UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DAVID RAIŠP

OBČNI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK IN SLOVENSKA PRAVNA TERMINOLOGIJA

Diplomsko delo

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

OBČNI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK IN SLOVENSKA PRAVNA TERMINOLOGIJA

Študent: David Raišp Številka indeksa: 71178766 Študijski program: UNI-B1– PRAVO Študijska smer: Pravna zgodovina Mentor: izr. prof. dr. Borut Holcman

Maribor, september 2012

KAZALO:

POVZETEK 1

ZUSAMMENFASSUNG 2

1. UVOD 3

2. OBČNI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK 3

2.1. Splošno 3

2.2. Zgodovina Občnega državljanskega zakonika 5

2.3. Uporaba Občnega državljanskega zakonika v Republiki Sloveniji v sedanjem času 9

2.4. Uporaba Občnega državljanskega zakonika v Republiki Avstriji 10

3. POMEN JEZIKA V PRAVU 10

4. PREVAJANJE 11

4.1. Splošno 11

4.2. Prevajanje pravnih besedil pred letom 1848 12

4.3. Prevajanje pravnih besedil po letu 1848 12 4.3.1. Splošno 12 4.3.2. Matej Cigale in njegovi članki v Slovenskem pravniku: 14 4.3.3. Josip (Jožef) Krajnc 19 4.3.4. Franc Regally 20 4.3.4. Josip Vilfan 22

5. ZAKLJUČEK 23

BIBLIOGRAFIJA: 24

1

Povzetek

Občni državljanski zakonik je začel veljati 1. januarja 1812, na Kranjskem pa komaj 1.

maja 1815. Gre za naravno-pravno kodifikacijo, ki je močno vplivala na razvoj

civilnega prava v Evropi. ODZ je obdržal veljavo tudi po koncu 1. svetovne vojne, in

sicer je ostal v veljavi vse do 25. oktobra 1946, ko je bil razveljavljen. Kljub ODZ-jevi

formalni razveljavljenosti, je z vsebinske plati ostal veljavni neformalni pravni vir. Ko

se je Republika Slovenija leta 1991 osamosvojila, je sprejela novo družbeno ureditev.

Kljub dejstvu, da sta bila sprejeta nova civilna zakonika (OZ in SPZ), pa ostaja

vprašanje uporabe pravnih pravil ODZ-ja v sedanjem civilnem pravu Republike

Slovenije aktualno vprašanje. ODZ oz. ABGB se še vedno uporablja v Republiki

Avstriji, kjer je ostal v skoraj tričetrtinsko nespremenjeni obliki. ODZ je pomembno

vplival na oblikovanje slovenske pravne terminologije, saj je 4. marca 1849 Franc Jožef

I. predpisal izhajanje ODZ-ja v desetih jezikih, ki so jih v cesarstvu uporabljali. Kljub

temu je 27. decembra 1852 postal edini izvirnik nemško besedilo ODZ-ja. Slovenski

prevod je bil objavljen 1. januarja 1870. Izid Pravno-politične terminologije v

avstrijskih slovanskih jezikih, je bil pomembni mejnik pri prevajanju pravne

terminologije. Bil je rezultat dela terminološke komisije pri prevajanju ODZ-ja pod

vodstvom Frana Miklošiča, sodelovala pa sta še Matija Dolenc in Matej Cigale. Leta

1853 je Cigale uredil »Juridisch-politische Terminologie für die slawische Sprachen

Österreichs« ter popravil in predelal Mažgon-Krajnčev prevod ODZ-ja. Objavljal je tudi

v Slovenskem pravniku. Pri oblikovanju slovenske pravne terminologije so aktivno

sodelovali še Anton Mažgon, Josip Krajnc, Fran Regally, Josip Vilfan, Božidar Bežek

in drugi.

Ključne besede: ODZ, naravno pravo, Karl Anton von Martini, prevajanje, Slovenski

pravnik, Matej Cigale, Anton Mažgon, Josip Krajnc, Fran Regally, Josip Vilfan,

Božidar Bežek

2

Zusammenfassung

Das Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch trat in Kraft am 1. Jänner 1812, wobei in

Krain erst am 1. Mai 1815. Das ABGB ist eine Natur-rechtliche Kodifikation welche

einen großen Einfluss auf die Entwicklung des Zivilrechts in Europa hatte. Das ABGB

war gültig auch nach den Ersten Weltkrieg bis 25. Oktober 1946 wenn es außer Kraft

trat. Trotzdem galt es materiellrechtlich. Im Jahr 1991 hat Slowenien ihre

Unabhängigkeit und somit auch eine neue Staatsordnung eingeführt. Trotz neuen

Zivilrechtlichen Gesetzbücher (OZ und SPZ) blieb die Frage der Verwendung des

ABGB noch immer aktuell. Das ABGB ist immer noch geltend in Österreich und ist

soweit (etwa drei Viertel) in der Urfassung bestehend. Die Kodifikation hatte

bedeutenden Einfluss auf die slowenische Rechts-Terminologie auch deswegen weil

Franz Josef I. am 14. März 1849 die Veröffentlichung der Übersetzungen des ABGB in

zehn Sprachen die damals in der Habsburg Monarchie gesprochen waren geordnet hat.

Trotzdem war die einzige authentische Ausgabe die in der deutschen Sprache. Die

slowenische Ausgabe war veröffentlich am 1. Jänner 1870. Die Veröffentlichung der

„Juridisch-politischen Terminologie für die slawische Sprachen Österreichs“ war

fundamental für die Übersetzungen der Rechts-Terminologie. Dieses Buch entschtand

als das Arbeitsresultat von der Komision unter der Leitung von Fran Miklošič, und der

Mitwirkung von Matija Dolenc und Matej Cigale. In 1853 hat Cigale sein Werk

„Juridisch-politische Terminologie für die slawische Sprachen Österreichs“ und die

Mažgon- Krajnc Übersetzung bearbeitet und korrigiert. In der Zeit hat er auch publiziert

und zwar in der juristischen Zeitschrift „Slovenski pravnik“. Bei der Gestaltung von

slowenischer Rechts- Terminologie hatten noch Anton Mažgon, Josip Krajnc, Fran

Regally, Josip Vilfan, Božidar Bežek und andere mitgewirkt.

Stichwörter: ABGB, Naturrecht, Karl Anton von Martini, Übersetzung, »Slovenski

pravnik«, Matej Cigale, Anton Mažgon, Josip Krajnc, Fran Regally, Josip Vilfan,

Božidar Bežek

3

1. Uvod

Dvesto let je minilo, odkar je Občni državljanski zakonik (Allgemeines bürgerliches

Gesetzbuch, po slovensko Občni državljanski zakonik – ODZ) z razglasilnim patentom

avstrijskega cesarja Franca I. stopil v veljavo. ODZ predstavlja enega največjih

spomenikov pravne kulture, pri čemer je potrebno upoštevati, da je bila pot do

njegovega sprejetja in uveljavitve dolga.1

V diplomski nalogi sem si prizadeval predstaviti in orisati pomen tega zakonika,

zgodovino njegovega nastanka ter njegov razvoj, uporabo ODZ-ja in pomen za področje

Slovenije v habsburški monarhiji, kasneje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev,

zaton uporabe z nastopom povojne Jugoslavije in njegov kasnejši vpliv na oblikovanje

slovenskih civilnih zakonikov (na Obligacijski in Stvarnopravni zakonik). Nadaljeval

sem s kratkim orisom pravno-terminološke znanosti, nato pa s poudarkom na razvoju

slovenske pravne terminologije in s predstavitvijo »očetov« slovenske pravne

terminologije.

2. Občni državljanski zakonik

2.1. Splošno

Na pomen ODZ-ja je izmed mnogih opozoril tudi dr. Lovro Toman, pravnik in poslanec

kranjskega Deželnega zbora in avstrijskega Državnega zbora. Ob 50. obletnici Občnega

državljanskega zakonika je v govoru pred člani pravoznanstvenega društva v Ljubljani

povedal naslednje: »Slave pa je vreden zakon prav državljanskih. To pravo zajeto je iz

večne naravne pravice, ker človeštva, vrednosti človeka ne prezira nikdar, temveč

posebno izrekuje postavo, da človek ima prirojene pravice svoje, ker postavlja celo v

posebnem stavku (7§) naravno pravo za razsojilo nekaterih pravniških razmer […]«.2

Tako se je Toman dotaknil enega izmed fundamentov na katerem ODZ stoji in, ki je s

pravno-filozofskega stališča bistven – naravno pravo. ODZ je namreč, prav tako kot 1 Prim: Miha Juhart, Občni državljanski zakonik in razvoj slovenskega civilnega prava, v: Pravnik 128(2011) 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2011, str.: 631. 2 Prim: Katja Škrubej, 200 let ODZ (2) – ODZ kot predhodnik »naše državne ustave«, v: Pravna praksa 2.6.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.: 29.

