na primer krajšanje besed in oblikovanje izpeljank

(''u'' namesto ''you'' slov. ti, ''coz'' namesto ''because'' slov. zato, ''lp'' namesto ''lep

pozdrav''...) ter uporaba emotikonov (t.i. smeškoti). Prav zaradi takšne svobode v

pisanju in preferiranja izrazov je to lahko prednost za preiskovalce, da lažje

identificirajo avtorja besedila. Pri jeziku sms-sporočil gre za kombinacijo značilnosti

tako govornega kot pisnega jezika. Torej gre za mešanje jezikovno izraznih sredstev

(besed in stavkov), ločil, s katerimi ponazorimo melodijo in premore in na drugi

strani neverbalna komunikacija značilna za govorni jezik, ki pa jo v sms-sporočilih

izrazimo z različnimi emotikoni (Chiad, 2008). Eden od primerov iz prakse, kjer je

32

bila analiza sms-sporočil odločilnega pomena za preiskavo je umor najstnice Jenny

Nicholl. Njen morilec David Hodgson je devet dni po umoru iz mobilnega telefona

umorjene najstnice poslal dve sms-sporočili prijateljicama žrtve, nato pa še pet dni

kasneje očetu žrtve. S tem je želel družini in policiji namigniti da je Jenny še živa.

Kljub temu, da so že na začetku sumili, da sporočil ni poslala žrtev sama, so kasneje

morali to dokazati na sodišču. Za pomoč so prosili forenzičnega lingvista Malcolma

Coultharda, ki je na podlagi primerjave spornih sms sporočil in primerjalnega

materiala, naredil jezikovno analizo. Iz primerjave spornih sms-sporočil z enajstimi

sporočili, ki so pripadali Jenny, je ugotovil, da sta avtor sporočil in Jenny zapisovala

število dve s številko namesto besedo, z razliko, da Jenny med številko 2 in naslednjo

besedo ni naredila presledka. Poleg tega so bile tudi bolj očitne razlike, medtem ko

je Jenny uporabljala okrajšavo ''Im'', namesto ''i am'' (slov. jaz sem) in ''im not''

namesto ''i am not'' (slov. jaz nisem), je avtor sms-sporočil to besedno zvezo v trdilni

obliki zapisoval slovnično pravilno (''i am'') in v nikalni obliki ''aint'' (izpeljanka za ''i

am not''). Jenny je okrajšave za myself (slov. jaz sam) telephone (slov. telefon), see

you (slov. se vidimo) zapisovala kot ''my'', ''fone'' in ''cu'', medtem ko je avtor sporočil

iste izraze vztrajno pisal ''me'', ''phone'' in ''cya''. Prvi del je strnil z besedami, da je

malo verjetn, da je sporočila napisala Jenny. Nato je primerjal še sporna sms-

sporočila s primerjalnim materialom Hodgsona, ki je med drugim zajemal tudi dve

poslovilni pismi in besedila napisana po nareku policistov. Najdenih je bilo veliko

podobnosti s spornim materialom, na primer napačen zapis besede ''off'', z zapisom

enega f-ja namesto dveh, beseda ''might'' je bila zapisana kot ''mite''. Coulthard je

opazil tudi pomanjkanje apostrofov pri okrajšavah nikalnic aint (pravilno ain't) in

didnt (pravilno didn't). Prof. Coulthard je ekspertizo zaključil z mnenjem, da z

lingvističnega vidika ne more z zagotovostjo trditi, da je pisma poslal Hodgson,

vendar pa si upa trditi, da so si pisma v veliko podrobnostih podobna s Hodgsonovimi

in da spada v majhno skupino ljudi, ki bi bili lahko avtorji sporočil. Lingvistična

analiza sms-sporočil, sicer v povezavi z drugimi dokazi je bila odločilnega pomena za

uspešno zaključeno preiskavo (Amos, 2008).

Uporaba e-pošte je ena bolj priljubljenih spletnih aplikacij, ki omogoča anonimnost,

zato se je skoraj nemogoče izogniti kriminalnim zlorabam. Mnogi izkoristijo e-pošto

za pošiljanje nezaželenih, vsiljenih sporočil, potegavščin kot so npr. lažni virusi

(angl.hoax) in grozilnih sporočil. Vsebina e-pošte ima prav tako kot sms-sporočila

značilnosti obeh oblik besedil, pisnih in ustnih, vendar glede na dosedanje raziskave

lahko rečemo, da je stil bolj podoben pisnim oblikam besedil. Stil pisanja se

spreminja glede na prejemnika, v poslovni e-pošti se uporablja bolj formalen jezik,

33

medtem ko se za osebne namene uporablja nekoliko manj uradni jezik. Različni

vzorci pisanja e-pošte pa kažejo tudi na nacionalnost pisca, in sicer Schaupp in Graff

(2006, po Chaski, 2006) pravita, da še posebej Nemci uporabljajo izrazito formalno

obliko pisanja, na primer pozdrav je običajno ''Sehr geehrter Herr...'' (''Slov.

Spoštovani gospod...''). Prav tako lahko opazimo razliko med ameriškim in nemškim

načinom pisanja po številu poslanim prejemnikom. Američani običajno pošiljajo e-

sporočila večim prejemnikom hkrati, medtem ko, Nemci e-pošto uporabljajo bolj kot

zasebno komunikacijo (Corney, 2003).

Pri analizi e-pošte se uporablja tradicionalne stilometrične metode v kombinaciji z

računalniško lingvistiko in tehnikami strojnega učenja. Do sedaj razvita računalniška

orodja za profiliranje e-poštnih sporočil omogočajo ugotavljanje spola, starosti,

stopnje izobrazbe, geografskega porekla in ugotavljanje ali je avtor v besedilu

uporabil svoj materni jezik ali tuji, kar lahko pomaga pri zožanju kroga osumljencev

(Lakshmi in Kumar Paterya, 2013).

34

9 Analiza primera Charlesa Lindbergha

Preiskava pisem v primeru Charlesa Lindbergha je zametek področja, ki mu danes

pravimo forenzična psiholingvistika. Kljub temu, da je bil primer ugrabitve in umora

Charlesa ml. zaključen z obtožbo in usmrtitvijo Bruna Hauptmana kot storilca

kaznivega dejanja, pa je v zvezi s tem razvpitim primerom še veliko nepojasnjenih

vprašanj. Za mnoge ljubitelje zgodovine in poznavalce primera ostaja primer

nerešen. Z natančno in podrobno razčlembo podatkov, bomo v poglavju poskušali

priti do najverjetnejših zaključkov, ki so se zgodili v dotičnem primeru. Skozi analizo

primera bomo ugotavljali tudi kako se je psiholingvistična analiza spremenila do

danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost grožnje.

9.1 Življenjpis Charlesa Augustusa Lindbergha

Primer Charlesa Lindbergha ali kot so ga takrat poimenovali ''zločin stoletja'', ni bil

tako odmeven samo zaradi ugrabitve in umora Charlesa Augustusa Lindbergha

mlajšega, temveč bolj zaradi slave njegovega očeta. Charles A. Lindbergh se je rodil

4. februarja 1902 v Detroitu. Bil je navdušen nad letalstvom, zato je veliko let

posvetil izobraževanju v tej dejavnosti. Leta 1926 je postal prvi pilot poštnega

letala. Živel je v času razcveta ameriške borze, domovi so bili opremljeni s telefoni,

hladilniki in kar 10 od skoraj 27 milijonov gospodinjstev je imelo avtomobil. Zaslovel

je kot pilot, ki je pri svojih 25 letih, prvi samostojno preletel Atlantik brez postanka.

Z letalom Spirit of St. Louis se je l. 1927 podal na pot iz New Yorka v Pariz. Po

besedah Štaudoharjeve (2014) se je po pristanku Ameriki kar ''zmešalo'' od veselja, v

časopisih so pisali samo še o Lindberghu, v štirih dnevih je bilo o njem napisanih

250.000 člankov, po njem so poimenovali bolnišnice, parke, mostove, šole ipd., celo

svetovali so mu naj kandidira za predsednika. Veljal je za največjega heroja tistega

časa in lahko bi rekli, da po tistem obdobju nihče ni bil več tako slaven. Medtem, ko

je kot ambasador promoviral letalske prevoze po Južni Ameriki, je spoznal Anne

Spencer Morrow, ki je l. 1929 postala njegova žena. Ker ni prenesel stalnega nadzora

s strani medijev sta se z ženo umaknila v New Yersey. Leta 1930 se jima je rodil prvi

otrok Charles Augustus Lindbergh mlajši. Ne smemo zanemariti morda pomembnega

podatka, da je istega leta postal dober prijatelj Nobelovega nagrajenca za medicino

35

Alexisa Carrela, ki je zagovarjal idejo, da mora svetu začeti vladati intelektualna

elita in da bi morali vse kriminalce in zaostale ljudi humano zadušiti s plinom. Poleg

tega, da sta bila dolga leta sodelovca so ju družili tudi podobni politični in osebni

pogledi. Po ugrabitvi sina, ki se je konačala s smrtjo sta Lindbergh in njegova žena

odpotovala v Anglijo in kasneje v Francijo. Pred drugo svetovno vojno je nasprotoval

vključitvi ZDA k zaveznikom, predlagal je naj se raje pridružijo Nemčiji in da bi

morala enako storiti Velika Britanija v skrbi za boljšo raso. Po tej izjavi so ga mnogi

označili za nacista in začeli dvomiti v njegovo iskrenost. Kasneje sta z Anno Morrow

imela še pet otrok. Umrl je leta 1974 v svojem domu, na Havajih. Po njegovi smrti so

ugotovili, da je živel skrivno življenje. V Nemčiji je imel še tri otroke z Brigitte

Hesshaimer, imel pa naj bi tudi dva otroka z njeno sestro Marietto, zapletel se je

tudi v razmerje z njuno tajnico, s katero je imel domnevno tudi dva otroka (Aiuto,

n.d.; Štaudohar, 2014).

