FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE

V NOVEM MESTU

D I P L O M S K A N A L O G A

VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA

PRVE STOPNJE

DAVID KRALJ

FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE

V NOVEM MESTU

DIPLOMSKA NALOGA

ANALIZA VARNOSTI BREZŽIČNIH OMREŽIJ

Mentor: doc. dr. Borut Lužar

Novo mesto, september 2015 David Kralj

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani David Kralj, študent FIŠ Novo mesto, izjavljam:

da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v

diplomski nalogi,

da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na

spletni strani FIŠ oz. v elektronski knjižnici FIŠ,

da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki, identična tiskani verziji,

da je diplomska naloga lektorirana.

V Novem mestu, dne _________________ Podpis avtorja ______________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju za strokovno pomoč in vodenje pri diplomskem delu.

Posebna zahvala gre družini, ki me je v času celotnega študija podpirala in mi stala ob strani.

POVZETEK

Brezžična omrežja so skozi leta z vse večjim razvojem mobilnih naprav postopoma izpodrinila

žična omrežja in jih v veliki meri tudi nadomestila. Ker delujejo s pomočjo radijskih valov, je

njihova uporaba zelo enostavna. Zaradi vse širše uporabe brezžičnih omrežij se pojavi vprašanje

o varnosti njihove uporabe. Uporabniki se moramo zavedati, da je varnost eden izmed

pomembnih faktorjev pri uporabi interneta. Zaradi nizke ravni varnosti lahko pride do različnih

zlorab in kraj identitete. Zlorabe se dogajajo predvsem pri tistih brezžičnih omrežjih, ki niso

primerno zaščitena. Za dobro zaščito pred napadalci je potrebno dobro poznavanje varnostnih

vidikov in protokolov. Te varnostne vidike, protokole in grožnje sem preučil s pomočjo

literature in jih opisal v diplomski nalogi. Poleg pregleda literature sem izvedel tudi podrobno

analizo vrst zaščit brezžičnih omrežij v širši okolici Novega mesta. Obenem sem izvedel tudi

primerjavo pridobljenih podatkov z analizo, ki sem jo izvedel leta 2011 in podatki za Ljubljano

2013. S tem sem pridobil podatke, ki so prikazali, kakšna je osveščenost uporabnikov v Novem

mestu o varnosti brezžičnih omrežij ter kateri protokoli so najpogostejši.

KLJUČNE BESEDE: WiFi, brezžična omrežja, varnostni protokoli, varnostne grožnje,

avtentikacija, analiza uporabe varnostnih protokolov

ABSTRACT

During the years wire networks have been replaced by wireless networks due to rapid

development of mobile devices. Their use is very simple because they operate through radio

waves. Since wireless networks are widely spread, there is a question concerning security of

their use. Users must be aware of the fact that security is a key element in using Internet. Low

security level can cause various abuses and identity theft. Abuses appear with those wireless

networks that are not properly secured. In order to be well protected against attacks it is

necessary to know security aspects and protocols. All security aspects, protocols and threats

have been studied by using literature and described in the thesis. Furthermore, the research has

been made in the wider area of Novo mesto taking into account a detailed analysis of wireless

network protections. I have made a comparison between the results of the 2011 analysis and

data from Ljubljana, 2013. The results show awareness of users in Novo mesto about wireless

networks and the most frequently used protocols.

KEY WORDS: WiFi, wireless networks, security protocols, security threats, authentication,

analysis of security protocol use

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................................. 1

1.1 Raziskovalne hipoteze ................................................................................................ 1

1.2 Cilji diplomske naloge ................................................................................................ 2

2. BREZŽIČNA OMREŽJA .................................................................................................. 2

2.1 Kratka zgodovina ........................................................................................................ 3

2.2 Prednosti brezžičnega omrežja ................................................................................... 5

2.3 Slabosti brezžičnega omrežja ..................................................................................... 6

3. TOPOLOGIJA BREZŽIČNIH OMREŽIJ ......................................................................... 6

3.1 Primeri brezžičnih omrežij ....................................................................................... 10

4. VARNOST BREZŽIČNIH OMREŽIJ ............................................................................. 13

4.1 Brezžični varnostni protokoli ................................................................................... 13

4.1.1 Šibka avtentikacija – OPEN, WEP ................................................................... 13

4.1.2 MAC avtentikacija ............................................................................................ 15

4.1.3 802.1X/EAP avtentikacija ................................................................................. 15

4.1.4 Vrste EAP ......................................................................................................... 17

4.1.5 WPA/WPA2 avtentikacija ................................................................................. 19

4.1.6 WPS .................................................................................................................. 20

4.2 Varnostne grožnje in tveganja uporabe brezžičnih omrežij ..................................... 21

4.2.1 Vrste napadov in nevarnosti ............................................................................. 21

4.2.2 Orodja za izvedbo napadov .............................................................................. 23

4.3 Varnostni ukrepi za zavarovanje brezžičnih omrežij ............................................... 24

4.3.1 Zavarovanje brezžičnih prenosov ..................................................................... 25

4.3.2 Zavarovanje brezžičnih dostopnih točk ............................................................ 25

4.3.3 Zavarovanje brezžičnih omrežij ....................................................................... 26

4.4 Varnost v javno dostopnih brezžičnih omrežjih ....................................................... 26

5. ANALIZA BREZŽIČNIH OMREŽIJ .............................................................................. 28

5.1 Analiza za Novo mesto 2015 .................................................................................... 30

5.2 Analiza za Novo mesto 2011 .................................................................................... 47

5.3 Analiza za Ljubljano 2013 ........................................................................................ 54

5.4 Povzetek in primerjava analize ................................................................................. 59

6. ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 64

7. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 66

KAZALO GRAFOV

Graf 5.1: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite ...................... 35

Graf 5.2: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na podkategorije zaščite ................................. 37

Graf 5.3: Razdelitev za WPA protokol ..................................................................................... 37

Graf 5.4: Navidezni prikaz vrste zaščit brezžičnih omrežij ...................................................... 38

Graf 5.5: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite ..................... 40

Graf 5.6: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij ..................................................... 42

Graf 5.7: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2015............................... 44

Graf 5.8: Tovarniška imena brezžičnih omrežij ....................................................................... 45

Graf 5.9: Tovarniška imena odprtih brezžičnih omrežij .......................................................... 46

Graf 5.10: Primerjava tovarniških imen brezžičnih omrežij z wigle podatki 2015 .................. 47

Graf 5.11: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite .................... 49

Graf 5.12: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite ................... 50

Graf 5.13: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij ................................................... 51

Graf 5.14: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2011............................. 52

Graf 5.15: Delež ne/zaščitenih brezžičnih omrežij ................................................................... 53

Graf 5.16: Tovarniška imena brezžičnih omrežij ..................................................................... 53

Graf 5.17: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite .................... 55

Graf 5.18: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite ................... 56

Graf 5.19: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij ................................................... 57

Graf 5.20: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2013............................. 58

Graf 5.21: Tovarniška imena brezžičnih omrežij ..................................................................... 59

Graf 5.22: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij za Novo mesto med letoma 2011

in 2015 .................................................................................................................... 60

Graf 5.23: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij od šibkih proti močnim za Novo mesto

med letoma 2011 in 2015 ....................................................................................... 60

Graf 5.24: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij med Ljubljano (2013) in

Novim mestom (2015) ............................................................................................ 62

Graf 5.25: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij od šibke proti močni med

Ljubljano (2013) in Novim mestom (2015) ........................................................... 62

Graf 5.26: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij med Novim mestom in svetom ............. 63

KAZALO SLIK

Slika 3.1: Ad Hoc topologija ...................................................................................................... 7

Slika 3.2: Osnovna postavitev omrežja ...................................................................................... 8

Slika 3.3: Razširjena postavitev omrežja .................................................................................... 8

Slika 3.4: Osnovne topologije žičnih omrežij ............................................................................ 9

Slika 3.5: Primer tipičnega omrežja v pisarni (uporabljena je kombinacija topologije

zvezde, drevesa in linije) ......................................................................................... 10

Slika 3.6: Postavitev domačega brezžičnega omrežja .............................................................. 11

Slika 3.7: Delovanje EDUROAM omrežja .............................................................................. 12

Slika 4.1: Potek avtentikacije OPEN in WEP .......................................................................... 14

Slika 4.2: Free WiFi ................................................................................................................. 27

Slika 5.1: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk ............................................................... 32

Slika 5.2: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk ............................................................... 48

Slika 5.3: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk ............................................................... 54

1

1. UVOD

Brezžična omrežja so skozi leta postopoma izpodrinila žična omrežja in jih v veliki meri tudi

nadomestila. Uporaba brezžičnih omrežij je veliko bolj enostavna, saj delujejo brez uporabe

vodnikov. Za komunikacijo uporabljajo radijske valove, ki uporabnikom omogočajo možnost

prostega premikanja po območju, pokritem z brezžičnim signalom, in uporabo le-tega.

Brezžičnih omrežij se množično poslužujejo lastniki trgovskih centrov in gostinskih lokalov,

kjer svojim gostom ponujajo brezplačen dostop do interneta. Tudi veliko število mest izvaja

projekte brezžičnih omrežij, s katerimi želijo svojim prebivalcem ponuditi enostaven in

brezplačen dostop do svetovnega spleta. Krivec za tako veliko popularnost brezžičnih omrežij

je vse večji razvoj mobilnih naprav.

Pri tako množični uporabi brezžičnih omrežij se srečujemo z vprašanjem varnosti njihove

uporabe. Varnost je ključna tematika, saj lahko zaradi nizke ravni le-te pride do različnih zlorab.

Zlorabe brezžičnih omrežij se dogajajo predvsem pri tistih, ki niso primerno zaščitena.

Najpogostejša žrtev so javna brezžična omrežja, ki omogočajo dostop prav vsakemu

posamezniku in imajo tudi zelo nizko raven varnosti. Ko je posameznik enkrat povezan v

omrežje, ima možnost dostopa do podatkov uporabnikov, ki imajo omogočeno skupno rabo na

računalniku. Uporabnik pa ima dostop tudi do vseh podatkov, ki se pretakajo po omrežju, s tem

pa tudi možnost kraje le-teh. Do zlorab pa prihaja tudi v tistih privatnih omrežjih, ki imajo zelo

nizko raven zaščite.

1.1 Raziskovalne hipoteze

Prva zastavljena hipoteza se navezuje na osveščenost uporabnikov v Novem mestu v primerjavi

z letoma 2011 in 2015. V tej hipotezi trdim, da je osveščenost uporabnikov v Novem mestu o

varnosti brezžičnih omrežij večja kot leta 2011. Hipotezo bom preveril tako, da bom izvedel

enako analizo kot leta 2011 in primerjal rezultate.

Druga hipoteza se glasi, da je število brezžičnih omrežij v Novem mestu večje kot leta 2011.

Hipoteza bo prav tako preverjena s pomočjo ponovne izvedbe analize.

2

Tretja hipoteza pravi, da je osveščenost uporabnikov v Novem mestu enaka kot v Ljubljani

2013. Pridobljene podatke za leto 2015 bom primerjal s pridobljenimi podatki leta 2013 in s

pomočjo rezultatov hipotezo sprejel ali zavrnil.

S četrto hipotezo želim ugotoviti, ali je zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu boljša kot v

svetu. Hipotezo bom preveril s tem, ko bom primerjal analizirane podatke za Novo mesto s

podatki, ki so objavljeni na wigle.net spletni strani.

1.2 Cilji diplomske naloge

V diplomski nalogi želim pri teoretičnem delu raziskati in pregledati osnovno delovanje

brezžičnih omrežij ter našteti njihove prednosti in slabosti. Poleg tega želim pregledati

delovanje varnostnih mehanizmov in protokolov. Ugotoviti želim tudi tveganja pri uporabi

brezžičnih omrežij. V raziskovalnem delu želim izvesti bolj podrobno analizo zaščite brezžičnih

omrežij v Novem mestu za leto 2015, in to analizo primerjati z analizo iz leta 2011. Načrtujem

tudi izvedbo primerjave med brezžičnimi omrežji v Novem mestu in Ljubljani, pa tudi v

svetovnem merilu (analize varnosti v brezžičnih omrežjih opravljajo na spletni strani wigle.net).

Ta analiza bo omogočila natančnejši vpogled v osveščenost uporabnikov o varnosti brezžičnih

omrežij in pomagala pri sprejetju ali zavrnitvi zastavljenih hipotez.

2. BREZŽIČNA OMREŽJA

V zadnjih nekaj letih je svet postal vse bolj odvisen od mobilnih naprav zaradi njihovega porasta

in intenzivnega razvoja. Kot rezultat se je tradicionalni način povezovanja na internet izkazal

za neprimernega. Ko se uporabnik poveže s pomočjo fizičnih vodnikov, postane njegovo

gibanje omejeno. Z brezžičnim povezovanjem se tem težavam izognemo, saj to omogoča

uporabniku večjo možnost gibanja, le-ta se lahko giblje v območju pokritega signala (Gast,

2005).

Brezžična omrežja uporabljajo radijske valove, tako kot mobilni telefoni, televizije, radijski

sprejemniki itd. Komunikacija preko brezžičnega omrežja je v bistvu zelo podobna dvosmerni

3

radijski komunikaciji. Pri komuniciranju se zgodi naslednje: npr. računalnik z brezžičnim

vmesnikom prevede podatke v radijski signal, ki ga prenaša s pomočjo antene. Brezžični

usmerjevalnik (ang. router) prejme signal in ga dekodira, nato podatke pošlje naprej v internet

s pomočjo žičnega interneta. Proces deluje tudi v obratni smeri, kjer usmerjevalnik prejema

podatke z interneta in jih prevaja v radijski signal, ki ga nato pošlje na brezžični vmesnik

računalnika. Razlika med radijskimi signali mobilnih telefonov, televizij in radijskih

sprejemnikov je ta, da brezžična omrežja delujejo na frekvencah 2,4 GHz, 3,7 GHz, 5 GHz in

60 GHz. Višja frekvenca omogoča signalom večji podatkovni pretok (Brain in drugi, 2001).

Omenjeni radijski signali in frekvence potrebujejo za dobro delovanje določen standard.

Najbolj pogosto uporabljeni standard pri brezžičnih omrežjih je standard 802.11, ki ga določa

organizacija Inštitut inženirjev elektrotehnike in elektronike oziroma s kratico IEEE. Standard

802.11 opredeljuje vse vidike radiofrekvenčnega brezžičnega omrežja (Vicomsoft, 29. avgust

2015). IEEE je odgovorna organizacija za določanje industrijskih standardov in ureja

podatkovne komunikacije, vključno z brezžičnimi LAN standardi (Caroll, 2012). To združenje

je usmerjeno k spodbujanju inovativnosti ter tehnološke odličnosti in je na svetu največje

tehnično strokovno društvo. Njegove korenine segajo že v daljno leto 1884, ko je elektrika

začela pridobivati velik družbeni vpliv. Z razvojem tehnologije pa je kasneje postalo odgovorno

za razvoj standardov brezžičnih omrežij (IEEE, 1. september 2015).

2.1 Kratka zgodovina

Zgodovina uporabe brezžičnih omrežij sega v leto 1971, ko so raziskovalci na havajski univerzi

povezali sedem računalnikov na štirih otokih in tako ustvarili prvo pravo brezžično omrežje,

imenovano ALOHANET. Osrednja dostopna točka je bila na otoku Oahu in je povezovala

ostale računalnike v omrežje. Ker so bile v tistem času med otoki telefonske zveze zelo slabe,

so se raziskovalci s pomočjo ALOHANET omrežja želeli izogniti povezovanju s telefonskimi

žicami (Šepetavc, 2005).

Prvotni cilj ALOHANET projekta je bil raziskati uporabo radijskih komunikacij, ki bi

predstavljale alternativo telefonskemu sistemu računalniških komunikacij in s tem določiti tiste

primere, kjer so radijske komunikacije boljše od običajnih žičnih komunikacij. Po vzpostavitvi

ALOHANET omrežja je raziskovalcem postalo jasno, da ključna novost ALOHANET omrežja

ni uporaba radijske komunikacije za računalnike, ampak arhitektura za oddajanje komunikacije

za radijsko postajo (Abramson, 1985).

4

Poleg ALOHANET projekta so se brezžična omrežja razvila tudi v vojaških krogih, kjer pa

tehnologije niso razkrili in je ostala večinoma tajna še do danes.

Brezžična omrežja so se v naslednjih nekaj letih postopoma razvijala in bila vse bolj priljubljena

predvsem na univerzah, manj pogosto pa so se pojavljala v poslovnih krogih. Vzroki za manjšo

uporabo v poslovnih krogih so bili povezani s financami, saj je bila cena njihove vzpostavitve

zelo visoka v primerjavi z žičnimi omrežji, obenem pa tudi njihova hitrost ni bila primerljiva s

hitrostjo žičnih omrežij. Omrežja v tistem času niso bila združljiva, saj so bila prilagojena

vsakemu kupcu posebej. Do združljivosti je prišlo šele v letu 1997, ko so predstavili prvi

standard, imenovan 802.11. Ta standard je omogočal uporabnikom povezovanje v brezžično

omrežje s hitrostjo dva megabita na sekundo, v primeru slabe povezave ali ko je bil uporabnik

preveč oddaljen od dostopne točke, pa se je hitrost lahko zmanjšala na en megabit. Naprave s

standardom 802.11 so uporabljale frekvenco 2,4 GHz. Hitrosti povezav brezžičnih omrežij so

bile takrat daleč od zmogljivosti, ki so jih dosegala žična omrežja, saj so le-ta omogočala prenos

podatkov s stotimi megabiti na sekundo. Še večja omejitev, s katero so se soočali uporabniki,

je bila, da standard 802.11 ni bil nikoli povsem sprejet s strani proizvajalcev. To se je odražalo

v nezdružljivosti med posameznimi proizvajalci. Odgovorna organizacija za standard 802.11

IEEE se je problema zavedala in kmalu razvila nadgradnjo, imenovano 802.11b (Šepetavc,

2005).

Standard 802.11b je bil predstavljen septembra leta 1999. Postal je zelo priljubljen, predvsem

zaradi nizkih stroškov namestitve in podpore hitrosti povezave do enajst megabitov na sekundo

pri frekvenci 2,4 GHz (Home Network Help, 29. avgust 2015). S tem standardom so se

izdelovalci združili in medsebojno preizkušali združljivost izdelkov, katere so kasneje označili

z logotipom »WiFi Certified« (Šepetavc, 2005), ki ga uporabljajo še danes na embalaži skoraj

vseh izdelkov za brezžična omrežja.

