diplomsko delo - university of ljubljana · the thesis discusses one of the basic elements of ice...

UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ANDRAŽ BURAZIN

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Šport in mediji

OBVLADOVANJE TEHNIKE ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

doc. dr. Tomaž Pavlin

RECENZENT

prof. dr. Janez Pustovrh

KONZULTANT

Aci Ferjanič

Ljubljana, 2016

Avtor dela

ANDRAŽ BURAZIN

Zahvala

Zahvaljujem se vsem, ki so mi nesebično pomagali pri izdelavi diplomskega dela.

KLJUČNE BESEDE:

hokej na ledu, hokejska palica, tehnika rokovanja s hokejsko palico

OBVLADOVANJE TEHNIKE ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO

ANDRAŽ BURAZIN

IZVLEČEK

Hokej na ledu je najhitrejša športna moštvena igra, ki se razvija v vedno hitrejšo, močnejšo in

učinkovitejšo igro. Zanj je potrebna izredna fizična pripravljenost, zelo dobro znanje tehnike

drsanja in obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico. Za uspešnost v igri, se vsa ta zna-

nja in sposobnosti združijo in nadgradijo s taktičnim znanjem. Razvijanje gibalnih sposobnosti

predstavlja osnovo za osvajanje in obvladovanje hokejskih tehnik.

Diplomsko delo razpravlja o eni izmed osnovnih prvin tehnike hokeja na ledu. Podrobno smo

predstavili hokejsko palico in obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico. Poleg značil-

nosti hokejske palice smo predstavili še različne pripomočke, ki nam omogočajo bolj učinko-

vito vadbo za obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico. Gibalno učenje in faze gibal-

nega učenja so izrednega pomena, ko se učimo ali utrjujemo posamezna znanja, sposobnosti in

veščine. V diplomskem delu smo predstavili metodični postopek z vajami, ki jih uporabljamo

za učenje in osvajanje obvladovanja tehnik rokovanja s hokejsko palico. Poleg osnovnih vaj

lahko vaje modificiramo in otežimo ter tako vadimo tudi posamezne gibalne sposobnosti. V

diplomskem delu predstavljene vaje izvajamo tako na ledu, kot tudi izven ledenih površin - na

“suhem”. Večinoma so individualne, nekaj vaj pa igralci izvajamo s partnerjem. Namenjene so

hokejistom in hokejistkam z različnim hokejskim znanjem v vseh starostnih kategorijah.

Diplomsko delo je opisno in namenjeno vsem, ki se ukvarjajo s hokejsko igro, tako igralcem

samim kot tudi njihovim trenerjem. Poleg opisa in metodičnega postopka vaj smo le-te tudi

posneli in predstavili s praktičnim prikazom primerov. Vaje so posnete na ledu in izven njega.

KEY WORD:

ice hockey, ice hockey stick, stickhandling

STICKHANDLING IN ICE HOCKEY

ANDRAŽ BURAZIN

ABSTRACT

Ice hockey is the fastest team sport which is characterised by an increasingly faster, stronger

and more effective game. Hockey players need to be in best physical condition, have a very

good knowledge of skating and master a proper stickhandling technique. To be successful in

the game, general hockey know-how must be combined with tactical skills and knowledge. The

development of motor skills is the basis for acquiring and mastering hockey techniques.

The thesis discusses one of the basic elements of ice hockey and gives a detailed presentation of

ice hockey stick and stickhandling. In addition, different training aids allowing more effective

exercises for stickhandling techniques are presented. Motor skills development and its phases

are of vital importance when learning and consolidating individual knowledge, abilities and

skills. The the¬sis presents a methodical process with exercises being used for learning and

mastering sitckhandling techniques. Basic exercises can be modified and upgraded with more

difficult exerci¬ses for specific motor abilities. Exercises presented in the thesis are carried out

on and off the ice. Most exercises are done individually, when some are performed with a par-

tner. They are intended for hockey players with various hockey skills and for all age categories.

The thesis is descriptive and aimed at hockey players as well as their coaches. Along with exer-

cise descriptions and methodical process, exercises were also recorded and presented with a

practical demon-stration. The exercises were recorded on and off the ice.

KAZALO

1 UVOD 10

1.1 ZGODOVINA HOKEJA NA LEDU 10

1.2 STRUKTURA HOKEJSKE IGRE 11

1.2.1 Osnovni elementi hokeja na ledu 11

1.3 TEHNIKA ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO 13

1.4 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA 14

1.5 CILJI 15

2 METODE DELA 16

3 RAZPRAVA 17

3.1 GIBALNE SPOSOBNOSTI IN NJIHOVO POVEZOVANJE Z IGRO HOKEJA

NA LEDU 17

3.1.1 Moč 17

3.1.2 Koordinacija – usklajenost gibanja 18

3.1.3 Hitrost 19

3.1.4 Ravnotežje 19

3.1.5 Natančnost 20

3.1.6 Gibljivost 21

3.2 ODZIVNOST IN AGILNOST 21

3.2.1 Odzivnost 21

3.2.2 Agilnost 22

3.3 TERMINOLOGIJA 23

3.4 HOKEJSKA PALICA 25

3.4.1 Dolžina, širina, višina in oblika držala 25

3.4.2 Oblika loparja 26

3.4.3 Kot palice 27

3.4.4 Upogljivost palice 27

3.4.5 Točka upogljivosti 28

3.4.6 Izbira palice 29

3.4.7 Hokejski trak in povijanje hokejske palice 29

3.4.8 Kako držimo palico 30

3.5 HOKEJSKA PLOŠČICA 33

3.6 OSNOVNI POLOŽAJ IN OSNOVNO VODENJE HOKEJSKE PLOŠČICE 34

3.7 PODAJANJE 35

3.7.1 Forehend podaje 36

3.7.2 Bekend podaje 37

3.7.3 Sprejem podaje 37

3.8 PREIGRAVANJE IN VARANJE 38

3.9 TEHNIKA ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO 40

3.10 GIBALNO UČENJE 42

3.10.1 Faze gibalnega učenja 42

3.11 DRSANJE 44

3.11.1 Drsanje naprej s ploščico na hokejski palici 44

3.11.2 Drsalna tehnika pri rokovanju s hokejsko palico 45

3.12 PERIFERNA KONTROLA HOKEJSKE PLOŠČICE 45

3.13 KOORDINACIJA OKO – ROKA 46

3.13.1 Vaje, naloge 46

3.14 PRIPOMOČKI ZA VADBO NA SUHEM 47

3.14.1 Golf žogica 47

3.14.2 Teniška žoga 48

3.14.3 Smart hockey ball 48

3.14.4 Različne žogice (skokice, plastične, bandy žogica) 48

3.14.5 Lesena kroglica (ang. swedish stickhandling ball) 49

3.14.6 Fly puck (moder, črn, oranžen – rdeč) 50

3.14.7 Green Biscuit (zeleni piškot) 50

3.15 PRIPOMOČKI ZA VADBO NA LEDU 51

3.16 POVRŠINE ZA VADBO IZVEN LEDU 52

3.17 NASVETI IN VAJE ZA BOLJŠE OBVLADOVANJE TEHNIKE ROKOVANJA

S HOKEJSKO PALICO 52

3.18 IZVAJANJE TRIKOV S HOKEJSKO PLOŠČICO 61

3.19 VAJE V PARU 63

3.20 VODENJE PLOŠČICE NA MESTU IN STREL IZ ZAPESTJA 64

3.21 PREUSMERJANJE PLOŠČICE, ODBITE PLOŠČICE 65

4 SKLEP 68

5 VIRI 70

5.1 LITERATURA 70

5.2 SLIKE 73

6 PRILOGE 74

KAZALO SLIK

Slika 1: Hokejsko igrišče (osebni arhiv). 11

Slika 2: Piramida napredovanja pri učenju hokeja na ledu (prirejeno po Donskov, 2016). 12

Slika 3: Hokejska palica in ploščica (Driver, 2015). 16

Slika 4: Različne oblike loparjev hokejskih palic (»Hockey stick curve«, 2016). 26

Slika 5: Različni kot palice med držalom in loparjem (»What is Lie«, 2016). 27

Slika 6: Upogljivost palice (»How To Choose The Right Hockey Stick«, 2014). 28

Slika 7: Različni načini zadebelitve konca držala hokejske palice (osebni arhiv). 30

Slika 8: Hokejski trak in povijanje palice (osebni arhiv). 30

Slika 9: Določanje ustreznega razmika rok pri prijemu hokejske palice (osebni arhiv). 31

Slika 11: Osnovni V - prijem hokejske palice (osebni arhiv). 31

Slika 10: Prikaz prijema hokejske palice z ustreznim razmikom rok (osebni arhiv). 31

Slika 12: Stranski prijem pri potegu ploščice k sebi s konico palice (osebni arhiv). 31

Slika 13: Hokejska ploščica, potiskana ploščica, lažja modra 100 g hokejska ploščica

(osebni arhiv). 33

Slika 14: Osnovni hokejski položaj (osebni arhiv). 34

Slika 15: Faze gibalnega učenja po Skinner-ju (osebni arhiv). 43

Slika 16: Očala za preprečevanje perifernega vida (osebni arhiv). 45

Slika 17: Reakcijska žogica (osebni arhiv). 47

Slika 18: Smart hockey ball (osebni arhiv). 48

Slika 19: Različni žogice (osebni arhiv). 49

Slika 20: Lesena kroglica (osebni arhiv). 49

Slika 21: Različni tipi Flypuck-ov (»Flypuck VS Green Biscuit«, 2012). 50

Obladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico

Slika 22: Green Biscuit - zeleni piškot (osebni arhiv). 50

Slika 23: Napadalni trikotnik (osebni arhiv). 51

Slika 24: Pripomoček »hitre roke« (osebni arhiv). 51

Slika 25: Pripomoček »mehke roke« (osebni arhiv). 51

Slika 26: Vadba s tulcem (osebni arhiv). 54

Slika 27: Vaja linija (osebni arhiv). 55

Slika 28: Vaja minsko polje (osebni arhiv). 56

Slika 29: Vaja trikotnik (osebni arhiv). 56

Slika 30: Vaja Savard (osebni arhiv). 58

Slika 31: Razdelitev sektorjev (osebni arhiv). 60

10


1 UVOD

1.1 ZGODOVINA HOKEJA NA LEDU

Hokej na ledu kot moderna športna panoga se je pojavil in razvil v drugi polovici 19. stoletja v

Severni Ameriki, oziroma Kanadi. Zaradi njegovega izvora so ga v začetku imenovali »kanad-

ski hokej«. Korenine je sicer pridobil iz nekaterih starejših evropskih iger, pri katerih so upo-

rabljali palice in žogo ter podobne predmete. Igra je potekala na suhem - običajno travnatem

terenu ali na zaledenelih površinah.

Za razvoj hokeja kot ga poznamo danes so bila odločilna 60. leta 19. stoletja, ko so se izobli-

kovala pravila igre – tako imenovana »montrealska pravila« (zmes tradicionalnih iger in ru-

gbyja) za igranje na umetnem drsališču velikosti 60 x 30m. Nova igra se je imenovala hockey

(izpeljanka iz francoske besede hocquet - na vrhu zakrivljena palica). Na prvi tekmi, ki je bila

odigrana v Montrealu 3. marca 1875, so uporabljali zakrivljeno palico in ploščico in so upošte-

vali »montrealska pravila«.

Kanadski hokej se je v začetku 20. stoletja razširil v Evropo in maja leta 1908 je bila v Parizu,

ustanovljena Mednarodna zveza za hokej na ledu - Lique Internationale de Hockey sur Glace

(LIGH). Takrat so sprejeli tudi odločitev za prirejanje evropskih prvenstev, prvo je bilo odigra-

no januarja 1910 v Švici. Leta 1920 so hokej uvrstili tudi v program zimskih olimpijskih iger.

Turnir na olimpijskih igrah je v začetku veljal kot svetovno prvenstvo, medtem ko se je evrop-

sko odvijalo ločeno.

Leta 1930 so se začela samostojna vsakoletna svetovna prvenstva, Mednarodna zveza hokeja

na ledu pa se danes imenuje International Ice Hockey Federation – IIHF, v katero je bila leta

1992 sprejeta tudi Hokejska zveza Slovenije (Pavlin, 2007).

V Sloveniji so z igranjem hokeja pričeli konec dvajsetih let 20. stoletja v ljubljanskem športnem

klubu Ilirija, v letu 1932 pa so bile odigrane tudi prve javne tekme. Prva je bila med moštvoma

Kamnika in Ilirije 7. februarja 1932. Ilirija je bila do druge svetovne vojne edini hokejski klub

11


na Slovenskem, nov razvoj pa je nastopil po drugi svetovni vojni, zlasti ko so pričeli z igranjem

hokeja na ledu tudi na Jesenicah. (Pavlin, 2007).

1.2 STRUKTURA HOKEJSKE IGRE

Hokej na ledu je najhitrejša ekipna športna igra, kjer si igralci prizadevajo zmagati tako, da sku-

šajo plošček poslati v nasprotnikovo mrežo, hkrati pa skušajo nasprotniku preprečiti zadetek v

lastno mrežo. Na ledeni ploskvi si nasproti stojita dve ekipi, vsaka s po šestimi igralci: vratar,

dva branilca in trije napadalci (dva krilna in centralni). Hokej je dinamična igra, ki se igra v hi-

trem tempu, akcije se izvajajo pri visokih hitrostih. Potek igre omogoča hitro spremembo izida

in igro s telesom, ki temu športu daje še poseben čar (Prusnik, 2010).

1.2.1 Osnovni elementi hokeja na ledu

Tehnična osnova hokeja sta drsanje in rokovanje s palico. Drsanje je spretnost, ki hokej na ledu

naredi edinstvenega in je veščina, za katero si igralci prizadevajo, da jo nenehno izboljšujejo na

vseh ravneh. Brez dobrih drsalnih sposobnosti igralci težje napredujejo in so manj sposobni za

učenje ostalih ključnih veščin tega športa. Rokovanje s palico oziroma podajanje, streljanje in

vodenje ploščice pa so elementi, ki naredijo hokej na ledu ekipni šport in nam omogočijo, da igra

postane zabavna. Pri podajanju med samo igro so lahko vključeni vsi igralci na ledeni ploskvi in

tako je dosežen zadetek produkt celotnega moštvenega truda in s tem povzroči navdušenje, ki si

ga lahko delimo s soigralci. Velikokrat rečemo, da je dobra podaja enakovredna zadetku. Stre-

ljanje je končni rezultat napadalne igre moštva in je dejanje, ki nam omogoči dosego zadetka.

NAPADALNA TRETJINA OBRAMBNA TRETJINA

SMER IGRE

NEVTRALNA TRETJINA

Črta prepovedanegadolgega strela

Točka za začetni met

Sred

nja

črta

Klopi za igralce

Klopi za kaznovane igralceKlopi za kaznovane igralce

Zapisnikarska miza

Vratarjev prostor

Mod

ra č

rta

Mod

ra č

rta

Slika 1: Hokejsko igrišče (osebni arhiv).

