UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

LUKA ZAJC

Ljubljana, 2016

1

2

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

Tenis

VPLIV BLAŽILCA VIBRACIJ NA TENIŠKO IGRO

Diplomsko delo

MENTOR

izr. prof. dr. Aleš Filipčič

SOMENTOR Avtor dela

prof. dr. Otmar Kugovnik LUKA ZAJC

RECENZENT

prof. dr. Miran Kondrič

Ljubljana, 2016

3

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju izr.prof.dr. Alešu Filipčiču za pomoč in podporo pri izdelavi

diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta študija kakorkoli pomagali.

4

Ključne besede: tenis, natančost, blažilec vibracij

VPLIV BLAŽILCA VIBRACIJ NA TENIŠKO IGRO

Luka Zajc

Izvleček

Temeljni cilj diplomskega dela je ugotoviti ali obstajajo razlike v natančnosti udarcev z

uporabo blažilca vibracij. Za doseganje zastavljenih ciljev in odgovorov na zastavljeni hipotezi

smo uporabili kvantitativno metodo (test razlike deležev) in test razlik deležev po parih.

Poznavanje razlik v natančnosti udarcev z uporabo blažilcev vibracij ali brez njih je

pomembno, saj vsak nenatančen udarec vpliva na uspešnost odigrane igre in poškodbe roke.

Z raziskavo smo ugotovili, da je natančnost udarcev z uporabo blažilca večja kot brez

uporabe blažilca. Z raziskavami v preteklosti je bilo dokazano, da blažilec vibracij sploh ne

blaži vibracij, ampak samo zaduši zvok. Dokazano je bilo, da blažilec vibracij ustvarja le

placebo efekt. Da je idealna točka kontakta osnova za večjo natančnost, skozi našo raziskavo

nismo mogli dokazati, druge raziskave pa so to potrdile. Z našo raziskavo smo dokazali ravno

nasprotno, torej smo prišli do protislovnega rezultata, da smo s slabšim kontaktom manj

natančni pri zadevanju cilja. Ugotavljamo, da je razlog za nepotrjeni hipotezi verjetno

posledica dejstva, da je testiranje potekalo z manjšim številom igralcev.

5

Keywords: tennis, precision, vibration damper

Impact of vibration dampers to tennis game

Luka Zajc

ABSTRACT

The basic aim of the thesis is to determine the difference in precision of shots by using shock

dampeners To achieve the objectives and answers to the hypothesis, we used quantitative

methods test and differences stakes test in pairs. Knowing the differences in precision of

shots by using shock dampeners is important because any inaccurate shot affects the

performance of games and players hand injury. Research has shown that the accuracy of the

strokes are larger when using buffer than without it. According to the past research, it has

been proven that the vibration damper does not dampen vibration but only attenuates the

sound. It has been proven that vibration absorber generates only a placebo effect. Through

our research we were not able to prove the ideal base point of contact for greater precision,

although through other studies it was proved otherwise. Our study demonstrated the

opposite, so we came to a contradictory result that we are less accurate with worse contact.

We discovered that the reason for the unconfirmed hypothesis is probably the fact that the

testing was carried out with a small number of players.

6

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................................... 8

2. OBREMENITVE PRI TENISU .............................................................................................................. 9

3. HITROST IN NATANČNOST UDARCA .............................................................................................. 10

4. OPTIMALNA TOČKA KONTAKTA OB UDARCU ............................................................................... 12

5. VIBRACIJE IN UČINEK BLAŽILCA VIBRACIJ ...................................................................................... 13

6. CILJI IN HIPOTEZE........................................................................................................................... 14

7. METODE DELA ............................................................................................................................... 15

7.1 Preizkušanci ................................................................................................................................. 15

7.2 Pripomočki ................................................................................................................................... 15

7.3 Postopek ................................................................................................................................ 15

7.4 Metode obdelave podatkov .................................................................................................. 16

8. REZULTATI ..................................................................................................................................... 17

8.1 Ocena kakovosti kontakta ..................................................................................................... 17

8.2 Natančnost udarcev .............................................................................................................. 18

8.3 Preverjanje raznolikosti v natančnosti udarcev brez blažilca vibracij in z blažilcem ............. 19

8.4 Povezanost med kakovostjo kontakta in večjo uspešnostjo zadetkov ................................. 19

9. RAZPRAVA ..................................................................................................................................... 20

10. SKLEP ......................................................................................................................................... 22

11. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................................... 23

KAZALO TABEL

TABELA 1: OCENA KAKOVOSTI KONTAKTA ............................................................................................................ 17 TABELA 2: OCENE KONTAKTA ZA VSAKEGA IGRALCA POSEBEJ ............................................................................. 17 TABELA 3: NATANČNOST UDARCEV ...................................................................................................................... 18 TABELA 4: OCENE KAKOVOSTI KONTAKTOV IN USPEŠNOSTI ZADETKOV .............................................................. 19 TABELA 5: OCENE KAKOVOSTI KONTAKTOV IN USPEŠNOSTI ZADETKOV ZA SAMO DVE KATEGORIJI ................... 19

KAZALO SLIK

SLIKA 1: SLIKA POTEKA MERITVE Z OBEMA TARČAMA ......................................................................................... 16 SLIKA 2: OCENA KAKOVOSTI KONTAKTA ............................................................................................................... 17 SLIKA 3: OCENA KAKOVOSTI KONTAKTA ............................................................................................................... 18

7

8

1. UVOD

V procesu športnega treniranja prihaja do nenehnih obremenitev, kar vodi do zmanjšanja

energijskih kapacitet in spremembe morfoloških struktur. Za športnika to pomeni trenuten

padec telesnih zmogljivosti. Teniški dvoboj vsebuje kratka 5–10 sekundna intenzivna gibanja,

ki jim sledi 20 sekund odmora (Fernandez, Mendez - Villanueva in Pluim, 2006). Znano je, da

je v tekmi na dva dobljena niza število točk nekje med 300 in 500 in v eni točki igralec za

uspešen udarec naredi 3 metre.

