borec 639–643 revija za zgodovino, antropologijo in ... · ničesar ni bilo – razen kraja, kjer...

� BOREC 639–643 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

� BOREC 639–643REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST


BORECLX/2008, š t . 648–651,

60. leto neprekinjenega izhajanja revije


Hvala avtorjem in operativi ter zlasti Pešadiji, na katero bi bil ponosen tudi IX. korpus:Levu Centrihu, Jerneju Kosiju, Primožu Krašovcu in Lidiji Radojević.

UREDNIŠTVO REVIJE BOREC


ODDOGODENJE ZGODOVINE –

PRIMER JUGOSLAVIJE

PRISPEVKI Z MEDNARODNE KONFERENCE

BOREC, LX/2008 ŠT. 648–651

TEMATSKA ŠTEVILKA OB 60. OBLETNICI REVIJE

LJUBLJANA, 2008


KAZALO

PRIMOŽ KRAŠOVEC

Oddogodenje po dogodku: spremna beseda komaj preživelega člana Pešadije in priče rojstva koncepta

KAJ POČETI Z ZGODOVINO? INTERVENCIJE V SODOBNO ZGODOVINOPISJE IN JAVNO RABO ZGODOVINEMATEJA RATEJ

Relativizacija avtorja (zgodovinarja) v slovenskem zgodovinopisju po letu 2000RASTKO MOČNIK

Zgodovinopisje kot identitetna vednost: trije slovenski zgodovinarji o razbitju jugoslovanske federacijeLEV CENTRIH

O pomenu Komunistične partije Slovenije med drugo svetovno vojno in po njejALBERTO TOSCANO

Emblemi in rezi: filozofija v zgodovini in proti njej

SPREMINJANJE REVIZIONIZMA V ZGODOVINOOZREN PUPOVAC

Ničesar ni bilo – razen kraja, kjer je bilo: Đinđić in JugoslavijaSLOBODAN KARAMANIĆ

»Resnica in sprava« kot zgodovinski revizionizem: primer dediščine vojn in nasilja v postjugoslovanskem kontekstuNEBOJŠA JOVANOVIĆ

Protifašizem med dvema smrtma: intelektualna elita v Bosni in Hercegovini ter njen civilno-liberalni revizionizem

11

19

39

61

83

111

139

151


ZGODOVINOPISJE NA ORIENT EKSPRESUJÓZSEF BÖRÖCZ

Beljenje zgodovinCATHERINE SAMARY

»Polpretekla zgodovina« v družbenoekonomskih analizah Jugoslavije v obdobju hladnih vojnGEOFFROY PASCAL GERAUD

Protitotalitarizem brez totalitarizma: francoski »javni intelektualci« o Jugoslaviji na začetku devetdesetih let

AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI/AUTHOR'S ABSTRACTS AND SUMMARIES

KRATKA PREDSTAVITEV AVTORJEV PRISPEVKOV

NAVODILA AVTORJEM

163

181

199

225

247

250


»Historični materialist se loti svojega zgodovinskega predmeta edino in natanko tam, kjer se mu ta zoperstavi kot monada. V tej strukturi prepozna znak mesijanske pomiritve dogajanja, drugače rečeno – revolucionarne možnosti v boju za potlačeno preteklost.«WALTER BENJAMIN


ODDOGODENJE ZGODOVINE –

PRIMER JUGOSLAVIJEUNEVENTMENT OF HISTORY –

THE CASE OF YUGOSLAVIA

PRISPEVKI Z MEDNARODNE KONFERENCELJUBLJANA, 19.–21. OKTOBER 2007

�0 BOREC 648–651REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

»Koncept oddogodenja se je torej izrazil v dveh teoretskih poljih: v polju historičnega materializma in badioujevske teorije politike. Predstavil je dva različna načina soočanja s situacijo in nekakšen paralaktični model za razumevanje protislovne situacije ter ujetje preteklosti, kot se ta, po Benjaminovih besedah, prikaže v trenutku nevarnosti, ko emancipacijskemu naboju partizanskega boja in socialnim dosežkom socialistične Jugoslavije grozi, da jih bo odnesel tornado revizionizma, oportunizma in liberalnega konformizma.«PRIMOŽ KRAŠOVEC

�� BOREC 648–651REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

PRIMOŽ KRAŠOVEC

ODDOGODENJE PO DOGODKU:SPREMNA BESEDA

KOMAJ PREŽIVELEGA ČLANA PEŠADIJE IN

PRIČE ROJSTVA KONCEPTA

Kot vedno je bilo tudi tokrat najtežje pehoti. A čeprav je en član padel, drugi pa je bil hudo ranjen in ostala dva na robu popolne izčrpanosti, nam je uspelo izpeljati konferenco – z visoko stopnjo samoeksploatacije in donacijami Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, oddelkov za sociologijo in zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, oddelka za sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani ter Ustanove Franca Rozmana – Staneta pri Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Velikodušni denarni prispevki naštetih ustanov so omogočili organizacijo konference (Agencija za raziskovalno dejavnost RS je zavrnila našo prošnjo za sofinanciranje). Hvala Otu Lutharju, Mateji Ratej, Maji Stipar, Alenki Koren, Cirilu Oberstarju, Tanji Rener, Mirjani Ule, Rastku Močniku, Igorju Škamperletu, Maji Božič, Bojanu Balkovcu, Marti Verginella ter Mariji Cigale.


Mednarodna konferenca »Oddogodenje zgodovine – primer Jugoslavije« je potekala od 19. do 21. oktobra 2007 v Ljubljani. Obravnavala je epistemologijo zgodovinopisja ter vlogo in funkcijo zgodovine v sodobnih političnih in ideoloških bojih v državah nekdanje Jugoslavije ter drugod. Prvo predavanje z ogledom dokumentarnega filma je bilo na Fakulteti za družbene vede (József Böröcz, »We Were China's Guests: Intimate Internationalism and Histories of the Socialist Self«), ostala pa v prostorih ZRC SAZU. Konferenca se je odvijala v angleškem jeziku, bila je nizkoproračunska, vstop odprt, javen in brezplačen. Z izbiro takšnega, danes dokaj neobičajnega pristopa smo hoteli poudariti naš namen – približati obravnavano problematiko javnosti in sprožiti javno razpravo –, a tudi zavračanje sodelovanja pri zelo razširjeni komercializaciji akademskega polja. Na »Oddogodenju« se je zgodila osupljiva stvar. Naslovni koncept je oživel – začel je učinkovati na teoretski prostor, v katerega je bil postavljen, in ga restrukturirati. V programskem pismu smo neologizem oddogodenje uporabili kot izraz nasprotovanja tendenci pisanja zgodovine kot linearnega in kavzalnega toka dogodkov, ki naj bi jih vodile in usmerjale velike osebnosti s perspektive navidezno objektivnega in nepristranskega opazovalca – zgodovinarja. Tej težnji smo zoperstavili althusserjevsko protihumanistično perspektivo bojne znanosti, ki zgodovino pojmuje v nasprotju s sartrovsko humanistično vizijo, v kateri ima osrednjo vlogo subjekt kot »abstraktni človek«. Z althusserjevske perspektive je zgodovina videti kot proces brez subjekta, posveča se političnim, družbenim ter ideološkim učinkom zgodovinopisja na njo samo. V takem pogledu na zgodovino, a tudi na edino znanost – znanost zgodovine, postane objektivnost zgodovinarja, ki naj bi samo kontempliral o svojem izoliranem in odmaknjenem predmetu, nemogoča. Predmet raziskovanja ni več izbrani dogodek (bitka, kronanje ali obglavljenje kralja itn.) niti življenje izbrane osebe (generala, kralja ali duhovnika, teh ljubljenčkov nepristranskih zgodovinarjev), marveč razmerja med mnoštvom dogodkov, življenj in družbenih praks – procesnost zgodovine. To ne pomeni, da smo namesto objektivnega pristopa predlagali subjektivnega, ki vsebuje beleženje ustne zgodovine, pričevanja žrtev in podobno. To so najljubše prakse postmodernih zgodovinarjev, ki se razglašajo za odrešenike izpod terorja Velikih zgodb, povedanih s perspektive oblastnikov, in za »ojačevalce« glasov revnih in zatiranih, kar je nedvomno plemenit cilj, vendar akterjem spodleti. Podobno kot


marksistični humanisti, ki jih je v šestdesetih letih grajal Althusser, tudi postmodernistični zgodovinarji obtičijo v okvirih iste ideološke problematike, ki jo le obračajo. Postmoderni zgodovinarji so moralno boljši kot njihovi objektivni kolegi, a teoretsko so enaki – slabši. Obrat, ki smo ga predlagali, je bil nekaj povsem drugega – ne premik osebe, ki pripoveduje zgodovino (od graščaka k tlačanu), marveč obrat samega predmeta zgodovinopisja, ali z Althusserjevim besednjakom, epistemološka transformacija, ne preprosta igra obratov. V oddogodeni zgodovini ne bi bilo več oseb in dogodkov. Namesto njih bi imeli razmerja konfliktov in družbenih delitev – skratka, razredni boj. Oddogodeno zgodovinopisje bi – natanko zato, ker je pristransko, a ne osebno – naredilo vidno tisto, kar se zgodi vmes, med predmeti običajnega zgodovinopisja. Osvetlilo bi nevidne tokove, ki poganjajo vidne zgodovinske dogodke. Zato smo ga utemeljili na historičnem materializmu – teoretskem sistemu, ki se je uspel izogniti tako dominantnim reprezentacijam zgodovine s perspektive vladajočih kot tudi njihovim naivnim obratom. Toda med potekom konference je oddogodenje dobilo nov in pomemben pomen. Z uporabo koncepta dogodka, kot ga je razvil eden od Althusserjevih učencev, Alain Badiou, sta Ozren Pupovac in Slobodan Karamanić spremenila koncept oddogodenja. Če sta bila protifašistični boj in ustanovitev socialistične Jugoslavije (še zlasti AVNOJ) zaradi vseh političnih novosti, ki sta jih uvedla, in zaradi trdovratnega boja proti vsem oblikam ekonomske, socialne in politične dominacije dogodek v badioujevskem pomenu, potem je neka vrsta oddogodenja prav sodobni zgodovinski revizionizem, ki se dogaja na vseh območjih nekdanje Jugoslavije in ideološko upravičuje obujanje starih oblik izkoriščanja in zatiranja ter izumljanje novih. Oddogodenje pomeni brisanje sledov dogodkovnosti NOB in političnega projekta »Jugoslavija«, njuno depolitizacijo, redukcijo na konflikt vojaških in ekonomskih interesov, izvzemanje iz okvirov »normalnega« toka zgodovine, saj naj bi ta teleološko vodil naravnost k liberalni demokraciji in pravni državi. Po Karamaniću in Pupovcu oddogodenje ni nekaj, kar bi morali opraviti v zvezi z zgodovino Jugoslavije, temveč nekaj, kar že trpimo in proti čemur bi se morali upreti tako – če uporabimo Badioujeve izraze –, da ostanemo zvesti dogodku NOB in projektu Jugoslavija ter pričamo o njuni resnici. Koncept oddogodenja se je torej izrazil v dveh teoretskih poljih: v polju historičnega materializma in badioujevske teorije politike. Predstavil


je dva različna načina soočanja s situacijo in nekakšen paralaktični model za razumevanje protislovne situacije ter ujetje preteklosti, kot se ta, po Benjaminovih besedah, prikaže v trenutku nevarnosti, ko emancipacijskemu naboju partizanskega boja in socialnim dosežkom socialistične Jugoslavije grozi, da jih bo odnesel tornado revizionizma, oportunizma in liberalnega konformizma. Dvojna artikulacija kritike zgodovinskega revizionizma je obenem pokazala, da odločna zavrnitev tako objektivističnega kot subjektivističnega zgodovinopisja ni ne dogmatska ne omejena le na eno določeno teoretsko perspektivo (kot so namigovali nekateri kritiki konference, ki pa se na konferenci niso prikazali). Ne gre niti za kompromis ali vmesno pot med obema prevladujočima modeloma zgodovinopisja. Prav zavrnitev objektivističnega in subjektivističnega zgodovinopisja šele odpre teoretsko razpravo o socializmih 20. stoletja. Še več, je osnovni pogoj možnosti takšne razprave. Samo pod tem pogojem si lahko zamislimo dejansko različne teoretske perspektive, kajti prav lažna izbira med objektivističnim, nevtralnim zgodovinopisjem in njegovim subjektivističnim, postmodernim dvojčkom blokira vsako možnost teoretske produkcije in zgodovinopisje vklene med moralno obsodbo (»teorije« o totalitarizmu objektivnih zgodovinopiscev) in moralno odrešitvijo (»žrtvologija« postmodernih zgodovinopiscev). Med vsemi težavnimi zapleti z univerzitetno birokracijo, izčrpanostjo zaradi administrativnih opravil in veseljem, ko so se stvari sestavile in začele dogajati, je Pešadija spoznala, da napori niso bili zaman: prišlo je do teoretskega odpora. Gilles Deleuze je nekoč zapisal, da noben revolucionarni dogodek ni bil slab ali nepomemben in da je vsak protest ali upor, vsaka vstaja ali revolucija vedno aktualna, zato lahko vedno služi kot navdih in model politične akcije. Zgodovinski revizionizem je razumel kot poskus diskreditacije, prikaza nekaterih (ali vseh) revolucionarnih podvigov v preteklosti kot spodletelih ali nepomembnih. Namen »Oddogodenja« je bil nasproten. Poskušali smo obuditi in ohraniti revolucionarni naboj jugoslovanskega protifašizma in socializma – ne z nostalgičnim ali melanholičnim spominjanjem, temveč z neposredno umestitvijo njunega brezkompromisnega uporniškega duha v naš vsakdanji odpor proti postsocialističnim kontrarevolucijam. Prav sistematično brisanje emancipacijskih obljub in zahtev jugoslovanske zgodovine iz javne zavesti poraja vnovični razmah starih oblik zatiranja in izkoriščanja ter


uvedbo novih. Zato prav reaktivacija teh obljub in zahtev omogoča, da se takim poskusom postavimo po robu. Upamo, da bo objava razširjenih referatov »Oddogodenja« v Borcu na ravni svoje zgodovinske naloge – postati pehota v boju proti morbidnemu revizionističnemu aparatu.

Pešadija:LEV CENTRIH

JERNEJ KOSI

PRIMOŽ KRAŠOVEC

LIDIJA RADOJEVIĆ


MATEJA RATEJRELATIVIZACIJA AVTORJA (ZGODOVINARJA) V

SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU PO LETU �000

RASTKO MOČNIKZGODOVINOPISJE KOT IDENTITETNA VEDNOST:

TRIJE SLOVENSKI ZGODOVINARJI O RAZBITJU JUGOSLOVANSKE FEDERACIJE

LEV CENTRIHO POMENU KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE

MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ

ALBERTO TOSCANOEMBLEMI IN REZI:

FILOZOFIJA V ZGODOVINI IN PROTI NJEJ


KAJ POČETI Z ZGODOVINO?

INTERVENCIJE V SODOBNO

ZGODOVINOPISJE IN JAVNO RABO

ZGODOVINE


»Zgodovine, ki jih pišemo znanstveniki, so zelo majhen del tistega, kar predstavlja zgodovinski čas. So natanko zgodovine, ki jih je možno vpeti v vzročno-posledične odnose, analitično nizanje dejstev, ker jih samo v takšni obliki lahko razumemo in vdrobimo v kontekst sedanjosti. To so črno-bele izvedbe zgodovin, ki so pisane s stališča vsakokratnih elit. Ob njih ostaja neartikulirana nepregledna količina zgodovinskega časa, ki je s stališča pozitivne znanosti nelogična, saj se zgodi brez posebnega smisla in brez vsakršnega namena. To so barve, ki jih pogrešam v zgodovinopisju; so zgodbe ljudi, ki nimajo pravice biti šteti kot govoreča bitja, so govorne prakse oseb, ki so izključene iz govora o skupnih rečeh. Menim, da bi morali zgodovinarji veliko razmišljati o tem, kako zgodovinopisje narediti občutljivo za ves tisti čas, ki ga prepoznava kot hrup, in kako misliti vse tisto, kar je radikalno kontingentno, udarec svobode.«MATEJA RATEJ


MATEJA RATEJ

RELATIVIZACIJA AVTORJA

(ZGODOVINARJA) V SLOVENSKEM

ZGODOVINOPISJU PO LETU 2000

»Pa vendar sem po poklicu zgodovinar in zdi se mi, da opravljam enako delo kakor osebe, ki imajo ideje in stališča, s katerimi se sam nikakor ne strinjam; svojemu delu pripisujem čisto drug pomen. Recimo takole: skupno polje je polje spopada, ne polje konsenza.«1

Avtor zgornjih besed je beneški zgodovinar GIOVANNI LEVI (1954), predstavnik angažiranega zgodovinopisja kot enega od opredeljevalnih okvirov postmodernistične razdelitve zgodovinopisja, ki zahteva brezkompromisno ločevanje zgodovine od ideologije. Je strokovnjak za mikrozgodovino in spada med svetovno najbolj znane italijanske zgodovinarje.2 Ukvarja se z mikrozgodovinskimi obravnavami življenja običajnih ljudi, z njihovimi strategijami preživetja in podobnim.3 Mikrozgodovina je bila sprva raziskovalna praksa, pri kateri so avtorji poleg majhnega izseka zgodovinske realnosti hkrati raziskovali možnosti in primerna sredstva takega pristopa. Metode dela, ki jih je sicer uporabljalo zgodovinopisje, so se privržencem mikrozgodovine zdele povsem neuporabne. Nova določitev predmeta in izdelava novih stališč

Giovanni Levi, »O zgodovinski resnici«, Časopis za kritiko znanosti, št. 207−208, 2002, str. 43.

V slovenskem jeziku je izšla njegova Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz

XVII. stoletja, Ljubljana, 1995.

Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina historične misli: od Homerja

do začetka 21. stoletja, Ljubljana, 2006, str. 625 in 633.

1

2

3


sta zahtevali tudi nova orodja, primerna za razčlenitev družbene realnosti, kakršna se je kazala raziskovalcu.4

Levi vidi enega od osrednjih problemov sodobnega zgodovinopisja v avtoritarnem slogu interpretacije. Prav problematiziranje statusa zgodovinarja je stična točka italijanskih mikrozgodovinarjev, ki si zastavljajo vprašanja, kot so: Kakšna je vloga zgodovinarja kot proučevalca preteklosti? S katerimi orodji interpretira preteklost? Kako določa zgodovinopisni predmet? Kako izbira interpretacijske kategorije? Za katere pripovedne oblike se odloča?5 Čeprav, pravi Levi, zgodovinarji v opombah navajajo dokumentacijo, nizajo pripoved, kot da bi govorili o objektivni realnosti. Redko napišejo kaj o težavnem procesu raziskovanja, kar bi njihovim sklepom podelilo pridih hipotetičnosti in nezaključenosti. Leviju se zdi, da zgodovinarji s tem hlinijo objektivnost, in opozarja, da so druge humanistične vede že zdavnaj relativizirale avtorjevo avtoriteto. Zgodovina pri tem nedvomno zelo zamuja. Leviju se zdi problematično njeno ignoriranje sodobne družboslovne kritike konceptov racionalizacije.6

Podobno kot zgodovinar Arnaldo Momigliano tudi Levi meni, da zgodovinarjeva naloga ni le v tem, da neki dogodek osmisli, temveč tudi preveri, v kolikšni meri je ta dogodek predvsem stvar splošnega interesa, ki zadeva človeške potrebe in strahove. Opozarja namreč na pomemben poudarek, da dogodek ni nujno nekaj, kar se je zgodilo, temveč nekaj, kar so ljudje pripravljeni sprejeti kot takšno. Navaja na primer idejo o družbeni pogodbi, pri kateri ni nikdar šlo za to, da bi ljudje zares verjeli, da država temelji na izvirni pogodbi med ljudmi, marveč je šlo za njihovo predstavo o tem. S tem v zvezi Levi opozarja tudi na vprašanje pomenov, spraševanje o tem, kako so se stvari dejansko zgodile, pa razume kot nekakšen eksorcizem (izganjanje zlega duha), ki naj bi obvladal kaos in mu podelil ustrezno obliko. K ukvarjanju s preteklostjo tako po njegovem mnenju spada tudi navdušenje oziroma strah pred drugačnostjo, a tudi oblikovanje identitete (prek oživljanja prednikov in dialoga z njimi), raziskovanje vzrokov ter iskanje kriterijev legitimnosti in splošnih pravil.7

V skladu s tem Levi pravi, da je zgodovina nepretrgano vnovično interpretiranje že znanega; skratka, temelj zgodovinarjevega dela ni

Marta Verginella, »Od Crocejevih nečakov do mikrozgodovine«, spremna beseda, v: Giovanni Levi,

Nematerialna dediščina, str. 218.

Prav tam, str. 223.

Giovanni Levi, »O zgodovinski resnici«, str. 49−50, 53.

Prav tam, str. 51.

4

5

6

7


vračanje nečesa pozabljenega v zavest ljudi. Miti so po njegovem mnenju pomembni samo zaradi pomenskih učinkov, ki so jih imeli v medčloveških odnosih. Prepričan je, da so zgodovinarska odkritja prej stvar naključja, medtem ko je zgodovinska resnica bolj ali manj znana oziroma se poraja iz novosti v vprašanjih, ki si jih zastavlja. Iskanje odgovora na vprašanja, kaj nam je kot skupnosti skupno v kulturnem smislu, kaj je legitimno, kaj nas mora povezati v skupni temelj vrednot, je po njegovem mnenju predmet nepretrgane vojne reprezentacij preteklosti (na tem polju poteka temeljni spopad, ki smo ga omenili na začetku); Levi dobesedno pravi: »Zgodovina izvaja terapijo z razvrščanjem relevanc, z izbiranjem razlag, z ustvarjanjem parcialne slike, zato daje videz relativnega reda in skupnega kulturnega prostora.«8

Direktorica Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, JERCA VODUŠEK STARIČ, se raziskovalno ukvarja s slovensko zgodovino po drugi svetovni vojni; naklonjena je njenemu prevrednotenju.9 V intervjuju za tednik Mag je na novinarjevo vprašanje, kaj meni o paroli, da morajo Slovenci zreti v prihodnost in ne v preteklost, razmišljala, da zgodovini ni mogoče pobegniti; skupnosti, ki tako razmišlja, je nadaljevala, se nerešena vprašanja preteklosti vračajo v sedanjost v iznakaženi obliki, ki ni več avtentična.10

Morda se boste ob povedanem namuznili vsi, ki vam je bližje razmišljanje Keitha Jenkinsa; ta pravi, da je zgodovina le eden od diskurzov o svetu, ki ga živimo in ustvarjamo.11 Pred iztekom prejšnjega tisočletja je Staričeva ocenila stanje, da je javnost enkrat pozvana k ukvarjanju z zgodovino, drugič pa k pozabi preteklosti in ukvarjanju s prihodnostjo, kot simptomatično za slovensko politično kulturo. Etično vrednotenje totalitarizmov na premici boljši−slabši se ji zdi smiselno in legitimno, saj se kot zgodovinarka nanaša na etiko in humanizem;

Prav tam, str. 51−52.

Glej npr. »Z ubijanjem ljudi ne končaš vojne«, intervju z J. V. Starič, Večer, 21. 5. 2005, str. 3;

»Mariborska profesorica o množičnih pobojih«, Večer, 5. 5. 2005, str. 6.

»Zgodovini se ne da uiti«, intervju z J. V. Starič, Mag, 29. 4. 2003, str. 38− 39;

glej tudi »So junaki pozabljene generacije«, intervju z J. V. Starič, Mag, 23. 10. 2002, str. 44−45.

Keith Jenkins, Re-thinking History, London, New York, 2003, str. 6.

8

9

10

11


od zgodovinarja pričakuje konsistentno lestvico moralnih vrednot, na osnovi katerih vrednoti pojave določenega obdobja.12 Skrbi jo odsotnost humanizma v zavesti in vesti modernega človeka.13

V nasprotju z njo eden od mednarodno najbolj priznanih slovenskih zgodovinarjev, PETER VODOPIVEC, poudarja, da zgodovinar ne sme biti pretirano vnet razsodnik, saj s tem tvega, da mu postane sedanjost pomembnejša od preteklosti.14

Kako torej prepoznavni slovenski zgodovinarji vidijo sebe (kot zgodovinopisce) v procesu ustvarjanja sveta, ki ga živijo?

V nadaljevanju bomo vzeli v roke in kritično pretresli nekaj najodmevnejših monografij slovenskih zgodovinarjev, ki so izšle po letu 2000. Natančneje, v roke bomo vzeli in kritično pretresli zlasti uvode k monografijam kot osebne pečate avtorjev, s katerimi postavijo podobo na ogled. Izhajajoč iz Levijeve teoretske pozicije, bomo skušali poiskati odgovore na vprašanja, v kakšni vlogi se avtor (zgodovinar) pojavlja v sodobnem slovenskem zgodovinopisju: kot opazovalec ali kot razsodnik, kot razlagalec ali kot objektivno oko? Rimski mislec Lukijan je pred skoraj dva tisoč leti zapisal, da zgodovinar nima domovine. Kako je z obremenjenostjo avtorjev s konceptom nacionalnega danes? V monografijah bomo skušali prepoznati (ne)obstoj morebitnih neposrednih teženj slovenskih zgodovinarjev k izgrajevanju nacionalne identitete. Poleg tega bomo pozorni na odnos zgodovinarjev do arhivskega gradiva kot pogosto ekskluzivnega zgodovinarskega vira oziroma na njihovo razumevanje ne samo preteklosti, temveč predvsem sedanjosti in zgodovine kot vede.

MANICA ŠPENDAL je leta 2000 izdala nekaj več kot tristo strani obširno delo Iz mariborske glasbene zgodovine. V njem je preteklost disciplinirano brala izključno iz arhivskega gradiva; med drugim je zapisala, da si zaradi pristranskih kritiških poročil o gledaliških

Prav tam; Jera Vodušek Starič, »Slovenska politična zgodovina druge Jugoslavije«, v: Problemi

slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju − teze za razpravo na okrogli mizi, Ljubljana, 1999, str. 44.

Jera Vodušek Starič, »Humanistika in zgodovinopisje«, Nova revija, št. 277−279, 2005, str. 112.

Peter Vodopivec, »Problemi slovenskega zgodovinopisja o 20. stoletju«, v: Problemi slovenskega

zgodovinopisja o 20. stoletju − teze za razpravo na okrogli mizi, str. 12.

12

13

14


predstavah v časnikih težko ustvari »objektivno podobo« o dejanski izvajalski ravni predstav. Avtorica je kratek uvod h knjigi namenila predvsem tehničnemu opisu svojega dela in omejitvam pri dostopu do arhivskega gradiva. Njen raziskovalni cilj ni bil v prvi vrsti iskanje (slovenske) nacionalne identitete v obravnavani temi. Že v uvodu je namreč poudarila, da je treba za celovit prikaz gledališča upoštevati tudi obdobje, ko je bilo gledališče pod nemško upravo.15

Zdi se, da je avtoričino lojalnost arhivskemu gradivu imel v mislih tudi Igor Grdina, saj je v svojem mnenju, objavljenem na platnicah knjige, zapisal, da je bilo delo zamišljeno kot analitična obravnava posameznih tem iz mariborskega glasbenega življenja, ki je samo po sebi težko ulovljivo v besede. Kljub temu je opogumljajoče dodal, da je iz mozaičnega dela vendarle možno zaslutiti obris celote.

BRUNO HARTMAN je drugi mariborski zgodovinar starejše generacije, ki je imel v nasprotju z Manico Špendal pri pisanju (slavilne) knjižice o generalu Rudolfu Maistru izrazito pred očmi »potrebe« slovenske nacionalne zgodovine, saj je že v prvem stavku povedal, da se »slovenski narod razvija in oblikuje stoletja«.16 Čeprav avtor ne navaja dokumentacije, je njegova pripoved suverena; brez sence dvoma razlaga vzroke in posledice generalovih želja, stališč, odločitev in podobno ter odnos sodobnikov do generala.17 Hartman je kot avtor razsodnik: ob koncu zapiše, da so Slovenci generalu dolžni izkazati zahvalo ter spoštovanje za njegove dosežke v slovenski kulturi in obrambo slovenskega ozemlja, kajti »Republika Slovenija bi brez njega ne bila to, kar danes je«.18 Pri tem je zabavna, a pomenljiva opomba soizdajatelja, Društva generala Maistra, da je knjižica namenjena manj zahtevnim bralcem.19

MITJA FERENC je leta 2005 izdal monografijo o nemškem jezikovnem območju na Kočevskem. Gre za predelano doktorsko disertacijo, v kateri avtor kljub obsežnosti monografije (829 strani) ni skušal razkriti svoje zgodovinopisne pozicije, niti opisati svojega razumevanja preteklosti in zgodovinopisja ali svojega eksplicitnega odnosa do nacionalnega v zgodovini. Kljub temu že avtorjeva izbira teme (gre pač za raziskovanje preteklosti narodnostne manjšine in njenega kulturnega

Manica Špendal, Iz mariborske glasbene zgodovine, Maribor, 2000, str. 7−8.Bruno Hartman, General Rudolf Maister, Ljubljana, 2001, str. 3.

Glej npr. prav tam, str. 18, 21, 46, 50, 55.Prav tam, str. 62−63.

Prav tam, zadnja stran knjige.

15

16

17

18

19


vpliva, ki je bil na Slovenskem po drugi svetovni vojni načrtno izbrisan) priča o njegovih prizadevanjih za revizijo slovenske povojne zgodovine in za tako imenovano popravo krivic, ki jih je storila povojna komunistična oblast.20 Kratek uvod je namenjen zgolj grobemu orisu nemške jezikovne skupine na Slovenskem, medtem ko želi biti avtorjeva legitimacija arhivsko gradivo oziroma uporabljeni viri sploh; ti so ob koncu podrobno in sistematično razdeljeni v pet kategorij (arhivski fondi, tiskani viri, časopisi, uradni listi, statistično gradivo), poglavje pa uvaja avtorjev obširen komentar o gradivu.21

S podobno tematiko − Nemci v Ljubljani − se je na podoben način kot Ferenc ukvarjal DRAGAN MATIĆ v več kot štiristo strani obsežni monografiji. Čeprav je v uvodu podal tankočuten oris težavnega odnosa Slovencev do Nemcev v času, ko so bili prvi podvrženi germanizacijskim procesom drugih, ni problematiziral kontingentnosti svoje vloge zgodovinarja in zgodovinske vede.22

Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno BOJANA GODEŠE že v naslovu implicira, da gre za raziskavo o nacionalnem kot osrednjem elementu identitete slovenske skupnosti, ki kot takšen zaseda najsvetlejše mesto tudi v zgodovinopisnem diskurzu v Sloveniji. Ni težko razumeti, zakaj je študija nastala v okviru raziskav na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki kot osrednja tovrstna državna ustanova znanstveno utemeljuje, opredeljuje in vrednoti preteklost slovenske skupnosti skozi koncept nacionalnega oziroma v okviru nacionalne države. Godeša je kot odličen argumentator v predgovoru poudaril, da mu gre za celovito obravnavo vprašanja, pri čemer ga zanima širši okvir medvojnega dogajanja na Slovenskem. Spričo slovenske državne osamosvojitve v devetdesetih letih 20. stoletja si je že v uvodu zastavil eno od glavnih vprašanj, zakaj do slovenske državne samostojnosti ni prišlo že po drugi svetovni vojni.23 Svoje pozicije zgodovinarja in razumevanja zgodovinopisja ni izpostavil, lahko pa domnevamo, da je želel s poudarjeno težnjo po neobremenjeni obravnavi teme (previdno in sočutno do etabliranega sistema) izstopiti iz imperativa narodnoobrambnega zgodovinopisja.

Mitja Ferenc, Kočevska pusta in prazna: nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev,

Ljubljana, 2005, str. 703−704.

Prav tam, str. 8−10.

Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861−1918, Ljubljana, 2002, str. 7−9.

Bojan Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 2006, str. 9−13.

20

21

22

23


Idejno vodilo JANKA PRUNKA, ki je leta 2002 izdal Kratko zgodovino Slovenije, je znanstvena artikulacija slovenske identitete ob vključevanju Slovenije v evropske integracije. Po avtorjevih besedah je bila knjiga napisana sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja za potrebe promocije Urada za informiranje Republike Slovenije.24 Razumljivo je torej, da je avtorjeva rdeča nit pri pisanju iskanje referenčnih točk slovenske nacionalne zgodovine v preteklem času. Delo je napisano brez metodološkega aparata, a vseeno v faktografskem slogu, ki ne postavlja pod vprašaj niti nezadostnosti avtorjevega imaginarija niti nezadostnosti vede.

Tudi ALEŠ GABRIČ prihaja z Inštituta za novejšo zgodovino. V predgovoru k svoji Šolski reformi 1953−1963 iz leta 2006 je kljub skoposti uvodnega besedila, ki se pretežno osredotoča na ustanove, ki hranijo arhivsko gradivo, zapisal pomenljive besede, ki dajejo slutiti, da avtor razume zgodovinopisje kot družbeno koristno početje. Njegove naslednje besede so zanimive, ker z njimi (sicer z obilo očetovske spravljivosti) razlaga reklo »Historia Magistra Vitae« v dobesednem pomenu: »Čeprav bo morda pomislil [bralec, op. M. R.], da zgodovina le ni tako dobra učiteljica življenja, ker se na napakah očitno ne naučimo dovolj in se pogosto spotikamo ob enakih ovirah, bo že klic k razmisleku dokaz, da tudi današnji čas potrebuje spoznanja zgodovinopisja.« Prepričan je, da le-ta »zorijo ob delu v arhivih, knjižnicah, ob pogovorih s kolegi ali ob prebiranju njihovih komentarjev na tvoje zapise.«25

MIROSLAV STIPLOVŠEK je zgodovinar, ki ga bolj kot pretekli imaginariji zanima ozko specializirano področje preteklih zakonodaj, uprav, pravnih okolij in podobno. Tematiki sledi z matematično natančnostjo. Tako je tudi v uvodu svoje monografije Banski svet Dravske banovine zapisal, da so poglavitni vir za njegovo študijo »stenografski in uradni zapisniki s številnimi prilogami vseh enajstih rednih in dveh izrednih zasedanj banskega sveta, ki obsegajo 16 fasciklov in jih hrani Arhiv Republike Slovenije«. V uvodu ni pojasnil svoje pozicije zgodovinarja, njegov poglavitni namen pisanja pa je »prispevati k osvetlitvi političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih razmer« obdobja, ki ga obravnava.26

Podobno kot Mitja Ferenc se TAMARA GRIESSER PEČAR loteva slovenske zgodovine po drugi svetovni vojni s poudarjenim prizadevanjem za njeno revidiranje, prevrednotenje, razkrivanje in tako naprej. V leta

Janko Prunk, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 5−7.

Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953−1963, Ljubljana, 2006, str. 9−11.

Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930−1935, Ljubljana, 2006, str. 11.

24

25

26


2004 izdanem delu Razdvojeni narod se ukvarja z vprašanji okupacije, kolaboracije, državljanske vojne in revolucije v letih 1941−1945. Kot je zapisala v uvodu, je prepričana, da so komunisti izkrivili osvobodilni boj in ga izrabili za svoje cilje ter ob njegovi pomoči po koncu vojne zgradili diktatorski in protidemokratični sistem. Je ena od avtoric (tudi med avtorji ji težko najdemo par), ki so tudi najtrdneje prepričane, da kot zgodovinarke na osnovi arhivskih virov odkrivajo (eno in edino) absolutno resnico, ne da bi imele občutek, da je njihova interpretacija v čemerkoli nezadostna, pomanjkljiva ali vredna dvoma. Pri tem je značilno, da je avtoričina interpretacija obremenjena z nekdanjo komunistično oblastjo, kar jo v bralčevih očeh v veliki meri oropa kredibilnosti; tako je v zaključku uvoda med drugim zapisala: »Nato so [komunisti, op. M. R.] sistematično izločili vsako opozicijo v deželi; zapirali so politične nasprotnike, jih zastraševali, jim uprizarjali hujskaška sojenja, jim zaplenjevali premoženje ali jim ga odvzemali z ‘agrarno reformo’. Ponaredili so volitve, poenotili tisk, s proticerkveno naravnanimi prisilnimi ukrepi omejili vpliv Katoliške cerkve in številne ljudi prisilili, da so se izselili.«27

Omenjali smo že JERCO VODUŠEK STARIČ, ki se je v monografiji Slovenski špijoni in SOE (1938−1942) ukvarjala z občutljivo temo vohunjenja. Njena primarna motivacija pri raziskovanju zgodovine je morda še najbolj med slovenskimi zgodovinarji podobna tisti antičnih zgodovinopiscev, ki so verjeli v koristnost (za prihodnje rodove) zgodovine in v njeno izobraževalno moč (v etičnem in faktografskem smislu). Tako je v uvodu knjige zapisala: »Menim tudi, da je prišel neodložljivi čas, ko je neprijetnosti, ki jih opisujem v zadnjem poglavju, treba razkriti v dobro vseh nas. […] Mladim bralcem, zlasti sinovoma Martinu in Mihi, pa upam, da zapuščam vpogled v nekaj lastne zgodovine, tudi iz njihove neposredne soseščine na Mirju, na katero bodo lahko ponosni, če jih že ne bo česa naučila.«28

BORIS MLAKAR se ukvarja s slovensko zgodovino druge svetovne vojne; po padcu komunističnega režima si tudi on prizadeva, da bi se razpon raziskav razširil, teme pa osvobodile ideološkega oklepa. V knjižici Tragedija v Cerknem pozimi 1944 je med drugim pokazal, da zgodovinarjevo raziskovanje razume kot vestno kopičenje čim večjega števila dejstev, ki bodo sčasoma (ne nujno kot rezultat raziskovalnega delovanja ene osebe ali ene generacije) natančno rekonstruirala preteklo dogajanje. Tako se v uvodu pohvali, da je pregledal »vse možne arhivske

Tamara Griesser Pečar, Razdvojeni narod: Slovenija 1941−1945, Ljubljana, 2004, str. 11−14.

Jerca Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE 1938−1942, Ljubljana, 2002, str. I−IV.27

28


fonde, da bi prišel do ohranjenih dokumentov«. Čeprav ob koncu uvoda zapiše, da mu ni uspelo razjasniti vseh podrobnosti zgodbe, verjame, da bo to v prihodnosti uspelo njemu ali raziskovalcem za njim.29

Eden od najbolj pišočih slovenskih zgodovinarjev je BOŽO REPE. Ukvarja se s sodobno politično zgodovino, praviloma z državotvornimi temami, zato ni nenavadno, da se ga je pred nastopom vlade Janeza Janše pogosto držal sloves uradnega zgodovinopisca (»mlade«) slovenske države. V monografiji iz leta 2002 Jutri je nov dan, v kateri je osvetlil politične korake slovenske državne osamosvojitve, je tako že v uvodu obrambno zapisal, da namen njegovega pisanja ni v obrambi »slovenske resnice« in še manj slovenskega nacionalizma, hkrati pa priznal, da ga je k pisanju knjige spodbudila »želja po globlji in objektivnejši obravnavi posameznih dogodkov, ravnanje posameznih družbenih skupin in slovenskega naroda v celoti«. Poudaril je, da je knjiga nastala na podlagi dostopnih zgodovinskih dokumentov, osebnih pričevanj ljudi, a tudi »lastne izkušnje sodobnika«. Zgodovinopisje razume kot neposredno koristno za polno razjasnitev preteklih dogodkov, kar dokazuje njegova izjava, da v knjigi gotovo ni zajeto vse, kar »bi bilo treba povedati«, četudi je osem let raziskoval preteklost slovenske osamosvojitve.30

Z jugoslovansko zgodovino v času razpadanja države se je ukvarjal tudi JOŽE PIRJEVEC, ki pa je prolog obsežne monografije namenil zgolj predzgodovini obdobja, kateremu se je pozneje posvečal.31 Delo nima znanstvenih opomb, vsebuje pa izreden seznam literature, kar uvršča Pirjevca med netipične avtorje zgodovinopisnih monografij med obravnavanimi po letu 2000; prvič zato, ker je velikopotezen, in drugič, ker (kot kaže) nima vgrajenega notranjega moralnega imperativa, sicer tako značilnega za pišoče Slovence − imperativa biti skromen.

Preden si približamo še monografska dela slovenskih zgodovinarjev, ki se od doslej opisanih pomembno razlikujejo po dojemanju zgodovinskega časa, se za hip ustavimo še pri BOGDANU KOLARJU, zgodovinarju in katoliškem duhovniku. Uvod v svojo monografijo o salezijancih na Slovenskem je namenil predvsem njim, svojo zgodovinopisno pozicijo pa je v zaključku orisal v nekaj stavkih tako, da je naštel arhivsko in dokumentarno gradivo, ki ga je uporabljal pri raziskovalnem delu.32

Boris Mlakar, Tragedija v Cerknem pozimi 1944, Gorica, 2000, str. 12.

Božo Repe, Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije, Ljubljana, 2002, str. 8−9.Jože Pirjevec, Jugoslovanske vojne 1991−2001, Ljubljana, 2003, str. 11−40.

Bogdan Kolar, Salezijanci − sto let na Slovenskem, Ljubljana, 2001, str. 14−15.

29

30

31

32


Prva med avtorji oziroma avtoricami zgodovinskih monografij po letu 2000, ki polnejše izkazuje dojemanje zgodovine in zgodovinopisja, je MARTA VERGINELLA, nedvomno najboljša teoretičarka med slovenskimi zgodovinarkami in zagotovo edina med njimi, ki si sistematično prizadeva za razbitje spolno determinirane vednosti. Najbrž je umestno prav z njo začeti analizo del zgodovinarjev, katerih percepcija realnosti (in s tem tudi preteklosti) je v uvodih k njihovim monografijam jasno artikulirana. V uvodu h knjigi Ženska obrobja je zapisala, da ostaja zgodovinopisje na Slovenskem »moški klub«, in dodala: »V svoji nacionalni in politični različici je slovenska zgodovina mišljena in pisana v nevtralni verziji, tudi v najnovejših sintezah pa ostaja neovrgljivo ‘zgodovina moških’, gluha ne samo za spoznanja ženskih študij, temveč tudi za mnoge izsledke vseh tistih monografij in raziskav, ki so v zadnjih letih prispevale k bolj poglobljenemu poznavanju političnega in drugega delovanja žensk v slovenski preteklosti.« Čeprav se je število zgodovinark v Sloveniji v zadnjih desetletjih zelo povečalo, Marta Verginella ugotavlja, da to ni pripeljalo do prehoda zgodovine žensk od marginalizacije k vključevanju.33

ANDREJ RAHTEN je uveljavljen slovenski zgodovinar mlajše generacije, ki je s politično biografijo Janka Brejca oživil biografijo kot prezrto zvrst slovenskega zgodovinopisja. V uvodu je pisanje Brejčeve biografije argumentiral kot posledico neraziskanosti in znanstvene prezrtosti Brejčevega prispevka k slovenski politični zgodovini 20. stoletja in kot željo, da prek te biografije ovrednoti glavne probleme slovenske politike »v prelomnem obdobju nacionalne zgodovine« [mišljen je prehod iz avstroogrskega v jugoslovanski državni okvir, op. M. R.].34 Peter Vodopivec je na platnicah monografije kot njeno posebno odliko označil upoštevanje obsežnega in dotlej delno neznanega arhivskega gradiva. Toda Rahtenu nikakor ne moremo očitati, da bi se kot avtor predstavljal v preži, nezmožni uvida v kontingentnost vede. V obsežnem teoretskem delu svoje študije, v katerem je pojasnil osnove biografike, le-te ni skušal poveličevati v razmerju do drugih načinov raziskovanja preteklosti; posebno je poudaril, da je njen osrednji problem vprašanje soodvisnosti in součinkovanja med posameznikom in skupnostjo, katere del je. Natančneje, ali si je zgodovinski razvoj mogoče razlagati kot posledico delovanja izjemnih posameznikov ali pa ga določajo procesi in strukture,

Marta Verginella, Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev, Ljubljana, 2006, str. 20.Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca (1869−1934),

Celovec, 2002, str. 10 in 13.

33

34


ki njihovo ravnanje usmerjajo in ne nazadnje omogočajo.35 Kljub temu se zdi naivna (ker je zgodovinopisje v končni fazi vedno predmet politizacije) avtorjeva trditev iz uvoda k monografiji o slovensko-hrvaških političnih odnosih v 19. stoletju, da je s hrvaškimi kolegi brez političnih motivov na mednarodni ravni oživil razpravo o nekaterih historičnih dilemah slovensko-hrvaških odnosov in jo »trdno umestil tja, kamor sodi − v svet znanosti«.36

Še en mlad slovenski zgodovinar se je v novem tisočletju raziskovalno ukvarjal s slovensko-hrvaškimi političnimi odnosi, natančneje, s slovensko-hrvaško mejo v 19. in na začetku 20. stoletja. MARKO ZAJC je morda najbolj literarno navdihnjen slovenski zgodovinar; tako je tudi uvodne besede v monografijo začel z zgodbo iz svojega otroštva. Ta na eni strani priča, s koliko hudomušne domišljije je obdarjen avtor, na drugi pa razkriva širino in globino njegovega profesionalnega duha. Obetavno je tudi naslednje avtorjevo pojasnilo, saj poleg znanstvenega distanciranja od koncepta nacionalnega obljublja še tankočutno pozornost preteklim imaginarijem kot integritetam: »Bolj kot na konkretne politične odnose in stike sem pozornost v knjigi usmeril na ‘meje v glavah’, oziroma na pojmovanje slovensko-hrvaških razmerij, ki se je manifestiralo s književnostjo, časopisnimi članki, političnimi koncepti, peticijami in prošnjami različnim organom oblasti, znanstveno publicistiko itd.«37

Enega od prepričljivejših uvodov (v smislu relativizacije avtorja v postmodernističnem smislu) v monografska dela v slovenskem zgodovinopisju po letu 2000 je napisal VASKO SIMONITI; v svojih Fanfarah zla (2003) je pokazal, da nacionalne identitete ne šteje niti za edino niti za najpomembnejšo identiteto skupnosti, ki ji pripada. Ve tudi, da zgodovina ni samo tisto, kar iz različnih (političnih) razlogov zanima zgodovinopisje. Tako rekoč vse o razumevanju svoje (zgodovinarjeve) pozicije pa je Simoniti povedal v zaključku uvoda, ko je zapisal: »Pisanje v sedanjosti o določeni tematiki preteklosti v dobršni meri odslikava tudi odnos pisca do sedanjosti. Kaj nas torej vznemirja v sedanjosti, kaj opazujemo kot tisto, kar posredno in neposredno določa iz bližnje in

Prav tam, str. 17.

Andrej Rahten, Zavezništva in delitve: razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški

monarhiji 1848−1918, Ljubljana, 2005, str. 16.

Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne: slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku

20. stoletja, Ljubljana, 2006, str. 11.

35

36

37


daljne preteklosti naš sedanjik, kako ga ocenjujemo? V vzpostavljanju kritične distance do sedanjosti in preteklosti nehote vpletamo svoje moralno stališče. Pisec ni ravnodušen do okolja, v katerem živi. Ravnodušen ni zaradi nasilne zgodovine in sedanjosti ter negotove prihodnosti. Pri tem pa ostaja pozaba največji zaveznik zla.«38 Simonitijevo dojemanje zgodovine je tako mešanica želje, da bi bil kot zgodovinar neposredno koristen za sodobnike, tudi moralni razsodnik, pri tem pa ne mara nositi statusa objektivnega očesa.

Tudi ANDREJ STUDEN si v svoji monografiji Rabljev zamah (2004) ne ustvarja iluzij o zgodovinarjevi objektivnosti, ko v uvodu poudari, da je zgodovina podvržena večni reinterpretaciji. Daleč od želje po iskanju nacionalnih prvin v raziskovanju zgodovine kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. stoletja naprej ima Studen v foucaultovski maniri pozorno pred očmi zlasti spremljanje delitve na vladajoče in tiste, ki jim ti vladajo, ter načine zagotavljanja obstoja omenjenega razmerja. Pri pisanju je izredno občutljiv na nadrealistično v percepciji vsakokratne zgodovinske realnosti.39

IGNACIJ VOJE je slovenski zgodovinar starejše generacije, ki je v uvodu k svoji knjigi nazorno pokazal, da srednjega veka kot svojega raziskovalnega zanimanja ne razume v stereotipni mračnjaški podobi, v okviru katere predstavljajo osrednjo nevralgično točko slovenske zgodovine Turki oziroma njihovi osvajalski pohodi, marveč kot integralni del preteklosti širokega geografskega in kulturnega prostora, ki mu slovenski pripada. Tako se ne obremenjuje z raziskovanjem in iskanjem nacionalnega v srednjeveški preteklosti slovenskega človeka, ampak ima pred očmi širši balkanski in evropski prostor ter prepletenost in soodvisnost življenja v njem. Vojetova zgodovinarska pozicija postane v evropsko prihodnost naravnana drža humanista, ko uvod sklene z besedami Jacquesa Le Goffa: »Smo v takšnem trenutku zgodovine, ko moramo ustvariti evropski krog in mu dati za glavno referenco srednji vek, ne kot nostalgijo, marveč kot odskočno desko za naprej.«40

MATEJA REŽEK je zgodovinarka, ki se ukvarja s slovensko politično zgodovino po drugi svetovni vojni. Njena monografija je nastala kot predelava doktorske disertacije, zato bi bilo od bralca

Vasko Simoniti, Fanfare nasilja, Ljubljana, 2003, str. 12.

Andrej Studen, Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka

21. stoletja, Ljubljana, 2004, str. 1−5.

Ignacij Voje, Slovenica Balcanica: zgodovinske študije, Ljubljana, 2005, str. 5−14.

38

39

40


nespametno pričakovanje, da bo v njej našel avtorsko pozicijo, ki bi opozarjala na kontingentnost vede. Kljub temu je Mateja Režek odločna, ko govori o nezadostnosti virov, ki jih je uporabljala. Knjiga je pisana na osnovi arhivskega gradiva najvišjih političnih in državnih ustanov, kar je njena osrednja omejitev, opozarja avtorica v uvodu. Sama zgodovine zagotovo ne razume kot zapisovanje pripovedi vladajočih, saj je eksplicitno poudarila, da je vzporedno z njo nastajala še neslišana pripoved, nevidna zgodovina, ki je proučevanje arhivskih virov ne more odrešiti neslišnosti. Zanjo kot zgodovinarko sta torej kritična analiza virov in pozorna interpretacija pred golim dokumentom. Ne nazadnje o avtoričinem poglobljenem razmisleku o politizaciji preteklosti (ne nujno in ne samo z naslova etabliranih struktur) veliko pove že naslov monografije o sporu jugoslovanske politike z Informbirojem, ki operira s pojmoma resničnosti in iluzije.41

PETER VODOPIVEC je najbrž v svetu eno od najbolj znanih imen slovenskega zgodovinopisja. Monografijo Od Pohlinove slovnice do samostojne države, ki govori o slovenski zgodovini od konca 18. do konca 20. stoletja, je izdal leta 2006. Že v prvem stavku uvoda je zapisal, da so strnjeni in zaokroženi zgodovinski prikazi, četudi so delo posameznikov, zmeraj plod raziskovanja in spoznanj več generacij zgodovinarjev in drugih strokovnjakov. Čeprav naslov knjige namiguje na državotvorno snov, je avtor v uvodu pokazal izdatno miselno širino humanista, ko je poudaril, da je napisal zgodovino ljudi, ki so se v obravnavanem času čedalje bolj čutili Slovence, in ne zgodovine Slovenije ali slovenskega naroda: »Slovenija vse do leta 1945 ni bila posebna politična in upravna enota, Slovenci pa so bili vso svojo zgodovino preveč socialno, politično, idejno in celo upravnopolitično razdeljeni in niso bili celovit kolektiv z eno samo in povsod enako zgodovinsko usodo.«42

Plodovit slovenski zgodovinar mlajše generacije je medievist MATJAŽ BIZJAK, ki je v predgovoru k svoji monografiji, predelani doktorski disertaciji o gospodarski strukturi in poslovanju poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, matematično natančno popisal periode, o katerih pričajo viri, in tiste, ki zaradi pomanjkljivih virov niso raziskovalno zanimive. Čeprav je svet gospodarskega zgodovinarja svet

Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo: slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z

Informbirojem 1948−1958, Ljubljana, 2005, str. 5−7.

Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. do konca

20. stoletja, Ljubljana, 2006, str. 7.

41

42


številk, se Bizjak dobro zaveda dediščine velikega Fernanda Braudela,43 ko pravi, da kronološke meje stoletij ne pomenijo tudi strukturnih zarez. Dobro tudi ve, da nacionalna država v srednjem veku nima mesta, in kot zgodovinopisec ni obremenjen s konceptom nacije.44

MIHA PREINFALK − še en medievist mlajše generacije − je Bizjakov sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Tudi njegova monografija je predelana doktorska disertacija, a že v uvodu povsem drugačna zgodba od Bizjakove. Preinfalk je pojasnil, da je raziskoval zgodovino plemiške rodbine Auersperg, ki je ni želel predstaviti samo skozi ohranjeno arhivsko gradivo, ampak tudi skozi osebno usodo Auerspergov, »razkriti, kakšna oseba se skriva za imenom iz zaprašenih arhivskih dokumentov in s portretov, razpokanih od starosti«. Zapisal je še, da je želel ustvariti mozaik človeških usod, hkrati pa je v svoj zagovor (ki pove veliko o stanju v slovenskem zgodovinopisju kot tudi o današnjem duhu časa na splošno) dodal, da ne gre za »golo tabloidno razgaljanje človeške intime«. Zgodovino razume kot naključen splet okoliščin, mozaik usod posameznikov, ki jih je usoda pripeljala skupaj. »Za vsako človeško odločitvijo, najsi gre za visoko politiko ali vsakodnevno življenje, se skrivajo človeške želje in potrebe, upi in strahovi, ljubezen in sovraštvo. In bistvo razumevanja zgodovine je prav poznavanje teh dejstev,« je podobno kot Giovanni Levi prepričljiv Miha Preinfalk. V zaključku izredno obsežnega uvoda je še poudaril, da je želel ustvariti berljiv in uporaben tekst, ki bo v pomoč tistim, ki se ukvarjajo s podobno tematiko.45

Še en zgodovinar spretno krmari med Scilo in Karibdo slovenskega zgodovinopisnega mainstreama in undergrounda. IGOR GRDINA je v uvod svoje monografije o zgodovini Slovencev v drugi polovici

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je na čelu s Fernandom Braudelom začel

prodor strukturne zgodovine. Generacija sodobnih zgodovinarjev je strukture razumela kot nekakšna

ohišja (lupine), ki jih v svojem toku pušča za seboj zgodovina in ki odločilno vplivajo na življenje

ter delovanje ljudi. Opredelili so različne stopnje zgodovinskega časa (geografski čas, socialni čas

in individualni čas) ter njim ustrezne različne plasti proučevanja: tako geografskemu času ustreza

zgodovina dogodkov, socialnemu zgodovina konjunktur (gre za proučevanje nihanj ekonomskih

trendov), individualnemu zgodovinskemu času pa ustreza zgodovina dolgega trajanja. Več o tem glej

npr. Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina historične misli, str. 546.Matjaž Bizjak, Ratio Facta Est: gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na

Slovenskem, Ljubljana, 2003, str. 7.

Miha Preinfalk, Auerspergi − po sledeh mogočnega tura, Ljubljana, 2005, str. 9.

43

44

45


19. stoletja zapisal, da ni zgodovina nič drugega kot dialog med dovršeno preteklostjo in sedanjostjo, ki je praviloma naravnana na prihodnost; in še: »Ne da se je razvezati [zgodovine, op. M. R.] v samogovor, saj je meta-fizični prostor nenehnega srečevanja tradicij(e) in perspektiv(e). Šele njuno/njihovo dinamično medsebojno razmerje vzpostavlja predstavo o kontinuiteti posamične in kolektivne eksistence.« Metaforičnost, pravi, ki je imanentna svetu besed, se v pogledu zgodovinopisja preobraža v svojevrstno faktičnost, in naposled: statika včerajšnjega sveta je optična prevara, saj se posledic (in vzrokov) kateregakoli dejstva preprosto ne da omejiti.46

Če je kateri od slovenskih zgodovinarjev nazorno relativiziral svojo pozicijo zgodovinopisca, je bil to zagotovo Grdina, vendar pri tem početju ni osamljen. V tem pogledu je podobno uspešen OTO LUTHAR, ki mu je, ker se ukvarja s teorijo zgodovine, blizu vprašanje relativizacije avtorja, a tudi poglobljen razmislek o vprašanjih obstoja vede sploh. Sistematično se ukvarja s politično (iz)rabo zgodovine, ki smo ji v zadnjih letih priča v Sloveniji, lani pa je skupaj z Marjeto Šašel Kos, Nado Grošelj in Gregorjem Pobežinom napisal Zgodovino historične misli, ki je prvi tovrstni pregled v slovenskem jeziku. Delo želi slovenskim študentom približati metodološka in teoretska spoznanja avtorjev, ki so največ prispevali k oblikovanju ideje o zgodovini. Luthar je v preambuli nekaj manj kot sedemsto strani obširne knjige ilustrativno zapisal, da je zgodovina proces, ki ga sestavlja nešteto interpretacij, zaradi česar zgodovinopisje še najlaže razumemo, če si ga predstavljamo kot pragozd, katerega korenine se globoko pod zemljo tesno prepletajo. Podobno si predstavlja povezanost tistih, ki so od 6. stoletja pred Kristusom skušali razumeti pomen historične interpretacije in so se pri tem osredotočili na razmerje med mitom in resnico.47

Če se ob zaključku še enkrat vprašamo, v kakšni vlogi se avtor (zgodovinar) pojavlja v sodobnem slovenskem zgodovinopisju − kot opazovalec ali kot razsodnik, kot razlagalec ali kot objektivno oko − si lahko (ne brez zadrege) odgovorimo, da je bolj razsodnik kot opazovalec in bolj nosilec objektivnega očesa kot razlagalec. Ugotovimo lahko,

Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo: politični mozaik 1860−1918, Ljubljana, 2003, str. 9.

Oto Luthar, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina historične misli, str. 13.46

47


da večina slovenskih zgodovinarjev v uvodih k monografskim delom zagovarja svoje početje pred publiko s svojim domnevnim prispevkom k nacionalni zgodovini, pri čemer najpogosteje išče način splošnega priznanja opravljenega dela v obsežnosti, neraziskanosti, svežosti arhivskega gradiva. Toda na drugi strani se vztrajno krepi slovenski zgodovinopisni underground. Njegovi pripadniki so znanstveno distancirani (celo osebno ravnodušni) do (slovenskega) nacionalnega koncepta, svoje prispevke večinoma razumejo kot dodano vrednost mnogoterim interpretacijam preteklosti in ne kot odkrivanje rankejevske resnice, ki naj kot Vitae Magistra koristno služi prihodnjim rodovom. Nimajo potrebe po moraliziranju, njihovo glavno orožje pa ni arhivsko gradivo, marveč bogata domišljija, sposobnost najnežnejše empatijedo ljudi, ki so živeli pretekle realnosti, in smelost za prestopanje meje sprejemljivega v lastni realnosti.

Po opisanem ključu lahko obravnavane slovenske zgodovinarje oziroma njihove monografske izdaje prosto razdelimo na, recimo jim rankejevci, in na postmoderniste; natanko to delitev imam v mislih tudi, če rečem slovenski zgodovinopisni mainstream in underground. Pri tem so prvi pri svojem znanstvenem delovanju skoraj praviloma omejeni na slovenski prostor, drugi pa bolj ali manj tesno sledijo sodobnim zgodovinopisnim tokovom v svetu; prvi so večkrat predstavniki starejše generacije slovenskih zgodovinarjev. Klasifikacija je plod videnja položaja v slovenskem zgodovinopisju avtorice tega prispevka in je tako samo ena od možnih. Kot takšna (mestoma namenoma provokativna) naj spodbudi nujno potrebno tehtno refleksijo, samoizpraševanje o položaju vede znotraj slovenskih zgodovinopisnih vrst.

Proti koncu 20. stoletja so tudi zgodovinarji, ki so dotlej trdili, da je epistemološka samorefleksija zgodovinopisja stvar filozofije, znova začeli tematizirati razmerje med preteklostjo in zgodovino ter reflektirati svojo vlogo ustvarjalcev pomenov preteklih procesov.48 Ugotovitve na začetku 21. stoletja ni možno prenesti na slovensko zgodovinopisje. Toda preden od slovenskih zgodovinarjev zahtevam odgovornost humanistov, da reflektirajo iz trenutka, v katerem živijo, je pošteno, da razkrijem lastno točko gledanja, lastno pozicijo zgodovinarke.

Zgodovine, ki jih pišemo znanstveniki, so zelo majhen del tistega, kar predstavlja zgodovinski čas. So natanko zgodovine, ki jih je možno vpeti v vzročno-posledične odnose, analitično nizanje dejstev, ker jih samo v

Prav tam, str. 569 in 576.48


takšni obliki lahko razumemo in vdrobimo v kontekst sedanjosti. To so črno-bele izvedbe zgodovin, ki so pisane s stališča vsakokratnih elit. Ob njih ostaja neartikulirana nepregledna količina zgodovinskega časa, ki je s stališča pozitivne znanosti nelogična, saj se zgodi brez posebnega smisla in brez vsakršnega namena. To so barve, ki jih pogrešam v zgodovinopisju; so zgodbe ljudi, ki nimajo pravice biti šteti kot govoreča bitja, so govorne prakse oseb, ki so izključene iz govora o skupnih rečeh.49 Menim, da bi morali zgodovinarji veliko razmišljati o tem, kako zgodovinopisje narediti občutljivo za ves tisti čas, ki ga prepoznava kot hrup, in kako misliti vse tisto, kar je radikalno kontingentno, udarec svobode.50

Vprašanje resnice je epistemološko vprašanje par excellence, vendar je v okviru zgodovinopisja podvrženo merilom pozitivne znanosti. Čeprav razumevanje razmerij med ljudmi v posameznih zgodovinskih obdobjih zahteva tankočutnost in le redko prenese empirično permutiranje na ravni dejstev, zgodovinarji dejstva še vedno neusmiljeno seštevamo, odštevamo, množimo in delimo. S tem nujno pristanemo v komunikacijskem fundamentalizmu v smislu tehtanja in izključevanja več- oziroma manjvrednih resnic. Nelagodno mi je bilo ob spoznanju, da je zgodovinopisje absolutna politizacija regulacije časa in da je kot takšno že po naravi stvari zanimivo za politične elite. Rimski Lukijan si je bil, ko je trdil, da zgodovinar nima domovine,51 na jasnem, da zgodovinarji ne bi smeli pristati na nikakršen status objektivnega očesa, ki naj znanstveno utemeljuje in s tem institucionalizira politično substanco. Intenzivnost

Več o tem glej npr. Jacques Rancière, Nerazumevanje, Ljubljana, 2005; Božidar Kante, »Metodološki

individualizem in zgodovina: ali in v kakšnem smislu imajo družbena dejstva vzročno moč?«, v:

Čarnijev zbornik 1931−1996: zbornik mednarodnih družboslovnih in humanističnih razprav, Ljubljana,

1998, str. 412−422.

Pri tem zavzemam dokaj podobna stališča kot, na primer, Michel Foucault, ko pravi: »Družba brez

oblastnih razmerij obstaja le v abstrakciji. To pa, mimogrede rečeno, naredi le še bolj politično nujno

analizo oblastnih razmerij v dani družbi, njihove zgodovinske formiranosti, izvora njihove žilavosti

ali krhkosti, nujnih pogojev za transformacijo nekaterih in za odpravo drugih. Če namreč rečemo, da

družba brez oblastnih razmerij ne obstaja, s tem ne pravimo, da so obstoječa oblastna razmerja nujna,

in nikakor ne, da oblast tvori tako fatalnost v srcu družbe, da je ni mogoče spodkopati. Namesto tega

bi rekel, da je analiza, elaboracija in postavljanje pod vprašaj oblastnih razmerij in 'agonizma' med

njimi in intenzivnostjo svobode permanentna politična naloga, inherentna vsaki družbeni eksistenci.«

(Vednost−oblast−subjekt, Ljubljana, 1991, str. 115−116.)

Lukijan, Filozofi na dražbi: izbrani spisi, Ljubljana, 1985, str. 101.

49

50

51


druženja politike z zgodovinopisjem bi morali opazovati v okviru analize duha časa; pustimo ob strani, da je visoka intenzivnost druženja v preteklosti (med drugim) vedno pomenila, da se je nacionalizem razlezel onkraj zdravih meja. Markiranje novih raziskovalnih maršrut oziroma artikuliranje novih, drugačnih ali vsaj na glavo obrnjenih povezav, prekinitev in prelomov v času je edina možna drža za zgodovinarja, ki želi biti retroraketa − reflektirajoči um.52

Starosta slovenskega zgodovinopisja, VASILIJ MELIK, je leta 2002 v monografiji izdal svoje razprave in članke. V eni od njih, »Zgodovinar o sebi in o svojem delu«, je zapisal besede, ki dokazujejo, da biološka starost še zdaleč ni po definiciji povezana z okorelostjo duha. Še več, prav Melikove besede se zdijo pravšnja popotnica za začetek notranjega preizpraševanja slovenskega zgodovinopisja:

»Druge znanosti so obrnjene večinoma v sedanjost in raziskujejo različne strani človeka, narave in vesolja. […] Zgodovina je obrnjena v preteklost. Zato od nje ne more biti neposredne koristi, novih izumov in iznajdb. Tudi prihodnosti ne napoveduje. Ne more dajati navodil za ravnanje, razen v zelo splošnem in zato omejenem obsegu. […] Kljub temu pa je zgodovina učiteljica življenja, Vitae Magistra, kakor se reče, čeprav na drugačen način. […] Poznavanje preteklosti je torej predvsem veliko duhovno bogastvo. Tako dojemam zgodovino.«53

»Pa stopiš idealu na kurje oko«, intervju z Matejo Ratej, Večer, 30. 10. 2006, str. 4.

Vasilij Melik, Slovenci 1848−1918: razprave in članki, Maribor, 2002, str. 17.52

53


»Zakaj naj bi se morala resnica dobe razodeti – ne pa biti proizvedena v operacijah zgodovinopisne prakse? Ali lahko zares verjamemo, da obstaja nekaj takega kot enkratna in enotna ‘resnica dobe’? – Za diagnozo razlogov neuspeha bi ta strategija mobilizirala vire zgodovinopisne prakse, neuspeh bi interpretirala kot spodbudo, da se odrečemo ideološkim predpostavkam in se lotimo teoretskega zgodovinopisnega dela.« RASTKO MOČNIK


RASTKO MOČNIK

V prispevku bomo pokazali, kako trije slovenski zgodovinarji prikazujejo razbitje jugoslovanske federacije. V ozadju njihovih prikazov lahko razberemo dva implicitna modela: 1. stoletno genezo balkanskih narodov; 2. zapovrstje političnih ureditev, ki so vsaka po svoje legitimne. Ta modela lahko v grobem izenačimo s Foucaultovim razlikovanjem med (predmodernim) »rimskim« tipom zgodovinopisja (model 2) in (zgodnjemodernim) »bibličnim« tipom zgodovinopisja (model 1). S kombinacijo obeh modelov je mogoče izdelati teleološko montažo, ki upravičuje sedanja razmerja gospostva. Na koncu bomo opozorili, da so ideološke temelje, ki podpirajo horizont uradnega zgodovinopisja v Sloveniji, že zdavnaj analizirali in spodnesli teksti slovenskih teoretikov, ki delujejo zunaj lokalnega zgodovinopisnega establišmenta. Ali bi potemtakem morali sklepati, da institucionalizirana znanost reproducira epistemološke ovire in jih predeluje v ideološke stebre naroda?

ZGODOVINA KOT NASTANEK NARODOV

Jože Pirjevec1 razvija svojo pripoved o razbitju jugoslovanske federacije vzdolž osi velikega klasičnega toposa – vojne. Brez zadržkov predstavljadestruktivne procese kot vojne med narodi. Zato začne s prikazom, ki ga lahko imamo za njegovo etnogenezo jugoslovanskih narodov. »Narodi«,

Jože Pirjevec, Jugoslovanske vojne: 1991–2001, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003.

ZGODOVINOPISJE KOT IDENTITETNA VEDNOST:

TRIJE SLOVENSKI ZGODOVINARJI

O RAZBITJU JUGOSLOVANSKE

FEDERACIJE

1


vpleteni v jugoslovanske vojne, so za Pirjevca konstitutivni narodi jugoslovanske federacije ter kosovski Albanci. Dogajanje zgodovine umeva kot vrsto prelomov, ki so skozi stoletja prizadeli Balkan in v njegovo prebivalstvo zarezali zapovrstne diskontinuitete. Te so proizvedle strukturne poteze, iz katerih je kot končni izid izšlo to, kar Pirjevec (implicitno, na podlagi ustavne ureditve federacije) šteje za sedanje narode. V globinah nacionalnega časa preži prvobitna delitev na Vzhod in Zahod, ki se je pozneje podvojila s shizmo krščanstva; sledi delitev na habsburški in otomanski imperij, ki jo pri otomanskem imperiju dopolnjuje nasprotje med islamiziranimi in neislamiziranimi skupinami, pri habsburškem imperiju pa delitev na avstrijski in madžarski del. Islamizirano prebivalstvo naj bi bilo deležno »pretanjene vzhodne kulture«, medtem ko naj bi se krščanska raja dodatno členila na Srbe in na tiste, ki naj bi jih bili Srbi zatirali. Na koncu tega ločevalnega procesa vzniknejo moderni narodi kot svežnji razlikovalnih potez. Tako Slovence določa množica potez »Zahod, katoliki, habsburški«, Bošnjake kombinacija »Vzhod, otomanski, islam«, medtem ko spadajo Makedonci pod določitve »Vzhod, pravoslavje, otomanski, neislamizirani, zatirajo jih Srbi«.


Te dihotomije so na splošno zunanje Balkanu – z nenavadno izjemo nasprotja »Srbi–tisti, ki jih Srbi zatirajo«. Implicitno imajo nasprotja vrednostni naboj: to razsežnost smo označili tako, da smo »pluse« zbrali na levi strani in »minuse« na desni strani vsakega nasprotja. Pozitivne in negativne lastnosti se kopičijo na skrajnih koncih sheme, ki tako nakazujeta krovno nasprotje med pozitivnimi in negativnimi liki v tej sagi.

»Srbi« so v marsičem zelo posebno vozlišče v tej shemi: umeščajo se tja, kjer se kopičijo negativne strani dihotomij, in so torej odpadek procesa etnogeneze – a hkrati so tudi element, ki dinamizira sicer ahistorično shemo. Znotraj sheme delujejo kot pečat zgodovine, ki je sicer ni v shemi: so edini element, ki sodeluje pri oblikovanju drugih elementov – »narodov«, in sicer s tem, da jih zatirajo; še zlasti so dovzetni za anacionalni boljševizem; in naposled so nosilci končnega nasprotja, ki naj bi bilo uničilo Jugoslavijo: nasprotja med »federalizmom (ki naj bi ga bili sprejeli vsi narodi razen enega) ter partijskim in državnim centralizmom (ki naj bi ga bili sprejeli le Srbi)«.2

»Srbi« naj bi bili hkrati ujetniki svoje nepresežene preteklosti in verniki v utopično prihodnost: bili naj bi hkrati atavistični in utopistični. V diahroniji »formiranja naroda« naj bi bili to, kar naj bi bil proletariat v sinhroniji vsakega naroda. Novi povojni proletariat naj bi bil namreč po Pirjevcu politično vnetljiv, zato ker naj bi se bile v njem tradicionalne nacionalistične mitologije spajale z mesijanskimi obljubami, s katerimi naj bi ga bila mamila partija.3

Videti je, kakor da bi se s Pirjevcem sklenil neki krog v razvoju slovenske nacionalne ideologije. Na začetku 20. stoletja je Ivan Cankar razglasil slovenski narod za »narod proletarec«, na začetku 21. stoletja je Jože Pirjevec prenesel to določilo na srbski narod, hkrati pa je obrnil njegov vrednosti naboj.

Pirjevec pripisuje »Srbom« celo odgovornost za kolaboracijo s fašizmom na Kosovu, pri čemer

implicitno mobilizira revizionistični vzorec, s katerim poskušajo, denimo, rehabilitirati kolaboracijo

v Sloveniji (za kritično analizo strategije, imenovane »taktična kolaboracija«, glej npr. Janko Pleterski,

»Odpor – nujnost ali ne?«, »Mednarodna uveljavitev NOB Slovenije«, v: Odpor 1941, tematska številka

revije Borec, let. 53, 2001, št. 588–590). Kakor naj bi bil demokratični protikomunizem razlog za

kolaboracijo v Sloveniji, tako naj bi bila sovraštvo do Srbov in združitev z Albanijo napeljala kosovske

Albance, da naj bi bili gledali na okupatorja z odkrito naklonjenostjo (glej Pirjevec, nav. delo, str. 25).

