apostolska dela 1,8 apostolska dela 1 2...apostolska dela predgovor 1 1v prvi knjigi sem poročal,...

311

APOSTOLSKA DELAPredgovor

1 1V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil 2do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. 3Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. 4Ko je bil z njimi pri jedi, jim je na-ročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; 5zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.

Vnebohod 6Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« 7Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. 8Toda prejeli boste moč

1 1 V prvi knjigi tj. v Lukovem evangeliju. 2 je bil vzet v nebesa: zah. besedilo tu ne omenja vnebo-hoda. 2 po Svetem Duhu: delovanje Duha je po-udarjeno v začetkih poslanstva apostolov (v. 5.8in pogl. 2), kakor v začetkih Jezusovega delova-nja (Mt 4,1+; Lk 4,1+). 3 o Božjem kraljestvu: Božje kraljestvo (Mt 4,17+) bo ostalo vélika téma oznanjevanja apostolov (prim. 8,12; 19,8; 20,25; 28,23.31), kot je bilo téma Jezusovega oznanjeva-nja (prim. Mt 3,2+; Mr 1,1+). 4 iz Jeruzalema: za Luka je Jeruzalem predestinirano (od Boga vna-prej določeno) središče odrešenjskega dela (Lk 2,22+.38+), kraj, kjer se je dokončalo Jezusovo zemeljsko poslanstvo (Lk 24,33sl.), in izhodišče vesoljnega poslanstva apostolov (Lk 24,47; Apd 1,8.12; 6,7; 8,1; 11,19; 15.30.36 itd.). 5 krščeni v Svetem Duhu: krst Duha, ki ga je napovedal že Janez Krstnik (Mt 3,11vzp.) in ga tukaj obljublja Jezus, se bo slovesno začel z izlitjem na binkošti (2,1-4). Nato bodo apostoli po Kristusovem naro-čilu (Mt 28,19) nadaljevali s podeljevanjem krsta z vodo (Apd 2,41; 8,12.38; 9,18; 10,48; 16,15.33; 18,8; 19,5), kot obreda uvajanja v mesijansko kraljestvo (prim. Mt 3,6+), vendar ga bodo po-deljevali v »Jezusovem imenu« (Apd 2,38+) in po veri v delo, ki ga je izvršil Kristus (prim. Rim 6,4+), bo odslej imel učinkovito moč, da bo odpuščal grehe in podarjal Svetega Duha (Apd 2,38). V ostalem vidimo, da se v zvezi s tem kr-ščanskim krstom z vodo pojavlja še drug obred, polaganje rok (1 Tim 4,14+), naravnan na vidno in karizmatično podeljevanje Duha, podobno ti-stemu o binkoštih (8,16-19; 9,17-18; 19,5-6, ven-dar prim. 10,44-48), obred, ki je začetek zakra-menta birme. Poleg teh dveh krščanskih zakra-mentov so nekateri nepopolno poučeni verniki še nekaj časa prakticirali Janezov krst (19,3).6 Ko so bili zbrani: Apd 1,6 nadaljuje nit pripo-vedi, prekinjene v Lk 24,29. – obnovil izraelsko kraljestvo: vzpostavitev mesijanskega kraljestva si apostoli še vedno predstavljajo kot časno ob-

novitev Davidovega kraljestva (prim. Mt 4,17+).7 čase in trenutke: ko je Bog vstavil svoj odrešenj-ski načrt v človeško zgodovino, je od vekomaj (Rim 16,25+; 1 Kor 2,7; Ef 1,4; 3,9.11; Kol 1,26;2 Tim 1,9; prim. Mt 25,34) razporedil njegove »čase in trenutke« (prim. Dan 2,21; 1 Tes 5,1):1. najprej čas priprave (Heb 1,2; 9,9; 1 Pt 1,11) in potrpežljivosti (Rim 3,26; Apd 17,30); nato 2. v »polnosti časov« (Gal 4,4+), izbran trenutek za Kristusov prihod, ki slovesno začenja dobo odrešenja (Rim 3,26+); nato 3. čas, ki se izteka do paruzije (2 Kor 6,2+); končno 4. »poslednji dnevi« (1 Tim 4,1) in za njimi eshatološki »dan«(1 Kor 1,8+) in poslednja sodba (Rim 2,6+).8 moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas: Duh, téma, ki je svetemu Luku posebno draga (Lk 4,1+), se pojavlja predvsem kot moč (Lk 1,35; 24,49; Apd 1,8; 10,38; Rim 15,13.19; 1 Kor 2,4-5; 1 Tes 1,5; Heb 2,4), ki jo Kristus pošilja od Očeta (Apd 2,33) za razširjanje vesele novice. Duh naklanja karizme (1 Kor 12,4sl.), ki delajo oznanjevanje pristno: darovi jezikov (Apd 2,4+), čudežev (10,38), prerokovanja (11,27+; 20,23; 21,11), modrosti (6,3.5.10); daje moč oznanjeva-nja Jezusa Kristusa kljub preganjanjem (4,8.31; 5,32; 6,10; prim. Flp 1,19) in pričevanja zanj (Mt 10,20vzp.; Jn 15,26; Apd 1,8; 2 Tim 1,7sl., prim. naslednjo op.); končno posreduje pri najpo-membnejših odločitvah: sprejemanje poganov v Cerkev (8,29.39; 10,19.44-47; 11,12-16; 15,8), iz-polnjevanje postave le-teh ne veže (15,28), Pavlo-vo misijonarjenje po poganskem svetu (13,2sl.; 16,6-7; 19,1 (zah. besedilo), prim. Mt 3,16+). Vendar Apostolska dela poznajo tudi dar Duha, prejetega pri krstu in podeljujočega odpušča-nje grehov (2,38; prim. Rim 5,5+). – moje priče: apostoli imajo za bistveno poslanstvo pričeva-nje za Jezusovo vstajenje (Lk 24,48; Apd 2,32; 3,15; 4,33; 5,32; 13,31; 22,15) in tudi za vse nje-govo javno življenje (Lk 1,2; Jn 15,27; Apd 1,22; 10,39sl.; prim. Rim1,1+). – do skrajnih mej sveta: poslanstvo apostolov se razprostira po vsem sve-

11

Apd 1,22Lk 1,1-4;24,19

2Mt 28,19-20Lk 24,49.51

3Apd 10,40-41;13,31Mt 28,101 Tim 3,16

4Apd 2,33+Lk 24,42-43.Gal 3,14Ef 1,13

5Apd 11,16Lk 3,16vzp.

7Dan 2, 21Mt 24,36vzp.1 Tes 5,1-2

8Iz 32,15Mt 28,19¦Lk 24,47-48

APOSTOLSKA DELA 1,8

sveto pismo.indb 311sveto pismo.indb 311 31.1.2011 10:26:0831.1.2011 10:26:08

312

Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

9Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.

10Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, 11ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

I. JERUZALEMSKA CERKEV

Skupina apostolov12Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá odda-ljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. 13Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in An-drej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alféjev sin Jakob in Simon Gorečnik in Jakobov sin Juda. 14Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

Nadomestitev Juda15V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov – zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi – in govoril: 16»Bratje! Moralo se je spolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vo-dnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17Bil je prištet med nas in bil deležen naše službe. 18Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil

tu (Iz 45,14+). Tukaj označene etape v grobem zarisujejo zemljepisno shemo Apostolskih del: Jeruzalem, ki je bil cilj evangelija, je zdaj izho-dišče (prim. Lk 2,38+). 9 oblak je del okvira te-ofanij SZ (2 Mz 13,22+) in NZ (Lk 9,34-35vzp.). Označuje (Dan 7,13) paruzijo Sina človekove-ga (Mt 24,30+; tukaj v.11; prim. 1 Tes 4,17; Raz 1,7; 14,14-16). 11 tako: sijajen nastop paruzije (prim. Mt 16,27vzp.; 24,30vzp.+; 25,31; 1 Tes 4,16; 2 Tes 1,7sl.). 13 Alfejev sin … Jakobov sin: sin dodano. – Apostol Juda je različen od Juda, Jezu-sovega brata (Jud 1). Zdi se, da tudi ne smemo istovetiti apostola Jakoba, Alfejevega sina, z Jako-bom, Gospodovim bratom (Apd 12,17; 15,13 itd.).14 vztrajali v molitvi: Apostolska dela vsebu-jejo številne primere vztrajne molitve, ki jo je priporočal (Mt 6,5+) in prakticiral (Mt 14,23+) Jezus. Skupna molitev, ki jo vodijo apostoli (4,24-30; 6,4) in je osredotočena na lomljenje kruha (2,42.46; 20,7-11). Molitev ob pomembnih prilož-nostih: izvolitev in posvetitev za službe v Cerkvi (1,24; 6,6; 13,3; 14,23); birmovanje Samarijanov (8,15); obdobje preganjanj (4,24-31; 12,5.12). Vi-dimo, kako molijo tudi posamezniki; Štefan zase in za svoje rablje (7,59-60), Pavel po svojem vi-denju Kristusa (9,11), Peter in Pavel pred čudeži (9,40; 28,8), Peter, ko ga Bog pokliče h Korneliju

(10,9; 11,5), ki je tudi sam mož molitve (10,2.4.30-31). Pavel in Sila v ječi (16,25), Pavel, ko zapušča prijatelje v Miletu (20,36) in v Tiru (21,5). Prosil-na molitev v večini teh primerov, tudi v 8,22-24 za dosego odpuščanja; slavilna (16,25) in zahval-na molitev (28,15); končno pričevanje vere: »kli-cati ime Jezusa Kristusa« je značilnost kristjana (2,21 in 38; 9,14.21; 22,16). – z njegovimi brati: prim. Mt 12,46+. 15 bratov: poleg strogega po-mena ima beseda brat v Svetem pismu pogosto razširjene pomene, ki merijo na bolj ali manj oddaljenega sorodnika (1 Mz 9,25; 13,8), rojaka (Mz 16,12; 2 Mz 2,11; 5 Mz 2,4; 15,2; Ps 22,23). Od tod preide na globlje sorodstvo po občestvu v zavezi. V NZ zelo pogosto označuje kristjane, Kristusove učence (Mt 28,11; Jn 20,17; Apd 6,3; 9,30; 11,1; 12,17; Rim 1,13 itd.), ki kakor on izpol-njujejo Očetovo voljo (Mt 12,50vzp.); sinove Oče-ta, čigar prvorojenec je on (Mt 25,40; Rim 8,29; Heb 2,11.17) in med katerimi vlada bratovska ljubezen (Rim 12,10; 1 Tes 4,9; 1 Pt 1,22; 1 Jn 3,14itd.). 18-19 Ta predstavitev Judove smrti se raz-likuje od tiste v Mt 27,3-10. Ne umrje več z obeše-njem kakor Ahitófel (2 Sam 17,23), ampak s pad-cem kot krivični iz Mdr 4,19 in z izsutjem dro-bovja kakor mnogi hudodelci iz ljudskih legend. Kri njive ni več Jezusova, temveč Judova. Prek

92 Kr 2,11Mr 16,19

Lk 24,50-51Jn 20,17+

10Lk 24, 4

Rim 10,6Ef 4,8-101 Pt 3,22

11Apd 3,20

Lk 22,4Zah 14,4

13Lk 6,14-

16vzp.14

Apd 2,42.46;6,4;4,32

Mt 18,19Lk 8,19;

23,49Rim 12,12

16Apd 1,20Lk 22,47

17Lk 22,47

18Mdr 419

¦Mt 27,3-10

APOSTOLSKA DELA 1,9


313

zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je na sredi razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19To se je razvedelo med vsemi, ki pre-bivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jezi-ku imenuje Hakéldama, to pomeni ›Njiva krvi‹. 20V knjigi Psalmov je namreč pisano:

Njegovo bivališče naj postane puščava, nihče naj v njem ne prebiva.

