DIPLOMSKO DELO

Analiza preiskave umora

Branka Hajšek

Oktober, 2011 Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek

2

Zahvala

Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri pisanju

diplomskega dela.

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Antonu Dvoršku, ki mi je pomagal s

koristnimi in strokovnimi nasveti pri nastajanju diplomskega dela.

Posebna zahvala pa gre tudi moji druţini, Robiju in vsem, ki so mi med

študijem in ob nastajanju diplomskega dela stali ob strani in mi nudili

podporo.

3

Kazalo

1 Uvod .................................................................................. 7

1.1 Hipoteze ........................................................................ 8

1.2 Metodologija ................................................................... 9

2 Splošno o preiskovanju kaznivih dejanj ..................................... 10

2.1 Opredelitev splošnih pojmov ............................................... 10

2.2 Pomen in način preiskovanja kaznivih dejanj ........................... 10

2.3 Preiskovanje krvnih deliktov ............................................... 12

2.4 Sprejem obvestila oziroma prijava kaznivega dejanja ................. 14

2.5 Najdba trupla ................................................................. 15

2.6 Ogled ........................................................................... 16

2.6.1 Identifikacija trupla .................................................... 20

2.6.2 Kriminalistične informacije, ki kaţejo na umor .................... 20

2.6.3 Drugi sledovi na kraju dejanja ........................................ 21

2.7 Zbiranje obvestil ............................................................. 22

2.8 Sodnomedicinske preiskave ................................................ 23

2.9 Izvedenstvo ................................................................... 24

2.10 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij ............................... 25

2.11 Operativna kriminalistična analitika ..................................... 27

2.12 Hišna in osebna preiskava .................................................. 27

2.13 Dokazovanje .................................................................. 28

2.13.1 Digitalna forenzika in digitalni dokaz ................................ 30

3 Mladoletniška kriminaliteta .................................................... 32

4 Potek preiskave konkretnega primera ....................................... 35

4.1 Sprejem obvestila in najdba trupla ter obdukcija ...................... 35

4.2 Ogled kraja najdbe trupla .................................................. 36

4.3 Zbiranje obvestil ............................................................. 37

4.4 Pregled videonadzornih kamer ............................................ 39

4.5 Nadzor elektronskih komunikacij ter tajno opazovanje ............... 40

4.6 Zaseg ter preiskava in ogled avtomobila N.H.-ja ....................... 42

4.7 Hišne ter osebne preiskave ................................................. 43

4.8 Ogled drugih krajev dejanja ............................................... 45

4

4.9 Končne ugotovitve po ogledu in opravljenih razgovorih ter ostalih

preiskovalnih dejanjih .. ....................................................47

4.10 Kazenska ovadba ............................................................. 50

5 Dokazni postopek na sodišču .................................................. 51

6 Zaključek .......................................................................... 57

7 Literatura in viri ................................................................. 65

5

Povzetek

Za to, da se odkrije storilca kaznivega dejanja in zbere dovolj obremenilnih

dokazov zoper njega, ter sestavi kazensko ovadbo, so potrebni izkušeni in

sposobni preiskovalci, ki pri svojem delu ravnajo po metodoloških pravilih. Pri

preiskovanju umora so najpogostejša opravila, ki jih preiskovalci opravljajo,

ogled, ki se opravi čim prej po sprejemu obvestila in najdbi trupla, zbiranje

obvestil, sestava verzij in načrtovanje preiskave. Če je potrebno se lotijo

operativne kriminalistične analize, v pomoč pri delu so jim tudi

sodnomedicinske preiskave ter delo izvedencev. Po potrebi s pomočjo odredb

sodišč pri osumljencih opravijo osebne in hišne preiskave ter druga

preiskovalna dejanja.

Če so v kaznivo dejanje vpletene mladoletne osebe, je preiskovanje toliko

teţje, saj morajo kriminalisti in ostali preiskovalni organi upoštevati določene

posebnosti mladoletniške kriminalitete ter osebnost mladoletnih storilcev

kaznivih dejanj. Vse to s ciljem, da bi preiskovalni in sodni proces na njih

vplival pozitivno in ne bi postali storilci povratniki.

Primer umora S.F.-ja, ki se je zgodil leta 2008 v Velenju, je primer kaznivega

dejanja, pri katerem je sodelovalo več oseb, med njimi tudi mladoletne.

Sodišče jih je po opravljeni preiskavi, spoznalo za krive in jim izreklo

primerne sankcije.

Rekonstrukcija celotnega dela preiskovalcev pri konkretnem primeru umora,

je pokazala, da je bilo delo preiskovalcev opravljeno zakonito, po

metodoloških pravilih ter da je njihovo znanje in izkušnje moč uporabiti tudi v

drugih podobnih primerih.

Ključne besede: umor, preiskovanje kaznivih dejanj, analiza primera,

mladoletniki.

6

Analysis Of Murder Case - Summary

Experienced and capable investigators, who act with the methodological

rules, are necessary to trace the perpetrator, to take enough inculpatory

evidence against someone and to draw up the criminal complaint. The most

frequent tasks of investigators at investigation of murders are the inspection,

which must be done as soon as possible after receiving the information and

finding dead body, collecting the notices, composing versions and planning

the investigation. If necessary, they start operative criminal analysis; forensic

inquiries and work of experts are helpful at investigation. By the help of

orders issued by the court they conduct the house search or search of the

person and other investigative acts.

Investigation is more difficult if juveniles are involved in criminal offences,

because criminal investigators and other investigating bodies have to consider

certain particularities of juvenile criminalities and personalities of juvenile

perpetrators of crime. Issues mentioned above have aim that investigating

and judicial process have positive influence on them and not to become

repeat offenders.

The case of murder S. F., caused 2008 in Velenje is the example of criminal

offence where many people were involved including juveniles. After

investigation they were considered guilty by the court and appropriate

sanctions have been uttered.

Reconstruction of complete investigators work has shown, at the concrete

example, that work of investigators was done legally with the methodological

rules and that their knowledge and experiences could be used at the other

similar cases.

Key words: murder, investigation of criminal offences, analysis of the case,

juveniles.

7

1 Uvod

Cilj vsake kriminalistične preiskave je odkriti, ali ima dejanje znake kaznivega

dejanja, odkriti morebitnega storilca in zbrati dokaze za obsodilno sodbo. Za

to so potrebni predvsem izkušeni ter sposobni preiskovalci, ki razpolagajo z

veliko znanja. Predvsem, ko gre za preiskavo krvnih deliktov, ki še posebej

vznemirjajo druţbo, so preiskovalci postavljeni pred velik izziv. Krvni delikti,

kot jih opredeljuje Kazenski zakonik v 15. Poglavju, so umor, uboj na mah,

povzročitev smrti iz malomarnosti, detomor, napeljevanje k samomoru in

pomoč pri samomoru, nedovoljena prekinitev nosečnosti, telesna poškodba

(lahka, huda in posebno huda), sodelovanje pri pretepu… (Kazenski zakonik

RS, 1994). Umor pri tem predstavlja eno najhujših kršitev zakona posebej

zato, ker ţivljenje predstavlja pomembno človeško vrednoto in ga ţrtvi ne

moremo več vrniti ali popraviti storjenega.

Ko preiskovalci raziskujejo kaznivo dejanje umora, so še posebej potrebne

njihove izkušnje in znanje, drţati pa se morajo tudi metodoloških pravil, ki so

se z dolgoletno prakso izoblikovala za preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj.

Dejanje umora je enkraten dogodek v preteklosti, zato se je z njim moč

soočiti le posredno, preko sledov ter sprememb v okolju, ki so nastale ob

delovanju storilca. Da pa bi preiskovalci kar najbolje in najhitreje izvedeli

resnico, morajo uporabljati poseben miselni proces, tako imenovano

kriminalistično mišljenje. Po eni strani morajo ves čas sumiti po drugi pa

dvomiti v dejstva, ki so jih odkrili pri svojem delu. Za dobrega kriminalista bi

moral vsak primer predstavljati poseben izziv. Gnati ga mora radovednost,

ţelja po odkrivanju neznanega, ţelja po raziskovanju. Kot najpomembnejše

pa je, da znajo svoje teoretično znanje uporabiti v vsakem konkretnem

primeru, ob enem pa uporabiti tudi logično mišljenje, intuicijo ter sposobnost

zaznavanja in komuniciranja z drugimi.

Analiza določenega primera oziroma preiskave velikokrat pojasni oziroma

razloţi primer ter rekonstruira potek dogodkov. To nam lahko omogoči

spoznati nove rešitve ter pojasniti napake v delu preiskovalcev, vse s ciljem,

8

da bi bili v prihodnje še uspešnejši in bi lahko uporabili znanje v naslednjih

podobnih primerih (Alison, 1998).

Ko sem se odločala za pisanje diplomskega dela, sem hotela temo, ki ne bi

bila povsem teoretična. Analiza preiskave umora je bila tema, ki me je

pritegnila in za katero sem se na koncu odločila. V nadaljevanju je diplomsko

delo neke vrste študija primera umora, ki se je zgodil v Velenju leta 2008.

Za ta primer sem se odločila po predlogu, češ da je primer zanimiv iz

dokaznega zornega kota, celotna preiskava pa je potekala vse od slepe ulice

glede moţnih storilcev do uspešnega zaključka dela iz strani kriminalistov.

Primer pa je tudi pravnomočno zaključen in tako nisem imela posebnih teţav

pri pridobivanju podatkov.

Cilj mojega diplomskega dela je torej kronološko predstaviti primer

konkretnega umora in analizirati kriminalistično preiskavo, ki je bila na koncu

uspešno zaključena s pravnomočno sodbo sodišča in kaznovanjem storilcev za

storjen zločin.

1.1 Hipoteze

V diplomskem delu bom preverjala naslednje hipoteze:

Kriminalisti so pri preiskavi umora sledili vsem pravilom in se drţali

metodoloških pravil in postopkov, ki veljajo za preiskovanje umorov,

zato pri svojem delu niso zagrešili večjih napak.

Predkazenski postopek je bil izveden hitro in učinkovito. Preiskovalci

so zbrali dovolj dokazov za obsodilno sodbo.

Kazenski postopek kjer so udeleţene mladoletne osebe poteka

drugače. Sojenje in izrečene kazni so prilagojene njihovi ranljivosti in

okoliščinam v katerih so storili kaznivo dejanje.

9

1.2 Metodologija

Metode raziskovanja v mojem diplomskem delu bodo metoda analize in

metoda interpretacije primarnih in sekundarnih virov. Uporabila bom tudi

deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom opisovala stanje in predmet

proučevanja ter metodo eksplanacije, s pomočjo katere bom razlagala

preučevane pojave.

10

2 Splošno o preiskovanju kaznivih dejanj

2.1 Opredelitev splošnih pojmov

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega

varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove

znake ter kazen za krivega storilca. Glede na način pregona se kazniva

dejanja v naši zakonodaji delijo na: kazniva dejanja, za katera se storilci

preganjajo po uradni dolţnosti; kazniva dejanja, za katera se storilci

preganjajo po uradni dolţnosti, vendar na predlog oškodovanca; ter kazniva

dejanja, za katera se storilci preganjajo na zasebno toţbo.

Umor je v Kazenskem zakoniku opredeljen v 127. Členu. Kdor komu vzame

ţivljenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Umor je pravno definiran

kot zločin, ki ga človek stori proti oziroma nad drugim človekom in povzroči

njegovo smrt. Kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ stori

tisti, ki sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali močno telesno

poškodovan. Kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po

1. odstavki 287. člena KZ pa stori tisti, kdor skriva storilca kaznivega dejanja,

ki se preganja po uradni dolţnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako

drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali kdor skriva obsojenca ali stori kaj

drugega z namenom, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep, ali

da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom.

2.2 Pomen in način preiskovanja kaznivih dejanj

Ko policija odkrije oziroma izve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se

preganja po uradni dolţnosti, začne to dejanje preiskovati, zbirati podatke in

pomembne okoliščine ter ugotavljati dejstva, predvsem zato, da bi zagotovila

uspešno izvedbo kasnejšega kazenskega postopka, saj v največ primerih

policijski sledi še sodna preiskava (Ţerjav, 1994).

11

Točno določene sheme za delo preiskovalcev ni mogoče postaviti, saj se

posamezne situacije med seboj močno razlikujejo, preiskovanje je dinamični

proces, vsak primer pa ima svoje individualnosti (Maver, 1994).

Ob zaznavi kaznivega dejanja se začne postopek različnih drţavnih organov, ki

sodelujejo pri spoznavanju in odkrivanju resnice o kaznivem dejanju in

storilcu tega dejanja. To poteka v več fazah, od nalog iskanja, zbiranja in

ugotavljanja dejstev, do faze odločanja o zadevi, torej sojenja. Posebej velja

poudariti aktivnosti policije, predvsem operativno, iskalno, pripravljalno in

neformalno dejavnost, ki jo ta opravlja vse do sestave kazenske ovadbe. V

nadaljevanju pa je pomembna vloga preiskovalnega sodnika, ki ima formalno,

dokazno in potrjevalno vlogo. Gre za vrsto postopkov od prvih razlogov za

sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, vse do vloţitve obtoţnice. Postopek

odkrivanja resnice je torej skupna dejavnost policistov, kriminalistov,

kriminalističnih tehnikov, preiskovalnih sodnikov, izvedencev, drţavnih

toţilcev in še drugih strokovnjakov, ki prispevajo svoj deleţ v pravnem ali

spoznavnem smislu. Preiskovalne dejavnosti torej zajemajo operativno-

taktična dejanja policije, vse od zbiranja obvestil, dela z indici, postavljanja

verzij, načrtovanja preiskovanja, iskanja sledov in podobno, do preiskovalnih

dejanj preiskovalnega sodnika ali policije, če je za to pooblaščena. To so

ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, soočenja, zaslišanja, odreditev

izvedenstva in drugo (Maver, 1997).

Z vsemi svojimi dejavnostmi skušajo vsi akterji ugotoviti kaj, kdaj, kje, kako

se je zgodilo, s čim je bilo kaznivo dejanje storjeno, zakaj ga je storilec

izvršil ter kdo je storil kaznivo dejanje. Ta vprašanja imenujemo tudi

kriminalistična vprašanja. Ko dobijo odgovore na ta vprašanja, pomeni, da so

kaznivo dejanje preiskali(Ţerjav, 1994: 40,41).

Ker je kaznivo dejanje dogodek v preteklosti, ga je nemogoče zaznati in

ugotavljati neposredno. Zato je resnico mogoče spoznati le preko sledov in

informacij iz sedanjosti, ki so dostopna in povezana s preteklim dogodkom in

omogočajo rekonstrukcijo dogodka in dokazovanje kaznivega dejanja. Pri tem

12

pa je pomembno, da se preiskovalci drţijo načela operativnosti in hitrosti, saj

ta načela preprečujejo negativne posledice spreminjanja in izginjanja sledi

ter dokazov o kaznivem dejanju.

V okviru kriminalistične metodike so se izoblikovala posebna pravila in

postopki, ki določajo kako bo potekalo odkrivanje, preiskovanje ter

dokazovanje posameznega kaznivega dejanja. Te metode lahko imajo zgolj

spoznavno vrednost - hevristični vidik. Pri silogističnem vidiku pa gre za

dokazno vrednost zbranih informacij. Ti dve funkciji preiskovanja se

prepletata, dejstva je namreč potrebno najprej najti, šele kasneje jih je moč

oceniti in jim pripisati dokazno vrednost (Maver, 1994).

Vsaka vrsta kaznivih dejanj ima torej svoja metodološka napotila za

odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje kaznivih dejanj. Prav uboji pa so

tisti, ki najbolj vznemirjajo javnost, zato je poznavanje metodike

preiskovanja ubojev ena najpomembnejših.

2.3 Preiskovanje krvnih deliktov

Preiskovanje krvnih deliktov je nedvomno ena izmed najzahtevnejših nalog, s

katero se soočajo preiskovalci kaznivih dejanj pri svojem delu.

Ob preiskovanju ubojev lahko preiskovalci naletijo na dve situaciji. Prva je, ko

storilec svojega dejanja ne prikriva in preiskovalci vedo za izvršeno kaznivo

dejanje uboja, govorimo o tako imenovanih neprikritih ubojih. Naloga

preiskovalcev je zavarovati dokaze ter ugotoviti kako je potekalo dejanje, če

je storilec ţe znan. Če pa storilec še ni znan, je situacija toliko zahtevnejša,

saj je preiskovanje usmerjeno še v iskanje storilca. Še zahtevnejši pa so drugi

primeri, ko imajo preiskovalci opravka s prikritimi uboji. Storilec uboj prikrije

in preiskovalci se soočijo s tako imenovano sumljivo smrtjo, najzahtevnejši pa

so primeri, ko storilec truplo skrije. V tem primeru pred najdbo trupla ne

morejo zagotovo potrditi za kakšno situacijo gre, ali gre za uboj, samomor ali

nesrečni slučaj. Preiskovalne situacije se torej med seboj zelo razlikujejo. Ko

13

preiskovalcem uspe najti truplo in v primeru, da je sodnomedicinska stroka

uspela pojasniti, da je vzrok smrti povezan z nasilno smrtjo oziroma, da gre za

umor, kriminalisti začno iskati odgovor na vprašanje kdo je povzročitelj smrti.

