Primerjalni pregled (PP)

Avtorja:

: 6/2017

Datum in kraj: Ljubljana, 27. 2. 2017

Kontakt:

Raziskovalno-dokumentacijski sektor:

tatjana.krasovec@dz-rs.si

Raziskovalni oddelek:

mag. Igor Zobavnik, vodja, igor.zobavnik@dz-rs.si

3

I UVOD

Šport je pomembna dejavnost družbe, izraz njene dinamike in del splošne kulture, ki bogati kakovost življenja posameznika. Ljudje se prostovoljno ukvarjajo s športom na osnovi interesa. Z njim se lahko ukvarjajo neorganizirano, lahko pa se združujejo v društvih ali drugih športnih organizacijah (iz Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (NPS)). V tem primerjalnem pregledu smo pripravili prikaz normativnih ureditev v nekaterih državah članicah Evropske unije, in sicer po naslednjih področjih: - financiranje športa v posameznih državah (prek iger na srečo ter drugih ukrepov, ki

omogočajo financiranje športa poleg proračuna – kot npr. olajšave za podjetja, ki donirajo sredstva športnim društvom in zvezam, razni državni skladi ipd.);

- nagrajevanje športnikov, posebej prejemnikov olimpijskih medalj – ali so poleg nagrade morda upravičeni do mesečne rente ali nadomestila do konca življenja;

- ureditev delovanja športnih klubov v zakonodajah posameznih držav – ali delujejo kot društva kot v Sloveniji ali pa gre za podjetniško organiziranost;

- morebitna zakonodaja ali ukrepi v posameznih državah za zagotavljanje sredstev za razvoj športne infrastrukture in kako se v zakonodaji tretira športna infrastruktura.

Informacije za izdelavo naloge smo pridobili s pomočjo svetovnega spleta, pri čemer smo uporabili podatke z zakonodajnih spletnih strani posameznih držav, s spletnih strani nekaterih pristojnih institucij in iz splošnih virov. Pomemben vir informacij je bil tudi Evropski center za parlamentarne raziskave in dokumentacijo (ECPRD). 1.1 Ureditev v Sloveniji Slovenski Zakon o športu (ZSpo) določa, da država zagotavlja sredstva za realizacijo nacionalnega programa, spodbuja in zagotavlja pogoje za opravljanje in razvoj športne dejavnosti, načrtuje, gradi in vzdržuje javne športne objekte ter vodi stimulativno davčno politiko. Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnimi programi Vlade in lokalnih skupnosti. Poleg javnih virov se športne organizacije financirajo tudi iz zasebnih virov, kot so: sredstva sponzorjev, sredstva donatorjev, članarine, vstopnine za športne prireditve, volila in darila ter druga lastna sredstva (npr. tombole, srečelovi, prodaja značk). Za financiranje športa je ustanovljena Fundacija za šport, ki pridobiva sredstva za izvajanje svoje dejavnosti iz dajatev prirediteljev iger na srečo po določbah posebnega zakona, in sicer s plačili koncesijskih dajatev za prirejanje različnih iger na srečo. Sredstva lahko pridobiva tudi iz drugih virov (npr. darila, druge naklonitve, donacije). Med drugim Fundacija financira oziroma sofinancira tudi gradnjo športnih objektov. Sponzoriranje športa v Sloveniji poteka prek sponzorskih pogodb, ki jih slovenska zakonodaja izrecno ne ureja. Gre za pogodbeni odnos med dvema strankama: sponzorjem (npr. gospodarsko družbo) in športno organizacijo, v katerem imata oba udeleženca medsebojno korist. Običajno sponzor finančno ali materialno podpre športno organizacijo v zameno za oglaševanje sponzorjeve blagovne znamke ali za kako drugo korist. Sponzorstvo in donatorstvo predstavljata največji finančni vir slovenskih športnih organizacij, saj znašata kar dobrih 40 % vseh sredstev, ki so jih organizacije prejele (Žibert in Eror, 2011). Merila za podeljevanje nagrad vrhunskim športnikom in trenerjem so določena v Pravilniku o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni. V 41. členu je tako npr. določeno, da se v individualnih športnih panogah nosilcem olimpijskih medalj v posamični konkurenci izplača nagrada, določena pa je tudi njena višina v točkah. Nagrade se izplačujejo

4

tudi nosilcem medalj s šahovske olimpijade ter nosilcem paraolimpijskih medalj. Navedeni pravilnik določa tudi višino nagrad za osvojene medalje reprezentanc in športnikov posameznikov na svetovnih in evropskih prvenstvih. V ZSpo niso predvidene posebne rente na podlagi športnih dosežkov. Glede nagrajevanja za posebne dosežke na področju športa pa je vendarle treba omeniti tudi Zakon o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (ZIPO), ki določa, da se sme osebam, ki imajo posebne zasluge na področju znanosti, umetnosti, kulture ali druge dejavnosti in izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izjemoma priznati in odmeriti višja starostna pokojnina, kot bi jim pripadala po splošnih predpisih. Šteje se, da imajo posebne zasluge osebe, ki so s svojimi ustvarjalnim delom dosegle izjemne uspehe oziroma njihova dela predstavljajo vrhunske stvaritve na teh področjih, še zlasti če so za svoje dosežke prejele najvišja priznanja v Republiki Sloveniji (na športnem področju npr. Bloudkovo nagrado) oziroma v SFRJ ali visoka mednarodna priznanja. Športni klubi so v Sloveniji organizirani kot društva. Zakon o društvih (ZDru-1) v tretjem odstavku 24. člena določa, da če društvo pri opravljanju svoje dejavnosti ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga mora porabiti za uresničevanje svojega namena ter ciljev oziroma za opravljanje nepridobitne dejavnosti, določene v temeljnem aktu. Naslednji, torej 25. člen pa govori o tem, da društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z namenom in cilji kot dopolnilna dejavnost nepridobitni dejavnosti društva ter se lahko opravlja le v obsegu, potrebnem za uresničevanje namena in ciljev oziroma za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Za doseganje namena in ciljev lahko društvo ustanovi gospodarsko družbo ali poveri opravljanje pridobitne dejavnosti drugim osebam na temelju zakupne ali sorodne pogodbe. Po znanih podatkih pa slovenski športni klubi trenutno nimajo ustanovljenih svojih gospodarskih družb.

II FINANCIRANJE ŠPORTA V NEKATERIH DRŽAVAH ČLANICAH EU 2.1 Oblike financiranje športa na splošno Avstrija V Avstriji se sredstva za šport zagotavljajo na zvezni, deželni in na občinski ravni. Načeloma so zadeve športa v pristojnosti dežel, tako glede zakonodaje kot glede izvrševanja predpisov. Na zveznem nivoju šport sodi v pristojnost Ministrstva za obrambo in šport. Obstaja zvezni Zakon o zveznih spodbudah za šport (Bundes-Sportförderungsgesetz 2013 – BSFG 2013), na podlagi katerega se financirajo mednarodne športne prireditve in prireditve na zveznem oz. državnem nivoju. Vir teh sredstev je predvsem Avstrijska loterija, kar znaša po Zakonu o igrah na srečo okoli 80 milijonov evrov letno. Nekaj sredstev pa je zagotovljenih tudi v zveznem proračunu (ECPRD, št. 1451). Regionalni in občinski športni klubi se v skladu s predpisi o društvih financirajo iz članarin, donacij, sponzorjev in javnih spodbud oz. pomoči. Slednje se na občinski ali deželni ravni praviloma dodeljujejo klubom neposredno, medtem ko se zvezna sredstva dodeljujejo prek pristojne športne zveze. Glede na višino zneskov so najpomembnejši vir financiranja zvezna sredstva. Če klub dobiva sredstva od sponzorjev v obliki oglaševanja (npr. ime sponzorja je del imena kluba ali je ime označeno na dresih ali kot oglas na tablah oz. panojih na igrišču), so taka sredstva neobdavčena. Če pa sponzorska sredstva niso povezana z reklamiranjem, se smatrajo za donacijo. Za klub so potem neobdavčena, za donatorja pa niso davčna olajšava (ECPRD, št. 2820).

5

Splošnega predpisa, ki bi na vseh nivojih urejal financiranje športa, torej ni. V nadaljevanju zato kratko prikazujemo osnovna načela po Zakonu o zveznih spodbudah za šport in delovanje Zveznega sklada za spodbujanje športa. Zakon o zveznih spodbudah za šport določa in ureja dva vira financiranja športa:

- sredstva, zbrana po Zakonu o igrah na srečo in - druga sredstva za spodbujanje projektov državnega pomena (gre za Olimpijske igre,

svetovna in evropska prvenstva).

Sredstva, zbrana po Zakonu o igrah na srečo (gre predvsem za loterijo), so namenjena: - 50 % za tekmovalni oz. vrhunski šport1 (t.j. tekmovalni šport, ki ima za cilj vrhunske

nacionalne in mednarodne dosežke), - 45 % za spodbujanje množičnega športa in - 5 % za delovanje zveznih športnih organizacij (npr. Avstrijski olimpijski komite, Avstrijski