V istem času se je razvil standard 802.11a, ki je bil namenjen bolj zahtevnim uporabnikom.

Standard 802.11a dosega hitrosti do 55 megabitov na sekundo v frekvenčnem pasu 5 GHz.

Razlogi za njegovo nepriljubljenost med uporabniki so višji stroški postavitev, zaradi višjega

frekvenčnega pasu pa tudi slabši doseg ter popolna nezdružljivost s standardom 802.11b.

Delovanje v višjem frekvenčnem pasu pa ne predstavlja samo slabosti, ampak tudi dobro stran

tega standarda, saj je delovanje na tem frekvenčnem pasu manj zamašeno s konkurenčnimi

signali (Home Network Help, 29. avgust 2015). Frekvenčni pas 5 GHz je predstavljal težavo v

5

večini evropskih držav, saj so ga le-te uporabljale za potrebe vojske in so zato z velikim

zamikom podelile dovoljenje za uporabo. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj se ta standard

dolgo ni prijel v Evropi (Šepetavc, 2005).

Zaradi potreb po višjih hitrostih in nezdružljivosti standardov 802.11b in 802.11a so kmalu

predstavili novi standard 802.11g. Ta standard so predstavili junija leta 2003 z namenom

zagotavljanja višjih hitrosti prenosa podatkov in ohranjanja združljivosti z 802.11b izdelki. Pri

tem standardu potekajo hitrosti prenosa podatkov do 55 megabitov na sekundo pri frekvenci

2,4 GHz. Prinaša pa tudi pomembne varnostne funkcije, kot so WiFi Protected Access (WPA),

avtentikacijo WPA2 s ključem PSK in RADIUS strežnikom (več o RADIUS strežnikih si lahko

preberete na strani 16).

Oktobra 2009 je organizacija IEEE odobrila novi standard 802.11n, ki zagotavlja hitrosti

prenosa podatkov do 300 megabitov na sekundo, kar je okoli šestkrat hitreje kot standard

802.11g. Poleg tega pa standard 802.11n omogoča delovanje v frekvenčnem pasu 2,4 GHz ali

5 GHz in je združljiv z vsemi starimi standardi.

Trenutno najnovejši brezžični standard je 802.11ac, ki ga je IEEE potrdila januarja 2014.

Zagotovi lahko prenos podatkov do enega gigabita na sekundo, deluje v frekvenčnem pasu 5

GHz in je združljiv z 802.11n brezžičnimi napravami. Ker je še vedno veliko 802.11g in

802.11b brezžičnih naprav, ki uporabljajo frekvenčni pas 2,4 GHz, ni presenečenje, da lahko

standard 802.11ac deluje tudi pri 2,4 GHz (Home Network Help, 29. avgust 2015).

2.2 Prednosti brezžičnega omrežja

Uporaba brezžičnega omrežja ima številne prednosti, saj odpravlja nekatere težave in omejitve

žičnega omrežja. Naprave, ki se povezujejo v omrežje, ne potrebujejo biti fizično (žično)

povezane. Brezžično omrežje uporabnikom omogoča dostop iz katerekoli lokacije v območju

pokritosti z brezžičnim signalom. Dostop je mogoč tudi na mestih izven delovnega okolja, kot

je na primer sejna soba na konferenci ali sestanek v bližnjem lokalu. Postavitev je zelo

enostavna, hitra in stroškovno učinkovita. Za delovanje na vseh lokacijah ne potrebuje nobenih

žic. Prav tako je to omrežje tudi z lahkoto razširljivo, saj za dodajanje novih uporabnikov ne

zahteva nobene dodatne strojne opreme. Brezžični dostop do interneta pa omogoča zaposlenim

v podjetju boljšo produktivnost zaradi lažjega priklopa digitalnih naprav. Strošek nakupa

6

brezžične opreme je lahko sicer malenkost višji od stroška opreme za žično omrežje, a je lahko

za končno delovanje ta strošek v primerjavi z žičnim omrežjem tudi manjši (Cisco, 28. julij

2015).

2.3 Slabosti brezžičnega omrežja

Z uporabo brezžičnih omrežij odkrijemo tudi njihove slabosti. Največjo slabost predstavlja

varnost. Podatki brezžičnega omrežja v primerjavi z žičnim omrežjem potujejo po zraku. Zaradi

tega potrebuje oseba, ki je zainteresirana za krajo vaših informacij, le Wi-Fi sprejemnik,

programsko opremo in delovni prostor, kjer lahko sprejema vaše signale. Ena od slabosti, ki je

povezana z brezžično povezavo, je omejeno število kanalov, zato v primeru prezasedenosti

kanalov prihaja do upočasnjene povezave ali pa tudi do njenega nedelovanja. Posledično lahko

prihaja tudi do mešanja radijskih signalov, katere lahko zmotijo mobilni telefoni, mikrovalovne

pečice, stene in veliki kosi kovine ter s tem povzročijo nezanesljivo delovanje omrežja. Poleg

varnosti in nezanesljivega delovanja pa se srečujemo tudi s problemom hitrosti. V idealnih

pogojih sicer standard 802.11ac podpira enakovredne hitrosti kot žično omrežje, vendar se

lahko ti pogoji ob različnih motnjah spremenijo. Do motenj hitrosti brezžičnega omrežja lahko

prihaja v primeru prezasedenosti omrežja ali kadar je moč signala šibkejša od optimalnega. V

podjetjih se z odpiranjem brezžičnega omrežja zmanjšuje nadzor, saj se zaposleni lažje

povežejo s svojimi osebnimi mobilnimi napravami, ki jih lahko pri delu ovirajo in zmanjšujejo

njihovo delovno učinkovitost. Oviro lahko predstavlja tudi omejen doseg delovanja brezžičnega

omrežja. Problem omejenega signala lahko deloma rešimo z uporabo ojačevalnikov Wi-Fi

signala (Lander, 25. avgust 2015).

3. TOPOLOGIJA BREZŽIČNIH OMREŽIJ

Temeljna sestavna dela brezžičnih omrežij sta dostopna točka (ang. Access point) in brezžični

odjemalec oziroma postaja (ang. WLAN client) – to so lahko računalniki ali ostale mobilne

naprave, ki so opremljene z brezžično omrežno kartico. Primarna naloga dostopne točke kot

krmilne enote je skrb za dodeljevanje zmogljivosti posameznim postajam, poleg tega pa je

namenjena tudi nadzorovanju dostopa do brezžičnega omrežja.

7

Ločimo tri osnovne topologije brezžičnih omrežij glede na uporabljene osnovne dele. Prva in

najenostavnejša topologija je priložnostna topologija oziroma Ad Hoc. Postaje tega omrežja

med seboj komunicirajo brez potrebe po dostopni točki (Albreht in drugi, 2003). Omenjena

vrsta topologije je lahko sestavljena iz dveh ali več osebnih računalnikov z brezžično omrežno

kartico. Včasih se to omrežje imenuje neodvisna osnovna storitev oziroma IBSS (independent

basic service set), kar pomeni, da ne vsebuje dostopnih točk, ki bi se lahko povezovale s kako

drugo osnovno storitvijo v nizu (Cisco Systems, 2003).

Slika 3.1: Ad Hoc topologija

Vir: Cisco Systems (2003, str. 12)

Druga topologija je osnovna postavitev omrežja (ang. basic infrastructure topology). Ta

topologija vsebuje eno dostopno točko in poljubno število postaj (Albreht in drugi, 2003). Vse

postaje, ki med seboj niso neposredno povezane, med seboj komunicirajo preko dostopne točke

(Cisco Systems, 2003).

8

Slika 3.2: Osnovna postavitev omrežja

Vir: Cisco Systems (2003, str. 12)

Zadnja izmed treh osnovnih topologij je razširjena postavitev omrežja (ang. extended

infrastructure topology), pri kateri imamo dve ali več dostopnih točk, ki so medsebojno žično

povezane v skupno omrežje. Razširjena postavitev omrežja omogoča vzpostavitev brezžičnega

omrežja poljubne velikosti in zahtevnosti (Cisco Systems, 2003).

Slika 3.3: Razširjena postavitev omrežja

Vir: Cisco Systems (2003, str. 13)

Poleg že opisanih topologij poznamo še nekaj posebnih, ki izhajajo iz žičnih omrežij in se

uporabljajo tudi pri brezžičnih omrežjih. Topologije, ki jih srečamo pri žičnih omrežjih, so:

9

Zvezda (ang. star) (to topologijo uporablja že zgoraj opisana osnovna postavitev

omrežja)

Drevo (ang. tree),

Linija (ang. line),

Mreža (ang. mesh),

Obroč (ang. ring) in

Vodilo (ang. bus).

Slika 3.4: Osnovne topologije žičnih omrežij

Vir: Büttrich (2006, str. 4)

Najbolj pogosto uporabljena topologija pri brezžičnih omrežjih je zvezda. Največkrat je

uporabljena za dostopne točke omrežij v pisarnah. Za dinamična urbana naselja, kampus

omrežja in sosedske skupnosti je večinoma uporabljena mrežna topologija. Ta omogoča

povezavo “vsak z vsakim”, kar pomeni, da je vsako vozlišče povezano z vsemi ostalimi

vozlišči, neodvisno od operacijskega sistema in strojne opreme (vsaka postaja ima hkrati

strežnika in odjemalca). Standardni element brezžične infrastrukture je tudi kombinacija

zvezdne in linijske topologije oziroma drevesna topologija. V praksi brezžična omrežja zelo

pogosto uporabljajo kombinacije več kot ene topologije (glej

10

Slika 3.5) in so kljub teoretičnim podlagam lahko popolnoma poljubna (Büttrich, 2006).

11

Slika 3.5: Primer tipičnega omrežja v pisarni (uporabljena je kombinacija topologije zvezde,

drevesa in linije)

Vir: Büttrich (2006, str. 15)

3.1 Primeri brezžičnih omrežij

Pri postavitvi domačega brezžičnega omrežja potrebujemo modemski dostop do interneta, ki

lahko poteka preko analogne ali digitalne telefonske linije. Modem pa je lahko povezan v

internet na več načinov, ki so odvisni od našega internetnega ponudnika. Prvi, sodobni način,

preko katerega je lahko naš modem povezan v internet, se imenuje ADSL in je najpogosteje

uporabljena vrsta DSL tehnologije. Podpira hitrosti prenosa podatkov od 1,5 do 9 Mbit/s in od

16 do 640 Kbit/s pri pošiljanju podatkov. Naslednji način je VDSL, to je prav tako DSL

tehnologija, ki pa omogoča hitrejši prenos podatkov kot ADSL. Njena hitrost je odvisna od

razdalje, in sicer krajša razdalja pomeni hitrejše hitrosti povezave. Poznamo tudi kabelski način

povezave, ki deluje preko TV linij. Hitrost kabelske povezave je v razponu od 512 Kbit/s do 20

Mbit/s. Danes najbolj zaželena in uporabljena povezava pa je FTTH oziroma povezava preko

optičnih vlaken. Optične povezave omogočajo zelo visoke hitrosti, potekajo po optičnih vlaknih

pod zemljo, zato jih vremenski pojavi manj motijo kot ostale tehnologije (Beal, 2014; Papež,

2007).

Poleg modema z internetno povezavo potrebujemo pri postavitvi domačega brezžičnega

omrežja tudi brezžični usmerjevalnik, na katerem lahko opcijsko nastavimo požarni zid. Ta

omogoča večjo varnost našega omrežja (Papež, 2007).

12

Slika 3.6: Postavitev domačega brezžičnega omrežja

Vir: Papež (2007, str. 3)

Poleg domačih brezžičnih omrežij poznamo tudi velika brezžična omrežja. V izobraževalnem

okolju pa je najbolj znano omrežje, imenovano EDUROAM, ki je razširjeno tudi v svetu.

Eduroam (education roaming) je mednarodna federacija brezžičnih omrežij za uporabnike iz

izobraževalne in raziskovalne sfere. Namenjen je študentom, učencem, pedagogom,

raziskovalcem in drugim v izobraževalni sferi. Omogoča internetno povezavo znotraj

izobraževalnih institucij. Je zelo zaprto, varno in zanesljivo omrežje, dostop je mogoč samo s

pomočjo uporabniškega imena, ki je edinstveno za vsakega uporabnika, in gesla. Na voljo je v

kar 74 ozemljih (Eduroam, 2. september 2015).

Eduroam deluje s pomočjo hierarhičnega sistema RADIUS strežnikov. S pomočjo RADIUS

strežnikov se uporabnikom pri prijavi v brezžično omrežje Eduroam obiskane institucije

omogoči prijavo v omrežje z enakimi podatki kot v domači instituciji. Sproži se zahteva za

preverjanje pristnosti uporabnika in ta zahteva se pošlje na uporabnikovo domačo institucijo,

kjer se preveri prijavne podatke uporabnika. Ko domača institucija preveri uporabnika, le-ta

pošlje rezultat nazaj obiskani instituciji in uporabnik se lahko nato poveže v brezžično omrežje

obiskane institucije. Vse komunikacije temeljijo na standardu IEEE 802.1X in uporabljajo

protokol EAP (ang. Extensible Authentication Protocol), preverjanje pristnosti poteka po

13

varnem predoru z uporabo protokola EAP-TTLS ali PEAP, ki je šifriran in mu je težko

prisluškovati (Eduroam, 2. september 2015).

Slika 3.7: Delovanje EDUROAM omrežja

Vir: Papež (2007, str. 18)

V Sloveniji je primer takšnega velikega omrežja omrežje Ljubljana oziroma WiFreeLjubljana.

WiFreeLjubljana je brezžično širokopasovno omrežje, ki je bilo zgrajeno s partnerstvom družbe

Telekom Slovenija, NIL, d. o. o., in Mestne občine Ljubljana. Omrežje je bilo zgrajeno leta

2013 z začetnimi 80 dostopnimi točkami, ki pokrivajo dele širšega mestnega središča. Projekt

je stal okoli deset milijonov evrov. Namen projekta je ponuditi prebivalcem in obiskovalcem

Ljubljane brezplačno uporabo interneta, ki je sicer omejena na 60 minut dnevno brez omejitve

prenosa podatkov pri hitrosti 512 Kbit/s v smeri k uporabniku. Ko bo brezžično omrežje

WiFreeLjubljana zgrajeno v celoti, bo pokrivalo 90 odstotkov območja širšega mestnega

središča in okoli 80 odstotkov naseljenega območja (Monitor, 2013).

Podobno omrežje, kot ga ima Ljubljana, se gradi tudi v Novem mestu, vendar je zaenkrat še

slabo pokrito, omogoča pa triurno uporabo dnevno.

14

4. VARNOST BREZŽIČNIH OMREŽIJ

Vse večja priljubljenost in s tem razširjenost brezžičnih omrežij je eden od razlogov za vse

večje število poskusov oziroma vdorov vanje. Večino napadov na brezžična omrežja lahko

izvedemo po enakem principu kot v žičnih omrežjih, neodvisno od vrste šifriranja in protokola

za preverjanje istovetnosti. Ker so brezžična omrežja že v osnovi zelo ranljiva, lahko napadalci

z uporabo ustreznih orodij prisluškujejo brezžičnemu prometu brez večjih težav. S tem lahko

pridobijo razne zaupne podatke aktivnih uporabnikov v omrežju. Izbira metode napadalca je

odvisna od arhitekture samega omrežja in varnostnega standarda (Strosar, 2007).

4.1 Brezžični varnostni protokoli

Varnost brezžičnih omrežij vključuje tri glavne elemente: avtentikacijo, zaupnost in upravljanje

s ključi. Avtentikacija je proces povezave uporabnikov v brezžično omrežje. Zaupnost je

dosežena s šifriranjem, vrste šifriranja pa določajo varnostni protokoli. Upravljanje s ključi

zajema distribucijo in generiranje ključev (Gleich in Čučej, 2013).

4.1.1 Šibka avtentikacija – OPEN, WEP

Začetni standard 802.11 opisuje dve obliki preverjanja pristnosti: odprto avtentikacijo in WEP

(ang. Wired Equivalent Privacy). Protokol WEP se lahko uporablja za preverjanje pristnosti

in/ali šifriranje. Lahko se uporabi odprto avtentikacijo brez šifriranja, odprto avtentikacijo in

šifriranje WEP ali avtentikacijo WEP in WEP šifriranje, kot je prikazano na

15

Slika 4.1.

16

Slika 4.1: Potek avtentikacije OPEN in WEP

Vir: Henry (2012, str. 82)

Pri uporabi ali neuporabi protokola WEP je prvi korak pri preverjanju pristnosti, da naprava

pošlje testno zahtevo dostopni točki, dostopna točka pa pošlje napravi nazaj testni odgovor. Ko

je odgovor uspešno prejet, se pošlje zahteva za preverjanje pristnosti.

Z odprto avtentikacijo je faza preverjanja pristnosti samo korak, s katerim se preveri, ali naprava

vsebuje veljavni standard 802.11. Če je korak uspešno izveden, dostopna točka odgovori s

pozitivnim odzivom in naprava s tem pridobi dostop.

Pri uporabi WEP avtentikacije dostopna točka odgovarja z naključnim nizom, ki se uporablja

kot izziv. Naprava šifrira niz z WEP ključem in ga vrne dostopni točki kot rezultat. Dostopna

točka prav tako šifrira enak niz in ga nato primerja s prejetim nizom. Če se niza ujemata, vrne

pozitivni odgovor za preverjanje pristnosti, sicer pa negativni.

17

Ko je faza preverjanja pristnosti uspešno zaključena, naprava pošlje zahtevo s prošnjo

registracije dostopni točki, ki nato vrne odgovor z ID oznako in naprava lahko prične s

pošiljanjem in prejemanjem podatkov v omrežju (Henry, 2012).