In dalje:

Njegovo službo naj prevzame kdo drug.

21Tu so možje, ki so se družili z nami ves čas, dokler je Gospod Je-zus prihajal k nam in odhajal od nas, 22od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih naj bo z nami vred priča njegovega vstajenja!«

23Predlagali so dva: Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Justus, in Matija. 24Nato so molili in govorili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!«

26In so žrebali, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajstim apostolom.

Binkošti

2 1Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2Ne-nadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in na-polnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3Prikazali so se jim jeziki, podob-ni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

teh razhajanj ljudskih izročil zaslutimo stvarno dejstvo nenadne in sramotne smrti izdajalca, ko-likor toliko povezane z zloglasnim in Jeruzalem-čanom znanim krajem, Hakéldamo. 21 Jezus prihajal k nam in odhajal od nas: hebraizem za pomen »živel med nami«, kot imajo nekateri pre-vodi. 23 Predlagali so razl.: »predlagal je«. 24 so … molili razl.: »je … molil«: oboje zato, da se po-udari Petrova vloga. 26 žrebali so: ta starodav-ni način volitev (2 Mz 33,7+; 1 Sam 14,41+; Lk 1,9) bo v prvem občestvu kmalu odstopil mesto manj mehaničnemu postopku (prim. 6,3-6; 13,2-3). 26 pridružili so ga enajstim apostolom: zah. besedilo (prim. Mr 3,14+).

2 1 Ko je prišel binkoštni dan (petdeseti dan), ko je bilo končano obdobje petdesetih dni med pasho in binkoštmi. Binkošti so bile najprej praznik žetve (2 Mz 23,14+), potem pa so postale tudi

praznik obnovitve zaveze (prim. 2 Krn 15,10-13; Knjiga jubilejev 6,20; Kumran). Ta nova liturgič-na vrednost je utegnila navdihniti Lukovo pred-stavitev, ki kliče v spomin dar postave na Sinaju. – vsi zbrani: ne zbor sto dvajsetih iz 1,15-26, am-pak apostolska skupina, predstavljena v 1,13-14.2 vihar: med Duhom in vetrom obstaja soro-dnost: ista beseda pomeni »duha« in »dih« (prim. Jn 3,8+). 3 plamenom: oblika plamenov (Iz 5,24; prim. Iz 6,6-7) je tukaj povezana z darom jezikov. Gre za pojav tako imenovane glosolalije, nad-naravne sposobnosti govorjenja v tujih jezikih.4 Binkoštni čudež je glede enega od svojih vidi-kov (v. 4.11.13) podoben karizmi glosolalije, ki je pogosta v začetkih Cerkve (prim. 10,46; 11,15; 19,6; 1 Kor 12–14; prim. Mr 16,17). Njene pred-hodnike najdemo v starem izraelskem preroštvu (prim. 4 Mz 11,25-29; 1 Sam 10,5-6.10-13; 19,20-24; 1 Kr 22,10; prim. Jl 3,1-5, ki ga navaja Peter, v 17sl.).

20Ps 69,26;109,8

22Apd 1,8+

23Apd 13,9+

24Apd 15,8Jer 11,20+Lk 16,15Raz 2,23

25Apd 6,3

262 Mz 33,7+1 Sam 14,41+

21

2 Mz 23,14+2

Apd 4,31Ps 104,30;33,6Jn 3,8+;20,22

34 Mz 11,25

4Apd 1,5+.8+Lk 1,15+

APOSTOLSKA DELA 2,4


314

5V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh na-rodov pod nebom. 6Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množi-ca ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govo-rijo, Galilejci? 8Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki živimo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v li-bijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« 12Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: »Kaj naj to pomeni?« 13Nekateri pa so se norčevali in govorili: »Sladkega vina so se napili.«

Petrov govor množici14Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mo-jim besedam! 15Ti ljudje niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura, 16temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po prero-ku Joélu:

17 In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah. 18 Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dékle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali. 19 In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji, kri in ogenj in dimne oblake.

5 pobožni možje: zahodno besedilo sinajskega kodeksa: »Judje pa, ki so prebivali v Jeruzalemu, so bili možje, ki so prišli iz vseh narodov pod nebom.« Druga besedila kombinirajo »pobožne može« in »Jude«. 6 v svojem jeziku: glosolalija je uporabljala besede v tujih jezikih za petje hval-nic Bogu (v. 11; prim. 1 Kor 14,2+). Luka vidi v tem govorjenju v vseh jezikih svetá obnovitev edinosti, izgubljene v Babilonu (prim. 1 Mz 11,1-9), simbol in čudovito predhodno stopnjo vesolj-nega poslanstva apostolov. 11 spreobrnjenci db. prozeliti so tisti Nejudje, ki so se oklenili judov-ske vere in sprejeli obrezo ter tako postali člani izvoljenega ljudstva (prim. 6,5; 13,43; Mt 23,15). »Judje« in »spreobrnjenci« torej niso nova poime-novanja ljudstev: besedi označujeta tiste, ki so bili pravkar našteti. – Arabci: naštevanje ljudstev sredozemskega svetá, ki gre v grobem od vzhoda na zahod in od severa na jug, se nedvomno nav-

dihuje pri starem astrološkem koledarju, zna-nem drugod, v katerem so bila ljudstva poveza-na z zodiakalnimi znamenji in našteta po svo-jem redu. Luka pa bo prevzel kot prikladnega opis tedanje oikuméne (naseljenega, obljudene-ga sveta). Omemba Judeje je slabo razložljiva in je že v antiki spodbudila več poskusov poprav-ka. 14 Peter z enajsterimi: Peter nastopi kot vodi-telj apostolske skupine in se pojavlja v ospredju (prim. 1,15; 2,37; 3,4.6.12; 4,8.13; 5,3.8.9.15.29; pogl. 10–11; prim. Mt 16,19+; Lk 22,32+). Ja-nez je pogosto ob njem, a skoraj kot nekakšen dvojnik (Apd 3,1.3.4.11; 4,13.19; 8,14; prim. Lk 22,8). 15 tretja dnevna ura tj. okrog devetih do-poldne. 16 po preroku: dodatek »Joelu«. – Za na-vajanje vrstic 17-21 zahodno besedilo; aleksan-drinsko besedilo se skuša vrniti k Septuaginti.17 v poslednjih dneh: v mesijanskih časih.

5Mt 28,19Lk 24,47

61 Mz 11,1-9+

Kol 1,2311

1 Kor 14,2313

1 Kor 14,2316

Apd 2,33+17

Iz 2,2Jl 3,1-5

Rim 7,5+;11,27+

184 Mz 11,29

19Apd 5,12

APOSTOLSKA DELA 2,5


315

20 Sonce se bo spremenilo v temò in mesec v kri, preden pride véliki in sijajni Gospodov dan. 21 In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

22Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, 23njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah nepostavne-žev pribili na križ in umorili. 24Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. 25David namreč pravi o njem:

Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. 26 Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso, 27 ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. 28 Dal si mi spoznati pota življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.

29Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. 30Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo

20 véliki in sijajni Gospodov dan: dan veličastne-ga Gospodovega prihoda, »Jahvejev dan« (Am 5,18+). V evangeljskem oznanjevanju je to dan Jezusove vrnitve (Mt 24,1+; 1 Kor 1,8+). 21 Kris-tjani se sami označujejo kot »tisti, ki kličejo Go-spodovo ime« (9,14.21; 22,16; 1 Kor 1,2; 2 Tim 2,22); ime »Gospod« se ne nanaša več na Jahveja, temveč na Jezusa (prim. Flp 2,11; Apd 3,16+). Ti-sti, ki kliče to ime – se pravi, ki priznava Jezusa kot Gospoda – bo rešen (prim. Apd 4,12 in Rim 10,9).22 poslušajte te besede: vsebina prvotnega apo-stolskega oznanjevanja (kerigme), katerega prvi primerek imamo tukaj, nam je bila shematično izročena v petih Petrovih (Apd 2,14-39; 3,12-26; 4,9-12; 5,29-32; 10,34-43) in enem Pavlo-vem govoru (13,16-41). V središču je pričevanje (1,8+), ki se nanaša na Kristusovo smrt, vstaje-nje (2,24+) in njegovo povišanje (2,33+; 2,36+). Nato so podrobnosti o njegovem poslanstvu, ki ga je napovedal Janez Krstnik (10,37; 13,24) in so ga pripravili njegov nauk in njegovi čudeži (2,22; 10,38), dokončala pa prikazanja Vstale-ga (10,40.41; 13,31) in izlitje Duha (2,33; 5,32). Končno širše perspektive, ki se po prerokbah potapljajo v preteklost SZ (2,23+; 2,25+) in zrejo prihodnost: nastop mesijanskih časov in klic Ju-dom in poganom k spreobrnjenju (2,38+), da bi

pospešili veličastno Kristusovo vrnitev (3,20-21). To je shema, ki se je držijo evangeliji, razvitje pr-votnega oznanila. 23 Kakor je Bog hotel in pred-videval: prerokbe SZ dokazujejo ta Božji načrt (Apd 3,18; 4,28; 13,29; prim. 8,32-35; 9,22; 10,43; 17,2-3; 18,5.28; 26,22-23.27; 28,23; Lk 18,31+; 22,22; 24,25-27.44). – nepostavnežev: tukaj Rim-ljanov. Prvotno oznanjevanje (v. 22+) vsebuje podobne obtožbe proti Judom, katerim postavlja nasproti poseg Boga, ki obudi Jezusa (2,32.36; 3,13-17; 4,10; 5,30-31; 7,52; 10,39-40; 13,27-30; 17,31; prim. Rim 1,4+; 1 Tes 2,14+). 24 iz smr-tnih muk: zah. besedilo: »iz Hada«; sprejeto bese-dilo: »iz smrti« (prim. v. 27 in 31). »Had« v Septu-aginti ustreza še’ólu (4 Mz 16,33+; Mdr 2,1+; Mt 16,18+). 25 pravi o njem: navedek je po Septua-ginti. Hebrejsko besedilo je izražalo samo željo, uiti grozeči smrti: »Svojemu zvestemu ne boš dal gledati jame.« Sklepanje predpostavlja uporabo grškega prevoda, ki navaja drugo idejo, ko »ja-mo« (= grob) prevaja s »pokvarjenost, trohnoba«.29 med nami: na starem griču Sionu, s templjem spodaj (1 Kr 2,10). Kriva razlaga te vrstice je po-rodila legendo o Davidovem grobu, ki ga danes častijo na tradicionalnem kraju dvorane zadnje večerje, na zahodnem griču, ki je že v prvih kr-ščanskih stoletjih dobil ime Sion.