paraolimpijski komite). Za tekmovalni in vrhunski šport se sredstva nadalje namenjajo vsaj v višini 50 % za osnovno delovanje klubov, preostali znesek pa za razne projekte (npr. pošiljanje tekmovalcev na tekmovanje in treninge). Sredstva po načelu rangiranja športov in po predhodnem programu deli Zvezni sklad za spodbujanje športa. Sredstva za spodbujanje množičnega športa se namenjajo za osnovno delovanje krovnih združenj (vsaj 50 %), od tega pa morajo ta vsaj 40 % razdeliti med svoje člane: gre za t.i. zvezni dodatek za klube. Krovna združenja morajo pripraviti smernice za razdelitev sredstev. Zakon posebej namenja sredstva nogometnim krovnim organizacijam klubom (20 % vseh sredstev) in planinskim društvom (alpiner Vereine) v višini 5 %, Vsaj 20 % sredstev je namenjenih raznim projektom, ki niso kriti iz osnovne subvencije (npr. ukrepi za spodbujanje gibanja v vrtcih in osnovnih šolah, za splošne programe za spodbujanje gibanja). Dokaze o namenski porabi sredstev je treba predložiti Skladu. Druga sredstva za spodbujanje projektov državnega pomena (gre za sredstva, ki niso zbrana od loterije) pa brez razpisa deli Zvezno ministrstvo za obrambo in šport. Iz tega se krijejo razni projekti zveznega pomena (npr. razne mednarodne športne prireditve v Avstriji kot so olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva), sredstva so namenjena tudi gradnji, vzdrževanju in modernizaciji infrastrukturnih športnih objektov zveznega pomena, nadalje skrbi za preprečevanje dopinga v športu, skrbi za podmladek v množičnem športu itd. V letu 2016 je bilo teh sredstev 37 milijonov evrov (povzeto po spletni strani Ministrstva za obrambo in šport). Zakon ureja tudi delovanje Zveznega sklada za spodbujanje športa: gre za pravno osebo javnega prava s sedežem na Dunaju. Njegova poglavitna naloga je, da skrbi za razdeljevanje sredstev in za osnovni nadzor nad njihovo porabo. Pristojnost ima za vsa sredstva iz loterije (torej okoli 80 milijonov EUR letno), ne pa za sredstva, ki jih deli Ministrstvo brez razpisa (gl. zgoraj). Nadzor nad skladom opravlja ministrstvo, pristojno za šport. Navedeni zvezni zakon nima nobenih določb o drugih virih financiranja športa (npr. o sponzoriranju). Podobno ima tudi npr. dežela Tirolska svoj zakon o spodbujanju športa na Tirolskem (Tiroler Sportförderungsgesetz 20062). Financiranje poteka prek deželnega sklada (Sportförderungsfond), s katerim upravlja deželna vlada. Kot vire pa zakon navaja:

1 Nem.: Leistungssport/Spitzensport

2 Dostopen je na: https://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=LrT&Gesetzesnummer=10000038 .

6

- prispevke občin (glede na njihovo finančno moč – t.i. Finanzkraft), - prispevke dežele Tirolske in - druge donacije.

Deželne spodbude se dajejo predvsem za gradnjo in vzdrževanje športnih objektov in izobraževalnih centrov, za dejavnosti društev, krovnih in strokovnih združenj, za organizacijo mednarodnih in medkrajevnih prireditev, za izobraževanje itd. Namenjene so društvom, krovnim in strokovnim združenjem, občinam in drugim pravnim osebam s sedežem na Tirolskem. Deželni vladi pri zadevah športa svetuje petnajstčlanski Deželni svet za šport (Landessportrat) in sicer glede splošnih vprašanj kakor tudi glede dodeljevanja sredstev iz fonda (povzeto po spletni strani tirolske vlade). Finska Na Finskem je na državnem nivoju najpomembnejši vir financiranja športa državna loterija, od katere šport dobi 116 milijonov EUR, iz proračuna pa le 3 milijone (podatek za leto 2009). Velik del bremena je na občinah: te so istega leta za šport namenile okoli 700 milijonov EUR. Lokalne skupnosti namreč promovirajo športno udejstvovanje in vzdržujejo športne objekte. Kar 75 % športnih objektov na Finskem so zgradile in zanje skrbijo lokalne skupnosti (povzeto po ECPRD. št. 1451 in po spletni strani Ministrstva za izobraževanje in kulturo). Financiranje športa je urejeno z dvema zakonoma. Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti (Act on the Promotion of Sports and Physical Activity 390/2015) ureja proračunska sredstva države, medtem ko Zakon o razdelitvi sredstev (Funds Distribution Act 1054/2001) določa, da pripada 25 % od zbranih sredstev Finske nacionalne loterije športu in telesni kulturi (povzeto po ECPRD, št. 1451). Sredstva deli Ministrstvo za izobraževanje in kulturo ter so namenjena izgradnji športnih rekreacijskih objektov, športnim organizacijam, raziskavam v športu, rekreaciji za otroke in mladino, mednarodnemu sodelovanju itd. Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti ne ureja drugih virov financiranja, razen proračunskih. Navaja pa, da se transferji vlade in državne pomoči po tem zakonu financirajo predvsem s strani nacionalne loterije in športnih stav (Veikkaus Oy). Finska loterija je namreč v 100 % lasti vlade, z njenimi sredstvi pa upravlja Ministrstvo za izobraževanje. Zakon predvideva še Nacionalni športni svet, ki pristojnemu ministrstvu svetuje, med drugim tudi pri razdelitvi sredstev za šport in telesno aktivnost. Imenuje ga vlada. Posebni skladi za financiranje športa iz zakona niso razvidni. V praksi se velik del sredstev zbere tudi od sponzorjev: leta 2009 je ta delež presegel državna sredstva, vključno loterijo (ECPRD, št. 1286 in 1451). Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti ne ureja sponzoriranja športa. Zakon o dobičku pravnih oseb (Business Income Tax Act 360/1968) pa določa, da se od davčne osnove odštejejo npr.: stroški za reklamiranje, običajna reklamna darila in promocijski dogodki (advertising events). Stroške za sponzoriranje torej sponzor lahko odšteje od davčne osnove, če štejejo kot stroški za reklamo ali marketing, saj namreč posebne olajšave za čisto sponzoriranje ni. Stroški za sponzoriranje štejejo za marketing ali reklamo, če družba pridobi zadostno opaznost z delovanjem sponzoriranca. Če se da le finančna pomoč brez ustrezne opaznosti oz. vidnosti, le-ta ni davčni odbitek (deductible expense in taxation) (povzeto po ECPRD, št. 2631).

7

Litva Litva ima Zakon o telesni vzgoji in o športu (Law on Physical Education and Sport),3 v katerem ureja tudi njuno financiranje. Zakon kot vire financiranja športa našteva:

- proračune države in občin, - sredstva od loterij, - druge zakonito pridobljene vire.

Država in občine sredstva za razvoj telesne kulture in športa (izgradnja objektov, pridobitev lastnine, človeški viri itd.) namenjajo v skladu z zakonom o finančnih indikatorjih državnega proračuna in občinskih proračunov (Law on the Approval of Financial Indicators of the State Budget and Municipal Budgets). Temelj so načrti ministrstev, načrt vladne agencije za telesno vzgojo in šport (Department of Physical Education and Sport) vladni program in strategije oz. občinski strateški akti (prim. 20. člen zakona). Nevladne organizacije lahko proračunska sredstva dobivajo za športne programe in projekte na podlagi pogodb, občine in država pa lahko preverjajo njihovo porabo. Če o njej uporabniki ne dajo ustreznih poročil, se sredstva prenehajo črpati ali se zmanjšajo. Na nivoju države sredstva deli vladna agencija za telesno vzgojo in šport (Department of Physical Education and Sport). Drugih virov financiranja športa zakon ne ureja. Zakon o loterijah (Law on Lotteries) določa le, da morajo organizatorji loterije nameniti 8 % od prihodka prodanih srečk (t.i. »face value of lottery tickets«) za dobrodelnost in za sponzorstva, pri čemer šport ni posebej omenjen. Zakon o dobičku pravnih oseb (Law on Corporate Income Tax) določa, da lahko davčni zavezanec od dobička odšteje plačila za sponzorstva in za dobrodelne organizacije v višini okoli 9400 EUR na prejemnika v davčnem obdobju. Tudi tukaj šport ni posebej izpostavljen (povzeto po ECPRD, št. 2631). Nemčija V Nemčiji so državne pomoči na vseh nivojih bistveno pomembnejši vir financiranja športa kot npr. gospodarstvo in mediji. Sredstva se namenjajo na nivoju občin, dežel in zveze. Za šport so pristojne dežele: tako za zakonodajo, upravljanje in financiranje športa. Vendar je tudi zvezna država pomemben vir financiranja športa. Pristojno zvezno ministrstvo je notranje ministrstvo. Denarna sredstva se ne dajejo le v obliki neposrednih pomoči, temveč tudi kot različne davčne olajšave za športna društva. Na federalnem nivoju se financirajo predvsem vrhunski šport in udeležba na mednarodnih tekmovanjih v domovini in tujini, na olimpijskih in paraolimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih itd. Zveza pa je pristojna tudi za financiranje ukrepov na področju športa, ki presegajo eno zvezno deželo, in za določena športna društva posebnega pomena (invalidska itd). Zveza skrbi tudi za izboljšanje splošnih pogojev za množični šport. Državne pomoči se dajejo po načelu subsidiarnosti: šele ko je prejemnik že popolnoma izčrpal lastne finančne zmožnosti (povzeto po spletni strani Zveznega notranjega ministrstva in po ECPRD, št. 2660). Na zveznem nivoju ni zakona, ki bi na splošno urejal financiranje športa. Dejansko ni zakonske dolžnosti zveze, da financira šport. Pomemben vir financiranja športa so tudi igre na srečo: za šport se namenja 44 % zbranih sredstev, za umetnost in kulturo 25 % in za varovanje kulturne dediščine 20 % (stanje 2010, ECPRD, št. 1451). Nemška olimpijska športna zveza (Deutsche Olympische Sportbund, DOSB),

3 https://e-seimas.lrs.lt/portal/legalAct/lt/TAD/2549922048b011e4ba2fc5e712e90cd4?jfwid=ck9gyax6a