Protokol WEP uporablja 40 ali 104 bite dolg statični skrivni ključ, da ne bi večkrat poslani

paketi z enakimi podatki vsebovali enako šifrirano vrednost pa protokol WEP statičnemu ključu

dodaja inicializacijski vektor (IV). IV je naključna 24-bitna vrednost ključa, ki se spreminja za

vsako ponovno pošiljanje paketov. To je tudi razlog, zakaj nekateri proizvajalci govorijo o 64-

in 128-bitnem WEP šifriranju (40 + 24 = 64 in 104 + 24 = 128). Podatki se šifrirajo s pomočjo

algoritma RC4 ter s kombinacijo ključa WEP in IV. Ker se IV spremeni za vsak novi paket, se

spremeni šifra besedila, čeprav so prvotni podatki enaki. IV se doda v začetek sporočila v za

prejemnika jasnem besedilu, da ve, kateri IV uporabiti pri dešifriranju. To je tudi ena izmed

mnogih WEP pomanjkljivosti. Poleg tega protokol WEP ne overja vsakega paketa, zato je

vedno odprta možnost za napad s posrednikom (ang. man-in-the-middle) (več o napadu s

posrednikom na strani 22). Uporaba statičnega ključa dopušča napadalcem, da s pomočjo

prisluškovanja in kraje paketov na lahek način razbijejo WEP ključ. Tudi 104-bitni WEP ključ

se lahko v nekaj minutah razbije z uporabo sodobnih orodij. Vse te pomanjkljivosti so razlog,

da se protokol WEP v veliki večini že opušča in kmalu ne bo več del standarda IEEE 802.11

(Henry, 2012).

4.1.2 MAC avtentikacija

Za povečanje varnosti uporabe brezžičnih omrežij se lahko uporabi MAC avtentikacijo na

dostopni točki. Na seznam se zapiše MAC naslove naprav, katerim dovoljujemo dostop do

brezžične dostopne točke. Pri MAC avtentikaciji lahko do brezžične dostopne točke dostopajo

samo naprave, ki so na seznamu in jim je dostop odobren. To sicer ni najmočnejši varnostni

mehanizem, saj se MAC naslove lahko tudi dokaj enostavno ponaredi (Henry, 2012).

4.1.3 802.1X/EAP avtentikacija

Slabost protokola WEP je enoten ključ za vse uporabnike v omrežju. Če je ključ odkrit, postane

brezžično omrežje nezaščiteno. Za izboljšanje varnosti je ključnega pomena ločitev

avtentikacije od šifriranja. Organizacija IEEE je z uporabo dveh obstoječih varnostnih

protokolov, 802.1X in EAP, ponudila alternativo uporabi enotnih ključev.

18

802.1X

Protokol IEEE 802.1X opredeljuje nadzor dostopa, ki temelji na vratih. Opredeljuje tri vloge:

Prosilec (ang. Supplicant): naprava, ki želi dostop do omrežja,

Avtentikator (ang. Authenticator): dostopna točka, ki je povezana v omrežje (po navadi

usmerjevalnik),

Avtentikacijski strežnik (ang. Authentication server): je povezan nekje v omrežju in

hrani seznam pogojev, po katerih naj se dostop odobri ali zavrne.

Ko se naprava poveže z dostopno točko (usmerjevalnikom), ta od naprave zahteva ID

(identifikacijske podatke), ki ga nato pošlje avtentikacijskemu strežniku (običajno RADIUS

strežnik), ki preveri identifikacijske podatke. Avtentikacijski strežnik se odzove s sporočilom,

ali je bila avtentikacija uspešna ali neuspešna. Če je odziv uspešen, je napravi dostop odobren

in lahko prične s pošiljanjem in sprejemanjem podatkov.

Pri delovanju brezžičnega omrežja brez avtentikacijskega strežnika je proces zelo podoben, s

tem, da se najprej uporabi odprto avtentikacijo za preverjanje pristnosti. Nato se sproži proces

802.1X in šele, ko je ta uspešno zaključen, dostopna točka napravi omogoči pretok prometa

(Henry, 2012).

Glavni protokol za preverjanje pristnosti zgoraj opisanega protokola 802.1X je RADIUS (ang.

Remote Dial-In User Service). To pomeni, da v primeru brezžične povezave prosilec oziroma

naprava izmenja sporočilo z avtentikatorjem. Avtentikator prevede sporočilo protokola 802.1X

v sporočilo RADIUS in ga posreduje RADIUS strežniku. Omenjena protokola sta posrednika

za preverjanje pristnosti med prosilcem oziroma napravo in RADIUS strežnikom. Za

avtentikacijo uporabljata metode, kot so LEAP, EAP-FAST, EAP-TLS ali PEAP.

RADIUS strežnik je potreben za obdelovanje avtentikacijskih prošenj, ki jih pošlje naprava.

Torej je RADIUS strežnik program, ki preverja pogoje za izdajo ali zavrnitev dostopa. Pogoj

je lahko identiteta, ki temelji na uporabniškem imenu in geslu, ali kateri izmed drugih pogojev

(temperatura, datum, ura itd.) (Henry, 2012).

19

EAP – razširljiv avtentikacijski protokol

Protokol 802.1X ne vsebuje posebnih metod za preverjanje pristnosti, niti ne določa, kako je

treba opraviti to preverjanje pristnosti. Da bi rešili ta problem, je organizacija IEEE dodala

protokol EAP (ang. Extensible Authentication Protocol) kot mehanizem za preverjanje

pristnosti protokola 802.1X. EAP opisuje štiri vrste sporočil: zahteva, izziv, uspeh, napaka.

EAP ne opisuje metod za preverjanje pristnosti, ampak preprosto opisuje ta sporočila.

V standardih 802.11, 802.1X in EAP se uporabljajo metode za preverjanje pristnosti. Poleg

imena se pogosto omenja metode avtentikacije (na primer LEAP), včasih EAP (na primer EAP-

PEAP). Četudi protokol 802.1X ni naveden v imenu metode, to ne pomeni, da ni uporabljen,

saj se ga vedno uporablja skupaj z EAP za blokiranje podatkovnega prenosa, dokler ni

preverjanje pristnosti uspešno zaključeno (Henry, 2012).

4.1.4 Vrste EAP

EAP-TLS (ang. Transport Layer Security) je mehanizem za preverjanje pristnosti, ki

deluje s pomočjo certifikatov. Certifikati so vrsta potrdil, ki temeljijo na asimetričnih

ključih. To so digitalno podpisani dokumenti, ki služijo za potrditev ID-ja pošiljatelja.

Certifikati zagotavljajo visoko stopnjo varnosti, saj nudijo mehanizem šifriranja in

način za preverjanje pristnosti pošiljateljevega sporočila. Ključ EAP-TLS mehanizma

je sestavljen iz certifikata in zasebnega ključa, oboje pa je nameščeno tako na napravi

kot RADIUS strežniku.

Za preverjanje pristnosti mora odjemalec (ang. client) oziroma naprava poslati svoj ID

(uporabniško ime) strežniku, ki se odzove s certifikatom. Naprava certifikat preveri in

pošlje svoj certifikat za potrditev. Ko je certifikat preverjen na obeh straneh, se lahko

prične šifrirani pogovor med odjemalcem oziroma napravo in strežnikom. Preko

šifriranega pogovora se izmenja glavni zasebni ključ in po odobritvi strežnika lahko

naprava prične z uporabo omrežja.

EAP-TLS je zelo varen in široko podprt s strani večine operacijskih sistemov. Edino

breme pri uporabi te metode je, da mora biti certifikat nameščen na vse naprave, ki

želijo uporabljati brezžično omrežje. EAP-TLS je uporabljen v varnih okoljih, kjer je

uporabnikom potrebno zagotoviti visoko raven varnosti (Henry, 2012).

20

EAP-FAST (ang. Flexible Authentication via Secure Tunneling) je rešitev podjetja

Cisco za zagotavljanje varnosti, enakovredne metodi EAP-TLS brez infrastrukturne

kompleksnosti certifikatov. EAP-FAST uporablja EAP-FAST strežnik, ki je postavljen

s strani Cisco podjetja in uporablja simetrični ključ algoritma za vzpostavitev

varnostnega tunela. Vzpostavitev tunela temelji na PAC (ang. Protected Access

Credential) dokumentu, ki je generiran dinamično s strani protokola EAP-FAST med

avtentikacijo za vsakega uporabnika. S tem je protokol EAP-FAST odporen na napad s

posrednikom ali napade, ki uporabljajo besedne slovarje (ang. dictionary attacks). EAP-

FAST je sestavljen iz dveh faz.

V fazi 1 se vzpostavi varni tunel med odjemalcem in strežnikom, ki temelji na PAC

dokumentu. PAC dokument mora vsebovati veljaven glavni ključ. V drugi fazi se izvede

preverjanje pristnosti odjemalca s pomočjo uporabniškega imena in gesla skozi

vzpostavljeni varni tunel (Cisco Systems INC., 3. september 2015).

EAP-FAST mehanizem se šteje za tako varnega kot EAP-TLS (Henry, 2012).

EAP-PEAP (ang. Protected EAP) bi lahko razumeli kot kompromis med EAP-TLS, ki

temelji izključno na uporabi certifikatov, in EAP-FAST, ki ne zahteva nobenega

certifikata. Delovanje protokola PEAP je podobno kot TLS z izjemo, da odjemalec

oziroma naprava ne vsebuje certifikata. Avtentikacija strežnika torej poteka s pomočjo

certifikata, naprava pa je avtenticirana s pomočjo uporabniškega imena in gesla.

PEAP se šteje za manj varno izbiro kot TLS, vendar pa je nekoliko lažji za upravljanje,

saj ne potrebuje certifikata na strani uporabnika (naprave) (Henry, 2012).

EAP-LEAP (ang. Lightweight EAP) je mehanizem, ki ga je razvilo podjetje Cisco konec

leta 2000 z namenom zamenjave WEP avtentikacije. Začetni postopek avtentikacije je

enak kot pri ostalih EAP mehanizmih, razlika je samo v tem da, ko odjemalec (naprava)

pošlje strežniku svoj ID, mu ta pošlje niz kot izziv. Odjemalec (naprava) izziv šifrira

skupaj z geslom in ga pošlje nazaj strežniku, ki ga dešifrira, preveri in, če se ujema,

potrdi identiteto odjemalca. Ko je ID odjemalca potrjen s strani strežnika, se zgodi

obratni postopek, tako da odjemalec pošlje izziv strežniku in nato preveri prejeti

rezultat. Ko je postopek na obeh straneh zaključen, se lahko izmenjava prične.

LEAP se ne uporablja več pogosto, saj je bil algoritem, uporabljen za šifriranje izziva,

razbit. To je tudi razlog, da morajo biti gesla uporabljena pri PEAP avtentikaciji čim

močnejša.

21

Poleg vseh naštetih EAP mehanizmov obstaja še več drugih, kot je na primer EAP-SIM ali

EAP-MD5, ki pa se ne uporabljajo prav pogosto v brezžičnih omrežjih (Henry, 2012).

4.1.5 WPA/WPA2 avtentikacija

WPA

Protokol WPA (ang. Wi-Fi Protected Access) je brezžični varnostni protokol, zasnovan

tako, da izboljšuje veliko varnostnih slabosti protokola WEP. Implementira večino

IEEE standarda 802.11i, ki določa varnostne mehanizme za brezžična omrežja. Protokol

WPA uporabnikom zagotavlja višjo stopnjo zanesljivosti in varnosti. Ključna novost za

izboljšavo varnosti je uporaba novega protokola za šifriranje podatkov, imenovanega

TKIP (ang. Temporal Key Integrity Protocol) (The Government of the Hong Kong

special administrative region, 2010).

WPA ponuja dva mehanizma za preverjanje pristnosti:

o WPA Personal, ki uporablja ročno nastavljeni PSK (ang. Pre-Shared Keys)

ključ,

o WPA Enterprise, ki uporablja 802.1X/EAP protokol in individualno

avtentikacijo uporabnikov preko RADIUS strežnika.

Protokol WPA prav tako kot WEP uporablja algoritem RC4 za šifriranje podatkov,

vendar dodaja funkcije, namenjene odpravi pomanjkljivosti WEP šifriranja. WPA

uporablja močnejšo avtentikacijo, saj je pristnost posameznega uporabnika lahko

preverjena s pomočjo 802.1X strežnika, kot je na primer RADIUS strežnik. Poleg

močnejše avtentikacije pa protokol WPA uporablja tudi daljši ključ, ki je sestavljen iz

daljšega inicializacijskega vektorja (IV) in glavnega ključa. Inicializacijski vektor je

dolžine do 48 bitov, glavni ključ pa do 128 bitov (Jacobs, 2008).

Novi mehanizem za šifriranje podatkov TKIP dodaja ključno vrednost protokolu WPA,

saj skrbi za spreminjanje ključa. Ključ se spreminja skozi čas in za vsak novi paket.

WPA šifrirani paket je veljaven samo 2 sekundi, zato je ponavljajoči napad (ang. Replay

attack) skoraj nemogoč. Da bi se izognili ponarejanju paketov, WPA dodaja algoritem

MIC (ang. Message Integrity Check) znotraj šifriranega prometa. MIC je 8-bitna

22

kontrola za preverjanje poskusov ponarejanja prometa. Če MIC mehanizem zabeleži

dve napaki v 60 sekundah, protokol TKIP zaustavi ves promet za naslednjih 60 sekund.

Ta zaustavitev onemogoča napadalcu razbitje MIC ključa.

Protokol WPA je veliko močnejši od WEP in napad nanj je daleč od lahkega. WPA PSK

sicer še vedno uporablja izzivni niz za preverjanje pristnosti, tako da še vedno obstaja

možnost za zajem in razbitje ključa. Zaradi uporabe protokola TKIP je razbitje dosti

težje kot pri WEP avtentikaciji (Henry, 2012).

WPA2

WPA2 je posodobitev protokola WPA, ki vsebuje celotno verzijo standarda 802.11i.

WPA2 kombinira mehanizme 802.1X/EAP in TKIP. Glavna sprememba te posodobitve

zajema uporabo novega algoritma za šifriranje, in sicer RC4 algoritem nadomesti novi

AES (ang. Advanced Encryption Standard) algoritem. Algoritmu AES je dodan dodaten

varnostni mehanizem CCMP (ang. Counter Mode with CBC-MAC Authentication). Ta

algoritem je veliko močnejši od RC4, vendar zahteva nadgradnjo strojne opreme.

WPA2 dodaja tudi dve novi metodi: metodo predavtentikacije, ki zagotavlja hitro in

varno prehajanje med dvema dostopnima točkama, in metodo »Key caching«, ki

omogoča enourno hranjenje primarnega ključa, ne da bi se moral uporabnik ponovno

avtenticirati (Henry, 2012).

4.1.6 WPS

Wi-Fi Protected Setup oziroma WPS funkcija je bila razvita, da bi rešila problem vnosa gesla

vedno, ko se želimo z novo napravo povezati v brezžično omrežje. Če ima usmerjevalnik

omogočeno WPS funkcijo, se lahko na le-tega poveže brez vnosa gesla.

WPS omogoča dva različna načina:

PIN: Usmerjevalnik ima določeno osemmestno PIN kodo, ki je potrebna za uspešeno

vzpostavljeno povezavo z omrežjem. Usmerjevalnik, namesto da bi vedno znova

preverjal osemmestno PIN kodo, preveri samo štiri številke PIN kode. Preverjanje samo

štirih številk naredi WPS PIN funkcijo zelo ranljivo. Štirimestna PIN koda ima 10 tisoč

kombinacij, ki jih lahko napadalci ugotovijo s pomočjo bruteforce napada v manj kot

enem dnevu. Zaradi tega razloga je omogočena WPS funkcija zelo odsvetovana.

Push-Button-Connect: Namesto vnašanja PIN kode se lahko v omrežje povežemo tudi

s preprostim pritiskom na gumb na usmerjevalniku. To je bolj varen način, saj lahko

23

naprave povežemo s to metodo samo nekaj minut po tem, ko je gumb pritisnjen. Edina

ranljivost te vrste funkcije je, da se lahko v omrežje poveže vsak, ki ima fizičen dostop

do usmerjevalnika.

Medtem ko je »Push-Button-Connect« opcijska metoda WPS funkcije, je PIN koda obvezna za

vse certificirane WPS naprave. Proizvajalci usmerjevalnikov te varnostne težave ne morejo

popraviti, ker je WPS specifikacija zelo slabo napisana in zahteva od vseh WPS naprav

preverjanje pristnosti s PIN kodo. Zato je vsaka naprava, ki omogoča WPS funkcijo, ranljiva

(Hoffman, 2013).

4.2 Varnostne grožnje in tveganja uporabe brezžičnih omrežij

4.2.1 Vrste napadov in nevarnosti

Brezžična omrežja so sestavljena iz štirih osnovnih elementov: prenosa podatkov z uporabo

radijskih frekvenc, dostopne točke, ki omogoča povezavo z omrežjem, odjemalskih naprav, kot

so prenosni računalniki, mobilni telefoni itd., in uporabnikov, ki to brezžično omrežje

uporabljajo. Vsaka komponenta predstavlja možnost napada, ki lahko ogrozi enega ali več

temeljnih varnostnih ciljev zaupnosti, celovitosti in razpoložljivosti (Min-Kyu in drugi, 2008).

Poceni oprema in pomanjkljivost varnostnih mehanizmov standarda 802.11 dajejo napadalcem

možnost za številne napade, tako pasivne kot aktivne. Ti napadi omogočajo vsiljivcem

prisluškovanje ter spreminjanje ali motenje brezžičnega omrežja (The Government of the Hong

Kong special administrative region, 2010).

Do nepooblaščenega dostopa v žična in brezžična omrežja lahko prihaja s pomočjo različnih

metod in namenov. Zato poznamo več vrst napadov nanje.

Naključna povezava

Ena od teh metod se imenuje naključna povezava. Naključna povezava se vzpostavi ob

prižigu računalnika, ki je znotraj dosega signala brezžičnega omrežja. Povezava se

vzpostavi samodejno brez zavedanja uporabnika. Varnost je ogrožena, saj s tem

izpostavimo naše zaščitene informacije. Če pa je računalnik še dodatno povezan v žično

omrežje, se lahko vzpostavi povezava tudi med drugimi omrežij (Min-Kyu in drugi,

2008).

24

Zlonamerna povezava

Zlonamerna povezava se zgodi, ko napadalec ustvari lažno brezžično dostopno točko in

s tem preusmeri ves promet skozi svojo mobilno napravo. To stori tako, da s pomočjo

programa nastavi mobilno napravo, da izgleda kot legitimna dostopna točka. Ko se

uporabnik poveže na tako lažno dostopno točko, napadalec pridobi dostop do omrežja

in s tem možnost kraje osebnih gesel, prisluškovanje omrežju ali pa lahko uporabniku

podtakne tudi virus. Zaščite, kot sta preverjanje pristnosti omrežja in uporaba

navideznega zasebnega omrežja (ang. VPN), ne predstavljajo nobene ovire za

napadalca, saj ideja pri takem napadu ni vdreti v VPN, ampak prevzeti uporabnika (Min-

Kyu in drugi, 2008).