9.2 Ugrabitev Charlesa Lindbergha mlajšega

Charles Augustus Lindbergh ml., 20. mesečni dojenček je bil 1. maja 1932 ugrabljen

iz otroške sobe, ki se je nahajala v drugem nadstropju hiše v Hopewellu. V mirnejšem

predelu New Yerseya je imela družina Lindbergh hišo, kjer so preživljali vikende,

medtem ko so se med tednom vračali na posestvo v Englewoodu. Običajno so se

vračali v Englewood ob ponedeljkih zjutraj, tokrat pa so izjemoma ostali dlje, ker je

imel otrok prehlad. Okrog 22:00 ure je varuška Betty Gow opazila, da otroka ni v

zibki, nakar so obvestili policijo. Na kraju dogodka so takoj izvedli preiskavo, kjer so

našli kar nekaj dokazov, med katerimi je bila doma narejena lesena lestev,

sestavljena iz treh delov, katero naj bi ugrabitelj uporabil za dostop do otrokove

sobe, v okolici pa so našli tudi tesarsko dleto. Ker je bila v tistem času nevihta je

ugrabitelj pustil tudi sledi obuval pod oknom otroške sobe, vendar jih niso izmerili ali

vzeli odlitkov. Na okenski polici otroške sobe je Charles Lindbergh našel tudi pismo z

zahtevo po odkupnini. Pisma za odkupnino so bila eden od osrednjih dokazov

preiskave, zato jim bomo kasneje namenili nekoliko več pozornosti. Primer je

prevzela državna policija New Yerseyja pod vodstvom izkušenega policista Normana

Schwarzkopfa. Začetno preiskavo je zelo oviral Charles Lindbergh, ki je preprečil

policiji, da sodeluje v fazi pogajanj za odkupnino. Deset dni po ugrabitvi se je

Lindberghov posredovalec pri pogajanjih za odkupnino, Dr. John F. Condon, z

36

vzdevkom JAFSIE, na pokopališču v Bronxu sestav z ugrabiteljem, ki se je predstavil

kot John. Dogovarjala sta se o plačilu odkupnine, pri tem pa je Dr. Condon predlagal

ugrabitelju, da jim pošlje nek dokaz, ki potrjuje otrokovo identiteto. Teden kasneje

je ugrabitelj poslal otrokovo spalno srajčko na Condonov naslov, Lindbergh je potrdil

da jo je otrok nosil v noči ugrabitve. Po enem mesecu od ugrabitve se je Dr. Condon

ponovno sestal z ''Johnom'' in mu predal odkupnino v vrednosti 50.000 dolarjev. Za

vsak bankovec v odkupnini so si zapisali serijske številke. V zameno za odkupnino je

prejel pismo v katerem je pisalo, da je otrok na ladji Nelly, ki se nahaja ob obali

reke Massachusetts, kasneje so ugotovili da ladja ne obstaja. Pribljižno po mesecu

dni od plačila odkupnine je nek mimoidoči voznik tovornjaka po naključju našel

otroško truplo. Razpadajoče truplo, prekrito z listjem je ležalo v pribljižno deset

kilometrov stran od kraja ugrabitve. V mrtvašnici so truplo idedntificirali na podlagi

las in zob, ki naj bi ustrezali starosti dvajset mesečnega otroka, prav tako pa ga je po

spalni srajčki, ki jo je imel oblečeno v noči ugrabitve prepoznala njegova varuška

Betty Gow. Po tem dogodku se je Lindbergh umaknil iz preiskave in prepustil delo

Normanu Schwarzkopfu, ki si je prizadeval najti ugrabitelja pri tem ko bo ta

unovčeval bankovce, ki jih je prejel od odkupnine, kar se je tudi zgodilo.

9.3 Analiza pisem

Vsak rokopis razkriva nekoliko več individualnih značilnosti posameznika kot digitalno

napisano besedilo, vendar to dejstvo ne predstavlja velike prednosti za forenzičnega

lingvista ali psiholingvista, saj je njuna osredotočenost usmerjena na strukturo jezika

in vsebino sporočila.

Primerjalno gradivo zbrano v primeru Lindbergh je zajemalo obsežno število

Hauptmannovih beležnic, podpis registracije avtomobila, zavarovalne papirje in

druge osebne dokumente. Prav tako pa so mu odvzeli tudi več rokopisov napisanih na

zahtevo policista t.i. vplivni rokopis (Fisher, 2003).

Analizo pisem je opravilo veliko različnih strokovnjakov. S psihiatričnega vidika je

podal mnenje Dr. Dudley Shoenfeld, ki je na podlagi vsebine sklepal o piščevem

psihičnem stanju. Domneval je, da je pisec 40-letni Nemec s kriminalnim ozadjem,

napovedal je da zelo verjetno ne bo priznal dejanja pod nikakršnim pritiskom, morda

bi jim ga uspelo zmesti z ustvarjanjem sočustvovalnega odnosa. Prav tako je opazil,

da v pismih ni ustrahovanja in, da pisec ne ustvarja nikakršnega pritiska s čimer bi

37

pospešil plačilo odkupnine. V naslednjih stavkih lahko opazimo odlašanje: ''We will

hold the baby until everyding is quiet'', ''we can note make any appointments just

now'', ''we will arrangh this (a go-between) latter'' (Falzini, 2008). Svoje mnenje z

lingvističnega vidika je podal tudi Albert S. Osborn, ki je analiziral besedila, ki jih je

Bruno Hauptmann napisal na zahtevo policije in nato primerjal ta besedila s spornimi

pismi. Po njegovem mnenju je bilo več razlik med besedili, ki jih je pisal po nareku

kot pa med vplivnimi rokopisi in spornimi pismi. To je pripisal dejstvu, da je

Hauptman želel prikriti svoj dejanski rokopis. Z analizo besedil je ugotovil, da je imel

Huptmann edinstven način zapisa črke ''x'' in ''t''. Prav tako je ''not'' (slov. ne) zapisoval

napačno in sicer ''note'', pri čimer je pisal odprt ''o'' in ''t'' brez črtice, besedo ''the'' je

pisal zelo nečitljivo. Najbolj zgovoren dokaz pa je bil, da naj bi imel Hauptman

agrafijo, gre za motnjo pisanja, kjer pisec po nepotrebnem dodaja črke v različne

besede, v dotičnem primeru je bila to črka ''e''. Znake agrafije so našli tako v spornih

pismih, kot v Hauptmanovih rokopisih. Kljub temu, da je bilo med primerjalnim

materialom in spornimi besedili najdenih malo podobnosti je Osborn identificiral

Hauptmana kot avtorja vseh prejetih pisem. Poleg Osborna so na sodišču pozitivno

identifikacijo potrdili tudi nekateri drugi strokovnjaki s področja analize pisave John

E. Tyller, Elbridge W. Stein, Harry Cassidy, Herbert J. Walter, Dr. William Souder in

James Clark Sellers. Na strani obrambe je pričal le en strokovnjaki s področja analize

dokumentov, in sicer John Trendley. Trdil je, da je pisma napisal nekdo, ki je

levičar, pri tem pa je poskušal prikrivati svojo pisavo. Po njegovem mnenju je pisma

napisal Hauptmannov prijatelj Isadore Fisch, za katerega je Hauptmann trdil, da je

od njega dobil denar, ki je bil prejet kot odkupnina za malega Charleyja (Fisher,

2003; The Mail, 1935). Evropska strokovnjakinja za analizo rokopisov Hilda Z.

Braunlich, je bila prepričana, da Hauptmann ni napisal pisem, vendar ji na sodišču ni

bilo dovoljeno pričati (Ramsland, n.d.).

Prvo pismo imenovano tudi ''nursery ransom note'' (slov. pismo z zahtevo po odkupnini

iz otroške sobe), eno od petnajstih pisem, ki so jih prejeli se je glasilo tako:

Dear Sir!

Have 50.000 $ redy. 25 000 $ in 20 $ bills 1.5000 $ in 10 $ bills and 10000 $ in 5 $

bills. After 2-4 days we will inform you were to deliver the mony. We warn you for

making anyding public or for notify the Police the child is in gute care.

Indication for all letters are signature and 3 holes.

38

Slika 1: Pismo z zahtevo po odkupnini (Vir: FBI)

Za prvo pismo je značilno, da se v večih pogledih razlikuje od ostalih pisem, kar je

povzročilo veliko ugibanj, ali je avtor prvega pisma in ostalih pisem ista oseba. Toda,

dejstvo, da so imela vsa pisma na koncu edinstven simbol, ki ga je pisec uporabljal za

podpis, ni bilo ravno v prid tej teoriji. Poleg tega je analiza robov papirja pod

mikroskopom pokazala, da sta bila prvo in drugo pismo včasih en kos papirja.