8

ki je zvezno krovno združenje za šport, se financira (poleg iz zveznih sredstev) še iz članarin in sredstev, ki jih dobi od TV loterije Glücksspirale (25 %) (ECPRD, št. 2820). Dežele so pristojne za financiranje množičnega športa, športa v šolah ter na univerzah in za izgradnjo in vzdrževanje športne infrastrukture. Skoraj vse dežele imajo že v ustavi določbo, ki pravi, da so za spodbujanje in financiranje športa pristojne dežela in občine. Praviloma so za šport pristojna deželna notranja ministrstva. Nekatere od dežel imajo zakone o spodbujanju športa (npr. Turingija, Brandenburg, Berlin, Spodnja Saška, Mecklenburg-Predpomorjanska), višina sredstev pa se določi v deželnem proračunu, večina je namenjena izgradnji in vzdrževanju športnih objektov (povzeto po ECPRD, št. 1286 in 1451). Dežela Spodnja Saška (Niedersachen) je med deželami, ki imajo zakon o spodbujanju športa4. Zakon je relativno kratek, saj ima le 8 členov. Določa cilje spodbujanja športa: - udejstvovanje prebivalcev v športu ne glede na njihovo poreklo, starost, spol, upoštevajoč osebna nagnjenja in zmožnosti in - dežela trajnostno spodbuja množični in tekmovalni šport (Leistungssport) v sodelovanju z Deželno športno zvezo (Landessportbund) in z vanjo vključenimi športnimi organizacijami (športna društva, športna združenja in druge splošno koristne športne organizacije). Zakon določa, da dežela nameni Deželni športni zvezi letno 31,5 milijonov EUR. Ta sredstva se nakažejo v 4 obrokih. Če dežela iz prihodkov od iger na srečo5 v koledarskem letu preseže 147,3 milijona EUR, od tega Deželna športna zveza dobi 25 %. Poleg tega lahko Deželna športna zveza denar dobi tudi na podlagi predpisov o proračunu. Deželna športna zveza mora sredstva po zakonu namenjati za delovanje priznanih spodnjesaških športnih organizacij, nekaj pa jih lahko porabi za lastne ukrepe za spodbujanje športa ali za športne zveze. Priznanim športnim organizacijam je treba s tem omogočiti delo, s katerim lahko zagotavljajo športno ponudbo po vsej deželi po socialno sprejemljivih pogojih. Zakon primeroma navaja namene financiranja (izgradnja športnih objektov, gradnja in delovanje športnih šol, vadbenih centrov, spodbujanje tekmovalnega športa, izvedba športnih prireditev itd). Pri razdeljevanju sredstev mora deželna zveza upoštevati število članov posamezne organizacije, raznolikost in družbeni pomen športa ter obseg dejavnosti organizacije. Sredstva pa morajo biti uporabljena gospodarno in varčno. Razdeljevanje in porabo pri Deželni športni zvezi in pri športnih organizacijah nadzoruje deželno računsko sodišče. Navedeni zakon ne ureja drugih virov financiranja športa (npr. sponzorskih ali donacij). V deželi Severno Porenje-Vestfalija, kjer zakona o spodbujanja športa nimajo, so njegovo financiranje leta 2013 uredili s Sporazumom o športu (Pakt für den Sport), sklenjenim med deželno vlado in Deželno športno zvezo. Z njim se do leta 2017 namenja okoli 34 milijonov EUR letno za delo Deželne športne zveze in za okoli 19.000 društev, ki so vanjo vključena. Vir teh sredstev so tudi igre na srečo oz. stave. Iz pregledanih predpisov o spodbujanju športa izhaja, da urejajo le javno financiranje športa. Glede sponzoriranja in morebitnih olajšav za podjetja nimajo določb. Pač pa je stališče o davčni obravnavi sponzoriranja izdalo Zvezno ministrstvo za finance (leta 1998), ki sicer govori o sponzoriranju na splošno, ne ravno v povezavi s športom. Zelo poenostavljeno rečeno, davčna

4 Niedersächsisches Sportfördergesetz (NSportFG).

5 Vsaka dežela ima svoj deželni zakon o igrah na srečo. Primer Spodnje Saške je dostopen na:

http://www.nds-voris.de/jportal/portal/t/zwm/page/bsvorisprod.psml/action/portlets.jw.MainAction?p1=16&eventSubmit_doNavigate=searchInSubtreeTOC&showdoccase=1&doc.hl=0&doc.id=jlr-GlSpielGNDV12P20&doc.part=S&toc.poskey=#focuspoint

9

obravnava takih sredstev lahko pomeni strošek oz. odhodek pri poslovanju (Betriebsausgaben) po Zakonu o davku od dohodka (Einkommensteuergesetz), lahko gre za dotacijo (Spende), ki je delna davčna olajšava kot strošek od poslovanja (Betriebsausgaben). Možno pa je tudi, da gre za strošek od poslovanja, ki ni olajšava, ter lahko vodi do prikritega distribuiranega dobička (Gewinnausschüttungen) (ECPRD, št. 2631). Drugo Številne države posebnega zakona o financiranju športa nimajo (npr. Nizozemska, Norveška, Češka). Ponekod (npr. Češka, Slovaška) sponzorska sredstva niso davčna olajšava, četudi so vir financiranja športa (stanje 2014) (povzeto po ECPRD).

2.2 Nagrajevanje športnikov

Avstrija V Avstriji je področje športa v pristojnosti zveznih dežel. Na zvezni ravni se nagrade za vrhunske športne dosežke ne podeljujejo, pač pa nekatere od zveznih dežel (skupaj jih je 9) podeljujejo določene manjše zneske nagrad za vrhunske športne dosežke, in sicer tistim športnikom, ki prebivajo na njihovem območju. O podeljevanju nagrad odločajo deželne vlade in med posameznimi zveznimi deželami so glede tega precejšnje razlike. Avstrijska zvezna vlada ne podeljuje pomoči v obliki mesečnih rent športnikom po koncu športnega udejstvovanja. Zvezno ministrstvo za obrambo in šport (Bundesministerium für Landesverteidigung und Sport) pa financira posebno agencijo, namenjeno pomoči športnikom po končani karieri. Imenuje se KA:DA (Karriere:Danach – kariera po zaključku športnega udejstvovanja).6 Agencija skuša pomagati vrhunskim športnikom po koncu športnega udejstvovanja z načrtovanjem njihove kariere, izobraževanjem/usposabljanjem ter z iskanjem primerne zaposlitve (ECPRD, št. 2222). Estonija Področje športa ureja zakon o športu (Sport Act),7 ki med drugim govori tudi o podeljevanju nagrad za dobitnike olimpijskih medalj in o državni pomoči olimpijskim zmagovalcem. Med drugim zakon v 10. členu poleg ostalega na splošno določa, da vlada za izjemne športne dosežke podeljuje državne športne štipendije in nagrade v skladu s svojim podzakonskim aktom. V letu 2013 je npr. nagrada za zlato medaljo na olimpijskih igrah znašala 102.258 EUR. Nagrade se podeljujejo samo za osvojene medalje, trenerji pa prejmejo polovico nagrade. Sorazmerno nižji zneski nagrad so predpisani tudi za nosilce medalj na svetovnih in evropskih prvenstvih ter za zmagovalce na svetovnih in evropskih prvenstvih v neolimpijskih športih (ECPRD, št. 2222). V 2. poglavju navedenega zakona (od 12. do 19. člena) pa so določena pravila za podeljevanje državne podpore (state support) olimpijskim zmagovalcem. Za podporo se lahko zaprosi v dveh primerih: - če do upokojitve športnika po splošnih predpisih manjka še 10 let, ali

6 Več o agenciji na spletni strani: http://www.kada.co.at/.

7 https://www.riigiteataja.ee/en/eli/ee/Riigikogu/act/528122016011/consolide

10

- če je športnik stalno nezmožen za delo; izguba zmožnosti za delo mora biti popolna ali delna, vendar vsaj 40 %.

Zmagovalec na paraolimpijskih igrah lahko zaprosi za državno podporo samo v prvem od navedenih dveh primerov (ECPRD, št. 2222). Izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do državne podpore se ugotavlja v skladu z določili Zakona o pokojninskem zavarovanju (State Pension Insurance Act) oziroma Zakona o nadomestilih v primeru nezmožnosti za delo (Work Ability Allowance Act) (12. člen). Državna podpora se izplačuje iz državnega proračuna. Osnova za izračun (posebej za zmagovalce na navadnih in paraolimpijskih igrah) se določi za vsako proračunsko leto posebej, pri čemer nova osnova ne sme biti nižja od veljavne (13. člen). Pri delni nezmožnosti za delo se športniku izplačuje polovica državne podpore (15. člen). Vlogo za izplačevanje se poda pri Državnem uradu za socialno zavarovanje (Estonian National Social Insurance Board), ki tudi odloča o njeni upravičenosti (14. in 18. člen). Državna podpora na podlagi starosti se podeljuje za nedoločen čas, pomoč v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo pa samo za čas, dokler ta nezmožnost traja (17. člen). Državna podpora se izplačuje mesečno za tekoči mesec v skladu s postopkom, določenim v splošnem delu Socialnega zakonika (Social Code Act) (19. člen). V 27. členu zakona je tudi določeno izplačevanje državne podpore za olimpijske zmagovalce, ki so pred leti zastopali takratno Sovjetsko zvezo. Finska Država neposredno ne zagotavlja sredstev za nagrajevanje športnikov v primeru uspehov na največjih tekmovanjih. Obstajajo pa denarne nagrade, ki jih za uspehe na olimpijadah podeljuje finski olimpijski komite s skladu s svojimi pravili. Podobno velja za finski paraolimpijski komite. Za uspehe na svetovnih in evropskih prvenstvih podeljujejo nagrade panožne zveze. Poleg navedenega pa športnike za največje uspehe nagrajujejo tudi njihove občine, vendar to ni enotno urejeno (ECPRD, št. 2222). Glede pomoči športnikom po končani karieri velja omeniti, da posebnih mesečnih rent za bivše športnike na Finskem ne poznajo. Država pa namenja vrhunskim športnikom posebne štipendije za študij, kar naj bi jim pomagalo izboljšati njihove možnosti po koncu športne kariere. Med drugim obstaja tudi sklad za spodbujanje kariere športnikov (Foundation for the Career Advancement of Athletes), ki pomaga športnikom pri doseganju izobrazbe in pri usposabljanju za poklic. Ta sklad podeljuje letne štipendije tako vrhunskim športnikom na mednarodnem nivoju kot tudi tistim, ki so že končali s športno kariero. Šolanje lahko poteka na višjih ali nižjih nivojih. Poleg tega država od leta 2000 prek Ministrstva za izobraževanje in kulturo športnikom po koncu kariere podeljuje posebne nagrade za izjemne športne dosežke (Pro Urheilu – za šport). Minimalna starost prejemnika nagrade je 60 let. V letu 2013 je šest bivših olimpijskih zmagovalcev prejelo navedeno nagrado v višini 12.000 EUR in 15 v višini 6000 EUR. Seznam morebitnih kandidatov določi delovna skupina, ki jo imenuje navedeno ministrstvo. Pri podelitvi nagrad se upoštevajo tudi socioekonomski razlogi. Namen je, da bi se te nagrade razvile v smeri, da bi jih upokojeni športniki prejemali v obliki pokojnine v skladu z načeli, podobnimi tistim, na podlagi katerih se podeljujejo pokojnine uveljavljenim umetnikom (ECPRD 2278).