– Posebno mesto »srbskega naroda« na Pirjevčevi shemi pripelje tudi do simptomatičnega spodrsljaja:

»dobrega dela srbskega naroda« (prav tam, str. 59).

Prav tam, str. 29.

2

3


IDENTITETNA VEDNOST

Poudariti velja, da je Pirjevčeva konstrukcija skoz in skoz formalna. Pirjevec ne izumlja tradicije, kakor si jo je izmišljal romantični nacionalizem:4 prav narobe, njegova etnogeneza je stroga vednostna shema v foucaultovskem smislu epistémé,5 plod diskurzivne prakse vednosti, le savoir, prakse, ki proizvaja učinke v zgodovinskem realnem. Tako izdelana shema deluje kot ozadenjska konstrukcija diskurzivne prakse, ki učinkuje na zgodovinsko realno in povzroči, da v njem vzniknejo objekti, ki jih brez te diskurzivne prakse ne bi bilo. Pirjevec te objekte imenuje »narode«: hkrati ko jih njegov vednostni diskurz producira in reproducira, jih že tudi predstavlja kot samoumevno evidenco. To samoumevno evidenco moramo potemtakem analizirati kot ideološki mehanizem. Tako kot je izhodiščna odločitev o skupinah, ki naj bi veljale za narode, ustrezala jugoslovanski federativni ustavni ureditvi, tudi »evidenca o narodih« ustreza trenutno veljavnim pravnim konstrukcijam.6 Videti je, da zgodovinopisni vednostni diskurz z njegovimi objekti na eni strani in pravni diskurz z njegovimi konstrukcijami na drugi enoti7 ista ideologija.

Eric Hobsbawm, Terence Ranger (ur.), The Invention of Tradition, Cambridge University Press, Cambridge, 1982.

Michel Foucault, Les mots et les choses: archéologie des sciences humaines, Gallimard, Pariz, 1966.

Vse ustave pojugoslovanskih držav se sklicujejo na »narod« ali na narodnostno opredeljeno »ljudstvo« in

šele nato vpeljejo državljansko načelo.

Enoti v Althusserjevem pomenu (»Ideologija in ideološki aparati države«, v: Louis Althusser, Izbrani spisi,

Založba /*cf., Ljubljana, 2000), po katerem vladajoča ideologija v okviru svojega gospostva in s sredstvi

svojega gospostva enoti ideološke aparate države. V našem primeru ideologija »naroda« (ki ni klasična

nacionalistična ideologija, temveč je sodobna identitetna ideologija) poleg akademskih (in kulturnih) ter

pravnih državnih aparatov enoti tudi njihove diskurze. Če namreč ne bi bilo diskurzivnega poenotenja, potem

tudi poenotenja aparatov ne bi moglo biti: akademskemu ideološkemu aparatu stalno grozijo teoretske prakse,

ki jih institucionalne ureditve ne morejo obvladovati same, medtem ko je kulturni aparat neposredno polje

ideološkega boja, v katerem diskurzivne ideološke operacije dopolnjujejo in legitimirajo institucionalno cenzuro

in druge sankcije. Vrh tega je diskurzivna razsežnost konstitutivna za poenotenje ideoloških aparatov države

pod pravnim aparatom. Primat pravne ideologije in njenih aparatov je konstitutivna lastnost identitetnih

konstrukcij in je tipična za sodobno državo nasploh: tu je politična razsežnost pravnopolitičnega aparata države

potisnjena v drugotno vlogo, tako da zlasti izvršuje ideološke diskurzivne operacije, vključno s »parlamentarnimi

zakonodajnimi postopki«, ki legitimirajo predpise (in spremljajoče prisile), o katerih odločajo na drugih

(neparlamentarnih, »nedemokratičnih«) krajih. Zgled za tako ex-post legitimacijo vsiljenih ureditev je l'acquis

communautaire, vnaprejšnji pogoj za članstvo v Evropski uniji: ta zajetni sveženj ukrepov je šel skozi vse

običajne parlamentarne postopke v vseh pristopnih državah, četudi je bil izid postopkov odločen vnaprej.

4

5

6

7


ZGODOVINOPISJE KOT IDENTITETNA VEDNOST

To poenotujočo ideologijo8 lahko ujamemo pri delu v razvoju sheme, ki se ponuja kot prikaz zgodovinskega nastanka narodov. Ni sicer jasno, kako naj bi na današnje stanje stvari vplivala dualistična ustavna ureditev habsburške monarhije, pa tudi ne, kako naj bi različni načini verske organizacije učinkovali na prebivalstvo, ki je več kot pol stoletja živelo v okolju ločenosti države od cerkva. Vendar pa ni treba, da bi bile morebitne posledice dualizmov, ki jih shema prinaša, kakorkoli očitne, prav tako pa tudi ni treba, da bi bilo jasno, kakšne učinke so te dihotomije pravzaprav povzročile: shema zgolj navaja zgodovinske okoliščine, ki so skozi časovne premene omogočile, da so vzniknile določene skupine, ki jim pravi »narodi«. To, kar ni stvar sheme, je naloga vednostnih operacij in zgodovinarjevih strokovnih umetelnosti: on se mora ukvarjati z meandri premestitev, zgostitev in naddoločenosti ter opisati, kako je upravna ureditev kakšnega imperija povezana z vsakdanjim življenjem posameznic in posameznikov, ki danes pripadajo

Enak mehanizem deluje v besedilu hrvaškega zgodovinarja Iva Banca, ki zagovarja

bosansko identiteto:

»Zgodovinsko dejstvo je, da ima Bosna in Hercegovina enkraten profil, ki se razlikuje od identitete

sosednjih dežel. Korenine njenega obstoja segajo v srednji vek. Bosanska država je bila [...] pomembna

regionalna sila, ki je v različnih trenutkih vključevala predele današnje Hrvaške in Srbije. V času

otomanskega imperija je obdržala posebno, lokalno strukturo prav zato, ker je bila za Otomane mejno

območje. Ohranitev dednega zemljiškolastninskega plemstva je bila edinstvena v otomanski muslimanski

državi in v tem se je Bosna zelo jasno regionalno razlikovala od drugih osrednjih otomanskih provinc.

V 19. stoletju je fevdalna struktura v Bosni prevzela vodilno vlogo v boju za ohranitev Bosne in

pridobitev večje stopnje avtonomnosti. To je v otomanskem imperiju 19. stoletja praktično pomenilo

neodvisnost. Tako se je ohranila kontinuiteta Bosne kot razločne politične entitete v otomanskem

imperiju. V obdobju Avstro-Ogrske je bila Bosna in Hercegovina ločena provinca, ki so jo upravljali tako

iz Avstrije kot Ogrske [...]. Tovrstno avtonomijo je obdržala tudi v zgodnjih letih prve jugoslovanske

države, čeprav v Kraljevini Jugoslaviji ni obstajala kot formalna entiteta. [...] Iz tega, da ji v medvojnem

obdobju niso priznali formalnega položaja province, je črpal moč nacionalni program Komunistične

partije v tridesetih letih. Avtonomija Bosne in Hercegovine je postala njen cilj. Položaj Bosne in

Hercegovine je bil uzakonjen ob koncu vojne, ko je postala ena od konstitutivnih republik jugoslovanske

komunistične federacije, vendar ni bila ustanovljena na nacionalni osnovi. Po definiciji je bila

večnacionalna republika. Od srednjeveškega obdobja do Titovega federalizma je tako Bosna obstajala

in ohranila svoj razločni kulturni ton.« (»The Last Days of Bosnia?, An Interview with Ivo Banac by

Rabia Ali and Lawrence Lifschultz«, Boston Review, februar–marec 1994.)

8


temu ali onemu »narodu«; kako teološke tančine shizme izpred tisoč let uravnavajo njihove sedanje življenjske prakse. Shema zgolj ugotavlja, da taki meandri obstajajo, da obstajajo v tisti realnosti, ki jo shema sama vzpostavlja. Shema nastanka je tako prva operacija vednosti in porok njene veljavnosti. Je ničelna stopnja razlike med epistemično utemeljitvijo in tisto pozitivno vednostjo, ki jo ta utemeljitev utemeljuje. Je temelj neke določene vednosti – in je hkrati opora, na katero se ta temelj opira.

Zgodovinski vzroki (shizma, spopadi med imperiji, habsburške ureditve itn.) so prestavljeni glede na svoje učinke: sami po sebi in v svojem času so bili pravnopolitične ureditve ali razvrstitve verskih ideoloških aparatov in podobno. Te ureditve in razvrstitve so s strukturno raztegnitvijo svojih učinkov, z globinskimi procesi, ki so jih sprožile njihove skrivne povezave z drugimi družbenimi razsežnostmi, z vztrajnostjo ali slabitvijo v času sprožile in ustvarile ali prispevale k nastanku popolnoma novih in idiosinkratičnih potez, ki sedaj določajo identitete raznih skupin. Ta siva cona med strukturno učinkovitostjo in komaj opaznimi učinki časovne distenzije je polje, ki ga obdeluje vednost. Zgodovinopisje določa, kaj iz preteklosti je sodelovalo pri oblikovanju sedanjosti – in tako zapolnjuje ontološko nezadostnost sedanjosti.

Pri Pirjevčevi identitetni konstrukciji je odnos med skupino in vednostjo o skupini inverzen nekdanjemu romantičnemu odnosu med vednostjo o narodu in narodom. Nacionalistična ideologija je odhajala na teren, da bi nabirala koščke »narodnega značaja, duše ali duha«. Kdaj pa kdaj je razširila svoj primež in zajela tudi preteklost, a le zato, da bi povečala svoj nabor ljudskega blaga s homogenimi delčki iz zgodovine. Če zgodovinski lov ni bil uspešen, si je kakšno tradicijo tudi izmislila – a le zato, da bi priskrbela tisto, kar bi moralo biti v preteklosti glede na to, kar je na voljo v sedanjosti. Romantika je z mistifikacijo zgodovine dopolnjevala ontološko nezadostnost preteklosti. Identitetno sondiranje preteklosti pa popravlja šibko ontologijo sedanjosti. Romantična nacionalistična invencija je priskrbela tisto, česar ni bilo mogoče najti v preteklosti. Zgodovinopisje v službi formiranja identitete pa podatke, ki jih najde v preteklosti, aranžira tako, da z montažo podpira konstrukcijo, ki je preveč majava v sedanjosti.

Tej ontološko nestabilni kolektivni konstrukciji bomo rekli »identitetna skupnost«. Razločili jo bomo od »naroda«, od katerega se


ne razlikuje samo po svojih razmerjih z diskurzom vednosti.9 Pri narodu je sedanjost premočna za manjkavo preteklost, zato mora vednost podpirati preteklost. Nasprotno pa je identitetna skupnost šibka v sedanjosti in je tako sedanjost tista, ki jo mora podpirati vednost o preteklosti. Medtem ko se je vednost o narodni preteklosti nagibala k prevelikemu izmišljevanju, je identitetna vednost pozitivistična in formalistična: lahko se omeji zgolj na nakazovanje bolj ali manj trivialnih obrisov nekdanjih ureditev – najraje formalnih pravno-političnih ureditev, ki so navadno dobro dokumentirane in so del splošne izobrazbe. Identitetni vednosti se ni treba truditi, da bi globlje razčlenjevala nekdanje ureditve in predpise ter da bi se spuščala v sociološke ali celo samo kulturne razsežnosti. Svojo produktivno nalogo opravi že s tem, da le nakaže, da so obstajali zgodovinski pogoji za razna nedoločena posredovanja, ki naj bi bila skozi strukturo in čas ustvarila značilnosti, ki določajo identitetno skupino in ki naj bi jih vsakdo zmogel intuitivno doumeti. Identitetni diskurz tako zasidra (domnevno, podtaknjeno, vsiljeno) sedanjo intuicijo o »razločnem tonu« posamezne identitete v zgodovinopisnem klišeju. Med klišejem in intuicijo se razteza sivo območje predpostavljene zgodovinske vednosti, ki nam je nemara ne bodo nikoli prikazali – a identitetni diskurz ne potrebuje tega razkritja, da bi učinkoval.

Pravnega diskurza in diskurza zgodovinopisne vednosti pa ne povezuje samo skupna težnja po formalnih konstrukcijah, temveč tudi globlja praktična afiniteta: oba pomagata vzpostavljati identitetno skupnost tako, da dopolnjujeta njeno ontološko nezadostnost. Vednost ji priskrbi oporo v preteklosti in normalizira podmeno, da so se njene določujoče poteze zgodovinsko razvile in da jih je mogoče analitično izpeljati iz trivialno ugotovljenih opor v preteklosti. Po drugi strani pravni diskurz identitetni skupnosti priskrbi priznanje,10 brez katerega naj skupnost ne bi mogla obstajati in za katero je identitetna skupnost prepričana, da je pogoj njenega preživetja. Oba diskurza, diskurz vednosti in diskurz priznanja, predpostavljata avtoriteto, ki ima pravico, da ju izreka. Avtoriteto diskurza vednosti utemeljuje institucija vednosti (univerza,

Za obširnejšo analizo razlike med narodom in identitetno skupnostjo glej Rastko Močnik, 3 teorije,

Založba /*cf., Ljubljana, 1999.

V smislu, kot ga je definiral Charles Taylor v besedilu »The politics of recognition«, v: Amy

Gutmann (ur.), Multiculturalism, Princeton University Press, Princeton, 1992 (druga, razširjena

izdaja: 1994).

9

10


akademija, profesorski status) – avtoriteta pravnega diskurza pa se v sedanjosti paradoksno opira zgolj na politično-vojaško moč (npr. agresija in okupacija Iraka v imenu človekovih pravic in demokracije ali pa priznanje neodvisnosti Kosova). Identiteta tako še zdaleč ni mehanizem večkulturnega dialoga, temveč je mehanizem gospostva z ideologijo in silo.

Identitetna vednost zatrjuje, da naj bi se bila identiteta porodila iz pravnopolitičnih ureditev imperijev in cerkva, torej iz aparatov vladajočih ideologij. Po umevanju identitetne vednosti se prebivalci ne bi bili mogli razviti v sodobne »narode«, če ne bi bili podvrženi operacijam ideoloških aparatov, ki so v preteklosti organizirali represijo in izkoriščanje. A če jih ne bi priznali ideološki aparati, ki danes organizirajo represijo in izkoriščanje, trdijo ideologi identitetnih skupnosti, ti »narodi« ne bi obstajali niti v sedanjosti.

Fascinacija nad vladajočimi pravnopolitičnimi in ideološkimi aparati tako močno usmerja izbor zgodovinskih prvin, iz katerih naj bi se porajala identiteta, da ta selekcija ignorira ali marginalizira proces formiranja narodov, ki se je na Balkanu odvijal kot stalen odpor in občasen upor proti imperijem in pozneje tudi cerkvam. Identitetna vednost zanemarja konkretno dejanskost zgodovinske tvorbe balkanskih narodov in obide dvojno teoretsko nujnost, da bi se soočila s politično tvorbo narodov in pojasnila kulturno konstitucijo identitetnih skupnosti.11

ZGODOVINOPISJE KOT RETROAKTIVNO UPRAVIČEVANJE

Identitetna logika v Pirjevčevem zgodovinopisju naposled izoblikuje zgodovino v spopad med identitetnimi skupinami, ki jim pisec pravi »narodi«. Identitetne skupnosti, ki v zunanjih odnosih izključujejo druge sebi homogene identitetne skupine in ki naj bi se bile po identitetni ideologiji izoblikovale skozi prelome in reze, na katere niso mogle vplivati, naposled tudi same prispevajo k svoji zgodovini s tem, da se spopadajo, zatirajo in izkoriščajo druga drugo.

Boris Buden razpravlja o »kulturifikaciji« političnih sporov (glej Buden, Kaptolski kolodvor, Centar

za savremenu umetnost, Beograd, 2002), Tonči Kuzmanić pa o »izginotju« politike iz političnih

aparatov (glej Kuzmanić, Politika, mediji, UZI in WTC, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002).

11


Medtem ko je posamezna identitetna skupnost izključujoča in bojevita v odnosih z drugimi identitetnimi družbenimi tvorbami, je na ravni notranjih odnosov do skupin in posameznikov, ki so ji heterogeni, vključujoča in pomirjujoča. Na družbenem polju se integrira in ustvari učinek totalizacije. Z identitetnim totalizirajočim učinkom se odprejo nove možnosti za izdelovanje zgodovinopisnih ideologij.

Po Pirjevčevi shemi naj bi bili imeli odločilno vlogo v zgodovinski produkciji identitetnih skupnosti razni aparati gospostva (timarski sistem, imperialne okupacijske ureditve itn.). Če so ti aparati zares prispevali k procesom tvorjenja identitete, potem je pač pravilno, da jim retrospektivno potrdimo njihovo zgodovinsko vlogo. Videti je, da je identitetni diskurz vsaj potencialno nagnjen k temu, da retrospektivno upravičuje pretekle aparate gospostva. V pravnoformalnem žargonu, ki je priljubljeni idiom identitetne ideologije, upravičenje privzame obliko priznanja legitimnosti. Zato lahko pričakujemo, da bo identitetni diskurz tako ali drugače poskušal pokazati, da je dobro izoblikovana identitetna skupnost imela legitimno oblast v vsakem trenutku svoje zgodovine.

Če bi bila teza o legitimnosti formulirana tako grobo in izrecno, bi zagotovo naletela na resne težave pri urejanju zgodovinskega gradiva. Z niansirano in previdno obravnavo gradiva pa jo je Božu Repetu vendarle uspelo razviti vsaj v okviru sodobne zgodovine. Z njegovega vidika se legitimne oblastne ureditve v Sloveniji začnejo z narodno osvoboditvijo in iz nje tudi izhajajo. Repetovo zgodovinopisje12 se, ne da bi izrecno formuliralo svoj namen, loti naloge, da predstavi obdobje, ki se začne s protifašističnim bojem, kot zaporedje legitimnih vladavin. Povojni potek od naroda do identitetne skupnosti prikazuje kot zapovrstje legitimnih gospostev.13

Repe ne prakticira samo legitimizacijske teze, temveč povzdigne osnovne postavke identitetne vednosti v epistemološko načelo: vsakokratna oblast naj ne bi bila samo legitimna, temveč naj bi nudila tudi perspektivo, s katere je mogoče pisati zgodovino. Da bi zgodovinar ali zgodovinarka lahko prišla do zgodovinske resnice, naj bi morala v vsakem trenutku svoje zgodovinske pripovedi privzeti gledišče tistih,

Božo Repe, Slovenci v osemdesetih letih, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2001; isti,

Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije, Modrijan, Ljubljana, 2002.

Opozoriti velja, da se to obdobje ujema s slovensko državnostjo: slovensko državo so formalno

ustanovili in razglasili v protifašističnem odporu in socialistični revoluciji leta 1943.

12

13


ki imajo v tistem trenutku politično in družbeno moč. Vsak trenutek v zgodovini naj bi bil prikazan s perspektive sočasno vladajočih.14 Repe dopolni Pirjevčevo generiranje »narodov« skozi podrejanje s pripovedjo s perspektive gospostva.15

Ta epistemološka usmeritev naleti na težave pri pisanju zgodovine socialističnega samoupravljanja.

Vladajoča ideologija, ki je materialno obstajala v ideoloških aparatih, je bila ideologija socialističnega

samoupravljanja. Ideologij vladajočih pa je bilo več: politični razred je uveljavljal različice boljševizma

in nacionalizma, podrejeni partner v vladajoči koaliciji – kulturna birokracija – pa različice

nacionalizma. Obe ideologiji vladajočih (različni od vladajoče ideologije) sta imeli svojo »materialno

eksistenco«: ideologija politične birokracije v praksah političnih organizacij, ideologija kulturne

birokracije pa v kulturnih aparatih in zlasti v šolskem aparatu. Z delegitimacijo političnih organizacij je

nacionalistična ideologija kulturne birokracije zlahka prevzela hegemonijo. – A zgodovinopisca, ki piše

zgodovino s stališča vsakokratne legitimizirajoče ideologije, ta ideološka kompleksnost socialističnega

samoupravljanja spravlja v zadrego. Če bi se postavil na stališče vladajoče ideologije, bi moral obdobje

predstaviti z vidika samoupravljanja. Ker pa je to bila revolucionarna socialistična ideologija, bi

bilo težko najti način, kako brez preloma preiti k opisu restavracije kapitalizma v njegovi periferni

neoliberalni obliki in ta prehod predstaviti kot legitimno politiko. Repe se je izognil tej zadregi in se

odločil za ideologijo vladajočih. Za zgodnejša obdobja je privzel pogled kulturnih avantgardistov (ko je

bila njihova ideologija še levičarska in ne nacionalistična; za analizo tega glej Lev Kreft, Perspektivovci

in perspektivaši: portret skupine, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1998; za Repetovo

stališče o petdesetih in šestdesetih letih glej Božo Repe, Obračun s Perspektivami, Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana, 1990; za kritiko glej Rastko Močnik, »Zgodovinopisje o Perspektivah –

epistemološka opomba«, Borec, let. 48, 1996, št. 551–552, tematska številka Slovensko perspektivovstvo),

nato pa se ravna po mehkejši struji v njihovi postopni preobrazbi v vladajočo kulturno birokracijo, ki

je uveljavljala nacionalistično ideologijo. Na ta način se je Repe izognil kulturnemu fašizmu radikalnih

frakcij kulturne birokracije (več o tem glej Rastko Močnik, Extravagantia II – Koliko fašizma?, Studia

humanitatis, Ljubljana, 1995), tako da je lahko v pripovedi o osemdesetih letih umestil svoj pogled v

okvir ideologije vladajoče frakcije politične birokracije v njenem postopnem prehajanju v nacionalistično

politiko. Ideologija vladajoče frakcije politične birokracije se je konec osemdesetih let zlila z mehkejšo

različico kulturnega nacionalizma.

Mitja Velikonja je to potezo komentiral v recenziji Repetove knjige: »[…] med glavnimi stališči te knjige

in 'uradnimi' pogledi na slovensko osamosvojitev, kot so jih formulirali slovenski 'mainstreamovski' politiki

(torej tako trenutno oblastni kot opozicijski), ni nekih bistvenih razlik. Avtor je seveda zelo daleč od preprostih

nacionalističnih soteriologij z začetka devetdesetih […]. Toda njegova pozicija se vseskozi ustavlja na meji

kritičnosti. Drugače rečeno, očitno je pomanjkanje problematizacije nekaterih negativnih pojavov – pri tem

ne mislim na posamezne ekscese, ampak na sistemske krivice in anomalije –, ki so se pokazali v tem času in so

se odtlej nadaljevali.« (Mitja Velikonja, »Nov dan in nova noč: Božo Repe, Jutri je nov dan – Slovenci in

razpad Jugoslavije, Modrijan, Ljubljana, 2002«, Časopis za kritiko znanosti, let. 32, 2004, št. 215–216.)

14

15


Brati Repeta je skoraj tako, kakor da bi brali uradni tisk trenutka, o katerem piše.16 Ali natančneje, ne tako, kakor da bi brali stare izvode časnika Delo zdaj, ko so pridobili status zgodovinskega dokumenta, temveč kakor da bi brali Delo takrat, ko je izvrševalo sočasno vladajočo ideologijo. Pretekli ideološki interpelaciji Repe dodaja upravičenje iz zgodovinske razdalje: pretekla prepričanja avtorizira s stališča sedanje vednosti. Četudi se bralec ne nagiba k temu, da bi podlegel čaru pretekle ideologije, mu zgodovinar pokaže, kako bi moral biti interpeliran v času, ko je ta ideologija vladala.

ZGODOVINOPISJA PROTI ZGODOVINI

Jože Pirjevec z logično izhodiščno in konstitutivno potezo odpre zaporedje identitetnih zgodovinopisij. Njegovo izhodišče je podmena, ki jo lahko zgoščeno formuliramo takole:Zgodovina je zgodovina narodov.

Božo Repe natančneje določi to izhodišče in iz njega izpelje metodološko načelo, ki ga lahko zgostimo v tale izrek:Narod je družbena struktura gospostva. Stališče vladajočih v danem trenutku je ključ za vsako posamezno obdobje.

Naposled Peter Vodopivec17 radikalizira in poenostavi implicitno metodološko načelo; njegovo vodilo bi lahko povzeli takole:Ključ do vseh obdobij preteklosti je stališče vladajočih v sedanjosti.

Repe ponavlja postopek, ki je uničil veliki projekt Ivana Prijatelja Slovenska kulturnopolitična

in slovstvena zgodovina (knj. 1–5, ur. Anton Ocvirk, DZS, Ljubljana, 1955–1966). Prijatelj je

gradivo izbral iz tiska in osebne korespondence. Pisal je s stališča ene od vpletenih političnih in

kulturnih tvorb, z liberalne ideološke perspektive. Ni bil sposoben dojeti socialistične politike, kot

tega niso bili sposobni niti tisk niti glavne osebnosti obdobja, ki ga je proučeval. Njegova nemoč,

da bi napisal verodostojno zgodovinsko razlago, je rasla vzporedno z naraščajočo pomembnostjo

socialističnega gibanja med obdobjem, ki ga je proučeval. Posledica tega je bila ločena izdaja

popravkov in dopolnitev k njegovemu delu: Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih

1879–1895: političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja […], DZS, Ljubljana, 1966

(808 strani drobnega tiska). Prim. Rastko Močnik, Julija Primic v slovenski književni vedi, Sophia,

Ljubljana, 2006, str. 75–76.

Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Modrijan, Ljubljana, 2006.

1.

2.

3.

16

17


Pri Vodopivcu se horizont identitetne vednosti sklene: modeloma porajanja narodov skozi proces razločevanja in časovnega zapovrstja legitimnih dominacij doda popoln teleološki model, pripet na trenutek, ko se idealni telos zgodovine materializira v empirični dejanskosti: trenutek ustanovitve neodvisne slovenske države.18 Ta perspektiva je odkrito in nekoliko naivno izpovedana v naslovu knjige – Od Pohlinove slovnice do samostojne države –, ki ga lahko interpretiramo na več konvergentnih načinov:od jezikovne discipline do državne prisile;od jezikovne normativnosti do pravne norme;od ideološke prisile do državne represije;ipd.

V teleološki paradigmi udejanjeno metodološko načelo (zgodovinska interpretacija se opira na stališče trenutno vladajočih) vpelje trdno pravilo, kako urediti zgodovinsko gradivo:Zgodovinsko gradivo je relevantno le, če vključuje ali kaže na elemente narodovega zgodovinskega telosa: neodvisne narodne države.

Navedene tri zgodovinopisne modele lahko glede na njihovo implicitno logiko shematično predstavimo kot linearni razvoj:

Trije modeli prikazujejo tri možne strategije pisanja zgodovine brez zgodovine. Uveljavljajo tri strategije zgodovinopisnega boja proti zgodovini. So tri rešitve problema, kako proizvajati zgodovino v okviru identitetnega ideološkega modela. Lahko jih shematiziramo glede na njihova »gledišča«, torej glede na ideološke perspektive, s katerih gledajo in ki jih udejanjajo, in glede na totalizirajoče učinke, ki jih proizvajajo njihove perspektive in perspektivam ustrezni mehanizmi.

»Vodopivčeva knjiga [...] je obsežna etnocentrična monografija, nenavaden 'spomenik' nacionalnim elitam

in neprekinjenemu napredovanju naroda, brez kritične refleksije in poskusa umestitve svoje pripovedi v

mednarodne referenčne povezave ali procese.« (Taja Kramberger, »Povzetek«, v: ista, Historiografska

divergenca: razsvetljenska in historistična paradigma: o odprti in zaprti epistemični strukturi in njunih

elaboracijah, Annales, Koper, v tisku.)

3.a

18


Videti je, da je »narod« privilegirani objekt in izključno razlagalno načelo slovenskega akademskega (institucionaliziranega, uveljavljenega) zgodovinopisja (pomembna izjema je, denimo, Peter Štih19). »Narod« je enkratni locus, kjer zgodovinarjev prijem zagrabi svoj objekt: je točka solidarnosti med subjektom, ki umeva in interpretira, ter gradivom umevanja in interpretacije.

Glej npr. njegova prispevka »Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ali o zgodnjesrednjeveških začetkih

zgodovine Slovencev«, Studia Historica Slovenica, let. 5, 2005, št. 1–3; in »Die Nationswerdung der

Slowenen und damit verknüpfte Geschichtsvorstellungen und Geschichtsmythen«, Carinthia,

št. 1, 2007, str. 197.

19


EPISTEMIČNI STROJI

Obravnavani trije zgodovinopisni prijemi nimajo ne teoretske problematike ne konceptov, s katerimi bi lahko proizvedli teoretski spoznavni objekt. Skupno jim je tudi prepričanje, da je »ključ« za pojasnitev zgodovine v zgodovini sami. Iščejo torej epistemični stroj.20

Za Pirjevca je epistemični stroj zgodovina sama. Njen mehanizem ne deluje kot interakcija med posamezniki, denimo kot pri epistemičnem stroju Friedricha Hayeka in drugih ideologov »svobodnega trga«, temveč kot zaporedje dihotomij, katerih rezultat je interakcija med identitetnimi kolektivi. Prava pot do vednosti je v tem, da iz sedanjih interakcij med kolektivi dešifriramo preteklo zaporedje delitev, ki so proizvedle te kolektive. Sedanjost moramo brati kot mizansceno, kot reprezentacijo preteklosti. Sedanji konflikti so sinhrona reprodukcija preteklih delitev. Sedanjost je podobna srednjeveškim upodobitvam Kristusovega pasijona, ki so celotno zgodovino vesolja, od stvaritve in izvirnega greha do križanja, strnile na mestnem trgu. Zgodovinopisje nam pove, kako brati sinoptično reprezentacijo zgodovine, ki je sedanjost. Je sveto pismo sekulariziranega sveta narodov. Kar se dogaja v sedanjosti, je nujno, nima alternative; sedanjost je gluhi odmev kataklizem iz preteklosti.

Repe izpelje posledice takega umevanja zgodovine in njene vednosti. Če se zgodovina res dogaja tako, kakor meni Pirjevec, in če ima prav glede zgodovinskega skandiranja obdobij in glede mehanizmov njegovih učinkov, sklepa Repe, potem ima vsako obdobje svojo logiko, svojo resnico – in zlasti svoje privilegirano stališče, s katerega je mogoče doumeti resnico. Po Repetu se resnica vsakega obdobja razkriva v obdobju samem: ne povsod, ne kjerkoli, ampak na privilegiranem

V smislu, po katerem je »trg« epistemični stroj za Friedricha Hayeka: »Posebnost problema

racionalnega ekonomskega reda izhaja prav iz tega, da znanje o okoliščinah, s katerim si moramo

pomagati, nikoli ne obstaja v koncentrirani ali integrirani obliki, pač pa edinole v razpršenih delcih

nepopolnega in pogosto protislovnega znanja vseh ločenih posameznikov. […] Ne govorimo o tem, ali

naj načrtujemo ali naj ne načrtujemo, temveč preudarjamo o tem, ali naj bo načrtovanje centralizirano,

tako da ga bo izvrševala ena avtoriteta za ves ekonomski sistem, ali pa naj se razdeli med številne

posameznike.« (Friedrich A. Hayek, »The Use of Knowledge in Society«, American Economic Review,

let. 35, 1945, št. 4.) Resnica se razodene na trgu z neusklajeno dejavnostjo posameznikov, vsak

od njih pa ima le nepopolne informacije in pomanjkljivo znanje: trg deluje kot (edini možni)

usklajevalni mehanizem – in kot »epistemični stroj«.

20


locusu, kjer se obdobje razkrije sebi samemu in nemara tudi zgodovinarju.21

Hippolyte Taine, ki je eminentno formuliral tak pogled na zgodovino, je privilegirano instanco, ki vznikne v zgodovinski situaciji in zgosti njeno resnico, imenoval le personage régnant, vladajoča osebnost.22 Nasprotno pa za Repeta vladajoča osebnost ni posameznik, ampak kolektiv, vodilna skupina naroda v vsaki fazi njegovega zgodovinskega postajanja.

Ta prijem bi moral omogočiti zložno pripoved o legitimnih vladavinah skozi desetletja. Toda obljube ne more držati: spotakne se ob spore v vladajočih koalicijah. Na neki točki svoje pripovedi se Repe sooči z nezmožnostjo, da bi skonstruiral kohezivno vladajočo koalicijo: logika njegovega spoznavnega postopka ga prisili, da posvoji problem, ki je mučil politično vladajočo skupino v petdesetih in v šestdesetih letih. Zgodovinar je prisiljen, da si postavi ista vprašanja, o katerih je politično vladajoča skupina začela razmišljati v petdesetih letih, denimo: zakaj je prišlo do spora med mlado vzpenjajočo se kulturno elito in politično vladajočo skupino?

V nasprotju s političnimi gospodarji obdobja Repe meni, da pozna odgovor: spor med politično birokracijo na oblasti in vzpenjajočo se mlado kulturno birokracijo je spodbudilo sklicevanje kulturne elite na resnične interese naroda, promoviranje pluralizma, ki se ne bi omejeval na ideološko (»kulturno«) sfero, temveč bi bil pristen politični pluralizem in bi temeljil na ideji naroda.

To je seveda retroaktivna interpretacija, ki ne ustreza številnim dokumentiranim prizadevanjem vzpenjajoče se kulturne elite v petdesetih in šestdesetih letih, zato izkrivlja naravo njenega spora s politično vladajočo koalicijo.23 Toda prav to ideologijo sta na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta podpirali skupini, ki sta si delili

Ta spontana filozofija zgodovine je še toliko bolj nenavadna, saj je veliko znanstvenega gradiva

nastalo prav med obdobjem, ki ga raziskuje Repe. Zgodovinar, ki proučuje jugoslovansko

zgodovino po drugi svetovni vojni, lahko uporabi zanesljive sodobne analitične in kritične

družboslovne in humanistične študije.

Hippolyte Taine, Filozofija umetnosti, DZS, Ljubljana, 1957 [1881].

Za podrobnejši opis in interpretacijo tega zgodovinskega gradiva glej nav. delo Leva Krefta; za

materialistično analizo glej Lev Centrih, Revija Perspektive in sistemske spremembe v Sloveniji v

prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja, diplomsko delo na Oddelku za sociologijo in Oddelku za

zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004.

21

22

23


družbeno gospostvo: politična in kulturna birokracija. Shema, po kateri Repe interpretira »slovensko« zgodovino od poznih petdesetih let naprej, je povzeta iz vladajoče ideologije, ki je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih enotila ideološke državne aparate in pravnopolitični državni aparat ter jih preoblikovala v aparate identitetne periferne kapitalistične države.

Tako je Repe zgodovinar sprave med politično birokracijo in njenim podrejenim partnerjem – birokracijo ideoloških aparatov (»kulturnega establišmenta«). Za izhodišče jemlje trenutek, ko sta se ti birokraciji, potem ko sta dosegli razredno spravo, pobratili z družbo nasploh,24 da bi izvršili udar proti oblasti pravkar iztekajočega se obdobja – torej proti samima sebi; da bi izvršili tour de passe, ki jima je omogočil, da ohranita gospostvo, četudi so se pogoji gospostva spremenili.

V osemdesetih in devetdesetih letih je bila sprava med obema frakcijama birokracije poceni in enostavna, ker še nista tekmovali za prevlado nad istim družbenim poljem, obenem pa sta morali zaustaviti, preusmeriti in zadušiti naraščajoče množično nezadovoljstvo ter politične pritiske različnih alternativnih gibanj. Toda zavezništvo med politično in ideološko birokracijo je bilo kratkotrajno in večinoma iluzorno, saj je vsaka od zaveznic kmalu začela posegati na rezervirana območja druge. Ideološki birokrati so bili frustrirani, ker svojega »kulturnega kapitala« niso mogli preoblikovati v politično moč, pač pa so namesto tega morali gledati, kako politična birokracija uspeva na ideoloških temeljih, ki so jih sami postavili z ljubeznijo in odrekanjem. Politična birokracija pa je bila frustrirana, ker ni mogla doseči ideološke hegemonije in se ji je ves čas zdelo, da jo ogroža kulturni fašizem radikaliziranih frakcij ideoloških specialistov. Zaradi tega je bila sprava le taktična in ni trajala dolgo – na prizorišče je stopil tretji dejavnik, ki mu ni bilo mar za udarna gesla in ideološke pretanjenosti, pripravljen je bil pomesti z vsakim morebitnim odporom. To je bil nosilec (Träger) poslednje moči – kapital.

Vstop tretjega igralca na prizorišče moči je bil posledica zgodovinskega uspeha narodnospravne koalicije. Ko je politično-ideološka koalicija

Leta 1844 je v »Kritiki heglovske filozofije prava« Marx takole opisal trenutek revolucionarnega

entuziazma: »Noben razred meščanske družbe ne more odigrati te vloge, če v sebi in v množici ne vzbudi

trenutka entuziazma – momenta, v katerem se pobrati z družbo nasploh in se zlije z njo. Ko se začuti

zamenljivega z njo in kot njen splošni predstavnik ter je kot tak tudi priznan [...].« (Karl Marx, »Zur

Kritik der hegelschen Rechtsphilosophie«, v: Karl Marx in Friedrich Engels, Werke, 1. zv., Dietz,

Berlin, 1958, str. 388.)

24


izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, je njeno negotovo mesto na zgodovinskem prizorišču poniknilo v muzeje tisočletnih narodovih sanj. Šele ko so bili kulturni birokrati potisnjeni v zakulisje, so ugotovili, da so jih le izrabili za preoblikovanje »socialističnega« političnega establišmenta v novo kapitalistično ekonomsko-politično koalicijo. Ta preobrazba vladajoče koalicije je iz boja za oblast izločila ideološke birokrate – odpravila je zgodovinsko veljavo ideološke konstrukcije, ki jo je Repe izbral za svoj epistemični stroj. Njegovo privilegirano gledišče – narodna sprava med vladajočima skupinama realnega socializma – je postalo anahronistično; spodnesel ga je prav proces samorazodevanja »zgodovinske resnice«.

Repeta je prehitelo delovanje njegovega epistemičnega stroja.25 Rešitev iz te zagate je ponudil Peter Vodopivec.

ARHIMEDOVA TOČKA 26 V ZGODOVINOPISJU

V epistemični situaciji, ki je nastala, ko je Repetov pluralistični niz zaporednih razodetij zgodovinske resnice zašel v slepo ulico, je možnih več strategij, kako se soočiti z neuspehom.

Ena od takih strategij bi bila, da bi si natančno ogledali, kdaj in kje se Repetova shema zlomi. Ker se pokaže, da ta prijem ne zadošča – ko pride do spora med frakcijama, ki naj bi domnevno tvorili skupno personage régnant svoje dobe –, bi bila logična poteza postaviti pod vprašaj prav načelo »personage régnant«, podmeno, da naj bi se resnica dobe razodela v vladajoči skupini in zanjo. Kritiko neposredne predpostavke Repetove sheme bi lahko nadaljevali s problematizacijo njenega ozadja: zakaj naj bi se resnica dobe sploh razodela v dobi sami? Zakaj naj bi se morala resnica dobe razodeti – ne pa biti proizvedena v operacijah zgodovinopisne prakse? Ali lahko zares verjamemo, da obstaja nekaj takega kot enkratna in

Prim. Repetovo zadrego ob rehabilitaciji škofa Rožmana. Nezmožnost, da bi interpretiral Rožmanovo

rehabilitacijo, je razkrila, in to mu je šteti v čast, da je bil njegov epistemični stroj vselej že korak

pred njim. Pod mehkimi toni narodne sprave, pravičniško prizadetostjo zaradi »bratomornega«

protifašističnega upora in demokratično obsodbo »zločinskega komunističnega totalitarizma« je

bila ideologija »narodne pomladi« vselej samo aggiornamento kolaboracionistične ideologije med

nacifašistično okupacijo.

Po Pappusu iz Aleksandrije je Arhimed med snovanjem teorije vzvodov pripomnil: »Dajte mi oporno

točko in premaknil bom svet.« (Pappus iz Aleksandrije, Zbirka ali Synagoge, knj. VIII; prbl. 340 n. št.)

25

26


enotna »resnica dobe«? – Za diagnozo razlogov neuspeha bi ta strategija mobilizirala vire zgodovinopisne prakse, neuspeh bi interpretirala kot spodbudo, da se odrečemo ideološkim predpostavkam in se lotimo teoretskega zgodovinopisnega dela.

Druga strategija odgovora na Repetovo slepo ulico bi izvršila imanentno kritiko spodletele sheme: ne bi je zavrgla, ampak samo »popravila«. Ohranila bi njene ideološke predpostavke (razodetje enkratne zgodovinske resnice v zgodovinskem procesu samem), vendar bi zavrgla njeno konkretno uporabo, kakor se kaže v Repetovem delu. Poiskala bi alternativno pot, kako na gradivo projicirati predpostavko enkratne zgodovinske resnice, ki naj bi se razodela v zgodovini sami. Evidentna pot do rešitve problema bi bila opustitev Repetovega pluralističnega prijema. Ker je ta naletel na ovire v samem zgodovinskem gradivu, na ovire, ki jih ni mogel obiti in so ga na koncu spodkopale, bi bilo razumno, da se zgodovinopisje odreče pluralizmu in se postavi na poenotujoči vidik.

Prav to strategijo je izbral Peter Vodopivec, vendar se ni odločil za preprost premik od »objektivnega« poenotenja znotraj vsake posamezne zgodovinske dobe k »subjektivnemu« poenotenju v okviru zgodovinarjeve perspektive. Taka poenostavljena subjektivistična strategija bi pomenila, da bi povsem opustili projekt vednosti in da bi se lotili ideološkega podviga, ki bi bil zunaj horizonta vednosti. Vodopivec pa je ohranil minimalno zahtevo, po kateri se vednost, foucaultovski savoir, loči od drugih oblik ideologije: poiskal je objekt, na katerega je mogoče posaditi zgodovinarjev poenotujoči vidik. Objekt, ki hkrati poenoti potek zgodovine in nudi objektivno oporo zgodovinarjevi poenotujoči perspektivi, je našel v vzpostavitvi periferne neoliberalne države.

Vodopivec vzame »dogodek«, s katerim so vladajoči razredi vpeljali lokalno novo obliko pravnopolitične ureditve, v interpretaciji, ki jo je ustvarila prevladujoča ideologija tistega trenutka: kot pridobitev »neodvisnosti« »slovenske nacionalne države«. Pri tem, da si za »ključ« zgodovinske pojasnitve jemlje vladajočo ideologijo, se ravna po Repetu, obenem pa radikalizira njegov prijem in izbere le eno ideološko perspektivo za vse dobe. Ta ideologija nato deluje kot organizirajoče načelo zgodovinskih procesov in kot organizirajoče načelo zgodovinske prezentacije, torej zgodovinarjevega pogleda na gradivo. Ideologija »neodvisnosti« je hkrati odtis objekta na zgodovinarjevem pogledu in senca pojasnjevalnega očesa na njegovem objektu.

V Vodopivčevi poenotujoči perspektivi je »neodvisnost« hkrati zgodovinski dogodek – in nadzgodovinsko razodetje zgodovinske resnice,


smisla zgodovine. Kot zgodovinski dogodek je telos, h kateremu je težila vsa dosedanja zgodovina. Toda kot nadzgodovinsko razodetje je bil telos že vselej tu: skrivaj je organiziral tok dogodkov, zgodovinskim procesom je dajal njihovo smer, iz megle progresivnega razvoja svojega smisla je upravljal s kaosom zgodovine. Iz tega izhaja, da »ključni dogodek« ponuja trdno merilo za selekcijo gradiva: resnično zgodovinski procesi in dogodki so samo tisti, ki jih je mogoče oblikovati, zasnovati in predstaviti kot prispevek k nastopu »narodne neodvisnosti«.

SISTEM ZGODOVINOPISJA IN NJEGOVA NEPREPUSTNOST

Trije tipi zgodovinopisja, ki smo jih v grobem razčlenili, sestavljajo zaprt sistem, ki se reproducira po svoji notranji logiki. Lahko bi tvegali hipotezo, da pripadajo isti ideologiji – tisti, ki ne samo generira diskurze, kot so opisani trije, ampak s tem, da iz sebe cedi diskurze posebne vrste, reproducira institucijo: institucijo, ki se razglaša za »slovensko zgodovinopisje«. Videti je, da smo pravzaprav analizirali domorodsko ideologijo korporacije.

Njena narava institucionalne ideologije poklicnega ceha bi lahko pojasnila, zakaj je tako nedojemljiva prav za teoretske prakse. Teoretske prakse se je ne primejo niti, kadar se ukvarjajo z zgodovinskimi vprašanji. Ironično je, da obstajajo teoretska dela v slovenskem jeziku, ki obravnavajo prav tiste ovire, ki so prisilile tu obravnavane diskurze, da so se usmerili v ideologijo.

Agonistično naravo zgodovinskega dogajanja in epistemološki problem predstavitve zgodovinskega agona je obravnaval Tine Kalan v študiji o Tukididu.27 Zgodovinsko produktivne operacije diskurzov, ki ustvarjajo objekte vednosti in institucije njihovega obvladovanja, je razčlenil Albert Mrgole v delu o začetkih pravne regulacije mladoletniškega prestopništva v habsburški Avstriji.28 Maja Breznik pa je v knjigi o renesančnem gledališču in konstituciji moderne »kulturne sfere« obdelala teoretski problem vzajemnega delovanja med procesi in strukturami, v katerem se vzpostavljajo posebne družbene »sfere« ali družbena »polja«.29

Tine Kalan, Tukidides: logos zgodovine in razredni boj, DDU Univerzum – Analecta, Ljubljana, 1980.

Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci, Založba /*cf., Ljubljana, 2000.

Maja Breznik, Obrt in učenost, Annales, Koper, 2002.

27

28

29


Nobene epistemične nuje ni bilo, ki bi prisilila zgodovinopisno delo o razbitju Jugoslavije, da se umesti v horizont ideologije. Prav narobe: polje teoretske problematike je bilo že zdavnaj proizvedeno in pripravljeno, da se vanj umesti zgodovinska analiza. Toda pritiski v zgodovinopisnem establišmentu in zunaj njega onemogočajo, da bi se njegova »legitimna govorica«, langage légitime,30 spoprijela s teoretsko prakso.

PREVEDLA MAJA LOVRENOV

V Bourdieujevem pomenu: govorica, ki s tem, ko govori, hkrati daje vedeti, da govori, kakor je

dobro in prav; vladajoča govorna raba, katere vladavina ni izrecna – katere vladavina je torej tiho

priznana. Eden od učinkov legitimne govorice je v tem, da občinstvo iz njene odličnosti sklepa, da

naj bi bilo tisto, kar pripoveduje, tudi resnično. (Pierre Bourdieu, »Ce que parler veut dire«,

Le français aujourd'hui, št. 41, marec 1978; tudi v: Questions de sociologie, Minuit, Pariz, 1980.)

30


»[...] v zadnjem času prevladujejo diskurzivne prakse, katerih cilj je razločevanje narodnoosvobodilnega boja od prizadevanj komunistov oziroma od revolucije. To razmejevanje navadno predpostavlja skrajno poenostavljeno interpretacijo revolucije kot vsote dejanj in želja ene same skupine. Nujna posledica tovrstnega razumevanja je molk o dejavnikih, ki so zadevali političnoekonomska protislovja danega perifernega teritorija in povezav teh protislovij z globalno situacijo. Poleg tega to razmejevanje omogoča obravnavo poštenih domoljubnih partizanov, kot da so bili žrtev komunistične zarote: partizani naj bi se borili proti fašizmu in za narodno osvoboditev, vendar naj bi se ta na koncu sprevrgla v rdeči totalitarizem. [...] Povedano drugače: če v vojnem konfliktu niso bili na delu strukturni dejavniki, utemeljeni v razrednem boju, marveč zgolj shakespearjanski boji za oblast, utemeljeni na strasteh posameznikov, je potemtakem celoten problem omejen na vprašanje moralnih in duševnih bolečin, ki predpostavljajo nerazkrite ali prezrte izpovedi in dogodke, a tudi nepopravljene krivice. Vse te probleme pa je po definiciji zmožna zdraviti buržoazna država prek svojih aparatov.« LEV CENTRIH


LEV CENTRIH

O POMENU KOMUNISTIČNE

PARTIJE SLOVENIJE MED DRUGO

SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ 1

UVOD

Namen članka ni prispevati nova zgodovinska dejstva, povezana s pomenom Komunistične partije Slovenije (KPS) v določenem časovnem obdobju, marveč osvetliti nekatera vprašanja in okoliščine produkcijskega načina2 obstoječih dejstev. Zaradi tega se bomo omejili na en primer, in sicer na skupinsko delo v dveh knjigah, ki so ga opravili ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinarke: Slovenska novejša zgodovina, 1848–1992.3

Zahvaljujem se Michaelu C. Jumiču, Jerneju Habjanu in Cirilu Oberstarju za koristne predloge,

namige in konstruktivna vprašanja, ki so mi zelo koristili pri nastajanju tega članka.

Delno sem se zgledoval pri Machereyjevem poskusu analize nastajanja umetniškega dela kot posebne

oblike produkcije. Njegov pristop se je v literarni teoriji pokazal kot revolucionaren. Glej Pierre

Macherey, »Nekaj temeljnih konceptov«, prev. Braco Rotar, v zborniku: Althusser, Balibar, Macherey,

Pêcheux: ideologija in estetski učinek, ur. Zoja Skušek Močnik, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980,

str. 143–236; isti, A Theory of Literary Production, prev. Geoffrey Wall, Routledge, New York,

London, 2006.

Zdenko Čepič, Neven Borak, Jasna Fischer idr., Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena

Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, Mladinska knjiga in Inštitut za

novejšo zgodovino, Ljubljana, 2005.

1

2

3


Razumevanje zgodovinopisja kot produkcije nas že na začetku nujno postavi pred epistemološki problem. Pravzaprav bi bilo namesto uporabe koncepta produkcije nemara natančneje govoriti o konceptu prakse, kot jo je opredelil Louis Althusser, pri čemer je imel v mislih: »Vsak proces predelave določenega surovega gradiva v izdelek.«4 Po Althusserju tovrstna predelava (praksa) nikakor ni omejena na produkcijo uporabnih predmetov ali blaga, temveč zajema tudi reprezentacije, družbena razmerja ter koncepte v domenah ideologije, politike in teorije.

Na prvi pogled se zdi, da bi morali zgodovinopisje umestiti znotraj omenjenih treh domen. Vseeno predlagamo, da zaradi nazornejše osvetlitve najbolj perečih vprašanj sodobnega slovenskega zgodovinopisja, ko gre za tematiko pomena KPS, vsaj pogojno uporabimo marksistični koncept produkcije.5 To je koristno zato, da bomo lahko čim natančneje nakazali posebnost tega zgodovinopisja v primerjavi z drugimi praksami, ki se ukvarjajo z istim problemom. Ta posebnost je v delu zgodovinarjev, ki ga zaradi mukotrpnosti lahko brez zadržkov razumemo kot delo v pravem svetopisemskem pomenu. To je delo, ki v številnih pogledih spominja na kriminalistično preiskavo. Med drugim obsega dolgoletno delo v arhivih, kritično pregledovanje in selekcioniranje dokumentov, ki jih je včasih treba celo podvreči primerjavi s spominskim gradivom, ugotavljanje ponaredkov, laži, pretiravanj in tako naprej. Delo se sklene z oblikovanjem zgodovinskih dejstev, ki so navadno zbrana v člankih in knjigah – torej v blagu.

Kot bomo videli v razpravi, zgodovinarji nikakor nimajo monopola nad omenjeno tematiko. Čeprav je produkcija zgodovinskih dejstev – kot tehnika, ki smo jo opisali zgoraj, primarna dejavnost zgodovinarjev, so ti prisiljeni nenehno tekmovati z amaterskimi zgodovinarji vseh vrst. Med takšne amaterske zgodovinarje spadajo politiki, novinarji, umetniki, kulturniki in ne nazadnje številni posamezniki, ki jim lastne življenjske izkušnje podeljujejo verodostojnost podajanja vednosti o preteklosti.

Louis Althusser, »On the Materialist Dialectic«, v: Louis Althusser, For Marx, prev. Ben Brewster,

Verso, London, New York, 2005, str. 166–167. Prevod iz angleščine je moj.

Pri tem je treba upoštevati ključno Althusserjevo opombo, da so ideološka razmerja neposredno

prisotna v procesu produkcije in cirkulacije, kar med drugim opozarja na dejstvo, da so raznovrstne

družbene prakse tesno prepletene. Glej Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države:

opombe za raziskavo«, v: Louis Althusser, Izbrani spisi, prev. Zoja Skušek, Založba /*cf., Ljubljana,

2000, str. 75, op. 12.

4

5


6

Suhoparna dejstva, ki jih na prvi pogled ni mogoče izpodbijati, denimo članstvo KPS (posredno, kot del KPJ) v Komunistični internacionali in vodilna pobuda v osvobodilnem gibanju med drugo svetovno vojno, ki ji je sledil prevzem oblasti, so postala predmet žgočih javnih prepirov in polemik. Te polemike pa se osredotočajo na interpretacije druge svetovne vojne.

V tem kontekstu bo članek poskušal osvetliti nekatere strategije avtorjev Slovenske novejše zgodovine, ki so po našem mnenju osredotočajo na vzdrževanje nevtralnega položaja in uravnoteženosti v okviru žgočih polemik o drugi svetovni vojni. Ali z drugimi besedami, nakazali bomo, da so njihova prizadevanja usmerjena na obrambo izdelkov lastnega dela (zgodovinskih dejstev) pred vsakršnimi ideološkimi muhami, ki se zgodovinarjem kažejo kot napadalke njihovega dela, katerih namen se je z njim okoristiti ali pa ga preprosto razvrednotiti. Ideološke muhe na tem mestu uporabljamo analogno Marxovi metafori o teoloških muhah, ki pri njem nakazuje skrivnostne lastnosti blaga (blagovni fetišizem). Marx je nekoč zapisal: »Blago se zdi na prvi pogled samoumevna, trivialna reč. Njegova analiza pokaže, da je zelo kočljiva reč, polna metafizične zvitosti in teoloških muh.«6 V tem pogledu bi bilo mogoče razumeti prizadevanja avtorjev Slovenske novejše zgodovine kot naiven poskus defetišizacije, katere namen je nekako ohraniti samoumevni videz zgodovinskih dejstev.

Tovrstno početje je seveda obsojeno na polom. Zgodovinska dejstva pač ne obstajajo sama zase, ampak so vselej opremljena z interpretacijami. In naprej, glavni razlog, zakaj se vsemu navkljub v njihovo delo pritihotapi ideologija (kot bomo videli, buržoazna nacionalistična ideologija), nikakor niso interpretacije, marveč sámo osredotočanje na zgodovinska dejstva. To pa pomeni osredotočenost na vsebino teh dejstev, ki brez kritične epistemologije maskira proces produkcije teh dejstev, ki nikakor ni nevtralen, marveč zgodovinski v najkrepkejšem marksističnem pomenu. Pokazali bomo, da je pri avtorjih Slovenske novejše zgodovine eden od pomembnih simptomov nereflektiranja produkcijskega procesa zgodovinskih dejstev vsekakor ideološki odmik od prejšnjih zgodovinopisnih sintez o drugi svetovni vojni, ki so nastajale pod vplivom prototeoretskih prizadevanj Edvarda Kardelja.

Karl Marx, Kapital: kritika politične ekonomije, prvi zvezek, nova red., prev. Ivan Lavrač, Cankarjeva

založba, Ljubljana, 1986, str. 71.


Toda preden preidemo na analizo sodobnih polemik o drugi svetovni vojni v Sloveniji, ki so ključne za opredeljevanje pomena KPS in s tem tudi produkcijskega načina omenjenega slovenskega zgodovinopisja, bomo na kratko predstavili nekaj problemov zgodovinopisnih študij o komunističnem gibanju, ki so nastale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, s posebnim poudarkom na oktobrski revoluciji in stalinizmu. To se nam zdi smiselno tako zaradi ponazoritve pasti pozitivizma, nedvomno koristne za našo nadaljnjo razpravo, kot tudi zaradi razširitve problemskega polja onstran lokalne polemike.

OPOMBA K AKTUALNIM ŠTUDIJAM OKTOBRSKE REVOLUCIJE IN STALINIZMA 7

Eric Hobsbawm je v svojem objavljenem predavanju z naslovom »Ali lahko pišemo zgodovino ruske revolucije?«, ki ga je opravil v Londonu leta 1996 pod močnim vtisom takrat aktualnega odprtja sovjetskih arhivov za raziskovalce, podal naslednjo ugotovitev:

»O tem, kar se je dejansko zgodilo, lahko danes izvemo veliko, saj so dostopni podatki, ki so bili tako rekoč ves čas obstoja ZSSR večinoma nedosegljivi ali skriti za zaklenjenimi vrati arhivov ter barikadami uradnih laži in polresnic. Zdaj bo torej treba ogromno literature, ki je nastala v tem obdobju, vreči v koš, ne glede na njeno izvirno uporabo skopih virov in lucidna ugibanja.«8

Iz tega sledi, da naj bi novi zgodovinski podatki omogočili nujno zgodovinsko revizijo zadanega vprašanja, tj. pojava in razvoja komunističnega gibanja v 20. stoletju. Zdi se, da je nezahodna Evropa z

Pri analizi težav z obvladovanjem neizmernih količin gradiva pri delu zgodovinarjev sem se oprl na kritično

analizo Jerneja Kosija o spontani pozitivistični paradigmi, ki kraljuje v slovenskem zgodovinopisju. Kosi je v

svoji analizi podčrtal opozorilo zgodovinarja Frana Zwittra izpred več kot pol stoletja, ki je ključno za našo

problematiko. Zwitter je poudaril, da zgodovinopisje kot čista deskripcija ne more dobiti statusa znanosti.

Manko teorij in hipotez, ki se izoblikujejo med nenehno revizijo in kombiniranjem s študijami zgodovinskih

virov, nujno vodi v prevlado arhivskega gradiva nad zgodovinarjem. To še posebno drži v primeru moderne

zgodovine. Glej Lev Centrih, Jernej Kosi, »Med slovenskim narodnim vprašanjem in Slovensko nacionalno

zgodovino – komentarji k Slovenski novejši zgodovini«, Zgodovina za vse, let. 14, 2007, št. 1, str. 155–160.

Eric Hobsbawm, »Can we write the History of The Russian Revolution?«, v: Eric Hobsbawm,

On History, Abacus, London, 2005, str. 321. Prevod je moj.

7

8


dokončnim propadom socialističnih sistemov v devetdesetih letih 20. stoletja postala prava zlata jama za raziskovalce in raziskovalke z vseh področij družbenih ved in humanistike. To je bila posledica serijskega odpiranja desetletja nedostopnih arhivov, razkrivanja množičnih grobišč ter delovnih taborišč v tundri in tajgi, a tudi znamenitih obsodb vplivnih intelektualcev ter včasih celo nekdanjih državnih in partijskih voditeljev9 na račun starih režimov, če množice posameznikov in posameznic, ki so bili pripravljeni pričevati, sploh ne omenjamo. Hkrati se zdi, da je dostop do raziskovalnega gradiva raziskovalcem in raziskovalkam prinesel številne težave, ki so v veliki meri podobne težavam, ki so jih imeli pred desetletji producenti istega gradiva – in ki ga seveda niso uporabljali ali opravili za enake raziskovalne namene kot danes. Kaj imamo v mislih?

Čeprav bo slišati nekoliko nespodobno, vseeno navajamo opažanja filozofa, pisatelja in jezikoslovca Aleksandra Zinovjeva; ta je pred desetletji dobil dostop do sovjetskih arhivov z zbirkami ovadb, ki so jih sovjetski državljani napisali v Stalinovem obdobju. Zinovjev je podal oceno, da so bili represivni organi zaradi neizmerne količine tovrstnih poročil odločno preobremenjeni in zato nezmožni prebrati veliko večino gradiva.10

Podobno zadrego zaznamo pri zgodovinarju J. Archu Gettyju, enem od urednikov mednarodnega projekta Annals of Communism Series, katerega cilj je zbiranje, objavljanje in analiziranje dokumentov iz raznovrstnih arhivov sovjetskih državnih organov. V Predgovoru h komentirani izdaji zbirke dokumentov, ki so bili večinoma izbrani iz nekdanjega Centralnega partijskega arhiva, zbirka pa je bila opremljena z izvrstnimi analizami razmerij med kadri boljševiške partije v tridesetih letih, Getty navede vprašanje ogromne količine dostopnega gradiva. Pri tem ponudi šibko in neprepričljivo metodološko razlago za izbor,

Na primer Gorbačovovo uradno priznanje (1990) poboja v Katinskem gozdu, ki so ga izvršili vojaški

oddelki NKVD, ali pa govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana ob spravni slovesnosti v

Kočevskem rogu leta 1990.

Aleksandr Aleksandrovič Zinov'ev, Polet naše mladosti: književnosociološki esej o staljinizmu, prev. Ivana

Sekicki, Prosveta, Beograd, 1985, str. 73–80. Zinovjev v eseju navaja svoje sodelovanje pri nekakšnem

raziskovalnem projektu, ki sta ga vodstvo Partije in KGB naročila z naslednjimi cilji: ugotoviti motive

ovadb, skupno število ovadb v vsej državi, zanesljivost ovadb, posledice ovadb za osebe, ki so jih zadevale,

a tudi njihov družbeni položaj, narodnost, povezave s partijskimi navodili itn. Zinovjev v eseju ne navede

podatkov o času raziskave in sodelavcih, niti o ustanovi, ki je hranila gradivo.

9

10


katerega merilo naj bi »nekako« bila »reprezentativnost« raznovrstnih problemov,11 sklene pa jo takole:

»Pred nekaj leti smo menili, da bo odprtje sovjetskih arhivov nemudoma pojasnilo vse. Zdaj vemo, da se nam skrivnosti arhiva razkrivajo kot plasti čebule. Vsaka nova odkrita skupina dokumentov nemudoma vodi do naslednje plasti dokumentov. Čeprav še nismo prodrli do jedra, kjer bi dobili dokončne odgovore, nas dokumenti, ki jih predstavljamo na tem mestu, temu približajo bolj kot kadarkoli doslej.«12

Ključno vprašanje, ki zadeva veliki teror v ZSSR in je hkrati izhodišče za urednika Gettyja in Naumova, pa se glasi: »Kako je bilo to mogoče?«

Če bi Gettyjeve navedbe iz Predgovora naivno razumeli v dobesednem pomenu, bi to seveda pomenilo, da imamo opraviti z absurdom. Absurdno je seveda iskanje jedra čebule, ki je zaradi večne možnosti pojavljanja novih dokumentov, nedosegljivo. Četudi bi lahko pregledali vse dokumente, skupaj s tistimi, ki imajo še vedno status zaupnosti, si zlahka zamislimo paranoične spekulacije o morebitnem skrivnostnem obstoju kagebejevskih dokumentov, nemara zakopanih kje v temnih gozdovih Sibirije. Zagotovo bi se našli zgodovinarji, ki bi razmišljali tudi o tem. Zatorej bi bilo nemara koristno prepustiti preganjavico nekoč priljubljenim Carterjevim Dosjejem X in se usmeriti na nekatera predvidevanja, da so bili morebitno najzanimivejši dokumenti uničeni. Morda bi bilo še bolje premisliti predvidevanja, ki imajo danes tako rekoč status dejstev: da najpomembnejše odločitve in načrti niso bili nikoli uradno zabeleženi, saj so jih sprejeli ustno, na Stalinovih razvpitih večerjah in čajankah.

Z drugimi besedami, če sledimo tej metodi, se lahko vsekakor zelo približamo jedru čebule, vendar nikoli dovolj, da bi dosegli »resnico sámo«, vidno in otipljivo kot kosti in lobanje v breznih. Nujno bo nekaj vedno – vsaj potencialno – manjkalo. Pravzaprav se Getty in Naumov nedvomno zavedata tega problema. V ta namen predlagamo branje Gettyjevih navedb ob pomoči šale Plehanova na račun Bernsteina, namreč: »Kdaj moški, ki se mu razvija pleša, dejansko postane plešast?«13 Pravilen odgovor se ne skriva ne v stanju popolne

J. Arch Getty, Oleg V. Naumov, The Road to Terror: Stalin and the Self-destruction of the Bolsheviks,

1932–1939, Annals of Communism, Yale University Press, New Haven, London, 1999, str. xi.

Prav tam, str. xiv. Prevod iz angleščine je moj.

11

12


plešavosti ne na katerikoli arbitrarni točki razvoja plešavosti, marveč v prepoznanju primarnosti procesa, torej neskončnega gibanja in njegove logike, ki dopušča protisloven soobstoj obeh vidikov, torej kvalitativnega stanja stvari (plešavost) in njene kvantitativne preobrazbe (plešanje). Getty in Naumov se ujameta v podobno slabo neskončnost, ko predpostavita, da je zgodovinska podoba z vsakim novim odkritjem še kompleksnejša, kot se je zdelo na prejšnji plasti; to posledično pomeni, da naj bi vsako novo odkrito dejstvo pravzaprav nujno negiralo prejšnja ter tako ustvarilo novo vednost. In tako naprej, in tako naprej.

Suženjsko vztrajanje pri tej metodi – obsedenost z večnim iskanjem novih zgodovinskih virov – nujno vodi v nevarno bližino naivne iluzije pozitivizma, iskanja resnice v stvareh samih, kar predpostavlja razumevanje materije v popolni identičnosti z empirično vidnimi objekti v njihovem spreminjanju. Na tem mestu lahko pripomnimo, da gre za enako iluzijo, kot je tista, ki je v desetletjih po Plehanovu naposled sterilizirala marksistično dialektiko in jo osredotočila na nekaj preprostih zakonov, ki jih je bilo mogoče prepoznavati in uporabljati pri absolutno vseh rečeh ali pojavih. Engels je v Anti-Dühringu, sicer ključnem delu za Plehanova in vso njegovo generacijo, opozoril, da zanašanje na preproste zakone, v tem primeru gre za prehajanje iz kvantitete v kvaliteto, zlahka pripelje do zanemarjanja specifičnosti procesa, ali z drugimi besedami, njegove kompleksnosti.14

V našem primeru to pomeni obsesivno iskanje novih zgodovinskih dejstev, ki so očitno dostopna v še neodkritih zgodovinskih virih, s katerimi naj bi zapolnili vrzel med lastno omejeno vednostjo o posameznih procesih in njihovo »resnico«, ki je še ne poznamo. Menimo, da bi bilo vsekakor veliko produktivneje analizirati videz vrzeli sáme. Vseeno moramo na tem mestu nakazati, da se še večji problem skriva za izhodiščnim znanstvenim vprašanjem: »Kako je bilo to

Šalo sem izključno iz estetskih razlogov prevzel v formulaciji, kot jo je razvil E. V. Iljenkov v: Evald

Ilyenkov, Dialectics of the Abstract and the Concrete in Marx’s Capital (poglavje »The Concept of Man

and Some Conclusions from its Analysis«), prev. Sergei Kuzjakov, Progress Publishers, Moskva,

1982. Dostopno na http://www.marxists.org/archive/ilyenkov/works/abstract/abstra1e.htm/. Prevod

iz angleščine je moj. Za izvirnik glej Georgij Valentinovič Plehanov, »Osnovni problemi marksizma«,

prev. Boris Ziherl, v: G. V. Plehanov, Izbrani spisi, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1973,

str. 294–295.

Friedrich Engels, Gospoda Eugena Dühringa prevrat znanosti (Anti-Dühring), prev. Božidar Debenjak in

Rado Riha, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 179–180.

13

14


mogoče?« Z nekaj razmisleka je mogoče opaziti nenavadno razmerje med danim vprašanjem in njegovim očitno nedosegljivim odgovorom. V tem pogledu lahko pripomnimo, da je to vprašanje obstajalo že dolgo pred spektakularnim odpiranjem arhivov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj nenavadno je, da lahko to vprašanje – v različnih formulacijah – najdemo pri tako zelo različnih mislecih, kot so bili Palmiro Togliatti, Aleksander Solženicin in Louis Althusser. Kljub nepremostljivim razlikam, ki so nedvomno obstajale med njimi, jim je bilo skupno nezadovoljstvo z uradno sovjetsko interpretacijo Stalinovega obdobja, ali natančneje, tez Hruščova o »kultu osebnosti«. Že v šestdesetih in sedemdesetih letih so se vsi strinjali, da so bile stvari znatno kompleksnejše!

Predvsem pa želimo opozorili na naslednje: ko Hobsbawm v omenjenem referatu napeljuje, da bodo klasična dela Roberta Conquesta naposled povedala več o zgodovinopisju sovjetske dobe kot o njeni dejanski zgodovini,15 vztrajamo, da je Conquestov opus konstitutiven del te dejanske zgodovine. In naprej, od te zgodovine ga nikakor ni mogoče ločiti z enostavno negacijo, se pravi izločiti kot posledico novih spektakularnih odkritij v arhivih! Vse njegove napake, nedoslednosti, poenostavitve, pomanjkljiva raba zanesljivih virov, latentni protikomunizem in tako naprej zaznamujejo navzočnost ideoloških okoliščin, ki so igrale pomembno vlogo v kompleksni strukturi zgodovinskega procesa, v kateri je bil možen obstoj sovjetske dobe skupaj s Stalinom.16 Iz tega sledi, da »resnica«, ki jo iščemo, da bi odgovorili na vprašanje: »Kako je bilo to mogoče?«, nikakor ni omejena na državne meje ZSSR, niti vzhodnega bloka, ampak je lastna globalni strukturi v celoti, torej zgodovini svetovnega sistema. To nikakor ne zanika legitimnosti raziskovanja partikularnih primerov, posebnosti razvoja ZSSR v Stalinovem obdobju, marveč nas sooči z nujnostjo oblikovanja novih epistemoloških in metodoloških vprašanj. Na tem področju je ozek pozitivistični pristop povsem nemočen. Ne nazadnje je na tem svetu veliko preveč arhivskih škatel, veliko preveč kosti in lobanj …

Hobsbawm, nav. delo, str. 321–322.

Ta ugotovitev pravzaprav logično izhaja iz druge Hobsbawmove trditve, da ima ruska revolucija dve

vzajemno prepleteni zgodovini, ki pa ju ne smemo pomešati; prva zadeva Rusijo, druga njen vpliv na

ves svet. Prav tam, str. 332–333. Glej tudi Eric Hobsbawm, Čas skrajnosti: svetovna zgodovina

1914–1991, prev. Seta Knop, Katarina Jerin, Srečko Balent, Znanstveno in publicistično središče,

Ljubljana, 2000.

15

16


POLEMIKE O DRUGI SVETOVNI VOJNI V SLOVENIJI

Na robu brezna so prasketale brzostrelke. Njihovi hudobni prebliski so mu slepili oči, ki so gledale mrliške maske sobojevnikov, prežetih z zadnjim sovraštvom in razočaranjem. Velike oči, kakršnih še nikoli ni videl … To je bila belina niča, kres zenic … Roke kot kremplji poginjajočih ptic … Gnetenje trupel – ni vedel, ali je to boj ali prijateljsko objemanje …TONE SVETINA, Ukana17

Polemike o značaju druge svetovne vojne na teritoriju, ki danes bolj ali manj sovpada z državnimi mejami Republike Slovenije, se praviloma zaostrijo vsakič, ko se v medijih pojavijo novice o novih odkritjih množičnih grobišč s posmrtnimi ostanki protipartizanskih borcev. Tovrstna odkritja mobilizirajo raznovrstne subjekte zunaj in znotraj javnega življenja: novinarje, politične stranke, umetnike, vojne veterane, preživele žrtve in njihove sorodnike, duhovnike in teologe, filozofe, poklicne zgodovinarje in druge. Posledično smo priča polifoniji, torej raznovrstnim interpretacijam, ki so v mnogih primerih neposredno povezane z moralno-pravnim problemom odgovornosti za množične poboje. V tem pogledu je govor o razrednem genocidu, revolucionarnem boljševiškem terorju, zločinih, nepravilnostih, pojavljajo pa se tudi zahteve po umestitvi grozodejstev v okvir evropske politično-vojaške situacije med vojno in po njej.

Zdi se, da se sodobne polemike osredotočajo na tri probleme. Prvi je vojna, v kateri so potekali spopadi na dveh frontah hkrati, tako med domačini in tujimi zavojevalci kot tudi med domačini. Drugi problem zadeva izid vojaškega konflikta, ki ga je mogoče razumeti skozi prizmo povojnih grozodejstev ali osvoboditve, pogosto pa skozi tragično kombinacijo obojega. Tretji problem je povezan z vprašanjem, kdo – če sploh kdo – je odgovoren za grozodejstva. Čeprav je arhiv vednosti na to temo neizčrpen in čeprav so nekatere interpretacije z leti izgubile svoj pomen, je v sodobnih polemikah vseeno mogoče izpostaviti

Tone Svetina, Ukana, tretja knjiga, Zavod Borec, Ljubljana, 1969, str. 841. Zgodovinar Božo Repe

namiguje, da roman Toneta Svetine predstavlja prvi opis (resda v literarni obliki) povojnih pobojev

v Sloveniji. Glej Božo Repe, »Povojna represija v nacionalni identiteti in kolektivnem spominu

Slovencev«, v: Janvit Golob idr., Življenje vojne in revolucije, Republika Slovenija, Državni svet,

Ljubljana, 2004, str. 52. Dostopno na http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikacije/

Zbornik_05-1.pdf/.

