Azurna obala in Provansa (krompirjeve počitnice 2008) Nekaj dni pred težko pričakovanimi prostimi dnevi je vremenska prognoza na jugu Francije napovedovala zelo lepo vreme in odločitve o potovanju v tisto smer nismo spreminjali, čeprav se je vreme obrnilo po svoje. Na slabše seveda. Kakorkoli, namen tega pisanja ni opisovati zgodovine mest, vasic in krajev, ki smo jih obiskali, saj je to moč najti v drugih potopisih in turističnih vodnikih, pač pa podati nekatere uporabne informacije za avtodomarje, ki bodo potovali v ta del Evrope. Sami smo okvirno pripravili plan poti, pred tem pa, pod rubriko Prispevki, skrbno prebrali potopise, ki so jih prispevali Udi (Provansa 2007), Aba (Provansa maj 2008), Jorik (Lahkotno po Provansi), Blaž – v resnici Nina (Azurna, Provansa in Gardaland) in Vizov potopis objavljen v reviji Avto dom. Odločili smo se za sourno varianto poti. V našem opisu bodo podane koordinate, kjer smo se ustavljali, te so bodisi iz prej omenjenih potopisov, nekaj pa je tudi naših, novih. Za pisanje smo se odločili, da spravimo na papir končno pot, ki se seveda razlikuje od predvidene, pa tudi, da opozorimo na nekaj izkušenj, ki so drugačne od tistih, ki so jih predstavili drugi. Dejstvo je namreč, da so glede na letni čas mnogi kampi v pozni jeseni že zaprti, na parkiriščih ni vode, ... V izogib morebitnim nejasnostim v nadaljevanju naj v uvodu zapišemo še, da smo si na poti pomagali z navigacijsko škatlo Garmin, ki jo ljubkovalno kličemo Suzy, kadar smo zaradi njenih predlogov v težavah pa kar Suza. Oba fotoaparata sta ostala v neki torbi doma zato so slike telefonske. Našemu avtodomu ljubkovalno pravimo Hobit, potovali pa smo: Gregor (mladi mož), Čupko (naš prvi in alfa pes), Gi (naš drugi pes, tudi lepotec) in moja malenkost, mama. 1.dan, 24.10.2008 (Maribor – Cremona), 568 km

Na pot smo se podali v petek, takoj po končanem pouku. Gregorja smo opravičili popoldanske ure klarineta in ob dveh popoldan smo že veselo pritiskali na plin. Žal smo po Sloveniji vsakih nekaj kilometrov stali, najprej pred Celjem, pa pri Ravbarkomandi, pa še vmes in tako smo šele okrog pol desetih zvečer parkirali na brezplačnem parkirišču v Cremoni. Koordinate N 45,138055; E 10,034722. Veliko parkirišče pred zgradbo rdečega križa nas je že zaradi bližine te ustanove navdajalo z občutkom varnosti, poleg tega pa nam je družbo delal še en avstrijski in nekaj italijanskih avtodomov. 2.dan, 25.10.2008 (Cremona – Antibes), 360 km

Natanko ob sedmih zjutraj je spanec od daleč prekinil hrup. Ta ne samo, da ni ponehal, postajal je vse močnejši in počasi so možgani začeli vrteti možnosti njegovega izvora. Izkazalo se je, da sta na našem parkirišču na delu dva čistilna stroja, ki sta neutrudno pometala listje. To sta počela resno in temeljito, po vseh vrstah in tudi med redkimi parkiranimi avtomobili. Seveda je bilo spanja konec in ko je okrog osmih zavladala tišina smo mi že skoraj pozajtrkovali. Na parkirišču za vogalom hiše je skrita oskrbna postaja za AD, vendar ob našem obisku ni obratovala. No, glede na njen izgled so jo sicer uporabljali, ni pa bilo vode, kar pomeni, da je bil pogled nanjo primeren samo za dobre želodce. V planu je bil jutranji obhod Cremone, ker pa je bilo vreme kislo in je celo rahlo škropilo, smo se odpravili kar naprej, čimprej na toplo in dolgo pričakovano Azurno obalo. Ker je mladi mož lansko jesen v okviru izbirnega predmeta obiskal Monako in Nico z vsemi potrebnimi znamenitostmi, jaz pa sem si te zadeve ogledala nekaj let nazaj,