20Am 5,18-20Mt 24,29vzp.

21Apd 4,12Rim 10,9-131 Kor 1,2

22Apd 10,38Mt 2,23+Lk 5,17;24,19

24Ps 18,4-6

25Ps 16,8-11Apd 13,34-37

302 Sam 7,12-13Ps 89,4;132,11Mt 9,27+

APOSTOLSKA DELA 2,30


316

sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. 31Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. 32Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. 33Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite. 34David ni šel v nebesa in vendar sam pravi:

Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, 35 dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.

36Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa.«

Prva spreobrnjenja37Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« 38Peter jim je odgovoril: »Spreo-brnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. 39Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« 40Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in jim govoril: »Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!« 41Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.

33 povišan na Božjo desnico: besede, ki se navdi-hujejo pri Ps 118 (v. 16 Septuaginta: »Gospodova desnica me je povišala«), ki pa apostolsko ozna-njevanje uporablja, ker ga ima za mesijanskega (Apd 4,11; 1 Pt 2,7; Mt 21,9vzp.42vzp.; 23,39; Lk 13,35; Jn 12,13; Heb 13,6). Prevesti bi mogli tu-di: »ko je bil povišan na Božjo desnico« in videti v tem uvod v navajanje (v. 34) Ps 110,1, druge téme apostolskega oznanjevanja (Mt 22,44vzp.; 26,64vzp.; Mr 16,19; Apd 7,55.56; Rim 8,34; 1 Kor 15,25; Ef 1,20; Kol 3,1; Heb 1,3.13; 8,1; 10,12; 12,2; 1 Pt 3,22). – obljubo: dar Duha so napovedovali preroki za mesijanske čase (Ezk 36,27+). Prav s tem Duhom, ki ga je po napovedi Jl 3,1-2 »razlil« vstali Kristus, Peter razlaga čudež, katerega priče so njegovi poslušalci. 34 ni šel v nebesa: sklepa-nje se zdi, da je tákole: David, ki je bil položen v grob, ni šel v nebesa; torej Božje povabilo ne velja njemu, ampak tistemu, ki je vstal iz groba. Razl.: »sam namreč pravi« namesto »vendar sam pravi« navezuje to sklepanje na tisto v Mt 22,43-45. 36 Kristusa: sklep svetopisemskega dokazo-vanja: prav po svojem vstajenju je Jezus postal »Gospod«, o katerem govori Ps 110 in »Mesija« (Kristus), na katerega se nanaša Ps 16. Podob-no dokazovanje teče od Ps 2,7 (Božji Sin) v Apd

13,33+; Heb 1,5; 5,5; Rim 1,4+; prim. tudi Apd 5,31 (voditelj in odrešenik); 10,42+ in Rim 14,9 (sodnik in Gospod živih in mrtvih); Flp 2,9-11 (Gospod v slavi). 38 Spreobrnite se: vsak velik apostolski govor se konča s pozivom k spreobr-njenju (prim. Mt 3,2+) za dosego odpuščanja grehov (Apd 3,19.26; 5,31; 10,43; 13,38; prim. 17,30; 26,20; Lk 1,77; 3,8; 5,32; 13,3). – v imenu Je-zusa Kristusa: krst se podeljuje »v imenu Jezusa Kristusa« (prim. 1,5+), prejema se »s klicanjem imena Gospoda Jezusa« (prim. 2,21+; 3,16+; 8,16; 10,48; 19,5; 22,16; 1 Kor 1,13.15; 6,11; 10,2; Gal 3,27; Rim 6,3; Jak 2,7). Ta način govorjenja morda nima pred očmi toliko obrednega krstne-ga obrazca (prim. Mt 28,19), ampak bolj pomen obreda samega: izpoved vere v Kristusa, Kristu-sovo sprejetje v posest tistih, ki mu bodo odslej posvečeni. 39 obljuba velja vsem: obljuba zade-va najprej Jude (3,25-26; 13,46; Rim 1,16+; 9,4+). – vsem, ki so daleč tj. poganom, po namigu na Iz 57,19, ki ga navaja in razlaga Ef 2,13-17 (prim. Apd 22,21). 40 Prepričeval ali Pričeval: prim. 8,25; 28,23. 41 tri tisoč ljudi: Luka stalno skrbi za to, da navaja številčni porast Cerkve (v. 47; 4,4; 5,14; 6,1.7; 9,31; 11,21.24; 16,5; prim. 12,24; 13,48-49; 19,20).

31Ps 16,10

32Apd 1,8+

33Apd 1,4-5+Ezk 36,27+

Jn 15,2634

Ps 110,1Ef 4,8-11

35Lk 20,43

36Apd 2,23+

Mt 10,6;15,24

Flp 2,11+37

Apd 16,30Lk 3,10

38Apd 1,5+;

5,31;13,38-39

Mt 3,2Lk 24,47-48

39Apd 2,33+

Iz 57,19Jl 3,5

405 Mz 32,5Mt 17,17

Lk 9,41Gal 1,4

Flp 2,1541

Apd 1,5;6,1;

5 Mz 32,5Mt 17,17

Lk 9,41Flp 2,15



317

Prva krščanska skupnost 42Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kru-ha in v molitvah.

43Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj.

44Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: 45pro-dajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.

46Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomi-li kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. 47Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.

Ozdravitev hromega

3 1Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj. 2Prinesli so moža, ki je bil od rojstva hrom. Vsak dan so ga polagali pred tem-peljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj. 3Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. 4Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!« 5Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. 6Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« 7In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. 8Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga. 9Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga. 10Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedel pri tem-peljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili so vsi iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo.

42-47 Primerjaj s 4,32-35 in 5,12-16: Ti trije »povzetki«, mešane redakcije, opisujejo s podob-nimi potezami življenje prve krščanske skupno-sti. 42 v nauku apostolov: navodila novim spre-obrnjencem, v katerih so razlagali Sveto pismo v luči krščanskih dejstev, in ne več oznanjevanje vesele novice nekristjanom (prim. 15,35). – v ob-čestvu: »občestvo« (1 Kor 1,9+) je tukaj rabljeno brez dopolnila (prim. Gal 2,9). S tem je gotovo treba razumeti izročitev dobrin v skupno last (v. 44; 4,32-35), ki izraža in krepi edinost src(v. 46; 4,32) in izhaja iz delitve evangelija in vseh dobrin, prejetih od Boga po Jezusu Kristusu v apostolski skupnosti. Smisel tega se ne omeju-je na socialno pomoč, ne na skupno ideologijo ali čut za solidarnost. – v lomljenju kruha: gl.v. 46; 20,7.11; 27,35; Lk 24,30.35. Ta izraz sam na sebi meri na judovski obred, pri katerem tisti, ki predseduje, izreče blagoslov, preden razdeli kruh. Vendar v krščanskem jeziku označuje ev-haristični obred (1 Kor 10,16; 11,24; Lk 22,19vzp.; 24,35+). Tega (v. 46) niso obhajali v templju, temveč v kakšni hiši; ni bil ločen od pravega obeda (prim. 1 Kor 11,20-34). – v molitvah: sku-

pne molitve, ki so jih vodili apostoli (6,4). Primer: 4,24-30; prim. 1,14+.24; 12,5. 43 znamenj doda-tek: »v Jeruzalemu in velik strah se je polaščal vseh«. 46 z veselim: veselje, ki ga prinaša vera (8,8.39; 13,48.52; 16,34; prim. 5,41; Lk 1,14+; Rim 15,13; Flp 1,4+). 47 Hvalili so Boga: prim. 3,8-9; 4,21; 21,20; Lk 2,20+. – našli odrešenje: zveličanje ob sodbi je zagotovljeno članom krščanske skup-nosti (2,21+; prim. 13,48 in pavlinska pisma). Cerkev se tako (po)istoveti z »Izraelovim ostan-kom« (Iz 4,3+; prim. Rim 9,27).

3 1 ob deveti uri: to je bila ura večerne daritve (prim. 2 Mz 29,39-42; Lk 1,8-10+; Sir 50,5-21; Apd 10,3.30). 2 Lepa: verjetno t. i. »Korintska« vrata, ki so vzhodno od svetišča vodila od zuna-njega dvora ali dvora poganov na prvi notranji dvor ali dvor žena; izdelana so bila iz korintskega brona in so slovela po svoji razkošnosti. 6 v ime-nu Jezusa Kristusa: Jezusova moč začne delovati s klicanjem njegovega imena. – hodi razl.: »vsta-ni in hodi« (prim. Lk 5,23-24 itd.).

42Apd 2,46Lk 24,35

43=Apd 5,11-12a; 20,7-11Lk 1,12+

44=Apd 4,32.34-35

46Apd 5,12Lk 24,53

47Apd 2,41+;4,21.33;5,13;11,18;13,48; 21,202 Kor 2,15

31

Apd 10,3.9.30Lk 8,51+

4Apd 2,14+;14,8-9

6Apd 3,16+;4,10;16,18;19,13Mt 2,23+

7Apd 9,41Mt 8,15+

8Apd 2,47+Iz 35,6Lk 7,22vzp.