11

Litva

Področje športa v tej državi pokriva navedeni Zakon o telesni vzgoji in športu, ki ne ureja podeljevanja nagrad vrhunskim športnikom, pač pa v 40. členu samo navaja pogoje za pridobitev statusa zaslužnega športnika (meritorious sportsman). Glede nagrajevanja za dosežke najboljših športnikov in ekip določa postopek podeljevanja že omenjena vladna agencija za telesno vzgojo in šport (Department of Physical Education and Sports), iz proračunskih sredstev navedene agencije pa vlada tudi izplačuje dodeljene nagrade (podatki so za leto 2013). Te so določene glede na uvrstitev na olimpijskih igrah (po posebni lestvici od 1. do 8. mesta, pri čemer je npr. v letu 2013 znesek nagrade za olimpijsko zlato znašal približno 115.000 EUR), na svetovnih prvenstvih (od 1. do 6. mesta), na evropskih prvenstvih (od 1. do 3. mesta), prva tri mesta pa so nagrajena tudi na paraolimpijskih igrah in olimpijskih igrah gluhih. Višino nagrad določi vlada (ECPRD, št. 2222). V skladu z 41. členom navedenega zakona pripadajo bivšim športnikom pod določenimi pogoji mesečne rente. Športnik, ki je državljan Republike Litve in je končal športno kariero, ima pravico do mesečne rente v višini 1,5 povprečne plače v gospodarstvu, katere višino določi državni statistični urad, če je: - dobitnik ene od olimpijskih medalj, - evropski in/ali svetovni prvak v katerikoli olimpijski disciplini enega od olimpijskih športov, - pred 11. marcem 1999 postal svetovni ali evropski prvak v športni disciplini, ki je bila

odstranjena s seznama olimpijskih disciplin pred navedenim dosežkom ali pa je bila dodana v seznam olimpijskih disciplin po navedenem dosežku,

- evropski ali svetovni rekorder v katerikoli olimpijski disciplini enega od olimpijskih športov ali pa če je olimpijski rekorder,

- zmagovalec na paraolimpijskih igrah ali na olimpijskih igrah gluhih, - svetovni prvak ali svetovni rekorder v katerikoli neolimpijski disciplini enega od olimpijskih

športov. Renta pa se ne podeli oziroma se že podeljena renta ne izplačuje, če: - ima športnik zagotovljene dohodke, z izjemo dohodkov iz naslova dela na področju telesne

vzgoje in športa, - izgubi državljanstvo Republike Litve, - je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje (renta se ne izplačuje do izteka kazni), - prejema državno pokojnino, - je bil diskvalificiran zaradi uporabe prepovedanih substanc ali metod in so bili zaradi tega

njegovi rezultati razveljavljeni. Mesečne rente izplačuje zgoraj navedena vladna agencija iz sredstev državnega proračuna v skladu s posebnim postopkom, ki ga določi vlada. Izplačevanje rente pokriva Urad državnega sklada za socialno zavarovanje (State Social Insurance Fund Board), ki deluje v okviru Ministrstva za socialno varnost in delo (Ministry of Social Security and Labour).

Poljska

Pravila za podeljevanje denarnih nagrad za izredne dosežke na največjih športnih prireditvah so določena v Zakonu o športu (Ustawa z dnia 25 czerwca 2010 r. o sporcie) in njegovih izvedbenih predpisih. V skladu s 34. členom zakona lahko nagrade za izredne športne dosežke iz proračunskih sredstev podeljuje minister, pristojen za šport. Osnova za izračun je znesek

12

2300 PLN8 oziroma približno 534 EUR. Največje dovoljeno število določenih zneskov osnove za nagrado je 14, nagrada v tej višini pa pripada samo olimpijskim in paraolimpijskim zmagovalcem ter zmagovalcem na olimpijskih igrah gluhih. Podzakonski akt podrobneje določa število zneskov osnove za nagrado v posameznih primerih. Tudi lokalne vlade lahko iz svojih proračunov in na podlagi svojih predpisov podeljuje posebne štipendije in nagrade za športne dosežke. V 36. členu Zakona o športu pa so določena pravila za določanje denarnih prejemkov (świadczenie pieniężne) za nosilce medalj na olimpijskih in paraolimpijskih igrah ter na olimpijskih igrah gluhih; navedene kategorije nosilcev medalj so tudi edini upravičenci do teh prejemkov po koncu svoje tekmovalne kariere. Denarni prejemek se izplačuje iz državnega proračuna na njihovo izrecno zahtevo. Stari morajo biti najmanj 40 let, biti morajo poljski državljani, stalno morajo prebivati na Poljskem oziroma v drugi državi članici EU ali EFTA in ne smejo biti kazensko obsojeni za naklepno kaznivo dejanje ali za kršitev davčnih predpisov. Znesek denarnega prejemka se določi vsako leto posebej na podlagi osnovne plače javnih uslužbencev, pomnožene s faktorjem 1,4. V letu 2013 je znašal okoli 600 EUR. Denarni prejemek upravičencem mesečno plačuje ministrstvo, pristojno za šport (ECPRD, št. 2222).

Romunija V vladnem aktu iz leta 2007 (Norme din 28 noiembrie 2007 (*actualizate*) financiare pentru activitatea sportivă* aprobate prin Hotărârea nr. 1.447 din 28 noiembrie 2007) so določene nagrade za športne dosežke na velikih tekmovanjih. Tako je v prvem odstavku 25. člena navedenega akta določeno, kolikšne nagrade dobijo športniki za uvrstitve na posameznih tekmovanjih. Tako denimo zmagovalec na olimpijskih in paraolimpijskih igrah prejme nagrado v višini 70.000 EUR,9 drugouvrščeni 56.000 EUR, tretjeuvrščeni 42.000 EUR, nagrade pa se podeljujejo do vključno 6. mesta. Sorazmerno nižje nagrade se za uvrstitve na eno izmed prvih šest mest podeljujejo tudi za mladinske olimpijske igre, za svetovna in evropska prvenstva in za nekatera druga tekmovanja. Poleg tega obstajajo še nekatera tekmovanja na mednarodni (npr. v okviru frankofonskih držav) in na nacionalni ravni, na katerih se podeljujejo denarne nagrade za prva tri osvojena mesta. Tako je npr. članski državni prvak upravičen do nagrade v višini 2000 EUR (ECPRD, št. 2222). Področje športa sicer ureja Zakon o telesni vzgoji in športu (Lege nr. 69 din 28 aprilie 2000 (*actualizată*) educaţiei fizice şi sportului), ki med drugim v 64. členu določa, da imajo pravico do mesečne rente tisti športniki, ki osvojijo medaljo (posamično ali ekipno) na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah ali pa osvojijo zlato medaljo na članskem svetovnem ali evropskem prvenstvu v eni od disciplin, ki je bila vsaj enkrat uvrščena v olimpijski oziroma paraolimpijski program. Renta ni obdavčena. O njeni podelitvi odloča Ministrstvo za mladino in šport. Maksimalna višina rente je 1,5 povprečne mesečne bruto plače v gospodarstvu po podatkih državnega statističnega urada za mesec pred izplačilom posameznega zneska. Renta pripada športniku od 1. januarja naslednjega leta po športni upokojitvi. Dejanska višina rente (torej delež od 1,5 povprečne bruto plače v gospodarstvu) se izplačuje na naslednji način: - za prvo zlato medaljo na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah je delež rente 100 %, - za prvo srebrno medaljo na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah oziroma za prvo zlato

medaljo na svetovnem prvenstvu je delež rente 80 %, - za prvo bronasto medaljo na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah oziroma za prvo zlato

medaljo na evropskem prvenstvu je delež rente 70 % maksimalne višine rente,

8 Poljski zlot (PLN); 1 evro je 4,3064 PLN po tečajnici Banke Slovenije za dan 21. 2. 2017.

9 Pri vseh zneskih, ki so navedeni za to državo, gre za ocenjeno protivrednost v letu 2013.

13

- za več osvojenih medalj obstajajo še dodatna pravila nagrajevanja, ki v določeni meri omogočajo tudi kumuliranje zneskov rente (ECPRD, št. 2222).

Sredstva za izplačilo rent so določena v državnem proračunu, same rente pa izplačuje Ministrstvo za mladino in šport po postopku, predpisanem v posebnem aktu. Rente se ne izplačuje v obdobju, ko se njen prejemnik po lastni odločitvi ponovno aktivno športno udejstvuje (ECPRD, št. 2222).