Edinstvenost prvega pisma se kaže v njegovi splošnosti, in sicer iz pisma ni razvidno,

da bi bilo napisano posebej za ugrabitev Lindberghovega otroka. Na to kaže pozdrav

na začetku pisma, ki je zelo uraden ''Dear Sir!'' (slov. ''Dragi gospod!''), prav tako

pismo ni bilo naslovljeno na določeno osebo. Glede na to Falzini (2008) zastavi

naslednja vprašanja, ali je ugrabitelj v času pisanja pisma že vedel čigavega otroka

bo ugrabil, koliko vnaprej je bilo pismo napisano in ali je ugrabitelj najel nekoga, da

mu napiše pismo za ugrabitev, pri tem pa ni želel razkriti, da gre za otroka slavne

družine. Če preberemo vsa pisma lahko opazimo, da je prvo pismo zelo jasno, jezik

in stil pisanja pa nista tako kompleksna kot v ostalih pismih. V vseh pismih lahko

opazimo številne sintaktične napake in pogosto napačno črkovanje besed. Pogosto je

težje besede črkoval pravilno, kot na primer ''hazardous'' (slov. tvegano), bolj

običajne pa napačno, na primer ''redy'' namesto ''ready'' (slov. pripravljeno), ''gut''

namesto ''good'' (slov. dobro), ''dank'' namesto ''thanks'' (slov. hvala), ''were'' namesto

''where'' (slov. kje), ''ouer'' namesto ''our'' (slov. naš), ''houers'' namesto ''hours'' (slov.

ura), ''sun'' namesto ''soon'' (slov. kmalu), ''everyding'' namesto ''everything'' (slov. vse)

in številne druge. Zanimivo je, da besedo denar zapisuje kot ''mony'' od desetega

pisma dalje pa pravilno ''money'', prav tako pri pozdravu ni vedno enako ločilo, v

prvem pismu je pisec uporabil klicaj, v nekaterih pa piko ali dvopičje. Te kazalci bi

bili v prid teoriji, da je pisma pisalo več različnih piscev. Toda takratne analize, ki

jih je opravil Osborn so pokazale, da naj bi bil avtor vseh pisem isti. Pri vseh pismih

39

lahko tudi opazimo nepravilno tvorjene stavke na primer v prvem ''we warn you for

making anyding public or for notify the Police'', slovnično pravilno bi bilo ''we warn

you against making anything public or notifying the police''4. V šestem pismu je pisec

zapisal besedo ''house'', po nemško ''haus'' (slov. hiša). Opazimo lahko tudi zapisovanje

številk s piko namesto vejico (npr. 50.000 namesto 50,000), kar je značilno za

Nemce, medtem ko Američani običajno zapisujejo števila z vejico. V pismih se pojavi

še ena značilnost, ki ni tipična za ameriški način pisanja in sicer zapisovanje znaka za

dolar ''$'' za številom namesto pred (Falzini, 2008; Miron in Douglas, 1979).

Pomanjkljivo znanje angleškega jezika in uporaba nemških izrazov (npr. gut, haus,

dank) ter načina zapisovanja, ki je značilen za nemško govorečo populacijo jasno

nakazujejo, da je avtor pisem nemškega rodu, ki je nekaj časa živel v Ameriki. Glede

na to se lahko tudi sklepa, da je avtor ohranil nemški naglas. Takšni indici običajno

pripomorejo pri zožanju kroga osumljencev, vendar pa v tem primeru ni bilo tako,

Bruna Richarda Hauptmanna so aretirali, ko je poskušal unovčiti bankovec, pri tem pa

je vanj posumil uslužbenec na bencinski črpalki, ki je preveril serijsko številko

bankovca nato pa ga prijavil policiji. Bruno Richard Hauptmann ilegalni priseljenec,

nemškega rodu je imel osnovno izobrazbo in kriminalno preteklost po poklicu pa je

bil tesar. Po navedbah dokumentarnega filma Larryja Kleina (2013) je takratna

primerjava pisem s Hauptmannovimi osebnimi rokopisi temeljila na podrobnem

pregledu oblik posameznih črk, razmikov med besedami in načina povezovanja črk v

besede (npr. kako pisec v besedi ''the'' preide iz t-ja v h). V današnjem času bi takšno

analizo verjetno umestili na področje grafologije, ki se ukvarja s potezami pisave in

ne z vsebino. Bruno Richard Huptmann je bil na podlagi analize rokopisov in številnih

drugih dokazov februarja 1935 obsojen na smrtno kazen in usmrčen leto kasneje.

Bremenili so ga številni nesporni dokazi (Fisher, 1988):

• po tem ko je zanikal, da ima v hiši skrit denar so policisti našli 14.000 dolarjev

bankovcev, ki so bili del odkupnine

• večina bankovcev od odkupnine je bilo porabljenih v Bronxu in Severnem

Manhattnu, ne daleč stran od Hauptmannovega doma

• lestev, ki je bila uporabljena pri ugrabitvi je bila doma izdelana,

najpomembnejši podatek pa je podal strokovnjak za les, ki je ocenil, da je

ena deska pri lestvi identična talni deski na Hauptmannovem podstrešju, deski

sta se ujemali po vzorcu na lesu rumenega bora

4 Slov. Svarimo vas, da ničesar ne izdajate javnosti ali obveščate policije.

40

• Hauptmann ni dobil plače od aprila 1932 (mesec v katerem je bila plačana

odkupnina), kljub temu pa si je privoščil draga oblačila, novo pohištvo in

letalsko karto za ženino potovanje v Nemčijo

• Fizični opis, ki ga je podal John Condon po tem, ko se je srečal z ugrabiteljem

se je s podobo Hauptmanna ujemal skoraj do potankosti; po Condonovih

besedah je imel nemški naglas, tako kot Hauptmann, ki je kot slepi potnik

prišel iz Nemčije l. 1923

• Hauptmann je imel kriminalno preteklost, in sicer je bil v Nemčiji obtožen

dveh kaznivih dejanj, vloma in ropa, za kar je služil petletno zaporno kazen.

Po pobegu iz zapora so ga razglasili za iskano osebo, zato je pobegnil v

Ameriko

• V Hauptmannovi beležnici so policisti našli skico lestve, ki se po modelu

ujema z lestvijo uporabljeno za ugrabitev (sestavljena je bila iz treh delov in

zložljiva)

Najmočnejši dokazi, ki potrjujejo krivdo Bruna Hauptmanna pa so dokazi s področja

analize rokopisov, ki so pokazali, da se pisavi pisem za odkupnino in osebnih

rokopisov Bruna Hauptmanna ujemata v večih pogledih. Moderne analize rokopisov pa

so do danes postale bolj sofisticirane in sicer se sodobne analize opravljajo s pomočjo

računalnikov. Ena od modernih primerjav pisem za odkupnino in Hauptmannovih

osebnih rokopisov je bila predstavljena v že omenjenem dokumentarnem filmu

Larryja Kleina (2013). Izvedel jo je eden od pionirjev računalniških analiz rokopisov,

Sargur Srihari. S pomočjo programa je primerjal posamezne besede in črke glede na

širino, nagib, višino in obris. Glede na pozitivno oceno v primeru ujemanja in

negativno oceno, če ni ujemanja med pisavami, se na koncu upošteva povprečje, ki

pa je v dotičnem primeru pokazalo, da Bruno Huptmann verjetno ni napisal pisem za

odkupnino. Če se opremo na rezultate slednje analize nas ta vodi do vprašanja ali je

imel Bruno Huptmann pri ugrabitvi pomoč.

9.4 Pregled možnih teorij

V času ugrabitve je v Ameriki in drugod po svetu vladala velika gospodarska kriza, ki

jo je sprožil nenaden zlom New Yorške borze l. 1929, morda je bila finančna kriza

povod za ugrabitev. Lindberghova družina je bila znana kot bolj premožna v čimer je

ugrabitelj najverjetneje videl priložnost za izsiljenje velike vsote denarja.

41

Predpostavimo da prej omenjene dokaze, ki Bruna Hauptmanna bremenijo krivde

ugrabitve Charlesa Lindbergha Ml., tratiramo kot nesporne, potem lahko postavimo le

2 teoriji, da je Bruno Hauptmann kriv in da je zločin izvedel sam ali pa da je kriv in

je imel pomoč. Hauptmann je imel enak modus operandi pri vlomu, ki ga je izvedel v

Nemčiji, ko je s pomočjo lestve skozi okno prišel v stanovanje, morda je mislil, da je

lahko kos tudi ugrabitvi otroka. Pri pogajanju za nižjo odkupnino na pokopališčnem

srečanju se je ''John'' sam odločil znižati le to za 20.000 $, če bi imel pomagače

takšne odločitve morda ne bi mogel sprejeti sam. Po njegovi aretaciji tudi nobeno

pismo za odkupnino ni bilo več poslano. Takrat so policisti sklepali, da je Hauptmann

preostanek odkupnine, ki je niso našli že porabil, morda pa je preostanek dobil

sostorilec (Fisher, 1988). Policisti niso nikoli našli oprijemljivih dokazov, ki bi kazali

na vpletenost kogarkoli drugega kot Hauptmanna, po drugi strani pa obstaja kar

nekaj indicev, ki kažejo na potencialne sostorilce. Dejstvo, da so pri Hauptmannu v

stanovanju našli le eno tretino bankovcev, ki so bili izplačanni kot odkupnina

nakazuje na možnost, da si je denar delil še z dvema domnevnima pomagačema.