9Apd 2,47+

10Lk 1,12+;4,36;5,9



318

Peter govori ljudstvu 11Mož pa se je držal Petra in Janeza, zato je vse ljudstvo od začudenja hitelo za njima v stebrišče, ki se imenuje Salomonovo. 12Ko je Peter to videl, se je obrnil do ljudstva z besedami: »Možje Izraelci, kaj se temu čudite? Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je mož shodil? 13Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen. 14Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, 15začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče. 16In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na lastne oči.

17In zdaj, bratje – vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji. 18Tako je Bog izpolnil, kar je napovedoval po ustih vseh prerokov, da bo njegov Mesija trpel. 19Spreobrnite se torej in poke-sajte, da se vam izbrišejo grehi, 20tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen. 21Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse obnov-ljeno. O tem je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov. 22Mojzes je rekel: Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi bra-ti obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril! 23In vsak, kdor ne bo poslušal tega preroka, bo iz ljudstva

11 Salomonovo: stebrišče, ki se je razprosti-ralo po vsej vzhodni strani tempeljske plošča-di. 13 služabnika: v Jezusu kristjani spoznava-jo skrivnostnega »služabnika« iz Iz 52,13–53,12 (ki ga deloma navajajo Apd 8,32-33; prim. Iz 42,1+; prim. tudi v. 26; 4,27.30). Poveličanje, ki mu ga je Bog naklonil, je vstajenje (v. 15; prim. Jn 17,5+). – izdali: prim. Iz 53,12. Isti namig na spev o Služabniku (Rim 4,25; 8,32; Gal 2,20; Ef 5,2.25; Apd 7,52). – zatajili: kakor Mojzes (7,35), ki je tudi podoba Kristusa in so ga njegovi rojaki zavrgli. 14 zavrgli razl.: »obremenili«. – Svete-ga: primerjaj z Apd 4,27.30: Jezus je »sveti« Božji »služabnik«. Prav tako je »Sveti od Boga« in »Sve-ti« v odličnem pomenu (Apd 2,27; Lk 1,35; 4,34; Mr 1,24+; Jn 6,69; Raz 3,7). – Pravičnega: prim. Iz 53,11; Apd 7,52; 22,14; prim. tudi Mt 27,19; Lk 23,47; 1 Pt 3,18; 1 Jn 2,1. 15 začetnika življenja: poglavar, ki vodi svoje v življenje, jim naklanja življenje, ki mu pripada. Pesem slednica pri ve-likonočni maši prevzema ta izraz: Dux vitae mortuus regnat vivus. Isti naziv »poglavar« je dan (7,27.35) Mojzesu, predpodobi Kristusa (prim. 5,31+; Heb 2,10). 16 Po antičnem pojmovanju je ime neločljivo od osebe in deležno njenih poseb-nih pravic (prim. 2 Mz 3,14+). Tako klicanje Je-zusovega imena (2,21+.38+) priklicuje Jezusovo moč (3,6; 4,7.10.30; 10,43; 16,18; 19,13; Lk 9,49; 10,17; prim. tudi Jn 14,13.14; 15,16; 16,24.26; 20,31). Vendar to klicanje, če naj bo uspešno, zah-

teva vero pri tistem, ki se k njemu zateče (prim. 19,13-17; Mt 8,10+). 17 vem, da ste ravnali iz ne-vednosti: verjetno namig na Lk 23,34; prim. Apd 7,60. 19 Spreobrnite se torej in pokesajte: s »spre-obrnjenjem« se človek duhovno »vrne« (prim. Mt 3,2+). Pogani se morajo vrniti k Bogu in zapusti-ti malike (prim. 1 Tes 1,9; Gal 4,9; 1 Kor 10,7.14; Apd 14,15; 15,19; 26.18.20); Judje se morajo spreobrniti h Gospodu (prim. 2 Kor 3,16; Apd 9,35). Izraza sta zamenjana v Lk 1,16; Apd 11,21 (prim. 1 Pt 2,25). Prim. tudi Iz 6,10, ki je naveden v Apd 28,27; Mt 13,15; Mr 4,12; prim. Jn 12,40.20 časi pomiritve: ta čas se ujema s časom Kri-stusovega prihoda in obnovitve vsega (prim. 1,7+; Rim 2,36+); to je bil v mislih apostolov tudi čas obnovitve kraljevine v Izraelu (1,6-7). Kesa-nje in spreobrnjenje pospešujeta njegov prihod (prim. 2 Pt 3,12). – Jezusa, ki vam je namenjen ali »Jezusa, ki je bil za vas postavljen za Kristusa« (prim. 2,36). 21 vse obnovljeno: vrnitev Izraelcev iz ujetništva in diaspore so preroki napovedovali kot uvod v mesijansko dobo (Jer 16,15; 23,8; Oz 11,10-11 itd.), ko bosta vladala mir in sreča brez konca (Iz 11,1-9+; 65,17-25; Oz 2,20+; Mih 5,6-8). Prav tako bo Bog, ko bo prišel čas, poslal Jezu-sa, po vstajenju (2,36+) postavljenega za mesi-janskega kralja, ki bo slovesno vzpostavil svoje dokončno kraljevanje in prenovo vsega stvarstva (prim. Rim 8,19+; 1 Kor 15,24-25). – prerokov dodatek: »od davnih časov«.

11Apd 5,12

12Apd 2,22;

10,26;14,15

Jn 10,2313

Apd 2,23+;3,15;13,28

2 Mz 3,6.15Iz 52,13

Lk 23,22+14

Lk 23,2.5.19.25

15Apd

2,23+.32;3,26;

13,32;17,31

16Apd 1,8+;

3,717

Apd 13,27;17,30

1 Kor 2,81 Tim 1,13

18Lk 18,31;

24,271 Kor 15,3

19Apd 2,38+;

10,43;13,38;26,18

Mt 3,2+20

Apd 5,312 Pt 3,11-13

21Mal 3,23-24

Mt 17,11;19,28

Lk 1,7022

Apd 7,375 Mz 18,15.19

Mt 16,14+;17,5vzp.Jn 1,21+

233 Mz 23,295 Mz 18,19



319

iztrebljen. 24Vsi preroki, kar jih je bilo od Samuela in njegovih nasle-dnikov dalje, so napovedovali te dneve.

25Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi oče-ti, ko je govoril Abrahamu: In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse družine na zemlji. 26Bog je najprej za vas obudil in poslal svojega služabnika, da vas blagoslovi in vsakega od vas odvrne od vaših hu-dobij.«

Peter in Janez pred vélikim zborom

4 1Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji. 2Bili so vznemirjeni, ker sta uči-la ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih. 3Zgrabili so ju in ju zadržali v ječi do naslednjega dne, zakaj večerilo se je že. 4Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero in njihovo šte-vilo je naraslo na kakih pet tisoč.

5Drugo jutro pa so se v Jeruzalemu zbrali njihovi poglavarji, sta-rešine in pismouki. 6Bili so tam véliki duhovnik Ana, Kajfa, Janez, Aleksander in drugi iz rodu vélikih duhovnikov. 7Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?« 8Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! 9Danes naju zaslišujete zaradi do-brote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel? 10Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kri-stusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. 11On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli,a je postal vogelni kamen. 12V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«

13Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom. 14Toda ker so videli človeka, ki je stal ozdrav-ljen poleg njiju, jima niso mogli ugovarjati. 15Veleli so jima, naj se

24 Prvotno oznanjevanje rado pokaže, kako je Je-zus uresničil prerokbe SZ, s tem da je bil Davidov potomec (2,30; 13,34), s svojim poslanstvom »pre-roka« in Mojzesovega naslednika (3,22sl., prim.Mt 16,14+; Jn 1,21+), s svojim trpljenjem (2,23+), s svojo vlogo kamna, ki so ga zidarji zavrgli, pa je postal vogelni kamen (4,11), s svojim vstajenjem (2,25-31; 13,33-37), s svojim nebeškim poviša-njem na Božjo desnico (2,34sl.). 26 Bog obudil: tako je izpolnil obljubo, omenjeno v vrstici 22, saj isti grški glagol pomeni hkrati »zbuditi« in »obuditi k življenju«. S Kristusovim vstajenjem je Bog izpolnil obljube, ki jih je dal očetom (13,32-34; 24,14-15; 26,6-8). – blagoslovi: prim. 26,23; 2 Tim 1,10; Gal 3,14. S svojim vstajenjem je Kristus prinesel svetu blagoslov, ki je bil obljubljen Abra-hamu (v. 25). – in vsakega od vas odvrne od vaših hudobij: drug prevod: »da se le vsak od vas odvr-

ne od svojih hudobij«.

4 1 poveljnik templja: v rabinskih besedilih se označuje kot segán, v judovski hierarhiji je nje-govo mesto takoj za vélikim duhovnikom in skr-bi za zunanji red v templju. – saduceji: stranka duhovniške aristokracije, nasprotna verski in ljudski stranki farizejev (prim. Mt 3,7+). Sadu-ceji so nenehno navzoči kot nasprotniki nauka o vstajenju (Apd 23,6-8; Lk 20,27-38vzp.). Naspro-tovanje med farizeji in saduceji bo prve večkrat napravilo za zaveznike kristjanov (prim. Apd 5,34; 23,8-9; 26,5-8; Lk 20,39). 5 poglavarji, sta-rešine in pismouki: t. i. sinedrij ali véliki zbor, vrhovno sodišče v Izraelu. 6 Janez razl.: »Jona-tan«. 12 bi se mi rešili: ime Jezus pomeni »Bog rešuje« (Mt 1,21).

25Apd 7,81 Mz 12,3+;18,18;22,18;26,4Rim 9,4Gal 3,8-29

26Apd 2,39+; 3,201 Pt 3,9

41

Apd 5,24Lk 22,4+

2Apd 16,20;23,6-8;24,15.21Lk 20,27-391 Kor 15,20-23Kol 1,18

3Apd 5,26

4Apd 2,41+

5Apd 5,21Lk 22,66+

6Lk 3,2+Jn 18,3.24.28

7Lk 20,2

8Apd 1,8+;2,14+;13,9Lk 1,15+;12,11-12

9Apd 2,22+

10Apd 2,23-24+;3,6.16+

11Ps 118,22Mt 21,42vzp.Rim 9,33;10,111 Pt 2,4.7

12Apd 2,21+

13Jl 3,5Lk 12,11-12vzp.;21,12-15vzp.Jn 7,15



320

umakneta iz zbornice, ter se posvetovali. 16»Kaj naj storimo z njima?« so govorili. »Po njiju se je zgodil očiten čudež. Stvar se je razvedela med vsemi jeruzalemskimi prebivalci; tega ne moremo tajiti. 17Da pa se glas o tem ne bi še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabi-čali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.«

18In poklicali so ju nazaj in jima zapovedali, da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu. 19Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? 20Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in sliša-la.« 21Nato so jima še huje grozili. Ker pa niso našli nobenega razloga, da bi ju kaznovali, so ju odpustili zaradi ljudi, saj so vsi poveličevali Boga spričo tega, kar se je zgodilo; 22zakaj človek, ki je bil po tem zna-menju ozdravljen, je imel že čez štirideset let.