smo na hitro potegnili do Francije, zapustili avtocesto in naročili Suzy naj nas vodi v vasico Eze. Najprej smo želeli na ogled parfumerije Fragonard. Kmalu za uvozom iz glavne ceste nas je pričakal možakar, ki je vprašal, če želimo kar tako parkirati in po pojasnilu, da želimo na ogled, se je prijazno umaknil in nas napotil na spodnji del parkirišča. Tam je bilo parkiranih kakšnih 5 avtobusov in mi smo se želeli postaviti mednje. Pri tem je iz stavbe privihrala ženska, krilila z rokami in se že na daleč drla, da pa tukaj parkirati smemo ne. Povedali smo, da nas je zgornji gospod že spustil mimo ene kontrole in, da želimo na ogled parfumerije. S kislim obrazom je pokimala, pri tem pa vztrajala, da tam ne moremo parkirati, da bi mogoče tam nekje zadaj pri smetnjakih,... Takrat smo se ji zahvalili za prijaznost, ji pred nosom zaprli šipo in odpeljali. Glede na izkušnje drugih znajo biti v tej parfumeriji prav prijazni toda ob našem obisku je bila sobota, gneča in toplo sonce, ki je očitno slabo delo mladi dami. Parkirišče v vasi N 43,72962; E 7,36174 je bilo nabito polno, zato smo bočno parkirali sto metrov pred njim ter si v miru pogledali lepo vasico. Po kosilu smo nadaljevali pot po obalni cesti skozi Nico (primerna rešite, če imate čas in voljo stati pred semaforjem vsakih 100 m), kar izgleda podobno kot vožnja skozi Portorož v glavni turistični sezoni. Za hotelom v obliki ladij smo kmalu prispeli do cilja, prodnate plaže pred mestom Antibes. Koordinate N 43,61268; E 7,12781. Tukaj je bilo parkiranih kakšnih 20 avtodomov, za sosede smo si izbrali Adrio s kranjsko registracijo. Do mraka se je igral badminton in metala žoga, sosedje so prikolesarili domov in ugotovili smo, da imamo v nadaljevanju podoben okvirni plan. V temi smo opazovali vnete ribiče in starejši par iz Anglije, ki se je veselo namakal v, po njihovih besedah, toplem Mediteranu. Kot je bilo že večkrat omenjeno, je parkirišče stisnjeno med morje in cesto ob kateri je še železnica zato tisti, ki imate rahel spanec tukaj ne boste prav uživali. Mi smo bili preveč utrujeni, da bi slišali vesele piske vlaka in mimo švigajoče avtomobile, spali smo trdno in mirno.

Antibes

3.dan, 26.10.2008, (Antibes), 0 km

Naša dva kosmatinca nista preklopila na zimski čas in tako sta začela previdno izražati svojo željo po jutranji toaleti že kmalu po peti uri zjutraj. Nič ni pomagalo prepričevanje, da imamo uro več časa za spanje zato smo se trije, še v mraku, odpravili na zelo dolg sprehod ob obali. Ker je bil za ta dan predviden obisk Marinelanda, se je tudi mladi mož kaj kmalu zvalil iz postelje. Po jutranjem razgibavanju v obliki badmintona smo ob pol enajstih že stali v vrsti pred vhodom. V dopoldanskem delu smo uspeli videti show z morskimi levi, akvarij, flaminge, pingvine ter vse ostalo, pa še kljub temu smo morali debelo uro igrati remi, da smo dočakali popoldanski finale z delfini in orkami. Pametno sestavljen program, da obiskovalci cel dan preživijo v parku, je seveda primeren za poletni čas, ko so odprti tudi vsi lokalčki, kjer se lahko človek okrepča in odžeja. Ob našem obisku sta bila odprta le dva kioska in čas se je kar nekako vlekel. Kljub temu smo veseli prikorakali nazaj do Hobita, kjer smo se odločili, da je plan zato, da se ga ne držimo, in uživali v prekrasnem sončnem zahodu ter še eno noč prespali na istem mestu. Ker nismo bili zelo utrujeni smo dolgo v noč poslušali glasno ''petje'' dveh nadvse aktivnih morskih levov iz Marinelanda.