Poleg tega po besedah izkušenega agenta posebne enote FBI Johna Douglasa,

izvršitev takšnega zločina in v takšnih pogojih ni mogoča brez pomoči. Izpostaviti je

potrebno podatek, da so bili Lindberghovi v Hopewellu le za vikend, medtem ko so se

ob ponedeljkih zjutraj vračali v Englewood. Tokrat so izjemoma, zaradi otrokovega

prehlada ostali še v torek, pri čimer se nam postavi vprašanje kdo, natančneje kdo iz

hiše Lindberghovih je ugrabitelju/em zaupal to pomembno informacijo. Morda ne

moremo govoriti o prvem potencialnem sostorilcu, vendar pa bi za krivdo v primeru,

da bi ji jo dokazali vseeno morala odgovarjati Violet Sharp. Gospodinjo v hiši

Lindberghovih so policisti po nasprotujočih si podatkih, ki jim jih je dala želeli

ponovno zaslišati, medtem ko je ta tik pred tem popila strup in storila samomor.

Policisti so ji pripisali, da je neprištevna in ne izdajalka družine. Toda, lahko je

temeljno informacijo razkrila čisto po pomoti in nehote, ko je nekdo klical

Lindberghove in vprašal ''ali so kje okoli''. Po mojem mnenju malo manj verjetna je

teorija zgodovinarja Lloyda Gardnerja, ki meni, da je ugrabitev organiziral kar sam

Charles Lindbergh. To teorijo pa pripisuje njegovemu obnašanju po ugrabitvi, saj ni

zaupal policiji, poleg tega pa je ves čas nadziral njihovo delo in potek preiskave. Še

več Charles Lindbergh naj bi bil povezan z Evgeniko. To je filozofsko gibanje za

izboljšanje kakovosti človeških dednih lastnosti. Včasih so evgeniko zlorabljali za

sterilizacijo fizično in duševno šibkih ljudi. S to filozofijo se sklada dejstvo, da je

imel Charles Lindbergh v Nemčiji še sedem otrok, za katere nihče ni vedel. Gardner

meni, da naj bi s tem želel širiti dobre gene, v upanju da bi ustvaril boljšo raso.

42

Govorilo se je tudi, da je imel Charly zdravstvene težave, in sicer naj bi imel lažjo

obliko rahitisa za kar je dobival tablete D - vitamina. Po Gardnerjevi teoriji ni bil

Lindberghov prvotni namen ubiti svojega sina, vendar ga samo prepeljati v neko

institucijo, kjer bi zanj poskrbeli. To dejanje naj ne bi bilo tako nenavadno za neko

premožno družino, kjer imajo otroka, ki ni duševno ali fizično zdrav. John Douglas

izpostavi Johna Knolla kot tretjega potencialnega sostorilca, čeprav v nobenih

zapisnikih o preiskavi ni bil omenjen. Do njega ga pripelje zgodba Boba Zorna, ki trdi,

da je njegov oče, kot petnajst letni otrok slišal pogovor treh nemško govorečih

moških, ki so omenjali nek kraj Englewood. Med njimi je poznal Johna in njegovega

brata Walterja, tretjega moškega sta pa klicala po imenu Bruno. John Douglas je

preveril indice ki bi Johna Knolla povezovali z zločinom. Tri tedne pred začetkom

sojenja Hauptmannu, januarja 1935 se je Knoll z ženo odpravil na potovanje z ladjo,

v Hamburg. Za karto v prvem razredu naj bi odštel 700 $, kar pa ni tako zanemarljiva

vsota denarja za človeka, ki je plačeval mesečno najemnino za stanovanje v

vrednosti 10 $. Na dan, ko je bil Hauptmann obsojen (13.2.1935), pa je Knoll zapustil

Evropo in se vrnil v ZDA. Še več fotorobot ''Johna s pokopališča'', naj bi bil zelo

podoben Knollu. Po navedbah Condona naj bi imel ''John s pokopališča'' nenavadno

oblikovane prste. Prav tako pa obstaja fotografija Johna Knoll iz katere je razvidno,

da ima izstopajoče velik in razbarvan palec, gre za edinstveno in individualno potezo

(Larry Klein, 2013).

Seveda so to le sklepanja na podlagi informacij dostopnih javnosti, poleg tega pa je

od primera minilo že preveč časa, da bi se lahko prepričali o krivdi omenjenih

potencialnih sostorilcev.

9.5 Analiza grozilnih pisem in ocena groženj sporočil

Grožnjo lahko definiramo kot izjavo o namenu škodovati eni ali več osebam. Prisotna

je lahko v primerih izsiljevanja, na primer za odkupnino, kot pri ugrabitvi

Lindbergha, primerih požigov, zalezovanja, terorističnih napadov ipd. Običajno je

pošiljatelj anonimen, lahko pa se podpiše z različnimi vzdevki ali simboli (Slika 2).

43

Slika 2: Simbol s katerim se je podpisoval avtor pisem v primeru Lindbergh (Vir: Wikispaces)

Bistveni del analize groženj je med drugim analiza avtorja besedila, ki jo delimo na

ugotavljanje podobnosti, karakterizacijo avtorja in ugotavljanje avtorstva oz.

identifikacijo avtorja besedila . Naloga lingvista je, da najprej v primeru večih

besedil določi ali je avtor vseh besedil isti, nato opravi karakterizacijo, pri čimer

ugotavlja splošne informacije o piscu, kot so spol, starost, geografsko poreklo,

etničnost, stopnjo izobrazbe, versko pripadnost idr. Pri ugotavljanju avtorstva, s

primerjanjem anonimnega besedila in besedil znane osebe poskušamo določiti kakšna

je verjetnost, da je to besedilo napisala ta ista oseba (El Bouanani in Kassou, 2014).

Rokopis je lahko bogat vir informacij za analizo avtorstva, toda v 21.stoletju ni ravno

najbolj priljubljena oblika pisanja. Po letu 1990 je na tem področju prišlo do večjih

sprememb. Potreba po učinkovitejšem obravnavanju besedil v elektronski obliki je

vplivala na razvoj bolj objektivnih metod, kot so iskanje informacij s pomočjo baze

podatkov, metode strojnega učenja in drugih računalniških programov, ki temeljijo

na umetni inteligenci. Analiza se vedno bolj odmika od subjektivnih pristopov in

intuitivne narave pregleda besedil (Stamatatos, 2009).

Pri analizi pisem z zahtevo po odkupnini je pomembno dobro poznavanje jezikovne

strukture, toda po besedah Olssona (2008) je bistveni del, ki mu je potrebno posvetiti

največ pozornosti sama grožnja. Grožnje so pogoste, toda da grozilec preide od

besed do uresničitve dejanj je manjša verjetnost. Po navedbah Jamesa Knolla (2009)

75 % grozilcev ni nasilnih, kljub temu pa je potrebno opraviti oceno groženj. V

primeru, da je tarča določena oseba se izdela oceno ogroženosti (sposobnost za

izvršitev + namen, pri katerem se analizira pretekla kriminalna dejanja), medtem ko

v primeru, da grozilec cilja na neko populacijo naredimo oceno stopnje tveganja

(verjetnost za izvršitev + škoda, ki jo lahko povzroči). Pri oceni ogroženosti je cilj

varovati osebo in prijeti storilca, medtem ko je pri oceni stopnje tveganja cilj

napovedati verjetnost, da bo grozilec grožnje uresničil in zmanjšati tveganje.

Naletimo lahko na dve vrsti groženj, in sicer jih delimo na instrumentalne in

ekspresivne (čustvene). Slednje so napisane tako, da vplivajo na čustva žrtve, z

44

izražanjem močnih besed, na primer '' Lahko bi te ubil!''. Instrumentalne pa vplivajo

na dejanja žrtve, prepoznamo jo po dajanju pogojev, na primer '' Če boš ti ____, bom

jaz ____!'' (Knoll, 2009). Takšna oblika grožnje je bila prisotna v pismih z zahtevo po

odkupnini v primeru Lindbergh. Pri takšnih grožnjah je potrebno natančno preučiti

stavčno strukturo iz katere lahko razberemo ali ima ugrabitelj namen vrniti

ugrabljeno osebo (živo) ali ne. Podrobneje bomo analizirali stavke, ki jih je zapisal

ugrabitelj v pismih. Že iz stavka v prvem pismu (angl. ransom note), za katerega smo

ugotovili, da je bil napisan predhodno in neodvisno od ostalih, je razvidno, da nam

ugrabitelj laže. Autor pravi '' We warn you for making anyding public or for notify the

police the child is in gute care.'' Ugrabitelj je zagotavljal, da je za otroka dobro

poskrbljeno še preden ga je ugrabil.