Pri tem morajo biti pozorni na vse informacije, ki kaţejo na morebitnega

osumljenca ter druge informacije, ki kaţejo na umor v primeru, da to ni znano

ţe pred začetkom ogleda. Kadar je očitno, da gre za umor, se preiskovalci

usmerijo predvsem na odkrivanje in dokazovanje storilca. Pri tem je

najpomembnejši vir informacij ravno ogled kraja najdbe trupla, nato pa tudi

vse druge preiskovalne dejavnosti najrazličnejših strokovnjakov (Dvoršek,

2008).

Uspeh preiskave umora terja od preiskovalcev vztrajno in temeljito

preiskovanje in je odvisen od prvih policijskih ukrepov. Ob razlogih za sum, da

je bilo storjeno kaznivo dejanje umora, začno preiskovalci to dejanje

preiskovat in odkrivat storilca. Situacije se med seboj razlikujejo. Zelo

pomembno je prvo zbiranje obvestil, da bi ugotovili najpomembnejše

podatke, kdo je ţrtev, kaj se je zgodilo ter kdaj, kdo je storilec ali karkoli

drugega kar kdo ve o umoru in njegovih okoliščinah. Pomembno je poiskati vse

osebe, za katere se domneva, da bi lahko vedele karkoli o umoru (o samem

dejanju, ţrtvi, storilcu ali drugih okoliščinah). Ţe na samem začetku je

pomembno, da se kraj dejanja ne spremeni in da ga preiskovalci dobro

zavarujejo do prihoda preiskovalnega sodnika, ki opravi ogled. Ogled je pri

umorih tisti, ki skriva mnogo podatkov za razjasnitev okoliščin. Zraven ogleda

kraja dejanja je potrebno temeljito izvesti tudi ogled trupla. Pri preiskavi

umora je potrebno posebej paziti na sledi, ki kaţejo na storilčevo navzočnost,

morebitne priprave na umor, storilčeve telesne lastnosti in spretnosti, na

način in sredstvo umora ter na fizične posledice, ki so morebiti nastale na

storilcu. Tudi način in motiv umora lahko povesta veliko o storilcu (Ţerjav,

1994).

14

2.4 Sprejem obvestila oziroma prijava kaznivega dejanja

Preiskovanje krvnih deliktov torej tudi umorov, se običajno začne z

obvestilom očividcev, svojcev, prič, naključnih mimoidočih ali pa anonimnih

ljudi, da so zaznali nekaj sumljivega. Oblike ovadb ter načini naznanjanja so

različni, od ustnih ovadb, pisnih ovadb, ovadb sporočenih preko telefona, do

anonimnih in psevdonimnih ovadb (Ţerjav, 1994: 47). Policija pa lahko tudi z

lastno dejavnostjo ugotovi obstoj kaznivega dejanja in tako se začne

preiskava dejstev o odkritem kaznivem dejanju.

Aktivnosti policistov za odkrivanje kaznivih dejanj je več. Opazovanje,

patruljiranje, varnostne akcije, intervencije, blokade, operativni nadzor,

zbiranje operativnih podatkov (Ţerjav, 1994: 55).

Vse to so načini preko katerih dobi policija razloge za sum. Celotna dejavnost

preiskovalcev se namreč prične šele, ko obstajajo razlogi za sum, da je bilo

storjeno kaznivo dejanje, pri katerem se storilec preganja po uradni dolţnosti

(Maver, 1994).

Ţe ob sprejemu obvestila morajo dobiti čim več podatkov. Kaj se je zgodilo,

čas dejanja, točen kraj dejanja, način, sredstvo, motiv in kdo je storilec.

Torej, če se le da, morajo ţe na začetku dobiti čim več odgovorov na

kriminalistična vprašanja. Ob sprejemu ovadbe se napiše zapisnik ali pa uradni

zaznamek o sprejemu ustne ovadbe, ki mora vsebovati kar največ podatkov, ki

jih je moţno izvedeti od ovaditelja (Ţerjav, 1994: 52).

Ţe Zakon o kazenskem postopku nalaga policiji, da ob zaznavi razlogov za

sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ukrepa in stori vse potrebno, da se

izsledi storilca kaznivega dejanja, odkrije in zavaruje sledi kaznivega dejanja

ter predmete , ki utegnejo biti dokaz ter da zbere vsa obvestila, ki bi utegnila

biti pomembna in koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (ZKP, 148.

člen). Tako se morajo policisti ob razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo

15

dejanje, takoj lotiti primera ter ukrepati, če to seveda dopuščajo objektivne

okoliščine.

Operativno komunikacijski center (OKC) je tisti, ki takoj po ovadbi sporoči

najbliţji patrulji oziroma policijski postaji, naj odhitijo na kraj dejanja ter

kraj zavarujejo. OKC je tudi tisti, ki nadalje obvešča pravosodne organe,

kriminaliste, reševalce in druge.

Ţe prve informacije o tem, da je bilo storjeno kaznivo dejanje so izhodišče za

sestavljanje prvih verzij, ki jih preiskovalci sestavijo v nadaljevanju po prvih

ukrepih in zbranih obvestilih (Maver, 1994).

2.5 Najdba trupla

Ko preiskovalci najdejo truplo, je pomembno, ali je kraj najdbe trupla

spremenjen ali je nespremenjen, ne glede na to ali je bilo truplo najdeno v

zaprtem ali odprtem prostoru. Nespremenjen kraj najdbe lahko nudi

preiskovalcem številne kriminalistične informacije, zato mora policijska

patrulja ali policist, ki pride na kraj prvi, to območje zavarovati ter prav tako

dokumentirati vse spremembe, ki so pri tem nastale, vse do prihoda

preiskovalcev. Za tem je potrebno opraviti pogovore s tistim, ki je prvi opazil

truplo oziroma sumljive okoliščine, ki so do trupla pripeljale. V primeru, da so

na kraju očividci, ki bi lahko nudili kakršne koli informacije, morajo takšne

osebe zadrţati vse do prihoda preiskovalcev, ob enem pa poskrbeti, da se le ti

med seboj ne pogovarjajo o dogajanju povezanim s truplom in okoliščinami

najdbe trupla. Ravno tako morajo pridrţati na samem morebitnega

osumljenca uboja. Vse je potrebno zadokumentirati ter narediti natančen

časovni zapis vseh aktivnosti do prihoda preiskovalcev. O vseh ukrepih in

ugotovitvah se poroča vodji ogleda (Dvoršek, 2008).

Uniformirana policija torej zavaruje kraj dejanja ter sledi, ki se tam

nahajajo, zbira prva obvestila in stori vse kar je v njeni moči, da bi zbrala čim

več podatkov za uspešen zaključek in preiskavo primera. Vendar mora tudi

16

tesno sodelovati z kriminalistično policijo, predvsem v zahtevnejših primerih,

ko preiskovanje zahteva specializirano kriminalistično znanje (Ţerjav, 1994).

Ob prihodu na kraj se morajo kriminalisti potruditi in čim bolj popolno opisati

truplo (če je le to še na kraju dejanja), sledove ter okolico kraja dejanja. V

primeru, da je ţrtev odpeljana s kraja dejanja pred prihodom kriminalistov,

ker se ji rešuje ţivljenje, ne smejo pozabiti na morebiten pregled, zaseg

oblačil, zavarovanje drugih sledov na ali v telesu ţrtve, torej na

kriminalistično obdelavo ţrtve (Stare, 1998).

2.6 Ogled

Prva stvar po prihodu na kraj, ki jo morajo kriminalisti narediti, je prevzem

nadzora nad krajem in izvedba ogleda kraja dejanja.

Na kraj dejanja pridejo največkrat prvi policisti. Obvestila, ki jih zberejo in

zavarujejo posredujejo kriminalistom, ki kasneje prevzamejo ogled oziroma

nadaljujejo z izvajanjem kriminalistično-taktičnih in tehničnih operativnih

ukrepov pod vodstvom preiskovalnega sodnika in drţavnega toţilca.

Kriminalisti morajo ravnati metodično in premišljeno. Biti morajo zbrani,

mirni, objektivni ter pri svojem delu na kraju dejanja temeljiti. Upoštevati

morajo torej osnovna kriminalistična načela in postopke, ki so univerzalni in v

splošnem veljajo za vsa kazniva dejanja.

Cilj kriminalistično-policijskega dela je ugotoviti, odkriti, zbrati in ustrezno

zavarovati čim več informacij ter dokaznega gradiva, da bi bila preiskava

učinkovita in kazenski postopek uspešno izveden. Tako morajo takoj po

prihodu na kraj dejanja tega zavarovati, da tam ostane kar največ sledi in

informacij, ki bi v nadaljevanju lahko postali dokaz.

Pomemben pri ogledu je sam kraj dejanja, ki pa ni le tam kjer je storilec

delal in kjer je nastala posledica, temveč tudi vsi drugi kraji, kjer so še druge

17

sledi in storilčeve sledi, ki pripomorejo k uspešni preiskavi. Kraj dejanja je

torej tam, kjer so nastale spremembe, ki so v zvezi s storilcem in kaznivim

dejanjem. Še več, pogosto na krajih, ki so daleč od kraja storitve dejanja,

najdejo številnejše ter pomembnejše sledi in dokaze za razrešitev primera

(Ţerjav, 1994: 71).

Kriminalisti si morajo vzeti nekaj trenutkov za opazovanje širšega področja,

zbrati vtise in šele nato vstopiti na kraj dejanja ter začeti z natančno

preiskavo.

Na samem kraju si morajo zabeleţiti vsaj naslednje (Stare, 1998):

čas prihoda,

točen naslov kraja dejanja,

podatke o prisotnih policistih, drugih preiskovalcih, zdravniškem

osebju, reševalcih, svojcih, očividcih, mimoidočih,

stanje in poloţaj trupla (če je le to še na kraju dejanja),

vremenske pogoje,

opazovalne točke od koder so lahko drugi opazovali kaj se je dogajalo

na kraju dejanja,

vse ostalo kar se jim zdi zanimivo in pomembno za nadaljnjo

preiskavo.

Vse to si je dobro zabeleţiti zaradi izpodbijanja alibija, za katerega je

vprašanje časa zelo pomembno. Čas je tudi pogosta tema izpraševanja in

zasliševanja, saj kriminalist teţko zbira obvestila, če ni prepričan o času

dogodkov. Pisanje zapiskov pa pripomore tudi k upočasnitvi tempa in ustvari

mirnejše vzdušje, ki je pogoj za premišljeno in metodično ogledovanje in

preiskovanje (prav tam).

Pojem ogleda opredeljuje Zakon o kazenskem postopku. »Ogled se opravi,

kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v

postopku potrebno neposredno opazovanje« (245. člen ZKP).

18

Ogled kraja dejanja ima veliko spoznavno in dokazno vrednost. Ima

pomembno vlogo pri učinkovitem odkrivanju in reševanju kaznivih dejanj in

dostikrat je od pozornosti in znanja kriminalistov, pazljivega iskanja in

natančnega zapisovanja ugotovljenih dejstev odvisno, ali bo dejanje

razjasnjeno in storilec odkrit in ali bodo zbrani vsi potrebni dokazi za obsodbo

storilca (Maver, 1997).

Pri tem pa je pomembno poudariti tudi pomen mišljenja, saj ogled ne bi smel

biti le pasivno opazovanje. Vodinelilić (1985) zato poudari zraven čutnega

zaznavanja še preučevanje materialnih objektov s pomočjo verzij, ki se tekom

ogleda načrtujejo in preverjajo. Celotna situacija na kraju dejanja se fiksira

kot materialno izdelan sistem v njegovi nespremenjeni, originalni obliki zaradi

razjasnitve kaznivega dejanja.

Pri ogledu je pomembno, da ga opravljajo izkušeni preiskovalci. Kadar se

opravlja ogled ob najdbi trupla, poskušajo le ti ugotoviti na naslednja

vprašanja:

je kraj najdbe trupla tudi kraj, kjer je nastopila smrt,

čas smrti,

vzrok smrti,

identifikacija ţrtve,

s čim je bila povzročena smrt,

sledovi na kraju najdbe trupla, na truplu in morebitni sledovi na

storilcu,

prihod in odhod storilca na in iz kraja ter gibanje na kraju dejanja,

od kod bi lahko kdo slišal ali videl dogajanje,

indici na podlagi katerih lahko sklepamo o storilcu,

motiv storilca (Dvoršek, 2008: 35).

Prisotni na ogledu so lahko, poleg organa, ki ga izvaja, še toţilec,

oškodovanec, obdolţenec in njegov zagovornik. Organ, ki ogled izvaja, lahko

zahteva tudi pomoč strokovnjaka kriminalistično tehnične ali druge stroke.

19

Običajno sodelujoče uradne osebe so: uniformirani policisti, zdravnik

preglednik, preiskovalni sodnik, drţavni toţilec, sodnomedicinski izvedenec,

kriminalistično tehnični strokovnjak, drugi strokovnjaki, psiholog, psihiater,

kriminalisti. Ob enem pa ima pooblastilo, da odstrani s kraja vsakogar, ki tja

ne sodi. Če je kraj dejanja primerno zavarovan in pod ustreznim nadzorom, je

moţnost kontaminacije in uničenja sledov toliko manjša oziroma minimalna

(Stare, 1998).

Subjekti izvajanja ogleda izvajajo dve dejavnosti, iskalno oziroma hevristično

ter dokazno dejavnost. Obe sta pomembni, razdeljeni pa sta med različne

subjekte, ki opravljajo ogled. Prvo opravijo policisti in kriminalisti, druga je v

domeni preiskovalnih sodnikov. Najpogosteje pa se ogled opravlja kot nujno

preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku. V primeru, da preiskovalni

sodnik sporoči, da na kraj dejanja ne bo prišel, so policisti tudi formalno

zadolţeni za opravljanje ogleda kot preiskovalnega dejanja, zato ga tudi

morajo opraviti v skladu z določili ZKP (Maver,1997).

Gre torej za neodloţljivo preiskovalno dejanje, ki ga je treba takoj opraviti.

Hkrati pa ogled predstavlja tudi kriminalistično opravilo (Ţerjav, 1994: 73). Če

pri ogledu ni prisoten preiskovalni sodnik, je kriminalist tisti, ki je odgovoren

za strokovnost, profesionalnost in zakonitost ogleda. Prav tako je odgovoren

za strokovnost in profesionalnost kriminalističnega dela, ki se izvaja pod

vodstvom preiskovalnega sodnika in toţilca. Kriminalističnotehnični

strokovnjaki in ostali morajo med seboj tesno sodelovati, saj je potrbno kraj

dejanja podrobno pregledati, najti vse predmete, ugotoviti najrazličnejše

sledi ter pri tem uporabiti vsa sredstva, ki jih imajo na voljo (Ţerjav, 1994).

O ogledu se sestavi zapisnik, ki mora biti sestavljen nepomanjkljivo ter

nepovršno. To je pomembno predvsem, ker je lahko ogled v kasnejših

postopkih pomembna podlaga za ugotavljanje objektivnih dejstev. Zapisnik

mora vsebovati izključno objektivna dejstva in okoliščine. K zapisniku morajo

biti priloţene skice, fotografije, načrti, videokasete, risbe in podobno, ki

20

olajšajo predstavo o tem kaj je pokazal ogled in kaj ţe vsebuje zapisnik. Vsi

podatki in ugotovitve z ogleda pa predstavljajo uradno tajnost (Stare, 1998).

2.6.1 Identifikacija trupla

Ko imajo preiskovalci opraviti s sumom uboja, je eden osnovnih pogojev za

pojasnitev nasilne smrti identifikacija trupla. To je mogoče s

sodnomedicinskimi preiskavami ali s kriminalističnimi metodami. Dobro je, da

imajo ob tem ţe primerjalne vzorce pogrešane osebe. Truplo je

najenostavneje identificirati na osnovi osebnih dokumentov, če jih ima

pokojni pri sebi, vendar je potrebno to identifikacijo preveriti še z drugimi

metodami. To je lahko prepoznava po svojcih, po najdenih predmetih,

oblačilih, prepoznava s pomočjo DNK ali pa po zobnem statusu. Moţna je tudi

primerjava s podatki o pogrešanih osebah ali pa objave v sredstvih javnega

obveščanja. Še toliko teţja pa je identifikacija delov telesa in močno

razpadlih trupel (Dvoršek, 2008: 36,37).

2.6.2 Kriminalistične informacije, ki kažejo na umor

Preiskovalci se ob nadbi trupla lahko znajdejo pred trilemo ali gre za umor,

samomor ali pa je vse skupaj le nesrečni slučaj (Modly, 1998). Določeni indici,

ki jih preiskovalci ugotovijo z ogledom, lahko kaţejo na umor in njihova

pojasnitev lahko pripelje do zaključka, da je šlo v konkretnem primeru za

uboj, lahko pa kaţejo tudi na oţji ali širši krog osumljencev. Indici lahko imajo

večjo ali manjšo selekcijsko moč. Okoliščine, ki imajo indicialni pomen lahko

ugotavljamo z ogledom ali pa s kasnejšim zbiranjem obvestil. Okoliščine, na

podlagi katerih lahko sklepamo, da gre za uboj so (Dvoršek, 2008: 51):

kraj in čas dejanja,

način izvršitve dejanja (sredstvo, ki je bilo uporabljeno, način

uporabe le tega, lokacija, intenziteta in število udarcev, vbodov,

strelov ali drugih poškodb, oddaljenost od koder so bile poškodbe

povzročene),

21

ravnanje osumljenca pred in po dejanju,

motiv za uboj,

osebnostne značilnosti ţrtve.