17


18

nekatere prevladujoče tendence, ki jih bomo zdaj opisali in poskušali analizirati.

Vse interpretacije, ki jih je zaslediti v govornih praksah različnih subjektov, ki se borijo za legitimnost svojih trditev, s tem pa implicitno ali eksplicitno izzivajo nasprotna stališča, brez izjeme tvegajo, da bodo dobile oznako politične motiviranosti in ideološkosti. V praksi to navadno pomeni obtožbo zagovorništva partizanstva, včasih celo komunizma ali domobranstva oziroma kolaboracije. Čeprav ima pluralizem različnih mnenj že nekaj časa status nesporne in z ustavo varovane vrednote, je oznaka politične in ideološke pristranskosti v teh primerih za govorca ali govorko na moč neprijetna, to pa zato, ker se problem, o katerem je tu govor, nanaša na stanje entitete, ki naj bi bila po svojem bistvu nad vsemi mogočimi razprtijami in posledično skupna vsem. Ta entiteta je Narod.

Iz tega sledi, da je tako rekoč vsak vidik, ki zadeva te polemike, tako ali drugače izzvan ali postavljen pod vprašaj – z izjemo enega, slovenskega naroda, za katerega se zdi, da je izhodišče velike večine interpretacij. To pomeni, da je mogoče pri vsakomer postaviti pod vprašaj iskrenost njegove ljubezni in predanosti slovenskemu narodu, ter dokazovati, kakšna naj bi bila resnična ljubezen do te mistične entitete, hkrati pa ni mogoče postaviti pod vprašaj Naroda. S tem v zvezi je mogoče trditi, da je bil (ali pa je še vedno) slovenski narod zaradi bratomorne vojne razcepljen, vendar le, če to razcepljenost razumemo kot motnjo naravnega ravnovesja, ki pa jo je treba ustrezno sanirati, če naj naposled dosežemo izvirno stanje enotnosti.

Ta dozdevna nevtralnost slovenskega naroda je omogočila nastanek raznovrstnih strategij, ki niso bile omejene na izmikanje negativnim oznakam o politični in ideološki pristranskosti, temveč so skušale tudi ponuditi model pomiritve med nasprotnimi stranmi. Tovrstne strategije je mogoče spraviti pod skupni označevalec »narodna sprava«.18

Zamisel o narodni spravi je vzniknila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v krogu intelektualcev in intelektualk, zbranih okrog Nove revije. V najširšem pomenu je bila ta zamisel razumljena kot vzajemno

Glej študijo Janje Slabe o slovenski narodni spravi, ki temelji na analizi slovenskih časopisnih člankov

na to temo iz obdobja med letoma 1984 in 2005. Janja Slabe, »Narodna sprava v slovenskih časopisih«,

Borec, let. 58, 2006, št. 630–634, str. 8–60. Glej tudi Odnos do preteklosti in narodna sprava: priznanje

različnih pogledov kot dejanje za prihodnost Republike Slovenije, Republika Slovenija. Državni zbor,

Ljubljana, 1999. Dostopno na http://www.dzr-rs.si/si/publikacije/publikacije_main.html/.


19

20

21

22

priznanje in spoštovanje vseh strani, ki so bile nekoč udeležene v konfliktu. Takšno razumevanje pa je bilo mogoče le na podlagi predpostavke, da vsi udeleženi pripadajo isti domovini, istemu Narodu, čeprav to predanost tolmačijo na različne načine in kljub bremenu napak in zločinov.19 Narod in domovina sta po tem ključu razumljena kot vnaprej dani lastnosti vsakega posameznika, kar pomeni ločeni od posameznikove omreženosti v političnih, ideoloških in produkcijskih praksah.

Ta strategija je razvidna v praksi postavljanja obeležij na krajih, na katerih so bili protipartizanski borci še nedavno pokopani anonimno. Sporočilo, napisano na enem od teh obeležij, se glasi: »Tudi mi smo umrli za domovino.«20 Pri tem je pomembno, da sporočilo zase ne zahteva monopola nad priznanjem žrtvovanja, marveč postavlja pod vprašaj vsa obstoječa sporočila, ki si pridržujejo to simbolno čast, torej obeležja padlih partizanskih borcev in aktivistov. V teh strategijah narodne sprave igra slovenski narod vlogo, ki nam jo nemara lahko pomagata ilustrirati znani Marxovi metafori o »splošni osvetlitvi« in »etru«. Seveda moramo v tem primeru upoštevati, da sta v izvirniku ti metafori uporabljeni v drugačnem sobesedilu. V polifoniji glasov o bremenih preteklosti se slovenski narod prikazuje kot »splošna osvetlitev [...], v katero so potopljene vse druge barve in [ki] jih modificira v njihovi posebnosti. Poseben eter je, ki določa specifično težo vsega bivanja, ki se kaže v njem.«21

»Diskurzivni utemeljitelji«22 strategije narodne sprave so se dobro zavedali, da je lahko ta strategija učinkovita samo ob pomoči države kot varuhinje pluralizma različnih mnenj, vrhovne svečenice pri spravnih

Na primer: »Kajti domovina je domovina za vse, tudi za tiste, ki naj bi jo bili nekoč izdali ali pa jih je

usoda preprosto odnesla drugam. Domovine ni mogoče nikomur odvzeti, zato je tudi nihče nima pravice

nikomur jemati, odrekati.« Spomenka Hribar, »Domovina za vse«, Delo, 22. avgust 1992,

cit. iz Slabe, nav. delo, str. 28.

Videl avtor članka na obrobju gozda blizu Radovljice.

Karl Marx, Kritika politične ekonomije 1857/58, prev. Božidar Debenjak, Valentin Kalan,

Tomaž Mastnak idr., Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 37.

Koncept povzemam po Michelu Foucaultu, ki ga je uporabljal v navednicah, z njim pa je predvsem

definiral zmožnost ustvarjanja pogojev in pravil za nastajanje novih tekstov. V tem pogledu je koncept

»diskurzivnega utemeljitelja« definiran v nasprotju s tradicionalnim razumevanjem vloge avtorja kot

izvirnega in samoniklega producenta idej. Glej Michel Foucault, »Kaj je avtor«, prev. Vesna Maher,

v zborniku: Sodobna literarna teorija, ur. Aleš Pogačnik, Krtina, Ljubljana, 1995, str. 25–40.


ritualih, a tudi instance za popravo krivic. In res, država, ali natančneje – buržoazna država, se zdi za to nalogo idealna, saj jo je zlahka mogoče razumeti kot spravo sámo. V nasprotju s civilno družbo, tj. sfero spopadanja različnih sebičnih interesov, buržoazna država po definiciji deluje v dobro vseh državljanov in državljank. Po ustavi iz leta 1991 je država Republika Slovenija – kot država vseh svojih državljank in državljanov – utemeljena na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Poleg sklicevanja na plebiscitno voljo, možnosti odcepitve v takrat veljavni ustavi, nezmožnost sklenitve dogovora z drugimi republikami ter na temeljne človekove pravice in svoboščine je bilo sprejetje ustave utemeljeno »iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«.23

Zgodovinski subjekt je tu slovenski narod. Državljanke in državljani, ljudstvo in druge narodne skupnosti se v tem pogledu kažejo kot dediči boja te entitete, torej slovenskega naroda. To je ključna razlika v primerjavi z Ustavo Socialistične republike Slovenije iz leta 1974, v kateri je bila državnost slovenskega naroda »po tisočletnem zatiranju« utemeljena na narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji med drugo svetovno vojno. Eksplicitno so bili omenjeni delavci, kmetje, delovna inteligenca in vsi napredni ljudje Slovenije, ki so, združeni v vseljudsko organizacijo Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije, premagali sile fašistične agresije in notranje reakcije.24

Očitno je, da so v primeru ustave iz leta 1974 dejanski zgodovinski subjekt delovni ljudje, ki jih je vodila njihova avantgarda, v primeru ustave iz leta 1991 pa je to Narod kot tak. Povedano drugače: Narod v ustavi iz leta 1991 v primerjavi z ustavo iz leta 1974 nima jasno zgodovinsko opredeljene vsebine oziroma je dejansko izpraznjen. To pomeni, da je definiranje značilnosti boja tega naroda odprto za raznovrstne interpretacije, seveda pod pogojem, da se Narod in njegova zgodovinska vloga kot taka ne postavita pod vprašaj.

Zakaj? V primeru polemik o drugi svetovni vojni bi to pomenilo zanikanje entitete, o kateri se zdi, da je edini porok obstoja teh

Glej »Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«, »Ustava

Republike Slovenije« (zlasti: I. Splošne določbe), v: Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 5–10.

Ustava Socialistične republike Slovenije, Uradni list Socialistične republike Slovenije, Ljubljana, 1974,

str. 9–10.

23

24


polemik, saj gre za entiteto, ki naj bi bila skupna vsem. Narod, katerega vsebina je na videz prazna, uradno ne priznava nobene partikularne skupine ali gibanja kot svoje prave vsebine, s čimer omogoči ideološko platformo za buržoazno demokracijo v obliki republike. To pomeni, da nobena posamezna interpretacija kateregakoli subjekta ne sme uradno dobiti dominantnega statusa, ker bi bila s tem ogrožena legitimnost drugih interpretacij. Celo skupine, ki se na ravni civilne družbe ali parlamentarne manjšine oklepajo narativnega ekskluzivizma, so se v primeru prevzema vladnega položaja, tj. trenutnega varstva nad državo, prisiljene vsaj v določeni meri prilagoditi vnaprej določeni posredniški vlogi. V nasprotnem primeru bi se država na polperiferiji, kot je Slovenija, izpostavila tveganju, da dobi oznako pohabljene demokracije ali vsaj demokracije, ki je v resni nevarnosti. Kot zgled bi lahko omenili Tuđmanovo Hrvaško ali nemara celo primer Jörga Haiderja v Avstriji. Pri tem dodajamo, da je takšne prakse prilagajanja mogoče zasledovati zlasti na primeru državnih slovesnosti, kjer se pač neizogibno omenja zgodovino skupnosti.

Državni funkcionarji, ki imajo ob posameznih praznikih nalogo prebirati govore in dajati izjave, se zgodovinskih tem lotevajo tako, da poskušajo spraviti s poti čim več ovir, ki bi utegnile ogroziti izvirno čistost Naroda, torej njegovo dozdevno ideološko nevtralnost. Za odpravljanje tovrstnih ovir so seveda na razpolago številni diskurzivni prijemi, vseeno pa lahko trdimo, da v zadnjem času prevladujejo diskurzivne prakse, katerih cilj je razločevanje narodnoosvobodilnega boja od prizadevanj komunistov oziroma od revolucije.

To razmejevanje navadno predpostavlja skrajno poenostavljeno interpretacijo revolucije kot vsote dejanj in želja ene same skupine. Nujna posledica tovrstnega razumevanja je molk o dejavnikih, ki so zadevali političnoekonomska protislovja danega perifernega teritorija in povezav teh protislovij z globalno situacijo. Poleg tega to razmejevanje omogoča obravnavo poštenih domoljubnih partizanov, kot da so bili žrtev komunistične zarote: partizani naj bi se borili proti fašizmu in za narodno osvoboditev, vendar naj bi se ta na koncu sprevrgla v rdeči totalitarizem.

Analogno je mogoče obravnavati tudi protipartizanske borce, ki so se bili prisiljeni boriti proti boljševizmu, da bi zaščitili Narod, vendar so se žal znašli v objemu tujih zavojevalcev, naposled pa postali žrtve rdečega terorja. Kaj je skupno obojim? Oboji so se tako ali drugače borili proti totalitarizmu, oboji so sodelovali v zločinih nad nemočnimi ljudmi, oboji


25

26

so ljubili Narod in na koncu so vsak po svoje postali žrtve boljševizma.25 To pomeni, da celo naracije, ki prihajajo z vladnih položajev – kljub desničarski politični usmeritvi njenih govorcev – potrebujejo partizanski heroizem, vendar brez razrednega boja!

Povedano drugače: če v vojnem konfliktu niso bili na delu strukturni dejavniki, utemeljeni v razrednem boju, marveč zgolj shakespearjanski boji za oblast, utemeljeni na strasteh posameznikov, je potemtakem celoten problem omejen na vprašanje moralnih in duševnih bolečin, ki predpostavljajo nerazkrite ali prezrte izpovedi in dogodke, a tudi nepopravljene krivice. Vse te probleme pa je po definiciji zmožna zdraviti buržoazna država prek svojih aparatov. Takšno »zdravljenje« obsega sprejetje ustrezne zakonodaje, kaznovanje nekaterih posameznikov, zagotavljanje razmer, v katerih lahko različni posamezniki v javnosti branijo svojo čast in izpovedujejo zgodbe, (so)financiranje raziskovalnih projektov, ki podpirajo uravnoteženo zgodovinopisje, duhovna oskrba je v domeni Cerkve in tako naprej.

Na tem mestu lahko sklenemo, da spravna vloga, ki jo poskušajo izvajati državni vrhovi, nikakor ne prinaša zadoščenja različnim subjektom znotraj in zunaj javnega življenja. Kar zadeva vprašanje vloge Naroda, bi lahko našo analizo zaokrožili s konceptom ničte institucije, kot ga je izpeljal Claude Lévi Strauss, razvil pa Rastko Močnik. Po Močniku je nacija (ki jo za potrebe te problematike v celoti istovetim s pojmom naroda) kot ničta institucija prazen prostor, ki pa je nenehno pod udarom različnih ideologij, ki težijo k zapolnitvi tega prostora.26 V teh prizadevanjih ideologije zadenejo ob vrsto omejitev. Te omejitve seveda ne izhajajo iz Naroda kot takega ali iz njegovega dozdevnega spravnega bistva, marveč iz razmerja globalnih strukturnih dejavnikov, ki jih je mogoče razumeti samo na podlagi analize globalnega poraza projektov socialističnih revolucij 20. stoletja.

Za zgled glej govora predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše (27. april 2005) in

predsednika Državnega zbora Republike Slovenije dr. Franceta Cukjatija (27. april 2006) ob dnevu

upora proti okupatorju. Oba govora sta dostopna na http://www.arhiv-pv.gov.si in http://www.dz-

rs.si/index.php?id=387/.

Rastko Močnik, 3 teorije: ideologija, nacija, institucija, Založba /*cf., Ljubljana, 1999.


27

28

SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE IN NJEGOVE ZAGATE

Prehajamo k problemu zgodovinopisja o drugi svetovni vojni v Sloveniji. Nakazali smo že, da zgodovinarji nedvomno nimajo monopola nad to tematiko. Obenem je res, da so bili prav zgodovinarji imenovani za izvedence v nekaterih vladnih komisijah, denimo za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da delujejo v Nacionalni kurikularni komisiji in tako naprej. Zgodovinarji so bili povabljeni tudi kot govorci na posvetu Žrtve vojne in revolucije, ki sta ga leta 2004 priredila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani.27 Zelo pogosto imajo priložnost, da v medijih predstavijo javnosti svoja izvedenska mnenja. Izvedenske storitve pa lahko ponujajo predvsem zaradi obvladanja znanstvene tehnike, za katero velja, da jim omogoča produciranje nove, in kar je najpomembneje, objektivne vednosti o preteklosti. Tovrstna objektivnost seveda nima ničesar skupnega s pojmom, ki deluje kot koncept v različnih teoretskih tradicijah marksizma (-leninizma). V našem primeru pomeni predvsem produkcijo zgodovinskih dejstev, ki temelji na kritični rabi zgodovinskih virov.28

Kot rečeno, zgodovinska dejstva ne morejo obstajati samostojno, marveč morajo biti opremljena z interpretacijami, čemur navadno rečemo zgodovinska sinteza. Ta produkcijski proces večinoma poteka v znanstveni sferi, torej v prostoru, v katerega naj ne bi posegali politika in ideologija. Avtonomija znanosti je seveda iluzija – vendar nujna iluzija – tako za zgodovinarje kot za njihove kritike. Zgodovinarji namreč, enako kot vsi udeleženci in udeleženke polemik o preteklosti, tvegajo, da jih bodo obtožili politične motiviranosti in ideološkosti. V zadnjem času je izredno priljubljena zmerljivka o neuravnoteženosti, ki pomeni nekakšno sintezo politične motiviranosti in ideološkosti. Če je zgodovinar ali zgodovinarka obtožen/a neuravnoteženosti, torej pristranskosti, to običajno označuje neuspeh pri vzpostavljanju distance med osebnim političnim prepričanjem in znanstvenim delom, kar v zadnji instanci določi specifično mesto zgodovinarja ali zgodovinarke v prepirih o preteklosti.

Tovrstne obtožbe se lahko nanašajo na dozdevno sporno interpretacijo, zanemarjanje posameznih pomembnih vprašanj ali pretirano poudarjanje drugih. Ko državni funkcionarji, politiki in drugi kritizirajo posamezne

Glej Golob idr., nav. delo.

Glej analizo Jerneja Kosija o sodobnem slovenskem zgodovinopisju in spontanem zanašanju na

pozitivistično načelo objektivnosti. Centrih, Kosi, nav. delo, str. 155–160.


zgodovinarje, nikakor ne kritizirajo njihove vede ali tehnike, še manj vrednote znanstvene avtonomije. Kar navadno kritizirajo, je pravzaprav dozdevna nezmožnost zgodovinarjev, da bi zadostili avtonomističnemu idealu svojih ustanov, za katere se predpostavlja, da bi morale biti proste politike in ideologije! Pred nekaj leti se je v javnosti pojavil seznam zgodovinarjev, ki naj bi se bili zmožni bolje ravnati po omenjenih znanstvenih idealih. Napadeni zgodovinarji – in tisti, ki so se v teh napadih prepoznali – so tovrstno retoriko razumeli kot pobudo za čistke in odgovorili, da je na udaru njihova znanstvena avtonomija.29

»ZOO KEEPING« 30

Slovenska novejša zgodovina, 1848–1992, delo v dveh knjigah, dokončano leta 2005,31 ki ga je opravila skupina uglednih slovenskih zgodovinarjev in zgodovinark, je nedvomno dober primer poskusa doseganja ustreznih znanstvenih standardov ter izmikanja nezaželenim opazkam o ideološki in politični pristranskosti. Mogoče je trditi, da so se zgodovinarji in zgodovinarke očitkom o pristranskosti poskušali izogniti z zanašanjem na

Kot najbolj izpostavljenega kritika slovenskega zgodovinopisja v zadnjih nekaj letih na najvišji politični

ravni velja omeniti ministra za šolstvo in šport dr. Milana Zvera, zlasti v luči promocije pluralnosti,

podajanja predlogov o zaželenih in manj zaželenih temah proučevanja, a tudi navajanja imen ustreznih,

politično nemotiviranih zgodovinarjev. V tem obdobju je kar nekaj znanstvenih ustanov, ki so povezane

z zgodovinopisjem, zamenjalo vodstvo. Skupina uglednih zgodovinarjev je javno protestirala (Izjava

zgodovinarjev, 2005) proti političnim posegom v znanost, a tudi proti prizadevanjem po mistificiranju

nekaterih poglavij iz slovenske zgodovine, zlasti iz srednjega veka. Kritizirali so še enostranske tendence

prikazovanja sodobne slovenske zgodovine, še posebno vprašanje žrtev druge svetovne vojne. Nekatere poglede

te kontroverze osvetljujeta članka: Peter Petrovčič, »Novo pisanje zgodovine«, Mladina, 7. marec 2005,

dostopno na http://www.mladina.si/tednik/200510/clanek/slo--solstvo-peter_petrovcic/index.print.html-l2/;

in Izjava zgodovinarjev, v: Peter Petrovčič, »Konec neke zgodovinske smeri«, Mladina, 16. april 2005, dostopno

na http://www.mladina.si/tednik/200516/clanek/slo--protest-peter_petrovcic/.

Pojem zoo keeping najpogosteje aludira na skrbstvo, razkazovanje in nadzorovanje tako navadnih živali kot

tudi najnevarnejših eksotičnih zveri. Ker mi za potrebe tega članka nikakor ni uspelo najti ustrezno bogate

slovenske besede, sem se odločil, da pojem ostane nepreveden.

Iniciativna skupina je začela z delom marca 1997. Pri tem zagotovo ni zanemarljiv kontekst polemik o

starem režimu in posledično o značilnostih druge svetovne vojne, ki so v letu 1997/1998 dosegle novo

vrelišče. Te polemike so bile takrat povezane s predlogom tako imenovanega zakona o lustraciji, ki so ga

predlagatelji poskušali utemeljiti z Resolucijo Sveta Evrope 1096 in Poročilom 7568 iz leta 1996.

29

30

31


edino dozdevno nevtralno izhodišče v polemikah o preteklosti, ki ga zavzema slovenski narod.

Glavna značilnost dela je opisni pristop, ki temelji na rabi primarnih in sekundarnih virov, pri čemer prevladujejo politični dogodki, pomembne osebnosti in gibanja (politične stranke). Tako imenovani socialno-ekonomska in kulturna zgodovina sta drugotnega pomena. Pri tem je treba omeniti, da nikjer ni podana teoretska utemeljitev, ki bi upravičevala takšno zastavitev. Pričakovali bi vsaj kratek teoretski uvod z definicijo objekta, ki je pod znanstvenim drobnogledom, denimo nekaj podobnega, kot je naredil Janko Pleterski v svoji knjigi Narodi, Jugoslavija, revolucija iz leta 1986. Avtor je v prvem poglavju orisal, kaj je pravzaprav Narod, in v ta namen navedel polemike o tej temi, ki so takrat potekale v Jugoslaviji.32 Avtorji in avtorice Slovenske novejše zgodovine tudi ne podajo kritične ocene del, ki so bila na to temo napisana v starem režimu. To bi bilo nujno potrebno – že zato, da bi lahko pojasnili razloge, zakaj sploh napisati novo sintezo; to bi avtorji in avtorice najlažje storili z analiziranjem napak in pomanjkljivosti prejšnjih del.

Ocenjujemo, da je treba tej eksplicitni pomanjkljivosti kritičnega teoretskega ozadja nameniti največjo pozornost, in sicer zato, da bomo pokazali na implicitno ideološko kritiko prejšnjega zgodovinopisja. To nam bo omogočilo razumeti ideološko tehniko izmikanja pristranskosti, kakršno prakticirajo avtorji in avtorice Slovenske novejše zgodovine.

Kritiziranje prejšnjega zgodovinopisja, ki se je ukvarjalo z drugo svetovno vojno, bi predvsem pomenilo usmeritev pozornosti na dela Metoda Mikuža, a tudi Edvarda Kardelja. Mikuž je bil med vojno verski referent v štabu slovenske partizanske vojske, pozneje pa je bil ugleden profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova dela, napisana v petdesetih in šestdesetih letih, zlasti Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji v petih knjigah, so pionirske študije na tem področju. V tem delu je mogoče najti naslednji sklep o naravi vojne:

»Vsa narodnoosvobodilna vojna je obenem z borbo proti okupatorjem tudi revolucionarna borba za ljudsko oblast, torej borba ljudskih množic pod vodstvom Partije proti domači buržoaziji.«33

Janko Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1986, str. 9–28.

Glej tudi Uvod v delo o drugi svetovni vojni v Sloveniji izpod peresa Metoda Mikuža: Pregled zgodovine

narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, prva knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1960, str. 5–24.

Mikuž, nav. delo, str. 95.

32

33


Ta sklep v celoti temelji na marksistični teoriji narodnega vprašanja, kot jo je v tridesetih letih 20. stoletja razvijal Edvard Kardelj.34 Ta teorija pa je zasnovana na materialistični zahtevi po razumevanju naroda kot zgodovinske kategorije, ali natančneje, kot produkta razvoja kapitalizma, torej razrednega boja.

Kardeljeva teza ima veliko težavo, ker se zanaša na enostavno dihotomijo med bazo in nadzidavo, ki je v pričujoči praksi uporabe kvečjemu feuerbachovsko materialistična. V tem pogledu je vredno upoštevati Althusserjevo opazko, da preprosto materialistično izhodišče samo po sebi ne zadošča za teoretsko prakso, ki bi omogočila produkcijo novih teoretskih konceptov.35 Pri tem dodajamo, da bi nemara kazalo prav s to teoretsko omejitvijo, ki jo zlahka zasledimo v Kardeljevem delu, skupaj s prevladujočim pristopom opisnega zgodovinopisja pri Metodu Mikužu, razložiti latentno trdovratnost nacionalističnega diskurza, ki deluje prek mitologije in stereotipov o majhnem, zaostalem in stoletja podjarmljenem narodu. Kardeljev pristop je res lahko še vedno nadvse produktiven, saj njegova temeljna teza razbija iluzijo o narodu kot naravni in vsezgodovinski kategoriji, vendar samo ob obširni kritični analizi, ki pa znatno presega okvire dane razprave.

Kritika nekdanjega zgodovinopisja je po našem mnenju v grobem mogoča na podlagi treh strategij. Prva strategija bi bila teoretska kritika, druga strategija preproste diskvalifikacije, tretjo strategijo pa bomo poimenovali zoo keeping.

Prvo strategijo so na široko prakticirali že v času nekdanje Jugoslavije, vendar bolj na bojnem polju marksistične teorije kot zgodovinopisja.36

Edvard Kardelj je pri svojem napol legalnem političnem, teoretskem in novinarskem delovanju v

tridesetih letih uporabljal vrsto psevdonimov, denimo Tone Brodar in Sperans. Glej Tone Brodar,

»Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«, Književnost, mesečnik za umetnost in znanost,

let. I, 1932, 1933, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6 in 7; Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Naša

založba, Ljubljana, 1939.

Glej npr. Louis Althusser, »Marx’s Relation to Hegel«, v: Louis Althusser, Politics and History:

Montesquieu, Rousseau, Hegel and Marx, prev. Ben Brewster, NLB, London,1972, str. 161–186.

Jugoslovanski marksisti so v petdesetih letih začeli širokopotezen projekt revizije teoretske dediščine

marksizma-leninizma. Neposredne posledice tega so se pokazale v obliki nastajanja številnih

teoretskih revij (Praxis, Marksizam u svetu, Problemi itn.), sistematičnega prevajanja marksističnih

klasikov in drugih sodobnih filozofskih del (»Frankfurtska šola«, Heidegger, eksistencializem,

strukturalizem, psihoanaliza itn.) ter v polemikah in spopadih, denimo glede naslednjih tem:

razmerje med Marxovimi zgodnjimi in zrelimi deli, razmerje med historičnim materializmom in

34

35

36


Druga strategija gleda na teoretski opus Edvarda Kardelja predvsem skozi prizmo njegove odgovornosti za grozodejstva med drugo svetovno vojno in po njej. Mikuža pa je analogno zlahka mogoče odpraviti kot uradnega partijskega zgodovinarja, ki je na fakulteti teroriziral svoje poštene in nedolžne kolege.37

Drznemo si predvidevati, da sta prva in druga strategija za avtorje in avtorice Slovenske novejše zgodovine bolj ali manj nedopustni, saj bi v tem primeru tvegali očitek, da so bodisi komunisti bodisi desničarji. In kar je nemara najpomembneje: prisiljeni bi bili postaviti pod vprašaj pojem Naroda ali pa primorani izbrati interpretacijo njegove vsebine. V vsakem primeru bi ogrozili svojo iluzorno pozicijo znanstvene avtonomije. Po našem mnenju so implicitno izbrali tretjo strategijo, ki jo imenujemo zoo keeping. Avtorji in avtorice Slovenske novejše zgodovine ravnajo z Metodom Mikužem in Edvardom Kardeljem kot z nekakšno banko podatkov. Nikakor se ne poskušajo z njima spustiti v odkrito teoretsko polemiko, kar bi seveda zahtevalo soočenje z njunim teoretskim ozadjem, koncepti, pojmi, metodologijo in tako naprej. Namesto tega Mikužu in Kardelju podelijo status »čistih« zgodovinskih virov in zgodovinskih osebnosti. S tem ko opisujejo njuno zgodovinsko vlogo, uporabljajo podatke iz njunih del (zlasti v primeru Mikuža) in njune fotografije kot slikovno gradivo, dejansko obidejo polemiko, v kateri bi morali neizbežno zastopati določeno teoretsko izhodišče. Povedano z drugimi besedami: avtorji

dialektičnim materializmom, vloga zveze komunistov, socialistična demokracija, odmiranje države,

potrošniška družba, narodno vprašanje, birokratizem, kritike stalinizma itn. Na tem mestu se seveda

ne moremo spuščati v podrobno analizo jugoslovanskega marksizma. Vseeno pa je treba poudariti,

da je jugoslovanska teoretska produkcija uspešno prelomila z ortodoksijo, znano pod imenom

»stalinski Diamat« kot specifično interpretacijo dialektičnega materializma, ki je temeljila na izrazito

poenostavljeni sistematizaciji teorij klasikov marksizma. Na področju teoretske produkcije so

razumevanje dialektičnega materializma kot nauka o železnih zakonih narave in družbe, ki je temeljil

na preprostih dihotomijah (bit–zavest, baza–nadzidava), sčasoma tako rekoč v celoti izpodrinile

znatno bolj sofisticirane študije historičnega materializma. Glej npr. Predrag Vranicki, Historija

marksizma, Naprijed, Zagreb, 1961; Božidar Debenjak, V alternativi: marksistične študije, Cankarjeva

založba, Ljubljana, 1974; Božidar Debenjak, Friedrich Engels – zgodovina in odtujitev, Založba

Obzorja, Maribor, 1981; prispevki s simpozija Aktualnost misli Hegla, Marxa, Engelsa in Lenina v

družbenem življenju in znanosti XX. stoletja, ur. Igor Hvala, Anthropos in Teorija in praksa, Ljubljana,

1971.

Glej npr. Bogo Grafenauer, »Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju«, Zgodovinski časopis,

let. 47, 1993, št. 1, str. 122–123.

37


in avtorice podelijo Kardelju in Mikužu pasivno vlogo, ki jo je najlažje nadzirati s tehniko obvladovanja zgodovinskih virov.38 S tem postopkom proizvedejo ideološko distanco, ki jim zagotavlja minimalno tveganje za pridobitev oznake pristranskosti oziroma neuravnoteženosti znotraj javnih polemik o tegobah preteklosti.

Avtorji in avtorice se pri svoji novi sintezi slovenske novejše zgodovine seveda ne omejujejo na suhoparno opisovanje in naštevanje virov zato, da bi opisali dogodke, dejanja različnih subjektov, osebnosti in tako naprej, marveč jih povezujejo z uporabo kratkih interpretacij.39 Kratke interpretacije igrajo pomembno vlogo, pojmi, kot so »ljudska demokracija«, »parlamentarna demokracija«, »totalitarizem« in »Slovenci«, pa ostajajo v celoti teoretsko nerazčlenjeni. Pri tem avtorji radi uporabljajo narekovaje in druge diskurzivne tehnike, kot je fraza »po njihovem mnenju«. S tem se distancirajo od posameznih dejanj, mnenj in interpretacij prednikov. Pojme, kot sta »parlamentarna demokracija« in »Slovenci«, v nobenem primeru ne postavijo pod vprašaj.

Na podlagi opisane tehnike avtorji in avtorice Slovenske novejše zgodovine varno obravnavajo revolucijo med drugo svetovno vojno, a tudi obdobje, ki ji je sledilo. Pri tem navajajo vrsto pojmov, ki so jih za potrebe opredelitve revolucije uporabljali partizani in protipartizanski borci, denimo: »proletarska«, »demokratična«, »ljudska«, »boljševiška« ali »komunistična revolucija«. Pri tem je značilno, da v interpretacijah avtorjev in avtoric teh pojmov ni zaslediti. Namesto tega smo deležni naslednje značilne izpeljave: »Odkrito vnašanje revolucionarnih prvin v osvobodilni boj.«40 Te revolucionarne prvine pozneje povežejo z vlogo in načrti Komunistične partije Slovenije ter z njenim povojnim političnim monopolom. Ko je govor o političnem sistemu, v katerem naj bi se ta monopol uresničil, avtorji uporabljajo formulacijo »tako

Prim. Immanuel Wallerstein idr., Kako odpreti družbene vede: poročilo Gulbenkianove komisije o

restrukturiranju družboslovja, prev. Zoja Skušek, Založba /*cf., Ljubljana, 2000, str. 23. Wallerstein

opozarja na vlogo arhiva v procesu vzpostavljanja zgodovinopisja kot moderne znanosti v 19. stoletju.

Arhiv ima po njem podobno vlogo kot laboratorij pri naravoslovnih znanostih, torej kot kraj, kjer je

mogoče neodvisno od vplivov zunanjega sveta zbirati, nadzirati in manipulirati gradivo.

S tem je povezana tudi predstava o zgodovinarju kot o nepristranskem znanstveniku. Glej tudi Centrih,

Kosi, nav. delo, str. 156–157.

V nadaljnjih vrsticah povzemam svojo analizo problemov konceptualizacije v Slovenski novejši zgodovini.

Glej Centrih, Kosi, nav. delo, str. 160–165.

Čepič, Borak, Fischer idr., nav. delo, str. 633.

38

39

40


imenovana ljudska demokracija«.41 V delu je bežno omenjen celo pojem totalitarizem, ki pa ga avtorji uporabijo prek citata iz poročila ameriškega veleposlanika v Beogradu leta 1946.42 Na drugi strani avtorji rezultat osvobodilnega boja, ki se je za kratek čas realiziral v osvoboditvi slovenskega etničnega ozemlja, opisujejo kot trenutek sreče in upanja celotnega naroda. V tem primeru ni ne duha ne sluha o narekovajih ali prislovih za »slovensko etnično ozemlje«.

Razpravo zaključujemo s komentarjem, da ideološki postopki, ki jih v izobilju uporabljajo avtorji in avtorice Slovenske novejše zgodovine in ki temeljijo na nereflektiranju vprašanja Naroda, omogočijo portretiranje druge svetovne vojne in starega režima v Sloveniji kot dolgotrajne tranzicije, ki je dosegla vrhunec z vnovično vzpostavitvijo naravnega stanja stvari leta 1992, torej v času mednarodnega priznanja Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države.

Prav tam, str. 834.

Prav tam, str. 844–846.

41

42


»Svet je niz objektivnih variacij, ki ga sestavljajo. S tega zornega kota vedno obstajajo modifikacije v to ali ono smer, ki so premestitve relativnih intenzivnosti. Nikoli nisem rekel, da je vsaka transformacija ali postajanje procedura resnice in zato odvisna od utemeljitvenega dogodka in zvestobe temu dogodku. Sekvenca, ki pa zahteva utemeljitveno diskontinuiteto, skupaj z etiko resnice, vključuje spremembo v transcendentalnih vrednotenjih.«ALAIN BADIOU, »Some Repl ies to a Demanding Fr iend«, 2004


ALBERTO TOSCANO

EMBLEMI IN REZI: FILOZOFIJA V

ZGODOVINI IN PROTI NJEJ

PROFESOR ZGODOVINE IN ŠTUDENTDIALEKTIKE

Alain Badiou nam v Calme bloc ici-bas,1 romanu iz leta 1997, pripoveduje zgodbo Juliena Oldenaya, profesorja filozofije zgodovine v domišljijski deželi Prémontré – deželi, ki od bralčeve ni ločena le s fiktivnostjo svojega prostora, temveč tudi z neprimerljivostjo svoje časovnosti in koledarjev, ki so neprimerljivi z našimi, saj so zasnovani na utemeljitvenih, konstitutivnih dogodkih. Ta zgodba je ena od štiriinštiridesetih, ki zavzemajo približno polovico romana in se začenjajo s klasičnimi uvodi, kot so »C’est l’histoire de …«, »Je conte de …«, »Ce conte est …«, v tem primeru pa s preprostim »Pred davnimi časi …« (»Il était une fois…)«. Omalovažujoči prikaz Oldenaya kaže na Badioujeve filozofske težnje glede zgodovine, naj gre za koncept ali vedo. Prikaz Oldenaya združuje poleg njegove dokaj bedne pojave določeno mero samozadovoljstva s »kroničnim intelektualnim obotavljanjem« ter retoriko, zaznamovano z različicami, preklici in večno samokritiko. Ko Oldenay predava o zgodovini Prémontréja, obotavljivo zatrdi: »O tej zgodovini – če začasno sprejmemo, da je beseda ‘zgodovina’ sprejemljiva, kar bi sicer zahtevalo izdelano argumentacijo –

Naslov je, značilno, izposojen iz verza Mallarméjeve Grobnice za Edgarja Allana Poeja, katerega dru-

ga polovica je bila uporabljena kot naslov Badioujevega pamfleta o »smrti komunizma« iz leta 1991,

D’un désastre obscur. [»Calme bloc ici-bas chu d'un désastre obscur«; v prevodu Borisa A. Novaka:

»Negibno skalo, padlo z neke temne blodnje«, v: Stéphane Mallarmé, Mladinska knjiga, Ljubljana,

1989, str. 53. – Opombe v oglatih oklepajih so prevajalčeve.]

1


bi s previdnostjo, ki jo zahteva ta koncept, rekel, da je zelo jasno dialektična. Seveda je ‘zelo jasno’ le retorična figura, saj je zgodovina Prémontréja vse prej kot jasna. In kot sem že dejal, tudi ‘dialektična’ je le retorična figura, dokler ne razlikujemo med sedmimi možnimi pomeni te besede …«

Oldenay vztraja pri teh komičnih, sholastičnih meandrih. Toda med njegovimi študenti je tudi David Monvoisin, eden od protagonistov Calme bloca, ki po izgubi matere in, po Badiouju, zamenjavi »tistega, kar je v pripadnosti narodu naključnega«, namerava s figuro zgodovine vnesti obrat v to neskončno kvalificirano in tipološko diferencirano dialektiko: »Zdi se mu,« piše Badiou, »da bi lahko skozi konceptualne negotovosti svojega profesorja ‘zarezal’ z omembo nekaterih simbolnih dogodkov, na podlagi katerih bi lahko brez iskanja nenehne karakterizacije rekonstruirali splošni smisel zgodovine Prémontréja. Svoj sivi pogled in vitko atletsko lepoto pričvrsti na Juliena Oldenaya in ga nenadoma vpraša, ali ne bi morali dialektike razumeti v pojmih kontrasta nasilnih rezov ali emblemov.«2 Monvoisin nato z nizanjem datiranih dogodkov povleče natančno določene embleme iz zgodovine Prémontréja, čemur sledita osuplost drugih študentov in Oldenayev rigorozno nesklepčen odgovor, ki našega mladega, radikalnega dialektika počasi zaziblje v spanec.

Ta vinjeta, ta majhna conte ali histoire, v več pogledih prikazuje enega od osrednjih zastavkov v večdesetletnem spoprijemanju Alaina Badiouja s konceptom zgodovine. Posredovan s heterodoksno vdanostjo marksizmu, ki še vedno določa velik del njegove misli, je to seveda problem dialektike, ki pa jo moramo vsaj v prvem hipu razumeti kot dialektiko preloma in obdobja, kontinuitete in diskontinuitete.3 Seveda gola zoperstavitev dialektike kontinuitete in obotavljanja (Oldenay) dialektiki emblematičnega nasilja (Monvoisin) nikakor ne more zadostovati. Četudi izberemo drugo, se moramo nujno vprašati, kakšne nove pojme kontinuitete in periodizacije proizvede poudarek na

Alain Badiou, Calme bloc ici-bas, P.O.L., Pariz, 1997, str. 302–305, »Un professeur scrupuleux«.

[Dela v francoščini, ki jih navaja avtor, prevajamo po njegovih lastnih prevodih oziroma prevodih,

ki jih uporablja.]

Fredric Jameson, A Singular Modernity: Essay on the Ontology of the Present, Verso, London, 2002,

str. 23. Izbira med prelomom in periodo, kontinuiteto in diskontinuiteto, po Jamesonu zaznamuje

»absoluten zgodovinopisni začetek, ki ga ne more upravičiti narava zgodovinskega gradiva ali doka-

zov, saj šele organizira vse tovrstno gradivo in dokaze«.

2

3


prelomu, kakšna so notranja merila »rezov«, o katerih govori Badiou-Monvoisin, in kajpada, kakšen (če sploh kakšen) koncept zgodovine bi lahko rekonstruirali na njegovi sledi.

Če naj raziščemo ta problem iz Badioujevega dela, se moramo lotiti njegovih spisov na številnih vzajemno povezujočih se ravneh ter zastaviti vrsto izzivalnih in zapletenih vprašanj. Za začetek moramo dojeti, kako so Badioujeve predelave dialektike vplivale na zgodovinskost in časovnost – vprašanje, ki se ne more izogniti oceni dediščine heglovstva v Badioujevi filozofiji. Drugič, vprašanje dialektike periodizacije, ki vznikne iz Badioujevega soočenja s Heglom v njegovi Teoriji subjekta (1982), bi morali zoperstaviti tako Badioujevim stališčem vis-à-vis obstoju ali neobstoju »objektivnih« zgodovinskih obdobij (vekov, stoletij ali celo metazgodovinskih kategorij, kot je »modernost«) kot tudi njegovemu mišljenju periodizacije, imanentne poti4 nekega subjekta. Tretjič, z izhajanjem iz vprašanja periodizacije moramo premisliti konfliktno povezavo ter razkol med politiko in zgodovino, skupaj z divergentnim statusom zgodovine, gledane s prednostnih točk filozofije in politike (ali drugih postopkov resnice). Četrtič, načeti moramo vprašanje, kako Badioujev boj z vprašanjem zgodovine določajo njegove razmejitve (ki so pogosto tudi prisvojitve) od njegovih intelektualnih predhodnikov in sodobnikov, namreč Sartra, Althusserja in Foucaulta.

ZGODOVINA IN PROTIHUMANIZEM

Tega zadnjega vprašanja bi se rad lotil najprej in na kratko orisal sekvenco razmejitev, s katerimi Badiou predstavi svoje pojmovanje zgodovine (ali zgodovinskosti) kot alternativo pozicijam, ki z njim delijo nekatera od radikalno emancipacijskih in/ali protihumanističnih načel. Omeniti velja, da se je Badiou v odgovoru na nedavna vprašanja Petra Hallwarda dotaknil enega od teh pristopov k zgodovini (pretežno ga predstavlja šola Annales, a tudi različne teorije longues durées in nezaznavnih, čeprav množičnih mutacij v materialnih strukturah družbenega življenja), ki kljub njemu sorodnemu sumničenju normativnih ali humanističnih pojmovanj zgodovinskih sprememb tega vendarle ne počnejo z rekonceptualizacijo subjekta, marveč s študijem

[Trajectory].4


pogosto podzemnih in nečloveških transformacij. Zdi se, kot da bi bil protihumanizem razdeljen na subjektivni in objektivni vidik. Badiou v tem nedavnem besedilu resda podvomi v znanstvenost humanističnih ved v celoti – zaradi njihovega pomanjkanja formalizacije –, a vendarle prizna, da se ne srečujemo s preprosto alternativo med »čisto konservacijo« vednosti (čemur pravi »enciklopedija«) in radikalno spremembo, katere glasnik je dogodek. Raje sprejme bolj raznolik koncept »svetov« in idejo, da spreminjanje utegne imeti različne oblike, od katerih lahko le nekatere priznamo kot emblematične diskontinuitete, ki jih zagovarja njegov mladi alter ego Monvoisin v Calme bloc ici-bas. Kot pravi:

»Svet je niz objektivnih variacij, ki ga sestavljajo. S tega zornega kota vedno obstajajo modifikacije v to ali ono smer, ki so premestitve relativnih intenzivnosti. Nikoli nisem rekel, da je vsaka transformacija ali postajanje procedura resnice in zato odvisna od utemeljitvenega dogodka in zvestobe temu dogodku. Sekvenca, ki pa zahteva utemeljitveno diskontinuiteto, skupaj z etiko resnice, vključuje spremembo v transcendentalnih vrednotenjih.«5

Badiou nadaljuje z razlikovanjem med štirimi figurami transformacije, ki lahko zadevajo dani svet: modifikacija, dejstvo, singularnost in, končno, dogodek (ta logika spremembe je filozofsko utemeljena v njegovem nedavno objavljenem delu Logiques des mondes). Če sta v Badioujevem projektu – upravičeno bi mu lahko rekli hipermoderni – resnica in novost neločljivi, lahko počasi uvidimo, zakaj filozofijo zanima samo radikalna transformacija parametrov pojavnosti in intelegibilnosti danega sveta ali situacije (sprememba » transcendentalnih vrednotenj«), ki so, skupaj s konstrukcijo resnice, odtegnjene in nerazločljive od prejšnjih parametrov. Z drugimi besedami, tu že lahko vidimo, da četudi zgodovinskost morda igra pomembno vlogo v Badioujevem mišljenju, zanj ne more biti česa takšnega, kot je filozofija zgodovine, če s takšno filozofijo razumemo metodični premislek o modifikacijah, ki niso le tiste »revolucionarne«, kakršne preobrnejo parametre intelegibilnosti.

Toda kaj je obravnava zgodovinskih prelomov, ki ne identificira nosilcev takšnih prelomov (ali njihovih sistematičnih konsekvenc) kot subjekte; ki sicer sprejme temo transcendentalnih transformacij, a se izogne formalizmu odločitve in militantnosti?

Alain Badiou, »Some Replies to a Demanding Friend«, v: Think Again: Alain Badiou and the Future of

Philosophy, ur. P. Hallward, Continuum, London, 2004, str. 236.

5


Badiou se spopade s tem rivalskim stališčem v nedavnem članku o Foucaultu, ki ga je povedno podnaslovil »Kontinuiteta/diskontinuiteta«. V obravnavi Foucaultovega arheološkega ukvarjanja z epistemičnimi diskontinuitetami je takšno mišljenje zgodovine označil kot v temelju nefilozofsko.6 Zakaj? Najprej zaradi Foucaultovega zavračanja velikih imen in invencij – njegovih konstrukcij prefinjenih arhivskih periodizacij, v katerih se Descartes pojavi v opombi pod črto in Marx kot manj pomemben ricardovski ekonomist. Badiou z aludiranjem na figuro 18. stoletja iz Foucaultovih Besed in stvari togo zatrdi, da je takšna zgodovina nesprejemljiva za filozofijo, ki se po definiciji zanima za večnost in prenosljivost revolucionarnih resnic. Ena od najtrdovratnejših tem Badioujevega mišljenja, ki nemara najbolj prevladuje v prvi lekciji iz njegove knjige Stoletje7, je, da zgodovinski čas (v preobleki obdobij, dob, vekov ali, kajpada, dogodkov) za filozofijo obstaja le v tolikšni meri, kolikor predstavlja singularne, vendar nesmrtne (brezčasne) resnice, momente subjektivne izjeme, ki odpravijo svojo prostorsko-časovno partikularnost in so primerni za univerzalizacijo.

In res, filozofija je definirana kot dajanje zavetja heterogenim resnicam danega »časa«, ki te pluralne in singularne resnice naredi hkrati možne8 (Badiou si ta nenavadni izraz izposodi iz Leibnizeve Teodiceje). Tako je v določenem smislu naloga filozofije, da proizvede neki čas; da ustvari koncept obdobja, v katerem so določene resnice druge drugim sočasne v nekakšni lokalizirani mreži univerzalnosti (npr. takšni, ki bi lahko združevala Einsteina, Cantorja, Lenina, Picassa in Freuda). Zato je 18. stoletje, ki je polno manj znanih, vendar pomembnih znanstvenikov, razvpitih mož in nezaznavnih, skrivnih transformacij, vendar brez Lavoisiera ali Lagranga, Rousseauja ali Goetheja, v Badioujevih očeh preprosto nefilozofsko stoletje.

Tu velja pripomniti, da v Badioujevem konceptu zgodovine ne prevladujejo le emblematični datumi, tako ljubi njegovemu junaku Monvoisinu, temveč tudi lastna imena. Resnično bi lahko rekli marsikaj, še posebno na ravni mišljenja dogodkovnosti, zasnovanega v Biti in dogodku, o periodizacijski funkciji lastnih imen (in o njihovi

Alain Badiou, »Foucault: continuité/discontinuité«, Le célibataire, revija za psihoanalizo,

št. 9, 2004.

[Glej slovenski prevod: Alain Badiou, Dvajseto stoletje, prev. A. Žerjav, DTP, Ljubljana, 2005.]

[Compossible].

6

7

8


nujni dvojnosti: Freud/Lacan, Marx/Lenin ali celo Platon/Badiou itn.) kot predstavnikov nepredstavljivih, nejasnih zaznamovalcev transcendentalnih transformacij, ki v tolikšni meri zaposlujejo Badiouja.

Medtem ko se vračam h ključni razliki med znotrajfilozofsko časovnostjo filozofije (pod okriljem hkratne možnosti) in znotrajsubjektivno časovnostjo tega, čemur Badiou pravi generične procedure resnice, je ob tem spoju pri Badiouju vredno preusmeriti pozornost na posthumanistično vstajenje nekakšne monumentalne zgodovine, celo zgodovine velikih mož. Če je, kot je zapisal Jacques Rancière, »revolucija v zgodovinopisju [kot ga izvajajo Marc Bloch, Lucien Fevbre, Fernand Braudel in podobni] hotela ravno razveljaviti primat dogodkov in lastnih imen zaradi dolgega trajanja in življenja anonimnih,«9 Badioujeva operacija v polju filozofije ustvarja nekakšno delno kontrarevolucijo, čeprav takšno, ki v okviru konstitucije subjekta obdrži veliko mero anonimnosti ter se izogiba govoru o motivih in namenih. Pri tem je koristno obdržati v mislih obseg, v katerem navezanost na imena in dogodke Badiouja sili k nekaterim narativnim gestam, ki se njegovi sicer prevladujoči formalizirajoči težnji zdijo tuje, torej stopnjo, do katere tudi njegovo mišljenje določa poetika zgodovine, razumljene kot, če še enkrat citiramo Rancièra, »moč povezave imen in dogodkov, ki je zvezana z ontološko nedoločljivostjo pripovedi [récit]«.10

Toda ni videti, da bi Badiou – najbrž zaradi vpliva Braudela in podobnih, še bolj pa zaradi njegove lastne pretekle, vendar nikoli zavrnjene predanosti marksizmu – zgodovino kot vedo dojemal v pojmih singularnosti povezave med imeni in dogodki. Zato Badiou meni, da Foucaulta kot nefilozofskega misleca singularnosti navsezadnje ne moremo uvrstiti med tiste, ki jim porogljivo pravi »grozno združenje zgodovinarjev«, le terrible syndicat des historiens. Zgodovina se namreč Badiouju kaže najprej in predvsem kot iskanje regularnosti, ki z vključevanjem refleksije časa (nasproti Foucaultovi potopitvi časovnih

Jacques Rancière, Les mots de l’histoire, Seuil, Pariz, 1992, str. 7. Zanimivo bi bilo oceniti tudi

ustreznost neke druge Rancièrove pripombe o naracijah resnice, značilnih za Badioujeve zgodovi-

ne subjektivacij: »Resnične dogodke je vedno mogoče pripisati fiktivnim subjektom, negotove ali

fiktivne dogodke pa realnim subjektom« (str. 8). Badioujev sveti Pavel je nemara prav takšen realni

subjekt fiktivnega dogodka.

Les mots de l’histoire, str. 18.

9

10


form v »prostore« diskurza) vzame za svoj »osrednji formalni objekt […] par država–družba« (kjer je Foucaultov poglavitni par prečna artikulacija moči–vednosti).11 Kolikor Badiou povezuje koncept države z v temelju konservativno logiko vednosti in reprezentacije – zaradi tega je država zanj domena, izpraznjena resnice ali subjektivnosti –, se to kaže najprej kot nekakšna obtožba, kot drastična (in lahko bi rekli celo idealistična) ločitev na zgodovino na eni strani ter filozofijo in subjektivnostjo na drugi strani.

V nadaljevanju želim – brez zapletanja v apologetstvo Badioujevega neapologetskega nezaupanja do humanističnih ved nasploh, zlasti pa do zgodovine – to vprašanje nekoliko zaplesti. S tem v zvezi se mi zdi koristno slediti osema, ki se prepletata in vzajemno premeščata skozi različna obdobja Badioujeve intelektualne poti: osi politika–zgodovina in osi narava–zgodovina.

POLITIKA ZUNAJ ZGODOVINE?

Badiou v svoji oceni Foucaultovih predavanj Družbo moramo braniti12 pozdravi njegov poskus, da bi presegel epistemološke diskontinuitete iz Besed in stvari13 ter na sledi dogodkov iz leta 1968 predstavil element genealoške kontinuitete, utemeljene na pojmu subjektivnih bojev. Po Badiouju lahko Foucaultove pozne tekste beremo kot željo misliti politiko in zgodovino skupaj, ne da bi njuno vez zvedli pod klasične kategorije suverenosti ali marksističnega razumevanja (kritike) politične ekonomije. Badioujeva negativna sodba o tem poskusu temelji na postavki, da Foucault v zadnji instanci ne more preseči horizonta, ki tako politiko kot zgodovino – ali natančneje, zgodovinskost politike – podredi paradigmi države. Po Badiouju Foucaultovemu obratu k strategiji kot konceptu, ki povezuje politiko in zgodovino – ta je v naraciji iz Družbo moramo braniti utemeljen na konvergenci zgodovinskih naracij boja in biopolitične preobrazbe države v instanco vladanja in upravljanja življenja (konvergenca, ki je nazadnje usidrana

»Foucault: continuité/discontinuité«.

[Michel Foucault, »Society Must Be Defended«: Lectures at the College de France, 1975–1976

(predavanja na College de France), Picador, New York, 2003.]

[Michel Foucault, The Order of Things: An Archaeology of the Human Sciences, Routledge, London,

1997. Hrvaški prevod: Riječi i stvari: arheologija humanističkih nauka, Sazvežđa, Beograd, 1971.]

11

12

13


v konceptu »rase«) –, ne uspe izpolniti lastnega filozofskega cilja, ki je v zmožnosti misliti politično dejavnost s subjektivnega stališča. Drugače rečeno, Foucaultova enačaja politika = država = moč ter zgodovina = vojna se po Badioujevi oceni iztečeta v podreditev invencij političnih form kolesju zgodovinskega postajanja. Badioujeva obtožba, v kateri odmeva pomemben kamen spotike v marksistični tradiciji,14 je, da Foucault zapade v historicizem. Posledica takšnega historicizma pa je, da Foucault s tem, ko je politiko zataknil v ozek prostor med »teorijo moči in taktike bojev«, ne zmore ustvariti »afirmativne teorije politike« – politike, ki jo Badiou opredeli kot »nezvedljivo misel oziroma prakso«.15

Nasprotovanje historicizmu zaznamuje velik del Badioujevega mišljenja politike. Pri tem deloma odmeva Althusserjeva znamenita kritika Gramscija v Brati kapital.16 Badiou v Metapolitiki z naklonjenostjo obravnava Antropologijo imena, knjigo prijatelja in političnega tovariša Sylvaina Lazarusa, ter eksplicitno poveže namero mišljenja afirmativne in nezvedljive singularnosti politike (ali natančneje, politične sekvence) s kritiko historicizma in celo z ločitvijo od zgodovine. To morda resnično potrjuje Hallwardovo oceno, da je Badioujeva filozofija utemeljena na »radikalni odtegnitvi politike zgodovini nasploh«.17 Po Lazarusu »je singularnost neke misli mogoče misliti le z evakuiranjem časa«.18 Razlog za to togo presojo, ki se je Badiou po mojem mnenju ne drži konsistentno, je, da utemeljevanje singularnosti misli in politike na času vnaša razsežnost heteronomije. Tako je politika nenehno zavezana k nanašanju na nekaj (na kontekst, bazo, gibalo itn.) onstran same sebe, kar vodi v zajetje ali redukcijo prav tiste razsežnosti singularnosti, za katero smo si v izhodišču prizadevali (Lazarus o tem govori tudi s pojmoma »homogenost« in »notranjost«).

Ta politika singularnosti ni nastrojena le proti vztrajni dialektiki totalitete, lastni heglovski dediščini, temveč oporeka tudi historično-

Glej Fredric Jameson, »Marxism and Historicism« (1979), v: The Ideologies of Theory, l. 2:

The Syntax of History, University of Minnesota Press, Minneapolis, 1988, str. 148–177.

»Foucault: continuité/discontinuité«.

[Louis Althusser in Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London in New York, 1997.

Hrvaški prevod: Kako čitati Kapital, Centar za kulturnu djelatnost Saveza socialističke omladine,

Zagreb, 1975.]

Peter Hallward, Badiou: A Subject to Truth, University of Minnesota Press, Minneapolis, 2003,

str. 43.

Alain Badiou, Metapolitics, Verso, London, 2003, str. 35.

14

15

16

17

18


materialistični kritiki, ki po Lazarusu izpodkoplje heglovski absolutno-subjektivni čas tako, da ga spravi v kroženje med dvema heterogenima realnostma (objektivno-materialno in ideološko-subjektivno), s čimer pa je nezmožna misliti singularnost. Časovno substanco zgodovinske spremembe tako nadomesti primat imen (kot je npr. »delavec«), ki določajo singularnost politike. Kot pravi Badiou, v Lazarusu »ime odpravi čas«. A vendar, kot predlaga Rancière, z nekakšnim pojmom časa imen politike ne moremo preprosto razločiti od njihove povezave z dogodki in s tem od njihove afinitete.

Od tod torej izhaja pomembnost pojma sekvence v misli Lazarusa in tudi Badiouja, ki jo moramo razumeti predvsem kot časovnost, imanentno singularnosti neke politike.19 Kot pravi Lazarus, »delo identifikacije [neke singularne politične misli] poteka prek razmejitve sekvence in njenega datiranja«.20 Od tod tudi kronološka ali koledarska obsedenost, ki skorajda nadomesti tradicionalno zanimanje za politično zgodovino in nas vrne k »emblematičnemu« mišljenju (ali »monumentalni« zgodovini, če uporabim nietzschejanski izraz), prikazanemu v zgodbi iz Calme bloc ici-bas. Izvor historičnega materializma, Marxova politika, je tako sam reinterpretiran kot sekvenca oziroma »zgodovinski način politike«, ki ni berljiv iz njemu heterogenih naziranj, ampak mora biti izprašan na sebi lasten način. Posebnost tega »razrednega« načina, podprtega z datumi, ki so bili predmet Marxovih nadvse skrbnih raziskav (1848: Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta; 1871: Državljanska vojna v Franciji), je v tem, da je povezava med zgodovino in politiko pri njem konstitutivna, ali kot spesni Badiou, pri Marxu »je zgodovina subjektivirana kategorija politike«.21

Badiou se nagiba k mišljenju svojih filozofskih izpeljav in njihove odzivnosti na politična pota

Francije v terminih takšnih sekvenc. Glej npr. njegov uvod v angleško izdajo Metapolitike: »Preface

to the English Edition«, v: Metapolitics, str. xxxiv–xxxv. Te sekvence sem komentiral in poskušal

podati lastno razlagalno periodizacijo Badioujeve politične misli v člankih »Communism as

Separation«, v: Think Again, ter »Can Violence Be Thought?: Notes on Badiou and the Possibility

of (Marxist) Politics«, Identities, revija za politiko, družbeni spol in kulturo, l. 5, št. 1, 2006,

str. 12–14. Pojem sekvence, ki je utemeljen na ideji, da je »zametek politike [...] vedno postavljen

v absolutno singularnost dogodka«, je definiran glede na dejstvo, da je tisto, »česar je dogodek

'zmožen', vedno razvito v dejanju resnice« (Metapolitics, str. 23). Seveda je ključno vprašanje, ali in

kako je lahko takšnemu dejanju podeljena njegova lastna imanentna časovnost.

Citirano po Metapolitics, str. 38.

Prav tam, str. 39.

19

20

21


Lazarusova metoda proizvede deljeno branje, ki skuša razparati šiv med marksistično politiko in historičnim materializmom ali celo trditi, da osnovne doktrine historičnega materializma onemogočajo dojetje singularnosti marksistične politike in njenih »preskripcij«. Historični materializem po Lazarusu ostaja v mejah historicizma, kolikor tega žene zunanja, desingularizirajoča in totalizirajoča kategorija »družbe«, ki otopi singularnost politike v dialektiki subjektivnega in objektivnega.

Mimogrede se lahko vprašamo, ali temu subjektiviranemu branju marksistične politike ne grozi nevarnost sestopa v protimarksistično doktrino Popperjeve kritike historicizma, po kateri je »za zgodovino značilno zanimanje za dejanske, singularne ali specifične dogodke, ne pa za zakone in posplošitve«.22

Vprašanje povezave med zgodovino in politiko ter zmožnosti le-te, da kot postopek resnice doseže resnično avtonomijo, je tudi vodilna ideja Badioujevega obračuna z Althusserjem. Njegov napad na historicizem v Badioujevih očeh ni zadostno sredstvo za resnično mišljenje vstajniške in emancipacijske subjektivnosti, torej za mišljenje politike. Od tod Badioujevo vprašanje: »Kako naj razločujemo politiko od znanosti procesov brez subjekta, torej znanosti o zgodovini, v obliki historičnega materializma? Kako naj razločimo politiko od znanosti (historičnega materializma), ne da bi jo očitno reducirali na ideologijo?«23

Za Badiouja je Althusserjeva rešitev odvisna od razumevanja filozofije, ki je kot gibalo razmejitve usmerjena k označitvi prostora politike (prostora subjekta, militarizma, kontingence in antagonizma), ne da bi dopustila, da bi ta prostor v celoti kolonizirala teorija znanosti ali logika ideologije:

»Filozofija se obvaruje nevarnosti pomešanja zgodovine in politike (torej znanosti in politike) na račun tega, da je sama brez zgodovine. Filozofija omogoča nezgodovinsko dojetje političnih dogodkov.«24

Zadnji citirani stavek ne posreduje le branja Althusserjevega dela iz časa Lenina in filozofije, temveč tudi nasprotno označitev pomembnega

Citirano po Daniel Bensaïd, Marx for Our Times, Verso, London, 2003, str. 13. Bensaïd v tem besedilu

ponuja močno kritiko »revščine popperjanstva« in rešilen protiudarec branjem Marxa, ki podcenjujejo

radikalnost njegove »profane zgodovine«, razumljene kot študije »zgodovinskih intervencij politike v

zgodovino« (str. 18).

Metapolitics, str. 60.

Prav tam, str. 62.

22

23

24


vidika Badioujevega lastnega raziskovalnega programa. Da bomo še bolj zapletli vprašanje, je vredno omeniti, da je Badiou svoj poskus protihumanistične teorije subjekta prvič napovedal v recenziji Althusserjevih del Za Marxa in Brati kapital, ki jo je napisal leta 1967 in se konča z napovedjo dopolnitve Althusserjevega dojemanja epistemološkega preloma, utemeljenega na Marxovem odkritju kontinenta zgodovine, z militantnim in subjektivnim osredotočenjem na Sartrovo »teorijo zgodovinskih prizorišč«.25 Toda čeprav Badiou hvali Sartrovo vztrajanje pri vprašanju subjekta sredi prevlade strukturalističnega »objektivizma« in zagotavljanje smernic za mišljenje radikalnega kipenja emancipacijske novosti, ne more prezreti njegovega lastnega historicizma, torej temporaliziranega mišljenja družbene totalitete. Tako se Badiou v pamfletu ob Sartrovi smrti leta 1980 takole ozre na svojega starega mentorja, zlasti na projekt, ki je orisan v obsežni Kritiki dialektičnega uma:

»Na koncu lahko rečemo: subjekt, katerega vprašanje si moramo danes nujno zastaviti, ni subjekt zgodovine. Ideja zgodovinske totalizacije ni dopustna. Vprašujemo po prav posebnem, političnem subjektu. Tako Sartrovo vprašanje ni povsem pravo. […] Toda Sartre ostaja obujevalec marksizma. Vabi nas prav k razmisleku o politiki in zgodovini, saj je do njegove meje pripeljal povsem zgodovinsko in revolucionarno pojmovanje marksizma, medtem ko poleg zgodovinskega in revolucionarnega potrebujemo še politično in komunistično.«26

Kot sem obširneje prikazal v članku, iz katerega na tem mestu jemljem nekatere premisleke,27 lahko Badioujevo mišljenje komunizma in dialektike v grobem razdelimo na tri obdobja, »komunizem produkcije«, »komunizem destrukcije« in »produkcija komunizma«. Prva faza Badioujeve misli je najtrdneje dialektična, saj jo zaznamuje pojem unikatne zgodovinske vloge »logične moči« proletariata, ki upravičuje nanašanje nanj kot na nekakšno globalno singularnost.

Alain Badiou, »Le (re)commencement du matérialisme dialectique«, Critique, št. 240, 1967,

str. 466–467. Za poskus premisleka te paradoksne, vendar konstitutivne spojitve Althusserja in

Sartra glej Nina Power, »Towards an Anthropology of Infinitude: Badiou and the Political Subject«,

Cosmos and History, l. 2, št. 1, 2006, str. 186–209.

Alain Badiou, »Jean-Paul Sartre«, Éditions Potemkine, Pariz, 1980, str. 8, 16.

»Communism as Separation«.

25

26

27


Z drugimi besedami, Badiou v svojih zgodnjih besedilih sprejema tezo, da zgodovinski dogodki in subjekti emancipacije, ki so predhodili vstaji proletariata pod polno razvitim kapitalizmom, kljub manifestiranju tega, čemur pravi »komunistične invariante«, ostajajo do neke mere predzgodovinski. Tej fazi, ki jo v več pogledih še naprej določa marksistično-leninistična (ali maoistična) doktrina, sledi radikalizacija dialektike – navdihne jo zlasti srečanje z lacanovsko topologijo in mišljenjem realnega, a tudi prepoznanje dialektike dogodka v poeziji Stéphana Mallarméja – v tem, čemur sem nadel ime »komunizem destrukcije«. Ne da bi predstavil podrobnosti te pozicije, bi se rad dotaknil njenih implikacij za Badioujevo mišljenje zgodovine.

Začnimo z Badioujevo radikalizacijo althusserjanskega napada na historicizem in teorije ekspresivne totalitete. Badiou zavrže pojem zgodovinske totalitete nasploh, kar ga v veliki meri oddalji od tega, kar bi še lahko opredelili kot zahodni marksizem. V Teoriji subjekta, besedilu, ki me tu zanima, je to detotalizacijo izpeljal iz heterodoksnega ali protisintetičnega branja Hegla ter Lacanovih tez o realnem kot zagati simbolnega (simbolnega kot totalnosti pomenov), v novejšem delu pa se je oprl predvsem na matematično logiko in aksiomatiko teorije množic, čeprav je tarča še vedno heglovstvo.28 V skrbnem prizadevanju za razdružitev krožnosti in odvečnosti29 heglovske dialektike skuša proizvesti materialistično dialektiko, ki bi bila zmožna vključevati nepredvidljive vdore in intervencije organiziranih subjektov (ne smemo pozabiti, da je v tej fazi njegovega dela »subjekt« sinonim za »partijo«), da bi uveljavil radikalno novost, kjer heglovska dialektika ni vzdrževala le strukture ekspresije, temveč tudi spominjanja,30 tako da je bila vsaka novost vedno že nekakšno razvitje, če ne samo vrnitev. Ta poskus, da bi politično novost vsilil dialektiki, Badiouja sooča z vprašanji periodizacije, časa in seveda časenja31 politike. Paradoks, ki prevladuje v tem teoretskem momentu in v določeni meri tudi v njegovem novejšem delu, bi morda lahko najbolje formulirali takole: če naj Badiou prepreči raztopitev politike v zgodovini, mora premisliti zgodovinskost, lastno politiki.

Alain Badiou, »Hegel and the Whole«, v: Theoretical Writings, ur. R. Brassier in A. Toscano,

Continuum, London, 2004, str. 227–38.

[Circularities and redundancies].

[Recollection].

[Timing].

28

29

30

31


ZNOVA SPODLETETI, SPODLETETI DRUGAČE: DIALEKTIKA PERIODIZACIJE

Ontološko je zahteva periodizacijske dialektike utemeljena na trditvi, da »zgodovina ne obstaja«, saj bi bila sicer »figura celote«,32 celota pa je za Badiouja, tu že misleca radikalne transformacije, sinonim za izobčenje novega. Poleg tega takšna detotalizacija zadeva vprašanje komunizma, o katerem smo videli, da, vsaj v prvi fazi, določa Badioujevo mišljenje o zgodovini. Neobstoj zgodovine kot totalitete je izrecno povezan z »maoističnim« pojmovanjem komunizma; ta zavrača misliti zgodovino kot domeno čiste in preproste realizacije enakosti kot izida33 zgodovine, s tem pa periodizacija in potreba po mišljenju poti subjekta (kar Badiou, sledeč Lacanu, imenuje subjektova »topologija«) postaneta neizbežni. Lekcijo, ki jo Badiou izpelje iz te militantne kritike totalitete, povzemajo besede: »Periodiziraj in se odpravi naprej.«34

Politični subjekt potuje od uspeha do neuspeha, do novega uspeha in novega neuspeha prek povezanih, vendar diskontinuiranih konjunktur, pri čemer je vsaka relativna v razmerju do zadevne sekvence, tako da subjektu ni dovoljen nikakršen horizont končne zmage. Z uprizarjanjem nekakšnega beckettovskega komunizma, če naj mi bo dovoljen ta izraz, Badiou razglasi: »Vsaka zmaga je začetek novega poraza.«35 Boji so lahko dokončni, vendar dokončni v razmerju do sekvence, tako da je ta dokončnost notranji način historizacije ali temporalizacije, ki je lastna dani sekvenci.36

Alain Badiou, Théorie du sujet, Seuil, Pariz, 1982, str. 110. Omeniti je treba, da to

protitotalizacijsko načelo obvladuje Badioujevo poznejšo izjavo, da »marksizem ne obstaja«, saj je

»(prazno) ime absolutno nekonsistentne množice«, ki ga sestavljajo nekontinuirane sekvence in

singularnosti (Metapolitics, str. 58). Ugovarjali bi lahko, da Badiou s tem pozabi na lastne zgodnejše

lekcije o periodizaciji in diskontinuiteti, ki niso bile naperjene le natanko proti heglovskim

krožnostim, temveč tudi proti »anarhični« ideji enostavne mnoštvenosti nepovezanih bojev.

[End].

Prav tam.

Prav tam.

V tem smislu moramo premisliti tudi temo nasičenosti, ki se pojavlja v Badioujevem mišljenju

obdobij in sekvenc: »Menim, da zvestoba nikoli zares ne premine, ampak da je včasih nasičena; to je

moj izraz za to. Obstaja neko nasičenje; na polju svoje prve zvestobe ne moreš več najti ničesar novega.

Mnogi v takšnem primeru rečejo le: 'Končano je.' In res, politična sekvenca ima tako začetek kot konec,

konec v obliki nasičenja. Nasičenje ni surov rez, toda na polju zvestobe je vse težje najti nekaj novega.«

32

33

34

35

36


V tem smislu je za Badiouja teorija subjekta kot teorija marksistične politike – kot zoperstavljene historičnemu materializmu – odvisna od preobrnitve tradicionalne podobe, po kateri je marksizem odvisen od mišljenja kapitalistične družbe kot totalitete.37 Če zgodovina kot totaliteta – kot zgodovina celote in celota zgodovine – ne obstaja, kateri je potemtakem element, v katerem subjekt trasira strmo pot svojih novosti (in destrukcij)? Za Badiouja so dane le zgodovinske dobe ali, bolje, »historizacije«, ne pa Zgodovina.

Badiou identificira subjekt teh historizacij, iztrganih ponavljanju, ki vlada vsakemu redu, z novostjo, z bojem med starim in novim. Temu bi lahko rekli herojstvo, ki uokvirja velik del njegove misli. Kot zatrdi v izjavi, o kateri menim, da je značilna za njegovo misel:

»Vsaka pravilnost [justesse] in pravičnost je načeloma novost, medtem ko je vse, kar se ponavlja, v sebi nepravično in netočno.«38

Toda kot se je Badiou velikokrat zagovarjal pred tistimi, ki ga imajo samo za trdovratnega decizionista ali celo misleca čudeža ali mesijanstva, se takšna novost lahko potrdi le prek svojih konsekvenc, ki jih je mogoče izmeriti samo glede na to, kako posamezna novost preči in transformira (ali uniči) situacijo ali svet, v katerem je vzniknila. Gledano onstran datumov, ki zakoličijo sekvenco, obstaja potreba – Badiou ji ne zadosti v celoti – misliti notranjo zgodovinskost procesa resnice ali subjektivacije. V Badioujevih zgodnejših delih to najdemo v temi izčiščenja, pri čemer »v vsakem

(Intervju z Alainom Badioujem, Carceraglio, dosegljiv na http://scentedgardensfortheblind.

blogspot.com/2006_10_15_scentedgardensfortheblind_archive.html#116103479719156657).