Pri voleju pride do zelo visokih obremenitev na zapestje, kar 600 N (Filipčič, 2015). Do

poškodb prihaja zaradi slabe tehnike ali pomanjkanja moči oz. gibljivosti igralca, saj tkivo ne

zdrži utrujajoče ponavljajoče se dejavnosti. Med te poškodbe sodijo tendonitis, burzitis in

vnetje pokostnice (Miguel in Miley, 2010). Vzrok za pojav teniških poškodb je lahko tudi

neprimerna igralna oprema (npr. pretežek lopar lahko povzroči teniški komolec). Prav tako

lahko nepravilna tehnika igranja povzroči poškodbe, kot je na primer teniški komolec (Miguel

in Miley, 2010). Znano je, da debelejši ročaj, sprememba napetosti strun in slaba tehnika

udarcev povzročijo poškodbe zapestja (Miguel in Miley, 2010).

Na poškodbo komolca vpliva tudi količina vibracij, ki nastane ob kontaktu žogice s strunami

(Henning, 1992). Vibracije so prisotne pri vsakem udarcu. Zelo pomembno je, da so vibracije,

ki se prenašajo po roki, čim manjše. Amplituda vibracij je odvisna od točke kontakta, tehnike

ter tudi uporabe blažilca vibracij. Pomemben podatek je tudi subjektivna ocena dobrega

kontakta v igri.

Po raziskavi Li, Fewtrell in Jenkins (2004), ki so jo opravili med 20 udeleženci, starimi v

povprečju 26 let, ni bilo ugotovljenih razlik v prenosu vibracij po udarcu z uporabo blažilca

vibracij ali brez njega. Zaradi ponovljivosti količine udarcev in z njimi povezanimi vibracijami

lahko nastane poškodba, imenovana teniški komolec (Knudson, 2004), zato je pomembno

ugotoviti, kakšna je povezanost med količino vibracij in kakovostjo kontakta, saj na ta način

lahko eliminiramo dejavnik(-e), ki sprožajo poškodbe rok pri tenisu. Stan (1998) navaja, da

lahko zmanjšaš količino vibracij ob kontaktu, če najdeš svojo idealno točko kontakta.

Zanima nas občutek optimalnega zadevanja žogice igralcev pri izvajanju udarcev z blažilcem

ali brez njega. Stroede, Noble in Walker (1999) so v raziskavi, ki so jo opravili med dvajsetimi

igralci, ugotovili, da ni bilo zaznane razlike pri občutju optimalne točke kontakta z uporabo

blažilca vibracij ali brez njega. Blažilec vibracij je dobro reagiral na visoke vibracije strun, ne

pa tudi na nizke.

Cilj diplomskega dela je ugotoviti ali obstajajo razlike v natančnosti udarcev z uporabo

blažilca vibracij. Ta podatek bo dober za vse trenerje, ki želijo izboljšati zanesljivost udarcev

in točko kontakta.

9

2. OBREMENITVE PRI TENISU

Tenis uvrščamo med aciklične polistrukturne športe, za katere je značilno, da ne moremo

vnaprej predvidevati okoliščin in pogojev, pod katerim se bodo odvijali posamezni dvoboji.

Teniški dvoboj lahko za razliko od drugih športov, ki so časovno omejeni, traja tudi več ur,

zato pride do velikih psihičnih in fizičnih obremenitev. To od igralca zahteva odlično in

vsestransko kondicijsko pripravljenost (Filipčič, 2002). »Široka paleta različnih udarcev (preko

20), ki se izvajajo pri zelo visokih hitrostih žoge, (preko 200 km/h) pri različnih rotacijah,

položajih, zahteva od igralcev visoko raven kondicijske pripravljenosti, motorične

informiranosti, psihične pripravljenosti in tehničnega znanja« (Filipčič, 2002).

Steinhofel in Beachus (1999) poudarjata, da je zgodnje otroštvo najprimernejše za razvijanje

specifičnega gibanja in vzdržljivosti, ki pripomore pri teniškem gibanju (Steinhofer in

Beachus, 1998).

Kot različne raziskave pravijo, je povprečni čas trajanja posamezne točke v tenisu od 4 do 10

sekund, nato sledi 20-sekundni premor med vsako točko in 90 sekund premora med

menjavo strani na igrišču. Na peščeni podlagi točka traja 6 do 8 sekund, na trdi podlagi pa 4

do 6 sekund. Pričakovano je, da v točki igralec spremeni smer vsaj 3- do 6-krat. Gibanje

igralcev je ponavadi vzporedno osnovni črti in 80% gibanja med udarci je v povprečju na

razdalji 2,5 metra (Steinhofer in Beachus, 1998).

Zaradi nenehnega prekinjajočega gibanja je tenis anaerobni šport, vendar še vedno

potrebuje veliko aerobne kapacitete, ki je potrebna za regeneracijo telesa med točkami, ko

je prisoten premor. V točki se lahko zgodi, da srčni utrip zraste do 190 utripov na minuto in

pade na 110 med menjavo strani na igrišču. Tipičen igralec porabi od 300 do 2000 kalorij v

setu, ki traja od 45 min do 3 ure, odvisno od nivoja igralcev, starosti, spola in telesne teže

(Steinhofer in Beachus, 1998).