12


Za vadbo hokeja na ledu je nujno, da poznamo piramido napredovanja pri učenju hokeja na

ledu. Takšen vzorec zagotavlja organizacijam, trenerjem, igralcem, staršem in ostalim osebam

vključenim v vadbeni proces okvir in oris, ki je potreben za uspešno izvajanje hokejskih progra-

mov. Najbolj pomembni za razvoj so temelji, ki so osnova in zagotavljajo strukturo in podporo

za učenje nadaljnjih elementov. Ključnega pomena pri tem je, da trenerji svoje vadeče učimo

od spodnjega dela piramide (temeljev) proti vrhu. Za pomik proti vrhu je nujno obvladovanje

tehničnih elementov in individualne taktike. Model uspešnega hokejista tvorijo tehnično in

taktično znanje, njegove gibalne sposobnosti in psihološke značilnosti ter socialne razsežnosti.

Tehnični hokejski elementi pri napadalni igri so drsanje, obvladovanje tehnike rokovanja s ho-

kejsko palico in ploščico, podajanje in sprejemanje ploščice, streljanje na vrata, postavljanje

pred nasprotnikovega vratarja in preigravanja ter varanja. V obrambni igri pa drsanje, blokira-

nje strelov, uporaba hokejske palice za oviranje palice nasprotnika in igra s telesom. Osnova

vseh veščin je drsanje, saj so vse ostale spretnosti tesno povezane in se prepletajo z drsalnimi

elementi. Učenje hokejske tehnike je proces, ki se nikoli ne zaključi, potekati mora skladno z

učenjem hokejskih elementov in ga je potrebno nenehno nadgrajevati z vadbo ostalih hokejskih

sposobnosti.

STRATEGIJA

MOŠTVENI SISTEM

SKUPINSKA TAKTIKA

INDIVIDUALNA TAKTIKA

TEHNIČNE SPOSOBNOSTI

SMER NAPREDOVANJA

Slika 2:Piramida napredovanja pri učenju hokeja na ledu (prirejeno po Donskov, 2016).

13


Individualna taktika posameznega igralca je skupek vseh igralčevih veščin in aktivnosti v igri s

hokejsko ploščico ali brez nje, s katerimi si ustvari ali pa odvzame prednost nasprotnemu igralcu.

Taktiko razdelimo na obrambni in napadalni del igre. Posamično taktiko nadgradi skupinska takti-

ka, ki pomeni aktivnosti najmanj treh igralcev, ni potrebno, da so vsi igralci iz istega moštva (npr.:

igra 2 proti 1). Skupinsko taktiko nadgrajuje moštveni sistem igre. To je vzorec igre, v katerega so

vključeni vsi igralci na ledu in njihovo gibanje po njem, v takšnem smislu, da dosežejo v napadalni/

obrambni igri zadani cilj. Strategija je vrh v piramidi in je izbor moštvenega sistema igre ter taktike

z namenom, da znamo izkoristiti slabosti nasprotnika.

1.3 TEHNIKA ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO

»Kaj je potrebno storiti, da postanemo vrhunski igralec hokeja na ledu? Vsekakor so obvlado-

vanje tehnike rokovanja s hokejsko palico, podajanje in strelske sposobnosti ključne za uspeh.

Močna volja, vztrajnost in mentalna ter fizična pripravljenost so prav tako nujno potrebne »

(Pavel Bure).

Tehnika rokovanja s hokejsko palico je nadzorovanje in spretno premikanje ter spreminjanje

smeri hokejske ploščice s hokejsko palico. To spretnost izvajamo in uporabljamo v napadu pri

preigravanju in varanju nasprotnika. V obrambni igri jo lahko koristimo in uporabljamo, ko se

znajdemo pod pritiskom nasprotnika in z njo rešujemo težavne situacije. Hokejska igra poleg

osnovnih vodenj hokejske ploščice, različnih vrst podaj in strelov ter sprejema hokejske plošči-

ce v igro vključuje tudi različna preigravanja in varanja. Ob osnovnih elementih hokejske igre

moramo za večjo in boljšo učinkovitost na ledu obvladovati še različne specializirane elemente,

kot so prestrezanje in zaustavljanje podaj (po ledu in po zraku), preusmeritve in spremembe leta

hokejske ploščice, izbijanje hokejske ploščice, blokiranje strelov na gol, streli na gol po odbi-

tem strelu itd. Vse te elemente se lahko naučimo s poznavanjem spretnosti in tehnik rokovanja

s hokejsko palico.

Učenja tehnike rokovanja s hokejsko palico se ne učimo zaradi tehnike same, temveč zato, da

nam omogoča boljši rezultat v sami igri. Ponovitve posameznih veščin, spretnosti nam poma-

gajo, da postanemo vedno bolj samozavestni in konsistentni pri izvedbi. Z več ponovitvami

14


same tehnike jo tudi bolje obvladamo in jo lahko vključujemo v same hokejske vaje in na koncu

znanja pokažemo na sami tekmi.

Ko obvladamo tehniko rokovanja s hokejsko palico, da ne razmišljamo o posamezni potezi in

s točno določenim namenom uporabimo znanja in vse skupaj izvedemo v polni hitrosti, potem

vse izvedemo avtomatsko in tako bolj zanesljivo prevaramo nasprotnika, obenem pa postanemo

še kreativnejši. Resnično dobri igralci svoja znanja, veščine, sposobnosti prenesejo in pokažejo

na samih tekmah, po možnosti v odločilnih trenutkih.

1.4 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA

Predmet in problem diplomskega dela je neposredno povezan z obvladovanjem tehnike roko-

vanja s hokejsko palico. Za uspešno igranje hokeja na ledu na profesionalnem nivoju je pozna-

vanje in obvladovanje osnovnih tehnik drsanja in osnov rokovanja s hokejsko palico premalo.

Znanja, veščine in sposobnosti morajo biti zelo široko zastavljene, saj je hokej na ledu šport,

ki ga otroci začnejo vaditi v zgodnjem otroštvu in zahteva veliko število ponovitev tehničnih

elementov. Že v otroštvu in kasnejših obdobjih odraščanja je potrebno igralcem predstaviti ši-

rok spekter gibalnih nalog, tudi tistih, ki vključujejo delo s hokejsko palico. Zaradi majhnega

števila hokejskih dvoran in ledenih površin so ure namenjene vadbi hokeja na le-teh omejene,

tako nam za izvedbo različnih veščin in sposobnosti s hokejsko palico pomaga, če se jih nau-

čimo izven ledu in kasneje znanja prenesemo še na ledene površine. Namen dela je predstaviti

tehnike rokovanja s hokejsko palico, ki se uporabljajo pri vadbi hokeja na ledu in posledično

vodijo do boljše učinkovitosti v sami igri. Z diplomskim delom želi avtor razširiti in dopolniti

strokovno hokejsko literaturo v slovenskem jeziku.

15


1.5 CILJI

1. Predstaviti osnovne značilnosti hokejske palice in osnovne elemente pri učenju hokeja

na ledu ter tehniko rokovanja s hokejsko palico.

2. Predstaviti metode, sredstva in elemente za boljšo tehniko rokovanja s hokejsko

palico, ki jih uporabljamo v hokejski igri.

3. Razširiti območje literature, ki jo lahko pri svojem delu uporabijo slovenski hokejski

trenerji.

16


2 METODE DELA

Diplomska naloga je monografske narave in je deskriptivna, zato sem večinoma opisoval in

podrobno predstavil posamezne tehnične elemente obvladovanja tehnike rokovanja s hokej-

sko palico. Pri pisanju sem si pomagal z domačimi pisnimi viri in predvsem tujimi spletnimi

viri. Ob izkušnjah kot igralec in sedaj kot trener smo metode, sredstva in elemente preizkusili

v praksi in jih tudi posneli. Pri praktičnem prikazu primerov za posamezno sposobnost so mi

pomagali demonstratorji.

Slika 3: Hokejska palica in ploščica (Driver, 2015).

17


3 RAZPRAVA

3.1 GIBALNE SPOSOBNOSTI IN NJIHOVO POVEZOVANJE Z IGRO HOKEJA

NA LEDU

3.1.1 Moč

Moč se pri človeku kaže kot sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile, ki nastane pri napreza-

nju mišic in zunanjih sil. Sila mišic je sila, ki nastaja na osnovi delovanja mišice kot biološkega

motorja (Pistotnik, 2015).

Zunanje sile, ki delujejo na telo človeka:

• sila gravitacije,

• sila vztrajnosti lastnega telesa ali predmetov, s katerimi človek rokuje,

• sila trenja,

• sila partnerja ali nasprotnika (Pistotnik, 2015).

Aktivno gibanje človeka v prostoru se lahko izvede le ob uporabi sile njegovih mišic. Ni ak-

tivnega gibanja brez moči, to je brez mišičnega napenjanja. Zato je moč tudi najbolj raziskana

gibalna sposobnost (Pistotnik, 2015).

Moč ima sorazmerno nizek koeficient dednosti (približno 0,50), zato jo je mogoče v precejšnji

meri pridobiti (približno 50%) (Pistotnik, 2015).

Dejavniki, ki pogojujejo moč:

• morfološki dejavniki telesa (oblikovanost telesa, telesne razsežnosti),

• funkcionalni dejavniki (fiziološki sistemi telesa),

• psihološki dejavniki (psihične značilnosti),

• biološki dejavniki (naravne zakonitosti) (Pistotnik, 2015).

18


Moč je pri hokeju na ledu ena izmed najbolj pomembnih gibalnih sposobnosti, ki jo je potreb-

no razvijati. Moč nog je izredno pomembna pri drsalnem odrivu in s tem učinkovitem drsanju.

Prav tako je moč nog pomembna pri zagotavljanju stabilnega položaja na drsalkah. Za ohranja-

nje stabilnega položaja med drsanjem in pri igri na telo je potrebno posebno pozornost posvetiti

tudi mišicam trupa (Pesjak, 2013).

Pri rokovanju s hokejsko palico in nadzorovanem vodenju ploščice ter močnem strelu na vrata

je potrebna hitra moč rok, ramenskega obroča in zapestja.

3.1.2 Koordinacija – usklajenost gibanja

Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja sestavljenih (kompleksnih)

gibalnih nalog (Pistotnik, 2015).

Kljub mnogim raziskavam je koordinacija še vedno precejšnja neznanka, zato tudi koeficient

dednosti ni natančno določen. Njegova vrednost je sorazmerno visoka in se giba okoli 0,80

(h2 = 0,80) (Pistotnik, 2015).

Osnovne značilnosti koordinacije:

• pravilnost (natančnost oziroma ustreznost izvedbe gibov),

• pravočasnost (časovna usklajenost gibov oziroma ustrezno zaporedje gibov),

• racionalnost (energijska ekonomičnost izvedbe gibov),

• izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja različnim zahtevam),

• stabilnost ( zanesljivost, stalnost, identičnost izvedbe v ponavljanjih) (Pistotnik, 2015).

Hokej na ledu se uvršča med šport, ki ga opredeljujejo gibalne sposobnosti odprtega tipa in je

izredno nepredvidljiva igra, kjer se je potrebno nenehno prilagajati različnim situacijam. Ključ-

na značilnost igre je, obvladovanje ploščice s tehniko rokovanja s hokejsko palico in čim hitrej-

še gibanje po ledeni ploskvi. To se kaže kot koordinirano delovanje rok in nog (Pesjak, 2013).

19


3.1.3 Hitrost

Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času. Od vseh gibalnih sposob-

nosti je v največji meri odvisna od dednosti – njen koeficient znaša preko 90 (h2= 90). To kaže

na majhne možnosti, da bi se s treningom vplivalo na njen razvoj (do 10%) (Pistotnik, 2015).

Dejavniki, ki vplivajo na hitrost:

• fiziološki dejavniki (dobro delovanje živčnega sistema),

• biološki dejavniki (sestava mišičnega tkiva),

• psihološki dejavniki (vplivajo na odzivnost posameznika),

• morfološke značilnosti telesa,

• stopnja razvitosti ostalih gibalnih sposobnosti (Pistotnik, 2015).

Hitrost je pri igranju hokeja na ledu ena najpomembnejših sposobnosti. Vrste hitrosti se med

seboj prepletajo in dopolnjujejo. Med samo igro velikokrat spremenimo smer gibanja in pri tem

pride do izraza štartna hitrost. Hitrost reakcije je tista gibalna sposobnost, ki nam omogoča,

da si pridobimo prednost in boljši položaj pred nasprotnikom in tako prvi pridemo do ploščice

(Pesjak, 2013).

Hitrost posamičnega giba se kaže kot hitrost pri prestrezanju ploščice s hokejsko palico in pri

hitrosti izvedbe strela.

3.1.4 Ravnotežje

Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja nadomestnih (kompenzacijskih) gibov, ki so so-

razmerni z odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se ta ruši (Pistotnik, 2015).

Dejavniki, ki pogojujejo ravnotežje:

• čutilo vida,

• čutilo sluha,

• taktilni receptorji,

20


• kinestetična čutila (tetivni in mišični receptorji),

• ravnotežni organ,

• center za ravnotežje (Pistotnik, 2015).

Pojavni obliki ravnotežja sta:

• sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja,

• sposobnost izpostavljanja ravnotežnega položaja (Pistotnik, 2015).

Zaradi zmanjšane podporne ploskve moramo stalno ohranjati in vzpostavljati ravnotežni po-

ložaj. Pri vsakem drsalnem odrivu drsimo po klini drsalke in se stalno prilagajamo igralnim

situacijam (Pesjak, 2013).

Poleg drsanja moramo obvladati in kontrolirati še ploščico ter se zoperstaviti telesnemu kontak-

tu nasprotnika. V določenih situacijah nam prav hokejska palica zagotavlja boljši in učinkovit

ravnotežni položaj.

3.1.5 Natančnost

Natančnost je sposobnost določitve prave smeri in intenzivnosti pri zadevanju cilja ali pri giba-

nju v prostoru (Pistotnik, 2015).

Ta sposobnost je dokaj slabo raziskana, zato tudi koeficient dednosti ni natančno znan.

Struktura natančnosti:

• sposobnost natančnega vodenja objekta,

• sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objektom (Pistotnik, 2015).

Pri hokejski igri se uporablja predvsem sposobnost natančnega zadevanja z izvrženim objek-

tom. S hokejsko palico skušamo natančno podati ploščico soigralcu ali z usmerjenim strelom

doseči zadetek. Sposobnost natančnega vodenja objekta je v hokeju značilna za vodenje plo-

ščice.

21


3.1.6 Gibljivost

Gibljivost je gibalna sposobnost doseganja maksimalnih amplitud gibanja v sklepih ali sklepnih

sistemih posameznika. Stopnja prirojenosti je za gibljivost sorazmerno nizka (h2 = 0.50), kar

pomeni, da se na njen razvoj lahko vpliva relativno v velikem obsegu (Pistotnik, 2015).

Dobra gibljivost nam omogoča, da izvajamo različna gibanja s kar največjo amplitudo. Obenem

ima pozitiven vpliv na ostale gibalne sposobnosti in prispeva tudi k večji in boljši uspešnosti

v sami igri. Omogoča nam večjo amplitudo odriva pri drsalnem koraku, večjo rotacijo spodnje

okončine pri obratih in spremembah drsanja nazaj – naprej in obratno. Dobra gibljivost je zelo

pomembna pri vratarju, ki uporablja drugačno tehniko kot ostali igralci (Pesjak, 2013).