2.6.3 Drugi sledovi na kraju dejanja

Preiskovalci poskušajo tekom preiskave dobiti odgovor predvsem na dve

vprašanji: kaj se je zgodilo in kdo bi lahko bil storilec. Pri prvem gre najprej

za reševanje trileme uboj, samomor ali nesrečni dogodek. Pri tem morajo biti

včasih pozorni na tako imenovane negativne okoliščine. To so tisti sledovi, ki

bi glede na ostale okoliščine morali biti na kraju najdbe trupla, pa jih ni ali pa

so v neskladju glede na verzijo dogajanja, ki jo domnevajo preiskovalci

(Dvoršek, 2008).

Pri ugotavljanju kdo bi lahko bil storilec, si preiskovalci pomagajo z

najrazličnejšimi sledmi, ki imajo lahko zelo različno vrednost, od čisto

skromne do hevrističnega pomena. Pri tem nekatere sledi kaţejo na način

delovanja storilca, na razmerje med storilcem in ţrtvijo, znanja, spretnosti,

navade in druge lastnosti storilca. Pomembno selekcijsko moč imajo sledovi,

ki kaţejo na poznavanje okoliščin glede kraja, časa in ţrtve ter jih lahko

pripišemo storilcu (prav tam).

Sledi so lahko vidne ali pa s prostim očesom nevidne. Ne glede na to jih je

potrebno poiskati, nevidne izzvati in narediti vidne, kriminalističnotehnično

zavarovati in dokumentirati, zagotoviti njihovo obstojnost, jih pravilno

shraniti, zapisati vse o njih ter jih predati kriminalističnotehničnemu

strokovnjaku. Vse sledi morajo analizirati, vsako posebej in nato s sintezo

podatke in izsledke zdruţiti in sintezirati v celoto. Med najpomembnejšimi

postopki s sledmi je gotovo njihovo pravilno zavarovanje, ki poteka od

fotografiranja sledi, skiciranja kraja najdbe sledi, zavarovanja skupaj z

nosilcem, spravila v papirnato vrečko (vsako sled je potrebno ločeno spraviti).

Sledi je potrebno zapečatiti ter označiti z nalepkami, zavarovanje sledi je

22

potrebno pisno dokumentirati v zapisnik ali uradni zaznamek (Ţerjav, 1994:

109-112).

V primeru, da v okolici kraja dejanja najdejo morilsko oroţje ali orodje,

morajo preiskovalci ugotoviti ali je bilo le to uporabljeno pri uboju. V okolici

je moţno najti tudi druge predmete, ki so v povezavi s storilcem ali njegova

last. Sledovi na kraju najdbe trupla so lahko v pomoč pri odkrivanju sledov na

storilcu, ki jih je dobil med dejanjem ali ko je kraj zapuščal. Prav tako lahko

do storilca pripeljejo predmeti, ki jih je imela ţrtev pri sebi in za katere

domnevamo, da si jih je storilec prilastil. Storilec pa lahko na kraju pusti tudi

sledove, ki omogočajo njegovo identifikacijo (Dvoršek, 2008).

2.7 Zbiranje obvestil

Zbiranje obvestil poteka ţe pred ogledom, še intenzivneje pa po njem in sicer

z vsemi osebami, ki bi lahko dale koristne informacije za razrešitev primera in

prijetje storilca. Najpomembnejši je prvi očividec, ki da preiskovalcem

predvsem informacije o vseh spremembah, ki so nastale po najdbi trupla.

Veliko pripomorejo k zmanjšanju kroga osumljencev zbrani podatki o

osebnosti ţrtve in njeni preteklosti. Posebno zanimive so spontane izjave

prisotnih na kraju dejanja (Dvoršek, 2008).

Osnovni namen zbiranja obvestil je zbrati informacije o kaznivem dejanju in

storilcu, da bi prišli do konkretnega osumljenca. Pri tem lahko gre za

informacije, ki imajo samo gnoseološki pomen in so samo osnova za delovanje

sodišča in obravnavanje zadeve z dokaznega zornega kota (Maver, 2004).

Zbrane informacije, pa lahko imajo ţe prej dokazni pomen, če so zbrane po

procesnih pravilih zakona o kazenskem postopku, kar opredeljuje 148. a člen

ZKP.

Identiteta storilca se najpogosteje odkrije na podlagi razgovora s pričami.

Prav zaradi tega morajo kriminalisti identificirati vse mogoče priče, ki so bile

na kraju dejanja. Priče morejo biti ločene, da se ne pogovarjajo in tako, ne s

23

ciljem zavajanja policije, temveč prilagajanja svoje zgodbe drugim, ne

spremenijo svoje izjave oziroma opaţanj. Z vsako pa se morajo v čim krajšem

času po dejanju opraviti razgovori. Priporočljivo je tudi, da se zagotovi

takojšnje zaslišanje prič pri preiskovalnem sodniku, če so njihove izjave

pomembne za kazenski postopek ali za izvedbo drugih preiskovalnih dejanj

(Stare, 1998).

Na angleškem govornem območju uporabljajo besedo »kanvans«, gre za

pridobivanje informacij o moţnih pričah dogajanja ali drugih informacij, ki

pripomorejo pri nadaljnji preiskavi. Tako se lahko pridobijo podatki o

očividcih, okoliščinah povezanih z dejanjem, pribliţen čas dogodka, podatki o

umrlem, njegova identiteta, prijatelji, navade, motiv za dejanje. Gre za

poizvedovanje od vrat do vrat ali kratke razgovore z ljudmi na ulici. Pri tem

vodja ogleda zadolţi kriminaliste, da opravijo kanvans okoliških območij,

dohodnih in odhodnih poti s samega kraja dejanja. Potrebno je pridobiti

osnovne identifikacijske podatke za vsako osebo, s katero se govori, tudi če ne

da pomembnih informacij. Včasih je potrebno kanvans tudi ponoviti in ga

razširiti na dodatna območja (Dvoršek, 2008).

S pravilno opravljenim kanvansom lahko ugotovijo dejanskega očividca,

pribliţen ali točen čas dogodka, podatke o okoliščinah zločina, podatke o

ţrtvi, njenih navadah, prijateljih, partnerjih, identiteti ali celo motiv za

umor. (Stare, 1998).

2.8 Sodnomedicinske preiskave

Ţe na samem ogledu se lahko preiskovalcem pridruţi sodnomedicinski

strokovnjak. Njegova naloga je, da pregleda truplo in na podlagi tega ugotovi

različne informacije, ki lahko pripomorejo k razjasnitvi okoliščin. Rezultati

sodnomedicinskih preiskav lahko pripomorejo k izvršitvi rekonstrukcije

dejanja, torej poloţaj oseb, način uporabe sredstva uboja, katero sredstvo je

bilo uporabljeno in podobno.

24

Če najdejo truplo in obstajajo ob tem sumljive okoliščine, se odredi sodna

obdukcija, kjer se pregledajo vsi zunanji in notranji deli mrtvega telesa.

Odreditev obdukcije pa je potrebna, če so podani naslednji indici (Dvoršek,

2008: 73): sledi nasilja, smrt, ki je nastopila po poškodbi, smrt po zauţitju

določene hrane, smrt zdrave odrasle osebe, nenudenje zdravniške pomoči

umrlemu, smrt brez očividcev. Pri tem naj bi ugotovili naslednje informacije

(prav tam): vzrok smrti in ali je bila le ta nasilna, vrsto poškodb in s kakšnim

sredstvom so bile povzročene, mehanizem nastanka poškodbe, katere

poškodbe so nastale pred, katere po smrti, kdaj je smrt nastopila in ali je

umrli bolehal za kakšnimi boleznimi, ali so v krvi umrlega prisotne sledi

alkohola ali drugih prepovedanih drog ali strupenih snovi.

2.9 Izvedenstvo

Po 248. členu Zakona o kazenskem postopku se izvedenstvo uporabi, ko je

potrebno za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva dobiti izvid

in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Le to se odredi s

sodniško odredbo, ko je ugotovljeno, da za razjasnitev in ugotovitev

pomembnih dejstev ni več dovolj le splošna razgledanost. 250. člen ZKP

določa tudi, da so se izvedenci dolţni odzvati vabilu in tako podati svoj izvid

oziroma mnenje o določeni stvari. Pri tem mora le ta imeti potrebno

strokovno znanje in izkušnje iz določenega področja.

Če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane

utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali

dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih

izvedencev. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo

ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi

okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim

zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci

(257. člen ZKP).

25

2.10 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij

Preiskovanje kaznivih dejanj terja učinkovitost, smotrnost in racionalnost, saj

gre za niz najrazličnejših odstopanj in sodelovanje najrazličnejših akterjev.

Prav zato se tu kaţe potreba po načrtovanju ter usklajevanju dela vseh, ki

sodelujejo pri preiskovanju kaznivega dejanja.

Odgovornosti in pristojnosti sodelujočih morajo biti vnaprej določene.

Pomembno je, da se vzpostavi neposredna odgovornost posameznih članov.

Identificirati je potrebno tudi druge strokovnjake, ki delujejo v skupini. Člani

skupine za preiskovanje morajo biti poimensko imenovani in seznanjeni s

svojo odgovornostjo (Stare, 1998).

Celoten postopek preiskovanja mora ţe od prvega trenutka teči metodično in

po načrtu, saj brez tega ni mogoče objektivno, vsestransko in popolno

odkrivati, preiskovati in dokazovati kaznivih dejanj (Vodinelić, 1984).

Točke posebnega pomena pri načrtovanju so upravna in pravna vprašanja,

finančna sredstva, kadri, posledice podaljšane preiskave, pripomočki,

prostori, oprema, vodenje informacijske politike in odnosi z mediji (Stare,

1998).

Z načrtovanjem preiskovanja je tesno povezano vprašanje o verzijah. Verzije

so miselne predpostavke oziroma hipoteze o kaznivem dejanju in storilcu.

Imajo zgolj verjetnostni značaj, zato mora biti načrt dela usmerjen v

preverjanje verzij (Maver, 1997).

Število verzij je odvisno od količine zbranih informacij in je v začetku

preiskovanja običajno večje, kasneje pa se manjša z zbiranjem nadaljnjih

informacij in njihovim preverjanjem (Dvoršek, 2008).

Vodinelić (1984) razlikuje med naslednjimi verzijami: tipične verzije, splošne

verzije, posebne verzije, verzije pravne kvalifikacije, verzije obrambe,

26

obtoţbe in sodne verzije, skladne oziroma konkurirajoče, prognozne oziroma

retrospektivne.

Na splošno je v središču načrtovanja sedem vprašanj, ki so ogrodje dela v

predkazenskem in kazenskem postopku (Maver, 1997): kaj, kdaj, kje, kako, s

čim se je zgodilo, kdo je storilec in zakaj je dejanje storil.

Ko govorimo o preiskovanju umorov, so verzije povezane z vprašanji ali gre za

(Dvoršek, 2008: 80):

uboj ali samomor,

uboj ali nesrečni dogodek,

samomor ali nesrečni dogodek,

nesrečni dogodek ali naravno smrt,

kaj bi lahko bil motiv uboja,

kdo bi lahko bil storilec.

Prav drznost postavljanja verzij je povezana s strokovnostjo, kreativnostjo in

izkušenostjo preiskovalcev. Verzije postavljajo osnovo za načrtovanje

preiskovalnih aktivnosti saj vsaka verzija zahteva drugačne poizvedbe in

svojevrstno preverjanje. Delo preiskovalcev lahko poteka na dva načina,

odvisno od števila verzij, razpoloţljivih informacij, moţnosti preverjanja in

drugo. Lahko se oblikujejo v delovne skupine na podlagi postavljenih verzij in

zbirajo ter preverjajo informacije na podlagi osnovnih verzij (umor-samomor)

ali pa opravljajo naloge ne glede na verzijo ali je šlo za umor ali samomor

(Dvoršek, 2008).

Tudi Horvat in Roso razlikujeta tako imenovano delo po verzijah, ko ločene

skupine preiskovalcev preverjajo vsako od verzij in delo po skupinah, ko

preiskovalne naloge potekajo ne glede na verzijo (Maver, 1997).

Oboje, tako načrtovanje kot verzije pa terjajo od preiskovalcev tako logično

in ustvarjalno kot tudi produktivno in reproduktivno mišljenje (prav tam).

27

Pri vsem tem je pomemben tudi sistem dokumentiranja, predvsem zaradi

velike količine informacij. Zbrane informacije se morajo sistemizirati v

pregledno obliko in tako nastaja obširen dosje, ki se tekom preiskave

dopolnjuje in spreminja, dokler ta ni zaključena (Dvoršek, 2008).

2.11 Operativna kriminalistična analitika

Kriminalistična analitika je veda, ki se ukvarja z identifikacijo povezav med

podatki o kriminaliteti in drugimi potencialno pomembnimi podatki ter

omogočanjem vpogleda v le te. Funkcionalno je razdeljena na dve področji,

to sta strateška in operativna analitika (Maver, 2007).

Za preiskovanje krvnih deliktov je pomembna zlasti operativna raven. Analiza

mora temeljiti na vseh razpoloţljivih podatkih in se lahko nanaša na analizo

primera, analizo serije podobnih primerov, analizo specifičnega profila

storilca ali analizo delovanja kriminalne skupine (Dvoršek, 2008: 82).

Pri analizi primera krvnega delikta uporabljajo naslednje postopke (prav tam):

izdelava kronologije dogajanja o dejavnosti ţrtve in moţnih

osumljencev v kritičnem času,

identifikacija glavnega kroga oseb in njihovih povezav z ţrtvijo,

identifikacija dejavnosti ţrtve,

analiza telefonskih komunikacij,

obdelava najverjetnejše hipoteze (ko ţe imajo potencialnega

osumljenca),

celovita analiza primera.

2.12 Hišna in osebna preiskava

Hišna preiskava obsega preiskavo različnih prostorov, gre za procesno in

operativno kriminalistično dejanje, pri katerem kriminalisti iščejo vse sledi, ki

bi lahko pokazale na kakršne koli okoliščine kaznivega dejanja. Preiskava

28

mora biti izvedena v skladu s procesnimi pravili, ki jih določa zakon (Ţerjav,

1994: 215).

Osebna preiskava pa pomeni preiskavo osebe ter prtljage, ki jo ima ta takrat s

seboj. Tudi to je potrebno izvesti po pravilih stroke in zakonito (prav tam).

2.13 Dokazovanje

Ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo zbiranja in ugotavljanja dejstev ter

dokazov je osnovna naloga preiskovanja. Pri tem se morajo omejiti na

dejstva, ki so pomembna za ugotavljanje resnice o kaznivem dejanju in so

pogojena z normami kazenskega procesnega in materialnega prava,

kriminalističnimi spoznanji ter vsako posamično situacijo. Poznamo tri vrste

dejstev: pravnorelavantna, indice in pomoţna dejstva. Dejstva pa se tesno

povezujejo z dokazi (Maver, 1994).

Indice in sledove, ki jih preiskovalci odkrijejo pri preiskavi konkretnega

primera je potrebno na koncu preiskave predloţiti kot dokaze. V primeru

uboja je potrebno sledove in indice v obliki dokazov povezati z domnevnim

storilcem. Dokazi se lahko nanašajo na objektivne ali subjektivne elemente

kaznivega dejanja in so lahko materialni ali pa osebni. Do materialnih dokazov

je mogoče priti s pomočjo analize sledov, ki so jih našli ob ogledu, s

primerjalno analizo sledov na kraju dejanja in pri osumljencu ali s pomočjo

sledov, ki jih najdejo pri osumljencu ali drugih osebah s katerimi je imel

osumljenec stik. Najdeni sledovi lahko predstavljajo dokaz na sodišču, vendar

morajo preiskovalci vnaprej predvidevati na kakšen način bo skušala obramba

tak dokaz izpodbijati, pri tem pa morajo preiskovalci tesno sodelovati z

drţavnim toţilcem (Dvoršek, 2008: 84-87).

Cilj vsake forenzične preiskave je, da zagotovi koristne informacije, ki

omogočajo razjasnitev dejanskega stanja v določeni zadevi. Materialni dokazi

so tisti, ki zagotovijo več vrst informacij (De Forest, 1994): informacije o tem,

da je sploh prišlo do kaznivega dejanja, informacije o tako imenovanem

29

modus operandi, povezavo med ţrtvijo in storilci, povezavo med osebami in

krajem dejanja, podatke o ovrţenju ali potrditvi pričanja določenih oseb,

zagotavljajo pa tudi informacije o tem koga preiskovati.

Sledi, ki so lahko kasneje tudi dokaz, je več vrst. Imajo različen pomen,

preiskovalci pa morajo vedeti kako nastanejo, kje bodo sledi iskali, kako jih

sploh izzvati in zavarovati (Ţerjav, 1994).

Dokaze lahko delimo tudi na personalne (osebne) in stvarne, pri čemer ravno

slednji pridobivajo vse večjo vrednost, pri personalnih pa obstajajo razne,

predvsem procesne omejitve. Kljub temu je obema skupinama potrebno v

procesu preiskave kaznivega dejanja nameniti enako stopnjo pozornosti

(Maver, 1994).

Dokaze lahko delimo še na neposredne in posredne, direktne in indirektne,

neformalne in formalne, obremenilne, razbremenilne in nevtralne dokaze

(prav tam).