Nekatere teniške tekme lahko trajajo več kot 5 ur. Pri dlje trajajoči igri pride tudi do hudega

psihološkega napora in obremenitve. Reid in Duffield (2014) sta v svoji raziskavi proučevala

finalno tekmo Novaka Djokovića in Rafaela Nadala. Tekma je trajala 5 ur in 53 min. Ugotovila

sta, da sta odigrala 369 točk, pretekla razdaljo 6 km in dosegla največjo hitrost gibanja 20

km/h. Štirideset procentov točk sta v točki odigrala vsak vsaj 8 udarcev in približno 1100

udarcev je presegalo hitrost 95 km/h. Na podlagi proučevanja tekme med Djokovićem in

Nadalom lahko sklepamo, da morajo biti vrhunski igralci zelo dobro psihično in fizično

pripravljeni (Reid in Duffield, 2014). Igralci, ki igrajo taktiko servis-mreža, so bolj fizično

obremenjeni zaradi bolj dinamičnega gibanja. Po drugi strani pa lahko rečemo, da imajo

manjše obremenitve, ker je točka krajša.

Zaradi dlje trajajočih aktivnosti pride do utrujenosti. »Utrujenost lahko definiramo trenutek v

naporu, ko je njegovo nadaljevanje z enako intenzivnostjo nemogoče« (Ušaj, 2004). Pri

tenisu ne moremo tako definirati utrujenosti. Pri tem športu se pojavijo težave, kot so:

nepravilno delovanje lokomotornega gibanja, poslabšanje tehnike, stagniranje zaznavanja

živčnega sistema, nepravilna postavitev na žogo, poslabšanje točke zadetka ter upad

10

natančnosti udarcev. Pri rekreativnih igralcih (<3 ure) je večja verjetnost, da pride do

takojšnjih poškodb kot pa do akutnih (Reid in Duffield, 2014).

Količino odigrane poti pri tenisu težje ugotovimo kot pri drugih lokomotornih športih. Je pa

izračunano, da med udarci igralec preteče/prehodi 3 metre in 8–12 metrov v povprečni

točki, kar pomeni 600–800 metrov v setu. Ferrauti je to trditev raziskal in s pomočjo

programa Hawkeye ugotovil, da se 80% vseh udarcev igra v območju 2,5 metrov in samo

10% vseh udarcev igralec preteče na razdalji 2,5–4,5 metrov.

3. HITROST IN NATANČNOST UDARCA

Tenis je šport, v katerem je zelo pomembna kombinacija hitrosti in natančnosti v različnih

situacijah. Vsak počasen udarec lahko tekmec izkoristi v svoj prid. Vrhunski igralci so zmožni

udariti hiter udarec natančno v vsak del tekmečevega igrišča. Zato je hitrost loparja zelo

pomemben podatek za tenis. Holzer, Reischl in Fetz (1994) so izvedli testiranje, kjer so igralci

različne kakovosti ponavljajoče ciljali tablo z osnovnimi udarci. Rezultati so pokazali, da so

bili udarci 50–85% maksimalne hitrosti najbolj natančni. V isti raziskavi je bilo ugotovljeno,

da kakovost igralcev ne vpliva na razmerje hitrost/natančnost zadetkov. To razmerje

imenujemo Fittsovo pravilo (Fitts, 1954). Fittsovo pravilo navaja, da z večjo hitrostjo

natančnost zadetkov upada (Kovacs, 2006). Ti rezultati raziskave se ujemajo z Etnyrejevo

raziskavo (1998). Ugotovil je, da imajo igralci, ki udarjajo z večjo hitrostjo, manjšo natančnost

zadetkov kot igralci, ki udarjajo z optimalno hitrostjo, neglede na znanje igralca.

Landlinger, Stӧggl, Lindinger, Wagner in Müller (2012) so v raziskavi primerjali razlike v

forhend in bekend udarcih vrhunskih igralcev in mladincev in odkrili, da ni razlik v

natančnosti forhend in bekend udarcev. Razlike pa so bile v hitrosti udarcev. Te so bile

bistveno višje pri vrhunskih igralcih. Obe skupini sta imeli višjo natančnost forhend diagonale

kot bekend diagonale. Ugotovili so tudi, da so močnejši igralci natančnejši pri bekend

parareli. Pri natančnosti zadetkov so bili vrhunski igralci uspešni med 72–75%, mladinci pa

pri 60%. Pri hitrosti udarcev so bili vrhunski igralci 2 m/s hitrejši od mladincev.

Chalankov (2014) je v raziskavi med 15 dečki in 15 deklicami, starimi 12 let, preverjal hitrost

forhend in bekend udarcev po diagonali. Vsak posameznik je odigral 25 žog. Namen treninga

12-letnikov je bil, da igralci s konstantno hitrostjo zadevajo igrišče. Ugotovil je, da najboljši

igralci dosežejo hitrost 130 km/h. Povprečna hitrost 12-letnikov je bila od 85 do 110 km/h,

kar je relativno dobro za njihova leta. Ugotovil je, da s pravilno tehniko forhenda in bekenda

učenec pridobi prednost. Pravočasno odigrani udarci so v kombinaciji s pravilno tehniko

ključen dejavnik za zmago. Izboljševanje tehnike udarcev vpliva na povečanje hitrosti

udarcev. Z izpolnjevanjem udarcev in konstantnim treningom v večjem obsegu dosežemo

razvoj orožja. Najvišjo hitrost do sedaj zmerjenega forhend udarca je dosegel Andy Murray

leta 2011 v Us Open. Ta je znašala 199 km/h (Willis, 2011).

Ravnotežje je ključnega pomena pri utrjevanju osnovnih udarcev tenisa. Ravnotežje pri

tenisu opredelimo kot zmožnost ohranjanja stabilnega ravnotežja pred, med in po udarcu ter

kontrolo telesa skozi dinamično gibanje po igrišču (Elliott, Reid in Crespo, 2003). Zmožnost

ohranjanja ravnotežja v igri razlikuje dobre igralce od vrhunskih. Z izboljšanjem ravnotežja

11

igralca bistveno izboljšamo njegovo igro. Za veliko nastalih napak igralcev je vzrok slabo

ravnotežje ob kontaktu žoge z loparjem (Hassan, 2011).