Pri rokovanju s hokejsko palico je gibljivost opazna predvsem pri tem, da nam omogoča večji

doseg s palico. Na primer pri sprejemu podaje pred igralcem ali za igralcem, različnih preigra-

vanjih, izbijanjih ploščice s hokejsko palico in tudi pri strelu.

3.2 ODZIVNOST IN AGILNOST

3.2.1 Odzivnost

Pri nastreljeni hokejski ploščici v tretjino (ang. dump in), pri obrambni igri v napadalni tretjini

(ang. forecheck) ali pri borbi za hokejsko ploščico pri hibridnem prepovedanem dolgem strelu

premočrtno (linearno) pospešujemo in razvijemo maksimalno hitrost (največjo hitrost gibanja).

Pogosteje kot na največjo hitrost gibanja se zanašamo na hitrost odziva, štartno hitrost in agil-

nost. Odzivnost – hitrost reakcije je eksplozija prvega koraka iz mirujočega položaja, je reakci-

ja, ki nas najhitreje popelje v akcijo. Hokej je igra bojev »ena na ena« in dirk za izgubljeno ho-

kejsko ploščico, zato je pomembno začeti gibanje hitreje kot nasprotnik. Ekipe, ki so dosledno

prve pri hokejski ploščici, le redko izgubijo.

22


Hitrost odziva (reakcije) – odzivnost je pri hokeju toliko bolj pomembna, saj le tako najhitreje

dosežemo najvišjo hitrost gibanja. Najboljši igralci lahko v dveh do treh drsalnih korakih do-

sežejo svojo maksimalno hitrost gibanja – drsanja, kar ustvari veliko prednost pred igralci, ki

za to potrebujejo veliko več korakov. Poleg tega pa so hokejisti, ki najhitreje dosežejo najvišjo

hitrost gibanja, sposobni le-to dalj časa ohraniti kot nasprotniki, ki jo z gibanjem šele razvija-

jo. Posebno vrednost imajo igralci, ki v svoji najvišji hitrosti gibanja zmorejo voditi hokejsko

ploščico in jih to dejanje ne upočasnjuje.

Med samo hokejsko igro opazimo hitrost odziva pri napadalcih takrat, ko je izveden nasprotni

napad. Pri branilcih pa to sposobnost opazimo predvsem takrat, kadar niso na pravi poziciji v

igri ali so napravili napako in jo s svojo odzivnostjo in hitro reakcijo popravijo in razrešijo si-

tuacijo v svojo korist.

Sposobnost hitrega menjavanja ritma hitrosti v drsanju je ena glavnih sposobnosti napadalca za

varanje obrambnega igralca.

Hitrost odziva skupaj s silo gibanja uporabljamo pri igri na telo (ang. bodycheck) (Twist, 1997).

3.2.2 Agilnost

»Agilnost je odvisna od tehnične racionalnosti gibanja in sinergije različnih gibalnih sposob-

nosti in njihovih pojavnih oblik: hitrost reakcije, hitrost lokomotornega pospeševanja in hit-

rost posameznega giba, hitre moči v različnih pogojih, dinamičnega ravnotežja, funkcionalne

gibljivosti idr. Velikokrat pa se dejanska učinkovitost izrabe agilnosti v športnih igrah skriva v

kognitivnih elementih, kot so vizualna budnost, percepcija, anticipacija in pravilna odločitev«

(Pesjak, 2013, str. 93).

Sposobnost izogniti se nasprotniku ali v obrambni igri ostati in spremljati nasprotnega igralca,

je odvisna od agilnosti. Pri ustavljanjih, zavojih, obratih, štartih, spremembah smeri v drsanju

in ostalih dinamičnih gibanjih na majhnem prostoru je pomembna agilnost.

23


Najpomembnejša hokejska veščina je kombinacija hitrosti odziva, štartne hitrosti in agilnosti.

Med samo hokejsko tekmo lahko to opazimo pri sodniškem metu, ko blokiramo strel, ko vratar

obrani strel, pri prestopanju in nato pri pospeševanju stran od nasprotnika, pri hitrem zausta-

vljanju, kjer nadzorujemo telo, da ostane v obrambni poziciji, pri strelu in igri na telo.

Odzivnost in agilnost sta živčno mišični sposobnosti, pri katerih narašča prilagodljivost, ek-

splozivnost in preciznost, s katero obvladujemo svoje telo. Omogočata, da se uskladijo priza-

devanja med pozicijo telesa, delom nog, položajem hokejske palice in nadzorom nad hokejsko

ploščico. Vse to moramo obvladovati, nadzirati in znati reagirati med stalnimi in hitrimi spre-

membami pri hokejski igri, obenem pa se moramo zavedati pozicij ostalih igralcev, ki so na

hokejski ploskvi (Twist, 1997).

3.3 TERMINOLOGIJA

V hokeju se v svetu najpogosteje uporabljajo angleške besede, predvsem severnoameriško iz-

razoslovje. V Sloveniji se pojavljajo razlike pri izrazoslovju v posameznih hokejskih centrih.

Najbolj pomembna je nemotena komunikacija, ki temelji na razumevanju izrazoslovja.

Izbrani so termini, ki sem jih uporabil v diplomskem delu in tisti, s katerimi sem se srečal pri

branju tuje literature.

backcheck hitro vračanje v obrambno tretjino kot odziv na nasprotnikov protinapad;

igralec zadrsa za nasprotnim igralcem, ga skuša ovirati in odvzeti ali izbiti

ploščico stran s palico

bekend stran zunanja stran loparja hokejske palice

body check igralec se s trupom (od bokov do ramen) zaleti v nasprotnika z namenom

ločiti ga od ploščice

dangle preigrati nasprotnika v elegantnem stilu

24


dekes prevara, finta; tehnika, s katero igralec prevara nasprotnika ali predrsa

nasprotnika in pri tem obdrži ploščico v svoji posesti

dribbling vodenje ploščice na mestu

dump & chase igralec, ki napada preide rdečo črto, nastreli ploščico v tretjino in nato hitro

drsa za njo, da jo pridobi nazaj v posest

five – hole prostor med vratarjevima nogama

forecheck obrambna igra v napadalni tretjini z namenom, da si s pritiskom na

nasprotno moštvo ponovno pridobimo ploščico v posest

forehend stran notranja stran loparja hokejske palice

gap control ena najbolj pomembnih veščin, ki se jih morajo igralci naučiti; razdalja med

napadalcem s ploščico in obrambnim igralcem

one – timer strel na prvo; direktni strel po podaji, ne da ploščico ustavljamo ali

sprejemamo

piškot slaboten strel; strel, pri katerem ploščica frfota po zraku

rebound ploščica odbita od vratarja, igralca, mreže ali ograde za vrati, po strelu na gol

scoop zajemanje, nalaganje, pobiranje ploščice s palico

screen napadalna igra, kjer igralec stoji pred vratarjevim prostorom, da mu tako

ovira pogled na ploščico

skill znanje, sposobnost, veščina

25


stick check uporaba hokejske palice za oviranje nasprotnikove palice

stickhandling obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico

toe – drag kljuka; igralec s konico loparja palice povleče ploščico proti telesu

wrap around zadetek dosežen izza gola

3.4 HOKEJSKA PALICA

Hokejska palica je za hokejista poleg drsalk najbolj oseben in pomemben del opreme. Ločimo

levo in desno hokejsko palico. Pri levi palici je desna roka na koncu držala, pri desni pa ravno

obratno. Ločimo seniorske, srednje (ang. intermediate), juniorske in otroške hokejske palice.

Razlike med naštetimi palicami so v dolžini, preseku držala, upogljivosti palice in velikosti lo-

parja (Brun, 2011).

Palico definirajo različne karakteristike:

• dolžina, širina, višina in oblika držala,

• oblika loparja,

• kot palice,

• upogljivost (ang. flex),

• točka upogljivosti (ang. kickpoint).

3.4.1 Dolžina, širina, višina in oblika držala

Dolžina hokejske palice je neposredno povezana z višino igralca. Višji igralci potrebujejo daljše

palice. Igralci, ki uporabljajo daljše palice, imajo večji doseg za izbijanje hokejske ploščice in

lahko ustvarijo večjo moč pri strelu z zamahom.

Za določitev višine hokejske palice je najbolje, da imamo obute drsalke. Konico loparja palice

26


postavimo direktno pred drsalke. Hokejisti naj bi uporabljali palico, kjer je konec držala do bra-

de ali malo pod njo. Pri tem lahko upoštevamo pravilo palca (gor – dol). Hokejisti naj seveda

uporabljajo takšno palico, ki jim glede na njihov slog igre po dolžini najbolj odgovarja.

Najvišja višina palice je 1630 mm od pete do konca držala. Širina držala je med 19 in 20 mm,

višina pa med 29 in 30 mm. Maksimalna dolžina loparja od pete do konice loparja je 317 mm.

Višina loparja je minimalno 50 mm do maksimalno 76 mm, ukrivljenost loparja pa maksimalno

15 mm (»IIHF knjiga pravil 2014 – 2018«, 2016).

3.4.2 Oblika loparja

Ena najpomembnejših karakteristik hokejske palice je lopar palice, zavita in ukrivljena povr-

šina na spodnjem delu hokejske palice. Lopar palice predstavlja edini stik med igralcem in ho-

kejsko ploščico. Pri izbiri hokejske palice so pri loparju pomembni krivina, točka, na kateri se

lopar prične kriviti in naklon. Krivina loparja je omejena s pravili. Lopar palice po pravilih IIHF

ne sme biti ukrivljen več kot 1,5 cm. Krivina se izmeri tako, da z namišljeno ravno črto pove-

žemo konico in peto loparja. Točka na kateri se lopar prične kriviti je lahko na sredini, na peti

ali pred konico loparja. Naklon loparja vidimo, če ga pogledamo direktno od zgoraj navzdol.

Kadar ima lopar manjši naklon, rečemo, da je le-ta bolj odprt. Večji naklon ima lopar palice,

lažje s palico dvignemo ploščico.

Slika 4: Različne oblike loparjev hokejskih palic (»Hockey stick curve«, 2016).

27


3.4.3 Kot palice

Kot palice se meri med držalom in loparjem, ko je lopar palice poravnan z ledeno ploskvijo, in

ima oznako med 4 in 7. Standardni kot je 5,5, kar pomeni 134 stopinj. Vsaka oznaka spremeni

kot med držalom in loparjem za 2 stopinji. Hokejske palice z višjo oznako imajo manjši kot

med držalom in loparjem. Poleg individualnih značilnosti igralca je pri izbiri palice pomembna

višina igralca in položaj telesa pri drsanju. Najbolj pogosta je palica z oznako 5,5 in jo upora-

bljajo povprečno visoki igralci in igralci, pri katerih je ravnotežni položaj pri drsanju optimalen

(ne prenizek niti preveč pokončen). Palice z oznako 4 in 5 uporabljajo igralci, pri katerih je

položaj telesa pri drsanju nizko pri ledu in igralci, ki uporabljajo dolge palice glede na svojo

višino. Palice z oznako 6 in 7 uporabljajo hokejisti, pri katerih je položaj telesa pri drsanju bolj

pokončen in igralci, ki uporabljajo krajše palice glede na svojo višino .

3.4.4 Upogljivost palice

Vsaki hokejski palici je upogljivost (ang. flex) dodeljena z oznako med 30 in 120. Ločimo se-

niorske (oznaka 75 – 120), srednje (ang. intermediate) (oznaka 55 – 75), juniorske (oznaka 40–

52) in otroške (oznaka 30 – 40) hokejske palice. Ta oznaka ustreza količini sile, ki je potrebna,

da se palica upogne za en palec (ang. inch). Višjo oznako ima palica, trša je. Oznaka je vedno

odtisnjena na držalu palice (Wikipedia, 2016).

Slika 5: Različni kot palice med držalom in loparjem (»What is Lie«, 2016).

28


Trše palice so bolj primerne za močnejše igralce, ki bolj upogljive palice hitreje zlomijo, uniči-

jo. Če je palica manj upogljiva, lahko ti igralci z močnim zgornjim delom telesa ustvarijo več

sile iz samega strela. Trše palice so primerne tudi za branilce, ki ustvarijo več sile še posebej pri

strelu z zamahom, izbijanju hokejske ploščice, blokiranju strela in prestrezanju podaj. Takšne

palice so bolj vzdržljive in je lahko njihova »življenjska doba« daljša.

Hokejske palice z nižjo oznako so primerne za mlajše igralce, manjše igralce in napadalce. Na-

padalci so igralci, ki se bolj zanašajo na strel iz zapestja in strel s pol zamaha ter zato uporablja-

jo palice, ki se lažje upognejo in tako omogočajo hitrejši izstrel (strel).

3.4.5 Točka upogljivosti

Točka upogljivosti (ang. kickpoint) je točka na hokejski palici, kjer se le-ta najbolj upogne in

pomembno vpliva na sprožitev strela. Palice, pri katerih je točka nizko na držalu, omogočajo

hitrejši izstrel ploščice, medtem ko palice, pri katerih je točka na sredini držala, omogočajo

močnejše strele in strele, ki dosegajo višje hitrosti.

Slika 6: Upogljivost palice (»How To Choose The Right Hockey Stick«, 2014).

29


3.4.6 Izbira palice

Izbira palice je odvisna od osebnih karakteristik (močan, šibak, velike dlani, dobra manevrska

sposobnost), igralnih nalog (branilec, napadalec), načina drsanja in cene.

Palice so izdelane iz lesa, aluminija, steklenih vlaken, titana, karbonskih vlaken, kevlarskih

in kombinacije le-teh (kompozitne hokejske palice). Tako imenovane kompozitne palice so

danes najbolj pogoste in tudi najdražje. So lažje od lesenih, omogočajo hitrejši strel in so bolj

vzdržljive.

Pri nakupu palice moramo poznati njene karakteristike in izbrati pravšnji model. Palica naj bo

cenovno dostopna. Predvsem ni potrebno kupovati najdražjih palic začetnikom, otrokom in re-

kreativcem. Dolžino hokejske palice prilagodimo z žaganjem držala, oziroma pri zelo visokih

igralcih s podaljški.

Pri vadbenem procesu vplivamo na razvoj igralca, prav tako pa se spreminjajo njegove spo-

sobnosti. Ob zamenjavi palice morajo biti karakteristike nove palice čim bolj podobne prejšnji,

zaupanje v palico je ključnega pomena.

3.4.7 Hokejski trak in povijanje hokejske palice

Povijanje držala

Na koncu držala igralci iz traku oblikujejo odebelitev, ki preprečuje zdrs oprijema. Dolžina po-

vitega konca držala je med 10 in 20 cm. Igralci z večjo dlanjo lahko na koncu držala prilagodijo

obseg le-tega. Povečajo ga z navijanjem debele plasti traku. Nekateri hokejski igralci zaradi

boljšega oprijema povijajo palico tudi po celotnem držalu. Poznamo tudi palice, ki imajo nanos

proti drsenju (ang. grip).

30


Povijanje loparja

Hokejski igralci si poleg konca držala povijajo predvsem lopar palice. To počnejo zato, ker

s tem zaščitijo sam lopar, obenem pa hokejski trak povečuje trenje med hokejsko ploščico in

samo palico. S tem si igralci omogočijo boljši nadzor nad hokejsko ploščico pri podajah, strelih,

preigravanju itd. Hokejski trakovi so na voljo v različnih barvah, vzorcih. Najbolj pogosti barvi

sta črna in bela. Črn trak veliko hokejistov uporablja z namenom, da se na loparju »skrije« ho-

kejsko ploščico in da je nasprotniku le-ta slabše vidna. Palico lahko povijamo od konice loparja

proti peti ali obratno, od pete proti konici. S hokejsko ploščico nato iztisnemo zrak izpod traku

in z vročim zrakom vtisnemo lepilo na lopar. Nekateri hokejisti trak še povoskajo, saj tako dalj

časa ostane suh in je bolj obstojen.