Orke v Marinelandu (Antibes)

4.dan, 27.10.2008, (Antibes – Plage d Arles, Piemanson, Camarque) 300 km

Ob vračanju iz jutranjega sprehoda sta štirinožca veselo pozdravila slovensko psičko in ob opazovanju divjanja treh pesjanov, so se nam pridružili pasjeljubci še iz dveh slovenskih avtodomov. Tisto jutro smo bili tako na tej plaži štirje ''naši'' in veselo smo malo pokramljali. Kmalu po zajtrku smo se napotili v smeri proti delti Rhone. Ustavili smo se v vasici Bormes les Mimosas, natančneje nekaj ovinkov navzdol proti morju. V samem centru vasi namreč nismo našli prostora za parkiranje, postanek pa smo izkoristili za krajši sprehod, nakup kruha in rogljičkov ter za kosilce. Popoldan smo imeli v planu obisk parka z eksotičnimi pticami v kraju la Londe les Maures, vendar bi potem prišli na cilj že v temi, kar pa je pomenilo, da smo Suzy naročili naj nas po najhitrejši poti spravi na znano plažo v Camarque. Na karti se je videlo, da je ta varianta vodila kar daleč okrog Marseilla zato smo jo vmes spremenili in kar skozi center mesta pobegnili proti trajektu (Bacs de Barcarin, 4,5 €) čez Rhono in na plažo Piemanson. Koordinate N 43, 349722; E 4,783611. Začelo se je že mračiti in hitro smo izkoristili še zadnje minute za razgibavanje v mivki. Opazovati male bele kepice, ki neskončno veselo divjajo po sipinah je bilo prav zabavno, kar pa seveda ne velja za kasnejše minimiziranje količine mivke, ki se je prenesla v Hobita. Na srečo je bila res kmalu tema in so se rezultati pokazali šele po razburljivi noči. Ta se je začela okrog desete zvečer, ko sta se dva avtodoma z nizozemsko registracijo odstranila iz naše neposredne bližine, kmalu za njima pa so odšli še trije. Nikakor nam ni bilo jasno, kaj jih je pičilo, saj je bilo za premik v kak drug kraj občutno prepozno. Dogajanje so pozorno spremljali tudi drugi in v žeji, da bi odšla, sta se dva mlada Nemca zakopala do tablice. Gregor je zaspal preden sta končala manever, sama pa sem še dolgo tuhtala. Vse me je začelo motiti, šumenje valov se mi je zdelo preglasno, predstavljala sem si plimo, ki nas zaliva, kljub temu pa sem ostala na mestu zraven prijaznih Francozov, saj sem domnevala, da oni že vedo zakaj so tam. Sredi

nemirnega spanca so me zmotile kapljice in mislim, da se tako hitro še nikoli nisem skobacala iz postelje. Ob pogledu ven, v črno noč, opazim lučke pri sosedih, na nos postavljena Nemca, ki sta očitno obupala nad nočnim izkopavanjem, smuknem za volan in z največjo mero nežnosti počasi zavozim proti utrjenem parkirišču pred plažo. Soseda Francoza sta mi sledila na minimalni oddaljenosti, na parkirišču pa so mirno spali med drugimi tudi tisti, ki so očitno pozno zvečer gledali vremensko napoved. Naš Pinacle se s svojo majhno antenico ni dovolj izkazal, da bi sredi ničesar našel kak lokalni program, ki bi tudi nas opozoril na bližajočo fronto. Ura je bila pet, praktično sredi noči, če govorimo o počitnicah, adrenalina pa preveč za še kakšno minuto spanja. Tudi Gregor se je seveda zbudil in od sreče, da sva na trdnih tleh, sva udarila nekaj partij remija kar pred zajtrkom. Od tega trenutka naprej je bolj ali manj deževalo naslednje štiri dni.