2.3. Status športnih klubov

Francija V tej državi je večina športnih klubov organiziranih v obliki športnih društev (associations sportives). Nekateri profesionalni klubi, ki izpolnjujejo določene pogoje, pa lahko ustanovijo gospodarske družbe. Zakonik o športu (Code du sport) v členih L. 122-1 in R. 122-1 določa, da mora športno društvo ustanoviti gospodarsko družbo v primeru, da je povezano v krovno zvezo in z udeležbo na plačljivih prireditvah redno ustvarja letne prihodke v vrednosti več kot 1.200.000 EUR ali zaposluje poklicne športnike, katerih plače letno presegajo 800.000 EUR. Ko sta ta dva praga dosežena oz. vsaj eden od njiju, ima športno društvo eno leto časa, da izpolni navedeno obveznost ustanovitve gospodarske družbe, v nasprotnem primeru pa se ga izključi iz tekmovanj v okviru krovne zveze. Športno društvo lahko ustanovi gospodarsko družbo z namenom upravljanja svojih plačljivih dejavnosti tudi v primeru, če noben od teh dveh pragov ni bil dosežen. S tem se v praksi lahko konsolidira finančno stanje društev in se odprejo vrata za zasebne investicije (ECPRD, št. 1986). Glede na posebno naravo športne dejavnosti so se v francoskem sistemu oblikovale tri značilne oblike športnih gospodarskih družb, ki niso identične splošnim gospodarskim družbam in so vse določene v členu L. 122-2 Zakonika o športu. To so: - enoosebna športna družba z omejeno odgovornostjo (entreprise unipersonnelle sportive à

responsabilité limitée (EUSRL)), - delniška družba za športni namen (société anonyme à objet sportif (SAOS)) in - delniška družba poklicnega športa (société anonyme sportive professionnelle (SASP)). Razmerja med športnim društvom in navedenimi gospodarskimi družbami se uredijo z dvostransko pogodbo. Športno društvo pri tem ne izgine, pač pa nadaljuje z nepoklicnimi dejavnostmi; tudi sicer ima sodelovanje novoustanovljene gospodarske družbe na tekmovanjih podlago v pristojnostih samega športnega društva. Namen take ureditve je bil povečati konkurenčnost francoskih športnih klubov v mednarodnem merilu (ECPRD, št. 1986). Ker pa v nekaterih primerih vseeno še ni bilo mogoče dosegati zadostne konkurenčnosti, je od spremembe zakonodaje dalje v letu 2012 v Franciji mogoče ustanoviti še tri oblike gospodarskih družb po splošnih predpisih, ki delujejo na področju športa, in sicer so to: - družba z omejeno odgovornostjo (société à responsabilité limitée (SARL)), - delniška družba (société anonyme (SA)) in - poenostavljena delniška družba (société par actions simplifiées (SAS)). Navedene oblike, ki so sicer tudi določene v navedenem členu L. 122-2 Zakonika o športu, pa ne smejo vplivati na že ustanovljene športne gospodarske družbe v smislu, da bi te morale spreminjati svojo statusno obliko (ECPRD, št. 1986). Edini francoski nogometni klub, ki kotira na borzi, je Olympic Lyonnais prek svoje delniške družbe OL Groupe (Football Benchmark, spletna stran).

14

Grčija V Grčiji so poklicni nogometni klubi lahko organizirani v obliki delniških družb. V zvezi s tem ni posebne zakonodaje in za nogometne delniške družbe (F.S.A.) torej velja splošna zakonodaja, ki ureja delovanje delniških družb v tej državi. Njihovo delovanje nadzoruje Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in turizem. V okviru Ministrstva za kulturo in šport pa deluje Generalni sekretariat za šport (General Secretariat for Sports), v katerega sestavi je tudi Odbor za poklicne športe (Committee for Professional Sports); navedeni Odbor preverja, ali nogometne delniške družbe spoštujejo davčne in socialne predpise ter v primeru izpolnjevanja vseh v teh predpisih zahtevanih pogojev izdaja nogometnim delniškim družbam dovoljenja za delovanje v prihodnjem obdobju (ECPRD, št. 1986). Italija V Italiji so se profesionalni nogometni klubi že pred leti organizirali tako, da so ustanovili svoje gospodarske družbe. Trije veliki nogometni klubi (Juventus FC, SS Lazio in AS Roma) pa tudi kotirajo na borzi (Football Benchmark, spletna stran). Italijanska nogometna zveza (Federazione Italiana Giuoco Calcio (FIGC)) skrbi za urejeno delovanje nogometnih klubov v državi. V skladu s Statutom FIGC (Statuto della FIGC) so profesionalne nogometne družbe podvržene pregledovanju ustreznosti poslovanja in spoštovanja načela dobrega upravljanja, in sicer v skladu s sistemom nadzora, ki ga določi FIGC ter v skladu s postopki, ki jih določi Olimpijski komite Italije (Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI)) (19. člen). Akt o notranji organizaciji FIGC (Norme Organizzative Interne della FIGC) v 15. členu izrecno določa, da se nogometni klubi lahko organizirajo v obliki delniške družbe (società per azioni (S.p.A.)) ali družbe z omejeno odgovornostjo (società a responsabilità limitata (S.r.l.)). Pravna podlaga za pregledovanje ustreznosti poslovanja nogometnih klubov in njihovega spoštovanja načela dobrega upravljanja pa je 12. člen zakona iz leta 1981 o razmerju med družbami in poklicnimi športniki (Legge 23 marzo 1981, n. 91 Norme in materia di rapporti tra societa' e sportivi professionisti) (ECPRD, št. 1986). Madžarska V tej državi se športne aktivnosti izvajajo v obliki društev, neprofitnih zasebnih organizacij ali pa gospodarskih družb oz. športnih podjetij. Zakon o športu (2004. évi I. törvény a sportról) navaja dve osnovni obliki organiziranosti v športu, in sicer športne klube ter športna podjetja (sports enterprises). Obstaja več možnosti izbire posameznih oblik organiziranosti; v tekmovalnem športu se lahko ustanovijo delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo, organizirane v skladu s splošnimi predpisi (drugi odstavek 18. člena), v ljubiteljskem športu pa je poleg klasične društvene organiziranosti mogoče izbrati še kako drugo obliko organiziranosti, kot je npr. neprofitna družba z omejeno odgovornostjo (Ibsen et al., 2016, spletna stran). Nemčija Profesionalni nogometni klubi v ZRN so organizirani v obliki športnih društev oz. združenj (Vereine), vendar pa se dejavnost poklicnih športnikov in druge gospodarske dejavnosti izločijo iz tega okvira in jih opravljajo hčerinske družbe (ena ali več), in sicer o obliki kapitalskih družb (Kapitalgesellschaften). Pri tem pridejo v poštev različne pravne oblike, čeprav prevladuje izhodiščno načelo, da gre za pravno obliko društva. Hčerinske družbe nogometnih klubov so lahko organizirane kot delniška družba (Aktiengesellschaft (AG)), družba z omejeno

15

odgovornostjo (Gesellschaft mit beschränkter Haftung (GmbHG)) ali komanditna delniška družba (Kommanditgesellschaft auf Aktien (KGaA)). Poklicni nogometni klubi so torej mešanica športnih društev in gospodarskih družb. Zaradi specifike se ciljna orientiranost nogometne družbe razlikuje od navadne družbe. Ne gre samo za profit, pač pa tudi za športne uspehe, čeprav so slednji po pravilu odločilni tudi za gospodarski obstoj kluba. Kratkoročni športni uspehi so običajno celo bolj cenjeni od dolgoročne usmerjenosti v donosnost. Nogometne družbe se pogosto usmerijo v trženje drugih izdelkov in s tem v čedalje večji meri ločujejo športne rezultate od gospodarskih (ECPRD, št. 1986). Večinoma so lastniki kapitalskih družb kar izvorna nogometna društva. Problematično pa je, da določila nemškega Civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch (BGB)), ki med drugim ureja delovanje združenj, ne zagotavljajo zadostnega in enakopravnega varstva upnikov, pa tudi ne varstva družbenikov, kot to sicer velja za kapitalske družbe po posebnih zakonih. Problematična je tudi nepridobitnost (Gemeinnützigkeit) združenj, ki jim prinaša nekatere davčne olajšave. Poleg tega se pojavljajo dileme o pristojnostih za sprejemanje odločitev. Obstajajo tudi številni primeri, ko so na čelu kapitalskih družb bivši vrhunski nogometaši, ki pa imajo pomanjkljivo korporacijsko znanje. Tudi nadzorna funkcija je velikokrat šibka (ECPRD, št. 1986). Glede obdavčevanja nogometnih družb veljajo izhodišča, določena v posebnih zakonih. Za delniške družbe je to Zakon o delnicah (Aktiengesetz (AktG)), za družbe z omejeno odgovornostjo veljajo določila Zakona o družbah z omejeno odgovornostjo (Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung (GmbHG)), za komanditne delniške družbe (Kommanditgesellschaft auf Aktien (KGaA)) pa veljajo določila navedenega Zakona o delnicah in Trgovinskega zakonika (Handelsgesetzbuch (HGB)). Če nogometna družba kotira na borzi, mora zlasti glede transparentnosti upoštevati še Kodeks korporativnega upravljanja (Deutscher Corporate Governance Kodex). Tudi drugim nogometnim klubom, ki ne kotirajo na borzi, se priporoča spoštovanje navedenega kodeksa. Zaenkrat je edini nemški klub, ki kot delniška družba kotira na borzi, Borussia Dortmund GmbH & Co. KGaA (ECPRD, št. 1986). Poljska Športni klubi delujejo v skladu z ureditvijo v Zakonu o športu. Pravne oblike so lahko različne: od društev, gospodarskih družb pa do nekaterih drugih oblik, kot so npr. fundacije in zadruge. Za športne ekipe v poklicnih ligah pa velja, da morajo biti v skladu s 15. členom navedenega zakona obvezno organizirane kot delniške družbe (ECPRD, št. 2463). Če športni klub deluje kot društvo v skladu z določbami Zakona o društvih (Ustawa z dnia 7 kwietnia 1989 r. Prawo o stowarzyszeniach), lahko njegovi prihodki izvirajo iz članarin, donacij, volil, dediščin, iz izkupička od gospodarske dejavnosti (ki se ne sme deliti med člane), iz lastnega premoženja in iz javnih sredstev (33. – 35. člen). Če pa klub deluje kot gospodarska družba, fundacija ali zadruga, ni nikjer posebej predpisano, iz katerih virov se financira, vendar mora tudi v tem primeru vire financiranja opredeliti v svojem statutu. Največkrat so ti viri financiranja članarine, donacije, sponzorska sredstva, volila itd. (ECPRD, št. 2463). Španija Področje športa ureja Zakon o športu (Ley 10/1990, de 15 de octubre, del Deporte). V 13. členu tega zakona je določeno, da imajo športni klubi status zasebnih združenj, v 19. členu zakona pa je določeno, da klubi ali njihove profesionalne ekipe, ki sodelujejo na uradnih profesionalnih športnih tekmovanjih na državnem nivoju, delujejo v pravni obliki športne delniške družbe (Sociedad Anónima Deportiva (SAD)), za katero veljajo enaka pravila kot za navadne delniške

16

družbe – z izjemo posebnosti, določenih v tem zakonu. Poleg športnih tekmovanj se športne delniške družbe lahko ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi, ki so povezane s športno dejavnostjo ali iz nje izhajajo. Druge države Tudi za določene druge države v okviru EU je z zanesljivostjo mogoče trditi, da imajo svoje športne (nogometne) klube organizirane v obliki gospodarskih družb, kar navsezadnje dokazuje že dejstvo, da nekateri njihovi nogometni klubi kotirajo na borzi. Te države so: Anglija (Arsenal FC in Manchester United FC), Nizozemska (AFC Ajax), Portugalska (FC Porto, SL Benfica in Sporting CP) ter Škotska (Celtic FC) (Football Benchmark, spletna stran).