3.4.8 Kako držimo palico

Večino igralnega časa hokejisti preigrajo z obema rokama na držalu palice. Zgornja roka (če je

to leva roka, igramo z desno palico) je vedno čisto na koncu držala palice. Z rokavico prekri-

jemo zadebelitev na koncu držala. Spodnja roka je približno za podlaht oddaljena od zgornje

roke. Pomembno je, da imamo pokrčena kolena in smo v osnovnem hokejskem položaju. Polo-

žaj rok mora biti pred telesom, tako da le-teh ne tiščimo ob telo. Igralec mora biti sposoben vo-

diti ploščico okoli svojega telesa. Telo nam lahko preprečuje gibanje, če sta roki preblizu telesa.

Slika 7: Različni načini zadebelitve konca držala hokejske palice (osebni arhiv).

Slika 8: Hokejski trak in povijanje palice (osebni arhiv).

31


Hokejsko palico moramo z zgornjo roko držati tako, da tvori obliko črke V med palcem in

dlanjo. Ta prijem imenujemo V – prijem in je uporaben v večini primerov. Kadar uporabljamo

konico loparja hokejske palice lahko le-ta nudi natančnost pri vodenju ploščice. Konica loparja

hokejske palice se lahko uporabi za premikanje ploščice na majhnem prostoru in za izvedbo

potega ploščice k telesu. Kadar obvladujemo ploščico s samo konico loparja, se prijem držala

palice malce spremeni. Običajni (osnovni) V – prijem zgornje roke se spremeni v stranski pri-

jem, kjer se palec obrne vstran. Lopar palice se obrne tako, da notranja stran loparja (forehend)

gleda proti ledu. Menjava položaja prijema se mora zgoditi (napraviti) avtomatično v enem

gladkem gibu (eni tekoči potezi). Ob pretrdem in prečvrstem držanju palice hitra sprememba

prijema ni možna (Skinner, 2003).

Slika 9: Določanje ustreznega razmika rok pri prijemu ho-kejske palice (osebni arhiv).

Slika 10: Prikaz prijema hokejske palice z ustreznim raz-mikom rok (osebni arhiv).

Slika 11: Osnovni V - prijem hokejske palice (osebni arhiv). Slika 12: Stranski prijem pri potegu ploščice k sebi s koni-co palice (osebni arhiv).

32


Če hokejsko palico držimo samo z zgornjo roko, nam to omogoča več svobode pri drsanju. Tak-

šen položaj palice uporabljamo takrat, ko lovimo nasprotnikovega igralca ali pa ko le-ta lovi

nas in mu skušamo pobegniti. Kadar pa hokejsko palico držimo samo s spodnjo roko, zgornjo

uporabljamo za zaščito hokejske palice in hokejske ploščice na njej. Ta položaj uporabljamo pri

določenih obratih ali preigravanjih, ko je v bližini nasprotnik.

Drsanje brez hokejske ploščice je pri igranju hokeja najpogostejša situacija, v kateri se znajde

igralec med samo hokejsko igro. Igralec ima med samo igro ploščico v posesti največ 1 do 2

minuti, zato se je potrebno naučiti, v kakšnem položaju je potrebno držati palico, da sprejme

podajo, hitro ustreli na vrata in učinkovito posreduje v obrambni igri. Pri igranju hokeja mora-

mo upoštevati naslednja pravila:

1. pravilo: palica na ledu

Lopar palice moramo vedno imeti na ledu, ne glede na to, ali imamo hokejsko ploščico v poses-

ti ali ne, saj s tem pokažemo, kam hočemo podajo dobiti, smo v dobrem položaju za hiter strel,

omogoča nam prestrezanje podaj in smo lahko bolj učinkoviti pri obrambni igri.

2. pravilo: palico držimo z obema rokama

80% igralnega časa imamo palico v obeh rokah, saj jo lahko le tako močno držimo. Če palico

držimo le z eno roko, je težje sprejeti podajo, streljati ali preigrati nasprotnika.

3. pravilo: spodnja roka se premika po držalu hokejske palice

Med igro ostane zgornja roka vedno na istem mestu, spodnja roka pa mora drseti po držalu.

Roka zdrsi po držalu navzdol, kadar streljamo ali ko potrebujemo več moči, na primer pri bit-

kah za hokejsko ploščico. Pri sodniških metih hokejisti namerno primejo držalo nižje tako z

zgornjo kot s spodnjo roko. Kadar spodnjo roko potegnemo višje po držalu, si s tem omogoči-

mo večjo svobodo in domet pri preigravanju okoli nasprotnega igralca.

Med igro moramo biti v hokejskem položaju s pokrčenimi koleni, saj tako lažje uporabimo

znanja tehnike rokovanja s hokejsko palico in smo v boljšem položaju za doseganje zadetkov,

ustvarimo si boljši ravnotežni položaj, ki nam omogoča, da imamo palico na pravem mestu med

samo igro (»How to hold a hockey stick«, 2012).

33


3.5 HOKEJSKA PLOŠČICA

Hokejska ploščica je izdelana iz vulkanizirane (trde) gume in je črne barve. Njen premer znaša

76,2 mm, debelina 25,4 mm in tehta med 156 in 170 grami. (»IIHF knjiga pravil 2014 – 2018«,

2016). Pri vadbi lahko uporabljamo tudi lažje modre 100-gramske in težje oranžne 280-gram-

ske hokejske ploščice. Vratarji pri svojih specializiranih vadbah uporabljajo tudi bele hokejske

ploščice, ki so težje vidne. Hokejsko ploščico iz pene uporabimo, kadar igralce učimo blokirati

strel. Z njimi lažje dosežemo, da igralci izgubijo strah pred blokiranjem strela, tako da se ne

obračajo stran od hokejske ploščice ali dvigujejo nogo, kadar ploščica leti proti njim. Hokejska

ploščica se z uporabo obrabi tako, da se zgladijo robovi, nemalokrat pa se na robovih odtrga

kakšen del gume. Tako hokejske ploščice lahko postanejo tudi malce lažje.

Hokejske ploščice pred uporabo položimo na ledeno površino, da pridobijo temperaturo oko-

lice.

Natisnjen logotip, blagovna znamka ali reklama na hokejski ploščici ne sme preseči 4,5 cm v

premeru ali več kot tretjino površine na vsaki strani. Potiskani sta lahko obe strani (»IIHF knji-

ga pravil 2014 – 2018«, 2016).

Slika 13: Hokejska ploščica, potiskana ploščica, lažja modra 100 g hokejska ploščica (osebni arhiv).

34


3.6 OSNOVNI POLOŽAJ IN OSNOVNO VODENJE HOKEJSKE PLOŠČICE

Pri osnovnem hokejskem položaju držimo hokejsko palico z zgornjo roko povsem na koncu

držala, prijem je čvrst in ga nadziramo z zapestjem. Spodnja roka je za podlaht oddaljena od

zgornje roke proti spodnjemu delu držala. Roke in ramena so sproščena, komolci pa obrnjeni

stran od telesa. Zgornja roka se giblje pred trupom oziroma pred telesom. Pogled je usmerjen

naprej, tako da nam omogoča periferni vid – kontrolo ploščice. Zgornji del telesa je v rahlem

predklonu, kolena so pokrčena, stopala pa v širini ramen. Ploščica je na sredini ali zadnji polo-

vici loparja. Vodenje naj bo mehko in ritmično.

Iz osnovnega položaja lahko vodimo ploščico pred seboj, diagonalno ali lateralno vodenje na-

prej – nazaj.

Pri kratkem vodenju hokejsko palico držimo kot pri osnovnem hokejskem položaju. Glava ho-

kejista je dvignjena, pogled je usmerjen na igrišče, telo je rahlo predklonjeno. Delo pri vodenju

opravlja zgornja roka, spodnja je za nadzor nad hokejsko ploščico. Z loparjem hokejske palice

ploščico »pokrivamo« (ang. cupping).

Slika 14: Osnovni hokejski položaj (osebni arhiv).

35


Za razliko od kratkega vodenja, kjer je razpon gibanja ploščice v širini ramen, je pri dolgem

vodenju razpon širši, zunaj širine ramen, stran od telesa. Pri le-tem vodenju prihaja do popolne

iztegnitve zgornje roke, spodnja roka pa drsi po držalu hokejske palice.

Vodenje od sebe in k sebi uporabljamo v različnih situacijah: pri pripravi na strel ali podajo ali

kadar se znajdemo v situaciji pred nasprotnim igralcem. Palico obračamo pravokotno na smer

gibanja, hokejska ploščica se giblje vzporedno s telesom na forehend strani in se menjajoče od-

daljuje in približuje. Gibanje ploščice na palici kontroliramo z zapestjem zgornje roke. Pomem-

ben je stalni stik loparja hokejske palice s ploščico. Igralec je tako kot pri ostalih vrstah vodenja

postavljen v osnovni položaj, glava je dvignjena, pri čemer je pogled usmerjen naprej v igrišče.

Vodenje s potiskanjem uporabljamo predvsem pri hitrem startu ter v situacijah, ko je verje-

tnost izgube ploščice zelo majhna. Pri vodenju s potiskanjem držimo palico le z zgornjo roko,

ki je rahlo pokrčena, zaradi boljšega obvladovanja ploščice. S spodnjo roko pa si pomagamo

pri sami tehniki drsanja. Lopar palice je vseskozi v stiku z ledeno ploskvijo in ploščico, ki jo

igralec potiska naravnost pred seboj. Ko ploščica zdrsi z loparja, zavrtimo zapestje in vodimo z

drugo stranjo loparja. Pri vodenju s potiskanjem je telo predklonjeno, glava v pokončnem po-

ložaju in pogled usmerjen v igrišče (Kern, 2008).

3.7 PODAJANJE

Hokej na ledu je kolektiven šport, pri katerem je podaja ob drsanju in strelu eden najpomemb-

nejših tehničnih elementov. Podaja je prvi element učenja pri hokejski igri in ji posvetimo

veliko količino časa za vadbo. Igralcem (vadečim) moramo dobro in natančno predstaviti po-

drobnosti te spretnosti, kajti v igri dobra podaja omogoča osnovo za kasnejšo dosego zadetka.

Pri podaji hokejska ploščica hitreje potuje po ledeni ploskvi, kot če bi samo drsali in jo vodili

s hokejsko palico.

Pri hokeju poznamo dve vrsti podaj, forehend in bekend podajo. V začetni fazi učenja podaje

so igralci osredotočeni predvsem na natančnost izvedbe in ne na točko zadetka, kar je pomemb-

neje v kasnejši fazi. Na začetku učenja in treniranja je igralčev pogled usmerjen v palico in

36


ploščico ter njeno gibanje. Pri vadbi podaje podajalci najprej pogledajo v točko zadetka (spre-

jemalca podaje), zatem svoj pogled usmerijo v palico in ploščico, šele nato izvedejo gibanje, ki

omogoča pravilno podajo. V kasnejši fazi treniranja je pogled igralcev usmerjen samo na točko

zadetka (prejemnika podaje).

Stopala igralca so pri podajah postavljena: v smeri proti točki zadetka, pod kotom 45 stopinj ali

bočno na točko zadetka. Te tri različne postavitve glede na točko zadetka predstavljajo različne

možnosti podaje, ki jih igralec po lastni presoji uporabi glede na igralno situacijo. Palico je pot-

rebno držati z obema rokama pred telesom. Roki sta v podobnem položaju kot pri vodenju ho-

kejske ploščice. Medtem ko ploščica zapušča lopar hokejske palice, mora biti palica postavlje-

na pravokotno in potuje v smeri proti točki zadetka. Podaja mora biti natančna in izvedena tako,

da pri tem ne upočasni sprejemalca podaje. V situaciji, ko podaja na palico sprejemalca ni mo-

žna, je lahko točka zadetka igralčeva drsalka ali prazen prostor v igralnem polju (Kern, 2008).

3.7.1 Forehend podaje

Podaja s potegom

Prvo in osnovno podajo, ki je v hokejski igri največkrat in tudi najbolj uporabna, imenujemo

podaja s potegom. Podaja s potegom je lahko dolga ali kratka, hitra ali počasna in obenem naj-

bolj točna izmed podaj. Velika prednost te podaje je, da je izvedljiva v polni hitrosti gibanja

(drsanja), ob tem pa nasprotniku ne dajemo nikakršnih indicev (namigov) glede namena podaje

(International Ice Hockey Federation, 2007a).

Podaja s pol zamahom

Podaja s pol zamahom je zelo podobna podaji s potegom, le da se pri tej lopar hokejske pali-

ce odmakne od ploščice. Lopar odmaknemo za približno 30 cm nazaj od ploščice, nato sledi

udarec po ploščici, pri čemer je pomembno delo obeh zapestij. Podaja s pol zamahom velja za

37


močno in hitro podajo. Igralci se je poslužujejo v situacijah, ko je potrebno ploščico čim hitreje

podati do soigralca oziroma v prazen prostor (IIHF, 2007a).

Flip ali podaja žabica

Flip podaja se uporablja predvsem takrat, ko je v liniji podaje med podajalcem in sprejemalcem

ovira, na primer palica, igralec v ležečem položaju ali del hokejske opreme. To podajo v hokej-

ski igri velikokrat izvedemo in je tudi zelo učinkovita ter uporabna (IIHF, 2007a).

3.7.2 Bekend podaje

Podaja s potegom

Bekend podaja s potegom je po osnovnih značilnostih zelo podobna forehend podaji, le da je

ta izvedena z zunanjo stranjo loparja. Uporablja se v različnih igralnih situacijah, največkrat po

preigravanju nasprotnika in velja za najbolj pogosto uporabljen element pri bekend podajanju

(IIHF, 2007a).

Flip ali podaja žabica

Bekend flip podaja je zahtevna hokejska spretnost, ki jo igralec koristi, kadar je v liniji podaje

ovira. Uporabna je na krajši razdalji med podajalcem in sprejemalcem. Največkrat jo izvedemo

v igralnih situacijah pred vrati, kjer je koncentracija igralcev največja in s tem veliko palic, dr-

salk, ki jih s takšno podajo lahko preskočimo (IIHF, 2007a).

38


3.7.3 Sprejem podaje

Sprejem podaje je osnovna tehnična prvina, ki jo je v hokejski igri potrebno obvladati. Moštva,

ki se znajo dobro gibati po igrišču in imajo ob tem ploščico v svoji posesti, to storijo s podaja-

njem in sprejemanjem podaj. Dober sprejem podaje omogoča igralcu da v nadaljevanju akcije

izvede optimalen strel, podajo ali preigravanje.

Hokej na ledu je izredno hitra in dinamična igra, zato je pri večini podaj potrebno, da so hitre,

močne in natančne. Pri sprejemu podaje z loparjem hokejske palice amortiziramo ploščico. To

storimo tako, da z zgornjo roko palico držimo trdno, s spodnjo pa mehkeje in z občutkom. Ob-

čutek se opazi takrat, ko ploščica pride na lopar palice, kajti takrat je potrebno aktivirati mišice

na roki in jih napeti, da nam ploščica ne uide pod ali čez lopar palice.