Badioujeva obsodba kapitalizma se, zanimivo, obesi na tiste momente pri Marxu, predvsem

na Komunistični manifest, ki poudarjajo njegove razdiralne, pluralizirajoče in uničujoče

dejavnike. Za razpravo o teh besedilih in vztrajanju ali nevztrajanju mišljenja kapitalistične

celote ali »sveta« glej moj članek »From the State to the World?: Badiou and Anti-Capitalism«,

Communication & Cognition, l. 37, št. 3–4, 2004, str. 199–224. Čeprav na tem mestu tega ne

morem raziskovati, je treba omeniti, da je razmejitev med politiko in zgodovino formulirana

izrecno prek ontološkega razlikovanja med totaliteto in enotnostjo: »Razumeti razliko med

zgodovino in politiko, med množicami in razredi, je enako razumevanju razlike med Celoto in

Enim. To ni majhna stvar.« (Théorie du sujet, str. 61.)

Théorie du sujet, str. 57.

37

38


protislovju sila manifestira svojo nečistost v naključnem procesu svojega izčiščenja«.39 V novejših spisih to časovnost ali zgodovinskost zajame izločitev generične množice, ki je gluha (ali tehnično rečeno, »nerazločljiva«) za vednost situacije in generira resnico situacije v »preteklem prihodnjiku« (futur antérieur).

Čeprav si imanentna temporalnost ali zgodovinskost subjektivne sekvence v Badioujevem delu morda ni prislužila zadostne pozornosti – razen nemara v nedavnih obdelavah pariške komune in kulturne revolucije, zdaj zbranih v knjigi Polemics –, se je njegova misel, kot sem omenil, dosledno spopadala z vprašanjem periodizacije. Res, v Théorie du sujet je nalogo zgodovine definiral kot najti »pravo obdobje«. Periodizacijo predstavi kot dialektično alternativo heglovskemu absolutu, razumljenemu kot mišljenje, ki zapre dialektični proces. Po njegovem je heglovski pojem absoluta odvisen od ideje, po kateri »se dialektična sekvenca približa svojemu zaprtju, ko praktični proces vzame nase teorijo svoje poti [sillage]«.40

Toda vis-à-vis vprašanja zaprtja se dialektika razcepi na dvoje. Heglovska opcija je opcija »teološke krožnosti, ki nas, predpostavljajoč začetne klice absoluta, znova vodi k temu začetku, potem ko so bile izpeljane vse stopnje njegove izvršitve, izhoda-iz-sebe ali alienacije«. Gre za teološko krožnost, ki najde svoj eksplicitni model v razmerju Očeta in Sina, pri čemer je razdvojitev prvega ultimativni dokaz ter zagotovilo njegove večne enotnosti in totalnosti. Pot periodizacije pa je zaznamovana z nasiljem diskontinuitete, s »čistim prehodom od ene do druge sekvence, v nespravljivem in nezdružljivem zamiku, v katerem je Resnično prve stopnje dano le kot pogoj dejstva druge in ne vodi do ničesar drugega kot do razvitja tega dejstva. […] Druga sekvenca se spravi v tek, ko je pripravljen pogoj za teoretsko bilanco prve.«41

Ta Badioujev model periodizacije je izrecno političen, čeprav ga bogati poskus predelave heglovske dialektike kot dialektike nezvedljive delitve. Gre za dojetje iz notranjosti zgodovine marksistične politike, da revolucionarno politiko periodizira neizrazen odnos med sekvencami. Ta diskontinuiteta zaznamuje dejstvo, da nimamo opravka z brezšivno in kumulativno tradicijo, kjer bi se poznejše sekvence preprosto učile lekcij starejših, marveč s pojmovanjem, po katerem so zagate

Prav tam, str. 56.

Prav tam, str. 37.

Prav tam, str. 38.

39

40

41


in nemožnosti predhodne sekvence, kar je prvi moment, tisto, v kar intervenira druga sekvenca, s čimer proizvede nekakšno novost, ki ne reši preprosto problemov prve, pač pa proizvede povsem novo ovrednotenje zahtev novosti in emancipacije. Po Badiouju nam ta kreativna retroakcija omogoča periodizirati in razumeti dejanje periodizacije kot imanentne razvitju subjekta (in nesorazmerne s kakršnokoli objektivno kronologijo).42

Dialektiko kumulativne dovršitve in razrešitve tako nadomesti dialektika spodletelosti in inovacije, pri kateri tisto, kar je bilo zagata in nemisljivo prejšnje sekvence, ni klica, ampak le prizorišče inovacij poznejše sekvence. Tako je »Leninova boljševiška stranka aktivna nosilka spodletelosti pariške komune. To Lenin zaznamuje s plesom po snegu, potem ko je bila oblast v Moskvi leta 1917 zadržana dan dlje [73] kot v Parizu leta 1871. Oktobrski prelom periodizira pariško komuno in obrne stran v svetovni zgodovini.«43

Ta periodizacija, izdelana iz »razlikovanih in razlikujočih retroakcij«, pri čemer ničesar iz druge sekvence ne moremo deducirati iz prve, je v osrčju Badioujevega poskusa predelave dialektike v Théorie du sujet. Proti enemu samemu času heglovske dialektike Badiou vzame Marxovo in Leninovo ovrednotenje komune kot svoj material, da bi pokazal na notranji razcep pojma periodizacije in, a fortiori, pojma novosti:

»Vsaka periodizacija mora sprejeti svoj dialektični dvojni čas, če naj vsebuje npr. oktober ‘17 kot drugo in do nadaljnjega dokončno skandiranje bilance [pariške komune]. Od tod zadrega zgodovinarjev: sodeč po odnosu med silo in mestom, je komuna nova (Marx). Sodeč po odnosu med objektivnim in subjektivnim, je nov oktober, komuna pa rob starega, katerega praktično zaznavanje s prečiščevanjem sile sodeluje v ogrožanju njegove novosti.«44

Tehnično Badiou razume to odprto dvojnost periodizacije v pojmih dvojne določitve pogojev

protislovja: prostor umestitve–neumeščenost; objektivna sila–subjektivna sila. Marxova povsem

»objektivna« bilanca komune, denimo, ostane na ravni reda (države) in njegove izjeme (proletariata),

Leninov Kaj storiti? pa, nasprotno, periodizira glede na razcep znotraj same transformativne sile.

Théorie du sujet, str. 38. Badiou je drugačno ovrednotenje imanentne in sekvenčne periodizacije pariške

komune predstavil v nedavnem tekstu z naslovom »The Paris Commune: A Political Declaration on

Politics«, v: Polemics, Verso, London, 2006, kjer znova razpravlja o obujanju komune v ruski in kitajski

revoluciji. Zanimivo je zabeležiti, da je v tem besedilu poudarek na singularnosti sekvence, ki jo

predstavlja komuna, in ne toliko na njeni artikulaciji v periodizaciji revolucionarnega subjekta.

Théorie du sujet, str. 64–65.

42

43

44


Z drugimi besedami, dialektična merila periodizacije so sama razcepljena (vsaj) na dvoje, s čimer demonstrirajo kompleksnost subjektivne periodizacije – ki je tu odvisna od retroaktivne intervencije boljševiške sekvence (mišljenje partije in subjektivne »umetnosti vstaje«) – in njene nezvedljivosti na kakršnakoli merila objektivne kronologije.

Na tem mestu je treba zoperstaviti Badioujevo spiralno, osupljivo dialektiko politične periodizacije drugim pojmovanjem periodizacije, ki so izšla iz marksističnega polja. Za začetek lahko omenimo, da Étienne Balibar v svojem prispevku k Brati kapital pojem periodizacije kritično sopostavi znanosti o zgodovini, ki naj bi konstituirala Marxovo temeljno odkritje. Osredotoči se na izsleditev vsakršnega (ideološkega) ostanka subjektivnosti, ki bi se utegnil pritajiti v epistemoloških kotičkih historičnega materializma. Na način, ki je radikalno nasproten Badioujevemu slavljenju periodizacije, pri Marxu vidi obotavljanje na pragu znanstvenega odkritja »načina produkcije« kot temelja teorije zgodovine, ki se ga še drži zastarel in ideološki pojem periodizacije.45 Po Balibarju je takšna periodizacija čezmerno obsedena s pojmom iskanja »pravega preloma« (ironična pripomba, če upoštevamo brezkončno prerekanje althusserjancev o periodizaciji Marxovega dela) ter utemeljena na »tradicionalni« ideji »diskontinuitete v kontinuiteti, koncepta, ki fragmentira tok časa«.

Pod prevlado takšnega pojmovanja se zgodovinarju »ponavljata dve vrsti težav: tiste, ki so vezane na pojem zgodovinskega dogodka, ocenjenega samo na podlagi merila zgoščenosti (nenadnosti) in s tem skoraj po nujnosti omejenega na sfero političnih dogodkov; in tiste, ki jih opredeljuje nemožnost opraviti čiste prelome«.46 S tega stališča bi torej Badioujev pojem periodizacije ostal v celoti podvržen ideologiji časa, ravno kolikor meri na politično naddoločen pojem zgodovine, ki ga določata dogodek (ali dejanje, ali odločitev) in radikalnost (ali »nenadnost«) preloma z danim redom.

Odveč je dodati, da branje, kakršno je Balibarjevo, zahteva postavitev intimnih, polemičnih in intervencijskih študij politične časovnosti, ki služijo za vzor Badioujevemu pojmu periodizacije, zlasti Marxovih

Louis Althusser in Étienne Balibar, Reading Capital, str. 205. Balibar usmeri pozornost tudi na

»Marxovo nezmožnost formuliranja resničnega teoretskega koncepta te periodizacije, saj bi bil to koncept

edinega načina periodizacije, ki bi razveljavil in se spopadel s prejšnjo problematiko periodizacije,

zasnovane na linearnem pojmovanju časa« (str. 206).

Prav tam.

45

46


odzivov na revolucionarne dogodke njegovega časa, na stranski tir. V tem pogledu nedavno branje Osemnajstega brumaira Boba Jessopa ponuja koristne popravke Balibarjeve zavrnitve periodizacije ter vnovično odkritje nekaterih bogatejših političnih in metodoloških lekcij Marxovih tekstov. Najpomembnejši med Jessopovimi poudarki je razlikovanje med kronologijo in periodizacijo, ki nam omogoči razviti bolj raznoliko razumevanje politične časovnosti (brez obotavljanja med dolgim trajanjem in bliskom dogodka) in postaviti pod vprašaj Balibarjevo povezavo med periodizacijo in linearnostjo. Navedel bom le ključno razlikovanje, ki ga opravi med tema modeloma mišljenja političnega časa:

»[…] medtem ko kronologija ureja dejanja, dogodke ali obdobja na enem samem enolinearnem časovnem traku, periodizacija operira z več časovnimi trakovi. Tako je Osemnajsti brumaire nakopičen z referencami na presečišča in prekrivanje časovnih horizontov, tako na nenamerna kot na samozavedujoča se ponavljanja, tako na dramatične zaobrnitve in izsiljene umike kot na presenetljive preobrate in napredovanja, a tudi na dejanja in dogodke, katerih resnična pomembnost se lahko pokaže le v dogajanjih, ki sledijo.«47

ONENARAVLJANJE ZGODOVINE

Čeprav se pri Badiouju vprašanje periodizacije ter njene povezave med politiko in zgodovino vztrajno pojavlja, se je njegovo novejše delo s poskusom, da bi teorijo subjekta podložil z ontološko infrastrukturo teorije množic, primorano spoprijeti oziroma na novo postaviti razmejitev med naravo in zgodovino. Če pustimo ob strani tehnične podrobnosti, je »narava« v Biti in dogodku (1988) razumljena kot oblika homogenosti (strukturiranega) mnoštva ali mnoštva-v-situaciji. V nasprotju z njo je zgodovina predelana v metaontološko kategorijo; na prizorišče vstopi ob vprašanju »tistega-kar-ni-bit-kot-bit«, prekinitve naravnega reda ali ekscesa

Bob Jessop, »The Political Scene and the Politics of Representation: Periodising Class Struggle and the

State in the Eighteenth Brumaire«, v: Marx’s »Eighteenth Brumaire«: (Post)modern Interpretations, ur.

M. Cowling in J. Martin, Pluto, London, 2002, str. 184. Drugi ključni distinkciji med kronologijo

in periodizacijo sta: (a) kronologija je osredotočena na sočasnost ali zaporednost, medtem ko se

periodizacija ukvarja s časovnimi tvorbami, »zapletenejšimi spojitvami«;

(b) kjer je kronologija odvisna od preproste sekvenčne naracije, je razlagalno ogrodje periodizacije

naddoločeno s sonavzočnostjo več kot ene serije.

47

�0� BOREC 648–651REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

vis-à-vis normalnosti narave. Povedano drugače, kjer je morala zgodnejša Teorija subjekta nujno razglasiti neobstoj zgodovine, da bi naredila prostor diskontinuirani zgodovinskosti periodizacij, stoji »zgodovina« v Biti in dogodku na mestu nezvedljivosti na koncept totalitete, na mestu singularnega. Kot zapiše Badiou:

»Mesto mišljenja tistega-kar-ni-bit-kot-bit je v ne-naravnem; v tem, kar je prezentirano kot drugo od [other than] naravnih ali stabilnih ali normalnih mnoštev. Mesto drugega-kot-biti je v nenormalnem, nestabilnem, protinaravnem. Zgodovinsko bom poimenoval tisto, kar je nasprotje narave.«48

Čeprav je celo v tekstih, kot je nedavni govor o Foucaultu, zgodovina enačena z mišljenjem države, je v Biti in dogodku beseda oziroma kategorija »zgodovine« rabljena z dokaj drugačnim namenom, in sicer za označevanje mnoštvenosti, ki so singularne oziroma katerih členi so prezentirani v situaciji, vendar jih država ne reprezentira (Badioujev primer je »singularna« družina, katere enega od članov – denimo ilegalnega priseljenca – država, razumljena kot instanca reprezentacije, ne more šteti ali ga pripoznati). Situacija je torej definirana kot zgodovinska, če ne vključuje le singularnih mnoštev, temveč tudi tisto, kar Badiou imenuje »dogodkovno prizorišče«, torej mnoštvo, pri katerem nobeden od delov ni vštet v reprezentaciji.

Vprašamo se lahko, kakšna strategija ali argumentacija stoji za enačenjem zgodovine s singularnostjo, zlasti če vzamemo v račun detotalizacijsko naravo dialektike, predstavljene v Teoriji subjekta.

Do določene mere to strategijo narekujejo parametri Biti in dogodka kot zgodovinsko specifične filozofske intervencije. Leta 1988 se Badiou ne ukvarja več neposredno z reševanjem jedra dialektične novosti izpod marksizma in heglovstva, ampak skuša z mogočnim metaontološkim zajetjem teorije množic uzurpirati Heideggerjevo ontološko žezlo. Od tod izhaja nova formalizacija pojma »zgodovinskosti«: »Mnoštvena oblika zgodovinskosti je v celoti znotraj nestabilnosti singularnega; metastruktura stanja49 nadnjo nima nobene oblasti. Je točka odtegnitve od vnovičnega

Alain Badiou, Being and Event, Continuum, London, 2006, str. 173–174.

[Badiou igra na dvojni pomen francoske besede état: pisana z malo začetnico, pomeni stanje, z veliko

začetnico pa državo (podobno kot beseda state v angleščini). Koncept stanja oziroma metastrukture

situacije v Badioujevi ontologiji ustreza državi na ravni političnega.]

48

49


zagotovila štetja s strani stanja.«50 Če je zgodovinskost povezana s singularnostjo, je »zgodovina« kot domena, ki je ni mogoče zvesti na totaliteto, v razmerju do ideje povsem nenormalnega mnoštva, dogodkovnega prizorišča – koncepta, ki ga je Badiou skoval, da bi ohranil idejo racionalnega dojetja virov emancipacijske politike, do katerih je prišel prek marksističnega pojma proletariata, vendar z opustitvijo vsakega pojma zgodovinske totalitete ali usmeritve.51

Praznina proletariata kot zgodovinske izjeme postane zdaj praznina v situaciji, medtem ko je zgodovina – kolikor je povezana z mnoštvi, katerih elementi so nereprezentirani, izključeni – vedno v določenem smislu zgodovina (iz) praznine (če pa ostanemo znotraj situacije, kot je običajno reprezentirana, imamo opravka le z vednostjo in njenim ponavljanjem). Po Badioujevi definiciji je »torej zgodovinska situacija tista, ki je v vsaj eni od svojih točk na robu praznine. Zgodovinskost je tako prezentacija natančno na mejah svoje biti.«52

Zgodovina in zgodovinskost sta s tem vzeti iz domene pomena in totalitete. Izročeni sta intervencijskemu pojmovanju singularnosti, pri čemer subjektivnost izsili pojavitev nereprezentiranega, torej tistega, kar je izključeno iz situacije. S tem podeli telo in glas tistemu, kar je bilo, gledano s stališča situacije, nično. To tudi pomeni, da je heglovski pojem absoluta v zgodovini ali absolutne zgodovine – tega je napadla že zgodnejša teorija periodizacije – še bolj odrinjen. Ali kot Badiou zapiše v svoji najjedrnatejši definiciji dihotomije med naravo in zgodovino:

»Narava je absolutna, zgodovinskost relativna. Ena od temeljnih lastnosti singularnosti je, da so lahko vedno normalizirane, kot najbolje pokaže družbenopolitična zgodovina; stanje lahko vsako dogodkovno prizorišče podvrže normalizaciji. Nemogoče pa je singularizirati naravno normalnost. Če priznamo, da so za zgodovinskost nujna dogodkovna prizorišča, lahko opazimo naslednje: zgodovino je mogoče naturalizirati, narave pa ni mogoče historizirati. To izrazito neskladje prepoveduje – zunaj meja ontološke misli čistega mnoštva – vsakršno enotnost narave in zgodovine.«53

Prav tam.

Glej moj članek »Marxism Expatriated«, Prelom, št. 8, 2006.

Being and Event, str. 177.

Prav tam, str. 176.

50

51

52

53


Toda ta pojem relativnosti zgodovine Badiouju omogoči, da v spekulativno zgradbo Biti in dogodka vključi trditev iz Teorije subjekta, po kateri »zgodovina ne obstaja«. V tej novi shemi ni več prostora za Zgodovino, razumljeno kot onkrajsituacijsko prizorišče vznika novega oziroma kot globalni kontekst subjektivacije. Kot je navedeno zgoraj, je lahko zgodovinskost definirana le situacijsko, ne pa intrinzično (v nasprotju z naravo): »Obstajajo umeščena dogodkovna prizorišča, ni pa dogodkovne situacije«.54 Merilo za opredeljevanje zgodovinske situacije je zato po Badiouju vedno »lokalno«.55 Povedano drugače, ideja absolutne ali totalne domene zgodovine je himerična, saj bi bila to ideja, z Badioujevim izrazjem, domene oziroma regije absolutne abnormalnosti. Zato lahko zatrdi: »Lahko mislimo zgodovinskost določenih mnoštev, ne moremo pa misliti Zgodovine.«56

Ta teza je v osrčju Badioujeve oddaljitve od tega, kar zdaj dojema kot v veliki meri imaginarno idejo revolucije – kot »idejo preobrnitve, katere izvor bi bilo stanje totalitete« – in premik v to, čemur pravi »diferencialna topologija dejanja«, v kateri »radikalno transformacijsko dejanje izvira v točki, ki je znotraj situacije dogodkovno prizorišče«.57

Čeprav se zdi, da Badiou s tem radikalno omeji območje zgodovine, v določenem smislu obuja pojmovanje zgodovine kot razodetja, kar je dokaj neposrednejše od Heglove ekspresivne dialektike zgodovinskega razodetja. V Biti in dogodku zapiše, da bo – če sta zgodovina in zgodovinskost povezani s ključnim pojmom dogodkovnega prizorišča – »edino v točki zgodovine, reprezentacijski negotovosti dogodkovnih prizorišč, prek naključja dopolnila razkrito, da mnoštvena bit inkonsistira«.58 Povedano z drugimi besedami, samo v »zgodovini« se nekonsistenca, ki je po Badiouju v osrčju biti, daje občutiti prek vdora novosti in subjektove konstrukcije generičnega. To pomeni, da je zgodovina še enkrat več – čeprav zunaj vsakršne figure totalitete, kot nekakšen blisk in naknadni pretres – arena razodetja biti (kolikor je tisto, kar ni bit kot bit, ilegalnost dogodka, edino, kar nam omogoča misliti bit kot bit, tj. nekonsistenco).

Prav tam.

Prav tam, str. 511.

Prav tam, str. 176.

Prav tam.

Prav tam, str. 177.

54

55

56

57

58


OD NASPROTOVANJA HISTORICIZMU DO ABSOLUTNEGA HISTORICIZMA

Da bomo še bolj zapletli zgodovino Badioujevega odnosa do zgodovine, ki je, kot smo videli, prav tako polna predvidevanj, umikov in zagat, torej periodizacij, moramo naposled omeniti, da je ontologija (torej matematika) odprta za zgodovinskost. Provokativno bi lahko trdili, da Badiouja naredi za nekakšnega absolutnega historicista. Kot zapiše v Biti in dogodku: »Naš cilj je vzpostaviti metaontološko tezo, da je matematika zgodovinskost diskurza o biti kot biti.«59 Z drugimi besedami, daleč od tega, da bi bila ontologija (matematika) večna in statična formalizacija abstraktne biti, saj jo gradijo radikalni dogodki. In res, eden od teh dogodkov, izum iracionalnih števil na ozadju pitagorejske matematike, v Biti in dogodku služi kot vzorec subjektivacije, razumljene kot tisto, kar nemožno vsili v polje možnega. Ta vključitev sproži konsekvence. Kot je zapisal Badiou:

»Realno je nemožno, namreč upor neštevnega, tistega, kar ni naravno število. Subjekt v spodletelosti imaginarnega [filozofski želji po enostavnem redu naravnih števil] števno prezentira neštevnemu: izvrši se kot matematična želja oštevilčiti neštevno, legalizirati nemožno.«60

Badioujevo mišljenje periodizacije, ne le matematike, temveč tudi politike, je izrecno utemeljeno na tem modelu, tej gesti historizacije matematike in matematične zgodovine, s čimer ohranja tako absolutnost resnice kot naključnost njenega vznika.

Omenil bi vsaj en problem, ki ga postavi takšna močna gesta, ko nanjo dialektično apliciramo njena lastna merila. Quentin Meillasoux, avtor knjige Po končnosti,61 v sijajnem komentarju nekaterih možnih zagat in paradoksov, ki jih prek matematike proizvede takšna historizacija ontologije, z dvema izjavama določi temeljna načela Badioujeve filozofije: »Matematika je ontologija« in »Vsaka resnica je podogodkovna«.

Prav tam, str. 13.

Théorie du sujet, str. 219.

[Glej Quentin Meillasoux, Après la finitude: essai sur la nécessité de la contingence, Seuil,

Pariz, 2006.]

59

60

61


Posledica prve izjave je, kot je bilo zabeleženo, dokaj pomembna za odnos med filozofijo in zgodovino:

»Trditev, da je matematika ontologija, privede do pripisovanja neke zgodovine ontologiji, zgodovine, ki je povrhu neodvisna od vsakršne filozofske postulacije. Ta zgodovina je zgodovina matematike, ki je ne more nihče anticipirati, zato ontološke novosti prihajajo kot bistveno nepredvidljivi vzniki.«62

Toda glede na drugo izjavo, po kateri so vse resnice podogodkovne, bo vsaka struktura zgodovinskosti matematike ostala zvesta shemi dogodkovne resnice, kot jo razvije Badioujeva filozofija. Vendar, sklepa Meillasoux, trenje med obema izjavama – botruje mu dejstvo, s katerim se sreča tudi Badiou, da namreč vse matematične ontologije niso združljive z njegovim mišljenje resnice – se v Badioujevem delu izide v podreditvi prve drugi. Povedano drugače, filozofija dogodka filtrira matematiko in nekako predpisuje, kako naj bi se »iztekla« zgodovina ontologije. Meillasoux nasproti temu predlaga, da obrnemo podreditev in – z afirmacijo težnje po absolutizaciji zgodovine ontologije v Badioujevem delu – problematiziramo mišljenje zgodovine, ki določa njegovo najnovejšo intelektualno produkcijo.

Opozicijo, ki jo predlaga Meillasoux, oblikuje naslednja trditev: »Ker glede postajanja ontologije nič ne more biti anticipirano – vključno s prihodnjo združljivostjo s filozofijo dogodka –, mora biti sam dogodkovni status resnic zmožen uklonitve pod težo nove ontologije«63 (da torej ontološke novosti morda ne bodo več resnice). Ta možnost novosti, ki bi premestila Badioujev lastni koncept novosti (kot podogodkovne subjektivacije in konstrukcije generičnih resnic), je tveganje, ki se mu filozofija, ki je začela z razbitjem heglovske krožnosti v imenu nepredvidljive spirale periodizacij, ne more izogniti. Morda v tem smislu Badioujeva filozofija s tem, ko se oklepa protihistoricističnega zagona, da bi rešila singularnost dogodka

Quentin Meillasoux, »Nouveauté et événement«, v: Alain Badiou: penser le multiple,

ur. Ch. Ramond, L’Harmattan, Pariz, 2002, str. 39.

»Nouveauté et événement«, str. 42.

62

63


64

in emancipacijske potenciale novosti, ne more drugače, kot da se sooči z izzivom in grožnjo absolutnega historicizma.64

PREVEDEL ROK BENČIN

V Jamesonovem besednjaku to označuje marksovski škandal »spojitve absolutne znanstvene

resnice in situacije, ki jo omogoča v kontingentni, empirični zgodovini«. »Marxism and

Historicism«, str. 164.

108 BOREC 648–651REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

OZREN PUPOVACNIČESAR NI BILO – RAZEN KRAJA, KJER JE BILO:

ĐINĐIĆ IN JUGOSLAVIJA

SLOBODAN KARAMANIĆ»RESNICA IN SPRAVA« KOT ZGODOVINSKI REVIZIONIZEM:

PRIMER DEDIŠČINE VOJN IN NASILJA V POSTJUGOSLOVANSKEM KONTEKSTU

NEBOJŠA JOVANOVIĆPROTIFAŠIZEM MED DVEMA SMRTMA:

INTELEKTUALNA ELITA V BOSNI IN HERCEGOVINI TER NJEN CIVILNO-LIBERALNI REVIZIONIZEM


SPREMINJANJE REVIZIONIZMA V

ZGODOVINO


»Govorili smo že o tem, kaj pomenita nedoločena izraza ljudska oblast in dediščina narodnoosvobodilnega boja. Mislim, da je glavna napaka opozicije, ki se je izrazila med celotno razpravo, da obravnavajo trenutno stanje stvari v Jugoslaviji kot režim in ne kot globoko družbeno transformacijo, do katere je prišlo.«Iz razprave na 3 . zasedanju Avnoja , 1945

»Prelom, ki ga lahko zaznamo v politični misli avnojske Jugoslavije, odločno odstrani politiko iz dokončnosti pravnopolitične institucije ter razkrije veličino navzkrižja med politiko, zasnovano kot inovacijo in eksperimentiranje, ter politiko, merjeno kot res finita pravne pozitivnosti. Jugoslavija je bila že na začetku ustanovljena prav kot nedovršljiva država. Njene politične časovnosti ne gre iskati v dokončani, usklajeni sedanjosti, marveč v odprtosti in dogodkovnosti prihodnosti. Zaradi tega je bila vsa njena politična bit odvisna od specifične zmožnosti preobrazbe, specifične možnosti nenehne politične inovacije. Dodati bi morali, da tu seveda ni šlo samo za novost, temveč za novost kot funkcijo politike emancipacije.«OZREN PUPOVAC


OZREN PUPOVAC

NIČESAR NI BILO – RAZEN KRAJA, KJER JE BILO:

ĐINĐIĆ IN JUGOSLAVIJA 1

»AVTENTIČNI RAZLAGALEC«

V veliki množici besedil, ki so se konec osemdesetih let 20. stoletja pojavila kot odgovor na naraščajočo politično, ekonomsko in ideološko krizo socialistične Jugoslavije, si zasluži posebno pozornost knjiga Zorana Đinđića Jugoslavija kot nedokončana država.2 To je nenavadna knjižica, v prvi vrsti zaradi svojega trmastega idealističnega zaupanja v moč filozofske panaceje. Đinđić je namreč politični in zgodovinski konstrukciji Jugoslavije, ki se je sesedala pred njegovimi očmi, poskušal ponuditi natanko to: filozofsko rešitev dejanske zgodovinske krize, spekulativen, teoretski odgovor na praktične, zgodovinske in politične zagate. Po Đinđiću je bilo vse, kar je Jugoslavija potrebovala, »avtentični razlagalec«:

Besedilo je popravljena in razširjena različica predavanja z naslovom »Nothing took place but the

place: Đinđić's Yugoslavia«, ki sem ga imel na konferenci Oddogodenje zgodovine (Uneventment of

History). Nekatere argumente sem povzel iz svojega članka »Projekt Jugoslavija: dialektika revolu-

cije«, Agregat, št. 9–10, Ljubljana, 2006.

[Naslovna formulacija »Nothing took place but the place«, ki je povzeta iz Badioujevega

besedila »Osem tez o univerzalnem«, kjer je poslovenjena kot »pravzaprav se ni za to gledišče nič

zgodilo« (rien n'a eu lieu que le lieu), je predelan Mallarmejev navedek, poslovenjen kot »ničesar še

ne bo razen kraja, kjer bo«. Da bi ohranila vse te povezave, sem se odločila za prevod »ničesar ni

bilo – razen kraja, kjer je bilo«. Op. prev.]

Zoran Đinđić, Jugoslavija kao nedovršena država, Književna zajednica Novog Sada, Novi Sad,

1988.

1

2


»Ko samoumevnost dejstva, da živimo skupaj, postane tema, ki omogoča različne pristope, in ko se vsi sklicujejo na skupne vrednote, obenem pa iz njih izpeljujejo diametralno nasprotne sklepe, v takšnih časih po neki notranji nujnosti narašča potreba po avtentičnem razlagalcu. Potrebujemo nekoga, ki bo – za vse obvezujoče – razložil subjektivni in objektivni pomen minulih odločitev; ki bo povedal, kaj so bili motivi in kaj učinki dejanj, na katerih temelji naša skupnost.«3

Na kakšen način je bil Zoran Đinđić avtentični filozofski razlagalec Jugoslavije?

Najprej moramo vedeti naslednje: Đinđićeva teza – Jugoslavija kot nedokončana država – je bila izredno produktivna. Odprla je vrata vrsti teleoloških ocen o »nepopolnosti«, »nefunkcionalnosti«, »krhkosti«, »nerealnosti« in »nenaravnosti« jugoslovanskega projekta – ocen, ki so postale stalne referenčne točke večine učenih presoj zgodovine Jugoslavije.4 Toda to je dosegla na podlagi presenetljivo preproste filozofske konstrukcije. Perspektiva, ki jo Đinđić uporabi v svoji analizi, je namreč v resnici presenetljivo preprosta. Pri proučevanju simptomov krize, turbulence in napetosti v politični sferi, ki so v socialistični Jugoslaviji zaznamovali vsa osemdeseta leta, je Đinđić videl problem v osupljivo jasni obliki:

»Ni težko opredeliti osnovnega problema Jugoslavije. Rešitev njenih najhujših težav je edino v ustavnopravni obliki države.«5

Po Đinđiću je bilo možno celotno krizo, ki jo je Jugoslavija doživljala v osemdesetih letih, z vsemi dramatičnimi zgodovinskimi, družbenimi in

Prav tam, str. 94.

Zdi se, da je Đinđićeva teza o »Jugoslaviji kot nedokončani državi« pomembno zaznamovala zgodovinsko

dojemanje Jugoslavije. Še ne tako davno, denimo, je Dejan Jović napisal zgodovinsko delo o razpadu

Jugoslavije. To je ena od redkih novih knjig, ki je napisana z »nativističnega« vidika, obenem pa je v celoti

nastala pod okriljem Đinđićeve teze: Dejan Jović trdi, da je Jugoslavija razpadla, ker se državi v resnici ni

nikdar pripoznalo suverenosti, to pa zato, ker so jugoslovanski komunisti preresno jemali komunizem.

Namesto da bi zgradili državo z vsemi razsežnostmi suverenosti, so dejansko hoteli, da odmre. Glej Dejan

Jović, Jugoslavija: Država koja je odumrla, Prometej, Zagreb, 2003. Še en zanimiv primer je Slavoj Žižek,

ki, tako se zdi, v celoti sledi tezi o »nedokončani državi«, ko trdi (in to počne vedno znova), da je bil

»titoistični režim« v osnovi zgrajen na »krhkem ravnovesju« »sistema suverenih nacionalnih držav«.

Glej npr. Slavoj Žižek, Nato as the Left Hand of God?, Bastard, Zagreb, 1999.

Glej Đinđić, nav. delo, str. 38.

3

4

5


političnimi nasprotji, z vsemi tragičnimi boji vred, omejiti na eno samo vprašanje: vprašanje neustreznosti političnega in ustavnega sistema, ki ga je vzpostavil socialistični sistem, v prvi vrsti vprašanje pomanjkljive artikulacije suverenosti, ki bi jo pripoznali politični skupnosti. Zaradi takšne pomanjkljive artikulacije je bila Jugoslavija, kot je dokazoval Đinđić, dobesedno nedokončana država, država brez državnosti:

»Osnovna splošna značilnost sodobne jugoslovanske državnosti je ločitev države in suverenosti. Učinki tega so tako daljnosežni, da segajo do vseh oblik življenja, od globalnega skupnega delovanja do intimne sfere vsakega državljana. Dejansko je ena od osnovnih posledic te ločitve v tem, da je suverenost postala načeloma neskončna. Toda med dialektične značilnosti te načeloma neskončne suverenosti, ki je nastala z ločitvijo od državnega statusa, spada tudi nenehna možnost njene popolne nemoči.«6

Đinđić na podlagi tega vidika najde enega in edinega krivca. Izvor in vzrok jugoslovanskega »stanja brezdržavnosti«, izvor zaskrbljujočega manka državnosti in s tem strukturne nezmožnosti je bil v ideji komunistične politike, ki jo je izvajala Komunistična partija Jugoslavije. Komunistična politika je s političnim privilegiranjem razrednega boja in emancipacije dela ter z identifikacijo politike z vprašanjem emancipacije brez težav izselila vse moderne pravnopolitične koncepte in oblike, izselila je celo idejo politične skupnosti, ki je ni mogoče misliti brez definicije lastnih suverenih meja, brez lastne identitete:

»Posebnost komunističnega pojmovanja politike je prav odprava politične skupnosti, to pa je samo drug izraz za odpravo nacionalne države. Pendant metafizični suverenosti 'delavskega razreda' je država, opredeljena kot 'delovna skupnost'.«�

In spet:

»Na novo razglašeni nosilec suverenosti je 'razred' in s tem posredno tudi njegov tehnični predstavnik – partija. S tem obratom so enoznačno odpravljene vse tri osrednje postavke moderne državnosti: suverenost ljudstva, subjektivne pravice in parlamentarni nadzor nad politično močjo.

Prav tam, str. 12.

Prav tam, str. 13.6

�


Nastala je nova oblika organizacije skupnega življenja, ki jo lahko le še v metaforičnem pomenu imenujemo država.«8

Tako sta bili v Jugoslavijo že vse od začetka vpisani globoka anomalija in globoka zmota. Z odsotnostjo logike suverenosti, z odsotnostjo jasnega vpisovanja suverenosti v politično skupnost, je bil socialistični sistem oropan vsakršnega notranjega mehanizma regulacije in reglementacije:

»Obstoječi družbeni sistem ne premore sredstev samoregulacije, ker jih nikdar ni razvijal […] Zdajšnji osnovni konflikti so spori brez sodnika; zaman se je hrepeneče ozirati v smeri nekakšnih dozdevnih najvišjih norm, katerih zgodovinska veljavnost bi morala biti zavezujoča.«9

Prav to in samo to je po Đinđiću gnalo celotno državno strukturo Jugoslavije k nujnemu razpadu in padcu. To je tisto, kar je neizogibno vodilo v nezmožnost politične in pravne oblasti pri njuni strukturni nalogi, da zagotovita zakon totalnosti, to je pripeljalo sistem naravnost do krize osemdesetih let in silovitega širjenja nacionalizma.

Đinđić je videl eno samo, nedvoumno in nepopustljivo rešitev za Jugoslavijo: vnovično določitev suverenosti politične skupnosti. V praksi ta rešitev ni pomenila nič drugega kot tvorbo nacionalnih držav iz Jugoslavije:

»Alternativa je preprosta: politična identiteta politične skupnosti je nedeljiva; pripada bodisi Jugoslaviji bodisi njenim republikam. Če pripada republiškim državam – kakršno je zdajšnje prevladujoče mnenje –, je treba jasno in odkrito upoštevati posledice tovrstne odločitve ter postaviti na dnevni red vprašanje dejanske, ne pa, tako kot doslej, dvoumne formacije nacionalnih držav.«10

Povedano z drugimi besedami, ključ do rešitve celotne politične in ekonomske krize Jugoslavije v osemdesetih letih, z vsemi njenimi izrazitimi zgodovinskimi protislovji, razkoli in razdori vred, je bil v jasnosti in s tem preprostosti uporabe načela suverenosti. Zato je Đinđić zapisal:

Prav tam, str. 12.

Prav tam, str. 41.

Prav tam, str. 10.

8

9

10


»Ni razloga, da bi žalovali za 'skupno obliko' (če je res, da je ta oblika le 'prazna struktura'). Pomembno je samo to, da vsi procesi – tako poenotenja kot ločitve – potekajo jasno.«11

Ti sklepi premorejo nedvoumno ironično razsežnost. Ta tiči v dejstvu, da se je Đinđiću uspelo postaviti neposredno »na vrh« uničujočih zgodovinskih procesov, ki so v osemdesetih letih potekali v Jugoslaviji. Đinđićeva »avtentična interpretacija« se je prav s svojo normativno vsebino z vso silo zgodovinske ironije izkazala kot resnično avtentična, saj je ponudila avtentično resnico »rešitve«, ki je naposled razrešila jugoslovansko krizo: v brutalnosti in »etničnem« nasilju ter nacionalističnih vojnah. Mar ni pravilno reči, da so se v devetdesetih letih vojne v Jugoslaviji bojevale prav v imenu »dokončanja jugoslovanske države«? Mar ni bil primarni cilj teh vojn nedvoumna, jasna konstrukcija nacionalnih držav na Balkanu?12

Toda na tem mestu nas ne bi smela začuditi samo ta ironična zgodovinska ovržba Đinđićeve analize. Napačnost teze o »Jugoslaviji kot nedokončani državi« ne bi smeli ugotoviti le après coup, v tragičnih posledicah njene zgodovinske uresničitve. Najprej bi morali prepoznati, da je ta napačnost imanentna Đinđićevi analizi kot taki, da je vpisana v jedro njenih pojmovnih operacij. Kar je še zanimivejše od zgodovinske usode teze o »Jugoslaviji kot nedokončani državi«, je napačnost njenega dojemanja zgodovine in politike, napačnost njene metode.

Kje v svoji analizi poskuša Đinđić najti realnost politike? Kje poskuša dojeti bistvo politične biti v jugoslovanskem projektu? Tudi tu je

Prav tam.

Ironija Đinđićeve analize se zdi toliko večja, če pomislimo, da se je dejansko neposredno odzival

na naraščajoči nacionalizem v Srbiji in na tako imenovano kosovsko vprašanje: »S stališča državne

suverenosti problem sploh ni v tem, ali je ogrožena pravna varnost Srbov, Črnogorcev, Turkov ali kogar-

koli drugega na določenem ozemlju, marveč v tem, da je v okviru meja obstoječe države ogrožena pravna

varnost njenih državljanov. Če so bili nekoč državljani albanske narodnosti izpostavljeni neenakoprav-

nosti, ni šlo za to, da je bila albanska etnična skupina v Jugoslaviji neenakopravna, pač pa državljani

Jugoslavije v lastni državi.« (Đinđić, nav. delo, str. 84.) Ironija je v tem, da je to natanko rešitev, ki jo

je uvedel Milošević, ko je 28. septembra 1990 predstavil novo ustavo za srbsko republiko, ki je pod

okriljem formalnega liberalnega državljanstva nasilno odpravila avtonomnost kosovskih Albancev.

Za temeljito analizo te čudaške povezave med Đinđićem in Miloševićem ter protislovij liberalne

demokracije v Srbiji glej Slobodan Karamanić, »Kosovo znotraj mej liberalne demokracije«,

Agregat, št. 9–10, 2006.

11

12


odgovor preprost: v Pravu. Đinđićeva intelektualna operacija ni nič drugega kot poskus odkritja temeljne pravne podlage v ozadju političnega projekta Jugoslavije, odkritja norme njene vzpostavitve, primerjave zgodovinskosti jugoslovanskega projekta z določeno množico pravil in norm, z določenimi mehanizmi regulacije. Zato so ključni pojmi, s katerimi misli in sodi Jugoslavijo, prav kanonične figure pravnopolitične modernosti: pouvoir constituant, suverenost ljudstva, subjektivne pravice in parlamentarizem. Zato je prizorišče politike, ki ga Đinđić enači z Jugoslavijo, klasično moderno prizorišče ustvarjanja zakonodaje, pisanja ustave, določanja norme in pravil politične vezi, vzpostavljanja konsenza, zakonitosti in legitimnosti. To je prizorišče političnega kompromisa, političnega dogovora, zasnove ureditve skupnosti, utemeljevanja legitimnosti države. V tem smislu naslovi Đinđićevih analiz govorijo sami zase: »Kje je naš pouvoir constituant?«, »Kdo je suveren v Jugoslaviji?«, »Kdo je varuh ustave?«. Seveda vse to dela Đinđića za paradigmatičnega predstavnika postsocialistične ideologije v njenem obsesivnem poskusu, da bi politiko in politične pojave pravno presojali.

Toda ali lahko taka vprašanja dojamejo to, kar je bilo ključno v politiki Jugoslavije? Ali se ta legalistični scenarij sploh lahko približa singularnosti, ustvarjalni moči, zgodovinski inventivnosti dramatičnega trenutka leta 1943? Kako naj bi vnaprej vzpostavljena normativnost, dejstvo vzpostavljenega zakona, sploh dopuščala zamišljanje inovacije, pristne politične stvaritve? Kako lahko dojame dejanje emancipacije?

Če nam Đinđićeva analiza Jugoslavije ponuja karkoli oprijemljivega, če je kakorkoli poučna, je v tem, da pristno prikaže neuspeh legalističnega mišljenja v spopadu s singularnostjo Jugoslavije. Ta neuspeh ni preprosto stvar teoretskega izpuščanja ali napak, marveč je ključen, strukturen. Đinđić opiše prav točko nemisljivosti Jugoslavije in s tem pravzaprav razkrije poseben revizionizem, inherenten liberalni politični misli. Ta figura revizionizma je zanimiva, ker se ne pokori klasični metodi denunciacije »komunističnega totalitarizma«, tisti posebni intelektualni konstrukciji, ki predstavlja ali poskuša predstaviti komunistično politiko kot utelešenje Zla. Đinđićeva Jugoslavija – Jugoslavija kot nedokončana država – ni prijava ali denunciacija zločina. Ne vidimo ga šteti trupel ali žrtev, ne našteva zločinov, taborišč in gulagov, ne gradi stereotipnih figur Zla nad zgodovinskim gradivom komunistične politike in razpadajočo senco »realsocialističnih« režimov. Vidimo pa, da dejansko poskuša izničiti in zabrisati zgodovinskost


jugoslovanske politike s tem, da jo meri v razmerju do specifične normativne strukture, ki je tej politiki tuja, v razmerju do strukture pravne države (Rechststaat) ali države zakona.

ĐINĐIĆEV REVIZIONIZEM: BRANJE DOGODKA IZ LETA 1943

Kako se torej Đinđić loti zgodovinskosti jugoslovanske politike? Kako bere konstitutivni prizor Jugoslavije, Avnoj, in rojstvo jugoslovanskega projekta v njegovih specifičnih političnih razsežnostih?

Đinđić ravna klasično. Koncept, ki ga uporabi, da bi doumel vzpostavitev jugoslovanskega projekta in subjekt, primeren temu trenutku, je eminentna moderna figura politične konstitucije, »suverenost ljudstva« in njegove ustavodajne moči. Za Đinđića ta figura ni le zgodovinska norma, temveč mu pomeni eno od najuniverzalnejših oblik politične utemeljitve. Suverenost ljudstva, kot beremo, »neposredno zasnuje pojem ustave kot reda najvišjih vrednot politične skupnosti. V figuri ljudske suverenosti je ta splošna dolžnost izpeljana iz splošne dejavne udeležbe vseh pri vzpostavljanju skupnega reda.«13 Povedano z drugimi besedami, Đinđić nas želi opozoriti na trenutek cirkularnosti in imanence, ki so ga uvedle buržoazne revolucije, trenutek, v katerem pravnopolitična ureditev najde svoje konstitutivno načelo v razmerju, ki ga politično telo kot celota vzdržuje s samim seboj, v zmožnosti ljudstva, da lahko hkrati piše zakone in se jim podvrže. Kar zadeva vzpostavitev politične ureditve v legitimnosti in normativnosti, je to mesto, kjer leži zavezujoča samoreproduktivna in samoohranjevalna sila ideje o suverenosti ljudstva.

Seveda Đinđić to idejo – skupaj z njeno sistemsko in normativno močjo – prikliče samo zato, da bi ugotovil njen manko v jugoslovanskem projektu, samo z namenom, da bi zagovarjal tezo, po kateri je Jugoslavija s stališča ljudske suverenosti, torej s stališča univerzalnosti tega pojma, nepopravljiva anomalija. Kajti Jugoslavija dejansko ne premore oblikovnega izraza ljudske volje in ustavodajne moči. Ne premore nedvoumne odločitve politične skupnosti o lastni obliki, organizaciji in identiteti, še več, ne premore niti množice temeljnih in univerzalnih norm, ki bi urejale njeno politično bit. Že ustanovitvene poteze Jugoslavije živo izražajo ta manko:

Đinđić, nav. delo, str. 116.13


»Prva ustava 'nove Jugoslavije' […] je bila vse kaj drugega kot izraz volje suverene pouvoir constituant. Ne vsebuje jasne odločitve o obliki in tipu politične enotnosti, ki naj bi bila to, kar imenujemo jugoslovanska skupnost. Fraza o 'republiški obliki' iz prvega člena te ustave je prazno mesto, ki naj bi ga zapolnil pravi suveren, pouvoir iz ozadja, partija.«14

Pri teh sklepih preseneča, da Đinđića sploh ne zanimajo substancialne in dogodkovne razsežnosti pojma suverenost ljudstva. Ne zanima ga vprašanje subjekta politične ureditve, vprašanje naključnega in pravočasnega pojava tega subjekta in njegove, vsaj načeloma, neomejene ustavodajne moči. Namesto tega se dozdeva, da ves problem obrne, kajti kritika, ki jo usmeri proti ustanovitvenemu trenutku Jugoslavije, je povsem formalne narave. Đinđić se obrne na optiko ljudske suverenosti Jugoslavije – vendar ne zato, da bi opozoril na njen substancialni manko, marveč zato, da bi opozoril na odsotnost njenih pravnopolitičnih pogojev možnosti.

Đinđić želi pokazati na naslednje dejstvo: kar zadeva ljudsko suverenost v Jugoslaviji, obstaja primanjkljaj in manko postopkov, ki bi omogočili to, kar pojmuje za njen legitimni izraz. Za katere norme in postopke gre pri tem?

Seveda za klasične liberalnodemokratične topose političnega predstavništva in parlamentarizma, združene s tem, kar kontinentalna pravnofilozofska tradicija imenuje subjektivne pravice, z abstraktnim posameznikom, ki je kot človek in državljan, torej v svoji abstraktnosti priznan kot lastnik samega sebe in svoje zasebne lastnine. Zadnje pri Đinđiću zasede središčno mesto:

»Pogoji možnosti politične skupnosti so subjektivne pravice posameznikov, ki se upirajo vsakršni homogenizaciji, s čimer vsak proces integracije spremenijo v tvegano in naporno delo usklajevanja izvorne pluralnosti.«15

In vnovič:

»Subjektivne pravice so priznane kot predustavne pravice, ki jih z nobenim sredstvom predstavništva ni mogoče v celoti prenesti na pristojnost skupnosti ali države. V njih je ohranjena tista nezvedljiva, metafizična

Prav tam, str. 102.

Prav tam, str. 140.

14

15


prvina ljudske suverenosti, brez katere ne bi bila možna sistematična utemeljitev veljavnosti ustave.«16

Za Đinđića je potemtakem prav priznanje političnih pravic posameznikov pogoj možnosti politične skupnosti. Vprašanja vzpostavitve politične skupnosti kot take, veljavnega momenta ustave, izraza »ustavodajne moči«, ne more biti brez apriorne sankcije tega »izvornega pluralizma«, konstelacije razlikujočih se perspektiv in mnenj:

»Moderna – politična – skupnost je utemeljena na refleksiji, da je veljavnost (legitimnost) njene ureditve rezultat in ne predpogoj usklajevanja posamičnih interesov […] Tako je politična skupnost in s tem tudi ustavnost možna le, če obstaja izvorni pluralizem perspektiv.«1�

Na tem mestu moramo opozoriti zlasti na neverjeten obrat perspektive. Od intenzivnosti in eksplozivnosti prizora zgodovinske konstitucije politike – od rojstva novega, od trenutka novega začetka – smo nenadoma prestavljeni k nepremakljivemu prizoru pravil in ponovitev pravil, k prizoru Prava. Če je ves problem, ki ga zajema pojem ljudske suverenosti, problem zgodovinskega vznika pouvoir constituant ali moči, ki postavi temelje politični skupnosti in utemelji vse pouvoir constitués, pa Đinđić ves problem obrne. V središču politične konstitucije, v samem središču pouvoir constituant, najde njeno apriorno podreditev pravnim pravilom in načelom ter pravnopolitičnim postopkom. Zdaj je pouvoir constitué, zasnovana kot množica pravnih pravil, norm in postopkov, tista, ki naj razloži in omogoči pouvoir constituant. Čeprav naj bi ustvarila prvo, pa ustavodajna politična sila ljudske suverenosti na koncu podleže pravnemu ali predstavniškemu postopku. Pogoltne jo pravo, čeprav naj bi bila natanko njegov izvor.

Če upoštevamo ta formalistični in pravni obrat, nas ne bi smelo presenetiti, da Đinđić ne posveča velike pozornosti dejanskemu kontekstu Avnoja ter njegovemu zgodovinskemu in političnemu pomenu. Namesto tega največ analitične pozornosti posveti nastajanju prve ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije v povojnih letih, pri čemer poudari številne postopkovne in formalne pravne praznine ter vrzeli, manke in dvoumnosti, ki po njegovem mnenju v temelju diskreditirajo jugoslovanski projekt.


Prav tam, str. 11�.16

1�


Toda Đinđić obenem izrecno izrazi svojo pozicijo. Avnoja sploh ne moremo vzeti kot legitimne izvorne točke za razpravo o politiki:

»Na tem mestu lahko govorimo o izvoru ustave samo z zgodovinskega zornega kota, tj. v okviru teme 'avnojske odločitve'. Ta nenavadna enostranskost ni naključna. Senca, ki po naravi stvari zakriva avnojski kontekst (ker ta pripada drami svetovne vojne), je dovolj gosta, da skrije našo ustavodajno moč. O tej lahko govorimo le v epskih, ne pa v analitičnih terminih. Tako je vprašanje nosilca suverenosti in s tem načina veljavnosti, na katerega pretendira nova ureditev, preprosto potisnjeno na območje narativnega.«18

Avnojski kontekst kot kontekst, ki pripada »drami velike vojne«, sploh ni politične narave. V Avnoju, dogodku iz leta 1943, ni ničesar, o čemer bi lahko razmišljali v političnih terminih, kaj šele, da bi razpravljali o izvoru političnih temeljev Jugoslavije, kajti pri tem sploh ne govorimo o politiki, marveč o vojni. Še več, Avnoj ni racionalen politični kontekst, kontekst »refleksivnosti«, kajti »refleksivnost« ima nadvse natančne koordinate, saj je navsezadnje utemeljena v subjektivnih pravicah in drugih formalno zagotovljenih političnih institucijah. Avnoj je iracionalni kontekst, kontekst oboroženega spopada, cezure celotnega Zakona in zakonitosti, v katerem politika in politične odločitve nimajo zavezujoče racionalnosti. Zaradi tega je lahko le stvar naracije, ne pa refleksije. V kontekstu Avnoja se ni zgodilo nič – z izjemo kraja, posebnosti in ekscesivnosti naključnih zgodovinskih okoliščin – tistih, ki nimajo ničesar opraviti s politiko ter z njenimi univerzalističnimi razsežnostmi dialoga, refleksije in sprave.

Najbrž ne moremo dobiti večjega priznanja o umiku politične filozofije pred singularnostjo političnega dogodka. Bolje rečeno, ne moremo dobiti jasnejšega primera revizionizma postsocialistične pravne paradigme politike, tega, čemur Badiou pravi »dogodkovni revizionizem«.19 Opraviti imamo namreč s predlogom

Prav tam, str. 115.

Kot piše Badiou v »Osem tez o Univerzalnem«: »Dogodkovni revizionizem namreč meri na samo

zvezo med univerzalnostjo in singularnostjo. Pravzaprav se ni za to gledišče nič zgodilo [rien n'a eu

lieu que le lieu], predikativne deskripcije popolnoma zadoščajo, nasploh pa vrednost prisojajo strogo

objektivnemu ali pa tistemu, kar se daje kot objekt.« Glej Alain Badiou, »Osem tez o Univerzalnem«,

Filozofski vestnik, let. 20, 1999, št. 1, str. 169.

18

19


pravnega formalizma, ki zavrača vsakršno razpravo o zgodovinskosti politike in s tem vsakršno razpravo o pravem političnem novumu brez njegove predhodne utemeljitve v množici formalnih postopkov in pravnih norm. Po Đinđiću lahko ljudsko suverenost in njeno ustavodajno vlogo obravnavamo v smislu vnaprej določenih pravnih norm in vrednot – legitimirana mora biti vnaprej, tako da najde svoj izraz v pravnopolitičnem postopku ali obliki. To na drugi strani ves problem pouvoir constituant, iz katerega izhaja Đinđić, naredi za stvar apriornih pravnih zagotovil, stvar samovzpostavitve in samoregulacije Prava.

Pri tem se razkrije shema značilnega mračnjaštva in revizionizma politične zavesti iz leta 1989, ideologije, ki naredi Pravo za bistvo politike. Med splošnostjo in formalnostjo pravnih pravil, norm in postopkov ter političnimi podrobnostmi, ki jih urejajo ta pravila in norme, ni prostora za politične novosti, ni prostora za politične stvaritve. Politika je vedno samo ponovitev ali variacija na vnaprej vzpostavljeno pravno temo. Ločena je od vprašanja preloma, radikalne zgodovinskosti kot take, in umiri se pod nenehnim ponavljanjem norme, pod zunajčasovnim fetišem oblasti zakona.20

Antonio Negri je nedavno trdil, da takšno obskurantstvo ni izjema, saj ga najdemo v jedru liberalnega političnega mišljenja, kjer nenehno spremlja moderno politično racionalnost pri njenem srečevanju z razdiralno silo ideje pouvoir constituant, s »silo, ki razdre, zlomi, pretrga, sname s tečajev vsakršno obstoječe ravnotežje in vsakršno možno kontinuiteto.«21 Po Negriju je celota pravnopolitične misli sodobnikov v obrazložitvi »divje anomalije«, ki sta jo ideji ustavodajne moči in ljudske suverenosti vpeljali v zgodovinsko polje politike. Namesto da bi priznali ustavodajno moč ljudi v modalnosti preloma, pravna teorija in

Đinđić je ta revizionistični trenutek dejansko pripeljal do skrajnih sklepov, saj singularnosti

političnega dogodka Avnoja ni poskušal skriti pod legalistični krov, marveč je prišel do tega, da je

implicitno zagovarjal obrambo koordinat prejšnje pravnopolitične ureditve (Kraljevine) Jugoslavije

nasproti partizanski revoluciji: »Če bi komunisti opustili metafizično utemeljitev suverenosti

(s sklicevanjem na svetovno zgodovinsko poslanstvo 'delavskega razreda'), bi prenehali biti stranka enega

svetovnega nazora in postali stranka zmagovitega vojskovanja, tj. domoljubna stranka, ki bi se potem

lahko sklicevala na ljudsko suverenost kot celoto. Vprašanje legitimnosti oblasti bi tako postalo odprto za

racionalno razpravo.« (Đinđić, nav. delo, str. 123.)

Antonio Negri, Insurgencies: Constituent Power and the Modern State, University of Minnesota Press,

Minneapolis, 1999, str. 11.

20

21


liberalna politična filozofija nenehno poskušata »konstitucionalizirati« ustavodajno načelo, skušata doseči, da bi bil siloviti vznik moči, ki ustvarja zakone, zvedljiv na pravila in norme Prava:

»Čas ustavodajne moči, čas, ki ga zaznamuje neznanska zmožnost pospeševanja […], mora biti zaprt, obravnavan in omejen na pravne kategorije ter zadržan v mejah administrativne rutine […] Ustavodajna moč mora biti omejena na normo proizvajanja zakonov; biti mora vključena v ustoličeno oblast. Njena razsežnost se kaže samo kot interpretacijska norma, oblika nadzora nad ustavnostjo države, dejavnost ustavne revizije. Navsezadnje lahko vidimo na delu bledo reprodukcijo ustavodajne moči na referendumih, v regulativnih dejavnostih itn., ko občasno deluje v okviru natančno opredeljenih meja in postopkov.«22

Kot trdi Negri, je posledica tega popolna zadušitev in omejitev ustavodajnega načela:

»Neomejenost ustavodajnega izraza je omejena v svojem nastanku, ker je podvržena pravilom in relativnemu podaljšku volilne pravice; omejena je pri delovanju, ker je podvržena pravilom skupščine, omejena pa je tudi v obdobju svoje veljave (ki velja za funkcijsko določeno in ki prej prevzema obliko klasične 'diktature', kot da bi se nanašala na idejo in prakse demokracije). Na koncu in na splošno se ideja ustavodajne moči izpolni pravno, četudi je veljalo, da bo generirala zakon; dejansko je povzeta v ideji političnega predstavništva, četudi naj bi legitimirala to idejo.«23

Toda nerazrešen ostane naslednji problem: če si ogledamo ustanovitvene poteze Jugoslavije na zasedanju Avnoja, ali lahko rečemo, da je Negrijeva kritika poskusov brzdanja in omejevanja ustavodajne moči zadostna? Mar nam afirmacija neomejenosti pouvoir constituant, inherentne ideji ljudske suverenosti, ponuja primerno analitično orodje, s katerim bi zagrabili trenutek ustanavljanja Jugoslavije in dojeli politiko, ki jo implicira? Zdi se namreč, da je problem, ki stoji za Đinđićevim mračnjaštvom, dejansko daljnosežnejši. Pravo vprašanje, ki ga odpre trenutek iz leta 1943, se glasi: Ali se je problema politične ustanovitve Jugoslavije sploh možno lotiti v okviru logike ljudske suverenosti? Ali subjektivne izvore Jugoslavije


Prav tam, str. 3.22

23


resnično lahko iščemo v podobi silovitega in naključnega pojava ljudstva na zgodovinskem prizorišču? Ali je koncept ljudske suverenosti in njene ustavodajne moči zmožen ugotoviti globoko zgodovinskost trenutka iz leta 1943, njegovo singularno zgodovinsko silo in pomen?

ODSOTNO LJUDSTVO JUGOSLAVIJE

Oglejmo si še enkrat avnojski kontekst. Znamenja ideje ljudske suverenosti poskušajmo poiskati v trenutku ustoličenja Jugoslavije. To zagotovo ni težko. Po avnojski deklaraciji, sprejeti v Jajcu leta 1943, je Avnoj eksplicitno opredeljen kot »vrhovno zakonodajno in izvršilno predstavniško telo narodov Jugoslavije ter vrhovni predstavnik suverenosti ljudstva in države Jugoslavije kot celote«.24

Mar se to ne zdi nedvoumna potrditev dejstva, da se je ustanovitveni trenutek Jugoslavije, vsaj ko gre za samodefinicijo, resnično odigral prek koncepta le peuple souverain, te eminentne kategorije demokratične konstitucije modernosti?

Toda avnojska deklaracija je dejansko daleč od tega, da bi bila enopomenska. Vse prej kot lahko je razvozlati točen pomen te reference na suvereno ljudstvo. Kaj je dejanska vsebina subjekta, »ljudstva«, na katerega se sredi turbulentnega konteksta vojne, osvobodilnega boja in revolucije nanaša avnojska deklaracija? Kakšno obliko »suverenosti« naj bi imel ta subjekt?

Če si ogledamo besedilo tretjega, ustanovitvenega odloka, ki ga je sprejela avnojska skupščina – »Odloka o zgraditvi Jugoslavije na federativnem načelu« –, že opazimo zapletenost vprašanja interpretacije. Dokument se začne s trditvijo:

»Na temelju pravice vsakega naroda na samoodločbo, vštevši pravico na odcepitev ali združitev z drugimi narodi, in v skladu z resničnim razpoloženjem vseh narodov Jugoslavije, ki je prišlo do izraza med triletno

Prim. Prvo in drugo zasedanje AVNOJ (26. in 27. novembra 1942 in 29. in 30. novembra 1943) –

po stenografskih beležkah in drugih virih, Komunist, Ljubljana, 19�3. Opozoriti je treba na dvojni

pomen besede »narod« v srbohrvaščini: narod (la nation) in ljudstvo (le peuple). Ta dvojnost je ključna

za značaj Avnoja in odraža specifičnost jugoslovanske zgodovine političnih idej, obenem pa je včasih

tudi vzrok za ne dovolj natančen slovenski prevod, tj. kadar se srbohrvaško besedo »narod« samodej-

no in enoznačno prevaja kot »narod«.

24


skupno narodnoosvobodilno borbo, katera je skovala nerazdružljivo bratstvo narodov Jugoslavije, izdaja Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije naslednji odlok.«25

Pustimo ob strani presenetljiv priklic pravice naroda do samoodločbe, katere dejanski pomen bomo poskušali razkriti v nadaljevanju (že vnaprej je treba povedati, da ima več opraviti z Leninom kot z Woodrowom Wilsonom), in si oglejmo posebnost izrekanja konstitutivne politične kategorije v tem stavku, posebnost subjekta politike, ki je postavljen kot temelj jugoslovanskega projekta.

Tu lahko vidimo, kako se začne odvijati enigma »suverenega ljudstva« Jugoslavije. Kdo je subjekt, katerega enotnost in voljo skuša Avnoj izraziti in potrditi v ustanovitveni gesti Jugoslavije?

Odgovor, ki nam je na voljo, je minimalen, vendar hkrati kategoričen: ta subjekt je osvobodilna vojna, boj za osvoboditev jugoslovanskih narodov. Kot beremo v avnojskem dokumentu, Jugoslavija izhaja iz »resničnega razpoloženja vseh narodov Jugoslavije, ki je prišlo do izraza med triletno skupno narodnoosvobodilno borbo, katera je skovala nerazdružljivo bratstvo narodov Jugoslavije«.26 Izvor Jugoslavije ni vnaprej zamišljeno »ljudstvo«, za katerega suverenost bi šlo, marveč politična subjektivnost, ki se je konstituirala v osvobodilni vojni in prek nje, torej bratstvo, oblikovano v oboroženem boju za osvoboditev in emancipacijo.2�

Ne moremo dovolj poudariti globoke politične anomalije, ki nastane na tej točki. Mar ni nenavadno, da se v tej ustanovitveni izjavi moderni subjekt politike, subjektivna zatrditev »mi, ljudstvo«, ne pojavi osebno? Mar ne bi morali biti začudeni nad zaskrbljujočo odsotnostjo nedvoumne reference na kategorijo ljudske suverenosti v konstitutivni odločitvi Avnoja, v ustanovitvenem dejanju Jugoslavije?

To je seveda natanko trenutek, ko lahko vidimo Đinđića, podprtega z vsem zgodovinskim arzenalom političnih filozofov, pravnikov in znanstvenikov, kako glasno ugovarja in avnojski dokument označi vsaj za protislovnega – če njegove vsebine že ne zavrne v celoti – in s tem neuporabnega v merilu vsakršne izvedljive normativnosti.

Prav tam.

Prav tam; poudarki so avtorjevi.

Pri tej interpretaciji se opiram na Borisa Budna. Glej njegov prispevek »Još o komunističkim

krvolocima, ili, zašto smo se ono bili rastali?«, Prelom, št. 5, Beograd, 2003.

25

26

2�


Kljub temu se ta nepravilna in dvoumna formulacija pokaže v drugačni luči takoj, ko jo izvzamemo iz sodbe pravnika in političnega filozofa, sodbe uveljavljenega dejstva zakona ali norme, ter jo obravnavamo pod njenimi lastnimi pogoji – kot singularno politično dejanje, dejanje singularnega političnega izuma. Kajti ta »anomalija« dejansko razkrije prav globoko singularnost Jugoslavije, singularnost, ki jo lahko najprej zaznamo v razdalji do kategorije ljudske suverenosti.

Vsak pozoren zgodovinski opazovalec bi lahko na tej točki ugovarjal: mar ni prej tako, da sta pravi obraz in oblika modernega političnega subjekta, ljudstva, preprosto skrita pod avnojskim besedilom? Mar politična enotnost in volja, na kateri se sklicuje Avnoj, ne izražata prav navzočnosti ljudstva? Mar ni »neločljivo bratstvo jugoslovanskih narodov«, skovano v osvobodilnem boju, sinonimno s subjektom, ki ga implicira kategorija ljudske suverenosti?

Na prvi pogled je res videti tako. Navsezadnje sta ves oboroženi odpor in osvobodilno gibanje pod vodstvom Jugoslovanske komunistične partije potekala v obliki narodnoosvobodilnega boja, saj sta bila organizirana predvsem na podlagi narodnoosvobodilnih odredov in komitejev. Še več, Komunistična partija je vzpostavila »ljudsko fronto« kot dejansko kategorijo političnega predstavništva, katerega funkcija je bila poenotiti vse družbene in politične sile v boju proti fašizmu, tako med vojno kot tudi takoj po njej, vse do pisanja prve povojne ustave leta 1945. Ne nazadnje, mar ni prav ta ustava izrecno poskušala oblikovati Jugoslavijo kot »ljudsko demokracijo« in »ljudsko republiko«?

Toda obenem je »ljudstvo« narodnoosvobodilnega boja, ljudstvo, ki ga vidimo vpisano v Jugoslavijo, zelo poseben politični subjekt. To je subjekt, katerega vsebina kot da v trenutku postavi pod vprašaj in izniči svojo lastno obliko. To je subjekt, katerega dejanski politični pomen je, tako se zdi, nemudoma prekoračiti in spodkopati predstavniško in transcendentno površino demokratične institucije modernosti. Tako je zato, ker tu sploh nimamo opraviti s kategorijo formalne politične reprezentacije in konstitucije. Minimalno in omejeno izrekanje subjekta, ki ga najdemo v Avnoju, le še potrjuje to dejstvo: ljudstvo partizanskega boja je ta boj sám, množično gibanje za osvoboditev in emancipacijo ljudstva Jugoslavije ter subjektivnosti, ki je dialektično ujeta znotraj tega gibanja.


Pri tem je ključno dejstvo, da ta subjekt ni dan ali zamišljen vnaprej, ni odvisen od apriorne reprezentacijske površine, ki je v funkciji reprezentacije države, pojmovane kot Eno. Avnojsko »ljudstvo« ni ljudstvo države, ni izvorna in idealna identiteta politične skupnosti, ki bi obstajala kot transcendentna simbolna oblika ali horizont. Ni politično Eno, ki bi po svoji uradni oziroma pravni razglasitvi na začetku politične ureditve postalo zadeva nenehnega procesa produkcije, neznanskega napora ideoloških aparatov, ki morajo na dnevni ravni vcepljati vez za povezovanje vsakega posameznika s partikularno skupnostjo – Državo.28 Ne, ljudstvo narodnoosvobodilnega boja je natanko obrat ter negacija tega pojma in njegove logike. Je politični subjekt, oblikovan zunaj pravnopolitične institucije, zunaj predstavniške strukture države. In naprej, to je subjekt, oblikovan v neposrednem boju proti njej.

Vse to zažari v polni luči, če avnojsko odločitev postavimo v pravo zgodovinsko perspektivo, kajti odsotnost kategorije ljudske suverenosti v ustanovitvenih trenutkih avnojskega besedila ni le konceptualna, temveč tudi politična in zgodovinska odsotnost, ki naznanja radikalen prelom s prejšnjo politično ureditvijo, odsotnost v razmerju do celotne substance državne zgradbe z imenom Kraljevina Jugoslavija. Odsotnost »ljudstva Jugoslavije« kot enotne reference v avnojskem besedilu namreč razkriva prav rez s konceptom »narodne enotnosti«, specifično manifestacijo kategorije le peuple souverain, na kateri je bila zasnovana »prva Jugoslavija«.29

Ta koncept oblikovanja politične ureditve na Balkanu po prvi svetovni vojni, v katerem je buržoazija nekaterih južnoslovanskih narodov – Srbov, Hrvatov in Slovencev – videla skupni obet za uresničenje svojih političnih in ekonomskih koristi v položaju, ki sta ga ustvarila razpad Avstro-Ogrske in Otomanskega cesarstva ter restrukturiranje evropskega sistema držav, se je v praksi izkazal

Glej Balibarjevo razpravo o »produkciji ljudstva« v eseju »Nation, cité, empire (La problème de la

forme politique bourgeoise)«, v: isti, Les frontières de la démocratie, Éditions la Découverte, Pariz,

1992.

Koncept »narodne enotnosti« – enotnosti treh »plemen«: Hrvatov, Srbov in Slovencev – je

vzniknil iz predhodnih idej o jugoslovanstvu, ki so jih gojile politične in kulturne elite Hrvatov,

Srbov in Slovencev, zlasti v obdobju ilirskega gibanja. Glej Ivo Banac, The National Question

in Yugoslavia: Origins, History, Politics, Cornell University Press, Ithaca, New York, 1984, zlasti

poglavji »National ideologies« in »Unification«.

28

29


za katastrofo. Če je bila prva Jugoslavija – država, ustanovljena kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev – zasnovana kot poskus doseči pravo politično modernost na robovih evropskega reda kapitala in politično-vojaške moči, se je koncept enotnosti, skupne jugoslovanske narodne identitete, v svoji zgodovinski uresničitvi naposled izkazal za nasilno prakso prisilne homogenizacije pod diktatom srbskega monarha Karađorđevića in po 6. januarju 1929 dejansko pod njegovo osebno diktaturo.30

Zgodovinska resničnost koncepta »suverenega ljudstva Jugoslavije« je bila resničnost nemogoče in odtujene celote; vladala so ji skrajna družbena in politična protislovja z neuničljivimi in čedalje bolj razširjenimi političnimi antagonizmi – ne le med posameznimi nacionalnimi buržoazijami, ki so si brezupno prizadevale najti skupna politična tla, ter monarhično in centralistično državo, ki je skušala nasilno uveljaviti to skupnost, temveč – in to je najpomembnejše – tudi med političnim aparatom v celoti in ljudskimi množicami, ki so bile postopoma izrinjene iz modernosti, s katero se je skušal odlikovati politični razred.

V nasprotju s katastrofalnim poskusom ustvarjanja »suverenega ljudstva Jugoslavije« – bodisi s prakso prisilne kulturne in politične homogenizacije, ki se je končala z monarhičnim nasiljem, bodisi z absurdnim prikazom mehanizmov parlamentarne demokracije v kontekstu monarhične diktature in ostrih narodnostnih ločnic – je partizanski boj prinesel drugačno kolektivno načelo, drugačno načelo politične vezi. Postavil je »ljudstvo« kot imanentni izraz politike, subjekt, skovan »od spodaj«, v skupnem boju med narodnoosvobodilno vojno. Tako je partizanski boj iznašel možnost za skupno jugoslovansko identiteto v neposrednem nasprotovanju nejasnosti in polomu nekdanjega političnega konstrukta. Še več, skupno identiteto je skoval kljub nemogočim zgodovinskim okoliščinam, kljub okupaciji, nacističnemu in fašističnemu nasilju ter globoki nenaklonjenosti med jugoslovanskimi nacionalnimi skupinami – okoliščinam, ki so se iz dneva v dan dodatno

Šestega januarja 1929 je kralj Kraljevine SHS Aleksander Karađorđević razpustil Narodno skupščino

in razveljavil vidovdansko ustavo, prepovedal vse politične stranke in dejansko prevzel vso politično

oblast. Pretveza za uvedbo diktature je bil atentat na hrvaškega politika Stjepana Radića v Narodni

skupščini 20. junija 1928, ta pa je bil posledica skrajne eskalacije nacionalnih napetosti med tremi

glavnimi nacionalnimi skupinami, ki so ustanovile jugoslovansko državo. Kralj je pozneje sprožil

prisilni proces političnega in kulturnega poenotenja pod okriljem »integralne jugoslovanske identitete«,

v katerem se je država preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

30


zaostrovale zaradi nasilja in grozodejstev kolaboracionističnih režimov. Obenem je partizanski boj naredil še nekaj več: v zgodovino političnih oblik je vpisal dejanski prelom, in sicer v razmerju do ideološke reprezentacije politike, ki tiči v središču moderne države. Bistvo in zgodovinsko singularnost »nove Jugoslavije« bi morali meriti natanko v tem pomenu.