Sledi vprašanje, ki ga je ugrabitelj zastavil Lindberghovi družini v drugem pismu: ''It

is realy necessary to make a world affair out of this, or to get your baby back as soon

as possible''5. Opazimo lahko, da je ugrabitelj namero po vrnitvi otroka postavil šele

na konec stavka, kar izraža majhno verjetnost vrnitve. Da dosežemo večjo

neposrednost postavimo namero o vrnitvi na začetek povedi ''Da bi dobili otroka nazaj

...'', toda še vedno vzbuja dvome, ker je napisana v pogojniku, stavek ''Otroka bom

vrnil, če ...'' pa izraža veliko večjo verjetnost, da bo ugrabitelj resnično vrnil otroka.

Po mnenju Olssona (2008) pismo za odkupnino, ki ne vsebuje takšnega nedvoumnega

vzročno - posledičnega stavka, kaže na to, da je ugrabitelj žrtev verjetno ubil.

Danes je takšna analiza groženj nekoliko poenostavljena in bolj učinkovita. Na

akademiji FBI, natančneje v enoti za analizo vedenja (BAU-1, angl. Behavioral

Analysis Unit-1) so razvili podatkovno bazo za ocenjevanje tveganja sporočenih

groženj (CTAD, angl. Communicated Threat Assessment Database). Omogoča, da se

vse grožnje in kriminalno usmerjena sporočila, ki jih FBI prejme avtomatsko shranijo

v omenjeno bazo, kategorizirajo glede na temo sporočila, analizirajo ter ocenijo

glede na njihovo potencialno grožnjo. Nato agenti BAU-1 poiščejo podobnosti med

novo vnesenim sporočilom in že obstoječimi besedili znotraj baze podatkov, določijo

potencialnega avtorja, nato pa ugotovitve posredujejo agenciji, ki jih je prosila za

pomoč. Začetna vizija agentov BAU-1 je bila, da bi razvili bazo podatkov, ki bi

presegala 100 milijonov besed, imela bi širok iskalni potencial in podrobno

kategorizacijo ter klasifikacijo parametrov. Najbolj pomemben del pa bi bila tako

lingvistično, kot tudi vedenjsko usmerjena baza podatkov. Če bi bilo iz jezika

določenega sporočila razvidno, da pisec predstavlja potencialno nevarnost, bi sistem

5 Slov. Je res potrebno delati javno afero iz tega, ali bi raje dobili otroka čim prej nazaj.

45

avtomatsko ugotovil vedenjske kazalce in jih primerjal z drugimi sporočili ter jih

ocenil. Tak model bi združeval lingvistični in vedenjski koncept, s čimer bi lahko

ocenil možnost uresničitve grožnje, poleg tega pa identificiral anonimnega avtorja

sporočila. Meloy in Hoffmann (2013) navajata, da so leta 2012 bazo CTAD združili z

FBI-jevo bazo anonimnih pisem (ALF, angl. Anonymous Letter File), ki sedaj obsega

skoraj 6500 grozilnih sporočil s kriminalno vsebino. Nekatera vsebujejo le nekaj

vrstic, druga pa 20 strani ali več. Besedila so razporejena glede na 24 kategorij, od

bolj splošne narave, kot je terorizem in do bolj specifične, kot je vsebina o orožju za

množično uničenje, spolna ali vojaška vsebina (Fitzgerald, 2007).

10 Praktični preizkus analize besedil

10.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilj raziskave

V tujini je bilo na temo razlikovanja med moškimi in ženskami na podlagi pisave

narejeno že kar nekaj raziskav. Izpostavili bomo le nekaj avtorjev, ki so se lotili

takšnih raziskav. Singh (2001) je primerjal razlike v govorni komunikaciji in razvil

številne metode za računanje besednega zaklada, med analizo pa je prišel tudi do

ugotovitev, da ženske običajno pišejo krajše povedi in uporabljajo več glagolov.

Thomson in Murachver (2001) sta prišla iz analize elektronskih pogovorov do

posplošenih ugotovitev, da se ženske bolj pogosto sklicujejo na čustva, dajejo

poklone in pogosteje postavljajo vprašanja. Medtem ko moški pogosteje preklinjajo,

navajajo več številčnih podatkov in pogosteje delajo slovnične napake. Izpostaviti

velja še raziskavo Hillsove (2000), ki je na podlagi jezika ugotavljala ali lahko moški

in ženske prikrivajo svoj spol. Pri tem je ugotovila, da večina pretirava z navajanjem

lastnosti, ki so domnevno značilne za nasprotni spol (Corney, 2003).

Pri nas še ni bilo zaslediti tovrstnih raziskav, zato smo se s sledečo raziskavo odločili

narediti korak naprej, tudi na našem področju. Osrednje vodilo raziskave bo

naslednja domneva, ''ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola

je najverjetneje neuspešen način zavajanja''. Namen raziskave je ugotoviti ali

obstajajo razlike med moškimi in ženskami v določenih jezikovnih parametrih, in ali

se na te jezikovne parametre da zavestno vplivati. Pri tem bomo poskušali priti tudi

46

do odgovorov na domnevo:''Uporaba jezika se pri moških in ženskah razlikuje (ženske

pišejo daljše povedi, v besedilih pogosteje postavljajo vprašanja)''.

Empirični del naloge obravnava forenzično lingvistične metode za ugotavljanje razlik

med spoloma, ki temeljijo na teorijah stilometrične analize. Analizo besedil smo

opravili na kvantitativni ravni, pri tem pa smo posebej pri moških in ženskah merili

povprečno dolžino povedi, pogostost navajanja vprašanj in besedni zaklad.

Uporabljene metode so povzete po raziskavah tujih avtorjev in so prilagojene

potrebam slovenskega jezika.

10.2 Metoda

Pri izbiri vzorca smo gledali na to, da v besedila ni posegal nihče drug kot avtor sam,

in da resnično pokaže posameznikov osebni stil pisanja. Seminarske naloge ali različni

članki ne bi bili tako dober pokazatelj, saj so slovnično popravljeni. Vzorci besedil

zajemajo 25 moških in enako število ženskih pisnih poročil o ogledu filma "Das

Experiment". Avtorji so študenti 1. letnika, visokošolskega programa Fakultete za

varnostne vede. Dolžina besedil se giblje v razponu od 200 do 800 besed.

Za računanje besednega zaklada smo uporabili razmerje TTR. Type token ratio (TTR)

je metoda, s katero merimo besedni zaklad, na podlagi razmerja med številom

različnih besed do števila vseh besed v besedilu. Opredelimo ga z naslednjo formulo:

� (��� �����) = (š�. �����č��ℎ ���)

� (š�. ��ℎ ���)

Računanje števila različnih besed smo opravili s pomočjo oblikoslovnega

označevalnika za slovenski jezik. Gre za računalniški program, s katerim razdelimo

besedilo na osnovne enote, besedam pripišemo besedno vrsto in njene lastnosti, del

programa imenovan lematizator pa jim pripiše njihovo osnovno obliko (npr. je, smo,

so -> biti). Program nam omogoča, da istopomenske besede oziroma besede v

različnih sklonih združimo, da ne pride do ponavljanj.

Nadalje smo rezultat označevanja prenesli v računalniško orodje EVA, s katerim smo

dokončo prečistili oziroma uredili besedilo in prišli do končnega števila različnih

besed.

Za ugotavljanje povprečne dolžine povedi pri moških in ženskah smo uporabili

program Textalyser. To je računalniško orodje za analizo statističnih podatkov v

47

besedilu, kot so na primer število zlogov na besedo, zahtevnost besedila, število

povedi, dolžina povedi, število različnih besed itd. Program je primarno narejen za

angleški jezik in ni prilagojen za posebnosti slovenskega jezika (npr. skloni), zato ga

ni bilo mogoče uporabiti za računanje TTR razmerja.

V kvantitativni analizi bomo preverili tudi trditev, da naj bi ženske pogosteje

navajale vprašalne povedi. Izračune smo naredili s pomočjo programa Microsoft

Excel. Najprej smo sešteli število vseh povedi za oba spola posebej, nato smo število

vprašalnih povedi delili s sumo vseh povedi. Na koncu smo dobili delež vprašalnih

povedi za vsak spol posebej. Podatke o številu vseh povedi smo dobili s pomočjo

Textalyserja. Statistično analizo za ovrednotenje rezultatov smo opravili s pomočjo

programa SPSS.

10.3 Rezultati

Spodnje tabele prikazujejo rezultate, ki smo jih dobili na podlagi poročil študentov

Fakultete za varnostne vede. Za statistično ovrednotenje rezultatov besednega

zaklada in dolžine povedi smo uporabili t-test, ki je pokazal, da v analiziranih

parametrih ni statistično pomembne razlike med spoloma. Spremenljivka delež

vprašalnih povedi je nenormalno distribuirana, zato smo v tem primeru za statistično

ovrednotenje uporabili Hi-kvadrat.