Plage d Arles, Piemanson, Camarque

5.dan, 28.10.2008, (Plage d Arles, Piemanson – Stes Marie de la Mer), 116 km

Po planu smo želeli ta dan na drugo stran delte Rhone v mesto Aigues Mortes, prehoditi del, po opisih impozantnega obzidja, popoldan v bližini prestolnice Francoskih romov Stes Marie de la Mer obiskati ornitološki park in prespati na parkirišču za avtodome ob obali. Zaradi dežja im mraza smo izpustili ''mrtve vode'' in se sprehodili po vseh poteh okrog jezerc, mlak in mlakuž v ornitološkem parku. Pozdravilo nas je izjemno veliko flamingov ter nekaj sov in ujed. Zaradi dežja so se mnogi drugi ptički skrili in opazovali smo jih le na slikah. Odpadlo je tudi jahanje znamenitih Camarqueških konjev tako, da smo zgodaj popoldan že parkirali na kar lepo zasedenem PZA ob obali. Koordinate N 43,45444; E 4,439166. V dežju, vetru in mrazu se še kužka nista želela preko mere zadrževati zunaj. Po kosilu smo sklenili, da se premaknemo drugam saj je veter pihal v sunkih, ki je skorajda premikal avtodome, plačali pa tako ali tako še nismo nič, ker je bila rampa odprta. Drug razlog za odhod je bilo že kronično pomanjkanje vode in kljub tabli

na kateri je bilo obvestilo, da so pipe pri dveh kanalih za odpadno vodo odprte vsak dan od 10 do 12 ure dopoldan, nekako nismo verjeli, da bo temu res tako. Poleg tega se nam ni zdelo smiselno čakati tako dolgo in po možnosti kasneje še ugotoviti, da je to veljalo za sezono, ki se je že končala. Tako smo se premaknili v prvo vzporedno ulico, v kamp (Camping la Brise), kjer smo oskrbeli Hobita in se v velikih količinah tople vode temeljito očedili. Za popestritev deževnega večera in majhno porcijo strahu je poskrbel shrljivi film Rdeči zmaj (preden so obmolknili jagenjčki) in z velikim veseljem smo se kasneje zavlekli pod odeje. Cena kampa 12 eurov komplet.

Jata flamingov v ornitološkem parku

6.dan, 29.10.2008, (St. Marie de la Mer – Avignon), 108 km

Po zajtrku in kratkem sprehodu v mrazu, vetru in dežju smo obvozili mestece in se odpeljali proti Arlesu. Parkirali smo na parkirišču v neposredni bližini obzidja (N 43,684166; E 4,630277) in kljub vetru in rahlemu rosenju prvič uporabili kolesa. Tako smo hitro zaokrožili med glavnimi znamenitostmi in se nazaj grede, s kolesi ob boku, peš počasi sprehodili še po tržnici. Bila je namreč sreda, eden izmed dveh tržnih dni v tem mestu. Mimo stojnic z oblačili in razno tehnično robo smo se hitro pomaknili, počasneje pa je šlo na živilskem delu, kjer je bilo na pretek lepega sadja in zelenjave ter dišečih sirov in salam poleg obveznega kruha in rogljičkov. Pred odhodom naprej smo trebuhe izdatno napolnili s kupljenimi dobrotami in pot proti Pont du Gardu je bila takoj svetlejša. Manj kot dveurno parkiranje pred znamenitim akvaduktom (N 43,949444; E 4,541944) nas je stalo 5 €, tudi mi pa smo, kot že nekateri pred nami, imeli težave pri plačevanju. Po neuspelem poskusu plačila na prvem avtomatu smo poskušali na drugem, tik pred izhodom. Ni nam šlo, pa tudi drugim ne. Tako se je ojunačil stric Francoz, pritisnil magični gumbek s slušalko in po kratkem razgovoru je bilo plačilo omogočeno. Po planu naj bi potegnili še do mesta Orange vendar smo bili premraženi in prepihani že

zgodaj popoldan in tako zavili kar proti Avignonu, pri čemer je škatla Suza zopet iskala čudne bližnjice po ozkih in zaraščenih ulicah tik pred ciljem, kljub dejstvu, da nismo nastavili najkrajše poti. Parkirali smo na otočku sredi Rhone (N 43,95277; E 4,799722). Po sprehodu po lepi potki ob reki, ki vodi še naprej od znamenitega polovičnega mostu, smo opazili tablo, ki na tem parkirišču, iz katerega se odpira krasen pogled na papeško palačo, prepoveduje parkiranje avtodomom. Zato smo se premaknili za nekaj metrov, v bistvu na desno stran, pod most Pont Daladier v družbo trem francoskim avtodomom. Oblekli smo vse kar je bilo najti in se s kolesi podali na raziskovanje mesta. Kljub slabemu vremenu je bilo v stogem središču kar živahno, vriljak je sukal vesele otroke, v bližini so pekli slasten kostanj. Ko se je stemnilo smo se vrnili na toplo pod most. Dilema ali ostati na mestu, se premakniti na koordinate v bližini univerze ali skočiti kar v kamp na drugi strani ceste, se je razrešila po panoramski nočni vožnji okrog obzidja. Vrnili smo se, nam in še trem avtodomom so se pridružili tudi sosedje iz Antibesa (Adria s KR registracijo) in odločitev je padla. Čeprav je v sklopu bližnjega kampa mladinski hotel in zato pozno zvečer in še malo čez polnoč zelo glasno, smo prespali brez težav.