Molitev vernikov v preganjanju 23Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. 24Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! 25V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika:

Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo v prazno? 26 Kralji zemlje so se dvignili, in oblastniki so se zbrali proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu.

27V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi, 28da bi storili, kar si ti s svojo roko in v svojem skle-pu vnaprej določil. 29In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo! 30Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvo-jega svetega služabnika Jezusa!« 31In ko so odmolili, se je stresel pro-stor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo.

Prva krščanska skupnost32Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo.

18 zapovedali, da nikakor ne smeta: prepoved, ki se zdi, da je zakonit opomin. V takšni zadevi so kršilce (razen če so bili rabini) mogli vreči v je-čo samo v primeru ponovitve kaznivega dejanja. Tak primer bo v naslednjem pogl. (prim. 5,28).25 V Svetem Duhu si govoril po ustih našega oče-ta Davida: Psalterij se v glavnem pripisuje Davi-du. 26 Maziljencu: grška beseda je »Kristus«, ki je tukaj (v. 27) razložena v svojem etimološkem

pomenu. 27 si ga ti mazilil: z maziljenjem, ki ga je naredilo za mesijanskega Vladarja, »Kristusa« (prim. Mt 3,16+). – Poncij Pilat: ta predstavlja tako »kralje« kot »oblastnike« iz psalma. Glede Heroda prim. Lk 23,6-16. 31 in vsi so bili polni Svetega Duha ...: t. i. »male binkošti« (v primerja-vi s prvimi, 2,1sl.). 32-35 Povzetek, podoben ti-stemu v 2,42-47. Téma je tukaj izročitev dobrin v skupno last; uvaja dva zgleda, ki sledita: Barna-

16Jn 11,47-48

18Apd 5,28

19Apd 5,29

20Apd 1,8+

Jer 20,921

Apd 2,47+Lk 19,48

1 Kor 9,162 Kor 13,8

2 Tim 1,7-824

Apd 14,15+2 Mz 20,112 Kr 19,15

Neh 9,6Ps 146,6Iz 37,16

25Ps 2,1-2

27Apd 3,13+;

10,38Lk 23,12.23

28Apd 2,23+;

13,27-29Lk 24,26

29Apd 18,9-10;

28,31Ef 6,19

30Apd 3,16+;

5,12-1631

Apd 1,8+;2,1-4;

10,44-4632

=Apd 2,44-45Jn 17,11..21

Flp 1,27



321

Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.

33Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.

34Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodaja-li zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček 35ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval.

Barnabova velikodušnost36Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«), 37je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov.

Prevara Ananija in Safíre

5 1Toda mož po imenu Ananija je z ženo Safíro prodal posestvo 2in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov. 3Peter mu je rekel: »Ananija, zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? 4Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na vo-ljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!« 5Ko je Ananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali. 6Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.

7Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. 8Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko pro-dala zemljišče?« »Dá,« je odvrnila, »za toliko.« 9Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.« 10In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo in jo pokopali poleg njene-ga moža. 11In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali.

ba, Ananija in Safíra. Poudarjanje učinkovite od-povedi bogastvu je značilno za Lukovo pobožnost (prim. 12,33+). 33 z veliko močjo: moč, ki se je prevajala v čudeže (prim. 2,22; 3,12; 4,7; 6,8; 8,13; 10,38; 1 Tes 1,5; 1 Kor 2,4-5). – velika milost je bi-la nad vsemi ali vsi so uživali veliko naklonjenost (pri ljudstvu): prim. 2,47; 4,21; 5,13. 36 tolažbe: grška beseda pomeni hkrati tolažbo in spodbu-do (prim. 11,23). – »Sin« (nečesa) je semitizem, ki tukaj pomeni »spreten/zmožen za«. – Glede Barnaba prim. 9,27; 11,22-30; 12,25; pogl. 13–15;1 Kor 9,6; Gal 2; Kol 4,10.

51-10 Greh Ananija in Safíre ni bil v tem, da sta si pridržala del izkupička, ampak da sta iz lju-bezni do denarja hotela prevarati apostole in preko njih Svetega Duha, ki je navzoč med brati

in kateremu sta lagala. 11 Cerkev: tu se v knjigi prvič pojavi izraz Cerkev (grško ekklesía), ki je prevzet iz stare zaveze (prim. 7,38) za označeva-nje mesijanskega občestva (Mt 16,18+) in se je z razvojem krščanstva čedalje bolj širil: najprej je označeval materno jeruzalemsko Cerkev (Apd 8,1; 11,22 itd.); nato posamezne Cerkve v Jude-ji (Gal 1,22; 1 Tes 2,14; prim. Apd 9,31) in v po-ganstvu (Apd 13,1; 14,23; 15,41; 16,5; Rim 16,1.4;1 Kor 1,2+ itd.; Jak 5,14; 3 Jn 9; Raz 1,4; 2,1 itd.), njihove (bogoslužne) »zbore« (1 Kor 11,18; 14,23.34 itd.; prim. Apd 19,32) in njihova krajevna ob-čestva (Rim 16,5; Kol 4,15; Flm 2); končno Cer-kev v njeni teološki e(di)nosti (Apd 20,28; 1 Kor 10,32; 12,28 itd.), njeno osebnost Kristusovega Telesa in njegove neveste (Kol 1,18+; Ef 5,23-32) in njeno kozmično polnost (Ef 1,23+.).

33Apd 1,8+;4,30

34-35Lk 12,33

345 Mz 15,4Lk 22,33

35Apd 2,44-45

53

5 Mz 23,22-24Lk 22,3Jn 13,2.27

5Apd 2,43;5,11Lk 1,12+

8Apd 2,14+

9Apd 15,10+1 Kor 10,9;11,30-32

11Lk 1,12+



322

Splošen položaj12Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. 13Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. 14Vse bolj je raslo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. 15In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katere-ga izmed njih. 16Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

Pripor in čudežna osvoboditev apostolov 17Tedaj so se polni nevoščljivosti dvignili véliki duhovnik in njegovi somišljeniki iz ločine saducejev. 18Prijeli so apostole in jih vrgli v mes-tno ječo.

19Toda Gospodov angel je ponoči odprl vrata ječe, popeljal apo-stole na prostost in jim rekel: 20»Pojdíte, stopíte v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!« 21Apostoli so ubogali in zarana šli v tempelj ter začeli učiti.

Apostoli pred vélikim zboromMedtem se je véliki duhovnik sešel s svojimi somišljeniki ter sklical véliki zbor in vse starešinstvo Izraelovih sinov; poslali so v ječo, da bi apostole privedli prednje. 22Stražarji so šli, vendar v ječi niso našli apo-stolov. Vrnili so se in sporočili: 23»Ječo smo našli skrbno zapahnjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej ni-kogar.« 24Ko so poveljnik templja in véliki duhovniki slišali te besede, so se v zadregi spraševali, kaj naj bi to pomenilo. 25Tedaj pa je nekdo vstopil in sporočil: »Glejte, možje, ki ste jih vrgli v ječo, stojijo v tem-plju in učijo ljudstvo.« 26Tedaj je poveljnik s stražarji odšel in privedel apostole, vendar ne s silo; bali so se ljudstva, da jih ne bi kamnalo.

27Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki du-hovnik jih je zasliševal: 28»Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« 29Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kakor lju-dem! 30Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ

12 vsi: ne več samo apostoli, temveč vsi verniki.17 véliki duhovnik razl.: »véliki duhovnik Ana« (prim. 4,6). 20 vse besede tega življenja: v istem smislu je govor o »besedi tega odrešenja« (13,26). Krščansko oznanjevanje ima za cilj »odrešenje« (prim. 4,12; 11,14; 15,11; 16,17.30-31) in »življe-nje« (prim. 3,15; 11,18; 13,46.48), obljubljeno ti-stim, ki »kličejo Gospodovo ime« (2,21.40.47; 4,12).21 véliki zbor in starešinstvo: oboje označu-je isti zbor: jeruzalemski véliki sinedrij (prim.

Lk 22,66+). 26 da jih ne bi kamnalo: preprosto ljudstvo je očitno simpatiziralo z apostoli in bi-lo sovražno razpoloženo do oblastnikov. 29 Pe-ter in apostoli: zah. besedilo: »Peter mu je tukaj odgovoril: Komu se moramo pokoravati, Bogu ali ljudem? On je rekel: Bogu. Tedaj je Peter re-kel.« 30 pribili na križ db. obesili na les: izraz se ponovi v 10,39 (prim. 13,29). Veže se na 5 Mz 21,23, naveden v Gal 3,13 (prim. 1 Pt 2,24).

12Apd 2,19.46;

3,1113

= Apd 2,4714

Apd 2,41+15

Apd 19,12Mr 6,56

16Apd 8,6-8

Lk 4,40-41;6,19

17Apd 4,1+.6

19Apd 12,7-10;

16,25-26Mt 1,20+

20Apd 3,15;

11,18;13,46+

21Apd 4,2

24Apd 4,1+

26Lk 20,19vzp.;

22,2vzp.28

Apd 4,18+Mt 27,25

29Apd

2,14+.22+;4,19+

30Apd 2,23+;

10,39;13,29-30



323

in usmrtili. 31Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« 33Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti.

Gamáliel posreduje34Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! 36Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih šti-risto privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili. 37Za njim se je ob ljudskem štetju dvignil Juda Galilejec in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupa-li, so bili razkropljeni. 38In zdaj vam pravim: Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«

Poslušali so njegov nasvet. 40Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41In apostoli so za-pustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena.

42Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in ozna-njali evangelij o Kristusu Jezusu.