Prva tabela prikazuje povprečne vrednosti TTR metode pri moških in ženskah, za

katero je t-test, pokazal, da med spoloma v tem parametru ni pomembne razlike (t =

.936, p < 0.05). Povprečna vrednost TTR pri moških je 0,498238, medtem ko pri

ženskah znaša 0,481475. Poleg tega so v tabeli prikazani tudi rezultati za dolžine

povedi, za katere je t-test (t = - .313, p < 0.05) pokazal, da ni pomembne statistične

razlike med moškimi in ženskami. Povprečje dolžine povedi pri moških znaša 15,59,

medtem ko pri ženskah povprečje znaša 16,07 besed na poved. Poleg povprečij so iz

tabele razvidni tudi podatki o najdaljši povedi pri moških, ki vsebuje 46 besed, pri

ženskah pa najdaljša poved šteje 74 besed.

48

Tabela 1: t-Test za TTR vrednosti in dolžino povedi pri moških in ženskah

Spol

moški ženske t df

Stat.

znač.

TTR 0,498 0,481 0,936** 47,97 0,354

(0,062)* (0,064)

Min. 0,4 0,36

Max. 0,61 0,68

Dolžina povedi 15,594 16,078 -0,313 47,976 0,755

(5,521) (5,399)

Max. 46 74

Opomba.** p < .05. Testa sta opravljena ločeno. *Standardne deviacije

so zapisane v oklepajih pod povprečnimi vrednostmi.

V tabeli 2 so prikazane TTR vrednosti posameznih udeležencev, pri katerih lahko

opazimo razliko glede na dolžino besedila. To je razvidno iz primera št. 20, kjer

besedilo zajema 701 besed, TTR vrednost pa je 0,400856, medtem ko če vzamemo

besedilo pod št. 14 , ki šteje 271 besed lahko opazimo veliko višji TTR z vrednostjo

0,590406. Nižja vrednost (0,400856) je hkrati tudi najnižja vrednost TTR-ja pri

moških, medtem ko je najvišja vrednost 0,610778. Najvišjo vrednost TTR-ja

(0,680899) pri ženskah ima besedilo s 445 besedami, najnižjo (0,364266) pa besedilo

s 722 besedami.

49

Tabela 2: TTR vrednosti posameznih udeležencev

Moški

št.

Različnih

besed

št.

Vseh

besed TTR ženske

št.

Različnih

besed

št.

Vseh

besed

1 274 601 0,455 1 191 411 0,464

2 268 624 0,429 2 264 555 0,475

3 260 536 0,485 3 216 499 0,432

4 162 334 0,485 4 263 722 0,364

5 272 678 0,401 5 340 655 0,519

6 239 533 0,448 6 240 539 0,445

7 264 540 0,488 7 243 632 0,384

8 158 381 0,414 8 223 488 0,456

9 307 653 0,470 9 201 418 0,480

10 268 550 0,487 10 303 445 0,680

11 248 457 0,542 11 358 701 0,510

12 235 427 0,550 12 213 451 0,472

13 247 470 0,525 13 310 593 0,522

14 160 271 0,590 14 251 547 0,458

15 232 493 0,470 15 271 558 0,485

16 253 562 0,450 16 232 462 0,502

17 306 501 0,610 17 201 371 0,541

18 168 284 0,591 18 199 372 0,534

19 350 612 0,571 19 356 646 0,551

20 281 701 0,400 20 297 578 0,513

21 276 641 0,430 21 223 436 0,511

22 300 519 0,578 22 296 733 0,403

23 395 783 0,504 23 226 533 0,424

24 165 312 0,528 24 205 433 0,473

25 170 313 0,543 25 201 473 0,424

50

Tabela 3 prikazuje rezultate analize vprašalnih povedi in testa Hi-kvadrat. Pri deležu

vprašalnih povedi je spremenljivka nenormalno distribuirana, zato smo v tem primeru

uporabili test Hi-kvadrat (χ² = 3,572 , p < 0.05), ki je pokazal, da v tem parametru ni

statistično pomembne razlike med spoloma. V tabeli je zapisan delež vprašalnih

povedi, ki ima pri moških vrednost 0,20 (20 %), pri ženskah pa 0,28 (28%).

Tabela 3: Rezultati deleža vprašalnih povedi, z vrednostmi Hi-kvadrat testa (χ²).

11 Razprava

V opravljeni raziskavi smo prišli do ugotovitev, ki niso v prid domnevi, da obstajajo

razlike v pisanju med spoloma. Natančneje podatki kažejo, da se moški in ženske ne

razlikujejo v besednem zakladu, dolžini povedi in pogostosti postavljanja vprašalnih

povedi. Razlogov, da raziskava ni pokazala razlik med spoloma je lahko več. Eden od

njih je verjetno premajhen vzorec. Večina raziskav, ki je pokazala razlike med

spoloma v uporabi jezika so vsebovale veliko večje število udeležencev, na primer

Argamon, Koppel, Fine in Shimoni (2003) so uporabili korpus 605 besedil, več kot

14,000 besedil pa so v raziskavi uporabili Groom, Handelman, Newman in Pennebaker

(2008). Domnevno bi se razlike v večjem vzorcu tudi pri nas bolj izrazile. Naslednja

omejitev raziskave je lahko v tem, da so obravnavana besedila kratka, saj posledično

razkrivajo manj značilnosti jezika. Eden od razlogov, da raziskava ni pokazala

statistično pomembnih razlik med spoloma v besednem zakladu je lahko tudi ta, da

nismo imeli besedil, ki bi bila enake dolžine. Za metodo TTR je namreč značilno, da

je njena vrednost odvisna od dolžine analiziranega besedila. Razliko glede na dolžino

besedila lahko opazimo tudi v našem primeru, kjer je iz tabele 3 razvidno, da imajo

Spol

moški ženske

χ² df

Stat.

znač.

Vprašalne povedi 0,2* 0,28 3,572** 3 0,312

Opomba* Delež oseb, ki so uporabile vprašalne povedi v

besedilu. **p < .05

51

daljša besedila nižji besedni zaklad, medtem ko imajo krajša višji besedni zaklad. Ta

podatek kaže v prid teoriji Johannsonove (2008), ki pravi da daljša besedila običajno

pokažejo nižji besedni zaklad (TTR) in obratno, to pa pripiše dejstvu, da za vsako

novo pomensko besedo potrebujemo funkcijsko besedo (veznik, predlog, zaimek...),

ki pa se pri daljšem besedilu začnejo ponavljati. Raziskava je morda omejena tudi

zaradi nedodelane programske opreme za analizo besedil, ki je bila nam dostopna.

Kljub upoštevanju in prilagajanju posebnostim slovenskega jezika, kot so na primer

skloni, program ne ločuje pravilno in napačno zapisanih besed zato se pojavlja

dvojnost pri razvrščanju besed v besedne oblike (samostalnik, predmet, glagol...).

Zato izsledki raziskave o številu različnih besed in posledično besednem zakladu niso

čisto točni.

Jezik je kompleksna struktura, zato ga lahko analiziramo na različnih ravneh.

Vsekakor bi dala lingvistična analiza verodostojnejše rezultate če bi bila dopolnjena s

kvalitativnimi metodami, s katerimi bi se osredotočili tudi na slovnične napake,

pravilno in nepravilno zapisane besede, vendar je za to potrebno znanje

jezikoslovca, zato se takšne analize nismo lotili.

Glede na rezultate analize besednega zaklada, povprečne dolžine povedi in deleža

vprašalnih povedi ter zgoraj navedena dejstva smo domnevo, da se ženske in moški v

pisanju razlikujejo zavrnili. S pomočjo rezultatov dotične študije bomo posredno

sklepali tudi o domnevi, ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega

spola je najverjetneje neuspešen način zavajanja. Ker je raziskava pokazala, da v

besednem zakladu, dolžini povedi in deležu vprašalnih povedi ni razlik med spoloma,

nadalje ne moremo z verodostojnostjo ugotavljati, ali je besedilo napisala oseba

drugega spola. Pomanjlkljivost raziskave je tudi v tem, da avtorji besedil verjetno

niso bili vznemirjeni pri pisanju, zato je težko sklepati, v kolikšni meri bi bila

besedila drugačna v realnih razmerah. Glede na rezultate študije smo domnevo, da

je na podlagi jezikovnih parametrov mogoče odkriti, osebo ki se pretvarja da je

drugega spola zavrnili. Kljub temu pa so lahko pomanjkljivosti raziskave (majhen

vzorec, neprilagojenost resničnim razmeram...), na rezultat vplivale v tolikšni meri,

da ne moremo izključiti možnosti, da razlike med spoloma obstajajo in da je možno

na podlagi jezikovnih značilnosti odkriti osebo, ki nas zavaja.

V sklopu diplomske naloge smo pozornost namenili tudi analizi primera Charlesa

Lindbergha, katere primarni namen je bil ugotoviti kako se je psiholingvistična

analiza spremenila do danes in kakšne so značilnosti besedila, ki kažejo na resnost

grožnje. Namen psiholingvistične analize nekoč in danes je ostal isti, torej določiti

demografske značilnosti, motive in osebnostne značilnosti pisca besedila. Spremenil

52

pa se je pristop psihologov in jezikoslovcev do preiskave takšnih pisem. Eden od

razlogov za razvoj računalniških programov in zgradbe korpusov besedil, s pomočjo

katerih je analiza avtomatizirana je bil verjetno v spremembi medija pisanja. V

današnjem času ročno napisana besedila izpodrivajo digitalno napisana besedila, ki

prisilijo lingvista oz. psihologa, da se osredotoči na vsebino, strukturo jezika in stil

pisanja. Opazimo lahko odmik od namenjanja pozornosti obliki pisave, kot je bilo v

primeru Lindbergh. Lahko bi rekli, da je imela psiholingvistika takratnega časa

elemente področja, ki mu danes pravimo grafologija. Nadalje bi lahko rekli, da je bil

razvoj objektivnejših metod nujen tudi zaradi potreb sodišča, saj so standardi za

sprejemanje dokazov v sodnih postopkih visoki. Za metodo s katero je bil lingvistični

dokaz pridobljen je namreč pomembno, da je empirično testirana, preverljiva in

ponovljiva.