Netradicionalna omrežja

Netradicionalna omrežja, kot so na primer Bluetooth omrežja, prav tako niso varna pred

napadi in jih je potrebno obravnavati kot varnostno tveganje. Celo čitalniki črtne kode,

brezžični tiskalniki in kopirni stroji so izpostavljeni tem napadom, zato se jih mora

zavarovati (Min-Kyu in drugi, 2008).

Kraja identitete (MAC spoofing)

Kraja identitete se pojavi, ko ima napadalec možnost prisluškovanja omrežnemu

prometu in s tem tudi možnost prepoznave MAC naslova računalnika z omrežnimi

privilegiji. Večina brezžičnih sistemov omogoča nekakšno MAC filtriranje, tako da

lahko le pooblaščeni računalniki dostopajo do omrežnih nastavitev. Vendar pa se lahko

MAC naslov, katerega napadalec predhodno prepozna, enostavno ponaredi s

programsko opremo in tako napadalec pridobi dostop do omrežnih nastavitev (Min-Kyu

in drugi, 2008).

Napad s posrednikom (ang. Man-in-the-middle)

Napadalec izvede napad s posrednikom s pomočjo lažne dostopne točke. Ta napad je

eden izmed bolj dovršenih napadov. Njegov namen je prisluškovanje šifriranemu

prometu med žrtvijo in spletnim strežnikom. Napadalec se preko nezavarovanega

računalnika poveže na svoj računalnik, ki je nastavljen kot lažna dostopna točka. Ob

uspešni vzpostavitvi povezave računalnika in napadalčeve točke je posledično žrtvi

25

podtaknjen certifikat, ki kaže na lažni strežnik, s tem pa je napadalcu omogočeno

prisluškovanje in prestrezanje šifriranega prometa (Min-Kyu in drugi, 2008).

Napad za zavrnitev storitve – DoS napad (ang. Denial-of-Service)

Pri tej vrsti napada gre za nenehno bombardiranje ciljne dostopne točke z lažnim

prometom. To povzroči sesutje omrežja in s tem posledično onemogočen dostop

uporabnikom do njega. Napadi za zavrnitev storitve zlorabljajo protokole, kot je EAP

(Min-Kyu in drugi, 2008).

Napad “Network Injection”

Napad se lahko zgodi samo na tisti dostopni točki, ki ne filtrira omrežnega prometa. Ker

omrežni promet na usmerjevalniku ni filtriran, lahko za posledico napadalec pošilja

lažne zahtevke in ukaze. Zaradi vpliva lažnih zahtevkov in ukazov na usmerjevalniku

se zruši celotno omrežje. V določenih primerih je potrebno ponovno nastaviti celotno

omrežje (Min-Kyu in drugi, 2008).

Napad “Caffe Latte”

“Caffe Latte” napad je način kako razbiti WEP zaščito brezžičnih omrežij. Napadalcu

ni treba biti v območju omrežja, da lahko izkoristi to varnostno luknjo. S pošiljanjem

šifriranih zahtev ARP (ang. Address Resolution Protocol) napadalec izkorišča prednost

skupnega ključa za preverjanje pristnosti. Ko napadalec prejme dovolj ARP paketkov,

lahko pridobi ključ WEP v manj kot šestih minutah (Min-Kyu in drugi, 2008).

4.2.2 Orodja za izvedbo napadov

Obstajata dve vrsti ranljivosti, ki ju lahko najdemo v brezžičnih omrežjih. Prva je slaba

konfiguracija, druga pa slabo šifriranje. Slaba konfiguracija je posledica površnega

administratorja, ki upravlja omrežje. Vključuje lahko šibka gesla, uporabo privzetih nastavitev,

slabe varnostne nastavitve itd. Slabo šifriranje je povezano z izbiro varnostnih ključev, ki se

uporabljajo za zaščito brezžičnega omrežja.

Napadalci za zlorabo teh dveh ranljivosti uporabljajo različna orodja, ki jih delimo na dve vrsti.

Prva vrsta orodij se uporablja za prisluškovanje omrežnemu prometu in spremljanje dogajanja

v omrežju. Druga vrsta pa je namenjena razbijanju WEP in WPA ključev (Shankdhar, 2015).

26

Aircrack

Aircrack je eno izmed najbolj priljubljenih orodij za razbijanje WEP in WPA-PSK

ključev. S pomočjo programa lahko na podlagi prejetih podatkovnih paketov

dešifriramo ključ. Zaradi uporabe FMS in PTW napadov je njegovo delovanje veliko

hitrejše v primerjavi z drugimi WEP orodji. Aircrack-ng služi kot skupek orodij za

prisluškovanje brezžičnim omrežjem (Aircrack, 31. avgust 2015).

AirSnort

AirSnort je še eno priljubljeno orodje za dešifriranje WEP ključev na 802.11b omrežjih.

Deluje s pasivnim spremljanjem prometa in ko zbere dovolj podatkov, začne z

dešifriranjem WEP ključev. Je zelo enostavno za uporabo (Shankdhar, 2015).

NetStumbler

Je orodje za iskanje odprtih brezžičnih dostopnih točk. Uporablja se tudi za preverjanje

konfiguracije omrežij, iskanje lokacije s slabim omrežjem, odkrivanje nedovoljenih

dostopnih točk itd. Poleg vseh dobrih lastnosti pa ima NetStumbler tudi veliko

pomanjkljivost. Sistemi za zaznavanje vdorov ga zlahka odkrijejo (Shankdhar, 2015).

Inssider

Inssider je orodje za skeniranje brezžičnih omrežij. Zasnovan je za delovanje na 64-

bitnem operacijskem sistemu Windows. Inssider omogoča sledenje signalu daljšega

časovnega obdobja in shranjevanje dnevniške datoteke GPS zapisov. Poleg tega je

njegova največja prednost sposobnost odkrivanja skritih brezžičnih točk (CIV, 2012).

Poleg naštetih orodij poznamo še druga, kot so Cain&Able (omogoča bruteforce napade),

WireShark (podrobna analiza omrežij), CoWPAttu (za napad na WPA omrežja), AirJack (za

vrivanje paketov), WepAttack (za razbijanje WEP ključev s pomočjo aktivnega slovarja) in še

mnogo drugih (Shankdhar, 2015).

4.3 Varnostni ukrepi za zavarovanje brezžičnih omrežij

Narava brezžičnih komunikacij ustvarja tri temeljne grožnje: prestrezanje, spreminjanje in

motenje.

27

4.3.1 Zavarovanje brezžičnih prenosov

Za zmanjšanje tveganja prisluškovanja brezžičnih prenosov obstajata dve vrsti protiukrepov.

Prvi ukrep vključuje metode za skrivanje brezžičnih signalov, drugi pa vključuje uporabo

šifriranja, četudi je brezžični signal prestrežen.

Za skrivanje in omejevanje brezžičnega signala obstaja nekaj enostavnih korakov:

Izklopimo lahko SSID oddajanje. SSID je ime naše brezžične točke oz. omrežja in s

tem, ko izklopimo javno oddajanje imena, povečamo varnost našega omrežja.

Napadalec ne bo mogel z navadno opremo videti, da naša točka obstaja.

Moč signala naše dostopne točke lahko omejimo na najnižjo raven, ki še zagotavlja

zahtevano pokritje za naše potrebe. Se pravi, da signal npr. omejimo, da je dostopen

samo znotraj objekta, če ga zunaj ne potrebujemo.

Za bolj učinkovite, ampak tudi dražje metode za zmanjšanje ali skrivanje signala, lahko

uporabimo tudi usmerjene antene, ki signal omejijo za delovanje znotraj želenega

področja.

Uporaba šifriranja za ves brezžični promet je najboljši način za zaščito zaupnosti informacij,

posredovanih preko brezžičnih omrežij. Z uporabo močnega šifriranja in močne avtentikacije

se lahko izognemo napadom, kot je na primer napad s posrednikom.

Tveganja motenj omrežja, kot je na primer napad DoS (denial-of-service), lahko zmanjšamo

tako, da izvajamo redne periodične revizije brezžičnih omrežnih dejavnosti ter po potrebi

odstranimo nezaželene naprave, ki so povezane v naše omrežje (Min-Kyu in drugi, 2008).

4.3.2 Zavarovanje brezžičnih dostopnih točk

Nezavarovane, slabo nastavljene brezžične dostopne točke lahko z omogočanjem

nepooblaščenih dostopov do omrežja ogrozijo zaupnost. Za zmanjšanje tega tveganja lahko

uporabimo nekaj protiukrepov:

Izločiti je potrebno vse nezaželene goste, ki se poslužujejo uporabe našega omrežja,

Pravilno moramo nastaviti vse naše dostopne točke,

Priporočeno je uporabljati standard 802.1X na vseh napravah v omrežju.

28

Najboljši način, da se izognemo vsem nezaželenim gostom v omrežju, je uporaba standarda

802.1X za avtentikacijo. Uporaba standarda 802.1X bo preprečila povezavo vsem

nepooblaščenim napravam v omrežju, saj nam omogoča uporabo močne avtentikacije za vse

naprave. Da se izognemo nepooblaščenim dostopom, je pomembno tudi, da vse naše dostopne

točke pravilno in predvsem varno nastavimo. Še posebej pomembno je spremeniti vse privzete

nastavitve našega usmerjevalnika (Min-Kyu in drugi, 2008)

4.3.3 Zavarovanje brezžičnih omrežij

Najučinkovitejši način za zagotovitev varnosti brezžičnih omrežij je uporaba šifriranja

komunikacije preko omrežja. Večina brezžičnih usmerjevalnikov, dostopnih točk in baznih

postaj ima vgrajen mehanizem za šifriranje, vendar je izklopljen, zato ga je potrebno ročno

vklopiti. K varnosti lahko pripomore tudi uporaba antivirusne programske opreme in požarnega

zidu. Večina usmerjevalnikov ima tudi mehanizem, imenovan identifikator oddajanja. Ta

pošilja signal vsem napravam v bližini in oznanja svojo prisotnost oziroma, drugače rečeno,

prikazuje napravam ime brezžičnega omrežja (SSID). Zato je dobra obramba proti napadalcem

izklop tega mehanizma. Če imamo oddajanje SSID imena kljub temu vklopljeno, je

priporočljivo, da spremenimo privzeto ime. Prav tako je priporočena uporaba gesla, dolžine

vsaj desetih znakov. Daljše kot je geslo, težje ga je razbiti. Ker so privzete nastavitve

posameznih proizvajalcev javne, je priporočljivo spremeniti tudi geslo za upravljanje našega

usmerjevalnika. Za dodatno povečanje varnosti brezžičnega omrežja se lahko vklopi MAC

filtriranje. Vsak računalnik, ki je sposoben komunicirati z omrežjem, ima dodeljen svoj

edinstven naslov – MAC. Usmerjevalniki omogočajo vklop funkcije, ki dostop do omrežja

omogoča samo napravam s posebnim MAC naslovom. Vendar zanašanje na samo ta

mehanizem ni posebno priporočljivo, saj, kot že omenjeno, lahko napadalci MAC naslov tudi

ponaredijo (Min-Kyu in drugi, 2008).

4.4 Varnost v javno dostopnih brezžičnih omrežjih

Javno dostopna brezžična omrežja nam omogočajo uporabo interneta na javnih krajih po vsem

svetu. S pomočjo javno dostopnih brezžičnih točk lahko na javnem kraju odgovorimo na

elektronsko pošto ali opravimo bančno transakcijo. Poleg prednosti javno dostopnih točk pa se

29

srečujemo tudi z nevarnostmi, na katere nismo dovolj pozorni. Pri tovrstnih omrežjih je

priporočena še večja previdnost kot v domačem omrežju.

Javna brezžična omrežja so najpogosteje dosegljiva na letališčih, železniških in avtobusnih

postajališčih, v hotelih, ladjah, nakupovalnih središčih, avtokampih in gostinskih lokalih. Na

navzočnost brezžičnega omrežja nas običajno opozori oznaka na Slika 4.2.

Slika 4.2: Free WiFi

Vir: Rokou (2012)

Uporaba javnih brezžičnih omrežij zahteva spoštovanje specifičnih varnostnih pravil, saj jih

uporabljajo naključni uporabniki, ki se med seboj ne poznajo in so lahko ob neupoštevanju teh

pravil izpostavljeni resnim varnostnim tveganjem. Uporabniki se morajo zavedati tveganj in

tako ustrezno zaščititi svoj računalnik. Pogosto tveganje predstavljajo nepridipravi, ki

prestrežejo nešifrirani omrežni promet in si lahko tako ogledajo elektronsko pošto, priponke in

druge vsebine uporabnika, ki niso javnega značaja. Ob prijavi v javno dostopno omrežje je

uporabnik obveščen, ali je omrežje šifrirano in na kakšen način. Vendar uporabnik ne sme

brezpogojno zaupati takim obvestilom. Da je uporabnik izpostavljen manjšemu tveganju

prestrezanja nešifriranega omrežnega prometa, je priporočljivo, da zaupne podatke šifrira sam.

Priporočljiva je tudi uporaba varne povezave s spletnim strežnikom, saj ob neuporabi varne

povezave ni varno pošiljati zaupnih podatkov.

Poleg omenjenih priporočil se lahko uporabniki javno dostopnih omrežij zaščitijo tudi z

uporabo šifriranih povezav VPN. Uporaba VPN povezave omogoča uporabnikom, da se lahko

povežejo po zaščitenem kanalu z internimi sistemi v posamezni organizaciji.

Tehnično najbolj napredna nevarnost v javnih omrežjih je WiPhishing ("brezžično lažno

predstavljanje"), ki mu v angleščini pravijo tudi Evil Twin Attack oziroma "napad zlobnega

dvojčka". Bistvo prevare je v tem, da napadalci zlorabijo način identifikacije omrežij oziroma

ime SSID, ki se izpiše uporabniku med najdenimi omrežji, ko se poskuša povezati v brezžično

omrežje.

30

Napadalci na bolj obiskanih krajih, kjer že obstaja legitimno javno brezžično omrežje,

vzpostavijo vzporedno omrežje z enakim imenom SSID in k sebi zvabijo nič hudega sluteče

uporabnike. Da bi lažje dosegli cilj, lahko celo ponaredijo prestrezni portal in s tem še bolj

zavedejo uporabnika. Zato je koristno preveriti pristnost digitalnega certifikata na teh portalih.

Ves internetni promet se odvija prek napadalčevih računalnikov, zato lahko ti razberejo vse

nešifrirane vsebine in tako pridobijo zelo občutljive podatke (uporabniška imena, gesla …).

Žrtve takih napadov so največkrat tisti uporabniki, ki si izdelujejo in shranjujejo seznam

prednostnih omrežij, s katerimi naj se računalnik, ko jih zazna, samodejno poveže. Zato uporaba

takih seznamov ni priporočljiva (Dakić, 2009).

5. ANALIZA BREZŽIČNIH OMREŽIJ

Leta 2011 sem izvedel analizo varnosti brezžičnih omrežij v Novem mestu. Analizo sem izvedel

s pomočjo programa za mobilne telefone z operacijskim sistemom Android, imenovanim »Wifi

Tracker«. Program je sproti beležil podatke o vseh brezžičnih omrežjih (ime omrežja, vrsta

zaščite, mac naslov …), ki jih je naprava zaznala. Zaščito sem preveril v vseh večjih

novomeških naseljih (Ločna, Drska, Grm, Ragovsko naselje). Takrat sem odkril kar 770

brezžičnih omrežij. Iz analize brezžičnih omrežij v okolici Novega mesta je bilo razvidno, da

je bila velika večina lastnikov brezžičnih omrežij že takrat dobro seznanjena s slabostmi

nezaščitenih omrežij, saj jih je imelo kar 654 svoje omrežje zaščiteno (84,9 %). Izmed vseh

zaznanih brezžičnih omrežij pa sem našel tudi 116 takšnih (15,1 %), na katere bi se lahko

priklopili brez posebnih računalniških znanj.

Cilj diplomske naloge v teoretičnem delu je bil pregledati prednosti ter slabosti brezžičnih

omrežij, delovanje varnostnih mehanizmov in tveganj pri uporabi le-teh. V raziskovalnem delu

pa želim ugotoviti, kakšna je osveščenost uporabnikov o varnosti brezžičnih omrežij na

območju Novega mesta. Pridobljene rezultate bom primerjal z rezultati o brezžičnih omrežjih

v Ljubljani. Cilj analize je tudi primerjava lokalnih podatkov s svetovnimi podatki, ki se

analizirajo na portalu wigle.net. Ta raziskava bo omogočila natančnejši vpogled v osveščenost

uporabnikov o varnosti brezžičnih omrežij. S pomočjo analize želim potrditi ali zavrniti

31

zastavljene hipoteze. Ugotoviti želim, ali se je stopnja osveščenosti uporabnikov o varnosti

brezžičnih omrežij v Novem mestu povečala v primerjavi z letom 2011.

S pomočjo raziskave želim preveriti spodnje zastavljene hipoteze.

H1: Osveščenost uporabnikov v Novem mestu o varnosti brezžičnih omrežij je večja kot leta

2011.

Od leta 2011 je tehnologija usmerjevalnikov napredovala do te mere, da praktično vsak

usmerjevalnik omogoča WPA2 avtentikacijo. WPA2 protokol vsebuje zadnji 802.11i potrjeni

standard s strani organizacije IEEE. Zaradi uporabe novega algoritma za šifriranje (AES)

predstavlja ta protokol skoraj neizvedljiv napad na ključ. Ker je podpora za WPA2 protokol

narasla, se je za WEP protokol zgodil obratni učinek. Pri novejših usmerjevalnikih je podpora

za WEP protokol popolnoma umaknjena.

Eden izmed razlogov večje osveščenosti uporabnikov je tudi vse večje medijsko opozarjanje na

nevarnosti in grožnje, ki pretijo uporabnikom brezžičnih omrežij.

H2: Število brezžičnih omrežij v Novem mestu je večje kot leta 2011.

Predpostavljam, da je eden izmed razlogov za povečanje števila brezžičnih omrežij porast

uporabe pametnih mobilnih naprav. Drugi razlog je, da želijo ljudje na vsakem koraku dostopati

do interneta. Poleg tega sklepam, da je na povečanje števila brezžičnih omrežij vplivala tudi

cena usmerjevalnikov, saj so dosegljivi po zelo nizkih in dostopnih cenah.