31 voditelja in odrešenika: izraz se ujema z »za-četnikom življenja« (3,15+); prav tako se ujema s »poglavarjem in rešiteljem«, kakor je imenovan Mojzes kot predpodoba Kristusa (7,35; prim. 7,25); prim. tudi Heb 2,10; 12,2. 32 mi … pa tudi Sveti Duh: prim. Mt 10,20; Lk 12,12; Jn 15,26-27; Apd 1,8. 34 Gamáliel je bil učitelj Savla iz Tarza (= Pavla), 22,3; bil je dedič Hilelove misli in naj-vidnejši predstavnik široke in bolj človeške sme-ri v razlaganju postave. Njegov poseg se ujema s splošno držo farizejske stranke (prim. 4,1+). 36-37 Vstajo Tevdája in vstajo Juda iz Galileje ome-nja zgodovinar Jožef Flavij (prim. JS 20,5,1), ki prvo vstajo datira v čas, ko je bil Kuspij Fadon prokurator v Judeji (44–46 pr. Kr.), drugo pa v leto 6 ali 7 po Kr. (JS 20,5,2). 38-39 Ena od raz-ličic poudarja skrb za obredno čistost: »izpustite jih in ne mažite si rok. Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla ... če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti ne vi ne kralji ne tirani. Nikar se torej ne doti-kajte teh ljudi, da se ne boste znašli v boju pro-ti Bogu.« 40 jih dali pretepsti: gre za postopek bičanja, ki ga je predpisoval poseben priročnik

in ki ga z zgražanjem omenja tudi Jožef Flavij (JS 4,8,20): Birič je na sodnikov ukaz zgrabil bič, spleten iz dveh telečjih in treh oslovskih jerme-nov, in z njim kaznjenca udaril trinajstkrat po prsih, trinajstkrat po levi in trinajstkrat po de-sni rami, vmes pa je predsednik sodišča z vi-sokim glasom bral tri odlomke iz Stare zaveze.41 Imena: to Ime, zaradi katerega apostoli trpijo (prim. 21,13; 1 Pt 4,14; 3 Jn 7), ki ga oznanja-jo (4,10.12.17-18; 5,28.40; prim. 3,6.16; 8,12.16; 9,15.16.27.28), ki ga kristjani kličejo (2,21; 4,12; 9,14.21; 22,16), je vselej Jezusovo ime, ki je neloč-ljivo od njegove osebe (3,16+) in ki ga je prejel ob vstajenju (2,36+), namreč »Ime, ki je nad vse-mi imeni«: ime »Gospod«, ki je bilo doslej pridr-žano Bogu (Flp 2,9-11+). 42 evangelij: evangelij kraljestva (Mr 1,1+), ki ga oznanjajo učenci, tj. beseda, ki jo »oznanjajo« (8,4.25.40; 14,7.15.21; 16,10), se za prvotno krščanstvo konkretizira v osebi Jezusa (8,35), ki ga je Bog obudil (13,32sl.; 17,18; prim. 2,23+; 9,20) in je postal Božji Sin z močjo (prim. Rim 1,1+), Kristus (5,42; 8,12; prim. 9,22) in Gospod (10,36; 11,20; 15,35; prim. 2,36+).

31Apd 2,33+.38+;4,12+Ps 118,16

32Apd 1,8+Jn 7,39;15,26-27

35Apd 23,9Jn 7,50sl.

36Apd 8,9

37Lk 2,2+

38Mt 15,13Lk 20,4

392 Krn 13,122 Mkb 7,19

40Apd 4,18;22,19Mt 10,17

41Mt 5,10-11+1 Kor 4,9sl.

42Apd 18,5+;21,133 Jn 1,7



324

II. PRVI MISIJONI

Postavitev sedmerih

6 1Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh zače-li godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi. 2Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. 3Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! 4Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« 5Množica je pre-dlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije. 6Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke.

7In Božja beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je postalo poslušnih veri.

Štefana zaprejo 8Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in zna-menja med ljudmi. 9Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenu-je shodnica osvobojencev in Cirencev in Aleksandríncev, in nekate-ri iz Kilikije in Azije ter se prerekali s Štefanom. 10In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. 11Tedaj so našču-vali može, da so trdili: »Slišali smo, kako je govoril bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu!« 12In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke, da so pristopili k njemu, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor. 13Privedli so krive priče, ki so trdile: »Ta človek kar naprej govori

61 učencev: nov način – v nekaterih razdelkih Apostolskih del (ne pred 6,1 in ne po 21,16, kar nakazuje vire, ki jih je uporabljal Luka) – ozna-čevanja kristjanov, pridruženih majhni skupini vernikov, ki so se oklenili Jezusa in ki jih evange-liji označujejo s tem imenom. – Helenisti … He-brejce: prvi so bili Judje, ki so živeli zunaj Palesti-ne in so prejeli grško kulturo ter imeli v Jeruzale-mu na voljo posebne shodnice, v katerih so Sveto pismo brali v grščini. »Hebrejci« so bili avtohtoni Judje, ki so ohranili aramejščino ali hebrejščino kot materin jezik in so v shodnicah brali Sveto pismo v hebrejščini. Ta razdelitev se je prene-sla v prvotno Cerkev. Pobudo za misijonarjenje bo dala skupina helenistov. 2 Dvanajsteri: edino mesto v knjigi, kjer se izrecno omenja število dvanajst kot število apostolov. 3 Poiščite si razl.: »Poiskali bomo«. – sedem: dvanajst je bilo število izraelskih rodov (Mr 3,14+). Sedem pa je števi-lo poganskih narodov, ki so prebivali v Kánaanu (13,19). 4 molitvi in oznanjevanju besede: dvojna vloga apostolov pri srečanjih občestva: voditi molitve in katehizirati. 5 Štefana … iz Antiohije:

Luka sedmerih izvoljenih ne imenuje »diakoni«, vendar se beseda »služba« (diakonía) ponavlja (prim. Flp 1,1+; Tit 1,5+). Vsi izvoljeni imajo gr-ška imena; zadnji je spreobrnjenec (prim. 2,11+). Tako skupina helenističnih kristjanov dobi orga-nizacijo, ločeno od hebrejske skupine. Mogoče je, da se za sporom, ki je nakazan v vrstici 1, skriva globlje nesoglasje med Hebrejci in hele-nisti, morda glede misijonarske politike. 6 med molitvijo so položili nanje roke: bodisi obče-stvo (prim. 13,1-3), verjetneje (v. 3) pa apostoli.7 In Božja beseda se je širila: nov refren (prim. 12,24; 19,20; prim. Lk 1,80+), dodan staremu (prim. 2,41+). – število: naloge sedmerih so bile podobne nalogam dvanajsterih, saj delajo čude-že (prim. tudi 8,6-7), oznanjajo besedo (8,4) in krščujejo (8,38). 9 osvobojencev: verjetno po-tomci Judov, ki jih je Pompej leta 63 pr. Kr. od-vedel v Rim in so bili prodani kot sužnji, nato pa osvobojeni. V shodnici osvobojencev so se zbirali predvsem Judje-helenisti, h katerim se je najbrž prišteval tudi Štefan. – iz Azije: mišljena je rim-ska provinca Azija, ki je obsegala zahodno obalo Male Azije in bližnje egejske otoke.

61

Apd 2,41+;9,29

5 Mz 1,9-143

Apd 1,8+;16,2;22,12

2 Mz 18,17-23

4 Mz 27,16-18

Iz 11,2+1 Tim 3,8-10

4Apd 1,14;

2,42;20,24

6Apd 13,3

4 Mz 27,18-20

1 Tim 4,14+7

Apd 2,41+Rim 1,5+

8Apd 5,12

10Apd 1,8+Lk 21,15

APOSTOLSKA DELA 6,1


325

zoper ta sveti kraj in zoper postavo. 14Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus Nazarečan razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.« 15Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli po-gled v Štefana in videli, da je njegov obraz kakor angelov.

Štefanov govor

7 1Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« 2Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, 3in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ 4Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. 5In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. 6In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 7Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. 8In dal mu je zavezo obrezova-nja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.

9Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost v očeh faraona, egiptovskega kralja. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. 11Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. 12Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. 13Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bra-

14 Ob procesu proti Jezusu so »krive priče« Je-zusa prav tako obtožile govorjenje, da »bo raz-dejal« tempelj. Izid procesa proti Štefanu (Apd 7,56-57) je prav tako odmev procesa proti Jezusu (Mt 26,62-66). Obtožbe glede Mojzesovih običa-jev bodo naperjene tudi proti Pavlu (Apd 16,1.5; 21,21.28; 25,8; 28,17). 15 njegov obraz kakor an-gelov: pogled na angela izzove sveti strah (prim. Sod 13,6). Obraz Mojzesa, ki je prihajal s Sinaja, je odseval sijaj Božjega veličastva in povzročil is-ti strah (2 Mz 34,29-35; 2 Kor 3,7-18). Prav tako Jezusov obraz ob spremenitvi (Mt 17,2; Lk 9,29). Člani vélikega zbora tudi prisostvujejo spreme-nitvi Štefana, ki vidi Božjo slavo (7,55-56). Glede teofanij prim. 2 Mz 13,22; 19,16; 33,20; Mt 17,1; 24,26-31 in opombe.

7 1 Véliki duhovnik: verjetno je mišljen Kajfa. – Ali je res tako: besede ustrezajo današnjemu običaj-nemu vprašanju pred sodiščem: Kaj lahko pove-ste v svoj zagovor? 2 odgovoril: Štefanov govor, ki je po svojem obsegu najdaljši med vsemi go-vori v Apostolskih delih, povzema najprej zgodo-

vino Abrahama in Jožefa (v. 2-16); dalje razvija zgodovino Mojzesa (v. 17-43; prim. obtožbo, na-perjeno proti Štefanu v 6,11). Štefan postavi na-sproti visokemu poslanstvu rešitve, ki ga je Bog naložil Mojzesu, držo Izraelcev: zavračanje, ne-pokorščino, nezvestobo. Téme so tradicionalne (prim. 5 Mz), vendar tukaj razvite glede na kr-ščansko dejstvo: ko Štefan govori o Mojzesu, mi-sli na Kristusa, čigar predpodoba je; odnos Izra-elcev do njega pa ostaja odnos Judov do Kristusa. V zgodovini Izraela Štefan podčrta tisto, kar na-sprotuje navezanosti na posebno deželo (v. 2-6), daritvam (v. 39-43) in sezidanju materialnega templja (v. 44-50; prim. obtožbo v 6,13). Čuti se duh helenističnega judovstva iz diaspore. Govor se konča s strastnim oštevanjem (v. 51-53), ki na-daljuje prvotno témo krščanskega oznanjevanja (prim. 2,23+). – še preden se je naselil v Hará-nu: po 1 Mz 11,31 se je to prikazovanje zgodilo v Haránu. Štefan je tu odvisen od zunajsvetopi-semskega izročila. 7 na tem kraju: na gori Ho-reb, Štefan namesto tega pravi: »na tem kraju«: v jeruzalemskem templju.

14Mt 2,23+; 26,59-61vzp.