4

francoski Code Civil, naravno-pravna kodifikacija z razliko od nemškega BGB-ja ali

švicarskega Zivilgesetzbuch-a, ki sta pandektistični kodifikaciji.

Pojem naravnega prava je evropsko pravno misel sooblikoval že od 5. stoletja pred

Kristusom (začetniki so Sofisti) in je aktualen še danes. Kljub temu, da se je pojem

skozi zgodovino spreminjal, predstavlja bistvo tega pojma ideja, da obstaja za vse ljudi,

kot razumna bitja ali kot od boga ustvarjena bitja obvezujoč sistem pravil. Po

večinskem stališču so glavne karakteristike naravnega prava njegova vsesplošna

zavezovalna moč, pri čemer so ta pravila brezčasna in povsod veljavna. Ta pravila

izhajajo iz reda sveta in človeške biti, lahko so pa spoznana s pomočjo razuma in na

podlagi njega tudi udejanjena. Naravno pravo je antipod pravnega pozitivizma in

smatra, da ga odločitev zakonodajalca ne more spremeniti. Da je naravno pravo močno

determiniralo evropsko pravno-filozofsko misel dokazuje tudi dejstvo, da najdemo v

krogu njegovih predstavnikov največje evropske filozofe kot so Aristotel, Sveti Tomaž

Akvinski, John Locke, Hugo Grotius, Immanuel Kant, Jean-Jacques Rousseau,

Friedrich Carl von Savigny in drugi.3

Kasneje je njihova ideja čez-pozitivističnega prava močno vplivala tudi na razvoj

človekovih pravic in posledično današnje sodobne družbe.

Da je naravno pravo močno vplivalo na ODZ lahko podkrepimo z razvojem zakonika,

v katerem ima posebno mesto njegov redaktor Karl Anton von Martini (1726-1800), ki

je bil prvi profesor za naravno pravo na univerzi Alma Mater Rudolphina

Vindobonensis na Dunaju. Leta 1792 ga je cesar Leopold II. imenoval za novega

predsednika kompilacijske komisije za sestavo civilnega zakonika in prav tako za

drugega predsednika Vrhovnega pravosodnega urada (Oberste Justizstelle). Oba je dala

ustanoviti že Marija Terezija. Že v času vladavine Jožefa II. se je ta organ razvil v

vrhovno sodišče za zasebnopravne spore in je ves čas priprav zakonika nanj močno

vplival. Prikazano dokazuje Martinijev velik vpliv, kar podkrepi dejstvo, da je v

nekaterih primerih imel tudi pravico do avtentične razlage zakonov. Na Martinijevo

jasno pozicioniranje kaže tudi njegovo delo Positiones de jure civitatis (1768), v

katerem je izoblikoval dokaj napredno varianto teorije družbene pogodbe, v skladu s

3 Prim: Gerhard Luf, Grundfragen der Rechtsphilosophie und Rechtsethik, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Wien 2011, str.: 55-70.

5

katero bi se naj vsi posamezniki združevali le na osnovi razuma in izkušenj. Martinijeva

doslednost pri izpeljavi načel naravnega prava, pa ga je kasneje celo stala njegovega

mesta pri nadaljnji redakciji in je moral odstopiti. Kljub temu je bil njegov osnutek

kasneje v celoti uzakonjen, vendar le v Zahodni in Vzhodni Galiciji (1797). Na

kontinuiteno z Martinijem kaže tudi dejstvo, da je njegov učenec von Zeiller v ODZ-ju

obdržal kar nekaj temeljnih človekovih pravic kot je načelo enakosti pred zakonom

(§16), da »ima vsak človek prirojene, že po razumu vidne pravice, in ga je torej šteti za

človeka«.4

Kljub temu moramo poudariti, da določena glavna izhodišča naravnega prava kot so

načela enakosti in svobode zasebnih pravnih odnosov niso odsevale takratne realnosti v

habsburški monarhiji, ker je bila absolutistična monarhija in avtoritativna država z

zakoreninjenim fevdalizmom. Hausmaninger ocenjuje, da se je liberalizacija javnega

življenja v avstrijski monarhiji v duhu ODZ-ja vzpostavila šele v osemdesetih letih 19.

stoletja.5

2.2. Zgodovina Občnega državljanskega zakonika

Za zakone Izraelcev (nastali po navajanjih leta 1312 pr. Kr.) sta zadostovali samo dve

kamniti plošči. Ko so kasneje Rimljani začeli s pripravo kodifikacije, so menili, da bo

zadostovalo samo deset plošč. Med delom se je izkazalo, da potrebujejo še dve plošči.

Iz navedenega razberemo, da so priprave zakonov in kodifikacij postajale skozi

zgodovino vedno težje in obsežnejše. To velja tudi za pripravo ODZ-ja. Leta 1753 se je

oblikovala prva kompilacijska komisija, katere delo je bilo skrbno pripravljeno. Leta

1780 je Marija Terezija naročila strokovno mnenje glede vprašanja kako se pišejo

zakoni. To mnenje je svarilo pred tem, da se zakoni (že tedaj) pišejo brez potrebne

priprave in da so zato potrebna mnoga kasnejša dodatna pojasnila in noveliranja. Tako

je bilo komisiji naročeno, da se mora v zakoniku izogibati strokovnim izrazom in

predetajliranosti – prizadevati so si torej morali za uporabo čim preprostejšega jezika.

Na podlagi poenostavljenih formulacij so bili torej redaktorji zakonika prisiljeni k

4 Prim: Katja Škrubej, 200 let ODZ (2) – ODZ kot predhodnik »naše državne ustave«, v: Pravna praksa 2.6.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.: 29. 5 Prim: Tomaž Keresteš, Uporabljivost pravnih pravil ODZ v sodobnem civilnem pravu Republike Slovenije, v: Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7, Pravna fakulteta Maribor, Maribor 2011, str.: 3.

6

uporabi domačih izrazov namesto latinskih, kar je prispevalo k (boljšemu) oblikovanju

najprej nemške, nato pa tudi druge terminologije – tudi slovenske.6

ODZ je bil sprejet s cesarskim razglasilnim patentom št. 946 zb. pr. z. 1. junija 1811 in

je za vse »nemške« (tj. avstrijske) dedne dežele začel veljati 1. januarja 1812. Kljub

temu je večji del Martinijevega besedila, kot že omenjeno, začel poskusno veljati v

Zahodni Galiciji leta 1797 kot Zahodnogalicijski zakonik.7

Poudariti je potrebno, da 1. januarja 1812 ODZ ni začel veljati za celotno območje

Slovenije, ker je bil velik del slovenskega nacionalnega ozemlja (Ilirske province) pod

Napoleonovo oblastjo. Šele, ko je bila Francija poražena in so se Ilirske province

priključile avstrijski monarhiji, je ODZ začel veljati tudi na območju Kranjske in v

Beljaškem okrožju (1. maj 1815). V Ogrskem kraljestvu se je ODZ začel uporabljati

šele leta 1853, vendar samo do leta 1861, razen v hrvaškem delu, kjer je veljal še naprej.

Za razvoj ODZ-ja so pomembne tri delne novele: I. novela z dne 12. oktobra 1914 št.

276 drž. zak., II. novela z dne 22. julija 1915 št. 208 drž. zak. in III. novela z dne 19.

marca 1916 št. 69 drž. zak. Novelirana so bila vsa področja civilnega prava, z izjemo

zakonskega, ki se je naslanjalo na kanonsko pravo. Noveliranja so z vsebinskega

stališča pomenila približevanje avstrijske ureditve nemški, kar je predstavljalo

posodobitev.8

Prav v poglavju glede zakonske zveze pa moramo ugotoviti, da kljub pompoznemu §16,

to načelo enakosti ni bilo popolnoma dosledno izpeljano. § 64 tako na primer določa:

»Zakoni med kristjani in osebami, ki niso krščanske vere, se ne morejo sklepati

veljavno.« ODZ prav tako loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroci. § 155

določa, da »nezakonski otroci ne uživajo enakih pravic z zakonskimi.« § 165 določa, da

»nezakonski otroci nimajo pravice niti do očetovega priimka niti do plemstva, grba in

drugih prednosti roditeljev; imenujejo se po rodbinskem imenu materinem.« 9

6 Prim: Georg E. Kodek, Legistik einst und jetz, v: Jus-alumni Magazin 01/2011, LexisNexis Verlag ARD Orac, Wien 2011, str.: 16-17. 7 Prim: Miha Juhart, Občni državljanski zakonik in razvoj slovenskega civilnega prava, v: Pravnik 128(2011) 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2011, str.: 631. 8 Prim: Tomaž Keresteš, Uporabljivost pravnih pravil ODZ v sodobnem civilnem pravu Republike Slovenije, v: Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7, Pravna fakulteta Maribor, Maribor 2011, str.: 3-4. 9 Primerjaj vse: Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: 8, 19, 41, 46.