Iz osvobodilnega boja leta 1943 se je razvil politični projekt, ki se je učinkovito definiral z izrazi odprave politične transcendence, raznovrstnih mehanizmov reprezentacije suverenosti, značilne za moderno državo. V nasprotju z metafizičnim prizorom samovzpostavitve zakona je ta politični projekt vso svojo subjektivno substanco črpal iz resnične izkušnje boja: iz gibanja množic, izbruha množičnih organizacij, bratstva, osvojenega v osvobodilnem boju. Svoje temeljne vire je črpal iz ustvarjalne moči in inovativne politične zmožnosti množic. Ponudil je povsem drugačen pomen demokratičnega subjekta, kot je tisti v jedru klasične liberalne teorije, kajti demokracija in demokratična subjektivnost nista stvar pravic in svoboščin, ki bi jih zahtevali, in tudi v prvotnem pomenu nista stvar predstavniških struktur države, kroga suverenosti in njenega priklica zunajčasovnega ljudskega telesa. Izoblikujeta se v stvarnih demokratičnih situacijah, sta stvaritev situacij dejanskega skupnega političnega boja in iz njih izhajajočih organizacijskih oblik. Kot bi dejal Buden:

»Novo jugoslovansko ljudstvo ni gradilo lastne politične institucije po logiki suverenosti (ki bi jo nasledilo po monarhu oziroma jugoslovanskem nacionalizmu tako imenovane prve Jugoslavije), temveč prav skozi radikalno negacijo tega koncepta, namreč z revolucionarno demokratično idejo svétov.«31

Avnojski dokument je bil v tem pogledu resnični izkaz, saj osrednje politične in organizacijske oblike »nove Jugoslavije« ni videl v Državi, marveč v demokratičnih in revolucionarnih organizacijah osvobodilne vojne – v narodnoosvobodilnih odborih in pokrajinskih protifašističnih svetih, organizacijah ljudskih množic, ustvarjenih iz boja za osvoboditev in emancipacijo.32

Buden, nav. delo, str. 54.

Tretji člen avnojskega dokumenta iz leta 1943 eksplicitno prepozna vir politične moči Jugoslavije

v političnih oblikah, ustanovljenih med osvobodilno vojno, kot so protifašistični sveti in osvobodilni

komiteji. Glej navedeni avnojski dokument.

31

32


To je natanko točka, kjer lahko vidimo dokončanje preloma z logiko suverenosti. Prav teh oblik množične politične organizacije, oblik, ki iščejo svoje neposredne izvore v delavskih svetih pariške komune in sovjetih oktobrske revolucije, ne opredeljuje le njihova razdalja, eksternost vis-à-vis države, saj se razvijejo v neposrednem spopadu z njo. Ključni politični namen narodnoosvobodilnih odborov in drugih oblik ljudske demokracije, ki jih je izumil partizanski boj, ni bil le zagotoviti učinkovito demokratično oblast na osvobojenih ozemljih in priskrbeti politično armaturo osvobodilne vojne. Njihov namen je bil boj proti političnemu državnemu aparatu, boj za uničenje mehanizmov predstavništva in suverenosti, utelešene v njem. Edvard Kardelj, ena od vodilnih teoretskih in političnih osebnosti osvobodilne vojne, je to točko jasno poudaril v svojem govoru iz leta 1945 z naslovom »Moč ljudskih množic«:

»Na drugi strani smo našli na velikem delu ozemlja ostanke državnega aparata, ki je nekdaj služil raznim protiljudskim režimom, med vojno pa okupatorjem. Ta aparat ni več ustrezal ne po konkretnem osebnem sestavu, ne po oblikah, ne po vsebini pogojem in značaju demokratične oblasti osnovnih, demokratskih plasti ljudskih množic, ki je nastala in se razvila med narodnoosvobodilno borbo. Ta aparat je bilo treba razbiti in ga zamenjati z novimi oblikami, ki so nastale na osvobojenem ozemlju med vojno, ki so zrasle iz borbe, prestale trdo preizkušnjo ljudske vstaje.«33

JUGOSLAVIJA KOT POLITIČNI IZUM

Posledice te posebne izselitve logike ljudske suverenosti lahko še podrobneje obravnavamo. Preloma, ki vlada dogodkom iz leta 1943 ter politični zavesti narodnoosvobodilnega boja in ki je vpisan v ustanovitvene dokumente jugoslovanskega projekta, ne smemo meriti le v pomenu subjektivnih oblik demokratične in revolucionarne politike, v pomenu substance politične vezi. Če je partizanski boj zagotovo opravil premestitev vprašanja političnega združevanja iz transcendentnega prostora države ter njenih mehanizmov predstavništva in suverenosti, pri čemer ga je

Glej Edvard Kardelj, Pot nove Jugoslavije, 1941–1945, DZS, Ljubljana, 1946, str. 110–111.33


vpisal v imanentni teren politične dejavnosti množic, v množični demokratični boj, je v tem procesu premestil in izpraznil še nekaj drugega, namreč ves konceptualni in logični prostor, ki obdaja idejo o ljudski suverenosti, izpraznil je polje misli in mišljenja, ki je lastno ideji o ljudski suverenosti. Kaj to pomeni?

Še enkrat se vrnimo k Đinđiću; spomnimo se splošne konstrukcije njegove teze in ocene jugoslovanskega projekta: Jugoslavija kot nedokončana država. S tega zornega kota so stvari videti nadvse preproste, saj sloni vsa logika Đinđićevega argumenta na množici neposrednih nasprotij: država je bodisi dokončana bodisi ni. Funkcionira ali ne funkcionira. Obstaja ali ne obstaja. Formirana je v pravu in na podlagi prava – ali pa je deformirana. Premore bodisi nedvoumno razsežnost suverenosti bodisi se sploh nima v lasti, nima državnosti kot take, in zato obtiči v stanju nezmožnosti in nereda, v »lebdečem stanju«, kot bi rekel Đinđić za primer Jugoslavije.

Preprostost teh nasprotij in posledična preprostost Đinđićevega argumenta nista nekaj nenavadnega. Sta prav preprostost, ki zaseda vidno mesto na polju misli, imenovanem politična filozofija. Še več, gre za preprostost teme, ki je bila v središču prevladujočega filozofskega razumevanja politike vse od antičnih do modernih mislecev, teme ustanovitve države v zakonu. Povedano z drugimi besedami, Đinđićeva nasprotja odkrivajo klasični filozofem političnega uma, filozofem, ki je vselej že enakovrsten raison d’Etat. Razkrivajo obliko misli, ki ima v središču državo in jo nenehno poskuša postaviti pred določeno normo, obliko misli, ki politiko ves čas podreja problematiki suverenosti in njene legitimnosti. Kakšno obliko bi morala privzeti »dobra država«? In pod kakšnimi pogoji lahko obstaja?

Če ta preprostost vsebuje kaj poučnega, potem je to, kot smo videli, prav njen neuspeh. To pomeni, da je hevristična vrednost preprostih nasprotij, ki jih uporablja Đinđić, v točki njihovega sesutja – točki, v kateri je postavljena na ogled stroga nezdružljivost celotnega polja misli, ki podpira ta nasprotja, in politike, ki vznikne v dogodku iz leta 1943. Ali z drugimi besedami, ves neuspeh Đinđićeve analize nas uči, da politike Jugoslavije v strogem pomenu ni mogoče misliti znotraj teoretske kompozicije vprašanja suverenosti, v okviru njegovega logičnega in normativnega prostora; uči nas, da je misel, ki je primerna za jugoslovanski projekt, nekaj drugega kot klasični filozofem političnega uma. Toda kaj je to nekaj drugega?


Lahko se poigramo z Đinđićevo formulacijo: »nedokončana država«, ki jo vidimo, kako se rojeva iz dogodka leta 1943, je dobesedno »nedokončljiva država«. Tako je zato, ker politika, ki usmerja ta dogodek in je vpisana v jugoslovanski projekt, svojega bistva ali konca ne išče v ideji države, ideji dokončnosti ali dovršenosti zakona ali konkretne pravne in politične ureditve. Politično vprašanje, ki ga zastavlja Avnoj, sploh ni vprašanje vzpostavitve zakona ali ureditve države oziroma vprašanje vzpostavitve politične skupnosti v pravu. Ni vprašanje subjekta, ki je obtičal v dialektičnem razmerju do pravnopolitičnega režima in njegovih »pogojev možnosti«. Nasprotno, vprašanje Avnoja je vprašanje, ki je lastno politiki le v njeni radikalni ločitvi od formalnosti ter normativnosti zakona in države. To je vprašanje emancipacije in z njo revolucionarne emancipacije.

Ali z drugimi besedami, tu imamo v prvi vrsti opraviti z izpraznitvijo, če ne celo z neposredno negacijo filozofema raison d’Etat, politične racionalnosti, ki dejansko omeji mišljenje v politiki na refleksijo, reprezentacijo in legitimacijo norm, pod katerimi deluje država. Misel politike, ki je primerna za jugoslovanski projekt, je način mišljenja zunaj države, način mišljenja, ki je izvzet iz celotnega obzorja vzpostavitve pravnopolitične državne ureditve.

Ni programa za državo, ni norme za »dobro ureditev«, ki naj bi bila uresničena. Cilj ali bistvo te specifične politične intelektualnosti je nekaj radikalno drugačnega: razvoj kolektivne svobode v pravem pomenu, razvoj emancipacije, oddaljen od svobode pravnopolitične univerzalnosti, od oblike svobode, ki bi jo Hegel imenoval za objektivno. Edina praktična razsežnost, primerna za ta cilj, je onstran vprašanja vzpostavitve in izpolnitve institucionalnih oblik, onstran končnosti političnih institucij. Ta praktična razsežnost je emancipacijska preobrazba družbenih odnosov.

Prav na tej točki lahko dojamemo resnično nenavadno naravo definicije subjekta v avnojskem dokumentu, političnega subjekta »nove Jugoslavije«. Kajti: kaj pravzaprav pomeni, da je subjekt boja – boj kot tak – postavljen kot konstitutiven? Kakšne posledice ima to za politiko in politično prakso?

Ta posebna razglasitev političnega subjekta v avnojski deklaraciji razkrije poglavitno načelo jugoslovanske politike: inovacijo. Je deklaracija konstitutivne vloge boja lahko kaj drugega kot afirmacija ustvarjalnosti, spremembe in inovacije kot temeljnih načel politike? Namesto statičnega prizora pravnopolitične vzpostavitve imamo opraviti z uveljavljanjem


dinamike postajanja, z odprtostjo za novo; namesto fait accompli Prava, namesto togosti institucije imamo opraviti z afirmacijo gibanja in ustvarjanja kot načela, ki spodkopava vsako končnost Izvora. Ali z drugimi besedami, opraviti imamo z radikalno figuro politične intelektualnosti: namesto da bi bila blagoslov obstoječega stanja stvari, je tu politična intelektualnost, ki je, kot je nekoč pripomnil Marx, kritična in revolucionarna, politična intelektualnost, ki preizprašuje vsak temelj in nenehno naznanja novost.

To na drugi stran pomeni, da prelom, ki ga lahko zaznamo v politični misli Jugoslavije, odločno odstrani politiko iz dokončnosti pravnopolitične institucije ter razkrije veličino navzkrižja med politiko, zasnovano kot inovacijo in eksperimentiranje, ter politiko, merjeno kot res finita pravne pozitivnosti. Jugoslavija je bila že na začetku ustanovljena prav kot nedovršljiva država. Njene politične časovnosti ne gre iskati v dokončani, usklajeni sedanjosti, marveč v odprtosti in dogodkovnosti prihodnosti. Zaradi tega je bila vsa njena politična bit odvisna od specifične zmožnosti preobrazbe, specifične možnosti nenehne politične inovacije.

Dodati bi morali, da tu seveda ne gre samo za novost, temveč za novost kot funkcijo politike emancipacije. Obstajajo namreč novosti, ki preprosto temeljijo na površju stvari in so le variacije vnaprej strukturirane teme. Hkrati lahko obstajajo prelomne, revolucionarne novosti, takšne, ki naznanjajo nove začetke, pri čemer pod vodilom razvoja kolektivne svobode razvijajo nove načine biti-skupaj.

Toda na tej točki bi lahko ugovarjali: mar ni to v popolnem nasprotju z dejanskim potekom trenutka Avnoja in politične zgodovine Jugoslavije po letu 1943? Mar ni popolnoma proti intuiciji in zmotno zatrditi, da je bistvo politike Avnoja zunaj državne oblike, zunaj oblike pravnopolitične konstitucije, če pa je glavno politično dejanje, ki ga izraža avnojska deklaracija, prav ustanovitev federativne države?

Seveda ni vprašljivo, da so politični dogodek iz leta 1943 materialno določile politične ter pravne institucije in oblike, saj ni dvoma, da je osnovna oblika, v kateri je udejanjena politika partizanskega boja, natanko oblika različnih figur pravnopolitične konstitucije. Pri tem pa ni ključno dejstvo empirične prisotnosti teh figur in oblik institucije. Ključna je tendenca, ki jo nosijo, tendenca, ki je v njih vpisana.


Za institucionalnim okvirom, za obilico sproženih pravnopolitičnih oblik razodeva dogodek Avnoja nekaj veliko radikalnejšega: eksplicitno prisotnost protislovja, prisotnost nerešljive napetosti med nasprotujočima si členoma. Ali še bolje, razodeva politiko, ki temelji na vpisu protislovne tendence in zahteva razvoj prek obstoječega stanja. Namreč, če celotna konstrukcija Avnoja zares poteka v smislu različnih oblik pravnopolitične ureditve, če politika iz leta 1943 dejansko ustvari različne politične in pravne oblike, to naredi natanko zato, da bi naznanila njihovo preseganje, Aufhebung, da bi v jedro teh oblik vložila protislovno in inovativno tendenco. Prav v tem gibanju, tej afirmaciji negativne, vendar ustvarjalne tendence, lahko prepoznamo politično singularnost Jugoslavije.

To je torej oblika izuma, ki ga razgrne dogodek iz leta 1943: vpis protislovne oblike Dvojice – dialektike uničevanja in ustvarjanja – v različne oblike biti-skupaj ali, kar je enako, produkcija oblik političnega življenja, ki vpeljejo lastno izginotje. To smo že videli v načinu, kako sta bila leta 1943 opravljena premestitev in prelom z moderno kategorijo političnega subjekta, kako je Avnoj poskušal preseči kategorijo »suverenega ljudstva«. Ko je Avnoj razglasil izgradnjo nove politične ureditve v imenu »ljudske suverenosti«, je to razglasitev v trenutku spodkopal s potrditvijo neposredne politične prisotnosti množic; obliko modernega političnega subjekta je v trenutku razstavil s tem, ko je »ljudstvo« izenačil z ljudskim gibanjem za osvoboditev in posledično z množično demokratično politiko. Avnojska deklaracija je tako učinkovito uresničila protislovno figuro subjekta, protislovno figuro kolektivnosti: ljudstvo, ki je že ne-ljudstvo, oblika Enega, ki obsega ter sproža prelom z logiko predstavništva in suverenosti, na kateri temelji moderna buržoazna gradnja politične skupnosti. To je protislovna figura, vendar figura s specifično, četudi kompleksno pozitivnostjo, saj je »ljudstvo« Avnoja figura enotnosti v protislovju, oblika političnega subjekta, ki tendenciozno naznanja odpravo oblike »ljudske suverenosti«. To gibanje protislovja, ta isti vpis negativne tendence, lahko vidimo tudi v tem, kako se problem naroda pojavi v politiki narodnoosvobodilnega boja. Videli smo že, da dobi vprašanje samoodločbe narodov pomembno mesto v avnojskem dokumentu. Toda kaj natanko je »nacionalno vprašanje« v okviru politične sekvence leta 1943? Kako je vprašanje naroda oblikovano znotraj boja jugoslovanskih partizanov?

2.

1.


V prvi vrsti moramo omeniti, da je to vprašanje, ki se pojavlja v specifični obliki: namesto da bi bilo postavljeno v ednini, je postavljeno v množini. Ali bolje rečeno, postavljeno je v singularnem pluralu, ker je subjekt, vsebovan v boju za narodno ali ljudsko osvoboditev, leta 1943 mnogovrsten in heterogen: osvobodilni boj ne zadeva le enega naroda, enega ljudstva, temveč implicira emancipacijo vseh narodov Jugoslavije, implicira svobodo in enakost za vsako posamezno narodno skupino.34

Že tu imamo ogromen politični in zgodovinski prelom. Če je monarhična konstrukcija Jugoslavije, tj. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, simbolno privilegirala tri narode (dejansko le enega), pri čemer je izvajala nenavadno represivno politiko nad drugimi skupinami, je bila federativna politična konstrukcija, ki je vzniknila med vojno, utemeljena na eksplicitnem priznanju politične enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov oziroma ljudi.35 Formalni politični okvir jugoslovanskega projekta v pomenu federativne ureditve je že impliciral odločen prelom z identitetnim Enim nacionalne skupnosti.

Toda revolucionarna subjektivnost Jugoslavije hkrati zastavlja vprašanje narodne osvoboditve še v enem pomenu – tistem, ki nas popelje onstran formalizma pravnopolitičnih konstrukcij. Vprašanje narodne osvoboditve postavi kot neločljivo od širšega vprašanja družbene emancipacije, kot neločljivo od vprašanja revolucije. V tem pogledu ne spravi na dan le nečesa drugega od nacionalne oblike, ampak tudi odpre težnjo po njeni samoukinitvi.

Decembra 1942, torej na vrhuncu osvobodilne vojne, je Tito za časnik Proleter zapisal: »Naš

narodnoosvobodilni boj ne bi bil tako vztrajen in uspešen, če ljudstva Jugoslavije v njem ne bi videla

poleg zmage nad fašizmom tudi zmago nad vsemi, ki so zatirali in ki težijo k nadaljnjemu zatiranju

ljudstev Jugoslavije. Beseda narodnoosvobodilni boj bi bila gola fraza, celo prevara, če ne bi poleg

splošnega jugoslovanskega pomena vsebovala tudi nacionalni pomen za vsak posamičen narod ali če ne

bi poleg osvoboditve Jugoslavije hkrati pomenila osvoboditev Hrvatov, Slovencev, Srbov, Makedoncev,

Črnogorcev, Albancev, muslimanov in drugih, če ne bi narodnoosvobodilni boj nosil vsebine, da

vsem ljudstvom Jugoslavije resnično prinaša svobodo, enakost in bratstvo.« Glej Josip Broz Tito,

»Nacionalno pitanje u svjetlosti Narodno-oslobodilačke borbe«, Proleter, št. 16, december 1942.

Politični vpis »pravice do samoodločbe« v protifašistični boj je prvič formalno podelil priznanje

nekaterim nacionalnim, političnim in kulturnim entitetam Jugoslavije. Črnogorce, bosanske

muslimane in Makedonce, ki v Kraljevini Jugoslaviji niso uživali nobenega posebnega sredstva

političnega izraza, je Avnoj razglasil za konstitutivne narode.

34

35


To je razvidno iz leninistične formulacije pravice narodov do samoodločbe, ki so jo udejanjili jugoslovanski partizani. Kaj ima Lenin v mislih s sintagmo narodna samoodločba?36

Čeprav enači samoodločbo s konkretnimi materialnimi in zato institucionalnimi pogoji, ne gre preprosto za govor o pravni normi. Formulacija »pravica narodov do samoodločbe« ni praktično načelo, v skladu s katerim bi se vsaka nacionalna entiteta odražala v obliki lastnega državnega aparata; ni norma Države. Implicira nekaj veliko radikalnejšega: praktično maksimo komunističnega internacionalizma. Pravica do narodne samoodločbe ni nič drugega kot najmanjši skupni imenovalec v protiimperialističnem boju, nič drugega kot temelj za konstitucijo skupnosti, ki dejansko združi različna ljudstva v njihovem boju za radikalizacijo maksime enakopravnosti, v boju za emancipacijo. Tako Lenin učinkovito preoblikuje pravico do samoodločbe v pravico do odpora ali pravico do boja, v figuro »pravice«, podrejene inventivni sili množičnega političnega boja, Dvojici političnega ustvarjanja. V tem smislu bi torej morali brati razglasitev pravice do samoodločbe kot enega od operativnih političnih konceptov narodnoosvobodilnega boja Jugoslavije iz leta 1943. V tem smislu lahko vidimo Tita, kako na vrhuncu boja, trideset let po Leninu izjavlja, da je »pravica do samoodločbe« dodeljena vsakemu narodu »s puško v roki, v tem boju za narodno osvoboditev danes«.3�

Na koncu lahko enako gibanje protislovij razberemo prav v obliki politične ureditve, v obliki politične države, ki vidi svoje začetke v avnojskih odločitvah iz leta 1943. Lahko ga razberemo v političnem procesu izgradnje Ljudske republike Jugoslavije, ki je dejansko ustvaril nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njegovo lastno imenovanje. Strogo vzeto je to, kar je bilo zgrajeno z ustanovitvenim odlokom Avnoja, nenavadno protislovna stvarnost: država, torej pravnopolitična ureditev, in še nekaj drugega kot država. To nekaj drugega je natanko hotenje po prelomu z državno obliko, eksplozija politike, ki povzroči implozijo državne oblike; politika, katere edini temelj, edino gibalo

Vprašanje narodne samoodločbe je bilo predmet ene od pomembnih polemik iz zgodovine

delavskega gibanja, polemike med Leninom in Roso Luxemburg. Lenin je svojo kritiko načelnega

zavračanja nacionalizma pri Rosi Luxemburg, skupaj z obrambo pravice narodov do samoodločbe,

razgrnil leta 1914 v pamfletu »O pravici narodov do samoodločbe«. Glej V. I. Lenin,

O nacionalnom i kolonijalnom pitanju, Naprijed, Zagreb, 1958.

Glej Tito, nav. delo.

36

3�

3.


ali cilj je neskončnost emancipacije ali – istovetno – revolucionarno preoblikovanje družbenih odnosov. Tega nič ne izrazi bolje kot dvoumnost političnih terminov, vpisanih v avnojske sklepe in politično tvorbo jugoslovanskega projekta, kar nazorno razkrije eden od udeležencev razprave, ki je zaokrožila tretje zasedanje Avnoja leta 1945 in s tem vso politično zapletenost povojne izgradnje Jugoslavije:

»Govorili smo že o tem, kaj pomenita nedoločena izraza ljudska oblast in dediščina narodnoosvobodilnega boja. Mislim, da je glavna napaka opozicije, ki se je izrazila med celotno razpravo, da obravnavajo trenutno stanje stvari v Jugoslaviji kot režim in ne kot globoko družbeno transformacijo, do katere je prišlo.«38

To pomeni, da imamo nasproti preprostosti Đinđićevih opozicij, nasproti mistificirajočemu filozofemu v sintagmi »nedokončana država«, opraviti s prisotnostjo tretjega nasprotja, namreč nemogoče celote: »država, ki je hkrati že ne-država«, če citiramo Leninov znameniti izraz; država, ki naznanja lastno izginotje.

Vseeno je pomembno uvideti, da negativni vidik tega protislovja ne pomeni preproste odsotnosti države, čiste degradacije, vrzeli. Ne-država ne zaznamuje, kot bi želel Đinđić, nefunkcionalnosti, nemoči in končne kapitulacije pravnopolitične ureditve pred silami nereda in anarhije, pred kaosom razpada. Nasprotno, označuje pozitivno, trdno stvarnost: označuje resničen politični boj proti državi, prisotnost političnega izuma, prisotnost dialektike uničenja in ustvarjanja, ki ženeta oblike političnega življenja k nenehnemu revolucioniranju.

To lahko povemo tudi drugače: kar ključno označuje Jugoslavijo kot politični projekt, ni preprosto dejstvo ustanovitve nekaterih institucij (tistih, ki naj bi premogle univerzalno veljavnost) – čeprav je ustanavljanje institucij nujno. Ni niti preprosta negacija in uničenje institucionalnega kompleksa, tvorbe političnih oblik per se. Poglavitni, ključni vidik te politike je nekaj drugega: vpis in odprtje revolucionarnega procesa, postavljenega v središče političnih oblik, je zagotovitev pogojev za nenehno politično invencijo, nenehno preoblikovanje.


Objavljeno v: Tretje zasedanje AVNOJ, 1945, citirano v Đinđić, nav. delo, str. 1�.38


»Lahko figura krivde proizvede učinkovit odmik od prejšnjega nacionalistično-ekskluzivnega diskurza? Ali revizija nacionalne zavesti lahko doseže prelom z logiko etničnega izključevanja? Je figura miroljubnega, strpnega in krivega srbskega državljana ustrezen odziv na vsa kriminalna dejanja, storjena pod okriljem te besede? Ali moramo res ponuditi priložnost politični aktivaciji imena Srb, ponuditi priložnost spovedi, da bomo znova dosegli razum in človeškost? Mar to ne bi bil le vnovični preprost obrat slogana Memoranduma: ‘Srbija je poraženka v vojni in zmagovalka v miru’? Kar bi Srbija lahko dosegla z zmago, je tokrat moralna vrlina, vrlina krivde in sočutja. Ne nazadnje, ali lahko ves problem omejimo na vprašanje programa (vprašanje nacionalne zavesti) – ali pa je problem vpisan že v strojno opremo (strukturo, ki ima formo nacije za drugo ime države)?

In nazadnje: če bi hoteli razviti konsekventno kritiko nacionalizma, bi bila to kritika, ki bi dejala, da je beseda Srb politično impotentna in destruktivna, in sicer zato, ker je ta kategorija že mrtva. Ni umrla le med zadnjimi zgodovinskimi (vojnimi) katastrofami (ko naj bi bila ključno ime za politiko), temveč predvsem v svoji lastni krsti – lastni državi in njeni kapitalistično-šovinistični politiki, ki je s slogani o ‘utrditvi’, ‘stabilizaciji’ in ‘reformah’ spodkopala že vse, kar bi utegnilo služiti kot temelj varnosti, miru in sprave med njenimi državljani.«SLOBODAN KARAMANIĆ


1

SLOBODAN KARAMANIĆ

Označitev koncepta »resnice in sprave« za obliko zgodovinskega revizionizma ne bi smela biti presenetljiva, celo s stališča tistih ne, ki ta koncept promovirajo. Prav ta koncept namreč skuša prevrednotiti ter na novo zgodoviniti ideološke in institucionalne diskurze nacije ter revidirati politične diskurze, kot so se oblikovali pred in med vojnami v nekdanji Jugoslaviji. Koncept »resnice in sprave« s svojim vztrajanjem pri razkrivanju zgodovinskih dejstev (vojni zločini, genocidi, etnična diskriminacija itn.) deluje kot kritični opomin nacionalnega zgodovinskega realnega, realnega kot realnega nasilja, brutalnosti in grozodejstev, storjenih v imenu naroda. Gre za proces, razumljen kot poskus preseganja delitve zgodovinske resnice in oblikovan v opoziciji s partikularno nacionalistično perspektivo – tisto, ki jo omejuje imaginarno nacionalne zgodovine in ki zanika ter negira vse, kar kali idealizirano podobo nacionalne čistosti.

V tem smislu naj bi bil proces »resnice in sprave« vodilni organizator nove politične subjektivnosti, če citiramo enega njenih zagovornikov; delovati želi na način »reorganizacije simbolnega reda, uokvirjenega v obstoječi utemeljitveni naraciji nacije«.1 Potemtakem gre za revizionistični koncept, sploh zaradi poskusa rekonstruiranja zgodovinskega diskurza nacije. To je poskus vzpostavitve novega diskurza

Dejan Ilić, »The Yugoslav truth and reconciliation commission – Overcoming cognitive blocks«,

2004, http://eurozine.com/pdf/2004-04-23-ilic-en.pdf.

»RESNICA IN SPRAVA« KOT ZGODOVINSKI

REVIZIONIZEM – PRIMER DEDIŠČINE VOJN IN NASILJA V

POSTJUGOSLOVANSKEM KONTEKSTU


2

3

javne odgovornosti in ozaveščanja. Osnovni predlog koncepta, ki povezuje pojma resnice in sprave, je naslednji: če so ljudstva nekdanje Jugoslavije zdaj pripravljena doseči trajen mir, stabilnost in blaginjo, morajo najprej »zapreti knjigo preteklosti« in se soočiti z objektivno zgodovinsko resnico ter zgodovinsko dediščino vojn, nasilja in kršitev človekovih pravic. Če si skušajo ustvariti sedanjost in prihodnost, morajo enkrat za vselej zastaviti vprašanje individualne in kolektivne odgovornosti za preteklost. V tem smislu je ključna naloga procesa »resnice in sprave« ustvariti popoln in odločen prelom s starim režimom nasilja.2

Ne bom se skušal soočiti le s to jasno izraženo voljo do zgodovinskega revizionizma v situaciji, ki vlada v republikah nekdanje Jugoslavije (ta bi lahko bila v več pogledih upravičena), ampak predvsem z nečim, kar ta posebna oblika zgodovinskega revizionizma veže na določeno omejitev. Moje glavno vprašanje se glasi: Ali je v konceptu »resnice in sprave« dovolj revizionizma?

Menim, da je to vprašanje vpisano že v dvoumen odnos med pojmoma resnica in sprava. Kakšna je narava tega odnosa?

Ta nedvomno nenavadni odnos niha med na videz nasprotujočima si prizadevanjema. Prvo najde branike v zgodovinski faktičnosti – v nanašanju na zgodovinsko resnico kot na nekakšno realno in brezpogojno, nedeljeno nevtralnost brez interesov, torej na objektivno resnico. Temu bi rekel prvina hiperpozitivizma, prvina raziskovanja, odkrivanja, štetja in merjenja; ta resnica je odvisna od strokovnega področja (forenzične ali DNK-analize) in pravnega poklica.3 Takšen vidik torej pomeni namerni

Za Nenada Dimitrijevića ta proces nujno obsega več razsežnosti: »1. moralno, politično in pravno

distanciranje od prejšnjega režima; 2. vzpostavitev in stabiliziranje nove demokratične legitimnosti;

3. vzpostavitev temelja civilne normalnosti in pravične družbe po obdobju brutalnosti.« Nenad

Dimitrijević, »Suočavanje s lošom prošlošću: treba li Srbiji i Crnoj Gori komisija za istinu?«, Reč

(Časopis za književnost i kulturu i društvena pitanja), št. �1, september 2003, str. 66.

Naj omenim, da je alternativni izraz za »resnico in spravo« »uradno iskanje resnice«. Glej Priscilla

Hayner, Unspeakable Truth: Confronting State Terror and Atrocities, Routledge, New York, London,

2001, str. 8. To je razlog, da morajo komisije »resnice in sprave« avtorizirati državni predstavniki.

Tako je jugoslovansko komisijo za resnico in spravo marca 2001 avtoriziral jugoslovanski predsednik

Vojislav Koštunica. Toda že po dveh mesecih sta odstopila njena ugledna člana (Vojin Dimitrijević in

Latinka Perović) in s tem sprožila krizo komisije. Po letu dni je komisija ustavila vse svoje dejavnosti.

Podoben neuspeh je doživela komisija za »resnico in spravo« v Bosni in Hercegovini, ki je bila istega

leta ustanovljena pod okriljem Mednarodnega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji

(Združeni narodi).


4

odmik od vsakega političnega pomena. Žrtve so žrtve in krivci so krivci – ne glede na svoje etnično, ideološko ali politično ozadje. Povedano z drugimi besedami, žrtve so (re)humanizirane – njihovo dostojanstvo ni utemeljeno s pripisom kakršnekoli identitete; poleg tega so depolitizirane – o razlogih za njihovo usmrtitev, mučenje ali izgon ne moremo reči ničesar; o krivcih torej ne moremo reči ničesar.

Nadaljnje težave izvirajo z drugega vidika »resnice in sprave«: vidika, ki dojema objektivno resnico kot ključno prvino procesa sprave. Sama resnica naj bi sprožila učinek sprave ter subjektivni prelom s prejšnjim redom konfliktne in nasilne subjektivnosti. Spravljiva resnica naj bi imela transformativni potencial: preobraziti subjektivnost logike vojne v mirno, preobraziti nasilje ter krutost v nenasilje in spoštovanje razlik, spremeniti logiko etničnega izključevanja v logiko sodelovanja in tako naprej. To je trenutek katarze, ustvarjalne preobrazbe, moralne premene, oziroma kot bi jo imenoval jaz: ultimativnega duhovnega ali religioznega trenutka »resnice in sprave«.

Toda kdo naj bi se spravil, če zgodovinska dejstva ne nosijo identitete? Posamezniki, etnične skupine, države? In kako naj ta transformativna alkimija sploh deluje? Ali res lahko pričakujemo od objektivnih dejstev tako odločilen učinek pri preobrazbi politične subjektivnosti? Kaj daje konsistenco spoju teh dveh prizadevanj? Kaj jamči, da bo objektivna vednost sprožila subjektivno preobrazbo?

To srečanje resnice in sprave očitno prinaša številna protislovja. Temeljno protislovje je postavljeno med depolitizacijo in repolitizacijo. Kot smo videli, prvi vidik skozi procesa individualizacije in humanizacije4 obravnava posamične žrtve kot apolitična bitja. Pojem sprave po drugem vidiku pa predpostavlja (že določene) entitete v konfliktu – entitete, ki se morajo spraviti. Določena oblika posredovanja med »objektivnim« (resnica) in »subjektivnim« (sprava) mora biti torej predpostavljena ali predpisana. V zgoraj omenjeni formuli »resnice in sprave« smo že našli ta predpisujoči okvir: gre za dano polje »obstoječih utemeljitvenih naracij nacije«. Nacija torej oblikuje transformativno polje, ki je lastno konceptu »resnice in

Gal Kirn je ob neki priložnosti poudaril, da bi izkop trupel in njihova premestitev v individualne

grobove utegnila imeti nevarne politične implikacije, saj bi s tem izbrisali kraje usmrtitev in

množičnih grobišč, s tem pa tudi dejstva genocida in terorja. »Talking topics«: predstavitev

Kathryne Bomberger, glavne direktorice Mednarodne komisije za pogrešane osebe, Mostar,

Bosna in Hercegovina, 28. januar 2008.


5

sprave«. To hkrati pomeni: edino zagotovilo, da bo poznavanje objektivne (dejansko empirične) resnice proizvedlo določen subjektivni (ali duhovni) učinek, je prepoznanje znotraj okvirov nacije. Ali z drugimi besedami, nujen predpis »resnice in sprave« je nacionalni subjekt kot posrednik, ki naj bi ga prepoznali. Če naj prepozna zločine, storjene v imenu posamezne nacije, mora ta isti subjekt prepoznati ime nacije (oziroma se z njim identificirati).

Opazimo lahko, da tu ne gre za posredovanje ali prepoznanje konflikta oziroma protislovja med dokazi in dojemanjem, ampak nasprotno, odobritve in integracije. Skupaj z Rastkom Močnikom lahko to obliko integracije označimo za »identitetno strategijo«. Močnik strogo ločuje to logiko (postsocialističnih) strategij identitete od modernega razumevanja nacije. Zanj v nasprotju s formalno (nično) institucijo naroda (ki zaradi formalne praznine na več načinov dovoljuje izražanje konfliktov in protislovij znotraj svojega polja) identitetne strategije slonijo na zajetju identitete v neki predobstoječi univerzalni topos. Ali z Močnikovimi besedami: »Specifična poteza identitetne strategije je, da je zajetje pod splošni princip izvedeno v imenu 'identitete', in da je naslovnikova privolitev v ustreznost zajetja zahtevana v obliki prepoznanja identitete.«5

Ob primeru »resnice in sprave« moramo pripisati, da je ta specifična identitetna strategija zajeta pod širši koncept, imenovan »tranzicijska pravičnost«. »Tranzicijska pravičnost« je splošen program ali matrica, ki umešča posamezne identitete ali njihove zgodovine v (na videz nevtralen in univerzalen) okvir »tranzicije« iz enega političnega režima (pogosto je razumljen kot avtoritativen ali totalitaren) v drugi (demokratičen). Identitetna strategija »resnice in sprave« torej teži k zajetju pod univerzalno pot od nenormalnih (vojaških ali avtoritarnih) k normalnim (mirnim ali demokratičnim) identitetam.

Da bi preveril zgoraj razviti koncept identitetne strategije, naj mi bo dovoljeno omeniti eno od variacij, povezano z našim »nacionalnim subjektom prepoznanja«. Primer se mi zdi dokaj simptomatičen, saj razkriva več dvoumnosti in protislovij koncepta »resnice in sprave«, zlasti v zvezi z njegovo glavno namero – ustvariti navidezno distanco do prejšnjega režima. Citiral bom Drinko Gojković, eno od uglednih zagovornic »resnice in sprave« v Srbiji:

Rastko Močnik, »Od nacije do identiteta«, Prelom (Časopis za sliku i politiku), št. 4. str. 36. Za

nadaljnje razvitje koncepta naroda kot nične institucije glej isti, 3 teorije: ideologija, institucija, nacija,

Založba /cf*., Ljubljana, 1999.


6

�

»Pomembno je ustvariti javni prostor, skozi katerega bodo pritekale informacije, ki bodo kar najširši krog ljudi vključile v ta emocionalni svet ponotranjene krivde. Menim, da bi morali javnosti predstaviti vsa dejstva: od vojne na Hrvaškem do Bosne in Kosova […] Seveda smo krivi! Mi, Srbi, smo krivi; naj se drugi sami zase spopadajo s svojo krivdo. Svojo srbsko identifikacijo prepoznavam predvsem kot srbsko krivdo. Dobro bi bilo, če bi ljudje v Srbiji sami prišli do tega občutka krivde. Ne mislim, da bi moral kdorkoli trpeti. Menim, da je dobro, če človek sam, v svojem povsem zasebnem prostoru, dojame, da je lahko kriv tudi za nekaj, zaradi česar ne bo kaznovan […] Z doživljanjem te posredne krivde, kolektivne krivde, postaja tudi politično bolj ozaveščen.«6

Na tem mestu lahko jasno vidimo, kako identitetna (partikularna) zahteva preči splošne (univerzalne) dvoumnosti liberalne razmejitve na javno in zasebno. Zasuk se pojavi takoj po tem, ko se identiteta vpiše v formalno razumljeno javnost, kot javnost abstraktno enakopravnih državljanov, in praznino javnosti zapolni z referenco na nacionalno zgodovino. Zgodovinska materialnost znotraj prostora javnosti je namreč obenem materialna eksistenca partikularne nacionalne identitete. Javna odgovornost zato na tem mestu nenadoma postane nacionalna odgovornost; javni prostor reflektira »emocionalni svet ponotranjene krivde«; nacionalna identifikacija je tu funkcija politične ozaveščenosti. Odgovornost je hkrati javna in zasebna, kolektivna in individualna, nacionalna in državljanska.

Sredi te zmede moramo ostati pozorni, da dobesednega [literal] (tako rekoč moralnega) pomena diskurza javne ali nacionalne krivde (srbske ali katerekoli druge) ne zamešamo z njegovo stransko [lateral], dejansko pa najpomembnejšo politično implikacijo, ki daje odpustek in odvezo sami kategoriji Srba. Prav figura krivde namreč ponuja tej kategoriji drugo (zgodovinsko) priložnost; priložnost, da znova dobi in aktivira svoj politični potencial. V končni analizi, naj je protislovno ali ne, ta krivda dokaže nedolžnost besede Srb; je nova politična možnost pokore za prejšnje grehe – grehe nacionalne norosti, iracionalnega nasilja in drugih mentalnih problemov.�

Drinka Gojković, »Osećanje krivice«, 25. marec, 2000. http://www.vreme.com/arhiva_html/481/04.html.

Drinka Gojković, denimo, uporablja koncept »kognitivne blokade« za označitev miselne zapore pred zu-

nanjim svetom – zapore, ki jo sestavljajo obsesivne nacionalne fantazme. Drinka Gojković, »Za početak

skica«, Reč, št. 42, februar 1998, str. 140.


8

9

Na tem mestu se zdi več kot ustrezno sklicevati na Borisa Budna in njegov sijajni obračun z iluzijo prvobitne nedolžnosti javnosti. Kot pravi, je ta iluzija nujna, ker vedno znova ponuja možnost za vnovično vzpostavitev subjektivne predpostavke liberalnega demokratičnega sistema, predpostavke nacionalne suverenosti. Samo zaradi vere v prvobitno nedolžnost javnosti je v politiki možno »začeti znova vsakič, ko se demokratični sistem zaradi kake nerazložljive napake v sebi sreča z zlomom«, ali »potem, ko se je regresivno sesedel v katerega od tipov protidemokratične, večinoma nacionalistične politike«.8

Zdaj lahko bolje razumemo, zakaj v obsežni literaturi o »tranzicijski pravičnosti« in v priročnikih o tem, »kako oblikovati komisijo resnice«, najdemo izraze nujnosti »nacionalne sprave«, »poenotenja nacije«, »ozdravitve nacije« – ali pa: »soočiti se moramo z ranami preteklosti«, »rane preteklosti ne bodo zaceljene, če ne …« in tako naprej. Na koncu spoznamo, da ni sprava nič drugega kot samosprava in samoresnica, resnica nacionalne identitete. Tako lahko celoten proces »resnice in sprave« označimo kot veliko (ali rečeno z Michelom Foucaultom: nacionalno biopolitično) zdravljenje, ki poteka ob pomoči različnih individualnih in kolektivnih terapij: tu so strokovne komisije, izobraževalni programi, medijske kampanje, vse to za enkratno nalogo okrevanja nacionalne identitete.

S tem v zvezi želim citirati Jakoba Fincija, ki kot predsednik Komisije za »resnico in spravo« v Bosni in Hercegovini takole razlaga naravo svoje komisije:

»Naše delo bi bilo nekakšna psihoterapija za vse ljudi v Bosni in Hercegovini, ki občutijo grenkobo in breme, bodisi zaradi tega, kar so storili, bodisi zaradi tega, kar jim je bilo storjeno. Takšna katarza bo pripeljala do določene sprostitve. Veste, kategorija spovedi obstaja samo v katoliški cerkvi, kjer dobro funkcionira že skoraj dva tisoč let. V sodobnem času je spoved zamenjala psihoterapija. Med njima ni velike razlike. Menim, da se bo človek s takšnim priznanjem osvobodil nelagodja, ki ga tišči, vendar se o njem nima s kom pogovoriti.«9

Boris Buden, »Istina i pomirenje? Ne hvala«, v: Boris Buden, Kaptolski kolodvor, Centar za

savremenu umetnost, Beograd, 2001, str. 249.

Jakob Finci, »Ovo nam nisu uradili vanzemaljci« (intervju), www.angelfire.com/bc2/kip/english/

files/STARTBIH.DOC.


10

Tu lahko vidimo, kako ta medikalizacija političnih zadev vodi v surovo depolitizacijo in dehistorizacijo. Depolitizacija poteka s tem, da se ves problem zgodovinske in politične faktičnosti prevede v režim duševnega reda in motenj, kjer postane zamegljena celo razlika med krivci in žrtvami. Oboji imajo enak problem – psihološki problem.10 Na drugi strani gre za surovo dehistorizacijo, kajti zgodovinsko kompleksnost (povezuje številne in protislovne procese) omeji na zgodovinsko realnost nacionalne identitete, obravnavano kot nekaj povsem avtonomnega in določujočega za dejansko politično in zgodovinsko konstelacijo. Preprosto rečeno, nacionalna identiteta – kot nekaj, kar se je izoblikovalo kot učinek postsocialističnih zgodovinskih okoliščin – je postavljena kot onkrajzgodovinsko dejstvo, dejstvo kot tako, ne glede na svoje politično ali zgodovinsko ozadje.

Na tem mestu bom poskusil prispevati k pomenu naslova tega zbornika – koncept »resnice in sprave« si zasluži prav to ime, oddogodenje zgodovine (dodal bi: zgodovine z velikim z). Rečemo lahko, da je »resnica in sprava« specifična oblika revizionizma, ki se drži logike zgodovinskega oddogodenja. To pomeni, da v Zgodovini – ne glede na to, kaj se dogaja ali se je zgodilo – vsak zgodovinski dogodek potrjuje obstoj nacionalne identitete, naj gre za njene dobre ali slabe epizode. Vsako zgodovinsko dejstvo le še potrjuje obstoj forme nacionalne identitete. Res, da obstajajo prelomi, katastrofe in neuspehi, toda iz tega se »nacionalni subjekti« učijo lekcije lastne zgodovine. Nacionalno identiteto lahko ozdravimo njenih fantazem, shizofrenih izpadov in drugih oblik duševnih motenj. Če naj parafraziram znamenito Heglovo formulacijo: celotna Zgodovina je videna kot gibanje nacionalnega Duha, kot zgodovina preobražanja nacije-na-sebi v nacijo-za-sebe.

Priscilla Hayner, ena od vodilnih teoretičark konceptov »resnice in sprave«, argumentira takole:

»Ko se konča obdobje avtoritativne vladavine in državljanske vojne, država in njeni ljudje stojijo

na razpotju. Kaj storiti z nedavno zgodovino, polno žrtev, krivcev, skrivno zakopanih trupel,

prežemajočega strahu in uradnega zanikanja? Bi bilo treba to preteklost izkopati, ohraniti, pripoznati

in opravičiti? Kako lahko v kontekstu tako nasilne zgodovine in pogosto grenkih, gnojnih ran znova

združimo narod sovražnikov, spravimo nekdanje nasprotnike? Kaj bi morali storiti s stotinami ali

tisočerimi krivci, ki so še na prostosti? Medtem ko se posamezni preživeli bojujejo, da bi znova zgradili

svoja sesuta življenja, ublažili žgoče spomine na mučenje, ki so ga utrpeli, ali pokole, ki so jim bili

priča, mora družba kot celota najti pot, kako naprej, znova mora ustvariti prostor nacionalnega miru,

ustvariti nekakšno obliko sprave z nekdanjimi sovražniki in pospraviti dogodke na varno –

v preteklost.« (Unspeakable Truth, str. 4.)


11

Naj se še enkrat povrnem k figuri srbske krivde. Osupne me neverjetna homologija med srbsko krivdo in neko drugo nacionalnozgodovinsko figuro, tj. figuro srbske žrtve. Prvo figuro namreč lahko razumemo kot popolno hrbtno stran druge. Še več, zdi se, da je figura srbske krivde nastala v neposredni opoziciji s fantazmo srbske pozicije žrtve. Naj vas spomnim: figura srbske žrtve je začela delovati približno na začetku osemdesetih let: najprej jo je uveljavila Srbska pravoslavna cerkev, ki se je pritoževala zaradi ogroženih religioznih relikvij in teroriziranja Srbov na Kosovu; ta diskurz se je hitro razširil v javne medije. Nato se figura žrtve pojavi v znamenitem Memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU) iz leta 1986, in tako naprej. Toda menim, da ni prav pomembno, ali je ta figura žrtve fantazmatska ali ne. Ni prav pomembno, ali je našla svojo utemeljitev v zgodovinskih dokazih – ali pa je stvar gole nacionalne imaginacije (denimo: ali so Srbe res mučili, posiljevali in izgnali s Kosova). Vseeno pa je nadvse pomembno, kako se je s temi dejstvi ravnalo v diskurzu srbske žrtve oziroma kako so bila nekatera zgodovinska dejstva uporabljena kot pretveza v konkretni politični konfiguraciji; kako je ta diskurz postal tako funkcionalen iz določenih političnih razlogov oziroma za določeno politično argumentacijo.

Ko podrobneje preberemo Memorandum, vidimo, da je bila figura srbske žrtve ključna prvina pri upravičevanju novega političnega programa – programa stvarjenja nove suverene države. Ta program je kot svoj poglavitni slogan lansiral: »Srbija je zmagovalka v vojni in poraženka v miru.« To, kar je Srbija v miru izgubila, je bila seveda država, nacionalna država. To je bil odločilni politični razlog za srbsko žrtev (naj bo fantazmatska ali ne). Memorandum trdi takole:

»Gre predvsem za srbski narod in državo. Narod, ki je po dolgih in krvavih bojih končno ustanovil svojo državo, utemeljeno na državljanski demokraciji, in ki je v zadnjih dveh svetovnih vojnah izgubil 2,5 milijona rojakov, je na koncu ugotovil, da je neki komite, sestavljen iz članov Komunistične partije, odločil, da po štirih desetletjih v novi Jugoslaviji samo srbski narod nima svoje države. Hujšega zgodovinskega poraza v miru si ne moremo predstavljati.«11

Leta pred razpadom Jugoslavije so intelektualci skrbno razpravljali o tem programu. O njem se je temeljito razpravljalo; izvira iz številnih

Memorandum SANU, Naše teme, let. 33, 1989, št. 1–2, str. 153.


12

znanstvenih, ekonomskih in filozofskih ukrepov. In naposled, politično je bil nameščen, kot da bi sledil predpisom iz kakega priročnika za vzpostavitev suverene države (nemara iz Habermasovega) po francoskem modelu, torej države državljanov, enakih pred zakonom. Kot pravi srbska ustava iz leta 1990: »Srbija je država vseh svojih državljanov.« Edina težava je bila v tem, da ta državljanska interpelacija ni prav dobro delovala v primeru Kosova in Albancev. Struktura reprezentacije je doživela neuspeh v razmerju do svoje prezentirane situacije.12

Danes, po več kot dveh desetletjih, se ponuja nova državna figura – figura krivde. Naj ponovim vprašanje, ki sem ga postavil prej: lahko ta figura proizvede učinkovit odmik od prejšnjega nacionalistično-ekskluzivnega diskurza? Ali ta revizija nacionalne zavesti lahko doseže prelom z logiko etničnega izključevanja? Je figura miroljubnega, strpnega in krivega srbskega državljana ustrezen odziv na vsa kriminalna dejanja, storjena pod okriljem te besede? Ali moramo res ponuditi priložnost politični aktivaciji imena Srb, ponuditi priložnost spovedi, da bomo znova dosegli razum in človeškost? Mar to ne bi bil le vnovični preprost obrat slogana Memoranduma »Srbija je poraženka v vojni in zmagovalka v miru«? Kar bi Srbija lahko dosegla z zmago, je tokrat moralna vrlina, vrlina krivde in sočutja. Ne nazadnje, ali lahko ves problem omejimo na vprašanje programa (vprašanje nacionalne zavesti) – ali pa je problem vpisan že v strojno opremo (strukturo, ki ima formo nacije za drugoime države)?

In nazadnje: če bi hoteli razviti konsekventno kritiko nacionalizma, bi bila to kritika, ki bi dejala, da je beseda Srb politično impotentna in destruktivna, in sicer zato, ker je ta kategorija že mrtva. Ni umrla le med zadnjimi zgodovinskimi (vojnimi) katastrofami (ko naj bi bila ključno ime za politiko), temveč predvsem v lastni krsti – lastni državi in njeni kapitalistično-šovinistični politiki, ki je s slogani o »utrditvi«, »stabilizaciji« in »reformah« spodkopala že vse, kar bi utegnilo služiti kot temelj varnosti, miru in sprave med njenimi državljani. Beseda Srb je mrtva kategorija, neobstoječa kategorija – in v tem smislu kategorija brez prihodnosti.

Za konec želim povedati: če obstaja pristna želja ljudstev nekdanje Jugoslavije po resnici in spravi, se mora ta nujno izraziti zunaj koncepta »resnice in sprave«. Kako naj opredelimo takšno zunanjost? Predlagal

Prim. Slobodan Karamanić, »Kosovo znotraj meja liberalne demokracije?«, Agregat (Revija za sodobno

družbenopolitično polemiko), št. 9–10, 2006, ali isti, »Kosovo after Yugoslavia«, Prelom, št. 8, 2006.


13

bi tako analitičen kot preskriptiven odgovor. Nasproti empiričnemu štetju ter merjenju individualne in kolektivne odgovornosti, a tudi krivde, poziva analitični odgovor k mišljenju na razdalji od zgodovinske faktičnosti. Misliti osnovne politične razloge in vzroke za vojno, ki dejansko niso le del naše preteklosti, temveč tudi del naše sedanjosti. Naj citiram Alaina Badiouja:

»Pogumno moramo izhajati iz ideje, da ne vidimo nič vojne. Posledica tega je, da obstoj vojne, tako kot pozicije, ki jih zavzemamo do njenega obstoja, izhajajo iz abstraktnih odločitev, političnih aksiomov. Če ničesar ne vidimo, moramo misliti, ne da bi videli, s čimer se usposobimo za občasno videnje stvari – naključno ali prek tistega, kar ni pokazano.«13

Z druge, preskriptivne strani, lahko pristno pozicijo, ki je nasprotna ignoranci in zanikanju zločinov – namesto v duhovnih revizijah in gestah prepoznanja –, najdemo le v obliki politike emancipacije. To pomeni v politiki za vse, ki ni vnaprej definirana z določeno partikularno substanco, identiteto ali specifičnim interesom. Samo nova politična in mišljenjska konfiguracija, osvobojena pritiska identitete, lahko učinkovito spremeni tragične posledice preteklosti in sedanjosti. Samo politika, osvobojena vsakršne identitete, lahko begunce vrne na njihove domove in žrtvam podeli smisel.

PREVEDEL ROK BENČIN

Alain Badiou, Polemics, Verso, London, New York, 2006, str. 48–49.


»Če so protifašizem najprej porazili v vojni za nacionalistične cilje v devetdesetih letih, so ga zdaj umorili drugič. Toda tega niso storili razgreti nacionalistični voditelji, pač pa sofisticirani liberalni teoretiki in kolumnisti. V tem smislu se nasprotje med protinacionalizmom in

nacionalizmom razkrije v vsej svoji nekoristnosti: politično-ideološke antagonizme zvede na raven, ki prav ničesar ne pove o dejstvu, da pravila kapitalistične igre odlično delujejo v pretežno nacionalističnih režimih. Zato trdim, da je zamolčanje takega dejstva ali povezave dolgoročno najpogubnejši izid enačenja jugoslovanskega socializma s postjugoslovanskim nacionalizmom oziroma protijugoslovanskim revizionizmom.«NEBOJŠA JOVANOVIĆ


NEBOJŠA JOVANOVIĆ

Zahteva po vpeljavi jasne ločnice med pravo zgodovino in ideološko izrabljeno zgodovino je močno navzoča v zgodovinarskih krogih v Bosni in Hercegovini – in videti je nesporna: kako naj bi kdo oporekal ločevanju med resnico in lažjo, znanostjo in ideologijo, zgodovino in mitom? Prav tako je videti, da politična kriza v Bosni in Hercegovini še dodatno nalaga to zahtevo in jo spreminja v imperativ. Ker je ta kriza ponavadi prikazana kot svojevrstni scenarij romana 1984, po katerem si tri antagonistične politike, med seboj zoperstavljene po etnonacionalistični osi, prizadevajo za ovekovečenje svoje oblasti, lahko ta imperativ izrazimo takole: če hočemo predreti začarani krog bojevite etnične politike, se moramo najprej znebiti nacionalnih mitov, torej ponarejenih nacionalnih zgodovin, in začeti poučevati zgodovino, ki ne bo ideološka.

Toda jasno je, da moramo prav imperativ ločevanja med zgodovino in ideologijo prepoznati kot ideološki trik, ki zakriva ideološko držo svojih zagovornikov. Ti trdijo, da jih ideološka umazanija ne more omadeževati, saj so »člani intelektualne elite« in predstavniki »civilne kulture«, zatorej negujejo neideološki odnos do družbene stvarnosti. Poleg tega si nekateri od njih prizadevajo, da bi binarni odnos zgodovina vs. ideologija povezali

PROTIFAŠIZEM MED DVEMA SMRTMA: INTELEKTUALNA ELITA V BOSNI IN

HERCEGOVINI TER NJEN CIVILNO-LIBERALNI

REVIZIONIZEM


z dihotomijo protinacionalisti vs. nacionalisti. Čeprav je ta povezava dolgo časa delovala kot glavna mantra za razumevanje narave krize v Bosni in Hercegovini, sem prepričan, da bi morali dihotomijo med protinacionalisti in nacionalisti zavreči kot zavajajočo, saj zakriva dejstvo, da nacionalizmu ne nasprotujejo vsi protinacionalisti (ali vsaj tako trdijo) iz istih političnih in ideoloških razlogov. Niso vsi razlogi za protinacionalizem dovolj dobri. V najslabšem primeru lahko protinacionalizem deluje kot depolitizirajoča strategija in bojim se, da v Bosni in Hercegovini večinoma deluje prav po tej poti.

Da bi ponazoril in razvil nekatere od zgornjih izhodišč, bom na kratko predstavil knjigo Bosna in Hercegovina: razdeljena družba in nestabilna država eminentne hrvaške politologinje in znane medijske osebnosti Mirjane Kasapović.1 Avtorica meni, da naj bi politično krizo v Bosni in Hercegovini razrešila edino »konsociativna demokracija«, kot jo je razčlenil politični teoretik Arend Lijphart.2 To trdno avtoričino odločnost lahko ilustriramo z njenim simptomatičnim prevodom Lijphartove trditve. Izvirno trditev »Ker lahko dobre družbene pregrade ustvarijo dobre politične sosede, je politika nekakšnega prostovoljnega apartheida morda najprimernejša rešitev za razdeljeno družbo«3 je prevedla takole: »Politika nekakšnega prostovoljnega apartheida je najboljša rešitev za razdeljeno družbo.«4 V nadaljevanju je to »rešitev« orisala z naslednjimi besedami:

»Prvi pogoj izoblikovanja [BiH kot] samovzdržujoče se demokratične države je svobodno ozemeljsko-politično organiziranje treh glavnih narodnostnih skupnosti. [...] Etnične skupnosti so sedaj [tj. po »etničnem čiščenju« med vojno v devetdesetih letih] večinoma jasno zemljepisno strnjene in med njimi ni več težko potegniti ozemeljskih meja.«5

Mirjana Kasapović, Bosna i Hercegovina: Podijeljeno društvo i nestabilna država, Nakladno-istraži-

vački zavod Politička kultura, Zagreb, 2005.

Glej Arend Lijphart, The Politics of Accommodation: Pluralism and Democracy in the Netherlands,

University of California Press, Berkeley, 1968; isti, Democracy in Plural Societies: A Comparative

Exploration, Yale University Press, New Haven, 19��; isti, »Consociational Theory: Problems and

Prospects. A Reply«, Comparative Politics, let. 13, 1981, št. 3, str. 355–360.

Arend Lijphart, »Cultural Diversity and Theories of Political Integration«, Canadian Journal of

Political Science / Revue canadienne de science politique, let. 4, 19�1, št. 1, str. 11, izvirni poudarek.

Kasapović, nav. delo, str. 3�, op. 1�.

Prav tam, str. 19�–198.

1

2

3

4

5


Da bi Kasapovićeva predpisala konsociacijo kot zdravilo za Bosno in Hercegovino, se je odločila dokazati, da bi morali gibalo vseh bosanskih političnih problemov prepoznati prav v globoki družbeni delitvi med tremi največjimi bosanskimi etničnimi skupinami (Bošnjaki, Srbi in Hrvati). Ker sedanja politična delitev ne zadošča temu namenu (zlahka si zamislimo kritiko, da je sedanjo delitev zanetila vojna v devetdesetih letih), se je odločila proučiti zgodovinopisje in na tej podlagi utemeljiti, da je bila Bosna od nekdaj globoko razdeljena družba. Moja teza je, da Kasapovićeva uporabi to, kar je Étienne Balibar v eseju »The Nation Form« (»Oblika nacije«) opisal kot dvojno retroaktivno iluzijo, ki je značilna za nacionalne zgodovine. To iluzijo sestavljajo prepričanja, da:

»so rodovi, ki so se skozi stoletja zvrstili na razmeroma stabilnem ozemlju pod razmeroma enoznačnimi poimenovanji, predali potomcem nespremenljivo substanco [in da] je bil proces razvoja, iz katerega retrospektivno izberemo določene vidike zato, da bi v sebi videli vrhunec tega procesa, edini možen. To pomeni, da je bil usoden.«6

Povedano z drugimi besedami: videti je, da Kasapovićeva ne dojame dejstva, da so povezave, ki jih vzpostavlja med, recimo, današnjimi bosanskimi Hrvati in Hrvati, ki so nekoč živeli na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine, denimo v 18. stoletju, samo zaporedje kontingentnih dogodkov, ki nimajo ničesar opraviti ne s »substanco« ne z »usodo« hrvaškega naroda.

Analogno Kasapovićeva postulira zgodovinsko kontinuiteto razdeljenosti bosanske družbe: delitev med današnjimi Bošnjaki, bosanskimi Srbi in bosanskimi Hrvati naj bi bila bistveno povezana z medetničnimi delitvami v obdobju Otomanskega cesarstva – še več, zadnje naj bi jo celo povzročile. Skratka, sodobno nacionalistično politiko, ki je v ozadju sedanje bosanske krize, projicira na dogodke iz preteklih obdobij z namenom, da bi (re)konstruirala bosansko preteklost kot zgodovino smrtonosne delitve.

Najpomembnejša posledica te strategije je radikalna depolitizacija krize v postsocialistični Bosni in Hercegovini. Vrhunec te depolitizacije beremo v predgovoru knjige, v katerem Kasapovićeva trdi, da »so razcepi [v Bosni in Hercegovini] globoko zakoreninjeni v njeni

Étienne Balibar, »The Nation Form: History and Ideology«, v: Étienne Balibar in Immanuel

Wallerstein, Race, Nation, Class: Ambiguous Identities, Verso, London, 1991, str. 86.

6


zgodovini; niti leta 1990 niti leta 1995 niso nastali po zunanji poti«.� Zaradi tega naj bi bila teza, da je bila današnja bosanska družba »nasilno uničena od zunaj, [ko sta] zunanji agresivni sili, Srbija in Hrvaška, politično zmanipulirali in mobilizirali del svojih nacionalnih skupnosti v tej deželi ter s tem povzročili rušenje bosanske družbe in države,« samo mit in »nezgodovinsko razmišljanje«.8

Ultimativno potezo takega ponarejanja zgodovine zasledimo v avtoričinem opisu odnosa etnokonfesionalnih taborov do držav, ki jim je Bosna in Hercegovina pripadala v določenih zgodovinskih obdobjih:

»Skratka, med tremi državami, ki so vladale Bosni od sredine 15. do konca 20. stoletja, so se muslimani množično versko in politično navezali samo na Osmansko cesarstvo, Hrvati so bili dokaj množično naklonjeni le Avstro-Ogrski, Srbi pa Jugoslaviji.«9

Dejstvo, da Kasapovićeva prikaže Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevino Jugoslavijo ter socialistično Jugoslavijo kot enojno državo, je komajda presenetljivo za takšno psevdozgodovinsko študijo, kakršna je njena. Toda daleč pomembnejše je to, da iz svojega zgodovinskega seznama izpusti četrto državo, ki je vladala na ozemlju Bosne in Hercegovine med drugo svetovno vojno: Neodvisno državo Hrvaško (NDH), razvpito po fašističnem ustaškem režimu. Ker vladavine NDH ne moremo omiliti na nepomembni intermezzo v vladavini od-Srbov-oboževane-jugoslovanske-države, lahko avtoričino cenzuro razumemo le kot najsramotnejši revizionizem.

Kakšne posledice sproži takšen molk o NDH? V prvi vrsti Kasapovićevi omogoči, da sklene metodološko popolnoma vprašljiv argument, po katerem je vsaka bosanska etnonacionalna skupina dajala prednost samo eni vladavini. Če bi avtorica v tako enačbo vpeljala NDH, bi odprla vrata možnosti, ki bi pokazala, da Hrvati na žalost niso bili večinsko naklonjeni samo avstroogrskemu cesarstvu. Toda menim, da je v takšnem molku nekaj veliko pomembnejšega: resnica avtoričine cenzure se skriva v njenem molku o protifašizmu.

Naj to razložim ob pomoči trditve, s katero avtorica »dokaže« nujnost konsociativne ločitve Bosne in Hercegovine:

Kasapović, nav. delo, str. �.

Prav tam, str. 8.

Prav tam, str. 85.

�

8

9


»[V Bosni in Hercegovini] se očitno ni izgradila skupna politična identiteta vseh nacionalnih skupnosti. Ni skupnega doživljanja preteklosti, skupne religije ali enotne kulture, ki bi sestavljali njen izvor, kot to zasledimo v nacionalnih državah. In tudi velikih dogodkov v zgodovini ni, ki bi povezovali pripadnike različnih etničnih in kulturnih skupnosti in bi sestavljali izvor skupne politične identitete, kot je to v nekaterih večnacionalnih državah. V zgodovini Bosne in Hercegovine ni niti enega velikega dogodka, ki bi ga tri glavne verske in etnične skupine doživljale enako – o tem je tekla beseda v prejšnjih poglavjih – in ki bi bil vrelec skupnega ponosa.«10

Avtorica z zamolčanjem NDH ne zakrije samo ustaškega režima in njegovega zločinskega značaja, marveč tudi protifašistični, partizanski boj, ki je edini resnični politični dogodek v bosanski zgodovini.11 Ne gre samo za to, da lahko protifašistični odpor služi kot vir skupnega ponosa, ampak za to, da že ima vrednost opomina na dejstvo, ki straši vse protikomuniste, zlasti tiste, ki se odlikujejo v patriotskem probosanskem bahanju. Dejstvo, da je bila Bosna in Hercegovina prvič artikulirana kot moderni politični projekt prav v okviru partizanske politike, je namreč z današnjega šovinističnega in revizionističnega gledišča zgolj revolucionarni konstrukt in kot tak nasilni odklon.12

Toda pustimo za trenutek ob strani psevdozgodovinsko študijo Mirjane Kasapović in si oglejmo, kako so njene teze sprejeli v Bosni in Hercegovini.

Medtem ko lahko brez težav razumemo, zakaj so knjigo kritizirali bošnjaški nacionalisti in bosanski integralisti, je zlasti zanimiv paradoks,


Tu se opiram na magistrsko tezo Branimira Stojanovića o partizanski politiki med drugo svetovno

vojno, kot jo je razčlenil v svojem tekstu »Politika partizana«, Prelom, št. 5, 2003, str. 48–50.

Iz istih razlogov je dokaj predvidljivo stališče Kasapovićeve o vplivu jugoslovanskega socializma na

Bosno in Hercegovino: »Če izvzamemo obdobje socialistične Jugoslavije, ko je obstajala represivna

etnična toleranca«, so glavne verske in etnične skupnosti v Bosni in Hercegovini »stoletja živele v

vzporednih kulturnih, družbenih in političnih strukturah [...]. Vsaka skupnost je ustanovila svoje banke,

zadruge, kulturna društva, politične stranke, šole; imela je svoje časopise, knjižnice in knjigarne, zato je

to bila klasično razdeljena družba z vzporednim institucionalnim pluralizmom. Tak razvoj je zastal

le med SFRJ, in kakor hitro je SFRJ razpadla, so se te skupnosti vrnile k tradicionalnim vzorcem

življenja.« (Mirjana Kasapović, »BiH je klasično podijeljeno društvo«, intervju, Vjesnik, 29. 6. 2006,

poudarki dodani).

10

11

12


ki se značilno kaže v odzivih protinacionalistične inteligence. Natančneje povedano: v mislih imam nekatere vplivne sarajevske intelektualce, ki so v devetdesetih letih obsojali politiko delitve po etničnih črtah, danes pa je videti, kot da so se premislili, saj so s konceptom konsociacije ozaljšano idejo o etnonacionalni delitvi vendarle sprejeli. Da jih je k temu spodbudila prav knjiga Mirjane Kasapović, je mogoče sklepati zato, ker so v svojih besedilih začeli omenjati Lijphartov koncept konsociacije šele, ko so se v izrazito pohvalnih tonih sklicevali na njeno knjigo. Tega občudovanja ni okrnilo niti dejstvo, da avtorica zagovarja teze, ki so jim sami pred desetletjem nasprotovali, in da grobo izrablja zgodovino.

Soočimo se z dokaj grotesknimi povezavami: Dubravko Lovrenović, sarajevski zgodovinar, ki je zelo znan po svojem vztrajanju, da mora biti zgodovina ločena od vseh mitov in ideoloških zlorab, trdi, da knjiga Mirjane Kasapović »vzdrži tudi najstrožjo znanstveno kritiko«.13 Podobnega mnenja je tudi éminence grise sarajevskega intelektualnega prizorišča, pisatelj in kolumnist Ivan Lovrenović. Medtem ko je v devetdesetih letih goreče napadal možnost delitve Bosne in Hercegovine, sedaj preusmeri poudarek od glavnega političnega udarca knjige na njeno čisto, znanstveno kakovost:

»Najpomembnejše v knjigi Kasapovićeve ni proučevanje možnosti vnovične teritorializacije, ki je med drugim fakultativno. Zaradi odlične analize bosansko-hercegovske situacije in njene zgodovinsko-politične geneze ter zaradi poznavalskega in podrobnega poročanja o primerih in modusih konsociativnih rešitev [...] je ta knjiga v naših okvirih izredno vredno, aktualno in provokativno znanstveno čtivo. Več kot povedno pa je, da je sarajevska znanstvena javnost doslej sistematično molčala o njem.«14

Recenzenta ne vidita slabšalnih trditev o protifašističnem boju in socialistični preteklosti Bosne in Hercegovine v okviru SFRJ kot primere izrabe zgodovine, čeprav zelo rada secirata take izrabe, kadar je govor o srednjeveški Bosni. To pa je le ena od strategij razvrednotenja socialistične dediščine – ne samo v zgodovini Bosne in Hercegovine, marveč na splošno: tovrstno govorjenje o socialistični preteklosti se praviloma konča v eni od različic »totalitarne naracije«.

Dubravko Lovrenović, »O historiografiji iz Prokrustove postelje: kako se i zašto kali(o) bogumilski

mit«, Status, št. 10, 2006, str. 266.

Ivan Lovrenović, »Historijska nulta tačka«, Dani, 9. 6. 2006.

13

14


Takšno protisocialistično stališče bom ponazoril v navezavi na delo teoretika in najbolj znanega postsocialističnega sarajevskega filozofa Uga Vlaisavljevića. Če so njegovo delo še pred kratkim – natančneje, preden je začel zagovarjati konsociacijo – večinoma umeščali kot prvovrstni primer kritike nacionalizma, bi dodal, da je lutko Vlaisavljevićeve protinacionalistične kritike vodil protisocialistično naravnani palček. Ali z drugimi besedami: etnonacionalizem je bil tarča Vlaisavljevićeve kritike le, kadar ga je prepoznal kot homunkulusa iz jugosocialistične retorte:

»Zagovarjam tezo, ki v naši javnosti še ni toliko navzoča, vendar je v svetovni akademski skupnosti že vsakdanja. Glasi se takole: etnonacionalizem v Vzhodni Evropi je produkt akademskih elit [...]. Te elite, tako imenovana humanistična inteligenca, so proizvedle etnonacionalizem, da bi ohranile isti model, iste vrednote in iste norme – edine, ki jih poznajo, to pa so marksistične ideološke norme.«15

»Nacionalizem po komunizmu [...] je nacionalizem po komunizmu. Vsebuje ves komunizem. V njem ves komunizem živi in nemogoče si ga je zamišljati brez tega komunizma. Moj politični vložek kot intelektualca, ki to dekonstruira, je, da govorim o komunizmu v nacionalizmu.«16

Vlaisavljević je razvil tezo, da sta dve glavni strategiji v boju proti modernosti – jugoslovanski »komunizem« in postjugoslovanski nacionalizem – utemeljeni na imperativu brezpogojnega in popolnega uničenja sovražnika. Po tej tezi naj bi današnji nacionalisti s pozivanjem k uničenju članov drugih etnonacionalnih skupin v resnici prevzemali in ponavljali partizansko oziroma komunistično matrico, ki ne dopušča razpravljanja s »sovražnikom ljudstva«:

»Kadar hočete denuncirati nacionalizem in v njem videti nekaj neskončno slabega, potem je najboljša figura ali najlažja poteza, da ga povežete z nacizmom in fašizmom. S tem naredite skok v bližnjo preteklost, prevzamete neomajno prepričanje prejšnjega režima: ni

Ugo Vlaisavljević, »Univerzitet kao Lepoglava«, intervju, Dani, 21. 2. 2003.

Ugo Vlaisavljević, intervencija na okrogli mizi »De/konstrukcija spomenikov: spopad s

preteklostjo«, ki jo je 11. 12. 2004 organiziral Center za sodobno umetnost Sarajevo (CSUS).

Zahvaljujem se Dunji Blažević, direktorici CSUS, ki mi je priskrbela prepis okrogle mize.