15Lk 4,20

72

Ps 29,33

1 Mz 12,1.55

1 Mz 12,7+;13,15;15,2.18;17,8;24,7

61 Mz 15,2.13-14

72 Mz 3,12

81 Mz 17,10+;21,4

91 Mz 37,11.28;39,2-3.21.23

101 Mz 41,40-41Ps 34,20;105,21

111 Mz 41,54-55;42,5

121 Mz 42,2

131 Mz 45,1;45,3-4;45,16



326

tom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. 14Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorod-stvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. 15In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. 16Njihova trupla so prepeljali v Si-hem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.

17Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, 18dokler ni nad Egiptom na-stopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri živ-ljenju. 20V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. 21Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. 22In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih.

23Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal bra-te, Izraelove sinove. 24In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. 25Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po nje-govi roki rešiti; pa niso razumeli. 26Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ 27Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za pogla-varja in sodnika nad nami? 28Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ 29Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova.

30Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori pri-kazal angel v plamenu gorečega grma. 31Mojzes je ostrmel, ko je za-gledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: 32›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abra-hamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal po-gledati. 33Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! 34Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹

35Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. 36On jih je odpeljal proč ter de-lal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v pu-

16 od Hamórjevih sinov v Sihemu razl.: »od si-nov Hamórja, Sihemovega očeta«: povzeto po1 Mz 33,19; »od sinov Hamórja (ki prebivajo) v Sihemu«. – Ta vrstica se drži izročila, ki se ne uje-ma s Svetim pismom; od tod popravki, ki jih po-skušajo uveljaviti različne variante. 23 štirideset let: po judovskih izročilih. 27 za poglavarja in sodnika nad nami: s tem da je Bog obudil Jezusa, ga je postavil za »poglavarja« (prim. 5,31) in »so-

dnika« (prim. 10,42; 17,31). 29 Ob tej besedi: po2 Mz 2,15 Mojzes zbeži pred faraonom; to pa zato, ker ga njegovi zavržejo. 35 zavrgli: Sveto pismo ne uporablja tega glagola v zvezi z Moj-zesom, najdemo pa ga v Apd 3,13-14 v zvezi z Jezusom. Prav tako Sveto pismo naziva »rešitelj« ne daje Mojzesu. Podoba Kristusa, čigar predpo-doba je, se projicira na podobo Mojzesa.

141 Mz 45,9-

11.18-19;46,27+

151 Mz 49,33

161 Mz 50,13

172 Mz 17,8

182 Mz 1,10-11

192 Mz 1,22

202 Mz 2,2

Heb 11,23sl.21

2 Mz 2,5.1022

Lk 24,1924

2 Mz 2,11-1226

2 Mz 2,1327

2 Mz 2,14Lk 12,14

292 Mz 2,15

302 Mz 3,1-2

312 Mz 3,4.6

322 Mz 3,6

332 Mz 3,5

342 Mz 3,7.8.10

352 Mz 2,14

362 Mz 7,3;

14,214 Mz 14,33

Am 5,25



327

ščavi štirideset let. 37To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. 38On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da nam jih izroči. 39Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. 40Govorili so Aronu: ›Narędi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 41In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelki svojih rok. 42Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov:

Ali ste mi prinašali žrtve in daritve štirideset let v puščavi, Izraelova hiša? 43 Prevzeli ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi. Zato vas bom preselil onkraj Babilona.

44Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. 45Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, 46ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobo-vemu. 47Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. 48Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok:

49 Nebo mi je prestol in zemlja podnožnik mojih nog. Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod, kje bo kraj mojega počitka? 50 Ali ni moja roka naredila vsega tega?

37 Bog vam bo … kakor mene: mesijansko be-sedilo, navedeno že v 3,22. Nekdo drug – Mesija – je torej moral imeti vlogo, podobno Mojzeso-vi (Mt 16,14+; Jn 1,21+). 38 občestvu: grška ek-klesía je v več jezikih postala beseda za »cerkev« (fr. église, prim. 5,11+; Mt 16,18+). V 5 Mz 4,10+ je označevala zbor svetega ljudstva v puščavi (prim. »svet shod«, 2 Mz 12,16; 3 Mz 23,3; 4 Mz 29,1). Cerkev, novo ljudstvo svetih (9,13+), je de-dinja starega ljudstva. – z angelom … in z naši-mi očeti: Mojzes je opravljal službo posrednika med »angelom« in ljudstvom. V starih besedilih »Jahvejev angel« ni drugega kot Jahve sam, ki se razodeva (1 Mz 16,7; prim. Mt 1,20+). V poznej-šem času so poudarili Božjo presežnost s tem, da so razločevali med Jahvejem in njegovim ange-lom. Tako naj Mojzes ne bi bil v neposrednem

odnosu z Bogom, ampak z enim ali z več angeli. Sledovi tega pojmovanja so v Gal 3,19; Heb 2,2. – življenja: izpolnjevanje postave daje življenje(5 Mz 4,1; 8,1.3; 30,15-16.19-20; 32,46-47; 3 Mz 18,5, navedeno v Gal 3,12; Rim 10,5); zato so govo-rili o postavi kot o »zakonih življenja« (Ezk 33,15; Bar 3,9). Za kristjane je evangeljsko oznanjevanje tisto, ki bo »beseda življenja« (Flp 2,16; prim. Apd 5,20), tj. »beseda odrešenja« (Apd 13,26). Kot vir življenja je Božja beseda sama »živa« (prim. Heb 4,12; 1 Pt 1,23). Končno je Jezus Kristus sam »Be-seda življenja« (1 Jn 1,1). 39 želeli nazaj v Egipt: prim. 4 Mz 14,3 in 2 Mz 16,3. Prim. z Ezk 20,8-14.42 nebesno vojsko: svetopisemska oznaka za zvezde, pogosto pobožanstvene (prim. 5 Mz 4,19; 17,3; 2 Kr 21,3-5; Jer 8,2; 19,13; Sof 1,5). 46 Bogu Jakobovemu razl.: »hiši Jakobovi«.

37Apd 3,225 Mz 18,15

382 Mz 19,1-6;20,1-175 Mz 4,10;9,10;18,16Jn 1,17Rim 10,5Gal 3,19+Heb 2,2

39Apd 7,534 Mz 14,3

402 Mz 32,1.23

412 Mz 32,4.6

42Am 5,25-27LXX

442 Mz 25,9.40Heb 8,5

45Joz 3,14-17;23,9;24,18

46Ps 132,5

472 Sam 7,12-161 Kr 6,1.14

48Apd 17,24Mr 14,58Heb 9,11.24

49Iz 66,1-2



328

51Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! 52Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedova-li prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. 53Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«

54Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu.

Štefana kamnajo. Savel preganjalec55Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Bož-jo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« 57Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili na-denj. 58Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svo-ja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« 60Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.

8 1Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj. Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi, razen apostolov, so se razkropili po krajih Judeje in Samarije.

2Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim. 3Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in

ženske ter jih pehal v ječo.

Filip v Samariji 4Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo. 5Filip je pri-

51 Svetemu Duhu: ki je govoril po Mojzesu in po prerokih. 56 ki stoji: stoji in ne sedi kakor v Lk 22,69vzp..; morda kot priča mučenca. – na Božji desnici: Štefanovo videnje je očitno povezano z njegovo spremenitvijo (6,15+). 58 kamnali: na-mesto sodbe po predpisih, ki bi jo izvršil véliki zbor, prisostvujemo ljudskemu linčanju. Morda je to zgodovinska stvarnost, ki jo bo Luka pred-stavil kot zakonit proces, da bi smrt prvega mu-čenca priličil Jezusovi. – priče: krive priče, ome-njene v 6,13-14. Pričam obtožbe je pripadlo, da so prve izvršile obsodbo (5 Mz 17,7). – Savel: bodoči apostol Pavel (13,9+), ki ga je ta dogodek očitno globoko pretresel, saj Štefanovo smrt nato v Apo-stolskih delih še dvakrat omenja (prim. 22,20 in 26,10). 59 molil: lep primer »klicanja Gospodo-vega imena« (2,21+). Luka z dvema potezama(v. 59-60) poudarja podobnost med umirajočim Štefanom in Jezusom v njegovem trpljenju.

81-4 Te vrstice so sestavljene iz več kratkih beležk: Štefanov pogreb (v. 2), naraven sklep prejšnje epi-zode; dejavnost preganjalca Savla (v. 1a in 3); pri-

poved o kamnanju Štefana (prim. 7,58b) se pove-zuje s pripovedjo o Savlovi spreobrnitvi (9,1-30), ki se zdi, da je njeno nadaljevanje; končno omem-ba preganjanja in razkropitve Cerkve (v. 1b-4), ki uvaja pripoved o evangeljskem misijonarjenju diakona Filipa (8,5-40) in Petra (9,32–11,18); vr-stica 4 bo ponovljena v 11,19. Tukaj torej najdemo osnutke različnih tem, ki se bodo razvijale do po-glavja 12. 1 Vsi: literarna poenostavitev. Preganja-nje se zdi, da je merilo neposredno na heleniste (prim. 6,1.5); prav njihova skupina, ki se je raz-kropila zaradi preganjanja, je dala Cerkvi prve misijonarje (v. 4; 11,19-20). Apostoli so kot He-brejci (obenem z drugimi verniki-Hebrejci) zaen-krat lahko še varno ostali v Jeruzalemu. – Judeje in Samarije: druga etapa širjenja Cerkve (prim. 1,8). Tretja se bo začela z ustanovitvijo Cerkve v Antiohiji (11,20). 5 Filip: eden izmed sedmih dia-konov, verjetno helenist. – v mesto Samarije razl.: »v neko mesto v Samariji«, »v mesto Cezareja«. Nedvomno ne gre za sámo mesto Samarija, ki je postala helenistično mesto (Sebásteia). Tu gre za evangelizacijo »Samarijanov« v judovskem pome-nu besede: bratov po rasi in veri, a ločenih od ob-

515 Mz 9,13+

2 Krn 30,7-8Iz 63,10Jer 4,4+;

6,1052

Apd 3,14+;2,23+

2 Krn 36,16Mt 23,34-35

53Apd 7,38+;

13,38sl.;15,10

Gal 3,19;6,13

55Apd 2,33+

2 Mz 24,16+Lk 1,15+

55Mt

26,64vzp.+56

Dan 7,13Mt 8,20+;

585 Mz 17,71 Kr 21,13

Lk 4,29Heb 13,12+

59Apd 22,20;

26,10Gal 1,13+

59Ps 31,6

Lk 23,4660

Lk 23,34

81

Apd 7,58;22,20

Jn 16,22

Lk 23,50-533

Apd 9,1-2;22,4;

26,10-111 Kor 15,9

Gal 1,13Flp 3,6

1 Tim 1,134

=Apd 11,195

Apd 6,5;18,5+;

21,8



329

šel v mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa. 6Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: 7veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili neči-sti duhovi, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih. 8V mestu je zavladalo veliko veselje.