Pri sprejemu podaje z loparjem hokejske palice amortiziramo ploščico. To storimo tako, da je

teža telesa enakomerno porazdeljena na obe nogi. Lopar palice mora biti na ledeno ploskev pos-

tavljen čvrsto, pod pravim kotom (90 stopinj) glede na smer sprejemajoče se ploščice. Ploščico

je potrebno sprejeti na sredini loparja hokejske palice, lahko tudi malce proti peti loparja. Pri

sprejemu podaje z loparjem palice napravimo »čašico«, z rokama pa amortiziramo ploščico, tako

da s spodnjo roko palico pomaknemo v smeri nazaj od smeri, iz katere prihaja podaja. Sprejem

podaje izvedemo tako, da lahko v vsakem trenutku brez dodatnega popravljanja ali vodenja plo-

ščice nadaljujemo z izvedbo kakršnekoli podaje ali strela. Naloga sprejemalca je, da ploščico

sprejme kjerkoli v dosegu svoje palice. Vendar pri hokeju velikokrat med igralci prihaja do ne-

točnih podaj. Ploščice so podane preveč pred igralca ali za igralca, ki mora podajo sprejeti. Tako

mora igralec vložiti dodaten trud in gibanje, da jo sprejme in si jo pridobi v svojo posest. Pri tem

lahko uporabi različne tehnike in možnosti za sprejem netočne podaje. Ločimo sprejem podaje

pred igralcem, sprejem podaje za igralcem (v drsalke) in sprejem podaje v zraku (Kern, 2008).

3.8 PREIGRAVANJE IN VARANJE

Varanje je gibanje, s katerim želimo prelisičiti nasprotnika, pri čemer je bistvo, da obdržimo

videz resničnosti. Za izvedbo le-tega moramo imeti zadostno razdaljo do obrambnega igralca,

39


tako nam nasprotnik težje izbije ploščico. Imeti moramo popolno kontrolo nad tem, kje so so-

igralci in nasprotniki. Zelo pomembna dejavnika pri izvedbi sta sprememba smeri in hitrost dr-

sanja igralca. Eden ključnih dejavnikov pa je tudi pospeševanje po uspešno izvedenem varanju .

Pri hokejski igri uporabljamo več vrst varanja. Pri varanju s telesom varamo s spremembo sme-

ri in varanjem med nogama. Pri varanju s spremembo smeri to storimo tako, da z glavo in ra-

meni nakažemo gibanje v eno smer, nato pa smer spremenimo. Pri varanju med nogama varamo

z glavo, rameni ali palico, tako da ploščico spustimo med nogama nasprotnika, zadrsamo okoli

njega in ploščico sprejmemo za nasprotnikovima nogama (IIHF, 2007b).

Varanje pri drsanju:

• start in stop: drsamo s polno hitrostjo, z namenom da predrsamo nasprotnika, se naenkrat

ustavimo in spremenimo smer drsanja;

• sprememba hitrosti: upočasnimo drsanje in s tem zavedemo nasprotnika, da stori enako,

nato hitro pospešimo in na ta način skušamo ujeti nasprotnika na napačni nogi;

• sprememba smeri: kadar nas pri prestopanju nasprotnik pokriva, izvedemo hitri zavoj in

spremenimo smer drsanja;

• uporaba ograde: nakažemo smer drsanja med ogrado in nasprotnim igralcem, vendar ho-

kejsko ploščico potisnemo na ogrado, zadrsamo okoli nasprotnika in nad ploščico ponovno

pridobimo posest (IIHF, 2007b).

Varanje s palico:

• varanje strela: nakažemo strel, izzovemo nasprotnikovo reakcijo in nato zadrsamo okoli

njega;

• varanje podaje: z gibanjem glave ali palice nakažemo podajo, vendar v resnici ustrelimo na

gol ali preigramo nasprotnika (IIHF, 2007b).

Preigravanje je gibanje, ki ga uporabimo, da preigramo nasprotnika in pri tem obdržimo posest

nad hokejsko ploščico. Razlika med varanjem in preigravanjem je v tem, da je pri preigravanju

bistvena uporaba in obvladovanje tehnike hokejske palice. Ključnega pomena pri preigravanju

je kontrola in obvladovanje hokejske ploščice. Učinkovitost preigravanja je predvsem odvisna

predvsem od individualnih gibalnih sposobnosti, kreativnosti in hokejskega znanja. Ta tehnika

40


pride najbolj do izraza pri izhodu iz tretjine ali pred strelom na gol. Pri preigravanju iščemo šib-

ke točke nasprotnika, da ga pri obrambni igri privedemo do napačne poteze - gibanja (drsanja,

palice). Tako si pridobimo prednost v igri.

Osnovni načini preigravanja so preigravanje spredaj, preigravanje na strani palice in diagonal-

no preigravanje na forehend in bekend strani.

Pri preigravanju spredaj izvedemo preigravanje s palico direktno pred nasprotnim igralcem z

vodenjem ploščice z ene na drugo stran. Sprva pokažemo namero vodenja ploščice na eni stra-

ni, nato pa s hitrim prenosom prenesemo ploščico na drugo stran nasprotnega igralca. Stransko

preigravanje se izvaja prvotno na forehend strani igralca. Ploščica se večinoma vodi naprej in

nazaj, pri tem pa izvajamo razne kretnje preigravanja.Diagonalno preigravanje je zmes pre-

igravanja spredaj in stranskega preigravanja. Uporabljamo ga pri podajah ali strelih z bekend

stranjo hokejske palice, pri strelu z zamahom in podajanju.

3.9 TEHNIKA ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO

Za nadzor ploščice moramo posedovati primerna znanja in obvladovanja tehnike rokovanja s

hokejsko palico. S temi sposobnostmi lahko izvajamo preigravanja in varanja, s katerimi pres-

lepimo nasprotnega igralca (Koskinen, 2012).

Tehnika rokovanja s hokejsko palico je morda najtežja osnovna sposobnost, ki jo moramo ob-

vladati. Dovoljuje nam, da vodimo ploščico po ledeni ploskvi, se gibamo okoli nasprotnikov in

si skušamo ustvariti več priložnosti za dosego zadetka. Vodenje in ravnanje s ploščico je eden

najbolj navdušujočih delov pri hokejski igri, ki jih lahko opazujemo. Več znanja imamo, bolj

smo udeleženi v sami igri (IIHF, 2010).

Hokej na ledu je šport, ki je naravnan tako, da je potrebno obvladati določene veščine. Zahte-

va tehnična znanja drsanja, streljanja/zadevanja, igre na telo, obvladovanje tehnike rokovanja s

hokejsko palico in podajanja. Streljanje, rokovanje s hokejsko palico in kontrola ploščice so te-

meljne sposobnosti (znanja, veščine) pri igri hokeja na ledu. Pri izvedbi strela se moramo zanesti

41


na kombinacijo fizične moči, mehanskih (tehničnih) in miselnih (izbira strela in pravega cilja)

zmožnostih za dosego optimalnega uspeha pri zadetkih. Sposobnost doseči zadetke je pri neka-

terih igralcih prirojena, ti igralci imajo več sposobnosti pri posedovanju ploščice in so zmožni

upravljati s ploščico na ledu bolje kot ostali. Zato se sprašujemo, kakšen osnoven vpliv imata

obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico in kontrola ploščice na igro (Komenda, 2011).

Preučevanje raziskav metodike obvladovanja tehnike rokovanja s hokejsko palico je skromno

kljub pomembnostim teh veščin, ki jih uporabljamo med samo igro. Večina literature, ki je pos-

večena tehniki rokovanja s hokejsko palico in kontroli ploščice, temelji na izvedbi in je osre-

dotočena na učenje same metodike. Število člankov, kako izvesti posamezne veščine narašča.

Vsebine člankov podrobno opisujejo, kako izboljšati tehniko obvladovanja rokovanja s hokejsko

ploščico z uporabo metodologij: vadbe na mestu, v gibanju, z uporabo lahkih žogic za razvoj

hitrih rok, obteženih žogic/ploščic za izboljšanje moči mišic, ki jih uporabljamo pri rokovanju s

hokejsko palico ali izkoriščajo komercialno dostopne produkte za razvoj obvladovanja tehnike

rokovanja s hokejsko palico (Komenda, 2011).

Prav tako z nasveti poudarjajo, kako morajo biti igralci osredotočeni na pokrivanje ploščice,

ki vključuje vrtenje zapestja, da zmanjšamo »klofutanje« po ploščici, spreminjanje pozicij rok,

koordinacijo nog, palice, rok in oči. Nekaj poučnih videoposnetkov, ki vključujejo tudi tehnike

rokovanja s hokejsko palico je objavljenih, vendar večinoma zajemajo vse hokejske veščine,

vsebin, ki vključujejo obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico, je malo. Sean Skinner

je leta 2003 izdal serijo DVD-jev za poučevanje hokeja na ledu. Od tega je 5 delov posvečeno

samo obvladovanju tehnike rokovanja s hokejsko palico, eden se nanaša samo na metodiko teh-

nike rokovanja s hokejsko palico na »suhem« (ang. off-ice).

Skinner (2003) je prepoznal, da so vibracije na hokejski palici prav tako sredstvo, ki nam

omogoča umestiti, kjer se nahaja ploščica. Ko se ploščica dotakne loparja palice, se vibracije

povzpnejo po držalu palice in tako omogočijo igralcu, da začuti, kje se na loparju nahaja plošči-

ca. Bližje kot je ploščica konici loparja palice, šibkejše so vibracije. Na peti loparja so vibracije

močnejše in jih tudi bolje občutimo. Vaje naj trajajo 20 – 30 sekund in jih izvedemo v 2 – 3

serijah. Veščine izvajamo v sklopu vadbenega programa za razvoj igralcev in tako vplivamo na

ustrezno napredovanje.

42


3.10 GIBALNO UČENJE

Gibalno učenje je proces postopnega prilagajanja gibalnega aparata na racionalno izvedbo giba.

Rezultat gibalnega učenja so gibalne spretnosti oziroma gibalna znanja.

Gibalna znanja lahko razvrstimo v dve pojavni obliki:

• Gibalna znanja zaprtega tipa, ki so potrebna za izvajanje gibanja v konstantnih (nespreme-

njenih) pogojih okolja (svetloba, klima, enako orodje). Običajno so to gibanja v dvoranskih

individualnih športih (šp. gimnastika, plavanje, hitrostno drsanje).

• Gibalna znanja odprtega tipa, ki se izvajajo v variabilnih (spremenljivih) pogojih okolja. To

so gibanja športov, ki se izvajajo v naravi (spremenljivi zunanji pogoji (kajak na divjih vo-

dah, alpsko smučanje, prosto plezanje)). Ta zahtevajo veliko gibalno širino (Pistotnik, 2015).

3.10.1 Faze gibalnega učenja

Skinner (2003) je na podlagi Fittsove teorije gibalnega učenja, učni proces za vzpostavitev traj-

nega gibalnega (motoričnega) programa razdelil na tri faze: kognitivna (miselna), kombinacij-

ska in avtomatska.

Kognitivna ali miselna faza je začetna faza, kjer poslušamo ali gledamo kako se določena gi-

balna tehnika izvede. Medtem se s pomočjo verbalnih znamenj v naših mislih začne proces za-

četnega gibalnega programa. Na začetku je gibalni program zelo surov in omogoča igralcu, da

poizkusi s spretnostjo. Gibanje je izvedeno pravilno, vendar je videti nerodno, nespretno. V tej

fazi moramo biti pozorni na podrobnosti pri gibanju in samo dobro poučen trener ali igralec nas

vodi do pravilnega vzorca gibanja, ki privede do znanja spretnosti oziroma veščine.

Kombinacijska faza je veliko daljša in lahko traja od nekaj ur do več let, odvisno od komple-

ksnosti spretnosti oziroma veščine, ki jo razvijamo. V tej fazi skozi ponavljajočo se vadbo

združujemo pravilne vzorce gibanja. Veščino vadimo do točke, pri kateri je izvedba točna in

dosledna. Za napredek pri urjenju veščine so bistvene povratne informacije, ki jih podaja trener.

43


Uporaba video posnetkov je zelo priročna in priporočljiva, saj vidimo svojo izvedbo in jo lahko

primerjamo s pravilnim vzorcem oziroma modelom. Večkrat ko izvedbo ponovimo, manj časa

porabimo za razmišljanje o sami tehniki. Takrat pridobimo občutek za gibanje in lahko razmiš-

ljamo o drugih stvareh, na primer o nasproti prihajajočem igralcu. V tej fazi odpravimo dodatno

gibanje in napake. Če izboljšamo tako tehniko kot samo obliko gibanja, se posledično izboljša

naša hitrost, natančnost, koordinacija in doslednost gibanja. Svojo izvedbo moramo v tej fazi

privesti do točke popolnega obvladovanja.

Avtomatska ali poklicna faza učenja nastopi, kadar veščino izvedemo brezhibno pri najvišji

hitrosti ali blizu le-te in ob tem ne razmišljamo o sami tehniki gibanja. V tej fazi zelo malo za-

vestno razmišljamo o tem, kako se sama veščina izvede. Če začnemo razmišljati o samem gi-

banju, lahko le-to poslabša samo izvedbo. V avtomatski fazi si moramo pridobiti čas in prostor

za pregled in razmislek o situacijah na samem igrišču ter izdelati najboljšo strategijo. Pri tem

upoštevamo gibanje ostalih igralcev in palic okoli nas. S tem si omogočimo poteze, ki prihajajo

iz gibalnega programa in so shranjene v gibalnem spominu, brez razmišljanja o mehaniki giba-

nja pri tehniki rokovanja s hokejsko palico (Skinner, 2003).

Slika 15: Faze gibalnega učenja po Skinner-ju (osebni arhiv).

GIBALNO UČENJE

KOGNITIVNA(miselna) KOMBINACIJSKA

AVTOMATSKA

44


3.11 DRSANJE

Drsanje je pri hokeju na ledu bistveno, če ne znamo drsati ne moremo igrati. Imeti moramo pra-

vilen drsalni položaj. Znati moramo hitro spremeniti smeri drsanja, ublažiti kontakte s telesom,

napraviti zapletene poteze pri rokovanju s hokejsko palico in še veliko drugih gibanj, s katerimi

lahko nasprotnika spravimo iz ravnotežnega položaja. Ključno je, da otroke že v zgodnji fazi

vadbenega procesa naučimo pravilen drsalni položaj, saj jim s tem omogočimo, da se kasneje

lažje učijo bolj zapletenih gibanj. Igralci morajo uporabljati hokejsko opremo, ki ne omejuje

nobenih gibanj. Drsalke morajo biti ustrezne velikosti, da preprečujejo nepravilne vzorce gi-

banj (Skinner, 2008).

Pravilen drsalni položaj:

• nogi sta postavljeni v širini ramen s konicami prstov rahlo obrnjenimi navzven;

• kolena so pokrčena in malce čez linijo prstov;

• skočni sklep je upognjen;

• kot pri pokrčenih koleni je okoli 90 stopinj;

• teža telesa je na sredini kline na drsalkah;

• boki so približno v isti ravni črti s sredino kline na drsalkah;

• telo je rahlo nagnjeno naprej;

• hrbet je vzravnan, glava in prsi so pokončno;

• hokejska palica je v eni roki in na ledu.