15

16


dobrega nacionalista, vsi so zločinci. Ta enačaj ne bi deloval brez narodnoosvobodilnega boja in zgodovinske izkušnje s kvizlingi in kolaboracionisti. Bistvo nacionalizma je tako v vojnem zločinu tujca: nemških nacistov in italijanskih fašistov. Tu ni kaj za razumeti: moramo se boriti in ubiti sovražnika. Ni čudno, torej, da pri nas še dolgo po vojni širše množice niso vedele ničesar o naravi nacizma (in še danes ga »poznavalci« zamenjujejo s fašizmom).«1�

Od kod izhaja Vlaisavljevićev vektor komunizem Znacionalizem? Kateri so njegovi vzroki? Nacionalizem ni obstajal le v jugoslovanskem socializmu, ampak že prej. To pomeni, da ga je še toliko težje zvesti na partizansko matrico. Predpostavka, da na primer iz današnjih srbskih nacionalistov govorijo jugoslovanski socialisti, Moša Pijade ali Josip Broz, in ne srbski kolaboracionisti iz druge svetovne vojne, kot sta bila Milan Nedić ali Dimitrije Ljotić, morda zveni prepričljivo le tistim, ki so potlačili dejstvo, da sodobna srbska desnica črpa iz bogate tradicije srbskega nacionalizma, ki je dosegel svoje najpopolnejše rasistično utelešenje v »končni rešitvi židovskega vprašanja« natanko v zgodovinskem trenutku, v katerem Vlaisavljević sliši le partizanski poziv k protifašističnemu boju. Tako Vlaisavljević ne potlači le fašizma jugoslovanskih kolaboracionistov, ampak tudi protifašistični modus partizanske politike. Če Vlaisavljevićevi »poznavalci« domnevno niso vedeli veliko o razliki med fašizmom in nacizmom, pa je sam uspel ukiniti razliko med fašizmom in protifašizmom.

Skratka: tezo, da se »bistvo nacionalizma« skriva v protifašističnem boju in partizanski politiki, vidim kot ilustracijo tega, kar je Rastko Močnik opisal kot dejanje, simptomatično za nacionalistične politične in intelektualne elite, ki prenašajo kapitalizem na postsocialistični Vzhod. Česar te elite ne morejo dojeti, sta prav ideja in praksa protifašistične solidarnosti:

»Protifašistični boj postavlja na laž njihovo nacionalistično in šovinistično retoriko, vse njihovo slavljenje sebičnih vrednot kapitalizma. [...] protifašizem vedno in za vsakogar dokazuje neresnico,

Ugo Vlaisavljević, »Današnja politika je politika naših zločinaca«, intervju, Dani, �. �. 2006. 1�


da so ljudje predvsem sebični posamezniki in sebične posameznice, neresnico, da se morajo narodi med sabo sovražiti.«18

Vlaisavljevićev »intelektualni politični vložek« o komunizmu znotraj nacionalizma je mogoče brati kot spektakularno odvračanje od dejanja cenzure, ki jo istočasno izvede à propos vozlišča nacionalizma in kapitalizma. Zamolči dejstvo, da so se postjugoslovanski nacionalizmi izrazili prav v kontekstu prihoda »kapitalo-parlamentarizma« (Alain Badiou). Lahko bi rekli, da je to druga, simbolna smrt protifašizma: če so protifašizem najprej porazili v vojni za nacionalistične cilje v devetdesetih letih, so ga zdaj umorili drugič. Toda tega niso storili razgreti nacionalistični voditelji, pač pa sofisticirani liberalni teoretiki in kolumnisti. V tem smislu se nasprotje med protinacionalizmom in nacionalizmom

razkrije v vsej svoji nekoristnosti: politično-ideološke antagonizme zvede na raven, ki prav ničesar ne pove o dejstvu, da pravila kapitalistične igre odlično delujejo v pretežno nacionalističnih režimih. Zato trdim, da je zamolčanje takega dejstva ali povezave dolgoročno najpogubnejši izid enačenja jugoslovanskega socializma s postjugoslovanskim nacionalizmom oziroma protijugoslovanskim revizionizmom.


Rastko Močnik, Koliko fašizma?, Arkzin, Zagreb, 1999, str. �2–�3. 18


JÓZSEF BÖRÖCZBELJENJE ZGODOVIN

CATHERINE SAMARY »POLPRETEKLA ZGODOVINA«

V DRUŽBENOEKONOMSKIH ANALIZAH JUGOSLAVIJE V OBDOBJU HLADNIH VOJN

GEOFFROY PASCAL GERAUD PROTITOTALITARIZEM BREZ TOTALITARIZMA:

FRANCOSKI »JAVNI INTELEKTUALCI« O JUGOSLAVIJI NA ZAČETKU DEVETDESETIH LET


ZGODOVINOPISJE NA ORIENT EKSPRESU


»Splošno znano je, da so v državah s socialistično ureditvijo v vzhodnem delu Srednje Evrope in v Vzhodni Evropi obstajale natančne, kompleksne, izvirne in napredne kritike državnega socializma. Vemo tudi, da so iz teh dveh regij ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja izvirale pomembne kritike kapitalizma v njegovi regionalno specifični in delno periferni obliki. Tretji razlog za sprijenost politik obravnavanja zgodovine v času po državnem socializmu je zato dejstvo, da je bil konec državnega socializma skoraj povsem ločen od omenjenih kritik in zapuščine gibanj, v katerih so se te izoblikovale. Način poteka sprememb je namreč dajal vtis, kot da tovrstna kritika sploh ni obstajala, kot da je bilo treba vsa ideološka orodja za tako velikopotezne družbene spremembe uvoziti in kot da kritika globalnega kapitalizma, zlasti njegove delno periferne oblike, ni bila mogoča. Uvažanje ideologij 'na debelo' – to je bil dokaj vulgaren in kapitalizmu naklonjen liberalizem – in vzporedno obvladovanje večine lokalnih intelektualnih sil, ki bi sicer v tem času lahko ustvarjalno vplivale na družbene spremembe, sta morda najbolj moteča elementa in posledici večinoma zunanje narave sprememb tik pred in med razpadanjem državnega socializma.«JÓZSEF BÖRÖCZ


1

2

JÓZSEF BÖRÖCZ

BELJENJE ZGODOVIN 1

OD ZDAJ NAPREJ BO SPET VSE DRUGAČE

Ne bi nas smelo presenetiti, da je padec državnega socializma v Evropi tako pomembno spremenil politiko obravnavanja zgodovine; pričakovanje, da bodo nastale povsem nove podobe preteklosti, je bilo po padcu gotovo vsesplošno. S tem ne trdim preprosto, da je bila ključna zahteva političnih sil, ki so smelo »spreminjale sistem«, prav temeljita revizija zgodovine. Prav tako ne trdim, da potreba po vnovični reviziji preteklosti kaže samo na miselnost politične prilagodljivosti, domnevni ostanek socializma – časa, v katerem je večjim spremembam v glavni politični »liniji« vladajoče stranke sledilo preurejanje uradne zgodovine, ki je pogosto vzbudilo orwellovsko opazko, da bo odslej spet vse drugače.2

O moralni politiki v tranzicijskem obdobju veliko pove vnema, s katero se je reformistično krilo vladajoče stranke spopadlo z izzivi zgodovinske revizije. Na Madžarskem je bila najočitnejši politični pokazatelj, da se časi zares spreminjajo, izjava Imreja Pozsgayja, ki jo je izrekel v pogovoru na nacionalnem radiu 28. januarja 1989. Pozsgay, eden od štirih tedanjih sekretarjev Centralnega komiteja Madžarske socialistične delavske stranke, je predložil »mnenje«, da je bilo to, kar je

Prispevek je razširjena različica predavanja, ki sem ga imel na konferenci Oddogodenje

zgodovine – primer Jugoslavije. Zahvaljujem se Mahui Sarkar za neprecenljivo pomoč,

pogovore in predloge.

[From now onwards, everything has been different.]


strankina uradna retorika vse dotlej imenovala »kontrarevolucija« iz leta 1956, v resnici »ljudska vstaja«. Na naslednjem zasedanju Centralnega komiteja, posvečenem temu incidentu, je svoje stališče zagovarjal, rekoč, da je »kontrarevolucija kot sodba nevzdržna, izraz revolucija pa je za nas nesprejemljiv«.3 Centralni komite je namreč že pred njegovo zmerno provokacijo ustanovil Podkomite za zgodovino, ki je svojo dejavnost osredotočil na poročilo z naslovom »Naša zgodovinska pot«. Napisano je bilo pod vodstvom Berenda T. Ivána, svetovno znanega ekonomskega zgodovinarja in takratnega predsednika Madžarske akademije znanosti (ter člana Centralnega komiteja), edini namen pa je bil obračun z okostnjaki zgodovine, skritimi v strankini lastni omari.

Ob padcu državnega socializma je bila zgodovina torej tako pomembna, da je pri njenem revidiranju vodilno vlogo igralo reformistično krilo vladajoče stranke. Še preden se je izoblikovala osnovna institucionalna infrastruktura novega političnega sistema, si je preživela elita zadala nalogo, kako zmerno in nadzorovano revidirati zgodovino. Na primer: približno tri mesece po odstopu zadnjega državnosocialističnega vladnega kabineta je zgodovinar Ferenc Glatz (tudi sam član omenjene vlade)4 v eseju, ki ga je (uspešno) predložil prijavi za mesto direktorja Inštituta za zgodovino pri Madžarski akademiji znanosti, naloge zgodovinopisja umestil v kontekst epohalnih sprememb:

»Živimo v obdobju rušenja sovjetskega sistema, tako na Madžarskem kot v sosednjih, nekdanjih socialističnih državah, morda celo v Sovjetski zvezi. Rušenje zahteva, da družbene vede:analizirajo dogodke in procese iz preteklih petinštiridesetih let na podlagi [sic] dejstvenega gradiva [in]raziščejo možnosti za izgradnjo novih sistemov.Akademski pristop se razlikuje od izjav, ki se na to temo pojavljajo v dnevni politiki, in sicer ne samo zaradi dejstvenosti [metode], ampak tudi zato, ker v svojih interpretacijah osvetljuje realnost [sic] dotičnega zgodovinskega obdobja.«5

János Széky, »Zérusnál több«, Élet és Irodalom, 10. 8. 2007, navaja uradno minutažo zasedanja

Centralnega komiteja.

Med letoma 1989 in 1990 je bil Ferenc Glatz minister za kulturo in izobraževanje.

Ferenc Glatz, »Az ún: Kádár-korszak kutatásáról. (Tézisek, kérdések.)«, História, let. 13, 1991,

št. 4, str. 2–6. Poudarki in postavitev so povzeti po izvirniku.

a)

b)

3

4

5


Na določeni ravni avtorjevo vztrajanje pri dejstveni metodi kaže na njegovo dokaj premočrtno empiristično stališče, na podlagi katerega se želi »izogniti teorijam zgodovine in [...] spornim vprašanjem znotraj posplošenih teoretskih ali ideoloških izjavljanj tako, da se zanaša samo na dokaze«.6 Da gre za skrajno stališče z lastno kontinuiteto, ostaja zgolj neizrečena implikacija besedila.

Glatzovim »tezam« daje dokaj čuden prizvok podatek, da so bile objavljene v popularni reviji.� Trdil je namreč, da politika obravnavanja zgodovine in, natančneje, politična vprašanja o kolektivni zavesti in ljudskem spominu vstopajo vanju kot pasivni sprejemniki »dejstvene« modrosti poklicnih zgodovinarjev, v primeru spodletelega poskusa »uravnoteženega« procesa racionalnega vnovičnega izobraževanja pa kot populistična grožnja. Naslednji citat dobro ponazori ta visokomodernistični, racionalistični pogled:

»Zgodovinska znanost8 torej mora začeti s [produkcijo] dejstvenih prikazov zadnjih petinštiridesetih let, sicer bo polpretekla zgodovina naroda (in celotnega srednjeevropskega prostora) podlegla karieristom, ki se [že] bohotijo. Ali pa bo zaradi tranzicijskih težav izpostavljena čedalje odločnejšim poskusom obnove po sovjetskem vzoru.« 9

Tako usmerjenemu modelu zgodovinske vednosti, pogledu »od zgoraj«, bi težko zoperstavili bolj grenko nasprotje, kot so bile množične demonstracije ob petdeseti obletnici dogodkov iz leta 1956, ki so povsem ohromile center Budimpešte. Na tem protestu, leta 2006, se je več tisoč protestnikom zdelo nujno ovirati promet, graditi in sežigati barikade in z odkrito žaljivo zgodovinsko referenco policistom skandirati »ÁVÓ-ÁVÓ« (ime močno osovražene politične

Jonathan Gorman, »The Commonplaces of 'Revision' and Their Implications for

Historiographcial Understanding«, History and Theory, št. 46 (tematska številke, december

2007), str. 22.

Glatz, ki je glavni urednik revije História vse od njene ustanovitve leta 1979, trdi, da je do

leta 1990 prodana naklada revije znašala 40- do 60 tisoč izvodov, pozneje pa 20 tisoč izvodov

(http://www.glatzferenc.eu/content.php?id=historia; dostop 25. 1. 2008). Za državo s skoraj

desetmilijonskim prebivalstvom je to zelo visoka naklada.

»Történettudomány« ali »zgodovinska znanost« je dobeseden prevod nemškega izraza

»Geschichtswissenschaft«, uradne reference za madžarsko zgodovinopisje.

Glatz, »Az ún: Kádár-korszak kutatásáról ...«, str. 2. Poudarki so povzeti po izvirniku.

6

�

8

9


policije iz obdobja 1949–1956), domnevno zato, da bi dali glas »revolucionarnemu« branju dogodkov iz leta 1956. Povedano drugače, protestniki so se leta 2006 borili proti interpretacijskemu stališču vladajoče stranke, ki je bilo dominantno do njenega razpusta leta 1989, torej nazadnje pred sedemnajstimi leti. Leta 2006 ni več nihče od merodajnih javno zagovarjal »kontrarevolucionarne« interpretacije dogodkov iz leta 1956. Seveda je mogoče reči, da je bila leta 2006 zahtevana revizija »le« izgovor, ne pa glavni razlog za proteste. A kljub temu se je težko znebiti občutka, da v politiki obravnavanja zgodovine danes, v obdobju po državnem socializmu, očitno nekaj »ni v redu«.

Na Shemi 1 je stiliziran prikaz razmerij, ki so del kompleksnejšega pojmovanja politike obravnavanja zgodovine. Trikotnik predstavlja prostor interakcije med ljudskim spominom (kontekstom, v katerem se reprezentacije individualne in kolektivne preteklosti kažejo v družbeni praksi), zgodovinopisjem (področjem, kjer zgodovinarji opravljajo svojo obrt) in tem, čemur pravim politika obravnavanja preteklosti (teren, na katerem sedanja politika izvaja interpretacijska branja preteklosti). Seveda se vsak od naštetih konceptov nanaša na različne vidike dojemanja resničnosti; ti so globoko konfliktni in tudi notranje antagonistični.

V tem prispevku se bom osredotočil na razmerje med politiko obravnavanja preteklosti in ljudskim spominom. Oprl se bom na primere madžarskih izkušenj iz obdobja po državnem socializmu. Moj namen je osvetliti sklop pojavov, ki se, vsaj po mojem mnenju, nagibajo v zelo zaskrbljujočo smer.

SHEMA 1: Pol i t ika obravnavanja zgodovine


Izhajam iz ugotovitve, da so napetosti v prej omenjenem tripartitnem sistemu v podržavnosocialističnem kontekstu postale krizne, in sicer vsaj iz treh razlogov. Prvič zato, ker zgodovine državnega socializma ponujajo vzorce, ki so pomembni na več ravneh, a so obenem moralno dvoumni. Kljub splošno znanim neizpodbitnim namernim in nenamernim napakam in zločinom, ki jih povezujemo s politično prakso državnega socializma, nagovarjajo temeljni obeti socializma tako širok spekter globoko v človeka usidranih potreb in želja, da je drama te nenadoma izgubljene, slabo upravljane ali enostavno ukradene zgodovinske resničnosti preveč moteča, da bi lahko dopustili soglasno in nedvoumno obsodbo polpretekle zgodovine. Prav zaradi takih vselej mešanih občutkov razpad državnega socializma ne more delovati kot čustveno spodbudna izkušnja. Spremljajo jo vsaj spomini na obdobje stabilne ekonomske rasti, predvidljive življenjske poti, neprimerljivo boljših možnosti za družbeno mobilnost, socialne varnosti, dostopnosti zanesljive zdravstvene oskrbe, izobraževanja in tako naprej. Zaradi tega danes veliko ljudi ne more moralno upravičiti popolne zavrnitve prejšnjega sistema.

To drži še toliko bolj, ker obdobje po državnem socializmu ni prineslo samo tako zelo opevanih potez reprezentativnejše demokracije, eksplicitnejše in formalne vladavine prava ter večje svobode govora, temveč tudi 25-odstotno izgubo delovnih mest, odpravo socialne varnosti, povečano družbeno neenakost ter razgraditev in splošno periferizacijo številnih nekdanjih državnosocialističnih družb. Medtem je logika novo ustvarjenega, delno perifernega kapitalizma10 od političnih struktur nekdanjih državnosocialističnih družb zahtevala prav to: soglasno in jasno, ex post facto zavrnitev socializma v celoti. Glede na to, da je popolna zavrnitev državnega socializma (ali pa delno perifernega kapitalizma) enako nemogoča kot njegovo brezpogojno sprejetje, se je velik del prebivalstva zatekel k molku. Ta je plod neuresničenega zadovoljstva ali državljanske blaženosti, ki jo je pred dvajsetimi leti obljubljala retorika neizbežnosti režimske spremembe.

Drugi razlog za zaostritev napetosti v tripartitnem sistemu pa je v domnevni samopodobi družb v naši regiji. Po tej podobi je bila

[Semiperipheral capitalism; v razmerju globalni center–periferija pomenijo tranzicijske

posocialistične države, podobno kot države v razvoju ali tiste, ki so v procesu spreminjanja iz

perifernih držav v jedrne, vmesno gospodarsko in politično območje globalnega kapitalizma,

območje med prvim in tretjim svetom.]

10


odločitev za nezaupnico državnemu socializmu kolektivna, saj nismo videli nobene alternative kapitalizmu, ki nam je bil izročen. Poudarjam, da gre tu za percepcijo, saj je trditev, da je bilo pospešeno odstranjevanje vseh institucionalnih ostankov državnega socializma kolektivna odločitev družbe, videti dokaj nepoštena z globalnega, zgodovinsko-primerjalnega stališča; enako nepoštena, kot je trditev, da ni bilo alternativ za kataklizmične spremembe, ki so sledile v tranzicijskem obdobju. Naj bo tako ali drugače, v stiku s frustracijami vsakdanjega življenja ustvarja percipirana nespremenljivost »sistema«, ki je nasledil državni socializem, nenehne napetosti.

Tako v družbah nekdanjega socialističnega bloka zaznavamo moteči občutek, da smo naredili usodno napako, ko smo privolili v uničenje skoraj vsega, kar je bilo vredno. Ker ta frustracija zaradi neoliberalne diskurzivne hegemonije v nekdanjih državnosocialističnih družbah ne more najti ustreznega ventila, jo je treba zatreti. Ta potlačitev družbo destabilizira in je glavni vir tega, kar je Max Scheler (v nietzschejanskem trenutku pred dobrimi tremi generacijami) opisal kot resentiment11 – podložno stanje duha, v katerem se hlapec ne more sprijazniti s pogoji svoje podložnosti niti upreti zatiralskim odnosom.

Splošno znano je, da so v državah s socialistično ureditvijo v vzhodnem delu Srednje Evrope in v Vzhodni Evropi obstajale natančne, kompleksne, izvirne in napredne kritike državnega socializma. Vemo tudi, da so iz teh dveh regij ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja izvirale pomembne kritike kapitalizma v njegovi regionalno specifični in delno periferni obliki. Tretji razlog za sprijenost politik obravnavanja zgodovine v času po državnem socializmu je zato dejstvo, da je bil konec državnega socializma skoraj povsem ločen od omenjenih kritik in zapuščine gibanj, v katerih so se te izoblikovale. Način poteka sprememb je namreč dajal vtis, kot da tovrstna kritika sploh ni obstajala, kot da je bilo treba vsa ideološka orodja za tako velikopotezne družbene spremembe uvoziti in kot da kritika globalnega kapitalizma, zlasti njegove delno periferne oblike, ni bila mogoča. Uvažanje ideologij »na debelo« – to je bil dokaj vulgaren in kapitalizmu naklonjen liberalizem – in vzporedno obvladovanje večine lokalnih intelektualnih sil, ki bi sicer v tem času lahko ustvarjalno vplivale na družbene spremembe, sta morda najbolj moteča elementa in posledici večinoma eksogene narave sprememb tik pred in med razpadanjem državnega socializma.

Max Scheler, Ressentiment, Marquette University Press, Milwaukee, 1994 [1912].11


Za velike segmente družb iz nekdanje državnosocialistične Evrope je bilo ključno dejstvo, da je bila retrospektivna kritika državnega socializma, ki je usmerjala (politične) spremembe, skoraj povsem neprimerna za obravnavo njihovih lastnih izkušenj. Tako se v družbah, nastalih po državnem socializmu, politika obravnavanja preteklosti nenehno spopada z ljudskim spominom; da bi vplivala nanj, uporablja številna sredstva, vključno z zgodovinopisjem.

V ideološke boje po državnem socializmu pa je »vkodirana« še ena napetost. Izvira iz dejstva, da sta »zahodni« neoliberalni pojem svobode in njegov domnevno zagotovljeni učinek – individualna in družbena sreča – na globalno-geopolitični ravni izrazito pristranska. Neoliberalno razumevanje »najde« konkretne zgodovinsko-empirične primere za tovrstni spoj svobode in državljanske sreče v ideji »svobodnega Zahoda« in »Evrope«: na zgodovinskih prizoriščih, zaznamovanih s približno petstoletno kolonialno-kapitalistično modernostjo – in plenjenji.

Morda je za spremembe, nastale po državnem socializmu, najpomembneje, da ima »Evropa« na odru te moralne drame dve posebnosti, ki zadevata njen odnos do fizične geografije. Prvič, »Evropa« je tako obratno sinekdohična (zemljepisni termin Evropa se ne prekriva z »Evropo«, saj zadnja vključuje samo severnozahodni in zahodni centralni del) kot sinekdohična (na drugi strani v »Evropo« spadajo tudi zahodnoevropski »podaljški«, zlasti tisti, ki jih je viktorijanska Velika Britanija imenovala »beli dominiji«, torej družbe belih priseljencev v Severni Ameriki in Avstralaziji).12 Druga posebnost moralnega objekta z imenom »Evropa« pa je, da gre kljub nedavnim poskusom zmanjševanja njenih zgodovinsko umeščenih in globoko zakoreninjenih pomenov za opozicijsko idejo, resnično »asimetričen kontrakoncept«.13

Ta moralno-geografski pojem dozdevno superiorne »Evrope« se pojavlja v dveh žariščih modernih geopolitičnih konfliktov: v stiku med kolonialnimi zahodnoevropskimi moškimi in svetom zunaj Evrope, ki ga omenjeni moški dojemajo kot naravo, torej vir, ki ga je treba ukrotiti, obvladati in mu določiti njegovo vrednost, ter v ponavljajočih se konfliktih med zahodnoevropskim (zahodno-krščanskim ipd.) področjem in njegovimi pravoslavnimi, judovskimi ter muslimanskimi

Glej József Böröcz, »Goodness Is Elsewhere: The Rule of European Difference«, Comparative

Studies in Society and History, let. 48, št. 1 (januar 2006), str. 110–138.

Reinhart Koselleck, Futures Past: On the Semantics of Historical Time, The MIT Press,

Cambridge, 1985.

12

13


moralno-geopolitičnimi nasprotniki z južnega, jugovzhodnega in vzhodnega roba Zahodne Evrope.

V pojem »Evropa« se tako vpisuje vrsta skoraj povsem nepriznanih rasističnih pomenov,14 v katerih, kot zelo tankovestno pokaže Etienne Balibar, »kultura deluje kot narava«.15 V tem smislu kaže koncept »Evrope« na »inherentno nasilje zelo partikularnega (in ne, na primer, univerzalnega) koncepta razuma ter na prepad, ki evropsko moralno filozofijo loči od njenih praktičnih, političnih in simbolnih posledic«.16 To zelo daljnosežno vpliva na liberalne diskurze o svobodi in državljanski sreči v sodobnih družbah z državnosocialistično preteklostjo, in sicer v dvojnem pomenu: najprej v tem, da sinekdohična in obratno sinekdohična moralna geopolitika »Evrope« »izpušča« večino družbenega prostora, ki je nekoč pripadal socializmu (in ki se nahaja v zgodovinsko delno perifernem in celinskem delu zemljepisne Evrope, zaradi česar je bil večinoma izključen iz čezmorskih kolonialnih odprav). Nato pa v tem, da drugi, opozicijski pogled zagotavlja, da se antagonistični »rob« koncepta »Evropa« rutinsko, selektivno in dokaj neenakomerno lepi na vsaj nekatere evropske družbe zunaj njenega severnozahodnega in zahodnega centralnega jedra. To drugo predstavo sem v svojem zgodnejšem delu poimenoval vladavina evropske razlike.1�

Ker so bile spremembe v državah z državnosocialistično ureditvijo večinoma eksogene, a tudi ker je ta hierarhični, zahodnoevropocentrični pogled vključen v intelektualno srž zunanjih moči, je v razmerju med nekdanjo politiko državnega socializma in splošno ljudsko zavestjo, še zlasti ljudskim spominom, prišlo do cele vrste kriz. Sam opažam tri glavne mehanizme, s katerimi politika preteklosti spodbuja naš del sveta, naj se prilagodi zahodnim zgodovinskim modelom sprememb. Vsi trije mehanizmi se zanašajo na tehniko, ki bi jo lahko poimenovali beljenje.

Glej npr. Aimé Césaire, Discourse on Colonialism, Monthly Review Press, New York, 2000

[1955]; Frantz Fanon, White Skin, Black Masks, Grove Press, New York, 1967 [1952].

Étienne Balibar, »Is there a 'Neo-Racism'?«, v: Étienne Balibar in Immanuel Wallerstein, Race,

Nation, Class: Ambiguous Identities, Verso, London, 1991 [1988], str. 17–28.

Izjava Achilla Mbembeja v intervjuju Olivierja Mongina, Nathalie Lempereur in Jeana Louisa

Schlegla, »What is postcolonial thinking? An interview with Achille Mbembe«. Pogovor je bil

prvič objavljen v reviji l’Esprit, št. 12, 2006, v angleškem prevodu pa v spletni reviji Eurozine,

http://www.eurozine.com/articles/2008-01-09-mbembe-en.html (dostop 25. 1. 2008).

Böröcz, »Goodness Is Elsewhere ...«.

14

15

16

1�


PREBELJENJE

Prebeljenje je oznaka za epistemološko nasilje, ki zgodovino spreminja z odstranjevanjem njenih elementov. Primer tovrstnega procesa je praksa spreminjanja imen ulic, trgov in cest, a tudi javnih ustanov, ki na neki način spominjajo na državnosocialistično preteklost (oziroma jih tako dojemamo). V Budimpešti, denimo, se je mestni oblasti zdelo primerno, da bulvar, ki se je dve generaciji imenoval po Leninu, preimenuje po Elizabeti (voditelj ruske revolucije se je moral umakniti habsburški cesarici Sissi, ki ima na Madžarskem nekakšen kultni status);18 Marxov trg je postal Zahodni trg, Fakulteto za ekonomske vede Karla Marxa, ki je del Univerze v Budimpešti, pa so prekrstili v Univerzo Corvinus (po kralju Matiji Korvinu).

Drugi proces beljenja bi lahko poimenovali getoizacija: prebeljenje in izbris na podlagi prostorske segregacije. Morda je najzgovornejši primer tovrstne revizije zgodovine Park kipov, muzej na prostem, z avtom okoli petinštirideset minut oddaljen od centra Budimpešte, kamor so iz prvotnih mestnih lokacij preselili izbrane spomenike in kipe. Park je nastal zaradi političnega kompromisa v liberalnosocialistični večini budimpeštanske mestne občine. Velja za primer dokaj mehkega simbolnega nasilja, v osnovi pa gre pri selektivni getoizaciji preteklosti za spreminjanje odnosa med tekstom in kontekstom, ki je odločilen za obeležja na javnih mestnih lokacijah. Fizična getoizacija objektov implicira torej tudi simbolno segregacijo, saj preseljenim kipom odreka status umetniškega dela. Prav pri umetninah je razmerje med tekstom in kontekstom bistveno za doseganje estetskih učinkov, torej nekaj, kar bi morali zaščititi.

Še zgovornejše je merilo, po katerem so kipe izbrali in odstranili iz mesta, saj je bilo izključno politično: v Park kipov so preselili samo tiste skulpture in spomenike, ki so najočitneje izražali uradno ikonografijo

Za primer lahko vzamemo članek »Slavljenje madžarske tradicije in evropske prihodnosti«,

objavljen v rubriki »Forum« na spletni strani Madžarske vojaške akademije – Zrínyi Miklós

Katonai Egyetem: »[...] z gesto, ki je edinstvena v svetovnem merilu, je Fundacija za vaško

kulturo posthumno dodelila častni naziv viteza madžarske kulture kraljici Elizabeti (Sissi),

da bi se s tem pridružila spoštovanju, ki ji ga izkazujejo ljudstva in nacije – preprosti ljudje

– iz Karpatske kotline. V imenu kraljeve družine je čast sprejel ambasador György Habsburg.«

(»Magyar Hagyomány és az Európai Jövő Ünnepe«, Fórum, št. 2, 2005, http://www.zmne.

hu/Forum/05masodik/hagyomanyok_.htm, dostop 25. 1. 2008.)

18


državnega socializma. Umetniška ali estetska »kakovost« del je bila pri tem povsem nepomembna. Tovrstno nasilje je bilo seveda najizraziteje naperjeno proti objektom iz časa državnega socializma, ki imajo dejansko veliko estetsko vrednost, z odstranitvijo iz izvirnega konteksta, vred s pristnim socialističnim kičem, pa so utrpeli nenavadno, retrospektivno estetsko degradacijo. Seveda je to početje pomenilo izenačevanje razlik, tehniko, ki v svetu umetnosti velja za eno od najbolj grobih oblik simbolnega nasilja.

Podobno izenačevanje si lahko v neposrednejši politični obliki ogledamo v muzeju z imenom Hiša terorja. Muzej so slovesno odprli pomladi leta 2002, le nekaj mesecev pred iztekom mandata druge madžarske konservativne vlade. Ves projekt je namenjen zvočni in slikovni promociji današnjih reinterpretacij pojma »totalitarizma«, kot ga je razdelala Hannah Arendt – konceptu v dveh korakih, ki državni socializem najprej reducira na njegove najgrozljivejše ekscese, torej se loteva sinekdohičnih in namerno zavajajočih interpretacij zgodovinskih dokumentov, s tem pa opravi drugi korak: skrajno nasilje državnega socializma poveže z grozljivo zgodovino nacizma.

To vnovično pisanje zgodovine seveda ne zanika le množice lastnosti, po katerih se državni socializem razlikuje od nacizma, izključi in onemogoči celo dostojen opis kompleksnega in v temelju nasprotnega odnosa med obema »sistemoma«. Gre za pomembno politično reinterpretacijo globalne politične zgodovine, ki zanika celó zgodovino druge svetovne vojne in od koder ni več mogoče razložiti, kako je bil nacizem sploh poražen.

Nasilnost omenjenega zlitja je še zlasti izrazita v vzhodnem delu Srednje Evrope in Vzhodni Evropi. Redukcija državnega socializma na stalinistične ekscese in povezovanje le-teh z nacizmom sta za muzej Hiša terorja bistvena: poleg tega, da upodablja njegov logotip izenačenje »streličarskega križa« (simbol madžarske fašistične stranke med vojnama in med drugo svetovno vojno) in rdeče zvezde, se ta združitev ponovi tudi na fasadi stavbe in na skupnem obeležju, posvečenem »žrtvam fašizma in komunizma«. Tako ne politiki ne javnost nimajo izbire na dan spomina na holokavst: če se hočejo v budimpeštanski Hiši terorja pokloniti žrtvam nacizma, morajo stati pred spomenikom, ki v isti sapi govori tudi o »žrtvah komunistične diktature«.


»BELI« POGLED NA ZGODOVINO

Drugi postopek beljenja je značilen za reinterpretacije zgodovine, ki izhajajo iz eksplicitno protiboljševističnega, protikomunističnega, torej tudi »protirdečega« ali, kot v primeru državljanske vojne po ruski revoluciji, »belega« stališča. Seveda ne preseneča, da se je po padcu državnega socializma okrepila protikomunistična retorika. Pri tej reviziji zgodovine, umeščeni v odnos med politiko obravnavanja preteklosti in ljudskim spominom, je na Madžarskem bolj fascinantno globoko ironično dejstvo, da so poskusi revizije povsem odvisni od protikapitalistične zgodovine, torej uradne zgodovine, ki so jo vodstva območnih komunističnih partij razglašala za ideološko »pravilno« zgodovino sveta. Včasih se je težko izogniti vtisu, da gre pravzaprav za eno in isto zgodovino, le da jo tokrat pripovedujejo z nasprotne moralne in politične strani – kot da bi se desničarski zgodovinski diskurz ob uporabi zrcalne tehnike razvil iz protikapitalističnega diskurza.

Te argumente zlahka prepoznamo v popravljenih izdajah učbenikov in javnih razpravah o preteklosti, saj poskušajo normalizirati zatiralske in škandalozno nesprejemljive vidike regijske in, natančneje, madžarske zgodovine obdobja pred državnim socializmom. Težijo k čustvenemu odobravanju in intelektualni afirmaciji sistema latifundij, izredno močnega vpliva Rimskokatoliške cerkve na politično življenje, njenih splošno avtoritarnih potez, a tudi represivnih odnosov med spoloma, ki jih prikazujejo kot »normalne« ali celo »hvalevredne«.

Kako je lahko prišlo do tako absurdnega zasuka? Omogočilo ga je površno in vulgarno prepričanje, ki regionalno zgodovino

pred državnim socializmom kaže v luči »svobode«. Tovrstna revizija je najočitnejša, ko se jo prenese na majhno, a neprecenljivo dragotino v madžarski zgodovini – na specifičen oboroženi upor proti fašizmu.

Endre Ságvári, vodja madžarskega oboroženega upora proti fašizmu, član Madžarske socialdemokratske stranke in obetaven mladi komunist, je bil ubit v enaintridesetem letu starosti, v spopadu z žandarji, ki je izbruhnil ob njegovi aretaciji 2�. julija 1944. Leta 1959 je sledilo javno sojenje, na katerem so žandarja, obtoženega Ságvárijevega umora, obsodili na smrt in usmrtili.19

Tamás Krausz in Tibor Tamás, »Foreword«, v: Tamás Krausz, Pál Léderer in Tibor Tamás (ur.),

A Ságvári-dosszié: A Legfelsőbb Bíróság és a jogállam /The Ságvári Dossier: The Supreme Court

and the Rule of Law, Pannonica, Budimpešta, 2006, str. 157–162.

19


V vsesplošnem duhu »rektifikacij« zločinov in ekscesov iz obdobja državnega socializma je žandarjeva družina vložila prošnjo na vrhovno sodišče. Prosila je za razveljavitev sodbe. V razsodbi z dne 6. marca 2006 je Madžarsko vrhovno sodišče razveljavilo sodbo iz leta 1959 zaradi dejstva, da žandarja ni bilo mogoče spoznati za krivega, saj Ságvárija ni ustrelil on.20 Če bi se sodišče na tej točki ustavilo, bi si razsodbo zapomnili kot primer, v katerem podrobnosti, ozko in tehnično gledano, držijo.

V nadaljevanju pa je Madžarsko vrhovno sodišče eksplicitno trdilo, da je bil »poskus aretacije v skladu z zakoni tistega časa, navzkrižni ogenj pa je sprožil eden od protifašističnih borcev, ki je na žandarje streljal prvi«,21 zato »[žandarjevo] dejanje v tem primeru – ne glede na potencialno možno odgovornost drugih vpletenih žandarjev – ni zločin; [a kljub temu] je bil obtožen po zakonih kazenskega prava«.22 Dejstvo je, tako trdi sodišče, da je krivda na drugi strani:

»Upoštevati je treba naslednje: žandarji so ravnali v skladu s predpisi in pravili, ki zadevajo njihove operacije ter so posebno pozorni na rabo strelnega orožja in zadnje streljanje [ustrelitev Ságvárija] enega od žandarjev. Glede na dokazana dejstva se je [Ságvári] upiral aretaciji, izvlekel orožje in večkrat streljal, s tem pa smrtno ranil enega od žandarjev.«23

V trenutku, ko je vrhovno sodišče obdobje fašistične vlade na Madžarskem prikazalo kot vladavino prava, je zgodovino reinterpretiralo z belega stališča. Razsodba implicitno trdi, da je prostovoljno plačano služenje zatiralskim organom fašistične države in znotraj tega sodelovanje v policijski akciji proti oboroženim upornikom vsakdanja, rutinska, vrednostno nevtralna in z zakonom usklajena dejavnost.

Da bi povedano lahko povsem razumeli, se moramo spomniti, da je obdobje, na katerega je vrhovno sodišče apliciralo domnevo o vladavini prava, vključevalo takšna dejstva, kot so izključevanje iz javnega in poklicnega življenja, razlaščanje, internacija, deportacija in množično

Prav tam, str. 161.


»The Supreme Court Verdict of 6th March, 2006«. Glej prav tam, str. 176.

Prav tam, str. 174.

20

21

22

23


uničevanje povsem nedolžnih državljanov.24 Predpostavka vrhovnega sodišča o tedanji vladavini prava še zlasti preseneča zato, ker je bila Madžarska takrat, ko so ubili Ságvárija, pod nemško nacistično vojaško okupacijo že več kot štiri mesece.

Spominsko ploščo v čast Ságvárijevemu herojstvu je na steno restavracije, kjer je bil ubit, najprej, v državnem socializmu, postavila Zveza madžarskih odporniških borcev in partizanov. Le nekaj dni po razsodbi vrhovnega sodišča je ploščo odstranila in uničila skupina, ki se je na internetu oglaševala z opisom »ljudje z močnimi desničarskimi čustvi«. Ságvári je za tovrstne neofašistične reinskripcije, ki jih je omogočil izbris prvotnih dejstev, skoraj popolna tarča, saj ni bil samo goreči marksist in oborožen protifašistični borec, ampak tudi intelektualec in – Jud, kar je bila posebna oznaka v arzenalu rasistične politike med drugo svetovno vojno.

Skupina prizadetih državljanov je zbrala denar in znova postavila obeležje. Toda tudi novo spominsko ploščo je skupina neofašistov najprej posprejala z rdečo barvo, nato pa jo odstranila in razbila. Ista skupina prizadetih državljanov je organizirala kampanjo mednarodnih protestov proti vrhovnemu sodišču in njegovemu izenačevanju fašistične diktature z vladavino prava. Peticija je krožila tudi med angleško govorečimi akademiki. Ko je prispela do madžarskega zgodovinarja, ki se je tedaj v Združenih državah Amerike ukvarjal s hladno vojno, je ta pobudnika protestov označil za »stalinista« (ta domnevni »stalinist« je eden od najbolj znanih zgodovinarjev, strokovnjakov za zgodovino Sovjetske zveze, zlasti njenega stalinističnega obdobja, in je splošno znan po svojem kritičnem levičarskem pogledu na stalinizem).

Morda je najpretresljivejši primer simbolnega nasilja, usmerjenega proti formalnim komemoracijam državnosocialistične preteklosti, nedavni in še grozovitejši dogodek z dne 2. maja 200�, ko so še vedno neznani storilci vlomili v marmornato grobnico, v kateri sta pokopana János Kádár, v obdobju 19�5–1989 prvi sekretar Madžarske stranke

Spletna stran Centra za spomin na holokavst povzema najzanesljivejše informacije takole:

»Nemški podatki kažejo, da so madžarske oblasti med 14. majem in 9. julijem 1944 iz

Madžarske deportirale 437.402 Judov; z izjemo 15.000 deportiranih so vse odpeljali v

Auschwitz-Birkenau. [...] [Fašistična milica streličarskih križev] je na bregu Donave vsako

noč umorila v povprečju 50 do 60 ljudi, skupaj približno 5000.« (Http://www.hdke.hu/index.

php?menu=070101&mgroup=1&app=info&page=main&artid=40e416867db4f156130cd71dc0

3324af, dostop 25. 1. 2008.)

24


delovnega ljudstva, in njegova soproga. Pokopana sta na enem od budimpeštanskih pokopališč, v predelu, ki se imenuje Panteon gibanja delovnega razreda. Krivci so v njuno jekleno krsto izvrtali luknje, ukradli posmrtne ostanke ter na steno Panteona s sprejem napisali: »Morilec in izdajalec ne bi smel počivati v posvečeni zemlji.«25

Da bi pojasnili ozadje te zgodbe, je treba omeniti javnomnenjske ankete o odnosu do politike, ki vedno znova potrjujejo, da je za prebivalce Madžarske v obdobju po državnem socializmu najpomembnejša madžarska politična osebnost dvajsetega stoletja prav Kádár.26

OPERACIJA »CARTE BLANCHE«: DOSTOP DO GLOBALNE BELOSTI

Revizija preteklosti se vsaj v madžarskem kontekstu obdobja po državnem socializmu odvija po dveh diskurzivnih postopkih: z ustvarjanjem moralnih bližnjic in reduciranjem moralne razdalje do idealizirane »Evrope« ter z identitetnimi trditvami, ki temeljijo na prevladi. Drugi postopek je mogoče oceniti tudi kot obliko izvajanja prvega. Oba postopka lahko opazujemo pri oblikovanju predstav, v katerih nastopa »Evropa« kot pozitivna moralna sila, nanjo pa je tesno pripeta »madžarskost«. To je tretji tip beljenja.

Za primer vzemimo kavarno Dva Saracena, ki se nahaja v elegantnem, pred kratkim gentrificiranem delu v središču Budimpešte, le korak stran od Knjigarne pisateljev, Državne opere, Baletnega inštituta ali pa Goethejevega inštituta, v ulici, ki ji pogosto pravijo kar budimpeštanski Broadway. Gre za eminentno in elegantno srečevališče, kjer ponujajo odlično kavo, prigrizke, jedi in deserte. Stene so okrašene s starimi posterji, karikaturami in fotografijami s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, razdobja, ki je v sodobni Budimpešti zelo pogosto predmet nostalgičnih obravnav. Toda to stensko okrasje niso katerikoli plakati iz fin-de-siècla: prvih sedem let po odprtju kavarne je bilo na stenah videti samo podobe, ki so temnopolte ljudi prikazovale skrajno

Gre za navedek iz besedil ene od madžarskih neonacističnih rock skupin.

Za leto 1999 glej http://median.hu/object.75f7c814-dc6e-4309-b2d5-43c0a8ab2da0.ivy; za leto

2006 pa http://median.hu/object.88a45938-3486-4768-856d-1b5d6a67a3c6.ivy.

25

26


nečloveško, ponižujoče in odkrito rasistično;2� med njimi je bila tudi fotografija linčanja na jugu Združenih držav Amerike. Naj ponovimo, gre za prostor, kamor zahajajo »visoko izobražene«, elegantne in »sofisticirane« stranke, ne pa neonacistične ali neofašistične skupine.

Drugi primer: medijski »levičarski« diskurz, denimo način, kako madžarski »levičarski« liberalni dnevnik z največjo naklado komentira premierov uradni obisk v Indiji – opis obuja gospodovalno tipologijo sveta, kot jo poznamo iz pesmi Rudyarda Kiplinga Ballad of East and West, ki je splošno znani emblem kolonialnega rasizma. Vodilni »levoliberalni« publicist v eseju o romski manjšini obudi argument o »kulturni revščini«, torej stališče, ki so ga razvili v Združenih državah Amerike, a so ga na začetku šestdesetih let opustili zaradi vanj vpetega rasističnega nagnjenja k obtoževanju žrtve.28 Ali pa: ploden liberalni zgodovinar opiše madžarske podeželske Rome kot ljudi, ki zasebno lastnino spoštujejo na način, ki se »približuje« miselnosti »iz 12. stoletja«.29 Javne diskusije se rutinsko sklicujejo na stvari, ki so nesprejemljive, ostudne ali pa zavrnjene, čaš da ne spadajo v »evropski tip rešitve« ali »za belce niso ustrezne«. Mestne oblasti, kjer vladajo socialisti in/ali liberalna večina – vključno z Budimpešto –, pa skoraj brez zadržkov izdajajo dovoljenja za javne shode odkrito fašističnim ali neonacističnim, torej očitno protiustavnim skupinam.

Kako lahko pojasnimo te pozornost vzbujajoče primere rasizma v mestu, v katerem so predstavniki iste rasistične ideologije le pred dvema generacijama getoizirali, deportirali v taborišča smrti ali streljali ter v reko odvrgli več tisoč ljudi? Ne moremo vendar domnevati, da se intelektualci, ki obiskujejo kavarno Dva Saracena in tam pišejo ali berejo časopis, ne zavedajo nasilja, ki ga sproža domnevna ločnica med belci in nebelci; da se ne zavedajo, da je tudi to sestavni del kolonializma. Ne gre za pomanjkljivo znanje – odločili so se, da bodo omenjene implikacije ignorirali. Nimajo pojma, čeprav ne v pomenu nevednosti: gluhi in slepi so za cel spekter moralnih preferenc, čustveno obarvanih mnenj in predpostavk, ki tako kot pri njihovih zahodnoevropskih kolegih izhajajo iz občutka kolektivne sramote, ta pa izvira iz polpretekle ali novejše zgodovine uspešnih protikolonialnih

Temo so pred kratkim razširili z dodatnimi, enako rasističnimi, morda le manj šokantno

žaljivimi motivi v slogu Michaela Moora.

Http://nol.hu/cikk/477395/ (dostop 27. 1. 2008).

Http://www.fn.hu/hetilap/20061121/ungvary_krisztian_mi_kis/ (dostop 27. 1. 2008).

2�

28

29


osvobodilnih gibanj v nekdanjih kolonijah ter iz dolgotrajnih zahodnoevropskih bojev proti strukturnemu rasizmu, ki je sestavni del liberalnega kapitalizma.

Povedano drugače: sedanja, podržavnosocialistična politika obravnavanja preteklosti vključuje razumevanja »evropejstva«, s katerimi želi soglašati, vendar iz te podobe nekako uspe izločiti specifične zgodovine bojev proti globalnemu rasizmu in, posledično, samoomejevanje, samokritiko ter vnovično samoovrednotenje, s čimer so se nekdanje kolonialne sile v Zahodni Evropi morale spopasti. Namesto tega premisleka se družbe, ki so nasledile državni socializem, ženejo za čimprejšnjimi privilegiji »evropejstva« (tj. globalne belosti), ne upoštevajo moralne odgovornosti ob teh privilegijih. V tej povezavi sta propad modernističnega projekta državnega socializma in njegova nadomestitev z (delno) perifernim kapitalizmom sprožila nekaj skrajno absurdno nasilnih manifestacij kričavega rasizma, uveljavljanja »večvrednosti« bele rase, kar pa ni značilno samo za skrajni desni rob političnega spektra, temveč tudi za liberalno vodilno strujo.

Če povzamem, videti je, da je posameznim primerom, ki sem jih navedel v tem eseju, skupno prakticiranje politične moči, ki si je za nalogo očitno zadalo oviranje, prilaščanje in na vsak način preprečevanje vznika razumljivih, večplastnih, neapologetskih, kritičnih, endogenih in adekvatnih polemik o zgodovini, vključno z zgodovino državnega socializma, preteklosti pred državnim socializmom, zgodovino kapitalizma v Zahodni Evropi in kontekstu kolonializma, prav tako pa tudi vznika možnosti za globalno vključevalno, postrasistično in postkapitalistično prihodnost.

PREVEDLA TEA HVALA

BOREC 648–651REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST


»Če gledamo s širše perspektive, je težnja po diskreditiranju preteklosti in sodobnih uporov proti svetovnemu kapitalističnemu sistemu, a tudi potreba po brisanju sledov za resnično socialističnimi hotenji, res prikrita in večplastna hladna vojna. Naperjena je proti starim 'duhovom', dejansko pa hoče uničiti kolektivni premislek o preteklosti in sedanjosti ter ga nadomestiti s teologijo 'tranzicije k tržni ekonomiji' – tako so si potek sprememb v Vzhodni Evropi 'uradno' predstavljali tudi 'strokovnjaki' in mednarodne institucije. 'Tranzicija' v drug sistem. Cilj naj bi bil jasen. Vsaj določen je bil. A kdo ga je določil?«CATHERINE SAMARY


CATHERINE SAMARY

V obdobju hladne vojne in blokovske delitve sveta sta obe dominantni velesili izvajali blokovski pritisk nad svojimi državljani in od njih zahtevali, naj »polovijo čarovnice« – vse tiste, ki so lastno stran kritizirali od znotraj, čeprav je vsakdo moral izbrati eno stran in prikrivati resnico o njenih notranjih neuspehih in zatiranju. Vendar ne Združene države Amerike ne stalinizirana Sovjetska zveza nista zmogli nadzorovati vseh političnih in družbenih uporov proti njuni oblasti. K uporu proti hegemoničnemu razmišljanju in delovanju je veliko pripomoglo gibanje neuvrščenih – v njem je odigral posebno vlogo jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito –, čeprav ni zmoglo ponuditi doslednih alternativnih odgovorov na pereča politična in družbenoekonomska vprašanja. Vse od padca berlinskega zidu pa se pojavljajo nove uradne zgodovine in »avtistične ekonomije« – to težnjo interpretiram kot novo, a zastrto obliko hladne vojne. Za sodobne zgodovinarje in ekonomiste tako bolj kot kadarkoli prej velja, da ne morejo biti nevtralni, temveč si morajo prizadevati za neuvrščenost in ne pristajati na eno in edino (uradno) mišljenje.

Tako kot ekonomija mora biti tudi zgodovina vedno predmet razprave,1 saj je bila realnost človeške družbe vedno konfliktna in bo (vsaj upamo)

V zadnjem času številne raziskovalne skupine poudarjajo nujnost razprave, zlasti kadar gre za »vroče

teme« iz pretekle ali polpretekle zgodovine. Glej npr. http://www.h-debate.com/ (Historia a Debate

– History Under Debate – l'Histoire en débat) v Španiji ali pa spletno stran raziskovalne skupine za

sodobno zgodovino na Univerzi v Toulousu II v Franciji: http://w3.univ-tlse2.fr/grhi/index.htm.

»POLPRETEKLA ZGODOVINA« V DRUŽBENO-EKONOMSKIH

ANALIZAH JUGOSLAVIJE V OBDOBJU HLADNIH

VOJN

1


takšna tudi v prihodnje – rečeno z Walterjem Benjaminom, razvojno nelinearna, z več razvojnimi možnostmi in zgodovinskimi cepitvami.2 Nasprotno pa so za dominantne prikaze zgodovine, in sicer v različnih obdobjih in kontekstih, značilne številne vrzeli, katerih namen je prikrivanje alternativnih možnosti in nepriznanih spominov.

V tem prispevku bom najprej pojasnila, kako sem svojo neuvrščenost vključila v študij prve hladne vojne ter titoističnega sistema in njegovih ekonomskih reform. Potem bom naštela primere nove hladne vojne, a tudi njenega zavračanja na obeh področjih svojega raziskovanja, na presečišču zgodovine in ekonomije. »Blokovstvu« sem skušala kljubovati z dosledno neuvrščeno pozicijo, kar pomeni, da sem pri analizi titoističnega sistema, vred z njegovimi konflikti in protislovji, vztrajala v vlogi neodvisne opazovalke.

NEUVRŠČENOST NAMESTO NEVTRALNOSTI PRI ANALIZIRANJU TITOISTIČNE JUGOSLOVANSKE

IZKUŠNJE

Pri ukvarjanju z jugoslovansko izkušnjo gotovo nisem bila nevtralna. Vsaka študija zahteva izbor dejstev, torej odločitev, ki ne more biti nevtralna. Katera dejstva izberemo? Katera merila uporabimo? Pri svojem izboru meril in poudarkov izhajam iz nasprotovanja vsakršnim odnosom gospostva. Vztrajam pri subjektivnem, marksističnem prepričanju: verjamem, da je emancipacija človeka nujna in mogoča ter da na teh temeljih lahko presežemo stopnjo »predzgodovine« in razredne delitve. Prav zato so me zanimali jugoslovanska revolucija, spor s Stalinom in uvedba »samoupravljanja«.

Še vedno sem prepričana, da je marksizem treba ohraniti in implementirati kot:historični pristop k človeškim družbam in sistemom – k temu pristopu prištevam tudi sisteme, ki se razglašajo za socialistične; njihov razvoj,

Glej članek Michaela Lowyja, »Walter Benjamin's Concept of History« (»Avertissement d'incendie,

une lecture des thèses 'sur le concept d'histoire'«), Pratiques théoriques, PUF, 2001. Glej tudi njegov

članek »Le point de vue des vaincus dans l’histoire de l’Amérique latine: réflexions méthodologiques

à partir de Walter Benjamin« (»Stališča premaganih ljudstev v zgodovini Latinske Amerike:

metodološke refleksije ob Walterju Benjaminu«) na strani http://www.europe-solidaire.org/spip.

php?article5634.

1.

2


krize in preostale faze sem raziskala v kontekstu njihovega časa in svetovne zgodovine;analizo, ki presega ideološki govor, ekonomske kategorije in institucije (cena, stroški, povpraševanje, denar, trg, država) ter osvetli prikrite družbene odnose gospostva in odtujitve. Tudi v tem primeru sem v raziskavo vključila sisteme, ki se razglašajo za socialistične, čeprav niso odpravili razredov, družbene razslojenosti, odnosov gospostva, birokratizacije, povezane z enostrankarskim sistemom, posledicami na mednarodni ravni, stalinizacijo Sovjetske zveze in podobnimi dejavniki.

Vsako raziskovanje socialističnih sistemov se mora spoprijeti z interpretacijo stalinizacije: medtem ko je bila Sovjetska zveza tako za skrajno protikomunistične tokove kot za Stalinovo oblast in njegove privržence socialistična država, je pozneje v posameznih komunističnih partijah prevladala interpretacija, da je to bila deformirana država. Rehabilitacija jugoslovanskih komunistov, ki jo je leta 1955 izvedel Nikita Hruščov, in njegovo poročilo na dvajsetem kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956 naj bi stalinističnemu temeljitemu izkrivljanju socializma naredila konec. Del marksistov, ki ni pripadal vodilni struji (skliceval se je na Trockega), pa je na podlagi drugačnih meril obravnaval Sovjetsko zvezo bodisi kot obliko državnega kapitalizma bodisi kot novi razredni sistem.3 Jugoslovanska različica socializma je bila integrirana v stalinistični red oziroma je v njem delovala kot »ne-dogodek«, še vedno vpet v kapitalistični svetovni red.

V svojih analizah sem upoštevala in nadgradila drugačen pogled,4 ki povezuje več vidikov: na stalinizacijo lahko gledamo kot na kontrarevolucijo znotraj revolucije, vendar kontrarevolucijo brez restavracije kapitalizma ali utrditve birokracije v konsistenten,

S tem je soglašal tudi Milovan Đilas – in bil zato zaprt. Glej njegovo študijo The New Class: An

Analysis of the Communist System, Harcourt Brace Jovanovich, San Diego, 195�.

O nekaterih spornih temah v zvezi s prehodom v socializem pišem v članku »Ernest Mandel's theses

on transition to socialism«, dostopnem na: www.europe-solidaire.org. Prim. tudi Ernest Mandel,

»Ten theses on the social and economic laws governing the society transitional between capitalism

and socialism«, Critique. A Journal of Soviet Studies and Socialist Theory, št. 3, jesen 19�4, str. 5–23;

isti, Fallacies of State Capitalism, posebna izdaja revije Socialist Outlook, London, 1991.

Glej tudi moj prispevek k »Les deux âmes du socialisme – buts et moyens«, dostopen na

www.europe-solidaire.org.

2.

3

4


samostojen razred. Upor proti birokratizaciji je omogočalo zavedanje, da se lahko vse družbene in delavske organizacije bolj ali manj birokratizirajo. Tako v političnih organizacijah kot v društvih, zvezah in družbi naj bi bolj poudarjali samoorganizacijo in demokracijo. Poudarjam torej spremenljivi značaj birokratizacije v Jugoslaviji in prav takšno družbeno polarizacijo, ki je postala izrazitejša v šestdesetih letih, obdobju gospodarskih reform. Čeprav je bilo javno kritiziranje Sovjetske zveze pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej prepovedano, sem raziskala prav spore med jugoslovanskimi titoističnimi voditelji in Stalinom. Kako močna so bila ta nasprotja in kje so bile njihove meje, lahko razberemo iz dogajanj v prelomnih letih 1956 in 1968. Zgodovinski dokazi o resnično velikopotezni in temeljiti jugoslovanski revoluciji so bili prepričljivi.

Partizansko gibanje in revolucionarni proces sta se upirala jaltskemu tipu »reda« – razdeljevanju sveta med velesile za omizjem, h kateremu ni nihče povabil prizadetega prebivalstva. Jugoslovanski sistem naj bi bil pri tej »distribuciji« pod enakim vplivom obeh strani. To je pomenilo, da se je kralj lahko vrnil iz izgnanstva, komunisti pa so tokrat, v nasprotju z zatiranjem in preganjanjem v prvi Jugoslaviji, lahko računali na nekaj stolčkov v parlamentu. Na zasedanju Avnoja leta 1943 so poslanci zavrnili restavracijo monarhije in s tem jasno odgovorili na zgoraj omenjeno »odločitev«. To udejanjenje upora proti zavezniški politiki lahko pripišemo množični podpori, ki jo je uživala nova federativna Jugoslavija, in razmerju moči na domačih tleh.

Razlog, da je Stalin leta 1948 izobčil jugoslovanski sistem, je bil dvotiren. Sovjetska zveza je bila velesila, ki se je obnašala temu primerno; svojo hegemonijo je skušala vsiljevati svetovnemu komunističnemu gibanju, a tudi drugim družbenim in narodnoosvobodilnim gibanjem. Težnjo po represivnem nadzoru regionalne dinamike je jasno pokazala pri onemogočenju domnevnih »titoističnih« voditeljev v madžarskih, čeških in poljskih delavskih ali komunističnih strankah med letoma 1948 in 1953 ter zatrtju grškega odpora (torej v državi, ki so jo na Jalti umestili na zahodno stran).

Pri svojih nedavnih raziskavah sem bila pozorna na vprašanje, kako je bilo mogoče zgraditi novo Jugoslavijo pod vodstvom jugoslovanske komunistične partije in kljub okoliščinam, da sta ji obe velesili pravzaprav nasprotovali, ter navzlic propadu prve Jugoslavije, krvavi državljanski vojni in dokaj skromnemu številu članov stranke – Komunistična partija Jugoslavije je bila tik pred vojno zaradi pritiskov


in notranjih sporov dokaj majhna stranka. Poleg tega ne bi smeli zanemariti dejstva, da je ponudila možnost za poenoten boj proti tujim zavojevalcem – pomenila je substančno ideološko in materialno podlago za partizanske zmage, negovala je večnarodnostni sestav, izvajala razdeljevanje posesti in ukinjanje dolgov revnih prebivalcev, ki so se vključili v oboroženi boj.5

Čeprav je bilo javno kritiziranje Sovjetske zveze prepovedano vse do leta 1948 in kot »trockizem« celo preganjano, so jugoslovanski komunisti organizirali radikalen protifašistični boj, ki se ni udinjal Stalinovim interesom in politiki. Nasprotoval je gospodarski in politični odvisnosti, ki jo je Kremelj po vojni nameraval vsiliti »bratskim državam«.6 Informbirojevski spor pa kljub temu ni spodnesel enostrankarskega sistema niti jugoslovansko-sovjetskih odnosov in napetosti.

Potezo jugoslovanskega komunističnega vodstva v petdesetih letih sem razumela kot način, kako Marxovo misel (in emancipacijske težnje marksističnega pristopa) pritegniti v boj proti Stalinu v okviru mednarodnega komunističnega gibanja, konkretneje tudi v jugoslovanski družbi sami. To je bil poskus združitve in mobilizacije družbenoekonomske in intelektualne baze, da bi ta podprla drugačen socialistični sistem in zavrnila Stalinova pravila igre (ter sovjetski imperialistični pritisk, ki je utrdil razkol).

Glavni načrt novega jugoslovanskega sistema pa se v prvi fazi kljub nekaterim spremembam ni skladal ne s težnjami posameznih republik po večji neodvisnosti (bogatejše republike so si prizadevale tudi za manjše prerazdelitve) ne s samoupravljanjem, ki je predvidevalo več pravic.

Samoupravljanje je zame idealen sistem, ki ga ne moremo zvesti na posamične izvedbe, zato ne obstaja neki »model«, ki bi ga lahko primerjali z jugoslovansko izkušnjo, in tudi jugoslovanske

V članku »La résistible dislocation du puzzle yougoslave«, Le Monde Diplomatique, julij 1998,

sem naštete uspehe primerjala z razlogi za »razpad Jugoslavije« leta 1990. Članek je objavljen tudi

na spletni strani http://www.europe-solidaire.org/spip.php?article�94�.

Več o medvojnih in povojnih konfliktih s Stalinom glej npr. Moše Pijade, Les questions litigieuses in

La fable de l'aide soviétique à l'insurrection nationale yougoslave, Le livre yougoslave, Pariz, 1949 in

1950, ter vsa poročila s V. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1948. Prim. tudi Milovan

Đilas, Conversation with Stalin, Harcourt, Brace & World, New York, 1962, in Vladimir Dedijer,

The Battle Stalin Lost, Universal Library, New York, 19�2.

5

6


institucije niso bile »model«. Poskušala sem narediti zgodovinsko in konkretno analizo reform in institucij za obdobje treh desetletij; da bi raziskala konflikte, nestabilnosti in politične pritiske, ki bi razložili institucionalne spremembe v posameznih fazah socializma, sem se oprla na mednarodne in nacionalne kontekste.

Gospodarske reforme iz leta 1965 sem razumela kot odgovor na dvotirne zaostritve med prerazdelitvenim planskim gospodarstvom in najbogatejšimi republikami ter med centralno-planskimi organi in organi samoupravljanja – kot močnejše vplivanje gospodarskih svetovalcev na politične voditelje. Toda te reforme so kmalu sprožile nove zaostritve: zahtevo za enakopraven položaj vseh narodnosti (poleg slovanskih tudi albanske), zahtevo bogatejših (federativnih) republik za konfederativno ureditev ter nasprotovanja tržnim neenakostim in njihovim posledicam, vertikalni in horizontalni stratifikaciji, neodvisnosti novega finančnega sistema in tako naprej.

Zadnja ustava iz leta 19�4 je nekakšna sinteza jugoslovanskega socialističnega sistema, saj vključuje tako njegove izvirne rešitve kot njegova protislovja. Poudarjam, da je tudi ustavo treba brati v kontekstu sporov in dogodkov iz obdobja 1968–19�2.

Pri raziskovanju tega novega obrata sem upoštevala dva vsebinska sklopa. Prvi zadeva vlaganja v družbeno lastnino. Navezuje se na uvedbo različnih reform in prej omenjene spore in zaostritve, a tudi na takratne teoretske razprave in študije.� Novi zakoni o združenem delu in samoupravnem planskem gospodarstvu so odsevali novo zgodovinsko fazo in nov koncept ter prakso lastništva. Zakon ga je zaščitil pred drugima konceptoma: državnim (in centralno-planskim) upravljanjem ter tovarniškim upravljanjem (in tržnimi regulacijami). Po novi ustavi družbena lastnina ni pripadla ne državi ne tovarniškim kolektivom. Ko je v devetdesetih letih sledila naslednja faza privatizacije, je postalo prav to dejstvo pravni problem.8

Edvard Kardelj je bil idejni oče spreminjanja ustave. Ker je bil režimski teoretik, je pomembno

poznati njegova dela, jih soočiti z analizami in kritičnimi pristopi, ki so jih razvijali znani jugoslo-

vanski filozofi in ekonomisti, zlasti krog revije Praxis, ki je v šestdesetih letih na Korčuli organiziral

mednarodne konference. Ta srečanja so potekala kontinuirano do konca desetletja, vse dokler ni

oblast dokončno zatrla tovrstnih dejavnosti.

Spremembe na ravni države, družbenega lastništva in nacionalnih zahtev ob razpadu Jugoslavije sem

analizirala v članku »Réinsérer la Serbie dans l'analyse de la transition«, dostopnem na strani:

http://www.europe-solidaire.org/spip.php?article�526.

�

8


Ustavo sem proučevala tudi v kontekstu (krhkega) političnega ravnovesja ter kompromisa med centralizacijo in decentralizacijo oziroma kompromisa med jugoslovanskim vodstvom (Tito in Kardelj kot glavna »arbitra« in glavna nosilca represivne moči) in različnimi gibanji v obdobju 1965–19�2. Vedno sem poudarjala bistveno dvojnost titoističnega upravljanja: kombinacijo preganjanja neodvisnih gibanj in popuščanja (zagotavljanja pravic) njihovim zahtevam – način, ki ni oviral »vodilne vloge Partije«. Ustava iz leta 19�4 je njeno vlogo znova utrdila, vidno pa je povečala tudi zastopstvo vojske.

Temu nasprotna sta bila trend protitržno naravnanih intelektualnih in družbenih gibanj leta 1968 in hrvaška zahteva za decentralizacijo nadzora nad mednarodno menjavo iz leta 19�1. Ustava je ponudila rešitev, ki je ugodila obema. Podoben kompromis se je uveljavil tudi glede vprašanja položaja Kosova: na eni strani so zatrli protestnike, ki so zahtevali status republike, na drugi strani pa je nova ustava dodelila Kosovu nov (in zelo dvoumen) status navidezne republike, tj. avtonomne pokrajine.

Taktika zatiranja vseh neodvisnih gibanj, čeprav je oblast pristala na nekatere njihove zahteve, ni omogočila ne ponudila doslednega sistema in alternative organski birokratizaciji in končni krizi vseh enostrankarskih sistemov. Izostal je politični in institucionalni demokratični okvir, ki bi med akterji v sistemu ohranjal solidarnost in se na federativni ravni spopadel z gospodarsko krizo. Namesto da bi jo omejili, so jo zunanji dejavniki (zadolževanje v tujini in pritiski tujih institucij, ki so kot »rešitev« ponujale neoliberalne »recepte«) le pospešili.9

OD STARE HLADNE VOJNE K NOVI . . .

Žal so se v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi po porazu enostrankarskih sistemov razvile nove oblike intelektualnih in političnih pritiskov. Ker sem prepričana, da to ni bil uradni konec hladne vojne, bom omenjene pritiske interpretirala kot njeno nadaljevanje v drugačnem kontekstu, kot boj proti dobro znanim »duhovom«, tako imenovanim »silam kontinuitete«.

Analizo vzrokov in mehanizmov, ki so sprožili razpad jugoslovanske federacije in družbenega sistema

v obdobju 1991–2006, sem objavila v knjigi Yougoslavie: de la désintégration à l'Europe, Editions du

Cygne, 2008.

9


Razpad enostrankarskih sistemov lahko pripišemo notranjim in zunanjim dejavnikom. Notranji dejavniki zajemajo neravnovesje, izgube in nezadovoljstvo, kar lahko pripišemo zlasti pomanjkanju demokratičnega, pluralističnega nadzora nad družbeno lastnino, nezadostni odgovornosti do vseh ljudi, njihovih individualnih in kolektivnih pravic ter svoboščin pri delu in v vsakdanjem življenju, nezadostni kolektivni in pluralistični sposobnosti za sprejemanje konsistentnih odločitev glede družbenoekonomskih zadev, odsotnosti organiziranih razprav o posledicah novih izkušenj in škodi, pomanjkanju meril, ki bi škodo ovrednotila z vidika človeških in ekoloških virov, pomanjkanju demokratičnih postopkov in prednostnih ciljev, odsotnosti meril, ki bi določala način razdeljevanja dohodka, kar bi omogočilo tudi razpravo o sredstvih (različnih oblikah lastništva, planskih prioritetah, podružbljanju trga, oblikah demokracije itn.), nezadostnemu razpravljanju o tem, katera raven odločanja bi najbolj zadostila potrebam, in tako naprej.

In vendar so vsi omenjeni potenciali neprimerno bolj povezani z ideali realnega socializma kot pa z obstoječim kapitalizmom, ki je s širitvijo zveze Nato bliže kapitalizmu devetnajstega stoletja kot pa »modernosti« in preseganju hladne vojne. Enostrankarska oblast je tovrstne razprave preprečevala – in mnogi člani so se sami navdušili nad privatizacijo. Medtem se je prvič v zgodovini zveze Nato zgodilo, da je organizacija začela vojno, ne da bi upoštevala listino Združenih narodov, in sicer na Kosovu, kjer naj bi se hladna vojna že končala.

Menim, da v primeru razpada Jugoslavije ne moremo razpravljati samo o spoštovanju pravice do »samoodločbe« narodov ali pa samo o spoštovanju pravic ali življenja drugih. V tej zgodbi so zazevale številne vrzeli, ki zadevajo: interne scenarije in zgodovino razpada Jugoslavije: ne strinjam se z nobeno od prevladujočih razlag o Miloševiću in njegovem režimu; ne morem ga primerjati s Hitlerjem in ne strinjam se, da je nadaljeval levo usmerjeni protikapitalizem in titoizem; še najraje poudarjam podobnosti in konfliktno sodelovanje med Miloševićevim in Tuđmanovim režimom;mednarodno raven, kjer je »ravnanje« s Kosovom prikrivalo številne geostrateške cilje: evropska diplomacija je z očitnimi težavami poskušala »graditi« Evropsko unijo, Združene države Amerike pa so želele na novo opredeliti zvezo Nato in v atlantski red vključiti evropsko platformo. Izpostavljam tiste pomanjkljivosti mednarodne politike,


ki so odgovorne za vrzeli v politiki mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, nastale po smrti Slobodana Miloševića,10 kar je resnično tema za večplastno razpravo. V tem trenutku so tovrstne razprave enostavno nemogoče, saj je odgovornost velesil za zločine v Srebrenici in Srbski krajini, a tudi za reševanje kosovskega vprašanja, zelo velika.

V novi fazi globalizacije so se »sistemske spremembe« združile z ideološkimi interesi; razvile so se težnje po »linearni« obnovi Zgodovine, ki naj bi izključevala kritiko zahodnih politik. Če gledamo s širše perspektive, je takšna težnja po diskreditiranju preteklosti in sodobnih uporov proti svetovnemu kapitalističnemu sistemu, a tudi potreba po brisanju sledov za resnično socialističnimi hotenji, res prikrita in večplastna hladna vojna. Naperjena je proti starim »duhovom«, dejansko pa hoče uničiti kolektivni premislek o preteklosti in sedanjosti ter ga nadomestiti s teologijo »tranzicije k tržni ekonomiji« – tako so si potek sprememb v Vzhodni Evropi »uradno« predstavljali tudi »strokovnjaki« in mednarodne institucije. »Tranzicija« v drug sistem. Cilj naj bi bil jasen. Vsaj določen je bil. A kdo ga je določil?

Različne ekonomske šole,11 ki so konec osemdesetih let prispevale teoretsko ozadje za tako imenovani »liberalni« (primerneje bi bilo reči neokonservativni) globalni red, so bile zelo pretenciozne – poznale naj bi odgovore in razlage za vse krize v drugi polovici dvajsetega stoletja, in sicer naj bi jih povzročilo »premočno« državno vmešavanje. A v resnici ne gre za intervencije države, temveč za nasprotovanje konceptu socialne države. Vse od počasnega padca rasti v jedrnih državah, povezanega s

Študija je objavljena v knjigi, ki jo omenjam v prejšnji opombi. Angleški prevod študije Dossier on

Milosevic je bil avgusta 2006 objavljen na spletni strani revije International Viewpoint.

Glede na svojo usmeritev poudarjajo ekonomske šole »ekonomiko ponudbe«, »javno izbiro«,

lastninske pravice« in »monetarizem« (sicer s konfliktnim pogledom na denar med monetaristi in

ostalimi), vsem pa je skupno zavračanje vseh oblik državnega intervencionizma v kapitalističnih dr-

žavah, tudi ob »tržnih neuspehih«, zlasti pa zavračanje Keynesove ekonomske teorije povpraševanja,

ki podpira državne politike z namenom, da bi te spodbudile gospodarsko rast, polno zaposlenost

in državo blaginje. Ta izhodišča nasprotujejo neoklasični ekonomski teoriji, teoriji tržnih ciklov in

logiki zasebnega kapitala. Omenjene ekonomske šole zavračajo tovrstne »neuspehe« in menijo, da je

vmešavanje države v gospodarstvo še slabša pot. Večina teh teorij nadaljuje smernice avstrijske, Ha-

yekove šole s konca 19. in začetka 20. stoletja. Hayek je bil po soočenju s fašizmom in stalinizmom

prepričan, da je zanju kriv prav državni intervencionizem, to pa je tržno naravnana stališča njegovih

naslednikov samo še bolj radikaliziralo.

10

11


krizo produktivnosti in dobička (skrito za izrazom »stagflacija«) v sedemdesetih letih, ni nihče omejeval državnega intervencionizma. Številne države so omejevale trg in rušile socialno varnost: od Pinocheta v Čilu do Reagana ali Margaret Thatcher v jedrnih državah. Intervencionizem močnih držav je obvladovala hladna vojna, ki je tlela med pojmovanjem plače kot »stroška«, ki ga je treba zmanjšati, in pojmovanjem plače kot dohodka ljudi; hladna vojna med vsiljeno in splošno privatizacijo ter vsemi oblikami družbenih (javnih, kolektivnih) lastninskih pravic.