7

Z novim zakonom o zakonskih zadevah katolikov v habsburški monarhiji, ki je bil

sprejet 8. oktobra 1856 se je materija zakonskega prava uredila v skladu s kanonskim

pravom. Leta 1867 je bilo zakonsko pravo znova urejeno v civilnem pravu, jurisdikcijo

pa so znova imela civilna sodišča. ODZ je obdržal veljavo tudi po koncu 1. svetovne

vojne, in sicer najprej v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato tudi v Kraljevini

SHS. Posebna ureditev je veljala v Prekmurju, ki je pred razpadom habsburške

monarhije spadalo v ogrski del. Kot že prej omenjeno, tam ODZ ni bil v veljavi že od

leta 1861, ampak se je uporabljalo madžarsko pravo. To stanje se je spremenilo 18.

septembra 1919, ko je bila veljavnost ODZ-ja, na Prekmurje razširjena z »razpisom

poverjeništva za pravosodnje v Sloveniji z dne 18. septembra 1919, št. 3784«. Tudi v

Kraljevini Jugoslaviji so se pojavile težnje po novi-jugoslovanski civilni kodifikaciji, ki

bi v veliki meri temeljila na ODZ-ju. Novi zakonik ni nikoli stopil v veljavo, tako je

ODZ veljal do 2. svetovne vojne in med njo na celotnem območju Slovenije v

Kraljevini SHS. Predsedstvo AVNOJ-a, kot nova komunistična oblast, je že med vojno

(februarja 1945) sprejelo »Odlok o odpravi in razveljavitvi vseh pravnih predpisov,

izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb

izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po

sovražniku«, ki je zadeval tudi ODZ. S tem aktom so bili odpravljeni vsi pravni

predpisi, ki so veljali pred 6. aprilom 1941, v primeru, da so nasprotovali deklaracijam

in odlokom AVNOJ-a, drugih protifašističnih predstavništev in pravnim predpisom

NKOJ-a ter vlad in poverjeništev posameznih federalnih enot. Ta odlok je bil 25.

oktobra 1946 nadomeščen z »Zakonom o potrditvi in spremembah odloka o odpravi in

razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in

njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih

predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku«, ki je določal, da »pravni

predpisi, ki so veljali na dan 6. april 1941, izgubijo pravno moč«. S tem je bil ODZ

dokončno razveljavljen.10

Kljub ODZ-jevi formalni razveljavljenosti, je z vsebinske plati ostal veljavni neformalni

pravni vir. Tako sodišča niso več neposredno uporabljala določbe ODZ-ja, temveč so

10 Prim: Tomaž Keresteš, Uporabljivost pravnih pravil ODZ v sodobnem civilnem pravu Republike Slovenije, v: Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7, Pravna fakulteta Maribor, Maribor 2011, str.: 4-5.

8

jih uporabljala tako, da so pred številko paragrafa zapisala oznako pravno pravilo. SFRJ

nikoli ni sprejela enotne civilnopravne kodifikacije, ampak so bili sprejeti posamezni

zakoni, ki so civilno pravo vsak parcialno uredili. S tem se je tudi zmanjšalo število

določb ODZ-ja, ki so se še naprej uporabljale kot pravna pravila. ODZ se ni uporabljal

za področji dednega in družinskega prava, z razliko od stvarnega in obligacijskega

prava. Leta 1974 je jugoslovanska ustava del zakonodajne pristojnosti prenesla na

republike. To pa ni omogočilo, da bi republike same uredile celotno stvarno in

obligacijsko pravo, ampak samo v obsegu pomembnem za uresničevanje skupnega

jugoslovanskega trga. Tako je bil leta 1978 sprejet Zakon o obligacijskih razmerjih

(ZOR), na katerega je do neke mere vplivala ODZ-jevska ureditev. Ker pa ZOR ni

uredil celotnega področja, so se v Sloveniji še naprej uporabljala pravila za področja

pravnih praznin npr.: darilna pogodba, družbena pogodba, posodbena pogodba, pogodbe

na srečo, odgovornost lastnika stavbe itd. Vzporednice vidimo tudi na področju

stvarnega prava. Leta 1980 je bil sprejet Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih

(ZTLR), ki pa se je odmaknil od ODZ-ja in se približal nemški ureditvi. Tako je bila

uveljavljena objektivna ureditev posesti, prav tako (po mnenju nekaterih teoretikov) pa

tudi abstraktnost razmerja med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom pri

prenosu lastninske pravice. Zaradi pomanjkljivosti ureditve so se še naprej uporabljala

pravila ODZ-ja za sosedsko pravo, osebne služnosti in stvarno breme. Ko se je

Republika Slovenija leta 1991 osamosvojila, je sprejela novo družbeno ureditev. Tako

je Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije določil, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije

kot republiški predpisi smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljali ob

osamosvojitvi, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu. Leta 2001 je bil sprejet

Obligacijski zakonik (OZ), ki večinoma povzema določbe ZOR-a. Kolikor pa ga ne

povzema pa je mogoče zaznati velik vpliv ODZ-ja. Splošno sprejeto stališče je, da je

praznine najbolj primerno zapolniti s pravili, ki se že uporabljajo – to so pravila ODZ-

ja. Kasneje (leta 2004) je bil sprejet Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki se opira na

ureditev po ZTLR-ju, vendar pa se je odpravil dvom glede razmerja med zavezovalnim

in razpolagalnim pravnim poslom – uveljavila se je ureditev ODZ-ja. Na področju

sosedskega prava, osebnih služnosti in stvarnega bremena se je v SPZ prevzela

obstoječa pravna praksa, ki je temeljila na ODZ-ju.11

11 Prim: Miha Juhart, Občni državljanski zakonik in razvoj slovenskega civilnega prava, v: Pravnik 128(2011) 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2011, str.: 632- 635.

9

2.3. Uporaba Občnega državljanskega zakonika v Republiki Sloveniji v

sedanjem času

Kljub dejstvu, da sta bila (relativno pozno) sprejeta nova civilna zakonika (Obligacijski

in Stvarnopravni), pa ostaja vprašanje uporabe pravnih pravil ODZ-ja v sedanjem

civilnem pravu Republike Slovenije aktualno vprašanje.

Najprej omenimo punktacijo, kar lahko podkrepimo z odločitvijo Ustavnega sodišča12,

ki pravi, da so se že v preteklosti morala uporabljati pravila ODZ-ja. ODZ v § 936

določa: »Dogovor, da se hoče skleniti pogodba šele v bodoče, je le tedaj obvezen, ako je

določen tako čas sklepanja kakor bistveni deli pogodbe, in ako se okolnosti med tem

niso tako izpremenile, da se s tem ovre izrečno določeni ali iz okolnosti viden namen,

ali da izgubi ena ali druga stranka zaupanje. Sploh je treba zahtevati izvršitev takih

obljub, najpozneje v enem letu po pogojenem času, sicer pravica prestane.«13

Drug primer je stava, za katero je Višje sodišče v Kopru leta 2007 uporabilo pravila §

1270-1272 ODZ . Ta pravila so uporabili zaradi skopih določb ZOR-a. Tudi v OZ-ju

stava ni posebej urejena, zato se smatra, da se za presojo dolga, ki izvira iz stave še

naprej uporablja ODZ. Na podlagi 4. člena UZITUL se še zmeraj smiselno uporablja 4.

člen ZRPP. Le-ta določa, da se pravila razveljavljenih pravnih predpisov (torej tudi

ODZ) uporabljajo za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi. To pa zajema tako

pravne praznine v širšem pomenu besede kakor tudi klasične pravne praznine.14

Ker pa moja diplomska naloga obravnava predvsem vprašanje slovenske pravne

terminologije in ODZ-ja, sem na podlagi analize približno štiridesetih sodnih odločb

ugotovil, da je v nekaterih sodišče vsaj omenilo določene ODZ-jevske izraze, ki jih je

nato interpretiralo. Tako bi omenil samo, da je v sodbi II Ips 773/2007 navedeno:

»…dobroverna in zakonita posest pa sta bila v vsakem primeru pogoj za

priposestvovanje po ODZ (le da je ta uporabil sorodna izraza pravična in poštena

posest – paragraf 1460 ODZ)...«15 Sodba II Ips 132/2000 je med drugim določala

naslednje: »…Navedeno pravno pravilo (op. § 1319 ODZ) sicer govori o posestniku 12 glej: U-II-197/99, z dne 11. 11. 1999. 13 Prim:Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: 255. 14 Prim: Tomaž Keresteš, Uporabljivost pravnih pravil ODZ v sodobnem civilnem pravu Republike Slovenije, v: Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7, Pravna fakulteta Maribor, Maribor 2011, str.: 7-11. 15 glej: II Ips 773/2007, z dne 23.9.2010.