Pont du Gard

Avignon

7.dan, 30.10.2008, (Avignon – Riez), 177 km

Kot običajno smo bili trije prebivalci Hobita zunaj že pred sedmo, še v mraku. Privoščili smo si dolg sprehod, štirinožca sta prevohala vsako drevo okrog in okrog, prebrala vsa SMS sporočila njima podobnih, sama pa sem opazovala meglice nad gladino reke in mogočno zidovje na drugi strani. Že ponoči je nehalo deževati in pozajtrkovali smo v krasnem soncu, ki pa se je skrilo za oblake še preden smo odrinili naprej. Ta dan se ni več prikazalo. Najprej smo se povzpeli v vasico Gordes, na plačljivo parkirišče z rampo (N 43,913062; E 5,199015) nad samim centrom, 5€ za avtodom. Tu po novem ni možno več prespati, na to opozarja tabla prepovedi parkiranja za avtodome v času od 22 – 8. Sprehodili smo se po strmih ulicah, kupili kruh in rogljičke ter kmalu nadaljevali pot proti Roussillonu. Parking plačljiv (5€/24 ur), na drugi strani ceste presenetljivo čist WC. Vasica resnično popravi razpoloženje zaradi svojih močnih oranžno rdečkastih barv. Taka je zemlja, take so skale, take so po večini tudi fasade hiš. Seveda je deževalo. Opoldansko kavo si privoščimo v lokalčku, kjer pa kava ni bila nič posebnega razen cenovno, pa še cigaretnega dima nismo več navajeni in nas po novem moti. Po kosilu na parkirišču se odpravimo naprej skozi tipične provansalske vsice. Nočitev je bila planirana v vasi Valensole vendar je Suza želela, da zavijemo dobesedno na kolovoz. Imeli smo dovolj njenih neumnosti, ker smo jo ignorirali se je še nekaj časa pritoževala, potem pa prisilno utihnila. Ta večer smo šli zato čisto na slepo, za nosom in v mraku prispeli v ljubko vasico Riez. Premore lepo, ravno, veliko parkirišče, kjer je 7 mest namenjenih avtodomom, imajo tudi izpust in vodo (N 43,816111; E 6,091944). Ta sicer priteče iz ličnega vodnjaka tako, da prideta prav karnister in lijak. Večerni obhod vasice in rolanje po praznem parkirišču je pripomoglo k prijetnemu spancu v družbi dveh Hymerjev.

Gordes

Roussillon

8. dan, 31.10.2008 (Riez – Castellane) 74 km

Zjutraj smo kmalu nadaljevali pot in prva postaja tega dne je bila prelepa vasica Moustiers Sainte Marie. Po informacijah, ki so se kljub začetnemu strahu izkazale za

pravilne, ima mestece veliko parkirišč bliz samega centra tako, da smo celo sami pozabili zapisati koordinate. Tukaj smo, v lepo urejenih majhnih trgovinicah z vsemi mogočimi keramičnimi izdelki, dopolnili zalogo darilc in spominkov za prijatelje. Seveda je zopet deževalo zato se nismo povzpeli do cerkvice visoko nad vasjo. Kamnita pot je bila zelo spolzka, obutev za tak podvig pa neprimerna. Nadaljevali smo do plaže ob izlivu reke Verdon v jezero Croix (N 43,80038; E 6,24533). Krasne barve, prodnata obala, osamljen ribič in avtodom z belgijsko registracijo nas niso dolgo zadržali in kmalu smo zagrizli v hrib, na cesto, ki nas je po severni strani peljala nad kanjonom reke Verdon. Razgled je na nekaj mestih res veličasten, krasna zelena reka se vije globoko pod cesto, ki je ponekod, ozka in ovinkasta, vrezana dobesedno v skalo. Kljub lepotam poti, smo bili srečni, ko smo se spustili v dolino in prispeli v vasico Castellane, znano predvsem po mostu preko katerega se je Napoleon vračal iz ujetništva na Elbi. Tik ob mostu smo že popoldan parkirali na urejenem PZA (10 €/24 ur), koordinate N 43,84570; E 6,51563. Vožnja po ovinkasti cesti je bila razlog za rahlo nelagodje v želodcu, zato se je v kozarcu tonika edine polnoletne osebe v Hobitu znašel tudi občuten del značilne škotske pijače. Razlog, da smo ostali tukaj čez noč. Proti večeru je sicer prenehalo deževati, korito reke Verdon pa je bilo zelo polno, voda je glasno drvela mimo nas in težko si je bilo predstavljati spust po njej z raftom. PZA se je dodobra naponil in ob bučanju reke ter pogledu na osvetljeno kapelico na visoki skali nad nami smo mirno zaspali.