Drsalni položaj je drugačen ko stojimo na mestu ali takrat, ko se premikamo.

3.11.1 Drsanje naprej s ploščico na hokejski palici

Poznamo dva načina drsanja naprej s ploščico na hokejski palici. Potiskanje ploščice z obema

rokama na forehend strani in potiskanje ploščice na bekend strani. Potiskanje ploščice na not-

ranji strani nam omogoča, da podamo ali streljamo na vrata z drsanja. Potiskanje ploščice na

zunanji strani omogoča igralcem hitrejše drsanje, saj prosta roka lahko zamahuje. Ploščica je na

sredini loparja hokejske palice (Skinner, 2008).

45


3.11.2 Drsalna tehnika pri rokovanju s hokejsko palico

Tehniki drsanja, ki ju uporabljamo za učinkovito rokovanje s hokejsko palico in obvladovanje

ploščice, sta drsanje s C odrivom in drsanje po notranjem robu kline drsalke.

Pri drsanju s C odrivom z drsalko v led odrinemo polkrožno in izrišemo črko C, nato pa izme-

njujemo odrivni nogi in se premikamo po ledu. Pri izvajanju tega gibanja je teža na zadnjem

delu kline drsalke. Tehniko lahko izvajamo na dva načina:

• z namernimi močni vrezi v led;

• z zelo hitrimi gibi, pri tem pa močno dvigujemo konico kline v zrak.

Druga drsalna tehnika, ki se uporablja pri tehniki rokovanja s hokejsko palico je drsanje po no-

tranjem robu kline drsalke. Tudi to tehnika izvajamo na dva načina:

• z drsanjem po notranjem robu kline drsalke (široko – polkrožno);

• z drsanjem po notranjem robu kline drsalke pod kotom, z izpadnim korakom vstran (Skinner,

2003).

3.12 PERIFERNA KONTROLA HOKEJSKE PLOŠČICE

Vidno polje je celotna slika, ki jo pri gledanju naenkrat vidimo. Ločimo centralni vid, ki nam

omogoča, da ostro vidimo določen predmet ali objekt, v katerega je pogled usmerjen, ter pe-

riferni vid, ki nam omogoča, da brez premikanja oči ali glave hkrati vidimo tudi manj ostro

okolico.

Slika 16: Očala za preprečevanje perifernega vida (osebni arhiv).

46


»Pod pojmom periferna kontrola hokejske ploščice razumemo vodenje hokejske ploščice brez

direktnega pogleda nanjo. Pri vodenju se hokejska ploščica nahaja nekje med peto in sredino

lopatice, glava igralca je vedno usmerjena navzgor v igrišče in ne na samo hokejsko ploščico. S

tem igralec stalno nadzira hokejsko ploščico, saj le-ta ostaja v njegovem zornem polju, istoča-

sno pa lahko sledi svojim soigralcem in nasprotnikom na igrišču. Široko periferno gledanje pri

vodenju hokejske ploščice je ena najpomembnejših dejavnosti, ki jo igralec izpopolnjuje med

procesom učenja osnovne tehnike vodenja in streljanja« (Kern, 2008 str. 22).

3.13 KOORDINACIJA OKO – ROKA

Koordinacija oko – roka je zmožnost vizualnega sistema, da koordinira informacije, ki jih sprej-

me oko, da vodi, nadzira in usmeri roke v izvršitev dane naloge, na primer pisanja ali lovljenja

žoge. Koordinacija oko – roka uporabi oči za usmeritev pozornosti in roke za izvršitev naloge.

Pri hokeju je zelo pomembno, ali znamo brati igro in kako reagiramo na situacijo v sami igri,

zato je koordinacija oko – roka izrednega pomena. Sposobnost izbiti hokejsko ploščico s pa-

lico iz zraka na led, da preprečimo podajo, preusmeriti hokejsko ploščico v mrežo, udariti po

hokejski ploščici, ko leti po zraku in doseči zadetek, je cilj vsakega hokejista, ki želi igrati na

najvišjem nivoju. To lahko dosežemo z vajami na ledeni ploskvi ali na »suhem«. Prav tako pa

se za razvoj koordinacije oko – roka poslužimo tudi drugih športov kot so baseball, golf, tenis,

namizni tenis, squash (» 3 ways to develop«, 2016).

3.13.1 Vaje, naloge

Lovljenje

Teniško žogo mečemo ob steno in vadimo lovljenje z eno in nato z drugo roko. Vadimo z več

žogami in s partnerjem, tako da si otežimo nalogo. Uporabimo lahko tudi reakcijsko žogo, ki se

odbija v različne smeri zelo nepredvidljivo. Večina hokejskih vratarjev uporablja takšne vaje za

ogrevanje pred samim treningom ali tekmo (» 3 ways to develop«, 2015).

47


Žongliranje

Za žongliranje uporabimo teniške žoge ali žonglerske žoge. Žongliranje nam pomaga pri tre-

niranju možganov, kako sprejeti odločitev, kje naj se gibljejo naše roke glede na pozicijo in

gibanje žog. Žongliranje lahko otežimo, da stojimo na eni nogi ali na ravnotežnostni plošči ali

pa se med samim žongliranjem z nekom pogovarjamo. S tem simuliramo različne situacije in

množične motnje, ki so prisotne v naši okolici (» 3 ways to develop«, 2015).

3.14 PRIPOMOČKI ZA VADBO NA SUHEM

3.14.1 Golf žogica

Golf žogica je manjše velikosti in ima premer 42,76 mm, njena teža pa znaša 45,93 gramov.

Pri vadbi tehnike rokovanja s hokejsko palico je golf žogico kljub svoji manjši velikosti izred-

no učinkovita, saj je potrebno zelo hitro delo rok, kajti žogica je izjemno hitra in ne dopušča

počasnih gibov. Slabost golf žogice je, da je izredno »skočna« in se visoko odbija, tako da ni

primerna za začetnike in majhne otroke. Ker je zelo trda, je ne smemo uporabljati blizu stekle-

nih površin.

Slika 17: Reakcijska žogica (osebni arhiv).

48


3.14.2 Teniška žoga

Teniška žoga je večja in jo uporabljamo predvsem za izvajanje različnih trikov s hokejsko pali-

co. S teniško žogo največkrat vadimo »dvigovanje v zrak« in odbijanje le-te na loparju hokej-

ske palice, podobno kot pri tenisu.

3.14.3 Smart hockey ball

Z novimi naprednimi materiali so razvili smart hockey ball, ki je okrogla. Njene ostale karak-

teristike so zelo podobne hokejski ploščici. Teža je približno enaka hokejski ploščici, žogica

ima nizek odboj od tal, dobro drsi po podlagi in se stika z loparjem hokejske palice na približno

enaki višini kot hokejska ploščica. S smart hockey ball lahko tudi streljamo. Na voljo so tri raz-

ličice žogice: mini, original, maxx smart hockey ball. Z mini smart hockey ball vadimo hitrost

gibanja rok, medtem ko z maxx smart hockey ball predvsem moč rok, saj je veliko težja (» The

best hockey ball«, 2011).

3.14.4 Različne žogice (skokice, plastične, bandy žogica)

Pri vadbi tehnike rokovanja s hokejsko palico so te žogice uporabne, vendar je njihova slabost,

da ne drsijo oziroma se ne kotalijo po podlagi. Med samim vodenjem se zatikajo na podlagi in

posledično uidejo pod palico. Tako so bolj primerne za to, da jih s hokejsko palico mečemo v

Slika 18: Smart hockey ball (osebni arhiv).

49


zrak, jih odbijamo in lovimo z loparjem hokejske palice. Z njimi vadimo predvsem sposobnost

koordinacije oko-roka in razvijamo občutek za predmet na hokejski palici.

3.14.5 Lesena kroglica (ang. swedish stickhandling ball)

Švedski igralci, ki so pred več kot dvajsetimi leti prišli igrat hokej v Severno Ameriko, so svo-

je veščine rokovanja s hokejsko palico vadili z leseno kroglico, zato so jo ostali poimenovali

Swedish stickhandling ball. Severnoameriški igralci so pred tem za vadbo tehnike rokovanja s

hokejsko palico uporabljali golf žogico. Lesena kroglica je malce večja kot golf žogica, vendar

veliko lažja. Zato je njeno gibanje počasnejše in nam omogoča, da jo dobro in učinkovito nad-

ziramo (» The best hockey ball«, 2011).

Slika 19: Različni žogice (osebni arhiv).

Slika 20: Lesena kroglica (osebni arhiv).

50


3.14.6 Flypuck (moder, črn, rdeč)

Fly puck je po obliki podoben hokejski ploščici s to razliko, da ima na sredini vdor, ki zmanjša

trenje ploščice s podlago. Na voljo je v treh različicah, ki se razlikujejo po teži. Rdeč je najlažji

in tehta 113 gramov (4 unče), moder tehta 170 gramov (6 unč) enako kot hokejska ploščica.

Najtežji je črn, ki tehta 227 gramov (8 unč). Primerni so za uporabo na različnih podlagah, ven-

dar je najtežji – črni najbolj primeren za zelo grobe podlage. Vseeno pa je Green Biscuit bolje

prilagojen za različne vrste podlag. Z Flypuckom lahko tudi streljamo.

3.14.7 Green Biscuit (zeleni piškot)

Je pripomoček za treniranje izven ledenih površin in je najboljši približek (imitacija) hokejske

ploščice. Velikost je enaka hokejski ploščici, od hokejske ploščice je lažji za 28 gramov. Pri-

meren je za uporabo na različnih podlagah (asfaltu, beton). Z njim lahko razvijamo znanja in

sposobnost obvladovanja tehnike rokovanja s hokejsko palico. Uporabljamo ga pri vadbi vseh

vrst podaj, ni pa namenjen za vadbo strela.

Slika 21: Različni tipi Flypuck-ov (»Flypuck VS Green Biscuit«, 2012).

Slika 22: Green Biscuit - zeleni piškot (osebni arhiv).

51


3.15 PRIPOMOČKI ZA VADBO NA LEDU

Pri vadbi hokeja na ledu uporabljamo različne rekvizite in pripomočke. Predvsem v mlajših

kategorijah je uporaba le-teh priporočljiva in zaželjena, saj si z njimi olajšamo delo, otrokom

pa popestrimo samo vadbo. Osnovni pripomočki so različni stožci, pnevmatike (go-kart, avto-

mobilske) in različne ovire. Za vadbo tehnike rokovanja s hokejsko palico uporabljamo speci-

alizirane pripomočke.

Slika 23: Napadalni trikotnik (osebni arhiv). Slika 24: Pripomoček »hitre roke« (osebni arhiv).

Slika 25: Pripomoček »mehke roke« (osebni arhiv).

52


3.16 POVRŠINE ZA VADBO IZVEN LEDU

Hokej na ledu igramo na ledeni površini, če želimo vaditi izven ledu, je potrebno poiskati pod-

lago z nizkim trenjem. Na ledenih površinah za nizko trenje med ledom in palico ali ploščico

delno poskrbi plast vode, ki omogoča, da je led spolzek. Polietilenska podlaga se najbolj pribli-

ža nizkemu koeficientu trenja, ki je na ledenih površinah. Obstajajo druge podlage iz različnih

umetnih materialov, primerna površina za vadbo je tudi podlaga za inline hokej. Znanje tehnike

rokovanja s hokejsko palico vadimo in nadgrajujemo na zunanjih betonskih, asfaltnih in drugih

ravnih površinah, za katere je pomembno da so čim bolj gladke.

3.17 NASVETI IN VAJE ZA BOLJŠE OBVLADOVANJE TEHNIKE

ROKOVANJA S HOKEJSKO PALICO

Nasveti za boljši nadzor ploščice

• Hokejsko palico primemo z zgornjo roko in jo postavimo pred trup. Vadimo gibanje plošči-

ce v skrajno levo in v skrajno desno stran.

• Vodimo ploščico okrog svojega telesa, tudi za hrbtom v obeh smereh.

• Vadimo gibanje ploščice izredno hitro iz enega območja v drugo.

• Vadimo hitro gibanje, ko ploščico privedemo k telesu. S tem ko privedemo ploščico blizu

telesa, si omogočimo, da jo lažje zaščitimo.

• Uporabimo konico loparja hokejske palice, da potegnemo ploščico k telesu in enako giba-

nje izvedemo še z zunanjo stranjo loparja palice.

• Vadimo gibanje, da ploščico privedemo k nogam in jo brcnemo nazaj na svojo palico. To

lahko izvajamo, če je ploščica za ali pred nami. S tem gibanjem si omogočimo, da si ploš-

čico ponovno pridobimo v posest, če nam uide ali pa kadar sprejemamo nenatančno podajo.

• Vadimo vodenje in nadzor ploščice v gibanju naprej in nazaj (Rupke, 2016).

53


Mehek dotik – mehko gibanje (ang. soft touch):

• Hokejsko ploščico ali žogico vodimo naprej in nazaj z največjo mogočo hitrostjo in s čim

manjšim premikanjem spodnje roke. Poskušamo premikati le zgornjo roko.

• Pri vodenju ploščice z notranje strani loparja na zunanjo stran loparja hokejske palice, je

potrebno z loparjem palice narediti »čašico«. To bo preprečilo prevračanje ploščice čez pa-

lico.

• S to vajo ojačamo hitra mišična vlakna, s katerimi lahko pridobimo hitre roke in obenem

pridobimo več občutka za nadzor ploščice/žogice.

• Ko bomo sposobni hitro voditi ploščico, izvedemo vajo v gibanju še na levo in desno stran

ali v prostem gibanju.

Doseg palice (ang. reach):

• Hokejsko ploščico ali žogico vodimo na desno stran od telesa, kolikor daleč zmoremo, nato

enako gibanje naredimo še na levo stran. Vajo izvajamo v počasnem in hitrem tempu.

• Enako gibanje izvedemo v vse smeri (tudi za seboj). Tako bomo izboljšali doseg palice in

nadzor ploščice okrog svojega telesa.

• Vadba takšnega giba nam bo pomagala, da bomo lahko na ledu s pomočjo večjega dosega

palice prišli mimo nasprotnika in si priborili ploščico v svojem dosegu rok ter palice (Ru-

pke, 2016).

Širok doseg palice (ang. wide reach):

• Za še večji doseg na skrajno levo stran je potrebno palico spustiti z eno roko.

• Za doseg v desno stran palico preprimemo v drugo roko. Na ta način dosežemo večji doseg

še v drugo stran.

• Ta vaja nam bo pomagala, da postanemo bolj samozavestni pri vodenju ploščice na palici

z eno roko.

54


Yo-yo vaja (ang. yo-yo drill):

• Pri tej vaji ploščico vodimo v obliki črke L.

• Ploščico potisnemo naprej na svoj forehend, nato jo povlečemo nazaj k telesu s konico lo-

parja palice. Nato potisnemo ploščico s forehendom stran od telesa in jo ponovno s konico

loparja palice povlečemo nazaj.

• Gib ponavljamo, dokler se ne naučimo hitro povleči ploščice k telesu.

• Tri hokejske ploščice postavimo v obliko črke L, kar nam bo omejilo vodenje ploščice. Gi-

banje izvajamo, da se s palico teh treh ploščic ne dotikamo.