2.4 Športna infrastruktura

Danska Skrb za športno infrastrukturo je v pristojnosti občin. Vseh 98 občin namreč upravlja športne objekte v javni lasti in krije tudi pretežni del stroškov za zasebne neprofitne objekte, ki na Danskem predstavljajo večino športnih objektov (Ibsen et al., 2016, spletna stran). Francija Zgoraj navedeni Zakonik o športu v členu L114-5 določa, da so regije kot najširše lokalne teritorialne skupnosti (skupaj je v Franciji 27 regij) med drugim pristojne tudi za gradnjo, rekonstrukcijo, razširitve in večja popravila športnih objektov oz. centrov. Poleg tega so regije pristojne tudi za splošno in tehnično vzdrževanje ter za nakupe in vzdrževanje opreme v teh objektih in centrih. V zvezi z gradnjo, rekonstrukcijo, razširitvami in večjimi popravili športnih objektov oz. centrov so regije upravičene do sredstev iz posebnega sklada, prek katerega država pomaga lokalnim teritorialnim skupnostim pri določenih investicijah, v osnovi pa gre za sredstva, pridobljena s pobiranjem davka na dodano vrednost (Fonds de compensation de la taxe sur la valeur ajoutée (FCTVA)). Italija V Italiji so športni objekti pretežno v lasti občin, ki jih tudi vzdržujejo in gradijo nove. Področje gradnje športnih objektov je v pristojnosti Zavoda za kreditiranje športa (Istituto per il credito sportivo (ICS)), ki je bil ustanovljen z zakonom iz leta 1957 (Legge 24 dicembre 1957, n. 1295; Costituzione di un Istituto per il credito sportivo con sede in Roma). Gre za javni kreditni zavod z avtonomnim upravljanjem, ki nudi srednjeročne in dolgoročne kredite za namen gradnje, razširjanja, opremljanja in izboljševanja športnih objektov, vključno s pridobivanjem zemljišč, pa tudi za nakup nepremičnin, ki se uporabijo za izgradnjo športnih objektov (ECPRD, št. 668). Od leta 1975 je ICS financiral tri četrtine italijanskih športnih objektov. Leta 2005 so se njegove pristojnosti razširile tudi na področje kulturnih dobrin in aktivnosti. Kapital ICS je v novembru 2016 znašal okoli 835 milijonov EUR; v tem znesku je bilo v največji meri udeleženo Ministrstvo za gospodarstvo in finance (80 %), med drugimi udeleženimi subjekti pa so še nekatere italijanske bančne institucije. ICS financira tako največje športne objekte kot tudi npr. športne objekte na nerazvitih območjih in na območjih, ki so jih prizadele naravne katastrofe. V letu 2003 je bil v okviru ICS ustanovljen poseben jamstveni sklad (Fondo di Garanzia), in sicer na podlagi 90. člena Finančnega zakona (Legge 27 dicembre 2002, n. 289; Disposizioni per la formazione

17

del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2003)). Sklad je namenjen dajanju jamstva za kredite v zvezi z gradnjo, razširjanjem, opremljanjem, izboljševanjem ali nabavljanjem športnih objektov, vključno s pridobivanjem zemljišč, pri čemer so ti krediti namenjeni tako športnim društvom ali zvezam kot tudi drugim javnim ali zasebnim subjektom, ki se vsaj posredno ukvarjajo s športno dejavnostjo. Sklad se upravlja v skladu s kriteriji, ki jih predlaga ICS in jih odobri predsednik vlade ali pa poseben vladni organ, če je imenovan, po pridobitvi mnenja italijanskega olimpijskega komiteja (CONI) in v skladu s statutom ICS. V sklad lahko država in javne ustanove neposredno ali posredno namenjajo dodatna sredstva (Wikipedia: Istituto per il credito sportivo).

Litva Zakon o telesni vzgoji in športu v 2. členu med drugimi opredelitvami pojmov vsebuje tudi opis pojma športni objekt (sports facility); gre za gradbeni objekt, ki je namenjen za športne aktivnosti in tekmovanja v okviru enega ali več športov, za rehabilitacijo športnikov ali za izboljšanje dosežkov vrhunskih športnikov. V 49. členu navedenega zakona je določeno, da se športni objekti, ki so v lasti pristojne vladne agencije (Department of Physical Education and Sports), vzdržujejo s sredstvi državnega proračuna. Dodatno je v 50. členu navedenega zakona določeno, da se nekateri multifunkcionalni športni objekti, ki izpolnjujejo določene pogoje, razglasijo za športne objekte državnega pomena po posebnem postopku, ki ga določi vlada. Njihova izgradnja, obnavljanje in uporaba se podpira z določenimi gospodarskimi in finančnimi ukrepi. Madžarska Občinski odbori za šport so pristojni za organiziranje in financiranje nepoklicnega športa na regionalni in lokalni ravni ter za financiranje športnih objektov. Z redkimi izjemami športni objekti niso v lasti športnih klubov, pač pa so v lasti bodisi občine bodisi države. Občinske športne objekte upravljajo podjetja v lasti občin ali šole. Za njihovo vzdrževanje obstaja od leta 2011 nova oblika financiranja (Financial Support Scheme (TAO)), ki je namenjena financiranju ekipnih športov, ki privabljajo gledalce (Ibsen et al., 2016, spletna stran). Nemčija Večina športnih objektov je v lasti občin. Te so tudi pristojne za njihovo izgradnjo in upravljanje. Konkretno to področje pokrivajo uradi za šport v sklopu občinskih uprav. Športne objekte, ki so v lasti športnih društev, pa občine le delno podpirajo oziroma za njih zagotavljajo samo določena sredstva. Centri za priprave nemških olimpijcev in drugih vrhunskih športnikov (Olympiastützpunkte (OSP)) se financirajo s sredstvi Zveznega notranjega ministrstva (Bundesministerium des Innern), zveznih dežel, deželnih športnih zvez in občin. Podlaga za financiranje posameznega OSP je letni poslovni načrt, ki ga sprejme vodja centra. Možno je tudi delno financiranje s strani sponzorjev ali prek marketinške dejavnosti (ECPRD, št. 668). V Nemčiji so številne občine uvedle ciljno naravnane subvencije za izgradnjo ali obnavljanje objektov športnih klubov. Sicer pa zvezne dežele in občine lahko tudi na področju financiranja športne infrastrukture delujejo sorazmerno avtonomno glede na svojo sprejeto športno politiko. Zvezne dežele mdr. dajejo finančno pomoč občinam za gradnjo športnih objektov. Po podatkih za leto 2008 pa so same občine prispevale več kot 70 % sredstev za stroške investiranja v javne športne objekte in za njihovo vzdrževanje (Ibsen et al., 2016, spletna stran).

18

Področje športnih objektov sicer spada v pristojnost zveznih dežel. Na tem mestu kot primer prikazujemo ureditev v zvezni deželi Saška-Anhalt. Deželni zakon o spodbujanju športa (Gesetz über die Förderung des Sports im Land Sachsen-Anhalt (Sportfördergesetz - SportFG)) v 10. in naslednjih členih govori tudi o športnih objektih (Sportstätten). Tako je v 10. členu določeno, da zvezna dežela spodbuja oz. podpira saniranje, moderniziranje, predelavo, razširjanje športnih objektov in izgradnjo novih. Dežela podeljuje svoja proračunska sredstva v obliki subvencij za spodbujanje gradnje občinskih in društvenih športnih objektov, pri čemer upošteva demografski razvoj. Dežela pa ne podpira športnih objektov s pretežno komercialno uporabo. Nizozemska Na Nizozemskem so občine med drugim pristojne za izboljševanje in vzdrževanje lokalne športne ter rekreativne infrastrukture. Večina proračunskih sredstev, ki so v 393 nizozemskih občinah namenjena za šport, gre za izgradnjo in vzdrževanje športnih objektov. Glede na zmanjševanje proračunskih sredstev se v zadnjem času na različne načine, tudi z zakonskimi spremembami spodbuja prostovoljne organizacije, da prevzamejo večjo vlogo pri vzdrževanju določenih športnih objektov. Tako npr. brezposelne osebe lahko vzdržujejo plavalne bazene (Ibsen et al., 2016, spletna stran). Španija Zakon o športu med drugim določa pristojnosti Visokega sveta za šport (Consejo Superior de Deportes), ki je neposredno pristojen za izvajanje upravnih nalog države na področju športa, razen če se te naloge v skladu z zakonskimi določbami prenesejo na druge organe. Visoki svet za šport je avtonomen organ upravnega značaja, ki je funkcionalno povezan z Ministrstvom za izobraževanje, kulturo in šport (Ministerio de Educación, Cultura y Deporte). V 8. členu (točka k)) navedenega Zakona je med pristojnostmi Visokega sveta za šport določeno tudi to, da v sodelovanju z avtonomnimi skupnostmi ali lokalnimi oblastnimi organi izdeluje in izvršuje načrte za izgradnjo in izboljševanje športnih naprav in objektov (instalaciones deportivas), namenjenih za vrhunski šport, v okviru svojih pristojnosti pa tudi nadgrajuje obstoječe tehnične predpise za tovrstne naprave in objekte. V 70. členu Zakona o športu je določeno, da morata biti načrtovanje in gradnja javnih športnih naprav in objektov, ki se financirajo iz državnih sredstev, izvedena na tak način, da se spodbuja večnamenska športna uporaba ob zagotavljanju kar največje dostopnosti za državljane. Na nivoju avtonomnih skupnosti pa zakonodaja navaja financiranje izgradnje športnih naprav in objektov iz javnih sredstev; tak primer je 90. člen Zakona o športu in fizični aktivnosti avtonomne skupnosti Valencia (Ley 2/2011, de 22 de marzo, de la Generalitat, del Deporte y la Actividad Física de la Comunitat Valenciana). Vse navedeno kaže na to, da se športni objekti v Španiji v veliki meri financirajo iz državnih oziroma javnih sredstev. Glavna pristojnost na področju športa je v Španiji poverjena avtonomnim skupnostim, pri čemer se določbe s tem v zvezi nahajajo tako v njihovih avtonomnih statutih kot tudi v drugi zakonodaji, ki jo sprejemajo. Med drugim so pristojne tudi za izgradnjo športnih objektov. Med posameznimi avtonomnimi skupnostmi obstajajo precejšnje razlike. Občine pa podpirajo šport na svojem območju in imajo odločilno vlogo pri gradnji in upravljanju lokalnih športnih objektov ter pokrivajo njihove tekoče stroške (Ibsen et al., 2016, spletna stran).