10

stavbe, vendar pojem posestnika revident zmotno tolmači. "Posestnik" ima v tej določbi

širši pomen kot "lastnik"…«16.

2.4. Uporaba Občnega državljanskega zakonika v Republiki Avstriji

Aktualni veljavni tekst ODZ-ja oz. ABGB-ja, ki se uporablja v Republiki Avstriji, je

ostal v skoraj tričetrtinsko nespremenjeni obliki, tudi kar zadeva pravopisne prvine.

Prav zaradi tega je potrebno zgodovinsko besedilo pravilno interpretirati, kot na primer

odškodnino – zastarel izraz je Genugtuung, sodobni je Schadenersatz. Prav zaradi tega,

ker je besedilo ostalo v velikem delu nespremenjeno, je zelo pomembna uporaba

komentarjev ODZ-ja – prvi komentar je napisal Franz von Zeiller. Pomembno je dodati,

da je bil ODZ v Avstriji po mojih podatkih od leta 1916 že 82-krat noveliran17, prav

tako pa je mnogo delov avstrijskega zasebnega prava urejenih zunaj ODZ-ja, npr.: pravo

zakonske zveze (Eherecht), najemniško pravo in pravo potrošnikov.18

3. Pomen jezika v pravu

Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je jezik sistem izraznih sredstev za

govorno in pisno sporazumevanje.

Dr. Igličar pa navaja, da je jezik osnovno sredstvo za izražanje vsebine pravnih norm.

Igličar pravi, da mora zakonodajalec misliti kot filozof in se izražati kot kmet (to je bilo

tudi glavno vodilo pri sestavi ODZ-ja), med tem ko drugi (npr. Nikola Visković)

navajajo, da pravni jezik sestoji iz a) izrazov splošnega jezika, ki imajo tudi v strokovni

rabi nespremenjen pomen, b) splošnih izrazov vsakdanjega jezika, ki imajo v

strokovnem jeziku drugačen pomen in c) pravih strokovnih izrazov, ki sodijo tako na

področje prava, kot tudi drugih strok – to so npr. tujke, tuje jezični citatni izrazi, ki se

uporabljajo v pravu (predvsem latinski). Izrazi iz skupine b) in c) po Viskoviću tvorijo

16 glej: II Ips 132/2000, z dne 21.12.2000. 17 glej: http://www.ris.bka.gv.at/Dokument.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Dokumentnummer=NOR11001644&ResultFunctionToken=03368254-d7c8-4073-b6fa-ba7325c87493&Position=1&Kundmachungsorgan=&Index=&Titel=&Gesetzesnummer=&VonArtikel=&BisArtikel=&VonParagraf=&BisParagraf=&VonAnlage=&BisAnlage=&Typ=&Kundmachungsnummer=&Unterzeichnungsdatum=&FassungVom=09.07.2012&NormabschnittnummerKombination=Und&ImRisSeit=Undefined&ResultPageSize=100&Suchworte=abgb. 18 Prim: http://de.wikipedia.org/wiki/Allgemeines_b%C3%BCrgerliches_Gesetzbuch.

11

pravniški jezik – to je poseben kod, ki ga uporabljajo pravniki za medsebojno strokovno

sporazumevanje.19

Tako tudi Danilo Majaron leta 1890 v Slovenskem pravniku (letnica 6, številka 11)

pravi, da: »Glede terminov, vzetih iz tujih jezikov je treba bistveno razlikovati med

izrazi, ki so si jih izposodili juristi, in tistimi, katere si je narod izposodil sam.«20

Med teoretiki je večinsko stališče, da zakonski jezik izhaja iz splošnega pogovornega, ki

se vsakdanje in splošno uporablja. Tako Haft trdi, da je pravni jezik zavezan k

pogovornemu. Kje nastopi odstopanje od le-tega določa pravni akt sam ali/in tisti, ki

ima oblastno pravico razlage le-tega. Dejstvo je, da je zakonski jezik nadrejen

pogovornemu. Tako obstajajo tudi splošni izrazi, ki se razlikujejo v pomenu splošnega

in pravniškega jezika (npr. otrok, prištevnost, krivda, stvar, pravica itd.). Obstajajo pa

tudi pravni izrazi, ki imajo posebni pomen (to so pravni akt, pravno dejstvo, pravno

razmerje itd.) in izrazi, ki posegajo na druga strokovna področja in so prevzeti v

zakonski jezik (npr. prevzemanje sodnomedicinskega in ekonomskega izrazja).21

Danilo Majaron je leta 1890 v Slovenskem pravniku (letnica 6, številka 11) dejal, da

pravi profesor Bogišič, da je vprašanje o jeziku v zakonodaji najtežje zato, ker se teorija

ni zavedala njegovega pomena. Nadaljuje: » Kar velja o tehničnih izrazih v

zakonodavstvu, to velja sploh za pravniški jezik in govor. Smoter je ta, da jezik, kateri

rabi zakonodavcu oziroma pravniku, bodi tak, da ga umeje narod, da po njem pojmi to,

kar se mu povedati hoče. Pravniški jezik mora biti torej narodov jezik.«22

4. Prevajanje

4.1. Splošno

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je prevajanje izražanje oziroma podajanje

pisanega ali govorjenega besedila enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika. 19 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str.: 136-137. 20 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-7VR21T11/c608a4cd-2026-47e0-9cf5-09ae60cc5a8a. 21 Prim: Marijan Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str.: 490-493. 22 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-7VR21T11/c608a4cd-2026-47e0-9cf5-09ae60cc5a8a.

12

Bistveno vprašanje, ki se zastavlja pri vsakokratnem prevajanju je, do kakšne mere

mora prevajalec ostati zvest izvirniku in ali zadostuje, da se prenese samo vsebina ali

tudi oblika, in posledično kako to doseči, upoštevaje dejstvo, da se zaradi prevelikih

odklonov od pričakovanega ne povzroči nesporazumov pri naslovniku.23

Majaron v svojem članku med drugim pravi naslednje: »Prof. Bogišič izreka, da obče

pravilo pridobivanju izrazov mora biti naslednje: Krepko se drži živega narodnega

jezika, kedar pa se moraš neizogibno oddaljiti od njega, onda se drži duha njegovega«.24

4.2. Prevajanje pravnih besedil pred letom 1848

Pravna terminologija je začela nastajati pod vplivom tujih izrazov. Izrazje se je

naslanjalo na prvotne slovenske izraze (npr. soditi, pravda, vojvoda, sodni stol itd.),

nato adaptiranih tujih izrazov (firšt, štibra, grof, grunt) in novotvorjenih izrazov.25

Začetek prevajanja uradnega, pravnega tiska predstavlja prevod Gorskih bukev Andreja

Reclja leta 1582. Kljub temu, se je sistematično prevajanje pravnih aktov v slovenščino

začelo v času Marije Terezije (1740-1780). Takrat se je posodobila državna uprava in

tako so začeli prevajati odloke v vse jezike avstrijske monarhije. V času Ilirskih provinc

se je še povečalo število slovenskih prevodov. Na to so vplivali predvsem takratni

kulturniki in umetniki: Blaž Kumerdej, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in Franc

Metelko. S tem so izrazje približali takratnemu pogovornemu jeziku in so s tem

prekinili slabo prakso svojih predhodnikov, ki so uporabljali povečini nerazumljive

izraze.26

4.3. Prevajanje pravnih besedil po letu 1848

4.3.1. Splošno

France Novak pravi, da je razvoj pravniških besedil mogoče deliti na tri obdobja:

obdobje oblikovanja prvih besedilnih vzorcev (1862–1879), obdobje uveljavljanja

23 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str.: 55. 24 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-7VR21T11/c608a4cd-2026-47e0-9cf5-09ae60cc5a8a. 25 Prim: Andreja Legan Ravnikar, Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, v: Terminologija in sodobna terminografija, Založba ZRC, Ljubljana 2009, str.: 49. 26 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str.: 91-92.

13

slovenskih pravniških besedil (1880–1889) in obdobje dokončnega izoblikovanja

pravniških besedil (po letu 1890). Prvi vzorci pravniških besedil so nastajali po nemških

predlogah. Od leta 1866 so se pogoji za rabo slovenščine pred sodišči izboljšali, saj so

se civilne tožbe lahko vlagale tudi v slovenskem jeziku. To pravico so imele samo

osebe, ki niso znale nemškega jezika. Leta 1882 je bila sprejeta Pražakova jezikovna

reforma. Tako so uradniki bili zavezani k tvorjenju besedil v slovenskem jeziku. Na

Kranjskem so se tako v 80-ih letih na sodiščih v civilnih in kazenskih zadevah začeli

uporabljati dvojezični obrazci.27

4. marca 1849 je bila razglašena državna ustava avstrijskega cesarstva, s katero je Franc

Jožef I. predpisal izhajanje ODZ-ja v desetih jezikih, ki so jih v cesarstvu uporabljali.