H3: Osveščenost uporabnikov v Novem mestu je enaka kot v Ljubljani 2013.

Menim, da so uporabniki v Ljubljani enako informirani o varnosti kot uporabniki v Novem

mestu. Prav tako pa imajo enake možnosti pri uporabi novejše strojne opreme.

H4: Zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu je boljša kot v svetu.

Ker Slovenija, in s tem tudi Novo mesto, ni slabo razvita na področju tehnologije, menim, da

je zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu boljša kot v svetu.

32

5.1 Analiza za Novo mesto 2015

V Novem mestu sem v septembru 2015 ponovno izvedel analizo varnosti brezžičnih omrežij, s

katero sem želel preveriti, kako je ta napredovala od leta 2011. Pridobivanje podatkov je

potekalo s pomočjo mobilne naprave in uporabe aplikacije Wigle Wifi Wardriving. Wigle Wifi

Wardriving aplikacija je odprtokodni projekt spletne strani wigle.net. Aplikacija s pomočjo

uporabe wifi modula in GPS naprave beleži in shranjuje brezžična omrežja med hojo ali vožnjo.

Pridobljene podatke shranjuje v datoteko skupaj z GPS lokacijami meritev zaznanih dostopnih

točk. Poleg lokacij dostopnih točk so v datoteki shranjeni tudi podatki, kot so SSID ime

omrežja, vrsta varnostnega protokola, ki ga uporablja dostopna točka brezžičnega omrežja,

MAC naslovi in kanali. V sami aplikaciji je omogočena tudi neposredna povezava z wigle.net,

kamor lahko naložimo vse naše pridobljene podatke.

Spletna stran wigle.net je bila ustanovljena leta 2001. Na njej se zbirajo informacije o dostopnih

točkah z vsega sveta. Namen spletne strani wigle.net je s pridobljenimi informacijami o

šifriranjih posameznih dostopnih točk prikazati stanje zaščit brezžičnih omrežij po svetu.

Spletna stran omogoča javni vpogled vseh naloženih oziroma zaznanih in odkritih dostopnih

točk. Dostopne točke so s pomočjo uporabe GPS lokacij izrisane na zemljevidu in tako

omogočajo uporabniku enostaven pregled le-teh (Wigle, 14. september 2015).

Spletna stran wigle.net v svoji podatkovni bazi vsebuje že več kot 212 milijonov zabeleženih

brezžičnih omrežij z GPS lokacijami. Ker sem analizo opravil s pomočjo wigle aplikacije, so

tam sedaj zabeležene tudi vse dostopne točke, ki sem jih zaznal sam.

Analize sem se lotil tako, da sem v prvem koraku preučil literaturo v zvezi z varnostjo

brezžičnih omrežij. Pregledal sem standarde in protokole, ki jih uporabljajo brezžična omrežja,

preučil pa sem tudi ranljivosti, ki prežijo nanje. S tem sem spoznal, kateri varnostni protokoli

so močni in kateri šibki, kar mi je pomagalo pri izdelavi grafov, saj sem vse varnostne protokole

oziroma zaščite razdelil od šibkih proti močnim. Poleg preučevanja literature o standardih in

varnostnih protokolih sem naredil tudi pregled mobilnih in računalniških aplikacij, ki

omogočajo podrobno analizo brezžičnih omrežij. Večina pregledanih aplikacij je omogočala

skeniranje in shranjevanje zaznanih omrežij v datoteko, vendar pa nekatere niso shranjevale

GPS lokacij točk. Pregledal sem širok nabor aplikacij in izbral aplikacijo »Wigle wifi

wardriving«, ki je bila ažurna in je imela opisane vse zahteve, ki sem jih potreboval za analizo

33

– izvoz podatkov v cvs datoteki, shranjevanje lokacij brezžičnih točk, in seveda tudi vrste

varnostnih protokolov. Poleg vseh mojih zahtev pa je aplikacija omogočala povezavo z

ogromno zunanjo wigle bazo podatkov. To je bil samo dodatni plus, saj mi je v veselje deliti

pridobljene podatke s svetom in tako omogočiti drugim uporabnikom vpogled in analizo teh

podatkov.

Pred pravim krogom analize sem izvedel nekaj testnih poizkusov, da sem se prepričal, ali vse

deluje, kot je opisano v dokumentaciji.

Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk je potekala okrog centra Novega mesta, in sicer mimo

večjih blokovskih naselij in posameznih hiš. Pričela se je v samem centru Novega mesta in

nadaljevala skozi Mestne njive, Ločno in nato po obvoznici proti Ragovskemu naselju. Od

Ragovskega naselja se je pot nadaljevala mimo Grma, Nad mlini, nato skozi staro mestno jedro

do športnih objektov Loka. Od tam sem pot nadaljeval proti blokovskim naseljem Slavka

Gruma, Drski, mimo Šolskega centra Novo mesto, skozi Šmihel proti Bršljinu. Zajel sem

zgornji del Bršljina mimo policijske postaje Novo mesto in bršljinske osnovne šole, tam pa se

je pot detekcije tudi končala.

Zaznana brezžična omrežja na spodnjem zemljevidu (glej Slika 5.1) so označena z različno

obarvanimi točkami, in sicer:

Modra barva predstavlja odprto brezžično omrežje, to pomeni, da omrežje ne uporablja

nobenega varnostnega protokola.

Oranžna barva zajema omrežja, ki uporabljajo samo WPS.

Siva barva predstavlja uporabo protokola WEP, ki predstavlja slabo zaščito brezžičnih

omrežij.

Rumena in zelena barva pa označuje brezžična omrežja, ki uporabljajo protokol WPA

ali WPA2 za avtentikacijo uporabnikov.

34

Slika 5.1: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Pridobljene podatke sem uvozil v Microsoft Excel in, ker sem se po določenih predelih peljal

večkrat, sem za začetek moral izločiti vse podvojene vnose. Vnose sem filtriral glede na MAC

naslove dostopnih točk, tako da sem res izločil samo tiste, ki se ponovijo dvakrat. Če bi vnose

filtriral glede na SSID ime dostopne točke, bi s tem izločil tudi tiste, ki sicer imajo podvojeno

ime in drugačen MAC naslov, zato je bil ta korak najbolj smiseln.

Po tem koraku sem določil filtre glede na vrsto zaščite. Pregledal sem vse možne kombinacije,

ki so bile zabeležene med zaznavanjem dostopnih točk. Glede na kombinacijo zaščit sem

določil pet glavnih kategorij:

OPEN – to so omrežja, ki niso uporabljala nobene vrste zaščite. To pomeni, da se na

tako vrsto omrežij lahko poveže prav vsak mimoidoči, ne da bi pri tem potreboval geslo

35

(ključ), certifikat ali kar koli drugega, kar omogoča šifrirano avtentikacijo. Ta kategorija

omogoča najnižjo stopnjo varnosti in jo danes uporabljajo predvsem lastniki gostinskih

lokalov, hotelov ali drugih storitvenih dejavnosti. S tem omogočijo svojim gostom hiter,

lahek in z vidika moje analize predvsem nevaren dostop do interneta. Ker v omrežjih z

oznako OPEN ni uporabljena nobena vrsta šifriranj, so s tem izpostavljeni tudi vsi

podatki uporabnikov teh vrst omrežij. Ker se na tako omrežje lahko poveže prav vsak,

lahko tudi prav vsak prisluškuje prometu takega omrežja. Uporaba odprtih omrežij ni

priporočena, še posebej pri uporabi občutljivih storitev, kot je na primer spletna banka,

saj lahko hitro pride do kraje podatkov.

WPS ONLY – Pod to kategorijo sem uvrstil dostopne točke, ki so za prijavo v omrežje

uporabljale samo WPS funkcijo. Se pravi, da niso uporabljale nobene druge vrste

protokolov za zaščito omrežij. Zaradi vseh naštetih pogojev, ki sem jih navedel v

teoretičnem delu naloge, sem uporabo WPS funkcije uvrstil pod šibko vrsto zaščite.

WEP + WPS – V tej kategoriji so zajete vse zaznane brezžične dostopne točke, ki so

uporabljale tako protokol WEP kot tudi WEP z WPS funkcijo. Ker sem želel glavni graf

prikazati s čim manj kategorijami, sem združil dostopne točke, ki so uporabljale samo

protokol WEP in tiste, ki so uporabljale WEP z WPS funkcijo. S tem, ko sem združil

obe vrsti dostopnih točk pod eno kategorijo, nisem naredil nobene škode analizi, saj sta

tako protokol WEP kot tudi WPS funkcija zelo ranljiva in spadata pod šibko vrsto

zaščite brezžičnih omrežij. Kadar imamo dostopne točke, ki uporabljajo protokol WEP

in imajo omogočeno še WPS funkcijo, je pri tem varnost dvakrat bolj ogrožena, saj WPS

funkcija dovoljuje dodatno luknjo ranljivosti, preko katere lahko napadalci pridobijo

dostop do izbranega omrežja.

WPA + WPA2 + WPS – Pri brezžičnih dostopnih točkah, ki so za zaščito uporabljale

protokol WPA, sem se srečal s problemom razvrstitve v kategorije. Dostopne točke, ki

so uporabljale samo protokol WPA, ni bilo težko uvrstiti v WPA kategorijo, vendar pa

so se tukaj pojavile tudi dostopne točke s protokolom WPA2. Te dostopne točke so ob

protokolu WPA2 omogočale tudi uporabo protokola WPA. Po prebrani literaturi in

razmisleku sem vse takšne dostopne točke uvrstil v kategorijo WPA, tudi če so imele

WPA2 kot prioriteto. Če dostopne točke uporabljajo protokol WPA2 in podpirajo

protokol WPA, se po mojem mnenju uvrščajo pod šibkejšo kategorijo avtentikacije. Te

36

dostopne točke so ne glede na uporabo protokola WPA2 ranljive skozi varnostne luknje

protokola WPA. Zaradi tega sem pod to kategorijo uvrstil vse dostopne točke z WPA in

pa tudi WPA + WPA2 podporo. Sem so uvrščena tudi vsa WPA omrežja z omogočeno

WPS funkcijo.

WPA2 ONLY + WPS – Ker spada protokol WPA2 pod najbolj zaželene in varne

varnostne protokole za zaščito brezžičnih omrežij, sem v to kategorijo uvrstil samo

dostopne točke, ki so omogočale in podpirale samo WPA2 avtentikacijo pri prijavi v

omrežje. V tej kategoriji so tudi tiste WPA2 dostopne točke, ki so imele omogočeno

WPS funkcijo, kljub varnostnim tveganjem, ki jih prinaša ta funkcija.

Glede na razvrstitev v zgoraj opisane kategorije so brezžična omrežja v Novem mestu

razdeljena na način, kot je prikazan v Grafu 5.1. V analizi je bilo uporabljenih 3185 zaznanih

brezžičnih omrežij oziroma dostopnih točk. Rezultati so naslednji:

OPEN oznaka predstavlja 9,0 odstotka od skupno 3185 analiziranih omrežij, kar

predstavlja 287 dostopnih točk.

WPS ONLY kategorija predstavlja 1,4 odstotka oziroma 45 dostopnih točk, ki

uporabljajo samo WPS funkcijo.

WEP + WPS kategorija predstavlja 2,6 odstotka oziroma 83 dostopnih točk.

WPA + WPA2 + WPS predstavlja največji del, in sicer 54,8 odstotka omrežij, ki

uporabljajo WPA protokol. Ta odstotek predstavlja 1745 dostopnih točk od skupno

3185 analiziranih.

WPA2 ONLY + WPS kategorija znaša 32,2 odstotka omrežij, kar je 1025 dostopnih

točk. Ta številka je kar spodbudna, saj približno tretjina vseh analiziranih omrežij

uporablja najvarnejši protokol. Po tem lahko sklepamo, da je kar nekaj uporabnikov

osveščenih o nevarnostih, ki pretijo na brezžična omrežja ali pa imajo samo dovolj vešče

administratorje, ki skrbijo za ta omrežja. Lahko pa so samo dobili tako tovarniško

nastavljeni usmerjevalnik.

37

Graf 5.1: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Zgoraj opisane kategorije lahko razdelimo še bolj podrobno in natančno na podkategorije.

Kategoriji OPEN in WPS ONLY ostaneta enaki, podatki se ne spremenijo. Kategorijo WEP +

WPS lahko razdelimo na dve podkategoriji, in sicer na WEP ONLY in WEP&WPS. V

podkategoriji WEP ONLY so zajeta samo tista omrežja, ki uporabljajo WEP protokol brez WPS

funkcije, pri WEP&WPS pa so zajeta omrežja, ki imajo to funkcijo omogočeno. Delež omrežij,

ki uporablja samo protokol WEP, znaša 2,4 odstotka od 3185 omrežij in znaša 75 dostopnih

točk. 0,3 odstotka oziroma 8 dostopnih točk pa ima poleg WEP protokola omogočeno tudi WPS

funkcijo. Ta kombinacija spada pod najbolj nevarne, zato lahko pri tem odstotku sklepamo, da

se večina uporabnikov tega zaveda, saj je odstotek takih omrežij zelo majhen. Ena od možnosti

je lahko tudi, da usmerjevalniki pogosto te kombinacije ne podpirajo.

Naslednjo glavno kategorijo, WPA + WPA2 + WPS, razdelimo v tri podkategorije, in sicer

WPA ONLY, WPA&WPA2 ter WPA&WPA&WPS. Če to opišemo natančneje –

podkategorija WPA ONLY zajema vsa tista omrežja, ki uporabljajo samo protokol WPA brez

WPA2 in WPS podpore. Ta podkategorija se nahaja nekje v sredini zaščit brezžičnih omrežij

in znaša 278 dostopnih točk, kar predstavlja 8,7 odstotka vseh analiziranih omrežij. Odstotek

je dokaj majhen, kar ni presenetljivo, saj je protokol WPA zgodnja različica protokola WPA2,

ki se zaradi hitre nadgradnje na WPA2 ni povsem prijel.

9,0 %

1,4 %2,6 %

54,8 %

32,2 % OPEN

WPS ONLY

WEP + WPS

WPA + WPA2 + WPS

WPA2 ONLY + WPS

38

Naslednja podkategorija, WPA&WPA2, predstavlja omrežja, ki uporabljajo protokol WPA2 s

podporo protokola WPA. Omrežij z WPA2 in podporo protokola WPA je 27,2 odstotka, kar je

866 dostopnih točk. V tej kategoriji ni dostopnih točk, ki bi omogočale WPS funkcijo. Te sem

uvrstil v naslednjo podkategorijo WPA&WPA2&WPS. To sem storil zato, ker omogočena

WPS funkcija pri usmerjevalnikih predstavlja nižjo oziroma šibkejšo stopnjo varnosti. Kadar

to funkcijo kombiniramo s katerimkoli brezžičnim varnostnim protokolom, se po mojem

mnenju varnost le-tega avtomatično zniža na nižjo raven, kot ga sicer predstavlja izbrani

protokol (WPS je sicer bolj za olajšanje povezovanja uporabnikov, ki imajo dovoljenje). Ta

podkategorija predstavlja 18,9 odstotka oziroma 601 dostopno točko.

To podkategorijo lahko dodatno razdelimo na dva dela: omrežja, ki spadajo pod glavno WPA

kategorijo in imajo WPA2 podporo z omogočeno WPS funkcijo in omrežja, ki uporabljajo samo

WPA protokol in imajo omogočeno WPS funkcijo. Od 18,9 odstotka oziroma 601 dostopnih

točk uporablja 40 dostopnih točk protokol WPA z omogočeno WPS funkcijo in 561 dostopnih

točk ima WPA2 podporo z omogočeno WPS funkcijo. Od 18,9 odstotka oziroma 601 dostopnih

točk uporablja 40 dostopnih točk protokol WPA z omogočeno WPS funkcijo in 561 dostopnih

točk uporablja WPA z WPA2 podporo ter omogočeno WPS funkcijo. To razdelitev prikazuje

Graf 5.3.

Zadnja, peta glavna kategorija WPA2 je ponovno razdeljena na dve podkategoriji. Prva

podkategorija WPA ONLY predstavlja vsa tista omrežja, ki za avtentikacijo uporabljajo samo

protokol WPA2. To pomeni, da ta omrežja ne uporabljajo nobene druge funkcije ali podpore

za nižji protokol, podpirajo izključno in samo WPA2. Predstavljajo 21,4 odstotka od 3185

analiziranih omrežij. To je 682 dostopnih točk, kar po mojem mnenju ni veliko, saj sem glede

na današnji razvoj tehnologije pričakoval višji odstotek teh omrežij.

Druga podkategorija WPA2 kategorije zajema tista omrežja, ki uporabljajo samo protokol

WPA2, se pravi brez podpore za nižje protokole, in imajo omogočeno WPS funkcijo. Takih

omrežij je 10,8 odstotka oziroma 343 dostopnih točk.

39

Graf 5.2: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na podkategorije zaščite

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Graf 5.3: Razdelitev za WPA protokol

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Če bi želeli ustvariti in prikazati »navidezno« visoko stopnjo uporabe močnih protokolov

(WPA2), bi lahko vsa omrežja, ki uporabljajo protokol WPA2, uvrstili v WPA2 kategorijo in

iz analiziranih podatkov dobili Graf 5.4.

9,0 %

1,4 % 2,4 %0,3 %

8,7 %

27,2 %

18,9 %

21,4 %

10,8 %

OPEN

WPS ONLY

WEP ONLY

WEP & WPS

WPA ONLY

WPA & WPA2

WPA & WPA2 & WPS

WPA2 ONLY

WPA2 & WPS

samo WPA z

omogočeno WPS funkcijo

6,7 %

WPA s podporo

WPA2 in WPS funkcijo

93,3 %

40

Graf 5.4: Navidezni prikaz vrste zaščit brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Pri tem grafu je stopnja uporabe protokolov WPA2 nenadoma zelo visoka. Kar 53,2 odstotka

omrežij uporablja protokol WPA2. To je sicer res, vendar pa veliko takih omrežij omogoča tudi

podporo za protokol WPA, kar lahko predstavlja ranljivosti, kot sem opisal že zgoraj. Če ne bi

gledali z vidika varnosti, bi lahko rekli, da več kot polovica analiziranih omrežij uporablja

protokol WPA2 za avtentikacijo.

Ker je glavna tematika moje analize varnost, sem pridobljene podatke razvrstil še na en način.