Da dosežemo natančne udarce, je potrebno usklajeno gibanje celotnega telesa skozi udarec,

kar pomeni kinetično verigo. Pri tem se lahko opremo na principe Biomec, ki proučujejo

človekovo gibanje (mišice, kosti in sklepe) in zunanje sile, ki vplivajo na potek gibanja (veter,

teža, tlak) (ITF Coaching, 2007). Nanaša se na učinkovitost in uspešnost gibanja. Biomec

obsega naslednje elemente (TZS, 2016):

B –Sposobnost ostati v ravnotežnem položaju (statičnem ali dinamičnem). Z

boljšim ravnotežjem izboljšamo natančnost udarcev.

I – Pomeni odpor telesa, da se giblje ali se preneha gibati. Igralec potrebuje

silo, ki je proizvedena z mišično kontrakcijo ali silo gravitacije.

O – Za vsako akcijo, obstaja enaka nasprotna reakcija. Pri tenisu se udarci in

gibanja začnejo s potiskom nog proti tlom, kjer tla delujejo na igralca z enako

silo kot igralec deluje na njih. Bolj kot igralec pritisne ob tla, večjo hitrost bo

lahko dosegel.

M –Sunek sile, ki jo proizvede telo. Z večjo hitrostjo se povečuje dinamika

gibanja telesa, zato lahko rečemo, da je količina mase telesa x hitrost =

ustvarjeni sili telesa.

E – Energija, ki je shranjena v mišicah, se rezultira skozi krčenje mišic. S

tekočim in neprekinjenim gibanjem lahko igralec proizvede več elastične

energije, posledično proizvede več hitrosti.

C – Kinetična veriga je usklajeno aktiviranje delov telesa (noge, trup, roka,

dlan). Začne se z aktivacijo nog in konča s pospeševanjem loparja čez žogo.

Usklajena koordinacija gibanja skozi kinetično verigo omogoča boljšo kontrolo

hitrosti, natančnost in skrajša čas pojava utrujenosti (Aleksovski, 2015).

12

4. OPTIMALNA TOČKA KONTAKTA OB UDARCU

»Če želimo žogo udariti z določeno hitrostjo, pod določenim kotom in določeno rotacijo,

potem mora biti žoga zadeta optimalno« (Filipčič, 2000). Kar pomeni, da mora biti lopar ob

točki zadetka v primernem položaju.

Za uspešno igro je potrebno odigrati žogo pri vsakem udarcu v optimalni točki kontakta

glede na položaj svojega telesa. Ti točki lahko rečemo tudi »powerpoint«. Če udariš žogo

prehitro, jo zamudiš ali jo udariš previsoko oziroma prenizko, preblizu telesa ali predaleč od

telesa, boš izgubil ritem, natančnost in konstantnost udarca. Če pa odigraš žogo v optimalni

točki kontakta, dosežeš natančnost, hitrost in tempo skorajda brez napora (Smith in

Weathers, 1998).

Idealna cona kontakta je odvisna od prijema loparja, ki ga ima igralec, strukture telesa,

količine rotacije, dane v udarec in od tega, ali igra enoročni ali dvoročni bekend. Značilnost

točke kontakta je, da se v igri stalno spreminja in prilagaja nasprotnikovemu udarcu. Včasih

je potrebno za doseganje učinkovitosti igre igranje nad rameni, v višini kolen ali blizu telesa.

Samo najboljši igralci natančno vedo za vsako točko kje, kdaj in kako udariti žogo (Smith in

Weathers, 1998).

Vse je odvisno od cone kontakta, ki traja približno 1/200 sekunde. Za izboljšanje točke

kontakta profesionalni igralci upoštevajo navodilo, da zadržijo pogled v točki kontakta. Pojavi

se vprašanje, ali je smiselno zadržati pogled, če stvar traja 5 ms. Razlog za zadrževanje

pogleda v točki kontakta je, da igralec zadrži glavo v položaju, ki ne ruši stabilne pozicije

celotnega telesa (Li, 2006).

13

5. VIBRACIJE IN UČINEK BLAŽILCA VIBRACIJ

Blažilci vibracij so popularen dodatek skorajda vseh teniških igralcev, profesionalcev in

klubskih igralcev. Blažilci obstajajo v različnih oblikah in velikostih. Večinoma so majhni,

lahki, elastični in njihovo mesto je med strunami blizu vratu loparja. Izdelovalci blažilcev

navajajo, da stvar zmanjša prenos vibracij na zapestje in roko in s tem naredijo kontakt

loparja z žogo prijetnejši. Li, Fewtrell in Jenkins, (2004) navajajo, da prejšnje trditve še niso

potrdili z raziskavo. Kljub temu so blažilci vibracij popularen dodatek na trgu.

Potreba po zmanjšanju prenosa vibracij po roki je aktualna zaradi miselnosti, da obstaja

potencialna povezava med količino vibracij in poškodbami. Avtorji Henning, Rosenbaum in

Milani (1992) so trdili, da vibracije, ki nastanejo ob kontaktu loparja z žogico, pripomorejo k

poškodbam zgornjih okončin (npr. teniški komolec). Li idr. (2004) pravijo, da ni bilo klinične

raziskave, ki bi potrdila povezanost vibracij in teniškega komolca. Vibracije, ki nastanejo ob

udarcih, imajo vrednost med 100 do 200 Hz. Te vibracije igralcem povzročajo draženje

(Brody, 1987a, 1989). Ljudje so občutljivejši na nizke vibracije (občutijo nelagodje). Občutek

nelagodja pri udarcih se zmanjša, ko frekvenca vibracij presega vrednost 180 Hz (Reynolds,

Standlee in Angevine, 1977). Blažilci so zmožni absorbirati samo visoke vibracije (Stroede,

Noble in Walker, 1999). Stroede idr. (1999) so v raziskavi igralcem zavezali oči ter dali čepke

v ušesa. Igralci so imeli lopar v rokah stran od telesa, nato so jim z avtomatiziranim

podajalcem žogic dajali žoge v lopar. Po testiranju so igralci izrazili svoje občutke. Povedali

so, da niso občutili razlike med lagodjem pri uporabi loparja z blažilcem ali brez njega.