Nikjer nismo zasledili, da so v primeru Lindbergh naredili oceno groženj, s katero bi

ocenili ali so nameni ugrabitelja resni. Sodobna ameriška praksa je nekoliko

drugačna, saj se vsako pismo s kakršno koli grozilno ali kriminalno usmerjeno vsebino

analizira v bazi za oceno groženj sporočil (CTAD). Pri analizi pisem z zahtevo po

odkupnini je potrebno v ospredje postaviti tudi samo grožnjo, kjer na podlagi

strukture stavkov, lahko sklepamo o verodostojnosti ugrabiteljevih izjav. Na podlagi

analize stavkov v pismih Lindberghu smo ugotovili, da je ugrabitelj z uporabo

pogojnega časa in postavljanja odkupnine na prvo mesto izražal pomisleke o

negativni rešitvi.

Strnemo lahko z mislijo, da je v današnjem času povdarek psiholingvistične analize in

drugih lingvističnih analiz na avtomatizaciji metod, s pomočjo katerih

objektiviziramo analizo besedil do te mere, da vzbuja večjo verodstojnost tudi v

sodnih postopkih.

53

12 Zaključek

V diplomskem delu smo se posvetili področju forenzične lingvistike, ki v Sloveniji

velja še za dokaj neraziskano vedo. Medtem ko si z razvijanjem veljavnih metod za

analizo besedil, predvsem na angloameriškem govornem področju pridobiva vedno

večjo znanstveno veljavo. Skozi celotno strukturo smo želeli ugotoviti ali lingvistična

analiza pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave, poleg tega nas je zanimalo

ali je koncept lingvističnih odtisov izvedljiv, tako v teoriji, kot v praksi in ali lingvist

lahko iz sporočila ugotovi, ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik. Zanimalo nas je

tudi področje stilistike, natančneje razlikovanje med spoloma.

Analiza besednega zaklada, dolžine povedi in deleža vprašalnih povedi je na podlagi

vzorca 50 besedil, pokazala, da v omenjenih parametrih ni statistično pomembnih

razlik med spoloma. Na podlagi tega smo domnevo da se pisanje pri moških in

ženskah razlikuje zavrnili. Glede na raziskavo smo posredno sklepali tudi o domnevi

ustvarjanje vtisa, da je besedilo napisala oseba drugega spola je najverjetneje

neuspešen način zavajanja. Domnevo, da je na podlagi jezika mogoče odkriti osebo,

ki se pretvarja da je drugega spola smo zavrnili. Kljub rezultatom pa je raziskava

pomanjkljiva, zato dopuščamo možnost, da obstajajo razlike med spoloma in da je

možno na podlagi jezikovni značilnosti odkriti osebo, ki nas zavaja. Podrobnejšo

evalvacijo domnev, ki se nanašata na spol smo opravili v Empiričnem delu, v

poglavju Razprava in Sklep.

Lingvistična analiza v kriminalističnem preiskovanju temelji predvsem na

ugotavljanju jezikovnih značilnosti besedila v pisni ali ustni obliki. Takšna analiza

redko pripelje do storilca kaznivega dejanja, vendar pa je v veliko pomoč pri zožanju

kroga osumljencev. Tradicionalna lingvistična analiza je bolj dovzetna za subjektivne

interpretacije zato je bilo veliko storjenega na področju avtomatizacije metod, ki ta

faktor izločijo. Vse pogostejša uporaba računalniških programov, ki vodijo do

nepristranskih, objektivnih in ponovljivih rezultatov je omogočila večjo veljavo

lingvistične analize kot dokaza na sodišču zato jo tudi policisti rajši vključijo v

kriminalistično preiskavo. Na podlagi tega domnevo, da lingvistična analiza

pripomore k razrešitvi kriminalistične preiskave lahko potrdimo.

Dejstvo, da vsak posameznik uporablja jezik drugače je zasnoval idejo o lingvistični

odtisih. V primeru, da gledamo na ta koncept v širšem smislu, torej kot zbiranje

edinstvenih jezikovnih značilnosti iz majhnega števila možnih kandidatov in nato

54

potrdimo ali zavrnemo ujemanje s spornim dokumentom se zdi nekako smiselen. Če

pa lingvistične odtise enačimo s fizičnimi prstnimi odtisi pa je ta koncept v praksi

neizvedljiv, saj ni mogoče doseči, da bi bil vsak vzorec enak in enako izčrpen kot je

pri prstnih odtisih. Poleg tega ni mogoče zgraditi tako velike baze besedil, ki bi

vsebovala idiolekte posameznikov različnih tem. Ob bolj izdelani definiciji koncepta

lingvističnih odtisov, bi lahko lažje ocenjevali njegovo veljavnost v praksi. Glede na

dosedaj napisano literaturo na to temo domnevo, koncept lingvističnih odtisov je v

praksi neizvedljiv potrjujemo.

Določanje maternega jezika avtorja besedila je en del problematike ugotavljanja

avtorstva. O možnosti ugotavljanja ali je avtor besedila pisal v svojem maternem

jeziku ali tujem priča teorija s področja sociolingvistike. Dobesedno prevajanje fraz,

slovnične in pravopisne napake lahko ocenimo kot zanesljive pokazatelje, da oseba ni

pisala v maternem jeziku. Še več zapis datuma in besedni red stavkov nam

omogočata sklepanje o nacionalnosti avtorja besedila. Na podlagi tega domnevo, da

lingvist iz sporočila lahko ugotovi ali je jezik pisanja avtorjev materni jezik

potrjujemo.

Diplomsko delo bom zaključila z mislijo, da je forenzična lingvistika kljub omejenosti

na jezik perspektivna veda, ki lahko s pomočjo drugih dokazov reši primer kaznivega

dejanja.

55

13 Literatura

Aiuto, R. (n.d.). The Lindbergh Kidnapping. Crime library. Pridobljeno 24.8.2014 na:

http://www.crimelibrary.com/notorious_murders/famous/lindbergh/index_1.html

Amos, O. (27.2.2008). The text trap. The Northern Echo. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://www.thenorthernecho.co.uk/features/leader/2076811.the_text_trap/

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Argamon, S., Koppel, M., Fine, J. in Shimoni, A. R. (2003). Gender, genre, and writing style

in formal written text. Text, 23(3), 321-346.

Brglez, L. (2006). Psiholingvistične preiskave dokumentov: kako uspešni so laiki pri

ugotavljanju nekaterih potez piscev danih besedil (Diplomsko delo). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Brglez, L., Umek, P. (2009). Uporabnost spoznanj sociolingvistike in psiholingvistike za

kriminalistično preiskovanje. V T. Pavšič Mrevlje (ur.), Varstvoslovje med teorijo in

prakso: zbornik prispevkov / 10. slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1-6). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Chaski, C. E. (1997). Who Wrote It? Steps Toward a Science of Authorship Identification.

National Institute of Justice Journal, 233, 15-22.

Chaski, C. E. (2007a). The Keyboard dilemma and Authorship Attribution. International

Federation for Information Processing, 242, 133-146.

Chaski, C. E., Snider, B. M. (2006). German-American Standards for Authorship Attribution in

Multinational Corporation Cases. V F. Olsen, A. Lorz in D. Stein (ur.), Law and

Language: Theory and Society (str.219-237). Germany: University of Düsseldorf.

Chaski, C. E. (2007b). ALIAS Technology. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://aliastechnology.com/alias-software/

56

Chiad, M. O. (2008). Structural and Linguistic Analysis of SMS Text Messages. Journal of

Kerbala University, 6(4). Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://www.iasj.net/iasj?func=fulltext&aId=45228

Corney, M. W. (2003). Analysing E-mail Text Autorship for Forensic Purposes (Magistrsko

delo). Brisbane: Queensland University of Technology, School of Software and Data

Communications.

Coulthard, M. (2004). Author identification, idiolect and linguistic uniqueness. Applied

Linguistics, 25(4), 431-447.

Crankshaw, R. (2012). The Validity of the Linguistic Fingerprint in forensic investigation.

Difussion, 5(2), Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://atp.uclan.ac.uk/buddypress/diffusion/?p=1228

Douglas, J. O., Miron, M. S. (1979). Threat analysis: The Psycholinguistics Approach. FBI Law

Enforcement Bulletin, 48(9), 5-9.

El Bouanani, M. S., Kassou, I. (2014). Authorship Analysis Studies: A Survey. International

Journal of Computer Applications, 86(12), 22-29.

Experts Says Hauptmann Did Not Write Notes for Ransom. (1935). Adelaide: The Mail.