Izliv reke Verdon v jezero Croix

Jezero Croix

Kanjon reke Verdon

Reka Verdon v mestu Castellane tik nad mostom

PZA Castellane, v ozadju Napoleonov most

9. dan, 1.11.2008 (Castellane – Sirmione) 472 km

Zjutraj takoj čuden občutek, da nekaj manjka. Seveda, bučanje je potihnilo, še šumenje se je komaj slišalo, korito reke je bilo samo delno polno. Vse tiste mogočne količine vode so

izginile in reka se spremenila v pohleven potoček. Malce širši sicer in primeren za adrenalinske užitke. Namesto sprehajanja kosmatincev je tega dne Gregor sam poskrbel za rogljičke. Odpravil se je v najbližjo pekarno, ki smo jo označili že prejšnji večer in prinesel zmagovalca v natečaju francoskih rogljičkov. Namreč, skoraj povsod kjer smo se ustavili, smo jih tudi kupili in po pravilu so stali od 0,80 do 0,95 eura, odvisno od nadeva. Za ta dva prazna Castellanska pa je bilo treba odšteti 1,5 eura po kosu, brez računa seveda. Priznati pa je treba, da sta bila tudi kar se tiče kvalitete (ali pa vsaj okusa in hitrosti topljenja v ustih) prvaka. Po tej analizi se je mladi mož odločil, da do konca potovanja sam ne bo več nakupoval in omogočal prodajalcem, da goljufajo otroke. Bližal se je konec počitnic, s tem pa se je spremenilo tudi vreme. Po nekaj dneh se je zopet prikazalo sonce in nas razveseljevalo na poti do mesta Vence, kjer smo parkirali na parkirišču nekoliko izven centra (N 43,723642; E 7,102679). Hitro smo našli strog center, značilne ozke uličice, lokalčke pred katerimi je bilo končno živahno in majhne trgovinice s spominčki. Po kavici in gosti vroči čokoladi smo se kmalu dokončno poslovili od Francije. Cilj tega dne ni bil natančno določen in ker je sonce pripomoglo k dobri volji smo potegnili mimo Cremone do mesteca Sirmione ob Gardskem jezeru. Na PZA (N 45,45992; E 10,63286) smo prispeli v trdi temi in prespali v prvi vrsti.

Vence

10.dan, 2.11.2008 (Sirmione – Maribor) 506 km

Najprej malo megličasto jutro se je kmalu olepšalo s soncem in ponudilo lep pogled na ozek polotoček z mestecem Sirmione v daljavi.

PZA Sirmione ob Gardskem jezeru

To je bil zadnji dan počitnic in nikakor se nam ni mudilo domov. Po dolgem jutranjem sprehodu je vendarle napočil čas, da plačamo mojstru 17 € in zavijemo na avtocesto. Po informacijah naj bi bil ta PZA po 1. novembru zastonj, toda nič ni kazalo, da bi se to kmalu zgodilo, čeprav je bil ta dan že 2. november. Vprašali pa nismo. Zadnjih 500 km do doma je minilo v kovanju načrtov novih poti z našim Hobitom. Prevozili smo 2200 km, za bencin, cestnine, parkirnine ter tri nočitve smo porabili skupaj približno 500 €, vse ostalo ne štejemo. Bistveno je le, da smo uživali.

Lep pozdrav, Renata Maribor, november 2008