Raziskava Li idr. (2004) kaže, da igralec močneje stisne lopar, preden udari žogo, kar

povzroča zapestju večjo absorpcijo vibracij. To nam pove, da je zapestje bolj izpostavljeno

vibraciji kot komolec. Ugotovili so tudi, da ni bilo omembe vredne količine frekvenc vibracij,

prenesenih skozi komolec. Splošno gledano so bile amplitude, zmerjene v zapestju, vsaj

trikrat večje od količine vibracij v komolcu. Vpliv blažilca vibracij nima nobenega učinka na

zmanjšanje sile, s katero stiskamo lopar. Testirali so različne blažilce in noben ni kazal

učinkov pri zmanjšanju vibracij. Ugotovili pa so, da se proizvede več vibracij, če udariš žogo

izven idealne točke loparja. Stroede, Noble in Walker (1999) so ugotovili, da blažilci vibracij

pripomorejo samo k izničevanju zvoka ob kontaktu strun z žogo.

14

6. CILJI IN HIPOTEZE

Cilja in hipotezi diplomskega dela predstavljamo v nadaljevanju:

Cilji

- Ugotoviti, ali obstajajo razlike v natančnosti udarcev z uporabo blažilca vibracij.

- Ugotoviti občutek optimalnega zadevanja žogice igralcev pri izvajanju udarcev z

blažilcem vibracij in brez njega.

Hipoteze

- H1: Igralci se statistično značilno razlikujejo v natančnosti udarca brez blažilca vibracij

in z blažilcem

- H2: Igralci z višjo oceno kakovosti kontakta imajo večjo uspešnost zadetkov

15

7. METODE DELA

7.1 Preizkušanci

Vzorec merjencev zajema tri osebe moškega spola med 19 in 24 let, ki se udeležujejo rednih

teniških treningov na Fakulteti za šport. Povprečna starost fantov je bila 22,3 let. Povprečni

staž merjencev je bil 10 let. Dva izmed preizkušancev sta rangirana na članski lestvici TZS.

Eden merjenec nastopa v 3. italijanski ligi in na članskih tekmovanjih.

7.2 Pripomočki

Zanesljivost bo izmerjena z označeno tarčo. Velikost tarče, ki jo je ciljal merjenec, je 3x3

metre, kjer je 3 metre od osnovne črte in 3 metre od stranske črte. Tarča, ki jo je ciljal

podajalec, je bila oddaljena 1 meter od osnovne črte, 1 meter od servis črte in 4 metre od

stranske črte. Za označevanje smo uporabili 12 oznak in 12 žog. Subjektivni občutek igralcev

smo preverjali s samooceno (lestvica je od 1 do 3, kjer je 1 slaba točka kontakta, 2 dober

kontakt, 3 odličen kontakt).

7.3 Postopek

Vsi merjenci so izvedli dvajsetminutno splošno ogrevanje. Ogrevanje se je začelo s

petminutnim tekom okoli teniškega igrišča v pogovornem tempu, sledile so aktivne raztezne

vaje, nato atletska abeceda. Splošnemu ogrevanju je sledilo teniško ogrevanja, ki je trajalo

petnajst minut in je vsebovalo izmenjave s forhendom in bekendom diagonalno.

Vsak merjenec je izvajal 4 serije, vsaki seriji je sledil triminutni odmor. Dve seriji so izvajali

igralci s svojim loparjem, nato so vsi merjenci preostali dve seriji izvedli z istim loparjem.

Izkušeni podajalec je podajal žoge na že prej omenjeno ciljno mesto igrišča. Nato je merjenec

odigral aktivno žogo v tarčo. Rezultat smo upoštevali samo takrat, ko sta tako podajalec kot

tudi igralec zadela ciljno tarčo. Merjenci so igrali samo forhend. Po končanem testu je

merjenec izpolnil tabelo s samooceno. V tabeli je moral igralec na podlagi udarcev oceniti

kvaliteto točke kontakta (lestvica je od 1 do 3, kjer je 1 slaba točka kontakta, 2 dober

kontakt, 3 odličen kontakt). Vsak igralec je opravil eno poskusno serijo. Stroede idr. (1999) so

v raziskavi postopek merjenja prav tako izvajali z dvema različnima loparjema (razlika v

obliki, materialu, trdoti in velikost ročaja), en lopar je bil merjenčev, drugi lopar pa skupen za

vse merjence. Celoten postopek poteka meritve med obema tarčama predstavljamo na sliki

1.

16

podajalec

igralec

kamera

Slika 1: Slika poteka meritve z obema tarčama

7.4 Metode obdelave podatkov

Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS 20.0. Za ugotovitev razlik v natančnosti

udarcev z blažilcem vibracij ali brez njega smo uporabili kvantitativno metodo (test razlike

deležev). Pri drugi hipotezi smo poskušali potrditi s testi razlik deležev po parih. Za

preverjanje hipotez smo uporabili 5-odstotno stopnjo tveganja.