Pridobljeno 24.8.2014 na: http://trove.nla.gov.au/ndp/del/article/58858805

Falzini, W. M. (2008, September). The Ransom Notes: An Analysis of Their Content &

"Signature". Pridobljeno 24.8.2014 na:

http://njspmuseum.blogspot.com/2008/02/one-of-most-fascinating-areas-of-

study.html

Fisher, J. (1988). The Lindbergh Case: How Can Such a Guilty Kidnapper be so Innocent?.

The Chief of Police. Pridobljeno 24.8.2014 na:

http://jimfisher.edinboro.edu/lindbergh/a1988_1.html

Fisher, J. (24.8.2003). The Lindbergh Case: A Look Back to the Future. American Society of

Document Examiners. Pridobljeno 24.8.2014 na:

http://jimfisher.edinboro.edu/lindbergh/s8243_1.html

Fitzgerald, J. R. (2007). The FBI's Communicated Threat and Assessment Database: History,

Design and Implementation. FBI Law Enforcement Bulletin, 76(2), 6-9.

57

Gabor, P. (2007). Sociolingvistične razlike med spoloma. Ali stereotipi držijo?. Anthropos,

39(3-4), 117-152.

Gliha Komac, N., Nečak, L. A. (2006). Uvod v uporabno jezikoslovje: teze in izročki

predstavljenih proseminarjev v študijskem letu 2005/2006, str 3-45. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

Grčar, M., Krek, S., Dobrovoljc, K. (2012). Obeliks: Statistični oblikoskladenjski označevalnik

in lematizator za slovenski jezik. V T. Erjavec, J. Žganec Gros (ur.), Zbornik Osme

konference Jezikovne tehnologije. Ljubljana: Institut Jožef Stefan.

Groom, J. C., Handelman, L. D., Newman, L. M., Pennebaker, W. J. (2008). Gender

Differences in Language Use: An Analysis of 14,000 Text Samples. Discourse

Processes, 45(3), 211-236.

Halteren, van H. (2004). Linguistic profiling for author recognition and verification.

Proceedings of the 42nd Annual Meeting on Association for Computational

Linguistics, 199. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://ilk.uvt.nl/~antalb/textmining/LingProfACL04def.pdf

Handelmann, L. D., Lester, D. (2007). The Content of Suicide Notes from Attempters and

Completers. Crisis, 28(2), 102-104.

Heath, J. A., Moore, K. (2011). Earwitness Memory: Effects of Facial Concealment on the

Face Overshadowing Effect. International Journal of Advanced Science and

Technology, 33, 131-140. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://www.sersc.org/journals/IJAST/vol33/12.pdf

Hermann, G. M. (1980). Explaining Foreign Policy Behavior Using the Personal Characteristics

of Political Leaders. International studies quarterly, 24(1), 7-46.

Hills, M. (2000). You Are What You Type: Language and Gender Deception on the Internet.

(Diplomsko delo). University of Otago.

Hollien, H. (2012). On earwitness lineups. Investigative sciences journal, 4(1). Pridobljeno

23.8.2014 na: http://www.investigativesciencesjournal.org/article/view/10868/7376

Jakopin, P. (1998). EVA - urejevalnik besedil in podatkovnih zbirk. Pridobljeno 24.8.2014

na: http://www.laze.org/eva/eva_index_si.html

Johansson, V. (2008). Lexical diversity and lexical density in speech and writing: a

developmental perspective. Working papers, 53, 61-79.

58

Kacjan, B. (2005). Psiholingvistika in njene razsežnosti. Panika, 9(3), 6-8.

Klein, L. (2013). Who killed Lindbergh's Baby (Dokumentarec). United states: PBS

Distribution.

Klevišar, J. (2012). Vrednotenje forenzičnih dokazov v praksi slovenskih sodišč (Diplomsko

delo). Maribor: Pravna fakulteta.

Knoll, J. (2009, April). Analyzing Threats: Forensic Psycholinguistics. Pridobljeno 24.8.2014

na: http://wwwedgeeffect.blogspot.com/2009/04/analyzing-threats-forensic.html

Koppel, M., Schler, J. in Zigdon, K. (2005). Determining an Author's native language by

mining a text for errors. KDD '05, 624-628. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://eprints.pascal-network.org/archive/00001433/01/p342-koppel.pdf?q=koppel

Kranjc, S. (1997). Govorjeni diskurz. Jezik in slovstvo, 42(7), 307-319.

Lakshmi, Pateriya, P. K. (2013). A Study on Author Identification through Stylometry.

IInternational Journal on Computer Science & Communication Networks, 2(6), 653-

657.

Levelt, W. J. M. (2013). A history of psycholinguistics. The pre-Chomskyan era. Oxford:

Oxford University Press.

Mairesse, F., Walker, M. A., Mehl, M. R. in Moore, R. K. (2007). Using linguistic cues for the

automatic recognition of personality in conversation and text. Journal of Artificial

Intelligence Research, 30(1), 457-500.

McMenamin, G. R. (2002). Forensic Linguistics: Advances in Forensics Stylistics. Florida: CRC

Press.

Meloy, R. J., Hoffmann, J. (2013). International Handbook of Threat Assessment. Oxford:

Oxford University Press.

Ministrstvo za pravosodje (2014). Seznam sodnih izvedencev. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://www2.gov.si/mp/tol_cen.nsf/(WebIzvedenci)?OpenView

Olsson, J. (2008). Forensic Linguistics: Second Edition. London: Continuum.

Pogačnik, B. (6.3.2009). Pisava ne laže!. 24ur.com. Pridobljeno 23.8.2014 na:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/pisava-je-ogledalo-cloveka.html

59

Rajamanickam, R., Abdul Rahim, A. (2013). Forensic Linguistics Evidence and its

Admissibility in Malaysia. International Journal of Basic & Applied Sciences, 13(4).

Pridobljeno 23.8.2014 na: http://www.ijens.org/Vol_13_I_04/133204-7676-IJBAS-

IJENS.pdf

Ramsland, K. (n.d.). Literary Forensics: The Trial of the Century. Crime library. Pridobljeno

24.8.2014 na:

http://www.crimelibrary.com/criminal_mind/forensics/literary/3.html

Shuy, R. W. (2000). Forensic Linguistics. V M. Aranoff in J. Rees-Miller (ur.), The Handbook

of Linguistics (str. 683-91). Oxford: Blackwell.

Shuy, R. W. (2001). DARE'S Role in Linguistic Profiling. DARE Newsletter, 4(3), 1-8.

Singh, S. (2001). A pilot study on gender differences in conversational speech on lexical

richness measures. Literary and Linguistic Computing, 16(3), 251-264.

Slama-Cazacu, T. (1970). O predmetu in metodologiji psiholingvistike, o možnostih njene

aplikacije. Jezik in slovstvo, 16(5), 129-137.

Smith, S. S. (2008). From Violent Words to Violent Deeds: Assessing Risk From FBI

Threatening Communication Cases. International Journal of Speech Language and the

Law, 15(1), 105-107.

Smith, S. S., Shuy, R. W. (2002). Forensic Psycholinguistics: using language analysis for

identifying and assessing offenders. FBI Law Enforcement Bulletin, 71(4), 16-21.

Stamatatos, E. (2009). A Survey of Modern Authorship Attribution Methods. Journal of the

American Society for Information Science and Technology, 60(3), 538-556.

Suckle-Nelson, J. A., Colwell, K., Hiscock-Anisman, C., Florence, A., Youschak, K. E. in

Duarte, A. (2010). Assessment Criteria Indicative of Deception (ACID): Replication

and Gender differences. The Open Criminology Journal, 3, 23-30. Pridobljeno

23.8.2014 na:

http://benthamopen.com/tocrij/articles/V003/SI0009TOCRIJ/23TOCRIJ.pdf

Štaudohar, I. (1.2.2014). Kaj je videl Lindbergh, ko je letel nad Ameriko. Delo, str. 26-28.

60

The Lindbergh Baby Kidnapping case: Ransom Notes. (2010). Wikispaces. Pridobljeno

24.8.2014 na: http://lindberghbabykidnapping.wikispaces.com/Ransom+Notes

The Lindbergh Kidnapping (n.d.). Federal Bureau of Investigation. Pridobljeno 24.8.2014 na:

http://www.fbi.gov/about-us/history/famous-cases/the-lindbergh-kidnapping

Thomson, R., Murachver, T. (2001). Predicting gender from electronic discourse. British

Journal of Social Psychology, 40(2), 193-208.

Umek, P., Čarman, P. (2011). Forenzična lingvistika v kriminalističnem preiskovanju. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo: 62(3), 263-273.

Umek, P., Simšič, T. (2000). Psiholingvistika v preiskovanju kaznivih dejanj. Varstvoslovje,

2(4), 380-384.

Unuk, D. (1998). Dialektologija kot jezikoslovna disciplina. Jezik in slovstvo, 43(7/8), 307-

314.

Vrij, A. (2005). Criteria-Based Content Analysis: A Qualitative Review of the First 37 Studies.

Psychology, Public Policy and Law, 11(1), 3-41.

Zwitter Vitez, A. (2011). Povej mi karkoli in povem ti, kdo si. V S. Kranjc (ur.),

Meddisciplinarnost v slovenistiki (str. 565-570). Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete.