jana št.49 UMETNOST PREŽIVETJA DECEMBER 2012

Čas je, da vzamemo zgodovino v svoje rokeČas je, da vzamemo zgodovino v svoje rokeČas je, da vzamemo zgodovino v svoje rokeČas je, da vzamemo zgodovino v svoje roke

Sedanje prebujanje Slovenk in Slovencev v upor je dokaz, da smo se nehali delati žrtve in smo spoznali, da je prišel čas, ko je treba zgodovino vzeti v svoje roke. Nikakor se ne strinjam s frazo, da smo narod hlapcev. To je zgolj strategija preživetja naroda, čez katerega so vso zgodovino korakale mogočne armade in je vstal v upor vedno v pravem času, da ni tvegal izumrtja.

Če bi se slovenski narod zganil prekmalu, bi ga pokončali; če pa bi zamudil pravi trenutek, bi že zdavnaj izginil.

Sedaj je napočil pravi trenutek. Zakaj?

Smer razvoja slovenske družbe je bila že preigrana v številnih državah. Torej lahko dovolj natančno prepoznamo scenarij, ki nam ga pripravljajo in ga tudi že izvajajo. O doktrini šoka sem že pisal na teh straneh. Nekaj od tega smo že doživeli: razprodajo in uničenje lastne

industrije in kmetijstva, pojav tajkunov in vdor tujih korporacij. Zaslepljeni z iluzijo potrošništva tega nismo pravočasno opazili. Sledi druga faza, uporaba mehanizmov dolžniške krize skozi dolg države. Histerija politikov okrog varčevanja pa je zgolj debela laž, priročen izgovor za razprodajo narodovega premoženja, javnega sektorja, skratka države. Najprej je bilo treba očrniti delavce v javnem sektorju kot lenuhe in parazite, poleg njih pa še vse »privilegirane« umetnike in kulturnike kot nepotrebno svojat. Delovni sili so namenili »fleksibilnost«, kar je zgolj

drug izraz za suženjstvo. Priče smo zastraševalnemu pohodu oblasti skozi medije, teroriziranju ljudi in suspenzu demokracije. Sedaj je »svobodni trg« v vojni z demokracijo. Maske so padle. Na ustavo se ne ozira nihče več, zakoni se sprejemajo preko noči, ob tem pa se največji lopovi posmehujejo narodu v obraz. Vsa politika se reducira na medbančne sporazume, fiskalna pravila, ocene bonitetnih agencij, reševanje bank, varčevanje in odplačevanje kreditov, tuje ambasade se javno vmešavajo v notranje razmere, politiki pa postajajo zgolj marionetne lutke. Na oblast se vzpenja bankirska hunta, ki razglaša geslo TUNA - Tu ni alternative! Z državo se dela, kot da je okupirana, in vse bolj postaja klasična kolonija. Starejši se še spominjamo krvave borbe afriških narodov izpod kolonialnega jarma, sedaj mi postajamo taka kolonija. Na pohodu je kolonizacija Evrope.

Dramatične posledice v tujini

Kolonizacija Slovenije je namreč nujnost, da se lahko začne vsesplošno ropanje narodovega premoženja. Konkvistadorski pohod korporacij s plenjenjem javnega premoženja pa lahko uspe le, če ga spremljajo represivni ukrepi, ki v zadostni meri paralizirajo državljane. V kratkem lahko torej v Sloveniji pričakujemo uvedbo represivne zakonodaje, ki bo podobna razglasitvi izjemnih razmer. To bo uvertura v roparsko privatizacijo narodovega premoženja.

Toda vse dosedanje izvedbe privatizacije državne infrastrukture so prinesle zgolj največje polomije. Poglejmo si to v najbolj razvitih državah, Angliji, Franciji in ZDA. Poznamo tri infrastrukture, ki imajo značaj življenjskega omrežja vsake države: železnica kot krvni obtok, elektrika kot živčevje in vodovod kot limfni sistem. Vsi ti sistemi so nastajali desetletja in so jih postopoma gradili z denarjem državljanov, zato so jih ves čas upravljali kot javna oziroma državna podjetja.

Thatcherjeva je začela privatizacijo železnic v Angliji, olastninilo jih je več kot 2000 zasebnih podjetij. Toda družbe so samo pobirale dobiček in nič vlagale v razvoj ter vzdrževanje. Grozil je razpad sistema, zato je bila država prisiljena v subvencioniranje železnic. V zgolj treh letih je znesek državnih subvencij presegel kupnino. Hkrati pa so nastale velike težave pri upravljanju zapletenega sistema, ki zahteva centralizirano vodenje. Sledili so ogromna izguba, množične odpovedi zaposlenih, velik

dvig cen vozovnic, zapiranje prog, kaotičnost voznih redov in razpad varnosti, saj je v treh zaporednih nesrečah umrlo 42 ljudi, 600 pa je bilo ranjenih. Takrat je javnost poskočila in odločno zahtevala, da se železnicam vrne značaj javnega servisa.

Nezaslišana privatizacija vode

Upravljanje z vodovodom je tipično upravljanje z monopolom, saj niti ena vodovodna družba na svetu ne deluje na tržnih načelih in tudi ne more. V vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako naj torej nekdo investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzem vloge upravljavca že obstoječega sistema. Leta 1985 je Jacques Chirac kot župan brez kakršnih koli tehničnih ali ekonomskih razlogov privatiziral vodovodno omrežje Pariza. Razlog je bil zgolj ideološki, zasebni lastniki naj bi bili učinkovitejši kot javni upravitelji. Posledice so bile dramatične: v 15 letih se je vodarina brez pojasnil podražila za 260 odstotkov, omrežje pa se ni niti vzdrževalo, kaj šele posodabljalo. Ljudem je bilo dovolj in uprli so se. Zato se je leta 2001 pariški vodovod vrnil v javni sektor.

V Italiji so imeli referendum o privatizaciji vode, in na njem se je 96 odstotkov izreklo proti njej. Celo razvpiti Berlusconi je izjavil: »Ne morem privatizirati vode!« Toda sedaj je predsednik Italije bankir, ki odločno zahteva privatizacijo vode kot pogoj za kredite. Po italijanski ustavi je privatizacija vode protiustavna. Ali bo pod bankirsko hunto spremenjena italijanska ustava?

V nadaljevanju roparskega pohoda bankirjev lahko pričakujemo tudi poskuse privatizacije vodnih virov, torej vodonosnikov. Zato že danes odločno zakričimo: »Naša voda nikoli ne bo naprodaj!« Ne pustimo se peljati žejne preko vode.

Trg elektrike - čisti nateg

Tudi elektrika je naravni monopol in govoriti o trgu elektrike je čisti nateg. Tako kot pri vodi do hiše vodi le ena cev, tudi elektriko pripelje do stanovanja le en kabel. V ZDA so v Kaliforniji konec 90. let deregulirali »trg« z elektriko. Posledice so bile dokaj hitre in poučne. Elektropodjetja

so hitela zviševati cene električne energije, zato je država morala posredovati z grožnjo o omejevanju rasti cen. Sledili so »izklopi elektrike zaradi vzdrževalni del« in Kalifornija se je zatemnila v zaporedne elektromrke. Tudi pri nas so grozili z mrkom, če ne bo političnega soglasja za TEŠ 6. Verjemite mi, da bo tudi ta grešno draga javna investicija prodana daleč pod ceno. V Grčiji je elektrosistem vreden 17 milijard evrov, na borzi pa se prodaja po ceni 750 milijonov evrov! Kam je izpuhtelo več kot 16 milijard državnega premoženja?

V Evropi do leta 2006 nobeno zasebno podjetje ni vlagalo v elektroo-mrežje. To je javna infrastruktura, ki zahteva ogromna vlaganja in počasen pritok dobička. Potem so se veleumi EU »spomnili« deregulacije trga električne energije zaradi večje konkurenčnosti. Da bi privabili »vlagatelje«, so začeli dvigovati cene elektrike. Pojavili so se »ponudniki« elektrike, ki so za majhen denar kupili licenco za prodajo in začeli prodajati zgolj razliko v ceni, saj sploh nimajo svoje elektrike. Prodajajo torej čisto meglo. Povsod se ponavlja enaka zgodba, generacije državljanov so gradile elektroomrežje do zadnje hiše, sedaj pa to omrežje izkoriščajo zasebne firme. Seveda po znanem scenariju: kupi za majhen denar, poberi dobiček in nič ne vlagaj. Ko uničiš sistem, ga prodaj nazaj državi in se odpravi oropat naslednjega.

Kaj vse nas bo še doletelo?

Na ta način bodo sledili: avtoceste, pristanišča, letališča, gozdovi, njive, rečni hidrosistemi in podtalnica. Vse pa se začne s koncesijami, npr. sečnja gozdov, ki se sedaj dogaja v Sloveniji. Tujci, ki čuvajo svoje gozdove, sekajo pri nas. Bitka za gozd se začenja, saj so slovenski gozdovi največje narodovo bogastvo.

Poblaznela finančna oligarhija, sociopatski preprodajalci dolgov in korumpirana politična elita uničujejo tako naravo kot človeško družbo. Bankirji si izberejo žrtveno državo in jo z mehanizmom dolga oropajo. Drugega za drugim uničujejo narode in ljudstva in pri tem uporabljajo zločinski jezik ekonomije, ki nima pojma o realnosti. Med njihovimi mentalnimi iztrebki najdemo celo tale stavek: »Zakoni ekonomije so enaki zakonom v inženirstvu.« 200-letni eksperiment se preveša v popolno katastrofo, v slepo ulico razvoja opice, ki se je razglasila za

pametno, hkrati pa samomorilsko uničuje svoj edini dom. Obtičali smo kot gramofonska plošča, ki preskakuje. Če sedaj ne bo upora, bo kasneje nemogoč, ker ljudje kmalu ne bodo več sposobni za revolt. Takrat se bo tudi iztekla doba človeške vrste.