• S tem gibom se bomo naučili ploščico hitro povleči k telesu. To nam bo pomagalo pri zaš-

čiti ploščice in pri izogibanju, da nam nasprotnik s palico izbije ploščico (ang. stick check).

• Yo-yo vajo lahko izvajamo s pomočjo tulca.

Številka 8 (ang. figure 8):

• Dve hokejski ploščici postavimo 60 do 180 cm narazen na podlago. Razdaljo med plošči-

cama si lahko prilagajamo.

• Tretjo ploščico vodimo okoli postavljenih ploščic v obliki številke 8.

• Vadimo gibanje okoli ploščic, izvedeno mora biti natančno, hitro in tekoče.

• Vsakih nekaj minut spremenimo smer vodenja ploščice.

• Različica vaje: gibanje nog med ploščicama, medtem ko vodimo hokejsko ploščico (Rupke,

2016).

Slika 26: Vadba s tulcem (osebni arhiv).

55


Pokončna številka 8 (ang. figure 8 upright):

• Namesto da imamo ploščice poravnano vzporedno z nogami, ju postavimo pravokotno pred

seboj.

• Sedaj vodimo ploščico okoli postavljenih ploščic v obliki pokončne številke 8.

• Takšna postavitev ploščic je dobra za vadbo vodenja ploščice od telesa in nazaj. Vaja nam

pomaga, da postanemo bolj samozavestni, ko imamo ploščico blizu in daleč od telesa.

Linija (ang. line drill):

• Postavimo več ploščic eno za drugo 30 cm narazen.

• Ploščico vodimo med razmaki, kolikor hitro zmoremo.

• Vadimo v gibanju naprej in nazaj po črti ploščic.

• Lahko vadimo tudi »kljuko« (ang. toe-drag) in poteg ploščice na bekend, medtem ko se

gibamo po liniji postavljenih ploščic.

Prosti slog med ovirami (ang. freestyle obstacle course):

• Na podlago postavimo nekaj ploščic ali karkoli želimo (hokejska palica, metla, čevlji, ve-

dro, škatla itd).

• Ploščico vodimo okoli teh predmetov in ovir, kolikor hitro zmoremo. Pri tem uporabljamo

različne gibe, kot so »kljuka«, vodenje na bekend in forehend ter dvigovanje in lovljenje

ploščice.

• Vajo izvajamo v teku. Spreminjamo lahko postavitev predmetov. Ploščico vodimo okoli

predmetov, tako da je ploščica za nami, na strani in pred nami, da tako izboljšamo kontrolo

ploščice okoli celega telesa.

Slika 27: Vaja linija (osebni arhiv).

56


Minsko polje (ang. mine field):

• Ta vaja je podobna vaji z ovirami, vendar so ovire samo ploščice. Vaja je zabavna in jo lah-

ko izvajamo na ali izven ledu.

• Hokejske ploščice vržemo na tla/led in treniramo vodenje ploščice mimo ovir.

• Namen vaje je, da se ploščic med vodenjem ne dotaknemo, pri tem pa sprejemamo hitre

odločitve in spremembe v vodenju ploščice.

• Če oviro zadenemo, si ustvarimo novo polje ploščic, skozi katere moramo priti.

• To je odlična vaja za učenje, kako voditi ploščico v tesnem prostoru.

Trikotnik (ang. triangle drill):

• Vzamemo tri ploščice in jih postavimo na podlago za streljanje v obliko trikotnika.

• Vadimo vodenje ploščice okoli postavljenih ploščic v različnih vzorcih.

• Vajo lahko prilagajamo s spreminjanjem smeri vodenja in velikosti trikotnika.

Slika 28: Vaja minsko polje (osebni arhiv).

Slika 29: Vaja trikotnik (osebni arhiv).

57


Škatla (ang. box drill):

• Postavimo štiri ploščice na podlago za streljanje v obliki kvadrata.

• Enakomerno vodimo ploščico okoli postavljenih ploščic, pri čemer ne smemo pozabiti da

ploščico prekrivamo z loparjem palice oz. naredimo »čašico« na forehend in bekend.

• Vsakih nekaj minut spremenimo smer vodenja in poizkušamo povečati hitrost.

• Vajo lahko prilagodimo tako, da uporabimo tudi konico loparja pri vodenju.

• Ustvarimo si vzorec vodenja hokejske ploščice okoli postavljenih ploščic. S štoparico izme-

rimo, koliko časa potrebujemo za 5, 10, 15 krogov. Poizkusimo izboljšati svoj čas.

Čez palico (ang. over the stick drill):

• Na podlago za streljanje položimo palico in vadimo met ploščice čez palico z zunanjo ali

notranjo stranjo loparja hokejske palice.

• Vajo poizkušamo izvesti čim hitreje.

• Ploščico prekucnemo čez palico na tleh in jo skušamo ujeti na drugi strani.

• S to vajo se naučimo, kako ploščico spraviti čez palico ali mimo nasprotnika.

• Vadimo tako, da med metanjem ploščice hodimo okoli palice.

Vaja Savard (ang. savard drill):

• Za izvedbo vaje potrebujemo večji prostor za vodenje ploščice. Vajo lahko izvajamo na ledu

ali različnih zunanjih podlagah.

• Vzporedno postavimo dve vrsti ploščic od 60 do 150 cm narazen (razdaljo si lahko prila-

godimo po želji).

• Dvema vrstama ploščic sledi še ena vrsta, postavljena na sredino, med razdaljo vzporednih

vrst.

• Ploščico vodimo med postavljenimi ovirami.

• Vajo lahko prilagodimo in delamo osmice okoli ploščic.

58


Med nogami (ang. the human figure 8):

• Namesto da vodimo ploščico okoli postavljenih ploščic oziroma stožcev, jo vodimo okoli

svojih nog.

• Z nogami stojimo v kakršnemkoli položaju želimo in ploščico ali žogico vodimo v obliki

številke 8 okoli svojih nog.

• Namen vaje je, da postanemo samozavestni s ploščico pred seboj, na strani, za seboj in med

svojimi nogami.

• Vajo lahko prilagodimo tako, da vključimo tudi svoje noge in tako, da ploščico vodimo s

palico, sprejemamo in podajamo pa jo nazaj na palico z nogami.

Človeški stolp (ang. human pylon):

• Vaja je podobna vaji človeška številka 8, z razliko da tu ploščico vodimo okoli svojega ce-

lotnega telesa.

• Namen vaje je, da postanemo samozavestni s ploščico okoli celotnega telesa in da vodimo

ploščico hitro z enega mesta na drugega.

Slika 30: Vaja Savard (osebni arhiv).

59


Podaja z nogo (ang. kick-pass drill):

• Ploščico vodimo za telesom, jo hitro povlečemo med noge, nato pa jo brcnemo naprej in

ujamemo pred seboj.

• Ploščico lahko vodimo pred telesom in za telesom.

• Vajo lahko izvajamo s forehend in bekend stranjo loparja. Z bekend stranjo loparja bomo

vajo lažje izvedli z eno roko.

• Z vajo se bomo naučili sprejeti slabe podaje brez izgube hitrosti med drsanjem. Gib lahko

uporabimo, da preigramo nasprotnika.

Cik-cak (ang. wave drill):

• Vajo lahko izvajamo na ledu ali različnih zunanjih površinah.

• Ploščice ali stožce postavimo v cik-cak obliko (razdalja med ovirami naj bo majhna, če

ploščico samo vodimo mimo ovir, oziroma velika, če želimo mimo ovir teči ali drsati).

• Ploščico vodimo z dolgimi gibi rok mimo ovir.

• Z vajo bomo izboljšali vodenje ploščice na forehend in bekend. Izboljšali bomo tudi kon-

trolo ploščice v hitrih zavojih.

Kvadrat (ang. tape patterns - quadrants):

• Če želimo vaditi določen gib z žogico ali ploščico, na plošči za streljanje oziroma gladki

podlagi postavimo meje tako, da nalepimo trak oziroma jih narišemo s kredo.

• Trak in kreda sta bolj priročna, saj lahko v nasprotju z ostalimi ovirami ob napakah, vajo

nadaljujemo ne da bi se ustavili in ovire ponovno postavljali na svoje mesto.

• S trakom lahko na podlagi naredimo kvadrat, podoben ++ in stojimo na sredini. Tako lahko

vodimo ploščico v vsakem sektorju kvadrata.

• V vsakem delu kvadrata izvajamo vaje za hitro gibanje rok (z ene strani na drugo stran in

nazaj - naprej), potege s konico loparja, yo-yo vajo, vajo čez palico in še veliko drugih vaj

(Rupke, 2016).

60


Gibanje (hoja, tek) naprej in nazaj:

• Vajo izvajamo na ravni in gladki podlagi. Za izvedbo potrebujemo večjo površino.

• V gibanju naprej vadimo vodenje žogice ali ploščice:

- vodenje s potiskanjem naprej na forehend in bekend;

- vadimo vodenje ploščice (hitro vodimo ploščico nazaj in naprej), medtem ko se

gibljemo naprej;

- vadimo izvedbo širokih dosegov s hokejsko palico, medtem ko hodimo naprej.

• Iste vaje izvedemo še v gibanju nazaj.

Prilagajanje vaj

Za povečanje težavnosti vaj, lahko:

• tečemo na mestu,

• skačemo nazaj in naprej,

• skačemo po eni nogi,

• stojimo na različnih ravnotežnostnih deskah,

• izvedemo vaje s pomočjo tulca,

Slika 31: Razdelitev sektorjev (osebni arhiv).

LEVA STRANDESNA STRAN SPREDAJ

ZADAJ

61


• vadimo z eno roko,

• uporabimo obtežene hokejske palice,

• uporabimo težji hokejski plošček,

• uporabimo golf žogice,

• vadimo z obratno krivino (igralec, ki igra z desno vadi z levo in obratno).

Vaje lahko izvajamo samo z zgornjo roko, tako da na držalo palice namestimo papirnati ali pla-

stični tulec, ki je širši od držala palice. Tulec, ki drsi po držalu palice, držimo s spodnjo roko.

Na ta način se z zgornjo roko hitreje naučimo izvajati različne gibe, kar vpliva na boljše vodenje

ploščice (Rupke, 2016).

3.18 IZVAJANJE TRIKOV S HOKEJSKO PLOŠČICO

Pri vadbi hokeja na ledu se je potrebno tudi zabavati. To lahko storimo z izvajanjem trikov s

hokejsko ploščico. Z različnimi vajami si pomagamo izboljšati koordinacijo oko – roka, pri-

dobimo si samozavest pri igranju s ploščico ter si tako omogočimo aktiven in zabaven odmor.

Zajemanje ploščice (ang. the scoopy-puck move):

• Lopar hokejske palice postavimo na ploščico in jo z gibanjem palice dvignemo.

• Lopar hokejske palice položimo ravno na ploščico.

• Zadnji del loparja palice moramo položiti malo nazaj, tako da lahko nagnemo ploščico na

rob loparja palice.

• S hitrim gibom potisnemo peto loparja navzdol in obrnemo zapestje.

• Če smo vajo izvedli pravilno, mora ploščica obstati na loparju.

• Takšen gib lahko izvedemo s peto, konico ali s hrbtno stranjo loparja palice.

• Če želimo vajo izvesti na ledu, moramo narediti podoben gib kot pri pometanju, le-ta nam

ustvari centrifugalno silo, ki nam zadrži ploščico na loparju (Rupke, 2016).

62


Tornado:

• Ploščico dvignemo na lopar palice in jo premikamo sem ter tja.

• Cilj vaje je, da hitro premikamo ploščico, ne da bi le-ta padla s palice.

• Centrifugalno silo izkoristimo, da nam ploščica ostane »zalepljena« na loparju palice.

• Vadimo premikanje ploščice na palici levo, desno, gor, dol in v vrtenju okoli svoje osi.

Lovljenje ploščice:

• S ploščico na loparju palice vadimo met le-te v zrak in jo poizkušamo ujeti nazaj na lopar.

• Pri vaji je bistvena koordinacija rok in vida ter izbira pravega trenutka.

• Za izvedbo je potrebno imeti občutek in izbrati pravi trenutek, da nam ploščica pristane

ravno na loparju.

• Izvedemo prvi met in nato nadaljujemo s čim večjim številom ponovitev.

• Vajo lahko izvajamo, da obračamo zapestje in posledično lovimo tako z forehend kot z be-

kend stranjo loparja.

• Igramo se lahko s partnerjem, da si ploščico podajamo v zraku. Pri tem je potrebno dobro

obvladovanje ploščice.

Prekucni ploščico (ang. flipping the puck up):

• Trik je uporaben med samo tekmo in je zabaven za vadbo.

• Začnemo s ploščico na ledeni ploskvi ali na plošči za streljanje.

• Roki obrnemo, da s konico loparja palice oblikujemo »čašico«. Peta loparja je dvignjena

od podlage.

• Hitro potegnemo roki nazaj k sebi in jih zavrtimo, da sprejmemo (ujamemo) ploščico.

• Ko ploščica zadane lopar palice, dvignemo lopar od podlage in vržemo ploščico v zrak.

• Poizkusimo vreči ploščico naravnost v zrak in jo z loparjem palice večkrat odbijemo.

• V igri trik uporabimo, da zadenemo pod prečko ali izstrelimo ploščico visoko s svoje tretji-

ne (Rupke, 2016).

63


3.19 VAJE V PARU

Obstaja veliko vaj, s katerimi lahko izboljšajmo svoje sposobnosti obvladovanja hokejske pali-

ce in kontrole ploščice. Lahko jih izvajamo s sovadečim. Vaje so zabavne in nam pomagajo, da

postanemo boljši in spretnejši.

1 na 1 (ang. keep away):

• Vaja je zelo enostavna in jo lahko izvajamo na plošči za streljanje, ploščicah za vodenje

ploščice ali na »dovozu« z žogico.

• Cilj vaje je, da ploščico ščitimo pred nasprotnikom in z njo poizkusimo izvesti različne po-

teze, s katerimi pridemo mimo nasprotnika.

• Ko smo v obrambi, poizkušamo dvigniti nasprotniku palico, izbiti ploščico stran in jo pri-

dobiti v svojo posest.

• Ko smo v napadu, se osredotočimo na uporabo novih potez, spreminjanje smeri in na pre-

igravanje ter varanje.

• S partnerjem igramo na gole ali ciljamo določene tarče, ki jih moramo zadeti.

Potisni - povleci (ang. push pull drill):

• Pri vaji uporabljamo samo hokejsko palico. Pomaga nam izboljšati stabilizacijske mišice,

prenos teže in ravnotežje.

• Dva igralca sta obrnjena drug proti drugemu in držita eno palico.

• Palico držita vzporedno na bokih.

• En igralec bo palico porinil, drugi pa jo bo držal pri miru.

• Izmenično eden od igralcev palico povleče nato porine.

• Palico porinemo in zavrtimo od boka, da aktiviramo mišice za stabilizacijo trupa (Rupke,

2016) .

64


Hokej v omejenem prostoru (ang. box hockey):

• Uporabimo ploščo za streljanje, ploščice za vodenje ploščka ali pa določimo prostor na as-

faltu in vzamemo žogico. S trakom ali s kredo si označimo majhen prostor-igrišče. Postavi-

mo dva majhna gola (lahko uporabimo gajbice ali karkoli, kar ni preveliko).