19

Splošne ugotovitve glede financiranja športne infrastrukture Iz študije, ki jo je izdelal švicarski Inštitut za proučevanje javne uprave (Institut de Hautes Études en Administration Publique (IDHEAP)), med drugim izhaja, da so stadioni prvoligaških nogometnih klubov v Evropi večinoma v javni lasti (64 %), samo klubi so lastniki v 19 % primerov, preostalih 17 % stadionov pa je v lasti drugih oz. zasebnih investitorjev (third part investors). V Angliji so praktično vsi stadioni v lasti nogometnih klubov, v Franciji in Italiji so skoraj vsi v javni lasti, v Nemčiji pa je znaten delež stadionov prvoligaških nogometnih klubov v lasti drugih investitorjev. Glede gradnje objektov športne infrastrukture študija ugotavlja, da obstaja precejšen nabor možnosti glede tega, kdo jo financira in izvaja – od povsem javno financirane gradnje prek javno-zasebnega partnerstva pa do povsem zasebne gradnje. Vendar pa se nobena od teh možnosti ni izkazala kot idealna; vsaka ima namreč svoje prednosti in tudi slabosti (več o tem Athias, 2012, spletna stran). Drugi športni objekti so v večini držav v lasti lokalnih oblasti, ki so odgovorne tudi za njihovo vzdrževanje in upravljanje (Ibsen et al., 2016, spletna stran).

III ZAKLJUČEK Splošno o financiranju Po avstrijskem Zakonu o zveznih spodbudah za šport se financirajo mednarodne športne prireditve in prireditve na zveznem oz. državnem nivoju. Vir teh sredstev je predvsem Avstrijska loterija, nekaj sredstev pa je zagotovljenih tudi v zveznem proračunu. S sredstvi, pridobljenimi od loterije, razpolaga Zvezni sklad za spodbujanje športa. Splošnega predpisa, ki bi na vseh nivojih urejal financiranje športa, torej ni. Dežele (npr. Tirolska) imajo svoje zakone o spodbujanju športa. Z navedenimi zakoni so praviloma urejena le sredstva, ki jih športu namenjajo država, dežele ali občine, ne urejajo pa sponzoriranja športa. Na Finskem je na državnem nivoju najpomembnejši vir financiranja športa državna loterija, od katere šport dobi 116 milijonov EUR, iz proračuna pa le 3 milijone. Financiranje športa je urejeno z dvema zakonoma. Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti ureja proračunska sredstva države, medtem ko Zakon o razdelitvi sredstev določa, da pripada 25 % od zbranih sredstev Finske nacionalne loterije športu in telesni kulturi. Sredstva deli Ministrstvo za izobraževanje in kulturo. V praksi se velik del sredstev za šport zbere tudi od sponzorjev, vendar Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti sponzoriranja ne ureja. Po litvanskem Zakonu o telesni vzgoji in o športu so viri financiranja športa proračuni države in občin, sredstva od loterij in drugi viri. Nevladne organizacije lahko proračunska sredstva dobivajo za športne programe in projekte na podlagi pogodb, občine in država pa lahko preverjajo njihovo porabo. Drugih virov financiranja športa ta zakon ne ureja. Zakon o loterijah pa določa le, da morajo organizatorji loterije nameniti 8 % od prihodka za dobrodelnost in za sponzorstva, pri čemer šport ni posebej omenjen. V Nemčiji so državne pomoči na vseh nivojih bistveno pomembnejši vir financiranja športa kot npr. gospodarstvo in mediji. Kljub temu na zveznem nivoju ni zakona o financiranju športa. Na federalnem nivoju se financirajo predvsem vrhunski šport in udeležba na mednarodnih tekmovanjih v domovini in tujini, na olimpijskih in paraolimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih. Pomemben vir financiranja športa so igre na srečo. Dežele so pristojne za financiranje množičnega športa, športa v šolah ter na univerzah in za izgradnjo in vzdrževanje športne infrastrukture. Praviloma imajo vse dežele svoje zakone o spodbujanju športa, prav tako pa tudi svoje zakone o igrah na srečo, po katerih je del denarja namenjen športu. Iz pregledanih

20

predpisov o spodbujanju športa izhaja, da urejajo le javno financiranje športa, a o sponzoriranju in morebitnih davčnih olajšavah za podjetja nimajo določb. Nagrajevanje športnikov Države pretežno urejajo področje podeljevanja nagrad in nekatere tudi rent v krovnih zakonih o športu in njihovih izvedbenih predpisih. Vse države, ki so prikazane v tem pregledu, omogočajo podeljevanje nagrad športnikom za izredne dosežke na največjih tekmovanjih; večina ima tako možnost sistemsko urejeno na državnem nivoju, druge pa podeljujejo nagrade zgolj prek olimpijskega komiteja ali panožnih zvez (Finska) oziroma (tudi) na lokalnem nivoju (Finska, Avstrija, Poljska). Višina nagrad se od države do države razlikuje, razvidno pa je, da so povečini pri nagrajevanju enakovredno zastopani udeleženci paraolimpijskih iger. Vse države nimajo uveljavljenega sistema podeljevanja mesečnih zneskov (npr. rent) najzaslužnejšim športnikom. Večina obravnavanih držav (Estonija, Litva, Poljska in Romunija) sicer omogoča prejemanje takih mesečnih zneskov, v Avstriji in na Finskem pa izplačil takih zneskov ne poznajo, čeprav na Finskem podoben sistem načrtujejo. Pogoji za pridobitev mesečne rente oziroma državne podpore se od države do države razlikujejo; v Estoniji tako olimpijski zmagovalec lahko zaprosi za državno podporo v dveh primerih: če do upokojitve športnika po splošnih predpisih manjka še 10 let ali če je športnik v celoti ali deloma nezmožen za delo. Višina rente je določena različno. V Litvi in v Romuniji je to 1,5 povprečne plače v gospodarstvu, na Poljskem pa je to osnovna plača javnih uslužbencev, pomnožena s faktorjem 1,4. Nekatere države omejujejo izplačevanje rent samo na prejemnike olimpijskih medalj (Poljska), druge (npr. Litva) pa jih podeljujejo tudi drugim nosilcem medalj in rekorderjem. Nekatere države (npr. Litva, Poljska) imajo v zakonih posebne določbe o tem, da se mesečne rente v nekaterih primerih (npr. izguba državljanstva, kazenska obsodba) ne izplačujejo. V Romuniji renta ni obdavčena, se pa v tej državi ne izplačuje v obdobju, ko se njen prejemnik odloči za ponovno aktivno športno udejstvovanje. Status športnih klubov V vseh obravnavanih državah se lahko športni klubi organizirajo tudi v obliki gospodarskih družb. V Franciji je zakonsko predpisano, v katerih primerih morajo profesionalni klubi ustanoviti gospodarske družbe. V tej državi zakonodaja za opravljanje športne dejavnosti predvideva šest različnih oblik gospodarskih družb, od katerih so tri splošne narave, tri pa so specializirane samo za športno področje. V Grčiji so poklicni nogometni klubi lahko organizirani v obliki delniških družb. V Italiji so profesionalni nogometni klubi že tradicionalno organizirani tako, da imajo ustanovljene svoje gospodarske družbe. Nogometni klubi se lahko organizirajo v obliki delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Na Madžarskem se športne aktivnosti izvajajo v obliki društev, neprofitnih zasebnih organizacij ali pa gospodarskih družb oz. športnih podjetij. V tekmovalnem športu se lahko ustanovijo delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo, organizirane v skladu s splošnimi predpisi. V Nemčiji so profesionalni nogometni klubi v organizirani v obliki športnih društev oz. združenj, vendar pa se dejavnost poklicnih športnikov in druge gospodarske dejavnosti izločijo iz tega okvira in jih opravljajo hčerinske družbe (ena ali več), in sicer o obliki delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo ali komanditne delniške družbe. Na Poljskem za športne ekipe v poklicnih ligah velja, da morajo biti v skladu z zakonom obvezno organizirane kot delniške družbe. Podobno je v Španiji, kjer zakon določa, da klubi ali njihove profesionalne ekipe, ki sodelujejo na uradnih profesionalnih športnih tekmovanjih na državnem nivoju, delujejo v pravni obliki športne delniške družbe, za katero načeloma veljajo enaka pravila kot za navadne delniške družbe. Tudi za določene druge države (Anglija, Nizozemska, Portugalska in Škotska) velja, da imajo svoje športne (nogometne) klube organizirane v obliki gospodarskih družb, saj nekateri njihovi nogometni klubi kotirajo na borzi.