Dokazi, ki so povezani s krajem uboja in jih najdejo na osumljencu,

dokazujejo zgolj prisotnost na kraju uboja in stik z ţrtvijo, da je osumljenec

tudi storilec, pa morajo podkrepiti še z drugimi dokazi. Pri dokazovanju ima

velik pomen tudi rekonstrukcija dejanja, predvsem, ko je potrebno potrditi ali

ovreči zgodbo, ki jo poda osumljenec v svoji obrambi o prisotnosti na kraju

dejanja in v primerih, ko na primer najdenih sledov na kraju dejanja in izjav

morebitnih prič ni mogoče uskladiti z zagovorom osumljenca. S hišno ali

osebno preiskavo ter z zasegom predmetov pridejo preiskovalci do materialnih

sledov pri oziroma na osumljencu. Če se pojavijo določene nejasnosti pa si

pomagajo tudi z dodatnimi izvedenskimi mnenji strokovnjakov različnih strok

(Ţerjav, 1994).

Obstajajo pa tudi situacije, ko materialnih dokazov ni moč najti. V takšnih

primerih si lahko pomagajo le z osebnimi dokazi, ali celo samo z indici

oziroma posrednimi dokazi, ki kaţejo na določenega osumljenca. V pomoč pri

30

tem je na primer priznanje dejanja, ko storilec navede podrobnosti, ki so

lahko znane le njemu. V takšnih primerih morajo biti preiskovalci zelo

previdni katere informacije pridobljene ob ogledu posredujejo javnosti, ţe

zaradi moţnosti testiranja s poligrafom. Kot dokaz je lahko tudi prepoznava

storilca ali drugega z dejanjem povezanega predmeta. Pri tem je potrebno

ohranjati stik z očividcem in obnavljati informacije, s katerimi razpolaga

(prav tam).

Za uspešen zaključek preiskave ni pomembna le posamezna informacija, pač

pa celota vseh, ki so bile zbrane tekom preiskave. Med kazenskim in tudi

predkazenskim postopkom se dejstva in dokazi spreminjajo. V procesnem

smislu se lahko spreminjajo od informativnih podatkov v dokazno-procesno

pomembne in obratno, tekom preiskave nekateri nepomembni odpadejo,

drugi pa dobijo svoj pravi pomen šele v kasnejših stopnjah preiskave. Pri vsem

tem pa ima velik pomen tudi sama procesna oblika in ustrezen način

predloţitve dokazov (Maver, 1994).

2.13.1 Digitalna forenzika in digitalni dokaz

V današnjem času so pogoste preiskave digitalnih podatkov v različnih

postopkih. Dokazi v digitalni obliki postajajo vse pomembnejši del policijskih

preiskav. Tako tekom preiskave kaznivih dejanj vedno pogosteje zaseţejo tudi

računalnik, ki lahko hrani digitalne dokaze, pomembne za nadaljnji kazenski

postopek. Digitalne sledi in dokazi v sodobni tehnološki druţbi obstajajo

pravzaprav povsod (Bernard, 2008).

Delo računalniških forenzikov poteka zelo podobno kot delo drugih

preiskovalcev kaznivih dejanj, le da namesto materialnih iščejo digitalne

dokaze, ki so na nosilcih podatkov. V obeh primerih mora forenzik najti

dokaze in jih narediti vidne ter jih spraviti v obliko, ki bo razumljiva za

običajne uporabnike (http://www.zps.si/sl/racunalnik-in-telefon/racunalnik/

racunalniska-forenzika.html).

31

Digitalni dokazi niso povezani izključno z visokotehnološko kriminaliteto, saj

so pomembni tudi za dokazovanje številnih drugih kaznivih dejanj, ki niso

nujno povezani s to tehnologijo, je pa bila v konkretnem primeru pri dejanju

tako ali drugače prisotna ali uporabljena (Bernard, 2008).

Razlaga pojma 'digitalni dokazi' nam pove, da gre za informacije, ki se lahko

uporabijo v kazenskem postopku in izvirajo iz podatkov, shranjenih v

računalniku ali digitalnem mediju (npr. trdi disk, CD, DVD, pomnilniške

kartice, USB-pomnilniki ipd.) (http://www.varnostniforum.com/index.php?pa

ge=40). V dokaznem smislu, tako z vidika civilnih kot tudi kazenskih in

upravnih postopkov, velja prosta presoja dokazov, kar pomeni, da se

načeloma vsak pravni elektronski vir lahko uporabi kot dokaz v postopku

(civilnem, kazenskem, upravnem).

Za zbiranje, ugotavljanje, vrednotenje, ocenjevanje in tehtanje digitalnih

dokazov se uporabljajo enaka pravila in veljajo enaka načela kot za vse ostale

(klasične) dokaze. Izjema sta le ukrepa iz 149.b člena (določa pogoje za

pridobitev določenih podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem

omreţju, ki omogočajo identifikacijo uporabnika elektronske komunikacijske

storitve – številka, čas klica, trajanje klica, količina prenesenih podatkov, ni

pa mogoče izvajati nadzora nad elektronskim prometom oziroma lokacije

posameznika ter podatkov o vsebini komunikacije) in 150. člena (pridobitev

vsebine komunikacije) ZKP (Bernard, 2008).

32

3 Mladoletniška kriminaliteta

Primer umora S.F., ki ga bom obravnavala nadalje v diplomskem delu ima

zraven ostalih specifičnosti še to, da so v njem bile kot storilci spoznane tudi

mladoletne osebe. In ker sodobne druţbe dajejo vedno več pozornosti

prestopništvu mladih, saj gre za generacijo oziroma del prebivalstva, ki bo v

prihodnje prevzel odgovornost za razvoj druţbe, je bil primer toliko bolj

poseben. Zgodnje in učinkovito odkrivanje in obravnavanje mladoletnih

prestopnikov ima veliko vlogo predvsem zato, ker to omogoča, da se ţe v fazi

odraščanja in dozorevanja oblikujejo v osebnost, ki kasneje vendarle ne bo

kriminalna. Torej da bi jih z njihovim obravnavanjem odvrnili od nadaljnjih

kaznivih ravnanj in tako ne bi postali storilci povratniki.

Mednarodni dokumenti sicer ne določajo starosti, s katero naj bi nastopila

kazenska odgovornost mladoletnika, določajo pa, da takšna starostna meja za

dosego kazenske odgovornosti mora biti določena (Filipčič, 1998). V Sloveniji

mladoletne osebe ločimo po starosti, otroci so do 14 let, med 14 in 16 leti

govorimo o mlajših mladoletnikih, med 16 in 18 letom starosti pa o starejših

mladoletnikih (Ţerjav, 1994). Za označevanje meje kazenskopravne

mladoletnosti je potrebno upoštevati dva kriterija: formalni, ki postavlja

mejo glede na število izpolnjenih koledarskih let, in materialni, kjer se

ugotavlja doseţena stopnja biološkega in socialnega razvoja osebnosti vsakega

posameznika (Filipčič, 1998).

Poloţaj mladoletnih se mora, preden je dokazana njihova kazenska

odgovornost, torej ţe v predkazenskem postopku, bistveno razlikovati od

poloţaja polnoletnih. Tako razni mednarodni dokumenti določajo

najrazličnejša pravila: o pridrţanju mladoletnika je potrebno obvestiti starše;

v predkazenskem postopku morajo imeti zastopnika; na policiji jih morajo

posebno obravnavati. Po vloţitvi toţbe morajo v postopku sodelovati starši

oziroma zakoniti zastopniki; obtoţbe morajo biti prilagojene njihovi zrelosti;

organi odločanja so različne narave, glede na posamičen mladoletnikov

primer; zastopnik ima v postopkih z mladoletniki poseben pomen; upoštevati

33

je potrebno njegovo pravico do molka ter do zasebnosti (izločenost javnosti s

sojenja, neobjavljanje informacij o mladoletnikovi identiteti, zaupnost

kazenskih spisov in evidenc). Prav tako naj bi otroke oziroma mladoletnike in

odrasle obravnavali ločeno, v posebnih postopkih (Filipčič, 1998: 21-30).

Mladoletniška kriminaliteta je pereč problem v vseh sodobnih druţbah, vendar

je v posameznih drţavah različno opredeljen. Naša kazenska zakonodaja loči

med mladoletnimi in polnoletnimi storilci kaznivih dejanj. S posebnimi določili

je opredeljena njihova kazenska odgovornost. Obstaja mnogo kazenskih in

procesnih določil, ki urejajo kaznovanje in postopek zoper mladoletnike.

Mladoletni storilci kaznivih dejanj uţivajo poseben poloţaj v primerjavi s

polnoletnimi storilci, saj gre za nedozorele osebe, ki potrebujejo vodenje in

pomoč (Ţerjav, 1994: 366-367).

Ker so mladoletniki še v fazi razvoja, morajo imeti ukrepi zoper njih vzgojno

naravo, druţbena reakcija naj bi bila v sorazmerju z dejanjem,

institucionalizacija pa naj bi bila uporabljena le kot skrajno sredstvo. Zoper

mladoletnike velja prepoved nekaterih oblik kaznovanja, to sta telesna in

smrtna kazen (Filipčič, 1998: 30).

Mladoletniška kriminaliteta ima mnogo posebnosti, na katere morajo biti

preiskovalci pozorni, ko preiskujejo kriminaliteto te vrste. Na kraju mnogokrat

pustijo nepotrebno škodo, delujejo nepremišljeno, dejanja največkrat storijo

v sostorilstvu, svoja dejanja največkrat nadaljujejo ali imajo pestro

kriminalno kariero, na krajih dejanja mnogokrat pustijo številne sledi, ki

kaţejo na njihovo navzočnost, način storitve pa je mnogokrat preprost, stvari

ali predmete kaznivega dejanja pogosto skrivajo doma ali v bliţini krajev kjer

se največ zadrţujejo, zanje je značilen tudi slabši uspeh ter neredno

izpolnjevanje šolskih in drugih obveznosti (Ţerjav, 1994: 364-365).

Policisti morajo pri preiskovanju kaznivih dejanj z udeleţbo mladoletnikov

upoštevati mnoge posebnosti. Ravnati morajo vzgojno, ob vseh preiskovalnih

34

dejanjih pa je potrebno upoštevati tudi njihovo duševnost ter tako ugotoviti

prave razloge za njihovo dejanje (prav tam).

Mladoletnik mora doseči določeno stopnjo moralnega razvoja in sposobnost

ravnanja z moralnimi načeli, kar imenujejo moralni element kazenske

odgovornosti. To pomeni, da ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, če ni

sposoben dojeti, da je to dejanje v nasprotju z druţbenimi vrednotami. S

časom je koncept vzgoje in prevzgoje prevladal nad konceptom kaznovanja

mladoletnikov, in to tudi takrat, ko je ugotovljena njegova kazenska

odgovornost. Na prvo mesto je tako postavljena mladostnikova osebnost ter

potreba po njegovi vzgoji in prevzgoji. Razsodnost mladoletnika se zahteva

samo kot pogoj za izrek kazni mladoletniku za storjeno kaznivo dejanje

(Filipčič, 1998).

Prestopniška dejanja mladih so pogosto le izraz stisk, povezanih z njihovim

odraščanjem, značilnostmi osebnosti in okoljem kjer ţivi ter drugimi

problemi. Za njihovimi kaznivimi dejanji se pogosto skrivajo sile in

mehanizmi, ki se jih mladoletnik ne zaveda povsem. Pri deliktih zoper

ţivljenje in telo, ki jih storijo mladoletniki, je potrebno upoštevati, da le ti

pogosto uporabljajo svojo fizično moč in kazanje agresije za pridobivanje

poloţaja med vrstniki. Pri teh dejanjih je nekoliko manj izraţen negativen

razvoj njihove osebnosti, kot pri drugih kaznivih dejanjih. Pogosteje so v

ospredju situacijski delikti kot posledica afektivne napetosti, preobčutljivosti,

nepremišljenosti, izziva v času psihične nestabilnosti in podobno. Največkrat

se svojih dejanj oziroma posledic le teh ne zavedajo. Potrebno je torej

upoštevati psihične značilnosti ter probleme, ki mladoletnike spremljajo

tekom njihovega odraščanja. Pogosto tudi v skupnem zavezništvu z drugimi, v

skupini, z nasilnimi dejanji najdejo nadomestilo za razumevanje in občutek

pripadnosti , ki jim ga ne nudi njihovo druţinsko okolje (Singer, 1997).

35

4 Potek preiskave konkretnega primera

V nadaljevanju bom po podrobnem opisu splošnega dela kriminalistov ob

preiskovanju kaznivih dejanj, predvsem krvnih deliktov, najprej opisala in

nato še analizirala dogajanje v primeru umora S.F.-ja iz leta 2008.

Osredotočila se bom na delo kriminalistov, kako so se lotili primera oziroma

katere metode dela so pri tem uporabili, v naslednjem poglavju pa tudi na

delo sodišča in končno sodbo. Večino podatkov sem črpala iz obširnega

sodnega spisa iz Celjskega okroţnega sodišča, v katerega sem zaradi

pravnomočnosti sodbe ţe imela omogočen vpogled.

4.1 Sprejem obvestila in najdba trupla ter obdukcija

Iz kazenske ovadbe, ki jo je policija sestavila in posredovala na okroţno

sodišče Celje, po opravljenih preiskovalnih dejanjih, v primeru umora S.F.-ja

izhaja, da je bil OKC PU Celje, 8.3.2008 ob 03.26 uri, obveščen, da je na

parkirnem prostoru pred Rdečo dvorano Velenje, najden moški, ki je ranjen,

večkrat zaboden in potrebuje reševalno vozilo ter policiste. Poškodovani je bil

z reševalnim vozilom prepeljan v Splošno bolnišnico Celje, kjer je nekaj minut

čez šesto podlegel hudim poškodbam.

Ţe po dokumentih so ugotovili identiteto poškodovanega in kasneje umrlega,

to je bil S.F. iz Velenja. Zanj je bila s strani preiskovalnega sodnika iz OS

Celje odrejena sodna obdukcija. Ta je pokazala, kot je razvidno iz

izvedeniškega mnenja oziroma razgovora z doktorjem, ki je opravil obdukcijo

(uradni zaznamek 3A311), da je pokojni dobil več vbodnih ran in sicer na

sredini prsnega koša, rano, ki je segala v srce, na zadnji strani leve podlahti,

pet vbodnih ran pod zgornjim robom podpazduhe, ki so segale v pljuča,

ledvico in črevesje, vbodno rano v predelu desnega dela pasu, ter vbodno

rano na zunanji strani desnega komolca. Zraven tega je obdukcija pokazala,

da je oškodovanec dobil podpludbo ob levem očesu. Izvedenec

sodnomedicinske stroke je pojasnil, da je oškodovanec umrl zaradi

36

zadobljenih vbodov, neposreden vzrok pa je bila izkrvavitev zaradi poškodb

notranjih organov.

Prav tako je bilo takoj znano, da so bile rane povzročene z ostrim

predmetom, širine okoli 2,5 cm, ter da so poškodbe nastale stoje in pod

kotom, storilec pa je pri njihovem nastanku močno zamahoval. Na podlagi

razporeditve vdolbin je bilo moč sklepati, da se je poloţaj med napadalcem in

napadenim spreminjal, rane pa niso bile povzročene v času, ko je

oškodovanec ţe leţal na tleh. Izvedenec je potrdil, da so bile poškodbe telesa

povzročene po drugi osebi, saj je šlo za ubijalske vdolbine, na takih mestih, ki

so praviloma dosegljive le po drugi osebi. Ker niso našli nobenih obrambnih

poškodb, je izvedenec menil, da oškodovanec takšnega napada ni pričakoval

in je bil presenečen. Nekaj poškodb je bilo povzročenih iz zadnje strani, nekaj

časa je bil napadalec nekoliko levo in za napadenim, pri ostalih sta bila

obrnjena bolj ali manj drug proti drugemu.

Naredili so tudi alkoholimetrično ter toksiološko preiskavo za pokojnika.

Slednja je bila negativna, našli pa so sledi alkohola v krvi, vendar točne

vrednosti niso mogli določiti, saj je prejel ţe veliko krvi in drugih infuzijskih

tekočin.

Takoj je bilo razvidno, da gre za ţrtev kaznivega dejanja in da je pokojni umrl

nasilne smrti, saj je bil vzrok njegove smrti krvavitev iz ran zadanih z ostrim

predmetom, pod kotom in s silo druge osebe.

4.2 Ogled kraja najdbe trupla

Na kraj dejanja je prva prispela patrulja Policijske postaje Velenje. Le ta je

kraj zavarovala do prihoda komisije SKP PU Celje, ki je opravila ogled kraja.

Vse podrobnosti ogleda so razvidne iz zapisnika o ogledu kraja dejanja ter

uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja (št. 3A311-7).

37

Pri ogledu so tako zavarovali več sledov ter prav tako skicirali ter fotografirali

kraj dejanja. Na kraju sta bila dva avtomobila znamke Ford in BMW, med

njima so bili najdeni sveţi madeţi rdeče barve. Najdene so bile kapljice

različne velikosti, pristojni so sledi fotografirali in skicirali ter odvzeli vzorce

za nadaljnje preiskave.

Zavarovani so bili sledovi rdečih madeţev, ki so jih poslali v preiskavo Centru

za forenzične preiskave GPU. Zasegli so avtomobil znamke BMW, last umrlega,

ki je bil na kraju zapečaten in odpeljan v prostore PU Celje, kjer so kasneje

nadaljevali z ogledom. Tudi pri ogledu avtomobila so zavarovali različne

sledove. Na sprednjem levem odbijaču avtomobila BMW so našli poškodbe

laka. Avtomobil je bil brez registrske tablice na sprednji strani, poškodovano

je bilo vetrobransko steklo.