Tako kot v devetnajstem stoletju je tako imenovana »svobodna trgovina« – v retoriki dominantnih jedrnih držav prinaša enakopravnost in dobrobit vsem – dejansko uničevala varovalne mehanizme na obrobju svetovnega kapitalističnega sistema. Podobno kot v devetnajstem stoletju je razširitev svobodne trgovine z reorganizacijo svetovnega reda pomenila odgovor na krizo dobičkonosnosti v jedrnih državah. V nasprotju z devetnajstim stoletjem pa odkriti kolonializem ni več možen niti potreben: danes zadoščajo »preventivne vojne«, pošiljanje tujih čet, ki »vsiljujejo demokracijo«, razširjene pravice zveze Nato, ki svoje baze postavlja na vseh strateških obalah in »koridorjih« za zemeljski plin in bencin ali nafto.

V tej reorganizaciji je jugoslovanska kriza odigrala specifično in nepredvideno vlogo: medtem ko je z razpustitvijo varšavskega pakta leta 1991 odpadel razlog za obstoj zveze Nato, se je koncept evropske platforme, ki bi bila odprta za različne možnosti, zožil na čisti monetarizem (maastrichtska pogodba) in atlantizem (s konflikti v Bosni in na Kosovu).

. . . IN K NOVIM URADNIM ZGODOVINAM

Po neuspehu koncepta enostrankarskega sistema je bila teza o »koncu Zgodovine« videti slepa ali naivna. Opustili so jo in zamenjali z novo paradigmo: »spopadom civilizacij«. Stare komunistične sovražnike je zamenjal novi, ki je lahko upravičil novo oboroževalno tekmo. Kljub »izkoriščanju« strahu pred islamom in vojne proti terorizmu za specifične »civilizirane vojne« ostaja muslimanski svet enako heterogen kot zahodni, zato etnizacija politike ne bo več dolgo delovala. Na svetovni ravni stopa v ospredje


zahteva, naj se družbenoekonomske izbire podredijo suverenim demokratičnim političnim izbiram. Če želimo novi svetovni red ubraniti pred starimi »duhovi«, moramo to preprečiti.

Pri mnogoterosti ideoloških različic prikazovanja nove faze zgodovine po padcu berlinskega zidu izstopa dejstvo, da vse stavijo na nove, »linearne« in zahodnocentrične revizije12 Zgodovine ter na politično podrejanje družbenoekonomske izbire. Očitno je, da razmere niso povsod enako stabilne. Tako kot besede in oznake so tudi sporna vprašanja večplastna, ne enovita.

Stalinizem in diktature enostrankarskih sistemov so seveda imeli svoje »uradne« zgodovine, s katerimi so prikrivali lastne neuspehe, zatiranja in zločine. Za oznako »marksizem« sta se skrivala cenzura, ki je prepovedovala kritiko sistema, ter izkrivljanje nasprotnih pogledov oziroma diskreditiranje nasprotnikov ali kritikov. Raziskovalci, ki so sprejeli pravila igre, niso bili nevtralni. Vendar problem ni bil v tem. Sporno je bilo – in ostaja – dejstvo, da niso bili svobodni, temveč odvisni od politične oblasti.

Seveda tak odnos ni bil značilen samo za komunistične sisteme ali različne diktature. Raziskovanje »vroče« teme, v katero je obstoječa oblast še vedno tako ali drugače vpletena, je vselej tudi vprašanje za domnevno civilizirane, demokratične moderne svetovne ureditve in sisteme. Ker želim najprej pomesti pred svojim pragom, bom omenila nedavni francoski škandal in polemiko, ki jo je sprožil. Četrti člen zakona, ki ga je parlament izglasoval 25. februarja 2005, narekuje »uradno« smernico o kolonialni preteklosti, ki naj bi imela tudi pozitivne plati – in v tem slogu naprej. Vsak raziskovalec, predavatelj ali pedagog, ki na kolonializem gleda drugače, bi torej po novem kršil zakon. Protikolonialna gibanja, nekdanje kolonije, na primer Alžirija,13 in zgodovinarji so protestirali in dosegli umik omenjenega člena.14

Povsem se strinjam s pogledi Józsefa Böröcza. Glej njegov prispevek »Beljenje zgodovin«.

Naj dodam, da je francoski parlament priznal alžirsko vojno, v kateri je umrlo več sto tisoč ljudi,

kot »vojno« (pred tem so jo uradno opredeljevali kot »alžirske dogodke«) šele leta 1998, med

predsedovanjem Jacquesa Chiraca. Toda uradno priznanje je kljub temu zaobšlo mučenja, ki so

po trditvah pomembnega francoskega zgodovinarja Pierra Vidala Naqueta prizadela več sto tisoč

ljudi.

Več informacij o polemikah in peticijah glej na strani Gibanja proti 4. členu zakona z dne 25.

februar 2005: http//:clioweb.free.fr/dossiers/coloniastion/petitions.htm.

12

13

14


Zaradi težnje po uvajanju zakonov,15 ki obravnavajo preteklost, se je razvila širša razprava. Opozarjala je, kako tvegano je pisanje »uradne zgodovine« in kako nevarna je instrumentalizacja zgodovine za politične namene. Zgodovinarji so pred kratkim ustanovili Odbor za nadzor nad javnimi rabami zgodovine (Comité de vigilance face aux usages publics de l’histoire).16 Med ustanovitelji je bil tudi znameniti zgodovinar, strokovnjak za kolonializem, ki je v francoskih medijih denunciral februarsko spremembo zakona, pokojni Claude Liauzu.

Oglejmo si še drugo uradno interpretacijo polpretekle zgodovine in sodobne evropske težnje: kaj so po padcu berlinskega zidu pomenile in kaj pomenijo izjave o tem, da se morajo ljudje iz Vzhodne Evrope »vrniti v Evropo«? Ali izjave o tem, da je »celina spet združena«. Katera stališča botrujejo takšnemu besednjaku? O kateri zgodovinski resnici govorimo v tem primeru? Omenjeni besednjak prikriva številne poenostavitve, ki jih lahko strnemo v dva sklopa: »Evropa« je izenačena z njenim zahodnim delom (podobno, kot so Združene države Amerike postale enostavno »Amerika«?), kot da na drugih koncih ne bi bilo nič »evropskega«! Pričamo oddogodenju jugoslovanske in vzhodnoevropske zgodovine. Ta konstrukcija je na Zahodu postala legitimna, in sicer z namenom, da bi bila videti »očitna«, samoumevna in nesporna. Francoska zavrnitev evropske ustave je v svetu naletela na podoben odziv kot v največjih francoskih medijih, ki so zavrnitev označili za »protievropsko« ali »nacionalistično« in desničarsko dejanje. Verjetno ni treba omenjati, da obstaja tudi Le Penov desničarski in nacionalistični »ne«. Večina ljudi je volila za »drugačno Evropo«, ki bi poudarjala socialne in demokratične prvine ter s tem dosledno odpiranje k enakopravnim južnim in vzhodnim državam, kar bi dejansko vzpostavilo kolektivno platformo. Kritike niso letele na sámo »širitev« Evropske unije, temveč na zahtevane pogoje zanjo. Tisti, ki so zagovarjali drugačno Evropo, so podprli povečanje proračuna in zavrnili monetaristična merila, trend privatizacije javnih

Leta 1990 je bil izglasovan Gayssotov zakon (imenovan po ministru, ki ga je predlagal) proti etničnim,

verskim in podobnim diskriminacijam. Toda pomenljiv je njegov 9. člen, ki govori o prepovedi

zanikanja zločinov proti človeštvu, saj povzema definicijo Nürnberškega mednarodnega sodišča za

vojne zločine, ki se je ukvarjalo samo z nacističnim holokavstom. Poleg tega je kar nekaj zakonskih

predlogov želelo razširiti Gayssotov zakon na zanikanje armenskega genocida oziroma kar na vse

genocide. Nazadnje je bil izglasovan zakon, ki je zasužnjevanje opredelil kot zločin proti človeštvu.

Odbor ima spletno stran http://cvuh.free.fr.

1.

15

16


storitev in uveljavljanja splošne tekmovalnosti za minimalne plače. Zagovarjali so približevanje najvišjim družbenim standardom, ki bi jih dosegli z demokratičnimi postopki.Za »Evropo« se ne skrivajo samo institucije, ekonomska merila in razprave, ki potekajo v Evropski uniji. Pojem prezre evropske konflikte in delitve iz preteklosti: če je sodobna Evropa torej »ponovno združena«, mar to pomeni, da je bila nekoč (pred »komunizmom«) že enotna?

Kaj pa vojne med evropskimi imperiji, med dominantnimi silami, ki tekmujejo za planetarno prevlado? Kako je s finančnimi in trgovinskimi odnosi, ki poglabljajo prepad med »jedrnimi državami« evropskega kapitalističnega svetovnega sistema in tistimi, ki so na njegovem obrobju? Kaj je z (neo)fašizmom in (neo)nacistično politiko v zahodnih, »civiliziranih« evropskih državah?

Kakšni so bili razlogi za jugoslovansko revolucijo? Je bila ločitev od »združene Evrope« umetna? Je šlo za krvavo, totalitarno komunistično revolucijo? Naj to nasilje res izenačimo s fašističnim – ustaškim – nasiljem? Bi morali povsod, tako kot je za obeležje v Jasenovcu predlagal Franjo Tuđman, »žrtvam fašizma« dodati »žrtve komunizma«?

Tema je aktualna in zaskrbljujoča tudi v Italiji – morda je pomembno povezana tudi s podobnimi razpravami na Hrvaškem in v Sloveniji. Zgodovinarka Stéfanie Prezioso z Univerze v Laussanni je podrobno analizirala pot, po kateri se je italijansko odporniško gibanje znašlo v središču zelo napete zgodovinopisne in politične razprave.1� Tarča je odporniško gibanje iz obdobja 1943–1945. Natančneje, še nedavno je polemika obravnavala vsebino in značaj tega odpora – ali je pomenil boj za nacionalno osvoboditev, državljansko vojno, razredni boj? Prav »ta politizacija je na neki način zagotovila« vključitev številnih razsežnosti tega odpora v italijansko zgodovino. Čedalje večji vpliv Silvia Berlusconija in njegovih zaveznikov na italijansko politično prizorišče pa je v preteklih letih, v kontekstu političnega prerazporejanja nekdanjih komunistov, sprožil nov trend: »Desnosredinskih sil ne zanima ocenjevanje različnih interpretacij in študij o raznih vidikih odporniškega gibanja; treba je uničiti dejstvo, da je odpor sploh obstajal.«18 Položaj in legitimnost

Članek, objavljen leta 2006, je dostopen na spletni strani revije Revue Amnis, ki jo izdaja francoska

Univerza v Zahodni Bretaniji: http://www.univ-brest.fr/amnis/accueil.php.

Giorgio Rochat, »La Resistenza«, v: Enzo Collotti, Fascismo e antifascismo: rimozioni, revisioni,

negazioni, Laterza, Rim in Bari, 2000; nav. po Stéphanie Prezioso.

2.

1�

18


italijanskih komunistov v povojni družbi sta postala vprašljiva – in s tem tudi italijanska ustava.

Stéphanie Prezioso proučuje različne interpretacije te kontroverze. Ena od njih istoveti fašizem in komunizem na podlagi totalitarnosti. Za »vse žrtve« predlaga skupno komemoracijo. Doslednim protistalinistom, ki so istovetili celo nekatere metode in taborišča obeh sistemov, se zastavlja ključno vprašanje o temeljnih razlikah med stalinizmom in komunizmom. Kot da bi katolištvo in katoliško vero izenačili z inkvizicijo. Drugi pomemben problem pri tovrstni asimilaciji pa je popolna odsotnost proučevanja ciljev in idejnih temeljev komunizma in fašizma. Samo tovrstna analiza lahko pojasni, da z vidika komunističnih idealov lahko ožigosamo stalinizem kot protislovno ideologijo, medtem ko je fašizem uresničeval svoje ideje in rasistično ideologijo.

Iz podobnih razlogov se je v Franciji leta 199�, po objavi študije Stéphana Courtoisa z naslovom Črna knjiga komunizma,19 razvila ostra polemika. Pomembni prispevki so nastali tudi na temo rabe pojma »totalitarizem«.20 Iz italijanskih polemik je Stéphanie Prezioso izluščila še eno težnjo: javno obtoževanje protifašizma, češ da je »slep«, in političnega povezovanja s komunisti. V nekdanji Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi, kjer obstajajo poskusi rehabilitacije fašistov v »demokrate«, je ta tema več kot samo aktualna.

V primeru italijanske okupacije jugoslovanskega ozemlja Preziosova poudarja nasilnost fašističnega režima: v 29 mesecih je umrlo 250 tisoč ljudi. To je ključno za razumevanje – ne za opravičevanje – linčanj in drugih »množičnih pobojev«, ki so po osvoboditvi zajeli približno 10 tisoč fašistov. Preziosova je obtožbe, da je povojne poboje organizirala italijanska komunistična partija, ovrgla kot neprepričljive (če upoštevamo linijo in prakso italijanske Partije) in nedokazane. Študijo je zaključila z dvema poudarkoma: prvič, »naloga zgodovinarjev je, da nasilje umestijo tja, kjer se je ‘v celotnem obdobju in razmerah’ začelo; to je znanstvena naloga, ki jo je del italijanskega zgodovinopisja spregledal pri svojem ukvarjanju z vprašanjem odpora.« Drugič, pomemben je »horizont legitimnosti« nasilja, ki je bil – v tistem času – splošno prisoten v celotnem odporniškem gibanju.

Stéphane Courtois, Livre noir du communisme, Éditions Robert Laffont, Pariz, 199�.

Zelo sistematično primerjalno analizo različnih sistemov in rab pojma »totalitarizem« je opravil Enzo

Traverso v študiji Le totalitarisme: le XXè siècle en débat, Seuil, »Points«, Pariz, 2001.

19

20


OD URADNE ZGODOVINE K AVTISTIČNI EKONOMIJI IN ZNOVA K DEMOKRACIJI

Tudi uradne ekonomske teorije – torej »znanstvena« misel, ki naj bi bila »nad« zgodovinsko kontingenco, družbenimi konflikti in politiko – najraje odrekajo legitimnost alternativnim merilom znanstvenega raziskovanja v ekonomskih in družbenih vedah. Na Inštitutu za meddisciplinarno proučevanje sociologije, ekonomije in politologije (IRISES, Univerza Dauphine), kjer sem zaposlena, eksplicitno povezujemo poglede različnih disciplin in se upiramo prevladujočim merilom. V devetdesetih letih je bila težnja po vsiljevanju ene same doktrine izjemno močna. Toda to ni pomenilo, da vlada med svetovnimi ekonomisti znanstveni konsenz, kajti izjemno močno je bilo tudi nasprotovanje tej težnji.

V devetdesetih letih se je v Franciji razvilo specifično študentsko gibanje, ki je nasprotovalo temu, kar so sami poimenovali »avtistična ekonomija«. Študenti so napisali peticijo in sprožili gibanje, ki je danes mednarodno razvejano.21 Hoteli so se upreti poučevanju ekonomije kot »znanosti« z eno samo in edino mislijo (»la pensée unique«) – ter naleteli na zelo dober odziv.

Dodati je treba, da je od konca devetdesetih let glavne dokaze proti uveljavljenim politikam priskrbela svetovna stvarnost – svetovni nered. Navajajo jih poročila Združenih narodov, izraža jih globoka kriza vseh institucij »washingtonskega konsenza«. Amartya Sen, indijski dobitnik Nobelove nagrade, je spodbudil kritiko prevladujočih meril za učinkovitost.22 Politiko Mednarodnega denarnega sklada zdaj odkrito napadajo že vrhovi te institucije.23 Resen udarec sta ji zadali tudi nova povezava nekaterih latinskoameriških držav, ki so na temelju medsebojnega sodelovanja ustanovile svoj bančni sistem, in večja finančna

Spletna stran gibanja Postavtistična ekonomija: www.paecon.net.

Glej Amartya Sen, Development as Freedom, Alfred Knopf Inc., New York, 1999, njegovo kritiko

zahodnocentričnega pojmovanja demokracije.

Eno od ostrejših kritik je podal Joseph Stiglitz, nekdanji predsednik Svetovne banke (v obdobju

199�–2000), ki je odstopil s položaja glavnega ekonomista. V obdobju Clintonove administracije

(1993–1995) je bil član Sveta ekonomskih svetovalcev, vodja pa je bil v letih 1995–199�. V svojem delu

Globalization and its Discontents (W. W. Norton, junij 2001) je ostro napadel politiko Monetarnega

denarnega sklada (MDS). Čeprav je v študiji javno podprl demonstracije in ugovore proti Svetovni

trgovinski organizaciji in MDS, je leta 2001 prejel tako imenovano »Nobelovo nagrado« za ekonomijo.

21

22

23


sposobnost Kitajske za neposredno podpiranje držav na Jugu. Kriza Svetovne trgovinske organizacije se še ni razrešila, saj že od ustanovitve noben od pogajalskih »krogov« ni izpeljal potrebnih zaključkov. Še več, Svetovna trgovinska organizacija se sooča s svetovno kampanjo: uporom ali vsaj delegitimizacijo trgovskih politik multinacionalk, ki ne upoštevajo okoljskih vprašanj, zdravja milijonov ljudi, njihovih osnovnih pravic.24

Vztrajna gospodarska in finančna kriza v jedrnih državah kapitalističnega sistema je še bolj poudarila nelegitimnost receptov, ki nas slepijo, da je sistem prostega pretoka kapitala najboljša oblika financiranja in da lahko tržni sistem najbolje zadovolji naše potrebe. V razliki med svetovnim razvojem in tem, kar lahko nadzorujejo izvoljena telesa, se skriva univerzalna ideološka kriza oziroma kriza parlamentarne demokracije (vrzeli med javnim mnenjem in uradnim političnim mnenjem o vojni in družbenih problemih; obsežni varčevalni ukrepi; splošen občutek, da na volitvah ni resnične izbire, itn.). To je dokaz, da v praksi o ključnih družbenih temah v resnici ne odloča parlament, da demokracije ni mogoče reducirati na večstrankarske volitve in da je obstoječa demokracija neučinkovita, če v družbenoekonomskih procesih odločanja in pri zagotavljanju demokratičnih pravic ne bo prišlo do korenitih sprememb.

Pred prepadom, ki zeva med demokratičnimi pravicami in dejanskimi procesi odločanja, se postavlja vprašanje, kdo odloča, kako ter na podlagi katerih meril in mehanizmov?25 To so bila in ostajajo temeljna vprašanja mojih raziskav, obravnavanja zgodovine jugoslovanskega samoupravljanja in sedanjih preobrazb območja nekdanje Jugoslavije v okviru mednarodnih in evropskih odnosov ter institucij.

Če iščemo »iskrene« in strokovne raziskave, ki prav zato nasprotujejo poenostavitvam in novemu uradnemu mišljenju, potem sprejemamo pluralizem stališč, ki ne izključuje raziskovalčeve osebne zavzetosti. To ne pomeni, da zagovarjam »relativizem« ali spodnašam etična

Glej poročila Združenih narodov o človekovem razvoju od leta 1998; temeljijo na indeksu člove-

kovega razvoja in upoštevajo tudi neenakost, ne samo bruto domači proizvod; glej tudi poročila in

analize Odbora za odpravo dolga držav tretjega sveta (CADTM) na spletni strani www.cadtm.org.

Pomembne javne polemike o tem, da je »drugačen svet mogoč«, obstajajo na svetovnih forumih, v

knjigah, ki izhajajo iz izkušenj participativne demokracije, bilanc neuspehov in uspehov itn.

Za sintezo teh diskusij v povezavi z nedavnimi dosežki, kot je »etika trgovanja«, a tudi za razprave o

samoupravljanju, glej Thomas Coutrot, Démocratie contre capitalisme, La Dispute, Pariz, 2005.

24

25


merila, ki v človeških družbah slonijo na dolgoročnih trendih in stremijo k univerzalnim vrednotam. V nasprotju z zahodnocentričnimi, evropocentričnimi, etnocentričnimi, moškocentričnimi in drugimi korporativnimi stališči je treba poudarjati možnost odprtega, kritičnega in mednarodnega demokratičnega raziskovanja.

Zavračanje državnega ali akademskega monopola nad znanjem pomeni odpiranje k ljudem, njihovi raznolikosti in civilnim odporniškim gibanjem, ki so vir informacij, znanja ter nasprotovanja »uradnemu spominu« in zatiranju mišljenja. Akterji jugoslovanske preteklosti še vedno lahko pripovedujejo o svojih spominih in jih soočajo s spomini drugih. Ta tema je pomembna in razumevanje zgodovine, kot ga je vpeljal Walter Benjamin, omogoča njeno integracijo: dopušča in s tem omogoča iskanje vrzeli ...

PREVEDLA TEA HVALA V SODELOVANJU Z DR. TANJO ČESEN


»Genealogijo preobrazb, ki so v zadnjih štiridesetih letih vplivale na francosko intelektualno polje, najdemo v reakciji – v vseh pomenih te besede –, do katere je v Franciji prišlo po ‘spodleteli revoluciji’ maja 1968. Diskurz, ki je bil v času te reakcije ustvarjen z namenom, da bi ovrgel marksizem in druge diskurze ‘dobronamernih’ levičarskih intelektualcev, se je oblikoval okrog obsodbe ‘totalitarizma’ in identifikacije totalitarizma z ‘Zlom’. Gre za diskurz celotne generacije intelektualcev, ki se je nekaj let po majskih dogodkih premaknila z radikalne levičarske na konservativno pozicijo.Eksplicitni cilj ‘nove filozofije’ je ‘vrniti metafiziko v filozofijo’ na

podlagi analize pojava ‘totalitarizma’ in tako vzpostaviti nekaj, čemur bi lahko rekli ‘metazgodovina’ totalitarizma. Kot je opozoril Deleuze, se novi filozofi ‘hranijo s trupli’. Njihovo dojemanje poteka zgodovine obvladujeta dva obraza totalitarnega Leviatana, nacizem in komunizem, omejuje pa nekaj, čemur sami pravijo neizogibna usoda vsake ‘ideologije’ – koncentracijska taborišča.«GEOFFROY PASCAL GERAUD


PROTITOTALITARIZEM BREZ TOTALITARIZMA:

FRANCOSKI »JAVNI INTELEKTUALCI«

O JUGOSLAVIJI NA ZAČETKU

DEVETDESETIH LET

GEOFFROY PASCAL GERAUD

Namen članka je analizirati prevladujoči francoski diskurz o vojnah na območju Jugoslavije1 v devetdesetih letih. Malo je bilo sodobnih zdravorazumskih (geo)političnih reprezentacij in procesov konstrukcije zgodovinopisja, ki bi bili pod tolikšnim vplivom množičnih medijev, kot so bili ti, ki so opisovali konflikte, nastale z razkosanjem Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Slovenska in hrvaška razglasitev neodvisnosti sta v francoskem medijskem prostoru sprožili številne posege intelektualcev v zvezi z »zadevo Jugoslavija«. Širjenje oboroženih spopadov, brutalni napadi na civilno prebivalstvo ter medijska poročila o vojnih zločinih in grozotah so čez čas sprožili bolj dinamičen javni angažma, v okviru katerega so se posamezni deli »zadeve« – tej se ni več reklo jugoslovanska – ob pomoči medijske mobilizacije vzpostavili kot »stvari«, denimo »bosanska« ali »hrvaška stvar«. Kot njihovi nosilci so nastopali »javni intelektualci«, katerih najvidnejši predstavniki so pripadali skupini mislecev in esejistov, ki so se pred tem imenovali »novi filozofi«. Ta tok javnega angažmaja je bil bržkone najmočnejši od vseh, ki so se v Franciji pojavili po drugi svetovni vojni, čeprav francoska politična moč v zadevo ni bila vpletena – razen nemara posredno in neuradno. Četudi so primerljivi dogodki iz sedemdesetih in osemdesetih let – denimo

Uporabljamo termin, ki je postal priljubljen v vzhodnih študijah po izidu posthumno izdane knjige

Ivana Đurića, Glossaire de l'espace yougoslave: l'esprit des péninsules, Pariz, 1999.

1


nasprotovanje vietnamski vojni, južnoafriškemu apartheidu in dolgu tretjega sveta – sprožili upoštevanja vredno mobilizacijo javnosti, nobeden ni bil deležen tolikšne medijske, literarne in politične podpore kot prav balkanske »stvari« v devetdesetih letih. Eden od razlogov za to je v tem, da so – v nasprotju z internacionalističnimi mobilizacijami v sedemdesetih in osemdesetih letih – imeli podjetniki2 teh »stvari« priložnost oblikovati svoje mnenje v okviru legitimnih – in zato najmočnejših – prostorov ustvarjanja javnega mnenja. Ena od najvidnejših posledic te mobilizacije je njen odločilni vpliv na pisanje zgodovine balkanskih spopadov.

Razloge, zaradi katerih celotna francoska zgodovinska stroka tako rada sprejema sheme, ki jih proizvajajo javni intelektualci, bi morali razčleniti v ločeni, širši in večrazsežni študiji. V našem primeru lahko trdimo, da balkanski prostor nikdar ni bil privilegirani predmet – ne francoskega zgodovinopisja ne francoske politologije in ne sociologije; to pomeni, da so raziskave, posvečene jugoslovanskim območjem, med slabše zastopanimi v francoskem zgodovinopisju. Na splošnejši ravni je odločilni – in vendar samo delni – razlog za to v dejstvu, da so se sheme percepcije, prek katerih je potekalo opazovanje balkanskih spopadov, zlasti tiste, ki so povezane s kategorijo »totalitarizma«, že prej razširile med številnimi poklicnimi zgodovinarji, predvsem zaradi možnega vpliva Furetove revizije zgodovine francoske revolucije.3 V zvezi s tem lahko poudarimo, da se zavrnitev marksizma kot del Furetovega »protitotalitarnega« zgodovinopisja ujema s sočasno diskreditacijo socializma, ki je bila ena od strategij medijskega prodora »protitotalitarne« filozofije. Raziskava, ki bi bila v večji meri usmerjena k analizi tekstov, bi v francoski literaturi, posvečeni Balkanu, verjetno razkrila dolgotrajno prisotnost »orientalističnih« shem.4

Ta koncept bomo na tem mestu uporabljali ob pomoči dvojnega nanašanja na tip »moralnega

podjetnika« – ta po Howardu Beckerju meri na legitimizacijo svoje normativne intervencije na podlagi

»absolutne etike«, po kateri je »vse, kar vidi, resnično in popolnoma zlo brez vsake kvalifikacije, vsako

sredstvo pa upravičeno« – in na pojem »političnega podjetništva«, kot ga je prvič uporabil MacAdam

v svoji znani študiji o shodu demokratske stranke v Južnem Mississippiju leta 1964. (Howard Becker,

Outsiders, Simon & Schuster, New York, 199�, str. 122; Doug Mac Adam, Freedom Summer, Oxford

University Press, New York in Oxford, 1988.)

François Furet, Penser la Révolution française, Gallimard, Pariz, 19�8; slovenski prevod:

François Furet, Misliti francosko revolucijo, prev. Drago B. Rotar, Studia humanitatis, Ljubljana, 1989.

Glej Maria Todorova, Imagining the Balkans, Oxford University Press, Oxford, 1996; slovenski prevod:

Maria Todorova, Imaginarij Balkana, prev. Špela Mihelač, Inštitut za civilizacijo in kulturo,

Ljubljana, 2001.

2

3

4


Ti, tako rekoč »strukturni« pogoji elaboracije te pripovedi vseeno ne pojasnijo, zakaj sta za večino uveljavljenih francoskih del o spopadih v Bosni in na Hrvaškem značilni neupoštevanje osnovnih pravil zgodovinskega raziskovanja in ignoriranje zgodovine tega območja, a tudi tega ne, zakaj ta dela skoraj izključno sestavljajo prvine zdravega razuma in celo ideološke propagande, ki so jo širile strani, udeležene v vojni.

V tem članku ne želimo ponavljati zbirke obrabljenih fraz iz ropotarnice francoskega diskurza o jugoslovanskih vojnah, temveč poskušati razumeti nastanek omenjenega diskurza. Takšen poskus, vsaj po našem mnenju, zahteva pogled v preteklost, na konservativno simbolno revolucijo, do katere je prišlo na različnih področjih francoskega intelektualnega prostora in ki je številnim področjem simbolne produkcije podelila posebno ideološko ozračje, pri čemer je pripoved o nedavnih spopadih na Balkanu samo ena od teritorializacij takšnega ozračja.

Čeprav so nekateri raziskovalci, ki so že prej premogli specializirano in posebno znanstveno vednost o jugoslovanskih zadevah, raziskovali družbeno in ekonomsko pogojenost izbruha vojne ter se pri svojih analizah ogradili od nacionalističnih kategorij percepcije, kakršne so razširjali protagonisti spopadov – referenčno delo s tega področja je napisala Catherine Samary5 –, so se v medijih pojavljala le esejistična dela, za katera je bila značilna ideološka pripadnost konkurenčnima »stvarema« Hrvaške in Bosne.

V tem pogledu lahko zgodovinopisje balkanskih spopadov opredelimo kot »zgodovinopisje brez zgodovinarjev«, čeprav nekatera mainstreamovska dela (takšno je Krulicevo) poskušajo izpolnjevati minimalne zahteve zgodovinopisnega raziskovanja. Večina mainstreamovskih zgodovinarjev je prišla iz drugih družboslovnih disciplin: Paul Gerde je poučeval slovansko jezikoslovje, medtem ko je bil Jacques Julliard raziskovalec in sindikalistični aktivist, ki pred začetkom vojn o jugoslovanski zgodovini ni vedel prav veliko. Obenem so mediji na podlagi »referenčnih« del nekaterim mislecem podelili status »javnega intelektualca«, čeprav omenjena dela niso nastala na osnovi terenskega raziskovanja ali poznavanja Balkana. Pogoji za možnost takšnega procesa »izravnavanja« so vpeti v posebna pravila

Catherine Samary, La déchirure yougoslave, L'Harmattan, Pariz, 1994; angleški prevod: Yugoslavia

Dismembered, Monthly Review Press, 1995.

5


ustvarjanja in kroženja pomena v medijskem prostoru, kjer praksa vzajemnega citiranja in skupnih referenc sodeluje pri ustvarjanju skupnih predstav novinarjev in »javnih intelektualcev«, katerih strukturno mesto je na meji med medijskim in akademskim poljem. Moč zdravega razuma, ki ga proizvaja diskurz »javnih intelektualcev«, se skriva v zapletenosti produkcije tega diskurza; ta z uporabo logike medijskega polja ustvarja interakcije med akterji iz različnih sektorjev intelektualne sfere.

Procese izdelave pomena prikriva tudi običajno videnje, značilno za francoski intelektualni prostor; to je lahko zavajajoče poenostavljano, politične dejavnosti intelektualcev pa utegne reducirati na kratkotrajno modo, kakršne naj bi bile pogoste v francoskem intelektualnem in literarnem okolju, lahko pa deluje tudi nasprotno in specifičnost mobilizacije v primeru balkanskih vojn zakrije s tem, da jo umesti v tradicijo angažiranih intelektualcev, med katere se radi umeščajo tudi sodobni javni intelektualci.

V našem primeru takšno »zgodovinopisje brez zgodovinarjev« dolguje svoj uspeh temu, da je imela večina vplivnih javnih intelektualcev možnost odpreti vrata medijskega prostora izbranim »strokovnjakom«, namreč tistim z enakim svetovnim nazorom (Weltanschauung), ti strokovnjaki pa so potem povratno podelili legitimnost politično motiviranim posegom javnih intelektualcev.

Kot vsak drug poskus približevanja ideološkim učinkom mainstreamovske pripovedi tudi raziskava diskurza o jugoslovanskih vojnah zahteva široko dekonstrukcijo specifičnih mehanizmov in razvejane dinamike vsaj treh sektorjev delitve družbenega dela: političnega polja, intelektualnega polja (skupaj z družbeno fiziko njegovih sestavnih delov) ter prostora novinarskih praks. Ker ga oblikujejo takšni produkcijski pogoji, ima mainstreamovsko zgodovinopisje balkanskih vojn v Franciji hibridno obliko, v kateri se mešajo literarni esej, vulgarizacija zgodovine, avanturistične pripovedi in ideološki traktati.

MORALNA MILITANTNOST IN DINAMIKA OBLIKOVANJA JAVNEGA MNENJA

Evolucija omenjenih »stvari« se je začela s peticijami, ki jih je v najbolj branih in prestižnih francoskih časnikih objavljala heterogena skupina intelektualcev, nato pa se je preoblikovala v dvojno in protislovno


dinamiko krepitve intenzivnosti in personalizacije. Angažma za Bosno in Hrvaško v različnih sektorjih »civilne družbe« se je krepil in obsegal najpomembnejša sredstva ustvarjanja javne pozornosti, obenem pa so se različne in konkurenčne »stvari«, povezane z balkanskimi spopadi, v javnem diskurzu čedalje bolj identificirale z liki svojih glavnih podjetnikov. Dejansko se je mobilizacija v zvezi z Balkanom osmislila prek raznolikega repertoarja akcij,6 ki je pokrival širok razpon praks in vključeval različne skupine družbenih akterjev.

V obdobju med napadom Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo in podpisom daytonskega sporazuma se je francoska javnost ukvarjala z jugoslovanskim položajem ob pomoči peticij, demonstracij in spektakularnih operacij, kakršna je bila zasedba Jugoslovanskega kulturnega centra v Parizu, ki so jo izpeljali protestniki z Bernardom-Henryjem Lévyjem na čelu. Nevladna organizacija Zdravniki sveta je porabila dva milijona ameriških dolarjev za plakate, ki so primerjali Miloševića s Hitlerjem in etnično čiščenje s holokavstom, nekaj intelektualcev pa je ustanovilo volilno listo z imenom Evropa se začne v Sarajevu, ki jo je vodil Lévy in se je leta 1994 potegovala za vstop v evropski parlament. Mediji so podrobno poročali o vseh teh pobudah, številni časniki pa so pisanje uvodnikov prepustili publicistom, ki so pojasnjevali svoja stališča do balkanskih spopadov.

Po kratkem začetnem obdobju, v katerem so številni ugledni francoski znanstveniki izrazili svoje stališče s podpisom katere od konkurenčnih peticij – prva, ki jo je vodil filozof Alain Finkielkraut, je zahtevala evropski vojaški poseg v prid Hrvaški, medtem ko je druga, ki jo je vodil Lévy, zagovarjala »stvar« Bosne� –, so le še redke javne osebnosti zagovarjale mobilizacijo glede »balkanskih stvari«.

Zdravi razum je hitro vzpostavil predstavo o »ideološki« razmejitveni črti. Ta je potekala med zagovorniki nacionalnih držav in »doktrine majhnih narodov«, ki so sestavljali skupino, privrženo Finkielkrautu – njegova pripadnost hrvaški »stvari« in hrvaškemu voditelju Franju Tuđmanu je bila s potekom vojne čedalje izrazitejša –, ter tistimi, ki so zagovarjali »kozmopolitstvo« in se pridružili Lévyju pri zagovarjanju »večetnične« oziroma »večkulturne« Bosne in predsednika Alije Izetbegovića. Takšno predstavo o dvojnosti »ideoloških« pozicij so seveda ustvarjali in ohranjali prav ti intelektualci – s poudarjanjem

Uporabljamo klasični termin, ki ga je skoval Charles Tilly.

Obe sta bili objavljeni v Le Monde.

6

�


lastne politične pripadnosti. V članku bomo poskušali pokazati, da so konkurenčni »javni intelektualci« – kljub tem vidnim razlikam – jugoslovanske vojne interpretirali na podlagi skupnega in omejenega nabora percepcijskih shem.

To, da nekateri posamezniki definirajo »stvari« z medijskimi podobami in spektakularnimi deklaracijami, lahko nedvomno razumemo z razčlembo vloge, ki jo v medijskem prostoru igra selekcija akterjev, katerih dispozicije ustrezajo zahtevam medijskega prostora. Vseeno moramo pri tem procesu razlikovanja upoštevati tudi njegovo interaktivno razsežnost. Menimo, da ekonomije proizvajanja reprezentacij balkanskih zadev ne moremo razumeti samo kot nečesa, kar bi bilo določeno le z mehanizmi medijskega prostora; pozorni moramo biti tudi na vezi, razmerja vzajemne odvisnosti, zavezništva in vzajemno prepoznavanje, torej na stvari, ki povezujejo medijski svet z »javnimi intelektualci«.

Na prvi pogled se utegne zdeti, da lahko te mobilizacije uvrstimo v isti tok kot intelektualno disidentstvo in politične boje, ki so sledili vstaji leta 1968, da torej pripadajo francoski intelektualni in literarni tradiciji, ki jo je zaznamovala angažiranost intelektualcev, trajala pa je vse od Dreyfusove afere do protestov proti vietnamski vojni.

Ta vtis se utegne dodatno okrepiti, če upoštevamo tako imenovani učinek mimikrije, ki ga ustvarja gibanje za spreobrnitev, to, kar bi lahko imenovali »generacija« intelektualcev (v pomenu, kot ga izrazu podeli Karl Mannheim).8 Druži jih to, da so uspešno postavili na glavo vse pomembne subverzije iz obdobja konjunkture, značilne za leto 1968, denimo jezik, sestavljen iz obtožujočih pojmov in nenehno ponavljajočih se tem, kot so barbarstvo, totalitarizem, odtujenost in fašizem, a tudi celoten sistem s tem povezanih znakov in simbolov, kot so dolgi lasje in drugačno oblačenje, skratka celoten telesni hexis, značilen za nepokorno mladino.

Toda kot bomo pokazali, lahko »nove filozofe«, ki so bili najvplivnejši »javni intelektualci«, ko gre za izražanje stališč o jugoslovanskih spopadih, vseeno obravnavamo kot popolno nasprotje angažiranih intelektualcev iz prejšnjih generacij. Čeprav ima najrazvpitejši med njimi levičarsko preteklost, so se njihove simbolne strategije že od sredine sedemdesetih let sprevrgle v nekaj, kar bi lahko poimenovali »subverzija subverzije«, ki se opira na dogodke iz maja 1968, da bi revidirala politični pomen vstaje

Karl Mannheim, »The problem of generations«, v: Karl Mannheim: Sociology as Political Education,

London, 2001.

8


in vzpostavila sistem predstav o sedanjem času kot postpolitičnem ali postrevolucionarnem.

Posegi, ki jih od sredine osemdesetih let izvajajo »javni intelektualci«, imajo svojo posebno ekonomijo – kljub navidezni podobnosti s političnim angažmajem »specifičnih intelektualcev«, kot so bili Michel Foucault, Jean-Paul Sartre in Gilles Deleuze, na področju migracij, imperializma ali položaja zapornikov.

Kot je pokazal Pierre Bourdieu, je pojav »avtonomnega« intelektualca v Franciji povezan s specifičnim in zgodovinsko določenim položajem polj vednosti, deluje pa na osnovi logike pretvarjanja simbolnega kapitala, ki si ga je posamezni intelektualec predhodno pridobil na svojem bolj ali manj specializiranem področju delovanja, v politično intervencijo.9 Lahko bi dejali, da je strategija »javnih intelektualcev« prav nasprotna, kajti njihova simbolna produkcija je usmerjena k medijem in/ali političnemu polju, kjer se merila za vrednotenje intelektualne kompetence znatno razlikujejo od meril, ki veljajo na področju prave intelektualne dejavnosti.

Ključna razlika med obema oblikama angažiranosti postane očitna, ko primerjamo cilje »javnih intelektualcev« s cilji, za katere so si prizadevali ključni misleci šestdesetih in sedemdesetih let. Osnovna točka drugega tipa mobilizacije – od protestov proti alžirski vojni do nasprotovanja vietnamski vojni in celo podpore, ki jo je Foucault (prehitro) izrazil islamski revoluciji v Iranu – je bilo vztrajno nasprotovanje imperializmu in vojaškim posegom zahodnih, včasih pa tudi vzhodnih sil v državah tretjega sveta. V nasprotju s tem so javni intelektualci vse od začetkov svojega nastopanja v medijih odločno podpirali zahodne, zlasti ameriške vojaške posege. Glucksmann je tako odločno priporočal namestitev ameriškega jedrskega orožja v Evropi in ostro napadel mirovniške protestnike, ki jih je imenoval »razsvetljeni bedaki«10 in »mali Brežnjevi«.11 Lévy je pripadal številnim podobnim pobudam in je leta 1985 podpisal peticijo v podporo contras v Srednji Ameriki12 ter sodeloval pri dostavljanju radijske opreme afganistanskim islamskim upornikom, ki so se leta 1981 borili proti sovjetski zasedbi.

Pierre Bourdieu, Les rêgles de l'art, Éditions du Seuil, Pariz, 1991; angleški prevod: Pierre Bourdieu,

The Rules of Art, Stanford University Press, Stanford, 1996.

»André Glucksmann: il dit tout haut que les rêves sont morts«, L'Express, 28. junij, cit. po Guy

Ocquenghem, Lettre ouverte à ceux qui sont passés du col Mao au Rotary, Agone, Pariz, 2003, str. 1�9.

Prav tam.

Nicolas Beau, Olivier Toscer, Une imposture française, Les Arènes, Pariz, 2006, str. 141sl.

9

10

11

12


Takšna stališča so pogosto deležna interpretacije, da gre za organizirano »kolaboracijo« z ameriškimi ali imperialističnimi silami. Tovrstni poskusi pojasnjevanja simbolne strategije »javnih intelektualcev« po našem mnenju vselej zgrešijo bistvo, saj zanikajo specifično vlogo, ki so jo javni intelektualci odigrali pri heteronomizaciji intelektualnega polja. Poleg tega takšna interpretacija na koncu laska javnim intelektualcem, saj priznava kot resnično shemo zarote, ki jo ti pogosto uporabljajo pri pojasnjevanju političnih dogodkov. Transmutacijo politične militantnosti iz šestdesetih in sedemdesetih let v moralno militantnost je treba razumeti kot del simbolne politike delegitimizacije politike, s katero se je »javnim intelektualcem« po letu 1968 uspelo vsiliti v francoski intelektualni prostor.

IZUMLJANJE PROTITOTALITARIZMA: PROTISLOVNA POT SODOBNIH FRANCOSKIH JAVNIH

INTELEKTUALCEV

Genealogijo preobrazb, ki so v zadnjih štiridesetih letih vplivale na francosko intelektualno polje, najdemo v reakciji – v vseh pomenih te besede –, do katere je v Franciji prišlo po »spodleteli revoluciji« maja 1968. Diskurz, ki je bil v času te reakcije ustvarjen z namenom, da bi ovrgel marksizem in druge diskurze »dobronamernih« levičarskih intelektualcev, se je oblikoval okrog obsodbe »totalitarizma« in identifikacije totalitarizma z »Zlom«. Gre za diskurz celotne generacije intelektualcev, ki se je nekaj let po majskih dogodkih premaknila z radikalne levičarske na konservativno pozicijo.

Da bomo lažje ocenili učinek vstaje iz maja leta 1968 na francosko intelektualno polje, si lahko pomagamo s tem, da se spomnimo učinka objektivacije na številna družbena področja, še posebno na akademsko in intelektualno polje. Med majskimi dogodki in po njih so pojavi, kot so bile številne študentske zasedbe fakultet, navidezno avtohtono študentsko levičarstvo in način, kako se je izražalo – odkrito nespoštovanje in žaljenje univerzitetnih profesorjev, ki so pred tem veljali za pomembneže in ki so bili deležni temu primerne obravnave –, brutalno osvetlili dejstvo, da je ugled univerze zelo upadel.13 Francosko univerzitetno polje je po drugi svetovni

Globoke težave, v katere so dogodki maja 1968 pripeljali posestnike legitimne vednosti in njihovo

zaznavanje akademskega sveta, dobro ponazori dejstvo, da je celo intelektualec, kot je Raymond Aron,

ki je bil v mladosti priča vzponu nacionalsocializma, o maju 1968 dejal, da še »nikoli prej ni imel tako

močnega občutka, da je svet ostal brez smisla in da se je vse postavilo na glavo«.

13


vojni doživelo velike spremembe. Povojna relativna demokratizacija je odprla vrata akademskih ustanov širšemu delu prebivalstva in tako spremenila buržoazne družbene odnose na univerzi, na kateri so bili dotlej tako profesorji kot tudi študentje iz vrst družbenih elit.

Obenem so univerza in tradicionalne elitne visoke šole, na katere so se študenti vpisovali na podlagi svoje humanistične izobrazbe, dobile tekmece v obliki ustanov, ki so bile vzpostavljene po drugi svetovni vojni, namenjene pa so bile oblikovanju in usposabljanju tehnokratov. École normale supérieure, katere najpomembnejši področji sta bili filozofija in humanistika, je tako v igri moči na intelektualnem polju izgubila privilegiran položaj na račun novorojene École normale d'administration, ustanovljene leta 1945.14 Akterji z akademskega in intelektualnega polja, ki jih je študentski upor spomnil na stanje stvari, zaradi česar so se čutili najbolj družbeno ogrožene, so sprožili transfer – v freudovskem pomenu besede Überweisung – strukturnega strahu, ki ga je povzročila objektivacija naraščajoče šibkosti njihovega družbenega položaja, v »krizo moralnih vrednot«, ki naj bi jo prinesla »misel leta '68«.15

Vzpon »javnih intelektualcev«, ki so se združili z namenom, da bi oblikovali reprezentacije vojn v Jugoslaviji, moramo razumeti v povezavi s tem kontekstom. Dejstvo, da so se glavni protagonisti te simbolne kontrarevolucije pojmovali za avantgardo proletarske revolucije iz leta 1968, je torej le na videz protislovno. Številni posamezniki, ki so se združevali v skupine »javnih intelektualcev« – te so v sedemdesetih in osemdesetih letih ob pomoči medijskega aktivizma zasenčile specifične intelektualce – in ki zdaj najmočneje vplivajo na oblikovanje javnega mnenja, imajo primerljivo ali celo skupno politično in akademsko preteklost. Razvoj sodobnih »javnih intelektualcev« se je začel

Za širšo analizo, ki povezuje razredno prevlado z izobraževalnim sistemom v Franciji, glej Pierre

Bourdieu, La noblesse d'Etat: grandes écoles et esprit de corps, Les Éditions de Minuit, Pariz, 1989;

angleški prevod: The State Nobility: Elite Schools in the Field of Power, Stanford University Press,

Stanford, 1996.

Takšno razmišljanje je popularizirala knjiga La pensée 68: essai sur l'antihumanisme contemporain,

(Gallimard, Pariz, 1985), ki je navdihnila celotno neokonservativno gibanje po letu 1968.

Napisala sta jo konservativna filozofa Luc Ferry in Alain Renault, za katera je termin »misel leta

'68« ropotarniška kategorija, ki obsega vse, kar razumeta kot številne transpozicije »nemškega

antihumanizma« v delih Jacquesa Derridaja, Michela Foucaulta, Jacquesa Lacana, Louisa

Althusserja in Pierra Bourdieuja.

14

15


sredi sedemdesetih, med letoma 19�5 in 19��, in sicer z medijsko produciranim pojavom tako imenovanih »novih filozofov« v javnem prostoru.

Čeprav si »novi filozofi« prizadevajo vzbuditi vtis, da je vsak od njih nekaj posebnega – to je v večji ali manjši meri del njihovega strateškega trženja –, je večini skupna levičarska in akademska preteklost. André Glucksmann, Bernard-Henry Lévy, Maurice Clavel, Guy Lardreau, Christian Jambet, Jean-Paul Dollé in Alain Finkielkraut, ki se je na prizorišču povprečne filozofije pojavil nekoliko pozneje kot ostali, so vsi nekdanji maoisti. Glucksmann, Dollé, Clavel, Lévy in Finkielkraut so obenem nekdanji študentje École normale supérieure. Lardreau in Jambet sta hypokhâgne, učitelja, ki pripravljata »najboljše in najbistrejše« srednješolce za vstop v to častitljivo ustanovo. Tudi drugi pisatelji in esejisti, ki so blizu novim filozofom (denimo Pascal Bruckner), so nekdanji levičarji. Eksplicitni cilj »nove filozofije« je »vrniti metafiziko v filozofijo« na podlagi analize pojava »totalitarizma« in tako vzpostaviti nekaj, čemur bi lahko rekli »metazgodovina« totalitarizma. Kot je opozoril Deleuze, se novi filozofi »hranijo s trupli«.16 Njihovo dojemanje poteka zgodovine obvladujeta dva obraza totalitarnega Leviatana, nacizem in komunizem, omejuje pa nekaj, čemur sami pravijo neizogibna usoda vsake »ideologije« – koncentracijska taborišča.

Glucksmannov pamflet La cuisinière et le mangeur d'homme (Kuhar in kanibal) s podnaslovom Esej o razmerju med državo, marksizmom in koncentracijskimi taborišči1� je prvi poskus vzpostavitve dozdevno neizogibne povezave med komunizmom in nacizmom na eni strani ter marksizmom kot politično filozofijo in koncentracijskimi taborišči na drugi strani:

»Grozo nacističnih množičnih grobišč smo doslej dojemali kot izjemo. Kaj pa [...] ruska koncentracijska taborišča – so ta ruska ali marksistična? Ne moremo zanikati, da ne gre ne za rusko in ne za nemško posebnost, ne gre niti za povsem izvirno obliko norosti. V različnih razsežnostih, odvisnih od zgodovinskih okoliščin in lokalnih navad, je naše stoletje produciralo in reproduciralo svoj izum – koncentracijska taborišča.«18

Gilles Deleuze, Les nouveaux philosophes, priloga revije Minuit, št. 24, maj 19��.

André Glucksmann, La cuisinière et le mangeur d'hommes: essai sur les rapports entre l'Etat, le marxi-

sme et les camps de concentration, Éditions du Seuil, Pariz, 19�5.


16

1�

18


»To je tisto, kar moramo raziskati – ne v teoriji, ampak v praksi. V tem 'opusu magnumu' marksizma, v tako povzdigovani in hvaljeni Sovjetski zvezi in v arhipelagu Gulag. Skrivnost je v tem 'in'. Arhipelag je prekrival prizorišče 'izgradnje socializma' v ZSSR in ZSSR potrebuje svoj Arhipelag. Diskurz, ki povezuje oboje, je marksizem. To moramo razumeti. Razumeti Rusijo pomeni razumeti same sebe, se spraševati o Rusiji v nas samih.«19

Ta refleksija se še poglobi v Glucksmannovem delu Les maitres-penseurs (Misleci gospodarji), v katerem poskuša prepoznati korenine »totalitarizma« v (nemški) politični filozofiji kot celoti. Po Glucksmannu si Herder, Hegel, Nietzsche, Marx in Heidegger delijo enak delež odgovornosti za »ustvarjanje intelektualnega temelja kulta totalne in zadnje Revolucije, kjer Država vlada s terorjem v dobro skupnosti in kjer (družbena) Znanost vodi množice proti njim samim. Ta pot ne vodi vedno v gulag, obenem pa mu tudi nikoli ne nasprotuje. Misleci gospodarji razorožijo ljudi, soočene s terorizmom, ki se legitimizira z Revolucijo, Znanostjo in Državo.«20

Bernard-Henry Lévy nastopa kot glavni podjetnik te protireforme v filozofiji. Prav on je v posebni številki revije Les nouvelles littéraire,21 posvečeni omenjenim avtorjem, kot prvi uporabil oznako »nova filozofija«. Pozneje se je njegov avtorski prispevek h konservativnemu obratu v filozofiji materializiral v knjigi La barbarie à visage (Barbarstvo s človeškim obrazom).22 Kot namiguje že naslov, avtor trdi, da je marksizem – in z njim vsaka oblika socializma – v sebi pokvarjen in da se nujno konča s koncentracijskimi taborišči. Avtor v knjigi svoje prepričanje izraža osebnoizpovedno (navdih za to očitno prihaja iz romantične literature); o sebi trdi, da je »naravni otrok diaboličnega para: fašizma in stalinizma«, ki »ne pozna druge revolucije kot rjavo kugo in rdeči fašizem«. Nagovarja »institucionalno levico« ter njeno »slo po prevari in nevednosti«, saj je levica njegova »družina«, katere »jezik pozna« in s katero ima skupno »moralo, če že ne znanosti«.23 Knjiga z naporno konceptualno demonstracijo kritizira »novo levico«, ki naj

Prav tam, str. 6�–68.

André Glucksmann, Les maitres penseurs, Grasset, Pariz, 19��, cit. po Günther Schiwy,

nav. delo, str. 62.

Les nouvelles littéraires, 10. 5. 19�6.

Bernard-Henry Lévy, La barbarie à visage humain, Grasset, Pariz, 19��.

Prav tam, str. �–11.

19

20

21

22

23


bi se porodila iz gibanja v letu '68 – Deleuza in Guattarija, Lyotardove »dekadentne koncepcije« (te so tarča še posebno ostre kritike), a tudi verjetje v »napredek« v njegovih »zahodnjaških razsežnostih: tehniki, želji in socializmu«, kar lahko pripelje le do »uniformne in linearne poti v Zlo«. Tej se je možno, tako meni Lévy, upreti le tako, da se »razglasimo za sovražnike napredka«.24

Ta eseja in podobne knjige drugih novih filozofov, denimo Haine de la pensée25 (Sovraštvo misli) Jeana-Paula Dolléja ter mistična postmaoistična L'Ange: ontologie de la Révolution26 (Angel: ontologija revolucije) Guya Lardreauja in Françoisa Jambeta, so bili deležni dotlej neslutene medijske pozornosti. V obdobju med letoma 19�6 in 1981 so imeli »novi filozofi« skoraj stalno mesto na televiziji, radiu in v časopisih. Takšno medijsko pokritje je bilo vir komercialnega uspeha novih filozofov, saj so njihove knjige, kot ironično ugotavljata François Aubral in Xavier Delcourt, prodajali celo na bencinskih črpalkah in v samopostrežbah.2�

Ena od ključnih prvin razlage tolikšnega uspeha je, protislovno, prav dejstvo, da je pojav »novih filozofov« posledica spreobrnitve dela generacije levih intelektualcev. Pravila, ki obvladujejo medijsko produkcijo, so omogočila, da je nekdanja samooklicana »prva straža Revolucije« ohranila prednosti svoje nekdanje pozicije na kritični levici ter obenem pridobila prednosti nove pozicije protirevolucionarnih konservativcev. Novi filozofi so tako vodili svoj napad proti »totalitarni grožnji« enako, kot so prej nasprotovali buržoaznemu redu. Čeprav so po novem zavračali vsakršno obliko socializma in zatirali željo po revoluciji, ki se je razširila po študentsko-delavskem uporu maja '68, so ti zastopniki vrnitve k redu vseeno uporabljali ves politični know-how, ki so ga pridobili med svojim predhodnim – pretežno stalinističnim – političnim udejstvovanjem.

André Glucksmann je v svojem »levičarskem« obdobju pisal izredno nasilno obarvane knjige, v katerih je – sklicujoč se na Mao Zedonga – nasprotoval nečimrnosti intelektualcev, ki razpravljajo o marksizmu, namesto da bi začeli državljansko vojno proti »fašistični diktaturi« v Franciji.28 Pozneje je v enakem tonu napadel »bližajoči se totalitarizem« in

Prav tam, str. 154.

Jean-Paul Dollé, Haine de la pensée: pour servir en ces temps de détresse, Hallier, Pariz, 19�6.

Guy Lardreau in François Jambet, Ontologie de la Révolution, zv. 1: L'Ange, Grasset, Pariz, 19�6.

François Aubral in Xavier Delcourt, Contre la nouvelle philosophie, Gallimard, Pariz, 19��.

André Glucksmann, Stratégie et Révolution en France, Christian Bourgois Éditeur, Pariz, 1968.

24

25

26

2�

28


nevarnost, ki bi jo pomenila volilna zmaga socialistično-komunistične koalicije leta 19�8.29 V osemdesetih letih je Glucksmann še pogosteje nasprotoval »totalitarnim« komunističnim državam in njihovim »izdajalskim« zaveznikom v zahodni Evropi ter brezpogojno podpiral ameriško zunanjo politiko.

Bernard-Henry Lévy je leta 19�� v dokumentarcu, ki ga je posnela kanadska nacionalna televizija, izjavil, da »bi bil, če bi komunisti vstopili v vlado, prvi intelektualec v zgodovini Francije, ki bi se odrekel francoskemu državljanstvu«.30 Pozneje je poskušal priznanje, ki ga je bil deležen na področju medijske filozofije, prenesti na intelektualno polje. Ta poskus je prinesel dve teoretski knjigi, Le testament de Dieu (Božja zaveza)31 in L'idéologie française (Francoska ideologija).32 Razlog za neuspeh te strategije je relativna avtonomija intelektualnega in znanstvenega polja. Uveljavljeni zgodovinar Pierre Vidal-Nacquet je ostro kritiziral Božjo zavezo – zgodovinski poskus prikazovanja monoteizma kot edine zaščite pred totalitarizmom –, saj je izkazovala veliko pomanjkanje osnovnega znanja o zgodovini in zgodovinopisju. Lévy se je na kritiko odzval s tem, da je Vidala-Nacqueta obtožil udejanjanja totalitarizma.33 Polemiki se je pozneje pridružil Cornelius Castoriadis, ki je kritiziral vpliv novih filozofov in novo filozofijo obtožil, da je trdnjava »šarlatanov« z intelektualnega polja. Francosko ideologijo je zavrnil »protitotalitarni« desničarski sociolog Raymond Aron,34 zavrnili pa so jo tudi zgodovinarji (denimo Pierre Nora in Emmanuel Le Roy-Ladurie).

V teh knjigah lahko razberemo miselne sheme, ki so jih novi filozofi

Dober primer takšne kontinuitete v praksi je prinesla televizijska oddaja, v kateri je voditelj

vprašal nekdanjo maoistko, znano jezikoslovko in literarno teoretičarko Julio Kristevo – tudi ta

se je preobrazila v protitotalitarno intelektualko –, za koga bo volila, saj je skupni program levice

kritizirala kot zastarel. Tedaj je Glucksmann začel kričati: »Pa smo tam [...] nadzor nad partijskimi

knjižicami, nadzor nad privrženostjo Partiji. Zato v Franciji potrebujemo disidentstvo. [...] Gulag se

je že začel.« Navedeno po Michael Scott Christofersen, French Intellectuals Against the Left: The

Antitotalitarian Moment, Berghahn Books, New York, 2004.

Les Enfants de Solzhenitsyn, National Film Office of Canada, 19�8.

Bernard-Henry Lévy, Le testament de Dieu, Grasset, Pariz, 19�9.

Bernard-Henry Lévy, L'idéologie française, Grasset, Pariz, 1981.

Glej polemiko »Une lettre de Pierre-Vidal Naquet … et la réponse de Bernard-Henry Lévy«,

Le Monde, 18. 6. 19�9.

Raymond Aron, L'Express, �. 2. 1981.

29

30

31

32

33

34


vpeljali v zdravi razum, a tudi izvor teh shem v procesu političnega obrata od levičarskega h konservativnemu političnemu angažmaju. Božja zaveza je polna obtožb, ki poudarjajo vlogo »množic« pri vzpostavljanju »totalitarizma«. Lévy je leta 19�1, ko je bil še maoist, v seriji člankov za radikalni levičarski časopis Combat ob uporabi »materialistične metode raziskovanja« proučeval vlogo francoskih kmetov v razrednem boju. Deset let pozneje je obrnil maoistično dialektiko »obkoljevanja mest s podeželjem« ter poudarjal vlogo ideologije »podeželske Francije« kot laboratorija za »fašizem«, »protisemitizem« in »totalitarizem« – v nasprotju z dozdevno »kozmopolitskimi«, »intelektualnimi« in »razsvetljenskimi« vrednotami mesta.

Alain Finkielkraut, ki je bil v času balkanskih vojn eden od najbolj angažiranih javnih intelektualcev, je v osemdesetih letih zbral okrog sebe skupino novih filozofov in sčasoma postal eden od najpomembnejših francoskih javnih intelektualcev. Potem ko je izdal nekaj neopaznih in dokaj smešnih knjig,35 je zaslovel z delom Le nouveau désordre amoureux36 (Nova ljubezenska motnja), ki ga je napisal skupaj s Pascalom Brucknerjem. V njem je ostro napadel »misel maja '68« in njena prizadevanja za seksualno revolucijo ter nasprotoval teoriji seksualne osvoboditve, ki sta jo v Anti-Ojdipu razvijala Deleuze in Guattari. Finkielkraut, ki so mu šele mediji podelili naziv »filozof«, je v osemdesetih letih sloves, ki ga je pridobil na področju esejistike, poskušal preobraziti v status priznanega »misleca«. To je počel s pisanjem nekoliko bolj teoretskih knjig o »krizi modernosti«, kot je bila medijsko opevana La défaite de la pensée (Poraz misli).3� Njegova želja, da bi postal priznani mislec moderne, se je kazala v obliki številnih intelektualnih strategij. Takšna sta bila poskus rehabilitacije Charlesa Peguya, čigar dvojna zgodovina – bil je podpornik Dreyfusa in obenem reakcionarni mislec – ponuja ključne vire za nasprotovanje liku klasičnega francoskega angažiranega intelektualca, in zlasti poskus (vnovične) vzpostavitve globalne kritike kulture s konservativnim branjem »moderne«, pri čemer si je pomagal s Hannah Arendt in Martinom Heideggerjem.

Prednosti prenosa heideggerjanske misli na intelektualno polje so bile brutalno izničene, ko je izid knjige Heidegger et le nazisme (Heidegger in

Denimo Alain Finkielkraut, Ralentir, mots valises!, Seuil, Pariz, 19�9.

Alain Finkielkraut in Pascal Bruckner, Le nouveau désordre amoureux, Seuil, Pariz, 19��.

Alain Finkielkraut, La défaite de la pensée, Gallimard, Pariz, 198�.

35

36

3�


nacizem) Victorja Fariasa obnovil razprave in polemike o Heideggerjevem angažmaju v nacionalsocialistični stranki.38 Za Finkielkrauta, ki mu naziva filozof – v nasprotju z Bernardom-Henryjem Lévyjem, denimo – ni zagotavljal legitimen akademski naslov, je ta nova epizoda »primera Heidegger« pomenila, da si mora poiskati nov vir intelektualne legitimnosti. Poskušal ga je dobiti v novi kategoriji protitotalitarne misli, zasnovani na »filozofiji disidentstva«, ki jo je našel v »vzhodnoevropski misli«. Njegova revija Le messager européen je začela omenjati Milana Kundero in objavljati kolumne Draga Jančarja.39 Zgodnji stik s slovenskimi razumniki iz kroga Nove revije pojasni Finkielkrautovo pionirsko vlogo pri angažmaju javnih intelektualcev v zvezi z balkanskimi spopadi.

Čeprav imajo »javni intelektualci« občasno različna ali – zaradi notranje konkurence, ki jo dodatno krepi medijska logika – celo nasprotna mnenja, jih družijo številna skupna legitimistična načela v zvezi z videnjem in delitvijo družbenega sveta, ki so pretežno opredeljena kot reakcija na to, kar razumejo kot radikalne poskuse subverzije filozofije, ki so jih v šestdesetih in sedemdesetih letih izvajali vodilni intelektualci njihove generacije. Vrednote filozofije protitotalitarizma so v bistvu posodobitev najkonservativnejših stališč akademskega habitusa. Javni intelektualci so daleč od tega, da bi bili »osvobojeni odtujitve«, so povsem strukturna bitja, s katerimi šolski aparat vrača udarec. Njihov uspeh je posledica medijsko usmerjene strategije, a tudi dejstva, da je njihov glavni napev – protikomunizem skozi protitotalitarizem – dobro prilagojen zdravorazumskim miselnim shemam, ki so jih prinesli ideološki boji v obdobju hladne vojne.

JAVNI INTELEKTUALCI IN JUGOSLOVANSKE VOJNE

Jugoslovanske vojne so bile torej interpretirane na podlagi dojemanja, ki se je izoblikovalo na vrhuncu hladne vojne, v obdobju, ko se je ta že bližala koncu. To protislovje se zrcali v političnem jeziku nove filozofije – izbruh nacionalizmov je bil interpretiran kot manifestacija »totalitarizma«, zlasti srbskega, kajti Srbija je po mnenju vseh javnih intelektualcev ostala »komunistična«.

Victor Farias, Heidegger et le nazisme, Verdier, Pariz, 198�.

Drago Jančar, »L'identité d'un petit peuple-Les Slovènes-En Europe centrale«, Le Messager européen,

št. 3, april 1989.

38

39


Ko sta slovenska in hrvaška odcepitev dobili mednarodno podporo, so se nekateri javni intelektualci odločili podpreti enega od nacionalizmov in napasti drugega. Mnogi od njih so na podlagi dialektike med »avtentičnostjo« in »umetnostjo« razmišljali o »vstajenju« narodov s »totalitarnega« pokopališča. Pri poskusih pošiljanja socialistične Jugoslavije na »smetišče zgodovine« so pogosto uporabljali poglede, zasnovane na zgodovinskem revizionizmu.

Za javne intelektualce je ena od ključnih posledic »totalitarne« narave »realno obstoječega socializma« »umetnost« jugoslovanske države. Diskurz o zgodovini Jugoslavije so torej artikulirali na podlagi dialektike med »iluzijo« in »avtentičnostjo«. Za Bernarda-Henryja Lévyja je to očitno dejstvo, Jugoslavija je bila po njegovem »seveda iluzija«,40 prav tako komunizem nasploh, saj naj bi »v hegemoniji zamrzoval vse, kar je obstajalo pred tem. Omrtvičil je vse, kar si je podvrgel. Tu govorimo o ledenem pokrovu, ki ni pobil bacilov, zaradi katerih družbe živijo ali umirajo, temveč jih je ohranil natanko takšne, kot so bili, v vsej njihovi kužnosti. Toda zdaj se ledeni pokrov topi. Kot pri vseh debaklih in kot vedno, kadar se stopi sneg, pride na dan vse, kar je bilo prekrito s snežno odejo: nacionalizem, ksenofobija, ostanki protisemitizma, rasizem, populizem, minuli govori, ostanki fašizma – v celoti ohranjena potopljena Atlantida s svojo procesijo pošasti, nedokončanih delirijev in duhov.«41 Lévyjevo dojemanje jugoslovanskih vojn temelji na analizi fašizma iz Francoske ideologije – vojna v Bosni je po njegovem mnenju vojna med podeželani (Srbi) in prebivalci mest (kozmopoliti).

Najambicioznejši in obenem najradikalnejši poskus teoretske razlage razpada Jugoslavije je Finkielkrautov. V zgodovinski preteklosti išče temelje »avtentičnosti« novih držav, avtentičnosti, ki naj bi izvirala iz njihovega »evropskega bistva«:

»Doslej smo menili, da so Jugoslovani star narod, čeprav je bila to zgolj nedavno ustvarjena frankensteinovska ideja.«42

Kot je že pred petnajstimi leti pojasnil Glucksmann, naj bi imela ta napaka izvor v totalitarni misli nemških »mislecev gospodarjev«:

Bernard-Henry Lévy, Le lys et la cendre: journal d'un écrivain au temps de la guerre de Bosnie, Grasset,

Pariz, 1996, str. 8.

Bernard-Henry Lévy, La pureté dangereuse, Grasset, Pariz, 1994, str. 26.

Alain Finkielkraut, Comment peut-on être Croate, Gallimard, Pariz, 1992, v: Dispatches from the Balkan

War, str. 18.

40

41

42


»Ideja [Jugoslavije] ima dve različici: po prvi, herderjevski, naj bi južni Slovani sestavljali duhovno skupnost zaradi podobnosti svojih jezikov; po drugi, marksistični, naj bi se ti ljudje združili, da bi ustvarili vladavino Človeka na Zemlji, med ljudmi pa vladavino enakosti.«43

Kot nasprotje totalitarne ideološke iluzije je predstavljena ontološka narava Naroda:

»Preberite svoje zgodovinske knjige [sic]. Hrvati so star narod, ki se je emancipiral, še preden so se tisti, ki so pozneje postali Francozi, osvobodili frankovske nadvlade [sic]. Trpimir, ki je vladal med letoma 845 in 864, je nosil naziv dux Croatorum [...]. Leta 925 si je Tomislav nadel naziv rex Croatorum, ki ga je priznal tudi papež. V obdobju unije z Madžarsko in vladavine Habsburžanov je Hrvaška ohranila državne atribute ter svojega bana in sabor. [...] Hrvaška se lahko sklicuje tako na svojo pradavno pravico do države kot tudi na sodobne pravice narodov. [...] Medtem ko je evropsko elito skrbel hrvaški 'tribalizem', je Evropa na Hrvaškem izgubljala svoje baročne in romanske cerkve, a tudi benečanske palače.«44

V primerjavi z »avtentičnimi narodi« je Srbija utelešenje barbarstva moderne, vendar »ima bogatega sorodnika, 'strica iz Amerike' – Milana Panića –, ki lahko reši vse njene probleme in ji omogoči nov začetek«.45

Geopolitična narava delitev v ontologiji naroda postane očitna, če beremo zgodovinarja Jacquesa Julliarda, ki poudarja »dobro znano dejstvo, da Hrvaško in Srbijo deli največ mej od vseh, kar jih je zgodovina zarisala v Evropi:

»[...] kulturna meja med Rimom in Bizancem, meja pisave med latinico in cirilico, politična meja med otomanskim in avstro-ogrskim imperijem, verska meja med katolištvom in pravoslavjem.«46

Obenem razlikuje med »odporniškim nacionalizmom« in »nacionalizmom spreobrnitve«, pri čemer prvi pripada »ljudstvom, ki jih je zasužnjila despotska sila« (Hrvatom, Bosancem in Slovencem),

Prav tam.

Prav tam.

Prav tam, str. 19.

Jacques Julliard, Ce fascisme qui vient, Seuil, Pariz, 1994, str. 6�.

43

44

45

46


drugega pa »uporabljajo nekdanji despoti pri iskanju nove legitimnosti«.4�

Ta dvojni kliše o umetnosti Jugoslavije in brezčasni delitvi na Orient in Zahod ponavlja zgodovinar Joseph Krulic. Njegova Histoire de la Yougoslavie (Zgodovina Jugoslavije)48 niha med sociologiziranim pravniškim objektivizmom in estetizirano nostalgijo:

»Če upoštevamo nemško [sic] sociologijo, ki so jo razvijali Tönnies, Simmel in Weber, v Franciji pa sta njeno izročilo prevzela Raymond Aron in Louis Dumont, zlahka [sic] ugotovimo, da je bila Jugoslavija sestavljena iz dveh civilnih družb in več narodov – odcepitev dveh severnih republik, ki se je začela s 25. junijem 1991, je pokazala na prvo dejstvo, medtem ko je razpad ostalih republik oziroma njihova osamosvojitev spomnila na obstoj več narodov.«49

»Družbene značilnosti obeh severnih republik, ki so posledice dolge in posebne zgodovine, so dejansko primerljive, kljub razlikam med nacionalnima značajema.«50

Tito, ki mu zgodovinarji radi pripisujejo izključne zasluge za obstoj Jugoslavije, naj bi bil »Srednjeevropejec, del sveta torte sacher in opere«. Njegovo življenje naj bi bilo »neločljivo od uničenja imperijev od Dunaja do Moskve«, od leta 1910 pa zaznamovano s »tavanjem od ene realnosti do druge, od jezika do jezika, od države do države in od bitke do bitke«, kar ga je naredilo za »dobrega predstavnika izkoreninjenega 20. stoletja, ki si v svetu nevarnosti in obupa prizadeva za ideološko in materialno [sic] udobje«.51

Zgodovinski revizionizem javnih intelektualcev si je nadel najbrutalnejšo in najneposrednejšo obliko v nekaterih Finkielkrautovih knjigah in člankih, v katerih ta novi filozof zanika vsakršen revizionizem novega hrvaškega režima:

»Kje naj bi Franjo Tuđman trdil, da se holokavst ni zgodil? V svoji faurissonovski knjigi Poraz zgodovinske resnice. Je kdo prebral to knjigo?

Jacques Julliard, Pour la Bosnie, Seuil, Pariz, 1996.

Joseph Krulic, Histoire de la Yougoslavie, Éditions Complexe, Bruselj, 1993.

Prav tam, str. 150.

Prav tam, str. 151.

Prav tam, str. 166–16�.