Čarodej Simon 9V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začu-denje med prebivalstvom Samarije; govoril je, da je nekaj posebnega. 10Vsevprek ga je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: »On je Božja moč, ki se imenuje Vélika moč.« 11Bili so njegovi privrženci, ker jih je že dolgo begal s svojimi čarodejstvi. 12Ko pa so možje in žene zače-li verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. 13Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali.

14Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. 15Ko sta prispela tja, sta mo-lila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. 16Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa. 17Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.

18Ko je Simon videl, da se po apostolih s polaganjem rok podeljuje Sveti Duh, jima je prinesel denar 19in rekel: »Dajta tudi meni moč, da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel Svetega Duha!« 20Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem! 21Ti nimaš deleža pri tem in ne pravice do tega, zakaj tvoje srce ni iskreno pred Bogom. 22Spreobrni se od te svo-je grdobije in prôsi Gospoda, morda ti odpusti namero tvojega srca! 23Vidim, da si poln grenkega žolča in ves v sponah krivičnosti.« 24Si-mon je odgovoril z besedami: »Molíta zame h Gospodu, da me ne bi zadelo kaj takšnega, kar sta rekla!«

25Potem ko sta izpričala in oznanila Gospodovo besedo, sta se na-potila proti Jeruzalemu in ponesla veselo oznanilo v številne sama-rijske vasi.

Filip krsti evnuha 26Gospodov angel je govoril Filipu in rekel: »Vstani in odpotuj proti

čestva Izraela in padlih v krivoverstvo (prim. Jn 4,9+; Mt 10,5-6+). – Kristusa: Mesija, ki so ga pri-čakovali tudi Samarijani (prim. Jn 4,25). 10 Bož-ja moč, ki se imenuje Vélika moč: ali manj dobro: »Božja moč, ki se imenuje Megále« (tj., v aramej-ščini, »Razodevajoča«). Predpostavljali so torej, da je v Simonu prebivala emanacija najvišjega Boga, ki mu je dajala nadnaravne moči 18-23 Simon ... jima je prinesel denar ... ves v sponah krivičnosti: odtod srednjeveški izraz »simonija«, ki označuje

trgovanje in mešetarjenje s cerkvenimi častmi in službami. 20 Božji dar: Sveti Duh je najodličnej-ši Božji dar (prim. 2,38; 10,45; 11,17; Lk 11,9.13): téma, ki je prisotna v himni Veni Creator. 24 kar sta rekla: zah. dodatek: »in ni nehal na vso moč jo-kati«. 26 angel: angeli (prim. Tob 5,4+, Ef 1,21+), ki jih evangeliji kažejo v službi Jezusa in njegove-ga poslanstva (Mt 4,11vzp.+; 26,53; Jn 1,51 itd.), so v Apostolskih delih večkrat v službi krščanskega občestva (1,10; 5,19; 10,3; 12,7-10.23; 27,23). Tukaj

7Mt 8,29+

8Apd 2,46+

9Apd 5,36

12Apd 1,5+;5,42+

14Apd 11,1.22Lk 8,51+

15Apd 1,5+;10,44

16Apd 1,5+;2,38+

17Apd 10,44;11,151 Tim 4,14+

202 Kr 5,16Iz 55,1+Mt 10,8

21Ps 78,37

22Ps 26,18

235 Mz 29,18Prg 5,22Jer 4,18

25Apd 1,8+

26Mt 1,20+



330

jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena. 27Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. 28Sedèl je na vozu in glasno bral pre-roka Izaija. 29Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!« 30Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?« 31Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko pa me nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prise-de. 32Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole:

Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže, tako on ni odprl svojih ust. 33 Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje.

34Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?« 35Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu.

36Ko sta potovala dalje, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« [37] 38Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. 39Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. 40Filip pa se je znašel v Azótu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo.

Savel je poklican

9 1Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku 2in si izprosil pisma za nadaljevanje pripovedi govori o »Duhu« (v. 29 in 39). – odpotuj proti jugu ali pojdi opoldne. – Ta cesta je zapuščena: morda se to nanaša na mesto Gaza, ki ga je dal selevkidski kralj Aleksander Ja-nej do tal porušiti, meščane pa pobiti ali prodati v sužnost, tako da je zapuščenost te ceste prešla v pregovor. Pozneje (57 pr. Kr.) je dal rimski propre-tor Gabinij nekoliko južneje zgraditi novo mesto, ki so ga imenovali »Nova Gaza« v nasprotju s sta-rim mestom, ki so ga poslej imenovali »Zapušče-na Gaza«. 27 kandáke: ta beseda ni lastno ime, temveč uradna oznaka etiopske kraljice (podob-no, kot je npr. faraon oznaka za egipčanskega kra-lja). Pod oznako »etiopski« ni mišljena današnja Etiopija, temveč staro kraljestvo Kuš, tj. Nubija med prvim (ali samo drugim) nilskim katarak-tom in Sudanom. 32 se je glasil takole: navedeno po Septuaginti, precej nejasen prevod nejasnega in gotovo spremenjenega hebrejskega besedila. O vlogi odlomka iz Pisma (gre za Iz 53,7-8) v prvo-tnem krščanskem oznanjevanju prim. 3,13+ in Lk 4,17-21vzp. 36 krščen: vrstica 37 je zelo stara glo-

sa, ki je ohranjena v zahodnem besedilu (v večini grških rokopisov ni tega besedila) in se navdihuje pri krstnem bogoslužju: »Filip je rekel: Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče. In odgovoril je: Veru-jem, da je Jezus Kristus Božji Sin.« 38 krstil: gre za krst s potopitvijo (prim. Mr 1,9-10). Ob cesti iz Jeruzalema v Hebrón je studenec, ki se imenuje Studenec sv. Filipa, kjer naj bi se po izročilu zgodil omenjeni krst. Po poročilih cerkvenih očetov se je evnuh vrnil v Etiopijo in tam oznanjal evangelij.39 je Gospodov Duh vzel Filipa: zah. razl.: »se je Sveti Duh spustil na evnuha in Gospodov angel je vzel Filipa.«

91-19 O tem nadvse pomembnem dogodku za zgodovino Cerkve navaja Luka tri poročila, ka-terih razhajanja v podrobnostih je moč razložiti z različnostjo literarnih vrst: drugi dve poročili sta del Pavlovega govora (prim. tudi Gal 1,12-17). Dogodek se je zgodil leta 33 ali še prej. 2 Poti: »Pot« označuje ravnanje (način življenja) člove-

27Ps 68,32Iz 18,7+;

56,3-7Jn 12,20

29Apd 1,8+

31Rim 10,14

32-33Iz 53,7-8LXX

Lk 18,31+35

Apd 5,42+Lk 24,27+

36Apd 11,17;

10,4737

Apd 1,5+38

Apd 2,46+1 Kr 18,12+Lk 24,31-32

39Apd 21,8

91

Apd 8,31 Mkb 15,15-

24Gal 1,12.17



331

shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, mo-škega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.

3Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. 4Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« 5Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovo-ril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 6Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« 7Možje, ki so potovali z njim, so ob-stali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. 8Savel se je dvi-gnil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. 9Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.

10V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel vi-denje, v katerem mu je Gospod rekel: »Ananija!« »Glej, tu sem, Go-spod!« je odgovoril. 11Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Sa-vel! Glej, ta človek moli 12in v prikazni je videl moža z imenom Ana-nija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« 13Ananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. 14Tudi tu ima od vélikih du-hovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« 15Go-spod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. 16Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« 17Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« 18In v hipu so padle mrene z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. 19Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči.

ka ali, kot tukaj, občestva vernikov. Starozavezna raba (Ps 119,1+) dobi novo vrednost podobnosti Kristusu (Mt 7,13-14+; 22,16; 1 Kor 4,17; 12,31; Heb 9,8; 10,19-22; 2 Pt 2,2). Jezus sam se je ime-noval Pot (Jn 14,6+). Absolutna raba tega izraza je lastna Apostolskim delom (tukaj in v 18,25.26; 19,9.23; Mt 7,13-14+; 22,4; 24,14.22). 5 Jezus, ki ga ti preganjaš: vse, kar kdo naredi učencem zaradi Jezusovega imena, naredi Jezusu (Mt 10,40+). 12 v prikazni manjka v nekaterih roko-pisih. Dve vzporedni razodetji, Pavlu in Ananiju; prim. 10,11sl. in 30sl. 13 Svetim: ker je Bog Sveti v odličnem pomenu (Iz 6,3), se tisti, ki se posveti-jo njegovi službi, imenujejo »sveti« (3 Mz 17,1+). Ta izraz, ki se je najprej nanašal na izraelsko ljudstvo (2 Mz 19,6+) in zlasti na občestvo me-sijanskih časov (Dan 7,18+), še posebej velja za kristjane, ki so novo »sveto ljudstvo« (1 Pt 2,5.9), poklicani (Rim 1,7; 1 Kor 1,2; Ef 1,4; 2 Tim 1,9; Mt 3,1) s krstnim posvečenjem (Ef 5,26 sl.) k či-stemu življenju (1 Kor 7,34; Ef 1,4; 5,3; Kol 1,22), ki jih dela svete kakor Bog (1 Pt 1,15sl.; prim. 1 Jn 3,3) in kakor Jezus, »Sveti od Boga« (Mr 1,24+), kajti svetost je Božje delo (1 Tes 4,3; 5,23). Tako

je postal v prvotni skupnosti običajna oznaka za kristjane, najprej v Palestini (Apd 9,13.32.41; Rim 15,26.31; 1 Kor 16,1.15; 2 Kor 8,4; 9,1.12), nato v vseh Cerkvah (Rim 8,27; 12,13; 16,2.15; 1 Kor 6,1sl.; 14,33; 2 Kor 13,12; Ef 1,15; 3,18; 4,12; 6,18; Flp 4,21sl.; Kol 1,4; 1 Tim 5,10; Flm 5,7; Heb 6,10; 13,24; Jud 3 in v naslovih pisem; 2 Kor 1,1 itd.). V Raz 5,8; 8,3 in drugod ta izraz označuje mu-čence. Mogoče je včasih omejen na poglavarj

apostolska dela 1,8 apostolska dela 1 2...apostolska dela predgovor 1 1v prvi knjigi sem poročal,...

Documents