Dne 8.3.2008, so kriminalisti proti potrdilu in zapisniku o zasegu predmetov

(št. 3A331-4) zasegli oblačila pokojnega S.F. in sicer:

jakno, svetlo rjave barve, ki je bila prerezana, na njej pa rdeči

madeţi,

ţametne hlače, rjave barve, na katerih so bili rdeči madeţi,

majico, na kateri so bili rdeči madeţi,

spodnje hlače, na katerih so bili rdeči madeţi,

sivi pulover z rdečimi madeţi,

rjave športne copate, na katerih so bili rdeči madeţi,

mobilni telefon znamke Nokia s SIM kartico.

Oblačila oškodovanca so poslali v preiskavo na Center za forenzične preiskave

GPU, da so na oblačilih zavarovali biološke in druge sledove.

4.3 Zbiranje obvestil

Rezultati obdukcije so pokazali, da je pokojni umrl nasilne smrti in da je bil

torej ţrtev kaznivega dejanja. Kriminalisti so imeli v samem začetku zelo

38

skope informacije in malo podatkov o dogajanju pred Rdečo dvorano v

kritičnem času. Kot je razvidno iz kazenske ovadbe so začeli v zvezi z

neznanim storilcem intenzivno zbirati obvestila. Pri tem so si pomagali tudi s

sredstvi javnega obveščanja in pozvali občane, naj sporočijo na anonimno

številko, če bi kdo karkoli vedel v zvezi s kaznivim dejanjem. Ugotavljati in

odkrivati so začeli vse osebe, ki so bile v času dejanja v lokalu Winer in Max,

kjer se je pokojnik nahajal tik pred samim sporom v katerem je kasneje

izgubil ţivljenje ter okolici kraja dejanja.

Dobili so nekaj anonimnih klicev. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka

številka 242-5, je anonimna oseba sporočila, da je bil S.F. močno vinjen in da

ga je opazila pred lokalom Mladost, ko se je pogovarjal z neznano moško

osebo.

Dne 10.3.2008 je druga anonimna oseba sporočila, da ve kdo je morilec.

Povedala je, da osebi ne pozna po imenu, vendar pozna njuna vzdevka, to sta

Niks in Beša, kar je prav tako zadokumentirano v uradnem zaznamku (št. 241-

10).

Nadalje so z zbiranjem obvestil pričeli ugotavljati identiteto oseb Beša in

Niksa. Ugotovili so, da je oseba z vzdevkom Niks dejansko N.H. Oseba Beša naj

bi bil E.B. Kot izhaja iz zapisnika o prepoznavi oseb po fotografiji št.

3A692/12-65, je V.K. kot osebo z vzdevkom Beša prepoznala tudi A.B.-ja. Iz

uradnega zaznamka o razgovoru z M.S. pa je razvidno, da so kasneje ugotovili,

da ta oseba ni vpletena v samo kaznivo dejanje, ve pa določene okoliščine

kaznivega dejanja.

Z zbiranjem obvestil in prepoznavi oseb po fotografijah (uradni zaznamki

št.3A311-7, 3A313-1, 3A692/49, 3A311-7 ter 3A692-36-65) je kriminalistom

uspelo priti do podatkov, da je bila 7.3. in 8.3. 2008 v lokalu Winer in Max

oseba z vzdevkom Niks in je pri sebi imela noţ. Iz istih zaznamkov so uspeli

pridobiti podatke o N.H., da je s seboj večkrat nosil noţ ter da so se ga ostali

zelo bali.

39

Ena izmed prič dogajanja je povedala, da se ji zdi, da sta se osumljena

odpeljala iz kraja dejanja z avtomobilom znamke VW Polo Classic.

Kot je razvidno iz kazenske ovadbe so opravili tudi razgovor s S.B. in A.J., ki

so bili neposredni priči dogajanja, ter V.L. in M.N., ki sta bila nedaleč stran na

klopci. Pomembna oseba za razjasnitev okoliščin je bila tudi oseba Ţ.L., ki je

nedaleč stran čakala na taksi in kasneje pristopila v neposredno bliţino

dogajanja, čez okno stanovanja pa je dogodek opazovala tudi K.Š.

Oseba N.H. je tako, po tem, ko so z razgovori pridobili veliko koristnih

informacij, postala osumljenec storitve kaznivega dejanja umora pred Rdečo

dvorano v Velenju, dne 8.3. 2008.

4.4 Pregled videonadzornih kamer

Po informacijah, ki so jih pridobili preko anonimnih oseb ter očividcev samega

dejanja, so kriminalisti nadaljevali svoje delo s pregledom videonadzornih

kamer v lokalu Winner, da bi ugotovili, kdaj je pokojni zapustil lokal, ter s

kom se je pred tem druţil oziroma kdo se je takrat še nahajal v lokalu. Pri

tem so, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in

okoliščinah, ugotovili, da je pokojni S.F. vstopil v lokal okoli 00.55. ure. V

istem času so se v lokalu nahajali tudi Niks in S.P.. S.F. je lokal zapustil okoli

01.18 ure. Iz posnetkov je bilo razvidno, da sta osumljena S.P. in N.H.

oblečena v podobna oblačila, kot so ju opisale osebe, ki so ju videle na kraju

dejanja. Ugotovljena je bila torej tudi identiteta druge osebe, ki je bila

vpletena v pretep med trojico, to je bil mladoletni S.P. Dne 12. 3. 2008 so

zasegli videorekorder, videosistem in daljinska upravljalca v lokalu Winer v

Velenju, saj so ugotovili, da imajo tam zagotovljen video nadzor gostov

lokala. Zaseţeni predmeti so bili zapečateni in kasneje, dne 14.3.2008,

odpečateni. Posnetke so zavarovali na VHS kaseto. Zavarovali so tudi posnetke

videonadzorne kamere bankomata pred vhodom v banko na Šaleški cesti 2 in

jih proti zapisniku zasegli. Zavarovane posnetke so preverili in pregledali,

vendar posebnosti, kot so zapisali v kazenski ovadbi, niso ugotovili.

40

4.5 Nadzor elektronskih komunikacij ter tajno opazovanje

Iz kazenske ovadbe izhaja, da so po tem, ko so kot osumljenca preiskovanega

kaznivega dejanja spoznali N.H.-ja, pridobili njegovo telefonsko številko, ki jo

je uporabljal v kritičnem času, da bi ugotovili, s kom je komuniciral v

kritičnem času in ali lahko ti podatki razjasnijo okoliščine dogajanja. Na

podlagi odredbe so, kot je razvidno iz uradnega zaznamka, pridobili izpis

telefonskega prometa za omenjeno telefonsko številko, pri čemer so ugotovili,

da so se na tej številki prenehale komunikacije dne 8.3.2008 ob 11.48. uri.

Odgovor so pridobili iz podjetja Debitel, zraven tudi CD z zavarovanimi

posnetki. Na podlagi odgovora druţbe Debitel so ugotovili telefonski aparat, v

katerega je bila vstavljena SIM kartica. Pridobili so odredbo Okroţnega sodišča

Celje, s katero je bil odrejen nadzor elektronskih komunikacij s

prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh

oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem

omreţju po 150. Členu ZKP, za številko in ugotovljeni telefonski aparat.

Analiza telefonskega prometa je pokazala, da je N.H. po dejanju večkrat

komuniciral z uporabnikom določene številke, za katero so z zbiranjem

obvestil ugotovili, da gre za S.S.-punco N.H.-ja. Tudi njen telefon s SIM

kartico so zasegli in ji ga kasneje vrnili.

Dne 12.3.2008, je bila izdana odredba za pridobitev telefonskega prometa za

številko telefona katere naročnik je S.P.. Tako so iz podjetja TUŠ mobil

prejeli dopis in CD s telefonskim prometom za omenjeno številko. Na podlagi

tega so proti potrdilu in zapisniku o zasegu predmetov, zasegli mobilni telefon

znamke Nokia s SIM kartico, last S.P.-ja. Prav tako so od podjetja Mobitel d.d.

pridobili izpis telefonskega prometa za mobilni telefon, ki ga je uporabljal

pokojni S.F.. Analiza telefonskega prometa je pokazala tudi, da je osumljeni

N.H. po dejanju komuniciral z osebo J.S.. Tako so zasegli tudi njegov telefon s

SIM karticama ter mu ga kasneje proti potrdilu o vrnitvi vrnili.

V zvezi telefonskih komunikacij med osumljenimi in vsemi drugimi osebami, ki

so z osumljenimi komunicirale, so izdelali analizo telefonskega prometa, vse z

41

namenom, da bi tako pridobili podatke o podrobnostih kaznivega dejanja.

Kljub natančni analizi le ta ni prispevala k razjasnitvi okoliščin.

Po besedah očividcev ter pregledu videonadzornih kamer, so kriminalisti

pridobili odredbo za tajno opazovanje za osebe: N.H., S.P. in E.B. (oseba z

vzdevkom Beša). Ukrep je veljal dva meseca, od 12.3.2008 dalje. Ukrep

tajnega opazovanja so pričeli izvajati 12.3.2008, ob 15.30 uri. Vzpostavili so

nadzor nad stanovanjskim objektom, kjer je stanoval N.H. Ugotovili so, da je

na parkirnem prostoru avtomobil znamke VW polo Classic, last N.H.. N.H. je

po nekaj več kot uri opazovanja objekta izstopil iz stavbe skupaj s S.S., z

njegovim avtomobilom sta se odpeljala do bloka, kjer je S.S. izstopila. N.H. se

je z avtomobilom odpeljal do bencinskega servisa, kjer mu je bila ob izstopu

iz prostorov servisa odvzeta prostost, kot je razvidno iz odločbe o njegovem

pridrţanju (šifra 3A31-1) in sicer iz razlogov 2. točke 1. odstavka 201. člena

Zakona o kazenskem postopku, to je zaradi upravičene bojazni, da bo na

prostosti uničil sledove kaznivega dejanja.

Iz iste odločbe je razvidno, da je bila iz istih razlogov na podlagi 157. člena

Zakona o kazenskem postopku, nekaj ur za tem odvzeta tudi prostost

mladoletnemu S.P.-ju. Naslednji dan pa so pridrţali še A.L.-ja, prav tako

zaradi bojazni, da bo na prostosti uničil dokaze oziroma sledove kaznivega

dejanja. Slednjemu so pridrţanje odpravili takoj, ko so prenehali razlogi za

to. O vsem so obvestili starše mladoletnih osumljencev.

Vsem trem so odvzeli slino za preiskavo bioloških sledov, ki so jih našli med

preiskavo kaznivega dejanja. Prav tako so z vsemi tremi osumljenci opravili

razgovore ter vse njihove izjave zadokumentirali v uradnih zaznamkih (priloge

kazenskemu spisu št. 292, 293, 294, 295 in 296). Oba mladoletnika sta bila

obravnavana v sorazmerju z njuno starostjo. Ob zaslišanju na policiji je bil ob

mladoletnem A.L.-ju prisoten njegov oče, osumljeni je bil tudi podučen o vseh

svojih procesnih pravicah ter obveščen o tem, da je obravnavan kot

osumljenec ter kaj je podlaga za sum, prav tako pa tudi o tem, da se ni

dolţan izpovedati zoper sebe ali svoje bliţnje oziroma priznati krivde.

42

Podučen je bil tudi o pravici do zagovornika, ki jo je zavrnil. Mladoletni A.L.

je v razgovoru povedal, kje naj bi odvrgel noţ, ki je bil sredstvo umora. Ob

enem se je zagovarjal, da ni vedel, da je bil ta noţ uporabljen kritične noči.

Drugi mladoletnik je v izjavi podal zagovor, da je bil oškodovani S.F. tisti, ki

je napadel in da je sam sodeloval le tako, da je hotel oba druga udeleţena v

pretepu, spraviti narazen in tako dobil poškodbo na roki in jakni, kasneje naj

bi se odmaknil. Povedal je, kam je skril SIM kartico, last N.H.-ja ter kje se

nahajajo njegova oblačila, ki jih je nosil v času kaznivega dejanja. Tudi on je

bil pred tem podučen o vseh svojih procesnih pravicah. Glavni osumljeni N.H.

je v izjavi na policiji opisal vso dogajanje kritične noči, kam se je odpravil po

samem dejanju ter s kom je komuniciral, konkretno se v predkazenskem

postopku ni zagovarjal.

4.6 Zaseg ter preiskava in ogled avtomobila N.H.-ja

Takoj po odvzemu prostosti so na bencinskem servisu proti zapisniku in

potrdilu o zasegu predmetov zasegli N.H.-jev avtomobil znamke VW Polo. V

prisotnosti lastnika so avtomobil zapečatili in ga s strani avtovleke prepeljali v

prostore PU Celje. Podrobnosti so razvidne iz zapisnika št. 3A321-5/1.

Na podlagi odredbe so torej, dne 13.3.2008, opravili preiskavo prej

omenjenega osebnega avtomobila, last N.H.-ja. Pri preiskavi so zasegli:

mobilni telefon,

SIM kartico,

odrezan zgornji del plastenke.

Med preiskavo vozila so opravili tudi ogled vozila. Pri tem so zavarovali:

mikrosledi iz voznikovega in sovoznikovega sedeţa,

bris na volanskem obroču,

bris s prestavne ročice,

bris iz zaseţenega telefona Sonny Ericsson,

43

sled rdeče-rjave barve na stopalki za plin,

bris sledi gume s praga sprednjih levih vrat avtomobila,

bris iz gumijaste manšete ročice menjalnika.

Ogled omenjenega avtomobila je pokazal, da so na desni strani stopalke za

plin in na gumi praga sprednjih levih vrat določene sledi, kar so dokumentirali

v zapisnik in fotografirali. S strani Centra za forenzične preiskave je bilo

ugotovljeno in s strokovnim mnenjem podano, da gre za kri S.F.-ja.

V kazenski ovadbi so policisti navedli še več preiskovalnih dejanj pri osebah,

za katere so med zbiranjem obvestil ugotovili, da bi lahko bile povezane s

kaznivim dejanjem. Tako je bila opravljena tudi preiskava osebnega

avtomobila Honda Civic, ki ga je uporabljal A.O.. Pri tem so zasegli kovinski

noţ in ga poslali v preiskavo v Center za forenzične preiskave GPU, da bi

ugotovili, če je noţ morda povezan s kaznivim dejanjem. Isti dan (8.3.2008) so

proti potrdilu o zasegu in zapisniku zasegli tudi mobilni telefon s SIM kartico,

katerega lastnik je bil A.O.. Kasneje so mu ga tudi vrnili. Zanj so tudi

ugotovili, da ima trden alibi, saj se je nahajal pri prijateljici E.Č.. Pri

preiskavi avtomobila Daihatsu Charade, katerega je uporabljal J.Š., so zasegli

sedeţne prevleke prvih sedeţev ter jih poslali na preiskave v Center za

forenzične preiskave GPU. Prav tako so zavarovali več bioloških sledi ter

mikrosledi. Proti potrdilu o vrnitvi, so avtomobil vrnili lastniku po končanem

postopku ogleda. V zvezi z osebami, ki so uporabljale omenjeno vozilo, so

opravili več razgovorov z različnimi osebami, vendar jim nobene od teh oseb

ni uspelo povezati s preiskovanim kaznivim dejanjem.

4.7 Hišne ter osebne preiskave

Na podlagi odredbe so, dne 12.3.2008, isti dan, ko mu je bila tudi odvzeta

prostost, opravili hišno preiskavo pri N.H.. Proti zapisniku o preiskavi (zapisnik

št. 3A321-5) ter proti potrdilu o zasegu predmetov so zasegli te predmete:

športne copate Adidas,

44

svetlo rjavo jakno,

tri kuhinjske noţe,

osebni računalnik (zapečaten ob prisotnosti N.H.-ja).

Na podlagi iste odredbe je bila pri N.H.-ju opravljena osebna preiskava, kar je

prav tako zadokumentirano v istem zapisniku kot hišna preiskava. Pri tej

preiskavi so, proti odredbi in potrdilu o zasegu predmetov ter albuma

fotografij, zasegli:

Hlače iz jeansa, z napisom Blend.

Zaseţene predmete so poslali v preiskavo Centru za forenzične preiskave.

Iz kazenske ovadbe je razvidno, da je za zaseţeno obutev in oblačila N.H. sam

priznal, da jih je nosil pri obravnavanem dogodku. Oblačila in obutev so

izgledala oprana in čista, saj so bila zjutraj po dogodku oprana, kar je potrdila

tudi osumljenčeva mama (uradni zaznamek št. 3A313-1). Preiskava Centra za

forenzične preiskave pa je pokazala, da so bile na levem športnem copatu

najdene sledi, med katerimi je bila tudi kri pokojnega S.F..

Naslednji dan, 13.3.2008, so v prisotnosti N.H. odpečatili računalnik, napisali

zapisnik o odpečatenju in zasegu elektronskih podatkov ter mu zasegli trdi

disk, za katerega so imeli informacije, da se na njem nahajajo podatki, ki bi

lahko pripomogli k razjasnitvi okoliščin oziroma bili dokaz v nadaljnjem

postopku. Do teh podatkov so prišli na podlagi razgovora s T.V. (uradni

zaznamek št. 3A311-7), ki jim je povedala, da ji je osumljeni N.H. takoj po

dogajanju in prihodu domov, zaupal vse podrobnosti o kaznivem dejanju, ki

naj bi ga storil. Po končanem postopku so proti potrdilu o vrnitvi predmetov

vrnili računalnik, osebni avtomobil ter tri kuhinjske noţe mami B.H..