21

Športna infrastruktura Skrb za športno infrastrukturo je v številnih državah v pristojnosti občin, ki so odgovorne tudi za njihovo vzdrževanje in upravljanje. Na Danskem občine krijejo tudi pretežni del stroškov za zasebne neprofitne objekte, ki v tej državi predstavljajo večino športnih objektov. V Franciji so za gradnjo športnih objektov oz. centrov pristojne regije, ki so v zvezi s tem upravičene do sredstev iz posebnega državnega sklada. V Italiji je področje gradnje športnih objektov v pristojnosti Zavoda za kreditiranje športa, ki nudi srednjeročne in dolgoročne kredite za namen gradnje športnih objektov. V Litvi so športni objekti opredeljeni kot gradbeni objekti za športne aktivnosti in tekmovanja, za rehabilitacijo športnikov ali za izboljšanje dosežkov vrhunskih športnikov. Na Madžarskem športni objekti z redkimi izjemami niso v lasti športnih klubov, pač pa so v lasti bodisi občine bodisi države. Občinske športne objekte upravljajo podjetja v lasti občin ali šole. V Nemčiji zvezne dežele, v katerih pristojnost spada področje športnih objektov, podeljujejo svoja proračunska sredstva v obliki subvencij za spodbujanje gradnje občinskih in društvenih športnih objektov, pri čemer upoštevajo demografski razvoj. Na Nizozemskem gre večina proračunskih sredstev, ki so v občinah namenjena za šport, za izgradnjo in vzdrževanje športnih objektov. V Španiji se športni objekti v veliki meri financirajo iz državnih oziroma javnih sredstev. Glavna pristojnost na področju športa je poverjena avtonomnim skupnostim. Glede gradnje objektov športne infrastrukture se na splošno ugotavlja, da obstaja precejšen nabor možnosti glede tega, kdo jo financira in izvaja, in sicer od povsem javno financirane gradnje prek javno-zasebnega partnerstva pa do povsem zasebne gradnje, vendar pa ima vsaka od teh možnosti svoje prednosti in tudi slabosti.

Pripravila: Janez Blažič Marjana Križaj

22

Viri in literatura:

- 2004. évi I. törvény a sportról. Spletna stran:

https://net.jogtar.hu/jr/gen/hjegy_doc.cgi?docid=a0400001.tv (februar 2017). - Aktiengesetz (AktG). Spletna stran: http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/aktg/gesamt.pdf

(februar 2017). - Athias, Laure: Organizational Choices for the Provision of Sports Facilities. Institut de Hautes Études

en Administration Publique (IDHEAP). Spletna stran: https://www.coe.int/t/dg4/epas/Source/Tirana/Athias-Tirana_EN.pdf (februar 2017).

- Bürgerliches Gesetzbuch (BGB). Spletna stran: http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/bgb/gesamt.pdf (februar 2017).

- Code du sport. Spletna stran: https://www.legifrance.gouv.fr/affichCode.do?cidTexte=LEGITEXT000006071318&dateTexte=20170207 (februar 2017).

- Deutscher Corporate Governance Kodex. Spletna stran: http://www.dcgk.de//files/dcgk/usercontent/de/download/kodex/2015-05-05_Deutscher_Corporate_Goverance_Kodex.pdf (februar 2017).

- Department of Physical Education and Sport (Litva). Spletna stran: http://www.kksd.lt/index.php?3200122721#.(februar 2017).

- Zvezno notranje ministrstvo (ZRN). Spletna stran: http://www.bmi.bund.de/DE/Themen/Sport/Sportfoerderung/sportfoerderung_node.html (februar 2017).

- Gesetz über die Förderung des Sports im Land Sachsen-Anhalt (Sportfördergesetz - SportFG). Spletna stran: http://www.landesrecht.sachsen-anhalt.de/jportal/;jsessionid=BB4B25B99F74B2114AA64CF97DB36B95.jp21?quelle=jlink&query=SportF%C3%B6G+ST&psml=bssahprod.psml&max=true&aiz=true#jlr-SportFöGSTpP10 (februar 2017).

- ECPRD, št. 668: Organisation, Funding and Economic Impact of Sport. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD, št. 1986: Mechanisms of budgetary control and financial stability of football clubs. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD, št. 2222: State support for top-level sport athletes. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD, št. 2463: Regulations concerning funding to youth sport. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD št. 1451: Funding / financing of sports. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD št. 2820: Financing of regional and village Sport Clubs (mainly Football Clubs). European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD št. 1286: Sport Financing. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD št. 2660: National sports associations. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- ECPRD št. 2631: The Sponsorship of culture, sport, education, healthcare etc. European Centre for Parliamentary Research & Documentation. Spletna stran: https://ecprd.secure.europarl.europa.eu/ecprd/pub/about.do (februar 2017).

- Football Benchmark: Football clubs and the Stock Exchange in 2016. Spletna stran: https://www.footballbenchmark.com/stock_exchange_football_clubs (februar 2017).

- Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung (GmbHG). Spletna stran: http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/gmbhg/gesamt.pdf (februar 2017).

23

- Handelsgesetzbuch (HGB). Spletna stran: http://www.gesetze-im-internet.de/bundesrecht/hgb/gesamt.pdf (februar 2017).

- Ibsen, Bjarne, Nichols, Geoff in Elmose-Østerlund, Karsten: Sports club policies in Europe. Spletna stran: www.sdu.dk/-/media/files/om_sdu/centre/c_isc/.../sivsce_wp1.pdf (februar 2017).

- KA:DA. Spletna stran: http://www.kada.co.at/ (februar 2017). - Law on Physical Education and Sport. Spletna stran: https://e-

seimas.lrs.lt/portal/legalAct/lt/TAD/2549922048b011e4ba2fc5e712e90cd4?jfwid=ck9gyax6a (februar 2017).

- Lege nr. 69 din 28 aprilie 2000 (*actualizată*) educaţiei fizice şi sportului. Spletna stran: http://legislatie.just.ro/Public/DetaliiDocument/22262 (februar 2017).

- Legge 24 dicembre 1957, n. 1295; Costituzione di un Istituto per il credito sportivo con sede in Roma. Spletna stran: http://www.normattiva.it/ricerca/semplice (februar 2017).

- Legge 23 marzo 1981, n. 91; Norme in materia di rapporti tra societa' e sportivi professionisti. Spletna stran: http://www.normattiva.it/ricerca/semplice (februar 2017).

- Legge 27 dicembre 2002, n. 289; Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2003). Spletna stran: http://www.normattiva.it/ricerca/semplice (februar 2017).

- Ley 10/1990, de 15 de octubre, del Deporte. Spletna stran: http://www.boe.es/buscar/act.php?id=BOE-A-1990-25037 (februar 2017).

- Ministrstvo za izobraževanje in kulturo (Finska). Spletna stran: http://www.minedu.fi/OPM/Liikunta/liikuntapolitiikka/rahoitus/?lang=en. (februar 2017).

- Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 24/00 in 31/00 – popr.). Spletna stran: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=NACP24 (februar 2017).

- Niedersächsisches Sportfördergesetz (NSportFG). Spletna stran: http://www.nds-voris.de/jportal/portal/t/y94/page/bsvorisprod.psml?pid=Dokumentanzeige&showdoccase=1&js_peid=Trefferliste&fromdoctodoc=yes&doc.id=jlr-SportFGNDV1P4&doc.part=X&doc.price=0.0#focuspoint. (februar 2017).

- Norme din 28 noiembrie 2007 (*actualizate*) financiare pentru activitatea sportivă* aprobate prin Hotărârea nr. 1.447 din 28 noiembrie 2007. Spletna stran: http://legislatie.just.ro/Public/DetaliiDocumentAfis/182334 (februar 2017).

- Norme Organizzative Interne della FIGC. Spletna stran: http://www.figc.it/Assets/contentresources_2/ContenutoGenerico/3.$plit/C_2_ContenutoGenerico_3817_Sezioni_lstSezioni_0_lstCapitoli_0_upfFileUpload_it.pdf (februar 2017).

- Pravilnik o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (Uradni list RS, št. 22/15, 1/16 in 1/17). Spletna stran: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV12329 (februar 2017).

- Sporazum o športu (Pakt für den Sport). Spletna stran: https://www.lsb-nrw.de/fileadmin/global/media/Downloadcenter/Ueber_den_LSB/Pakt-fuer-den-Sport-2014-2017.pdf. (februar 2017).

- Sport act. Spletna stran: https://www.riigiteataja.ee/en/eli/ee/Riigikogu/act/528122016011/consolide (februar 2017).

- Statuto della FIGC. Spletna stran: http://www.figc.it/it/92/3827/Norme.shtml (februar 2017). - Tečajnica Banke Slovenije. Spletna stran: http://www.bsi.si/podatki/tec-bs.asp (februar 2017). - Tirolska vlada. Spletna stran: https://www.tirol.gv.at/sport/foerderungen/ (februar 2017). - Ustawa z dnia 7 kwietnia 1989 r. Prawo o stowarzyszeniach. Spletna stran:

http://isap.sejm.gov.pl/DetailsServlet?id=WDU19890200104 (februar 2017). - Ustawa z dnia 25 czerwca 2010 r. o sporcie. Spletna stran:

http://isap.sejm.gov.pl/DetailsServlet?id=WDU20101270857 (februar 2017). - Wikipedia: Istituto per il credito sportivo. Spletna stran:

https://it.wikipedia.org/wiki/Istituto_per_il_credito_sportivo (februar 2017). - Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo). Spletna stran:

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4242 (februar 2017). - Zakon o igrah na srečo ( Spodnje Saška). Spletna stran: http://www.nds-

voris.de/jportal/portal/t/zwm/page/bsvorisprod.psml/action/portlets.jw.MainAction?p1=16&eventSubmit_doNavigate=searchInSubtreeTOC&showdoccase=1&doc.hl=0&doc.id=jlr-GlSpielGNDV12P20&doc.part=S&toc.poskey=#focuspoint (februar 2017).

24

- Zakon o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (Uradni list SRS, št. 18/74 in Uradni list RS, št. 14/90). Spletna stran: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1950 (februar 2017).

- Zakon o loterijah (Litva). Spletna stran: https://e-seimas.lrs.lt/rs/legalact/TAD/TAIS.254080/.../MSO2003_DOC. (februar 2017).

- Zakon o spodbujanju športa in telesne aktivnosti. Spletna stran: http://www.finlex.fi/fi/laki/kaannokset/2015/en20150390.pdf (februar 2017).

- Zakon o spodbujanju športa na Tirolskem. Spletna stran: https://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=LrT&Gesetzesnummer=10000038

- Zakon o športu (Uradni list RS, št. 22/98, 97/01 – ZSDP-1 in 15/03 – ZOPA). Spletna stran: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO515 (februar 2017).

- Zakon o zveznih spodbudah za šport. Spletna stran: http://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=20008462. (februar 2017).

- Žibert, Gregor in Eror, Andrej (2011): Organiziranje in financiranje športa v Sloveniji. Raziskovalna naloga št. 46/2011. Podatkovne zbirke Državnega zbora.