Decembra 1849 je Franc Jožef I. predpisal, da se ODZ najprej izda v nemškem jeziku in

se kasneje prevede še v druge jezike. Kljub temu, je 27. decembra 1852 postal edini

izvirnik nemško besedilo ODZ-ja. Do tega trenutka je bilo slovensko besedilo

avtentično28. Slovenska besedila ODZ-ja so izhajala v deželnih zbornikih, vendar so jih

leta 1860 začasno ukinili. Med letoma 1861 in 1869 so se prevajali samo tisti predpisi,

ki so veljali na območju, kjer so prebivali Slovenci. Situacija se je spremenila leta 1869,

ko je sicer imelo izključno izvirnost le nemško besedilo, prevodi v češčino,

italijanščino, hrvaščino, poljščino, romunščino, rutenščino in slovenščino pa so dobili

status uradnega prevoda. Slovenski prevod je bil objavljen 1. januarja 1870.

Izid Pravno-politične terminologije v avstrijskih slovanskih jezikih, je bil pomembni

mejnik pri prevajanju pravne terminologije in je izšel leta 1853. Bil je rezultat dela

terminološke komisije pri prevajanju ODZ-ja pod vodstvom Frana Miklošiča.29

Miklošič se je rodil 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. Leta 1830 je

odšel v Gradec, kjer je študiral filozofijo in pravo. Leta 1837 je bil imenovan za

suplenta filozofije, leta 1838 je doktoriral iz filozofije, leta 1840 pa še iz prava (na

Dunaju). Na pobudo Kopitarja se je leta 1844 zaposlil v dunajski Dvorni knjižnjici, kjer

je ostal do leta 1849, ko je bil imenovan za izrednega, 1850 pa za rednega profesorja na

dunajski univerzi; 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 rektor

27 Prim: Andreja Legan Ravnikar, Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, v: Terminologija in sodobna terminografija, Založba ZRC, Ljubljana 2009, str.: 61. 28 Prim: Katja Škrubej, 200 let ODZ (6), Postava ali zakon, državljanski ali grajanski?, ODZ in slovenski pravni jezik, v: Pravna praksa 7.7.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.:29. 29 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str.: 94-95.

14

univerze. V letu pomladi narodov se je aktivno vključil v politično življenje, bil

predsednik dunajskega društva »Slovenija«, deloval je kot poslanec v državnem zboru

in sooblikoval program Zedinjene Slovenije. Tudi poslednja leta je preživel na Dunaju,

kjer je umrl 7. marca 1891.30

V terminološki komisiji pri prevajanju ODZ-ja so sodelovali poleg Miklošiča še Matija

Dolenc in Matej Cigale.Za delo komisije pravi Majaron v Slovenskem pravniku (letnik

6, številka 11) naslednje: »To je delo, v naglici storjeno in akoprem so se okolo njega

trudili tedanji najboljši slovenski jezikoslovci, bilo je vender le malo narodno in bolj

mehanično delo, uže zato, ker je bilo slovensko jezikoslovje in znanje našega jezika

samo po sebi na jako nizki stopinji.«31

4.3.2. Matej Cigale in njegovi članki v Slovenskem pravniku:

Matej Cigale, rojen 2. septembra 1819 v Dolenjih Lomeh pri Idriji, je bil eden izmed

najpomembnejših prevajalcev pravnih aktov v drugi polovici 19. stoletja. Študij

teologije v Ljubljani ter prava v Gradcu in na Dunaju je končal leta 184632. Do konca

1847 je bil sodni praktikant v Gorici in je leta 1848 napravil izpit za sodnika, zatem je

odšel na Dunaj, kjer je bil leta 1850 imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu

ODZ-ja, kjer je ostal do svoje smrti. 1866 je prejel naziv ministrskega tajnika in leta

1883 naziv vladnega svetnika. V Gorici je 1847. z Antonom Mažgonom prevedel

občinski red za Trst.33

Anton Mažgon se je rodil 15. maja 1812 na Jeličnem Vrhu. Mažgon je leta 1837 na

Dunaju končal študij prava. Služboval je na sodiščih v Gorici, Pazinu, Rovinju in

Ljubljani. Leta 1848 je bil imenovan v komisijo za sestavo slovanske pravne

terminologije pri pravosodnem ministrstvu na Dunaju. Leta 1849 je v Ljubljani v

slovenskem jeziku predaval civilno pravo. Umrl je 24. avgusta 1849 v Ljubljani.34

30 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od M do Ž), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 708-709. 31 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-7VR21T11/c608a4cd-2026-47e0-9cf5-09ae60cc5a8a. 32 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od A do L), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 138-139. 33 Prim: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0262/VIEW/ in http://sl.wikipedia.org/wiki/Matej_Cigale. 34 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od M do Ž), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 682.

15

Od leta 1848 do leta 1849 je Cigale sodeloval pri časniku »Slovenija«, zatem pa je na

Dunaju pomagal oblikovati slovensko pravno terminologijo. V začetku 1850. so mu

zaupali uredništvo slovenskega dela ODZ-ja, ki ga je urejal 38 let. Leta 1853 je uredil

»Juridisch-politische Terminologie für die slawische Sprachen Österreichs« ter popravil

in predelal Mažgon-Krajnčev prevod ODZ-ja. Leta 1887 pa je zagotovil nov prevod

ODZ-ja, ki pa ni bil izdan. V Razlagovem Slovenskem pravniku je objavljal članke na

temo pravne terminologije, s čimer je nadaljeval tudi v Slovenskem pravniku. Kot

jezikoslovec se je zavzemal za jezikoslovno zbližanje s Hrvati in Srbi. Njegovo glavno

delo je Wolfov nemško-slovenski slovar (1860), ki ga je urejal od 1854 so 1859. To je

bil prvi večji slovenski tiskani slovar. Kot dopolnilo k slovarju je izdal še Znanstveno

terminologijo s posebnim ozirom na »srednja učilišča«. Cigale je umrl 20. aprila 1889

na Dunaju.35

Leta 1870 je Cigale v Slovenskem pravniku objavil članek z naslovom »Slovenske

prestave postav in vladnih ukazov«36. Cigale tako pravi,da »ker je vse človeško znanje

in razumevanje neločljivo združeno z jezikom, nikdo ne bo ni na hipec dvomil, da je v

tem glavna stvar jezik, v kterem se postava razglaša, da torej postava razglašena ljudem

v tujem, neumljivem jeziku ne more biti prav in tako razglašena, da ne bi nihče imel

pravice izgovarjati se z neznanjem iste«37. Tukaj torej Cigale problematizira možnost

sklicevanja Slovencev na nepoznavanje prava. Tako nadaljuje: »Ta pravniška zahteva

(op. po prevajanju pravnih aktov) je med Slovenci veljala od nekdaj.«38 Kljub temu, se

ta zahteva mnogokrat ni realizirala, ampak samo kadar je bilo to neogibno potrebno. V

zvezi z ODZ-jem Cigale pravi: »Še celo gori omenjeni občni civilni zakonik od leta

1811, da si mu razglasilni patent zgovorno povdarja potrebo, oznanjati podložnikom

postave v jeziku njim umljivem, za cesarjev Frančiška in Ferdinanda Slovencem ni bil

po slovenski razglašen …«39. Nato pravi, da mu je edini znani slovenski prevod postave

Zoll- und Staats-Monopol- Ordnung, ki jo je prevedel Metelko z naslovom Postava za

col in deržavino samoprodajo. Cigale nadaljuje, da je prevod na nekaterih mestih

nerazumljiv. Nato navaja, da se je leta 1848 začelo upati, da se bodo razmere za

slovenski jezik v uradništvu izboljšale, vendar »ali nihče izmed nas ne bi bil takrat

35 Prim: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0262/VIEW/ in http://sl.wikipedia.org/wiki/Matej_Cigale. 36 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CAEFRSVF/3794d03a-c4aa-41ef-b6ab-c4b458fe3f78?&language=eng. 37 Primerjaj prav tam. 38 Primerjaj prav tam. 39 Primerjaj prav tam.