12.3.2008 je bila na podlagi odredbe s strani Okroţnega sodišča Celje,

opravljena tudi hišna preiskava pri P.V. in L.V., torej očetu in mami osebe,

kateri naj bi osumljeni, preko MSN-ja takoj po prihodu domov, kritične noči

45

zaupal podrobnosti njegovega dejanja (uradni zaznamek o razgovoru s T.V. št.

3A311-7). Pri tem so proti zapisniku o zasegu predmetov zasegli osebni

računalnik s priključnim kablom (last T.V., osebe s katero je komuniciral

osumljeni).

Le ta je bil naslednji dan ob prisotnosti T.V. odpečaten. Zasegli so elektronske

podatke s trdega diska. Iz zapisnika šifre 3A322-3 je razvidno, da so bili

najdeni zapisi o njunem pogovoru, ko ji je N.H. zaupal kaj se je zgodilo in da

naj o vsem molči. Zaseţene predmete so nato proti potrdilu o vrnitvi vrnili

lastnici.

Na podlagi analize podatkov na trdem disku obeh zaseţenih računalnikov, so

torej pridobili digitalne dokaze, ki so predstavljali enega pomembnejših

dokazov v primeru.

Bila je izdana tudi odredba za hišno preiskavo pri A.B., za katerega so

policisti, kot je razvidno iz kazenske ovadbe, med zbiranjem obvestil

ugotovili, da bi lahko bil vpleten v samo dogajanje. Ta preiskava ni bila

opravljena, saj so med nadaljnjim zbiranjem obvestil pred tem prišli do

podatkov, da A.B. ni vpleten v preiskovano kaznivo dejanje.

4.8 Ogled drugih krajev dejanja

Naslednji dan, 13.3.2008, so preiskovalci opravili ogled pri vhodu v

stanovanjski blok Kidričeva cesta 57/a v Velenju, pod stopnicami, saj je

osumljeni S.P., kot je razvidno iz uradnega zaznamka o razgovoru z njim, sam

povedal, kam je skril oblačila, ki jih je nosil kritične noči. Pri ogledu so

odvzeli naslednje stvari najdene v zračniku:

majico s kratkimi rokavi,

hlače rjave barve, na katerih so bili rdeči madeţi,

majico z dolgimi rokavi, na kateri so bili rdeči madeţi ter raztrganina

na levem rokavu,

46

sivo-rjavo jakno, na kateri so bili rdeči madeţi ter dve raztrganini na

levem rokavu.

Ogled je bil zadokumentiran (zapisnik o ogledu št. 3A311-5), zaseg pa izveden

na podlagi potrdila o zasegu predmetov.

Med zbiranjem obvestil so ugotovili, da omenjena oblačila res pripadajo S.P.-

ju in jih je uporabljal v času dejanja.

Center za forenzične preiskave je ugotovil, da se je na zgornjem notranjem

delu njegovega levega športnega copata, trebušnem predelu sive majice ter

na njegovih hlačah v predelu nad desnim kolenom ter desno od hlačne zadrge

nahajala kri S.F.-ja. Prav tako so ugotovili dve prerezanini dolgi pribliţno 3 cm

na levem rokavu jakne. Na istem predelu so našli še sled krvi, ki pa je bila kri

S.P.-ja.

Prav tako je S.P. v svoji izjavi povedal, kam je skril SIM kartico, ki je bila last

N.H.-ja. Isti dan, 13.3.2008, je tako bil opravljen ogled na Rudniški cesti 17 v

Velenju, kjer so na obvestilni tabli odvzeli SIM kartico operaterja mobilne

telefonije Debitel. Na podlagi izpisov telefonskega prometa in zbiranjem

obvestil so ugotovili, da gre dejansko za SIM kartico, ki jo je v času dejanja

uporabljal N.H..

Opravili so tudi ogled kraja dejanja v stanovanjskem bloku Šalek 81 v Velenju,

v kletnih prostorih ter okolico nenaseljene hiše Stari trg 3 v Velenju, kjer so

iskali morilsko oroţje. Kje iskati sam noţ, ki je bil uporabljen kot oroţje v

kaznivem dejanju, so izvedeli v razgovoru s takrat osumljenim A.L., ki je noţ

skril in bil kasneje pri ogledu tudi prisoten. Pri tem ogledu so res našli pol

avtomatski noţ z napisom Stainlerr, z rezilom dolţine 9 cm in v najdebelejšem

delu širine 2,5 cm in ročajem dolgim 11,5 cm. Podrobnosti so dokumentirali v

zapisnik o ogledu kraja dejanja (št. 3A312-3) in fotografiranjem.

47

4.9 Končne ugotovitve po ogledu in opravljenih razgovorih ter

ostalih preiskovalnih dejanjih

Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in zapisnika o ogledu kraja

dejanja je razvidno, da so policisti takoj ugotovili, da je kraj dejanja bil

spremenjen, ko je bil poškodovani odpeljan z reševalnim vozilom.

Z ogledom kraja dejanja in kasnejšim zbiranjem obvestil od očividcev, ter

razgovorov z osumljenci, so ugotovili, da so se pokojni S.F. ter osumljena N.H.

in S.P. srečali v lokalu Mladost. Pred tem sta bila N.H. in S.P., po tem, ko sta

se skupaj pripeljala pred Rdečo dvorano v Velenju, še v lokalu Winer v bliţini

ter v lokalu Max, kjer so ju videle in to potrdile priče. Pred srečanjem se

trojica ni poznala. Ko so vsi trije zapustili lokal Mladost, je S.F. pristopil do

N.H. in S.P. ter od N.H. zahteval cigareto, pri čemer mu je N.H. odgovoril, da

bi lahko prosil na lepši način in tako morda dobil celo škatlo. S.F. je tako

odšel do svojega avtomobila znamke BMW, ki je imel parkiranega nekoliko

naprej. Prav tako sta odšla do svojega avtomobila S.P. in N.H.. S.F. je

ponovno pristopil do njiju in ju znova prosil za cigareto, pri čemer je med

njimi prišlo do besednega prepira. Po krajšem času se je S.F. ponovno

odpravil do svojega avtomobila, med tem je srečal S.B. in A.J. Tudi njiju je

zaprosil za cigareto in se jima zanjo tudi zahvalil. Slednji dve sta skladno

izpovedali, da je bil S.F. vinjen, saj ga je zanašalo in se mu je zapletal jezik.

Na njuno svarilo, naj ne vozi tako pijan, je odgovoril, da je vse v redu (uradni

zaznamek o razgovoru št. 3A312-1 in št. 3A331-5). Sedel je v svoj avtomobil in

z veliko hitrostjo zapeljal vzvratno in nato do prostora taksistov. Zaradi velike

hitrosti je njegov avtomobil zaneslo in s sprednjim delom je trčil v parkiran

kombi znamke Opel. Pri tem je izgubil svojo registrsko tablico, ki jo je,

8.3.2008, našla S.D.. Vse navedeno je bilo potrjeno z izpovedmi drugih prič

ter očividcev (uradni zaznamki št. 3A692/28, 3A312-4, 3A312-3, 3A692-

47,3A31-1) ter tudi kasnejših fotografij poškodb na avtomobilu v katerega je

zapeljal S.F. ter fotografij avtomobila katerega lastnik je bil S.F. in so z

ogledom ugotovili, da je imel poškodbe na sprednjem odbijaču, manjkala pa

48

je tudi registrska tablica, ki so jo našli na parkirišču, ko so opravljali ogled

kraja dejanja.

Po trčenju je S.F.-ja odbilo in ga obrnilo nazaj proti otroškemu igrišču. V tem

času je bilo v bliţini več oseb, ki so videle to dogajanje. Med zbiranjem

obvestil so vse osebe skladno povedale, kaj se je dogajalo na parkirnem

prostoru, kar tudi izhaja iz vseh uradnih zaznamkov, ki so jih policisti pri tem

napravili. S.F. se je odpeljal nazaj v smeri igrišča in svoj avtomobil zapeljal v

prvi trak parkirnih prostorov ob Rdeči dvorani, kjer ga je pustil sredi vozišča.

Avtomobil je pustil v pogonu s priţganimi lučmi ter izstopil iz njega. Stopil je

do N.H. in S.P. ter jima dejal, da naj nikomur ne povesta, da se je pred tem

zapeljal v parkiran kombi. Kljub temu, da sta mu rekla, da bosta molčala, je

še nadaljeval pogovor in ponavljal naj molčita in podobno. S.F. naj bi S.P.-ja

prijel za jakno nato pa zamahnil proti N.H.-ju. Po tem je med njimi prišlo do

prerivanja. Vso dogajanje je od daleč opazoval tudi Ţ.L.. S.F. naj bi

nadaljeval z groţnjami, vmes odšel do svojega avtomobila ter iz njega vzel,

po izpovedi osumljencev, nek predmet. S tem predmetom naj bi zamahoval

proti S.P.-ju in kasneje še proti N.H.-ju, ki je bil takrat obrnjen proti svojemu

avtomobilu. Med trojico je prišlo v nadaljevanju do pretepanja, pri čemer sta

N.H. in S.P. S.F.-ja večkrat udarila v predel obraza. Med pretepanjem je N.H.

izvlekel noţ in večkrat zabodel S.F.-ja v predel telesa. Med zabadanjem je

N.H. zabodel tudi S.P-ja v levi podlahet in mu prerezal jakno ter majico in mu

prizadejal manjšo vdolbino. S.F. je kljub večjim ranam še stal na nogah, S.P.

ga je potisnil na tla in ga še večkrat brcnil v glavo, leţečega sta pustila na tleh

in oba odšla do avtomobila N.H.-ja, se usedla v avtomobil in odpeljala iz

kraja dejanja. Na prizorišče je pristopilo več očividcev, ki so poklicali

reševalce in policiste. S.F. je bil z reševalnim vozilom prepeljan v Splošno

bolnišnico Celje, kjer je kasneje podlegel poškodbam.

Osumljenca sta kasneje sama povedala, kot je razvidno iz uradnih zaznamkov

o razgovoru obeh, da je S.P. po dogajanju, po tem, ko ga je N.H. odloţil pred

njegovim blokom, šel v stanovanje ter slekel oblačila, ki jih je nosil v času

dejanja ter odnesel pod stopnišče sosednjega bloka. N.H. pa je odpeljal na

49

parkirni prostor svojega stanovanjskega bloka in tam parkiral svoj avtomobil.

Noţ, uporabljen pri dejanju, je odloţil za števcem in odšel v svoje stanovanje.

Po telefonu je poklical A.B.-ja, ter mu povedal, da je pred Rdečo dvorano

med pretepom nekoga zabodel. Prav tako se je usedel za računalnik ter se

preko MSN-ja začel pogovarjati s svojo prijateljico T.V., ki je bila v tem času

pred računalnikom skupaj s svojo prijateljico V.K..

N.H. jima je preko MSN-ja, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o razgovoru

z obema, pod vzdevkom »Ludi Nix« sporočil, da je pred Rdečo dvorano nekoga

večkrat zabodel ter da ta najverjetneje ne bo preţivel. Ob koncu pogovora

jima je še naročil, naj vsebino pogovora izbrišeta iz svojega računalnika, kar

sta tudi storili. T.V. je o tem povedala svoji mami ter A.P., vse so bile v

strahu, da se jim bo N.H. maščeval, če povedo karkoli, kar vedo o dogajanju.

Vse to so potrdili tudi podatki, ki so jih preiskovalci dobili iz pregleda diska iz

računalnika zaseţenega T.V., ko so bili najdeni sledovi izbrisanih dnevniških

datotek programa MSN, iz katerih so bili tudi razvidni deli pogovora z osebo

pod vzdevkom »Ludi Nix«. Prav tako se je N.H., 8.3.2008, srečal s punco S.S.

in ji opisal celotno dogajanje pred Rdečo dvorano. Slednja je potrdila (uradni

zaznamek št. 3A332-1), da ji je N.H. povedal, da naj bi S.F. prvi napadel, da

je prišlo do pretepa in nato do »štihanja«. Povedal ji je tudi, da je imel hlače

v celoti okrvavljene, ter da so se lepo oprale, znano pa ji je bilo tudi, da je

N.H. v času dogajanja kaznivega dejanja vozil svoj avtomobil znamke

Volkswagen Polo.

Iz razgovorov z osumljeni so ugotovili, da sta se v popoldanskem času,

8.3.2008, N.H. in S.P. ponovno srečala. Pridruţil se jima je še prijatelj A.L.,

kateremu sta S.P. in N.H. opisala vso dogajanje prejšnjo noč pred Rdečo

dvorano ter kaj sta storila. Pri tem se je N.H. dogovoril z A.L., da poišče noţ,

ki ga je skril minulo noč v kletne prostore ter ga skrije. A.L. je noţ res poiskal

in ga odnesel do Vile Bianke, kjer je noţ odvrgel z namenom, da ga ne bi našli

in tako N.H.-ja povezali s kaznivim dejanjem umora.

50

Trojica se je isti dan skupaj odpeljala do Kinološkega društva, kjer je N.H. dal

S.P.-ju svojo SIM kartico, ki jo je uporabljal v času dejanja, z namenom, da jo

ta skrije. SIM kartico je skril pri lesenem kozolcu, kjer so jo kasneje zasegli

kriminalisti.

4.10 Kazenska ovadba

Na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP so policisti sestavili in na

Okroţno sodišče Celje podali kazensko ovadbo zoper N.H. ter mladoletna S.P.

in A.L. Pri tem sta bila N.H. in S.P. utemeljeno osumljena, da sta storila

kaznivo dejanje umor po členu 127/I KZ v zvezi s 25. členom KZ s tem, da sta

8.3.2008, na parkirnem prostoru pred Rdečo dvorano v Velenju, v sostorilstvu

vzela ţivljenje S.F.-ju. Mladoletni A.L. je bil utemeljeno osumljen storitve

kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po členu

287/I KZ, s tem, da je poskusil preprečiti, da bi se odkrilo storilca prej

omenjenega kaznivega dejanja.

Policisti so v kazenski ovadbi podali tudi predlog, da se zoper mladoletnega

S.P. in N.H. odredi pripor in sicer iz več razlogov:

storjeno dejanje kaţe na izredno nizkotnost dejanja zoper pokojnega

S.F.,

osumljena sta se v preteklosti do drugih ţe obnašala agresivno, iz

uradnih zaznamkov je bilo razvidno, da je N.H. pred dejanjem ţe

večkrat s seboj nosil noţ in z njim grozil,

iz uradnih zaznamkov je tudi izhajalo, da bosta osumljena na prostosti

vplivala na priče, ki bi zoper njiju nastopile kot priče v kazenskem

postopku,

iz teţe in načina storitve kaznivega dejanja ter okoliščin dejanja,

prejšnjega ţivljenja osumljencev in njunih osebnih lastnosti je kazalo

sklepati, da bosta na prostosti nadaljevala s kaznivimi dejanji z

elementi nasilja.

Oba osumljena, N.H. in S.P., so s kazensko ovadbo tudi privedli k

preiskovalnemu sodniku iz Okroţnega sodišča Celje.

51

5 Dokazni postopek na sodišču

Okroţno sodišče v Celju je po vloţitvi obtoţnice, ki je bila skoraj identična

kazenski ovadbi, in predlogu za izrek vzgojnega ukrepa Okroţnega drţavnega

toţilstva Celje, opravilo glavno obravnavo ter izdalo sodbo in sklep v zadevi

umora S.F.-ja z obrazloţitvijo. Iz sodbe (opr. št. K 139/2008) izhajajo

nadaljnje podrobnosti o dokaznem postopku.

Kazenski postopek v obravnavani zadevi je bil enoten zoper dva mladoletnika

in polnoletnega storilca kaznivega dejanja, saj je bila zdruţitev postopka

nujna za vsestransko razjasnitev stvari in okoliščin.

Zaradi varstva osebnega ţivljenja obtoţenega in koristi mladoletnikov je bila

izključena javnost glavne obravnave. Izključitev javnosti je bila obligatorna,

saj so se na obravnavi razjasnjevala vprašanja, ki se nanašajo na

mladoletnika, ravno zaradi neločenosti obravnavanih vprašanj, saj so bila

dejanja mladoletnih ter polnoletnega storilca med seboj tesno povezana

(nanašala so se na isti dogodek, izvajali so se isti dokazi, zaslišanih je bilo več

mladoletnih prič). Navzočnost je bila dovoljena zgolj obtoţenčevi materi ter

očetoma obeh mladoletnikov.

V dokaznem postopku je bilo zaslišanih več prič, predstavnica CSD Velenje,

izvedenec za sodno medicino, izvedenec za psihiatrijo ter izvedenec za

klinično psihologijo. Prebranih je bilo več zapisnikov o zaslišanju prič,

zapisniki o zasegu predmetov, potrdila o zasegih predmetov ter njihovi

vrnitvi, zapisniki o ogledu, hišnih in osebnih preiskavah, poročilo o tajnem

opazovanju, zapisniki o odpečatenju in zasegu elektronskih podatkov, analizi

izpisov telefonskega prometa, dopise različnih operaterjev, obvestilo o telesni

poškodbi za S.P. in S.F., poročilo o toksiološki preiskavi za S.F. ter obdukcijski

zapisnik. Prebrano je bilo tudi poročilo CSD Velenje ter izpiski iz kazenske

evidence ter evidence o prekrških, odločbi o pridrţanju, strokovni mnenji

Centra za forenzične preiskave ter različne listine v priloţenih spisih.