17

8. REZULTATI

8.1 Ocena kakovosti kontakta

Vsak igralec je po udarcu navedel oceno kakovosti kontakta, kjer 1 pomeni slab kontakt, 2

dober kontakt in 3 odličen kontakt. Rezultate vseh 120 meritev podaja naslednja tabela:

Tabela 1: Ocena kakovosti kontakta

N Min Max M SD

Kontakt 120 1 3 2,33 ,626

Veljavni N 120

V povprečju je kontakt na tej lestvici ocenjen z 2,33. To pomeni, da so igralci precej čisto

izvajali udarce. Ocena kontakta je prikazana s stolpčnim grafikonom:

Slika 2: Ocena kakovosti kontakta

Vidimo, da je bilo največ udarcev z dobrim kontaktom, daleč najmanj pa s slabim kontaktom.

Rezultat ne preseneča, saj so igralci izvajali udarce v dokaj kontroliranih pogojih. Podajalec je

podajal srednje dolge žoge na sredino igrišča. Merjenec je udarce zato lahko izvajal v

statičnem ravnotežju.

V preglednici 4 smo predstavili ocene kontakta za vsakega igralca posebej.

Tabela 2: Ocene kontakta za vsakega igralca posebej

N Min Max M SD

Igralec 1 40 1 3 2,0 0,72

Igralec 2 40 2 3 2,5 0,51

Igralec 3 40 2 3 2,5 0,51

18

V povprečju je prvi igralec kakovost kontakta ob udarcu ocenil z najnižjo oceno, zato so pri

njem vrednosti tudi najbolj razpršene. Druga dva igralca sta kakovost kontakta ob udarcu

ocenila z višjimi vrednostmi.

Primerjave med vsemi tremi lahko prikažemo z naslednjim grafikonom:

Slika 3: Ocena kakovosti kontakta

8.2 Natančnost udarcev

Natančnost udarcev smo predstavili za vsakega merjenca posebej. Navedli smo, kolikokrat je

vsak igralec poskusil in kolikokrat je zadel:

Tabela 3: Natančnost udarcev

Poskusi Zadeti Uspešnost

Prvi igralec 70 46 65,7 %

Drugi igralec 85 52 61,2 %

Tretji igralec 93 51 54,8 %

Najuspešnejši je bil prvi igralec, najmanj pa tretji. Od zadetih tarč smo navedli samo deset

meritev, in sicer tistih deset, kjer je tudi podajalec zadel tarčo. Natančnost pa smo merili za

vse udarce.

19

8.3 Preverjanje raznolikosti v natančnosti udarcev brez blažilca vibracij in z

blažilcem

Preverjali smo na osnovi meritev natančnosti udarcev. Za vsakega od testnih teniških igralcev

smo izmerili, kolikokrat je poskusil zadeti tarčo in kolikokrat jo je dejansko zadel. Vsak je

poskušal s svojim loparjem z blažilcem in brez njega ter s testnim loparjem z blažilcem in

brez njega. Če vse podatke strnemo, ugotovimo, da je bilo vseh poskusov brez blažilca 135,

zadetkov pa 75, kar predstavlja 55,6% uspešnost. Vseh poskusov z blažilcem pa je bilo 113,

od katerih je bilo 74 uspešnih, kar pa predstavlja 65,5% uspešnost.

8.4 Povezanost med kakovostjo kontakta in večjo uspešnostjo zadetkov

Povezanost smo poskušali ugotoviti z več testi razlike deležev po parih. Ker smo meritve

izvajali s tremi različnimi teniškimi igralci, smo za vsakega navedli oceno kakovosti kontakta

in uspešnost zadetkov. Kakovost kontakta merimo na lestvici od 1 do 3, uspešnost pa z

razmerjem uspešno zadetih udarcev glede na število poskusov zadetka. Rezultate podajamo

v naslednji tabeli:

Tabela 4: Ocene kakovosti kontaktov in uspešnosti zadetkov

Igralec Ocena kontakta Uspešnost zadetkov

Prvi 2 0,657 = 65,7%

Drugi 2,5 0,612 = 61,2%

Tretji 2,5 0,548 = 54,8%

Drugi in tretji merjenec sta ocenila kakovost kontakta enako. Zato smo rezultate drugega in

tretjega igralca združili v eno kategorijo in hipotezo preverili s samo enim testom razlike

deležev.

Tabela 5: Ocene kakovosti kontaktov in uspešnosti zadetkov za samo dve kategoriji

Ocena kontakta Uspešnost zadetkov p N

2 0,657 = 65,7% 70

2,5 0,579 = 57,9% 178

Če si najprej pogledamo vzorčne podatke, vidimo, da je situacija ravno obratna, kot smo

pričakovali. Igralci, ki so kontakt ocenili kot slabši, so bolje zadevali.

20

9. RAZPRAVA

V naši raziskovalnem delu smo se osredotočali predvsem na optimalno točko kontakta ter na

natančnost udarcev pri teniški igri.

Ker sta obe zadevi zelo kompleksni, smo se omejili na udarce pod točno določenimi pogoji.

Tako podajalec kot tudi preizkušanec (igralec) sta morala žogo zadeti na že vnaprej določen

cilj. Podajalec je moral zadeti tarčo v sredini polja med prečno servisno in osnovno črto,

igralec pa je moral zadeti 3x3 metre veliko polje ob osnovni črti in forhend stranski črti. V

preizkus smo vključili tri igralce, v poštev pa smo vzeli samo tiste udarce, kjer je podajalec

zadel tarčo.

V teh, z vidika teniške igre idealnih razmerah, smo potem merili natančnost udarcev, njihovo

hitrost ter občutek kvalitete kontakta. Meritve smo izvajali v dveh serijah z lastnim loparjem,

enkrat z blažilcem in enkrat brez blažilca, nato pa še dve seriji s testnim loparjem.