4�

48

49

50

51


Ne. Srbske propagandne službe so prevedle trinajst strani knjige, ki šteje petsto strani, ter jih poslale nekaterim vladam in medijem po svetu. [...] Ali Tuđman postavlja pod vprašaj realnost Judov? Ne, gre mu za kritično analizo različnih virov o številu žrtev.«52

»Če na osnovi Tuđmanove knjige sklepamo, da je zdajšnja Hrvaška fašistična in protisemitska, pademo v revizionistično past, ki jo je mednarodni javnosti nastavila srbska propaganda. [...] Skratka, nacisti te zgodbe so se poskušali predstaviti kot Judje.«53

Predpostavka o »ontološki naravi« narodov in posledični »umetnosti« »totalitarnega« fenomena socializma vodi zgodovinarje v revizijo zgodovine Jugoslavije, čeprav je ta včasih tudi diskretna ali evfemistična. Takšno revizionistično zgodovinopisje še naprej pomembno zaznamujejo moralne sheme, ki so jih javni intelektualci uspešno vsilili širši javnosti – tako opise komunističnih zločinov polni figura Zla,54 medtem ko v pisanju o fašističnih zločinih prevladuje nevtralnejši ton. Ne samo, da opisi druge svetovne vojne v Jugoslaviji pogosto podcenjujejo nasilje Osi, obravnavajo ga tudi kot enakega in včasih celo kot manj škodljivega od nasilja komunistov oziroma partizanov.

Vse te usmeritve so lepo razvidne v knjigi Mala zgodovina Slovenije55 Antonie Bernard, francoske zgodovinarke, specializirane za Slovenijo. Ko se avtorica ukvarja z dejavnostmi okupatorskih sil v Sloveniji med drugo svetovno vojno, navaja, da »so bili med hitro izvedeno politiko madžarizacije« v Prekmurju učitelji in duhovniki izgnani, »madžarščina pa je bila edini dovoljeni jezik«,56 medtem ko so Nemci vodili politiko »raznarodovanja«5�

Alain Finkielkraut, Comment peut-on être Croate, str. 29.

Prav tam, str. 32.

Omenjanje Zla, v zvezi s katerim je včasih v rabi tudi mistični jezik, se napaja pri Lévyjevem dnevniku

o vojni v Bosni. V njem Lévy piše, da ima Beograd »vonj po kriminalu in črnih mašah«. Ker ga fascinira

podoba Tuđmana, ki jé meso z žara, avtor – z veliko napora – poveže Tournierjev lik Göringa iz Roi

des Aulnes z banalnostjo zla pri Hannah Arendt in si tako »ne more kaj, da si ne bi mislil: predsednik

Tuđman je strokovnjak. Predsednik Tuđman je profesionalec. Predsednik Tuđman razmišlja kot mesar.«

Bernard-Henry Lévy, Le lys et la cendre, str. 146.

Antonia Bernard, »Petite histoire de la Slovénie«, Culture et sociétés de l'Est, št. 23, Institut d'Études

Slaves, Pariz, 1996.

Prav tam, str. 126.

Prav tam.

52

53

54

55

56

5�


in načrtovali »množične selitve prebivalstva«,58 vendar so jih »zaradi težav, ki jih je imela nemška vojska drugje, in zaradi hitro naraščajočega odpora uresničili le delno«.59 Represijo, ki jo je izvajala nemška vojska, opiše kot »sistem talcev«, po katerem je bilo »za enega ubitega nemškega vojaka ubitih deset Slovencev«.60

Takšen izbor besed je v ostrem nasprotju s tistim, ki ga avtorica uporabi za opis pobojev kolaborantov:

»Slovenske domobrance, ki jih je bilo približno trinajst tisoč, vendar so premogli le lahko oborožitev, je Osvobodilna fronta premagala spomladi leta 1944. Nekateri od njih so se tudi znašli [sic] v nemških koncentracijskih taboriščih. Ko je prišla Titova vojska, so različne skupine, ki so sestavljale to 'narodno stražo', pobegnile skupaj z ostankom nemške vojske. Na začetku maja 1945 je sedemnajst tisoč Slovencev prišlo do Koroške, kjer so se – mnogi od njih skupaj s svojimi družinami – predali zaveznikom, ti pa so jih vrnili Titovim partizanom. Večina jih je bila poklanih v naslednjem mesecu dni, tako kot tudi srbski in hrvaški zaporniki, ki so bežali skozi Slovenijo. Te množične pokole so spremljali posamezni umori – od kmetice, ki so jo umorili pred očmi lastnih otrok, ker je ponudila juho sestradanim maquisardom,61 ne glede na njihovo politično prepričanje [...] do duhovnika, ki so ga ustrelili, ker je med vojno skrival tako 'rdeče' kot 'bele'. Trupla, pometana v kraške jame, so plavala v podzemnih rekah; druga trupla so pustili v gozdu, kjer so jih pojedle lisice. Ker so se kmetje bali represalij, si jih niso drznili pokopati.«62

Antonia Bernard v knjigi, ki jo je napisala skupaj z zgodovinarjem Georgesom Castellanom, primerja fašistično zasedbo in jugoslovansko vladavino v Trstu:

»Jugoslovanska zasedba mesta je bila izredno brutalna in je v dušah Tržačanov pustila strahoten spomin na 'slavokomuniste' – v primerjavi s 'korektno' fašistično zasedbo, četudi so to zaznamovali poboji.«63

Prav tam.

Prav tam.

Prav tam, str. 129.

»Maquisard« v francoščini pomeni protifašističnega borca. Ambivalentna raba tega pojma razkriva

avtoričino pripovedno strategijo izenačevanja protifašistov in kolaborantov.

Antonia Bernard, nav. delo, str. 131.

Georges Castellan in Antonia Bernard, La Slovénie, Presses Universitaires de France, str. 55.

58

59

60

61

62

63


Takšno opisovanje fašistične zasedbe, kot »korektne«, je očitno prikrivanje, preprosto navajanje »pobojev« (brez podrobnejših opisov in analiz) pa poskuša omiliti fašistične zločine, zlasti iztrebljenje tržaških Judov, od katerih jih je samo dvajset preživelo deportacije v taborišča smrti.64 Beli teror naj bi bil zgolj odgovor na rdeči teror.65

»Četudi je mogoče dokazati sodelovanje [sic] med okupatorji in nekaterimi nekomunističnimi skupinami, so komunisti vseeno delali za tujo silo – Sovjetsko zvezo.«66

»Kako pojasniti, da so komunisti tako zlahka prevzeli vodstvo osvobodilnega gibanja, čeprav so bili v njem samo drobna manjšina? V Jugoslaviji je bila komunistična partija v ilegali že od leta 1921 in je bila torej vajena takšnega boja [...] Fanatizem, ki človeškemu življenju odreka vsakršno vrednost, in propaganda [...] sta opravila ostalo.«6�

Joseph Krulic je zgodovino revidiral z ekonomskega zornega kota in trdil, da »sta ekonomski dediščini Franca in Pinocheta pohvalni, medtem ko titoizem v praksi nikoli ni priznaval nobene lastninske pravice – ekonomska dediščina titoizma je torej katastrofalna«.68

NEKAKŠEN ODPRTI ZAKLJUČEK: NOTRANJI POMEN UNIVERZALIZMA

Smisel, ki je bil podeljen jugoslovanskim spopadom, in boje med javnimi intelektualci glede njihove definicije moramo torej brati v razmerju do splošne ekonomije konservativne simbolne revolucije, ki v Franciji poteka že od sredine sedemdesetih let. Poseben pomen, ki so ga v francoskem političnem in intelektualnem prostoru imele javne mobilizacije v zvezi z Jugoslavijo, lahko razumemo samo v povezavi s konjunkturo krize, v kateri so se zgodile. Čeprav so se »javni intelektualci« pogosto sklicevali na »univerzalizem«, nikoli

Prim. Marco Coslovich, I percorsi della sopravvivenza: storia e memoria della deportazione

dall'Adriatisches Küstenland, Mursia, Milano, 1994.

Georges Castellan in Antonia Bernard, La Slovénie, str. 129.

Prav tam.

Prav tam.

Joseph Krulic, nav. delo, str. 169.

64

65

66

6�

68


niso prenehali zrcaliti bojev v francoskem političnem, akademskem in medijskem prostoru, ali z drugimi besedami, nikoli niso delovali drugače kot pod vplivom bojev za definicije znotraj teh prostorov.

Dejansko le redki problemi, ki so se pojavili v večplastni krizi tistega časa, niso sprožili odzivov »medijskih intelektualcev« v obliki angažmaja v zvezi z balkanskimi spopadi. Lahko bi celo dejali, da je posledice te mobilizacije celotnih delov »civilne družbe« še vedno čutiti, saj so v medijski zdravi razum vnesle nekatere reprezentacije in semantične elemente, ki delujejo še zdaj – najvidnejši primer je »etnično čiščenje«.69

Med vojno v Jugoslaviji so številni javni nastopi javnih intelektualcev neposredno nagovarjali aktualni položaj v Franciji. Po Lévyju je bilo bosansko kozmopolitstvo potencialen zgled za Francijo v devetdesetih letih, saj so takrat mediji povezali nemire v revnih francoskih predmestjih z islamom, medtem ko je Lévy občudoval bosanske muslimane, ki naj ne bi bili »fundamentalisti«. V enem od poskusov, da bi Mitterranda prepričal, naj vojaško posreduje v Bosni, je bosanske muslimane opisal kot »strpne, odprte, umirjene – muslimane, kakršne si v svojih predmestjih lahko le želimo«.�0

Zavzetost Alaina Finkielkrauta za Hrvaško ima praktičen pomen: poskus ustvariti konservativno in nacionalistično kritiko globalizacije. Ko obsoja »škandal tišine sveta« ob napadu srbske vojske na Hrvaško, dejansko napada francoske zagovornike »kozmopolitstva«, »ki zaničujejo nacionalna čustva in vidijo narod kot storitev in ne več kot mesto. Zato – to smo leta 198� videli pri razpravi o nacionalni zakonodaji v Franciji – vehementno nasprotujejo zamisli, da bi od otrok imigrantov zahtevali, naj se svobodno podredijo nacionalni skupnosti. Ali se kdo podredi storitvi? Ne, storitve uporabljamo. Povedano z drugimi besedami, smo potrošniki. Današnja zavrnitev 'nacionalnih čustev' dejansko ni nič drugega kot zamenjava državljana s potrošnikom.«�1

Novi filozof Finkielkraut je pogosto kritiziral tekmece, katerih privrženost Bosni temelji na njeni »večkulturnosti«, ki jo sam zmore videti le kot »nomadstvo, mešanje, raznolikost, kreolizacijo«.�2

Alain Finkielkraut je pred kratkim izjavil, da se v francoskih predmestjih dogaja »etnično čiščenje«,

ki naj bi ga izvajali priseljeni Francozi in Francozinje. Alain Finkielkraut, Répliques, 6. 1. 200�.

Prav tam, str. 164.

Prav tam, str. 34.

Alain Finkielkraut, L'ingratitude, Gallimard, Pariz, 1999.

69

�0

�1

�2


Po njegovem mnenju »se lahko samo Bosna in Hercegovina izogne sovraštvu, ki spremlja stremljenje k uresničenju naroda. Zakaj? Prav zato, ker ni mesto, temveč križišče, ker ni videna kot skupnost usode, ampak kot preplet zgodovin, ker ni videna kot svet, temveč kot mikrokozmos kroženja na Zemlji.«�3 »Z zdajšnjega demokratskega zornega kota je homogenost neopravičljiv greh in samo večetnični Jugoslovani, mali ali veliki, imajo pravico do obstoja.«�4 Jugoslovanski prostor tako učinkuje kot »mesto« preobrazbe novofilozofskega političnega jezika, potem ko je njegov raison d'être – totalitarizem – nenadoma prenehal obstajati.

Zaradi nedavnih sprememb mednarodnega položaja in tudi francoskega družbenega konteksta so javni intelektualci na več frontah – pravzaprav povsod, kjer je bilo možno vplivati na javno mnenje – poskušali prepričati javnost, da totalitarna pošast še diha. Zrušenje nebotičnikov World Trade Centra jim je ponudilo priložnost, da se odpravijo v boj proti novemu »islamskemu fašizmu«. Nova paradigma filozofije »javnih intelektualcev« je čedalje jasnejša: novi akter »totalitarizma« ni več nacistična, sovjetska ali srbska država; nova figura totalitarizma je »terorizem teroriziranih«, ki ga je že v sedemdesetih letih opredelil Glucksmann. Alain Finkielkraut, ki je pozneje v Tuđmanu videl pionirja, ki je z vnovičnim štetjem mrtvih v Jasenovcu, a tudi s svojimi »svarilnimi knjigami« poskušal »streti logiko viktimizacije«, je pozneje s svojim angažmajem na strani HDZ postal eden od najpomembnejših javnih intelektualcev. Nedavno je objavil zbirko orwellovskih shem, po katerih so zatirani agresorji, protikolonializem protisemitizem in protirasizem rasizem. »Du sollst der werden, der du bist« – še nikdar ni ta stavek misleca gospodarja bolj ustrezal francoskim javnim intelektualcem.

PREVEDEL PRIMOŽ KRAŠOVEC

Alain Finkielkraut, Comment peut-on être Croate, str. 52.

Prav tam, str. 31.

�3

�4


BOREC 648–651, LX/2008

ODDOGODENJE ZGODOVINE – PRIMER JUGOSLAVIJE

AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI

AUTHOR'S ABSTRACTS AND SUMMARIES


MATEJA RATEJ

RELATIVIZACIJA AVTORJA (ZGODOVINARJA) V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU PO LETU 2000

Na podlagi teoretskih pozicij Giovannija Levija (r. 1954), mednarodno priznanega italijanskega

zgodovinarja in enega od vodilnih mikrozgodovinarjev, bom poskušala odgovoriti na vprašanja o

vlogi avtorja (zgodovinarja) v sodobnem slovenskem zgodovinopisju. Je ta opazovalec ali razsodnik?

Razlagalec ali objektivno oko? Osredotočila se bom na nekaj eminentnih monografij slovenskih

zgodovinarjev tretjega tisočletja.

Giovanni Levi je predstavnik angažiranega zgodovinopisja, ki zahteva ločevanje zgodovine od

ideologije. Po njegovem mnenju je eden od osrednjih problemov sodobnega zgodovinopisja avtoritarni

slog interpretacije. Zgodovinarji nizajo pripovedi, kot da bi govorili o neki objektivni realnosti. Redko

napišejo kaj o težavnem procesu raziskovanja, kar bi njihovim sklepom podelilo pridih hipotetičnosti,

nezaključenosti ali dvoma. Levi opozarja, da so druge humanistične vede že zdavnaj relativizirale

avtorjevo avtoriteto. Zgodovina pri tem nedvomno zelo zamuja, saj ignorira sodobne družboslovne

kritike konceptov racionalizacije. Podobno kot nekateri drugi kritiki zgodovinopisja tudi Levi meni,

da zgodovinarjeva naloga ni le v tem, da neki dogodek osmisli, temveč da tudi preveri, v kolikšni meri

je ta dogodek predvsem stvar splošnega interesa. Opozarja na pomemben vidik, da dogodek ni nujno

nekaj, kar se je zgodilo, temveč nekaj, kar so ljudje pripravljeni sprejeti kot takšno. Zgodovinar bi se

zato moral osredotočati na pomene. Spraševanje o tem, kako so se stvari dejansko zgodile, pa Levi

razume kot nekakšen eksorcizem, ki naj bi obvladal kaos in mu podelil ustrezno obliko.

V skladu s tem pravi, da je zgodovina nepretrgano vnovično interpretiranje že znanega; skratka, temelj

zgodovinarjevega dela ni vračanje nečesa pozabljenega v zavest ljudi. Prepričan je, da so zgodovinarska

odkritja prej stvar naključja, medtem ko je zgodovinska resnica bolj ali manj znana oziroma se poraja iz

novosti v vprašanjih, ki si jih zastavlja. Iskanje odgovora na vprašanja, kaj nam je kot skupnosti skupno

v kulturnem smislu, kaj je legitimno, kaj nas mora povezati v skupni temelj vrednot, je po njegovem

mnenju predmet nepretrgane vojne reprezentacij preteklosti.

KLJUČNE BESEDE: sodobno slovensko zgodovinopisje in zgodovinarji, vloga avtorja, avtoritarnost,

racionalizacija, Giovanni Levi, mikrozgodovina, angažirano zgodovinopisje.


MATEJA RATEJ

THE RELATIVISATION OF THE AUTHOR (HISTORIAN) IN THE SLOVENE HISTORIOGRAPHY AFTER 2000

Taking Giovanni Levi's theoretical positions as the basis, I will try to give answers to the questions

relating to the role of an author (historian) in modern Slovene historiography. Is he/she an observer

or a judge? An interpreter or an objective eye? In so doing I will concentrate on some eminent

monographs written by the Slovene historians of the third millennium.

Giovanni Levi (b. 1954), an internationally renowned Italian historian and one of the leading

microhistorians, is a representative of the so-called engaged historiography that demands the

separation of history from ideology and is one of the defining frameworks of the postmodern

division of historiography. For Levi, one of the main problems of modern historiography is the

authoritarian style of interpretation. Historians relate narratives as if they were speaking about

some objective reality, rarely mentioning the painstaking research process which would give

their conclusions an air of hypothesis, non-conclusiveness or doubt. Levi points out that other

humanities have long since relativised the author's authority, while history lags behind in this

respect by ignoring a modern sociological critique of the concepts of rationalisation. Similar to

some other critics of historiography, Levi, too, thinks that the role of a historian is not solely

to give sense to an event, but also to check to what a degree that specific event is an issue of

general interest. He draws attention to an important aspect saying that an event is not necessarily

something that has happened but something that people are willing to accept as such. A historian

should therefore concentrate primarily on meanings, while questions about how the things actually

occurred should be understood as a kind of exorcism that is meant to bring the chaos under control

and give it a suitable shape. Knowing this, it is not difficult to understand why Levi argues that

history is a continual reinterpretation of something already known, and rekindling in people's

minds of something that has been forgotten is not the core task of a historian. He further maintains

that historical discoveries are rather accidental, with the underlying truth being more or less known

and emerging from the novel questions posed by historians/historiography. In Levi’s opinion, the

search for answers to the questions, such as what cultural aspects are shared by a community, what

is legitimate, what is a common thread that binds us together forming our shared foundation of

values, are the issues over which a continual war is being fought by various representations of the

past.

KEYWORDS: contemporary historiography and historians in Slovenia, the role of an author,

authoritarianism, rationalisation, Giovanni Levi, microhistory, engaged historiography.


RASTKO MOČNIK

ZGODOVINOPISJE KOT IDENTITETNA VEDNOST: TRIJE SLOVENSKI ZGODOVINARJI O RAZBITJU JUGOSLOVANSKE FEDERACIJE

V prispevku bomo pokazali, kako trije slovenski zgodovinarji prikazujejo razbitje jugoslovanske

federacije. V ozadju njihovih prikazov lahko razberemo dva implicitna modela: 1. stoletno genezo

balkanskih narodov; 2. zapovrstje političnih ureditev, ki so vsaka po svoje legitimne. Ta modela

lahko v grobem izenačimo s Foucaultovim razlikovanjem med (predmodernim) »rimskim« tipom

zgodovinopisja (model 2) in (zgodnje modernim) »bibličnim« tipom zgodovinopisja (model 1).

S kombinacijo obeh je mogoče izdelati teleološko montažo, ki upravičuje sedanja razmerja gospostva.

Na koncu bomo opozorili, da so ideološke temelje, ki podpirajo horizont uradnega zgodovinopisja

v Sloveniji, že zdavnaj analizirali in spodnesli teksti slovenskih teoretikov, ki delujejo zunaj lokalnega

zgodovinopisnega establišmenta. Ali bi potemtakem morali sklepati, da institucionalizirana znanost

reproducira epistemološke ovire in jih predeluje v ideološke stebre naroda?

KLJUČNE BESEDE: uradno slovensko zgodovinopisje, razbitje SFRJ, Jože Pirjevec, Božo Repe,

Peter Vodopivec, identitetna vednost, nacionalizem, ideologija, epistemologija.

RASTKO MOČNIK

HISTORIOGRAPHY AS IDENTITARY KNOWLEDGE: THREE SLOVENE HISTORIANS ON THE DESTRUCTION OF YUGOSLAV FEDERATION

The contribution analyses how three prominent Slovene historians present the destruction of

Yugoslav federation. Two implicit models appear: 1. secular genesis of the Balkan nations;

2. sequence of political arrangements, each justified on its own terms. The two models can roughly

be assimilated to Foucault’s distinction between the (pre-modern) “Roman” (2) and the (early

modern) “biblical” (1) type of historiography. The combination of both models offers a strong

instrument to construct a teleological montage apologetic of the present relations of domination.

The text argues that ideological foundations supporting the horizon of the official historiography in

Slovenia have already been challenged and analysed by the texts of Slovene authors working outside

the local historiographic establishment. Should we conclude that institutionalised science reproduces

epistemic obstacles and transforms them into ideological pillars of the nation?

KEYWORDS: official historiography in Slovenia, destruction of SFRY, Jože Pirjevec, Božo Repe,

Peter Vodopivec, identitary knowledge, nationalism, ideology, epistemology.


LEV CENTRIH

O POMENU KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ

Članek ne prispeva novih zgodovinskih dejstev, povezanih s pomenom Komunistične partije

Slovenije v določenem časovnem obdobju, pač pa osvetljuje nekatere probleme in okoliščine

produkcijskega načina obstoječih dejstev. V ta namen se je avtor omejil na en primer, in sicer na

skupinsko delo v dveh knjigah, ki so ga opravili ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinarke:

Slovenska novejša zgodovina, 1848–1992.

Članek problematizira razmerja med profesionalno produkcijo zgodovinskih dejstev in

vročekrvnimi javnimi polemikami o značilnostih druge svetovne vojne na teritoriju, ki se danes

bolj ali manj ujema z državnimi mejami Republike Slovenije. Te polemike praviloma postanejo

intenzivnejše vsakič, ko se v medijih pojavijo novice o novih odkritjih množičnih grobišč s

posmrtnimi ostanki protipartizanskih borcev.

Članek poleg tega obravnava nekatere strategije avtorjev in avtoric Slovenske novejše zgodovine,

ki se osredotočajo na prizadevanje k ohranitvi uravnotežene in nevtralne pozicije v polemikah o

drugi svetovni vojni. V tej povezavi članek nakazuje, da je njihova naloga pravzaprav zavarovanje

produktov lastnega dela, tj. zbirk zgodovinskih dejstev, pred vsakršnimi ideološkimi muhami, ki se

zgodovinarjem kažejo kot napadalke njihovega dela, katerih namen se je z njim okoristiti ali pa ga

preprosto razvrednotiti.

KLJUČNE BESEDE: slovenska novejša zgodovina, druga svetovna vojna, Komunistična

partija Slovenije, komunistično gibanje, stalinizem, oktobrska revolucija, Narod, narodna sprava,

zgodovinopisje, ideologija, teorija ideologije, zoo keeping.


LEV CENTRIH

ON THE SIGNIFICANCE OF THE COMMUNIST PARTY OF SLOVENIA DURING THE SECOND WORLD WAR AND ITS AFTERMATH

The paper does not contribute any new historical facts concerning the issue, i.e. the significance

of the Communist Party of Slovenia in certain period of time; it is rather an attempt to shed

light on the mode of production of these facts. In order to do so, the main focus is put on one

particular case: a collective work of the most prominent Slovene historians, the two volumes Slovene

Contemporary History, 1848–1992.

The paper illustrates some relations between professional production of historical facts and

burning public debates on the character of the Second World War in the territory that today more

or less coincides with the state borders of the Republic of Slovenia. These debates become more

intense each time the reports on fresh discoveries of mass graves containing the remains of anti-

partisan fighters appear in the media.

The paper deals with certain strategies by authors of Slovene Contemporary History, namely their

efforts to maintain balance and a neutral position in the burning debates on the Second World War.

It shows that their task is actually to secure the very products of their labour, namely collections of

historical facts, from interferences of distinguished ideological niceties. The latter appear either as

attackers on their works, in order to take them for the advantage for a particular political enterprise,

or just simply to discredit historians’ labour.

KEYWORDS: Slovene contemporary history, Second World War, Communist Party of Slovenia,

Communist movement, Stalinism, October Revolution, Nation, national reconciliation, historiography,

ideology, theory of ideology, Zoo keeping.


ALBERTO TOSCANO

EMBLEMI IN REZI: FILOZOFIJA V ZGODOVINI IN PROTI NJEJ

Teorija subjekta, kot jo je razvil Alain Badiou iz prizadevanja rešiti subverzivno in emancipacijsko

jedro dialektike, je v prid notranjega, subjektivnega in diskontinuiranega dojemanja periodizacije

političnih »sekvenc« dosledno nastrojena proti pogledu na zgodovino, ki le-to prikazuje kot poln

in razberljiv pomen. Po tej poti bom raziskal teoretsko gibanje, ki je Badiouja vodilo k dislociranju

dialektike zgodovine in zgodovinskosti dialektičnega, da bi spodbudil razumevanje političnega časa,

ki ne bo več vezano na zapovedano izrazno in razvojno matrico. Da bi ocenil pertinentnost tega

konceptualnega predloga za razprave o revolucionarnem zgodovinopisju, bom razčlenil Badioujeve

filozofske protizgodovine pariške komune in kitajske kulturne revolucije. Pri tem bom upošteval

način, ki omogoča, da te politične prelome in postopke vidimo obenem kot izsledke notranje

periodizacije in kot medsebojno periodiziranje, in ne kot nečesa, kar bi pripadalo kontinuumu

emancipacij. Prispevek bom sklenil s poskusom problematizacije sopostavitve periodizacije in

Zgodovine ali zgodovinopisja vzdolž treh osi: 1. napetosti med notranjim pristopom, kakršen

je Badioujev, in oceno prisil in določil, ki jih zgodovinskim dogodkom in spremembam vsiljuje

kapitalizem; 2. zagatnosti pogleda, ki temelji na konceptu resnice kot izjeme, da bi raziskal

subjektivni naboj in razgrnitev »nečistih« političnih sekvenc (npr. gibanja neuvrščenih in tretjega

sveta); 3. učinka Badioujevega pojma periodizacije na samo zgodovinskost in spremenljivost

njegovega lastnega filozofskega aparata (tj. grožnja »absolutnega historicizma«).

KLJUČNE BESEDE: Alain Badiou, filozofija zgodovine, dialektika, historični materializem,

emancipacijska gibanja, historizacija, periodizacija, totaliteta, grožnja absolutnega historicizma,

diskontinuiteta.


ALBERTO TOSCANO

EMBLEMS AND CUTS: PHILOSOPHY IN AND AGAINST HISTORY

Aiming to salvage the subversive and emancipatory nucleus of the dialectic, Alain Badiou’s theory

of the subject has consistently worked against a vision of History as full, legible meaning for the

sake of an internal, subjective and discontinuous grasp of the periodisation of political ‘sequences’.

In this paper, I will examine the theoretical movement that leads Badiou to dislocate the dialectics

of history and historicity of the dialectic, generating a comprehension of political time that is no

longer bound to an ordered matrix of expression and development. In order to gauge the pertinence

of this conceptual proposal to debates on revolutionary historiography, I will examine Badiou’s

philosophical counter-histories of the Paris Commune and of the Chinese Cultural Revolution,

considering the manner in which, rather than belonging to a continuum of emancipations, these

political ruptures and procedures can be seen both as internally periodised and as periodising

one another. In conclusion, I will attempt to problematise the juxtaposition of periodisation and

History/historiography along three axes: (1) the tension between an internalist approach such as

Badiou’s and the consideration of the constraints and determinations imposed by capitalism on

historical events and transformations; (2) the difficulty for a perspective founded on a concept

of truth-as-exception to investigative the subjective charge and unfolding of ‘impure’ political

sequences (e.g. that of the non-aligned movement and the Third World); (3) the effect of Badiou’s

notion of periodisation on the very historicity and mutability of his own philosophical apparatus

(i.e. the threat of an ‘absolute historicism’).

KEYWORDS: Alain Badiou, philosophy of history, dialectics, historical materialism, emancipatory

movements, historisation, periodisation, totality, threat of an absolute historicism.


OZREN PUPOVAC

NIČESAR NI BILO – RAZEN KRAJA, KJER JE BILO: ĐINĐIĆ IN JUGOSLAVIJA

Na podlagi ekskurza iz striktne domene zgodovinopisja v drugo teoretsko polje bom poskušal

pokazati, kako nastopa problem oddogodenja v politični filozofiji. Vsaj kar zadeva zgodovino

socialistične Jugoslavije, ima tu eksemplarično vlogo filozofski poskus analize Jugoslavije kot

nedokončane države izpod peresa Zorana Đinđića. Med kopico znanstvenih in filozofskih del je ta

nedvomno verodostojen pečat tedanjega časa – prinaša odgovor na krizo Jugoslavije v osemdesetih

letih minulega stoletja, obenem pa je izjemen primer zgodovinskega, rečeno z Badioujem,

dogodkovnega revizionizma. Đinđićev odgovor na destruktivne ekonomske in družbenopolitične

tendence, ki so jugoslovansko federacijo vidno razkrajale v poznih osemdesetih letih, je bil izprašati

prav politične temelje jugoslovanskega projekta. Z drugimi besedami, korenine krize v osemdesetih

letih segajo v dejanje ustanovitve socialistične Jugoslavije. Po Đinđiću je bila ta ustanovljena brez

jasnih določil legalnosti in državnosti, brez jasnega vpisovanja in s tem artikulacije suverenosti

politične skupnosti, zatorej je bila ustanovljena kot ilegitimna politična tvorba. Vse, kar se je zgodilo

v dogodku leta 1943 – AVNOJ in emancipacijska politika narodnoosvobodilnega boja, predstavlja

le niz posebnih političnih in zgodovinskih okoliščin, ki zgrešijo prave politične ali pravne koordinate.

Ustanovitveni akt Jugoslavije ni prinesel nobene jasne odločitve o politični skupnosti, ni se dotaknil

odločitve o ustanovitvi učinkovite tvorbe nacionalne Države.

Če je danes ironična plat teh ugotovitev zgovorna že sama po sebi, saj lahko trdimo, da se je

Đinđićev zastavek – poustvariti Jugoslavijo kot nacionalno državo – uresničil v nasilju v devetdesetih

letih, nasilju nacionalističnih projektov s ciljem »dokončanja« jugoslovanske Države, je v tej zvezi

zanimivejše vprašanje tisto o Đinđićevi metodi. Ali Đinđićeva izselitev emancipacijske vsebine

Jugoslavije razkriva splošnejše probleme, ki nagovarjajo politično filozofijo v njenem soočanju s

politiko? Ali odstirajo mračnjaško razsežnost politične filozofije, njeno strukturno nesposobnost,

da bi prepoznala politično singularnost? V sklepnem delu prispevka bom poskušal odgovoriti

na ta vprašanja, opirajoč se na Althusserja in Badiouja, ter opredeliti nasprotje med politiko in

političnostjo.

KLJUČNE BESEDE: razpad jugoslovanske federacije, AVNOJ, NOB, zgodovinski in dogodkovni

revizionizem, Zoran Đinđić, singularnost, politika vs. političnost, država, emancipacija.


OZREN PUPOVAC

NOTHING TOOK PLACE BUT THE PLACE: ĐINĐIĆ AND YUGOSLAVIA

Taking an excursion from the strict domain of historiography, I will try to show how the problem

of uneventment figures in another theoretical field, that of political philosophy. One of the

exemplary moments here, at least in what concerns the history of socialist Yugoslavia, is Zoran

Đinđić’s Yugoslavia as an Unfinished State. Đinđić’s analysis is, undoubtedly, a veritable sign of the

times – being one of many scientific and philosophical works that were produced in response to

the crisis that Yugoslavia was experiencing in the 1980s. At the same time, however, this attempt

at a philosophical panacea is also a remarkable example of historical, or, as we can say with Badiou,

evental revisionism. Đinđić’s response to the destructive economic and sociopolitical tendencies

that were visibly tearing the Yugoslav federation apart by the late 1980s was to question the very

political foundations of the Yugoslav project. The source of the crisis of the eighties, in other

words, spans back to the very act of foundation of socialist Yugoslavia. Yugoslavia, according to

Đinđić, was created as a state without a clear dimension of legality and statehood – without a

clear articulation of sovereignity to the political community. And moreover, it was created as an

illegitimate political construction. Everything that took place in the event of 1943, the moment of

AVNOJ and the emancipatory politics of the People’s Liberation Struggle, represents but a set of

particular political and historical circumstances, circumstances which fall short of proper political

or juridical coordinates. The very act of foundation of Yugoslavia entailed no clear decision about

political unity, let alone a decision to create a viable construction of a nation-State.

Now, if the ironic dimension of these conclusions already speaks for itself – as we can say that

Đinđić's gambit to recreate Yugoslavia as a nation-State was truly “verified” in the violence of

the nineties, in the violence of nationalist projects which sought to ‘finish’ the Yugoslav State – a

more interesting question here is the question of Đinđić’s method. Does Đinđić’s evacuation of

the emancipatory content of Yugoslavia reveal some more general problems pertaining to political

philosophy in its encounter with politics? Does it reveal an obscurantist dimension of political

philosophy, its structural incapacity for registering political singularity? In concluding my paper,

I will try to offer an answer to these questions whilst formulating, together with Althusser and

Badiou, the opposition between politics and the political.

KEYWORDS: destruction of Yugoslav federation, AVNOJ, People’s Liberation Struggle, historical

and evental revisionism, Zoran Đinđić, singularity, politics vs. the political, State, emancipation.


SLOBODAN KARAMANIĆ

»RESNICA IN SPRAVA« KOT ZGODOVINSKI REVIZIONIZEM: PRIMER DEDIŠČINE VOJN IN NASILJA V POSTJUGOSLOVANSKEM KONTEKSTU

Proces »resnice in sprave« je z vidika današnje liberalnodemokratske agende najbolj priporočljiva

pot predelave zgodovinske zapuščine vojn in prelivanja krvi v nekdanji Jugoslaviji: da bi zagotovili

mir in napredek v tej regiji, je treba doseči objektivno resnico o boleči realnosti vojn, osnovni

konsenz o tem, kaj se je dejansko zgodilo. Samo po tej poti bi morda lahko presegli konfliktne in

partikularne poglede katerekoli od vpletenih nacionalnih skupin.

V prispevku bom poskušal preveriti, ali je koncept resnice in sprave učinkovita alternativa

razcepljenosti zgodovinske resnice po posameznih nacionalističnih interpretacijah zgodovine ali

pa je nemara ukleščen v iste omejitve nacionalnega imaginarija. Omeniti je namreč treba, da je

zapoved objektivnosti v določilih resnice in sprave popolnoma podrejena kategoriji naroda oziroma

nacije. Kot pokaže sam diskurz resnice in sprave, je mogoče objektivno resnico izpeljati le iz okvirov

nacionalne resnice: vsak narod, ki je bil vpleten v vojno, bi moral prevzeti del odgovornosti za

zločine, storjene v njegovem lastnem imenu. V tem pogledu je problem resnice in sprave problem

nacionalne (samo)zavesti. Glavni ideološki mehanizem sprave tako prevzame obliko nacionalnega

priznanja, priznanja svoje pripadnosti k delu nacionalne odgovornosti ali krivde. Znotraj

strukturnih omejitev deluje koncept resnice in sprave kot različica zgodovinskega revizionizma, in

sicer v dvojnem pomenu: po eni strani desingularizira politično naravo posocialističnega naroda,

po drugi strani pa zanemarja ali zanika vso paleto protislovij, napetosti in nasilja med drugim

zgodovinskim soočenjem načel nacionalne države s kompleksnostjo jugoslovanske situacije.

KLJUČNE BESEDE: razpad SFRJ, jugoslovanske vojne, postsocializem, resnica in sprava,

nacionalna krivda, nacionalna država.


SLOBODAN KARAMANIĆ

“TRUTH AND RECONCILIATION” AS HISTORICAL REVISIONISM: AN EXAMPLE OF THE LEGACY OF WARS AND VIOLENCE IN THE POST-YUGOSLAV CONTEXT

According to today’s liberal-democratic agenda, the process of “Truth and Reconciliation” seems

to be the most desirable way of dealing with the historical legacy of wars and bloodshed in ex-

Yugoslavia. In order to secure the lasting peace and prosperity in this region, it is necessary to reach

the objective truth about the painful reality of the wars, i.e. to reach a basic consensus on “what

really has happened”. Only in this way it might be possible to overcome conflicting and particular

visions of any respective national group.

In my contribution, I will try to question whether the concept of truth and reconciliation

represents an effective alternative to the partition of historical truth divided among different

nationalist interpretations of history, or is it rather inevitably caught within the same limits of

national imaginary? Namely, we should note that the truth and reconciliation norm of objectivity

entirely depends upon the category of nation. As the discourse of truth and reconciliation indicates,

the objective truth can be derived only from the framework of national truth: every particular

nation involved in conflicts should accept a part of the responsibility for the crimes committed

in their own name. Consequently, the problem of the truth and reconciliation is understood as a

problem of national consciousness. The central ideological mechanism of reconciliation therefore

takes the form of national recognition, the recognition of one’s own belonging to the part of

national responsibility or blame. Within this structural limitation, the concept of truth and

reconciliation functions as another type of historical revisionism in a double sense: on the one

hand, desingularising the very political nature of the “post-socialist” nation, and, on the other hand,

neglecting or denying a whole set of contradictions, tensions and violence that came up during the

course of the second historical encounter of the principles of nation-State with the complexity of

Yugoslav situation.

KEYWORDS: destruction of SFRY, Yugoslav wars, post-socialism, truth and reconciliation, national

blame, nation-State.


NEBOJŠA JOVANOVIĆ

PROTIFAŠIZEM MED DVEMA SMRTMA: INTELEKTUALNA ELITA V BOSNI IN HERCEGOVINI TER NJEN CIVILNO-LIBERALNI REVIZIONIZEM

Z vidika večine dobrohotnih zahodnih opazovalcev je za postsocialistično Bosno in Hercegovino

značilen antagonizem med protidemokratičnimi etnonacionalisti in njihovimi demokratičnimi

civilnimi kritiki. Arena zgodovinske znanosti in njenih institucij je ena od najslikovitejših področij,

saj v njej hitro razberemo omenjeni antagonizem: etnonacionalistični zgodovinarji, ki pogosto

izrabljajo pretekle dogodke, da bi poustvarili zgodovino svojih etničnih skupin (v okviru širšega

nacionalističnega projekta obuditve etnične tradicije), se soočajo s »civilnimi« zgodovinarji,

ki vztrajno trdijo, da zgodovina ne bi smela biti ideološko »kontaminirana«, saj bi jo morali

obravnavati kot enotno sfero objektivne vednosti. To navidezno konfrontacijo bom raziskal zato, da

bi ponudil drugačno perspektivo, ki bo pokazala to opozicijo kot lažno. Tako imenovani »civilni«

intelektualci se izkažejo za nič manj problematične od njihovih pregovorno etnonacionalističnih

malopridnežev. Natančnejši pogled pokaže, da želijo »civilni« intelektualci z vztrajanjem na

metaideološkem stališču (zgodovinske, teoretske, kritične itn.) vednosti vzbuditi vtis, da poznajo

absolutno resnico o družbi in zgodovini Bosne in Hercegovine. Njihova glavna strategija je

izenačevanje vseh ideoloških stališč (npr. »barbarizma naše levice in desnice«), ki se zgosti v enačbi

»jugoslovanski socializem = postjugoslovanski nacionalizem«, oziroma v še smelejši interpretaciji, po

kateri je prvi bistveni vzrok drugega. Eden od učinkov te strategije je izbris politične razsežnosti in

fetišizacija kulture, posledica tega pa je svojevrstna družbena amnezija, ki nadomesti zgodovinske

vidike levičarske tradicije mednarodne solidarnosti in protifašističnega boja z miriado izoliranih

imaginacij različnih in neprimerljivih kulturnih (tj. etničnih in verskih) skupin. V prispevku

bom analiziral več primerov te strategije bosanske (samooklicane) »intelektualne elite« in pokazal

na vozlišče prepovedi levičarske politike, protifašističnega revizionizma in civilno-liberalnega

konformizma.

KLJUČNE BESEDE: postsocialistična Bosna in Hercegovina, etnonacionalizem, zgodovinski

revizionizem, etnična tradicija, fetišizacija kulture, NOB, civilno-liberalni konformizem.


NEBOJŠA JOVANOVIĆ

ANTI-FASCISM BETWEEN TWO DEATHS: THE BOSNIAN INTELLECTUAL ELITE AND ITS CIVIC-LIBERAL REVISIONISM

From the perspective of the majority of benevolent Western observers, the main antagonism that

characterises post-socialist Bosnia and Herzegovina is that between the antidemocratic ethno-

nationalists and their democratic civic critics. The arena of historical science and its institutions

is one of the most picturesque domains wherein this antagonism can easily be detected: ethno-

nationalist historians, prone to misuse the past events in order to recreate the history of their

individual ethnic groups (within a wider nationalist project of the reinvention of ethnic tradition),

are confronted by the “civic” historians who insist that history must not be ideologically

“contaminated”, but should be seen as an unibased sphere of objective knowledge. I will try to

question this apparent confrontation in order to offer a different perspective from which this

opposition is revealed as false, and those “civic” intellectuals are shown to be no less problematic

than their proverbial ethno-nationalist villains. On a closer look, with their insistence on the meta-

ideological position of (historical, theoretical, critical etc.) knowledge, they position themselves to

appear as if they would hold absolute truths on Bosnian society and its history. Their main strategy

comprises of the levelling of all ideological positions (as “the barbarism of our Left and Right”, to

quote one of them), which boils down to an equation: Yugoslav socialism equals post-Yugoslav

nationalism or, in an even starker intepretation, the former is perceived as the essential cause of the

latter. One of the effects of this strategy is the erasing of the political and the fetishizing of culture,

resulting in a type of social amnesia. This replaces historical perspectives of the leftist tradition of

the international solidarity and antifascist struggle with a myriad of isolated imaginaries belonging

to different and incommensurable cultural (i.e. ethnic and religious) groups. In this paper, I will

offer an analysis of several examples of this strategy carried out by the Bosnian (self-proclaimed)

“intellectual elite”, which points to the node of the prohibition of leftist politics, antifascist

revisionism and civic-liberal conformism.

KEYWORDS: post-socialist Bosnia and Herzegovina, ethnonationalism, historical revisionism,

ethnic tradition, fetishisation of culture, People’s Liberation Struggle, civic-liberal conformism.


ANDREJ KURILLO

REVIZIONIZEM V ZGODOVINOPISJU: BÊTE NOIRE ALI GRDI RAČEK?

Medtem ko je bila zgodovina že od nekdaj podvržena revizijam, se je negativni pomen izraza

»revizionizem« uveljavil v letih po drugi svetovni vojni. Navsezadnje ne bi nobena razumna oseba

razglašala Römische Geschichte Theodorja Mommsna za dokončen in neideološki prikaz rimske

dobe. Revizionizem se je povezovalo zlasti z zanikanjem holokavsta in reinterpretacijo nacističnega

obdobja nemške zgodovine. Zanikovalci holokavsta večinoma še vedno veljajo za lunatične

obstrance v politiki in zgodovinopisju. Izjema je morda David Irving, ki so ga v Avstriji nedavno

obtožili na zaporno kazen zaradi »trivializiranja holokavsta«. In vendar je blažja oblika revizionizma,

če jo lahko tako poimenujemo, dobila podoben zlovešči pridih v luči spora zgodovinarjev

(Historikerstreit) v poznih osemdesetih letih minulega stoletja, v boju za interpretacijo – ne samo

»poteka nemške zgodovine«, temveč hkrati nacionalsocializma in komunizma.

Zadnja leta propadajočih komunističnih vladavin v Vzhodni in Srednji Evropi ter njihovo

morebitno sesutje so priskrbeli novo nišo za zgodovinske revizioniste. Nove zgodovine so

vzkalile iz plodne prsti nekdanjih komunističnih držav, prilagojene ozračju protikomunizma

in/ali nacionalizma. Te zgodovine so se nagibale k poenostavljenim pripovedim in ahistoričnim

konceptom »vnovič prebujenih« in »osvobojenih« narodov. Tako so priskrbele ideološko orodje

za legitimacijo novih (v nekaterih primerih pač starih) političnih elit teh držav. V metodoloških

okvirih je tovrstni revizionizem pomenil vrnitev na predpozitivistične zgodovinske paradigme.

Vseeno pa bi morali biti pozorni pri umeščanju kritike revizionizma – paziti bi morali, da ne bi

prezrli nujnega vnovičnega ovrednotenja in preizpraševanja zgodovinskih paradigem. Tu se bom

osredotočil na plodne izsledke zadnjih razprav o nemški in avstrijski zgodovini, predvsem na tezo

o tako imenovani Sonderweg. Skladno s tem bom poskušal pokazati, da ne bi smeli vseh novih

ovrednotenj ocenjevati kot »revizionistične« v prej omenjenem pomenu. Prispevek bom sklenil z

razčlenitvijo nekaterih nevarnosti, ki so jih sprožili postmodernistični pristopi k zgodovinskemu

raziskovanju. Po najslabšem scenariju bi ti lahko izzvali destrukcijo zgodovinopisja kot discipline,

vrh tega pa še onemogočili verno in razsodno podobo naše preteklosti.

KLJUČNE BESEDE: zgodovinopisje, zgodovinski revizionizem, protikomunizem, postsocializem,

zgodovinske paradigme, nemška in avstrijska zgodovina, holokavst.


ANDREJ KURILLO

REVISIONISM IN HISTORIOGRAPHY: BÊTE NOIRE OR UGLY DUCKLING?

While history has been subject to revision from time immemorial, the negative meaning of the

term “revisionism” gained currency mainly in the years after World War Two. After all, no rational

person today would pronounce Theodor Mommsen’s Römische Geschichte as a definitive and non-

ideological representation of the Roman era. Revisionism has been thus particularly connected

to the denial of the Holocaust and the reinterpretation of the Nazi period of German history.

Holocaust deniers have, for the most part, remained on the lunatic fringe of both politics and

historiography, with perhaps the exception of David Irving who was recently convicted to a jail

term in Austria for “trivialising the Holocaust”. However, what we might call a softer version of

revisionism acquired a similarly ominous aftertaste in the light of the Historikerstreit of the late

1980s, a battle over the interpretation of not just “the course of German history” but of both

National Socialism and Communism.

The last years of decaying Communist regimes in Eastern and Central Europe and their eventual

collapse, provided another outlet for historical revisionists. New histories sprang up from the fertile

ground of former Communist states, adjusted to the atmosphere of anti-Communism and/or

nationalism. These histories tended to subscribe to simplified narratives and ahistorical concepts of

“reawakened” and “liberated” nations. Thus they provided an ideological tool for the legitimisation

of the new (and in some cases, old) political elites of these countries. In methodological terms, this

kind of revisionism meant a return to pre-positivistic historical paradigms.

Nevertheless, while positioning a critique of revisionism, we should be careful not to lose sight of

the necessary re-evaluation and re-questioning of historical paradigms. Here I shall concentrate on

the fruitful results brought about by recent debates on German and Austrian history, particularly

the Sonderweg thesis. I will accordingly attempt to show that not all re-evaluations of the past

should be considered as “revisionist” in the above mentioned sense. Ultimately, the paper will

consider some of the dangers posed by postmodernist approaches to historical research, which

might in the worst scenario lead not merely to destruction of historiography as a discipline but also

hinder a faithful and judicious sense of our past.

KEYWORDS: historiography, historical revisionism, anti-Communism, post-socialism, historical

paradigms, German and Austrian history, Holocaust.


JÓZSEF BÖRÖCZ

BELJENJE ZGODOVIN

V prispevku se osredotočam na konflikt med politiko obravnavanja preteklosti in ljudskim

spominom na Madžarskem v času po državnem socializmu. Navajam nekaj razlogov, ki skušajo

pojasniti, zakaj so boji za preteklost v državah nekdanjega državnega socializma tako zagrizeni, in

izolirati tri postopke blatenja, ki jih zasledimo v novejših prikazih preteklosti. Vsi trije spadajo v

»beljenje zgodovine«: 1. prebeljenje izbriše in rekontekstualizira odločilne zgodovinske dogodke;

2. beli (beri: zagrizeno protisocialistični) pogled revidira pomembne zgodovinske trenutke;

3. rekonfiguracije vzhodnoevropske indentitete, ki so se tako hitro pripele na globalno belost, ki jo

moralno-geopolitična predstava o »Evropi« očitno ponuja elitam iz nekdanjih državnosocialističnih

družb, ustvarjajo ideje o večvrednosti bele rase, ki niso značilne samo za skrajno desnico, temveč tudi

za sredinski del političnega spektra.

KLJUČNE BESEDE: politika obravnavanja zgodovine, čas po državnem socializmu, Madžarska,

liberalni rasizem, »Evropa«.

JÓZSEF BÖRÖCZ

WHITENING HISTORIES

This paper focusses on the conflict between the politics of the past and popular memory in post-

state-socialist Hungary. It offers a few reasons why post-state-socialist struggles over the past are

particularly vicious, and isolates three tendencies in which various present manifestations of the past

are violated. All three qualify as “whitening history”: 1. whitening-out erases and re-contextualises

crucial parts of the past; 2. White (i.e., staunchly anti-socialist) positions re-write significant parts

of history; 3. reconfigurations of East European identity, taken by the swift accession to the global

whiteness that the moral geopolitics of the notion of ‘Europe’ apparently offers to the post-state-

socialist elites, create white-supremacist notions, not just on the right extreme, but also in the middle

of the political spectrum.

KEYWORDS: politics of history, post-state-socialism, Hungary, liberal racism, ‘Europe’.


CATHERINE SAMARY

»POLPRETEKLA ZGODOVINA« V DRUŽBENOEKONOMSKIH ANALIZAH JUGOSLAVIJE V OBDOBJU HLADNIH VOJN

Tako kot je vedno znova treba razpravljati o ekonomiji in gospodarstvu, bi morali tudi o zgodovini,

saj je bila realnost človeške družbe vedno konfliktna in bo vedno takšna – rečeno z Walterjem

Benjaminom, razvojno nelinearna: dopušča več razvojnih možnosti in zgodovinskih cepitev.

Nasprotno pa so za dominantne prikaze zgodovine, in sicer v različnih obdobjih in kontekstih,

značilne številne vrzeli, katerih namen je prikrivanje alternativnih možnosti in nepriznanih

spominov. Tako kot ekonomisti tudi zgodovinarji niso nevtralni, saj izbirajo dejstva, zato bi morali

svoj izbor in merila zanj jasno opredeliti; morali bi biti neuvrščeni. To stališče sem si prizadevala

ohraniti tudi v svojih raziskavah Jugoslavije v obdobju hladnih vojn. Blokovstvu sem se uprla z

dosledno neuvrščenostjo in jasnimi merili.

V prispevku bom najprej pojasnila, kako sem svojo neuvrščenost vključila v študij prve hladne

vojne ter titoističnega sistema in njegovih ekonomskih reform. Potem bom naštela primere nove

hladne vojne, a tudi njenega zavračanja na obeh področjih svojega raziskovanja, na presečišču

zgodovine in ekonomije. Namreč, vse od padca berlinskega zidu se pojavljajo nove uradne

zgodovine in »avtistične ekonomije« – te težnje interpretiram kot novo, a zastrto obliko hladne

vojne. Zato za sodobne zgodovinarje in ekonomiste bolj kot kadarkoli prej velja, da ne morejo biti

nevtralni, temveč si morajo prizadevati za neuvrščenost in ne pristajati na eno in edino (uradno)

mišljenje.

KLJUČNE BESEDE: socialistična Jugoslavija, družbenoekonomske analize, samoupravljanje,

hladne vojne, »avtistične ekonomije«, globalni kapitalizem.


CATHERINE SAMARY

“IMMEDIATE HISTORY” IN THE SOCIO-ECONOMIC RESEARCH IN THE COLD WARS BEHIND THE YUGOSLAV ISSUE

History, like economy, is and should be in debate, since the reality of human societies is and will

always be a conflicting one, in the words of Walter Benjamin – a non-linear evolution with several

possibilities and historical bifurcations. The dominant analyses in different periods and contexts are

full of “holes” suppressing the alternatives and unrecognised memories. Historians, like economists,

are not neutral, they select facts. Therefore, they should make explicit their choices and criteria.

They should be non-aligned. I tried to hold this position in my research of Yugoslavia during the

cold wars. I resisted “campism” by insisting on a strict non-alignment position and with explicit

criteria.

In the first place I will clarify the way I implemented my non-alignment position in my study

of the first Cold War, the Titoist regime and its economic reforms. Then I will give examples of a

new Cold War, as well as of the resistance against it in both fields of my research crossing history

and economics. Namely, after the fall of the Berlin Wall, there were new tendencies of the official

history and the “autistic economy”. From my point of view, these tendencies are just a more

obscure form of a new Cold War. Nowadays, more than ever, it is obvious that historians and

economists can no longer stick at their “neutral” position. Instead they should be non-aligned and

resist against the one and the unique (official) thought.

KEYWORDS: socialist Yugoslavia, socio-economic analyses, selfmanagement, cold wars, “autistic

economies”, global capitalism.



PROTITOTALITARIZEM BREZ TOTALITARIZMA: FRANCOSKI »JAVNI INTELEKTUALCI« O JUGOSLAVIJI NA ZAČETKU DEVETDESETIH LET

Namen članka je analizirati prevladujoči francoski diskurz o jugoslovanskih vojnah v devetdesetih

letih. Le malo je bilo sodobnih zdravorazumskih (geo)političnih reprezentacij in procesov

konstrukcije zgodovinopisja, ki bi bili pod tolikšnim vplivom množičnih medijev, kot so bili ti,

ki so opisovali konflikte, nastale z razkosanjem Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Slovenska in hrvaška razglasitev neodvisnosti sta v francoskem medijskem prostoru sprožili številne

posege intelektualcev v zvezi z »zadevo Jugoslavija«. Širjenje oboroženih spopadov, brutalni napadi

na civilno prebivalstvo ter medijska poročila o vojnih zločinih so čez čas sprožili bolj dinamičen

javni angažma, v okviru katerega so se posamezni deli »zadeve« – tej se ni več reklo jugoslovanska

– ob pomoči medijske mobilizacije vzpostavili kot »stvari«, denimo »bosanska« ali »hrvaška

stvar«. Kot njihovi nosilci so nastopali »javni intelektualci«, katerih najvidnejši predstavniki so

pripadali skupini mislecev in esejistov, ki so se pred tem imenovali »novi filozofi«. Ta tok javnega

angažmaja je bil bržkone najmočnejši od vseh, ki so se v Franciji pojavili po drugi svetovni vojni,

čeprav francoska politična moč v zadevo ni bila vpletena – razen nemara posredno in neuradno.

Četudi so primerljivi dogodki iz sedemdesetih in osemdesetih let – denimo nasprotovanje

vietnamski vojni, južnoafriškemu apartheidu in dolgu tretjega sveta – sprožili upoštevanja vredno

mobilizacijo javnosti, nobeden ni bil deležen tolikšne medijske, literarne in politične podpore kot

prav balkanske »stvari« v devetdesetih letih. Eden od razlogov za to je v tem, da so – v nasprotju z

internacionalističnimi mobilizacijami v sedemdesetih in osemdesetih letih – imeli podjetniki teh

»stvari« priložnost oblikovati svoje mnenje v okviru legitimnih – in zato najmočnejših – prostorov

ustvarjanja javnega mnenja. Ena od najvidnejših posledic te mobilizacije je njen odločilni vpliv na

pisanje zgodovine balkanskih spopadov.

KLJUČNE BESEDE: socialistična Jugoslavija, komunizem, metazgodovina totalitarizma,

francoski »javni intelektualci« in »novi filozofi«, mediji, jugoslovanske vojne v devetdesetih letih

20. stoletja.



MAKING ANTI-TOTALITARIANISM WITHOUT TOTALITARISM: FRENCH “PUBLIC INTELLECTUALS” ON YUGOSLAVIA AT THE BEGINNING OF THE 1990s

The present essay aims to analyse the mainstream French discourse about the Yugoslav wars in

the 1990s. Only few contemporary (geo)political commonsense representations and processes

of the construction of historiography were under such immense media influence as were those

interpreting conflicts during destruction of the socialist federation of Yugoslavia.

The Slovenian and Croatian declarations of independence initiated numerous intellectuals to

intervene, within the French media sphere, in the “Yugoslav issue”. Extension armed conflicts

and brutal attacks against the civilians, along with mediatisation of war crimes gave rise to more

intense intellectual debate, whereby individual parts of the issue – no longer called “Yugoslav” –

constituted themselves – by the help of media mobilisation and under the patronage of a bunch of

“public intellectuals” – as “causes”, such as the “Bosnian cause” or the “Croatian cause”. The most

prominent members of these intellectuals came from the group of thinkers and essayists formerly

known as “new philosophers”, probably the most powerful stream France has ever experienced

since the Second World War, although the French political power was not really involved in the

issue, except indirectly and unofficially. Indeed, in contrast with the oppositional movements

against the Vietnam War, the South African Apartheid, and the Third World Debt which reached a

considerable level of participation in the 19�0s and 1980s, none of them earned such an immense

media, literary and political support as did the “Balkan causes” in the 1990s. One of the reasons for

such a success is the fact that the entrepreneurs of these “causes” – in contrast with the international

mobilisation in the seventies and eighties – had an opportunity to shape their opinion in the

framework of legitimate and therefore the most powerful spheres of opinion-making. One of the

most striking consequences of their mobilisation can be seen in a decisive influence they have on

writing the history of “Balkan conflicts”.

KEYWORDS: socialist Yugoslavia, Communism, meta-history of totalitarism, French “public

intellectuals” and “new philosophers”, media, Yugoslav wars in 1990s.


PREDSTAVITEV AVTORJEV PRISPEVKOV NA

MEDNARODNI KONFERENCI ODDOGODENJE ZGODOVINE

– PRIMER JUGOSLAVIJE

MATEJA RATEJ je doktorica znanosti s področja zgodovine, asistentka z doktoratom

pri Sekciji za interdisciplinarne študije na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, Ljubljana. Ukvarja

se s slovensko politično zgodovino med obema vojnama, zgodovino katolicizma v Sloveniji ter z

epistemologijo zgodovinopisja.

RASTKO MOČNIK je redni profesor na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti

v Ljubljani, eden od redkih profesorjev, ki se javno izpostavljajo v perečih družbenopolitičnih

razpravah, avtor številnih knjig in strokovnih člankov o sodobnih oblikah fašizma, globalizacijskih

procesih, historičnem materializmu, althusserjanski teoriji ideologije, braudelovskem

zgodovinopisju, epistemologiji, literaturi, sodobni umetnosti, lingvistiki, lacanovski psihoanalizi

itn. Trenutno se ukvarja z analizo spontane ideologije postjugoslovanskih zgodovinarjev ter kritiko

postsocialističnega uničenja socialne države.

LEV CENTRIH je zgodovinar in sociolog, podiplomski študent sociologije kulture na

Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskih raziskavah in kritičnih analizah se osredotoča na novejšo

zgodovino in družbenopolitične razprave, dialektični materializem, blagovni fetišizem, odporniška

gibanja med drugo svetovno vojno in v današnjem času, epistemologijo itn. Bil je urednik revije za

sodobno družbenopolitično polemiko – Agregat, na Delavsko-punkerski univerzi (Mirovni inštitut,

Ljubljana) je v študijskem letu 200�–2008 skupaj s Primožem Krašovcem koordiniral bralni

seminar »Althusser – teorija, ideologija in antihumanizem«, v študijskem letu 2005–2006 pa deveti

letnik predavanj in razprav o politični ekologiji.


ALBERTO TOSCANO je predavatelj na Oddelku za sociologijo na londonskem

Goldsmiths Collegeu, prevajalec Alaina Badiouja in Antonia Negrija v angleščino, avtor knjige The

Theatre of Production: Philosophy and Individuation between Kant and Deleuze, član uredniškega

odbora Historical Materialism. Raziskovalno deluje na področjih politike in sociologije religije

(proučuje razmerja med religijo in politiko, fanatizem, mesijanizem), socialne filozofije in

zgodovine, biopolitike, zgodovine komunističnih in delavskih gibanj (poseben poudarek namenja

italijanskemu teoretskemu in političnemu gibanju operaismo), teorije sodobnega (kognitivnega

oziroma postfordističnega) kapitalizma ter estetike.

OZREN PUPOVAC je raziskovalec na Akademiji Jan van Eyck v Maastrichtu ter

doktorand sociologije na Open University v Londonu. Raziskuje zlasti spregledane razsežnosti

in vrednosti jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja, postsocialistično tranzicijsko obdobje,

slovensko pomlad, vzpon nacionalizma na Hrvaškem itn. Področja delovanja: politična sociologija

in filozofija, psihoanaliza, epistemologija, literatura, umetnost. V letih 2005 in 2006 je bil urednik

beograjske revije za podobo in politiko – Prelom.

SLOBODAN KARAMANIĆ je raziskovalec na Inštitutu za sociologijo v

Münchnu ter doktorand antropologije vsakdanjega življenja na ljubljanski fakulteti za podiplomski

humanistični študij – ISH, kjer je med drugim zasedal mesto ministra za kulturo in izobraževanje

v študentski vladi 2003–2004. Raziskuje na področjih teorije ideologije, politike in psihoanalize.

Zanimata ga zlasti postjugoslovanska ideologija in politika ter materialistična teorija popularne

glasbe na Balkanu. Je ustanovitelj in urednik (2001–2006) beograjske revije Prelom, sodeluje med

drugim še z ljubljansko revijo Agregat, beograjsko revijo Beton, zrenjaninsko revijo Ulaznica ter

tuzelsko revijo Puls demokracije.

NEBOJŠA JOVANOVIĆ se je po študiju psihologije na Filozofski fakulteti

v Sarajevu vpisal na podiplomski študij na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, ki ga sedaj

zaključuje. Je teoretik in prevajalec, pronicljiv analitik in kritik postjugoslovanske stvarnosti,

zlasti intelektualnega konformizma, politične dekadence liberalnodemokratskih eksperimentov

v današnji Bosni in Hercegovini, poskusov razvrednotenja narodnoosvobodilnega boja, širjenja

etnonacionalizma itn. Teoretske in prevajalske prispevke objavlja v revijah na področjih humanistike

in umetnosti: Arkzin, Život umjetnosti (Zagreb), Prelom (Beograd), Platforma, Časopis za kritiko

znanosti, Sarajevske sveske, springerin (Dunaj), Umělec (Praga) itn. Njegov tekst »From a Trauma

to the Trauma« je objavljen v zborniku The Real, the Desperate, the Absolute (Forum Stadtpark,

Gradec, Avstrija, 2001). Leta 2005 je sodeloval na panelni razpravi »Art as Social Corrective« v

okviru projekta »De/construction of Monument«, ki sta ga s partnerji pripravila sarajevski Center

za sodobno umetnost in berlinska platforma »relations«.


ANDREJ KURILLO je zgodovinar, podiplomski študent na Filozofski fakulteti v

Ljubljani. Proučuje zgodovino nacionalizma, politično zgodovino Slovenije in Jugoslavije v 19.

in 20. stoletju, politično zgodovino militantnega katolicizma in protestantizma ter zgodovino

mednarodnih delavskih gibanj.

Njegov prispevek »REVIZIONIZEM V ZGODOVINOPISJU: BÊTE NOIRE ALI GRDI

RAČEK?«, ki ga je pripravil za konferenco »Oddogodenje zgodovine – primer Jugoslavije« in ga

je želel za objavo v Borcu dopolniti, a mu to zaradi neodložljivih obveznosti ni uspelo pravočasno

storiti, bomo objavili v eni od prihodnjih številk revije ter v angleški različici tematske številke:

Uneventment of History. Povzetek konferenčnega predavanja lahko preberete na str. 238–239.

JÓZSEF BÖRÖCZ je izredni profesor na Rutgers University v New Jerseyju, član

znanstvenega sveta Inštituta za politične vede pri Madžarski akademiji znanosti ter strokovni

sodelavec Migracijskega in razvojnega središča na princetonski univerzi v New Jerseyju. Ukvarja

se s kritično analizo sodobne politike Evropske unije (od migracij do institucionalnega rasizma),

kulturno zgodovino nekdanjega vzhodnega bloka, politično ekonomijo globalizacije (zlasti z vidika

sistemske teorije).

CATHERINE SAMARY je profesorica politične ekonomije na Univerzi v Parizu

IX-Dauphine, članica številnih francoskih in mednarodnih združenj za solidarnostne akcije

(v devetdesetih letih tudi članica akcij proti vojni v Jugoslaviji), bila je organizacijski vodja

IV. Internacionale. Je avtorica številnih študij in člankov na področjih politične ekonomije in

zgodovine. Poleg znanstvenih in strokovnih člankov objavlja svoje poglede na aktualna vprašanja

redno v Le Monde Diplomatique, International Viewpoint in Rouge. Njena knjiga o razbitju

jugoslovanske federacije je izšla tudi v angleškem prevodu: Yugoslavia Dismembered (prev. Peter

Drucker, Monthly Review Press, New York, 1995). Področja in tematike zanimanja: politična

ekonomija in zgodovina, analiza konceptov in praks socialističnih sistemov, zlasti analiza njihovih

kriz (veliko pozornost je namenila študiju jugoslovanskega koncepta samoupravljanja), sodobni

političnoekonomski procesi globalizacije in svetovna prevlada kapitalizma, koncepti in možnosti

udejanjanja socialne pravičnosti.

GEOFFROY PASCAL GERAUD je podiplomski študent pri dr. Samaryjevi

na Univerzi v Parizu IX-Dauphine. Trenutno deluje kot raziskovalec v Ljubljani, kjer proučuje

ekonomsko zgodovino Jugoslavije. Področja in tematike zanimanja: teorija sindikalizma, kritika

politične ekonomije in zgodovina komunistične politike ter ekonomije, sodobni protikapitalistični

boji in delavski sindikalni boji.


NAVODILA AVTORJEM

Prispevke in drugo korespondenco pošiljajte na naslov: Uredništvo revije Borec, Publicistično društvo ZAK, Einspie ler jeva 6, 1109 Ljubljana, p. p. 2620, ali na elektronski naslov: [email protected]

Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so bili objavljeni ali istočasno poslani v objavo drugam. Prednost imajo urejeni prispevki in v obsegu do 2 avtorskih pol. Monografske študije prijavlja izdajatelj na ločene razpise, tako da je objava študij odvisna od razpisnih rezultatov ali kako drugače pridobljenih sredstev; v vsakem primeru pa lahko društvo nastopa kot izdajatelj in poskrbi za vsebinsko in tehnično realizacijo publikacije. Nenaročenih prispevkov ne vračamo. Avtorsko pravico objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen če se v pogodbi drugače določi.

Prispevki naj bodo poslani v dvojni obliki: na disketi oz. CD-ROMu ter izpisu na papir po običajni pošti. Krajše oziroma zgolj tekstovne članke lahko pošljete po elektronski pošti. Datoteke naj bodo v programu Word ali podobnem. Besedili na izpisu in v elektronski obliki naj se natančno ujemata, in izogibajte se, prosimo, pošiljanju več različic besedila; ob oddaji prispevka se le-ta šteje kot končna različica.V primeru razprav, študij ipd. člankov naj bo le-tem priložen bodisi izvleček (do 15 vrstic) ali povzetek (do 2 str.), v slovenščini in, po možnosti, angleščini. Posebej izpostavite tudi želene ključne besede (ok. 5).

Prispevki naj ne presegajo obsega 1,5–2 avtorskih pol (1 ap = 30.000 znakov brez presledkov), vključno z vsemi opombami in prilogami. V besedilu dosledno uporabljajte dvojne narekovaje (»...«), npr. pri navajanju naslovov člankov, navajanih besedah ali stavkih, tehničnih in posebnih izrazih, razen pri navedbah znotraj samega navedka. Naslove knjig, periodike in tuje besede (npr. a priori, epoché, Umwelt, Self itd.) je treba pisati ležeče. Črtica, ki povezuje strani od–do, naj bo stični pomišljaj (–), ne vezaj (-). Slikovno gradivo (fotografije itd.) naj bo priloženo posebej in označeno na način, ki ne bo dopuščal zamenjav podnapisov. Opombe naj bodo označene z dvignjenimi indeksi – nujno uporabite samooštevilčenje! Indeksi opomb naj bodo smiselno postavljeni stično za besedo oziroma ločilo.


Načini navajanja: pri bibliografskih podatkih navedite vsaj naslednje podatke in po spodaj predloženem sistemu. Če je le mogoče, se izogibajte inicialkam pri navajanju imen avtorjev. Namesto latinskih kratic cf., ibid., op. cit. uporabljajte slovenske kratice prim., prav tam, nav. delo. Ko posamezno referenco podate prvič, navedite vse bibliografske podatke, pri nadaljnjem sklicevanju na že navedeni vir lahko le-tega smiselno okrajšate.

Navajanje knjig, zbornikov, katalogov:Ime in priimek avtorja, naslov knjige, ime založbe, kraj in letnica izdaje, navedene strani.Emile Cioran, Zgodovina in utopija, prev. Tanja Lesničar Pučko, ur. Zdravko Duša, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, str. 40.Prim. Catherine Chalier, »Obličje in ime«, v: Peter Kovačič Peršin (ur.), Personalizem in odmevi na Slovenskem, prev. Milena Šmit, Založba 2000, Ljubljana 1998, str. 352–360.Cioran, nav. delo, str. 31.Prav tam, str. 49.

Navajanje člankov, neobjavljenih disertacij ipd.:Ime in priimek avtorja, »naslov članka«, naslov revije ali časopisa, v katerem je članek objavljen, kraj izdajanja (za tujejezične revije), št. letnika, št. revije/časopisa, letnica (datum) izida, navedene strani.

Navajanje sekundarnih virov, povzetih oz. prepisanih citatov iz besedil nekega drugega avtorja, še neprevedenih del itd.:Ime in priimek avtorja izvirnika, naslov izvirnika knjige ali »naslov izvirnika članka«, nav. v (cit. iz): ime in priimek in vsi ostali podatki knjige ali revije, v kateri so navedeni deli iz izvirnika; v takih primerih navajajte tudi avtorja prevodov citiranih odlomkov iz izvirnika oz. označite v opombi, da ste prevajalci sami. Taka opomba je smiselna tudi, če predlagate drugačen prevod od že publiciranega, ustaljene rabe ipd.


Publikacije Publicističnega društva ZAK lahko naročite neposredno pri izdajatelju, kjer lahko

uveljavljate možnost obročnega plačila, naročniki revije Borec pa še 20% popust na prodajno ceno.

Publikacije lahko naročite tudi pri uradnem distributerju,

podjetju PRIMUS - Damjan Racman, s. p., Brezina 19, 8250 Brežice.

Prodajna mesta v knjigarnah:

KOPER:

LJUBLJANA:

MARIBOR:

NOVO MESTO:

TRST:

TRŽIČ:

knjigarne založb Libris in Mladinska knjiga

knjigarne založb Mladinska knjiga, Prešernova družba, SAZU (Azil) in Vale Novak

knjigarne založb Litera in Mladinska knjiga

knjigarne založb Goga in Mladinska knjiga

Tržaška knjigarna/Libreria Triestina

knjigarna založbe Učila international (Felix)

INFORMACIJA ZA NAROČNIKE


NAROČILNICAOZNAČITE KNJIGO, KI JO ŽELITE NAROČITI:

ODDOGODENJE ZGODOVINE – PRIMER JUGOSLAVIJETEMATSKA ŠTEVILKA BORCA, 648–651, LX/2008

Cena je 19 €. V ceno je vračunan 8,5% DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20% popust oziroma ceno 15 €

EVROPEANA:KRATKA ZGODOVINA DVAJSETEGA STOLETJA

Cena knjige je 11,2� €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 8,�6 €

TRENUTKI ODLOČITVE:PERFORMATIVNO, POLITIČNO IN TEHNOLOŠKO

Cena knjige z DVD ploščo je 20,03 €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 15,85 €

ILEGALČKI:VOJNA LJUBLJANA 1941-1945

Cena knjige je 49,24 €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 39,43 € in obročno plačilo.


PRIIMEK IN IME

NAZIV PODJETJA OZ. USTANOVE

NASLOV IN TELEFON

DAVČNA ŠTEVILKA (ZA DAVČNE ZAVEZANCE)

POŠTNA ŠTEVILKA IN POŠTA

DATUM PODPIS ŽIG (PRAVNE OSEBE)

Publ ic i s t ično društvo ZAK Einspie ler jeva 6 1109 Ljubl janap. p. 2620

t : 01/43� 51 �8 e : urednis tvo@drustvo-zak. s iwww.drustvo-zak. s i

NAROČILNICA

PROSIMO, DA IZPOLNJENO NAROČILNICO POŠLJETE NA NASLOV:


CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(49�.1)”19”(082)

MEDNARODNE konference Oddogodenje zgodovine - primer Jugoslavije (2008 ; Ljubljana) Oddogodenje zgodovine - primer Jugoslavije : prispevki z mednarodne konference Oddogodenje zgodovine - primer Jugoslavije, Ljubljana, 2008 : tematska številka ob 60. obletnici revije Borec/ [uredili Lev Centrih, Primož Krašovec in Tanja Velagić ; prevod RokBenčin ... et al.]. - Ljubljana : Publicistično društvo ZAK - Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književnosti, 2008. - (Borec, ISSN 0006-��25 ; 60, 648-651)

ISBN 9�8-961-6�4�-00-4

1. Gl. stv. nasl. 2. Centrih, Lev239559680

borec 639–643 revija za zgodovino, antropologijo in ... · ničesar ni bilo – razen kraja, kjer...

Documents