16

mislil, da bo toliko truda in časa treba, predno se ta železna srajca nemške in laške

navade z naših uradov in z nas samih sleče«40. Kljub temu, je slovensko društvo v

Ljubljani pričelo s prevajanjem ODZ-ja. Začel je Mažgon, ki je svoje delo predstavil

slovenskim pravnikom in objavil prevod v časniku »Slovenija«. Mažgonovo delo je

nadaljeval Krajnc. Kot že omenjeno je marca 1849 Franc Jožef I. razglasil, da »se ima

na Dunaji izdajati Občni državni zakonik in vladni list za avstrijsko cesarstvo v edino

nemškem in pa v 9 drugih jezikih …«41. Vsaka občina je morala kupiti en državni

zakonik in en deželni zakonik svoje dežele. Cigale pravi: »Prvi izdatek ali kos tega

državnega zakonika je prišel na svetlo še le 1. novembra 1849. Vse druge […] izdane

postave z ukazi vred so bile zbrane in izdane po nemški v posebnem dopolnilnem

zvezku s 444 razglasili, ki pa v drugih 9 jezikih ni nikdar prišel na svetlo«42. Nato od

20. decembra 1850 dalje občine niso bile več dolžne kupovati državnega, na Dunaju,

izdanega zakonika, ampak še samo deželni zakonik. Za Slovence so tiskali deželne

zakonike v Gradcu, Celovcu, Ljubljani in v Trstu, »tako, da je bila vsaka za Slovence

veljavna postava po pet-krat sestavljena in tiskana«43. Takšno stanje je trajalo do leta

1852. Tako je na Dunaju od takrat dalje izhajal samo ODZ v nemščini. Deželni zakoniki

so imeli dva dela: 1. del je obsegal dvojezično zakone in razglase iz ODZ-ja, ki so

veljali za dotično deželo in 2. del, ki pa je obsegal deželne zakone in ukaze deželnih

gosposk. Slovenski prevodi ODZ-ja so se »delali na Dunaji in pošiljali v litografijah za

1. del deželnega zakonika v Gradec, Celovec, Ljubljano in Trst«44. Tako je veljalo do

leta 1859. Leta 1860 je tako bil izdan novi cesarski patent, ki je določal, da se samo na

Dunaju izdaja nemški ODZ, deželnih zakonov pa naj več ne bo. Po letu 1860 so se

slovenski prevodi tiskali samo v Gradcu in Trstu. Nastala je zanimiva situacija, saj je

prišlo do terminoloških neenakosti. Tržaške izdatbe (Abdrücke) so se imenovale

Odlomki iz državnega zakonika, graške pa Prestave natiskov iz državnega zakonika,

ljubljanske (od 1861-1869) pa so se imenovale Prestava iz državnega zakonika. V času

vladavine Antona von Schmerlinga, se je praksa na podlagi patenta iz leta 1860

spremenila in se je znova prevajalo vse normativne pravne akte od leta 1861 do 1869.

Na podlagi delovanja Pražaka in Lovra Tomana, se je leta 1869 sprejel zakon, kar je

imelo za posledico, da se je od leta 1870 na Dunaju izdajal ODZ v osmih jezikih. Spet

40 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CAEFRSVF/3794d03a-c4aa-41ef-b6ab-c4b458fe3f78?&language=eng. 41 Primerjaj prav tam. 42 Primerjaj prav tam. 43 Primerjaj prav tam. 44 Primerjaj prav tam.

17

je veljalo, da je nemški tekst edini avtentični. Občine so imele dolžnost naročiti en

izvod ODZ-ja v običajnem jeziku in plačati ceno za zakonik. Cigale se nato opredeli

glede tega, da se tiska in prevaja ODZ samo na Dunaju tako: »V tem poslu je namreč

centralizacija neogibno potrebna, in dokler se ne vstvari v Ljubljani ali kjer že bodi na

Slovenskem središčna prestavljalnica postav in ukazov za vse Slovence, bolje bo, da se

tudi za naprej postave na Dunaji prestavljajo in tiskajo in na vse slovenske kraje v enem

edinem tekstu razpošiljajo. Kajti če bi se vsaka postava po trikrat ali štirikrat brez

dorazumka prestavljala, zidali bi babilonski turen zmešnjave«45. Navaja tudi primer

Vojnega zakona (Wehrgesetz-a), ki je bil v slovenščino preveden na Dunaju. Tako so

bili oblikovani določeni terminološki izrazi, »kterih je prestavljalec tega posnetka po

vsakem bil dolžen držati se«46. Tega se je držal na primer graški prevajalec, »nasproti pa

je Tržaški čisto po svoji glavi delal, in Ljubljanski njega posnemal.«47 Tako je tržaški

prevajalec zapisal namesto vojna postava brambena postava, namesto vojna dolžnost

(Wehrpflicht) navaja brambena dolžnost, namesto stava (Stellung) pravi: nabor,

namesto: letna vrsta (Altersklasse) starostni razred; in namesto: odpust (Entlassung),

razpust – »razpustiti enega samega človeka, to se mi ne zdi biti zdravo«48. Nato Cigale

navede še, da je kvaliteto prevoda ODZ-ja potrebno gledati skozi prizmo takratnih

razmer in »če Slovenci res hočejo, da se kdaj slovenščina vpelje v sodne in sploh uradne

pisarnice, če hočejo, da se osnuje pripraven opravilni jezik, mora jim mar biti tudi

slovenskega zakonika, morajo, kar je zmožnih, na prestave paziti, prestavljalce podpirati

in opominjati.«49 Zaključi pa z mislijo, da lahko k temu veliko prispeva tudi »Pravnik«

in poziva k nakupu ODZ-ja.

Cigaletova druga objava v »Slovenskem pravniku« je bila leta 1888. Naslov članka se je

glasil »Nekoliko besed o mojem novem prevodu občnega državljanskega zakonika«50.

Na začetku Cigale navaja, da so pošli izvodi njegovega prevod ODZ-ja iz leta 1853.

Nadalje pravi, da je njegova raba slovenskega jezika v prevodu iz leta 1853 nekoliko

zastarela, prav tako pa je zasledil določene slovnično neprimerne oblike na primer

»posestvati, priposestvati«51. Takšno rabo terminologije pojasnjuje z dejstvom, da

45 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CAEFRSVF/3794d03a-c4aa-41ef-b6ab-c4b458fe3f78?&language=eng. 46 Primerjaj prav tam. 47 Primerjaj prav tam. 48 Primerjaj prav tam. 49 Primerjaj prav tam. 50 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CDQ17F0D/dfcae5f6-a9f2-4802-b291-2c34b8ce5e0c. 51 Primerjaj prav tam.

18

prevajalci niso želeli preveč uporabljati hrvaških izrazov, »ker nam (op. prevajalcem) je

uprav to očitanje neslovenske pisave z vseh strani bilo na uho«52. Zaradi želje po

modernizaciji prevoda ODZ-ja je tako Cigale predelal svoj prevod, z ozirom na

slovenščino, ki se je uporabljala v takratnih časopisih in publikacijah Slovenske Matice.

Poleg samega zakonika je prevedel tudi cesarski patent. Želi tudi, da se bo ta izdaja

ODZ-ja uradno izdala, morebiti s pomočjo visokega pravosodnega ministrstva. Nato

nadaljuje Cigale razpravo glede izraza »grajanski«, ki bi se naj uporabil za nemški izraz

bürgerlich. Tako pravi: »Nad izrazom: grajanski za bürgerlich utegne se ta ali oni

spotikati, ali resnica je enkrat, da v slovanskih jezikih na katere je vplivala

staroslovenščina, možen je samo ta izraz, in jaz bi se prej nego pridevnika: državljanski

(staatsbürgerlich) poprijel češkega: občanski.«53 Ta del članka tako razjasni izvor

označbe za nemški naslov zakonika: »Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch« kot Občni

državljanski zakonik.

Cigale nadaljuje, da je najtežje pristal na besedo »zakon za Gesetz, dasi je – vsaj za

južne Slovane – res edino prava in najbolja, ker nisem imel ustrezne besede za: Ehe. Ali

ker dan današnji vsi mlajši […] za Gesetz pišejo zakon, ker celo tudi kranjski deželni

zakonik pozna samo zakone in ne več postav, ter se tudi novi Pravnik drži te besede,

bilo mi je – hočeš nočeš – udati se, da ne bi prevod nosil na sebi žiga zastarelosti, še

predno pride na dan«54. Smatra, da je jasno, da se izraz zakon ne more uporabljati za

oba pojma, saj bi po njegovem čudno izvenela določba, da zakoni (op. die Gesetze)

določajo, kako se sklepajo zakoni (op. die Ehe), razen če bi se dodal pristavek: v ožjem

ali v širšem smislu. Tako predlaga, da se namesto dikcije skleniti zakon uporablja izraz

oženiti se. Zaradi teh težav Cigale meni, da bi se morali slovenski pravniki posvetili

temu vprašanju, da bi prišli do enotnega izraza za die Ehe. Otepa se pa staroslovanskega

izraza brak, kot eno izmed možnih alternativ ponuja izraz soproštvo iz ruskega izraza

sopružestvo.

Cigale je v članku dodal še 16 paragrafov novega prevoda ODZ-ja zaradi seznanitve

bralcev z novostmi prenovljenega prevoda.