52

Pogledali so tudi skico in fotografije ter zaseţene predmete, med njimi tudi

noţ, ki so ga policisti našli ob obzidju Vile Bianca.

Zraven navedenega ni bilo predlogov iz strani toţilstva, zagovornica

obtoţenega pa je predlagala še, da se pridobijo podatki o predkaznovanosti

ţrtve obravnavanega kaznivega dejanja, saj naj bi le te pripomogle k

razjasnitvi okoliščin kaznivega dejanja in dogajanja na parkirišču pred Rdečo

dvorano. To je sodišče zavrnilo, saj kljub temu, da je bil pokojni znan kot

nasilneţ in ţe večkrat v priporu, to ne more pojasniti kaj se je dogajalo v

času, ko je bil umorjen. Prav tako je zagovornica predlagala, da se zasliši

natakar v lokalu, v katerem so se udeleţenci kaznivega dejanja nahajali pred

dogajanjem na prizorišču umora, da bi pričal o tem, v kakšnem stanju

vinjenosti in prepirljivosti je bil pokojni S.F.. Sodišče je ugotovilo, da to ne bi

pripomoglo k razjasnitvi okoliščin in tako dokazna predloga zavrnilo, saj

predkaznovanost oškodovanca ne more biti dokaz o njegovem vedenju v

kritičnem času.

Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe o novem sodnem

izvedencu psihiatrične stroke, o obtoţenčevi sposobnosti razumeti pomen

svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivega

dejanja, ter ponovno zaslišanje policistke, neposredne najditeljice noţa, ki je

bil uporabljen kot oroţje za umor. Obramba je hotela prikazati, da izjava, ki

jo je podal osumljeni A.L. na policiji, o tem kje se nahaja morilsko oroţje, ki

naj bi se ga znebil, ni bila pridobljena na zakoniti način ter da tudi samo

iskanje ni bilo izvedeno zakonito. Sodišče je ugotovilo, da je bila tako izjava,

kot tudi iskanje izvedeno v skladu z zakonom. Sama obvestila zbrana od A.L.-

ja sicer ne morejo predstavljati dokaza in biti temelj za sodbo, lahko pa so vir

za pridobitev procesno veljavnih dokazov.

Več prič se je izpovedalo o dogajanju kritične noči na parkirišču pred Rdečo

dvorano. Prav tako sta svoj zagovor podala obtoţeni N.H. ter mladoletni S.P..

Sodišče je ugotovilo, da je bil S.F. verbalno nasilen do njiju in je tudi začel

fizični konflikt. Nobeden od očividcev sicer ni videl celotnega dogajanja med

53

trojico in se tudi ni spomnil prav vseh podrobnosti, kar je bilo sodišču tudi

razumljivo, saj so bili nekateri vinjeni, drugi niso mogli zaznati podrobnosti

zaradi razdalje, slabe osvetljave, grmovja ali avtomobilov, ki so zastirali

pogled na dogajanje. Po zaslišanju vseh je bilo sodišče prepričano, da je

prišlo do medsebojnega dajanja udarcev oziroma do pretepa med trojico. S.F.

je bil tisti, ki je po vrnitvi od svojega avtomobila začel mahati proti N.H.-ju in

S.P.-ju, prav tako je obema grozil.

S.P. se je zagovarjal, da v pretepu ni aktivno sodeloval. Sodišče pa je

sklepalo, da je bila njegova vloga aktivnejša, kot je ta trdil v svojem

zagovoru. Iz zagovora N.H.-ja je bilo razbrati, da je bil S.P. tisi, ki je

oškodovancu zadajal udarce še po tem, ko je ta ţe leţal na tleh. Sodišče je

verjelo temu zagovoru, ki so ga potrdile tudi nekatere priče in ne izjavam

S.P.-ja, ki je trdil, da oškodovanca ni udaril niti enkrat. Prav tako sodišče ni

dalo veliko poudarka na izjave nekaterih prič, da poznajo S.P.-ja kot

nenasilnega, saj nobena od prič ni videla S.P.-ja v podobni konfliktni situaciji,

kot je bila v konkretnem primeru.

N.H. se je branil predvsem s svojim predhodnim ţivljenjem, tudi mladoletni

S.P. je neurejene razmere doma (sedemčlanska druţina, brezposelnost, oče v

priporu…) poskušal predstaviti kot olajševalne okoliščine. Oba sta bila tudi ţe

obravnavana v kazenskih postopkih. Sodišče tudi ni upoštevalo zagovora

obtoţenega in mladoletnika, da sta se počutila ogroţenega s strani

oškodovanca, češ da ga nista poznala, da jima je grozil in v roki drţal nek

predmet, za katerega sta sklepala, da gre za noţ. Sodišče je menilo, da je to

zgolj način njune obrambe, da bi se razbremenila odgovornosti. O tem

obtoţeni tudi ni zaupal svojim prijateljem, katerim je zaupal vse ostale

podrobnosti. Prav tako policisti ob ogledu kraja dejanja niso našli nobenega

predmeta, ki bi bil podoben tistemu, ki bi ga naj oškodovanec po opisu imel v

roki. Prav tako ga tudi očividci, ki so prvi prišli do oškodovanca, niso omenjali.

Tako sodišče ni videlo opravičila, da je obtoţenec sam segel po noţu šele po

tem, ko se je tudi sam zagovarjal, da ga je S.F. napadal s pestmi. Sodišče je

tudi menilo, da v primeru ni šlo za silobran ali prekoračitev le tega, kar je

54

lahko sklepalo tudi iz zadanih poškodb (nekaj ran je namreč nastalo, ko je

napadalec stal za njim), oškodovanec pa ni imel nobenih obrambnih poškodb

in torej napada ni pričakoval. Uporaba noţa s strani N.H.-ja je bila torej

nepotrebna, oškodovanec pa je bil zraven številčne manjšine še vinjen in

neoboroţen. Izključili so tudi uboj na mah, saj obtoţenčeva navajanja o

prestrašenosti in razdraţenosti niso bila dovolj tehtna. Afektno stanje

obtoţenca v času dogodka pa je ovrgla tudi izvedenka psihiatrije.

Sodišče je tudi ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem obtoţenca in

posledico le tega - torej smrtjo S.F.-ja. Iz števila vbodov, njihovega razporeda

in načina kako so bili zadani ter uporabljenega noţa je bil razviden

obtoţenčev namen, da oškodovancu vzame ţivljenje. Tako so bili izpolnjeni

vsi objektivni znaki kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ.

Prav tako so bili iz prej opisanega izpolnjeni tudi zakonski znaki za kaznivo

dejanje sodelovanja v pretepu po 136. členu KZ, ki ga je zagrešil mladoletni

S.P.. Ta kvalifikacija sicer predhodno v kazenski ovadbi in kasnejši obtoţnici

ni bila podana.

Sodišče je podalo tudi mnenje glede vpletenosti mladoletnega A.L.-ja.

Ugotovilo je, da je bil ogled kraja dejanja, kjer so našli noţ, ki je bil orodje

obravnavanega kaznivega dejanja, izveden zakonito in po pravilih, na podlagi

predhodne izjave mladoletnika na policiji, ki pa je bila prav tako zakonita.

Sodišče je zavrnilo zagovor, ki ga je podal A.L. (da ni vedel, kaj se je dogajalo

usodne noči). Ţe izpoved priče, ki je A.L.-ju nekaj ur po dogodku povedala o

dogajanju pred Rdečo dvorano, je ovrgla njegov zagovor, prav tako pa zagovor

N.H.-ja, ki je povedal, da je A.L.-ju rekel, naj se noţa znebi, ga skrije in mu

ob enem razloţil čemu, ter vso dogajanje v času kaznivega dejanja. Ker se

opisano kaznivo dejanje preganja po uradni dolţnosti, kar je tudi splošno

znano, bi moral A.L. predlog zavrniti. Ravnanje A.L.-ja torej ustreza

kaznivemu dejanju po 287. členu KZ saj izpolnjuje vse objektivne zakonske

znake tega kaznivega dejanja. Prav tako je A.L. prostovoljno hotel pomagati

55

osebi, s katero se je tudi sicer druţil, da je ne bi odkrili, torej je bila potrjena

tudi njegova zavedna volja.

Sodišče je ugotovilo še, da so bili vsi trije v času storjenih kaznivih dejanj v

prištevnem stanju. Za obtoţenega N.H.-ja sta to potrdila izvedenca za

klinično psihologijo ter za psihiatrijo. Obtoţeni naj bi sicer bil v vinjenem

stanju, čeprav točnih podatkov niso imeli, saj toksikološka oziroma

alkoholimetrična analiza telesnih tekočin nista bili opravljeni. Glede na

ravnanje obtoţenega v kritičnem času in takoj po njem, pa je izvedenka

menila, da ne potrjuje hude oziroma teţje alkoholiziranosti. Izvedenka

psihiatrije je podala še mnenje o obtoţenčevem duševnem stanju in sicer je

izključila kakršno koli duševno motnjo ali bolezen, potrdila pa je, da je

obtoţeni sicer odraščal v teţkih druţinskih razmerah, kjer ni dobival pravilnih

vzorov in s tem gotovosti vase in notranje trdnosti. Podobno mnenje je podal

tudi izvedenec klinične psihologije, ki je potrdil še, da je obtoţenec sposoben

razmišljati jasno in racionalno ter ima vpogled v svoje vedenje. Kritičnega dne

je sicer obtoţeni doţivel napetost zaradi konfliktov doma, ki so zraven

alkohola pripomogli, da se je močno razburil in ob enem počutil nemočnega.

Najprej je izvedenka menila, da je nekoliko zmanjšano razumel pomen

svojega vedenja v času kritičnega dogajanja ter tudi nekoliko zmanjšano

obvladoval svoje ravnanje, po dodatni seznanitvi z drugimi podatki pa je

mnenje spremenila, saj bi bile v takšnem stanju poškodbe razporejene bolj

kaotično in ne usmerjene v vitalne dele človekovega telesa. Glede na takšno

mnenje izvedencev je sodišče menilo, da je obtoţenec storil kaznivo dejanje

v prištevnem stanju in je prav tako podana njegova krivda v oţjem pomenu.

Sodišče je torej menilo, da so se vsi trije, obtoţeni in oba mladoletnika,

zavedali splošno znane prepovedanosti svojih ravnanj, prav tako so se svojih

dejanj zavedali in so jih hoteli storiti. Direktni naklep je razviden iz

uporabljenega sredstva, načina storitve, števila vbodov in njihove

usmerjenosti v vitalne dele telesa. Prav tako obtoţeni oškodovancu ni niti

poskušal nuditi pomoči po dogodku, ko je le ta obleţal na tleh, temveč je

zbeţal s kraja. Da se je dejanja zavedal in ga hotel izvršiti, dokazuje tudi

nadaljnjo obtoţenčevo ravnanje, ko se je znebil noţa, poskrbel za pranje

56

oblačil in obutve, ki jih je nosil v času dejanja in tako poskušal svoje ravnanje

prikriti. Enako je ravnal tudi sodelujoči S.P., ki je prav tako zbeţal s kraja

dejanja ter skril svoja oblačila in obutev. Torej se je zavedal sodelovanja v

pretepu in je to očitno tudi hotel. Tudi mladoletni A.L. se je zavedal, da s

tem, ko je skril noţ, pomaga N.H.-ju, da ga ne bi odkrili, da je zagrešil

kaznivo dejanje in to je tudi hotel storiti.

Sodišče je izreklo N.H.-ju ob upoštevanju najvišje stopnje krivde ter vseh

olajševalnih okoliščin, zaporno kazen osem let zapora za storjeno kaznivo

dejanje umora. Prav tako mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov

in mu po 69. členu KZ odvzelo noţ, ki ga je uporabil pri dejanju in je bil

njegova last. Mati oškodovanca je zahtevala odškodnino za trpljenje ob izgubi

sina in nadaljnje duševne teţave v zvezi s tem. Obtoţenec je odškodninski

zahtevek delno pripoznal in sicer v višini 10.000 evrov, glede preseţka

premoţenjskopravnega preseţka pa je sodišče mamo pokojnika napotilo na

pravdo. Prav tako glede celotnega premoţenjskopravnega zahtevka, ki se je

nanašal na starejšega mladoletnika S.P.-ja.

Sodišče je menilo, da oba mladoletnika potrebujeta dodatno strokovno

vzgojno pomoč, ki je do sedaj nista imela in jo je mogoče zagotoviti v njunem

dosedanjem okolju in da oba potrebujeta nadzorstvo. Izreklo jima je vzgojni

ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, CSD pa je moral za oba določiti

svetovalca, ki bo mladoletnikoma pomagal, ju usmerjal in vodil. Pri tej sodbi

so oba obravnavali kot starejša mladoletnika in upoštevali ostale okoliščine.

S.P.-jevo sodno obravnavanje ţe v letu 2007, neurejenost razmer doma

(sedemčlanska druţina, brezposelnost, oče je bil v priporu), A.L. pa ni bil

poznan kot vzgojno problematičen, prav tako še ni bil sodno obravnavan.

Glede povrnitve stroškov kazenskega postopka, je sodišče obtoţenega

oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Proračun pa so

bremenili tudi nagrada obtoţenčeve zagovornice pa tudi stroški postopka, ki

so bremenili oba mladoletnika.

57

6 Zaključek

Analiza primera opisuje zaporedja dela oziroma dejavnosti v kazenskih

zadevah. Cilj tega je rekonstruirati dejavnosti preiskovalcev in drugih

organov, da bi se ugotovile morebitne napake in tisto kar je bilo tekom

preiskave storjeno pravilno in bi se lahko uporabilo tudi v drugih, podobnih

primerih. Operativne kriminalistične analize se v nekaterih primerih lotijo v

posebnih timih, katerih naloga je zbrati podatke o določenih dejavnostih v

posameznem primeru in njihov vnos v baze podatkov, ki so kasneje na voljo in

morda v pomoč drugim pri preiskovanju drugih, podobnih primerov (Dern,

2008). V nadaljevanju bom analizirala delo preiskovalcev in drugih organov ter

primerjala njihovo delo v konkretnem primeru z metodiko dela, ki velja za

preiskovanje krvnih deliktov.

Storjeno kaznivo dejanje kaţe na izredno nizkotnost storilcev, saj je bil

pokojni S.F. ţrtev številnih vbodov v telo, ob enem je dobival udarce enega

storilca, ko ga je drugi zbadal, in ko je ţe obleţal, je še dobival brce v glavo.

Preiskovalci so pri preiskavi opisanega umora svoje delo opravili strokovno in

po vseh metodoloških navodilih ter pravilih, ki veljajo za preiskovanje

kaznivih dejanj oziroma za preiskovanje umora. Svoje delo so uspešno

zaključili, odkrili storilca in kot je najpomembneje zbrali dovolj dokazov za

obsodilno sodbo storilcev kaznivega dejanja.

Iz povedanega lahko torej zaključim, da lahko vse tri hipoteze, postavljene na

začetku, potrdim.

Kriminalisti so pri preiskavi umora sledili vsem pravilom in se drţali

metodoloških pravil in postopkov, ki veljajo za preiskovanje umorov, pri

svojem delu niso zagrešili napak. Takoj po sprejemu obvestila o kaznivem

dejanju so odšli na kraj dejanja ter kraj zavarovali po vseh navodilih, ki za to

veljajo ter o tem napisali tudi zapisnik. Ţe sama začetna dejanja policistov so

bila uspešno izvedena, saj so z ustrezno zavarovanim krajem dejanja

58

omogočili, da se kraj ni spreminjal, ter da je na samem kraju ostalo čim več

nekontinuiranih sledi o kaznivem dejanju ter posledično čim več dokazov. Kraj

je bil sicer ţe nekoliko spremenjen, saj je bil pokojnik prepeljan v bolnišnico

z reševalnim vozilom in pri tem so na samem kraju dejanja nastale določene

spremembe, ki pa niso bile večje in tako niso vplivale na samo uspešnost

kasnejšega ogleda kraja dejanja in najdenih sledi.

Sam ogled kraja dejanja je opravila komisija UKP PU Celje. Tudi ti so ravnali

po vseh navodilih in pravilih, ki veljajo za to preiskovalno dejanje. Na kraju so

našli več sledi, ki so jih posredovali naprej v CFP GPU z namenom, da jih tam

analizirajo. Pravilno so ravnali tudi z dokumentiranjem vseh dejanj, ki so jih

opravili, tako v pisni obliki, zapisnik, kot tudi s fotografiranjem.

Pokojnik je bil ţe pred samim prihodom patrulje odpeljan iz kraja dejanja. S

samo identifikacijo trupla niso imeli teţav in so jo lahko ugotovili ţe iz

dokumentov, ki jih je pokojnik imel pri sebi. Preiskovalni sodnik okroţnega

sodišča Celje je odredil sodno obdukcijo, saj je le ta lahko, kot se je kasneje

pokazalo, tudi v tem primeru, vir mnogih informacij za razjasnitev dogajanja.