V prvi hipotezi nas je zanimal vpliv blažilca vibracij na natančnost udarca. Veliko igralcev je

menilo, da je uporaba blažilca bolj ali manj brez učinka in je subjektivnega značaja. Po drugi

strani pa imamo občutek, da veliko igralcev meni, da uporaba blažilca na njihovo igro vpliva

podobno kot placebo v medicini. To zna včasih med dvobojem delovati proti njim, še

posebej, če med igro blažilec izgubijo. Hipotezo smo poskusili statistično potrditi s testom

razlike deležev. Namreč hoteli smo dokazati, da izven obsega vzorčnih podatkov na celotni

populaciji velja, da je natančnost udarcev v primeru uporabe blažilca vibracij večja kot brez

njegove uporabe. Test smo izvedli pri stopnji tveganja α = 0,05, pripadajoča ničelna in

alternativna hipoteza se glasita:

H0: π1 = π2 Deleža obeh skupin sta enaka.

Natančnost udarcev se glede na uporabo blažilca vibracij ne razlikuje.

H0:π1< π2 Delež druge skupine je večji kot delež prve skupine.

Natančnost udarcev je z uporabo blažilca večja kot brez njega.

Testna statistika je znašala z = -1,59 pri stopnji značilnosti p = 0,056, zato ničelno hipotezo sprejmemo. Raziskovalne hipoteze H1 nismo uspeli potrditi. Zato ostanemo pri trditvi, da tovrstnega vpliva nismo uspeli dokazati. Zagovarjamo stališče, da je vpliv na natančnost subjektivnega značaja. Če bi hoteli priti do bolj poglobljenih rezultatov, bi morali narediti preizkus z več igralci in več udarci v različnih okoliščinah. Poskušali smo poiskati tudi kakšno primerjalno študijo, vendar nismo našli nobene, ki bi raziskovala vpliv blažilca na natančnost udarcev.

Povzetek ugotovitev v zvezi s hipotezo H2: Na osnovi poznavanja teniške igre smo poskušali

dokazati, da boljša kakovost kontakta v splošnem pomeni večjo natančnost udarcev. Vendar

so podatki na vzorcu kazali popolnoma nasprotno sliko. Tisti z nižjo oceno kakovosti kontakta

so bolje zadevali. Glede na podatke iz vzorca smo poskusili preveriti, če morda velja ravno

nasprotno od dane hipoteze, da tisti s slabšo kakovostjo kontakta bolje zadevajo. Ničelna in

alternativna hipoteza pa v tem primeru izgledata takole:

21

H0:π1 = π2 Deleža obeh skupin sta enaka.

Uspešnost zadetkov se glede na oceno kakovosti kontakta ne razlikuje.

H0:π1> π2 Delež druge skupine je manjši kot delež prve skupine.

Uspešnost zadetkov je pri igralcih z nižjo oceno kakovosti kontakta večja.

V tem primeru testna statistika znaša z = 1,136 pri stopnji značilnosti 0,128. Ne moremo

torej trditi, da tisti z manjšo oceno kakovosti kontakta bolje zadevajo.

Ne moremo trditi niti tega, da je dober kontakt osnova za večjo natančnost, niti tega, da na

osnovi dobrega kontakta igralci tenisa slabše zadevajo. Hipoteze H2 tako nismo uspeli

potrditi, prav tako nismo uspeli potrditi njenega nasprotja. Po raziskavi Smith in Weathers

(1998) je bilo ugotovljeno, da dosežeš natančnost, hitrost in tempo brez napora, če odigraš

žogo v optimalni točki kontakta. Ravno tako kot pri ostalih hipotezah je razlog za takšen

rezultat v majhnosti vzorca ter tudi v subjektivnosti pri ocenjevanju kvalitete kontakta.

Precej verjetno se nam zdi, da bi pri preizkusu z večjim številom igralcev lahko potrdili

trditev, da boljši kontakt dejansko pogojuje večjo natančnost. Omeniti moramo tudi, da so

preizkušanci imeli kratek čas med izvedbo in oceno kakovosti. Preizkušanci so imeli zelo malo

časa za oceno. Splošno znano dejstvo je, da je za natančnost potrebna pravilna postavitev

glede na let žoge in dober kontakt pri udarcu.

Ko smo raziskovali vpliv ocene kakovosti kontakta na natančnost udarca, prav tako nismo

uspeli dokazati povezave. Na osnovi našega poznavanja teniške igre lahko pričakujemo, da so

bolj čisti udarci tudi natančnejši. Upamo si domnevati, da bi to trditev lahko dokazali z bolj

poglobljeno analizo z večjim vzorcem in večjim številom igralcev. Prišli smo tudi do ideje, da

bi v prihodnji študiji subjektivno oceno kakovosti točke zadetka nadomestili z objektivnimi

podatki (posnetkom točke kontakta s kamero visoke ločljivosti).

22

10. SKLEP

Teniške tekme postajajo vse bolj zahtevne in od igralcev zahtevajo pripravljenost na vsak

detajl igre, zato prihaja do povečanih obremenitev. Tudi vsakodnevni treningi so v večjem

obsegu in s krajšim časom počitka. Vse to pa so dejavniki, ki pri igralcu sprožajo poškodbe.

Da bi bili igralci manj izpostavljeni poškodbam, si trenerji prizadevajo za različne metode

preventive, tudi z uporabo blažilca vibracij na teniško žogo.

Najprej smo predstavili tenis in fizično obremenitev ter z njim povezano problematiko zaradi

dlje trajajočih aktivnosti, ki so značilne za tenis kot aciklični polistrukturni šport. Nato sem

predstavil pomembnost kombinacije hitrosti in natančnosti udarca v različnih situacijah, saj

vsak počasen udarec lahko nasprotnik izkoristi v svoj prid, zato je pospešek loparja zelo

pomemben podatek.

V poglavju o idealni točki kontakta ob udarcu smo izpostavili pomembnost idealne točke

kontakta, ki je odvisna od prijema loparja, ki ga ima igralec, strukture telesa in količine

rotacije dane v udarec. To poznavanje je pomembno, saj je točka kontakta jedro tenisa.