Želel sem čim bolj natančno prikazati dobljene podatke, in sicer z vidika, koliko brezžičnih

omrežij dejansko uporablja močno avtentikacijo. Podatke sem ponovno razdelil v pet kategorij.

Razdelil sem jih od šibke proti močni vrsti zaščite v smeri urinega kazalca. Prva OPEN

kategorija je ponovno zajemala vse dostopne točke, ki niso imele nobene avtentikacije. Ta

kategorija vsebuje iste elemente kot zgoraj in torej še vedno znaša 9,0 odstotka od vseh 3185

analiziranih brezžičnih omrežij. Naslednja WPS kategorija pa je dobila nov pomen. V to

kategorijo sem uvrstil popolnoma vse dostopne točke, ki so imele vklopljeno WPS funkcijo, se

pravi vse brezžične dostopne točke ne glede na uporabljeni protokol (WEP, WPA, WPA2). To

sem storil zato, da bi prikazal dejansko stopnjo varnosti, saj WPS funkcija spada pod zelo

ranljive in omogoča napadalcem hiter vdor v brezžična omrežja.

Pri taki razvrstitvi podatkov se je odstotek WPS kategorije drastično povečal z 1,4 odstotka na

kar 31,3 odstotka, ki predstavlja 997 vseh analiziranih brezžičnih omrežij. Po mojem mnenju

6,2 %

1,0 %1,8 %

37,8 %53,2 %

OPEN

WPS ONLY

WEP

WPA

WPA2

41

se veliko uporabnikov ne zaveda, kako ranljiva je lahko omogočena WPS funkcija na

usmerjevalnikih, saj jo uporablja več kot tretjina vseh uporabnikov.

V WEP kategorijo sem uvrstil dostopne točke, ki za avtentikacijo uporabljajo WEP protokol.

Pri tej delitvi sem izločil tiste dostopne točke, ki so imele omogočeno WPS funkcijo. Kot že

zgoraj ugotovljeno, takih dostopnih točk ni veliko, zato se odstotek pri tej delitvi ni veliko

spremenil. Ostalo je 75 oziroma 2,4 odstotka omrežij, ki uporabljajo samo WEP protokol.

Pri naslednji WPA kategoriji je ponovno prišlo do velike spremembe v odstotkih. Iz prejšnjih

54,8 odstotka je uporaba protokola WPA padla na 35,9 odstotka. Posledica te spremembe je,

ker sem pri tej kategoriji upošteval samo tiste dostopne točke, ki so imele izklopljeno WPS

funkcijo. Pod WPA kategorijo sem štel vse dostopne točke z omogočenim protokolom WPA,

ne glede na to, ali so imele podporo za protokol WPA2. Takih dostopnih točk je bilo 1144.

Zadnja WPA2 kategorija vključuje tista brezžična omrežja, ki uporabljajo samo protokol

WPA2 brez WPS funkcije in brez podpore za nižje protokole. Odstotek ni tako majhen, saj

znaša 21,4, vendar bi pri tej kategoriji pričakoval višjo stopnjo uporabnikov. Od skupno 3185

analiziranih omrežij uporablja izključno protokol WPA2 (brez WPS funkcije) samo 682

dostopnih točk.

Iz teh podatkov lahko trdim, da več kot polovica (57,3 %) brezžičnih omrežij deluje na

močnejših varnostnih protokolih. Ta podatek ni spodbuden, saj 42,7 odstotka analiziranih

brezžičnih omrežij uporablja šibko vrsto zaščite. V kar 1360 brezžičnih dostopnih točk bi lahko

napadalci vdrli brez posebnega truda. Povprečen čas za razbitje WPS PIN kode je manj kot en

dan. Podobno velja tudi za WEP protokol.

42

Graf 5.5: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Pridobljene podatke sem razdelil in analiziral še s tretjega vidika. Dostopne točke sem razdelil

v nove, drugačne kategorije. Te kategorije sem določil glede na točno vrsto avtentikacije, ki jo

uporabljajo omrežja. V teoretičnem delu naloge sem naštel in opisal več možnih vrst

avtentikacij in uporabe različnih algoritmov ter ključev, ki se uporabljajo pri avtentikacijah za

brezžična omrežja. Če se spomnimo, lahko WPA in WPA2 omrežja uporabljajo več vrst

protokolov EAP, ti pa lahko uporabljajo različne mehanizme, algoritme in ključe za šifriranja,

kot so na primer TKIP (ang. Temporal Key Integrity Protocol), PSK (ang. Pre-Shared Keys),

MIC (ang. Message Integrity Check), CCMP (ang. Counter Mode with CBC-MAC

Authentication) in AES (ang. Advanced Encryption Standard). Zaradi vseh različnih

kombinacij, ki se lahko uporabijo pri zaščiti brezžičnih omrežij, sem podatke razdelil na 26

različnih kategorij. S temi kategorijami sem zajel vse možne kombinacije, ki so bile zaznane

pri moji analizi Novega mesta. Izpostavil bom pet najbolj pogosto uporabljenih različic.

Prva, že večkrat omenjena je kategorija tistih dostopnih točk, ki imajo omogočeno WPS

funkcijo (na Grafu 5.6, oznaka WPS). Takih dostopnih točk je bilo 997. Naslednja pogosto

uporabljena kombinacija je WPA-PSK-CCMP+TKIP, ki jo uporablja 1153 dostopnih točk. Pri

tej kombinaciji gre za uporabo protokola WPA z ročno nastavljenim skrivnim PSK ključem in

TKIP varnostnim mehanizmom, ki skrbi za šifriranje podatkov. TKIP mehanizem predstavlja

ključno novost protokola WPA, zato ni presenetljivo, da je v mojem primeru eden izmed najbolj

9,0 %

31,3 %

2,4 %

35,9 %

21,4 %OPEN

WPS

WEP - NO WPS

WPA - NO WPS

WPA2 - NO WPS - NO WPA

43

uporabljenih kombinacij pri protokolu WPA. Zaradi uporabe TKIP mehanizma so paketi

veljavni samo dve sekundi, nato se začasni ključ ponovno spremeni. CCMP je dodatni varnostni

mehanizem algoritma AES za šifriranje, ki je v sklopu protokola WPA2. Čeprav je ta

mehanizem omogočen samo pri protokolih WPA2, pa se lahko prav tako uporabi pri WPA

avtentikaciji. Se pravi, v našem primeru omrežja podpirajo tudi novejšo vrsto mehanizma AES

CCMP.

Tretja, pogosto uporabljena kategorija je WPA-PSK-TKIP. Ta kategorija je identična prejšnji,

z izjemo, da ne omogoča podpore novejšega AES CCMP mehanizma. Takih dostopnih točk

najdemo 340.

Četrta kategorija WPA2-PSK-CCMP spada že pod protokol WPA2 in uporablja ročno

nastavljeni PSK ključ ter tudi novi AES CCMP mehanizem za šifriranje. Da je to druga najbolj

uporabljena WPA2 kombinacija, me ne preseneča, saj je to osnovna WPA2 konfiguracija

avtentikacije. Dostopnih točk s tako vrsto avtentikacije je nekaj več kot 880.

Peta in najbolj uporabljena kombinacija je WPA2-PSK-CCMP+TKIP. Ta je skoraj identična

prejšnji WPA2 kombinaciji, edina razlika je, da omogoča in je kompatibilna tudi s starim WPA

TKIP varnostnim mehanizmom. Dostopnih točk s to kombinacijo je največ, in sicer 1174. Ta

kombinacija mehanizmov je zelo podobna WPA-PSK-CCMP+TKIP, saj tako kot pri WPA tudi

tukaj omogoča kompatibilnost z mehanizmi drugih protokolov.

Iz štirih najbolj pogostih kombinacij je razvidno, da v Novem mestu uporabniki uporabljajo

močno kombinacijo zaščite.

44

Graf 5.6: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

V analizi pridobljene podatke za Novo mesto sem primerjal tudi s podatki v svetovnem merilu.

Analize varnosti v brezžičnih omrežij opravljajo uporabniki po vsem svetu in jih objavljajo na

spletni strani wigle.net. Ker je svetovna statistika javno objavljena na wigle.net spletni strani,

sem izdelal graf, ki prikazuje primerjavo med Novim mestom in svetovno wigle.net statistiko

(glej Graf 5.7).

Spletna stran wigle.net podatke deli na pet kategorij, ki se malenkost razlikujejo od moje

dosedanje razdelitve. Wigle.net loči OPEN, UNKNOWN, WEP, WPA in WPA2 kategorije,

zato sem moral svoje podatke razporediti malenkost drugače. Najprej sem ugotovil, da

wigle.net ne ločuje omrežij glede na uporabo WPS, zato sem vse moje dostopne točke, ki

uporabljajo samo WPS, uvrstil v UNKNOWN. Ta kategorija beleži vsa neznana omrežja, se

pravi tista omrežja, ki ne uporabljajo odprte avtentikacije, WEP, WPA ali WPA2 protokola.

Spremembo razdelitve podatkov sem potreboval tudi pri kategoriji WPA2. Po mojih

ugotovitvah wigle.net v kategorijo WPA2 uvršča vsa omrežja, ne glede na to, ali omogočajo

podporo za WPA. Vse dostopne točke, ki so uporabljale WPA2 (ne glede na podporo WPA),

0

200

400

600

800

1000

1200

1400O

PE

N

WP

S O

NL

Y

[WP

S]

WE

P

[WP

A-E

AP

-CC

MP

]

[WP

A-E

AP

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-E

AP

-TK

IP]

[WP

A-E

AP

+C

CK

M-…

[WP

A-E

AP

+P

SK

-CC

MP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-P

SK

-TK

IP]

[WP

A2

-?]

[WP

A2

-EA

P-C

CM

P-p

reau

th]

[WP

A2-E

AP

-CC

MP

]

[WP

A2

-EA

P-C

CM

P+

TK

IP]

[WP

A2

-EA

P-C

CM

P+

TK

IP-…

[WP

A2-E

AP

+C

CK

M-C

CM

P]

[WP

A2-E

AP

+C

CK

M-C

CM

P-…

[WP

A2-E

AP

+C

CK

M-…

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P-p

reau

th]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP-…

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP]

[WP

A2

-PS

K-T

KIP

-pre

auth

]

[WP

A2-P

SK

-TK

IP]

45

sem torej uvrstil v WPA2 kategorijo. Ostale kategorije so ostale nespremenjene. Statistika

spletne strani wigle.net temelji na več kot 212 milijonov zabeleženih brezžičnih omrežjih. Pri

mojih podatkih se je, zaradi drugačne delitve WPA2 omrežij, število brezžičnih dostopnih točk

navidezno povečalo na 4612. Razlika v številki brezžičnih dostopnih točk je nastala, ker so v

WPA kategoriji zabeležene vse dostopne točke s protokolom WPA, ne glede na to, ali imajo

podporo tudi za WPA2. Enako je tudi pri WPA2 kategoriji, tam so vse dostopne točke tudi tiste,

ki imajo WPA podporo.

Odstotek kategorije OPEN novomeških omrežij, ki ne uporabljajo nobenih protokolov za

šifriranje, je v primerjavi s svetom nižji. Znaša 6,2 odstotka, medtem ko wigle podatki kažejo

8,9 odstotka. Razlika je zelo majhna, vendar lahko po tem odstotku trdim, da je osveščenost

novomeških uporabnikov o uporabi odprtih omrežij malo nad povprečjem.

Razlika naslednje UNKNOWN kategorije je velika. Pri moji analizi znaša 1 odstotek, pri wigle

pa 18,6 odstotka. Ta razlika je nastala zaradi različnih podatkov. Spletna stran wigle.net v

UNKNOWN kategorijo uvršča še vsa dodatna GSM omrežja, ki jih uporabniki prav tako

zajamejo pri skeniranju. Sam takih omrežij nimam, ker sem jih izločil v začetku analize, saj

analiza GSM omrežij ni relevantna za mojo analizo.

Pri WEP kategoriji so podatki zelo spodbudni, predvsem za Novo mesto. Razlika med Novim

mestom in svetom je velika. Novomeških omrežij, ki uporabljajo WEP zaščito, je 1,8 odstotka

v primerjavi s svetom, kjer ta odstotek znaša 12,9. Razlika je velika glede na dejstvo, da

protokol WEP že izumira. Pri tako veliki razliki med odstotki, bi lahko brez težav rekel, da so

uporabniki brezžičnih omrežij v Novem mestu dobro seznanjeni s slabostmi, ki jih prinaša

uporaba protokola WEP.

Odstotek novomeških omrežij, ki uporabljajo ali pa samo dodatno omogočajo podporo za

protokol WPA, je 37,8, kar je mnogo več od wigle.net statistike, pri kateri je ta odstotek samo

9,5. Po tem lahko sklepamo, da se veliko uporabnikov brezžičnih omrežij v Novem mestu ne

zaveda, da bi bilo pri uporabi protokola WPA2 dobro onemogočiti podporo za WPA. Če bi

izločili vse dostopne točke, ki uporabljajo WPA2 s podporo WPA, bi dobili drugačen odstotek.

Pri taki delitvi podatkov bi dobili, da 6,9 odstotka dostopnih točk dejansko uporablja samo

protokol WPA. Za WPA2 kategorijo je odstotek skoraj enak kot v svetu (53,2 % Novo mesto,

50,1 % svet).

46

Graf 5.7: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2015

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015); Wigle (2015)

Pri analizi me je poleg uporabe varnostnih protokolov zanimalo tudi število tistih omrežij, ki

uporabljajo tovarniško nastavljena SSID imena dostopnih točk. To so imena, ki so že

prednastavljena s strani proizvajalcev brezžičnih usmerjevalnikov. Zanimalo me je, kako so

uporabniki malomarni in ne zamenjajo tovarniško nastavljenega SSID imena. Da bi lahko

določil število teh omrežij in jih v nadaljevanju analize tudi primerjal s podatki na wigle.net,

sem potreboval čim večjo bazo oziroma seznam tovarniških SSID imen za brezžična omrežja.

Po raziskovanju na spletu sem se odločil za seznam imen, ki je objavljen na wigle.net, saj sem

le tako lahko izvedel točno primerjavo z njihovimi podatki. Seznam je poleg tovarniških imen

(»netgear«, »linksys« ...) zajemal tudi nekaj najbolj pogostih javnih SSID imen, kot so na

primer »gostje«, »petrolguest«, »wifi«, »eduroam«, »t-2«, itd., ki sicer niso tovarniško

nastavljena s strani proizvajalcev brezžičnih usmerjevalnikov. Ta imena so zelo pogosto

uporabljena ali celo prednastavljena s strani internetnih ponudnikov, kot je na primer »t-2«. Ker

je bilo število dostopnih točk za ročni pregled preveliko, sem izdelal kratek program v javi, ki

je to storil namesto mene. Program je primerjal dva seznama in preštel, kolikokrat se vrstice

ujemajo. Po pridobljenih podatkih sem izdelal spodnji graf, ki prikazuje odstotek teh omrežij.

Dostopnih točk, ki uporabljajo tovarniško nastavljeno ime (SSID) omrežja ali pa spadajo pod

kategorijo največkrat uporabljenih, je nekaj več kot 500 oziroma 15,8 odstotka od vseh 3185

analiziranih omrežij.

6,2 %

1,0 % 1,8 %

37,8 %

53,2 %

8,9 %

18,6 %

12,9 %9,5 %

50,1 %

OPEN UNKNOWN WEP WPA WPA2

MOJA ANALIZA WIGLE

47

Graf 5.8: Tovarniška imena brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Ta omrežja sem dodatno prikazal tudi glede na to, koliko izmed vseh brezžičnih omrežij ne

uporablja nobene zaščite, se pravi, kolikšen delež OPEN kategorije uporablja tovarniško

nastavljena imena. Rezultat te primerjave je, da od skupno 287 odprtih dostopnih točk

uporablja, kar 102 oziroma 35,5 odstotka dostopnih točk tovarniško nastavljena imena. Po tem

lahko predpostavljam, da je od 35,5 odstotka dostopnih točk večina uporabnikov takih, ki so

svoj usmerjevalnik priklopili na omrežje, ne da bi spreminjali nastavitve le-tega. Sklepamo

lahko, da sta pri teh omrežjih nastavljena tudi tovarniško ime in geslo za upravljanje

usmerjevalnika. To predstavlja veliko nevarnost za taka omrežja, saj so tovarniška imena in

gesla posameznih podjetij, ki proizvajajo usmerjevalnike, javno znana. Odstotek takih

dostopnih točk na srečo v primerjavi s celoto ni velik in predstavlja »samo« 3,2 odstotka vseh

analiziranih omrežij.

15,8 %

84,2 %

z default SSID

OSTALA

48

Graf 5.9: Tovarniška imena odprtih brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Če primerjamo odstotek novomeških omrežij s tovarniško nastavljenimi SSID imeni glede na

svetovne podatke, ki so objavljeni na spletni strani wigle.net, dobimo Graf 5.10. Odstotek

novomeških omrežij, ki so bila analizirana z enako bazo imen kot pri wigle.net, je okrog petkrat

večji. Se pravi, da je petkrat več takih uporabnikov, ki tovarniškega imena omrežja niso

spremenili. Od vseh analiziranih omrežij uporablja tovarniško nastavljena SSID imena 15,8

odstotka, v primerjavi s svetom je odstotek mnogo manjši in znaša 3,7 odstotka. Če Novo mesto

primerjamo s svetom, je glede te razvrstitve podatkov slabše osveščeno, saj je sprememba SSID

imena omrežij zelo priporočljiva.

64,5 %

35,5 %

OSTALA

z default SSID

49

Graf 5.10: Primerjava tovarniških imen brezžičnih omrežij z wigle podatki 2015

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015); Wigle (2015)

5.2 Analiza za Novo mesto 2011

V aprilu 2011 sem izvedel analizo brezžičnih omrežij v Novem mestu. Pri analizi sem se

osredotočil na preverjanje vrste zaščite, ki jo uporabljajo uporabniki brezžičnih omrežij.

Analizo sem izvedel s pomočjo programa za Android naprave, imenovanega “wifi tracker”.