V isti številki, se je na Cigaletov članek odzvalo uredništvo z opombo. Najprej je z

ozirom na Cigaletovo željo pozvalo slovenske pravnike naj se odzovejo glede vprašanja,

ki ga je sprožil in tudi na splošno glede dvomljivih pravno-terminoloških izrazov. Glede

52 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CDQ17F0D/dfcae5f6-a9f2-4802-b291-2c34b8ce5e0c. 53 Primerjaj prav tam. 54 Primerjaj prav tam.

19

Cigaletove pripombe glede nadomestitve državljanski z grajanski pa pravi uredništvo,

da to ne bi bilo umestno. »Bürgerlich v naslovu našega zakonika ne pomeni toliko ius

civile nego ius proprium državljanov naše države. Zarad tega se mi (op. uredništvo) nad

dosedaj rabljenim izrazom ne bi spotikali. Grajanski izvestno ne bode povsod

razumljiv«55. Med drugim se je uredništvo opredelilo tudi glede uporabe besede zakon

za Gesetz pa Cigaletu povsem pritrjujejo.

Katja Škrubej navaja, da je tudi širša javnost živo, celo borbeno spremljala

vzpostavljanje uradne slovenske pravne terminologije, na kar kaže odlomek iz

Kmetijskih in rokodelskih novic iz leta 1849: »In nihče naj zavoljo tega nam Slovencam

ne oponaša, kakor de bi še le zdej slovenski jezik izdelovali. Naši očetje Slovenci so že

cesarske postave lepo in gladko prestavljali, ko je še nemški jezik ves okoren in boren

bil; kdor tega ne verjame, naj bere – postavimo- nemške ukaze cesarice Marije Terezije,

in pa njih prestavo v slovenski jezik. Razloček bo najdel kot noč in dan!«.56

4.3.3. Josip (Jožef) Krajnc

Josip Krajnc se je rodil17. februarja 1821 v Škalah pri Velenju. Leta 1845 je končal

študij prava v Gradcu in leta 1849 tudi doktoriral57. Leta 1849 je bil z odlokom

imenovan za docenta civilnega prava v slovenskem jeziku na univerzi v Gradcu. V tem

času je nadaljeval in leta 1850 dokončal prevod ODZ-ja, ki ga Anton Mažgon ni

dokončal. Leta 1851 je zaprosil za izredno profesuro avstrijskega civilnega prava v

slovenskem jeziku v Gradcu. Njegova prošnja je bila leta 1852 zavrnjena. Slovenska

juridična predavanja so bila leta 1854 ukinjena. Leta 1855 se je potegoval za

odvetniško mesto v Celju, vendar ni bil sprejet. Zato se je ponovno vrnil v akademsko

službo. Tako je leta 1855 znova postal profesor. Leta 1848 je bil v slovenjegraškem

okraju izvoljen v dunajski državni zbor. V državnem zboru je glasoval za odpravo

fevdalizma in izglasovani sklep takoj sporočil svojim volivcem. Kmetje so zaradi tega

takoj odpovedali desetino in dajatve, kar pa je Krajncu nakopalo precej težav.58

55 glej: http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CDQ17F0D/dfcae5f6-a9f2-4802-b291-2c34b8ce5e0c. 56 Prim: Katja Škrubej, 200 let ODZ (6), Postava ali zakon, državljanski ali grajanski?, ODZ in slovenski pravni jezik, v: Pravna praksa 7.7.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.:29. 57 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od A do L), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 547. 58 Prim: http://www.jurisprudentia.net/index.php?option=com_content&task=view&id=524&Itemid=42.

20

Nato je deloval kot profesor za civilno, trgovsko in menično pravo na pravni akademiji

v Sibinju na Sedmograškem59.

V tem času je nastala civilistična razprava: Über das leitende Princip der bürgerlichen

Rechte, Allg. österr. Gerichtszeitung. Na podlagi te razprave je bil v oktobru 1870

Krajnc imenovan za profesorja civilnega prava v Innsbrucku. Tam je ostal zgolj eno leto

in med drugim predaval tudi zgodovino nemškega zasebnega prava. Leta 1871 je bil

imenovan za profesorja v Pragi, kjer je ostal do smrti 22. februarja 1875. V Krajnčevi

zapuščini je ostal rokopis, ki je obsegal 2000 strani, te pa so bile razdeljene na štiri dele

(dva za tekst in dva za opombe). Po smrti ga je priredil in leta 1885 objavil njegov

prijatelj Leopold Pfaff, s katerim je bil Krajnc v tesnem stiku tekom svojega delovanja v

Sibinju in Innsbrucku.60

4.3.4. Franc Regally

Božidar Bežek je v predgovoru ODZ-ja 1. decembra 1927 podal izčrpen prikaz

prevajanja ODZ-ja po Mateju Cigaletu in Josipu Kranjcu, v katerem je navedel tudi to:

»Slovenska terminologija civilnega prava, ki je že davno zrastla preko jezikovnega

zaklada zastarelega prvega prevoda, je postala nestalna in neenotna kakor komaj še v

kakšni drugi pravni panogi. Slovenski pravniki so bili prisiljeni segati po nemškem

besedilu občnega državljanskega zakona, ga sloveniti vsak po svoje, večkrat ga pa tudi

kar nemški navajati.«61 Nadaljuje, da: »šele Kavčnikova izdaja izvršilnega reda (1902)

in zlasti priprava Volčičeve izdaje civilnopravdnih zakonov je rodila v Franu Regallyju,

zamisel, da priredi pod okriljem društva Pravnik novo slovensko izdajo.«62

Franc Regally se je rodil 1. oktobra 1870. Dokončal je pravno fakulteto na Dunaju.

Sodno prakso je opravljal 1893/1894 v Ljubljani, po sodnem izpitu leta 1897 pa je

deloval na okrajnem sodišču v Radovljici. Od leta 1906 je bil okrajni sodnik v Metliki,

od 1909 pa sodnik in sodni predstojnik v Radovljici, kjer je 1911 napredoval do

sodnega svetnika, leta 1914 pa je bil premeščen k deželnemu sodišču v Ljubljani, kjer je

59 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od A do L), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 547. 60 Prim: http://www.jurisprudentia.net/index.php?option=com_content&task=view&id=524&Itemid=42. 61 Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: VII. 62 Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: VIII.

21

postal dvorni svetnik in podpredsednik deželnega sodišča. Bil je tudi izpraševalec na

Pravni fakulteti v Ljubljani in prvi predsednik Društva slovenskih sodnikov63,

podpredsednik Slovenske matice in odbornik društva Pravnik.64

Društveni odbor je v svoji seji dne 6. marca 1905 Regallyjevo ponudbo z veseljem

sprejel, češ, »da je res že skrajni čas, da dobimo ta najvažnejši zakonik v slovenski

priredbi«65. Regallyjev prevod je le počasi napredoval, tako, da ga je dokončal komaj

leta 1913. Odbor društva Pravnik je nato (v seji 28. maja 1913) sklenil, da se rokopis

pregleda in tako določi dokončno besedilo. Društvo je to nalogo opravljalo zelo vestno,

pri tem so pa sodelovali predsednik društva dr. Danilo Majaron, Božidar Bežek, dr.

Mirko Grasselli, dr. Josip Lavrenčič, dr. Fran Mohorič, dr. Oton Papež, Ivan Škarja in

dr. Anton Švigelj. Pri vsaki seji je prevzel en odbornik poročilo o posameznih

paragrafih. Sporna jezikovna vprašanja so se sprejela v poseben zapisnik in se

predložila v presojo dr. Janku Lokarju, ravnatelju I. državne gimnazije v Ljubljani.

Pravnikov odbor si je pri svojem delu prizadeval, da se drži sicer kolikor je možno

besedila nemškega izvirnika in tudi starinskega sloga zakonika, vendar ne v škodo

dobremu, razumljivemu slovenskemu izražanju, in da se uporablja enotno pravne izraze,

ki so bili v praksi že udomačeni. Tako je odbor do sredine leta 1914 predelal 602

paragrafa, ko je izbruhnila prva svetovna vojna in tako se je delo tik pred koncem

prekinilo za več kot desetletje. Franc Regally svojega rokopisa v smislu sklepov

Pravnikovega odbora ni več predelal, niti ni vključil treh delnih novel. Bežek navaja, da

razmere med vojno in neposredno po vojni takemu delu niso bile ugodne.

Leta 1919 se je ustanovila Pravna fakulteta v Ljubljani. Tako je postalo vprašanje

prevoda zakonika še pomembnejše. Nato se je prevoda lotil Božidar Bežek, ki je s

privoljenjem Regallyjeve vdove vzel za podlago Regallyjev prevod, pri čemer je

upošteval pripombe Pravnikovega odbora, ki jih je le-ta dal na Regallyjeve določbe (do

§602).

63 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od M do Ž), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 944. 64 Prim: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2482/VIEW/. 65 Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: VIII.