Tako so lahko na podlagi ran in vbodov ugotovili, v kakšnih poloţajih so bili

storilci in ţrtev kaznivega dejanja, kako so se gibali, ali se je pokojnik branil,

je napadal in je bilo samo dejanje storjeno v silobranu. Izvedenec je svoje

delo opravil temeljito, ter ugotovil tudi neposreden vzrok smrti, ter, kot je

bilo za nadaljnjo preiskavo zelo pomembno in koristno, še s kakšnim

predmetom so bile pokojniku prizadejane rane, ki so povzročile izkrvavitev

ter posledično smrt ţrtve. Na podlagi tega podatka, so v nadaljevanju ob

najdbi morilskega oroţja brez večjih teţav ugotovili, da gre dejansko za pravi

noţ, ki ga je morilec usodne noči uporabljal kot morilsko oroţje pri izvedbi

kaznivega dejanja.

Za razjasnitev okoliščin so bila pomembna tudi druga izvedenska mnenja, ki

jih je bilo kar nekaj. Eno pomembnejših je bilo gotovo prej omenjeno mnenje

izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je opravil obdukcijo in tako zagotovil

več informacij. Prav tako so sodelovali izvedenci psihiatrične stroke, ki so

59

podali mnenje o samem psihičnem stanju storilcev ter tem, kako so sploh v

času dejanja nadzorovali svoja dejanja ter bili sposobni razumeti in obvladati

svoje ravnanje. Pri tem se sicer niso mogli opirati na toksiološko in

alkoholimetrično preiskavo, ki bi dali podatke o domnevni vinjenosti

obtoţenega, saj le te pri takrat še neznanem osumljencu niso bile opravljene.

Tudi sama oblačila pokojnika so poslali v analizo na CFP, saj bi ravno ta lahko

bila vir mnogih sledi in kasnejših dokazov v postopku proti storilcem kaznivih

dejanj. Tako so zadovoljili tudi kriteriju kriminalistične obdelave ţrtve.

Sam ogled kraja dejanja za kriminaliste še ni prinesel obetajočih informacij

ter sledi iz katerih bi lahko sklepali o samem storilcu kaznivega dejanja. Tako

so svoje delo nadaljevali z zbiranjem obvestil, ki jim je prineslo veliko

koristnih informacij. Tega preiskovalnega dejanja so se lotili sistematično in

večstransko, saj so se posluţevali različnih načinov zbiranja obvestil. Tako so

ţe na samem kraju dejanja zaslišali več oseb, ki so bile očividci dogajanja,

prav tako pa so morebitne ostale očividce in vse, ki bi o dejanju kaj vedeli,

preko sredstev javnega obveščanja pozvali k dajanju informacij o dogodku, ki

so ga preiskovali. Ravno pri tem so bili uspešni, saj so na ta način dobili

mnogo anonimnih klicev, ki so jih kasneje pripeljali do oseb, ki so postale

osumljenci kaznivega dejanja in so se tako še bolj sistematično in konkretno

lotili zbiranja nadaljnih dokazov o kaznivem dejanju in osumljencih le tega. Iz

same kazenske ovadbe ni konkretno razvidno ali so kriminalisti pri svojem

delu uporabljali tako imenovan kanvans, ki je mnogokrat učinkovita metoda

pri zbiranju obvestil in vseh informacij o preiskovanem kaznivem dejanju.

Tudi sam konkreten načrt iz same kazenske ovadbe in drugih prilog v

kazenskem spisu ni bil razviden. Vsekakor pa so kriminalisti svoja preiskovalna

dejanja delali po nekem vrstnem redu, od ogleda preko zbiranja obvestil do

bolj konkretnih dejanj z in pri osumljencih v nadaljevanju preiskave. Tudi

verzije so si med preiskavo postavljali, od verzije, da gre za umor, kdo bi

lahko bil osumljenec, na kakšen način je potekalo vso dogajanje v kritičnem

času in podobno. S tem so si postavili osnovo za sam načrt kako bo potekala

60

preiskava in v nadaljevanju so lahko na različne načine preverjali in

preiskovali, kaj se je dejansko zgodilo in kdo bi lahko storil kaznivo dejanje.

Pri svojem delu se kriminalisti niso posluţili konkretne operativne

kriminalistične analize. So pa preverili kronologijo dogajanja o dejavnosti

ţrtve in kasnejših osumljencev v kritičnem času in sicer ţe s pregledom vseh

kamer v lokalih, kjer bi se naj ţrtev nahajala tik pred kaznivim dejanjem.

Identificirali so dejavnosti ţrtve, s kom se je druţila, kakšna je bila njena

preteklost. Prav tako so preverili in analizirali telefonske komunikacije ţrtve.

Glede tega bi lahko zaključila, da so delali v smeri analize primera, vendar

očitno dejanske in celovite operativne kriminalistične analize niso

potrebovali, saj so ţe pred tem s pomočjo drugih metod in kriminalističnih

dejanj uspešno rešili primer.

Predkazenski postopek je bil izveden hitro in učinkovito. Preiskovalci so zbrali

dovolj dokazov in tako uspešno podali kazensko ovadbo proti osumljencem.

Vsi dokazi so bili predloţeni korektno, pri njihovem pridobivanju pa niso

zagrešili procesnih napak, tako tudi inkluzije dokazov ni bilo. Ker so

preiskovalci opravljali svoje delo po metodoloških pravilih ter upoštevali vse

zakonske določbe pri svojem delu, so lahko sledi in svoja odkritja na koncu

uspešno podali kot dokaz proti osumljencem preiskovanega kaznivega dejanja.

Ena pomembnejših stvari je bila, da so vsa svoja dejanja ustrezno

zadokmentirali z zapisnikom ali uradnim zaznamkom ter tudi fotografirali

določene posebnosti. V preiskovanem primeru so se srečevali bolj z osebnimi

kot pa materialnimi dokazi. Materialne dokaze pa so skušali pridobiti

predvsem z zasegom predmetov, pa tudi s hišnimi in osebnimi preiskavami.

Posluţevali so se analize sledov najdenih pri ogledu krajev dejanja ter sledov

na zaseţenih predmetih ter pri osumljencih in drugih osebah. Na preiskave v

Center za forenzične preiskave so, takoj po hišni in osebni preiskavi glavnega

osumljenca kaznivega dejanja, poslali oblačila za katera je osumljeni priznal,

da jih je nosil v času dejanja. Le ta so bila ţe oprana, na copatu osumljenca

pa so kljub temu našli sledi, med katerimi je bila tudi kri pokojnika in je torej

predstavljala materialni dokaz prisotnosti osumljenca na samem kraju

61

kaznivega dejanja. Oblačila mladoletnega osumljenca so našli pri ogledu

drugega kraja, bloka. Tudi te so poslali v analizo, ki je pokazala, da so na

oblačilih sledi krvi pokojnika ter raztrganina na rokavu, ki je v veliki meri

pripomogla k razjasnitvi in potrditvi poteka dogodka oziroma pretepa, ki se je

končal s smrtjo. Najdba noţa, ki je ustrezal podatkom o tem kakšno naj bi

bilo morilsko oroţje, je bila ena pomembnejših pridobitev preiskave, saj je

noţ predstavljal pomemben obremenilni materialni dokaz v obravnavanem

primeru. Kot vir dokazov so uporabili tudi analizo telefonskega prometa za vse

osumljence in tudi ţrtev kaznivega dejanja. Na ta način so pridobili podatke o

tem s kom in kdaj so osumljeni komunicirali tik pred in po kaznivem dejanju.

V veliko pomoč pri dokazovanju so bila prav gotovo izvedenska mnenja, ki jih

je bilo v celotni preiskavi kar nekaj. S pomočjo zasega računalnikov in

kasnejše analize digitalnih podatkov so prišli do digitalnih dokazov, ki so bolj

kot ne novost, vendar imajo enako dokazno vrednost kot ostali dokazi v

kazenskem postopku. Glede dokazov lahko zaključim, da so bile vse sledi, ki

so jih preiskovalci med svojim delom odkrili ustrezno odvzete in zavarovane

ter tako v kasnejših fazah lahko sluţile kot dokaz. Osebni dokazi so bili ključ

do uspešno zaključenega dela, saj so preiskovalci z zbiranjem obvestil in tako

pridobljenimi informacijami in dokazi lahko razrešili primer vse od slepe

točke, ko niso imeli nobene informacije oziroma sledi, do ugotovitve

osumljencev in nadalje ostalih dokazov. S pomočjo izvedeniških mnenj in

rekonstrukcije dejanja so uspeli potrditi tudi zgodbo, ki so jo osumljenci

podali v svoj zagovor.

Tako N.H.-ju kot tudi mladoletnikoma so odredili pripor, kar je bilo

utemeljeno, saj je obstajala bojazen, da bodo na prostosti uničili sledove

kaznivega dejanja, ravnali so torej v skladu s 157. členom Zakona o

kazenskem postopku.

Policisti so pričeli svoje delo takoj, ko so bili podani razlogi za sum, da je bilo

storjeno kaznivo dejanje. Na podlagi vseh dejavnosti so zbrali dovolj

podatkov, da so lahko utemeljeno sumili, da gre za kaznivo dejanje umora z

določenimi osumljenci. To so bile predvsem izjave N.H.-ja, ki je v

62

predkazenskem postopku dejanje priznal in podrobno opisal, izjava sostorilca

S.P.-ja, ki je potrdil pretep, izjave več očividcev, ki so bili v neposredni

bliţini in so dejanje lahko videli in slišali kaj se je dogajalo. V avtomobilu

N.H.-ja so našli več sledi, prav tako na zaseţenih oblačilih S.P.-ja, kjer so

našli tudi raztrganine. Izjave je dalo tudi več oseb, katerim je N.H. dejanje

priznal in opisal. Tudi najdeni noţ je predstavljal trden dokaz proti

osumljencem. Tudi zapisnik o ogledu, skice, fotografije, časovne in krajevne

okoliščine ter izjave obducenta o poškodbah, načinu storitve in vzroku smrti

so kazali na utemeljen sum in zadostno mero dokazov, da so kriminalisti lahko

podali kazensko ovadbo zoper osumljence.

Pri izreku kazni polnoletnemu N.H.-ju je sodišče upoštevalo izvedenska

mnenja ter predhodne okoliščine. Ţe sam način storitve kaznivega dejanja, je

kazal na obdolţenčev morilski naklep. Pokojni je bil po vrhu vinjen,

neoboroţen, storilca poškodovanemu nista nudila pomoči in sta zapustila kraj

dogajanja. Sodišče je torej sklepalo prav, da je bilo dejanje zavestno in da je

obtoţeni ţrtvi hotel vzeti ţivljenje. Prav tako bi lahko potrdila kot pravilno

odločitev mnenje sodišča, da predkaznovanost in podatki, da je veljala ţrtev

kaznivega dejanja za nasilneţa, ki je bil večkrat v priporu, ne morejo vplivati

na odločitev v konkretnem primeru, saj sedaj ţrtev ni bila oboroţena, bila je v

manjšini in imela zmanjšano sposobnost obrambe, kar so potrdila izvedeniška

mnenja.

N.H. je torej storil kaznivo dejanje umora, ki je opredeljen v 127. členu

Kazenskega zakonika, sodišče ga je temu primerno tudi obsodilo na osem let

zaporne kazni. Kaznivo dejanje S.P.-ja ustreza znakom kaznivega dejanja

sodelovanja v pretepu po 136. členu, prav tako lahko dejanje A.L.-ja

opredelim kot kaznivo dejanje po 287. členu Kazenskega zakonika, saj je s

svojim ravnanjem, ko je skril morilsko oroţje, pomagal storilcu, da ga ne bi

odkrili.

63

Kazenski postopek je potekal drugače, ker so bile udeleţene mladoletne

osebe, sojenje in izrečena kazen je bilo prilagojena njihovi ranljivosti in

okoliščinam v katerih so ţiveli in storili kaznivo dejanje.

V opisanem kaznivem dejanju so sodelovale tako polnoletne kot mladoletne

osebe. Postopek je bil torej temu prilagojen, v predkazenskem postopku so

mladoletnike obravnavali na drugačen način kot polnoletnega osumljenca. Ob

policijskem zaslišanju mladoletnega A.L. je tako bil prisoten njegov oče, torej

je bilo ob enem zadovoljeno pravilu, da morajo biti starši obveščeni o

mladoletnikovem pridrţanju. Samega zastopnika je sicer mladoletnik zavrnil,

bila pa mu je ta moţnost jasno ponujena. Sam postopek na sodišču pa je bil

zaprt za javnost, kar je v primeru sojenja mladoletnim tudi obligatorno na

podlagi 295. in 480. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 456. člena ZKP.

Tako so zadovoljili zahtevi, da se obvaruje osebnost mladoletnikov in

obravnava poteka njim v korist. Zoper vse tri je sicer potekal enoten

postopek, kar je v nasprotju z določili nekaterih mednarodnih dokumentov,

vendar je bilo dejansko koristno oziroma obvezno za vsestransko razjasnitev

okoliščin. Tudi pri samem zaključku primera so upoštevali, da vsi ne morejo

biti obravnavani enako, temu je sodišče prilagodilo svojo sodbo in

mladoletnim udeleţencem izreklo sorazmerno kazen, ob upoštevanju vseh

predhodnih okoliščin, se pravi razmer v katerih sta ţivela, njunega psihičnega

stanja po mnenju izvedencev psihiatrične stroke ter predkaznovanosti oziroma

predhodne obravnavanosti zaradi storitve kaznivih dejanj.

Obravnavano kaznivo dejanje je bilo vsekakor eno hujših, saj je v njem oseba

izgubila ţivljenje, kar je toliko bolj zaskrbljujoče prav zaradi sodelovanja

mladoletnikov. Temu primerno so ravnali organi policije in pravosodja.

Menim, da so upoštevali njihovo osebnost in pri svojem delu ravnali predvsem

vzgojno, z razjasnitvijo njunih okoliščin odraščanja in domačih razmer pa so

iskali tudi morebitne razloge, zakaj sta ravnala kot sta. Predvsem

mladoletnik, obtoţen sodelovanja v pretepu, je imel doma neurejene razmere

in ne povsem vzgledne starše v pogledu na kriminalna dejanja. Po vsem

opisanem bi lahko glede tega zaključila, da je šlo bolj za situacijski delikt, kot

64

posledica nepremišljenosti in trenutne efektivne napetosti, brez, da bi se

kateri izmed njiju zavedal posledic svojega ravnanja. Izrečeni vzgojni kazni,

ki jima jih je naloţilo sodišče pa sta bili primerni predvsem zaradi namena

takšnega kaznovanja - odvrniti mladostnika od nadaljnjega podobnega

ravnanja, da ne bi postali druţbi škodljivi povratniki in moţnosti, da nadalje

zaţivita normalno ţivljenje v normalnem ţivljenjskem okolju.

65

7 Literatura in viri

Alison, L. (1998). Methods of case analysis : an international Symposium.

Wiesbaden : Bundeskriminalamt.

Bernard, J., Selinšek, L., Lesjak, B., Šavnik, J. (2008). Digitalna forenzika v

kazenskih postopkih : zbornik razprav, pripravljenih v okviru projekta

Digitalna forenzika in njena vloga v sodnih postopkih. Ljubljana: GV

zaloţba.

De Forest, P.R., Gaensslen, R. E., Lee C. H. (1994). Forensic science. An

introduction to criminalistics. New York: McGraw-Hill.

Dern, H. (2008). Operative Fallanalysen bei Tötungsdelikten. Kriminalistik,

62(10), 533-540.

Dvoršek, A. (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana: MNZ.

Filipčič, K. (1998). Obravnavanje mladoletnih delinkventov. Ljubljana:

Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti.

http://www.varnostniforum.com/index.php?page=40

http://www.zps.si/sl/racunalnik-in-telefon/racunalnik/racunalniska-

forenzika.html

Kazenska ovadba št. D1535654/K834823.

Kazenski spis opr. št. 527/08.

Kazenski zakonik Republike Slovenije. (2004). Ljubljana, Uradni list

Republike Slovenije.

Maver, D. (1994). Kriminalistični spoznavni proces. Ljubljana: Uradni list

republike Slovenije.

Maver, D. (1997). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Maver, D. (2001). Operativna kriminalistična analiza. V M. Pagon (ur.), Dnevi

varstvoslovja (str. 255-284). Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna

šola.

Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.

Modly, D. (1998). Metodika istraživanja: ubojstvo, samoubojstvo, nesretni

slučaj, silovanje. Sarajevo : Fakultet kriminalističkih nauka.

66

Singer, M. (1997). Prestopništvo otrok in mladostnikov. V D. Ţagar (ur.),

Prestopništvo mladih, 8. seminar forenzične psihiatrije (str. 13-17).

Ljubljana: Center za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana.

Sodba in sklep opr. št. 139/2008.

Stare, D. (1998). Splošno o preiskovanju umorov. Zbornik prispevkov s

strokovnega usposabljanja o preiskovanju krvnih deliktov. Ljubljana:

MNZ.

Vodinelić, V. (1984). Kriminalistika : udžbenik za operativne radnike službi JB

i DB, vojnu policiju, javne tužioce, istražne i raspravne sudije,

advokate i druge pravnike, studente pravnih fakulteta i aktiviste .

Beograd : Savremena administracija.

Vogrinec Milan, vodja oddelka za splošno kriminaliteto, višji kriminalistični

inšpektor.

Ţagar, D. (1997). Prestopništvo mladih. Ljubljana: Center za mentalno

zdravje Psihiatrične klinike.