• Igralca se borita za ploščico ali žogico na majhnem prostoru in poizkušata zadeti naspro-

tnikov gol.

• Cilj vaje je, da izboljšamo vodenje ploščice na majhnem prostoru.

• Igralca ne smeta igrati vratarja, tako da blokirata svoj gol.

Če igramo na asfaltu, uporabimo ploščico Green Biscuit.

Zaščita ploščice (ang. keep away-protecting the puck):

• Vaja je podobna prejšnji, vendar pri tej ploščico samo ščitimo in ne poizkušamo z izvedbo

različnih potez, preigravanjem in varanjem.

• Uporabimo svoja stopala, noge, boke in zadnjico, roke, dlani in komolce, da zaščitimo ploš-

čico pred nasprotnikom.

• Cilj vaje je, da postavimo svoje telo ali del telesa med nasprotnika in ploščico (Rupke,

2016).

3.20 VODENJE PLOŠČICE NA MESTU IN STREL IZ ZAPESTJA

Hokejska palica je pomemben dejavnik kot vmesni člen med igralcem in ploščico. Kakšna je

točna količina fleksije/ekstenzije in pronacije/supinacije v zapestju/podlahti pri strelu iz za-

pestja, ni znano. Vseeno pa je enako gibanje vključeno med izvajanjem tehnike rokovanje s

hokejsko palico in pri kontroli ploščice. Obstaja kar nekaj podobnosti med gibanjem pri vode-

nju ploščice na mestu in gibanjem pri strelu iz zapestja. Na primer: količina nenehnega stika

ploščice z loparjem palice med osnovnim vodenjem ploščice na mestu, dlje časa trajajoči stik

ploščice z loparjem med pripravljalno fazo pri strelu iz zapestja in primer, kako igralci pogos-

65


to izvedejo večkratne ponovitve vodenja ploščice na mestu pred izstrelom ploščice in si s tem

zagotovijo ustrezno postavitev ploščice na loparju hokejske palice. Pri upravljanju z loparjem

palice med samim rokovanjem s hokejsko palico, pri ravnanju s palico med odpiranjem in za-

piranjem sprednje strani loparja, kot tudi pri potegu ploščice k ali stran od telesa, izkoriščamo

enako distalno gibanje podlahti in zapestja kot pri strelu iz zapestja. Pri strelu iz zapestja je

ploščica dalj časa v stiku z loparjem in jo tako s preprostim zasukom zapestja lažje usmerimo v

točko zadetka (Komenda, 2011).

Za dosego zadetka med igro moramo imeti hiter in zavajajoč strel. Če si vzamemo nekaj se-

kund za strel, bo vratar prebral našo namero in se na strel pripravil. Dobra vaja za hiter strel je

vodenje ploščice in nato streljanje. Doma lahko nekatere vaje izvajamo na plošči za streljanje:

• Ploščico vodimo na strani in poizkusimo streljati, ne da bi nakazali strel. Ploščico vodimo iz

forehenda na bekend in v gibanju na forehend hitro streljamo iz roke in poizkusimo zadeti

zgornji kot.

• Ploščico vodimo na strani, jo povlečemo k sebi s konico loparja ter nato streljamo. Ta vešči-

na je uporabna, če je pred golom gneča. Ploščico povlečemo na stran in nato streljamo. Ko

gibanje osvojimo do potankosti, so streli zelo močni.

• Ploščico vodimo pred seboj in vadimo premikanje ploščice na stran streljanja ter strel. Va-

dimo tudi premikanje ploščice na bekend stran in strel (Rupke, 2016).

3.21 PREUSMERJANJE PLOŠČICE, ODBITE PLOŠČICE

Preusmerjeni strel je strel, ki spremeni smer hokejski ploščici zaradi stika z igralcem oziroma

delom njegove opreme, na primer s hokejsko palico ali drsalko. Preusmerjeni streli so razlog

za veliko število zadetkov v hokeju in so streli, ki so za vratarja eni najtežje obranljivih, saj

je krivulja ali tirnica leta hokejske ploščice po odboju in preusmeritvi izredno nepredvidljiva

(»Deflection«, 2016).

V situacijah pri igri z igralcem več se postavimo pred nasprotna vrata z namenom, da odbije-

mo in preusmerimo strel, ki ga je sprožil soigralec. Naša naloga je zakriti pogled vratarja (ang.

screen) in pri tem zmanjšati možnost njegovega uspešnega posredovanja. S hokejsko palico

66


skušamo spremeniti smer leta ploščice in na ta način onemogočiti vratarju ustrezno postavitev

glede na novo smer gibanja same ploščice. Naša prisotnost pred vrati zahteva tudi pozornost in

prisotnost nasprotnega branilca. Pred vrati nastane več »prometa« in se tako povečajo možnos-

ti, da po strelu odbijemo ploščico, ki leti proti golu.

Strel po odbiti ploščici (ang. rebound) izvajamo, kadar smo v bližini nasprotnikovih vrat in že-

limo izkoristiti slabšo postavitev vratarja po prvotnem posredovanju. Za dosego zadetka mora

igralec reagirati hitro, spretno in natančno.

Večina nenavadnih zadetkov pri hokeju pade kot posledica odboja in spremembe smeri leta ho-

kejske ploščice. Zadetki so doseženi kot posledica odboja od ograde, stekla, vratarjeve maske,

hokejskih čelad, hlač, ščitnikov za noge in celo od obraza igralca.

Strel, odboj in sprememba smeri leta ploščice:

Vajo izvajamo na ledu. Stojimo pred golom le nekaj decimetrov pred črto, ki označuje vratarjev

prostor in smo obrnjeni s hrbtom proti vratom. Trener ali soigralec stoji meter do dva za modro

črto in gleda proti vratom, na ledu ima 20 do 30 hokejskih ploščic. S streli iz zapestja v višini

do pasu skuša zadeti gol. Naša naloga je, da hokejske ploščice, ki letijo proti golu, odbijemo in

preusmerimo v gol. Odbijamo jih in jim preusmerjamo let v različne smeri: navzgor, navzdol,

levo, desno, itd. Ko stojimo pred vrati, moramo biti v popolni hokejski opremi. Soigralec, ki

strelja, mora ustreliti tako, da imamo kar največ možnosti ploščico zadeti s hokejsko palico, ob

tem pa mora paziti, da ne strelja previsoko.

Izvajamo lahko tudi zelo podobno vajo, kjer soigralec ploščice ustreli tako, da potujejo le po

ledu in ne po zraku. Hokejsko palico imamo na ledu in z notranjo ali zunanjo stranjo loparja

spremenimo smer ploščice. Kako bodo ploščice spremenile smer, je odvisno od prijema in nak-

lona palice.

Pri obeh vajah uporabimo vratarja ali pa streljamo na prazna vrata.

67


Meti, lovljenja in odboji:

Vajo lahko delamo na suhem ali na ledeni ploskvi. Hokejsko ploščico, teniško žogo ali katero-

koli drugo žogo mečemo v zrak s hokejsko palico, jo ujamemo na loparju palice, jo umirimo

in ponovno vržemo. Hokejsko palico lahko obrnemo in lovimo ploščico tudi z zunanjo stranjo

loparja. Odbijamo tako, da udarjamo po žogici ali ploščici, da se le-ta odbija v zrak. Ob izva-

janju vaj vedno želimo preseči število ponovitev, ki smo jih dosegli pred tem ali pa preprosto

tekmujemo s sovadečim.

68


4 SKLEP

V diplomskem delu smo predstavili obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko palico, ki je

poleg drsanja eden najpomembnejših dejavnikov za uspešnost hokejista v sami hokejski igri in

za doseganje dobrih tekmovalnih rezultatov celotnega moštva.

V prvem delu smo predstavili osnovne gibalne sposobnosti, njihovo povezavo z samo hokejsko

igro in obvladovanjem tehnike rokovanja s hokejsko palico. Pri vadbi tehnike rokovanja s ho-

kejsko palico vplivamo na same gibalne sposobnosti, ki so nujno potrebne za uspešno igranje

hokeja na ledu.

V nadaljevanju smo predstavili terminologijo, ki jo uporabljamo v hokeju. Nekatere termine

smo povzeli po avtorjih prejšnjih diplomskih del s področja hokeja na ledu in iz internega gra-

diva za hokejske trenerje. V hokeju uporabljamo veliko angleških strokovnih izrazov, ki za pi-

sanje diplomskega dela niso primerni, zato jih je bilo treba prevesti in posloveniti. Opisali smo

hokejsko palico in njene karakteristike. Predstavili smo osnovni položaj hokejista in osnovno

vodenje hokejske ploščice, podajanje, sprejemanje podaj, preigravanje in varanje. Za obvlado-

vanje tehnike rokovanja s hokejsko palico moramo poznati proces gibalnega učenja, vedeti, kaj

je periferna kontrola hokejske ploščice in ob tem uporabiti pravilne tehnike drsanja. Za učenje

tehnike rokovanja s hokejsko palico uporabljamo različne pripomočke za vadbo na samem ledu

in izven ledenih površin. Podrobno smo predstavili nasvete in vaje za boljše obvladovanje ro-

kovanja s hokejsko palico in izvajanje trikov s hokejsko ploščico.

Metodologijo, ki smo jo uporabili pri pisanju monografskega diplomskega dela, smo opravili

s študijem gradiva. Vse metode in sredstva smo preizkusili pri vadbi, saj največ štejejo lastne

izkušnje, ki sem jih avtor pridobil kot igralec in trener, ki si želi povratnih informacij svojih

vadečih.

Pri pridobivanju gradiva smo zbrali vso slovensko hokejsko literaturo, jo združili in nadgradili

z literaturo s svetovnega spleta. Večina slovenske literature zajema diplomska dela diplomantov

Fakultete za šport. Z diplomskim delom sem se želel kot avtor zgledovati po tujih DVD priro-

69


čnikih in na ta način uporabnikom predstaviti obvladovanje tehnike rokovanja s hokejsko pali-

co. Diplomsko delo lahko pri svojem delu uporabijo strokovni kadri in hokejisti sami.

70


5 VIRI

5.1 LITERATURA

3 ways to develop your hand-eye coordination. (20.03.2015). OMHA. Pridobljeno 13.03.2016

iz http://www.omha.net/news_article/show/493314?referrer_id=885505).

Deflection. (2016). Sporting charts. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.sportingcharts.com/dictionary/nhl/deflection.aspx

Donskov, M. (2016). Total skills development model. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.grandtraversetennis.com/pages/migtresort/pdfs/Total_Skills_Development_

Model_(Misha_Donskov).pdf

How to hold a hockey stick. (01.11.2012). Hockey Train. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://site.hockeytrain.com/blog/how-to-hold-a-hockey-stick-hockeytrain-com/

Ice hockey stick (2016). Wikipedija. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz

https://en.wikipedia.org/wiki/Ice_hockey_stick

International Ice Hockey Federation. (2010). Welcome to ice hockey, a concise guide to juni

or ice hockey. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.iihf.com/fileadmin/user_upload/BigFiles/RecruitmentProgram/

Welcome%20to%20Ice%20Hockey%20-%20English.pdf

International Ice Hockey Federation. (2007a). Passing and receiving. Pridobljeno 13.03.2016

iz http://www.iihf.com/fileadmin/user_upload/PDF/Sport/Coaching_manuals/6_Le

vel_I_Passing_and_Receiving.pdf

International Ice Hockey Federation. (2007b). Puck handling. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.iihf.com/fileadmin/user_upload/PDF/Sport/Coaching_manuals/6_Level_I_

Puck_Handling.pdf

71


Kern, M. (2008). Osnove tehnike v hokeju na ledu (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport). Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22040800KernMitja.pdf

Knjiga pravil 2014 – 2018. (2016). Društvo slovenskih sodnikov hokeja na ledu.

Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://sodniki.si/sites/default/files/documents/IIHF%20KNJGA%20PRAVIL%202014-

2018%20slo%20POPRAVKI%202015.pdf

Komenda, B. (2011). The effect of a stickhandling and puck control (SPC) training

interventi on on SPC skills and wrist shot performance variables in female collegiate

ice hockey players (Doktorska disertacija, Faculty fo Applied Health

Sciences, Brock University, St. Catharines, Ontario). Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://dr.library. brocku.ca/handle/10464/3196

Koskinen, K. (2012). Ice Hockey Coaching Manual for China Pioneers IHC

(Diplomsko delo, HAAGA – HELIA University of Applied Sciences). Pridobljeno

13.03.2016 iz https:// publications.theseus.fi/bitstream/handle/10024/54110/Koski

nen%20Kristian.pdf?sequence=1

Pavlin, T., Burnik, A., Klinar, G., Brun, B. in Rekelj, G. (2011). Trener hokeja na ledu

(interno gradivo za udeležence tečaja). V A. Ferjanič (ur.), Neobjavljeno delo. Ljubljana:

Hokejska zveza Slovenije.

Pavlin, T. (2007). Tudi pri nas hokej. V J. Popovič (ur.), Hokej na ledu v Sloveniji (str. 19-29).

Ljubljana: Hokejska zveza Slovenije.

Pesjak, R. (2013). Razvoj gibalnih sposobnosti mladih hokejistov v predpubertetnem obdobju

(Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22058280PesjakRobert.pdf

Pistotnik, B. (2015). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport.

72


Prusnik, R. (2010). Izokinetična ocena jakosti mišic stegna pri hokejistih (Diplomsko delo,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22056060PrusnikRok.pdf

Rupke, J. (2016). Complete guide to stickhandling. Pridobljeno 03.01.2016 iz

http://stickhandling.howtohockey.com

Skinner, S. (2008). Ultimate hockey skating [ DVD]. United States: Skinner Hockey Inc.

Skinner, S. (2003). Stickhandling beyond belief! [ DVD]. United States: Skinner Hockey Inc.

The best hockey ball for stickhandling and training. (20.11.2011). Schoolyardpuck.

Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.schoolyardpuck.com/2011/11/best-ball-stickhandling-hockey-training.html

Twist, P. (1997). Complete conditioning for ice hockey. Champaign, Windsor, Leeds, Lower

Mitcham, Auckland: Human Kinetics.

73


5.2 SLIKE

Slika 3: Sport Wallpaper. (2011). Pridobljeno 13.07.2016 iz

http://best-hd-desktop-wallpaper.blogspot.si/2011/11/sport-wallpaper.html

Slika 4: Hockey stick curve pictures, charts and descriptions. (2016). Pattern database.

Pridobljeno 13.03.2016 iz http://patterndatabase.weebly.com/bauer.html

Slika 5: What is lie?. (2016). The stick guru. Pridobljeno 13.03.2016 iz

http://www.thestickguru.com/lie/

Slika 6: How to choose the right hockey stick. 17.09.2014). Discount Hockey.

Pridobljeno 13.03.2016 iz http://discounthockey.com/blogs/news/16681487-how-to-

choose-the-right-hockey-stick

Slika 21: Flypuck vs green biscuit. (04.04.2012). Hockey Review HQ.

Pridobljeno 13.03.2016 iz http://hockeyreviewhq.com/stickhandling-2/flypuck-vs-

green-biscuit/

74


6 PRILOGE

1. DVD s praktičnim prikazom vaj diplomskega dela

diplomsko delo - university of ljubljana · the thesis discusses one of the basic elements of ice...

Documents