Wifi Tracker je Wi-Fi skener, ki omogoča podrobno analizo stanja brezžičnih omrežij. Ta

program uporablja kombinacijo GPS in WiFi za skeniranje brezžičnih omrežij, zato da lahko

nato shrani njihovo lokacijo v datoteko skupaj z analiziranimi podatki omrežja. Dober je za

tako imenovani “wardriving”, saj lahko med vožnjo z avtomobilom po naselju shranjuje

podatke vseh zaznanih brezžičnih dostopnih točk. Ker podatke shranjuje v datoteko, nam to

omogoča kasnejšo analizo stanja dostopnih točk (odprta, zavarovana ...) v naselju. Poleg analize

vrst zaščite dostopnih točk pa WiFi Tracker zazna tudi vrsto proizvajalca (WiFi Tracker, 10.

september 2015).

Pot analize je podobna kot v letu 2015, ki je opisana že zgoraj.

84,2 %

15,8 %

96,3 %

3,7 %

OSTALA DEFAULT SSID

MOJA ANALIZA WIGLE

50

Slika 5.2: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Zbrane podatke analize sem razvrstil na enak način kot v letu 2015.

Graf 5.11 prikazuje delež vrste zaščite analiziranih brezžičnih omrežij, izražen v odstotkih. Od

skupaj 770 analiziranih dostopnih točk 17,7 odstotka dostopnih točk uporablja protokol WPA2,

54,7 odstotka dostopnih točk protokol WPA, 11 odstotkov protokol WEP, 1,6 odstotka samo

WPS, 15,1 odstotka dostopnih točk pa je brez zaščite oziroma prosto dostopnih.

51

Graf 5.11: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011)

Za bolj točen prikaz uporabe vrst zaščit pri brezžičnih omrežjih sem podatke, tako kot pri analizi

2015, tudi pri analizi 2011 razdelil glede na uporabo varnostnih protokolov od najšibkejšega

proti najmočnejšemu. Odstotek OPEN kategorije oziroma odprtih omrežij je ostal

nespremenjen in je znašal 15,1 odstotka. Kategorija WPS se je močno spremenila, in sicer z 1,6

odstotka je poskočila na 17,7. Razlog za ta skok je, da sem v to kategorijo uvrstil prav vse

dostopne točke, ki so imele omogočeno WPS funkcijo. Kategorija WEP se ni veliko spremenila,

in sicer je z 11 odstotkov padla na 10. Razlika tega odstotka je izločitev dostopnih točk z

omogočeno WPS funkcijo.

WPA kategorija je glede na novo razporeditev podatkov znašala 44,9 odstotka. Prav tako pa je

za nekaj odstotkov padla tudi WPA2 kategorija, in sicer na 12,3 odstotka. Ključnega pomena

je WPA2 kategorija in tukaj vidimo, da je leta 2011 12,3 odstotka vseh analiziranih omrežij

uporabljalo izključno protokol WPA2, ki velja za najbolj varnega.

15,1 %1,6 %

11,0 %

54,7 %

17,7 %

OPEN

WPS ONLY

WEP + WPS

WPA + WPA2 + WPS

WPA2 ONLY + WPS

52

Graf 5.12: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011)

Za podatke iz leta 2011 sem za podrobni pregled izdelal nove kategorije. Da sem zajel vse

kombinacije uporabljenih protokolov in mehanizmov, sem potreboval 15 kategorij. Teh

kategorij je v primerjavi z letom 2015 manj. Razlog za to je v napredovanju tehnologije, saj je

takrat protokol WPA2 omogočalo dosti manj usmerjevalnikov kot danes. Glede na uporabljeni

protokol WPA izpostavimo najbolj pogosto kombinacijo, in sicer WPA-PSK-TKIP. Dostopnih

točk s to kombinacijo je bilo 263 oziroma 34,15 odstotka in vsa so uporabljala ročno nastavljeni

skrivni PSK ključ, ki je ključna novost protokola WPA ter TKIP mehanizem, ki skrbi za

šifriranje. Najbolj uporabljena kombinacija pri protokolu WPA2 je bila WPA2-PSK-

CCMP+TKIP. Ta kombinacija je zelo podobna prejšnji s to izjemo, da prioritetno uporablja

novi AES CCMP algoritem, še vedno pa omogoča tudi podporo za stari WPA TKIP. Dostopnih

točk s to vrsto avtentikacije je bilo 114 oziroma 14,8 odstotka.

15,1 %

17,7 %

10,0 %44,9 %

12,3 % OPEN

WPS

WEP - NO WPS

WPA - NO WPS

WPA2 - NO WPS - NO

WPA

53

Graf 5.13: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011)

Zanimala me je tudi primerjava pridobljenih podatkov iz leta 2011 in svetovnih podatkov istega

leta. Zato sem s spletne strani wigle.net izpisal statistične podatke iz leta 2011. Pridobljene

podatke sem na enak način kot pri analizi 2015 razdelil na pet kategorij, kot jih deli spletna

stran wigle.net. WPS podatke sem uvrstil v UNKNOWN (neznano) kategorijo. Ostali podatki

so ostali enako razvrščeni.

Če primerjamo podatke za Novo mesto, pridobljene 2011, in svetovno statistiko iz istega leta,

dobimo naslednje rezultate:

OPEN – odprtih omrežij je bilo v Novem mestu takrat dosti manj kot v svetu, odstotek je

približno dvakrat manjši. V svetu je bilo 25,8 odstotka odprtih omrežij, v Novem mestu pa 12,3

odstotka. Po tem lahko sklepamo, da so bili uporabniki leta 2011 dosti bolj vešči glede uporabe

varnostnih prokolov, saj so poleg manjše uporabe odprtih omrežij tudi dosti manj uporabljali

protokol WEP. Razlika v odstotku uporabe protokola WEP je več kot štirikrat manjša v

primerjavi s svetom. Samo 9,0 odstotka takrat analiziranih omrežij je uporabljalo ta protokol.

V svetu je bil takrat protokol WEP po statističnih podatkih največ uporabljen, saj je zajemal

37,0 odstotka vseh brezžičnih omrežij.

0

50

100

150

200

250

300

[OP

EN

]

[WP

S O

NL

Y]

[WP

S]

[WE

P]

[WP

A-E

AP

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-P

SK

-TK

IP]

[WP

A2-E

AP

-CC

MP

-

pre

auth

][W

PA

2-P

SK

-CC

MP

-

pre

auth

]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP-

pre

auth

]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP]

[WP

A2

-PS

K-T

KIP

-pre

auth

]

[WP

A2

-PS

K-T

KIP

]

54

Prav tako je bila uporaba protokola WPA v svetu v primerjavi z Novim mestom najmanj

popularna. Protokol WPA je v svetu uporabljalo samo 7,6 odstotka brezžičnih omrežij, v

primerjavi z Novim mestom, kjer je bil ta protokol največ uporabljen in je zajemal 44,7 odstotka

vseh analiziranih omrežij. Se pravi, uporaba protokola WPA je bila v Novem mestu skoraj 6-

krat večja kot v svetu. Tudi uporaba protokola WPA2 je bila v Novem mestu skoraj trikrat večja

kot v svetu (Novo mesto 32,7 %, svet 11,5 %). Če primerjamo vse podatke leta 2011, lahko

sklepamo, da je bilo Novo mesto daleč nad povprečjem pri uporabi močnejših varnostnih

protokolov za brezžična omrežja.

Graf 5.14: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2011

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011); Wigle (2015)

V Grafu 5.15 sem dostopne točke razvrstil glede na delež zaščitenih in nezaščitenih omrežij.

Zaščitenih je 654 ali 84,9 odstotka, popolnoma nezaščitenih pa 116 ali 15,1 odstotka.

12,3 %

1,3 %

9,0 %

44,7 %

32,7 %

25,8 %

18,1 %

37,0 %

7,6 %

11,5 %

OPEN UNKNOWN WEP WPA WPA2

MOJA ANALIZA WIGLE

55

Graf 5.15: Delež ne/zaščitenih brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011)

Analizirana brezžična omrežja sem ločil tudi glede na to, kakšno ime (SSID) uporabljajo.

Razvrstil sem jih v dve skupini, in sicer sem v prvo skupino razvrstil omrežja, ki uporabljajo

tovarniško ime dostopne točke, v drugo pa sem razvrstil dostopne točke z ostalimi imeni.

Na Grafu 5.16 lahko vidimo rezultat razvrstitve. Od skupnega števila 770 dostopnih točk

uporablja tovarniško ime dostopne točke (SSID) 219 ali 28,4 odstotka omrežij. Dostopnih točk

z ostalimi imeni je 551 ali 71,6 odstotka. V primerjavi s svetom je odstotek omrežij s tovarniško

nastavljenim imenom 3,7, za Novo mesto 2015 pa 15,8.

Graf 5.16: Tovarniška imena brezžičnih omrežij

Vir: Kralj, lastna raziskava (2011)

84,9 %

15,1 %

Zaščitena

Nezaščitena

71,6 %

28,4 %

OSTALO

z default SSID

56

5.3 Analiza za Ljubljano 2013

Leta 2013 je bila v Ljubljani izvedena popolnoma enaka analiza brezžičnih omrežij, kot sem jo

izvedel letos (2015). Podatki so bili prav tako zajeti s pomočjo wigle wifi wardriving aplikacije,

za potrebe diplomske naloge pa sem dobil vpogled vanje. Podatke sem tako kot v analizi 2015

uredil in določil enake kategorije za varnostne protokole brezžičnih omrežij. S pomočjo

pridobljenih GPS lokacij sem lahko izdelal spodnji zemljevid, ki prikazuje pot analize (glej

Slika 5.3).

Slika 5.3: Pot zaznavanja brezžičnih dostopnih točk

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015)

Zaznanih je bilo skupno 28409 brezžičnih omrežij. Izmed njih jih 10,9 odstotka oziroma 3098

ni uporabljalo nobene zaščite. Dostopne točke brez zaščite so uvrščene v OPEN kategorijo.

57

Delež WPS kategorije znaša 1,6 odstotka in predstavlja 462 brezžičnih omrežij. V to kategorijo

so zajete samo tiste dostopne točke, ki so imele omogočeno WPS funkcijo brez ostalih

varnostnih protokolov, kot so WEP, WPA ali WPA2. Odstotek je zelo podoben podatkom za

Novo mesto 2015.

Naslednja WEP kategorija zajema 2071 brezžičnih omrežij, kar je natanko 7,3 odstotka vseh.

Glede na prejšnja leta bi lahko rekli, da ta odstotek ni prevelik, saj je bila takrat uporaba

protokola WPA že množična. WPA kategorija, ki je hkrati tudi najbolj obsežna, je predstavljala

61,2 odstotka oziroma 17396 vseh analiziranih brezžičnih omrežij. Se pravi, da je več kot

polovica uporabnikov analiziranih brezžičnih omrežij že uporabljala protokol WPA, ki je veljal

za mnogo varnejšega od protokola WEP. Pri tem moram poudariti, da so bile v to kategorijo

zajete prav vse dostopne točke, ki so imele omogočen protokol WPA, ne glede na to, ali so

podpirale protokol WPA2.

Pri zadnji, WPA2 kategoriji pa so bile zajete vse dostopne točke s protokolom WPA2, brez

WPA podpore. WPA2 kategorija predstavlja 18,9 odstotka oziroma 5382 dostopnih točk.

Graf 5.17: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na pet glavnih kategorij zaščite

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015)

Če podatke razvrstimo na malo drugačen, a bolj natančen način, se nekatere zgornje prikazane

kategorije podatkov zelo spremenijo. Pri razdelitvi podatkov na kategorije od šibke proti močni

10,9 %

1,6 %

7,3 %

61,2 %

18,9 %

OPEN

WPS ONLY

WEP + WPS

WPA + WPA2 + WPS

WPA2 ONLY + WPS

58

se najbolj spremenita kategoriji WPS in WPA. OPEN oziroma odprta omrežja ostanejo

nespremenjena (10,9 %).

Naslednja, WPS kategorija se s prejšnjega 1,6 odstotka poveča na 29,1 odstotka. Razlog za

takšno razliko je, ker so sedaj v WPS kategoriji zajete prav vse dostopne točke, ki so imele

omogočeno WPS funkcijo. Ne glede na to, ali dostopne točke uporabljajo protokol WEP, WPA

ali WPA2, spadajo v kategorijo WPS. Takšnih dostopnih točk je 8281. To predstavlja slabo

tretjino vseh analiziranih omrežij, kar je v primerjavi z Novim mestom približno enako.

WEP kategorija se ni veliko spremenila, saj smo izločili samo 255 dostopnih točk, ki so

uporabljale WEP z WPS funkcijo. Novi odstotek WEP kategorije, brez omogočene WPS

funkcije, znaša 6,5 odstotka in predstavlja 1854 brezžičnih omrežij.

Pri WPA kategoriji je sprememba odstotka večja, saj se je potem, ko smo izločili dostopne

točke z omogočeno WPS funkcijo, odstotek s prejšnjega 61,2 odstotka zmanjšal na 40

odstotkov. Iz prejšnjih 17396 dostopnih točk, ki so imele protokol WPA z WPS funkcijo, je

število padlo na 11375 dostopnih točk.

Pri naslednji WPA2 kategoriji razlika z izločenimi WPS dostopnimi točkami ni bila tako očitna,

saj se je odstotek z 18,9 spustil na 13,4 odstotka. Ta odstotek prikazuje najbolj varna zaznana

ljubljanska omrežja, in sicer je bilo teh omrežij nekaj več kot 3800. To so omrežja z najboljšim

in najmočnejšim varnostnim protokolom.

Graf 5.18: Razdelitev brezžičnih omrežij glede na najšibkejšo ranljivost zaščite

59

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015)

Različne uporabljene kombinacije protokolov, mehanizmov in šifriranj prikazuje Graf 5.19. Za

zajem vseh možnih kombinacij je bilo potrebnih 27 kategorij. Pri uporabi protokola WPA

izpostavimo dve najbolj in največkrat uporabljeni kombinaciji WPA-PSK-CCMP+TKIP ter

WPA-PSK-TKIP. Ti dve kombinaciji sta skoraj enaki z razliko, da prva podpira tudi novejši

AES CCMP mehanizem, ki pripada protokolu WPA2. Se pravi, obe kombinaciji uporabljata

ročno določeni PSK ključ in WPA TKIP mehanizem za šifriranje, prva kombinacija pa podpira

tudi AES CCMP šifriranje. Število dostopnih točk za prvo kombinacijo je 7200, pri drugi pa

7518.

Za protokol WPA2 sta bili največkrat uporabljeni kombinaciji WPA2-PSK-CCMP in WPA2-

PSK-CCMP+TKIP. Tudi ti dve kombinaciji sta zelo podobni in uporabljata ročno nastavljeni

PSK ključ in AES CCMP mehanizem za šifriranje. Razlika med njima je, da druga (WPA2-

PSK-CCMP+TKIP) kombinacija podpira tudi stari WPA TKIP mehanizem za šifriranje pri

avtentikaciji. Z uporabljeno kombinacijo WPA2-PSK-CCMP je 463 dostopnih točk, s

kombinacijo WPA2-PSK-CCMP+TKIP pa 6868, ki je tudi največkrat uporabljena pri uporabi

protokola WPA2.

Graf 5.19: Podrobni pregled vrste zaščit brezžičnih omrežij

10,9 %

29,1 %

6,5 %

40,0 %

13,4 % OPEN

WPS

WEP - NO WPS

WPA - NO WPS

WPA2 - NO WPS - NO

WPA

60

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015)

Izvedel sem tudi primerjavo glede na leto 2013 za Ljubljano in svet. Primerjavo prikazuje Graf

5.20. Modra barva so podatki za Ljubljano, oranžna pa wigle.net podatki za leto 2013. Po

rezultatih, ki jih prikazuje graf, lahko sklepamo, da so bili uporabniki brezžičnih omrežij v

Ljubljani leta 2013 dosti bolj osveščeni glede varnosti oziroma nevarnosti brezžičnih omrežij.

Delež odprtih omrežij je bil za več kot 10 odstotkov manjši v primerjavi s svetom. Znašal je 8,0

odstotka, v svetu pa je bilo takrat 18,5 odstotka odprtih omrežij. Tudi omrežij s protokolom

WEP je bilo mnogo manj, le 5,3 odstotka. V svetu je takrat protokol WEP uporabljalo 24,3

odstotka brezžičnih omrežij.

Večja je bila tudi uporaba protokola WPA, tega je leta 2013 v Ljubljani uporabljalo 44,7

odstotka omrežij. Svetovni podatki so prikazali 11,7 odstotka takšnih omrežij. Razlika pri

uporabi protokola WPA2 ni bila tako velika in je znašala 40,8 odstotka v Ljubljani in 31,1

odstotka v svetu. Se pravi, tudi uporaba najmočnejšega protokola WPA2 je bila leta 2013 v

Ljubljani za slabih 10 odstotkov višja kakor v svetu. S tem lahko ugotovimo, da je bila

osveščenost uporabnikov v Ljubljani leta 2013 nad svetovnim povprečjem.

Graf 5.20: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij z wigle podatki 2013

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

OP

EN

WP

S O

NL

Y

[WP

S]

WE

P

[WP

A-?

]

[WP

A-N

on

e-N

ON

E]

[WP

A-E

AP

-CC

MP

]

[WP

A-E

AP

-CC

MP

+T

KIP

-pre

auth

]

[WP

A-E

AP

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-E

AP

-TK

IP]

[WP

A-E

AP

+P

SK

-CC

MP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

]

[WP

A-P

SK

-CC

MP

+T

KIP

]

[WP

A-P

SK

-TK

IP]

[WP

A2

-?]

[WP

A2-E

AP

-NO

NE

]

[WP

A2-E

AP

-CC

MP

-pre

auth

]

[WP

A2

-EA

P-C

CM

P]

[WP

A2-E

AP

-TK

IP]

[WP

A2-

EA

P-C

CM

P+

TK

IP]

[WP

A2

-EA

P-T

KIP

-pre

auth

]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P-p

reau

th]

[WP

A2-P

SK

-CC

MP

]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP-p

reau

th]

[WP

A2

-PS

K-C

CM

P+

TK

IP]

[WP

A2-P

SK

-TK

IP-p

reau

th]

[WP

A2

-PS

K-T

KIP

]

61

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015); Wigle (2015)

Poleg prikazanih podatkov o varnosti uporabe brezžičnih protokolov sem izvedel tudi analizo

o tem, koliko analiziranih brezžičnih omrežij je v Ljubljani leta 2013 uporabljalo tovarniško

nastavljeno SSID ime omrežja. Analizo omrežij sem izvedel z enakim seznamom imen kot pri

novomeških analizah za 2011 in 2015. Rezultat analize je prikazal, da več kot 22 odstotkov od

28409 analiziranih omrežij uporablja tovarniško ali najbolj pogosto nastavljeno ime omrežja.