22

4.3.4. Josip Vilfan

Leta 1913 je Slovenski pravnik objavil vprašanja slovenskim pravnikom, na temo kaj

menijo o približevanju slovenskega jezika srbohrvaščini. Odgovori so bili različni66. Pri

tem je sodeloval tudi Josip Vilfan.

Josip Vilfan se je rodil 30. avgusta 1878 v Trstu. Študiral je pravo na Dunaju, kjer je

leta 1901 tudi promoviral. Od leta 1909 je delal kot samostojni odvetnik v Trstu, od leta

1906 je sodeloval v društvu Edinost, v letih 1910-1928 celo kot predsednik društva.

Leta 1909 je bil Vilfan izvoljen za člana tržaškega mestnega sveta, kjer je zagovarjal

narodno enotnost – tj. priključitev Primorske k Jugoslaviji in nasprotoval ksenofobiji.

Leta 1910 je opozoril na nepravilnosti pri štetju prebivalstva v Trstu in okolici, kar je

imelo za posledico revizijo. Od druge polovice leta 1918 je sodeloval v tržaškem

Narodnem svetu. Zastopal je stališče, da Trst sodi v Jugoslavijo, ki bi pa morala

spoštovati italijansko manjšino. Pred koncem vojne je vstopil v tržaški Odbor za javno

blaginjo, po vojni pa je od italijanske oblasti zahteval, naj Slovencem prizna temeljne

narodne pravice. Vilfan je od leta 1921 do leta 1928 deloval tudi kot poslanec v

italijanskem parlamentu. Leta 1928 je celo osebno posredoval pri Mussoliniju67, preden

je zapustil Italijo. Leta 1925 je bil med najpomembnejšimi pobudniki in voditelji ob

ustanovitvi Kongresa evropskih narodnosti (narodnih manjšin). Nato je bil izvoljen za

predsednika in je na Dunaju vodil priprave na seje kongresa. Leta 1928 se je preselil na

Dunaj, kjer se je kot predsednik posvetil vodenju pisarne Kongresa skupaj z

Besednjakom do leta 1938. Leta 1938 se je preselil v Beograd, kjer je živel do smrti 8.

marca 1955. Od leta 1945 do leta 1947 je bil član »Inštituta za mednarodna vprašanja«

pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. Po vojni ni več javno nastopal, kljub

temu pa je leta 1945 pomagal pri sklepanju mirovne pogodbe z Italijo.68

Vilfan je opozarjal na večjezičnost Južnih Slovanov v Kraljevini SHS, ki bi morala biti

določena v ustavi. Vendar je ustavni načrt predvidel en sam jezik, ki so ga poimenovali

srbo-hrvaško-slovenski. Menil je, da predstavlja pot enotnega jugoslovanskega jezika v

praksi preprosto umik vseh slovenskih izrazov. Zato je zahteval dvojezičnost, pri čemer

66 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str.: 97-99. 67 Prim: http://www.zrs.upr.si/media/uploads/files/Josip_Vilfan.pdf . 68 Prim: Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon (od M do Ž), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str.: 1263.

23

bi se naj ta dva jezika uporabljala na vseh napisih, pečatih, v upravi, zakonodaji in

sodstvu in da naj država s tem pokaže, da je kraljevina tako Srbov in Hrvatov kot tudi

Slovencev, poleg tega pa se naj zagotovi tudi varstvo drugih jezikovnih manjšin.69

5. Zaključek

Razglasilni patent k občnemu državljanskemu zakoniku z dne 1. junija 1811 št. 946 zb.

pr. z. na začetku določa naslednje: »Ker naj se državljanski zakoni, da popolnem

pomirijo državljane v zagotovljenem uživanju zasebnih pravic, določijo ne le po občnih

načelih pravičnosti, marveč tudi po posebnih razmerah prebivalcev, naznanijo v

umljivem jim jeziku in obdrže v stalnem spominu po redni zbirki, smo skrbeli od

nastopa svoje vlade neprestano, da se dovrši sestava popolnega domačega

državljanskega zakonika, ki so jo sklenili in započeli že naši predniki.«70 Na to, da je

avtorjem zakonika uspelo uspešno dokončati delo njihovih prednikov kaže mnogo

dejstev. Na visoko vsebinsko, terminološko in nomotehnično dodelanost ODZ-ja kaže

dejstvo, da se (vsaj v obligacijskem in stvarnopravnem delu) ODZ v skoraj

nespremenjeni obliki še vedno (po dvestotih letih) uporablja v Republiki Avstriji. ODZ-

jevska ureditev je močno vplivala na prava skoraj vseh držav, ki so izšle iz Avstro-

Ogrske, prav tako pa na razvoj civilnega prava v drugih državah, npr. v

Liechtensteinu71. Kot sem prikazal, se ODZ občasno še vedno uporablja v Republiki

Sloveniji za zapolnjevanje določenih pravnih praznin (npr. punktacija itd.). V diplomski

nalogi sem hotel prikazati tudi drug aspekt Občnega državljanskega zakonika, tj. na

razvoj slovenske pravne terminologije in pravne terminologije nasploh. Tako je moč

ugotoviti, da je bilo delo prevajalcev zakonika in tudi drugih pravnih strokovnjakov

nepogrešljivo za oblikovanje slovenske pravne terminologije in pravne znanosti

nasploh.

69 Prim: Mateja Jemec-Tomazin, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010,str.: 99-100. 70 Božidar Bežek in Fran Regally, Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928, str.: 1. 71 Prim: Janine Köpfli, Das ABGB lebt immer noch, v: Liechtensteiner Vaterland, 29.3.2012, Vaduzer Medienhaus, Vaduz 2012, str.: 9.

24

Bibliografija:

- Jemec-Tomazin Mateja, Slovenska pravna terminologija, Založba ZRC, Ljubljana 2010. - Juhart Miha, Občni državljanski zakonik in razvoj slovenskega civilnega prava, v: Pravnik 128(2011) 11-12, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2011, str.: 631-635. - Keresteš Tomaž, Uporabljivost pravnih pravil ODZ v sodobnem civilnem pravu Republike Slovenije, v: Zbornik pravne fakultete Univerze v Mariboru, letnik 7, Pravna fakulteta Maribor, Maribor 2011, str.: 3-5, 7-11. - Kodek Georg E., Legistik einst und jetz, v: Jus-alumni Magazin 01/2011, LexisNexis Verlag ARD Orac, Wien 2011, str.: 16-17. - Köpfli Janine, Das ABGB lebt immer noch, v: Liechtensteiner Vaterland, 29.3.2012, Vaduzer Medienhaus, Vaduz 2012, str.: 9. - Legan Ravnikar Andreja, Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, v: Terminologija in sodobna terminografija, Založba ZRC, Ljubljana 2009. - Luf Gerhard, Grundfragen der Rechtsphilosophie und Rechtsethik, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Wien 2011. - Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 štev. 946 zb. P. z. v besedilu treh delnih novel, Božidar Bežek in Fran Regally, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1928. - Osebnosti Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008. - Pavčnik Marijan, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007. - Škrubej Katja, 200 let ODZ (2) – ODZ kot predhodnik »naše državne ustave«, v: Pravna praksa 2.6.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.: 29. - Škrubej Katja, 200 let ODZ (6), Postava ali zakon, državljanski ali grajanski?, ODZ in slovenski pravni jezik, v: Pravna praksa 7.7.2011, GV Založba, Ljubljana 2011, str.: 29. - U-II-197/99, z dne 11. 11. 1999. - II Ips 132/2000, z dne 21.12.2000. - II Ips 773/2007, z dne 23.9.2010. -http://www.ris.bka.gv.at/Dokument.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Dokumentnummer=NOR11001644&ResultFunctionToken=03368254-d7c8-4073-b6fa-ba7325c87493&Position=1&Kundmachungsorgan=&Index=&Titel=&Gesetzesnummer

25

=&VonArtikel=&BisArtikel=&VonParagraf=&BisParagraf=&VonAnlage=&BisAnlage=&Typ=&Kundmachungsnummer=&Unterzeichnungsdatum=&FassungVom=09.07.2012&NormabschnittnummerKombination=Und&ImRisSeit=Undefined&ResultPageSize=100&Suchworte=abgb. - http://de.wikipedia.org/wiki/Allgemeines_b%C3%BCrgerliches_Gesetzbuch. - http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0262/VIEW/ in http://sl.wikipedia.org/wiki/Matej_Cigale. - http://www.jurisprudentia.net/index.php?option=com_content&task=view&id=524&Itemid=42. - http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2482/VIEW/. - http://www.zrs.upr.si/media/uploads/files/Josip_Vilfan.pdf. - http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CAEFRSVF/3794d03a-c4aa-41ef-b6ab-c4b458fe3f78?&language=eng. - http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-CDQ17F0D/dfcae5f6-a9f2-4802-b291-2c34b8ce5e0c. - http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-7VR21T11/c608a4cd-2026-47e0-9cf5-09ae60cc5a8a.