Za zmanjšanja prenosa vibracij po roki obstaja pripomoček blažilec vibracij, katerega učinki

so zmanjševanje samo visokih frekvenc vibracij ter izničevanja zvoka kontakta žoge strun, kar

smo podrobno predstavili v petem poglavju.

Za konec strnimo ugotovitve. V prvi hipotezi nas je zanimalo, kaj sploh vpliva na občutek

vibracij pri udarcu, pri čemer smo se osredotočili na uporabo blažilca in na izmerjeno hitrost

žoge pri udarcu. Z našo raziskavo nismo uspeli dokazati, da uporaba blažilca zmanjšuje

občutek o vibracijah. Podatki meritev na vzorcu so kazali celo nasprotno sliko, ki pa tudi ni

bila statistično značilna. Dobili smo rezultat, ki je nekako v skladu z rezultati podobnih

raziskav, da blažilec vibracij vpliva samo na zvok pri udarcu, ne pa tudi na vibracije. Nismo

uspeli dokazati niti tega, da je občutek vibracij odvisen od hitrosti žoge po udarcu oziroma od

moči udarca. V tem primeru smo na vzorčnih podatkih dobili rezultat, ki je v skladu s

pričakovanji, ga pa na žalost nismo mogli statistično potrditi. Si pa upamo domnevati, da bi,

če bi imeli možnost narediti raziskavo z večjim vzorcem in morda še z dejanskim merjenjem

vibracij, uspeli dokazati, da so v primeru večje moči udarca vibracije močnejše. S fizikalnega

vidika je to vsekakor logična predpostavka.

23

11. LITERATURA IN VIRI

Aleksovski, A. (2015). Precision of ground strokes in tennis. Activities in Psysical Education

and Sport, 5(1), 68–70.

Brody, H. (1987a). Models of tennis racket impacts. International Journal of Sport

Biomechanics, 3, 293–296.

Brody, H. (1987b). Tennis Science for Tennis Players. Philadelphia: University of Pennsylvania

Press.

Brody, H. (1989). Vibration damping of tennis rackets. International Journal of Sport

Biomechanics, 5, 451– 456.

Chalakov, M. (2014 ). Study of the ball speed during forehand and backhand hit in tennis

training of 12 year old players. Research in Kinesiology, 42(2), 168–172.

Elliott, B., Reid, M. in Crespo, M. (2003). Biomechanics o f advanced tennis. International

Tennis Federation, ITF

Etnyre, B.R. (1998). Accuracy characteristics of throwing as a result of maximum force effort.

Perceptual and Motor Skills, 86, 1211.

Filipčič, A. (2000). Tenis: Tehnika in taktika. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Filipčič, A. (2002). Tenis: Treniranje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Fitts, P.M. (1954). The information capacity of the human motor system in controlling the

amplitude of movement. Journal of Experimental Psychology, 47, 262–269

Hassan, F. (2011). Acquaring balance skills essential for tennis. Izročki. Pridobljeno iz

http://www.itftennis.com/shared/medialibrary/pdf/original/IO_21017_original

Henning, E., Rosenbaum, D. in Milani, TL. (1992). Transfer of tennis racket vibrations onto

the human forearm. Med Sci Sports Exercise, 10, 1134–40. Pridobljeno iz

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1435161

Holzer, E., Reischl, G.P. in Fetz, F. (1994). Genauigkeitstraining bei Ballsportarten. Wien: ÖBV

Pädagog. Verlag

ITF Coaching. (2007). ITF Coaches Education Programme Level 2 Coaching Course.

Pridobljeno 13.5.2016 iz http://en.coaching.itftennis.com/media/113862/113862.pdf

Kovacs, M. S. (2006). Applied physiology of tennis performance. British Journal of Sports

Medicine, 40(5), 381–386.

Knudson, D. (2004). Biomechanical studies on the mechanism of tennis elbow. V M.

Hubbard, R.D Mehta. and J.M. Pallis (ur.), The Engineering of Sport (stran 135–139).

Sheffield: International Sports Engineering Association

24

Li, X. F., Fewtrell, D. in Jenkins, M. (2004). String vibration dampers do not reduce racket

frame vibration transfer to the forearm. Journal of Sports Science, 22, 1041–1052.

Li, J. (2006). Free Forehand. USA: US Professional Teninis Association.

PTR. (2012). Practical on Court Applications for Sport science. Pridobljeno iz

http://www.ptrtennis.org/secured/sport-science.pdf

Reynolds, D.D., Standlee, K.G. in Angevine, E.N. (1977). Hand–arm vibration: Part III.

Subjective response characteristics of individuals to hand induced vibration. Journal of

Sound and Vibration, 51, 267–282.

Smith, S. in Weathers, E. (1998). The key to ideal contact: How to find your power point.

Tennis. Tennis, 33(12), 104.

Steinhofel, L. in Beachus, J. (1998). Training Exercises for Competitive Tennis. Aachen: Meyer

& Meyer.

Stroede, C., Noble, L. in Walker H. (1999). The effect of tennis racket string vibration

dampers on racket handle vibrations and discomfort following impacts. Journal of

Sports Science, 17, 379-385.

TZS. (2016). Temeljni principi pri izvedbi teniških udarcev in gibanj: Biomec. Izročki.

Pridobljeno 13.7.2016 iz http://www.aftennis.si/knjiznica/tecaji/predavanja#Trener

tenisa C

Willis, A. (2011). Andy Murray defeats Mardy Fish to reach final of Western & Southern

Open in Cincinnati. The Telegraph. Pridobljeno iz

http://www.telegraph.co.uk/sport/tennis/andymurray/8713601/Andy-Murray-

defeats-Mardy-Fish-to-reach-final-of-Western-and-Southern-Open-in-Cincinnati.html