Dostopnih točk s takim imenom je bilo nekaj več kot 6340.

Graf 5.21: Tovarniška imena brezžičnih omrežij

Vir: Luka Mali, osebna korespondenca (2015)

8,0 %

1,2 %

5,3 %

44,7 %

40,8 %

18,5 %

14,5 %

24,3 %

11,7 %

31,1 %

OPEN UNKNOWN WEP WPA WPA2

ANALIZA LJUBLJANA WIGLE

77,7 %

22,3 %

OSTALA

z default SSID

62

5.4 Povzetek in primerjava analize

Ker je ena ključnih nalog moje analize sprejeti ali zavrniti zastavljene hipoteze, sem v ta namen

izdelal grafe, ki temeljijo na vseh pridobljenih in predstavljenih podatkih. Vsako ugotovitev

sem podkrepil z grafom in na podlagi teh podatkov le-to sprejel ali zavrnil.

Hipoteza 1: Osveščenost uporabnikov v Novem mestu o varnosti brezžičnih omrežij je večja

kot leta 2011.

Iz spodnjih grafov je razvidno, da je pri dveh različnih delitvah osveščenost uporabnikov pri

izbiri varnostnih protokolov brezžičnih omrežij napredovala. Danes je bilo odkritih manj

odprtih omrežij kot leta 2011, prav tako je bilo veliko manj omrežij, ki so uporabljala protokol

WEP. Uporaba protokola WPA se od leta 2011 do danes ni veliko spremenila, je pa zato

napredoval odstotek uporabe najbolj varnega protokola WPA2. V prid analizi Novega mesta

2011 šteje samo kategorija WPS, in sicer je pri tej odstotek uporabnikov WPS funkcije padel.

WPS funkcijo danes uporablja mnogo več uporabnikov brezžičnih omrežij. Ne glede na to

lahko rečem, da je osveščenost uporabnikov o varnosti brezžičnih omrežij v Novem mestu

napredovala. S tem tudi potrdim zastavljeno hipotezo.

Graf 5.22: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij za Novo mesto med letoma 2011 in 2015

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

15,1 %

1,6 %

11,0 %

54,7 %

17,7 %

9,0 %

1,4 %2,6 %

54,8 %

32,2 %

OPEN WPS ONLY WEP + WPS WPA + WPA2 +

WPS

WPA2 ONLY +

WPS

NM2011 NM 2015

63

Graf 5.23: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij od šibkih proti močnim za Novo mesto

med letoma 2011 in 2015

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Hipoteza 2: Število brezžičnih omrežij v Novem mestu je večje kot leta 2011.

Ker se je uporaba pametnih mobilnih naprav iz leta 2011 do danes močno povečala, se je s tem

povečala tudi uporaba samih brezžičnih omrežij. Število uporabnikov pametnih mobilnih

naprav se je od leta 2012 do 2014 povečalo za več kot enkrat (Emarketer, 2014). Uporabniki

želijo biti na vsakem koraku povezani na internet. Na porast uporabe števila brezžičnih omrežij

je po mojem mnenju vplivala tudi cenovna dostopnost do brezžičnih usmerjevalnikov

(brezžični usmerjevalnik se dandanes lahko kupi za dobrih 20 evrov). Čeprav sem letos (2015)

zajel večje področje kot leta 2011, lahko na podlagi pridobljenih podatkov postavljeno hipotezo

brez pomislekov sprejmem.

Hipoteza 3: Osveščenost uporabnikov v Novem mestu je enaka kot v Ljubljani 2013.

Zastavljena hipoteza se je izkazala za napačno. Iz grafov je razvidno, da uporabniki v Novem

mestu niso enako osveščeni kot uporabniki v Ljubljani, čeprav so podatki za Ljubljano stari dve

leti. Glede na razliko dveh let bi lahko sklepali, da bi dobili za Ljubljano danes še boljše

15,1 %17,7 %

10,0 %

44,9 %

12,3 %

9,0 %

31,3 %

2,4 %

35,9 %

21,4 %

OPEN WPS WEP - NO WPS WPA - NO WPS WPA2 - NO WPS -

NO WPA

NM2011 NM2015

64

rezultate, kot so bili sicer že leta 2013. Ne glede na vrsto delitve varnostnih protokolov

brezžičnih omrežij je iz obeh grafov razvidno, da je odstotek najbolj nevarnih protokolov

(OPEN, WPS, WEP) v Ljubljani v večini višji kot v Novem mestu. Prav tako je uporaba najbolj

varnega in zanesljivega protokola WPA2 v Novem mestu večja kot v Ljubljani. Če

predpostavljam, da bi danes pridobili v Ljubljani malo boljše rezultate, bi lahko hipotezo

sprejel. Ker pa primerjam današnje podatke Novega mesta in podatke za Ljubljano iz leta 2013,

hipotezo zavračam. Uporabniki v Novem mestu so v primerjavi z Ljubljano leta 2013 bolj

osveščeni o uporabi varnostnih brezžičnih protokolov.

65

Graf 5.24: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij med Ljubljano (2013) in Novim mestom

(2015)

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

Graf 5.25: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij od šibke proti močni med Ljubljano

(2013) in Novim mestom (2015)

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

10,9 %

1,6 %

7,3 %

61,2 %

18,9 %

9,0 %

1,4 % 2,6 %

54,8 %

32,2 %

OPEN WPS ONLY WEP + WPS WPA + WPA2 +

WPS

WPA2 ONLY +

WPS

LJ 2013 NM 2015

10,9 %

29,1 %

6,5 %

40,0 %

13,4 %

9,0 %

31,3 %

2,4 %

35,9 %

21,4 %

OPEN WPS WEP - NO WPS WPA - NO WPS WPA2 - NO WPS -

NO WPA

LJ2013 NM2015

66

Hipoteza 4: Zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu je boljša kot v svetu.

»Ker Slovenija in s tem tudi Novo mesto ni slabo razvito na področju tehnologije, menim, da

je zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu boljša kot v svetu.« Citirana trditev se je izkazala

za pravilno, saj je glede na razvrstitev podatkov in primerjavo le-teh s podatki s spletne strani

wigle.net razvidno, da je odstotek odprtih omrežij in protokola WEP nižji kot v svetu. Odprtih

omrežij je v Sloveniji 6,2 odstotka, v svetu pa 8,9 odstotka. Omrežij, ki uporabljajo protokol

WEP, je v Sloveniji oziroma Novem mestu za več kot 10 odstotkov manj kot v svetu. Teh

omrežij je v Novem mestu 1,8 odstotka, v svetu pa 12,9 odstotkov. Prav tako trditev potrjujeta

tudi kategoriji WPA in WPA2. V Novem mestu je uporaba protokola WPA skoraj štirikrat večja

kot v svetu. Tudi uporaba protokola WPA2 je za nekaj odstotkov večja od svetovnega povprečja

in znaša 53,2 odstotka.

Glede na vse predstavljene podatke hipotezo sprejmem in potrjujem, da je zaščita brezžičnih

omrežij v Novem mestu boljša kot v svetu.

Graf 5.26: Primerjava vrst zaščit brezžičnih omrežij med Novim mestom in svetom

Vir: Kralj, lastna raziskava (2015)

8,9 %

18,6 %

12,9 %9,5 %

50,1 %

6,2 %

1,0 % 1,8 %

37,8 %

53,2 %

OPEN UNKNOWN WEP WPA WPA2

WIGLE NM2015

67

6. ZAKLJUČEK

Ključna naloga analize v moji diplomski nalogi je bila sprejeti ali zavrniti zastavljene hipoteze,

ki sem jih določil v uvodu. Za dobro izvedeno analizo je bilo najprej potrebno podrobno preučiti

literaturo na temo varnosti brezžičnih omrežij. S pridobljenimi podatki analize sem izdelal

tabele in grafe, ki so mi pomagali pri sprejetju oziroma zavrnitvi zastavljenih hipotez. Skozi

prebrano literaturo sem spoznal, kako pomembna je varnost pri uporabi brezžičnih omrežij, saj

lahko slaba varnost privede do kraje različnih podatkov.

Rezultati analize so pokazali, da je osveščenost uporabnikov v Novem mestu o varnosti

brezžičnih omrežij od leta 2011 do danes napredovala. V primerjavi z letom 2011 je bilo leta

2015 odkritih mnogo manj odprtih brezžičnih omrežij. Prav tako je bil zaznan napredek pri

uporabi protokola WPA2. To je zelo dober indikator, da osveščenost uporabnikov o varnosti

brezžičnih omrežij v Novem mestu napreduje.

Ker se je uporaba pametnih mobilnih naprav iz leta 2011 do danes močno povečala, se je s tem

povečala tudi uporaba samih brezžičnih omrežij. Ta trditev se je skozi analizo izkazala za

pravilno, saj je število brezžičnih omrežij v Novem mestu od leta 2011 do danes močno naraslo.

Iz takrat ugotovljenih 770 omrežij je število poskočilo na današnjih 3185.

Prav tako so rezultati analize pokazali, da se je hipoteza “osveščenost uporabnikov v Novem

mestu je enaka kot v Ljubljani 2013” izkazala za napačno. Osveščenost uporabnikov v Novem

mestu ni enaka kot v Ljubljani leta 2013. Odstotek uporabe najbolj nevarnih (OPEN, WPS,

WEP) brezžičnih varnostnih protokolov je v Ljubljani višji kot v Novem mestu. Izkazalo se je

tudi, da je uporaba najbolj varnega in zanesljivega protokola WPA2 v Novem mestu večja kot

v Ljubljani. Zaradi teh ugotovitev sem hipotezo zavrnil.

Zadnja hipoteza, ki se glasi “zaščita brezžičnih omrežij v Novem mestu je boljša kot v svetu”,

se je izkazala za pravilno. S pomočjo pridobljenih primerjav lahko potrdim, da je zaščita

brezžičnih omrežij v Novem mestu boljša kot v svetu, saj je odstotek najbolj nevarnih

protokolov veliko nižji kot v svetu.

68

Skozi celotno diplomsko nalogo sem pridobil celosten vpogled v varnost brezžičnih omrežij.

Izvedba analize je bila uspešna, saj sem z njo pridobil dovolj podatkov za potrditev hipotez.

69

7. LITERATURA IN VIRI

1. ABRAMSON, NORMAN (1985) Development of the ALOHANET. IEEE Transactions

on information theory. Dostopno prek:

http://www.eletrica.ufpr.br/mehl/te155/abramson-ALOHANET.pdf (20. 8.2015).

2. AIRCRACK. Dostopno prek: http://www.aircrack-ng.org/ (31. 8. 2015).

3. ALBREHT, KLEMEN, SUŠNIK, RUDOLF, SODNIK, JAKA in TOMAŽIČ, SAŠO

(2003) WLAN – brezžična lokalna omrežja. Dostopno prek: www.lkn.fe.uni-

lj.si/gradiva/KK/.../WLAN_Albreht_Susnik_Sodnik.pdf (20.8.2015).

4. BEAL, VANGIE (2014) Types of internet connections. Dostopno prek:

http://www.webopedia.com/quick_ref/internet_connection_types.asp (5. 9. 2015).

5. BRAIN, MARSHALL, WILSON V., TRACY IN JOHNSON, BERNADETTE (2001)

How WiFi Works. Dostopno prek: http://computer.howstuffworks.com/wireless-

network.htm (31. 7. 2015).

6. BÜTTRICH, SEBASTIAN (2006) Basic Wireless Infrastructure and Topologies.

Dostopno prek:

http://www.itrainonline.org/itrainonline/mmtk/wireless_en/04_Infrastructure_Topology/

04_en_mmtk_wireless_basic-infrastructure-topology_slides.pdf (28. 8. 2015).

7. CARROLL, TRAVIS (2012) Wireless Networking and Security Standards.

Dostopno prek: http://it.ucsf.edu/printpdf/1089 (31. 7. 2015).

8. CISCO SYSTEMS (2003) Wireless Radio Technology. Dostopno prek:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=11&ved=0

CF4QFjAKahUKEwijk7nS9v_GAhWBbxQKHRa4CQs&url=http%3A%2F%2Fwww.h

h.se%2Fdownload%2F18.70cf2e49129168da015800033877%2Ffwl&ei=aY-

4VeO6KYHfUZbwplg&usg=AFQjCNG1G4PuxmCzhgbP21jCRWUZMAS0AQ&bvm

=bv.98717601,d.d24 (31. 7. 2015).

9. CISCO SYSTEMS INC. Cisco EAP-FAST. Dostopno prek:

http://www.cisco.com/c/en/us/products/collateral/wireless/aironet-1300-series/

prod_qas09186a00802030dc.html (3. 9. 2015).

10. CIV (2012) Teden varnosti brezžičnih omrežij. Dostopno prek: http://web-center.si/

clanki/teden_varnosti_brezzicnih_omrezij.pdf (3. 9. 2015).

70

11. DAKIĆ, LANA (2009) Previdno pri javno dostopnem internetu. Dostopno prek:

http://www.finance.si/242520/Previdno-pri-javno-dostopnem-

internetu?cookietime=1440945991 (1. 9. 2015).

12. EDUROAM. Dostopno prek: https://www.eduroam.org (2. 9. 2015).

13. EMARKETER (2014) Worldwide Smartphone Usage to Grow 25% in 2014. Dostopno

prek: http://www.emarketer.com/Article/Worldwide-Smartphone-Usage-Grow-25-

2014/1010920 (18. 9. 2015).

14. GAST, MATTHEW S. (2005) 802.11 Wireless Networks: The Definitive Guide.

London: O´Reilly Media, Inc. Dostopno prek:

https://books.google.si/books?id=lX3WatnVUe4C&printsec=frontcover&dq=wireless&

hl=sl&sa=X&sqi=2&redir_esc=y#v=onepage&q=wireless&f=false (20. 8. 2015).

15. GLEICH, DUŠAN in ČUČEJ, ŽARKO (2013) Varnost informacij in omrežij. Praga:

Fakulteta za elektrotehniko. Dostopno prek: http://improvet.cvut.cz/project/download/

C2SI/Varnost_informacij_in_omrezij.pdf (7. 8. 2015).

16. HENRY, JEROME (2012) CCNA Wireless (640-722 IUWNE) Quick Reference.

Indianapolis: Cisco Press. Dostopno prek: http://datis-arad.com/network/PDF/Cisco/

CCNA%20Wireless.640-722.IUWNE.Quick.Reference.Apr.2012.pdf (31. 8. 2015).

17. HOFFMAN, CHRIS (2013) Wi-FI Protected Setup (WPS) is Insecure: Here’s Why You

Should Disable It. Dostopno prek: http://www.howtogeek.com/176124/wi-fi-protected-

setup-wps-is-insecure-heres-why-you-should-disable-it/ (17. 9. 2015).

18. IEEE. History of IEEE. Dostopno prek:

https://www.ieee.org/about/ieee_history.html?WT.mc_id=lp_ab_hoi (1. 9. 2015).

19. JACOBS, DAVID B. (2008) Wireless security protocols - How WPA and WPA2 work.

Dostopno prek: http://searchnetworking.techtarget.com/tip/Wireless-security-protocols-

How-WPA-and-WPA2-work (3. 9. 2015).

20. LANDER, STEVE. Disadvantages or Problems for Implementing Wi-Fi Technology.

Dostopno prek: http://smallbusiness.chron.com/disadvantages-problems-implementing-

wifi-technology-61914.html (25. 8. 2015).

21. MALI, LUKA. Osebna korespondenca (2015).

22. MIN-KYU, CHOI, ROSSLIN JOHN, ROBLES, CHANG-HWA, HONG in TAI-

HOON, KIM (2008) Wireless Network Security: Vulnerabilities, Threats and

Countermeasures. International Journal of Multimedia and Ubiquitous Engineering.

Dostopno prek: http://www.sersc.org/journals/IJMUE/vol3_no3_2008/8.pdf (23. 8.

2015).

71

23. MONITOR (2013) Brezžični Wi-Fi v Ljubljani živi. Dostopno prek:

http://www.monitor.si/novica/brezzicni-wi-fi-v-ljubljani-zivi/141354/?xURL=301 (28.

8. 2015).

24. PAPEŽ, ROK (2007) Zavarujte svoje brezžično omrežje. Dostopno prek:

http://www.kiblix.org/2007/pdf/rok_papez.pdf (20. 7. 2015).

25. ROKOU, TATIANA (2012) Free WiFi tops list of favorite hotel amenities. Dostopno

prek: http://www.traveldailynews.com/news/article/52224/free-wifi-tops-list-of (5. 9.

2015).

26. ROUSE, MARGARET (2007) Public key certificate definition. Dostopno prek:

http://searchsecurity.techtarget.com/definition/public-key-certificate

27. SHANKDHAR, PAVITRA (2015) 13 popular wireless hacking tools. Dostopno prek:

http://resources.infosecinstitute.com/13-popular-wireless-hacking-tools/ (5. 9. 2015).

28. STROSAR, EDI (2007) (Ne)varnost v javnih omrežjih WLAN. Dostopno prek:

http://www.monitor.si/clanek/ne-varnost-v-javnih-omrezjih-wlan/122823/?xURL=301

(30. 7. 2015).

29. ŠEPETAVC, PETER (2005) Omrežje brez žic. Dostopno prek:

http://www.monitor.si/clanek/omrezje-brez-zic/121845/?xURL=301 (7. 8. 2015).

30. THE GOVERNMENT OF THE HONG KONG SPECIAL ADMINISTRATIVE

REGION (2010) Wireless networking security. Dostopno prek:

http://www.infosec.gov.hk/english/technical/files/wireless.pdf (1. 9. 2015).

31. CISCO. What is a wireless network?: The Basics. Dostopno prek:

http://www.cisco.com/cisco/web/solutions/small_business/resource_center/articles/work

_from_anywhere/what_is_a_wireless_network/index.html (28. 7. 2015).

32. WIGLE. Wireless network mapping. Dostopno prek: https://wigle.net/ (14. 9. 2015).

33. VICOMSOFT. Wireless networking. Dostopno prek:

http://www.vicomsoft.com/learning-center/wireless-networking (29. 8. 2015).

34. HOME NETWORK HELP. Wireless standard. Dostopno prek: http://www.home-

network-help.com/802-11.html (29. 8. 2015).

35. WiFi Tracker. Dostopno prek: https://play.google.com/store/apps/

details?id=org.prowl.wifiscanner&hl=sl (10. 9. 2015).